Poštnina plačana v gotovini iSružin sld dllllc ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO t|»W»«H»W Številka 27 Leto vil Posamezna Številka po 2 Din liha ja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal štev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. Ljubljana. 11. julija 1935 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2 % dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko. SKRIVNOSTMI PEKING Oblak v Iamal8tl6nem svetišču Trg v Pekingu Zadnja leta, prav za prav desetletja, i® kitajski problem na dnevnem redu. ^e mine dan, da ne bi brali v časnikih'kakšne krvave novice s Kitajskega: zdaj so v ospredju Japonci, potem kitajski razbojniki, nato Mandžurci in Potem spet od začetka ... Četrtina' Prebivalstva sveta kipi in vre, umira *a lakoto, se utaplja v povodnji in krvavi na vseh koncih v državljanskih vojnah: to je slika nesrečne Kitajske dvajsetega stoletja. V šoli smo se učili, da je prestol-| oica največje azijske države Peking. I Zdaj to že nič več ne drži. Peking (Kitajci sami ga imenujejo Pejping) je danes pod japonsko oblastjo. Kos za kosom trgajo brezobzirni niponski imperialisti kitajsko zemljo in si jo prisvajajo. Nikogar ne vprašajo, ali mu je prav, Kitajce najmanj. In Kitajci, se zdi, niso niti preveč nezadovoljni s tem in se le bolj zaradi videza razburjajo... V sedanjem času bo pričujoči članek o nekdanji kitajski prestolnici posebno aktualen. Napisal ga je eden izmed najboljših poznavalcev Daljnega vzhoda, dolgoletni francoski poslanik v To-hiju, pesnik Paul Claudel. Tempelj lameistov, najstarejše svetišče v Pekingu in najčudovitejše na vsem svetu, »kriva pod svojo streho cele kupe starinskih kitajskih zlatarskih in srebrarskih umetnin in knjižnice neprecenljive vrednosti. Čeprav je tempelj star že več stoletij, nam ni skoraj nič znanega o njegovih dragocenostih. Šo prejšnje stoletje je bil tujcem vstop vanj strogo prepovedan. Vendar si ga tudi današnji dan le malokdo ogleda; zakaj pred radovedneži ga varuje njegova lega na koncu taborskega obzidja, v popolnoma zapuščenem delu mesta, ki umira od stoletja do stoletja, kakor odmirajo veje staremu drevesu .., Čudni trg Naša pot do tja nas vodi čez >vzhodni trg«, tri do štiri kilometre Po neznanem in razpadlem Pekingu, kjer ponujajo na odprti cesti — v Prahu in pepelu razstavljene — najčudovitejše stvari v nakup. Med staro šaro in železjem najdeš dragocenosti, Podedovane od roda na rod; prostare Podrte palače so tu razgalile prav tako kakor siromašne hišice malih meščanov vso svojo notranjost: smrdljive in odurne odpadke in prekrasne umetnine. Poleg okužene preperele cunje vidiš tri tisoč let staro dragocenost. Vzdolž hiš, do koder ti sega pogled, visijo na žebljih preperela oblačila, košati kožuhi Mongolcev, ukradeni bogatinom; z biserjem posejani kostumi kurtizan in oblačila iz težke, prekrasne svile, nekdanja lastnina velikih dam. Kupci rijejo po leh starinah, da se kar v oblakih kadi stoletja star prah... Sumljivi klateži ti ponujajo za par dolarjev oblačila iz hermelina, plave lisice in dragocene kožuhe, in vidi se jim na nosu, da bi se radi čimprej znebili dragocenosti, preden jih kdo zaloti. Čedalje bolj pusta postaja pot; bližamo se našemu cilju. Bučnim cestam sledijo puste, od starosti izumrle ulice. Na pragih hiš poganja trava, izza zidovja iztezajo drevesa •'oje-mogočne veje kakor berači roke. starih verskih običajev. Mladi so in otroški celo, toda niti sence mladosti n; več na njihovih licih; kakor starci so videti, starci z bolnimi in skrivnostno trudnimi obrazi; njihovi pogledi so utrujeni, kakor da bi jih bila pot iz vekov v veke uspavala. Siromaštvo in vdanost sta zapisana v njih. Rumene obleke na njihovih ovenelih telesih so obledele cunje. Tempelj Ko smo stopili v svetišče, smo zagledali tri zlate oltarje, na njih pa sredi samih majhnih pozlačenih kipcev tri velike zlate kipe Bude s po-bešenimi rokami. Pred oltarji stoje zlate vaze z zlatimi cvetovi. Prameni svetlobe, ki prihajajo skozi špranjo vrat, medlo razsvetljujejo smehljaj velikih sedečih malikov in skrotovičene pravljične postave po stropu. Stoletja in stoletja se ni nihče dotek-nil teh svetinj, vse so ostale na svojih mestih, celo daritveniki s tlečim kadilom. Začarani nasmeh Čez drugo dvorišče drži pot v drugo svetišče, tako zelo podobno prvemu, da se človek nehote vpraša, ali ni postal morda žrtev slepila v tem skrivnostnem kraljestvu duhov. Povsod enaki kipi, enak nasmeh, enaka zidava, enake zlate posode ... potrpežljiva in ponižna ponovitev prvega svetišča! Za tem drugim svetiščem stoji sredi tretjega velikanski pokončni kip malika, tako mogočen, da človeka groza spreleti. Če pa dalje gledaš v njegov nepremični obraz, občutiš nenadoma prijetno zakletje; zdi se ti, da te je uročil malikov nasmeh, mehko in pokojno padajoč nate in na vso okolico z njeno minljivo krasoto, na zlato in prah, na grobišče razpadanja in na mir v svojem svetišču. (U-f*> Najvišji Lama Pred razpadajočimi vhodnimi vra ti smo ae ustavili. Skoz nje drži pot v park, ki se zdi kakor bivališče duhov. Kako neki nas bodo sprejeli v svetišču? Nikogar ne vidimo, da bi nam prišel naproti. Nenadoma, kakor bi zrasel iz tal, se pojavi najvišji lama jn nas nemo pozdravi. Nato odide po ključe in mi mu sledimo čez mali skrivnostni park. Oblečen v vijoličasto oblačilo, z glavo obrito do kože in obrazom voščenim na oko, smejočim se likratu boječe in sovražno, nas vodi lama do drugega vhoda na koncu prostranega, z belimi kamnitimi ploščami tlakovanega dvorišča, obkroženega z zve-riženimi in razpadlimi zidovi vijugasto kritih obhiškov. Vse naokoli je poslikano rjasto in sočno rjavkasto, na svislih pa žari zlato zahajajočega solnca. Dvorišče je zapuščeno in trava poganja med tlakom. Na belih marmornatih terasah, pred zaprtimi vrati velikega, od stoletij razjedenega templja, stoje »molilni mlini :, bronasti valji z navitimi papirnatimi trakovi, na katerih je neštetokrat odtisnjena kratka molitev: »Orne mani padme, h um« (Biser v lotosu, amen). Lamajski budisti vrte te mline — po kitajsko »čhuane — zakaj stokrat in tisočkrat na dan morajo ponoviti predpisano molitev. Za nami prihajajo mladi lame. tiho kakor sence; pravi otroci so še, zakaj že zgodaj jih prično poučevati pra- Iz ljubezni ji je odgriznil nus Ljubezenski roman abesinskega Študenta in mlade Egiptanke. Vzela se bosta pa le! (Y-W) Pariz, julija, Sodišče v Chamberyju je te dni razpravljalo o kaj nevsakdanji drami. Sodilo je vročekrvnega vzhodnjaka, ki se je izpozabil v ljudžrstvo: iz same ljubezni je svoji dragi odgriznil nos. Obtoženec, ki je na tako nazoren način pokazal svojo strast za nežno dekliško meso, je mlad abesinski pravnik, Araya Haile Selassie po imenu. To ime je isto, kakor se z njim ponaša dinastija sedanjega abesinskega cesarja; obtoženec sam trdi, da je v zelo bližnjem sorodstvu s svojim vladarjem. Drugače je pa sin nekega abesinskega uradnika. Araya Haile Selassie ima zdaj 24 let; v Evropo je prišel študirat iz same želje po zapadni kulturi in znanstvu. Pred tremi leti se je vpisal na ženevsko univerzo. -Toda živel je šele nekaj mesecev v lepem švicarskem mestu, ko se je že zaljubil v dekle svojih let, v hčer Alija El-Ghaiatyja, ravnatelja ženevskega lista »La Tribune d’Orient«. Ljubki Egipčanki je bilo ime Yamile. In Yamile se je skrivaj zaročila z Arayo. Toda njen oče se ni prav nič pulil za to, da bi pomešal svojo žlahtno egipčansko kri s krvjo abesinskega cesarja; dejal je, da mladi študent ni primerna »partija« za njegovo hčer. Ker sta se pa mlada človeka vzlic njegovi prepovedi še zmerom družila, je neizprosni oče izposloval, da so oblasti izgnale zapeljivega Ara-yo čez mejo v Annemasse na Francoskem. »Araya, ljubi moj možiček!« mu je tja pisala Yamile. »Pobrigaj se za poročne formalnosti in pripravi si potni list, da bova takoj po mojem prihodu lahko pobegnila v Italijo . ..« Toda od trenutka, ko je mlada Egipčanka spočela ta svoj sladki načrt, in do trenutka, ko se je imela sestati s svojim zaročencem, to je dne 18. marca, se je deklica premislila: otroška pokorščina je zmagala v njenem srcu nad klicem ljubezni. Prišla je torej k Arayi in mu povedala, da se ne more z njim poročiti. Mladi Abesinec jo je prižel na srce in jo obsul s poljubi. Zdajci je pa njegova ljubezenska gorečnost, ki jo je ta poslednji stik z ljubo še podžgal, prebudila v njegovi krvi stare, speče instinkte. Da bi se kar najpopolneje združil s s%-ojo Yami-lejo, je n^žno prijel njen nos med zobe in jih korenjaško stisnil. Ubogo dekle je zakričalo, da je odjeknilo od gora. Zaljubljeni Abesinec je pa z naslado pogoltnil in dejal: »Zdaj te imam v sebi!« »Strašno!« je kriknila deklica, »Kako grda bom zdaj! Ni? več me ne boš ljubil!« Zastran tega je bila pa v zmoti. Ko so jo obvezali, se je takoj vrnila v Ženevo in tam so jo pri priči operirali. Poklicali so enega izmed najslavnejših lepotnih operaterjev, da ji 38* C nad ničlo! Zadnje dni pred blagodejnim deževjem je povsod v naši državi pritisnila silna vročina. V Ljubljani smo učakali 3?‘5“ C, v Mariboru le malo manj, v Beogradu so pa zabeležili celo 38»C! Kdor je le mogel, je šel v vod«, da se vsaj za nekaj trenutkov ohladi. - Naša slika kaže par prizorov z beograjske pesciue v najhujsi vrocmi. Plašim ftcifaidiem! Spor med tiskarnami in tipografsko organizacijo je avtomatsko prizadel tudi nas. Ker nismo vedeli, kaj se lahko zgodi, smo iz previdnosti pospešili tisk našega lista in zreducirali vse ono tiskamiško delo, ki bi utegnilo izdajo >Dru-žinskega tednika« zavleči. Zato smo v sili izdali to številko samo na C straneh, vendar smo gledali, da ne izpustimo ničesar bistvenega. Tako boste zlasti našli v današnji številki neskrajšan obrok našega priljubljenega romana »F naročju sreče«, prav tako kompletno nadaljevanje »Otoka zakladov« in >Doživljaje'< polkovnika Larerencea«, novelo in zanimivosti e vsega sveta. Samo >Monte-Crista< smo morali odložiti za prihodnjič. . Prosimo cenj. naročnike in bralce blagohotne uvidevnosti, ker nas res ne zadene prav nikaka krivda. Prihodnji teden izide pa »Družinski tedniki spet normalno in v običajnem obsegu. URItDKIŠTVO /A UPR A V A je popravil nos. Danes je mlada Ya-mile še zalša, kakor je bila prej. In njen ljubi jo ima prav tako rad kakor nekoč. Sicer so ga aretirali in začasno obsodili na deset tisoč frankov odškodnine, a to ni njegove ljubezni niti za trohico zmanjšalo. Te dni se je moral zagovarjati pred sodiščem v Chamberyju; toda vsa zgovornost njegovih zagovornikov, ki so ga opravičevali z ljubezensko nepremišljenostjo in poudarjali, da njega jiač ne zadene tolika krivda, saj so bili že njegovi predniki z afriških planot vajeni človeškega mesa in mu je ta strast pač ostala v krvi — v3e to mu ni pomagalo: obsodili so ga na leto dni zapora. Njega pa to ni preveč pretreslo; saj ve, da mu • je Yamile ostala zvesta vzlic odgriznjenemu nosu; saj ve, da ga čaka ja) prestani kazni združitev z njo, to pot najbrže z očetovim pristankom. Kako so vsi zaslužili (d-0) Detroit, julija Ameriški zasebni detektiv Noel Charles Scaffa je v svoji domovini užival velik sloves kot »odkrivalec draguljev«. Policiji se sicer pogosto posreči izslediti tatove, ne pa ukradenih dragotin. Toda Noel Charles Scaffa je znal vešče izslediti tatove in povrh še vrniti ukradeno zlatnino pravim lastnikom. Mož je pripomogel, da so lastniki dobili nazaj za 1,490.000 dolarjev (65 milijonov dinarjev) ukradenih dragocenosti; sam je pri tem zaslužil svoiih 25.000 dolarjev (dober milijon našega denarja) na leto. Kako je to napravil? Policija je te dni prišla skrivnosti na sled! Scaffa je bil v službi več zavarovalnic. Kadar je izvedel, da je komu izginila kakšna dragocenost, je šel in jo odkupil od tatu za višji znesek, kakor so mu ponujali običajni posredovalci; denar mu ie pa dala prizadeta zavarovalnica, saj se je tako obvarovala velike škode, ko ji ni bilo treba izplačati zavarovalnine. Za dragulje, zavai-ovane recimo za 100.000 dolarjev, je. Scaffa ponudil tatu 10.000 dolarjev. Tako je bil volk sit in tri koze cele, z drugimi besedami, vsi so zaslužili: tat, zavarovalnica, Scaffa in pravi lastnik. Vzlic temu so Scaffo zaprli; moz jim je bil preveč iznajdljiv. (»American Weekly«) Jugoslovanski rekord (d-O) Beograd, julija Novosadsko sodišče je ondan doseglo ločitveni rekord, ki zbuja še v Ameriki spoštovanje: en sam dan je izreklo nič manj ko 24 ločitev, med njimi 11 definitivnih. Pri tej priložnosti so. časniki ugotovili, da takega rekorda doslej še nobeno ameriško sodišče ne premore, vsaj v tako kratkem Času 24 ur ne. ODGOVOR »Ali veš, kaj mi je Ela včeraj odgovorila?« »Ne!« »Kako si pa to uganil?« Mesto slaboumnih V Bheelu r Belgiji je skoraj več norce* ko is-melnHi, in vendar se nikomur nič hudega M zgodi (d-O) London, julija. Na Angleškem, v Južnem \Valesu, so se pred kratkim lotili zanimivega poskusa. Oblasti so namreč izpustile bolnike iz tamkajšnjih umobolnic in jih poslale na kmete v okrožjih Stvansei in Abcrgavennvju. Živeli bodo pri poljedelcih popolnoma po svoji Volji in [nihče jim ne bo smel kratiti prosto-iSti. Originalni poskus ni prvi te vrste, i Že zdavnaj prej so nekaj podobnega i napravili v Belgiji, v Gheelu, »mestu slaboumnih«. * Na prvi pogled se Gheel pač v ničemur ne razlikuje od drugih flamskih mestec. In vendar živi v njem do 3000 slaboumnežev obeh spolov: svobodno opravljajo domača dela in ,se zabavajo po mili volji v družbi I domačinov, pri katerih so v službi. Več ko dve tretjini od 2995 zdravih družin iz kmetske okolice Ghecla ima blazne ljudi na stanovanju, da ,jim pomagajo pri hišnih opravilih in na polju. Vsako leto se okoli 25% teh bolnikov vrne domov, dovolj ozdravljenih, da lahko opravljajo svoj prejšnji poklic. Tolikšnih uspehov niso dosegli še nikjer drugod na Svetu, Videč da se je poskus obnesel, bo oblastva sklenila zadevo preizkusiti še po drugih mestih in na deželi. Toda glej: drugod je bil odstotek uspehov dosti manjši. Saj tudi ni čudno^ ko so pa prebivalci Gheela že tisoč let vajeni negovanja slaboumnežev in skrbe zanje, kakor nikjer drugod na svetu. Gheel je ustanovila — tako vsaj pripoveduje legenda — v 7. stoletju 'irska knežna Dymphna; tja se je zatekla na begu pred svojim krvo-sramnim očetom. Toda oče jo je našel in ubil. Na grobu mučeniške device so zgradili kapelico in kmalu so se začeli tja zatekati »obsedenci« in i prositi svetnico Čudežnega ozdravlje-Inja. Gheelčani so te »obsedence« z veseljem sprejeli; tiste, ki si niso izprosili ozdravljenja, bo pa porabili za delavce. Med tem ko so drugod uboge norce uklepali v verige in jih i metali nage v ječe, so smeli v Gheelu delati popolnoma svobodni. Redovniki svete Dymphne so skrbeli zato, da čim bolj olajšajo težko usoo delu. Ko je namreč lani zašla njegova veletovarna v stiske, so banke » pomočjo vlade sicer zamašile finan-čiv> vrzeli njegovega podjetja, toda Citrobna samega so popolnoma izločili iz vodstva. Tega mož ni mogel, preboleti. Pred Citroenom je bil avto na Francoskem luksus (pri nas je še danes. Op. ured.). Citroen je bil tisti, ki je ustvaril in vrgel na trg mali avto, on je bil tisti, ki je tako rekoč ustvaril avto za malega človeka. Citroen je bil eden izmed najpod-jetnejših mož naše dobe. Lotil se je vsega, na vse načine je skušal popularizirati svojo znamko On je prvi na Francoskem izdeloval jeklene avtomobile, on je prvi organiziral avtomobilsko karavano povprek po Aziji in Afriki — tako imenovano črno in rumeno ekspedicijo — on je bil tisti, ki je prvi preizkusil tako imenovane goseničarje, t. j. avtomobile s tankovskimi kolesi, spominjajočimi na gosenice; takšna kolesa so kakor nalašč za peščene puščave. Citroen je bil prvi, ki je uvedel v Parizu lične in hitre taksije. Njemu gre tudi zasluga za nešteto izjropol-nitev v avtomobilski tehniki. Zanimal se je za urbanizem (sodobni razvoj velemest) in je dal na lastne stroške opremiti z razsvetljavo najznamen:tej-še pariške spomenike m javna posloo-ja. On je bil tudi prvi, ki je najel 300 metrov visoki Eiffelov stolp za svetlobno reklamo: kdor je bil še pred nekaj leti v Parizu, je imel priliko občudovati veličastni nočtii pogled na bajno razsvetljeni Eiffelov stolp z velikanskimi črkami Citroenovega imena, imel je prliko brati na njem, koliko je ura in kakšna je temperatura. Ko je Citroen lani propadel, je tudi Eiffelov stolp izgubil svoj pravljični nočni svetlobni okras: ogromna jeklena gmota se je utrnila v temo. * Andre Citroen je bil eden izmed najslavnejših ljudi sedanjega veka. Njegovo ime bo Francozom ostalo svetlo in slavno vzlic polomu njegovega podjetja. Ko ie bil Citroen Se mogočen avtomobilski kralj, je rad dejal: »Kralj Henrik IV. je želel, da bi vsak Francoz imel v nedeljo (rečenega piščanca na mizi. Jaz bi pa hotel, da bi se vsi Francozi lahko vsako nedeljo vozili v Citroenu.« • Ko je na Španskem vladal še diktator Prinio de Rivera, je nekoč povabil Citroena na razstavo v Barceloni. Citroen se je povabilu odzval. Toda na meji so ga ustavili carinarji. : Vaše ime?« so ga vprašali. »Citroeni« »Ne vprašamo vas zastran znamke vašega avtomobila; vaše ime hočemo.« Slavni industrijec je odgovoril: »Moie iine: Citroen! Znamka mojega avtomobila: HispaDo!« (»Gringoire«) Courteline (d-T) Pariz, julija Te dni so v Parizu odkrili spome-.-nik slavnemu humoristu in nenadkri-tljivemu posmehovalcu francoskega ; birokratizma Georgesu Moinauxu-'Courtelinu (1868—1929). Pri tej priliki so časniki osvežili nekatere anek-; dote iz njegovega življenja. Tako je bil Courteline nekega večera priča, kako sta se na ulici stepla jdva moža. Eden izmed njiju, neki iBeraldi, je bil gluh in nem. Courteline je nekaj časa gledal, kako frče [klofute na obe strani, potem je pa 'pristopil bliže, da sovražnika pomiri, 'češ: »Sram vas bodi! Gluhega moža ivgndar ne gre klofutati!« »In zakaj ne, če smem vedeti?« je j srdito odvrnil drugi in se že pripra-! vil, da se loti nadležnega posredo-i valca. »Zato ne, ker ima siromak samo i pol užitka. Zaušnico sicer čuti, a je 'ne sliši.« Kaj beremo in sfišimo drugod Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod 120 jezikov v radiu (d-O) Praga, julija Kdor izmed naših bralcev premore tak radijski aparat, da ujame na njem vse evropske postaje, se bo gotovo začudil, če mu povemo, da lahko Vliši po etru nič manj ko 120 različ-j nih jezikov in narečij. Sicer je res, da posluša nekatere teh programov le prav malo ljudi, komaj par tiso-čev — a vendar 1 Največ poslušalcev imajo v Evropi Nemci: razume jih okoli 80 milijonov ljudi. Za njimi pridejo Rusi s 70 milijonov, nato Angleži s 47 milijonov. Skoraj prav toliko ljudi raz- ume tudi francoske in italijanske postaje. Med tiste, ki jih najmanj Evrop-cev razume, spada albanščina; v njej oddaja redno italijanska radijska postaja v Bariju. (»Prager Presne*) „Jaz pa Se živim!“ (e-M) Dunaj, julija Pred dunajskim okrajnim sodiščem sloji mlada žena. Sodnik jo mora, kakor mu veleva dolžnost, vprašati po osebnih podatkih. »Pred štirimi leti sem ovdovela,« izjavi priča. »Ali imate otroke?« vpraša sodnik dalje. »Da,« prikima gospa. »Poldrugo leto starega fantka.« Sodnik osupne. »Saj ste vendar rekli, da vam je že pred štirimi leti umrl mož!« s2e res,« se nasmehne mlada žena, »siromak je umrl — jaz pa še živim!« nasti, kaj misli o skrivnostni Greti Garbo. Igralka se ni dala preveč prositi in je povedala nekatero zanimivost o Gretim splošno znani zapetosti in plahosti. Na vprašanje, kaj je po njeni sodbi vzrok, da je Greta taka, je May Robsonova dobesedno odgovorila: »Stvar želodca in krvi, nič drugega. Garbo je zelo slabokrvna. Samo obilno uživanje telečjih jeter bi jo ozdravilo; to tudi sama ve. A kaj, ko pa za nič na svetu ne prenese telečjih jeter!...« Greta Garbo in telečja jetra (e-W) Pariz, julija V filmskem tedniku »Pour vous« beremo: May Robsonovo, starosto filmskih igralk, so v Newyorku vprašali žur- Velemestna slika (0-P) Pariz, junija Mlad človek stopa po aveniji Viktorja Emanuela III. Oblečen je čedno in skrbno. Pri prvi klopi se ustavi'in zamišljeno sede. Zdajci pa vzame iz žepa kredo, stopi do pločnika in napiše nanj: »Vi, ki greste tod mimo, ali bi mi lahko priskrbeli dela? Maturo imam in brez službe sem. 2e mesece živim od podpore, pa ne morem več. Lačen sein.< Pod temi besedami nariše puščico proti klopi, kjer je sedel. Pasanti so se ustavljali, brali, zmigavali z rameni in šli dalje ... Nesrečnež je Čakal zaman. Vstal Je in šel svojo pot kakor pasanli, le še trudaejši, še prazne jsi.., (»Jour«) Tragika (e-W) Pariz, julija Pisali smo že, da je o priliki prve vožnje veleparnika »Normandie« v Ameriko poslednji prišel na ladjo kapitan Rene Pugnet. Do zadnjega trenutka je ostal pri bolniški postelji svoje nevarno obolele žene in jo zapustil šele tedaj, ko ga je klicala dolžnost v službo. Te dni se je »Normandie« odpravljala na tretjo vožnjo cez ocean. In spet je bil kapitan Pugnet poslednji, ki je prišel na palubo. Častniki ga skoraj niso spoznali, tako razoran je bil njegov obraz. Prišel je bil spet od bolniške postelje svoje žene; njeno stanje se je bilo še poslabšalo. Komaj je parnik zapustil pristanišče, je kapitan dobil brezžično vest: njegova žena je dotrpela. Kriza (č-P) Pariz, julija Neka knjigarna je priredila prodajo numeriranih de! znanih pisateljev z njihovimi lastnoročnimi posvetili in podpisi. Mimo knjigarne je prišla neka dama in se ustavila ob velikem letaku v izložbi. »Stoj!« si je rekla, »spodobi se ti, da kaj kupiš!« 2e je hotela stopiti v knjigarno, tedaj je pa zagledala notri celo vrsto uglednih pisateljev, oči vidno čakajočih kupcev, da jih počaste vrhu vsega še s svojo osebno navzočnostjo. »Nikjer nikakega kupca«, si je rekla gospa z žalostjo v srcu. »Ne bi bilo lepo, če bi jim to (Kimolila pod nos. Rajši se bom oglasila čez pol ure, ko bo več ljudi.« Tri četrt ure nato je gospo spet zaneslo mimo knjigarne. In spet ni bilo žive duše nikjer, da bi kaj kupila — le ugledni pisatelji in pesniki so zehali v trgovini in preštevali muhe. »Ne, preokrutno bi bilo,« je pomislila dobra gospa, »preveč bi spravila v zadrego gospode, če bi jim pokazala, da jaz edina znam cenili njihove knjige. Bolje je, če mislijo, da nihče ne ve, da nikogar ni bilo. Ježeš, takšna kriza še pri kulturi!« In tiho, po prstih je odšla... (»Jour«) Naivnost? |0-P) Pariz, juni Ondan so priredili pariški šport časnikarji velik banket in povab nanj vse športnike, ki imajo količk imena. Po banketu so se zavrteli. V nekem kolu sta sedela sama zn: kolesarski prvak in mlada filmsl igralka. Videč, kako zaverovano i gleda lepa umetnica, ji je športnik z Čel pripovedovati o svojih uspehih sam ne vedoč kdaj, zašel v širok ustenje. »Ondan sem dosege) na cesti 124 »O, čudovito!« je dahnila deklica se zamislila. Potlej se je pa nagnila njemu na uho in naivno vprašala: »124 — česa?!« Skrivnostni doživljaji polkovnika Lawr«nc«a Lau/rence dela revolucijo 15.000 zlatnikov za navadno Angleževo fotografijo (Gl. štev. 22—26) »Mladi prijatelj, ne sinete mi zgnili v londonski pisarni. Hočete dela? »Kad, prav rad, samo nevarno naj bo! je odgovoril Law renče. »Kaj bi pa radi?« »Rad bi spuntal Arabce! S turško nadvlado so itak nezadovoljni. Pošljite ute tja, pa boste videli, da bom organiziral tako vstajo, kakor je svet še zlepa ni videl. Osvobodil bom Arabce izpod turškega jarma. Domačini so tam tako vsi proti Turkom in prepričan sem, da se mi bo vstaja posrečila.:: >Prav! Javile se jutri, pa vam boni izročil vsa potrebna navodila in pooblastila.« Prihodnji dan je prejel !.aw renče obsežna pooblastila angleške vlade za delovanje v Arabiji. Ilkratu mu je vlada nakazala ogromen kredit. Ves denar je Lawrenče zamenjal za zlato in ga vzel s seboj. Odpotoval je v Meko in Medino, v središče arabskih voditeljev, ki so tako že pripravljali vstajo proti Turkom. Toda organizacije jim je manjkalo, denarja pa tudi. Lawrence je navezal tesne stike z neposrednimi potomci Mohameda, s sinovi arabskega šejka Huseina, najuglednejšega domačina. Vlada ni Lawrenceu ničesar predpisovala. Voditelje za punt si je lahko izbral po svoji volji; to mu ni bilo težko, saj so bili ugledni Arabci celo ponosni, da jih namerava Lawrence odlikovati z zaupanjem. Najsmelejši in najvnetejši je bil emir Fejzal, ki mu je bil oče varuh Svete Kaabe . Emir Fejzal je vzljubil Lavvrencea in se slepo pokoril vsem njegovim nasvetom in ukazom. Resneje je Lavv-rence dvignil tega svojega prvega pomočnika v borbi proti Turkom na kraljevski prestol. Emir Fejzal je bil v resnici vreden časti iraškega kralja! Seveda sta imela glavno zaslugo za njegovo kraljevsko krono Lawrence in Angleška. Lavvrence je pričel organizirati revolucijo v Arabiji prav na debelo. Z Angleškega je prinesel toliko zlata, da ga je bilo dovolj za več let bojev. To zlalo je hranil v svojem šotoru, ki še zastražen ni bil, zakaj plavolasi stotnik Lavvrenče se je zdel Arabcem polbog in nedotekljiv človek. Sicer so pa tako vsi vedeli, da je l.awrenceovo zlato namenjeno samo njim. V arabskih puščavah je postalo kar na lepem vse živo. V peščeni samoti so se vsepovsod oglašati navdušeni klici arabskih novincev: •Živela svobodna Arabija!" Njihov vojskovodja in vrhovni poveljnik pa ni bil morda emir Fejzal, temveč slaboten Anglež — stotnik l.awrence. Turkom je bilo v Arabiji največ do železnice, ki je vezala Carigrad z Medino: razen tega je bila to edina železniška proga skozi Arabijo, v vojnem času je pa železnica najvažnejša reč. Lawreuce je navduševal emira Fej-zala in mu dejal: -Glavno in najvažnejše je, da uničimo progo. Tako bomo Turkom presekali pot, pa ne bodo mogli dovažati čet iz evropske Turffije.i Lawrenre je bil mož dejanja. Cele ledne se je skrival s peščico hrabrih Arabcev oh železniški progi, spuščal mostove v zrak in pod mi ni ral kar cele kilometre proge. Turki seveda nišo mogli sproti popravljati, kar je Law-rence razdejal. Kamele so prenašale Lavvrenceu skozi puščavo velike tovore dinamita in smodnika. Turki so bili divji ko risi. Kar z zobmi so škripali, a to jim ui nič pomagalo. Lepega dne so izvedeli, da organizira punt v Arabiji neki Anglež, zato so se odločili, da ga čim prej in za vsako ceno umore. Med tem ko je Lavvreuce spuščal mostove v zrak, je prepotoval emir Fejzal po njegovih navodilih vso širno Arabijo in uglajeval spore med arabskimi plemeni. Z geslom: .Osvobodimo Arabijo izpod turškega jarma' jih je vse pridobil zase. Fejzalu se je torej njegova naloga posrečila in komaj je I,awrence dokončal prvi del svojega uničevalnega dela, je bilo v notranjosti Arabije že vse pripravljeno za revolucijo. Prvi napad je tvegal emir Fejzal s svojo dobro oboroženo vojsko takrat, ko je bil Lavvrence še med Turki. Seveda se ni upal takoj napasti, zakaj bal se je za življenje svojega angleškega prijatelja. Toda nova poročila o I,awrenceovih predrznih podvigih so ga prepričala, da bo tak spreten dečko že našel pravo pot iz zagate. Pričel je napadati Turke in prodrl njihove vrste. Zmagal je! Lasvrence se je srečno izmuznil izza turških postojank. Ko so pa Turki še za svojim hrbtom zaslišali eksplozije, so bežali, kakor da bi jih sam vrag podil. Legenda o Angležu Lavvrenceu se je raznesla po vsej Turčiji. Turki so v njem videli neko nadnaravno bitje in so ga krstili za »uničevalca Strojeve. V Carigradu je imela turška vlada zaradi Lawrencea izredno sejo. Na njej so turški voditelji sklenili, da je treba napeti vse sile, da Turčija ne izgubi Arabije. Prepričani so bili, da je Lavvrence človek, ki se ničesar ne boji in ki tako dolgo ne bo miroval, dokler ne bo posledujega Turka izgnal iz Arabije. Zato jo vlada razpisala nagrado na glavo stotnika I.aw-rencea. Deset tisoč angleških funtov so dali Turki, pet tisoč pa Netnci. Turški vojaki so se Lavvrencea bali kakor zlodeja samega. Neverjetno: ta mali, skromni in slabotni Anglež je nagnal vsem Turkom strah v kosti. •Beli Arabec (Lawrence) se jim je zdel nevarnejši od kuge. Matere so strašile svoje otroke z Lavvrenceom, turške častnike je pa čudno mrzlo spreletelo po hrbtu, kadar so slišali njegovo ime. Poskušali so vse. kar se je le dalo, da bi ujeli lega angleškega -hudiča-. Toda nihče v vsej Turčiji ui imel Law-renceove slike: general, ki je napadal trdnjavo Kut-el-Aniaro. pa ui mogel dati pravilnega opisa La\vrenceovega obraza, zakaj Lavvrence je bil takrat prav strokovnjaško maskiran. Zato je turška vojaška vohunska organizacija v Carigradu razpisala 15.000 zlatnikov nagrade za onega, ki bi prinesel Lavv-renceovo sliko. To je prišlo tudi Angležem na uho. Zato je Intelligeuce-Service objavil v domačih in ameriških časnikih naročilo vsem onim, ki so imeli Lavvren-ceove slike, naj jili takoj sežgo, čeprav so morda samo slike iz njegovih otroških let. Angleži in Američani so vestno izpolnili to naročilo. Tako se no turškim agentom ne nemškim ni nikjer posrečilo, priti do Lawrenceovili slik. Angleška protivolmnska organizacija .ie tudi drugače ukrenila vse potrebno, da Lawrencea obvaruje morebitnih napadov; to pa ni bilo bogve kako potrebno, saj > ■ Arabci svojega belega brata čuvali kakor punčico svoie"a očesa. Za vsemi drznimi vojnimi pohodi eniira Fejzala je tičal angleški stotnik generalnega .štaba Lavvrence. Fejzal je bil v rokah tega majhnega Angleža samo slepo orožje. Podjeten je bil in navdušeno se je boril za vzvišene cilje, zakaj vedel je, da je vsak predlog in vsak ukaz stotnika Lavvrencea temeljito premišljen. Že takoj v začetku vstaje je imel emir Fejzal mnogo velikih uspehov. Čedalje več Arabcev se mu je pridružilo, zakaj za časa svetovne vojne ni vladalo veliko nezadovoljstvo saino v Arabiji, temveč še bolj v turških provincah. V določenih razdobjih je Lavvrence pošiljaj angleškemu generalnemu štabu v Kairu poročila o vojnih nodvi-gih Arabcev proti Turkom. Ničesar ni olepšaval in ničesar pretiraval, nikoli pa ni omenjal svojih zaslug. Bržčas je bila prav ta La ven-ceova skromnost kriva, da ga centralni štab spočetka sploh ni jemal na znanje in da je arabsko vprašanje celo zanemarjal. Višjim angleškim častnikom se je zdel Lawren-ceov boj za osvoboditev Arabcev zgolj »arabska pustolovščina«. Toda lepega dne je bilo Lawrenceu mlačnosti generalnega štaba v Kairu dovolj. Ujezil se je in napisal »gospodi« tako pismo: »Gospodje! Prosim vas, da natanko in pazljivo pregledate priloženi zemljevid Arabije. Na njem s etn zaznamoval vse one predele, ki so jih vstaši v tem pičlem času že Osvojili. Seveda bi ne bili zmogli tega brez angleške pomoči. Zato trdim, da bi bili uspehi še mnogo večji, če bi bila angleška pomoč izdatnejša. Vsa Arabija bi se lahko osvobodila turškega jarma!« V tem pismu je I.awrenee generalom zagrozil, da bo pustil vso skrb za Arabijo v nemar, če se ne bodo gospodje v Kairu pobrigali za izdatno pomoč emiru Fejzalu. LAWRENCE FINANSIRA ARABCE Ta Lawrenceov opomin je zdramil zaspane častnike generalnega štaba. Anglija je razumela Lawrenceov poziv in odprla na stežaj svoje vojaške zakladnice; poslala je Lavvrenceu zlata na prebitek in mu sporočila, da ga še lahko dobi. Angleži so videli, da bo samo njim v korist, če bo postala Arabija svobodna. Lavvrence je velikodušno delil zlato Arabcem, ti so pa šli z navdušenjem v boj zoper svoje turške gospodarje. Papirnat denar seveda ni imel cene v Arabiji, zato ga je moral I.avvrence spreminjati v zlato, v suho zlato! Sam je vodil karavane kamel, ki so se jim hrbti krivili pod težo zlatih tovorov. Na potu skozi puščavo se je večkrat ustavil s svojim spremstvom in dal prenesti v p rep ros £ šator ogromno bogastvo. Nič se ni bal zase ne za zlato, zakaj vedel je, da ga ni Arabca, ki bi ga oropal ali ubil. Arabci so bolj cenili svobodo kakor kupe zlata. Lavvrence je to dobro vedel in je mirno spal v svojem ša-toru poleg vreč zlata. Svoj platneni šator je imenoval »zlato dvorano«. Večkrat je odšel z manjšimi vrečami zlata v notranjost Arabije in kupoval cele črede goveda, pšenice na mernike, moko in druge življenjske potrebščine. Arabska vojska je bila samo po njegovi zaslugi mnogo bolje založena s hrano kakor turška, še celo bolje kakor nemška. Tako je postal La\vrence vsemogočni denarstvenik Arabije in Arabci so ga kar na lepem prog-lasili za svojega »belega kralja«. Ta zveneči naslov je Lavvrence odklonil. Vse svoje pohode v notranjost Arabije je obrnil Lavvrence na politično plat. Kadarkoli se je vračal z natovorjenimi kamelami, je prinesel svojim Arabcem poleg živeža še vesti, da je spet spuntal novo pleme, ki je bilo do takrat še nevtralno. Navdušeni Arabci so ga seveda dvigali na roke, skakali kakor brez uma okrog njega in peli navdušujoče bojne pesmi. Lavvrence se je takih bučnih stvari otepal kakor riba trnka. Ni mu bilo všeč, da so ga slavili. *.* Pribito je, da je bil Lavvrence že od mladih nog pa do svoje žalostne smrti, ko se je ubil z motornim kolesom, nenavadno drzen in neustrašen. Zlasti se je s svojimi vrlinami postavil na Arabskem. Turki in Nemci so bili za njegovo glavo razpisali nagrado, v vrednosti skoraj pet. milijonov dinarjev naše veljave. Kljub temu je pa Lavvrence prav pogosto odhajal Turkom v goste, celo v Carigrad in v druga velika mesta je hodil vohunit. Če bi ga bili ujeli, bi bilo po njem! Kadarkoli se je napotil proti turški meji, so ga njegovi arabski prijatelji, zlasti pa emir Fejzal, prosili, naj ne nosi svoje kože na prodaj: »Ne hodite, stotnik, ujeli vas bodo! Turki so od vraga!« »Grem in ne bodo me dobili,« je mirno odgovarjal Lavvrence. »Alah je z Arabci, ne s Turki. Pomagal mi bo, da se ognem vsem neprilikam in ,se vrnem k vam, da nadaljujem j boj-« Nekoč je odšel izza turških postojank v 1 >amask, tisoč kilometrov daleč od bojišča. Preoblečen v turškega častnika se je bil prikradel v palačo generalnega št^ha in si nabral polne I žepe važnih vojaških skrivnosti. Kaj-j pada je govoril turški kakor doma-| čin, sicer bi ga bili kaj kmalu raz-' kr in kali. Nekaj mesecev kesneje je neke noči ukradel v pisarni vojnega ministrstva v Carigradu cel šop vojaških spisov, ne da bi se bal, da bi ga prijeli. Izvrsten ie Dr. OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vas! Merilo »Mama, ti pa nisi tako lepa kakor naša vzgojiteljica!* »Zakaj ne?« >Nu, že celo uro sva v parku, pa te ni poljubil še noben vojak!« (Dag interessante Blattc, Dunaj) Ko se je bil po več ko enomesečni odsotnosti vrnil k svojim Arabcem, so ga prijatelji vpraševali, kje je tako dolgo bil in kaj je delal. »Malo čez mejo sem šel, sprehajal sem se po Turčiji in opazoval, kaj ljudje tam počno,« je malomarno odgovoril Lavvrence. S tega svojega »sprehoda« je poslal Lavvrence v London mnogo važnih poročil o stanju turške vojske. V osrednji pisarni Intelligence-Ser-vicea se niso mogli načuditi Lavvren-ceovi drznosti. Naglica, s katero je bil »mali mož« opozoril Angleže na turške vojaške namere, je Turke iznenadila. častniki njihovega generalnega štaba so kar glave izgubili. Nekega dne je ostal Lavvrence več ur v Damasku, v središču turške vojske, ogrnjen v plašč in s turbanom arabskega šejka na prlavi. Ogorelega tujca so seveda vsi imeli za čistokrvnega Arabca. Če bi bil takrat kdo dvignil široki Lavvrenceov plašč, bi bil ves osupel opazil, da je arabski šejk oblečen v popolnoma novo uniformo angleškega stotnika... »Zakaj ste bili tako lahkomiselni, da ste pohajali v angleški uniformi po turškem zaledju?« ga je vprašal emir Fejzal, ko se je vrnil. »Takrat, ko sem odšel, se nisem več utegnil preobleči.« »Kaj bi le bilo, če bi vas bili Turki ujeli in uzrli pod plaščem angleško častniško uniformo?« »Malenkost!. Rekel bi, da sem arabski vojak, pristaš turške vojske, in da sem nedavno na bojišču ubil nekega angleškega stotnika, pa sem se kar v njegovo uniformo oblekel. Verieli bi mi, tega sem gotov!« Nekoč kesneje je odšel Lavvrence na še daljši sprehod, a brez plašča. Samo fes je imel na glavi, oblečen je bil pa v uniformo angleškega častnika. Turki, ki so ga srečavali, so se mu čudili in ga zasmehovali. Norca so se delali iz ubogega Arabca, ki je bil tako neumen, da se je postavi ial z angleško uniformo... Lavvrence je tudi takrat izvedel zelo važne vojaške skrivnosti, zakaj nihče ga ni oviral na njegovem potu in nikomur še na misel ni prišlo, da bi utegnil v angleški uniformi na turškem ozemlju tičati pravi pristni Anglež. V Evropi bi bilo kaj takega bržčas nemogoče. Lavvrence je bil pač tako presenetljivo podoben Arabcu, da nihče ni sumil o njegovem rodu, povrh se je pa Turkom zdelo nemogoče, da bi belec umel tako dobro govoriti arabski. LAWRENCE V TURŠKIH ROKAH Nekoč je pa Lavvrence vendarle zašel v veliko nevarnost. Prav malo je manjkalo, pa bi ga bili spoznali in odvedli pred vojaško sodišče. Na turških tleh, v neki majhni naselbini so Lavvrencea prijeli zaradi nekega prepira v kavarni. V zaporu mu je izpraševal vest policijski narednik, ni se pa niti malo čudil temu, da je bil tujec oblečen v uniformo angleškega častnika. A se zdaleč se mu ni sanjalo, da stoji pred njim naj večji in najnevarnejši ne-nrijatelj sultana in Turkov. Lawrence se je med zasliševanjem prav predrzno vedel* zato mu je na-rednik zagrozil, da ga bo predal vojaški oblasti. Bil je prepričan, da je lavvrence neki nevaren in predrzen Beduin, le-ti so bili pa Turkom zelo v želodcu. .. Zaradi Lav -enceove predrznosti ga je podčastnik kaznoval z »batinami«. Do krvi so ga pretepli, vendar je molčal ko grob. Poceni se je^ izmuznil krvniku... čez noč je narednik ! zaprl Lavvrencea v neko leseno ko-j Uboj kajpada je še tisto noč pobeg- i nil iz nje. . . j Mnogo kesneje so sele Turki izvedeli. da iim je bil Lavvrence v p-I steh. Narednika, ki je »zverino« tako j lahkomiselno izpu 'til. so zaprli zaradi malomarnosti in budalosti. Morda ni revež še današnii dan tičal v zaporu, če bi ga ne bil Kemal izpustil iz zapora. X Lavvrence je zmerom srečno pobegnil iz sršenovega gnezda, čeprav mu je življenje že večkrat viselo na niti. Ljubil je nevarnost in jo celo iskal. Malo pozneje je I.avvrenceu že spet trda predla. Arabci so ga zmerom nagovarjali, naj vendar ne hodi v angleški uniformi vohunit, toda Lavvrence si ni dal nič dopovedati. Tako je nekoč odšel spet s svojimi zvestimi spremljevalci za turške bojne vrste. Na cesti blizu Damaska so jih srečale lepe in mlade ciganke. Lavvrenceu ni bilo nikoli žensk mnogo mar, pa si tudi ljubezenskih dogodivščin ni privoščil. Njegovim spremljevalcem so bile pa ciganke tako všeč, da se je njim na ljubo pomudil z njimi. Vseh pet hrabrih vojščakov je dekletom kar odkrito priznalo, da niso Turki in da bi nikakor ne hoteli srečati turških vojakov. Ciganke so zato odvedle, svoje nove znance v šotore in jim postregle Lepo in dobro ohranjeno perilo, <9 fr če vzameš vedno £CHICHT0V0 TERPENTINOVO MILO ..tn *0n0m0Vanj*4nsk0V'w°'<» z jedačo. Plesale so in zabavale svoje goste. Ravno ko je bilo veselje na vrhuncu, je pa pritekel neki ciganček iz Damaska in povedal, da se bliža četa turških konjenikov; baje zasledujejo petorieo arabskih izdajalcev. Lavvrence je takoj vedel, da iščejo njegove tovariše in njega, zato jim je namignil, da se bo treba hitrih nog rešiti. Sam je hotel seveda ostati in počakati turških vojakov, toda ciganke so pričele milo jokati in ga prositi, naj vendar za božjo voljo odide, sicer bodo Turki že njih prijeli, ker so se družile z izdajalci. VOHUN KOT CIGANKA Tedaj se je Lavvrenceu zasvetila dobra misel. Preprosil je ciganko, naj njegovim tovarišem in njemu dado starih ženskih oblek. Ciganke so res izvlekle svojo staro šaro in če* nekaj minut je bilo vseh pet moških preoblečenih v ženske. Posebno Lavvrence s svojo drobno postavo je bil videti kar prikupna ciganka. Ta šala, ki jo je Lavvrence kar iz trte izvil, je bila, kar odkrito povejmo, predrzna in nevarna igra. Kmalu nato so se približali turški konjeniki in vprašali ciganke, kam so jo mahnili Arabci, ki so šli tod mimo. Odgovoril jim je kar Lavvrence sam, seveda oponašajoč ženski glas. Dejal jim je, da so videli neke sumljive Arabce, ki so odšli proti vzhodu v smeri puščave. Turškim vojakom so bile ciganko toli po godu, da so se pričeli kar šaliti z njimi in jim na vse pretege dvoriti. (Dalje prihodnjič.) Katere klasike Nemci naivci igrajo (rf-O) Berlin, julija V »Nemški gledališki zvezi (Deu-tscher Biihnenverein« je dr. Dieke podal statistiko del, ki so jih nemški odri največ igrali v dobi od 1. oktobra 1034 do 18. februarja 1985. Statistika obsega 163 nemških gledališč. Na prvem mestu je bil Schillerjev »Viljem Tell«; igrali so ga 472 krat, to je tolikokrat, kakor sploh I« nobene druge drame na Nemškem. Za njim pridejo po vrsti: Schiller, Ljubezen in kovar-stvo: 382 predstav; Schiller, Marija Stuart: 280; Lessing, Mina Barnhelm: 278; Shakespeare, Kaj hočete: 225; Schiller, Devica Orleanska: 211; Schiller : Wallensteinova trilogija: 157; Shakespeare, Ukročena trmoglavka: 125; Schiller, Don Carlos: 122 predstav. V celoti zavzema Schiller prvo mesto s 1681 predstavami, za njim pa Shakespeare s 685. Zanimivo je, da so bile nemškemu občinstvu najbolj priljubljene tisto drame, kjer Schiller poveličuje svobodo vesti in boj proti tiranom »Viljem Tell«, »Devica Orleanska«, »Don Carlos« itd.). ZADEL Profesor: »Koliko vrst pesništvu poznate?« Dijak: »Tri: lirsko, dramatsko in ... in ...« Profesor: »Nu? In e ... epi...« Dijak: »In epidemijsko pesništvo.« Dobra roba se hvali sama, zato Dr. OETKER-ju ni potrebna reklama * ******** rurccii/ irece • “7 — —-_rcmctri 20. nadaljevanje Potem je spravila na dan sliko deklice kakih osemnajstih let; v dve kiti spleteni lasje, prepleteni z nizom drobnega biserja, so ji padali na ramena. /Moja sestra Sonja«, je rekel .Jean. Deklica, ki jo je predstavljala 'slika, je bila preveč tipično rilska, da bi mogla Suzana dvomiti o Rusovih besedah. Preden je v tretje segla v listnico, je pogledala mlademu možu v oči. »Doslej je bilo vse tako, kakor ste rekli. Kaj bom pa zdaj našla?« ~-N j j© odgovoril in resno odvrnil njen pogled1. Njo!« je ponovila deklica in .prebledela. »Tisto, ki... damo svojega srca?« Da; tisto, ki jo ljubim.« Njegov odgovor je bil tako jasen in nedvoumen, da je zadel mlado milijonarko kakor udarec s pestjo. Obrnila se je proč; zdelo se ji je, kakor da bi ji megla legla na oči. Torej Jean takrat ni na slepo go-vvoril o svoji pastirici in o njej, ki jo ljubi! Ta ženska je zares nekje živela in ni bila zgolj odsev njegove domišljije! Nenadoma jo je postalo strah, tda se ni upala pogledati v listnico. Neki glas ji je rekel, da je njena iradovednost nespodobna in da se !ji bo še otepalo, če je ne bo premagala. :<-Nu. gospodična — ali se mar lie upate? ...« Prijel jo je za roko in začutil, kako njeni prsti trepečejo v nje-igovih. »Pravkar ste rekli, da se bojite, da me ne bi razsrdili?« je tiho vprašala. »Da...« »Torej me bo zabolelo?« -Ne. Bodite prizanesljivi z menoj!« »Prizanesljiva!« Tesnoba jo je stisnila za srce. Z vzdihom je še enkrat odprla listini«) in pri priči spoznala samo sebe na obeh fotografijah, ki sta ji trepetali med prsti. Da, ona sama je bila, v obeh pozah pri Nataliji Petrovui — tistih dveh, ki ju je pogrešila pri razvijanju ... 0 n a !... In on se jo je govoreč o njej, predrznil imenovati njo, ;k i jo ljubi!... Vsa kri ji je bušila v obraz. Srce •ji je jelo gluho razbijati. »Pridržali ste si ju?« je zajecljala v mislih na fotografski plošči; glede njegove izjave se je pa napravila, kakor da je vobče ne bi bila vzela na znanje. »Da...« »In namestu njiju »te mi dali dve neosvetljeni plošči.« »Razmere so me k temu prisilile.« »Zakaj ste pa potem rekli, da ste že vse plošče porabili?« »Ker me kostum sam, brez vas v njem, ni zanimal.« Spričo te nove drznosti je Su-zani okamenel obraz. Pogledala je obe povečavi. Da ju je mogel spraviti v listnico, ju je moral obrezati. »Poslala sem po dve kopiji vsake fotografije vaši dojilji,« je rekla, kakor da odgovarja na njegovo skrito misel. »Mojih mi še ni vrnila,« je samo dejal Jean in tako odgovoril na Suzanino misel. Ošinila ga je z očmi. Kako dobro se zdaj razumeta tudi brez besed! Deklica še pomislila ni, kako čudno je to razumevanje med njima. Kakor bi se bila vdala v neizogibno usodo. Vaša zvijača je bila odveč,« je dejala po kratkem premolku. Ni vam bilo treba vtihotapiti ta dva negativa, saj sem vam tako mislila poslati obljubljene slike.« »Človek nikoli ne ve, kaj se vse lahko zgodi... Usoda nam moškim le prerada katero zaigra.« »Obljubila sem vam, in obljuba mi je sveta,« je samo odgovorila. - Ko že govorite o obljubah, dovolite ... kdaj mi boste dali neko drugo obljubo?« je tiho vprašal in glas mu je trepetal od tesnobnosti. »Katero?« Beseda ji je ušla zoper njeno voljo; saj je le predobro vedela, katero obljubo ima mladi mož v mislih. Jean .je molčal. Z očmi je iskal Suzaninih, dobro vedoč, da so med njima oči zgovornejše od besed. Toda ona se je v zadregi obrnila stran; da bi se zbrala, je začela počasi spravljati nazaj v listnico Jeanove slike. Zdajci je pa zagledala na dnu predala še eno sliko, nič večjo od pisemske znamke. Ta slika je bila Jeauova legitimacijska fotografija. Suzana jo je vzela v roke. Sklonila se je in se kakor zaverovana zagledala vanjo. Čudno razburjenje jo je obšlo. Te majcene slike jo je bilo dosti manj strah kakor njega, ki jo je predstavljala. Najrajši bi jo bila smuknila v svojo torbico. A vendar se ni upala. Druga reč je, če ona prosi njega za sliko, in druga, če so njene slike pri njem. Dvignila je oči k njemu, čutila je, da jo opazuje, da sluti njen boj, da čaka, kdaj ga bo prosila... Pridušila je vzdih in spustila sličico nazaj v listnico. To ste pač vi...« je rekla, da sploh nekaj reče, tako mučen ji je že postajal njun molk. Da ... navadna legitimacijska slika za potni list... Nič posebnega.« Med tem ko ji je govoril, je spravil fotografije nazaj. Položil jih je drugo na drugo, tako da sta bili obe njeni obrnjeni z licem skup, vmes je pa položil svojo: tako sta se njena in njegova glava na sliki dotikali. Deklica je vse to videla. Neznana tesnoba jo je stisnila za srce; zdelo se ji je, kakor da ji je prenehalo utripati. »Dala vam bom svoja dva negativa s posnetki vred, v zameno mi boste pa vi dali ti povečavi, ki ju še nimam,« je predlagala z glasom, ki se ji je zdiel, kakor da ne bi bil njen. : Kakor želite!« Resno je mladi mož razgrnil denarnico, da bo lahko izbrala. Deklica je z eno roko segla po povečavi, z drugo je pa potisnila vanjo vrečico z negativi in posnetki. Nato je hlastno spustila Rusove slike v svojo torbico, skrbno pazeč, da se ji iie bi izmuznile iz rok; zakaj vedela je, da je med obe njeni-fotografiji stisnjena njegova, Jeanova... Ko> je bilo to opravljeno, je koj leže zadihala. Prepričana je bila, da je ravnala tako prirodno in neprisiljeno, da šofer pač ni mogel izpregledati njene nedolžne zvijače. Toda ko se je upala vzdigniti glavo, je prestregla iz njegovih oči tako nežen in hkratu tako resen pogled, da jo je tisti mah zapustila gotovost »Pojdiva! Čas je, da se vrneva!« je rekla, da sploh nekaj ječe. Toda mladi mož jo je nežno prijel za roko in jo pridržal. IV Ustavila sta se na Štefanikovi cesti pred parkom. Suzana si je bila v tamkajšnji modni trgovini izbrala nekaj vzorcev za ročna dela, ki jih je mislila vzeti s seboj na morje. : Ali bi hoteli malo z menoj v park, preden se vrneva?« je zaprosil Jean. Rad bi vam pokazal neko pismo.« Od koga?« »Od kneza Andrejeva... z Angleškega.« »Ali vas mar že vabi?« »Da; moral bi čim prej odpotovati.« Deklica je zaprla oči; neznana bolest ji je skrčila srce. Le zakaj mora priti vse to nadnjo? Kakor da bi se ves svet zarotil proti njej, samo da ji ohromi voljo... Komaj se je utegnila privaditi misli, da jo Jean ljubi, že ga hoče sovražna usoda odtrgali od nje. »Pojdiva!« je kratko velela. Rus je šel /.a njo. Prišla sta v samoten drevored; tam jo je prijel pod roko in jo stisnil k sebi. Deklica se mu ni upirala. »Ali bi vas smel prositi za pet dni prosto?... Moral bi se odpeljati v London, da pobliže dože-nem, kako in kaj.- »Saj vam je prijatelj vendar precej podrobno popisal, za kaj gre,« je menila Suzana, ko je prebrala pismo. Kar se plače tiče, ne morem ravno reči, da bi bil skop s pojasnili; tudi si večje ta trenutek pač ne morem želeti. Toda potem pravi; s stanovanjem, kujavo, razsvetljavo, perilom in hrano vred. Kako naj to razumem? S samsko sobo na primer bi se le težko zadovoljil. Zakaj plača, ki mi jo ponuja, mi daje možnost, da si ustvarim lastno ognjišče... Takšno, da se ga moji mladi ženi ne bo treba ravno sramovali.« To je res. je pritrdila zamišljen . Takšne ugodnosti ima drugače samo bolniško osebje. Nu, vidite! Ko sem bil še zdravniški pripravnik na Angleškem, sem se zadovoljil s skromno samsko sobico. Res da je bila zelo snažna, a vendar: nekam majhna mi je bila in udobstva sem pogrešal v njivi. »Zdravnik ste bili na Angleškem?- je osupnila in mu iztrgala roko. Čudno... Tega ne razumem... še nikoli mi niste o tem govorili.« Ustavila se je in mu široko pogledala v oči. »Nisem vam govoril. Če bi bili vedeli, da sem študiral medicino, bi vam bilo mogoče nerodno obdržati me kot šoferja v službi.« »Kje ste študirali? V Pragi?« »V Pragi in v Londonu; skušnje sem napravil na obeh univerzah. Stvar mi ni bila preveč težka, ker dobro obvladam angleščino; malo rrrrvvs SLATINSKE TABLETE pAfoii uporabltajte neškodlitve Slatinske tablete za hujšanje sestavljene iz naravnih mineralnih soli in rastlinskih ekstraktov Proizvaja: apoteka MR. BAHOVEC, LJUBLJANA V vseh lekarnah 100 tabl. Din 46‘ —, 200 tab). Din 74-—. Reg. No. 142;3 od 10. Vil. J*. preglavice so mi delali le strokovni izrazi.« »A zakaj... zakaj ste šli potem za šoferja?« »Da se pripravim za doktorat na tukajšnji univerzi. Ne smete pozabiti, da sem bil brez sredstev.« »Saj bi bili lahko šli v bolnišnico ali pa h kakemu zdravniku; takšen je tu običaj.« »Že res, samo da dosti manj nese. Ne glede na to, da sem imel pri vas vsak večer prosto; tako sem lahko pomagal svojini siromašnim rojakom, zraven sem se pa izpopolnjeval v svoji stroki.« Suzana se je zamislila. Njegovo razkritje jo je čisto zmedlo. Iskala je drugih, tehtnejših razlogov, zakaj je Jean ostal za šoferja pri njej. »Kako dolgo je že, kar ste diplomirali na tukajšnji univerzi?« »Tri mesece.« »Zakaj niste pa potem že prej odpotovali? Česa ste čakali? Česa ste se še nadejali?« Na njenem obrazu se je zrcalilo tako sovražno začudenje, da mladi mož prvi mah ni bil zmožen besede. »Sami sle me zadržali, niste marali, da bi odšel... Ali ne slutite, kakšni blazni upi se potem rode v človeškem srcu?« »Zanašali ste se na mojo slabost!« je zavpila prezirljivo. 0, gospodična!« jo je žalostno zavrnil. »Ali sem se mar kdaj iz-pozabil, če ste mi privoščili prijaznejšo besedo?« Kakor da se ne bi bila vselej 0 pravem času osvestila!« Mislim, da se nikoli niste mogli pritoževati nad korektnostjo mojega vedenja.; je odgovoril otožno. Suzana ni marala opaziti njegove grenkobe, čeprav si je na tihem priznala, da ima prav; nikoli se ni izpozabil proti njej. Zdaj šele se ji je odprlo, od kod danes jemlje pogum. Bliža se čas njegovega odhoda in če zdaj ne bo izpregovoril, pač nikoli več ne bo imel prilike za to. Kaj vas je napotilo, da ste šli k mojemu očetu za šoferja?« je vprašala po kratkem premolku. Bil sem že v Londonu v praksi, tedaj je pa knez Andrejev izrazil željo, da bi se še na Češkem izpopolnil, preden bi se za stalno 1 eselil v njegovo bolnišnico. Slišal je, da so v Pragi medicinci evropskega slovesa. To službo sta mi poiskala on sam in bai.kir Werner, prijatelj vašega očeta... Odločil sem se zanjo zato, ker sem si v njej obetal precej prostega časa. »Werner vam je nemara tudi povedal, da imajo pri Kreugerje-vih hčer.« O, Suzana!« je vzkliknil z grenkim očitkom. »Tak ste se zares odločili, da od potujete?« Sami ste brali, kako me prijatelj pesti, zakaj tako dolgo odlašam z odhodom. Ali smem mar še čakati?« je žalostno vzkliknil, kakor da bi mu ona mogla odgovoriti. Toda deklica je ostala mrzla in nedostopna. »Ali lahko kaj storim, da ostanete v Pragi?« je potem vprašala s čudno mirnim glasom. »Ne! Ničesar. Preveč se je moj prijatelj zavzel zame, da bi imel pravico zamuditi to priložnost.« In jaz?« je kriknila Suzana. • Vi?« je zmedeno vprašal. A že se je zbrala. Ali naj ostanem brez šoferja?« 0, zastran- tega bodite brez skrbi, gospodična! Govoril sem že z nekim svojim rojakom, emigrantom kakor jaz, da vas bo vozil namesto mene. Spodoben dečko je; lahko se zanesete, da vam bo služil prav lako zvesto kakor jaz.« Zvesto!« je vzkliknila posmehljivo. »Saj me niti ne pozna! Kakšne zvestobe smem pričakovati od tujca?« »Jaz ga poznam in on mene; to zadošča,; je odgovoril Jean z otožnim nasmehom. »Prav, naj bo!« je zamrmrala. »Vzela ga bom, ko mi ga vi priporočate.« Hvala varil za zaupanje, gospodična... Ko bom daleč od vas, mi bo laglje ob zavesti, da imate ujega.« »Ali se ne bojite, da vas bo... popolnoma nadomestil?« je vprašala okrutno. »Ne!« je resno odvrnil. »Med vami in menoj so spomini, ki bodo živeli še po najinem razstanku.« Poznate besede, ki ob njih duša vztrepeta? Suzani je bilo, kakor bi se ves svet zavrtel okoli nje. Noge so se ji zamajale od neznane slabosti. »Po najinem razstanku,« je ponovila kakor v snu. »Kdaj me mislite zapustiti?« »Kdaj?... čez dva ali tri dni... Oglasil se bom še, da vam rečem zbogom.« »Ne!« Deklici se je iznenada spačil obraz. V grlu jo je dušilo in čudna teža ji je legla na srce. Nič več ni mogla hinavčiti. »Ne! Ne! Saj ni mogoče! Ne že zdaj — nočem tega, razumete?« »In vendar sem že za tri mesece prepozen,« je žalostno dejal. Viharno ga je prijela za roko in se instinktivno prižela k njemu. »Maščevati se hočete zaradi moje abotnosti, kaj ne? Samo zato ste mi to rekli?« »Na žalost ne, gospodična.« »Ne, zdaj še ne! Zdaj še ne smete proč! Sredi poletja smo, našli boste kak izgovor, pa pojdeva skupaj na morje.« »Ne spravljajte me v izkušnjavo, Suzana!« je slabotno ugovarjal. »Zaradi enega samega vašega nasmeška bi bil zmožen največje blaznosti.« »In takšna blaznost bi se vam očividno zdelo, če bi za zmerom ostala, skup, kakor sva bila teh šest mesecev?« »Kani bi naju to privedlo?« je bolestno pripomnil. »Prav imate,« je vzdihnila. »Človek mora zmerom gledati, da kam pride.« J n lo bi mi bilo tem težje, ker me tedaj ne bi več čakala tako dobra služba.« Deklica ni odgovorila. S široko odprtimi očmi je strmela pred se. »Ali mislite, da boste v tej službi lahko stopili pred katero dekle in ga povabili, da deli življenje z vami?« je vprašala kakor v sanjah. Mislim, da ne bi ničesar pogrešala... Imela bi dovolj za lepo življenje... Vse je odvisno samo od nje, ki bi hotela zvezati svojo usodo z mojo...« »Morda bo hudo razvajena...« »Tudi s tem računani. Zato bi si poiskal še kaj drugega; mogoče bi lahko tudi zunaj bolnišnice opravljal prakso. Pripravljen sem ■delali noč in dan, samo da moja življenska tovarišica ne bi trpela prav nikakega pomanjkanja.« »Jean!« je zajecljala Suzana, vsa zmedena. »To so samo lepe sanje, vaša domišljija vas slepi... Bojim se, da se boste kruto razočarali.« »Zakaj?« je vprašal hripavo. »Tista, ki jo ljubite, mogoče ni neodvisna, najbrže ima starše, rodbinske obzire, kai vem... Mogoče ne bo imela toliko poguma, da se odreče vsemu temu vam na ljubo...« Mladega moža je vrglo pokonci. . Ako bi to vedel, bi se že jutri odpeljal, da se nikdar več ne vrnem. Prtljaga me že čaka... Če človeku ni treba drugega kakor odpraviti kovčege, je tako rekoč že na vlaku.« »Ali niste rekli, da se čez pet dni vrnete?« »Ta odlog vam je torej potreben?« je otožno dejal. Da!« je hlastno vzkliknila. »Saj nisem mogla slutiti, da vas bom tako iznenada izgubila.« Pogledal jo je, kakor bi hotel brati s tega drobnega obrazka, ki se je toli krčevito prizadeval, da bi mu ostal zaprt. Stisnil je zobe; bal se je, da mu ne bi zoper njegovo voljo ušle besede, ki so kipele v njem. »Prav. je rekel naposled. »Vrnil se bom, da vam rečem zbogom... ali pa do svidenja! Vi sami boste odločili!« Prestal je; zadrgnilo mu je glas. ;• Preši romašen sem,« je votlo povzel »Niti plahe prošnje se vam ne upam izreči. Bogatemu dekletu mož nima pravice ponujati tako skromnega domovanja « Obrnil se je stran in srepo zastrmel pred se. V grlu ga je dušilo. Krčevito je stiskal zobe, da ne bi izdal slabosti, ki mu je trepetala v očeh. Suzana, vsa majhna ob njem velikanu, je dvignila pogled k njemu. In zagledala je strmost njegovih oči in vlažen lesk v njih. Za god in praznik mati dobro ve, otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev vesele! 2*©f v ppefefelcsf Napisal Henri Bertrand Charles Vignac se je nežno poslovil od svoje žene in otrok; odšel je na daljše »poslovno potovanje« kakor vsako leto. . »Vani se spet tako dobre volje in svež kakor po navadi!« 'Očka, prinesi naim spet kaj lepega s pota in piši nam. Mnogo lepih razglednic nam pošlji!« Charles je pognal motor svojega avtomobila in se odpeljal, spremljan od lepih in dobrih želja svoje družine. Premišljeval je: prva postaja bo Pri Mariji, druga pri Hortenzi, irelja pri Ani, poslednja pa pri Cilberti. Te štiri ženske razgibajo vsako leto dušo in srce tega sicer domu in družini vdanega moža. Charles živi v srečnem zakonu in je srečen oče: dva otroka ima, dva angela. Nikoli ne misli na to, da hi varal svojo ženo, in je tudi res »e vara. To njegovo vsakoletno ^potovanje v preteklost« mu je notranja potreba. Tem štirim ženskam, ki so nekoč kovale njegov 'značaj, je bil hvaležno vdan in zvest. Njegova žena Luiza bi ga gotovo ne razumela, zato ji rajši 111 nikoli zaupal te svoje nežne »skrivnosti;-. Čudno se zdi, je Premišljeval, da morem ostati zvest svoji ženi in še štirim drugim. pa j© vendar tako! Moje življenje ni tako preproeto; nekaj čudnega mi je v duši in v srcu. Cuiza bi tega ne mogla razumeti. * , Njegov elegantni avtomobil se Je ustavil pred poštnim poslopjem 11|ajhnega mesteca. Debeluška poštarka je slišala brnenje motorja in pritekla k oknu. Vsa srečna je pozdravila Charlesa, ko je trenutek nato stopil pred njo: »Torej nisi pozabil? Lepo bi bilo, če bi tokrat mogel dalje časa ostati; a vem, da imaš važnih in Nujnih poslov dovolj. Srečna sem, da si prišel ravno v soboto, ko prej sklenemo. Charles, ti niti ne veš, kako vesela te bosta nadzornik in pristav, pa še doktor Ceri-sier povrh.« Ko je sedel Vignac zvečer pri vrčku črnega piva v udobnem ko- tičku pri »Modrem biku«, bi pač nikdo ne spoznal v razposajenem gostu sicer tihega in dostojanstvenega gospoda generalnega ravnatelja. Nihče ga ni vpraševal, kdo je in od kod. Tu je bil in pika. Ta dan je bil prvi praznik v njegovem sicer dolgočasnem življenju. In temu prazniku bodo sledili še trije! Poštaričini prijatelji so sedeli pri isti mizi, veseli so bili in hvaležni, da je spet prišel njen prijatelj iz mladih dni ter prinesel v njihovo dolgočasno malomeščansko življenje smeh in dovtip. Marija je kar sijala od zadovoljstva. Niti minute ni hotela misliti na to, da bo kmalu prišla ura, ko se bo Charles spet poslovil. Saj so ji te ure vse; te ure ji dado novih moči za celo leto dolgočasja. Ničesar ni vpraševala, čeprav ni vedela ničesar o Vignacu. On sam je tako želel; ni maral, da bi ga kdorkoli vpraševal po njegovem poklicu, pa tudi to mu ni šlo v račun, da bi ga kdorkoli zadrževal. »Tvoj Lohengrin sem, ljubica,« je v šali dejal Mariji. »Ničesar me ne vprašuj, nikoli ne skrbi zame...« Ko je poštarici izročil zavitek izbranih slaščic — za vse na svetu je rada jedla slaščice in nič ji ni bilo mar vitke linije — je bila ganjena dto solz: »Prekrasen dečke si, ljubezniv in pozoren kakor nihče. Kaj neki bi bilo z menoj če me ne bi ti vsako leto vsaj en krat obiskal?« Prihodnji dan se je Charles odpeljal. Pri slovesu je poštarica požirala solze, ko mu je rekla: »Torej do svidenja, dragi, čez leto dni!« Tudi Charlesu je bilo nekam nerodno v grlu, zato je hitro pognal motor. Cesta pred njim mu je pričarala Horteuzino sliko. Že dolgo je temu, ko jo je ljubil, in še današnji dan ji je bil vdan. »Hortenza. kako sem srečen, da te spet vidim. Vse od kraja do konca mi moraš povedati, kaj si delala in počela!« Hortenza, prikupna in sloka dama, že nekoliko velega obraza, je hvaležno pogledala prijatelju v oči. »Saj veš, kako je z menoj. Šola me še zmerom veseli, otroci me imajo radi, čas mine, kakor bi pihnil, in zadovoljna sem. Vsako leto mi pa prineseš ti nekaj solnč-nih dni, in ti pritisnejo moji zadovoljnosti pečat sreče. Tudi ti mi moraš pripovedovati — ne, ne, ničesar nočem spraševati. Skoraj bi se bila spozabila,« je dodala z ljubkim nasmehom. Vignacu je bilo zmerom prijetno v tem njenem z okusom opravljenem stanovanju. Pri Hortenzi je sedel tisti večer spet dugačen Charles kakor prejšnji večer pri »Modrem biku . Pripovedoval je o novih slikah, novih mladih in starih umetnikih in o sodobni literaturi. Največje veselje ji je napravil, ko ji je ponudil zavitek najnovejših knjižnih del. Dejala mu je v zahvalo: »Ti si v resnici najpo-zornejši moški. Nikoli ne pozabiš priti k meni na obisk, ko vendar vem, da le težko utegneš!« Tretja postaja je bila pri Ani. Vdova po industrijcu, je živela v razkošju, zato je bila še vedno mladostna in lepa. Še mar ji ni bilo, da bi se v drugič poročila. V njenih 6alonih je bilo Charlesu nekam tesno in neprijetno. Vajen je bil neprisiljene udobnosti. Pri Ani doma je pa bilo vse tako določeno, fino, zanj preleseno. Razlika »Če ima poročena žena ljubimca, kaj je to?« »Zakonolomstvo!« »A če imate dva?« »Sladkosnednost!....« (»Rire«, Pariz) Ana je bila oblečena v elegantno višnjevo obleko. Sedela je v naslanjaču poleg kamina, njej nasproti pa njen prijatelj Charles. Sluga je odšel po prstih, ko je položil pred njiju pladenj s čajem in pecivom. Charles, ki je bil zmerom lačen, bi bil rajši použil kakšen preprost sendvič kakor pa to sladko drobnarijo. Toda vedel je, da mora tako biti, da tako narekujeta hišni red in etiketa. Ana je zamišljeno puhala kolobarje iz parfumiranih cigaret. »Dragi, ali ni čudno; tako redko se vidiva in vendar sva si tako blizu, kakor da bi bil med najinima svidenjima samo en dan, ne pa celo leto. Duši sta nama enaki. Čeprav imaš dela čez glavo, me vendar nikolj ne pozabiš.« Prislonila je svojo negovano glavo na njegovo ramo. Ko je vzel iz žepa drobceno stekleničko pristnega perzijskega rožnatega olja, so se ji oči zasmejale. To mu je bilo priznanje, da je spet pogodil njen okus. »Ti si v resnici najljubeznivejši in najpozornejši moški. Umetnik si, ki ugane najbolj skrite želje ženske duše. V tem je odraz tvoje velike ljubezni. Ti me osrečuješ!« »Gospa doktorica prosi, da malo počakate; pravkar ima bolnika,-: je sporočila služkinja Vignacu, ko je sedel v čakalnici gospe dr. Gilberte Pasquierjeve. Kmalu nato je prišla Gilberta tako po tihem, da je Charles še slišal ni. Bil je zatopljen v izbrane slike, viseče po stenah. Pozdravila ga je: »Torej nisi pozabil svoje obljube, Charles! Nepopisno sem te vesela in na srečo sem ves dan in še jutri prosta!« Charles je prisrčno objel zdravnico. Gilbertine lepe temne oči so se smehljale. »Dela imam hvala Bogu dovolj. Časih sem utrujena zvečer. Toda zdaj, Charles, ko si ti tu, sem sveža in zdi se mi, kakor da nisem danes še ničesar delala. Vse leto se veselim teh lepih dni, ko si ti pri meni!« »Glej, glej! Prinesel si mi take krasne kirurške instrumente! To pa, da si mi prinesel povrh še svilnate nogavice, mi je dokaz, da me dobro poznaš! Ti ne vidiš v meni samo zdravnice, ki se žrtvu je za svoj poklic, ti vidiš v meni se pere volno, in kako hitro opravi to LUKI pristen samo v tem zavitku tudi nioemurno žensko, ki rada ugaja svojemu prijatelju. Za jutrišnji koncert jih bom oblekla. Ljubezniv si in dober in tako pozoren, da bi bolj biti ne mogel!« Nežno je pogladila Charlesa po osivelih laseh. * Ko se je Charles Vignac srečno vrnil domov in je sedel s svojo družino za bogato obloženo mizo, mu je bilo tako udobno, kakor že leto in dan ne. Tako zdrav, krepak in svež videti,« je dejala gospa Luiza. »Pomladil si se za deset let, prav mladeniški si! To tvoje vsakoletno poslovno potovanje je pravi oddih zato. Prihodnje leto moraš spet na odpočitek ...« Charles je podal svoji ženi tenak indijski šal in ona se je tesno privila k njemu: »Ti si v resnici najljubeznivejši in najpozornejši mož, Charles! Kaj ne da jih ni na svetu tako srečnih kakor sva midva?« (V-i*) »Bengali« Pred štirimi leti je neka angleška založba izdata roman »Življenja bengalskega suličarja«, ki ga je spisal Franci* Yeats-Brown. Prve ineBece ni bilo bogve kakšnega povpraševanja po knjigi. Morda si ljudje niso mogli ničesar pametnega predstavljati pod pasovom »Bengalski suličar«. To so si ncmaia že mislili, da bo nekaj iz indijskega, vendar jih je utegnila motiti iiinožinska oblika: »Življen i", ker jhn je nekam preveč dišala po spiritizmu. Tedaj »e je raznesla vest, da si 'e bil Paramount kupil dovoljenje za til-nianje Brownove knjige. Ljudje so izvedeli, da bo pripravil film razisko- IZ KRALJESTVA Filmanje so ovirale razne neprilik«, a tudi denarno vprašanje ni bilo od muh. Filmski trak je do končne dogo-tovitve stal težke milijone. To je kajpada razumljivo, saj je vsebina zelo obširna in so vs*i posnetki tako pristni, da pristnejši biti ne morejo. L. 1930, ko se je Schoedsack odpravljal v tisti najnevarnejši del Indije, so ljudje zmajevati z glavami. Vsakdo, kdor je le kdaj čital Kiplingove knji-ge — še bolj pa pozoren bralec časnikov, ki je zasledoval čudne do- Boj za smodniški stolp. Prizor iz Paramountovega filma »Bengali« Aalec Schoedsack, ki je bil že zrežiral *ilnia »Chang« in »Rango«. Pred več bo štirimi leti je Schoedsack odpotoval * svojo odpravo v Indijo. Časih so sicer časniki natisnili kako krajšo vest, jta film zori, slednjič bo pa vsi utihnili. Bele jeseni leta 1934 je prišla vest, 'da bo film kmalu skončan, zdaj pa — Po petih letih — je vendar gotov in ka vrte že po vseh velikih evropskih biestih godke zadnjih let v Amanullahovi deželi — je nehote pomislil, kako težavno in nevarno delo si je Sehoed-snek naprtil. Schoedsack sam pripoveduje o svojih doživljajih takole: »Takoj, ko nam je angleška vlada zagotovila, da nas bo indijska vojska branila pri vseh nepričakovanih napadih, smo se odpravili v Indijo in začeli stikali za motivi. Pot nas je vedla čez Delhi v Pešavar, kjer smo si postavili svoj glavni tabor. Mesto, glavna trdnjava na severno zapadai indski meji. se je bilo po pravkar-šnjem napadu Afridov, divjih domačinov iz gora, komaj oddehnilo. Za vojno ali spopad ni treba ravno kdove kakšnega posebnega vzroka; divji gorski prebivalci so zmerom pripravljeni žrtvovati svoje življenje za svojo in za svojcev čast in proatost. Po moje so ti ljudje sovražni vsaki vladi. Take narave so, da morajo streljati, biti se in prelivati kri... »Vojna« je ukaz njihove nemirne krvi, zato jim je sleherna malenkost, še neznaten družinski spor, dovolj da spuntajo cele vaei in ves svoj rod. Zadeva časti je pri vseh teh rodovih, bodisi pri Afridib, ftinvarih, Vadsirih ali kakor jim že vsem pravijo, tako zamotana in nevarna, da je kaj. Konec pesmi je zmerom enak: vojna, boj, spopad... V teh prilikah se ni lahko znajti in marsikatero nerodnost smo zagrešili, preden smo ee privadili čudnim »gentlemanskim« in diplomatskim pogajanjem z domačini. Med Pešavarjčm in Kohatom, na dolgem ozkem polotoku afridskega ozemlja, ki sega vprav v angleško-indsko obmejno pravico, je cesta, ki jo smejo Angleži uporabljati, seveda proti znatni pogojeni letni odškodnini. Pogodba veleva, da ne sme na cesti med šeslu zjutraj in peto zvečer nihče streljati... Kršitelje kaznujejo z visoko denarno globo. Kdor pa stopi samo t eno nogo s ceste vstran, torej z nevtralnega ozemlja, se mora zagovarjati po zakonih gorskih naroUov. Nekaj dni po našem prihodu nas je obiskal angleški oblastnik. Spremljali so ga vsi poglavarji onih rodov, ki žive z Angleži »v miru«. Nenadoma je pa počil strel in neki emir se je zvalil v prah lik namestnikovega voza. Takoj so prešteli vso spremljevalce in ugotovili, da manjka neki kan. Pričeli so ga zasledovati. Ko so ga ujeli, je izvlekel, ne da bi bil trenil z očesom, mošnjiček z 20.000 rupijami in jih predal cestnemu stražniku. Taka je običajna denarna globa za strel o prepovedanem času! Za tisto uro je bila stvar urejena z globo, toda kes-neje sta se gotovo dva rodova zaradi tega sprijela ... Takih in sličnih primerov je vse polno! Čez nekaj tednov smo »e že privadili, da je zmanjkalo tega ali onega. Vedeli smo, da ga je kdo ustrelil, ali pa, da sam zasleduje onega, ki mu je storil krivico. Seveda je tako zasledovanje trajalo časih tedne, ča6ih mesece. Maščevalec »e je skrival po gorskih jamah, kamor so mu pri- Najnoveiii film W. S. von Oyka Zelo zanimiv je motiv filma, ki ga je zrežiral W. S. van Dyke. .le to nemški zvočni film »Tri mesece v raju«. Film nam prinese Metro v bodoči sezoni. V današnjih dneh, ko skoraj nikoli ne vidimo filma, ki ne bi imel vsaj trohice kriminalne vsebine, nam bo ta film, poln duhovitih in smešnih prizorov, v osvežitev in zabavo. Nihče ne strelja v tem filmu, nobena hiša se ne podre, nikjer ne srečamo gangstrov, ki bi se tepli s policijo na življenje in smrt. Ta film nam bo pokazal življenje hudodelca »na dopustu«, ki se je ,Wallaee Beery in Jackie Cooper v filmu »Otok zakladov« našali tovariši jedi in pijače. Schoedsack se je s svojo odpravo srečno in živ vrnil. Za časa dveletnega bivanja v Indiji m njegovi ljudje ujeli na filmski trak nenavadne naravne krasote in dogodke iz življenja domačinov in njihovih varuhov, angleških suličarjev. Vsakdo kdor bo videl film »Bengali«, bo dosti temeljiteje spoznal Indijo, kakor je poznajo oni, ki so kdaj tam živeli. skril pred policijo na neki farmi in prživl tam tri nebeško lepe mesece. Kajpada se je zaljubil v farmarjevo hčer. Vražji Robert Montgomerv in srčkana Maureen 0’Sullivan sta se kot igralca glavnih vlog zelo potrudila. Z odlično igro bosta zabavala gledajoče občinstvo, za vse drugo nam je pa tako porok AV. S. van Dyke. Poravnajte naročnino! Izdaja ** konsorcij »Družiuskega tednika« in odgovarja «. Bratušu, uovinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O.Mihalek, vsi v Ljubljani. OTOK ZAKL HUMOR Kuhinja in dom ,.Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati"* kdor jih pokusi, trdi vsaki. V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub tovarna JOS. REICH LJUBLJANA Zaleglo je Slavni španski slikar Francisco Go.va (1746—1828), je v mladih letih slikal nekega bogatina. Dogovorila sta se, da morata oba dobro napraviti. Goya ga mora dobro naslikati, bogatin mu bo pa dobro plačal. Stika je bila gotova in podobnost taka, da ni mogla biti večja. Toda naročnik se je branil in ni maral plačati; mislil si je, saj slikar tako ne more nič početi s sliko in jo bo dal za vsak denar. »Prav", je kratko rekel Goya in je šel, dal sliko v okvir, jo- obesil v izložbo in napisal podnjo: ,Tu visim, ker nimam denarja.* Drugi dan je bila slika plačana. Moč tujk Veliki francoski igralec Francois-Jo-seph Talma (1763—1826), ljubljenec Napoleonov, je bil strasten ribič. Nekega dne je ribaril brez dovoljenja ob majhnem jezeru v Bretanji, ko se je zdajci prikazal zraven njega orožnik in ga nadrl: »S kakšno pravico lovite tu ribe?« Talina je dostojanstveno vstal, premeril orožnika prezirljivo od nog do glave in potem s široko gesto odgovoril: »S pravico genialnega duha nad malo kreaturo.:; Orožnik se je prestrašeno priklonil in zajecljal: »Oprositte — človek končno ne more poznati vseh novih zakonov!« Dovoljenje za ribji lov Slavni dunajski kirurg Billroth (1829—1894) je sprejel nekoč v ordinaciji nekega moškega, ki je tožil o vseh mogočih bolečinah. Vešči zdravnik je takoj spoznal, da so njegove bolečine le posledica slabih živcev. Vprašal ga je: »Mar mnogo delate?« »Ne,« se je odrezal, »prostega časa imamo mnogo, pa hodim ribarit.« Nasveti za gospodinje Kako čistimo madeže Madeže moramo izčistiti čim prej, če je le mogoče pa takoj! Pri občutljivih tkaninah rajši preizkusimo čf-stilna sredstva najprej na koščku istega blaga ali pa na všitih robovih, zakaj vsako čistilno sredstvo ni za vsako tkanino. Na splošno priporočamo milni alkohol, s katerim lahko odstranimo skoraj vse madeže, zlasti iz občutljivih tkanin. Najvažnejše pa je, da vemo, kakšen je madež. Pivo: z mlačno vodo ali z milnim alkoholom izperemo madež iz tkanine. Kri: sveže madeže namočimo v mrzli vodi in jih izperemo. Zastarele madeže namakamo v boraksovi raztopini ali v razredčenem salmijako-vem cvetu, čistimo jih lahko tudi z milnim alkoholom. Sirovo maslo: pred izkuha-vanjem perila čistimo maslene madeže z bencinom, terpentinom ali z milnim alkoholom. Rumenjak, beljak: iz belega perila, kotenine in volne izperemo madeže z milnim alkoholom, če so madeži prav zajedeni, omočimo umazani del blaga pred izpiranjem z glicerinom. Mast in olje: na isti način kakor sirovo maslo. M u š j e madeže: izperemo v mlačni vodi, ki smo ji dodali nekoliko salmijakovega cveta. Sadne madeže: sveže madeže potresemo s soljo ali pa kanemo nekaj kapljic limonovega soka nanje. Izpiramo v vroči vodi in splaknemo v hladni. Smola : blago omočimo in zdrgnemo madež s terpentinovim oljem; pod madež in nadenj položimo košček pivnika in likamo z vročim li-1 katnikoni, dokler ne izvleče terpenti-novo olje smole. Mastne madeže lahko izperemo z milnim alkoholom: Kava, kakao, čokolada: umazan kos perila namočimo v mlačni vodi in takoj izperemo. Lahko pridenemo tudi nekoliko glicerina. Madežev ne smemo izkuhavati. Stare madeže moramo čez noč omehčati z glicerinom, potem pa izpiramo z mlačno vodo ali z milnim alkoholom. Sveče, vosek: Vosek ostrgamo z nožem, podložimo pod madež MALI OGLASI kos pivnika, denemo še enega povrh in likamo z vročim likalnikom tako dolgo, dokler madež ne izgine. Kopirni (tintni) svinčnik: madež natremo s slanino, potem pa izperemo z milnim alkoholom. Mleko : sveže madeže izperemo v topli vodi, starejše pa z alkoholom ali z mešanico dveh delov limonovega soka in enega dela terpentinovega olja. Kesneje izperemo s toplo vodo. Sadni madeži: sveže madeže omočimo z limonovim sokom ali pa s kislim mlekom. Stare madeže izperemo z vodikovim prekisom, ki smo mu dodali nekoliko salmijakovega cveta. Madeži od oljnate barve in laka: madeže čistimo z raztopino dveh delov salmijakovega cveta in enega dela terpentinovega olja. Rja: madeže pokapamo z limonovim sokom, potem pa držimo blago nad soparo. Madeže na svili in bar-šunu namočimo s hudim kisom, jih pokrijemo s pepelom od smotk in pustimo nekaj časa pri miru. Kesneje izperemo z milnim alkoholom. —f -TEDH*- Promoviral .je na ljubljanski tehniški fakulteti za doktorja rudarskih ved g. Matija Ž u m e r, asistent ljubljanskega rudarskega instituta. — Za doktorico filozofije je promovirala ga. Ljudmila M a n t u a n i - D o 1 a r j e v a, asistentka mineraloškega instituta na ljubljanski univerzi. — G. Pavel Schwab iz Celja je promoviral v Ljubljani za doktorja prava. — Diplomirali so na ljubljanski univerzi za gradben« inže-njerje gospodje Cvetko Lapajne, Leo Pipan in Ljudevit Suklje. — Čestitamo! 75 letnico rojstva je praznovala te dni v .št. Vidu pri Lukovici gospa Pavla Š u m i j e v a, vdova po carinskem inšpektorju Janku Šumiju. — Čestitamo! V Mariboru sta se poročila gdč. mag. ph. Milka D r u š k o v i č e v a iz Slovonjgradca in g. dr. Makso P o-h a r, zdravnik iz Slovenjgradca. Poročil ju je msgr. Ivan Vreže, za priči sta bila pa mestni zdravstveni svetnik dr. Alfonz VVankmiiller in primarij-dr. Franjo Ra d šel. — Iskreno čestitamo! OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograj.ce, triciklje itd. solidno izdelano in poceni pri Športni noži prvovrstna kakovost Din 35-, 45-, 55- Razpošilja po povzetju ali proti vplačilu vnaprej OStrica Moderna brusilnica in nožarska delavnica Zagreb, Iliča 38 Povest v slikah Prirejena po znamenitem romanu, ki ga je napisal Robert Louis Stevenson, In po filmu Istega Imena družbe MGM z VVallaceom Beeryjem, Jackiejem Cooprom In Llonelom Barrymorom 15 Dolgega Johna in njegovo razbojnike je silno razkačilo, ker jim kapitan Smollett ni hotel izročiti zemljevida; zato so z vso silo naskočili ostrog. Pri napadu je padlo več razbojnikov, toda Dolgi John jih jo s kletvicami podžgal k novemu naskoku. Res se jim jo z velikimi žrtvami posrečilo priti do ostroga, tedaj je pa kapitan Smollett z golo sabljo napravil izpud iu jih prisilil, da so se morali umakniti. pasaža nebotičnika e " ...... Vabimo Vas M nakupu v naJcenejSi oblaiilnici Sv. Peira cesfa 14 POVERJENIKE SPREJMEMO v /seli krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Lep postranski zaslužek«. NEPOTREBNIH DLAČIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred , in stane z navodilom Din 15'—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. 13 Ladja v oblasti morskih razbojnikov, naši prijatelji pa na samotnem otoku: taušen je položaj, ki so zašli vanj kapitan Smollett in njegovi ljudje po uporu posadke »tlis-paniole«. Rešilni čoln jim je potopil topovski strel z ladje, ko so bili že tik obrežja, iu poslednji zve.ti mornar je našel smrt od razbojniške krogle. -Vzlie temu sc jim je posrečilo priti na suho in sc zateči v ostrog, ki ga je zgradil morski razbojnik Flint pred davnimi leti. 16 Za tisti dan so bili rešeni. — Razbojniški mornarji jih niso več nadlegovali in petorica naših prijateljev je sedela v varnem zavetju ostroga. A kaj bo jutri? Doktor Livesav se je ponoči, odpravil na poizvedovanje iu res je dognal, da se dolgi John pripravlja na obstreljevanje ostroga z ladijskim topom. Kapitan Smolett je zato svetoval, da l»i zapustili ostrog, češ da topovskemu ognju ne bo kos. Tedaj se je Jakec sklenil vtihotapiti ua ladjo in jo sploviti ua morje. Za mal’ d'nar ja doti' muzLe I Plošče - gramofone izposojamo, zamenjavamo, prodajamo in kupujemo „ELEKTROTON“ d. z o. z. »Zdi se mi, da to prav blagodejno vpliva na živce!« je menil Billroth. »Že res, gospod doktor,« je odvrnil bolnik, »toda- samo, če ima človek ribiško dovoljenje!« Hvaležnost Dunajski kirurg dr. W. je bil strasten lovec. Vsi so ga poznali kot originala, ki je znal biti časih tudi prav dobrodušno prostaški. Nekega dne je šel dr. W. s prijatelji skozi smrekov gozd. Naproti jim je privozil kmečki voz. Kmet je prav vžradoščen pozdravil zdravnika. Njegovi lovski tovariši so si ga malo izposodili, češ, še na kmetih ga vsepovsod poznajo. Profesor je stopil h kmetu in ga vprašal, kako se piše. »Kaspar Moser!« »Tak tako!« je zamišljeno odvrnil zdravnik. »Zdi se mi, da sem vas pred leti operiral na svoji kliniki?: »Nak, to pa ne bo držalo,« se je na ves obraz zasmejal kmet. »Mojo staro pač, p