SLOVENSKI ČEBELNJAKI V NOVEM VEKU
MARJAN SKOK
V	17. in 18. stol. seje čebelarstvo kot pomembna kmetijska dejavnost začelo uveljavljati tudi pri podložnikih. To je čas razsvetljenstva. To obdobje pa je vneslo nemir na vsa področja človekovega udejstvovanja. V Avstriji, kjer smo v tem času živeli tudi Slovenci, se je ta doba začela
sredi 18. stoletja, to je v času vladanja cesarice Marije Terezije. Mnenje, da je podlaga bogastvu države zemlja, je vlado spodbudilo, da je začela zviševati kulturno raven in gmotni položaj tistega, ki zemljo obdeluje, torej podložnika. Zato je vlada M. Terezije omejila tlako, nekatere privile-
gije fevdalne gospode, poostrila je nadzor nad pobiranjem davkov idr. Da bi zvišali kulturno raven kmeta, so začeli ustanavljati osnovne in druge šole, novoustanovljene kmetijske družbe pa naj bi skrbele za napredek kmetijstva.
Te spremembe so se začele kazati tudi pri slovenskih kmetih - podložnikih. Poleg stanovanjske hiše in hleva se začenjajo pojavljati še druga poslopja - kozolci, kašče in čebelnjaki. Poslopja so bila navadno lesena in sčasoma so postajala vse lepša. Po lepoti se zlasti odlikujejo kašče (Tuhinjska dolina, Savinjska dolina, Zasavje in drugod). To so eno ali dvonadstropna poslopja - navadno brunarice ali pa spodaj zidane in zgoraj lesene hiše, v katere so lastniki spravljali letne pridelke in orodje, včasih pa je bila v njih tudi soba za preužitkarje. Da ob morebitnem požaru ne bi zgorela tudi kašča, je bila ločena od drugih poslopij.
Postavljali so jih poklicni rokodelci - tesarji, ki so izhajali iz kmečkih družin, potovali iz kraja v kraj ter od temeljev do strehe gradili poslopja. Tudi les so že prej stesali in ga pripravili za gradnjo. Njihove izdelke, to je hiše, hleve, kozolce, kašče in čebelnjake, imajo strokovnjaki za najlepšo in avtohtono ljudsko stavbarsko umetnost v Sloveniji.
Čebelnjaki imajo veliko skupnega z drugimi lesenimi objekti na kmetiji in imel ga je skoraj vsak kmet. Sprva so bili čebelnjaki le zasilne lesene hiške, v katerih so bile čebele le od spomladi do jeseni, pozimi pa so jih prenesli na temna podstrešja ali pa v druge lesene stavbe (tudi Peter Pavel Glavar). Panje so skladali enega vrh drugega in enega poleg drugega. Kasneje pa so postali čebelnjaki večji in lepši. Panje so skladali v vrstah na nosilce, vendar tako, da je bil med vrstami presledek. Ko so med vrstami pridobili več praznega prostora, je bilo mogoče naklade povezniti na kranjiče, to pa je prineslo večji pridelek, pa tudi čebel pri odvzemanju medu ni bilo več treba moriti.
Tudi ti čebelnjaki so bili največkrat narejeni iz tesanih brun in praviloma še vedno ne veliki. Skoraj pri vseh vratih, skozi katera sem stopil v te stare čebelnjake, sem se moral globoko skloniti. Večji in višji so postali šele, ko so se ob koncu prejšnjega stoletja pojavili panji s premičnim satjem.
OKRASITEV ČEBELNJAKOV
Čebelarju je njegov uljnak pomenil več kot samo praktično majhno poslopje, v katerega je spravil svoje ljubljenke. Pomenil mu je nekakšno duhovno pribežališče, kamor se je zatekal po truda polnem delu. S čebelarstvom so se ukvarjali zlasti starejši ljudje, ki so bili za težko fizično
kmečko delo že preslabotni, pri čebelarstvu pa so bili enakovredni mlajšim generacijam kmečkega življa. Ni bilo treba ne sejati ne žeti, pridelek pa je vendar pomenil pomembno postavko v skromnem družinskem proračunu naših očetov. Hkrati je bil vir sladkih in zdravilnih dobrin, saj teh še ni bilo moč dobiti na prodajnih ali lekarniških policah.
Pridelka v čebelnjaku je bilo kajpak več, če je bilo v delo s čebelami vloženega več znanja, čebelarskih spretnosti in dela. Zato so se čebelarji pridno poglabljali v skrivnosti bitja in žitja te drobne živalice. Prek čebel so se seznanjali s čudesi rastlinskega sveta in življenjskega okolja. Čebele so jim bile zgled marljivosti in vztrajnosti pri delu, njihov dom pa veličastna zgradba stva-ritvene sposobnosti. Skratka - čebelnjak, kakršen koli je že bil, je spremljal naše ljudi kot posebna gospodarska, narodopisna, kulturnozgodovinska in duhovna vrednota.
Kot so ljudje krasili stene svojih domov z lepimi slikami na steklu, z oljnimi slikami in ornamenti na skrinjah za bale, tako so tudi čebelarji krasili svoje čebelnjake s čudovitimi panjskimi končnicami. Panjske končnice in drugi okrasni deli čebelnjaka pa pomenijo biser naše ljudske stavbarske umetnosti.
POSLIKANE PANJSKE KONČNICE
Največjo slavo naše ljudske umetnosti so dosegle umetniško poslikane panjske končnice (po koroško - čelnice). Poslikava čelnic se je uveljavila v večini Slovenije, ta navada pa se je iz Slovenije razširila na jugozahodno Štajersko in južno Koroško, tja do vzhodne Tirolske.
Panjske končnice so bile najbolj razširjene v okolici Kranja in Radovljice, kjer so vsako leto prirejali velike čebelarske sejme. Ti so tudi največ pripomogli, da se je znana »kranjica« zaradi svoje pohlevnosti razširila po vsem svetu.
Čebelnjak je za slovenskega kmeta tedaj pomenil znamenje premožnosti. Zaradi lastniškega ponosa, zaradi veselja nad okraševanjem, zaradi odvračanja nesreč - čebele naj bi obvarovali pred uroki in boleznimi - morda pa tudi samo zaradi tega, da bi posamezne panje označili, so kmetje čelne strani svojih ležečih panjev dajali poslikavati ali pa so jih poslikali sami. Najstarejša doslej znana poslikana panjska končnica je iz leta 1724 in kaže Marijino sliko (A. Bukovec, »Dve najstarejši panjski končnici«, Slovenski čebelar, 1963). Seveda pa je možno, da je med čelnicami brez datuma katera še nekoliko starejša.
Ob primerjanju večjega števila končnic lahko ugotovimo, da so se z njimi ukvarjale tri skupine umetnikov:
Sveti Jurij in sveti Martin
1. Šolani slikarji so poznali baročno in postba-ročno izročilo in morda so v času materialne stiske tudi poslikavali končnice.
2. Mizarji in slikarji pohištva so se s slikanjem ukvarjali dopolnilno; bili so predvsem mizarji, svoje izdelke pa so poslikavali v skladu z ljudskim okusom; v to skupino spadajo tudi umetnostni obrtniki v vaškem okolju in potujoči slikarji.
3. S poslikavo panjskih končnic so se ukvarjali tudi ljubiteljski, torej neizučeni slikarji, med katerimi so se vedno našli dobri, manj dobri, včasih pa tudi nesposobni »umetniki«.
Največ ohranjenih končnic je verjetno delo predstavnikov druge skupine. Ljudsko slikanje se v njih kaže v svoji nepokvarjeni obliki, enostavno, jasne črte označujejo risarski izraz kmečkega slikarstva, spominjajo na otroške risbe. Če imaš pred seboj večje število teh panjskih končnic, se ti zdi, kot da je pred teboj pisana slikanica. Na splošno je mogoče ugotoviti, da je bila do druge polovice 19. stoletja poslikava panjskih končnic zelo skrbna, pogosto celo umetniška in da so posamezne teme včasih edini primerek kakega dela. Panjske končnice niso nikoli nastajale iz potrebe po umetnostnem ustvarjanju in tisti, ki so jih izdelovali, se večinoma niso zavedati, kaj pravzaprav delajo. Namen umetnika v kmečkem življenjskem okolju je bil povsem drugačen od namena ustvarjalcev v klasični umetnosti. Bili so nadarjeni in sposobni ljudje, spodbujal jih je ljudski način življenja in tudi izročilo, šege, navade in verovanje, primanjkovalo pa jim je ustvarjalne moči. To se ujema tudi z veljavnim mnenjem, da je ljudska umetnost anonimna.
Slikanje končnic se je verjetno začelo v samostanih, župniščih ali na plemiških posestvih. Z izboljšanjem gmotnih razmer vedno večjih slojev prebivalstva pa se je poslikava končnic razširila. Sprva na velikih kmetijah, potem pa tudi pri manjših. Panjske končnice so poslikavali okoli 180 do 200 let, to obdobje pa je trajalo nekako do leta 1900.
Tematika poslikavanja je zelo obsežna. Samo v Etnografskem muzeju v Ljubljani in v Čebelarskem muzeju v Radovljici je skupaj več kot 1000 končnic s 700 različnimi motivi. Prava zakladnica vsega, kar podeželsko ljudstvo buri in vznemirja, kar ljudje mislijo in kar jih veseli. V začetku so prevladovali verski motivi. Poleg upodobitev ljudskih svetnikov z njihovimi značilnimi oznakami -zaščitnikov ali pomočnikov pri živini, pri kmečkem delu in vsakdanjem življenju - so pogosti tudi prizori iz Stare in Nove zaveze. Raznovrstne so tudi posvetne upodobitve. Na vrhuncu te ljudske umetnosti so nastajali številni satirični in smešni prizori. Tako med njimi najdemo »babji mlin«, ženski prepir za moške hlače, prizore ljubosumnosti, žene, ki svoje može vlečejo iz kvartopirskih druščin, ali kako hudič preveč blebetavi ženski jezik brusi.
Upodobljeni so tudi zgodovinski dogodki, npr. boji s Turki ali Italijani, obleganje mesta, upodobitve z Martinom Lutrom (protireformacija). Zelo pogosto je upodobljen motiv slovenske ljudske pesmi ali legende (Pegam in Lamberger).
številne panjske končnice prikazujejo podeželsko življenje, npr. delo na polju, ogrebanje divjih rojev, pastirje z živino na paši, posebne vaške
Medved podi lovca iz gozda
dogodke in predstavnike najrazličnejših poklicev z značilnim delovnim orodjem, pogosto na šaljiv način.
V	začetku 20. stoletja je začelo slikanje panjskih končnic propadati. Ko so začeli uvajati tovarniško izdelane skladiščne panje z enobarvnimi končnicami, so »kmečki panji« izginili, z njimi pa tudi umetniško oblikovane čelnice. To se ni zgodilo čez noč, bilo pa je nezadržno. Začeli smo izgubljati tudi to naše narodno bogastvo.
Veliko smo se ga »znebili« skupaj s prodanimi čebeljimi družinami. Te so namreč s panji vred ob koncu 19 stoletja prodajali v druge dežele. S prehodom na večje moderne panje in čebelnjake pa so začeli stari čebelnjaki in panji v njih še hitreje propadati in izginevati. Največ jih je šlo za drva. Kaj vse vrednega je v teh letih izginilo,
koliko skrinj, omar, miz in drugih dragocenih stvari je bilo uničenih, se verjetno ne bo dalo nikoli ugotoviti. Verjetno pa bi bilo uničenega še več, če se ne bi prav v tem času zbudilo veliko zanimanje zasebnikov za ljudsko kmečko umetnost. In prav ta del, ki se je še ohranil, nam kaže, kakšno bogastvo so naši dedje nekdaj ustvarili in imeli. . .
Viri:
- Helmut Kropej: Poslikane panjske končnice.
- Stane Mihelič: Zgodovina slovenskega čebelarstva v knjigi Človek in čebela.
- Lojze Kastelic: Korenine umnega čebelarjenja v reviji Moj mali svet.
- Avgust Bukovec: Dve najstarejši panjski končnici, Slovenski čebelar, 1963.