286
Glasba.
II. redni koncert »Glasbene Matice« dne 9. marca. Dva nova bojevnika na torišču glasbenega razvoja je dovedel spored zadnjega koncerta javnosti, ne iz logov tujih, marveč iz domovine. Dr. Gojmir Krek in Anton Lajovic sta novinca, ki ju imam v mislih. Nastopila sta krepko, vzbudila sta zanimanje, smem pa tudi reči, da sta vzbudila nado, da sta muzika, ki ne ostaneta le hipne prikazni enega samega sporeda. Krekov talent je tendenciozen, ima že v prvih svojih pojavih odkrito izražen program, blesteč v barvah novostru-jarstva. Tri pesmi Dragotina Ketteja je podal, podal jih je v obliki, ki izzivlje h kritiki, kajti nova je, novo hoče podati, in gotovo je, da je izraz hrepenenja po uvedenju doslej nenavadnega popisovanja glasbenih teženj. Besedi hoče priznati pristoječo ji veljavo, v nemar puščajoč melodijo, da se mu ne poreče, da hoče dominirati z glasbo, da hoče zlorabljati besedo v invencijo efektne melodije. Le kot arabeska se vpleta pod besedo njo spremljajoča glasba in glasba nosi besedo ko zamaknjena v občudovanju nje veljave. Rapsodistna postane pri tem glasba in odvisna v svojem uspehu od učinka, ki ga stori pesniško besedilo. Kaj naravno je, da more taka manira doseči najboljši učinek v intimnem krogu omejenega števila čestilcev muzike, neprofanirana pred javnostjo po glasnem efektu hlepečega občinstva. —
V Antonu Laj ovicu pozdravljamo prvega slovenskega simfonika; energija, s katero stopa že s prvencem svojega nadarjenja na dan, vsaj vzbuja nado, da ne ostane pri prvem poskusu, da je namreč v zadnjem koncertu proizvajani »Adagio« le prvi členek v vrsti bodočih del. Lajovic kaže v »Adagiu« talent za tehniško znanje; vse, kar je podal že pri prvem nastopu, govori za to, da imamo opraviti z novincem, ki ga smatrajmo za kandidata, stremečega po pravem umetništvu, ne zgolj za diletanta. Resno se je poprijel Lajovic svojega dela, z vnemo za ustvaritev umetniški odlikuj oče se skladbe, in diviti se je vervi, s katero je vskočil v ustroj velikega orkestra, da si ga učini poslušnega svojemu hotenju in mišljenju. Kombinatorsko mišljenje prevladuje seveda še, muzikalne invencije čaka zmagoslavni dan, ko se vzpne skladatelj nad prvo periodo boja s težkočo, tehniško obvladati orkester.
Kaj da zmore simfonik, nadarjen po Bogu, pravi muzik, ki mu je skladanje lahkota in slast, občutiti je pri Dvofaku, kateri je bil zastopan na sporedu po simfoniški svoji uverturi »Carneval«. Kako tu poje in pleše orkester! V neutesnjeni živosti vrvi v njem, blesteči sijaj in toplo poljoče življenje se glasi iz vsakega postopa, iz vsake kretnje mogočnega instrumenta, nazvanega orkester. Melodije kar stresa Dvorak, njemu je raba orkestra igrača, in njemu je življenska potreba, izražati svoje čute in svoje misli v simfoniški skladbi. In kar je simfonikov na svetu, Dvorak je danes med njimi prvi, Dvofak je sedaj nedosežen vzor, zavidani mojster orkestrskega skladanja.
Kot vodja koncertu je podal prof. Hubad orkestralne točke v skrbni upravi, sveže in razvnemajoče, kajti ponos mu je vsekdar, stati orkestru kot vodja na čelu. Isto natančnost v izvršitvi je pokazal s svojimi zbori, ki so proizvajali znamenito in v polni zavesti svojega renomeja, ki ga treba »Glasbeni   Matici«   na  čast vsekdar  na  novo   uveljaviti,   Wagnefjeva   zbora iz
Med revijami.
287
»Tanhauserja« »Presrečen sem« in »Pozdrav vesel dvorani« ter Zajcev zvokovno efektni, manj muzikalno se odlikujoči »Dolazak Hrvata«.
Posebnost je dodalo koncertu solistovsko sodelovanje praške umetnice na harfo, gospe Jelene Kličke-Nebeske. Umetniško svojstvo virtuozinje se je javilo že pri izberi sporeda, ki je bil vseskozi izredne muzikalne vrednosti, ko je bila vmeščena med drugim transkripcija Smetanove simfoniške uverture »Vltava«, Trnečkova »Češka fantazija« in razkošna fantazija njenega očeta Kličke o poezije polni narodni pesmi »Ach neni tu«. Težavno tehniko igre na harfi je premagala virtuozinja že zdavnaj; z bravuro rabi svoj instrument in z vso svojo dušo se posvečuje interpretaciji proizvajanih skladb kot umetnica, ki jo je moči le občudovati,  ker budi v duši  poslušalčevi   zaupanje v nekaljen   užitek.
Naposled nam je omeniti opernega pevca Tita 01szewskega, ki je z umetniškim zanosom interpretiral zgoraj omenjene Krekove pesmi, to ob priznanja vrednem spremljevanju rutiniranega pianista Jos. Prochazke.
Dr.   Vladimir Foerster.
Moskovskija Vjedomosti o Korševem Prešernu. V broju 353. 1. 1900. so bile prinesle »M. V.« izpod peresa nekega D. P. kritiko o Korševem ruskem prevodu Prešernovih poezij. Ta kritika je bila natisnjena v »M. V.« kot feljton pod zaglavjem; »Slovenski poet«. Ker mora slovenske literate zanimati, kako sodijo Rusi o »ruskem Prešernu«, podajem tukaj svojim rojakom, čitajočim »Ljubljanski Zvon«, kritiko »Moskovskih Vjedomostij« v prevodu. Pisatelj D. P. piše:
»Dne 21. nov. st. si. je preteklo sto let od rojstnega dne slovenskega pesnika Franceta Prešerna. V njegovi domovini so dostojno praznovali to go-dovanje, pa tudi pri nas Rusih ni prešlo brez sledu. Najboljši jubilejni dar v spomin in čast tistega, s katerim se morejo ponašati vsi Slovani, bo pa gotovo prevod Prešernovih poezij, izdan za jubilejni dan. Izvršil je ta prevod znani poznatelj poezije in nadarjeni poet F. E. Korš.
Ta jubilejni dar je namenjen ne učenim slavistom, pravi sam prevajatelj, nego ljubiteljem poezije sploh. Ta knjiga ustreza našim željam tem bolje, ker smo mi, samim sebinasramoto,le malo znani s slovanskimi pesniki. Samo ime Franceta Prešerna mnogim iz nas ne pove prav ničesar, dasi je v svoji domovini ta izredni poet že davno ocenjen dostojno in pravično ter je nenavadno priljubljen vsemu slovenstvu v Avstriji in Italiji.
Taka nevednost Rusov, celo izobraženih, v poeziji slovanski je pač precej otežila nalogo prevajatelj a. Primorala ga je pripisati svojemu prevodu celo lekcijo ne le o Prešernu in njegovih poezijah, nego vobče o slovenski umetni poeziji v zvezi z razvojem slovenskega jezika. Nam pač ni treba poudarjati, da je ta ne volj ni predgovor napisan z redkim znanjem stvari same in s tisto skrbnostjo, polno ljubezni, katera odlikuje sploh vsa dela F. E. Korša v okviru njegovemu srcu tako priljubljene poezije.
Poet-profesor začenja z zgodovino in zemljepisom slovenskega plemena. V obrisu,   napisanem  prav  zanimivo, seznanja avtor  čitatelja s predniki in so-