'%mmm
m&ffls '/Vi.??* y:;
“J1!.*
4i:i
-m
#
-s4t::
* 1$ ••
, V#!**
* TO:!*:
4
AID'
•SSi
1:
RIMSKI
KATOLIK
OSMI TEČAJ
IV. ZVEZEK
tre,]ti.ih in izdaja dr. ANTON M A H NI C,
profesor bogoslovja
l e.><9J!s>Lo j.
r (J	e)	‘
V GORICI TU!,ARIJANSKA TISKARNA
189«
Izhaja rsak tretji nio»oo. Volja eel tečaj 2 gl«l.
m
O
s~
m-
w
• ;Ef .
JSTa znanje.
„Rimski Katolik" nastopi z lotom 1897 svoj deveti tečaj. Izhajal bode kakor doslej: vsake tri mesece enkrat, in sicer koncem januarija, aprila, julija in oktobra. Vsak' zvezek bode obsegal 4 pole po 32 strani t. j. 128 vsega vkup s „prilogo* vred. V poslednji bomo priobčevali spise čč. gg. bogoslovcev slovenskih. Ker so se tiskovni stroški vžo letos povečali in se bodo drugoč še bolj, tfmo primorani naročnino povišati na 2 gobi. 50 nov.
Tako uanierjamo za sedaj. Zgodili se pa zna, da list razširimo ali tudi da sklenemo izdajati ga večkrat nego doslej; ako bi tedaj v tem ozira kaj novega krenili, hočemo to že pred novim letom naznaniti, da bodo vedeli gg. naročniki kako se ravnati.
Pričujočemu zvezku smo priložili „poštno nakaznico" za vse gg. naročnike, bodisi da so še dolžni naročnino za letos, bodisi da se mislijo, kakor upamo, naročiti za bodoče leto.
Naš program ostane tudi vprihodnje tak, kakoršen je bil doslej.
Filozofija „Ljubljanskega Zvona".
Tudi temu leposlovnemu listu se je zdelo potrebno vdariti na lilozofično struno in pri tej priliki pritisniti tudi nam — sicer z vso vljudnostjo — dvoje zaušnic. Vredništvo «Lj. Zv.» je naprosilo g. Kr. Svetiča, da bi ^teoretično raztolmačil raznih modernih slovstvenih struj pojem in pomen, ki sta pri nas še dosti motna in nejasna*. In res, jr. Svetič je «kolikor toliko pospešil razbistritev tistih težavnih pojmov o idealizmu, realizmu in naturalizmu«. Poglejmo, kako !
(J. Svetič z enim samim n ogočnim stavkom podere vse, kar se je dozdaj t. j. do dobe «Lj. Zv.v umovalo in razpravljalo o estetiki. Piše namreč : «cToliko je pa že sedaj gotovo, da tiste dogmatične definicije o poeziji, o lepem itd., s katerimi so se začenjale običajno do najnovejšega časa vse «poetike« in «estetike», in katere so si dotični poetiki in estetiki v.stvarili zgolj z umovanjem (špekulativno), vsaki po svojih mislili in po svojem vkusu - nimajo ni? znanstvene vrednosti, in Čitatelji nam bodo gotovo hvalo vedeli, da nismo še mi pomnožili števila tistih definicij o poeziji, o realizmu in idealizmu, s katerimi so nas letos ptcplavili naši estetiki v srditem boji ined realizmom in idealizmom«. Tedaj «nič znanstvene vrednosti nima«, kar so pisali o lepem Avguštin, Tomaž Akv., Jungmann in toliko drugih, kar je pisal o poetiki Aristoteles!, S tem je — razume se samo ob sebi — vničono vse, kar smo pisali tudi mi. Lepa hvala za pokloni Da, kar se tiče nas, nam jc baje «ra/por zastran idealizma in realizma - dobro došel - saj imamo zopet eno priliko več, da se lasamo, in tudi, da pokažemo svojo učenost«. Višjega pomena tedaj za nas nima vsa naša filozofija ! ,
Zdaj pa berimo, kako je Zvonov estetjk-filozof «pospešil razbistritev tistih težavnih pojmov«, katere sta Aristotel in Tomaž brezvspešno razreševala! Konečna rešitev leposlovnega problema slove tako: «Pustimo (!) neplodno (!?) modrovanje, kaj je lepo, kaj je umetnost in kaj njen pomen in namen. (To je res; ^teoretično raztolmačanje« !) Morda bi se mogli ob kratkem (kar .igraje kaj ne da?!) tako-le rešiti teh sitnih (res najivno !) premišljevanj brez konca in kraja (trajala so nad dvatisoč let, do dobe — g. Svetiča !):	Umetnost	je pojav posebnega čuta člove-
škega, umetnostnega čuta (izvirno !) Kakor imamo čuvstvo domovinsko, čuvstvo za res-
CERKEV
IX POLITIKA.
Staro vprašanje.
Zopet in zopet se vrača staro vprašanje : cerkev in politika. Ima cerkev, ki ni kraljestvo „od tega sveta“, kaj opraviti s politiko tega sveta ? Ali, da damo vprašanju kon-kretnišo obliko : se smejo papež, škofje in duhovniki vtikati v javne politične zadeve? Stvar se je vže večkrat pojasnila in z neovrgljivimi razlogi podkrepila; navzlic temu pa liberalci še veduo na prevažno vprašanje trdovratno odgovarjajo : Ne ! . . .
Staro, rekli smo, je to vprašanje, staro, kakor krščanstvo samo. Dh, od prvega početka krščanske dobe se je ■skušalo, vero iu politiko stikati, a tako, da se je vero smatralo kot nevarno državi; iz tega se je začelo izvajati praktično posledico: torej proč iz politike z vero in duhovniki!
Nočemo, da hi nam ta kraljeval. ‘) — Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper Maziljenca njegovega: Raztrgajmo njih vezi in se sehe vrzimo njih debele vrvi!2)
Vže iz Kristusovega rojstva je skoval kralj Ilerod ve-levažno politično vprašanje, in menil je, da korist njegovo dinastije zahteva, vmoriti Dete, ob katerega rojstvu so au-gelji iz nebes oznanjali na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje. Akoravno je Kristus vporne Jude zavrnil z opominom, naj dajo, kar je cesarjevega, cesarju, akoravno se je množici skrbno izogibal, ko ga je hotela za kralja, vender so ga Pilatu zopet tožili, da „punta ljudstvo“.3) In ko niso nikakor mogli pregovorit^ Pilata, da bi jim ga izročil na križ, začeli so klicati: „Če tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju “.4) In glejte — to je zdalo !
') Luk. 19, 14. a) Ps. 2, 2. 3. s) Luk. 23, 5.
*) Ibi. 12.
In sovragi Kristusovi niso nikedar več zabili, koliko-služi njihovim smotrom, vero in politiko razdvajati z namenom, da se prva izključi iz poslednje. Ko je sv. Pavel z velikim vspehom za krščansko stvar deloval v Korintu, so ga Judje napadli in priti rali na sodišče, govoreč: „Ta nagovarja ljudi, naj časte Boga zoper postavo. “ ‘) Tudi poganski preganjavci Kristusove cerkve so dobro vedeli, da je naj-strašniše orožje, ki je morejo rabiti pri kristjanih, ako jih pri najvišji politiški oblasti obrekujejo kot sovražnike državnih bogov in cesarske politike.
Kič drugače ni dandanes. Pred 25 - 30 leti je bila papeževa nezmotljivost strašilo, s katerim so sovražniki Kristusovi plašili vladarje, češ, papež in duhovni hlepijo po poli-tiškem vodstvu, hočejo evropske države spremeniti v satrapije rimskega papeža! Nezmotljivost jim je pomenjalo vojsko proti vsej politiški organizaciji modernega društva!2) Ultra-montanee t. j. zvest rimski katoličan, je v oni dobi veljal isto, kar brezdomovinec ; ni se umelo ali hotelo se ni umeti, kako se more zvestoba in ljubezen do domovine spajati s katoliškim prepričanjem.
Temu nasproti učimo mi, da cerkev in nje služabniki so vselej imeli pravico in, po okoliščinah, celd sveto dolžnost, ki jim jo posredno nalaga Jezus Kristus sam, vtikati se v politiške zadeve ; a to velja sosebno še dandanes. V potrditev tega imamo pa različnih razlogov, o katerih hočemo-razpravljati v naslednjih poglavjih.
Pravni razlog, ki opravičuje cerkev vtikati se v politiko.
Vse, kar biva, ima naravno pravo do bivanja; iz tega prava se pa izvaja drugo pravo : pravo samoobrambe. Vsakemu bitju je vže prirojeno, da ljubi samo sebe ter se želi ohraniti. To nahajamo v vesoljni naravi, pri vseh bitjih, umnih in neumnih. To resnico izraža tudi imenitno reklo : „boj za obstanek" — „Kampf um’s Dasein“, ki ga je Danvin vpeljal v naravoslovje, a se^ga je potem preneslo na vse življenjske razmere.
Dej. ap. 18, 13.
2) Prim. Promemoria grofa Arnima do nekega škofa. (Coli. Lao. VII.)
Prav. Cerkev je pravo, popolno društvo. Tudi država •priznava cerkev kot juridično osobstvo. Zato pa ima cerkev pravico do obstanka, torej tudi pravo do samoobrambe. Znano je pa, kako je reformacija 16. veka vrhovno oblast nad cerkvijo in vero od papeža prenesla na posvetne vladarje. Res, da se je to zgodilo le pri protestantih, ki so se ločili od katoliške cerkve, a vzgled, ki ga je dala reformacija, je bil zapeljiv. Posnemaje protestantske vladarje, sc si tudi katoliški začeli prisvajati cerkvene pravice, eno za drugo, dokler se ni polagoma v katoliških deželah vtrdil neznosni cezaropapizem, ki je cerkev pouižal do sužnice državnega oblastva. Država si je vsvojila prava, ki po Božjem in človeškem zakonu pripadajo cerkvi. Določevati o sakramentalnem ali čisto posvetnem značaji zakonske pogodbe, odpravljati zadržke, ki jih je cerkev postavila, a postavljati nove ; uvajati v javne šole filozofične zisteme, ki spodnašajo tla pozitivnemu krščanstvu in veri; predpise dajati, ki se tikajo javne Božje službe, določevati celo število sveč, ki smejo goreti v cerkvi; zatirati cerkvene redove in bratovščine ter zasegati in razprodajati njihovo imetje; omejevati ali celo zaprečevati prosto občevanje škofov in vernikov z Rimom : take in enake na-redbe so cerkev ne le ovirale v prostem, vsestranskem razvoji, ampak so morale polagoma v nevarnost spraviti njen obstanek sam.
Dokler je v Evropi vladal absolutizem, si cerkev sama ni vedela kako pomagati, da bi se vbranila posilnemu vsva-janju svojih svetih pravic. Na najvišjem mestu se ali ni vpošteval njen glas, ali pa se je skušalo cerkvene dostojanstvenike onemiti, tako „da niso mogli lajati, spali so, in ljubili sanje‘)
A	okove	absolutizma je strlo leto	1848 — in tudi cerkev je	začela	prosteje dihati; odslej	ji	je bilo vsaj mogoče,
oduška dati svojim bolestim v raznih politiških zastopstvih.
Naravno, da se je tudi cerkev začela posluževati novih političnih svoboščin, da bi vsaj reklamovala svoje stare pravice, ki	si jih	je država po krivici,	sč	suroyo silo prilastila.
Dh, to	storiti,	je bila njena sveta,	neopustljiva dolžnosti
') Iz. 56, 10.
Ako kmetijski, ako obrtnijski stan, ako meščanstvo pošilja
svoje zastopnike, zagovornike svojih pravic v državni zbor,
zakaj bi cerkev tega ne smela? Prvi storijo to, da branijo
in zagovarjajo svoje koristi, storijo to pa ysled naravnega
prava samoobrambe— cerkev ima isto pravo: braniti sama
sebe.
Kaj je tedaj cerkev naklonilo, da sili tudi ona na politično polje? Vladehlepnost? Ona tje sledi za sovragom, da. mu vzame plen, ki si ga je krivično osvojil. Dobro ve cerkev, da drugje ali ne more govoriti, ali, če tudi govori, je glas njen — glas vpijočega v puščavi; zatorej tukaj po-vzdiga glas po svojih zastopnikih, da jo sliši svet, da jo slišijo navzdol, a tudi navzgor. A seveda — ako hoče cerkev spraviti v javna zastopstva svoje zagovornike, mora tudi skrbeti, da se taki volijo ; zatorej je samo po sebi umevno,. da se mora cerkev vmešavati tudi v volitvene borbe. Ker je pa dandanes politiška delavnost tako ozko sklenjena z javnim časopisjem, da se sploh v politiki ne more ničesar doseči, ako se javnega mnenja ne pripravlja, ne vzgaja za politične svrhe, mora cerkev skrbeti tudi za to, da se pišejo, izdajejo taki politični listi. A kedo naj vrejuje, kedo dandanes piše take liste ? Gotovo, da to morejo le razumniki; v prvi vrsti so, kakor za politiko sploh, za to poklicani posvetni razumniki. Toda žalostna skušnja nas uči, kako redki so mej nami razumniki s katoliškim razumom, s katoliškim srcem. Zatorej pa, dokler je tako, so prav duhovniki prisiljeni, v obrambo sv. cerkve in njenih pravic, prijeti za pero ter pisati, vrejevati, izdajati tudi politične liste, voditi politične volitve, ter i sami voliti i dati se voliti, da morejo s potrebnim znanjem, s prepričanjem zagovarjati sv. cerkev v javnih zastopstvih. Komu se more potemtakem zdeti nenaravno, ako vidi, da pri nas v Avstriji, da na Slovenskem, kakor tudi drugje po Evropi, zavzemajo prav duhovniki nered kokrat odlično mesto v politiškem življenji in se nahajajo celo v vrstah politiških voditeljev in narodnih prvakov ?
Kaj pa škofje, kaj papež ? Vže vredba cerkvene hijer-arhije ne dovoljuje, da bi jih smeli izključiti iz politiške borbe. Ako so namreč, kakor smo ravnokar pokazali, duhovniki prisiJj ?ni, v obrambo sv. cerkve stopati na politiško
torišče, moramo nekak vpliv na politiko priznati tudi škofom, in sicer vže radi tega, ker so duhovniki njim podložni. Pri mašniškem posvečevanji se je duhovnik izročil svojemu škofu oziroma sv. cerkvi, da bo kot njen slušabnik, njej služil, povspeševaje njene koristi. Da sme teda; od strogo cerkvenega poslovanja prestopiti k politiškcmu.' mora dobiti dovoljenja, ali recimo odpusta od svojega cerkvenega glavarja, od škofa. Evo tedaj negativno stran škofovskega vplivanja na politiko.
Isto tako pripada le cerkvi ozir. škofu ali papežu razsojati, vkoliko sega politika v vero ali prikračuje pravice cerkvene, ter potemtakem določevati, ali in vkoliko je potreba, da se cerkev spušča v politiko ter da pošilja v javnost svoje služabnike branit jo in zagovarjat. Vže sč stališča hijerarhične vredbe torej pripada škofom nekak indirekten, vrhoven vpliv na politiko, vkolikor se ta dotika verskih in cerkvenih koristij Imamo pa tudi še drugih, tehtniših razlogov za svojo trditev.
Metafizični razlog.
Treba le pogledati v ozadje človeške zasebne ali javne delavnosti: kaj namreč človeka konečno nagiblje k takim ali drugačnim dejanjem. Treba vprašati po metafizičnem razlogu človeških dejanj.
Ideja, misel je mati dejanja. Ničesar človek ne včini brez razloga. Razlog pa ni nič drugega kot misel v svoji vporabi na dejanje. Kakoršna misel, tako dejanje, kakoršua teorija, takošno življenje. Teorija, ki odgovarja resnici, je tudi za življenje plodovita, blagonosna; teorija napačna pa plodi slabo tudi v življenji.
Ideja krščanska ie povzdignila, poplemenila življenje narodov, ki so jo vsprejeli v živi veri. Ideja antikrščanska, ki so jo v francosko društvo zasejali enciklopedisti, je obrodila ono stotero gorje in razdejanje, ki ga je Franciji prinesla revolucija.
Pa tudi v naši dobi se vse poglavitnišc težnje in smeri v političnem in socijalnem in celo v gospodarstvenem življenji naslanjajo na to ali ono filozofično teorijo. To velja
o socijaluem demokratizmu, o anarhizmu, o komunizmu ravno tako, kakor o krščanskem socijalizmu ali o težnjah krščanske ljudske stranke.
Filozofijo si človek ali prej izmisli, da potem po nje naukih vravna življenje in življenjske razmere ; ali pa si jo iztuhta potem, ko je dejanje vže dovršeno, da ž njo opraviči pred umom in vestjo pravost svojega dejanja. Človek nima miru, dokler ne najde potrditve svojega delovanja v metafi-ziških resnicah.
Znano je, da socijalizem išče v Darwinovi teoriji načelne vtemeljitve svojim težnjam; komunizem, anarhizem, nihilizem, ki taje vsak nravstven red, izpovedajo materijalistične in pozitivistične nauke. Darwinova teorija sc je dosledno izvedla in vporabila na vse življenjske razmere od tistih, ki hočejo prevreči dosedanji politiški in socijalni red. In to povsem dosledno. Ta red namreč sloni na podlagi pozitivnega verstva in objektivnih filozofičnih resnic. Ako je pa Danvinov materijalizem resničen, potem ne biva nadsvetnega, osobnega Boga; vse prikazni v vesoljstvu so včinki neskončnega, slepo delujočega procesa, ki se je razvil — ne vemo, kako in zakaj — iz neskončnega atomskega vrtinca. Tega procesa plod so rastline, živali, človek in vse, kar danes v vesoljstvu biva. Pa tudi vsi pojmi, vse ideje, vede in umetnije, nravstveni in pravni red — vse je tvorba tega mehaničnega procesa; zato nimajo nobenega objektivnega razloga ali ozadja, in se neprenehoma preminjajo po tem, kakor se vesoljstvo, sledeč zakonu slepe nujnosti, presnovlja in pre-minja. Intelektualni, nravstveni in pravni nihilizem je logična posledica iz materijalistične teorije ; ta nihilizem pa načelno opravičuje vse komunistične in anarhistične težnje.
Kedor hoče radikalno odpomoči socijalnim zlom našega veka, kedor se hoče vspešno bojevati z vse razdevajočim socijalizmom, ne sme nikakor prezreti, da socijalizem in njemu sorodne socijalno-politične težnje zajemajo krepost, trdnost in moralično moč iz radikalnih, Boga, dušo in vsako pozitivno verstvo zatajujočih doktrin. Takemu, do skrajnih mej bogotajstva in intelektualnega nihilizma segajočemu radikalizmu ne more biti kos nego nasproten, ravno tako skrajen, v Bogu samem, ki je najvišji razlog vse intelektualne
in nravstvene pozitivnosti, sloneč radikalizem ; to je verski, metafizični radikalizem.
Moderna država je povsem nezmožna, radikalno zmagati socijalizem ali le za dolgo časa vspešno se mu proti-viti; kajti sredstva, ki se jih pri tem poslužuje, so ali po-silna, materijalna ali moralna. Kar se prvih tiče, je znano, da ideje se sč surovo silo ne le ne dajo zatreti, ampak se le še bolj oživijo in včvrstijo. Moralna sredstva pa, ki jih država vporablja, kakor je veda ali filozofija, revolucijonarne težnje le še bolj povspešujejo, kakor je n. pr. gojitev novejše Kantove ali Herbartove skeptične filozofije. Država neredkokrat podpira na svojih višjih šolah celo darwinizem in materijalizem ; dh, ravno državna vseučilišča so dandanes glavna gojišča tistega monizma, ki vničuje vsako pozitivno verstvo in pelje direktno v politični in socijalni anarhizem.
V najboljšem slučaji so državna sredstva pri pobijanji socijalizma in revolucijonarnih elementov polovičarska, in zato nezdatna, brezvspešna.
Ravno radi tega je torej dandanes tem potrebniše, da posega sv. cerkev vmes pri reševanji toliko zamotanih političnih in socijalnih problemov. Skušnja uči, da navzlic vsem policijskim in posilnim vredbam, ki se jih država poslužuje, da bi zajezila rastoči tok socijalistične povodnji, se vender socijalizem čedalje bolj širi iu včvrščuje. Država vporablja le zabranivne pomočke, s katerimi je nemogoče zlo v koreniki ozdraviti. To zamore le ona cerkev, kateri je Bog izročil vso resnico, da jo nepokvarjeno, brez primesi vsakatere zmote, oznanja in na življenje vpotreblja. Cerkev edina zna ceniti moč resnice, moč ideje ali načela. Ona je prestala za posamezne resnice krvava preganjanja, in raje dopustila, da so od nje odpadli celi narodi in kraljestva, nego da bi njim na ljubo zatajila eno samo načelo. Le ta cerkev, zvesta hraniteljica in gojiteljica Božjega radikalizma, radikalizma resnice in pravih načel, more vzdržati naval socijalno-poli-tične revolucije ter društvo rešiti pogina.
Zatorej s polnim prepričanjem podpišemo besede slovitega socijologa, ki neko svojo razpravo o socijalni demokraciji sklepa s temi-le stavki:	»Hočemo dokazati, da je
socijalizem brezpraven in nemogoč, moramo se povrniti na
tla krščanstva. Na podlagi modernega pozitivizma z njegovim tajenjcm vsega transcendentnega ali nadčutnega je zavrnitev socijalizma nemogoča. Pozitivistični profesorji na naših vseučiliščih, kateri se tako marljivo zaganjajo v vse transcendentno in ljudskim množicam jemljejo vero v nadčutni svet, niso le „grobokopi“ cerkve, kakor jih je ponosno nazval neki prostozidarski minister v Belgiji, 'ampak grobokopi celega društva. “ ‘)
Nravstveno - praktični razlog.
Res sicer, da politika ne spada v področje sv. cerkve, da nje služabniki niso poklicani vtikat se v čisto posvetne zadeve; toda tudi politika in politični čini imajo stran, o kateri ima le vera ali cerkev soditi. To je nravstveno-prak-tična stran.
Kakor uče	nravoslovci,	nobeno	človeško dejanje ni
povsem indiferentno, ampak je	ali dobro ali slabo,	vkolikor
se	namreč zlaga	ali ne zlaga	z voljo	oziroma sč	zakonom
Božjim. To velja tudi o političnih dejanjih. Z motrišča nravstvene dobrine tedaj spada tudi politika pa njeni čini pred sodišče one cerkve, kateri je Bog v varstvo izročil ne le verstvene, ampak tudi nravstvene resnice, da jih nepopačene oznanjuje.
Vsled tega	torej izreka	cerkev	svojo sodbo	ne le o
tistih dejanjih, ki spadajo v področje njeno in njenih služabnikov, ampak tudi o vseh družili človeških dejanjih, zasebnih ali javnih, bodisi še tako posvetnih. Vse, kar spada v spovednico, spada tudi pred cerkveno sodišče. V spovednico pa spadajo vsa dejanja z ozirom na njih dovoljenost ali nedovoljenost, dobroto ali pregrešnost. Tako je n. pr. oporoko delati ter določevati o lastnem imetji po smrti, gotovo čisto zasebna zadeva, o kateri vsakedo neodvisno določuje — in vender to neodvisnost omejuje Božji in naravni zakon ; v toliko je tudi ta čisto zasebna zadeva podvržena sodbi in določbam nravstvenih zakonov, ki jih cerkev edina nezmotljivo razlaga.
‘) V. Catlirein v Laacher St. 1896. III.
Isto velja o sicer cisto političnih činih. Tako pristoja vojsko napovedati in vojskovati se gotovo edino le politični državni oblasti ; in vender določujejo nravstveni zakoni, ki se strogo izvajajo iz verskih resnic, ali in kedaj je vojska dobra, dovoljena, kedaj krivična, nedovoljena. Nravstvene zakone pa razlagati in vpotrebljati na življenje, to je poklic, to je zadeva sv. cerkve, papeža, škofov, duhovnikov. Evo tedaj, razlog, ki dovoljuje, in celč nalaga cerkvi in škofom vtikati se v politiko!
Ravno radi tega je tudi od krščanskega duha prešinjeni srednji vek radovoljno papeštvu pripoznal vrhovno vodstvo v politiki in v vseh javnih zadevah. Srednji vek je bil prepričan, da Božji resnici in postavi se morajo pokoriti ne le posamezni ljudje, ampak tudi države in narodi; zato je dal zastopnici Božjega prava, cerkvi, govoriti tudi v politiki in v mejnarodnih zadevah. Iv temu ga je silila logika zdravega razuma in Kristusovega evangelija.
Papež — antipapež.
Dve radikalni velesili stojiti dandanes ena drugi sovražno nasproti: katoliška cerkev in loža.
Loža sicer zatrjuje, da je nasproti veri in politiki nevtralna, da drugega ne išče nego olajševati človeško gorje, deliti dela vsmiljenja.
Pa to ni res. Loža laže. Vže sto let sčin vodi in določuje loža evropsko politiko. Kar se pa tiče vere, izpoznava v najboljšem slučaji verski indiferentizem, ki je negacija vsakega verstva. A loža ne ostaja pri indiferentizmu, ona čedalje očitniše kaže pozitivno sovraštvo proti veri; ona povsod, z vsemi sredstvi povspešuje ateizem. Dh, v nje višjih krogih se izpoznava češčenje satanovo.
Loža je tedaj dandanes prava antikrščanska cerkev, z nevidnim poglavarjem satanom, pod vidnim vodstvom velikega mojstra vseh lož.
Tako si stojite nasproti dve cerkvi, dve kraljestvi: božje in satanovo, dva poglavarja: papež in antipapež.
Sovražnika treba zasledovati v vse kote, ker drugače zna kje ostati skrit ter ob svojem času planiti nad Božjo
vojsko. Če tedaj loža razteza svoj vpliv na politiko z namenom, da prežene iz javnega življenja Boga in njegovega Kristusa, moramo, sč znamenjem sv. križa, v imenu vere, tudi mi za njo na politiško polje, da jo preženemo, da ji vsaj raz obraz potegnemo krinko hinavščine, s katero slepi kratkovidneže. Mej poslednjimi je tudi moderna država; znano je namreč, kako si masonskega gada v lastnem naročji goji. Papež sicer opomina, svari, kažoč na nevarnosti, ki društvu in državi pretijo od masonstva ; a za te opomine je moderna država gluha; in tako drvi v pogin. Modema država ne more razumeti, da mej Bogom in satanom, mej cerkvijo in ložo ni sprave; ona meni, da z vero se dd igračiti, češ, vera ali nevera to jo povsem nevtralna zadeva, katere ne vpošteva trezen politik! In tako se loža prosto širi in vjačuje, oku-žujoč državo in društvo sč svojim bogotajnim duhom, spodnašajoč temelje socijalnega reda.
Ne da bi tedaj cerkev poslušala, je-li njeno vtikanje v politiko državi všeč ali nevšeč — nje sveta, od Boga samega ji naložena dolžnost je, spuščati se tudi v politiko, vgajaj komu ali ne vgajaj. Neizkušen otrok se igrači z gadom, z napoljnenim samokresom, ne da bi zapazil, v koliki nevarnosti je njegovo življenje : tak otrok je moderna država. Bodi otroku všeč ali nevšeč, pameten mož bo smatral za svojo dolžnost, izbiti mu iz rok nevarno igračo, ter rešiti ga gotove nesreče. Tako dolžnost ima dandanes cerkev nasproti noremu otroku, ki se toliko uči, toliko britkega skuša, a se ničesar dobro ne navadi, nikoli ne izbrihta, otroku-državi.
Masonskega antipapeštva, ki razširja svoje kraljestvo na politiko in vse javno življenje, ne bo nihče pregual, nihče vkrotil,'nego rimsko papeštvo, sveta katoliška cerkev. Zato se mora vmešavati v politiko.
Vodilna načela sedanje papeževe politike.
Rimskemu papeštvu in ravno tako škofom vesoljne cerkve je bilo vselej in je tudi dandanes sveto načelo: n Iščite pred vsem Božjega kraljestva in njega pravice. “ Papeštvo tudi v politiki no išče drugega, nego kar spada k Božjemu kraljestvu in njega pravici.
Božja pravica t. j. načela večne resnice, ki nam jih je razodel Jezus Kristus y evangeliju, prinaša človeštvu in narodom mir in srečo, vrejuje državne in socijalue odnošaje, daje društvu trdnost. Zfitorej pa cerkev nikoli ne opušča, krščanska načela povdarjati, priporočati navzgor ali navzdol, priboriti jim veljavo v javnem življenji.
Državno in družabno življenje se razlikuje na dyojo stran : na višjo, kjer so postavljeni oni, ki ukazujejo, vladajo ; in na nižjo stran, kjer so podložniki. Vsa zla v političnem in socijaluem življenji izhajajo od tod, da ali podložniki odrekajo dolžno pokorščino svojim višjim, ali da višji prekorakajo meje svoje oblasti ter jo zlorabljajo v zatiranje svojih podložnikov.
Cerkev je vedno izpovedala nauk, da vsa oblast je od Boga, vladarji so zastopniki Božji. Zatorej je cerkev vselej branila vsako postavno avktoriteto. Cerkev obsoja revolucijo, in je tako najtrduiša zaslomba državne in politične oblasti. To čutijo najbolje socijalni demokratje, komunisti in anarhisti, ki katoliško cerkev ravno radi tega smrtno sovražijo, ker jo smatrajo za najodločnišo gojiteljico in nositeljico avktoritetnega principa.
Toda ista sv. cerkev, ki bičani vladarjem njih oblast, ni nikedar pozabila, da Bog je postavil vladarje in podelil jim oblast radi ljudstva, da povspešujejo blaginjo svojih podložnikov. Niso podložni radi višjih, ampak višji so radi podložnih ; država radi državljanov, a ne narobe.
Jezus Kristus je rekel, da ni prišel, da bi si dal služit, ampak da bi služil. Ako je tedaj on, Bog, prišel človeštvu služit, povspeševat njegovo blaginjo, morajo tembolj služiti oni, ki ga v cerkvi ali državi nadomeščajo. V svesti si te velike resnice ter naloge svoje so rimski papeži sprejeli naslov: »služabnik služabnikov Božjih“.
Jezus Kristus je bil ljudski prijatelj v najplemenitišem pomenu besede. Ko je videl ljudstvo, se mu je zasmililo; kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, katere nimajo pastirja.1) Da bi to svoje ljudstvo oživil, kakor pravi sv. cerkev, se je samega sebe dal v smrt.
*) Mat. 9, 36.
Dh, pred Bogom ne velja bogastvo, niti plemenitost rojstva ali zunanji blesk, ampak podoba Božja; in to podobo nosi na sebi najnižji plebejec. To podobo čisto ohraniti, lepšati in spopolnjevati, je nalogo dobila sv. cerkev. Gorjč mu, kedor bi se drznil skruniti jo ali otroke Božje zatirati ter kratiti jim prostost, ki jim jo je pridobil Sin Božji !
Cerkev je po svoji vstauovi, po duhu svojega Božjega početnika, po svoji nalogi — demokratična ; od vselej najzvestejša, najodločniša zaščitnica ljudske prostosti in svoboščin velike množice, brezobzirna nasprotnica vsakega despotizma, krotiteljica absolutističnih teženj. Nižji stanovi, tako zvana velika množica, ki je in bo vedno znašala ogromni del človeštva, im i v cerkvi ljubečo mater, ki nevstrašno zagovarja in brani ljudsko pravdo proti mogočnim zatiralcem.
Vže Kristus je iz nizkih ljudskih slojev okol sebe zbral svoje aposteljne in učence. Ubogim je obljubil prvo mesto v svojem kraljestvu. Za one dobe je večina po Božji podobi vstvarjenih ljudij ječala v jarmu suženstva. Aristotel in najbolj razsvitljeni duhovi stare kla«iške dobe so sužnje smatrali za nižji rod, za nekake žival; ; sužnji bi bili potemtakem za vse veke obsojeni v kruto vsodo. Toda duh Kristusov, duh njegovega evangelija, ki ga je Kristus pred svojim odhodom vdahnil svojim aposteljnom in njih naslednikom, ta duh je omehčal srca mogotcev, napolnil jih s čustvom bratstva in ljubezni, tako da so jeli iz prepričanja, iz lastnega, prostega nagiba lajšati vsodo svojim sužnjem, dokler ni popolnoma izginila vsaka razlika mej prostim in sužnjem.
l)h, od dne, ko se je od zibeli v Betlehemu vprvič oznanjala vesela novica ubogim in zaničevanim, se ni li zasejalo seme vsake ljudske osvoboditve in oplemenitve, nasproti malemu številu privilegiranih? Ko je pd ono seme pognalo in dozorelo, in je cerkev v srednjem veku smela se ponašati, da je osnovala novi socijalni krščanski red, in da je na njem ter na podlagi politiških vstanov vtrdila lasten primat ali, ako tako hočemo, papeško teokracijo, tedaj je bil ta gotovo oni zgodovinski vek, v katerem se je absolutizem katerekoli oblike povsod pobijal, ko so se vse s?oboščine povsod razširjale, ko je demokracija povsod svoje zmagoslavje obhajala; in ni bilo slučajno, da oni časi so se zvali
'veki ljudstva. V nobenem drugem času ni dobila obširnišega in sijajnišega vresničenja obljuba Kristusova: „Resnica vas bo oprostila". ‘)
Reformacija, katera se je širokoustila, da hoče Evropo oprostiti papežkega despotizma ter narodom priboriti evangeljsko prostost, je dosegla ravno nasprotno : povspešila je le koristi vladarjev, uvedla je v Evropo in vtrdila politični fevdalizem, zasejala je povsod absolutistične težnje; ljudstvo pa, velika množica je postala žrtva teh teženj. Politično-verski absolutizem 18. veka, ki je zavladal po vsej Evropi, privilegovana aristokracija, ki je v Angliji in drugje srednji in kmetijski stan vničila, slednjič francoska revolucija, ki je na noge pomagala politiškemu iu gospodarstvenemu liberalizmu, koji zavezan z židovskim kapitalizmom izsesava in tii*a-nizuje dandanes ljudstvo in delavski stan ter ga žene v soci-jalno demokracijo — glej, to je prostost, katero so evropski narodi podedovali od reformacije !
Reformacija je izkopala grob politiški svobodi, nje hči revolucija je pripomogla kapitalu in surovi sili do nad-vladstva. Politiška oblast in kapital sta se koncentrovala in izmoljeni legiji politiških in denarstvenih oligarhov, ki samo-oblastuo gospoduje, stoji nasproti neizmerna množica kmetijskega in delavskega ljudstva, katero nima kmalu druge pravice, nego da sč žulji svojih rok množi višjim mogotcem kapital in vžitek.
Reci kedo, kar hoče : živimo v dobi najkrutejšega suženjstva ; podoba Božja v človeku se ne spoštuje, v proti-krščansko šolo poganjajo krščanskega državljana z vojaško fiilo, liberalna država, katero nadvplivajo Židje in prostozidarji, krati z bogoskrunsko roko najsvetejša prava vesti in osebne svobode, krivično sestavljeni volilni red ne dd veliki, po duhu in srcu krščanski množini do odločilne besede v javnem življenji, Žid in kapitalist sta si „ postavno" zagotor vila gospodstvo nad „slepo" maso !
Poslušajmo, kako opisuje socijalno bedo velike množice materijalist, torej s čisto tostranskega, zemeljskega stališča: „ . . . Vsak dan vidimo, kako ljudje vsled pomanjkanja
‘) Rivista intern. delle scienze sociali ecc. Settembre 1891 p. 33. s.
najpotrebniših živil naglo ali polagoma ginejo, v tem ko se-tik njih boljše situirani del društva zadušuje v obilnosti in lehkožitji. Ako vidimo, da tisoči v nasladnosti poginevajo, v tem ko milijoni isto vsodo trpe vsled stradanja in bede, se nas skoro poloti skušnjava, da bi pritrdili onemu angleškemu pisatelju, kateri povprašuje: „Je prav, da milijoni skoro za lakotjo umirajo zato, da nekateri tisoči poginejo vsled tega, ker si želodec z jedili preoblagajo ?“ Statistika je zabeležila žalostno dejstvo, da ubogi povprečno le malo več nad polovico živijo od bogatinov .... Najbolj tlači to pro-kletstvo bede uboge, nedolžne otroke, kateri vže s prvim dihom vdse sprejmejo kal zgodnje smrti . . . Statistika potrjuje, da povprečno vže polovica vseh otrok ubožnih stari-šev pred petim letom zapustijo to zemeljsko dolino solz vsled pomanjkanja, slabe reje itd. ... Ne mora li vžaliti srce človekoljuba, ako vidi, kako otroci ubožcev brskajo po lužah in gnojiščih iščoč jedilnih ostankov, kateri so bogatinom preslabi za njih pse in mačke, ali ako sliši, da ženejo zjutraj v šolo cele trope otrok brez zajtrka, ali ako bere o obupanih očetih in materah, ki sebe in svoje otroke žrtvujejo v prostovoljno smrt, da bi ušli smrti vsled lakoti ali pomanjkanja, kako politična ali gospodarstvena kriza na cesto vrže cele trope pridnih delavcev brez hrane . . . ? Ako obhodimo naša velika mesta, naše mogočne industrijsko okraje, imamo skoro pri vsaki stopinji priložnost opaziti, kako se neposredno zraven, nad in pod staniščem bogastva in bleska skrivajo brlogi hudobije in bede, kako zraven vpogibajočih se miz in presitih želodcev lakota z vdrtimi očmi tiho prenaša svojo bol, kako zraven nasladnosti in ošabnosti vsake vrste brezupna beda ali plaho zleze v umazane kote ali pa v kruti obupnosti strašne naklepe iztuhtava proti državi in društvu.“
Strašna slika! In vender za vso to bedo naš vek nima srca; stradajočega plebejca in delavca krotijo z bajoneti in kanoni! K večemu se znajo še povspeti do kakega „dobrodelnega n koncerta, da vržejo kak od čistih dohodkov preostali groš stradajočemu psu ! Žid in kapitalist bi plebejca najraje zadavila, ako bi ga ne potrebovala kot „ delavne močiu v pomnožitev svojega kapitala.
Ko bi Kristus se vrnil na zemljo, zasmililo bi se mu 3opet zatirano, razkropljeno ljudstvo.
Pa Kristusov duh živi v njegovi sv. cerkvi, ki ga ji je vdahnil pred svojim odhodom. In ta cerkev se tudi v današnji dobi zaveda svojega Božjega poslanstva. Ona edina ima srce, gorko srce za razkropljene, zapuščene ovce.
Modro, a krepko in vstrajno se je Kristusova cerkev lotila težavnega dela: streti hoče jarem, ki žuli vrat krščanskega, k prostosti otrok Božjih poklicanega ljudstva; ‘osvoboditi je hoče od krutega gospodstva dveh dednih sovragov — židovstva in poganskega liberalizma.
Božja previdnost je zapuščenemu krščanskemu ljudstvu 'poslala angelja-odrešenika, papeža Leona XIII.
Leon XIII je veliki papež krščanskega delavskega, zatiranega ljudstva. On je pravi krščanski demokrat. Politiko, ki jo je reformacija in brezbožna filozofija speljala na krive poti, skuša on zopet speljati na tla krščanskih in naravnih načel. Težišče zdrave politike mora biti vedno v veliki množici ; kajti država je radi množice, a ne množica radi države ali radi peščice privilegiranih individuov. To je v drugačni obliki evangeljski stavek: prišel sem ne, da bi si dal služiti, ampak da bi služil. In to je temeljno načelo Leonove politike.
Leonova politika je ljudska, demokratična, ali, če hočemo, republikanska. Seveda ne jemljemo besede „republikanska^ v ožjem, omejenem politiškem pomenu. Ne, Leon je ravno tako prijatelj monarhije, kakor katerekoli druge vladavne oblike. On prigovarja povsod svojim vernikom, naj se pokorijo postavni politiški oblasti; francoski katoličani naj sicer sprejmejo republikansko vladavino, a ravno tako nalaga ruskim Poljakom, naj bodo pokorni ruskemu avtokratu, svetuje Špaujcem, naj priznajo obstoječo vlado. Ne, v drugačnem, v širšem, vzvišenišem pomenu je Leon demokrat, republikanec. On hoče, da se prične radikalna, vseobsežna socijalno-politiška reforma pri ljudstvu, s pomočjo ljudstva, od zdolej navzgor, v prid in povzdigo ljudstva in velike množice. V ta smoter hoče, da sodelujejo vse vlade, vsi oblastniki, ki jim je Božja previdnost izročila vsodo narodov.
Z ljudstvom za ljudstvo — to je geslo njegovo. In to
geslo je edino pravo. Z ljudstvom treba pričeti reformo. Tako zvana inteligenca višjih krogov se je po brezbožni vedi in šoli skoraj popolnoma razkristijanila. Nima več razuma niti srca za velike rešilne ideje krščanske. Dk, ta inteligenca se povsod protivi vplivanju krščanstva in katoliške cerkve ter noče o Kristusu in njegovem evangeliji ničesar vedeti v javnem življenji, v slovstvu, v politiki. Treba se tedaj obrniti na ljudstvo, treba je vzgajati, da bo umelo vestno, pametno izkoriščati svoja politična prava, treba kar mogoče, priboriti mu novih svoboščin, treba iz nižjih ljudskih slojev, v katerih žije še nepokvarjen verski čut, zajemati novih močij, od tod skrbeti za nov inteligentni naraščaj. Le tako bo mogoče društvo od zdolej navzgor preroditi in pomladiti.
Toda z ljudstvom — za ljudstvo. Dh, ako bo ljudstvo v širnih krogih prešinil Kristusov duh, ako mu olajšamo njegovo gmotno stanje, ako ga oprostimo od židovskih in liberalnih pijavk, ako obudimo v njem krščansko zavest, tedaj bo zatirano krščansko ljudstvo vstalo, duševno in gmotno, tedaj se bo znova vresničila ideja vesoljnega kraljestva Božjega na zemlji. Ljudstvo bo svobodno dihalo in veliki množici bo zopet mogoče težiti po idealih časnih in večnih.
To je velika, vodilna misel Leonovega pontifikata. To misel izvršuje veliki papež teoretično in praktično.
Teoretično. Sčm spada cela vrsta socijalno - politiških okrožnic ter drugih manjših izjav. Temeljna smisel teh dokumentov je: pravica vsem ljudem na podlagi Božjega prava. Največje pomenljivosti v tem oziru je okrožnica o delavskem vprašanji14 „Rerum novarum14 z dne .15. maja 1891. Y teoretičnem delu te poslanice pobija Leon temeljno zmoto soeijalne demokracije, kakor bi se socijalno ali delavsko vprašanje ne dalo drugače rešiti, nego s podržavljenjem privatnega imetja; papež dokazuje, da odprava privatnega imetja bi delavskemu stanu le škodovala, ker bi delavcu onemogočila, s privatnim posestvom polagoma pridobiti si samostojno, neodvisno eksistenco. V drugem, praktičnem delu pa nasvetuje papež sredstva, s katerimi se dd rešiti socijalna beda. Y prvi \rsti je poklicana cerkev, v drugi vrsti pa država, da sodelujeti pri rešitvi velikega delavskega in so-cijalnega problema. Država mora v obrambo sprejeti delavske
stanove ; s primernimi postavami mora krotiti pohlep kapitalistov in velikih podjetnikov; skrbeti mora, da se uvede posvečevanje nedelj, da se skrbi tudi za telesno zdravje delavskega stanu. Država naj delavske razmere tako vredi, da bo mogoče delavcem do lastnega imctka do posestva; država naj povzdigne kmetijski stan ter tako vjači ljubezen do domovine. Krepko pa naj se v bran postavi razširjanju socijal-no-demokratičnih teženj.
Zanimanje, dh, gorko srce, ki ga je Leon XIII posebno v omenjeni okrožnici pokazal za nižje delavske stanove, mu je pridobilo zasluženi častni priimek „delavskega papeža". To je papež-demokrat, to je krščanski socijalist na prestolu sv. Petra.
Toda papež Leon ni le teoretik, ampak on skuša svoje nauke tudi dejanski izvrševati. Politična delavnost Leonova je zeld obsežna in mnogostranska. Ako pa pazljivo premo-trimo vse, kar je za dobe svojega pontifikata vkrenil na političnem polji, smemo pač trditi, da vsa njegova politiška delavnost meifi na to, da bi se v Evropi obudila krepka katoliška ljudska stranka, s katere pomočjo bi se društvo polagoma preosnovilo in premladilo. Leon sicer spoštuje, brani avktoriteto .obstoječih svetnih oblastev, obsoja odločno vsake revolucijske težnje bodisi socijalnih demokratov, bodisi anarhistov, Leon povsod nalaga podložnim pokorščino do postavnih vlad, v njem nahajajo postavne vladajoče dinastije najzanesljivejše opore — vendcr rešitve od socijalno-politiškega zla, preroditve društva Leon ne pričakuje od zgorej : tu je zatemnelo solnce krščanskih idej, tu ni več krščanskega duha, ni več vere; ne, Leon pričakuje nove, zlate dobe iz krščanskega ljudstva: od zdolej navzgor vršiti se mora reakcija.
V tem smislu, v krščansko socijalnem, demokratičnem smislu, posega Leon v poliško-socijalne razmere na Francoskem, v Belgiji, v Avstriji, na Ogerskcm, v Italiji. D h, v vseh teh deželah se je največ vsled njegovega nadvplivanja probudila in začela krepko delovati nova katoliška ljudska stranka t. j. stranka, katera se brez vpliva, dh, proti pritisku od zgorej, na podlagi vstavnih političnih svoboščin, rekrutira v ljudstvu in iz ljudstvu in od leta do leta silniše pritiska na umetno napravljeno in vzdrževano liberalno-židovsko državno-
vpravo. Kakor znano, se je katoliška reakcija proti liberalizmu, ter ž njim zavezanemu socijalizmu slednjih let začela zdolej pri ljudstvu, pri volitvah v občinska zastopstva. Tako so v Italiji, v Avstriji (Dunaj), v Belgiji in drugje liberalci in Židje vže izgubili večino ter so morali vodstvo odstopiti na zastopnike krščanskega ljudstva. Ako bode krščanska zavest v tej meri dalje budila se in rastla, se to antiliberalno gibanje v kratkem raztegne tudi na politiške volitve, in krščansko ljudstvo .si pribori večino tudi v politiških zastopstvih. In da se bode to v resnici tudi zgodilo, o tem ni dvoma.
Ravno te socijalno-politiške težnje so Leonu XIII pridobile simpatije v širših ljudskih in delavskih krogih, a občudovanje, ljubezen tudi v srcih vseh pravih ljudskih prijateljev — krščanskih demokratov. Leon je demokrat, toda brez odijozne primesi, ki jo ima to ime v navadnem, ožjem pomenu, demokrat v najplemenitišem, nad vse politiške ak-•cidentalne oblike vzvišenem pomenu. Živio Leon XIII !
Je-li naš krščanski socijalizem monarhiji nevaren ?
Toda prevečkrat in prerado se zgodi, da se od neke strani sumiči naš krščanski socijalizem, našo katoliško ljudsko politiko. Tu seveda veljamo tudi mi za nekake nevarne ljudske reformatorje in socijaliste!
Komu nevarne ? Menda avstrijski monarhiji i nje slavni dinastiji!
Biti hočemo kratki v tej točki. Omenili smo jo le v svojo in socijalno-krščanske stranke obrambo.
Rekli smo vže zgorej, da naš demokratizem ali, ako hočete, republikanizem, ni oni navadni politiški, ampak da :se ima vzeti v vzvišenem pomenu. V tem pomenu vzet se pa povsem zlaga z vsako monarhistično državno obliko in, ako hočete, celb z absolutistično ! Mi zahtevamo le, naj se država i nje politika postavi na naravno zdrava, krščanska tla, na tla onih evangeljskih načel, po katerih je in mora država pa nje politika služiti ljudstvu, ter povspeševati koristi velike množice, ne pa žrtvovati občno blaginjo intere-•Som izvoljenih deset tisoč Židov in liberalnih kapitalistov. Vsa ta preosnova, ves prevrat v smislu naših zahtev se
more pa izvršiti, ne da bi pri tem najmanj trpela državna oblast, posebno pa še monarhična ideja. To sumičenje je le strašilo, s katerim hočejo zviti Židje i njih polubratje liberalci vladarje in njih vlade nadražiti na mlado in krepka ljudsko stranko, ki sc povsod vzdiga v imenu svobode, pov-darjajoč svoja krščanska in človeška prava.
A mi obrnemo to strasilo proti Judom in liberalcem; samim svareč one, ki v imenu Božjem vladajo od zgorej : Voila 1’ ennemi! Tam je vaš sovrag — Žid in liberalec f Jud vže nad dva tisoč let nima stalne domovine, ampak blodi okol po svetu, povsod sč seboj noseč iienasitljivi žep,, kamor spravlja žulje in zaslužek poštenih krščanskih narodov. Ko je oropal enega in nima več kaj glodati ob njegovih kosteh, pobere kopita in gre k drugemu, da se mu lik pijavka vrže na vrat, dokler mu ne izsesa zadnje kapljice krvi. In tako dalje. Jud je večen romar, brez domovine. Ubi bene, ibi patria — mu je geslo. Kjer je denar, kjer je kaj; glodati, tam je Judova domovina. Pač uboga država, uboga monarhija, ki se naslanjaš na zvestobo svetovnih klatežev, ki ne poznajo druge vere in ljubezni, nego vero v zlato tele in ljubezen, ki jim jo navdaja mamon!
Kaj pa liberalizem ? Je ta zauesljiveji steber monarhije ? Nikakor! Liberalizem je iztuhtal ali bolje na državno politiko vporabil Rousscau-ovo teorijo o ljudski suvreniteti ter tako monarha ponižal do sluge, ki ga ljudstvo poljubno-odstavi. Liberalizem je oče onega socijalizma, ki konečno namerja prevleči vse prestole ter na razvalinah sedanjega državnega in politiškega reda vstanoviti vseobče demokratično republiko, ki je najradikalniša negacija vsakatere monarhistične vladavine.
In temu židovstvu, temu liberalizmu napoveduje naš krščanski soeijalizem vojsko na življenje in smrt. Česa se ima monarhija še bati od nas? Ne le bati se nima ničesar, ampak vsega si obetati!
Naše stališče t. j. stališče katoliške ljudske politike je stališče naj krepkejšega, najzdravejšega konservatizma. Dh, nobena druga politika ne more biti dandanes bolj ohranilna za državo in monarhijo, nego naša politika; a to posebe še;
velja za avstrijsko monarhijo. To pa zato, ker politika naša
je, kakor smo rekli, katoliška in ljudska.
Katoliška. To morajo pač prijatelji in neprijatelji priznati, da katoliška cerkev je najodločniša zagovornica in braniteljica avktoritetnega pa pozitivno zgodovinskega principa. Ona ni nikoli nehala pridigati podložnikom, da vsa oblast je od Boga, da dadarji so namestniki Božji; ona je avkto-ritetni princip posvečevala sč slovesnim maziljenjem krščanskih vladarjev. Ona sama je bila vselej in je dandanes nespravljiva nasprotnica vsake revolucije. In te katoliške cerkve načela izpovedamo mi, nevarni demokrati!
Naša politika je ljudska t. j. naslanja se na one mno-gobrojne sloje, ki so in ostanejo najtrdniša podlaga državi in društvu. Kmet, rokodelec, delavec — iz njih državi prirašča duševna in gmotna sila. Prost, neodvisen kmet, ki ima kos lastne zemlje, to zemljo obdeluje, jo ljubi in, ako ga ne primora skrajna sila, vstraja na nji do smrti. Hvaležen je cesarju, ki mu jo brani; rad odrajtuje krvni in denarni davek, da more varno, mirno sedeti za ognjem sč svojo družino. In kje ima država krepkejšo oporo, nego na delavnem, zavednem obrtnijskem in delavskem stanu ? A kaj je nevar-niše socijalnemu redu, nego brezimen, izlakan tovarniški proletarijat, ki preži na vsako priložnost, kako bi vdaril po .svojih v nasladnosti se raztapljajočih delodajalcih? In ravno ta proletarijat bi mi radi oprostili železne pesti židovskega kapitala, bi ga povzdignili ter ozdravili ga onega pesimizma, ki mu zdaj razjeda drob in srce, tako da drugega ne tuhta, nego o prvi vgodni priliki s kruto pestjo zmaščevati se nad vsemi, ki kaj imajo in kaj ukažejo. Dh, temu proletarijatu bi mi radi dali lastno zemljo, lastno ognjišče, lasten dom ter naredili ga za eno glavnih stebrov ob valovih revolucije se majajočih prestolov in držav.
Mi ne cesarski? Kje ima cesar zvestejše podanike, nego v nižjem, priprostem ljudstvu ? Kako sveta, neoskrunljiva je beseda „cesar“ našemu kmetu! Bilo je pred več nego dvajstimi leti. Z enim mojih prijateljev sva bila nekje na deželi. Vračajo se v mesto, srečava veselo družbo kmetskih mož in fantov. Vstavimo se in začnemo se živahno pogovarjati. Pogovor nas je napeljal na one vrste ljudi, kateri žal!
-dandanes imajo svoje misli in želje onkraj avstrijske meje. Nikoli ne bom zabil, kako so poštenim možakom in fantom obrazi žareli od jeze. „Za cesarja prelijemo svojo kri!“ bil je slovesen odgovor. Solze patrijotične so se nam polile po obličji. Najdemo li toliko cesarske zvestobe v vrstah onih učenih akademijskih študentov, ki se na Dunaji šolnčijo v neposredni bližini cesarskega Veličanstva ? Ali v krogih celo tiste „cesarske" gospode .... toda molčimo. Kjer ni Boga, kjer ni vere, tam tudi cesar nima česa iskati. Avstrijo je rodila katoliška ideja — kjer te ni, tam ni tudi smisli, ni srca za Avstrijo.
In kje najde, kje v celom cesarstvu presvitla cesarska dinastija vdaniših, kje zanesljivejših podanikov, nego na antisemitskem, krščansko socijalnem Dunaji ? Je bil Dunaj 1. 1873, ko je židovski liberalizem v svetovni razstavi in v imenitnem — „krahu“ dosegel vrhunec svoje slave, bolj ■cesarski, nego je letos, leta 1896, ko je dr. Lueger potisnil žide in liberalce iz petnajstmilijonske mestne hiše ?
Nehajte torej sumničiti nas revolucionarnih, monarhiji sovražnih teženj ! Mi antisemitje, mi krščanski socijalisti, mi ljudski prijatelji smo boljši Avstrijci, zvesteje vdani cesarju in njegovi presvitli dinastiji, nego vse brezdomovinsko ži-dovstvo in liberalstvo z vsemi miljardami od žuljev zatiranega kmeta in delavca nakopičenega kapitala!
Koalicija avstrijskih krščanskih strank.
Naša Avstrija je po ogromni večini svojega prebivalstva katoliška. Da v javnem življenji pri nas vedno še vlada liberalizem, krivo je to, da v ljudstvu ni še probujena katoliška zavest, da ljudstvo in njegovi voditelji niso organi-zovani.
Nekaj let sčm se sicer katoliška zavest probuja in čvrsto krepi, katoliška organizacija se je začela razvijati. Na tleh katoliške Avstrije so pognale in se tudi v politiki pojavile tri stranke : konservativna, antisemitska ali krščanskosocialna pa katoliška ljudska stranka.
Dozdaj so te stranke stale vsaka zdse, akoravno ne
vselej mej seboj odtujene ali sovražne, vender brez orga-nične zveze.
In vender bi bilo želeti, da bi se te tri stranke zbližale in reorganizovale na skupni podlagi. Vsled njih združenja bi v državnem zboru in v našem javnem življenji nastala močna, krepka krščanska stranka, ki bi v kratkem času določevala našo notranjo politiko.
Kako si mislimo mi to združenje? Da bi dve izmej obstoječih strank kar prenehali pa v tretji se potopili, tega ni misliti in gotovo, vsaj za zdaj, niti moralično mogoče ni; a najti bi trebalo neko višje edinišče, v katerem bi se obstoječe krščanske stranke mogle združiti za skupno postopanje v vseh važniših vprašanjih, kjer gre za skupne verske, politiške in socijalne koristi ogromne večine katoliškega avstrijskega prebivalstva. In to edinišče se pač da najti, so-staviti se dd skupen program, ki bi obsegal bistvena načela in zahteve vseh treh strank. Na podlagi tega programa bi se vse tri zavezale, glede vseh v njem določenih točk skupno postopati in glasovati; kar se pa tiče druzih nebistvenih, vsaki stranki lastnih točk, bi vsaka tudi v prihodnje ostala pri svojem posebnem programu ter gledč tega obdržala si prosto roko.
Mi smo sicer odločno nasprotni kompromisni ali koalicijske politiki; zatorej smo tudi sč svojega stališča obsodili koalicijo ; toda koalicija krščanskih strank, ki jo imamo tu v mislih, je vse kaj drugega, nego koalicija, ki se nam je zvarila pred tremi leti. Y tej poslednji se je s konservativno stranko zavezala liberalna; in da bi se ta zveza omogočila, je konservativna stranka zatajila ali, kakor se je evfimistično reklo, začasno odložila vsa načelna vprašanja. Na ljubo tej koaliciji so se torej žrtvovala načela. A vse kaj drugega, dd, ravno nasprotno bi se zgodilo v novi koaliciji naših krščanskih strank. Tukaj bi se poiskala ravno načelo., in sicer temeljna načela, vseobsežna načela, in ne v njih zatajitvi, ampak na njih skupni podlagi bi se potem vredilo postopanje v politiki. Prva je bila koalicija breznačelnosti, druga bi bila koalicija načelnosti. Tam se je žrtvovalo bistvo, glava, da bi se rešilo, kar je nebistveno ; tu pa bi se žrtvovalo, kar je nebistveno, akcesorično, da bi se rešilo bistvo, glava.
In ali se ne dd v resnici sestaviti program, v katerem bi imele dovolj prostora vse omenjene tri stranke, ne da bi za zdaj katera morala se zatajiti ? Prav lahko !
Ako vzamemo reč samo na sebi, vse tri stranke pravzaprav konečno težijo po istem, le da se ne zlagajo gledč sredstev pa načina, kako doseči konečni smoter. Pustimo torej vsako pri svojem načinu, a poskusimo iz smotra, po katerem težijo konečno vse, določiti njih edinišče, njih skupen program.
Vse tri stranke skušajo ohraniti Avstrijo ; in ker je kakor vsake države, tako tudi avstrijske, glavni steber kmet in pošten rokodelec, se vse tri gotovo zlagajo v tem, da se povzdigne, da se okrepi kmetijski in delavski stan. Ne le antisemiti, ne le kat. ljudska stranka, ampak tudi konservativci vže nekaj let sčm, počasi sicer, a vstrajno, dosledno delujejo na to, da bi se naše gospodarstvene zadeve reformirale v prid državo ohranjujočim ljudskim slojem. Ravno tako so pa nadalje vse tri stranke prepričane, da je ravno liberalizem, kateri ljudske, delavne sloje ubožuje, duševno in gmotno okužuje in vničuje. Zatorej je odpor proti liberalizmu neopustljiv pogoj za vse, ki hočejo ohraniti krščansko ljudstvo in ž njim glavni steber katoliške Avstrije. Ako se je zdelo konservativcem modro, da so začasno vstavili boj proti liberalizmu, spojivši se v koaliciji z liberalno stranko, morajo vender sprevideti, da vsaj za dolgo časa to ne gre, da breznačelua koalicijska politika le zadržuje razvoj krščanskega konservativnega življa. Ako bi pa kateri tega ne hoteli sprevideti, bi se jih moralo izločiti, naj hodijo svojo pot. Isto tako priznavajo vse tri stranke, da glavni zaveznik, glavna podpora liberalizma in kapitalizma je židovstvo. To židovstvo se mora polagoma potisniti nazaj na ono mesto, na katerem mu ne bo več mogoče stiskati in izsesavati krščanskega ljudstva. Zatorej so pa krščanski socijalisti in kat. ljudska stranka sprejeli v svoj program antisemitizem. Antisemitski so bili še pred koalicijo tudi konservativci (kedo se še ne spominja, kako odločno je za one dobe Žide zavračal „Vaterland“ ?), akoravno gledč načina in sredstev ne tako radikalni in brezobzirni, nego sedanji antisemitje. Od antisemitizma so popustili še le vsled koalicije, ko jim je
vlada od zgorej glavo zmedla, deloma tudi iz osebnostnih ozirov, nekatere menda je pohujšavala tu pa tam premalo dostojna taktika antisemitov. Toda tudi konservativci ostanejo v reči vedno še antisemitje, ker kot kristijani, kot dobri Avstrijci drugače ne morejo.
Evo tedaj točke k skupnemu programu! Treba le malo. dobre volje, malo pravega, svetega ognja za občno zadevo, za blaginjo ljudstva in slavo Avstrije — in v kratkem bomo imeli, česar vže tako dolgo željno pričakujemo : skupno krščansko avstrijsko stranko ali bolje — zavezo obstoječili krščanskih strank.
Antisemitizem nam je neobhodno potreben; in tu mi vsi, ki krščansko in avstrijsko mislimo, podajomo antisemitom roko v prijateljsko zvezo : naj vstrajno, naj krepko nadaljujejo vojsko proti židovstvu. Konservatizem, dh, krščanski, avstrijski konservatizem : naj se li v nas ohrani, kar je dobrega, krščanskega, zdravega, kar nam je posvetila zgodovina: tu naj delajo konservativci, in mi jih hočemo podpirati. Katoliška ljudska stranka: naj se li poteza za sveta prava krščanskega ljudstva, za njegov verski in dušni napredek, za njegovo gmotno blaginjo — in mi vsi smo ž njo, mi vsi, bodi nam ime konservativci ali antisemiti, ker smo prepričani, da brez krščanskega ljudstva ne moremo i mi doseči svojih smotrov.
Antisemitizem, krščanski socijalizem, krščanski in zgodovinski konservatizem, narodna ravnopravnost, socijalna reforma v korist nižjih zatiranih stanov — evo, skupni program, skupno cdinišče, v katerem se moramo sestati in bratovski objeti: vsi za Boga, za cesarja, za krščansko ljudstvo 1
Koalicija krščanskih strank — to je znamenje, v katerem bomo zmagali!
Dr. Mahnič.
(Kristus in socijalna demokracija.
i.
Resnično dejstvo, ki se nanje opira socijalna demokracija.
Človeški duli je toli srečen, da si ga ne more osvojiti laž kot taka, in prav tako srečno je človeško srce, da ga ne more zavesti zlost kot taka. Laž in zlost morati nadeti videz resnice in kreposti, le pod to krinko moreti zapeljati človeka. Odtod je v zgodovini pojav, da se je vsaka herezija opirala na evangelij, ker je evangelij knjiga resnice. Zato masoni vedno povdarjajo, da niso nasprotni krščanstvu, ker je krščanstvo resnica. Zadnji čas je pa začela prav to oznanjati tudi socijalna demokracija. „Kristus in socijalna demokracija** je naslov knjižici, natiskani po „Delaveu“, katera kroži po Slovenskem. V tej knjižici Drofenik po Kempu dokazuje, „da to, kar zahteva socijalna demokracija, ni nekrščansko, temveč je bolj krščansko kakor zahteve nasprotnikov, in da je torej malovredno trditi, da je socijalna demokracija nasprotnica krščanstvu“.
Socijalna demokracija dobro ve, da jej je med Slovenci najhujša opotika in opovira krščanstvo, zato se trudi priti med nje v krščanskem plašči kot zvesta učenka Kristusova. Iz naukov sv. evangelija snuje za-se tisti videz resnice, ki brez njega ne bi mogla preslepiti vernih slovenskih src. Zato veže laž in resnico, da bi slovensko ljudstvo preslepljeno od resnice vspri-jelo tudi laž in zmoto. V tem je zvijača socijalne demokracije, v tem tudi nevarnost za naše ljudstvo. Zato ločimo resnico od laži ! Kažimo ljudstvu, da je socijalna demokracija v bitnosti — protikrščanska; da sta si krščanstvo in socijalna demokracija kaker Kristus in Antikrist!
„Kako se godi kmečkemu ljudstvu ?“ S tem ,,Delavec“ začenja polagati podstave socijalni demokraciji. Zakaj jasen je odgovor, da se mu godi slabo. Slabo se godi ne samo delavcu, tudi obrtniku, tudi kmetu. Resnično, „nov čas jim prinaša le trpljenje, glad in brezuadejno skrb za bodočnost**. Zaduhla stanovanja, medla hrana, krpana obleka; delo težko, zaslužka malo ; zemlja draga, pridelki pod nič; davki na davke; dolgovi, revščina, lakota, nezadovoljnost, obupnost. Kmetu se slabo godi. Ta klic odmeva po širni zemlji; torej vže mora biti res.
Na drugi plati — tudi to je res — so bogati veleposestniki, ki imajo sto in sto oralij zemlje; bogatini, ki imajo milijone. Stanujejo po visokih palačah, vozijo se v gledališča in kopališča, napravljajo pojedine in plese.
Naposled je res, da so mnogi bogatini brezsrčni oderuhi,, a reveži ubogi tlačani brez brambe, brez pravde.
To je resnično in žalostno dejstvo. Socijalna demokracija bi nikedar ne bila, kar je, strašna črna vojska, preteč s pogubo-vsej človeški družbi, ko bi ne bilo tega dejstva. A krivo trdi socijalna demokracija, kakor bi katoliška cerkev tajila to dejstvo. Laž je to in zmota; katoliška cerkev nikedar ni tajila tega žalostnega dejstva, in ga ne taji, kar vsemu svetu pričuje okrožnica Leona XIII. „Reruin novarum1* : „Naš čas je izročil delavce,, osamljene in brezbrambne, nečlovečnosti gospodarjev in razbrzdanemu pohlepu tekmecev. Zlo je povečalo še žalostno oderuš-tvo, že tolikrat zavrženo od cerkve, monopoli, tako da je nekaj imovitih in prebogatih naložilo skoro sužnji jarem nešteti obubožani množici
Resnično je torej, da se kmetu, obrtniku, delavcu slabo godi. Kaj tedaj ? Pomoči jim je treba. Hitro in prikladno jim je treba pomagati, pravi Leon XIII.; zboljšati je treba položaj, ubogih, pravi socijalna demokracija.
Toda kako pomoči ? Še le tu na dvoje gresta pota.
II.
Zmota socijalne demokracije v smotru. — „Enakost“.
Še predno socijalna demokracija določi, kako pomagati, ko-varno zameni besedo „pomagati“ najprej z besedo „poravnati nasprotstvo med ubogimi in bogatimi1*, potem z besedo »zenačiti**,. in tako zveže z resnico prvo osodepolno zmoto. Socijalna demokracija ni namreč zadovoljna s tem, da bi se odpravile krivice, ki se gode delavskim stanovom in da bi se njih žalostno stanje zboljšalo s prikladnim preustrojem, ampak ona hoče spraviti s sveta razloček med bogatimi in ubogimi.
»Dandanašnje razmere ne morejo biti pravične1*, tako govori „Delavec“. „Mi vidimo na eni strani nekaj jako bogatih, na drugi pa mnogo ubogih. Ali mora tako biti ? Po naukih Kristusovih gotovo ne. Pregrešno je, da žive nekateri v obilici, med tem ko vidijo druge stradati; že na tem svetu bi morala vladati bratstvo in pravičnost**. A potem hitro preskoči v svojo misel: Prilika Kristusova o bogatinu in Lazarju »kaže, da bi ljudje morali že na tem svetu enako živeti. Pravijo, da so ubogi in bogati bili že od nekedaj. Kristus note, da bi tako bilo, on obsodi bogate in pravi: Prej bo prišla kamela skozi šivankino uho, kakor pa bogatin v nebesa. Zgodi se tvoja volja na zemlji kakor v nebesih, pravi Kristus v očenašu. S tem veli, da bi se krivica in neenakost morali že na tem svetu iztrebiti**.
To zamenjavanje je zvijačno in kovarno. Zakaj dvoje je: zboljšati položaj ubogih, in zenatiti jih z bogatimi. Prvo sloni na
•dejstvu, da se delavcu, obrtniku, kmetu slabo godi, in da jih bogati često krivično tlačijo ; zakaj če je tako, torej je človekoljubno zboljšati jim žalostni položaj, in pravično dati jim pravdo. Zgodovina in stvar sama učita, da je to mogoče. Vse drugo pa je težiti za zenačenjem. Vprašanje je namreč, je li to mogoče brez krivice, je li to sploh mogoče? Zgodovina in krščanstvo pričata, da ni mogoče.
In to je prva protikrščanska zmota socij ilne demokracije — nje trditev, da je razloček med ubogimi in bogatimi pregrešen, in nje teženje po popolni enakosti v človeški družbi.
Kristus ni nikedar dejal, da bi na svetu ne smelo biti razlike med bogatimi in ubogimi. Ta razloček je marveč po Božji volji: ^uboštvo in bogastvo je od Boga". (Sir. 11. 14.) Kristus tudi nikedar ni učil demokratične enakosti, tudi ta neenakost je po Božji volji. Božja volja se kaže v naravi stvarij, a narava človeške družbe je taka, da ni mogoča v njej popolna enakost. Človeška družba ni golo število poedincev, ampak je organizem. V naravi organizma pa je razlika. Poglejmo človeški organizem! Oko ni uho, in uho ni noga. En ud je imenitnejši od drugega, a vsak potreben. Tako je in mora biti tudi v človeški družbi. Družba najprej hoče duše — avktoritete, a vsaka avktoriteta deli v družbi zapovedujoče od podložnikov in tedaj tvori neenakost. Potem: v tej družbi ima vsak ud duha in telo. Duh hoče svoje hrane, telo svoje. Za vsako hrano pa treba svojih delavcev ; za dušno duševnih, za telesno telesnih Denite, da bi bili vsi kmetje, ne mogoče bi bilo duševno življenje, duševni napredek, oni napredek, ki se ž njim toliko puhti naš vek in ki je tudi po resnici v čast človeškemu duhu. Za duševni napredek je treba duševnega napora, treba razmišljanja, treba študij. Z vsem tem pa je v opreki telesno delo. Denite zopet, da bi vsi bili učenjaki, nemogoče bi bilo telesno življenje. Za telesno življenje treba telesne hrane, obleke, stanovanja ; a za vse to treba telesnega dela. Celo med njimi, ki se posvete duševnemu delu, iu med njimi, ki jim je odkazano telesno delo, mora biti razlika. Ko bi bili vsi prirodoslovci, propalo bi modroslovje; ko bi bili vsi kmetje, propal bi obrt.
Jasno je torej iz narave človeške družbe, da nikedar ne more prenehati razlika in neenakost med stanovi, sicer bi nujno razpadla družba sama. Da se morejo nekateri posvetiti duševnemu delu in zbirati človeštvu duševnih zakladov, prosti morajo biti telesnega dela in imeti morajo neki zaklad za telesno življenje. Delo telesno je torej nujno delež nekaterih in ne vseh.
Potem pa, če tudi so si ljudje enaki po bitnosti, vsi so namreč ljudje, vender je že po naravi v njih kot poedincih velika razlika. Različna razumnost, različno teženje, različna vstraj-uost; različno zdravje, različne moči. Vse to pa rodi razloček tudi v imetji. Nekateri obogate; drugi obubožajo. Razloček med
bogatimi in ubogimi je mogoče zmanjšati, a popolnoma poravnati ga ni mogoče.
Krivice odpraviti, to tedaj pač mora biti smoter človekoljuba, a ne odpraviti neenakosti in razlike. Ta razlika je naravna in zato po Božji volji. Ker pa je vse, kar je po Božji volji, tudi proti volji Kristusa-Boga, in vse, kar je proti Božji volji, tudi proti volji Kristusa-Boga, torej je zmota, ki hoče odpraviti iz človeške družbe neenakost, predkrščanska, in proti-krščanska tudi trditev, da so »Kristusova temeljna načela za demokratično enakost in ne za ločitev človeštva v gospodujoče in slušajoče“.
Vse, kar je nabral »Delavec* iz sv. pisma, da bi podrl na podstavi sv. pisma razloček med bogatimi in ubogimi, je drzno-in zvijačno zavito. Sploh so pojmi socijalnih demokratov o krščanstvu sama zmeta.
Kristus nikedar in nikoli ni obsodil bogatih kot takih, ampak to je učil in oznanjal, da mora biti z bogastvom združena dobrodelnost. Razloček med bogatimi in ubogimi je, kakor smo dejali, naraven, a prav tako je naraven zakon, da mora bogatin od svojega dajati ubogim. Prav pravijo socijalni demo-kratje, da dandanašnje razmere ne morejo biti pravične, zakaj dandanašnji zares mnogim ni mogoče pridobiti si potrebnih po-močkov za življenje. To ne more biti po Božjem načrtu in zato ne po Kristusovi volji. Zakaj če Bog da komu življenje, da mu tudi že s tem pravico ohraniti to življenje s sadeži zemlje. Bog je sicer dejal po grehu Adamu, roditelju celokupnega človeštva : „V trudu se boš od zemlje živel vse dni svojega življenja", v trudu tedaj, ipak je dejal, da se bo živel. A motijo se socijalni demokratje, ko mislijo, da zato treba že zenačiti bogate in uboge.. To ni logiška posledica. Logiško na tej podstavi sledi le to, da imajo vsi ljudje pravico do žiula in oblačila; a ker nimajo vsi svoje zemlje, sledi tudi to, da mora z bogastvom združena biti dolžnost dobrodelnosti.
Po tem krščanskem nauku ni težko umeti, zakaj Kristus često trdo govori o bogatinih. Zato, ker bogatini često teptajo Božji zakon, oni zakon namreč, ki jim veleva, da so dolžni pomagati ubogim. Zato je Kristus obsodil bogatina v sv. pismu ^ »Bil je pa neki bogat mož, kateri se je oblačil v škrlat in tančico in se je vsak dan imenitno gostil. In je bil neki ubožec, kateri je ležal pred njegovimi vrati polu ran, in si je želel nasititi z drobtinami, katere, so padale od mize bogatinove in mn jih nihče ni dal.“') Obsodil je pa bogatine tudi zato, ker v posvetnem veselji le preradi pozabijo drugih Božjih zapovedij. Saj je znano, da bogastvo tolikokrat odpre na stežaj duri nasladno-
') Tako slove prevod po latinskem. Vidi se, da »Delavcu * ne rabi niti sv. pismo katoliško, ampak anglikanske biblijske družbe.
sli iz najbolj pogubnim strastem, a jih zapre ponižnosti in zatajevanju, brez katerih krščanstvo ni mogoče. V tem smislu je dejal Kristus: »Resnično vam povem, da bogat pojde težko v nebeško kraljestvo. In spet vam povem : Ložje je kameli iti skozi šivankino uho,') kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.11
III.
Zmota socijalne demokracije v pomočkili. — „Posest je tatvina". — „Delitev“.
Res je, dejali bodo socijalni demokratje, v sedanjem družabnem redu ni mogoče odpraviti neenakostf in razločka med bogatimi in ubogimi. A kaj je krivo tega razločka ? Lastninska pravica. Z delom bi se moral poravnati razloček, a kako ? „Da je mogoče napraviti blago, treba je gradiva, iz katerega se dela, in pa orodja ali strojev, s katerimi se blago izdeluje. Blago se pa napravi samo s pomočjo delavne moči: kajti ne gradivo ne orodje bi nič ne pomagalo, ako bi ne bilo človeka, kateri ga s pridom porabi . . .“ Naravno bi torej bilo, „da dobi delavec za svoje delo tudi ves dobiček svojega dela“. A zakaj ga ne dobi?
Zato ne, ker „so gradivo in stroji lastnina razmerno malega števila ljudij“, ki si najmejo delavcev, da delajo zanje. Zato »si nekateri morajc svoj živež še le zaslužiti, ko so drugi zbog svojega posestva brez skrbij". Lastnina je torej krivica. »Lastnina je tatvina“.
Zavoljo tega zahtevajo socijalisti, da se odpravi lastninsko-in cledinsko pravo. Zemljišča, tvornice in stroji naj bodo kot »občna last" v oskrbi države in vsi naj imajo do zemljišča »enake pravice".„Ivar si kedo zasluži, tisto je njegovo. Toda zaslužiti si mora, tedaj je še le njegovo". To pot imenuje socijalna demokracija „prehod s kapitalističnega do socijalnega načina izdelovanja". To je socijalno - demokratična »delitev" pravic in dobička.
A tudi ta pomoček, ki ž njim socijalna demokracija hoče odpraviti s sveta razloček med bogatimi in ubogimi, je proti-krščanski.
Najprej treba opomniti, da socijalna demokracija pretirava pomen delavne moči. »Blago se napravi samo s pomočjo delavne moči: kajti ne gradivo, ne orodje bi nič ne pomagalo, ako bi ne bilo človeka, kateri ga s pridom porabi. Razume se torej, da je pri izdelovanji blaga glavna stvar delavna moč“. Tako misli „Delavec“, a to še ne razume. Pri izdelovanji blaga je
*) »Šivankino uho“ se imenujejo na jutrovein majhna stranska mestna vrata, ki bi se bilo skozi nja kameli težko pretisniti.
treba dveh činiteljev: narave, ki daje gradiva, in pa delavne moči. Zmota je tajiti eno ali drugo. Kaj bi človek mogel početi z delavno močjo, ko bi mu narava ne dala tvari ? Kaj s tvarjo, brez delavne moči? To je trdno. Ni pa „Delavec“ dokazal, da je med tema činiteljema glavna stvar delavna moč. Prav tako bi kedo lehko dokazal, da je glavna stvar narava: Vsa delavna moč bi nič ne pomagala, ko bi narava ne dala gradiva. Razume se torej, da je pri izdelovanji blaga glavna stvar narava. Tak izvod je torej lažen. Pač pa se da drugače dokazati, da narave ni devati še le na drugo mesto. Delavec ne dobiva od narave golega, mrtvega gradiva, ampak tvar, ki je polna močij. Le te prirodne moči uporablja človek, družeč jih in ločeč, da dobi za-željeni izdelek. Ko bi bila od človeka vsa moč, bi res bila delavna moč glavna stvar, zakaj naposled le moč da tvari novo lice. A ni tako. Priroda da že najpoglavitnejše moči. Za kruh je res da treba sejavca in žanjic in mlatičev in mlinarja in peka.; treba je orala in srpa in cepa in kamena in vode in ognja; a priroda je dala železu ostrino, kamenu trdino, vodi močino, ognju gorkoto; in priroda je dala žitu — kar je poglavitnega pri kruhu — redilno moč, redilnost.1) Zato nikakor ne pripada ves dobiček delu, ampak razmeren del dobička gre posestniku zemljišča in gradiva in strojev. In to po vsi pravici, če je le pravična posest.
Toda, kakor smo že dejali, socijalna demokracija kar na-prosto taji lastninsko in dedinsko pravico. Če je lastnina tatvina in posest krivica, potem seveda posestniku ne pristoji noben do--biček, ampak le delavcu. A ta trditev je nekrsčanska zmota. |
Nekrščansko je, kar je krivično, kar je protinaravno. Zakaj Kristus je obnovil in potrdil naravni zakon. Sedaj pa presodimo po tem lastninsko in dedinsko pravico.
Brez zasebne lastninske in dedinske pravice nista mogoča ..mir in blagonravje v človeški družbi. A narava sama hoče mir .in blagonravje. Torej lastninska in dedinska pravica izvirati iz naravnega prava. Ker pa je naravni zakon pred človeškim, tedaj državna oblast nima pravice premeniti zasebne lastnine v občno.
Pač je mogoča občna lastnina v družini; recimo, nekoliko tudi v majhni občini, posebno če ji je smoter krščanska popolnost, a nikaker ne v državi. Ker namreč v državi mora biti razlika stanov, morajo biti kmetje, obrtniki, učenjaki, državniki, morali bi nekateri delati z rokami, drugi ne, vsi pa bi se redili na državne stroške. Nastali bi nujno prepiri. Zakaj ali bi bilo vsakemu svobodno voliti si stan ali ne, delati ali ne. Ko bi bilo svobodno, izvolil bi si vsak stan, kjer bi lehko živel brez dela;
‘) Cf. Liberatore : Grundsiitze der VolkBwirtsohaft, pag. 168.
drugi prav tako potrebni stanovi pa bi osiroteli. Takošna zmeta bi nastala! Temu bi se ljubilo delati, onemu ne. Bil je čevljar, sedaj bi bil rajši šolski nadzornik; pisatelj pa tudi ne bi rad, čevljarju na ljubo, zamenil peresa za šilo. Zemljišče potrebuje obdelovanja. A kakor prav pravi Aristotel, človek pač rad skrbi za to, kar ima svojega; kedo pa bi se mučil v potu obraza, če bo le najmanjši dei pridelkov njegov ? Družba bi morala razpasti. Pokopali bi jo lenoba in letargija.
Ko bi pa ne bilo svobodno voliti si stan, nastati bi morala revolucija. Vsak tlak redi odpor. Teorija o občni lasti sloni na podstavi enakih pravic. Ko bi pa določevala država vsakemu stan, rušila bi sama sebi temelje, zakaj to bi ne bila več svoboda in enakost, ampak sužnjost. Vsi, kar bi jih določila za delo, uprli bi se in z orožjem v roki bi terjali svoje pravice,
Vidi se, da socijalna demokracija nima pravega pojma o bogastvu. Vedeti bi morala, da nihče, če ga ni prevzvela slepa strast, lakomnost in skopost, ne išče bogastva zavoljo bogastva, ampak zavoljo ugodnosti, ki mu jo daje bogastvo. Bodi tudi bogastvo v državnih skladih, in ne nakopičeno le pri nekaterih : če le eni uživajo ugodnost bogastva, drugi pa ne, je neenakost v družbi. A prav to bi bilo v socijalno-demokratični državi. Nekateri bi morali delati z roko v potu svojega obraza, in kar je še hujše, delati ne le za-se. ampak tudi za celo množico duševnih delavcev, brez upa, da bi si kedaj zboljšali stanje; drugi, namreč duševni delavci, pa bi spoznavali v mirnem kotu vzroke stvarij, gledali zvezde, potovali po lepi prirodi, slikali, peli, pisali ; uživali bi vse ugodnosti bogatega brezdelnega življenja, vse veselje, ki je daje človeku duševno delo, in ne imeli bi na božjem svetu nobene skrbi. Zakaj država leliko terja, da telesni delavec zvrši na dan tako in tako delo, a ne more terjati, da zvezdoslovec najde tako zvezdo, da reši na dan tak problem. Kje torej bi bila enakost ? Posledice bi bile: mržnja, sovraštvo, prepir, upor, razpad družbe.
Lastninska pravica je v človeški družbi naravna. Človek potrebuje rastlin in živalij za svoje in svojih življenje in ta potreba je trajna. Za to pa je treba lastninske pravice. Sicer ne bi mogel ugoditi trajni potrebi, in ker zemljo treba tudi obdelovati, ne bi rodila zadostnih šadežev. To spričuje tudi osvedočenje vsečihernega človeštva, kar je pričevanje narave same. Ko bi narava težila za občno lastjo in ne za zasebno, moralo bi se bilo to teženje že kedaj ostvai iti, a ni se nikedar in nikjer razen v kaki mali državici za kratek čas. Likurgov komunizem, hoteč uvesti enakost, srečo in svobodo, uvedel je le nenravnost in krutejšo sužnjost in pokopal špartansko ljudstvo in državo špar-tansko. Prav tako se je žalostno izjalovil poskus Angleža Owena, ki je osnoval v Ameriki naselbino New Harmonie po komunističnih načelih. Pridni niso hoteli delati za lenuhe in zločince,.
zato so odšli, ia naselbina je sramotno razpadla. Owen je bil izpočetka navaden delavec, potem bogatin, socijalno-demokratična naselbina pa ga je zopet spravila na beraško palico — dokaz, da tudi v socijalno-demokratični državi brez dela ne bode jela.
A proti temu dokazovanju se obrne „Delavec11: „Ali je pravično, da se malo število ljudij polasti zemlje, katera je oila prej lastnina vseh ?“ Toda to je zopet lažen izvod Zemlja lastnina vseh ? DA, in ne. V vzmožnosti, JA; dejanski, ne. Ko bi bila zemlja dejanski lastnina vseh, seveda bi bilo krivično, da bi se eden polastil zemljišč,	drugi pa bi morali	delati.	A	zemlja ni bila
nikedar tako lastnina	vseh,	ampak le v kolikor	ni	še imela de-
janskega lastnika in je Bog dal vsakemu človeku pravico osvojiti si kos zemljišča, dokler si ga ni prilastil kedo drug. „Naraščajta in množita se“, dejaj je Bog početnikonia človeškega rodu, „in polnita zemljo in podvrzita si jo“. Zato so si res prvi ljudje zemljo delili; vsak si je izbral kak kraj; če ni bilo zemljišča v enem kraji, poiskali so si drugi kraj; nekateri pa so ostajali pri družini, delali in z delom se živili.
Vse to, kar smo	rekli	o lastninski	pravici,	velja tudi o
dedinskem pravu. Saj je dedinsko pravo le posledica lastninskega, in socijalisti je taje le zato, da bi porušili lastninsko pravico. Kedor ima kako stvar kot svojo, sme jo drugemu dati, tedaj tudi pogojno zapustiti, to je, dati mu jo v zadnjem trenutku življenja. Zato se imenuje testament oporoka in zadnja volja. Oe pa umrje broz oporoke, prav je, da posest preide na otroke, zakaj ker jim je oče dal bitje, hoče narava, da jim tudi ohrani življenje. Zato ista narava	hoče,	da njegovo	imetje	o	smrti preide
nanje. Dedinsko pravo je prav tako naravno pravo, kakor lastninsko, in zato ga državna oblast ne more in ne sme odpraviti. A zopet je le to, kar je naravno, kar je po Božjih zakonih, vtisnjenih v naravo, krščansko; ne pa, kar nasprotuje naravi. Trditve socijalne demokracije zoper lastninsko in dedinsko pravico so torej protikrščanske.
Seveda socijalna demokracija se vedno sklicuje na ono prvo dejstvo, namreč na žalostno stanje današnje družbe, ko so si nekateri prilastili preveč, drugi pa stradajo. In zato, kakor je po pravici rekel že Aristotel (Pol. II. 2.), se zdi komunizen „lepo-obrazen in človekoljuben“, če tudi je nemogoč. Na prvi hip bi namreč marisikedo mislil, da bo komunizem zacelil človeški družbi rane, pa da bo za komunizma doba vzornega bratstva. A vse to je navidezno. Najprej je napačno reči, da je današnjega žalostnega stanja delavcev kriva zasebna last. Ne zasebna last, ampak zlast ljudij ga je kriva. Potem pa komunizem nikakei ne bi zacelil ran, ampak vsekal le nove, prav zato, ker je protinaraven in potemtakem proti naravnemu redu, ki je edini vir blagostanja. Tudi bi doba komunizma ne bila doba bratstva, ampak navidezno bratstvo bi se skoro izprevrglo v bratomoren boj.
Ves drugačen je krščanski komunizem.
Krščanski komunizem je naravni komunizem, ki ga je učil že Aristotel. Zemljišča morajo biti zasebna last. a pod nekim ozirom tudi občna. Samo o sebi zasebna last. To je najpoprej zgodovinsko dejstvo, sloneče na prisvojitvi po naravnem pravu, katerega ne more ovreči državna oblast. Potem ysakedo rajši skrbi za to, kar ima kot svoje. Nihče ne more povedati, pravi Aristotel, kako sladko je imeti kaj svojega. Zato je zemlja boljše obdelana in več rodi, če je zasebna last. Naposled, če ima vsak svoje, nikoli ne bo toliko prepirov, ki bi nastali, ko bi vsi imeli vse.
A vse imetje mora biti tudi nekako občna last. Posest mora biti zasebna, raba mora biti nekako občna; Občna mora bili, pravi Aristotel, po kreposti, in ta krepost je dobrodelnost.
Prečudno je, kako je Aristotel s tem razložil pravi krščanski komunizem. To je učil Kristus. Nikedar ni izpodkopaval zasebne lasti, a učil je, da mora biti vseh vse po dobrodelnosti. „Dajte vbogajme od tega, kar imate“, učil je Kristus (Luk. 11. 41.) „Veliko boljše je dajati, kakor jemati“. (Dj. ap. 20. 05.) Apostol Kristusov piše: „Zdaj naj vaša obilnost njih pomanjkanju pomaga, da bode tudi njih obilnost vaši potrebi k pomoči, da bode enakost, kakor je pisano: Kedor je veliko nabral, ni imel preobilno, in kedor malo, mu ni primanjkovalo. Ne da bi se drugim lehkota delala, vam pa teža, temveč po enakosti11. (II. Kor.
8.	13-15.) Prav ta apostol je učil svojega učenca: »Bogatim tega sveta zapovej, da naj dobro delajo, radi dajejo in z drugimi dele“.y(I. Tim. 17.)
Žalostno dandanašnje stanje ni odtod, ker človeška družba ni komunistična, ampak odtod, ker ni — krščauska.
IV.
Zmota socijalne demokracije v načinu. — »Revolucija11.
Ker si je socijalna demokracija postavila uekrščanski smoter, izbrala nekrščanske pomočke, ni čuda, da je tudi uačin, kako hoče doseči svoj smoter, nekrščanski.
„Delavecl‘ sicer trdi, da je socijalna demokracija najbolj miroljubna stranka. Toda znano je, da je ta stranka malo resnicoljubna. Vender tudi »Delavec11 priznava, da se socijalni demo-kratje „smatrajo sami revolucijonarji, in sicer zato. ker hočejo dandanašnje odnošaje temeljito premeniti. Da se doseže ta cilj, je potrebno, da socijalna demokracija pridobi politično moč, t. j. ona mora ljudstvo prej prepričati, da so njene težnje prave. Kako bode stranka dosegla svoj cilj, se ne da v podrobno določiti naprej. Mogoče je, da še pride do krvavih prizorov. Mi tega ne že-
limo, toda zgodovina uči, da pri velikih preobratih igra veliko-ulogo nasilstvo, katerega pa ne zakrivijo privrženci napredka,. ampak isto store politične smeri. Ako bi pretežna večina ljudstva zahtevala izvedenje ,socialističnih terjatev in bi se temu upirala peščica nasprotnikov, tedaj seveda bi nastal razpor, o kojega koncu ue moremo poprej sodbe izreči. Socjialna demokracija bo seveda poskušala vse mogoče, da doseže svoj namen mirnim potom, a odnehati od svojih terjatev ne more, če ljudstvo zahteva
Tako ,.Delavec". Socijalna demokracija torej priznava, da je mogoča revolucija, a laž pravi da je trditi, „da hoče napraviti revolucijo11.
In vender to ni laž, ampak resnica: Socijalna demokracija hoče napraviti revolucijo.
.Kaj hoče socijalna demokracija ? Dandanašnje razmere temeljito premeniti. Izročiti zemljišča, tvornice, stroje v občno last. To je izvestno prevrat, kakeršnega še ni videl svet. Človeška družba bi dobila scela novo lice. Socijalna demokracija torej hoče prevrat.
A kakošen prevrat? Dokazali smo, da je po naravnem nagonu in zakonu nastala zasebna last, da je tedaj pred državo in od države neodvisna. Država lastninsko pravico čuva in brani,, določuje in omejuje, a ue sme je izpodmekniti, ne sme je porušiti. Tega ne smejo tudi ne vse države po skupnem dogovoru, ampak to bi bilo dovoljeno le tedaj,	ko	bi vsi	posestniki-poe-
dinci v to pristali. Zato je prevrat,	ki po njem	teži	socijalna
demokracija, proti naravnemu in Božjemu zakonu in — krivičen.
Ki pričakovati, da bi kedaj lastniki in posestniki pritegnili zahtevam socijalnih demokratov, ne le zato, ker vsak ljubi svoje* ampak tudi zato, ker pač dobro vedo, da so krivične. A zopet se-roti socijalna demokracija, da „odnelmti od svojih terjatev ne more in ne sme, če ljudstvo zahteva'1, ljudstvo	pa je	ona;	torej bo
prevrat ne le krivičen, ampak nujno	tudi	— krvav.
Kaj pa je revolucija drugega, kakor krivičen, krvav prevrat? Če torej hoče socijalna demokracija doseči svoj namen — in pravi, da ga hoče — hoteti mora tudi krvavo revolucijo. Ni mogoč prevrat, kakor si ga želi, brez revolucije.
Socijalna demokracija hoče veliko, krvavo, peklensko revolucijo.
Če ,,Delavec" da resnici čast, ne bo mogel utajiti, da vodje socijalne demokracije sami javno izpovedajo revolucijo. „Komu-nisti izjavljajo javno", dejal je Karl Marks, glava nemških so-cijalistov, „da ne morejo svojega smotra drugače doseči, nego » prisilnim prevratom sedanjega družabnega reda. Vladajoči krogi naj se tresejo pred komunistično revolucijo!11 Liebknecht pa pravi: »Vojna obstoji iz sinov naroda, katere moramo pridobiti z razširjanjem svojih idej, in tedaj pride dan, da se bodo obrnile-
puške in topi sami proti sovražnikom socialističnega ljudstva". Torej zopet: Če glave ne lažejo, socijalna demokracija hoče revolucijo.
Da bi pa bila revolucija nauk Kristusov, tega menda tudi -»Delavec11 ne bo trdil!
V.
Temeljna zmota socijalne demokracije. — „Ateizem\ — »Nebesa na zemlji11.
Odkod tedaj socijalna demokracija zajema svoje nauke ? Iz evangelja Jezusa Kristusa? Kedo bo še to trdil? Mi smelo rečemo: ne iz evangelja Jezusa Kristusa, ampak iz evangelja tistih, ki pravijo: Ni Boga ! »Kratek in težaven je čas našega življenja, in ni ga ohladila ob koncu človekovem, in za nobenega se ne ve, da bi se bil vrnil iz spodnjega sveta; zakaj po naključji smo se rodili in kmalu potem bomo, kakor da bi nas nikoli ne bilo, ker sapa v našem nosu je dim in beseda je iskrica, ki se ukreše o gibanji uašega srca. Kadar ugasne, je pepel naše truplo in duh se razkadi, kakor tanek hlip in naše življenje preide, kakor sled oblakov in zgine kakor megla, ki jo scilnčni žarki preženo . . . Naš čas je kakor mimogredoča senca in po našem konci ni vrnitve, ker je zapečatena, in nobeden se ne vrne: Zatorej pridite in uživajmo pričujoče dobrote!-1 (Modr. 2. 1—6).
In zares! Denimo najprej, da se socijalna demokracija ne meni za Boga, za nesmrtnost duše, za posmrtno življenje, za nebesa — kako jasni so na tej podstavi nje nauki !
Človek je na zemlji. Kaj za to, odkod in kam, eno je gotovo : vsak hoče biti srečen; prvo in zadnje, kar išče, je sreča. Za nebesa posmrtna ne ve in se ne meni, torej mu morajo biti namen — nebesa na zemlji! A ni mogoče, da bi imel nebesa na zemlji, če so si drugi prisvojili bogastva, a njegov delež je delo. Torej treba deliti, da tudi sam dobi kos zemeljskega raja.
Zopet niso mogoča nebesa na zemlji, če človeka vklepajo nerazvezne vezi zakona. Torej socijalni demokrat mora želeti, „da se razdružitev zakona olajša11.
Nebesa najde morda v ljubezni. Torej prosta bodi ljubezen!
Vsak stavek socijalno-demokratičnega evangelja se da oslo-niti na podstavo: ni Boga.
A dokažimo to tudi pozitivno.
1.	Dva sta temeljna nauka Kristusova, pravi »Delavec1*: »Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega srca, iz vse duše in iz vse moči svoje. To je prva in največja zapoved, a druga je prvi enaka : Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe11. A potem nadaljuje:
„Prva zapoved je čisto verska; zatorej prepuščamo vsakemu, naj se ravna po svoji vesti. Za ta svet velja v prvi vrsti druga zapoved, katera je prvi enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe“.
Kaj je to ? To je: socijalna demokracija uči bratoljubje brez ozira na Boga. Če socijalna demokracija vsakemu prepušča, naj se ravno glede na vero po svoji vesti, torej v nauke socijalne demokracije ne sega ozir na Boga, ne sega nič, kar uči vera. Veruj v Boga ali ga taji, socijalne demokracije se to ne tiče. Zavrzi -ali pa vsprejmi nauk o neumrjočnosti duše, o posmrtnem življenji, o sodbi, o nebesih . . . nauki socijalne demokracije se zato nič ne izpremene. Če pa je tako, torej se socijalna demokracija tudi ne more opirati na nauk o drugem življenji, ne more vsprejeti nobenega nagiba iz vere v Boga, sloneti mora na goli zemlji. Zato si ne more kaj, da ne bi oznanjala trpinom : Kratek je čas, zatorej pridite in uživajmo pričujoče dobrote ... če pa jih nimate, vzenimo si jih! Grabite, ljubite; uživajte!
Socijalna demokracija pravi sama, da je stranka, „katera stavi svoje nazore samo na temelj spoznanja, o kojem ni nikacega dvoma, da je pravo. Dandanes se pa ne da nič za gotovo določiti, ali so se čudeži, koje je baje Kristus delal, v resnici zgodili ali ne. Tem čudežem človek lehko verjame, pa tudi ne verjameu. Z drugimi besedami: tiocijalna demokracija je izbrisala iz svojega evangelja vse, kar je nadnaravnega, vse, kar je krščanskega ; saj je krščanstvo, kar krščanstvo, odlično razodeta nadnaravna religija. A še več. Tudi naravno spoznanje hoče svojo religijo t. j. uči nas, da je Bog; da je vse človeštvo odvisno od Boga; da mora človeštvo vse življenje zasebno iu javno rrejati po tem spoznanji. Če tedaj socijalna demokracija oznanja, da je vera zasebna stvar, je to dokaz, da socijalna demokracija niti ne stavi svojih nazorov „na temelj spoznanja, o kojem ni nikacega dvoma“, ampak na temelj zpoznauja, ki je iz njega vse izključeno, kar dviga človek nad materijo. Evangelj socijalne demokracije je čist materijalizem, sloneč na ateizmu.
Kristus je postavil vsemu življenju težišče v posmrtna nebesa ; socijalna demokracija ga je prestavila v nebesa na zemlji.
Če bo po smrti ona velika sobota, ko čaka vsakega plačilo po njegovih delih, ni treba med tednom v življenji enakosti. Čim več kedo dela, čim več trpi, tem več bode prejel. Bogatin je prejel dobrote v življenji svojem, Lazar slabo. Zato bogatina ne čaka plačilo tam, a Lazarja čaka. Odtod je, da je Kristus dejal: „Blagor ubogim, kjer njih je nebeško kraljestvo." In da bi nam uboštvo ne bilo težko, je On sam, „ko je bil bogat, zavoljo nas ubog postal11 (II. Kor. 8. 9.^.
A Ker je socijalistom sobota že v tem življenji, zato terjajo nebesa na zemlji. Zato se jim vidi nekrščanska vsaka ne-
enakost, zato teže v vsem po enakosti. Le to hočejo doseči, če tudi z ognjem in mečem. Krščanstvo uči potrpežljivost z ozirom na Boga in posmrtna nebesa, socijalna demokracija dosledno mora učiti revolucijo brez ozira na Boga in posmrtna nebesa.
Vse to sledi iz tega, da je socijalna demokracija zavrgla prvo zapoved kot zasebno stvar.
2.	Toda je li res, da je socijalni demokraciji vera v Kristusa zasebna stvar ?
Socijalna demokracija smrtno sovraži Kristusa in krščanstvo. Vse, kar govori in piše o Kristusu, češ, da se sklada z njegovimi nauki, je le hinavščina in licemerstvo, da bi preslepila verne kristjane.
Krščanska vera je v krščanski cerkvi. Ni mogoče ločiti krščanske cerkve od krščanske vere. Kedor zavrže cerkev, zavrže vero. Zakaj od cerkve moramo vsprijemati vero. Kedor *cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik.“ (Mat. 19. 16.) Socijalna demokracija pa sama trdi, da je ^nasprotna krščanski cerkvi, da se tudi bojuje zoper cerkev". Kje je torej nje krščanstvo ? Bojujoč se zoper cerkev se bojuje zoper Kristusa.
Oznanjevalci sv. vere krščanske so po poslanji Kristusovem papež in škofje. Njim je rekel v apostolih: „Kedor vas posluša, mene posluša; in kedor vas zaničuje, mene zaničuje; kedor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me je poslal11. (Luk. 10. 16.) A kedo tako podlo piše o cerkveni hijerarhiji kakor socijalna demokracija? Zaničujoč škofe zaničuje Kristusa.
Prva cerkev je vsprejela brez dvoma vase vse krščanstvo, če ni morda socijalni demokraciji XIX. stoletja Kristus zapustil svoj evangelij. A prvo cerkev vidimo vedno v skupni in javni molitvi, socijalna demokracija pa jo zameta kot hinavščino. V vseh časih so kristjani spoštovali spokorno življenje, socijalna demokracija se mu posmehuje.
Skratka: V krščanski cerkvi od početka do sedaj živi Kristus duhovno življenje. „Bog je vse podvrgel nogam Jezusa Kristusa in ga je postavil glavo čez vso cerkev, katera je njegovo telo in polnost njega, ki vse v vsem dopolni. Njemu čast v cerkvi in v Kristusu Jezusu v vse rodove vekomaj11. (Efež. 1. 21. — 3. 21.) Kedor se torej bojuje zoper cerkev, bojuje se zoper Kristusa; kedor zasmehuje cerkev, zasmehuje Kristusa; kedor odpade od cerkve, odpade od Kristusa.
Socijalna demokracija je tedaj smrtna sovražnica Kristusa, ker je smrtna sovražnica cerkve.
Sicer pa socijalna demokracija hoče, kakor trdi, pravo srečo. A sam Marks je dejal: ,.Odstranitev vere, ki je slepilna sreča človeštva, je pospešitev prave sreče". Če pa ie po nazoru socijalne demokracije odstranitev vere pospešitev prave sreče, biti mora nje glavni smoter boj proti veri, in ker je Kristus pri-
nesel vero ter jo uči po svoji cerkvi, biti mora glavni smoter socijalne demokracije boj proti cerkvi, boj proti — Kristusu.
Tako sta si tedaj „Kristus in socijalna demokracija". Vsi pa, ki so Kristusovi, vedo svoj smoter, smoter krščansko-socijalni: Boj za Kristusa proti socijalni demokraciji !
Dr. Aleš TJšcničnik.
Deset Božjih zapovedij v politiki in slovstvu.
Konec.
IV.
„Ne prešestvaj. — Ne želi svojega bližnjega žene!“ (II. Mojz. 20. 14. 17.)
Kar je odpadlo človeštvo od Boga, kar je izgubilo vero v razodetje Božje, začeli so se rušiti vsi nravni temelji. Kar je bilo prej svetega, naš vek zasmehuje; kar je bilo grdega, naš vek obožuje. Izgubivši vero v izvirni greh, oskrunil je naš vek človeško naravo. Naravo išče le še v poželenji mesa, a prezira do cela duševno plat, razumni del človeka. „Naturalia non sunt turpia", to geslo odmeva od mascnskega templja do templja srednješolskih modric: kar je naravno, ni grdo, a naravno imenujejo, kar je v človeku najnižjega, kar je v njem živalskega, ne vede, da je naravno v človeku, kar pristoji človeški naravi, ki ni samo čutna, ni samo živalska, ampak duhovno čutiia.
To krivo tolmačeno načelo, kar je naravno, ni grdo. ot.ro-valo je že velik del slovstva in politike in po njih velik del človeške družbe.
Kar se dostaje slovstva, iz vsega veje pogansko načelo: „Interea dum fata sinunt, iungamus amores" (Tibull. I. 1.) ali pa, kakor to pove od Stritarja toli preslavljani Mirza Schaffy: „Moj raj je raj lepote, cvetic, vina in ljubezni. Kedorvgre v ta raj, očiščen je vseh grehov; očisti ga morje poljubov. Če je raj onostranski gola basen, v tem raji najde kos blaženstva“. Seveda ne govore vsi tako pesniški, kakor Mirza. Filozof Feuerbach opisuje ta raj nekoliko drugače: »Skrivnost življenja je poltenost-; podlaga nravnosti je spolni razloček; ženska je izpisek vsega nravoslovja; tr . . . . ženske je tempelj ljubezni". To načelo je vodilno za slovstvo. Brezšteto romanov preplavlja dandanašnji človeško družbo, ki se vsi vrte okrog najnižje plati človeškega bitja in žitja, ki vsi iztikajo na človeku le to, kar je živalskega. Poltena ljubezen in nje nasledki, prešetva, pohotni umori, to so
najljubši prizori v novodobnem slovstva. Kramarstvo bruha po svetu roman za romanom (Colportage-romani), ki si iščejo poti v deške in dekliške zavode, v salone gospode in v sobice hišen ; po mestih so razpostavili samogibne skrinjice (avtomate) za knjige, da tudi otroci grede v šolo in iz šole morejo dobiti romanov, ne da bi vedeli stariši za to. Neverjetno je, kako se širijo taki romani Roman oSchenku, morilcu deklet, je izšel v več nego 200.000 izvodih. Čudovito, pravijo izvedenci, širijo se romani, ki imajo take-le naslove : „Gliick der Liebe. Das Geschlechtsleben in und auCer der Ehe. — Die Sinneulust and ihre Opfer. — Die Vunder der Zeugung“. Neka knjigarna ima celo „Geheirnbiblio-thek eines Lebemannes“. Že katalog sam ima 24 stranij. Tiskane pa so vse knjige v „Bordelopolis im Jahre der Lnst 18. . .“
Sicer pa tudi v Slovencih ni vse zlato, kar se sveti. Knjižica ..nasledki celibata*1, pol zlagana, pol pretirana in zavita po vzgledu devinskih centurijatorjev; roman ,.4000“ s svojim ostudnim cinizmom, ki je v okviru poezije le še toli grši; nekatere Trdinove bajke, mnogo podlistkov, in pač še mnogo drugega, posebno novejši čas malo da ne vsaka povest „Zvonova“ žalostno priča tudi	o slovenskem	naturalizmu,	in skoro	bodemo tudi v
slovenskem	slovstvu imeli	razdelek, ki	bo nosil	naslov porno-
grafija.
Kaj pa v politiki ?
Politika, ko bi bila zvesta svojemu zvanju, zapreti bi morala vse zatvornice temu smradnemu curku, a kaj vidimo? Politika se zaljubljeno spogleduje z naturalizmom. Hotniščnice bi morale biti	ie začasno zlo,	dokler se ne	izkoplje	ponižana „čista
človečnost"	s pomočjo duhovne in svetne oblasti	iz nečiste mo-
čariue. A svetna oblast ima glede na to vprašanje — recimo —• za čuda , mile“ pojme. Pravda „o salonu Tusch“, ki se je vršila pred meseci na Dunaji, odkrila je toliko gnusobe in gnilobe v mladinskih slojih, toliko krvosramne in sramnokužne propalosti v višjih krogih, da se človeku zježe lasje, če pomisli, kaj bo ; vender je Costa-Rosetti menda še vedno polkovnik. Toda čuda ni, saj vidimo, da novodobna politika teži le še za večjo slobodo v spolnem življenji. Zakaj naj je na priliko civilni zakon, če ne za to, da oslabe zakonske vezi, da novodobna mož in žena ložje dasta duška hrepenenju pa „slobodni ljubezni", ali prav za prav pohoti po slobodnem uživanji in našičevanji poltnih strastij? Svetost in nerazvezljivost krščanskega zakona jim ni po godi, zato rajši živijo v „divjem zakonu", zato imajo rajši hotnice kakor žene. Hotnice pravimo : zakaj kristijan, ki zavrže sakramental-nost zakona, zavrže po nauku sv. cerkve tudi zakonsko pogodbo, in tak zakon ni več zakon, ampak hotništvo (konkubinat). In vender se svetna oblast civilnemu zakonu ni postavila v bran, temveč ga je odobrila !
Skratka: Politika	in slovstvo sta zavrgla šesto	Božjo	zapoved in sta	prav tam,	kjer Bebel in socijalna demokracija. Raz-
loček ni v načelu, ampak v zunanjosti. „Nemo repente fuit tur-pissimus", pravi Juvenal. Nihče se na hip ne poživini. Politika se še malo boji, ne upa si prav razgabiti se, saj še Bebel menda v življenji ni slekel do cela neke meščanske sramežljivosti.
Ne prešestvaj! dejal je Bog v svoji ljubezni do njih, ki bodo prišli za nami, Politika pa in slovstvo, ne le, da ne zavirata, marveč pospešujeta neko gibanje, ki končno teži za tistim poganstvom rimskih časov, ko že nihče ni hotel živeti v zakonu in so postavodajalci s strahom gledali, kaj bo z rodom in državo. Gorje človeški družbi, če se politika in slovstvo še za časa ne uklonita šesti Božji zapovedi !
V.
„Ne kradi. — Ne	želi hiše svojega bližnjega, ne	vsega,	kar
je	njegovo !“	(II. Mojz.	20. 15. 17.)
Ker sta politika in slovstvo zatajila Boga, ki brez njega ni nobene nravnosti, zato se ni čuditi, da je njuna ljubezen do bližnjega često zelo dvomna, da jima pogosto tudi ni do pravice.
Resnica je, da po znani prislovici majhne tatove še obešajo, a poglejte „ velike tatove!“ Armada časnikov deluje zanje, hvali njih delovanje, bobna njih slavo, politika pa vsaj — molči. Če katerega izmed njih nesrečno naključje posadi na zatožno klop, skrb je politike, da se vsa stvar potlači. „Panama, Panama11, zaslišalo se je pred nekaj leti vpitje po Francoskem; „druga Panama“, zabučalo je na Laškem, ko se je porušila »banca romana11 ; „zopet Panama11, oglasili so se na Ogerskem, ko so izginili tisočaki, namenjeni za nakup dragocenih slik, v žepu polt-nega razuzdanca in klativiteza za njegova ljubodejstva. Danes pa je vse tiho. Veliki tatovi pri svojih „podjetjih“, pri svojih plenitvah, nimajo boljših pomočnikov, nego li so plačani časnikarji in plačani politiki. Baron Hirsch pravijo da bi bil vedel imenovati marisikak glasovit časnik, ki je pel plačane hvalnice njegovemu slepartvu, in marisikatero sloveče ime, ki mu je pokrivalo to sleparstvo s plaščem denarne ljubezni, na priliko baje celo sloveče ime nekega „narodnega ljubljenca11 ! Pač ubogo majhno mora biti pravicoljubje takih baronov, če se jih v srci sramujejo celo njihovi pomočniki. Avstrijski poslanec v Parizu se je ustrelil od sramu, da je naredil Hirsch poleg drugih tudi njega za — izdajalca domovine. A kakor smo dejali, politiki že skrbe za to, da ostane vse tiho. Taki možje pridejo visoko, a ne na vislice, kakor bi zaslužili, pač pa sčasom postanejo graščaki, baroni, grofje, „hofrati“. Za tisoče in tisoče pa, ki so jih pahnili v bedo, menijo se plačani časnikarji in visoki politiki ubogo malo. Ali ni ves današnji družabni red kakor ena sama
veliku krivica, ki pod njo ječi boljši in večji del državljanov? Milijoni jočejo, da se jiii nekaj veseli. In kedo je kriv ? Veliko novodobna država in nje zakoni.
Kakor politika in liberalno časnikarstvo služita v človeški družbi nekaterim proti milijonom, tako služita tudi enemu narodu proti drugemu In tudi v tem jima je malo do pravice. Govorita res da o enakopravnosti, a po resnici je sama enakopravnost — pesti. Slovak je enakopraven z Ogrom, le da mu z bajonetom branijo na volišče, grabijo mu matice, zapirajo šole, preganjajo vodnike in budnike. potujčujejo otroke. Koliko krvavih krivic se godi majhnim narodom, kako težko primoledujejo drobtino svoje pravice ! Po zbornicah odločuje večina, a ne resnica in pravica. Če se resnici da čast, reči je, da se je izneverila dandanašnja država že često svojemu prvemu namenu, ki je — obramba pravice. Pravica je v politiki prava pasterka !
A še tisto malo pravice, kar je je ostalo, kakšna je ! To ni prava krepostna pravica. Do Božjih zakonov je slovstvu in politiki iz večine pač malo, sicer ne bi bila pravica teptana prav tam, kjer jo najbolj tirja Bog. Koliko krivico delata še vedno politika in slovstvo Božji cerkvi in cerkvenim redovom ! Socijalni demokratje se slobodno in oblastno šopirijo po Nemškem ter sejejo vihar, jezuitje pa so še vedno izgnani iz domovine.
Pač res bo o srečnejših dneh, ki pridejo za nami, lehko pisal zgodovinar, premišljuje »liberalni veku, z našim pesnikom : „Pravico v grob so devali !a
VI.
„Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega". (II. Mojz. 20. 16.)
Zopei' nmlokatero zapoved Božjo slovstvo toliko greši kakor zoper osmo. Vzemimo katerokoli stroko književnosti, povsod se uverirao o tej resnici.
PemiHvo zdi se da bi moralo biti popolnoma prosto tega greha, in vender koliko lažij, koliko klevet in podpihovanja je krivo novodobno pesništvo ! Zlasti dramatična poezija je dandanašnji terišče strastij. Že Goethe je v svojem Gotzu postavil ono lažnivo protivje med romanstvom in germanstvom, ki o njem kriče vsi liberalci in ki se je v Slovanih izprevrglo v protivje med slovanstvom in romanstvom. Ko je pisal Schiller dramo „Don Carlos", imel je le ta namen, osvetliti in na sramotni oder postaviti inkvizicijo kot izrodek katoliške cerkve z vsemi lažmi, ki gredo, četudi že stokrat ovržene, med liberalci še vedno od ust do ust Lessing v svojem Nathanu z drzovito smelostjo potvarja zgodovino, bije v obraz katoliško hijerarhijo, povzdiguje židovstvo — in zakaj? Sam je povedal, da mu ni bilo do d ra-matiškega vspeha. Če izmed sto čitalcev eden prične dvomiti,
dejal je, dosegel sem namen. Nemec Gottschall riše v tragediji sv. Ignacija, kako lazi za dekletom, kako se ji laska, češ da je 011 vzvišen nad pravila svojega reda, zato ker jih je sestavil sam. V neki drugi drami nastopa rajni 70 letni general Jezusove družbe. P. Anderledy, kot ubojnik in tat. Nasprotno pa je ožarila nemška poezija Gustava Adolfa s čisto glorijo velikega odrešenika !
Poglejmo romane! Koliko je romanov, ki se v njih kot podlo bitje mora gibati duhovnik, menih ali nuna! „Papežinja Jo-vana“, „črni papež“, „nunske ljubezni11 -- čitaj samo te naslove in spoznaš, koliko klevet mora biti v takih knjigah ! V Slovencih pa je nedosežen v tej stroki roman „4000“.
Odprimo zgodovino ! Zopet toliko potvar, toliko klevet zoper papeža in redovnike; zoper cerkev in državo.
Ogrditi duhovstvo, omrziti katoliško cerkev, oskruniti nauke sv. cerkve, izrovati iz src vero v Kristusa, to se zdi da je najvišji namen velikemu delu novodobne književnosti, ki se je otujila Bogu ir\ njegovim zapovedim.
Da doseže ta namen, rabi ji ono načelo, katero o vsaki priliki lažnivo podmeta jezuitom : finis sanctificat media, namen posvečuje siedstva. Zares, ali ni to že grda kleveta, da podtika to načelo jezuitom ? Voltaire je pač rekel: le laži, če ti le pomaga ! Cavour je dejal, ko mu je bilo izvršiti največja podjetja: non parliamo tli morale, kaj Božje zapovedi ! Nasprotno pa je oznanil jezuit P. Roli že 1. 1852 v Frankobrodu raz propoved-nico, da dobi 1000 for., kedor dokaže to načelo iz jezuitskih knjig. Isto je ponovil v drugih mestih 1. 1862, 1863 Tedaj so molčali, a dandanašnji zopet ponavljajo liberalci to kleveto, da le imajo kako orožje zoper Jczuitsko-klerikalnega zmaja".
Posebno greše časniki. „Žalostno je v resnici, pravi po pravici prevzv. knezoškof ljubljanski v pastirskem listu 1. 1896, kam je dospela naša doba in kako hudo greše zoper osmo Božjo zapoved časniki, pa tudi njih bralci. Kakšno opravljanje, kakšno obrekovanje, posebno zoper duhovne osebe; vsled tega pa tudi kaka podivjanost v javnem življenji — zares sramota za toli hvalisano omiko in človekoljubje. Ne bojujejo se z razlogi, kakor bi se pristojalo resnim možem, ampak poslužujejo se osebnih zabavljic". In vender „s takimi stvarmi — naj nadaljujemo s pisateljem knjige »Časnikarstvo in naši časniki" (str. 218) — s takimi stvarmi se v političnem življenji ne dokaže ničesar, le svet se pohujšuje, zlasti mladina, edina nada boljše naše bodočnosti, da se izrazim z besedami preslavnega Lamartina. 8 takimi osebnimi napadi časnikar nameruje pokončati le osebo nasprotnega mu politika, nikakor mu pa ni izpodkopal njegovih morebiti kaj zdravih političnih načel, ki jih morebiti odobruje večina skupnega naroda. S takim umazanim orožjem bojevati se zoper političnega nasprotnika, je tudi kaj nepošteno, je prav hudičevo za vsakega
časnikarja, ker vsak pameten človek izprevidi, da se nasprotnik z enakim orožjem v časopisu braniti ne more ali tudi braniti neče. In ko bi se hotel kam bi zašlo slovensko časopisje ?“
Tako greše časniki, a greši tudi politika in časi visoka politika, ki premnogokrat navdihuje take časnike. Tako kuje po-sekno jamo mnenje zoper druge države. Samo en zgled iz knjige »Časnikarstvo in naši časniki". »L. 1870 je vplivna „Neue Freie Presse“ kar h kratu premenila svojo politiko ter je začela Francoze sovražiti in napadati, Pruse, pa goreče zagovarjati in njih politiki pot gladiti. V dunajskih pisateljskih krogih so te takrat le razpirali, ali je „N. Fr. Pr.“ dobila 100.000 ali 200.000 tolarjev od Prusov nekateri so rekli, da milijon tolarjev. »Gotovo je, da so takrat velikanske vsote novcev iz severne Nemčije prihajale v Beč in v Biulapešto . . . Izid tedanje nemško-francoske vojne in zadržanje našega cesarstva mej to vojno sta povrnila Prusom tisočero velikanske troške, ki so jih takrat imeli z inostranskimi (avstrijskimi) časopisi1*.
Tako širi politika krive sodbe o celih narodih in državah, tako podpihuje in unema sovraštvo in razpore. Tako se zgodi, da je časi vse javno mnenje krivo pričevanje zoper bližnje narode in države.
*
* *
Ni tedaj Božje zapovedi, katere ne bi teptala „moderna“ politika, tajilo »svetovno** slovstvo. Zato pa ni čuda, da je v človeški družbi toliko gorja.
Človeška družba teži za .srečo. To teženje je neomejeno. Cim večja je sreča, ki se obeta, tem močnejše je teženje. Vse drugo pa je le pomoček, in ker pomoček, zato je teženje po njem omejeno. Zakaj vredna je želja le toliko in tako dolgo, kolikor in dokler je pomoček.
To srečo najde človeška družba le v — Bogu. Teženje po Bogu pa vrejajo Božje zapovedi. Katerakoli stvar, katerokoli dejanje tedaj se ne sklada z Božjimi zapovedmi, protivi se ob enem teženju po pravi sreči in peha človeško družbo le v nesrečo. Zato naj politika in slovstvo obetata in ponujata še toliko slobode in bogastva in uživanja; če se teženje po teh dobrinah ne sklada z zapovedmi Božjimi, če ni moči dobiti slobode brez prekucij, bogastva brez krivice, uživanja brez greha, je to teženje pogubno za človeško družbo. Zato sta taka politika, tako slovstvo nesreča zanjo, trgata jo od Boga, ki brez njega nikedar ne doseže prave sreče.
Seveda, kakor je slovstvu in politiki malo mar za Boga, tako jima je tudi malo mar za srečo v Bogu. Kedo bi si želel počitka pri njem, ki ga prezira in zaničuje ? A če je politiki in slovstvu malo skrb, skrb mora biti človeški družbi. Zato pa člo-
veška družba reši le sama sebe, če zatre tako politiko in slovstvo.
Sicer pa je nedvomna resnica, da človeška družba ne doseže niti nepopolne časne sreče na zemlji, če si da od politike in slovstva teptati Božje zapovedi.
Zakaj Božje zapovedi ne vrejajo samo razmerja človeštva do Boga, ampak tudi razmerje, ki mora biti že po naravi med človekom in človekom, med narodom in narodom, med družbo in družbo. Ksdor pa ruši naravno razmerje med stvarmi, izpod-mika ono podstavo, ki brez nje stvarem ne more biti dobro. Če je naravno, da ima drevo korenine v zemlji, ne more mu biti dobro brez zemlje ; kedor tedaj pretrga naravno zvezo med zemljo in koreninami, zamori drevesu dobro rast. Če je kaj naravno poedincu ali družbi, ne more biti brez tega dobro ni poedincu ni družbi.
Kaj hoče blagostanje človeške družbe ? Poleg imetja hoče red,-mir, medsebojno ljubezen: brez njih ni srečnega rodbinskega življenja, ni srečnih družin, ni občin, ni mest, ni držav; brez njih sploh ni nobene podstave za blagostanje.
Toda Božje zapovedi so vprav, ki branijo, čuvajo, goje te dobrine. Brez vere v Boga ni nobene nravnosti, brez nravnosti nobenega reda. Zato prva Božja zapoved tirja vero v Boga. Brez avktoritete, brez oblasti ni mogoč mir, ni mogoče medsebojno življenje v družbi. Če gine avktoriteta, začenja se sovraštvo. razpori, meščanske vojske. Zato četrta Božja zapoved tirja spoštovanje do avktoritete. Brez pravice ni mogoč red, ni mogoč mir ; zato peta in sedma zapoved tirjata pravico : ne ubijaj, ne kradi. Brez odkritosrčnosti ni zaupanja, ni ljubezni; zato zopet Božje zapovedi tirjajo: ne sodi in ne pričaj po krivem. A posebno niso mogoči ni mir, ni red, ni ljubezen, če družba ne izpolnjuje šeste Božje zapovedi: ne prešestvaj.
Nasprotno pa je blagostanje smoter, ki ga ima narava. Če je tedaj družba vrejena po naravnih zakonih, bodo ti zakoni vir in podstava družabnega blagostanja in družabne sreče. A zopet so ti naravni zakoni v Božjih zapovedih. Zato velja že na zemlji: „Blagor narodu, katerega Bog je Gospod!' (Ps. 33.)
Skratka: Kar je govoril Mojzes Izraelcem glede na časno srečo, to velja vsem narodom, družbi in državi:
»Glej, danes denem pred vaše oči blagoslov in prokletstvo : blagoslov, ako boste pokorni zapovedim Gospoda svojega Boga; prokletstvo, ako ne bote pokorni, temuč odstopite od pota, ki vam ga kažem, in hodite za ptujimi bogovi1*.
(V. Mojz. 11.)
Politika in slovstvo pa naj gledata, s kakšno pravico deva ta v svoj program — človekoljubje ! Gorje državam in narodom, če jih bo osrečevalo tako človekoljubje!
Dr. Aleš TJšenicnik.
Estetiški formalizem.
Potem ko smo razpravljali o idealizmu in realizmu, se nam zdi umestno dodati posebno poglavje o estetiškem formalizmu.
Opomnili smo vže večkrat, da se v slovenskem leposlovji zadnjih let vrši radikalna preosnova v naturalističnem smislu. Vsaka nova mer'pa, ki se pojavi v duševnem življenji človeštva, dobi prej ali slej tudi svojo načelno ali filozofično vtemeljitev, da se pokaže kot soglasna s temeljnimi zakoni mišljenja in se s tem opraviči.
Nova radikalna mer v našem slovstvu si išče načelne vte-meljitve v tako zvanem estetiškem formalizmu. Leta 1864 je izdal dr. Rob. Zimmermann, profesor filozofije na dunajskem vseučilišču, knjigo : „Allgemeine Aesthetik als Form\vissenschaft“. Dr. Zimmermann je pristaš Herbartove šole, in je tudi svoj estetiški formalizem sezidal na podlago herbartizma, kateri je pri nas dvorna ali vradna filozofija. Seveda so tudi drugi estetiški formalizem po svoje preoblikovali in naprej razvijali ali vsaj indirektno vplivali na njegov razvoj, kakor: Vogt: „Form und ■ Gehalt in d. Aesthetik11, \Veisse, Lotze itd.
Iz teh virov je zajemal tudi pisatelj razprave „o lepem11 v „Vesni“ 1. 1894. Tu so naši radikalni leposlovci javno izpovedali svoja načela o leposlovji. Ta razprava bodi torej, na katero se hočemo tudi mi v tem poglavji posebno ozirati.
„ Estetiški formalizem je edino pravo stališče. P'ormalizem v estetiki ima dosti nasprotnikov, zlasti pri onih, ki se radi vtapljajo v čustva in pri katerih prevladuje sentimentalnost. Ti vedno in vedno zahtevajo, da moro imeti umotvor vender kako vsebino, ki mu Se le daje vrednost. Obnašajo se pa tako, kakor bi umetnost, ki Je le izražanje oblik, njihovim željam ne vstrezala, kar je neopravičeno. Oblika je njim nekaj mrtvega in zunanjega, nič zasebnega (filr sich seiend) in čutijo se poklicane, da zagovarjajo notranjost, pomenljivost in duševnost na umotvorih. In vender nobeno očitanje ni manj vpravičeno, kakor to. Bistvo lepote smo našli v vsestranskem soglasji in to moramo pojmiti kot sestav, kot organiško celoto. Izkazalo se je, da je ravno oblika polna duha in pri pojmu organizma moramo si misliti po-vrat v st), torej zasebnost. Ravno oblika podeljuje intelektualnost in tudi v zunanji naravi je oblika sorodna z duhom, kar ravno duševno poznavanje omogočuje . . .“ ‘)
Prepisali smo te stavke iz „Vesne“, ker nam podajejo ključ k razumenju estetiškega formalizma.
‘) nVesna“ 1894 str. 131 s.
Govoreč o umetnosti, razločujemo mej idejo (vsebino) pa obliko (formo). Da dobimo pravi umotvor, je ena ravno tako potrebna kot druga; da, ideja je v umotvoru duša, po nji se sploh’ ceni umetnijski ideal.
Estetiški formalisti pa povdarjajo, kakor je razvidno iz gorenjih stavkov, ki smo jih iz ,, Vesne" navedli, le obliko ; ne kakor bi oblika bivala brez vsakatere vsebine ; toda vsebina pomeni njim le snov (materijo), katere se drži oblika za svoje vpodabljanje. Višje vsebine pa, vsebine idej, formalisti ne poznajo': umetnost jim je le „izražanie oblik" na snovi.
V čem pa obstoji oblika ? Oblika je vez,, ki združuje vse dele predmeta; izraža torej razmerje posameznih delov mej seboj. Pojem „del“ jemljejo formalisti fizično t. j. o delih snovnega organizma. Zatorej jim enovito bitje ni lepo niti predmet dopade-nja. Kar ni obsegano v taki obliki, je, kar se tiče lepote, indiferentno t. j. niti dopade niti nedopade.
Odveč je potemtakem opomniti, da estetiški formalizem ne pozna duševne lepote; niti duša, niti celo Bog sam — ako bi’ sploh vanj verovali — ni lep. Za formaliste biva le ona lepota, ki se javlja v čutnosti.
Da pa nam bo mogoče estetiški formalizem proumeti, moramo njegovo kardinalno točko, namreč pojem o formi ali obliki, določiti in pojasniti ž metafiziškega stališča.
Formalistom je oblika (forma) nekaj „zasebnega" (kar je zase — fiir sicli seiend) in kot taka vsprejema vase in po sebi preoblikuje snov. Peripatetiška šola trdi nasprotno : oblika (ako izvzamemo višje oblike, kakor n. pr. človeško dušo) ni nič zasebnega, ampak nekaj, kar se nahaja po vzmožnosti (potentia-liter) v snovi sami ter se, po vplivanju zunanje sile, iz snovi vdejstvuje (aktualizuje). Oblika ni potemtakem „recipiens“, ampak „recepta“ : ne da bi ona, sama zase bivajoča, snov vtise vsprejemala, ampak snov vsprejema njo, po zunanji sili iz snovi same izvlečeno.
To je osodepolna zmota o enem onih temeljnih načel, o katerih velja : error in principiis minimus, in consequentiis fit ma-ximus. Ta zmota zavaja v panteizem. Kajti ako vzamemo forme same zase, od materije neodvisne, katere, z lastno silo, po sebi preoblikujejo snov, tvarjajoč razna bitja, se nam sama ob sebi ponuja podmena, da te forme poduševimo ter jih smatramo kot ravno toliko pojavov svetovnega, vesmiru imanentnega duha. To je gol panteizem.
In panteizem očitno izpovedajo tudi naši formalisti. Značilno pa je, da jim najbolj vgaja ona oblika panteizma, ki se nahaja pri Giordanu Brunu.1) Veseljni duh obsega v sebi vse
') „Vosna“ 1894 str. 127 ss.
druge duliove (forme), on je praduh ali logos. „In kaj je ta logos drugega, kakor kosmos v smislu G. Bruno, čegar vesoljstvo je skoz in skoz oživljeno, čegar potenca je ob enein aktualnost? Hegel nam je podal le pasliko tega logosa in tako so tudi vsi drugi panteistiški sestavi, bodisi Spinozin ali Lotzejev, v primeri z Bruuovim nedostatui in nepopolni*'.1)
Ker umetnostno tvarjenje obstaje v tem, da forma (duh, logos) snov po sebi preoblikuje, je narava sama najvišja umetnica, ki vse oblike iz same sebe zajema in se sama iz sebe razvija. Iz vesoljnega, vse obsegajočega logosa se porajajo konečni logosi, kateri so le pojav, del prvega. Najpopolniše se pa svetovni logos pojavlja v duhu umetnikovem. „Estetiški duh, duh umetnika obsega v sebi lepe oblike ter skuša to svojo last predstaviti na zunaj, spraviti zunanji svet pod njihovo oblast1*.2)
Tako tedaj vesoljni duh po umetnijskih duhovih (formah) svet estetiško preoblikuje in povzarja. Umetnijsko tvorjenje je tvorjenje absolutnega (po konečnih duhovih) delujočega duha, je torej absolutne vrednosti; kajti po njem se svetovni duh sam razodeva in vpredmetuje. Lotze piše : „Die Idee der Schonheit ist die Form der Ent\vicklung der schopferischen \Veltseele“. Mi pa, v katerih se ni v toliki meri kakor v umetnikih pojavil svetovni logos, se moramo po gledanji in vživanji umetnijskih tvorb •estetiško očiščevati, oproščajoč se individualne subjektivnosti pa povzdigujoč se do višine svetovno-vesoljnega stališča, kjer človek, nase pozabivši, plava v blažestvu brezčutnosti in brezsmotreno-sti. Estetiško vživanje umetnijskih oblik je neposredno vživanje svetovnega logosa, kateri se po teh oblikah razodeva, d&, je predajanje individua v vsesvetovno božanstvo, iz katerega je izšel.
Sicer je pa panteizem estetiških formalistov pravzaprav materialističen, akoravno se tako ne zdi na prvi pogled. Dasi namreč povdarjajo duhovnost oblike, vender oblika jim je na snov tako navezana, da brez nje ne biva in ne more bivati. Dh, duh brez telesa je nesmisel, pojem substance, katere bistvo je mišljenje, se ne more vzdržati". „ Oblika istotako kakor duh nista ni-kaki substanci, ampak le določba ali pa vcinek stvarne (snovne) podlageZatorej „tudi materijalizmu ne moremo odrekati vse resničnosti, če trdi, da nobena misel ni mogoča brez snovi (primeri : Biichner, Kraft und Stoff)**.3)
Po panteistični teoriji doseže svetovni logos vrhunec svojega razvoja v človeku. Človek je božanstva najvišji pojav, je — „pričujoči bog**. V njem se logos vrača y sč; a najpopolniše se to godi, kakor smo rekli, v umetniku, v čegar tvorbah se
') Ibi. str. 180.
*) „Ve8na“ 1894 str. 128.
J) ibi. atr. 275.
logos absolutno vpredmetuje. Vse verstvo potemtakem obstoji v gojitvi čiste človečnosti, čiste pravim od vsakatere transcendentalne ali metaiiziške primesi. Človek išči v samem sebi najvišji vzor in smoter. »Najvišje dobro si moramo misliti kot smoter vseh smotrov . . . Gotovo je, kar človeku naznanja morališka zaveot, ua naj namreč po tem smotru teži s tem, da vže v tem življenji vstvari podobo onega najvišjega vzora in sicer v sebi samem in v drugih svoje vrste t. j. da svoje bistvo bolj in bolj poduševi in privede do razumnosti ... da svoj duli harmoniSho razvije in vse svoje dejanje in nehanje podvrže meri. Le s tem more človek pripomoči k vresničenju najvišjega smotra, vsako drugo sredstvo spada mej izmišljotine11.') Zatorej tudi nravnost izključuje verski moment, naslanja se le na človekovo voljo kot najvišji in zadnji razlog. »Morališka zavest je utemeljena na razmerjih, ki imajo popolnoma določeno snov, namreč pojave človeške volje . . . Človek je na morališki zakon navezan in se mu ne more odtegniti, če se hoče ogniti lastni obsodbi. Zavest, da je volja navezana na ta razmerja, je nravna zavest in ta razmerja sama v zvezi z mor ulično zavestjo so nravni zakoni11 d)
Kaj sledi iz vsega tega za lepo umetnost ?
1. Lepa umetnost je absolutno neodvisna od vsakega, verskega in nravnostnega zakona, in zatorej ne služi nobenemu višjemu smotru, ampak je sama sebi namen ; kajti v njej se dej-stvuje, snov preoblikujoč, vesoljni logos. Ona „se ne pregreši zoper nikako dolžnost, zato ker nima nobene izven sebeV) Umetnost „se zoper nravni zakon nikedar ne pregreši11, ker zanjo nravni zakon sploh ne biva izven nje.
2. Izključiti se mora iz umetnosti vsako versko idejo, sploh vse, kar bi kakorkoli opominjalo na Boga, na to ali ono versko resnico ; kajti vse, kar spada v pozitivno vero ali v metafizično okrožje, se ima smatrati za golo izmišljotino.
3. Nagota v umetnosti je opravičena; kajti ne le da ni na človeški naravi izvirnega madeža, mariveč oblika telesna je najlepši in najvišji pojav svetovnega logosa ; nagota je zrcalo bo-žanstvene lepote.
4. Poželenje čutne narave je dobro, vselej opravičeno, lepo kajti ono izraža hlepenje božanstvenega logosa v vesoljstvu.
5. Spolni ljubezni nima nihče staviti mej, kakor jih stavi krščanski zakon ; edino prava, naravna, edino lepa je tako zvana „prosta ljubezen“.
6. Ker je vsaka pozitivna vera brezsmiselna, se vera mora nadomestiti z umetnostjo. Versko čustvo je čustvo odvisnosti. Človek, kct pojav božanstvenega logosa, se mora postaviti na
‘) „Vesna“ 1894 str. 153. 2) Ibi. str. 247.
l)	Ibi. str. 246.
lastno stališče. Zediniti se mora v samem sebi. brez vnanje podpore. To se godi po umetnosti. Vstvaril bo torej iz samega sebe, iz svoje duševne tvarine umotvor; ako ga pa sam ne more vstvariti, dviga naj se do samostojnosti ob gledanji umotvora, ki mu ga je vstvaril umetnik.
7. Posebno vlogo mora igrati umetnost pri vzgoji. Kot glavni faktor vzgoje se je dozdaj smatrala vera. Toda „vera se lahko nadomesti z umetnostjo, z estetiško izobrazbo11.1) Iz krščanske vsebine naj se poiščejo le estetiške snovi in momenti; vse drugo ni za rabo. Pri poduku naj se morala podredi lepoti. Ivedor hoče etizirati, naj estetizira. Tudi v javnem življenji naj se gleda na to, da se vsem rečem d;i estetično lice ter se tako ljudstvo vzgaja za estetiški vkus. Sploh na mesto dosedanje cerkve-in na podlagi pozitivnega, krščanstva sloneče države naj stopi vseobča estetiška država. Dosedanjo teokracijo zamenimo s kalokracijo ! Namesto duhovnikov — pesniki, namesto krščanskega nauka — klasična literatura, namesto cerkva,— gledališča !
8. Ker se nahaja v	obliki duh,	resnica in	popolnost, se
nadalje razume samo ob	sebi, da	tako estetiško	izobraževanje
ali umikanje bi se zvajalo na golo olikanje. Omiko bi zameni]i z oliko. Saj, kakor smo rekli, po teoriji estetiškega formalizma obstoji vsa lepota in duševnost v skladnosti razmerij ali v obliki. Oblika izraža vso idealno	vsebino.	Dh	celo: „Če	kedo prisoja
umotvoru radi tega večjo	vrednost,	ker	izraža to	ali ono idejo,
tedaj je z estetiškega stališča materijah st11.2) Ta formalizem obsoja vsako „izraženje misli ali pa kakega namišljenega čustva11 v umetnosti. Oni, ki tako delajo, so „materijalisti, najhujši nasprotniki lepili duševnih proizvodov, kakor imamo tudi v svoji zgodovini take vzglede11 — besede „Vesne11. Tako smo si torej mi, zagovorniki idealizma, od zagovornikov „prosteu t. j. prešestne ljubezni zaslužili ime — materijalistov!
9. Slednjič se nam zdi odveč povdarjati, da pri takih nazorih je neumno še govoriti o Bogu (namreč pravem, osebnem, nadsvetnem Bogu), o božji previdnosti, o prosti volji, o čednosti, o teženji po idealih — vse to izključuje panteizem, ki ga, kakor smo videli, izpoznavajo estetiški formalisti. S temi nazori se sankcijonira fatalizem ali determinizem, Kateri je, kot posebna leposlovna mer, dandanes znan pod imenom naturalizma ali realizma.
Ta naturalizem je najmoderniša oblika leposlovnega tvorjenja v sedanji krščanstvu odtujeni Evropi ; isti se nekaj let sem naseljuje tudi v slovenskem leposlovji. Iz pričujoče razprave se vidi, kakega drevesa sad je in kaj si imamo Slovenci od
■) „ Vesna11 1891 str. 274, ‘) lbi. str. 203.
njega pričakovati. Naturalizem je na leposlovje ali umetnost sploh vporabljen materijalistiški panteizem Kaj drugega si moremo pričakovati od naturalističnega leposlovja, nego da se svojo • opolzlo obliko oguuša domišljijo naše mladine, razdražuje čutnost ter razunema nižje strasti ; da v isti mladini se svojim ciničnim zasmehovanjem vdušuje vero v višje ideale, vero v čednost, posebno v čistost, ter jo z neodoljivo silo svojega realističnega, slikovitega sloga vleče v blato! Estetiški formalizem, bodi še tako blesteče njegovo ime, bode na najlažji, navidezno najnedolž-niši način pomagal slovensko mladino in ž njo naše bodoče razumništvo —• razkristijaniti.
K sklepu še nekaj. Pričujoča razprava nam klasično po-jasnuje vprašanje, ali vera in versko naziranje kaj vpliva na u-metnost ali ne. Vže „Vesna" je izrekla stavek: „Kakoršni nazori, taka umetnost". Ta stavek točno izraža naše prepričanje, dasi je nekedaj g. Stritar trdil, da umetnost je povsem neodvisna ■od vsakaterega veroizpovedanja. Kedor izpoveda vero v enega, pravega Boga, ki je človeka vstvaril po svoji podobi, prostega, da svojega stvarnika spoznava, ljubi ter v njem najde svoj namen in zveličanje, temu ne bo tudi umetnost neodvisna, sama sebi namen, ampak služila bo, ravno tako kakor veda, v poveličanje Božje, a v spopolnjevanje človekovo. Ideje, bodisi verske ali filozofiške, mu ne bodo »izmišljotine11, ampak odsvit večne resnice in nje izraz v razumu ; zatorej ne bo obožaval oblike, ampak se bo le-te posluževal, da mu vpodablja višje ideje, vstvar-jaje mu ideale. Edina vera v Boga in v neumrljivost ohrani umetnosti idealistični znak; kakor brž pa zatajimo vero, spuhti tudi idealizem v zrak, in umetniku ne ostane nego gola snov se svojimi nujnimi, surovimi silami: vreči se mora v naročje .nagemu naturalizmu.
Versko vprašanje je potemtakem os, okol katere se je vselej in se bo vedno sukala stara pravda: izpovedaj lepa umetnost idealizem ali naturalizem ? Kedor veruje, je idealist, kedor ne 'veruje, je naturalist. Aut - aut.
Dr. Mahnič.
»Učiteljski Tovariš" nekedaj in sedaj.
»Tovariš, pisal je ta slovenski list 1. 1873, živi narodni šoli na verski podlagi, in meni, da se ne moti. Kristijanje smo in kot taki hočemo tudi svojo mladino odgojevati. Pagan naj izreja svojo mladino po paganski, mohamedanec po mohamedanski, kristijan pa po krščanski veri. Otroke za golo človečan-
stvo izrejevati je ravno toliko, kakor da bi kedo rekel, da od sedaj ne bode jedel ne jabelk, ne hrušek in ne orehov, temni vžival bode samo golo sadje . . . Taka so načela, katera je imel Tovariš skozi vseh svojih dvanajst let, in taka, naravnost povemo, imel bode tudi za naprej, ker ve, da le taka načela imajo sku-šeujsko potrdilo in obstanek.
Koliko načel so razni modroslovci že imenovali in stavili, a zginili so drug za drugim, kajti prava pot je le ena, in kedor zaide od prave poti, ima pred seboj sto in sto potov. Lepe so fraze od človekoljubnosti, od humanizma, od napredka, svobodnega duha in kakor se še vse zovejo, toda v viharnih časih raz-kade se kakor prah na vetru, in zopet vidi se jasno, da druge poti do dobre izreje ni, kakor je ta na verski podlagi.“
Tak je bil U. T. nekedaj, zvest vodnik slovenskih učiteljev po težavni poti pedagogike! A zadnja leta je začel izpremetati se in izpreminjati svojo čud. Povejmo, kar nam je na umu : U. T. je jel zavajati slovensko šolstvo na ono pot, ki vodi k »čisti človečnosti11 šole masonske.
P. T. zadnja leta časih piše tako, kakor ne more in ne sme pisati katoliški list; U. T. tudi brani načela, ki niso katoliška ; U. T. brani načela, ki so masonska.
Kaj nihče ne opočita. da žalimo slovenske učitelje. Če povemo odkrito resnico, nam se zares zdi, da slovenski učitelji Sami s tem listom ne morejo biti prav zadovoljni in da se ni-kaker ne istovetijo ž njim. Potem pa tudi ne trdimo, da U. T. vede in linte piše tako. Nam se marveč vidi, da je kriva tega naša vzgoja. Saj je celo duhovniku, ki ga vender bolj ali manj še vzgaja cerkev, do zadnjega časa bilo težko izkopati se iz otrovanega ozračja, ki nas je vanje zavedel liberalizem Z druge plati pa je nujno potrebno, da se razjasni naše obzorje, in zato moramo razkriti vsako zmoto, ne gledaje ne na desno ne na levo. Toliko bolj odločno in brezozirno pa se moramo upreti vsakemu spisu, ki izza njega mežika zlobna volja pisateljeva!
Ni tedaj klevetanje, kar smo rekli o U. T, ampak resnica — in to bomo takoj dokazali.
Trojen dokaz za svojo trditev lehko razberemo iz zadnjih treh letnikov Učiteljskega Tovariša.
Prvič. U. T. slavi može, ki so pod nekim ozirom znameniti, ki jih pa vzgojeslovnemu listu nikaker ni moči brez razbora, brez dodatka proslavljati. Taki možje so na priliko Pestalozzi,. Dittes, Lego. (U. T. 1896. 94. -- 1896. 228. — 1895. 101. — 1896. 38.)
Znano je že, da je Pestalozzijevo vzgojeslovje — masonsko. Sam Fichte to izrečno povdarja. (Cf. Rim. Kat. 1896. 94.) Imej tedaj Pestalozzi tudi vrline, in kedo taji, da jih nima, imej v svojem vzgojeslovji mnogo lepega, zdravega in v dobrega, tega vender ne, da- bi ga kar naprosto preslavljali! Žalostno je, če
o tajivcu pozitivnega krščanstva piše U. T., da ,ie „spravil tedanji jednostranski pouk v nov tir, po katerem edino je mogoče dovesti človeštvo do pravega blagostanja. “ Zakaj kedor to trdi, zavreči mora vzgojeslovje — krščansko. Dvojno je kraljestvo na zemlji, kraljestvo Kristusovo in kraljestvo satanovo ali kakor se dandanašnji imenuje — masonsko. (Cf. Encyl. „Humanutn genus“ de secta Massonum). Zato je tudi dvojno vzgojeslovje, ki stremi za tem, da vzgoji vsako za svoje kraljestvo po svojih načelih popolnih občanov — in to dvojno je: krščansko in masonsko. Kedor se oklepa enega, zavreči mora drugo. Masoni taje razodenje, dogme in pozitivno vero; zato morajo sovražiti, izpodkopovati, trebiti, rvati krščansko vzgojeslovje, ki raste in poganja na verskih tleh; a tudi krščanstvo bi zatajilo samo sebe, ko bi vsprejelo, hvalilo in slavilo vzgojeslovje masonsko. Resnica je: eno edino vzgojeslovje bo dovedlo človeštvo do pravega blagostanja, a krščanstvo pravi, da vzgojeslovje krščansko. Naj gleda tedaj U. T., ali je res še krščanki list oni, ki trdi, da je edino Pestalozzijevo ma-rsonsko vzgojeslovje spas vsečihernega človeštva
Seveda potemtakem tudi ni čuda, da U. T. visokoslovno preslavlja Dittesa o njegovi smrti: „Najostrejši naših mečev leži zlomljen> naš najveljanejši klicatelj v boju je prominul. V naših vrstah ni nobenega Dittesa več . . . Dittes je bil duševni velikan med avstrijskim učiteljstvom in kot tak, kot učitelj, pedagog, kot človekoljub, kot prvoboritelj za ugled in pravice avstrijskega učiteljstva in Šolstva zasluži, da se ga spominjamo tudi slovenski učitelji. Blag mu spomin !“
Dittes, prvoboritelj za pravice učiteljstva — bodi! učitelji sami že morajo vedeti, kedo je zanje — blag mu spomin! A Dittes kot učitelj, kot pedagog, kot človekoljub, naj si je zaslužil spomin tudi pri slovenskih učiteljih, blag spomin ? Ali misli U. 'T., da so slovenski učitelji spali zadnja leta ? Ali misli, da jim ni prišlo na uho ime Rim. Kat. ? Saj je vender R. K. že 1. 1891 na strani 71. povedal na vsa usta, kaj je bil Dittes: mož, ki je zavrgel vse verstvo kot bajko, ki je tajil nesmrtnost duše, svobodno voljo, d&, bivanja samega Boga; mož, ki je poklican iz blažene Nemčije na brezkonfesijonalni dunajski pedagogij dejal : „Pridem, a nikedar ne sme duhovnikova noga prestopiti zavodu praga" ; mož, ki je 4. aprila 1874. govoril v zbornici katoliške Avstrije tako-le: „Ako bi samostanom ne bilo do rečij tega sveta in bi bili zadovoljni le z nebeško brambo, ki je baje močnejša od svetne, in z darovi ndbeškimi, ki so neki važnejši od zemeljskih darov — ne imela bi zbornica razloga baviti se ž njimi, in oni bi se izognili vsem prepirom, ako bi se v nebesa odpravili. Tako bi ne bili drug drugemu v zapreko, niti sedaj, niti kedaj. Vsaj kar se mene tiče, obetam, če me pot pripelje ■do nebeških vrat, gotovo najprej pogledam, jeli tam mnogo menihov in popov, in ako bo tako — kar nikaker ne predlagam —
(veselost), obetam, da tedaj bi se rajši obrnil in šel k zlodeju kakor da bi ostal v nebesih z enim samim menihom.'*
Takega moža preslavlja U. T. kot pedagoga in človekoljuba ? Blag mu spomin ? Ne, nesrečen mu spomin — očetu novodobne brezverske Sole !
Tretji mož, ki ga je oslavil U. T., je Jan V. Lego. Imenuje ga s Ehlomeno Kramattovo „apostelja Slovencev." Tako še 1. 1895! In vender je že 1. 1889. dokazal dr. Mahnič (R. K. 390.), da je Lego apostelj framasonstva. Zakaj njegov evangelij je »čista človečnost11. Krščanstvo po njem ni bitno različno od slovanstva ; Ciril in Metod da v načelu Slovencem nista prinesla mnogo ; da je bilo nekedaj splošno geslo krščanstvo, a sedaj je omika.
Še nekaj. Lepo je tudi, kar piše U. T. (1896. 33.) o znanem turinskem tajivcu svobodne volje, ki se piše za Cesarja Lombroso. Sama »ljubezen do mladine" ga je baje ogrela, da je z ravnilom in šestilom določil obliko glave hudodeluika ali tip hudodelniku. Kajpada, čista ljubezen do mladine!
Dragic : U. T o novodobni šoli javlja misli, ki so malo katoliške. (U. T. 1894, 177. — 1895. 374. 414. — 1896. 251.)
Da ima nova šola svoje vrline, kedo bi tajil? Je-li pa ta vrlina baš »splošna šolska dolžnost", kakor se zdi Tovarišu, o tem bi se pač mogel kedo podvoumiti. Vsekako je nedoumno, kako se osmeli U. T. v to-le trditev : V novem šolskem zakonu so se »prvokrat postavno izrekla najvažnejša načela odgoje in pouka..“ Tako torej ! Versko načelo tedaj ni važno načelo odgoje in pouka, zakaj ni se izreklo postavno ? To je samo dodatek, pripadek, pritiklina v vzgoji ? TJ. T. ne ve, kaj je rekel francoski mislec Cousin, da je verski pouk najvažnejša, če ne edina podlaga ljudski vzgoji! „Resnično velika pomanjkljivost novega šolskega zakona" se zdi Učiteljskemu Tovarišu le ta, „da je osnovano vse preveč po enem kopitu, da se vse premalo ozira na krajevne razmere in potrebe in da ni popolnoma v rokah veščakov in strokovnjakov." To, U. T., je malo katoliško, potem ko vemo, da je Pij IX. imenoval te zakone „leges abominabiles." Naj se nihče ne obsega, „da na Slovenskem šole v smislu židovskega liberalizma ni, in da niti jeden (niti jeden?) slovenski u-čitelj ne nasprotuje versko-nravni odgoji mladine." Gre se za načelo, in načeloma mora priznati U. T., da je novodobna šola brezverska, če hoče sploh po resnici ohraniti katoliško ime. A U. T. tega ne priznava. To jasno spričujejo hvalnice namenjene Dittesu, očetu te šole; a je razvidno tudi iz tega, s kakošnim zadovoljstvom je U. T. prinesel dve poročili pod naslovom: »katoliški duhovnik o novi šoli," ki v njih duhovnik Konrad Baumgartner zagovarja nove šolske zakone. Žalostno spričevalo ! To se pravi beračiti! Vidi se iz tega, kako nekateri hlastežno iščejo, kje bi našli kako oporo, ki bi ž njo podprli pravičnost in nravnost novih šolskih zakonov. Posebno ljuba jim je seveda
opora, ki jo drže posvečene roke. Kako pa brani šolske zakone ta znameniti „unicum“, ki ga je našel U. T. %oAvrpojtog ? Prvi dokaz; »Naš vladar je katoliški vladar, kateri je vsem svojim podložnikom lahko za vzgled kot zvest izpolnovatelj katoliških dolžnostij. In ta katoliški vladar je sedaj obstoječe šolske zakone sankcijoniral. Ta postava torej ne mora biti slaba. Vsi oni, kateri smatrajo sedanje šolske postave in sedanjo šolo kot brezversko, greše nad katoliško zavednostjo našega svetlega vladarja....11 — Drugi dokaz. Tudi mnogi drugi duhovniki, celo višji dostonajstveniki ne vidijo v novodobni šoli onega Belcebuba, ki naj bi se po njem izgnalo krščanstvo iz Avstrije. — Tretji dokaz : Tudi sv- Oče ni izrekel za dogmo, da je nova šola slaba. — Četrti dokaz : Otroci se v novi šoli mnogo nauče. — Peti dokaz: Tudi sedaj ne sme noben učitelj v šoli klevetati zoper vero in nrav, zoper Kristusa in njegovo cerkev, zoper papeža, škofe in duhovnike. — Sesti dokaz : V šolskih knjigah ni nič brezverskega, nič nenravnega. — Sedmi dokaz: Tisti, ki najbolj 'ščujejo zoper nove šolske zakone, češ da so brezverski, tisti sami najbolj škodujejo veri in katoliški stvari, ker greše zoper poglavitno zapoved krščanstva — zoper bratoljubje. — Osmi dokaz: Večina omikancev in razumnikov, vojaki, delavci, so prijatelji nove šole, kar bi pač ne bili, ko bi bila slaba. Zakaj, ali so mar sami topoglavci ? ali jim mar nič ni do versko-nravne vzgoje otrok ? — Deveti dokaz: državi sami mora biti do dobrih šol, a ista država je uvedla nove šolske zakone. Torej ne morejo biti slabi. Ergo...
Prekrasno ! Vse v »Barbara“ ! Razboriti bralec! Žalil bi te, ko bi ti ometal take dokaze ! Premisli le dobro, kaj je rekel Pij IX o naših šolskih zakonih, premisli nadalje, kaj se je godilo zadnja leta s tistimi zakoni na Ogerskem, posebno kaj se je zgodilo
8.	grudna 1894, potem pa kako je „gorelo“ za versko-nravno vzgojo ministeretvo Auerspergovo, pa boš videl, kako liberalen je tretji, kako perfiden prvi, kako brezumen zadnji dokaz ! Kar je pa dokazov v sredi, mogel jih je napisati le kak „unicum“ v katoliški duhovščini! Da pa je imel U. T. nad tem duhovnikom toliko veselja in da je njegove besede sem ter tam podčrtaval, to jasno svedoči, da mu je govoril prav od srca in da si on želi še mnogo mnogo takih duhovnikov — »katoliških" duhovnikov! Mi pa pravimo : kar jih tako argumeutnje, mu vse od srca privoščimo.
To je tedaj izvestno : U. T. je v srci do dobra prepričan, da so novi šolski zakoni dobri, a sitneži, licemerci, zeloti so le tisti, ki jih imenujejo — leges abominabiles!
Tretjiii: U. T. je zadnji čas začel oznanjati nov evangelij, ki ni samo malo katoliški, ampak do cela protikatoliški in brezverski, tako da smo se čudom čudili njegovi drznosti. (U. T. 1896,. 297, 326.)
Zares, kar je pisal U. T. zadnje tedne, tega pač nista navdihnila »genij Slomškov in duh Praprotnikovc, ampak nedoumni genij velikega higijenika dr. Borštnika. Po resnici: da dr. Borštnik v svoji stroki marsikaj dobrega pove, kedo bi mu to odrekal ? Mi ne, ker smo v tej stroki idijoti, kakor bi nam hitro vrgel v obraz učeni g. doktor. A da dr. Borštnik seda na stolec in pomiluje zre ž njega na može, ki so zvesti sv. katoliški cerkvi in nje nravoslovju, imenujoč jih ultramontance in hipokrite ; da dr. Borštnik vse verstvo meče med »mistične stroke" ; da dr. Borštnik nauk o peklu in kaznih imenuje šarlatani j o — to je šarlatanstvo!
Dr. Borštnik tedaj imenuje hipokrite in ultramontanske tiste učitelje, ki so proti pletm. Dr. Borštnik označuje kot »tipično za slovenske razmere, da se zabranjuje v najvišjih razredih ljubljanske gimnazije ples in se tolaži dijaštvo, češ, da to lehko potem stori v visokih šolah, kot da tu ne bi imeli drugega dela ljudje", in potem patetično kliče: »Ti hinavci in vzgojevatelji hinavcev!“
Nadalje se obrača dr. Borštnik proti „psihičnemu strahovanja otrok“ posebno z opisovanjem »groze smrti, pekla in druge take šarlatanarije" ; češ, lahkovernost se sicer pri takem razjedajočem početji dobro počuti in gotovim krogom ugaja, a namen šole ni ■mešati uma, ampak bistriti ga. Ergo: »dokler se ne morejo odpraviti mistične stroke iz učnega reda, naj se strogo nadzorujejo ! Dekleta došla iz nekaterih samostanskih šol so prava slika te duševne prostitucije."
Vidi se, da dr. Borštnik nič ne čita. Sicer bi mu bilo znano, da se že češki radikalni listi z vso silo upirajo dijaškim plesom. »Dijaški plesi, pravijo, požro mnogo časa in energije na kvar izomikanju in učenju. V našem dijaštvu ni več naravne veselosti, naše dijaštvo boleha in moralno propada, ker mu je ples predmet najgorečnejšega delovanja. Dandanašnji pri naših dijakih ni pogojev, k: bi opravičevali njih plese." Zato radikalni češki listi izpostavljajo dijaške plese — zaničevanju. (Cf. R. K. 1894. 408. j Vsi tedaj so hipokriti, v-i ultramontanci: katoliški duhovniki in učitelji, pa še češki radikalci; samo dr. Borštnik je veliki modrec brez licemerstva, njemu sije čista resnica, njega vodi čista ljubezen do mladine ; vsi drugi so »hinavci in vzgojevatelji hinavcev !“ Dr. Boršlnika je čakala resnica, kakor bi rekel sv. Avguštin !
»Groza" smrti, peklaje dr. Borštniku šarlatanarija; krščanski nauk mistična stroka, kriva histerije in nevrastenije. Histerije ? Ne bomo tajili, da so histeriške ženske časih nagnjene h krivi mistiki, (ki pa ni katoliška mistika !); celo tega ne, da bi groza pekla utegnila kedaj histeriški ženski bolezen shujšati — toda, doktor veleučeni, to so ipak izjeme in radi izjem se dobra stvar ne opušča. Marsikak zdravnik se je že otroval pri selcciji, denite
jo torej »iz učnega reila“ ! Potem je veleučeni bržčas prezrl, da tista cerkev, ki opisuje otrokom peklo, opisuje tudi ob enem, kako lehko se otroci očuvajo groze pekla. Sicer pa je stokrat boljše, če se kedo zavoljo slabe vesti preveč boji, kakor pa da bi se otroci sploh ne bali ne Boga ne hudiča; in take otroke si bodete izredili, ko v šolah ne bo več mesta — »mističnim stro-kam“ iz strahu Božjemu. »Mistične stroke" ! Če sodimo po tem,, kako je dr. Borštnik z nekim prikritim namenom rabil prav ta izraz, mislimo, da ne bi vrgli kamena daleč čez mejo, ko bi dejali, da se zdi prosvitljeneinu doktorju mistika »katoliška bolezen" in katoliške svetnice bržčas same — histeriške ženske !
Mistične stroke so baje krive tudi — nevrastenije! Kaj ne da, razboriti strokovnjak, nevrastenija je bila bolezen „mračnega“ srednjega veka, ko so bujno in hobotno cvele »mistične stroke",, ko se je o krščanskem šarlatanstvu lehkovernost tako dobro počutila ? Kaj ue da, takrat so hodile po mestih blede, prepale, izsesane prikazni v moški in ženski podobi, takrat so bile blaznice tako napolnjene, takrat je bilo toliko samomorov, takrat, gotovo takrat? Risum teneatis, amici! Ali ni nevrastenija eminentno bolezen brezverskega XIX. veka? tistega veka, ki je iz večine že odpravil »mistične stroke" iz učnega reda ? Sova senni glavana pravi! Kadar pritlikavci sedajo na stolec, da sodijo krščanstvo, so vselej — smešni!
Toda čemu slepcu zrcala ? Žalostno pa je. da se je prav U. T. drznil vsprejeti v svoje predale tako šarlatanstvo. To pa se nam zdi tipičuo za slovenske razmere !
Potem tudi ni čuda, da se U. T. zdi katoliška stranka „na podstavi svojega programa načelna nasprotnica ljudske šole, oziroma ljudskih učiteljev" ; da se mu zdi »nekam nenaravno, da bode 1'ripravniški dom pod nadzorstvom knezoškofijskega ordi-narijata“ ; da so mu zde Pfeiferjeve tožbe o celodnevni šoli »prazne in brezmiselne" ; da se mu vidi predlog o uvedenji polu-dnevnega pouka na kranjskih ljudskih šolah »zgolj za agitacijske namene". (U. T. 1896. 307. 308.) Kuj bi bilo še čudno? Čuda je le še, da nosi U. T. Slomškovo podobo na čelu !
Seveda, U. T. se bo po svoji stari navadi tako lepo zagovarjal, kakor se zna le on. Dejal bo, kako' smo črnovidci, kako je dr. Boštniku le prekipevajoča ljubezen do mladine izstisnila one na videz trde besede, da z besedo šarlatanarija ni mislil mističnih strok, da z mističnimi strokami ni mislil vsega krščanskega nauka, da z besedo »mističen" ni hotel nekaj namigniti, kar se boji odkrito povedati, da — Bog ve, kaj še ! Pokazal bo z vzgledom, kako so res mistične stroke na kyar zdravju otrok (kaj ne da, tisto deklico so tako ostrašile vice!), kako res mistične stroke vodijo v blaznico ; potem pa se bo postavil na višje stališče, na stališče bogoslovno, da »ljubezen zaradi kazni t. j. taka Jjabezen, katero mora otrok gojiti, ker bi sicer bil
kaznovan (s peklom), ni prava, ni cista ljubezen, to je hinavščina!“ (U. T. 1896. 325. ss.)
Stojmo ! Ali niso te besede samega Tridentinskega zbora ? Poglejmo ! „Ono kesanje, pravi Trid. (sess. XIV. cap. 4), ki je rodi strah pred peklom in kaznimi, če le izključuje voljo grešiti in upa odpuščanja, je dar Božji in nagib sv. Duha, kamo li da stori človeka hinavci". Ole, to pa je nekoliko drugače! Čujte zopet: „Če kedo poreče, da to kesanje, ki ž njim kedo premišljuje svoje dni v bridkosti svoje duše, pretehtajoč izgubo večnega blaženstva in večno kazen pogubljenja, s sklepom boljšega življenja, stori človeka hinavca, ali da je prisiljena žalost in ne svobodna in radovoljna: bodi proklet!“
Počasi tedaj po kamenji, dragi Tovariš, da te slepo samoljubje ne privede na rob herezij! Saj vender spis dr. Borštnika ni evangelij, da bi moral zanj v vodo in v ogenj!
To smo hoteli omeniti o U. T. Če kedo to natanko presodi, videl bo, da Učiteljski Tovariš ni več sedaj, kar je bil — ne-kedaj. Zato od srca želimo, da ne bi hodil dalje po tej opolzli poti, kamor ga je zavedla neodločnost in omahljivost, ampak da bi živel kakor nekedaj — narodni šoli na verski podlagi, sicer bi bilo bolje, da ga — ni, in da bi se zavedni slovenski učitelji oklenili novega — katoliškega lista!
O pesniku, katerega oceno mislimo podati, so se že izrekle najrazličnejše sodbe. Ljudje, kateri so si nasprotni v političnih, etičnih in verskih vprašanjih, nasprotujejo si tudi v sodbi o njem. Tu ne odločuje samo slučajen vkus: Aškerc je znamenita slovstvena prikazen, je res to, kar zahtevamo od pesnika: v njegovih pesmih se zrcali omika, katera ga je vzgojila in katera vodi njegovo mišljenje in delovanje, odločna načela izreka v krasni obliki. Aškerc je pesnik modernega liberalizma, katerega slabe strani kaže v verskem, znanstvenem in socijalnem oziru.
Dasi se Aškerc sam imenuje realista ‘) in je pri nas na glasu
*
Dr. Aleš Ušeničnik.
Anton Aškerc.
Leposlovna in kulturna crtica.
') Lirske in epske poezije str. 10t>.
kot epik-realist, vendar kažejo njegove pesmi, da je bilo tudi njemu nemogoče, izvesti dosledno oni realizem, katerega je tako cinično označil	Zgrabi z umetniško roko zdaj tu, zdaj
tam kak tak dvonogi eksemplar, imenovan „homo sapiens11, pa nam ga pokaže v svojem poetičnem laboratoriju; analizuje nam ga od vseh štranij, kot poet-anatom nam pokaže njegovo srce, obisti . . , . vse lepe in umazane motive njegovega dejanja in nehanja.“') Aškerc ne „fotografira“ prvega, ki mu pride pred oči, ampak išče primernega predmeta svoji ideji, katerega epično obdela. Toše bo še bolj pokazalo iz daljne razprave. Za sedaj omenjam samo, da se njegove epično pesmi ne smejo soditi samo kot opisani dogodki, ampak kot zunanja pesniška oblika idej, katere zastopa Aškerc v našem leposlovju.“)
Oblika je zares pešnike, in kaže izvanredno epiško nadarjenost. Za čisto abstraktne misli, katere bi manj nadarjen pesnik obdelal v kratki, suhoparni lirični pesmi, iznajde Aškerc dogodek, prispodobo, prizor, katerega lehkotno, ,,realistično“, res prav prijetno -obdela.
I.	Pesniška osebnost.'
Aškerc je pesnik balad. Dasi ljubi balada že sama ob sebi temne prizore, krute boje, v katerih nedolžnost navadno žalostno-pogine, gre Aškerc v tej stroki dalje, nego sorodni pesniki. On. ne vidi svetlega, jasnega prizora, nima očesa za srečo, zadovoljstvo, vzvišenost, on išče samo podlost, krivico, obup, in ga z nekako slastjo grozno vprizoruje. Zanj je značilna jedna novejših, pesmij. Pesnik se spomni na veliki petek onega veličastnega, svetega dogodka, ko je na križu umiral Odrešenik sveta. Koliko prekrasnih, blagih, najbolj pesniških idej so že zajeli iz tega prizora največji pesniki! A Aškerc nima srca za umirajočega ljubeznivega Zveličarja. Od njega se obrne strani in išče — Iškarijota. Z grozno slastjo popisuje njegov obup, ga spremlja po Golgoti do-samoumora.
i
„Na vetru guga mrtvo mu se truplo,
Glej, s kuštravoj glavoj!
Srca utihnil vtrip, na vek utihnil Vesti je boj . . .
Blisk riše v črkah mu orjaških sodbo Za ta, za oni svet . . .
Vihar mu tuli: „Umri Juda, dvakrat! Proklet, proklet!“ *)
‘) Ljubljanski Zvon, 1896. št. 4.
2)	L. i. e. p. 106. a) Epske i. 1. p. str. 90.
Ta poteza Aškerčevega značaja je značilna za vse njegove pesmi Bridko, osorno čustvo preveva njegovo zbirko, nezadovoljnost se-čita iz vsake vrstice. Kako to ? Ali so bridke izkušnje in prevare ogrenile pesniku življenje ? Ali mu je njegov stan neznosno breme, katero ga mori in tlači'? Mi se ne dotikamo njegove osebe, naj tu navedem samo nekaj črtic, s katerimi je Aškerc sam opisal svojo pesniško osebo.
Žalosten gleda za oblakom in mu naroča:
„Če videl boš obraz V okviru zlatili las, —
Glej v duši sem ga nosil Obraz ta nekdaj jaz.“ ‘)
Žalni spomini!
„Poslednji so padali žarki Mi v dušo iz tvojih očij ;
Bil lep je, bil svetel je večer Pred temoj sedanje noči." s)
V teh bridkih mislih je zapel balado o „Črnošolcu“.3) Kar je vestna dolžnost, zdi se mu trinoško zatiranje. Ko vidi Dunav stisnjen v pečinah, peva mu:
„ Razumem bol tvojo in čutim s teboj,
Veš, umu in srcu trinogi nam tudi Odmerjajo često pretesni tir svoj . .	‘)
Zato opeva zgodbo nesrečnega meniha, kateri ni hotel več „ slavo peti Mariji1*, ampak ..prepevati druge zdaj pesmi je jel“, pesmi,
„Ki sam je pred brati zapeti ne smem.
In vendar jo moram zapeti —
Ni moči je v srcu imeti." :“)
In pel je ptičicam to pesem in je umrl. V cerkvi so ga pokopali zoper njegovo voljo-, on si ni želel ležati na posvečenem mestu. In cerkev se je razrušila, da je mah prerasel grob in da so mu ptičice zapele njegovo pesem.
„Ah pesem, ta pesem se znana mi zdi . . .
Čuj no, o svobodi se li ne glasi?
0 nadeji pač pokopani,
O zlati svobodi prodani ?“6)
') L. i. e. pesmi 6.
2)	Tam 20.
3) Balade in romance. 78.
*) Ep. in 1. p. 63.
*) Balade 23.
*) Balade 26.
Kam je pač zanesla pesnika prebujna domišljija! Njemu na ljubo se ne bo podrla katoliška cerkev in njene zapovedi, ampak krepko bo stala vedno, imajoča nalog- od Boga, da zapoveduje: uklonite se večnemu zakonu ! Saj misel, katera je skrita v tej baladi, ne more biti nobena druga, nego da se poruši cerkev, v kateri je treba hvalo peti Mariji1*, in nastopi kult narave, v katerem je svobodno ljudem peti in živeti, kakor ptičkom.
Svoboda, svoboda! to je klic,	ki odmeva	vedno,	in	drugi
klic ga spremlja: zatrta je! Zato si	želi pesnik,	da ga	reši	smrt.
Nekateri vzdihi so res tako ginljivi	in krasni, da vzbujajo	gorko
sočutje s pesnikom. Ko sliši klepati	koso, misli:
„Slušam, slušam to klepanje . . .
Bog ve, kaj, da se mi zdi: —
Smrt je. ki tam kleplje koso,
I)a ž njoj mene pokosi.“ ‘)
A obupna jeza nad „okovami“ ga vedno premaguje:
„0 da imam nadzemsko moč!
Kazgnal bi sam ta mrak, to noč ; ltazmeknil tote bi zidove,
In strl železne bi okove! . . ." -)
A „okove“ večnega zakona, katerega prelomiti ne sme nihče brez kazni, so premočne; zato kliče smi-t, „osvoboditeljico sužnjevo**,3) da ga reši: Smrt pride, in
„Odprta na stežaj so vrata . . .
„Z menoj! Svoboda vabi zlata!“ <)
Tako je naslikal Aškerc sam svojo pesniško osebo. Mi pa umevamo, zakaj proslavlja v drugih pesmih vedno liberalizem, popolno svobodo v vseh ozirih.
II.	Oblika in snov.
V snovi Aškerčevih poezij se pozna napredek. V prvem zvezku je bil bolj epik, nego je sedaj. Opeval je dogodke, ki so bili pripravni za epiko, a često niso kazali posebnih idej. Sedaj sega vedno globlje; zato mu je sama epika preozka. Nekatere balade so skoro liričnega značaja, in v mnogih pesmih je prešel v čisto liriko. Navadno se pa giblje ob meji. Zato 'epične pesmi zadnjega časa nimajo tolike pesniške vrednosti, kakor prve, pes-
‘) Lir. i. ep. p. 21.
2)	Tam 126.
3) Tam 124.
<) Tam 126.
niku je dogodek stranska stvar, samo pripomoček, da izrazi ž njim kako bolj ali manj duhovito versko ali politično misel.
Gluh in neobčuten za lepoto moral bi biti človek, katerega ne bi prevzela krasna balada „Poslednje pismo11. Krasna dispozicija balade, kratki, lakonični zlog, kateri povdari samo bistvene, pretresljive posameznosti — take lastnosti zna dati umotvoru samo pravi, od Boga res nadarjen pesnik. Kako pooseblja pesnik smrt, „ženo belo velili lic11, ‘) ki sprejme siroto in jo reši sramote in uboštva. Tu se je pač oddaljil od realizma, a v prid pesniški lepoti.
Zgodovinske dogodke porablja s posebno spretnostjo za balade, a ni vedno srečen. Pesnik ne sme biti kronist, kakor pesništvo ni zgodovinopisje. Zgodovinar nima drugega namena, nego povedati: kaj se je zgodilo nekdaj. Pesništvu pa je bistveno, da poobči — generalizira — svoj predmet. Tako moramo reči, da je s čisto estetičnega stališča popolnoma ponesrečen „List iz kronike Zajčke".') Vsakdo, kedor to pesem bere, vidi v njej pamflet na meniški stan. Pač jo izgovarjajo, češ, dikcija je umetna, jezik krasen, slikanje dovtipno, torej pesem umetna; — a vkljub temu pesem ni nič drugega, nego tehnično dovršen pamflet — ne pravi umotvor. In Aškerc se je branil proti kritiku, s) ki mu je očital žaljenje duhovskega stanu, s tem, da je trdil: nekoč se je nekaj takega zgodilo! Pač žalostna vsoda „umetnosti", katera se mora opravičevati s takimi zunanjimi razlogi! Pravi umotvor mora imeti sam v sebi razloge svoje popolnosti, drugače ne more zadovoljevati, — in če tega ne stori, ni. umotvor.
Tu bi opomnil mimogrede na neko lastnost našega novega realizma, katera ga dobro označuje. Aškerc je žalil duhovski stan, Kosec je razžalil učiteljški stan, Govekar žali naše liberalne narodne voditelje, katerih podlost slika. To je torej „umetnost“, ki ne blaži, ne zadovoljuje, ampak žali!
Vendar moramo v obliki priznati Aškercu velike prednosti, dasi se z njegovimi nazori in z marsikatero posameznostjo nikakor ne strinjamo. Pasi so nekatere njegove balade samo pričete, brez dejanja, samo izrazi abstraktnih mislij, ali na prvi videz samo nekake „momentne fotografije11, katerim mora bralec sam iskati ideje in jih v duhu nadaljevati, vendar je odločni epiški talent Aškerca dovedel mnogokrat do balad, izbornih po obliki, tudi vkljub njegovim zmedenim pojmom o realizmu in idealizmu, o katerih pozneje več. Na primer: „Stari grad", balada brez realnega dejanja, le vizija pesnikova, „Svetopolkova oporoka11, v kateri je v očetovem govoru zapopadena politična zgodovina in tragedija Slovanov, „Brodnik", junaška pesem požrtvovalne smrti za domo-
‘) Balade. 30. s) Balade. 85.
s) Dr. Fr. Lampe v „Dom in Svetu" 1893. 156.
vino, „Tri ptice“, pesem, po vsebini nemoralna, po obliki originalna in prijetna, kakor odmev kake jugoslovanske žalostinke, „Boj pri Pirotu", karajoči spev srbskega lakomništva, „Svatba v Logeh", ki z veselo, živahno ironijo slika nemoralnost med kmečkim stanom, „Mejnik“, pesem pač ne realistična, ampak spadajoča med ,,mistične stroke",') „Botra", katero smo zgoraj omenili, „Našli so rokopise", karakteristična pesem za naše znanstvene in politične odnošaje, „Mea Kulpa", ironično, zbadljivo opevanje turškega samopašnega, kaznovanega posilstva, „Natanova prikazen", v posameznostih graje vredna, v celoti antisemitska, značilna pesem itd. itd. — so pač po obliki dovršeni spevi, dasi jim tu in tam manjka popolne, vsestransko zadovoljujoče snovi in trdnega načela v razsojanju ljudskih strastij in nagnjenj.
Pesnik posebno rad uporablja v baladah razdelitev na tri dele. Tri ptičke pojejo, trije popotniki se razgovarjajo, trije kraljeviči se bore, trije vojaki govore na smrtnem bojnem polju, itd. To je vzel iz narodnih pesmij, kar nam posebno ugaja. A zveza je včasih samo zunanja, slučajna, stopnjevanje prisiljeno, kakor v „Mirzi“, -) kjer je dogodek jako suh in okorno izveden.
Obzorje pesnikovo je jako obširno. V njegovih pesmih so zastopane razne vere, razne časovne dobe; rad se spušča v mo-droslovna in politična vprašanja, a tudi mikrokosmos človeškega srca opazuje in ga opeva kot vešč poznavalec njegovih strastij. Večkrat pa pretiruje. Zlasti, kadar govori o „tiranih“, slika jih kot same živali. V verskem oziru se bori proti katoličanstvu. a ne naravnost, ampak katoliške dogme zavija v buddhovsko ali. mohamedansko obleko in jih v tej obliki smeši. V političnem oziru biča sedanje krivične razmere, a ne sega tako daleč, da bi videl njihov vzrok. Za sedanje krivice si poišče kak dogodek v starih časih ali v „deveti“ deželi in jih brca pod to krinko. Tudi v modroslovna vprašanja se včasih vtekne; s koliko srečo, videli bodemo, ko premislimo njegove posamezne nazore.
Sploh je pesnik jako prost v izbiranju snovi, ravnaje se po načelu, da je mišljenje prosto °) in da zakoni nravnosti za Pegaze ne veljajo. <)
Največja moč Aškerčeva je v tem, da najde za vsako, tudi za nespametno misel, jasno, zanimivo podobo. Bralec se diyi čutni podobi, in ne misleč na kako logično zvezo, sprejme nehote Aškerčev nazor. Zato vporablja Aškerc jako rad ptuje, frapantne prispodobe iz orjentalskih ver ali iz poganstva.
Aškerc je tudi mojster v pesniški meri. Njegove pesmi imajo čisto originalen značaj. Svoji kratki, lakonični dikciji primerno
‘) Prim. bndalosti v „Učiteljskem Tovarišu" 1893. št. 16, 17.
*) L. i. e. p. 156.
5) L. i. e. pesmi 193.
*) Tam 140. Obširneje o tem je pisal „Rimski Katolik" I. letnik.
si izbere vedno tako mero, katera povišuje včinek pesmi na bralca. Zlasti kadar slika strašne krivice, hoteč naznaniti skrito strast zatrte nedolžnosti, strast, ki ruje v srcu, a ne sme na dan, ker jo sužijo okove trinogov, takrat si izbere često predrzno mero, katera s trdostjo in mešanimi ritmi kaže kaos strastij. l) V obliki je jako prost. Mnogo njegovih najbolj dovršenih pesuij niti rim nima ; z blagoslovjem ritma doseže svoj estetični včinek. Včasih pa si dovoljuje Aškerc tudi take nelepe nepravilnosti v ritmu ka-koršnih bi se tako nadarjen pesnik lehko izognil. *)
Med liričnimi pesmimi zavzemajo pač prvo mesto pesmi „Iz popotnega dnevnika", dasi so izraženi v marsikateri popolnoma napačni nazori. „Po železni cesti“, „V doževi palači" so pač pesmi neminljive krasote. Vender se vidi, da Aškerc ni lirik. V njegovih liričnih pesmih se kaže ali politiška smer, ali pa pomanjkanje pravega liričnega čustva sploh. Pesnik, ki se v baziliki svetega Marka zagleda v „Badekerja“ *) vitke signore, se pač ne kaže kot rahločutnega, za veličastno krasoto dovzetnega lirika. Aškerc rad končuje veličastne opise z vsakdanjim prizorom in tako, zvest svoji realistični smeri, pokaže užitek idealne krasote, n. pr., če opis Benetek končuje takole :
„Iii gondola plava ... V dno čudnega sni Za mislijo misel mi tone . . .
Kazeč poezijo mi vedno brblja Kraj mene sede — cicerone".4)
Dasi se včasih povspne Aškerc do krasne lirike, kakor v divni pesmi „Šumi Marica",s) zabrede drugodi v pusto prozo, na primer, ko rešuje ,.socijalni problem",")
Aškerc je torej v prvi vrsti pesnik balade, tu je doma, tu se kaže njegova nadarjenost v polni moči. Karakteristični moment najde na prvi pogled in ga plastično vprizori. Zato tudi dolge dogodke, kateri so pripravni za epos, obdeluje v obliki balad, katere med seboj niso v organ čni zvezi. „Stara pravda" ni epos, je le niz balad, katere so zunanje zvezane. Aškerc ne zasleduje zgodovinskega razvoja, kakor zahteva epos, se ne zmeni
‘) Prim. »Znamenje na nebu“ Bal. 115.; drzne anapeste v »Satanovi 8inrti“, Lir. in e. pesmi 177.
-) Prim.: L. in e. pesmi, 35, 54 i. dr.
3)	L. in e p. 47.
*) Tam. 4(1.
5) Tam. 62.
*) Tam: Ostudna pesem „Satanova smrt", 174; str. 16, ali celo str. 129, ko je dosegel vrhunec napačnega realizma:
„Tu praženih vidiš kopunov, prasčt,
Koštrunov, puranov in tolstih telet . . .“ itd.
za zvezo dogodkov, ampak le tu iu tam vprizarja kak značilen hip. Pokaže nam kako osebo, a jo takoj popusti; razgrne prizor, a ga takoj zakrije in zameni z drugim, s popolnoma drugačnim. Le glavni obris, ki kaže idejo, katero je položil pesnik v ta niz zbranih prizorov, je jasen.
Po teh splošnih opazkah hočemo si ogledati nekateie Aškerčeve nazore natančneje.
III.	Muza Špartanka z bakljo in handžarom.
Aškerc neče, da bi ga smatrali za navadnega pesnika, kateri slika samo svoja čutila ali samo zabava s prijetnimi verzi :
„Moja Muza ni mehkužna Bledolična gospodična11.
Glavno svojo zaslugo vidi Aškerc v tem, da uči rešilne resnice in oslobojuje narod trinoških okovb
„V levi bakljo, v desni handžar Kvišku dviga moja Muza;
Razsvetljuje teme klete In s tirani se bojuje*.
Zbrati hoče Slovence okoli sebe, navdihniti jih s svojimi nazori in peljati v boj za srečo, ker njegova Muza baje
„Resno kliče le na delo,
Ki naj spasi nas edino !“
Zato je pač potrebno, da si ogledamo te nazore natančneje. Kedor samosvestno hvali svoje misli kot jedino prave, ne more imeti nič proti temu, da pogledamo, koliko so vredne, in ali bodo res edine spasile naš narod.
Katere „klete teme11 razsvetljuje Aškerčeva baklja, kedo so tirani, proti katerim vihti Aškerc svoj handžar ? Videli bomo, da bi si naš narod s to bakljo zažgal svojo lastno hišo, ta handžar bi bil v roki naroda meč samomorilca.
Ko bi mi videli v Aškercu navadnega pesnika, ki govori „tje v en dan11 o svojih čustvih, ne bi mu posvetili toliko prostora, a on je več: pesnik današnje od liberalizma navdahnjene, katoliški veri popolnoma nasprotne kulture. Kakor liberalizem peša, ne mogoč se obdržati proti zahtevam nove dobe na svoji skeptični podlagi, tako tudi Aškerc ni dosleden v liberalizmu, ampak v gospodarskem oziru prehaja v novi tok: v socijalno demokracijo. Morda tega še sam ne ve; vsaj v njegovih pesmih se ne spozna trezni, temeljito presojujoči duh, kateri išče vzrokov sedanjemu stanju človeštva in, ko jih prouči globoko, kaže
ljudstvu, kako si naj celi rane in se obvaruje preteče smrti. Aškerčeva modrost je zapopadena v vsakdanjih liberalnih frazah, katere na krasen način opeva; globljih nazorov nima.
Baklja Aškerčeva je ideja one takozvane prosvete, katera preganja versko „temo“, handžar pomeni silovito prekucijo. Krščanski pesnik najde svoje ideje v svitu večne luči in jih razširja v znamenji svetega križa, Aškerčeva Muza pa opazuje svet v sajastem plamenu smolnate baklje liberalne prosvete in grozi z handžarom. Aškerc je svojo Muzo dobro opisal, moti se pa, če misli, da bo ona res spasila slovenski narod. V takem znamenji delujejo framasoni in socijalni demokratje; kedor hoče voditi naš narod, ne sme priti ž njim.
IV.	„Le misli, Ambattha preljubi . . Aškerčev neracijonalni racij onalizem.
Med Aškerčevimi glavnimi idejami najjasnejša, katero največkrat naglaša, je njegov verski liberalizem. Kar se imenuje v dogmatiki „infallibile magisterium Ecclesiae", to je njemu predmet zasmehovanja. Prevzetni racijonalizem, kateri ne priznava rnobene avktoritete, da bi ji vklonil svoj šibki razum — to je vera Aškerčeva. Blasfemično polaga ta nauk na jezik Bogu samemu, katerega imenuje v tem slučaju Buddho. Sploh se Aškerc izogiblje krščanskega imena. Kadarkoli napade kako dogmo, zavije jo v buddhovsko ali islamsko krilo.
Ta nauk je izrazil najodločneje v pesmi: „Grešnik", >) katero je postavil na konec vsem svojim proizvodom, hoteč najbrže .naznaniti, da je to zaključek vsega njegovega premišljevanja.
K Buddhi pride grešnik, kateri se obtožuje tega greha:
„Jaz mislil sem, o prečastiti,
Sam mislil sem s svojoj glavoj!
Življenja uganko sam htel je Pronikniti smelo duh moj.
In ko je tako mislil, je prišel v nasprotje s cerkvijo in s svetim pismom:
„In mislij poletu nikoli
Ograj jaz ne stavim, ne mej . . .
Po veri brahmanov to greh je,
Kar delal, žal, jaz sem doslej.
Kar v Vedah je pisano svetih,
To misliti človek le sme!
Ne globlje, ne višje, ne dalje . . .
Kdor misli drugače, — gorje!“
■) L. in epske p. 193.
In nato Aškerčev bog:
„Le redko smejal se je Buddha,
Sedaj nasmehlja se sladko,
Začudeno gleda učenca,
Smehljaje mu pravi tako :
„Čemu pač nam vsakemu svojo Bog Bralnna bi glavo bil dal ?
Čemu bi nam duha luč sveto Tam z lučjo bil svojoj prižgal ?!
..Čemu imaš nogi ? — da hodiš!
Ža delo ti dvoje je rok :
Z razumom pa v glavi ti misliš . . .
A misliti zna le še bog!
„Čim bolj ti sam misliš svobodno,
Tem bolj si podoben — bogii,
Tem bolj približuješ se Brahmi . . .
Le misli zato brez strahu !
„Le misli, Ambattha preljubi !
Le dalje vos svet premišljuj!
Da misliti greh bi bil morda —
Brahmanom tega ne veruj!“
Tako Aškerc slavi racijonalista, ki ue veruje svetemu pismu — Vedam •—, ampak hoče misliti »globlje, više, dalje“; tako zasramuje vero brahmanov, katoliško vero, — kateri je „cerkev živega Boga, steber in trdnost resnice“. ‘)
Res je: čim bolj človek misli, bolj se približuje Bogu, ako so njegove misli resnične, in njegovo življenje vravnano po naukih resnice, a kadar nasprotuje resnici, so njegove misli napačne : vkloniti se mora nauku resnice, tudi če ga sam jasno ne spozna. Aškerc pa slavi neomejeno prostost mišljenja tudi tedaj, ko nasprotuje resnici. V tej pesmi se opravičuje ne le verski dvom, ampak slavi se popolni skepticizem.
Ko je ta Aškerčeva svobodomiselna neumnost izšla 1. 1893 v. »Ljubljanskem Zvonu", uprl se ji je odličen slovstvenik — lojik ! Če sme človek svobodno rabiti razum zato, ker ga imar zakaj ne bi svobodno rabil tudi želja, rok, nog? Zato omenjeni, pisatelj, nadaljuje pesem, pravi:
»Čemu pač ti prste bi dolge Podaril bil Brahma naš bog?
Kaj misliš? Čemu si zvitejši Od drugih in urnejših rok ?
l)	I. Tim. 3. 15.
„čim bolj si lastil boš imetje Ti tuje, tem bolj boš enak Vesoljnega sveta lastniku;
Zatorej ne bodi bedak !
„Le kradi, predragi Uzmattlia.
Izmikaj, kjer moreš, ter čnj:
Da krasti pregrešno bi bilo,
Brahmanom nikar ne veruj!
'Tako bi moral „Buddha“ po Aškerčevem dokazovanju odgovoriti tatu; tudi prešestnikom in ubijalcem bi moral reči dobrohotno :
„Če Brahma nam misli da proste,
Da proste nam tudi želje ;
Če smeš pa želeti po volji,
Dejanje dovoljeno je.
„Zatorej nikar se ne bojte,
Zapovedi prazen So puli,
Izmislili so jih brahmani,
Da vklepajo prosti vaš duh.
„Vam proste so misli in želje In prosto dejanje vezi,
Za vas, ki ste prostega duha,
Zakona, zapovedi ni.
„Pozna li bog Brahma kak zakon?
Je v Vedah o tem kaj sledu?
Čim manj se zakona držite,
Tem bolj ste podobni bogu“.
Tako je razlagal nad Gangoj Sam Buddha visoko skrivnost;
A čul ga je pesnik slovenski,
Ki buddhovsko širi modrost. >)
Aškerc ni vedel nato nič odgovoriti, kar ga pa ni zadržalo, da je škandalozno pesem sedaj zopčt objavil — seveda brez „Slo-yenčevega“ dostavka.
V.	Misel Svobodna. — Aškerčev protislovni deistični panteizem.
Zvest svojemu liberalnemu načelu, Aškerc slavi »Misel Svo-bodno“, poosebljeni racijonalizem. V baladi „Prva mučenica", res po obliki krasnem umotvoru, slavi zmago raoijonalizma nad pozi-
>) .,Slovence11 1893 št. 109.
tivno vero —; takrat si je nadel staroegiptovsko krinko. Najprej; slika gromado s takimi barvami, kakoršne rabijo protestantovski zgodovinarji, kadar popisujejo kak auto da fe. Mučenico — krasno boginjo — privežejo na gromado, in duhovniki pridejo z gorečimi bakljami, da jo sežgo. ‘) In kaj je storila ta boginja, da jo hočejo sežgati ?
„To devo zdaj čuli smo prvič!
Smel govor je njen in ves nov,
Taji nam rod stari svetovni.
Svetost taji naših bogov“.2)
Torej racijonalizem v slučajni podobi ateizma ! Gromada se vname^ Mučenica gori. A iz pepela vstane nova, zopet mlada.
„Kdo si, čarodejka neznana ?
O phoenix prečudni ti, kdo ?“
A ona krvnikom se smeje,
S ponosom jim reče le to:
„1 smrt sem premagala slavno!
Nesmrtna zato sem poslej.
Ime mi je — Misel Svobodna,
A ves svet je moj zanaprej“.s)
Ta pesem pač ni realistična. A Aškerc zapusti tudi svoj realizem, če more dati udarec „krvnikom Misli Svobodne*. Torej na razvalinah pozitivne vere bo po Aškerčevih pojmih kraljeval racijonalizem ! Aškerc pač ne ve, kaj je vera, ne ve, kaj je oni nedoločni racijonalizem, kateri ima vedno, kadar nastopi v zgodovini, v sebi smrtno kal skepticizma in njemu sledečega propada. Če tudi Aškerc ne zna toliko dogmatike in modroslovja,.. da bi spoznal logično protislovje v svoji trditvi; vsaj iz zgodovine prošlih dob in zlasti najuovejšega časa bi moral vedeti, da liberalizem lahko za nekaj časa zmaguje, da pa trajne zmager nima. Ljudstvo samo ga začne sovražiti in išče utehe in zdravila v pozitivni veri.
Ker torej Aškerc ne priznava avktoritete učeče cerkve,, zato so njegovi pojmi o Bogu in verskih stvareh jako zmedeni. Sedaj se nagne k materijalizmu, drugič k panteizmu. Splošno je indiferentist, a govori o buddhizmu, islamu in poganstvu z večjim spoštovanjem nego o katoliški cerkvi, katero navadno prezira.
Njegov bog je čudno bitje. Nekiv rek pravi; Kakoršni so ljudje, take bogove si predstavljajo. Če je to res, potem Aškerc
*) Aškerc kot liberalno misleč mož gotovo veruje, <la so jezuiti lastnoročno žgali, drli in natezali heretike ! Saj se tako po nekod bere ! b Balade 110.
3)	Tam. 112.
gotovo ni veleum. Prej smo videli, da njegov bog uči ljudi ra-cijonalizma in jih odvrača od pokorščine proti učeči cerkvi, v pesmi „Jaz“ pa nam ga je še določneje pokazal. Ta vsemogočni Jaz, katerega je najbrže pobral Aškerc iz Fichteja. pa ni Bog, ampak narava; Aškerčev bog je slaboten dobrosrčen starček, ki živi pohlevno poleg despotične narave brez vpliva na svet in na ljudi. Tu vsemogočua narava govori o Bogu, kakor žena, ki je v jezi moža spravila pod mizo :
„Očetu smili se bolnik.
Svet mu njegov je žalni krik ;
Čez prag otroka, ki umira,
Ne vlači oče in ne tira . . .
O, ne preklinjaj mi Boga!
Ne oče, — jaz sem brez srca,
Jaz, moč vsemirna, moč prirodna,
In tebi, človek, moč vsodna. ')
Splošna je sodba	o teh	vrstah, da so v	nasprotju	s	krščanstvom.-)	I11 res, „bog“,	ki je	brez moči nasproti	naravi,	ni	„bog“,
to je le pesniška fikcija. Ali je mogoče, da biva Bog-stvarnik in vladar sveta poleg narave, katera v Aškerčevi pesmi tako slika samo sebe:
„Kdo sem ? Poglej mi bliže v lice !
Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj,
Ustvarjam z modroj ti rokoj Svet poln življenja, velekrasja,
Svet poln razuma	in soglasja.
A zdaj sem	Siva,	ki ta svet
Prevračam v kaos divji spet.
A nisem Brahma niti Siva,
Le moč prirodna jaz sem živa!
In ne ustvarjam ti svetov,
Ne uničujem jaz jih vnov —
Le gibjeni se brez prenehanja,
Od vekov večno brez prestanja . . .
Ne vem, kaj je življenje, smrt,
Neznana srd sta mi in črt,
A tudi ne poznam ljubezni;
Ne vem, kaj je dobrost in zlost,
Ne vem, kaj greh je, kaj svetost,
Poznam le — zakon svoj železni;
') Gl. *Dom. 111 Svet! 1896. 542. ■) L. in ep. p. 23.
Nepremakljiv, strog, večen je In trd, neoporečen je !
Kdo sem ? Kdo pač razreši dvom ?
Vesoljnost jaz sem, ti — at6m“. ')
Po pravici je k tem vrstam dostavil neki „Atom'*, ki je parodiral to pesem :
„Ce nič ne vlada nad teboj,
Potem pravečen vznik je tvoj,
Potem ti vodiš svetov krog.
Kot vsega nezaveden Dog“.“)
Narava — vesoljnost, ki je večna, ki ni stvarnik, ampak se od vekov na veke giblje neprestano po večnem, trdem, strogem zakonu, katerega si ni sama dala, niti ga ji je krščanski Bog dal, kateri, ako sploh biva kje, do narave nima nobene moči, — ta narava, ki je nezavedna stvarnica človekova, identična z bogom Brahmo in Sivo — ta narava ni nič drugega, nego panteistični vesinir, panteistični „bog“. Ta nauk je vzel Aškerc iz indijskega bajeslovja, katero ima panteizem kot podlago; naslov „Jaz“ je pač iz novejšega nemškega panteizma, kateri je v nasprotstvu s krščanstvom razširil te stare poganske nazore v modernem svetu.
Protislovje, v katero je zašel Aškerc, je pač očito. Kako more biti narava večna, ako je sama odvisna od zakona, po katerem se giblje? Od kod zakon, ako „bog“ nima moči, da bi ga dal ? Kako se more zvati tako bitje »bog**, kateremu je ta nezavedna, vsemogočna narava izvila vso oblast? „81ovenec“ je opozoril Aškerca na njegovo pogubno zmoto. A ni se zmenil zato, in je ta poganski stvor poslal zopet med svet. »Balada o potresu1* ;i) izraža podobne misli. ‘)
Če tu še pomislimo, da govori Aškerc o našem Zveličarju kakor o navadnem človeku, tako, kakor ga slikajo socijalisti kot prvega človekoljuba in socijalnega demokrata,’) pač smemo reči, da je Aškerc daleč, daleč zabredel.
VI.	Buddha, Perun, Mohamed — Kristus.
Ivot panteist Aškerc ne priznava nobene obstoječih ver. Rad uporablja verske osebe, govori o Kristusu, Buddlii, Mohamedu, a ti so mu samo pesniške osebe. Njihovih naukov ne priznava, ampak polaga jim na jezik svoja lastna modrovanja. Versko zdru-
') L. i. e. p. 24.
2) „Slovenec“ 1895. st. 188.
’) Balade 38.
*) Gl. „Riiuski Katolik** I. 1893. 156.
L. i. e. p. 71.
ženje v jedno cerkev se mu zdi nepotrebno; on pozna samo jedno vez, ki druži ljudi — materijalno sorodnost krvi in jezika. S Turkom se tako razgovarja:
„Z obraza že ti čitam,
Da moslem ti si vnet ;
Jeruzalem je — Mekka,
Vzor tvoj je Mohamed.
Govori, oj govori Premili jezik svoj!
Kaj meni Mekka tvoja,
Kaj meni turban tvoj !
Tvoj jezik moj je jezik,
Čuj me, prijatelj, ti!
Slovanska sva si brata,
Ej jedne sva krvi!“ ‘)
„Po svoje jaz — vi pa po svoje Kot bratje častimo Boga;
Molitev je dobra i vaša,
Če dobrega vzdih je srca.“ 2)
Če je tenui tako, potem je seveda največja neumnost razširjati krščanstvo ali celo bojevati se proti drugovercem, kadar nam hočejo vsiliti svojo vero. Saj je vse jedno: tako ali tako ! Največja nesmisel	južnih Slovanov po Aškerčevih	nazorih	je	bila	ta,	da	se
niso	poturčili, ampak da so rajši skozi	stoletja	prelivali	kri	„za
krst častni i slobodu zlatnu“, kakor tako krasno peva hrvaški pesnik — lajik !3) Aškerc o tem boju med islamom in krščanstvom sodi tako:
„Tam prapor Madonnin visoko vihra,
Križ zlat mu na vrhu iskri se;
Tu barjak prerokov nasprot plapola,
Srp lunin z osti mu blišči se	. . .
Tu „Allah!“ tam „Kristus !“.	. . Kateri	obeh
Priboril pobedo bo zase ? . . .
Ne boj se ! O prešlih le sanjal sem dneh,
Zamislil bil v stare se čase.
Tako smo, Evropa, te čuvali mi Pred narodov divjih udari ;
Tako, ah, potratili mlade smo dni Mi jugoslovanski — barbari. “
‘) L. in e. p. 32.
2)	Tam. 36.
s) Mažuranip: Smrt Small-age Cengijioa.
Ne spominjam se, da bi bil že kedo tako sramotno pisal o naših hrabrih pradedih, kakor Aškerc v tej zadnji zaničljivi kitici. Torej oni slavni junaki, ki so na Kosovem polju prelili svojo srčno kri, so bili nespametniki! Oni velikanski boj, naša junaška doba, v kateri smo rešili Evropo udarcev turških kopit in smo zabra-nili, da ni polmesec pometal križev z naših cerkva in odvedel v harem evropskih žena in deklet — ta boj je bil potrata časa! Zakaj niste postali janičari, zakaj niste pod polmesecem in konjskim repom naskakovali in podirali cerkva, mesarili kristijanov, preplavljali Evropo, kakor azijatske horde ? Za krščanstvo ste se borili — neumni jugoslovanski barbari! Zakaj ste zamudili svoj „veliki čas-1 ?
Ne, Aškerc misli, da „veliki čas" še ni zamujen! On misli, da bodo Jugoslovani res kot mohamedani premagali krščanski zapad. Čemu bi pač drugače v islamski mošeji govoril moslimom:
„Skoz kupolo solnce poldnevno Na brate dol sije na nas . . .
Le molite, skoro da pošlje Nam AUah naš veliki čas! —“ •)
Kaka blazna misel! Tako daleč zabrede Pegaz, kateri glas vesti imenuje oslovsko riganje !s)
In čemu bi se pričkali za vero? Saj je odločilna samo sreča na zemlji. Kaj je pa po smrti ?
„A življenje to samo po sebi —
S čim plača ga vsaki zemljan ?“
„„Za življenje spet damo življenje.
In s smrtjo je dolg poravnan ! . . .“3)
Ni res! S smrtjo se še le začenja natančni račun ! Ali more kdo še verovati v kako povračilo po smrti, če govori tako ? — Pa saj je duša nesmrtna! Tudi ta problem rešuje Aškerc, a ga reši tako, da obstoji nesmrtnost človekova v neminljivi posvetni slavi. Čujmo !
Aškerc, kateri ne govori o svetem pismu nikoli, kakor se spodobi za krščanskega človeka, citira z veliko spoštljivostjo iz korana suro 75 :
„ Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do grla . . .
Kdo mu ponudi čarovne pijače, da bi ga otel ?“
Aškerc vprašuje, kako postane človek nesmrten ? Odgovor:
‘) L. i. e. p. 36. *) Tam. 140.
*) Tam. 135.
„Truplo tvoje pač strohni v gomili,
Ali čaša tvojih del ostane!
N&rod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
S pitjem tvojim bode se napajal — —
V delih svojih živel sam boš večno! . . .“ ‘)
Ali druge nesmrtnosti ni ? — Dosledno po Aškerčevih nazorih o Bogu, vesoljstvu in veri je res ni.
Sploh se Aškerc o Bogu in o nebesih izraža tako čudno, da se bralec nehote vpraša, kaj si pesnik misli, ko imenuje najsvetejše stvari. Na primer v „Bajki o odprtem nebu" stojita „on“ in „ona“ zvečer ob ograji. In „on-‘ pripoveduje „njej“, da vidi nebo odprto in Boga na prestolu :
„In sedaj vse nebo mi odprto stoji . . .
Bog ljubezni na zlatem prestolu sedi . . .“ »)
In ko popisuje krasna nebesa, ga vpraša „ona“ :
„„Kje tam gori to vidiš? Naj vidim jaz, naj !““
„Saj v očeh le tu tvojih jaz vidim ta raj!“
Torej	Bog,	nebesa, angelji —	to je prispodoba	za	žensko oko 1
To	so	pač	ona nebesa, zaradi	katerih hvali Mohameda:
„Lep raj si ustvaril, o prerok!
Ž njim pol si osvojil zemlje,
Osrečil si ž njim milijone . . .
Poznal si — človeško srce.“ s)
Ker Aškerc tako misli o nebesih, zato pač ni čuda, da je Trubarja slovesno „instaliral“ v nebesa. *) Najbrže bo sebe tudi kmalu oklical za svetnika, saj je že sedaj tako drzen, da imenuje svojo dušo svetel altar z večno lučjo:
„1 jaz sem takšen	božji hram,
V življenja širnem	polji sam . . .
A duša svetel je oltar —
Kaj mrak, nevihta pač njej mar!“ ‘)
Znano mi je življenje raznih svetnikov, a ne vem, da bi se bil drznil kateri sebe primerjati božjemu altarju — ta indife-rentist, kateri brezverstvo proslavlja v svojih pesmih, pa se drzne!
Sploh Aškerc brezozirno profanira, kar je kristijanu najsvetejše. Drugikrat opisuje „Kapelico belo“ in sklepa:
‘) Balade. 44. a) L. in e. p. 116. s) Tam 39.
«) Balade 58.
5) L. i. e. p. 7.
„lvapelica lepa, ti dekle za gozdom,
Glej, srce prenežno mi tvoje se zdi:
Nedolžnosti rože v njem bele dišijo,
Ljubezni pa lučica — komu plamti ?“')
Posvečeno svetišče je torej podoba zaljubljeno - nedolžnega dekleta ? Tako kristijan ne sodi o Bogu in o božjih stvareh. Kedor natančno premisli, kako Aškerc opisuje verske stvari, mora dvomiti, če sam sploh kaj veruje! Niti jedne pesmi ni, v kateri bi pokazal kaj res krščanskega čustva.
Kako vzneseno opisuje Buddho in njegov nauk:
„In govori jim Buddha, govori,
O grehu govori jim in krepčsti;
In o trpljenji govori sveth,
Nirvane tajne jim slavi sladkosti1' itd. 2)
Poleg tega Buddha je sveti Peter smešna prikazen — če bi bil tak, kakor ga popisuje Aškerc:
„0! Peter bi zdavnaj že rad bil golčal,
Z velikoj težavoj je tih bil in molčal (Ker kdor veliko in rad govori,
Ne misli globoko — izkušnja uči)." 3)
Iz posamezuostij se spozna, da je Aškerčevo mišljenje popolnoma odtujeno krščanstvu. Kako veličastno popisuje brahmanskega „svetca“ :
„Teče Ganga, reka sveta,
Tam živi ob bregu Kandu
V gaji senčnem, gaji temnem;
Sto let tam že samotari.
Hrana so mu korenine In pijača je studenec.
Postel, kamor truden lega,
Pod drevesom mah je mehki.
Trikrat vsak dan stopa k Gangi,
V vodi sveti se umivat ;
Koplje se in pere grehe;
Moli, posti, pokori se.
Družba ptičev so mu zbori,
Ki pojo mu pesmi sladke:
Ž njimi peva Brahrni himne,
Premišljuje stvarstva tajne.
Tam. 7.
!) Tam. 153, J) Balade 47.
Kar uganka drugim temna,
To ko dan je Kandu svetlo;
Ve življenja vzrok in konec,
Ko na dlani gleda večnost. . . .“ ')
Tako veličastno popisuje bralimana. Sv. Peter se tudi koplje, a malo drugače:
„Dlan ob dlan vesel si Simon Peter poči:
„„Kopel je gotova!““ — nag brž v rupo skoči.
„„01i, to je užitek! Kak to truplo boža!
Sladko slast občuti grešna moja koža.““
Od razkošja Peter v vodi poje, vpije,
Skače, plava, ploska in telo si mije . . .-l 2)
Veličastno popisuje mrlečega rabina v sinagogi:
„Nad glavoj mu luč brli v svetilki.
Ves zamaknjen kvišku gleda Natan.
In podprši glavo si z rokama,
V polutemi toži poluglasno/1 3)
In katoliškega papeža označuje tako:
„Tam v Rimu je vladal baš papež Paskal,
Svetnik, modrijan in pa original.“ 4)
Aškerc rad uporablja zgodovinske dogodke, katere navajajo sovražniki cerkve, da bi jo pripravili ob dobro ime. N. pr. resnično je, da so nekateri nemški knezi razširjali krščanstvo iz političnih ozirov s silo. Cerkev sama tega ne odobrava. Aškerc bi lahko vedel, da cerkev pač sodi svoje podložnike, jih kaznuje in jim daje zapovedi, da pa pri razširjanju resnice ne dovoljuje drugega sredstva, kakor prepričevalno moč božje besede. Aškerc pa opeva smrt ,,Peronovega žreca“ tako tendencijozno, da mora bralec črtiti trinoško cerkev in občudovati plemenite pogane. „Svete“ pesmi orijo se nad Odroj, odmevajo široko naokrog, in pod hrastom Slovani mnogoštevilno zbrani častijo Peruna. In sedaj slika Aškerc malikovalskega žreca:
„I)o pasa brada siva žrecu pada,
Prek pleč vise mu kodri belili las ;
Pred žrtvenik slovesno stopa z dari,
Daruje Trdoslav bogu na glas :
*) L. i. e. p. 171. a) Balade 107.
’) L. i. e p. 121.
„Perun srebrnoglavi, zlatobradi,
Ti car sveta, ti poglavar bogov !
O, vsprejmi zadnji krat od nas ti danes Ta dim oskromnih naših tu darov !
„Žrtvujemo pšeničnega ti hleba,
Žrtvujemo golobov mladih par ;
Gori ljubezen zate v srcih naših,
Ko tu pred tabo j ognja večni žar ...“>)
Tako se Aškerc nikoli ni razvnel za Kristusa, kakor tukaj za Peruna. In med te plemenite pogane pride katoliška druhal, z oboroženo vojsko, da jih pokristijani s psovkami in sulicami.
„ Umolkni, pes paganski!“ z golim mečem Na žreca tu vladika zakriči —
„Krst ali smrt! Izvolite sami si!“ 2)
Častitljivi malikovalci se seveda ne dajo krstiti od barbarskih kristijanov in si izvolijo smrt.
„Glej, na oltdr Periinov glavo svojo Polaga prvi Trdoslav pod meč . . .
Za njim tritisoč bratov, sester pade —
Tritisoč v raji je mučencev več.“ 3)
In Aškerc milo vzdihne,
„Gorje ti, stari žrec! Gorje ti, ljudstvo!
Gorje, Perun ti zdaj, veliki bog !
Aškercu se torej toži po onih srečnih časih, ko so ljudje še bili pogani! Malikovalce, kateri rajši trdovratno umro, nego da bi sprejeli sv. krst, pa je postavil v nebo. Lepa družba je zdaj tam: Mohamed, Šent-Peter, Buddha, Trubar, Perun, Slomšek, Brahma, Kristus, matec Osojški, Ambattha, Allah, Tomaž Hren, Trdoslav in tritisoč poganov. Med njimi pa kraljuje ,,Misel Svo-bodna“, katera je ustvarila to kolobacijo ! V peklu je pa tudi jako prijetno, odkar je nedavno satana od smeha zadela kap, *) da je mrtev telebnil na tla.
V taka nebesa sprejemlje slovenski Firduzi vsakogar, kedor časti Misel Svobodo in sovraži tirane, kedor ne žge ognja na žrt-veniku Ormazdovem,5) ampak neti v svojih prsih sveti žar božanskega plemena, katerega užiga baklja Firduzijeve Muze. Der-više pa, ki pravijo Firduziju: „Brate, kaj blodiš ?“ ej, derviše poliva Firduzi z vodo *) svoje ironije!
‘) Tam. 107.
*) Tam. 108. s) Tam.
‘) Tam. 181.
‘) Tam. 170. To pomeni liturgijo. «) Tam. 79.
TIL »Pegaz in osel“. ali: Pesnik in nravnost
Ko se je očitalo Aškercu, da je mnogo njegovih pesmij nenravnih, ■) je objavil pesem »Pegaz in osel“, kjer pravi, da kritik ne more njega umeti, ker je — osel! Pegaz je prost, on leti, kamor hoče, kakorkoli hoče.
Kdo vč pač, kod Pegaza nosi polet ?
On smelo premeri	ti križem ves svet . . .
„In koder on koli	po svetu leti,
Pod seboj motri on le žive ljudi;
Pisano gleda življenje,
Radosti v njem in trpljenje.“ 2)
Nravni zakoni so oslovska staja; Pegaz pa leti	nad stajo
in nad ograjo slobodno in se ne zmeni za noben zakon.
Vsakdo, kedorkoli pomisli, da človek ni neodvisen,	ni sam
;8voj vladar, ampak je podvržen večnemu nravnemu zakonu, kedor ve, da nenravnost zlasti v leposlovju škoduje občinstvu, in da so nenravni leposlovci že zapeljali marsikoga in ga nravno uničili — tak tudi	ve, da je ta trditev	našega Pegaza napačna.
Vzrok, da se Aškerčeve	pesmi ne strinjajo z nravnim	zakonom,	ni	v tem, da Aškerc	jezdi Pegaza — saj poznamo	tudi
nravne Pegaze — ampak v tem, da Aškerc razodeva o Bogu samem in o nravnosti jako čudne nazore. V baladi “Krišna" opeva, da se je Bog učlovečil. A ne zato, da bi svet odrešil, ampak zato, ker ga mika uživanje človeških strastij. „ Višnu" se učloveči, in ko pride v nebesa nazaj, govori bogovom:
„„Kaj veste vi, kaj to je — kri,
Sok živi, rdeči, vroči!
Kak6 človeka greje ta Po žilah mn poljoči.
„„Ne čutite, kaj to je — strast,
Kaj hrepenenje, želje;
Ne stiska žalost vam srca,
Ne dviže ga veselje.
„„Ne veste, kaj ljubezen je In kaj življenja cvet je;
Ne veste, kaj življenja raj,
Kaj njega slast in med je.
‘) „R. K.“ I. in II. letnik, ,,Dom in Sv.“ 1893. ’) L. i. e. p. 141.
„„Ne veste, kaj je to — napast,
Kaj borba brez odmora; —
Ne veste, kaj je pad in greh,
Kaj kes in kaj pokora.
*,,Ne veste, kaj je nadet, str alt,
In kaj obupa srd je ;
Kaj rojstvo je, neznano vam,
Ne veste ni, kaj smrt je . . .
v„„Vse to, bogovi, okusil sem Živeč, trpeč na sveti , . .
Oh, toži mi se po ljudeh,
Spet hotel bi živeti!
„„Imejte večnost svojo vi In dolgčas njen moreči! . .
In Višnu stopi spet na svet,
Kot Buddha se včloveči.“ ‘)
Torej Bogu, ki živi v večni popolnosti, je dolg čas, ker ne-uživa strasti, ljubezni, obupa, srda itd. ! Naše strasti, naše boje, to žalostno dedščino, katero smo z grehom vred dobili od prvih, starišev, povzdiguje pesnik nad božjo popolnost, opeva kot najvišji ideal. Rajši grešnik, nego Bog! Aškerc kot realist poreče: saj se tako bere v indijskem bajeslovju! Res, ali se pa spodobi za sinu katoliškega naroda, da ta narod hrani s takim poganskim blagom ?
Ta pesem je himna emancipiranih strastij, drugače je ni moči umeti. Njena vredna tovarišica je „Pramloča“, kjer pesnik blasfemijo tira do vrhunca. „Sveti“ Kandu, o katerega brah-manskih krepostih smo vže slišali, bogovom zaradi svoje svetosti ni všeč.
„S Kailaške gore doli Zro bogovi na svetnika.
Zro na Kanda in — boje se,
Da v svetosti prekosi jih."“)
Zato ga hočejo bogovi zapeljati v greh. Pošljejo k njemu PramloČo, prelestno, čarobno žensko, lepšo, kakor „lotos v mesečini, ko razvije cvet svoj nežni“, da bi „svetnika“ premotila. Ona se postavi predenj, in „svetnikM se zazija vanjo. Dolgo,, dolgo pohotno strmi vanjo.
„Naj te gledam, naj krasoto Pijem tvojo le trenutek !
Naj oči si ž njoj napajam,
Naj napajam vročo dušo !:‘
>) Tam. 150.
ANTON AŠKERC	395
,,Svetnik“ se konečno vendar le zopet strežne.
„Oh!“ — puščavnik vzdihne britko,
„Danes nisem šel se kopat,
Brahmi peval nisem himen,
Vso opustil sem pokoro !“
„BDanes?! — praviš, Kandu sveti““ —
Čudom čudi se Pramloča —
„„Sto let gledal si me, smrtnik!““ —
Vsi smeje se mu bogovi.
Torej bogovi ga zapeljejo v pohotnost in se mu smeje, ko se da premotiti! To je pač čudna morala ! Aškerc se lehko izgovarja kot realist: Saj so pogani včasih res tako mislili. Istina je, a bili so pogani, in še med pogani najslabši, ker so pametnejši, ki niso tako globoko pali, imeli vedno čistejši pojem o JBogu. Mi pomilujemo stare pogane, novodobne pogane pa, ki zapuščajo spoznano resnico in se vračajo k poganskim zmotam, najodločneje obsojamo. S tako bakljo razsvetljuje Aškerčeva Muza „temo“ krščanske vere! Taki nazori izvirajo iz Misli Svobodne!
Da mož, ki opeva take nazore, opeva tudi prešestvo, upor, samoumor itd., je pač umevno. A o tem je „R. K." vže pisal.
TIH. Poet Philaleth. in sofist Misaletli — ali: nekaj o realizmu.
Aškerc je čutil v sebi potrebo, da opraviči realizem pred očitanjem, da realist slika le goli dogodek brez ideje. Poet Philaleth je prevzel to nalogo v „Herkulovem kipu1*. Ko gleda z Misalethom realistično izdelan Herkulov kip, vprašuje: „Kje je pa bron, iz katerega je narejen ? Jaz vidim samo Herkula ?“ „Bron se je izpremenil v Herkula**, je odgovor. Po tej primeri potem reši vprašanje o realizmu in idealizmu. Kakor se iz brona in iz oblike naredi jedna celota, tako je tudi v pesništvu vsak realističen umotvor hkrati idealen. Kedor „Sokratovo smrt“ prav realistično popiše, je hkratu realist, ker odseva iz te pesmi ljubezen do svete resnice velike1*.
M„Razumeš sedaj, ti prijatelj sofist,
Da vsak realist je res idealist ?““ )
Tako končuje Aškerc zmagoslavno svoje estetično modrovanje. Mislim, da ni pojasnil prav nič težavnega vprašanja o umetniškem realizmu s tem, da je konfuzno identificiral kont-Tarni nasprotji: „vsak realist je idealist*.
*) L. in ep. p. 106.
Vsak umotvor ima obliko in snov. Zato se beseda realizem nanaša lahko ali samo na obliko, ali samo na snov ali na oboje. Aškerc misli tu jedino le na realizem oblike; vsak umotvor naj ima obliko posneto po istini. Tak realizem je dober,, zakaj on daje umotvorom res ono čutno obliko, katera mu je potrebna: kip mora imeti take ude, kakoršne imajo ljudje v resnici, dogodek mora biti verjeten, ljudje morajo tako delovati,, kakor je res človeški naravi prikladno.
Današnji realizem pa ni le realizem oblike, ampak je pretirani realizem snovi: tudi snov mora biti taka, kakoršna je v istini. Ljudje so vsi grešni, torej se slikaj greh, ostuden, kakor je; krepost je prazna beseda, med svetom je ni, torej je izključena. Umetnik sme le natančno reproducirati, ne sme polagati idej v umotvor, kakoršnih v navadnem življenju ljudje ne goje. Umetnost nima namena blažiti, ampak je sama sebi namen; s tem, da umetnik natačno popisuje, nas zabava, ker vidimo, kako natančno je posnel življenje, ničesar izpustil, ničesar pridejal. Če sedaj še pomislimo, da so te vrste pisatelji navadno materijalisti, potem lahko razumemo, zakaj slikajo samo podlost z ostudnimi barvami in	iščejo vspeha v lascivnosti,	s tem, da	dražijo	žiyce
bralcem in	vnemajo njih pohotnost.
To je	današnji realizem ; in tak	realist	pač ni idealist, ker
idealistu je	oblika samo sredstvo, da	ž	njim	ljudem	pokaže	vzvi-
šeno idejo in jih s svojo umetnostjo vname zanjo.
Sofist Misaleth bi moral biti mož jako kratke pameti, če res ne bi vedel ničesar odgovoriti Philalethu na njegov konfuzni dokaz. Zato poskusimo nadaljevati pesem, če tudi ne tako gladko, in lepo, pa malo bolj resnici primerno !
Po trgu zdaj stopi naprej Misaleth In verno ga spremlja poet Philaleth.
Na desni in levi so kipi prekrasni:
Tu oron je rjavi, tam marmor je jasni.
Glej, Nijobe s svojoj tam decoj vzdihuje,
Tam Hefajst s ciklopi jekleni šlem kuje,
Artemida s psi divje srne lovi,
In se Afrodita brez stida smeji.
Med njimi navdaja radost Philaletha,
Da zmagal je z lahka tako Misaletha.
Ta pelje poeta po trgu molče,
In mirno presoja umetne vrste.
Ob koncu pri novem se kipu ustavi,
Poeta pogleda in mirno mu pravi :
„Ti rekel si meni kot pravi sofist,
Da vsak realist je res idealist.
Ta tvoja trditev takrat bo veljala,
Ko raca vsaktera bo orel postala.
Ko logični bodo zakoni minili,
Po geslu se: „panta rej“ y nič vsi stopili. Podobo poglej, ki pred nama stoji In za realistično delo slovi:
Tu grbast možiček se nama reži In škilaste v naju upira oči.
Predolg mu je nos in prenizko je čelo In mršavo trdih ščetin je krdelo,
Zavite so ustnice v zloben nasmeh,
Kaj ne, ta možič poosebljen je greh!
Na skrivljenem hrbtu zelenkasta lisa Nastala mu je pod udarcem Ulisa.
Povej mi, predragi sofist Philaleth,
Jeli po naravi ta kip res zadet ?“
„„Kot živ tu stoji, kot govoril bi, gleda, Zares čudovita kiparja je veda.
Vsak ud je natančno zadet po naravi,
Zares tu pred nama Terzit stoji pravi.
V obrazu izražena vsaka mišica,
Kot bila bi živa, žare se mu lica.
Lokavost hudobnosti, plašnost se jezi Tu druži zares v najnaravnejši zvezi.
Tako pod udarci Terzit se je vil,
Ko s šiboj po hrbtu Ulis ga je bil. Natančno izdelano glej to nogo:
Na prstu pozna se mu kurje oko ! Zakrivljen mezinec je kakor v resnici,
In žulj nad petoj je res žulj po pravici.
In v ustih poglej mu natančno zobe :
Ta zob je zdrav, tam ga škrbine bolč :
Tej grbi se divi! Težavno to delo Bo mej realisti na veke slovelo :
Kako so zavihnjena rebra mu v loku,
In hrbet se dviga v mogočnem oboku. Potiplji! — Glej, vsako se rebro pozna, Preštej! — Res jih pravo število ima. Največja nmetnost je hrbtna klobasa, Natančno zadeta krvava je masa,
Kot da pod udarcem mu ravnokar rase, Napeta mu koža res prav lesketi se.
To original je umetnosti nove,
Ki strla je starih zakonov okove.
Ne bomo v Olimpa strmeli višine,
Zdaj slikali bomo atomov skupine.
Kar je modrijane učil Demokrit,
Umetnike isto uči ta Terzit,
Kaj Herkul, ta ni za umetnike več,
Ker doba je Herkulov davno že preč.
Bogovi na zemlji zdaj več ne žive,
Nešteti Terziti na njej se rede.
Umetnik pa seže v človeško življenje,
V to divje nevsmiljenih stvorov borenje.
Za čop 011 pograbi živeč eksemplar,
Če zgrabi Terzita, kaj njemu to mar ?
Natanko ga riše, opiše, opeva,
Saj nova umetnost se v tem razodeva.
Dvonogo žival, ki v pesteh jo drži,
Vpodobiti njemu umetnost se zdi.
* Resnica nad vse“ — Terzit bodi Terzit,
Ne sme izpustiti nobena se nit.
, Sokratova smrt" se več peti ne sme,
Ker Sokrati niso pozemski ljudje.
Ta ni realist, kdor slika krepost,
Ker biti krepostnim ni ljudska lastnost.
A primi Terzita, ga slikaj natanko,
In rešil si nam realizma uganko !““
Ob strani pa tiho stoji Misaleth,
Posluša, kaj pravi poet Philaleth.
„Izvrstno popisal si mi realizem,
Pomisli zdaj še, kaj je idealizem!
Razumel boš kmalu, prijatelj solist,
Da vsak realist res ni — idealist.!"
IX. Socijalistični poskusi. — Liberalizem, proletarijat, baklja, handžar.
Aškerc je bil še nedavno samo narodnjak; narodnost nad ■vse ! mu je bilo jedino geslo. Naravno ! Liberalizem človeku iztrga iz srca vse vzore, s katerimi ga je krščanstvo navdihnilo. Potegovati se za čistost vere je liberalcu nespametno, saj je vse prosto; razširjati vero med divjaki je še bolj neumno, saj se moramo še mi sami iz krščanske „teme“ povrniti v „jasno“ pr-votnost nazaj. Varovati svojo omiko proti inovercem in preliti svojo kri zanjo — tega se liberalec ne more lotiti, saj on sovraži, razdira to omiko, katera je vzrastla iz božjega semena na tleh, poškropljenih s krvjo mučeniško
Nekaj pa vender mora dati liberalizem človeku. Jeden vzor mora vdahniti človeku, drugače ga ta ne more ceniti. Ta vzor, katerega je vcepil liberalizem narodom, je : hlepenje po blagu in po slavi. Ravno to, kar uči krščanstvo zaničevati, to je povzdignil liberalizem kot ideal, kot formalni objekt človeškega delovanja.
Zato je razbil cehe in gospodarske zadruge, zato je proglasil gospodarsko svobodo, razdrobil človeštvo v atome in oznanil „pro-sveto“ boja za obstanek, one divje, nebrzdane konkurence, katera dela rise in tigre iz ljudij, kadar se ženejo za dobiček. Da pa krščanstvo ne bi seglo s svojimi dobrodelnimi napravami, s svojo gospodarsko organizacijo, katera vedno brani slabšega proti močnejšemu, v ta svobodni boj za obstanek in tako iztrgalo denarnim mogotcem iz pesti že skoro ugrabljeni plen — so krščanstvo kar odpravili, češ da je od vede premagano. In ker mora imeti človek tudi še splošen ideal, ker se mora čutiti kot ud neke celote, oklicali so absolutno narodnost. Narodnost je dobra, vkolikor temelji v človeški naravi; ako se pa okliče kot najvišje-na svetu, je poganska.
Oba liberalna vzora Aškerc kaže z veliko odkritosrčnostjo.. Narodnost mu je nad vse ; zaradi nje zataji vero, zaradi nje celo spregleda razliko med moliamedanom in kristijanom.
„Kaj meni Mekka tvoja,
Kaj meni turban tvoj !
Tvoj jezik moj je jezik. —
(Juj me, prijatelj ti!
Slovanska sva si brata,
Ej, jedne sva krvi-1. ‘)
Gospodarskemu liberalizmu je dal Aškerc duška v pesmi:
Temni nauki pojasnjeni.
„Mladina preljuba, ti zlati up naš.
Pripravljaj se resno za zrele dni svoje!
S krepostmi srce si, značaj okrašuj,
Z modrostjo si, z znanjem glavo napolnjuj !
In — srečno življenje bo tvoje . .
Prekrasno, prekrasno ! A kaj, da možje !
Odkrito bojite se vi govoriti ?
Denar je najbolj spoštovana krepost,
In znanost najboljša, najvišje modrost:
Umeti bogastvo množiti11.2)
Adam Smith, ki je dal gospodarskemu liberalizmu znanstveno obliko in modroslovno utemeljeval ta nauk, bi pač lahko-podpisal to „pojasnjenje temnih naukov*. Tak je liberalizem v resnici, kakor ga je opisal Aškerc, — in v tem je liberalizem družbo privedel do propada in poloma. Pesnik pač ne razume, da je odpad od vere bil tako vzrok liberalizmu, kakor je libe—
ralizen vzrok današnjim obupnim socijalnim razmeram — če bi to razumel, bile bi njegove pesmi drugačne.
Obupno socijalno stanje — to je sedaj predmet Aškerčevi muzi. — Liberalizem je vstvaril četrti stan — proletarske ne-maniče, za katere nima naša družba ni zaslužka ni kruha. Svobodna konkurenca je uničila velik del obrtnega stanu, in kako uničuje kmečki	stan, vidi se pri	nas dovelj	jasno. Iz samostojnega kmeta in	obrtnika postane	tovarniški	delavec;	podlegel je
v boju za obstanek močnejšemu konkurentu, kateri je delal s stroji in morda	tudi nepošteno;	k onemu,	ki je bil	prej njegov
vrstnik, gre za	delavca v službo, odvisen	od njega	popolnoma.
Delavcev je vedno več, stroji so vedno popolniši in vedno več delavcev izpodrivajo; torej je delavec brez zaslužka, vržen na cesto, kjer za grižljaj kruha žrtvuje svojo moč, svojo poštenost, vse, kar ima še tak borni nemanič. Pesnik tega proletarijata je sedaj Aškerc.
Z bistrim pogledom je Aškerc načrtal nekaj prizorov iz tega obupnega „boja za obstanek11. Delavčeva hči gleda v zrcalu svojo lepoto, in premišljuje, kako ji bo morda ravno ta telesna lepota še služila vsakdanji kruh.
„Dote ? ! — Oh, saj jo tu nosim na	licih !
Preveč, še preveč za revno deklč .	.	.
Revi lepota opasna je dota;
Simo bojim se, da bo mi v gorje ‘,	.	')
Tako siroto Aškerc tolaži tako-le:
„Prva nisi, zadnja ne na svetu." *)
Vse je krivično; tudi cerkev je krivična in brezsrčna po Aškerčevih nazorih; saj
„To so včeraj zvonili, zvonili! —
Miserere prepevali krasno S svečeniki so pevci vso pot." —
„Tudi danes zvonijo, pa manje, —
Z nepobarvanoj krstoj, brez vencev,
Četvorica tja k jami hiti."
Seveda: včeraj .pokopan je bil mož bogatin,* danes .^pokopali ubogo so paro."3)
Ker ima Aškerc tako usmiljeno si'ce za reveže, jim bo dal vsaj kako tolažbo ? Kaj še! Ko gleda siromaka, vprašuje ga ironično:
‘) Tam. 69.
*) Balade 18. s) L. i e. p. 74.
„Po kaj pa prišel si na svet,
Ti siromakov otrok jadui ?“ ')
Tako je Aškerc izrazil oni grozni, nečloveški nauk Mal-tliusov o „nepotrebnem“ ljudstvu, ki je odveč, ki zahteva jedi tam, kjer je zanje ni; o onih izgnancih, katerih prvi greh je, da so se rodili, in drugi greh, da rode nepotrebne capine in množe lačno druhal.
Včasih dobro označuje naše krivične socijalne razmere. „Istorija o miru“ je sicer jako prozajična pesem, pa izvrstno karakterizuje oni gnili oboroženi mir, za katerim bolehajo naše države.
Kedar pa govori o bogatinih, o tiranih, takrat je v pravem elementu. Dušeslovni razlog, da je Aškerc postal pesnik krivice, je pač ta, da objektivizira svojo lastno dušno raztrganost. Svoj gnjev na grozne tirane „Misli Svobodne1* projicira na socijalno stanje. In ko najde tu tudi obupno raztrganost, boj krivice zoper krivico, vrže se v ta vrtinec, vpijoč s proletarijatom: Doli s tirani!
Aškerc ve, da je krivično razdeljeno imetje jedna najhujših ran našega časa, kakor se baha pri njem satan:
„Vsa Deveta dežela na tabora dva Nejednako se modro deli ti ;
V tabor večji berače sem gladne nagnal,
V manjšem sami bogatci so siti.“ a)
Današnja država ne ve za drugo sredstvo, nego za militarizem, da se ž njim obvaruje pred silovito prekucijo:
„Da veselja berači ne motijo nam,
In zabave da bolj so nam varne —
Oh, to dela največjih mi vsakdan skrbij! —
V vsaki vasi dam gradit vojarne . . .“ -1)
Sedaj je vprašanje, kako naj se reši ta „socijalni problem1* ? Mi stojimo pred prekucijo:
„Zadovoljni robovi več niso z menoj,
Godrnanje se širi usodno,
Vse otresa verige ... na svoje noge Hoče vstati, hoditi svobodno.**
Kaj nas naj obvaruje pred prekucijo ? So ljudje na svetu, ki dokazujejo, da je odpad od vere vzrok današnji socijalni bedi. „ Takrat, ko so narodi še poslušali glas cerkve in ji bili po-
‘) Tam. 67.
*) L. i. e. p. 180.
*) Tam. 1:0.
kovni, ko njena sloboda in njena delavnost niste bili omejeni in je imela na razpolago izdatnejša sredstva, pomagala je cerkev revežem in delavcem, ne le z milodari svoje ljubezni, ampak vstanovila in navdušila je one velike družabne vstanove, katere so tako mogočno pospešile napredek rokodelstva in umetnosti; in ti družabni organizmi so preskrbeli, da so dosegli delavci sami veliku več prijetnosti in blagostanja. In cerkev je skrbela, da je ta duli materinske skrbi oblažil nrav narodov in prišel v državno ustavo in uredbo, v zakone in naredbe javnih oblastij.Hl)
Tako je bilo včasih In prišla je ona uporna sila, duh brez-verstva, katerega proslavlja Aškerc pod imenom „Misel Svobodna11. To je oni raeijonalizem, kateri je zavladal v Evropi vsled Lutrovih krivih naukov in vsled humaninistično-poganskega odpora proti katoličanstvu. Po pravici piše sveti oče Leon XIII.: „Koliko nesreč sledi iz teh vzrokov za človeško družbo, vidimo vsak dan na lastne oči. Strup brezbožnih naukov se je naglo zajedel v javno življenje in v državno upravo. Raeijonalizem, materijalizem, ateizem so rodili: socijalizem, komunizem, nihilizem ; to so žalostne in gnusne kužne bolezni v družbi, a da so morale nastati iz onih načel, ni bilo samo mogoče spoznati, ampak nujno.112)
Torej pravimo: jedino le povrnitev h katoliški veri v znanosti, v življenju, v politiki, v postavah, more nas rešiti soci-jalne krvave revolucije »Posebno še v našem času bi morali pač ljudje videti in spoznati, kako zelo da je katoliška cerkev za javni mir in blagor države ne samo koristna, ampak celo povsem potrebna.11 Tako piše Leon XIII. in oni, ki tako mislijo in zahtevajo, da se ti nazori dosledno, energično, brez kompromisov, izvedejo, so krščanski socijalisti. Ali sodi Aškerc tudi tako ? Poglejmo 1
Najprej prosim čitatelje, da se naj ne smejejo budalosti, katero ima Aškerc za pametno. Njemu je krščanski socijalist — derviš v službi hudičevi, katerega Lucifer pošilja na svet begat ljudi. Ta pride pred Luciferja poročat in popisuje sebe — krščanskega socijalista11, kot boritelja teme proti luči prosvetljene „Misli Svobodne11:
„Veličanstvo ! Ni daleč več konec sveta!
Čislo znamenj zloveščih množi se:
Oh, iz teme o svetlobi čim dalje, tem več Sili, trudi in peha ljudij se !
') Tako je govoril papež Leon XIII. francoskim delavcem dne 7.. marca 1891.
*) Exeunte iam anno. 1. dec. 1893.
„0 kako prevelika luč smrtnim očem,
Ta spoznanja strup dušam škoduje!
Blagodejna le tema je, pravimo mi,
Toda svet tega zdaj ne veruje !
„Le nazaj, nazaj, v blažene čase nazaj,
Ko grmade so svete plamtele !
In ko žrtve so misli svobodne na njih Bogu v slavo proklete gorele !
„Takšno ljubimo luč in tak pojem je naš O napredku, duševni svobodi . . .
Ne ostavljaj nas, Lucifer-solnce, nikar.
Navdihuj, ideal, nas in vodi!“ l)
Tako drzno, zlobno, Aškerc zasmehuje nazor, katerega se ■po navodilu Kristusovega namestnika mora poprijeti vsakdo, kedor ima še čut za resnico in pravico, kedor ima istinito ljubezen do naroda.
Krščanstvo je torej Aškerc izključil pri reševanju socijal-nega vprašanja: kaj je pa z liberalizmom? Aškerc je popisal pod podobo „Kana“ židovskega liberalca, kakoršni sedaj vladajo •domovju, državam, narodom. Ta pravi satanu :
„Domovine me sreča neskončno skrbi,
Noč in dan, oh, po glavi mi hodi!
Socijalui problem že rešujem več let . . .
No, poslušaj, a potlej sam sodi!
„Grad prekrasen sezidal za harem sem svoj,
Tristo rožic v njem živih cveti mi!
Na vsem shodu ne najdeš ti lepših nikjer;
Harem dela velikih skrbi mi.
„In konjušnica nova in pasji hlev nov To oboje se baš dokončuje —,
Dve palači ponosui ! Poddanik noben
V hišah lepših nikjer ne stanuje.
„Karavane vsak dan mi iz vseh pokrajin
V grad donašajo danj in darove ;
Kam poshraniti vse ? Kak zapraviti vse ?
To skrbi dan na dan so mi nove. —•
„Jaz na strani bogatcev seveda stojim,
Nje le z milostjo svojoj podpiram ;
Hej, pri njih je veselje 1 Zabave vsak dan I Siromake čemerne preziram.
‘) Tam. 179.
„Da veselja berači ne motijo nam,
In zabave da bolj so nam varne —
Oh, to dela največjih mi vsak dan skrbij !
V vsaki vasi dam gradit vojarne . . .
„Po načelih jaz tvojih visokih tako Za očino delujem — a čuda!
Nehvaležno mi ljudstvo za mojo je skrb —
Ne priznava mi mojega truda ! —
„0 nekakih krivicah berači kriče,
To vsakdanja je njihova pesem !
Kaj pravica je — tega v resnici ne vem ;
Kar živim, o njej sanjal še nesem.
„Milijoni umirajo, pre od gladu.
Jeli kruha bi radi, a ni ga!
Jaz sem sit. Če poddanik je lačen kje kak,
No, kaj mene, povej mi, to briga ?
»Domovina, glej, meni na srci leži,
Skib za njo že ne daje mi spati . . .
Socijalni problem jaz razumem — kaj ne ?
Kdo bi mogel ga drug razvozlati ?“ ‘)
Izvrstno je tu Aškerc popisal kapitalističnega liberalca. On ga zasmehuje, a ne ve, da je isti brezverski racijonalizem, ista protikrščanska »Misel Svobodna11, katero on slavi, provzročila te-neznosne razmere. Aškercu pač manjka vere in temeljite izobrazbe, da bi to spoznal in mogel natanko soditi naše v jedru gnile razmere. Toliko pameten je pa vendar, da spozna nemo-gočnost rešitve po teh naukih.
Kje je torej rešitev socijaluega problema? Aškerc ne zna odgovoriti drugače, nego da satan od smeha in veselja nad kapitalisti, svojimi najljubšimi slugami, umrje.
»Mrtev Satan leži; oh, ne gane se več,
Pala kap mu je menda od smeha.11
V tej ostudni pesmi je Aškerc popisal vse svoje socialistične misli in nesmisli. On ne veruje, da se da sedanje obupno družabno stanje rešiti mirnim potom. Umevno. Krščanska pravičnost v Aškerčevem, panteizmu podobnem zistemu nima prostora, da pa liberalizem zlo samo povečuje, spoznal je že celo on sam. Kje je torej rešitev?
Drugega odgovora na to vprašanje nisem mogel najti pri Aškercu, nego: Baklja in handžar mora rešiti socijalno vprašanje. S tem, da satan od veselja umrje, ni mogel Aškerc reči?
') Tam. 181.
nič drugega, nego da se vse sovražne sile 1 juto bore dalje med seboj, dokler družba ne najde konca v nirvani, v smrti, kakor njegov satan. To bo pač ravno tak boj, kakoršnega nam slika v „Staii pravdi41.
„Car daleč, a Bog je visoko !
Odkod pomoči in sveta ? —
V pest svojo odslej le verujem,
Zaveznik moj puška je ta ! ‘ ‘)
Iu kako bo takrat, ko bo proletarijat bil strašni boj za to „pravdo“?
„Kri bo tekla za svobodo zlato —
Solnca nam priča svoj zlat,
Tresla bo pred nami se gospoda,
Tresel tiranov se grad.142)
Ta boj mora biti po Aškercu popolnoma materijalističen : boj pesti zoper pest, boj handžarja proti handžarju. Vera je izključena :
*Ko sila do vrha vskipi —
Ti videl te hude boš dni —
Zmaj v gori se znova vzbudil bo,
Verige jeklene zdrobil bo !
„Ko sodnji dan grom bo grmel.
In zmaj bo na svetlo hrumel;
Pomagala več ne bo maša,
Ne prošnja, molitev ne naša.u “)
lu kak bo konec tega boja? Po takih nazorih mora velikim krivicam potem slediti še večja krivica. Velikansko sliko takega boja nam je Aškerc razvil v „Stari pravdi44. Kmetje so tlačeni od grajščakov; ti zlorabljajo njihovo delavno silo, njihove sinove in hčere, hjihovo čast in imetje. Kmetje sklepajo zarote, da preženejo silo. Država jim obljubi pomoči, a ker je ni, bruhne kmečki upor. Vera je seveda izključena pri grajščakih in pri kmetih. Namestu nje gospodari na svetu bajeslovni zmaj, kateri pomeni ono nezavedno, nezadržno, nevsmiljeno naravno silo, katera po nauku socijalne demokracije jedina vlada svetu. Najprej zmaga proletarijat z nasilstvom, ko ulomi v gradove in vkuje „tirane“ v okove robstva.
A glej: v istem hipu, ko zmaga proletarijat, vpelje še hujše krivice, nego so vladale prej. Prej je bilo krivično, da je kmet
‘) Balade 139. !) Balade 1:6. ’) Tam. 124.
delal in grajščak gledal; sedaj seženejo grajščaka z ženo in o-troci na polje in se smeje njegovemu delu. Prej je bilo krivično,, da je grajščak pil vino; sedaj kmetje pijani vale njegove sodo-ve po travniku; prej je bilo krivično, da so grajščakove hčere nosile zlate verižice; sedaj pijani proletarijci obešajo kapitalistove lance in verižice svojim ljubam na vrat in na roke. Prej je bilo krivično, če je grajščak poslal kmeta v ječo ; sedaj pa pravi vodja upornikov, da bo poslal vso gospodo s svojim mečem v pekel.
In kaj je konec tega boja ? Proletarijat je premagan od dobro izurjene nasprotne vojske, Matija Gubec, vodja kmetov, vjet, posajen na železen, razbeljen prestol, z razbeljeno krono na glavi, z razbeljenim žezlom v roki, kar Aškerc tako pretresljivo, res dovršeno pripoveduje v sklepni pesni.
Ko bi bil Aškerc hotel s tem pokazati, da se krivični boj; proti krivicam mora končati s še večjo krivico, ko bi bil hotel pokazati pogubnost krvavega upora proti socijalnim razmeram, katere so rezultat dolgotrajnega razvoja — potem bi rekli: pesem je divja, grozna, a obsojali je ne bi.
A Aškerc, ki ne priznava v zgodovinskem razvoju nobene druge sile, nego silo naravnega razvoja, je udaril v nasprotno stran. On ne obsoja krivičnega upora, ampak ga s slastjo popisuje. Le „tirane" opisuje kot hudobneže, uporniki so mu plemeniti junaki. Nebo samo da znamenja, da se naj vzdignejo h krvavemu uporu :
„Vidite — tam gor! — v oblakih vojsko ? . . .
Bog sam bori se za nas! —
Angelje na konjih — glejte ! — z meči . . .
Skoro i naš pride čas!“ ‘)
Aškerc kliče proletarijat, da se naj maščuje, ker je bil takrat premagan. Zadnje besede ,.Stare pravde11, katere so hkrati nauk. ki ga daje Aškerc s to zbirko socialističnih balad, je klic umirajočega Gubca:
„Kot kralj dnes prvič gledam vas —
Vi zadnjič slišite moj glas . . .
„Ves narod kronan si z menoj,
S kraljevoj venčan zdaj častjoj . . .
„ O naš veliki petek sam! . . .
Kdaj vskresne stara pravda nam ? . . .
„Za njo duh moj vas spremljaj v br&n,
In — pčninife današnji dan!“ 2)
*) Balade 117. ’) Tam. 155.
Torej Matija Gubec je Zveličar proletarijata, dan njegovega trpljenja je veliki petek v socijalističnem razvoju. On umre, a že zre vskresni dan, dan vstajenja, ko bo proletariat, pomneč krivice velikega petka proletarijskega, vrnil sramoto s sramoto, na-silstvov z nasilstvom, kri s krvjo!
Če primerjamo našo dobo s tedanjo, moramo reči, da je pro-letarijat šestnajstega veka bil mnogo manj upravičen pritoževati se, nego sedanji. Robstvo feudalno nikakor ni bilo tako kruto, kakor je robstvo kapitalistično v „liberalni slobodi-*. Prej je bil kmet stalen, sedaj ima „slobodo“, da ga prežene vsak oderuh; zgodovina uči, da se je takrat še revež lahko najedel mesa in drugih jedij, kolikor je hotel, sedaj strada na milijone lačnih proletarcev ; prej je bilo seveda težavno delati roboto, a še hujše je, stradati brez dela; ni bilo prijetno, biti navezanemu na dom brez prostosti, a hujše je, kot izgnanec iskati kruha onkraj morja; bilo je hudo, če je včasih kak grajščak zahteval kmetovo hčer za deklo na svoj grad, a hujše je, če se jih sedaj velikanska množica — n. pr. v Ne\v Yorku 90 tisoč, v Parizu 120 tisoč ‘) — od gladu — slobodno — prostituira, katerih vsaka deseta se pred 30. letom konča s samoumorom . . .2) itd. itd.
To je storil liberalizem s svobodo brezbožtva, s svobodo konkurence, s svobodo fizičnega in moralnega uničevanja. Pomnite dobro, g. Aškerc: To je storila ista krščanstvu nasprotna „Misel Svobodna", katere apostol ste vi, če tudi, popolnoma v nasprotstvu s samopašnim liberalizmom, sedaj pevate proletarske pesmi!
Vsak krščansko misleč človek mora premišljevati, kako bi se dvignile te proletarske mase v gmotnem in duševnem oziru. Saj so tudi oni naši bratje, udje človeštva; od njihove usode je odvisna usoda človeštva, katero sedaj trepeta, boječ se strašnega poloma. Za to se trudi oni pravi krščanski socijalizem, kateri hoče pregnati iz družbe one krivične, lažnjive, ljudstvu sovražne, ■samo kapitalistom in zvijačnežem ugodne nazore in zakone, katerih mati je „Misel Svobodna “. Pomagati nižjemu ljudstvu v dušnem in gmotnem oziru na podlagi vere in resnice, to je geslo krščanskega socijalizma.
Pa Aškerc te nazore zasmehuje, jih imenuje nazadnjaške in mračnjaške, on ima rajši laž, nego inkvizicijo, ki laž zatira. Njegovo socijalno delovanje je čisto drugače:
Aškerc meče bakljo med proletarijat in mu stiska handžar v pest.
Da socijalnitn demokratom Aškerčeva Muza jako ugaja, je po navedenih vzgledih pač jasno. Radi ga citirajo; „Delavec“
<') Rudolf Vrba: SocialnS-demokraticka společnost’. V Praze 1894 V komisi Fr. Rivn&oe. Nakladam vlastnim. Str. 129.
*) Po statistiki dr. Taita. Tam. 131.
je celo prinesel nekak komentar k nekaterim njegovim pesmim,, ta je pa bil tak, da ga je državni pravdnik zaplenil,1) zaradi česar obžalujemo, da ne moremo povedati tukaj tudi sodbe naših rudečebarvanih materijalistov o onih pesmih.
Pač pa so ga očitno pohvalili socijalni demokratje, ker žele, da bi bilo na Slovenskem še mnogo takih pesnikov in pisateljev, kakoršna sta Aškerc in Govekar.8)
Ko je opozoril „Slovenec“ na ta novi tok v našem leposlovju, napadali so ga vzajemno liberalci in socijalni demokratje,. češ, da hoče uničiti novejše, modernemu toku primerno leposlovje. Po krivici. Mi želimo, da se tudi leposlovje peča z delavskim stanom, mi želimo, da dobe delavci v roke primerne leposlovne spise, a v takih spisih se ne sme samo zabavljati, ne sme se vse slikati z materialističnega stališča, kakor delajo so-cijalistični pisatelji drugih narodov. Tem je prvi namen, spraviti vero ob ves vpliv, v drugi vrsti napadajo državo, vedno hujskajo k uporu, nikdar pa ne kažejo na jedino pot, po kateri bi se dal rešiti srednji stan in delavski stan obvarovati popolnega propada.. Tudi Aškerca smo srečali sedaj na isti poti. Iz njegovih socialističnih pesmij se ne dobi niti jedna plodna misel, vse je samo nezadovoljstvo in težnja po krvavem prevratu.
*
* *
Če sem Aškerca napačno ocenil, naj se oglasi. On ima sicer neprijetno lastnost, da imenuje svoje ocenevatelje osle, učena teleta, ki ga ne morejo umeti itd. — vendar tu se ne gre samo za osebnosti, tu se gre za naše ljubljeno slovensko ljudstvo, kateremu moramo res kazati pot do pravega dela, do prave sreče. O tem pa, kar je Aškerc dosedaj pisal, moramo izreči že navedeno sodbo : Baklja njegove Muze bi sežgala našo domovino, ko bliskne v roki naroda njegov handžar, utopila se bo v krvi sreča našega ljudstva.
Če Aškerc tega ne želi, prosimo ga, naj nastopi drugo pot.
Dotlej pa priporočamo te vrstice v resen prevdarek onim,, ki mislijo, da je leposlovje res samo igrača, ki ne more škoditi nikomur.
Cirilski.
>) N. pr. „Delavec“ IV. 1896. št. 21. J) „Svobotla“ I. 1896. št. 2.
Vničeno življenje
Iz zapiskov ponesrečenega študenta.
Dunaj, v februarji 188 . .
Variatio delectat!
Sinoči sem sedel v kavarni pri S. V večernih dunajskih listih se je bralo: Danes opoldne so potegnili iz dunajskega kanala pod Elizabetinim	mostom k	bregu splavljeno	truplo	mlade
ženske. Morala je vže	dva dni biti	v vodi. Doslej	se ni	še po-
srečilo dognati, kedo je bila. Preiskavanje se nadaljuje. V obleki se je našla bela ruta se začetnicama A. L., kakor tudi listič, na katerem se bere : »Ljubila sem nesrečno. Njegova nezvestoba mi je naredila življenje neznosno. Spravila sem se z vsodo. Odpuščam vsem. Odpustite!“ Podpisa	mi	nobenega.
Tako je moralo	biti! Da	bi	se vsi romani	enako	veselo
rešili!
Dunaj, v aprilu istega leta.
Naturam furca expellas .... redibit.
Prav si imel, pesnik ! Zopet sem zaljubljen, zateleban sem! Kaj pomagajo vsi sklepi ?
Otrpnili so udje mi in sklepi,
In okamnelo je srce preživo.
Bilo je tako. Včeraj popoldne sem se sprehajal po Praterji. Korakala je ponosno ko kraljica. Slučaj je hotel, da se srečata najina pogleda. In bral sem v njenih očeh, da me mora ljubiti, in jaz čutil sem, da jo moram ljubiti. Tako je moralo priti! Ko so se pred milijoni let atomi spajali, da bi zgradili čudno poslopje, ki se dandanes imenuje svet, tedaj so moji atomi in njeni atomi bili sto let združeni v eni kepi; zdaj so se atomi zopet srečali.
Tako je morale biti! Ironija !
Šinila je mimo mene kakor srna. Jaz pohitim za njo. Ko zapazi, da jo sledim, skoči na tramvaj. Voz mi jo odnese. Spustim se v tek. Vže daleč noter v mestu da vstaviti, izstopi in izgine v bližnjo stransko ulico. Krenem jo na tisto stran, komaj še vidim, kako je z ulice sfrčala skoz vežna vrata neke hiše. Koj sem za njo. Kar da mi uide po stopnicah. Vrata se zapro. Pozvonim, enkrat, dvakrat. Za dve minuti sem stal pred njo : »Milostna, jaz Vas ljubim — lagajte, da Vi me ne ljubite, milostna?!"
Kajti tako je moralo priti!
Dunaj, junija 188 . .
Žensko vprašanje je na dnevnem redu. Vprašanje — brez upanja rešitve ! Pa človek si menda sam v svoji neumnosti stavi vprašanja, da se z njimi muči. Vsodno je, da brez vprašanj ne more živeti človek, edini človek. In vender je vse tako jasno, določno rešeno njemu, ki si je ohranil zdrav vid !
Bebel — to ti je mož ! V svoji knjigi „die Frau“ nam je radikalno pregnal vse dvome, in pomisleke. „... Človeku bodi dovoljeno, da svobodno določuje o svojem najsilnišem nagonu, kakor o vsakem drugem naravnen nagonu. Zadovoliti spolnemu nagonu, je vsakaterega zasebna zadeva. Nikomur nisi o tem odgovoren, nihče ni poklican v to se vmešavati. Razsodnost, omika, neodvisnost, lastnosti, katere po vzgoji in okoliščinah smatramo kot ponaturne za bodočo druščino, bodo izvolitev lajšale in vodile. Se pa pojavi nestrpnost, prevara ali zamrza, tedaj veleva morala, da se nenaravna in zatorej nenravna zveza razveže.•*
Bedarija! Človek ni bil zadovoljen se svojim rajem. Izmislil si je zakonski jarem ! Eden z eno do smrti ! In to bedarijo, ta atentat na svobodo človekovo posvečujeta cerkev in država! In vender bi imel biti človek — po njih nauku — krona božjega stvarstva ! Tedaj, kar smejo, živali, katere je baje stvarnik podvrgel človeku pod noge, tega ne sme njih kralj — človek! ? Ironija!
No pa, treba je bilo se vdati. Jutre stopiva pred oltar, da farjev „blagoslov“ zapečati najino zvezo, in potem bova „ena duša in eno teIo“ na vse večne čase ! Halia 1 „Spovedi“ in »krščanskega nauka1* pa vender ni bilo ! Pohujšanje veliko!
Tako se vrti dalje ta bedasti svet, ta velik, neozdravljiv norec!
In mi se pri tem — smejemo.
Dunaj, v novembru 188 . .
„Die Bilanz der Ehe endet in jedem Falle mit einem Befizit.“
Mož, ki je te besede zapisal, je pač imel svoje razloge, naj tesnosrčna jezuitska morala k temu reče, kar hoče.
Mož je izgovoril velevažno praktično resnico !
Dunaj, istega meseca 188 . .
Vže nekaj časa sčm listi mnogo pišejo o socijalnih demokratih. Meni se zdi, da jih mnogo obrekujejo. Pošteni ljudje morajo biti vže radi tega, ker tako odkrito razkrivajo rane našega društva.
Včeraj sem prvič imel priložnost, sniti se s takim socijal-nim demokratom. Bilo je v Praterji. Seznanila sva se pri vrčku ,.piva.
Širok, črn klobuk, spod katerega so se razsipali po ramenih črni kodrasti lasje. Duhovito oko. Obraz izraža odločnost. Nastop zavesten. Misel jasna. Beseda kratka, lakonična.
Splošen vtis nad vse vgoden.
„Jaz sem pred kratkim došel iz Berolina. Nas sumičijo, da se zarotujemo proti državi in društvu. Godi se nam krivica. Naštejem Vam poglavitne točke našega programa, katere smo določili na erfurtskem shodu : Odškodovanje izvoljenim poslancem, poravnanje mejnarodnih prepirov po mirovnem sodišču, odprava vojske, obligat.orično obiskovanje javnih šol, brezplačnost poduka, učil in hrane na javnih učiliščih, brezplačnost sodne vprave zdravniške pomoči, zdravil in pogreba, odškodnina nedolžno zatoženim, obsojenim itd. Kaj slabega vidite v vseh teh točkah ? Česa se ima država bati, ako se dejanski izvedejo? In ali se niso vže nekatere v mnogih državah pozakouile ?
Res sicer — naše namere segajo dalje; in prav to je, kar nam očitajo, češ, mi mislimo prevreči sedanji red. Toda kedo nam more kaj, ako to namerjamo postavnim potom ? Izpovejmo naravnost: krščanstvo je stvarilo zasebno življenje, je posvetilo privatno pravo in imetje, in na tej podlagi se je sezidal društveni red. Avktoriteta je steber, na katerem vse sloni; in to avk-toriteto vzdržuje vera na Boga. Vera je faktor, s katerim v javnem življeuji ne moremo več računiti. Nje stebri so se zmajali. Z vero pade avktoriteta in pasti mora na njo sezidani red. Iskati nam je novih podlag človeškemu društvu. Te podlage stavimo mi. Vse, kar namerjamo, ker hočemo uvesti, je neobhodna posledica, ki jo izvajamo iz stavka: vera je zasebna zadeva. Ke-dor podpiše ta stavek, mora nam pritrditi s celim srcem. Mi sovražimo polovičarstvo. Ako je liberalizem vero odpravil izjavnega življenja, mora tudi 011 sprejeti naš program."
Tako je govoril mož, glas mu je prihajal slovesen, obraz mu je žarel svete uneme.
Bila sva prijatelja. Segla sva si v roko.
Dunaj, 21. marnja 188 . .
Do tega je moralo priti. Atomi so izpolnili svojo nalogo. Njih privlačnost je pojemala tako dolgo, da je premagala odbojnost. Atomi si iščejo druge spojitve.
Apatija se ne da premagati, ker je rezultat kemičnega procesa.
Ona je vže prvi mesec po poroki pohajkovala z drugim. Jaz se nisem hudoval, spoštoval sem silo svetih naravnih zakonov.
Najina pota so se ločila: moralo je tako priti!
Razsodbo imam v rokah. Ločena sva z bedastim dodatkom : — perdurante vinculo matrimoniali! Nikoli več skupaj! Petnajst forintov na mesec.
Morda se bo dalo še na kak način naprej vleči pezo življenja. Ako ne, jo pa odložimo. ...
Dunaj, januarja 188 . .
Došlo mi je pismo od doma. Oče mi je umrl. V oporoki se je spomnil tudi mene — izgubljenega sina. V skrbeh za moje stare dni, zapustil mi je njivo „pred vasjo11 pa en del hiše. Tu bo zadnje moje zavetišče, ko me besni valovi sovražne ysode pljusnejo iz tega mesta. Slava tvojemu spominu, dragi oče, ska-zal si delo vsmiljenja! Vreden si bil boljšega sina.
Dunaj, julija 188 . .
Pasji dnevi!
Življenje postaja neznosno. Vže osmo leto se klatim po tem mestu. Davno sem vže popustil misel na študije. In vender me nazivljejo večnega študenta. Prokleto !
Podoba večnega študenta! Izpit na telesu in duši. Preteklost — brez vsega konteksta; sedanjost — praznota, neskončna praznota v srcu, v želodcu, v žepu; prihodnost — brezdno, iz katerega mi nasproti zijajo vse peklenske pošasti!
Od doma nobenega spomina več, tukaj nobenega prijaznega pogleda ; za vsakim voglom upnik, v vsakem društvu preziranje !
Pravijo, da v sili sam hudič železo grize. Še danes se moram odločiti: aut — aut.
Dunaj, o novembru istega leta.
Po dolgem času zopet en vesel intermezzo! Vže v drugo „vdovec“! Umrla je. Kako ? Pridružila se je zadnje mesece neki gledališki tovarišiji dvomljivega glasu. Prevzela je vlogo „operne“ pevkinje. Razmerje mej njo in glavnim „aranžerjem“ je vzbujalo sumnje. Nekega dne izgineta. Isti večer so našli, da je blagajna okradena . . . Toliko se je slišalo. Za njima samima ni bilo dva tedna nobenega sledu. Danes pa berem, da so ju našli v dunajskem gozdu. Poleg nju ležeči revolver in druga znamenja kažejo, da je on najprej nji pognal eno kroglo proti srcu, potem pa drugo sebi v glavo.
Zame ta žaloigra nima višjega pomena. Obit anus, abit onus. Poskusiti hočemo še eno partijo.
V februarji 188 . .
Došlo mi je pismo :
P. n. gospod! — Vi ste vže dobro podučeni o nalogi in namerah socijalne demokracije. Kakor smo doznali iz poročil našega glavnega agenta B., ste tudi zelo uneti za našo propagando. Čedalje bolj umevamo, da nam treba, ako hočemo vresni-čiti svoje ideale, vsestranke, vseobsežne organizacije pa živahne propagande. V akademiških krogih je naša ideja še povsem tuja. In vender je od akademiške inteligencije razširjanje svobodomiselnih naukov najbolj odvisno. Tukajšnji odbor je torej sklenil
^propagando za socijalno demokracijo pričeti tudi mej dunajskim slovanskim dijaštvom. Vi ste kar vstvarjeni, da nam greste pri tem na roko. Vi živite vže deveto leto v akademiških krogih in dobro poznate tamošnje slovanske vseučiteljiščnike. Tudi ste v zvezi z bivšimi akademiki, kateri so se vže vrnili v domovino na svoja mesta. Vsled sklepa včerajšnje odborove seje se tedaj obračam do Vas s ponudbo, da bi prevzeli mej dunajskimi slovanskimi akademiki agitatorično vlogo za naš socijalno-demokra-tični program. Tla bodo vgodna, delo hvaležno. Določila se Vam je iz osrednjega agitatoričnega sklada mesečna remuneracija 50 gold. Ob enem Vas odbor vabi, da mu redno poročate o svojem delovanji ozir. o socijalno-demokratičuem gibanji v tamošnjih slovanskih akademiških krogih. Vsak dopis in sodelovanje pri našem glasilu „N—1“ se primerno nagraja.
V P ... . 188..
Za odbor : N. L., tajnik.
Se bo dalo. Toda pred vsem bo treba imponirati. Skušnje akademiške imamo dovolj, dunajske pivnice in luknje so nam tudi precej znane. To pa ni zadosti. Kazati treba učenost. Uče-jiost? Pravzaprav je devet let vže, odkar nismo resno prijeli za knjigo. No pa, nič ne de; življenje, skušnja nadomešča znanost. Vender pa treba zbrati ostanke, ki se še najdejo od naše razbite ladije. Ob kratkem hočemo ponoviti latinsko slovnico, nabrati si nekaj grških besed, dvoje Homerovih verzov, in kar se bo še dalo poklicati v spomin iz one gimnazijske dobe. In tako upamo, da nam bo mogoče v enem mesecu stopiti pred naše akademike s prvim klašiško opiljenim, z latinskimi in grškimi reki osoljenim govorom. Perbacco ! za nekaj smo pa vender še smožni.
Živela šocijalna demokracija! Živelo slovanstvo!
V maji, tri leta pozneje.
Policija na sledu. Prokleto denuncijantstvo 1
iPodvrčeranjim sem se vrnil s Francoskega. V Curihu sem videl F. Povsod bratsko sprejet. V Pragi smo določili shod za binkošti. In zdaj . . . postavljen sem pod policijsko nadzorstvo. Povsod so mi za petami.
Res, da sem v N. odkrito govoril. Najbrže se policija spod-tika nad stavki: „. . . V Avstriji smo za Francijo zaostali sto let. Prava svoboda cvete le na svobodnih republikanskih tleh.“
Vidim, da tu mi ni obstati. Moči me zapuščajo. Spomin se je zgostil, volja se je sesedla. Sopem s težavo. Kašelj me goni. Lotila se me bo sušica.
Pobrišem jo na očetov dom. Bival bom pod lastno streho.
Kmet bo imel še kaj razuma za odrešilne socijalno-demo-kratiške nauke. Široko polje odpira se moji delavnosti. <
' V januarji, dve leti potem.
Edino tovarišijo v dolgih zimskih večerih mi delajo knjige,, s katerimi me od časa do časa preskrbuje prijatelj M. iz mesta* Njegovo posebno veselje je, da si naroča najnovejša nemška filo-zofična dela.
Eno takih sem ravnokar prebral: „I)er Tod — und dann* ? Zajel sem iz knjige veliko tolažbe. Čemu se bati smrti? V vesoljstvu se ne izgubi niti eden atom. Vse je večno. Non omuis moriar. Iz mojih atomov si osnuje neumrljiva mati narava novo tvorbo. Bivali bomo naprej v novi obliki.
Prazen je strah pred smrtjo. Edino pametni, trezni mislitelji so bili stojiki. Snstine ! Čemu se upirati neizprosni vsodi? Vdajmo se ji. Naravni zakon je naša volja sama ; kedor se naravni sili popolnoma vda,	pride do	zavesti, da je	istoveten	ž njo. In to
spoznanje, spoznanje istovetnosti z naravo, to je naše odrešenje. Do tega spoznanja sem prišel. Zatorej sem mirem.
Meseca junija, istega leta.
Bliža se poletje, dnevi prihajajo gorki. Rad sedim pod lipo pred hišo. Ob nedeljah na večer imam okol sebe vse polno poslušalcev. Akoravno vidijo, da ne hodim v cerkev, vender radi prihajajo poslušat pridige nesrečnega, „starega študenta*, kakor mi pravijo. Naše dobro ljudstvo je dovzetno še za marsikaj drugega, nego kar sliši	v cerkvi.	Sooijalistični	nauki se	kaj radi src
prijemljejo.	'
Močij nam manjka, mladih krepkih močij!
Seznanil sem se z nekaterimi bližnjimi študenti. Na mah sem jih pridobil za	svoje načrte. Mlada kri se uname	za vse novo.
Slikal sem jim	bodočnost	Slovenije, ko	se narod	prerodi. Oni
morajo biti aposteljni novih idej. Sklenila se je koj dijaška zaveza ; dali so si mej seboj častno besedo, da bodo o počitnicah zahajali mej priprosti narod, da bodo nabirali narodno blago, da bodo narod budili in podučevali. Osnovali so pevski zbor, ter zavezali se, da bodo od časa do časa prirejali na kmetih veselice z gledališkimi predstavami in deklamacijami.
Upam, da se bo dalo polagoma organizovati vse slovensko dijaštvo. To bo mogočna vojska! Od osrednjega odbora v P. so mi obljubljene češke knjige za dijake. Prva pošiljatev je vže došla. Razdelil sem nekoliko slovnic. Pridno se uče češčine. Tri abiturijente pošljemo to jesen v P. Zagotovljena jim je podpora. Enega teh sem srečno odvrnil od bogoslovja. Nadarjen, nedepoln mladenič je. Čista socijalno-demokratična kri se pretaka po njegovih žilah. Živio magister Rus !
Jeseni, istega leta.
Zima se bliža. Tu li v meni se je sezimilo. Sen me zapušča, tlačijo me morilne misli. Težko mi prihaja vzdržati se indife-
^rentnega. Herbart nekje uči, da vere človek še le pogreša, ko ga začno zapuščati živenjske moči. Vera bodi mu opora, da ne obupa. Mi smo odrasli takim bedarijam. Mi ne potrebujemo ni« kake opore, dasi nam sapa vliaja. Zdaj je čas, pokazati se hrabrega. Protestujem proti vsaki verski „tolažbi“. Tudi ko bom nezavesten umiral — far se nima približati moji postelji. Strela ga!
Tri mesece potem 1Š8 . .
No, toliko vender verujem, da zna bivati Bog. Schopen-hauer je v svoji poslednji bolezni klical: „Bog, moj Bog !-‘ Zmagovala ga je bolečina. Zdravnik ga vpraša : „Biva-li še Bog za Vašo filozofijo ?“ Scliopenhauer odgovori: „Filozofija ne zadošča v bolečinah , ko zopet okrevam, ima biti s tem drugače*. Zdravje se mu je jelo boljšati; kar ga zdravnik nekega lepega jesenskega dne najde pri oknu sedeti. Spominja ga na prejšnji pogovor, jame mu praviti o večnosti, o Kristusu. Filozof ves razburjen zakliče : »Pustite me s takimi pošastmi; take otročarije so dobre za otroke, filozof ne potrebuje Kristusa*. — Da bi jaz okreval, govoril bi isto.
V aprilu 189 . .
Moja oporoka, katero zapuščam v spomin vsem trpinom, kakor sem bil jaz:
Kakor je dandanes svet, ni mogoče, da bi človek prišel do prave sreče. Filozofija, ki jo vzamem se seboj v grob, je pesimizem. Največ trpi v našem prosvitljenem veku razum. Hlepeč po določenih, stalnih nazorih, se pasi le s površnim, eneiklopedi-stičnim znanjem, katero nikedar duše ne nasiti. Šola pristudi mladeniču mišljenje in ga od vstrajnega, v predmet vgabljajo-čega se mišljenja odganja k čutnemu uživanju. Z gimnazije nisem prenesel ene cele misli, zatorej me je odnesel val poželenja. Toku se vstavljati, ni bilo mogoče. Pognal me je tje, kjer me zdaj svet pomiljuje — ponesrečenega študenta.
Vničeuo življenje! Kedo je vničuje ? Tisti, ki v šoli in v •slovstvu ne ponujajo nič pozitivnega, nič, nego dvom. Duh živi le o pozitivnem.
Vničeno življenje! Vničujejo je tisti, ki odjemljejo mladeniču vse brzde, da sme brez nadzorstva, brez discipline drveti za vžitkom.
Vničeno življenje! Tisti je vničujejo, ki neskušenega ve-slarja izročajo valovom razburkanega morja brez cilja, brez kompasa!
Vničeno življenje! Z vseučiliščnih kateder slišiš, kako se Boga taji, kako je snov večna, kako si se razvil iz živali, kako ničeva je čednost!
Vničeno življenje! Od tod se glasi: Vživaj, previdno vži-vaj! Višjega poklica nimaš! Od epikurejskega Horacija do uma-
zanega Wielanda in Heineja — glej jih, vse malike brezbrzd-nega vživanja in „proste ljubezni" postavljajo ti na oltar, dai pred-nje poklekaš in jih moliš!
Vi ste vničili tudi to življenje. Nesrečen sem! A tožil ne bom vsode, tožil ne bom nezvestih prijateljev, tudi samega sebe ■ne bom tožil — tožil bom le vas, proslavljane, plačane vničeva-telje mladih življenj !
Simonov.
Časopis.
Doba počitnic, potovanj in letovanja je pri kraji. V poslednjem času postaja ta doba kaj zanimiva radi shodov, ki jih prirejajo pristaši raznih strank, povspeševatelji raznih sinerij. Sem spadajo v prvi vrsti katoliški shodi. katerim odgovarjajo z nasprotne strani shodi, ki jih snuje socijalistična stranka. Katolicizem iz socijalizem sta dva glavna, radikalna toka, v katerih se čedalje bolj potapljajo vse druge stranke.
Da, uvideva se čedalje bolj, da najkrajša pot pripomoči ideji do zmage, je njeno javno, slovesno razglašanje iu povdarjanje. To se dosega z javnimi shodi. Na teh se spoznavajo možje-borilci, na teh se po mejsebojnem razgovarjanji ščiščajo pojmi, se une-maje srca, na teli se stranke včvrščajo in vtrjujejo.
V naši Avstriji smo po štirih letih zopet prišli do občnega shoda avstrijskih katoličanov. Obhajal se je prve dni septembra v Solnogradu. To je četrti naš shod. Ne malo zunanjega bleska je solnograški shod dobil od vdeležbe več višjih svetnih dostojanstvenikov ; da, v imenu dunajske vlade je zborovalce pozdravil cesarski namestnik grof Tliun sam iu sicer z besedami, katere je preveval duh katoliškega prepričanja. Horda prodere polagoma tudi v višjih krogih prepričanje, da proti socijalno-demo-kratičnemu toku najde država jedino zaveznico v katoliški cerkvi Drugo veselo znamenje, ki jamči boljše čase, je tudi dejstvo,, da se je v Solnogradu mej raznimi ločinami konservativnih strank pojavila večja strpnost in spravljivost kakor pred štirimi leti v Linču. Nasprotsva so se jela mečiti; upamo, da bližnja prihodnost združi vse katoliške konservativne skupine, tako da jim bo mogoče na podlagi vseobčnega programa težiti po skupnih smotrih. V osnovnih potezah so tak program uačrtali avstrijski škofje v skupni spomenici, ki sojo poslali katoliškemu shodu v Solnograd.
Škofje menijo, da s tem pismom le vgodijo želji, ki so jo avstiijski katoličani vže večkrat izrazili, naj bi jim namreč škofje podali osnovna navodila za politiško delovanje. Pred vsem ka-
toličanom polagajo na srce potrebo skupnega, edinstvenega postopanja; k temu opomiuati avstrijske katoličane, je njih sveta dolžnost. Politiški program, načrtan od škofov, se da speljati na pet ali šest temeljnih točk. 1. Pred vsem in v vsem se je treba držati krščanskih načel, spoštovati avktoriteto katoliške cerkve1. Tej treba priboriti neodvisnost od državnega nadzorstva ; v duhu krščanstva treba prevstrojiti šolstvo in javno življenje. 2. Avstrija je monarhija; v posvečeni osebi njenega vladarja nujdeti zavetje vera in pravica. 3. Naj se spoštuje, iu brani zgodovinsko pravo avstrijskih pokrajin. Federalizem na zgodovinski podlagi, vender tako, da se ne ruši edinstva celoskupne monarhije. 4. Narodnostna ravnopravnost. 5. Socijalna preosnova. Naj se gmotno in duševno povzdignejo delavski in produktivni stanovi. Se s-ocijalno reformo naj se podviza, fi. Naj se zaprečuje nepošteno, sleparsko tekmovanje v kupčiji in obrtniji. S tem se v jedru odobruje antisemitska reakcija in negativna stran krščanskega soeijalizma.
Škofje ne silijo na to. dahi vsi zastopniki katoliškega ljudstva vstopili v eno politiško skupino ali klub, ampak imeli so le namen podati v omenjenih točkah naših sedanjim konservativnim skupinam ali strankam nekako višje edinišče, bodisi kat. ljudska stranka, bodisi krščansko socijalna ali antisemitska stranka Ho-henrvartovega kluba ali katerakoli druga, ki bi bila vže osnovana ali bi se imela še le osnovati. Nikakor namreč ne škoduje občni katoliški stvari, ako so njeni zastopniki ločeni po manjših skupinah, katerih vsaka zna povspeševati svoje posebne, koristi — dovolj je, a pri nas tudi povsem potrebno, da se vse skupine združijo in mej seboj podpirajo, ko gre za skupne katoliške in avstrijske koristi. Dal Bog, da bi se bližnje volitve v državni zbor vršile v tem smislu,.da bi voditelji katoliške politike pri osnovanji novih skupin in klubov uvažali škofovsko besedo.
Tudi nemški katoličani so od 23 do 27. avgusta v Dortmundu obhajali svoj katoliški shod. Bil je to vže triinštirideseti. Obnesel se je sijajno. Edinost duhov čudovita. Ob istem času so v Dortmundu zborovali odposlanci študentov, učiteljev, zastopniki ljudskega društva za kat. Nemčijo, katero šteje 175.000 članov. Katoliška delavska društva so priredila dne 23. avg. slavnosten sprevod s 50.000 vdeležitelji. Nemci so daleč pred nami.
Katoliška Italija se je letos prve dni septembra zbrala na štirinajsti kat. shod v Fiesole. Videl se je tu cvet duhovske in posvetne inteligencije. Italijanski shodi se odlikujejo po svojem praktičnem sine.ru. Za izvršitev sklenjenih resolucij skrbe brez-brojni odbori in pododbori, s katerim je, po posameznih škofijah, omrežeua vsa Italija. Tem potom se vrši in čvrsto napreduje duševni in gmotni preporod italijanskega naroda.
Kedor pridno opazuje katoliško gibanje po raznih deželah, lehko zapazi, kako povsod od leta do leta silniše na površje shaja socijalno vprašanje. Smemo trditi, da to vprašanje bode v malo
letih paralizovalo vsa druga. Ravno tako je pa res, da socijaluo vprašanje dobiva po svojih zagovornikih čedalje bolj načelno vte-meljitev. Sprevideva se na obeh straneh, na strani krščanskih, kakor tudi na strani demokvatiških socijalistov, da za radikalno, definitivno rešitev tega vprašanja treba seči do onih temeljnih metafizičnih resnic, katere določujejo vsa vprašanja ; da, vsa vprašanja privedejo konečuo pred najvišji problem : biva-li Bog ali ne biva? In tako dobiva tudi socijalno vprašanje čedalje bolj nekako metafizično in versko lice.
S tem prepričanjem so se koncem 1. 1889 v Padovi zbrali nekateri učenjaki duhovskega in posvetnega stanu, da bi vsta-novili „katoliško društvo za socijalne študije11, ki sije postavilo za nalogo znanstveno pojasnjevati krščanski društveni red ter filozofično vtemeljavati prevstrojitev društva v smislu krščanskih resnic. Društvo je vstanovilo tudi lastno glasilo : „Rivista inter-nazionale di scienze sociali11, ki izhaja vže četrto leto. V razširjanje pravih nazorov o socijalnem vprašanji sklicuje društvo tudi kongrese. Prvega je . sklicalo 1. 1892 v Genovi, drugi pa se je obhajal letos zadnje dni avgusta v Padovi. Letošnjemu kongresu je častno predsedoval beneški patrijarh, obdan od drugih sedmerih škofov.
In ta je edino prava pot, po kateri moremo katoličani dospeti do zmage nad sovražnimi silami — pot temeljitih študij. To misel je katoličanom vže večkrat povdarjal Leon XIII, kateri se drži reka Klementa aleksandrijskega : „Vero spremljaj povsod veda, in to razsvitljuj vselej veva.“ Isti Leon je pisal kard. Goos-sens-u o priliki, ko so v Lovaniji slovesno odprli zavod za višje študije, mej drugim tudi to: „Ker krivo dolžijo cerkev, da zavr-gava luč znanosti, razširjajoč na oko'i temo nevednosti, je katoličanov dolžnost pokazati, da ne le se ne skrivajo pred svit-lobo znanosti, marveč je celo hlastno iščejo, ker znanost, ne da bi verske, dogme omajevala, ona jim celč podeljuje čudovit svit.11 Zakaj so si nemški katoličani pridobili toliko spoštovanje pri svojih akatoliških bratih, ako ne radi znaustvene izobrazbe, po kateri se odlikuje posebno nemška duhovščina ? ‘) Lani umrli slavni angleški učenjak Huxley, govoreč o katoliški duhovščini v Angliji, piše, da v boji proti čeznaravnemu, bodisi v teoretičnih ali praktičnih posledicah, prihaja (racijonalizmu) največa, nevarnost od znanstvene izobrazbe, po kateri se katoliški duhovniki odlikujejo pred anglikanskimi, tako da se mej prvimi in poslednjimi nahaja nekak razloček, kakor mej ^elegantnimi angleškimi prostovoljci pa med staro gardo Napoleonovo.11 Ni li to tudi za nas Slovence nov poziv, da si čimpreje osnujemo dolgo
') Skoraj vso znamenitej* o znanstvene liste so duhovniki ali vstanovili ali pa imajo glaVno vlogo pri njih izdajanji.
zaželjeno Leonovo družbo ? V človeštvu vladajo vedno tisti, ka" teri globlje mislijo.
Pa tudi na nasprotni strani ne spi eocijalistiin i propaganda. Letos so socijalisti obhajali občni shod v Londonu; bil je co v polnem pomenu besede internacijonalen shod, ka,ti vdeležili so se ga vsi glavni voditelji socijalističnega gibanja v Evropi. Na tem shodu so se pojavili trije glavni smeri mej evropskimi socijalisti: 1. Stari korporativizem (trade-uuijonizem), kateri priznava zasebno imetje in vse temeljne podlage, na katerih sloni sedanji družabni red, hoče pa potom združevanja in ekonomičnega upiranja zboljšati stanje delavskih slojev ; tudi kapitalizmu kot takemu ne napoveda vojske, ampak In namerja priboriti delavcem primernišo mezdo. 2. Demokratiški socijalizem, ki biga smeli zvati tildi parlamentarnega ali republikanskega, ker meri na to, da bi se delavsko ljudstvo po svojih odposlancih, izbranih potom občnih, direktnih volitev, polastilo javne oblasti ter bi s pomočjo istih poslancev v imenu vseh zaplenilo vse zemljišče, kakor tudi prvotne zemeljske pridelke in delavsko orodje. Družba bi se imela ladikalno prevstrojiti, tako da bi bilo za vselej izključeno vsako izkoriščanje tujih delavskih močij. 3. Anarhični socijalizem, ki se zove tudi revolucijonai;ni ali antiparlamentarni socijalizem. Ta si ne obeta nobenega vspeha od parlamentarizma, vse pričakuje le od delavske pesti, ki mora streti sedanji red. V to treba delavske sloje le organizovati, da vdarijo, ko pride za to vgoden čas. Vse imetje bodo vpravljale zadruge, te bodo enako delile delo in vžitek. Vsi bodo v družbi enaki in prosti. — Opomniti nam je, da je londonski kongres anarhiste izobčil, posebno na zahtevanje nemških socijalistov; to je provzročilo veliko razburjenost in zmešnjavo. Vender je kongres prišel do nekaterih praktičnih in važnih vkrepov, kakor: 1. Prvi maj se bo odslej praznoval kot manifestacija proti militarizmu in za osemurno dnevno delo ; 2. za slučaj vojske se ne svetuje vprizarjati splošen štrajk ; zahteva naj se pa oboroženje naroda ; 3 na prihodnje občne shode se bo vabilo one socijalistične stranke in delavska društva, katera se drže politiškega programa, določenega na shodih v Cu-rihu in v Londonu; 4. prihodni kongres se bo sklical 1. 1899 v kakem nemškem mestu; ko bi pa to ne bilo mogoče, 1. 1900 v Parizu. — Sploh se pa sodi, da londonski kongres socijalistom ni donesel dosti koristi; nasprotstva mej raznimi skupinami so se poostrila, skupno, edinstveno postopanje postaja nemogoče. Razpravljalo se je preakademično, vporabnega se je sklenilo malo ali nič. Socijalua demokracija izgublja ua vgledu tudi v delavskih krogih pa posebno pri narodih, ki so, kakor angleški, resniše in bolj praktične naravi.
Opazuje se zadnjih let krepka reakcija proti internacijonalni socijalni demokraciji ne le se strani katoliške cerkve, ampak reakcija izhaja tudi neposredno iz delavskih slojev samih. Delavci,
organizovani po društvih, se postavljajo na avtonomno stališče, neodvisno od internacijonale, hoteč s postavnimi sredstvi si priboriti pravice, ki jim tičejo. Temu privatnemu samopomočjo in strokovni organizaciji gre skoro povsod na roko tudi državno zakonodajstvo. Na narodnem delavskem shodu v Curihu 1895 se je sprožila misel, naj bi se postavil internacijonalen odbor v obrambo delavcev. Ta odbor bi bil nekak mejnaroden vrad, ki bi proučeval delavsko vprašanje ter iskal potij in načina, kako opomoči delavskemu stanu. Pred vsem naj bi se zbrale vse postavne določbe raznih držav, ki se tičejo delavskega vprašanja pa zboljšanja v prid delavskemu stanu. Ta zbirka bi se priobčevala ter pošiljala vsem vladam, ki bi mislile pristopiti internacionalni zvezi (ligi) v obrambo delavcev. Tako bi se skušalo s posreje-vanjem internacijonalnega odbora, s podpiranjem vlad, polagoma vrediti razmerje mej delodajalci in delavci ter poslednjim pripomoči do dostojnega bivanja.
Prav	od te	strani preti	socialističnemu san jarstvu naj večja
nevarnost;	kajti	ideja zasebne, avtonomne samoobrambe prodira
čedalje bolj v delavskih krogih Človeška narava je v svojem jedru prezdrava in prepraktična, nego da bi se dala dolgo prekanjati od socijalističnih bedarij in zlorabljati v absurdne svrhe. Narava privede po dolgih blodnjah človeka vedno tje, kamor ga kliče in vabi krščanstvo; krščanski socijalizem dobiva tudi tu, v zdravem človeškem čutu, najzanesljivejšega zaveznika pri pobijanji socijalne demokracije. Tudi tu velja: homo naturaliter christianus!
Tako	se na	Angleškem	vže nekaj let vsako leto na poseben	shod zbirajo	tako zvane	delavske Trades-Unions. Tega sep-
tembra so zborovale v Edimburgu. Vdeležitelji so zastopali en milijon delavcev. Ta mogočna delavska zveza čedalje odločniše povdarja svoje od internacijonale neodvisno stališče, obsoja kolektivizem in, kakor se zdi, se v kratkem odločno izreče proti socijalni demokraciji.
V obče se opazuje, da zadnjih let podporne naprave za delavce, katere slone na socijalistični podlagi ali so v zvezi z in-ternacijonalo, skoraj povsod pojemajo, v tem ko se od leta do leta bolj včrščuje avtonomno samopomočje delavskega življa. Posebno še se množe takozvana delavska sodišča, katerim je naloga posrejevati mej delavci in mirnim potom poravnavati prepire posebno mej delodajalci in delavci. Tako n. pr. se je 1. 1893 v sami Angliji tem potoni zaprečilo 25 štrajkov, ki so zadevali 312.009 delavcev.
Temu prostemu delavskemu gibanju stoji na čelu Severna Amerika; kajti Amerikanci imajo prezdrav in prepraktičen razum, nego da bi se vrgli v mreže internacionalnemu socijalizmu. L. 1876 je znašala letna delavska zavarovalščina, kise je odraj-tala delavskim društvom, 1.248,710 frankov; 1. 1880 je dosegla
vže 99 953,900 fr.; koncem 1. 1890 je znašala 2.140,180.225 fr. in 1895 je dosegla vže 5 miljard! Ta silna organizacija mora zadušiti internacijonalo.
Veselo je, da tudi mej nemškimi protestanti napreduje proti-socijalistično gibanje. Na evangeljsko-socijalnem shodu v Stuttgartu se je s posebno živahnostjo razpravljalo vprašanje o socijalni nalogi pastorjev. Ta naloga se deli na dvoje : na socijalno-etično in socijalno-politiško. Prvo izvršuje pastor s tem, da pridiga bogatašem pokoro, da zagovarja nedeljski počitek in družinska prava, da straši sleparje, brani zatirance itd. Socijalno-politiško nalogo pa izvršuje zagovarjaje tako zvani „četrti st,an“; ta naloga obstoji torej v nekakem boji za stanovske koristi, in se potemtakem ne da spojiti z duhovskim poklicem. Ker je ta boj neobhodno potreben, bi morali oni, ki se čutijo za to sposobne, popustiti svoje duhovske službe ter javno nastopiti proti višjemu konzistoriju, kateri zagovarja politiko gospodujočih slojev, brani manšesterstvo, in torej hoče, da bi pastorji služili kapitalizmu! Dovolj — giblje se. dobri stvari ne bo škodilo.
Sploh se zdi, da mej nemškimi protestanti močno vre. Ra-dikalstvo razliva po duhovih in sili na dan. Socijalistični proces, po svoji naravi radikalen, izzivije nasprotne konservativne, ne le katoliške, ampak tudi akatoliške sile, na odpor. Proces provzroča protiproces. Da, tudi v protestantskih konservativnih krogih se uvideva, da državno krščanstvo, kakor je je stvarila reformacija, ni kos socialističnemu radikalizmu. Občuti se, da treba seči globokeje, da treba radikalnejših sredstev, nego jih podaje državno krščanstvo, ako se hoče paralizo vati socijalistično gibanje. V to treba pred vsem svobodne krščanske delavnosti, katere ne veže državni paragraf, katere ne ovirajo politični oziri. Pojavlja se nezadovoljnost z državnim cerkvenstvom. Zanimivo je, kar piše Nauman razlagaje sv. Pavla besede : Če kedo želi škofovsko oblast, želi dobro delo — : „Ta (katoliški) nauk o škofovski oblasti so napadli reformatorji.... Evangeljski so se sicer oprostili škofa v Rimu, a za to so dobili deželne škofe.... Ti so bili v prav mnogih slučajih v največjo škodo krščanstvu... O takem škofijstvu ne govori apostelj... O da bi mogli vrniti se k zdravejšim razmeram prvega krščanstva !... Škofijstvo kraljev in velikih vojvod ne da krščanski cerkvi značaja, ki bi množici ljudstva omogočil, da bi imelo popolno zaupanje do notranjega bistva te cerkve. Tudi mi bi radi imeli škofov, to je mož, ki vodijo občine, menimo pa, da za to plemenito delo ni nihče manj sposoben, kakor vojaško in politiško delujoči svetni vladarji. Kaj bi Pavel rekel takim škofom ?“ Prepričani smo, da take izjave prihajajo z dna srca vseh onih protestantov, kateri resno mislijo ohraniti pozitivni znak krščanstva in s pomočjo poslednjega opo moči propadajoči družbi. Na tej poti se bomo gotovo kedaj srečali in zopet bratovski segli si v roko.
Kako se mej katoličani reakcija proti krščanstvu sovražnim silam širi in od leta do leta postaja radikalniša, nam podaje zopet očiten dokaz antimasomki shod v Ttidentu, ki se je obhajal zadnje dni septembra. S tem shodom se je zadelo v srce denašnjega proti-krščanskega gibanja. Loža je sredotočje, iz katerega se vže nad sto let vodi internacijonalna vojska proti Kristusu in njegovi cerkvi Misel antimasonskega kongresa je izšla od Rima. Vdele-žitev je bila ogromna, vspeh se je dosegel popolnoma. Kongres je imel namen preiskovati in svetu razkriti skrivnostno rovanje masonstva ter ovaditi je vladam in narodom. Pokazal je, kako se masoni vrivajo v javna zastopstva in vprave, kako slepijo ljudi s povdarjanjem ljubezni, kako narode demoralizujejo in ku-žijo ; ost njih delovanja se vedno obrača proti katoliški cerkvi. Prvi praktični vspeh kongresov bodo gotovo antimasonska društva in bratovščine v obrambo proti masonstvu, mejnarodna organizacija v pobijanje najradikalniše mejnarodne sile antikrščan-ske. „Vsaki masonski napravi moramo mi nasproti postaviti katoliško napravo"— s temi besedami se je najtočniše izrazil program, ki se ga bo treba odslej držati. Pri tej priliki se ni bilo mogoče ogniti nekaterih novejših del, pisanih proti masonstvu, iz katerih so zajemali tudi katoliški listi in pisatelji. Unel se je živahen prepir o znani Diani Vaughan in nje spisih. Zadeva se je izročila posebni komisiji, da jo preišče. Pa bodi, da se tudi res do-žene nje mistifikacijski namen ali celč nezgodovinski značaj, ostane vender še resnično, kar se sploh od katoliških pisateljev očita framasonom. in po našem mnenji so vsaj tri četrtine V.tugha-ninih ovadeb osnovane, zgodovinske. Neodvisno od Vaughane in L. Taxila, iz virov, ki so bili pred njima, se d d brezdvomno dokazati češčenje hudičevo v ložah. Je-li tudi molitev po sv. maši, ki jo opravljamo na povelje Leona XIII. tako brezmiselna, neo-snovana ? In proti komu se obrača ta molitev ? Trebalo bi tudi brati, kar so papeži preteklih stoletij pisali o zvezi s hudičem. To pa opomnimo posebno radi onih, kateri menijo, da z dokazom zgodovinske mistifikacije Vaughaninih in Taxilovih spisov bi kar na enkrat vzrak spuhtelo vse, kar se je doslej pisalo proti masonstvu in posebej še o njega razmerji s hudičem. Tako bi se loža pokazala v svitu svoje angeljske nedolžnosti, kot prava krščanska vstanova!! To nekako si obeta tudi „Slov. Narod". No, saj pa vemo zakaj. A mi bodimo previdni; imejmo pred očmi obsodbo masonske sekte po rimskih papežih in posebno še po slavnem Leonu XIII.
Kar se tiče naše širše in ožiše domovine, Avstrije in Slovenije, nimamo iz zadnjih treh mesecev nič posebno važnega; ločilni proces se vrši dalje, liberalna stranka se raztaplja, da kmalu ne bo več sledu za njo ; napreduje pa socijalna demokracija in — ako znamenja ne motijo — tudi naša katoliška organizacija. Nahajamo se v prehodnem stanji, težko bi bilo določiti se-
dan je razmerje mej raznimi socijalno-političnimi silami, ki se borijo za bodočnost; še le prihodnje državnozborske volitve podelijo našim spremenjenim razmeram bolj določeno zunanje lice. Kar se tiče avstrijske politike, so nam načrtali program naši škofje. Krščanski socijalizem — pod to zastavo se moramo zbirati, ako hočemo rešiti Avstrijo liberalizma in židovstva. Kar se pa tiče nas Slovencev, nam je položil prvi katoliški shod podstavo, razen katere ne more nihče druge položiti. Naš program, naše geslo bodi katoliško; to obsega vse drugo : antisemitizem, krščanski socijalizem in narodnost. Tudi bi ne bilo prav, da bi vsako leto svoji stranki nadevali novo ime — katoličani smo, in to je dovolj, to je vse. Nesrečna je bila misel in za našo stvar zelo nevarna, da se je nekje v našem taborji nedavno začelo po-vdarjali krščanski socijalizem kot nekaj novega, naši stranki, ki izpoveda program I. kat shoda, nepoznanega! Kako nesrečna je bila ta misel, nam je dokaz vže to, da so nje porod in krst nad vse veselo pozdravljali naši liberalci. Ni li, kar je zdravega v krščanskem socijalizmu, vse vže zapopadeno v programu katoliškem ? Ali ni katoliška cerkev zmožna rešiti socijalno vprašanje ? Upamo, da ne podamo liberalcem nikoli več povoda, da bi se veselili naše needinosti ter se je okoriščali v svoje cerkvi in narodu pogubne namere. Zdaj pač ni čas, da bi se razcepi j ali, kajti naši nasprotniki, socijalni demokratje, razvijajo žilavo delavnost Mreže svoje tajne organizacije so vrgli vže tudi po deželi, mej kmetsko ljudstvo. Vabijo je očitno v revolucijo : zasebno imetje se ima odpraviti, družabni red prevreči. Dne 15. in 16. avgusta sta v Ljubljani zborovala dva nasprotna taborja, mej katera se v kratkem razdeli vsa Slovenija : tabor krščanskih sp-cijalistov, in tabor socijalnih demokratov. Po tem vzgledu moramo pa vsem Slovenskem vravnati svojo organizacijo. Hitimo za socijalnimi demokrati: po mestih, po trgih, po deželi zasledujmo jih, povsod snujmo list proti listu, društvo proti društvu, shod proti shodu. A povdarjamo še enkrat : zmagali ne bomo nego izpoznavajoč čisto, nepopačeno katoličanstvo, v ponižni, otroški 2>oslnšnoRti pod svojimi škofi.
K sklepu pričujočega „časnikaM še en pogled v Rim, k vesoljnemu očetu Leonu. Okrožnica „Satis cognitum" o edinstvu cerkve je naredila v Angliji vgoden vtis, vgodneji, nego bi se smelo pričakovati. V anglikanskih krogih se se spoštovanjem priznava vzvišenost Leonovih naukov ter se občuduje njegovo vstraj-nost in nevtrujenost, s katero povspešuje delo zedinjenja krščanskih cerkva.
Ne moremo kaj, da ne bi tu omenili, kar piše neki list o posebni modrosti, s katero skuša Leon XIII doseči zedinjenje razkolnega vslioda z Kirnom. Ako pazljivo beremo okrožnice in druga pisma Leonova, ki se nanašajo na vshodno vprašanje, zapazimo pred vsem veliko prizanesljivost, katera mora omehčati
razkolniška srca. Leou ne očita razkolnikom njih grehov in trdovratnosti, tudi ne hvali ravnanja rimskih papežev. Noče zagovarjati mrtvih, da bi škodoval živim. Dalje, Leon govori o razkol ni h bratili z vso spoštljivostjo in kočljivostjo. En glas je slišati iz njegovih pisem : »Zavedam se, da sem zastopnik Zveličarjev na zemlji. .. Toda tudi to najvišje dostojanstvo me ne dela boljšega od vas, ki vam govorim v imenu tistega, ki je rekel:	Najtrša
sodba onim, ki druge vladajo". Ničesar ne zahteva od razkolnikov, kar bi jih ponižalo ; vabi jih, naj proučavajo katoliške nauke ; ne človeku, ampak resnici naj se podvržejo. Tudi ne povzdiguje Leon XIII nasproti vshodnikom zapadne kulture, dobro vedoč, da s tem bi vshodnike le odtujil, pač pa priznava zasluge razkolnega vshoda za občo krščansko stvar. Leon XIII se ne sklicuje na svojo najvišjo oblast nasproti razkolnikom, sploh se izogiblje izrazov, ki bi znali žaliti njih narodni ponos. Klement VIII je v 16. veku Rusinom dovolil ohraniti grški obred — ex benignitate apostolica. Leon pa zavezuje sebe in svoje naslednike zvesto jim ohraniti njih obrede in patrijarhiške privilegije, kajti pravica zahteva, da se vsakemu narodu ohranijo njegove posebnosti. Tak govor mora pač najti pot do srca in doseči, kar so doslej Leonovi predniki brezvspešno dosegali.
Dš,, mi trdno zaupamo, da Leon XIII je spravil vshodno vprašanje na pravo pot, na pot, ki mora privesti do zedinjenja. V skrbi za to zedinjenje je tudi letos zopet razposlal po katoliškem svetu prekrasno okrožnico o Marijinem rožnem vencu. K Mariji, mogočni povspeševateljici in zaščitnici krščanske edinosti, naj bi se katoličani, se sv. rožnim vencem v roki, zatekali, da čimpreje napoči dan sprave in pobračenja vseh krščanskih narodov pod skupnim očetom, rimskim papežem !
Dr. Mahnič.
Kratke opazke k »odgovoru vesoljnega Patrijarha“,
Konec.
Drugo »protievangeljsko novotarijo® je Patrijarh iztaknil pri posvečenji (konsekraciji) sv evharistije. Piše : Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedem občnih zborov je sprejela, da se sveti darovi posvečujejo po molitvi za klicanje sv. Duha s posvečenjem mašnikovim, kakor to trdijo štiri spisi rimski in francoski, toda pozneje je rimska cerkev tudi v tem dokazala svojo novotarijo, ko je samovoljno sprejela, da se posvečenje svetih darov z izgovarjanjem Gospodovih besedij: »Vzemite in jejte, to je moje telo, in pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri » (Mit. 26, 27).
Toda pušica, ki jo je Patrijarh zalučal na rimsko cerkev, zadene njega iu cerkev njegovo samo. Naša cerkev namreč uči, da ;posvečeoje se vrši z besedami Kristusovimi, ki jih izreče duhovnik, ne pa s klicanjem sv. Duha, ki v nekaterih liturgijah sledi posvečenje. Kje nam evangelisti kaj poročajo o klicanji sv. Duha? ^Evangelisti in ž njimi sv. Pavel, nam vstanovitev sv. evharistije pripovedujejo tako, da se je skrivnost izvršila le vsled besed, ki jih je Kristus izrekel nad kruhom in vinom, besed, katere tedaj tudi katoliški duhovnik ponavlja izvršujoč isto skrivnost. Ako je, kakor trdi Patrijarh, posvečenje odvisuo od klicanja sv. Duha, tedaj bi bili od Boga navdihnjeni sv. pisatelji opustili glavno reč v zgodovini evharistične vstauovitve, in rimska cerkev sama bi vsled tega od 9. stoletja naprej ne imela niti nekrvave daritve niti sakramenta sv. evharistije!
Sicer pa, da se posvečenje vrši le vsled Kristusovih besedij, izrečenih po mašniku, so od nekedaj učili očetje kakor zahodui, tako tudi vshodni. Izmej grških očetov imenujemo Justina, Ireneja, •Gregorija Nis., Janeza Krizostoma, Jaueza Damasc. V sirski cerkvi isto učijo Jakob Sarug., Izak V„ Maruta. Mej Latinci so: Ambrozij, Avguštin, Izidor in vsi drugi, ki so sploh kaj pisali o tem vprašanji. Sv. Ambrozij pravi: « . . . Pred posvečenjem je kruh ; kakor brž pa so se pridružile besede Kristusove, je telo Kristusovo ... In pred besedami Kristusovimi je kelih poln vina in vode ; ko so delale Kristusove besede, se naredi Kristusova kri, katera je ljudstvo odrešila«. Poslušajmo tudi grškega očeta, sv. Krizostoma : « . . . To je 7>ioje telo, govori (duhovnik). Ta beseda spremeni ono, kar je predstavljeno».
Sicer pa ni treba, da mi zavračamo vesoljnega Patrijarha — obsojajo ga oni Grki sami, ki so nekedaj vladali njegove cerkve. •Grški škofje so na florentinskem cerkvenem zboru izjavili, da glede posvečenja sv. evharistije so njih cerkve povsem isto mislile z rimsko in so obsojale nauk Nikolaja Kabasile, nauk, ki ga zagovarja današnji Patrijarh. V dotičnem pismu svojem govorijo mej drugim: « . . . Obudil se je dvom, ki se tiče posvečenja najsve-tejšega Sakramenta evharistije, in nekateri so sumili, kakor bi mi in naša cerkev ne verovali, da oni najsvetejši Sakrament se zgo-tovi na besede Zveličarja Gospoda našega Jezusa Kristusa. Radi tega smo prišli sem ... da zagotovimo Tvojo Svetost (očeta papeža), kar se tiče tega dvoma, in izjavljamo v kratkem: . . . kar smo od vseh svetih učenikov naše cerkve, in posebe od tistega preblaženega Janeza Krizostoma, ki nam je nad vse znan, slišali, da so Gospodove besede, katere premenijo in prebistvijo kruh in vino v pravo meso in kri Kristusovo, in da one Božje besede ■Odrešenikove imajo vso moč včiniti tako prebistvenje (transubstan-■cijacijo), smo mi primorani slediti presvetega učenika in njegov :nauk>.
Trditev carigrajskega Patrijarha ovrgavajo tedaj škofje grški
sami, njegovi	spredniki.	Isto. izpovedajo v našem	veku	tudi ruski
razkolniki. Focijanski bogoslovec Jurij Koresij potrjuje v tej točki nauk rimske cerkve: «Gotovo se zavrgava novotarija naukov vpeljanih v (carigrajsko) cerkev od Nikolaja Kabasile, kateri pripisuje (kakor sedanji vesoljni Patrijarh) posvečenje svetih darov molitvam; česar ni učil noben svetih očetov, niti odredil kak cerkveni zakon, niti se ujema s cerkveno vero«. ‘)
Tako tedaj vidimo, da dolženje «protievangeljskih novo-tari j» pade ne na rimsko cerkev, marveč na cerkev Patrijarhovo — carigrajsko.
Dalje	dolži Patrijarh rimsko cerkev,	da je	«od	9.	stoletja
naprej tudi	v	tem oziru	vpeljala novotarijo,	ko je	svetnim	ljudem
vzela (odrekla) obhajilo iz sv. keliha, kar je nasprotno Gospodovi zapovedi in splošni rabi stare cerkve in čemur so se protivili in to prepovedovali mnogi izmej starejših pravoslavnih rimskih škofov«.
Odgovorimo s kratkimi besedami. Oporekamo pred vsem, da je Gospod tudi svetnim vernikom zapovedal prijemati sv. Skrivnost pod obema podoboma. Kristusove besede: Pijte iz njega vsi — katere Patrijarh navaja v potrditev svojega nauka, niso veljale vsem učencem in vernikom, ampak le navzočim apo-steljnom, katerim je tudi velel: To storite v moj spomin. Zatorej se nanašajo te besede na same duhovnike, kateri v tej zadevi zastopajo aposteljne.
Patrijarh se sicer sklicuje na šego stare cerkve; toda ta ne le ne govori zanj, temveč celo potrjuje naš nauk. V katoliški cerkvi se je vedno verovalo, da za lajike zadostuje obhajilo pod eno samo podobo. Bolnikom je cerkev vselej dajala obhajilo pod podobo kruha; ravno tako je dopuščala izpoznovalcem sv. vere, ki so morali bežali pred preganjalci, da so si hrauili sv. Skrivnost pod samo podobo kruha ter se sami obhajali. Otroke je cerkev obhajala le s kelihom. To spričujejo cerkveni očetje in pisatelji : Tertulijan, Ciprijan, Bazilij, Ambrozij in več drugih.
O onih «mnogih> rimskih škofih (papežih), ki bi bili, kakor očita Patrijarh, izrečno prepovedali obhajilo pod eno samo podobo, ne ve zgodovina ničesar, in Patrijarhu samemu se zatorej ni zdelo potrebno navesti njih imena. Pa nekaj vender tiči tudi pod to dolžitvijo — seveda vse kaj drugega, nego bi Patrijarh rad dal razumeti. Res je namreč, da je papež Gelazij v enakem smislu pisal, toda govoril je o duhovnikih, kakor to spojasnjuje sv. Tomaž. 2) Toda Patrijarh je tudi tukaj bral sicer vgovor, a zamolčal je, kako je Tomaž vgovor spodbil.
Patrijarh gotovo pozna aposteljnove besede :	«Tako	imej
nas človek za služabnike Kristusove in vpravitelje skrivnostij
') Maffei, Istoria teologica. Trento 1742, app. Frammenti greci p. 31.
2) S. th. p. Iti. qu. fco.
Božjih«. Prav. Zatorej pa mora tudi cerkvi pripoznati pravo, da po okoliščinah in časih določuje, kako se imajo sv. skrivnosti v-pravljati in deliti. In ker je dogmatično dognano, da je Kristus cel pričujoč pod podobo kruha posebe in pod podoba vina po-sebe, niti je znana zapoved Gospodova, vsled katere bi se lajiki morali obhajati pod obema podobama, zato moramo tudi cerkev opravičiti, daje obhajilo delila zdaj pod eno, zdaj pod drugo podobo, večkrat tudi pod obema podobama, in daje slednjč vpeljala obhajilo pod podobo kruha. Ravnala seje pri tem po okoliščinah in potrebah časov. Da je pa odpravila obhajilo keliha, imela je tehtnih razlogov. Kolika bi bila nevarnost, da bi se, posebno v veliki gnječi obhajancev, kar se dandanes večkrat pripeti, sv. kri razlila ! Nekaterim bi se zopet gabilo piti iz posode, iz katere so pred njimi pili drugi. Sicer je pa pripravljena rimska cerkev tudi dandanes o-rijentalcem dovoliti obhajilo obeli podob, ako se hočejo združiti. A kakor se ravno iz tega razvidi, cerkev je prepričana, da vprašanje o obhajilu pod eno ali dvema podobama ni bistveno, tako da bi se dotikalo dogme same, ampak le vpraviteljno — kakor se izraža sv. Pavel v zgorej navedenem mestu.
*
*	*
O vicah. Sv. cerkev uči, da so vice in da z molitvijo pa -dobrimi deli pridemo na pomoč dušam v vicah. Kar se tedaj tiče teh dveh toček, ste zahodna in vshodna cerkev vedno soglašali. Tudi razkolni Grki so isto vedno učili, kar je razvidno iz njih liturgiji.1) Na cekv. zboru v Jeruzalemu 1. 1672 so pa ta nauk tudi izrečno izpovedali; kar so tu določili, objema obe gorenji točki ter je povsem pristno katoliško. Res je sicer, da zahodni in vshodni bogoslovci niso edini glede kraja vic in glede kaznij, ki jih duše v vicah trpe; toda ta vprašanja so nebistvena, in vsakedo sme imeti o tem svoje mnenje. Kar je pa glavno, bistveno : da vice so in da dušam v vicah pomaga molitev — v tem smo edini; in to zadoščuje.
*
*	*
Prišli smo do primata rimskega papeža. To je ona točka, o kateri gredo vshodniki in zahoduiki najbolj narazen. Vesoljni Pa-trijarh zagotavlja v svojem «odgovoru» : «...V sveti želji združenja je vshodna pravoslavna in sinodalna Kristusova cerkev pripravljena iz vsega srca sprejeti in priznati, če bi se zgodilo, da je kaj popačila, ali da ne hrani in varuje vsega tega, kar ste pred devetim stoletjem priznavali vshodna in zahodna cerkev.« Ako so
') Cf. Nilles, Kalend. Maouale utriusque Ecclesiae tom. I . c. 3, §. 2.
te Patrijarhove besede odkrite, potem bi pač kmalu morali priti do sprave. Oglejmo si stvar natančniše.
Vže ko je Kristus prvič vgledal Simoua, ga je, prerokujoč njegov prihodnji poklic in dostojanstvo, ogovoril : «Ti si Simon, sin Jonov; ti se boš zval Kefa» (kar se tolmači, Peter). ‘) To prerokovanje je Gospod pozneje v resnici tudi izpolnil govoreč k Petru : «Blagor ti, Simon, Jonov sin, ker meso in kri ti nista tega razodela, nego oče moj, ki je na nebesih. In jaz pravim tebi, da ti si Peter; in na tej skali bom sezidal svojo cerkev, in vrata peklenska je ne bodo premagala. In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: in karkoli zavežeš na zemlji, zavezano bo na nebesih; in karkoli razvežeš na zemlji, razvezano bo na nebesih.# 2) In da bi nihče več ne dvomil, kako je hotel Jezus Kristus svojo cerkev zidano imeti na Petru, je nekako v dopolnitev svoje obljube po vstajenji naročil Petru : «Pasi agnjeta moja ; pasi ovce moje.* s)
Ni treba, da bi mi sami razlagali in dokazovali, kateri je pravi pomen Kristusovih besedij ; zadostimo svoji nalogi, ako pokažemo, kako so sveti očetje oboje cerkve pred devetim stoletjem zgorej navedene stavke razumeli; kajti iz Patrijarhove izjave bi kedo znal sklepati, da se je v katoliški cerkvi pred ono dobo o primatu Petrovem vse drugače učilo, nego učimo zdaj mi.
Vzemimo sv. Ciprijana: «Gospod, piše, obrača do Petra govor s temi besedami: Jaz ti pravim, da ti si Peter itd. Na njega samega zida svojo cerkev in njemu izroči posel pasti njegove ovce.# Sv. Pacijan (v Španiji) piše : «Petru je govoril Gospod ; enemu zato, da bi edinost vtemeljil iz enega,* Pa pustimo zapadnike, o katerih nauku vže tako nihče ne dvomi, večje važnosti je spri-čevanje vshodnih očetov. Sv. Bazilij uči: «B)ažeuemu Petru, ki je sam prijel več spričeb in blagoslovov kakor drugi, so bili izročeni ključi nebeškega kraljestva.# Sv. Gregor Naz. piše, da «mej učenci Kristusovimi, akoravno so bili vsi odlikovani in vredni izvolitve, ta (namreč Peter s ant) je imenovan skala in odločen za temelj cerkve.# V istem smislu se izražajo mnogi drugi vshod-uiki.4)
Vsa dokaznost seveda se nahaja v besedah : «Ti si Peter,, in na to skalo bom sezidal svojo cerkev.# In na te besede pred. vsem opozarja tudi Leon XIII razkolnike. Moč teh besedij občuti tudi Patrijarh ; zatorej dolži Leona, da jih krivo tolmači, češ, razumeti se imajo vse drugače ! Cujmo to prečudno razlago Patri-jarhovo : «...Glede tistega mesta v evangeliju, na katero nas opozarja rimski škof: «Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev,# je vsem, tudi papistom, znano, kaj se je učilo, in da vsi.
‘) J#-«, b 42.
a) Mat. 16, 17 ss.
*) Jan. 21, 15-17.
*) Glej : Knabenbaner, Commentar. in Matth. vol. II, p. 58 ss.
božji in sveti Očetje brez razločka čisto drugače, in v pravoslavnem duhu razlagajo, ter da pod temeljnim neomahljivim kamenom, na katerem je Gospod sezidal svojo cerkev.... razumevajo meta-foriški pravo in resnično izpoved Petrovo o Gospodu...« Priponi-njuje, da je «povsem nepoznana v cerkvi razlaga Leona XIII, po kateri bi ona skala bila apostelj Peter sarm !
Te besede vesoljnega Patrijarha so, da govorimo milo, nad vse predrzne. Ako bi hoteli navesti vse priče starih očetov v potrditev Leonove razlage, bi lehko napolnili cel zvezek. Toda orne-^ jimo se na to, da gorenjim pričam tu dodamo še dve, eno i% zapadne, drugo iz vshodne cerkve, sv. Ambroža in sv. Cirila Aleks. Prvi piše : «Tistemu, ki mu je samooblastuo dajal kraljestvo ni li mogel njegovo vero potrditi; katerega, imenujoč ga skalor je postavil za temelj cerkve?« Drugi pa: «Kristus ni več dopustil, da bi se imenoval Simon... ampak z imenom, ki je stvari lastno : od skale mu je dal priimek Peter (SkaJuik); kajti na-nj je hotel zidati svojo cerkev.«'J
Mej rimskimi papeži, ki so živeli pred desetim stoletjem, je eden uajslavuiših in najbolj učenih Leon Veliki. Orijentalci sami obhajajo njegov spomin dne 18. febr. Slavijo ga kot «velikega, od Boga navdihnjenega učenika.» Poslušajmo tedaj, kako on razlaga besede, s katerimi je Kristus Petra odlikoval: alnjaz, je rekel Kristus Simonu, sinu Jonovemu, tebi pravim; to je: kakor je Oče moj ti razodel moje božanstvo, tako ti jaz razodenem tvoje pred-stvo : da ti si Peter, to je, ker sem jaz skala neomajna, vogelni kamen, jaz temelj, izven Katerega ne more nihče drugega postaviti ; vender si tudi ti skala, ker od moje moči dobival trdnost, tako da, kar je meni lastno po oblasti, je tebi z menoj skupno po vdeleštvu.« ) Iz teh besed Leona Vel. vesoljni Patrijarh ob enem lehko posname, kako moreta biti Jezus Kristus in Peter ob enem skala cerkve : Jezus Kristus kot pravi Bog, po svoji naravi, Peter pa po milosti, po vdeleštvu. Reč je pač jasna! V tem smislu piše tudi sv. Hijeronim : «Ne le Kristus je skala, ampak (tudi) Petru je podelil, da se imenuje skala.» 3) Pa vesoljni Patrijarh bi-bil dobro storil, da bi bil odprl svojega Teofilakta, kateri pač ni na sumu kot «papist.« Ta tedaj stavi Kristusu v usta raslednje besede do Petra: « Tebe imam za glavarja (sjttp^ov) aposteljnov... to ti narnrče tiče, ker si poleg mene (psr’ ifie) skala in temelj.« 4) Ni tedaj res, kar trdi Patrijarh, da so vsi očetje prejšnjih devet stoletij brez izjeme Kristusove besede pri sv. Matevžu razlagali jako različno od tega. kakor jih razlaga Leon XIII. Ravno
‘) 'Ano tj~$ nizQas ft£Twvofta£f Iltrgov, in' avta yciQ ijifAAe TTjV CCVTOV &f(.Itfoovv 'ExxXl]Olav. Corom. n Ev Ioan. lib. II. Migne. a) Sermo IV.
#) Corom. in Terom. 1 III.
4) Comm. in Luc. XXII.
tako neresnično je, kakor bi sporočilo vshodue c.erkve, vkolikor je ločimo od nauka sv. očetov, bilo nasprotno naši razlagi. En sam pogled v liturgične knjige razkolnikov I Sv. Peter se tu imenuje : ntrQu y.al x gr] mig, skala in temelj (Vesper.); rj jr er p a rij g nlareag, skala vere (Matut.) ; rj ngijTilg vrjg nlarscog, temelj vere (Laud.); tcjv dnoatokcov ngoel-agitov, vrhovni vladar aposteljuov (Vesper.) in tako dalje.
Patrijarh sicer pravi, da besede Kristusove : «na to skalo« se imajo razumeti o Petrovi izpovedi Kristusovega božanstva. Toda ta razlaga našo le potrjuje. Kajti izpoved Petrova se pač ne da ločiti od Petra samega; marveč Peter je skala cerkve le vsled te svoje izpovedi ; le-ta ga je vsposobila, da je postal neomajljiv temelj cerkve, ki sloni na veri v Kristusovo božaustvo. Saj kot temelj je moral Peter, sam in v svojih naslednikih, čisto izpozna-vati to temeljno skrivnost krščanstva ter v uje izpovedbi biti Kristusovi cerkvi princip edinosti in stalnosti. Zatorej so očetje na občnem cerkvenem zboru v Efezu, kateri zbor je tretji onih »sedmerih ekumenskih konciljev,* na katere vedno se sklicuje vesoljni Patrijarh, enoglasno pritrdili naslednjim besedam papeževega odposlanca: «Nihče ne dvomi, ampak znano je vsem vekom, da sveti in preblažeui Peter, vladar in glavar aposteljnov, steber vere, in temelj katoliške cerkve, je prejel od našega Gospoda Jezusa Kristusa, Odrešenika človeškega rodu, ključe nebeškega kraljestva, in da oblast odvezavati in pridržavati grehe je bila njemu dana; on do današnjega dne in vse čase šivi in sodi v svojih naslednikih‘)
Od tod si tudi razlagamo, da isti očetje, kateri tu pa tam besede: «ua to skalo» jemljejo o Petrovi izpovedi, na drugih krajih veuder istega Petra imenujejo temelj cerkve in podlago njene vere. Tako sv. Janez Krizostom, ki ga orijentalci sami častijo kot »presvetega in ekumeničnega učenika.# 2)
Kedo potemtakem uči pravo: Leon XIII ali vesoljni Patrijarh ?
*
1 * *
Patrijarh meni dalje, da je «očitua zmota* — itQo<pavrjs Ttkdvrj, kar trdi Leon XIII v svoji okrožnici do orijentalcev, kakor bi namreč do dobe Focijevega razkola ime apostolske Stolice sveto bilo pri vseh narodih krščanskega sveta, in kakor bi se bila rimskemu papežu, kot postavnemu nasledniku sv. Petra, vshod ravno tako kakor zahod, enodušno, brez pomisleka pokorila.
Sijajno je spričevanje sv. Ireneja, ki je, sam orijentalec, po-
‘) Act. III, Mansi.
*) Hom. contra ludos et theathra, Migne vol. 56, pag. 265 primeri Hom. ■de talent, n. 3. Migne vol. 51, pag. 56.
zneje prišel v Galijo, ter drago stoletje razsvitljeval z lučjo svoje učenosti in se svetostjo svojega vzgleda. On priznava rimski cerkvi «višje predstvos pred vsemi drugimi — potiorem principali-tatem. Zatorej morajo, uči dalje, z rimsko cerkvijo občevati ter z njo se zlagati vse posamezne cerkve ali, z drugimi besedami, vsi oni, kateri želijo spadati k pravi cerkvi Jezusa Kristusa.1) In Irenej je pisal sedem stoletij nred Focijem, kateri «je ločil cerkvi, koji je bil Bog zavezal«
Isto izpozuavajo, le še določniše in sij a j niše, sv. Ciprijan, katerega je izrek : občevati s Kornelijem, je isto, kar občevati s katoliško cerkvijo ; sv. Ambrož, sv. Ciril, patrijarh aleksandrijski, ki ga očetje kalcedonski proslavljajč kot zagovornika prave in čiste vere; isto izpoznavaju slednjič vshodni škofje, zbrani na tretjem koncilju carigrajskem, v pismu do papeža Agatona, v katerem z največjim spoštovanjem njegove določbe vsprejemajo «ka-kor pisane od naj višjega glavarja aposteljnov«.2)
Hočemo tem pričam dodati še Hijeronima, Maksima, Avguština r Znane so poslednjega klasične besede: «Došel je pisan odgovor od apostolske stolice: pravda se je končala — A sede apostolica rescripta veuerunt: causa fiuita est«. Spričevanje vseh vekov o tem dejstvu najkrajše izraža stavek, s katerim je isti Avguštin zavračal nesramno predrznost razkolniških Donatistov : «V rimski cerkvi se je vselej ohranilo prvenstvo apostolskega sedeža«. Te besede je ponavljal, petnajst vekov pozneje, vatikanski koncilj; in s temi zavračamo tudi mi vesoljnega Patrijarha. Ne mi, ne Leon XIII, ampak on, se svojimi dvanajsterimi, živi v »očitni zmoti« — iv irgorpavel jtkuvrj 1
Vesoljni Patrijarh omenja tudi psevdoizidorijanske določbe, češ, iz teh motnih, podtaknjenih virov se je polagoma razvil nauk in «tradicija» o neizmerni oblasti rimskega papeža.
Naš odgovor na taka vže davno zastarela obrekovanja bodi kratek. Vzemimo grškega očeta in učenika, kateri je okol trideset let vladal imenitni samostan studitski v Carigradu, sv. Teodora Studita. Noben drug cerkveni učenik ni rimsko cerkev in papeža oslavil s tako častnimi nazivi kakor on. Imenuje rimsko cerkev najvišjo mej vsemi drugimi; zaslombo vesoljne cerkve, ki je pod nebom; prvo stolico apostolsko, katere sodbo mora iskati in sprejeti cela cerkev po starem sporočilu; sedež Petrov; glavo Božjih cerkva. Rimskega papeža pa nazivlje : najvišjega očeta; najvišjega apostolskega glavarja vesoljne cerkve ; glavarja pastirjev sv. cerkve; vir pravoverne resnice; njega, ki je po Petru prejel ključe. Sv. Teodor je tako učil v Carigradu dolgo pred
!) Ad hanc Ecclesiam propter potiorem principalitatem necesse est omnem conveniro ecclesiam, hoc est eos, qui sunt undiqne fideles. — Contra haereses lib. III.
2) Mansi, ed. Florentiae 17651 vol. XI, 683.
rojstvom Focijevim, in sicer za časa, ko se o psevdoizidorijanskih dekretih nikomur še sanjalo ni, kajti kritično je dognano, da teh ni še bilo pred 1. 853, ko je bil tedaj Teodor vže dolgo umrl.
Najbolj čudna je pa trditev Patrijarhova, da »rimske cerkve ni prav za prav osnoval Peter, čigar apostolsko delovanje v Rimu je v zgodovini popolnoma neznano«, nadalje da «se ne najde tudi ne v enem kanonu niti pri katerem izmej očetov, da je rimski škof poglavar cerkve ali naslednik Petrov«. Ako ni vesoljni Patrijarh bral sv. grških očetov, bi mu morale znane biti vsaj orijentalske liturgije ! Kako se v cerkvenem bogoslužji vshodne cerkve častijo sveti papeži Klement, Silvester, Leon I, Gregor Veliki, Martin I, verige sv. Petra, sveta Peter in Pavel! Sv. Leona imenujejo Grki v liturgičnih pesnih tov natgov diu-do%ov, Petrovega naslednika. Dne 12. marcija obhajajo spomin sv. Gregorja papeža, katerega tako le nagovarjajo : Sveti pastir, postal si naslednik na stolici in v gorečnosti korifeja (Petra) . . . naslednik na stolici poglavarja apostolskega zbora — SiaSo^os tov ftgovov tov %oqov tc5v fiaftrjTcov tov fljapzovTog.
Pa kako malo pozna Patrijarh očete in liturgijo vshoduikov, se najbolj razvidi iz tega, da prišteva papeža Liberija heretikom, češ, podpisal je arijansko izpoved. In vender Patrijarhova lastna cerkev istega Liberija časti kot svetnika, obhajaje njegov praznik dne 27. avgusta! Kopti pa imajo o Liberiju v svojem «sinaksa-riju« od 9. oktobra, da je bil »najodločniši prvoboritelj katoliške vere proti arijanom!«1)
*
* *
Kako je pa rimski papež tudi dejanski izvrševal svojo višjo oblast po krščanskem svetu, nam spričuje vsaka stran cerkvene zgodovine, od najstarodavniših časov do denašnjega dne. Sokrat in Sozomenos, oba grška pisatelja, spričujeta, da noben odlok kateregakoli kohcilja ni obveljal, ako ga ni prej potrdil rimski papež. Pa dovolj poznati zgodovino papeža Klementa, papeža Julija, ki je branil sv. Atanazija, patrijarha aleksandrijskega ; ko sta sv. Janez Krizostom in sv. Flavijan, oba patrijarha carigrajska, bila odstavljeua vsled sinodske obsodbe, sta se obrnila na rimskega papeža, in ko ju je ta odvezal, se je njegovi obsodbi podvrgla grška cerkev. In nista ravno tako sveta slovanska apostola Ciril in Metodij smatrala za potrebno obrniti se v Rim za evangeljsko misijo v Moravo in Panonijo ?
Najsijajniše pa to dejstvo potrjuje zgodovina Focija samega. Ko je Focij s carigrajske stolice pregnal patrijarha sv. Ignacija, je le-ta pribežal k papežu Nikolaju I. Potem sta se sv. Ignacij in cesar Bazilij Macedonec zopet obrnila do papeža; ta pa je
') Sploh naj se k temu primerja klasiSko delo : Nilles, Kalendarium m»-.nuale utriusque Ecclesiae.
-odposlal svoje legate, da «bi zadevo patrijarha Ignacija natančno preiskali ter apostolski stolici o tem sporočili. Na to so v Carigradu sklicali zbor, kjer so Focija slovesno izobčili in odstavili. Papeževi razsodbi se je vklonil Carigrad in grška cerkev.
Tako tedaj pričajo evangelij, sporočilo in zgodovina za rimskega papeža. Bi ne bilo prav, da bi vesoljni Patrijarh pa njegovi soškofje in učenjaki nekaj let temeljito proučavali dela svetih očetov in druge vire cerkvene zgodovine in še le potem nam odgovarjali s posebnim listom? Bodo to storili? Bodo sploh le brali temeljito zavrnitev rimskih bogoslovcev okol «Ci-vilta cattolica?« . . .
Dr. M.
List« &,
-v npeklu..M'
Prvi potres v peklu so imeli anno 00033. Tako se bere v starem dokumentu „Ordo ab chao‘l. Takrat je namreč Lucifer iz nebes telebnil na peklenski tlak. Padel je pa v znak, na hrbtišče, stegnivši se kot je bil dolg in širok ; in ker je bil še precej težak, se je pri tem močno stresel peklenski dom. Ker je pa, kakor se dalje bere, pekel v središči zemlje, je naravno, da se je o tem tudi zemlja potresla. Bil je to prvi potres na zemlji. Mčr je bila vertikalna. Trajal je osem sekund.
Vsakrat, ko se hudiči v peklu zlasajo, se tudi tu zgoraj potrese; in ta je najverjetniša hipoteza, ako se vpraša po vzrokih potresa.
Sicer imamo peklov tudi na zemlji. Ne mislim govoriti o peklu, ki ga ima mož sč svojo lišpavo „gosko“ ; njegovo slikanje prepuščam spretnišemu peresu kake „Marice“. Vendar pa ne manjka na zemlji še drugih pekloy. Kedo ni še n. pr. slišal o „peklu“ v Kifenberku na Goriškem ? Tu je svoje dni živel „stari Pečenko*4, čigar arheologiški kožuh, z originalnimi slikami, smo si izposodili, ko smo kot dijaki nekje tam na Krasu predstavljali igro: „Slep ni lep.44 — Tak „pekel“ se nahaja tudi pod — Ortnekom na Dolenjskem. Je pa brez ognja. V njen je lepa vila in se tam poleti hladi ljubljanska gospoda.
Pa čujte! Pekel imajo tudi v slavni deželni stolnici Ljubljani. Tam so se vže od nepomnjivih časov naselili slovenski iprostomislitelji in naprednjaki.
Ne strmite, ampak poslušajte dalje!
V novejšem času so na neki hiši ljubljanskega „pekla“ jpribili leseno tablo z napisom „Nasodua tiskarna44. Pravijo, da
tu noter se shaja vsa svobodomiselna, naprednjaška inteligenca slovenska. Ne jamčimo pa za zgodovinsko resničnost druge govorice, da namreč tu noter večkrat straši.
Pa bodi kakorkoli, golo, resnično dejstvo je, da v „Narodni tiskarni" se nahaja več tiskovirh strojev, in ti delajo na vso moč, da bi v potu svojega obraza zaslužili, akoijonarjem spodobnih obrestij, sebi pa vsak dan nekaj olja in masti na železne člene.
Tu noter tedaj — in to je, kar smo hoteli povedati — so imeli v noči od 14—15 avgusta leta 1896 velik potres.
Po dolgem poizvedovanji in vestnem prebiranji stenogra-fičnih zapiskov se nam je venderle posrečilo svojim čitateljem podati naslednjo, povsem objektivno sliko velevažne katastrofe, katere nasledki seveda se ne dajo zazdaj niti približno pregledati.
Vender moram prej še nekaj opomniti. V „Narodni tiskarni" velja še vedno staro-indijska metafizika. Po tej ima vsaka stvar svojo.dušo. In to je'resnica. Ta duša se imenuje »spiritus". V „Narodni tiskarni" ima vsak	stroj za	se svojega	posebnega „spiritus regens et yivificaus“. Od	časa	do časa se	pa
zgodi, da spiritus tudi govori. Tak govor je pa nekaj posebnega, kajti spiritus mor., s pomočjo železnih plošč in koles stvar-jati zvoke svojemu govoru. Tako je bilo tudi v tisti noči.
Ni pa, da bi navajali imena „spiritus iektorjev“ v ..Narodni tiskarni" — nomina sunt odiosa. Zaznamenjali jih bomo kar aritmetnično: Spiritus I, spiritus II itd.
Spiritus I, rektor glavnega stroja,	ki	stiska	najstaršo	slo-
vensko inteligenco — »Slovenski Narod". Ta spiritus si je tekom časa pridobil več častnih naslovov, kajti njegove zasluge so neprecenljive; popisane so v posebni knjigi, ki se hrani v arhivu »Narodne tiskarne". Ti naslovi so : Intellectus insuperabilis, mens activa, antipapista, antimissianus, moderator intellectuum liberalium, magnum principium negativum, potentia radicalis, Pater liberalis. Najbolj se ga je prijel poslednji priimek, in tega se bomo držali tudi mi.
Spiritus II, realist, rektor stroja, ki vsak mesec enkrat Slovencem natisne »Ljubljanski Zvon" ; spiritus III, rektor-stroj, »Narodovega" Benjaminčka »Rodoljuba" ; spiritus IV, s častnim priimkom »radicalis", rektor radikalne inteligence; slednjič je spiritus V, rektor stroja, ne kojega umazanem hrbtu se je svoje| d'1’ valjal »Brus", kateri je pa zdaj v začasnem pokoji. Predzadnji, namreč spiritus radicalis, je dobil od Patra liberalnega dovoljenje, da sme vsako noč za nekaj ur zapustiti svoje železno telo in zlezti v mesto, da kaj poizve, tu pa tam kako-naplete ter potem o vsem zvesto poroča.
Pa tudi stoli, mize in celo metle v „Narodni tiskarni11 so •obsedeni vsak od svojega špirita; to so spiriti minorum gentium, koboldi, v terminologiji stato-indijske metafizike — meleakim.
*
* *
Bilo je blizo polnoči. Špirita V. ni bilo še domov. Vse je mirno spalo; le Pater liberalis je nocoj močno hrčal. Imel je vže dolgo časa naduho, drugi so hoteli na njem zapaziti znamenja bolezni, ki se zove marasmus senilis. Včeraj so imeli zdravniki consilium, kaj vkreniti, da bi se mu podaljšalo dragoceno življenje.
Ura se	spoteče na polnoč. Zasliši se	podzemeljsko	bučanje,
potem se pa	zemlja zaziblje	— in vsega je bilo konec.	Potres !
Od mlajših se nobeden ne zbudi; le Pater liberalis. nervozen, se predrami in z vso svojo staro, pregrešno sapo začne klicati: „Otroci, vstanite, bežimo od tod!11
Enoglasen odgovori: „Kaj ti je, stari ? Čemu nas budiš ? Delali smo krvavo celi dan, in noter v pozno noč. Potrebujemo počitka!11
Pater liberalis: „Otroci, opominam vas: potres! Bežimo od tod.	Le-kar	se strop vsuje	na nas!11
Pri tej	priči se pojavi	drugi, močneji	sunec. Strop	se stre-
se, da odletava omet, na zidovih se pokažejo razpokline, ura pade se stene in se na kamenitem tlaku razleti na sto kosov.
Pater liberalis: „Otroci, prekrižajmo se, molimo! Molimo najprej popolnoma grevengo !“
Enoglasno krohotanje: „01io, glejte ga starca! Jutre ga vtaknemo v jezuitski talar! Kapuco na glavo pa rožni venec v roko ! In tedaj mu bo vsaki večer naprej molil in nas spovedoval ! Vest ga peče, ker ni še zadosti preklinjal.11
Spiritus III: „Brez vse zamere, ata liberalis, vi ste prišli na otroško pamet. Kaj takega govoriti v sedanjem prosvitlje-nem veku ? ! Mi smo obiskovali visoke šole. Pa tudi spomin Vas je, atej, popolnoma zapustil. Saj prav z Vašega hrbta smo dobili lani tiskano črno na belem, da potrese provzročajo elementarne sile. In zdaj — zdaj nam pridigate Tomaža Kempčana! Terci-jarji pa nočemo biti, pri moj, duši da ne! Hudiča, kaj se Vam res meša, ata liberalis?!11 . .
Spiritus II: „Mi smo študirali Danvina. Hegela in Scho-peuhauerja imamo v mezincu. Da ne govorim o Giordanu Brunu. Dognana resnica je, da vse, kar se godi, je včinek nujnih naravnih sil. Vsoda vlada svet. Jaz izpoznavam determinizem. Moji romani in povesti vse slonijo na ti osnovni resnici. Mi smo realisti. Lepo je, kar je nago, umazano, strašno. Tega prepričanja nam ne omaje nihče. Tudi Tomaža Akvinskega avktori-teti se ne vklonimo11.
Spiritus V : „ Saperlot, starec, „Brus“ je svoje dni tudi kajl vedel. Ti sam si ga tiste dni hvalil in priporočal. Spodbujal si g a, da je udrihal po farjih ; pošiljal si ga celo k pridigam in po farovžih, da je prinašal ocvirkov — tvojim ljudem. Vedi tedaj : ,,Brus“ ni nikoli molil niti se prekrižava!: „Brus“ je znal le farjem fige kazati Saperlot, starec, ali ti nič ne imponuje „brusovska“ temeljitost! „Brus“ ni imel nobenega Boga. Njegova previdnost sem bil jaz — spiritus V. Saperlot!“
Skoz zaprta vrata se zdaj prikobaca spiritus IV radica-lis. Ko obsede svoj stroj, se koj prične naslednji razgovor. *Spiritus IV radicalis, so imeli v mestu potres ?“
Odgovor: „Potresa ni bilo, a dokaj zaniminega sem nocoj, doživel. Hejsasa, živio ! Socijalni demokrati so nocoj zborovali. Jaz sem se prikradel v dvorano skoz ključavnično luknjo. Zlezel sem na peč in od tam poslušal njih razgovore. Slednjič so me zapazili; od strahu sem padel s peči in brezzavestnega so me vrgli na ulico. Komaj sem našel svoj dom.;‘
Pater liberalis: „Socijalni demokratje? — Kolikor sem jaz slišal, sovražijo farje in to — basta ! Zatorej se jih pač nimamo bati. Ko vržemo farški regiment, smo na konji. Jaz sem vselej simpatizoval sč socijalnimi demokrati.“
Spiritus radicalis: „A varali ste se, hudo varali, ljubeznjvi ate liberalis. Morali bi jih le enkrat poslušati. Oni preklinjajo Vas, Vašo tiskarno, Vaše narodnjaštvo. „Da bi se vže skoro stegnil!“ tako so Vam voščili. Ni to hudo?“
Pater liberalis: „Otrok, ne pretiravaj! Sivo glavo bodo pač spoštovali ! Otroci — kje so še bili, ko sem jaz ledino oral na Slovenskem ? In zdaj bodo oni mene preklinjali ? Otroci — kje je četrta zapoved Božja ?“
Vsi: *Oho, starec, kedaj si pa tyoje otroke učil zapovedi Božje? Kedo je kaj slišal o četrti zapovedi? Spoštovali sivo glavo ? Tako bedasto glavo, kakor je tvoja ?! Sto hudičev ? Koliko psovk si vže izbruhal proti sivim glavam ? Kaj si vže izrekel duhovnikom, škofom in celo papežu ? Pa zdaj zahtevaš,, da se bomo vsi klanjali tvoji prazni, slamnati glavi. Ubi pamet, stari ?“
Pater liberalis: „Kaj hudiča, se hočete tudi vi puntati?' Jaz sem gospodar tukaj. Basta ! Punctum ! Hočem, da se mojo avktoriteto spoštuje !“
Vsi: „Oho, avktoriteta?! Avktoritera je število. Avktori-teta je moč ! Tvoje moči pojemajo, udje ti razpadajo, avktoriteta tvoja gine. Pest, pest — pa denar — to kaj velja: tako si nam nekedaj pridigal ti sam“.
Pater liberalis : „Otroci, vi nimate nobenih idealov. Vi ste materijalisti“.
Vsi: „Tako si nas učil ti. Ni še eno leto od tega, ko si nas opomina], naj se mladi pač ne lovimo za ideali, da „dobimo-
razmeroma dober kruli11 . . . „dosti je še mastnih služb, da se slovenskemu dijaku nič ni treba bati za eksistencijo“, naj le zataji svoje prepričanje pa na klin obesi mladeniške ideale! Kruh, kruh, ne ideali! Saj za drugo kot kruh in denar nikedar tudi tebi ni bilo mar!“
Pater liberalis: »Strele proklete! Tako povračajo na stare dni nam, slovenskim narodnjakom! Visoko smo vedno držali zastavo slovenstva. Čista, neomadeževana je naša narodna čast. Sto zlodejev — kedo se predrzne sumičiti našo narodno požrtvovalnost in nesebičnost ?“
Oglasi se spiritus radicalis : »Prekleti hudič 1 Tvoje narodnjaštvo je goli huinbug. Veljalo ti je nekaj, dokler ti je kaj neslo, dokler se ti je posrečilo v njegovim imenu obdržati nadvlado. Kakor brž so ti pa klerikalci zrastli čez glavo, si vrgel krinko proč in se začel zavezovati z nemškutarji. Niso li tyoje besede : Rajši s kranjskimi nemškutarji, nego se slovenskimi duhovniki ? Ondan je bil dunajski minister v Ljubljani, in kako si klečeplazil okol njega! Ekscelenca tu, ekscelenza tam! Pokorni sluga! Pripravljen za vse! Kaj hudiča, tako se ti laka po zlatem križcu! To je tvoje slovenstvo — goli humbug!“
Pater liberalis: »Strela hudičeva! Otrok, ti si nocoj zašel v slabo tovarišijo. Ti si slišal obrekovanje. Ti si sprijen. Zatorej velim: nikedar ne več iz teh prostoro* ! Ti si pod mojim varstvom. Tako hočem. Punctum ! Hudiči, kakor vidim, je vže vse okuženo od socijalne demokracije. Otroci, ste pa kedaj brali, kako pogubne nazore izpoznavajo socijalni demokrati ?“ Spiritus V: „Saperlot, no — kake pogubne nazore pa?“ Pater liberalis:	»Socijalisti hočejo odpraviti lastninsko
imetje. Vse hočejo pograbiti in mej seboj razdeliti. Nobeno pravo jim ni sveto. To je strašno, otroci!“
Spiritus II: „Saperlot, ali nismo kaj takega slišali tudi v tvoji šoli? Se še spomniš, starec, kako si dal pred štirnajstimi leti na mojem hrbtu tiskati črno na belem fundamentalni nauk socijalnih demokratov: Jus je capa“ ? Potem se čudiš, da sim-patizujemo ž njimi ? Sam si si vzgojil socijalne demokrate. Kaj nam za to ? Ti glej! Živela socijalna demokracija!“
Pater liberalis: „Vse strele peklenske naj vas treščijo I Maranata! Anathema sit! Otroci, zdaj molčite. Jaz si ne dam imponirati od vas. Pomislite, da ste pod mojo streho. Kedor črhne le še eno besedo, mu dam streti vse kosti. Pri moji liberalni duši, da je tako! Punctum !“
Nastal je tih mir. Ateja pa se poloti globoka melanholija. Vase zamišljen začne stokati in izdihovati. Le posamezne besede je bilo mogoče razumeti. Izdihoval pa je tako: „ Jojmene, jomene, kam smo prišli! Kedo bi bil verjel ? Še pred osmimi leti — kako je vse drugače bilo! Jaz sem rekel, in bilo je; jaz sem hotel, in storilo se je. Nihče v mojem kraljestvu se ni
drznil niti kako drugače misliti, kakor sem jaz učil! In zdaj ?' Jerum, jerum — quae mutatio rerum ? Glej jih, te. paglavce! Jaz sem jih rodil, jaz jim dajal hrano in obleko ... In tolažil sem se z mislijo: No, Hasmodaeus, ko boš moral umreti, zapustil boš tvoje kraljestvo vtrjeno na vekov veke ; nasledniki iz tvojega rodu bodo za teboj vladali in tvojega kraljestvo ne bo konec. In zdaj vidiš? Srce mi bo počilo od togote. Upal sem, da ko strem klerikalnega zmaja, ga ne bom imel več sovražni-ška. A glej, hudičev klerikalizem le še ponosniše dviga glavo,, meni pa se puntajo lastni otroci; željno čakajo, kedaj se stegnem. Po mojem truplu bodo plesali od same radosti. Jojmene !... Kaj pa, ali bi se ne dalo zopet vže zvariti kak kompromis s temi hudičevimi klerikalci, katere sovražim iz dna svoje črne duše. Not lehrt bet.en. Te otroške klepetače treba izstrahovati! Ne, pri svoji hasmodejski časti prisegam, da sem sam kralj, sam absoluten gospodar, in poleg mene nima nihče niti noge premakniti v mojem kraljestvu! Klerikalcem ponudimo spravo. Vže jutre spišem uvoden članek o grozovitosti socijalno-demokratičnih naklepov in kako je potrebna vera, da se zajezi socijalistični tok. Članek se bo sklepal: Vse za vero, dom, cesarja! Klerikalci bodo strmeli pa Bogu zahvalno pesem peli, da sem se spreobrnil, prokleti klerikalci, katei-e sem vedno sovražil, sovražim
in bom na vse veke sovražil iz dna svoje hasmodejske duše !............
Meni je toplo . . . kri mi sili v glavo . . . Dobil bom vročinsko bolezen . . . .“
Mej tem je odbila dve popolnoči, kar se zopet vse mogočno strese in zropota. Bil je to tretji sunec.
Pater liberalis glasno zaječi, bruhne kri in se na tla zgrudi. Otroci priteko, ga vzdigajo, ga stresajo pa z vodo hladijo. Slednjič vidijo, da vender ni še mrtev. Kap ga je zadela na levo stran. Za pol ure se gane. Prve njegove besede so:
„Pošljite mi po duhovnika. Slabo mi je. Spovedal se bom !“■
Vsi.- „01io, duhovnika? Kakega patra jezuita! Oho! Starec, tega praga ni še prestopila farška noga, in ga ne bo nike- • dar. Farskih žegnov pa nočemo ! Ti sam si nam slovesno bral prisego in mi smo s povzdignjeno roko za tabo ponavljali: „S farji nočemo imeti nikoli nič opraviti!“ Zdaj pleši, kakor si sam godel. Hejsa, hejsa, hopsasa! Stari umira, hopsasa! Stari, saj tako se ne prime tvoje umazane kože nobena odveza. Has-modej ostane na veke Hasmodej."
,.Jaz umiram — stoče Pater liberalis — jaz umiram v obupu. Toda, hudiča, pogum velja tudi zdaj! Otroci, prinesite papir in črnilo pa pišite mojo oporoko."
Oporoka. — Jaz, Pater liberalis, intellectus insuperabilis, antimissianus etc. etc. etc. videč, da mi je crkniti, izjavljam svojo poslednjo voljo, kakor sledi: Moji dediči so moji otroci. Zapuščam jim svoje sovraštvo proti farjem. Contra nigros sem-
piterna auctoritas esto! Zapuščam jim dalje svoj inventar. V njem najdejo Rottekovo zgodovino, katero naj pridno prebirajo. Iz Zolinih del naj se učijo realizma. Veliko francosko eniiklo-pedijo, ki jo najdejo v omari št. III. naj noč in dan proučavajo ; tu je skrinja modrosti in resnice. Drugih študijev jim ni treba. Sin „Delavec“, ki živi zdaj na Dunaji v pregnanstvu, pa njegov varuh spiritns Behemot, se smeta zopet vrniti v „Narodno tis -karno". Podeljujem jima popolno amnestijo. Odpuščam vsem. Otroci, bodite li socijalni demokrati: da le ostanete zvesti stari tradiciji naše dinastije: boj farjem! Jaz sem sovražil krst, in v tem sovraštvu umrem. Glede mojega telesa določam: Kar je na meni lesa, vrzite v ogenj; iz železa pa naredite nože, bodala in samokrese in se oborožite, tako da bo čimpreje „orožje v vsaki pesti11. Le moj črno-žolti hrbet, po katerem se je trideset let drsala narodno-naprednjaška pamet, naj ostane cel in izpostavita ga nad omaro št. I in perpetuam rei memoriam.
V ljubljanskem peklu leta 0005628 . .
Pater liberalis m. pr. .
Kmalu potem začne mrtvaški boj. Ateju se meša. Ob V,4 uri se začuje četrti sunec. Ateju zleze pol pameti in en kos srca v nogo. Le še posamezne besede, brez konteksta, je moč slišati: „Jaz umiram . . . aha, kako svitlo! . . strela ga ubij! . . Misss . . . hudič ga! . . . goriški prorok . . . hudič . . . solche Kiiuze . . . Sohuffft .... farovške kuharice . . . škandal! ... . sprejmite ga . . . Gospodske ulice števvvilllka . . . ha, ha, ha! . . . jour flx . . . tega pa ne 1 . . . smola . . . soci - i - i - jal -1 -1 - ni demo - mo - krati . . tukaj so . . gremo? . . . Hej! fušššš ! . . . .“
Ko vidijo otroci, da je atej liberalis prenehal sopsti, se vsi sč svojih mest pomaknejo proti sredi v krog : stroji, mize, stoli, in madama metla se svojim špiritom meleak. Na miglej, ki ga da spiritus radicalis, se vsi zaženo v vrtinec in začnejo kakor besni rajati, krožeč naslednje francoske rime :
Par nos chants, celebrons, mes Freres,
L’ amenite des nos mystčres ;
II est midi!
II est midi!............................
Še le ko se oglasi zvon iz bližnjega samostanskega zvonika na sv. jutro, potihne divje rajanje. Kot bi trenil, pobegne vsak na svoje mesto. Madama metla je zadnja še enkrat poskočila, potem pa jo naglo pobrisala v kot za vrata. Vse je bilo, kakor bi se ne bilo nič pripetilo ....
To je zgodovina potresa v „peklu“. Pozneje smo še dobili v roke naslednji „Communique“ :
Interesentom se s tem daje na znanje, da je leta 0005628 naše dobe dnč 33. umrl Pater liberalis. Vzrok smrti, vsled zdravniš-
440	POTRES V „PEKLU“
ke preiskave: naduha, marasmus senilis, kateremu se je pridružil delirium tremens. Svoje imetje je zapustil socijalnim demokratom. S tem je ob enem prenehala narodno napredna stranka, koja bo odslej naprej spojena sč slovensko socijalistično stranko. Naše glasilo je „I)elavec“. V kratkem pričakujte novih sporočil..
Simonov.
Raznoterosti.
Narodno bogastvo Nemčije.
Ondan so Nemci obhajali petindvajsetletnico svojega novega cesarstva. O tej priliki se je marsikaj pisalo o velikanskem napredku. ki se opazuje na Nemškem glede nacijonalne ekonomije. V tem oziru je Nemčija prva za Severno Ameriko in Anglijo. Nje trgovsko mornarico prekosuje le angleška. Nemčija izvaža na leto za 9 miljard, Francija le za 7. Nemčija ima železnic, katerih dolgost znaša 45.000 kilometrov, in prijema pri železnicah 2 miljardi na leto. Državna banka ima prometa skoro za 200 miljard frankov. Le Amerika in Angležka dajeti večjo množino premoga in železa kot Nemčija. Kar se pa tiče izdelovanja sladkorja, se nobena država ne more meriti z Nemško. Nemški alkohol najbolj sluje na svetu, ker se odlikuje po svoji pristnosti; celo Francozi in Španjci ga kupujejo rajši nego domačega. Nemško poljedelstvo stoji na isti stopnji z belgijskim in angležkim. Na Bavarskem pride 25 hektol. žita na en hektar, v Hasiji 35 ; na vsem Nemškem daje en hektar povprek 24 hektol. pridelka, v tem ko dobivajo na Francoskem povprek le 17 do 18 hektol. Nemčija ima 4 mil. konj, Francija 3 mil. Isto tako se nemško prebivalstvo pomnožuje na leto za blizo V. miljona duš, francosko pa samo za 50 do 60 tisoč.
Vender se Nemci pri vsem svojem bogastvu ne počutijo prav dobro. Vojaška sila in gmotno blagostanje ne dela narodov že srečnih. Kar pa Nemci posebno tožijo — tlači jih mora državnega birokratizma. Duhoviti Bismarck je nekedaj rekel: „Preveč smo vludani“ !
Za mlade pisatelje.
P. n. g. Božič Anton, vikarij v Batah .	.	.	gld.	2.—
„	„	„ Knavs Franc, kapelan v Šempetru pri Gorici „	1.—
„ „	„	Marinič Franc, župnik v Kojskem	.	.	„	7.—
„	„	„ Golob Josip, vikar v Podgori .	.	„	5.—
„T	u	g o m e r.“
Dalje.
V	„Tugomerju“	pa	se ravno proti tej bistveni tehnični
zahtevi »reši. Ko so namreč slovenski knezi v nemškem taboru: napadeni, se Tugomer reši iz tabora po - naključji! S tem je popolnoma pretrgana nit pragmatične logike. Ni ga namreč najti v dejanju vzroka, ki bi nujno zahteval Tugomerjevo rešitevr tako da bi vsakedo videl, le tako se je moralo zgoditi in nič drugače. Sicer je resnica, da Tugomer še ravno pred moritvijo knezom naroča, naj gledajo, da se vsaj eden reši, da naznani	Slovenom, kaj	se	je zgodilo, in lahko se da tudi misliti,,
da	je pač gotovo vsem knezom bilo na tem, da ge reši Tugomer,
vendar je še pri vsem tem Tugomerjeva rešitev odvisna od dobre sreče t. j. od golega naklučja; zakaj, če je kedo, in naj si bo tudi junak, obdan od cele vojske — kar si moramo pač tudi tukaj misliti, saj so sredi nemškega vojnega tabora — a še vendar le uide smrti, tedaj je to pač kaj zelo nenavadnega, da ne rečemo skoraj čudež. Vgovarjati bi se nam moglo še o tem, da zgodovina poroča, da se je eden rešil vmora, in pesnik se je na to zgodovinsko-dejanski dogodek opiral. Toda, kakor smo videli, je pesnik zgodovino po svoje prenaredil, torej prav za prav ne gre več, da bi se na njo skliceval Pa če mu ta izgovor tudi pustimo, ga moramo vendar grajati koc nedostatek se stališča poezije,, kateri ni naloga poročati, da se je kaj zgodilo, ampak zakaj se je tako zgodilo. Drama namreč ni kaka dialogizovana zgodovina, ampak njena filozofična razjasnitev, ki nam razkriva vzroke dejanj. Ako bi torej pustili, da je rešitev Tugomerjeva zgodovinski fakt, tedaj bi bila naloga pesnikova, da nam pokaže vzroke tega fakta, in če bi mu jih zgodovina ne podala, tedaj bi jih moral najti sam, zakaj, kjer zgodovinar neha, tam začenja pesnik. In to mora storiti posebno tedaj, če je dotični zgodovinski dogodek v obče nepoznan, kakor v našem slučaju, kakor tudi takrat, če je znan, ker sicer ni poet. ampak zgodovinski verifikator, je popolnoma odveč na svetu. Slednjič pa, če bi tudi še to pustili,, da je rešitev zgodovinski dogodek, vendar je tudi ta dogodek le golo naključje, kakor smo skraja rekli, in kot tako ni nujna posledica prejšnjega. Kar pa ne sledi nujno iz prejšnjega, to tudi nujno k prejšnjemu ne spada, ni več ž njim eno, ni ž njim več pragmatično logična celota. Sicer je res, da se more v obče tudi naključje v drami porabiti, toda to se sme, ako ne gre boljše, rabiti le v nebistvenih rečeh dejanja, ne pa tam, kjer se gre za bit in nebit dejanja. Zato nimamo pesniku nič kaj očitati, če n. pr. Gripo reši nemške „tale“, kar je tudi le slučajno, a je le
bolj postranska reč v dejanji in ni že tako bistvena. Ako se pa rabi naključje v bistvenem delu dejanja, tedaj gaje tu k večemu dovoljeno rabiti le tako, da odločuje bolj način dejanja, ne pa njegovo nujnost t. j. naključje ne sme odločevati to, da se sploh kaj /godi, ampak le to, kako se tisto zgodi, kar bi takč ali tako moralo priti, ker sicer nimamo več med dogodki logično pragmatične celote, ni več prave enote. In tako tudi v „Tugomerju“ golo naključje provzroči dogodek namreč rešitev. Pesnik torej sam sili dejanje naprej, ne pa dejanje njega. Vse, kar sledi v „Tugomeru“ za umorom knezov, torej yes četrti in peti čin, je gola pritiklina, ker med temi čini in prejšnjim ni nujne, logične zveze, katera mora med sredino in koncem biti, kakor to Aristotel kratko in jasno dokaže. Naša drama je razcepljena v dva dela, katera veže skupaj le ista oseba Tugomerjeva. Toda „de-janje ni enotno, ako se nanaša na eno osebo, zakaj tej oni osebi se more nmogokaj, neštevilno prigoditi, iz česar se dostikrat nič enotnega ne poda. In prav tako je lahko več dejanj enega in istega, ne da bi se iz tega podalo enotno dejanje1'. ‘)
Tudi konec drame ni enoti kaj na korist, ker ni neizogiben nasledek prejšnjega. A tudi konec mora biti tak, da vsakedo vidi, da je le tako moralo priti in nič drugače. Prav dobro pa se v našem slučaju da misliti, da bi se Tugomer zmagovit in ohranjen povrnil z bojišča, konec je torej sicer naraven in tudi motiviran, vendar se vidi, da je bolj narejen zarad efekta. Po dogodkih bi bil nujni konec Tugomerjev ta, da ta umre po postavi kot izdajalec. A to je pesnik zabrauil po Mestislavu. Zakaj je to storil, ni težko uganiti. Bilo je pesniku gotovo na tem, da Tugomer še sam tistega umori, kateri ga je zapletel v tako nesrečo, namreč Gripa. Ker pa je drama kot žaloigra zahtevala, da tudi junak pade, našel mu je pesnik smrtno rano.
Glede na enoto je vsaki umetni in dovršeni drami potrebno tudi enotna, koncentrična gibajoča misel. V „Tugomerju“ tudi te pogrešamo. V prvem delu drame . j. do umora knezov je gibajoča misel mir z ene in umor knezov z druge strani; v drugem delu še-le postane Tugomer pravo središče igre. In vendar bi moralo vsakemu že od začetka biti jasno, da se gre pred vsem .za življenje Tugomerjevo. Iz tega se vidi, da je vsa drama zasnovana na preobširni podlagi. Naravni in pravi začetek v tem osnutku je še-le pri ubegu Tugomerjevem, ali pa bi se drama morala končati v nemškem taboru, zakaj po umoru knezov nastane ves nov položaj, tu se začne celo novo, za se celotno dejanje. V zvezi s tem, da ni enotne dramatične misli, je tudi to, da drama nima enotnega konflikta ali spletke. Ni namreč najti v drami nasprotja, s katerim bi se junak moral boriti od začetka
‘) Glej Aristotel, Poetica c. 8.
do konca, in ki bi slednjič nujno zahteval njegov pogin. Posameznih spletek pa seveda ne manjka. Tako je v prvem delu glavni spletkar hinavec Gripo in v drugem Spitignev se svojim natolcevanjem. Sicer smo skraja na poslednji pomen, ki ga ima Spitignev v koncu, premalo pripravljeni in si nekaj težko razlagamo to zlobnost.
Slednjič nam je z orizom na enoto opomniti še nekaj o enoti časa in kraja. Res je, da ni tako važna enota časa in kraja, kakor enota dejanja, vendar brez pomena tudi ni, da že Aristotel tudi to enoto omenja. Pomislimo le to, da enota časa in kraja, seveda ako je naravna, zelo pospešuje iluzijo, ki je zlasti za dramo neobbodno potrebna, kjer nam vse v živili podobah stopa pred oči in se torej vsak nedostatek še hitreje občuti. Ako pa se enota časa in kraja preveč zanemarja, tedaj to lahko prav zelo moti iluzijo. V tem oziru bi torej bilo želeti, da se vsaj v enem in istem činu kraj ne spreminja in čas ne preskoči. Toda naša drama tu ni brez napak, kakor lahko vsakedo vidi. Pesnika so k temu zapeljali skoro gotovo slabi vzgledi, vendar zato ne sme ostati brez graje.
6.	Razdelitev dejanja. — Scenična tehnika.
Dosedaj smo o dejanju govorili le bolj splošno ter premo-trili, ali ima dejanje naše drame vse lastnosti, ki so potrebne za žaloigro sploh.
Preiti nam je sedaj na posamezne dele dejanja ter pregledati njegovo razvrstitev in napredovanje.
Kar se tiče te razvrstitve dejanja v čine in prizore ter njegovega premikanja in oviranja, moramo priznati, da je vse to pesnile v obče dobro pogodil in se gotovo ravnal pa vzgledu najboljših dramatikov.
Mimogrede opomnimo tu tudi, da nam ugaja, da pesnik posamezne čine ni razdelil v nastope, marveč v prizore, kar ima gotovo več zmisla. Deli se namreč čin v podrazdelke le zato, da se s tem označi, da pride kaj novega v dejanju. A to se ne zgodi pri nastopu vsake osebe, zlasti ne, če je ta samo postranska n. pr. kak sluga ali sel.
Razvija se pa dejanje naše drame v obče tako, da do prizora Tugomerja z Geronom t. j. do tretjega prizora v tretjem činu napreduje in dospe tukaj do svoje višine, a od tod dalje pada, ali, da se jasnejše izrazimo, do omenjenega prizora je junak aktiven, a od tam postane bolj pasiven. Kako pa je pesnik vedel dejanje posamič razvrstiti in voditi naprej, to se vidi najboljše iz tehnične sestave dejanja. Da tudi to spoznamo, naj sledi tukaj obris te tehnične sestave s posebnim označenjem glavnih tehničnih momentov.
Prvi čin: Pogovor med starcema in potem z Bojanom je, lahko bi rekli, uvodivni akord, ki označi splošni položaj in splošno mišljenje. Na to sledi eksposicija drame, ki se pokaže v razgovoru velmožev. Takoj v naslednjem prizoru imamo prvi 'vznemirjajoči moment, namreč na eni strani odločno Tugomerje-vo voljo za mir in nasprotovanje Mestislava z druge strani. S tem se dejanje začne zapletati in se vzbudi prvo zanimanje. Tok dejanja se takoj zastavi z epizodičnim prizorom, s pridigo Zo-voljevo, ki nam spet nekaj označi občni položaj. Enako epizo-dičen je naslednji pogovor med Gripom in Zovoljem, ki ima namen, da nas seznani z okoliščinami teh oseb. Prizor v nemškem taboru obsega drugi del eksposicije ter podaja nov, vzmemirja-joči moment, namreč namero nasprotnikov. V tej nameri je ob enem tudi izražen prvi tragični moment. Sedaj je dejanje zapleteno in pozornost vzbujena, osebe so znane, položaj je jasen.
Drugi čin : Prizor Vrze z Rastkom je zopet uvod označujoč mišljenje na dvoru Tugomerjevem ter je tudi z glavnim de-janjem v zvezi s tem, da vspodbode Gripa, da pospeši svoj iz-dajski naklep, katerega tukaj razkrije, kar vnovič vzbuja pozornost. Na to sledi snubitev Gripona z Grozdano. Ta snubitev je nekako sodejanje v igri in poveča zanimivost. Tudi z glavnim dejanjem je v zvezi, ker je nov motiv Tugomerju, da Gripu zaupa, ter je tako neka priprava na nastopni pogovor med Tu-gomeriem in Gripom. S tem prizorom se pomakne glavno dejanje “^et za eno stopinjo naprej, ker se Tugomer tu celoma odloči za mir. V tem pa, da Tugomer izkaže popolno zaupanje svojemu izdajalcu, je izražena nova tragika, je nov tragični moment, ki nas napolnjuje s strahom pred tem, kaj se bo zgodilo. Nov napredek dejanja je potem spet to, da si Tugomer pridobi Bojana za svoj načrt. H koncu sledi še obširno izveden prizor občnega zbora, v katerem lahko razločujemo štiri stopinje dejanja. Prva je posvetovanje nekaterih knezov med seboj, ki je ne-,kaka eksposicija tega prizora, druga je spletka, ki jo provzroči ■ zabavljanje Spitigneva, s katerim se poveča zanimanje, nadalje .mala epizoda z Zovoljem, ki je neka retardacija ali ovira prizo-rovega dejanja, in slednjič debata med Mestislavom in Tugomerom. Ves ta poslednji prizor občnega zbora je prav umetno tako razdeljen, da pride vsak do besede in da se dejanje bolj polagoma razvija, dokler se slednjič ne odloči za Tugomerja, kateremu je pesnik tudi gotovo s premislekom dal zadnjo besedo. S koncem drugega čina je prišlo dejanje v določen tir ter je dosegel s tem prvi del drame svojo višino. Pozornost je sedaj napeta seveda le na katastrofo prvega dela, na umor, ker ce!6 nič ne slutimo, da bi še za umorom moglo kaj priti. To bi seveda ne smelo biti, če bi naj bilo dejanje enotno.
Tretji čin ima zopet svoj uvod v prvem prizoru. Potem jpride sum Bojanov kot priprava na prizo^,,Tugomerja z Geronom,
kjer dospe drama v svoji celoti do višine in se začenja peripetija ali preobrat, ker tu nastopi volja Tugomerjeva drugo smer. Hitro za peripetijo sledi, kakor je navada, tragični moment izražen v samogovoru junakovem; t. j. Tugomerievem. Tugomer sklene tu. da gre iz tabora, a je že prepozno. Pred katastrofo tretjega čina je pesnik prav spretno vedel dejanje ovirati ter pozornost in zanimanje vzbuditi z dvema retardacijama ali zadržkoma. Prvi zadržek je, da se Gripo ni še vrnil s „tali“ drugi pa, da se Geron boji umoriti kneze, da bi Slovenov preveč ne razkačil in se kralju ne bi zameril. Kot poslednji moment pozornosti nam je imeuovati nado, četudi je slaba, da se s pomočjo najdenega orožja slovenski knezi rešijo.
Pesniku pa je to tudi v pomoček, da si reši v sledeči kata-stioli svojega junaka Tugomerja, katerega je potreboval še za četrti in peti čin in sicer on, ne pa dejanje. Poslednji prizor posreduje nekoliko med prvim in drugim delom drame.
Četi ti čin se prične zopet s pogovorom postranskih oseb o splošnem položaji. Potem se predstavlja pad dejanja t. j. pad Tugomerja, ki sedaj še le postane pravo središče dejanja, in sicer v četverih, ali, če vračunimo tudi katastrofo, v peterih stopinjah, izmed katerih obsega četrti čin tri in peti dve. Prva je, -da začne Spitignev Tugomerja sumničiti kot izdajalca in vlado-hlepneža in mu narod verjame, s čimer se dejanje zopet na novo zaplete. Da se tok dejanja zadrži, je tu na praven nestu vmeščen bolj mirni in ljubeznivi prizor Bojana z Grozdano in enako naslednji prizor Tugomerja z Zorislavo in Rastkom. — S tem pomiri pesnik razburjeno čustvo gledalčevo, ki sedaj posebno sč strahom opazuje, kako se nad nedolžnim Tugomerjem zbira groza nesreče. Druga stopinja pada je potem očitanje Bojanovo nasproti Tugomerju, kjer se vidi, da ga že najboljši prijatelj zapušča. Nad tem izlije Tugomer v naslednjem samogovoru svojo žalost, ki zaznamljuje ob enem poslednji tragični moment drame. Na to sledi tretji pad junakov, ko zahteva razburjen in zapeljan narod, da se Tugomer kot izdajalec umori. A takoj zastavi pesnik dejanje z odločnostjo Tugomerjevo ter poda tudi poslednji moment pozornosti v tem, da Tugomer obljubi narodu, da se bode v občnem zboru opravičil, kar daje poslednji žarek upanja na njegovo rešitev ter vzbudi zanimanje.
Peti in poslednji čin ima zopet kot navadni uvod pogovor med postranskimi osebami o splošnem položaju. Tudi naslednja dva prizora služita vsaj deloma v ta namen. V Bojanovem poročilu o izidu boja, ki si ga imamo misliti med četrtim in petim dejanjem, je izražena četrta stopinja Tugomerjevega pada namreč, da je tega narod zavrgel in ni hotel več izvoliti za poveljnika, kar se je sicer tudi že zgodilo med četrtim in petim dejanjem, vendar to še-le tu zvemo. Naslednji pogovor med Mesti-slavom in Batogom, kakor tudi potem samogovor Vrze, sta nekaka
priprava na poslednji pad, na katastrofo samo, ker se v obeh' izraža bojazen, da je morda česar hudega pričakovati. Zraven tega pa se po prvem prizoru junaku izreče nekaj opravičenja, ker ga Mestislav zagovarja, po drugem teh prizorov pa s porogljivo žalobnim samogovorom Vrzinim nekoliko pomirjuje razburjenost čustva, kar zopet dokazuje, kako fino in psiliologično ve pesnik dramatični patos buditi in spet miriti, da gledalca ne vtrudi. Sedaj sledi pogovor Zorislave z vojaki, ki je uvod h katastrofi, katera se na to predstavlja v dveh prizorih. Oba prizora sta prav nežno, ganljivo in umetno izdelana. Tragika doseže svoj vrhunec in srce zelo pretrese. Po tej katastrofi razburjenemu srcu je vedel pesnik spet najti mirila v naslednjem porogljivem samogororu Vrzinem, ki takoj po katastrofi sledi.— Poslednji nastop Geronov in tudi smrt Vrzino pa je pesnik uvedel gotovo nekoliko zato, ker je hotel več efekta.
Ves ta pregled tehnične sestave jasno priča, da je v tem oziru naša drama, lahko rečemo, skoro skozi in skozi vzgledna. Kar najsprejetnejše razume pesnik dejanje korak za korakom voditi naprej, zlasti v drugem delu, najti vedno novih motivov, ki dejanje ali pospešujejo ali zadržujejo in čustva mirijo, tako da ostane naša pozornost napeta do konca. Prizori so razvrščeni vedno tehnično in psiliologično, da se polagoma dejanje razvija in množi zanimanje, da slede bolj patetičnim prizorom vedno tudi bolj mirni, gibajočim spet ovirajoči ali epizodični. Čustva pa ve pesnik vedno tako vladati, da se gibljejo kakor valovi, s katerimi se veter igra, da se sedaj dvignejo, sedaj spet znižajo, a se gibljejo vedno. Prav izvrstno nam je pesnik predstavil peripetijo drame v četrtem in petem činu. kar je posebno težko v takih dramah, kjer postane junak v tem delu pasiven, kakor v našem slučaju. Posebno krasna in dramatična sta prizora katastrofe, kjer v poetičnih in krepkih besedah pridrve vsa čustva Tugomerjeva na dan, kjer se nam njegovo srce popolnoma odpre, kakor nikjer drugod v drami.
Na nekaj nedostatkov pa tudi tukaj moramo opomniti, da smo stvarni. Premalo je namreč pesnik pred vsem pazil na to,, da bi uvodivni in epizodični prizori bili vedno tudi vsaj v nekem oziru v tesni zvezi z glavnim dejanjem. Tako je le uvod drugega čina v dotiki z dejanjem, kar Gripa vspodbode, da odločnejše deluje, vsi drugi uvodivni prizori kakor tudi vsak nastop Zovoljev in tudi prvi Stipignevov so brez vsakor-šne posledice za glavno dejanje. Nadalje se nam tudi ne zdi hvalevreden oni, rekli bi, stereotipni uvod posameznih činov, kjer se vedno le predstavlja kak nepomenljiv pogovor postranskih oseb. Pesnik je to najbrže posnel po Shakespeare-ju, toda ni vse dobro, kar ima ta pesniški korifej.
Tu bi bilo, bolj priporočila vredno, da omenimo mimogrede, posnemati n. pr. francoskega klasika Corneille-ja, kakor sploh
francoski dramatični klasiki veliko bolj zaslužijo ta priimek kakor vsi nemški, le nemška zagrizenost jili je po krivici spravila ob veljavo. Oni stereotipni uvod. ki ga rabi Jurčič, zelo dolgočasi, zlasti, če je za razvitek dejanja brez pomena. Slednjič naj še enkrat ponovimo, da bi v poslednjih činih radi bili videli nekaj več notranjega življenja predstavljenega. Posebno težko pogrešamo, da nam pesnik ni predstavil učinka, ki ga napravi na Tugomerja obsodba narodova, ko ga ta zavrže in noče več imeti za voditelja. Potem bi nam bil tudi poslednji čin laže razumljiv, a v tej obliki	zahteva prav veliko	pozornosti,	kar pa
gre v petem činu, ko je	gledalec že	zmučen,	nekaj težavno.
S tem naj je končano to. kar je o dejanju naše drame po naši sodbi reči potrebno in vredno. Z isledili smo tu nekaj ne-malih hib, pa te hibe so tudi glavne hibe cele drame.
7.	Značaji.
Kakor ni drame brez dejanja, tako pa tudi ni dejanja brez delovalcev. Premotriti nam je torej tudi nositelje ali izvrševatelje dejanja t. j. dramatske osebe ali značaje. Jasno je pa, da dramatske osebe ne smejo .biti le vsakdanje in navadne osebe, ampak take, da so vsebini drame primerne. (Je je torej dejanje, ki se	predstavlja,	važno, je naravno,	da mo
rajo tudi osebe, ki ga izvršujejo, biti	važne ;	lastne jim	morajo
biti posebne in nenavadne kreposti in vzmožnosti, ker le take so v obče sposobne za izvajanje velikih dogodkov in le take so tudi dramatične. V tem oziru si je pesnik dosti sposobnih značajev iznašel, le da jih je preveč. Ni namreč noben dobiček v tem. če je mnogo oseb, ampak prav nasprotno. Vsaka drama nastane im nasprotstvu različnih namenov. Vse osebe pa, ki v ta boj ne posegajo, nas samo motijo, ker prikrajšavajo potrebno zanimanje za glavne osebe in obtežajo splošni pregled dejanja. Zato naj je pravilo, da si pesnik ne jemlji več oseb nego je za razvitek dejanja neobhodno potrebno, zakaj pri vsaki osebi ki nastopi, se praša gledalec, čemu jo je pač pesnik uvedel. A v „Tugmeru“ imamo več takih oseb. katere nimajo skoro nobenega vpliva na dejanje ter so le tako za „parado“. Glede na posamezne značaje pa nam je sicer priznati, da so v obče z večjo skrbjo izvedeni kakor pa dejanje.
Središče cele drame je Tugomer, ali vsaj moral bi biti. To je hotel tudi pesnik sam, kar kaže že napis drame. A posrečilo se mu je to le deloma. V prvih treh dejanjih ima sicer Tugomer odločevalno besedo, toda prav za prav je vendar-le samo slepo orožje v rokah Gripovih, ker to, kar Tugomer dela, ne stori popolnoma sam iz sebe, ampak večinoma po nasvetu Gripovem. Vendar ni resnično, če se je zaradi tega trdilo, da bi se naša
drama ravno tako lahko imenovala „Gripo“ kakor „Tugomer“ >)> že zaradi tega ne, ker Gripo v celi drami ne delaje, ne oziraje se na to, da ta za glavnega, tragičnega junaka sploh ni sposoben.
Dasi torej Tugomer ni pravo središče drame, vendar je njegov značaj za tako vlogo popolnoma primeren. Predstavlja se kot knez vseskozi plemenitega, ognjevitega srca, vzvišenega mišljenja in kot mož trdne, odločne volje. Zvezda vodnica njegovemu delovanju je iskrena, resnična ljubav do svojega naroda in domovine. Ta ljubav ga vodi, ko prigovarja knezom, da se gredo k Nemcem pogajat za mir, ker misli tako oteti svoj narod pregotovega poraza in morebiti celo sužnosti. Da je pa tega prepričanja in' te misli, k temu ga je napotil Gripo, kateremu popolnoma veruje in zaupa, ker mu je izkazal nekaj dobrot, katere visoko ceni. Vsled svojega blagega in odkritega srca niti ne misli ne, da bi bilo mogoče, da bi tudi hudobno srce moglo kazati blago lice ter komu kaj dobrega storiti s hudobnim namenom. V tem oziru je Tugomer pravi prototip lahkovernega Slovenca ali Slovana sploh. Vendar je ta lahkovernost pri Tugo-merju do neverjetnosti pretirana, kakor smo že rekli na drugem mestu.
Ta lahkovernost ni v naravnem razmerju z drugimi bistvenimi Tugomerjevimi lastnostmi. Zato Tugomerjev značaj tu ni enovit, ker ne ostane vedno sebi samemu enak. Sicer pa je Tugomer mož krepke volje, ki to, kar je za dobro spoznal, tudi stanovitno brani in naj bi mu nasprotoval tudi celi svet ter to konečno tudi izvede. Pri svojem delovanju pa ga vodi vedno tudi pravi razum, ne pa nebrzdana strast. Njegov boj proti Nemcem ni boj proti Nemcem kot, takim, ampak ie zato se proti njim bojuje, ker hoče braniti svojega naroda slobodo in čast. Sicer pa tudi ve ceniti vrline Nemcev in teh se od njih učiti, ga nagiba že zgodovina Rimljanov in Grkov, katera priča, da „vedno je učenec zmagonosen bil nad učiteljem.“ Zato pravi Bojanu, ki bolj enostransko sodi o Nemcih, „ne sovražimo jih, učimo se“. To razumno mišljenje ga zelč povišuje nad njegov krog. Tudi njegova ljubav do naroda je svitla in čista in ne kazi je niti senca sebičnosti. Ko se bojuje za svoj narod, ni mu pri tem za kako vladohlepje. Ako bi ga pa narod zares izvolil za kralja, ne bi sprejel te časti zavoljo sebe same, ampak ker
................za	narod delati,
Moči vse možke koristi dati obči,
Skrbi nakladati si domovinske
Dolžnost je sveta vsacemu moževi. . .
') Glej : „Zora* 76. (dr. Pajk).
Najlepše pa. pokaže v dejanju to svojo nesebično ljubav do svojega rodu, ko mu ta njegov trud tolmači koj izdajstvo ter ga kot izdajalca zavrže in pahne v nečast, da tudi tedaj njegova ljubav ne omahne, dasi ga smrtno peče ta krivica, ne, do smrti se bojuje za svoje ljudstvo in prav sedaj se s takim junaštvom, ki zaničuje vsako nevarnost in tudi smrt. Pač pa ga prevara od strani Nemcev izuči, da ni nikdar verovati laskavim obetom tujcev. Sedaj mu je geslo :
Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,
Ivadar braniti je cesti m pravde Narodu in jeziku svojemu.
Prav presrčno in nežno se predstavlja tudi prijateljstvo do Bojana, s katerim ga veže dvojna ljubav, ljubav iz otroških let in ljubav „do resnične domovine11. Bojan pa je tudi zares Tugomerju zvest in odkritosrčen prijatelj: ne ljubi ga le, ampak tudi čisla, in varuje ga in čuva kot dobro svojega srca. Svari ga pred Gripom, opozarja ga prvi v nemškem taboru na sumljivo vedenje Nemcev, brani ga pozneje pred raztogotenim narodom, ko hoče ta v svoji nevolji kar brez sodbe Tugomerja kot izdajalca umoriti, in v poslednjem boju se bori na, njegovi strani, dokler ga v divji gnejči ne zgubi. In ko Slovani po boju Tugomerja pogreše, je on tisti, katerega srce žene, da gre iskat.svojega sodruga vkljub nevarnosti, da bi ga mogli Nemci vje-ti. Bojan tudi res najde svojega prijatelja in na njegovih rokah izdahne ta svoj zadnji dih življenja. Enako pa je tudi Tugomer Bojanu blag in moder so drug, ki ga prijateljski, a odločno poduči, kadar vidi, da je napačnih nazorov. In če ga žali Bojah z krivičnim očitanjem, tedaj mu tega ne zameri, ampak ostane mu blag in že ob smrti mu želi sreče z Grozdano. Nikomur drugemu kakor edino Bojanu razodene tudi, kako ga peče in boli, da ga ima narod za izdajalca. Ker ga to preveč bode v srce,	ki	je	za kaj tako ostudnega in hudobnega	sploh	nezmožno,
zato	prosi	Bojana, naj pove narodu, da ni izdajalec	:
................ ko	zvede,
Da Tugomer se je prestavil v ranah,
Vsi oni, ki ime so in poštenje Oskrunjevali mu, ti reci jim,
Da izdajica Tugomer ni bil,
Da izdajnika sem danes posekal Na jasnem jaz junaškem boji.
Kot blag mož svoje mu enako blage žene Zorislave tudi prebridko občuti smrtno ločitev od nje. Pa tolaži ga zavest, da
ime blagega prijatelja Bojana, kateri botle kakor je njemu samemu gotovo tudi njegovi ženi pravi brat. Zato mu jo izroči v varstvo :
Bojan, ti Zorislavin bratec,
Zaščitnik bodi njene nemoči.
Kot blag in skrben oče tudi ob smrti na bodočnost svojega Rastka ne pozabi ter naroča Zorislavi, da ga tako vzgoji, da bode
V mladeničih, kar bistri v ptičih,
In bojnokapljanik — Slovanom čast.
Iz očetove zmote in „mehkosrdnosti“ pa se naj uči to, da bode on „tvrd in neizprosen4. In ko se ob tem tužnem prizoru celo Bojanu ulijejo solze, ostane Tucomer še vedno kakor je bil junak, kateremu „ne pristoji solza ženska", in navdušujoč Bojana, da se naj „Sloveni krepko bore in nikdar udade Nemcem,
Če udade se, to dadč se smrti!....“
izdahne svojega blagega, čistega in junaškega duha. Tako se nam torej Tugomerjev značaj ne predstavlja le z ene strani, ampak, kar možno, vsestranski v dejanju in mišljenju, v dobrih in slabih lastnostih, v življenju in smrti. Glavne lepe lastnosti, ki dičijo našega junaka, so blagost in odkritost srca, požrtovalna, nesrečna lodoljubnost, vzvišeno in plemenito naziranje ter krepka možka volja, vneta za vse blago in pravo. Vse to stori, da se nam junak izredno prikupi, tako da z zanimanjem zasledujemo njegovo delovanje in ga vidimo tudi s sožalnim srcem pasti.
A čim bolj je Tugomerjevo srce v obče vedno obrnjeno le na vse blago in pravo in dobro, tem bolj nepričakovane nam pridejo besede, ki mu jih pesnik poklada na jezik, ko reče Zori-.slavi poslavljaje se od nje ob smrti:
„...............nisi	zaslužila,
Da skrunim (!) jaz telo ti plemenito Ustvarjeno v razkoš, v naslajevcinje,
A ne v bolest . . .“
Take opolzle besede in misli, pač gotovo tudi razuzdanemu človeku v smrtnih trenutkih ne hodijo v spomin, še manj na jezik in so torej ne le po resnobnem značaju Tugomerjevem neverjetne, ampak tudi sploh nenaravne, vrh tqga pa še do skrajnosti nedostojne. Veliko bolje bi bilo, da jih ni, ker zvene kakor ze-16 neprijetna disharmonija in le kazijo dobri vtisek. Take —
opolznosti se pravi umetnik sploh ogiba, ker to, kar ni dobre, tudi lepo ni in še posebno, če se izrazi v takih skrajnih antitezah kakor tu: „skrunim — plemenito". To se mora obsojati v vsakem obziru.
Od strani Slovenov nam je potem imenovati še posebej Me-stislava in Spitigneva. Mestislav se predstavlja kot star, razumen in izkušen knez, katerega beseda je narodu zakon. Tugomer svojega namena sploh prej ne more izvesti, dokler Me-stislava ne dobi za svoj načrt. A Mestislav se odločno upre Tugomerjevi nameri. Predobro že pozna Nemce, „ki ne drže besede, kadar jim koristi	mestijo11.	Pa	tudi narodni ponos	mu
brani, da bi se ponižal	ter šel oholih	Nemcev prosit miru.	To
smatra kot nekako prostovoljno uklonitev pod nemški jarem in kot oskrumbo narodne časti in izdajstvo slobode. Naposled se Tugomerju le toliko uda, da mu ne ugovarja dalje, vendar se sam noče vdeležiti posvetovanja, ampak sklene z Batagom, svojim zvestim prijateljem,	mej tem	za	vse slučaje zbrati vojsko.
Da se ni motil, pokaže	se kmalu.	A četudi je bil Mestislav	pra-
vo govoril in svetoval in ga Tugomer ni hotel poslušati, vendar mu sedaj odpusti on, ko niti Bojan svoje nevolje ne more zakrivati. Lahko bi to priliko porabil in povzdignil svojo veljavo v narodu in ponižal Tugomerja, toda ker ni eden tistih ljudi, katerim je oseba več nego višji oziri, obča korist, in ker mu tudi plemenito srce ne dopušča, da bi iz nesreče Tugomerjeve sebi koval slavo in hvalo s poniževanjem drugega, zato, kakor dobro ve za čiste namene Tugomerjeve, tako odločno tudi zastavi sedaj vso svojo veljavo zanj ter ga brani proti krivičnemu sumničenju in hudobnemu očrnjevanju. In le njegovi besedi in plemenitemu posredovanju je pripisovati, da narod Tugomerja kar šiloma ne usmrti. Tudi Mestislav Tugomerja zaradi enega pogreška ne zavrže splošno, ampak odkrito reče Batogu, da bi Slovani tudi pred Braniborom bili zmagali, ko bi jih bil vodil Tugomer, in tudi zahteva, da se ta naloga Tugomerju spet izroči, če se iz boja povrne. Tako napravi Mestislav zlasti po svoji plemenitosti in razumnosti kar najboljši vtisek.
Nasproti temu pa je Spitignev, tudi neki starešina, oduren po zunanjosti in značaju. Predstavlja se kot človek brez kake višje samozavesti, nezmožen za kako idealno naziranje. Prepričan je, da hoče že narava sama, da je Slovan sužen, in zdi se mu nemožno, da bi človek sam sebi mogel kaj določevati osodo in srečo. Zato mu tudi ne gre v glavo, kak6 morejo biti nekateri Sloveni taki bebci, da se razvnemajo o rečeh kakor „o jeziku, o narodu, o boju z Nemci, o slobodi, o slovanstvu, o miru in drugih besedij gomaznu11, kakor se izraža. Naravno je, da ga zategadel vsi knezi ali zaničujejo ali pa sovražijo, ker je poleg svoje topoumnosti še zelo jezičen.
Vender pa igra ta Spitignev vzlic svoji toposti potem ne* pričakovano važno vlogo, ker postane glavni nasprotnik Tugo-'merjev, ki provzroči njegovo obsodbo od strani naroda. Da bi imei ta naenkrat več vpliva na narod kakor Tugomer, tega mu ne bi skraja prisojali, ko je pač obče znan kot glupež. Vrh tega ni zapaziti na njem nobene dobre lastnosti, a izključnih hudobnežev narava ne pozna, zato je njegov značaj tudi nekaj premalo resničen.
Kar se drugih oseb na strani Slovenov tiče, so vse manj važne za dramo, ker ne posegajo toliko v tok dejanja in se tudi njihov značaj jasno ne pokaže. Taka oseba je najprej Grozdana, kateri je pesnik prisodil nekoliko preveč možke narave in premalo ženskega čustva. Potem je Zovolj. ki nam je sicer simpatičen, ker je odkritosrčno vnet za večni blagor svojega naroda, le da v svoji gorečnosti premalo modro postopa pri oznanjevanju kršč. vere in dostikrat nepremišljeno žali obče človeško čustvo. Slednjič je še stara Vrza, ki je polna Sovraštva proti Nemcem, ker so ji ti že dva vnuka v boju umorili, in to sovraštvo vceplja Grozdani in tudi že malemu Rastku. S svojim vražarstvom in prorokovanjem pa nekako skrivnostno-tragično vpliva na gledalca. V tem oziru je pesnik njeno ulogo prav dobro vedel porabiti. Njena smrt ob koncu pa je bolj umetna kakor naravna.
Kar je še drugih oseb na strani Slovenov, kakor Laston, Hotebor, Batog i. dr., so vsi večinoma brez važnosti, a mali Rastko je celo nedramatična oseba.
Posebej govoriti pa nam je sedaj že o osebah, ki so na nasprotni t. j. nemški strani. Tu nam je v prvi vrsti imenovati Gripa, ki je v prvem delu glavni intrigant. Gripo se predstavlja kot nemški naseljenec in kupčevale« v Braniboru, kjer deluje ob enem kot skrivni nemški ogleduh ter je kot tak dobro znan Geronu in celo nemškemu kraljevemu dvoru. Po značaju je skozi in skozi podel in poleg še prav opolzle nravi. Živeč v Braniboru med Sloveni se jim kaže kot Nemcem sovražnega tako, da ga imajo Sloveni za „uskoka“. A vse to stori le zato, da bi lažje izvršil svoje izdajske naklepe. S tem namenom prosi tudi za Grozdano, ki mu vzbuja pohotnost, a imel bi jo le za nekaj časa, »razumno1*. Tako ostudno hinavščino bi niti ne mogli prenašati, ko bi Gripo ne imel tudi vsaj neke dobre strani na svoji naravi. Ta dobra stran je njegova umnost in prebrisanost, da ve ljudi tako prekanjeno na limanice voditi. Verjetnost te nizke hinavščine podpira gotovo tudi nekaj opravilo Gri-povo kot kupčevalca, ker te vrste ljudje seveda navadno lažje zataje poštenost zavoljo lastne koristi in dobička, vendar je tudi piav v tem nekoliko obsodbe, ker bi moral prebrisani Gripo pač tudi vedeti, da bo z izdajstvom svoji kupčiji med Sloveni
škodoval. Ves značaj Gripov pa je v mnogem oziru pravi kontrast Tugomerjev po mišljenju in dejanju.
Druga važna oseba nasprotne stranke je potem mejni nemški grof Gero. Kakor Gripo, je tudi ta podel zvijačaik, le da je še veliko surovejši in brezsrčuejši. Njegovo odurnost prikriva nekoliko zopet zvita prekanjenost, nekoliko pa tudi odkritosrčnost, ki se pokaže v tem, da nazadnje Tugomerju, ko ga vidi mrtvega pred seboj ležati, hrabrosti in junaštva ne odreka. V obče pa je Geron pravi prototip nemške ohološti in nepoštenosti.
Ako pa je Geron surov in krut, tedaj je nemški škof Hil-debert še kolikor možno surovejši in zato zopernejši in pravi nemški zagrizenec. Iz njega govori samo sovraštvo do Slovanov. Vera mu je le sredstvo za politične nemške namene, da se ž njo podjarmijo Slovani.
Ako pa ne sprejmejo vere in se ne podvržejo nemški oblasti, treba jih je „ uničiti". Sploh po njegovih mislih „Slovena treba ni na zemlji božji.“ Zato se tudi 011 najbolj veseli, da so vlovljeni slovenski knezi, da, v svoji surovi škodoželjnosti še celo Boga hvali, da je Slovene Geronu dal v roke. In ko se potem sam Geron pomišljuje, ali bi bilo varno umoriti kneze ali ne, tedaj Hildebert kar vskipi od jeze, še žive jih pustiti, bi bilo „greh“. Zakaj je Jurčič tega nemškega škofa s tako črnimi bojami narisal, to si lahko mislimo, vendar resnici na čast moramo tu povdarjati, da zgodovina takega grozoviteža ne pozna in je torej tudi ca značaj neresničen. Pesnik preočividno pretirava, in zato s tem značajem ne napravi vtiska, ki ga je namer-' javal, ker vsakdo čuti, da takega škofa si pač ni možno misliti kakoršen je Hildebert, in naj si bo tudi nemški. Dovolj grozovit bi bil značaj, ko bi bil pesnik ostal samo pri resnici.
Slednjič je na nemški strani še Radulf, tajnik Geronov. Pomena za dramo nima nobenega, a omenjamo ga posebej, ker je edini, ki kaže vsaj nekaj čustva za pravico. Strastno so-vražtvo Hildebertovo je celo njemu preveč in ga obsoja, češ:
„Iz ust gospodnjih hi govoril Krist Niti njegova cerkev“. —
S tem končamo posebno sodbo o značajih. V obče se pa lahko trdi, da so se značaji pesniku veliko bolj posrečili kakor pa dejanje. Ne manjka jim ne idealizma, pa tudi ne realizma. Tudi so značaji dovolj raznolični, kar poveča zanimivost. Tu pa tam bi bilo le želeti, da bi pesnik ne bil tega ali onega značaja risal tako šematično, namreč da bi značaja ne predstavljal le po tej ali oni strani, ampak bolj po njegovem celotnem bitju. Nekaj tega je sicer pesnik izpolnil, a bi še bil lahko več storil.
Primerjali so se ti „Tugomerjevitt značaji Homerjevim in Milerjevim n. pr. Tugomer Ahilu, Bojan Petroklu, Spitiguev Ter-
žitu, Zovolj „Walensteinovemu“ kapucinu ‘) i. t. d. — toda nam se zdi tako primerjanje smešno. Kaj podobnega bi se morebiti dalo najti tudi med „Tugomerjevimi‘‘ značaji in med značaji „Ramaja-ne“ in „Maliabbarate", zakaj človek si je v bistvu vedno enak. Originalnost „Tugomerjeva“ pa zaradi tega ue trpi, ker, če je tudi ta ali oni značaj naše drame kakemu imenu sličen, vendar je zasluga pesnikova, da je ta značaj vedel po svoje porabiti.
Pač pa bi lahko trdili, da je pesnik pri spisovanju te drame mnogokrat imel svojedobne razmere pred očmi in po teli ta ali oni značaj predstavil ter mu besede pokladal na jezik, ki se dadč bolj z ozirom na pesnikov čas razlagati in razumeti, kakor z ozirom na zgodovino.
Glede na to je cela tragedija deloma tudi satira na naš čas.
8.	O verzu in jeziku.
Govorili smo dosedaj o dejanju in značajih drame. Preostaja nam še torej reči nekaj o jeziku in verzu. Ker je drama in še posebno tragedija vrhunec pesništva, je naravno, da se mora tudi v besedi kazati neka vzvišenost in plemenitost. Tej zahtevi je pesnik v naši drami v obče izborno ugodil.- Jezik je gladek, krepek in v obče tudi plemenit ter skoro vse skozi višini svojega predmeta primeren in včasi retorično vznesen. Čim bolj pa je dikcija v obče kiasična, tem bolj motijo formalno, jezikovno dovršenost nekatere posebnosti, n. pr. „dražeu mesto dražijo, koja celo neslovenska oblika se prepogostokrat nahaja. Tudi tega ne moremo odobravati, da je pesnik namešal precej nerazumljivih staroslovenskih besed v govor. To se nam zdi ravno isto, kakor če bi v dramo, kateri je snov vzeta iz grške zgodovine, namešal grških besed. Obojno je nezmiselno. S tem pa nismo hoteli grajati tega, da je pesnik v dramo spravil imena iz staroslovanskega bajeslovja, ker je to opravičeno s historične resničnosti in se tudi razumeva. Kakor v drugih spisih, se Jurčič tudi tu ni mogel do cela izogibati trivijalnih izrazov n. pr. „Ta žaba razkoračena11 i. dr., ki se vzvišenemu slogu tragedije kaj slabo prilegajo.
Dialog ali razgovor je v obče povsodi dobro premišljen in tehten in jedernat, toda včasi tudi praznega, nepomenljivega besedičenja ne manjka. Najmanj pa nas zanimajo politične razprave. Politika pač ni za poezijo in tudi tu velja v nekem zmislu oni rek : „Inter arma silent musae“. Sicer pa je refleksija vedno dramatična, tudi v monologih, ker se vedno pokaže neki vpliv na voljo in dejanje. Enako je pesnik vedel tudi poročila vpletati
‘) Glej „Zora“ 1878. (Dr. Pajk).
dramatično in patologično, tako da mu niso le gola pripovedovanja, ampak jih spremljajo vedno tudi afekti pripovedovalcev in poslušalcev.
Kar se pa verza tiče, je pripoznatif	da je	dostikrat	prav
lep	in	gladek, dostikrat	pa tudi ne. V	tehniki	peterostopnega
jamba pesnik ni celč dovršen. V posebni einfasi mislij ali afektov je dovoljeno rabiti tudi spondeje, a tega pesnik ne pozna. Nadalje je za gladkost tega verza zelo važno, da je vedno vsak verz za sebe ena misel, da se torej s koncem verza združi tudi vsaj premor stavka. V tem slučaju je dovoljeno v koncu verza rabiti tudi še ednajsto slovko in je to celo dobro tedaj, če se s koncem verza združi tudi konec stavka. Nikoli pa bi se ednajsta slovka v verzu ne smela rabiti, če teče stavek naprej črez konec verza, torej, če je v tesni zvezi s prihodnim verzom. Tako n. pr. ni dobro in je krivo:
Bog Svarog bil je razobe(sil)
Krvavi plašč	na nebesu ...
ali	še	slabše je, ker se	še bolj stavek preseka :
Tugomer, tvoj otec da ti Orožje ....
Ni ravno dobro, a dovoljeno je:
A vender čuti vrag, ki ga imd V kosteh prastarih ....
„ki ga ima — v kosteh" ... se mora namreč v eni sapi brati in zato hi zelo motilo, če bi n. pr. bilo „imade — v kosteh", ker dobimo potem prav za prav v eno jambsko stopnjo dve kratici. Paziti bi se tudi moralo na to, da na koncu verza stoji, če je le možno, kaka pomenljiva beseda, nikakor pa ne morebiti kako ve-zilo n. p. „še“, „in“ i. d. Hvalevredno pa je, da je pesnik v verzu rabil raznostopno zarezo. Omeniti nam je še, da je naglas prepogostokrat zelo prisiljen, kar dela verze dostikrat prav šepave. Tudi dolenjski naglas besedij ni kreposti jezika na korist in je tudi ušesu, ki mu ni navajeno, sila mučen.
9.	Stališče in pomen drameč
Ko smo tako premotrili in presodili posamezne dele naše drame, ozrimo se še enkrat nazaj ter presodimo dramo po njenem celotnem pomenu in vspehu. Jedro naše drame ali njen „resume“ je z ene strani „življenje in kri, čast in slobodo svojega naroda
in domovine11, in z druge strani „smrt našim sovragom Nemcem" ! V prvi vrsti je naša tragedija neka proslava doma in rodoljubja. Ko je Jurčič to dramo spisoval, je slovenska muza večino iz tega domoljubnega čustva jemala svoje snovi, in kakor so tedaj nastale domoljubne pesmi, tako imamo tu tudi domoljubno tragedijo. Sicer ta narodnostna ideja tedaj ni vladala le pri Slovencih, ker tudi pri Nemcih so je bili celo romani polni. Našo dramo je torej porodil duh časa. Domoljubno čustvo je človeku vže prirojeno in je tudi nekaj dobrega. Ako nam torej vzbuja naša drama taka čustva, tedaj je to gotovo hvalevredno.
Oznanja pa nam ta drama tudi srd in sovraštvo do Nemcev, katere nam vrh tega še predstavlja kot same okrutne trinoge ter nam s tem še bolj budi v srcu strast. Toda včinek drame mora biti zmiraj le kaj dobrega, sicer ne more biti v resnici umetna. Aristotel imenuje ta včinek katarzo ali očistitev, namreč čistitev vsega tega, kar ni v nas lepega in dobrega. Ako pa nam naša drama budi strast, tedaj v tem oziru gotovo ne more biti estetično lepa. Mi pa smo tudi kristjani, in krščanstvo nam naravnost prepoveduje sovraštvo in je ljubezen njega najvišja in prva zapoved in njegov vrhunec. Sicer pa čemu naj še celo v umetnosti, kjer se nam naj povzdigne duh iz vsakdanjosti do nekega višjega vživanja in spoznavanja, kjer nas naj zajema leto, kar je lepega in dobrega, ter nas tako osrečuje in blaži, čemu bi si torej celo tukaj kalili srečo s strastjo vsakdanjih prepirov in bojev, ko ga imamo itak še preveč na svetu ? Ako oznanjujemo mi sovraštvo proti drugim, sovražili bodo drugi tudi nas. Čemu si torej [»o nepotrebnem greniti življenje ? Nekaj ekstremov je povsod. Zaradi teh prenapetežev pa ne smemo splošno sovražiti celi narod. Pa tako vzbujati srd in strast je tudi neslovansko. Naj se nam Slovanom še toliko reči oponaša, tega nam ne more nikdo odrekati, da je Slovan plemenitega in blagega srca. Ta lastnost je dika slovanskega značaja. Kedor bi to trgel Slovanu iz srca, ta je grši od zunanjega sovražnika. Da nam je torej pesnik hotel obujati srd in sovraštvo in sicer strastno sovraštvo, to je v vsakem oziru graje vredno. Sicer je resnica, da Tugomer uči zmernejšega mišljenja, toda splošni vtisek drame ostane pa le ta, da se vzbudi strast. Vzrok temu pa je, da pesnik ni med Nemci predstavil niti enega dobrega značaja, ampak je hote žalostno resnico še nalašč pretiraval. A s tem ni ravnal niti pravično niti umetno.
Zanimivo je, kar Levec piše o tem, kako je Jurčič zašel v ta izključni nacijonalizem. „Jurčič je bil, tako piše Levec '), zadnje čase res fanatičen, kar je pokazal zlasti v svojem „Tugomeru". Ali pa veste, kje se je naučil tega fanatizma ? Od Nemcev, od najizbornejših sočasnih nemških pisateljev ! Pišalec teh vrstic je dobro opazoval Jurčičev preobrat v tem oziru. Kedor čita povesti,
katere je spisal Jurčič pred 1. 1870, gotovo mi pritegne, ako rečem, da so v potitično-narodnem oziru indiferentne. A prišlo je 1. 1870, ki je porodilo nemško moč iu slavo, a vzmnožilo tudi nemško ošabnost in preširnost. Dogodki tega leta iu njih posledice so silno vplivali na dovzetnega Jurčiča. Videl je, kako so najboljši romanopisci in pesniki nemški kar čez noč izpre-menili se v pijonirje nemške ideje; vsaka nedolžna pesem, vsaka novela je bila postavljena na narodno stališče ter je imela očitno razodeto tendenco, zanesti narodno nemško zavest v najširje kroge. „„Vidiš, rekel mi je večkrat v začetku sedemdesetih let ... . tako moramo pisati tudi mi, kakor pišejo ti Nemci. Ti znajo.11 Tiste čase je dobil Jurčič v roke tudi g. Freytagov klasični roman „Soll uud Haben" in druge iz nemške preteklosti zajete povesti tega slavnega pisatelja. Znano je, kako Freytag zlasti v prvem romanu slika in grdi slovanstvo. To mu je sama lenoba, nemaga, zapravljivost. Spominjam se, kako je zanimal Jurčiča ta roman. „„Ako je nemški pisatelj svetovne slave v syojem romanu tak slavofag, zakaj bi jaz ubogi Slovenec ne smel vračati njegovih zabavljic z jednakimi ?•*“ Prišla je Jurčiču tista leta slučajno v roke i zgodovinska knjiga „Waendische Geschichten aus den Jahren 780—1182 von Liuhvig Giesebrecht",1) iz katere je zajel svojega Tugomera. Giesebrechtova knjiga je živa povest slovanskega mučeništva in nemškega nasilstva ob Labi v srednjem veku.
............Lehko	si mislimo, kako so delali s polabskimi Slovani.
nemški cesarji ali Henrik Lev in Albreht Medved. Ali »e je potem čuditi, da je Jurčič, napojen iz istih nemških knjig s takim duhom, v svojem „Tugomeru“ udaril na struno, ki sedaj tako neprijetno brni baš nemškemu ušesu ? Vrhu tega je pokojni Jurčič v vsakdanji polit:čni borbi predobro spoznal nemško vrlino .... kar je močno vplivalo tudi na njegovo pisateljsko delovanje". Tako torej Levec. Ti podatki nam prav zanimivo razjasnijo Jurčičev fanatizem, ki se torej da sicer razlagati, a ne odobravati. Priznati moramo, da se je pesnik krepko maščeval, a stalne vrednosti taki proizvodi nimajo, ampak njih veljava je bolj trenutna.
Zasnovana je naša drama celo ua politični podlagi in politične akcije zavzemajo dober del drame. Toda politikami za poezijo, ker ni nič občečloveškega; zajema namreč vedno le nekatere ljudi, pa tudi ni nič stalnega, ker se vedno spreminjava od časa do časa. Politika je torej nekaj bolj zunanjega, postranskega, akcidentelne-ga. Pesnik pa je filozof, ki premotriva notranje, zadnje vzroke dejanj. Glavno-gibalo- človeškim dejanjem pa sta duh in srce. Iz teh koplje pesnik svojo rudo ter jo potem v svojem pesniškem
‘) Mi žal nismo mogli dohiti to knjige v roke, a misli uo, da so stvarno ne bo razločevala od tega, kar Safarik poroča.
ognju očiščeno podaja svetu v lepi obliki. Kar pa ostane na površini, kar ni zajeto iz globočine srca in duha, to pravega pesnika ne zanima. Politiške in diplomatske čine opisovati je naloga zgodovinarjeva. Ta ostane pri zunanjostih. Zato nas pa tudi v celi drami najmanj zanimata prva dva čina, ki obsegata skoro zgolj politiške debate. Zanimivejši so poslednji trije čini, ker tu še bolj bluje človeška strast. Zelo škoda je torej, da se je Jurčič tu dal vladati od javnega delovanja, katero je' tudi takrat zajemal skoro sam narodnostni boj, ter zato porabil tudi poezijo, ali boljše, škoda, da je Jurčič ostal na površini, ker tudi v tem osnutku bi bil drami prav lahko našel kak glob-Ijejši živelj nego je politični; dš., škoda je dvojna, ker ta drama zaradi drugačnih svojih dobrih lastnostij ni ostala brez vpliva na nadaljni razvitek naše dramatike, ampak se je priljubila ter svetila kot vzgled, a kot slab vzgled, in je slovensko dramo zavedla nekako v ta neugodni politični tir, kakor kažejo nekateri novejši proizvodi.
Po vsem tem je naša konečna sodba ta, da „Tugomer“ v mnogem oziru sicer ni slab začetek slovenske dramatike, a nikakor ni njen dovršetek, kakor se obče misli. Slovenski drami je treba še mnogo napredovati po tehniki in obliki in se še mnogo mnogo bolj vglobiti v tajno delovanje duha in srca. če hoče zares dospeti do klasične dovršenosti.
nico in vede (to je strašansko filozofično !), Čuvstvo ljubezni in prijateljstva i. dr., tako imamo tudi čut umetnosti, in kar vgaja temu čutu, to je umetno, ali je «lepo», ali ne. (Tedaj tudi grdo more biti estetično ! Res, za nas je ta filozofija — previsoka, neumljiva, za Aristotela bi bila najbrže tudi!) Umetnost sama na sebi nima niti poučnega in blažilnega, niti razvedrilnega namena. (^Torej je brez namena, potemtakem ali boginja ali pa nestvor !) Ako vender koga poučuje, blaži in vedri (vender !), je to sekundarnega pomena. Prava umetnost je tista, ki vgaja zdrav emu, normalnemu umetniškemu čutu. (To je prava pravcata definicija*, torej je Zvon ven-derle ^pomnožil število definicij*. Seveda ^razbistritve težavnih pojmov* ta definicija ne povspešuje, dokler nam g. Svetič ne določi, kaj je pravzaprav oni «zdravi, normalni umetniški	čut*.	Ta «čut* je najbrže,	kakor «čuvstvo za resnico in vede«,
le megla, v katero	se skriva logika slovenske	liberalne inteligence).
Vsak bogoslovec drugega leta, ako bi mu dali v oceno navedene stavke Zvonovega modroslovca, bi našel v njih vsaj deset neodpustljivih filozofičnih «ko-zlov*. Sploh gospoda v «Narodni tiskarni* ni bila nikoli posebno srečna v filozofiji. Naj bi jo pustila ! Liberalizem je po svojem bistvu nelogičnost, in čim bolj ga pritiskaš k sebi, tem bolj se obodeš. Filozofijo naj pustijo onim, ki se ne boje iz svojih temeljnih	načel	izvajati posledice na	vse strani do skrajnih	mej.	To smo
mi, katoličani *, to	so, v	svoji vrsti, tudi socijalni demokratje. Tedaj	ali	nazaj k
nam, ali naprej — v tabor socijalizma, kamor gotovo prej ali slej odnese val vas in vašo estetiko.
Nekaj za n„še ..katoličane".
Opozarjamo častite gg. čitatelje na obširno oceno Aškerčevih poezij v pričujočem zvezku. Poslal nam jo je mulepoln mlati pisatelj. To oceno smo vžorpred meseci nekje obljubili « Edinosti«, takrat namreč, ko je poslednja z vso odločnostjo zagovarjala pravovernost Aškerčevih nazorov, ne tla bi pri tem pozabila tudi nam, kakor je vže navada, dati nekoliko brc. V naši razpravi se kaže v vsej svoji n* goli protikrščanski, tla, poganski in brezverski značaj Aškerčevih poezij. Lehno potemtakem razumemo, zakaj si je Aškerc zaslužil častno ime pesnika slovenskih socijalnih demokratov.
Mi se le čudom čudimo, kako morejo listi, ki hočejo biti pristno katoliški, kakor .Edinost., take poezije in njih tendenco zagovarjati. Gospodje imajo čudne pojme o katoličanstvu. Menijo : dovolj, da le formalno ne učiš herezije, tedaj si vže katoličan! Sicer smeš zavito, v leposlovni ali v drugačni obliki, predavati krščanstvu in kat. veri še tako nasprotne nazore, smeš slavo peti še tako protikrščanskim pesnikom in pisateljem ! Dalje menijo, da bistvo krščanstva je ljubezen; verske resnice 'smeš poljubno tajiti ali kršiti, da le ljubezni ne žališ tedaj si vže katoličan !
Ni res ! liistvo, podlaga krščanstva so krščanske verske resnice, so katoliške
dogme
In prav s tdftii resnicami v dijametralnem nasprotji so nazori, katere izraža Aškerc v svojih poezijah. Res, da jih ne predava očitno, formalno, ampak 'zavito in indirektno, a prav zato so njegove poezije mladini in nerazsodnim čitateljem tem nevarniše in pogubniše. Kedor se unema za islam in buddhizem, ne more biti pravi kristijrn, še manj katoličan ; in kedor proslavlja in zagovarja take pesnike, spodkopava katoliško vero
Ali smo res tako zabiti, da bi več ne vedeli, kje nam je iskali pravega katoličanstva V Saj smo se vender učili tudi katoliško dogmatike !
Toda ne! Oni, sami oni so hočejo bili katoličani. Dokler je izhajal »Slovanski Svet«, list očitno heretičnih naukov, z očitnim namenom širit razkolniško propagando mej Slovenci (hvala llogu «Sl. Sv.». je zdaj prenehal!), je stala »Edinost« ž njim v najožji zvezi. .Edinost, je vedno proslavljala naše novejše pisatelje, akoravno je v njih delih toliko krivih naukov ! In da bi »Edinost« hotela vestno preiskati svoj «listek», o, koliko nekrščanskega, koliko krivoverskega blaga je tu nakopičenega, kako se tu * obraz bije katoliški nravi in sramežljivosti! Je-li tudi to vse pristno katoliško V !
Da, ako hočete biti pravi katoličani, prisezite pred vsem na katoliški «credo», zavrzite vse, karkoli se ž njim ne ujema, iz njega izvajajte posledice na vse strani, vporabljajoč jih na politiko, na slovstvo, ita umetnost, na vse odnošaje, na vse stroke človeške delavnosti. Potem še le boste pravi katoličani, potem si prijateljski sežemo v roke !	.......... . .
OBSEG
IV. zvezka »RIMSKEGA KATOLIK A “.
Cerkev in politika: Staro vprašanje. — Pravni razlog, zakaj se sme cerkev vtikati v politiko. — Metafizični razlog. — Nravstveno-praktični razlog. — Papež-anti-papež. — Vodilna načela sedanje papeževe politike. —
Je-li krščanski soeijalizem monarhiji nevaren ? — Koalicija avstrijskih krščanskih strank. .... str. 317 Kristus in socijalna demokracija: Dejstvo, na katero se opira soc. demokracija. — Zmota soc. demokracije v Smotru. „Enakost**. - - Zmota v pomočkih. »Posest je tatvina'*. »Delitev11. — Zmota v načinu. »Revolucija1*.
«— Temeljna zmota soc. demokracije. »Ateizem "• „N«-* besa na zemlji'*. .	.	.	.	.	.	„	341
4 Deset Božjih zapovedij v politiki in slovstvu. .	357
»Cčiteljski Tovariš1* nekedaj in sedaj.	.	„	;.
Anton Aškerc : Pesniška osebnost; —- Oblika in snov.
— Muza Kpartanka z bakljo in haudžarom. — »Le misli, Ambattha preljubi . . .“ Aškerčev neracijonalni racijonalizeiu. '— lUuldha, Penin, Mohamed— Kristus.
— Pegaz in osel ali: Pesnik in nravnost. — Poet 'Philaleth in solist Misaleth ali: nekaj o realizmu. —
Socijali,stični poskusi, liberalizem, proletarijat, baklja, handžar.....................................................»373
Vničeno življenje. Iz zapiskov	ponesrečenega	^udenta.	„	4n9
Časopis.	e.	.	™	„	416
Kratke opazke *k odgovoril vesoljnega	Patrijarha.	»	4*24
Listek : Potres v »peklu**..................................433
Raznoterosti: Narodno bogastvo Nemčije.—■< Darovi za
mlade pisatelje. ’........................................<.	»	^40
Jurčičev »Tugomer". (Ocena).......................„	71
maJizem.
L* i* i 1 o f»' a