DROBTINCE ZA UČITELJEM IN UCENCOM, 8TARIŠEM IN OTROKAM V PODUK IN KR ATEK CAS. NA SVETLO DAL imi mmh KOB Vil STOLNE LABUDSKE CERKVE, IN VODJA ŠKOFIJNECA 8K-MEMŠČA PRI »v. ANDREJU. VI. IiBTO." -------- V CELOVCU. Natisnili in uu prodaj Ima Janez Leon. Poberite kosce (drobtincc), ki so ostali, da konca ne vzamejo. Joan 6, 12. dioožbšH KAZALO. Stran Predgovor ........................................V Oglej, perva zibel sv. keri.'vere za Slovence........VII A. PASTIRSKO OGLEDALO DUHOVSKIM BRATOM IZPO-ROČENO ZA POPRAVO IN POKUS. I. Katolška botrina sv. Leopolda ........................3 II. Od božjiga poklica v zakonski stan...........It III. Od vrednima pripravianja v zakonski stan ........23 IV. Od dolžnost zakonskima stann.............36 V. Od pravega veselja................45 VI. Pridiga pri novi maši...............55 VII. Nagovor pri blagoslovil lesa na cvetno nedeljo.......62 VIII. Nagovor pri blagoslovu jeslvin na velikonočno nedelo .... 6i IV. Nagovor pri blagoslovu vina v J. Janžev dan ........ 63 X. Pridige osnovane za svete nedele Celiga leta : 1) Pcrva adventna nedela: Od našega poklicu , ... . 66 2) Druga adventna nedela: Od poželenja mesa.....66 3) Tretja adventna nedela: Od poželenja oči......?» i) Šterta adventna nedela: Od napuha iivlenja .... 75 5) Nedela po božiči: Od krive reje otrok.......78 0) Nedela po novim leti: Od prave reje otrok .....81 7) Perva nedela po sv. 3 kraljih : Od dolžnosti otrok . . . 8i 8) Druga nedela po sv. 3 kraljih: Od zakonskiga stana . . 88 9) Tretja nedela po sv. 3 kraljih : Od sramoŽlivosti .... 90 1«) Šterta nedela po sv. 3 kraljih: Od treh božjih čednost . . 03 II) Peta nedela po sv. 3 kraljih: Od duhovske dremote . . 96 12^ Šesta nedela po sv. 3 kraljih: 01 zvestobe v malih rečeh 98 13) »erva predpostna nedela: Od nezadovoljnosti.....101 I*) Druga predpostna nedela: Od božje besede......10* 15) Tretja predpostna nedela : Od veselja in nedolžnosti . , 106 B. OGLEDALO SLAVNIH DOMORODCOV. i. Tomaž Kren, slavni Ljublanakl škof..........11* II. Anton Uizjak, zvest in dober duhovski pastir Lavantiuske škofije 113 * III. Matija Balon, slavni teli rt nt in radfajmošter Labttdske škofijo . . 1 27 IV. Jožef Ta vsi, slavni duhoven Lavanfinske škofije......132 V. Kari Kepel, ?. zlalo svetinjo okinčaii učeiiik e. k. glavne šole v Celi t5'l VI. Martin Lašič, verll mož in pošten teržan............159 C. PRIGODBE ŽALOSTNE IN VESELE. 1. Kamen na sercu.......... ....... Daj nam danes naš vsakdajni kruh...........170 III. Kam slabo znanje pelje . •......... . 183 IV. Bogotajc in modra deklica..................... 385 V. Sv. križ vernih mogočen varit............I8(> VI- lošteno aiuler/aiije in lepo petje \ Kogateckl slatini.....18? VII. Prava keršanska ljubezen ne pozna nobene nevarnosti . . . . !S9 VIII. Kaj pijane stori!.................190 IX. Huda vest ncvsntiler. rabelj..............19( X. Tudi prazna pukša pokne....... ......192 I). PRILIKE IX BASNI. I. Pajek in miška..................195 II. Ovce in ovčarski pe-t...... ....... , 190 III. Modric in popotnik.................I PO IV. Lastovka in mravle................19? V. Dvoje kotije\...................19? VI. Novi zvon....................Ifls VII. Kamen u vodo verien...............198 VIII. Gostivnica pri angelu...............199 IX. Človeka želje..................200 X. I božen premožen.................'201 E. OGLEDALO ZA ŠOLO IN UOMAl O REJO OTROK. I. ŠOLA srečno starost \rakali.............205 II. Potrebna rajtenga, kojo malokdo sloii..........210 lil. Vsakdanja rajtenga.................212 IV. Žganje in tobak..................21.'t V. Zakaj sv. vera v naših šolah vmira . . ........21't VI. Od rud....................215 VII. J z deržavoznaiislva ali statistiko............21? VIII. Šola na visokim.................218 IX. Kdo če štmpali? ................221 X. Itajtanje iz glave.............. . . . 225 , V. SLOVENSKA GEHUCA. A. S o 1 s k e p e s nt e I. V pondelek pred šoloj................237 II. V pondelek po šoli.................2;t7 III. V tork pred šoloj.................838 IV. V tork po šoli..................239 V. V sredo pred šoluj................239 VI. V sredo po šoli .................240 V!!. V čctertek pred šoluj...............240 Mil. V četerlek po šoli................240 IX. V pclek pred šoloj................241 X. V petek po šoli..................242 XI. V saboto pred šoloj................242 X!i. V sabolo po šoli.................243 XIII. Pesem pred očitnoj sku.šnoj.............243 XIV. .Pesem po končani skušni.............244 XV. Otroci na paši................t . 244 !!. O o b r o v o I j s k e pes tu i. I. Zadovoljili kmelič.................24(j II. Vojaška.....................247 III. Popotnica vojaška.................248 IV. ISojna pesm..................• . 249 V Lavorik.....................25(1 > I. Možkeimi spolu..................255 II. Ženskemu spolu.................255 C. Pobožne pesmi, I. Pastir in ovčica..................257 II. Zalivala Jezusu po s v. obhajilu............258 III. 1'esin, pela pri žalostni .Materi božji na sla roj s\. gori v Srenskoj fari 258 1\, I,ep \-.-rt....................2li0 \. Sniileuje ....................200 \ I. Pesem, pela pri no\i masi g. Antona Ve reza .......20! Ml. Tur k na s\ noč.................262 / f : n i PREDGOVOR. Etrob/ince sester/a tečaju so svojim pelerini iovarsicam, ktere so se po svetu ze razšle, od gtuve do nog kakor sestra svojej sestri podobne. Jednako so opravljene, jednaki jezik govore, le tu in tam nekoliko po novih oblikah zavijejo. Na svojem čelu nosijo zali jeklorez, sliko svetih mučenikov Mohorja in Forlunatu, pripomocnikov častite Goriške višješkopje, in v svojih sester ih torbicah, kijih navadno s sebo dobe, spet mnogo krasnega in dragega blaga prikrivajo. — Le neka tnala reč je drugaea nad njimi. llobro veste, da po dalnih krajih pota/i brez potnega lista ni varno, zlasti v naših časih ne; torej tud Drobtinc, ktere daleč po svetu pridejo, ne smemo brez njega pustiti, da se jim kaka neprijetnost ne primeri. Dosihmal so jim Celjski apat, čas/, g. Matiju Vo-dnšek potni list podpisovali: ali zavolj mnogih skerbi in raznih opravil se niso mogli vise s tem delom pečati. l)a bi tedaj Drobtince doma ne zaostale , sim ga letos jaz jim podpisa!, in prosim ob jednim vse ljube čitatelje ali bravre, da bi jih blagovoljno sprejeli in tud svojim znancom in prijallom priporočili; imajo namreč ojster navkaz, da koderkoli hodijo po mile j maternej zemlji, naj prijazno pozdravijo vse slovenske brate in sestre, naj jim za noro leto dobro srečo rošijo, ter svoje zaklade z obema rokama v njih naročje izsujejo. — A ko bi pa napčnega aH krivega kaj v njih torbicah zapazili, le kar pišite nam, da jih drugo leto bolje umikali in izurili bomo. Ni se scer niče-sa v njih torbice dalo. kar bi mt/oslivi knezoikof, ki so Drobtinc duhovni oče in še zdaj njih ogel ni kamen in naj terdnejša podpora, poprej pregledali in pretresih ne bili; ali pri vsim tem se je vonder znalo prigodi/i, da se je skrivit kaki keberček aH kaka gerda go-stnca med cvetlice rgnezdila. Ko bi se bi/o kaj takega nakljucilo, nikarte zamerili. Kedar bo leto okoli, hočemo uko Bog srečo da, spet drugo sestrico po svitu poslati, in da jo lozeje bolj bogato obdarovali bomo, molimo postite nam prikladnega blaga, ali kako lepo pesmico ali kaki drugi izversten sostavk; sosebno bi nam v stregli z zivotopisi slavnih Slovencov ostalih škofij. Pošlite barem (vsajJ do kresa ali meni, ali t Celje g. opatu , ali v Celovec g. špiritvalu, kamor komu ljubo; le nikar, da bi pozabili naše prošnje ; tud mi Vam ne bomo pozabili naše zahvale. Pri sv. Andreju v Labudskej dolini. Jožef lio«man. OGLEJ PERVA ZIBEL sv. KERŠANSKE VERE ZA SLOVENCE. liepo piše častit Slovenc g. Matija Ve rt ovc vsvojem slovesnem ogovoru na visokem Nanosu*): „Stopi na cerkven prag, in vidil boš pod Krasam na desni, toliko de ne v samim morju černo cerkev z zlo visokim zvonikam, to je O gl ej. O prijateJ! — Kadar ga boš koli iz te gore vidil, prikloni se mu — spoštuj ga — zakaj iz Ogleja je po sv. M o h o r j u, ki je v njim pervi škof bil, in po sv. Fort u-natu, njegovim pomočniku— tvojim starim in nevernim spredni-kam sv. vera, in po njih tudi tebi zasvetila se; iz Ogleja tedej, tega za te sv. mesta, ti je zveličanje došlo; ali ne bo ta lepa misel na Nanosu, Oglej zagledavši, tvoje serce z hvaležnostjo vnela, in ga proti Bogu visoko povzdignila? — ki te je brez tvojiga zasluženja in le po svojim neskončnim vsmilenju k spoznanju sv. vere poklical!" Gotovo da. Ravno teh misl sim tudi jaz v letu 1835 star častitliv Oglej objiskal, drago zibelo keršanstva za vse Slovence, ki od Jadranskega morja do Blatnega jezera za sijavnoj Savoj in derečoj Dravoj prebivajo, sini v družbi rajnega iskrenoga Slovenca Valentina Staniča na častitem altarju sv. Mohorja in Fortunata sveto mašo služil, na pokopališču toljko svetih mučencov in spo-znavcov izveličanske vere naše. Veličastna stara cerkev, ktero je patriarh P op o izzidal, in v leti 1031 Bogu, devici Marii, švetima Mohorju in Fortunatu v čast posvetil, zlo globoko v zemlji teči, kakor bi iz pokopališča rajnih časov žalostno gledala. Cerkven strop, ki jo širato krije, nosi na vsaki strani po ednajst kamnitih, čedno rezanih stebrov. Veliki altar visoko nad pokopališčem stoji, do kojega se po belili stopnicah iz široke cerkve pride. Krog altarja cerkvene stolice po nek-dajnih korarjih žalujejo , in v koti za altarjem se kamniti prestol nek-dajnih patriarhov vzdiguje. Po naslombah okrog so zgodovina sv. Mohorja gleda, in med posameznimi dogodkami najdeš staro častito *) Beri: Zliodnih ogovorov stran 57. V Ljublani 1850. podobo pervega škofa sv. Mohorja in sv. Fortunat«, nja pomočnika, Uliro posneto vletašnih Drobtincah gledaš. Pod velikim altarjem je podzemeljsko svetišče, alj pokopališče svetnikov Oglejske cerkve, kapela krasno kinčana, v sredi velika štirovoglata skrinja, močno kovana zhramba svetih ostankov, kojih so v leti 1753 nekoljko v Gorico, nekoljko pa u Videm častito prenesli. Pripoveda se, de sta sv. Mohor in Fortunat na ravno tem mestu v ječi bila in prelila za sveto vero svojo kerv. Sveta groza me je obhajala na tem častitem kraju, na kojem je pervi škof naših krajev svoje živlenje dal, nam izveličanski nauk stanovito izporočiti. Zasluži nja zgodovina našega hvaležnega spomina. Ko je sv. Marko evangelist, tovarš in učene svetoga Petra iz Rima v Oglej okolj leta -16 po Kristusovem rojstvi priučil, je Oglej veliko, bogato in imenitno mesto bilo , pervo za Rimom v zahodnih deželah, na zglavji Jadranskega morja, kojega so prag laških dežel imenovali. Sv. Mohor je bil v Ogleju pošten in moder mestlan, kojega za Nemca po rodu imajo; alj okoljine tistih časov kažejo, de je bil berž ko ne rojen SSovcnc. Naj si bo roda kakorga rad, saj to je gotovo, de je bil sv. Mohor pervi apostel S loven coni, ki so krog Ogleja bivali, mnogotero imenovani. Slišati sv. Marka božje nauke se da sv. Mohor kerstiti, ter je njemu naj zvestejši učene. Sprejme sv. Marka u veliko poglavito mesto Rim, v kojem ga je sv. Peter posvetil, in apostolskega škofa Ogleju in vsim okrajnim deželam poslal. Nevtrudno je učil in svoje nauke z čudmi terdil, (er veliko Oglejanov pokristjanil. J/. Ogleja seje po ptujcih, kojih je v tem teržaškem varošu vse gome-znelo, keršanska vera na vse kraje razoznanila, in steza apostolskim možem napravila. Po njih se je sv. evangelj po sedajnem Primorskem, Krajnskem, Koroškem, Stajarskem, noter v llorvaško in Vogcrsko zemljo glasil. Ko sta sv. Mohor in Fortunat veliko serčnih spoznovavcov Kristusu pridobila, začne malikvanje onemagati, in svelu po svetem evangelju deniti se. Blizo dvajset let je sv. Molior u vinogradu Gospodovem marljivo delal, tersje vernih se je lepo ozelenilo in jela sveta vera mogočno cveteti, kar kervolog, cesar Nero, po vsili Rimskih deželah, in tud nad srečno Oglejsko cerkvo hud vihar nažene. V Rimu da svetoga Petra križati, svetoga Pavla ob glavo djati, veliko *) Poglej podobo na čelu Drobtinc. varnih z smoloj politi in zažgati, mnogo jih drugotero nevsmileno pomoriti, pa tudi po deželah kristjane kervavo preganjati; cesar so malikvavski rabelni že težko čakali. V Ogleju je gospodaril tisti čas Sebast, človek hudoben kakor Nero njegov gospod. Več se je bal ljudi kakor Boga; in se cesarju vslužiti je začel kristjane gerdo preganjati in zatirati svete vere nauk. Bile so v Ogleju štiri bogaboječe device, Evfemia, R o t i j a, Tekla in Erazma, hčere terdega malikvavca Valencja, ktire je sv. Mohor v pravi veri podučil, kerstil, in Jezusu neveste posvetil. Oče hoče stareji dve omožiti, pa oni odgovorite, kajti ste že svojemu nebeškimu Ženinu zaročene kristjane. Od jade bi jih bil serdit porodnik mahom zamoril, če bi mu ne bile hčere li ker-šanskemu stricu Valentinjanu vtekle. Oče z rabelni jih dohiti, ter jih z bratovimi hčerami, koje so tudi kristjane bile, zgrabi in pred sodnika tira. Dokler Kristusa zatajile niso, so jih kervavo raztepli, z železnimi grebeni raztergali, jim perse odrezali in na povelje sodnika tak razmesarjene po mesti gonili. Jezus svojim služavnicam pomočnika pošle, ki jih čudno ozdravi in zasramvanja ovarje. Ljudstvo to čudo videti Boga hv ali in veselo device spremlja. Terdo-vraten sodnik jih poslednič v smert obsodi in lastnemu porodniku vmoriti da. Grozoviten oče jih v svoj stolp pelja, jim z lastnoj rokoj glave poseka, trupla pa skoz lino u vodo Natiso pomeče, ki je inc-mo zidovja tekla. Na to grozovitost huda ura vstane, strela v ker-vav stolp treši, vbije nevsmilenega očeta in z njim tudi rabelne vpe-peli. Sv. Mohor in Valentinjan, mučenicam stric, gresta ponoči svete trupla jiskat. 3Iladenča dva jih v čolniču jima na proti pripeljala in izročivši jih zgineta; ona jih spodobno v poslopje Valentin-jana pokopleta, in na njih pokopu altar postavita, na kojeni se jc po tem sveta maša služila. Se kažejo na tem mesti čedno kapelico svetem devicam in mučenicam posvečeno. v1 .v Častita smert Oglejskih devic se je daleč okrog razslovila; njih prelita kerv je bila seme kristjanov. Število vernih je rastilo, pa tudi ljutost terdovratnih malikanov. Tretjina Oglejanov seje po — krisljanila; malike so overgli, in malikvavske tempelne popustili. Sebast, Oglejski poglavar, od malikanov podpihan, vkaže sv. Mohorja u vozo djati, po tem pa pred svoj sodni stol prignali. Brez lajbe sv. Mohor pove,, de že nad dvajset let pravemu Bogu služi, po tem koje slepoto inalikvanja spoznavši zmoto in hudobijo malikov zavergel. To očitno pričanje keršanstva sodnika toljko razkači, de vkaže apostolskega moža kervavo raztepsfi, z železnimi grebeni ležati in z gorečimi baklami po malem žgati, na to ga konju na rep privezati in po mestu vlačiti. Sv. Mohor pa stanovitno Kristusa hvali in Sebastu na ravnost pove, ni, ter je iz Ogleja zopet po naših zasutih krajih sijali jela, kakor prijazno sonce po hudem vremenu. V sedmem stoletja po Kristusu je sv. Rupert v Solnimgradu novo škofijo vtemelil, je kraje za Savoj in Dravoj prehodil sveto keršansko vero oživet. Njegovi nasledniki so si vinograd Gospodov po levi strani Drave svojili, in cesar Karol (Dragotin) veliki je Dravo med Oglejsko in Solnograško visi škofijo mejo spoznal. Po levi strani Drave je bila Solnograška škofija, po desni so pa vsi kraji Koroške, Krajnske in Stajarske do Horvatije Oglejski nadškofu ostali. Cesar Miroslav lil. je, v gornem Celi od sovražnikov obležen, obljubo storil v Ljublani novo škofijo vstanoviti; kar je v letu 1461 dopolnil. Nova Ljubi a 11 s k a š k o f i j a dobi nekoljko far. (žup) na Koroškem, Krajnskem in Stajarskem; večidel jih je še Ogleju ostalo. Pa Oglejsko mesto je čedalje bolj zginilo, patriarhi niso imeli sta-novitega sela, ter so prišli Benečanom v oblast. Velika škofija bila je preširoka in predolga toliko čed prav oskerbeti. Papež Benedikt XIV. so Oglejsko škofijo leta 1751 razdelili, ti Vid emsk o in pa Goriško. Po tej razdelitvi seje Ogleju posledna zvezda vternula; ostane mu le nekdajne slovitosti žalosten spomin, ki nam minlivost vsih posvetnih reči očitno priča. Oglej je potonil, in Gorica se omla-dila. Tud jaz vzemem od starega Ogleja slovo, zahvalim Boga za vse duhovske dobrote, koje smo Slovenci iz častitega Ogleja toljko sto in jezer let prijemali, ter se v prijazno laško Gorico podam, pregledat, kaj smo od tod po duhovsko dobrega vžiJi. Gorica, kojo po jutrovih krajih Slovenci laško v razloček drugih goric kličejo, čedno mesto za Sočoj, je v sredi vinskih goric prijeten božji ograd. Perva Goriška nadškofa sta velika dobrotnika Slovencom po vsili onih krajih, ki so iz Ogleja prišli Gorici u visi pastirsko oblast. Veliko lepiga sim slišal v svojih mladih letih od nju govoriti stare ljudi; naj tudi jas kaj malega povem v zahvale spomin. Kari Mihael, Goriški nadškof, je bil mož po volji božji, nevtruden dušen pastir. Njegova prislovka bila je: „Vsi pervinski škofi keršanstva so bili sveti; tudi jaz moram po svetosti hrepeneti." V leti 1750 je pastirstvo Avstrijanskih krajev prevzel in to veliko škofijo v novo oživel. Jz Dunaja (Beča) pervič prek Drave k svoji cedi v Ruše pride, posveti veliko mladih duhovnov in birma veliko jezer ljudi. Po tem prehodi vse kraje svoje prostorne škofije, in fare objiše, kder še nikolj visi pastirja videli niso. Veliko novih cerkvi posveti, mnogo novih far (žup) vtemeli, kodar so stare fare prevelike bile, in ljudje predaleč v cerkvo imeli. V Gorici napravi veliko duhovšnico alj semenišče za mlade duhovne svoje škofije, in jih kakor skerben oče u vseh potrebnih rečeh poduči, poprej ko jih na delo pošle v Gospodov vinograd. Fa tudi v dalnih krajih svojih dela vc o v ne pozabi, jim apostolske liste pošilja in jih vsako leto u vsaki obsegi zbere, de se v duhovskem zhodu posvetvajo, kaj bi služilo in potrebno bilo v dubovskih rečeh in pastirskih skerbeh. Jmeniten cerkven zhod je nadškof Kari Mihael za vso višiškofijo iu za svoje podružne škofije v jesen leta 3768 v Gorici obhajal, pri kojem zhodu je bilo na tri sto dušnih pastirjev zbranih. Cerkvene postave, ki so se nad tem cerkven eni zboru daie in presodile, pričajo visi pastirja učenost in svetoželjnost. Kakor je pa bila razsveta duhovnikov sortnemu nadškofu na skerbi, ravno tak sije tudi za poduk in pobožnost vernega ljudstva vse prizadel. Na njega vkaz pri ranem alj zjutrajnem opravilu vsako nedelo in zapovedan praznik kratko podučenje imeti, kar poprej ni bilo v navadi, je spisal rajni F r a 11 c Sav. G o r j u p , fajmošter in komisar pri Novicerkvi C črkovno ieto aii evangelske nauke za vse nedele in praznike celega leta, v Ljublani natisneue v leti 1770: perve kratke pridige v našem Slovenskem jeziku. Vsak velik teden so bile pri vsaki far i duhovske vaje alj eksercicje za ljudstvo vkazane; in tak se ie po vseh krajih Goriške nadškofije duhovno živlenje lepo ogrevalo. Po prašiči so imenovali Karola Mdiaela drago iglo viših pastirjev, kojega je JJog 18. Svičana 1774 na plačilo zakhcal. Drugi Goriški nadškof R u d o I f J o ž e f je Slovencom ravno tak v lepem, hvalnem spominu. Skerben in nevtrudliv visi pastir je v leti 1778 in 1779 vse kraje svoje visi,škofije po Koroškem in Stajarkem obhodil, vernim pridigval in jih svete pesme učil, katerih ene še po Koroškem in Stajarskem pojo. Pri vsaki cerkvi je pridši prijazno svoje ovčice v Slovenskem jeziku pozdravil, po tem se v spovednico vsedel, na večer posleden vstal, in drugo jutro pervi zopet v spovednici bil. V procesji je nadškof sveto pesm od verste do verste zapel, in fovarši so gladko za njim potegnili. Ljudstvo je zalo petje na uho vleklo in hitro za svojem ljubem pastirjem zapelo. Od vsake fare je višiškof slovo vzel, in jokaje gaje verno ljudstvo spremljalo svojega dušnega očeta. Minulo je že nad osemred let, in še pripovedujejo stari ljudje od Goriškega škofa, kako so svoje dni pridigvali iu svete pesnic učili, kakor so jim njih stareši pripovedali. Pod cesarjem Jožefam ES. so se škofije zkrožile in veliko pie-naredilc. Kar je Goriške škofijo na Stajarskem bilo , je tri tehantije Sekovska, osem jih pa Labudska škofiju prijela, .\a Koroškem je P,odjuuska dolina Labudski -—Rožna in Siljska pa, in kar je višej po Dravi Kerški škofii padlo. Celo Krajnsko zdaj Ljnblana ima; le Goriško in pa Forianije nekoljko je Goriškej nadškofii ostalo. Tako se po sveti vse premeni, le sveta katolška cerkev ne-prenehama ena in ravno tista ostane, kakor je bila za svetega Mohorja. Starega Ogleja ni kamen na kameni ostal, resnica Gospodova ostane vekomaj. Slomšek. PASTIRSKO OGLEDALO DUHOVSKIM BRATOM IZPOROČE.NO ZA POPRAVO I\0 POKUS. Drobtiuce za novo lelo 185!. t Tvoja beseda naj bo zdrava, nesvarljiva, dc bo zopernik« sram, ker ne bo imel kaj hudega črez nas govorili. Sv. Pavi Titu 2, 8. a. KATOLŠKA BOTR1NA SV. LEOPOLDA. Hesnično vam povem, bar ste storili kterimu mjjih Daj manjšeh bratov, ste meni storili. Mat. '15, 'tO. « K.eršanske duše! Lepo prošnjo imam do vas. — Skoraj si vas ne upam nagovoriti, ter se zamere bojim; pa vsmileni Jezus mi veli prositi, rekoč: ,,Prosile, in hote prijeli; jišite in bote najdli; ter-kajte, in se vam bo odperlo." Ako pa Boga slobodno prosimo, zakaj bi se bali ljudi poprositi, posebno pa vas, ki ste dobrega, vsmile-niga serca. Gotovo bom vslišan, ker prosim v imeni Jezusa, kteri nas zaresniči: ,,Kar ste storili kterimu mnjih naj manjših bratov, ste meni storili." Kaj bi pa radi? me bote vprašali. Oujte, miljoriov ljudi čaka na svet kerst. Kerslna voda je že pripravlcna, mašniki so kredi jih kerstiti; le enih še pomankuje, kerstnih botrov in boter. Za to pridem vas za botre (kumeje) vabil in prosit. Kerstjani! ali me ne bote vbogali? mi mojo prošnjo odrekli? —• Kako bi vam bilo pri serci, ako bi vi svojemu novcrojenimu detetu bolrov naprositi ne mogli? — Oh ljube duše! hitite in pristopite, de veliko starih in mladih brez svctiga kersta ne pomerje, dosti odra.šcnih krivovernim, za-pelivim pastirjem v roke ne pride. Vi jim lehko pomagate priti v božje kraljestvo. Kaj pa imamo storiti? Kaj za botrino deliti? me bote barali. Le kuj malega prosijo, kar jim vsaka vboga dekla lehko da. Ni potrebo v dalne kraje h kerstu hoditi; to sveto delo vsakdo opravi lehko doma, ako le hoče. I. Kdo so oni ljudje, ko j i čakajo svetega kers/a? Hočem vam jih pokazati. II. Kaj imamo k njihovemu kerstu storiti? Hočem vam tlanes povedati. Gospod! odpri moje usta. iu moj jezik bo oznanoval tvojo hvalo." I. LJUDJE SVETIGA KERSTA POTREBNI. Veliko veljajo bogatini na svetu : jim se odkrivajo in priklanjajo, pa ne toljko njim, marveč njihovimu premoženju. Alj premoženje zgine kakor pena na vodi; s premoženjem mine tudi bogatih veljava. Bogastvo pod soncam stanovitne sreče ne da. — Veliko premorejo hrabri Vojšaki po svetu: cele kraljestva se tresejo pred njimi. Pa kakor senca memo are človek; v kratkem se mesto njegovo ne pozna. — Visoko eeseni so učeni možje; njih ime se v zlate bukve zapiše, v kamen zariše njih spomin. Pa vsa posvetna učenost brez spoznanja božjega je temni luči podobna. Veter pihne, luč vgasne, in v černi temi človeka pusti. Le samo eno je človeku pred vsim potrebno, visi od bogastva, hrabrosti in učenosti: Boga prav spoznati, njemu lepo služiti in zveličanimi! biti. Eni duši v božje kraljestvo pomagati pred Koga m več velja, kakor si cel svet z orožjem osvojiti; zakaj ena nevmerjoča duša večo ceno ima, kakor vsa zemlja, sonce, mesene in zvezde; za njo je vsmileni Jezus terpcl in vmerl, ne pa za stvarjen svet. Kako veliko dobro delo je torej sv. Andrej storil, kteri je svojega bratra sv. Petra — sv. Filip, kteri je svetiga Jorneja (Bartola) Jezusu, in po njem k Očetu nebeškimu pripeljal! Koliko zasluženja so pervi verni imeli, ki so vodili svoje prijatele, znance in sosede k JezusU in k njegovim apostolom! Zato je vkazal Jezus pri svojem odhodu apostola m in učencom: ,,Pojdite po vsem sveti in otnan/rjte erangelj vsej ( rloveskij stran'. Kdor veruje in ho kersen, ho izvelican. Kdor pa ne veruje, bo pogublen." Na to je hitel sVeti apostol Peter po Judovskem, Sirskem in Laškem do Rima; sveti Pavi po Greškem, Ilirskem, blizo naših krajev; sv. Andrej na Skitje proti severju, sv. Jakob na Špansko proti jugu, sv. Tomaž v Indijo proti sončnemu izhodu, in drugi apostoli po drugih krajih, dušam v nebesa pomagat. Po vsej zemlji je izi.it-( njih glas, in do konca svetu njih besede." Kar jih niso apostoli kerstili, so jih apostolski nastopn/ki preobernili; v pervih štirih stoletja!) Gerke, Rimljane, Egipčane inPerzjane — v petim in seštim stoletji Angleže in Ircc — v sedmim in osmim stoletji po KristusuNemcc in tudi Slovence. — Bi nc biio svetiga Ruperta, sv. Virgilja in Modesta v naše kraje, ne svetili bratov Kirila in Mctuda ined Cehe in 3Ioravce, ostali bi bili naši slari očetje neverni divjaki, naši veseli kraji bi bili divje pušavc , in mi njih otroci bi bili še srovi neznabogi. — Sveti, bogoljubni možje bi pa ne bili začem imeli v naših krajih cerkve zidali, ne poslavljati šol in drugih potrebnih prebivališ, ako bi jim ne bili verni kristjani drugih srečnih krajev pomogli. Tako so se celi narodi pokristjanili, tako miljonov duš pridobilo za božjo kraljestvo; ovako je došlo izvchcaitje (udi nam. ,,Oh kako častitljive so njih stopinje, kteri mir oznanvjejo. ki ji prinesd dolrokakor so ga apostoli in misjonani nam prinesli! Alj svet je še velik in širok, veliko še nevednih in nevernih ljudi. Redarje krivoverc Martin Luter s\ oje krive nauke po Nemškem zasjal, in veliko jezerov Ijtuii sveti materi katolški cerkvi odpeljal, je najdel pred nekimi tristo letini Krištof Kolnmbus nov svet, veliko Ameriko, drugi so najdli julerno Indijo. Razprostrilo se je novo veliko polje za seme božje besede, začela v novih krajih, pri neznanih uarodah velika želva Gospodova za nebeško kraljestvo. Prepeljal seje sv. Franciško Saveri v julerno zamorje, prehodil pešec pri trideset kraljestev, je pridigval okolj sto narodam, in kerstil s svojoj lastnoj rokoj zamoreov nad en miljon. Za njim so hodili in še hodijo serčni misjonarji v neznane kraje in med kervoželjne ljudi, koji v temah sinerti sede. V Kitajskim, v Siami, v Kohinkini, v Koreji in po drugih juternih krajih še neprenehama nad dvakrat sto jezerov pravovernih kristjanov živi, de so jih ravno grozovito preganjali, in kervolog Minh Metih eni ga škofu, šestnajst mašnikov iu veliko jezerov kristjanov pomoril , petdeset samostanov in štirnajst •s(o cerkuv pred nekemi Ictmi poderl. Kako lepo se sira naša sveta vera po prostornih Amerikanskih deržavah! Pred nekoljkimi petdeselmi letini je bila v severni Ameriki ena sama škofija, ne ene pridne katolške cerkve; zdaj imajo katoličani šcsl in dvajset škofov, nad šest slo mašnikov, okolj pel sto in petdeset lepili cerkuv , in pravtrnih je nad poldrug miljon. Kder je poprej divja zverina rjula, zdaj mili zvoni pojo; kder so divjaki pred nekoljko letini na kervave vojske zvali, se zdaj pobožne pesmi ruzlegajo. - V petim delu sveta, kojimu se Oceanija pravi, so pred nekemi letini še pesjani po človeškim mesu stregli: zdaj živ/ nad dva jezerov bogaboječih kristjanov, ki vsako nedelo k božji mizi gredo! Njih kralj je svoje kraljestvo Mnrii izročil. V stari Azji, v imenitnih deželah, v kterih je katolška ve'ra naj poprej cvetela, so Mahomedani pravo vero zaterli. Zopet so se bogoljnbni misjonarji v tiste kraje povemih, kder je svoje dni Babilon stal, kder so velike Ninive bile, in veselo zberajo pridni pastirji po tistih pustih krajih razkroplene ovčice Jezusove. V pekoči Afriki, po deželah Egipta, v krajih, kder je sveti Ciprian svojo kerv prelil, sv. Avguštin učil, je Turška vera katoli-čanstvo clo zadušila. Alj glej čudo! zopet se Turške molivnice v keršanske cerkve preobračajo, in v kraljestvi Senaar, globoko pod jugom, imeniten misjonar Ignaci Knoblahar, rojen Krajnc, zagorelim zamorcam sv. evangelj oznamije. Tudi po naši blizni Evropejski Turcii, v Bulgarii in Vlahii sveta katolška vdra oživlja, ter je Turški cesar katoličanom dovoli! cerkve zidati, in bašetom vkazal, jim radovoljno pomagati. — Tako veselo dela po katolških misjonah v ptujih krajih nad stoinštirdeset škofov, štir jezdr sedem slo mašnikov, in se nad pet miljonov pravernih kristjanov po svojih misjonih veseli, ktere so pridni delavci v žetvi Gospodovi kerstili in pridobili za nebeško kraljestvo. ,,Alj ietvaje velika, pravi Jezus, in delavcov je še premalo." Veliko še najdeš po svetu krajev, v katerih ni svetiga križa najti; najdeš miljonov ljudi, kteri Očeta nebeškiga ne poznajo, Jezusa ne ljubijo in po divjaško žive?. „Kako pa bi vervali r njegd, od kteriga se niso slisali? In kako bojo slišali brez oznanovacca? In kako bojo oznanovali aka tiiso poslani?" — Bivjani prosijo berž ko od svete vdre kaj zazvedo, za duhovske pastirje, kterim černo-suknarji pravijo *). Po veliko sto mil daleč pošlejo prošnike, in na ») Lepo piše misjonar Pc Smet. Iti. Avgusta 18*1 i/. Amerikanskih min-jonov : „Na dan velike Gospojniee srno došli k divjanom, koje Piano-glavce imenujejo. Njih veselje se ne da popisati, pa se jim po obličji pozna, kako so v serei zadovoljni. Celili dvajset let so neprenehama molili, naj jiin Oče vsinil nja to srečo da, in so se po nauku nekih katolških Irokczov, kteri so med njimi živeli, našo svete vere, naših pobožnih šeg in molituv vadili. Sveto nedelo so toljko ojstro obhajali, de težko v kteri katoliki srenji tako. Trikrat so v poslednih keršanskih letah prošnikov iz naj dalnej kraja, po imeni grenek Koren v SI. Loiz nad 3000 mil daleč poslali misjonarja izprosit. Pervih poslancev so trije na težavnem poti smert storili; drugih poslanih so v .si h pet sovražniki gredoč pobili; pa vse nasprolnosti niso mogle svetožeij tih skorjo napisano prošnjo; rekoč: Mi gladujemo po velikem Duhu, po Bogu. — Po dve, po tri leta, tudi po deset let ni duhovnika v • iste zapušene kraje, de bi otroke kerstil, učil in delil vernim svete zakramente, ker so širjavc velike, premalo pa duhovnikov. „Mno-žica mi se vsmili, je djal Jezus v pušavi, ker nimajo kaj jesti." Ravno tak izdihujejo vsi bogaboječi misjonarji v tistih neznanih krajih ne po telesnem, marveč po duhovskem živeži za tiste zapušene ljudi. Veliko je v tistih krajih katolških kristjanov, kteri po petnajst let k spovedi nc morejo; otroci po šestnajst let stari grejo s svojimi materami pervokrat k svetimu obhajilu; po ednajst let stari otroci prosijo za svet kerst, ker ni poprej mašnika bilo jih kerstit. (Tako piše misjonar Jožef Kundek iz Novo-Orleana 15. Februarja 1844.) „Otroci prosijo kruha (duhovskega), pa ga ni, kler bi ga jim lomil." „Poglejte, veli Jezus, romeno polje za žetvo. Želv* je velika, delavcov pa malo. Prosite Gospoda žetve, naj posle de-lavcov v svojo žetvo. Lepo število čerstvih delavcov se je iz mnogih naših krajev, iz Krajnskega, iz Tirola, iz Češkega in sploh Avstrianskega podalo, daljni vinograd Gospodov obdelovat; šliso tudi iz našega kraja v leti 1850 častivredni gospod Juri Gostencnik na veliko polje severne Amerike delat; pa še več jih je potreba. Kdo bo za njih drago bro-dnino (okolj 800 gl.) plačal ? bogoljsibnih ljudi zadušili. Poslednje; pošlejo dva Irokeza Petra in pa malega Načelna po imeni še bolj lepo prosit, naj jim pošle jo ettiga čer-nosuknarja (misjonarja), ki jih bo, kakor so djali, v nebesa vodil. Njih prošnje so bile vslišane: en cernosuknar jim je bil obljublen, pa tudi več, kedar bo jim k izveličanjn potrebno. Peter je hitel jim veselo novico povedat, mali IVacel je pa hotel počakati in misjonarja spremiti. Slišati de pridemo, so uain pri 300 mil na prot prišli, in ko nas vgle-dajo, nas veselo pozdravijo rekoč: „Mi \as ljubimo; v serce nas veseli! Ljubimo vas!" — Poglavar je besedo vzel, in svoje rojake nagovoril, rekoč: ,,Moji otroci! jaz sini neveden, grešen človek, pa vender velikega Duha (Iloga) zahvalim za vse, kar je nam storil. Ako sini ravno slab človek, vender na božjo milost zaupam. Hočem v pri-hodno le za molitvo (to je za sveto vero) živeti, in do smerti nje ne zapustiti. In ko bode ini vmreti, se hočem Gospodu živlenja izročiti. Ako me nevredniga sodi 7,a nebesa, kajti sira vse svoje žive dni grešnik bil, se bom njegovi volji vdal. Če me pa (zveličati hoče, ga bom častil in hvalil vekomaj." — Bog nam daj s tem divjanom večno luč gledati! Odpravljajo se v dalne merzle dežele serčni duhovni svet evan-gelj (vesel izveličanski glas) ljudem oznanovat, koji v žalostni temi neznabožtva sede; alj kdo jim bo apostolsko suknjo za hudo zimo omislil — kdo jim pripravil masno srajco in plajš, v kterim bi v tistih pustih krajih sveto mašo služili, tam kjer še ljudji srove kože nosijo in se s perjem pražno opletajo? Radi bi iz plohov lesene cerkve stavili, jih s skorjami pokrili, pa nimajo sekire ne svedra, in si pomagati nemo. Radi bi misjonarji podučcne divjane kerstili, jih omili v kopeli svetiga kersta vseh dušnih madežev, pa botrov ni, ki bi jim križnik kupili, gole sroteje spodobno »blekli in jim podali kako sveto podobo (pildek) alj pa molek (paternošter) s čednim križcom v dar. Glejte, za te vboge otroke Amerikanskih gošav vas misjonarji lepo prosijo, naj bi jim hotli vi botri biti. — Vsmilite se njih v imeni Jezusa, ki obljubi vse dobrote, ktere njih naj manjšemu storite, tako sprijefi, kakor bi jih njemu storili. „Oh! koljki tolažje, koljko neizrečeno veselje Jezusu Kristusu eno nevmerjočo dušo pridobiti!" piše misjonar Baraga, „Izveličanje ene same nc-vmerjoče duše več velja ko vsi miljoni tega sveta." Kaj pa imamo storiti za botrino? — Kaj clo malega imamo podeliti. Lc poslušajte! II. DARILO KATOLŠKE BOTRINE. Mala stvar je drobna bučelica, (ta več bučclic nanese veiiko kepo voska za sveče, ki v cerkvi k božji časti gorijo. Se slabši stvar je mala mravlica, pa njih kardelo nanese grude žlahnega kadila, ktero se s svojim žlahnim duhom pri božji službi kviško vali. Tako nanosijo bratje in sestre druživa svetiga Leopolda po krajcarji tudi lepo milošno, po kteri se božje kraljestvo po.sveti šira, iu neznabogam v nebesa pomaga. Tako je vsmileni Jezus od milošno na sveti živel, in je svojo sveto cerkvo na vsmilenje vernih dobrotnikov vtemelil, ter svojim poslanim apostolom djal: „Na pol ne jemlite ne zlata ne srebra, ne dnarjev v svojih mostnih, ne torbe, ne dveh sukenj, ne čevljev; saj je vsak delavc vreden svojega živeža. Kamor pridete, jej te in pijte, kar pred vas položijo. Kdor vas sprejme, mene sprejme. Kdor sprejme preroka, bo plačilo preroka dobil, in kdor prejme pravičnega, bo plačilo pravičnega prejel. In kdorko/j da pili komu zmed teh naj manjših le kapico merzle vode v imenu licenca J resnično ram povem, ne bo zgubil svojega plačila— Kako lepo plačilo po tem tiste čaka, ki misjonarjem, sedajnim poslancom Kristusovim pomagajo, de neverne hajde učijo in kerste! Resnično vam povem, svojega plačila ne bodo zgubili; plačilo misjonarja bodo prejeli. Te vesele obljube gotovi so pervi kristjani svoje zemlji.sa prodajali apostolom Kristusovim pomagat. Sv. apostol Pavi hvali svoje ljube Filipane posebno zalo, de ga tudi v ječi pozabili niso, ter mu obilno darov poslali, ko je za svete vere del v Rimi v železji bil. Tako so pomagali verni Gerških in Laških dežei apostolskim možem na Nemškem in Slovenskem, poslali so dobri kristjani iz Solnograda svetimu škofu Modestu in drugim mašnikom, nja pomočnikom, dnarjev in delavcov, de so po naših tistokrat divjih krajih cerkve zidali, altarje slavili, in napravili kar je bilo za službo božjo in za omiko ljudi potrebno. Oni so bili vsmileni botri naših predstarišev; njih botrine se še mi veselimo, oni pa vživajo svoje povernilo v nebesih. Kar so oni svoje dni storili našim sprednikom in po njih (udi nam, to smo dolžni mi poverniti divjanom, ki naše pomoči željno čakajo. To se zgodi po katolških bratovšinah alj družbah, kfere misjonam v plujih krajih pomagajo. Naj imenitnej naprava katolškim misjonam pomagat, je v Rimi Propaganda, razširavka vere imenovana, slovita šola, v kteri se iz vsih znanih krajev, narodov in jezikov mladenči učijo, in izučeni na vse kraje sveta razpošiljajo oznanovat sveto kalolško vero. Prava apostolska šola je ova, ktera neprenehama misjonarje pošilja, jih podpera, in razširanje kraljestva božjiga po sveti ravna. Druga slovita naprava je velika misjonska bralorsina v Lionu, imenitnem mesti na Francozkem. Pobožna ženka je to apostolsko družbo v leti 1822 začela; in izrastila je toljko drevo, de nad en miljon bratov in sester ima, ki apostolske misjone z molitvami in darmi tako krepko podperajo, de na tri dele sveta misjonarje pošilja, jih z vsem potrebnim preskerbi, in veliko marternikov šteje, koji so za sveto vero prelili svojo kerv. Enako družbo misjonam pomagati tudi na Nemškem imajo in Ljudevitoro imenujejo. Pred nekoljko letami seje začela in posebno misjonam v svetih deželah pomaga. Kdo nas pa katoliške družbe ne pozna, ktern se je na Dunaji (v Beči) lcla 1829 začela, in kojo braterno svet/ga Leopolda imenujemo? Koljko lepih cerkuv je po širokih dobrovah severne Amerike pozidula, koljko hiš Gospodovih okinčila in z masno opravo preskerbela! Koljko šol je divjanom postavila, napravila streho apostolskim delavcom v tisti veliki žetvi Gospodovi! Veliko sto misjonarjem je brodnino črez šj.roko morje plačala! Njeni bratje in sestre so vsmileni botri jezerom Indjanov, kteri so skoz njih pripo-mogo prejeli svet kerst; in zadobili pravico božjih otrok. Lepa veja bratovšine svetiga Leopolda je tudi katolška družba v naši fari. — Kako se je začela, lehko pomnite; kako raste, in kaj dobrega stori, sami veste. Oh naj bi nikdar ne onemogla, de bi vaše serce ne vmerJo pomagati katolškim misjonam in dopolnili prošnjo svetiga Očenaša, kfero vsak dan molimo : ,,0'ce naš, kleri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo ! Pervo sveto opravilo bratov in sester katolške družbe svetiga Leopolda je pobožna molitva. En Oce nas in Vešena si Marija, pa dostavek: Sv. Leopold prosi Boga za nas ! vsak dan vsakdo lehko opravi; in če opusti, mu greh ni, dokler te dolžnosti prostovoljno zadete pod smertnim grehom ne vežejo, pa dopolnjene veliko veliko pomagajo, misjonam in tudi nam. Molitva katolške družbe pomaga misjonarjem, de prejmejo od Boga serce in moč vse zapustiti, se podati v ptuje kraje in med divje ljudi, poterpeti glad in žejo, vročino in mraz, obhoditi težavne pote jiskaje zgublene ovce drago od-kuplene črede Jezusove. Kakor svoje dni sv. apostol Pavi se priporočajo sedajni misjonarji molitvi družbe svetiga Leopolda — Molitva katolške družbe pomaga nevernikom, de jim gnada božja serce pripravi, kajti beseda božja na dobro zemljo pade *). ') imenitni misjonar Baraga pišejo 18. Oktobra 1847: „Dve serčne prošnje imam, kojili prijatelom naših misjonov na terce položim. Pervič ponižno prosim prav globoko iz svojega žalostnega serca, naj bi ven-der nekoljko častiti!) služavnikov Gospodovih sklenilo priti, in nam pomagati v preobernitvi teh toljko vsmilenja vrednih neznabožeov (h ajdo v); naj bi se nobenih težav ne vstrašlll, dokler je rešiti eno samo nevmerjočo dušo, ktera bo vekomaj živela, zadosti vredno, si vse žive dni za njo prizadevati. — Drugič vse ljube dobrotnike naših misjonov prav lepo prosim, naj molijo, in pa prav gostoma v imeni Jezusa prosijo Gospoda žetve, de pošle saj nekoljko več delavcov v ta zapušen kraj svojega vinograda. Terdno zaupam, de bo taka molitva združena dober pospeli dala. -) Častit misjonar Franc Pire, že sedemdeset let star mož, pišejo 28. Decembra 18'ifi: ,,Povedati imam z veseljem preobernltvo terdovralnega neznaboga (hajdaj, kleri je očitno le skoz vsemogočno gnado previdnosti božje v keršanstvo došel. Tabasa mu jo ime. Hudobno je živel, kakor vsi drugi hajdje, kteri vsako letno plačo za prodano zemljo v Molitva družbe pomaga kristjanom vKohinkini in v drugih hudih krajih, kder še kristjane grozovito preganjajo, jim klado na vrat naklepajo, jih z gorečimi klešami šiplejo, jih z vervami davijo in jim z mečem glave sekajo, vse toljke in take muke (martre) stano-vito za sveto vero prestati. Oh kako lepo, izvcličansko je vsak dan moliti en Oče naš in eno Cešeno Marijo za vse tiste naše brate in sestre, ki za naše svete vere del po temnih ječah ječijo, alj fc po divjih berlogih skrivajo! Taka molitva je pravo živo zramnje občestva (gmajne) svetnikov. Makimaki na cn dan zapije jo in zapravijo, po tem pa v zanikarnosti stradajo in slabo oblečeni zimo ogrebajo. Kristjani pa prav čedno in tiesno živ6, so prihrani jI vi in pridni, ter dobro izhajajo. Ko sim se predzadno jesen, ravno po Indjanom odštetim letnim plačilu, iz Maki-maka v Detroa k svojemu škofu na parabrodu (barki) podal, sim pervo jutro nevernika Tabasa vgledal, ki si je na kraji barke oči žulil in žalostno ogledaval. Prašain ara kaj tukaj dela in pa kamo popotuje? ,,0h jaz nesrečen človek, je djal: sooči sim ves pijan v to barko prišel, misleč de je velika, razsvetlena gostivniea (ošterija"), ter sim se vlegel in zaspal. Zdaj sim se izdramil in iztre/.il, pa lie najdem Maki-maka ne suhe zemlje." Bopovčm mu, de se 5rez jezero Hnron 370 mil daleč v mesto Detroa pelja, in de bo moral osem tolarjev brodniue plačali; alj on ni imel več od kakih osem grošev v žepi. iVa to se po glavi vdari, in začne svojo pjanšiiio objokovali. Pri tej priložnosti sitnimi neumnost njegove nevere, in pa nesrečo hudobne pijanosti prav živo pred oči postavil, pa tudi veliko srečo pravih kristjanov sim mu pokazal, in pa vse srečne nasledke. Moč gnade božje ga je ganila, ves ginjen mi roko poda rekoč: ,,Oče! vzemi me med svoje kristjane; odpovem se hajdovski neveri, in nočem vse svoje žive dni ne kaplice kaj tacega piti, kar vpljani, in bom živel prav po keršansko, kakor me boš t učil." Mož beseda je. Izprosil sim mu od gospodarja prosto vožnjo in živež, in sim nabral pri vsmilenih popotnikah število dnar-cov za njega, de si ie zamogel v mesti Detroa oblačila in pa živeža nakupiti. Piišel je že šterti dan vesel domu k svojim ljudem , in se je ž njimi v a svet kerst pripravljal. Tako pridno in pospešilo se je učil ne Ie keršanskega nauka, ampak tudi brati in pisati, de po tem drug« uči, in v naši kapeli prav pobožno poje slavo božjo. Kar se je preober-nll, je prav priden delavc, si je že hišo in zemljo kupil. Bog mu očitno srečo da, in on prav srečno živi vsem drugim v lep izgled za posnemati. On je meni zdaj prav ljuba ovčiea; on je zlata igla misjona. Tako zna dober Bog iz nesreče srečo naredili, in iz terdega kaninja storiti Abrahamu pobožne otroke." Drugo dobro delo bratov in sester svetiga Leopolda je miloanja, vsako nedeljo en krajcar misjonam vbogaime dati, [uko premoremo, de se za misjonarje brodnina plača, jim potrebna obleka omisli, masne oblačila in druga cerkvena priprava kupi in za njim v tiste kraje pošle, v kterih so cerkve še s skorjami krite, kder se ljudje še v perje oblačijo, si ne znajo žgankov skuhati, ne suknje narediti. Molitve keršenih Indjanov, onih novo opravičenih otrok, oblake za nas predero, in vsmileni Jezus, kije obljubil vse kar naj manjšemu teh storimo , tako poplačati, kakor bi bili njemu storili, hoče nam naše milo darovane krajcarje stotero poverniti, in verh vsega tega večno živlenje dati. Naši krajcarji misjonam dani so dari botrov in boter*, koje angeli varili novo keršenih Indjanov v zlate bukve živlenja večnega zapišejo; in kdar enkrat u večnost pridemo, jih tamkaj veselo najdli bodemo. Na to opominja vsmileni Jezus rekoč: ,,Delajte si pri jat ele s krivičnim (časnim ") blagom, de vas kedar onemagale, u rečne prebivatjša vzemejoNe rekajmo, de imamo doma potrebne šole in vboge cerkve, za ktere mormo sker-beti. „Eno je potrebno storili, pa tudi druzega ne opustiti,1' veli Jezus. Ne izgovarjajmo se kakor bi ne imeli začem misjonam z milošnjo pomagati l). Tudi vboga vdova prinese svoje peneze za božjo čast in izveličanje duš; in taki darovi Bogu naj več dopadejo. Ene poliče vina pomanj, in tudi hlapec boš lehko na leto svojih dva in petdeset krajcerjev kakor boter novokeršenim Indjanom dal; le ene prače manj židanih (rakov (bandeleov), in tudi dekla boš lehko vsmilena botra sinom in hčeram vbogih zamoivov, kterim boš pomogla v božje kraljestvo. Ali te ne bo to veselilo - )? — Bog ') V Celovci na Koroškem je prinesli duhovniku v bogi težak 53 krajcarjev milošnje za celo leto. Duhovnik ga barajo, ali mu ne hodi pretežko celo .hralerno plačali. On odgovori: ,,Močno me je skerbelo ko sim se lani zapisati dal, kako bom te krajcarje pospravil. llog mi je na misel dal, naj se tobaka odvadim, in dnar tobaški za misjone obcrneni. Sklenil iu storil sim, in pa prav lehko sini se odvadil tobak kaditi. Xa to rad, in pa prav z veselim scrcom za braterno svetiga Leopolda svoj del odrajtam." Zveličani so vbogi v duhu; kajti njih je nebeško kraljestvo. 2) Na Nemškem je devica duhovniku osemnajst rajsiišev za misjone prinesla. Duhovnik se začudijo, rekoč: „Ti si vboga deklica, in pa slepa: kako boš osemnajst goldinarjev misjonam dala?" Slepa devica odgovori : ,,Slepa sim, pa ne toljko \ boga ko vi mislite. Koibice (jerbaš-čike) pleteni, in slepa ramo lak lehko v temi kakor pri luči , po diic>i naše railošnje scer ne potrebuje, lehko bi potrebnim misjonarjem obiln kup dnarjev nasipal: alj naše ljubezni do bližnega on želi, našo katolško občino hoče. Kakor mi drugim pomagamo, tako pomagal bode Bog nam: „Z kakoj meroj merimo, s takoj se ho nam merilo. Dajte veli Jezus, in se vam bo dalo." Kaj pa se nam bo dalo? me bote vprašali. Tako je vprašal sv. Peter Kristusa, rekoč: „Glej vse smo zapustili, in za tebo sli; kaj pa bomo za to imeli?" Jezus jim je rekel: ,,Resnično ram povem, de vsakdo, ki zapusti hišo, alj brate, alj sestre, alj očeta alj mater, alj ženo, alj otroke, alj njive zavolj mojega imena, bo stokrat toljko za to prijel, in večno živlenje dosegel." Kedar so apostoli to slišali, niso višej vprašali, kaj bomo za to imeli? marveč so vse zapustivši za Kristusam šli; in od njega poslani so šli po vsem sveti učit in kerstit, ter ljudem v nebeško kraljestvo pomagat. Koljko lepih cerkev zdaj njih ime časti, koljko miljonov izvolenih se,zdaj v nebesih veseli, kterim so pot v nebesa pokazali; v sredi njih se zdaj oni vesele. Oh koljko veličastno stotero plačilo! —- Za njimi gredo vsi svetoželjni misjonarji; in z njimi bomo tud mi svoj del imeli, ki jim pomagamo; saj je liani Jezus obljubil, de kdorkolj tla piti kozarc merzle vode komu iz med teh nar manjših v imenu učenca, ne bo zgubil plačila svojega. Vsako leto se lehko odpustkov vdeležimo, kojih sveta mati katolška cerkev bratom iri sestram družbe svetega Leopolda obilno deli, ter z njimi lehko božji pravici zadostimo, dokler še na tim sveti živimo. Tudi na časnim premoženji hoče nam dober Bog poverniti, nam blagosloviti naše žitno polje in naše vinske gore, če je njemu v čast, in nam v izveličanje služi. Saj je Kristus obljubil, de bomo stotero prijeli, in se nam dalo, ako mi damo. In posledno uro na smertni posteli, kedar nam ne bo jesti ne piti dišalo, nobeno vračtvo višej pomagalo — tisti posledni čas nas ne bodo veselile polne mošne dnarjev, ne hlevi polni žlahne živine, ne hrami polni dragega blaga; veselili nas bodo Očenaši, ktere smo zmolili, in pa krajcarji, ktere smo vložili katolškini misjonam pomagati. Oni pojdejo kakor po noči delani. Moje tovaršiee so lansko zimo več ko osemnajst rajnišci za svetilo izdajale, lu če verh tega prerajtam , koljko druge dekleta na lepe oblačila, kinč iu dobre volje zapravijo, k svoji škodi in nesreči, kar mene ne veseli, tako prav lehko te goldinarje na dobro delo obcrnem." — Hlagor slepi, ki tako lepo vidi svojo nesrečo sebi in bli/,nemil \ srečo oberniti! u večnost z nami, in bralo se bo na našem grobu: „Blagor merlvim, ki v Gospodi r mer jo; od zdaj, reče Duh , naj počivajo od svojega truda; zakaj njih dela gredo za njimi." Preljubi bratje in sestre katolške braterne svetega Leopolda! lepšega dela ni, kakor dušam v nebesa pomagati. — Misjone pod-perati z molitvami in milošnoj je apostolsko opravilo —- ima ob-ljubleno tudi apostolsko povernilo. — iŽe je izveličanska kopel svetiga kersta za Indjane pripravlena, zapušeni zamorci željno čakajo, bogoljubni misjonarji milo prosijo vsmilenih botrov (gotejev), kterili pomankuje. O ne odrecite jim te dobrote; — ker so zamorci revne srotc vašega vsmilenja potrebni. In kedar bomo od smerti vstali, se vsi narodi od vsili krajev sveta na sodbo zbrali, veselo vam bodo zamorci roke podajali, vas pozdravljali in vam hvalo dajali, de ste vi jim v nebesa pomagali. Veselo bote tistokrat pravičnega sodnika zaslišali, ki vam poreče: Kar sle vi kterimu tih mojih naj manjših bratov storili, to ste meni storili. Posedite kraljestvo, ktero vam je priprav/eno od začetka sveta. Amen. OD BOŽJIGA POKLICA V ZAKONSKI STAN '). Kita je ženitnina v Kani na Galilejskim, in mati Jezusova je bila tam. Bil je povableu pa tudi Jezus i,n Njegovi učenci na ženitnino. Jan. 2, t. Sveti evangelj današne nedelje nam pripoveduje lepo prigodbo od ženitnine v Kani na Galilejskim, h kteri so bili povableni tudi Marija, Jezus in Njegovi učenci; in ta sv. evangelj mi priložnost da, z vami, ljubi farmam! besedo govoriti, ktera mislim, de bo ravno zdaj o pravim času. Navajen sim, če kaj posebno žalostniga vidim, slišim ali zvem, de rad sam pri sebi premišljujem, od kod to alj uno izvira, in ') Pridjfovali gosp. Franc Kosat- v Poljčauali I. 1848. kakošne vzroke ta ali una reč, prigodba alj prikazin ima. In kar sim v poprejšnih letih že pogosto vidil, slišal in bral, sim se v tem kratkim času, kar sim v duhovskim stanu, še posebno prepričal, de je nesrečnih, žalostnih zakonov zlo veliko; prav srečnih, veselih pa zlo malo! To mi je, de vam resnico povem, prav težko djalo, ker se mi sploh vsak usmili, kteriga vidim, de je nesrečen. Za to sim tudi že večkrat sam pri sebi premišljeval, kakošni vzroki bi vender v tej reči bili, de je zakon, kteriga je Bog slabimu človeku v pomoč in srečo postavil, toljkim ljudem le v nesrečo — časno in večno? — Ako bi vas same, ljubi zakonski! za vzroke nesrečnih zakonov poprašal, vem, kaj de bi mi odgovorili. Vi bi rekli: De je toljko nesrečnih zakonov, pride od tod, ker mi možje in me žene svojih zakonskih dolžnost na tanjko ne dopolnujemo; ako bi mi vsak po svoji strani svoje dolžnosti natanjčno dopoinovali, bi bili naši zakoni gotovo prav srečni. Ja, vi ste čisto prav odgovorili; pa jaz vas dalej vprašam: Od kod pa to pride, de vi svojih zakonskih dolžnost natanjko ne dopolnujete? In lahko je,' de mi na to oprašanje ne bote več odgovora vedili. Pa glejte ljubi poslušavei! ravno tukaj najdem jaz še dva druga, pa bolj skrita vzroka nesrečnih zakonov, na ktere pa žalibog! malokdo misli. — De toljko zakonskih ljudi svojih zakonskih dolžnost ne dopolnujc, izvira namreč večidel od tod: 1. de jih veliko stopi v zakonski stan, kterih Bog ni v ta stan poklical; in 2. de jih A-eliko stopi v zakonski stan, brez de bi se bili na ta stan sploh, in na zakrament sv. zakona posebej, po volji božji in sv. cerkve pripravili. Zato so po moji misli trije vzroki nesrečnih zakonov: Pervič, de jih veliko stopi v zakonski slan, kterih Bvg ni v ta stan poklical; drugič, de jih veliko stopi v zakonski stan, kteri se niso ne na ta stan sploh, ne na zakrament sv. zakona posebej prav pripravili, in tretjič, kakor ste sami rekli, de veliko zakonskih ljudi svojih zakonskih dolžnost natanjčno ne dopolnujc.—Vas vse, ki še v samiškim stanu živite, pred nesrečnim zakonam ovarvati, pa tudi vam zakonskim pokazati, kako de bote najšli srečo zakonsko, ktero morebit že dolgo pogrešate, sim sklenil, od teh treh vzrokov nesrečnih zakonov v treh pridigah posebej govoriti, in scer dones: Od božjega poklica v zakonski slan; alj z drugimi besedami: Le tisti bo srečen v zakonskim stanu, kteriga je Bog v ta stan poklical. Ce me bote z resnično voljo poslušali, se po slišanih naukih tudi ravnali, zaupam v Boga, de bo ta pridiga posebno vam, mladenči in dekleta! ki mislite v zakonski stan stopiti, U prav velikima pridu. Zato me prav zvesto poslušajte. 1. C« se le kolikaj po svetu ogledamo, hitro spoznamo, de je več stanov na svetu potrebnih in de bi svet obstati ne mogel, ako bi hotli vsi ljudje v enim samim stanu živeti. Treba je gosposkiga, treba pa tudi kmetijskiga stanu; treba je svctno-gosposkiga, treba pa tudi duhovskiga; treba je zakonskiga, treba pa tudi samiškiga stanu. Ne bilo bi prav, ako bi hotli vsi brez razločka in pomislika v zakonski stan stopiti, pa bi tudi prav ne bilo, ako bi tisti, kterim okoljšine zakonski stan uasvetjejo, se branili zakonskiga stanu. To, preljubeznjivi! je gola resnica. (Je je pa Bog ta svet tako vstvaril, de je več stanov na njemu potrebnih, se tudi samo od se razumi, de je Bog ene ljudi za eni, druge za drugi stan vstvaril, odločil in namenil. Kakor hitro se dete na svet rodi, mu Bog že tudi poseben stan odloči; to je, Bog*da človeku take lastnosti na duši in na telesu, kakor so ravno v tem alj unim stanu potrebne, 011 položi v njegovo serce take nagnjenja, ktere ga z neko skrivno močjo v njemu namenjeni stan vlečejo, in bo človeka tako vodil, ako bo vbogal, de bo prišel ravno v tisti slan, v kteriga gaje On odločil. Tode preljubi moji! človek je prijel od Boga prosto voljo; Bog ne more človeka siliti in ga tudi noče. Človek alj Bogu svojo roko poda in ga vboga, in pripeljal ga bo Bog v njemu namenjeni stan in v tem stanu v nebesa ; — človek pa tudi lahko svojo roko iz božje roke izterga, Boga zapusti in se na eno pot poda, ktere mu Bog ni odločil. Svo-jovoljno si človek lahko zbere stan, v kteriga ga Bog ni namenil; človek se lahko poda v greh — in skoz greh v pekel, kamor gu Bog tudi ni nameitil; zakaj Bog ni nobeniga vstvaril za pekel, ampak vse za nebesa. — Ljudje scer radi rečejo, naj se človeku zgodi kar hoče: „To mu je namenjeno." Posebno slišimo stariše, ako so začeli njih sini in hčere razvujzdano živeti, in so se po tej grešni poli v nesrečne zakone zavezali, de pravijo: „To jim more že tako namenjeno bili." O nikar ne zinite nikdar preljubi moji! take besede; zakaj hudo, hudo bi Boga razžalili! O to bi bil zares strašen Bog — terdoserčen Bog — neusmilen Bog, ako bi bil mene alj koga od vas že j>ri našim rojstvu za greh in za pekel odločil; ako bi mi dru-gač ne mogli temoč ako bi morali grešiti in v pekel priti. Tako neusmilen naš Bog ni, zakaj od Njega pravi sv. pismo: ,, Tako je Bog sv rt ljubil, de je svojga edinorrjtniga Sina dal, de li nobeden, ki v Njega verje, ne bil pogublen, ampak verno zivlenje imel." Jan. 3. 18. To se mora le tako umeti. Bog je vsigavcdejoč; On (ako dobro ve, kar se dones godi, kakor (o, kar bo jutro, ali dones čez leto, ali čez jezar let se godilo. Bog že torej tudi pri rojstvu ve, kako bo ta ali uni človek živel, ali pobožno ali grešno, iti kam bo prišel, ali v nebesa ali v pekel. To scer res Bog naprej ve, zato ker sploh vse ve — alj namenil nam Bog hudiga ni, temuč lo dobro, —* Pa bote rekli: Ce pa Bog človekovo nesrečo naprej vidi, zakaj pa mu živlenje da, alj zakaj ga raji v zibeli umreti ne pusti? Ako ravno bi se tudi na to vprašanje marskaj vterjenlga odgovoriti dalo, če bi nas predaleč od našiga namena ne peljalo, vender tega naša slaba pamet res popolnoma no razume, kakor že sv. pismo pravi: „Neza-popadljive so sodbe božje" Rom. 11, 43.; toljko pa je vender gotovo, do Bog vsakimu potrebno gnado da, mujo clo ponuja, tako de, če je človek nesrečen, sije vsikdar le sam nesreče kriv. — Pa bote vprašali: Ali jo torej vsak tisti srečen, kteri v en stan stopi, v kteriga je od Boga poklican? Ja vsak je srečen, ako perve gnade poklica nc zapravi in dolžnosti svojega stanu dopolnuje; popolnoma srečen pa nI pod soncam nobeden. * e boš popolnoma srečen, če stopiš v zakonski stan, pa tudi ne boš popolnoma srečen, če ostaneš v samiškim stanu. Nesreče morajo čez nas priti, ker smo vsi Adamovi otroci, vsi grešniki, vsi pokore in šibe vredni; križi in težavo nas morajo u vsakim stanu stiskati, zakaj našo serce je k hudimu nagnjeno, in naj bi bili mi popolnomn srečni na svetu, bi se prevzeli, na Boga pozabili — in se pogubili. Zmirom pa boš bolj srečen v tistim stanu, v kteriga te je Bog poklical, kakor v tistim, v kteriga nisi poklican. — Me bote morebit še strahoma poprašali: Alj bo pa vsak pogublcn. kdor v en stan stopi, v kteriga ga Bog ni Poklical? Ne. Kdor ve, de ga Bog v ta ali uni stan nc kliče, pa vender vanj stopi, scer greh stori, kakor sploh vsak gtcši, kdor" kaj zoper voljo božjo stori; alj sv. pismo pravi: ,,Bog noče grešnikov,t smerti, ampak de se spreobemc in živi." Eceh. 33, 11- Si toraj stopil v kaki stan, v kteriga, kakor zdaj spoznaš, nisi bil od Boga poklican, spoznaj svoj greh, spovej se ga in prosi Boga, de Daj ti ga odpusti; potem pa stori, kar svetuje sv. Avguštin: L'e nisi poklican/prosi Boga, de naj te pokliče; to je, prosi ga, de ker zdaj več pomagati ni, ti potrebuo gnado da, kakor jo tistim daja, ktero je On sam v ta stan poklical; in Bog, „kteri dobriga duha d'« Diobtlnee za novo leto 1851, t r sim, ki ga za-vj prosjo" Luk. 11 , 13., bo tudi tebi dal svojo sv. gnado. To pa ostane zmirom resnično: težej boš zveličan v tistim stanu, v kteriga nisi poklican, kakor v tistim, v kteriga te Bog kliče. — Iz vsiga tega mislim, preljubi moji! ste do čistiga spoznali pervo resnico: de vsak človek ni za vsaki stan, in de bo človek srečen le v tistim stanu, v kteriga je Bog poklical ga. Poslušajte zdaj še pa tudi drugo resnico: II. Kdo je poklican v zakonski stan? 1. Poklican si v zakonski stan, ce takšne lastnosti nad seho imaš, kakorsne so h srecnimu zakonu potrebne. Trojna dolžnost te čaka v zakonskim stanu; le ene samo če prav dopolnoval ne boš, te čaka pekel na tem in unim svetu. V zakonu boš mogel biti: a) dober mož — dobra žena ; b) moder gospodar — modra gospodinja; c) skerben oče — skeibna mati. a) Tvoja perva dolžuost bo: biti dober moz —■ dobra zena. Dober mož in dobra žena se ljubita med sebo, kakor lastno meso; ona duša in eno serce sta v dvojnim telesu; iz ljubezni mož zapoveduje, žena iz ljubezni vboga; krotek mož slabostim žene milo prizanaša, ponižna žena tiho poterpi in možu tudi hudo z dobrim vrač nje. Pobožniga serca oba eden drugimu pridno proti nebesam pomagata; v ljubezni se podučita in posvarita; zvesta sta si noter do smerti. Kakor za ogledalo prave ljubezni imata vedno pred otmi prelepe besede sv. apostola Pavla: »Ljubezen je poterpezljiva, je dobroti j va ; ljubezen ni nevosfjira, ne ravna nespametno, ni prevzetna, ni castilakomna, ni sebična, se ne da razzaliti, ne misli uic /indiga, se ne veseli nad krivico, ampak ima veselje nad resnico, vse poterpi, vse verje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikdar ne jerja." I. Kor. 13,4 — 8. Ako najdeš nad sebo, mladenč ali deVica! to lastnosti, ima* pervo potrebno lastnost za zakonski stan, de bosi dober mož — dobi a žena. l_e pa ne najdeta nad >ebo teh lastnost; če že zdaj resnične, tiste in stanovitne ljubezni nimata; dalej — to si ti mladcuč nagle jeze in pievzeten, ter nikomur piizancsti ne veš — tudi v zakonu' boš zaroblen, hud in neusm.len mož; in to ti \ dekle že zdaj hudi jezik, kakor kača, imaš iu molčati ne znas —• tudi v zakouu boš jezična žena in ogenj nepokoja bos vedno pihala v hiši, dalej — čo že zdaj, ti mladenč ali dekle, razvujzdano živiš zvestobe ne pozna:;, ampak metulu podoben, ki od iožo do rožo ferfeta, zdaj tu zdaj tam grešno znanje imaš, tedaj vaj ne kliče Bog v zakonski stan, zakaj Bog noče nesrečnih ljudi na svetu. Nesrečen pa bo vajni zakonski stan. Od jutra do večera se bota prepir in kletva po hiši razlegala. Hinavska ali zgol mesena ijube-zen se bo v gnus in sovražtvo sprevergla. Z zvestobo bo bežal blagoslov božji od hiše; Bog pa bo svojo šibo nad hišo povzdiguil in v živi pekel se bo spremenila. Vaj ne kliče Bog v zakonski stan. b) Druga dolžnost v zakonu bo: biti moder gospodar — modra gospodinja. Moder gospodar zastopi pred vsim dela in opravila svoje hiše: rokodelc svoje rokodelstvo, kmet kmetovanje; on ve pravico dati in red deržati pri delavcih in družini. Modra gospodinja mora umeti prav obračati s tem, kar je mož pripravil, pa mora tudi sama potrebno umeti na polji in pri živini: pri kuhi, perilu in oblačilu; pri otrocih in družini. Zastonj pripravlajjriden gospodar, kjer neumna gospodinja oberniti nc zna. — Moder gospodar in modra gospodinja sta dalej pridna delavca oba; zgled pridne delavnosti dajata celi hiši; perva vstaneta, poslednja se vlcžeta; pričujoča sta pri vsakim opravilu, sama primeta za vsako delo; vsak od nju dela vedno za dva, enkrat z rokami, drugič z očmi, ki pridno gledajo na delavce in družino, de gre delo urno in veselo od rok. — Moder gospodar in modra gospodinja sla varčna ali šparovna oba; dobro vesta, kako lahko se dnar potrosi, kako težko pa prisluži; rada vsako leto od vsake reči kaj prihranita; Če je mogoče, deneta tudi kaki krajcar na stran, ako bi Bog z slabšimi letini njih kraje obiskal. — Moder gospodar in modra gospodinja nisla razvajena v jedi in pijači; tako živita, kakor jima nese premoženje in kakor je po njih stanu spodobno, ker vesta resnico pregovora, de dobro jesti in piti mošnje kole. — Modra gospodinja se ne oblači čez svoj stan, k(5r ve, do je žene ofert za hiso nova štibra: moder gospodar ni vinu in igri vdan, ker ve, de kerčrna in igra kmetije na boben spravfa. — Po-božniga scrca sla dalej oba; kakor sonce zemljo, zgled njih lepih čednost celo hišo ogreva. — Poslednjič sta tudi oba pametniga za-dcižanja; praznih ftorcov se sogibata, govorita malo, pa to dobro, ni zavoij tega jih spostujo cela hiša; kjer je pa gospodar sam aboten in. prismojen, se ga nobeden nc boji in ne spostuje, otroci se mu smejijo in družina. — ^.'c najdeš vse te lastnosti nad sebo mladenč »li deklina! imaš dmgo potrebno lastnost za srečen zakonski stan. to pa teh lastnost nimata; Če ne zastopiš ti mladenč! kmetovanja, in ti deklina! ženskih opravil; če imata za delo leno roke; če so vama vse studi, le spati, dobro jesti in piti ne; če no vesta, kaj se šparati pravi, in si ti oferti vdana, vinu pa ženin tvoj; če vaj pobožno živeti in se pametno zaderžati ne veseli — tedaj ne stopita v zakonski stan, zakaj Bog vaj v njega ne kliče, zato ker noče nesrečnih ljudi na svetu. Nesrečen pa bo gotovo vajni zakonski stan; nesrečna vi dva pri eden drugimu; nesrečni otroci in cela hiša. Pohištvo bo šlo rakovo pot. Sosedje bodo memo hodili in žalostno od-kimovali. Če bolj je narobe, bolj je prav — to se bo vsaki dan pri vajni hiši vidilo. Vaj ne kliče Bog v zakonski stan. c) Tretja dolžnost v zakonu bo, ako Bog otroke da: biti sker~ ben oce — skerbna mati. Koliko skerbi in truda, koliko prizadetja in pobožnosti od strani starišev treba je, otroke lepo in pobožno izrediti, boti vi naj bolj vedili, ljubi stariši! Namesto vsiga drugiga pa vam tukaj le to povem. Dobri stariši morejo biti sami v keršan-skim nauku dobro podučeni, de bodo zamogli tudi otroke lepo učiti; pa to ni zadosti, dobri stariši morejo tudi sami po keršanskim nauku natanjko živeti, de bodo to, kar bodo z besedo učili, tudi otrokam v djaaji kazali, in jim skoz svojo lastno pobožno živlenje čednost ljubeznjivo, greh pa ostuden storili. Če imaš te lastnosti, mladenč ali devica! imaš tretjo potrebno lastnost za srečen zakonski stan. Če pa teh lastnost nimaš; če Že zdaj keršanskiga nauka ne znaš in po njemu ne živiš; če žo zdaj vero, cerkvo, mašnike, molitvo, poste in sv. zakramente zaničuješ, in z svetimi rečmi norčuješ — tedaj ne stopi v zakonski stan in nikar prederzno zoper voljo božjo no greši, ktera tebe v zakonski stan ne kliče; zakaj Bog noče nesrečnih ljudi na svetu. Nesrečen pa bo iu ves pregrešen zakon tvoj, ti in tvoji otroci, in morebit še tvoji umiki, in unukov unuki bodo nesrečo in brezbožnost od tebe dedovali; zakaj pregrehe starišev Bog pogosto še v tretjim in četertim rodu kaznuje. Kakor ti, bodo brez vere izrastli in brez vere živeli tvoji otroci; pohujšanje, kteriga boš ti otrokam dal, bodo otroci široko po okolici raznesli, ti pa boš vsih ptujih grehov kriv, ki bodo iz tega izvirali; z eno besedo, tvoja hiša bo prava hudičeva šola, od daleč seje bodo vsi pošteni ljudje sogibali. S korvavimi solzami ti bodo otroci na starost po zasluženji plačevali, na soden dan pa jih bo Bog iz tvojih rok terjal, 111 ti mu jih odrajtati mogel ne boš. Tebe brezbožen mladenč! in tebe brezbožna deklina! ne klico Bog v zakonski stan. To jo toraj porvo znamnjo, do Bog koga v zakonski stan kliče, 6ko take lastnosti nad sobo ima, kakor >0 h grečflimu takorm pofrebne. Pa to še ni zadosti. Lahko je, de kdo vse te lastnosti nad sebo ima in ga vendar Bog v zakonski stan nc kliče. Zato jo 2. Drngo znamnje božjega poklica v zakonski stan, de Bog človeka v take oko/jsine postavi, v kterih mu je zakonski stan potreben , a!j saj koristen, alj saj mogočen, brez de bil v zakonu drugim ljudem v nadlego. Takšne okoljšine so: če je kdo kako pohištvo ali kmetijo prevzel, ali takšno rokodeljstvo pelja, alj se sploh v takim stanu znajde, de mu je gospodinje potreba; — dalej, če kdo razun drugih poštenih vzrokov vidi, do skoz zakon h poštenimu kruhu pride, se za celo žlvlenje preskerbi, ter bo zamogel bolj mirno Bogu služiti; — če sin ali hčer previdi, do je njeni zakon vboglm starišem ali vbogi žlahti v pomoč; — če vdovec ali vdova še male otroke ima, kteri še očeta in matere potrebujejo, in sijih sama pošteno na noge spraviti ne upa; — tudi če bi bil kdo skoz razvujz-dano živlenje svojo naturo tako oslabi!, de si brez velike nevarnosti pogublenja ne upa več v samiškim stanu po volji božji živeti; zakaj tako piše sv. apostol Pavi, I. Kor. 7, 9.: „ Boljši je oženiti se, kakor Qv nečistih željah) goreti— Vsak pa se more saj v takih okolj-šinah znajti, de ve, z čem bo ženo in otroke, tudi če bi bolezni prišle, ali na starost preživel. Kdor se tje v en dan ženi iz gole mesene slaje, in se le na Boga in dobre ljudi zanaša, stopi nepoklican v zakonski stan. Ljudstva na svetu je že zadosti; beračev nam tudi ne manjka; in ravno taki zakoni nam množijo število bc-raških, potepenih, tatvinskih in sploh nesrečnih ljudi, kar nikakor ne more biti po volji božji. To drugo znamnje božjega poklica more pri vsakim zakonu biti, de se namreč človek v takih okoljšinah znajde, de mu je zakonski stan mogočen, koristen ali cio potreben. Pa to znamnje je brez perviga — brez potrebnih lastnost — zastonj, in obojno nc pomaga nič, če še tudi tretjiga zraven ni, in to je: 3. Bog te klice tretjič v zakonski stan, ce zato v njega stopiš, de bi v njemu --po tvojih okoljšinah — svojo dušo lozej izvelical. Zato nas jo Bog vstvaril, do bi enkrat zv eličani bili; in vse, karkoli storimo, moremo le zato storiti, de bi se zveličali, in vse, karkoli nas moti, večno zveličanje doseči, vse to storiti, je greh. Lc zato si smemo toraj tudi novi stan izbrati, le zato smeš tudi ti v zakonski stan stopiti, de bi se v njemu ložej, ali saj težej ne, kakor v samiskim stanu izveličal — izveličala. Zakaj, akoravno je razločen nauk svete vere, de se sploh v samiškim stanu ložej Bogu služi, kakor v zakonskim, I. Kor. 7, zamorejo vendar okoljšine za eniga ali drugiga take biti, de mu je zakonski stan tudi kar zveličanje duše zadeva, v pomoč. — Ali kako malo jih je, ki bi to pomislili! Morebit izmed deset parov, kijih poročimo, še eden ženin ali ena nevesta pomislila ni, kako bo za duše zveličanje v novim stanu? In ravno to je žalostno, de nas more serce boleti, ako prav premislimo. Zato stariši scer skerbijo, de otrokam za delo pridne zakonske tovarso zberejo, de jim h bogati in imenitni ženitvi pomagajo; gledajo mladi ljudje tudi na telesno lepoto in dopadljivost; — ali bo pa ženin nevesti tudi lepi zgied kersanskiga živlenja dajal, jo hudiga varoval in lepo učil; ali bo nevesta ženina tudi milo tolažila, lepo svarila in ljubeznjivo proti nebesam vodila — na to do-nasne dni, kdo gleda? — Zato se pa tudi, kar duše zveličanje zadeva, v zakonih godi, de je gorje! Le prašajte mladenči in dekleta! ako meni no veijete — le prašajte sami, zakonske ljudi, kako se jim, kar njih dušo zadeva, z zakonu godi? Z solznimi očmi vam bodo tožili nesrečni možje in žene, ktere so prepozno spoznalo, de so brez volje božje v zakon stopile, dc za molitvo, za ccrkvo in za sv. zakramente nikolj časa ni, dc je glava zmirom skerbi polna, dc se jeze in obupa zdcižati no morejo. Zena tožuje, de otrok prav izrediti ne more, ker jih mož pohujšuje, ter noč in dan zdihuje in joka čez sebe, otroke in moža; — priden mož se solzi, de prav gospodariti ne more, ker razvujzdana, zapravljiva, neskerbna žena za ničesar pri hisi ni, in „kam bo prišlo?" zdihuje; — skrivna žalost jih grize, serce upade, obupanje pride; božji mir od hiše zgine; malopridni otroci jim lase belijo — ,,o in kaj bo še je enkrat za nas!" tako bote slišali sto in sto nesrečnih zakonskih zdihovati. — Le kar dobro piti in jesti in vsiga na kupe imeti, še človeka srečniga ne stori. Kaj ti pomaga neveste lepota? kaj ženina premoženje? kaj hiša polna blaga? Kaj ti pomaga, ako celi svet priženis ali pridobiš, uči Jezus, ako pa na svrji duši — na svoji neumerjoči duši škodo terpiš? L'c ne stopis zato v zakonski stan, de bi si v njemu ložej ali saj težej ne, kakor v samiskim stanu zveličal, to no kliče Bog v zakonski stan. 4. Zadnjo znamnje pa, de te Bog v zakonski slan kliče, je, re si tistiga ženinu ali tisto nevesto izvoliš, ktero ti je Ur.g namenil. C'c to je Bog za zakonski stan namenil, ti je že tudi, ko si še v zibeli spala, izbi al tvojga ženina, in tebi mladenč! tvojo nevesto. To si izvoli, boš srečen; izvoli si drugo, boš nesrečen. Kako pa vemo, kteriga zakonskiga tovarša nam je Bog namenil, bote skerbno popra^ali? Zares težko je, to zvedeti; zato poslušajte : a~) Cc si iz poprejšnih treh znam nj spoznal, de te Bog v zakonski stan kliče in de ti je ta stan potreben, očisti naj poprej svojo vest, de boš toliko bolj gotovo v gnadi božji; spovej se in pobožno prejtni sv. resno telo, ter v ponižni, neprenehljivi molitvi prosi Boga, de naj On, ki serca vsih ljudi pozna in v svoji roki ima, tvojo volitvo viža, de si ravno tistiga zakonskega tovarša izvoliš, kteriga ti je On namenil. Le verjemi mi, ta molitva, ako je resnična, čista in stanovita, nc bo nikoli zastonj. In če bi bil ravno v daljnih krajih ženin tvoj, Bog ti ga bo pripeljal, kakor Reboko Izaku, ali Zari mladiga Tobija. b) Scer se moreta ženin in novesta že pred zakonam dobro poznati, zakej prigovor pravi: Kratka je v zarokah zmota, pa dolga je v zakonu sirota; vendar pa drugič ne isi preveliko po svojim ptihodnim zakonskim tovaršu. Nikakor ni treba, že leta in leta pred zakonam znanja imeti; v deviškim stanu brez vsiga znanja po deviško !e za Boga ž.vi, vse drugo pa v božje roke spusti, On ti bo tvojga namenjeniga najšel ino dal. Dekle, ki je samiškiga stanu nevoljna, in le po zakonu, kakor žejin po vodi, hrepeni, in kakor pajk muham, mladenčam mreže slavi, samo de bi kteriga vjela, zadnič ravno tistiga izlekne, kteri ji prav do čistiga oči izbriše; — in mladenč, ki Boga za svet nc prasa, ampak le po nečisti slaji svoj ga gerdiga serca nevesto si išc, poslednjič ravno tisto dobi, ktera mu prav do hladniga župo vpiha. Zatorej drugič: nc isi ti veliko, bo iskal Bog namesti tebe. c) Ne glej samo, de bo tvoj izvoleni po tvojim, ampak dobro glej, de bo tudi po božjim sercu. Si b »s izbral mladenč'. nevesto . ki bi) pn tvojim sercu, pa po božjim ne, živi p< k -I boš imel pri nje?. Si bos izbrala deklina! ženina, ki bo po tvojim sercu; pa po božim ne — živi pekel boš imela pri njemu. Zato pameten mladenč! izvoli si le nevesto pobožniga serca, le takšna jo tvojo roko in ljubezni • vredna; in ti, pametna devica! izvoli si le Ženina pobožniga serca, le takšen je tvoje roke in ljubezni vreden. Cc nc najdeš takšniga, slo tavžentkrat boljši, de nc vzameš nobeniga. J) In posledi jič, če si enkrat svoj zakon popolnoma Bogu v roke dal, in če ti potem tega ali uniga — to ali uno svetjejo tvoji starisi, pametni jjvijatli in tvoj dušen pastir, zaupaj v Boga, po volji božji bos izvolil; čo ti pa iz pametnih vzrokov odsvetjejo tvoji stariši, pametni prijatli in tvoj dušen pastir; glej! glas bošji je to, vbogaj ga. Le veijcmi mi, ti nisi izvolil po volji božji — nikar ne stopi v zakonski stan! — Še enkrat pa ponovim, kar sim že rekel: Popolnoma srečen pa ne boš, ali stopiš v zakonski stan, ali v sa-miškim ostaneš, zato ker popolnoma sreče na tem svetu ni. Kaj pa bote vi zakonski, zdaj rekli, ki morebit v nesrečnim zakonu živite? Morebit bote izdihnili: O ljubi Bog! če je temu tako, potem meni moj sedajni zakon gotovo namenjen ni bil. — Če niste pred poroko na to vižo svoje serce poprašaii, ali vas Bog v zakon kliče ali ne, kakor ste se dones učili, in če si niste na to vižo svojga zakonskiga tovarša volili, kakor ste dones slišali, je lahko mogoče, de vas u vašo scdajno zakonsko zavezo Bog m poklical. Pa kaj je zdaj storiti, ker se enkrat sklenjen^ zaveza razvezah več ne da? Storite, kakor ste v pervim delu slišali, ter prosite Boga, de naj vam to stopinjo, ki ste jo zoper njegovo voljo storili, odpusti in vam gnado zakonskiga poklica da. Če ste pa tako volili, kakor ste so dones učili, bodite potolažeui, vi ste poklicani stopili v zakonski stan, ako ravno je morebit nesrečen. Zakaj tudi nesrečen zakon — kar namreč časno srečo zadeva — zamore človeku od Boga namenjen biti. Bog je namreč neskončno dober in usinilen. On hoče večkrat hudobniga moža skoz pobožno ženo in grešno ženo skoz pobožniga moža zveličati. To je namreč nauk svetiga apostola Pavla, ki piše, I. Kor. 7, 14 — (8: ,,Neveren mož bo posvečen skoz verno ženo in neverna zena bo posvečena skoz vernega moža: druguc bi bili vajni otroci nečisti, zdaj pa so sveti. Zakaj kako ves ti, zena, ali ne bos morebit moza k zveličan ju pripeljala? Ali kako ves ti, muz, ali ne bos morebit ženo k zvelicanju pripeljal?" Scer je zares težek tak poklic. Pa toljko bolj veselo ti rečem: Blagor tebi, pobožen mož pobožna žena! če bo skoz tvojo molitvo, skoz tvojo poter-pcžljivost, skoz tvoj lepi zgled, skoz tvoje prizadevanje tvoj grešen tovarš zveličan. Tvoja krona bo velika v nebesih! To, preljubi poslusavci! so naj potrebniši nauki od božjega poklica v zakonski stan, kakor nam jih da sveta vera in zdrava pamet. Le štiri so in prav lahko se dajo zamerkati. Vtisnite jih sosebno vi ljubi mladenči in dekleta! globoko v serce, in Če bote zdaj, ali čez leto, ali čez več let, ko me že več pri vas ne bo, zakonski stan si zberali, se spomnite na mene in vzemite v duhu donašno pridigo zopet v roke, ter jo prav pazljivo — skoz in skoz, od konca do kraja spet preberite, dc bote spoznali, •li vas Bog kliče v zakonski stan ali ne? Ako vas bo poklical v zakonski stan, vbogajtc ga; — vaš zakon bo srečen. Ako vas pa Bog ne bo klical v zakonski stan, tudi vbogajte ga — in ostanite v samiškim stanu; zakaj vaš zakon bi bil nesrečen. In vi, kteri niste poklicani v zakonski stan, bodite z meno vred še toliko bolj veseli; zakaj kolikor imenitnej je sonce nad zvezdami, toliko imenitnej je pred Bogam deviški čez zakonski stan. Amen. 233. OD VREDNIGA PRI PR AVL AN JA NA ZAKONSKI STAN. Ta zakrament je velik; jaz pa rečem v Kristusu in v cerkvi. Efei. 5, 3?. !?ckcl sim pretočeno nedeljo, de so po moji misli trije vzroki krivi, de je toliko nesrečnih zakonov, ino scer: 1. De veliko ljudi v zakonski stan stopi, kterih Bog v ta stan ne kliče, 2. de veliko ljudi stopi v zakonski slan, kteri se na ta stan po volji božji in sv. cerkve prav ne pripravijo; 3. de veliko zakonskih ljudi dolžnost svoj ga stanu ne dopolnujc. — Od perviga vzroka smo dones teden govorili in smo si k sercu vzeli lepo resnico ,,od božjega poklica v zakonski stan." Prepričali smo se: 1. De vsak človek ni za vsaki stan; in de bo človek naj bolj srečen in raj lažej zveličan v tistim stanu, v kteriga ga Bog kliče. Učili smo se: 2. Kdo de je poklican v zakonski slan? In tu smo štiri znam-nja premišljevali, iz kterih se da spoznati, ali je kdo od Boga poklican v zakonski stan, ali ne. Mislim, de vam je vse to še dobro v spominu. Kdo bi pa tudi lako prederzen bil, ter si upal brez božjega poklica stopiti k poroki pred božji altar, uko pomisli besede sv. apostola Pavla, kteri od sv. zakona piše: ,,'i'a zakrament je velik; jaz pa rečem, v Iiratusu in r (erkviV Te besede čigavo scrce bi z sveto grozo ne navdale in ga z spoštovanjem do zakonskiga stanu nc napolnile, k«Sr samo sv. pismo zakon velik zakrament v Kristusu in v cerkvi imenuje? Zares velik in skrivnosti poln je ti zakrament! £c Bog Oče ga je v paradiži postavil, ko je Adamu Evo za žetio dal, j 'i požegnal ter za stariše vsih Človeških otrok postavil, zakaj ime „Era" pomeni ,,mater živih." Gen. 3, 50. 3. Tedaj zakon u volji nebeškiga Očeta že pri stvarjenji sveta razodeti, svojo pervo podslombo ali podstavo in svoje posvečenje ima. Tode grešili so pervi sfariši, na greh pa je Bog postavil smert. Umreti bi bila tedaj morala po božjim žuganji Adam in Eva precej po storjenim grehu in koncc bi bilo že v pervih stari.-ih človeškiga redu. — Ali božje neskončne ljubezni polni namen izpeljati, kteriga je Bog pri stvarjenji sveta in človeka imel, se ponudi Jezus Kristus, cdinorrjcn Sin božji svojimu Očetu, odrešit človeški rod, in tako so pri živicrji ostali pervi stat isi in Eva je v resnici ,,mati vsih žitih" postala. Tedaj je Jezus Kristus druga podslomba sv. zakona; brez Njega bi ne bilo nc človeškiga rodu ne zakona; iz IVjegoviga odrešenja izvira zakona obstoj in povzdignjena svetost. — Jezus pa živi v svoji sv. cerkvi in po svojih namestnikih deli vsim tjenim udam svoje gnade, ktere ram je na sv. križu pridobil. Tcdsj jo cerkva delivnica sv. zakramentov tretja podslemba, na kteri vsa veljavnost zakona sloni. Brez dovolenja in blagoslova sv. cerkve je vsako meseno združenje nečistost; iz keršanskiga zakona rojene otroke pa sv. apostol Pavi „svete" imenuje; to je, že po starisih h keršanski veri tedaj k svetosti poklicane. V resnici velik je tedaj zakrament sv. zakona; od Boga Očeta je postavlcn, od Jezusa Kristusa požlahnjen in posvečen in v o b 1 i t j i sv. cerkve sklenjen in od nje blagoslovlen! O koliki greh pred Bogain pač more bili, ako kdo nepoklican stopi v ta toliko imeniten in skrivnosten stan! Kdo bi zamogcl srečen biti v i jem, ako se vredno pripravil ni, ter zoper voljo božjo in z grešnim scrcam stopi pred Bogu posvečeni altar, nevredno sv. zakrament prejme in z božjim ropam svoj novi stan nastopi? In ravno tu je po meji misli drugi vzrok toliko nesrečnih zakonov, de veliko ljudi v zakonski stan stopi, brez de bi se bili na la stan sploh in ta sv. zakrament posebej vredno pripravili. Od tega drugiga vzroka nesrečnih zakonov bomo tedaj dones kaj več govorili, in razložil vam bom imeniten nauk ,,od vredniga piiprav-lanja na zakonski stan;" ali z drugimi besedami; le tisti bo srečen v zakonski m stanu, kteri se je na ta stan prav vredno pripiatil. Govorili pa bomo v pet vitn delu od daljniga pripravlarja na zakonski stan; to je, še preden kdo v zaroke stopi; — v drugim delu pa od bližnjega pr/pravlavja na zakonski stan; lo je, potem, ko seje že kdo v zaroko podal. » Ker ste me dones teden tako zvesto poslušali, zaupam dc (udi dones dober svet svojga prijatla zavergli ne bote. I. Le tisti bo srečen v zakonskim stanu, kteri se na ta stan po volji božji prav vredno pripravi. Kar toroj daljno prlpravlanje na zakonski stan zadeva, je 1. Pervinaukta: dokler ne zaslisis glas od Boga, ki te klice v zakonski stan, nikdar nobeniga znanja ne delaj. Preljuba mladost! lo verjemi mi, kakor sim že rekel, de ni potreba k srečnimu zakonu žc leta in leta pred poroko s tem, ki mu misliš enkrat pred altaijem roko podati, znanja imeti. Zamore to znanje scer tudi popolnoma pošteuo in nedolžno biti.; nevarno za dušo in tudi za časno srečo je pa vselej, in če dolgo terpi, kakor skušnja uči, le redko kedaj brez greha ostane. Že zadnjikrat ste bili podučeni, če vas je Bog namenil za zakonski stan, vam zakona iskati treba ni. Bogu se lepo v roke dajte, brez de bi še zmislili na drugi spol, Njemu lepo služite; ni dvoma, Bog vas bo pripeljal v vam namenjeni stan in o pravim času tudi vašo pamet razsvelil in take okoljšine vam poslal, de bote lahko spoznali svojga prihodniga zakonskiga tovarša. — Bolj vam je znano, kakor meni, pobožni poslušavci! de dolgo znanje — posebno grešno znanje redko kedaj srečen zakon za sebo pripclja, prav velikokrat pa nesrečniga, še večkrat pa clo nobeniga. In naj bi ravno vse to ne bilo, saj to je gotovo , kar sim rekel, za dušo nevarno je tako znanje vselej. Ali hočeš ti po gorečim oglju hodili, in vendar noge si ne ožgati? ali se hočeš smole dotikati, in vendar roko ne ogerditi si? uči v podobi po sv. pismu, Sir. 13. 1, neki cerkveni učenik, in jaz pristavim: In ti slabi človek si upaš, znanje z drugim spolam imeti; desetkrat, stokrai v nevarnih urah bicz prič so z njim pečati; z sladko priljizljivostjo hudo poželenje dražiti, ino vendar pri vsim tem. svoje serce čisto ohraniti in biez greha pred Boga m ostali? O ti nisi močnejši, ko Samson; nisi pobožni*!, Ito David; tud ne modrejsi, ko Salomon! Le so toiaj ti možje v hudi priložnosti padli, si upaš ti po gorečim oglju l.odili, in si vendar noge ne ožgati? Zato vas prosim mladenč i in dekleta! skoz britko tcrplenjo Gospoda našiga Jezusa Kristusa in vas zarotim pri zveličanji vaše dušo, ako ste se v kako znanje zavezali, pa ste prepričani, de vas Bog ne kliče, alj saj zdaj še ne kliče v zakonski stan — še dones raztergajte ga. Te zaveze niso po volji božji sklenjene , zato ker so vaši duši nevarne. „Kdor pa nevarnost ljubi, bo v nevarnosti poginil," uči sv. pismo. Pridg. 3, 27. — Ali hočete mar že zdaj, dokler še v prelepim deviškim stanu živite in naj več priložnosti in časa še imate, zakladov za nebesa si naberati — ali hočete mar že zdaj svoje serce preplatiti, in le polovico Jezusu dati? — ali ne zasluži križani Jezus celiga? Zato vas še enkrat zarotim pri vsi ljubezni serca Jezusoviga, ktero je do zadnje kaplje svojo kri za nas prelilo — raztergajte še dones vse te grešne zaveze, v ktere ste se zoper voljo božjo in u veliko nevarnost svoje duše zavezali, in dokler v deviškim stanu živite, dajte celo serce Jezusu. Pobožne device! Jezus naj bo zdaj edini ljubej vaš; in vi mladenči! ljubezen do Jezusa naj bo zdaj edina nevesta vaša. Tako bo srečen, poln zasluženja pred Bogam vaš deviški stan, pa bote tudi vedno lepo pripravleni na zakonski stan. 2. Skoraj nobeden zmed vas, mladenči in dekleta! še ne more zdaj za gotovo vediti, alj ga je Bog za zakonski stan namenil alj ne. Lahko še pridejo take okoljšine, de bo Bog tega alj uniga v zakonski stan zaklical, kteri si dones tega še ne misli ne. Zato je drugi nauk ta: Bodite vedno pripravleni na zakonski stan; to je, ze zdaj si morete prizadevati, si vse tiste lastnosti pridobiti, ktere so vam h srečnima zakonu potrebne. — Še enkrat ponovim, kar sim že rekel:"ne polovice ampak celo serce v deviškim stanu dajte Bogu. Vaša deviška ljubezen do Boga more biti čista, goreča, zvesta, stanovita, čez vse. Kakoršna bo v deviškim stanu vaša ljubezen do Boga, takšna bo v zakonu vaša ljubezen zakonska. — Navadite se že zdaj, biti prizanesljivi, poterpežljivi, pohlevni, krotki, molčeči; —■ vsakiga človeka se naučite prenesti; premagajte se, ter si prizadevajte z vsakim človekam v miru in zastopnosti živeti. Tako bote zmirom pripravleni, biti pohlevni, dobri možje in žene, naj vas zakliče Bog v zakonski stan, kedar hoče. — Dobro se učite vsak po svojim spolu vse dela in opravila opravlati, ktere bivaš utegnile v zakonu zadeti; kolikor reči znas, za toliko ljudi veljaš. Bodite prav pridnih rok. delajte radi in se nikdar no dajte siliti k delu. Lenoba zapravi časno srečo, pa tudi dušo nesrečno stori; geršiga videti ni, kakor če zdravi ljudje brez dela postopajo. — Navadite se, že zdaj biti varčni ali šparovni. Težko se bote v zakonu te čednosti naučili, ako se je niste že pred zakonam privadili. s Vselej se poprašajte, kedar denar izdate, ali vam je to ali uno zares potrebno ali ne. Zmirom je boljši, de ostaja, kakor de zmanjkuje. Ce hočeš v jeseni žeti, moreš že na spomlad sejati; in če hočeš na starost kaj imeti, moreš že v mladosti, kolikor je prav, varčvati ali šparati začeti. — Ne razvadite se, predobro jesti in piti in premehko živeti. Človek ne živi zato, de bi dobro jedil in pil, ampak 011 je in pije zato, de živi. Bodite zadovoljni s tisto mizo, ktero vam Bog po vašim stanu pogrinja. — Bodite scer v svoji mladosti zmirom veseli, tako uči sv. pismo, ker pravi: „ Veseli se, mladenč, v svoji mladosti, in tvoje serce naj bo dobre volji v dneh tvoje mladosti; pa vedi, de te bo Bog cez vse to na sodbo postavil Pridg. 11,9. Veselje človeku vsako delo polajša, in veselo serco nam težavno živlenje oslajša; ali vaše vcicljo naj bo po nauku sv. apostelna Pavla, Filip. 4, 4, „v Gospodu" to je, brez greha. Praznih in nespodobnih noreov so vselej sogibajte; imejte Boga vedno in povsod pred očmi; bodite pametni in postavni — pamet je boljši, ko žamet Tako bote zmirom pripravleni, biti modri gospodarji in gospodinje, naj vas zakliče Bog v zakonski stan, kedar hoče. — Ljubi sini ino hčere! zdaj so učite od svojih starišev, kako je treba otroke v božjim strahu rediti; zdaj pridno gledajte, kako težke dolžnosti de stariši do svojih otrok imajo. Njih skerb jim po-lajšajte, radijih vbogajte; zvesto dopolnujte četerto zapoved božjo, dolžnosti vse, ktere ta zapoved otrokam naloži; in glejte! Bog vam bo svoj sv. žegen dal, de bote tudi v zakonu srečno dopolnovali, kar četerta zapoved starišem naloži. Bodite v samiškim stanu dobri otroci, vbogljivi, pridni in pobožni sini in hčere, in tako bote zmirom pripravleni, biti tudi dobri stariši, pobožni očetje in matere, naj vas zakliče Bog v zakonski stan, kedar hoče. Le tisti ve drugim dobro zapovedovati, kteri sejo sam učil, poprej pridno vbogati. 3. Tretji nauk pa, kteriga si z zlatimi čerkami v svoje serco zapišite, je sledeči: Ze v deviškim stanu svoje serce v ter dni veri in nepremagljivim zaupanji v Boga vterdite. Te dve čednosti, vera iu zaupanje v Boga, ste dve nar močnejši podpori za zakonske ljudi v križih in težavah zakonskiga sianu. Ako so enkrat zakonski vero in zaupanje v Boga zgubili, bo slaba 111 žalostna za njo. — Mladi 'judje, kedar se ženijo, si le zlate gradove, veselje in srečo v zakonskim stanu obetajo, zato ker jim še skušnje manjka; pa lo povejto \jubi stariši! svojim sinara in hčeram doma, koliko križev, težav iu skrivnih britkoet zaksnski stan sebo pripeJja, H»jih človok poprej ni voditi v stanu. Nemila smert pridne otroke starišem pobere, odterga od ženiniga serca dobriga moža in možu pridno ženo, njegovo edino podporo vzame. — Ljubeznjivi ženin se spremeni v hudiga, terdo-serčniga, neusmileniga moža, kteri z ženo hujši kakor s deklo ravna; pa tudi ljubeznjiva nevesta le prepogosto svojo naturo spremeni, ter postane huda, zabavijiva, jezična, zapravljiva, razvujzdana, nezvesta žena, pri kteri živeti ie gorje! — Kužne bolezni razgrajajo pri živini, in kar so tedne in tedne težavno obdelovali, jim huda vjima na eden dan po goricah in na polji konča; žalostno se serce ozira v pomanjkanje prihodniga leta naprej. Lačni in razter-gani otroci vpijejo za kruha in oblačila, milo jih gledata oče in mati, pa kaj de ni kupiti za čem! Potrebe in bolezni pridejo v hišo, pa kaj, de ni v roke vzeti kaj! Komaj čakajo stariši, dc bi otroci odrasili in jim saj na starost pomagali; pa glej! — otroci odrastejo, todc namesto starišem pomagati, jim z zaničevanjem in žalostjo plačujejo, in ti, kferim so stariši živlenje dali, svojim lastnim starišem smert želijo! O takrat poka od žalosti očetovo in materno serce! — „ali je še en Bog in Oče v nebesih" zdihujeta in „Bog jo pozabil na naj" obupujeta! O ni pozabil ne na vaj dober Bog, ljuba zakonska! Terdr.o vervejta: še živi naš ljubi Bog in dober Oče v nebesih, ki tudi vaj ljubi in za vaj skerbi in ve, kako se vama godi. Tcrdno zaupajta v Nja. On ki ptičice pod nebam živi in rožice na polji tako lepo oblači, tudi na človeka pozabil ne bo. — Ja, če je tema pred našimi očmi ino noč, in nikjar ni več pomoči za nas, takrat se nam vera in zaupanje v Boga, kakor dve mili zvezdici na nebu prikažete ter nas vabite, gor pogledati proti nebesam, kjer naš stari, dober Oči živi, ki nas, svojih otrok pozabil ne bo. — Glejte mladenči in dekleta! (o vse tudi vas lahko čaka v zakonskim stanu, zakaj prihodnost ni nobenimu zmed nas znana. Dc tedaj v tacih in tolikih križih nad božjo previdnostjo ne obupate, je treba, dc terdno vero in tcrdno zaupanje v Hoga v zakonski stan sebo prinesete. De se bo pa to zgodilo, zdaj ko še več časa in priložnosti imate, prav pridno hodite v ccrkvo; radi, zvesto in z veseljem poslušajte pridige in keršansko nauke, in kar ste v cerkvi slišali, med tednam dor-a premišljujte, de bote dobro podučeni in potcijeni u veri. Kadi bciite svete bukve, posebno živlenje božjih svetnikov in svetnic. Iz živlcnja svetnikov se bote učili, kako jo treba v sa-miskim in kako v zakonskim stanu živeti; kako de Bog teh svojih nikdar ne zapusti in *m, ki zaupajo v Nja, rad pomaga. Pogosto prijemajte sv. zakramente in kolikorkrat je mogoče, pristopite z veseljem, s sveto željo in z otroškim zaupanjem k mizi Gospodovi. V svetim Obhajilu nam je odpert tisti studenc, v kterim se duša žive vere v Boga napoji in tistiga terdniga zaupanja navda, ktero nobena britkost, nobeno tcrplenjc nc omaja. In tako bote terdni u veri in močni v zaupanji vedno pripravleni na dobro in hudo zakonskiga stanu, naj vas zakliče Bog v ta stan, kedar hoče. Zdaj še pa tudi poslušajte, v čem bližnja priprava na zakonski stan obstoji. II. Kadar ste glas božji že slišali, ki vas kliče v zakonski stan, in kadar ste si svojga zakonskiga tovarša že izvolili ter se v zaroko podali, si morete še tri nauke zamerkati, v kterih bližnja priprava na zakonski stan obstoji. Ti trije nauki pa so: 1. Kakor hitro se v zaroke podate, naj poprej svojo časno srečo lepo oskerbite in vse posvetno lepo uravnajte; ali z drugimi besedami, pametno in modro juterno pismo napravite; ako se to napraviti ne da, je boljši, cie pustite celo ženitvo na stran. Mladim ljudem skušnje manjka, in kedar se ženijo, nič naprej ne pomislijo: kaj bo, ako bi utegnil mož odmreti? — ako bi jih utegnil mož zaničevati? — ako bi v testamentu na nje pozabil? — ako bi jih otroci na starost zavergli? Z vsako obljubo in sladko besedo se dajo unoriti in menijo, de so le v zakonu, potem je že vse dobro in prav. Pa to, ljuba mladina! ni po pameti. Le poglejte okoli sebe, kako se marskterimu starimu možu, posebno pa ženam zavolj pomanjkanja pametno narejenih pisem godi. Celo živlenje seje pridna žena trudila pri hisi in pri otrocih, na zadnje pa še toliko njeniga ni, kakor bi si bila lahko prihranila, ako bi bila v mladosti za deklo služit šla. Zato posebno vam dekletam rečem, zakaj ve bote naj večkrat goljfanc, nikar sladkim obljubam preveč ne verjemite! Ccrno na belo more vse zapisano stati, kar so vam obljubi; pametne priče tudi sebo vzemite, ki bodo vse okoljšine medro prcvdarilc in lepo poskeibelc za vas. Vaiujic se mož btcz dobriga imena in vinu vdanih, kteri se večktat z policam vina podkupiti dajo; v lice vam bodo sladko govorili, zraven pa od vsih strani vas goljfali. Toraj pametno juterno pismo naj bo va-a perva skerb, na tem vaša časna steča visi. -- Pa tudi vi starisi, nikar svojih otrok nesrečnih ne delajte! Naravnost povejte ženinu ali nevesti, kaj mislile datisvojmu otroku; koliko ? — v čem ? — kedaj ? — kako ? In to, kar ste obljubili, na tanjko dopolnite. Večkrat stariši veliko obetajo, malo.pa dajo. Goljfani mož začne ženi očitati, sirota pa si pomagati ne more. Prepir, kletva, sovražtvo\se začne; ljubezen ugasne, zastopnost zgine in pride redko redko kedaj več nazaj. 2. Se enkrat dobro poprasajte svojo vest: Kakšna je ljubezen, ki vas k oltarju peljal Ljubezen, ki vas k oltarju pelja ne sme biti zgol počutljiva in mesena ali clo pred zakonam z nečistostjo oma-dežvana! Novozakonskim, ki so iz zgol mesene ljubezni k oltarju šli; ali že pred zakonam skoz nečistost zakonsko srečo zapravljajo, bo v kratkim njih ljubezen zamerzela, zakaj Bog je pravičen. Ce nista ženin in nevesta v samiškim stanu zvesta Bogu, tudi v zakonu eden drugimu zvesta ne bota. — Ljubezen, ki vas k oltarju palja, ne sme biti samopridna, lakemna ali dobička željna. Brez resnične ljubezni v sercu, le zavolj preskerblenja, blaga in premoženja ženiti se, je strašno vagana reč. Hitro se boš ti nevesta! nagledala skrinj polnih blaga in se navadla dobriga kruha, ki ga boš pri možu imela, ali ti ženin! pri nevesti. Hlinjena ljubezen bo zginila in sovražtvo bo prišlo, s sovražtvam pa tudi vsa druga nesreča. — Ljubezen, ki vas k oltarju pelja, ne sme biti prisilena od starišev, ilahte, oskerbnikov ali drugih napletovavcov. Prisilena reč ninikolj pridna; posebno nikolj pa prisilena ljubezen. Ona le tako dolgo terpi, dokler godci godejo in gosti pri hiši od veselja trušijo. Gostija mine, z njo tudi prisilena ljubezen. Hitro se taki zakonski eden drugiga naveličajo; kosanje pride, žalost in solze, ki živlenje grenijo. Huj-šiga mende na svetu ne bo, kakor v tako ozki zakonski zavezi do smerti skupej živeti, ino nobene ljubezni med sebo ne imeti. Zato mladenči in dekleta! nikdar se ne dajte prisiliti v zakonski stan, tudi od lastnih starišev ne; k temu nimajo ne od Boga ne od gosposke pravice. Naj se vam za drugo zakon še tako srečen obeta, ako ljubezni ni, nesrečen bo. Boljši je, dc greste beračiti od hiše do hiše, kakor prtsileni v zakonski stan. Ljubezen, ki vas k oltarju pelja, moro biti resnična, to je, more izvirati iz serca; more biti čista in nedolžna, poštena in sveta. Zavolj lepih lastnost, ki jih najdeta zaročena eden nad drugim, in zavolj enakih misel in nag-nenj, zavolj ktorih se serce k sercu prileže, ljubite se — le taka ljubezen jo edina obstoječa, ter iina vrednost pred Bogam in poštenimi ljudmi; — takšina ljubezen vas more spremiti v zakoniki stan. 3. Tretji nauk pa je ta: Skerbite, de bote s čistim sercam in v gnadi božji stopiti k poroki pred božji oltar. Težke so dolžnosti zakonske: ravno zavolj tega je pa postavil Jezus zakrament svetiga zakona, ki novoporočeniin potrebno gnado da. Pa le tisti prejmejo gnado sv. zakramentakteri od Boga poklicani ^ s čistim sercam in v gnadi božji k poroki pristopijo. Gorje mu, kdor z grešnim sercam stopi pred božji oltar.! On si sam podpiše pismo časne nesrečo, morebit tudi večne. Zato mladenči in dekleta! naj bo vaša naj veča skerb, kakor hitro stopite v zaroke, de skoz sv. spoved očistite svojo vest. Čisto poravnajte z Bogam vse, kar je bilo kriviga v samiškim stanu, in ponižno prosite, naj vam grehe vaše mladosti spregleda. Zato naj nc bo ta spoved kar navadna, temuč splošna, to je, naj celo poprejšnjo živlenje obseže. Prišle bodo z zakonam nove dolžnosti, ž njimi tudi nova rajtinga pred Bogam; zato naj rajtinga od samiškiga stanu popolnoma in dobro sklenjena bo. Tako očišeni na svoji vesti in z gnado božjo obdarovani, dokler v okljicih stojite, prav pogosto molite in serčno zdihujle k Bogu, ter v gorečih izdihlejih Njemu svoj novi stan izročujtc. Pride potem poroke dan — o ta je za vas nepozabJjivi, sveti dan! — še enkrat poprej spovejte in obhajajte se, de čisto, kakor zlato, vaše sercc bo, kedar bote stali pred božjim oltarjem. Dopoldan pridite k poroki, ne popoldan, kadar so večidel svatov glave že težke od vina, de Bog saj v cerkvi žalen ne bo; to spoštovanje ste dolžni sv. zakramontu. Pred poroko slišite sv. mašo in med mašo svoje serce in svoj zakonski stan darujte Bogu, naj de bo vso Bogu v čast in vam v zve-ličanje. Pred poroko se nikar s posvetnimi opravili ne motite. Za gostijo in druge reči naj drugi skerbe; vi imate takrat imenitnej skerb; z Bogam v molitvi pogovarjati in vredno na sv. zakrament pripravljati se. V božji gnadi morete začeti, če hočete v božji gnadi končali. Ni treba imenitnih — treba pa je pobožne priče in svate v cerkev s sebo pripeljati, ki bojo pri Bogu lepo molili za vas. Pri gostii hodite scer veseli — zakaj poroke dan je veseli dan —pa vaše veselje naj bo v Gospodu. Gostija ne sme bili čez vaši stan in premoženje draga in imenitna; zakaj neumni potrošiti so ti. Draga gostija še zakona Tečnima nc stori, večkrat pa je že storila nesrečniga. Skerbite, de se Bo- pri gostii skoz nezmernost v jedi in pijači, skoz nespodobne ^ale in pesmi, ali nesramne norce žalil ne bo. Vso djanje, govorjenje in pelje pri gostii bodi scer veselo, pa vendar brez greha, Drobliiicc za novo lato 1851. 3 pametno in po&eno, de bi se vam ustrašiti treba ne bilo, ako bi se Jezus in Marija, kakor v Kano, tudi h vam na gostijo povabila. O de bi se tudi med nami kristjani vsaka ženitva tako pobožno obhajala in vsi zakonski svoj stan tako pobožno zaceli, kakor Zara in mladi Tobija, ktere ravno zavolj tega katolška cerkva vsi« no-voporočenim pri poroki za zgled postavi! Poslušajte, kako lepo to ženitvanje sv. pismo popiše. Ko je oče Raguel sklenil po angelovim svetvanju svojo hčer Zaro mladimu Tobiju v zakon dati, pravi sv. pismo: ,,Je rzel desno roko svoje hčere in jo položil v desno roko Tobijevo ter rekel: Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov bodi s vama, in On sam naj vaj zveze in sroj zegen nad vama dopolni. In so vzeli papir in naredili popis zakona (ženitensko pismo). Potem so imeli obed in so hvalili Boga." Ko je pa Tobija k svoji nevesti noter šel, je rekel: „Zara, vstani, in moliva k Bogu dones, juter in pojuteršnjim ; zakaj te tri noči se zaveziva z Bogam; ko bo pa tretja noč pretekla, bova svoj zakon nastopila. Zakaj otroka svetih sva (to je, Judovskigabožjiga ljudstva), in ne moreva tako skupej priti, kakor ajdje, kleri Boga ne poznajo. Tedaj sta oba skupej vstala m sta oba skupej molila, de bi jima (Bog) blagostanje dodelil. In Tobija je rekel: Gospod, Bog naših očetov! Tebe naj časti nebo in zemlja in morje in studenci in reke in vse stvari, ki v njih prebivajo. Ti si Adama iz ilovce zemlje stvaril in mu Evo za pomočnico dal. In zdaj Gospod ti veš, de nisim zavolj mesene sloje svojo sestro (Zara mu je namreč bila nekoliko v žlahti) za ženo vzel, temob iz edine ljubezni do otrok, kteri naj Tvoje ime častijo od vekomaj do vekomaj. Tudi Zara je rekla: Usmili se naj, o Gospod, usmili se naj, in daj nama obema v zdravji starost doživeti'." — Pa tudi Raguel in Ana, mati Zare, sta Boga hvalila iu rekla: „Hvaliva Tebe, o Gospod, Bog Izraela, zakaj ti si nama svoje usmilenje skazal in se teh dveh edinorojenih usmilil (Tobija in Zara sta bila namreč edina otroka svojih starišev). Daj jima, o Gospod, de Te bota ie popolnisi častila in ti darilvo Tvoje hvale prinesla, de vse ljudstva spoznajo t de si ti edini Bog celiga sveta. In potem ko so vsi odgovorili: Amen, so se vsedli k obedu, ter so ženitninsko gostijo v strahu Gospodovim obhajali." Ko se je Zara s Tobijara na pot odpravljati začela, so jima dali stariši polovico premoženja, kakor je bilo v ženitenskim pismu zapisano, druga polovica pa jima je bila za po smerti obljublena. Pri odhodnji jih je Raguel še enkrat blagoslovil in rekel: »Sveti angel Gospodov bodi na vajrtim potovanji; on naj vaj zdrave vodi, de bota vse po volji nujsla pri svojih stariših, in de moje oči vajne otroke vidijo, preden ko umerjem. Ino stariši so vzeli svojo hčer, so jo poljubili in pustili iti, ter jo opotninvali, tasta in taiso spoštovati, moža ljubiti, družino višati, hišo modro gospodiniti in samo sebe brez madeža ohranitiTob. 7 — 10. Ali se vam ni serce od veselja solzilo, pobožni poslušavci! ko ste zdaj poslušali, kako lepo sv. pismo ženitvo mladiga Tobija popisuje? Glejte mladenči in dekline! tako se morete pripraviti in tako začeti v molitvi in v strahu Gospodovim zakonski stan, kakor sta ga začela Zara in mladi Tobija. Glejte stariši! tako kakor Raguel in Ana morete tudi vi svoje sine in hčere za zakonski stan priprav-lati, tako jih požegnati in čez nje moliti preden grejo k poroki in ko pridejo od poroke; tako kakor Raguel in Ana morete tudi vi svojim otrokam lepe nauke za odhodnjo dati, kadar bodo vašo hišo zapustili in se za svojim zaročenim podali. Gotovo srečen bo zakon vsak, kteri se na to vižo z Bogam začne, kakor je srečen bil zakon mladiga Tobija, kteriga sv. pismo še dalej popisuje ter takole sklene: Po svojga očeta smerti se je podal Tobija z ženo in z otroci in z otrok i otroci k njenim starišem, jih je najšel zdrave u visoki starosti, imel \ skerb za nje in jim (v smerti) oči zatisnil in je prejel celo erbijo Raguelove hise in vidil svojih otrok otroke noter do petiga rodu. In potem, ko je devet in devetdeset let v strahu Gospodovim doživel, so ga pokopali z veseljem. Njegova cela žluhta in ves njegov zarod pa je stanoviten ostal v lepim zivlenji in svetim zaderžanji, tako de so bili prijetni Bogu in ljudem in vsitn prebivut cam deželeTob. 14. Iz tega se še tudi prepričamo, de kakor Bog pogosto pregrehe sta-rišev še v tretjim in četertim rodu kaznuje, ravno tako pa tudi v plačilo pobožniga živlenja starišev svoj žegen še nad tretjim in četertim rodam razprostira. Tedaj stariši! ako hočete sreče in veselja včakati pri svojih otrocih in pri otrok otrocih, skerbno in pobožno jih pripravlajte za zakonski stan, kakor so Zaro in Tobija pripravljali njuni stariši; mirno bote potem tudi vi enkrat zaspali in pridni otroci vam bodo vaše merzle oči z hvaležnim sercam zatisnili. To ljubi poslušavci! so ob kratkim nauki od vrcdniga pripravljanja na zakonski stan, kakor nam jih da sveta vera in zdrava pamet. Le šest jih je , in se tudi vsi prav lahko zamerkati dajo. Če bote to vse storili ljubi mladcnči in dekline! kakor ste ravno slišali, terdno zaupam v Boga, de bodo vaši zakoni ravno tako srečni, kakor je srečen bil zakon pobožne Zare in bogabojefciga Tobija. 3« Blagor nevesti,, ktera še po pravici krancel nedolžnosti pri poroki na glavi ima! I11 blagor ženinu, kteri še po pravici pušelc pri poroki v roki derži! Tam pred oltarjem bota krancel neomade-žvaniga devištva Marii izročila; Jezus pa jima bo perstan zakonske ljubezni podal. Mašnik bodo zvezali roke, Bog v nebesih pa serca nju; nobena reč na svetu jih več razločila ne bo. Jezus sam bo pri ženinu za družeta stal in devica Marija nevesti za družico stregla. Sv. Joahim in sv. Jožef bota priče in starašineta dva, svatje pa angeli in božji svetniki vsi. Prijazno pa bo gledal Bog Oče dolj iz nebes na novoporečeni par in jima dal svet žegen sv oj. Amen. OD DOLŽNOST ZAKONSKIGA STANU. Možji! ljubite svoje žene , kakor je Kristus ljubil ccrkvo in je samiga sebe dal «a njo. — Žene! bodite podložne svojim možem. Zakaj mož je glava žene, kakor je Kristus glava cerkve, Efez. 5. 25, 22 — 23. Imeniten je. zakonski stan za deržavo — za cerkvo — za nebesa. Iz zakona prejema deržava svoje stanovavce; pa le iz pobožnih zakonov sme vestne, pridne in zveste deržavljane pričakovati. Iz zakona prejema cerkva svoje ude; pa le iz pobožnih zakonov za-inore vestnih in pobožnih kristjanov pričakovati. Iz zakona prejemajo tudi nebesa svoje prebivavce; pa le iz pobožnih zakonov bodo bogoslužni Kristjani izrejcni, ktcrim je odločeno nebeško kraljestvo. Zares imeniten je tedaj zakonski stan; iu ravno zavolj tega naj nobeden ne stopi v ti stan, kogar Bog v nja ne kliče. Kdor nepoklican stopi v zakonski stan, ho nesrečen. — Velik in svet je pa tudi zakrament sv. zakona po nauku sv. apostola Pavla; zato naj nobeden ne stopi pred oltar, kdor se na ta zakrament vredno pripravil ni. Kdor brez vredniga pripravlanja stopi v zakonski stan bo nesrečen. — Ali od Boga poklicanim biti in vredno na zakonski stan pripraviti se, še k srečnimu zakonu ni zadosti. Kdo zmed nas bi zamogel tcrdiii, de Judež Iškariot v duhovski stan ni bil poklican, ker ga je Jezus sam poklical? Kdo izmed nas bi zamogel terditi, de Judež na duhovski stan ni bil pripravlen, ker mu je Jezus sam rekel, de naj pride in za njim hodi? In glejte! pri vsim tem je bil Judež nesrečen v duhovskim stanu in je zdaj pogubleri. Zakaj? Zato ker je pervo gnado poklica zapravi!; zato, ker dolžnost svojga stanu ni dopolnil. — Glejte mladenči in dekline! ravno tako tudi za vas zakonske ne bo zadosti, in tudi za vas zakonske ne, de ste poklicani stopili v zakonski stan in de ste se vredno, pripravili na nja; srečni vendar niste ino ne bote, če dolžnost svojga stanu ne dopolnujete. Zakaj ta je ravno tretji veliki vzrok, de je toliko nesrečnih zakonov med nami, de toliko zakonskih svojih dolžnost ne dopolnujc. Ta tretji vzrok bomo tedni dones se razložili in od dolžnost zakonskiga stanu govorili. Vendar vas ne mislim dolgo prcpričovati, kakšne de so dolžnosti zakonskiga stanu; ste že tako v dveh poprejšnih pridigi to slišali in vam je sploh vsim znano. Velikoveč vam bom zakonske dolžnosti le ob kratkim povedal in raj pri vsaki dolžnosti bolj obširno pokazal, kako naglo nesreča v zakon pride, ako se le ena ali druga teh dolžnost v nemar pusti. Če sim dve zadnje pridige posebno vam mladenči in dekline! namenil, de bi vas nesrečnih zakonov ovaroval: donašnjo pridigo posebno vam ljubi zakonski! podam, de bote kakor v gledalu vidili, ali si niste morebit sami svoje nesreče krivi, in če imate dobro voljo, de se bote potem, kjer vam manjka, tudi lahko poboljšali. Zato me zvesto poslušajte. I. , Perva poglavitna dolžnost v zakonskim stanu je, de sta si zakonska dober mož iti dobra žena. II temu pa so posebno tri lastnosti potrebne, t. Ljubezen; 2. zvestoba; 3, pohlevna prizancsljivost. Zato se pa tudi zakonski posebno na trojno vižo zoper to dolžnost pregreše: I. Skoz pomanjkanje prave ljubezni; 2. skoz nezvestobo; 3. skoz pikro ali zarobleno ncprizanesljivost. I. Skoz pomanjkanje prave ljubezni. Na j veča dolžnost v zakonu je resnična, naprotna ljubezen; zakaj tako govori sv. apostol I'avl: ,,Možje , ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil cerkva i.h /<• samiga sebe dal za njo. Žene bodite podložne svojim možem, Stikaj možje glava žene, kakor je Kristus glava cerkve." O de bi vsi zakonski to dolžnost dopolnili —- kako srečni bi bili njih zakoni! Ali favno pomanjkanje te sv. ljubezni toliko zakonov nesrečnih stori. De bi si pač vsi možje k sercu vzeli, kar Jezus od zakona uči: „Zato *>o človek očeta in mater zapustil, in se svoje žene deržal in bola dva 38 i v enim mesu." Mat. 19, 5. Poglej ljubi mož! žena je s tebo le eno meso. »Nobeden pa ne sovraži svojga mesa," uči sv. Pavi, „ampak ga redi in verdeva." Efcz. 5, 21. Ali kaj, de toliko možev na ti nauk pozabi, in svoje žene le kakor služabne in dekle ima, kar pa ni po keršansko, ampak po ajdovsko! V keršanskim zakonu ima namreč žena vse druge pravice, kakor v ajdovskim; in med besedo »gospodinja in zena" sveta cerkva velik razloček postavi. Ako ti hišni gospodar! žensko v hišo vzameš in ji pohištvo izročiš, dc naj ona kakor gospodinja za hišo skerbi — glej! ti ostanes še zmirom sam gospod, ona je le tvoja dekla. Ako pa ti ravno tej ženski pri oltarju k zakonski zavezi roko podaš, se na enkrat vse spremeni. Zdaj nisi ti nič viši, kakor ona; ali si bogat, in ona vboga; ti imeniten , ona od nizkiga stanu — od zdaj zanaprej si ti toliko, kakor ona, in ona toliko, kakor ti. Sla scer dva, j>a vendar le eno meso. — Pa tudi ve žene! nikar ne pozabite, kar vas sv. Pavi uči: „Žene bodite podložne svojim možem, zakaj mož je glava žene." Scer glava ne sme roki reči: jas te ne potrebujem; pa tudi roka je zastonj, ako jo glava modro ne vlada. Ti žena si desna roka svojga moža, on pa je tvoja glava. Bodi mu podložna u vsih pravičnih rečeh in vbogaj ga, tedaj bo zastopnost in veselje u vajni hiši prebivalo. Tako se morete ljubiti, vi zakonski! kakor je Kristus ljubil cerkvo in je na sv. križu živlenje dal za njo in težav svojga stanu ne bote občutili več. Možu, ki svojo ženo resnično ljubi, še jesti ne diši, če žena poleg nja ne sedi; in žena, ki resnično ljubezen do moža ima, še kosca kruha v usta ne da, de bi ga možu polovice prihranila ne bila. 2. Skoz nezvestobo. Kdor hoče videti pekel že na tem svetu, naj se v hišo poda, kder zakonske zvestobe ni. Tam ugasne svete v&re ljufe, angel varh se joka in proč beži, tudi Jezus s svojo gnado jemlje slovo.Nečisti peklenski duh pride, pa še sedem drugih duhov sebo pripclja, ki so hujši, kot on, in ondi prebiva. Mož, pre-šestnik svojo ženo zaničuje in tepe; naj raji bi jo ubil, ko bi smel. Za dčlo mu ni; ženo in otroke stradati pusti, svojim vlačugam pa piti in ofert kupuje. Ali gorje mu! Zakaj »presestnike in necislnike bo Bog sodil," proti sv. pismo. Hebr. 13,4. — Pa tudi žena, prešestnica zaničuje svojga moža, noč in dan se nad njim togoti in vreši in raj dones, ko juter, bi ga spremila h grobu. Kar more, pri hiši ukrade in svojmu vlačugarju da in kakor pankerte suje otroke praviga moža. Ali gorje ji! ,,Nesramna žena bo kakor blato na cesti pomandrana." Sir. 26, 9. 3. &kox pikro ali sarobleno neprizanesljivost. Blagor zakonskima, ki sta pohlevniga in krotkiga zaderžanja. oba, ki po naokn sv. pisma Gal. 6, S., poterpežljivo nosita butaro eden drugiga in si prizanašata rada, kakor Bog nam vsim prizanaša. Kakor dva angela bota mirno in srečno skupej Živela. Ali gorje ženi, ktera jezoviga, prevzetniga, terdoserčniga, zarobleniga moža ima! V dno pekla bi ji zaklel dušo in telo, hujši kakor z živino bo delal z njo: z ženo bo hišo pometal, otrobe pa za krulovce stepel. OA je žene in otrok ubijavec. Ali gorje mu! Zakaj „eodba brez usmilenja čaka tistiga, ki usmilenja nima," žuga sveto pismo. Jak. 2, 13. •— Gorje pa tudi možu, ki pikro, jezično, neprizanesljivo, hudo ženo ima. Kakor klopotec na vetru, bo noč in dan v hiši raglala; ne storil, ne stopil — še dihnil ji mož prav ne bo. Angelu bi mende pri njej pofcrpljivosti zmanjkalo. O kako ubogi si mož, ki tako ženo imaš! Povej ji doma, kaj sveto pismo od hudobne žene govori; če jo te resne besede prestrašile ne bodo, je malo upa, de se bo kedaj več poboljšala. Takole pravi: ,, Vsaka hudobija je mala proti ženski hudobi i; in vsaka hudobija se da prenesti, le ženska hudobija ne. Ni httjši glave , kakor je kačja glava: ni hujši jei-e, kakor je i-enska jeza. Boljši je, pri levu in zmaju (lintvarju) stanovati, kakor pri hudobni ženi. Njeni mož ječi in tiho zdihuje. —- Pa srečen je mož, ki dobro ženico ima; še enkrat tak dolgo bo živel. Pridna žena ga razveseluje; v miru bo doživel leta svojga iivlenja. Ali je bogat ali ubožen, je njegovo serce dobre volje in njegovo lice veselo." Sir. 25, 1!) — 26. — 26, 1 — 4. Glejte ljubi zakonski! kakor v ogledalu ste vidih, kako sta si mož in žena sama nesreče kriva, čc svoje perve dolžnosti ne do-pulnejeta, čc zoper zakonsko ljubezen grešita. Preden gremo k drugi dolžnosti, sc pripravite. . \ . * JI. Druga poglavitna dolžnost r zakonskim stanuje, de je mož moder gospodar in žena modra gospodinja. Ta dolžnost je tako velika de sv. Pavi, I. Tim. 5,8., tako od nje piše: „Kdor ta svoje, posebno za domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika." Po moji misli, kakor sim vam že povedal, moreta gospodar in gospodinja te lastnosti imeti: Moreta biti vsak v svojih opravilih za-stopna — sama pridna in delavna — nc zapravljiva in v jedi in pijači nc razvajena — pametna. Zoper to dolžnost se zakonski posebno na trojno vižo prfegrešc, ter sami odprejo vrata domačj nesreči. 1. Skoz nerazumnost, de gospodar in gospodinja svojih opravil ne zastopita; 2. skoz lenobo; 3. skoz zapravljivost. 1. Skoz nerazumnost. Kaj vam bom pravil, ljubi farmani! ker sami bolj veste kakor jaz, kako se po hišah goui, kder gospodar, in gospcdinja svojih opravil ne zastopita. Gospodinja, že poprej doma kakor hčer za nobeno reč v hiši ni porajtala; z nevoJjo je za vse prijela i kar si ji je vkazalo; ničesar se ni hotla od svoje za-stopne matere učiti, le v svojih norčavih in zaljublenih mislih je okoli postajala. Gospodar ravno tako poprej, kakor sin, na nobeno reč pri pohištvu ni gledat; nobeno delo ga ni veselilo; vsako delo se mu je moralo desetkrat vkazati, preden ga je napor opravil; na očetove nauke ni poslušal, postopal in norce pasel je naj raji. In glejte, ljubi poslušavci! Takšen ljubeznjivi par pride zdaj skupej in. lastno hišovanje nastopi. Ne ve ona nič in on tudi nič. Ona ima vse' narobe v hiši in kuhnji; on vse narobe pri živini in na polji. Ne ve ona, kdaj, kako in kam se ktera reč spravi, kdaj sc potrebuje, za kaj de je dobra; —- ne ve on, kedaj in kako se to ali uiio stori; Sploh nobeno delo o pravim času storjeno ni. tJe prodaja, bo goljfan; če kupuje, bo spet goljfan; z eno besedo, kakor pesem od beda-stiga kmečkiga sina poje: on je povsod Boštjan — goljfan. Premoženje gre od leta do leta navzdol; nesreča in siromaštvo pa od dne do dne bližej in bližej hiše prihaja. 2. Skoz lenobo. Se bolj pogosto, kakor skoz nerazumnost, zakonski zoper gospodarske dolžnosti skoz lenobo greše. Žalostna za hišo, ki leniga gospodarja ima! On le okoii pohaja, u ves hodi, čez vreme in delo toži; in če že ravno za delo prime, se mu lahko na licu bere, de ga nobena reč ne veseli, nobena ne skerbi. Dc le jesti in piti ima — druge skerbi rad ženi da. Sirota Ic zadnjič poter-pljivosrt zgubi in prepir se od jutra do večera okoli hiše glasi. — Pa še trikrat bolj žalostna za hišo, ki leno gospodinjo ima; še kuhat iti je prelena. Zastonj nosi mož kervave žule, ako žena, kakor gospa — mehko in bele roke od lenobe ima. Konec jemati raj živež pusti, in stradati živino ino ljudi, de ji le za delo prijeti treba ni. Iliša sc iz smeti in pajčevne ne vidi, in otroci iz nesnage ne. Usmi-lcnja vreden si mož, ako leno gospodinjo imaš! Ali blagor hiši, ktera gospodinjo ima, kakor jo sv. pismo popiše rekoč: „Kdo bo najsel sercno zeno? Vec kakor ziahni kamni ona velja. Njeni mož se na njo zanese, dobička mu nikoli ne manjka. Povracuje mu dobro in ne hudo vse dni rtjegaviga zivlenja. Zgodaj vstane, ko je še noč, in razdeli jed med domače in delo med dekle. Gleda po njivi ino jo kupi, od dobička svojih rok si zasadi vinograd. Občuti in vidi, de gre dobro njeno poslovanje, noter do noči od dela ne jenja. Svojo roko odpera ubogim, in svoje roke steguje za revnimi. Ona se s svojo h is o zime 'le ustraši, zakaj vsi domači imajo po dvojno oblačilo. Ona gleda kako se v hiši godi ino ne je kruha brez dela. Njeni otroci odrastejo in jo srečno slovijo in njeni mož jo hvali. Prip. 31. Blagor hiši, ki gospodinjo ima, kakor jo lepa pesem (Brobtince 1847. Stran 169) popiše rekoč: 1 ti v hiši obrača Se.žena domača, Vsa skerbna ve mati Prav dobro ravnati, Učiti deklice, Svariti fantiče , • Od svita do mraka Ima poslovanja Urez vsiga nehanja, Skoz njo še le zda Dobiček moža. Z sakladmi domačmi napolni oma.e, Xavešene preje stojijo vse gare, Ka dragoj platnine že belijo se. In skrinja tenčice nadevana,je, Vse dobro iri lerdno tud lepo zravnati Noče nehati. 3. Skoz zapravljivosl. Tretji in naj navadniši vzrok nesreče pri gospodarstvu je zapravljivost. Nevarna pri gospodarstvu je scer tudi nerazumnost in lenoba; čez obe nevarna pa je zapravljivost. Goric hiši, ki gospodarja igravca ima! Za nobeno delo ne bo. Raz-! 'frgani bodo otroci hodili, kervavc solze bo nesrečna žena točila; vendar poprej jenjal ne bo, dokler se mu beraška palica v roke podala ne bo. — Gorje hiši, ki gospodarja pijanca ima! Še soli ženi "p kupi; dokler sam po kerčmah dobro živi. Druge po kerčmah napaja, doma pa od gladu otroci vrešijo. Drugiga ženi ne privoši, kakor glavo polno skerbi in objokane oči. Ze poprej zapije, kakor Pridela; in kar še na torti cveti, že več njegovo ni. — Gorje hiši, ki gospodarja bahača ima! Kodarhodi, sc baha; s polnimi rokami dnar izmetava in pcrlizvavcam piti kupuje: dolgovi pa rastejo, kakor mah po strehi, vendar ne jenja poprej, dokler se mu ne zgodi. kar pregovor veli: bahač — berač. — Tode ženska zapravljivost večidel še čez možko gre. Gorje hiši, ki v živežu razvajeno gospodinjo ima! Možu bo kuhala v oblicih krompir, sama pa na tihim od hiše prodajala in skrivši pila kofič. —• Gorje hiši, ki gospodinjo pijanko ima! Kar bodo hotli, bodo delali in kradli pri hiši ljudje. Boljši bi bilo gladu vmreti, kakor k pijani gospodinji na košto hoditi. Zares ubogi si mož, ki pijanko imaš; kaj hujšiga bi te na tem svetu zadeti moglo ne blo! Gerši reči sonce ne obsije, ko pijano žensko; zavolj pohujšanja pa zamolčim, kar sv. pismo, Sir. 26, 11, od nje govori. —• Gorje hiši, ki gospodinjo ofcrtno prcvzctvavko ima! Dvakrat več bo sama v štacuno znosila, kakor bota oba prigospo-darila. Napol po gosposko se bo nosila, pa tudi po gosposko ne bo delala nič. Ljubi poslušavci! spet ste kakor v ogledalu vidili, kako so si zakonski sami nesreče krivi, če svoje druge dolžnosti —• modriga gospodarstva namreč, ne dopolnujejo. Razložiti pa vam morem še tudi treljo dolžnost, zato še nekoliko poterpite. III. \ Tretja poglavitna dolžnost v zakonskim stanu je, če Bog zakon z otroci, požegna, de sla zakonska dober skerben oče — dobra skerbna mati. Dobri stariši pa morejo: 1. otroke lepo učiti, svariti in čc je treba, tudi pametno kaznovati jih; 2. pa morejo, kakor otroke učijo, n tudi sami storiti, ali z drugimi besedami: jim lep zgled dajati in moliti za nje. Gorje starišem, ki to dvojno dolžnost spregledajo! Spletajo si kervavo šibo, ki jih bo tepla na stare dni in morebit še v večnosti tam. 1. Perra dolžnost do otrok je, jih lepo učiti, svariti in te je treba, tudi pametno kaznovati jih. Ce hočete pšenico žeti, morete tudi pšenico sjati, kaj nc, to je gotovo? Ce hočete tedaj pri otrocih lepih čednost doživeti, morete tudi lepe nauke v njih mlado scrce sjati, ali z drugo besedo: lepo učiti jih. Ce nič nc sejete, nc bote tudi nič želi; in če nič prida nc sejete, tudi nič prida želi nc bote. Ali kaj — de veliko, za drugo tudi pametnih starišev na to resnico pozabi! Zgodaj učita oče in mati svoje otroke pridno delati in šc mnogo drugiga, kar je potrebno. De bi jih pa ravno tako zgodej učila, Boga spoznati —Boga se bati •— ga vedno pred očmi imeti in pogosto k Njemu moliti, na to pa pozabita. Pa to še ni zadosti. Najde sc žalibog! tudi takih starišev veliko, kteri vpričo svojih otrok od svete vere, od pobožnih šeg in duhovnov a zaničevanjem govorijo. Vi stariši ste pogosto sami tisti sovražen človek v svetim evangelji, kteri ljuljko seje v serce vaših otrok. Tode gorje vam! Ljuljko si sejete pri otrocih, Jjuljken kruh bote tudi jedli na starost in debele solze vam bodo kapale na nja. — Pa kakor hoče zel včasi tudi naj čistejši setvo zadušiti, tako tudi mnogokrat dobri stariši čisto pšenico lepih naukov v serce svojih otrok sejajo: ali kaj, de pride ponoči sovražen človek, in jim ljuljke vseje med pšenico! Ta sovražen človek pa je pohujšanje, ki od vsih strani vaše otroke obdaja. Pridno morete pleti na njivi — še bolj pridno morete pleti in trebiti v sercu svojih otrok: sto in tavžentkrat posvariti jih, de vam jih pohujšanje spridilo ne bo. — Tode kedar je njiva polna zeli, s prelico nič ne opraviš; ojstro brano moraš vzeti, de celo njivo dobro povlečeš in zel izruješ. Tudi pri otrocih prelca svaritve vselej ne zda. Treba je včasi ojstro brano — šibo strahovavko v roke vzeti, de se s korenino vred Ijuljka v otroškim sercu konča. Ali gorje zanikernim, slepo v otroke zaljublenim starišem, kteri otro-kam vse spregledajo, jih nikoli v strah ne vzemejo in le smeje pravijo: „So še otroci in nc vejo, kaj delajo!" Gorje starišem, kteri prelce — svaritve in brane šibe strahovavke ne poznajo. Košato bo Ijuljka rastila v otroškim sercu in pšenico zadušila. Otroci bodo vsi sprideni, razvajeni in nevbogljivi odrastili, in kakor hlapci v sv. evangelji se bodo stariši čudili rekoč: Od kod pa toliko ljuljke? Tode takrat bo ljuljko trebiti prepozno; ne prelca ne brana ne bo pomagala več. Kakor v sv. evangelji stoji, bote morali ljuljko rasti pustiti noter do velike žetve sodniga dne. Takrat bodo prišle ženice — angeli božji, in bodo vaše otroke v ljuljkine snopke povezali za večni ogenj — kaj pa se bo vam sejavcam ljuljke zgodilo? 2. Vaša druga dolžnost je: kar otroke učile, tudi sami storite in motile za nje. De bo sctva na polji zelenila, ji more toplo sonce sijati in jo pohleven dež zalivati. Ta rahli dež, de bodo lepi nauki zelenili, ki ste jih v otroško serce sjali, je vaša stanovitna molitva pred Bogam iu vaše solze; sonce za to setvo pa je vaše živlenje — vaši lepi zgledi, ljubi stariši! Kakor se sončnica za soncam obrača, 'ako gledajo otroci na vaše živlenje. Gorje vain stariši, če je sonce vašiga živlenja mračno in temno; gorje vam, če drugač učite, dru-Rač pa storite! Kaj pomaga, ako oče sina uči: nikar se nc potepaj, pa sam pohaja; — pridno delaj, pa sam postopa; — nikar ne prevzetuj, pa se sam baha; — rad hodivcerkvo, pa sam nc hodi; — rad moli, pa sam ne moli; — nikar ne kolni, pa sam preklinja; — nikar ne hudubnj, pa se sam vedno z ženo in s sosedi vjeda; — nikar ne pijancvaj, pa sam pijančva; — nikar se z ženskami ne vlači, pa sam klala in nesramno govori in le preočitno otrokam kaže, na čem njegovo serce visi. Kaj pomaga, če ravno tako lepo tudi mati svoje hčere uči, sama pa gerdo, kakor mož živi! Ni misliti, ljubi stariši! de bo na ternjevim germovji kedaj grozdje rastiti začelo. Zato gorje vam, če drugač učite, drugač pa storite! —- Izderite naj poprej brun iz lastniga očesa, vam otroci porečejo, potem še le pezdir iz našiga očesa vzeti pomagajte. Časna in večna šiba čaka takšne stariše; zakaj kakor oni dopolnujejo četerto zapoved do svojih otrok, ravno tako jo bodo tudi otroci enkrat do njih dopolnovali. Tode noben drugi — temuč sami si bodo nesreče krivi. Tako ste spet, ljubi poslušavci! kakor u velikim ogledalu vidili, kako so si zakonski sami nesreče krivi, če svoje tretje poglavitne dolžnosti — dolžnosti do otrok, natanjko ne dopolnejo. In s tem končam .svoje podučenje od zakonskiga stanu. Blagor vam možje in žene! če vam zdaj vaša vest reče, de ste nedolžni in de vas moja donašnja pridiga v nobeni reči ni zadela. Se enkrat rečem: blagor vam! Le zmirom zvesti svojmu poklicu ostanite, in mirno in veselo bo potekalo vašo živlenje, žegna božjega vaši hiši nikoli manjkalo ne bo, na vašo starost pa vas čaka lepo veselje pridnih otrok. Kar Bog obeta, tudi da; — na Njega se smemo zanesti. - Ako bi vas bila pa vendar donašnja pridiga tu ali tam v kteri reči zadela; potem je bil ti glas od Boga, ki vas kliče na pravo pot. O nikar, de bi proti lepim opominvanju oterpnjeno serce imeli; greh zoper sv. Duha bi bil to, pred čemur vas Bog obvarji! Ponižno si potreben nauk k sercu vzemite, in kder vam manjka, popravite se. Tisto prisego, ki ste jo na dan poroke pred oltarjem storili, zdaj med mašo spet ponovite iu tcrdno obljubite Bogu, dc bote precej dones začeli z novo serčijostjo in natanjčnostjo svoje zakonske dolžnosti dopolnovali. V ta namen vi vsi, ljubi zakonski! dones sv. mašo nebeškimi« Očetu darujte; tudi jaz bom v ta namen pri sv. maši spomnil na vas. Kakor hitro pa pridete domu, začnite brez odloga, kakor ste bili podučeni, natanjčjio vse po svoji dolžnosti storili, kakor de hi bil dones vašiga zakona pervi dan; — vse poprejšno pa naj pozablcno bo. In če morebit že ravno veliko let ljubi mir in zakonsko srečo pri svoji hiši pogrešate jaz vam obljubim: ljubi mir, sreča in žegen božji bo prišel k vaši hiši spet nazaj, kar vam vsim iz celiga serca privoši resnični prijatel vaš. Amen. It* 01) PRAVEGA VESELJA O. Vedeli se v Gospodu, iu on ti bo dal, kar tvoje serce poželi. Psalm 3I>. ®£ako je to, de se dans tukaj znajdemo, dans zadni dan tistiga časa, v kterim svet naj bolj nori? Zakaj je sveto rešno telo na altarji postavljeno? zakaj so pridige včeraj in dans, kakor bi te dva dneva praznika bila? Z eno besedo, zakaj nas cerkva te dni, od kterih svet misli, de jih more v razgrajanji in norčevanji dopernesti, 'ako skerbno k molitvi vabi? Cerkva, za izveličanje naših duš skerbna mati, nas hoče s to službo božjo od nezmerniga in pregreš-niga posvctniga veselja odverniti; njeni namen je varovati, de bi se še več greha ne storilo, in de bi sc z molitvijo božji pravici nekoliko zadostilo za pregrehe, klerih se navadno ob pustnim času veliko stori. Cerkva je že od nekdaj zavoljo teh pustnih šeg žalovala iu si prizadevala, jih popolnoma zatreti, ker te šege so ostanki ajdovske slepote. Ajdje so imeli več bogov, in so vsacega po lastni šegi častili. Skoraj vsaka čednost kakor tudi vsaka pregreha je imela svojiga boga. Tako postavim je bil Merkur bog talov, Mak pa bog pijancov. Baka so v greški deželi tudi očitno častili s pijančvanjem "i razujzdanim vedenjem. Menili so namreč v svoji neumnosti, da je tisti ga naj bolj počastil, kteri se je naj bolj vina nalil, in se naj holj nemarno iu razujzdano obnašal. Pri takih razujzdauih shodih se tudi šemili, možki se v ženskih, in ženske v možkili oblačilih s tako imenovanimi larvami na obrazu pačili, so plesali in reči Počenjali, kterih se ne spodobi, tukaj na tem svetim kraji popisovati. ') Pridiga v Ljublatii pustni torek 1846. Take in enake šege, ples in maškarije, ali niso še dan današni v navadi? in kdaj se ie nerodnosti naj hujše in bolj očitno gode, kakor ravno zdaj v pustnim času. To je bližna priložnost k grehu, je nekako malikovanje, in se ne spodobi za kristjane. Kar ples zadene, nekteri učeniki pravijo, de sam na sebi ni pregrešen; vsi pa pravijo, de je grozno nevaren čistosti serca zavoljo okoljšin, ktere so ž njim veči del sklenjene, de je malokdaj brez greha, in večkrat zlo pregrešen. Neki učenik pravi: ^Posvetni ples je kolobar, v čigar sredi je peklenski zapeljive, ravno zato je malokdaj ali pa nikoli brez greha." Druga nerodnost, ktera se v pustnim času godi, so inaškare in sprememba oblek. Tudi od teh spakarij velja, kar je bilo od plesa rečeniga. Že Mojzes jih je prepovedal rekoč: „Žena se ne sme v možko oblačilo obleči, tudi ne mož ženskiga oblačila nositi, zakaj kdor to dela, je pred Bogam gnusoba." V. Mojz. 22, 5. Zoper take in enake nerodnosti in razujzdanosti se je cerkva zmiraj vzdigovala, ker so njenimu duhu nasproti, zmiraj zdiho-vala, de kristjani, ako ravno malikov več ne molijo, vender še ajdovske Šege posnemajo, in se posvetnimi! in pregrešnimu veselju prepušajo. Ona scer ne zaverže vsacega veselja, ja ona želi, de bi se vsi njeni otroci veselili, tode, kakor pravi sv. apostel Pavi, r Gospodu; zato kliče in vabi k molitvi, de bi v sklenitvi z Bogam najdli pravi in stanovitni mir, in dušno veselje. De bi tedaj kristjani priložnost imeli, dušno veselje namest telesniga iskati, je vpeljala te dni molitvo štirdeseterih ur. In de bi verne tolikanj bolj k tej službi božji vnela, tudi odpustike deli. Papež Klemen XIII. je popolnoma odpustike vsim tistim dodelil, kteri v tem času zakramente sv. pokore in sv. rešniga telesa vredno prejmejo, kteri naj svetejši zakrament, Jezusa Kristusa v podobi kruha na altarji postavljcniga obišejo iu svojo molitvo z molitvijo katolške cerkve sklenejo. Namen te molitve je tedaj, kakor smo že slišali, kristjane od razujzdanosti, ktera se v tem času godi, odverniti in jih k molitvi vneti, ker cerkva v«5, d» posvetno pregrešno veselje ni pravo veselje, de človeka le nepokojniga in nesrečniga stori, in de je pravo veselje, pravi mir in stanovita sreča le v Bogu zadobili. To naj bo zapopa-dek mojiga današniga govorjenja. Pokazal vam bom I. de posvetno veselje ni pravo veselje, II. de je pravo veselje le pri Bogu v molitvi. I. DEL. Ker od posvetniga veselja govorim in pravim, de ni pravo veselje, de je pregrešno in človeka nepokojniga in nesrečniga stori, nikar ne mislite, de hočem vsako tudi nedolžno veselje zavreči, ali de je vsako veselje prepovedano in greh. Bog je, kakor nas Jezus uči, dober Bog in vir vse ljubezni, toraj nas ni vstvaril, de bi brez vsiga veselja na svetu živeli. Ta dobrotljivi in vse ljubezni polni Bog je pa tudi naš oče, kteri nas je vstvaril, de bi nas časno in večno srečne storil; torej smemo upali, de nam, svojim otrokam, taciga veselja ne odreče, kakoršno nam k pravi časni iti večni sreči pripomore. Ali ni pozemeljskimu očetu ljubo, če se njegovi otroci vesele? zakaj bi torej od nebeškiga očeta ravno tega ne mislili? Gotovo tudi on z dopadenjem na nas, svoje otroke gleda, če smo veseliga serca, on kteri nam toliko spričevanja svoje dobrotljivosti in ljubezni daje. Kako je kristjan v stanu misliti, de Bog vse veselje prepove, če premisli kaj je Jezus, božji sin, za-nj storil, in mu pridobil ? Ne le duhovno, tudi telesno veselje, če ni čez mero in preobilno vživano, je dobro in Bogu do-padljivo; zakaj tudi telo je Bog vstvaril, in za mnogo veselje dovzetno storil. Telesno veselje pa imenujem, kar je očesam, vsesam in okusu prijetniga, kakor: pogled lepih vstvarjenih, ali pa tudi od človeških rok storjenih reči. Ali nas ne razveseli, postavim, lep kraj, ki ga zagledamo? ali se nam ne zdi dobro, če vidimo cveteče rože, ali žilo ki lepo rase na polji? K veselju nas obudi tudi, kar dobriga in prijetniga slišimo kakor: Žvergoljenje tičev spomladi, ali kaka pesem ah kaj druziga, kar stori, de svojih britkost za kaj časa pozabimo. K telc.snimii veselju se šteje dalej obiskovanje prijatlov, tudi jed in pijača posebno v prijazni družbi. — Tako veselje ni pregrešno, m nam ga Bog ne prepove. Bog sam je v stari zavezi po Mojzesu ukazal, de so se Izraelci pri šotorji okrog svetiša shajali, de so meso, kar ga ni bilo darovaniga, združeni jedli, in v družini s pojedno veselje obhajali. S tem je Bog hotel, dc bi Izraelci spoznali, de je 011 Jehova njih Bog, kteri jih ljubi, in de so vsi skupej zbrani bratje med sabo; s tem je Bog svoje ljudstvo združil u veselo edinost. — Tudi Jezus ni vsaciga telesniga veselja prepovedal in zavergel, nekterekrati se ga je on sam vdeležil. Tako postavim beremo, de je Lacara v Betanji obiskal, in de je bil, kakor sveti Janez pove, v Kani Galileji pri ženitvanskim veselji. Ko bi bilo v tem kaj pregrešniga, bi se gotovo ne bil tam znajdil. In sv. pismo pravi: veselite z veselimi, in žalujte z žalostnimi. Veselite se vselej v gospodu, še enkrat rečem, veselite se. Filip. 4, 4. Pa telesno veselje, ako ravno ni prepovedano veselje, se ne sme nezmerno vživati; tudi ne sme človek dolžnost svojiga stanu opušati, in čas v tovaršijah, s postopanjem, s pojednami in pijan-čvanjem, in z drugim telesnim veseljem ali kratkočasam moriti. To bi bilo pregrešno. In človek, kteri po takih, če tudi nedolžnih kratkočasili hrepeni in jih preobilno vživa, ne najde v njih praviga veselja, ampak nepokoj, kteriga bo gotovo občutil, kedar bo mogel od časa odgovor dajati, če ga že zdaj ne občuti. Resnično je tudi, de tisti, kterim druziga ni mar, kakor to, kam de bi šli in kaj počeli, de bi jim čas bolj naglo pretekel, nimajo praviga in taciga veselja, kakor tisti, kteri pridno delajo in potem, ko so svoje dolžnosti spolnih, počivajo, kakiga prijatla obišejo, se z njim prijazno pogovarjajo, ali pa tudi kakšno nedolžno zapojo, se sprehajat gredo, ali pa kakor koli bodi, tode zmirom pošteno, svojo s skerbmi in mislimi napolnjeno glavo zvedre, in se tako za prihodno delo pokrepčajo. Torej tudi pripušeno, in samo na sebi nedolžno veselje smemo le zmerno, in ob pravim času vživati, in se kakor pravi sv. Pavi le v Gospodu veseliti. -Veselite se v Gospodu, so njegove besede, vaša sramožljivost bodi znana vsim ljudem. Gospod je blizo." Gospod Bog je le pri nedolžnim veselju blizo, kakor dobrotljiv oče, kteri ima nad svojimi otroci dopadenje, če imajo oni njega pred očmi, če sc ne spozabijo, in zmirom sramožljivi ostanejo. Pri pregrešnim posvetnim veselji pa je blizo kakor pravični sodnik, kteri hudobne kroti, če v svojih kratkočasili sramožljivost zgube, če na njegovo sveto pričjočnost ne mislijo, in se razujzdanosti prepuste. Cigar veselje je z greham oraadcžvano, ta se ne veseli v Gospodu, se nc veseli, kakor se pametnimi! človeku, še manj pa kakor so kristjanu spodobi. Ali je postavim tam veselje v Gospodu, ali je tam kristjana vredno veselje, kjer nedolžnost osramoti in zdihujc, kjer angel varh svoj obraz zakriva? To je tako imenovano pregrešno posvetno veselje, to so hudobni kratkočasi, to je razujzdanost, Jitera človeka kedar se mu vest zbudi, nepokojniga in otožniga stori, in z grenkostjo napolni. To je veselje otrok sveta, ali je pa veselje imevovati? Otroci sveta išejo veselja v poželjivosti mesa, ali kako neči-merno, prazno in minljivo je to! in koliko nadlog za sabo ima! Kteri se temu veselju prepuste, kmalo v pregrehe zabredejo, jim ni mar za Boga in božje reči, mislijo le svoji poželjivosti postreči, le to jih veseli. Ali pa to ne pelja u večno nesrečo? Pa so tudi večkrat časno nesrečni. Če je njih telo z ostudnim greham oskrunjeno, se natora nad njimi strašno mašuje, telesna moč jih zapuša, njih zdravje peša, pride slabost, bolezen, terplenje, potem zaničevanje ljudi, revšina, nadloga, otožnost, čmernost in na zadnje žalostna smert, ktere so sami krivi, de je tako zgodaj prišla. O ko bi grobi govorili, bi se marskdo oglasil in rekel: Tukaj je mladenč, tukaj je deklica, že jih zakrivam, sami so si življenje prikrajšali — s čem? s preobilnim vživanjem posvetniga grešniga veselja. Bili so zdravi, terdni, močni, v naj lepših letih, zdaj pa že tukaj trohne! — Marskter in marsktera pa je, ki scer še lazijo kot senca, pa niso daleč od groba; strup posvetniga veselja se jim po životu sprehaja, in jih počasi mori. Njih vest pa jih vedno grize in tepe, zakaj dar, naj veči dar, ki so ga od stvarnika prejeli, so sami zapravili in končali. Še bi bili lahko dolgo živeli in veliko do-briga storili, pa se že bližajo smerti. Nimajo ne miru ne pokoja, nič jih ne vtolaži. Smert se jim že napoveduje, večnost in kraj, kder se greh pokori, in nikdar ne spokori, se jim že pred oči stavi, •n misel: jaz sam sim tega kriv, jih noč iu dan nadležva. Pač je res, kar pravi prerok Izaija 57, 20 — 21. „Hudobni so kakor šumeče morje, ktero ne more tiho biti, in čigar valovi blato vun mečejo. Hudobnim ni mira." Pregrešno posvetno veselje se tedaj ne more veselje imenovati. Ko bi to pravo veselje bilo, ktero človeka popolnoma umiri in večno ostane, ne bil bi kralj David z brit— kimi solzami svoje postelje močil, ne bila bi Marija Magdalena pred Jezusovimi nogami milo jokala; ne bili bi Margareta Kortonska in tolikanj spokornikov in spokornic žalovali in zdihovali, de so kdaj v grehu veselje iskali. — Otroci sveta išejo dalej veselje v poželjivosti °či; ali kako nečimerno, prazno in minljivo je tudi to! Poželjivosti °či vdani si nabirajo zaklade za ta svet, ktere moli oglodajo in rija konča, ktere tatovi izkopljejo in vkradejo. Kteri po bogastvu hrepene, so če dalej bolj mlačni in merzli za božje reči, za vse kar "jih dušo zadene, samopridni, terdi, neusmiljeni proti revežem, Prevzetni in krivični do bližnjega. Ali pa zamore neusmiljeni in krivični mirno in pokojno vest imeti, in pravo dušno veselje? ali je ^robilnce »a uovo leto 1S5J. 4 srečen imenovati? Sv. Pavi pravi: „Kteri hočejo obogateli, padejo v skušnjavo in zadergo satana, in u veliko nepridnih in škodljivih želj, ktere ljudi potope v pogubljenje in končanje.," 1. Tim. (i, 9. Bogastvo tega sveta človeškiga serca nikdar ne nasiti. „Vi jeste, pravi prerok Agej. 1,6., in niste nasiteni." „Ja, pravi sv. Bernard, bogastvo tega sveta ne nasiti, ampak človeka še bolj lačniga stori." Ko bi bogastvo človeka v resnici srečniga storilo, bi nobeden premožen nesrečen ne bil. Pa skušnja uči, de sreče miru in pokoja ni vselej tam, kder je bogastvo. Kdor veliko ima, še več poželi, nikoli ni zadovoljil, mu nevošljivost kakor meč v persili teči, in v nepokoji vedno živi. — Res je tedaj, de se v časnim premoženji miru, in v poželjivosti oči praviga veselja in prave sreče ne najde. To je spoznal kralj Salomon. On je vsiga v obilnosti imel, kar je poželil in vender je rekel: -Vse je nečimernost in teža duha." Pridg. 1, 14. Spoznal je, de so vse reči tega sveta golfjive in min'jive, de duh obteže in s britkosljo napolnijo. Enako spričbo od te rssnice da tudi Filip II. Španski kralj, kteri je bil takrat naj mo-gočniši kralj v Evropi. Ko je na smertni postelji ležal, ukaže svojiga sin.« poklicati, ter odpne svoje kraljevo oblačilo, mu pokaže svoje od červov objedene persi in reče: „(Jlej moj sin, kako mine veli-čw;tvo tega sveta!" Potem si na vrat lesen križ naveže, iu ko je vse svoje časne reči v red spravil, reče: „0 ko bi bil jaz pač v samoti živel, in v kakim samostanu (kiošlru) Bogu služil!" Tako govore mogočni lega sveta. Svet jih pač srečne imenuje, ali oni sami spoznajo, de se u veličaslvu in v obilnosti časnih reči nc najde praviga stanovitniga veselja. Res je, de marskdo v poželjivosti mesa m oči veselje najde, in de v pozenicljskih kratkočasili vpije in razgraja, dokler svojo vest omami in k molčanju pripravi; ali ti mir je goljufen in nima obstanka. Vest se sčasama predrami, in kedar se začne glasiti, in človeku očitati — to posvetno veselje je bilo pregrešno; ti si z greham Boga zapustil, in si večno pogubljenje zaslužil: nepokojn prihaja, veselje se mu v žalost spremeni in nima miru. — In čc tudi goljfjivi mir grešnika dolgo terpi, je njegovi stan vonder le nesrečen stan, je slepota in kazen božja. „So hudobni, pravi pridgar 8, 14, kteri so (ako brez skerbi, kakor de bi pravične dela imeli, ali to je nečimerno." Tak stan grešnika je naj bolj usmiljenja vreden. Kedar vest človeku več ne očita, je znamnje, de gaje Bog že zapustil. Dokler mu vest nepo-koj dela, je šo nekako srečen; zakaj z nepokojem ga hoče božja milost k pokori nagniti: ali če se človek iz pregrešnih kratkočasov ali iz pregrešniga posvetniga veselja ne da predramiti, ga Bog poželjivosti prepusti in smertninru spanju. -Gospod jena nje izlil omotečniga duha." Jzaija 29, 10. Pa tudi iz tega spanja se bodo posvetnjaki prebudili, ali kaj ko bo prepozno! Tam kder jih červ vesti nikdar griziti nehal ne bo , bodo zdihovali, tam bodo srečne imenovali tiste, kteri se niso s svetam pečali, sami sebe pa nesrečne, zato ki so le v svetu veselje iskali. „Nam neumnežem," bodo rekli, ..nam seje njih živlenje nespametno zdelo, pa kako so zdaj prišteti med otroke božje, in njih delež je med svetniki. Mi smo tedaj resnice pot zgrešili — mi smo se na posvetnih potih, in napotil pogubljenja strudili, za gospodovo pol pa nismo marali. Kaj nam je prevzetnost pomagala, in bahanje z blagam kaj nam je prineslo? Vse to je kakor senca prešlo, in kakor ladja, katera po valovih splava." Modrost. 5, 4 — 10. Ja kristjani, pregrešno posvetno veselje ni pravo veselje, pravo stanovitno veselje je |e v Bogu, v molitvi. Od tega dalej v drugim delu. 11. DEL. Človeška duša ni za ta svet, ona je za Boga stvarjena, in po večnim veselju v Bogu hrepeni. Sv. Avguštin pravi: „0 Bog! moja duša je žalostna, dokler v tebi pokoja ne najde." Ce kristjan tudi vse kratkočase tega sveta vživa, ni zadovoljil, in v svojim sercu nekakšno praznoto občuti, kedar se od stvarjenili reči proti stvarniku , proti Bogu povzdigne. — Ja le Bog praznoto človeškiga serca in njegove želje izpolni. „ line j veselje nad gospodam, in on ti ho dal, kar tvoje serce poželi, pravi David. Zato vpraša sveti Avguštin. „ Zakaj išeš o revni človek! svet in kar je v njem? Iši tega, ki vse bogastvo v sebi zapopade, iši Boga." In ko je ta svetnik iz lastne skušnje zvedel, de svet želj človeškiga serca ne spolni, je zdihnil: „Vse je terdo in težavno, le pri tebi o Bog! je mir." Sv. Frančišk iz Asisi, akoravno je vse pozemeljsko bogastvo razdelil, se je bolj bogatiga štel, in bil bolj zadovoljil, kakor posvetni ljudje v svojim obilnim premoženji, vedno je klical: ..Moj Nog, moje vse!" Bogastvo, mir in veselje je le v- Bogu najde!. Tako še dan današni pobožne duše le v Bogu veselje imajo. To veselje je pa nekakšni mir, kteri se ne da popisati, ampak le občutiti, mir od kteriga pravi sv. Pavi, de ves um preseže. Filip. 4,7. 4 $ Ta mir, to veselje se pa le v molitvi dobi. — Zakaj v pobožnih molitvah se naš duh k Bogu povzdigne, se do njega približa, in se tako rekoč z njim obhodi, ter se njegove svete pričjočnosti razve-seloje, in Bog, kteri se po besedah sv. Jakopa vsim tistim približa, kteri se k njemu z molitvijo približajo, da svojim služabnikam že tukaj na zemlji okusiti, kako dobrotljiv, krotek in vsmiljen je do vsih tistih, k z zavpanjem in polni ljubezni va-nj kličejo, Bog se jim tako rekoč sam sebe tla. In to je njih veselje. V molitvi kristjan že zato veselje najde, ker takrat, kedar moli, z Bogam govori, tako zaupljivo kakor otrok s ^vojim očetam. Nas veseli, če se visoki, imenitni gospodje do nas ponižajo, in se z nami prijazno pogovarjajo. Ja, marskdo se srečniga imenuje, če postavim kaki kralj ali cesar le kake male besede ž njim pregovori, mi pa kedar molimo, ne govorimo z pozemeljskim kraljem, ampak s kraljem nebes in zemlje, in govorimo ž njim, dokler hočemo. In kako ž njim govorimo-? Nam ni treba misliti, kako bi besedo postavili, zakaj on vidi naše serce, nam ni treba skerbeti, de bi se nc zagovorili, in tega, kar nam na sercu leži, prav ne povedali, zakaj njegova pričjočnost nas ne napolni s straham. Sveti apostel Pavi pravi: „ Niste prejeli hlapčevskiga duha, ampak otroškiga duha, po kterim smete klicati: Aba, ljubi oče!" Kakor otrok s svojim očetam brez strahu in zaupljivo govori, tako smemo tudi mi, kakor otroci božji, z Bogam, svojim očetam govoriti. Ali ni že to v stanu nas vesele storiti? Molitva je dalej obhoja z Bogam, kakor z naj boljšim prijatlam. In kako tolažbo in veselja polna je (a cbhoja! Človeku je veliko ložej pri sercu, če svoje nadloge prijatlu potoži, če ima človeka, kteri tako misli in občuti, kakor on, ljubo mu je razodeti, kar ga teži. Med tem, ko ž njim govori, pozabi svojih križov, že sama pričjočnost taciga prijatla ga veseliga in srečniga stori. Ali kaj je tudi naj boljši prijatel proti Bogu? — Dober prijalel se res s prijatlam veseli, in s prijallam tudi žaluje, in ga v težavah tolaži, ali kaj je tolažba, ktero človek pri Bogu v molitvi dobiva? Kdo za-more bolj tolažiti, kdo bolj serčne rane zdraviti, kakor Bog? Povej sam, kteri si s križami in težavami obložen, kdaj si se k Bogu v molitvi obcmil, de bi si ne bil vtolažil svojiga serca? — Clo svo-jimu naj boljšimu prijatlu ne prideš vselej ob priložnim času — le k Bogu so smeš vselej oberniti, le 011 je vselej pripravljen, te poslušati, in tvojo prošnjo sprejeti. ^Pridite k meni vsi, pravi Jezu«, kteri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživel." — Clo pri svojim naj boijšim prijatlu včasi pomoči išeš in je ne najdeš, zakaj on je človek, in ti pri vsi svoji dobri volji marskterikrat pomagati ne more — pa božja roka ni prikrajšana, on sam pravi: Ce me ljubiš, ti hočem v pomoč priti, ti v britkosti na strani stati, in te povikšati. — Ja kristjan! spoznati moraš z Davidam: „Kaj imam v nebesih in kaj sim na zemlji? Moje telo in moje serce je omagalo, ti o Bog! si mojiga serca Bog, in moj del na vekomaj." Ps. 72. 35. O ko bi pač vsi okusili veselje, kise v molitvi dobi! Upam de je marskdo med nami že začutil to priserčno veselje v svojih gorečih molitvah, torej zamore iz lastne skušnje povedati, kako sladek je Gospod. Ja povej nam pobožni kristjan, ki si molitvi prijatel, povej, kako ti je bilo pri sercu, ki si svojo nedolžno dušo, svoje misli in želje h gospodu v nebesa pozdignil, ki si se v njegovi vscpričjoc-nosti mislil, in si njegovo dobrotnost premišljeval? Povej kaj si tistokrat občutil, ko si v svojih molitvah z Bogam združen bil? kolikošno nebeško hladilo se je tistokrat razširjalo v tvojim bogo-Ijubnim sercu? s kolikošnim veseljem napolnjena je bila tvoja pobožna duša? Scer se ti vsiga tega še zaveš, in še zdaj tega nekoliko občutiš , vonder vsiga dopovedati in popisati nisi vstanu. Le samo toliko veš povedati, de je gorelo tvoje serce, kakor unima učencama, ki jima je Jezus v Emavs gredoč pisma razkladal; le toliko veš, de je tvoja duša hrepenela po živim Bogu, kakor kralja Davida, kader je na Sion mislil; le toliko veš, de so ti solze v oči priigrale, kakor nekdaj pobožni Ani, ko je pred skrinjo zaveze molila; le toliko veš povedati, de je tistokrat tvoj dušni stan tako vesel in srečen bil, de bi ga zmiraj posesti hotel, kakor nekdaj sv. Peter na hribi, kader je poln sladkih čutil k Jezusu rekel: Gospod tukaj nam je dobro biti!-' Tvoje čutilo je bilo, kakor nedolžniga otroka, ki sc okrog vratu svojiga Ijubigo očeta oklene, se čez vse srečniga čuti in pozabi na vse igrače, ki krog njega leže?. Tvoje serce je bilo polno miru in pokoja , kakoršniga nobeno posvetno razveseljenjc dati ne more. — Ali seje potem takim čuditi, de zvesti služabniki božji, ki v svojih gorečih molitvah gospodovo sladkost okusijo, reči zamorejo: „Meni se gnusi nad zemljo, kedar v nebesa pogledam." Moje serce nima miru, dokler si v Gospodu ne počijem. Le pri njem in v njem najdem mir, kakoršniga svet ne more dati, in ga otroci sveta zapopasti in občutiti niso vstani. To sladko čutilo, ki pride iz bližnje obhoje z Bogam v človeško serce, je kralja Davida govorili nagnilo rekoč: -En dan v Ivoji hiši o gospod! mi je ljubši, kakor veliko jezar družili." Ps. 83, I I. „Eno samo reč sini od Gospoda želel, in bom še zmircj za-nj prosil, de vc.s čas svojiga živlenja v Gospodovi hiši prebivam, de vidim lepoto Gospodovo. O kako velika in mnoga je tvoja sladkost o Gospod! ktcro ti tim daješ, kteri se tebe boje. Ti si jo med človeškimi otroci le tistim popolnama podelil, ki v te zaupajo." Ps. 91, 2. Dobro je Gospoda častiti, in tvojimu imenu o narviši, hvalo prepevati! -— Tako veselje v Bogu in v molitvi so svetniki čutili. Tako srečni so bili v lakih pobožnih čutilih, de jih ni mogel svet s svojim veseljem premoliti, in tudi ne s preganjanjem in za-ničvanjem žaliti, ja (udi v telesnim terplenji se je njih duh veselil. Nič jim ni moglo kalili veselja, ktcro so pri Bogu najdli v rnolilvi. Povejte zdaj ali ni res, kar sim v začetku rekel, de se pravo veselje le pri Bogu v molitvi najde? Ali nima cerkva prav. de zdaj, ko je svet naj bolj v pregrešno veselje zamaknjen, svoje otroke k molitvi vabi, in jim priložnost daje, se v gospodu veseliti in njegove sladkosti okusiti? Zraven jih pa tudi za sveti postni čas pripravlja ? Čez nekoliko ur se bo začel sveti čas, čas pokore, molitve in premišljevanja Kristusoviga terplcnja, čas od kteriga tudi nekteri posvetni ljudje mislijo, de morajo nehali od svojih nerodnih kratko-časov, in se k Bogu povernili, sc postiti iu moliti. O de bi pač to res bilo! O de bi vsi tisti, ktere je dozdaj zapeljivi svet veselil, nečimernost in pregreho tega veselja spoznali, se v resnici k Bogu povernili, iu za vselej pregrešni svet in njegovo golfjivo veselje zapustili, in praviga veselja v molitvi iskali! O Bog daj nam vsim duha molitve, daj nam v molitvi okusiti tvojih sladkost! Ti pa o Jezus! daj nam v premišljevanji tvojiga terplcnja spoznati, kako ostuden je greh iti kako ojstra božja pravica, naj ona naše serca pretrese, in z žalostjo nad grehi napolni! Daj nam pa tudi v tvojih svetili ranah spoznati vsmilenje nebeškiga očeta, iu va-nj terdno zaupati! Premišljevanje tvoje ljubezni naj nam v naših scrcili gorečo ljubezen do tebe vname, ljubezen, ktera pobožne duše s sladkostjo in z veseljem napolni. Ti o Jezus! si pravi mir na svet prinesel; rekel si pa tudi: ..Ko bom povzdignjen, bom vse tia-se potegnil,- o potegni tudi nas k sebi! nc pusti, de bi nas svet od (cbc ločil, in s svojim pregrešnim veseljem premotil! Skleni nas s sabo! daj, de bi v tebi mir svojim dušam zadobili, in s tabo sklenjeni se veselili že tukaj, in tam v deželi večniga pokoja! Amen. Joan Toman. PRIDIGA PRI NOVI MEŠI. Pojte — pokažite se mešnikom. Luk. 17, 14. DneŠna evangelska prigodba se prav lepo primeri dnešnemu pre-veselemu obhajilu. Ona zaderži v sebi in nas uči veliko skrivnost — skrivnost poti, po kteri nam Bog pomaga. Vi vsi d. k.! ste že culi in veste, da v juterni deželi ni bilo bolj strašne bolezni, ko so bile gobe. Pri komur se je le jeden mizolec na životi prikazal, tistega je že smertna groza obletela, nemilo javkanjc je ves hram napolnilo; zakaj za takšo bolezen ni bilo pri ljudeh ni bilo na zemlji več pomoči. Mahom so takšega reveža, ker je njegova bolezen silno nalezljiva bila, brez vsega smilenja ločili od ljubih štarišev, od vbogih milih otrocičov, od predragih bratov, sester in znaneov, in so ga odpravili v samotne puste kraje, kder je huda bolečina in počasna naj britkejša smert njega čakala. — O kdo prešteje grenke slojze, ktere so se pri takši ne-smilni ločitvi pretile! Kdo premeri žalost in lugo, ktera je takšemu revežu in njegovim milim rodbincom serce morila! Nikoli več na zemlji se niso smeli zdravemu človeku blizo prikazati, nikoli več ne u veselo človeško družbo priti. Za vsikdar ločeni od zdravih, so bili še živi kakor zakopani in zavoženi. Za. tih prehudih, prestrašnih nasledkov voljo 1. k.! so telesne juternc gobe prav očitna podoba še hujših bolj nevarnih dušnih gob, <• j. smertnih grehov, za ktere pri ljudeh tudi ni pomoči; ktere dušo na veke ločijo od zveličane nebeške družbe in njo za vsikdar po-Itoplejo u večno pogubljenje. — O kdo bo enkrat — na sodni den zamogel skeleče slojze takse ločitve prešteti? kdo izrečti in premeriti tisto grozno žalost in bolečino, za ktero ni več smerti, da bi jovkončala?! Pa kder ljudje pomoči ne zmorejo, tam jo zmore večni Sin božji Jezus Kristus. On je pomoč za vse. — Glejte deset takših nesrečnih gobovih revežev ga prosi dnes pomoči, od daleč milo krič^: „Gospod Jezus smili sc nas! Gospod Jezus smili se nas! — On njim pomaga — ali slišite in si dobro zapomnite: kak? Veli njim: „Pojtc, pokažite sc mešnikom" — in glejte — vervajc in zaup&jc v njega in njegovo božjo besedo, grejo tja — in pojdoč že občutijo, da gobe preminjajo, da se život čisti, dasmertbeži, da spet ljubo zdravje prihaja in ž njim srečno živlenje. Glejte — to je skrivnost, kak in po kom mili Jezus pomoč daja za dušo in telo: „Pojte, pravi, pokažite se mešnikom." Mešnike n. z. je on postavil svoje namestnike, rekoč: kaj bote na zemlji odvezali, bo v nebesah odvezano; — kdo vas sliši, sliši mene; kdo vas zaničuje, zaničuje mene. Mešnike je on pooblastil s svojoj nebeškoj oblastjoj, njim je izročil svoje božje pomoči, ktere dušo zvračijo smertnih ran in jo ozdravljajo in oživljajo k srečnemu večnemu in časnemu živlcnju; njim je namreč izročil svojo zveličansko besedo in vero, svoje sv. Eakramcnte, in svojo presveto mesno daritvo, v kteri oni tisto njegovo presveto daritvo ponavljajo, s kteroj je vse-verne rešil večnega pogublenja in nam odperl in pripravil raj nebeški. In glejte! za tega voljo je vseli in povsodi tak veliko veselje in obhajilo med vernimi, kadar zopet kter novo posvečen inešnik, novi angelj varuh ncvmerljivih duš, svojo božjo službo nastopijo iu svojo pervo sv. mešo in odrešno daritvo Bogu dopernesejo. S presvetoj mešnoj daritvoj začnejo mešnik svojo duhovno službo, da je Ona zapopadek in izgled cele vtfrc in studenec vsih pomoči — tistim, kteri jo vejo prav poslušati in si jo dobro k sercu vzeti. Prilično se mi zato zdi prelj. včrnc duše! da povabljen od visokov. novoposvečenega mešnika k njihovi pervi sv. meši vam razložim I. začetek in potrebo sv. daritev; II. veliki pomen presvete mešno daritvo; III. veliko dolžnost, ktcro nas ona uči. Ti pa trojno edini Bog Oče, Sin in sv. Duh! razsveti in okrepi mene tvojeja slabega služebnika in vse nazoče vdrnc, da bi zamogli tvojo naj svetejšo skrivnost dostojno premišlevati v imenu Jezusa Kristusa! I. DEL. Komur se je raztim le koljčkaj razvedril, da ve le nekaj misliti in premišlevati, tisti hitro spozna, daje po sveti vse tak veličastno, čudovito in modro stvarjeno , ki ne more noben človek, ni naj mogočnejši cesar, ni naj modrejši modrijan, ni vsi ljudje vkup ne ene same stvarice, ne ene travice, ali žužike napraviti, ne ene kapiice deža, ne enega sončnega žara iz nebes dali. To mu jasno kaže, da živi no gospoduje nad vsimi nami — nad zemljoj in nebom, en vse mogočen, premoder, premili, ljubeznivi Bog in vsih oče, kteri je vse stvaril, kteri vse živi, zderži, ravna, oskerbi, komu vse sliši, kar je in živi, brez čiga volje in pomoči nič obstati ne more, komur se tedaj vsaki ima zahvaliti za svoje živlenje, zdravje, živež, moči in za vse, kar z njimi zamore in dosegne; kogar ima vsaki ko svojega stvarnika in gospoda častiti in vbogati, ko svojega dobrotnika ljubiti, v njega verovati hi zaupati; in kakor je vsaki ves in z vsim od Boga, tako se more vsaki ves in z vsim, s dušo in telom njemu svojemu očetu in Bogu darovati in ves njegov biti. Ljube duše! kar razumen človek po takem v svojem sercu globoko občuti, k čemu ga že prirojena zahvalnost in vsestraca zavisnost nagible, kar mu nek znotrajni sv. glas veleva, klerega mu sam večni Bog vdehne, to želi tudi storiti — ali glede iz ene strani na veličastnega, presvetega, večnega Boga, iz druge strani pa na samega sebe — na svojo grešno.sl, nepokornost, nečistost, in mnogotero omadežnost. ter spozna žalosten, da takši grešnik ni vreden presvetega Boga, ni vreden se njemu darovati — in rad bi zdaj sam sebe vkončai in se prestvaril v novega, boljšega človeka, kteri bi bil vreden, prejeten dar večnemu Bogu. Da pa tudi toga ne premore, kak bi rad, vzemc v ti sili ktero drugo nedolžno, čisto stvar božjo in jo mesto sebe Bogu dopernese, ponižno moleč, da bi ti nedolžen namčstni dar dobrovoljno sprejel sebi u večno čast, hvalo in pokernost, in da bi njemu, ki mu ga daruje, milostiv bi)! — Glejte od tod izvira začetek sv. daritev — iz vere u večnega Boga, iz prirojene zahvalnosti, potrebe, pokornosti. Zatcga voljo so sv. daritve tak stare, koje človeški rod, in sc najdejo pri vsakim narodu in u vsaki veri. V sv. pismu beremo, < fla sta že sina pervih starišev, Abel in Kajn Bogu darovala in go-•ovo že tudi pervi starši sami. Tak je tudi dopernesel zahvalno daritvo večnemu Bogu očak Noa, koje rešen po občnem potopu iz ladje na suho stopil; tak je namenil darovati očak Abraham naj boljše, kar je imel, svojega edinega sina Izaka; tak je daroval očak Jakob olje na svojem pobegu vsenazočnemu Bogu. In Mojzes, »vest služebnik božji in vajvoda Izraelskega ljudstva jo sv. daritve clo lepo in svečeno okinčal in terdno vredil, da more biti jagne ali drugo darovano živinče čisto, brez vsakega madeža in ruge. — In s takšimi daritvami so verni Judje poprej in še zdaj Boga ob velikih praznikih častili in si njegovo milost prosili in odpuščenje grehov. Ali ti dari, kakor iz njihovega začetka vidimo, niso bili pravi — femoč namestni in za silo. Nije človek daroval samega sebe kakor bi prostovoljno mogel, temoč kakšo drugo reč, ktera že je tak bezvoljno Bogu slišala. Zraven vsaki lehko preštima, da jagnečja, ovčja, telečja ali junska kerv ne more ni Boga častiti, ni grehov izbrisati, ni serca očistiti in posvetiti, da bi človek spet Bogu dopadel. Zalega voljo je obečan in pridši odrešenik sveta Jezus Kristus te darila zavergel, njim pravo daritvo namestil, daritvo samega sebe; ji u večen spomin tote sam svoje daritve pri zadnji večerji sv. mošo postavil , in naročil, da hi se med njegovimi vernimi dopernašala in ponavljala do konca sveta, rekoč: „To storite v moj spomin." To še tudi vsigdar godi. Veliki je pomen sv. meše, kar čemo premišjevati v II. DELU. Sv. meša je nekervava daritva noviga zakona, vsikdajni spomin, vsikdajna ponova presvete daritve Kristusove, ktero je 011 jedini večni sin božji svojemu nebeškemu očetu dopernašal in s svojoj sv. kervoj dokončal — pokoren Bogu do smerti - do grenke smerti na steblu sv. križa. Ali njegova pokorna smert ni začetek ona je konec • ona je zadnja sklepa njegove presvete in sveto-drešne daritve. Kakor ga je še malo dete, njegova mati B. D. M. Bogu, ki ga ji je dal, v templu darovala, tak se je on vse svoje žive dni Bogu daroval. Daroval je samega sebe — ne kakšc druge reči ali stvari, daroval je svoje čisto serce, svojo bezkončno ljubezen, svojo sveto voljo, vse svoje moči in dela, vso svojo nebeških kreposti polno živlenje, terplcnje in smert svojemu nebeškemu očetu. Taksa daritva presvetega nedolžnega serca in živlcnja je bila Bogu primerna jn dopadljiva. Ono skaže večnemu, veličastnemu Bogu, kakor mu pil vsake žive duše sliši in gre. naj globejšo spošlljivost iu časi, naj vikšo hvalo; mu skaže bezkončno čisto ljubezen, zahvalnost in pokornost; 11111 skaže popolno zvestobo in podverženost bez konca in kraja. — Taksa čista, popolna daritva je zamogla in zamore človečji narod z Bogam pomiriti, človečko serce očistiti in k Bogu oberniti, kar nam sv. apostol Pavi poterdi rekoč: „Kakor jih je po nepokornosti enega človeka (Adama) dosta nepokornih postalo, tako jih je po pokornosti Enega (Kristusa) dosta pokornih postalo." Zakaj on je prava hvalna, potnima, posvečejoča daritva, ktera k Bogu pelja, kakor sam veli: ^Jaz sem pot. resnica in živlenje; nikdo ne pride k Očetu ko po meni." Poglejmo le pohiteč v njegovo sv. živlenje in vidili bomo, kako se on vseli in povsodi Bogu daruje. Se komaj dvanajst let star, že ostane v templu med učeniki in pove, nazaj pridšim starišem: Ne vete, da moram ves v tem biti, kar je mojega Očeta? Kerščen od Ivana kerstnika in božjega duha začne svojo odrešno opravilo s tem, da se štirdeset dni posti in zalaja, premišljava in moli: da premaga vse skušnjave hudega duha , kteri ga vabi in zvijačno nagovarja, da hi si po krivičnem grešnem načinu v potrebi kruh pripravil, in posvetno čast pred ljudmi iti bogastvo in oblast, ojstro mu rekoč: -1'oberi se satan, zapovedano je človeku: -Ti imaš samo Boga moliti in njemu samemu služiti t. j. njegovo sv. voljo storjati. In od tega hipa oznanujo nevtrudoina s besedoj iu djanjcui povsodi svete resnice nebeške, pomaga revnim, odpušča grehe, obeča vernim, spokornim, čistim, pravičnim, ljubeznivim, smilečnim nebeško zveličanje', zatirava povsodi greh, hudobijo, farizejsko svetolili-uost, krivico, terdoserčilost. in grozi vsim terdokornim grešnikom strahovito s o (J ho in večno pogublcnje; terpi voljno hudobnih sovraž-tvo, grajo, krivo sodbo, krivično smert, da le božjo sv. voljo spolni. — Kak vsigdar sc tudi pred svojim britkim terplenjem čisto poda v sv. božjo voljo: Oče, moli — Oče, ne moja, tvoja volja se naj zgodi! in vmirnjoč na križu še moli: Oče, v tvoje roke sporočim svojo dušo! I11 tak se od konca do kraja vseli Bogu daruje! Glejte na vse to, in na vse druge Jezusove navuke, čudeže, izglede iu dela, ki se vam celo leto oznanujejo, spominja, vse to ponavlja vsaka daritva sv. meše, ktero je 011 pri zadnji večerji postavil iz ljubezni do nas, da se pri vsaki sv. meši vnovič za nas Bogu daruje, da nam pri vsaki vrata božje milosti odpira, da ostane in je med nami vsikdar prava Bogu dopadljiva daritva in živi izgled, kako se imamo mi ž njim vred vseli Bogu darovati, »Kristus, piše sv. apostel Pavi , nam je dal izgled, kterega imamo nasledovaU " kar bomo čuli v 111. DELU. > Kak smo culi, je sv. mesna daritva zapopadek in izgled celega živlenja Kristusovega, prava pot v nebesa k Očetu, bogati studenec odrešenja in zveličanja. Ali drage verne duše ! če popotnik pravo pot zgubi ali vnemar pusti, ne pride, kam bi moral, temoč: zajde; če žejen polek studenca, če lačen polek miznice samo stoji in ne pije od vodo, ne je od kruha, si ne vgasne žeje , si ne potolaži glada, si ne okrepi života. Tak je s Kristusom Jezusom in njegovoj presvetoj daritvoj. Kdor ne hodi po poti, ktero je on pokazal, kdor se ž njim vred pokorno Bogu ne daruje, in si ne pri-skerbi božjih milosti in pomoči, ktere obilno iz njegove sv. daritve zvirajo, tisti si ne bode duše oživil in okrepil za večno zvcličanje! Bog, uči sv. Avguštin, nas je sicer stvaril brez našega privolenja m prizadetja, ali on nas nc odreši in ne zveliča brez naše volje in zveste skerbi. Kristusova odrešitva in mešna daritva ni kakša čarija (coper), ki bi sama od sebe pomagala in zveličala, če sc je kristjan skerbno nc poprime in svojega zveličara u vsem zvesto ne nasle-duje. Kabstojn bi bilo slišati njegove sv. nauke, premišlevati njegove lepe izglede, nazoče biti pri njegovi sv. mešni daritvi, ako si nc bi 7, njegovoj milostjo prizadevali, po vsih svojih močih se v^rno in zvesto Bogu darovati, kakor on. „Kristus nam je dal izgled, kterega moramo naslcdovati." Glejte v. k.! to je tista velika, vse obsežna dolžnost, ktero nas uči in nam naloži sv. mešna daritva Kristusova. Naša pen a in naj vekša skerb mora zato biti, da s milostjoj božjoj, ktero nam je Jezus pridobil, in ktero nam delt v sv. zakramentih , da se s totoj milostjoj spokorimo, si serce očistimo, duha posvetimo, voljo v dobrem okrepimo, in sc tak Bogu darujemo s Kristusom. — Vse je božje, vse njemu sliši, kaj smo in imamo; samo to je vlastno naše, da se svobodno, da se sami radi greha varjemo, dobrega deržimo, in zvesto in popolno skoz milost Kristusovo Bogu darujemo. To jo jedina, prava, Bogu dopadljivu daritva, kako je dopernesel Kristus — in kakšo nas dopernašati uči. Blagor vam, čc s takšim prizadetjem vsako sv. mešo poslušale, pri vsaki za toto milost verno prosite, od vsake s takšim terdnim naprejvzetjem iz cerkve grete. Blagor te vam. Te ste vi po pravem z Bogam in Bog z vami. Njegov sv. mir, njegova,sv. milost bo iz božje hiše z vami domo šla, vas podpirala pri vsakem delu ino spočetju; Bog bo vaš trud blagoslovil, veselo bote rasli u vsem dobrem, u vsih čednostih in si obilno nabirali zaklade za sv. nebesa, ktere si vsi želimo. Le z Bogom je sreča, zvun njega nje ni. Nesreča in kaštiga vsakega čaka, kteri se verno Boga ne derži ia njegovih sv. zapovedi. O da bi zato spoznali ino si k sercu vzeli, kar je vam k sreči in zveličanju! Ti pa moj dragi izvoljeni brat v Kristusu Jezusu, čiga Bogu vdano serce že dolgo želi po dnešni pervi daritvi, ti si skoz pobožne škofovske roke, skoz sv. mešni red Bogu posebno posvečen dar. O bodi vsikdar svesti, k čemu si posvečen. Ti imaš naj ime-nitnejšo službo na zemlji — pastirstvo nevmerljivih duš, za ktere je dal sin božji svojo sv. lterv; ti imaš naj svetejšo oblast, sam Kristus se da v tvoje posvečene roke. Bodi mu verni služebnik; lomi skerbno ljubim ovčicam nebeški kruh sv. naukov; iši, kliči ljubeznivo zmočene, zablodjene, zgubljene ovčice; odpiraj njim zvesto studence sv. zakramentov; dopernašaj pobožno presveto mešno daritvt), da sebi in tebi sporočenim sprosiš vse potrebne milosti; daruj samega sebe po izgledu Kristusovem v tvoji sv. službi. Nič bi ti ne pomagalo, njega v sv. meši darovati, če ž njim tudi sam se ne daruješ. Sv. apostel Pavi tak uči: „Jaz se tak vojskujem in spravljam moje telo v sužnost, da ne pridem sam v pogublenje, dokler drugim evangelj oznanujcm." Ne bom in nečem ti v toti sv. srečni uri na tenko razlagati brit— kosti, ki bodo te naj beržcj v tvojem stanu zadele. Ti ja sam veš, da ni človeka brez križa, ni stana brez nevolj— od svitlega cesarja do naj nižjega šterca. Ti ja sam veš, kaj ti Jezus reče: Hlapec ne terja, da bi mu bilo bolše, kak njegovemu gospodu. „Kdor hoče, tak on pravi, moj služebnik biti, naj vzeme svoj križ na se, noj sam sebe zataji in mene naslednje." Na njega si poglej. — On je božjo voljo učil — prevzelncži so ga zaničevali — tak do tebe; on se je grehu in krivici vstavljal, grešniki in krivičneži so ga sovražili, tak do tebe; on je njih srečo iskal in vsim dobro želel; oni so ga krivo sodili in grajali, tak do tebe; on je povsodi pomagal—glej med deset komaj eden hvalo da, tak do tebo; on je htel vse grešne nevednosti rešiti, slepi gisdavci so ga preganjali, tak do tebe. Tisto ljudstvo, ki mu je na cvetno nedelo veselo Ilosana nazivalo, je črez neke dni kričalo: „Križaj ga." Tak znajo vemder tudi tebi. Zdajni časi so hudi za mešnike, kakših že dolgo ni bilo. Bog skuša verne, loči pleve od pšenice. Terpi zato le vse voljno, bodi v malem zvest in od kraja, da boš mogel biti u velikem zvest in do konca — in zaupaj terdno u vsemogočnega Boga. V tolažbo ti ponovim besede Gospodove, ktere je povedal od Marie, Martine sestre: Maria sije naj boljši del zvolila! Povem ti, ti si naj boljši del si zvolil—• večnega Boga. Bodi ves v njemu; ne poželi nikol naj manjše stvari, ktera tvojemu sv. stanu ni dopuščena, iu ti boš občutil v sebi takši nebeški mir, takšo rajsko sladkost, kakšc vse prepovedano veselje dati ne more. r Al o j jami je sladek" reče gospod, in ako mu zvest ostaneš do konca, bo te enkrat •/. lepšim, slajšim, častnejšim vencom venčal, kakor ti dnes pomaziljeno glavo kinča. Kdor z Gospodam terpi, bode deležen njegove večne veličasti. Večeni pak te dalej v pričeti sv. daritvi muditi. Glej kolika množina se si komaj včaka viditi in moliti Sina božjega, v tvojih rokah pervokrat povzdignjenega! Posebno pa tvoji ljubi stariši. O zmisli pred vsem na nji' hvaležno v tvoji pobožni molitvi. Tvoj stari, veliko boleni oče, že so mislili, da njim Bog te srečne ure ne bo dal doživeli — ali njegova milost, njim toliko pomore, da so zdaj nazoči, da te veseli gledajo. Zahvali večnega Boga za vse prejete dobrote in prosi za nas vse, ki se dnes tukaj s tcbo veselimo; da se enkrat tudi u nebeškem veselju znidemo. Amen. Dr. K. Mursi-c. j «i«i<> NAGOVOR PRI BLAGOSLOVU LESA NA CVETNO NEDELJO. Vijubi kristjani! Nastopil spelje svet velikonočni čas, v kterem se posebno v tem tednu množijo cerkvene opravila in razni od cerkve vpeljani sveti obredi (ceremonije). S donašno sveto nedeljo začnemo obhajati spomin Jezusovega terplenja; toraj je potrebno, da vsaki zmed vas dobro razumi svete opravila, ktere se v spomin našega odrešenja obhajajo. Prinesli ste sem u vežo božjo oljke in butare krasno okinčane; in cerkva, naša ljuba mati, zapove nam duhovnim , posvetiti in blagosloviti vam oljke in les. Preden pa to storim, vam hočem kratko povedati, kaj oljke pomenijo, in kakih misel biti morete, kader z oljkami ali butarimi v procesji greste. — Oljke in butare, ktere dones duhovni in vi v rokah nosite, pomenijo,, kako je ljudstvo veje iz dreves sekalo in po tleli stlalo, kader je naš Izveličar Jezus Kristus na oslici sedeč v Jeruzalem prijahal, in svojo najvekšo oblast, ktero črez vse stvari ima, očitno na znanje dal. Butare imate s trakmi iu venci (jpušelci) okinčane, v spomin, kako je ljudstvo svoje praznične oblačila na tla polagalo, Jezusa svojega kralja vredno počastit, iu vas opomni, kako visoko, božjo čast Jezusu skazati tud vi dolžni ste. Ali zakaj ravno se oljk in zelenega cvetečega lesa, zakaj ne suhih vej poslužimo? Glejte! oljka je znamnje in podoba miru; z oljkami tedaj pozdravimo Jezusa kakor kralja miru in sprave, ktero nam je on skoz svojo smert iu terplenje pridobil. Zelene veje pa nas opomnijo, da se mora naše staro grešno živlenje v pravi, resnični pokori ozeleniti, da ne smemo suhim vejam podobni biti, marveč sadunosnim drevesom, ktere dober sad prave pokore obrodijo. — Tud imate šego, kakor vem in slišim, blagoslovljenega lesa nekoliko na ogenj vrečti in sožgati, kadar se huda ura bliža in vam čemi oblaki vihar in drugo nesrečo žugajo. Da je v takem času treba k nebesam se oberniti iu z združeno molitvo za odvernjenje toče in hude vjiine prositi, ni nobene dvombe (cviblaj; alj to vas prosim, ljube duše, da ne bote mislili, kakor nekteri kristjani nap-čno mislijo, kakor da bi dim blagoslovIjeniga lesa točo ali hudo vreme ali kako čaro (copernijo) odgnati zamogel. Položite, ako že ravno hočete, blagoslovljeni les na ogenj, iu sožgitc ga v terdnem zaupanji na Jezusa, da njemu je lehko, vkrotiti veter in vihar, kakor nekdaj na Genezareškcm jezeru; ali zravno ne pozabite, svoje serca v molitvi povzdignuti iu terdni sklcn narediti, svoje živlenje poboljšati. Iu zdaj vam v imenu Jezusa in njegove svete cerkve oljke in !es blagosloviti hočem. ■"flfTStTitVJ J. NAGOVOR PRI BLAGOSLOVU JESTVIN NA VELIKONOČNO NEDELJO. Preljubi v Kristusu zbrani! Veselje dones zagledam, kamorkolj se moje oko ozre. Veseli se mlado in staro, veseli se zlata krona in vbogo siročo. !n vsaj je prav; kdo bi se ne veselil dones, ko obhajamo spomin častitega vstajenja našega Gospoda, kije premagal hudiča in smert, in nam očitni porok postal, da tud mi bomo enkrat od smerti vstali in za njim šli v boljšo deželo. Mnogo veselja tud vi imate, ki vam ga iz serca privošim, da bi le vselej pošteno bilo! Stara šega je v katolški cerkvi, da v velikonoči kristjani kruhe, meso in druge razne jedila k blagoslovu prinesejo. Kaj pomeni to, in zakaj se te jedila blagoslove? Jedila, ktere v svojih jerbasih imate, imajo visoki pomen, v sredi vašega veselja opomniti vas, ne pozabiti, da ste v preteklem velkem tednu od Jezusa odrešeni bili. Vaši kolači naj vas spomnijo tiste tcrnjeve krone, ktero je Jezus v neznanih bolečinah na svoji sveti glavi nosil, risanke ali rudeče pisane jajca naj vas spomnijo tistega dneva, kdor bote kakor pišče iz jajca, tud vi iz svojih temnih grobov vstali in na sodbo šli. Hren vas opomni, da kakor Jezus, tako tud človek le po potu terplcnja dojde u večno živlenje. Povojcno rudeče meso pomeni neizrekljivo velike mulce (martre), ktere je Jezus od svojih sovražnikov kervavo bit in šiban na svojem telesu terpel, in velikonočni kruh pomeni angelski kruh, kterega je Jezus pri zadni večerji v spomin svojega terplenja in svoje ljubezni in v hrano naših duš svoji cerkvi izročil. Vidite, tako vas velikonočne jedila opominjajo na britko smert in terplcnje Jezusa in na vaše prihodno vstajenje, in vas k hvaležnosti budo. Uživajte jih toraj vselej zmerno, in ne le samo zavolj telesnega poželenja, timveč tud v dušni prid. Da sc pa po svetem postnem času, v kterem precej dolgo mesa vžili niste, ložeje požrešnosti varvali boste, mati katolška cerkva velikonočne jedila blagosloviti veleva, in Boga prosi, da bi vam dobro teknile v dušen in telesen prid. — Ti blagoslov je pa tudi močen opomin na vas bogate in premožne, da ne pozabite v svojem blagostanu revnih bratov in sester, ki v pomankvanju žive in si svoje hrane sprebirati ne morejo. Povabite jih vsaj te dni enkrat k svoji mizi, da se z vami razveselijo in zahvalijo Boga Očeta toliko dobrotljivega; oni bodo molili za vas, in Bog bo njih molitvo vslišal in blagoslovil vas, da bote srečni tu na zemlji, in tam, kder je zmirom velikanoč in se večno aleluja poje. Amen. NAGOVOR PRI BLAGOSLOVU VINA V ŠENTJANŽEV DAN. P reljubi poslušavci! vidim dones u vaših rokah verče in steklenice (llaše) ki so žlahtnega sada vinske terte polne, in marskdo zmed vas sc že veseli Šentjanževega vina, kterega bode v čast sv. Janeza in na zdravje svojih prijatlov pil. — Lepo je, če kristjan v svojem veselju ne pozabi, da vse dobro pride od zgoraj dol, od Očeta, ki je v nebesih; lepo, če prijatli v ljubezni združeni veselo s kozarcomi in kupicami terkajo in jeden drugemu vse dobro iz serca vošijo; vino je Bog vstvaril, da se naše serce v njemu razveseli: ali joj, da toliko kristjanov je, ki toti žlahtni božji dar v slabo obračajo, v pijanost, iz ktere mnogo drugih grehov izvira! Zatoraj nas skcrbna mati, sveta katolška cerkva, dones, ko vino blagosloviti veleva, prijazno opominjati hoče, da bi sc vse potrate in nezmerne pijače skerbno varvali, ter v pobožnih molitvah Boga prosi, da bi nam vžitva vina ne Je neškodljiva, marveč za dušo in telo koristna bila. —• Zakaj pa sc ti blagoslov ravno donešni dan opravlja, me prašali bote! Zato, ker je nekdaj sv. Janez evangelist zavdano vino, ktero mu je neki nevernik v kozarcu piti ponudil, skoz to neškodljivo storil, daje znamnje sv. križa nad vinom napravil, ter Drobtinc« za novo leto 1851. 5 spričal resničnost Jezusove obljube, ki pravi: Ako bodo kaj strupenega pili, jim ne bode škodvalo. Vino, če tud ni zavdano, je vonder strup za vsakega, kteri preveč pije, in škoduje duši in telesu, ako ravno se v čast in spomin sv. Janeza pije. Zatoraj, preljubi moji, nikarte pozabiti, ti dar božji zmerno vživati; ne vpijanite se, da bi svojo človeško naturo zatajili, se omotili in poživinili — takim tud Sentjanževo vino blagorja ne prinese. Sveti Janez je bil apostol ljubezni, in kar je storil, je storil iz ljubezni do Boga in do bližnega. Tako tud vi, če kupico nalijete in svojo žejo vgasite, ne pozabite Boga, ki vam tako dober je in vašo trudnost podpira; ne pozabite bližnega, ki v potrebi je, neprijatla, ki prijazno vas objiše. Pijte vselej po pameti, da ne bote skoz nezmer-nost Boga žalili in njegovo jezo dražili. Zdaj pa z menoj molite, da bi neskončno dober Bog po priprošnji sv. Janeza svoj blagoslov čez to pijačo izlil in jo za dušo in telo blagonosno storil. Amen. Gospodaric. PRIDGE OSNOVANE ZA SVETE NE DELE CELIGA LETA. I. PERVA ADVENTNA NEDELA. O«! našega puhlica. Poglejte in povzdignite svoje glave; zakaj vaše odrešenje sc bliža. Luk. 21,28. t. jKopct čujemo v svetim evangelji strašno prerokbo sodnega dneva. — Pokaj (o? — Sveta katolška cerkva želi, de bi konca vseh reči nikdar ne pozabili. Srečen konec krono ima. 2. Kristus v denašnim evangelji kliče: „PogIejte in povzdignite svojeglave!" Zakaj V De bote svoj cil in konec zagledali. — Sv. apostol Pavi pravi: , »Ura je od spanja vstati." Zakaj? De spoznamo zakaj smo stvarjeni. > v i. ■ ^ 3. Hočemo torej pervo nedelo cerkveniga leta naj imenitnejši resnico premišlovati, zakaj smo s/varjeni, in na trojno vprašanje odgovoriti: I. Od kodi smo? II. I{ cimu smo? III. Kaj bo z nami? —■ 0 Gospod! daj nam spoznati naš poklic, de bomo modrega serca. 1. Vode vstajajo iz morja, in se iztekajo v morje, če je ravno razen njih tek. Tako izvira Drava iz Tirolskih planin in se pod Ose-kom v Donavo izliva. — Sava izvira izpod Triglava, in teče pri Belimgradu v Donavo —- Donava v černo morje t. t. d. Poslednič se znidejo zopet vsi studenci, potoki in reke v širokim morji. — Poglejte podobo živlenj a našega! — Od kod smo? Nasa duša je od Boga — našo truplo iz zemlje stvarjeno. t. Od vekomaj je Bog sklenil, tebe po svoji podobi stvariti. Kar je sklenila njega modrost—je storila božja vsemogočnost. Ona zernice v maternim krili zemlje — ona tebe v materniin telesi oživila je — krono stvarstva. Psalm 112, 7. — Vse na zemlji je tebi, človek, podvergel, ptice, ribe, živino. — O velika imenitost človeka! 2. Kaj si dal človek Stvarniku, de te ni kakor kamen stvaril—-ne drevo ? Kako si zaslužil, de nisi živinče brez uma — marveč nevmerjočo dušo — pamet in voljo imaš? —- Kako si mu bil toljko vreden, de ti je katolške stariše dal, te sprijel svojega otroka, delčiča nebeškiga kraljestva ? — To je storila nja neskončna lju-bezn. „Kaj je človek, dc se ga spomniš, ali človeka sin, de ga objišeš? Malo pod angele si ga ponižal, z slavoj in častjoj siga ovenčal." Psalm 8,5 — 6. II. Zakaj nas je pa Bog stvaril? Katekizm uči: De bi Boga spoznali, njemu služili in izveličani bili. - Tri reči obsežeje naš poklic: 1. Boga prav spoznati. „To jc večno živlenje — veli Jezus. Jan. 17,3. To ima bili človeka pervo delo na sveti, in posledna skerb. — Kako je tedaj, de stariši svoje otroke tako slabo uče —■ ne radi v šolo pošiljajo — kesno h keršanskemu nauku vodijo? — Odrašeni pridge opušajo? »Poslušajte nebesa. — Otroke sim 'zredil, oni pa so me zavergli. — Vol pozna svojega gospodarja — moje ljudstve pa mene ne pozna." Izaia 1,2 — 3. 2. Kdor Boga in nja svete volje prav ne spozna, tudi Bogu prav služiti ne ve; kako bi Boga prav ljubil? »Ne kdor veli: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, marveč on ki stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." — „Kdor zapovedi moje derži, on je ki mene ljubi," govori Kristus. Koljko je pa kristjanov, ki deset božjih zapoved prav ne znajo —ne razumijo , prelomijo jih pa! — Kmet družinčetu slovo da, ktero mu služiti prav ne zna. Kaj hoče pa Bog s teboj storiti, neveden grešnik — grešnica? — Kdo vas bi si upal k eesarju v službo jiti, ki še na kmetih dela prav ne ve? —• Kako si upaš Bogu prav služiti, dokler te za božji nauk tako malo skerbi? Oh slab služavnik, koji naročila svojega gospoda tako malo obrajta! —• Veliko jih služi Bogu le iz strahu, alj zavolj samo svojega prida, ne iz čiste ljubezni. Taka služba je hlapčarska , nc otroška, in nima nobene cene pred Bogom. — Za to je žena v Aleksandrii v eni roki gorečo baklo, v drugi vedro vode prinesla, rekoč: „S toj baklo bi nebesa požgala, z to vodoj pekel pogasila, naj bi ljudje ne toljko zavolj nebes, ne iz strahu pekla, marveč iz čiste ljubezni božje Bogu služili." — Naš poklic je 3. De bi izveličani bili. „Boghoče, de bi vsi ljudje izveličani bili." I. Tim. 2, 4. Kde pa je naše izveličanje? — Kjer je naša ljubezn —■ naše serce — naš zaklad. — Kde pa je naš zaklad? Nekdo ga ima v skrinji zaklenjeniga — dnar; drugi v nesramnim ženstvi; tretji v bokali — vino. Timu zakladu, svojemu maliku daruje zdravje — živlenje — dušo in vse. — Kaj bi kmet rekel, naj bi se konj alj vol k tvoji mizi vsedel? Djal bi, to je gerdo. —• Kaj pa Bog poreče, ako se ti požviniš, in v pregrešnem veselji svojega izveličanja jišeš? — Taki razujzdanci so malikvavci. — III. Kaj bo z nami? — Srečal sim svoje dni človeka jahati konja brez ujzdc. Vprašam ga, kamo pa greš? Odgovori mi: sam ne vem; kamur me konj ponese. — Tako jaha razujzdan grešnik na konju svojega napuha — lakomnosti — nečistosti —jeze, eden v ječo, drugi v bolnišnico, tretji v prerani grob, poslednič pa v pekel. — Mladenč — deklica! kanio greš po svoji široki cesti? — Mož, ki pijančješ, igraš; kamo gre tvoja gladka pot? — Sosed ki se pravdaš, kamo boš prišel? — V časno sromaštvo in pogu-blenje večno, ako se hitro ne poverneš. — Milo kliče sveta mati katolška cerkva po besedah sv. Pavla: „Ura je že, de od spanja vstanemo. - Verzimo od sebe dela teme. Kakor po dnevi hodimo; ne v požrešnosti in pjanosti — ohlecimo Gospoda Jezu Krista." Rim. 13, 11 — 14. Le če za Jezusom gremo, bomo k Jezusu prišli v listi srečen kraj, kojega nam pripravlja. Konec. Velika grešnica je Evdoksia bila; sv. pušavnik German njo skoz milo petje in razlaganje sodniga dneva k pokori poverne. Postala je iz grešnice svetnica (beri: Keršansko Devištvo petiga natisa, stran 54). —• Tud mi smo poslušali Jezusa strašen sodni dan — konec sveta popisovati. Ali nam kaj k sercu gre? Bomo z novim cerkvenim letom za svoj svet poklic v novo oživeli? — Oh poglejte in povzdignite svoje glave! Amen. II. DRUGA ADVENTNA NEDELA. Od poželenja mesa. Koga sle prišli gledat? človeka v meliko oblečenima? Mat. 11, 8. 1. Sv. pušavnik Nilo je prišel svoje dni iz pušave v mesto. Veliko radovedežev ga obsuje in za vse to praša. „Kaj misliš, Nilo! so djali, ali bo veliko ljudi izveličanih?" — „Saj veste, jim Nilo reče, kaj je Kristus govoril: „Veliko poklicanih — malo pa izvoljenih." — Lažcš, motiš se, so mu besedlivci djali. Zakaj smo pa keršeni — k čemu kristjani?" Le počasi, jim Nilo reče. Ali živite za nebesa? Se varjete kletve, prešestvanja, goljfije i. t. d. Nilo povzdigne svoj glas in jim tako serčno prigovarja, de se je vse jokalo. 2. Tako bo res le malo izveličanih? Res; dokler jih malo svoj poklic prav spozna in jiše malo ljudi Boga prav ljubi — za nebesa skerbi. »Široke so vrata, in gladka pot — veliko jih je, ki po njej hodijo. Vozke so vrata, in sterma je pot — malo jih je, ki po njej ' gredo v živlenje." Mat. 7, 13 — 14. 3. Tri posebne kiticamice so, ktire ljudem nebesa zaperajo. Sv. Janez 1. 2, 16 nam jih pove, rekoč: »Vse kar je na sveti, je poželenje mesa, in poželenje oči, in nmpuh živ! en j a; in lo ni iz Očeta, ampak iz sveta. Svet pa prejele in vse njegovo poželenje." Preljubi! ravno zdaj je čas te tri klučavnice odkleniti. Dones hočemo pervo odpahniti: poželenje mesa. O Gospod! pošli svojega angela, naj z gorečim ogljem moj jezik očisti, spodobno govoriti. 1. Poželenje mesa. Sv. Janez kerstnik, naj veči med rojenimi žen. v ječi sedi. Kdo ga je vklenil? Poželenje mesa razujzdanega Heroda in pa hudobne Herodjanke. — Sv. Janez bo ob glavo djan; kdo mu da glavo vsekati? Poželenje mesa. Plesavki za plačo pade glava Svetnika. Oni, ki so v mehko oblečeni po meseno živeli, so nedolžnemu svojost in živlenje vzeli. Tako dela poželenje mesa neprenehama tud med nami. — Oh naj bi nc bilo potreba greha ziniti, ki se med kristjani še imenovati ne sme! — Ali mati molči, oče kaj ne reče; pohujšlivi ljudje pa brez vsega strahu govore, nedolžne pohujšaje. ..(Jorjcj meni, ako molčim!" Eceh. 3,18. — Povzdignem torej ko tromba svoj glas, in hočem oznanovati mojemu ljudstvu sedajnega časa naj grozovitnejši greh nečistosti in prc-šestvanja, 2. Z bliskom in gromenjem je vsemogočen Bog iz gore Sinaj govoril: ,,Ne prešestuj ! — ne skoz nesramne misli alj želje, ne s hotivnimi pogledi; - nc z nesramnimi pogovori (alj klafanjem) tudi beseda dušo vmori nc z vmazanimi pesmi — šalami — igračami — ponočnim pohajanjem — nečistim znanjem in djanjem. Ase to in tako nesramno je velik, večidel smertni greh. »Kdor ptujo žensko pogleda, de bi z njo grešil, je že prešestoval v svojem scrci." Mat. 5, 28. — In če ti v svoji postelci kaj nesramnega počneš, česar bi te bilo sram pred ljudmi, in strah pred Bogom, oh lehko je strašen mutasti greh — kteriga je Bog že v starem zaveti preklel. Žalibo«-, de so se ljudje v nečistosti toljko razvadli, de nje za greh skoraj nimajo, rekoč: Kaj pa to; saj smo vsi kfervavi za kožoj. — ln tako sc dopolnijo besede sv. Avguština: „Satan je v pervih časih cerkvo z mečem in ognjem preganjal; pa mu ni šlo na speli; zdaj njo preganja z prešestvanjem, in to mu bolj služi." — Ali to znajte, veli sv. Pavi, de noben kurbir alj nečistnik nima dela v kraljestvi Kristusovim in božjem. Nc dajte sc nikomur zapeljati z praznimi marni; ker zavolj tega pride jeza božja nad otroke nevere! Ne bodite torej njih deležniki. Efež. 5, 5 — 7. Strašni so II. Nastopki nečistosti za dušo. — Si slišal očeta in mater tožvati, kako je hčer vsa druga, svojoglavna, zamišlena—kar je v taborni plesala in z sosedovim sinom znanje storila? — Dekla poprej pridna in bogaboječa je zdaj svojoglavna in besedliva, kar se je z hlapcom poznanila. — Mladenč poprej svoje hiše lepota in veselje zdaj ne vboga več in se vlači cele noči. Mati joka, oče se krega, pa vse zastonj. — Po vsej soseski že govore, žlahta kolne, onadva tajita in lažeta — cela vas se pohujša. — Nedolžnost zgu-blena — poštenje zaverženo — duša slepa, podobna kipu, kteriga iz altarja potegneš in po blati povaljaš. »Pregrehe mladosti bodo napolnile njegove kosti, in z njim v grobi počivale." Job. 20, 11. 2. Strašni so ludi naslediti za truplo. Mati nesrečna noči prejoka; otrok pregrehe le prepogosto pod maternim sercom konec jemle. — Brez postrežbe, dostikrat brez strehe hodi zapušena srota po sveti, in svojo lastno dete zapravi, kar je misliti strah! —• Oh koljko nedolžnih otrok strašno smert stori, alj pa v slafci reji pomerje! — Kdo prešteje nezankonske divjake, ki clo divji izra-stejo? — Kdo ne pozna neznanih bolezn, ki jih cele hiše, soseske dobe? — Dopolni se jezerom kar sv. Duh pravi: „Kdor nečistost vganja, bo skoraj červom v živež; nja duša pobrisana iz bukev večniga živlenja." —• "Strašne so pa tudi III. Očitne šibe (strnfoj nečistosti. Ni greha, ki bi človeka — cele rodbine tako oslabil kakor nečistost. —• Bog je nečiste rodove pokončati dal, in je nesramne ljudi od nekdaj nar huj tepel. 1. Ves pervi razujzdan svet je z vcsolnim potopom pokončal, rekoč. »Potrebi! bom človeka iz zemlje; in žal mi je, de sim jih stvaril." I. Mojz. 6,7. Le osem osebje ostalo. — Sodomo in nje sosede je z žveplom in z živim ognjem pokončal. — Izraelci so s ptujmi ženskami prešestvali, in Bog jih je zapovedal štiri in dvajset jezer poofccsti. — Nesramen Onan greši, in obleži mertev. — Kdo bi dopovedal strašen konc vseh ljudi in narodov po nesramnim ra-zujzdanim živlcnji! 2. Ne rekajte: Sim grešil, grešila; kaj sc mi je pa zgodilo? Bog je prizanesliv, pa tudi pravičen. Dolgo odlaga, pa gotovo zadene. »V grehi seješ, od greha boš pogublenje žel, kedar bo greh dozoril. Rim. 8, 13. — Ne tolažite se, de se hočete vzeti. Kder je greh starašina, ne bo prida zakona. Take obljube in pa lanski sneg. Ne zanašajte se na spoved; nečistost človeka oslepi, de greh zamolči — obljubi poboljšanje, pa ne derž/ — stori božji rop, na milost božjo greši in brez milosti božje vmerje. „Nečistniki in prešestniki ne pojdejo v božje kraljestvo." — Oh strah in groza bečistega greha! 3. Nič dobrega vas in vaše kraje ne čaka, vi gospodarji in srenjski poglavarji, kteri razujzdano, nesramno djanjc terpite —• , gerdim ljudem skoz perste gledate. Nesramni grehi -L- zaprave otrok, ki se pod vašoj strehoj, u vaši soseski godijo, v nebo vpijejo. — Kerv bo prelivana, kder se nečistost vganja, kakor na Dunaji leta 1848. — Zavolj tega greha pride jeza božja čez ljudi. Konec. Pokaj take reči oznanovati, porečete; saj nič ne pomaga. Ako ne vam — pa meni pomaga. Povedal sim, in rešil svojo dušo. — Ne zamerite pastirju svojemu, in imajte poterplenje, saj tudi Bog z nami poterplenje ima. — Ako zgublenim ovčicam ne pomaga, saj še med vami Jezus nedolžnih jagnet ima. Pošteni mladenči — nedolžne device bodo culi, in se zapeljvanja varvali. Slišali bojo angeli varhi čistih duš. Oni gledajo obličje Očeta, kije v nebesih, in izprosili poslušitelom mojim svete čistosti dar. Amen. III. TRETJA ADVENTNA NEDELA. Od poželenja oči. Judje so poslali Janeza vprašat: kdo si ti? Mat. 11, i. 1. Velik dar božji je človeku oko, studenc brez števila veselja in spoznanja. — Slepec je vbožic. — In vender uči sv. Janez, de poželenje oči ni od Očeta, marveč od tega sveta. — Ljudje imajo oči, pa ne vidijo, vprašajo kakor Judje sv. Joana kerstitela: Kdo si ti? Sami sebe pa ne vidijo — ne spoznajo. — Za to veli Jezus: »Glej de luč, ktera je v tebi, nc bo tema. Ako je čisto tvoje oko, bo svetlo celo telo; če je pa slabo, bo temno tudi tvoje telo." Luk. 11, 33. 2. Oko, studenc veseliga živlenja, je nam lehko vir večne, smertne teme, če je hudobno, polno nesramnih pogledov, željčna posvetnega blaga, slepo za večnost. 3. Poželenje oči je torej druga klučavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapera, če posvetno blago I. Samo hraniti želi, ne z blagom dobro storili — II. Samo zavžili hoče, ne tudi drugim podeliti. Taki lakoti je svet premajhen in živlenje prekratko, napolniti želje oči. — Bog, ti Oče luči! odpri nam oči našega duha, naj spoznamo in poželimo, kar je prav. _ 1. Černa mati, želja oči jc dve hčeri na sveti porodila: perva je lakomnost, druga pozrešnost. Perva želi samo grabiti, naj bo po pravici alj krivici — ne misli z blagom dobro storiti, temoč le zhra-niti ga, druga zapraviti. 2. Lakomnosti sestra je gerda skopost, ktera sebi in svojim potrebnega ne dovoli, iz skerbi za prihodnost. Skopcu se mili družini pravico dati -— otroke v šolo poslati —• zdravnika poklicati, streho pokriti. — Lakomnik bi otroke prodal, če bi jih kdo kupil — on ima dušo naprodaj. Lakomnosti druga sestra je golj/ija pri vagi — meri — kupčii. Ona živino s strupam pita, vino kvasa, svoje blago prelivali, ptujo pregraja, de le več pridobi. — Pa en krivičen krajcer deset pravičnih požre. Kakor se pridobi, tako se razgubi (beri: Drobtince leta 1848, stran 182). Lakomnosti žlahta je tatvina, rop in morija. Poželenje oči tate in človekomorce stori — mesta in kraljestva izda, kakor Judež Iškarjot svojega Gospoda. ^Lakomnost je korenina vsega hudega." I. Tim. 6, 10. -— Lakomnik je sužnik svojega blaga; še le po smerti vstreže ljudem. 3. Lakomnost je železna suknja, ktera se izsleči ne da, in s starostjo raste. Več ko lakomnik ima, več poželjuje; —- njega serce je terdo ko kamen; gnada božja ga ne omehči. Razbojnika na smerlni posteli poboljšaš, lakomnika ne (premisli Dizmasa in pa Judeža Iškarjota). — Lakomnik moli zlato tele; njega djanje je malikvanje. Efež. 5,5; on nima deleža v kraljestvi božjem. Varujte se bratje in sestre moje, de vas lakomnost v svoje zlate in sreberne ponc djala ne bo, vi ki kmetijo za kmetijo — polje za poljem pokupite, dokler za vbogega prostora ni. — Varujte se lakomnosti vi stiskavci, ki otrokom in žlahti prilnanjujete, namesti dobriga po svoji moči storiti. Šparovcc najde cerovca; kar vi težko pripravite, bodo vaši otroci lehko zapravili, kleli, namesto moliti za vas. Lakomnika blago blagoslova nima. — Varujte se vsi, kteri dnar preradi imate , gerdiga greha skoposti. „Kteri želijo obogateli, pridejo v skušnjavo in zadergo hudičevo. I. Tim. 6,9. — Izveličani so vbogi v dulii; takih je nebeško kraljestvo." Mat. 5, 3. II. Druga hčer poželenja mesa je poiresnost, ki svojo sestro zapravljivost ima. Ona želi le več imeti, za dobro živeti. — Zgublen sin vidi premoženje očeta in ga poželi, de bi po sveti šel in dobre volje bil. Za dnar se vse dobi, srečno in veselo lehko živi — sije mislil, pa se je močno vkanil. — Kakor zgublcniga sina tudi posvetne ljudi goljfa poželenje oči: 1. Kteri po visokim stanu in posvetni časti hrepene. Hlapec bi rad bil kmet ■—• ta gospod, ker vidi kako se vozijo in se jim marskdo odkrije. — Pa kaj je vsa posvetna čast in oblast? Prazna pena na vodi. Za to zažgejo novemu papežu osvalk prediva rekoč: „Sveti oče! tako mine Čast sveta." — 2. Poželenje oči hoče gizdavp, oholasto obleko. Dekla se nosi kakti gospa, rokodel suknjo knezovo,ima, vsacega mesca po drugi šegi, kakor pri drugih zagleda. Glejte pregrešno poželenje oči! —-Ono več škode kakor toča naredi. — Gizdost (ofart) je dober kup, pa obleka je draga, dolge dela, ljudi slepari, poslednič pa sama v sramoti ostane. Moli snedo lepe oblačila, červi pa truplo. — O vi mladenči in gizdavc deklice vi razvajeni možje in žene! vprašajte se, kdo ste? — Stopite na pokopališč, vzemite lopato, pa odgernite rajnih vozko hišico — tam bote odgovor prijeli, in pa vračtvo za poželenje oči.—-„Goljufnajc priljudnost, in praznalepota. — Pregov31,31. 3. Poželenje oči le dobre volje jiše, zdaj igre, zdaj obilne pijače in jedi. — Kakor rabelni pod križem — igravci cele dni in noči kvartajo, poželijo ptujega blaga, ali pa kradejo sebi in svojim. Poželenje oči jih ne pusti, dokler posleden vinar iz žepa ni. — Požrešno oko je bolj lačno kakor želodec —vživa brez potrebe, pije brez žeje, zapravlja premoženje in zdravje. — Naša sveta vera poštene dobre volje ne prepoveda. Kristus je bil na gostii, in šel tudi h grešnikom kruh jest. — Tudi sv. Pavi veli: „Vcselitc se v Gospodu; ali vaša zmernost naj bo znana vsim ljudem." — Naša sveta vera pa prepoveda zapravljivo požrešnost, grešno vžitvo brez vse božje ljubezni in bližnega, ki človeku svete nebesa zaklene, in pekel odpre, kakor pojedunu, od kteriga Jcsus pripoveduje. Luk. 16, 19. — Poglejte žalosten konec poželenja oči! Konec. Kaj nam je tedaj storiti? Stiskati premoženje ni prav zapraviti še hujše. Pošteno pripraviti — pošteno oberniti, kakor je prav. Moder kristjan se nc da slepiti poželenju oči, ampak razdeli svoje prihodke na troje: Pervi del obeme za sebe in za svoje ljudi, de po svojim stanu pošteno žive. - - Drugi del prihrani za potrebo; in če posebne potrebe ne bo , svojim za doto. — Tretji del pa vbogajime da, dokler je živ, in sc na druge ne zanaša. Milošnja, kojo damo pri zdravji, je zlata; kojo dajamo boleni, na smertni po-steli, srebema; ktero izporočimo po naši smerti, je železna; gosto-krat clo kaj ne velja.— Delajte si prijatclc, veli Jezus, de kedar onc-inagate, vas vzemojo u večno prebivališč," Amen. IV. STEHTA ADVENTNA NEDELA. Od naduha živlcnja. Pripra*Ijajte pot Gospoda, ravne storite njegove steze: vsaka dolina se naj napolni, in vsaka gora se naj poniža. Luk. 3, 5. 1. Kde je naredil iz angelov božjih hude duhove? Napuh. Satan se je povzdignul, rekoč: Ne bom služil in je iz angela hudič postal. — Kdo je pekel prižgal? Napuh. — Pahnen je bil hudič in njegovi angeli v ogenj njim od začetka pripravlen. —• Kdo je pervim starišem vesel raj v dolino solz premenil? Napuh. Ko sta Adam in Eva prevzetno roko stegnila po prepovedanem sadu, in mislila biti kakor Bog, seje njima vesel kraj premenil v kraj strahu in trepeta. —• Kdo je človeku sveto nebo zapori? Napuh; on je pervi, naj veči greh sveta — naj veči klučavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapera, pa tudi zemljo v solzno dolino ljudem premenjuje. — Zato uči sv. Joan: „Vse, kar je na sveti, je poželenje mesa — oči in napuh živlcnja.1' — 2. Nam svete nebesa odpreti, seje Sin božji ponižal. — Hočemo za njim priti, sc mormo tudi kakor on ponižati. Za to kliče sv. Joan kerst. v pušavi: „Pripravljajte pot Gospoda i. t. d. Premisliti hočemo torej : I. Kaj je napuh, de ga spoznamo iu se ga varjemo. II. Kako napuh življenja srečno premagamo in ponižnost ljubimo. „Učite sc od mene , pravi Kristus , kako sim krotek in ponižnega serca." Govori ti, o Gospod, in tvoji služavniki te bodo poslušali! 1. Napuh je pervi med sedmi poglavitnimi grehi, pa tudi po pravici. — Prcvzetija je košata mati vseh pregreh. Napuh človeku glavo napihne, dc sam sebe v mislih besedah in v djanji za več ima, ko je ga omami, de sam sebe preveč —druge pa premalo časti sam sebi prestol uapravlja, za druge pa železje kuje. Ali kdor visoko leta, nizko obsedi. „Kdor sam sebe povišuje, bo ponižan." Luk. 18, 14. 2. Napuh sc v pisan plajš zavija, naj bi ga svet veliko obrajtal. Napuh za svojo čast skerbi, pa na božjo čast pozabi, ter pregrešno caslilakomnost porodi. Napuh si omisluje čedno oblačilo, l>a se hitro v gizdo.it premeni. Pri kterim človeku on gospodari, njega nesrečniga stori, če ni ponižnost gospodinja. „Napuhjc začetik vseh grehov. Kogar on vjarae, bo kletve poln; napuh ga bo pogubil." Sirah 10, 15. 3. Napuha hčer je prevzetnost alj ošabnost, ki druge zaničuje, pika in žali, sebe povišati. Eni prevzetujejo s svojim rodbinstvom, kajti imajo gosposke stariše; — drugi z bogastvom; tretji s svojim storjenim delom; alj na vse to in tako se ni zanašati. Veliki gospodje so veliki reveži postali — bogatini beraško palico pobrali; naj boljši delavec onemore. „Kdor sam sebe povišuje, bo ponižan." 4. Naj gcrši pa je prevzetija kmetotska, de se kmet s svojem premoženjem baha, na svojo zemljo preveč zanaša, nobeniga gospoda clo Boga ne spozna, in se z hudičem pobrati. — Takih prcvzet-njakov je v sedajnih dneh po sveti na cente, ki pravijo, de smo vsi glih. „Kdor sam sebe povišuje." 5. Naj linjši je pa svetohlinski napuh hinavskih kristjanov, ki mislijo de so sveti, pa niso, se s čednostmi hvalijo, kojih nimajo, in clo slabosti imajo za keršanske kreposti, ter po farizejsko govore: „Gospod! zahvalim te , de nisim kakor drugi ljudje.'- „Luk. 18, 11. — Takih ljudi ni poboljšati; kdor jim kaj reče, jih razserdi. Pridige ojstrejih razžalijo, navadne pa kaj ne pomagajo. — Prederznejo se duhovske pastirje učiti, kaj in kako naj govore —jih preganjati, sc jim rotiti, čc jim vse po volji ne store. —- Takih poslušavcov Jezus imel ni; farizeji prevzetneži so ga hitro zapustili. Taka se še nepre-neham godi; prevzetnih kristjanov k božjemu nauku ni. Oh naj bi taki čitali, kaj jim vsmileni Jezus v skriv. razodetji 3, 17—18 veli: „Ker praviš: sim bogat in premožen, in nobeniga nepotrebujem i.t.d. Prevzetnik čuje, pa nc porajta, bere, pa svoje serce vkameni, in se nc poboljša. 6. Kakor je svoje dni satan djal: Ne bom služil, tako govorijo zdaj po sveti ljudje, tak delajo narodi. Sin noče služiti očetu, hčer materi ne pokorna biti — družina ne vboga gospodarja, kmet gosposko malo spozna. — Cesarske postave se grajajo — cerkvene zapovedi zaničujejo; gerduni kolnejo božje reči — kar si peklenšek ne upa. — Sreča pa tudi familje zapuša, po deželah zaupanje gine — svetu sc godi kakor zgublenimu sinu. — Oh naj bi sedajni svet, od napuha živlenja pjan, zopet zagledal, kaj mu k izveličanju služi, in se povernil k svojimu Očetu, k Bogu rekoč: „Grcšil sim!" II. Napuh življenja srečno premagali nam sv. Bernard trojno vprašanje priporoči: t. Kaj si bil? Od nekdaj bilo le ni. Pred 10, 20,60 letmi ni bilo tvojega imena, ne sledu; bil si nič. „Le on sam sebe prav spozna, ki spozna de je nič." Sv. Krizostom. — Gal. 6, 3. Kako si pa postal, kar si? Vbogi červič si bil spočet; Bog li je dal dušo. Revno dele je mati rodila, jokaje si prišel na svet. Pokaj torej prevzetuješ? — 2. Kaj si zdaj? Revež, poln zmot in nadlog. Luč tvojega uma temno gori, tvoja volja je slaba. Kar za dobro spoznaš, ne storiš, kar storiš, prave popolnosti nima. Kaj prevzetuješ ? — Truplo tvoje je červov podmet, tvoje živlenje kaplja na veji. — Kar pa dobrega imaš, je božji dar. „Kaj imaš, de bi ne bil prejel. — Kor. 4, 7. Kar smo, smo le skuz gnado božjo; brez nje nismo nič. 3. Kaj boš? Na to prašanje hoče ti grob nar bolj resnično odgovoriti : Prah si bil, v prah se boš premenil. — Majhen^veterc pohlidi — mala žilica poči, in tebe ne bo več med živimi. — Se ene leta, nekoljko dni, in boš na smertni posteli ležal — zopet ene dni, in boš v hladnim krili zemlje počival. Kupček červov in pa černe zemlje bo tvoje telo, in tvoja duša? — na božji pravici — v pekel veržena, ako se ne ponižaš. „Bog je prevzetnim sovraž; le ponižnim milost daja." I. Petr. 5,5. Poglejte napuha in njegove žlahte konec! — „Joh, kakor senca človek memo gre, zlo vganja in ropoče za prazne reči; zapilme veter, po njim je, in mesto njegovo se ne pozna." Psal. 38, 7. 102, 16. — „Premisli, o človek, kaj si bil, kdo si, in kaj boš, tako boš napuh izslekel, ponižnost oblekel, pozemcljsko slabo obrajtal, nebeško iskal, se greha varval, in čednost ljubil." Sv. Bernard. To je kristjana prava modrost. Konec. Napuh angelov in človeka nam je svete nebesa zapeti, ponižnost božjega Sina je nam jih zopet odperla. Prevzeten angel je djal: Ne bom služil; napuhnjen človek je djal: Ne bom slušal (vbogal); za to je Sin božji podobo hlapca navzel, in je prišel nam služit; malo dete je bil, nam dali ponižnosti lep izgled. — O balite grešniki in grešnicc, vi prevzetni otroci oholega Babilona, prihodne božične svetke, pridite in poglejte v malo mestice Betlehem Efreta, v nizke jaslice Jezusove, poslušajte kaj lepiga vas božjo dete uči-, -Učite se od mene, kako sim krotek in ponižnega serca, in bote naj šli mir svojim dušam." — „Ako se ne ponižate kakor malo dete, "e pojdete v nebeško kraljestvo." — Napuh je nebesa zaperl, ponižnost nam jih odperla. — Vsaka gora prevzetnosti, in vsak grič napuha naj se poniža, kar je krivega, naj bo ravno, in kar je ojstrega serca, naj bo gladek pot. Tako bo vse meso videlo izveličanje božje. Amen. V. NEDELA PO BOŽIČI. ©d krive reje otrofe. Simeon je Marii rekel: Tvojo lastno dušo bo meč presunil, de se razodenejo misli veliko sere. Luk. 3, 52. 1. Žalostne dni je bogaboječ Simeon srečni materi Mariji prerokoval. — Veliko žalosti je tudi Marija včakala — slišala svojega preljubiga Sina po krivem tožiti, preganjati, k smerti obsoditi —• vidila Jezusa k grozovitni smerti gnati — na križ pribiti — vmoriti. Oh v resnici je prehodil materno serce Marije žalosti meč; pa ne za njo ampak za grešen svet. ' 2. Žalostne čase imam tudi jaz vam napovedvati, vi očetji in matere; tud vaše serce bo žalosti meč presunil, dopolnile se vam mile besede, ktere je vsmileni Jezus Jeruzalemskim ženam govoril: „IIčere Jeruzalemske! ne jokajte se nad menoj, marveč nad seboj in nad svojimi otroci. Dnevi pridejo, ob kterih poreko: Srečne su nerodovitne." Luk. 23, 28—29. Taki dnevi pridejo nad vse stariše, kteri svoje otroke prav ne rede, alj izkojijo. In takih je veliko, silo veliko med nami. Oh poslušajte saj: I. Kako se pri reji otrok velika krivica godi. II. Koljko hudiga pride iz krive reje otrok. — Po resnici vam povem: sedajna reja otrok je veči del napak. Poslušajte. Le bolje čase si ljudje obetajo; tudi jaz jih želim; ali kde jih bomo pa vzeli? Časi bodo le hujši, dokler se ljudje ne poboljšajo ; boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo boljše izrejenih otrok. — Kriva reja otrok je slabih časov mati. t. Perva krivica je, ako mati sama otroku pers ne daja, če ji mogoče. Nesrečne nezakonske matere doje pri gospodi otroke, i« deca pijejo z maternini mlekom poželenje mesa — seme nespodobnega djanja. — Ne pije dete bolezni materne? — Druga krivica v reji otrok je gerda razvada. Deček še le pregovori, že vsej Jiiši zapoveduje; vse mu mora po volji biti. — Sva- joglavnost — huda terma človeka vse žive dni v železji imate ako se otroku vse po volji stori; in to je velika nesreča. Tretja krivica je necemernost, oholost dekliča, ktiro mati prelepo oblači, pred ogledalo postavlja, ga hvali in kušuje, pa ne ve zakaj? Kaj bo iz tacega otroka? Vbogi zanič bo, sebi in drugim v nadlogo. Stareši razvajenim, mehkužnim otrokom pomerjejo, b'erači pa ostanejo, če ravno nosijo pisano suknjo. 2. Velike krivice se pri otrokib tudi na kmetih gode; pervajc nemarnosti pervi mladosti. Mati zapre otroka in nadelo gre; otrok se celo popoldne v nesnagi valja. — Cele trope otrok se snujejo po spašnikih in ledinah; otroci se učijo kleti, legati, krasti. Strah božji mladenči —• sramožljivost deklici zgube; — nedolžnosti cvetje pomerje. Druga krivica v reji otrok je preoholasta obleka, ki razločka stanu ne pozna. Otroci po gosposko oblečeni po navadi ne delajo radi, skerbijo za kinč, ne za delo, ter se obleko zamazati boje. Tretja krivica je pohujšanje, ktero se otrokom daja. Kako je to, se dan denašen vpraša, de več ko je šol med nami, več je hudobnih otrok? To pohujšanje stori. Deca se v šoli moliti uče, doma pa kleti čujejo — v šoli se jim naroča, naj se Boga boje, namestnike božje spoštujejo, doma pa čujejo božje reči zasmehvati, zaničvati služavnike božje. — Otroci se v šoli učijo postiti se zapovedane postne dni; doma pa ob petkih meso jedo. i. t. d. Ni to pohujšanje? — Sterta krivica je svojvolja, ki se otrokam da, in se jim skoz perste gleda.—Dete lastno mater tepe, in mati se mu smeji — sc ob kamen udari, in kamen se okrega alj otepe — dekla otroku mahoma ne vstreže, in bo hudo ošpotvana, na videž tepena i. t. d. Tako ljuti oroslan raste. Sin odraste strahu, in oče se mu ne upa kaj rečti, de si ravno cele noči v slabe tovaršije zahaja; — hčere letajo na ples, nesramno znanje imajo; oče in mati pa molčita! Ni se čuditi, dc se mladenči ne sramujejo—dekleta ne boje očitno prešestvati. „ Imaš sine, poduči nje, in vklanjaj v mladosti njih vrat. Imaš hčere, varuj njih telo, in ne kaži preveliko veselja nad njimi." Sirali 7.25.3: Kako bi se črez krivo rejo nezakonskih otrok zadosti potožil ? — V eni bajti jih živi po troje — sedmero, odrašeni in otroci. Mladi čujejo ljudi opravljati — vidijo krasti, skrivati in tajiti. — Taka družba bi tudi angele pokvarila. — Komu se ne vžali viditi nezakonske matere, za ktero po dvoje, troje razcukanih dec lazi, in se beračije uči! -Brez dela izrastli, vsi razvajeni in svojoglavni v službi ne obstoje; vlačijo se, kakor je njih navada od mladih dni. Za to je redek hlapec in dekla iz takih otrok. Jabelko daleč od debla ne pade. — Glejte! slaba reja otrok je strašna jama, ktero si kopljemo. Oh premislimo, kaj strašnega iz nje pride. II. Kako drevo — tak sad; kriva reja otrok je vse hudobije in nesreče vzrok. Poglejte: 1. Sploh pohujšan svet. Mladina brez strahu in sramote — nevera iz razujzdanega djanja, ki taji, de greha — pekla ni. — Nezvestoba otrok in družine, tatvine, robstvo iii vboji. — Vbožtvo se množi, dokler ljudje le dobro živeti, delati pa vajeni niso. — Vsi nauki duhovske — vse postave deželske gosposke ne bojo svet poboljšale, če prav izrejenih otrok ne bo. — Slabo izkojeni otroci so: 2. Kervava hiba starišev, sramota cele žlahte. (Beri Drobtince leta 1848, stran 184.) Razvajeni sini delajo starišem sive lase, razujzdane samice pijejo solze materne. Jim pohištvo prepuste, morjo stradati, alj se za svoj prevžitek tožvati. ,, Moder sin je veselje očeta; aboten pa serčna žalost matere." Preg. 22, 6.— In kaj bo za take stariše? Nebesa niso za nje, ki otroke za pekel rede.,, Boljše je brez otrok vmreti, kakor hudobne otroke zapustiti:" Sirah 16,4. 3. Slabo rejeni otroci so bodeče ternje za celo sosesko. — Od vseh krajev po konfoji pridejo—■ so domačiji mladi v pohujšanje, stari v težavo dokler jih mora rediti, ali pa plačvati za nje. 4. Slabo rejeni otroci napolnejo ječe, voze iu prisilene delavnice, ktere jim že pretesne hodijo. — Po ječah so mladenči in samice po 17 — 20 let stari v železji, vbijavci, tatje, otrokomorke i. t. d. Od kodi so? Iz slabe reje otrok. — Povejte sami, ali nam slaba reja otrok boljše kaže? Bomo dobili boljšo družino — gospodinje in gospodarje — boljše deželske in duhovske gospode iz napak odrejenih otrok? — Oh Bogu se vsmili! Slabi otroci nam le slabe čase obetajo. Konec. Porečete: naš gospod ne vedo kaj drugiga ko nam naše slabosti očitati, in pa hudo napovedvati. V resnici; in pa po pravici, preljubi moji! — Ko so Jsraelci nehvaležno svojga Boga zapustivši zlate teleta molili, clo maliku Molohu svoje otroke morili, so jih preroki ojstro svarili, in jim žugali z božjimi šibami. Nehvaležni Jzraelci niso na njih svarjenje porajtali; so si pa tudi ojstre šibe poskušali.— O stariši!Imajte vsmilenje z svetoj materjoj katolškoj cerkvoj. Ona vam je zakon posvetila, naj bi ji bogaboječe kristjane redili, nebesa polnili, ne pa pekel. — Vsmilite se naše deržave, celiga cesarstva, ki vam terdi in varije vaše pravice, naj bi mu dobre, pridne, pokorne deržavljane redili, ne pa puntarje.— Vsmilite se svoje ljube domačije, skerbite naj bojo vaši otroci domačega kraja veselje in čast, — ne pa sramota in zaveržek.— Stariši, tud sami sebe vsmilite se, in po keršansko otroke iz-kojite, ki bodo na tim sveti vaše veselje in pomoč, lepa krona pa u večnosti. Amen. VI. NEDELA PO NOVIM LETI. O<3 prave reje oirtik. Jožef je vstal, vzel dete in njegovo mater, in je prišel v Izraelsko zemljo — in je prebival \ mesti, k te ii mu je ime ftaeaVet, Mat. 2, 19 -23. Preljubi moji poslušavci! za novo leto vam kaj dati imam. Lepo, drago reč, ki več velja od zlata in srebra; in če vse drugo zgubite, naj vam moj dar za novo leto ostane. — Kde pa je? V denašnim sv. evangelji tri svete peršone, Jezus, Marija in sr. Jožef; le vam za novo leto podam: očetom svetiga Jožefa, materam Marijo, in otrokom božje dete Jezusa. Ob prejmite ta dar v živo ogledalo prave keršanske reje otrok. Otroška reja je naj imenitnejše delo, kojega malokdo prav zna, če ravno le dvojno opravilo ima: J. Otroke skerhno varvali; II. Otroke pridno uriti, in vsega dobriga vaditi. — Bog nam daj stariše, kakor sta bila Marija in sv. Jožef, bomo tudi otroke ljubeznive, kakor dele Jezusa imeli. Poslušajte! Kdo je videl v jesen bogato vinsko terlo, in ni bil v sercu vesel? — Ravno močen kol stoji, krog njega se mati lerta ovija, iu komaj žlahnega grozdja derži. Lepa podoba keršanske rodbine alj familje. — Kakor čerstev kol oče v sredi svoje rodbine je, njega se derže mali iu otroci, in dopolni se blagoslov svetiga zakona. Ps. 127,3—4. Drohtince za novo leto 1851. 6 Naj bi grozdje lepo zorilo, se mora vinograd skerbno čuvati. Naj bi otroci čedno odrastli se imajo pridno varvati: 1. Zunajnih sovražnikov; koji so pogosto stariši sami, 1 i otroke pohujšajo skoz preklinvanje, leganje, kreganje, tepenje, zakonsko poslel. Oh očetji in matere varjte ognja—varjte greha svoje otroke! — varujte jih razpušene družine. Varučke rade otrokom prazne basne pravijo, jih strašijo, in krive vere uče. Pesterne jih rade k sebi jemlejo in nečiste slade vadijo — razujzdarii hlapci in dekle jih pohujšajo. — Oh očeti in matere čujte! Varujte otroke štabih tovaršij. Se otroci poteplejo, skrivajo in igrajo, se goli koplejo in sami živino pasejo, hitro se gerdobe privadijo. Ena grintova ovca celo čedo zaleze; slabe tovaršije pošteno zaderžanje pohujšajo. — Tudi v tabeme in na plesišč ne jemlite otrok; ložej sneg v peči ohranite, kakor otroke v takih krajih brez pohujšanja. Varvati je lehko, pa odvaditi gorje: — Varujte otroke: 2. Znotrajnih sovražnikov. Priden vertnar ima neprenehama trebiti, oberati in obrezovati svoje mlado drevje; še več imata oče in mati svoje otroke odvaditi hudih navad in slabih nagonov, ki se pri otrokah prikažejo. — Naj nevarneji so jeza — nevošlivost -nečemernost— nepokoršina. — Ako beseda nc pomaga, naj šiba pripomore. Kdor svoje dete v slrahi ima, ga bo vesel. — Globoko je hudobija v serce otroka vsajena, šiba njo bo izgnala. „Ne zanemari šibe pri otroku, de te žalilo nebo," opominja sv. Duh. Blagor otrokom ktere stareši tepo; ne bodo jih ptuje vrata po petih tolkle. v v S. Cujte in premislnjte otroke, kamo kažejo. Ze zarano začne žgati, kar kropiva hče ostati. —Barajte eden druziga rekoč: Deca so veliko hujši; kaj je tega krivo? Kako bi sepomoglo?—Poslušajte sosede, kaj od vaših otrok pravijo. Ne mislite de so angeli, nikarte jih zagovarjati, jim potulio dajati! 4. Ne naveličajte ie učiti, moliti, svariti svoje otroke. Dokler je se drevo mlado, se lehko zravna; staro drevo se vlomi. — Pa drevo na en sam mahlej nc pade, tudi otrok se z eno besedoj ne poboljša ; v skerbi torej imajte svoje otroke, kakor sta Marija in sv. Jožef Jezusa lepo varvala. II. Potreba je otroke pridno učiti, in vsega dobrega privajati. Lepa je rodovita dolina, polna sadunosnega drevja — še lepši je dežela polna prav po keršansko izrejenih otrok, ki po izgledi Jezusovim na pameti, modrosti in ljubeznivosti rastejo. — Potreba je otroke doma učiti treh reči: P e r v i č »«o / iti; m o I it v a j e tudi otrokom zlati, nebeški kluč.Materehie zamudite svoje otroke zjutraj in zvečer k molitvi opominjati—očetje na glas prejmoliti; taka molitva bode otrokom juterna zarja srečniga živlenja ; molitva nedolžnih otrok je zlata vredna. Drugič delati. Človek je za delo, kakor ptica za letati, riba za plavati, pa se ga ima iz mladega vaditi. Mali otroci naj igrajo, odra-šeni mladenči in dekleta naj delajo. — Pridno delo lastnih rok blagoslovi dober Bog. Človek se ima toljko učiti, de prehitro nikolj ne začne, pa tudi nigdar ne skonča, od orala do peresa, od kuhle do šivanke. Tretjič učiti otroke gladko vbogati. Le v mlinu se dvakrat pove. Šterta božja zapoved ima svoj poseben blagoslov. — Tudi Jezus je bil svojim starišem pokoril. 2. Doma se nauku le dobro dno naredi, v šoli se nauka čeden stan postavi; otroke v šolo pošiljati je starišev sveta, velika dolžnost, kojo veliko njih ne razumi, ne dopolni. —Stari hajdi so učitele drago plačali — sedajni Jndjani v Ainerikanskih dobrovah iz plohov šolo napravijo, s škorjami pokrijejo, in misjonarije milo prosijo, naj jim otroke učijo.-—V naših krajih pa stariše najdeš, ktere bolj skerbi živini za rejo, kakor otrokom za dober nauk, rajši plačajo za glavo živine na planini goldinarja dva, kakor za otroka v šoli eniga.—Po tim toljko otrok nevednih odraste, katerih Bog je blago, jesti in piti pa nebesa, in konec pogublenje. Otrok ne v šolo dati, se pravijimlep talent zakopati. Bog ga bp terjal iz starišev rok.—Velik greh je, če oče alj mati otrokom pohištvo, zemliše in premoženje ponidam zapravi; pa še veči krivica, če se jim potreben poduk ne preskerbi. — Zanikam oče otroka v šolo ne da, de vsako leto po dva goldinarja prihrani, pa ne pomisli, de otroku več ko jezer goldinarjev škode napravi. Otroka doma obderži, de mu kake krajcarje zasluži, v šoli pa zlate zamudi, ktere keršanski učiteli delijo; zakaj vsak dober nauk je zlata vreden. Ali se pravi to modro gospodariti — otroke prav osker-beti?— Bog nas varji vsake vjimc, posebno pa troje nesreče: skopih slarisev, kterim se dnarjev več mili, kakor otrok — zanikar-nih slarisev, kteri nimajo za otroke nobene prave skerbi, in divjake izrodijo—Bog nas varji slabo izrejenih otrok; oni so naj veča nesreča. Konec. Za novo leto vam lep dar izporočim, o prejmite ga in zvesto ohranite: Jezusa, Marijo in svetiga Jožefa, — Naj boljše je Oče nebeški Marii iu Jožefu izročil, svojega Sina, malo dete Jezusa. Kako skerbno sta ga varvala, kako lepo izredila!—Nar žlahnej 6 * blago je Bog tudi vam, očetje in matere, zaupal — otroke, po božji podobi stvarjene —-kakor angelce očišene vam je dal, naj bi jih izredili modre ljudi, pravične kristjane, svetnike za nebesa. Oh po izgledi Marije in svetiga Jožefa jih redite, in ne pozabite, de vse to Jezusu storite. — Pa tudi vi otroci bodite Jezusu podobni; rastite ne le na starosti, marveč na modrosti in ljubeznivosti pri Bogu in pri ljudeh—• starišem svojim veselje in čast. — Jezusa, Marijo in svetiga Jožefa vam za novo leto dam; te svete tri peršone naj bodo v živlenji vaša tovaršija, v smerti vaša pomoč, u večnosti pa vaše veselje. Amen. VII. PERVA NEDELA PO SV. 3 KRALJIH. ©d dolžnosti olmjit. Jezus je šel z njima, je prišel v \acaret, in jima bil pokorn. Luk. 2, 51. Jmelje svoje dni bogat mož eniga samiga sina, in je clo mladiga v ptujo deželo poslal. Veliko let preteče, oče sc postara in sin odraste, de se nista vidila. Oče zboli in vmerje, veliko premoženje pa sinu izporoči. Sina povabijo po premoženje; na mesti eniga pa trije pridejo in vsak terdi, de je rajnigasin. Ni človeka, ki bi jih poznal.— Gosposka vkaže podobe rajniga na steber djati, vsem trem sinovcom pav podobo vstreliti, rekoč: Kteri bližej v serce zadene, on je rajniga sin. — Pervi vstrcli, in v desne persi zadene; diugi zravno serca prebode;—tretji prime za strel, se, prestraši, in strel položi rekoč: Bog me ovarji tudi podobo mojega ljubega očeta raniti. —• Ti je pravi, pristni sin rajnega očeta, ljudstvo zavpije, in gosposka mu z veseljem premoženje vroči.—Spoštuj očeta in mater, ter ti bo dobro, in boš dolgo živ na zemlji. Tako je storil tudi božji mladenč Jezus, starišem pokorn, in je zapustil sinom in hčeram lep izgled. Oh de bi ga le posnemali! — Preveliko sedajnih otrok pa prebada serce, kakor una dva nepristna sina, serce ne mertviga, namalaniga— ampak živo serce svojega očeta in matere. In to je sedajne mladine naj strašnej zakletva —• naj veči nesreča. Spoštuj očeta i. t. d. Vas, preljubi sini in hčere, posvariti, naj veči nesreče ovarvali, vam pokazati želim : J. Pravico, ktera starišem gre, de njo zvesto dopolnite. JI. Krivico, Utira se starišem godi, do seje varjete, ako hočete dolgo na zemlji živeti, in vam dobro bo. Dobro poslušajte! I. Ni lepši in slajši zapovedi za tremi pervimi, kakor je šterta zapoved božja: Spoštuj očeta in mater i. t. d. To že vsakimu serce pravi — Jterv pove, ako še ni od pregrehe vstruplena. Cela natura vam veli, otroci vi 1. Očeta in mater v časti imajte! — Kdo je pervi poslušal vaš jok, kakor oče, ki vas je zibal in pestval; kdo vas je povijal in snažil, ko vaša dobra mama? Oče in mati sta se vas perva vsmilila, ko še drugi za vas niso vedli; pervo čast za Bogom jim skažitc tudi vi. -Iz ccliga serca spoštuj svojega očeta, in ne pozabi porodnih bolečin svoje matere; pomisli, de si od njih rojen; kako jim boš povernil, kar so ti dobrega storili?" Sirah 7, 29 30. Tako je Egip. Jožef v časti imel svojega Očeta Jakopa. —- Otroci! 2. Pokorni bodite svojim starisem v pravičnih rečeh ; oni so vaši pervi učiteli in vladarji. Kaj bo iz drevesa, ki sc ne da poravnali -— iz konja, ki se ne da vkročati? Kaj bo iz otroka, ki starišev svojih ne sluša? Divjačina bo. Kar seje godilo zgublenimu sinu, bo se godilo vam mladenči, ki brez dovolenja očetovega po dobrih voljah hodite, zapravljate poštenje in premoženje — vam vi deklice, ki matere še ne poprašate, kedar greste na ples alj nevarn sprehaj. Kdor ne vboga, jc brez Boga. „()dpri dobrimu svetu svoje uho, in daj sc podučiti, de se boš zmodril. Neumen je, kdor očeta nauke zaničuje; kteri svojimi! oču žalost in svoji materi težave nareja, jc hudoben." 1'rip. ti), 20. Tako lepo jc vbogala liut svojo tašo Normo in jc bila srečna. Otroci! 3. Streiile svojim starisem iu pomagajte njim, dokler jih še imate; radi bi jim stregli, pa jih ne bote imeli. Ali ni mali po noči vstala tebi pesi dajala? ni oče svojim listam pritergal, iu tebi dal? — „Otroci sc naj svoje ljudi spoštovali učijo in svojim roditelom povračevati dobro z dobrim; (o dopadc Bogu." I. Tim. 5. Sirah, 3, 11—15. Jezus svoje ljube matere tud na križi pozabil ni.— Veselite se velike sreče, očeta in mater do sive starosti živih imeti, šterto zapoved božjo nad njimi dopolniti; in kedar vmerjejo, mirno oči zatisnite jim. Očeta in mater od liisc poneso, blagoslov šterte zapovedi pa pri vaši hiši ostane. To jc pravica, ki starišem gre. — 1'oglejtc pa tudi krivico, ktera sc starišem godi, II. Žalostna je ta resnica, de en oče in mati po desetero otrok izredita in preskerbita, pa gostokrat vseh desetero svojega starega očeta, svoje matere na stare dni preživeti ne more. — Ker prave ljubezni do starišev v otroškim scrci ni, se nar veči krivica godi, in takih krivic je po sveti veliko, ktire ko ojstre sulice starišev serce prebadajo. Take so: 1. Klubost in nevbogljivost v mladih dneh. Vkažejo oče kaj storiti, in ti vprašaš: zakaj? — rečejo mati kamo jiti, in ti praviš: kaj mi bote dali? — Klubješ starišem, in jim z žalostjo serce prcbadaš. Solza se materi nad takim klubetnim otrokom po lici vdere, krivica pa v nebo za šibo vpije. »Otroci, slušajtc svoje stariše, opomina sv. Pavi; zakaj to je dopadlivo pred Gospodom,- Kol. 3, 2(1. 2. Zanikarnost iu lenoba k dobremu. Noče otrok v šolo hoditi — nc doma priden biti — sc nobeniga dela prav prijeti pravega stana ne izvoliti, dela skerb očetu, dela žalost materi, dc pogosto izdihujeta: Kaj bo iz tega otroka? Mlado drcvce pokaže, ali bo tern, alj sadunosno drevo; kaj pa vi otroci kažete svojim starišem? -— Otrok, ki se na premoženje starišev zanaša, svojo srečo na pesek zida. — 3. Razujzdanosl in nespodobno zaderzanje. Sin, kteri sc le po novi šegi vede, ga cele noči doma ni hčer, ktera le na lepe oblačila gleda, vsako plesišč pomete — dela očetu iu materi velike skerbi. In kedar otroka za sinom prineso, in mati nesrečno hčer k domu dobi — oh, kdo šteje solze, ki se nad takimi otroci prelivajo! llaspušcni otroci so starišev počasna, pa gotova smert. 4. Nezvestoba pri delu iu premoženji. Pervc plenice otfokti mati preskerbi, pervi košček kruha oče zasluži; kako jim pa vse to hudobni otroci povračujejo? Sin očeta goljfa krade, in tudi posilim vzeme, de ima za čem piti in razujzdano živeti. Kavno tak nezvesta hčer dela, in skrivaj od hiše prodaja. Kaj pa pravi sv. pismo od lakih otrok? „Kdor svoje stariše okradc, in reče dc ni greh, on je razbojnikov tovarš." Prip. 28, 24. 5. Nehrateznost in kratenje izgovorjene pravice. Hlapec ima dobro službo, po kerčmah ženstvo napaja, njega oče pa vbogaimc prosi. Ali je to prav? — Dekla olišpana hodi, mati sc pa pokriti nima s čem. Jc to pravica? — Sin iu sneha zet iu hčer v lepi sobi prebivata, stara pa v temni čumnati na stare dni kučita; — in «;e hočeta svoj prevžitek imeti, se morta z mladimi kavsnli in tožvali — z naj bornejšem blagom zu dobro vzeti, Godi sc njim kakti mošni, kojo zaveržcnio, kedar dnarjev v njej ni.— Pa tudi pravica božja ne spi. (Beri Drobtincc leta 1847 stran 180.) 31odcr svet daja sv. Duh starišem: „Ne daj svojinu sinu, ne žlahli oblasti, in premoženja nobcnimu ne daj, dokler živiš. Boljše de otroci tebe prosijo, kakor bi ti otroke." Sirah 33, 20—22. 6. Zasramvanje in zaničvanje. — Kdo sc otroka pervi podstopi, kdo zagovarja — kdo ga na noge spravi? — Oča in mater pa mnogi sin noče spoznati —- sc jih sramuje, če nosijo kmetiško suknjo, on pa gosposko. — Papež Benedikt XI. ni hotel matere svoje spoznati, po gosposko oblečeno. Mati hiti, in sc v svojo borno halo obleče, in zopet k papežu, svojemu sinu gre. Papež mater objame rekoč: ,,Zdaj poznam svojo staro preljubo mater." Tako sv. pismo uči. Sirah 3, 14—15. 7. Zaroblenosl a/j grobost do svojih starišev. Ti očetu in materi beseduješ — jih hudo gledaš — clo preklinjaš — alj svojo hudobno roko iztegneš nad nje! — Veš kaj sveto pismo pravi? „Krokarji naj tacemu oči izklujejo in mladi orli požro." Prip. 30, 17. Kdor svoje stariše preklinja, njemu luč v sredi teme vgasne. Prcg. 20,20. Kdor očeta do praga privleče, njega sunejo otroci črez prag.— Sv. pismo nam pove od nesrečniga Hama, Absolona in več drugih hudobnih otrok, pa srečniga ne pozna, ki je stariše gerdo imel. Po sveti vidimo in slišimo od mnogotirih otrok, pa srečniga ne najdemo, ki šterte zapovedi ne dopolni. Ali vi kteriga poznate? — Oh krivice, ktirc sc starišem gode, so ojstre pšice, koje prej alj slej hudobne otroke zadenejo. Bog je nehvaležnost otrok zaklel. „Preklet bodi, kdor svojega očeta in svojo mater ne poštuje; in vso ljudstvo naj reče: Aincn." V. Mojz. 27, 16. Konec.3 Dosti sim žalostnega povedal od malopridnih otrok; — naj tudi kaj veseliga od dobrih povem. Vboga vdova kruljeva ni dolgo časa v cerkvo mogla. Vsako nedelo jc izdihvala, dc bi rada pri sv. maši bila, pa obhoditi ne more. Solze njo polijejo, ter pobožno križec paternošlra na usta pritisne, z kterim je doma rožcnkranc molila. Njena vcrla sina, prebožna za mater voz najeli, naredita za nošo čeden stol, mater na-nj posadita, in v cerkvo neseta. Solze so ljudi polile za to otroško ljubezn. Sli so in njima stezo z rožami polrosli. — Kako lepo je to! — Tudi vi sini in hčere tako storite, šlerto zapoved zvesto dopolnite, in tudi vam bodo cvetic rože sreče in veselja po poti živjenja vašega, Amen. VIII. DRUGA NEDELA PO SV. 3 KRALJIH. Od zakonskega stana. Bila je ženitnina v Kani na Galilejskem. Joan. 'i, 1. 1. Imenitno drevo raste iz srečniga raja, sfaro nad šest jezerov let. — To žlahno drevo je Oče nebeški zasadil, Bog Sin požlahnil, Bog sv. Duh ga poliva in mu rast daja. v , 2. Čudno drevo raste po celim sveti, naj žlahneji — pa tud naj slabši sad rodi. Ali to drevo poznate? -- 3. To drago drevo dva verha • pa le eno deblo ima. Od njega že Mojzes v bukvah stvarjenja piše, od njega Kristus govori: »Človek bo . . Mat. 19,5. Sv. zakon jc to drevo, kteriga nam sv. evangelj na svatovšini v Kani Galileje pokaže. 4. O zakon, zakon! ti si sreča, ali pa naj veči nesreča tega sveta. Nesrečnih zakonov najdemo preveč, srečnih pa premalo. Kde jih hočemo jiskati? Kako najti? Srečni zakoni so : I. Kteri sc pošteno z Bogom sklenejo, II. Kteri sc pravično z Bogom imajo. - Želite srečen zakon poznati? — Poslušajte! 1. Kdo bo najšel serčno ženko? Prcgov. 31, 10. On njo bo najdel, ki sc Boga boji — pošteno živi; dobra ženka je božji dar. Ktcra bo riajdla žlahniga moža? Ona ki po deviško živi. Po poti greha se v srečen zakon ne pride. „0 kako lep jc čist rod i. t. d. Modr. 4,1. Srečen ženin, ki ima brajdclc (pušclc) za klobukom, serce nedolžno pa v persih. — Blagor nevesti z zelenim vcncom na glavi, z deviškim poštenjem k altarju! — Takim jc dan poroke vesel dan za ccio živlenje. Kar človek seje, bo žel. 2. Kdor hoče v srečen zakon priti sc nc sme po dnarje, nc po golo lepoto ženiti, nc možiti, temveč si ima pridno bogabojeco tovar-šico poiskati — si izvolili pametnega, pravičnega lovarsa, — Nar bolji juterna jc pošteno scrcc, glava modra, pa roke dela vajene. Zdravo telo jc naj večo bogastvo. »Veliko hčer jc blago zberalo; ti sijih vse presegla. Goljufnajo priljudnost, in prazna lepota; žena, ki sc Boga boji, ona bo hvalena." Prcgov. 31, 30. 3. Kdor hoče v srečen zakon stopiti, mora z Bogom zakon začeti kakor mladi Tobija in Zaru — ima poštene svate povabiti, kakor ženin in nevesta v Kani Galileje. Pjanci in rasujzdanci novo-zakonskim sreče ne prineso. — Potreba se je ženinu in nevesti z Bogom popolnoma spraviti skoz čisto spoved — z Jezusom skleniti skoz sveto obhajilo —• Marii, svojim patronom in angelu varhu priporočiti se, naj bojo svatje. Očeta in matere blagoslov ima za njima k poroki jiti, dc pojde božji blagoslov od poroke za njima na dom. Tako se zakon z Bogom začne. Kako se pa zakon z Bogom ima? II. Kdor hoče v zakoni z Bogom živeti, se mora petero sovražnikov srečniga zakona varvati: % 1. Ljubosumnosti (neumniga aj Kranj a); ona jc živi červ zakonskih — morija zadovoljnosti—mol zakonske sreče ki še na smertni posteli ne vmerje; 2. Nezvestobe zakonske i, ona jc mati prešestvanja in morije. -— Gorje hiši, soseski, deželi, kder svete zvestobe zakonske ni; tam červ drevo sreče podjeda. Ojstro veli Kristus :„ Kdor žensko pogleda, de jo poželi, je že prešestval z njo v svojem serci." 3Iat. 5,28 3. Hude jeze ; jezova žena deca s strupom doji, kujava možu jesti in piti greni. Neotesan, serdit mož ženo-pretepa invbija otroke. Mladi otroci bojo srotc, stari pa berači.,, Ne bodi kakor lev v svoji hiši." Sirah 4, 35. „Vi možje ljubite svoje žene, in ne bodite jim grenki." Kolos. 3, 19. „Ženc naj bodo svojim možcin pokorne kakor Gospodu." Efcž. 5, 22. 4. Lakomnosti; skopec jc naj nevsmilejši zakonšek, on ženo krasti uči — prisili — otrokom v šolo ne da —v bolezni po zdravnika ne pošle, ker se mu dnarja mili. 5. Zapravlivosti. Zapravljiv pijane, igravccje hudi letni podoben; požre kar jc prihranjeniga, in še semena za prihodno ne zapusti—ženo m otroke okradc jc svoje lastne hiše razbojnik. Kder v zakoni lili peterih sovražnikov Ic eden stanuje, tam zakon nima svetiga Duha. Zakon pa tudi prijatlov petero ima, koji zakonskim za pravo srečo skerbe. 1. Pobožnost, ona jc za vse dobra, zakonskim pa sosebno potrebna. Boga vedno pred očmi imeti, sebe in svojo hišo greha varvati bolj pridno ko ognja, vsakdanjo molitvo opravljati, sv. zakramente pogosto in vredno prijemati jc zakonskih velika dolžnost Ako Boga ne pozabita, ju tudi Bog ne bo zapustil. 2. Lepa zastopnost zakonska. Nobeno ne sme pred drugim skrivati, črez vse domačo se je potreba pogovoriti — skupaj skleniti in storiti. Le če dva vprežena voleka ob enim vlečeta, bota lehko vozila. — Podpihačem, ki radi zdražbe delajo, imata vrata zapreti.— 3. Prihranljivosl. V dobrih letinah se mora kaj prihraniti za dneve potrebe — po svojim stani se ima miza in obleka preskerbeti.— 4. Sveta zakonska ljubezen; ona zakonsko živlenje posladi, in polajša težavne dolžnosti.—V Silski dolini jc navada, de ženin in nevesta na gostii z enoj žlicoj in z enimi vilcami jesta obdva.— „ Možje ljubite svoje žene kakor Kristus cerkvo." Efež. 5, 25. 5. Poterpez/jivost drugi z drugim. Vsak svoje dobre lastnosti— pa tudi svoje slabosti ima. Potcrpila eden z drugim, bo tudi Bog z vama poterpel. — Noben zakon brez križev ni; blagor mu, kdor s poterpežlivim Jobom veli: B Bog je dal, Bog je vzel —naj bo ime Gospoda hvaleno. „ Konec. Nar starej in nar imenitnej stan na tim sveti jc zakonski; na njem zaupanje boljših časov cveti. — Možje glava, žena pa serce, noge in roke srečniga zakona. Blagor hiši, mestu, deželi, ki dosti srečnih zakonšic ima! Cesar Konrad III. je Vinico, mesto na Nemškim oblegcl. Huda lakota vstane; vse cesarju ponudijo, naj jim le svojost da. Cesar le samo ženam dovoli iz mesta j iti in z sebo nesti, kar u«aka naj ljubšega ima. Vrata se odpro,- žene svoje naj dražje blago pri— neso: vsaka svojga moža in pa otroke na ramah. Cesar to videti se razjoka in mestu prizanese. — Ljube žene kako vam ta dopade? Oh nosite tud ve svoje može in otroke na ramah svoje skerbi v nebeško svatovšino. Amen. IX. TRETJA NEDELA PO SV. 3 KRALJIH. Otfl sra m»£l i\osi i. Gohov je prišel, in je Jezusa molil , rekoč : Gospod, ako hočeš, me lehko očistiš. Mat. 8, I. 1. Gcrda bolezen so bile gobe; ves život v eni krasti. Nevarna bolezen so bile gobe; morli so gobovi po samoti prebivati. Hvala Bogu, dc te bolezni med nami ni! 2. Pa druga nevarna bolezn po naših krajih sega, sc jih jezerov prime in hoče posebno našo mladino clo vgonobiti — pomoriti svete nedolžnosti cvet, — Ta neznana dušna bolezn je nesramnost — 01» » naj bi skoraj prišel mogočen zdravite! našo mladino ozdravit! — Nevaršina je velika. 3. Vi stariši, učiteli in redniki, vi imate pervi varili in zdraviteli biti svojih otrok, učencov in rejencov. — Hudo bolezen srečno ozdraviti je potreba sosebno treh reči: I. Bolezn prav spoznali, II. Vzroke bolezni poiskati, III. Naj boljše pomogleje rabiti, de se boleni ozdravijo, zdravi bolezni ovarjejo. To trojno bodi naše premišlovanje. Jezus, ti naš božji zdravnik, iztegni svojo mogočno roko, in pomagaj nam! 1. Dva naj hujši sovražnika človek ima: za dušo greh, za truplo smert. —Dober Bog je človeku dva varha dal: zoper greh svet sram, zoper smert pa bolečino.—Brez svete sramožlivosti bi zginula nedolžnost in sveta čednost brez bolečine bi minulo živlenje. — Bog je dal varha nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, de hitro čuti kar sc ne spodobi, kar ni prav. Rudečica oblije lice, sveti strah objidc sercc, ko se nevaršina bliža.—Sveta sramožlivost je mladine jutcrna zarja dcvištva žlahen cvet, znamnjc naše vrednosti in visoko? ti; — pa je zlo med nami pozebla! 2. jMladcnčcm in možem sc ne zdigerdo z nesramnim zenstvam znanje imeli in se z njim očitno pohajati.— Deklice, ki sc za device štejejo, se ne sramujejo z razujzdanim možtvom pečati, voziti, v lituž, po zhodih, na raj hoditi. Kar sc po noči, po potih in pod ptu-jih strehah godi, se še ziniti ne sme.—(Vidi petero smertnih nevarnost deviške sramožlivosti v Drobtincah leta 1848 stran 214.): 3. Kaj pa je vse to hudega? porečete.—Ako ni hudo samo na sebi, je strašno v svojih nasledkih; ako še ni vse greh, jc pa greha nacetek. Po tem je tako redka deviška čistost — toljko navadno nečisto djanje—toljko nesrečnih dekličev— razujzdanih mladenčev — toljko divjakov brez nauka in brez keršanske izreje.— Oh to je grozovitim bolezen sedajnega sveta, za toljko nevarnejši, za koljkor manj njo spozna. Od kod ona pride? H. Kedar zdravnik bolnika objiše, ga na tenko izpraša, kako se mu je bolezn začela? Uzroki nesramožlivosti so: I. Zanikarnost starišev, ki dajo otrokom obdvojega spola v enim vojdri ležati, alj jih clo v svojo zakonsko postelo jemljo jih pustijo gole hoditi, sc v samoti po kotih potikati i. t. d. Jc slana cvctje pomorila, prida sadja ne bo; tako otroci, kteri sramožlivosti ne občutijo. Ž. Gizdost alj oholnost ( ncčemernost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabne oblačila, kako bi drugemu spolu dopadle, razgalene hodile i. t. d. Angel svete sramožlivosti take zapusti. 3. Pregrešen ponos iu hvala mladcnčcv, koji se svojega razujzdanega djanja, zapeljvanja, clo očitniga greha hvalijo in v hudobijah časti išejo. Taki so vbijavci. svete sramožlivosti.— 4. Očitno pohujšanje, ako nesramni posli, rokodeli vpričo otrok klafajo, sc nespodobno cukajo, pjani po ošterijah delajo, kar je povedati strah.„ Gorje človeku, skoz kteriga pohujšanje pride i. ^f. d. 5. Razvada v jeslvini in pijači poželenje mesa obudi, preveč kave, močnega vina, žganja in drugih siadčic požvini človeka, dc jc kakor konj in mezeg, ktera pameti nimata. —Ni gerši stvari na sveti kakor nesramno ženstvo; ona je kakor blato na cesti. Sirah 9, 10.—Ni hujši zverine v božjim kraljestvi kakor razberzdano moštvo; najemnik pekla. — Ena garjeva ovca celo čedo natekne, en sam nesramen človek celo hišo, sosesko pohujša. Kako imamo timu pomagati? III. Težko «c gobe ozdravijo, še težej nesramnost odpravi. Veliko lohkcj seje varvati, kakor ozdraviti. Potreba jc : 1. Otroke vaditi, de svoje potrebe spodobno opravljajo. Ako k hiši prideš, alj memo vogla greš, lehko spoznaš, kakšni ljudje so domači. Snažnost in sramožlivost ste si sestre. Cesar se mlado navadi, to staro zna. 2. Otroke privajati, de se spodobno oblačijo. Angel beži, ako dete čedno odeto—oblečeno ni. Sedem let stari otroci sc naj po spolu v postel odločijo; pa tudi odrašenim vkup ležati ni varno. 3. Vsako nespodobno djanje in zaderzanje se ima odpraviti. „Fej, to je gerdo, nesramno „: mora otroku zadosti biti,, dc opusti. So pa otroci odrastli, jim skerbna mati veli: „ Dcca! nc mislite, nc govorite in nc storite,.česar bi vas bilo pred Bogom strah — pred meno alj pred poštenimi ljudmi sram. Bog vse vidi, Bog vse ve; angel varh vas povsodi gleda. * Mati jc sramožlivosti naj boljši oskcrbnica. 4. Oblačila imajo biti čedne, pa nc rozšopirjene , ne prepisane. Gizdovo dekle sramožlivo ni. Obleka jc le spomin pokore. Rože preširoko cvctcčc hitro oblete. 5. Varvati se štabih tovaršij; one pokvarijo pošteno zader-žanjc. Sirah 2fi, 13, Nc dopustiti sc mladini z drugim spolom pečali; že šolarji se imajo po spoli razposaditi. Kjer svete sramožlivosti ni, tam vmira nedolžnost in sveta eednost.— Nesramna deklina in pa kuhinska capa; nesramen mladenč in pa garjovi človek; potreba se ga je zogibati. Zapstonj žuga oče, prosi mati, žugajo pridgarji, • opominajo spovedniki; ni sramožlivosti, tudi ni čednosti. — Sramo-žlivost vse velja. Kakor Kerub z gorečim mečom, stoji sveti sram pred srečnim rajam devištva, odpodi lizuna, vbrani sitneža, in ohrani deviško čast. — O sveta sramožlivost, ti,si družica angelska! Sirah 26, 19.— Konec. Nesla je pred nekimi letmi odrašena deklica iz Holoma-novca na Vogerskem število dnarjev v Golnico. Zunej vesi se ji človek pridruži in tovaršijo ponudi rekoč, de gre ravno to pot. V sredo dobrove prideta, in mož jo po stranskim poti spravi, kakor bi bližej bilo. Do rudnika prideta, in mož zakriči: „Tukajje tvoja smert; hitro daj dnarje." Trepetaje mu dnarje poda in le za živlenje prosi. Grozovitnik ji vkaže oblačilo izsleči, rekoč, de bi bila škoda zagniti. Dcklič se izsleče in v sami srajci pred njim stoji. Tudi srajco hoče imeti. Sramožlivo dekle pred nja poklekne, roke povzdigne in prosi, naj se od nje oberne , ker sc ne spodobi, de bi gola pred njim stala. Vbijavc ji herbet oberne. Mahoma ga dekle od zadi zgrabi in v globočino rudnika prekucne. Dirja pravit kaj se je pripetilo. — V jami najdejo hudodelca mertvega z dnarmi in z oblačilom, pa troje drugih trupi trohneti. — Kdo je rešil pošteno devico strašne smerti?—Angel svete sramožlivosti. Kdo bo varval vaše otroke dušne smerti, kedar vas starišev poleg ne bo? Angel svete sramožlivosti. O ne dajte, de bi zapustil vašo hišo angel svete sramožlivosti; le ona otroke nedolžne, angelom podobne stori. Amen. X. ŠTERTA NEDELA PO SV. 3. KRALJIH. Od treh božjih čednost. Gospod ! pomagaj nam; vtonujemo. Mat. 8, 25. 1. Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda. — Strašna je huda «ra na globokem morji, kakor nam njo denašen sv. evangelj pokale. Serditi vetrovi—veliki valovi — nevarne skale —strašne so globočine. Kakor ptica pod nebom barka po morji plava. Kdo bi ne klical z učenci Jezusovmi: » Gospod, pomagaj! " 2. Živlenje časno na tem sveti je nevarna vožnja po morji. U velikih nevarnostih je naše telo — še u večih naša duša od zibele do pokopališa. Potreba nam je moliti kakor učencom: »Gospod, . pomagaj." — 3. Ktira molitva je pa naj boljši, naj potrebnejši? Tri zlate molitvice, tri božje čednosti; kdor njih prav moliti zna, se na morji živlenja ne pogubi. Tri čednosti božje prav moliti se imamo vsi učiti. Učimo se torej: I. Kako se tri čednosti božje prav obudijo; II. Kdaj se naj tri čednosti božje ponovijo. Kdor moliti ne zna, naj se ua morje poda. Vsi smo na morji; moliti se torej učimo! Trojne reči nam denašen sv. evangelj pokaže: nevarno morje— boječe učence — Jezusa mirno spati. Tako mirno lehko spi, kteri tri čednosti božje prav razumi in jih zvesto ohrani, vero, upanje, ljubezn. — Od Boga pridejo, ker so od njega vlite čednosti; k Bogu peljajo in so trije terdni stebri izveličanja našega I. Kor. 13,13. 1. Kaj je kerš. kal. vera ? Je dar božji, čeznatorna luč vse za resnico imeti, kar je Bog razodel, apostoli učiliin nam sveta kat. cerkva verovati veli, naj bo v svetim pismi zapisano alj od ust do ust izročeno. » Kdor veruje, bo izveličan — kdor ne veruje bo pogublen. " Mark. 1(5, 16. De nam luč prave vere ne vgasne, njo mormo pogosto obuditi, kakor nas katekizm uci: „Verjem v tebe, pravi trojedini Bog i. t. d. " Kedar slišimo krive nauke, recimo z svetim Pavlom: »Vem, komu sim verval."II. Tim. 1,12. Kedar vstajajo misli zoper vero, alj nas krivi učeniki motijo, ponovimo sv. vero, kakor je storil sv. Vincenc Pavlan, kteri je vero napisano vedno na persih nosil, in je pri vsaki skušnjavi roko na persi položil in vero obudil. 2. Kaj je kerš. kat. upanje? Dar božji, de vsega z svestjo od Boga dočakujemo, kar nam je Bog po zasluženji Jezusovim oblju-bilza časno srečo in za izveličanje večno. — Obljubil nam je telesen živež in oblačilo: »Poglejte ptice pod nebom—lilje na polji i.t.d." Zagotovil nam je očetno skerb za nas: »Vsi lasje vaše glave so prešteti i. t. d. Vso vašo skerb na-nj položite; njemu je skerb za vas." — Obljubil nam je posvečjočo gnado božjo, po smerti pa večno živlenje. — O sveta božja previdnost! — prelepe in vesele so tvoje obljube!— Lehko se zanesemo —dvomiti ne smemo, marveč pogosto obuditi upanje rekoč: »Upam in se zanesem i. t. d." Kedar se nam huda godi, za nas pomoči videti ni, ne obupajmo, ne tožujmo; stari Bog še živi. „V tebe o Gospod sim zaupal, vekomaj ne bom na sramoti ostal." 3. Kaj je keršanska ljubezni Dar božji, po katerem Boga črez vse zavolj njega samega, bližnega zavolj Boga ko sami sebe ljubimo — čeznatorni ogenj, ki nas ogreva za Boga, in za vse, kar je božjega. Kdor Boga ne ljubi, ga ne pozna. Pač je potreba prav pogosto ljubezn obuditi rekoč: »O moj Bog! ljubim tebe i. t. d." Naša kerš. ljubezn pa ne sme mertva biti, temuč živ ogenj, ki sveti in greje. »Ogenj sim prišel prinest na ti svet; in kaj hočem, kakor de gori." Kako smo toljko merzli za molitvo, počasni k službi božji i. t. d.? Prava živa ljubezn vmira. Hitro ljubezn ponovimo in recimo s svetim Ignacjein: „Daj mi ljubezn, o Gospod, in pa gnado, tako sim srečen dovolj." Naj se svet spremeni, naj se zemlja zdrobi, tri čednosti božje ostanejo po nauki sv. Pavla ki pravi: „Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezn, to troje." I. Kor. 13, 13. II. Veči nesreče ni, kakor če človek eno treh čednost božjih zgubi. Pride ob vero, mu izveličanska luč vgasne — ob upanje, veslo izveličanja zgubi — ob kerš. ljubezn, mu ogenj izveličanja vmerje. Potreba je torej tri čednosti božje obuditi: 1. Otrokom kedar odrastejo; v tim jih imajo stariši vaditi vsak dan; če ni mogoče, saj vsako nedelo in praznik. 2. Ko/jkorkrat kak sv. zakrament prejmemo. Tri čednosti božje so naj gorši kinč (cir) naše duše. — 3. V hudih skušnjavah ; one beže človeka, ki tri čednosti božje prav obudi. 4. V hudi bolezni in na smert ni posteli imajo nam biti vsakdanji kruh. Pa posledno uro jih bomo le razumeli, ako smo jih svoje žive dni skerbno in pa pogosto obudili. Za to jih sv. mati kat. cerkva zapove po vsaki pridgi obuditi. Kanec. Barka živlenja k kraju gre; hitro njo goni našega živlenja čas. Njeni jambor (drevo jadreno) je sveta vera — sidro (maček barke) je naše upanje — korman (kormanuž) je kerš. ljubezn, ki nas v nebeško kraljestvo pelja. — O Gospod! pomogaj nam, de ne potonemo v globočino večnega pogublenja. Amen. XI. PETA NEDELA PO SV. 3 KRALJIH. Od duhovske dremole. Kedar so ljudje spali, je prišel sovražnik, in je ljuljke med pšenico zasjal. Mat. 13, 25. V 1. Čudno se nam zdi, pa je vender resnica, de veliko ljudi po sveti noč in dan spi. — Gremo po polji, vidimo ljudi orati, sjati in žeti; — kaj delajo? Spijo. — Gremo po cesti — pridemo v mesta in terge; — kaj delajo? Spijo.— Pogledamo h kmetom, rokodelom; — tudi oni večidel spijo. »Kedar pa ljudje spijo, pride sovražnik, in ljuljke med pšenico zaseje." Kakšno je to spanje? Duhovsko spanje, pregrešna dremota, mati hudobnih ljudi in pa slabih časov. — Se najdejo med nami taki dremotni ljudje? — 2. Oh kdo mi da trombo glasno, ki bode sodni dan mertve iz grobov budila, naj vse svoje poslušavce izbudim premisliti: I. Strašno škodlivo duhovsko dremoto; II. Močno potrebno duhovsko culoto (čujnost) posebno vsedajnih nevarnih časih. »Izdramitc se, ki spite; in Kristus bo vas razsvetlil." I. Duhovska dremota je pregrešna zanikarnost, de za resnico in pravico ne poskerbimo, laži, krivice in hudobije ne porajtamo. Iz nje vse slabo in hudobno izvira, časno in večno. 1. Poglejmo na po/ji dve njivi zimine; na pervi raste čista pšenica, na drugi večidel plevel. Perve njive gospodarje čuječ mož, ki zgodaj vstaja in reče njivo pleti; — druge gospodarje zaležuh, ki nima za svoje nobene skerbi — prerad spi. 2. V eni vesi — terzi — mesti sta soseda dva. Otroci Gregorja so pridni — družina poštena, vsa hiša po volji božji; Gregor gleda na svoje ljudi. Otroci Lenčeta so razujzdani, hlapci in dekle malo-prida, vsa hiša slabo sluje; Lenče za svoje malo čuje, dni in noči po kerčmah poseda. » 3. Dve iupanii ste si sosede, in koljki razloček med njima! V Dragomili ne najdeš pjaneov po dnevi, ne čuješ razujzdancov po noči. Kerčme so o pravi uri zaperte iu ljudje ob pravim časi doma. — Oče župan so ojster, pa tudi pravičen mož, njih svctvavci so serčni pomagavci za poštenje in pravico po soseski. — Zdaj pa v Krivobrezo poglej, boš najdel raja na cente, pa tudi vbožtva na cente. Cele dni so na keglišah, cele noči na plesiših; razujzdanih ženstev je več ko poštenih, vse polno pjancov in potepuhov; oče župan spijo, njih pomagači dremljejo; ni nobeniga strahu, pa tudi ne pravice. „Dokler ljudje spijo i. t. d.'- I)ve fari (župij so v enim kraji; pa se ločijo ko noč in dan. V Dobrovljah so že nad dvajset let skerben dušni pastir. Otroci so dobro podučcni in se čedno vedejo; mladina pametna in sramožliva, ki v strahu božjim živi; možje modri, žene poštene, cerkve lepe, daleč okrog šola slovi, in veselo je vDobrolje k službi božji priti.— V Grehovcah imajo dobrega gospoda, Grehovčani so pa zlo slabi. Vsako nedelo se lepo; cerkva jc po poldne prazna, kerčme pa natlačene. Pri spovcdnici le o veliki noči ljudi vidiš; k božji mizi pogojte hoditi navada ni. Zakonski možje imajo ženske po strani, maloktera nevesta prinese deviški venec k poroki; za ženinom otroke nosijo. — Fajmošter pa molčijo, ker so dober gospod, de se Bogu vsmili! .....„Dokler ljudje spijo, pride sovražnik i. t. d." Oh, tako so spale trapaste device, koje nebeški ženin prišel, kakor spile zanikarni kristjani vi! — Device so terkale in klicale: „Gospod, Gospod! odpri nam.u Tako bole terkali enkrat tudi vi. Gospod pa poreče, kakor je dremastini devicam rekel: „Resnično vam povem, jaz vas ne poznam." Glejte žalosten konec dušne dremole! —• (zdramite sc, ki spite, iu poglejte duhovsko čuvanje! — H. Kedar je v deželi vojska, postavijo cesar čuvaje po svojem kraljestvi — viši vajvoda čez vse čete vojšakov, vsaki četi poglavarja, vsakimu tabru vladarja, de za kraljestvo čujejo. — Prikradejo se ogleduhi v deželo —sovražni napredniki jišejo v deželo planiti, tud izdajavci se najdejo. Kraljestvo je lehko in pa hitro zgubleno, ako čuvaji zvesto ne pazijo. — Kdor na svojim mesti zaspi, njemu za glavo gre; en zaspane celo kraljestvo lehko nesrečno stori. 2. „Vojska je človeško živlenje na zemlji." Job 7, 1. —• Mi vsi »tno čuvaji postavleni od kralja nebes in zemlje vsak na svojim kraji. — Zaspanci bodo obsojeni k večni smerti. Vsak kristjan mora biti čuvaj svojega lastniga serca, de mu skušnjavec ljuljke pregrehe ne priseje. „Vaš sovražnik hodi okrog kakor rujoveč lev, uči sv. Peter; trezni bodite." Vsak gospodar, gospodinja ima biti čuvaj svoje hiše, dc njo Drohilnce za novo leto 1801. 7 sovražnik ne pohnjša, in se v njo nc vseli. „Kdor za svoje, zlasti za domače ne skerbi, je vero zatajil," pravi sv. Pavi. Vsaka gosposka je od Boga kralja nebes in zemlje postavlena cuvavka, de se krivi nauki — slabi izgledi po obsegi ne širajo in ljudstvo od šuntarjev ne pohujša. Oh naj bi ne veljale ojstre besede preroka od naših čuvajev! Izaia 56, 10—J2. Tudi duhovski pastirji mi smo čuvaji drage črede Kristusove; od nje bomo račun dajali, Bog bo terjal duše iz naših rok. Ecehiel 3, 18—21. —• Ne jemlite nam torej za zlo, ako vas ojstro opominjamo; saj ne bo nihče vas sodni dan za nas odgovor dajal? Sv. Krizostom. — Gorje nam ako dremlemo — molčimo — izdajavci svete vere, keršanske čednosti smo. »Blagor onim hlapcom ktire Gospod, kedar pride, čuti najde." Luk. 12, 37. Konec. Na Oljski gori inoli Jezus — učenci spijo — sovražniki pa čujejo. Ravno taka se še zdaj po sveti godi. Jezus y>jc spijoče učence objiše, rekoč: »Simon! kaj spiš? Niste mogli eno uro čuti z menoj? Cujte in molite, de v skušnjavo ne pridete. Duh je scer voljn, pa meso je slabo." — O zapišimo si te zlate besede Jezusove globoko v serce svoje — Cujmo iu molimo; Gospodje obljubil krono tistim ki čujejo. Amen. XII. ŠESTA NEDELA PO SV. 3 KRALJIH. O«! zvestoSn; \ malih rečeh. Nebeško kraljestvo je podobno ženofoveiuu zernu, klcro je človek vzel in na svojo njivo vsejal. Mat. 13, ;tl. 1. Kako ljubeznivi so tvoji božji nauki, Jezus naš nebeški učcuik! — Kako lepe in jasne so tvoje prilike ! Ali ste razumeli dve pri— podobi v denašnim sv. evangelji? 2. Majhno je iehoforo (gorčično) temo njemu je božje kraljestvo podobno. Jezus je zernice vsadil, izrastki je veliko drevo, ki svoje veje razprostera čroz vse kraje sveta. Tuko se vse dobro iz malega prične. 3. Malo je belvo krasu, kojega gospodinja meh' primesi; v enih urah skisa vso testo. — Tako se tudi hudobno iz malega začne, in . izraste naglo veliko drevo, ktcro se podreti ne da. Priliki nam velite: Bodi v malim zvest, dc nc prideš hudemu v pest; zakaj: I. Skoz male reci v nebesa prideš, II. Skoz male reci si pekel zaslužiš. O Bog, ki vsemu dobremu rast dajaš, daj tudi zernicu mojega nauka, de na dobro zemljo pade in obilen sad obrodi. 1. Ljubeznivi sv. FranciškoZalezjan je posebno majhine čednosti in dobre dela veliko obrajtal, one ki ne blišijo — koje po sveti ne vrešijo, one pred Bogom posebno ceno imajo. Velike kupe dnarjev ne moreš vsak dan pridobiti, ene beliče pa lehko zaslužiš; in če jih prihraniš , obogatel boš. 2. Gospodar ne sme na stotine čakati, ako si hoče pomagati; pri krajcarjih in goldinarjih ima začeti. — Gospodinja gleda na vsako jajce, in vsako žlico masla pospravi.-Rokodel mora na vsako delo paziti, šivar na vsakvbodlej, kako ga naredi —zidar na vsako sibrg, kako njo vloži —r stenar na vsako drevo, kako se sprime. Učtenc mora v šoli vsako pismenko dobro spoznati — vsako nadavo zvesto storiti, ako se hoče dobro učiti. Tako mora hlapec in dekla vsak svoj posel zvesto opraviti. Kdor ni v malim zvest, zajide škodi v pest. 3. Želiš otroka varčnosti (šparovitosti) privaditi, vkaži mu vsako drobtinco kruha hraniti, ki na tla pade; božji dar je - rednosti, vadi ga vsako jutro o pravi dobi vstati, zvečer vsako oblačilo na svoj kraj položiti; malo je, pa veliko zda—- hvaležnosti, naj za vsak košček kruha poprosi, za vsak grižlej zahvali, tebi oče, mati, roko poljubi. Naj bi pač stariši te resnice ne pozabili: Pri malim se začne, pri velikim konča. 4. Koljko priložnosti imaš, kristjan, se v malih čednostih vaditi za veliko svetost — majhne dobre dela opravljati in si naberati velike zaklade v nebesih! Kaj je kupica vode, kaj sta dva beliča vboge vdove, iu koljko jih Jezus obrajta! —Kaj malega je hudo besedo požreti, poterpeti bližnega ojstcr pogled, pa je začetek velike poter-pežlivosti in svetosti. Ni veliko pohlevno odgovoriti, kedar nas kdo serdito prime, po krivim obdolži; pa je vender igla v zlatim venci svete pohlevnosti.—Poglejte nebeške stopinje popolnosti; to je šola svete čednosti: „Lc kdor je v malim zvest, njemu se veliko zaupa." . 5. V starih časih katolške Cerkve so redovniki (duhovski slu-Žavniki) imeli šest redov preslužiti. Začeli so Vratarji, de so došli do altarja posvečeni mašniki. Le kdor je bil v pervih službah zvest spoznan, on je bil u višej službo povzdignem — Tudi dober Bog z nami enako ravna; nam kaj malega da, en talent zaupa; ako zvesto 7» po svojem stani v njegovi službi ravnamo, nam veselo poreče: „Dobro tebi zvest in priden hlapec; ker si bil v malim zvest, hočem te črez veliko postaviti." — O sveta zvestoba v malih stvarih! ti velike cerkve podpera.š, de se nezisujejo, ti kraljestva ohraniš, de se ne razleto, ti narediš hlapčiča kralja v nebesih, vbogo deklo, de bo v svetim raji gospa, ako je na t i m sveti zvesto služila. Zvestoba v malih rečih je ravna pot v nebesa. II. Nezvestoba jc gladka cesta v pogublenje. Drobna kepa snega se iz višave potoči, strašno naraste, veliko stanovje zasuje. Mala iskrica v streho pride, v kratkim veliko mesto požge. — Serklej merzle vode na vročino popiješ, hitro zboliš in vmerješ. — Mala rana začerni, od nje celo truplo zgnije. — Ravno taka jc po duhovsko. . 2. En prešern pogled Davida, moža po božji volji v prešestvo in čTovekomorstvo zapelja. Po malem je nesrečen Judaž krasti začel, poslediiič je svojega Gospoda izdal in se obesil. — Le ši-vanko je deček vkradil in materi damo priiiesil; mati ga ni postra-hvala, na obesilo je prišel. Pred kratkimi letmiso na Dunaji razbojnika obesli. On je v mladih letih kebrom nogice pulil, ptičkam habe pipal, mačke mučil iu pese dražil za veselje in kratik čas. Odrastil je mesar, in z vbogoj klavnoj živinoj ravno tak nevsmileno delal. Poslednič se je ljudi lotil in jih nekoljko pomoril. Glejte, tako hudoba v človeku iz maliga raste. 3. Kako jO uni premožen mož tak hitro v nič prišel, ženi iu otrokom beraško palico podal? Polič vina je črez potrebo pil, eno uro predolgo se jc v lituži pomudil. V kratkim mu je bila nedela premalo; po tri dni jc v kerčmah posedal, in zadnič ga ni bilo po cele tedne domu. Tako se jc postaral zapravljive, tat svoje žene in otrok. — Tako se začne kamen iz gore takati; čedalje naglej teče, se vstanoviti poprej ne da, kakor na dnu brezdna, kder obleži. — Tudi pregrehi le perstec pokaži, zgrabla te bo za celo roko; le en las ji daj, hitro bo iz nja verv izpletla, te močno zvezala, in poleti z tebo v pogubo kakor goreč kolovrat. - Tako je vidila sv. Terezja v pekli prostor njej pripravlcn, ako b! trn bila opslila majnih grešnih priložnost. — Sv. Avguštin veli, de sc je nam nekako malih grehov več bati, kakor velikih; smertnih se prestrašimo, malih pa ne obraj-tamo in skoz nje u velike grehe naletimo. — hom-c. Oh preljubi! petero zlatih naukov si dobro iz tega zapomnimo : « 101 1. Prizadevajmo si vse se tako majhno zvesto storili, če hočemo v bolje priti; le kdor je v malim zvest njemu sc bo veliko izročilo. 2. Varujmo se vsega hudega, naj se nam še tako malovredno zdi. Tudi pesek za morjem je droben; ga pa čolnič z njim napolniš, potonil bo. 3. Izprasujmo se pogosto, vsak večer, saj vsako nedelo, in počistimo svojo Vest skoz serčno žalost — čisto spoved. Hiša bo gerda, če njo le enkrat alj dvakrat na leto pometeš. — 4. Ne hvalimo se po hinavsko: nisim nobeniga okradi!, nikogar vbil"; meni vest kaj ne očita. Kdor to govori, na robu pekla sloni; hitro mu bo izpodderknilo. „Kdor misli de stoji, uči sv. Pavi, naj gleda, dc ne pade." 5. Prizadevajmo si v malim zvesti biti, tudi majhinih dobrih del prav veliko storiti, sc v malim lepili čednost privajati; tak bomo hitro bogati, Bogu ljubi in sveti. Veselo nam enkrat Gospod poreče: ,.Prav tebi, dober in zvest hlapec! Ker si bil v malim zvest, te bom Črcz veliko postavil; pojdi u veselje svojega Gospoda, Amen. XIII. PERVA PREDPOSTNA NEDELA. Od nezadovoljnosti, Delavci so godernjali nad hišnim gospodarjem. Mat. 20, 11. Kaj mermrajo otroci čez svoje stariše? Ker jim ne dopuste vsega, kar se otrokom poljubi. Kaj godernja družina čez svoje gospodarje? Ker ji ne premorejo vse tako dati, kakor bi rada.— Zakaj se š varaj o podložni čez svojo gosposko? Ker jim ne more vsega po volji storiti. — Pokaj tožujejo larmani gostokrat svoje duhovne? Ker jim ne smejo vsega dovoliti. — Kaj se vzdigujejo narodi zoper svoje kralje in cesarje? Ker bi radi sami kraljevali in gospodarili — Tako so godernjali delavci po dcn. sv. evangelji zoper svojega gospodarja — takt t: ermra ves hudoben svet —tako godernja tudi pekel. — Le v nebesih rte mermrajo—ne godernjajo na svetu pravični kristjani.—Kako pa kaj pri vas ? — Mermranjc jc peklenska navada; nezadovoljnost mermrati uči, in ljudi nesrečne stori. In koljko jc takih! — Oh de bi mi Bog da! vsem nezadovoljnim prav živo pokazali; I. Nezadovoljnosti neumnost: U. Zadovoljnosli modrost. Veliko je poklicanih, malo pa izvoljenih. Poslušajte! I. Mogočen kralj in pa nezadovoljni podložniki (Beri čedno priliko v evangelski Hrani 2. natisa v III. deli stran 21 — 22. ) — Taka je z vsemi nezadovoljinimi ljudmi; sami ne vedo, kaj hočejo. Nezadovoljne ljudi storijo: 1. Gerde razvade in pregrešne strasti. Otrokom vse dovoliti, in jih za vse žive dni nezadovoljne storiti. — Sedem naglavnih grehov je tudi sedem glav nezadovoljnosti. 2. Kratka pamet ljudi, ki ne presodijo, zakaj mora vse tako biti, in le na se gledajo. 3. Nehvaležnost ljudi, kteri dobrot ne pomnijo, ampak le težave čutijo. — Na tem sveti ni sladkote brez grenkote, nc veselja brez terplcnja. „Ako pa dobro prejmemo iz roke Gospodove, kaj bi hudiga ne." O zlata beseda poterpežliviga Joba! Reci ravno tak nezadovoljno družinče, kterimu ni kruh prav pečen, ne bob dosti zabelen.— Tako se potolažite nezadovoljni podložni i. t. d. 4. Pohujšlivi izgledi; en nezadovoljnež desetero gedernjačcv naredi. Izberljiv hlapec žlico položi in noče jesti; hitro potegne družina za njim.— En bescdlivc v taberni pri vini celo sosesko nadraži. — Taki ljudje in pa kača v raji, ktera je perve stariše vka-nila.—Požarjiso,ki ogenj v streho zadovoljnosli nosijo;— njih hudoben jezik je žereči vogel. — Skušnja uči, de med desetimi eniga ni, ki bi se po vsej pravici švaral. — Torej tudi Bog nc more vsem po volji storiti. II. Ljuba zadovoljnost je drago blago, kojo ,sc nc da kupiti z zlatom nc srebrom, nego z modrostjo. — Ne najdeš nje na zlatem sedeži, nc na palici beraški, ampak le pri ljudeh: 1. Kteri svoje poželenje v strahu imajo. Vsaka razvada jc huda zver; mora sc na berzdah imeti. -Človek nerazvajen jc z kosom zmesnega kruha bolj zadovoljil ko razvajen pri mastni pečenki —se kupice čerstve vode bolj razveseli, kakor požrešnik laškega vina. - - 2. Kteri previ dnosti božji vse izroce, oni zadovoljno živijo. Bog daja slabo in lepo vreme- pošilja dobre in hude letine pošle dobro, pa tudi hudo gosposko; las brez božjega vedenja iz naše glave ne pade. „ Njim, ki Boga ljubijo, vse reči v dobro izidejo."— Najmo Boga gospodariti! 3. Kleri dobrote prejele hvaležno spoznajo, in drugili ne zavidajo.—bilijonov je lehko nesrečnejih, ko mi.— Kar imamo je božji dar;—-veliko jih je, koji še tqga nimajo. „Kaj imaš, kar nisi prijel?" — I. Kor. 4, 7. 4. Zadovoljni so, ki ne pozabijo, de ni stanu, ne kraljestva na sveti brez krizev in težav, ne človeka, komur bi vse po volji bilo. ,Eden druzcga butaro nosite, in bote Kristusovo zapoved dopolnili. " Gal. 6, 2. 5. Kdor želi zadovoljil biti, naj minjočnost vsega časnega pred očmi ima. Minule bodo tvoje dobrote; ne prevzemi se—minule bodo srote; ne obupaj! — Ako z Jezusom poterpimo', se bomo z njim veselili. Konec. Mlad, bogaboječ možje sklenil prav dobre volje živeti. Slišal je od otoka med morjem, na katerim ni potreba težko delati ne terpeti. Gre ga iskat. Pride na otok, kder so bili vsi bledi ljudje od škodljive sape in pa slabe vode. To ni srečen kraj, je djal, kjer ni zdravja. Prepelja sc na drug otok, najde rudeče, zdrave ljudi, pa vse razcukane. Tukaj je vbožtvo doma, je djal, in se na drug otok preselil. Na tretjim otoki so imeli veliko bogastva, pa vedno vojsko med seboj; veliko jezer ljudi jc nedolžno smert storilo. Tudi tukaj ni srečno in zadovoljno živeti, je rekel, in je še celih sedem let po sveti zadovoljnosti iskal; pa v enim kraji najde preveliko vročino, v drugim prehudo zimo, tukaj potrese, tamo prehude viharje, v tim kraji veliko slepih, v drugim kruljevih ljudi! Zdaj mu še lfe na misel pride, de prave stanovitne sreče na tim sveti ni. Ne iše dalej zadovoljnosti po sveti, marveč v svojem serci; pobožno živi in sveto vmerje. Le v Bogu je naša zadovoljnost — naša prava sreča v nebesih. Veliko si ljudje želijo; jaz posebno tri reči, dc bomo srečni in zadovoljni: 1. Bog daj gosposkam pravo keršansko modrost, ljudstvo prav vladiti; 2. Bog daj podložnim keršansko poterpežljivost, težave voljno nositi, brez kferih ne moremo biti; 3. Bog nam daj po tem revnim živlenji svet raj; le tam bomo vse po volji imeli. Amen. XIV. DRUGA PREDPOSTNA NEDELA. Od borje besede. Sejavec je še! seja', svoje seme. — Seme je božja beseda. Luk, 8. 5—11. Svoje dni sim hodil morja gledal. Grcdoč sim prišel v žalosten Kras, v pravo kamnito morje. Po uri krog drevesa ne uglcdaš, ne polja, ne trate zelene. Huda burja vse pobrusi nar veče voze na cesti zverne: zvonovi od hudega vetra pojo. — Naj bi šc toljko mernikov zernja razsjal, nc boš pešičke nažel; seme pade na nerodovito zemljo.—'Krasu podobno jc terdovratno serce. Premislujcm pa naše srečne kraje, rodovito polje, senožete zelene, sadunosnike cvetočc. Oh! naj bi, izdihnem, tudi naše serca ravno tak lepe-—rodovite bile za besedo božjo! Scjavcc gre sjat vsako nedelo in svelek seje seme božje besede od leta do leta; — ali veliko sere j c kamnitemu Krasu podobnih. I. Kteri božje besede ne poslušajo II. Kteri božje besede ne ohranijo. Kdor ima ušesa za poslušati , naj posluša! I. Prelepo Jezus v denašnim sv. evangelji čveterne poshišavce popiše.— Kaj pa tistim pove, kteri besede božje clo nc poslušajo? Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša; za to nje vi ne poslušate, kčr iz Boga niste." Joan. 8, 47. In takih kristjanov je silo veliko: I. h napuha. Mnogo jih misli, de jim potreba ni slišati božjih reči; posvetne kvante so jim na misli H. Tira: I, 3. — Mnogim ni zA Boga; dnar in pa bahus sta njih bogova; zato božje nauke zame-čujejo. — Veliko jih misli, dc so sc v šoli dovolj naučili; pa kaj de hitro pozabijo, in sc poslednič še izpovedati prav nc vedo nc sv. zakramente vredno prijeti. „ Bog razodene preprostim in ponižnim, kar jc prevzetim modrim skrito. " — Veliko jih božjo besedo mudi iz posvetne lehkote, zavolj kakih posel. Oh moj Bog! kako lehko je ena sama pridga cena nebes, alj pekla za nas. Njo zamuditi, jc izveliČanje zgubiti.—Vsem takim velja, kar Kristus angeluLaodiccje pravi v skriv. razodetju 3. 15.— h duhovske lenobe; pridga jim jc predolga, h kerš. nauku predaleč—prcmerzlo i, t. d.— Podobni so trapastim dcvicam, ki niso za olje skerbelc. —Naj bi pridgar na mesto božje besede zlate alj pa sreberne krone sjal—-pač bi ne mudili poberati. Beseda božja je pa drag zaklad, za kojcga imamo vse dati. Mat. 13, 44.— 3. Poslušati je velika, dolžnost; Kristus nam je zapovedal: namestnikom svojim ozn^novati, ljudem poslušati. „ Kdor vas posluša. Vera je iz poslušanja; Rim. 10, 19. Po tem toljko modrijanov sveto vero zgubi, ker celo leto božje besede ne sliši— neverne knige pa bere. 4. Sveta katolška cerkva zapoveduje božjo besedo poslušati; in njim v greh zarajta, ki brez pravega vzroka iz cerkve od pridgc gredo. 5. Božja beseda je vsem koristna, mnogoterim pa močno potrebna, (Psalm, 18, 8.) popraviti in doveršiti, kar smo sc v šoli naučili — serce za posnemo keršanske pravice in resnice ogreti in oživeti. Ijolžni smo božjo besedo poslušali drugim v lep izgled. Besede lmčejo, izgledi vlečejo. Vidi sin očeta — hlapec gospodarja h keršanskemu nauku iti, hitro pojde za njim. — „Naj se sveti vaša luč pred ljudmi— * Mat. 5, 16. Besedo božjo še sploh pridno poslušamo; — ah njo pa tudi v serci ohranimo? II. Božja beseda je čudni večerji podobna, ktere gosti jedila sodijo, pa ne zavžijejo in lačni svoj pot gredo. (Beri Apostolsko Hrano III. del, stran 75). Veliko poslušitclov posluša pridgc in kerš. nauke, zaslišane hvali alj graja, pa hitro pozabi, v sercu iie ohrani, in svojega djanja po božjim nauki ne poravna. „ Tak jc človeku enak, kteri se v serkalu ogleduje; se ogleda, oberne in berž pozabi, kakšen je bil. " Jakob 1, 23 -—'24. — Kdor božje besede sad želi, mora: 1. Pripravleno serce imeti, željčno božjega nauka.,, Ako ogenj napraviš, ni zadosti de le luč imaš; potreba je tudi suhih derv. Hočeš žeti, ni zadosti, de le naseješ, njiva mora rodovita biti. Dc pridga hasne, ne leži le na pridgarju, ampak duše poslu-^'telov morjo pripravlcne biti besedo božjo sprijeti. u Sv. Klemen. Oh prinesite saj uka željno serce, lačno besede božje; tako bote nasiteni. 2. Ponižno božjo besedo poslušati, in na sc — ne na druge °bračati. Naj pridigje škof alj kaplan — ne govori iz svojega, ampak v imeni njega, ki ga je poslal. — Naj pridgarju sladko in gladko beseda teče, alj preprosto od ust gre, beseda božja je. Naj bo posodva sreberna alj glinasta, de je le voda zdrava in čista. — Naj poslanik bo kakor rad, de nam le dober glas od dalnega doma prinese. Naj beseda božja reže alj hladi, prevdarimo, kaj nam veli, kako nas zadene. — Pobožno ženko so vprašali, kaj sije pridgc zapomnilo? »Zadosti, je djala, dc ne bom več grešila." 3. Doma zaslišane nauke linije čedno povedati, otroci starišem, stariši otrokom, posebno varhoin. »Imajo navado iz rožnega verta prinesti kako violco alj drugo cvetlico damo, — nekteri vlomijo vejco s sadjem — drugi prinese svojim otrokom dragih jedil. Stori tudi ti tako, kedar iz cerkve prideš, prinesi svojim otrokam, možu in prijatlom opominov, kojih zaslišiš. Oni so več vredni kakor vse rože na verti — vse jedila na gostii. Te rože božjiga nauka se nc osiplejo, to sadje ne zgnije, te jedila se nc pokvarijo. Une prineso kratko veselje, te pa dajo stanoviten fiascr." Sv. Krizostoin. — Nc morem vam zadosti priporočiti, dc božje nauke doma po-vete in svoje učite. Sedajni časi so nevarni, vse polno never in krivover. Satan vas hoče presojati, kakor pšenico. —Vaši očovi so vam izporočili svete vere neprccenliv zaklad; oh, skerbite, de ga zapustite neoskrunjeniga svojim mlajšem, — pripravleni odgovor dati vsacemu, ki vas po zaupanji vpraša, ktero je u vas. I. Pctr. 3, 15. Konec. Sejavec je šel seme seja t — Jezus, nebeški učitel, na zemljo človeškega serca. — Sejavcov veliko jezerov gre let nepre-nehama sjat seme božje besede — učiteli sv. katolške cerkve so. — Kde pa so ženice? — Angeli božji bodo prišli žet, ljuljko od pšenice odbrat. - Gospod ženicam poreče: »Zvežite plevel v snopiče, de sc zažge, pšenico pa spravite v moje žitnice—Oh skerbimo, dc tudi mi dobra pšenica bomo !" Amen. TRETJA PREDPOSTNA NEDELA. « Od veselja In žalosti. Glejte, gremo v Jeruzalem, in vse bo se dopolnilo, kar" je od Sina človekovega pisano. Luk. 18, 31. Dnevi veselja so zdaj; zdaj vidimo svate, zdaj slišimo raj. Tudi nas vabijo ljudje z njimi dobre volje biti — »Veselite sc z veselimi!" Rim. 12, 15. — Vsmileni Jezus pa v denašnim sv. evangelji svoje učence na tcrplenjc povabi, rekoč: „Glejte, gremo gor v Jeruzalem — in sveta mati kat. cerkva tud nam veli v duhi v Jeruzalem, premiš-lovati Jezusovo tcrplenje in smert. — Kamo se hočemo podati? I. Veselje pošteno zavživati, pa terplenje ne pozabiti; U. Vterplenji ne obupati, ampak v svoje izveličanje oberniti. —• Bratje in sestre! veselite se z veselimi, jokajte z žalostnimi. Kako? Vam pokazati hočem. I. Dober Bog je človeka za veselje stvaril; za to nam pravičnega veselja ne prepove. — „Veselite se v Gospodu, pravi sv. Pavi, in zopet vam rečem, razveselite se; pa vaša krotkost naj bo znana vsem ljudem." —Nespameten človek si je pa veselje v žalost premenil, in miljonov ljudi si še neprenehama veselje greni.— De bi se nam taka ne godila, skerbimo: 1. De ne bo nase veselje zdravju skodtivo, skoz nezmero pri— jedi — pjači — rajanju alj na plesi, i. t. d. (Beri: Živlenja srečen pot, stran 38. 46. 50. 57.) 2. De ne bo izveličanja naše duše nevarno, kakor so slabe tovaršije, gerdo znanje i. t. d. (Beri: Živlenja srečen pot, stran 27. 32. 40. 44. 76.) 3. Naše veselje naj bo Bogu v čast in hvalo; naše pesmi spo-' dobne, naši marni pošteni, po pameti naš smeli.—Slovencov veselice in zdravičke so večidel pobožne. (Poglej: Pesme Ahacclnove v Colovci 1838 stran 55. 59. 61. 67.) De bi pa človek v sreči in veselji ne vprašal: Kdo je moj Bog? mu neskončno moder Bog med veselje tudi terplenje pošilja; v izveličanje si ga obernimo! II. Veselo in srečno so živeli učenci z Jezusom; tožilo se jim je njega ločili se.—Za to jim je napovedal žalost in terplenje. „Glcjtc, gremo v Jeruzalem — Sin človekovi bo izdan, križan i. t. d. Kako milo seje učcncom storilo to slovo! Ali Jezus J'm pravi: Dobro jc za vas, dc od vas grem i. t. d. Vaša žalosl "e bo u veselje premenila." Jan. 16, 7. 20 — 22. Tudi nam ne bo neprenehom sonce sjalo; ura žalosti in terplcn^a Se nam bliža. — Dc nam v izveličanje bo: I. V sveto voljo božjo se podajmo. Tako jc storil Jezus na gori Oljki, — Tako so storili svetniki — tako vsak moder kristjan stori. (Beri: Evangclsko Hrano drugega natisa I, del, stran 201.) 2. Poterpimo voljno, kar nam Bog v našo poskušnjo pošle alj za pokoro, alj za večo popolnost in lepši venec v nebesih. „Blagor človeku, ki skušnjavo poterpi, — Jakob 1, 12. — Ni svetnika v nebesih, kteri bi ne bil hodil po stezi terplcnja. — Kdor nevoljno terpi, kluč nebeški zamečuje; križ je kluč svetih nebes. „Tudi Kristus je moral terpeti, in tako v svojo čast iti." Luk. 24, 26. 3. Posvečujmo svoje terplenje Bogu r čast, in v izvelicanje svoje duše skoz molilvo; ona jc žlahno hladilo za ranjeno serce. „Je kdo žalosten, naj moli; veli sv. Jakob. — Se nam terplenje množi, izdi-hujmo: »Gospod, čc nam terplenje množiš, pomnoži nam tudi poter-pežlivost!" Sv. Pij V. - Tako bo njim, ki Boga ljubijo, vse v dobro izišlo. Konec. Veselje in žalost sc menita kakor dan in noč. Ni ga pod soncem stanovitno srečniga. — Ne pozabimo u veselji terplenja, de nas sreča nc pohujša; tolažimo sc v tcrplenji s prihodnim veseljem, dc nc obupamo; za dežem vselej sonce pride, naj nas terplenje poboljša. — Skoraj se bo tud nam žalost u veselje premenila, in veselja našega nam nebo nihče vzel. Amen. Dalje sledi. OGLEDALO SLAVVIll DOMORODCOT H A J.VI.M V IIVALNI SPOMIN, ŽIVIM V ČEDNO POSNEMO. Malo hudega so prenesli aH veliko dobrega bodo prejeli ; \ kajti Bog jih je skuSal in sebe vredne najšel. Modr. 3, 5. TOMAŽ KREN SLAVNI LJUBLANSKI ŠKOF, STEBER KATOLŠKE VŽRE PO KRAJNSKIM IN ŠTAJERSKIM. »UJa svetu bote britkost imeli, pa zaupajte; jaz sim svet premagal," je Kristus za slovo svojim apostolom djal, in je lepo obljubo svojim namestnikom dopolnil: ,,Glejte! jaz sim z vami vse dni do konca sveta." — Priča te vesele resnice je pravovernim Slovencam živlenje apostolskega moža Tomaža Krena, IX. škofa Ljublanskega, kojega navadna beseda je bila: Tomaž! se dela bojiš, poglej kaj dobiš. (Si taedet labor, aspice pracmium.) Kakor kužna bolezn je Lutra kriva vera v šestnajstim stoletji tudi po Krajnskim iu Stajarskim segala, se naj več gospode prijela, za gospodoj so mestlani in tcržani, za njimi pa tudi preprosti ljudje po deželi potegnili, so sveto katolško vero zamečovali, veliko Cerkev katoličanom posilim vzeli, altarje poderli, podobe svetnikov poterli iu v Luterske tempelne premenili, alj si pa nove pozidali. Bila je velika zmešnjava po vsih krajih, pa tudi težava med ljudmi. Oče je imel drugo vero ko sin, sosed je soseda sovražil. Vise je bilo polno prepira; ljubiga mira ni bilo pri krivoveri iu keršanska ljubezn je med kristjanami vmirala. Kjer so ljudje spali, je prišel sovražnik in ljuljko krivevere med pšenico zdraviga nauka zasjal. Sila je bila velika, in potreba možev, hoji bi zaspane ljudi izdramili iz njih pregrešnega spanja. Eden tih ntož je bil slovit služavnik božji Tomaž hren, IX. Ljublanski škof, katera škofija jc tisti Čas tud pet dehantij Cclskega kroga na Štajar-*kim obscgla. Njega je dober Bog Slovcncom dal, krivovero med njimi potrebiti, pravo katolško pa oživeti. „Bratje! opomina sv. Pavi, Spomnile se svojih prejposlavlenih, kteri so vam božjo besedo ozna-novali; glejte konec njih živlenja, in ravnajte po njih veri." Tomaž v Ljublani leta 1560 rojen, gosposkih , tode bogaboječih starišev sin, je imel na Dunaji dobrega vujca, doktorja pravde, kije bistriga mladenča v Beči izšolati dal. Tomaž jc izrastil u vučenosti in 11 vsaki čednosti, ter si izvolil duhovski stan in sklenil serčen vojšak Kristusov biti. — Pač dobro delo stori, kdor razumnega pobožnega mladenča v šolo spravi, in mu po svoji moči izšolati se pomore. Mladenčem, ki so za to, v duhovski stan pomagati je boljši dobro delo, kakor nove cerkve zidati, posebno tam, kjer jih potreba ni. H čemu nam bodo lepe cerkve, ako mašnikov pobožnih ne bo? kakor se nam kaže. Tistokrat je bila služba duhovska silo težavna. Ljudje nevedni in le v posvetno zamišleni, kflvoverci serditi, gospoda zlo pokrivo-verjena je katoličanske duhovne čertela in tudi preganjala, jim prihodila jemavši. Naj boljši fare so tisti čas celo v nič prišle; veliko njih še zdaj od tiste dobe slabo izhaja. Vse te in takih težav se ni Tomaž plašil, je mašili stan srečno nastopil; in če ravno mlad, so ga v šest in dvajsetim leti starosti korarja v Ljublani postavili, in mu vkazali v stolni cerkvi svetiga Miklavža pridgvati, in popraviti, kar je njegov sprednik, krivoverc, pokvaril in zapeljal ljudi. Tomaž močen mož v besedi in vdjanji, je oznanoval kakor mogočna trobenta zdrav nauk, je trebil krivovere, in svete čednosti sjal. Hitro so pri-dniga delavca na polji Gospodovim stolniga dehanta povzdignili; in ker jc bil služavnik božji v malim zvest, so ga črez veliko postavili. Škof Joan Tavčar jc leta 1597 vmerl, in visi vojvod Ferdinand II. je našega Tomaža Ljublanskega škofa izvolil in oklical. — Verli mlad mož! bodisi stanu duhovskega alj deželskega, zvesto opravljaj svoje dolžnosti tam, kamor te Bog po namestnikih svojih postavi. Delaj in čakaj, dokler le dalej zakliče in ne posili se, kamor nisi poklican. Komur se veliko zaupa, tudi njega velika rajtenga čaka. Visi je stan, veči pomoči je nam od zgoraj potreba. Oče nebeški bo pa njim dobriga Duha dal, ki ga za-nj prosijo, kakor Tomaž novo izvoljen Ljublanski škof. ,,Bogu in devici Mariji, veliki božji porodnici bodi hvala in čast!" tako Tomaž piše.— „Gospod Jezus, izveličar naš in škof naših duš, raz kteriga pomoči ni naše moči, naj mi svojega svetiga Duha gnado podeli, de mi slabemu pomaga to veliko opravilo izgolovili, naj skoz svoje djanjc in podučenje njegovi veči časti prav veliko hasnem keršanskim dušam v izveličanje, iuposlednič nebeško krono dosežem, ktera je njim obljublena, koji do konca zvesti ostanejo. Amen." Katje mlad škof prosil, mu je Bog dal, serčnost, modrost in stanovitnost. Bil je steber katolške vere, kladvo krivoverstva. N' i A i vajvoda Ferdinand je Tomaža postavil svojega deželskega zaupnika (komisarja) iu mu dal oblast krivovcrske besedune iz dežele počediti. V treh dneh so se morli iz dežele pobrati, kakor jim je visi vajvoda vkazal. Sterti dan po tem gre z procesjo v Spi-talsko cerkvo svete Elizabete, ktero so si Lutrani bili v Ljublani osvojili, očisti vežo božjo z posvečenoj vodoj, sveto mašo služi in cerkvo zopet katoličanom pridobi. Krivoverce sovražili in priganjati jih hi ne bilo prav, tudi oni so otroci božji, to de v zmotah in na krivih potih so. Pa njih zapelivih naukov se imamo skerbno varvati, takim krivovernim ljudem stanovitnega .sela med nami ne dati, in si vse prizadeti vboge krivoverne ljudi, kteri v zmotah vere tičijo , skoz dela milosti za resnico giniti, skoz poduk prepričati in jih na stezo resnice in pravice poverniti, kakor škof Tomaž. Vzel je ljudem krivovcrske bukve, z kterimi so jih krivi učiteli motili, jim je dal novo nati.snen evangelj v roke, in je tako čerstvo pridgval, de so se Ljublaučani v ečidel k pravi katolški cerkvi povernili. Potem je tudi iz Krajini, Kamnika, lladolce in iz drugih krajev Lutersko vero potrebi!, in je pisal papežu Klemenu VIII. „Težko in pa nevarno delo poohernitve k katolški veri po vsem Krajnskim in Stajarskim do Drave sim za toljko rajši prevzel, ker sini priložnost dobil po nagibu svetiga Duha apostolsko orožje nad punlars.ke, hudobne Lutrane oberniti." V kratkim je nad 11000 duš pravi katolški cerkvi pridobil. Kakšno orožje pa je to bilo? Molitva iu pa beseda božja. Molitva serce pomoči iu izrahla, de se ga božja beseda prime, poduk obsčje in gnada božja pa rodovitno stori. Čudo veliko lepega in dobrega en sam mož po volji božji naredi, kteri veliko dela, pa malo tožuje, se sam trudi in na druge ljudi ne zanaša. Tako je serčen, nevtrudliv škof naj pervič Lju-blano, za tem pa tudi drugo Krajnsko premenil, in leta 1601 zopet na telovo v Ljublani lepo procesjo imel, koje že veliko let zavolj sovražnih krivovereov niso imeli. Vsa Ljublana bila je pražno oblečena, vse ulice bile so v zelenji, vse okna čedno pogernjene, na kterih so svete podobe stale in pa sveče gorele. Veselo so topovi gromeli, in Gospodov dan daleč po deželi oznanovali, petje in godba se je z glasovi zvonov družila, povcličali presveto obhajilo ProliiMire za novo leto 1851. y Jezusove ljubezni. — Vesela spomlad (/vigred) novo oživlene svete katolske vere po dolgočasni zimi merzlega krivoverstva bila je ta lepa procesja. Ljublančani so spoznali, kaj lepiga, kaj božjega katoličanstvo ima, in so živo občutili, kaj svela katolška cerkev velja. — Katoličani! poglejte, in povzdignite svoje glave. —• Serčen škof Tomaž pa ni samo skerbel za poglavitno meslo svoje dežele; na vse kraje gleda dober pastir, in hiti odpodit volke od čede Kristusove, nevedne podučit in slaboverne poterdit skoz gnado svetih zakramentov, ter se ne boji nevarnosti, ne težav. Tako pride eno jutro na spodnim Krajnskim do grada, v katerim jeLutran gospodaril. Blizo grada je cerkev bila, ktero so krivoverniki katoličanom vzeli. Hoče njo za katolško vero pozadobiti; pakriverski kmetje njo z orožjem branijo, in Lutranski učitel v cerkvi uči. Skof Tomaž brez strahu po sredi med njimi v cerkvo stopi, kriverskcga pridgarja izžene, posveti ceikvo zopet za službo božjo, služi sveto mašo in pridigje. Po tem objiše vse okoljnc poddružence, mašuje in uči po hribih in dolinah, in se gostokrat še le na večer obtesi, z svojim inojstrani rekoč: „Moj živež je, de dopolnim voljo njega, ki me je poslal." — Veliko dni ni od jutra do štirih popoldne svoje škofove obleke izslekel, ampak po sveti maši in pridgi je zakrament svete birme vernim delil, in še le po večernicah k mizi sedel, in imel kratko kosilo in pa večerjo ob enim. Po pravici so torej Tomaža vsi verni katoličani druziga apostola Krajnske dežele imeli. Pa tudi po Stajarskim je skerbel za pravo vero in za lepoto katolško cerkve apostolski mož. Lepe cerkve so žive vere očitna priča, zakaj pravoverni kristjani ne dajo, de bi njih Gospod Jezus Kristus u vmazani hiši v prcsvctim resnim Telesu per njih prebival. Za to je Tomaž škof za ozaljšanje cerkvi posebno skerbel. jc stolno cerkvo svetiga Miklavža ponoviti, velki altar narediti, in v kori čeden tlak iz rezaniga kamnja položiti. Ravno tak je dal cerkvo v gornim Gradi in več drugih po njegovi škofi! okinčiti. Samo v leti 1011 je tri jezerc goldinarjev za ozaljšanje cerkvi izdajal, in skerbel za lepo opravo službe božje. 'I udi za mlade duhovne je imel skerb, de so se imeli vLjublani, v Gradci in nn Dunaji šolati začem. — Tako zvest in dober hlapec Gospodov, ki pet talentov dobi, drugih pet po svoji moči pridobiti jiše. Kdor le dva talenta ima, naj ne mudi za dva dobrega storiti. Pa tudi on, ki samo eniga prejme, ga ne sme zakopati. Bog hoče delavce v svoj vinograd, ki storijo kar premorejo za nebeško kraljestvo. — Kakovo je naše storilo — tako bo tudi plačilo. Ko je sveta katolška vera po Nemškim skoz Lutrove zmote zlo onemagala, in tudi v Slovenske kraje silila, so Slovenci po D veselili homcili in visokih gorah veliko belih cerkvi pozidali, svojo pravo vero oživeti in pomotenimu svetu očitno pokazati, komu verjejo, koga jišejo in kamo gredo. Gorskih cerkvi ena nar viših in imenitnejših je cerkva svete Uršule, na 1'lesivcu, 958 seženov visoki gori med Koroškim in Stajarskim. Iz te visoke gore gledaš po širokim Krajnske hribe, Koroške planine in doline, Stajarske gorice iu ravnine kakor daleč oko donese. Velik svet človeku pred nogami leži, lekho se duh h nebe-sam povzdiguje, in človek tukaj prav za prav spozna, de ni na tim sveti doma, ampak v nebesih. Na tej visoki gori so leta 1570 gorjanci začeli cerkvo zidati; pa so hitro onemogli, ker niso vladarja, ne pooblastenja od svete katolške cerkve imeli. Svctoželjn škof Tomaž to zvedeti, pride v Dobernoves na Koroško k novi maši Boštjana Kebelna, stariga znanca in prijatla. Od undod se poverile v svojo škofijo in pride na goro Plcšivsko v leti 1601 nove cerkve začetvo pogledat. Bilo je kamnja veliko, lesa iu druge priprave, tudi zida nekoljko, to de nobene prave obleke. Škof pošle izLjublane zidarskega mojstra, koji se je dela čerstvo pfijel; tudi dobrotniki in sosedje so prav radi pomogli; in kaj vse združena moč ne stori! Na stermi, goli glavi Plešivca veliko cerkvo sveti Urši i postavi, veličasten tabor svete katolške cerkve. Sercu, ktiro Boga prav ljubi, njemu ni nobena gora previsoka, nobeno delo pretežko; ljubezn je močnejši ko smert. Leta 1( 02 pride škof Tomaž vdrugič na Goro, in posveti v nedelo po veliki Gospojnici veliki altar v čast Bogu, sveti devici in mtičenici Uršuli in njenim tovaršicam, pa tudi dva stranska aitarja svete Trojice in Marije device; po tem jih več jezer birma. Opravilo je bilo od osmih zjutraj do štirih po poldne. Po večcrnicah še le pri bližnim gorjancu Plešivčniku Florjanu, kije bil dober, pobožen mož, in pa gorske cerkve poseben dobrotnik, kosilo ima. Sedem letpoznej so gorjanci škofa Tomaža v tretjič naprosili, de jim je štiri druge altarje v tej cerkvi posvetil. Od tiste dobe seje božji pot na to goro še le prav veselo vnel. Iz pod Junske doline, in iz Ptujske ravnine, kakor i/, bližnih in daljnih krajev grejo ljudje na to višavo Boga in devico sveto Uršulo častit. In kdo jim bo branil? Saj je tudi Mojzes 8 * pred svojoj smertjo na verh gore Nebo izlezil, obljubleno deželo pogledat, klero je Bog njegoviniu ljudstvu dal. Abraham je na gori Morii Bogu dar pokoršine opravil, Kristus je na goro šel in celo noč v sveti samoti premolil, se je na gori pred svojmi tremi nčcncmi po nebeško premenil, je na gori za nas terpel in vmerl, je poslednič na oljski Gori v nebesa šel tudi nam prostor pripravit; kaj bi tudi mi za njim ne hodili? Ako pa gremo na božjo pot, ne hodimo Bogu na pot, drugim v pohujšanje, sebi pa v pogublenje. Kakor veliko je bilo scrčnega škofa Tomaža prizadevanje sveto katolško vero oživeti in potrebiti zel krivoverstva, toljko serdito je bilo tudi sovraštvo krivovereov do serčnega moža. V Ljublani je kriverska gospoda nad njega segla, in ga oblegla v njegovim lastnim poslopji; ali Dobrovljani, serčni kmetje iz Dobrove in okraju pridejo, gospodo razženo in oprostijo svojega dobrega pastirja. Povsodi so jiskali Lutrani Tomaža nadlegvati; alj božji mož se jim ni dal motiti, ne muditi, marveč jih je neprenehama premagoval rekoč: „Jaz hočem, dokler je božja volja, v tim težavnim škofijskim opravili stanoviten ostati, naj se me moji zoperniki lotijo, kakor hočejo. Prosite Boga zame, naj mi kakor do zdaj moje sovražnike srečno premagati da, oni, ki mi več z svojem sovraštvom, kakor pa z pri— ljudnostjoj pomagajo. Nikaj storil ne bom, kar moje meso in kerv poželji, in bi zoper Boga in mojo vest bilo." Tako piše Tomaž Lju-blanskimu proštu leta 1605, ter ga opominja, naj serčno napreduje obdelovati vinograd Gospod Boga Sabaot; in Bog, ki mu jc lo opravilo izročil, mu bo tudi moč in serce dal," — Bog daj tudi v sedajnih časih pravo serce katoličanom vsem sploh, posebno pa njih pastirjem, de hi se Ijutili sovražnikov vere kar ne zbali, kteri hodijo scer v ovčjih oblačilah, paso znotraj zgrablivi vol ki. Vojšak, ki se pred sovražnikom trese, bo lehko premagan; hitro tudi katoličan zapeljan, koji se zasmehvavcov vere boji. Le serce velja! Lepo katolško serce pa ne skerbi le za svoj dom; po vsem sveti želi božjo čast povišati, ljudem pa srečo in izveličanje pomnožiti, kakor od škofa Tomaža beremo. V leti 1601 ga povabijo v Zagreb na posvetitvo novega škofa. Zagrebški korarji Tomaža na Turško mejo spremijo v Sisek in Petrino pogledat. V Petrinji niso Graničarji cerkvo imeli, in Tomaž jim obljubi na svoje troške novo cerkvo postaviti. Pctrinci se čudijo njegovi obljubi, ker v njih krajih ni bilo kamnja, ne lesa lehko dobiti. Škof jim pa reče, naj se le na njega zaneso, de bodo cerkvo dobili. Ko v gorili Grad domu pride, da čedno leseno cerkvo narediti, po tem pa brune na flose naložiti, po Savinji v Savo, in po Savi v Petrinjo peljati. Za flosarji, kteri so cerkvo peljali, pošle stenarjev (cimpermanov) in drugih rokodelov, ki so v Petrinji cerkvo čedno zistavili. Pošle jim tudi zvon, in druge cerkvene priprave. Poslednič jim od višivajvoda še kaplana izprosi in z prežvilkom previdi, de v novi cerkvi stanovitno službo božjo imajo. —• Kako lepo in pa čudno je to! — Nova cerkev po vodi priplava, in z njo naj veči dobrota na sveti. Tako znajdena je ker-šanska ljubezn ljudem pomagati. Tabri katolške cerkve so samostani (kloštri); za to sovražniki vselej nar poprej nad nje sežejo, in menihe preženo, ker hočejo sveto vero zatreti. So samostani prazni, po tem po samim nad druge duhovne, in poslednič nad verne vdero. Katolški veri stanovitnost v svoji škofiji dati je Tomaž, previden škof, posebno učene in pobožne menihe družbe Jezusove veliko obrajtal, jim je pomagal lepo cerkvo svetiga Jakoba postaviti, ktero jim je v leti 1615 posvetil, in veliko dobrega storil. — On je Kapucinarje v Ljublano zaklical, jim samostan oskerbel, in novo cerkvo v leti 1608 slovesno posvetil. Iz cele Ljublanske škofije so prišli fajmoštri na posvečilvo. Bilo jc nad pel sto banderov in pa nad dvajset jezerov katoličanov per tim častitim opravili. Tudi v Celi je Kapucinarjam 14. listopada 1615 cerkvo miloserčen škof Tomaž posvetil. Vsak pravovern katoličan Marijo v posebni časti ima; kakor njo vsi krivoverci zamečujejo. Pravo poštvanje Marije je gotovo znamnje pravega katoličana. U veliki časti je Marijo tudi škofTomaž imel, in je lepo, slovito cerkvo .Marij ti o Naceret, na veselim griči v gorni Savinski dolini blizo Mozirja nadVet bovcam postavil. V leti 1624 na svete Ane dan jc pervi kamen za Nacaretansko kapelo položil. V štirih letih so jo dodelali, in v leti 1628 slovesno posvetili. Poznej jc bila razširana in z samostanam obdana. Kakor nevesta Gospodova gleda lepa Naceretanska cerkev z dvema turnama po gorni Savinski dolini, in vabi pravoverne kristjane v hišo božje Matere. Od vsili krajev hitiio v Nacaret na božji pot. Veliko jezer žalostnih jc najdlo svoj to' ž, veliko jezer grešnikov svoj dušen mir, in veliko slo tavžent revnih svojo pomoč v tej sloviti veži božji, ktcro je škof Tomaž Bogu in Marije v čast, vernim pa v izveližanje postavil. — Tako ljudje pomerjejo, njih lepe dela pa ostanejo, in njih zaslužilo za njimi u večnost gre. Dober gospodar pa tudi za svoje naslopnikc skerbi, ter jim ne zapravi kar jc cd prednikov prijel, marveč po svoji moči pomnoži, kakor naš skerben škof Tomaž. On je zastavleno grašino Goriianje zopet reši! in dolge poplačal, je Verbotec, grad pod Nacarctam za 14000 goldinarjev kupil, in svojim naslednikom izporočil zaduhovske potrebe Ljublanskc škofije. Pač lep izgled vsem duhovnim cerkveno blago varvati, ne p o zapravit i; cerkve invbogc ne pa žlahto in druge z njim bogatiti. Duhovsko blago sliši cerkvi in pa vbogim: le tretji del premoženja sc po .stari cerkveni pravici potrebni žlahti izporoči. Bo kdo vprašal, od kodi je Tomaž škof toljko vzel. cerkve zidati, samostane staviti, vbogim pomagati iu še svojim naslednikom toljko zapustiti? Imel je zlato žilo, milošno, ktero nam Jezus pri svetim Lukežu pokaže rekoč: »Dajte in se vam bo dalo, dobro natlačeno in natreseno, clo zverhano mero vam b ulo dali u vaše naročje. Z kakoj mero namreč bote merili, z tako se vam bo odmerjalo." škof Tomaž je obilno dobriga storil, in dober Bog mu stotero poveruil. Dober človek več ko da, več ima na tim in na unim sveti. Teža let in pa sivi lasje so nevtrudliviga Tomaža objiskali. Zvest delavc u vinogradu Gospodovim ni poprej delali licnjal, dokler ga ni Gospod iz dela na plačilo poklical. V tihi gorogranski dolini je svoje posledne dni preživel, in svoje delavno živlenje 10. Svičana 1630 sklenil v sedemdesetim letu svoje starosti. V tim tihim kraji počiva od svojega truda, in njegove dela gredo za njim. Kar jc naj raj govoril (besedo: Si tacdet labor, aspicc pracmium—Tomaš, se bojiš? Poglej, kaj dobiš) je tudi storil; zaupajmo, dc jc velik imenovan v nebeškim kraljestvi. m ANTON BIZJAK, ZVEST I\T DOBER DUHOVSKI PASTIR LAVANTIN-SKE ŠKOFIJE. Blagor možu, ki jc brez madeža najden, kteri ni hodil za zlatom, se na dnar in zaklade ni zanašal; kdo jc on in hvalili ga bomo? zakaj on jc storil v svojim živlcnji čudne reči.- Pu takim možu vpraša sv. Duh v bukvah modrega Siracida, in od taccga moža naj letašne Drobtince kaj povedo. Biii so ovaki mož rajni gospod Anton Bizjak spomina vredni fajmošter pri svetim Martini v Pahorjih, pravi mož po volji božji, skerben in zvest pastir svoje črede, in pa dober oče svojih farmanov. Krajnski rojak iz lepe Lipavc doma, prebrisane glave in pa žlahniga scrca so bili. Bog je videl mladenča zalega prieveteti kakor žlahno rožico za germom, ki z svojim duhom po celi okoJjci lepo diši. Zaklicalje mladega delavca v svoj vinograd, kakor skerben hišni oče dobre služavnikc jiše; žali božje! de jih je malo takih, kakor so bili rajni Bizjak Anton. Izšolali so sc vLjublani in v Gorici, v kterim mesti so bili masni k posvečen. Lepo je gledati verta, v katerim dišočih vcrtuic veliko cveti; ženin skerbno tak vert pojiše, in si dišečo vertnico vterga, ter jo svoji zaročeni nevesti v nederje da. Sc lepši je čuti od imenitne, poštene soseske alj srenje, v kateri zali mladenči prirastejo, sc v šolo podajo in kakor dišeče rože polni pravih vednost in keršanskih čednost izšolajo sc. Tako sosesko tudi nebeški ženin rad objiše; zdaj eniga in druzega rojaka izvoli kakor žlahno cvetočo rožo, ter ga svoji nevesti, sveti cerkvi za pastirja da, naj ji služi z duhom keršanske pravice in resnice. Srečen kraj; koji takih domorodeov ima. Oni so ' dragi bizeri slavne krone kraja svojega, vredni, de jih hvalimo. V tistih časih ko so rajni Bizjak novo mašo služili, so bili veči del vsi kraji krog Drave in Dravinc, po Savi iti po Savini posebno na Štajerskim pod Goriško nadškofijo, kije slavna hčer nekdajne Oglejske velike škofije. Iz laške Gorice so tudi poslali mladega inašnika gospod Antona narprej v Bogateč za kaplanav, kder so sedem let zvesto služili. Iz Bogateča so jih prestavili v Bistrico, in po tem v Studenicc k nonam za spovednika. Studeniški samostan v polnočnim znožji košatega Bočaje bil svoje dni čedno pribežališč Sklicani, ki so licvarn svet zapustivši po redi svetiga Dominika ž ele, Bogu služile, za žensko mladino šolo imele, delale drage cerkvene reči; in kajti so bile premožne, so tudi veliko dobrega celi soseski, posebno pa cerkvam storile. Imele so več župnij alj far krog Bistrice in na Ptujskim polji v svojem oskerblenji, in med njimi staro, imenitno faro svetiga Martina v Pohorjih, na visokim, vetrovnim in tudi merzlim kraji. In ko je bila (a župnija (fara") v leti 1777 vdova, soji dali gospod Antona Bizjaka pastirja. Ker so bili služavnik v malim zvest, so jih črez veliko postavili. Duhovska služba po visokih planinah je težavna, posebno po zimi, kedar sneg vse pote žamete, in zameti nanese kakor hiše visoke. Je sneg zapadil, mora gostokrat po pet mož do bolnika gaz delati; ako sneg derži, je potreba kerple na noge privezati; pa tudi krampiželjne na pete djati, kedar voda po zimi kipi. Zjutraj sc na spoved alj obhajilo gre, in še le u večerko alj v mrak k domu pride. En sam tak pot v planini človeka huje izpeha , kakor v ravnini tri dni hoda. Potreba jc kosčik kruha v žep djati; in če na gazi v planini komu hudo pride, in koga slabost objide, hitro kruha prigrizniti, de slabota prejde, in človek v snegi ne obleži. Tako tež-kočno službo so si gospod Anton Bizjak izvolili, de so ravno visoko učen gospod in pa pridgar posebno dober bili. ter clo lehko pri— ložneji službo dobili. Zvest služavnik Kristusov pa niso svoje lege, marveč lego Kristusovo jiskali, in ona je bila terd križ. Culi so nasledvavc Jezusov vabiti sv ojega božjega mojstra:., Kdor hoče za menoj priti, naj sam sebe zatajivši svoj križ zadene, in hodi za meno." So pa tudi tcrdno zaupali, de komur (»'ospod službo da, njemu bo tudi moč dal, ki niti je potrebna prav veliko dobriga storiti, kakor našemu gospod Antonu. Priden delavc jiše dela, ne pa pokoja, gledana pošlo poprej ko pa na plačilo. In tak delavc je vreden dvoje mezde, (»ospod Bizjak so najdli staro cerkvo clo zapušeno, faroža pa toljko kakor nobeniga. Lotili so se dela, i:i larmani so jini lepo pomagali. Pozidali so novo župnijo (Tarož), predelali cerkvo, in vse altarje popravili. Srečna fara, koja ima skerbnega gospodarja, ako rada vboga, in pa fajmoštru lepo pomaga. Taki pošteni f ari se hitro dobro pozna; pa tudi lehko na cerkv i in faroškim stanovji vidiš, kaj larmani iu njih vladarji velajo. Eara ( tarna cerkev, prebivališč duhovnikov in pa šola) je serce vse farne srenje (gmajne). Je serce slabo, tudi vse drugo po navadi veliko vredno ni. Skoraj bi rekel zanikarnim farraanam in njih neskerbnim vladarjem, kar sv. Pavi vsem hišnim poglavarjem veli: „Kdor sa svoje domače ne skerbi, je vero zatajil in ni boljši, kaj, hujši je od nevernika. - Farna cerkev in stanovje njeno je cele fare pravi dom, na katerim jih je mati katolška čerkev prerodila, na katerim bodo počivali za prihoduo živlenje. Kdor rad vbogajime daj«, njemu tudi Bog srečo da. Vso takimu zda, in radodarniku en krajcer več pomaga, kakor skopimu bogatinu deset. Dober in skerben fajmo.šter so cerkvi drage oblačila omislili,-lepe zvone kupili, pa tudi vbogim po planinah veliko dobriga storili. Pridni farmaui so jim po svoji moči voljno pomagali; in kedar so vse lepo k božji časti preskerbeli, so več premoženja imeli kakor poprej; nobeden ni pogrešal, kar je cerkvi vbogajime dal. »Dajte, veli Jezus, iu dalo se vam bo." Sreča le dobre ljudi rada ima, skope sliskavce ona beži. Veliko veselje so imeli fajniošler in cela srenja svetega Martina z predelanoj in krasno ponovlcnoj cerk-voj. Verli tega veselja so jim Lavantinski knezo -škof Leopold naredili, ter jim cerkvo 3. Kimovca v leti 1810 posvetili, čedno nevesto nebeškimu ženinu. Dobrotliv mož pa ne skerbi Ic za svoj lasten dom; celo sosesko na skerbi ima, in za čedno pripravo občestva rad da, koljkor premore. Tudi častit fajmošter Anton Bizjak svoje škofije niso brez dara pustili, ter izročili svojemu škofu drag srebern kelli 102 lotov težek, kojega bila Avsfrijanska nadvojvodinja Marjana svetitnu Alojzju v čast leta 1755 podarila. Kajmošter so ga kupili, leta 1800 rešili in iu> vselej onimu škofu izporočili, pod kateriga paslirskoj oblastjoj župnija alj fara svetiga Martina bo. Tega zaliga kelba, ki je z več ko nad tri sto žlahtnimi kameni okinčan, se še neprenebama Lavantinski škofje per vsih slovesnih kronanih mašah poslužijo. Kaj pa l>i zlati kelhi pastirjem pomagali, ako bi bila njih čreda lesena? Le slaba hvala bi dušnimu pastirju lepa cerkev bila, če bi furmanov zaderžtnije gerdo, nekeršansko bilo. Ncvtruden fajtnošter so si torej vse prizadeli svojo ljudstvo v keršanskih naukih dobro podučiti in v sveti čednosti vterditi. Posebno so svojim vernim pre-inišlovanje terplcnja Kristusovega priporočali, in so v postnim časi za vsak petek posebno pobožnost alj andoht uteir.elili, naj bi se verni učili po stopinjah Jezusovih hoditi, i/, ljubezni do njega vse voljno poterpeti, kakor je Izveličar naš iz ljubezni as k današnimu veselju prelepo vabi. Ravno ta Gospod, katerim je dana vsa oblast na nebi kakor na zemlji, on ki vse nebeške zaklade bogastva ima, jc veliko darov ljudem dal, in nam dobrotnika svetiga Duha na svet poslal. Tudi meni je dober Bog posebno veliko svojih darov dat, katerih nisim zamudil. Dat mi jc veliko let doživeti. V sredi med vami sim sc pri altarju in v drugih božjih opravilah postaral tako, de danes petdeseto leto svojega posvečenja za mašnika z vami, preljubi moji farmam, veselo obhajam, in drugo sveto novo mašo služim, ter besede, klire jc nekdaj Kristus Cahcju govoril, zlobno ponovim: Danes jc tej hiši, moji nevesti, vaši materi farni cerkvi svetiga Martina izveličanje došlo, sreča druge svete nove mase, katire za našega pomnenja ta poštena fara še nikolj ni imela. Od lete moje in vaše s eSc bom jaz govoril, vi p« mene zvesto poslušajte. Bodite pripravleni! DOPRlČVAXJE. Častilo obliajanjc svoje druge nove maše začnem z besedami sv. Pavla apostelna na Timoteja I. I. Kralju večnosti, nevmerjo-čimu, ncvidnimu, samimu Bogu bodi čast in hvala na vse večne č«sc,u de je mene. ne po mojem zasluženju, temuČ po svoji milosti že pred 73. letini na svetlobo liga sveta postavil, me k svetimu kerstu prinesti, katolškim kristjanom prišteti dal, in n e z lučjo svo;e guade in prave vere razsvetli. Dur vere, kteriga nas vsak ima, je gotovo velik dar božji, /-a dar vere je nas sledili dolžen Bogu hvaležen biti, in spoznati z Daudatn rekoč: ..Tvoja desna roka. o Gospod, je mene pri svetim kerstu pov/.dignula.1' — J® meni poleg dara vere .še drugi velik dar dal, ko jc mene pred petdesetim letami mašniku izvolil in posvetil. Vselej sim službo mašnika z veseljem opravljal, pa dočakati maštva petdeseto leto si nisim zavolj svojega sredniga zdravja nikolj upanja delal, 3!njo let« živlenja iu mašiva ■jo le božji dar. Bog jc nit m p pogledal, me je k \ am poslal: iu že leče štirdeseto le.tri. kar je meni skerb za vaše duše U ti mu ciiu in koncu naložil, de bi majhnim in potrebnim kruh izveličanja lomil, nevedne prav učil, žalostne tolažil, omival kar je navesti vmazanega, zacelil kar je • anjcniga; ozdravil karje boleniga, poterpežlivo storil, kur je ojstrega, iti vam vsem z naukam in zaderžanjcin pot k nebesam kazal. Preserčne duše! ako so vam moje diihovske opravila ušeče bile, če sle imeli nad njimi dopadenje, ne meni, ne meni, temuč Bogu hvalo dajte; zakaj: _\e on ki sadi, ne kdor rosi, temuč Bog kteri izrasek (laja, je hvale vreden." Tako jc Kristus svoje aposlelne za ljubo imel, ter njih zagotovil rekoč: Vi ste moji prijateli, jih prej de je v nebesa šel z povzdignenimi rokami požegnitl; oni so po sveti šli pridgvat in kerslit; pa Gospod, pričuje > \. Marka, jc z njimi delal in poterdov al besedo. Tudi mene je Bog za ljubo imel, ko me je k vam poslal, tudi sim hi! v svojih naukih pri vas vselej srečen; pa le Gospod je mojo besedo, ktera je okoJj šlirdcset let iz mojih ust u vaše ušesa in serca tekla, poterdoval, ji jc dal moč in izrasek, dc se je vaših sere kakor dobre zemlje prijela, in sad keršanskiga zader-žanja obrodila, //a to ne meni, ne meni, temuč Bogu sliši čast in '»vala, ki mu dopitde v sredi med vami, kakor med svojim Ijiidslvam stanovati. Vi pak še tudi za naprej besedo božjo radi poslušajte in tiatc zvesto deržite. Od sreče, ktero s!m te leta per cerkvi z vami imel, nočem veliko govoriti. Saj vi sami veste, kake temne, mertvaške altarje sim najšel; zdaj pa poglejte, kako je ta cerkev z božjoj, vašoj in mojoj pomočjoj čedno in spodobno olepšana. Mašni plajši bili so vbožni; en sam za praznike vreden; zdaj jih imamo toljko lepih in dragih, de malokder tak. Tudi milostiv škof in first (knez) so pri objiskanju iti posvcčcnjtt te cerkve nad njimi dopadenje skazaii. Mcžnarska in kaplanijska hiša, večidel z mojimi dnarji postavlena, očitno priča, de sini per zidanji tiste srečo imel. Se lepši bo vaš veliki farni zvon, li kateriinu sini v dobrih zlatih in srebernih dnarjih en tavžent rajnišev dal, po vaših gorah in grabnih glasil, de sim pri vas srečen bil. Ta veliki 24 Ct težek zvon je vas vseh farmanov svetiga Martina. Var-jilc zvon tako skerbno kakor svoje lastno blago. Zcliin naj bi ta zvon Bogu k časti, vam pa li veselju in tolaženju nekoljko sto in sto let srečno pel. Vaša jo tudi sreberna monštranca, ktero ste v, srebernimi dnarmi k božji časti rešili. Menije tudi per mojim gospodarstvi sreča dobra bila, dalameui in mojim služevnim kruha dovolj. Od kodi pa je meni vsaUa sreča prišla? Najte de svoje oči v nebesa povzdignem in spoznam 7. psalmistam Davidain: ., V tvoji roki, o Gospod, je vsa naša sreča;" 17. nebes, od Boga prava sreča pride. Tisti Gospod Jezus Kristus, kteri je danes v nebesa šel, je poprej svoje roke povzdignil, in svoje apostelne z drugimi na oljski Gori pričjočimi požegnal (blagoslovil ravno tisti Gospod je tudi mene in moje ljube farmauc požegnal, dc smo se v miru lepo zastopili, svoje dolžnosti zvesto dopolnili, iu toljko let.srečno skupej doživeli. Zakaj pa je dober Bog mene in vas tak miloslivo požegnal? Kako uinelaluost (kunšt) sim jaz imel ? Ne bom vam te umetalnosti skrivni. Zapomnite! Kedar sini 13. dan Aprila 1777 to furo v svojo skreb prevzel in k vam prišel, ali sim morebit precej v farofšel? \c; ampak gredoč inemo farofa sim se po stezi v cerkvo podal. Moj pervi pot je bil v cerkvo, kjer sini Boga molil, in kleče prosil, de lii me požegnal; naj bi Bog, klenimi jc dopadlo meni duše te fare izročiti, meni tudi moč, ajler in pravo zastopnost dal, njih prav vižati. Prosil sim Boga, dc bi tudi vas požegnal, vam dobro voljo in voljno serce dal 7. veseljam k službi božji hoditi iu božje nauke radi sprijemati, naj bi zav olj Boga kakor pohlevne ovčicc keršanske dolžno.-ti dopolnili iu po keršanski pravici živeli. Bog je mene uslišal, de sim vašega zaderžanja vselej toljko vesel bil, de če je lih ta fara brezna in težavna, bi njo vcnder z nobenoj drugoj lehkoj, imenilnoj faroj na ravni, naj bi tudi tavžente nesla, ne poprej v mladosti, ne zdaj zamenjati notel. — Oh kako dobro je pač delo z molitvijo začeti, z srečo naprej delati, in z Bogam dokončati! — Želim pa tudi z vami svojo srečo deliti. 1. Koljkor peršon je v far i za spoved, sledno bo eno srebemo ovancgarco dobilo , de se moje druge svete nove maše spomnite. Vsi pa ki dobro vešte, de sim brez vašiga plačila per slednim božjim opravilu za duše uvieali, za duše farmanov, kterih trupla na tim britofu počivajo, za naše mertve stariše, za zlalito, za dobrotnike in druge, kteri od nas pomoči potrebujejo, molil, tudi vi po moji smerti za mojo dušo moliti ne pozabite, zlasti na pokopališu mojega trupla. Lehko bo moja duša vaše molitve tako vesela, kakor veseli ste vi večkrat bili mojega božjiga opravila. 2. De bi-u vaših pobožnih sereih spomin hritkiga terplenja Kristusoviga ohranil, bom eden tavženl rajnišov za gospod tajmoštra, in eden tavžent rajnišov za gospod kaplana šli (tal aij na obrest (činže) položil, de bo sleden tih dveh gospodov- tri petke v postu andoht pred altarjam svetiga križa opravil, za me sveto mašo daroval in obrest od tavžent rajnišov vžival. Vam pa priporočim, de bote ob petkih v postu tak obilno k tej andohti prišli, kakor ste dosehmalo že pet in dvajset let k tistej hodili; saj je vaš lzveličar z svojim terplenjem še več od vas zaslužil. 3. Moja volja je, de se po moji smerti vse moje premoženje odda; in kar bo čez izročenje ostalo, it a obrest (činž) položi. Ta činž pa se ima od Bisterškc naprej postavlene komisijske gosposke z vedenjem fajmoštra in rihtarjev med tiste Carmane sv. Martina razdeliti, kteri bodo od toče alj drugega hudiga vremena zlo poškoc!-vani; tako, kakor so sicer več alj manj vbožni. Cc hi pa eno alj tudi več let toia ne pobila, alj drugo hudo vreme v tej turi grobe škode ne napravilo, se nima činž v rodovitih letih razdeliti, temuč za druge oškodvanc, kumeme leta za delitvo v gosposkih rokah privarvati. Konec. Ljubi farmani! jaz za vas, za vaše otroke in za vaše prihodne nastopnike boljšiga testamenta storiti ne vem. Kar ste meni dobriga storili, vam nima žal hiti. Bog je meni več dni mojega živlenja dodelil, kakor sim se kdaj troštal (nadjal); Bog je mene 7- svojo j srečoj pogledal; za to imam tudi jaz srečo in veselje vam '-a zdaj in za prihodne čase dobro storiti. Vi pa se veselite moje starosti in hvalite danes Boga z menoj, de mi je dal vesel" dan moje druge nove maše včakati. Pristopite duhovski otroci matere farne cerkve sv. Martina z menoj, z svojim duhovnim očetam k altarju! Pridite, ljube ovčice! z svojoj molitvijoj, z svojim dobrim sercam; mi bomo svoje roke proti nebesam povzdignili in per tej drugi novi maši ravno tistiga gor v sveto nebo poslali, kteri jc nekdaj na današcn dan na svoj dom k svojimi! nebeškimi! Očetu šel, in je z svojmi povzdignenimi rokami apostelne in diuge svoje učence na Oljski gori požegnal, kteri je od nas na visoko stopil, pred peklam zapcrte duše z sabo k nebeškimi! Očetu peljal in ljudem darove dal. O Gospod! ker nas danes z svojim vncbohodam iu z drugoj »ovoj inašoj razveseliš, razveseli tudi verne duše uvicah, iu jih peljaj iz ječe 11 veselo nebeško kraljestvo. Ne pozabi pa tudi nas •.ukaj v dolini solz, kteri smo tvojih darov toljko potrebni. Ogledaj se na moje ljube ovčice, na vse moje dobrotnike in dobrotnice, ozri se na celo keršanstvo. Ne serdi se črez nas grešnike, katirc jiskat si na svet prišel, katire izveličati si danes nebesa odperl. Per tej drugi novi maši ponovi nas z svojoj gnadoj k poboljšan ju našega živlenja 4 in nas peljaj za seboj v svete nebesa. Amen. Tako posnema zvest naslednik Kristusov svojega božjega mojstra, kije tudi pri posledni večerji svojim ljubim učcncom zadno iz]>oročilo oznanil. Tako skerben hišni oče na svoje stare dni svojim domačim vse čedno naroči, kako ima po njegovi smerti bili, de ne bi prepira in tožvanja bilo. Tako ne pozabi duhovski pastir na svojo starost svoje cerkve, pri kateri je služil, 111 oberne svoje premoženje za božjo ču,s( in pa potrebnim ljudem v pomoč. Blažen taki mož; njega Gospod, kedar pride, lepo pripravleniga najde, kakor našega rajniga Antona. Dober Bog je svojemu zvestimu služavniku še štiri leta po drugi novi maši živlenja podaljšal, v katerih se je še sonce njih delavnega živlenja po gorah in dolinah preteklih dni veselo oziralo, in je 30. prosenca ( Januarja) 1820 lepo v gnadi božji zajšlo. /ravno svoje farno cerkve počivajo pastir v sredi svojih ovčic, njih ime pa nepre-nehanui po visokih planinah med Pohorci lepo slovi. Oče pripoveduje svojimu sinu, kedar rajniga glasen zvon čtije, mati pravi svoji hčeri od rajnega Gospoda Antona Bizjaka, ter njo v cerkvo grede 1111 grob dobrotnika cele fare pelja. Lehko sklenemo lepo živlenje dobriga pastirja in duhovskiga očetu po besedah motlriga Siruha, ki pravi: Vterjeno je njegovo blago v Gospodu, in njegovo milošno bo ozna-novala vsa množica svetih. •»i * MATIJA BALON, SLAVNI TEHANT IN NADFAJMOŠTER LABUDSKE ŠKOFIJE. 6* Predorntk spoštovali, sc jc pri novi maši j oka/.a!o. Zakaj niso lo kar njim in njih žlaliti imenitno gostijo pripravili, temuč želeli so, dc naj sc cela fara tega vcscliga godovnnja. raduje, zato so razun veliko drugih gostov \z vsake soseske posebno veljuvniga moža in ženo h gostii povabili. Gostov je bilo fcthj silno veliko; vcsclovanjc pa tako priserčno, de še donašnjc dei ta nova maša po Žavslu far i > lujc. — Prav jc, n sv. Uršulo, kakor bela ženka nježno sedi, h kteri Zasavinčan poletni čas rad poroma. Na njo se tudi pri delu kakor na svoj naj boljši vremenik ozira, in kadar si ona glavo z meglo odene. pravi, bo dež. Proti jutru pase celo Zasavinsko polje u vsi svoji lepoti razprostira. Bistra in krepka voda, šumeča Savina sc kakor srebemi pas med poljem vije; po njej plava les gorogranskih planin do „Zidauiga mosta" v Savo, in po Savi na Horvaško noter do Belgrada ino še dalej. Kamorkoli sc ozreš po hribih ali po dolini, te bele cerkvice in grajšine ljubeznjivo pozdravlajo, in kjer ti gorice proti jutru razgled zapro, se ti mesto Celje prijazno nasmeja. Ako se pa od „Grobelskiga mosta" proti Braslovčam pelja*, kadar je dolina od večerniga sonca razsvetlena, ti je to v resnici rajski pogled, in stojim ti, dc se li bo pri sercu milo storilo! Sapa ,|c tukej čista in zdrava . in ljudje zadovoljni in veseli. Slovenska beseda se tukej blagoglasno izgovarja ; se ne zateguje po dolensko, pa so tudi glasniki in celi zlogi ne pomolkncjo in ne požerajo po gorensko. Tukejšni Slovenci .so ukaželjni in imajo za uk po večim prebrisane glave. Še med malo lrtmi je štela edina Braslovška far« oh enim devet svojih duhovnov iu več cesarskih uradnikov, Kdo bi sc tedaj čudil, dc sc je ti kraj gospod Jožefu v kratkim toliko prikupil, de so bili tukej kakor v drugo doma? Ilavno tiste lastnosti pa, ktere so jih Skalskim farmanam toliko ljubih in nepozabljivih storile, so jim kmalo tudi serca Braslovških farmanov naklonile. Bili so v resnici, -ljublenc farmanov", kteri so s pazljivim očesam vse njih stopinje spremlali; pa saj so bile tudi zares vse posnemanja vredne. Blagor mašniku, kteri tako, kakor v cerkvi uči, tudi zvunej cerkve živi! In izmed teh eden so bili naši Jožef. Brez madeža jc bilo njihovo živlenje, 'epiga zgleda polno vse njih djanjc in nehanje. in akoravno so radi svoje dobre dela pred svetam skrivali, boječ se, de bi zasluženja pred Bogam ne zgubili, se je vendar luč njih lepili čednost svitlo po celi fari razprostirala; še pomnijo Braslovčani z hvaležnim scrcam pobožniga Jožefa. Akoravno je Bog svoje darove med ljudi različno razdelil, in tudi med duhovnimi eni posebne veselje do šole. drugi do spovcdnicc, tretji do bolnikov in drugi do drugih opravil imajo: bi bilo vendar težko povedati, ktero duhovsko opravilo so gospod Jožef z večini veseljem opravlali. Osebe, ktere sim poprašal: s čem so kaj gospod Jožef naj veči veselje imeli, so mi odgovorile: Ta gospod so bili za rsv ! Imenitni so bili in veliko sluli kakor govornik na prižnici. Dobro jim jc v to služil njih gladki, prijetni glas. Govorili niso visoko in učeno, temuč po Jezusovim zgledu po domače in lahko umevno; piso hotli v pridigah svoje učenosti kazati, temuč njih edine želje so bile, greh med ljudstvam zatreti in božje kraljestvo v človeškim sercu vterditi. Znto so radi in pogosto od pokore in spokorniga živlenja, od nesreče greha in od prevelike cene božje gnade govorili, — resnice, kterih donašnji kristjani tako radi pozabijo, le na zemlji nebes iskaje! Pa kdor hoče s pridani pridgovati, se more tudi pridno na lo delo pripravlali. Zato so bili gospod Jožef neutrudeni r pripravlanji na pridige, in menile v celini času svojga pastirstva so malokcdaj na lečo stopili, dc hi ne bili celiga govora spisali; — rekel bi, de so bili v tem obziru skorej preboječi. Zavolj tega so bile pa tudi vse njih pridige i/.verslne iu potiebam poshišavcov primerne; in kako globoko so poslušnvcum v serce segale, se iz lega lahko posname, de so jim ljudje tako dolgo nudlcgvali, de so jim morali zdaj eno zdaj drugo pridigo v branje posoditi, ktere so se potem po večkrat prepisale in sle od rok do rok; še je mnogo lakih pridig po fari, in med tem, ko to pišem, štiri take pred mano leže. — Pre- pričani so pa bili, de so keršanski nauki za priprosto ljudstvo še skorej imenitnej, kakor pridige, ker jih ložej ume in v spominu ohranijo ; zato so se tudi na kcršanske nauke z enako skerbljivosfjo pripravlali. Imeli so dvojne bukve, v ktere so si razlaganje celiga katekizma spisali, po vsakim keršanskim nauku pa obilno prostora pustili, de so pri ponavlanji, kar se jim je še potrebniga zdelo , dostavili, nove prilike in pripovesti uverstili, in (ako dalej. Vselej preden so začeli keršanski nauk pisati, so naj bolj glasovitne razlaganja katekizma prebrali; kar so brali, so s svojo pametjo dobro pretehtali in s potrebami svojih poslušavcov primerili: potem pa. kakor so bili nadušeni za božjo čast in duš zveličanje, so pisali z gorko, vneto, gladko in prepričavno besedo, in beseda, kije tekla iz serca, je tudi pri poslušavcih serce zadela, kterih so vedno prav obilno imeli. Pogosto so jih prišli ljudje za toliko lepih naukov zahvalit; pa nisi jim lahko kaj povedal, kar bi jim bilo bolj težko djalo, kakor če si jih pohvalil. Naglo so besedo presekali ter rekli: »Ne meni, le Bogu gre čast 111 hvala," in urno so kaj drugiga govoriti začeli. Vcdili so pa, dc se delo spreobernenja in grešnikoviga prero-jenja na prižnici le začne in še le v spovednici konča. Zato je bila tudi spovednica jim naj ljubši kraj, in akoravno jim je pri njihvednim bolehanji na jetrih sedenje zlo težavno in tudi škodljivo bilo, jih vendar nisi lahko bolj razveselil, kakor če si jim rekel, de jih ljudje za spoved čakajo. Naj bi bilo še tako zgodcj v jutro ali pozno na večer, noj bi imeli opravek, kakoršin si bodi, naj bi sc bili tudi med svojimi prijatli veselili, hitro so pustili vse, ter se podali v spovcdnico. Dc bi pa vcdili pri spovedi vsakimu in za vse okoljšine potrebin nauk dati, so bukve, ktere so za spovednike pisane, neutrudljivo prcbc-rali iu pogosto sim jih najšel v premišlevanji pri takih bukvah sloneti. Bili so podobni pridni bučelici, ki cel dan brez počitka okoli po rožicah sterdi iše; pa oni je niso'iskali za se, temuč dc bi zamogli vsaki svojih ljubili ovčic potrebno dušno hrano deliti. Bili so v spovednici bolj ojstri, kakor mehki, zato ker sovedili, de premehki spovedniki na lastnih ramah grešnike v pogublenje nosijo, vendar so bili pa tudi vsi usmileni, tako de so tisti, kteri so kaj posebniga na vesti imeli, radi njih spovcdnico poiskali. Priporočali so ljudem pogostno prejemanje .sv. zakramentov, in so ravno zavolj tega vedno zadosti opravka v spovednici imeli; terjali so pa tudi dc sc je sad pogostniga obhajila nad njihovim spovedcncimi razodeval. Taki, kteri U ar iz nav ade h spovedi hodijo, brez. resnične volje, si bolj in bolj sa veči popolnost prizadevati, niso mogli njih ojstre svaritve prenesti, ter se niso dolgo okoli njih spovednice potikali, — Nobeni človek pa ne more dvema gospodama služiti, ne po široki cesti posvetniga živlenja sc radovati in ob enim po vozki stezi za Kri-stusam hoditi, tako de sc mlačni kristjani, kteri scer nočejo Kristusu popolnoma slovesa dati, pa (udi svojih grešnih navad ne zapustiti, u vsi resnici u veči nevarnosti večniga pogublenja znajdejo, kakor veliki grešniki; je (udi gospod Jožefu do mlačnih kristjanov posebno merzelo. Z-a(o so si pri vsacim, kteri sc jc njih duhovskimu vodstvu podvergcl, brez, odjenjanja prizadevali, njegovo serce popolnoma od sveta edtergati in z, Bogam skleniti. V ta namen pa posebno dobro služijo tako imenovane dolge spovedi, pri kterih človek svojo dušno revšino in svoje zadolženje pred Bogam jasniši spozna, in potem ko od ccliga poprejšniga živlenja z Bogam rajtingo sklene, si toliko gorcčniši za sveto čednost prizadeva, (ako do je dolga spoved, ako je dobro opravlena, večidel konec poprejšne mlaČuosti in začetek prav pobožniga, čisto noviga živlenja. H dolgim spovedim so gospod Jožef svoje spovcdence skerbno napeljavah, pa jim takšne storiti (ako dolgo niso dovolili, dokler jih niso tako dalječ pripeljali, de so začeli greh resnično sovražiti, ter v resnici željeli, novo živlenje v Kristusu začeti. Pii takih spovedih pa so neskončno poterpežljivost imeli, iu so sami pomagali spovcdcncu moliti, naj de bi Bog njemu v časi začelo delo tudi blagovoljno ilovcrš 1. še m> jim hvaležni ljudje, kteri so tako srečni bili, pri njih (ako spoved opraviti. I'd en naj boljših pomočkov od Boga obilnih gnad izprositi in posebna pedpora pobožniga živlenja pa so pobožne bratovšine. Tudi teh prijule! so bili rajni gospod Jožef. I*u kakor smo rekli, bratovšine so le pomoček iu podpora pobožnosti. pa še niso same na sebi jedrn pobožnosti, kakor ucklcri nnpčno mislijo. Tu kakor tudi naj bolj idruve jedi člov eku škodjejo, če si želodec preveč ž njimi preobloži, ic (udi škodljivo, kdor se brez prcmiselka u vse bratovšine zapisati hoče. Tako si mnoga pobožna duša preveč naloži, in ker potem vsiga nalanjčno opruvlati ne more, ji postane vest nemirna. Nima pa, hi rekel, pobožnost hujsign sovražnika, kakor jc taki nepokoj serca. Kakor sc ribe takrat naj tožej love, kadar )<• vodu vso ra/brojena in kalna, tako (udi sovražnik naj ložej duši škodje, kadar jo v nepokoji najde; jo napolni s praznim struham, ji grehe kaže tudi tam, kjer jih ni, ter jo zmoti, de opeša in v nezaupnost pade. Z-afo se nc more bogoslužnim dušam nikoli zadost naročal, dc naj se le po pameti s takšnimi dobrimi delami, ki niso zapovedane, obložijo, de v enaki dušni nepokoj nc zabredejo. Bog je Bog miru in sprave — oče nepokoja pa je peklenski duh- To vse je bilo tudi gospod Jožefu dobro znano, zato so vselej vse okolj sne svojih spo-vedeneov dobro presodili, preden so jim dovolili, v kako bratovšino stopiti. Sploh so terjali, de so jim od vsiga, kar duhovsko živlenje zadene, rajtengo dali in brez njih dovolenja nič storili. Kolikor sini jih zamogcl jaz presoditi, bi rekel; krona njih pastirskima zasluženja bi bilo njih nCpopisljivo trudenje v spovcdnici. Malo hvale vreden pa je tisti duhoven, kteri le v cerkvi pokaže, de jc svoje čede duhovski pastir, zvunaj cerkve pa ie malo skerbi. kod njegove ovčice hodijo, kaj delajo in kako se nosijo? Tode od teh eden l iso bili rajni gospod Jožef; temuč tudi zvunaj cerkve jc bilo v se njih djanje in nehanje svojim izročenim v prid obernjeno. Ker sc toliko poterpcžljivi in usmileni bili, so listi, kteri so kakošniga tlobiiga sveta ali podiuenja potrebovali, kaj radi k njim prišli; pa so tudi vsikdar najšli vrata odpertc in gospod Jožefa pripravlenih, zakaj ročno so položili vse na stran, ter (ako uolgo porfučevah in tolažili, dc je bilo scrcc v resnici polajšano. Njih posebna skerb pa je bila mladosti obernjena. Z žalostjo so namreč vidili, kako malo vejo mladi ljudje neizrekljivo vrednost nedolžnosti in gnado božje ceniti, in kako lahko sc nedolžnost zgubi, kako redko pa na njenim grobu sad prave pokore spet ozeleni! Zato niso nikoli opešali, v pridigih m keršunskih naukih in v spovednici od rajske lepote nedolžnosti govoriti, mladim ljudem ljubo čistost priporočati in jih z milim glusam pred mnogimi zankami svariti, v ktere razvujzdani fcvet bogoljubnc duše lovi. Enake nauke jc pa tmh vsak mladenč in Vsaka deklica prejela, ktcro jc kakošno opravilu v njih sobo pripeljalo Praznih pogovorov kai za kratek čas, brez duhu vsk^a prida, posebno z osebami drugiga spola riso poznali, ampak vse njih govorjenje je imelo edini namen, svoje duhovske otioke za sveto čednost vneti.— De bi malopridne in klalarske pesmi z boljšimi nadomestili, iu tO) hi se pobožne du?c v svetim pr de mašuik, kteri iz tega studenca zajema iu vernim deli. svojga učenja nikoli doveršiti ne more, pa tudi končati ne sme. Zato so tudi rajni gospod Jožef kolikor jim je pri njih tolikim trudenji še časa ostalo, ga skerbno porabili v branje pobožnih in učenih bukev, iz kterih so si toliko učenosti pridobili, kakor se redko v tako mladih letih najde. Naj stoji tukej v njih časti ven spomin pohvalno pismo, ktero se jim je od naj visi časti vredniga škofijslva leta 1845 za izverstne odgovore na postavlene letne vprašanja poslalo:" U vaših odgovornih sostavkiii, ki ste jih na bogoslovskc vprašanja tekočega leta zložili, se ncu-tiudljiva pridnost, marljivo čitanje izverstnih bogoslovskih spisov, pametno porabljenje vzajemnih pripomočkov, natanjčnost v besedah in bistrost v mislih, zraven pa pravi cerkveni duh tako lepo in očitno razodeva, da se \rani namesti posameznega pretrosovanja - Vaših sostavkov s temle le naša popolnoma zadovoljnost in naše Veselo upanje na znanje da, da od svoje iskrenosti ne bote otljenjali, ampak se nam tudi posilimal s svojim učenostniin prizadetjem in verlo obnašo priporočali." Sveti cerkveni učeni!.i pa tičijo, de je mašuika perva in poglavitna dolžnost: molilni; zakaj ako Bog s svojo gnado ne žaljiva in ''as(i ne da, mašuik zastonj seme razseva. Zato so bili tudi gospod Jožef posebni ljubej pobožuo molitve. Molitva je bila njih vedna tovaršica in naj boljši tolažnica v mnogih težav ah in zopernostih, ki so jih zadele. Z veliko v estnostjo so vsakdanje duhovske ure molili, hi če ni bilo časa po dnevi, so tudi noč dostavili, po izgledu Kristusa kteri je tudi celi dan ličil, pa molitve ne opustil, ampak mnoge noči v molitvi prečiti. Ta je namreč regelca keršanskiga živlenja: moli '» c hi svojo \esl oprali, > si od greha jcujali. (I. Vse o v čire svojo če d e Ljubeznjivo vabil so, Imeli edine želje, Vse peljati k Jezusu. 10. Zlasti pak so za mladino, Silno skerbni oni bli, Deb' nedolžno oblačilo Nikdar ne zapravili. 11. Tud bolnike obiskvali, Lep tolažnik njih so bli, De bi duše njih ozdravli S svetmi zakramentalni, 12. Vse ovčice so poznale Mili njih pastirski glas, Rade se za njim podale Po zelen', nebeški paš'! 13. Njih edini cir je bila Rožica ponižnosti, Tudi druge je učila , Njih izgled posnemati. li. Zdaj njih apostolske noge V miru b'do počivale, Ki so nam nebeške nauke Tolk' nevtrudno nosile. 15. Sladko spijo zdaj njih oči, In se več ne zdramijo, V hladne zemlje temni noči Vtrudene počivajo. IG. Če so ravno vse pustili, V svoj' naj lepši starosti. Bodo se na nas spomnili Tam v veseli večnosti. 17. Skerbno so se oni trudli, Vse dolžnosti spolno val; Daj zato jim Jezus ljubi ! l.or' v nebesih sedež zlat. 18. O de bi tako živeli Kakor so učili nas, Tak se bomo veselili Tam v nebesih večni čas! 1!). Kadar bomo zapustili Tudi mi posvetno vse, Daj nam Jezus ljubeznjivi Vsim nebeško veselje! IT. K A R L K K P E L Z ZLATO SVETINJO OKINČAN UČENIH C. K. GLAVNEŠOLE V CELI, ČASTNI MESTJAN CELSKIGA MESTA, ORGANIST IN VODJA GODBE PRI ABTIJSKI MESTNI KARI V CELI. Malo ljudi bo na sveti, ki ostanejo svojiga nizkiga stana zmiram zadovolni, če jim ravno sreča ino priložnost kakovo boljšo službo ponuja. Takih redkih ljudi eden je bil Kari Kepe/, prepriden šolnik, sloviten organist, iu mož prav po boži volji, ki je 3. dan aprila 1850 v 65 letu svoje starosti vmerl. Rojenje bil v Celi 10. januaria 178"), Heprcmožnih starešov sin. Svoje perve šole je zdelal v Celski glavnišoli, kir so P. P. Minoriti učili. Po 3. klasu seje v Marburg podal v latinske šole. Ker mu pa ni šla latinšina od rok, sc jc k šolstvu obernil, in je detovodstva se učil pod vodjam P. Mansuctam Cangerl, kar je bi! v šterih mescncih slavno dodelal 1805, zlasti ker je bil muzike od mladih dni dobro uvajen. Od tega leta jc Kari služil za familjaza noter do leta 1807, kir jc šolski pomočnik postal pri glavni šoli v Celi. V letu 180'.) so ga za pomočnika prestavili na novo šolo v Polčanc; v letu 1810 gaje c. k. deželsko poglavarstvo Zvolilo za učitela 1. klasa v Celi, v kateri službi jc vse svoje žive dni celili 40 let neprcmekliv in zadovoljen ostal. Po smerti Strohsaka, kije bil mežnar in organist ob enim, je Kari organistovo službo prevzel, in po smerti Benedikta Sluga 1827 je vodja cerkvene godbe postal. Pri muziki je bil dobro znajden, znal je skor na vsaki muzikalni cev delati, zlast je veljal za dobriga koralista in vcrliga organista, kije zavolj svoje gibčnosti na orglah po širokim slovel. Svoje mlade dni je rad in veliko godil na bas, tak de mu je pleče na eno stran potegnilo in na svoje stare dni nekoljko olaman hodi'. Veliko muzikalnih (ovar.šij al band je na noge spravil; Če so mu pri vojaškimu naberanju eno trumo razkropili, je pri mladih fantih novo bando izpodrejati začel in se nikdar ni naveličal od kraja učiti začeti. Rad je imel muziko, še rajši je zapel zlasti pri dobri volji, kije vsako oživel z svojim pritožnim pctjam, ki mu ga nikdar zmenkalo ni; kar je v mladosti znal, v starosti ni pozabil. Kjer jc on bil, tam so sc poštene in vesele pele. Kakor je bil serčen prijatel vsakimu poštenimu človeku, tak jc bil ljubeznivi mož svoji ženi in mili oče svojim otrokam. Dvakrat oženjen je obekrat srečen zakon imel. Tri lepe lastnosti so znašale tega moža kakor se ne znidejo lehko kirbodi vkup v taki velikosti; njegova zvestoba, njegova delavnost, ino njegova zadovo/jnost. Zvestobo je deržal pri delu v besedi in djanju; svojga dela nikolj ni opustil alj opravila zamudil, bodi si pri cerkvi alj v šoli alj pri drugim opravku; bodi si podne alj ponoči, po zimi alj po leti. Bilje svoje besede mož, njemu bi bil smel zaupati vse svoje draginc. Bil jc povsod kredi postreči o pravim času, in čeravno so ga na svoje stare dni mnoge težave tlačile, vonder ni nikir zaostal, pa tudi ne tožoval. Neprcnehama jc rad posloval od jutra do večera leto in dan. Nedela je bila za nja dvojni delavnik, in šolski prazniki so mu bili začetek novih opravil alj noviga šolanja. Ker jc bil svojga dela in opravila in svojga doma vesel, mu ni bilo mar za dolge pote in hoje po svetu. Njegov naj daljši pot, ki ga je svoje žive dni storil, je bil v Gradec, kamor jc bil enkrat z svojo familjo za kratek čas po železnici derknil. Pa ravno ta urna delavnost ga je na starost naj bolj krepčala, zakaj kedar kolj je imel naj več dela, je bil naj bolj vedriga lica in zdrav. Kako zadovoljen in poterpežliv je Kari Kepel bil priča ta okolstava, de je on celih 40 let za učenika 1. klasa ostal, ako ravno so sc mu dostkrat više službe odpirale ino ponujale. Če ga je kdo nagovarjal sc v prošne za više službe spustiti, je djal: jaz imam dela in kruha zadosti; z dvema žlicama tud tam ne morem jesti, in 7. štirimi rokami tud tam nc morem delati. Kari ni bil navajen skerbeti kaj in koliko mu bode to alj uno opravilo dobička dalo, on jc bil srečen dovolj, če mu je kdo kako delo sporočil; nikdar ni prašal, kaj bo meni za to. Nar bolj srečen je bil Kari kadar je na svojih orglah sedel; zlast jc v sv. večirih in u velikih praznikih kakor spremenjen orgle preberal, kakor de bi bile novo oživele. Njega od njegovih orgel in pa od njegove žene ločiti, je zamagla le smert. Na zadni posteli ga ni ničezar bolj vžalilo kakor spomin orgle zapustiti; ko je namreč na svojo postel orgle zaslišal, se jc milo razjokal, ker se mu jc tožilo po njih. Te nove orgle v farni cerkvi imajo pa zares Karlna za svojga začetnika; on je bil namreč leta 1841 tirolskiga orglarja Aloizja Ilorbigcr zvedel, z njim nove orgle z 26 registrami za 1800 gl. sr. vdinjal, in večdel dnarjov po fari za orgle sam sprosil in pobral. Te orgle so mojstru tak dobro stekle, dc so zaslovele po celi deželi. Rajni Kari je bil prijazen ino zgovoren, za vsakiga je imel priložilo besedo , zato seje lehko zastopil z kmetam kakor z gospodam, zato so ga otroci ljubili in odrašeni štimali, zlast jc vedel se odsekati tistim, ki so ga hteli zabavljati; vedel jc vselej tako krepko in kratko odgovor dati, de sta resnica in smeh očitna bila. Na primer damo kake dve alj tri zasolene šale v spomin: Ce mu je kdo hotel spona-šati dc gaje svoje dni v šoli zlo tezal, jc djal: „Jcs sim zato tako zlo tezal, ker sim že tistokrat vedel, de pri nckiniu človeku ostane bolj tezanje v spominu ko dobrota; jes bi pa vonder bil rad pri Vas v spominu ostal." Neki veliki gospod gaje pri mizi pohvalil, dc je tud Karlnov učene bil, pa uk pisanja sc nad njim slabo kaže. Berž mu jc nazaj dal: „ Velikih gospodov šega je slabo pisati" Enkrat jc neki žlahtnik s svojo gospo pred Karlnani njegoviga šolskiga to-varša vpričo svojga otroka omival ino pravil, kako ve smešno svojga učenika oponašati. „Pokaži no Franccl kako obrača tvoj učitel svoj robec v šoli pred ko sc vsekne." Na dolgo silenje začne fantič tak ' smešno oponašati svojga učenika, de smeli vstane po hiši. Stari součenik vperto na prizor gleda brez vsega smeha. Na koncu ko-nicdje pa reče: „Alj smejem žlalini atej in žlahna mama tud jes povedati, kako sc Francel vede v šoli? Takole se zleca, zdaj naslanja glavo na desno roko zdaj na levo, zdaj dene nogo na klop, zdaj sejha, zdaj bolanta; včasi še gerje zna, pa nočera povedati." Neki spcklivi šalovec mu jc bil prav živo scgil s svojo srflvo šalo, in prav rahlo stran zadel: „Povejte mi Kari, je djal, zakaj ycčdel šolmojstrov otroci sc spridijo; malokedaj je iz šolmojstroviga s in.'t kaj prida" — in mu jih zaporedama pol tucenta takih porednih šol-niojstrovih sinov po imenu našteje, in poveril reče: kakor se mi zdi, Vaš nič kaj bolšiga ne obeta. »Vam bom zdaj povedal od kod to pride; mi šolmojstri so pečamo od jutra do večera z učenjam in Sojenjam drugih srovih otrok, in tak no vtegnemo za svoje skerbeti, dokler za druge skerbimo, svoje lastne otroke omikati zamudimo." Lepi značaj alj karakter Karlnov je bil tud ta, de ni mogel veselja sam za sebe imeti; rad je veselje svoje delil med druge, ako je pa žalosten bil je rad žalost zakrival, tiho terpel, tožuval nikolj, ako ravno je svoj težek križ nosil na lastninili životu; lubezniv se je skazal tud kadar je bil kedaj pokregan alj posvarjen. liil jc dobri-mu otroku podoben, kteri vse krotko, tiho in pohlevno brez besedovanja gorvzeme, in tak je dopolnil zapoved Kristusovo, ki reče: „Ve ne bote ko toto dete, ne pojdete v nebeško kraljestvo." Kar jc Kari v šoli otrokom in šolskim pripravnikam dobriga storil, bo šc dolgo v hvaležnih sercih ostalo. Bil je 27. Decembra 1849 z slaloj svetinjoj slovesno okinčan. Kratko je vžival svojo zlato spričo; od starosti in od vedniga truda oslablen, jc zbolel na veliki četertek, dokler je še popred žalostne pesme Jeremija preroka prav serčno popevati pomogel. Dal se je s svetimi zakramenti previditi, in na belo sredo je mirno v Gospodu zaspal. Celo mesto ino fara ga jc obžalovala; pri sv. Maksimiljanu počiva, kakor po-grebnica nasledila pove: POGREBNICA. Ni mi mogoče od tega groba sc ločiti, dc bi od našiga ljubiga Karlna slova ne vzel. Ti ljuba dobra duša, moj dragi Kari boš tukaj ostal? ne boš več z nami domu šel? ne boš več nas spremljal od doma do groba, od groba domu? ne boš več z nami prepeval žalostne in vesele pri opravilih in pri pogrebih v cerkvah ino veselih tovaršijah? Oj kako te bomo pogrešali po vsih potih in kotih, pogrešale te bodo orgle in vse dobrevolje, pogrešala te cerkva in šola, gospoda iu kmeti; kaj bi še le rekel od tvoje ljube žene, od tvoje zapušcnc familjc ki v solzah zdihuje. Tvoja smert nam je veliko žalost naredila, toliko bolj žalostna nas jc zadela, ker si sc tak nagloma is tega sveta odpravil. Domišlovali smo si še neke lepe dni vkupej preživeti, pa te je nemila smert pobrala, dokler so tebi ravno naj bolje mirni dnevi tekli. Kako serčno smo unč dni velikiga tedna v svetih pesmali vkupej prepevali, pa v sredi petja, v sredi svetiga tedna — ki je bil tvoje žive dni tvoj naj sivnejši čas — te zakliče večni Bog na svoj dom, de bi tam drugi del svetih pesem med angelskim korami speval. Zdaj razumim, zakaj si letaš ves zamaknen pri žalostnih pesnih toljko tanko na svoje uho vlekel, ki so se čudno lepo spevale na novih orgelcah: (Vox humana.*) Občutil si nebe-škiga glasa sladkost, zapustil našiga petja mili glas, kir se solze cedijo, pa sc obernil taj h tistimu nebeškunu petju, kir se poje z čistim veseljam brez prelivanja solz. Kamor Bog kliče, dober Oče kliče; naj bo tebi dober Kari iz serca vošen sveti raj. Samo tvoje lepe čednosti bi radi za teboj posneli in tvoje dobre dela radi spominali tukaj na tvojim grobu. Rad bi kratko vse povedal, kar vse lepiga in dobriga od tebe vem, pa ne vem ločiti, ali jc veči hvale vredna tvoja zvestoba, s ktero si svoje dolžnosti opravljal; ali tvoja delavnost, s ktero si ti noč in dan rad posloval in se dela nikdar ne naveličal; ali tvoja zadovoljnost, s ktero si toliko poterpežliv svoj ležavn stan prenesil; ali tvoja nesamopasnost, s ktero nisi nikdar prašal kako plačilo, temoč kako delo bi bilo pripravno za te. Samo to vem, de tvoja ljubezniva pohlevnost in tvoj pošten značaj te je prikupil vsem ljudem in priporočil. Hvale vreden mož! -II let si sprebil učitel I. klasa, pa zmiram zadovoljil ostal; dostekrat se ti je priložnost pomnila višej službo nastopiti, videl si svoje tovarše pipati se zanje, ti pak si miru ostal in zadovoljil na svojim mestu. Ni te mikala čast, ne lakomnost gonila; veči želje nisi imel, ko svojo službo vredno iu popolnoma opraviti. Ce si pa ravno nizek ostal, si na časti raslil. Tvoji učenci so postali mašniki, dohtari, poglavarji in knezo-skoii, pa so te enako spoštovali v svojim visokim kakor popred v svojim otroškim stanu. V svojih 65. letih si videl mnoge in razne spremembe. Jniel si 5 abatov, 8 šolskih vodij, vikarjov, kapeianov, iu Součenikov veliko in veliko, vžival si jih prijazne in neprijazne obraze, pa vonder vsakinui si bil ljubleni stari Kari. Tvoja priprost ni bila na poti, de so te mesto in gosposka v lepi časti imeli; Celsko 'Ucsto je vedelo ceniti tvojo veljavnost, in te očitno spoznalo za svojga vredniga sina, daje ti naslov častniga mestjana. Hvalita krc-sija in visoka škofija sta priporočale tvoje zasluge pred cesarskim tronain, in svetli cesar Franc Jožef I. so blagovolili ti zlato svetinjo * Vox humana . eine Ari Orgel 1'oslliv mit It Itegtfcrn , nen erCunden umi Conliruirt vom Cillier Orgelhauer Alois llorliiger, \\elrln\s liilirnmeiit sirh '/.um Chorgenange v or/.(lgiieli ei«iiele. iiulein es tla« Crescendo aiisdruc.kl, unil uelrlie« /,u der Metle iu der Cliarvvoehe tS50 /.um erlieu Vlal feliraiichl \vurde. podati ; alj Kari si tisti ljubeznivi prijatel in tisti skerbni oče svojih šolskih otrok ostal kakor si bil. Ni bilo mogoče spoznati, ali bolj tvoja priprost svetinjo razsvetluje alj svetinja tvojo ponižnost lepša. Ves si živel za svoj poklic in za svojo familjo, sveta skerb so ti bile cerkvene opravila, in orgle tvoje veselje, od katerih se ločiti kakor od tvoje ljube žene ti je le smert zamogla. Ti zvesti sluga svoje cerkve, te priden hlapec svojga stana, vzemi našo zahvalo za tvoje zveste in pridne opravila in prejmi svoje plačilo pri Bogu, ki tebe k sebi vabi rekoč: „Pridi ti pridni in zvesti hlapec, ker si bil v malim zvest, bodi črez veliko postavlen!" SKLEN. Pojdi tedaj svojo božjo pot ljuba duša, najdi obilno plačilo pred božim tronani za vse svoje dobre dela; odelmi si tam pri Očetu ne-bcškimu od svojga truda in počini si v krilu božjim. Pojdi za njimi, ki so bili svoje dni tebi toljko dobri brati, znanci in dobrotniki, in razveseli se na strani svojih jezarov bratov ino sester, ki si jih svoje dni do tega pokopališa spremljal, in jim v sv. pesmih posled-no popotnico pel. Naj bode dnašno čerkveno opravilo v tolaženje tvoji duši, in molitve, pesme ino spevod od vsih tvojih znancov, prijatlov, učencov in učenikov naj pridejo na vago božje pravice, ter milost ino gnado zate pridobijo pred božim sodnikam. Vznamnje naše zahvale naj kaže ta zidan spominek, ki ti ga cerkva sv. Maksi-miljana brez plačila prepusti, tvoj večni sprebitek, in naj priča kako drag in ljub si nam bil. Jezus tvoj Izveličar, kije tvojo dušo v zakramentu sv. obhajila objel, naj bo tvoj varli ino tvoj tažej, ki te bo peljal u večno kraljestvo po svojih svetih besedili: „Jes sim vstajenje in živlenje." Naj te vzemc v hišo nebeškiga Očeta; in tam za nas prosi, de tudi 1111 srečno taj pridemo, in Boga hvalimo vekomaj. Amen. Miilija Vod usek. ^••ta MARTIN LASIC, VERLI MOŽ IN POŠTEN TERŽAN. O slava Bogu, (le zapeti znam, De verlemu možu polivalo dam. kosjski. Vel iko saboto preteklega leta so pokopali moža, kakoršnih je malo na svetu. Ni si pa visokih šolah ali vseučeliščih glave lomil, ni v hudih bitvah za svojo domovino kervi prelival, tud nobene občnokoristne naprave znajdel; ni bil po širokem znan, in novice njegove slave nikoli oznanile uiso: toliko lepše pa je v svoji srenji slovel, in vsi koji ( kteri) so ga poznali, so ga visoko cenili iu si obstati mogli, daje ver/i moz, v kterem ni napake. V Laškem tergu na dolnem Štajerskem poldrugo uro pod Celjem seje rodil, in Martin Lašic mu je bilo ime; po domače pa so mu Zupnek nckteri tud Žiti rekli. Svoje matere ni nikoli poznal; njih oči so ravno vgasnile, ko je on svoje pervobart odperl, in vsa skerb za njega je na njegovega očeta padla, ki so pošten in priden usnjar ( Iedrar ) bili. Berž koje bil zato, je mogel v šolo iti, kder seje bil tako dobro obnašal, daje vse prekosil in med svojemi součenci Zmirom pervi bik —Oj da bi soseske pač spoznale, koliko korista prinese dobra šola, gotovo bi jih povsod napravile, in ne bilo bi treba toliko siliti, ne otrok da bi v šolo šli, ne starišev da bi jih pošiljali. Kder ni pravih šol ni ljudske omike, mladina zrasle sirova in polna ternja; na lernju pa ne zori noben žlahtni sad. Zatorej otroci, ne kujajte se, pridno iu radi v šolo hodite iu Rogu hvalo dajte, da priložnost v šolo hoditi imate; kar se v mladosti koristnega naučili bole, vas nikdar kesalo ne bode. Mladi Martinek bi bil rad v šolah više sc zobrazil, ali takrat se ni bilo ne v Celju ne v Novemmoslu viših učilnic, v Nemški Gradec pa ali v belo Ljublano iti je bilo predaleč in predrago, in njegov oče neso ravno zlo pri dnarji bili; zato so ga poslali v Celje, usnarskega se učit. In vsaj ni treba, da bi mogel vsak, ki si po šolah glavo bistri, uit duhovnik postati ali kaki vradnik; naj se tud kmetijstva ali rokodela prejme, kar se v učilnici nauči, mu pride zmirom prav. Kako žalostno postavim je za kmeta, ako veliko posestva in družine ima, ali morebiti še kaj kupčije zraven, pa ne ve ne čerke zapisati ne številke narediti! Kako žalostno za rokodelca, ki ne zna ne pohotnega lista (kvitenge) ne konte zgotoviti! Cesar pa se človek loti, naj se dobro izuri, da ne ostane kak polovičnik aii mojsterskaza. Lašic se je usnarije poprejel in tako jako izučil, da se zastran svojega dela ni nobenega vstrašil, in kar se ne sme zamolčati, tud jc zmirom čednega zaderžanja bil.—Po njegovem zgledu se morate ravnati tud vi, ljubi fanti, ki hočete rokodelci biti; pervič dobro naučili in izbrusili se v svojem rokodelstvu, da bote vsakemu kos; in drugič, pošteno se zaderzati, da vas bodo ljudje veseli. Ali ni gerdo, dan donešni toliko rokodeleov viditi, ki so zgol lenuhi in postopači, ki od same beračije živejo, pa tud dostokrat rastergani so, da jih je pogledati groza? Ali ni gerdo, če podmojster vsako nedeljo svoj tedni zaslužik po gcrlu požene, in če mu kaka flika v žepu ostane, še v pondelk kerčme ne zapusti ? Jz takih nič prida ne bo ; taki tud vi ne smete biti. Lašic, kakor je sani večkrat pripovedal, takih zanikernih to-varšev ni mogel terpeti, ter ogibal se jih kakor ternjevega plota. V delavnikih je pridno delal, v nedeljah pa ravno tako pridno v cerkvo hodil; rad vesel bil, vonder zavolj veselja svojega dela nikoli zamudil: zato tud ga je gospod, pri kterem je v službi bil, čez vse rad imel iu mu vse gospodarstvo izročil. Tako seje tud pri njemu dopolnilo, kar sv. Pavi veli; da pobožnost je za vse dobra, ter ima obljubo sedajnega in prihodnega živlenja. Pošten mladenč kakor je bil, sije tud pošteno nevesto poiskal, Roza/jo AupnecUo, ki mu jc rodila petero otrok, od kterih so trije že v zibki pomerli, jedcu sin in jedna hči pa še živita po lepih naukih iu zgledih svojega očeta. — Kdor se ženi, naj nc iše pri svoji nevesti samo bogastva ali dnarja ali okroglega obraza ali kaj drugega takega, kar obstanka nima; marveč naj si poiše nevesto krotko, delavno in modro, ki se po dekliško, pametno in sramo-Ijivo zaderži, rada uboga in poštujc svoje stariše. Lasic je scer hišo priženil, ali hiša je bila rahla in velikih poprav potrebovala; dolgov in plačil je bilo obilno in mnogokrat jc v hudej stiski bil: vonder s pomočjo svoje žene, ktera mu je u vsih rečeh zvesto na roko šla , je vse srečno prebavil. — Molil jo rad, tako da se spomniti ne vem moža, kteri bi bil toliko molitve storil kot on; večdel vsak dan dve svete maše slišal, v nedeljah in praznikih pa skoraj celi dan v cerkvi bil. Kolikorkrat je opoldne ali ob večernem mraku angelsko češenje zvonilo, vselej je pokleknil in molil; in če je na spoved pozvonilo, brez odloga je šel svojega Jzveličarja spremit in blagoslov božji prejet. Kolikorkrat je iz doma šel ali k domu prišel, je podobo križanega Jezusa poljubil ter se s blagoslovljeno vodo poškropil. Duhovne je visoko spoštoval, in če je koga zmed njih srečal ali v sobi obiskal, jc svojo glavo nagnil in jih prijazno pozdravil, rekoč: Ilvalcn bodi Jezus Kristus! Dobro jutro, ali dober dan , ali dober večer Jim Bog daj!—»Z jedno besedo, karkolj je storil ali rekel, karkolj hvalil ali čertil, je pri— calo, da v Bogu diha in misli, v Bogu govori in živi.—Nič ne O 1 CT o dene, če ravno kdo reče, da je terejal bil; željetije, da bi veliko veliko takih terejalov bilo! Tudi v drugih rečeh bi se lehko v zgled postavil; bil namreč je bogat na čednostih. Kako vesten, postavim, je bil, naj sledeča zgodba pričuje. Neki kmetje usnja na brado kupil, in Lasih <1 a bi ne pozabil, ga v dolžne bukve zapisal, v V z nekaj časa spet pride, spet na dolg ostane in Lašie ga spet zapiše; in to se je nckokrat zgodilo. Ali ker je v bukvah dolgvšajnu zapisoval, kmet pa potem v srebru plačoval, se je primerilo, daje kmeta za pol krajcarja ♦ srebra podrajtal. Pozneje pa, ko je rajtenge pregledoval in svojo Zmoto zapazil, je svojim.domačim ročno naročil, da kdorkolj bo kmeta pred oči dobil, naj mu poverile.—Kaj pravite, ali ni lepo kaj takega slišati? ali je kdo, da bi ne cenil moža, ki noče ne pol krajcarja krivičnega dnarja v svoji lasti imeti! Zato pa tud ga je Vse rado imelo, kar ga poznalo; kmeti in teržani, duhovska in deželska gosposka, clo družina si za čast deržala, pri njemu v službi biti. Kako dobrotljiv in vsmitjen do vboijih je bil, mu mora ako bi hebalo, cela soseska pohvalno pismo dati. Vsak siromak jc za Njegovo hišo vedel, in kdorkolj v potrebi bil ali kaki kamen na sercu imel, k Aupnekn je šel, njemu nihče ni zastonj potožil. Posebno v letu 1810, ko je nad polovico Laškega terga nesrečen ogenj požerl, seje njegova dobrotljivost kaj lepo pokazala. Sam je u Veliko škodo prišel, sam pomoči potreben bil; vonder je za vboge so zmirom odperto hišo imel, in kakor premogel, ali z besedo ali s djanjem, ali z obleko ali z dnarjem njih tažil in njih solze obrisal, 'n kar mi naj bolj dopade, ubogal je v svoji dobrodarnosti nauk l>ri)btince za no\o leto 1851, H Jezusa, ki veli: Nikda naj ne ve trnja levica, kar je storita tvoja desnica. Pa kaj bi ga više hvalil, ker ga dolivaliti ne morem; bilje kakor sem v začetku rekel, verli moz, v kterem ni napake bilo; in golo resnico govorim, ako rečem da polpeto leto, kar sem na Laškem bil, nisim sam vidil in tud ne od drugih slišal, kar bi rajnemu oponositi zamogcl. Bilje ljubček božji in vsih poštenih ljudi. Ali tud njegove leta so dotekle, in dozoril jc kakor dober sad za hišo večnosti. Njegova žena, ki mu jc 38 let ljuba in zvesta tovaršica bila, je umerla, in od tiste dobe mu je na zemlji merzeti jelo. Žalost in mnoge skerbi so ga polomile, vidoma je oslabel in persna vodenika ga na smertno posteljo položila. Brez pomude se je s svetimi zakramenti previditi dal, poravnal lepo kar je še za poravnati bilo in ves voljn in pokojnega serca v 66. letu svoje starosti svojo dušo nebeškemu Očetu izročil. — Blagor mu! bil je dober in zvest hlapec, in nc dvomim, da je šel u veselje svojega Gospoda, kojega je od mladih nog iz celega serca in iz cele duše ljubil. Jožef Rozman. C. F R100 DR K ZALOSTUIE IN VESEIE ZA PODUK IN KRATEK ČAS. \ Siik pismnr, ki je poduivn v nebeškim kraljestvu, enak hišnemu gospodarju , kteri nosi i/, svojega iklada novo iu staro Mat. 13. ,V2. KAMEN NA SERCU l»ač marsikteriniu leži i\la sercu težek kamen, Ki lilij, k' ognjeni plamen, (>a martra, peče ino skli. Oh ! lahko scer se odvali, Ce serenost lii imeli; V ljubezni če b' goreli, Se tudi čisto raztopi. l'rišel jc nekdaj gospod imcnilniga slami v glasovilo mesto Antver-pen. Ves zamišlcn je počasi po cesti jahal, ravno kakor dc bi tudi konj težo tistiga kamena občutil, kteriga je njegovi gospod tako težko na svojem sercu nosil. Ta gospod ni bil eden izmed tistih , ki se vedno kislo deržc, iu so s sebo in celim svctani nezadovoljni, alj zdaj je pa vendar ves temen njegov obraz in vse zgrudjeno njegovo celo, in to že tako dolgo, od kar seje neko pregrešno djanje, ki ga je dopcrnescl, s skelečim černilam v bukve njegove vesti zapisalo, ga jo martralo noč in dan, in mu kakor težek kamen na sercu ležalo. Kakor odkrito sc pa tukaj od britkosti njegoviga serca govori , ravno tako skerbno si je pa on prizadeval, svojo dušno rano pred celim svetain skriti, in zdelo sc mu jc, dc bi ložej vse, tudi Peklenske muke ali maitre prestal, kakor de bi kedaj živimu človeku svoj storjen greli razodel. Vendar ga je serce veliko preveč bolelo, ') I/, hukvlc: Kr/.aehl-.ingen und kleinc Seliriften von .loliann Kinaniicl Veltli, 'i, Iland, kakor de bi si na vse zmišljive viže prizadeval ne bil, v svojem dušnim terplenji pomoči najti, in je tudi iz ravno tega namena v to mesto prišel, de bi mnoge iinenite in učene može obiskal, sc čez to in uno z njimi pogovoril, in tako brez de bi sami vedli, od njih sprašal in zvedel, kako de bi sc dalo njegovi dušni bolezni pomagati. Kes mu je tudi sreča tako potekla, de jc od učenih mož zvedil, de sc nobeden ni tistih grehov spovedati dolžen, ktere je popolnoma pozabil. Vesel, ta, kakor se mu je zdelo, zlata vredni in lahki pomoček zvedeti, jc terdno sklenil, si na vse mogoče vi že prizadevati, de bi svoj greli popolnoma pozabil in se mu ga tako nikdar spovedati treba ne bilo. V kratkim mora kamen se 0«l serca odvalili, Za vselej pozabili, Kaj tud velja, karkoli če. Zato se noč in dan dervi Okrog po veselicah , Ko čebele po cvetlicah, Pa greli ga zmiram bolj leži. I'ri plesu ne , pri igrah ne , \e da se pozabiti, IVe v vinu utopili, I.e hujši ga boli serce. Z eno besedo: godilo se jc našimu plcmenitniku, kakor si grešniki vsili časov skušajo, de za nje cel svet praviga veselja nima. Grešniku veselje ravno toliko zda, kakor če bi iz ostrupeniga kozarca sladko vino pil; bolj ko piješ, hujši ti prihaja. Ko si jc tedaj tudi naš plcmcnitnik sam nad seboj to skusil, je storil drugi sklep. Namenil se je na dalnc pote, iti v ptuje dežele, čez široko morje v neznane kraje, nespametno upanje inievši, kakor de bi zamogel skelečo skrivnost svojga serca doma pustiti in jo med tem, dc spet domu pride, popolnoma pozabiti. Alj stara že resnica je : Ce daljč Itid popoln ješ, Scer kraje Bprcnienjujrš , I'a svojga serca ne. To skusil jc tud naš gospod : Kar serce je bolelo, Zacelit' ni hotelo , Ga peklo je povsod, Je kupil res lep'ga blaga, Po morji z n jim veslajo , Po cestah g-a peljajo ; Veselo je , kar gledat ga. Oli. eno še zraven blaga lii rad dal naložiti ! Alj sam mora nositi — Star kamen svojega serca. Tako je čez leto spet ravno tako žalosten, brez vsiga polajšanja svoje skrivne britkosti nazaj domu prišel, kakor je od doma šel. Alj eno seje po svojim dolgim popotvanji vendar le naučil, kako mično in spodbudljivo dc je namreč za človeka, u velikih bukvah božjega stvarjenja brati in v premišlevanje čudapolnih stvari božjih se popolnoma zatopiti. Bila je takrat navada, de so si učeni posebno veliko z napčnim zvezdoznanstvam (astrologijo) prizadevali, ter iz tega, kako so zvezde v tem ali unim času na nebu sostavljene, razne prihodne reči vganjavali in si zvedeti prizadevali, kaj je temu ali unimu človeku, ki je pod to ali uno zvezdo rojen, namenjeno. Ta popolnoma goljfjiva pa tudi zlo pregrešna modrija je bila ravno voda na mlin našiga od dne do dne bolj otožniga plemenitnika. Zaupal jc, tam gori med zvezdami tolažbe najti, svojo prihodnost zvediti, in pri tem zlo težavnim uku svoje znotrajne bolečine popolnoma pozabiti. — () kako se pač vbogi ljudje trudijo, spoznati to in uno, le na to nobeden ne misli, de bi spoznal samiga sebe! Zdaj zvczdo/.nanstva se uči; Po nebu pridno gleda, Kder zvezd prijazna čeda Stvarjenje čudno lepoti. Pa bolj ko mile zvezdice Na nebu ogleduje, Njih pote premišljuje . Bolj kamen mu teži serce. Spet je celo leto preteklo, kar se je noč in dan pri bukvah polil, ter nevtrudljivo po nebu oziral. Ali mutaste so bile zvezde, ter mu niso mogle nobeniga zdravila za njegovo dušno bolezen povedati, le to so mu noč na noč glasno oznanovale, de jc nje in njega Bog vstvaril, ki gor nad zvezdami stanuje, in ves usmilen jc do spokornih grešnikov; sc pa strašno mašujc nad tistimi, ki terdovratni v grehu ostanejo, ter umerjejo — brez pokore. Naveličal seje tedaj goljfive zvezdoznanske učenosti, in zoperna mu je bila noter do smerti. Zvedel je pa zdaj od drugiga pomočka za dušne bolezni, in zdelo se mu je, de bi mu vtegnilo to hitreje pomagati. Slišal je govoriti od posta, od molitve, od dobrih del, od ojstrc pokore, in zvedel, de te reci ranjeno vest ozdravijo in človeško serce greha očistijo. Predolgo in pretežko jc že naš vbogi plcmcnitnik svoj stari kamen na sercu nosil, kakor de bi sc tudi tega težavniga, pa vse hvale vredniga dela z vso serčnostjo in pridnostjo lotil nc bil, ter je tako ojstro živel, dc je daleč okrog nja spokorno živlenje slovelo. Pri sntlim kruhu sc posli, Na terdili tleh počiva, Nja roka dobrotljiva Vse vboge preskerbi. Tako se dolgo pokoli, Svoje meso straliuje , I' sol/,ali omaguje : Alj kamen se nc raztopi. Pri tim ojstrim živlenji še ni cclo leto preteklo, kar je težo kamena na sercu še le hujši občutiti začel, kakor poprej. Zakaj dobre dela in ojstra pokora še le takrat serce potolažijo in vest vmirijo, kadar seje grešnik v ponižni spovedi greha že očistil; alj dokler greh iz bukev vesti ni zbrisan, vsa tudi naj ojstrej-i pokora nič ne pomaga. Tode ker naš plcmcnitnik tega spoznati še ni bolel, sc ve de, je od dne do dne le toliko otožniši prihajal, kolikor bolj seje pokoril. Pa saj ni čudo. Poprej si je že, Bog ve kaj vse priza-djal, znotrajniga nepokoja sc znebiti, in zdaj mu tudi naj ojstrejši terplenje, ki si ga je iz proste volje naložil, nič t;e pomaga. Sam nad seboj sc zatorej čudi, iu svojga serca zapopasti ne more; alj na bledim in upadenim licu sc mu že zdavnej bere, de ga neki hudi znotrajni červ grize. Bavno zavolj tega seje začel bolj in bolj vsake drušinc sogibati; samši jc naj raji v svoji samotni slanici sedel, sc sam čez sebe jokal in zdihoval, to in 11110 r. obupajočim sercam pre-mišlevajc. Oh , kak je pač le kratko to , Kar me je v eselilo ! Kedaj je že minilo, Kakor dc bi nikolj ne lilo ! — O ja , de bi nikolj ne b'lo! — Alj kar jc kol j storjeno , Ce v hipu tud /.gojeno , Pozableno nikdar ne bo! O greli, o grčh, nesrečen greli! Nebesa si obetal, Ko si me v se zapletal, Zdaj jok je tvoj poprej .ui smeli O serce pi-enesrečno, glej! l'o grelni si željelo , U grehu si živelo , Kako pa greh plačuje /.dej? Ko kamen težek centov slo, Leži mi zdaj na duši, — Oh. na ubogi duši! — Iu boljši \eč nikolj ne bo. Dc vino vzame vse tkerbi, * Ljudje scer govorijo , Pa res ni kar terdijo ; Pomagalo mi vino ni. V \eselji prav'jo. de serce Po/.abi boleč ine : Alj spet veselje mine . In stare rane spel bolo. Veliko sim se naučil, Kar prej mi ni b'lo zn.no; Če z morje tud preslra > Sim v ptuje kraje se spustil, Sim tud pokoril se ojs'.ro; Moiilve pa in posti So moje mi britkosti Še le pomnožili had i. Zastonj, zastonj je bilo \se! Na svetu ni zdravila, Za me, ne tolažila; — l.e smert zdravilo bo za me! — Kakor smo že 7-gorej rekli, se naš vbogi plemenitnik ni zamogel zadosti čuditi, dc mu nobena stvar nasvetu več ne pomaga, ^li pa se nad tem clo nič čuditi ne smemo. Zakaj kakor če bi bolnik vse zdravila poskusil, pa samo tistiga ne, ki je za njegovo bolezen edino pravo, se mu ne bo zboljšalo, ampak gotovo še le shujšalo: ravno tako sc je tudi plemenitniku godilo, ki seje scer raznih zdravil poslužil, pa samo tistiga nc, kije bilo zanj edino pravo. Se ve, ako bi naš plcmcnitnik ne bil že pred dve sto lctmi živel, marveč v sedajnih nevernih časih, bi na svoj greh ne bil toliko porajtal; zakaj današni kristjani si vejo to reč veliko polajšati. Kar je mlačnih kristjanov, in takih je brez števila, ne zmislijo od jutra do večera ne na Boga ne na svojo vbogo dušo, in leta in leta pretočejo, dc nc pogledajo na tanjko v bukve svoje vesti, kako je kaj: ali černo ali belo! — Drugi, ki so že bolj prebrisani in že nekoliko po gosposkim dišijo, pa pravijo, de se nc sme vse tako na tanjko vzeti kakor sc v katekizmu bere, in kakor mašniki v spovednici in na prižnici učc. Zato jc človek vstvarjen, de svet vživa, in veliko reči od kterih se v cerkvi uči, de so greh, nič druzega niso, kakor nedolžna človeška slabost; in posebno, kar se iz ljubezni stori, že toliki greh biti ne more. — Sfe drugi, ki so že nekoliko hlač po šolali raztergali, ki so žc mnoge zapeljive, z umetno zakritimi lažmi ostrupenc bukvice in novice brali, tudi kmečki postopači iu bahači, ki se Kristusove šole, namreč pridig in keršanskih naukih skerbno sogibajo pa toljko bolj pridno v hudičevo šolo, zahajajo, cele dni po slabih kerčmah voglarijo in kvantajo in se brez dela in dobička po svetu pletejo; ti vsi so pa že veliko bolj prebrisani, ter pravijo: de sc vender le nič prav ne ve, in še ni tako gotovo, kakor duhovni uče, ali je res Bog ali ga ni; alijeres duša nevmerjoča ali nc; ali so res nebesa in pekel ali ne? Tudi pravijo, de veliko ljudi poznajo, ki na spoved, pridige, sv. mašo, poste in vse take duhovske kvante celo nič ne derže, so pa pri vsim tem prav prijazni in skoz pošteni; -čez nje kaj slabiga reči, Bog vari! — Kar pa clo tiste med nami zadeva, ki sami sebe močne duhove in razsrellene glave imenujejo , ter menijo, de so učenosti ccliga sveta na žlici popili, akoravno bi lahko s suhimi nogami globoko morje njih učenosti prcbredil; ti pa clo Boga in ncunierjočnost duše popolnoma tajc, ter pravijo, de je človek živini popolnoma enak, samo de bolj prebrisano glavo kot ona ima; dc naj tedaj vsak živi, kakor njegovo meso poželi, po smerti je tako vse pri kraji. Pač zares velika škoda, de našiniu vbogimu plemenitniku, kije zavolj svojga že zdavnaj doperneseniga greha že toliko prestal, vsi ti zlati nauki, ki so jih otroci teme donušniga dne po svetu raztrosili, še niso bili znani. Gotovo bi bil tudi 011 nad Bogam in svojo neumerjočo dušo dvomiti začel, ter vsaki dan novi košČik od svojga težkiga kamena odkrušil, dokler de bi ga bil počasi čisto odpravil, alj pa bil še raj z unimi razsvetlenimi glavami potegnil, Boga in vero popolnoma zatajil, in cel kamen na enkrat v prah in pepel razdrobil. Pa kakor smo že rekli, ta goljliva modrija, kije iz pekla doma, še takrat ni bila znana, iu ljudje tistih časov so sploh v Boga in Kristusa še tcrdno verovali, če ravno ne vselej po tej veri živeli. Ker tedaj našimti plemcnitniku od ene strani vsi poskušeni pomočki niso nič pomagali, od druge mu je pa vera z vsimi tistimi groznemi kaznimi protila, s kterimi Kristus grešnikam žuga, je stal, od Boga ločen in popolnoma zapušen spodertim sercam v sredi viharniga morja hude vesti. Tudi zadnje zvezdice keršanskiga upanja, so se poslcd-njič mu skrile. Zoperni so 11111 postali vsi ljudje, zopern mu je bil cel svet, ni je raslo več rožice na polji, ki bi mu bila še oči razveselila, ni se nobena pesem (ako lepo več pela, glasovi nobene muzike (ako prijazno vbrali, de bi mu bili temno serce še razvedrili, grenkejši ko pelin mu je bilo vsako posvetno veselje. Ni mu dišalo ne jesti ne piti; bežalo jc spanje pred njegovimi trudnimi očmi, v naj lepših letih je pešala moč njegovega živlenja: červ vesti pa ga je grizel noč in dan, in bolno serce je pod težo stariga kamena če dalej britkejši zdihovalo. Mračno obnebje njegove duše sc je popolnoma stemnilo, nad njim so se dervili černi oblaki grozovitniga obupanja, in kakor ko bi od daleč globoko gromelo, so ga strašile sodbe božje. V takih okoljšinah ni hotel dalej živeti; — obupni je ter sklenil brez zamude živlenje si vzeti. Navajen, kakor smo iz njegoviga dozdajniga živlenja vidili, kar sklene, tudi naglo in serčno izpeljati, sc brez odloga uvoz vsedeter na svojo samotno grajšinico zvun mesta pelja, tamkej svoj grozoviten sklep dopolnit. ii hud vihar u perfilh vrč, So vos' niti jo stemnila, Ker božjo luč zgubila, Se \greznila v obupanje. O seree , lak kamena so Ne bodeš li znebilo, Za vselej ne počilo hladnim krilu žemljice ! Že več ur hoda se je nesrečen mož peljal, in razun svoje ker-vavc smerti na nobeno drugo reč ni mislil, kakor kako hi svoje poslednjo sporočilo naredil in svoje veliko bogastvo razdelil. Razun voznika spredej in strcžeja odzadej, je čisto sam u vozi sedel, njegova naj boljši drušina pa je bila gotovo zgorej nad njim, ktero so mu morebit ravno molitve tistih vbogih sprosile, ktere je tolikokrat iu tako obilno obdaroval. Med tem, ko je bil namreč sam v se ves zamišlen, so se začeli iz zagor motati čemi oblaki in bolj in bolj seje nad njim temnilo jasno nebo. Od daleč jc že bučalo gromenjo in na enkrat se tako hudi piš vzdigne, dc je prah po cesti kakor gosto meglo podil, ga u visoko obnebje dervivši ;-in ravno ta nevihta je bila gospoda sreča, poslednja gnada njemu od Boga poslana. Kakor de bi se namreč iz globokiga spanja zbudil, sc gospod začuden iz voza ozre ter zagleda poleg ceste peš pot iti stariga nmiha, ki ves zamišlen v svetih bukvah bere. Gospod ga gleda in sam pri sebi takole premišljuje : Kak srečen je pač starčik ta, Ki v svetili liukvali bere , Gotovo ile ne terc Nobeni kamen mu serca. Ko zarja sije mir vesti 1/. lic 11111 ljubeznjivih , Z oči , ko iskra živili Pa čistost serca plameni. O blagor, blagor slarčik ti! >is' greha strup okusil ; Pa tu d i nisi skusil Kak strašno grize červ vesti! Med tem ga je ninih tako prijazno iu ljubeznjivo pozdravil, de mu je ta mili pogled ravno s tako nepopisljivo močjo skoz njegovo stemnjeno serce šinil, kakor če nas večerno sončice še enkrat skoz mračne oblake prijazno pogleda. Na to se je tudi gospodu temno < clo nekoliko razvedrilo, iu prosil je častitiga popotnika, k njemu u voz se vsesti, de ga nevihta sred prostiga polja nc prehiti. Spoštljivo se uni za to ponudbo zahvali in u voz v sede, in kakor zvun voza tako, bi rekel, jc bilo zdaj tudi znotraj u vozi: prijazno sončice na eni. hudo vreme na drugi strani. Bazloček je bil le ta, dc jc znotraj u vozi precej tiho bilo, ker sc starčiku nikakor ni liotla sreča podali, z molčečim gospodam kak prijazen pogovor začeti; zvunaj pa jc zmiram glasnejši hrumelo, dokler se jc nevihta u vsi svoji togoti izstila, ko jih je ravnO cesta skoz neki gojzd peljala. In bolj in bolj glasno buči Vetrov strašno tuienje, Rujove zad gromenje, In blisk za bliskam se derv/. In tresk! se blizo ceste vžge! Ob , naj bi raj trešilo U mene, in razbilo Mi kamen moj ino serce ! S silno močjo je namreč blisk tik ceste v neko drevo vdani; kervavo ognjeni plamen zažari ter tudi u voz zasveti, konji skočijo plah za kraj in tudi plemenitnik, se ves prestrašen zgene. Duhoven pa se prijazno nasmehlja in pravi: Hvalen bodi Jezus Kristus; hudo vreme bo kmalo pri kraji! Začuden ga plemenitnik stransko pogleda. Stari mnih pa in skušcn zdravnik v dušnih boleznih je ali spoznal, de more molčeči gospod nekaj bolečiga na svojem sercu imeti, ali pa jc samo govoril, kakor mu je pri sercu bilo, ter je takole dalej besedil: Kar mene zadeva, sini pri hudim vremenu vselej dobre volje. Saj naše celo živlenje drugiga ni, kakor nepreter-gana versta od hudih ur in hudiga vremena, tako de še v tej uri ne vemo, kako in kam bo že v prihodni uri trešilo in kakošna nesreča de nas bode zadela; mi pa pustimo vetrovam in nesrečam svojo pot, se podamo zaupljivo v previdnost božjo, in pričakujemo mirno prihod večno sončne svitlobe v nebesih, kjer hudiga vremena več ne bo. — Prazne besede! je zaničljivo plemenitnik zamennral in se proč obernil. —- Ja zares besede, je m niti prijazno odgovoril, pa ne prazne, temuč tolažbe polne. Naj se gori nad nami siru ter tje derve temni oblaki, kakor jim drago, visoko nad njimi se vendar veličastno razprostira večno prijazno nebo. Po moji misli so vetrovi, temni oblaki, blisk in gromenje ravno to, kar so razni križi, težave, strah in britkosli v človeškim živlenji; čisto nebo nad oblaki pa se mi zdi lo, kar je čista vest v človeškim sercu. Blagor mu, kdor jo ima! Pa takih bo mende malo! jo plemenitnik pristavil.— Malo, mislile? Prav za prav kar eniga ni, kteri hi skoz lastno moč čisto vest imel, pa veliko jih je skoz usmilenje Gospodovo, kfero obilno skoznje v svoji sv. cerkvi, ako se u veri in ponižnosti stolu njegove milosti bližamo. D kako mogočna in ljubeznjiva jc vendar sveta cerkva! Ako ima kdo kteri madež na svoji duši, ga očisti, ako ima kamen na svojem sercu, mu ga ljubeznjivo odvzame, iu mu tla zgubleui mir zopet nazaj. V resnici blagor mu, kdor sc z otroškim zaupanjem sv. cerkvi v roke da; blagor mu, kdor neprecenljivo dobroto sv. spovedi prav spozna, klera edina mir v pekočo serce vliva! — Pri teh besedah je kipeča kri plemcnitnikovo lice čez in čez podplula; on se je občutil zadetiga. Naglo in skorej razserden se k duhovnu oberue, ter ga vpraša: Od kod me vi poznate? Kak veste oil mojih težav ? Kdo skrivne moje rane, Le meni samimi znane, Kdo jih je vam na znanje dal? Ne poznam vas, preblagi gospod! je duhoven odgovoril, do te ure vas še nisim nikdar vidil, tudi mi še ni živi človek kedaj besedice od vas povedal. Pa v našim stanu je že navada taka, de u vsako govorjenje radi nekoliko od božjih in nebeških reči vpletemo, ravno tako kakor sploh ljudje radi od tega govorijo, s čemor vsaki dan opraviti imajo. Za drugo pa, ako bi morebiti mene, kakor služabnika sv. cerkve potrebovali, ali ako-bi kaj na svojem sercu imeli, kar bi vam nepokoj delalo , sim jaz, kakor je moja dolžnost, vsako uro pripravlen, vam postreči. -Nikar se zastonj ne trudite, častiti gospod, jo plcmcnitnik odgovoril. Kar bi vi radi, de bi jaz storil, tega'iie storim /.daj iu nikdar ne. Nikdar nobena stvar ne zve , Kar v sercu ml je skrito , Ktero živlenja silo, Le v grobu si počil' želi. in čc bi ravno večno ml i\a duši tud gorelo, Se mi bo loiej zdelo, Kakor se kdaj »povedati, Niknr nc zamerite, preblagi gospod! jc duhoven odgovoril; jaz sini vam le svojo dobro voljo in službo ponudil, in vas prosim, de bi mi tega za hudo ne vzeli. Vidim pa vendar, de ste zlo nepo-kojni iu de sc u veliki britkosti znajdete; kaj bi me tedaj bolj veseliti zamoglo, kukor ko bi ju/, tako srečen bil, vam zopet k diišuimu miru pomagati? Nc silim vas k nobeni spovedi. Ako mi hočete pa svoje zaupanje dati, sc nudjam, dc bote z božjo pomočjo kmalo zopet mir najdli, kteriga vrednost, kakor sami veste, nobeno blago na zemlji ne preseže. Te besede je duhoven tako resnobno pa tudo prijazno izgovoril, dc inu je plcmcnitnik, ves ginjen in z novim upanjem navdan roko podal ter mu obljubil, kakor svojega resničniga prijatla u vsih reeeh ga vbogati, ktere koli mu bo naložil naj bi še tako hude in težavne bile. Potem sta nehala od te reči govoriti, in ne dolgo sta do grajšinice dospela, v ktero komej stopivši se plemenitnik k duhovnu oberne ter ga prosi, mu zdaj povedati, kako in kaj de mu je začeti? Prijazen starčik mu za tisti večer drugega ne naroči, kakor pri kozarcu dobriga vina si serce razveseliti. Tudi 011 sam seje, kakor zdravnik k svojemu bolniku vsedcl, in mu s svojo odkritoserčno priljudnostjo vse njegove otožne in mračne misli iz glave izbil, de je bil plemenitnik tako dobre volje, kakor že ne veliko let. Ko je pa duhoven od njega slovo vzel in se spati podal, se mitje spet sveta resnost in časti-vrednost od čela svetila. Obernite zdaj še eno uro, mu je rekel, in skusite svoje pretečeno živlenje noter do donašniga dne nekoliko v kratkim premisliti. Priporočim vas gnadi božji in želim, de bi prav mirno iu sladko počivali. — Kaj pa se v jutro zgodi? ga vpraša plemenitnik.— Juter, kakor bo dan, se greva, ako vam je prav, po lepi ledini sprehajat. Potem mu je dal sveti blagoslov, se zaperl v sebi odločeno izbico, in molil skoz celo noč. Že zgodej se sprehajata Po tratiei zeleni, Od sonca pozlačeni, Ki milo v rosi Mesketa. .So tud že vstale rožice, Ko srebro vse blišijo, Pod nebain žvergolijo Pa božjo hvalo ptičicc. Veselo vse je, — le gospod On gleda v tla pobito, Spet llači grozovito Mu serce kamen slačili /.1110!. Siv i starčik poprime za besedo ter pravi: Visoko hvalena ino češena bodi presveta Trojica! Plemenitnik odgovori: Amen. Starčik dalej govori kako lepo je že tukej na zemlji, kako neskončno lepši še more gori biti v nebesih! Nam sc scer mnogo hudiga in britkiga tukaj prigodi, posebno zato, ker vsega zapopasti ne moremo , kar nas zadene. Kolikorkrat pa prelepo pisane travnike in zelene gojzde pogledam in globok mir, ki tu vlada, premišljujem, me sveta groza obide, iu zdi se mi, kakor de bi tu prodpodoba bila večniga miru v nebesih. Kako mirno rase in cveti tukaj ena rožica poleg druge, eno drevo poleg drugiga! Tukaj ni nobene nevošljivosti, nobeniga napuha, ne sovraštva ne grešniga poželenja. Kakor to drevo tukej, bi mogli tudi mi ljudje biti. Scer jc v zemljo vsajeno, tode po sili na kviško hrepeni in razprostira proti nebu svoje košate veje, in kedar se cvetje osuje, nam prizori naj žlahniši sad. — Je pač res! je poterdil plcmcnitnik. — Oh kako vse drugač sc pa mi ljudje na tem nepokojnim svetu obnašamo! 35og nas je vstvaril za nebesa, nam dal ravno postavo, de bi se, kakor rožice in drevje po soncu, tudi mi neprenehama proti nebesam ozirali in sad keršanskih čednost rodili: mi pa pozabimo na nebesa in Boga, sc zaljubimo v ta svet, in rijeino kakor kerti, slepi na duši, v blatu posvetne nečimernosti in grešne siaje. Večna ljubezen nas scer kliče , vabi, svari in opominja ter nas vse pripeljati želi v kraljestvo večniga živlenja, mi pa zametu-jemo luč, in goljfivo senco minljiviga veselja lovimo. O, vsaki greh je neumnost! —Ja, gotovo! je naglo plcmcnitnik pristavil. In neumnost \' svojem sercu terdovratno obderžati, ali je to modrost?—Vem, častiti gospod! kam vi merite. De se neumnosti sramujemo, je prav in spodobno; kako pa ako se sramujemo neumnost od sc odpraviti, ali se takrat ne sramujemo modrosti?— Zastopini vas; pa kaj hočete s tem? Nočem in ne bom sevam spovedal. — Tega od vas tudi ne terjam; velikoveč imam zdaj, kakor sini vam obljubil, čisto drugi pomoček v misli; in k t emu je samo vaše dobrovoljne zamerkljivosti treba. V resnici, moj preblagi gospod! v mojem dolgim živlenji sini že mnogotere in čudne reči vidi!, pa izmed vsili reči se mi jo zdelo, de je nnjčudiii-niši, naj nezapopadljivši in naj grozoviliiiši - greh. In ko podolnir umnih rok Z losa podobo struje, Zi\ I o. nji! ji vdihnje : Tak minili rahlo gre okrog ; PopIS« grelni strupen slad , Serca hudo nngnenje , Pregrešno poželenje , Goljljivosl vsih zemeljskih nad. \apnh kako pregrešiti je , Kak lakoilinost gnjiisobna , Zavidnost kali hudobna; Preklete večno pa obe ! Iti več že dalej govori: Z besedo sramožljivo , \ so čisto, ljubeznjivo Odkrije skrivne tud reči. Iu ko še nekaj zgovori, Gospod na glas zavpije, /i oči si> jok mu vlije : O lo je ravn', kar mene skli ! Ki toljko let serce mori. To je tisi težek kamen, To list ognjeni plamen , Ki lmj, ko pekel, \ men' gori ! I.epo tolaži mašnik ga : Tok kamen odvalili . lil ogenj že vgasili , Že spoved je opravlena. Zdaj samo še dostavite Okoljšine potrebne, liolj splošne in posebne . In kar vam še ttvzi serce. Gospod se ne ustavlja več: Jc gnada omeči!a Serce, in raztopila Napuha staro skalno peč. Na tenjko razodene vse Od konca zdaj do kraja , In ložej mu prihaja , Bolj kakor čisto vse pove. Ko spoved je opravlena , Se verze na kolena , l»e bi mu podelena Odveze svete gnada bla. Nad njim svet križ mašnik stori, In glasno čez nja moli, Po svoji sveti volji Naj Bog mu grehe odpusti. Alj kdo popiše rajski mir , Občutleje kdo svete, Zdaj v grčšnilui unete , Sladkosti vse nebeški vir? Droblloee za novo leto IMl. ifc Pol ložej se mu serce zdi, In duša vsa vesela ; Xa novo oživela Je v žilah spet otožna kri. Prijazno se mu vse smehlja , Kakor de bi vošilo Mu srečo, in čutilo Radost njegoviga serca. Ves ginjen zdaj svoje roke Povzdigne prot nebesam, ln z vjokaniin očesam Rescde govori lete : O lo neskončno velik si, ln čudne Tvoje dela ! Alj moč človeška cela Izvira le z ponižnosti. Zalo si bil ponižen Ti, O Jezus moj premili! Od Tebe de učili Iti se tud mi ponižnosti. Človeku človek naj tedaj Vest svojo razodene, Saj vreden take ene Je gn de božje sveti raj. O Jezus , milo me poglej! In sprejmi, serce moje, Objokat grehe svoje , De Tvoj sim zdaj in vekomej ! daj nam dones NAS vsakdajni kri ii. Rilo jc leta 1810, ko sim mladenč 18 let star, pri svojim popotvanji po nemškim u ves D____na meji Švajcarškiga kantona Lucern prišel. Jelo seje mračiti in ves truden v gostivnico grem, ondi prenočit. V* hiši unkraj ceste, tej moji oštarii nasproti, so ravno, kakor mi je kerčmarica povedala, svatbo imeli. Ženin je bil prileten pa bogat mož; % lastnik velike kmetije in drugobart vdovec. Ker v pervih dveh zakonih otrok imel ni. seje v tretje oženil; vzel nckiga rokodelca hčer, borno scer, pa verlo iu pošteno devico. Nerada pa morde od staršev prisilena j«' v to sklcnitvo privolila; zakaj ženin nezaroblen in razujzdau je krog in krog slabo slovel. Kake baže mož de je bil seje prr svatOvščini \ idilo; jaz sini bil živa priča. Zeljen, kakor so že mladi ljudje, čuti muzike glas in svatov (ruš sini se k oknu \ sedel, tako dc sim vse, kar seje unkraj v hiši veselja godilo, ne le dobro sli ati, temoč tudi videti zamogel. Razuj-zdano, kakoršnega še nisim videl, in clo divje je bilo njih vcsclvanje. Alize so bile težko obložene z jedrni in pijačami; gosti pijani, de so komaj s'ali; plesavci vina težki, de so se neredno po hiši več vlekli in metali kakor verteli; eni za niizoj sedeli in nemarne pesmi krulili, drugi pri polnih bokal.h stali, po divje kričali in med gerdim vrešom po mizi vsekavali, dc so kupice in krožniki le plesali po njej. Prazne steklenico so prevzetneži pod klop metali, na pof oglodane kosti pa skoz okno lučali med trumo voglarjev, ki so pred hišo j stali in juckali iu čakali, dokler jc iz kakega okna kost priletela, de sosespipali zanjo. Zdaj se ženin, ki je doslej sainizosedoČvse druge prekričal, rudeč od viua ko kuhani rak do okna primaja, na cesto pogleda, in ko vidi voglarjc po vuu verženih kosteh planiti, se na ves glas nasmeji, kos mesa iz sklede zagrabi in ga na cesto veržc, prav haliarsko vpijoč: „Nate berači nažrite sc." — Za njim drugi enako storijo. Celi hlebi kruha, celo potice in šarkelni, in polne sklede mesa so pri olutu vun letelo, na ktere je mladina zvunaj stola * ječa kakor divja zverina z velikim (rušom planila, in kar je kdo dobil, seje naglo odmaknil mimo v kakim koli svoj rop zavžit. Vse (o viditi in culi, mi je že črez in črez desfi bilo in gnusilo se mi, dalej še gledali gerdega radovanja. Nevoljn svojo meslice pri oknu zapustim in — željn se svojga truda počili in noč mirno prespati, kerčmarico pokličem, maslic vina, ki sim ga spil, in košček kruha, ki sim ga snedil, plačam, svojo culjo na ramo vzamem, in že mislim oditi, v drugi ne dalni vasi pokojno prenočit — kar se vrata odpro in v jispo stopi derhal pijanih svatov, ženin ž njimi. Ivaj bi le radi? — Po mene so prišli, naj, ki sim skoz okno tok pridno na nje gledal, ž njimi grem in se ž njimi radujem, Tudi kerčmarica mora ž njimi, de zdaj še le bojo prav židane volje. — Tega mi je še mankalo ! Priljudno se jim zahvalim za čast povabe in brez dol-giga zgovarjanja kratko povem, de za nič ž njimi ne grem. Ko pa ženin le ne henja, iu bolj ko se odpovedovam, sifneje me nagovarja, rekoč: de me grevalo bo, če ne grem; se več zderžati no moram, ter mu prav ojstro odgovorim: „Vas, vas bo denašno prevzetno obnašanje dones alj jutri britko grevalo; zapazite si!" „Kaj? mene grevalo" zavpije pijani bahač, danešno veselje mene grevalo? Mladi gospod! (in pri tih besedah na niošno vdari, de so tolarji zarožlali); tudi kmeti si znajo dobro voljo naredili, ne levi gospodje v mestih. Pri moji duši! dones me nič ne greva, in de sim vesel, me nikolj grevalo ne bo, zakaj ni mi potreba za vsakdajni kruh prositi!" „/,c prav," mu jaz silo nevoljn zaverncm, „zdaj vam tega potreba ni, pa zna čas priti, de vas sila primorala bo, k Bogu moliti: ,,Daj nam dones naš vsakdajni kruh." To zgovorivši vrata odprem, „z Bogam" zakličem in svojo pot f>;rem. Sedem let po tem, pisalo se je 1817, so nastopilo hude leta. Dragina in lakota sto obiskale tudi moje kraje. Kaka sila je tedaj bila, kako rastlo število revežcv od dne do dne, in koliko vbožcov lakote pomerlo , je znano. Tat' as sim enkrat v mesti C . .. . nekaj opraviti imel; ravno semnski dan jo bil. Na levo in desno po ulicah so produjavcov ulice stale, kupcov seje tlačilo; pa tudi beračov vse mergolelo. Kavno po velikim sejmišču (tergu) grem, ko proti hiši na konci mestu Irumo ljudi vreti zagledani. Prašam, kaj tle je in zvem, de ptuji s(ar revček, ki je v mesto prišel, na pragi hiše vmira. Naglo se skoz množico piegnjelcm in — groza liie popade — pred seboj vidim ležati v cape zaviliga sivčeka; ni ga bilo kakor sama kost in koža. Dva bleda, suha možaka v razlerganih oblekah lakote žive podobi, sta ga vzdigovala, le kratko in rahlo je dihal, in tu in tam tiho, de je komaj slišati bilo, besedo „vode" izgovoril, tode niličer okolstojočih se potrudil ni, mu je prinesti. „Kaj pa mu je?" eniga unih dveh njegovih tovaršev pobaram. ,,Gladu umira" mi tužno odgovori — „ni mu več za pomagati." Venderjaz nisim obupal; kar ljubezen veleva, si mislim, sim dolžen storiti in sim tudi storil. Okolstojoče poprosim, naj mi pomagajo. Eniga pošlem po vode, drugimu dnar dam, naj mesene juhe (župe) iz bližne gostivnice prinese —ene pa nagovorim, naj m sromaka vzdignuti pristopijo, ki ga na klop položimo. Juha je pri-i ncšcna in komaj ene kaplice vžije, ki smo mu jih v usta dali, se že po malim okrevati začne. Omedlevca ga jc premogla, sta mi njegova tovar.ša povedala. Žc tri dni ni trohice jedel; iz bližne vesi je listi dan z njima v mesto prilezel, si kakšne kosčeke kruha naprosit; pit komaj v mesto pride, gaje slabost prevzela, in je omedlel. Moj ino mojih pomagavcov trud, hvala Bogu, ni bil zastonj; revček seje oporavil, in jaz ukažem prineseno juho med vse tri — njega in nja tovarša razdeliti. O kaj je bilo to za eno veselo kosilo Angelci nebeški bi se bili jokali gledati, s kolikim veseljem in s ka-! koj hvaležnostjoj so ti vbogi siromaki maličkost poserkali. Uni starček, ki smo smerti ga oteli se preden ko žlico v roko vzame, odkrije, prekriža, roke iu oči proti nebesam vzdigne ino —nikolj še tok goreče moliti vidil nisim — sveti ..oče naš" moli. Počasi je molil, in zastopljivo vsako besedo izgovoril; kopa do šterte prošnje pride: ..Daj nam dones naš vsakdajni kruh" globoko izdihne, na ves glas jokali začne, se po celim životi trese in dva in trikat te besede milo jokajoč ponovi, potem željno v skledičko seže in svojo jed poje. Meni se je zdelo, de še nisim zadosti storil; za to starčeka s seboj v gostivnico poljani, ter mu malo vina in še nekaj jesti prinesti velim. — Pa jedil je le malo in prosil me, naj pripustim, de bi ostanke smel s seboj vzeli in damo za drugi dan nesli. Serčno rad Vam lo dovolim, sini djal in gapiuprašal, kje de stanuje. „Eno uro hoda od tod" mi pove. J mate kuj žlahle, ženo? ga barain. Na to pra-šanjc sromaku solze v oči stopijo iu pravi: „IViniam ne! sim imel verlo, pridno ženo in eno ljubo delice; alj Bog njii je oboje k sebi poklical, dc niste doživele moje strašne nesreče." Pri teh besedah moža bolj na tanko pogledam, in zdelo se mi jc, dc bi ga že bil kedej videl; premišljavam in preinišljavani in še več kaj zve* diti ga dalej prašam: „Ste morebiti kedaj premožni bili in se vam dobro godilo?" Starček cmolkne, solze se mu po suhim lici vtrin-jajo, in dolgo bcsedice ne pregovori ; na to pa si mokre oči obriše in mi takole pripoveduje: ,.Dro, premožen, jako bogat mož sim bil svoje dni. Pa nc jokam sc zato , ker sim svoje bogastvo zgubil in zdaj toliko terpim. To sim zaslužil, in boljega nisim vreden, ker sim Boga zapustil, in v svoji prevzetii molitvo zaničeval. Oj de bi bil svar si k serci vzel, ki mi ga je enkrat sam dober angelj v podobi mladenča dal; takrat bi se bil še lehko spreobernil! Treljobart sim se ženil in na svatbi smo razujzdano radovali; med vsi m i naj razuj-zdaniši sim bil jaz. se bahojoč s svojim bogastvom. Takrat je mladi mestlan, ki je popotvaje v naši vesi prenočiti hotel, meni, ko sim ga na svatbo k naši grešni dobri volji vabil, in mu po baharsko djal, dc meni ni treba za kruha prositi, te besede rekel, ki jih nikolj pozabil nisim:" „Mož! zna še čas priti, de vasbo sila primorala k Bogu moliti:" „Daj nam dones naš vsakdajni kruh." ,,Jaz in moji zali tovarši smo se mu smejr.li — pa vonder mi jo» ti govor v sercc segel; jezerokrat mi jc žc v misel prišel, jezero-krat pa tudi sim že občutil, kako resničen je bil, kako strašno se dopolnil. Ali tako občutljivo me spomin na te besede še nikdar zadel ni, kakor, ko ste vi danes /, božjo pomočjo me smerti oteli!" To pripoved starčeka čuti, sim kar odrevenil, ter spoznal, koga pred seboj imam, in že sim mislil mu povedati, dc sim jaz tisti, ki gaje pred sedmimi letami v oštarii svaril, pa nisim ga hotel še bolj žaliti; temuč, ko mi je še od smerti svoje žene in otroka povedal bil, sini ga po svoji moči obilno obdaroval in s pobitim sercam od njega slovo vzel. Kratko po tem, ko k domu pridem, sini zvedel, de je že vinerl z velikoj žalostjoj nad pregrehami svojih poprejnih let, in de je na svoji smertni posteli s solznimi očmi okolstojoče opominjal, tudi v naj večej sreči in v naj večini bogastvi, nikolj ne opustiti, k Bogu ponižno moliti: ..Daj nam dones naš vsakdajni kruh." Tako s«! bere \ popotniku, \ neiu,v.ko-'uj, od kodi pa je jajce?" Deklica je bogotajca tako na glas prijela, dc jo vsa družba čtila, in se krog njih nabrala zaslišali kaj bo iz tega. „Noj, gospodič! ga deklica še hujše napne, le povejte mi, vi ki pravite de ni Boga, od kodi pa je jajce?" „SmeŠno pitanje, odgovori gospodič, jajce jc od kure." „Povcjte mi pa dalj, od kodi jc kura?" ,,Vi gospodična sami veste tako dobro ko jaz, de je kokoš iz jajccla." „Ktcro pa je poprej bilo, jajce alj kokoš? deklico *) Komune Imenujejo izmiftlcnc dogodbe zitljublcnlb ljudi; viiinzane knijje zapeli« e ljubezni. dalej pobara. „Oj de vas! kaj pa hotele s svojim pitanjem, in svojoj kuroj. Pa de vam povčm, kokoš je poprej bila.a „Tako je po vašem kokoš bila, ki se ni iz jajceta izvalila? Kalj?" „Ne zamerite gospodična; jajce je bilo poprej:" ,,Tako je po vašem jajce bilo, kojega ni kokoš iznesla? Kalj?" „Oj vrabci vašo jajce! — Ne zamerite... Vidite, glejte 110!"... „Poglejte, moj gospodič, de brez Boga ne veste od kodi je jajce, ne ktero je bilo poprej kokoš alj jajce." „Prav za prav je bila kokoš poprej." „Ze velja, bogatajca deklica naganja; po vašim bi bila kokoš, ki se ni izvalila? Tako mi pa povejte, kdo je pervo kokoš stvari], od koje pridijo vse jajca in kokoši?" „De bi vas in vaše kokoši! K.aj me za kokošarja imate?" „Pač nc, moj gospodič; pa bi vender zvedla, ali veste od kodi je mati vsih kokoš, pi-šanc in jajc?" „Pokaj pa to?" Za to ker mi vi modrijan povedati tega ne veste, naj vas pa jaz podučim. On ki jc pervo kokoš stva-ril alj pa pervo jajce, kakor hočete, on jc ravno tisti, kije ves svet stvaril in vse, kar je. Njemu je Bog ime. On je naj popolniši bitje, pa nobena prazna beseda. Vi nc veste brez njega od kodi je malo jajce; kako bi pa vedeli, od kodi je velik svet, ako v Boga ne ver-jete, v njega stvarnika vsega sveta." Ves osramoten sc bogatajc izmuzne; vsi pričejoči pa modro gospodično pohvalijo. I, sv. križ VERN1II MOGOČEN VARH. ■ičta 1809 so Francozi Avstrijanske dežele obsuli, si Laško, Primorsko, Krajnsko in pol Koroške osvojili, in tudi Stajarsko so ob-legli. En oddel Francozkih vojakov v prijazno mesto Lujben na gorno Stajarsko pride in se pri mcstlanih vseli. Eden častnik (ofeir) in več prostakov v pošteno hišo mestlana pride, kterega ste dve pridne hčere po smerti rajne žene gospodinile. Prizadele ste si sovražnimi! dostojniku postreči, kar ste premogle; alj vsa njih postrež-nost in prijaznost ni bila vstuui oholega gosta zadovoljiti. Gostokrat se hudoben ptnjc nad dobrima gospodinjama zlo robusto znosi in nedolžne žali. Enega dne nenadje k domu priropoče, in k redu ne najde kar poželi. Gerdo začne razsajati, in primši z desnico za meč zgrabi starejšo hčer po zavratniku (robcu alj fajncelnu). Pa kakor bi trenil obledi ko stena, roka mu strepeče, in on ves plah odstopi rekoč: „(Pardon, Mademoiselle!) Vsmilenje, gospodična! Vi imate mogočnega varha, ki vas brani; pred,njim nemoč in trepetaje odstopim." Kaj pa je bilo? Pod zavratnikom lesen križec, kojegaje hčer v spomin svoje rajne matere nosila. Od te dobe je bil Francoz naj prijaznejši mož, ves poštvanja do poštene družine; in vsi so ga radi imeli. Ko je v enih tednih po tem slovo vzel, so ga solze polile; one so lepa priča bile, kako znam-nje zvetiga križa mogočne premaga, in koljko so vredni, kojih ni svetiga križa sram. — V tim znamnji boš premagala tudi ti, ker-šanska deklica. K. W. POŠTENO ZADERZANJE IN LEPO PETJE V ROGATEC lil SLATINI 8*ogosto tožbe slišimo, da so toplice, fužine, rudarije in druge Jednakc naprave v dušnih zadevali ljudem zlo zlo nevarne, in kolikor morebiti časnega dobička prinesejo, tolikor več keršansko za-deržanje takih krajev popačijo. Posebno mladi ljudje, fanti in dekleta, se radi spodtaknejo, pohujšajo, in za kako majhno betvo, za kakih krajcarjev ali kakega perstana voljo svojo ljubo nedolžnost, mir svoje duše in posvečujoče) gnado božjo predajo. — Toliko bolj Nie je razveselilo, ko sem preteklo leto Hogatecho Slatino, to je, kislo Vodo pri svetem Križu blizo Rogatca obiskal in od duhovnih gospodov zvedel, kako vestno gledajo undotni deželski oskerbniki, gg. Dr. Sok, Račič in Zdovšck, da sc delavci in delavke, strežaji in vsi, koji (kteri) ondi kaj opraviti imajo, pametno in pošteno vedejo in Zaderže. Kdorkolj zmed njih se kaj ponemari, brez odloga slovo dobi; ako pa tujcev kdo neroden in pohujšljiv je, mu tako tesno za *1 Domačih nihče »e veli: kisla voda: marveč vsaki: slatina. petami hodijo, da se večdel sam odpravi, ter mu še kaj takega rečti treba ni. Zatoraj pa tudi Rogatečka Slatina zmirom v dobrem imenu ostane. Jn dobro ime, to je črez vse, to več velja kakor časno blago vse; kaj namreč bi hasnilo, ako bi slatina telesno zdravje delila, zato pa bi dušni strup razlivala in bližni Ijud pohujšala! Pri tej priložnosti sem se tud z veseljem prepričal, kako rado in lepo ljudstvo Križke fare poje. Na Kislini ali Slatini je veliko deklet, ki steklenice (Haše) prenašajo in vmivajo in natakajo in pečatijo iu si svoje delo s petjem slajšajo; zlasti ob sabotnih večerih, ko so od dela nehale, sojo zapele, da je bilo rajsko veselje poslušati jih. Ob nedeljah po cerkvi vse kar zna, z jednim gerlom poje, in kteri po dopoldanski službi božji keršanskega nauka čakajo, namest po kočah ali okrog cerkve po travi posedati, pa križev pot molijo in prepevajo. — To je prav; le prepevajte fanti in dekleta, pastirji in pastirice, in vsi, kteri gerlo zato imate: prepevajte ob nedeljah in svetkih pri službi božji v čast Najvekšega, pa tud doma na svojem delu, ako nograde okopavate, žito žanete, lan terete, predivo predete ali kaj drugega delate; lepo petje vam težave polajša, vam strasti vkroti in serce očisti, vas v cerkvi dolgčasa obvarje in z notrajno sladkostjo navdaja. Pojte Gospodu noro pesem, opominja prerok David, pojte mu umevno z veselim in povzdiguj enim glasom. Vsa zemlja naj poje Gospodu. Le jedno vas prosim; varite se gerdih, nesramnih ali kosmatih pesem, koje so zoper sramožljivost in nedolžne serca ranijo. Ne vadite se takih, in ako jih znate že, spet pozabite jih; zakaj nespodobne pesmi jc peklenšek sam izkoval in med ljudi zatrosil, da jih ložeje spridi in v greh pripravi. Pojte lepe, poštene pesmi, nuj že bodo za pobožnost ali za dobro voljo ali za kratek žas. Z lepim petjem vse kraje, kamorkoli pridete, razveselujte, in Bogu in ljudem boste ljubi. Prosim pa tudi vas dušne pastirje in vas šolsko učitelje, ki vam je ljuba mladina v skerb izročena, prizadevajte si, kolikor mogoče lepih pesem med mladost vpeljati; obljubim vam, ako vam Bog le nekoliko živlenja da, da vidili bote z lastnimi oči radostni sad , ki vam vaš trud obilno povernul bode. Jožcl Hozniau. prava kersanska ljubezen ne pozna nobene nevarnosti. U o je strašna zima leta 1850 s svojim belini plajšem bežati jela, se nam zelena spomlad prismejala, in ljubo sonce s svojimi toplimi žarki nas pozdravilo in obsjalo, so se zamerznjene reke mahoma otajale in velike povodnje postale, ktere so silno velike ploše dcbc-liga leda s strašno močjo in z groznim šumenjem š seboj valile, in U več krajih, posebno pa na Ogerskim, kjer seje po zimi leta 1848 plamen kervaviga punta vžgal in do jeseni leta 1849 po celi deželi švigal, nezmerno škodo napravile. — Naj strašnejši med vsim i rekami je Donava razsajala, ter u več straneh podertijo in razmet napravila. Tako čudo močno je kvi.ško rasla in kipela, da jc na Ogerskim kakor bi trenil, svoje meje prestopila, in eno celo selo blizo Požuna (Prešpurga) popolnoma zalila in poplavila, preden so vbogi prebivavci pred strašno smertjo vbežati zamogli. — O kako žalostno pač so vbogi v hudim boju terplenja vpili, jokali, prosili, na pomoč klicali! — O kako milo so v naročji gotove smerti svoje roke stegovali proti ljudem rekoč: „V imenu svetih pet kervavih ran Jezusovih vsmilito se, vsmilite se!" — Ali kdo bi pomagal, kder so se naj bolj pogumni tresli! Vse pričijoče je serco zabolelo, ter jeden glas se slišal: -Bog naj se jih vsmili; človek ni v stani pomagati!" Zastonj so vbogi u valovih na glas vpili: »Pomagajte za božjo voljo, pomagajte nam!" Stiska je vedno veči rasla, valovi bolj divjali; veliko jezar ljudi je privrelo, tako de jo na obdvcli krajih vode vse se tcrlo; vendar žalibog! ni gabilo človeka, da bi sc bil upal s čolničem v derečo vodo med velike ploše debeliga leda sc podati, in sirote gotove, strašne smerti oteti. Kdo dopove strah in grozo, obup in vpitje pričijočih, viditi svoje naj ljubši, znance in prijatle se s strašnim elementom vojskovati i Vse so solze polile, in sc njim ko jagode po licali vdirale; in iz vsih sere so goreče molitve k nebosam za božjo pomoč puhtele, kjer človeška pri naj boljši volji nič ni zamogla, Ni izreči, ni popi- sati zavzetje in ostermenje gledavcev. Že jc večina zbrane množice npanje zastran rešenja vbogih sirot zgubila, ter jih bolj in bolj orna-govati vidila; ali kedar žalost do verha prikipi, se veselje že glasi. Jn glej! kar na enkrat, brez de bi bil kdo tega pričakoval ali le mislil, planeta dva častnika (oficirja), ki sta tolikanj težav v ne-vsmileni černi vojski na Ogerskiin prestala, nadušena od prave keršanske ljubezni v čolnič, in veslata z vso močjo med ledenimi plešami in groznimi valovi u veliki smertni nevarnosti čez neizrečene globočine, zarpušenim sirotam v pomoč, jih gotove, strašne smerti otet. V kratkim je bil njih nevarni trud z naj slajšim nasledkom plačan; zakaj eno in petdeset ljudi, ki so že v naročji smerti bili, spravita po mnogih nevarnostih zopet na Stdio zemljo. Serčnost velja; serčnost je kos vsaki teži! V neizmernim veselju je jima serce plavalo, zbrana množica jih visoko slavi in hvali in od hiše do hiše, od sela do seia, od mesta do mesta se veselje razlega. Povzdignili so grozovitne smerti oteti z ginjenim sercom in na svojih oslablcnih kolenih klečejoči svoje mokre oči in trudne roke proti milim svetim nebesam, ter Boga za poslana dva angela lepo zahvalili; po tem pa te dva verla in neprecenljiva rešitelja zagotovili, de jim ostaneta vse žive dni v blagim, hvaležnim spominu. Vidilo se jim je, de so hudi boj prestati in veliko mraza vžiti morli; zakaj bili so bolj mertvim ko živim podobni. Ni bilo suhiga očesa viditi, ako je ravno jezer ljudi bilo; vsim so solze v oči stopile. Jz vsih sere so goreče zahvalne molitve v nebeške višave puhtele. Glasu veselja in priserčne zahvale Bogu in serčnima rešiteljanyi pero popisati ne zamore. G ti čar. kaj pijano stori! »,i%fikarte se zvinom vpijaniti, zakaj u vinu je nečistost," takoje sv. apostol Pavi Efežane (5, 18.) svaril. — Kako resnično je govoril, priča sv. Avguštin, ki sledečo žalostno dogodbo pove : Nek mladenč z imenom Ciril je bil nad vse pijanosti vdan. En večer pride *pet vina poln domu in svojo lastno sestro v nesramnost napeljuje in naganja. Ona se mu scer brani in vstavlja; ali ker ni zadosti telesne moči imela se mu vbraniti, sije raj nož v serce zabodla, kakor da bi bila svoje devištvo zgubila. Na to so njega oče prišli; ali kornej jih nesramnež zagleda, jih že zagrabi in — zakolje. Slednič pride še druga sestra, ki je slišala zdiii in stok unih dveh vmirajočih, in tud ono je hudobnež vsmertil. — Oh kako strašno je vender, tri morije zaporedom storiti! kako grozovito, smert svojega očeta in smert dveh sester na svojcj vesti imeti! Kolikokrat se tudi v naših časih pijanci stepejo in pokolejo! Koliko mladenčev v pijanosti greh stori, nad kterim se vse žive dni kesajo! koliko dekličev u vinu svojo nedolžnost vtopi, in se jočejo in solze, ko trezne postanejo, pa kaj ko prepozno je! Zatorej prosim in opominjani zlasti tebe preljuba mladost! varuj sc nezmernosti v pijači, naj že bo vino ali rozolje ali žganje. V mladih letali vino obilno piti je vse jedno, kakor olje v ogenj vlivati — še bolj gori; in ložej je poplašenega konja obderžati, kakor kerv od vina vrelo ohladiti. Rozman, huda vest nevsmilen kabel. 4*red tremi letmi sta se v Bcncdkih človeka dva po noči zdravnika lotila, in bi ga bila hudobca gotovo vsmertila, naj bi ne bil imel serce se jima braniti in: pomagajte! upiti. Veliko globokih ran sta mu naredila, prej ko sta izbežala; zdravnika pa smertno ranjeniga na njegov dom zaneso. Nekoljko po tem so eniga hudodeleov vjeli, koji je obstal, de je bil zdravnika napadil, in je tudi tovarša svojga povedal. Tovarša so zaperli, izpraševali; alj on je terdo tajil, in dokler ga niso prepričati mogli, ga izpuste. Zdravnik je ozdravil, hudodelc pa ves spokorjen bil na dvanajst let v hudo ječo obsojen. Rožnika 1850 je obsojene vmerl, in hitro po njegovi smerti pride njegov tovarš, obstojaše vse okoljstavc poskušenigarazbojnstva, ko gaje poprej tolji.o hudo tajil. Povedal je, de je pokojnimu iovaršu slovesno zaprisegel uikaj ne izdati, dokler eden iiju še živi; le smert eniga odvežo drujiga zaprisege. Zasluženo kazen jo voljno prevzel, ter zagotovil, de se nje ne boji, ter vse rad preterpi, le svojo vest očistiti in mir zadobiti. Tako je huda vest grešnika nevsmilen rabel, ki ne počiva, dokler se pravici božji ne zadosti. tudi prazna pukša pokne. \ Oseki je šala za kratek čas žalosten konec imela. Na Binkoštni pondelek so si v neki kuči mladi ljudje kratek čas delali. Hčer, 17 let stara vzemc staro rujavo pištolo iz stene, ter misli de ni nabita, in z njo v šaii na mladenča pomeri. Mladenč nastavi persi; pa deklica ne more zaarjeveniga petelina podreti. Zdaj ona njemu pištolo poda, in mu vkaže, naj pa on pomeri. Berš ko mladenč za pištolo prime, se izproži, in krogla dekleta ravno skuz persi prestreli, in jo do smerti rani. Pištolo so imeli že tak zarijaveno, de nje nihče že več porajtal ni. Potreba je varno z strelom ravnati, in tudi prazniga strelnega orožja otrokam nc v roke dajati. za h n e ii i \ a«, e sxic o. Drobtlnc® za novo leto 1851, 13 In učenci so pristopili in mu rekli: Zakaj v prili kali k njim govoriš? On je odgovoril in jim djal Ker vam je dano vodili skrivnosti božjega kraljestva njim pa ni dano. Mat. 13, 10, II. I. pajek in miška. jJIiška razvajena sladkih reči je rada letala sladkote iskat. otr tako naii lo hodili. iiol r v d\ rli urah do mesta pot storili/- ,,\oj: kako pa mi veste zdaj povedati iu ne poprej?' popotnik Modrica jadno pobaraj Modric mu odgovori: ..Kako bi vedel sodili hoje dolgoto, dokler no veni stopinj hilrolo?" Potreba jo prev darili iu dobro razsodili, če hočemo kaj svet-vuti in prav odgovoriti. m. lastovka ix mravlje. K aj pa delate ?'- mlada lastovka pridne mravlje pobara. .,Za zimo spravljamo," ji mravlice odgovorijo. ,,Tako je prav," lastovca reče, in brez odloga poberati začne mertve pajeke, sulic muhe, in jih v svoje gnezdo nosi." Pokaj pa ti bode vse to? stara lastovica mlado pobara. „Za zimo, ljuba mamica! Lc tudi vi naberajte, kakor skerbne mravlje vidite:" ji mlada odgovori. ..Pusti pozemeljsklm mravljam pozemcljsko blago naberati; slara mladi pravi. Kar se jim spodobi, nama ne sodi. Naj i je Stvarnik za kaj višega poklical. Bo najno leto minulo, v ptuje kraje poletivc. Popotnice bove pospale, dokler naji mlada vigred k novemu živlenju ne- obudi. K čimu nama bo tamo nabrano blago?" Potreba je v mladosti z mravljami za starost spravljati, pa a poštenega serca sta. Ako nja začne skerbeti, kaj šc bo, hitro nja razveselim, ter jima r»vno tak srečno starost obljubim, kakove .sim jaz dočakal. Menije vedro obličje starček« močno dopadlo, njega beseda še l»u bolj. Zdelo se mi je, kakor bi starega očaka najde), od kateriga bi se lehko kaj prida naučil. Jela sva se pogovarjati. ./««. Ste vi svojega stanu in svoje starosti veseli, prijatel? Pastir. Vesel sim bil , sim še in še bom vsili svojih živih dir. Ako ravno vbožen, sini vonder srečne starosti včakal. Kaj p« je vam, de se tak milo deržite? Jaz. Moje serce je žalostno, ako na starost pomislim, in na pretekle dni pogledam. Let še le 30 in 7 imam, in sim se živeti naveličal. Pastir. Trideseto leto živlenja res človeku skerbi naredi, ker občuti, kaj je zgubil, svoje mladosti srečne dni; kar ga v prihodnosti čaka, še ne ve. Alj vse toljkc in take skerbi on ne pozna, ki v Kristusa verje, in se v previdnost božjo izroči. Jeli ste kristjan ? Jaz. Sini kristjan, če ravno slab, ker po rajnih časih svoje mladosti izdihujem, ko jih nikolj nazaj nc bo. Otroške leta so pač naj srečnejši na sveti. Pastir. Bes srečne so leta mladosti, alj mladost jc večidel le norost. Vaše možke leta imajo biti leta modrosti; modrost pa je močnejša ko vse reči, in jc mati veselja in zdravja možem. Jaz. Kaj pa jc prava modrost? Pastir. Vam njo hočem pokazati. Ko sim še majhen mladenček bil, so me moj rajni oče molitvico lepo naučili, kojo so tudi oni molili do svojeh starch dni. To molitvico sim tudi jaz neprenehama molil in dobro skusil, dc ona pravo modrost uči. Ta molitvica je : Oh Jezus, ki si krotek in ponižnega serca, vsmiti seme! Hočete tudi vi modri biti, bodite ponižni. Več ko tri dele terplcnja, in še polovico štertiga nam previsoke, prevzetne misli naredo, de se nam krivica godi, de za nas ta stan ni, de smo si kaj večiga zaslužili. Kdor je v sercu ponižen, on je vsega tega vesel, kar mu Bog da, iu z tem mestom zadovoljil, kamor ga Bog postavil. Prav ponižna misel do sebe vse nadloge odžene, ktire si človek brez potrebe sam nareja in si živlenje greni. Jaz. Ponižen biti jc res lepo in prav, pa tudi težko. Pastir. Za to vam je Bog pamet in prosto voljo dal, naj bi sebe prav spoznali in se premagali. Le vsak dan sami sebe izprašajte, in pa poglejte, kako nevedni, kako slabi v dobrim ste še; in bote hitro spoznali, de vam je Bog več dal, kakor sle zaslužili, in vas v en slan postavil, ki ga niste vredni. To storiti jo veliko bolj lehko, kakor prešerne želje častilakoninika dopolniti. Jaz. Tako hi pa mi svoje talente zakopali, kojo nam Bog dal si v. njimi le višej pomagati, iu lehkej več dobrega storiti? Pastir. Bog je vam, meni in vsem svoje talente izročil, pa ravno za tisti stan, v kojega nas je postavil; ono je polje, na ktcro nas jc delati poslal; ne pa na drugo, ki nam diši, pa mogoče ni nanj priti. Le zvesto opravljajmo, kar nam je večni gospodar odkazal, potem pa mirno čakajmo, jeli bo nas dalej zaklical. Tako hočemo biti zdravi in veseli, pa tudi srečni. Jaz. Po tem takim ste vi, oče, s svojem zdravjem in stanom v svoji visoki starosti prav zadovoljni, in bi z nobenim ne zamenjali? Pastir. Moj stan je bil poprej velikobolj težaven ko zdaj; bil sim vojšak. Dopolnil sim zvesto vse svoje dolžnosti kar sim premogel, sim si željel se izslužiti in iz žoldnirstva priti; pa sim tudi pomislil, de je božja volja tako, ter sim vse lehko prebil. Včasih sim mislil in upal častnik (oficir) postati; ali ko smo ene vojske prestali, in se slavno deržali, sim vidil dc za me visi vojaška služba ni. Rajši ostanem verli prostak kakor bi hotel biti slab častnik alj dostojnik ■— sim si mislil, pa zahvalil Boga, kteri me je pri živlenji in zdravji ohranil, mi pa tudi vbranil, de po viši službi svoje zasluge nisim zapravil. — Cujtc; kaj vam povem. Ccda kojo pasem, je mojega nekdajniga verstnika, z kterim sva v šolo hodila in na vojski skupaj služila. Njemu je, kakor pravijo, sreča potegnula. Postavili so ga generala, pervaka francoz-kega; in vse kar si človek želi, se je njemu zgodilo. Vse to zemljišč, kakor daleč oko done.se, je njegovo. Tam le v unim lepim gradu za rekoj po leti prebiva, je bogat in veliki gospod. Ko sva se po nekoliko letih zopet vidila, je že imel več betegov (bolečin) v svojim životi, kakor svetinj in oralov zemlje po svojih grašin.n.h. Tolst je in pa tako težkočen, de se le z težavoj po svoji loki sprehodi. Od njegovih skerbi nc govorim; zakaj on je vladoslove alj politikar, kakor pravijo. Pred nekimi dnevami sva govorila. Pravil mi je, kako mu že na vse merzi, kako ga opravljajo in zaničujejo po sveti, in kaj ima poterpeti. Clo njegovo bogastvo mu dela jezo in merz. Enkrat slo taužent tolarjev mu je ko meni en krajcer, pa ga vender jezi, ako ene grošc zaigra. Ti si vender bolj srečen ko jaz, je poslednič meni djal. Ali bi z meno menil ? sim ga pobaral. — Tega pa ne, mi posmehlaje se odgovori. Naj, sim rekel; lehko še pride, de bi menila, ako bi tebi mogoče, meni pa po volji bilo, pa nc bo. Ju v resnici bi bore mož meni zdaj rad svojo kočijo in svoje konje dal za moje zdrave noge; ali jaz bi nc menjal. Ali meni bi še vender nekaj ostalo čc bi tak reven bil kakor je on, česar on nima: svete vere. Jaz sim hvala Bogu, veni kristjan; on je pa, žalibog! vero zgubil; ni ga v cerkvi videti. Ju ravno to je za človeka naj veči nesreča kedar mu sreča potegne, dc Boga pozabi, in so mu božje pa cerkvene zapovedi hitro pretežke, ter si misli , de bez Boga in svete vere lehko srečno živi. Jaz. /-daj v resnici spoznam, de vas Bog za ljubo ima, ker Vas zavida iu nevere ovarje; vidim de je to dvoje krivo vse naše nesreče na sveti. Pastir. Zavid alj nevošlivost in pa nevera sla si bral in sestra. Kdor bližnimu sreče ue privoši, tudi r.e vetje, de Beg vse prav stori. Ncbcnin.u nevcšliv biti je pervi božji dar, k oje ga nam ponižen Jezus podeli, ako se od njega naučimo pohlevni biti in pa iz serca ponižni. Nisim nikdar mislil ne željel modrcjši biti •—■ alj pa bolj učen, kakor so naš gospod fajmoštcr. Pokaj bi meni (o bilo. sim djal: ker sim le prostak in pa žvinski pastir. V svojih mladih letih sim scer prav željno bral, in lehko hi so bil v branji prevzel. Bukve so mi bile huda skušnjava. Pa naučil sim se od svojega rajnega očeta, Bog se jim vsmili čez dušo! vsakrat pokrižati se, kedar bukve odprem, in se ponižnimi! Jezusu priporočiti. Zakaj če Boga pred jedjo prosimo, naj nam telesu živež blagoslovi, zakaj bi ga ne poprosili nam duhovsko hrano blagosloviti, naj bi nam no škodila. So mi knige v roke prišle, ki so slabe nauke zoper svelo vero, čednost in pravico učile, sini jih hitro iz pola spravil; za to pa tudi nisim zvedel, kaj zoper sveto resnico alj pravico iniajo. Saj lakih kvant brez škodlivega branja zadosti vidimo, čujemo in sami občutimo, in še le preveč. Nevera mi ni serca nikolj vnepokojila: in lo mi daja veliko veselje in tolaž. Eno vam še bom povedal, gospod, kojo mi jc pohleven Jezus dal. Ko sim se od njega naučil, nikomur kaj hudega željeti, ne storiti, ampak odpustiti, kar se meni hudiga stori, nisim sovražnikov imel; in veselila me je vselej sreča. Ljudje . kterim je žal , de so drugi srečni, so sebi naj hujši sovražniki. Te žalosti jaz ne poznam. ,\Ioj star tovarš, general imeniten in bogat je hitro hude volje, če kaj rnaliga zgubi. On kolne, vdeluje in ljudi dolži, dc ga golfajo in ho-čejo ob vse spraviti, in s:- razbojnikov noč in dan boji. Mene pa pa še tiga nikolj ni bilo strah, lnala Bogu! Poglejte, de ni nobena nesreča v božtvi rojen biti in borno živeti. Jaz. Pa je saj le žalostno potrebo terpeti. ne imeti česar potrebujemo. Pastir. Vaša boseda. moj prijatel, kojo ste zdaj izrekli, jo .silo huda in pa pregrešna, ne zamerite. Na posvetno blago se nihče zanesti ni mogel, iu se ne bo. Celo kralje. Ivo kralju odpade, kakti suho pero iz drevesa, kedar veter pohladi. Le eno bogastvo lehko imamo, kojega nam nikolj ne ponuutjku: terdno zaupanje v Boga. Svoje dni mi je nekdo rekel: Janže! ti si le velik sromak. Ako tii zbolel, kdo bi tebe živel, ženo iu pa tvoje otroke. Ta je resnična, sim djal, iu cel drng dan nisim imel pokoja. Ko sim pa zvečer večno luč molil, sim druge boljše misli dobil. Janže! sim sam pri sebi djal, (i si že pri trideset in še čez včakal; bil si neprenehama vbožen, pa si le živel. Jmel si vsakdajniga kruha, in si vsako noč lehko počil. Terplcnja ti dober Bog še ni poslal, ki bi ga ne bil mogel prestati; brez pomoči še nisi bil. Kdo ti je vse preskerbel, kakor Bog? Janže! ne bodi Bogu nehvaležen, in pa daj vsaki taki skerbi slovo. Kdo bi vender mogel misliti, de bi te roka na stare dni zapustila, ktera te jc do zdaj tako milo preredila? Odmolil sim, in vsa prazna skerb meje zapustila. Jaz. Kaj ste oženjeni in imate otroke? Pastir. Kaj pa de, hvala Bogu! Ko sim se na vojski izslužil, in v svoj kraj prišel, sim pridno, pošteno deklino za ženo vzel. Prav rada sva se imela, in prav zdravih dečkov in dekličev porodila mi je. Dober Bog mi je tiste pri živlenju ohranil, ktire je poznal, de se bodo pošteno preživeli; oni radi delajo, in molijo kakor dobri kristjani; druge je Bog žc iz zibclc k sebi vzel, hvala mu! Rajni moji otroci so angeli, in za me prosijo dokler živim; živi pa bojo za me molili, kedar vmerjem. Bil sim srečen vse svoje žive dni; sim imel zdravo sapo in sim čisto studenčnico pil; sim po sveti žvižgal in pel, pa ljubil poštene ljudi, ki so dobriga serca. Jedel sim le zmesen kruh, pa moji zobje v pet in sedemdesetim leti vsako škorjico šc tak terdo lehko zdrobijo. Nisim gledal čudnih iger, kojo po mestnih gledali-šah po noči gledajo, pa moje oči rac še niso zapustile, in od daleč vidim lepo zvezdo na zvoniku, in večerno sonce me še kakor v mladih lotili veseli, ki se prijazno po hribih ozira. Moje terdno truplo nc občuti vremena spremili; naj bo vreme lepo alj gerdo, sim zdrav. Mojc uho glasen zvon tenko zasliši, kedar juternico pozvoni; in jaz tak sladko spim, kakor naj mlajši otrok. Poglejte, to jc moje blago; in pa gotovo veliko vredno! Kaj so lepe hiše, kaj bogastvo in čast, ako na večnost pomislimo ? Vmerjem na perji alj na slami, alj na terdih tleh; to je vse eno. Ako sc moja žena in otroci krog moje smertne postele solzijo, kojini premoženja zapustiti nimam, mi bojo njih solze dobra priča, de sim jim dober otec bil. Bo moj angelj varh mene vesel, ki bo z seboj vzel dušo mojo, iu čc pravično upanje imam na pravici božji vsmilenje najti, mi bo ložej vmreti kakor na pernici, in pa imenitniga vrača pri smertni posteli imeti, ki roke križem derži, ter mi pomagati nc more. Tako živimo, de vmreti nc pozabimo , in vsako ter- plenje nam bo lehko. Res de se /a mojo smert malokdo /.menil bo, pa me tudi kleli ne bodo; in moj lesen križ na grobi mi bo slajsi nada, kakor posvetnim bogatinam rezan kamen. Tako mije pastir, moder starček povedal, od kteriga sim slovo vzel. Grede sim večkrat sebi in vsem posvetnim napiihnežem njegovo lepo molitvico pravil, rekoč: Jezus! krotek in iz sercu ponižen, r srni! i se nas! Blagor mu, ki se uči iz serca biti ponižen; 011 bo doživel veliko veselih dni in pa v isoko starost. Prcvzetija je sedajnih ljudi naj hujši pregreha, ponižnost pa naj potrebniši čednost. Preljubi Jezus, ki si pohleven in iz serca ponižen, vsmi/i se nas! Slomšek, * . ■ - - I* 0151EBN A KAJ T IN GA , KOJO MALOKDO STORI. Ako dečko vsak dan po 3 smodke pokadi, kakor je zdaj pil 1110Ž-kih slaba navada, vsaka sniodka pa po 'i krajcarja velja, za koliko v enim leti smodk pokadi? Odgovor: Za 3(> jI. in 30 kr. Ako dečko od 10. do 50. leta smodke kadi. koliko lel kadi, iu koliko dnarjev na smodkah zakadi? Odgovor: X 40 lotili pokadi 1 100 gl. šsijna. Ce pu dečaka moder oče v desetim leti starosti' za tobak prav dobro otepe, ga odvadi tobaka in 11111 vkaže vsako leto lobušl i dnar na obrest položiti, koliko bi v 40 letih dobička imel? Odgovor: Jmel bi obresti in kapitala 1103 gl. II'.//, šajna v 10 letih dobička od nekadenja, in bi se lehko z temi dnarmi naj lepši kmetijo kupil. Poglejte, mladenči, tako ima tobak svoj dnar, kakor pravijo, pa ravno on ga zgubi, koji tobak kadi, kakor sedajni vertoglavi dečaki. Pravijo de jc sinod hujši vjima ko točo; jaz pa pravim de šc hujši ko toča in sinod je tobakuja, pravi vesoljni sinod posebno zn možke; za to se malim osvalkoni alj klobascani tebaka po pravici smodke (cigare) reče; zakaj one zasniodijo mladenčem pamet, pre- moženje in zdravje. Razvada smodke kaditi je toljka, de so jih do leta 1848 na Avstrijanskim le okolj 90000 0 pokadili, leta 1850 so pa v devetih mescih 36000000 smodk požgali, dokler že vsak šter-kovec smodko v zobih ima, naj bo na poti alj doma, naj pije laško vino alj pa tepkovec. Kakor je tobakaja mo.šnam hud smod, jc tudi ljubimu zdravju velika škoda. Srov tobak je toljko strupen in omotičen, de z njegovoj'vodoj uši in drugo žival morijo. Napravi sroviga tobaka še tako vajenimu tobakajcu, slabo mu ho. Za to pravijo de je Ilrovaški tobak bolj močen, alj prav za prav bolj strupen, ker je bolj srov. Kuhan in pripravlen toliko škodlivosti zgubi, de zastarani kadivci in šnopavci škode ne občutijo ; novince pa le glava boli in omotica prime; in nobena priprava tobaku škodlivosti clo nc odvzame, ra-zun te, de ga na vselej opustiš; še boljši je, ako sc ga nikolj ne lotiš. Tobaški dim človeško kerv kali, sline cedi, želodec oslabja in persi suši, draži pluče in oči, ter več alj manj živlenje krajša. Tako zdravniki, učeni doktorji uče, če ravno, žalibog! večidel sami kade. Nekdo je sedemnajst ljulj eno za drugim izkadil, in nato mertev obležal. Jmeniten doktor Mecger priča, de vsak peti toba-kajc na jetruh boleha in vmerje. Duhan, tobaški prah možganam škodje, preveliko mokrote po nosi iz glave potegne in šnopavcom mnogoterih beležev naredi. Še hujši ko tobak kaditi in šnopati, jc tobak žvekali; taka navada je mati smrada in pa liegude. Bog jc tobak le za zdravilo stvari!, nc za potrato, ne za vsakdajni kruh, kakor je v naših časih škodliva navada. Je škotilivo tokak srebati in žvekati, je še za toljko hujši tobak žgal i, za koljkor nevarnejši je po tobakaji pogoreti. Skricar grede tiicmo parne svojo smodko dožge, in žereč ogork za kako steno zaluča. Žereč konc na slamo, dračje alj v kake smeti pade, po malim klije; in ko veter zapihne, se ogenj vplemeni, stanovje pogori, dostikrat tudi živina in ljudje zgorijo. Pijane se iz kerčme pozno vr noč prizible, gorečo Ijuljo v zobeh onemaga, ter ves vinjen na pojmo gre v slamo alj pa v seno. Z gorečo Ijuljo v kermi zaspi, alj če ■zkadi, žereč pepel po navadi na kako bruno alj pa na nohti izterka in zatrosi, dc ne ve kdaj in kako. Hlapci kermo spravljajo, mlatijo "lj kožuhajo, in po navadi kadijo. Stan pogori, in ljudje prašajo, ka-ko jo pogorelo? Kdo bi bil le zažgal? 31 o rjo kakiga sovražnika 'meti? Tobakajei so lo storili; oni so gospodarstva očitni sovražniki, naj bojo ptuji alj domači, naj si bo sin alj oče, hlapec alj gospodar; ako tobak kadi, ni priden človek pri hiši. 14* Od leta do leta je za toljko več pogorelcov, za kolikor več je tobakajcov. Vstane pogorenje enkrat iz hudobije, vstane trikrat iz nemaršine, dvakrat gotovo po tobaci. Reče naj kdo kar hoče, toba-kaja je zdaj navaden sinod po sveti. Ali ne stori oče prav, ki svojemu sinu šibo na mesti ljulje (fajte) pokaže? —Mladenč, koji se tobaka ne privadi, bo zlata vreden mož; in kdor mladenču tobak vbrani alj ga odvadi, bolje dobro delo stori, kakor bi mu kmetijo kupil; kar očitno rajtenga pokaže. Slomšek, VSAKDAN J A RAJTENGA. ]%Taše nar drajše blago je čas; in ga vender nar več zgubimo, dokler ne prerajtamo, koliko zlatega časa ponidoma zamudimo. Kdor vsakdan 1 minuto zamudi, koliko zamudi \ I tedni koliko v 1 leti? Odgovor: Zapravi v I tedni 7 minut, v I leli (> ur in 5 minul. Ako vsak dan pol ure praznuješ, koliko v 1 leli časa zgubiš? Odgovor: Zamudim v 1 mescu 15 ur, in v 1 letu 7 dni, 1 1 ur in 30 minut. Ce vsak dan 1 uro zamudimo, koliko v .">0 letih zgubimo? Odgovor: Zapravimo v 50 letih 2 leti, 30 dni in 10 ur. V resnici velika zguba zlatiga časa! Hočemo torej zapeti: O j /.lati čas! Minuta , ki minila, Se ne bo povernila; Kar časa zamudiš, (»a vckomej zgwbiš. O j /.lati č a s ! Je v mladih letih setev, Bo v starih dobra žetev; Ce pridni bodemo, Nam nikdar žal ne bo. (I j /.lati čas! V mladosti kdor praznuje, Na stare dni zdihuje; Lenuha brat jc glad , Jn potepuha tat. O j zlati čas! Le danes si pomagaj, Na jutre ne odlagaj; Ne veš če doživiš, Kar danes zamudiš. O j zlati čas! Kdor svoj čas prav oberne , So z čednosljoj ogerne; Lepota sivih las Jc prav obernjen čas. O j zlati čas! Vse žive dni se trudi, Jn časa ne zamudi; Počivati sladki) Po tem v nebesih bo. Slomšek. Ji X» ŽGANJE IN TOBAK. Slana in povodnja po ravninah naj veči škodo delate. Kalna voda poblati senožete, huda slana polje požge, in pomori nar žlahneje cvetje. — Kar blatna povodnja travnikom stori, to dela žganje človeškimi) rodu. Jz žgavnega kotla vreje siva plamnjeva voda in se po sveti razliva, zaliva hiše in rodovinc topi, polni ječe in bolnišnice, na unini sveti pa pekel, ki si ga žganopivci sami prižgo. Kaj tobak dela, lehko ovohamo, ako bi videti ne hoteli. V mnogih šolah učenci in učenke toliko gladko pojo, de jih je poslušati veselje; imajo gladko gerlo ko orgle, in pa žlahno pobožno serce. Kakor hitro odrastejo, se dero kakor divja zverina po noči, alj pa pivkajo kakor červiva pisala. Od kodi je to? Modri možje pričajo, dc ste žganopija in pa tobakaja vsega tega krive. Žganje hi pa tobak pokvarita naši mladini glavo, serce in glas, dušo in telo, vkadita um, poblatita sorce z grešnimi strastmi, ter podereta, kar šola dobrega naredi. Oholite se s šolami kolikor radi, obrekujte stare, hvalite nove, postavite jih kar premorete, priganjajte učitele, poskušajte učenec: boljih ljudi izpodredili ne bote, dokler dvojna vjima: žganje in tobak, človeški rod gnusi. Dokler mati hčerke po žganje pošila , in ji kruh va-nj pomahati da, dokler oče sinu ljuljo dovoli, in mu clo tobaka napravi, tako dolgo raste slab, červiv zarod betežnikov in pa liu-dodelcov. Mladenča, ki očetu dnar vzeme in za tobak izda — hčero ki rada žganje ima, nobena šola popravila ne bo. Bog pomagaj! Slomšek, it, ZAKAJ SVETA VEKA V NAS11I ŠOLAfl V 31111A ? ^voje dni so ljudje manj znali, pa so Boga bolj spoznali in častili ko zdaj. Zakaj? Zato ker sedajni kristjani keršanski nauk le v glavi imajo, v sercu pa ne. Glava je polna vednosti, serce pa čednosti prazno. Ako se glava česar svetiga nauči, se ima tudi serce oživeti. Je serce merzlo za božje reči, govori jezik prazne besede, naj si bojo še tak lepe in svete; od serca ne pridejo, tudi k sercu ne gredo. Keršanski nauk, kteri iz glave le do gerla pride, vere ne oživi. Keršanske nauke lehko vsakdo daja, kdor jih zna; alj učenec za božje reči le on obudi, ki ima svoje serce vneto božje ljubezni. — Takih mater in očetov pa močno pogrešamo, takih učitelov premalo imamo. IIočcš otroke za sveto vero oživeti, moraš tudi ti za sveto vero goreti; saj se iz ledu ogenj ne vkreše. Hočeš otroke moliti prav naučiti, se moraš sam odkriti in pokrižati, kedar k molitvi pozvoni. Želiš otrokam prav dopovedati, koljko in kako čast imajo v cerkvi presvetimu zakramentu skazati, imaš tudi ti poklekniti in roke povzdignili, kedar v cerkvo prideš. Veselo je res poslušati, kako še v naših šolah po keršansko tiče; alj žalostno je prepogosto gledati, 'kako se u veži božji vedejo in zaderže kalili neznabogi, kakor hi tajili, kar so učili. Decu rajši store kar učitele vidijo, kakor pa ono kar slišijo. Besede iničejo, izgledi vlečejo. — Lo kdor izpolni iu uči, on bo velik imenovan v nebeškim kraljestvi. Mat. 5, 15). Kamo sle djali lične jaslice, koje so za božične svetke svoje dni deca imeli — celo Icio veseli svetih jaslic iu pa božiga deteta, kojega podobo so gledali? — Kamo so pisaiike okrogle, ktire so otroci takali za veselo veliko nedelo? — Pisanke so šc ostale, pa nauki so sc pozabili, kojc so svoje dni stareši, botri in botre, strici in tetke otrokam dajali, kedar so jim pisane pirlie prinesli. —• Kamo so pesmiče mile, koje so pridne pesterne deco učile od vsmileniga Jezusa, od Marije ljube matere, od desniga Angela varha, od ro-nicniga sonca ki sije, od male bibe ki leze, katero Oče nebeški živi? ■—- Oh svete pesmi otroške so potihnule; na mesto njih se le vma-zanc otrokam pojo, alj pa nobene. Kam so prejšle svete pobožne opravila (andohti ) za mlade šol-ce, koje so imeli svoje dni ob godovno svetiga Alojza, mladenča tmgelskiga svete nedolžnosti zavetnika in priporočnikp ? - Kar učiteli ue poznajo, tudi ne dajo svojim učenconi. Pokaj ne peljale na spomin vsih vernih mertvih otročičev na rajnih razsvetleno pokopališč, naj bi oni pokojnim luči prižgali, malih bratov in sesterc gomile prijazno z rožami osjali, in sc privadili v ranili letih za prihodno večnost skorbeti ? — • Te in lake šege keršanske so za otroke katolške vere drago cvetje. Ako cvetja ui, tudi sadu nc ho. />a to med nami sveta vera vmira. Slomšek. IflL od hud. SDo vsem avstrianskem cesarstvu vsako loto okoli (»785 mark ali liber zlata nakopajo. Pravijo, da se izjedne librc 80 cekinov ali zlatov nakova; koliko tedaj se sloherno loto zlatov naredi? — Odgovor 512, 800. Ker sle tako dobro izrajtali, vam danes nekoliko več od rud povedati hočem. Hude sc razdelc v /ohke in težke, v žlahtne in »<'/ahtne. Žlahtnih rud do zdaj. deset plemen poznamo ; naj znani,šc '"cd njimi so : I. '/.lulii, lepo ionu no. s\e||o, se lehko všibi , z nožem reže in "a silno tanke listike razkuje. Najde sc ali z drugim kanuijcmzdruže- no, ali v pesku nekterih rek, kakor na Koroškem .v Dravi in Labodi. Jz zlata delajo peneze, perstane, vuhane, verižice in mnogo druzega dragega lišpa. 2. Platina ali belo zlato , naj težja med vsimi rudami, je siv-kasta, terša kakor kotlovina in se redko najde. Ne zarujavi nikoli, se v ognju ne raztopi in se da osvetlati bolj od zlata in srebra. Na Rusovskem so iz nje že dnarje kovali. 3. Srebro, lepo belo, terše ko zlato in mehkeje kakor kotlovina; zategadel se mora, ako se iz nje penezi ali kake posode kujejo, z kotlovino mešati, da terše postane. Jz srebra narejajo žlice, tobakire, ure, desetice, dvajsetice, tolarje itd. Naj več srebra se v Ameriki dobi. 4. Živo srebro se posebno na Krajnskem v Jdrii kopa in nmo-goverstno rabi. Ž njim gorko - iu zrakomere polnijo , ogledala ob-lože in razne bolezni zdravijo. Nežlahtnih rud do zdaj 37 plemen poznamo; le nekaj jih vam povem: 1. Kotlovina ali baker, rudečkasta in težka ruda, se za strehe, peneze, kotle in razne posode potrebuje. Ce pa kaka kislina v bakrenih posodah kaj časa stoji, se jih neka zelenjad prejme, kterej se zeleni volk pravi in je naj hujši strup; zategadel se imajo vse bakrene posode s kositrom lošati ali s cinjem politi. 2. Železo je naj potrebniša ruda na svetu, brez ktere bi ne moglo nobeno rokodelstvo in nobena umetnost obstati. Kdo bi naštel vse, kar se iz železa naredi? Sekire, motike, lopate, pile, noži, lemeži, podkove, peči, žrebli itd. Tudi jeklo ali nudo sc iz njega dela. — Štajersko železo zavolj dobrote svoje po vsem svetu slovi; jeklo pa posebno Koroško zlo obrajtajo. 3. Kositer sc naj bolj pogosto na Angležkem in vjuterni Jn-dii dobi. Jz njega se delajo žlice, sklede, krožniki in mnoge druge reči. Ako se kositer med perstmi mane, neprijetno diši; ako se raztopi, dersketa in šumi, kurje dobro zuamnjc; ako sc 22 delov kositra in 78 dolov bakra pomeša, se dobi zvonovina, iz ktere zvonove lijejo. 4. Svinc ali olovo jc zlo težek in so v ognju kmalo raztopi. Vem da svinc vsi poznate, tega pa znabiti vsi ne veste, da je močno strupen človeku ln živini, in koji v takih tovarnah ali 1'abrikah delajo, sploh ne žive dolgo. 5. Mišnica ali mišomor smerdi kak or česen, če se v ogenj verze. Podganam, mišim in drugemu merčesu jo nastavljajo ; tode treba je varnosti zraven, da kaki človek kaj ne okusi, ker je strašno hudi strup. Zdravniki jo mnogostrano rabijo. 0. Ličilo ali antimon, po nemško Spiefgfanj, je samo na sebi belo ko srebro, se lesketa in lehko v prah razdrobi. Rabi se v pripravi nekterih barv ali boj in zdravil, kakor tud pri mešanju mnogoterih rud. Kako razne pač so božje stvari! — in vse je za človeka voljo stvarjeno! Jožef Ho/.oian. JZ DERZ A VOZN ANST V A ALI STATISTIKE. V Evropi, v kfcrej mi živemo, so 3 cesarstva, je 15 kraljestev in poveril šc veliko skupnovlad (republik), vojvodin in knezovin. V Evropi živi okoli dres/o in petdeset miljonov ljudi, med kterimi naj veče je katoličanov, pa tud starovereov, Lutranov, Kalvincov in drugih krivovercov je veliko, nekaj pa Judov in Ilajdov. Hočemo zrajtati po posameznih deželah , koliko katoličanov v Evropi živi; namreč : V A v stri i je 31,500,000 katoličanov n Francozki — 32,640,000 r> » Španski 15,400,000 n Portugalski 3,800,000 „ n Napolitanski — 8,200,000 n Rimski — 2,800,000 » v Sardinski — 4,600,000 n n Toskani 1,560,000 n y> Modeni — 450,000 n )! Parmi 500,000 y) v Pruski 6,000,000 v n Pavarski — 3,200,000 n n Saksonski —- 50,000 v 110,700,000 Prenos 110,700,000katoličanov. V Ilanoveranski - 240,000 n Radenski -— 900,000 » Virtenbergski - 500,000 n Tleski (obojej)- 400,000 „ n Kasavi —• IDO,000 r, Po raznih malih nem- škili deržavah - 00,000 „ V Svajcu 980,000 ,, Jrski — 7,340,000 „ Anglcžki 3,380,000 „ Skotki 400,000 Belgii 4,200,000 „ Nizozemski CSGictKvIaith') 1,305,000 Švedski 0,000 Ruski in Polski 0,700,000 „ Turški 100,000 Gerški 29,000 r, T37,.9(1,000 Tedaj vsih katoličanov samo v Evropi je slo in sedem in tride-set miljonov sedemsto in devetdeset jc/,ar. Glejte! kako resnično je, da katolška cerkva je gorčičnemu zemn podobna, ktero je scer majhno, pa zraste veliko in zalo drevo in razprostrani daleč okrog svoje veje. Kako majhna je bila družba vernikov, ko je sv. Duh binkoštno nedeljo nad apostole padel; zdaj pa kako veliko je njih število samo v Evropi! Pač gotovo znamnje, da ni od ljudi izmišljena, marveč od samega Boga vtemelena. Itii/.innii. ŠOLA NA VISOKEM. Nole leto na leto lepše kažejo. Se pomnimo, ko so tako redke bile, de so se velike Carc brez njih naletele. !\> naši škoiii se dan današni komej (ara najde, de bi jo šolu ne lepšala. Clo med v isokimi gorami se najdejo. Ena takih je pri Mani Dev ici v Reki, kjer bi jo nihče nc iskal. Cerkva (e fare stoji na južnim robu visoke planine, ki nad Sen-Pavlain mogočno stoji, liob, na kterem stoji, je za mlade noge kake pol ure od doline izvišen. Jug in gorjak imata tli tako moč, da plamen sveče na mizi tud skoz dvojne okna večkrat toliko scni-tertjc pihata, da se težko pri ljuči bere. Sc letaš je farovžkcmu kozovcu streho vzdigniti in jo čez dve meje nesel. J11 na tem robu je šola, in še le lepa šola, de zasluži v „Drobtincah" svoj spomenik dobiti. Ta fara ima le 420 duš, koliko pa šolarjev? Nič manj ko 61, ki v delavnikih pridno v njo hodijo. Nedelska šola je še poveril, ki pa zdaj same take učence šteje, ki nauk ponavljajo. Tih 01 otrok med sedmim in štirnajstim letam je hodilo letaš pridno, nekteri poldrugo uro daleč po sterniih in večkrat nevarnih potili k nauku; zakaj veči del jih jc od južne strani, ki naj prej iz visokega hriba nav-dol morajo, potem še le v breg pufivši sesopihajo, dokler do farofa pridejo. Ker je fara majhina, bi ne mogla razen mežnarja še šolskega učitela preskerbeti, tud ne razen mežnarije še šolo oskerbeti. De tedaj otroci potrebni nauk v svetovnih znanostih dobijo, jih že več let začasni fajmoštri vsaki teden dvakrat v farofi zberejo, ter v keršanskim nauku podukvajo, in brati, pisali in rajtali učijo. Sedajni g. (ajmošter Matija Koren so zbiralno izbo v, lepimi klopmi osker-beli, kakoršno sc v dobro oskerbljenih šolah najdejo. — Lelašna skušnja je vse pričejoče toliko zadovolila, dc se od pridnih učenč-kov niso mojili ločiti. Katekizem zna vsako tih vcčili od konca do o kraja, in ve nja izreke tudi do korena dokazati, tako de ne bo lahko Kleparjem, te hribarske čede premolili in ob naj boljši zaklad, sveto vero spraviti. Tudi ti mali, ki še malo časa v šolo hodijo, kar je njih moči pristojno, lepo čedno povedo. Kar pa gledavca tih šolarč-kov naj bolj razveseli, je viditi, kako dc so za nauke svete vere vsi vneti, dc ni le glava z nebeškimi nauki nabasana, ampak de je tudi serce z njimi napolnjeno. Ljuba olročnost, ki je božjimu Pri-jatclu otrok čez vse dopadla, se nad limi učenčki z veseljem vidi. Marljivi duhoven niso bili samo učite!, več so bili pravi odgojitel njim izročeniga liiladovniga kardela. Vsaka popaka, ki se je zagledala, jc bilasicor Ijubcjmjivo, pa tudi resno grajana. Sosebno, kai je bilo laži, zvijači, nemarnosti podobno, seje hitro grajalo; neči-nnirnosti, ki se (ako rada pri dekleteih prikaže iti v napčnim lepo-tičenju v ošabni obleki, in prilizo vanju razodeva, seje z a ran o \ okom prišlo; iu tako imaš ljubo kardelice pred seito, de lahko verješ, ljubi Jezus sc v sredi nja ves vesel znajde. Nobeno ni vmazano, raztergano ali potuhnjeno, vsi so čedno oblečeni brez ošabnosti, vsako (e odkritoserčno z resničnim spoštovanjem pogleda; vsako ti kratko in priljudno pove, ako ga kaj vprašaš. Rekel boš : Jz tih otrok bojo pridni čedni ljudje. Bralo se je prav umevno, sosebno so ti iz drugega razreda dobri bravci; kar jim slovenskega v roke daš, ti bojo brez spotike prebrali. Tud rajta sc dobro. Ti mali majhiuc rajtinge iz glave izdelajo , ti veči tudi veči predmete dobro rešijo, in kar je za domačo potrebo, na tabli hitro prerajtajo. Z čimur so se ti učenčki šc dobro vstregli, jc bilo lepo zbrano petje pri sveti maši. Kakor so sc orgle glasile, po tej versti in meri je šlo petje iz mladih gerlov. Nobeno ni tih drugih prevpiti iskalo, nobeno zadi ostajalo, pa tudi ne naprej vhajalo. Obnašalo se je petje pri sv. maši prav ko visoka molitva, kar bi morlo vsako cerkveno petje hiti. Saj se poje v cerkvi le zato, de se molitva še višje vzdigne, ki bi brez petja lahko le pešala. Res je pa tudi, de je mežnar, čeravno ne visoko učeni organist, tudi lepo po meri orglal, ali kakor pravijo, takt ohranil; zakaj, ker tega ni, tam je zastonj ljudem trobiti, de naj pri božji službi pojejo. Skušajo, pa zopet pustijo, ko u orglah ni ne mičnosti ne mere, ali se besede dolgočasno vlečejo ali prehitro izpevajo. Ko bi bili g. iz-datel ..Pesmarice" v Reko prišli, češ de bi bili organistu in pevcatn lepe obrazike v pohvalo podarili, ker bi bili najšli, kar v predgovor-ju ^Pesmarice" toliko čerstvo terjajo; naj lepšiga pa g. lajmoštru, ki so cerkveno petje z svojim prizadetjem podpirali. Bani ta popis v Drobtincc, ne kakor de bi Reška šola najboljši v tej okrajni, ali edino dobra bila. Nadjam se, de bi sc šole po Sa-vinskim zlo od kraja tudi ojstrejiin terjavcam vslužile. Pa de v takih hudih hribih tudi dobra šola obstoji, ki se z marsktero v lepi ravnini lahko meri, to jo stori vredno sosebniga spomenika. Mars-kterimu poljancu bi sc otroče vsmililo, de bi morlo taki svet k nauku hoditi; gorjanci tudi svoje otročice ljubijo, vmehkužiti jih pa nočejo. iMarskje se hitro zgovor najde, de se otrok v šolo ne pošlje; srotek le mora za varha ali za varučko, pasli i-j u ali pasterico hiti, in brez vsega nauka rasti. Šola stoji na pol prazna, učeniki praznim klopom p ridgujejo, in mladina brez nauka in keršanski h vadb raste. Je bilo kedaj, tako je sedaj potreba, de se človek že v talili mladosti u vsem potrebnim dobro izuči, lepiga reda in Leršanskiga zatleržanja privadi, de se ho v stani prekanjenim golufam vstavljati, ter si časno iu večno srečo okovariti. stoja«. KDO VE SN UP ATI? — Oprostile drage Drobtincc, da se jcdna priprostna učiteljica pre-derznc vam svojo otožno in nemirno serce odkriti, ino sc črez jedno reč vam položiti, ktirc je za njo ravno tako žalostna, kakor ostudna. Žeje pet let minulo, kar sem s K—• skim učiteljem mojem mor žem zaročena, ino nigda bi ne bila verjela, da sc bode moj mož v tako kratkem času tako dalječ spozabil, druge reči višej štimati, kak mene. Oj kdo proncsc, kaj jas vboga prenesti moram! Moj mož šnu-pa (tabak) ! Jno šc u najnjih zarokah jc 011 šnupavcam jako so-proten, mnogo smešno od njch povedal, in meni, ki šnupavce po nobeni ceni terpeti nc morem, obljubil, da sc tega nesrečnega praha nigda lotil ne bpde. Ali sošcl je nckolikokrat med take tovarše, ki so mu šnupke ponudjali, ino prej, kak sem sc sirota zavedla, že je tobačnica tu bila, iz kraja še skrivoj med ])ismami, potem očitna na mizi. Kaj sem od te dobe zavolj tega šmentanega šnupanja že prestala, hočem vam od mnogoverstnih gospodov čitanim Drobtin-cam zročiti; zna vonder biti, da bode moja beseda mladcnčcm, ki se za učiteljstvo pripravljajo, toliko pomogla, da sc te gnjusobe ne lotijo, in (ako sebi in svojim bodučem ženam ali gospojam živlenje polajšajo. Ne vzemite mi za zlo, ako bodem od tega ostudnega in negnjus-nega šnupanja nekoliko govorila. Zato posluhnite Snupavei pazli-vo, kaj listi od šnupanja mislijo, ki u tej smerdlivi št upi še niso svoj čut umorili. Tobakajcam uste smerdijo, vonder temu sc še pomagati zna, ako se one večkrat izperejo in izmijejo. Kes, tudi tobakaja jc prazna pija, in čudovitni užitek veselja; vonder je le bolj zvunajno in dimnato, za telesno zdravje ne tako mično in škodlivo razkožje, kako simpatije. *) Odgovor: Kdo šnupati hoče, nuj popred čila list nek« mlade učiteljice l>. J. pi.sani Pra/.kim nemškim Orobtincam, ki zgorej po .slovensko slednje. Orožen. Ako sc dva tobakaica snideta, no pade nobenemu u misel, med seboj si tobaček zmeniti, in se tako na jedenbart posoznaniti. Ali pazimo dva šnupavca, ako sc snideta, mahoma, kako bi trenil, sta si po nosi in tobačnici znanca. Snupke si spremenita in že sta prijatla : sedaj onega preljudnega — preličnega — prekrasnega 110-slanja nije konca ne kraja, - ja ono zaleglo serkanje in hargotanje po nosnicah je za nje, oj! presrečna in jedina slast in veselje. - Jas hočem tedaj naj poprej popisali nadlege, ktirc šnupavci sami sebi delajo, potem pak tudi pokazati, kake nadlege drugi ljudi poleg takeh nesrečneh gerdežev imajo; zakaj, da je vsaki šuupavec milovanja vreden, to pravi šnupavci sami spoznajo. Šnupav ci, ki so tako rekoč, bratji u bratovšni smerdlive tobač-nice, imajo jedno daejo več od drugeh ljudi, in to nije malo rečeno u sedajneh slabeli časih. Moj mož vsaki dan toliko zašnupa, koliko moje naj mlajše otrok u živež potrebuje, to je tri krajccrc srebra; ako bo tedaj moj za drugo dober mož sedemdeset let doživel, tok bode on, ki je sedaj u tridesetem letu, svojem otrokam 720 zlatov (gol-dinarov) srebra lire/, obrestov s svojem umazanem nošam poserkal, in koliko denarja se še verh tega pomete za tobačnice in rute! Oj nesrečna kuga! On ne more nič poslovati, nič delati, brez da mu je štiupka med perstami. Zjutra, komej zbudivši so, mislile, da se spomni svojga Sloga, svoje žene, svojch Ijubeh otročičev? Oj ne! Hitro in naglo prime za tobačnico , iu perva misel iu molitva juterna je šiiupka, ki jo .svojemu nosu daruje. Gorje meni in otrokam, ako zvečer pri zadni šnupki tobačnico založi, da nije zjutra hitro pri rokah! Tada ne more po nobeni ceni ne moliti, ho n iičelišče iti, ne za orgle prijeti, dokler copersko tobačnico ne najde, ktera, kakor sam veli, mu jedina dobre misli obuditi zamore; ravno, kakor da bi nešnupavei vsi bili brez glave, in da bi pred znajdbo vražjega tobaka možje vsi bili slamo u glavah nosili! Jn kada u časih u tobačnici tobaka zmankujc, kako nevoljo in sitnost on tada prodaja! nobeden še tako prijazen pogled od mene, nobeno niilovanje od strani njegoveh Ijubeh otročičev zamore njegovo zgerbančeno lice pogladiti in njegovemu temnemu obrazu navadno prijetnost in lepoto podeljili. Oj kolikokrat se okušamo tega mi domači, iu otroci 11 učclišeii; kolikokrat so tada uboga tobačnica mora odpreti, tada se s vsemsoi: -nim orodjem po njej ti predragi prah poslerguje in pometa, dol1' 1 Sc ne sveti, kakor čisto sercalo, ravno kakor da bi kaki imenitni in častiti praznik za njo prihajal! Sedaj morajo v se sukne, vse hlače na svitlo, vsaki žepek sc na robe obernc, in skerbno prej is če, dokler se zadni krajcer stekne, in le hitro, hitro, da nos nc odpade, po tobaka! — Jn glej, kak hitro nosnice pervo šnupko poserklajo, kaj za ena nagla prememba! — Njegovi obraz sc očitovidno razjasni, dobra volja in ljubi mir doma, kakor v učelišču sc opet poverile , ves jc živ in vesel, kakor zemlja, kada po gerdem vremenu prijazno sonce posije. Ako gre po svojeh opravilah od doma , in pripeti se, daje to-bačnico seboj vzeti pozabil, oj kaj za ena nesreča in zdihvanjc! Vonder če ugleda soseda, še tako gerdega vrnazanca, tobacničo iz žepa potegovati, rahlo na njo poterkovati, in počasi odpirati, — oj kok požmerkuje z očmi in z nošam, kako mu kerč perste na težnje, in oh, kako srečen daje, čc sc tabaček njemu ponudi in šnupka obilna vlovi! IV jas svojega sicer snažnega in zdravega moža premišljujem, oj kako je vonder nesrečen! Večkrat on pravi, da več nima ne voha ne kusa, in dolži tega neko prehladjenje. Kada mu pak velim, da krivo je tega njegovo ostudno šnupanje, — oj kako ga to razkači in razpali, misleč, da mu nič ne privošim. Da bi on denar, ki ga za tobak zdaja, za kako drugo prijetnejše raz k ožje alj veselje obernil, nič bi ne rekla; ali zavolj tega negnjusnega praha svoje Zdrave počutke u nevarnost postavljati, ker zavolj tega gotovo neizrečeno terpijo, in sčasama za vsem oslabijo, to mi nije več za prenesti! Meni se čini, kakor da bi šnupavcc nc imel več svoje volje in svojega lastnega duha v sebi, ker pri njemu mora vse ti šen-lani tobačni duh storiti; — če ne šnupa, ne more delati, ne učili, ne orglati, tudi clo ne govoriti, zakaj na vsako imenitnej prašanje odgovora prej dati ne more, da jedno obilno šnupko poserka. To večno draženje telesneh žilic človeške počutke vmori, in šnupavca prerano • t kertovo deželo spelja. Sedaj hočem pa tudi dokazati, kaj za ena sitna nadlega da je šnupavcc drugem ljudem , posebno pak moj šnupavcc meni. Kako sladko je za šnupavcc, kada s svojimi nosnicami serklajo tabak, in oh ! kako nadležno in britko za druge! Šnupavcu lukajo, kakor černi červiči izpod nosa mokre drohlinc tobaka, ki izlezejo večkrat brez njegove volje na ustnice, brado in helo srajco pod vratam, iu so (ako gotovo za vsakega ncšnupavca stud in gab. Mene vselej serce zaboli, viditi, kako šnupavci pri vsaki šnupki britko in grenko zapotegavajo in gerbančijo svoj sicer le-pokrasui, žlahtni in moževni obraz! Oj kaj za ena muka še le za mene, kad me moj preljubi mož s jednim poljuben) zveseliti želi! za smejati, ali tudi za razjokati sc je, kada vidim prijatle, ktere moj mož celivati ali poljubiti načinja, se zvijati in ogibati, da se totoj nevarnosti izmuznejo, in ako njem nije mogoče, kako se z grenkimi listini', in mežočimi očmi njegovej silni volji udajo. Oj kaj še le bode, če moj šnupavec veliko starost dočaka, oj prevboga sirota jas!! — Jn če 011 tudi vsako drugo uro novo oprano ruto za brisati vzame, lok vidim vonder, kak čudno sc ljudem gabi, kedar 011 smerdlivo in černo opacano bandero svojega nosa razgerne. t— Kako jako vse to eno ženo žaliti mora vsaki ncšnupavcc lehko spoznade, in gotovo bode umiljoval mene ubogo. v ... , Čudno nclicno in negudno je šnupanjc za ženske, ali za jeduo piko lepše tudi nije za možke. Le navada izgovarja to nerodnost pri ljudeh, ki te nesreče nimajo, s takem negudncin šiiupavcam u bližnej zavezi živeti. Sedaj šc le vidim, kako preljubezniv je mož, ki ima snažni nos, snažne usle in snažno brado. Gospe in žene, ki šnupavce in pijance za svoje imajo, njeli nebesa bodo tamkej dvakrat nebesa, ker tukej imajo dvakrat oj, in dvakrat joj. Varujte me, vas molim, dobrovoljno drage Drobtince! zakaj za-šnupana bralovšna ktero, moj mož, kakor vojvod pelje, bode mene zavolj tega lista smertno preganjala; uzemite mene slabo ženstvo u vašo hrambo i varstvo. Jas očitno povem, da niso moje želje, naj bi ti stari možje zavolj mojch besed morali svojo ostudno šnupanje popustiti, zakaj oni so nepoboljšlivi, in ne zamorejo več lo navado opustiti, ker moč njih počutkov že je preslaba, in glava od tobaka že štrena; tudi kriva ne želim biti, da bi oni oslepili, oglušili, pamet zgubili, nierl-voudni postali, ali prenagle smerti vmerli, kar bi sc znalo zgoditi, ker tako vsi gospodi šnupavci s besedo in dušo terdijo, ako bi naglo in za ziniram morali šnupanjc pustiti; ali samo te mlade bodučo može gospode in učitelje hočem prijazno in po materno posvariti, se tote negude ne privadjali , ktera prihodke niajnša, slabi in mori telesne moči, krasne može negudne in ostudne in drugem ljudi 1:1 zoperne dela, zadnič pa tudi večkrat zastopnosl pri hiši in ljubi mir RAJTANJE IZ GLAVE. OD RAZDELJENJA GOLDINARJA, (RAJNIŠA.) It azdeljcnje rajniša nam jc u velik prid pri rajtingah. Pri mnogih rajtingah, pri kterih ceno višjega imena (bel- l)6f)crit ®eiieitltUltg) vemo, urno ceno majnšcga imena v glavi izračuniti zamoremo. Ako učenec nekoljko razštevati (bivibircii) zna, bo po vidu težke račune urno iz glave izrajtati zamogel. Tega se čemo prepričati p: t gl. ali 60 kr.: v 240 enakih del razdeliti, to se stori z razštevo 60: 240 u podobi zlomka (in gorm eiiicsS S8rud)cč) napisano, da " °f„ h () skrajšano = ft/2/i = V/, kr.; tedaj jc 240ti del rajniša *//, kr. gled: 22./-, Ct. to je 240 funtov velja 28 gl. koljko velja 1 01? Odgovor: 7 kr. Razlaga: Ako 27/. Ct. 1 gl. velja, pride na 1 'U './,, kr., zato ker je 240ti del rajniša '/. kr.; kolikor gl. tedaj 2-/, Ct. = 240 Vf velja, toliko */,, kr. 1 V. Za pregled ponudim učiteljem sledeče razdeljenje rajniša ino praktiško porabo (piaftifdtc SlniVCllbltlig.) gl. ima kr. gi- ima kr. 1 r> 60 2 r> 30 Vi 6 v:, r> 20 >Ao 1 V z r> 15 Vy, «'./;, r> 12 f 'i H r> »v. r> tO t v, ■/« r> 7'.A v,, r» 1'./-, 7", r> ey3 • /• • '6 u 1 7", o Y> 6 J 7 i> './'. s r> 5 J S O » \/\H V5 4 1 /' v V',« r> 3y, ./ i o O v •7, V. 8 r> 3'/3 '/,2 0 v> './» O r> 3 7 1 'l O r> v; v> D v, Vz; » 2 v; ./ i a o y> v; ima kr. kr. 200 n » v; o v v9 V, o V',* v; o n V, Vsaki bo me zastopil, da se to razdeljenje raj niša z razštevo stori, kakor sini zgoraj pokazal, ino da se neskončno podaljšati da; za pokus naj dosta bo, kar sim napisal. Opomba. Od pervega do sedmega razdelanja rajniša se mi ne plača, da bi ga z izgledmi razjasnil, zatorej pri sedmim razdeljenju začnem, ktero za pervo uzemem ino tedaj se pravi: I. Razde/j: ^ gl. ima 7\ kr.; (60: 8 * 7\ kr. ker 8 X 7^ kr. je 60 kr. ali 1 gl.) Prid (93ort()ftT) pri rajtingi, pri kteri je višje ime število 8, je sledeči: kolikor gl-postavim 8 pračov velja, toliko 7 j kr. velja 1 prač. Jzgledi. 1. I vedra vina to je 8 firklov velja 3 gl., koliko velja I firkel? Odgovor: 3 S 7.'. , 22» kr. 2. 8 žlic velja 5 gl., koliko velja 1 žlica? Odgovor: 5 X 7j - 37« kr. II. Razde/j. J gl. , 6f kr.; 60: 'J;fi= kr. ker je 9 \ 60 kr. ali I gl. Prid sc vselej po razdeljenju obrača. Jzgledi. 1. 9 18 kr. 2. \ Ct. * 40 , gl. je 1 x'i kr. Jzgledi. 1. Ct. ino 5 K (o jc 55 velja 17 gl., koliko velja 1 U ? Odgovor: 17 X I A ' 18 A kr. 2. En delavec zasluži v 2 nie.scib manj 5 dni 23 gl., koliko na den? Odgovor: 23 X t A ' 25 ,'r kr. 3. En kerčmar kupi 1 vedro in 15 firklov vina » 55 firklov za 17 gl., pri točenju ima 5 gl. dobička, sc praša kako drago toči 1 firkel? Odgovor: 22 X 1 A - 24 kr. XVIII. Razdelj. s\, gl. je 1 kr.; 60: 60 » l kr. Jzgledi. 1. 5 tucctov žlic velja 11 gl., koliko I žlica? Odgovor: II X I < 11 kr. l'rid je: kolikor gl. 60 žlic velja, toliko kr. I žlica -- se vselej po razdeljenju rajniša obrača, kakor sim že zgoraj opomenil.) 2. En dijak vpotrebi v 2 mescih = 60 dni I I gl., koliko na den? Odgovor: 14 X 1 ' 14 kr. 3. } Ct. ; 60 M velja 13 gl., koliko 1 ® ? Odgovor: 13 X l< 13 kr. XIX. Razde!j. ,'0 gl. je * kr.; 60: 70 , 5g > * kr. Jzgledi. 1- En tergovcc preda 70 pračov platna za 28 gl., kako drago preda prač? Odgovor: 2H X , > 24 kr. Opomba. (V glavi najpopiej od ' izrajtaj, in potem s 6 poštevaj, tako pri vsili drugih zlomkili, pri kterih števc (B^)!*"*') več ko l znese.) 2. En delavec zasluži v 2[ mesca > 70 dni 21 gl., koliko na dan? Odgovor: 21 X " * 18 kr. IX Razde!j. gl. jc f kr. Jzgledi. 1. En železnikar preda £ Ct. * 80 železa za 18 gl., ko drago 1 Odgovor: 18 X i - 13^ kr. 2. En kerčmar iztoči 2 vedri vina ino dobi 32 gl., kako drago preda 1 firkel? Odgovor: 32 X l ' 24 kr. 3. ^ štartina vina = 80 firklov velja 36 gl., koliko 1 firkel? Odgovor: 36 X l > 27 kr. XXI. Razde/j. gl. j c J kr. Jzgledi. 1. Eden vpotrebi J leta * 3 mesci ; 90 dni 12 gl., koliko na dan? Odgovor: 12 X f * 8 kr. 2. T'0 Ct. , 90 ® velja 21 gl., koliko 3 0T ? Odgovor: 21 X f * 14 kr. 1 3 42 kr. XXII. Razde/j. TAn gl. ; -J, ker je je 100 X {> 60 kr. / 1 gl. Jzgledi. 1. 1 Ct. velja 15 gl., koliko I fiT? Odgovor: 15 X 4 * 9 kr. 2. I štartina » 2'7 vedra - 100 firklov velja 45 gl., kaj 1 firkel? Odgovor: 45 X ■? * 27 kr. XXIII. Razde/j. T»0 gl. jc ■ kr., ker je 120 pol kr. 60 kr. uli 1 gl. Jzgledi. 1. C<- ve'ja 26 gl., koliko 3 #'? Odgovor : 26 X J * 13 kr. I , 3 M 39 kr. 2. V*, štartina > 3 vedre « 120 firklov velja 48 gl., koliko 1 firkel? Odgovor: 48 X i ' 24 kr. XXIV. Razdeli. ,lo gl-j« > kr. Jzgledi. 1. lf Ct. * 140 ?t velja 49 gl., koliko 1 &'? Odgovor: 49 X } > 21 kr. 2. En vradnik dobi za 4* mesca 42 gl. priveržka (3utoge)> kolik« na dan ? Odgovor: 42 X t1 - 18 kr. XXV. Rtpdelj. r JD gl. jc £ kr. Jzgledi. 1. En učene vpotrebi v 5 mescih 55 gl., koliko na den? Odgovor: 55 X f-J 22 kr. 2. En železnikar preda 1 \ Ct. železa za 35 gl., koliko dobi za 1 $ ? Odgovor: 35 X f * 14 kr. XXVI. Razdelj. gl. jc j kr. Jzgledi. 1. En zvon jc 1J Ct. težek ino velja 81 gl., kako drago pride 1 ti ? Odgovor: 84 X f ' 31 £ kr. 2. En mesar izseka 14 Ct. * 160 ti mesa za 56 gl., koliko dobi za i n ? Odgovor: 56 X i > 21 kr. XXVII. Razdelj. jIj gl. je ! kr., ker 180 X | * 60 kr. ali 1 gl. Jzgledi. 1. 15 tucctov vile < 180 velja 27 gl., kaj veljajo 1 vilice? Odgovor: 27 X S • 9 kr. 2. 1 i Ct. železa velja 39 gl., koliko 1 ti ? Odgovor: 39 X J- ' 13 kr. XXVIII. Razdelj. 2ia gl. je kr.; 60: 200 * * «0 , kr. Jzgledi. 1. 2 Ct. veljata 45 gl., koliko 1 Odgovor: 45 X to ' 132 kr. 2. En kerčmar izloči \ štartina vina j 5 veder 200 lirklov, in dobi 80 gl., se p rasa kako drago je 1 maselc predal? Odgovor : 80 X 10 - 24 kr. I firkel, 1 maselc 6 kr. XXIX. Razdelj. ,!0 gl. jc ? kr. Jzgledi. 1. E11 mesar izseka 2 ,'„ Ct. mesa za 49 gl., koliko dobi za I $ ?j Odgovor: 49 X ? > 1 ' kr. 2. E11 vradnik dobi za 7 meseov * 210 dni 56 gl. priveržka, koliko ua dan ? Odgovor: 56 X f ' 16 kr. XXX. Razdelj. 2?l0 gl. jc \ kr. Jzgledi. 1. 20 dvanajsto iu žlic j 240 velja 52 gl., koliko veljajo 3 žlice ? Odgovor: 52 X \ 13 kr. 1 žlica, 3 žlice 39 kr. 2. 2f Ct. sterdi * 240 21 kr. I 15 kr. XXXII. Razde/j. ^ o gl. jc } kr. Jzgledi. 1. En železnikar preda 3^ Ct. železa s 300 ?? za 102 gl., koliko dobi za 1 ? Odgovor: 102 X 5 * 17 kr. 2. Ena njiva, ki ima 360 n sežnjov prostora, velja 72 gl., kako drago pride 1 □ seženj? Odgovor: 72 X i' 12 kr. XXXIII. Razde/j. gl. je kr. Jzgledi. 1. 1 štartin vina velja 30 gl., koliko 1 firkel ? Odgovor: 30 X 2o 5 4 J kr. 2. 1 Ct. veljajo 90 gl., koliko 1 ® ? Odgovor: 90 X 20 5 '3> kr. XXXIV. Razde/j. gl. je ,'„ kr. Jzgledi. 1. En kerčmar kupi 1,} štartina vina * 600 firklov za 290gl., kako drago plača 1 lirkel? Odgovor: 290 X to - 29 kr. 2. 600 delavcov zasluži 270 gl., koliko eden? Odgovor: 270 X i'„ ' 27 kr. XXX V. Razde/j. 7J 0 gl. je T's> k r. Jzgledi. 1. 7 i Ct. * 720 7 kr. 2. Ena njiva ima 720 □ sežnjov prostora ino velja 168 gl., koliko pride 1 □ seženj? Odgovor: 168 X * 14 kr. 1 seženj. XXXVI. Razde/j. „»0 gl. jo T'0 kr. Jzgledi. 1. 9-J Ct. » 960 Ji: velja «6 gl., koliko 1 «T? Odgovor: 96 \ < 6 kr. XXXVII. Ilazdelj. 1()'00 gl. jc ,'0 kr. Jzgled. i. 2!j štartina vina * 1000 firklov velja 275 gl., koliko I firkel? Odgovor : 275 X * kr. 2. 10 C), velja 150 gl., koliko 1 # ? Odgovor : 150 X to ' 9 kr. OPOMBA. Jz tega se vidi , da ni ravno težko pri mnogih rajtingah, pri kterih ceno višjega imena vemo, urno ceno manjšega imena v glavi izrajtati, v občem se derži sledečega pravila: ako imaš rajtingo, pri kteri ceno višjega imena veš, iši naj poprej del rajniša števila: višjega imena, najden del rajniša poštevaj (lllllltiplicircit) s cenoj višjega imena, ino rajtingo si izrajtal. Postavim 10» Ct. * 1020 'U velja 1)6 gl., koliko Nektcrimu sc bode ta rajtinga težka zdela; spomni se na pravilo ino lelika bode. 1920ti del rajniša je: \%i '■ vi kr. Prid: kolikor gl. 1920 'ti velja, toliko 3',2 kr. 1 ti , tedaj 96 X t, * 3 kr. 1 ti, \.lalino v ilice staro nerce nntladi, tako čedno pel jo mlado serce po/.hlini. Mladino lepo peti učili, in pa čednosti sadili naj lio učitelov vedna skerl). Za pokušno jim šopek šolskili pesem podamo. Pa tudi za učitele Zahvalo tebi damo. 3. Za ljubi kruhej in za nauk, Katerga smo zavžili, Za ljubo zdravje, za opravk Teb' hvala, Oče mili. 4. Poverili vsem dobrotnikam , Ki dobro nam storijo. Zahvale polne serca nam Naj, Oče, teb' gorijo! III. V TORK PRED ŠOLOJ. V e s e I ;t šoli«. L Šola hod' pozdraviena! Ti nas veseliš; Si za nas pripravlena , De nas podučiš. Skerbno hočmo se učit'. Pridni, pridni hočmo bit.' 2. V šoli nočino šepetal'; Naj vse tiho bo. Z nogami ne ropotat', De zaslišimo Kar se lepiga uči; Mirno vsako naj sedi. 3. Koljko vcrlih možev je V naši šoli b'16. .Imenitne ki glave Zdaj po sveti so. Zdaj je nauku zlati čas, Ljubi šolarji, za nas. 4. Bog daj .srečo, dober dan. Danes šolat jam! Naj bo igra zdaj i|a stran, Nauk le v skerbi nam! Serce , uho in oko Navkom posvečeno bo! IV. V TORK PO ŠOIA Sveta čednost. 1. Sveta čednost! Rodi meni perva vrednost. Lepo, čedno naj živim Jn se tebe veselim. 2. Vsa lepota Je brez čednosti praznota. Mlado lice lepo ni, Če ga čednost ne svetli. 3. Čednost mila! Ne boš mene zapustila. Sveta čednost, ljubim te; Sveta čednost vodi me! V. V SRKDO PRED ŠOLOJ. S t c r t a I) o •/, j a ■/. a p o v e d. - 1. Bog pravi: Stariše posluj ; lločeš dolgo živeti; Jim dobro z dobrim povračuj, Bo dobro ti na sveti. 2. Ob , kak' skerbijo prelepo Starejši za otroke! Jih žaliti je pač hudo, Storit rane globoke! 3. Otroci, pridni šolarji So starišem veselje; Le umnost in pa čednosti So njih naj slaji želje. 4. Očeta, mater ljubiti Jz serca vsi željimo, Se jim lepo prikupiti Le pridno se učimo! VI. V SREDO PO ŠOLI. SI I a d o <1 r e v c e. 1. Prelepo mlado drevčice, Ki čedno z meno 'zrastlo je, Očetu sad poda; So skerbno izredili ga. 2. Ko mlado drevce jaz cvetim, Jn dobro drevo bit' želim, Vednosti si nabral', Prinesti svetih čednost sad. 3. Nerodovifo pa drevo Za večnost bo posekano ; Ivi sadu ne rodi. Se verže v ogenj , in zgori. VII. V ČETERTEK PRED ŠOLOJ. Veselo serce. 1. Veselo serce, zbudi se, H ogu za poj Zahvalo, ki ovarval je Te hudega nicoj. 2. Ce ravno otrok terdo spim, Pa Bog bedi; De se veselo prebudim, Za mene on skerbi. 3. Za dobro jutro hvalim le, O ljubi Bog! Za srečen dan te prosim še, O varli svojih otrok. 4. Bo prišla enkrat temna noč, Živlenja kraj, Dodeli Oče nam pomoč Dojiti v sveti raj. VIII. V ČETERTflK PO ŠOLI. I. e n u h I, p o t e p n li i. I. Beži, beži o lenoba! V tovaršijo ti ne grem; Ti si mladih let gerdoba, Terdno se li odpovem. 2. Mlade leno in lenuhe Čaka stergani rokav; Potepenke, potepuhe Bode glad po sveti gnal. 3 Dobre glave, pridne roke Dober Oče rad ima. Pridne ljubi Bog otroke , Jn jim dobro srečo da. 4. Prava sreča pa lenuha Rada hitro zapusti. Priden šolar dosti kruha Si za starost oskerbi. IV V PETEK PRED ŠOLOJ. S v o I a m . Tamo po pašah od spolov obeh Dela se skrivaj gerdoba in greh; Otrok se vadi hudobnih reči, Kterih se žive dni več ne znebi. K). Ljubi očetje, skorbite za (o, V škodo otrokam dc paša ne bo; Lehko otroci požvinijo se, Kedar brez navka pri živini stoje. I I. Otrok za šolo hvaležno vam bo, Vam povernilo ljubezin lepo. Kar hote plačali, plačal vam Bog, On ki je porok za dolge otrok. l,i|>ol>* Vli;x rimu ili XI. alj M.III. III. POPOTNICA VOJAŠKA*). 1. Lcžaj, lcžaj lavno polje, Po polji bela cesta gre, Po ccsli primaširajo, Prelepi, mladi fantje so. 2. Voj liola, liola fantje vi! Kamo ste se namenili? Se hočete podat od nas, Ki ljubimo iz serca vas? 3. Zdaj z Bogom , vsi prijaleli, Vi bratje, sestre, stariši! Na vojsko gremo zdaj za vas, Mogočen vojvod kliče nas. 4. Slovenci zdravi in mladi Smo urni kakor glive vsi J mamo serce ino moč , Premagali bomo gredoč. 5. Veselo hočemo zapet, V Boga zaupanje imel'. Pogumno'■'"f) bomo strelah, Sovražniki pa bežali. (}. Le nuj ropoče in bolmi , .)■/. tavžent topov zagroini; Naj kugle križem švigajo, Slovenci ne pobegnejo. 7. Pred nam' naj pada vse okrog; Za nas skerbi naš Oče, Bog. Ne bode nas vlovila smert, l)eb' ravno pekel hi! odpori. 8. Mladenči, serčui bodimo! Bog Sabaot s®*1) nas varval bo Sovražnika požene sirah Pred nami kakor veter prah. * Slomšek. *) l>ojo kakor otl fautuim pri belim griuli, Abacelnovili \!,V. **) 1'ogiimno alj koraj/.no. ji .cr lopov alj šlukov. *■**») (tog Sabaot alj vojnkiiili trum, IV. BOJNA PESM avstrijaiiRkih vojšakov v Lombardii. t. Na noge, bratje! bobni ropotajo! Cesarstvo kliče svoje sine v boj; Bandcra, zmage vajene, vihrajo. Častiti vojvod pelje hrabrih broj ; Ne begaj! stoj! sovražni plašen roj! Kupi serce, Naj boj, možje ! Strelu vihar Je slave žar! 2. Na noge, v hoj! mogočni Bog je z nami. Junaškega je vojvodu nam dal; V premago gre z pogumnimi verstami, Lovorovc bo hrabrim vence bral; De zmagamo, bo Bog na strani stal. Ko stresa grom , Buči polom, Sc oživi Junaška kri. !}. Kustoca, Yrol(a, Scnt-Lucija, Sona,!> Vičcnca naše slave zvezde so, I/, njih spletena bodi svitla krona , (»lavo naj venca p r e ma g av c ev d, (i lavo H u d i■ c k i g a častitljivo; Njegov obraz Unema nas, Prestraši vse Sovražnike. 1. Pozdravimo vas, bratovske junake, Tam, kjer gromi cesarska Donava, . Kjer Windišgriitz in Jelačič vojšake V pravično zmago hrabre peljeta, Tud vaša čast je slavno rešena! Naš vene je zvit, /.dajavc pobit; N as kušnemo, Objamemo, "i Ko mesta in kraji na Luskini. 5. Se Avstrija svobodna iu častita , Nezmagana, krepkcjši lc stoji; Sovražna moč zdajavcov je razbita, V zasluženih verigah tam leži. Vojšakov zvestih roka jo teži. O Avstrija Pomlajena Junaško stoj! Mi ščit smo tvoj. 0. Franz Jožef! za Te, ljublenga Cesarja, Vojšakov Tvojih meči bliskajo, Za Te i) narodov zvestih Poglavarja, Slovenske tudi serca bijejo , Na miglej Tvoj v grom boja planejo. Cc stresa grom, Buči polom, Junak kriči: Franc naj živi. Potočnik. V. L A VOH IK 1). Prikazen, pole«' Nemškega "). I. U Milanu opolnoči sam Sivi vojvod še prebedja tam: Zemljovide ' ) skerbno pregleduje Vojske snuje, u duhu razpeljuje. Tada odpre tiho se dvorana, .ln gospoja ntuja in neznana Pred Kudecka milo se ustavi, Ju prijazno te besede javi: ,,1'azi se oj star juuacc moj! „Povsod zmagan pada dušnimi ') tvoj; <) Lav m ik je vence lavora. ■Jt) Ovii pesan je n/.ela i/, večernega lista (Jrailskelt novic oil Junij'.« tsjtl, po llutloltii Ilir.- i. i Zemljevidi so Izrazi ali slike na poplrit otl zemlje, se I j , «"f. nun »• rek, mest, lerjrov, krajev, cest. i. I. d. ktiri so vojskovodjem u m zuaueli deželah čudovito potrelini. ,) Dtiiman , dtištiiaiilti; sovrninik, suprotnik, poselino u vojskah, rZato lukav' ) sladko lice kaže „Tebe vjcti —• prijateljstvo laže. „Tcbi zlatni lavorik če dati, „ Čuvaj se na glavo njega djati; „lloka, ko je venec umno svila „Ljuto smert je za te v njega skrila!" — Vojvod sklikne jasno gledajoč , Gospa zgine kano senčad ") v noč. Vojvod vikne! slugo pita: „Kdoje „Sdaj odišel iz dvorane moje?" — „„Bcdne straže gor in doli grejo „„Bogme! alj sc nikog' ne zavejo!"" -— Vojvod smelme , sim in tamo hodi: „ Pervo je, da mene sanja blodi!" —■ II. Jz prelepe Lombardije ") Zali dojdejo gosponi; Da v ljubezni živoj klije Vsa dežela in pokloni Vojvodu sc, — tok terdijo — .Varda 8) v peklo pak rotijo. Jn Kadecku prenesejo Na uzglavju od baržuna, ") Ker mu verlo hvalo vejo, Zadoščena daje buna, 1") Lavorik iz čisteg' zlata Svitli kano zvezdna jata 11 ) "i i l.uknv ; zvit. prekajen, prebrisan. poliilinen, ''I Smrad: senčna podoba. podoba oil sence. ") Lonibardija. kraljevina na l.aškem, nar lepši del Avslrijanskega cesarstva; nje pojavimo mesto je Milan alj Majland, kje je »lavni vojvod Itadccki prebival. In klim mesto n« je u leln IsiH pervi zo, er cesarja spiiutalo. »l Šarili, Sardini. Sardine! alj l'ijenionte/.i, Imajo na 1/aškem svoji) mi-mostaviio kraljestvo Sardinija in 1'ljemoiit po Imenu, klerili rajnki kralj KarlAlberto je l.oinbardiške ......larje podpiral In se s Haileckotn bojev al, "I Itai/.nn; mileča alj cervena žamet. io) Unna , toliko koliko: punt., boj, vzdiha i. 1. il. 1') Jata, toliko koliko: čeda, čreda, tropa. Vojvod vidi dar čestiti Jn poslanstva vse poklone Tada nekaj ga zahiti Da se vstavi pred gospone .Jn gospoje svar sanjeva Se zaresna mu vidjeva. „Oj gospoda moja draga! „Taka nije za me cena , „Za vojake |>rava snaga „Samo kapajc gvoždena; '-) „ Kako li na glavi sije „ Skušajte ga sami prije!„ — Sladkomednih ust pokloni Sdaj reko: da kaj darvano 1'reuzvišnjem' je gosponi, Slugom nosit nije dano. Kada pak sc želja v kaže, Plaha duša več ne laže. Jn smcrktmi razodeli Plakajoči na kolonah, Da izdajstvo so imeli Oh prokleto 11 namenah; Ker u venec umno zviti Ljuti nožji so zakriti. 111. J11 opet Vojvod u Milanu tam Opolnoči premišljuje sam, Kako da če vništit diišmaniuc Jn prognati clo iz Carevinc; Kar otvori opet se dvorana, Jn gospoja ptuja iu neznana Pred Hadecka milo se ustavi, Ali sadnj rečice ne javi. On pak o ml a stopi rahlo več Pred svarinjo tako govoreč: ,. Kažite mi vašo ime drago _Da vas štujeni vseh gospoja' blago! ' 3 ) GvoMeno, fcelozno: gvo>.1(1 Rožički. VII. ŽENSKEMU SPOLU. Preljubi dekliči! Povedal bom vam, Kaj znajo fantiči; Jih dobro poznani. Prav čudno lovijo Vas večkrat na lini, De bi v tovaršijo Podale se ž njim I To kače so' zvite; Lo prav zaslopite, Kar jes govorim. 2. On hvalil bo lioe, Oči in laso, Noge in ročice, Jn dobro serce, Besede in djanje, Kar ve, vse bo zbral Tvoj hod in gibanje V .sini hvalo bo dal; -Pa če boš verjela, Boš prav naletela , On se bo smejal. 2;->fl 3. Jn ko lio zasledil Že tvojo slabost, Bo skazati veclil Sleparsko modrost. Se vsega bo lotil, Obetal gore, Samo de b' te zmotil, Ju spolnil želje. Pa s takim kupovati, Poštenje prodali, Bi bilo gorje. 4. Torej za dekleta Kn nauk bom dal, Iv' imate že leta , Ju dosti skušnjav. Kter kol j se vam liže, Jn hvali preveč, Ce se vam perbliža, — Dervite ga preči \'aj hitro se spravi, .Ve boj se , če pravi: \e pridem nič več! 5. Kdo ne bi škerjunea l*o petji poznal, Alj pa raznjzdanca, l e klafat' zna prav V O dekelea mlada , Jez tebi povem, Ce hodiš kuj rada Ti k takim ljudem : Boš malo poštena, Bod' dekle alj žena; Jz skušnje lo vem. ♦i. IVeklere zakonske Tud rade znore, Posebno gosposke, K' predobro jim gre. Bi rade menvale Vse vprek in počez, Z deklici vasvale Bi tudi še vmes. Pred takmi bežite, Jn varno se skrite. Zapeljivke so res. 7. Pa pridejo tudi K dekličem u vas Ti beli gospodi, De skušajo vas. — Le modre bodite Por takih ljudeh , l 'šesa mašite, Deržite svoj smeh, Ker scer bodo kmali \'as s perstam kazali, Vosili v zobeh. H. Ce hočeš nevesta Bit srečna kedej , Bogu hod' prav zvesta , IV'a čednosti glej. ('c pride poreden , Od delječ se hoj , Ce bo pa en vreden , Xo prašaj: si moj ? Že sum bo pertekcl, Dal roko, bo rekel: Ce hočeš , sim tvoj ! 9. Ce ktera med vami, ' Se nima sveta, IV a j majhno predrami Jo pesem leta. Leto ve vzemite V spomin zunaprej, Jn pojte, berite Tud drugim naprej. Ce lih ni novica, Jo britkft resnica, Kar poje se v njej. C. POBOŽNE I»ES3IE. I PASTIR 1. Oj ovčica kanio greš? Ljuba moja nič ne veš, l)a katir od mene grede Oj globoko on zabrede! Težko pride več nazaj IV a zgnbleni pervi kraj. 2. Ja jaz grem od tebe proč Jn ne maram za to več! (»rodom iskat sladko paše. Svet mi take dosta kaže. Tvoje pašo nečem več, Ju jaz grem od tebe proč. U. Oj ovčica misliš ti Da to dolgo smeli torpi; l veselju grešnim biti Hitro solze da točiti, Kar li donos sladko je Jutro kako ogou žgo. 4. Naj lo peče naj le žgo' Da lo meni dobro je. Pasti hočem moje željo Dokler imam še veselje Tvojga glasa nočem več Jn jaz grom od tebe preč. 5. Oj ov čica spomni so Da kdor skuša dobro ve. Sladko grešno jo veselje Pa v terplenje britko polje. Kratka kratka je sladkost Večna večna je grenkost. IN OVCICA. G. Noj veselje bo u mladosti Jn pokora pa v starosti, Naj bo sedaj volja moja, Potem pako volja tvoja: Moj pastire zdaj grem preč Ja ne maram za te več! 7. Oj ovčica misliš ti Volk peklenski zmiram spi!? Kad v njegove parkle prideš Jz tajistili več ne uideš V greli zapeljal tebe bo Jn u jamo.pekleno. S. Milostliv je zmiram Bog Bad odvzame grešni dolg! Ako ravno u grehe zajdem Skoz pokoro milost najdem; Moj pastire zdaj grem proč Jn ne maram za te več! 9. Kolko reklo jih tako, - Ki ii pekli sedaj so! Oj ovčica tukaj bodi Da te čisto vrag nc zblodi; Dones ljubim tebe šc , Kak' bo jutro, kdo to ve! HK Tvojo milost dobro vem /ato jaz od tebe grem; />gubleno boš šel jiskati Opel k redi pripclati, /,a me zmiram skerbel boš Ker si dober dober mož. 17 11. Tudi milost mero 'mi Odlog v peklo pak pelja! Judeža poglej pri mizi Jn razbojnika na križi, Sta pri zvirku gnade b'lu Vonder sta le u pekel šla. 12. Oh premih moj pastir! Priprosta sim bila zver! Zdaj neumnost svojo vidim, Zato k tebi nazaj pridem, Oh preljubi inoj pastir! Le pri tebi v živ.i m mir. Stara pesem nekoliko vglajena. II. ZAHVALA JEZUSU PO sv. OBHAJILU*). 1. Tavženkrat bod' hvala tebi O prelubi Jezus moj! De si me povabil k sebi Jno sklenil se z menoj. Jmam, Jezus! serce tvoje. Tvojo dušo in telo: O živlenje duše moje , Naj ti večna hvala bo! 2. Kok' sim grešnik ves ubogi Vreden toljke milosti? De v slabostih in nadlogi K meni prideš, Jezus, ti. Kak, o Jezus, poln ljubezni, Vcnder mene rad imaš! Dc odjident večnim brezni, Sam'ga sebe meni daš. 3. Bod'pozdravlenz scrcacclga Jezus, moje duše gost! De v podobi kruha bel'ga Sim zuvžil tvojo sladkost. O ljubezen! kdo te zreče? K meni prideš Jezus sam; Kešna kerv po žilah teče, IVcšiio telo v sercu imam. i. Kuj [ia jes čem dati tebi, Ker sim revno, grešna stvar? Vse obderžiJezus sebi Dušo in telo za dar! Tebi hočem jes živeti, O prešla d ki Jezus moj ! Tebi hočem jes umreti Živ iu mertev naj bom tvoj. Virk. III. PESEM peta pri žalostni Materi božji na st-iroj sveti gori v Srenskoj fari.**") 1. Stojaj stojuj sveta gora Že od negdaj si ti bila Srenske faro svitla zoro, Sveta romarjum in mila; Zora scrca moj i ga. Bodi mi pozdruvlcna. *) Pojo se po nnpevi: Tavženkrat. si ti ovsena. *) Poddružna cerkva srenske fare, stara sveta gora imenovana, ino Materi božji sedem žalosti posvečena se meni po načinu zidanja ena n;.j sUrejih cerkev v poprejnein Celskim kro/.i vldjeva. i\i scer najti ne zare-zanlga ne pisaniga znaiuinja njene starosti; zakaj vse jo vreme in nevedna roka zamajala, stare pisma pa, če so bilo, je strašen ogeu pokončal, ki jo tukej više putatl razsajal, posebno pa v letu 1798, ki je cel terg do zudno strehe z farno cerkvijo in farožem vpepelil. IVJeno starodavnost. kaže tudi podoba alj statva žalostne pod križem sedeoče Matere božje iz mramora umetno izdelana, 2. Stojaj stojaj vcrtic mali, Vertic mali vundcr zali, Vcrtic lepa cerkvica! Kadar v tebe stavim iiogu, Serce moje jc pri Bogu! Oj nebeška hišica! 3. Stojaj, stojaj mi zeleno V sveti vcrtic usajcno Sveto drcvce, sveti križ! Gore bodo spet zelene, Logi, boste razcvcfcne; Križ nar lepši mi cvctiš. I. Stojaj stojaj Vertnarica Žalostna si ti Devica Naša ljubezniva mat'! Ob poglej u svoje krilo; /lalinej sadja ni zorilo Kak je Tvojga križa sad. 5. Lcžaj, lcžaj sad nebeški. Jezus sad za rod človeški V krilu mile matere! Tvoje oh kervave rane Naj ožvijo nas bolanc, .Vus bolanc grešnike. (>. Stoj Marija nam na strani, Ti nam Jezusa ohrani; V njemu prava je sladkost! Jezus in Marija mila Ce nas bota zapustila Volka naša bo grcnko.st. 7. Bliže j bližej duše ljube, Dajte Jezusu obljube Greh na večno zapustit! Brez poboljšanj«, pokore Dobre leta nam nc more Mat' Marija izprosil. Romar, romar prosi, moli Dc nam bode skorej bolji. Jezus ne zapusti nas! Ker obide nas skušnjava V grehe mika , napeljava. Vsmili sc Marija nas. 9. Romar, romar prosi, moli De nam bode skorej bolji. Jezus ne zapusti nas! Jesti, piti pomankujc Staro, mlado omaguje! Vsmili se Marija nas! 10. Romar romar prosi, moli De nam bode skorej bolji. Jezus nc zapusti nas! Naj dc njive spet rodijo Gorce nas razveselijo. Vsmili s: Marija nas! 11. Romar, romar prosi, moli, De nam bode skorej bolji. Jezus ne zapusti nas ! llude ure strašne toče Vel ke suše, vel kc moče Oh Marija varuj nas ! 12. Romar, romar prosi, moli De nam bode skorej bolji, Slobodno na zadni čas! Smertna ura kad odbije Naj nebeška luč obsije Jezus in Marija nas, 13. Stojaj, stojaj sveta gora Scenskefaresvitla zora; Tukcj bližej sini nebes. Koljkokrat jaz seinkej pridem Težko težko spet odidem; Sveta gora si zares. V. Orožen. **) 1'ridavno ime: scenski, mesto podsreei, sini zalo porabil, ker je v uslili (lomaelga ljudstvu celo navadno. Vse le veli: srenski — jfrad IV LEP VERT. t S t i» »*;> /e sin ponovlena.) 1. Sloji mi verlic obsajen Jz zlatim plotam ograjen. 2. Tam rasejo cvetlice tri. Na celim sveti lepših ni. 3. Cvetlica pervaje leta: Lepa pšenica rumena. 10. Boga ponižno molijo Na persi se povdarjajo. 11. Cvetlica tretja lep spomin Jezusa —-žlahten rožmarin. 12. Marija gaje vtergala, Device ž-njim bo venčala. 4. Pri vsak svet' maš'jo rabijo 13. Nar žlalitnejši zmed vsili cvetlic Za naj svetejši lioslijo. 5. Mašnik jo povzdigujejo, Ljudje se priklomijejo, 6. Boga ponižno molijo , Na persi se povdarjajo. 7. Cvetlica druga jc leta: Prcžlahua vinska tertica. 8. Pri sveti maš' se premeni C Jezusovo resno kri. 0. Mašnik jo povzdigujejo, Ludje sc priklomijejo. Je rajski vene čistih devic. 14. V Marijnim serci zeleni, V Jezusovim lepo Cveti. 13. Na glavi vsih devic bliši Pred tronani božje milosti; li>. Kjer svojimi ženinu pojo Prelepo pesem angelsko. 17. I (ranite te cvetlice tri; Saj pod tim soncam lepših ni! Virk. - " T. SMUJvN.II-:. (»ospod moj Bog! oi kadar moje žilo 1 Bo slrcsil enkrat ^Vmertvaski mraz; Ju kadar smert poljubi moj obraz Tačas naj sodbe Tvoje bodo mile! Ho moja duša rešena telesa , Katiro jemlc mi notrajiiniiir IJo duh #ravice Tvoje spoznal vir 'Vaj milo.stffanc z Tvojiga očesa! Tačas bo sleparija vsa nehala Lepota prava večno bo ostala Nedolžna duša se v nebo diguilu J ler#, IVonska 1'ara, Srjani: le unajnl pravijo podsrečki jjrail, 1'odsiTi'nni, /iiano je po .Nlaropisili, ile je Neenaki {-'rad liil neki lovski grad; zniig' tega jo prhlavno ime od korcniko soma, ki je Se sedaj za Kronsko lovce naj lioljl dobiček. Očeta večniga veselje pila. Prokleti greli, in vse ostudne želje! Oli Jezus bodi serca mi veselje ! Orožen. VI. PESEM pela pri novi maši Gospoda \nlona Vercza v 1'odsredoj v letu IS'Hi. 1. Veseluj Podsrcčka (ara! Da si srečno včakaki Enga novga svct'ga dara Od rojaka svojiga; ' ) Pred altarjam tam stojijo Novožegnan mašnik Kokc gor v nebo deržijo : Ljubi Jezus dol poglej! 2. Veselujte ljubi oče! Dones so dopolnjene Vašga serca želje vroče, Oh Boga zahvalite! Kje veselje je na sveti? Ce za vas ni dones to, Kadar slište sina petj, v Sveto mašo tok lepo.-) 3. Brat in sestre veselujte! Dones je častitliv^dan V svojih sercih prcmišlujte Svojga brata sved stan. Glejte Jezus sam stopiti K bratu vašimu želi, Ker ga v itli zdaj nositi Venir lep' nedolžnosti. I. Veseluj zdaj žlahla cela Zlati dan se teb' svetli; J Dolgo časa boš slovela V tebi so Anton časti; Ki si dones perpeljala V sveto cerkvo ga lepo; Nja molitev povzdigvala So za te bo zdaj v nebo. Veselujte spoštovani Svatji mladga ženina, Tak obilno tukej zbrani Hval to večniga Boga, Da zmed vas je vučenika Svete vere si izbral Jno novga spovednika Vredniga Slovoncam da'. 6. Z nami naj se veselite Novi mašnik tudi Vi, Ker veselje nam delite Ki ga vredni nismo mi; Kar ni angelam deleno, Kar le Jezus 'ma v oblast, To je zdaj Vam izročeno Premišlujte Vašo čast. 7. Donos bodete slutili Naj več čudež pervič to : Kruh iu v ino spremenili V Jezusovo kri, tebi; ) Stari liniji ne zapomnijo, de lii lili keriaj tukej domači rojak luno mašo peli: zalo ho komej čakali na G. \ntona Vere/.a. '» /.e več let je. kar no gospodov oče pog'eri zgubili; zato. ker nis > svojiga sina v masnim oblačilu »idili mogli, je njpgovo niično in gladko petje pri uovi maši očeta najbolj razveselilo. O tačas Boga prosite Za pravično pamet nam, Grešnike priporočite Jezusu v nebesih tam. Nekaj jiše oko naše, Veste novi mašnik Vi? Jiše ljube mamkc Vaše, Ki jih dones tukej ni. Alj nikarte žalovati; Tok je božja volja b'la . V večnosti so Vaša mati, Tam se bota vidila. Oj nikarte pozabiti: To Vas prosim zdaj lepo Mater' ljube se spomniti, De p omagan o jim bo; Ako v vicih šc terpijo, Jezus jih bo rešil sam, De se dons razveselijo Vaše svete maše tam. 10. Oj kristjani povzdignimo Boke in serce k Bogu, Jn za srečo zdaj prosimo Svojim novim mašniku: Bog jim dolgo daj živeti Let še več kok petdeset, J11 z veseljam enkrat peti Drugo novo mašo spel. 11. Zdaj šc prosmo eno samo Novožegnan mašnik Vas Preden se od tod podamo, Dajte žegen Vi črez nas; De zanioremo živeti Z Vami sveto mi vselej. Uje, Sin in Duh presveti IIval en bodi vekomej. Orožen VII. TUHK NA SVETO NOČ. Popotval je v verni kristjanski dežel' Popotnik iz turškiga kraja. NTa sveto noč pozno, ne more že del; Stopinja mu v snegu zastaja. Do bajtice dojde, ker kmetič vesel Jc ptujca pod streho na toplo sprejel. „Tu sed le za mizo" mu kmetic veli: „ Jn z nami večerje zavžilo, Kar bornimu kmetiču stvarnik deli. Nicoj le pri nas ostanite." ^ Tud žena, otroci ga vab j o (ako. Ptuje sede, počijo in — zajine na to. — Jn kadar se vpičla večerja konča, Prinese se pražim obleka; K cerkveni pobožnosti vse se ravna, Skerb' vePka je ptujga človeka. On kmetiča vpraša: »Prijatel, zakaj Se k cerkvi tak pozno v noč sprav'late zdaj,' Prijazno mu hišnik berž odgovori: rNicojšno noč sveto, veselo Bil Jezus nam rojen zveličar ljudi. Odrešenje se je začelo. Oteti nas peklu, odvzeti nam greh Prebival pri revnih je vbogih ljudeh." Preblagiga Deteta mili obraz Tam v cerkvi je vernim odkriti; Tam zgrevane serce tud sleherni čas Zamorejo milost sprositi. Zravn deteca Jožef, Marija stoji; Pastircov tud mnogo zravn jaselc kleči. Med svetim' opravki se pesem glasi. Katero so Angeli peli, Med roj.stvam zveličarja, o pol noči Na nebi, v svetlobi veseli: -Čast Bogu na nebi, in mir med ljudmi, V katerih pošteno še serce živi." Nevernik posluša pobožne reči Jn čudna ga groza obdaja: „Af smel bi jas z vami (ud taj med ljudi Do cerkve, do svetiga kraja? Kad videl bi dete, rad videl bi kraj, Ker raj se nebeški odpora nam naj!" Veselo zdaj kmetic mu reče na to: „Nikar se 110 bojte krivice! „Le pridite, cerkev nas vabi tako, „ Jn bod'te pobožne dušice. „Lc meno poslušajte, jište moj dom, ., Jn ljublena mati ostala vam bom." Turk zdaj sc opaše, in sklene terdno , Se z vernim do cerkvo podati. Alj kadar se bliža prag cerkve, mu zlo Stopinje začno trepetati. Prod durmi ostane, in njega pogled Svetlobe cerkvene je čudno unet. Zagledal jc jasclce, dete sveto, Bliši so v nebeški svetlobi. ..Oh"! zdihneLepote ni velkc tako. »Tu naš je zveličat1 v podobi!" Jn dalej šc gleda; neč njega oči Od deteca svet ga več vernilo ni. /.daj se mu dozdeva, de dete sveto Xa smeh se derži, iu ga vabi; Steguje ročice oh čudež! milo: — ..Le pridi! nikar ne pozabi De moja ljubezen do vernih ludi, Zveličali vsaeiga serčno želi!" Od svcteh občutkov mu serce kipi Zdaj čamar iz glave on dene. Jn rine se naglo skoz trumo ljudi. Jn pade na grešne kolčne. Solze zdaj zalivajo njega obraz, Kleče pred altarjcm on joka na glas: ..Oh detece sveto, resnični si Bog! Le ti si sam pravi edini. Oh! vzemi v število me vernih otrok, K pobožni. keršanski družini'" Zdaj sveti kerst prejme, postane kristjan . On pekla je rešen, in greha opran. I'. Kuvae. Š o I s k v Pe sin p v Dr ob tm c a h iS 51 I / f>o//d'Ji /. So/*/. A ' jI / /// f * ■///>•J ^ a' 4: i 1 4 t * • M ^ j 'i 2 A. * ♦ • < /ff.rrr '■'i Ž i V" /'■' 3 / j i- 5 i 3El Ol. O- ---i g— — p-' ----4 5 : s > — — - p— B / a/rt M H i s - = : ": i fss '/A /<■ o/*- U / /JQ////<"/ /■ //'j ' /'>>■, (/rte t ,^0'J, ■ // /tM-CtO \ i . 4/• or A f-N 4 i i f i te a u i ; /,/r/r /*}' A,/ ' i i p 2 n i: i -- i V /////// i" J/'/ "/■/*//. ///V'/<>>■/■■ />//v/ ; i . ' 2„•.//, ,/, //77/, ttrrZTo; ///V/ ■ i =? s » z — i t r-/ < i - - /( A/ /' "g/£w p - • 1 ,* p / m m i * ■ * j S ^ ' ^ 1 * -m m " * m 0 4 ,'t-r/tt, f.lfi/,■//fy >'*t' f: ' J : c | f I*5 f': i I / .aS/,//, /trs,/ ." /tj j__i SiftfiAitčit/. r r, — I 5 . • ?• - -- L ; 5 I Li_r s r' -i * i- ! i, i'/' s////, „ , /t. //■//# //' /VfV^vv/ !» ! f • - /V> 4/ ~ f S.lrS* / ir /fsp J t r-p i. i .j i. i mm^m K \ € , /,v V >10 //l /s/s/f/ /Ar m ss f^f i .-s- /•//.»/A' /' r(f/t iu/z/ /sc f//r , 5 w - 5 - I p£ ti i .K .>/ .i£rt//,/i ttf Vlf f A j? /< * /'rst/ Jf/su C//'/, '>,,■■ . '/■/"'".j * j I J'//'// ////> / /V r ---- i It k.- — /// c ^ t/'/' I trtrufr ./ fel j f: i - m " V 41 bS ' » 5 . 5 - . /rit i i i m i t s U' I t W ' 4- 1 ^ //✓-/V/ / /s-t'r/l i* i ~ — , * : ; m 1 t - // ///*'/•'rt . S/ .>/ r/t/# ^ i I LE ; «, n — iT // /v/ /J/' t'< /// /V /s?//'. - . ! \ "• ^ i J »- * r- f | S j" f * J. -f^g i £ 4' - • \/ te/. jrt/f /t,/f.,t, \t t// Jt tttt fr<- /t'A {//US.r-, f— r:3 SI , / • w — /ft >! ■' f ti / ..t t/1/, /-, tt/.tt/,j C =f ' te L' i 1 /v , / r, • i __ * i * P-Zj/ , -Š/,',.'. . / , f/, .V !■ t tttf, ■ //i '/ t^/, .v//,VV/ .///r fftit'/, <*( /l, ., ••/ 5 ^ • -L Cd Bi pi - v! l r^ K; 1 o* —- . < » ♦ ! - . * * • » i : -J: i 'i-* 5 - 5 r 2 . S - /s ./b i J,K. f/o-rt/j />'• 4 '"/> g g | j I - S —------r1-—— —'—-----------s'" g /•/ ,>t//t t/t/.,t /t> , /t) '/rt<>, /t « a s 4 ■ » - 'm » M ■ - 1) * — " V// / S' ..'f// »" 7'/..t/r tt //tj//■ s / /,>/ to/Hi»,< Jwa/// /,-t/ 'irrii/ .'h /J,-»/„ ,/ttft.t t/t,/-/t 'in, t/t p ^ ^ j «-; --.* ». j? c// /V«//' v //U g ;j - /jfl s/s/s // i'''<> k-v-^rs /t, ////">>/(< .,/'<<;//y S i ! f. - i i , /J ,'t. /.>/"> // 1/' . C O J : ; : S m m^ž m ^p i , /,, i/,' „ A///o Z H///' -, . J" r „ I c i , * • X Z* /tr