466                                                     Gr. Novak:  Na vrtu.
žalost, prošnja in nje uslišanje se izražajo z roko tako, da je umevno vsakomur.
Nasproti pa je noga oznanjevalka naše krepkosti in samozavesti; ona spremlja našo jezo in razjarjenost, ona podkrepljuje naše ukaze in našo pretnjo. Hitro koraka mož, ki se brzo odločuje in hitro izvršuje, k čemur   se je  odločil — omahljivec   brusi počasi svoje pete.
Roka nam je torej izraževateljica duha in srca; noga pa je glasnica naše volje in značaja našega.
Roka in noga sta zlasti važni pri nežnem spolu, in to vedo njega zastopnice bolje, nego mi.
Z božajočo roko pregovarja žena moža, pomiruje ga in ga tolažeč vodi skozi nezgode življenja — toda noga ji je baje dana, da mu veluje in  vlada.
Mož je gospodar! In vender pravijo, da so bile vsem imenitnim dogodkom na naši zemlji vzrok  ženske.
»Cherchez la femme« je menda le resničen pregovor.
Na
ekle na  vrtu cvetice sadi, Sebi vesela tako govori:
»Da bi se v rahli prsti gredic Vsaka hotela prijeti cvetic!
Potlej  najlepši  moj   bode  vrt, Kadar odeiie pomlddni ga prt.
Tod mimo  vrta pohajal nekdo, Nem  bode gledal cvetje lepo.
Želel si bode cvet ali dvd, Mojega lehko si  želel  —  sred  .  .  .
»Dekle,  nikomur srca ti ne  daš  — Že si ga dalo,  samo da ne  — znaš !«
Gr. Novak.
vrtu.
Toda srca jaz nikomur ne dam, Bodisi, da bi me prosil on sam.
Bolje,  da nikdar ne ljubim dekle, Nego da kdaj  mi ljubezen  umre . . .
Vender, če v rahli bi prsti gredic Vsaka prijela se mojih cvetic:
Kadar spomladi se mi razcveto, Rožo on prvo,  najlepšo dobo . . .«
Dekle na vrtu cvetice sadi, Ptica jo čuje,  tako govori: