haja do bol] an man] podrobne obdelave posameznih področij. Manj poglobljeno zanimanje se je pokazalo npr. pri prehrani, kjer bi se z veliko verjetnostjo dobili popolnejši in obširnejši podatki ipd.
Avtorica si v splošnem 1 prizadeva zapisati pomembnejše značilnosti, celovitost procesov in zakonitosti, vzdušje in utrip vasi v vsej širini. Kadar pa so dosegljivi specifični podatki in na voljo dobri informatorji, takrat stvar tudi po-
drobneje problematizi-ra. Zaradi tega pa knjiga odpira tudi možnosti za nadaljnje usmerjene in temeljite raziskave.
Knjiga ima tudi druge kvalitete. Nenehno in neprisiljeno vpletanje narečnih izrazov in rekel ter njihovo sprotno pojasnjevanje v besedilu, ki je tekoče in berljivo, popestrijo pripoved. S tem je avtorica pokazala določeno stopnjo razumevanja in približevanja ljudem, o katerih govori. Dodatno
vrednost daje knjigi poleg fotografij, ki so bolj ali manj povedne, tudi zajeten slovar narečnih besed.
V spremni besedi govori avtorica z očitnim navdušenjem o opravljenem delu in o ljudeh, s katerimi je sodelovala. Strokovni javnosti je poleg primerne knjige posredovala tudi izkušnje, ki si jih je pridobila ob samem raziskovanju. Hkrati z drugimi pa so bili v tihi sreči zadovoljni tudi Stro-janci s »svojo« knjigo.
Brigita Rapuc
Tone Cevc, Ignac Primožič
Kmečke hiše v karavankah
STAVNA DEDIŠČINA HRIBOVSKIH KMETIJ POD KEPO, STOLOM,
KOŠUTO, OBIRJEM, PRISTOVŠKIM STORŽIČEM IN PECO.
Izdal: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana,
Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana 1988. 252 strani, 175 ilustracij.
Ni naključje, da je bila v marcu 1989 publikacija ocenjena kot »grafično delo meseca«, saj prav bogastvo skrbno Vrisanega, odlično fotografiranega in natančno urejenega grafičnega gradiva že na prvi pogled izstopa in je v primerjavi z drugimi podobnimi deli o ljudski kulturi resnična izjema.
Obenem pa je knjiga Postala tudi izziv bodočim avtorjem, saj se ne smelo ponoviti, kar 1® bilo zamujeno pri Slovenskem ljudskem izročilu, kjer je namesto reprezentativne publikacije nastala bleda in Neprivlačna monografija, Grafični del knjige o
kmečkih hišah v Karavankah je morda do neke mere celo preglasil vsebino, kar je postalo očitno tudi ob predstavitvi knjige v Cankarjevem domu v Ljubljani ali na Selah. Na Selah je namreč s stalno postavitvijo krajevne razstave zamisel dobila domovinsko pravico. To delu seveda ne škoduje, saj le dodaja tiste sestavine, ki jih sicer pogrešamo v podobnih razpravah o aritekturi, ki je vendarle materialna in likovna prvina. Objavljeno gradivo pa bo ostalo odličen primer vrhunske dokumentacije, ki jo bodo uporabljali tudi bodoči raziskovalci.
Avtorja, ki bi jima kot soavtorja skoraj morali dodati še vsaj fotografa Edvarda Primožiča, sta delo razdelila v uvodno razmišljanje arhitekta o raziskovanih stavbah in v etnologov o študijo o njih. Na koncu dodane opombe in lietaratura se dopolnjujejo, žal pa ni dodanega niti krajevnega kazala niti razlage narečnega in strokovnega besedja, kot je v neposredni predhodnici te knjige (T, Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in Oglarjev na Slovenskem), čeprav bi bila razprava s tem še temelj itejša. Razširjeni povzetek v nemščini in prevod kazala 71
ter podpisov k slikam žal ne moreta nadomestiti enake publikacije v nemškem jeziku, ki bi prav gotovo morala zbuditi pozornost pri naših nemško govorečih sosedih, pa ludi pri marsikaterem koroškem Slovencu, ki prav strokovne knjige raje bere v nemškem jeziku kot v slovenskem.
Razmišljanje arhitekta odraža strokovno in tudi čustveno navezanost na obravnavano kulturno dediščino, čeprav kaže, da kljub nekaterim pobudam o načinu nove uporabe te ostarele arhitekture še dolgo ne bo dozorela zavest o potrebnosti njenega varovanja, kar kažejo tudi nekateri odmevi v koroških časopisih. Analizo stavbarstva arhitekt v celoti prepušča etnologu.
Za razliko od dosedanjih Cevčevih del o arhitekturi uporablja avtor tokrat skoraj »arhitekturno« metodo. Ves napor posveča stavbarstvu in le na začetku določi okvire in merila načina življenja, ki je pogojevalo nastanek kmečkih stavb, kakršne so si raziskovalci izbrali za svojo obravnavo. Vsa razprava je razdeljena na tri enote, od katerih je prva namenjena opisom splošnih, skoraj geografskih okoliščin. V drugem delu, ki je avtorju še posebej pri srcu in ki je tudi v drugih njegovih delih težišče, kmečke hiše razčleni v dveh tipoloških analizah. V prvi podrobno opisuje gradiva, strehe, stavhne detajle, okraji sje, dodaja pa še opise
prostorov, svojo ti-pološko razčlenitev »prostorskega sestava« in doda gospodarske stavbe, znamenja ter v zelo kratkem opisu odnose med kmečkimi domovi in naselji. V drugi analizi pa sledi opis izbranih stavb v sedmih vaseh na obeh straneh Karavank.
Prav gotovo je že pobuda, da se od v začetku ozkega obsega raziskav stavb na Selah gradivo razširi na obe strani Karavank, novost, ki jo je potrebno pohvaliti. Ker je to hkrati politično občutljivo področje, seveda ni mogoče mimo nekaterih tovrstnih kritičnih pripomb, ki se jim tudi Cevc ne izogiba, a kljub temu skuša arhitekturo čim bolj objektivizirati s tem, da vedno znova podrobno popisuje posamezne tehnične ali likovne sestavine stavb. Za etnologa pa morda le nekoliko preveč opušča drugo pomembno sestavino: življenje v teh stavbah, iz njega izhajoča merila ali zahteve za opisane oblike in pa seveda tudi povratni učinek arhitekture na življenje človeka. Tako so tudi njegovi predlogi »tipologije« prej vezani na način raziskave, ki si ga je izbral, kot pa na resnično podobo in smisel razvrščanja stavb v določene skupine. Razdelitev kmečkih hiš po prostorski zasnovi, v kateri naj bi bilo temeljno izhodišče veža, je seveda mogoča, a s tem nastane vrsta novih vprašanj, na katera je opozoril že Vilfan v prispevku
Kmečka hiša (GDZS, str. 592), Po Gerambu povzeta misel o naj-skromnejši leseni stavbi z odprto vzdolžno vežo kot o prvotni (in ne pozabimo: po Gerambu tudi za Slovence edino značilni...) hiši v tem delu Koroške postane vprašljiva, če vzamemo za njen dokaz le stavbe iz konca 18. stoletja ali še mlajše, posredno pa potrjuje izmišljeno trditev o manjvredni kmečki arhitekturi Slovencev - to pa je hotel ovreči že Vurnik! A to so podrobnosti, o katerih bi bilo mogoče razpravljati šele potem, ko bi bila mogoča primerjava tudi z vsem tistim prostorom, ki je v resnici posredoval zamisli ali celo vzore za arhitekturo iz dolin, mest, trgov - saj avtor sam opozarja na potrebnost take razširitve.
V zadnjem sklopu o »tipologiji stavb« si je avtor izbral za izhodišče kar krajevno merilo. V najdrobnejšem merilu je to povsem upravičeno, saj opisi še ohranjenih »starosvetnih« stavb, kot jih imenuje, dajejo vtis, da je bilo stavbarstvo res različno od kraja do kraja. Ti opisi pa so morda še najbližji umetnostno-zgodovinskim ali arhitekt urn i m opisom, saj odlično povzemajo vse, kar je deloma zabeleženo z grafiko in fotografijo, ter dopolnjujejo, česar ni mogoče narisati. Dodanih je še nekaj dragocenih podatkov o razvoju, ki bi bili morda še boljši, če bi upoštevali arhivsko gradivo, ki se, vsaj za
Sele, šele obdeluje in zbira. Ker Ceve tokrat poleg opisov stanja že kar dovolj obsežno dodaja tudi poskuse rekonstrukcij razvoja, pogrešamo tudi enakovredne grafične predstavitve. Nekatere razlage morda nekoliko po svoje analizirajo preobrazbe stavb (Šurčeva v Ratečah jc šele ob predelavi v gostišče dobila stanovanjske prostore v nadstropju, prej so bile to zasilne »kamrice«, ki so pri Liznjekovi v Kranjski Gori nastajale postopoma od 16, do konca 18. stoletja-obe-
nem pa so te stavbe povsem identične z večino ziljskih...), pa vendar so bistven prispevek k razpoznavanju vsebine kmečkih stavb. Tu se moramo na koncu namreč še enkrat srečati z mislijo, da je etnološka študija sicer odličen primer specializirane arhitekturne študije, da pa ji vseeno manjkajo vsaj poskusi, da bi hkrati z opisom in razlago sestavin arhitekture dobili vtis o življenju v njih.
Cevčeva in Primožičeva knjiga Kmečke hiše v
Karavankah je prelomila dvoje tabujev: lotila se je stavbarstva, ne oziraje se na politične meje, ki jih »morajo« upoštevati vse druge podobne študije, in dokazala je, da je tudi tisti del ljudske »kulture« (ali morda »umetnosti«), ki se ji pripisuje le manjši, folkloristični pomen, lahko prikazan kot največja dragocenost in v najbolj reprezentativni obliki - to pa je način, kako mu zagotoviti pravo mesto.
Majda Fister
Dušan Bandič TABU
U TRADICIONALNO J KULTURI SRBA
Biblioteka XX vek, Beograd, 1980
Beograjski etnolog Dušan Bandič podaja v delu Tabu u tradicionalno j kulturi Srba sintetičen pregled najbolj razširjenih oblik tabujev oziroma njihovih ^tankov v verovanju Srbov v zadnjih dveh
stoletjih.
Avtorjevo prepoznavanje pojavov kot tabujev ah ne-tabujev temelji na definiciji tabuja kot negativnega dela reli-gijske-magijske prakse, se pravi kot pravil, ki reducirajo dejavnost Posameznika ali sku-Pme z namenom, da bi Se izognili nezaželenim Posledicam te dejavnosti. Nezaželene posle-?'ce so lahko plod maščevalnosti nadnaravnih
sil ali pa nastanejo zaradi njihove odsotnosti (napačno ravnanje ljudi jih lahko tudi prežene). S spoštovanjem tabujev se torej zmanjša nevarnost delovanja demonov, urokov (zlih oči), magične okužbe, po drugi strani pa se vzbudi v duhovih prednikov, dreves, v vilah itd. naklonjenost do ljudi. Tako se v prepovedih vedno izraža ambivalenten odnos do tabu i žira ruh predmetov, oseb, živali ali rastlin (ognjišče, nagrobnik, nosečnica, orač, gost, kača, hrast ali lipa), ki so istočasno koristne - ali celo nujno potrebne za obstoj — in nevarne, svete in nečiste. Tabuizirani predmeti, osebe, živali
in rastline skratka imajo ali so v posesti neke izjemne sile, ki ima istočasno pozitivno in negativno plat.
V prepovedih se odraža še druga dvojnost v pojmovanju teh sil. Sila je lahko vezana na predmet, osebo, žival ali rastlino in izven nje ne more obstajati, je torej njena duša, njen življenjski princip ali pa obstaja v obliki prostih, samostojnih duhov ali demonov, ki se lahko začasno naselijo v posameznem predmetu ali telesu, lahko pa delujejo kot taki. Ti dve predstavi ustrezata dvema časovno različnima stopnjama v razvoju abstraktne misli. Pred- 73