Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s pravnimi granami - posestrimami. Spisal Dr. Stanko Lapajne redni univ. prof. na juridični fakulteti v Ljubljani. Ljubljana 1929. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 44092 Vse pravice, zlasti prevoda, si autor pridržuje. 0 5001 ^ 00 °) Natisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). Spisi a u t o r j a, na katere se sklicuje knjiga s sledečimi kraticami: Sp. 1.: Prvi dogovor haaške konvencije z dne 12. junija 1902. in avstrij¬ sko matrimonialno pravo (izšel v «Slovenskem Pravniku«, Ljub¬ ljana, 1.1910., št 6-8). Sp. II.: Haaški konvenciji o učinkih sklenitve zakona na osebno- in imo- vinskopravne odnošaje zakoncev z dne 17. julija 1905. in o urav¬ navi razvoda in ločitve mednar. zakona z dne 12. jlunija 1902. (izšel v «Pravnem Vestniku«, Trst, 1.1926., št. 2, 4 in 5). Sp. III.: Haaški dogovor o varuštvu z dne 12. junija 1902. (izšel v »Prav¬ nem Vestniku« 1.1922., št. 2). Sp. IV.: Haaški dogovor o preklicu in sličnih skrbstvenih ukrenitvah z dne 17. julija 1905. (izšel v Pr. Vest. 1.1926., št. 8). Sp. V.: Haaški procesni dogovor z dne 17. julija 1905. (izšel v Pr. Vest. 1.1922., št. 12, in 1.1923., št. 1, 3 in 4). Sp. VI.: Kaj je in kaj ni mednarodno zasebno pravo? (Izšel v «Zbomiku znanstvenih razprav ljubljanske juridične fakultete za L 1923/1924. na str. 138.—150.). Sp. Vil.: Občni del k mednarodnemu zasebnemu pravu (izšel v Zborniku za 1.1924./25. na str. 133,—173.). Sp. VIII.: Črnogorsko mednarodno zasebno pravo v luči modernega (izšel v Pr. Vest. 1.1925., št. 3—5). Sp. IX.: Mednarodno zasebno pravo ital. codice civile (izšel v Pr. Vest. 1.1923., št. 6 in 8). Sp. X.: Referat o programu V. haaške medjunarodne konferencije za medjunarodno privatno pravo (izšel v Arhivu za pravne i društvene nauke, Beograd, 1.1924., br. 1, knj. VIII). Sp. XI.: Mednarodno in tnedpokrajinsko stečajno pravo kraljevine SHS (izšel v Zborniku za 1.1921./1922. na str. 132. — 139.). Sp. XII.: Mednarodni stečaji in mednarodne zapuščine (izšel v Slov. Pr. 1.1925., št. 3 in 4). Sp. XIII.: Kolizijske norme medpokrajinskega zasebnega prava v kraljevini SHS (izšel v Zborniku za 1.1920./1921. na str. 199.—241.). Sp. XIV.: Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini (izšel v Slov. Pr. 1.1923., št. 9 in 10). Sp. XV.: Vprašanje medpokrajinske izvršbe (izšel v Slov. Pr. 1.1924., št. 3 in 4). Sp. XVI.: Načrt zakona za pravnu pomoč u našoj kraljevini (izšel v Arhivu 1.1925., br.4, knj. X). Sp. XVII.: K programu VI. haaške konferencije za mdjunarodno privatno pravo (izšel v Arhivu 1 1927., br. 102, knj. XV). i* MZF: MpZP: ppd.: Institut: I. L. A. : odz.= grd j. zak.: imov. zak.: j. n.: cpr.: i. r.: drž. zak.: zb. j', z.: Walker: Ehrenzweig: Bustamente: Druge kratice: Mednarodno zasebno (privatno) pravo. Medpo-krajinsko zasebno (privatno) pravo. Pravnopomočni dogovor. Institut de droit international. International Law Association. Staroavstrijski Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811., št. 946, zb. j. z. (v Sloveniji in Dalmaciji v veljavi z nov. I., II., III. iz 1.1914. — 1916., v Hrvatski-Slavoniji brez novel, v Bosni- Hercegovini subsidiarno). Oradjanski zakonik kraljevine Srbije z dne 11. marca 1844. Opšti imovinski zakonik za knjaževinu Crnu goru z dne 25. marca 1888. jurisdikcij-ska norma. civilnopravdni red. izvršilni red. Državni zakonik. Zbirka justienih zakonov. Internationales Privatrecht G. Walkerja, profesorja dunajske univerze (1921). System des osterr. allgemeinen Privatrechts A. Ehrenzweiga, profesorja graške univerze, I. zv. (1925). Načrt panameriškega MZP-a, izdelan od A. Sanchez de Bustamente y Sirven, profesorja liavannske univerze (1925). Predgovor. Pred vsem sem se trudil za dobro sistematiko MZP-a (MpZP-a), za boljšo, nego sem jo našel v knjigah, ki prihajajo k nam iz inozemstva. Slaba sistematika ovira študij te pravne discipline in njeno znanstveno razvijanje. Zato sem smatral v prvi vrsti za potrebno, da napišem pred posebnim delom, ki se bavi s kolizijskimi normami za posamezna pravna polja (drugim: oddelkom), obširnejši občni del (prvi oddelek). V tem prvem oddelku seznanim čitatelja z vsemi osnovnimi pojmi, zlasti s splošnim naukom o kolizijskih normah in o na- veznih okolnostih. Sistemov internega civilnega prava si brez takega občnega dela danes več misliti ne moremo. — Kolizijske norme posebnega dela za posamezna pravna polja sem raz¬ vrstil v istem redu, v katerem so ta pravna polja razvrščena v modernih zakonikih civilnega prava: najprej za institute, ki so skupni več pravnim poljem, potem za osebno (ženitno, rodi¬ teljsko in skrbstveno) pravo, slednjič za imovinsko (stvarno, obligacijsko in dedno) pravo. — S tem občnim in posebnim delom bi bil nauk o MZP-u v najožjem pomenu besede (nauka o kolizijskih normah) izčrpan. Potrebam mednarodnega komer- cija in konubija pa še ne bi bilo ustreženo. Kolizijske norme doženejo le, po katerem materielnem pravnem redu pravice iz mednarodnih zasebnopravnih razmerii nastajajo in prestajajo; a mednarodni komercij in konubij potrebujeta nadaljnjih norm. po katerih se te pravice sodno uveljavljajo in pri¬ silno uresničujejo. Kakor je v internem pravnem pro¬ metu treba poleg materielnega civilnega prava poznati določbe j. n., cpr., i. r. in drugih zakonov, tako se moramo seznaniti za eksterni z vsemi predmeti mednarodnega civil¬ nega pra vosodstva. Zato razpravljam v četrtem od¬ delku o tzv. me dna r o dni pravni zaščiti in pomoči, in sicer: o pristopu na sodišča tuje države, o mednarodnem raz¬ mejevanju kolidujopih sodstev, mednarodnih podsodnostih, med¬ narodni izvršbi, mednarodnem stečaju, mednarodnih vročbah in: zaprosilih, mednarodnem dokazovanju in o mednarodnih za¬ časnih odredbah in nekih drugih pravnopomočnih agendah. 6 Lotil sem se te nadaljnje tvarine tem rajše, ker se predmetne pravne grane, dasi so druge narave, nego kolizijske norme, redko obravnavajo samostojno, le v bolj ali manj megleni zvezi s kolizijskimi normami; tudi se od leta do leta, od enega pravno- pomočnega dogovora do drugega, množe pozitivnopravne do¬ ločbe za nje. — V tretjem oddelku razpravljam o tzv. p ravu tujcev. Državljani smo v lastni državi, kar se tiče uživanja zasebnopravnih pravic, ravnopravni. Za analognim ciljem ravnopravnosti tujcev z domačini v uživanju zasebnopravnih pravic stremi mednarodno pravo in je ta cilj v veliki meri do¬ seglo; a še ne popolnoma. Še vedno postavljajo države tujcem pogoje za uživanje zasebnopravne ravnopravnosti in delajo izjeme od nje. Zato je bilo treba, da seznanim čitatelja tudi s semkaj spadajočimi normami, in sicer v samostojnem tretjem oddelku: kajti, čim je tujcem pri nas ali domačinom na tujem uživanje določne zasebnopravne pravice zabranjeno, ne moreta nastati v pogledu nje niti kolizija zasebnopravnih redov, niti možnost sodnega uveljavljanja ali prisilnega uresničevanja. Skupni naziv pravu tujcev in mednarodni pravni zaščiti in pomoči v razmerju k MZP-u bodi «pravne grane-posestrime MZP-a». — Šele spoznanje kolizijskili norm in norm pravnih gran-posestrim MZP-a nas usposobi, da se poglobimo v kom¬ plicirano specialno MZP. Zato govorim o njem šele v petem oddelku, a le o najpraktičnejših in najrazvitejših nje¬ govih predmetih: o jurističnih osebah v MZP-u, o mednarod¬ nem pravu negmotnih dobrin, mednarodnem trgovinskem pravu in mednarodnem pravu vrednostnih papirjev, zlasti menice in čeka. O vsaki normi kolizijskega, pravnozaščitnega, pravno- pomočnega prava in prava tujcev razpravljam najprej s stališča doktrine, potem s stališča važnejših tujedržavnih, zlasti cen- tralnoevropskih zakonodaj, slednjič s stališča vsakega šestih pravnih območij naše kraljevine. Za zadnje ni bilo potrebe le izjemoma, kjer je pravo naše kraljevine že unificirano, zlasti po sklenjenih pravnopomočnih dogovorih. Dokler in v kolikor te unifikacije nimamo, nastajajo med našimi partikularnimi zasebnopravnimi red slične kolizije, kakor med državnimi, in med posameznimi pravnimi območji slična in še intenzivnejša potreba pravne zaščite in pomoči, kakor med državami. Pravno grano, ki nam prinaša norme v teh dveh 7 pogledih (ki jo potrebujejo tudi druge države, nastale iz ozemelj več zasebnopravnih redov), imenujemo medpokrajinsko zasebno pravo. To MpZP bo predmet z.adnjega, šestega oddelka. Posamezne njegove norme veljajo: institutom, skup¬ nim več pravnim poljem, medpokrajinskemu osebnemu in imovinskemu pravu, medpokrajinski pravni zaščiti in pomoči, končno specialnemu MpZP-u. Kratek sem pri opisu zgodovinskega razvoja MZP-a iz raz¬ loga, ker ta razvoj še ni zaključen, ampak smo še sredi njega. Dalje iz razloga, ker so bile mednarodne razmere v zgodovini drugačne in primitivnejše, nego so danes, kar je opravičevalo tedanje, manj zapletene norme. Končno, ker zgodovina MZP-a ni brez zmot, ugibanj in poskusov, katerih opis spada bolj v zgodovino MZP-a, nego v knjigo sodobnega MZP-a. Nauku o pridobivanju in zgubljanju našega državljanstva sem se ognil namenoma, dasi se zavedam, da tvori državljan¬ stvo eno najvažnejših naveznih okolnosti, in da mora inter- nacionalist vedeti, kako se pridobiva in zgublja. Po m. m. je stvar državnega prava posamezne države, da odgovarja na to zadnje vprašanje, a kadar nastanejo kolizije med držav¬ nimi pravi več držav, stvar meddržavnega javnega prava, da jih reši. Da se bavijo z naukom o pridobivanju in zgubljanju državljanstva vse francoske (tudi neke nemške) knjige MZP-a, je povzročila, v kolikor mi je znano, naključna okolnost, da je v učnem načrtu za francoske juridične fakultete predpisano, da se mora predavati o državljanstvu med pred¬ meti MZP-a. Sicer se pa obeta k našemu novemu zakonu o državljanstvu z dne 21. septembra 1928., br. 254 Sl. Nov., obilna književnost z drugih strani. Ljubljana, proti koncu 1.1928. Pisatelj. ■ . ' . :• Prvi oddelek: Občni del. I. Osnovna razmotrivanja: Pojem, potreba, naloga, cilj, pomen in na¬ zivi M Z P - a. MZP je skupni poje m norm, ki razmejujejo v mednarodnih zasebnopravnih razmerjih območja kolidujočih zasebnopravnih redov dveh ali več držav. Pretežna večina zasebnopravnih raz¬ merij je samodržavnih (nacionalnih), ki jih obvladuje nacionalni zasebnopravni red. Ali vedno češča postajajo zasebnopravna razmerja z enim ali več tujedržavnih (allonacionalnih) elemen¬ tov: mednarodni matrimoniji, mednarodna varuštva, mednarodne pogodbe, mednarodne dediščine i. dr. Tu nastane borba zasebno¬ pravnih redov dveh ali več držav za obvladovanje enega in istega mednarodnega zasebnopravnega razmerja. Rešujemo to borbo s posebnimi normami, ki jih imenujemo kolizijske, ker jim je namen, odpravljati nastajajoče kolizije. Krajše izraženo: MZP je skupni pojem kolizijskih norm zasebnega prava. Analogne kolizije nastajajo na poljih javnega prava: državnega (dvojno domovinstvo in brezdomovinstvo),finančnega (dvojno obdavčenje), kazenskega in raznih vrst upravnega prava. Zato se mogočno razvijajo tudi vede meddržavnega javnega, finančnega, kazenskega in upravnega prava, n. pr. sanitetnega, delavskega, prometnega, pomorskega, zračnega, rečnega i. dr. MZP odgovarja zgolj na vprašanje, po katere države zasebno¬ pravnem redu se naj ravnajo zasebnopravna razmerja z enim ali več allonacionalnih elementov oziroma presojajo od sodišča, kadar nastane spor. Enako omejujejo pojem MZP-a ugledni francoski internacionalisti Laurent, Despagnet, Weiss, med mlajšimi Arminjon. Drugi internacionalisti (večina njih) poj¬ mujejo MZP širše in pritegujejo vanje eno ali več onih pravnih gran, ki jih v predgovoru imenujem grane-posestrime MZP-a in katerih samostojno obravnavanje pridržujem tretjemu in četr- 10 temu oddelku. Internacionalisti, ki spajajo razpravo o njih s kolizijskimi normami, obremenjujejo na eni strani brez potrebe dosti zamotani nauk MZP-a, na drugi strani se podajajo v ne¬ varnost, da ne bodo dosti strogo razlikovali med neenakimi normami, ki veljajo za MZP in za grane-posestrime. Potreba MZP-a, torej norm za razmejevanje zasebno¬ pravnih redov raznih držav, je enako evidentna, kakor potreba reševanja vsakega drugega mejnega spora. Odkar se ustanav¬ ljajo države, si ustvarjajo lastne zasebnopravne rede, dasi teh ni šteti k atributom samostojne države. Zasebnopravni redi držav so po vsebini različni, ker so odsev v državi vladajočih, zelo različnih nazorov, običajev in potreb. Obstoj teh razlik pa nikakor ne odvračuje državljanov od medsebojnega za¬ sebnopravnega prometa. Tako nastane borba raznih zasebno¬ pravnih redov za obvladovanje enega in istega pravnega razmerja, in s to borbo potreba MZP-a. Kako velika je, kaže nazorno dejstvo, da je na svetu najmanj 50 držav, katerih državljani goje med seboj zasebnopravni promet. Pes imamo iz borbe še drug radikalnejši izhod: vsebinsko izenačenje zasebnopravnih redov držav, navezanih na med¬ sebojno občevanje (svetovno pravo). Ali takega svetov¬ nega prava je uzakonjenega še malo, in njegovemu razvoju so, kakor se prepričamo iz t. IV., začrtane tesne meje. Zanimivo pa je, da se neke pravne grane, zlasti tzv. pravniško pravo, razvijajo včasih a priori kot svetovno, ne kot nacionalno pravo, in da se na mednarodnih kongresih udeleženci zedinijo često prej na enotne materielne (stvarne) norme, nego na enotne kolizijske (razmejitvene). Dokler kolizije zasebnopravnih redov niso odpravljene s pomočjo MZP-a, trpi silno mednarodna pravna sigurnost. Radi uporabljanja po vsebini različnih pravnih redov izreče ena država mednarodni matrimonij za veljaven, druga za neveljaven; otroke iz takega matrimonija ena država za zakonske, druga za ne¬ zakonske; pogrešano osebo ena za mrtvo, dočim jo šteje druga še k živim itd. Radi neurejenih mej zasebnopravnih redov so pretili celo oboroženi konflikti med državami, zlasti radi vpra¬ šanja osebe kaducitetnega upravičenca in radi nepriznavanja, k dediščini pozvanih, inozemskih jurističnih oseb. Naloga MZP-a spričo opisanih kolizij je, da dožene za vsako, v mednarodnem zasebnopravnem prometu se pojavlja- 11 jočo, kolizijo razmejitveno normo. Ta naloga pripada v prvi vrsti juristom-civilistom. Kolizijska norma mora biti taka, da je sprejemljiva za obe ali za vse, na koliziji prizadete, države. Ako bi dognala ena država drugačno kolizijsko normo, nego druga, bi se spor samo prenesel od pravnih redov, indiciranih od allonacionalnih elementov zasebnopravnega razmerja, na pravne rede, indicirane od različnih kolizijskih norm. Iz kolizije zasebnopravnih redov bi se razvile kolizije kolizijskih norm, ki so po izreku Asserjevem najopasnejše < matrimoniju ali skrbstvu, nego o «meddržav- nem», o «mednarodni» dediščini, nego o «meddržavni» in sl. Polno je spodletelih poskusov, nadomestiti naziv MZP-a z drugim. Radi slabozvočnosti je bil odklonjen Zitelmannov «Zwischenprivatrecht». Napačni so bili nazivi: «Zwischenstaats- recht» (Oertman), «Conational law» (Amer. Journal of c. L), «Diritto privato dello straniero» (Cimbali), «Droit prive hurnain» (Zeballos) i. dr. Mnogo poskusov novih nazivov je spodletelo radi tega, ker si autorji niso bili na čistem, kaj naj subsumujejo pod pojem MZP-a. Če se naj MZP ne bavi zgolj z razmejeva¬ njem zasebnopravnih redov, ampak tudi z vsemi njegovimi granami-posestrimami, potem za tako obsežen pojem sploh ni odkriti primernega naziva. V tej knjigi zastopanemu, tes¬ nejšemu pojmovanju MZP-a bi najbolje ustrezal Rolinov naziv: «Un reglement de competence entre diverses legislations quant aux droits prives». Manj priporočljivi so nazivi: «Nauk o pro- 13 stornih mejah (uporabnostnih sferah) civilnih zakonov* (ki se ga poslužujejo zlasti avstrijski in nemški civilisti in inter- nacionalisti); »Collisio statutorum vel legum» (historični naziv, a tudi Nolde govori še o «kolizijskem pravu*); «Conflits de lois» (naziv modernih francoskih, tudi angleških, ameriških in švi¬ carskih internacionalistov), «Grenzrecht» (Leonhard, Franken- stein), »Internationale Geltungsgebietsnormen* (Giesker-Zeller). Samo za posamezne grane-posestrime MZP-a služijo: Hollandov naziv »Reconnaissanceextraterritoriale des droits», dalje nazivi: «Droit des etrangers*, «droit peregrinal*. II. Uvrstitev MZP-a v pravni sistem. Odnašaj k med¬ državnemu javnemu pravu. MZP pripada javnemu, formalnemu, prinudnemu (kogent- nemu) in nacionalnemu pravu. Javno pravo je, ker ne urejuje zasebnih pravic in obvez¬ nosti državljanov raznih držav med seboj, temveč kaže državam samim pot, v katerih mejah naj statuirajo in uporabljajo lastne zasebnopravne rede, v katerih ne. Formalno pravo je, ker ne vsebuje materielnih (stvarnih) norm, kakor civilno, trgovinsko in druga, temveč zgolj raz¬ mejitvene (kompetenčne). V tem pogledu se da primerjati z jurisdikcijskimi normami; razlika je le po vsebini: zadnje raz¬ mejujejo območja sodnih oblastev, MZP območja zasebnoprav¬ nih redov. P r i n u d n o pravo je v splošnem že radi tega, ker je javno in formalno. Nobene izjeme prinudnega značaja ne tvori t. zv. avtonomija volje strank, s pomočjo katere se zlasti na polju mednarodnega obligacijskega, zakonskoimovinskega in opo- ročnodednega prava često odstranjujejo kolizije zasebnopravnih redov. Kjerkoli gre namreč za mednarodna zasebnopravna raz¬ merja popustnega (dispozitivnega) značaja, morejo določiti stranke same, po katerem zasebnopravnem redu se naj razmerje presoja. S tem ni rečeno, da določujejo stranke območja enega ali drugega zasebnopravnega reda, ampak zgolj, da morejo s sporazumnim baziranjem pravnega razmerja na določen za¬ sebnopravni red avtonomno povzročiti želene pravne učinke. Nacionalno je MZP v tem smislu, da je vsaka njegova norma ustvarjena ali uporabljena z voljo določne države ali 14 vsaj ne velja zoper njeno voljo. «Cel6 mednarodno pravo je, dasi zveni paradoksno, v določnem smislu narodno, ker je ustvarja, vzdržuje in izvršuje le volja narodov» (Uvod ured¬ ništva k «Časopisu za teorijo prava» iz leta 1927.). Nacional¬ nemu značaju MZP-a ne nasprotuje, da poteka ta pravna grana, poleg avtonomnim, tzv. internacionalnim pravnim virom: med¬ narodnim dogovorom in (v skromnem obsegu) mednarodnim običajem. Kajti tudi sklepanje mednarodnih dogovorov in vpo- števanje mednarodnih običajev sloni na državni volji. — Z ugotovitvijo nacionalnega značaja MZP-a v tem smislu ni prekludirano odgovoru na vprašanje, so-li države pri statuiranju MZP-a (avtonomnega ali internacionalnega) suverene (vrhovne) ali omejene po meddržavnem javnem pravu. Odgovor na to vprašanje deli internacionaliste na dve šoli, na tzv. internaciona- listično, ki ji pripadajo Romani in med Nemci ugledni Zitelmann, in na pozitivistično, ki ji pripada pretežna večina nemških in avstrijskih internacionalistov. Prva šola trdi, da države pri sta¬ tuiranju MZP-a niso proste, ampak vezane na norme med¬ državnega javnega prava, da MZP sploh nima pravice na samostojno eksistenco, ampak da tvori del meddržavnega jav¬ nega prava in da ne sme priti ž njim nikdar v navzkrižje. Druga šola zastopa stališče popolne neodvisnosti MZP-a od meddržav¬ nega javnega prava in reklamira za državo pri statuiranju MZP-a enako svobodo, kakršno ima za statuiranje internega prava. Podrobnosti o tem sporu, ki zgublja na ostrosti, gl. v Sp. VII. Moje mnenje je sledeče: Nobeni odnošaji in noben promet se ne morejo vzdržati brez norm; zato terja tudi občevanje med državami podreditev pod norme, ki veljajo za tako občevanje (meddržavno javno pravo). Države torej nimajo izbire, da se takim normam podvržejo ali ne, ampak le izbiro, da tako obče¬ vanje inaugurirajo ali opuste. Čim je inaugurirajo, s tem implicite podvržejo (sebe,oziroma državljane) za občevanje veljavnim nor¬ mam, odrekši se hkratu (vendar prostovoljno) drobcu svoje vrhov- nosti (suverennosti). Vse meddržavno javno in zasebno pravo temelji na taki avtonomni samoomejitvi držav. Le države, ki bi mogle kriti same vse svoje potrebe, bi se mogle odreči opisanemu občevanju in bi s tem očuvale popolnost svoje vrhovnosti. A takih držav ni; odtod njih medsebojna odvisnost in medsebojno ome¬ jevanje. Teoretično bi torej imela prav šola internacionalistov. 15 V praksi izgleda obratno. Ponovno so države, n. pr. Nemčija, uzakonile take norme MZP-a, ki jih druge države reprobirajo, ne da bi se bilo trdilo, da je bilo ž njimi kršeno meddržavno javno pravo. To je razlagati iz okolnosti, da meddržavno javno pravo, v katerega teoretični odvisnosti je MZP, ni izdelalo še skoro nobenih kolizijskih norm, s katerimi bi bilo omejilo zakonodajno vrhovnost držav v pogledu MZP-a. Le o lex rei sitae, po kateri se presojajo stvarnopravna razmerja nepremičnin, se da trditi, da je zasidrana že v meddržavnem javnem pravu (teritorialni vrhovnosti držav); zato jo tudi brez izjeme respektirajo civili¬ zirane države v avtonomnih zakonodajah. Odvisnost MZP-a od meddržavnega javnega prava se tudi v bodočnosti v praksi toliko časa ne bo občutila, dokler ne razvije meddržavno javno pravo nadaljnjih kolizijskih norm. III. Pogoji nastanku in razvoju MZP-a: Zasebnopravni promet med državami in vsebinska raz¬ ličnost njih zasebnopravnih redov. «Trgovina i saobračaj s inostranim svietom donese sa sobom neke prilike, za koje se dopuštaju izuzeci opštemu pravilu pret- hodnoga članka (sc. uporabljanja črnogorskega imov. prava). Prema torne, biva slučajeva, kad črnogorski zakoni ustupaju inozemnima u samoj Crnoj gori, kao što ih ima, kad zakoni črnogorski i u drugim državama mjerilom služe.» (Čl. 6., al. 1. imov. zak.) Drugega, v naslovu omenjenega pogoja nastanku MZP-a se spominja isti imov. zak. v al. 2., čl. 6. in v čl. 7. Oba pogoja: zasebnopravni promet med državami in vsebinska raz¬ ličnost zasebnopravnih redov veljata za vsako državo. K prvemu pogoju je pripomniti, da je obstoj zasebnoprav¬ nega prometa med pripadniki več držav s a m pogojen od pri¬ merno razvitega prava tujcev. Dokler namreč tujcem pri nas ali našincem na tujem ni dana prilika, da se udeležujejo inozemskega zasebnopravnega prometa, toliko časa ni povoda za raziskovanje, po katerem pravnem redu se bo presojala njih pravna in poslovna sposobnost, oblika njih mednarodnih pravnih poslov itd. O pravu tujcev govorim obširnejše v tretjem oddelku. Za tuje fizične osebe je opozoritev na potrebo predobstoja prava tujcev manj važna, nego za tuje juristične osebe, ker prve že uživajo skoro povsod enake zasebnopravne pravice, kakor 16 domačini (dasi ne nepogojno). V splošnem se da ugotoviti, da se trudijo vse države, v kolikor ni v škodo lastnim interesom, da pripuste tuje pravne subjekte v čim večji in čim manj pogojeni meri k udeležbi na lastnem zasebnopravnem prometu. (Prim. Masarykovo poslanico čsl. narodu po izvolitvi za predsednika republike leta 1927.: «Svet se, kakor je dobro pojmil že Palacky, centralizuje, nobena država ne more živeti brez sporazuma in skupnega delovanja s sosedi in drugimi državami. Male države ne morejo varno obstajati brez simpatij sosedov in drugih na¬ rodov. Naša politika mora biti svetovna politika»). Med sosed¬ nimi in prijateljskimi državami sta pogoj obstoja zasebnoprav¬ nega prometa in predpogoj pripuščanja tujcev k zasebnoprav¬ nemu prometu podana seveda v obsežnejši meri, nego med od¬ daljenimi in neprijateljskimi. IV. Svetovno pravo. Drugi pogoj nastanku in razvoju MZP-a, vsebinska različ¬ nost pravnih redov, deficira, kjer in v kolikor se pojavi svetovno pravo. Svetovno pravo (boljši je francoski naziv «droit uni¬ forme«) imenujemo vsebinski izenačeno interno pravoveč držav. Kot tako služi ureditvi notranjedržavnih, ne mednarodnih pravnih razmerij. Tudi ne pripada formalnemu, temveč materielnemu pravu, ker obstoji iz materielnih (stvarnih) norm, ne razmejitvenih. Torej je njegova pravna narava druga, nego MZP-a. Tvori celo neko nasprotje k MZP-u; kajti med državami, ki imajo in v kolikor imajo zasebnopravne norme po vsebini izenačene, potreba MZP-a odpade. Žal, da so razvoju svetovnega prava začrtane tesne meje, ker se more razviti samo v pogledu pravnih institucij kosmopolitičnega značaja, a te so redke. Na evropskem kontinentu se je izenačilo najprej in najobsež¬ nejše pravo železniškega tovor n iškega prometa (prvotno z bernskim dogovorom z dne 14. oktobra 1890., v naj¬ novejši redakciji z dne 23. oktobra 1924., ki urejuje sedaj enotno tudi osebnodopravni in prtljažni promet). Analogno izenačenje se pripravlja za pomorski tovorniški promet in za druge, mednarodni pomorski promet zanimajoče pravne institu¬ cije (hipoteke in privilege na ladjah, predpravice ladjinih upni¬ kov); dalje za pravo rečne plovbe. Že so izenačene na 17 podlagi mednarodnega dogovora z dne 23. septembra 1910. norme za odgovarjanje iz trčenja ladij in za zahtevke iz nudenja pomoči v pomorski stiski. Veliko svetov¬ nega prava se je dalje doseglo za negmotne dobrine, zlasti za slovstveno, umetniško, fotografsko in industrijsko svo¬ jino ter za neregistrirano trgovsko ime; podrobnosti o tem slede v specialnem MZP-u. Istotam o prizadevanju držav za vsebin¬ sko izenačenje meničnega in čekovnega prava. Norm, na katere so se države sporazumele za mednarodni boj zoper nečedno tekmo in zoper napačne navedbe porekla blaga, ne navajam, ker zanimajo v prvi vrsti mednarodno kazensko pravo. Sprožena so dalje vprašanja unifikacije zasebnega zavaroval¬ nega prava, trgovskega asociacijskega, prava vrednostnih pa¬ pirjev i. dr. Društvo narodov je dalo inicijativo za izenačenje civilnega prava sploh in je prevzelo leta 1924. pokroviteljstvo nad posebnim institutom, ki se je osnoval za študij tega izena¬ čenja v Rimu in pričel s francoskim in italijanskim obligacijskim pravom. Iz zgodovine svetovnega prava bodi navedeno, da se je Institut že na kongresu v Turinu leta 1882. izrekel za izenačenje meničnega prava, prava trgovskih papirjev, transportnih pogodb in posameznih tvarin pomorskega prava, da se torej gibljejo doslej doseženi rezultati v takrat začrtanem okvirju. V. Ovire nastanku in razvoju MZP-a, zlasti oziri na javni red. Vsebinska različnost zasebnopravnih redov več držav, ki je sicer pogoj nastanku MZP-a, postane njegova ovira, kadar je prevelika. MZP more nastati in se razvijati samo med državami s sličnimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi uredbami, in dosledno s sličnimi, dasi različnimi, pravnimi insti¬ tucijami. Če so te uredbe in pravne institucije disparatne, se konformne kolizijske norme med državami ne dajo doseči. To je pokazala praksa ponovno. Ko je n. pr. tretja haaška zasebnopravna konferenca leta 1900. priporočala, naj se med¬ narodne dediščine presojajo lege nationali zapustnika, je ruski delegat Martens prizna! pravilnost te kolizijske norme za splošne evropske razmere, a jo kategorično odklonil za Rusijo, češ, da bi s pomočjo te kolizijske norme mogla Evropa v naj- Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 2 18 globljem miru zavojevati vso Rusijo: bogate dediščine namreč zapuščajo le tujci na Ruskem, ne Rusi v tujini, in korist od koli- zijske norme bi imeli le prvi, drugi nobene. — Radi disparat- nosti razmer se tudi ne morejo zediniti kontinentalna Evropa in države severne Amerike na kolizijsko normo za presojanje poslovne sposobnosti medsebojnih državljanov: kontinentalna Evropa jo presoja lege nationali, severna Amerika lege domi- cilii tujca. Stališče vsake je opravičeno po posebnosti njenih raz¬ mer. Dočim ima Evropa staronaseljeno prebivalstvo, živi v severni Ameriki ogromno vseljencev najrazličnejšega državljan¬ stva; če bi uzakonili tam kolizijsko normo legis nationalis, bi Kitajci sploh ne mogli trgovati, ker ostanejo lege nationali do smrti očeta pod očetovsko oblastjo. Lege domicilii presojajo tujčevo poslovno sposobnost tudi Anglija in druge severne evrop¬ ske države (Irska, Danska, Švedska, Norveška, Finska), a te bolj pod vplivom tradicionalne teorije statutov. — V sličnem uvaževanju je utemeljena ovira, ki jo povzročajo MZP-u oziri na javni red (ordre public). So države, ki se načeloma ne protivijo uporabi tujega prava, indiciranega po MZP-u, ki pa delajo izjeme od tega načela, kadar sma¬ trajo, da bi uporaba tujega prava tangirala lastni javni red; Nemci pravijo, da uporabljajo tuje pravo s pridržkom («Vor- behaltsklausel»). Izjeme uporabe tujega prava se delajo zlasti: a) kadar države po MZP-u indicirano tujedržavno pravno normo ali institucijo perhorescirajo n. pr. oderuški posel (ode¬ ruški lege fori, zakonit lege loči actus), igralni dolg (vtožljiv lege igranja, nevtožljiv lege fori), matrimonij (dopusten lege natio¬ nali, nedopusten lege loči celebriranja) in sl.; b) kadar reklami¬ rajo za pravno normo ali institucijo lastnega pravnega reda iz¬ ključno (absolutno) veljavo v mejah svoje države, n. pr. Francija civilno sklenitev matrimonija, dasi bi nupturienta proizhajala iz pravoslavne države, ki veljavnosti v civilni obliki sklenjenega matrimonija ne priznava. V prvonavedenih primerih govorimo o prohibitivnem, v drugonavedenih o permisivne m poseganju lokalnega pravnega reda v pravni red, indiciran po kolizijski normi MZP-a. Doktrina, ki posvečuje tej oviri funkcioniranja MZP-a vso dolžno pozornost (Mancini, Laurent, Despagnet, Brocher, Weiss, Savigny, Niemeyer, Bar) ne zanikuje opravičenosti opisanega poseganja lokalnega pravnega reda. (Le Kahn odreka 19 temu «proteju MZP-a» pravico na eksistenco in meni, da gre pri vsem, kar se subsumira pod zakone «javnega reda», le za nespoznani in nedovršeni del MZP-a.) Za kar se bori doktrina, je, da naj vsaka država one ozire na javni red, s katerimi opra¬ vičuje odstop od pravnega reda, indiciranega po MZP-u, kon¬ kretizira. Dokler take konkretizacije ni, so zlorabi pojma «javni red» odprta vrata na stežaj, kakor kaže dnevna judika- tura. Dalje postulira doktrina, naj določitev ozirov na javni red ne ostaja, kakor doslej, prepuščena arbitriju sodišč ali drugih oblastev povodom presojanja posameznega mednarodnega za¬ sebnopravnega razmerja, ampak naj se fiksira legislativno. (Resolucije ženevskega in oxfordskega zasedanja Instituta, dalje VI. kongresa nemškega Društva za meddržavno pravo leta 1926. v Wiesbadenu. Prim. spis VII.) Uspehi teh postulatov doktrine so še redki. Eden najlepših je bil dosežen od I. haaške zasebnopravne konvencije (za od¬ pravo kolizij pri sklepanju mednarodnih matrimonijev, gl. t. XXXIII.), ki je i v pogledu prohibitivnega i permisivnega poseganja pravnih redov konvencijskih držav izčrpno navedla tiste zakonske zadržke, ob katerih obstoju morejo konvencijske države zakonsko zvezo tujcem kljub dopustnosti lege nationali zabraniti, in druge primere, v katerih morejo kljub nedopustnosti zakonske zveze lege nationali tujce k celebraciji zakona na lastnem ozemlju pripustiti. Splošno je priznano, da je ta haaška konvencija s konkretno navedbo zakonskih zadržkov, glede katerih dopušča odstop od načelno merodajne lex natio- nalis pri presojanju ženitne pravice, napravila eden najuspeš¬ nejših korakov k ureditvi mednarodnega ženitnega prava. Na drugih pravnih poljih, za katera oziri na javni red še niso konkretizirani, in v državah, ki še niso članice I. haaške zasebnopravne konvencije, si pomagamo z generalnimi p r i d rž n i m i klavzulami. Take generalne pridržne klav¬ zule poznajo tudi zakonodaje naše kraljevine. Člen 8. imov. zak. n. pr. se glasi: «Inostrani se zakoni neče nikako priznavati u črnogorskim sudovima, kad su protivni črnogorskim zakonima javnog reda i javne obezbjede (sigurnosti). Neče se priznavati ni oni inostrani zakoni, koji bi bili protivni blagonaravlju (785) ili bi povladjivali kakvu nečovječnu ustanovu (na primjer, rop- stvo), koja se ne trpi u Crnoj gori.» Relativno dobro izraža pojem javnega reda tudi generalna pridržna klavzula § 81., 2 * 20 št. 4. slov.-dalm. i. r., katerega besedilo gl. v t. LXXV. — Z drugimi besedami, a ne v drugem smislu tolmačijo pojem jav¬ nega reda inozemski zakoni in osnutki: Čl. 3. frc. code civila («Les lois de police et de surete obligent tous ceux qui habitent (le territoire»). § 30. uv. zak. k nem. drž. zak. («Die Anvendung des fremden Rechtes ist ausgeschlossen, \venn sie gegen die guten Sitten und den Zweck des deutschen Rechtes verstosst»), čl. 12. ital. cod. civ. (gl. Sp. IX), čl. 38. polj. zak. št. 581,, § 61, nač. čsl. odz. i. dr. Generalne pridržne klavzule so le šibka opora strankam in sodiščem, da si razjasnijo težavni in elastični pojem javnega reda. Z druge strani je nadomestitev generalne klavzule s spe¬ cialnimi po zgledu I. haaške konvencije komaj zmagljivo delo, ker bi bilo treba pri vsaki posamezni pravni instituciji preiskati, katere njene norme terjajo svojo absolutno veljavo, katere ne. Prvi se je lotil tega dela Bustamentov načrt panameriškega MZP-a. Slednjič opozarjam, da je sklicevanje na lokalni javni red dopustno tudi tistim državam in pravnim območjem, ki ne poznajo ne specialnih, ne generalne pridržne klavzule (n. pr. ob¬ močjema odz. in grdj. zak.), in da posegajoči lokalni pravni red ni vedno istoveten z lex fori, ne s kogentnim pravom. VI. Teritorialne meje MZP-a. Pojmovno bi MZP ne smelo imeti mej v prostoru. Možno je, da stopijo državljani vsake države v zasebnopravne stike s pripadniki vsake druge, tudi najeksotičnejše države, samo da je zasebnopravno urejena. Možno je dalje, da presoja sodišče zasebnopravno razmerje, nastalo med državljani zgolj tujih držav. MZP mora biti pripravljeno, da reši vse tako nastajajoče kolizije. Vendar sem že gori omenil, da vladajo med ustroji držav včasih tako znatne razlike, da se MZP med njimi ne more razviti. Zato nimamo vesoljnih, vsemu zasebnopravno ureje¬ nemu svetu služečih kolizijskih norm, temveč le za države s slič¬ nimi, dasi različnimi, pravnimi uredbami. V tem, bolj negativ¬ nem, smislu moremo govoriti o teritorialnih mejah MZP-a. Na zemeljski obli poznamo tri skupine držav z relativno dobro razvitim medsebojnim MZP-om: 1.) Skupino držav evropske celine, katerih zasebno¬ pravni redi so se razvili pod vplivom rimskega prava. K tem 21 državam štejemo: Francijo in vse one, ki so uzakonile ali po¬ snele njen code civil iz leta 1804. (Belgija, Luksemburška, Ho¬ landija, Rumunija i. dr.), civilnopravno uedinjeno Nemčijo (pred letom 1900 Prusijo z dež. pravom iz leta 1794. in Saško z drž. zak. iz leta 1863), civilnopravno uedinjeno Švico (izza leta 1881., oziroma 1912.), Italijo s codice civile iz leta 1865., staro Rusijo s svodom zakonov, Španijo, vsa pravna območja, v katerih velja staroavstr. odz. iz leta 1811., slednjič srbijansko pravno območje, katerega grdj. zak. iz leta 1844. sloni na odz-u., dočim ima črnogorsko pravno območje svoj izvirni imov. zak. iz leta 1888. (s povsem modernim MZP-om, gl. Sp. VIII.). 2. ) Skupino držav latinske Amerike (srednje- in južnoameriških, ne vseh), katerih zasebnopravni redi so se raz¬ vili pod vplivom španskega prava, torej posredno rimskega. Ker je medsebojni zasebnopravni promet teh držav slično živahen, kakor med državami evropske celine, je MZP latinske Amerike doseglo imponujočo stopinjo razvoja. 3. ) Skupino držav anglo-ameriškega prava, ki so odklonile recepcijo rimskega. Njih pravo sestoji iz common-law in statute-la\v, od katerih se alimentira prvo največ iz judikature, drugo (skromnejšega obsega) iz zakonodaje. K tej skupini spa¬ dajo v Evropi Anglija (Škotska, Wales), Irska, Danska, Šved¬ ska, Norveška, Finska, dalje pretežna večina severno-ameriških držav. Zasebnopravni redi te tretje skupine se razlikujejo od prvih dveh v toliki meri, da ostajajo mnogi konflikti med njimi kljub iskrenemu obojestranskemu prizadevanju nerešeni, v kolikor ne poskrbe za rešitev posebne konvencije. Prepada, ki zeva med kolizijsko normo legis domicilii severne Amerike in legis natio- nalis latinske Amerike, tudi Bustamentejev načrt panameriškega MZP-a ni mogel premostiti. Zelo pa se približujejo kolizijske norme prvonavedene in drugonavedene skupine držav; v prvo- navedeni so se zlasti kolizijske norme držav centralne Evrope tako približale, da so z malimi izjemami konformne. VII. Časovne meje MZP-a. MZP ima, kakor vsako drugo pravo, tudi časovne meje. Ko- lizijske norme ne trajajo večno. Zlasti zamenjujejo države svoje stare, nejasne, često nepravilne kolizijske norme s pravilnejšimi, 22 modernimi. Dalje se zgodi, da spodrine konvencijska kolizijska norma avtonomno, in obratno, da stopi ob poteku konvencije avtonomna norma v prejšnjo veljavo. V vseh teh primerih na¬ stane vprašanje, katere kolizije rešujemo po stari, katere po novi normi? Odgovor se drži obče veljavnega načela (prim. § 5. odz., § 7. grdj. zak.), da zakoni nimajo povratne sile in da veljajo le za naprej. Po novi kolizijski normi rešujemo zato novo- nastajajoče kolizije, a na rešitev starih uporabljamo derogirano kolizijsko normo. Ker nastajajo kolizije po navadi že ob na¬ stanku pravnega razmerja, odloča največ ob tem nastanku ve¬ ljajoče MZP, ne ono, ki je bilo uzakonjeno kasneje in velja ob času spora. Zgled: Če preide država pri presoji tujčeve poslovne sposobnosti od stare kolizijske norme legis domicilii na moderno legis nationalis, ne sme tujca, ki je pod prejšnjo lex domicilii dosegel poslovno sposobnost in sklenil posel, šteti lege nationali za poslovno nesposobnega; nova kolizijska norma ne učinkuje nazaj in ne sme tangirati prej sklenjenega posla (izjeme bi bile opravičene, kakor pri premembi internega prava, iz višjih javno¬ pravnih ozirov, ki ne respektirajo zasebnopravnih pravic). Francosko slovstvo se mnogo bavi s (Piiiet-Niboyetovo) teo¬ rijo o mednarodnem respektiranju pridobljenih pravic. Tu gre za drugo vprašanje. Polno je primerov, kjer je zasebnopravno raz¬ merje ob svojem nastanku bilo še samodržavnega značaja brez allonacionalnih elementov in prišlo v stik s tujim zasebnoprav¬ nim redom šele po nastanku. Poroči se n. pr. 151etna Slovenka in sledi po poroki svojemu v Nemčiji zaposlenemu možu, kjer zadobe dekleta ženitno zrelost šele z dovršenim 16. starostnim letom. Ali: soprog prešuštvuje v okolnostih, ki na kraju storje¬ nega greha še ne ustanavljajo razvodnega (ločitvenega) razloga; kasneje se preselita zakonca v kraj, katerega pravni red kva¬ lificira vsakršno prešuštvo za razvodni (ločitveni) razlog. Po vsej pravici terjajo Pillet, Niboyet in drugi, da se mora pravica, pridobljena kjerkoli v soglasju s kompetentnim zakonom, šteti povsod za obstoječo in veljavno, in obratno, da pravica ne na¬ stane, če ni bila pridobljena v soglasju s kompetentnim zakonom. Vendar v vseh teh primerih ne gre, kakor v onih prvega od¬ stavka, za časovno razmejevanje veljave stare in nove kolizijske norme, sploh ne za kolizije zasebnopravnih redov, temveč za drugo vprašanje: Je-li naj prestane pravni učinek, ki je nastopil na določenem ozemlju po ondod veljavnem pravnem redu, čim 23 pride pravno razmerje v stik z drugim pravnim redom, po katerem učinek ne bi bil nastal? Je-li naj pravni učinek, ki ni nastal na kraju in ob času dejanja, nastopi radi tega, ker pride dejanje v stik z drugim pravnim redom, po katerem bi bil nastal? Načeloma negativni odgovor na obe vprašanji ne spada v MPZ (v nauk o kolizijskih normah in njih časovnih mejah), tem¬ več v pravo tujcev, kjer se nanj povrnem (t. LVI1I.). Zopet drugačni so primeri, ko se — ob nepremenjeni kolizij- ski normi — premeni navezna o k o 1 n o s t kolizijske norme in ž njo indicirani materielni pravni red. Medsebojne osebno- pravne pravice soprogov n. pr. se ravnajo po njima skupni lex nationalis: kaj, če mož menja državljanstvo in preide novo državljanstvo ex lege na njegovo ženo? Ali se ravnajo odslej njiju osebnopravni odnošaji po novi ali stari lex nationalis? Ali velja enaka rešitev za njiju medsebojne imovinskopravne pra¬ vice ob premembi navezne okolnosti? Na ti vprašanji odgovar¬ jamo s posrednjo uporabo načela § 5. odz., ozir. § 7. grdj. zak., pri čemer osebnopravnega režima n e štejemo, a imovinskipravni režim (med soprogi) štejemo k pridobljenim pravicam. Zato mož s prestopom v drugo državljanstvo ne more vzeti ženi po prejšnji skupni lex nationalis pridobljenih imovinskih pravic, dočim se ravna njiju osebnopravni režim po vsakokratni skupni lex nationalis. — K pridobljenim pravicam štejemo tudi do¬ seženo svojepravnost; zato ne zgubi svojepravnosti tujec, ki jo je dosegel po pravnem redu starega (menjanega) državljan¬ stva, dasi po pravnem redu novega državljanstva še ne bi bil svojepraven (polnoleten). — Zastavna pravica, pridobljena na premičnini lege rei sitae z golo zastavitveno pogodbo brez prepodaje zastave, ostane ohranjena, dasi bi zastavljena pre¬ mičnina menjala situacijo in prešla v območje našega zastav¬ nega prava, ki terja prepodajo. Načina realizacije zastavne pravice, predvidenega po prejšnji lex rei sitae, pa ni imeti za pridobljeno pravico in se ravna po pravnem redu vsakokratne situacije zastavljene premičnine. — Vse tri vrste primerov je torej razlikovati. Le prva vrsta, kjer se premeni kolizijska norma, spada v nauk o časovnih mejah MZP-a. O drugi, kjer gre za samodržavna pravna razmerja (brez allonacionalriih elementov), ki preidejo po nastanku v ob¬ močje drugega in drugačnega prava, je govoriti v pravu tujcev. A tretjo vrsto primerov, kjer se ob nepremenjeni kolizijski normi 24 premeni navezna okolnost, rešujemo posredno po intertemporal- nem pravu, pri čemer moramo razlikovati med pridobljenimi in nepridobljenimi pravicami. Vili. MZP v zgodovini. MZP, dasi staro okoli 700 let, se goji eksaktno šele izza srede 19. stoletja. Posebno krepko se razvija v zadnjih desetletjih in znova po svetovni vojni. Pred drugo polovico 19. stoletja je za njegov razvoj manjkal osnovni pogoj: živahnost mednarodnega zasebnopravnega prometa, ki so jo ustvarila šele moderna ob¬ čila; ves promet je bil prej bolj lokalnega značaja. Zibelka MZP-u je tekla v današnji gornji Italiji. Tam je bila v 12. in 13. stoletju množica državic (mest) z lastnimi pravnimi redi, nazvanimi «statuta». Ker se je med temi mesti gojil com- mercium in conubium, so nastajale kolizije med statuti, ki so jih najprej reševali domači juristi. Pozneje so se začeli ž njimi baviti postglosatorji in drugi pravniki, med njimi najuglednejši do 19. stoletja. Razvili so tzv. teorijo s t a t u t o v, za katero imajo zasluge juristi raznih narodov. Najzasluženejši statutarji so bili: Italijana: Bartolus (1314—1357) in njegov učenec Baidus (1327—1400); med starejšimi Francozi: Molinacus (Dumoulin: 1500—1560), Argentraeus (d’Argentre: 1519—1590), Gui Coquille (1523—1603); Holandci: Paul Voet (1610— —1677), Jean Voet (1647—1714) in Huber; Belgijca: Roden- burg (1618—1698) in Bourgoigne; med mlajšimi Francozi: Bouhier (1673—1736), Boullenois (1682—1762), Froland; Nemci: Hertius, Puffendorf, Mewius. Preko Holandije se je teorija statutov razširila v dežele common-lawa, kjer se vzdržuje vztrajnejše, nego na evropskem kontinentu. Teorija statutov je izdelala v glavnem tri kolizijske norme: legis domicilii za presojo pravno relevantnih sposobnosti osebe in njenih pravnih razmerij na premičninah, legis rei sitae za presojo pravnih razmerij na nepremičninah, in legis loči actus za presojo veljavnosti pravnih poslov (pogodb) in njih oblik. Osnovna hiba teorije statutov (uzakonjene v mnogih, še velja¬ jočih kodeksih civilnega prava: code civilu, odz.-u) je bila njena pomanjkljivost, mestoma tudi nepravilnost; njena največja vrlina, da se je praktično obnesla v stoletja trajajoči uporabi (seveda za manj zapletene mednarodne razmere, nego so da¬ našnje). — 25 Teorijo statutov imam za edino predhodnico modernega MZP-a. Pri Rimljanih je bil tujec prvotno brezpraven, tako da ni bilo predpogoja za nastanek te pravne grane. Pozneje je dosegel posrednjo zaščito z institutom hospitiutn-a (s tem, da ga je rimski državljan, njega in njegove posle, vzel pod lastno zaščito). Še kasneje so tujci uživali pri Rimljanih pravno za¬ ščito na podlagi sklenjenih konvencij: začeli so jim podeljevati rimskopr avni commercium in conubium, odkazali jim posebnega pretorja peregrina in dr. A vse te institucije so početki rimskega prava tujcev, ne MZP-a. Tudi jus gentium ni v zvezi z MZP-om. Jus gentium, ki je začelo prepojevati in je končno spodrinilo rimsko civilno pravo, ni bilo pravo kake tuje države, temveč del rimskega prava. Le po vsebini se je bližalo pravu tujih narodov, čemur ravno pripisujemo njegovo osvoje- valno moč. Jus gentium spominja na naše svetovno pravo, ne na MZP; konflikti med jus civile in jus gentium niso bili kon¬ flikti med pravnimi redi dveh različnih držav, ampak ene in iste rimske države. Ko je Caracalla leta 212. p. Kr. podelil skoro vsem prebivalcem države rimsko državljanstvo, je bil odtegnjen povod tudi tem konfliktom.Slednjič ni v vsej Justinianovi zakono¬ daji odkriti niti ene kolizij ske norme, tudi ne v (svoj čas živahno diskutiranih) začetnih besedah prve konstitucije Justinianovega kodeksa: «Cunctos populos quos clementiae nostrae regit im- perium». — Ako navaja večina internacionalistov kot predhod¬ nika MZP-a srednjeveško personalno in kasnejše teritorialno načelo, tudi temu nazoru ne morem pritrditi. Personalno načelo je veljalo v državah prve polovice srednjega veka, ko so n. pr. organi katoliške cerkve «živeli po rimskem pravu» (lex Ribuaria, št. 58., L), in ko so se tujci pripuščali k tzv. profes- siones juriš. Eno in drugo so morale države trpeti, ker so bili organi cerkve, oziroma pripadniki tuje države politično krep¬ kejši in se v premoči niso uklonili slabše razvitim plemenskim pravom (kakor do najnovejše dobe pripadniki evropskih velesil v Turčiji po tzv. kapitulacijah). Teritorialno načelo se je razvilo v drugi polovici srednjega veka vzporedno s teritorialno vrhovnostjo držav one dobe. Torej tudi radi politične premoči, to pot domačega prava nad tujim; teritorialno načelo poudarjajo zlasti pravne knjige 13. stoletja (saško in švabsko zrcalo). MZP predpostavlja rav n op ravnost kolidujočih zasebnopravnih redov ter daje enemu njih prednost pred drugim radi njegovega 26 tesnejšega odnošaja k mednarodnemu pravnemu razmerju, nikdar radi politične premoči. Personalno in teritorialno na¬ čelo nista razmejevali območij ravnopravnili zasebnopravnih redov, ampak dopuščali nadvlado enega nad drugim. — Prva znastvenika, ki sta nastopila zoper teorijo statutov, sta bila Wachter in Savigny sredi 19. stoletja. O njih naukih kasneje, enako o novi italijanski šoli, ki se je pojavila za njima in hitro žela uspehe v italijanskem codice civile (iz leta 1865.). S temi letnicami moremo zaključiti zgodovino MZP-a, ter se začenja moderno MZP. IX. Pravni viri MZP-a v splošnem. Vrste (internacionalni in avtonomni). Tehnika modernih mednarodnih konvencij. Namestitev avtonomnega MZP-a v zakonodajah. Razlikujemo internacionalne in a V t o n o m n e vire MZP-a. Avtonomni so starejši, internacionalni mlajši. Večina držav se poslužuje za statuiranje MZP-a obeh vrst virov. Po¬ glavitni internacionalni pravni vir so mednarodne konvencije (dogovori, sporazumi, pogodbe); poglavitni avtonomni pravni vir za k o n o d a j e. Zadnje potekajo iz volje zgolj ene države (tiste, ki zakon da), prve iz sporazuma dveh ali v e č držav: po tej zadnji okolnosti razlikujemo med singularnimi in kolektivnimi pogodbami. K obema poglavitnima in skorO izključnima pravnima viroma pristopijo kot nadaljnji (internacio¬ nalni in avtonomni) vir: pravni običaji. Pravnim običajem moramo priznavati značaj pravnega vira tudi v območjih odz-a kljub določbi § 10 ., katerega uporabo je omejiti na zasebno pravo, ne na MZP, ki je javno. (Lex loči actus vel causae za presojo veljavnosti mednarodnega pravnega posla v pogledu oblike se je n. pr. razvila iz pravnega običaja.) Judikatura tvori pravni vir MZP-a le izjemoma (v Vojvodini razsodbe prejšnjega kurial- nega, sedanjega vrhovnega sodišča); a judikatura često pre¬ haja v pravne običaje. Donos vseh teh virov MZP-a je bil do najnovejše dobe pičel: redke so bile mednarodne konvencije, v katerih bi se bile države dogovorile na konformne kolizijske norme; pomanjkljive so bile kolizijske norme avtonomnih zakonodaj; težavno ugotovljivi pravni običaji, a judikatura (vsaj pri nas, drugače v Franciji) ne bogata. Šele v najnovejši dobi (gl. t. X.) se obrača na bolje in se pripravlja in uzakonjuje čim popolnejše MZP. Spričo tega 27 položaja ne sme začuditi, da je imela doslej na razvoj MZP-a velik vpliv doktrina, dosti večji, nego ga ima na razvoj drugih pravnih gran. (Ta vpliv doktrine se opaža tudi sicer na polju mednarodnega prava: Haaško stalno sodišče za med¬ narodno justico izdaja po § 38. statuta svoje razsodbe na podlagi konvencij, mednarodnih običajev, splošnih pravnih načel civili¬ ziranih držav, prejudikatov in mnenj kvalificiranih juristov.) Med seboj so internacionalni in avtonomni viri MZP-a v razmerju nadrejenosti in podrejenosti. To razmerje je utemeljeno v stvari sami; kajti, čim se zaveže ena država drugi, da bo uporabljala na medsebojna pravna razmerja dogovorjeni pravni red, ne more (ne da bi kršila dogovor) od kolizijske norme enostranski odstopiti. Nadrejenost mednarodnih dogo¬ vorov ima čl. 6., al. 2. imov. zak. izrečno uzakonjeno (tudi drugi naši zakoni n. pr. § 15. slov.-dalm. prekl. reda, § 120. vojv. ženitnega prava zak. čl. XXXI.: 1894). Iz razmerja nadrejenosti m podrejenosti izhaja hkratu, da nudijo konvencijske kolizijske norme za funkcioniranje MZP-a večjo garancijo, nego kon- formne avtonomne, ki se morejo premeniti enostranski. — Tehnika mednarodnih konvencij (podpis na¬ črta, podpis konvencije, ratifikacija, izmenjava ratifikacijskih listin itd.) še ni dovršena, a napreduje in se za njo zanima v najnovejšem času Društvo narodov. — Zelo koristna oblika med¬ narodnih konvencij so postale v zadnjih desetletjih kolektivne pogodbe. Prej smo poznali samo singularne; za dogovor na normo, ki je zanimala več ali veliko držav, je bilo potrebnih toliko singularnih pogodb, kolikor se je dalo misliti relacij med njimi (za 4 države 6 singularnih pogodb, za 5 držav 10, za 6 držav 15 itd.). Sedaj smo praktičnejši: konvencije, katerim utegne pristopiti večje število držav, se sklenejo najprej med najbolj interesiranimi, a te države puščajo vsem drugim na¬ knadni pristop z učinkom, da stopijo z ratifikacijo konvencije na en mah v pogodbeno razmerje z vsemi državami, ki so kon¬ vencije ratificirale pred njimi. — Sporno je vprašanje, na katerem mestu svojih zakonodaj naj nameste države avtonomno MZP? Države s starimi državljan¬ skimi zakoniki so je nameščale v teh zakonikih samih in sicer na čelu (odz. na treh mestih: § 4. v uvodu, govorečem «o civil- 28 nih zakonih sploh», §§ 34.—37. v prvem poglavju «o pravicah, ki se nanašajo na osebne lastnosti in razmerja», §300. v stvarnem pravu; slično grdj. zak., ital. cod. civ. i. dr.). Ta namestitev v civilnih zakonikih ni pravilna, ker MZP ni zasebno, ne mate- rielno. ampak javno in formalno pravo. Tudi ne velja zgolj za odmejevanje tistega zasebnega prava, ki izhaja iz državljanskih zakonikov, temveč tudi za ono, ki izhaja iz postranskih civilnih zakonov, in dalje za tako, ki ga ob izdaji državljanskih zakonikov še ni in se uzakoni kasneje. — Nemci so namestili svoje MZP v čl. 7.—31. uvodnega zakona k drž. zak. A tudi iz te namestitve bi se dalo sklepati, da veljajo čl. 7. — 31. le za zasebno pravo, izhajajoče iz državljanskega zakonika, kar ne bi bilo pravilno. — Vez, v katero se spravlja MZP z državljanskimi zakoniki, je napačna dalje radi tega, ker naloga MZP-a ni zgolj, da odmejuje tuzemsko zasebno pravo od inozemskega, ampak tudi, da razmejuje inozemska med seboj (kadar je rešiti spor z elementi samo tujih držav, z nobenim nacionalnim). — Iz teh razlogov se morajo države odločiti, da izdajo za svoje avto¬ nomno MZP samostojne zakone. To bo zakonodajo, na¬ menjeno internemu državnemu zasebnopravnemu prometu, hkratu prijetno razbremenilo; tako je že postopala Poljska republika. X. Viri MZP-a tujih držav. Ti viri nas morajo zanimati, ker bo (kakor izvedeno v t. I.) cilj MZP-a dosežen šele, ko bodo imele vse, na medsebojni za¬ sebnopravni promet navezane, države popolne kodekse kon¬ to r m n i h kolizijskih norm. Mednarodne konvencije, s ka¬ terimi se države sporazumejo na uporabo konformnih kolizij¬ skih norm, so in ostanejo redke. Prva država kontinenta, ki se more ponašati z razvitim, današnjim potrebam ustrezajočim avtonomnim MZP-om, je Poljska republika, ki je dne 2. avgusta 1926. pod št. 581. drž. zak. promulgirala poseben zakon 42 členov «o pravu, ki velja za med¬ narodna zasebnopravna razmerja«. Njej bo sledila Češkoslo¬ vaška, ki otvori v uvodu k unif. odz-u. za MZP poseben (drugi) oddelek 52 členov. V vseh drugih državah evropskega konti¬ nenta je MZP urejeno pomanjkljivo; ne le v državah frc. code civila in staroavstr. odz., ki reproducirata zgolj teorijo statutov, ampak tudi v Nemčiji in Švici. Uv. zak. k nem. drž. zak., ki šteje 29 vsega 25 členov, prehaja n. pr. mirno preko uzakonitve vsake kolizijske norme za mednarodne poslovne obligacije, prepuščajoč njeno odkritje doktrini (gl. motive). Tudi Švicarji za mnoga mednarodna pravna razmerja kolizijskih norm nimajo; nekaj norm je predvidelo obligacijsko pravo z dne 14. junija 1881., a kol. norme za presojo osebnopravnega staleža Švicarjev v tujini in tujcev v Švici poseben zakon z dne 25. junija 1891. (v sedanji redakciji čl. 59. zadnjega naslova civ. zak. z dne 10. decembra 1907.). Kjer norm nimajo, so navezani tudi Švi¬ carji na nauke doktrine. Bolje je v Italiji (po zaslugi Mancinija), katere codice civile je bil ob svojem času (1865) najnaprednejša in najpopolnejša kodifikacija MZP-a. V stari Avstriji je zahte¬ vala 19. decembra 1912. gosposka zbornica od vlade poseben zakon za MZP. Načrt je bil izdelan, a je ostal načrt. Čehi in Poljaki so pri tem načrtu sodelovali in ga v novih političnih razmerah koristno uporabljajo. XI. Viri MZP-a naše kraljevine. Podrobno bom avtonomne vire navedel v drugem oddelku k posameznim kolizijskim normam, konvencijske v četrtem od¬ delku, ker urejujejo v prvi vrsti mednarodno pravno zaščito in pomoč. V splošnem je tudi MZP naše kraljevine silno pomanjkljivo. Izjeme delajo: imov. zak. (čl. 5—9, 786—800, ki pa ima kol. norme samo za imovinsko pravo), dalje vojvodinsko med¬ narodno ženitno pravo (§§ 108.—120. zak. čl. XXXI.: 1894.) in slov.-dalm. preklicni red (II. odsek, §§ 12.—15.). Vidovdanska ustava in mirovne pogodbe tvorijo pravni vir skoro izključno za pravo tujcev in za MpZP. Posebna naša težava je, da kraljevina nima enotnega MZP, temveč toliko teh prav, kolikor pravnih območij (šest). K sreči MZP-a posameznih pravnih območij po vsebini bistveno ji e diferirajo. Konvencije kraljevine, stare in nove, veljajo za vse državno ozemlje; izjemo dela dogovor ljubljanskega poverje¬ ništva za pravosodje z novo Avstrijo z dne 10. junija 1919., št. 525. Uradnega'lista slov. dež. vlade, ki velja le za Slovenijo (dokler ga ne spodrine pripravljeni avstr. ppd. za vso kra¬ ljevino). 30 XII. Poskusi mednarodne kodifikacije MZP-a, Tu gre za poskuse, zediniti več držav na dogovor k on- formnih kolizijskih norm. Takih poskusov je bilo v zgodovini več, znanstvenih in uradnih; o zadnjih bom govoril še pod t. XIII. Posrečili so se na evropskem kontinentu v zelo skrom¬ nem obsegu; s haaškimi zasebnopravnimi konvencijami (doslej) za polja mednarodnega ženitnega, varuštvenega in preklicnega prava. Na drugih pravnih poljih so poskusi spodleteli; često iz razloga, ker še znanstvo ni opravilo dolžnega predhodnega dela. Na več konformnih kolizijskih norm so se dogovorile države latinske Amerike. Eden najmlajših poskusov velja kodifikaciji MZP-a za v s o Ameriko. Leta 1923. je sklenila panameriška Unija, naj se izdela načrt panameriškega MZP-a in poverila izdelavo havanskemu prof. A. Sanchez de Bustamente. Načrt je bil izdelan, objav¬ ljen leta 1925. in je od tedaj predmet živahnih diskusij. Obsega 435 členov, se bavi v prvi vrsti z normami za odpravo konfliktov med zasebnopravnimi redi ameriških držav (občnimi in special¬ nimi), a tudi s pravnimi granami-posestrimami MZP-a, celo z mednarodnim kazenskim in državnim pravom (vprašanji državljanstva). Zadnji trije predmeti presegajo naš pojem MZP-a. XIII. Sodelovanje pravništva na izgraditvi MZP-a. Poleg že omenjene judikature, zlasti francoske, sodelujejo na tej izgraditvi: a) učena privatna društva (Instituti, Asociacije, Akademije), ki si stavijo gojitev MZP-a za cilj: izdajajo lastne organe, pri¬ rejajo kurze s predavanji, sklicujejo leto za letom kongrese in sklepajo na njih resolucije, ki jih predlagajo državam v uzakonitev; b) uradni sestanki državnih delegatov, ki se posvetujejo o od¬ pravi najbolj mučnih konfliktov zasebnopravnih redov. Ti sestanki se često uspešno zaključujejo s podpisom konvencij ali vsaj z redigiranjem načrtov; c) strokovno časopisje in č) strokovna dela znanstvenikov. Ad a). Izmed učenih društev za gojitev MZP-a je navesti na prvem mestu «Institut de droit international», z današnjim 31 sedežem v Bruselju. Ustanovljen leta 1873. v Gentu pod pred¬ sedstvom Mancini-ja, mu je bil dolgo vrsto let duša gentski od¬ vetnik Rolin-Jacquemyns. Svoje naloge si je Institut začrtal z resolucijami Ženevskega kongresa leta 1874., ki so postale pro- gramatične za vse poznejše delo evropskih internacionalistov in so danes v mnogih pogledih izvršene; besedilo resolucij glej v Sp. VII. Pozneje je skliceval Institut skoro vsako leto širom Evrope kongrese internacionalistov, je na njih odtehtoval vred¬ nost za posamezna pravna polja predlaganih kolizijskih norm in se skoro vselej odločil za najpravilnejše ali vsaj najbolj praktične in najlažje izvedljive. Institut še vedno nadaljuje svoje delo. Zadnji kongres se je vršil leta 1927. v Lausanni. Od leta 1877. izdaja lastni Annuaire. Na resolucije posameznih kongresov se povrnem ponovno v posebnem delu. Drugo zaslužno učeno društvo je »International Law Asso- ciation» s sedežem v Londonu, ustanovljeno istega leta 1873. od D. Fielda. Deluje še danes, vedno živalmeje. Zadnje zasedanje se je vršilo leta 1928. v Varšavi. Izdaja poseben «Report». Leta 1928. je bila ustanovljena jugoslovanska sekcija tega društva s sedežem v Beogradu. Tudi na resolucije njegovih zasedanj se povrnem. Slični kongresi internacionalistov (najčešče državnih dele¬ gatov) so se vršili v latinski Ameriki (leta 1878.: Lima, leta 1888.: Montevideo, leta 1906.: Rio de Janeiro, leta 1912.: Rio de Janeiro, leta 1923.: Santiago de Chile). Zlasti uspešen je bil kongres v Montevideo, na katerem se je veliko južnoameriških držav zedi¬ nilo na konformne kolizijske norme za odpravo konfliktov s polj državljanskega, trgovinskega, kazenskega, autorskega, žigov- nega, patentnega in pravdnega prava. Najmlajši kongres v Ha- vanni leta 1927. je bil sklican za vse ameriške države in mu je bil predložen od A. S. de Bustamente izdelani načrt panameri- škega MZP-a. Po svetovni vojni so bila ustanovljena nova učena društva z razširjenimi nalogami. Predvsem «Institut intermediaire inter- national», ki se bavi zlasti s praktičnim posredovanjem med drža¬ vami v vprašanjih MZP-a (mednarodno juridično dokumenta¬ cijo). Že leta 1914. je bila s pomočjo Carnegie-jevega fonda ustanovljena, a šele leta 1923. aktivirana «Akademija za med¬ narodno pravo» v Haagu; od leta 1923. prireja vsako poletje dve seriji predavanj iz oblasti mednarodnega prava, na katere vabi 32 predavatelje in slušatelje z vsega sveta; predavanja izdaja v posebnem Recueil-u, katerega je do leta 1928. izšlo 17 zvezkov. Nemci so si po vojni ustanovili «Deutsche Gesellschaft fiir Volker- recht», ki je leta 1927. osmič zborovala v Draždanih. V Berlinu deluje izza leta 1926. «Institut fiir auslandisches und internatio- nales Privatrecht»; na univerzi v Kielu starejši Niemeyerov institut za mednarodno pravo. V didaktične svrhe so bili usta¬ novljeni: leta 1921. v Parizu «Institut des Hautes Etudes inter- nationales», kasneje v Ženevi «Bureau d’Etudes internationales» in «Institut Universitaire des Hautes Etudes internationales». Vendar se bavijo ta nova društva pretežno z mednarodnim javnim pravom. Stalna konferenca odvetnikov nasledstvenih držav (zadnje zborovanje leta 1927. v Bratislavi) se trudi pred¬ vsem za organiziranje civilnopravne pomoči med imenovanimi državami. Društev, ki gojijo primerjevalno pravo, ne navajam, dasi je tudi njih delovanje MZP-u na korist. Omenjeno pa bodi še zanimanje, katero kaže za razna vpra¬ šanja MZP-a, neposredno in posredno, Društvo narodov, in za¬ sluge, katere si pridobivajo za razvoj tega prava razsodišča, ustanovljena po določbah mirovnih pogodb. Ad b). Najznamenitejši uradni sestanki za (vsaj delno) kodi- ficiranje MZP-a v Evropi so takozvane h aašk e- zasebno¬ pravne konference. Mancini se je v letih 1861.—1882. zaman trudil, da bi privabil v slično svrho evropske vlade v Rim. Kasneje se je enaki poskus posrečil holandski vladi, ki se je za ta uspeh trudila od leta 1874. Leta 1893. se je sestalo na njeno vabilo v Haagu 14 evropskih vlad k prvi zasebnopravni konfe¬ renci. Kasneje, v letih 1894., 1900., 1904., 1925. in začetkom leta 1928., se je vršilo še pet takih konferenc s pomnoženo udeležbo (izza četrte konference tudi Japonske). Na prvih štirih konfe¬ rencah so se udeleženci zedinili na šest konvencij, od katerih so bile tri ratificirane 12. junija 1902., tri 17. julija 1905.; pet izmed njih odpravlja konflikte zasebnopravnih redov s polja rodbin¬ skega (ženitnega, varuštvenega in skrbstvenega) prava; šesta se tiče mednarodne pravne pomoči in je bila prvič sklenjena leta 1896., a leta 1905. novelirana. Konvencijsko ozemlje rodbinsko- pravnih konvencij je bilo pred leti večje, nego je danes, ker je Francija odpovedala vse te konvencije, a Belgija ženitnopravne; po vojni se vrše pogajanja, da se z revizijo konvencij obema 33, državama pristop zopet omogoči. Besedilo vseh konvencij v iz¬ virnem jeziku in prevodu prinašajo Sp. I—V. Na peti haaški zasebnopravni konferenci (1925) so se zastopane države zedinile na dva načrta (stečajne in izvršbene konvencije) in na vrsto (manj pomembnih) amandmajev k starim konvencijam. Na zadnji, šesti konferenci (1928) je bil najprej premenjen člen 4. načrta izvršbene konvencije, na kar sta bila oba načrta stečajne in izvršbene konvencije opremljena z zaključnimi določbami. Dalje je bilo zaključeno posvetovanje o razmejitvi dednih prav in zapuščinskih sodstev, s katero so se bavili v Haagu izza prve konference leta 1893 Žal, da ta konvencija za odpravo konfliktov pravnih redov ih sodstev v pogledu dediščin in oporok, enako kakor stečajna in izvršbena, nimajo izgleda, da bodo ratificirane od večjega števila držav. Sklenjen je bil leta 1928. dalje poseben dogovor za nudenje brezplačne sodne pomoči in za brezplačno izdajanje dokumentov o civilnem staležu, ter neki (manj po¬ membni) amandmaji k členom 19., 20., 22., 23. gori citirane šeste konvencije (o mednarodni pravni pomoči). Ker so vse rodbinsko- pravne konvencije iz leta 1902. in 1905. izhajale s premise, da ima vsaka oseba državljanstvo v neki državi, in sicer v eni sami, a po svetovni vojni narašča število brezdomovincev in oseb z dvojnim državljanstvom, ker je dalje v letih 1902. in 1905. mo¬ ževo državljanstvo še brez izjeme prehajalo na ženo (tako da sta bila v zakonu istega državljanstva), a po nekih povojnih zakonodajah to ni več nujno — se je na šesti haaški zasebno¬ pravni konferenci končno popolnilo vseh pet rodbinskopravnih konvencij z določbami: za primer različnega državljanstva so¬ progov v zakonu in za primera brezdomovinstva in večkratnega domovinstva. O haaških posvetovanjih, uspelih in neuspelih, obstoji cela literatura, skoro v vsakem narodu. Ad c). Najvažnejše in najzaslužnejše strokovno časopisje je: «Revue de droit international prive» (Pariš), ustanovljena leta 1905. od A. Darras, nadaljevana od A. Lapradelle-a; v letu 1929. izhaja 24. letnik; za prvih 20 letnikov so izdane «Tables gene- rales». «Revue de droit international et de legislation com- paree» (Bruselj, prej Gent), ustanovljena leta 1869. od trojice Rolin-Jacquemyns, Asser, Westlake; v letu 1929. izhaja 56. let¬ nik (goji v prvi vrsti mednarodno javno pravo). — «Journal du droit international® (Pariš), ustanovljen leta 1874. od E. Clunet (stari naslov do 42. letnika: Journal de droit international privč Dr ' St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. ^ 34 et de la jurisprudence comparee); do leta 1929. 55 letnikov. — «Niemeyers Zeitschrift fiir internationales Recht» (najmlajši naslov, menjan trikrat), ustanovljena leta 1891. od Bohma, na¬ daljevana od Th. Niemeyera v Kielu, izhaja v Lipsiji; do leta 1929. 38 letnikov. — «Rivista di diritto internazionale» (Rim), ustanovljena leta 1906., se bavi z obojnim, javnim in zasebnim, mednarodnim pravom; v letu 1929. izhaja 21. letnik. — «Blatter fiir internationales Privatrecht» so začeli izhajati leta 1926. kot priloga k Leipziger Zeitschrift fiir deutsches Recht. — Najmlajši nemški strokovni časopis od leta 1927.: «Zeitschrift fiir auslandi- sches und internationales Privatrecht» je organ gori navedenega berlinskega Instituta. — Najvažnejši angleški časopis je: «The British Year Book of International Law», ameriški: «The Ameri¬ can Journal of International Law». Ad č). Težavno je dati kratek pregled čez svetovno književ¬ nost MZP-a. Poskusim tak pregled na ta način, da navedem imena najpriznanejših internacionalistov posameznih narodov in da pristavim tem imenom letnice njih najpomembnejših del, a le tistih, ki se bavijo z vso tvarino MZP-a, ne samo kolizijskimi normami za posamezna pravna polja ali s posameznimi vpra¬ šanji. Navedbo znanstvenikov, ki so se bavili s pravom tujcev, z mednarodno pravno zaščito in pravno pomočjo in s specialnimi tvarinami MZP-a pridržujem tretjemu, četrtemu in petemu od¬ delku. Neomenjeni ostanejo tudi oni (znani) civilisti, ki se v svojih sistemih ali komentarjih civilnih zakonov radi popolnosti bavijo tudi s kolizijskimi normami. Letnice del se mi zde važne, ker pomeni na tem pravnem polju vsako mlajše delo praviloma na¬ predek za stvar samo. Naslove opustim, ker so si preslični. Kjer je doživelo delo več izdaj, navedem najstarejšo in najmlajšo. Angleži: Phillimore (1. izd. 1861, 2. izd. 1871). — Dicey (l.izd. 1879, 4. izd. 1927). — Foo te (l.izd. 1878, 5. izd. 1924). — Westlake (l.izd. 1880, 7. izd. 1925; druga izdaja je prevedena na nemški, peta na francoski jezik). Avstrijci: Vesque v.Piittlingen (1878). — Jettel (1893: Handbuch; 1906: prispevek v Osterr. Staatsworterbuch). — Steinlechner (1911: prispevek v Festschrift zur Jahrhundertfeier des a.b.G.B.). — Strisower (1911: pri¬ spevek v isti Festschrift in skripta). — Bloch und Frank (1910: zbirka norm o mednarodnih pravnih odnošajih in o pravni pomoči a. o. monarhije z ino¬ zemstvom). — Walker (l.izd. 1921, 4.izd. 1926). Belgijci: Laurent (1880—1882, 8. zv.). — Alb. Rolin (1897, 3. zv.). — Poullct (1925). 35 Francozi: Foelix (l.izd. 1843, 4. izd. 1866). — Brocher (1882—1885, 3. zv.). _ Bard (1883). — Durand (1884). — Laine (1888—1892, 2. zv.). — Despagnet (1886 in štiri mlajše izdaje). — Bartin (1891, 1899, 1925/1926, 1926/1927). — Pillet (1896: Essai; 1903: Principes; 1923/1924: Traite pratique, 2. zv.). — Audinet (1906). — Pillet et Niboyet (1924: Manuel). — Niboyet (Prečiš, 1928). — Weiss (l.izd. 1886, 2. izd. 1889: Prečiš; 1890, 1914: Traite elementaire; 1907—1913: Traite theorique et pratique, 5.zv.; Manuel-a 9.iz¬ daja iz 1.1925). — Surville (l.izd. 1890, 7. izd. 1925). — Surville et Arthuys (1914). — Valery (1914, 1919). — Arminjon (1920: Nature, objet et portee; l.izd. 1925; 2. izd. 1927: Prečiš). — Svojčas važni Vincent et Penaud-ov Dictionnaire de droit international prive iz 1.1888. je danes zastaran. Grk: Maridakis (1927). Holandci: Asser (1880: Schets; 1884: Eiements). — Asser-Rivier (1884). — Jitta (1906—1908; 1916). Italijani: Mancini (1851, 1873). — Rocco (1859). — Lomonaco (1874). — Pierantoni (1881). — Fusinato (1884, 1885). — Contuzzi (1886, 1890). — Anzilotti (1898, 1905). — Diena (1910, 1917). — Fiore (1874, 1888— 1901, 3. zv., 1902—1909, 4. zv., 7. izd. 1925). — Catellani (1895). Nemci: Schaffner (1841). — Wachter (1841—1842 v Archiv-u f. d. civil. Praxis). — Savigny (1849 v VIII. zv. System-a d. heutigen rom. R.). — Bar (1889: Theorie und Praxis, 2.zv.; 1892: Lehrbuch; dalje prispevek v Holtzen- dorff-ovi Enzyklopadie). — Bolim (1890). — Zitelmann (1897—-1912, 2. zv., in mlajša dela). — Kahn (1899: Ober Inhalt, Natur und Methode; 1890, 1891, 1897, 1898, 1901, 1912: razni članki; njih zbirk- sta izdala 1.1928. prof.Lewel in Lewald). — Niemeyer (1894: Positives intern.P.R.; 1895: Vorschlage; 1901, 1915). — Neumann und Gebhard (1896: z ak. načrt). — Habicht (1907). — Neubečker (1913/1914). — Neumeyer (1923 v XV. zv. Kohlrausch-eve Enzyklopadie). — Frankenstein (1926, 1. zv.). Severna Amerika: Story (l.izd. 1834, 8.izd. 1893). — V/harton (1 - izd. 1872, 3.izd. 1905: A treatise; 1886: A digest, 2. zv.). Slovani. Rusi,- Martens (5. izd. 1905). — Malyšev (1878). — Pilenko (1911). — Brun (1915)._Nolde (več izdaj; srbski prevod zadnje iz 1.1928). — Makarov (1924). — Poljaki: Jaworski (1900). — Cybichowski (1910). — Grodynski (1914). — Fenichel (1928). — Dbalo-wski in Przeworski (1928). — Cehi: Krčmar (1906). — Srbi: 1. Perič (O sukobu u MZP-u, l.izd. 1898, 2. izd. 1926). — N. Perič (Medjunarodno privatno pravo, 1926). Švicarji: Roguin (1891 v franc, jeziku). — Meili (1902 v 2 zv. in več drugih del iz 1.1889, 1892, 1905). — Stauffer (1925). XIV. Uporabljanje in ugotavljanje tujih pravnih redov iz uradne dolžnosti. Ako predložimo sodišču ali drugemu oblastvu mednarodno¬ pravno razmerje v razsojo, nastaneta vprašanji: 1.) Ali se mora. oblaistvo ozirati na mednarodnost pravnega razmerja iz uradne 3 * 36 dolžnosti ter uporabiti tuje pravo, terjano po MZP-u, iz lastne iniciative, ali pa mora čakati na predlog stranke, ki je interesi- rana na tem, da se uporabi tuje pravo? 2.) Ali mora oblastvo po¬ znati, eventualno se seznaniti z vsebino tujega prava iz uradne dolžnosti, ali pa sme dokaz te vsebine naprtiti stranki, ki se sklicuje na tuje pravo? Na obe vprašanji odgovarjata današnja doktrina in vsa mlajša zakonodaja v prvem smislu, t. j. da mora oblastvo uradoma poskrbeti za pravilno odmejitev območja domačega prava od inozemskega, in da velja prislovica «jura novit curia» tudi za inozemsko pravo. — Za način, kako se seznani oblastvo z vsebino inozemskega prava, ki mu eventualno ni znano, pozna modema zakonodaja posebne predpise, in se vrh tega v pravno- pomočnih dogovorih države izrečno pogodijo, da si bodo med¬ sebojno dajale zaprošena pravna obvestila (prim. čl. 32. našega ppd. s CsL, čl. XVII. ppd. z Big., čl. 20. nač. ppd. z Avstr, in čl. 17. nač. ppd. I z Ital.). Ce bi odgovorili na postavljeni vprašanji v drugem smislu, bi se utegnilo pripetiti, da presodi naše oblastvo mednarodno pravno razmerje po nekompetentnem domačem pravu ali po napačni vsebini inozemskega prava, na katero sta se stranki v postopanju sporazumeli. V onih mednarodnih sporih, v katerih se za uporabo borita dve inozemski pravi (ne inozem¬ sko s tuzemskim), prvo vprašanje niti nastati ne more, in ni nobenega dvoma, da mora oblastvo razmejiti območji inozemskih prav iz lastne iniciative. Za enako, tu priporočano rešitev se je izrekel leta 1891. In¬ stitut na hamburškem kongresu, ko je postuliral: a) da nikakor ne gre, da bi se prepuščal dokaz tuje pravne norme strankam, ampak da jo mora, v kolikor je ne pozna, ugotoviti poslujoče oblastvo samo, b) da oblastva pri ugotavljanju tuje norme ne smejo biti omejena na dokazna sredstva, ki so jim po pravnih redih na razpolago za ugotavljanje dejstev. Enako pravilno rešitev že imamo uzakonjeno za sporno postopanje v sloven- sko-dalmatinskem, vojvodinskem in bosensko-hercegovskem pravnem območju. § 271. slov.-dalm. cpr., s katerim soglašata § 268. vojv. in 130. bos.-herc. cpr., se glasi: «Na državnem ozemlju veljajoče pravo, pravni običaji, privilegiji in statuti potrebujejo dokaza le v toliko, v kolikor so sodišču neznani. — Pri izsledovanju teh pravnih norm sodišče ni vezano na dokaze, predlagane od strank, temveč more vršiti vse poizvedbe, ki se 37 mu vidijo za svrho potrebne, uradoma ter se zlasti po potrebi obrniti na ministra justice.» Mnogobrojnejše je število tistih zakonov naših pravnih ob¬ močij, ki n e terjajo od oblastva (sodišča), da uporabljaj tuje pravo iz lastne iniciative in da se seznani iz uradne dolžnosti z neznano mu njegovo vsebino. Člen 7., al. 2. imov. zak. n. pr. pravi: «Za... inostrane zakone... kad se dvourni o njihovu sadržaju, sudovi če pretpostavljati, da su jednaci črno¬ gorskima, dok same Strane dokaže, da je drugčije i kakvo je drugčije.» Dokler in v kolikor se dokaz tujega prava terja od interesiranih strank, predvidevajo neke zakonodaje posebne predpise, da se jim ta dokaz olajša in zasigura. Kot zgled naj služi § 282. slov-dalm. nesp. post.: «Spričevala o zakonu, velja¬ jočem v naši državi, naj tistim, ki jih potrebujejo v inozemstvu za zasledovanje in branitev svojih pravic izda minister justice. V spričevalu te vrste naj se določno označi sedaj veljajoči zakon in navede njega bistvena vsebina z lastnimi besedami zakona; opusti naj se vsaka razlaga zakona ali njegova uporaba na določen pravni primer.» V zvezi s tema vprašanjema je še nadaljnje (svoj čas sporno), so-li radi neuporabe inozemskega, po MZP-u terja¬ nega, prava ali radi napačne njegove vsebinske uporabe dopustni isti pravni leki, n. pr. revizija na vrhovno sodišče, ki so dopustni, kadar je bilo napačno uporabljeno tuzemsko pravo? Po gornjih izvajanjih ni dvoma, da je potrditi tudi to vprašanje; prej pa se je s tujim pravom često ravnalo, kakor z dejstveno trditvijo stranke. XV. Metode razlaganja (domačega kolizijskega in tujega materielnega prava). Ob presojanju mednarodnega zasebnopravnega razmerja je uporabiti najprej domačo kolizijsko normo (konvencijsko, če ni te, avtonomno) in nato od kolizijske norme indicirani tuji za¬ sebnopravni red. Kadar je nejasna in razlage potrebna domača kolizijska norma (večkrat, nego bi želeli), je uporabiti domače metode razlaganja. Kadar pa je razlage potreben tuji zasebnopravni red, je umestna tista razlaga, ki se prakticira v tujini; kajti, čim veleva kolizijska norma uporabo tujega prava, misli na Pravo, kakor tam živi in se v tamošnji praksi in judikatuhi 38 uporablja; ne (nejasno), kakor je zapisano. Tudi (po besedilu.) soglasujoče zakonite določbe ne tvorijo vedno enotnega prava, ter more njih tolmačenje z ozirom na druge zakone povesti do različnega zaključka. V sporu med raznimi razlagalnimi metodami se priporoča pri tolmačenju kolizijskih norm teleološka metoda; brez nujne potrebe ni odstopiti od vrhovnega cilja MZP-a, da morajo biti kolizijske norme držav konformne, ako se naj ž njimi ustvari mednarodni red. Za primer, da nastane spor o razlagi haaških zasebnopravnih konvencij, je šesta ondotna konferenca leta 1928. sklenila načrt posebnega dogovora, po katerem bo reševalo te spore Stalno sodišče za mednarodno justico v Haagu. XVI. Zavračanje (nazaj in naprej). K vprašanju razlage kolizijske norme štejem tudi tzv. za¬ vračanje (renvoi, rinvio, Verweisung). Zavračanje je dvojno: nazaj (Piickverweisung) in naprej (Weiterverweisung). Povelje kolizijske norme, da je uporabiti tuje pravo, je možno razumeti v dvojnem smislu: ali, da je uporabiti tuje stvarne norme (samo te), ali, da je uporabiti celokupni tuji pravni red (tudi njegove kolizijske norme). Pri zadnjem tolmačenju se more zgoditi: a) da zavrne tuja kolizijska norma nazaj na pravni red prve države, b) da zavrne tuja kolizijska norma naprej na pravni red tretje države. Zgleda: ad a) Ame¬ riški, v Italiji domicilirani državljan zapusti ondod zapuščino. Po italijanski kolizijski normi je uporabiti na dediščino zapust¬ nikovo nacionalno pravo. Ce razumemo italijansko kolizijsko normo v tem smislu, da je uporabiti samo ameriške stvarne norme, se bo dedovalo za zapustnikom po ameriškem pravu. Ce jo razumemo v drugem smislu, da je uporabiti celokupni ameriški pravni red, torej tudi ondotne kolizijske norme, se bo dedovalo za zapustnikom po italijanskem pravu, ker uporablja ameriška kolizijska norma na mednarodne dediščine pravo zapustnikovega domicila, ad b) Če bi ameriška kolizijska norma razlikovala med premično in nepremično zapuščino ter velevala, naj se dedujejo nepremičnine ab intestato lege rei sitae (le pre¬ mičnine lege domicilii), in če bi naš Amerikanec zapustil nepre¬ mičnino v tretji državi, bi moralo biti na njo uporabljeno dedno pravo te tretje države. 39 Kateri obeh smislov ima kolizij ska norma, po m. m. ni možno odgovoriti generalno, ampak je stvar razlage konkretne kolizij¬ ske norme. V večini primerov je pač dati prednost prvemu smislu t. j. da zavrača kolizijska norma samo na stvarne norme tujega prava. Ta razlaga je naravnejša in sprejemljivejša že radi tega, ker so domačemu zakonodajalcu tuje stvarne norme bolj znane, nego tuje kolizijske, ki so v večini današnjih držav zastarele, nejasne in pomanjkljive, tako da sklicevanja na nje (zlasti s strani modernih zakonikov) ne gre domnevati. Dalje obstoji proti drugemu smislu razlage tehtni pomislek, da bi ž njim za¬ konodajalec v pogledu vprašanja, po katerih stvarnih normah naj se presojajo mednarodna pravna razmerja, podredil svojo voljo pod voljo tujega zakonodajalca; to je domnevati še manj. Slednjič nastane, če se razume povelje kolizijske norme v dru¬ gem smislu, kadar zavrača tuja kolizijska norma nazaj, nadaljnji dvom: zavrača-li nazaj na stvarne ali hkratu na kolizijske norme? Zadnja alternativa vodi v circulus vitiosus, in zavračanja ne bi bilo konec. Vendar ni izključeno, da se mora kollizijska norma razumeti v drugem smislu in vpoštevati tuje kolizijsko pravo. To zlasti takrat, kadar je zakonodajalec očitno hotel podrediti svojo voljo pod voljo tujega zakonodajalca, na pr. iz razloga, ker smatra od tujega zakonodajalca indicirane stvarne norme za primernejše. Takih zgledov je več. Znano je, da je po švicar¬ skem pravu v inozemstvu sklenjeni zakon Švicarja ničen samo tedaj, če je ničnost podana i po švicarskem pravu i po zakonodaji inozemskega domicila državljanovega, v katerega območju je bil zakon sklenjen. Z ozirom na to določbo Švica ni hotela pri¬ stati na načelo čl. 1., I. haaške konvencije (da se ravnaj ženitna pravica lege nationali nupturienta), dokler ni bila v ta člen spre¬ jeta zavračilna klavzula «razen če bi domovinsko pravo samo zavračalo na drugo pravo». Nadaljnje zglede zavračilnih klavzul nudijo čl. 36. polj. zak. št. 581, čl. 27. uv. z. k nem. drž. zak., § 60. nač. čsl. odz., § 74. haaškega nač. enotnega men. pr., čl. 7. Bustamentejevega nač. i. dr. Znanstvo, ki se že desetletja marljivo bavi z vprašanjem zavračanja, nasvetuje de lege ferenda, naj se zakonodaje ne sklicujejo na tuje'kolizijske, temveč le na tuje stvarne norme. V tem smislu je bila sklenjena resolucija Instituta leta 1900. Zlasti malo zagovornikov ima med znanstveniki zavračanje naprej. De 40 lege lata se zavračanje priznava; vsaj od pretežne večine inter- nacionalistov. Odločno pa se odklanja običajna nejasnost zakonodaj glede vprašanja, zavračajo-li na tuje stvarne ali tudi tuje kolizijske norme? — V judikaturi se je vprašanje zavračanja pojavilo prvič leta 1841., ko je v pogledu oporoke zavračal angleški zakon na belgijski, belgijski nazaj na angleški; angleški sodnik je zavračanje (nazaj) sprejel. XVII. Takozvane kolizije kvalifikacij. Da predočim ta pojem, se naj poslužim njegovih najobičaj¬ nejših primerov. Večina pravnih razmerij se razvije iz pravnih poslov. Za veljavnost pravnega posla je treba: osebne, pravne in poslovne, sposobnosti poslovatelja, poslovne volje, njene izjave, možnosti in dopustnosti pravnega posla in (včasih) oblike. Za vse te po¬ samezne elemente veljavnosti pravnega posla imamo predvidene v pravnih redih posebne norme, po katerih presojamo: obstoj poslovateljeve osebne sposobnosti, zakonitost poslovne volje, zakonito možnost in dopustnost vsebine posla in pri poslih, za katerih veljavnost se terja oblika, zakonitost oblike. Ta tehnična razvrstitev posameznih elementov veljavnosti in za nje predvidenih pravnih norm je pri nekih pravnih poslih igrača, pri drugih težavna. Zlasti imamo primere, pri katerih ni jasno, je-li nasprotuje veljavnosti pravnega posla: a) pomanj¬ kanje osebne sposobnosti ali nedopustnost vsebine, b) pomanj¬ kanje oblike ali osebna nesposobnost? Pravilen odgovor dobimo šele po poglobitvi v ratio legis: ad a) Da kridatar ne more raz¬ polagati z imovino, ki spada v stečajni sklad, n i posledica njegove osebne nesposobnosti, temveč nemočnosti, da bi še naprej tratil imovino, ki ni več njegova, ampak upnikov; osebna sposobnost ostane kridatarju ohranjena; on se more veljavno zavezati n. pr. v pogledu imovine, ki jo bo pridobil šele v bodoč¬ nosti; ad b) Da morejo nedoletniki v dobi od 14. do 18. leta po § 569. odz. testirati samo ustno pred sodiščem, n i zahtevek oblike, temveč utesnitev njih oporočne sposobnosti; to izhaja jasno iz nadpisa k § 566. in iz določbe, da mora sodišče napraviti zapisnik, v katerem zabeleži svoje utise o testatorjevi oporočni sposobnosti. Pravilen odgovor na taka vprašanja je posebno važen v med¬ narodnem pravnem prometu. Tukaj trčijo skupaj nazori raznih 41 zakonodajalcev, in se pripeti često, da vidita v enem in istem zahtevku veljavnosti en zakonodajalec predpis o možnosti in dopustnosti pravnega posla, drugi oblični predpis. Pravoslavne države n. pr. predpisujejo svojim državljanom (naj se poročajo kjerkoli) cerkveno celebracijo zakona, ker hočejo s tem pred¬ pisom doseči zakramentalni značaj zakona, ki ga ne more po¬ sredovati neposvečena roka civ. staležnega uradnika. Francija in mnoge druge države vidijo tudi v cerkveni celebraciji zakona gol oblični predpis. Moderne zakonodaje n. pr. vojvodinska polagajo važnost na oklic nameravanega zakona v domovini, smatrajoč ga za zahtevek dopustnosti zakona, ker odpade brez njega potrebno poizvedovanje po zakonskih zadržkih. Druge države vidijo tudi v oklicevanju zakona gol oblični predpis. V vseh teh primerih govorimo v MZP-u o koliziji kvali¬ fikacij pravne norme (o nasprotovanju nazorov v pogledu funkcije, ki jo pripisujejo zakonodajalci pravnim normam). Pravilna rešitev teh kolizij je odločilnega pomena, ker imamo za presojanje možnosti in dopustnosti mednarodnega pravnega Posla drugo kolizijsko normo, nego za presojanje oblike, zopet drugo za presojanje osebne sposobnosti itd. V slovstvu, zlasti francoskem, ki se s kolizijo kvalifikacij mnogo bavi, sta zastopani za njeno rešitev v bistvu dve mnenji: 1.) Kolizija se rešuj lege loči (fori: Bartin, Arminjon, Nemec Neumeyer). Čim vidi lex loči (fori) v zahtevku gol oblični pred¬ pis, naj se uporabi kolizijska norma za presojanje oblike (za¬ dostovalo bi torej, da se sklene pravoslavni zakon v obliki loči actus). 2.) Odločuje naj tista kvalifikacija (funkcija), ki jo z normo spaja tuji pravni red (Surville, Despagnet, Italijan Diena, Bustamentejev nač. čl. 6.). Če vidi tuji pravni red v normi pred¬ pis, ki tangira dopustnost ženitne zveze, se mora uporabiti lex causae (in ne zadostuje lex loči actus). Pravilno je po m. m. drugo mnenje, ne prvo. — Še pravil¬ nejše bi bilo, da o kolizijah kvalifikacij ne govorimo kot nekem novem problemu, novi težavi MZP-a, ker dejanski gre le za vprašanje razlage po kolizijski normi indiciranega materielnega Prava; le, da tu ni sporna vsebina, temveč pravna kvalifikacija (funkcija) norme materielnega prava. Za to razlago more biti merodajen le pravni red, ki mu je norma vzeta; lex fori nima stika ž njeno razlago. 42 Tudi judikature se nagibljejo drugemu mnenju. Haaške konvencije pa rešujejo kolizije kvalifikacij često s polovičarskimi kompromisi na pr. čl. 5., konv. I.: Zakon, sklenjen na konvencij¬ skem ozemlju od pripadnika pravoslavne države v civilni obliki, dalje zakon, sklenjen od Ogra brez domovinskih oklicev, pred¬ pisanih lege nationali, sta veljavna na vsem konvencijskem ozemlju, a domovina nupturienta more tak zakon izreči za ne¬ veljaven (t. XXXIV.) S tem je ustreženo obema, si nasprotujo¬ čima, stališčema, a ne MZP-u, katerega namen je, ustvarjati pravna razmerja, veljavna povsod ali povsod neveljavna. XVIII. In fraudem legis agere. Kadar se presoja mednarodno pravno razmerje lege nationali strank, je morejo stranke odtegniti območju nacionalnega prava in podrediti drugemu s tem, da menjajo državljanstvo. Ta in dolga vrsta analognih prememb naveznih okolnosti v svrho, da se s premembo doseže drug pravni red in učinek, se prakticira ponovno. Starejše slovstvo MZP-a, često še današnja judikatura, se borita zoper škodljive posledice takih prememb (ki koristijo eni stranki, a drugi škodujejo) z ugovorom «in fraudem legis agendi» ter odklanjata uporabo po novi navezni okolnosti indi- ciranega prava. Moderna veda se temu meglenemu, tudi težavno dokazljivemu ugovoru n e more pridružiti. Privatnik ni zakono¬ dajalec, in po pravilnem razumevanju ni v njegovi moči, niti da prepreči, niti da izposluje določen pravni red. Če premeni držav¬ ljanstvo ali drugo navezno okolnost in doseže s tem premembo merodajnega pravnega reda in sebi koristnejši pravni učinek, mu pripomore do ugodnejšega pravnega položaja voljazakono- dajalca samega. Zato ne postopa fraudulozno n. pr. slov.- dalm. menih, ki premeni državljanstvo, da doseže po pravnem redu novega državljanstva ženitno sposobnost, ali z osebno- pravnim režimom v zakonu nezadovoljni soprog, ki premeni državljanstvo, da doseže drug tak režim. — Da premembe na¬ veznih okolnosti (ž njimi merodajnih pravnih redov) ne smejo nikdar kršiti pridobljenih pravic, n. pr. pravic soproge iz do¬ sedanjega imovinskopravnega režima v zakonu, je poudarjeno že v točki VII. Zato prebije moderno MZP brez ugovora «in fraudem legis agendi«. Na praksi opažamo često, da si pomaga ž njim le radi tega, ker ji MZP še ne nudi vseh potrebnih norm. 43 Splošni nauk o k o 1 i z i j s k i h normah in naveznih o k o 1 n o $ t i h. XIX. Pojem in nazivi (enih in drugih). Kolizij s k e norme so, kakor izhaja iz pojma MZP-a Pod t. I., one norme, ki razmejujejo območja zasebnopravnih redov dveh ali več držav. Navezne okolnostiso one okolncsti, ki spravijo med¬ narodno zasebnopravno razmerje z določnim pravnim redom v tisti tesni odnošaj, radi katerega mu pri uporabi na razmerje dajemo prednost pred drugimi redi. Te okolnosti takorekoč «navežejo» pravno razmerje na določen pravni red. Pri kolizijski normi legis nationalis tvori navezno okolnost državljanstvo, legis rei sitae kraj situacije stvari, legis loči actus kraj oprave posla in sl. Navezna okolnost je najvažnejša sestavina kolizijske norme. Naziv «kolizijska norma» (Kollisionsnorm, regle de rattache- ment, regola di riferimento) je že udomačen. Poleg njega se rabijo še nazivi: mejna (razmejitvena) norma, indikacijska norma. Udomačuje se tudi naziv «navezna okolnost» (točka, razlog, moment, Ankniipfungsgrund, — moment, — punkt, circonstance de rattachement, circostanza di riferimento). XX. Kumulacije kolizij. Doslej poznamo le preprosto kolizijo, ko se potegujejo pravni vedi dveh ali več državnih ozemelj za obvladovanje enega in istega mednarodnega zasebnopravnega razmerja. Ta teri- torialnopravna kolizija je včasih kumulirana z druge vrste teritorialnopravno, včasih s personalnopravno. Če se sklicuje n. pr. Slovenec v tuji državi na svojo ženitno pravico Po slov.-dalm. odz.-u, jo doseže šele po dvojnem dokazu, da je Pripadnik Jugoslavije in v Jugoslaviji pripadnik slov.-dalm. prav¬ nega območja (kumulacija teritorialnih kolizij). Če se sklicuje slov. trgovec v tuji državi na slov.-dalm. trg. pravo, bo tuji državi razmejiti poleg pravkar navedenih državnih in pokra¬ jinskih pravnih redov še slovensko občno pravo od specialnega 44 (trgovinskega: kumulacija teritorialnopravnih kolizij s per- sonalnopravno). Končno se morejo kolizije materielnih pravnih redov kumulirati s kolizijo sodstev:Če umre Slovenec v tujini ab intestato in zapusti ondod imovino, pristopi h koliziji dednih prav kolizija zapuščinskih sodstev. Pri reševanju kumuliranih kolizij je paziti na dvoje: 1.) da se rešuje vsaka po lastni, za njo veljajoči normi: teritorialno- pravne po kolizijskih normah; personalnopravne po onih, ki odmejujejo specialna prava od občnega, (in jih predvidevajo trgovinski in dr. zak.); sodstvene zopet po drugih. Svariti je pred nazorom, da je z rešitvijo ene kolizije implicite rešena druga na pr. da je s prisoditvijo zapuščinskega sodstva določni državi implicite priznana uporabnost njenega dednega prava (Leges latae pa često uzakonjujejo ta teoretično zgrešeni nazor); 2.) da se mora reševanje kumuliranih kolizij vršiti v pravilnem sledo- redu. V gorinavedenem primeru je najprej rešiti kolizijo državnih, potem pokrajinskih, slednjič kolizijo občnega prava s specialnim. XXI. Vrste kolizijskih norm. 1. ) Konformne kolizijske norme v nasprotju k diver¬ gentnim smo že spoznali: prve soglašajo po vsebini s koli- zijskimi normami drugih držav, druge se od njih po vsebini razlikujejo. Konvencijske kolizijske norme so vedno konformne, dočim morejo biti avtonomne konformne ali divergentne; kadar divergirajo, ostanejo kolizije pravnih redov nerešene. Zato mora mednarodno zasebno pravo stremeti, da doseže, če ne konvencij¬ skih, vsaj konformne avtonomne kolizijske norme med čim večjim številom držav. 2. ) Razlikujemo dalje enostranske in dvostranske kolizijske norme. Z enostranskimi določujejo države prostorne meje lastnim zasebnopravnim redom, odmejujoč jih od ino¬ zemskih; ne navajajo pa pravnih redov, merodajnih tedaj, kadar ne gre za odmejitev lastnega prava od inozemskega, ampak za razmejitev inozemskih prav. Zato se enostranske kolizijske norme imenujejo tudi nepopolnev nasprotju k p o p o 1 n i m dvostranskim (univerzalnim). Kolizijske norme uv. z. k nem. drž. zak. so po večini enostranske, kar tvori osnovno hibo nem¬ škega MZP-a; nemške stranke in sodišča zvedo iž njih le, kdaj je in kdaj ni uporabljati nemškega zasebnega prava; ne tudi, po katerem pravu je presojati razmerje, obvladovano od enega 45 inozemskih prav. Kolizijske norme odz.-a in grdj. zak.-a so dvostranske (popolne); popolne so tudi one haaških zasebno¬ pravnih konvencij. 3.) Razlikujemo končno kolizijske norme z enim ali več naveznimi momenti. — Kadar jih je več, je njih pomen različen: a) kumulativen: Razvod in ločitev mednarodnega za¬ kona sta po 111. haaški konvenciji (načeloma) dopustna le, če sta utemeljena i lege nationali strank i lege fori. b) alternativen: Mednarodni pravni posel je v pogledu oblike ( v splošnem) veljaven, čim ustreza obličnim predpisom legis locis actus a 1 i legis causae. Po čl. 6., al. 2., polj. zak. št. 581 se more sklicevati usukapient premičnine, ki je tekom pripose- stovalne dobe prešla v drugo pravno območje, na Iex rei sitae stare a 1 i nove situacije. c) primaren ozir. sekundaren: Po čl. 29. uv. z. k n ern. drž. zak. se presojajo pravna razmerja brezdomovincev, o katerih bi morala odločati lex nationalis, v prvi vrsti po pravnem redu zadnjega državljanstva; če oseba tudi takega ni imela, po Pravnem redu domovališča; če tudi domovališča nima, po prav¬ nem redu bivališča. č) Slednjič razlikujemo kolizijske norme z določeno in znedoločeno, a določljivo navezno okolnostjo. Zgled druge nudi § 35. odz., ki veleva za presojo takih poslov tujca pri nas, ki ga zavezujejo enostranski na pr. za presojo njegovih darit¬ venih obljub, uporabo tistega pravnega reda, ki je za posel ugodnejši (našega ali njegovega). Slično § 36. nač. čsl. odz., po katerem je uporabljati na pravice nezakonske matere in otroka napram nezakonskemu očetu legem nationalem matere (otroka) a 1 i legem fori, kateri obeh pravnih redov je za nju ugodnejši. XXII. Vrste naveznih okolnosti. Navezne okolnosti so ali č i n j e n i c e ali pravni pojmi uti s pravnimi pojmi mešane činjenice. Zgledi prvih: situacija stvari, bivališče fizične osebe, kraj sklenitve pogodbe, kraj storje¬ nega delikta.Zgledi drugih: državljanstvo, sedež juristične osebe, zakoniti kraj dolžne spolnitve. Zgledi tretjih: domicil fizične osebe, kraj sklenitve pogodbe inter absentes. Najlažje se dajo uporabljati kolizijske norme z naveznimi okolnostmi-činjenicami; tu zadostuje, da se dokaže merodajna 46 činjenica, in že je dognan merodajni pravni red. Težavnejše je uporabljanje kolizijskih norm z naveznimi okolnostmi, ki so mešane iz dejanskih in pravnih elementov: domovališče fizične osebe na pr. ni le činjenica, ampak hkratu pravni pojem, ki ga zakonodaje ne rešujejo enako. Kraj sklenitve pogodbe je činje¬ nica inter praesentes, inter absentes mešana s pravnim pojmom. Zadnje je tudi kraj delikta, kadar se delinkvira na distanco na pr. s pismom žaljive vsebine. Še večje so težave pri naveznih okol- nostih, ki so čisti pravni pojmi. XXIII. Težave pri naveznih okolnostih - pravnih pojmih. Kadar obstoji navezna okolnost iz pravnega pojma, nastane predhodno vprašanje, kateri pravni red naj odloča o njej na pr. o državljanstvu fizične osebe (če ni nesporno),o sedežu juristične osebe, o zakonitem kraju dolžne spolnitve in sl. V vseh teh pri¬ merih pristopi k borbi zasebnopravnih redov za obvladovanje merita mednarodnega pravnega razmerja borba pravnih redov za ugotovitev navezne okolnosti. Za razlikovanje od kumuliranih kolizij moremo govoriti tukaj o potenciranih. Volji zakonodajalca bi bilo gotovo najbolj ustreženo, če bi reševali ta predhodni spor po pravnem redu tiste države, katere kolizijska norma se uporablja. Če bi se ukvarjalo na pr. s sporom iz mednarodne distančne kupčije naše sodišče, in če bi zahte¬ vala naša kolizijska norma uporabo legis loči stipulationis, ter bi naše in tuje obligacijsko pravo določevali različna kraja na¬ stanka distančne pogodbe (naše po sprejemni teoriji, angleško po oddajni), bi naj veljala naša sprejemna, ne tuja oddajna teorija, ter se določil locus stipulationis po prvi. S stališča MZP-a se pa mora tej, volji enega obeh zakono¬ dajalcev ustrezajoči, rešitvi ugovarjati. Kajti, če bi v istem med¬ narodnem sporu sodilo angleško sodišče, bi prišlo, dasi bi izhajalo s konformne kolizijske norme legis loči stipulationis, po svoji oddajni teoriji do baš nasprotne ugotovitve loči stipulationis. Iz tega sledi, da potrebujemo v primerih potencirane kolizije poleg zedinenja držav na konformo kolizijsko normo še njih zedinenje na pravni red, po katerem bodo presojale navezne okolnosti. — Radikalnejše sredstvo bi bilo, da se nadomeste navezne okolnosti, ki so pravni pojmi ali vsaj niso čiste činjenice, s činjenicami; a to ni izvedljivo. — Tudi razčistenje pravnih’ 47 Pojmov bi mnogo pripomoglo k odpravi potenciranih kolizij, ker n. pr. pojmovno ne moreta biti pravilni i sprejemna i oddajna teorija. Delo za zedinjenje držav na pravne rede, merodajne za ugo¬ tovitev naveznih okolnosti-pravnih pojmov, se je komaj začelo, in sicer pri obeh najvažnejših, državljanstvu in d o m o - v ališ ču (zlasti pri prvem). Pri tem delu morejo iti države, kakor pri kolizijskih normah, dvojno pot: avtonomno in konven¬ cijsko. Zgleda avtonomne kolizijske norme za ugotovitev loči stipulationis pri distančnih pogodbah predvidevata čl. 244. Bustamentejevega načrta in čl. 9. polj. zak. št. 581. Prvi se glasi: «Pogodbe potom korespondence so sklenjene šele, ko so podani vs i pogoji, predpisani v to svrho od zakonodaj vseh pogod¬ benikov.* Drugače rešuje isti spor cit. polj. zak.: «Pogodba med odsotnimi velja za sklenjeno na tistem kraju, na katerem je oferent prejel akcept oferte.» XXIV. Posebej o naveznih okolnostih državljanstva in domo- vališča. (Reševanje težav pri njih.) Kolizije pravnih redov v pogledu državljanstva so pogoste, ker se provocirajo od držav (ki jih vodijo v prvi vrsti lastni in¬ teresi) vedoma. Zadostuje, da presoja pripadanje k lastnemu Prebivalstvu ena država jure sanguinis, druga jure soli, in že Prištevata otroka, rojenega v državi X od pripadnice države Y, °be svojim državljanom: prva jure soli, druga jure sanguinis. Redkejši, nego pozitivni konflikti državnih prav (dvojno domovinstvo) so v mirnem času negativni (brezdomo- v i n s t v o), a v povojni dobi je tudi teh obilo. Dočim ima rešitev kolizij v pogledu državljanstva za MZP te posreden pomen (da ugotovimo ž njo navezno okolnost), je ta rešitev neposrednjega in najdalekosežnejšega pomena za pre¬ sojanje mednarodnih javnopravnih pravic in dolžnosti n. pr. vo¬ jaške in nešteto drugih. Zato se s to rešitvijo bavijo največ juristi meddržavnega javnega prava. Sploh štejem ta prejudi- cialni spor MZP-a, kakor omenjeno v predgovoru, k nalogam ureddržavnega javnega prava, ki mora razmejiti med državami ue le ozemlja, ampak tudi prebivalstvo. Rešitev kolizij v pogledu državljanske pripadnosti je zopet možna avtonomno ali s pomočjo konvencij. Prvo se zgodi redko, ker bi kolizijske norme morale biti konformne, a konformnost iz 48 lastne iniciative držav se ne da doseči. Pač pa imamo pre¬ cejšnje število singularnih konvencij, s katerimi so si države prebivalstvo sporazumno razmejile. Avtonomne kolizijske norme bi pričakovali v zakonih o pridobivanju in zgubljanju držav¬ ljanstva; ker pa je na teh normah posredno interesirano MZP, naletimo na nje češče med kolizijskimi normami. Zgledi: § 119. vojv. žen. prava, zak. čl. XXXI.: 1894 («Na zakon inozemca, katerega državljanstvo se ne da ugotoviti, je v vseh primerih, ko bi po tem zakonu bili merodajni zakoni domovinske države, uporabljati zakone njegovega domovališča»); čl. 800. imov. zak. («Kad je do čijega državljanstva po kojim če se pravilima neki posao suditi, pa se dogodi, da je taj čovjek več iz prednjašnjeg državljanstva izašao-, a u drugo ne stupio, tada, za sve vrijeme koje on ostaje u torne položaju, taki če se posao suditi po zako- nima zemlje koje je predje državljanin bio»); dalje §§ 58., 59. nač. čsl. odz., čl. 5.—15. Bustamentejevega nač. Da bi se uredili konflikti o pripadništvu državljanov s ko¬ lektivno konvencijo, za to se trudi v najnovejšem času Društvo narodov. Od njega vpostavljeni komite strokovnjakov nasvetuje za rešitev dvojnega domovinstva sledeče norme: 1.) «Osebo z dvema državljanstvi moreta šteti obe državi, katerih državljanstvo poseduje, za lastnega državljana.« 2.) «Za druge države velja tisto državljanstvo osebe, ki je določuje zakonodaja njenega domovališča, čim domuje v eni teh domovin. Ako ne domuje v nobeni, velja tisto državljanstvo, ki je določuje zakono¬ daja države, v kateri je domovala oseba najnazadnje.» — Če ima torej oseba tuzemsko državljanstvo in hkratu po zakono¬ daji druge (inozemske) države njeno državljanstvo, je za tuzemstvo odločilno tuzemsko državljanstvo. Ta rešitev komiteja strokovnjakov soglaša z ono splošno, ki sem jo omenil v točki XXIII. za vsak spor o navezni okolnosti-pravnem pojmu. Za osebe pa, ki jih šteje k državljanom več inozemskih držav, kjer torej ne tekmujeta za državljanstvo tuzemstvo in inozem¬ stvo, bodi odločilno tisto državljanstvo, ki se zanj izreka pravni red kraja domovališča. Dosedanja naša praksa je bila (v od¬ govoru na isto vprašanje, hkratu na vprašanje brezdomovinstva) enostavnejša, ker je uporabljala v primerih ad 2.) neposredno legem domicilii, držeč se v pomanjkanju prvenstvene navezne okolnosti (državljanstva) podredne (domovališča). Ta zadnja rešitev je opravičena zlasti v historičnem razvoju, ker je globoko 49 v 19. stoletje (ko pojem državljanstva še ni bil razvit do da¬ našnje politične važnosti in pravne relevance) domovališče tvo¬ rilo navezno okolnost povsod, kjer jo tvori danes državljanstvo. Manj praktičen je spor za navezno okolnost d o m o va¬ li š č a, kadar se ta pojem od zakonodaj držav tolmači različno. Kolizijske norme z navezno okolnostjo domovališča postajajo namreč vedno redkejše. Rešitev tudi tega prejudicialnega spora ni zgolj naloga mednarodnega zasebnega prava, ampak je na njej interesirano n. pr. tudi pravdno pravo. Rešitev bodi ana¬ logna, kakor pri državljanstvu: Kadar ima oseba v smislu tuzemske zakonodaje (§ 65. j. n. in vzporednih mest drugih pravnih območij) tuzemsko domovališče in hkratu v smislu divergujoče inozemske zakonodaje inozemsko, je za tuzemstvo odločilen tuzemski pravni red. — Redki so primeri, da bi moralo tuzemstvo odločati o domovališču osebe, ki jih ima utemeljenih več po več inozemskih zakonodajah; v tem primeru sodi, da se odločimo za tisto inozemsko domovališče, kjer oseba dejanski biva. — Najmlajši mednarodnopravni elaborati, zlasti šeste haaške zasebnopravne konference iz leta 1928., se ogibajo pred¬ metnemu sporu s tem, da nadomestujejo domovališče z navadnim bivališčem (residence habituelle). XXV. Specializirale kolizijskih norm (pri mlajših) namesto generaliziranja (pri starejših). Ves trud internacionalistov gre za tem, da odkrijejo pravilne navezne okolnosti; vse teorije MZP-a so se v bistvu bavile s tem odkrivanjem. Pravilnost naveznih okolnosti je seveda v neki meri relativna in se menja po času in kraju. Značilno za prizadevanje starejših internacionalistov (iz srede in druge polovice 19. stoletja), je bilo, da so skušali odkriti generalno (homogensko) navezno okolnost za vse kolizijske norme. S a v i g n y je učil, da je treba poiskati «sedež» med¬ narodnega zasebnopravnega razmerja in presoditi razmerje po bstem pravu, ki velja na njegovem sedežu. Po W a c h t e r j u naj bi se uporabljala načeloma lex fori, drugi pravni redi po ^smislu in duhu legis fori». Bar je zahteval uporabo onega Pravnega reda, od katerega je obvladovano pravno razmerje po svoji «naravi». Mancini, ustanovitelj moderne italijanske šole MZP-a, je razdelil celokupno pravo na dve skupini: perso¬ nalnega in teritorialnega prava; razmerja, pripadajoča prvi Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 50 skupini, je presojal po domovinskem pravu osebe, ostala lege territoriali. Zitelmann je razlikoval stvarni, osebni in oze¬ meljski statut ter uporabljal prvi na stvarnopravna, drugi na rodbinsko- in obligacijskopravna razmerja, tretji na ostala. Zadnjima dvema torej ne zadostuje več ena sama navezna okolnost, ampak terjata dve, oziroma tri. Na Mancinijevo dvo- delitev spominja v najnovejšem času Frankenstein, ki trdi, da je vsaka oseba podvržena pravnemu redu svojega državljan¬ stva, a vsaka stvar pravnemu redu države, na katere ozemlju je situirana; zato da imamo le dve «primarni» navezni okolnosti, državljanstvo in kraj situacije; ostale navezne okolnosti da so «sekundarne». Savignyjeva generalna navezna okolnost «sedeža» med¬ narodnega pravnega razmerja je tako nedoločena, da je kritik opravičen pripomnil, da postavlja novo vprašanje, namesto da da odgovor. Wachterjeva generalna navezna okolnost (forum) je napačna; kajti vsako mednarodnopravno razmerje je obvla- dovano od nekega pravnega reda že ob svojem nastanku, preden pride pred forum (normalno sploh ne pride predenj). Tudi Barova navezna okolnost «narave» mednarodnega pravnega razmerja je pitična. Mancinijeva dvodelitev celokupnega prava je že na prvi pogled tesna in politična; ko so jo skušali uporabiti na kolizije posameznih pravnih norm in institucij, se ta specializacija ni posrečila ne njemu, ne številnim zastopnikom njegove šole. Frankenstein čuti sam potrebo, da dodaje obema primarnima naveznima okolnostima nadaljnje sekundarne. Tudi Zitel- mannovi trojni statuti ne zadostujejo današnjemu razvitemu mednarodnemu zasebnopravnemu prometu. Mlajši internacionalisti so prepričani, da generalne (homo- genske) navezne okolnosti ni, tudi ne dveh ali treh generalnih; zato se obračajo v nasprotno smer: k specializiranju kolizijskih norm. Laurent pravi na nekem mestu, da ni nič bolj žalostnega v MZP-u, nego so generalne formule. Mlajših internacionalistov ne moti, da se s specializiranjem število naveznih okolnosti komaj pregledno pomnoži; saj tudi pri določevanju državnih teritorialnih mej ne odločujejo zgolj črte-razvodnice, ampak nepregledna množica drugih ekonomskih, prometnih, političnih in strateških ozirov. Kakor ni uvideti, zakaj naj bi veljala ena in ista kolizijska norma za celokupno pravo ali ena in ista za vse ženitno, roditelj- 51 sko, skrbstveno, stvarno, obligacijsko, dedno pravo, tako tudi ni uvideti, zakaj naj bi veljala ena in ista kolizijska norma za vse tipe pogodb, za vse vrste dednopravnih nasledstev itd. Izkazalo se je, da ena sama kolizijska norma ne ustreza niti več za isti tip mednarodne pogodbe (kupoprodajno, službeno). — Speciali¬ zirale za posamezne elemente veljavnosti mednarodnega prav¬ nega posla se je začelo že zgodaj. Veljavnost v pogledu sposob¬ nosti poslovatelja presojajo že statutarji po drugi kolizijski normi, nego veljavnost v pogledu oblike, zopet po' drugi poslovno voljo, možnost in dopustnost vsebine pravnega posla. Vzorno so specializacijo izvedle liaaške ženitnopravne konvencije: ženitno pravico in obliko sklenitve presojajo vsako po drugem pravnem redu, istotako učinke zakona (posebej osebnopravne, Posebej imovinskopravne); končno velja posebna kolizijska norma za presojanje možnosti in dopustnosti razvoda (ločitve) in razvodnili (ločitvenih) razlogov. Analogno specializiranje je treba izvesti na vseh drugih pravnih poljih. Strogo vzeto, bi morala dobiti svoje meje vsaka pravna norma, ne le vsaka pravna institucija in vsako pravno polje. A ta strogost ne ovira, da se določajo meje več normam, institucijam in poljem s pomočjo iste navezne okolnosti, ki jih spravlja vse v merodajni odnošaj z istim pravnim redom n. pr. državljanstvo, ki pravilno odločuje i o mednarodni ženitni pravici državljana °b življenju, i o intestatnih dedičih po njegovi smrti itd. Okol- nost, da se razmejuje v MZP-u več (obilo) pravnih norm, institucij, polj s pomočjo ene in iste navezne okolnosti, je dala statutarjem in daje še (nekim) današnjim internacionalistom Povod, da spajajo pravna polja z enako kolizijsko normo v višje enote (statuta personalia, realia, mixta). Za tako spajanje n i nobene potrebe, in je znanstvenemu raziskovanju bolj na poti, nego je pospešuje. Z njim v zvezi je dvoumna uporaba naziva «statut»: enkrat pomeni pravno polje, za katero velja kolizijska norma, drugič pravni red, indiciran od nje. XXVI. Pro futuro. Dejanskih ovir, ki nasprotujejo nastanku in razvoju MZP-a, juristi ne morejo odpraviti, pač pa pravne. Od pravnih ovir odpravljamo s težavo tiste, ki so v zvezi z dejanskimi n. pr. zavračanje (t. XVI.), kolizije kvalifikacij u. XVII.), razne vrste kumuliranih in potencirane kolizije (t. XX., 4 * 52 XXIII.); vendar smo videli, da že tem težavam nasproti nismo brez orožja. 1. ) Oziri na javni red imajo za posledico, da spodrine lex loči po kolizijski normi merodajni pravni red. A so kolizijske norme, ki tolmačijo ozire na javni red še strožje in zahtevajo, da ustrezaj pravno razmerje kumulativno obojnemu pravu: pravu, indi- ciranemu od kolizijske norme, in legi loči. Zgledi: Dopustnost razvoda (ločitve) in razvodnih (ločitvenih) razlogov mora biti po III. haaški konvenciji podana i lege nationali soprogov i lege fori. Dedna sposobnost mora biti po čl. 28., al. 2., polj. zak. št. 581. utemeljena lege nationali dediča in zapustnika. Angleži prisojajo posledice civilnega delikta le, če so osnovane i lege delicti commissi i lege fori. Vse te rešitve se mi zde prestroge. Interna pravna razmerja črpajo svojo eksistenco vedno le iz enega prava; zakaj naj bi morala biti eksistenca mednarodnih osnovana v dveh? Zakonodajalci pretiravajo: Če je ozir na javni red nujen, naj velja samo lex loči; če ni nujen (najčešče), samo pravni red, indiciran od kolizijske norme. (Uporabljanje dvoj¬ nega pravnega reda je opravičeno le izjemoma iz posebnih razlogov, n. pr. po čl. 7. V. haaške konvencije, t. XLIII.) 2. ) Zelo ovira odkritje pravilnih kolizijskih norm dejstvo, da mnogi civilnopravni instituti pojmovno še niso dosti razčisteni, da bi poznali njih bistvo in da bi na to bistvo oprli za nje mero¬ dajni pravni red. K takim pojmovno nerazbistrenim civilno¬ pravnim institutom spadajo n. pr. zakonski zadržki, quasikon- traktualne obveznosti, amortizacije vrednostnih papirjev, tožbeni zahtevki, zastaranje i. dr. Dokler ni edinosti v prepričanju (mojem), da so zakonski zadržki le negativni izraz za enake pozitivne zahtevke veljavnosti matrimonija, ki jih zahtevamo za vsak drug pravni posel, in dokler ni edinosti v ugotovitvi, katere zahtevke veljavnosti tangirajo posamezni zakonski za¬ držki (se-li tičejo osebne sposobnosti nupturientov, dopustnosti njih ženitne zveze, ženitne volje ali oblike celebracije), toliko časa ne more biti odkrita pravilna kolizijska norma za nje. Isto velja za vse druge gori navedene pravne institute, katerih poj¬ movno razčistenje bom poskusil v posebnem delu, preden jim poiščem kolizijsko normo. Vidimo, da morajo internacionalisti, kjer jih pusti na cedilu pojmovna civilistika, sami nadaljevati njeno nalogo. Prav je imel znanstvenik, ki je trdil, da MZP izprašuje vest civilnemu pravu. 53 3. ) Zelo nepopolna je po internih pravnih redih razmejitev materielnega in formalnega prava, n. pr. razmejitev dednega in zapuščinskega; formalno se meša z materielnim (zlasti v 15. pogl. odz.) in obratno (v zap. pat. iz leta 1854.). Slično se mešajo materielno- in formalnopravne določbe varuštvenega in preklicnega prava ter predpisov o proglašanju mrtvim. Pri¬ znavam težavnost predmetne razmejitve, a tudi brez nje MZP ne bo moglo doseči svojega cilja; kajti za formalnopravne določbe velja vedno lex fori (ki ni kolizijska norma), za ma- terielnopravne od kolizijske norme indicirani pravni red. 4. ) Odpravljiva je dalje disharmonija med nekimi kolizij- skimi normami, med katerimi bi morala vladati popolna harmo¬ nija. Ni možno n. pr. da bi se ravnali pogoji za ustanovitev curae Personae generalis, ki pomeni ukinitev ali utesnitev poslovne sposobnosti, po drugem pravnem redu, nego se presoja zadnja: zato morata soglašati kolizijska norma skrbstvenega prava in °na, po kateri presojamo poslovno sposobnost. Ni možno, da bi se ravnali pogoji za podelitev veniae aetatis, po kateri preneha očetovska oblast, po drugem pravnem redu, nego zadnja: zato morata soglašati tudi kolizijska norma roditeljskega prava in ona, po kateri se presoja poslovna sposobnost. Da navedem še zgled iz stvarnega prava: Ni možno, da bi novi lastnik pridobil lastnino derivativno po drugem pravnem redu, nego jo je Prejšnji lastnik zgubil. Če jo pridobi novi lastnik (po indiciranem Pravnem redu), ne da bi jo stari lastnik zgubil (po zanj indici¬ ranem pravnem redu), potem obe kolizijski normi ne moreta biti pravilni, ampak je ena nepravilna. Nujnost harmonije med Posameznimi kolizijskimi normami je hkratu ena najzaneslji¬ vejših kontrol za njih pravilnost. 5. ) Končni apel veljaj depolitizaciji kolizijskih norm. V današnji dobi zasebno pravo ni več politicum, in zato tudi n iegovo mednarodno razmejevanje ne sme ostati politično. Drugače je s pravom tujcev, z razmejitvijo kolidujočih sodstev več držav, z dovoljevanjem izvršbe na podlagi inozemskega izvršilnega naslova in nekimi drugimi granami-posestrimami MZP-a. Zoper zahtevo depolitizacije MZP-a ne greše le stari, a mpak tudi mlajši internacionalisti. Ni n. pr. resnica, če trdijo, da obvladuje stalež osebe lex nationalis radi tega, kjer je oseba «podvržena» svoji domovinski državi. Iz tega argumenta bi se dalo sklepati, da je domovinsko pravo neko državljansko breme, 54 ki spremlja podanika celo- v tujino; a resnica je baš nasprotna, da tvori zanj tam zaščitni paladij. S tega vidika se mi vidi načeloma napačen Frankensteinov nazor, da tvori lex nationalis, ki jo izvaja iz personalne vrhovnosti države, primarno navezno okolnost, dočim so mu druge (razen legis rei sitae) sekundarnega pomena. Političen je tudi Almasijev osnovni pojem o MZP-u, «da je država (ogrska) pripravljena, napraviti tujemu pravu ravno toliko koncesij, kolikor jih zahteva od drugih držav za lastno pravo». Med politične kolizijske norme spadajo zlasti one, ki skušajo pri odmejitvi lastnega zasebnega prava od tujih favorizirati lastnega državljana pred tujim (veliko nemških). Največ izgleda, da postanejo konformne ali predmet kon¬ vencij, imajo po izvedenem tiste kolizijske norme, ki jih dožene za pravilne znanstveno raziskovanje. Vendar ne gre zametavati drugih, manj pravilnih, čim so se interesirane države na nje dejanski pogodile ali jih konformno uzakonile v avtonomnih zakonodajah. Zgodovina in sedanjost nudita vrsto zgledov, v katerih se mednarodni zasebnopravni promet odpleta desetletja in stoletja po teoretično nepravilnih kolizijskih normah, n. pr. po dualistični kolizijski normi za mednarodno dedno pravo, za za¬ puščinsko, skrbstveno in stečajno sodstvo: za premičnine je indi- ciran drug pravni red (drugo sodstvo), nego' za nepremičnine. Daši znanstvo tak dualizem odklanja, je vendar tudi ž njim dosežen mednarodni red. Gomila težav, ki danes še tlači MZP k tlom, po pojasnenih vzrokih nikakor ne opravičuje resignacije dveh starejših fran¬ coskih monografičnih del (Bartin, 1897.: «De Fimpossibilitč d’arriver a la solution definitive des conflits de lois» in Donnedieu de Vabres, 1905.: «De 1’impossibilite d’arriver a une solution rationelle des conflits de lois»). Drugi oddelek: Posebni del. Civilnopravni instituti, skupni več pravnim poljem. XXVII. Utemeljitev potrebe posebnih kolizijskih norm za nje. Pomen za več pravnih polj imajo najmanj: a) norme, ki urejujejo postanek in prestanek ter pravno rele¬ vantne sposobnosti fizičnih in jurističnih oseb'(o zadnjih govorim šele v t. XC. specialnega MZP-a); b) norme, ki urejujejo nastanek in prestanek ter pravno rele¬ vantne lastnosti stvari (dočim pripadajo norme, ki ure¬ jujejo razmerja pravnih subjektov na stvareh in do stvari, posameznim imovinskopravnim poljem); c ) norme, ki urejujejo pravni posel (glavno gibalo zasebno¬ pravnega prometa); č) norme o pravni zaščiti (o repariranju civilnega ne¬ prava, ki jih potrebujemo ne le za več, ampak za vsa pravna polja.) Kolizije v mednarodnem zasebnopravnem prometu se pri y seh teh občepravnih normah ne pojavljajo enako živahno. Pri nekih vsebinska razlika po naravi sami ni možna n. pr. da pre¬ sune fizična oseba s smrtjo, da mora biti poslovna volja svo¬ bodna, resna, določena in razumljiva, in sl. Glede drugih so se Pravni redi že v veliki meri zedinili na soglasno ureditev n. pr. g!ede pojma rojstva (postanka fizične osebe), separacije plodov (nastanka stvari) in sl. Tem živahnejše so mednarodne kolizije v Pogledu pravne in poslovne sposobnosti, oblike pravnega posla ' n zastaralne dobe. O normah za odpravo teh kolizij moramo razpravljati, preden Preidemo h kolizijskim normam za posamezna osebno- in imo- vinskopravna polja, ker morejo predmetne kolizije nastati na vsakem ali skoro na vsakem zasebnopravnih polj, in ker so se 56 za nje razvile specialne kolizijske norme. Razvijati so jih začeli že statutarji, a razvoj še danes ni dovršen. XXVIII. Fizične osebe v MZP-u. 1. ) Področje. Iščemo kolizijsko normo, ki naj velja: a) za pravni postanek, b) za pravni prestanek in c) za pravno sposob¬ nost tujca pri nas in našinca na tujem, kadar se vsa ta vprašanja presojajo pri nas (na sodišču ali izven njega). Postanek fizične osebe je istoveten ž njenim rojstvom; pre¬ stanek pa ne ž njeno smrtjo, ker se prestanek osebe tudi do¬ mneva (sodna proglasitev mrtvim). Pravna sposobnost je pred¬ vsem sposobnost, imeti pravice, a tudi sposobnost, se obreme¬ njevati z zasebnopravnimi obveznostmi (dolžnostmi). V med¬ narodnem pravnem prometu gre zlasti za izjeme pravne sposobnosti (njene omejitve), ker se načeloma priznava pravna sposobnost v civiliziranih državah vsem fizičnim osebam. Izjeme so različne po kraju in času. — O reševanju kolizij v pogledu poslovne sposobnosti bom govoril kasneje med elementi mednarodnega pravnega posla (t. XXX. A). — V code civilu (čl. 3. in v romanskem slovstvu) se označuje bistveni del pod¬ ročja te kolizijske norme z «etat et capacites». 2. ) Povode kolizijam pravnih redov v pogledu norm za fizične osebe v MZP-u dajejo zlasti: ad a) domneva nekih pravnih redov (naših), da se je otrok narodil živ (ki je ne poznajo vsi drugi pravni redi); pravna fikcija, da je smatrati v določnih primerih (kadar gre za otrokove koristi) zaplodenega otroka rojenim, i. dr.; ad b) domneva predsmrti, ki jo pozna n. pr. grdj. zak., ne odz.; dalje institut civilne smrti (ki ga moderne zakonodaje odpravljajo); različni pogoji in različni učinki sodne proglasitve mrtvim (nekje deklarativen, drugje konstitutiven; z učinkom razveze zakonske vezi ali brez tega učinka); ad c) omejitve pravne sposobnosti radi redovniških obljub, višjih posvečenj, kazenske obsodbe, pripadanja določnim slojem prebivalstva (kmetskemu, vojaškemu); zgodovinske: radi ne¬ zakonskega rojstva, odpada od krščanske vere, neopravičene izselitve, pobega od vojakov, tzv. vojne izdaje. 3. ) Doktrina se zavzema za to, da se naj presojajo vsi ti pravni instituti v mednarodnem zasebnopravnem prometu lege 57 n a t i o n a 1 i fizične osebe. Ako smatra lex nationalis domnevo živega rojstva ali fikcijo predrojstva za umestno, naj državljan uživa te pravne dobrote tudi v tujini; ako nasprotno smatra za umestno domnevo predsmrti, naj bo ž njo obremenjen tudi v tujini. Iz istih razlogov se naj bi smeli tujci proglašati mrtvim le, če so podane predpostavke njih domovinskega pravnega reda in le z učinki zadnjega. Pravni stalež in pravne sposobnosti so najmarkantnejši znaki nacionalne individualnosti; odkar se respektira od inozemstva zadnja, ji mora logično slediti respekti- ranje (uporabljanje) tujčevega domovinskega pravnega reda. te smatra domovina za primerno, da omeji državljana v za¬ sebnopravnih sposobnostih, se naj respektira taka omejitev tudi od tujine, in nasprotno, se naj inozemcu ne vsiljujejo omejitve Pravnih sposobnosti po tujem pravnem redu. Kar velja za pra¬ vice, veljaj tudi za dolžnosti, in se naj n. pr. ne vsiljuje varuštvo tujcu, lege nationali nesposobnemu ali oproščenemu. Za to kolizijsko normo legis nationalis so se izrekli: kongres Instituta v Oxfordu (leta 1880 .: če tujčevo državljanstvo ni znano, za lex domicilii), kongres južnoameriških držav v Limi (leta 1878 .), 18- kongres nem. juristov i. dr. Tudi statutarji so se zgodaj od¬ ločili za osebni statut, a ga oprli na domicil fizične osebe, ker Pojem državljanstva takrat še ni bil razvit. Med znanstveniki se protivita kolizijski normi legis natio¬ nalis samo Bar in Strisower. Zastopata mnenje, da se naj upo¬ rabi na presojo (zlasti pravnih sposobnosti) namesto posebne kolizijske norme legis nationalis splošna legis causae, torej oni Pravni red, ki obvladuje sicer (tzv. substanco) pravnega raz¬ merja, za katero potrebuje subjekt pravno sposobnost. Za to Protimnenje govore ugodnejši rezultati, ki se dosežejo z upo¬ rabljanjem legis causae; a le na prvi pogled. Ako n. pr. lege rei sitae (causae) duhovnim korporacijam ni možno, da bi prido¬ bivale nepremičnine, zadene ta prepoved tudi tuje duhovne korporacije, dasi lege nationali sposobne; obratno se pripuščajo Pri nas k pridobivanju nepremičnin tudi tuje, lege nationali ne¬ sposobne duhovne korporacije. A ta ugodnejši rezultat je raz¬ lagati drugače: Gre za prohibitivno, oziroma permisivno pose¬ ganje legis loči v lex nationalis, ki je indicirana pravilno. Ker Pa temelji pretežna večina omejitev pravne sposobnosti na javnopravnih ozirih, se zgodi, da se izjemna (posegajoča) lex 'oci uporablja večkrat, nego načelna lex nationalis; to pa ne 58 dokazuje nepravilnosti zadnje. Da bi se z načelnim uporab¬ ljanjem legis causae na presojo pravne sposobnosti dosegali napačni rezultati, dokazuje sledeči zgled: V mednarodni dediščini je lex causae lex nationalis zapustnikova; če bi o dedni sposob¬ nosti odločevala ta lex causae, bi slovensko-dalmatinski menih, dedno nesposoben po lastni lex nationalis, ne mogel dedovati za slovensko-dalmatinskim zapustnikom, pač pa za nemškim, katerega dedno pravo te omejitve ne pozna. V vprašanju mednarodnega proglašanja mrtvim je ekstremni postulat doktrine ta, da naj vsaka država omeji proglašanje mrtvim na lastne državljane; v tem primeru kolizije materielno- pravnih redov sploh ne nastanejo, ker se postopa in linea formah in materiali lege nationali. Vendar se dopuščajo od tega postulata izjeme v dvojni smeri: V posebnega ozira vrednih primerih se proglašajo mrtvimi tudi tujci, in takrat se lex fori uporablja tudi na presojo materielnopravnih predpostavk za proglasitev mrtvim in na presojo njenih učinkov; o takem razširjenem pro- glasitvenem sodstvu na tuje pogrešance govorim še v t. LXX. B; uporaba materielne lex fori se opravičuje v teh izjemnih primerih s težavnim razlikovanjem formalnega in materielnega progla- sitvenega prava (kar je resnica le deloma). Starejša doktrina (Bar, Zitelmann, Bruns) je na proglašanje tujca mrtvim upo¬ rabljala namesto pravilne lex nationalis nepravilno lex causae, t. j. tisti pravni red, po katerem se je presojalo pravno razmerje, za katero je bilo treba odločiti, je-Ii pogrešanec živ ali mrtev. Imamo pa še države, ki instituta proglašanja mrtvim sploh ne poznajo, ampak likvidirajo pravno sposobnost pogrešane osebe postopno z drugimi pripomočki (kuratelami). 4.) Tuje zakonodaje poznajo norme za reševanje predmetnih kolizije sporadično. Kar jih poznajo, se tičejo pravnih sposob¬ nosti in enega načina prestajanja osebe (proglašanja mrtvim). Pravni postanek in druge načine prestanka presojajo (praeter legem) lege nationali, zahtevani od doktrine. Po čl. 3. code civila se presojajo pravni stalež in pravne sposobnosti po domovinskem pravnem redu osebe. Enako po čl. 6. codice civile. Čl. 1. polj. zak. št. 581. govori dvoumno o «osebni» sposobnosti, a uzakonjuje za njo merodaj¬ nost legis nationalis, podredno, če se državljanstvo ne da ugo¬ toviti, merodajnost legis domicilii. Nemci gredo molče preko vsake kolizijske norme za presojanje pravnih sposobnosti, očitno 59 Pod vplivom Barovega protimnenja; njim namerava slediti nač. čsl. odz. Proglašanje mrtvim omejujejo nem. in polj. zakon in nač. čsl. odz. načeloma na lastne državljane. Izjemoma je raz- širjujejo na tujce: Čl. 9., al. 2., nem. in čl. 4., al. 2., polj. zak. št. 581. «v primerih potrebe*, čl. 9., ali. 3., nem. in § 15. nač. čsl. odz. na korist «po pogrešancu zapuščene vdove, ki je ali ki jo bila nemška (češkoslovaška) državljanka*. Kadar proglašajo mrtvimi tujce, uporabljajo vse navedene države tudi in linea materiali lastni pravni red. čl. 9., al. 2., nem. in čl. 4., al. 2., polj. zak. omejujeta v tem primeru učinke proglasitve mrtvim na nemško, oziroma poljsko ozemlje. Taka omejitev nasprotuje ciljem MZP-a (vsestranski veljavnosti mednarodnega pravnega nkta), a omiluje učinke uporabljenega napačnega materielno- Pravnega reda. Tudi Walker pritrjuje tej kompromisni rešitvi. 5.) Domače zakonodaje slede tujim v pomanjkljivosti in delni nepravilnosti; prvo ne škoduje, ker moremo praeter legem upo- rabljati, kar zahteva doktrina. Ne odz., ne grdj. zak., ne civilno pravo drugega našega prav¬ nega območja ne predvidevajo pravnega reda, po katerem je Presojati pravni postanek tujca pri nas ali našinca na tujem; Ve Ija torej njegova lex nationalis. Za presojo staleža in pravne sposobnosti tujcev ima edino določbo čl. 786. imov. zak., po katerem je «uzeti za pravilo zakone onoga mjesta, pod koje potpada i sama vrsta stvari ili Posala o kojoj je riječ». Ta kolizijska norma, ki je po gornjem izvajanju teoretično napačna, a vodi do dosti pravilnih rezul¬ tatov, je očitno nastala pod vplivom Barovega protimnenja (gl- Sp. VIII., str. 39.—41.). Odz. se noslužuje v §§ 4. in 34., kakor nova poljska zakonodaja, dvoumnega izraza «osebna» sposobnost; da ima v mislih poslovno sposobnost ni dvoma, dvomno pa, da-li tudi pravno. Dekret dv. pis. z dne 22. de¬ cembra 1814., št. 1118. zb. j. z., ki predpisuje, da se naj ženitna sposobnost tujcev presoja po njih domovinskem pravnem redu, se Pri tem sklicuje na § 34., iz česar bi sledilo, da misli odz. tudi na pravno sposobnost. Slično dvoumno je besedilo § 5. grdj. zak. Na vsak način je uporabljati na presojo pravne sposobnosti tujca p ri nas ali našinca na tujem legem nationalem, bodisi po besedilu zakona, bodisi praeter legem. V praksi pa spodriva legem na¬ tionalem iz gori navedenih razlogov često lex loči. 60 Proglasitev mrtvim po naših zakonodajah ni omejena na državljane: niti po slov.-dalm. zak. z dne 16. februarja 1883., št. 20. drž. zak., niti po čl. 50.—58. uredbe o pravni likvidaciji vojnega stanja z dne 9. julija 1920., br. 148. Sl. Nov., niti po naj¬ novejši določbi čl. 91., al. 2., zakona o zrakoplovstvu z dne 22. februarja 1928., br. 50. Sl. Nov. Kateri materielnopravni red naj uporabljamo, kadar proglašamo mrtvimi tujce, o tem vsi citirani zakoni molče, le zadnje citirani pravi, «da veljajo od¬ redbe zakonov, ki veljajo na domicilu pogrešancev; vendar pa se smejo proglasiti za mrtve čez leto dni od dne, ko se je prejela poslednja vest o zrakoplovu*. Iz molka sklepa sodna praksa, da sme uporabljati tudi materielno pravo legis fori; vendar ta sklep ni nujen. 6.) O nekih specialnih pravnih sposobnostih (ženitni, dedni, menični) bo govor na primernejših mestih. Da naša pravna območja (enako, kakor druge države) n e priznavajo civilnopravnih nesposobnosti (ev. civilne smrti), izrečenih na breme naših državljanov od inozemskih kazenskih obsodb, je posledica uporabljanja naše lex nationalis na inozemska dejanja naših državljanov in okolnosti, da naše leges nationales takih civilnopravnih posledic kazenskih sodb v splošnem več ne poznajo. To nepriznan je je hkratu v soglasju s predpisom med¬ narodnega kazenskega prava, da se inozemske kazenske obsodbe v tuzemstvu ne smejo izvrševati. XXIX. Stvari v MZP-u. Področje kolizijske norme je isto, kakor v prejšnji točki: pravni nastanek, prestanek in pravno relevantne lastnosti stvari v mednarodnem zasebnopravnem prometu. Namesto o zadnjih bi mogli govoriti o «staležu» stvari (status rei). : — Povod kolizijam zasebnopravnih redov ne dajejo toliko norme o na¬ stanku in prestanku stvari, kolikor one o njih pravno relevantnih lastnostih; vendar tudi prve niso izključene. Zasebnopravni redi n. pr. še nimajo soglasnih norm o specifikaciji, confusio, commix- tio premičnin. Še manj soglašajo norme o tem, katere stvari so premične, katere nepremične, katere telesne ali netelesne, deljive ali nedeljive, potrošne ali nepotrošne, javne ali zasebne, samo¬ stojne ali pritikline itd. K soglasju, v kolikor obstoji, pripomore največ okolnost, da tvorijo večini pravnih norm o lastnostih 61 stvari podlago njih naravne kvalitete. — Kolizije se ne pojavljajo zgolj v mednarodnih stvarnopravnih razmerjih, ampak tudi v obligacijsko- in dednopravnih, največ pri mednarodnem raz¬ mejevanju sodstva (zapuščinskega, stečajnega in skrbstvenega); tu se ravna odmejitev tuzemskega sodstva od inozemskega zlasti Po premični ali nepremični lastnosti imovine. Zato ni pravilno, da se spominjajo skoro vsi internacionalisti navzočne kolizijske norme samo mimogrede v mednarodnem stvarnem pravu, na¬ mesto samostojno. — Doktrina nima težav, da odkrije normo za presojo nastanka, prestanka in staleža stvari v med¬ narodnem zasebnopravnem prometu. Ta norma je ista, kakor lex causae mednarodnega stvarnega prava, namreč lex rei sitae; tudi razlogi za njeno pravilnost so isti, in jih navedem v t. XLV.; spora o njeni pravilnosti ni bilo nikoli. — Legem rei sitae upo¬ rablja tudi praksa, dasi je ni predvidela nobena domača, ne tuja avtonomna kolizijska norma. Pač pa se je začela pojavljati ta kolizijska norma v modernih pravnopomočnih dogovorih, tudi nekih, sklenjenih od naše kraljevine. Čl. 24., al. 1., čsl. ppd., enako čl. 29. nač. avstr, ppd., se glasita: «0 tem, kaj se mora (sc. v medsebojnih zapuščinskih razpravah) smatrati za premično imovino, odločujejo predpisi države, kjer je ta i m o v i n a.» Čl. 54., al. 3., nač. avstr. ppd. nadaljuje: «Terjatve (sc. v med¬ sebojnih stečajnih postopanjih) se štejejo k premični imovini, dasi bi bile knjižno zavarovane na nepremičninah«. Isti načrt določuje za hyperoche nepremičnin, prodanih v stečajnem po¬ stopanju, da so premičnine in da se morajo (kot take) izročiti. — Povsem drugo vprašanje je, in po drugi kolizijski normi se rešujetzv. prometna sposobnost stvari.Vmednarodnem Prometu gre zlasti za vprašanje, morejo-li biti določne stvari, n. pr. inozemske srečke predmet uvoznih, druge stvari, n. pr. umetnine predmet izvoznih poslov? Odgovora (v kolikor ne obvelja absolutna lex loči) ne daje lex rei sitae, temveč lex causae, ki odločuje o dopustnosti mednarodnih pravnih Poslov (t. XXX. Č). Isto velja za neke nadaljnje tzv. sposobnosti stvari, n. pr. za retencijsko i. dr. (Seveda ni izkjučeno, da indi- cirata obe kolizijski normi, lex rei sitae in lex causae isti zasebno¬ pravni red.) — Pripomnim slednjič, da so norme o nastanku in Prestanku stvari že v internih pravnih redih slabo izdelane, in da se razpravlja o njih pod pretesnim vidikom pridobivanja in zgubljanja lastninske pravice na stvareh; enako v slovstvu. 62 XXX. Mednarodni pravni posel. Kolizije zasebnopravnih redov morejo nastati v pogledu vseh štirih zahtevkov veljavnosti pravnega posla: poslovne sposob¬ nosti, oblike, poslovne volje, možnosti in dopustnosti vsebine. Najpogostejše so bile (od nekdaj) kolizije v pogledu prvo- imenovanih dveh zahtevkov, in sta se za njih reševanje razvili posebni kolizijski norrmi. Za reševanje ostalih zahtevkov veljav¬ nosti mednarodnega pravnega posla veljajo leges causae. S pravnimi posli se ustanavljajo ne samo obligacijskopravna (zlasti pogodbena) razmerja, ampak tudi druga imovinskopravna (stvarna in dedna) in osebnopravna (matrimoniji, adopcije). Zato imajo predmetne kolizijske norme pomen ne le za obliga- cijskopravno, ampak za več (veliko) civilnopravnih polj. Uvodoma naj še opozorim, da se s pravnimi posli pravna razmerja ne samo ustanavljajo, ampak neka in v nekih primerih tudi ukinjajo. Zlasti je najnormalnejši primer ukinitve pogodbe¬ nega razmerja (plačilo) pravni posel. Kakor ob sklenitvi pogodbe, se terja ob njeni ukinitvi s plačilom: (plačilna) sposobnost dolž¬ nikova in (sprejemna) upnikova, plačilna volja (brez zmote in prevare) in njeno soglašanje s sprejemno voljo, slednjič mož¬ nost in dopustnost plačila. Indebita ali causae injustae vel turpis ni možno, oziroma ni dopustno, spolnjevati. Zato je že v internem pravnem prometu treba razlikovati med ustanovitvenim in u k i n i t v e n i m aktom ter uporabljati predpise o zahtevkih veljavnosti pravnega posla na eni in drugi (dvakrat). Možno je n. pr., da oseba, ki se je veljavno zavezala k plačilu, ob dospelosti dolga ni več sposobna, da ga plača osebno (ker je na urnih obolela); možno dalje, da se dolg, ki ob ustanovitvi še ni bil oderuški, ne more več izterjati, ker je postal oderuški po novem zakonu (s povratno močjo). Razlikovanje ustanovitvenega in ukinitvenega akta je v mednarodnem pravnem prometu važno zlasti tedaj, kadar obvladuje možnost in dopustnost pravnega posla lex loči actus, a pripadata locus stipulationis in locus solutionis raznim pravnim območjem. Enostranski pravni posli stopajo v mednarodnem zasebno¬ pravnem prometu v primeri z dvostranskimi (pogodbenimi) čisto v ozadje. Do največjih popolnosti so se razvile kolizijske norme za neke specialne sposobnosti in oblike: ženitno sposobnost 63 (t. XXXII.) in za testamentifactio activa (t. LVI., št. 2.), za obliko celebriranja zakona (t. XXXIV.) in naprave oporoke (t. LVI., št. 3). Vendar soglašajo v bistvu s kolizijskima normama za splošno poslovno sposobnost in obliko, na kateri prehajam. A. Poslovna sposobnost. 1. ) Področje kolizijske norme, ki jo iščemo, velja le za po¬ slovno sposobnost, ne tudi za pravno. Francoska, italijanska in poljska zakonodaja ju ne razlikujejo; nemška in češkoslovaška v toliko, da postavljata kolizijsko normo samo za poslovno sposobnost, nobene za pravno. Razlikovanje se mi zdi potrebno ne le, ker gre pri poslovni sposobnosti za čisto drug pojem (za sposobnost, z akti lastne volje pridobivati in se obremenjevati), ampak tudi (in zlasti) radi tega, ker veljajo za poslovno sposob¬ nost poleg glavne kolizijske nonrme (ki soglaša z ono za pravno sposobnost) neke podredne, n. pr. lex loči actus, ki nikakor niso uporabne na presojo pravne sposobnosti. Na potrebo razliko¬ vanja je opozarjal že Bar. 2. ) Povodov za kolizije pravnih redov ne manjka. Različno se po njih še vedno presoja vpliv starosti, spola, bolezni in drugih nadložnosti na poslovno sposobnost državljanov. Spola uživata sicer v splošnem ravnopravnost in enako poslovno sposobnost; a če se ženska omoži, jo neke zakonodaje še vedno postavljajo pod varuštvo moža. Radi duševnih bolezni poznamo po slov.- dalm. preklicnem redu dvojno utesnitev poslovne sposobnosti: Popolni in omejeni preklic; starejši zakoni poznajo samo enotno kuratelo. Omejeni preklic se more po cit. preklicnem redu ukre¬ niti tudi radi udanosti pijančevanju in radi zlorabe živčnih strupov, kar vse je starejšim zakonom neznano, a Angleži ne Poznajo omejitve poslovne sposobnosti radi zapravljanja. Tudi oporočna sposobnost po pravnih redih raznih držav ni enotno urejena. K izjemam pasivne menične sposobnosti, glede katerih vladajo med meničnimi zakoni še dalekosežna nesoglasja, se vrnem v specialnem MZP-u. 3. ) Doktrina postulira, da se presojaj poslovna sposobnost tujca pri nas in našinca na tujem lege nationali. Poslovna sposobnost znači zrelost poslovne volje; kdaj je ta zrelost po¬ dana, presodi najpravilnejše domovinska zakonodaja, ki so ji sposobnosti in nesposobnosti lastnih državljanov najbolj znane: izjeme delajo le slabe ali zaostale zakonodaje. 64 Kolizijski normi legis nationalis so se protivili zagovorniki prej veljajoče, od statutarjev oznanjevane in za prejšnje politične in ekonomske razmere (do 19. stoletja, oziroma še do nastanka konstitucionelnih držav) preskušene lex domicili i. Prva zakonodaja, ki je nadomestila legem domicilii z lex nationalis, je bil frc. code civil (čl. 3.). Kasneje je legem nationalem s po¬ sebnim uspehom propagirala italijanska šola, dasi pretežno s političnimi argumenti in političnimi cilji. Boj med obema kolizijskima normama, legis domicilii in legis nationalis, je šteti danes na evropskem kontinentu in v večini južnoameriških držav za dobojevan na korist legis nationalis. Juristična prednost zadnje je zlasti intimnejša in pravno rele- vantnejša vez med lex nationalis in pravnim subjektom, nego med njim in lex domicilii. V domovinskem pravnem redu se pravni subjekt vzgoji, ga z mladega spozna in se po njem v tujini najlažje ravna. Domicil se prelahko menja in v nekih državah in nekih primerih tudi vsili, kar se z državljanstvom ne zgodi, vsaj ne enako lahko. Dokler je sledila premembi do¬ micila prememba merodajnega pravnega reda, so se tuji pravni redi često zlorabljali s preprostim sredstvom premembe domo- vališča. Po izreku Mancinija je smatrati legem domicilii za osta¬ nek fevdalne dobe, ki je smatrala človeka za pritiklino zemlje. Današnji pravni subjekti si kot volilci zakonodajnih skupščin dajejo posredno zakone sami in ž njimi, svojim koristim najbolj ustrezajoči, pravni red. Če jih ta pravni red spremlja v tujino, tvori za nje tam, kakor že enkrat rečeno, zaščitni paladij. Lex domicilii je dobrodošla le še tedaj, kadar navezne okolnosti državljanstva ni, bodisi, ker je oseba brez domovine, ali ker se za njeno domovino potegujeta dve državi, in se ta predspora ne data rešiti s pomočjo meddržavnega javnega prava (t. XXIV.) Ni tajiti, da je imela historična kolizijska norma legis domicilii tudi nekaj prednosti pred današnjo lex nationalis. Pred vsem je bilo domovališče lažje in hitrejše ugotovljiv, mešan pravni po¬ jem, nego je čistopravni državljanstva. Dalje so bili pri uporab¬ ljanju legis domicilii interesi okolice (sopogodbenikov) v večji meri zaščiteni, nego so event. pri uporabi legis nationalis, zlasti tedaj, kadar tujec zamolči ali zataji svojo poslovno nesposobnost lege nationali, in mu domačin (brez krivde) ne pride na sled. Za zaščito ogroženih interesov domačinov dopuščajo zato neki današnji pravni redi, da se uporabljaj na pravne posle, ki jih 6,5 sklepa lege nationali nesposobni, lege loči actus sposobni tujec v tuzemstvu, ne njegova lex nationalis, temveč lex loči actus; •tia ta način se kljub nacionalni nesposobnosti tujca obdrži njegov tuzemski pravni posel v veljavi. Za meničnopravne zaveze, pre¬ vzete od lege nationali nesposobnega, lege loči actus sposobnega tujca, je uzakonjena ta izjemna norma že skoro v vsej Evropi (gl. čl. 84., št. 2., starega slov.-dalm. men. r., § 168. srb. trg. zak.). Opravičenost iste izjeme za državljanskopravne posle se v sploš¬ nem pobija kot prestroga, zlasti s strani francoskih internacio- nalistov, ki pomagajo oškodovanim domačinom z odškodninskimi zahtevki. Mislim, da ta rešitev za državljansko pravo zadostuje. 4. Zakonodaje evropskega kontinenta presojajo poslovno sposobnost že skoro vse lege nationali. Čl. 3. frc. code civil in njegovi posnetki uzakonjujejo to kolizijsko normo po svojem besedilu sicer le enostranski, namreč za presojanje poslovne spo¬ sobnosti lastnega državljana ob poslih v inozemstvu, a praksa tolmači in uporablja kolizijsko normo v obojestranskem smislu. Čl. 7., al. 1., uv. z. k nem. drž. zak. in čl. 1. polj. zak. št. 581 uzakonjujeta kolizijsko normo legis nationalis načeloma, a predvidevata v čl. 7., al. 3., ozir. v čl. 3. določbo, da je poslovno sposobnost tujca presojati po nemškem ozir. poljskem pravu, kadar se loti posla v tuzemstvu, dasi je lege nationali nesposoben, sposoben lege loči actus; razširjujeta torej izjemo, ki jo pozna druga Evropa za specialne meničnopravne zaveze,' na vse državljanskopravne. Hkratu jo omejujeta in omilujeta: po nem¬ škem pravu ne velja ta izjemna norma za rodbinskopravne in dednopravne posle in za take, s katerimi se razpolaga z ino¬ zemsko nepremičnino; po poljskem pravu se zahteva za uporab¬ ljanje izjemne norme še, da ima dotični posel pravne učinke na Poljskem, in da terja izjemo varnost poštenega prometa. Brezizjemno kolizijsko normo legis nationalis predvideva § 12., al. 1., nač. čsl. o. d. z. — Poslovna sposobnost oseb brez domovine ali z dvojnima domovinama (sploh, kadar se njih državljanstvo ne da ugotoviti) se po čl. 1. polj. zak. št.581 presoja lege domicilii; uporabo iste lex in za iste primere predpisujeta posredno določbi S 29. uv. zak. k nem. drž. zak. in § 59. nač. čsl. odz. Dočim se drže, kakor smo videli, zakonodaje evropskega kon¬ tinenta postulata moderne doktrine (enako večina južnoameriških držav in Japonska), vlada izven evropskega kontinenta, zlasti v Angliji in v severnoameriških državah, še stara kolizijska Dr. St. Lapajne: Mednarodno in mcdpokrajinsko zasebno pravo. 5 66 norma legis domicilii: nekaj, ker so jo učili statutarji (dasi za drugačne razmere), nekaj radi drugačne notranje strukture teh držav (t. V.). Tudi Bustamente se v načrtu panameriškega MZP-a ni mogel odločiti, da predlaga izključno uporabnost ene ali druge kolizijske norme (legis domicilii ali legis nationalis), temveč predlaga v čl. 7. zavračilno klavzulo: «Vsaka država- pogodbenica naj uporablja na tuje državljane zasebnopravni red njih domovališča ali državljanstva, držeč se sistema, veljajočega v tisti državi, kateri pripadajo.* Vendar moremo ugotoviti ten¬ denco držav tudi izven evropske celine, da se približajo kolizijski normi legis nationalis; že na zasedanju Instituta v Oxfordu leta 1880. je glasoval slavni angleški internacionalist Wharton za merodajnost legis nationalis. 5. Med našimi zakonodajami je najpopolnejša zopet črno¬ gorska. Čl. 788., al. 1., imov. zak. presoja poslovno sposobnost (za imovinskopravne posle) lege nationali poslovatelja. Od tega pravilnega načela dela al. 2 slično izjemo, kakor je kasneje bila uzakonjena v nemškem in poljskem pravu: «Za one imovinske poslove, koje inostranci medju se ili sa Crnogorcima i u Crnoj gori glave, te se u ovoj zemlji i vrše i sude, vrijediče, što se svoje- vlasti tiče, črnogorska pravila, kad se god nadje da su zgodnja za opstanak i tvrdju uglavnjenog posla.» Pogoji za uporabljanje legis loči. actus pa so, kakor vidimo, v vsakem cit. treh pravnih redov različni, kar svedoči o nezrelosti te izjemne norme za državljansko pravo. Lex nationalis je merodajna za presojo poslovne sposobnosti tudi v drugih pravnih območjih naše kraljevine, deloma po izreč¬ nih določbah, deloma praeter legem (po nauku doktrine). V slov.- dalm. pravnem območju jo uzakonjujeta § 4. odz. za presojo poslovne sposobnosti domačinov v tujini in § 34. odz. za presojo poslovne sposobnosti tujcev pri nas. Dolgoletni spor za inter¬ pretacijo besedila § 34. (« ... je presojati po zakonih kraja, ki jim je podvržen tujec po svojem domovališču kot podanik*) je po zaslugi Krasnopolskega rešen v tem smislu, da odločuje pravni red tujčevega državljanstva, ne njegovega domovališča. Za to rešitev govore: protokoli o redakciji odz. -a, potreba enake navezne okolnosti v določbah § 4. in § 34., dv. d. z dne 23. okto¬ bra 1795., da je «pravico in sposobnost tujca za sklepanje pogodb presojati po zakonih tiste dežele, katere podložnik je», d. dv. pis. z dne 22. decembra 1814., št. 1118, zb. j. z., ki zahteva od tujca, 67 da izkaže svojo ženitno sposobnost lege nationali, in se pri tem sklicuje na določbo § 34., in drugi razlogi, navedeni v Sp. I. — V srbijanskem pravnem območju uzakonjuje kolizijsko normo legis nationalis § 5 grdj. zak. in sicer za presojo poslovne sposobnosti domačinov v tujini; analogne določbe, kakor § 34. odz., gradj. zak. nima, vendar se, kakor čl. 3. code civila, tolmači § 5. raz- širjevalno in po njegovi določbi presoja tudi poslovna sposobnost tujcev za pravne posle v območju grdj. zak. Analogne izjeme, kakršno smo spoznali v nemškem, poljskem in črnogorskem pravu na korist legis locis actus, ne poznata ne odz., ne grdj. zak. V dotičnih primerih se zadovoljujemo z od¬ škodninskimi zahtevki iz določbe § 866. odz., ozir. z določbami splošnega civilnodeliktnega prava. Ž njimi upajo prebiti tudi Čehoslovaki, kakor ugotavljajo motivi k nač. čsl. odz. Generali¬ ziranje izjemne norme meničnopravnih zakonov na polje držav¬ ljanskega prava se v Čsl. in pri nas odklanja (zanje je pa Bartoš v «Droit international commercial» 1927). — Manj praktična je izjemna norma slov.-dalm. prekl. reda, da se more tujec, ki biva pri nas stalno, preklicati po slov.-dalm. prekl. redu, ako ne pri¬ tegne pravočasno njegova domovina skrbstvenega sodstva nase; s stališča doktrine se tudi ta izjema ne da zagovarjati (razen, kjer bi bili tangirani oziri na javni red). § 4. odz. (ne tudi § 5. grdj. zak.) napravlja k predpisu, da je presojati poslovno sposobnost domačina ob poslih v tujini lege nationali, še zagonetni dostavek «v kolikor naj povzroče ti posli posledice hkratu v teh deželah.« Dostavek se je v staro-avstr. judikaturi nekaj časa tolmačil tako, da legem nationalem ni uporabljati, kadar posel domačinov na tujem nima hkratu prav¬ nih učinkov v domovini, pri čemer je rep. reku št. 198 zadostovalo celo, da domačin subjektivno ni nameraval, povzročiti pravne učinke v domovini (ki so objektivno nastali). V Sp. I. se bavim z razlogi, iz katerih je zavračati tako subjektivno, kakor objek¬ tivno tolmačenje zagonetnega dostavka (ki ga ne poznajo ne tuje zakonodaje, ne naš § 34.); tu naj dopolnim, da je že Dolinar (Slo¬ venec, profesor na dunajski univerzi v prvih desetletjih 19. sto¬ letja, izrazil mnenje, da je predmetni dostavek brez prave norme; sličnega mnenja je še danes Ehrenzweig. 6.) Prememba državljanstva pri kolizijski normi legis natio¬ nalis ima kot prememba navezne okolnosti (po izvajanjih t. Vil.) za logično posledico premembo uporabnega reda, vendar mora 68 očuvati «pridobljene» pravice. K takim pridobljenim pravicam se splošno šteje dosežena poslovna sposobnost. Švicar, ki jo je dosegel lege nationali z dovršenim 20. starostnim letom, je ne zgubi, če prestopi v naše državljanstvo pred dovršenim 21. sta¬ rostnim letom. To normo mnoge države-izrečno uzakonjujejo, n. pr. čl. 7., al. 2., uv. z. k nem. drž. zak., čl. 1., al. 2., polj. zak. št. 581, § 12., al. 2., nač. čsl. odz. i. dr. Praktičnejši je v naših razmerah primer, da se poroči ne- doletna pripadnica vojvodinskega pravnega območja z ino- zemcem ter bi postala po zak. čl. XXIII.: 1874. radi gole možitve svojepravna (poslovno sposobna), a lege nationali svojega soproga, katerega državljanstvo prehaja na njo, ne bi postala svojepravna. Ali naj odločuje njena stara ali nova lex nationalis? Prvo zgubi, drugo pridobi, a oboje v enem in istem trenutku, z enim in istim aktom. Vprašanje se ponavlja ne le v Vojvodini (in Ogrski), ampak tudi v Švici, katere § 14., al. 2., civ. zak. določa: Heirat macht miindig. V slovstvu odgovor ni enoten. Po m. m. mora kolizijska norma, ki jo iščemo, harmonirati z ono roditeljskega prava, ter mora odločati o doseženju svoje- pravnosti ista lex, po kateri preneha očetovska oblast in njene funkcije, n. pr. skrb za opravljanje hčerine imovine. Čim odveže zakonodajalec očeta s poročitvijo hčere od te skrbi, ne more dopuščati mednarodni red, da bi imel oče to skrb dalje po nekem drugem (zetovem) pravnem redu. Odločuje torej stara nevestina lex nationalis, ki je hkratu očetova ter lex causae roditeljskega prava. Za isto rešitev se je odločil Walker. Drugačen je primer in drugačna mora biti rešitev, kadar se poroči polnoletna, poslovno sposobna ženska z možem, katerega domovinski pravni red jo stavi pod njegov (srednjeveški) mundij. Taka soproga se ne more sklicevati na doseženo svojepravnost kot «pridobljeno» pravico, ker je ratio legis ta, da naj dobi mož nadzorne pravice nad njenim poslovanjem; zgubi torej svojo poslovno sposobnost, celo tedaj, če ne preide na njo moževo državljanstvo. Tako tudi po staroavstr. judikaturi; v Haagu pa se ob posvetovanju člena 1., konv., II. Francozi in Nemci niso mogli zediniti na enotno rešitev in so odstavili vprašanje z dnevnega reda. Nobena sposobnost, ne pravna ne poslovna, ni tzv. deliktna: tam gre za vprašanje odgovornosti delikventov za posledice 69 deliktov; o merodajni kolizijski normi bom razpravljal v med¬ narodnem civilnodeliktnem pravu. B. Oblika. 1. ) Področje. Oblika je način izražanja poslovne volje. Oblični predpisi so določbe pravnih redov o načinu tega izražanja. Tu zanimajo samo oni oblični predpisi, katerih se je ob napravi pravnih poslov držati v ogib njih neveljavnosti, n. pr. ob napravi oporok, ženitnih paktov itd. Ne zanimajo previdnostni in do¬ kazni predpisi; o zadnjih bo govor v t. LXXXV.sl. (mednarodnem dokazovanju). Izločiti je dalje psevdooblične predpise n. pr. o konfesionalnem celebriranju zakona, za katere velja (bi po izva¬ janjih t. XVII. morala veljati) kolizijska norma, ki ustreza njih pravi, ne navidezni, funkciji. Da ni prištevati obličnim predpisom oni o potrebi sklenitve, oziroma odobritve pravnega posla po varuhih, sodiščih, soprogih (formes habilitantes), predpisov o modusih acquirendi (potrebi prepodaje premičnine, vknjižbe ne¬ premičnine), slednjič predpisov o dopustnosti ali nedopustnosti zastopanja ob napravi pravnih poslov, 'omenjam le z ozirom na svojedobne protivne trditve. 2. ) Prvi povod za kolizije pravnih redov daje okolnost, da je po enem kolidujočih pravnih redov posel podvržen obličnemu predpisu, po drugem brezobličen, n. r. poroštvena izjava. Drugi češči povod tvori: različnost predpisane oblike. Ta različnost je tako pestra, da zadostuje, če jo naznačim: Predvsem poznamo pismene pravne posle, med njimi take, kjer mora poslovatelj listino pisati in podpisati ali samo podpisati; pravne posle pred pričami in brez njih; zasebne in javne (avtentične). Pri zadnjih intervenira javen funkcionar, sodnik, notar ali konzul. Gola ustna izjava poslovne volje se (kot minimum oblike) pravno še ne šteje za obliko (razen če bi bila napravljena v jeziku, ki zakonodajalcu ni brezpomemben). Kadar so podvržene obličnim predpisom pogodbe, je raz¬ likovati, je-li podvržena obliki ponudba (oferta) ali sprejem (ak- cept) ali ves pogodbeni akt (ponudba in sprejem). Žal, da v tem pogledu kolidujoči pravni-redi često sami niso jasni. 3. ) Za pravni red, ki naj odločuje o obliki mednarodnega pravnega posla v ogib njegovi neveljavnosti, se bije v doktrini, prej ko slej, živahen boj. 70 Ni dvoma, da ima vprašanje oblike tesen odnošaj k onemu pravnemu redu, ki velja na kraju izjave poslovne volje (k lex loči actus). Že radi tega, ker se more poslovna volja izjavljati samo na eden onih načinov,ki so znani loco actus; če tam predpisane oblike ne poznajo, n. pr. instituta notariata, se ondod ženitni pakti od naših zaročencev ne morejo sklepati. Siliti stranke, naj v takem primeru potujejo v državo, ki pozna notarje, bi pomenilo pravno oviro, ki jo mora razvito MZP odstraniti. — Vprašanje oblike je pa v pravno relevantnem od¬ nošaju tudi k lex causae, k pravnemu redu, ki obvladuje ostale zahtevke veljavnosti pravnega posla (razen poslovne sposob¬ nosti). Saj je oblika, kadar je predpisana, eden elementov nje¬ gove veljavnosti. Zlasti se zdi lex causae utemeljena, kadar jo tvori lex nationalis poslovateljeva. Zakaj bi naj ne bila po obliki veljavna oporoka, ki jo napravi naš državljan na tujem v holo- grafni obliki, znani njegovemu domovinskemu pravnemu redu, dasi neznani legi loči actus? Zakaj bi naj ne bila veljavna po¬ godba, sklenjena med našimi državljani na tujem v obliki, ki ustreza njim skupni lex nationalis, dasi ne ustreza legi loči actus, ali pogodba, sklenjena brezoblično, ker lex nationalis nobene oblike ne terja, dasi jo terja lex loči actus? Zaključek iz teh uvaževanj bi bil, da naj se šteje mednarodni pravni posel za veljaven, čim ustreza po obliki predpisom legis loči actus v e 1 causae, torej kolizijska norma z alternativno navezno okolnostjo. To kolizijsko normo so resnično učili statu- tarji (izza P. Voeta), je v praktični uporabi že stoletja, in jo naziva še v novejši dobi Laine eno največjih dobrot MZP-a, ki mednarodni zasebnopravni promet šele omogočuje. Uzakonju¬ jejo jo tudi moderne zakonodaje, a starejšim (code civilu, odz.-u) se niti potrebno ni zdelo, jo uzakoniti, tako splošno je bila priznana. Vendar brez protivnikov še danes ni: Frankenstein (1926) odklanja odločno uporabo legis loči actus in zahteva uporabo legis causae; Surville (1925), tudi Arminjon, pa se z enako gorečnostjo vnemata za obligatorni, ne fakultativni značaj legis loči actus. Frankenstein nima prav radi tesnega, gori obrazloženega odnošaja oblike k lex loči actus; zavrača ga med drugimi najnovejša (1.) resolucija Institutovega kongresa v Lausanni leta 1927., ki dobesedno ugotavlja: «Pravilo Iocus regit actum se še vedno splošno pripušča (uporablja)*. Survilleu in Arminjonu je pritrditi, kadar terja lex loči actus za veljav- 71 nost pravnega posla javen (avtentičen) akt, t. j. akt, pri katerem intervenira javen funkcionar. O takem postulatu legis loči actus se smatra, da je postavljen v javnem interesu, in se mu načeloma priznava obligatoren značaj; tako po (4.) resoluciji pravkar omenjenega Institutovega kongresa: «Pravilo je imperativno za javne (avtentične), fakultativno za privatne akte». Vendar do¬ pušča nadaljnja (5.) resolucija proti obligatorni uporabi legis loči actus sledečo ingerenco legis causae: «Pravni red, ki ob¬ vladuje substanco posla, more z izrečno določbo d i s p e n z i - rati od javnosti (avtentičnosti), ki jo terja kraj naprave posla». Nasprotno more po (6.) resoluciji «pravni red, ki ob¬ vladuje substanco posla, z izrečno določbo (gola ratio legis po 7. resoluciji ne bi zadostovala) terjati javnost (avtentičnost), dasi bi se napravil posel v državi, ki javne oblike ne terja.» 4. ) Tuje zakonodaje. Po čl. 9., al. 1., codice civile «se ravnajo vnanje oblike aktov med živimi in poslednje volje po zakonu kraja, kjer so napravljene. Vendar je dano odrediteljem in skle¬ niteljem na voljo, da slede oblikam zakona svojega državljan¬ stva, samo da je skupen vsem strankam*. (Velja torej izbira: pri pogodbah med lex loči actus in pogodbenikoma skupno Iex nationalis, pri enostranskih pravnih poslih med lex loči actus in odrediteljevo lex nationalis. Za primer, da so pogodbeniki raznega državljanstva, se morajo držati pravnega reda kraja naprave. Ql. Sp. IX.) — Po čl. 11., al. 1., uv. z. k nem. drž. zak. «se določa oblika pravnega posla po zakonih, ki so merodajni za tisto pravno razmerje, ki je predmet pravnega posla. Zado¬ stuje pa, da so bili vpoštevani zakoni kraja, na katerem je bil napravljen pravni posel*. (Izbira med lex causae, ki se navaja tukaj na prvem mestu, in lex loči actus). — Enaka izbira, kakor po nemškem zakonu, velja po čl. 5. polj. zak. št. 581. z dostav¬ kom, da zadostuje ravnanje lege loči actus le tedaj, če je ta kraj znan. — Nemško kolizijsko normo prevzema brez pre- membe § 16 , al. 1., nač. čsl. odz. — Code civil nima, kakor že omenjeno, nobene splošne kolizijske norme; pač pa poznajo Francozi nekaj specialnih določb za presojanje veljavnosti ino¬ zemskih javnih listin; te določbe predpisujejo uporabo legis loči actus. 5. ) Po čl. 798. iniov. zak. «se je u svemu što se tiče oblika, ■t. j. načina, kojim treba, da se uredi vanjska strana kakva imo- vinskoga posla, vladati po zakonima onoga mesta gdje se 72 uredjuje. Ipak, ako je oblik kakva posla prema naredjenjima črnogorskih zakona, črnogorski ga sudovi mogu priznati zako¬ nitim, pa baš da i ne bi u svemu odgovarao pravilima mesta gdje je postao». Vidimo, da se drži tudi imov. zak. alternativne kolizijske norme, a ne točno doslej opisanih pravnih redov, temveč legis loči actus ali črn o> gorskega imovinskega prava. — Druga naša pravna območja splošne predmetne koli¬ zijske norme nimajo. V Sloveniji in Dalmaciji velja na podlagi večstoletnega običaja od statutarjev oznanjevana kolizijska norma legis loči actus vel causae. Izrečno je uzakonjena samo za meničnopravne zaveze (gl. specialno MZP). Dv. d. z dne 22. julija 1812., št. 997., zb. j. z. in razpis just. min. z dne 19. ju¬ nija 1850. določata za v inozemstvu napravljene odredbe posled¬ nje volje in dedne pogodbe, da se naj njih veljavnost po obliki presoja lege loči actus; ne omenjata alternativne lex causae. (nationalis), vendar se s to opustitvijo po soglasni razlagi, zlasti Ungerja in Jettela, legi loči actus ne pripisuje obligatornega, tem¬ več ji ostane fakultativen značaj. Za enostranski obvezne pravne posle tujcev je uporabna še določba § 35.odz.,po kateri je med'lex loči actus in lex nationalis izbrati tisto, ki veljavnost posla v večji meri pospešuje.—Slično velja po m. m. praeter legem za srbijan- sko pravno območje. Alternativna kolizijska norma je tudi tam uzakonjena izrečno samo za meničnopravne zaveze, dalje od pra¬ vilnika o organizaciji konzularne službe z dne 20, julija 1882. — Za vojvodinsko pravno območje je alternativna kolizijska norma uzakonjena v § 34. zak. čl. XVI.: 1876. za akte mortis causa: «V inozemstvu napravljene oporoke, dedne pogodbe in daritve za slučaj smrti so, kar se tiče vnanjih zahtevkov, veljavne tudi tedaj, če ustrezajo predpisom one držvae, v kateri so bile napravljene.* 6.) Že povodom določitve področja predmetne kolizijske norme sem opozoril, da obličnim predpisom ni prištevati določb o modusih acquirendi (potrebi prepodaje premičnin, vknjižbe nepremičnin). Ta modus acquirendi se ravna lege causae, ki je pri premičninah in nepremičninah lex rei sitae. Lege rei sitae morajo biti napravljene zlasti tabularne listine. Mnoge tuje, tudi naša črnogorska zakonodaja uzakonjujejo to izjemno normo izrečno. Čl. 11., al. 2., uv. zak. k nem. drž. zak. pravi: «Ta do¬ ločba (sc. alternativna kolizijska norma al. 1.) ne velja za pravni posel, s katerim se osnuje kaka pravica na stvari ali se s tako 73 pravico razpolaga.* — Čl. 6., al. 3., polj. zak. št. 581.: »Pridobi¬ vanje, preminjanje in ukinjanje stvarnih pravic na nepremičninah, ležečih na Poljskem... je podvrženo v pogledu oblike in drugih zahtevkov veljavnosti izključno poljskemu pravnemu redu». — § 16., al. 2., nač. čsl. odz. soglaša s cit. nemško določbo.—Čl. 799. imov. zak.: «Oblici i obredi koje treba vršiti kad se stječe vlaština ili drugo stvarno pravo, kao i kad se mijenja imalac ma koga prava te vrste, podvrženi su pravilima mesta u kome se te stvari nalaze». Kjer izjema ni izrečno uzakonjena, velja po kolizijski normi stvarnega prava. Tudi po 8. resoluciji Institutovega kongresa v Lausanni leta 1927. lex loči actus ne more dispenzirati od po¬ trebe, da se prenašajo lastnina in druge stvarne pravice na pre¬ mičninah v obliki, ki jo predpisuje lex rei sitae, in lastnina na predmetih, določenih in specie, v tisti obliki, ki je predpisana od zakonodaje kraja, kjer je predmet v trenutku akta (9. res.). 7.) Konzularne oblike pravnih poslov niso kake posebne oblike, ampak istovetne s sodnimi (notarskimi) one države, ki je konzula odposlala; razlika je le v tem, da intervenira namesto sodnika (notarja) konzul, v kolikor je za to pooblaščen od do¬ movinske države in pripuščen od tuje, v kateri rezidira. Inter¬ venirati sme v splošnem le na korist lastnim državljanom. Posel, pri katerem intervenira, se fingira kot napravljen v domovini tako, da zgubi, kadar ga sklepajo ali napravljajo državljani, vsak allonacionalni element; s to fikcijo odpadejo kolizije pravnih redov in uporaba kolizijskih norm. Dosledno in pravilno napravlja (4.) resolucija Lausannskega kongresa, ki postulira za avtentične akte sicer obligatorni značaj legis loči actus, od tega postulata izjemo: da ne velja za akte, napravljene od konzulov ali diplomatskih agentov. C. Poslovna volja. Najmanj divergirajo pravni redi držav v pogledu zahtevkov zdrave (nepomotne, neprisiljene) poslovne volje in v pogledu soglasja poslovnih volj (pri pogodbah). Vendar kolizije tudi tukaj niso izključene, zlasti ne v pogledu posledic pomanjkljive po¬ slovne volje (zmote, prevare) in v pogledu ravnanja z raznimi omejitvami poslovne volje (pogoji, termini, modusi). Za reševanje teh kolizij zadostuje tzv. lex causae. Z «lex causae» označujemo tisti pravni red, ki obvladuje mednarodno 74 pravno razmerje v vseh pogledih razen onih, za katere so se razvile posebne kolizijske norme. Kolizijska norma legis causae, ki je sama brez navezne okolnosti, indicira uporabni materielno- pravni red posredno s tem, da zavrača na kolizijsko normo onega pravnega polja (causa), ki mu konkretno mednarodnopravno vprašanje pripada. Če n. pr. pravimo, da se presoja zmota ob napravi mednarodne poslednje volje lege causae, jo bomo pre¬ sojali lege nationali testatorja, ker gre za vprašanje s polja med¬ narodnega dednega prava, ki je obvladovano od zapustnikovega domovinskega pravnega reda (t. LV.). Analogno bomo presojali zmote, prevare, silo ob sklenitvi pogodbe lege loči stipulationis, ob njeni spolnitvi lege loči solutionis, ker sta leges loči stipula¬ tionis (solutionis) leges causae mednarodnega pogodbenega prava (t. XLIX.). Posamezne leges causae spoznamo kasneje (v osebnem in imovinskem pravu). Č. Možnost in dopustnost vsebine. V pogledu tega zadnjega zahtevka veljavnosti mednarodnega pravnega posla so kolizije zopet češče, zlasti v pogledu pravne dopustnosti posla. Ravno pri tem elementu veljavnosti imajo države priliko, pokazati svoje različne moralne in druge nazore o tem, kake posle dopuščajo, kakih ne; uzakonjujejo seveda le izjeme dopustnosti (nedopustne posle). Tudi za reševanje teh kolizij zadostuje lex causae. Če bi koli- dirali pravni redi n. pr. v pogledu dopustnosti vsebine med¬ narodne poslednje volje, bi odločevala testatorjeva lex nationalis. Romanski internacionalisti imenujejo področje te kolizijske norme (hkratu s področjem kolizijske norme za poslovno voljo) «substanco», «notranje» zahtevke, «bistvo», «fond» pravnega posla. Priporočljiv je zlasti prvi naziv. Nikakor ni izključeno, da se bo ob nadaljnjem razvoju MZP-a področje, nazvano «substanca» pravnega posla, izkazalo za presplošno, preobsežno, in da je bo treba razkrojiti, tako da se bodo dosedanjima posebnima kolizijskima normama za poslovno sposobnost in obliko pridružile nadaljnje posebne. Na polju mednarodnega ženitnega prava se je taka potreba že pojavila, ter poznamo po haaških konvencijah posebne kolizijske norme za presojanje: ženitne pravice, oblike sklenitve zakona, za osebnopravne in imovinskopravne učinke zakona, za dopustnost njegove razveze in slednjič za razvezne razloge. 75 D. Zastopanje v MZP=u. Zastopanje pri napravi pravnih poslov (sklepanju pogodb) je danes povsod in skoro pri vseh poslih dopustno. Kjer ni do¬ pustno, leži vzrok v naravi posla, n. pr. v potrebi, da izjavi testator svojo poslednjo voljo osebno, ter soglašajo zakonodaje tudi v teh izjemah. Kolizije pravnih redov nastajajo redko. Praktičen bi bil primer, da dopušča sklenitev zakona po zastopniku lex nationalis enega nupturientov, drugega ne, ali da jo dopuščata obe, a ne lex loči actus, in obratno, da jo dopušča zadnja, ne leges nationales nupturientov. Razlika je lahko tudi v pogojih, ki jih postavljajo razne zakonodaje za dopustitev tega zastopanja. Rešitev te in sličnih kolizij od znanstva še ni pripravljena in nikjer uzakonjena. Da ne gre uporabljati kolizijske norme, ki velja za obliko pravnega posla, je že bilo omenjeno. Mislim, da uporabimo najprimernejše legern loči actus. Vprašanje, more-li in pod kakimi pogoji nupturient izjaviti svojo ženitno voljo po zastopniku, je v odnošaju sicer tudi k nupturientovi lex natio¬ nalis; a zakaj bi se ne smel nupturient poslužiti te institucije v tuji državi, če je ne pozna njegova domovina in če spolni pogoje, ki jih zahteva tuja država? Tudi v obratnem primeru, ko bi se po domovinskem pravnem redu mogel poslužiti zastopnika, tega ne more storiti v državi, ki te institucije ne pozna. — Seveda imam občutek, da součinkujejo pri tej rešitvi oziri na lokalni javni red. E. Pravni učinki mednarodnega pravnega posla. Kolizijsko normo za pravne učinke (effets) omenim le, ker govore o njej drugi internacionalisti. Po m. m. brez potrebe. Učinki mednarodnega pravnega posla spadajo v področje legis causae in tvorijo (poleg zakonitosti poslovne volje, možnosti in dopustnosti vsebine pravnega posla) poglavitno sestavino tega področja. Zato se presojajo učinki mednarodnega posla vedno lege causae, n. pr. učinki poslednje volje lege nationali testa¬ tor jevi in sl. Najčešče pa določajo pravne učinke, ki jih že’le, poslovatelji sami. V teh primerih nastopijo pravni učinki po njih avtonomni volji. Le, kadar poslovatelji pravnih učinkov ne določijo, bodisi, ker jih ne morejo (prinudno pravo), bodisi, ker so se zanesli na učinke, predvidene od zakonodaje, ali kadar jih (najčešče) do- 76 ločijo pomanjkljivo, potrebujemo navzočno kolizijsko normo, n. pr. če voli (legira) tujec pri nas «vzdrževanje», «dragulje», «zlato», «srebro», «gotovino», in je rešiti kolizijo, se-li naj tol¬ mači volilo po'določbah §§ 672. sl. odz.-a ali po tujčevem do¬ movinskem pravu. Pravni učinki ne nastajajo samo iz pravnih poslov, ampak tudi iz jurističnih činjenic, n. pr. svojepravnost iz polnoletnosti; dalje iz nedopustnih dejanj, n. pr. bolestnine iz telesnih poškodb. Tudi vsi ti pravni učinki se presojajo lege causae. Na vprašanje, je-li telesni poškodovanec upravičen do bolestnine, ob kaki sto¬ pinji poškodovateljeve krivde in v kaki izmeri, odgovarja n. pr. vedno lex loči delicti commissi. XXXI. Pravna zaščita (tožbeni zahtevki). Zastaranje. Motenje posesti. 1.) Pravna zaščita. — Civilistični nauk o pravni zaščiti, zlasti o predmetih, s katerimi se naj bavi, je še nerazvit. Po mne¬ nju, ki sem je obrazložil v spisu «0 pravni naravi tožbenih zahtev¬ kov« (Pravni Vestnik, št. 2.—4., leta 1927.), obstoji pravna za¬ ščita iz norm o nastanku, vsebini, obsegu in prestanku tož¬ benih zahtevkov. A tožbeni zahtevki so mi svoje vrste materielno- (obligacijsko) pravni odškodninski zahtevki, ki na¬ stanejo upravičencem, čim so bile kršene njih pravice. Imajo analogno vsebino in obseg, kakor odškodninski zahtevki civilno- deliktnega prava; restitucijo in integrum in ex tune; vendar nastanejo često brez krivde restitucijskega zavezanca (kršitelja). — V pogledu nastanka in vsebine tožbenih zahtevkov med prav¬ nimi redi raznih držav ni pomembnih kolizij, ker gre za prav¬ niške norme. Razlike so zlasti v pogledu trenutka nastajanja tožbenih zahtevkov (actionis natae), v pogledu njih obsega, n. pr. višine zakonitih zamudnih obresti, in v pogledu dobe, v kateri se morajo tožbeni zahtevki uveljavljati, da ne ugasnejo (zastaranja); o zadnjem govorim posebej pod 2.). — Če obstoji pravna za¬ ščita v nastanku tožbenih zahtevkov, in če so tožbeni zahtevki svoje vrste materielnopravni odškodninski zahtevki, potem se mora v MZP-u pravna zaščita nuditi in presojati (po analo¬ giji legis loči delicti commissi) po pravnem redu onega kraja, na katerem je bila pravica kršena (lege loči 1 a e s i o n i s). Če je n. pr. bila kršena stvarna (lastninska) pravica, po pravnem redu kraja, kjer je bila stvar odtegnjena (se še odteguje). Če je 77 bila kršena obligacijska terjatev na storitev (dajatev) ali na opustitev, po pravnem redu kraja, kjer bi se bilo moralo storiti (dati), a se ni storilo (dalo), ali kjer bi se bilo moralo opustiti, a se je ravnalo zoper opustitveno obveznost. V najpraktičnejšem mednarodnem primeru kršitve pravice, da dolžnik ne plača svo¬ jega upnika, je torej ščititi zadnjega po pravnem redu kraja dolžnega, a neopravljenega plačila; po njem se ravna trenutek actionis natae, višina zakonitih zamudnih obresti itd. Kolizijska norma legis loči laesionis se doslej ni zatrjevala, a ji v slovstvu tudi ne najdem nasprotujočega mnenja; edina kolizijska norma, ki jo internacionalisti za mednarodno pravno zaščito iščejo, je ona za dobo trajanja tožbenih zahtevkov (za zastaranje). 2.) Zastaranje. — Zastaranje ni nič drugega, nego eden zakonitih načinov prestajanja tožbenih zahtevkov in sicer njih ugašanje radi sodnega neuveljavljanja v predpisani (zastaralni) dobi. Pravice, dokler se ne kršijo, so večne, a tožbeni zahtevki, t. j. iz kršitve pravic nastajajoči zahtevki so časni. Predpostav¬ ljam pri tem, da se toženec (restitucijski zavezanec) na ugas¬ nitev tožbenega zahtevka (radi sodnega neuveljavljenja v zastaralni dobi) sklicuje, ker se ta ugasnitev iz uradne dolžnosti v splošnem ne uvažuje. — Iz tega pojma zastaranja sledi, da se ravnajo tudi zastaralna doba, ukinjanje in zadržanje zastaral¬ nega poteka, lege loči laesionis, pri nespolnenih mednarodnih obligacijah, n. pr. lege loči solutionis. — Do enakega rezultata, dasi po drugih potih, dospeva v slovstvu vladajoča kolizijska norma. Pripomnim, da so zastaralne dobe po raznih zakono¬ dajah različno dolge in da povzročajo relativno največ konfliktov s tega pravnega polja. Savigny, Hertius, Wachter so bili mnenja (ki je zastopajo še danes Walker, Frankenstein, Busta- mente i. dr.), da se ravnaj zastaralna doba lege causae, n. pr. Pri vindikacijah premičnin lege rei sitae ob odtegnitvi. Ta lex rei sitae je identična z našo lex loči laesionis. Za polje med¬ narodnega pogodbenega prava je lex causae sicer sporna, a nemška praksa se je odločila za lex loči solutionis (t. XLVIN.). ludi ta lex loči solutionis se ujema z našo lex loči laesionis. — Protivna mnenja ne uspevajo. Brez pomisleka je odkloniti anglo- ameriški nazor, da spadajo predpisi o zastaranju v pravdno Pravo, in da je zato zastaranje presojati lege fori (torej event. po različnih zakonih, ker se morejo vlagati tožbe v raznih državah). 78 2e postglosatorji so ta nazor odklanjali, ker so spoznali, da je zastaranje institut materielnega, ne formalnega prava. Tudi tisti nimajo prav, ki trdijo, da so predpisi o zastaranju absolutnega značaja, in da se mora uporabljati lex fori iz tega razloga. Pothierjev nazor, da naj odločuje o zastaranju upnikova lex domicilii, ter Survillejev, da naj odločuje dolžnikova lex domicilii (a da dolžnik ne sme menjati domicila fraudulozno) spravljata merodajni pravdni red v odvisnost od volje strank, enkrat upni¬ kove, drugič dolžnikove; oba bosta ravnala vedno v svojem in zoper nasprotnikov interes, ne da bi se njima mogla očitati fraus (t. XVIII.). Pothierjev nazor je ostal osamljen in je danes opu¬ ščen, dočim ima Survillejev še pripadnike. — Zakonodaje prehajajo molče preko uzakonitve kolizijske norme bodisi za zastaranje, bodisi za zastaralno dobo. Le v čl. 6., al. 2., polj. zak, št. 581, ki urejuje mednarodno stvarno pravo, najdem do¬ ločbo, da je presojati priposestovanje in zastaranje (!) po prav¬ nem redu kraja, kjer je premičnina ob poteku priposestovalne, oziroma zastaralne dobe. Za priposestovanje premičnin je ta norma pravilna (t. XLVI., št. 3.), za zastaranje vindikacijskega zahtevka n i. Tudi pravično bi ne bilo, če bi staremu lastniku premičnine, ki je smel po pravnem redu kraja odtegnitve čakati z vindikacijo 30 let, ugasnil ta zahtevek že po 10 letih, ker je novi posestnik premičnino prenesel v območje pravnega reda, kjer znaša zastaralna doba deset let. 3.) Motenje posesti. — Umestnejše je govoriti o mo¬ tenju posesti in o pravnih sredstvih za odpravo posledic motenja, nego o posesti in njeni pravni zaščiti. Posest je dejstvo in kot tako ne more uživati pravne zaščite, pridržane pravicam. A to ne izključuje, da pravni redi reprobirajo motenja posesti, pri¬ števajoč civilnim nepravom tudi gole nezakonite premembe dejstev. Motenja (odtegnitve) posesti se odpravljajo s posestnimi tožbenimi zahtevki, ki so popoln analogon drugih tožbenih za¬ htevkov, le da ne streme za vzpostavitvijo prejšnjega pravnega, ampak prejšnjega dejanskega stanja. Mednarodnega značaja postanejo le izjemoma (radi motitve premičnin in pravic). Pre¬ sojali jih bomo po gorenjih izvajanjih lege loči laesionis, ki je identična z lex rei sitae. To zadnjo kolizijsko normo (legis rei sitae) uzakonjuje izrečno § 6., al. L, polj. zak. št. 581. in pred¬ videva § 18. nač. čsl. odz., (oba še v zvezi s stvarnim pravom). Druge zakonodaje, tudi naše, molčijo. 79 Osebno pravo. Osebnemu pravu gre prednost pred imovinskim. V MZP-u še zlasti radi tega, ker je na polju osebnega prava razmejiti norme skoro izključno prinudnega značaja, dočim se da na polju popustnega imovinskega prava doseči večina želenih učinkov z avtonomno določitvijo merodajnega pravnega reda. Ženitno pravo. Dokler ženitnopravni redi niso bili razmejeni, je bila usoda mednarodnega zakona, najčešče zakona med tu- in inozemcem, bridka. Države so se držale teritorialnega načela. Ž njim so sicer dosegale, da so bili lastni ženitnopravni redi v mejah države brez izjeme uporabljeni, a tudi nasprotno, da se je držala istega teritorialnega (ne personalnega) načela tujina, kadar je poročala njih državljane. Posledice so bili zakoni, veljavni v državi skle¬ nitve, neveljavni za domovino nupturientov. — Odkar se raz¬ mejujejo območja ženitnopravnih redov posameznih držav, in se od njih priznava personalno načelo, se vtihotaplja ista tendenca, izposlovati za lastni ženitnopravni red čim obsežnejšo uporab- nostno sfero, v drugi obliki, s tem, da se sili lastno pravo v ospredje iz «ozirov na javni red.» Haaške ženitnopravne konvencije so napravile v obeh po¬ gledih med velikim številom držav evropskega kontinenta med¬ narodni red. Imamo tri take konvencije: dogovor z dne 12. junija 1902. «za uravnavo območij pravnih redov na polju sklepanja zakonov« (citiran odslej s kratico konv. I.), dogovor z dne 17. julija 1905. «za uravnavo območij pravnih redov v pogledu učinkov zakona na osebne pravice in dolžnosti soprogov in na njih imovino» (konv. II.), dogovor z dne 12. junija 1902. «za uravnavo območij pravnih redov in sodstva na polju razvoda zakonov in njih ločitve od mize in postelje* (konv. Ni.). Kakor izhaja iz naslovov, se konvencije ne bavijo zgolj z raz¬ mejevanjem materielnih ženitnopravnih redov, ampak tudi z razmejitvijo ženitnega sodstva, in, kakor zvemo kasneje, še z 80 drugimi granami-posestrimami MZP-a (mednarodnim dokazo¬ vanjem ženitne pravice in mednarodnim izmenjevanjem po¬ ročnih listov); na tem mestu zanima samo prvi predmet. - Današnje članice konv. I. in 111. so: Italija, Nemčija, Luksem¬ burška, Nizozemska, Ogrska, Portugalija, Rumunija, Švedija in Švica. Današnje članice konv. II., h kateri je bilo pristopilo že s početka manj držav: Italija, Nemčija, Nizozemska, Portugalija, Rumunija, Švedija. Francija je bila članica vseh treh konvencij, a je konv. I. in III. odpovedala ieta 1914., konv. II. leta 1917.; enako je odpovedala konvencije Belgija in sicer konv. I. in 111. leta 1919., konv. II. leta 1922. — Po čl. 8. konv. I. je to konvencijo uporabljati le na zakone, ki se sklepajo na ozemlju konvencijskih držav med osebami, od katerih je vsaj ena pripadnica ene teh držav; vendar radi konvencije ni nobena država zavezana, da uporablja ženitnopravni red, ki ne bi bil pravni red ene držav- pogodbenic. Po čl. 10. konv. II. ni uporabljati te druge konvencije, ako ženitnopravni red, ki ga je po njenih določbah uporabljati, ne bi bil pravni red ene držav-pogodbenic. Po čl. 9., konv. III. je uporabljati to konvencijo le na take razvodne in ločitvene tožbe, ki se vlagajo v eni držav-pogodbenic, in le tedaj, če pripada vsaj ena stranka eni teh držav; nobena država ni radi konvencije zavezana, da uporabi ženitnopravni red, ki ne bi bil pravni red ene držav-pogodbenic. — Po svetovni vojni, na šesti haaški zasebnopravni konferenci (leta 1928.) so bile sklenjene h konv. k, II. in III. neke dopolnitve, ki jih navedem kasneje (v zvezi s posameznimi normami). — Na ozemlju naše kraljevine sta veljali nekaj let konv. I. in III. v Vojvodini (zak. čl. XXI. in XXII.: 1911.). Z izbruhom svetovne vojne je njih veljava pre¬ nehala v razmerju k sovražnim državam; odkar je Vojvodina postala del kraljevine, tudi v razmerju k ostalim. Kraljevina Srbija haaških ženitnopravnih konvencij ni podpisala; stara Avstrija jih je podpisala, a nikdar ratificirala. Ogrska ni ratifi¬ cirala konv. II. Tudi naša kraljevina jim doslej ni pristopila. — Ker nismo člani haaških konvencij in ker nimamo sklenjenih nobenih singularnih ženitnopravnih konvencij, veljajo v kralje¬ vini avtonomna mednarodna ženitna prava posameznih naših pravnih območij. Ta avtonomna prava poznajo le redko izrečne kolizijske norme. Samo Vojvodina se more ponašati z dosti po¬ polnimi, a deloma nepravilnimi kolizijskimi normami, ki jih je dobila z zak. čl. XXXI.: 1894. Hrvatska in Slavonija sta jih 81 dobili nekaj povodom uvedbe staroavstr. odz-a. s patentom z dne 29. novembra 1852., št. 246. drž. zak. in za katolike s pri¬ logama I. in II. k pat. z dne 8. oktobra 1856., št. 185. drž. zak. Vsa druga pravna območja, zlasti odz-a. in grdj. zak-a., so brez izrečnih ženitnopravnih kolizijskih norm, v kolikor niso vrzeli odz.-a izpolnene z raznimi dv. dekreti in razpisi ministrstev (z močjo zakona). Vsa ta pravna območja si pomagajo praeter legem z analogno uporabo kolizijskih norm, ki veljajo za presojo pravne in poslovne sposobnosti in za presojo oblike mednarod¬ nega posla, oziroma z nauki doktrine. Nekaj pravilnih kolizij¬ skih norm obeta «Projekt osnovnega zakona o verah in med¬ verskih odnošajih» iz leta 1928. (Arhiv za pravne in društvene nauke, br. 1.—3., knj. XVII.). — Tudi po tujih državah, ki imajo stare kodekse civilnega prava, ni boljše, pač pa v novonastalih, n. pr. Poljski in Češkoslovaški; v prvi so že uzakonjene, a v drugi predvidene izčrpne ženitnopravne kolizijske norme, po¬ snete (skoro dobesedno) haaškim konvencijam. Po vzoru haaških konvencij bom razpravljal posebej: o nor¬ mah za razmejitev ženitnopravnih redov ob sklepanju med¬ narodnega zakona, potem o onih za razmejitev ženitnopravnih redov v pogledu učinkov zakona, slednjič o kolizijskih normah za prestanek zakona po razvodu, oziroma ločitvi. Ta red je logičnejši, nego hronološki, v katerem so bile sklenjene haaške konvencije (konv. III. prej, nego konv. II.). A. Sklepanje mednarodnega zakona. Po zgledu zahtevkov, ki se terjajo za veljavnost pravnega posla, in kolizijskih norm, ki smo jih-spoznali v pogledu posa¬ meznih teh zahtevkov, bi se nam bilo baviti s sledečimi kolizij- skimi normami: za presojo ženitne sposobnosti, za presojo mož¬ nosti in dopustnosti nameravane ženitne zveze, za presojo spo¬ razumne ženitne volje, slednjič za obliko mednarodnega zakona. Bavili pa se bomo, sledeč konv. I.: v t. XXXII. pod naslovom «Pravica do ženitve« skupaj s prvonavedenimi tremi predmeti, v t. XXXIV. z zadnjenavedenim. Kolizije pravnih redov v po¬ gledu sporazumne ženitne volje si je sploh težko zamisliti, ker je sklenitev zakona v kakršnikoli obliki tolikanj vestna, da je ne¬ soglasje izključeno ali podano po obeh kolidujočih pravnih redih. Zadržki zmote in sile, ki se pripuščajo od modernih zakonodaj Ur. St. L apajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 6 82 v dosti večjem obsegu, nego od starih, tangirajo po svojem bistvu možnost in dopustnost ženitne zveze in se zato ravnajo po isti kolizijski normi, kakor ta, ne po kaki posebni. Praktične so torej od predmetov t. XXXII. najbolj kolizije v pogledu osebne ženitne sposobnosti, možnosti in dopustnosti ženitne zveze. V t. XXXIII. govorim posebej o prohibitivnem in permisivnem po¬ seganju legis loči (radi važnosti te tvarine). XXXII. Pravica do ženitve. 1.) Področje kolizijske norme. Ženitnopravni redi nobene države, tudi najmodernejše, ne postavljajo zahtevkov za ve¬ ljavno sklenitev zakona pozitivno, kakor za sklenitev drugih pogodb ali napravo drugih pravnih poslov, temveč uzakonjujejo — pod vplivom cerkvenih prav — tzv. zakonske zadržke. Pojem zakonskega zadržka ni priporočljiv (gl. moj spis: Za odpravo pojma «zakonski zadržek» v Slov. Pravniku, št. 1.—2., leta 1926.). Da se izražajo ž njim zahtevki veljavne sklenitve zakona ne¬ gativno, še ne bi motilo. Kar moti in kar dela določbe o zakonskih zadržkih nejasne, je, da glede posameznih zakonskih zadržkov ne povedo, katerega elementov veljavnosti ženitne pogodbe se tičejo. S tem se spravlja (ne interno pravo, pač pa) MZP v zadrego, ker ne velja za presojo mednarodne ženitne sposobnosti vse isto, kar velja za presojo možnosti in dopustnosti ženitne zveze, oziroma svobode ženitne volje i. sl. Za območje staro- avstr. odz-a. je n. pr. nedvomno, da se tičeta zakonska zadržka nezrelosti in nerazsodnosti ženitne sposobnosti, a zakonski za¬ držki sorodstva, svaštva, prešuštvovanja, zmote in sile dopust¬ nosti ženitne zveze. Dvom pa je, bremeni-li zakonski zadržek celibata in razlike vere na osebi (celibatarja, Žida) ali na na¬ meravani ženitni zvezi ž njim. Brez odstranitve tega dvoma zanesljiva rešitev kolizije v mednarodnem konubiju ni možna. — Haaška konv. I. se je ognila pojmu «zakonski zadržek* ter govori pozitivno o dveh zahtevkih za veljavnost mednarodnega za¬ kona: o «pravici do ženitve* (droit de contracter mariage) in o «obliki». Z nazivom «pravica do ženitve* izraža vse zahtevke veljavnosti ženitne pogodbe razen obličnih. S tem je storjen velik napredek napram sistematiki internih državnih ženitnopravnih redov, a ne popoln, ker nam bo tudi pri tolmačenju haaške konv. razlikovati dalje, manjka-li «pravica do ženitve* radi osebne 83 nesposobnosti nupturientov ali (ob podani osebni sposobnosti) radi nemožnosti ali nedopustnosti nameravane ženitne zveze. 2. ) Povodov za kolizije pravnih redov v pogledu ženitne pra¬ vice in terjane oblike je toliko, da jih ni treba navajati. Zadostuje, da primerjamo moderne ženitnopravne rede z onimi, ki se še niso emancipirali od konfesionelnih dogm; zadnji poznajo dvakrat in trikrat toliko zakonskih zadržov, nego moderni. 3. ) Doktrina smatra za presojanje pravice do ženitve v med¬ narodnem konubiju merodajnim isti pravni red, ki odločuje o pravni in poslovni sposobnosti, namreč legem nationalem nuptu¬ rientov. Tudi razlogi za to prednostno merodajnost so isti, gori navedeni. Na evropskem kontinentu gre legi nationali prednost pred lex domicilii, ki se uporablja v Angliji in nekih severno¬ evropskih državah, in pred lex loči actus, ki se uporablja v severnoameriških. — Vendar je razlikovati: a) Ženitna sposobnost vsakega nupturienta se presoja po njegovi lex nationalis: ženinova po ženinovi, nevestina po nevestini; b) Možnost in dopustnost ženitne zveze (in svoboda ženitne volje se presojajo po obojni lex nationalis, ženinove in nevestini; mednarodni zakon je zato neveljaven, čim mu naspro¬ tuje v enem pod b) navedenih pogledov eden a 1 i drugi pravni red. Zgled: Nemec more spodbijati veljavnost zakona, sklenje¬ nega s spolno bolno Avstrijko, dasi pozna ta zakonski zadržek samo nemška, ne avstrijska lex; a tudi obratno more zdrava Avstrijka spodbijati veljavnost zakona, sklenjenega s spolno bolnim Nemcem, sklicujoč se na njegovo lex nationalis. Zakon je dalje neveljaven, če je bila nevesta k sklenitvi prisiljena sicer ne v smislu lastnega,pač v smislu strožjega ženinovega pravnega reda. — Čisto zoper postulate doktrine je, če se na Ogrskem po § 109. zak. čl. XXXI.: 1894., kadar je ženin Oger, nevesta ino- zemka, presoja veljavnost zakona (izvzemši vprašanje nevestine osebne ženitne sposobnosti) samo po ženinovem (ogrskem), na¬ mesto po obojnem domovinskem pravnem redu. 4. ) Tuje zakonodaje. Čl. 1. haaške konv. I. se glasi: «Pravica do ženitve se ravna po domovinskem pravnem redu vsakega bodočih soprogov, razen če kaka določba tega pravnega reda izrečno zavrača na drug pravni red». Glavni stavek čl. 1. so¬ glaša s postulatom doktrine, vendar je treba pri njegovi uporabi razlikovati, v katerih pogledih (gl. 3 a) se presoja ženitna pra- 6 * 84 vica po domovinskem pravnem redu posameznega zaročenca, v katerih (gl. 3 b) po domovinskih pravnih redih obeh. — Za- vračilna klauzula, ki stoji v stranskem stavku, stvarno ni opra¬ vičena (t. XVI.), a je bila pripuščena na kategorično zahtevo delegata Švice, po katere pravnem redu je možno spodbijati ve¬ ljavnost zakona Švicarja, ki se je poročil izven domovine, le, če njegov zakon ni veljaven ne po domovinskem pravnem redu, ne po onem inozemskega domicila, v katerega območju je bil skle¬ njen. — Da bi se bila namesto legis nationalis, poleg nje ali pod¬ redno k njej, v konv. I. dogovorila kolizijska norma legis do- micilii, je bilo v Haagu z ozirom na razmere evropskega konti¬ nenta izrečno odklonjeno, dasi se je s tem onemogočilo razšir¬ jenje dogovorjenega mednarodnega ženitnopravnega reda preko mej kontinenta. — Šesta haaška konferenca leta 1928. je skle¬ nila, priporočiti državam-pogodbenicam dopolnitev čl. 1. s sle¬ dečimi tremi odstavki: «Ako je kateri bodočih soprogov brez¬ domovinec, velja za njegov domovinski pravni red ... pravni red navadnega bivališča ali, če nima navadnega bivališča, pravni red bivališča ob celebraciji zakona» (1.). «Ako ima kateri bodočih soprogov več, nego eno državljanstvo, velja za njegov domo¬ vinski pravni red ... tisti njegovih domovinskih pravnih redov, ki je hkratu pravni red kraja njegovega navadnega bivališča; če nima navadnega bivališča, tisti njegovih domovinskih pravnih redov, ki je hkratu pravni red njegovega bivališča ob celebraciji zakona; ako nima bivališča v nobeni držav, katerih državljan je, zadostuje, da mu priznava pravico do ženitve eden njegovih domovinskih pravnih redov» (2.). «Vendar je, ako se celebrira zakon v eni tistih držav, katerih državljanstvo ima, ta država upravičena ,da uporabi nanj izključno lastni pravni red brez ozira na kraj bivališča; tako celebrirani zakon morajo priznavati kot veljaven vse druge države» (3.). — Enako, skoro dobesedno s starim (nedopolnenim) čl. 1., konv. I., soglašujočo kolizijsko normo (vendar brez zavračilnih klavzul) poznajo čl. 13., al. 1., uv. z. k nem. drž. zak., čl. 12., al. 1., polj. zak. št. 581. in § 27. nač. čsl. odz. Nemci imajo v čl. 13., al. 2. predvideno izjemo na korist žene, katere inozemski soprog je bil proglašen mrtvim po čl. 9., al. 3.: njena ženitna pravica se presoja po nem¬ škem pravnem redu. Merodajnost legis nationalis uzakonjujeta tudi starejša code civil (čl. 170.) in codice civile (čl. 102.). 85 5.) Med našimi zakonodajami zanima v prvi vrsti radi svoje popolnosti vojvodinska, katere §§108. — 110. zak.čl.XXXI.: 1894. se glase: § 108.: «Veljavnost v inozemstvu sklenjenega zakona se mora v pogledu ženitne zrelosti in poslovne sposobnosti vsakega obeh zakoncev presojati izključno po pravnem redu njegove domovinske države, a v drugih pogledih po pravnih redih domo¬ vinskih držav obeh delov, razen če odreja tuji pravni red uporabo drugega prava, ali če določa navzočni zakon kaj drugega.* (V glavnem stavku je, na nekaj drastičen način, uzakonjena gori utemeljena potreba razlikovanja med zahtevki,ki se tičejo osebne ženitne sposobnosti, in ostalimi; stranski stavek pozna, kakor haaška konvencija, zavračilno klauzulo). § 109.: «Ako sklene zakon (ogrski) državljan z inozemko, v tujini ali na Ogrskem (v Vojvodini), je presojati veljavnost zakona, izvzemši ženitno zrelost in poslovno sposobnost žene, po ogrskem (vojvodinskem) pravnem redu. (Nepravilnost te norme smo ošibali zgoraj pod 3.); norma ima politično tendenco.) § 110.: «(Ogrskega) državljana vežejo §§ 14. — 27. in § 124. navzočnega zakona tudi tedaj, ako sklene zakon v inozemstvu.* (Ta določba soglaša z onima § 4. odz. in § 5. grdj. zak., na katera takoj preidem.) V s 1 o v. - d a 1 m. pravnem območju se uporablja na presojo ženitne pravice domačinov v tujini slov.-dalmatinska lex natio- nalis (provincialis), indicirana po § 4. odz. in po več razpisih ministrstev (kult. min. z dne 22. julija 1852., št. 1954., in min. notr. zad. z dne 28. oktobra 1879., št. 11.409.). Omejitev § 4. «v kolikor naj dejanja in posli povzroče pravne posledice v teh deželah* (ki je ne poznata ne cit. ministrska razpisa, ne katera inozemskih zakonodaj) je ignorirati kot brezpomembno (t. XXX. A). Staroavstrijska judikatura je včasih omejitev vpo- števala in na podlagi ominoznega dostavka § 4. oproščala do¬ mačine, ki so se poročili na tujem, od domovinskih zakonskih zadržkov: dospela je do povsem nevšečnih rezultatov. — Ženitna pravica tujcev v slov.-dalm. pravnem območju se presoja po dekretu dv. pis. z dne 22. decembra 1814., št. 1118., zb. j. z. in po razpisu min. notr. zad. z dne 22. novembra 1859., št. 17.602., isto- tako lege nationali (tujca); dekret iz leta 1814. se pri statuiranju 86 te kolizijske norme izrečno poziva na določbo § 34. odz. — V pogledu katerih zakonskih zadržkov je leges nationales zaročen¬ cev uporabljati enkrat in v pogledu katerih dvakrat, se ravna po izvajanjih ad 3., a), b). Za s r b i j a n s k o pravno območje velja po § 5. gradj. zak. isto, kar po gori citiranih zakonskih določbah za slov.-dalm. Zlasti je presojati lege nationali ženitno pravico tujcev v Srbiji, ne le Srbijancev v tujini, kakor pravi pretesno besedilo § 5. cit. — Praeter legem velja kolizijska norma legis nationalis tudi v bos. - herc. in v črnogorskem pravnem območju, le da se je pripadnikom teh področij v tujini držati cerkvenih prav, ker njih domovinski ženitnopravni redi še niso sekularizirani (ah v najmanjšem obsegu). Za h r v. - s 1 a v. pravno območje je odredil patent z dne 29. novembra 1852., št. 246., drž. zak. (čl. III.—V.), da se ravnaj ženitna pravica pripadnikov tega območja, ako niso katoliki, uni- rani ali neunirani Grki, po odz-u., ki je bil s cit. patentom na Hrvatskem (Slavoniji) uveden. Če pa pripadajo eni navedenih konfesij, se ravna njih ženitna pravica po konfesionelnem pravu. Ni merodajno, na katerem kraju zakon sklepajo. Zato je presojati tudi veljavnost njih v inozemstvu sklenjenega zakona lege nationali (confessionali). Za inozemce, ki se poročajo na Hrvat¬ skem (Slavoniji) velja v splošnem določba § 34. odz. (lex natio¬ nalis); za inozemce-katolike pa še določbi § 3., I. pril., in § 71,, II. pril., k pat. z dne 8. oktobra 1856., št. 185., drž. zak. (izved¬ benih zakonov h konkordatu z Vatikanom). Po teh določbah tudi inozemskim katolikom ni dovoljeno, da bi se poročali na Hrvat¬ skem (Slavoniji) drugače, nego držeč se predpisov, ki jih po¬ stavlja katoliško cerkveno pravo. (Vendar je po tem cerkvenem pravu samem duhovščina dolžna, da se ozira hkratu na držav¬ ljansko pravo nupturientove domovinske države in da opusti celebracijo zakona, če se ji upira nupturientovo državljansko domovinsko pravo). Uvodoma omenjeni «Projekt» iz leta 1928. predlaga sledeči kol. normi: «Pri sklapanju braka državljana kraljevine SHS u stranoj državi pravna njihova sposobnost ceniče se po domačem njihovom pravu ...» (čl. 58.) in «Pravna sposobnost tudjih držav¬ ljana u našoj kraljevini presudjivače se po pravu koje vredi u njihovom zavičaju (?)» (čl. 59.). 87 XXXIII. Prohibitivno in permisivno poseganje legis loči. V ženitno pravico, utemeljeno lege nationali, posegajo cesto zakonski zadržki legis loči: 1. ) Najčešče dishabilitirajo lege nationali habilitirane inozem¬ ske zaročence. Zakonski zadržki so javnopravni ali zasebno¬ pravni. Neke judikature istovetijo — povsem nepravilno — pojem javnopravnega zadržka z onim, ki terja v MZP-u svojo absolutno veljavo iz ozirov na javni red. Taka je bila judikatura stare Avstrije, ki je uničevala v Avstriji sklenjene zakone lege nationali habilitiranih tujcev, čim je nasprotoval kateri mnogo- brojnih avstrijskih javnopravnih zadržkov. (Zgodilo se je celo, da je radi takega zadržka Avstrija spoznala za neveljaven zakon lege nationali habilitiranih tujcev, sklenjen v tujini, torej čisto tujedržavno pravno razmerje). Pojma javnopravnega zakon¬ skega zadržka in onega, ki je statuiran iz ozirov na ordre public, je strogo razlikovati. Ovire, ki jih delajo zakonodajalci sklepanju zakonov med lastnimi državljani, so vedno in povsod večje, nego one, ki se smejo delati zakonom tujcev; na veljavnosti zadnjih je država dosti manj interesirana, nego na veljavnosti prvih. Kvalifikacijo zadržkov, terjanih od ozirov na ordre public, imajo le neki javnopravnih zadržkov, pri katerih bi obudilol javno pohujšanje, ako se ne bi uporabili tudi na zakone tujcev. Kateri zakonski zadržki so tako kvalificirani, bi morala fiksirati zakonodaja, a je danes v večini držav ugotovitev še prepuščena ženitni upravi (povodom celebriranja zakona) ozir. sodiščem (povodom presojanja veljavnosti zakona).—V nasprotju k prohi- bitivnemu poseganju habilitira permisivno poseganje legis loči lege nationali dishabilitirane inozemske zaročence. Za tako per¬ misivno poseganje nudijo priliko moderni ženitnopravni redi, ki so se emancipirali konfesionelnih dogm in žele biti uporabljeni tudi na zakone tujcev, ki se sklepajo v njih območju. Pred per¬ misivnim poseganjem legis loči v načeloma pozvano lex natio- nalis je svariti še v večji meri, nego pred prohibitivnim. 2. ) Haaška konv. I. je v čl. 2. (gl. besedilo v Sp. I.) iz velikega števila javnopravnih zadržkov držav-članic izločila pet takih, katere smejo konvencijske države uveljavljati napram lege nationali ženitno upravičenim tujcem (na podlagi lastnega ženitnopravnega reda). Ti zadržki so: sorodstvo (svaštvo), prešuštvo in umor soproga; vsi trije pa samo tedaj in v onem 88 obsegu, v katerem ni dopusten spregled (dispenza) od njih; dalje zadržek prej sklenjenega zakona (ligamina) in slednjič zadržki religioznega reda (višja posvečenja, slovesne obljube brezzakonskega stanu, razlika vere, katolicizem). Prvoimeno- vane tri zadržke poznajo skoro vse države evropskega konti¬ nenta, tako da so nupturienti najčešče dishabilitirani že lege nationali, in da ni povoda za prohibitivno poseganje legis loči. Praktičnejša sta zadnja povoda, zlasti, ker je dosti držav, ki ne poznajo, vsaj ne za pripadnike določnih konfesij, razvoda zakona in ne pripuščajo ponovne poročitve lege nationali za¬ konito razvedenih soprogov. — Z opisanim fiksiranjem ozirov na javni red je na vsem konvencijskem ozemlju napravljen konec prejšnjemu nezanesljivemu in pretiravajočemu arbitriju upravnih in sodnih oblastev. V teh petih primerih prohibitivnega poseganja se jasnejše, nego iz kateregakoli drugega vira, pokaže, v koliko države na evropskem kontinentu posebnosti medsebojnih ženitnopravnih redov respektirajo in v koliko jih zavračajo kot breme, katero naj nosi le domačin. Dober zgled so tudi za one države, ki še niso pristopile h konvenciji in ki v svojih avtonomnih zakonodajah nimajo rešenega vprašanja, kateri zakonski zadržki zahtevajo svojo absolutno veljavo, kateri ne. — K tolmačenju čl. 2. konv. 1. je po protokolih konference pripomniti sledeče: Prohibitivno poseganje po tem členu je dopuščeno samo državi, na katere ozemlju se zakon sklepa, ne tudi drugim državam, ki na veljavnosti zakona niso interesirane ne po narodnosti zaročenca, ne po kraju sklenitve (dasi so že¬ lele, doseči upravičenost za tako prohibitivno poseganje radi medsebojnega podpiranja: katoliške države). — Konvenciji se ni posrečilo, zediniti države na enako sankcijo za primer kršenja določb legis loči v gorinavedenih petih primerih. Logična po¬ sledica kršenja bi bila: neveljavnost sklenjenega zakona. A ta neveljavnost je predvidena le izjemoma: Zakoni, sklenjeni proti zadržkom sorodstva (svaštva), prešuštva in umora soproga, ostanejo kljub temu veljavni (tudi v državi celebracije); tako je konvencija iz teh zadržkov napravila gole prepovedi (iz> impedimenta dirimentia impedimenta impendientia). Zakon, skle¬ njen proti zadržku ligamina, se sicer more razveljaviti, a le od države celebriranja; v ostalih konvencijskih državah ostane veljaven. Istotako zakon, sklenjen proti zadržkom religioznega reda. 89 Permisivno poseganje legis loči je po čl. 3. konv. I. dopu¬ ščeno le v dveh primerih: 1.) Države, ki ne poznajo ovir religioznega reda so (že leta 1902.) dosegle, da morejo poročati na svojem ozemlju tuje državljane, ki so lege nationali dishabi- litirani radi takih ovir (religioznega reda). Zakon, sklenjen v takih okolnostih, torej (s permisivnim poseganjem legis loči v legem nationalem), je neveljaven v domovini nupturienta in veljaven v državi celebriranja; v pogledu ostalih konvencijskih držav določa konvencija, da so upravičene (ne dolžne), veljav¬ nost takega zakona priznati; ravnale bodo torej po svojih avtonomnih kolizijskih normah, 2.) Šele na peti haaški zasebno¬ pravni konferenci (leta 1925.) je bilo sklenjeno, priporočiti kon¬ vencijskim državam, da sprejmejo k edinemu primeru permi¬ sivnega poseganja, predvidenemu v besedilu konvencije iz leta 1902., sledeči drugi primer: Enake določbe, kakor za zadržke religioznega reda, naj veljajo za one zadržke konven¬ cijskih držav, ki temeljijo zgolj na vojaški obveznosti ali na statutu knežje hiše. Povod k tej dopolnitvi čl. 3., konv. I. (k statuiranju drugega primera permisivnega poseganja legis loči) je dal spor med Francijo in Belgijo na eni strani ter Nem¬ čijo na drugi. Nemčija ni priznavala zakonov, sklenjenih od nemških državljanov na francoskih ali belgijskih tleh pred spol- nitvijo vojaške obveznosti, oziroma proti statutu knežjih hiš; sklicevala se je pri tem na merodajnost legis nationalis po čl. 1., konv. I. in zahtevala, da se držita tako tolmačenega čl. 1. tudi Francija in Belgija (kot državi-sopogodbenici). Zadnji sta se branili, češ, da tu ne gre za zadržke civilnih zakonikov, ki so edini bili vpoštevani ob sklenitvi konv. I. V nadaljnjem sporu sta obe državi konvencije odpovedali; leta 1925. sklenjeni kom¬ promis naj ju zopet privabi v krog držav-članic. 3.) Dosti manj so razvite norme o poseganju legis loči po avtonomnih zakonodajah inozemstva. Kar jih je, se bavijo s prohibitivnim takim poseganjem. Po čl. 102., al. 2., codice civile so tujci, kadar sklepajo zakon v Italiji, podvrženi vsem tistim zakonskim zadržkom (II., ods. I. pogl. V. nasl.), ki veljajo za domačine; ta strogost se je, kakor izhaja iz mlajših zakonodaj, preživela. Čl. 12., al. 2., polj. zak. št. 581 določa, da je inozem- cem, ki so po svojem domovinskem pravnem redu ženitno upra¬ vičeni, zabranjeno se poročiti na Poljskem pred poljskimi poro- čitvenimi organi le, če bi se nameravani zakonski zvezi protivil 90 kateri sledečih nespreglednih zadržkov poljske zakonodaje (zakonodaj): sorodstva ali svaštva, umora soproga (dovršenega ali poskušenega), prej sklenjenega zakona (ligamina), razlike vere, višjih posvečenj ali slovesne obljube brezzakonskega stanu. Nač. čsl. odz. o prohibitivnem poseganju legis loči sploh molči; kakor izhaja iz motivov, namenoma, ker so zakonski zadržki religioznega reda v čsl. republiki odpravljeni, a drugim za¬ držkom ne pripisujejo takega pomena, da bi spodrinjevali tujčevo habilitacijo lege nationali. Enako molči uv. z. k nem. drž. zak. Ko je Avstrija pripravljala ratifikacijo haaških konvencij, je v spremnem zakonu predvidela sankcijo neveljavnosti zakona samo za ravnanje proti zadržkom ligamina in religioznega reda po avstr, pravnem redu in za avstr, ozemlje. — O permisivnem poseganju legis loči tuje avtonomne zakonodaje nimajo nobenih določb, tako da se tujec, dishabilitiran lege nationali, ne pri¬ pušča nikjer k ženitvi (razen na konvencijskem ozemlju v obeh primerih čl. 3.) 4.) Med domačimi avtonomnimi zakonodajami ima prohibi- tivno poseganje urejeno edino Vojvodina. § 111., zak. čl. XXXI.: 1894. se glasi: «Pri zakonih, ki se sklepajo na Ogrskem, je upo¬ rabljati določbe §§ 11., 12. in 13. tudi na inozemce. Sicer so za zakone inozemskih zaročencev, ki se sklepajo na Ogrskem, merodajne določbe §§ 108.—109.» Določbe §§ 11.—13. predj- videvajo zadržke sorodstva, svaštva, ligamina in streženja po življenju soproga. — Ostala naša pravna območja prohibitivnega poseganja legis loči legislativno niso uredila, a kljub temu je dopuščajo in smejo dopuščati iz jasnih ozirov na javni red. V katerih primerih se sme to zgoditi, za to nam nudijo haaška konvencija, vojvodinska in poljska zakonodaja, ki med seboj skoro dobesedno soglašajo, danes dobro oporo. Čl. 59. uvodoma omenjenega Projekta iz leta 1928. predvideva liberalno določbo: «Ako nadležni verski organ koje usvojene ili priznate vere ne bi hteo tudjeg državljanina oglasiti (napovedati) ili venčati zbog kakve smetnje koja je nepoznata domačem bračnom pravu toga Stranca, vršiče oglašavanje (napovede) i venčanje nadležna prvostepena upravna vlast.» — Permisivnega poseganja po zgledu čl. 3. konv. I. ne pozna nobeno naše pravno območje, niti ne moderno vojvodinsko; v ostalih pravnih območjih permi¬ sivno poseganje niti praktično ni, ker so ženitnopravni redi (več ali manj) oprti na strožja cerkvena prava. 91 XXXIV. Oblika celebriranla. 1. ) Že področje kolizijske norme za njo je sporno. Kakor sem opozoril v t. XVII., štejejo zapadne države k obliki tudi intervencijo svečenika, ki je v drugih (vzhodnih) državah pred¬ pisana zato, da podeli sklenjenemu zakonu zakramentalni značaj. Nazora zapadnih držav je bila tudi večina držav, ki so bile zastopane na haaški konferenci, nakar je ruski delegat konfe¬ renco zapustil. Vzhodne (pravoslavne) države smatrajo za ne¬ dopustno, da bi se njih državljani poročali na tujem civilno (brez prejema zakramenta), in terjajo dosledno, da se uporabljaj na predmetno vprašanje oni pravni red (lex nationalis), po ka¬ terem se presoja dopustnost zakona, ne njegova oblika. Slično je z vprašanjem domovinskih oklicev, kjer jih terjal domovinska država od lastnega državljana, dasi se poroča na tujem. Tudi tu vlada spor, gre-li za ob lični predpis ali za nedopustnost sklenitve zakona brez predpisanega po¬ izvedovanja po zakonskih zadržkih v nupturientovi domovini? V zadnjem primeru se mora uporabljati tudi tukaj lex nationalis, ne pravni red, merodajen za presojo oblike. 2. ) Potrebnost ali nepotrebnost intervencije svečenika, po¬ trebnost ali nepotrebnost domovinskih oklicev so hkratu pred¬ pisi, ki dajejo na evropskem kontinentu največ povoda, da kolidirajo ženitnopravni redi. Materielnopravni izhod iz teh kolizij kvalifikacij se zdi skoro lažji, nego zedinjenje držav na njih sporazumno rešitev: Po m. m. ni le možno, da kopulira zaročence državni staležni uradnik a 1 i svečenik, ampak tudi tertium, da jih kopulira sve¬ čenik, ki je državni mandatar, tako da vrši svoj posel v dvojni funkciji: kot državni in cerkveni organ. Z enim in istim aktom more celebrirati zakon veljavno i za državo i za cerkev, pri čemer se mora držati državnih in cerkvenih predpisov (Ta možnost le tedaj ni dana, kadar kolidirajo državni in cerkveni predpisi; v tem primeru se morejo nupturienti, ki so zadostili državnim, ne cerkvenim predpisom, napotiti pred državnega staležnega uradnika). Tak sistem je imela stara Avstrija skoro poldrugo stoletje, in ga imamo še vedno- v slov.-dalm. pravnem območju, ne da bi čutili potrebo reforme in potrebovali ono armado staležnih uradnikov, ki jo zahteva civilno poročanje po njih. Le v enem pogledu slov.-dalm. sistem 92 ni združljiv z Vidovdansko ustavo, ker pripušča poročanje po državnem staležnem uradniku samo tedaj, kadar z a b r a n i kopulacijo svečenik iz razloga, ki ga državni ženitni predpisi ne priznavajo («v sili»). Po Vidovdanski ustavi se tudi verniki ne smejo siliti k prejemanju zakramentov, in se njim torej mora dati izbira, da se poročajo pred svečenikom kot državnim mandatarjem ali pred državnim staležnim uradnikom; obe obliki sta «civilni» (vsaj državni). Opustitev predpisanih domovinskih oklicev ne bi smela imeti nikdar za posledico neveljavnosti zakona. Vedno in povsod bi moralo zadostovati, da je sklenitev zakona brez predpisanih oklicev prepovedana (impedimentum impendiens). Raz¬ dirati zakon zgolj radi opustitve oklicev, dasi se tudi naknadno ni pojavil noben zakonski zadržek, nima smisla. Če se zadržek pojavi, napravlja zakonsko zvezo neveljavno ta. 3.) Celebracija zakona je «avtentičen» akt, ker intervenira javno oblastvo. Po izvajanjih t. XXX. B bi zato na obliko cele- briranja zakona bilo uporabljati legem loči actus in sicer obli¬ gatorno (izključno). Obligatorni značaj legis loči actus se v resnici priznava v mnogih državah evropskega kontinenta, v Angliji in severni Ameriki. — V drugih državah se uporablja poleg ali namesto legis loči actus lex nationalis nupturientov, zlasti, kadar njima je skupna. Vzrokov za to je več: Pred vsem se z izjemnim vpoštevanjem legis nationalis premosti uvodoma omenjeni spor, je-li spadajo predpisi o intervenciji svečenika in o domovinskih oklicih k obličnim ali ne. Dalje govorita za vpoštevanje legis nationalis privajenost nupturientov na domo¬ vinsko obliko celebracije zakona in tradicionalna alternativna kolizijska norma za obliko drugih mednarodnih pravnih poslov. Vpoštevati je končno, da mladi nauk doktrine (Lausannskega kongresa Instituta, naj se ravnajo avtentični akti, kar se tiče oblike, izključno lege loči actus) ni še splošno priznan. — Naj¬ mlajša poljska zakonodaja uzakonjuje v čl. 13., zak. št. 581. alternativno kolizijsko normo legis loči actus v e 1 natio¬ nalis. Dobesedno bo ž njo soglašala določba § 28. čsl. odz-a. Kolizijska norma uv. z. k nem. drž. zak. (čl. 13., al. 3.) je eno¬ stranska in zahteva za primer, da se sklepa zakon na Nemškem, izključno uporabo legis loči actus; za primer pa, da se sklepa zakon v tujini, Nemci nimajo uzakonjene nobene kolizijske 93 norme, temveč uporabljajo splošno čl. 11., al. 1. (alternativno). Francoska in italijanska zakonodaja se nagibljeta k izključni veljavi legis loči actus (čl. 170., oziroma čl. 100.); obe pa za¬ htevata od državljana, ki se poroči v tujini po ondotnem oblič- nem predpisu, da mora dati nameravani zakon oklicati v do¬ movini. 4.) Haaška konv. I. se bavi s kolizijsko normo za obliko med¬ narodnega zakona v čl. 5.—7. (gl. besedilo v Sp. I.) V čl. 5., al. 1. so se zavezale vse konvencijske države, da bodo priznavale veljavnim zakon, ki bo pravilno sklenjen lege loči actus. Iz te načelne norme sledi, da morajo države z obvezno civilno poroko priznavati veljavnost zakona lastnega držaljana, ki je bil skle¬ njen v tujini konfesionelno, čim ustreza ta oblika ondotnemu predpisu; upor, ki se je pojavil proti tej posledici s strani romanskih držav, je konferenca premagala. Od načelne norme al, 1., čl. 5. poznata sledeča odstavka važni izjemi. Al. 2. na korist držav, ki predpisujejo konfesionelno celebriranje zakona: te države imajo pravico, da izrečejo zakon lastnih državljanov, ki so se držali v tujini ondotne civilne oblike in zanemarili domo¬ vinsko konfesionelno, za neveljaven; za druge države ostane tak zakon veljaven, in se medsebojno podpiranje držav (z enakimi političnimi nazori) ni dopustilo. Al. 3. ustanavlja analogno izjemo na korist držav, ki predpisujejo domovinsko oklicevanje zakona, ki ga sklepajo državljani v tujini: Konvencija sicer ni pristala na nazor, da tako oklicevanje ne spada k pojmu oblike, a je vendar napravila koncesijo, da more država, katere oklicni predpisi so bili kršeni, izreči zakon na neveljaven. Obligatorni značaj kolizijske norme legis loči actus terja pozitivno, da se priznavaj povsod veljavnim zakon, ki je bil sklenjen v soglasju s predpisi kraja celebriranja; to pozitivno stran norme je, kakor smo videli, konvencija uzakonila. Nega¬ tivna stran bi terjala, da se zakonu, ki ni bi sklenjen lege loči actus, odreče veljavnost na vsem konvencijskem ozemlju, ne le v državi celebriranja. Te negativne strani pa konvencija n i uzakonila, temveč je nasprotno v čl. 7. odločila, da konvencijske države niso zavezane, proglasiti zakon, sklenjen od ino-zemskih zaročencev (namesto lege loči actus) v obliki skupne lex natio- nalis, za neveljaven, temveč da imajo svobodo, ga-li štejejo po obliki veljavnim ali neveljavnim. 94 Kljub tem raznim kompromisom haaške konvencije v pogledu kolizijske norme, merodajne za obliko mednarodnega zakona, se je s konvencijskimi določbami doseglo, da je danes na konven¬ cijskem ozemlju majhno število zakonov, ki bi bili, 'kar se tiče obličnih predpisov, na enem delu ozemlja veljavni, na drugem neveljavni. 5. ) Čl. 6. konv. I. določa pogoje za priznavanje tzv. kon¬ zularnih zakonov na konvencijskem ozemlju. Prvotno so se dopuščale konzularne poroke v takih krajih, kjer ni bilo skrbno organiziranega ženitnoupravnega aparata, tako da mu konti¬ nentalne države niso zaupale celebriranja zakonov lastnih držav¬ ljanov. Dandanes se utemeljuje potreba konzularnega poročanja na evropskem kontinentu z razlogom, da nalagajo tiste države, ki poznajo zgolj konfesionelno celebriranje zakona, pripadnikom držav obveznega civilnega celebriranja premučne, s svobodo vesti nezdružljive dolžnosti. — Po čl. 6. je šteti na vsem kon¬ vencijskem ozemlju veljavnim zakon, ki je celebriran pred diplomatskim ali konzularnim agentom pod sledečimi pogoji: a) da je celebriran v soglasju z domovinskim pravnim redom intervenujočega diplomata ali konzula, b) da nobeden zaročen¬ cev ne izhaja iz države, v kateri je zakon celebriran, c) da se ta država sklepanju zakona pred diplomatom ali konzulom ne upira. Upiranje je izjemoma nedopustno (po istem čl. 6., konv. I.) tedaj, kadar se tujina brani poročiti lege nationali ženitnoupravičenega tujca, ker mu lege loči actus nasprotuje zadržek ligaminis ali religioznega reda; v takih primerih bi se tujec v tujini sploh ne mogel poročiti, ako mu ne bi bilo dovoljeno, da stopi pred lastnega konzula, in ako bi državi, v kateri rezidira konzul, ne bila vzeta možnost, se upirati konzularnemu poj- ročanju. 6. ) V Vojvodini odloča o obliki mednarodnega zakona § 113. zakonskega čl. XXXI.: 1894.: al. 1. «Veljavnost zakona v pogledu formalnih zahtevkov se presoja po pravnem redu, ki velja ob času in na kraju skle¬ nitve.» al. 2. «Zakon (ogrskega) državljana, ki se namerava skle¬ niti v inozemstvu, se mora oklicati tudi na Ogrskem (v Voj¬ vodini.)® 95 al. 3. (1. st.) «Ako namerava skleniti zakon inozemec na Ogrskem (v Vojvodini)', je na oklice uporabljati norme ogrskega (vojvodinskega) pravnega reda.» S 1. in 3. al. se uzakonjuje izključna veljava legis loči actus; iž nje izhaja, da se tujci v Vojvodini morajo poročiti civilno, a Vojvodinci v tujini se morejo, za domovino veljavno, poročiti konfesionelno, čim pozna konfesionelno obliko inozemska lex loči actus. Domačinom, ki se se poročajo v tujini, se v al. 2. (vrh vpoštevanja inozemske oblike) nalaga, da dajo svoj zakon oklicati v domovini; vendar po določbi § 27. istega zak. čl. XXXI. opustitev domovinskih oklicev ne napravlja sklenjenega zakona neveljavnim, ampak ima le kazenske posledice. S 1 o v. - d a 1 m. pravno območje je v pogledu oblike med¬ narodnega zakona tolerantno. Zadostuje mu, da se drži domačin v tujini ondod predpisane (dasi civilne) oblike ali da se drži domače konfesionelne. Velja torej alternativna kolizijska norma legis loči actus vel nationalis. Uzakonjena v odz.-u ni, pač pa potrjena po razpisu kult. min. z dne 22. julija 1852., št. 1954., in min. notr. zad. z dne 28. oktobra 1879., št. 11.409. in od nekdaj v rabi.Tudi ni treba, da bi dali domačini, ki se poročajo na tujem, svoj zakon oklicati v domovini, razen če bi to terjala inozemska lex loči actus (pat. z dne 16. septembra 1785. in cirk. min. notr. zad. od 12. marca 1878., št. 516.). Tujcev, ki se poročajo na slov.-dalm. pravnem področju, ne silimo, da bi se držali naše konfesionelne oblike, temveč toleriramo (vsaj v stari Avstriji se je) njih civilno poročanje pred domovinskim konzulom; v «sili» jih poroči naš drž. stal. uradnik. Za s r b i j a n s k o pravno območje lex loči actus ne more veljati niti obligatorno, niti fakultativno, temveč se mora Srbi- janec, ki se poroči na tujem, držati svojega domovinskega pravnega reda. Ta lex nationalis velja vsaj za pripadnike pravo¬ slavne cerkve, ki ne morejo sklepati v tujini za domovino ve¬ ljavnega zakona, ne da bi interveniral svečenik. Konfesionelno celebriranje v teh primerih zahteva (dosledno) tudi kasacijsko sodišče v Beogradu. Bartoševega nazora (str. 246.), da taka praksa ni več dopustna izza Vidovdanske ustave, nisem. — Istotako se morajo pripadniki bos.-herc. in črnogo r. pravnega območja držati ob sklepanju zakonov v tujini domo¬ vinskega pravnega reda, vsaj v kolikor je njih ženitna pravica 96 urejena lege confessionali, ter je po tej lex contessionalis inter¬ vencija svečenika potrebna, da posreduje prejem zakramenta. V hrvatsko-slavonskem pravnem območju je (kakor v pogledu ženitne pravice) razlikovati med pripadniki katoliške, unirane in neunirane grške cerkve na eni strani in med pripadniki drugih konfesij na drugi. Za prve veljajo cerkvena prava tudi v pogledu oblike zakona, ki tukaj ni oblika; zato morajo, kadar se poročajo na tujem, zahtevati intervencijo svečenika, da bo zakon veljaven za domovino; če bi bil zakon sklenjen v inozemstvu samo pred staležnim uradnikom, bi v domovini ne bil veljaven. Katolikom nalaga vrh tega § 74., pril. I. dolžnost, da dajo svoj v tujini nameravani zakon, ako tam še ne domujejo polno leto, oklicati v domovini. Za pripadnike drugih konfesij velja odz., ki ga je tolmačiti enako liberalno, kakor se tolmači in uporablja v slov.-dalm. pravnem območju; za nje torej zadostuje, da se poročajo v tujini lege loči actus vel na- tionali. Projekt iz leta 1928. predvideva: «Pri sklapanju braka državljana kraljevine SHS u stranoj državi... način sklapanja braka saobraziče se zakonu zemlje, u kojoj se brak sklapa» (čl. 58.: torej «locus regit actum»). «Ako je domače bračno stanje (?) našeg državljanina konfesijsko, onda če se i način sklapanja braka njegovog u stranoj državi saobraziti zahtevima njegovog domačeg prava» (čl. 58.: izjemna uporaba legis natio- nalis-confessionalis). «Sklapanje braka stranih državljana u našim područjima konfesijskog sklapanja braka vršiče se po bračnom pravu koje vrijedi za pristalice njihove vere» (čl. 59.: «locus regit actum). B. Pravni učinki mednarodnega zakona. Iz zakona nastajajo osebno- in imovinskopravni učinki, ne le obligacije, eventuelno tudi stvarne pravice (solastninska, za¬ stavna). Isto velja za mednarodne zakone. K njim ni šteti zgolj onih, ki se sklepajo med pripadniki raznih držav, ampak tudi zakone domačinov, ki žive na tujem, in zakone tujcev, ki žive pri nas. Kolizijske norme so nam potrebne le, v kolikor ne do¬ ločijo ali ne morejo določiti želenih pravnih učinkov zakonci sami. To morejo storiti zlasti v pogledu želenih imovinsko- pravnih učinkov s tzv. ženitnimi pakti. A v velikem obsegu je 97 določitev pravnih učinkov zakona, zlasti osebnopravnih, od¬ tegnjena avtonomiji strank. XXXV. Osebnopravni učinki. 1. ) Da zgubi ženska oseba radi možitve lastni priimek in dobi možev, je bolj javno-, nego zasebnopravna norma;, zato se z merodajno kolizijsko normo konv. II. ni bavila. Sicer pa v tej normi države še soglašajo. Da trpi radi možitve ženina poslovna sposobnost,kadar jo postavlja moževa lex nationalis pod njegovo nadzorstvo, zato smo se odločili že v t. XXX. A. Vprašujemo dalje: Po katerem pravnem redu naj terja mož svoje zakonite pravice proti ženi, zlasti pravico na njeno pomoč v gospodarstvu in pridobivanju in pravico na njeno pokorščino? Po katerem pravnem redu naj spolnjuje dolžnost njenega vzdrževanja in zastopanja? Po katerem pravnem redu naj terja žena svoje pravice proti možu in spolnjuje svoje dolžnosti? Vzdrževalno pravico žene in recipročno dolžnost moža bi morali šteti že k imovinskopravnim učinkom zakona, a jo naš odz. šteje še k osebnopravnim, čemur sledim tudi tu. Kolizije pravnih redov v pogledu vseh teh, bolj etiki, nego pravu pripadajočih, vprašanj niso občutne. Še najčešče nastajajo v pogledu zastopanja in vzdrževanja. Imamo države, v katerih ima mož samo dolžnost, ne hkratu pravice, ženo zastopati, ozi¬ roma ima to pravico le v posebnih okolnostih in v tesnem ob¬ segu. Imamo druge države, ki priznavajo tudi ženi pravico, da v določnih poslih zastopa moža. Pravico na alimentacijo ima po starejših zakonodajah samo žena proti možu, po mlajših tudi obubožani mož proti ženi. 2. ) Po nauku statutarjev je obvladovala osebnopravne učinke mednarodnega zakona lex domicilii, ki dominira še danes v mnogih državah izven evropskega kontinenta. Na našem konti¬ nentu je po historičnem razvoju legem domicilii spodrinila lex nationalis. Lex nationalis soprogov je torej, ki je danes merodajna za določitev medsebojnih osebnih pravic in dolž J nosti soprogov iz mednarodnega zakona. Ker prehaja po vseh starejših zakonih o pridobivanju in zgubljanju državljan¬ stva moževo državljanstvo na ženo, sta soproga skoro vedno istega (do poročitve moževega) državljanstva, razen če bi eden ali drugi kasneje v zakonu pridobil različno državljanstvo; v tem primeru ostane merodajna zadnja skupna lex nationalis. Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 7 98 Pravni red, ki mu je pripadala pred poročitvijo žena, nima vpliva na osebnopravne učinke. Prememba moževega državljanstva, ki mu v splošnem zopet sledi ženino, ima kot prememba navezne okolnosti po izvajanjih t. VII. za posledico premembo osebnopravnega režima (ker ga ni šteti k pridobljenim pravicam). Zato se osebnopravni režim ravna po vsakokratni skupni lex nationalis soprogov. V povojnem času je najprej severna Amerika (1923), in so za njo druge države (Belgija [1926], Francija [1927], Poljska, Šved¬ ska in Rumunska) novelirale zakone o pridobivanju in zgublja¬ nju državljanstva v tem smislu, da tujka s poročitvijo doma¬ čina ali domačinka s poročitvijo tujca ne pridobi vedno in ipso facto novega, oziroma ne zgubi starega svojega državljanstva, temveč šele po daljšem (eno- ali večletnem) trajanju zakonske skupnosti, ali radi drugih okolnosti, v katerih se razlikujejo te novele zopet znatno med seboj. Zdi se mi, da se ta novost ne bo obnesla. Če se bo, potem postavi MZP pred nov, komaj rešljiv problem: Po kateri raznih in različnih leges nationales soprogov naj se presoja njiju osebnopravni režim, zlasti, kadar žena po lastni lex nationalis ni dolžna spolnjevati vsega tega, kar je mož upravičen terjati po svoji, in obratno, kadar ima mož po lastni lex nationalis manj dolžnosti, nego žena pravic po svoji? Ker paritete soprogov ni možno vzdržati, in se torej mora umak¬ niti ena obeh leges drugi, more zadeti ta mučna posledica samo ženino lex nationalis. Umik moževe lex nationalis bi pomenjal nadvlado žene nad možem, ki je ne pozna noben nacionalni pravni red, dočim nadvlada moža nad ženo še ni zgodovinska. Da bi stopila v teh primerih na mesto moderne lex nationalis historična lex domicilii, bi ne imelo koristi za ženo, ker je dolžna, slediti možu na njegov domicil. Prohibitivno in permisivno poseganje legis loči v načeloma merodajno skupno lex nationalis soprogov iz ozirov na javni red postane lahko praktično tudi na tem pravnem polju: prvo n. pr. proti pretirani strahovalni pravici moža po njegovi lex nationalis, drugo proti nezadostni njegovi alimentacijski dolž¬ nosti po istem pravnem redu. 3.) Konv. II. se bavi z osebnopravnimi učinki mednarodnega zakona v čl. 1. in 9. (gl. besedilo v Sp. II.). Al. L, čl. 1. uzako¬ njuje kratko in jasno kolizijsko normo legis nationalis soprogov, pri čemer leta 1902. še niso slutili, da bi utegnila žena kljub 99 poročitvi obdržati svoje prejšnje državljanstvo. Leta 1928. so sklenili sledeči, doslej neratificirani dostavek k al. L, čl. L: «Ako soproga nista bila nikdar istega državljanstva v zakonu, se rav¬ najo te pravice in dolžnosti po domovinskem pravnem redu moža ob celebraciji zakona.® Al. 2 ., čl. 1. uzakonjuje neko utesnitev v pogledu izvršilnih sredstev, ki jo spoznamo v mednarodni izvršbi. Čl. 9., al. 1. določa, da nastopi kot posledica prestopa soprogov v novo enako državljanstvo prememba osebnoprav- nega režima. Za primer, da zakoncema v zakonu državljanstvo ne ostane skupno, da je premeni n. pr. samo žena, je po nadaljnji določbi al. 2., čl. 9. uporabljati zadnjo skupno lex nationalis. Za primer, da je eden soprogov brezdomovinec ali da ima več domovin, so leta 1928. sklenili sledeče dopolnitve k čl. 9.: «Ako je kateri soprogov brez domovine, velja za njegov domovinski pravni red... pravni red njegovega navadnega bivališča, če ga nima, pravni red njegovega bivališča® (1 ). «Ako ima kateri soprogov več, nego eno domovino, velja za njegov domovinski pravni red ... tisti, ki je hkratu pravni red njegovega navadnega bivališča, če ga nima, njegovega bivališča® (2.). «Vendar je vsaka država, katere državljanstvo ima, upravičena, da ga smatra podvrženim izključno njenemu pravnemu redu® (3.). — Enake kolizijske norme, kakor stara (nedopolnena) konv. II., je uzakonil čl. 14., al. 1. polj. zak. št. 581. in predvideva § 29., al. 1. in 2. nač. čsl. odz. Istotako § 14. uv. zak. k nem. drž. zak., ki uzakonjuje izrečno primer, da je mož zgubil, a žena održala nemško državljanstvo: merodajen ostane za osebnopravne učinke nemški pravni red. 4.) Nobeno naših pravnih območij (niti vojvodinsko) nima kolizijske norme za presojanje osebnopravnih učinkov med¬ narodnega zakona. Uporabnost skupne lex nationalis priznavamo praeter legem tem lažje, ker ž njo, odkar ne odločuje lex do¬ micilu, resno ne tekmuje nobena druga lex. Cesto (prečesto) je staroavstrijska judikatura pripuščala prohibitivno in permisivno poseganje legis loči. Po novem zakonu o državljanstvu (§§ 10., 29. zak. z dne 21. septembra 1928., Sl. Nov. br. 254, LXXXIV) bo izjemoma tudi pri nas možno, da tujka, ki poroči Jugoslovana, ali Jugoslovanka, ki poroči tujca, ne bo postala moževega državljanstva. Kljub temu bo obvladovala osebnopravni režim med soprogoma lex nationalis moža ob celebriranju zakona. 7 * 100 XXXVI. Imovinskopravni učinki. Razlikovati nam je zakoniti imovinskopravni režim, ki nastopi radi sklenitve mednarodnega zakona ex lege, in p o - godbeni imovinskopravni režim, ki nastopi radi sklenitve ženitnih paktov. Pri prvem bomo, kakor pri osebnopravnili učinkih, iskali med kolidujočimi pravnimi redi oni, ki mu gre radi tesnejšega odnošaja k pravnemu razmerju prednost pred drugimi. Pri drugem nastopijo imovinskopravni učinki po volji paciscentov samih. Le, v kolikor bi se paciscenta ne mogla dogovoriti ali bi se dogovorila pomanjkljivo, zanašajoč se na supletorne določbe zakona, bo treba odkriti merodajni pravni red tudi za nje. Poslovna sposobnost, svoboda poslovne volje, dopustnost vsebine nameravanega ženitnega pakta in obliko zanj bi mogli presojati po že znanih kolizijskih normah za splošni mednarodni pravni posel. Vendar so ženitni pakti pogodbe šui juriš in zlasti v romanskih krajih podvrženi omejitvam, ki jih za druge pogodbe ne poznamo. Zato so se za neke elemente veljav¬ nosti ženitnih paktov izoblikovale posebne kolizijske norme. Značilno za nje je, da jim je državljanstvo strank dosti češče navezna okolnost, nego pri drugih državljanskih pogodbah. Zakoniti imovinskopravni režim. Povodov za kolizije pravnih redov je polno. Komaj razumljivo je, kako tavajo države ravno v pogledu svojih zakonitih zakon- skoimovinskih sistemov od enega ekstrema do drugega, ozi¬ roma, kako se trudijo zaman za sprejemljivo srednjo pot. Ho¬ landska, Danska, Norveška, Portugalska poznajo sistem skup¬ nosti imovine, po katerem postaneta imovini zakoncev njuna skupna last. Anglija, Italija, Rumunija, stara in nova Rusija poznajo nasprotni sistem ločenih imovin. Isti sistem ločenih imovin, a omilen z nekimi domnevami na korist moža, poznajo Avstrija in naša pravna območja, izvzemši Vojvodino. Vojvodina pozna pridobitno skupnost za primer smrti. Nemčija, Švica in del Poljske uzakonjujejo upravno skupnost, Francija in Švedija skupnost premične in v zakonu pridobljene imovine, Španija samo skupnost zadnje. — Kateri teh zakonitih imovinskopravnih režimov naj velja v mednarodnem zakonu, o tem odločuje po nauku doktrine in po določbi čl. 2., al. 1. konv. II. pravni red moževega državljanstva ob sklenitvi zakona. Pravni red nevestinega, državljanstva ali pravni red zakonskega domicila nista merodajna. — Konvencija ne razlikuje med premično ih nepremično imovino enega in drugega zakonca; zakonitemu imovinskopravnemu režimu moževega državljanstva ob skle¬ nitvi zakona postaneta zato podvrženi tudi njegova, v tuji državi ležeča, nepremičnina ali v tuji državi ležeča nepremičnina nje¬ gove žene. Lex rei sitae, ki so jo učili za nepremičnine statu- tarji, ne velja več, razen po čl. 7., konv. II. za nepremičnine, podvržene specialnim zemljiškim režimom. — Odločuje možev pravni red oh sklenitvi zakona. Prememba državljan¬ stva soprogov ali enega njiju v zakonu nima, po izrečni določbi čl. 2. al. 2. konv. II., vpliva na enkrat ustanovljeni imovinsko- pravni režim. Tukaj velja, v nasprotju k premenljivosti osebno- pravnega režima, načelo n e p r e m e n 1 j i v o s ti. Konvencija proglaša pravice, ki jih je pridobil eni ali drugi zakonec (zlasti žena) iz enkrat ustanovljenega imovinskopravnega režima, za »pridobljene« (istotako čl. 1395. code civila). Povsem drugo vprašanje je, se-li da enkrat ustanovljeni zakoniti imovinsko¬ pravni režim premeniti z ženitnimi pakti? O odgovoru kasneje. — Moževa lex nationalis ob sklenitvi zakona ne odloča samo o ustanovitvi zakonitega imovinskopravnega režima, ampak tudi o njegovi ukinitvi tzv. imovinskopravni razločitvi soprogov ob končanju zakonske skupnosti na pr. o raznih izbirnih in odškod¬ ninskih pravicah nekrivega soproga povodom razvoda ali ločitve. Dedne pravice soprogov se pa n e ravnajo po predmetni, temveč po (sorodni) kolizijski normi dednega prava. — Na podlagi mo¬ ževe lex nationalis nastopivši zakoniti imovinskopravni režim velja n e le pro foro interno, ampak tudi pro foro externo. Statu- tarji so zagovarjali kolizijsko normo legis domicilii baš s potrebo, da se z uporabo legis domicilii zaščiti z zakoncema poslujoča okolica. Da se zasigurajo ti interesi okolice (upnikov), napravlja konv. II. v čl. 8. poseben pridržek, o katerem govorim med ženit¬ nimi pakti. — Enako kolizijsko normo, kakor konv. II., in nepre- menljivost enkrat ustanovljenega zakonitega imovinskopravnega režima uzakonjuje tudi čl. 14. al. 1. in 3. polj. zak. št. 581 in predvideva § 30. al. 1. nač. čsl. odz. Čl. 15. uv. z. k nem. drž. zak. uzakonjuje samo kolizijsko normo legis nationalis, ne tudi načela nepremenljivosti, ki se pa vanj splošno interpretira. — Našim Pravnim območjem se je praeter legem ravnati po navedenih številnih, med seboj soglasujočih, vzorih. : — V širšem obsegu, 102 nego po določbi čl. 7. konv. II., je po čl. 16. polj. zak. št. 581 i n § 31.nač čsl.odz uporabljati legem rei sitae (na vse nepremičnine, čim veleva uporabo te lex država njih lege). Ženitni pakti. 1. ) «Sposobnost vsakega zaročencev, da skleneta ženitne pakte, se presoja po njegovem domovinskem pravnem redu ob sklenitvi zakona* (čl. 3. konv. II.). Da je merodajna lex nationalis vsakega paciscenta, izhaja za nas že iz t. XXX. A; konvencijske države niso imele prilike, da se dogovore na kolizijsko normo za splošno poslovno sposobnost, zato so jo uzakonile za navzočni specialni primer. Novo na določbi čl. 3. je, da se sposobnost zaročencev za sklenitev ženitnih paktov ne ravna po pravnem redu njih državljanstva ob sklenitvi paktov, temveč ob sklenitvi zakona. Ta novost se utemeljuje z uvaževanjem, da se skle¬ pajo ženitni pakti pod izrečnim ali zamolčanim pogojem, da bosta paciscenta sklenila veljaven zakon. To je res, vendar iz okol- nosti, da postanejo ženitni pakti neveljavni, če zaročenca na¬ knadno ne skleneta veljavnega zakona, ni dopusten zaključek, da postanejo pakti, ki so neveljavni (radi nesposobnosti), veljavni s celebriranjem zakona. Poljski zakon in čsl. nač. odz. ne pred¬ videvata specialne kolizijske norme za presojanje predmetne sposobnosti; velja torej splošna in pravilnejša kolizijska norma legis nationalis zaročencev ob sklenitvi paktov (ne zakona). Ista lex nationalis mora odločati v naših pravnih območjih. — Za sposobnost, sklepati dedne pogodbe, ki so hkratu pakti in dedno- pravni delacijski razlog, norma čl. 3. konv. II. po izrečni izjavi referenta na haaški konferenci ne velja; za njo merodajno koli¬ zijsko normo spoznamo v t. L.VI. št. 4. 2. Različno odgovarjajo države na vprašanja: Moreta-li za¬ konca nastopivši zakoniti imovinskopravni režim kasneje v zakonu nadomestiti s pogodbenim, ali pogodbeni z zakonitim? Moreta-li zakonca enkrat ustanovljeni pogodbeni imovinsko¬ pravni režim kasneje v zakonu nadomestiti z drugim pogod¬ benim? Naša pravna območja potrjujejo (brez izrečne določbe) vsa ta vprašanja in dopuščajo, da se ženitni pakti sklepajo, ukinjajo in preminjajo v zakonu istotako, kakor v stanju zaroke. Temu nasproti določajo code civil (čl. 1394.—1395.) in sledeči mu državljanski zakoniki, dalje codice civile (čl. 1385.), da se smejo ženitni pakti sklepati samo pred zakonom, in da pakti, sklenjeni 103 v zakonu, ne morejo premeniti enkrat nastopivšega zakonitega ali pogodbenega imovinskopravnega režima. — Po kolizijski normi, ki jo postavlja čl. 4. konv. II. v zvezi s čl. 9, odločuje o dopustnosti sklepanja, ukinjanja in preminjanja ženitnih paktov v zakonu pravni red vsakokratnega državljan¬ stva zakoncev, torej tistega državljanstva, ki mu pripadata, ob paktiranju v zakonu. Če zakoncema državljanstvo ob tem času ni več skupno, odločuje njiju zadnji skupni domovinski pravni red. Za primer, da zakonca nista nikdar imela istega državljan¬ stva v zakonu, naj bo, po dopolnitvi šeste haaške konference leta 1928., izključno merodajen možev pravni red. Ako torej terja zakoncema skupna, zadnja skupna, ev. moževa lex nationalis, da se respektira enkrat nastopivši imovinskopravni režim kot ne- premenljiv, na pr. franc, ali ital. lex nationalis, ga zakonca ne moreta več premeniti. Ni pa zadržka, da premenita v sporazumu svoje državljanstvo ter na podlagi novodobljene lex nationalis imovinskopravni režim. — Enako kolizijsko normo, kakor stara nedopolnena) konv. II., uzakonjuje čl. 14. al. 2. polj. zakona št. 581. Po § 30. al. 2. nač. čsl. odz. bo pa odločevala o pogodbenih premembah zakonskoimov. režima moževa lex nationalis ob sklenitvi paktov. Čl. 15. uv. zak. k nem. drž. zak. (in fine) pravi le, da moreta zakonca skleniti ženitne pakte, dasi sklenitev po domovinskem pravnem redu moža ob sklenitvi zakona ne bi bila dopustna. — Kolizijsko normo čl. 4. konv. II. in cit. avtonomnih zakonov je odobravati; držati se je bo praeter legem tudi našim pravnim območjem, ali pa bodo uporabljala, kadar sklepajo že¬ nitne pakte lege nationali omejeni tujci pri nas, splošno kolizijsko normo za presojo dopustnosti pravnih poslov (legem loči actus); tem lažje, ker ustreza pogodbena svoboda, ki velja v pogledu sklepanja ženitnih paktov pri nas, sodobnemu življenju mnogo bolj, nego romanskopravne omejitve. — Po al. 2. čl. 4. prememba imovinskopravnega režima ne učinkuje nazaj na škodo tretjih oseb. Ta določba je ob sebi umevna, ker zakonca s premembo imovinskopravnega režima ne moreta kršiti obveznosti, ki jih imata proti okolici po prejšnjem imovinskopravnerm režimu. 3) Za presojo veljavnosti paktov v pogledu vsebine (za tzv. notranjo veljavnost)' in za presojo učinkov ženitnih paktov postavlja al. 1. čl. 5. konv. II sledeče norme: Kadar skle¬ pajo pakte zaročenci, odločuje (v obeh pogledih) pravni red države, ki ji pripada mož ob sklenitvi zakona (ne zaročenec ob 104 sklenitvi paktov). Kadar se sklepajo pakti v zakonu, odločuje pravni red države, ki ji pripadata zakonca ,ob paktiranju. Če zakonca ob tem času ne pripadata več isti državi, odločuje zadnji njima skupni pravni red (čl. 9.). Za primer, da zakonca, nista imela nikdar v zakonu skupnega državljanstva, je sklenila haaška konferenca iz leta 1928. k al. 1. čl. 5. enako dopolnitev, kakor (zgoraj) k al. 1. čl. 4. konv. II. Po al. 2. čl. ,5. odločuje isti pravni red o nadaljnjem vprašanju, moreta-li sklepajoča zaročenca ali zakonca podvreči svoje pakte tujemu pravnemu redu?Zakono¬ daje držav-pogodbenic se v odgovoru na to vprašanje razhajajo: Nemškim državljanom je po določbi § 1433. drž. zak. tako posto¬ panje prepovedano, Francoza pa moreta v sporazumu vzeti svojim paktom za podlago tujezemski pravni red, brez razlike, bosta-li v tujem pravnem območju domicilirala ali ne. — Nač. čsl. odz. posebne kolizijske norme za vsebino in učinke paktov ne predvideva; čl. 15. polj. zak. št. 581. določuje, da so imovinsko- pravni pakti (in daritve) med zakonci (in zaročenci) podvrženi pravnemu redu tiste države, ki ji pripada zakonski mož (zaro¬ čenec) ob sklenitvi paktov. Pravilno na tej normi je, da odločuje pravni red državljanstva ob sklenitvi paktov (ne zakona); da pa odločuje pravni red možev, ne skupni ali zadnji skupni pravni red, se utemeljuje s tem, da se ž ženitnimi pakti premeni zakoniti imovinskopravni režim, ki je nastopil lege nationali moža. — i V naših pravnih območjih bi morala (brez specialne norme) veljati po t. XXX. Č lex loči actus; vendar je v pogledu ženitnih paktov, ki so pogodbe sui juriš, pripomniti, da je domovinski pravni red soprogov ž njimi v dosti tesnejšem odnošaju, nego !ex loči actus. —- Čl. 15. polj. zakona nas spominja hkratu na razliko, ki vlada med zakonodajami evropskega kontinenta v pogledu dopustnosti daritev med zaročenci in zakonci. Rimsko pravo je take da¬ ritve prepovedovalo; rimskemu sledi še danes italijansko; code civil sicer ne prepoveduje predmetnih daritev, a jih proglaša za vsak čas opozivne. Nasprotno dopuščajo odz., grd), zak., nem. drž; zak. in dr. daritve med zakonci in zaročenci neomejeno; § 1247. odz. in § 777. grdj. zak. postavljata v pogledu tzv. ženskih stvari (zlasti nakita) celo domnevo, da jih je mož ženi daroval, ne posodil. Tudi ta razlika zakonodaj bi zahtevala posebno koli- zijsko normo, ki jo pa haaška konvencija radi velikih nesoglasij ni predvidela. Naše avtonomno MZP bi se po m. m. moglo pri¬ družiti kolizijski normi poljskega zakona. r ; ,'v ' 105 4.) Za veljavnost ženitnih paktov v pogledu oblike, velja po al. 1. čl. 6, konv. II. lex loči actus ali Iex nationalis obeh paciscentov, torej ista liberalna alternativna kolizijska norma, ki jo poznamo iz t. XXX. B za splošni mednarodni pravni posel (lex loči actus vel causae). Lex causae je tu lex nationalis obeh zaročencev ozir. zakoncev. Pri zaročencih se ravna (po istem čl. 0.) po času sklenitve zakona (ne paktov). Kadar zakoncema !ex nationalis ni več skupna, določba čl. 9 tu ni uporabna, ter zakoncema ne preostaja drugo, nego da posežeta po obliki legis loči actus. — Zgolj lex nationalis je za obliko ženitnih paktov po al. 2. čl. 6 merodajna takrat, kadar predpisuje paciscentoma domovinski pravni red, da se morata držati ob sklenitvi paktov (dasi v tujini) določne oblike v ogib ničnosti. Spoštovanje pred¬ pisane oblike je v tem primeru šteti (nalik v t. XXXIV. ome¬ njenim oklicnim predpisom) k zahtevkom možnosti naprave posla. Vse države-pogodbenice so dolžne, smatrati v tem primeru pakte, napravljene v obliki legis loči actus, za neveljavne. — Niti polj. zak. št. 581., niti nač. čsl. odz. nimata predvidene v pogledu oblike ženitnih paktov specialne norme. Velja torej splošna legis loči actus vel causae (nationalis). Istotako za naša pravna ob¬ močja. Skupni določbi. I za zakoniti i za pogodbeni imovinskopravni režim veljata določbi čl. 7. in 8. konv. II. : Po čl. 7. ni uporabljati določb konvencije «na zemljišča, ki so po pravnem redu lege stvari podvržena posebnemu zemljiškemu režimu.» Dočim konvencija v splošnem ne dela razlike med pre¬ mičninami in nepremičninami, kar čl. 2 (za nastop zakonitega imovinskopravnega režima) izrečno poudarja, je to razlikovanje na mestu pri specialnih immobiliarnih režimih na pr. pri onih* ki veljajo za fevde, rodbinske fidejkomise, določna kmetska po¬ sestva, zemljišča pod agrarnimi reformami i. dr. Tukaj zahteva lex rei sitae svojo izključno veljavo, kar so uvidele konvencijske države (ne le v tej, tudi v drugih konvencijah). Absolutno vlada lex rei sitae v teh izjemnih primerih tudi pri nas (brez izrečne uzakonitve), ker je utemeljena v ozirih na javni red. Nima pa prav Ehrenzweig (System( prvi del, § 28 I. št. 3.), ki uporablja realni statut na v s e nepremičnine, pozivaje se na § 300 odz. Zakonskoimovinski režim je važen ne le za odnošaje med soprogi, ampak tudi pro foro externo za odnošaje k njiju okolici. 106 Konv. II. v tem pogledu ne razlikuje do čl. 8., tako da je mero¬ dajen en in isti indicirani pravni red za obojne odnošaje (nakar sem pri razlagi čl. 2. že opozoril). Ker se pa pripeti, da okolici soprogov ni znana ali ne postane lahko znana tista navezna okol- nost (najčešče državljanstvo), ki odločuje o merodajnem prav¬ nem redu, zato so si konvencijske države v čl. 8. pridržale, da bodo kljub določbam konvencije vztrajale na posebnih oblič- nostih, ki jih terjajo po svojih avtonomnih zakonodajah za to, da se more imovinskopravni režim uveljavljati proti tretjim osebam na pr. na vpisu sklenjenih ženitnih paktov v register. Zavezale so se hkratu, da si bodo medsebojno sporočile one avtonomne pred¬ pise, ki jih nameravajo uporabljati po pridržku čl. 8. Za primer, da izvršuje inozemska zakonska žena kak poklic (trgovski) na konvencijskem ozemlju, so napravile konvencijske države v čl. 8. še drug pridržek, da bodo uporabljale kljub do¬ ločbam konvencije take avtonomne predpise, s katerimi ščitijo tretje osebe v pravnih odnošajih s poslujočo zakonsko ženo. Zavezale so se, da si bodo medsebojno sporočile tudi te predpise. (Besedilo čl, 2.—9. gl. v Sp. II.) C. Presta nek mednarodnega zakona (vezi in skupnosti). Med primeri prestanka vezi mednarodnega zakona zanima le še razvod (divortium), ker smrt kot naraven dogodek ne daje povoda kolizijam pravnih redov, a kolizijsko normo za pro¬ glasitev mrtvim smo spoznali v t. XXVIII. Nobene potrebe ni, da bi govorili (z Jettelom) posebej o kolizijskih normah, merodajnih za izrek ničnosti mednarodnih zakonov. Te norme so identične (so le obratna stran) onih kolizijskih norm, ki smo jih spoznali za zahtevke veljavnosti mednarodnega zakona (t.XXXII., XXXIII., XXXIV.): čim manjka po merodajni lex nationalis (leges natio- nales) ev. po lex loči actus eden teh zahtevkov, je ničnost med¬ narodnega zakona podana, sicer ne. — Zakonska skupnost prestane radi ločitve zakona od mize in postelje (separacije). A kolizijske norme za ločitev tečejo vzporedno z onimi za razvod mednarodnega zakona. S kolizijskimi normami za razvod in ločitev so se bavili zlasti Story, Savigny in Bar, z različnimi rezultati: Story se je odločil (za ameriške razmere) za lex domicilii, Savigny za lex fori (pri 107 čemer zahteva, da se mora forum ravnati po moževem domicilu), Bar kot prvi (leta 1862.) za lex nationalis. Že naslednje leto je kolizijsko normo legis nationalis (moževo) uzakonil saški drž. zak. Legem nationalem je propagirala kasneje italijanska šola, ter ji načeloma sledila francoska praksa. Za njo se je izrekel tudi Kalin, vendar pripuščajoč proti načeloma indicirani lex nationalis prohibitivno poseganje legis fori. Danes je lepo število držav evropskega kontinenta včlanjenih v haaško konv. III., katere kolizijske norme takoj spoznamo (besedilo gl. v Sp. II.). Avtonomne kolizijske norme za razvod in ločitev zakona poznajo samo mlajše zakonodaje. Vsa naša pravna območja (razen vojvodinskega) so brez njih ter morajo slediti tujim vzo¬ rom. Samo za razmerje k Češkoslovaški republiki smo dobili v čl. 34. al. 2. ppd. z dne 27. maja 1924. Sl. Nov. št. 181 osamelo kolizijsko normo, ki veže vse državno ozemlje. XXXVII. Razvod in ločitev (od mize in postelje). Kolizijske norme za nju razvrstim v istem redu, kakor so razvrščene v konv. III. Najprej govorim o kolizijski normi za presojo razvedljivost! (ločljivosti) mednarodnega zakona (čl. 1.), potem o kolizijski normi za presojo utemeljenosti razvodnih (ločitvenih) razlogov (čl. 2. in 4.), slednjič o izjemni, ublaženi kolizijski normi čl. 3. Določba čl. 8. je skupna vsem pravkar navedenim kolizijskim normam. Čl. 5.—7. se bavijo z mednarodno ženitno pravdo in spadajo med grane-posestrime MZP-a. R a z v e d 1 j, i v o s t (ločljivost). Razvod pomeni ukinitev zakonske vezi,ločitev ukinitev zakon¬ ske skupnosti ob nadaljnjem obstoju vezi. Imamo države, ki poznajo zgolj razvedljivost zakona, ne da bi razlikovale med konfesijami zakoncev (Rumunija). Druge, ki poznajo zgolj loč¬ ljivost zakona, tudi brez razlikovanja med konfesijami (Italija, Portugalija, Španija). Zopet druge, ki poznajo i razvedljivost i ločljivost, a razlikujejo med konfesijami (sem spadajo pravna območja staroavstr. odz.). Končno so države, ki prepuščajo za¬ koncem izbiro, žele-li razvod ali ločitev (Češkoslovaška, Švica, Belgija; tudi odz. akatolikom in nekristjanom). Konflikti pravnih redov so radi teh velikih razlik v internacionalnem konubiju vsakdanji. — Dva pravna reda se pred vsem potegujeta za upo- 108 rabo na ukinitev mednarodnih zakonskih vezi ozir. skupnosti: d o m o v i n s k o pravo zakoncev in pravo vložene tožbe (pri spornem), vložene prošnje (pri sporazumnem razvodu in ločitvi.) Domovinska država je brez dvoma interesirana na tem, da odloči njeno pravo, se-Ii morejo lastni državljani v tujini razvesti ali le ločiti ali izbiroma razvesti in ločiti. Kadar, pozna domovina zgolj ločitev, bi mogla državljana, ki se na podlagi v inozemstvu doseženega razvoda znova poroči, preganjati celo radi bigamije. A tudi pravu kraja, kjer se vlaga tožba (prošnja), ni odrekati interesa na vpoštevanju njegovih predpisov. Kajti uporaba inozemskega, premilega ali pretrdega, prava bi utegnila izzvati pohujšanje. Zlasti govori za interesiranost prava fori okolnost, da nastopijo učinki dovoljenega razvoda (ločitve) v pretežni meri v okolišu fora samega, ker, če zakonca tamkaj nimata domicila, kompetenca fora praviloma ni podana. — Iz uvažanja te obojestranske interesiranosti legis nationalis in legis fori izvira kolizijska norma čl. 1. konv. III., po kateri moreta zakonca v tujini doseči razvod ozir. ločitev zakona samo takrat, ako dopuščata zaprošeni razvod (ločitev) kumulativno lex natio¬ nalis in Iex fori. Postranski namen, ki ga je zasledovala kon¬ vencija s strogostjo te kolizijske norme, je bil pravnopolitičen, da očuva čim večje število mednarodnih zakonskih vezi v pravnem obstoju. — Kot lex nationalis prihaja v poštev tisti pravni red, ki mu pripadata zakonca ob vložitvi tožbe (prošnje). Prvotna nerazvedljivost zakona (ob njegovi sklenitvi) n e na¬ sprotuje razvodu, če sta soproga pridobila v zakonu drugo državljanstvo, katerega pravni red dopušča razvod. — Kadar zakonca ob vložitvi tožbe (prošnje) nista več enakega držav¬ ljanstva, se smatra po čl. 8. za njiju lex nationalis zadnji sku pni pravni red. Določba je analogna, kakor ona al. 2. čl. 9. konv. II. Tudi ratio legis je ista: Z določbo se naj prepreči, da bi en zakonec z enostranskim prestopom v drugo državljanstvo spravil drugega zakonca v neugodnejši položaj. Če prestopita v sporazumu oba, pokažeta s tem svojo sporazumno voljo, pod¬ rediti zakonsko razmerje pod pravni red skupne nove domovine. Šesta haaška konferenca leta 1928. je sklenila, nadomestiti ozir. dopolniti besedilo čl. 8. s sledečim: «Ako menja eden soprogov po sklenitvi zakona svoje državljanstvo, velja ob uporabi pred- stoječih členov za njiju domovinski pravni red zadnji skupni pravni red. Ako soproga nista imela nikdar skupnega pravnega reda... se razvod ne more dovoliti, razen če je dopusten i po pravnem redu moža i po onem žene. Isto velja za ločitev.« Marij stroga, nego konv. III., sta čl. 17. al. 1. polj. zak. št. 581 in § 32. al. 1. nač. čsl. odz. Oba uporabljata ob presoji razvedljivosti (ločljivosti) mednarodnega zakona en sam pravni red in sicer skupno (zadnjo skupno) lex nationalis soprogov ob vložitvi tožbe (prošnje). Na lex fori se n e ozirata. Po čl. 17. al. 1. uv. zak. k nem. zak. so za razvod zakona merodajni zakoni države, ki ji pripada mož ob vložitvi tožbe; ako pa je v tem času moževo nemško državljanstvo že ugasnilo, in je žena ostala Nemka, se uporabljajo nemški zakoni. — Staroavstrijska judikatura je pri razvajanju in ločevanju tujcev uporabljala največ legem fori. Legem nationalem je ignorirala, češ, da zahteva lex fori svojo absolutno veljavo. Zato ni dovoljevala ne razvoda, ne ločitve, ako po verski pripadnosti strank eden ali drugi petit ni bil opra¬ vičen v odz-u. Zoper legem nationalem tujcev je s tem posegala največkrat prohibitivno; včasih tudi permisivno, ko je na pr. dopuščala razvod italijanskih protestantov, ki jim je v domovini dopuščena samo ločitev. Pri razvajanju in ločevanju domačinov je uporaba legis fori povedla do pravilnih rezultatov, ker je bila identična z lex nationalis. — Isto nepravilno kolizijsko normo, vendar z ugodnim efektom za tujce (z ozirom na liberalna načela legis fori), je uzakonil al. 2. čl. 115. zak. čl. XXXI.: 1894., ki velja še danes v Vojvodini: «Ako je inozemsko sodišče izreklo ločitev od mize in postelje (osebe, ki prestopi v ogrsko državljanstvo), preden je dobila ogrsko državljanstvo, more ogrsko sodišče njen zakon razvesti, ako je bil zakon ločen radi činjenice, na podlagi katere dopušča ta zakon razvod zakona.« Tudi po tej določbi spodrine lex fori legem nationalem, a le na korist takim tujcem, ki postanejo ogrski državljani: politična vaba te norme je evi¬ dentna. Preziranje legis nationalis,ozir. poseganje legis fori vanjo pa je na Ogrskem historično («sedmograški zakoni«), le da je bil do zak. Čl. XXXI.: 1894. ta privileg pridržan določnim cerkvam, a odslej ga vrši država. — Ostalim našim pravnim območjem je praeter legem priporočati, da se drže umerjene kolizijske norme polj. in čsl. zakonodaje. Raz vodni (ločitveni) razlogi. Kolizijsko normo, merodajno za nje, uzakonjuje čl. 2. konv, III. Tudi ta člen postavlja v načelu zahtevo konkordance legis natio- 110 nalis in legis fori. Ako je dokazana činjenica, ki je razvodni (lo¬ čitveni) razlog le lege nationali, ne hkratu lege fori, ali obratno, konvencijska država zakona ne more razvesti ali ločiti. Z vpo- števanjem legis fori naj se ščitijo oziri na javni red na kraju razvodnega (ločitvenega) oblastva. — Od te strogosti pozna isti čl. 2. sledečo izjemo: Kadar se uveljavlja in dokaže več činje- nic, od katerih ima kvalifikacijo razvodnega (ločitvenega) razloga ena lege nationali, druga lege fori, takrat zadostuje kvalifikacija enega razloga po enem, drugega po drugem pravnem redu. — Kar se tiče ugotovitve legis nationalis, velja, kakor za kolizijsko normo čl. L, določba čl. 8. konv. III. — Čl. 17. polj. zak. št. 581 in § 32. nač. čsl. odz. sta tudi ob presoji utemeljenosti razvodnih (ločitvenih) razlogov manj stroga, nego konv. III. Zadostuje njima, da je razlog utemeljen v domovinskem pravnem redu soprogov: na lex fori se n e ozirata. Nemški čl. 17. al. 4. je enako strog,kakor konvencija, in niti ne predvideva gorinavedene izjeme k čl. 2. konv. III.—Kvalifikacija činjenice kot razvodnega ali ločitvenega razloga mora biti po čl. 4. podana ob času in po domovinskem pravnem redu, ki sta mu pripadala soproga, k o se je činjenica pripetila. Drugače bi se mogle pre- membe državljanstva zlorabljati v svrho, da izposlujeta soproga ali eden njiju ugodnejši pravni red za kvalificiranje razvodnega (ločitvenega) razloga. Ako činjenica po pravnem redu soprogov ob času, ko se je pripetila, ni imela tega značaja, ga tudi ne dobi po pravnem redu nove domovine. Enako normo uzakonjujeta čl. 17. al. 2. polj. zak. št. 581, čl. 17. al. 2. uv. zak. k nem. drž. zak. in predvideva § 32. al. 2. nač. čsl. odz. — Drugačno in težje rešljivo je vprašanje, se-li more iz razloga, ki se je pripetil in bil ločitveni pod starim državljanstvom, zahtevati raz¬ vod pod novim, in obratno iz razloga, ki je bil razvodni pod starim državljanstvom, zahtevati ločitev pod novim? Skoro se zdi, da je treba postavljeni vprašanji potrditi; kajti sicer zakonca ločljivega zakona po prestopu v državo, ki pozna zgolj razvod, na podlagi stare ločitvene činjenice ne moreta dati razdružiti na noben način, istotako ne zakonca svojega razved- ljivega zakona po prestopu v državo, ki pozna zgolj ločitev, na podlagi stare razvodne činjenice. V praksi se te posledice ne občutijo močno, ker sta soproga, ki ne uveljavljata takoj nasta¬ lega razvodnega ali ločitvenega razloga, se ali spravila ali tožbeno pravico zapravila. Haaška konferenca je na utemeljena lil izvajanja Renaulta obe vprašanji zanikala. Znano ji je bilo, da se pozitivni odgovor na vprašanji takoj zlorablja, in začno državljanstva preminjati zgolj v svrho, da dobi ločitveni razlog značaj razvodnega. Renault je označil naravnost kot namen kon¬ vencije, da prepreči «da bi se z menjanjem državljanstva dal prejšnji činjenici pravni značaj, ki ga ob času, ko se je pripetila, ni imela.® Vsi udeleženci konference so mu pritrjevali, in je torej konv. III. interpretirati v tem smislu. — Staroavstrijska judi- katura je tudi na razvodne in ločitvene razloge uporabljala legem lori, kar je bilo v splošnem na škodo tujcev, dočim je pri doma¬ činih bila lex fori identična s pravilno lex nationalis. Danes je na slov.-dalm. in v ostalih pravnih območjih praeter legem dati tudi tu prednost umerjeni polj., čsl. in nem. zakonodaji in upo¬ rabljati skupno lex nationalis obeh soprogov, odklanjajoč pre¬ tiravajoči kolizijski normi bodisi konvencije III., bodisi staro¬ avstrijske judikature. — Za razmerje k Češkoslovaški republiki ima vsa kraljevina v čl. 34. al. 2. goricit. ppd. iz leta 1924. uzako¬ njeno sledečo kolizijsko normo, ki je v skladu s konvencijsko: «Ako sta soproga premenila državljanstvo, more okolnost, ki je nastopila pred tem časom, biti razlog za ločitev ali razvod samo v toliko, v kolikor je opravičevala ločitev ali razvod tudi po pravnem redu, ki je za njo veljal prej.» — Za razmerje k Češko¬ slovaški republiki je s tem hkratu derogirana sledeča singularna določba § 115. al. 1. zak. čl. XXXI.: 1894, ki velja v Vojvodini za razmerje k drugim državam: «(Ogrsko) sodišče more dovoliti razvod zakona soprogu, ki je dobil (ogrsko) državljanstvo, na podlagi činjenic, ki so nastale pred pridobitvijo (ogrskega) držav¬ ljanstva in bile po prejšnjem pravnem redu soprogov razvodni ali ločitveni (!) razlog, ako so te činjenice razvodni razlog po (ogrskem) zakonu.® S to določbo je, v kolikor se ž njo preminja kvalifikacija prejšnjega ločitvenega razloga, v Vojvodini uza¬ konjen pravni nazor, ki ga je konv. III. izrečno reprobirala. Izjema člena 3. konv. III. Iz čl. 1. in 2. konv. III., ki zahtevata kumulativno uporabljanje legis nationalis in legis fori na vprašanje razvedljivosti (ločlji¬ vosti) mednarodnega zakona in na vprašanje utemeljenosti raz- vodnih (ločitvenih) razlogov, bi sledilo: a) da se soproga ne moreta dati razvesti nikjer na konvencijskem ozemlju, ako dovoljuje njiju lex nationalis samo ločitev; b) da se soproga ne moreta dati ločiti nikjer na konvencijskem ozemlju, ako dovoljuje njiju lex nationalis samo razvod. (Nepravilen bi bil zaključek, da je v dopuščanju razvoda implicite obsežena dopustitev ločitve kot nekakega minus); c) da ne moreta soproga, upravičena k ločitvi lege nationali, doseči ločitve v onih konvencijskih državah, ki poznajo samo razvod; č) da ne moreta soproga, upravičena k razvodu lege nationali, doseči razvoda v onih konvencijskih državah, ki poznajo samo ločitev. Pred posledico c) je haaška konferenca sama oklevala, ji) končno odklonila in prepustila konvencijskim državam, naj se ravnajo pri odgovoru na to vprašanje po avtonomnem MZP-u. Vrh tega je napravila konv. III. v čl. 3. sledečo dalekosežno generalno izjemo h kumulativnima zahtevama čl. 1. in 2.: «Kljub določbam čl. 1. in 2. je uporabljati le domovinski pravni red, kadar to predpisuje ali vsaj dovoljuje pravni red vložene tožbe (prošnje).» Ako torej lex fcri ne zahteva pozitivno svoje so¬ uporabe poleg lex nationalis, bodisi na vprašanje razvedijivosti (ločljivosti), bodisi na utemeljenost razvodnih (ločitvenih) raz¬ logov, se ]e ozirati državam tudi po konv. III. izključno na lex nationalis soprogov na pr. Italiji, katere codice civile izključuje od razvoda samo domačine, ne tudi tujcev. — Tudi o nobenem naših partikularnih pravnih redov se ne da trditi, da bi zahteval pozitivno svojo souporabo in da bi branil razvod ali ločitev lege nationali upravičenim inozemcem. Čl. 3. haaške konv. III. je eh vzrok več, da uporabljamo tudi na tem pravnem polju izključno legem nationalem soprogov. — Za primera brezdomovinstva in večkratnega domovinstva enega soprogov predlaga šesta haaška konferenca k čl. 3. konv. III. enako dopolnitev, kakor k čl. 9. konv. II. (gl. t. XXXV.). XXXVIII. Zaroka v MZP-u. 1.) Današnji pravni redi soglašajo, da zaroka ne zavezuje, kakor pravi § 45. odz., niti, da se sklene obljubljeni zakon, niti, da se spolni, kar je bilo izgovorjeno za primer odstopa. Pravilo «Libera esse debent matrimonia* ne dopušča niti neposrednjega, niti posrednjega prisilnega izterjanja ženitne obljube. — Dalje soglašajo pravni redi v tem, da mora biti zaroka, ako naj ima pravno relevanco, veljaven pravni akt in da postane neveljavna, čim manjka kateri zahtevkov veljavne zaročitve: bodisi zaročne 113 sposobnosti, možnosti in dopustnosti zaroke, bodisi svobode zaročne volje; neveljavne so zlasti zaroke otrok, zaroke nedolet- nikov brez odobritve zakonitih zastopnikov, in vse zaroke, pri katerih nasprotujejo nameravani ženitni zvezi zakonski zadržki. Novo kanonsko pravo katoliške cerkve zahteva za veljavnost zaroke celo posebno obliko (kar se mi zdi zelo modro). Ker so ti zahtevki, zlasti zakonski zadržki, urejeni od raznih pravnih redov različno, so kolizije možne že v njih pogledu. — Pravni redi soglašajo dalje v tem, da postane za pravo relevanten še le odstop od (veljavne) zaroke v zvezi s š k o d o, ki jo odstop povzroči. Odstop ima za pravni učinek, da nastane enemu zaročencu proti drugemu odškodninski zahtevek. Zavezan k odškodovanju je tisti, ki je odstopil od zaroke brez vsakega ali brez utemeljenega razloga ali ki je kriv, da je odstopil drugi del; nekim pravnim redom zadostuje za odškodninsko zavezanost, da je nastal na strani zavezanca povod (brez krivde), da se je zaroka razdrla na pr. bolezen. Še bolj, nego v predpostavkah za nastanek odškodninske zavezanosti, se razlikujejo pravni redi v pogledu obsega odškodnine, ki ga dopuščajo. Po § 46. odz. plača zaročenec odškodnino, dasi odstopa ni zakrivil, a zato nikdar več, nego «resnično škodo.» Po § 65. gradj. zak. pa more nekriva nevesta terjati tudi odišli zaslužek in celo negmotno škodo za «učinjeno ji sramoto* (pač le od krivega sozaročenca). Eno najstrožjih v pogledu obsega dolžne odškodnine je angleško pravo. — Slednjič soglašajo pravni redi v tem, da more imeti odstop od zaroke v posebnih okolnostih znake civilnopravnega, celo kazenskopravnega delikta na pr. onečastenje pod obljubo zakona. Pravne posledice takega odstopa od zaroke so identične z onimi civilnopravnih deliktov, ki pa zopet niso enake po raznih pravnih redih. 2.) Če bi kateri kolidujočih pravnih redov dopuščal prisilno izterjevanje ženitne obljube, potem bi se upiral uvaževanju take inozemske pravne norme že tuzemski javni red, ki zahteva v tem pogledu svojo absolutno veljavo. Tožbo, oprto na inozemsko pravno normo, bi morali zavrniti, inozemske razsodbe ne bi smeli priznavati, še manj izvršiti. Praktičnejši bi bil primer, da vtoži bivša zaročenka na podlagi-inozemske pravne norme, kar ji je bilo obljubljeno za primer odstopa na pr. konvencionalno kazen. Tudi tak petit bi morali lege loči odbiti, ozir. bi ne smeli inozem¬ ske razsodbe izvršiti. Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 114 Kolizije v pogledu posameznih zahtevkov veljavnosti med-’ narodne zaroke (razen obličnega) se rešujejo po kolizijski normi, ki smo jo spoznali za ženitno pravico. Osebna zaročna sposob¬ nost vsakega zaročenca mora biti podana po njegovem domo¬ vinskem pravnem redu, a zakonski zadržki, ki nasprotujejo nameravani ženitni zvezi, in hibe zaročne volje (sila, zmota) ne smejo obstajati ne po enem, ne po drugem. Ženitna zveza mora biti možna in dopustna, a zaročna volja svobodna po določbah domovinskih pravnih redov obeh zaročencev. Kolizije pravnih redov v pogledu oblike, predpisane za veljavnost zaroke, so komaj praktične; reševati bi jih bilo lege loči actus vel na- tionali. Preglavico dela znanstvu in sodstvu pravni red, po katerem se naj presojajo ob odstopu od zaroke (z allonacionalnim ele¬ mentom) predpostavke in obseg dolžne odškodnine. Walker in Ehrenzweig (System, prvi del, § 28'., I., št. 2) in osamel staro¬ avstrijski judikat uporabljajo na to vprašanje legem fori (recte loči), ki da je tudi v tem pogledu absolutnega značaja. Po m. m. pretiravajo: Zakaj nc bi smela naša sodišča obsojati srbske in angleške zaročence, čim so spolnene vse predpostavke njih do¬ movinskih pravnih redov, v višje odškodnine, nego jih dopušča § 46.; take obsodbe še ne obujajo pohujšanja. Zitelmann pri¬ poroča uporabo lcgis nationalis. Kadar sta oba zaročenca iste narodnosti, tedaj proti uporabi te lex ni pomislekov, dasi bi včasih na pr. pri emigrantih, ki obdrže svojo narodnost, a so se uživeli v pravne nazore domicila, bolje ustrezala lex domicilih Kadar zaročenca nista iste narodnosti, uporablja Zitelmann dolžnikovo !ex nationalis, ne upnikove. Ker je odškodninska pravica uza¬ konjena pred vsem na korist neveste, in so priprave in gmotni izdatki za bodoči zakon v pretežni meri na njeni strani, se mi zdi tukaj primernejše, da bi odločevala upničina (nevestina) lex nationalis. Bustamente predlaga (čl. 38.): «Obveznost, plačati ali neplačati odškodnino za nespolneno obljubo zakona, se ravna po skupnem osebnem pravnem redu strank; če ga ni, po lokalnem pravu.» Da uporablja Bustamente v prvi vrsti legem nationalem, le podredno legem loči, je na vsak način napredek. ■—Slednjič bi se dalo pritegniti legem loči laesionis z ozirom na to, da je za¬ ročenec, ki je brez razloga odstopil od zaroke, ali ki je kriv ali dal povod, da je odstopil sozaročenec, kršil ženitno obljubo. Locus laesionis je kraj, kjer bi moral zaročenec svojo obljubo 115 spolniti (kjer bi morala zaroka preiti v poroko), a ta kraj je naj- češče nevestin domicil. Težavne kolizijske norme za presojo predpostavk in obsega predmetne odškodninske dolžnosti nima še uzakonjene nobena država. Prvi, ki jo prevideva, je cit. Bustamentejev načrt. Kadar ima odstop od zaroke znake delikta, gredo upravičenki vsi odškodninski zahtevki, priznavani od lex loči delicti commissi (t. LIH ). Roditeljsko (otroško) pravo. Koditeljsko pravo urejuje razmerje roditeljev do zakonskih, pozakonjenih (legitimiranih), posvojenih (adoptiranih) in ne¬ zakonskih otrok. Mednarodna postajajo ta razmerja, kadar roditelji in otroci niso iste narodnosti, a tudi radi drugih allo- nacionalnih elementov n. pr. radi inozemskega domicila rodbine, inozemskega rojstva ali domicila nezakonskega otroka, radi lege otrokove nepremičnine izven domovinske države in sl. V področje kolizijske norme, ki jo poiščemo za vsako teh štirih roditeljskih razmerij, spada: njih nastanek, učinki (vsebina) in njih prestanek. Učinki roditeljskih razmerij so danes pretežno dolžnosti roditeljev proti otrokom (ne obratno, kakor v zgodovini, pravice roditeljev do njih); to tudi mednarodno ni brez pomena. Dolžnosti roditeljev so, kakor v ženitnem pravu, osebno- in imovinskopravne. Povodov za kolizije pravnih redov je največ v pogledu na¬ stanka posameznih gorinavedenih roditeljskih razmerij, a tudi v pogledu učinkov in prestanka. Imamo še pravne rede, ki nekih roditeljskili razmerij sploh ne poznajo n. pr. adopcij, nekih po- zakonitev, pravnega razmerja med zaploditeljem in nezakonskim otrokom. Vendar je opaziti, da se pravni redi držav tudi v teh pogledih zbližujejo. Za kolizijske norme je skrbela pred zakonodajami doktrina. Šele najmlajše zakonodaje in načrti k njim so jih začele uzako^- njevati. Pravni območji odz.-a in gradj. zak-a, enako ostala naše kraljevine so še brez njih. Le za adopcije, ki nastanejo iz prav¬ nega posla (pogodbe),moremo deloma uporabiti kolizijske norme, ki smo jih spoznali za mednarodni pravni posel (t. XXX). Sicer moramo slediti naukom doktrine in vzorom tujih zakodaj. Splošna, obče priznana kolizijska norma za mednarodna rodi¬ teljska razmerja je ona legis nationalis obeh strank: roditeljev 8 *' 116 in otrok. Z njih domovinskim pravnim redom ne more resno tekmovati noben drug pravni red; historična lex domicilii se je preživela. — Uporaba legis nationalis ne dela nobenih težav, kadar je obema strankama skupna ali vsaj bila skupna. Če pa nista imeli nikoli skupne lex nationalis, postajajo težave skoro nepremagljive.Ali naj v takem primeru spolnjujeta roditelja svoje dolžnosti proti otroku po svojem domovinskem pravnem redu, ali naj jih terja otrok po svojem? Na srečo je javno pravo (do¬ ločbe o pridobivanju državljanstva) poskrbelo za to, da postane lex nationalis roditeljem in njih zakonskim, pozakonjenim in posvojenim otrokom skupna. Ni pa skupna nezakonskemu očetu in njegovemu otroku , le zadnjemu in njegovi materi. — Poleg splošne kolizijske norme legis nationalis bomo spoznali več spe¬ cialnih. — Tudi prohitivno in permisivno poseganje legis loči v lex nationalis ni izključeno. XXXIX. Razmerje dc zakonskih otrok. 1.) Kolizije pravnih redov v pogledu nastanka tega raz¬ merja se pojavljajo zlasti, čim mati otrokova in njen soprog ob rojstvu otroka nista istega državljanstva. Znano je, da je za¬ konsko rojstvo nedokazno; za otroka, ki ga porodi poročena žena, govori le pravna domneva, da je rojen zakonski event. pri preuranjenem rojstvu, da je rojen nezakonski. Prva teh domnev se da ovreči s tožbo na ugotovitev nezakonskega rojstva, druga s tožbo na ugotovitev zakonskega rojstva. Tožbe so dopustne v splošnem le kratko dobo in pridržane določnim tožnikom; a med pravnimi redi so velike razlike i v pogledu dolgosti roka i v pogledu tožbene legitimacije. Dokler traja domneva in ni še juristične sigurnosti, da je otrok rojen zakonski, otrok tudi še nima sigurne narodnosti, ampak se skupna narodnost materinega soproga in otroka samo domneva. Zato ni možno, da bi odločeval o zakonskem ali ne¬ zakonskem rojstvu pravni red njiju skupnega državljanstva. Od¬ ločuje temveč, po nauku doktrine in vseh pravnih redih, ki so predmetno kolizijsko normo uzakonili, lex nationalis so¬ proga matere ob rojstvu otroka (čl. 18., al. 1., polj. zak. št. 581, čl. 18. uv. zak. k nem. drž. zak., § 33. nač. čsl. odz.), Ta kolizijska norma je tudi historična, ker so jo učili že statu- tarji (d’Argentre, Boullenois, Bouhier). Za primer, da je soprog 117 otrokove matere umrl pred otrokovim rojstvom, se presoja vpra¬ šanje zakonskega ali nezakonskega rojstva po pravnem redu soprogovega državljanstva ob njegovi smrti (čl. 18., al. 2., polj. zak. št. 581., čl. 18. uv. zak. k nem. drž. zak. in § 33. nač. čsl. odz.). Lex nationalis materinega soproga ob otrokovem rojstvu odločuje torej: o pravnih domnevah zakonskega ali nezakon¬ skega rojstva, o možnosti pobijanja enih in drugih s tožbami, o predpostavkah za te tožbe, o tožbenih rokih, legitimacijah itd. Predpostavljam, da je zakon med otrokovo materjo in soprogom sklenjen veljavno. Če nastane dvom v pogledu te veljavnosti, ga je rešiti s pomočjo kolizijske norme ženitnega prava. A tudi, če bi se izkazalo, da zakon ni bil sklenjen veljavno, se more otrok kot putativni šteti zakonskim, čim je putativnost uteme¬ ljena lege nationali materinega soproga ob rojstvu otroka. Znano je, da se pravni redi razlikujejo tudi v pogledu predpostavk, pod katerimi dosegajo nezakonski otroci kot putativni pravice zakonskih. 2.) Čim velja po pravnem redu materinega soproga otrok za zakonskega, mu postane lex nationalis z očetom skupna. Tega, očetu in otroku skupnega pravnega reda, ne prekaša, kar se tiče pravne relevance, noben drugi, zlasti ker je praviloma tudi mati (žena) iste narodnosti. Zato je naravno, da obvladuje ta skupna lex nationalis osebno- in imovinskopravne učinke, ki izhajajo iz ustanovljenega roditeljskega razmerja. Ako postane kasneje ob obstoju tega razmerja državljanstvo članom rodbine (očetu in otroku) zopet neenako, odloča pravni red njiju zadnjega skupnega državljanstva. Obe ti kolizijski normi tečeta, kakor vidimo, vzporedno z onima, ki veljata za osebne in imovinske pravice med soprogi. Uzakonjeni jih imata čl. 19., al. 1. in 2., polj. zak. št. 581. in čl. 19. uv. zak. k nem. drž. zak., predvideni § 34., al. 1. in 2., nač. čsl. odz. Kolizije pravnih redov nastajajo zlasti v vprašanju, komu izmed roditeljev pristaja oblast (potestat) nad otrokom: očetu, materi, obema? Nemčija daje oblast nad otrokom očetu, materi le tedaj, kadar je oče zadržan, jo izvrševati; Francija in Italija jo dajeta obema, a pridržujeta, dokler traja zakon, izvrševanje očetu; Švica prepušča tudi izvrševanje oblasti obema roditeljema, dokler jo izvršujeta sporazumno, če ni sporazuma, odločuje oče; Odz. pozna dvojno oblast: očetovsko in (zelo omejeno) rodi¬ teljsko. Razlike med pravnimi redi so dalje v pogledu vsebine 118 oblasti (dolžnosti alimentiranja in zastopanja; pravice, izbrati otroku stan, privoliti v njegovo poroeitev, adopcijo itd.). O vseh teh vprašanjih odločuje, kakor rečeno, skupna lex natio- nalis. — Zoper pretirane pravice roditeljev lege nationali n. pr. zoper pretirano strahovalno pravico je možno prohibitivno po¬ seganje legis loči; zoper nezadostne otroške pravice n. pr. ali¬ mentacij ske permisivno. -— Ako menjajo člani rodbine ob obstoju roditeljskega razmerja svoje državljanstvo tako, da jim postane novo državljanstvo zopet skupno, se ravnajo osebno- pravni učinki odslej po novi skupni lex nationalis (načelo pre- menljivosti, kakor za osebnopravne učinke iz sklenitve zakona). Kolizije pravnih redov v pogledu imovinskopravnih učinkov nastajajo zlasti, kadar gre za roditeljske (očetove) pravice na otroški imovini. V Franciji in Nemčiji pristoji roditeljem (očetu) na otroški imovini pravica užitka, a po odz.-u samo pravica uprave (neznatno privilegirane v primeri s pravicami drugih upraviteljev, n. pr. varuhov). Tudi o imovinskopravnih učinkih roditeljskega razmerja (roditeljski pravici na otroški imovini) odloča skupna lex nationalis. — Moderne zakonodaje (čl. 19., al. 3., polj. zak. št. 581., § 34., al. 3., nač. čsl. odz.) predvidevajo izjemo za primer, da ima otrok nepremično imovino v ino¬ zemstvu, in da terja inozemski pravni red, da se uporabljaj na pravice zakonskega očeta na otroški nepremičnini lex rei sitae; obe zakonodaji predvidevata, naj uporablja legem rei sitae v takem primeru tudi domače sodišče. — Ako pridobe člani rodbine ob obstoju roditeljskega razmerja novo skupno držav¬ ljanstvo, bi po zgledu mednarodnega ženitnega prava pričako¬ vali, da veljaj nepremenljivost enkrat ustanovljenega imovinsko- pravnega režima. Vendar ta nepremenljivost doslej ni pred¬ videna od nobene zakonodaje. Zdi se, da še ni potrebna (ker se državljanstvo doslej ne preminja v svrho, da bi si roditelja izposlovala več pravic na otroški imovini, nego jih imata po stari lex nationalis). Primeri, da oče in zakonski otrok nista nikoli imeia skupnega državljanstva, na našem kontinentu niso praktični in ne urejeni. Če bi kolizije iz takih primerov vendar nastale, bi jih reševali s pomočjo kolizijske norme, merodajne za pre¬ sojanje nastanka roditeljskega razmerja, ko očetu in otroku lex nationalis še ni skupna; odločevala bi torej o učinkih takega roditeljskega razmerja očetova lex nationalis (Walker je za 119 merodajnost otrokove; a lažje se tu zdi, se odločiti za merodaj¬ nost dolžnikovega, nego upnikovega osebnega pravnega reda). 3.) Očetu in otroku skupna lex nationalis odločuje tudi o prestanku roditeljskega razmerja, zlasti o doseganju svojeprav- nosti s spolnitvijo določne starostne dobe, o predpostavkah za razne vrste veniae aetatis, o vzrokih začasnega mirovanja in predčasne ukinitve očetovske oblasti in nasprotno o vzrokih za njeno podaljšanje, v nekih pravnih območjih tudi o pre¬ stanku očetovske oblasti radi možitve nedoletne hčere. — Kadar lex nationalis očetu in otroku ni več skupna, odločuje tudi tu zadnja skupna lex nationalis. — Čl. 19., al. 4., polj. zak. št. 581. in § 34., al. 4., nač. čsl. odz. imata predvideno še sledečo spe¬ cialno normo: «Če se omoži hči, ugasnejo roditeljske pravice v toliko, v kolikor niso združljive s pravicami moža iž njegovega domovinskega pravnega reda.» Če bi imel torej mladi zet po svoji lex nationalis pravico, da upravlja ženine paraferne, se mora umakniti tastova upravna pravica (dosedanje lex natio¬ nalis). Po odz.-u zet take pravice nima. XL. Razmerje do pozakonjenih in posvojenih otrok. 1.) Kolizije pravnih redov v pogledu pozakonitev so možne že radi tega, ker vsi pravni redi ne poznajo obeh pristnih pozakonitev, znanih našim pravnim območjem; Francozi ne poznajo pozakonitve per rescriptum principis, Angleži niso po¬ znali (do najnovejšega časa) naše vsakdanje per subsecjuens matrimonium; neki pravni redi ne dovoljujejo pozakonitve v prešuštvu rojenih otrok. Psevdolegitimaciji putativnih otrok in otrok iz konvalidiranih zakonov spadata v drugo zvezo. Nastanek mednarodne pozakonitve, zlasti vprašanje njene dopustnosti in predpostavk za njo, se presoja, kakor nastanek roditeljskega razmerja do zakonskega otroka, lege n a - tionali očeta nezakonskega otroka ob po¬ za k o n i t v i, t. j. ob sklenitvi zakona z materjo, oziroma ob podelitvi vladarjeve milosti (ne ob rojstvu otroka). Če je umrl oče pred pozakonitvijo, se presoja nastanek pozakonitve po njegovi lex nationalis ob smrti. Obe ti kolizijski normi pred¬ videvata čl. 22. polj. zak. št. 581. in § 37., al. L, nač. čsl. odz. Kolizijski normi sta pravilni že radi tega, ker spada pozako¬ nitev zakonskega otroka per subsequens matrimonium hkratu 120 k osebnopravnim učinkom zakona, in odločuje o zadnjih, kakor smo videli v mednarodnem ženitnem pravu, skupna lex natio- nalis soprogov (moževa). Na lex nationalis otroka (staro mate¬ rino lex, preden se je poročila z očetom) se ni ozirati; Avstrijec je mogel torej z naknadno poročitvijo matere-Angležinje po- zakoniti svojega od nje rojenega nezakonskega otroka. — Ne¬ kateri so zagovarjali uporabljanje otrokove lex nationalis z napačnim argumentom, da gre za otrokove koristi (kar ni vedno res). Tudi se je (na pozakonitev per rescriptum principis) rada uporabljala lex fori; a njena uporaba mora ostati omejena na formalno pravo (na postopanje), in ne more odločati o mate¬ rialnopravnih predpostavkah in učinkih. — Resolucija (11.) Lausannskega kongresa Instituta priporoča za obliko obeh vrst pozakonitev, naj se ravna lege loči actus; a za pozakonitev per subsequens matrimonium pri nas sploh ni treba oblike, ker sledi iz golega fakta sklenitve zakona. — Nemški čl. 22. še določa: «Pozakonitev nezakonskega otroka (in posvojitev) se ravnata, če je oče ob pozakonitvi (posvojitvi) Nemec, po nemških zakonih. Če pripada oče (posvojitelj) tuji državi, postane po¬ zakonitev (posvojitev) neveljavna, če ni bila dana, po nemških zakonih terjana, privolitev otroka ali druge osebe, s katero je otrok v rodbinskem odnošaju.» Prva norma soglaša s poljsko in češkoslovaško, druga jo pravilno dopolnjuje za primer, da je za pozakonitev (per rescriptum principis) potrebna privolitev neke osebe. O tej privolitvi govorim podrobneje v mednarodnem adopcijskem pravu, za katero čl. 22. likratu velja. Za učinek in prestanek pozakonitev velja vse v t. XXXIX. povedano, ker stopi pozakonjeni otrok v pravni položaj zakon¬ skega (z neznatnimi izjemami). 2.) Adopcije se ustanavljajo s pogodbo med posvoji¬ teljem (posvojitelji) in posvojencem. Pri adopcijah mednarod¬ nega značaja se ravnajo zato osebna sposobnost pogodbenikov, možnost in dopustnost nameravanega adopcijskega razmerja, svobodna adopcijska volja in njen sporazum ter oblika adopcij- ske pogodbe po istih pravnih redih, ki so merodajni za te posamezne elemente veljavnosti pri drugih mednarodnih prav¬ nih poslih (t. XXX. A—Č). — Namesto prvih treh zahtevkov veljavnosti bi po zgledu «pravice do ženitve» lahko govorili o «adopcijski pravici* in sicer o aktivni na strani posvojitelja, pasivni na strani posvojenca. Kakor ženitna pravica, se ravna 121 adopcijska lege nationali pogodbenikov, pri čemer je razliko¬ vati: Kadar se tiče adopcijska pravica osebne sposobnosti strank (adoptirati ali biti adoptiran), zadostuje, da je podana za vsakega pogodbenika po njegovi lex nationalis. Kadar se pa tiče možnosti ali dopustnosti adopcijskega razmerja (oziroma sporazumne svobodne adopcijske volje) mora biti podana po obeh leges nationales. Adopcijsko razmerje postane torej nemožno ali nedopustno, čim mu nasprotuje določba legis nationalis posvojitelja ali posvojenca, oziroma čim je adop¬ cijska volja obremenjena s hibo po lastni ali po lex nationalis sopogodbenika. Zgleda: Po nov. odz. ne morejo poročene osebe brez privolitve soproga ne adoptirati, ne adoptirane biti; to je zahtevek, ki se tiče osebne sposobnosti, zato zadostuje, da je v skladu z lex nationalis tistega soproga, ki želi adoptirati ali adoptiran biti. Da po nenov. odz. ne morejo biti adoptirani lastni, posvojiteljevi nezakonski otroci, je pa zahtevek, ki se tiče dopust¬ nosti adopcijskega razmerja, zato je adopcija nemožna, čim velja • nenov. odz. za eno obeh strank, za posvojitelja ali posvojenca. S tema dvema zgledoma sem obenem navedel nekaj povodov za kolizije pravnih redov v mednarodnem adopcijskem pravu. Mnogo je še drugih: Osebne sposobnosti posvojitelja se zlasti tiče različna starostna doba, terjana za aktivno adopcijsko spo¬ sobnost (40 let po nov. odz., 50 let po nenov.); dalje zahtevek, da posvojitelj ne sme imeti lastnih zakonskih otrok, ki ga ogrsko (v Vojvodini veljajoče) običajno pravo ne pozna. Dopust¬ nosti adopcijskega razmerja se tiče razlika v starostni dobi, ki mora biti med posvojiteljem in posvojencem (po odz.-u 18 let, po ogrskem pravu 16 let). Anglija adopcije sploh ne pozna, vendar te pomanjkljivosti angleškega pravnega reda ni razlagati v tem smislu, da institucijo adopcije reprobira, in da zato Anglež ne bi mogel biti adoptiran od inozemca. Kolizijske norme pozitivnih mlajših zakonodaj so premalo natančne. Čl. 23. polj. zak. št. 581. pravi kratko: «Posvojitev se ravna po pravnem redu tiste države, ki ji pripada posvojitelj.« § 37., al. 2., nač. čsl. odz. predvideva dobesedno isto normo, a nadaljuje: «Je-li za posvojitev potrebno, da privoli vanjo otrok, njegovi sorodniki ali zastopniki, se presoja po pravnem redu države, katere pripadnik je prisvojenec.» Čl. 22. uv. zak. k nem. drž. zak. sem citiral v mednarodnem pozakonitvenem pravu. Dopolnilni normi zadnjih dveh zakonikov, da se je ozirati 122 na lex nationalis posvojenca, ko gre za potrebo privolitve so-< proga, očeta ali drugega zakonitega zastopnika, sta v skladu z našimi izvajanji. Ni pa ž njimi v skladu, da se na vprašanje dopustnosti in možnosti adopcijskega razmerja (brezhibnosti adopcijske volje) po vseh cit. zakonodajah uporablja samo po¬ svojiteljeva, ne hkratu otrokova lex nationalis. Izključna mero¬ dajnost posvojiteljeve legis nationalis se zagovarja z argumen¬ tom, da gre zgolj za otrokove koristi. To je sicer res, v večji meri nego v pozakonitvenem pravu, a prepričevalen ta argu¬ ment ni. — Za obliko adopcijskega akta priporoča (12,) reso¬ lucija Lausannskega kongresa Instituta sledečo normo: «Ako je po merodajnem pravnem redu za posvojitev potreben oblastven akt (acte de 1’autorite), mu določa obliko lex loči actus. Ako pa more nastati po tem pravnem redu posvojitev iz prostega akta (acte libre), je oblika podvržena pravilu resol.6.» (gl. t. XXX. B). Za področje odz.-a je treba oblastvenega akta. Učinke ustanovljenega adopcijskega razmerja, istotako nje¬ gov prestanek (ki se da doseči tudi pogodbenim potom) ob- * vladuje skupna lex nationalis posvojitelja in posvojenca. XLI. Razmerje do nezakonskih otrok. Iz nezakonskega rojstva nastane po modernih zakonodajah (nov. odz.) četvorno pravno razmerje: razmerje otroka do matere, do njenih sorodnikov, do nezakonskega zaploditelja in slednjič razmerje med nezakonsko materjo in zaploditeljem otroka. Imamo pa še pravne rede (nenov. odz.), ki poznajo od teh razmerij le dve (razmerje otroka do matere in do nezakon¬ skega zaploditelja), celo eno samo (premenjeni gradj. zak., ki ne dopušča ugotavljanja nezakonskega očetovstva). Nadaljnje razlike pravnih redov so zlasti v pravicah, ki jih imajo nezakon¬ ski otroci proti nezakonskemu očetu in lastni materi. Znana je n. pr. razlika pravnega položaja, ki ga uživajo po code civilu «priznani» in «nepriznani» nezakonski otroci. — Vsako gori navedenih razmerij more postati mednarodno iz raznih vzrokov, zlasti radi raznega državljanstva, ki mu pripadajo stranke (nezakonski otrok, nezakonska mati, nezakonski zaploditelj); vendar je po večini zakonodaj (o pridobivanju državljanstva) državljanstvo nezakonski materi in otroku skupno. — Kolizijsko normo potrebujemo v prvi vrsti za vprašanje nastanka vsakega gori navedenih pravnih razmerij. 123 1. ) Razmerje nezakonskega otroka do matere in njenih so¬ rodnikov nastane, čim je utemeljeno v skupni lex nationalis matere in otroka. To naravno kolizijsko normo uzakonjujeta izrečno čl. 20. polj. zak. st. 581. in čl. 20. uv. zak. k nem. drž. zak. ter jo predvideva § 35. nač. čsl. odz. Skupna lex nationalis je merodajna, razen za nastanek teh dveh razmerij, za njiju učinke (vsebino) in za prestanek (razmerij in učinkov). — Ako premenita mati in otrok ob obstoju roditeljskega razmerja svoje državljanstvo in dobita skupno novo, odločuje odslej skupna nova lex nationalis o osebno- in imovinskopravnih učinkih in o prestanku. Ako dobita ob obstoju roditeljskega razmerja razno državljanstvo, odločuje zadnja skupna lex nationalis. — Primer, da mati in otrok nista nikoli imela skupnega državljan¬ stva, ni praktičen. Ce bi se pripetil, bi po m. m. po analogiji norme za nastanek razmerja do zakonskega otroka odločevala lex nationalis matere. 2. ) Kolizijska norma za presojanje nastanka razmerja ne¬ zakonskega otroka do njegovega zaploditelja dela preglavice od nekdaj. Da še vedno ni odkrita konformna, obče priznana kolizijska norma, ima občutne posledice, ker je število nezakon¬ skih otrok veliko, in so razlike pravnih redov, ki urejujejo njih pravni položaj, dalekosežne. Na srečo zginjujejo te zadnje, zlasti odkar je novela k code civilu dopustila pretežnemu številu nezakonskih otrok, da zasledujejo svoje zaploditelje. Zdi se, da bodo tudi ostale redke države, ki še zabranjujejo zasledovanje nezakonskih zaploditeljev, sledile francoskemu zgledu prej, nego bo doseženo zedinenje na konformno kolizijsko normo. Vsebinsko izenačenje pravnih redov bi po m. m. zelo pospeše¬ valo, ako bi pravni redi (po zgledu nekih severnoevropskih držav) razlikovali med vprašanji očetovstva in spolnjevanja očetovskih (alimentacijskih) dolžnosti. Za obsodbo v zadnje ni treba tiste strogosti, kakor za ugotovitev očetovstva (zadostuje n. pr. dokaz konkumbence v spočetni dobi kljub protidokazu plurium concumbentium, radi katerega zavračajo paternitetne tožbe na Nemškem). Kolikor kolizijskih norm se da sploh zamisliti, je že bilo uporabljenih na reševanje predmetnega vprašanja: pravo kraja spolne združitve (s stališča deliktne obligacije), domovinsko pravo nezakonskega očeta, domovinsko pravo nezakonske matere, lex domicilii enega ali drugega (ob času zaploditve, po 124 drugih ob času rojstva otroka), slednjič lex fori. Zadnjo je dosledno uporabljala staroavstrijska judikatura. Danes so spori za kolizijsko normo skrčeni na dva: Eni se zavzemajo za mero¬ dajnost legis nationalis nez. zaploditelja ob rojstvu otroka, drugi za merodajnost legis nationalis matere ob istem času (ki je hkratu lex nationalis otrokova). Druga protimnenja so ovržena: Izven- zakonska konkumbenca ni delikt, zlasti ne zoper otroka, ki ga še ni. Lex domicilii je v današnjih razmerah v manj tesnem odnošaju tudi k temu pravnemu razmerju, nego lex nationalis, Lex fori principielno ne more razmejevati materielnih pravnih redov. V kolikor je identična z lex loči (često), pa more in je po staroavstrijski judikaturi pravilno posegala vmes in spodri- njevala drugo, otroku manj ugodno (po kolizijski normi indi- cirano) pravo. To permisivno poseganje nas pa ne oprošča dolžnosti, da iščemo pravni red, ki ga indicira kolizijska norma. Za merodajnost legis nationalis nezakonskega zaploditelja govori v prvi vrsti analogija z večstoletno uporabo legis nationalis materinega soproga na vprašanje, je-li od nje v zakonu rojeni otrok zakonski ali nezakonski. Kadar je lex nationalis nezakonskega zaploditelja za otroka ugodnejša, nego njegova lastna (materina), proti tej kolizijski normi tudi ni nikakih pomislekov. Za merodajnost legis nationalis nezakonske matere (hkratu otrokove) se izrekajo soglasno mlajše za¬ konodaje centralne Evrope, v kolikor imajo predmetno kolizijsko normo sploh predvideno. Čl. 21. polj. zak. št. 581. in ž njim enako § 36. nač. čsl. odz. določujeta: «Na ugotovitev očetovstva do nezakonskega otroka, na medsebojne pravice in dolžnosti očeta in otroka... je uporabljati norme tiste države, ki ji pri¬ padata mati in otrok ob rojstvu otroka*. Čl. 21. uv. zak. k nem. drž. zak. pravi: «Vzdrževalna obveznost očeta proti nezakon¬ skemu otroku... se presoja po zakonih države, ki ji pripada mati ob rojstvu otroka*. Ta kolizijska norma se zdi uravilna za primer, da je pravni red nezakonske matere ob rojstvu otroka zanj ugodnejši ali vsaj enako ugoden, kakor lex nationalis ne¬ zakonskega zaploditelja (ob istem času). Kadar je neugodnejši, takrat pa ne ustreza niti namenu, niti zgodovinskemu razvoju internopravnih norm, ustvarjenih za pravni položaj nezakonskih otrok. Po tem razvoju se je pravni položaj nezakonskih otrok od generacije do generacije izboljševal, in so se posledice 125 paupertete postopoma ub laže vale. Zato bi smatral za najsmo- trenejso in namenu zakonodaj najbolj ustrezajočo kolizijsko normo: alternativno legis nationalis zaploditelja ali matere ob rojstvu otroka po izbiri zad¬ njega. — Če se odločimo za to kolizijsko normo, postane hkratu (za večino primerov) nepotrebno permisivno poseganje legis loči, ki mu sicer ni odrekati upravičenosti. — Prohibitivno poseganje (pravnih redov onih držav, ki prepovedujejo ugotav¬ ljanje nezakonskega očetovstva kljub velevanju legis nationalis zaploditelja, ozir. matere) po m. m. ni opravičeno nikdar, ker ga oziri na javni red človekoljubno misleče države nikdar ne terjajo. Neko alternativnost kolizijske norme poznata tudi polj. in čsl. zakonodaja, ki dostavljata cit. čl. 21. in § 36. sledeči al. 2.: «Ako imata nezakonski oče in mati ob rojstvu otroka svoje domovališče v tuzemstvu, je uporabiti tuzemske zakone, čim so za otroka ugodnejši«. Po tem dostavku se daje otroku izbira med lex nationalis matere in lex skupnega (poljskega, oziroma češkoslovaškega) domicila roditeljev ob njegovem rojstvu. — Nemški dostavek k čl. 21.: «Ne morejo se pa uveljavljati dalje segajoči zahtevki, nego so utemeljeni v nemških zakonih«, ni pravičen in je političen. 3) Razmerje med nezakonsko materjo in zaploditeljem otroka, kadar je mednarodnega značaja, in si nasprotujejo norme kolidujočih pravnih redov (često, ker večina pravnih redov tega pravnega razmerja še ne pozna), se presoja po izrečni določbi cit. čl. 21. uv. zak. k nem. drž. zak. lege nationali matere ob rojstvu otroka, vendar ne more uveljavljati nezakonska mati dalje segajočih pravic, nego jih normira nemški državljanski zakonik. Na Poljskem velja tudi za to razmerje al. 1. cit. čl. 21., in se presojajo pravice nezakonske matere proti zaploditelju po njenem domovinskem pravnem redu ob rojstvu otroka; al. 2., čl. 21. za njo ne velja. Nač. čsl. odz. predvideva na predmetno razmerje uporabo obeh al. 1. in 2. §. 36., tako se bo nezakonska mati event. mogla sklicevati na določbe čsl. odz., kadar bodo za njo ugodnejše, nego lastni domovinski pravni red. Mislim, da bi se mogla tudi za to razmerje koncedirati izbira med lex nationalis matere in lex nationalis zaploditelja, katera obeh je za materine pravice ugodnejša; a kadar bi bila lex domicilii obeh ob rojstvu otroka za materine pravice še ugodnejša, tudi sklicevanje na lex domicilii. Vse v vrhovnem 126 ' namenu teh novih pravic nezakonskih mater, da se odvrnejo od njih pogubne posledice paupertete. Kadar ima izvenzakonska konkumbenca znake civilno- (kazensko) pravnega delikta, nastanejo poleg obrazloženih krepkejše pravice legis loči delicti commissi. Skrbstveno pravo. Skrbstveno pravo v tu rabljenem pomenu tvorijo norme varuštva (tutelae) in raznih vrst preklica (curae personae), ne tudi norme curae rei (generalis in specialisjin raznih vrst kuratel, ki jih povzročajo postopanja: pravdno, izvršbeno in druga; o zadnjih bom govoril v dostavku k temu poglavju. — Skrbstva postanejo mednarodna največkrat radi tuje narodnosti skrb- Ijenca (varovanca in preklicanih oseb). Vendar ni to edini povod njih mednarodnemu značaju; če ima n. pr. skrbljenec naše narodnosti, ki je pod skrbstvom naših oblasti, nepremično imo- vino v inozemstvu, je takoj podan allonacionalni element, radi katerega postane potrebna kolizijska norma. — V tem oddelku razpravljam samo o razmejevanju materielnopravnih določb skrbstvenega (varuštvenega in preklicnega) prava, kadar ko- lidirajo radi svoje različne vsebine. Na polju varuštvenega prava je takili kolizij manj, nego na polju preklicnega. Vendar nastajajo kolizije tudi v mednarodnem varuštvu, zlasti, ker države niso razvile varuštva v enaki meri, n. pr. da bi vse pri¬ puščale k varuštvom tudi ženske osebe, da bi ženske varuhe oproščale od moškega sovaruštva itd.; dalje ne poznajo vse zakonodaje podaljšanja varuške oblasti, ki je pozna n. pr. odz. Na polju preklicnega prava je razlika in napredek modernih preklicnih redov v primeri s starimi kuratelnimi zakonodajami za vsakogar viden. Moderni preklicni redi poznajo predvsem dvojno vrsto preklicev, popolni in omejeni preklic (prvi s posledico ukinitve, drugi s posledico omejitve poslovne sposobnosti pre- klican? osebe); razširjujejo dalje zakonite razloge za ukrenitev preklica; določujejo in omejujejo legitimacije za predlaganje uvedbe preklicnega postopanja itd.; starim kuratelnim zakono¬ dajam je bilo vse to neznano, skrbela so v neprimerno večji meri (skoro izključno) za imovino kuranda, manj za njegovo osebo in ozdravljenje. 127 V področje skrbstvenega prava ne spadajo sledeče norme, o katerih bo govor šele v granah-posestrimah MZP-a: norme za, mednarodno razmejitev skrbstvenega (varuštvenega in pre¬ klicnega) sodstva (t. LXX. Č, D); v zvezi s to razmejitvijo določbe o posebnih mednarodnih podsodnostih (t. LXXI. in sl.); b) norme za učinkovanje od ene države izrečenih skrbstev (va¬ rilstev, preklicev) na ozemlju druge (t. LXXIV. in sl.); c) norme za pravno pomoč, ki si jo medsebojno izkazujejo države v skrbstvenih zadevah (t. LXXXI., LXXXVIII. in sl.) in č) norme, po katerih pripuščamo inozemce k funkciji varuhov in skrbnikov (pripomočnikov) v tuzemstvu, oziroma njim te funkcije nala¬ gamo; te zadnje norme spadajo v pravo tujcev. — Razlikovanje raznih gran mednarodnega skrbstvenega prava je potrebno, ker ima vsaka svojo posebno naravo, in veljajo za vsako druge norme. Nerazlikovanje je imelo ponovno za posledico, da so se nepravilno prenašale norme, ki veljajo za eno grano, na drugo, in se je ustvarjala med temi normami neka koneksnost, ki je ni. Splošno je n. pr. razširjen (često tudi uzakonjen) napačni nazor, da je s pridelitvijo skrbstvenega sodstva oblastvom določne države ipso faeto koncedirana tudi merodajnost materielnega skrbstvenega prava njih države. Kolizijsko normo za mednarodno skrbstveno pravo odkriti ni težavno, čim se spomnimo, da mora vladati med kolizijskimi normami MZP-a harmonija (t. XXVI.). Varuštvo in preklici vsake vrste so instituti, ki nadomestujejo (pri varovancih) po- manjkujočo, (pri preklicanih osebah) zapravljeno ali brez krivde alterirano poslovno sposobnost. Kolizijska norma za mednarodno skrbstveno pravo ne more biti zato druga, nego smo jo spoznali za ukinitev ali omejitev poslovne sposobnosti (t. XXX. A), ozi¬ roma za prestanek očetovske oblasti (t. XXXIX), torej lex natio- nalis skrbljenca. Po pravnem redu iste države, po katerem je bila skrbljencu vzeta ali omejena dosedanja poslovna sposob¬ nost, oziroma njegovo dosedanje zakonito zastopstvo, in v istem trenutku, ko mu je bilo vzeto, mora dobiti nadomestek v orga¬ nizaciji preklica, oziroma varuštva. — Dva boja je morala prestati kolizijska norma legis nationalis skrbljenčeva, preden je dospela do današnjega občnega priznanja in veljave: Pred¬ vsem boj zoper historično lex domicilii, ki se je, kakor smo ponovno opazili, na evropskem kontinentu umaknila legi natio- nali (tudi na drugih pravnih poljih). Nadaljnji, drugi boj: zoper 128 lex rei sitae v pogledu skrbljenčeve nepremične imovine, ki se je uporabljala s sklicevanjem na teritorialno vrhovnost države in njenega pravnega reda. Zadnji boj še ni povsod dobojevan. Našli bomo še avtonomna mednarodna skrbstvena prava, ki delajo razliko med skrbljenčevo premično in nepremično imo- vino in uporabljajo njegovo lex nationalis samo na prvo, ria drugo legem rei sitae; odrekajo se tudi skrbstvenemu sodstvu v pogledu inozemskih nepremičnin lastnega skrbljenca. Škodo trpi imovinska uprava, ki se razkomadi, namesto da ostane enotna. Le specialni zemljiški režimi morejo opravičevati tako razkomadenje uprave skrbljenčeve imovine. — Legem natio- nalem skrbljenca ni uporabljati na vprašanja organiziranja in funkcioniranja skrbstva, tudi ne na pravno razmerje med skrb- Ijencem in njegovim varuhom ozir. skrbnikom (pripomočnikom), sploh ne na vprašanja formalnega prava; tu vlada izključno lex fori (ki je pa radi tega še ni prištevati kolizijskim normam). Žal, da pogrešamo v internih zakonodajah strogo odmejitev for¬ malnega in materielnega skrbstvenega prava, kar so ugotovili že v Haagu (ob posvetovanju čl. 3. konv. IV). Vendar prodira tudi to razlikovanje, kakor bo še prilika pokazati. — Povsem drugo vprašanje je, ne zahteva-li lex fori svoje souporabe poleg lex nationalis kot lex loči iz ozirov na javni red; dalje, nima-li lex fori kot lex loči moči, da legem nationalem iz ozirov na javni red spodrine? Videli bomo, da se zgodi eno in drugo, in da se lex fori (loči) uporablja celo v pretiranem obsegu. Pravni viri mednarodnega skrbstvenega prava so, kakor drugje, internacionalni in avtonomni; konvencije kolektivne in singularne. Najznamenitejši kolektivni skrbstvenopravni kon¬ venciji sta: haaška konvencija z dne 12. junija 1902. za «ureditev varuštva nad nedoletniki* (konv. IV.) in haaška konvencija z dne 17. julija 1905. «o preklicu in sličnih skrbstvenih ukrenitvah» (konv. V.). Besedili konvencij gl. v Sp. III. in IV. Prvo, varu- štveno konvencijo so ratificirale iste države, ki so ratificirale ženitnopravni konvenciji I. in III., poleg njih Španija; torej: Bel¬ gija, Francija, Italija, Luksemburška, Nemčija, Nizozemska, Ogrska, Portugalija, Rumunija, Španija, Švedija in Švica. Fran¬ cija je konvencijo zopet odpovedala (leta 1914.). Veliko kon¬ vencijskih vezi je odpadlo radi izbruha svetovne vojne (med sovražnimi državami), vendar so se z mirovnimi pogodbami neke konvencijske vezi vzpostavile, druge sklenile znova. S 129 sentžerm. mirovno pogodbo (čl. 234. št. 23) na pr. je bila konv. IV. (samo ta) postavljena v moč med povojno Avstrijo in tistimi zveznimi in pridruženimi silami, ki so članice konvencije (Belgijo, Italijo, Portugalijo in Rumunijo). Stara Avstrija je konv. IV. v Haagu podpisala, a je ni ratificirala; vendar opo¬ zicija avstrijskega parlamenta ni bila naperjena zoper to kon¬ vencijo, temveč zoper sočasno v ratifikacijo predloženi konv. I. in III. Stara Srbija konv. IV. ni podpisala, tako da je bila na vsem našem državnem ozemlju v veljavi zgolj v Vojvodini, kjer je prenehala veljati (deloma) z izbruhom svetovne vojne, po¬ polnoma z uedinjenjem z našo državo. — Manj držav je rati¬ ficiralo konv.V.: Francija, Italija, Nemčija, Nizozemska, Ogrska, Portugalija in Rumunija, v najnovejšem času Švedija(leta 1924.). Francija je tudi to konvencijo odpovedala (leta 1917.). Kakor pri konvenciji IV., je veliko konvencijskih vezi (med sovražnimi državami) odpadlo radi izbruha svetovne vojne. Na vzposta¬ vitev vezi iz te konvencije in na sklenitev novih mirovne pogodbe niso silile. Stara Avstrija tudi tega dogovora ni ratificirala, stara Srbija ne podpisala; na državnem ozemlju je torej veljal edino v Vojvodini. Po čl. 9. konv. IV. in čl. 14. konv. V. se konvenciji uporabljata le na varuštva in preklice takih pripadnikov držav- pogodbenic, ki imajo svoje navadno bivališče na ozemlju ene teh držav; le čl. 7. in 8. konv. IV. in čl. 3. konv. V. se uporabljajo na vse pripadnike držav-pogodbenic. Obe konv. IV. in V. ne pred¬ videvata v povojni dobi se množečih primerov, da skrbljenci nimajo nobenega ali da imajo več državljanstev. Za odpravo teh pomanjkljivosti je sklenila šesta haaška konferenca leta 1928. (še neratificirane) dopolnitve k čl. 1., 8., 9. konv. IV. in k čl. 3., 9., 14. konv. V. — Določbe singularnih konvencij, ki jih ima skle¬ njene v pogledu mednarodnega materielnega skrbstvenega prava naša kraljevina, vsebujejo: čl. 28. al. 4. ppd. s Čsl.; čl. 11. — 16. specialne konv. z Ogrsko z dne 22. februarja 1928. br. 256 Sl. Nov. in čl. 28. ital. konz. konv. br. 266 Sl. Nov. (v veljavi od 14. novembra 1928.). Vendar se te singularne konvencije tičejo največ razmejitve skrbstvenega sodstva, zasiguranja medsebojne pravne pomoči in priznavanja skrbstvenih organizacij. — Vse naše avtonomne zakonodaje imajo za mednarodno skrbstveno pravo nepopolne in deloma zastarele kolizijske norme; le koli- zijske norme slov.-dalm. prekl. reda z dne 28. junija 1916., št. 207, Dr, St. Lapajno: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo- 9 130 drž. zak. so mlade, a silijo pretirano v ospredje legem fori in zaostajajo na dobroti za konvencijskimi. Pred koncem uvoda naj še opravičim, zakaj v sledečih t. XLII. in XLIII. ne govorim skupno (temveč posebej) o mednarodnem varuštvu in mednarodnem preklicu, dasi statui- rajo neki interni pravni redi n. pr. srb. zak. z dne 25. okto¬ bra 1872. ene in iste določbe za varuštvo in preklic (kuratelo). Tem lažje bi mogle biti konformne kolizijske norme. A treba je, da najprej seznanim z vsebinama haaških konvencij IV. in V., ki kolizijskih norm nista poenotili in jih tudi sklenili ob raznem času (1902. oz. 1905.). XLI1. Mednarodno varuštvo. 1.) Po čl. 1. konv. IV. «se ravna varuštvo nedoletnika po nje¬ govem nacionalnem pravnem redu». Po nadaljnjem čl. 5. se «p r i č n e» in «k o n č a» varuštvo v vseh primerih v tistem času in iz tistih razlogov, ki jih določuje nacionalni pravni red nedo- letnikov. Po čl. 3., oz. čl. 2., se varuštvo, ki ni bilo ustanovljeno od domovinskega oblastva, niti od diplomatskega ali konzular¬ nega zastopnika domovine, ampak od tuje države kraja nedo- letnikovega bivanja, «u r e d i» in «v r š i» po pravnem redu kraja bivanja. Iz teh določb sledi, da konvencijske države v onih pri¬ merih, ko so upravičene ali pozvane, da vrše varuštvo nad tujim nedoletnikom (primere spoznamo pri razmejevanju varuštvenega sodstva), ne smejo varuštva ne pričeti, ne nadaljevati, ako ma- terielnopravni pogoji zanje niso podani ali ako so že odpali lege nationali nedoletnika; na drugi strani, da se ravnajo vsa vpra¬ šanja organizacije in funkcioniranja mednarodnega varuštva lege fori. Če pozna n. pr. lex nationalis nedoletnika podaljšanje varuške oblasti, more tako podaljšanje ukreniti tudi tuje- državno varuško oblastvo, dasi bi bilo neznano lege fori; če bi bilo neznano legi nationali nedoletnika, pa bi je varuško oblastvo ne breme tujega nedoletnika ne moglo ukreniti, dasi bi je poznala lex fori. K vprašanjem organizacije in funkcioniranja varuštva spadajo zlasti: pristojnost za varuštvo pozvanih oblastev (sodišč ali upravnih oblastev), stvarna in krajevna podsodnost, posta¬ vitev varuha, njegove pravice, dolžnosti ter odgovornosti, sploh vsi odnošaji med državo in postavljenim varuhom in med va¬ ruhom in varovancem. Na vsa ta vprašanja, zlasti še na nadzor 131 varovančeve osebe in na upravo njegove imovine je uporabljati legem fori. — O premembi varovančevega državljanstva, ko še traja varuštvo, konv. IV. ne govori, a ni dvoma, da more taka prememba imeti za posledico premembo razlogov, iz katerih varuštvo preneha. — Čl. 4., al. 3., konv. IV. ima še določbo, da se v primerih, ko se mora umakniti inozemsko varuštvo domo¬ vinskemu (primere spoznano kasneje) «ravna čas, v katerem preneha staro varuštvo, po pravnem redu države, v kateri je bilo ustanovljeno,* tako da obvladuje do tega časa še stara lex fori odkazano ji področje. — Od šeste haaške konference leta 1928. k čl. 1. sklenjeni trije dostavki se glase: «Ako je nedoletnik brezdomovinec, velja za njegov domovinski pravni red... pravni red njegovega navadnega bivališča* (ne preprostega bivališča!) (1). «Ako ima nedoletnik več, nego eno državljanstvo, velja za njegov domovinski pravni red... oni, ki je likratu pravni red njegovega navadnega bivališča, ali, če takega nima, njegovega bivališča. Ako nima bivališča v nobeni državi, katerih državljan je, se more država njegovega bivališča za organiziranje varuštva obrniti na katerokoli onih držav, katerih državljan je nedolet¬ nik* (2). «Vendar more vsaka država, katerih državljan je nedoletnik, šteti nedoletnika za podvrženega izključno lastni zakonodaji. Ako je bilo varuštvo organizirano v več domovinskih državah, morajo nedomovinske države priznavati ono izmed varuštev, katero je organizirala domovinska država navadnega bivališča, a, če nima takega na ozemlju ene domovinskih držav, država nedoletnikovega bivališča; ako nima na ozemlju domo¬ vinskih držav niti bivališča, priznavajo nedomovinske države ono varuštvo, ki je bilo organizirano najprej* (3). 2.) Po čl. 24. polj. zak., št. 581, so za vse skrbstvenopravne zadeve osebe, ki je potrebna skrbstva (varuštva ali preklica), pozvana domovinska oblastva in domovinski pravni redi. Po nadaljnjem čl. 26. izdajo, kadar postanejo skrbstva potrebni inozemci, ki na Poljskem bivajo ali imajo imovino, trajno ali začasno vse potrebne varuštvene ukrenitve poljska oblastva po lastnem pravnem redu, v kolikor tega ne bi storilo v zadostni meri domovinsko oblastvo, a razlogi in termini usta¬ novitve in ukinitve skrbstva se ravnajo po domovinskem pravnem redu inozemca. Kakor vidimo, reproducira poljska zakonodaja obe kolizijski normi konv. IV., istotako njeni pod¬ ročji. — Po čl. 23. uv. zak. k nem. drž. zak. se ustanovi varuštvo 9 * 132 ali kuratela (Pflegschaft) v Nemčiji tudi v pogledu inozemca.ako se skrbstva ne poprime njegova domovinska država, čim postane inozemec skrbstva potreben po zakonih nemške države ali je bil v Nemčiji preklican. Povod za organiziranje varuštva na Nem¬ škem daje torej (poleg negativne činjenice, da se varuštva ne poprime domovinska država) pozitivna, da je inozemec postal varuštva potreben lege fori (ne lege nationali, kakor bi pri¬ čakovali po analogiji čl. 5. konv. IV.). — Po § 38. nač. čsl. odz. se presojajo pogoji za ustanovitev in ukinitev varuštva po prav¬ nem redu tiste države, ki ji nedoletnik pripada. Po nadaljnjem § 42., al. 1., je v primeru, da oblastva varovančeve domovinske države ne ustanove varuštva v primerni dobi, za nedoletnega inozemca, ki v Češkoslovaški trajno biva, urediti in vršiti va- ruštvo po čsl. pravnem redu. Končno se ravnajo po § 43., al. 1., pravni odnošaji med varuhom in varovancem po pravnem redu države, ki ji pripada varuštveno oblastvo. Te določbe soglašajo s konvencijskimi in z onimi poljskega zakona, ter jih z zadnje- navedeno določbo kompletirajo. — Določb, po katerih razmeju¬ jemo mednarodno varuštvena sodstva, nisem citiral (ne pod 1., ne pod 2.), ker spadajo v t. LXX. Č. 3.) Črnogorski čl. 789. ima eno samo pravilno določbo: «Ako se inostrancu, koji stanuje v Crnoj gori, nemože ostaviti, zbog maloljetstva ili drugog uzroka, potpuna imovinska svojevlast, črnogorska mu Vlast može naznačiti staratelja, ako mu ga nije postavila Vlast njegove domovine (al. L). U takomu se stara- teljstvu treba u opšte vladati prema zemaljskim zakonima one Vlasti koja ga je i postavila. Ipak, kad se starateljstvo tiče malo- Ijetnika, ono če trajati prema zakonima njegove domovine (al. 2.).» (Obrazložitev gl. v Sp. VIII.). Določba čl. 789. velja za varuštveno in preklicno pravo. Pri prestanku varuštva razlikuje pravilno med formalnim in materielnim pravom ter uporablja na prestanek legem nationalem varovanca. V drugih pogledih to razlikovanje opušča ter uporablja legem fori. — Za območje odz.-a in grdj. zak.-a imamo uzakonjeno le razmejitev varuštve- nega sodstva (ki jo spoznamo iz t. LXX. Č). Po tej razmejitvi je možno, da vršijo naša sodišča provizorna varuštva nad ino¬ zemskimi nedoletniki. Da morajo pri tem v vprašanjih formal¬ nega prava postopati lege fori, je brez dvoma; dvom pa je, jedi tudi v vprašanjih materielnega prava, zlasti v pogledu pred¬ postavk za ustanovitev in ukinitev varuštva. Praeter legem je 133 vprašanje zanikati in v materielnopravnem pogledu uporabljati legein nationalem varovanca, sicer pridemo v navzkrižje s koltzijskimi normami §§ 4., 34. bdz., ozir. § 5. grdj. zak. — V Vojvodini veljajo §§ 60.—65. zak. čl. XX.: 1877. §§ 61.—64. se tičejo mednarodne razmejitve skrbstvenega sodstva (t.LXX. C); § 60. ima določbo prava tujcev; zadnji § 65 sledečo: «Kurator, postavljen po določbah §.§ 61.—64., je podrejen (ogrskemu) va- ruštvenemu oblastvu in mora vršiti svoj urad po določbah tega zakona in z odgovornostjo, ki je v njem predpisana.* § 65. uporablja pravilno na eno vprašanj formalnega prava legem fori; 0 uporabi legis nationalis na materielnopravna vprašanja molči, iz česar ni sklepati, da bi smelo vojvodinsko varuštveno oblastvo ustanavljati in ukinjati varuštva lege fori, mesto po pravilni lex nationalis nedoletnika. Za vsa pravna področja naše kraljevine v razmerju k Češko¬ slovaški republiki velja sledeča, uvodoma omenjena, konvencij¬ ska kolizijska norma: «Ta oblastva uporabljajo pri svojih odločbah lastno (domače) pravo, ali ona ne morejo o d - 1 o č a t i o vprašanjih osebnega s t a 1 e ž a.» . (Čl. 28., aj. 4., ppd. iz leta 1924.). — Za razmerje k Ogrski veljajo sledeče določbe, gorici t. specialne konvencije iz leta 1928.: «Nijedno lice bilo maloletno, bilo punoletno... neče moči biti stavljeno pod tuforstvo (ili pod starateljstvo) sem od starateljske vlasti one Strane Ugdvornice, čiji je državljanki dotično... lice. Tutorstvo (ili starateljstvo) rnorače se organizovati saobrazno zakonima te Strane« (čl. 11.)..— «Tutorstvo (starateljstvo), počeče i završa- vače se, u svakom slučaju, u trenutku i sa razloga utvrdjenih pravnim propisima one Države, čiji je državljanin maloletnik (ili respektivno punoletnik)». (čl. 12.). — Tutorsko (i starate)jsko) upravljanje biče prošireno... na sva pokretna i nepokretna dobra maloletnika (ili respektivno punoletnika), koja se nalaze na teritorijama svake od Str. Ugov.» (čl. 13., stav. 1. Drugi stavek istega čl. 13. predvideva izjemo za nepremičnine pod spe¬ cialnimi zemljiškimi režimi). — Čl. 14. predvideva dolžnost države bivanja skrbstva potrebne osebe, da obvesti njeno do¬ movinsko državo: o potrebi in došlih predlogih za postavitev pod skrbstvo ter o ukrenjenih začasnih odredbah, naloženih v dolžnost po čl. 15). — Čl. 16. predvideva možnost delegacije skrbstvenega sodstva, (al. 1.); v tem primeru se drži delegirano sodstvo določb lastnega prava «pri čemu ipak neče irnati prava 134 donošenja odluke u pitanjima ličnoga statusa.® — Po sklepnem al. 3., čl. 16. «odluke starateljskih vlasti, koje su postupile po prenesenoj na njih nadležnosti, pošto su postale izvršne, biče priznate na teritoriji druge Strane bez ikakve formalnosti.® — Za razmerje k Italiji določuje čl. 28., al. 1., goricit. konz. konv.: «... konzuli... imače prava, ako torne ima mesta, da organizuju tutorstvo ili starateljstvo nad državljanima Države, čiji su oni činovnici, saobrazno zakonima te Države.® XLI1I. Mednarodni preklic (in slične skrbstvene ukrenit ve). 1.) Po čl. 1. konv. V. «se ravna preklic po domovinskem prav¬ nem redu osebe, ki jo je preklicati.® Domovina torej preklicuje lastne, v tujini bivajoče, pripadnike lege nationali. Po nadaljnjem čl. 6. je ista lex nationalis merodajna, kadar izreče preklic ino¬ zemsko oblastvo (bivališča preklicane osebe), ker mora tudi to oblastvo «vpoštevati ovire, ki bi ovirale ... preklic v domovini.® Slednjič zahteva vpoštevanje legis nationalis čl. 3. konv. V. za začasne ukrenitve v zaščito osebe in imovine takega inozemca. Z vsemi tremi določbami so pripadniki konvencijskih držav zaščiteni pred nevarnostjo, da bi se jim na konvencijskem ozem¬ lju vzela ali omejila poslovna sposobnost pod manj strogimi pogoji, nego jih pozna lastna Iex nationalis. Čl. 7. konv. V. gre v tej skrbi še korak dalje, odrejujoč, da morejo prositi za preklic samo take osebe, ki so upravičene, in iz takih razlogov, ki so utemeljeni hkratu po domovinskem pravnem redu i n po onem tujčevega bivališča. Za preklic v tujini je torej v pogledu legiti¬ macije predlagajoče stranke in v pogledu preklicnega razloga potrebna konkordanca dveh pravnih redov, legis nationalis in legis fori. Tuja država ni dolžna, a tudi ne upravičena, da izreče preklic, ako predpostavke zanj niso spolnene po obojnem prav¬ nem redu. «Oskrbo osebe in imovine preklicanega je organizirati po krajevnem pravnem redu, in se ravnajo učinki preklica po istem pravnem redu® (al. 1. čl. 8'. konv. V.). «Kadar določa domo¬ vinski pravni red preklicanega, da je poveriti oskrbo določni osebi, se je držati po možnosti take določbe® (al. 2. cit.). Kar se tiče prve določbe, je naravna, ker se oskrba osebe in imovine da organizirati samo lege fori; druga določba postaja po modernih zakonodajah vedno manj praktična, ker takih pravic določnim osebam (sorodnikom) več ne priznavajo ali v čim dalje manjšem 135 obsegu. K vprašanjem organizacije in funkcioniranja preklica spadajo, kakor v mednarodnem varuštvenem pravu, zlasti: pri¬ stojnost za preklic pozvanih oblastev (sodnih ali upravnih), njih stvarna in krajevna podsodnost, postavitev skrbnika (pripomoč- nika), njegove pravice, dolžnosti ter odgovornosti, sploh vsi odnošaji med državo in postavljenim skrbnikom ter med skrb¬ nikom in preklicano osebo. Lex fori velja zlasti še za nadzor preklicane osebe in za upravo njene imovine. Učinki preklica, pred vsem obseg omejitve poslovne sposobnosti preklicane osebe, bi se logično morali ravnati lege nationali, po kateri se ravnajo predpostavke za preklic. Vendar so ti učinki z organizacijo skrbstva, zlasti s pravicami in dolžnostmi skrbnika (radi pre¬ pojenosti materielnega prava s formalnim in obratno) v tako neločljivi zvezi, da se jih ne more presojati po drugem pravu, nego se po njem presoja organizacija sama. Zato je bila konv.V. siljena, da podvrže učinke preklica legi fori. Pravni red, mero¬ dajen za ukinitev preklica (tudi za premembo preklica v milejšo stopinjo, popolnega v omejeni) izhaja iz določbe čl. 11. konv. V.: «Preklic, izrečen od oblastev navadnega bivališča, morejo ukiniti domovinska oblastva v soglasju z lastnim pravnim redom.» (al. L). «Istotako morejo preklic ukiniti krajevna oblastva iz vseh razlogov, ki so predvideni v domovinskem ali krajevnem pravnem redu. Prositi za ukinitev preklica morejo vse osebe, ki so za to upravičene po enem ali drugem teh pravnih redov.* (al. 2. cit.). Obe normi sta logični posledici določb čl. 1. in 7.: Domovinska oblastva, ki izrekajo preklice lastnih, v tujini bivajočih državljanov lege nationali, jih po isti lex nationalis ukinjajo, ne glede na to, ali so jih izrekla sama ali inozemska oblastva kraja bivanja. Preklic s strani inozemskega obla¬ stva, ki ga je smelo izreči le, če je bila predlagajoča stranka legitimirana, in če so bili razlogi za preklic utemeljeni kumu¬ lativno lege nationali in lege fori, se more ukiniti, čim predlaga ukinitev oseba, ki je za predlog legitimirana po enem a 1 i dru¬ gem pravnem redu ozir. čim deficira preklicni razlog po enem ali drugem. Tudi s čl. 11. stremi konv. V. za garancijo, da ostane mednarodni preklic v veljavi le v najpotrebnejših primerih, dokler je utemeljen po dvojnem pravu. — Za primer, da se mora umakniti tujedržavno preklicno oblastvo domovinskemu, ima konv.V. še določbo 10. al. 3., da «odloča o času, v katerem pre¬ neha staro skrbstvo, pravni red inozemske države, od katere je 136 bil preklic izrečen.» Šele Od tega časa naprej se ravnajo učinki preklica lege nationali preklicanega. — Za primer, da je preklica potrebna oseba brez državljanstva ali da ima več državljanstev, predlaga šesta haaška konferenca iz leta 1928. analogne dopol¬ nitve k čl. 1. konv. V., kakor k čl. 1. konv. IV. (gl. t. XLII.). 2. ) Na Poljskem veljata že znani pravili čl. 24. in 26. za vse vrste skrbstva, torej tudi za preklic. — Uv. zak. k nem. drž. zak. določa pred vsem v čl. 8. «da se more inozemec v tuzemstvu preklicati po nemških zakonih, če ima V tuzemstvu domovališče, ali, če je brez domovališča, bivališče.» Že znani čl. 23. ibid. dopol¬ njuje, da je inozcmcu, ki je bil v Nemčiji preklican, Organizirati ondod kuratelo (Pflegschaft). Iz teh določb sledi, da se more v Nemčiji inozemec preklicati tudi v primerih, ko so podane mate- rielnopravne predpostavke zgolj lege fori (kar nasprotuje postu¬ latom konv. V.). — Čl. 44. nač. čsl. odz. predvideva: ^Določbe §§ 38.—43. 'je uporabljati smisloma na kuratele nad poslovno nesposobnimi osebami in na pripomočništva. Za inozemca, ki stalno biva v tuzemstvu, se more odrediti kuratela in pripoinoč- ništvo v tuzemstvu samo tedaj, če so za to podani pogoji ne le po njegovem domovinskem pravnem redu, ampak tudi po tu¬ zemskem.» Te določbe, najskrbnejše vseh cit. inozemskih avto¬ nomnih, so v skladu s konvencijskimi. 3. ) Za področje imov. zak.-a veljata prva dva stavka cit. čl. 789, po katerih se ustanavljajo preklici inozemcev, kadar nastane potreba za nje, lege fori, kar svedoči o nerazvitosti te črnogor. kolizijske norme. — V območju odz.-a (a ne v Slo¬ veniji in Dalmaciji, kjer je curam personae obč. drž. zak.-a nadomestil poseben preklicni red) je uporabljati per analogiatn, kar je bilo rečeno za mednarodno varuštveno pravo. Lege fori se smejo torej reševati le vprašanja formalnega prava, sicer sc je držati določb.§§ 4. in 34. odz. Analogija je opravičena v ena¬ kem bistvu preklica in varuštva; tudi rezultati so ugodni.in v skladu s konvencijskimi. — Isto velja za srbijansko pravno območje: o razlogih za odreditev starateljstva odločuje po §.5. grdj. zak. lex nationalis kurandova,. istotako o ukinitvenih raz¬ logih; v drugih pogledih lex fori. § 14. v Sloveniji in Dalmaciji veljajočega, uvodoma citi¬ ranega preklicnega reda iz leta 1916. ima sledeče tri določbe: 1.) Ako so pristojna za odločitev o preklicu inozemca tuzemska sodišča, morajo postopati in odločiti po tuzemskem pravu. 2.) V tuzcmstvu izrečeni preklic se m o r e ukiniti, dko ugotovijo oblastva domovinske države inozemca, da pogoji za preklic niso podani, ali če ukine preklic domovinska država. 3.) Tuzemska sodišča morejo ukiniti preklic, ki so ga izrekla zoper ino¬ zemca, iz razlogov, veljajočih v tuzemstvu.» Vse tri kolizijske norme zaostajajo za postulati konv. V.: Prva, ker sklepa iz utemeljenosti tusodnega preklicnega sodstva na uporabnost tuzemskega materielnega preklicnega prava, zlasti tuzemskih preklicnih razlogov in določb o legitimaciji predlagateljev (V praksi škoda ni velika, ker je tuzemski preklicni red modernejši od domovinskih); druga in tretja kolizijska norma, ker ukinitve tuzemskega preklica inozemca, ki je bil razveljavljen od njegove domovine ali ni več utemeljen lege fori, ne zahtevata impera¬ tivno, temveč fakultativno. Čl. 28. al. 4. čsl. ppd., citiran v mednarodnem varuštvenem pravu, velja tudi za medsebojna preklicna postopanja in za pre¬ klicne izreke.Enako ibid. cit. čl. 11. — 16. specialne konv. z Ogrsko iz leta 1928. in čl. 28. konz. konv. z Ttalijo. Dostavek. — Obrazložene določbe tega poglavja ne ve¬ ljajo za primere curae rei generalis, ki se ukrene na pr. na korist redovniku, zapuščini i. dr.; dalje ne za primere curae rei spe- cialis (substitucijsko, kolizijsko, posteritetno in druge kuratele); slednjič ne za one primere kuratel, ki jih povzročijo razna posto¬ panja in ki imajo pretežno namen, pospešiti potek postopanja. — To neuporabnost poudarjata izrečno čl. 27. polj. zak. št. 581 (negativno) in čl. 13. konv. V., po katerem naj velja konvencija samo za interdikcijo «proprement dite»: za kuratelo, za postavi¬ tev sodnega pripomočnika in za slične ukrenitve, v kolikor imajo za posledico omejitev poslovne sposobnosti. Oorinavedeni primeri te posledice nimajo. Kolizijsko normo, merodajno za nje, iščemo zaman v katerikoli zakonodaji.Pri pri¬ merih curae rei specialis in pri kuratelah, povzročenih od raznih vrst postopanja, je v splošnem za njih ukrenitev itd. merodajna lex fori; pri primerih curae rei generalis pa tekmuje z lex fori lex nationalis (redovnika, zapustnika), ki si utegne pridobiti sčasoma isto vpoštevanje, kakršno že uživa v primerih curae personae; zaenkrat uporablja praksa še skoro izključno legem fori. 138 Po § 51. odz. je inozemskemu nedoletniku, ki želi stopiti 1 v zakon v tuzemstvu, a ne more predložiti potrebne privolitve (na pr. očetove), postaviti «zastopnika», ki da ali odkloni na našem sodišču privolitev v nameravani zakon; analogno določbo ima § 112. zak. čl. XXX.: 1894., ki imenuje takega zastopnika izrečno «kuratorja». A tudi te dve določbi molčita o pravnem redu, ki se ga naj drži zastopnik (kurator), ko oddaja sodišču izjavo. Mislim, da naj da prednost domovinskemu pravnemu redu zaročenca pred lex fori (v kolikor bi med njima bile razlike o zakonitih razlogih za hranitev zakona, kljub temu, da gre za primer curae rei specialis). 139 Imovinsko pravo. Imovinskopravna razmerja so prerazlične narave, da bi za¬ dostovala za vsa ena sama kolizijska norma. Iskati jih moramo za posamezna (stvarno-, obligacijsko- in dednopravna razmerja) in še tu bo treba dalje specializirati. Stvarno pravo. 1. ) Ali more stvarnopravno razmerje sploh postati med¬ narodno? Stvarnopravno razmerje na nepremičninah težko in redko, na premičninah lahko in pogosto. — Na nepremičninah nastane, če leži na pr. praedium serviens na drugem pravnem področju, nego praedium dominans (ob državnih mejah: med¬ narodno služnostno razmerje). Okolnost, da je upravičenec iz stvarnopravnega razmerja (lastnik, zastavni upnik) pripadnik tuje države, je sicer allonacionalen element, ki pa nima moči, da bi izzval kolizijo pravnih redov (ne zahteva, da bi se ozirali na narodnost upravičenca). — Premičnine so v nasprotju k nepri- mičninam podvržene živahni izmenjavi svoje situacije, ki se ne ustavi ob državnih mejah. Čim prekoračijo državno mejo ali pasirajo meje več držav (import in eksport), prihajajo stvarne pravice,na njih že osnovane ali se snujoče (conditio usucapionis), v stik z drugimi pravnimi redi, in postane potrebna razmejitev. 2. ) Povodov za kolizije stvarnopravnih redov radi vsebinske različnosti je dosti. — Pravni redi raznih držav ne poznajo niti vseh istih stvarnih pravic. Lastninsko, zastavno in služnostno pač vsi, manj soglasno retencijsko in razne realne pravice (bre¬ mena). Posebnost modernih stvarnih prav so stavbene pravice n. pr. po slov.-dalm. zak. z dne 26. aprila 1912., št. 86, drž. zak.; posebnost nem. drž. zak. stvarnopravni značaj rabokupnih pravic na nepremičninah, ki ga ima začasno (do odpovedi po § 1120.) tudi rabokupna pravica staroavstr. odz. Singularna je določba § 24. slov.-dalm. zak. z dne 13. januarja 1914., št. 9, drž. zak., po kateri imajo stvarnopravni značaj celč pravice iz službene po¬ godbe (vlastelinskih činovnikov, dokler njim ne odpove novi lastnik vlastelinstva). Da so obstajale v zgodovini stvarne pravice, ki so se preživele ali vsaj izginjajo v moderni dobi 140 (superficiarna, emfitevtna, fevdna, kolonatna), je za MZP manj pomembno, ker bremene na nepremičninah. — Velika vsebinska razlika vlada med stvarnimi pravicami tudi v pogledu upravi¬ čenj, ki jih nudijo, oziroma zakonitih omejitev, s katerimi so obremenjene (neke). Niti lastninska pravica ni povsod enake vsebine, ker se vrše na pr. razlastitve pod zelo različnimi pogoji. Različni so pri zastavnih pravicah načini realiziranja, kar je posebno važno za mednarodni trgovinski promet itd. Pri zastav¬ nih in retencijskih pravicah so nadaljnje razlike v pogledu obsega, v katerem jih koncedirajo ex lege posamezni pravni redi, držav¬ ljanski in trgovinski. — Stvarne pravice nastajajo originarno ali se pridobivajo derivativno. Zopet se razlike v pogledu načinov ene ali druge vrste nastanka. Bona fides pridobitelja ne zadostuje za originarno pridobitev lastnine na premičninah odz.-u in grdj. zak.-u, pač pa nem. drž. zak.-u. Da so različne po raznih državah (in ob raznih časih) predpostavke za priposestovanje premičnin, je znano, zlasti vladajo razlike v pogledu dolgosti priposcstovalne dobe. Za derivativno pridobivanje stvarnih pravic se v splošnem zahteva titulus in modus acquirendi, a tudi temu načelu ne pri¬ trjuje čl. 1138. code civila, ki mu zadostuje titulus. Države, ki so uzakonile mobiljarne in registrske hipoteke na premičninah, ne zahtevajo za ustanovitev zastavne pravice, da bi zastavljene premičnine prešle v upnikovo oblast, kakor morajo drugod. Zelo se razlikujejo pravni redi slednjič vpogledu modusov acqui- reridi, bodisi pri premičninah, bodisi nepremičninah: Je-li treba za tradicijo (premičnine) telesne prepoaaje, ali zadostujeta sim¬ bolična in prepodaja z golo izjavo? Je-li zadostuje za zadnjo brevi manu traditio,conštitutum possessoriumPPri katerih stvar¬ nih pravicah ena, pri katerih druga? Kakega pravnega pomena so vpisi v zemljiške in druge javne knjige na pr. hipotečne: ali predstavljajo modum acquirendi (analogon tradicije premičnin) ali ščitijo samo zaupanje dobrovernih pridobiteljev, da ustreza resnično pravno stanje vpisanemu? XL!V. Področje kolizijske norme mednarodnega stvarnega prava. Še važnejša:, nego za druga pravna polja, je za stvarnopravno točna opredelitev področja kolizijske norme. Zgodovinska sku¬ šnja uči,' da zapeljuje netočnost v tej opredelitvi k napačni kolizijski normi. ' 141 Kolizijska norma stvarnega prava naj rešuje v splošnem, kakor drugod,kolizije,ki nastajajo med pravnimi redi ob nastanku in prestanku stvarnih pravic ter v pogledu njih učinkov (vsebine in obsega). Zlasti naj pravni red, indiciran po kolizijski normi, odgovarja na vprašanja: Kake stvarne pravice se morejo na stvareh osnavljati; kako nastajajo originarno, kako derivativno; kake vsebine in kakega obsega so; slednjič, kako prestajajo? Ne spada v področje te kolizijske norme vprašanje, je-li dopuščeno tudi tujcem, da se udeležujejo tuzemskega stvarno- pravnega prometa (gl. pravo tujcev); dalje ne vprašanje, kakih pravno relevantnih lastnosti so posamezne stvari, ki morejo postati predmet stvarnih pravic (t. XXIX.). — Pri derivativnem pridobivanju ne spada v pravno področje te kolizijske norme oni del pridobitnega akta, ki ga imenujemo titulus; le modus acqui- rendi. Je-li dobi žena zakonito zastavno pravico na moževi imovini v varnost svoje dotalne terjatve, se ne ravna po pred¬ metni, temveč po kolizijski normi mednarodnega zakonsko- imovinskega prava (lege nationali moža, t. XXXVI.); predmetna kolizijska norma indicira samo pravni red za ustanovitev, v onem drugem pravnem redu zasidrane,zastavne pravice (brez vknjižbe ali ž njo). Pri eksportu in importu se ravna titulus (kupoprodaja) po kolizijski normi mednarodnega pogodbenega prava; pravni red, indiciran od predmetne kolizijske norme, je merodajen samo za prehod lastnine od importerja na tuzemskega kupca in eks- porterja na inozemskega kupca. Pri mednarodni dediščini mora dednopravni naslov temeljiti v pravnem redu,indiciranem od med¬ narodnega dednega prava (lege nationali zapustnika); predmetna kolizijska norma indicira samo pravni red, po katerega določbah prehajajo lastninska in druge stvarne pravice z zapustnika ozir. zapuščine na dediča. Torej obvladuje kolizijska norma med¬ narodnega stvarnega prava samo drugi del derivativnega pridobitvenega akta (modum acquirendi); pač pa ves akt origi- narnega pridobivanja. XLV. Splošna kolizijska norma. 1.) Za obvladovanje n e p r e m i č n i n v onih redkih primerih, ko potrebujemo razmejitve pravnih redov, terjata praksa in doktrina, vedno in povsod, izključno veljavo legis rei sita e. Skoro si ne moremo predstavljati države, v kateri bi stvarne pra¬ vice na nepremičninah bile obvladovane od drugega prava, nego 142 domačega, iz domačega pravnega reda, zlasti iz mej, v katerih se dopušča izvrševanje lastninske in drugih stvarnih pravic, iz načinov, kako se stvarne pravice na nepremičninah veljavno osnavljajo in veljavno ukinjajo, in skoro iz vseh drugih določb immobiljarnega prava odseva ves politični in socialni ustroj po¬ samezne države, ki ne dopušča, da bi se ta pravni red umaknil drugemu, inozemskemu. Skoro bi trdil, da so norme immobiljar¬ nega stvarnega prava narekovane od ozirov na javni red. V zgodovini se je izključnost veljave legis rei sitae razvila iz teri¬ torialne vrhovnosti držav. Veliko teh razlogov govori hkratu za izključnost veljave legis rei sitae pri p r e m i č n i n a h. Tudi pri premičninah ne more biti druga lex merodajna za načine originarnega pridobivanja potom okupacije, priposestovanja ali dobre vere, ko gre (v zadnjem primeru) za vprašanje, v kakih okolnostih naj se ščiti ali ne ščiti dobra vera na korist enega pravnega subjekta, dasi na škodo drugega.Nadalje more o modusu acquirendi pri derivativnem pri¬ dobivanju premičnin odločati samo lex rei sitae: Nezdružljivo bi bilo z našim teritorialnim redom, ako bi smela Francoza med seboj na našem ozemlju preminjati lastninsko razmerje na pod¬ lagi golega naslova brez prepodaje, ko se zanesemo, da lastnina na premičnini brez prepodaje ni prešla s starega upravičenca na novega. Nezdružljivo bi dalje bilo, ako bi se smela iz ino¬ zemstva na naše ozemlje transferirana zastavna pravica realizi¬ rati po inozemskem pravnem redu brez omejitev in kautel, ki so predpisane po našem (iz socialnozaščitnih razlogov). Teritorialni red vsake države je pri premičninah enako, kakor pri nepremičninah, garantiran le, če se odpleta po določbah prav¬ nega reda rei sitae. To je danes splošno priznano, in dualizem, ki se je delal za kolizijsko normo v polpreteklem času med nepremično in premično naravo stvari, splošno opuščen. 2 ) Temu današnjemu spoznanju slede vse mlajše zakonodaje, ki pri statuiranju kolizijske norme za mednarodno stvarno pravo ne razlikujejo več med premičninami in nepremičninami, temveč uzakonjujejo enotno kolizijsko normo legis rei sitae. Kot zglede navajam čl. 6., al. 1., polj. zak. št. 581, čl. 28. uv. zak. k nem. drž. zak., § 18. nač. čsl. odz. in Bustamentejev načrt panameriškega MZP-a. Od starejših zakonodaj je že v 18. stoletju (leta 1756.) uzakonilo enotno kolizijsko normo legis rei sitae bavarsko dež. pravo, v 19. stoletju saški drž. zak., grški drž. zak., japonski in 143 neki južnoameriški. Zanimivo je stališče code civila in codice civile. Po obeh velja za nepremičnine lex rei sitae (čl. 3., al. 2., ozir. 7., al. 2.). Za premičnine ne pozna code civil nobene koli- zijske norme; a iz geneze zakona izhaja, da je predlog, naj bi bile premičnine Francoza v inozemstvu obvladovane od druge lex (Francozove osebne), bil izrečno odklonjen. Čl. 7., al. 1., codice civile pravi, da so premičnine podvržene legi nationali lastnika, «vendar nekvarno nasprotujočim določbam zakona dežele, v kateri so premičnine«. Ta nejasni pridržek se od itali¬ janske doktrine tolmači (kot zavračilna klauzula) v tem smislu, da odločuje tudi pri premičninah v mednarodnem stvarnem pravu lex rei sitae. V istem smislu interpretira molk code civila v pogledu singulae res današnja francoska praksa, dočim upo¬ rablja na universitates rerum še osebni pravni red upravičenca. 3.) Drugih nazorov so bili statutarji. Trdili so, da premič¬ nine nimajo, kakor nepremičnine, svojega naravnega situsa. Ker ga nimajo, so zaključevali dalje, ga je treba fingirati in sicer na kraju vsakokratnega domicila njih lastnika (upravičenca). Tako so začeli uporabljati na kolizije stvarnih prav pri premič¬ ninah, namesto pravilne lex rei sitae, legem domicilii stvarno- pravnega upravičenca (mobilia personam sequuntur, oziroma za dedno pravo: mobilia ossibus inhaerent). Lex domicilii, ki so jo uporabljali za premičnine, je povedla statutarje včasih do pravilnih rezultatov, to radi tega, ker so svoji prvi napaki pridružili še drugo: pri derivativnem pridobi¬ vanju niso razlikovali med titulom in modusom acquirendi in uporabljali legem domicilii tudi na titulus. Titulus se, kakor smo ponovno opazili n. pr. v zakonskoimovinskem pravu in, kakor še bomo ugotovili, v dednem pravu pravilno presoja (danes lege nationali, v prejšnjih stoletjih) lege domicilii. Teorija statutov se je vzdržala na evropskem kontinentu do srede 19. stoletja, ko so začeli razkrivati njene «kardinalne logične napake« Savigny, Foelix, Wachter i. dr. Še danes ni opuščena v Angliji in severni Ameriki, dasi prodira tudi tam (izza Story-a in Westlake-a) spoznanje, da je treba razlikovati med področji kolizijskih norm za titulus in modus acquirendi, in da mora stvarnopravna kolizijska norma za premičnine in nepremičnine biti enaka. Kolizijska norma statutarjev je uza¬ konjena še vedno v § 300. staroavstr. odz., a staroavstr. judi- katura ji že od srede 19. stoletja ne sledi več. 144 . 4.) Kolizijska norma statutarjev ni le pogrešna, ampak tudi nedostatna. Predpostavlja vedno nekega lastnika ali drugač¬ nega stvarnega upravičenca premičnine. Zato je uporabna le na derivativno pridobivanje, kjer je znan dosedanji lastnik, oziroma upravičenec, ne tudi na originarno, kjer ta lastnik (okupirane, najdene stvari) ni znan, ali ga ignoriramo (pri dobrovernem pridobivanju). A tudi pri derivativnem pridobivanju nas pusti kolizijska norma legis domicilii na cedilu takrat, kadar je pre¬ mičnina v solastnini (soupravičenosti) več oseb, in imajo te osebe svoj domicil na raznih pravnih področjih z različnimi stvarnopravnimi normami. 5.) Med domačimi zakonodajami ima uzakonjeno pravilno kolizijsko normo imov. zak. in sicer na več mestih: Čl. 790.: «Vlaština nepokretnih dobara i ostala stvarna prava (870) na takim dobrima, podložena su samo pravilima onoga mjesta u kome se nalaze, a nikakvim drugima.* Čl. 791., al. 1.: «1 za vla- štinu i druga stvarna prava u pokretnoj stvari, vrijedi u opšte pravilo prethodnega članka». Čl. 791., al. 2: «Za sve što se tiče tečenja ili ustupanja pokretne stvari ili kakva drugoga stvarnog prava u njoj ukorijenjena, mjerilo su zakoni mjesta gdje se stvar nalazi...» Čl. 792. (in fine) pravi, da velja kolizijska norma obligacijskega prava «samo za dugovinsku stranu posla (871), dok sva stvarna prava koja otuda potječu ostaju svagda pod¬ vržena zakonu onoga mjesta gdje se stvar nalazi (790—791).» Da se ravnajo lege rei sitae po čl. 799. «oblici i obredi koje treba vršiti kad se stječe vlaština ili drugo stvarno pravo, kao i kad se mijenja imalac ma koga prava te vrste», sem že omenil v drugi zvezi (t. XXX. B, št. 6.). — § 300. odz. sledi, kakor rečeno, nauku statutarjev: «Nepremičnine so podvržene zakonom okraja, kjer leže; vse druge stvari stoje z osebo lastnika pod enakimi zakoni». Če uporabimo prvo teh dveh norm, namenjeno po svojem besedilu nepremičninam, na modus acquirendi, je pra¬ vilna pri nepremičninah in premičninah; napačna, če jo upo¬ rabimo na presojo naslova. Nasprotno je druga norma, name¬ njena po besedilu premičninam, pravilna (često) za presojo na¬ slova, nepravilna (vedno) za modus acquirendi. Spričo tako nedoslednih rezultatov, dalje spričo nedostatnosti te kolizijske norme, ugotovljene pod 4.), in končno z ozirom na dognane logične napake statutarjev se danes splošno smatra, da ima judikatura na področju § 300. cit. proste roke in se more držati 145 enotne, od doktrine in vseh mlajših zakonodaj zastopane, koli- zijske norme legis rei sitae pri premičninah in nepremičninah. — Gradj. zak. ponesrečene določbe § 300. odz. n i prevzel. XLVI. Posebne kolizijske norme, oziroma aplikacije splošne. Uporaba splošne kolizijske norme legis rei sitae vzbuja nekaj podrobnih dvomov in sporov. Za nje predvidevajo moderne zakonodaje posebne kolizijske norme, ali bi vsaj bilo koristno, da jih predvidijo. Cesto pa gre pri teh posebnih kolizijskih normah le za aplikacijo, izgraditev ali popolnitev splošne norme. 1.) Katera leg um rei sitae odločuje o prehodu lastnine pri premičninah, naročenih iz ino¬ zemstva? To ugotovitev potrebujemo zlasti za mednarodni import in eksport, ko se transferira naročeno blago z enega pravnega področja v drugo. Če naroči n. pr. jugoslovanski importer od francoskega eksporterja v Franciji ležeče blago, zadostuje po code civilu za zgubo prodajalčeve lastnine perfektnost kupo¬ prodajne pogodbe, a za pridobitev kupčeve lastnine je po naših stvarnopravnih redih treba, da pristopi k pogodbi še preprodaja na kupčeve (ali njega zastopnika) roke. Uporaba obeh leges rei sitae, frc. in jgsh, bi povedla do zaključka, da je bilo do perfici- ciranja pogodbe blago eksporterjeva lastnina, a importerjeva da je postalo šele izza prestopa naše državne meje. Tega za¬ ključka v praksi ne moremo prenašati, ker blago v času, ko je prenehal biti lastnik prodajalec, in še ni postal kupec, ne more biti brez lastnika. Derivativni prehod lastnine (zguba na strani starega in pridobitev s strani novega lastnika) se morata rav¬ nati po eni sami lex rei sitae. Zato dopolnjuje § 19. nač. čsl. odz, splošno kol. normo s sledečo posebno: «Nastanek in pre- stanek stvarnih pravic na premičninah se ravna po pravnem redu kraja, kjer je stvar ob dogodku, ki se uveljavlja kot činje- nica, snujoča nastanek ali prestanek stvari.» Torej odloča v kon¬ kretnem primeru, predpostavljajoč, da je kupoprodajna pogodba postala perfektna v Franciji, o prehodu lastninske pravice code civil, ter prehaja lastnina na našega kupca brez prepodaje. Enako normo pozna in izraža (še lepše) čl. 791., al. 2., imov. zak.: «... mjerilo su zakoni mesta gdje se stvar nalazi u onaj čas, kad I)r. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 10 146 je postalo djelo i posao, koji je osnova torne teČenju ili ustupanju (n. pr. kupovina)». — Poljska in nemška zakonodaja nimata slične dopolnilne norme. —- Norma ima pomen tudi za pridobitev pravic in re alinea na premičninah, ki so v tuji državi, n. pr. za¬ stavnih pravic. 2.) Problem v indikacij e. Razlike pravnih redov v pogledu možnosti pridobivanja last¬ ninske in zastavne pravice na premičninah od nelastnika, na podlagi dobre vere pridobiteljeve, so velike. Pri nas je (poleg dobre vere) treba, da se pridobi premičnina v okolnostih §§ 367. (456) odz., ozir. §§ 221. (314) gradj. zak. Po nemškem § 933. zadostuje dobra vera brez nadaljnjih okolnosti, a zato so v Nemcih izključene od te vrste originarnega pridobivanja ukra¬ dene premičnine (§ 935). Kolizije pravnih redov so ravno v pogledu ukradenih premičnin pogoste, ker je znano, da romajo hitro preko meje. Rimsko pravo in pravni redi, ki mu slede (prevestno), opisanih primerov pridobivanja na podlagi dobre vere sploh ne poznajo. — Povodov je torej dosti, da se v med¬ narodnem pravnem prometu določi pravni red, po katerem se naj presoja dopustnost ali nedopustnost vindikacijske tožbe zoper dobrovernega pridobitelja premičnine (mednarodni vin- dikacijski problem). Za rešitev problema zadostuje aplikacija splošne kolizijske norme: Ako je premičnina ob pridobitvi po dobrovernem pridobitelju v območju našega odz. ali grdj. zak., zadostuje za originarni nastanek lastninske (zastavne) pravice, da so spolnene predpostavke goricit. naših zakonskih določb. Ako je premičnina v tem času v območju nemškega državljan¬ skega prava, zadostuje gola dobra vera pridobiteljeva v smislu § 933., razen kadar gre za ukradeno stvar. Če torej pride stvar, ki je bila ukradena v Nemčiji, k nam, in jo kupi pri nas kupec v okolnostih § 367 (221), postane njen originarni lastnik kljub nem. § 935.; tudi tedaj, če je kupec Nemec (rojak okradenega prejšnjega lastnika). Če pa okolnosti § 367. (221) niso spolnene, kupec lastnine ne dobi, dasi bi stvar ne bila ukradena, in bi bila spolnena predpostavka nemškega § 933. (dobra vera). — Za aplikacijo legis rei sitae na vindikacijski problem govori zlasti potreba sigurnosti prometa. Legem rei sitae je, kakor smo videli, uporabljati brez ozira na narodnost kupca in prejšnjega lastnika 147 in brez ozira na pravni red, od katerega je bila premičnina ob- vladovana po prejšnjem situsu. — Isto rešitev vindikacijskega problema predvideva § 20. nač. čsl. odz. s sledečimi točnimi besedami: «Je-li in v koliko dopustna lastninska tožba zoper posestnika, je presojati po pravnem redu, kjer je stvar, ko na¬ stane njegova posest* (ne, ko nastane pravni naslov za prehod posesti). Poljska in nemška zakonodaja te posebne kolizijske norme ne predvidevata, a velja tudi za nju, ker gre za aplikacijo splošne kolizijske norme. 3.) P r i p o s e s t o v a n j e. K originarnim načinom pridobivanja stvarnih pravic, ki de¬ lajo težave MZP-u, spada tudi priposestovanje premičnin, ki prehajajo pendente conditione usucapionis z enega pravnega področja v drugo (z različnimi pogoji za priposestovanje, zlasti z različno dolgostjo priposestovalne dobe). Pri nepremičninah, ki ne menjajo situacije, take kolizije ne morejo nastati. -— Doktrina še ni edina v pogledu pravnega reda, ki naj odloča v takih primerih o doseženem priposestovanju: a) Eni so za merodajnost pravnega reda situacije premičnine, ko se je pripo¬ sestovanje pričelo; b) Drugi za pravni red situacije premičnine ob potekanju priposestovalne dobe. Zopet drugi posredujejo- c) da naj posestnik izbira med enim in drugim pravnim redom: č) da naj odločuje lex nove situacije, a posestnik naj si sme vračunati v novo priposestovalno dobo posestno dobo pod staro lex rei sitae; slednjič d) da naj se računata sorazmerno doba posesti pod staro in pod novo lex rei sitae. — Čl. 6., al. 2., polj. zak. št. 581. ukazuje: «Priposestovanje... se naj presoja po normah kraja, kjer je premičnina ob potekanju priposesto¬ valne dobe. A pridobitelj pravice se more sklicevati na norme tistega kraja, kjer je bila premičnina ob pričetku potekanja dobe* (torej izbira ad c.). Ta izbira naj velja po polj. zak. tudi za zamolčanje in zastaranje pravic (kar je še manj umestno). § 21. nač. čsl. odz.: «Priposestovanje se ravna po pravnem redu države, v kateri je stvar ob času, ki se uveljavlja kot pričetek Priposestovanja. A priposestnik se more sklicevati na pravni red države, v kateri se priposestovanje končuje; vendar je računati v tem primeru priposestovanje šele od trenutka, ko je stvar došla v to državo.* (Izbira ad c, z izrečno izključitvijo 10 * 148 vračunanja posestne dobe pod staro lex rei sitae, kadar se pri- posestnik sklicuje na novo). Čl. 791., al. 3. iinov. zak. uzakonjuje nauk doktrine ad a): «Ipak što se tiče održaja (845) pokretne stvari, odločuju jedino pravila mjesta gdje se stvar nalazila u onaj čas, kad je vrijeme održaju počelo teči: pravila toga mjesta vrijede i za sam završetak održaja kao i za sve što odtuda potječe». Uv. zak. k nem. drž. zak. predmetne kolizijske norme ne pozna. — Na vseh cit. zakonodajah je pravilno, da uporabljajo na vprašanje priposestovanja legem rei sitae. Kar se tiče ugibanja med staro in novo lex, se pa ne zdi posrečena nobena cit. treh rešitev, temveč smatram za pravilno ono, ki jo priporoča doktrina ad č): Predvsem se mi ne zdi v redu, da prepuščata poljski in češkoslovaški zakonodajalec priposestniku izbiro, da uporabi staro ali novo lex rei sitae. Priposestovanje involvira prestanek stare lastninske pravice, in zato ne gre, da bi odločal novi lastnik o tem, naj-li prestane po enem ali drugem pravnem redu; zakonodajalec se mora odločiti za uporabo stare ali nove lex sam. Vse govori za uporabo nove: Čim je postal posestnik po določbah nove lex rei sitae upravičen, se šteti za lastnika, mu drug pravni red težko prepreči nastalo lastninsko pravico. Uporaba starega pravnega reda bi imela za nevšečno posledico, da bi na enem in istem pravnem področju lastninske pravice potom priposestovanja nastajale v različnih dobah: na premič¬ ninah, prinešenih s tujega pravnega področja event. prej, nego na domačih; to bi ne bilo združljivo s teritorialnim redom v državi. Kar velja v pogledu priposestovalne dobe, bi moralo veljati tudi za druge zakonite pogoje priposestovanja. V nekih manj civiliziranih državah ne spada k tem pogojem niti dobra vera, ampak zadostuje, da se posest določno dobo let ne ospo- rava; priposestovati more tudi slaboverni pridobitelj. Če bi se smel tak posestnik sklicevati na lex rei stare situacije, bi pripo- sestoval premičnino kljub slabi veri od prvega početka tudi pri nas, česar zopet ne morem spraviti v sklad s teritorialnim redom v državi. Za uporabnost nove lex rei sitae se izreka med drugimi Nolde. — Kljub merodajnosti nove lex po m. m. ni zadržka, da se doba posesti pod staro lex rei sitae všteje v priposestovalne) dobo, terjano od nove. Ako bi pa priposestnik prenesel premič¬ nino nalašč v svrho, da si okrajša priposestovalno dobo, bi postal slaboveren. 149 4.) Knjižne pravice. Knjižne pravice niso identične s stvarnimi na vknjiženih ne¬ premičninah, dasi so vknjižbe, oziroma izknjižbe potrebne za pravni nastanek, oziroma prestanek enim in drugim. Rabokupne pravice na nepremičninah so n. pr. načeloma obligacijske, a z vknjižbo dobe stvarnopravni učinek (preko zakonitega stvarno- pravnega učinka § 1120. odz.). Katerim obligacijskim pravicam se more s pomočjo zemljiške knjige dati stvarnopravni učinek, s kake vrste vpisom se to doseže, kak pravni učinek ima vpis itd., more biti po raznih pravnih redih urejeno različno. Zato ni odveč, da predvideva § 22. nač. čsl. odz. posebno normo za knjižne pravice (ki velja likratu za stvarne pravice na vknjiženih ne¬ premičninah): «Tuzemske določbe o vpisih v javne knjige je uporabljati tudi tedaj, kadar je presojati pravni razlog nastanka, prestanka, utesnitve ali prenosa knjižne pravice po tujem prav¬ nem redu». — Zemljiškoknjižne zakonodaje zahtevajo z drugimi besedami svojo absolutno veljavo, pri čemer je treba razlikovati med področjem navzočne kolizijske norme (nastanek, prestanek, utesnitev in prenos knjižne pravice) in med onim kolizijske norme za presojo pravnega razloga (titula). — Za obliko pravnih razlogov, kadar so pravni posli (pogodbe), ne velja splošna alternativna kolizijska norma legis loči actus vel causae, temveč (po čl. 11., al. 2., uv. zak. k nem. drž. zak., čl. 6., al. 3., polj. zak. št. 581., čl. 799. imov. zak., § 16., al. 2., nač. čsl. odz. in po 8. res. Lausannskega kongresa Institutovega) lex rei sitae (t. XXX. B, št. 6.); očividno zato, ker tvori naprava tabularne listine že del tabularnega akta. 5.) Služnostne pravice. Če bi nastala kolizija pravnih redov pri služnostni pravici na premičnini, n. pr. pri usufruktu premičnine, ki se je prenesla z enega pravnega področja v drugo, bi se služnostno razmerje presojalo po pravnem redu vsakokratnega situsa premičnine. Zlasti velja to za pravice in dolžnosti usufruktuarja. Če bi nastala kolizija pri služnostni pravici na nepremičnini, bi odločal Po splošnem prepričanju pravni red lege služečega, ne gospodu¬ jočega zemljišča, zlasti o vsebini služnostne pravice. Oboje brez posebne določbe v kateremkoli avtonomnem MZP-u. — Pravni naslov za ustanovitev služnostnega razmerja (pogodba, 150 Iex) se seveda ne presoja lege rei sitae, temveč lege causae. Zato bi morali tudi na vprašanje, gre-li očetu užitek otroške imovine, odgovarjati po pravnem redu, indiciranem od kolizijske norme roditeljskega prava; lex rei sitae bi odločevala samo o pravicah in dolžnostih očeta kot usufruktuarja ter o načinu ustanovitve in ukinitve eventualne njegove užitne pravice. Vendar smo za poljsko in češkoslovaško mednarodno roditeljsko pravo v t. XXXIX. ugotovili nekoliko drugačno določbo. 6.) Zastavne pravice. Za nje veljajo najmanj sledeče aplikacije splošne kolizijske norme, ne da bi jih katera zakonodaj izrečno uzakonjevala: a) Ako nastane po pravnem redu, kjer leži premična ali nepremična zastava, zastavna pravica z golo zastavitveno po¬ godbo brez prepodaje, oziroma vknjižbe (pactum hypothecae), je zastavna pravica veljavna, dasi bi pravni red kraja, kjer se je pogodba sklenila, ali osebni pravni red dolžnikov ali upnikov zahteval prepodajo. A tudi obratno: Pri nas ležeče premičnine ali nepremičnine ne more zastaviti Francoz Francozu brez pre¬ podaje (vknjižbe), niti v Franciji. — Izključna merodajnost legis rei sitae velja tudi tedaj, če pravni naslov ni pogodba, temveč naslov druge vrste; dalje ne le za ustanovitev, temveč tudi za prenos, obremenitev in ukinitev zastavne pravice. b) Ako pozna pravni red, kjer leži premična ali nepremična zastava, generalne zastavne pravice, se more taka generalna zastavna pravica pogoditi ali na drug način ustanoviti tudi na krajih, katerih pravni redi zahtevajo specializacijo zastavljenih predmetov, in od oseb, katerih osebni pravni redi ne poznajo generalnih, le specialne zastave. In obratno: Generalna zastavna pravica se ne more pogoditi ali na drug način ustanoviti, dasi bi jo poznale lex loči actus in leges personales, čim je ne pri¬ znava lex rei sitae. c) Ako preidejo premične zastave, na katerih je bila usta¬ novljena zastavna pravica brez prepodaje ali generalna zastavna pravica brez specializacije (oboje v soglasju z lex rei sitae), p o svoji ustanovitvi v območje pravnega reda, ki zahteva pre¬ podajo, oziroma specializacijo, ostanejo zastavne pravice v veljavi. Kljub temu je svetovati, da spravi zastavni upnik za- stavnopravno razmerje naknadno v soglasje z novo lex rei sitae. 151 Ako namreč ščiti nova lex dobrovernega pridobi tel j a pre¬ mičnine zoper neočitne zastavne pravice, bo stari upnik vendarle zgubil svojo zastavno pravico, ne radi prenosa v območje nove lex, temveč radi ščitenja dobre vere po njej. Pripominjam, da ni ovire, da zastavni upnik v takem primeru zastavnega dolžnika, ki ne bi privolil v prepodajo, oziroma specializacijo zlepa, na njo toži. č) Lege rei sitae se presojajo poleg nastanka in prestanka zastavne pravice njena vsebina (n. pr. pravica zastavnega upnika na uživanje zastave) in načini realizacije zastavne pra¬ vice. Ne presoja se pa lege rei sitae pravni naslov za pridobitev zastavne pravice. Če je pogodba, se presoja po pravnem redu, indiciranem od kolizijske norme mednarodnega pogodbenega prava; če nastane ex lege, po kolizijskih normah raznih pravnih polj, n. pr. soprogina zastavna pravica po kolizijski normi za- konskoimovinskega prava, varovančeva po oni varuštvenega prava, volilojemnikova po kolizijski normi dednega prava itd. Posebno veliko zakonitih zastavnih stvari izvira iz specialnega (trgovinskega) prava. d) Lex rei sitae je slednjič merodajna za presojo pravnega razmerja med zastavnimi soupniki, n. pr. za dopustnost iti pogoje tzv. jus offerendi, zlasti za vrstni red več zastavnih upnikov. Ne sme motiti, da so norme o vrstnem redu uzakonjene včasih v procesnih zakonih, n. pr. stečajnih in izvršilnih. Če je bilo na isti zastavi ustanovljenih več zastavnih pravic v območju raz¬ ličnih pravnih redov, vsaka v soglasju z Iex rei sitae, so veljavne vse, v kolikor so med seboj združljive. Če ne bi bile združljive, ugasne starejša zastavna pravica radi veljavne ustanovitve mlajše. Če se zastavi n. pr. premičnina v Franciji brez prepodaje, in jo zastavni dolžnik prenese kasneje k nam in tukaj veljavno zastavi potom prepodaje, stari zastavni upnik ne more prodreti zoper mlajšega. 7.) Retencijske pravice. Retencijske pravice nastajajo praviloma ex lege. Kdaj na¬ stane legalni titulus za nje — v tem pogledu je največ kolizij odloča tisti pravni red, ki obvladuje zavarovanja potrebno ter¬ jatev, torej obligacijsko pravo, najčešče specialno (trgovinsko). — Posebnega modusa acquirendi ni; zato odpade kolizijska 152 norma zanj. — Lege rei sitae se presojajo vsi učinki mednarodne retencijske pravice, zlasti njena vsebina in načini realizacije (pri čemer prehaja retencijska pravica često v zastavno). Obligacijsko pravo. Da sta obe predpostavki za razvoj mednarodnega obligacij¬ skega prava, mednarodni promet s pravno pomočjo obligacij in razlike med obligacijskopravnimi redi raznih držav, podani v najobilnejši meri, ni treba dokazovati niti zgledoma. 1. ) Z gospodarskega vidika služijo obligacije pridobivanju novih dobrin (zakonite in poslovne) ali očuvanju starih (od¬ škodninske). Po pravnem viru nastanka jih delimo na take, ki nastajajo po volji zakonodajalca (zakonite in odškodninske), in ostale, ki nastajajo po volji strank (poslovne ali samoupravne). Vendar sodeluje zakonodajalec tudi pri zadnjih v toliko, da dopolnjuje s svojimi določbami pomanjkljivo iti tolmači nejasno voljo strank. Zakonite obligacije navezuje zakonodajalec na prav različne, v zakonodaji točno opredeljene dejanske stane, ki se izčrpno ne dajo navesti. Odškodninske obligacije navezuje na poškodbo tuje pravne dobrine. Take poškodbe nastajajo iz krivdnega proti¬ pravnega dejanja (deliktov), iz protipravnega dejanja brez krivde odškodninskega zavezanca (quasideliktov) ali iz gole škode brez krivde in protipravnega dejanja, a radi pristopa drugih, v zakonodaji točno opredeljenih činjenic (quasikontraktov). Po¬ slovne obligacije nastajajo iz volje ene same stranke (enostran¬ ske) ali iz sporazumne volje dveh ali več (pogodbene). Za MZP sledi iz očrtane raznovrstnosti obligacij, da ne more zadostovati ena sama kolizijska norma, ampak da potrebujemo najmanj tri splošne: eno za zakonite obligacije (t. XLVII), drugo za odškodninske (t. LIH), tretjo za poslovne (t. XLVIII—Lil). Za poslovne obligacije potrebujemo tudi več specialnih koli- zijskih norm. 2. ) Obligacijsko pravo je pretežno popustnega, izjemoma prinudnega značaja. Iz tega sledi, da odločuje pred pravnim redom, indiciranim od kolizijske norme, v mejah popustnega obligacijskega prava avtonomija volje strank. V kolikor določijo stranke nastanek, prestanek in vsebino mednarodnega obliga¬ cijskega razmerja same, odpade potreba, iskati za ta vpra- 153 sanja kolizijsko normo. Moderna MZP-a opozarjajo izrečno na ta preprosti način preprečenja mednarodnih obligacijsko- pravnih konfliktov (čl. 7. polj. zak. št. 581., čl. 9. codice civile, §§ 17. in 23., al. 1., nač. čsl. odz. in drugi). — Avtonomija volje strank more preprečiti konflikte na dva načina: neposredno s tem, da se dogovorijo stranke na želeni pravni učinek sam, ali posredno s tem, da določijo pravni red, ki naj bo merodajen za pravni učinek. Neke zakonodaje (staroavstr. odz.) se upirajo, da bi se pogodil tuzemec z inozemcem v tuzemstvu na inozemski pravni red; druge (poljska, črnogorska) naštevajo pozitivno tiste pravne rede, na katere se smejo stranke pogoditi. Meni se zdijo take utesnitve avtonomije strank neopravičene, v kolikor se dogovarjajo stranke v mejih popustnega prava. Določitev upo¬ rabnega pravnega reda potom dogovora strank se more zgoditi, kakor drugi dogovori, izrečno ali molče. — Ideja, da morejo stranke podrediti obligacijskopravna razmerja, zlasti pogodbena, avtonomno dogovorjenemu pravnemu redu, je tako zapeljiva, da so začele moderne zakonodaje (češkoslovaška) predvidevati za določne pogodbe zakonite domneve, da sta jih stranki podvrgli določnemu pravnemu redu. Take zakonite domneve nam poma¬ gajo iz mučnega položaja, da za polje mednarodnega pogod¬ benega prava še nimamo nesporne kolizijske norme. Nač. čsl. odz. domneva v čl. 23., al. 2., da sta se pogodbenika pri sledečih pogodbah dogovorila na sledeče pravne rede: a) Pri prodajah v izvrševanju trgovine in obrta: na pravni red kraja izvrševanja; b) Pri prevzemanju javnih del, stavb in dobav, pri službenih in delovršnih pogodbah z državo in javnopravnimi korporacijami: na pravni red države, oziroma oni, ki velja na sedežu javno¬ pravne korporacije; c) Pri zavarovalnih pogodbah: na pravni red, ki velja na sedežu zavarovalne družbe ali njenega zastop¬ stva; č) Pri pogodbah z odvetniki, notarji, zdravniki, patentnimi odvetniki in drugimi osebami, ki so postavljene, da vršijo javne poklice: na pravni red kraja, kjer imajo te osebe svoj uradni sedež; d)Pri delavnih pogodbah podjetnikov, obrtnikov in trgov¬ cev ž njih nameščenci: na pravni red, ki velja na kraju pod¬ jetja. Daši je pritrditi vsebinski pravilnosti teh domnev, vendar ni odobravati oblike «domneve», v katero jih zakonodajalec odeva. Domnevati se dajo činjenice, ne sporazumi strank. Zadnji so ali resnično nastali (izrečno ali molče) ali niso nastali; v zad¬ njem primeru jih more zakonodajalec suplirati s svojo lastno 154 volja, a ne gre, da bi pri tem lastno voljo skrival za fingirano voljo strank. Vse navzočne zakonite domneve so prikrite koli- zijske norme. Poljska zakonodaja in Bustamentejev načrt uza¬ konjujeta (skoro) iste določbe brez ovinkov v obliki posebnih kolizijskih norm. XLVII. Zakonite obligacije. Kolizijska norma za zakonite obligacije ne more biti druga, nego Iegis causae. Z drugimi besedami: Na nastanek, prestanek in vsebino zakonitih obligacij je uporabljati oni pravni red, v katerem te obligacije koreninijo. Več aplikacij predmetne legis causae smo že spoznali: Osebnopravne obligacije, ki nastanejo iz sklenitve mednarodnega zakona med soprogoma, se ravnajo po njiju vsakokratni skupni lex nationalis; imovinskopravne med istima lege nationali moža ob sklenitvi zakona; roditeljsko- pravne med roditelji in otroci po njim skupni lex nationalis. Za obligacije, nastajajoče iz lastninskega razmerja na nepremičnini, je merodajna lex rei sitae, n. pr. za dolžnost, dovoliti zasilno pot, ali za negativno, opustiti immisije. V mednarodnem dednem pravu se presoja obligacijsko razmerje med dedičem in tzv. nuj¬ nim dedičem lege nationali zapustnika. Bustamente, ki edini predlaga uzakonitev kolizijske norme za zakonite obligacije (čl. 161.), jo izraža prav primerno z besedami: «Obligacije, ki izhajajo iz zakona, obvladuje pravni red, ki jih je ustvaril (etabliral).» XLVIII. Poslovne obligacije. Največ mednarodnih poslovnih obligacij je pogodbenih. Daši nastajajo dan za dnevom v milijonskem številu, in so se za koli- zijsko normo za nje trudili že statutarji, do danes ni odkrita, in smo še sredi znanstvene diskusije o njej. Statutarji in sploh sta¬ rejši znanstveniki niso imeli uspeha, ker so se trudili, odkriti za vse mednarodne pogodbene obligacije eno samo kolizijsko normo. Mlajši so krenili na pot specializacije. Poljska in češkoslovaška zakonodaja posvečata mednarodnemu pogodbenemu pravu že osem, oziroma deset členov, a Bustamente nič manj, nego 46 členov (čl. 171.—183. mednarodnim pogodbam v sploš¬ nem, čl. 184.—216. posameznim pogodbenim tipom). Kongres I. L. A. leta 1926. je sklepal o resolucijah za dva taka tipa, 155 za kupoprodajno in delavno pogodbo, haaška zasebnopravna konferenca leta 1928. za kupoprodajno. 1. ) Enostranske obligacije ne delajo sličnih težav. Ako ob¬ ljubi tujec pri nas na način, predviden v nov. odz.-u, nagrado za najdbo zgubljenega predmeta ali za vrnitev zatekle živali, ima lex loči actus, t. j. zakonodaja kraja tujčeve javne obljube evi¬ dentno prednost pred tujčevo lex nationaiis ali lex domicilii; kaka nadaljnja lex sploh ne tekmuje, n. pr. lex nationaiis ali domicilii onega, ki se je odzval na javno obljubo. Tujčeva lex nationaiis ali domicilii ostane skoro vedno neznana, in tudi, če jo tujec objavi, ne stori tega z namenom, da bi z objavo omejil svojo zavezanost po določbah domovinskega pravnega reda. Vsi tukajšnji reflektanti pa se trudijo z zaupanjem, da je tujec zavezan lege loči actus. Da nima te kolizijske norme (legis loči actus za enostranske obligacije) uzakonjene še noben zakonik, si razlagam iz okolnosti, da je priznavanje takih razmerij več ali manj novost; izjemo dela čl. 794. v zvezi s čl. 586. imov. zak., ki za nje izrečno uzakonjuje merodajnost legis loči actus. — Ako bi bil tujec določil pravni red, po katerem namerava biti vezan, avtonomno, bi obveljal seveda ta pravni red, ker gre za popustno pravo. Ista uvaževanja govore za uporabnost legis loči actus na enostranski zavezujoče mednarodne pogodbe (daritvene). Ven¬ dar se izrekajo neke zakonodaje pri njih za vpoštevanje legis nationaiis inozemskega darovatelja v tem smislu, da more ob- darovanec izbirati med lex loči actus in darovateljevo lex natio- nalis, katera je zanj ugodnejša. To izbiro opravičuje bistvo teh pogodb, ki streme za favoriziranjem protipogodbenika. 2. ) Z dvostranskimi pogodbami (oneroznega značaja) nimajo leges nationales nobenega relevantnega stika takrat, kadar sta pogodbenika vsak druge narodnosti. Seveda bi njima kot dolž¬ nikoma ugajalo, da sta zavezana vsak po svoji lex nationaiis; a hkratu hočeta biti upravičena ex lege nationali; to pa tli združ¬ ljivo, ker morata biti vsebini dolžnosti in pravice (obveznosti in terjatve) kongruentni. Res je dalje, da imamo pri oneroznih dvo¬ stranskih pogodbah dve obligaciji in dva dolžnika in da bi mogli uporabljati na eno (n. prr prodajalčevo dobavno) dolžnost legem nationalem prodajalca, na drugo (kupčevo plačilno) dolžnost legem nationalem kupca; upravičen bi bil v tem primeru vsak pogodbenik po sopogodbenikovi lex nationaiis. A tej rešitvi se 156 upira sinalagrnatični značaj pogodb; čim bi bil n. pr. prodajalec po svoji lex nationalis dolžan dobaviti le iz roke v roko proti prejemu kupnine, a kupec dolžan plačati le proti predhodni spol- nitvi prodajalca, bi ne bilo izhoda iz kolizije. — Uporabnost legis nationalis na mednarodne omerozne pogodbe prihaja zato v pre¬ tres le, kadar je pogodbenikoma skupna. Imamo resnično za¬ konodaje, ki v takem primeru pričakujejo od pogodbenikov, da se ozirata pri sklepanju pogodbe v tujini na skupni domovinski pravni red. Od mlajših se zavzema za merodajnost skupne lex nationalis Frankenstein (a iz politično barvanih ozirov). V med¬ narodnem komerciju se po narodnosti pogodbenikov skoro nikdar ne povprašuje, in se medsebojna narodnost redko po¬ znava. Če se je po narodnosti povprašalo, je dopusten cesto že zaključek na tih dogovor, da sta pogodbenika podvrgla svoj dogovor legi patriae. Nam tu ne gre za vprašanje možnosti takega dogovora, temveč za opravičenost narodnosti kor na- vezne okolnosti; le-to je v splošnem zanikati. Več stikov z mednarodno onerozno pogodbo ima lex d o m i - c i 1 i i pogodbenikov, a iz pravkar navedenih razlogov zopet le. kadar imata pogodbenika domicil na enem in istem pravnem področju. Domovališče je, v nasprotju k narodnosti, pogodbe¬ nikoma vedno znano, zlasti v trgovskem svetu, kjer velja za domovališče sedež podjetja. Če je domovališče skupno (leži na istem pravnem področju), je pogodbenikoma dobro znana tudi lex domicilii, ker poslujeta oba po njej. — Pomisleki proti mero¬ dajnosti skupne lex domicilii nastanejo, kadar sklepata pogodbe¬ nika pogodbo drugje, ne na pravnem področju skupnega do¬ micila. Če jo skleneta n. pr. v istem inozemstvu domicilirana Jugoslovana v svoji domovini ali v tretji državi, nima taka pogodba s pravnim redom skupnega domicila nobenega stika več, ter preneha njegova relevantnost. Z drugimi besedami: Lex skupnega domicila se zdi pravne važnosti le, kadar je identična z lex loči actus. Zadnja vodi na pravo pot. 3.) Relativno največ stikov z onerozno mednarodno pogodbo ima lex locis actus, imenovana tukaj lex loči contr actus. Pred lex nationalis in lex domicilii ima važno prednost, da je vedno en sam pravni red, ne dvojen, kakor v prejšnjih primerih, če sta pogodbenika različne narodnosti ali različnega domo- vališča. Vsebine obveznosti in terjatev se presojajo pri uporabi legis loči actus vedno po istem pravnem redu in so vedno kon- 157 gruentne. Cesto je lex loči actus vrh tega identična z lex domicilii ali lex nationalis obeh ali enega pogodbenika, kar dvigne njeno uporabnost. Vedno je lex loči actus za oba pogodbenika očitna in njima znana. — Res je, da so primeri, ko lex loči actus nima relevantnega odnošaja k sklenjeni pogodbi, n. pr. če se je sklenila v drvečem vlaku. A to ne sme motiti. Pri mednarodnih pogodbah imamo skoro vedno (tudi v konkretnem primeru) dve leges actus (contractus): legem loči stipulationis in solutionis. Če je ne- relevantna prva, ni brez relevance druga. Kakor se bomo po¬ zneje prepričali, zaostaja relevanca legis loči stipulationis celo izdatno za ono legis loči solutionis. Sicer pa izjeme še ne govore zoper pravilnost načela, najmanj v MZP-u. Uporabnost legis loči actus (contractus) so učili že statutarji, a napačno naglašali odločilnost legis loči stipulationis. Legem loči stipulationis uzakonjuje po njih nauku še večina starejših zakonodaj, n. pr. francoska, staroavstrijska, italijanska (zadnja z izjemo na korist skupne lex nationalis pogodbenikov). Med znanstveniki sta zagovarjala legem loči stipulationis zlasti Story in Asser, dočim se je Zitelmann potegoval za merodajnost legis nationalis dolžnika, Bar za merodajnost dolžnikove lex domicilii. Bili so tudi pisci, ki so se izrekali za merodajnost legis nationalis (domicilii) upnika. Celo za lcx fori, pozivaje se na ozire javnega reda (pač le v zadregi, kadar ni zadovoljevala nobena doslej na¬ vedenih naveznih okolnosti). XL1X. Splošni kolizijski normi za mednarodne pogodbe (legis loči stipulationis in solutionis). 1.) S tem, da smo se odločili za prednost legis loči contractus pred vsemi drugimi pravnimi redi, še nismo odgovorili na pod- vprašanje, naj-li obvladuje mednarodne pogodbe lex loči stipula¬ tionis ali solutionis? Zoper uporabo legis loči stipulationis govori predvsem, da se je v praksi več stoletij v splošnem obnesla slabo. Države, ki niso uzakonile nobene kolizijske norme za presojanje mednarodnih pogodb, n. pr. Nemčija, so danes na boljšem, nego ostale, ki so sledile statutarjem in uzakonile kolizijsko normo legis loči stipu¬ lationis. Znane so tudi težave, ki jih dela pri distančnih pogodbah ugotovitev loči stipulationis (t. XXIII.). Slednjič je število pravnih sporov, ki nastajajo ob sklepanju mednarodnih pogodb, uprav neznatno v primeri s kolizijami, ki nastajajo ob njih spolnje- 158 vanju, tako da potrebujemo kolizijsko normo v prvi vrsti za reše¬ vanje konfliktov ob spolnjevanju, ne ob sklepanju pogodb. Zakaj naj bi pravni red, ki je obvladoval ustanovitveni akt, moral obvladovati tudi spolnitveni, ni uvideti. Tudi drugih pomislekov zoper lex loči stipulationis se je nabralo iz prakse in teoretičnih raziskovanj v teku stoletij toliko, da je lex loči stipulationis v današnji praksi skoro spodrinjena od lex loči solutionis, zlasti v Nemčiji. V doktrini se je za lex loči solutionis izrekel kot eden prvih Savignv, in jo danes zagovarja dolga vrsta internaciona- listov, med njimi Nolde. Izmed državljanskih zakonikov jo je prvi uzakonil § 11. saškega drž. zak. 2. ) Predaleč pa gredo tisti internacionalisti, ki se vnemajo za izključno uporabnost legis loči solutionis. Po m. m. sta za presojanje mednarodnih pogodb, ki se ne sklepajo in spolnjujejo v istem pravnem območju, relevantna i pravni red kraja sklenitve i kraja spolnitve, a vsak za drugo področje. Prvi obvladuje sklenitveni akt, drugi spolnitveni. Kakor se zdi nenaravno, da bi se uporabljala lex loči stipulationis na spolnitveni akt, tako se mi vidi nepri¬ merno, da bi Iex loči solutionis obvladovala ustanovitveni. Na drugem mestu (gl. moj spis «Današnje kondikcije» v Zbor¬ niku V. ljublj. jur. fak.) dokazujem, da je spolnitev pogodbenega razmerja pravni posel (pogodba) istotako, kakor njena ustano¬ vitev. Logično sledi iz tega, da mora obvladovati spolnitev pogodbenega razmerja analogen pravni red, kakršni obvladuje njegovo ustanovitev: kjer kraja spolnitve in sklenitve ne ležita na istem pravnem področju, mora torej legem loči stipulationis zamenjati lex loči solutionis. Ker je kolizij pravnih redov ob spolnjevanju mednarodnih pogodb več, nego ob njih ustanav¬ ljanju, sledi iz vsega navedenega, da ima lex loči solutionis ob¬ sežnejšo uporabnostim sfero, nego lex loči stipulationis. Na korist legis loči solutionis govori še, da je najčešče identična z dolž¬ nikovo lex loči domicilii (ki se, kakor smo videli, od internacio- nalistov tudi mnogo uporablja). Identična je zlasti radi tega, ker morajo pogodbeni dolžniki, kadar kraj spolnitve ni bil določen avtonomno, spolniti na svojem domovališču (sedežu podjetja) ob času sklenitve pogodbe, n. pr. po § 905. odz. 3. ) Preostaja, da opredelim področji ene in druge splošne kolizijske norme: legis loči stipulationis in solutionis. Nastopna opredelitev naj velja le kot prvi poskus, ker se dualizem 159 kot norme legis 1. eontractus za mednarodno pogodbeno pravo doslej ni zatrjeval, in opredelitev še od nikogar načela. A. Lege loči stipulationis naj bi se presojali: a) vsi zahtevki veljavnosti sklenitve mednarodne pogodbe (izvzemši pravno in poslovno sposobnost in obliko, za katera zahtevka imamo po¬ sebni kolizijski normi), torej sklenitveni sporazum, možnost in dopustnost sklenitve; b) vse omejitve sklenitvene volje (s pogoji in roki) in vse pomanjkljivosti (hibe) te volje: zmote, prevare, sile, ustrahovanja; c) zakoniti učinki sklenitve (zakonita vse¬ bina ustanovljenih pravic in obveznosti, kadar je nista dogovo¬ rila pogodbenika avtonomno); zlasti zakoniti čas in kraj spol- nitve, solidarna ali deljena zavezanost sopogodbenikov. — Iz področja ad c) sledi, da določa lex loči stipulationis posredno (določujoč kraj spolnitve) legem loči solutionis, kadar pogodbe¬ nika nista določila kraja spolnitve avtonomno. B. Lege loči solutionis naj bi se presojali: a) vsi zahtevki veljavnosti spolnitve mednarodne pogodbe (izvzemši spolnitveno sposobnost iz gori navedenega razloga), torej spolnitveni spo¬ razum, možnost in dopustnost spolnitve; b) vse omejitve spol- nitvene volje (z raznimi pridržki) in vse njene pomanjkljivosti (hibe): zmote, prevare, sile, ustrahovanja; c) spolnitvene (pla¬ čilne) modalitete, zlasti valuta (če ni dogovorjena), prezenta- cijski roki, število respektnih dni, pojem poslovnega časa in lokala na kraju spolnitve (po spec. pravnih redih); č) vprašanje soglašanja spolnitve s pogodbeno vsebino (kadar ni zgolj teh¬ nično, n. pr. kondikcijski zahtevki); d) zakoniti spolnitveni (pla¬ čilni) surogati, zlasti pobotanje in založitev na sodišču; sploh zakoniti načini ukinitve pogodbenega razmerja (odpoved, ev. smrt); e) posledice protipogodbene spolnitve: radi zakašnjenja (višina zamudnih obresti, ev. odstopna pravica), radi dobave protipogodbene kvalitete (razni jamčevalni zahtevki), radi ogro¬ žen ja spolnitve (zavarovalni zahtevki po spec. pravnih redih). Rad pripuščam, da bo znanstvo, čim pristane na pravilnost dualističnega razumevanja kolizijske norme legis loči eontractus, napravilo na tej opredelitvi še kako dopolnitev ali korekturo. L. Kolizijske norme tujih zakonodaj. L) Po čl. 7. polj. zak. št. 581. je merodajen v prvi vrsti dogovorjeni pravni red. Pri dogovoru imata stranki veliko, a ne popolne izbire (zakon navaja pravne rede, na katere se moreta 160 dogovoriti). Ce ni dogovora, dela poljski zakon razliko med pogodbami posebnih tipov in med ostalimi. Za prve uzakonjuje v čl. 8. posebne kolizijske norme, skoro iste, za katere pozna nač. čsl. odz. uvodoma citirane zakonite domneve, n. pr. za de¬ tajlne prodaje v izvrševanju trgovine kolizijsko normo legis loči prodajalčevega podjetja. Za ostale pogodbe velja po čl. 9., al. 1., v prvi vrsti lex skupnega domicila obeh strank ob sklenitvi po¬ godbe. Ako domujeta stranki v raznih državah, in je obveznost enostranska, velja lex dolžnikovega domicila; ako je obveznost dvostranska, lex loči stipulationis. Pogodba inter absentes se šteje za sklenjeno na kraju, kjer je oferent prejel akcept oferte. (S tem dopolnjuje poljski zakon materielno obligacijsko pravo.) Po nadaljnji določbi čl. 9., al. 2., je uporabiti legem loči stipula¬ tionis tudi tedaj, kadar se merodajni domicil ne da ugotoviti. Vidimo*, da uzakonjuje poljski zakon kot splošno kolizijsko normo legem skupnega domicila strank; lex loči stipulationis mu je merodajna, kadar pogodbenika (često) ne domujeta v območju istega pravnega reda (pri dvostranskih pogodbah inter praesentes ali absentes, dočim velja pri enostranskih še lex dolžnikovega domicila). Legem loči solutionis vpoštevajo Po¬ ljaki le, kadar je identična s kako drugo merodajno lex, in po določbi čl. 10. «po kateri sta stranki v vseh primerih členov 7.— 9 . vezani na zakonite prepovedi s posledico ničnosti, ki veljajo v državi, kjer dolžnik domuje ali kjer naj spolni svojo obveznost*. 2. ) Ob redakciji uv. zak. k nem. drž. zak. je bilo v pogledu splošne kolizijske norme za polje mednarodnega pogodbenega prava toliko raznih mnenj, da so se odločili, opustiti uzakonitev katerekoli kolizijske norme, in so prepustili sodni praksi, naj jo dožene. Ta praksa se drži, sledeč Savignyjevemu nauku, že več desetletij, po in pred uveljavljenjem novega državljanskega zakonika, pravnega reda loči solutionis. 3. ) Nač. čsl. odz. predvideva z malimi razlikami iste norme, ki jih uzakonjuje polj. zak. št. 581. Predvsem bo po § 23., al. L, veljala avtonomija volje strank,in sicer brez omejitve (v kolikor se dogovarjata stranki v mejah popustnega prava). Po § 23., al. 2., bodo veljale za pogodbe posebnih tipov uvodoma citirane zako¬ nite domneve. Po nadaljnjem § 24. bo uporabljati a) legem rei sitae pri pogodbah, ki se tičejo nepremičnin: b) legem loči actus pri pogodbah, ki se sklepajo na borzi ali javnih trgih. Vse druge 161 pogodbe se ravnajo po § 25., al. L: a) po pravnem redu države, v kateri imata obe stranki skupno domovališče; b) če ga nimata v isti državi: pogodbe inter praesentes lege loči stipulationis, pogodbe inter absentes lege domicilii dolžnika. Vidimo, da daje tudi nač. čsl. odz. legi skupnega domicila prednost pred lex loči contractus (kadar nista identični). Razlika v primeri s poljsko zakonodajo je dvojna: da se poslužuje češkoslovaški načrt za¬ konitih domnev namesto posebnih kolizijskih norm in da raz¬ likuje med pogodbami inter praesentes in absentes (zato pa ne rešuje kolizije v pogledu trenutka in kraja, kdaj in kje je šteti pogodbo inter absentes za perfektno). Legem loči solutionis vpošteva češkoslovaški načrt le, kadar je identična s kako drugo indicirano lex. 4. ) Čl 9. codice civile veleva uporabo: a) legis nationalis, kadar pripadata pogodbenika-inozemca isti narodnosti; b) legis loči stipulationis v vseh drugih primerih. Zoper eno in drugo lex pripušča protidokaz (izrečno ali molče) dogovorjenega prav¬ nega reda. Daritve se presojajo lege nationali darovatelja. Vse te norme veljajo za vsebino (sostanca) in učinke (effetti) obli¬ gacij. Za pravno in poslovno sposobnost in za oblične predpise ima tudi codice posebne kolizijske norme. 5. ) Bustamentejev načrt si je usvojil (po mojem razumevanju) dvojno lex loči contractus (loči stipulationis in solutionis). Čl. 173. odreja: «Legem territorialem je uporabljati na zmoto, silo, ustrahovanje in prevaro povodom sporazuma«. Ker 'se morejo pripetiti zmota, prevara, sila itd. i ob sklepanju i ob spolnjevanju pogodb, je indicirana lex territorialis dvojna. U. Kolizijske norme domačih zakonodaj. Podrobne kolizijske norme imata samo odz. (§§ 35.—37.) in grdj. zak. (§ 46.). 1.) Primerjati se dajo določbe §§ 36.-37. odz. in § 46. grdj. zak. § 36.: «Ako sklene inozemec v tuzemstvu vzajemno ob¬ vezen posel z državljanom, se presoja posel brez izjeme po tem zakoniku (1); ako ga sklene inozemec z inozemcem, samo tedaj, če ni dokaza, da se je pri sklepanju vzelo v ozir drugo pravo (2) ■>. § 37.: «Ako se lotijo inozemci med seboj ali s podaniki te države pravnih poslov v inozemstvu, se presojajo posli po zakonih kraja, kjer so bili sklenjeni (1); ako se pri sklepanju ni vzelo Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasobno pravo. 11 162 očitno za podlago drugo pravo, in se ne protivi predpis § 4. (2)». § 46.: «Štogod Srbin sa Srbinom u Srbiji preduzimao bude, sudiče se po ovom zakoniku (1); sto Srbin sa Srbinom u tudjoj zemlji preduzimao bude, sudiče se takodjer po ovom zakoniku, ako ne dokažu da su stran zakon pred očima imali, ili ako kod stranog suda pomoči ne traže zbog zakonih sledstava u tudjoj zemlji za njih proističučih (2). Ako Srbin sa tudjinom u Srbiji posla imao bude, sudiče se po ovom zakonu, ako tud j in ne do¬ kaže da su tudjezemski zakon za osnov uzeli (3); ako Srbin sa tudjinom u tudjoj zemlji posla imao bude, sudiče se po tudje- zemskonr zakonu ,ako ne dokažu, da su srpski zakon u tudjoj zemlji pred očima imali (4); ako naposledak tudjin sa tudjinom u Srbiji što preduzme, sudiče se po ovom zakoniku u onom slu¬ čaju, ako bi iz toga zakona i sledstva u Srbiji za njih proisticala, a naročita ugovora nemaju, da su pravo svoje na tudjezemskom zakonu osnivali (5)». — Primera prvih dveh stavkov § 37. in § 46. sta brez allonacionalnega elementa, tako da se normi obeh zakonikov razumeta same po sebi (Allonacionalen element bi bil podan k večjemu, ako bi se imela pogodba spolniti na tujem pravnem področju; na tak primer uporabljata oba zakonika skupno lex nationalis, identično z lex loči stipulationis). V vseh drugih primerih velja po obeh zakonikih lex loči stipula¬ tionis: Tuzemsko pravo se uporablja na pogodbe, sklenjene med domačini in tujci v tuzemstvu (§ 36., prvi stavek, in § 46., tretji stavek) in na pogodbe, sklenjene med tujci v tuzemstvu. (§ 36., drugi stavek, in § 46., peti stavek). Inozemsko pravo se uporablja na pogodbe, sklenjene med inozemskimi in našimi državljani v inozemstvu (§ 37., prvi stavek, in § 46., četrti stavek). 2.) Pred pravnim redom, indiciranim od gori navedenih ko- lizijskih norm, prihaja do uporabe dogovorjeni pravni red. Gradj. zak. ne dela v pogledu svobode strank, se dogovoriti na katerikoli pravni red, nobene izjeme ter dopušča v § 46., tretji stavek, stipuliranje tujega prava celo pri poslu domačina s tujcem v Srbiji. Manj liberalen je odz., ki ne dovoljuje (arg. «brez izjeme» v § 36., prvi stavek), da bi se za posel, sklenjen od tujca z domačinom v tuzemstvu, dogovoril inozemski pravni red. — Pri razdelitvi dokaznega bremena o činjenici, da je bil dogovorjen drug pravni red, nego od kolizijske norme indicirani, so med obema zakonikoma še neke subtilne razlike. 163 3. ) Posebnost odz.-a je določba § 35., posebnost grdj. zak. § 46., drugi stavek. — Po § 35. se presoja posel, ki se ga loti tujec v tuzemstvu in se ž njim zavezuje tujec enostranski, n. pr. kadar obljubuje darilo (tuzemcu ali tujcu), izbiroma po tuzemskem ali tujčevem domovinskem pravnem redu, kateri obeh je za posel ugodnejši. — Po § 46., drugi stavek, se do¬ mneva, da sta se pri pogodbah, ki jih sklepata dva Srba med seboj v tujini, ozirala na domače srbsko pravo. Po inozemskem pravu bi se presojal njih posel le tedaj, ako dokažeta ona dva, da sta imela pred očmi inozemsko pravo. 4. ) Na pravni red kraja s p o 1 n i t v e se oba zakonika izrečno n e ozirata. Vendar imata neke določbe (na tem in dru¬ gih mestih), ki dokazujejo, da njima tudi ta pravni red ni brez pomena. — § 37. odz., ki statuira uporabnost legis loči stipula- tionis, ne govori izrečno o primeru, da sklepata posel dva do¬ mačina v inozemstvu, ampak končuje z besedami: «ako se pri sklepanju ni vzelo očitno za podlago drugo pravo in se ne p r o t i v i predpis § 4». Po doslovnem besedilu § 4. tuzemci pri inozemskih dejanjih in poslih niso vezani na domovinske zakone, «ako naj ta dejanja in ti posli ne povzročijo hkratu pravnih posledic v tuzemstvu». Logični sklep iz besedila § 4. bi bil, da so tuzemci pri inozemskih poslih vezani na domovinske zakone tedaj, če naj povzroče dotični posli pravne posledice v tuzemstvu. Domovinski zakon je v teh primerih lex loči s o 1 u t i o n i s, ki torej obvladuje pogodbe, sklenjene med našimi državljani v tujini, čim imajo pravne učinke v domovini. Tudi Walker in Ehrenzweig razlagata § 37. v zvezi s § 4. v tem smislu. Po § 46., drugi stavek, presumirane lex nationalis na posle Srbov s Srbi v inozemstvu ni uporabljati, ako iščejo pomoči pri tujem sodišču «zbog zakonih sledstava v tudjoj zemlji za njih proističučih». Po § 46., peti stavek, je pri poslih tujcev s tujci v Srbiji lex loči stipulationis uporabna le tedaj, «ako bi iz toga zakona i sledstva u Srbiji za njih proisticala». — Dalje se je po obeh zakonikih (§ 905. odz., § 548. grdj. zak.) v pogledu mere, teže in denarnih sort ozirati na kraj s p o 1 n i t ve (prepodaje stvari). Žal, da sta obe ti zakonski mesti malo jasni. Kakšna mera, teža in kakšen novec naj velja za spolnitev, izhaja skoro brez izjeme iz dogovora strank, sicer postane pogodba radi pomanjkljivosti vsebine neveljavna; vrh tega se dajo kolizije pravnih redov radi izenačenih merskih in utežnih sistemov težko 11 * 164 zamisliti; na povojne mednarodne valutne spore §§ 905., oziroma 548. sigurno ni uporabljati. Vendar služijo citirane določbe v podporo trditvi, da naši zakonodajalci mednarodne pogodbe niso podvrgli v vseh pogledih legi loči stipulationis, temveč da so jih nekaj iz njenega področja izločili in pridelili področju legis loči solutionis. — Še bolj prepričevalno se da souporabnost legis loči solutionis izvajati iz analize pojma spolnitvenega akta. Spol- nitveni akt je pravni posel (pogodba), s katerim se ustanovljeno obveznostno razmerje zopet ukinja. Legem loči contractus, ki so jo imeli zakonodajalci brez dvoma v očeh, je treba zato uporab¬ ljati dvakrat, na ustanovitveni in na spolnitveni akt, a kadar ležita kraja obeh na raznih pravnih področjih, legem loči stipulationis na ustanovitveni, legem loči solutionis na spol¬ nitveni. V luči tega spoznanja postaneta določbi §§ 905. in 548., ki velevata uporabo legis loči solutionis in ki na prvi pogled nasprotujeta določbam §§ 36.—37., oziroma § 46., primera njih aplikacije. 5. ) Kasneje, v petem oddelku, se prepričamo, kako razliku¬ jejo med področji legis loči stipulationis in solutionis specialna, menična in čekovna, prava (čl. 86. star. slov.-dalm. men. r., čl. 9., al. 2. in 6., star. slov.-dalm. ček. zak); zlasti so plačilne modalitete uravnane vedno in povsod lege loči solutionis. Bogate in dolgoletne dobre skušnje s temi specialnopravnimi normami potrjujejo i pravilnost osnovne kolizijske norme legis loči contractus i pravilnost njene poddelitve na lex loči stipula¬ tionis in solutionis. (Skupna lex nationalis velja po meničnih in čekovnih zakonih samo v izjemnem primeru, da se zaveže ne¬ posredno tuzemec tuzemcu v inozemstvu, n. pr. po čl. 85., al. 3., star. slov.-dalm. m. r. in po vzporednih mestih drugih meničnih zakonov). 6. ) Črnogorski imov. zak. določuje v čl. 792.: «Prava i duž- nosti koje dolaze od ugovora, potpadaju pod zakone mjesta koje su ugovornici odredili, ili se po prirodi posla ili po drugim prilikama vidi, da su oni pri ugovaranju na umu imali, ili bi bili imali, da su o torne mislili. — To mjesto može biti: ili mjesto, gdje je ugovor uglavljen, ili mjesto, gdje ga treba izvršiti, ili mjesto gde se sudi posao, koji od ugovora potječe, ili najposlije mjesto, koje se inače prema prilikama može smatrati da je kao središte posla o kome je ugovor». Imov. zak. se torej ne odloča za nobeno spornih kolizijskih norm, temveč prepušča določitev 165 merodajnega pravnega reda od primera do primera izrečni, tihi ali fingirani volji strank. Dogovoriti se moreta Stanki ne le na lex loči stipulationis, temveč tudi na lex loči solutionis, ki se navaja izrečno; nedvomno tudi kumulativno na obe, na vsako za drugo področje. Daši čl. 792. nadaljnjih primerov ne navaja, se moreta stranki brezdvomno dogovoriti tudi na lex nationalis, domicilii, rei sitae i. dr. Dogovor na lex fori ima smisel le, če se hkratu prorogira sodstvo fora. Navajanje dogovora na pravni red. kjer ima posel svoje središče, postavlja le novo vprašanje. Tudi interpreti vojvodinskega (ogrskega) MZP-a, n. pr. Piškulič, Sladič i. dr. poudarjajo važnost legis loči solutionis. Prvi pravi (na strani 10. svojih «Osnov privatnoga prava v Vojvodini«): «Kod tražbenih prava ima najviše zapletenosti, jer postanak i izvršenje tražbina može da bude na raznim pravnim područjima, pak je sporno, čijeg područja pravo mora da se primeni. S obzirom na formelne potrebščine vrijedi načelo locus regit actum ... Sto se tiče materialnih potrebščina, primenjuje se večini delom pravo mjesta izvršenja.« 7.) Ob sebi se razume, da prohibitivno poseganje legis loči v pravni red, indiciran po kolizijski normi, ni izključeno. Vendar so prilike za tako poseganje redke. N. pr. če bi se pri nas vtoževale po našem pojmovanju oderuške obresti, ki so bile veljavno obljubljene in so plačljive v inozemstvu. Pravilno je bilo od staroavstrijske judikature, da permisivnega poseganja legis loči ni dopuščala skoro nikdar, zlasti ne poseganja našega zakona o trgovskih pomočnikih v čisto inozemska službena razmerja in sl. Lil. Posebne kclizijske norme, oziroma aplikacije splošnih. Napredek modernega mednarodnega pogodbenega prava je, da se uporablja splošna kolizijska norma (oziroma obe splošni kolizijski normi) le podredno, kadar ni primernejše posebne. Posebne kolizijske norme so potrebne z ozirom na raznovrstnost mednarodnemu prometu služečih pogodb in na njih posebnosti. Niti pri enem in istem pogodbenem tipu, n. pr. službenem, ni v vseh primerih umestna ena in ista navezna okolnost; enkrat prevladuje osebnost službodajalca, drugič službo jemalca, naj- češče kraj, kjer je službo opravljati. Včasih pa tičijo v posebnih kolizijskih normah le aplikacije splošne (splošnih). 166 1.) Množične pogodbe. Tako imenujemo pogodbe, ki jih sklepajo poedini pogod¬ beniki z množico sopogodbenikov z bistveno enakimi pogodbe¬ nimi določbami, n. pr. tovarnar z delavci, trgovec z odjemalci, država in javnopravne korporacije z dobavitelji, odvetniki in notarji s klijenti, zavarovalnice z zavarovanci ali drugimi skle¬ nitelji za nje. V veleindustriji, veletrgovini in zlasti še v zavaro¬ valnem poslu so te pogodbe cesto mednarodnega značaja. Pri¬ mitivni red zahteva, da se naj množične pogodbe mednarodnega značaja presojajo vedno po enem in istem pravnem redu. Kako mučno bi bilo za zavarovalnico, ki zavaruje življenja po vsem svetu, če.bi morala presojati neke sklenjenih pogodb lege loči stipulationis, druge lege loči solutionis, tretje lege nationali ali domicilii protipogodbenika? V splošnem se presojajo mno¬ žične pogodbe lege domicilii gori navedenega poedinega po¬ godbenika, torej tovarnarja, trgovca, države (javnopravne kor¬ poracije), odvetnika, notarja, zavarovalnice itd.; merodajen je pravni red tistega kraja, kjer imajo ti poedini pogodbeniki sedež svojega podjetja. Kolizijsko normo te vsebine uzakonjuje, kakor smo videli, čl. 8. polj. zak. št. 581. in predvidevata § 23., al. 2., in § 24. nač. čsl. odz. 2.) Kupoprodaje premičnin. Dočim se uporablja na kupoprodaje nepremičnin lex rei sitae, nasvetuje 1. dunajska resolucija I. L. A. (1926), naj velja za mednarodne kupoprodaje premičnin pravni red proda¬ jalčeve nastanitve ob sklenitvi pogodbe (njegovega glav¬ nega podjetja ali podružnice). Isto kolizijsko normo uzakonjuje, kakor smo videli, poljska zakonodaja, oziroma predvideva češkoslovaška. Opravičuje jo, poleg okolnosti, da je pravni red prodajalčeve nastanitve pretežno identičen z lex loči stipula¬ tionis, množični značaj takih kupoprodajnih pogodb. Iz sličnih razlogov so lokalizirani borzni in tržni posli na kraju borze (javnega trga). — Vendar kolizijska norma legis domicilii pro¬ dajalca ni brez izjeme. Ista (1.) resolucija nasvetuje, naj velja pravni red kraja kupčevega domovališča ob skle¬ nitvi pogodbe: a) kadar sklepa pogodbo prodajalec, njegov agent ali zastopnik, potovaje po državi kupčevega domovališča; b) kadar jo sklepa prodajalčev agent ali zastopnik v lastnem imenu in je nastanjen v državi kupčevega domovališča; c) kadar 167 je prodajalčev agent ali zastopnik nastanjen v državi kupčevega domovališča, in je ondod ob sklenitvi pogodbe hkratu kupljeni predmet. Pri izjemi a) se torej uporablja lex loči stipulationis, identična z lex domicilii kupca (često tudi z lex loči solutionis); pri izjemi b) skupna lex domicilii obeh pogodbenikov (tudi naj- češče identična z lex loči solutionis); pri izjemi c) lex domicilii kupca, hkratu lex rei sitae kupljene premičnine (in s tem često lex loči solutionis). S kolizijskimi normami za mednarodne kupoprodaje pre¬ mičnin se je bavila leta 1928. tudi šesta haaška konferenca, ki se je v pogledu načelne merodajnosti legis domicilii prodajalca in izjemne legis domicilii kupca zelo približala resolucijam I. L. A. (1926.), a se v drugih pogledih ni mogla zediniti na enoten načrt konvencije. Izdelala je tri take načrte, in izrazila željo, naj imenuje holandska vlada specialen komite, ki bo pripravil nov načrt za sedmo konferenco. 3.) Delavne pogodbe. Za mednarodne delavne pogodbe (službene in večino delo- vršnih) nasvetuje 2. resolucija I. L. A. uporabo legis loči solu¬ tionis, t. j. kraja, kjer je službo oziroma delo opravljati. Le kadar kraj prestacije službe ali dela ni določen, ali kadar pre- stacija ni omejena na kraj enega samega pravnega reda, naj odločuje pravni red službojemalčevega (podjetnikovega) domo¬ vališča (sedeža njegovega podjetja) ob sklenitvi pogodbe. 3. resolucija I. L. A. se bavi s kolizijsko normo, ki je po¬ trebna i kupoprodajni i delovršni pogodbi, namreč s pravnim redom, merodajnim za dolžnost preiskave in grajanja blaga (izdelka), ki je bilo dobavljeno pomanjkljivo ali sicer ne ustreza pogodbi; dalje za pravico odstopa od pogodbe in za druge pri¬ držke; za roke, v katerih je preiskavo, grajanje, odstop in pri¬ držke opraviti; slednjič za pravice in dolžnosti, ki jih ima proti- pogodbenik v pogledu zavrnjenega blaga (izdelka). Za vse te akte nasvetuje 3. resolucija uporabljanje pravnega reda, ki velja na kraju dobave prodanega blaga ali izvršitve naročenega dela, torej legem loči solutionis; Istotako šesta haaška zasebnopravna konferenca. Tudi na teh posebnih, od I. L. A. in v Haagu priporočenih, kolizijskih normah vidimo, kaka važnost se prilaga legi loči 168 contractus, in sicer, ne le loči stipulationis,. ampak tudi loči solutionis; če bi bile resolucije razlikovale še med področji obeh teh pravnih redov, bi bile po m. m. dosegle še večjo stopinjo sprejemljivosti. 4.) Poroštva, odstopi terjatev, prevzemi dolgov. Komplikacije nastajajo pri tistih pogodbah akcesorne narave, ki po terminologiji odz.-a, oziroma grdj. zak. stare obveznosti le «utrjujejo» ali «preminjajo», zlasti pri poroštvenih, odstopnih in prevzemnih. Zakonodaje za nje še ne poznajo kolizijskih norm; tudi znanstveno so še slabo pripravljene. Predvsem je treba ugotoviti, katero obeh pravnih razmerij, staro ali pristopajoče novo, je mednarodnega značaja. Podane so razne možnosti: da je glavna (stara) obveznost nacionalna, poroštvena internacionalna, da je glavna obveznost interna¬ cionalna, poroštvena nacionalna, da sta obe nacionalni, in sled¬ njič, da sta obe internacionalni. Tukaj zanimata le primera, ko je poroštvena obveznost internacionalna, naj je glavna obvez¬ nost nacionalna ali internacionalna. Zahtevki veljavne sklenitve mednarodnega poroštva se ravnajo (razen porokove osebne sposobnosti in oblike poroštva) lege loči stipulationis. Spolniti pa mora porok iz mednarodnega poroštva v tistem obsegu, ki je indiciran od pravnega reda, merodajnega za spolnitev glavne obveznosti; to izhaja iz akcesornega značaja poroštva (ki pa ni po vseh zakonodajah strogo izveden). Mutatis mutandis velja slično za odstope terjatev, in pre¬ vzeme dolgov. Če je n. pr. po pravnem redu, ki obvladuje glavno (staro) obveznost, cesija nedopustna, n. pr. po § 293. slov.-dalm. i. r., velja ta nedopustnost tudi tedaj, ako bi lex loči contractus cesije ne branila. LIH. Obligacije ex delieto, quasi ex delieto in quasi ex con- traetu (nepogodbene). A. Delikti. l.j Povodov za kolizije pravnih redov je obilo. Predvsem je mnogim pravnim redom (starejšim) še gol interes, kar je drugim (mlajšim) že civilnopravno zaščitena pravica, n. pr. pra¬ vica na državljansko ime, na osebno svobodo, na čast, pravica 169 iz ustvarjenega slovstvenega ali umetniškega dela in druge; kjer ni civilnopravno priznane pravice, tudi ni civilnopravnega delikta s posledico odškodninske obveznosti. Dalje se razliku¬ jejo pravni redi v pogledu norm za nastalo odškodninsko ob¬ veznost: odz. n. pr. napravlja obseg dolžne odškodnine zavisen od stopinje krivde, dočim modernejša prava tega nenaravnega razlikovanja več ne poznajo. Velika vsebinska razlika pravnih redov je tudi v pogledu posebnih civilnopravnih deliktov, ki so normirani strožje ali milejše, nego splošni; v tem pogledu za¬ dostuje, da primerjamo nenov. 30. pogl. odz.-a z noveliranim. 2.) Kar se tiče področja kolizijske norme za mednarodni civilnopravni delikt, obvladuje indicirani pravni red v prvi vrsti pogoje nastanka odškodninske obveznosti (predpostavke civilno¬ pravnega delikta). K tem pogojem spada med drugimi tzv. de¬ liktna sposobnost, t. j. odgovornost poškodovalca za učinjeni delikt (kljub njegovi mladosti ali drugim slabostim, ki ga po nekih zakonodajah opravičujejo, po drugih ne). Ne gre torej za kako osebno sposobnost, oziroma nesposobnost delikventa, ki bi se presojala lege nationali. V področje predmetne koli¬ zijske norme spadajo dalje vsebina in obseg (učinki) odškod¬ ninske obveznosti; spolnitev odškodninske obveznosti daje redko povod kolizijam, ker gre najčešče za preprosto denarno obvez¬ nost. Slednjič je kolizijska norma merodajna za vprašanje, so-li sodelikventi odgovorni solidarno ali deljeno. Rado se poudarja, da je kolizijska norma civilnega deliktnega prava uporabna le na delikte, ne na obveznostne kršitve (kon- traktualne odškodninske obligacije). Formalno je ta poudarek opravičen, saj smo kolizijsko normo za obveznostne kršitve že spoznali v mednarodnem obligacijskem pravu (legein loči solu- tionis). Materielno pa med obema ni razlike, ker izvirajo kon- traktualne in izvenkontraktualne odškodninske obligacije istemu razlogu nastanka, namreč poškodbi upravičenca, naj si je so- kontrahent ali ne. Zato govori odz. po m. m. opravičeno o kontraktualnih in izvenkontraktualnih odškodninskih obligacijah v enem in istem 30. poglavju. Zato bomo našli, da je pravni red, ki ga indicira mednarodno pogodbeno pravo za kršitve kontrak¬ tualnih obligacij, identičen s pravnim redom, ki ga indicira med¬ narodno deliktno pravo za izvenkontraktualne odškodninske obligacije; samo imeni sta drugi. 170 3. ) Stara, nikjer in nikoli resno osporjena in po stoletni praksi preskušena kolizijska norma mednarodnega civilnega deliktnega prava je lex loči delicti commissi. Vrsta allonacional- nega elementa, zlasti okolnost, je-li delikvent inozemec, ali kraj delikta v inozemstvu, ne dela razlike. Starejši zakoniki so sma¬ trali uporabnost legis loči delicti commissi za tako nedvomno utemeljeno, da je niti uzakonili niso. Korespondira tudi s pogla¬ vitno kolizijsko normo mednarodnega kazenskega prava. Le neki starejši znanstveniki (Wachter, Savigny) so se potegovali za uporabnost legis tori, a Angleži zahtevajo kumulativno vpo- števanje obeh, legis loči delicti commissi in legis fori. Lex tori ne more biti, kakor že večkrat poudarjeno, na ni enem pravnem polju od kolizijske norme indicirana lex, ker so pravni redi razmejeni, še preden pride stvar pred forum, in tudi, če ne pride predenj. Tudi mora za presojo storjenega delikta biti mero¬ dajen vedno en in isti pravni red, naj se uveljavljajo odškod¬ ninski zahtevki v eni ali drugi državi. Lex fori (recte loči) more le, kadar so tangirani oziri na javni red, permisivno ali pro- hibitivno posegati v pravni red, indiciran od kolizijske norme. 4. ) Kolizijsko normo legis loči delicti commissi uzakonjujejo šele mlajše zakonodaje (čl. 11. polj. zak. št. 581., po katerega al. 2. velja kolizijska norma izrečno tudi za presojanje deliktne sposobnosti, § 26. nač. čsl. odz., čl. 12. uv. zak. k nem. drž. zak., ki dostavka poljskega zakona sicer nimata, a se razume tudi za nju). Čl. 12. nem. zak. se glasi: «Iz nedopustnega dejanja, ki je bilo storjeno v inozemstvu, se zoper Nemca ne morejo uve¬ ljavljati dalje segajoči zahtevki, nego so utemeljeni po nemških zakonih*. Ta omejitev in favorem nemških državljanov je po¬ litična, drugim zakonodajam neznana in znanstveno repro- birana. Med domačimi zakonodajami ima uzakonjeno kolizijsko normo legis loči delicti commissi izrečno samo čl. 793. imov. zak.: «Dugovi koji polaze od štete učinjene nedopuštenim dje- lom (570), sude se po pravilima koja vladaju na rnjestu gdje je učinjeno djelo od koga je šteta potekla. Izuzimlje se, ipak, slučajevi označeni v tačci c) članka 796.» Čl. 796. c) določa, da ni priznavati inozemskih razsodb, «ako presuda ide na plačatije globe ili naknade za kakvo delo, kome črnogorski zakoni ne priznaju take posledice* (Primer pretiranega prohibitivnega po¬ seganja legis loči v !ex loči delicti commissi povodom izvršbe). 171 -— Že iz § 4. odz. bi se mogla posneti negativna norma, da določb odz-a ni uporabljati na dejanja tuzemcev v inozemstvu, v kolikor taka dejanja ne povzroče pravnih posledic v tuzem- stvu. Sicer se pa pozitivna norma, da je uporabljati na civilno¬ pravne delikte izključno legem loči delicti commissi, priznava v območju odz.-a že stoletja in je hkratu v skladu s kolizijsko normo staroavstr. mednarodnega kazenskega prava. — Kadar nastopijo posledice delikta, n. pr. smrt na drugem pravnem področju, nego je bilo storjeno škodovalno dejanje, n. pr. uboj, se presojajo, kakor v kazenskem pravu, po pravnem redu kraja bistvenega izvršitvenega dejanja (ne kraja posledic). — Opu- stitveni delikti so storjeni tam in se ravnajo po pravnem redu tistega kraja, kjer je opustitelj bil dolžan, da nastopi aktivno. B. Ouasidelikti. 1. ) Ouasidelikti so protipravna dejanja brez krivde ali vsaj brez krivde odškodninskega zavezanca. Kot izjeme krivdnega načela so quasidelikti (v nasprotju k deliktom) od vsakega pravnega reda statuirani izčrpno. Utemeljujejo se s potrebo socialnopravne zaščite; baš radi tega so razlike med številom, dejanskimi stani in pravnimi posledicami quasideliktov po raznih državah velike, in kolizije pravnih redov pogoste. 2. ) Kolizijska norma za reševanje teh kolizij se pojavlja šele v mlajših zakonodajah in je ista, kakor za mednarodne delikte (lex loči quasidelicti commissi). Okolnost, je-li nastane škoda po krivdi ali brez krivde, po krivdi odškodninskega za¬ vezanca ali mu tuje osebe, ne more premeniti pravilnosti legis loči actionis. Zakonodaje, ki predvidevajo kolizijsko normo za presojanje mednarodnih quasideliktov, se ogibljejo temu nazivu in govore: čl. 11. polj. zak. št. 581. o «drugih pravnih dogodkih», § 26. nač. čsl. odz. «o dogodkih, na enako postavljenih nedopust¬ nemu dejanju», čl. 793. imov. zak. splošno o «škodi, učinjeni od nedopustnega dejanja*. Nemški drž. zak. izrečne kolizijske norme za mednarodne quasidelikte nima. — Legem loči quasi- delicti commissi smejo praeter legem (poleg črnogorskega) upo¬ rabljati vsa druga naša pravna območja, n. pr. na železniške in avtomobilske nezgode. — Permisivno poseganje se da zamisliti, kjer bi preziranje evidentne socialnopravne potrebe izzvalo po¬ hujšanje; prohibitivno poseganje smatram' za izključeno. 172 C. O u a s i k o ti t r a k t i. 1. ) Ouasikontraktualne obligacije še nimajo svoje nesporne uvrstitve v pravni sistem. Običajno štejemo k njim spodbojne, gestijske, kondikcijske in verzijske zahtevke; jaz njim prištevam najmanj še revokacijske, jamčevalne, regresne in impenzne (gl. spis «Civilnopravne reparacije« v Slovenskem Pravniku leta 1927.). Vsi ti zahtevki spadajo v odškodninsko pravo v nekem širšem, doslej nerabljenem pomenu besede. Kajti vsi predpostavljajo neko škodo na strani upnika iz kasneje na¬ stajajočega obligacijskega razmerja: spodbijatelja (po spodboj- nem redu); gestorja (pri nujni in koristni gestiji); kondicenta: vertenta, oziroma lastnika na korist druge osebe uporabljene stvari; revokanta (pri daritvah) ali druge po daritvi oškodovane osebe: jamčevalnega in regresnega upravičenca; slednjič osebe, ki se je oškodovala sama s potrošenimi impenzi. Krivde ali protipravnega dejanja quasikontrakti ne predpostavljajo nujno, radi Česar jih je razlikovati od deliktov in quasideliktov. Pač pa je treba,če naj nastane quasikontraktualna obligacija,poleg škode še nekega posebnega dejanskega stanu, ki njen nastanek šele opra¬ vičuje, in ki jih navajajo zakonodaje izčrpno. Taki dej. stani so: od zakona dekretirana spodbojna lastnost določnih dolžni¬ kovih dejanj, ki oškodujejo njegove upnike; nujnost ali korist gestijskega dejanja; ničnost nemožne ali nedopustne spolnitve, radi katere je bil oškodovan plačnik (kasnejši kondicent); ne¬ utemeljeno okoristenje druge osebe po uporabi tuje stvari v njen prid; obubožanje darovatelja ali sorodnikov, nehvaležnost obdarovanca; zmota kupca ali naročnika, ki sta prevzela po¬ manjkljivo blago (izdelek), namesto, da sta ga zavrnila itd. Različna, silno pomanjkljiva in sistematično slabo pogojena je konstrukcija quasikontraktualnih obligacij bodisi v teoriji, bodisi v pozitivnih zakonodajah (gl. cit. spis). Kolizije v med¬ narodnem prometu nastajajo od leta do leta češče, zlasti kolizije spodbojnih zahtevkov v stečajih. 2. ) Odškodninski značaj civilnopravnih reparacij zahteva, da uporabimo na nje per analogiam legem loči delicti commissi, ki jo imenujem tukaj legem loči variae causarum figurae. Znan¬ stvo se bavi s to kolizijsko normo šele v najmlajšem času. Zlasti kolizije, nastajajoče med spodbojnimi redi raznih držav, silijo na znanstveno rešitev. Kolikor že moremo govoriti o rezultatih, 173 podpirajo uporabnost tu zastopane kolizijske norme. Neumeyer n. pr. pravi: «Te obveznosti skušajo napraviti, kakor pri deliktu, neko izravnavo med osebami, ki niso v nobeni pravni zvezi; zato mora tukaj, kakor pri deliktu, zavladati praviloma pravni red, ki velja na kraju tistega pripetljaja, ki povzroči pravni učinek (Die Ordnung, die am Ort des, Rechtsuirkung erzeu- genden, Vorganges gilt)». Neumeyer uporablja pravni red kraja pripetljaja zlasti na gestijske in kondikcijske zahtevke. Walker zahteva, da se uporabljaj na quasikontraktualne obligacije pravni red kraja «zmanjšane imovine», pri čemer misli v prvi vrsti na spodbojne zahtevke; s tem izraža sličen postulat, kakor Neumeyer. Pravilnost kolizijske norme v. c. figurae potrjuje še sledeča preskušnja na posameznem zgledu, katerih bi se dalo navesti več: V mednarodnem pogodbenem pravu smo ugoto¬ vili, da je presojati vse, kar je v zvezi s spolnitvijo pogodbe, med tem jamčevalne zahtevke, lege loči solutionis, torej po pravnem redu kraja, kamor je bilo dobavljeno prodano blago ali naročeno delo. Tu spoznamo, da imajo jamčevalni zahtevki hkratu reparacijsko (odškodninsko) naravo, in da jih je pre¬ sojati po pravnem redu kraja, kjer je bil kupec (naročnik) oško¬ dovan. A oba indicirana pravna reda, lex loči solutionis in lex loči v. c. figurae sta identična, ker sta kupec in naročnik oško¬ dovana na kraju protipogodbene spolnitve. Torej harmonirata obe kolizijski normi. 3.) Tuje zakonodaje se predmetne kolizijske norme doslej niso lotile. Le pod široki pojem «drugi pravni dogodki» § 11. polj. zak. št. 581. moremo subsumirati tudi reparacijske dejanske stane. Med načrti predlaga staroavstrijski iz leta 1912.: »Obli¬ gacijska razmerja, ki ne nastanejo niti iz pravnega posla, niti iz nedopustnega dejanja, je presojati po zakonih tistega kraja, kjer se je obistinil dejanski stan, merodajen za nastanek obliga¬ cijskega razmerja, v kolikor ne izhaja kaj drugega iž njih posebne narave». — Med domačimi pravnimi redi je uzakonil predmetno kolizijsko normo imov. zak., kar svedoči o njegovem stremljenju za popolnostjo uzakonjenega MZP. Člen 794. odreja: «Takodje i dugovi od različnih poslova, djela, prilika (586 do 602), osim ugovora i nedopuštenih 'djela (792, 793), sude se po pravilima mjesta, u kome je postalo djelo ili dogodjaj od koga dug po- tječe». Pripomnim, da urejujejo členi 587.—594. gestije, členi 595,—602. kondikcije (čl. 586. javno obljubo). 174 Dedno pravo. Mednarodno dedno pravo razmejuje materielne dednopravne rede v zapuščinah z enim ali več allonacionalnih elementov. Zadostuje, da umre tujec pri nas ali domačin v tujini, ali da zapusti domač zapustnik v tuji državi premično ali nepremično zapuščino, in že nastane vprašanje: Po katerem dednopravnem redu, domačem ali tujem, se bo za njim dedovalo? Vprašanje odpade le tedaj, kadar si je zapustnik določil dediča sam s svojo avtonomno poslednjo voljo, ki se respektira na vsem civilizi¬ ranem svetu. — Vsebinske razlike, ki obstoje med dednoprav- nimi redi raznih držav, so dalekosežne. Saj ne priznavajo vsi dednopravni redi niti vseh, nam znanih, razlogov za dedni pri- pad, n. pr. dednih pogodb. Pri intestatnem dedovanju ne sogla¬ šajo z nami niti v osnovnih načelih: parentelnem redu, številu parentel, medsebojnosti intestatnega dedovanja, v pojmovanju vstopne (reprezentacijske) pravice, v dopuščanju preživečega so¬ proga k dedovanju itd. Manj vsebinskih razlik je pri oporočnem dednem nasledstvu, a so tudi tu, n. pr. v pogledu svobode testi¬ ranja (omejene na korist tzv. nujnim dedičem), v pogledu fidej- komisaričnih substitucij itd. — Mednarodni dednopravni kon¬ flikti se komplicirajo s tem, da ne poznajo vse države, kakor slov.-dalm. pravno območje, obligatorne zapuščinske razprave, ampak da stoji večina njih na nasprotnem stališču, naj si urede dednopravne zahtevke stranke same, in da interveniraj sodišče šele, ako nastanejo spori. Te druge države otvarjajo zapuščin¬ ske razprave le izjemoma na korist osebam, ki uživajo posebno sodno zaščito, n. pr. skrbljencem, odsotnim, neznanim osebam, ali tedaj, kadar spadajo v zapuščino nepremičnine, ali kadar prosijo dedni udeleženci sami za intervencijo sodišča; tudi v teh izjemah ne soglašajo med seboj. Kolektivno mednarodno dednopravno konvencijo imamo izza meseca januarja leta 1928. Sklenili sta jo peta in šesta haaška zasebnopravna konferenca leta 1925., oziroma 1928.; prva člene 1.—7., s katerimi se razmejujejo materielna dedna prava, druga čl. 8. in sled., ki razmejujejo zapuščinska sodstva (sporna iti nesporna). Konvencija pa nima mnogo izgleda, da bo ratifi¬ cirana. Posvetovali so se v Haagu o predmetnih kolizijskih normah izza prve konference leta 1893., kar samo dokazuje težavnost problemov. Ovire, radi katerih se delegati niso mogli 175 tako dolgo zediniti, so se tikale posebno: pravnega reda, ki naj obvladuje mednarodno dednopravno razmerje (lex domicilii ali lex nationalis zapustnika), dalje enotnosti ali neenotnosti dedi¬ ščine (vprašanja, naj-li obvladuje merodajni pravni red pre¬ mično in nepremično zapuščino ali le prvo, drugo lex rei sitae.). — Singularnih dednopravnih konvencij je med državami skle¬ njenih več (Tudi naša kraljevina jih ima nekaj). — Razvitejša so avtonomna mednarodna dedna prava. A večina njih trpi na koneksu, v katerem stoje z razmejitvijo^ zapuščinskega sodstva; razlikovanje obeh razmejitev, dednega prava in zapuščinskega sodstva, se zanemarja. Vrh tega so uzakonjene često take raz¬ mejitvene norme, ki jim doktrina ne pritrjuje niti za razmejitev zapuščinskih sodstev. L1V. Področje kolizijske norme mednarodnega dednega prava. Predvsem ne spada v mednarodno dedno pravo razmejitev zapuščinskih sodstev (spornih ali nespornih). Gotovo bi bilo želeti, da pripade zapuščinsko sodstvo vselej državi, katere materielno pravo obvladuje mednarodno dediščino, tako, da bi sodišča uporabljala vedno lastno materielno pravo. A po po¬ zitivnih pravnih redih je često nasprotno: da potegne zapuščin¬ sko (nesporno) sodstvo za seboj materielni dednopravni red, tako da sledi materielno, zlasti immobiliarno pravo formalnemu. Iz takih pozitivnopravnih določb so se razvili ponovno med¬ narodni konflikti. — V mednarodno dedno pravo dalje ne spada rešitev vprašanja, je-li pripuščati k tuzemskemu dedovanju samo domačine ali tudi tujce, pod kakimi pogoji in s kakimi utesnitvami zadnje? To vprašanje se pojavlja zlasti, kadar gre za dedovanje v tuzemske nepremičnine, ali kadar se prijavljajo k tuzemskemu dedovanju inozemske juristične osebe. Odgovor na nje daje pravo tujcev. — Slednjič ne spada v področje koli¬ zijske norme mednarodnega dednega prava določitev pravnega reda, po katerem se pridobivajo lastninske in druge stvarne pravice na podedovanih premičninah in nepremičninah. Tu gre za modus acquirendi; zanj ne velja dednopravna, temveč koli- zijska norma stvarnega prava (lex rei sitae). Statutarji so silili pod področje ene in iste kolizijske norme titulus in modus acquirendi in uporabljali dva pravna reda: legem domicilii za¬ pustnika na premične, legem rei sitae na nepremične zapuščine. 176 Od teh je bil eden (Iex dornicilii) pravilen za naslov, drugi (lex rei sitae) za način pridobivanja, nobeden za oboje. Po pravnem redu, ki ga indicira kolizijska norma med¬ narodnega dednega prava, bomo temveč presojali: dopustnost vsebine poslednjevoljnih odredb, zlasti veljavnost vpostavitve dediča in zakonite omejitve te vpostavitve; vpliv zmote in sile na veljavnost poslednjevoljnih odredb; pomen pristavljenih po¬ gojev, rokov (terminov) in nalogov (modusov); dopustnost substitucij, zlasti fidejkomisaričnih, dopustnost razdedinenj; vrste delacijskih razlogov; krog in kvoto intestatnih in nujnih dedičev, oziroma njih porcij; dedne pravice soprogov, pozdko- njenih, posvojenih in nezakonskih otrok; kolacijske obveznosti in upravičenosti; učinek delacije dednih pravic (pripad dediščine s pravico transmisije ali le možnost, nastopiti dediščino osebno); odgovornost iz pridobitve dediščine za plačilo volil in zapuščinskih dolgov (ad vires hereditatis ali neomejeno), so¬ lidarno ali deljeno odgovornost sodedičev i.dr.Po pravnem redu, indiciranem od kolizijske norme dednega prava, je dalje pre¬ sojati volila (legate), dasi nastajajo med volilojemnikom in dedičem, kakor med univerzalnim in nujnim dedičem, zgolj obligacijskopravna razmerja. LV. Splošna koliziiska norma. 1.) Doktrina postulira uporabo enotne lex n a t i o n a 1 i s zapustnika, brez ozira na naravo zapuščine; doktrina je i zoper nadaljnje uporabljanje historične lex dornicilii i zoper histo¬ rično razlikovanje med premično in nepremično zapuščino. Lex nationalis je umestna že radi stika dednega prava z ženitnim in roditeljskim; vsa ta prava izvajajo pravice in dolžnosti iz so¬ rodstvene vezi, a ženitno in roditeljsko sta obvladovana od lex nationalis. Za njo govore tudi ostali razlogi, iz katerih spodrihja lex nationalis legem dornicilii. Lex nationalis mora veljati brez ozira na premično ali nepremično naravo zapuščine. Intestatno dedno pravo je v splošnem pozvano, da suplira pomanjkujočo poslednjo voljo zapustnikovo. Ta volja je enotna, ne more biti druga za premično, druga za nepremično zapuščino. Dualizem kolizijske norme vodi in je že večkrat povel do najmučnejših posledic: Drugi sorodniki so dedovali premičnine, drugi nepre¬ mičnine, in, če nepremičnine niso ležale v isti državi, razni sorodniki tudi te. Isti sorodniki in preživeči soprog so dedovali 177 po raznili državah v različnih porcijah. Substitucije iz iste po¬ slednje volje so v pogledu enih predmetov zapuščine veljale, v pogledu drugih ne itd. Nekoliko odpomore tej kalamiteti, da morejo zapustniki, čim so oporočno sposobni, s svojo avtonomno poslednjo voljo nasledstvo v zapuščino napraviti neodvisno od kolidujočih pravnih redov in mu zasigurati enotnost. Tako si razlagam, da se je mogla dualistična kolizijska norma obdržati v veljavi dolga stoletja in da vlada še danes v več državah, nego enotna. Enotno kolizijsko normo legis nationalis zapust¬ nika je prvi uzakonil codice civile (glej Sp. IX.). Dualistična velja še vedno na področjih code civila in odz.-a ter na anglo- ameriškem pravnem področju, in sicer za premične zapuščine: na prvem in zadnjem lex domicilii, na drugem lex nationalis; za nepremične povsod lex rei sitae. Doktrina se je začela oglašati zoper dualistično kolizijsko normo kmalu izza Savigny-a; za uporabnost enotne Iex nationalis se je med drugim izrekla že 7. resolucija Institutovega kongresa v Oxfordu leta 1880. 2.) Za kolizijsko normo legis nationalis zapustnika in njeno enotno uporabljanje brez ozira na naravo zapuščine so se po omenjenih desetletnih bojih odločili tudi v Haagu. Poglavitne določbe ondotne kolektivne dednopravne konvencije iz leta 1928. se glase: Čl. 1., al. 1.: «Dediščine so podvržene — kar se tiče ugotovitve dedičev, reda, v katerem so k dedovanju pozvani, dednih delov, ki jim gredo, koalicijske dolžnosti, delitve, razpo¬ ložljive kvote in rezerve domovinskemu pravnemu redu zapust¬ nika ob njegovi smrti, brez ozira na naravo imovine in državo, kjer leži.» Čl. 1., al. 2.: «Isto pravilo je uporabljati na notranjo veljavnost in učinke poslednjevoljnih odredb.* Čl. 1., al. 3.: «Navzočno konvencijo je uporabljati zgolj na dedne pravice fizičnih oseb.» Čl. 2.: «Ako oprošča pravni red države, ki ji je pripadal zapustnik ob času, ko je obdaroval dediče, le-te popol¬ noma ali deloma od kolacijske dolžnosti, potem niso dolžni, konferirati v večji meri, nego predpisuje navedeni pravni red.» Čl. 3.: «V kolikor bi uporaba kake določbe domovinskega prav¬ nega reda zapustnika bila očitno nezdružljiva z načeli javnega reda, priznanega od ene držav-pogodbenic, more taka določba biti izključena ali more na'njeno mesto stopiti določba teritorial¬ nega pravnega reda.» — «Ista pravila določajo pravni red, ki se naj uporabi na določno kategorijo imovin, podvrženih spe¬ cialnemu režimu.* Čl. 15.: «Navžočnd konvencija se uporablja. I)r. St. Lapajne: Mednarodno in mcdpokrajinsko zasebno pravo. 12 178 ako je bil zapustnik ob času smrti: 1.) pripadnik ene držav- pogodbenic, 2.) brezdomovinec z navadnim bivališčem v eni držav-pogodbenic. Za vse učinke te konvencije velja kot domo¬ vinski pravni red brezdomovinca tisti, kjer je imel svoje navadno bivališče.® — «Kar se tiče oseb z več, nego enim državljanstvom, naj velja kot njih domovinski pravni red... tisti, ki je hkratu pravni red njih navadnega bivališča; če ga nimajo, njih biva¬ lišča.® — «Vendar jih more vsaka tistih držav, katerih držav¬ ljanstvo ima, smatrati za izključno podvržene lastnemu prav¬ nemu redu.» — «Nobena država se z navzočno konvencijo ne zaveže, da bo uporabljala pravni red, ki ne bi bil pravni red ene držav-pogodbenic.» 3.) Italijanski zakonodaji je z uzakonitvijo enotne kolizijske norme legis nationalis sledila nemška, vendar z vrsto politično barvanih izjem in favorem nemških državljanov. Čl. 24. uv. z. k nem. drž. zak. določa: «Za Nemcem se deduje po nemških zako¬ nih, dasi je imel domovališče v inozemstvu, a dediči se morejo v tem primeru v pogledu svoje zavezanosti za dolgove zapuščine pozivati na pravni red zapustnikovega domovališča.» Čl. 25.: «Za inozemcem, ki domicilira in umre na Nemškem, se deduje po njegovem domovinskem pravnem redu, a Nemci morejo uve¬ ljavljati dednopravne zahtevke tudi tedaj, če so utemeljeni zgolj v nemških zakonih. Ta izjema ne velja, kadar se uporabljajo v tujčevi državi ob dedovanju za ondod domiciliranim Nemcem izključno nemški zakoni.® Čisto enotno kolizijsko normo legis nationalis (brez predpravic na korist lastnih državljanov) uza¬ konjuje čl. 28. polj. zak. št. 581, in predvideva § 45. nač. čsl. odz. — Po vseh treh odloča narodnost zapustnika ob njegovi smrti. — Po čl. 30. polj. zak. št. 581, je iz ozirov na javni red (ki se pa ne konkretizujejo) dopustno permisivno poseganje legis rei sitae; isto se razume brez izrečne določbe za češkoslovaško in nemško pravo. — Zanimiva je še določba, predvidena od § 57. nač. čsl. odz., po kateri je možno, da se izvojuje uporaba pravilnega dednopravnega reda pravdnim potom, dasi se je izdalo prisojilo z uporabo drugega prava (češkoslovaškega), da torej uporaba določnega materielnega dednega prava v nespornem zapuščin¬ skem postopanju ne prejudicira uporabi drugega pravilnejšega v sledečem pravdnem postopanju. 4) V slov-dalm. pravnem območju uzakonjuje dednopravno kolizijsko normo, namesto odz.-a, zapuščinski patent (zakon 179 o nespornem postopanju) z dne 9. avgusta 1854., št. 208, drž. zak. in sicer v zvezi z razmejitvijo zapuščinskega sodstva (§§ 21. do 23.). Zap. pat. reklamira za tuzemska sodišča zapuščinske razprave v tuzemstvu ležečih nepremičnin, domačega ali tujega zapustnika, in zapuščinske razprave premičnin lastnih držav¬ ljanov, naj leže v tuzemstvu ali inozemstvu. Inozemskim sodi¬ ščem prepušča zapuščinske razprave v inozemstvu ležečih nepremičnin tuzemskih (in inozemskih) zapustnikov in vseh premičnin inozemskih zapustnikov, najsi leže v tuzemstvu. Iz kompetence tuzemskega zapuščinskega sodstva sklepa zap. pat. brez pomislekov na uporabnost tuzemskega materielnega dednega prava, in obratno. § 22. pravi v drugem stavku: «Taisto sc. (naše sodišče, kadar vrši zapuščin¬ sko razpravo o tuzemski nepremičnini inozemskega zapustnika) mora torej po tuzemskih zakonih presojati pravice vseh udeležencev.« § 25.: «Premično zapuščino inozemcev, glede katerih se ne da dognati, kateri državi pripadajo... je razprav¬ ljati od naših (avstrijskih) sodišč po naših (avstrijskih) zakonih.« V slov.-dalm. pravnem območju smo torej sicer nadomestili historično lex domicilii z lex nationalis zapustnika, a obdržali razlikovanje med premično in nepremično zapuščino; le na prvo uporabljamo legem nationalem, na drugo legem rei sitae; upo¬ rabo lastne lex rei sitae reklamiramo, kadar leže tujčeve nepre¬ mičnine pri nas, a uporabo tuje lex rei sitae koncediramo, kadar leže nepremičnine naših v tujini. Enake kolizijske norme veljajo v hrv.-slav. pravnem območju, kjer sta v veljavi i odz. i zap. pat.; slične v bos.-herc. (na podlagi odredbe deželne vlade z dne 11. aprila 1885., št. 2442) in v vojvodinskem. Vendar je opozoriti, da v Bosni, Hercegovini in Vojvodini zapuščinske razprave niso obligatorne, temveč v splošnem fakultativne; obligatorne le, kadar so udeleženci osebe, ki uživajo posebno sodno zaščito, ali kadar so v zapuščini nepremičnine. — V območju grdj. zak.-a veljajo pravila o postupanju u nespornim delima z dne 13./23. de¬ cembra 1872., ki se drže primitivnega teritorialnega načela; po njih spadajo pod srbijansko zapuščinsko sodstvo vse imovine, zapuščene v mejah zakona, premične in nepremične, domačinov in tujcev; obratno si srbijanska zapuščinska sodstva ne morejo lastiti zapuščinskih razprav o zapuščinah (dasi pre¬ mičnih) lastnih državljanov, ki leže v inozemstvu. Vzporedno z 2 * 180 zapuščinskim sodstvom teče tudi v Srbiji uporabnost materiel- nega dednega prava. Prednost pred vsemi temi avtonomnimi kolizijskimi normattii imajo konvencijske. V razmerju z a. o. monarhijo je imela stara Srbija (na podlagi dogovorov iz leta 1881. in 1911.) zapuščinsko sodstvo in dedno pravo razmejeno enako, kakor monarhija avto¬ nomno, torej po premični ali nepremični naravi zapuščine. Kra¬ ljevina SHS ima na isti dualistični način razmejeno dedno pravo in zapuščinsko sodstvo v ppd. s Češkoslovaško republiko iz leta 1924. Za nepremične zapuščine, zapuščene od ital. držav¬ ljanov v kraljevini ali obratno od naših v Italiji, sta v konzularni konvenciji z dne 21. avgusta 1924., ki je stopila v veljavo 14. no¬ vembra 1928. (br. 266, Sl. Nov.), predvideni sledeči določbi: « Vlasti u mestu,gde se nepokretna dobra nalaze, donoseči rešenja o pravu nasledja, primenjivače zakon Države, čiji je državljanin pokojnik bio» (či.4.,al.2.).«Za rešenje svih pitanja, koja se odnose na zaostavštinu nepokretnih dobara, nadležne su vlasti Države, gde se nalaze nepokretna imanja» (čl. 22. al. 2). Za premične zapuščine je v čl. 21. in sl. dogovorjena konzularna zapuščinska razprava s sodelovanjem lokalnih oblastev. Premičnine se izroče konzulu zapustnikove domovine, potem ko se je poskrbelo za kritje dednih in drugih pravic lastnih državljanov in drugih pre¬ bivalcev. Konzuli razpravljajo zapuščino seveda lege nationali pokojnika. Dualistično je torej po tej konvenciji razmejeno le zapuščinsko sodstvo, ne tudi dedno pravo, ampak se uporablja lex nationalis zapustnika na nasledstvo v njegovo premično in nepremično zapuščino. — Zopet pa se obeta dualistična razmeji¬ tev dednega prava in zapuščinskega sodstva iz nekih novih ppd. kraljevine, ki so v stadiju ratifikacije in na katere se vrnem v t. LXX. F. LVI. Posebne kclizijske norme, oziroma aplikacije splošne. 1.) D e d n a sposobnost in vrednost. Dedna sposobnost je funkcija dedičeve imovinske (prav¬ ne) sposobnosti. Presoja se zato po istem pravnem redu, kakor ta, t. j. lege nationali pozvanca (delata, t. XXVIII.). Zadostuje, da je podana ob dednem pripadu (pozivu), ni treba, da traja do dednega nastopa. — Nekaj drugega je dedna vrednost. Pri njej ne gre za osebno sposobnost pozvanca, temveč za zakonito dopustnost, da nastopi med njim in zapustnikom dednopravno 181 razmerje. Zato se dedna vrednost ne presoja lege nationali po- zvanca, temveč lege causae, torej po modernih zakonodajah lege nationali zapustnika ob njegovi smrti. Pozvanec, dasi habilitiran po lastnem pravnem redu, postane dishabilitiran ex lege nationali zapustnika. — Lex causae (zapustnikove narodnosti) je mero¬ dajna tudi za primere pristne indignitete (rimskopravnih bona ereptoria), kjer postane pozvanec, ki je ob pripadu dediščine še dednovreden, nevreden kasneje n. pr. če potlači zapustnikovo poslednjo voljo, ali če se udova predčasno poroči drugič. Redke so zakonodaje, ki urejujejo te kolizije s specialnimi nor¬ mami. Poljski čl. 28., al. 2., jih po m. m. rešuje napačno. Zahteva, da bodi dedna «sposobnost» podana kumulativno lege nationali zapustnika in dediča. Če bi razlikoval med obema primeroma, osebne dedne sposobnosti in dedne vrednosti, bi se moral izreči v prvem primeru za merodajnost dedičeve lex nationalis, v drugem primeru za merodajnost zapustnikove; le v tem drugem primeru, nikdar v prvem, bi oziri na javni red morda zahtevali sovpoštevanje legis nationalis dediča. 2. ) Oporočna sposobnost. Oporočna sposobnost je funkcija poslovne sposobnosti in se zato presoja lege nationali oporočitelja (odreditelja volila, t. XXX. A.) Merodajna je narodnost ob naravi oporoke ali druge poslednjevoljne odredbe, ne narodnost ob smrti oporoči¬ telja ali odreditelja, torej ni treba, da bi oporočna sposobnost trajala od naprave do smrti. Obe ti normi uzakonjuje čl. 29. polj. zak. št. 581, in predvideva § 46. nač. čsl. odz. Znani sta tudi nemški, švicarski, italijanski in drugim zakonodajam. Češko¬ slovaški dostavek k § 46., da veljata isti normi za preminjanje in ukinjanje poslednjevoljnih odredb, se razume tudi za ostale zakonodaje. — Poleg pristnih primerov oporočne nesposobnosti imamo nepristne, kjer ne gre za osebno nesposobnost oporoči¬ telja, temveč za nedopustnost, da bi s poslednjo voljo razpolagal čez vso ali del svoje imovine n.pr. sodno proglašeni zapravljivec. Te primere obvladuje lex causae, ne lex nationalis (vendar je lex causae tukaj često identična z lex nationalis oporočitelja). 3. ) Oblika poslednjevoljnih odredb. Prej, nego za obliko drugih inozemskih aktov, so razvile države kolizijske norme za presojanje oblike poslednjevoljnih 182 odredb. To smo spoznali že iz t. XXX. B št. 4. in 5., kjer smo mogli za poslednjevoljne odredbe veljajočo kolizijsko normo z generaliziranjem porabiti za druge, v inozemstvu napravljene, obliki podvržene akte. Ta kolizijska norma je povsod ista: 1 e x loči actus vel causae (po čl. 9. codice civile, čl. 11. uv. zak. k nem. drž. zak., čl. 5. polj. zak. št. 581, čl. 16. in 47. nač. čsl. odz.; po naših: dv. d. z dne 22. julija 1812. št. 997 zb. j. z., razpisu staroavstr. just. min. z dne 19. junija 1850., § 34. zak. čl. XVI.: 1876, pravilniku o organizaciji konzularne službe z dne 20. julija 1882.). Mednarodne poslednjevoljne odredbe se torej presojajo, kar se tiče njih veljavnosti v pogledu oblike, lege loči njih naprave ali lege nationali oporočitelja (odreditelja). Lex nationalis je ona, ki ji pripada oporočitelj (odreditelj) ob napravi poslednjevoljne odredbe, ne ob svoji smrti. Walkerju bi zadosto¬ vala tudi zadnja, torej trojna: lex loči actus, lex nationalis ob napravi ali lex nationalis ob smrti zapustnika. Tako tudi po čl. 6. haaške dednopravne konvencije iz leta 1928. Pojem konzularne oblike, ki se je domačini poslužujejo radi za napravo poslednje volje v inozemstvu, je bil raztolmačen v t. XXX. B, št. 7. - Kolizije pravnih redov v pogledu obličnih predpisov za napravo poslednjevoljnih odredb se včasih komplicirajo s kolizijami kva¬ lifikacij. Na zapadu evropskega kontinenta imamo države, ki svojim pripadnikom ob napravi poslednjevoljnih odredb v tujini zapovedujejo, da se morajo posluževati določne oblike, n. pr. avtentične, ali njim prepovedujejo, da se ne smejo posluževati določne inozemske oblike, n. pr. holografne, oboje v ogib ne¬ veljavnosti poslednjevoljne odredbe. Našim pravnim območjem so take utesnitve državljanov ob napravi oporok v tujini ne¬ znane (slično, kakor so večini zapadnih držav neznani naši pred¬ pisi v pogledu religiozne celebracije zakona v tujini). Na istem stališču, na katerem stojimo mi v mednarodnem ženitnem pravu, stoje te zapadne države v mednarodnem dednem, pre¬ sojajoč poslednjevoljne odredbe lastnih državljanov, napravljene v tujini z zanemarjenjem gori navedenih domovinskih zapovedi in prepovedi v pogledu oblike, lege causae (nationali), ne lege loči actus vel causae: Poslednjevoljne odredbe, ki ustrezajo po obliki zgolj legi loči actus, izrekajo za neveljavne in za¬ htevajo, da jih štejejo za neveljavne tudi druge države, celo država loči actus. Čl. 6., al. 2., haaška dednopravne konvencije predvideva za te kolizije kvalifikacij enak kompromis, kakršni 183 čl. 5., konv I.: neveljavnost akta za domovino in ondotno imo- vino, veljavnost za vse druge države in drugo imovino. 4. ) Dedne pogodbe. Dedne pogodbe, kjer jih poznajo, so poleg oporoke in zakona (sorodstvene, oziroma ženitne vezi) tretji dednopravni dela- cijski razlog. Vpostavitev dediča v dedni pogodbi izvira, kakor vpostavitev v oporoki, volji zapustnika, a vezani, ne opozivni njegovi volji. — Kolizije pravnih redov nastajajo zlasti v po¬ gledu oseb, ki morejo sklepati dedne pogodbe (soprogi ali tudi druge osebe) in v pogledu dopustnosti vsebine (se-li more raz¬ polagati ž njimi z vso ali le z deli zapuščine). — Ta dva in slični primeri kolizij tangirajo možnost in dopustnost mednarodnega pravnega posla in se zato ravnajo lege causae, torej po modernih zakonodajah lege nationali zapustnika. Merodajna je narodnost zapustnika ob času sklenitve dedne pogodbe, ne ob času njegove smrti. —• Ako bi se pripetile kolizije v pogledu osebne sposob¬ nosti pogodbenikov, pravne (dedne) ali poslovne (pogodbene in oporočne), ali v pogledu obličnih predpisov, bi jih reševali po za nje merodajnih posebnih kolizijskih normah: prve lege natio¬ nali vsakega pogodbenika, druge lege loči actus vel causae. — V kolikor zakonodaje že predvidevajo posebne kolizijske norme za mednarodne dedne pogodbe, soglašajo s temi izvajanji. Ad 2.) cit. čl. 29. polj. zak. št. 581. velja izrečno (ne le za oporočno sposobnost, temveč tudi) za sposobnost, sklepati dedne pogodbe. Čl. 48. nač. čsl. odz. pravi v al. 1.: «Dopustnost dednih pogodb m sposobnost, jih napravljati in ukinjati, se ravnata po pravnem redu države, ki ji pripada zapustnik ob napravi ali ukinitvi pogodbe«. Ad 3.) cit. dv. d. z dne 22. julija 1812. govori izrečno tudi o obliki (v tujini napravljenih) dednih pogodb. — Dedno pogodbe so hkratu ženitni pakti; a določbe čl. 3., konv. II., na nje ni uporabljati (t. XXXVI.). — Kolizijske norme za dedne pogodbe veljajo per analogiam za legatne pogodbe, v kolikor jih zakonodaje poznajo, oziroma dopuščajo. 5. ) Dedni od reki. Njih pravna narava je«bila dolgo sporna. Novel. odz. jo je po¬ jasnil v tem smislu, da gre pri dednem odreku za pogodbo med bodočim zapustnikom in njegovim domnevanim dedičem, torej za pogodbo živih pogodbenikov mortis causa. Za vsebino ima ta 184 pogodba odrek na bodočo dedno pravico z ene strani (po navadi proti ekvivalentni odmeni) in sprejem odreka z druge strani. Njen učinek je izpad odrekajoče se osebe iz kroga dednih po- zvancev (delatov). Kot pogodbe je dedne odreke, kadar so med¬ narodnega značaja, ter so razlike v kolidujočili pravnih redih, presojati: kar se tiče sposobnosti pogodbenikov in potrebne oblike, po že znanih posebnih kolizijskih normah; kar se tiče možnosti in dopustnosti odreka ter učinkov, lege causae. Lex causae je od dednopravne, ne pogodbenopravne, kolizijske norme indicirani pravni red, torej po modernih zakonodajah lex natio- nalis zapustnikova; kajti z odrekom se premeni ono dedno- pravno nasledstvo, katero bi bilo sicer nastopilo (najčešče in- testatno). Lex nationalis odrekajočega se pogodbenika ne pri¬ haja v poštev. Uporabo zapustnikovega domovinskega pravnega reda predvideva izrečno § 48., al. 2., nač. čsl. odz., dočim- poljski zakon in drugi molče. A cit. § 48., al. 2., pravi: «Odrek na dedno pravico se ravna po pravnem redu države, katere pripadnik je bil zapustnik ob času smrti.» Po tej določbi bi bila merodajna lex nationalis zapustnika ob njegovi smrti, ne ob sklenitvi po¬ godbe, tako da bi utegnil odrek, ki je bil učinkovit ob sklenitvi odreka, postati radi premembe državljanstva pred smrtjo ne¬ učinkovit, in obratno. Je-li to pravilno? Walker in Mayr pri¬ trjujeta. K dednopravnim pogodbam mortis causa spadajo tudi odsvojitve dediščin in volil ob življenju tistega, za komer se pričakujejo, dočim so odsvojitve dediščin in volil izza smrti zapustnika pogodbe inter vivos. Prvonavedene odsvojitve (mortis causa) izrekata odz. (§ 879., št. 3.) in grdj. zak. (§ 539., št. 4.) za protinravne in neveljavne. Ako bi bil kak kolidujoči pravni red manj moralnih nazorov, bi odločevale o dopustnosti in učinkovitosti te pogodbe po m. m. leges nationales obeh po¬ godbenikov, odsvojitelja in pridobitelja, tako da bi bile ne¬ veljavne, čim bi ne veljale po enem ali drugem pravnem redu. Prohibitivno bi mogla poseči vmes celo lex nationalis zapust¬ nika, da se odvrne nameravana nenravnost. 6) Daritve mortis causa. Kolizijske norme za nje ne poznata ne poljski zakon, ne nač. čsl. odz., ne druge države. Pač pa se kolizijska norma za daritve mortis causa rada omenja v singularnih dednopravnih 185 konvencijah, n. pr. v starih, sklenjenih med kraljevino Srbijo in a. o. monarhijo. Po njih so se presojale daritve mortis causa po enakem pravnem redu, kakor dedna nasledstva (oporočna, za¬ konita, pogodbena). Ta kolizijska norma je pravilna le v sploš¬ nem. Daritve mortis causa so (vsaj po rimskopravnem raz¬ umevanju) daritve, sklenjene med živimi pogodbeniki pod po¬ gojem, da preživi obdarovanec darovatelja. Ob življenju daro- vatelja imajo pravno naravo pogodbe in vežejo, a po smrti imajo učinek volila, tako da obdarovanci zaostajajo za zapuščinskimi upniki. Odz.-u se je zdela ta dvojna pravna narava daritve mortis causa «obskurna» in je ni uzakonil; po njem so daritve mortis causa v nekih okolnostih (opozivna) volila, v drugih (preproste) pogodbe, tako da v MZP-u ne potrebujemo posebne kolizijske norme za nje; vrh tega po odz.-u ta pogodba ni po¬ gojena od predsmrti darovatelja, temveč odgodena do njegove smrti (donatio post obitum, § 956.). Grdj. zak. (§ 568.) izreka daritve mortis causa kratkomalo za opozivna volila. Oziraje se na te različne pravne narave tudi kolizijska norma ne more biti enaka. Kadar so daritve mortis causa preproste pogodbe, se presojajo po pravnem redu, indiciranem od koli¬ zijske norme mednarodnega pogodbenega prava; kadar so opozivna volila, po pravnem redu, indiciranem od mednarodnega dednega prava. A prave daritve mortis causa, ki imajo ob življenju darovatelja učinek pogodbe, po smrti učinek volila, je presojati po istem pravnem redu, kakor dedne pogodbe, dedne odreke in analogne dednopravne pogodbe. 7.) Kaducitetna pravica. Tako imenujemo pravico (države, v zgodovini drugih javno¬ pravnih korporacij, n. pr. večjih mest), zaposesti zapuščino, ki je ostala brez dediča. Kadar je kaducitetna pravica mednarod¬ nega značaja, n. pr. če ostane zapuščina brez dediča v državi, ki ni zapustnikova domovina, potrebujemo odgovora na dve vprašanji: a) Po katere države pravnem redu se naj ugotovi brezdedičnost? b) Katera država bodi upravičena, zaposesti tako zapuščino? Domovina zapustnika ali država rei sitae? ad a) Po odz.-u (§ 726.) postane brezdedična šele, ako ni nobenega dediča (oporočnega, zakonitega, pogodbenega), in tudi nobenega volilojemnika, ki bi dediščino nastopil; grd. za¬ konik (§ 530.) podredne dedne pravice volilojemnikov ne 186 pozna. Kolizije pravnih redov torej niso izključene. Rešujemo jih s pomočjo splošne lex causae mednarodnega dednega prava, torej po modernih zakonodajah lege nationali zapustnika. ad b) Ta odgovor zavisi od pravne narave kaducitetne pra¬ vice, ki je sporna. Po starejšem nazoru gre za okupacijsko pravico, po mlajšem za dedno (najpodrednejšo). V pozitivnih zakonodajah ima kaducitetna pravica cesto obojne elemente (§ 760. odz., § 130. zap. pat.). Starejši nazor je zahteval, da naj pripade brezdedična zapuščina državi, oziroma državam, na katerih ozemlju leži zapuščena imovina; mlajši, da naj pripade domovinski državi zapustnika. — Čl. 31. polj. zak. št. 581., ki edini uzakonjuje predmetno kolizijsko normo, določa: «Zapu- ščina, ki velja za brezdedično po domovinskem pravnem redu zapustnikovem, je podvržena kot brezdedična zapuščina prav¬ nemu redu tiste države, v kateri je ob času zapustnikove smrti*. Na vprašanje ad b) odgovarja torej v smislu okupacijskega značaja kaducitetne pravice, dočim rešuje vprašanje ad a) v gori navedenem smislu. — Za območje odz.-a, je (z Ehren- zweigom) razlikovati med premično in nepremično zapuščino ter uporabljati na prvo legem nationalem zapustnika, na drugo legem rei sitae. Zato sme kraljevina v slov.-dalm. pravnem _ območju izvrševati kaducitetno pravico v pogledu vseh, od lastnih državljanov zapuščenih brezdedičnih premičnin, naj so kjerkoli, in v pogledu vseh od kogarkoli, domačina ali tujca, v slov.-dalm. pravnem območju zapuščenih brezdedičnih nepre¬ mičnin. Vzdržati se pa mora izvrševanja kaducitetne pravice v pogledu premičnin, zapuščenih v slov.-dalm. pravnem območju od tujcev in v pogledu od našincev v tujini zapuščenih nepre¬ mičnin. Za območje grdj.zak.-a se mi zdi primernejša izključna uporabnost legis rei sitae. — Za vso kraljevino velja v razmerju k Češkoslovaški republiki določba čl. 18. ppd. iz leta 1924., po katerega al 2. se šteje «pridobivanje brezdedične zapuščine po državi» k dednopravnim naslovom enako, kakor intestatno dedno nasledstvo, oporoke, dedne pogodbe i. dr. S kaducitetno pravico se da primerjati e p a v n a (droit d’epave), ki se v praksi skoro več ne izvršuje; zadnji primeri na evropskem kontinentu so se pripetili ob razpustu duhovnih korporacij. Juristične osebe sicer ne umirajo, a prestajajo na druge načine, med njimi radi razpusta. Ob razpustu domače juristične osebe so moderne države sukcesijo v njeno imovino 187 uredile (v splošnem) v tern smislu, da jo zaplenijo v prid drugi juristični osebi z namenom, sličnim razpuščeni. Mednarodne kolektivne ureditve epavne pravice nimamo, tudi avtonomne ne; redki so tudi singularni dogovori. Zato se še pripeti, da zapo- sedejo države imovino razpuščene inozemske juristične osebe kot rem nullius v lastno korist. Modernejše države tega ne store več, temveč zaposedejo imovino razpuščene inozemske juristične osebe, kakor domačih, v prid drugi juristični osebi s sličnim namenom ali jo izročijo domovinski državi. V stari Avstriji je odločeval (po dveh dv. d. iz leta 1846. in 1854.)i o tem, je-li epavno pravico izvrševati ali ne, kolegij dveh ministrov in dveh članov vrhovnega sodišča; če se med njimi ni doseglo soglasje, monarh. Tretji oddelek: Pravo tujcev. LVII. Pojem in pravna narava. Pravo tujcev je skupni pojem onih zasebnopravnih pravic (in dolžnosti), ki jih more postati pravni subjekt deležen na tujem državnem ozemlju (tujec pri nas, našinec v tujini). Dobro bi bilo, da bi to izražali tudi v nazivu in govorili o «zasebnem» pravu tujcev, v nasprotju k «javnemu» pravu tujcev, ki ima za predmet javnopravne pravice (dolžnosti).O javnem pravu tujcev se disku¬ tira mnogo več, nego o zasebnem, ker je boj za javnopravne pravice še v polnem razvoju, dočim je boj za zasebnopravne že dobojevan tujcem na korist. Za javnopravne pravice neoviranega vstopa in izstopa iz tuje države n. pr., ondotnega nastanjevanja in prostega gibanja, trgovanja, obrtovanja, vstopanja v službo, uvoza, izvoza in tranzitiranja blaga je trud povsod še prav živahen, a odrekanje zasebnopravnih pravic tujcem je že redka izjema. Nekih tzv. političnih pravic ne dobe tujci nikoli, ampak so pridržane domačinom; na drugi strani ne nalagamo tujcem političnih dolžnosti. Zasebnopravnih pravic, ki jih uživajo tujci v današnjih civi¬ liziranih državah, ne našteva nobena zakonodaja neposredno, temveč posredno s tem, da uzakonjuje ravno p ravnost tujcev z domačini in da navaja le izjeme te ravnopravnosti; pozitivna navedba vseh, tujcem priznavanih, zasebnopravnih pravic bi ne mogla biti nikdar izčrpna. Drug način posrednjega določanja obsega tujčevih pravic se pojavlja v modernih kon¬ vencijah s tzv. k 1 a u z u 1 o na j večjih ugodnosti. S to klauzulo se zagotavljajo državljanom konvencijske države pra¬ vice v tistem obsegu, v katerem jih že uživajo ali jih bodo uživali (ob obstoju konvencijskega razmerja) državljani najbolj privile¬ girane druge tuje države. Načelna raznopravnost tujcev z domačini v pogledu zasebno¬ pravnih pravic ni nepogojna, temveč pogojena od obstoja tzv. recipročnosti (t. LIX.). Le v nekih izjemnih primerih ne 189 vztrajajo države na pogoju recipročnosti. — Izjemoma se tujcem pridobivanje zasebnopravnih pravic sploh ne dovoli, ne pogojno, ne nepogojno n. pr. ponekod lastninske na neprimičninah v ob¬ mejnem pasu. Teh izjem ne smemo zamenjevati z omejitvami tujčeve pravne sposobnosti; tujcem je v takih izjemnih primerih pridobivanje zabranjeno kljub osebni pravni sposobnosti. Normalno ne uživajo tujci v tuji državi več zasebnopravnih pravic, nego ondotni državljani, ker bi se ti sicer čutili zapostav¬ ljene za tujci. A tudi to ni brez izjeme. V zadnjih letih se je n. pr. ponovno pripetilo, da so v državah-članicah kolektivnega dogo¬ vora o zaščiti autorskih pravic (t. XCI.) tuji autorji uživali več pravic, nego domači na podlagi zastarelih avtonomnih autorskih zakonov. Da se vzpostavi ravnopravnost, se ali zboljšajo avto¬ nomni zakoni ali se uzakoni, da gredo lastnim državljanom naj¬ manj vse tiste pravice, ki gredo tujim iz sklenjenih konvencij. (Prim. čl. 161., al. 4., naše novele iz leta 1928. k zak. o zaščiti industr. svojine iz leta 1922.). Iz pojma zasebnega prava tujcev samega sledi, da je pravo tujcev grana druge narave, nego MZP. Pravo tujcev ni, kakor MZP, formalno pravo, temveč materielno; ne sestoji iz raz¬ mejitvenih (kolizijskih) norm, temveč iz stvarnih. Pravo tujcev navaja, dasi po ovinku preko pravic domačinov ozir. klauzule največjih ugodnosti pravice same, ki jih uživajo tujci na drugem državnem ozemlju, ne indicira zgolj, kakor MZP, uporabni pravni red. Pravo tujcev zato ne pripada skupini javnega prava, ki ji pripada MZP. Tudi ni prinudnega značaja, kakor MZP, temveč popustnega, v kolikor so zasebne pravice popustne. Skupen z mednar. zas. pravom ima nacionalni značaj v tem smislu, da je vsaka njegova norma ustvarjena z voljo države ali da vsaj ne velja zoper njeno voljo. Imamo zato toliko zasebnih prav tujcev, kolikor držav. Vendar se prava tujcev v civiliziranih državah s sličnimi potrebami tujskega prometa po vsebini zbližujejo. Na¬ cionalnemu značaju prava tujcev ne nasprotuje, da poteka de¬ loma iz avtonomnih, deloma iz internacionalnih pravnih virov; isto smo ugotovili za MZP (t. II.). Dasi različni pravni grani, pravo tujcev in MZP nista drug od drugega neodvisna, temveč je pravo tujcev predpostavka nastanku in razvitku MZP-a. Dokler se tujci ne morejo udele¬ ževati zasebnopravnega prometa v tujini, toliko časa ni povoda za nastajanje in reševanje kolizij zasebnopravnih redov (t. III.). 190 Zato postavlja Bustamente pravilno norme prava tujcev na čelo svojemu projektu (čl. L). Isto bi storil v tej knjigi, če bi ji bila naloga, pisati splošno o eksternem zasebnem pravu naše kralje¬ vine. Ker pišem o njenem MZP-u, stopa pravo tujcev v ozadje med njegove grane-posestrine. Odvisnost MZP-a od prava tujcev zapelje mnoge internacio- naliste, da ne razlikujejo dosti strogo med normami enega in drugega. Monografična dela o pravu tujcev se sploh ne pišejo, k večjemu za posamezne države. Eno najmlajših in najpregled¬ nejših je delo A. Bogolepova o «Pravnern položaju tujcev v sovjetski Rusiji» (iz leta 1927.). LVI1I. Mednarodno respektiranje pridobljenih pravic. Udeležba pravnega subjekta na zasebnopravnem prometu tuje države, za katero se poteguje in katero je v veliki meri doseglo zasebno pravo tujcev, je d v o j n a. Pred vsem pripuščajo države tujce k pridobivanju zasebnopravnih pravic na svojem ozemlju; o tem pridobivanju sem pravkar govoril. A često tujcem ne gre za tako pridobivanje, temveč za skromnejši postulat, naj jim tuja država prizna izven nje (v domovinski ali tretji državi) pridobljene zasebnopravne pravice, naj jim dovoli izvr¬ ševanje takih pravic in jih v izvrševanju ščiti. Tak postulat je n. pr. izvrševanje lastninske pravice na seboj prinesenih pre- 1 mičninah, realiziranje zastavne pravice na seboj prinesenih zastavah, vtoženje terjatev iz drugje sklenjenih pogodb itd. K pravicam, ki potrebujejo priznanja s strani tuje države, spadajo tudi tzv. pravni položaji n. pr. pravni položaj, izvirajoč iz zakon¬ skega rojstva, dosežene svojepravnosti, poročenega ali neporo¬ čenega stanu; vsi so za mednarodni promet izredne važnosti. Daši gre pri terjanju golega priznavanja za manj, nego pri terjanju dopuščanja k pridobivanju pravic,bi bilo vendar napačno trditi, da se razume priznavanje samo po sebi, in da je tuja država k priznavanju zavezana brezpogojno in brezizjemno. Gre temveč tudi tu za vprašanje prava tujcev, katero je rešiti po enakih normah, kakor dopuščanje tujcev k pridobivanju pravic (t. LV1I.). Zato se izven države pridobljene pravice priznavajo tujcem praviloma le pod pogojem obstoja recipročnosti. Zato se dalje kljub načelnemu priznavanju tujčevih, izven države pri¬ dobljenih, zasebnopravnih pravic in zasebnopravnih položajev 191 delajo izjeme, kadar se upirajo priznavanju oziri na tuzemski javni red. Kadar gre zgolj za priznavanje od tujca drugje pridobljenih pravic, se govori tudi o ^mednarodnem respektiranju pridob¬ ljenih pravic.» Zasluge za razbistrenje tega pojma imata zlasti franc. prof. Pillet in Niboyet. Že v t. VII. sem pojasnil, da v teh primerih ne gre niti za teritorialno, niti za časovno razmeje¬ vanje zasebnopravnih redov, ampak za drugi (zanemarjeni) predmet prava tucev (poleg onega iz t. LVII.). Le Arminjon je nazora, da gre tudi tu za reševanje konfliktov pravnih redov: ex post; ta konstrukcija se mi zdi prisiljena.-—Bustamentejev načrt (čl. 8) predvideva za ta predmet sledečo pravilno normo: «Pridobljene pravice imajo pod zaščito določb tega zakona v državah-sopogodbenicah popoln izvenzemeljski učinek, razen če bi se norma mednarodnega javnega reda upirala kate¬ remu teh učinkov ali posledic.» Kontinentalne države nimajo .slične splošne, ne konvencijske, ne avtonomne določbe, pač pa se za posamezne pravice in pravne položaje ponovno pogode na njih medsebojno respektiranje. Zglede smo spoznali v konv. I., II. in V., ko so se države-pogodbenice dogovorile, v kakih okol- nostih bodo medsebojno priznale sklenitev zakonov, ženitne pakte in izrečene preklice. LiX. Recipročnost. Ugotovili smo, da se zasebnopravne pravice in pravni polo¬ žaji v tujini pridobivajo in pridobljeni priznavajo praviloma pod pogojem recipročnosti (vzajemnosti, medsebojnosti); le izje¬ moma se to godi brezpogojno (čl. 3. codice civile). — Reciproč¬ nost je dvojna: formelna in materielna. Države, ki postavljajo pogoj formelne recipročnosti, pripuščajo domačine in tujce k pravicam lastnega pravnega reda, tako da nastopi enakost quoad pravni subjekti, neenakost quoad jura, čim so pravni redi obeh držav, kakor po navadi, po vsebini različni. Države, ki se drže pogoja materielne recipročnosti, pripuščajo tujce samo k tistim pravicam, h katerim je pripuščen lastni državljan v tujčevi domovini po ondotnem pravnem redu; nastopi enakost quoad jura, neenakost quoad pravni subjekti. —- Sistem formelne recipročnosti je med civiliziranimi državami najbolj razširjen. Ima prednost lahke tehnične uporabnosti, ker se upo¬ rablja lastni pravni red na domačine in tujce, in ni treba ugo- 192 tavljati in uporabljati tujega pravnega reda; tujec ima sigurnost, da ni zapostavljen za domačinom. Izvedljiv je pa ta sistem samo med državami, katerih pravni redi so na slični stopinji razvitka. K drugemu sistemu materielne recipročnosti prehajajo države zlasti tedaj, kadar je pravni red tujčeve domovine preslabo raz¬ vit, da bi lastni državljani ob obstoju formelne recipročnosti uživali v tujčevi domovini primerne pravice. Zadnji namen tega drugega sistema je edukatoren, vplivati na tujo državo, da izboljša svojo zakonodajo. Prav nazorno opazimo ta namen n. pr. na določbah §-a 101. slov.-dalm. in §-a 29. d.) hrv.-slav. j. n., ki se borita zoper tuje nehumanne podsodnosti, §-a 295., al. 2., slov.-dalm. cpr., ki se bori zoper podcenjevanje dokazne moči tuzemskih trg. knjig v tujini, §-a 80., št. 1, slov.-dalm, i. r., ki se upira prekoračenju primernih mej sodstva ondod itd.» — Činjenica, da postopa tuja država z našim državljanom enako, kakor z lastnim (da je s tem spolnen pogoj formelne reciproč¬ nosti), je včasih potrebna dokaza. Ta dokaz terjajo starejše zakonodaje od strank samih, ki se pozivajo na obstoj reciproč¬ nosti. Po modernih zakonodajah pa se mora dognati od oblastva iz uradne dolžnosti; po navadi stori to z vprašanjem na justič- nega ministra, na katerega odgovor je vezano. — Oba sistema, formelne in materielne recipročnosti, imenujemo skupaj sistem zakonite t. j. iz zakona izvirajoče recipročnosti v nasprotju k sistemu diplomatske. O zadnjem govorimo, kadar enako ravnanje z medsebojnimi državljani ni predvideno avtonomno, temveč je garantirano s konvencijo. Sistem diplomatske reci¬ pročnosti je manj priporočljiv radi tega, ker je pot do sklenitve dogovorov dolga. Poslužujemo se ga danes največ le za važne, nenavadne, javnopravne pravice. Vendar ga predvideva kot pravilo čl. 11. code civila za zasebnopravne pravice. Fran¬ coska praksa je pa uvidela neizvedljivost zahtevka diplomatske recipročnosti za uživanje zasebnopravnih pravic in je izvzela iz predpisa čl. 11. vse tzv. naravne zasebnopravne pravice. — K obema vrstama zakonite in diplomatske recipročnosti pristopa v novejšem času četrta, ki še nima imena in ki bi jo nazval (v nasprotju k dogovorjeni recipročnosti) enostranski iz¬ javljeno recipročnost. Zgleda: § 79. slov.-dalm. i. r. (t. LXXV.) in slov.-dalm. novela k autorskemu zakonu z dne 26. februarja 1907., št. 58, drž. zak. V Sloveniji in Dalmaciji šči¬ timo izza cit. novele autorska dela, ki so izšla v tujini, čim izjavi naš justični minister enostranski, da ščiti tudi tujina autor- ska dela, ki so izšla pri nas, in čim tako izjavo publicira v Sl. Nov. (Analogno izjavo poda in publicira justični minister ali drug vladni organ tuje države). V primeri s sistemom diplo¬ matske recipročnosti pomeni sistem enostranski izjavljene omili¬ tev in pospešitev, ker zanj ni treba zamudnega dogovarjanja; v primeri s sistemom formelne recipročnosti pomeni poostritev, ker rau ne zadostuje dokaz dejanski obstoječe recipročnosti. LX. Retorzija in represalije. Pomen obeh izrazov znanstveno še ni ustaljen. — Z retor- z i j o označujem tisti akt, s katerim prehaja država pri ravnanju s tujci od, za nje ugodnejšega, sistema k neugodnejšemu n. pr. od sistema nepogojnega izkazovanja prava tujcev k pogojnemu, od sistema formelne recipročnosti k materielni. Tak prehod se mora gibati v mejah prava, sicer prehaja retorzija v represalijo. — Povodi za uporabo retorzije so različni. Če n. pr. uvidi naša država, da z enakostjo quoad pravni subjekti lastnim državlja¬ nom v tujini ni pomagano, ker ostaja zakonodaja tujine prej ko slej zanemarjena (ne uzkoni n. pr. ubožne pravice v pravdi), odtegne ubožno pravico tudi pripadnikom dotične države na našem ozemlju. Tak prehod ob enakosti quoad pravni subjekti k enakosti quoad jura se še vedno giblje v mejah prava, ker je tujec užival do retorzije ubožno pravico na podlagi naše avto¬ nomne zakonodaje, ki jo moremo premeniti kadar koli in iz kakršnegakoli povoda. — Iz tega izhaja likratu, da je ukrenitev retorzije zakonodajni, ne sodni akt, in da so zanj pristojni zakono¬ dajni faktorji, ne sodišča.To se je v praksi izkazalo za neokretno; zato so začele države (poljska, nemška, avstrijska) za ukrenitev retorzijskih aktov pooblaščati posebne vladne organe. — Noben zgled retorzije ni, kadar se tujcu ne posreči dokaz, da obstoji od avtonomne zakonodaje terjana formelna recipročnost, in se odkloni od tujca reklamirana pravica radi pomanjkanja tega dokaza; odklonitev je v tem primeru stvar sodišča, ne zakono¬ daje. — Zdaj, ko je znan pojem retorzije, naj omenim, še nemški sistem ravnanja s tujci v pogledu pripuščanja k nemškemu zasebnopravnemu prometu. § 31. uv. zak. k nem. drž. zak. določa; «S pritrditvijo zveznega sveta more odredba državnega kanc¬ lerja ukreniti, da je zoper inozemsko državo in njene pripad¬ nike ter njih pravne naslednike uporabljati retorzijo (ein Ver- Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 13 194 geltungsrecht).» Nemško pravo tujcev torej ni pogojeno od obstoja kakršnekoli recipročnosti (kakor je večina prav tujcev drugih držav), temveč se zadovoljuje z možnostjo retorzije. Načeloma pripušča tujce k udeležbi na svojem zasebnopravnem prometu brezpogojno, a za primer potrebe si pridržuje ukrenitev retorzij po posebnem vladnem organu (za kateri je danes mero¬ dajna nova ustava). V efektu je nemški sistem isti, kakor cit. ita¬ lijanski (čl. 3. codice civile). Po izvedenem so retorzije pravni akti (Vergeltungs- recht). Napačno bi bilo, jih smatrati za hostilnc, dasi se obču¬ tijo neprijetno, kakor ti. — Njim nasproti so represalije nepravni, sovražni akti. Povod represalijam daje protipravno ravnanje države s tujcem n. pr. če mu vzkrati pravno zaščito, dasi je k zaščiti po dogovoru zavezana, ozir. je tujec spolnil vse avtonomno postavljene pogoje. (Težje je dokazati, da ravna tuja država zoper obstoječe običajno pravo). Ni merodajno, je-li izvira krivica, ki jo dela država tujcu, iz zakonodajnega ali upravnega akta. Prizadeta država danes še nima mednarodnega fora, ki bi odvrnil krivico, storjeno njenemu državljanu; zato poseže po sredstvu protikrivice (represaliji). Protikrivica po vsebini ni enaka z zadobljeno; priporoča se celo, da je strožja in učinkovitejša, da napravi prej konec režimu neprava, ki je zavladal namesto režima prava. LXI. Pravni viri (v plošnem in za naše pravo tujcev). Viri so, kakor za druge pravne grane, internacionalni (kon¬ vencijski) in nacionalni (avtonomni). Izmed konvencij se bavijo s pravom tujcev v prvi vrsti trgovinske, v manjši meri pravno- pomočne in pravnozaščitne; a tudi trgovinske se bavijo največ z javno-,ne zasebnopravnimi pravicami tujcev.Konvencijskih norm zasebnega prava tujcev je sploh malo. — Sedeš materiae je v avtonomnih zakonodajah, v državljanskih zakonikih in drugih zakonih (celo ustavah). Neredko se pripeti, da se zasebnopravne pravice tujcev, dasi predvidene v avtonomnih zakonodajah, garantirajo še s konvencijami. S konvencijami se doseže, da se avtonomna zakonodaja ne sme premeniti, dokler traja konven¬ cijsko razmerje. Dalje odpade, ako je sklenjena konvencija, potreba, dokazati v posameznem primeru obstoj formelne reci¬ pročnosti. — Po vsebini se določbe trgovinskih konvencij in avtonomnih zakonodaj tičejo v prvi vrsti pogojev za p r i d o - 195 bivanje zasebnopravnih pravic s strani tujcev; dosti redkeje se bavijo z drugim predmetom prava tujcev, z respektira- njem pridobljenih pravic in pravnih položajev; določbe za zadnje stoje češče v pravnozaščitnih konvencijah. Pravne vire obeh vrst pozna tudi naša kraljevina. Vendar naše pravo tujcev, v kolikor ne izhaja iz konvencij, še ni enotno, temveč imamo toliko prav tujcev, kolikor pravnih območij. Zato tujci pri nas k udeležbi na zasebnopravnem prometu niso pripuščeni povsod pod istimi pogoji. Na srečo razlike niso pomembne. Le za neke pravice imamo pravo tujcev izenačeno že avtonomno, n. pr. za pravice iz ind. svojine. — Pravno območje odz.-a ima najvažnejšo določbo prava tujcev v § 33., srbijansko pravno območje v §§ 6., 15., 45., 47., 53. in 423. grdj. zak., črno¬ gorsko v čl. 5. in 9., imov. zak. Z vsebino teh in nekih nadaljnjih določb seznanim v t. LXII.; z vsebino konvencijskih določb prava tujcev v t. LXIII. — Konvencije naše kraljevine so ali mlade, sklenjene šele od kraljevine, ali stare, sklenjene od kraljevine Srbije in razširjene na današnjo. K razširjenju smo bili deloma siljeni (napram zveznim in pridruženim velesilam s čl. 12. tzv. minoritetne pogodbe), deloma smo se odločili zanje prostovoljno napram nekim zveznim in pridruženim silam in nevtralnim državam). Od najmlajših trgovinskih konvencij naj omenim: konvencijo z Italijo z dne 14. julija 1924., br. 226. Sl. Nov. iz leta 1928., z Grčijo z dne 2. novembra 1927., br. 254, Sl. Nov. iz leta 1928., z Vel. Britanijo in Irsko z dne 12. maja 1927., br. 46, SI. Nov. iz leta 1928., z Belgijo in Luksemburško z dne 16. de¬ cembra 1926., br. 44, Sl. Nov. iz leta 1928., z Nemčijo z dne 6. oktobra 1927., br. 288, Sl. Nov. iz leta 1927., z Avstrijo z dne 3. septembra 1925., br. 188, Sl. Nov. iz leta 1926., z Japonsko z dne 16. novembra 1923., br. 82, Sl. Nov. iz leta 1925. Trgovinski konvenciji s poljsko in češkoslovaško republiko sta starejši. Zadnja se bo novelirala, a tudi druge se živahno obnavljajo, dopolnjujejo itd. Pravnozaščitne konvencije navedem v četrtem oddelku. LXII. Pravice tujcev po naših avtonomnih zakonodajah; njih izjeme. L) § 33. odz. določa: «Tujcem gredo v splošnem enake držav¬ ljanske pravice in dolžnosti, kakor domačinom, razen kadar se zahteva za uživanje teh pravic izrečno lastnost državljana. Tudi 13 * 196 morajo tujci, da uživajo z domačini enake pravice, v dvomljivih primerih dokazati, da ravna država, ki ji pripadajo, s tuzem¬ skimi državljani v pogledu pravice, za katero gre, enako kakor z lastnimi.» § 33.stoji, kakor vidimo, na stališču načelne zasebno¬ pravne ravnopravnosti tujcev z domačini pod pogojem, da obstoji formelna recipročnost; pridržuje pa izjeme.Kadar nastane dvom o obstoju recipročnosti, zadene dokazno breme tujca, ne naše oblastvo.K pridržanim izjemam spada n.pr. pravica do varuštva, katera se po nov. § 192. tujcem praviloma n e poverja. Pogo¬ stejše so izjeme po specialnih zasebno- in javnopravnih zakonih, a že pravica varuštva je na meji zasebnega in javnega prava. (Osebna sposobnost, prevzeti varuštvo, je čisto drugo vprašanje in se ravna, kakor izhaja iz mednarodnega varuštvenega prava, lege nationali k varuštvu pozvane osebe; ista lex nationalis bo po § 43., al. 2., nač. čsl. odz. odločevala o dolžnosti, prevzeti varuštvo). Mednarodno varuštveno pravo nudi dalje zgled brez¬ pogojnega izkazovanja sodne zaščite tujemu državljanu (iz človekoljublja): Po razpisu staroavstr. just. min. z dne 10. okto¬ bra 1860. št. 14.939, se v tuzemstvu bivajočim nedoletnim otrokom inozemca postavi provizorni varuh (po določbi § 183. pat; z dne 9. avgusta 1854. št. 208 drž. zak.) brez ozira na postopanje, ki se ga drži tuja država v pogledu zaščite naših nedoletuikov. 2.) Grdj. zak. se bavi z normami prava tujcev na več mestih, žal, da v zvezi s kolizijskimi normami. — § 6.: «1 sam inostranac u poslovilna sa srpskim žiteljima ili sa inostrancem u Srbiji, nači če pravicu po ovim zakonima; osim ako on nije posao u fudjoj zemlji zaključio ili naročito za tudje zakone vezao ili se on zakonim sledstvima v tudjoj zemlji nadati ima.» § 6. uzakonjuje, kakor § 33., načelno zasebnopravno ravnopravnost tujca z domačinom. O pogoju obstoja formelne reciprosti in o dokaznem bremenu govori šele § 47. § 15.: «Svakog Srbina ličnost in sop- stvenost i sva s nima skopčana prava jesu nevredima i stoje pod zaščitom i odbranom zakona. Ova se zakona zaščita prostire i na stranca.» § 15. demonstrira načelo §-a 6. na dveh zgledih, na osebnih in lastninskih pravicah (zadnjih v širšem pomenu inio- vinskih). — § 45.: «1 Strance ovde živeče u prizrenju prava na njihovu ličnost i sopstvenost odnosečih se, uzimaju zakoni pod savršenu zaštitu, u koliko se za uživanje kakvog osobitog prava ne bi po opredeljenju traktata ili zemaljskih ustava naročito srpsko gradjanstvo iziskivalo.» § 45. (komaj potreben) ponavlja 197 v bistvu določbi §§ 6. in 15. Da so možne izjeme načelne norme po specialnih zakonih in mednarodnih dogovorih, ni dvoma; tako izjemo uzakonjuje n. pr. čl. 8. zak. z dne 19. aprila 1921., po katerem se delnice Narodne banke ne morejo glasiti na ime ali biti prenesene na pripadnike tujih držav. — § 47.: «U opšte u svima slučajima, u kojima strana država sa Srbirna postupa kao sa svojima, smatrače i ovi zakoni Strance kao i svoje.U slučaju sumnje, morače tudjinac dokazati.»Tu je končno uzakonjen pogoj obstoja formelne recipročnosti, ki velja za vse tri §§ 6., 15. in 45.; dalje je urejeno dokazno breme in sicer enako, kakor v § 33. odz. — § 53.: «Zakoni ovi uzimaju i prava žitelja srpskih i stranaca drugoga veroizpovedanja u zaštitu i dopuštaju im i uživanje gradjanskih prava u toliko, u koliko ne bi oni zakonom naročito ograničeni bili.» V § 53. se ponavljajo že znane norme in se le poudarja, da drugo veroizpovedanje 1 (nego pravoslavno) ne nasprotuje ravnopravnosti; s tem ni rečeno, da veroizpovedanje ne bi bilo pravno relevantno; primer take relevance smo našli v mednarodnem ženitnem pravu. — § 423.: «Kad, kako, i koji inostrani žitelji naslediti dobra srp- skoga žitelja mogu, osniva se na političkim odnosa j ima sa stra- nim državama, i po tima če se nasledstva ovakva opredeljavati i suditi.» Za važno polje mednarodnega dednega prava odz. ne pozna specialne norme prava tujcev, tako da velja splošna §-a 33. Temu nasproti stoji grdj. zak. na stališču, da se pri¬ puščajo tujci k dedovanju za Srbijancem le pod (komaj znosnim) pogojem, da je sklenjena z državo dediča konvencija in po vsebini te konvencije. Srbsko znanstvo ni edino v tolmačenju § 423. N. Perič je pravkar navedenega mnenja, dasi čuti nesodobnost določbe. Ž. Perič in Bartoš menita, da velja § 423. le za primer, da je dednopravna konvencija sklenjena; če ni sklenjena, naj velja splošna določba § 47., torej pripustitev k dedovanju pod golim pogojem obstoja formelne recipročnosti. Vendar je Ž. Perič za tako restrinktivno tolmačenje §-a 423. le, kadar so zapuščene premičnine; dedovanja v nepremičnine brez konvencije tudi on ne dopušča. Judikatura koleba. Omenjeno še bodi, da prihaja § 423. v poštev le za primere, ko reklamirajo inozemci dedne pravice ža Srbijanci, ne za dosti praktičnejše primere, ko gre za dedne pravice inozemcev za inozemci. Tukaj velja splošna določba § 47. Ob nastanku grdj. zak. (leta 1844.) taki primeri (radi obstoječih kapitulacij) sploh še niso spadali 198 v področje srbijanske zakonodaje (gl. Bartoševa izvajanja na str. 136. in sl.). 3. ) Imov. zak. določa (za imovinskopravne pravice tujcev): Čl. 5.: «Crnogorski zakoni i pravila vladaju u opšte u cjeloj crnogorskoj državi, te vrijede za imovinske poslove ne samo Crnogoraca, nego i inostranaca koji se u ovoj zemlji nalaze i sude.» — Čl. 9.: «Kad bi kakva država svojim naredjenjirna načinila razlika u imovinskim poslovima izmedju svojih držav¬ ljana i Crnogoraca, a na štetu ovim potonjim, Ministarstvo če Pravde u dogovoru sa Državnim Savjetom izdati naredbo, da bude uzajmica s državljanima te države t. j. da se jednaka raz¬ lika pravi i u Crnojgori njima na štetu.» — S tema dvema členoma je recipiran nemški sistem ravnanja s tujci; tujci se pripuščajo k udeležbi na črnogorskem imovinskopravnem pro¬ metu brezpogojno, a posebnim vladnim organom (ki smo jih obdržali tudi v novih političnih razmerah) je pridržano, da po potrebi ukrenejo retorzijo. V zasebnopravnem sistemu Vojvodine ne najdem uzakonjene nobene načelne določbe prava tujcev, pač pa neke izjemne n. pr. §-a 60. zak. čl. XX.: 1877., po kateri so osebe, ki nimajo v Voj¬ vodini stalnega domovališča, praviloma izključene od funkcij varuhov in skrbnikov (slično, kakor po cit. § 192. odz., vendar odločuje domovališče, ne domovinstvo). 4. ) Do nedavnega časa je poznala naša kraljevina nadaljnjo izjemo prava tujcev: njih omejevanje v pridobivanju nepremičnin na našem državnem ozemlju. (Mnoge države imajo slične ome¬ jitve še danes). Najprej je odrejal čl. 48. zak. o proračunskih dvanajstinah z dne 30. junija 1923., br. 146, Sl. Nov.: a) da je za nakupe kakršnihkoli nepremičnin v razdalji 50 km od naše državne meje ozir. morske obali po državljanih tujih držav treba odobritve ministra za vojno in mornarico in ministra za notranje posle, b) da so nakupi kakršnihkoli nepremičnin na ostalem državnem ozemlju po državljanih tujih držav dovoljeni samo ob obstoju recipročnosti, ki mora biti priznana s posebno med¬ narodno pogodbo (torej pod pogojem diplomatske recipročnosti). Čl. 94. zak. o proračunskih dvanajstinah z dne 31. marca 1925., br. 72., Sl. Nov. je obe izjemi obnovil, a dovolil, da pridobivajo tuji državljani srbsko-hrvatsko-slovenske narodnosti nepremič¬ nine v južni Srbiji. Slednjič je čl. 342. proračunskega zakona z dne 31. marca 1927., br. 73., Sl. Nov. poostril izjemo ad a) v tem 199 smislu, da tuji državljani brez predhodne odobritve goriimeno- vanih ministrov ne morejo v označenem obmejnem pasu pridobivati lastninskih, posestnih ali uporabnih pravic na nepre¬ mičninah na noben način, niti z odmenskimi, niti neodmenskimi pogodbami, niti na podlagi poslednjevoljne odredbe (le ab in- testato). Izjeme ad b) čl. 342. ne omenja več. S čl. 355. proračun¬ skega zakona z dne 28. marca 1928., br. 72, Sl. Nov. je bila določba čl. 342. ukinjena, ter je s to ukinitvijo predmetno ome¬ jevanje tujcev odpalo. — Istotako zgodovinska je izjema črno¬ gorske zakonodaje, s katero je bilo prepovedano Avstrijcem, da bi pridobivali črnogorske nepremičnine, kar je povedlo do več retorzijskih odredb stare Avstrije (najv. odi. z dne 23. ju¬ nija 1825., dv. d. z dne 11. oktobra 1845.). — Čl. 5. konzularne konvencije z Italijo z dne 1. avgusta 1924. (ratificirane šele leta 1928., br. 266, Sl. Nov.) predvideva zopet možnost statui- ranja 'omejitev medsebojnih državljanov v pridobivanju, pose¬ dovanju in uporabljanju nepremičnin v 50 km-obmejni zoni. Vendar taka omejitev ne bo mogla iziti za dedovanje ab intestato, niti za testamentarno na škodo takih dedičev, ki bi bili pozvani tudi ab intestato. LXIII. Pravice tujcev po konvencijah, sklenjenih od naše krajevine. Za pogodbeno garantiran je zasebnopravnih pravic tujim državljanom v naši kraljevini ni mnogo povodov, ker jih izka¬ zujemo v vseh pravnih območjih pod milim pogojem formelne recipročnosti ali celo brez tega pogoja (v Črni gori). Povodi nastanejo le: Kadar delamo izjeme od te načelne ravnoprav- nosti tujcev z domačini ter ne pripuščamo tujcev k pridobivanju določnih pravic, ki jih pridobivajo domačini (dasi bi bil spolnen pogoj formelne recipročnosti). Ali, kadar vežemo njih ravno- pravnost na trši pogoj, nego na obstoj formelne recipročnosti n. pr. na pogoj diplomatske. Dalje v onih izjemnih primerih, ko velevajo avtonomne zakonodaje posameznih naših pravnih območij, da moramo postopati po načelu materielne reciproč¬ nosti, torej ravnati s tujci enako quoad jura, neenako quoad pravni subjekti. Včasih daje povod za konvencijsko garantiranje zasebnopravnih pravic tujcev ne zakon, ampak judikatura, ki koleba v pogledu tolmačenja naše avtonomne zakonodaje, nakar si tujci zagotove s konvencijo njim ugodno tolmačenje. Ali, če 200 se tuja država boji, da bi utegnili premeniti določbo svoje avto¬ nomne zakonodaje, in. si zagotovi s konvencijo, da bo ostala sedanja v veljavi. Mnogo zgledov s konvencijami izgovorjenih zasebnopravnih pravic tujcev bomo spoznali iz pravnozaščitnih dogovorov (v četrtem oddelku) in iz specialnega MZP-a (v petem oddelku). — Tukaj naj bodo omenjeni samo tipi zasebnopravnih pravic, ki so najčešče predmet od naše kraljevine sklenjenih konvencij: a) dedne pravice (čl. 18. čsl. ppd., čl. 1. nem. trg. dog., čl. 21. nač. avstr, ppd.), važne za tuje državljane v razmerju k srbijanskemu pravnemu območju z ozirom na sporno vsebino § 423. grdj. zak.; b) pravice, pridobivati nepremičnine (te so zgubile na pomenu, odkar so odpravljene omejitve, omenjene v točki LXII.); c) autorske pravice, ki jih neka naša pravna ob¬ močja avtonomno še ne poznajo, a druga pridržujejo do¬ mačim delom; č) vse pravice jurističnih oseb, ki niso gospo¬ darska udruženja (ker razlikujemo tudi mi, kakor druge države, med gospodarskimi in negospodarskimi inozemskimi juristič- nimi osebami, ter uživajo prve po avtonomnih zakonodajah neprimerno več zasebnopravnih pravic, nego druge); d) pravice, ki so v zvezi z javnopravnimi pravicami trgovanja, obrtovanja, uvažanja blaga, n. pr. pravica pridobivanja in posedovanja pre¬ mičnin, razpolaganja ž njimi, nabavljanja blaga pri trgovcih, iskanja naročil pri njih, odškodninska pravica v primerih raz¬ lastitve i. dr. (citirane po mladi trg. pogodbi z Nemčijo). Najdalekosežnejše po obsegu in najpodrobnejše po vsebini so pravice, koncedirane medsebojnim državljanom v naši kon¬ zularni konv. z Italijo (v veljavi od 14. novembra 1928., br. 266, Sl. Nov.): «Prema torne, državljani... moči če, ako se saobraze zakonima zemlje, slobodno ulaziti, baviti se i nastanjivati se na teritoriji druge Visoke Strane ... Oni če moči trgovati i na veliko i na sitno, baviti se svakom profesijom ili industrijom, zakuplji- vati i zauzimati kuče, magacine, dučane, postrojenja koji im budu potrebna, vršiti prenos robe i novaca i primati komisionu robu iz unutrašnjosti, a tako isto i iz inostranstva... I jedni i drugi biče potpuno ravnopravni u svima svojim kupovinama i prodajama, i slobodno če odredjivati i utvrdjivati cene stvari, robe i ma kojih drugih predmeta uvezenih, a tako isto i doma¬ čih... Pri kupovini i prodaji svojih dobara, stvari i robe, oni če uživati istu slobodu, bilo da lično svršavaju svoje poslove ... 201 iii, da za to upotrebe lica koja budu našli za podesna, kao puno- močnike, poslovodje, posrednike, agente i konsignatore (pri- maoce robe) i tumače. Isto tako oni če imati prava da u svojstvu punomočnika, poslovodja, posrednika, agenata i konsignatora ili tumača obavljaju sve poslove, koje im budu poverili njihovi sunarodnici, domorotci ili stranci.» — «Uopšte uzevši, sloboda obavljanja trgovine, industrije ili ma kog drugog zanimanja obczbedjena je državljanima jedne od Vis. Str. Ugovornica na teritoriji one druge u granicama utvrdjenim zemaljskim zako- nima ...» (čl. 1.). «Pošto ne postoji ni u Italiji ni u kraljevini SHS pravo vladaoca na nasledje stranaca (le droit d’aubaine), državljani obeju Vis. Str. Ugovornica moči če kao i domorotci primati i raspolagati naslednjem, koje bi im pripalo po zakonu ili testamentu, ma na kojoj teritoriji one druge Strane ... Oni če imati punu i potpunu slobodu da pribavljaju i pritežavaju (pose- duju) na osno-vu kupovine, prodaje ili poklona, razmene, braka ili testamenta ili nasledja ab intestato, ili ma na koji drugi način, sve vrste pokretne ili nepokretne sopstvenosti...» (čl. 4.), Četrti oddelek: Mednarodna pravna zaščita in pomoč. LXIV. Osnovna razmctrivanja: Sem spadajoče pravne grane, potreba njih razlikovanja od MZP-a in med seboj, skupno nazivanje, pravni viri in književnost. Kolizijske norme MZP-a in norme prava tujcev ne zadostu¬ jejo za osiguranje mednarodnega zasebnopravnega prometa. Z njimi je zagotovljen zgolj nastanek pravic iz takega prometa po določnem pravnem redu, oziroma njih mednarodno respekti- ranje. Za osiguranje mednarodnega zasebnopravnega prometa potrebujemo nadaljnjih norm, s pomočjo katerih nastale pra¬ vice po potrebi v drugih državah sodno uveljavljamo in prisilno uresničujemo (ostvarjamo). Z drugimi besedami: za osiguranje mednarodnega zasebnopravnega prometa potrebujemo še norm mednarodne pravde in izvršbe v najširšem pomenu obeh besed. 1.) Iz te potrebe so se razvile predvsem norme za tri grane- posestrime MZP-a in sicer: za pristop na sodišča v tuji državi, za mednarodno izvršbo in za mednarodni stečaj. — K njim so pristopile nadaljnje, ki so danes že dovolj razvite, da tvorijo posebne predmete mednarodnega civilnega pravosodstva: med¬ narodno razmejevanje kolidujoeih sodstev, mednarodne podsod- nosti, mednarodne vročbe in mednarodna zaprosila, mednarodno dokazovanje, mednarodne začasne odredbe ter neke druge pravnopomočne agende. Potrebo vsake posamezne teh gran- posestrim MZP-a obrazložim v tt. LXV.—LXXXIX. Zaenkrat naj jo ilustrira sledeči vsakdanji primer iz mednarodnega konu- bija: Ako "hočeta dati dva tujca razvesti svoj zakon od našega sodišča, morata dokazati predvsem razvedljivost zakona in utemeljenost razvodnega razloga po pravnih redih, indiciranih od mednarodnega ženitnega prava. Pravo tujcev njima ne dela ovire, ker ravnamo v ženitnopravnih stvareh s tujci enako, kakor z domačini, čim ne dela njih domovina razlike v analogni ravno- pravnosti. A treba je še nadaljnjih dokazov: a) da se smejo naša sodišča vmeševati v staležnopravne stvari tujcev; b) da imamo 203 predvidene za tako vmeševanje (poslovanje) potrebne podsod- nosti; c) ako želita tujca začasne odredbe pred pravomočnostjo razsodbe, dokaza, da odrejamo začasne ukrenitve tudi v prilog tujcem. Potek razvodnega postopanja utegne ovirati okolnost, da tuja država, v kateri bivajo stranke ali priče, noče I>omagati pri vročevanju vabil ali da noče sodelovati pri izvrše¬ vanju ondod potrebnih dokazov. Zato je dalje treba č) pravne pomoči med našimi in tujimi sodišči. Slednjič ne zadostuje, da so tuje države pripravljene, priznati pravni položaj razvedenih soprogov na podlagi naše pravnomočne razsodbe, temveč mo¬ rajo v to svrho d) priznati tudi dokazno moč listine, ki vsebuje naš razvodni izrek. — Še lažje je konstruirati zglede, v katerih postanejo potrebne mednarodne izvršbe in zasledovanje pravic v mednarodnih stečajih. 2.) Gran-posestrim MZP-a je, kakor vidimo, pester šopek. Internacionalisti se radi bavijo ž njimi v zvezi z MZP-om. Vendar se priporoča njih samostojno proučevanje (vsake po¬ sebej) že radi tega, ker jih potrebujemo ne le, kadar gre za pravice iz mednarodnega prometa, ampak tudi, kadar gre za pravice, nastale iz notranjedržavnega prometa, a je upravičenec siljen, da jih sodno uveljavlja ali uresničuje izven države na¬ stanka. Nekaj sličnosti z MZP-om ima edino mednarodno raz¬ mejevanje sodstev: prvo razmejuje materielne pravne rede, drugo sodstva raznih držav. Ostale grane-posestrime MZP-a ne izhajajo iz nikakih kolizij in zasledujejo povsem druge namene, nego razmejitvene. Kakor spoznamo kasneje, imajo tudi drugo, od MZP-a različno pravno naravo, kar vpliva na različnost za ene in drugo veljajočih norm. Ob dovoljevanju pristopa na sodišče tujemu državljanu, ob izvrševanje inozem¬ skega izvršilnega naslova, ob opravi vročb in zaprosil iz druge države itd. postopamo — da navedem poglavitno normo gran- posestrim — vedno lege fori. Vendar ne govorimo o kolizijski normi legis fori, ker tukaj nič ne kolidira. Lex fori je le zakoniti način funkcioniranja sodnih organov, ki ga predpisuje in more predpisovati izključno le lastna država, nikdar tuja. Nasprotno smo ugotovili za MZP: tam je lex fori neuporabna (razen, kjer se skriva za njo permisivno ali prohibitivno posegajoča lex loči). — Grane-posestrime MZP-a se razlikujejo tudi med seboj: po predmetu, namenu in po vseh drugih okolnostih, po katerih se razlikujejo med seboj notranjedržavni sodni pravilniki. 204 pravdni, nepravdni, izvršbeni in drugi redi. — Pred dobrim sto¬ letjem razlikovanje vseh teh pravnih gran tudi v notranjosti države še ni bilo strogo, kakor priča nebroj formalnopravnih določb, v odz.-u in grdj. zak.-u, in obratno materielnopravtiih določb v formalnopravnih zakonih. 3. ) Gori podani nazivi za posamezne grane-posestrime so precej ustaljeni. Drugače je s skupnim nazivom za vse (brez prava tujcev). Naziv, postavljen kot nadpis temu oddelku »Med¬ narodna pravna zaščita in pomoč® smatram za najprimernejši. Dosti je konkreten in dosti obsežen. Iž njega izhaja hkratu, da služijo neke teh pravnih gran bolj zaščiti pravnega subjekta v tuji državi, druge bolj pravni pomoči med državami samimi. Naziv «Mednarodna pravna pomoč® bi izražal prvonavedene preslabo, drugonavedene premočno, vendar ni napačen. Bolj se je ogibati nazivom «Mednarodno formalno® ali »Mednarodno procesno® pravo. Tudi MZP je formalno pravo, ker ne obstaja iz stvarnih, temveč razmejitvenih norm. Z normami za posto¬ panje (proces) se bavi sicer večina navzočnih pravnih gran, vendar ne vse (razmejitev sodstev in mednarodne podsodnosti se bavijo z drugimi predmeti). Zitelmann govori o «Pravu med¬ narodne sodne uprave®; ta naziv ima svojo bodočnost, čim bo bolje razvito mednarodno upravno pravo, nego je danes; s tu rabljenim nazivom ni v nobenem nasprotju, ampak ga do¬ polnjuje. 4. ) Med pravnimi viri tujih držav je omeniti na prvem mestu kolektivni haaški procesni dogovor (konv. VI.) v noveliranem, sedaj veljavnem besedilu iz leta 1905., oziroma 1928.; prvotno besedilo je od 14. novembra 1896. Na vsebini ta konvencija ni bogata: urejuje vročbe in zaprosila, aktorično kaucijo in ubožno pravico v pravdi, slednjič neko omejitev mednarodne izvršbe (osebni pripor). Pristopila je k temu dogovoru skoro vsa Evropa: (pred svetovno vojno) Avstrija, Belgija, Danska, Fran¬ cija, Italija, Luksemburška, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Ogrska, Portugalija, Rumunija, Rusija, Španija, Švedija in Švica; (po svetovni vojni) nova Avstrija in nova Ogrska (obe k pristopu zavezane po mirovnih pogodbah), Češkoslovaška, Poljska, Gdansk in Finska. Naša kraljevina konvenciji VI. doslej ni pristopila, in je konvencija prenehala veljati tudi v onih pravnih območjih (v Sloveniji, Dalmaciji in Vojvodini), kjer je že bila v veljavi. - Konv. VI. ni edina kolektivna haaška, ki 205 vsebuje norme gran-posestrim MZP-a. Z razmejevanjem sod¬ stev se bavijo tudi druge konvencije, n. pr. konv. III. (čl. 5.) z razmejevanjem matrimonialnega, konv. IV. (čl. 1.—4., 6.) in konv. V. (čl. 2.) z razmejevanjem skrbstvenega (varuštvenega in preklicnega) sodstva. Peta in šesta zasebnopravna liaaška konferenca iz leta 1925. in 1928. sta se zedinili na dve nadaljnji kolektivni konvenciji: na izvršbeno in stečajno; šesta konfe¬ renca tudi še na poseben dogovor o nudenju brezplačne sodne pomoči (siromašnim strankam). Njegove bistvene določbe stoje sicer že v konv. VI. (iz leta 1905.), a v zvezi s štirimi drugimi predmeti (gl. zgoraj). Ker pa neke države nočejo pristati na te nadaljnje predmete, jim omogočuje novi načrt, da se dogovore samo na medsebojno podeljevanje ubožne pravice. Bogatejši, nego konv. VI., so singularni dogovori, ki jih skle¬ pajo med seboj posamezne države, največ sosedne in prija¬ teljske. Te singularne konvencije poznajo norme skoro za vse gori navedene grane mednarodne pravne zaščite in pomoči. Nazivajo se «pravnopomočne» ali pravnozaščitne* v nasprotju k trgovinskim. V trgovinske dogovore prehajajo pravnopomočne in pravnozaščitne določbe takrat, kadar je zasebnopravni promet med sklepajočimi državami premalenkosten, da bi se sklenil za nje poseben dogovor, n. pr. med nami in Japonsko. Dva vzgledna pravnopomočna in pravnozaščitna singularna dogovora sta bila v zadnjih letih sklenjena med češkoslovaško in poljsko, nemško in avstrijsko republiko. Kjer ni dogovorov, kolektivnih ali singularnih, oziroma v kolikor jih ni, veljajo določbe avtonomnih zakonodaj. Avtonomne zakonodaje imajo pravnopomočne in pravnozaščitne določbe raztresene po posameznih formalnopravnih zakonih, tako da je težavno dobiti pregled čez vse. V dvojni meri velja to za našo kraljevino, v kateri ima vsako šestih pravnih območij lastne, sem spadajoče avtonomne določbe. Priporočalo bi se, da se izda za nje ob unifikaciji zakonodaje poseben zakon, v zvezi z MZP-om ali izven nje. Singularne dogovore, ki jih ima sklenjene naša kraljevina, moremo deliti na mlade in stare po tem, jih je-li sklenila naša kraljevina na novo ali Samo razširila s starega srbijanskega ozemlja na ozemlje današnje države (prisiljena ali prostovoljno). Starejše konvencije ne ustrezajo več današnjim razvitim med¬ narodnim potrebam. Zato se bom v sledečem bavil v prvi vrsti z 206 mlajšimi in z onimi načrti konvencij, ki so v stadiju ratifikacije. Iz istih razlogov opustim navajanje malopomembnih pravno- pomočnih in pravnozaščitnih določb, izhajajočih iz trgovinskih dogovorov. Singularne nove dogovore imamo v kraljevini za¬ enkrat sledeče: s češkoslovaško republiko «o ureditvi vzajemnih pravnih odnošajev» z dne 17. marca 1923., br. 181., Sl. Nov. iz leta 1924. (čsl. ppd.), s kraljevino Bulgarijo «o sodni pomoči» z dne 26. novembra 1923., br. 175., Sl. Nov. iz leta 1924. (big. ppd.) in s poljsko republiko «o pravnih odnošajih (medseboj¬ nih) državljanov* z dne 4. maja 1923., br. 302., Sl. Nov. iz leta 1928. (polj. ppd.). Za razmerje z Avstrijo je v stadiju rati¬ fikacije načrt dogovora o »ureditvi pravosodja in vzajemnega pravnega prometa medsebojnih državljanov* iz meseca junija leta 1926. (nač. avstr, ppd.); za razmerje z Italijo dva načrta: «o zakoniti in sodni zaščiti medsebojnih državljanov* (nač. ital. I.) in «o izvršbi razsodb v civilnih in trgovinskih stvareh* (nač. ital. II.), oba z dne 6. junija 1922. Sličen pravnopoinočni dogovor bo ratificiran z Ogrsko. Za razmerje med Slovenijo in Avstrijo je še v veljavi v ljubljanskem Uradnem listu z dne 10. junija 1919. pod št. 525. publicirana in kasneje v smislu ustave pozakonjena izjava takratne slovenske justične uprave, s katero je bilo odrejeno, da imajo slovenska sodišča postopati z avstrij¬ skimi državljani (v pogledih, navedenih v izjavi) po načelu for- inelne recipročnosti. Analogno izjavo je podala v avstrijskem državnem zakoniku z dne 14. aprila 1919. pod št. 238'. ondotna justična uprava (a jo kasneje z naredbo z dne 8. avgusta 1921., št. 457. zak. zv. drž. umaknila v pogledu izvrševanja izvršilnih naslovov § 1., št. 13. in 14. i. r.). Z ratifikacijo nač. avstr. ppd. bo prestala veljavnost teh dveh izjav. 5.) Vrzeli, ki zevajo iz avtonomnih zakonodaj in pravno- pomočnih dogovorov, izpolnjujejo', kakor v MZP-u, nauki dok¬ trine, resolucije Instituta in I. L. A., strokovno časopisje in strokovna dela. Od zadnjih omenim tukaj le taka, ki se bavijo z vsemi ali z več granami mednarodne pravne zaščite in pomoči, dočim bom ona dela, ki se bavijo ž njih posameznimi predmeti, navedel na primernejših mestih. Zelo zaslužna in za naše raz¬ mere važna so: Leske-Loewenfeld: «Die Rechtsverfolgung im internationalen Verkehr* (1896); Walker: «Streitfragen aus dem internationalen Zivilprocessrecht* (1896), Meili: «Internationaler Zivilprocess* (1906), Fedozzi: «11 diritto processuale civile 207 imernazionale» (prvi zvezek, 1905), Neumever: «Nachbardiszi- plinen des Inter. Privatrechtes» (1912., v Staatsworterbuch des Staats- und Verwaltungsrechtes), Magnus: «Tabellen zum inter- nationalen Recht, 1. zv., 1926.). Nekaj književnosti je posvečene haaški konv. VI., n. pr. Meili-Mamelokov komentar iz leta 1911. V splošnem je na tem pravnem polju manj delavcev (zlasti teoretikov), nego v MZP-u. Tudi zastarajo njih dela nagleje, nego dela s polja MZP-a. K zastaranim, ki so se bavila s staro¬ avstrijsko mednarodno pravno pomočjo, je šteti Starrovo, Men- gerovo in Lammaschevo delo. Izmed jugoslovanskih del obrav¬ nava srbijansko mednarodno pravno pomoč N. Peričevo «Medju- narodno privatno pravo», slovensko-dalmatinsko Krek-Šker- ljevo «Die osterreichischen Zivilprocessgesetze im Konigreiche SHS» (1928). Moji, sem spadajoči spisi so Sp. V., VI., XII. Pristop na sodišča v tuji državi. LXV. V splošnem. 1.) Po izreku Sperla je pripustitev tujcev na sodišča postulat moderne svetovne kulture. Ta izrek mora veljati za pripustitev tujcev kot tožnikov in kot tožencev, v pravdnem in nepravdnem postopanju. Stališče, da so sodišča nacionalne institucije v tem smislu, da so dostopna samo domačinom, se opušča splošno; istotako, da ne bi bila dostopna tujcem za njih medsebojne pravne stvari. Vendar poznajo taka in slična stališča še neke starejše zakonodaje, n. pr. code civil, ki se pa v praksi od leta do leta milejše in restriktivnejše tolmači. Le, kadar tujčeva država v pogledu pripustitve na sodišča s tujci ne ravna enako, kakor z domačini, je opravičeno, da se izvajajo posledice pomanjkanja recipročnosti, in da se odreče pripadnikom njih držav ta tzv. jus standi in judicio. — Poleg zagotovitve pristopa na sodišče v tuji državi mora imeti posamezni tujec kot tožnik, oziroma toženec seveda osebno sposobnost, da nastopi ondod kot stranka, tzv. strankino ali sodno sposobnost (Partei- ali Gerichts- fahigkeit). A ta sposobnost je zgolj pravdni izraz materielno- pravne sposobnosti, kajti, če materielnopravni upravičenec ne bi bil sposoben, zasledovati in braniti svojo pravico pred sodi¬ ščem, bi bila zanj brez vsake vrednosti. Zato uživa tujec stran¬ kino (sodno) sposobnost, čim ima materielnopravno sposobnost lege nationali (t. XXVIII.). Dedukcijo strankine (sodne) sposob- 208 nosti iz materielnopravne smatrajo države za tako ob sebi umevno, da je v zakonodajah skoro nikoli ne omenjajo, ne za domačine, ne za tujce. Le § 70. vojv. cpr. pravi jasno in pravilno : «Stranka more biti, kdor je pravno sposoben po državljanskem pravu». — Drug pojem je pravdna sposobnost, t. j. sposobnost, na¬ stopati v pravdi z akti lastne volje. Pravdnosposobne so tiste stranke, ki se morejo po materielnem pravu z akti lastne volje pravnoveljavno zavezovati. Pravdna sposobnost (popolna ali delna) je torej posledica materielnopravne zavezne sposobnosti (popolne ali delne), in obratno. Iz tega sledi, da uživa tujec pred sodišči druge države pravdno sposobnost v tistem obsegu, v katerem se more v tuji državi z akti lastne volje materielno- pravno zavezovati. Ker se ravna lege nationali tudi zavezna sposobnost tujca (t. XXX. A), se presoja dosledno njegova pravdna sposobnost lege nationali. Kadar tujci zavezne in pravdne sposobnosti nimajo, oziroma v kolikor je nimajo, morajo vršiti za nje pravdne akte zakoniti zastopniki. — Za zopet drugo institucijo gre v pravdah, v katerih stranke ne morejo nastopati brez intervencije odvetnikov, dasi so pravdnosposobne (v tzv. odvetniških pravdah); primeri odvetniških pravd se ravnajo vedno lege fori. 2. ) Pristop na sodišče se tožnikom-tujcem in njih interve- nientom v nekih državah (večini vseh) otežuje s tem, da se zahteva od njih na predlog tožencev založitev tzv. a k t o - rične kaucije. Ta zahteva pomeni rahlo kršenje ravno- pravnosti tujcev z domačini. Zato jo pričenjajo moderne države polagoma odpravljati in zahtevajo aktorično kaucijo le še tedaj, kadar jo zahteva tujčeva država od njih pripadnikov. V Evropi so s čl. 17., konv. VI., vse članice te konvencije medsebojno oprostile svoje državi j ane-tožnike in interveniente zalaganja kaucije pod edinim pogojem, da imajo domovališče v eni držav- članic (niti ni treba, da domicilirajo v lastni državi); oproščajo jih ne le od zavarovanja pravdnih stroškov, ampak tudi od pred¬ ujmov, ki bi jih smelo terjati sodišče za sodne stroške. Besedilo čl. 17. in sled. gl. v Sp. V. Veda opravičenosti aktorične kaucije ne priznava. Institut se je izrekel zoper njo že dolgo pred haaškp konvencijo (leta 1877. v Curihu). 3. ) Olajšuje se pristop na tuje sodišče siromašnim tujcem s tem, da se jim podeljuje pravi ca ubogih v pravdi. 209 Večina držav nudi to olajšavo pod golim pogojem obstoja for- melne recipročnosti, tako da postane tujec deležen ubožne pra¬ vice v enakem obsegu, kakor domačin (enakost quoad pravni subjekti). Neke zakonodaje nudijo pravico ubogih celo brez¬ pogojno. Nasprotno so države, ki pridržujejo to pravico lastnim državljanom ali jo izkazujejo tujcem zgolj v tistem obsegu, v katerem jo uživa domačin v tujčevi državi (enakost quoad jura). Kolektivno so si garantirale medsebojno izkazovanje pravice ubogih članice konv. VI. s čl. 20. Vsebina garantirane ubožne pravice se ravna po tej konvenciji lege lori. Člena 21.—22. določujeta oblastvo, pristojno za izdajo spričevala ubožnosti, dalje poizvedovalno pravico tega oblastva in presojevalno pra¬ vico onega, ki je naprošeno za podelitev ubožne pravice. Zadnji čl. 23. predvideva brezplačnost pravne pomoči v pravdah, ki jih vodijo siromašne stranke. K čl. 20., 22. in 23. je sklenila šesta haaška konferenca iz leta 1928. malenkostne amandmaje, ki še niso ratificirani. LXVI. Določbe naših avtonomnih zakonodaj. 1.) Sodišča vseh naših pravnih območij so dostopna enako tujcem, kakor domačinom. (Čisto druga določba je, da je našim sodiščem včasih zabranjeno, se vmeševati v določne, staležno- pravne, stvari tujcev, ker si je pridržalo za nje domovinsko sodišče izključno jurisdikcijo; to bodi omenjeno tukaj mimo¬ grede, a bo podrobno obrazloženo v t. LXVIII. in sled.). Strankina ali sodna sposobnost se ravna, ker je zgolj korelat pravne sposobnosti, lege nationali tujca, in jo torej uživa doma habilitirani tujec pri nas, dokler ne poseže prohibitivno vmes !ex loči. Permisivno poseganje legis fori more podeliti strankino (sodno) sposobnost lege nationali dishabilitiranemu tujcu. — Za pravdno sposobnost določajo § 1. slov.-dalm. cpr. z dne 1. avgusta 1895., št. 113. drž. zak., § 59. srb. grdj. post. z dne 20. februarja 1865. ih § 71. voj v. cpr. z dne 8. ja¬ nuarja 1911., zak. čl. I., da se ravna po nraterielnopravni zavezni sposobnosti tujca. § 3. slov.-dalm. cpr. in § 74. vojv. cpr. do¬ dajata temu načelu izjemno določbo, da je ravnati s tujcem kot pravdno sposobnim tudi takrat, kadar ima zavezno sposobnost lege fori, dasi je nima lege nationali. Ta izjemna določba spo¬ minja na analogno pri presojanju tujčeve poslovne sposobnosti Or. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 14 210 po nekih pravnih redih, n. pr. črnogorskem, poljskem in nemškem. 2. ) Aktorična kaucija se nalaga tujcem-tožnikoni in njih intervenientom na predlog tožencev (domačinov ali tujcev) po določbah § 56. slov.-dalm. cpr., § 124. vojv. cpr., tudi po srbijan- skem pravu. Vendar se tujci po slovensko-dalmatinskem in voj¬ vodinskem pravu oproščajo aktorične kaucije, čim obstoji for- melna recipročnost. Z dokazom obstoja se mora baviti sodišče iz uradne dolžnosti in ga ne sme zahtevati od tujcev. 3. ) Pravico ubogih v pravdi uživajo tujci skoro v vseh naših pravnih območjih, čim obstoji med našo in tujčevo državo for- melna recipročnost: po § 63. slov.-dalm. cpr., § 231. bos.-herc. z dne 4. aprila 1883., § 112. vojv. cpr. in po ministrski naredbi z dne 8. februarja 1853., št. 110. drž. zak. za Hrvatsko i Sla¬ vonijo (ki je izšla k ondotnemu grdj. post. z dne 16. septembra 1852.). Tudi tukaj se mora baviti sodišče z ugotovitvijo obstoja formelne recipročnosti (vsaj po slov.-dalm. in vojvodinskem pravu) iz uradne dolžnosti. Srbijansko pravno območje veže pravico ubogih, ki jo reklamirajo tujci, na pogoj obstoja diplo¬ matske recipročnosti. LXVII. Določbe naših konvencij. Svobodni pristop naših državljanov na tuja sodišča in tujcev na naša imamo z mnogimi državami garantiran pogodbeno. V kolikor sega vsebina takega dogovora dalje, nego avtonomne zakonodaje, je uporabljati dogovor. Dogovor nadomešča dokaz obstoja recipročnosti v posameznem pravdnem primeru. Po- trebnejši, nego za tuje fizične osebe, je dogovor o svobodnem pristopu za tuje juristične, ker se njih pravna sposobnost od avtonomnih zakonodaj ne priznava z enako sigurnostjo, kakor pravna sposobnost fizičnih oseb (molk avtonomnih zakonodaj se često tolmači kot negiranje pravne sposobnosti). Z zagotovitvijo pristopa tujim jurističnim osebam je hkratu preprečeno event. prohibitivno poseganje legis fori v lege nationali utemeljeno strankino (sodno) sposobnost. S pravdno sposobnostjo se dogovori ne bavijo. Tega tudi ni treba. Kakor je strankina (sodna) sposobnost korelat pravne, je pravdna sposobnost korelat poslovne; obe se presojata (načeloma) lege nationali tuje stranke. Pač pa se bavijo konvencije še z aktorično kaucijo 211 in z ubožno pravico v pravdi. Vsi ti dogovori o pristopu na medsebojna sodišča stoje v pravnozaščitnih (pravnomočnih) ali trgovinskih pogodbah, kar je brez relevance. A. Svobodni pristop na tujedržavna sodišča in priznavanje strankine (sodne) sposobnosti naših državljanov imamo garan¬ tiran zlasti v sledečih dogovorih: čsl. ppd. (čl. 1., al. 1.), big. ppd. (čl. V.), v slov.-avstr. izjavah o obstoju recipročnosti (al.3.; te dve izjavi zagotavljata svoboden pristop na sodišča izrečno tudi medsebojnim jurističnim osebam), polj. trg. (z dne 31 ja¬ nuarja 1924., br. 162. Sl. Nov.: čl. 2., al. 2.), nem. trg. (čl.L, al. 5., ki garantira poleg sodne tudi upravno zaščito), jap. trg. (čl. I., al. 2.), avstr. trg. (čl. 14., ki garantira, kakor nemški, svoboden pristop tudi na upravna oblastva), nač. avstr. ppd. (čl. L, al. 1. in 2.), nač. ital. I. (čl. 1.). B. Medsebojno oproščanje od aktorične kaucije je garan¬ tirano: v čsl. ppd. (čl. 13.), big. ppd. (čl. V. z omejitvijo, da morajo tožniki, če hočejo biti oproščeni, donricilirati na ozemlju ene obeh držav-pogodbenic), v slov.-avstr. recipr. izjavah (al. 4.; v zmislu razpisa avstr. just. uprave z dne 30. aprila 1927. je oprostitev razumeti za vse naše državno ozemlje), v jap. trg. (čl. L, al. 2.), nem. trg. (čl. 1., al. 5.), nač. avstr. ppd. (čl. 2.), nač, ital. I. (čl. 1.). C. Izkazovanje pravice ubogih v pravdi se medsebojno ga¬ rantira: v čsl. ppd. (čl. 15.—17.), big. ppd. (čl. VIII.—X.), slov.-avstr. izjavah (al. 4), jap. trg. (čl. I., al. 2.), nem. trg< (čl. 1., št. 5.), nač. avstr. ppd. (čl. 4.—6.), nač. ital., I. (čl. 1.—3.). Navedba določb ad A, B, C ni izčrpna. Leto za letom do¬ bivamo nove trgovinske in druge dogovore, ki garantirajo pri¬ padnikom še drugih držav svoboden pristop na naša sodišča z oprostitvijo od aktorične kaucije in priznanjem pravice ubogih v pravdi. Praktični so tudi starejši dogovori iz predvojnega časa, ki so bili razširjeni na vse državno ozemlje in ki predvidevajo enake ali slične koristi, n. pr. konzularni dogovor kraljevine Srbije z Italijo z dne 28'. oktobra (9. novembra) 1879., (dokler ne stopita na njegovo mesto nač. ital. ppd. I. in II.) in z Združenimi državami Amerike z dne 2. (14.) oktobra 1881. Slednjič bodi opozorjeno, da je bil svobodni pristop državljanov zveznih in pridruženih sil na sodišča v svetovni vojni premaganih držav garantiran že z mirovnimi pogodbami. 14 * 212 Mednarodno razmejevanje kolidujočih sodstev. LXVI1I. V splošnem. Za sodstvo v eni in isti, pravdni ali nepravdni, stvari z allo- nacionalnim elementom se potegujeta cesto jurisdikciji dveh ali več držav, n. pr. za sodstvo v mednarodnem matrimonialnem sporu ali v mednarodni zapuščini. Drugim sodstvom se skuša od¬ tegniti čim več držav, n. pr. v mednarodnih skrbstvenih stvareh. Da nastane radi takih pozitivnih in negativnih sodstvenih kon¬ fliktov pravna nesigurnost, je evidentno. Vsaka razsodba (od¬ ločba) je logičen zaključek iz dveh premis, od katerih tvori eno pravna norma, drugo dejanski stan. Po zaslugi MZP-a je prva premisa v mnogih primerih izenačena, in uporabljajo sodišča, dasi raznih držav, čim se štejejo za sodstveno pristojna, eno in isto materielno pravo. A tudi po izenačenju te prve (pravne) pre¬ mise se utegnejo glasiti razsodbe (odločbe) raznih sodišč raz¬ lično: bodisi, ker ugotovijo v isti stvari različen dejanski stan (drugo premiso), bodisi (redkeje), ker napravijo pri podvajanju istega dejanskega stanu pod isto materielno pravo različne za¬ ključke. Povodov je torej dovolj za potrebo, da se razmeje kolidujoča državna sodstva. Potreba odpade tedaj, kadar si razmeje kolidujoča sodstva stranke same (slično, kakor če pro- rogirajo določno sodstvo v notranjedržavnem pravnem pro¬ metu). A taka prorogacija je možna samo v mejah popustile jurisdikcije, n. pr. za spore iz mednarodnih pogodb, ne tudi ž« druge, n. pr. matrimonialne. — Razmejitev kolidujočih sodstev urejujejo avtonomne zakonodaje: konvencijske razmejitve so redkejše; najčešče nimamo ne ene, ne druge. Pri avtonomnem razmejevanju mednarodnega sodstva si arogirajo države čini več ugodnega in odklanjajo čim več nadležnega sodstva. V prvem primeru reagirajo prizadete države z retorzijskimi od¬ redbami (materielno recipročnostjo), in mesto koristi žanje država, ki je pretirano razširila svojo jurisdikcijo, škodo. Škoda nastane tudi posredno s tem, da se odklanjajo od drugih držav izvršbe na podlagi takih izvršilnih naslovov, ki so izšli iz pre¬ tirano razširjene jurisdikcije. Vse take posledice se dajo odkloniti le, če stopi na mesto avtonomnega razmejevanja kolidujočih sodstev konvencijsko, ali če so avtonomna dosti preudarna, da se drže primernih, od znanstva propagiranih 213 mej sodstva. — Radi nedostatnih avtonomnih zakonodaj in še večjega pomanjkanja konvencij za razmejitev mednarodnega sodstva so konflikti sodišč raznih držav v pogledu mej sod¬ stva vsakdanji. Da se jim vzame ostrost, predvidevajo skoro vse zakonodaje določbe, da je kompetenčne konflikte med domačimi in inozemskimi sodišči javiti vrhovni justični upravi in da je do izjave zadnje ukreniti samo, kar je potrebno za varovanje javnih interesov, za varnost strank in za namen postopanja (§ 48. slov.-dalm. j. n. z dne 1. avgusta 1895., št. 111. drž. zak., § 4., hrv.-slav. gradj. sudovnika z dne 16. februarja 1853., št. 30. drž. zak.). — Naloga navzočne pravne grane je po izvedenem slična nalogi MZP-a. MZP odstra¬ njuje možnost različne presoje mednarodnega pravnega raz¬ merja (radi kolidiranja zasebnopravnih redov) s tem, da odbere od njih tisti, ki mu gre po težišču pravnega razmerja prednost pred ostalimi. Navzočna pravna grana išče na sličen način in v isto svrlio prednostno sodstvo, reklamujoč zanje izključno veljavo. Tudi pravna narava njima je skupna. MZP in navzočna pravna grana sestojita iz razmejitvenih (kolizijskih) norm, ne iz stvarnih; obe pripadata formalnemu, ne materielnemu pravu. Kolizijske norme morejo biti tudi tu dvostranske (popolne) ali enostranske (nepopolne). Razlika med obema pravnima granama je v predmetu razmejevanja: MZP razmejuje materielne pravne rede, navzočna pravna grana sodstva. Dalje se razlikujeta v okolnostih, na katere navezujeta uporabni pravni red, oziroma pristojno sodstvo. — Med seboj sta MZP in mednarodno raz¬ mejevanje kolidujočih sodstev neodvisni. Nazor, da je s pode¬ litvijo sodstva določeni državi implicite koncedirana uporabnost materielnega prava iste države, sem kot zgrešen zavrgel na več mestih MZP-a. — Važnost mednarodne razmejitve kolidujočih sodstev nadkriljuje važnost krajevne razmejitve notranje- državnega sodstva. Če postopa ali sodi v notranjosti države nekompetentno sodišče, preprečita ugovora litis pendentis in rei judicatae (ki se morata uvaževati iz uradne dolžnosti), da bi se vršili v isti pravni stvari sočasno dve postopanji, oziroma da bi se izdali dve (eventualno različni) odločbi. Med državami pa se uvažuje-ta ugovora litis pendentis in rei judicatae le izjemoma (kadar je med njimi zasigurana medsebojna iz¬ vršba, t. LXXIV. in sled.). Iz tega sledi, da je tukaj podana nevarnost, da izide v isti pravni stvari več (eveut. različnih) 214 odločb. — Izmed internacionalnih pravnih virov za navzočim pravno grano je omeniti na prvem mestu konv. III., IV. in V. ki so (na že citiranih mestih) razmejile med državami-članicami matrimonialno, varuštveno in preklicno sodstvo. Ob pogajanju za mednarodno izvršbeno konvencijo v jeseni 1925. so imeli v Haagu priliko, da ustanove primerne meje tudi ostalemu, med državami kolidujočemu sodstvu (ker tvori taka razmejitev eno prepostavk za dovoljevanje mednarodne izvršbe). A bilo je med delegati pre¬ malo soglasja, da bi se bila dosegla želena razmejitev. Kot nadaljnji internacionalni pravni vir prihajajo v poštev «načela mednarodnega javnega prava», ki se jih kot pravnega vira spo¬ minja čl. IX. uv. z. k slov.-dalm. j. n., n. pr. za razmejevanje realnega (immobiliarnega) sodstva. Neprimerno bogatejše na sodstvenih razmejitvenih normah so singularne konvencije, skle¬ njene med posameznimi državami, zlasti med sosednimi. Začela je s sklepanjem takih «jurisdikcijskih» konvencij Francija s Švico in Belgijo. Iz mlajše dobe so znane jurisdikcijske konvencije, sklenjene med Nemčijo in Avstrijo, Holandijo in Belgijo. Naša kraljevina ima dogovorjenih nekaj sodstvenih kolizijskih norm v čsl. ppd. — Avtonomne zakonodaje uzakonjujejo norme za odmejitev domačega sodstva od tujega najčešče prikrito ob nor¬ miranju krajevnih podsodnosti (nepristnih). Ž njimi seznanim v v tt. LXX. A—F in LXXII. (le norma za razmejitev mednarod¬ nega stečajnega sodstva ostane pridržana t. LXXVII.). — Eden prvih znanstvenih poskusov mednarodne razmejitve kolidujočili sodstev je napravil Institut leta 1885. na ženevskem kongresu. Zasluge za razmejitev sodstva v obligacijskopravnih sporih si je pridobila I. L. A. z načrti iz let 1900. in 1921. Književnost je še skromno razvita in se skoro izčrpava v člankih strokovnega časopisja. Omeniti morem le dve monografični deli: starejše Pillet-jevo «Les conventions internationales relatives a la com- petence judiciaire» (1892.) in mlajše Sperlovo «Eine inter- nationale Zustandigkeitsordnung in biirgerlichen Rechtssachen» (1926.). LXIX. Načelne norme za razmejevanje sodstev. Pravna sigurnost bi se hitro dosegla, ako bi prepustili med¬ narodne pravne stvari v razsojo enemu samemu sodstvu, najbolj primernemu. A potreba današnjega mednarodnega prometa zaostaja daleč za tako izključnostjo enega samega sodstva. Na 215 evropskem kontinentu občutimo sicer vsi kot krivico, ako spozna en in isti matrimonij sodstvo ene države za veljaven, sodstvo druge za neveljaven, sploh da se judicira o veljavnosti iste zakon¬ ske vezi ponovno. Občutili bi pa kot krivico tudi, ako bi upnik svojega dolžnika ne smel preganjati pred sodstvi več držav, le v eni sami državi. Izključnost sodstva zahtevamo torej le za neke mednarodne pravne stvari (zlasti za nepravdne), dočim ustreza v drugih (zlasti v pravdnih stvareh), potrebi življenja bolj izbira sodstev. Je slično, kakor v notranjedržavnem prometu, kjer tudi poznamo poleg izključnih podsodnosti izbirne, prve (pred vsem) za nepravdne, druge (pred vsem) za pravdne stvari. — Paralelo med notranjedržavno in mednarodno razmejitvijo sodstva morem zasledovati še naprej. Države evropskega kon¬ tinenta si koncedirajo izključnost sodstva skoro v istih stvareh, v katerih so spoznale potrebo in dobroto izključne podsodnosti v lastnem notranjedržavnem prometu. To so realne (immobi- liarne) in matrimonialne pravne stvari. Danes je ni evropske države, ki bi dopuščala organom tuje države, da bi vršili sporno sodstvo v pogledu nepremičnin na njenem ozemlju, ali ki bi se drznila, se vtikati sama v immobiliarno sporno sodstvo tuje države; o strogi sankciji na kršitev izključnosti immobiliarnega spornega sodstva gl. pod LXX. E. V matrimonialnih pravnih stvareh, spornih in nespornih, si pridržujejo države evropskega kontinenta izključnost sodstva, kadar gre za matrimonij lastnih državljanov. Logično bi se morale vzdrževati matrimonialnega sodstva v sporih tujih državljanov. A za tako vzdrževanje se je odločilo doslej še malo držav; druge se zagovarjajo s praktično potrebo, da se mora nuditi tujcem prilika razvoda in ločitve tudi v državi domovališča. Razmejitev po vidiku izključnosti domo¬ vinskega sodstva bi si želeli še za ostale staležnopravne stvari, zlasti za ugotovitev zakonskega in nezakonskega rojstva, za proglasitev mrtvim in za organiziranje skrbstva.Danes, kote raz¬ mejitve ni ali izjemoma (zlasti ne za prvonavedena dva predmeta), je sodstveno pristojnih toliko držav, v kolikor je sodstvo ute¬ meljeno po avtonomnih kompetenčnih normah. Zato se more še vedno dogoditi, da izreče ena država otroka zakonskim, druga nezakonskim, pogrešanca ena država mrtvim, druga živim itd. — Med imovinskopravnimi stvarmi se trudijo države pri med¬ narodnih zapuščinah in stečajih za odpravo historične drobitve sodstva na več držav po premični in nepremični naravi zapu- 216 ščine, ozir. stečajnega sklada. Zoper poenotenje zapuščinskega in stečajnega sodstva ni nobenih uvaževanja vrednih pomislekov; pač pa se bije oster boj za ono činjenico, ki naj odloča o enotnem sodstvu, zlasti za ono, na katero naj navežemo izključno zapu¬ ščinsko sodstvo: ali naj odloča narodnost ali zadnje domovališče zapustnika? V immobiliarnih, matrimonialnih in drugih staležno- pravnih stvareh sličnih težav pri odkrivanju merodajne navezne okolnosti nismo našli; pri prvih navezujemo izključnost sodstva na lego nepremičnine, pri drugih na narodnost prizadetega prav¬ nega subjekta (zakonca, novorojenca, pogrešanca, skrbstva potrebne osebe); obe navezni okolnosti sta naravni in neospor- jeni. —- Za ostale imovinskopravne stvari n. pr. za izterjanje denarne terjatve od inozemskega dolžnika bi bila izključnost sodstva ene same države, kakor rečeno, bolj škodljiva, nego koristna. Tu je umestna izbira sodstev več držav. Prizadevanje znanstva ob določanju sodstva v teh stvareh gre za tem, da se pripusti izbira le med primernimi in gospodarski utemeljenimi sodstvi, in da se odpravijo nehumanne in šikanozne podsodnosti. Takih mrgoli še vedno po starejših sodnih pravilnikih. Za naj- humannejše se šteje sodstvo toženčevega, za najmanj utemeljeno sodstvo tožnikovega domicila. — Ni treba, da je izbira med sod¬ stvi alternativna. Včasih navezuje mednarodna sodstvena koli - zijska norma na eno okolnost primarno, na drugo sekundarno. Tudi ni treba, da obvelja enkrat izbrano sodstvo definitivno; včasih velja provizorno in se umakne primernejšemu definitiv¬ nemu. Zelo praktične so take mednarodne sodstvene kolizijske norme,ki navezujejo sodstvo na isto okolnost,na katero navezuje kolizijska norma MZP-a merodajni materielnopravni red. V takih primerih more namreč mednarodno pozvano sodišče upo¬ rabljati lastni materielnopravni red. LXX. Razmejitev sodstev za posamezne stvari. Omejil se bom na tiste pravne stvari, za katere pozna sod¬ stvene razmejitvene norme naše pozitivno pravo, bodisi ono vse kraljevine (konvencijske), bodisi partikularna prava (avto¬ nomne). Take pravne stvari so: realne (immobiliarne) in razne staležne; med imovinskopravnimi zapuščine in stečaji. Za druge pravne stvari sodstvenih kolizijskih norm nimamo, a tudi druge države na njih niso bogatejše (neke države razmejujejo še sod- 217 stvo za amortiziranje vrednostnih papirjev). — Za vse staležno- in imovinskopravne mednarodne stvari, za katere nimamo razmejitvenih norm, velja praeter legem pravilo, da smo za nje sodstveno pristojni, čim je utemeljena krajevna pristojnost našega sodišča. Zato moremo biti praeter legem sodstveno pri¬ stojni za posvojitve in pozakonitve tujcev, za podelitev veniae aetatis istim ali za podaljšanje očetovske oblasti nad njimi. V interesu mednarodnega pravnega reda bi bilo, da pričnemo raz¬ mejevati in omejevati svoje sodstvo tudi v teh in drugih, od zakonodaje neomenjenih, staležnih stvareh. A. Ugotovitev zakonskega (nezakonskega) rojstva. Edina določba, ki doslej razmejuje mednarodno sodstvo v tej stvari, je čl. 33., al. 1., čsl. ppd.: «Spori o zakonskem poreklu otroka spadajo pred oblastva one pogodbenice, katere državljan je oseba, zoper katero je naperjena tožba.» V splošnem bo torej sodilo sodstvo otrokove domov, države; čl. 9., čsl.-polj.ppd. pove to izrečno. Razmejitvena norma je pravilna in primerna, ker gre za ugotovitev osebnega staleža otrokovega, in se staležni izreki tujih držav od domovine ne priznavajo. Troje pa se je pri redak¬ ciji čl. 33., al. 1., cit. prezrlo: a) da formalno ni tožen otrok, temveč kurator, postavljen za hranitev njegovega zakonskega rojstva, a ta kurator se postavi še le po vložitvi tožbe (in za merodajnost sodstva njegove narodnosti ne govori nobena ratio); člena 33. torej ni tolmačiti po njegovem besedilu, temveč smislu; b) da more po nov. § 159. odz. vložiti tožbo otrok sam na ugoto¬ vitev svojega nezakonskega rojstva, in da odločuje tudi v tem primeru očividno otrokova, torej tožnikova, narodnost, ne tožen- čeva; c) da se rešujejo predmetni spori včasih v nespornem postopanju, kjer ni ne tožnikov, ne tožencev, n. pr. po §-u 113. slov.-dalm. j. n. (kadar se ugotavljajo «psevdolegitimacije» po očetovi smrti). V Haagu so se za zedinenje na predmetno sod¬ stveno kolizijsko normo trudili, a brez uspeha. - Za odnošaje k drugim državam nimamo ne konvencijske, ne avtonomne koli- zijske norme. Praeter legem naša sodišča niso siljena, se vzdržati predmetnega sodstva; morejo torej sprejemati in raz¬ pravljati tožbe, vložene v svrho ugotovitve zakonskega ali nezakonskega rojstva otroka tuje narodnosti, brez ozira na to. bo-li naša odločba v otrokovi domovini priznana, ali ne. 218 B. Proglasitev mrtvim. Mednarodna razmejitev tega sodstva je nastala iz potreb povojne dobe in pomeni velik napredek proti prejšnji dobi nerazmejitve. Vendar ima naša kraljevina sodstvo proglašanja mrtvim razmejeno zaenkrat samo v razmerju k češkoslovaški republiki. Čl. 31., al. 1., čsl. ppd. se glasi: «Proglasitev mrtvim pripada oblastvom one države, kateri je pripadala oseba v dobi, ko je postala neizvestna.» Kolizijska norma je, kakor izhaja iz predhodnih izvajanj, pravilna. — Avtonomne mednarodne raz¬ mejitve ne pozna nobeno naših pravnih območij (t. XXVIII. št. ,5). Slov.-dalm. zakon z dne 16.februarja 1883., št. 20., drž.zak. pravi v § 1. le, da je za proglašanje mrtvim stvarno in krajevno pristojno tisto zborno sodišče, v katerega okolišu je imel pogrešanec svoje domovališče, v pomanjkanju domovališča zadnje bivališče.Slične so določbe § 86. hrv.-slav. grd j. sudovnika, § 402. bos.-herc. cpr„ § 735. vojv. cpr. Praeter legem torej nismo siljeni, se vzdrževati proglašanja mrtvim tujih državljanov in se tega sodstva dejan¬ ski tudi ne vzdržujemo. S stališča vede, ki mu že slede moderne države, bi se pa tako vzdrževanje priporočalo. V pravnopotnoč- uem dogovoru med Češkoslovaško in Poljsko je domenjena izključnost domovinskega proglasitvenega sodstva; izjema se dopušča le za pravne učinke na lastnem ozemlju proglašujoče države. V točki XXVIII., št. 4., smo spoznali več držav, ki poznajo isto načelo in isto izjemo že v svojih avtonomnih zakono- dajah.Francoska praksa nasprotno se izreka za prednost sodstva zadnjega domovališča pogrešanca ter pripušča celo sodstvo lege njegove imovine. -— S sodstveno kompetenco ne gre zamenjevati kompetence uporabnega materielnega prava. Kompetentno sod¬ stvo sme urediti lege fori le svoje postopanje; materielnopravne predpostavke proglasitve mrtvim bi moralo presojati lege natio- nali tujca, vsaj v kolikor se dajo razlikovati od vprašanj posto¬ panja. Ker pa to razlikovanje (med formalnim in materielnim pravom) ni od nobene zakonodaje izrečno predpisano, uporab¬ ljajo sodišča v praksi skoro vedno lastno materielno pravo. C, Matrimonialne pravne stvari. K njim spadajo spori o veljavnosti mednarodnega zakona, razvodi ter ločitve od mize in postelje. Po čl. 5., konv. III., pristoji sodstvo o razvodu in ločitvi med¬ narodnega zakona na konvencijskem ozemlju alternativno domo- 219 vinski državi ali državi zadnjega skupnega domovališča soprogov. Izključnost domovinskega sodstva velja po konvenciji takrat, kadar jo reklamira domovinski pravni red soprogov; v tem zadnjem primeru se morajo konvencijske države vzdrževati matrimonialnega sodstva v stvareh tujih državljanov. Izjema izjemne izključnosti domovinskega sodstva, torej dopustnost sodstva domovališča, velja po konv. III. tedaj, kadar soproga za razvod ali ločitev zakona pri domovinskem sodstvu ne moreta prositi iz razloga, ker domovina veljavnosti njiju zakona (skle¬ njenega po določbah čl. 3., al. 1., čl. 5., al. 2., ali čl. 6., al. 2., konv. I.) ne priznava iz religioznih ozirov (podrobnosti gl. v Sp. II.). — Za našo kraljevino konv. III. ne velja, tudi ne v Voj¬ vodini, v kateri je veljala v prejšnjih političnih razmerah. Pač pa ima naša kraljevina matrimonialno sodstvo razmejeno v sin¬ gularnem čsl. ppd., katerega čl. 34., se glasi: «Za odločitev o veljavnosti zakona, o razvodu ali ločitvi od mize in postelje so pristojna izključno oblastva one države, katere pripadnika sta soproga ob vložitvi tožbe ali prošnje; ako sta soproga ob tem času raznega državljanstva, so izključno pristojna oblastva države, ki sta ji soproga pripadala najnazadnje.» V primeri s haaško kompromisno razmejitveno normo je ta razmejitev strožja, ker uzakonjuje brezizjemno načelo izključnosti domo¬ vinskega sodstva; ustreza tudi bolj postulatu doktrine, ki šteje matrimonialne stvari k najvažnejšim staležnim. Čehoslovaki, ki domujejo pri nas, in obratno Jugoslovani, ki domujejo v Čeho- slovaški, se torej od sodstva domovališča ne morejo dati niti razvesti, niti ločiti, niti dati svoj zakon spoznati neveljavnim, temveč se morajo s temi tožbami in prošnjami obračati na domovinska sodišča. S to razmejitvijo je hkratu v materielno- pravnem pogledu zasigurana uporaba legis nationalis, indicirane od MZP-a (t. XXXVII.). Zasigurano je dalje medsebojno prizna¬ vanje odločb, izdanih od izključno pozvanega sodstva. (V srb¬ skem besedilu čsl. ppd. je beseda «nalezy» člena 34. pretesno prevedena s «presude»; pravilno bi bilo reči «odluke», ker mora beseda kriti tudi odločbe iz nespornega postopanja).Enako, kakor mi in Čehoslovaki, imajo Čehoslovaki razmejeno matrimonialno sodstvo s Poljaki po čl. 7. čsl.-polj. ppd. — Avtonomno med¬ narodno razmejitev matrimonialnega sodstva pozna od naših pravnih območij zgolj Vojvodina v čl. 116. zak. čl. XXXI.: 1894., ki se glasi: «V ženitni pravdi inozemcev morejo (vojvodinska) 220 sodišča postopati le tedaj, kadar se sodbe (vojvodinskih) sodišč priznavajo kot učinkovite v tisti držaavi, katere državljana sta soproga.« Ker ne priznava skoro nobena evropskih držav ino¬ zemskih določb zoper osebni stalež lastnih državljanov, se s čl. 116. v splošnem veleva vojvodinskim sodiščem vzdrževanje matrimonialnega sodstva v pravnih stvareh tujih državljanov, tako da uzakonjuje vojvodinsko pravo skoro postulat doktrine. — Vse drugače je v naših ostalih pravnih območjih: matrimo- nialno sodstvo se navezuje tukaj na okolnosti, ki morejo biti podane i za domačine i za tujce. Zato se ostala pravna območja ne vzdržujejo sodstva v matrimonialnih pravnih stvareh tujcev, čim je podana okolnost, merodajna za krajevno pristojnost njih sodišč. Tako zlasti v Sloveniji in Dalmaciji, kjer je po § 76. j. n. pristojno za matrimonialne pravdne stvari ono zborno sodišče, v katerega okolišu sta imela soproga zadnje skupno domovališče (brez razlike, sta-li domačina ali tujca), za matrimonialne ne¬ pravdne stvari po § 114. j. n. okrajno sodišče, pri katerem ima soprog svojo splošno podsodnost (zopet brez razlike, je-li do¬ mačin ali tujec). Stari dv. d. z dne 15. julija 1796. je določal celo izrečno, da se našim sodiščem ni treba vzdrževati matrimonial¬ nega sodstva (ako ima vsaj ena inozemskih strank tuzemsko domovališče). Nasprotno pa reklamiramo izključnost svojega sodstva za matrimonialne pravne stvari lastnih državljanov, ker po določbah § 81., št. 3., slov.-dalm. i. r., § 114. vojv. zak. čl. XXXI.: 1894. i. dr. ne priznavamo tujedržavnih odločb, ki izidejo zoper osebni stalež naših državljanov. Postopamo torej po dveh različnih načelih: v sporih domačinov po narodnostnem, v sporih tujcev po načelu domovališča, kar ne more povesti do mednarodnega reda. Da tuje države ne priznavajo naših odločb v matrimonialnih pravnih stvareh svojih državljanov, nas ne moti. — Vojvodinsko pravo, ki se drži v splošnem izključnosti domovinskega matrimonialnega sodstva za domačine in tujce, pozna izjemo na korist soproge, ki je bila pred sklenitvijo za¬ kona z inozemcem domačinka; take soproge smejo tožiti pred sodiščem prejšnje domovine (vojvodinskim). — Institut se je izrekel za izključnost domovinskega matrimonialnega sodstva že leta 1875. Kljub temu priznavajo izključnost doslej redke evropske države, in se ji zlasti upira Francija, sklicujoč se na praktične potrebe (na veliko število v Franciji naseljenih tujcev). 221 Č. Varuštvo. Po čl. 1. in 2. konv. IV. je varuštveno sodstvo med državami- članicami razmejeno tako, da pristoji v prvi vrsti domovinski državi varuštva potrebnega nedoletnika (domovinskim sodnim ali upravnim oblastvom ali domovinskemu, v državi nedoletni- kovega bivališča rezidujočemu diplomatskemu ali konzularnemu zastopniku). Podredno, ako se varuštvo ni ustanovilo ali ne more ustanoviti po določbah čl. 1. in 2., poziva čl. 3. konv. IV. k usta¬ novitvi in vršenju varuštva nad tujim inozemskim nedoletnikom sodstvo tuje države, v kateri nedoletnik navadno biva. A še vedno ohrani domovinsko sodstvo svojo prednost pred tuje- državnim, ker se mora po čl. 4. konv. IV. tujedržavno varuštvo umakniti, čim se naknadno ustanovi novo od nedoletnikove domovine po čl. 1. ali 2. Besedilo in kratek komentar cit. mest konv. IV. gl. v Sp. III. — Avtonomno je mednarodno varuštveno sodstvo v enakem smislu razmejeno od našega imov. zak., po katerega čl. 789. postavljajo črnogorska obiastva nesvoj©pravnim inozemcem staratelja tedaj, če ga niso postavila domovinska obiastva (gl. Sp. VIII.). Druga naša pravna območja uzakonjujejo starejši način razmejevanja: 1.) Reklamirajo zase varuštvo nad lastnimi državljani, a si arogirajo tudi varuštvo nad ino- zemci, zadnje pa le provizorno, prepuščajoč ureditev definitiv¬ nega varuštva njih domovini. Z ureditvijo definitivnega domo¬ vinskega varuštva preneha tukajšnje provizorno. Tako po § 183. nespor. post. z dne 9. avgusta 1854. št. 208, drž. zak. (ki velja v slov.-dalm., hrv.-slav. in bos.-herc. pravnem območju): varuh se postavi «dotlej, dokler ne ukrene inozemsko oblastvo kaj drugega»; enako po čl. 7. srb. zak. o starateljstvu z dne 25. ok¬ tobra 1872.: «dokler sodišče inozemca ne vzame starateljstva nase»; slednjič po § 64. vojv. zak. čl. XX.: 1877. b) Delajo v nasprotju k moderni določbi čl. 6., konv. IV., al. 1., (po kateri se razteza varuštvena uprava na osebo in v e s o 1 j n o imovino nedoletnika brez ozira na kraj, kjer leži) razliko med varovan¬ cev© premično in nepremično imovino. Varuštveno sodstvo v pogledu nepremičnine, ležeče v lastnem pravnem območju, reklamirajo brez izjeme-zase, dasi je varovanec inozemec, in opravlja vse druge varuštvene posle njegova domovina; tuzem¬ ski tujčevi nepremičnini postavljajo posebnega skrbnika. Na¬ sprotno ne zahtevajo zase (temveč prepuščajo inozemskemu 222 sodstvu) upravljanje ondod ležeče nepremičnine lastnega držav¬ ljana (§ 225 . odz.). Na ta način razpade po cit. zakonih enotnost uprave varovančeve imovine, kar preprečuje čl. 789. imov. zak. s tem, da ne razlikuje med premično in nepremično varovančevo imovino. Tudi voj v. zak. čl. XX.: 1877. ne dela te razlike; a po njem razpade enotnost uprave iz drugega, še starejšega, terito¬ rialnega obzira, ki prepušča celo upravo premičnin sodstvu rei sitae (dasi nedosledno): «Za upravo one imovine nedoletnega Vojvodinca, postavljenega pod varuštvo (preklic) v inozemstvu, ki leži v Vojvodini, se postavi od vojvodinskega varuštvenega oblastva poseben skrbnik« (§61.). «Varuštvo (preklic), odrejeno od vojvodinskega varuštvenega oblastva lastnemu državljanu, se razteza... tudi na ono varovančevo imovino, ki je v inozem¬ stvu« (§ 62.). «Za ono premično in nepremično imovino ino- zemca, postavljenega pod varuštvo (preklic) v inozemstvu, ki leži v Vojvodini, se imenuje... od vojvodinskega varuštvenega obla¬ stva poseben skrbnik« (§ 63.). — Pravna veda odobruje (kakor čl. 6., al. 2., konv. IV.) ustanovitev posebnega skrbništva za ne¬ premičnine in ž njim raztrganje enotne uprave varovančeve imovine samo v tistih redkih primerih, ko so nepremičnine podvržene posebnemu zemljiškemu režimu (kmetskemu, fidej- komisnemu in sl.) — Za razmerje k češkoslovaški republiki velja za vso kraljevino določba čl. 28. čsl. ppd.: «Oblastvom vsake pogodbenice pristoji varuštvena (preklicna) zaščita osebe in vesoljne imovine lastnih pripadnikov«. (Država bivališča sc omejuje na ukrenitev začasnih odredb). Čsl. ppd. izhaja torej z modernega stališča izključnosti domovinskega varuštvenega sodstva in opušča razlikovanje med premično in nepremično varovančevo imovino; slična razmejitev je predvidena od čl. 34., nač. avstr. ppd. in od konvencij z Ogrsko in Italijo, citiranih v t. XLII. — Naše avtonomne zakonodaje, n. pr. § 111., al. 3., slov.-dalm. j.n. (v besedilu razbr. nov. z dne 1. aprila 1914. št. 118', drž. zak.) in čsl. ppd. (čl. 28., al. 3.,) i. dr. predvidevajo še pro¬ stovoljni prenos varuštvenih sodnih funkcij s kompetentnega domovinskega oblastva na nekompetentno tujedržavno (dele¬ gacijo). Iz tega vidimo, da države nad izključnostjo varuštve¬ nega sodstva za lastne državljane ne bdijo tako ljubosumno, kakor nad izključnostjo staležnega sodstva. — Slične razmeji¬ tvene norme, kakor med nami in Čehoslovaki, veljajo med zadnjimi in Poljaki: izključnost domovinskega varuštvenega 223 sodstva, enotnost uprave premične in nepremične varovančeve imovine, omejitev države bivališča na ukrenitev začasnih odredb in možnost delegacije. — Prednostno domovinsko varuštveno sodstvo pospešuje uporabo pravilnega materielnopravnega reda, ki je, kar se tiče pogojev za ustanovitev in ukinitev mednarod¬ nega varuštva, lex nationalis varovančeva (t. XLII.). Ta lex nationalis bi se morala uporabljati tudi tedaj, kadar nastopi, provizorno ali subsidiarno, tujedržavno varuštveno sodstvo. Lex tori bi smela odločati le o vprašanjih organizacije in funkcio¬ niranja mednarodnega varuštva. D. Preklic in slične skrbstvene ukrenitve. Po določbah konv. V. je preklicno sodstvo med državarni- članicami razmejeno tako, da pristoji v prvi vrsti domovinski državi osebe, ki je postala potrebna preklica (čl. 2.). Država, v kateri oseba biva, se omeji na ukrenitev začasnih odredb (čl. 3.), Sodstvo države navadnega bivališča preklica potrebne osebe nastopi podredno: a) v pozitivnem primeru, da izjavijo domo¬ vinska oblastva, da se bodo vzdržala skrbstva, b) v negativnem, da ne odgovore v roku šest mesecev (čl. 6.). Če bi odgovorila, da nimajo za podan povod za preklic, bi tudi podredno sodstvo ne smelo izreči preklica. Skrbstveno sodstvo, ustanov¬ ljeno po eni obeh izjem a) ali b), preneha po čl. 10., čim se ustanovi novo skrbstvo od domovine preklicane osebe. Končno je po čl. 12. uporabljati vse predstoječe določbe brez razlikovanja med premičninami in nepremičninami, izvzemši one nepremičnine preklicane osebe, ki so podvržene lege rei sitae posebnemu zem¬ ljiškemu režimu. Besedilo in kratek komentar k cit. določbam konv. V. gl. v Sp. IV. Vse te sodstvene razmejitvene norme se ujemajo skoro dobesedno z varuštvenimi po konv. IV. — Avto¬ nomno razmejuje mednarodno preklicno sodstvo v enakem smislu cit. čl. 789. imov. zak., ki velja za varuštvo in preklic: dalje mo¬ derni slov.-dalm. preklicni red, z dne 28. junija 1916., št. 207, drž. zak., ki določa v § 13.: «Preklic inozemca je prepustiti državi, ki ji inozemec pripada (al. 1.). Za inozemca, ki ima stalno bivališče v tuzemstvu, mora tuzemsko sodišče... ukreniti za¬ časno odredbo (al. 2.). Ako ima inozemec v tuzemstvu stalno domovališče, določi tuzemsko sodišče primeren rok, v katerem pričakuje, da bo oblastvo domovinske države izdalo odločbo o preklicu. Če poteče rok brez uspeha, odloči o preklicu tuzemsko 224 sodišče samo (al. 4.).» Druga naša pravna območja poznajo starejši, enaki način razmejitve, kakor pri varilstvu (§ 280. odz., § 219. nesp. post., čl. 7 srb. zak. o starateljstvu, §§ 61.—64. vojv. zak. čl. XX. 1877.): Lotijo se preklicnega sodstva tudi v pogledu inozemcev, a le provizorno, dokler ne pritegne skrbstva nase inozemčevo domovinsko oblastvo; razlikujejo med premično in nepremično imovino preklicanih oseb; lastno skrbstveno sod¬ stvo reklamirajo za vse nepremičnine na lastnem ozemlju, a trpe obratno, da postavi za nepremičnine lastnega državljana na tujem ozemlju posebnega skrbnika ondotno preklicno sodstvo; ponavljajo torej obe gori grajani napaki pri razmejevanju med¬ narodnega varuštvenega sodstva. Nekaj drugače je po vojvo¬ dinskih §§ 61.—63., a tudi tam enotnost uprave ni garantirana. V pogledu lastnih državljanov si laste vsa naša pravna območja izključno preklicno sodstvo; vendar ne tako strogo, da ne bi predvidevala možnosti delegacije tujedržavnega sodstva, kadar je v interesu skrbljenca (§ 12., al. 4., slov.-dalm. prekl. r.). —- Za razmerje k češkoslovaški republiki. Ogrski in Italiji veljajo ad Č cit. določbe; za razmerje k Avstriji bo veljal čl. 34. nač. avstr, ppd. — Moderna razmejitev preklicnega sodstva pospešuje uporabo pravilnega materielnega pravnega reda (legis nationalis preklicane osebe, po izvajanjih točke XLI1I.). E. Realne pravne stvari. Izključnost realnega (immobiliarnega) sodstva države rei sitae se od nekdaj in povsod respektira. Narekuje jo že med¬ narodno javno pravo (respektiranje teritorialne vrhovnosti).Zato se državam ne zdi niti potrebno, da bi to izključnost izrečno uzakonjevale (avtonomno) ah dogovarjale (s konvencijami). Izhaja pa le prikrito iz določb o krajevnih pristojnostih, n. pr. iz § 81. slov.-dalm. j. n., ki se glasi: «Tožbe, s katerimi se uveljavljajo čisto stvarne pravice na nepremičnine, prostost od takih pravic ah ukinitev istih, delitvene tožbe, tožbe na popravo meje in posestne spadajo pred ona sodišča, v katerih okolišu leže ne¬ premičnine.« Sankcija postavljena na kršitev izključnosti immo- biliarnega sodstva, je najstrožja: Po čl.42., al. L, slov.-dalm. j. n. «mora sodišče, kadar je stvar odtegnjena tusodnemu sodstvu ... v vsakem stadiju postopanja izreči svojo nepristojnost in ničnost postopanja. Isto morajo storiti sodišča višjih instanc, ako pride pomanjkanje sodstvene pravice kasneje na dan.» Al. 2., § 42. nudi 225 remedium celo v primeru, ko pride pomanjkanje sodstvene pra¬ vice na dan po pravnomočni zaključitvi postopanja: «Na predlog vrhovnega upravnega oblastva izreče ničnost izvršenega sod¬ nega postopanja najvišje sodišče.» - Izključnost immobiliarnega sodstva države rei sitae velja v spornih in nespornih stvareh. Za zadnje določa n. pr. § 117. slov.-dalm. j. n.: «Oprava vseh realnih aktov, zlasti ogleda in strokovnjaškega izvida, inventure, cenitve, sodne prodaje, uvedbe upravnika pritičejo, če ni odre¬ jeno za posamezne akte ali določna postopanja drugače... sodišču, v katerega okolišu je stvar.» Vendar se pričenja v zadnjih desetletjih teritorialna vrhovnost držav pojmovati milejše in ne vidimo več njene kršitve, ako oskrbuje nepremičnine skrb¬ stva potrebnega inozemca (v interesu enotne urave) domovin¬ sko sodstvo, ne sodstvo rei sitae (gl. t. LXX. Č in D). Za analogno omiljenje izključnosti nespornega immobiliarnega sod¬ stva se še borita mednarodno zapuščinsko in stečajno pravo. F. Zapuščine. 1.) Kolizije zapuščinskih sodstev (nespornih in spornih) nastajajo, kakor omenjeno v t. LXIX., ker jih države ne vežejo na enake okolnosti. Oster boj za prednost se bije pri nespornih zlasti med naveznima okolnostima zapustnikove narodnosti in njegovega zadnjega domovališča. Kolektivna dednopravna kon¬ vencija, sklenjena od šeste haaške zasebnopravne konference leta 1928., je rešila ta boj zaenkrat z raznimi kompromisi (gl- št. 2.), ki pa nimajo dosti izgleda, da bodo ratificirani. - Drugo oviro mednarodnega sporazuma na zapuščinsko- pravnem polju tvori, da dela večina evropskih držav (pod vplivom teorije statutov) še vedno razliko med premičnimi in nepremičnimi zapuščinami, in da reklamirajo za zadnje izključ¬ nost zapuščinskega sodstva države rei sitae. Število spornih naveznih okolnosti se pomnoži s tem še za eno. — Končno stoji mednarodnemu sporazumu na poti, da ne razlikujejo avtonomne državne zakonodaje dosti strogo med dednim in zapuščinskim pravom ozir. med normami za razmejitev kolidujočih dednih prav in kolidujočih zapuščinskih sodstev. Postavljajo navadno ene in iste norme za obojno razmejitev, najčešče tako, da raz¬ mejujejo zapuščinska sodstva, in kratkomalo odrejajo, naj velja ista razmejitev za dedna prava. Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravu. ls 226 2.) Haaška dednopravna konvencija prideljuje v čl. 12. ne¬ sporno zapuščinsko sodstvo izbi roma: domovinski državi zapustnika, državi njegovega zadnjega domovališča ali državi lege imovine. Cim je intervenirala ena teh držav, oblastva druge ne smejo storiti enakih ukrenitev. Vendar ima domovinsko sodstvo prednost pred ostalima, ker so mu po al. 3., istega čl. 12. pridržani izključno sledeči (najvažnejši) akti nespornega sod¬ stva: ugotovitev dedičev, izrek o neveljavnosti poslednjevoljne odredbe, oporočni izvršitelj, sprejem in odklonitev dedne izjave in sporazumna delitev dediščine. Ukrenitve kompetentnih zapu¬ ščinskih oblastev se morajo priznavati od drugih držav-pogod- benic, razen če bi se proti vile ondotnemu javnemu redu ali načelom javnega prava. Vse te določbe se tičejo izvrševanja ne¬ spornega sodstva in ne prejudicirajo izvrševanju spornega. — Za izvrševanje zadnjega (za tožbe) predvideva al. 1., čl. 8., iste konvencije sledeči kompetenci: 1.) zapustnikove domovin¬ ske države: a) ako pristanejo na njo pravdne stranke, b) ako so bili vsi dediči ob zapustnikovi smrti pripadniki te države, c) ako so imeli vsi dediči v njej ob zapustnikovi smrti svoje domovališče, č) ako leže v tej državi nepremičnine ali trgovska in industrijska podjetja, ki predstavljajo večji del zapuščine; 2.) države zapustnikovega zadnjega domovališča, ako nastanejo analogne situacije, kakor pod a)—č), z ozirom na to državo. Za druge primere, nego ad a)—č), predvideva al. 2., čl. 8. izbirno kompetenco med domovinsko državo zapust¬ nika in državo njegovega zadnjega domovališča. Če se vloži tožba v obeh, ima prednost tista, v kateri je bila vložena prej. — Teritorialnemu sodstvu je po čl. 9. in 13. pridržano sporno in nesporno postopanje le takrat, kadar gre za imovino, podvr¬ ženo specialnemu režimu. Prav tako, kadar bi se teritorialni pravni red iz ozirov na javni red upiral uporabi pravnega reda, predvidenega od čl. 1. (t. LV.). — Čl. 10. se bavi s pogoji izven- ozemeljskega priznavanja in učinkovanja odločb, izdanih po določbah navzočne dednopravne konvencije. 3) Naša kraljevina ima zapuščinsko sodstvo potom kon¬ vencije razmejeno pred vsem s čsl. ppd. (čl. 19.—27.) Čl. 19. tega se glasi: «Stranki-pogodbenici se zavezujeta, da si bosta vzajemno izročali premične zapuščine po pripadnikih druge stranke v svrho zapuščinske razprave in razsoje dednih sporov, ki se na njo nanašajo, po pristojnem sodišču ali oblastvu pokoj- 227 nikove domovine.* Čl. 27.: «Razpravljanje nepremične zapu¬ ščine in razsoja vseh tožb in pravnih sporov, ki se je tičejo, pripada izključno sodišču ali upravnemu oblastvu one stranke- pogodbenice, na katere ozemlju leži zapuščina.* S tema osnov¬ nima določbama smo prenesli tudi v ta mladi ppd. historični dualizem, ki je danes sicer še v skladu z avtonomno med¬ narodno razmejitvijo zapuščinskega sodstva v obeh državah, a ne bo več po unif. čsl. odz. Iz te razmejitve sledi v pogledu premičnih zapuščin izročitvena dolžnost (čl. 19.). Sledeči čl. 20. statuira dve izjemi: na korist dedičem in volilojemnikom- državljanom one pogodbenice, na katere ozemlju je premična zapuščina, ali ki na tem ozemlju bivajo; dalje na korist zapust¬ nikovim upnikom v enakih okolnostih. Na njih prošnjo more zapuščinsko sodišče (oblastvo) zadržati vso imovino ali zado¬ sten del do tistega časa, ko bo razsojeno o njih zahtevkih po pristojnem zapuščinskem sodišču (oblastvu) zapustnikove do¬ movine (o dednih zahtevkih in volilih) ozir. po sodišču države, na katere ozemlju je premična zapuščina (o terjatvah upnikov). Čl. 23. pripušča prorogacijo strank na forum rei sitae, kadar so udeležene na zapuščinski razpravi samo take osebe, ki so pripadnice tiste države, na katere ozemlju je premična zapu¬ ščina. Nobene določbe ni v čsl. ppd. o materielnem dednem pravu, ki je imata uporabljati razmejeni sodstvi. To določbo njima je posneti lastnemu MZP-u, ki zahteva, kakor vemo, uporabo legis fori (pri izročenih premičninah: legis natio- nalis zapustnika, pri pridržanih nepremičninah: legis rei sitae). Zadnji dualizem je še nevzdržnejši, nego zapuščinskopravni; § 57. unif. čsl. odz. predvideva zato možnost, da se na podlagi neumestnega materielnega dednega prava izdano prisojilo ovrže pravdnim potom. — Slične razmejitvene norme imamo pred¬ videne v nač. avstr, ppd., vendar se bo po čl. 26. istega v pri¬ meru prorogacije smela uporabljati le lex nationalis zapustnika. V razmerju med Avstrijo in Slovenijo izročamo premične za¬ puščine medsebojnih pripadnikov po večkrat cit. reciproci- tečnih izjavah iz leta 1919. Staro dednopravno konvencijo z Združenimi državami Amerike gl. pri Krek-Škerlju str. 114. Po konz. konv. z Italijo, ki je stopila v veljavo 14. novembra 1928. (br. 266, Sl. Nov.) je razmejeno dualistično le zapuščinsko sod¬ stvo, ne tudi dedno pravo, ampak je uporabljati legem nationalem zapustnika na nasledstvo v premične in nepremične zapuščine. 15 * 228 4. ) Avtonomne razmejitvene norme za zapuščinsko sodstvo so v prečanskili krajih (po določbah §§ 21.-25. zap. pat., po odredbi dež. vlade za Bosno in Hercegovino z dne 11. aprila 1885. št. 2442 in po sporočitvi avstr. just. min. št. 5785 iz leta 1874. o postopanju Ogrske) v bistvu enake: Po teh avtonomnih zakonodajah si lastimo zapuščinsko sodstvo v pogledu kjerkoli se nahajajočih premičnih zapuščin lastnih državljanov in v pogledu na lastnem ozemlju ležečih nepremičnin domačinov ali tujcev (§§ 21. — 22.); od inozemskega sodišča izrečeno zapu¬ ščinsko prisojilo o nepremičnini, ležeči v tuzemstvu, je zato za nas brez vsakega učinka (razpis just. min. z dne 15. marca 1867. št. 2917). Inozemstvu prepuščamo in izročamo v svrho zapu¬ ščinske razprave premične zapuščine inozemcev, ki so na našem ozemlju, in v tuji državi ležeče nepremičnine naših državljanov (§ 23.). Prorogacijo na naše zapuščinsko sodstvo, nekompe¬ tentno po čl. 23., dopuščamo, ako jo predlagajo tuji interesenti, ki imajo pri nas domovališče, in ako pristanejo vnanji udeleženci. (§ 24.). Pred izročitvijo premičnih zapuščin poskrbimo po §§ 137. do 139. za kritje dedičev, volilojemnikov in upnikov, ki so ali naši državljani ali tujci, ki pri nas bivajo. Izjeme izročitvene dolžnosti po čl. 23. nastopijo: ako tuja država ne postopa reci¬ pročno; ako se njeno postopanje ne da dognati; ako se ne da ugotoviti zapustnikovo državljanstvo ali če državljanstva nima; slednjič, ako je sklenjena s tujo državo konvencija. S sodstveno kompetenco je v prečanskili krajih spojeno uporabljanje mate- rielne legis fori, kar je večkrat izzvalo diplomatske intervencije tujih držav, nakar se je s posebnimi akti dovolila uporaba tujega (enkrat angleškega, drugič nizozemsknga) intestatnega dednega prava. 5. ) Drugače po srbijanskih pravilih o postupanju u nespornim delima z dne 13./23. decembra 1872., katerih čl. 21. se glasi: «Rasprava pokretnog i nepokretnog imanja kakvog stranog podanika koje bi posle smrti ovoga u Srbiji ostalo, izvršiče se po konvenciji o nasledju, ako bi ona postojala izmedju kraljevine Srbije i zemlje čije je podanik bilo umrlo lice; po zakonima kraljevine Srbije, ako ova konvencija ne bi postojala.« Kjer torej ni konvencije, velja v Srbiji čisto teritorialno načelo. Ne¬ pravilnost prečanskega mešanega sistema se razširi s tem v Srbiji še na razpravljanje ondod zapuščenih premičnin ino- 229 zemcev. Dosleden pa je nadaljnji čl. 20. cit. pravil, ki za srbski zapuščinski sklad ne reklamira premičnin, zapuščenih od Srbi- jancev v tujini, kar zahtevajo vsa druga pravna območja. Mednarodne podsodnosti. LXXL Pristne mednarodne podsodnosti. Obstoj sodstvene pravice je le eden pogojev za izvrševanje mednarodnega sodstva. Za zadnje je treba še, da je iz množice sodišč, k izvrševanju sodstva pozvane, države določeno tisto, ki je za posamezno mednarodno stvar krajevno pristojno (ki so mu stranke podsodne). Redko se države na tako pristojnost (podsodnost) med seboj dogovorijo; češče se dogovore nega¬ tivno, da določnih (manj primernih krajevnih pristojnosti svojih avtonomnih zakonodaj) ne bodo uporabljale. Kjer ni dogovora, veljajo pristojnosti avtonomnih leges fori. — Avtonomne leges fori računajo v prvi vrsti z notranjedržavnim prometom. Zato navezujejo krajevne pristojnosti cesto na okolnosti, ki so podane za sodstvo v nacionalnih pravnih stvareh, a niso podane ob izvrševanju sodstva v allonacionalih. V zadnjih primerih ima država sodstveno pravico, a nima krajevne pristojnosti, kjer bi jo mogla izvrševati. Tako stanje obstoji danes še v večini zakonodaj evropskega kontinenta. Da se izvrševanje sodstva vendarle omogoči, imajo generalno normo, po kateri določi v primerih («ko je za državljansko pravno stvar sicer utemeljeno tuzemsko sodstvo, a manjkajo predpostavke za krajevno pri¬ stojnost kakega tuzemskega sodišča ...») vrhovno sodišče eno stvarno pristojnih sodišč, ki naj velja za krajevno pristojno za predmetno pravno stvar (§ 28. slov.-dalm. j. n., § 52. vojv. cpr.). — Najmlajše zakonodaje izpolnjujejo po možnosti tudi te vrzeli v sistemu krajevnih pristojnosti. V veliki meri so to storile slov.- dalm. j. n., razbr. novela z dne 1. junija 1914. št. 118, drž. zak.. prekl. red. in vojv. cpr. Allonacionalne pravne zadeve, za katere so ustvarile take posebne mednarodne podsodnosti, so zlasti staležne in zapuščinske. 2.) Krajevna pristojnost za nacionalne staležne stvari, sporne in nesporne, je "oprta v splošnem na domovališče pri¬ zadete stranke. Če ima naš državljan domovališče v tujini, se domovinska sodstvena pravica, kljub temu, da je podana, ne more izvrševati, ker nima tuzemskega domovališča; treba je 230 zanj ustvariti posebno podsodnost in jo opreti na drugo okol- nost. Zgledi: a) Po § 76. slov.-dalm. j. n. spadajo tožbe na loči¬ tev, razvod in neveljavnost zakona, dalje tožbe radi vseh, ne čisto imovinskih zahtevkov iz zakonskega razmerja pred ono sodišče, v katerega okolišu imata soproga svoje zadnje skupno domovališče. Zoper našega državljana se morejo po § 100 cit. iste tožbe, kadar ni utemeljena ne posebna podsodnost (po § 76.), ne splošna (po domovališču toženca), vlagati pri splošni pod- sodnosti tožnikovi; kadar tudi ta v tuzemstvu ni utemeljena, pri ljubljanskem (prej dunajskem) deželnem sodišču, b) Po § 109., al. L, stav. 1., slov.-dalm. j. n. je za postavitev varuha in za upravo vseh poslov varuštvenega oblastva pozvano okrajno sodišče, pri katerem ima nedoletnik svojo splošno podsodnost v spornih stvareh. Po dostavku, ki smo ga dobili k § 109. v razbr. nov. (§ 109., al. 1., stav. 2.), je za postavitev varuha našemu držav¬ ljanu, ki zanj splošna podsodnost v spornih stvareh v tuzemstvu ni podana, pristojno okrajno sodišče, v katerega okolišu sta imela oče ali nezakonska mati svojo tuzemsko podsodnost ali bivališče, c) Po § 12. al. 1., prekl. reda izreče preklic okrajno sodišče, v katerega okolišu stalno biva oseba, ki jo je preklicati, ob uvedbi postopanja. Po al. 4. istega § 12. je za preklic našega državljana, ki v tuzemstvu nima stalnega bivališča, pristojno okrajno sodišče njegovega zadnjega tuzemskega bivališča; kadar tudi tega ni, ljubljansko (prej dunajsko) okrajno sodišče. — Krajevno pristojnost za zapuščinske stvari vežejo zakonodaje na splošno podsodnost zapustnika v spornih stvareh, torej na njegovo domovališče ob smrti (§ 105. slov.-dalm. j. n.). Po § 106. j. n. je za razpravo zapuščine po našem državljanu, ki je umrl v inozemstvu, pristojno sodišče, pri katerem je imel umrli zadnjo splošno podsodnost v tuzemstvu, ali, če se ta ne da dognati, sodišče, v katerega okolišu leže zapuščene nepre¬ mičnine, vse ali večji del; če je posedoval samo premičnine, kjer leži večji del tuzemskih premičnin. — Slične posebne med¬ narodne krajevne pristojnosti poznajo tudi druga naša pravna območja n. pr. § 718. za preklic Vojvodinca, ki v Vojvodini nima splošne podsodnosti (pristojno je sodišče, pri katerem je imel zadnjo tuzemsko podsodnost). n 3.) Kakor izhaja iz izvajanj t. LXX., si prisvajamo staležno in zapuščinsko sodstvo z omejitvami tudi v stvareh inozemcev (staležno sodstvo provizorno ozir. subsidiarno, zapuščinsko v 231 pogledu tuzemskih nepremičnin). Tudi za te vrste allonacional- nih pravnih stvari potrebujemo poleg sodstvene pravice posebne mednarodne krajevne pristojnosti, kadar niso uporabne one za notranjedržavni promet. Zgledi s slov.-dalm. pravnega področja bi bili: a) Podsodnost po § 109., al. 1., stav. 3., j. n.: Za postavitev varuha inozemcu, za katerega v tuzemstvu ni utemeljena splošna podsodnost, je pristojno okrajno sodišče, v katerega okolišu ima inozemec svoje domcvališče ali bivališče, b) Podsodnost po § 13., al. 5., prekl. r.: Za preklic inozemca je pristojno okrajno sodišče, v katerega okolišu ima inozemec ob uvedbi postopanja svoje stalno bivališče, c) Podsodnost po § 107. j. n.: Za raz¬ pravljanje tujčeve nepremične zapuščine, ki leži na našem ozemlju, je pristojno sodišče, v katerega okolišu leže nepre¬ mičnine, vse ali večji del. č) Podsodnost po § 108. j. n.: Za raz¬ pravljanje tujčeve premične zapuščine (kadar nam izjemoma pristoji) je pristojno okrajno sodišče, pri katerem je imel tujec svojo splošno podsodnost; če se ta ne da dognati, v katerega okolišu j e večji del zapuščenih premičnin. LXXII. Nepristne mednarodne podsodnosti. Po vseh državah in v vseh naših območjih imamo uzakonjene neke krajevne podsodnosti, ki so v resnici več, nego to. Ne določajo namreč samo, katero iz množice sodišč sodstveno pozvane države je krajevno pristojno, temveč inplicite, da je država, katere sodišču pripade krajevna pri¬ stojnost, sodstveno pozvana. Te mednarodne pod¬ sodnosti imenujem nepristne v razlikovanje k dosedanjim pristnim. Dočim zadnje mednarodno razmejitev sodstva zgolj dopolnjujejo, vzamejo nepristne podsodnosti mednarodno raz¬ mejitev sodstva same v roko; so torej po svojem bistvu hkratu sodstvene kolizijske norme. — Da zakonodajalci obeh važnih pojmov sodstva in podsodnosti strogo ne razlikujejo, ozir. da ne predvidevajo posebej norm za sodstvo in posebej za krajevne pristojnosti v izvrševanju pristoječega sodstva, je tehnična hiba, ki si jo razlagam iz okolnosti, da so predvidene krajevne pri¬ stojnosti v prvi vrsti za nacionalne pravne stvari, za katere je sodstvo vedno podano." V mednarodnih pravnih stvareh je pa razlikovanje med obema pojmoma potrebno tem bolj, ker je na napačno uporabo nepristnih mednarodnih podsodnosti t. j. na kršitev tujedržavnega sodstva statuirana neprimerno strožja . 232 sankcija, nego na napačno uporabo pristnih. Prva se uvažuje, kakor smo videli na zgledu kršitve tujedržavnega immobiliar- nega spornega sodstva, iz uradne dolžnosti, v vsakem stadiju postopanja, celo po pravnomočnosti odločbe; zadnja se uvažuje le na pravočasno uveljavljanje interesirane stranke. — Pod podobo mednarodnih podsodnosti se razširjuje državno sodstvo po navadi na breme inozemskih t o ž e n c e v. S tem ni rečeno, da so take podsodnosti s stališča mednarodnopravne vede vedno reprobirane. Mnoge se tolerirajo, zlasti podsodnost vzajemnost i, ki jo poznajo tudi naša pravna območja (§101 slov.-dalm. j. n., § 29. d) hrv.^slav. sudov., § 39. b. h. cpr. in § 46. vojv. cpr.). Ta podsodnost zasleduje oddaljeni namen, vplivati na državo, katere pripadnik je toženec, da izboljša svojo za¬ konodajo; dokler taki toženci posledic slabe domovinske zakono¬ daje ne okusijo sami v tujini, se namreč njih države po skušnjah, ki jih imamo, ne odločijo k zboljšanju zakonodaje. Nadaljnji zgled tolerirane nepristne mednarodne podsodnosti je pod¬ sodnost tuzemskega stalnega zastopstva (organa) po § 99., al. 3., slov.-dalm. j. n. Uporablja se zoper nefizične tuje pravne subjekte, ki nimajo v Sloveniji (Dalmaciji) svojega sedeža; tudi s to podsodnostjo se razširjuje slov.-dalm. sodstvo, ker po kraju inozemskega sedeža tožene juristične osebe sicer ne bi bilo podano. (Če ima tuja juristična oseba v Sloveniji ali Dalmaciji svoj sedež, je podana zoper njo splošna podsodnost po § 75. cit.). — Neke druge nepristne podsodnosti je oprl zakonodajalec na take okolnosti, ki se obistinijo le praviloma na breme toženih tujcev, izjemoma tudi na breme toženih domačinov. Zgleda: podsodnost i m o v i n e in v t o ž e v a n e g a predmeta po § 99., al. L, slov.-dalm. j. n. in podsodnost b i v a 1 i š č a po § 67. cit. oz. § 32. srb. grdj. post. O tej vrsti mednarodnih nepristnih podsodnosti bom podrobneje govoril v t. CI1I. C, povodom njih uporabe na medpokrajinske spore. LXXIII. Konvencijske podsodnosti. Zgleda pozitivno dogovorjenih krajevnih pristojnosti nudita cit. čl. 19. in 27. ppd. s čsl. državo. Po tem dogovoru pritegne razmejeno zapuščinsko sodstvo nase tudi dednopravne s p o r e, ki se tičejo razpravljanih premičnin ali nepremičnin. — Češčc se dogovore države negativno na izločitev določnih, iž njih avtonomnih zakonodaj izhajajočih, krajevnih pristojnosti. Povod 233 daje neprimernost (nehummanost) krajevnih pristojnosti, uza¬ konjenih zlasti po starejših zakonodajah. — Zgledi neprimernih (dasi še ne izločenih) krajevnih pristojnosti z naših pravnih pod¬ ročij bi bili: forum actoris (§ 30. srb. grdj. post.); podsodnost kraja, na katerem vodi tožnik svoje trg. knjige (§ 32. vojv. cpr.); podsodnost kraja sklenitve (loči stipulationis) pogodbe, iz katere izvira tožbeni zahtevek (§ 34. srb. grdj. post.); fakturna podsod- npst (§ 88., al. 2., slov.-dalm. j. n.); podsodnost imovine (§ 99., al. 1., slov.-dalm. j. n.). Dobro prenaša mednarodni pravdni promet, poleg najprimernejše splošne podsodnosti toženčevega domovališča, sledeče posebne krajevne pristojnosti: forum dogovorjenega spolnitvenega kraja (loči solutionis) po § 88., al. 1., slov.-dalm. j. n., § 29. c) hrv.-slav. sudov. i. dr.; forum zakonitega spolnitvenega kraja (§ 42. hrv.-slav. sudov., § 34. b. h. cpr.); forum v menici ali čeku navedenega plačilnega kraja (§ 89. slov.-dalm. j. n.); forum prodajalčevega podjetja v okol- nostih § 87. a) slov.-dalm. j. n. ozir. § 31. vojv. cpr.; forum loči delicti commissi po § 41. srb. grdj. post., § 37. vojv. cpr. in po nekih specialnih zakonih slov.-dalm, pravnega območja; slednjič forum prorogationis po § 104. slov.-dalm. j. n. i. dr. — Kadar se izločijo z dogovorom nepristne mednarodne podsodnosti n. pr. podsodnost vzajemnosti, se v resnici utesnjuje po avto¬ nomni zakonodaji pristoječe sodstvo. Mednarodna izvršba. LXXIV. V splošnem. .1.) Mednarodno izvršbo tvorijo norme, po katerih dovolju¬ jemo ali odklanjamo izvrševanje tujedržavnih izvršilnih naslo¬ vov. Brez takih posebnih norm mednarodne izvršbe ni. Kajti vsak izvršilni naslov črpa svojo izvršilno moč iz domačega pravnega reda, ob katerega mejah se ta moč ustavi. Za območje drugega pravnega reda je (načeloma) izposlovati nov, ondotni izvršilni naslov. A taka neureditev je škodljiva državam z živahnim medsebojnim zasebnopravnim prometom; za ne- vpoštevanje tujedržavnih izvršilnih naslovov žanjejo nevpošte- vanje lastnih v tujini. — ‘Za neke primere zahteva mednarodno priznavanje izvršilnih naslovov že preprosta logika. Kjer so si namreč države za določne stvari (staležne, immobiliarne, za¬ puščinske) razmejile sodstvo v tem smislu, da je za sodstvo 234 upravičena samo ena država, imajo druge ob sebi umevno dolžnost, da priznajo iz izključnega sodstva izhajajočo odločbo, ker v drugi državi stranke dotične pravne stvari sploh ne morejo uveljaviti. 2. ) V tesnem sorodstvu z mednarodno izvršbo je oni del prava tujcev, ki stremi za priznavanjem v inozemstvu pri¬ dobljenih zasebnopravnih pravic. Nebistveni razliki obstojita v predmetu in v postulatu, ki ga stavimo v eni in drugi pravni grani na tujo državo. Pravu tujcev gre za priznavanje pravic (pravnih položajev) s strani tuje države, mednarodni izvršbi za priznavanje izvršilnih naslovov. Izvršilni naslovi sicer tudi pred¬ postavljajo pravice (pravne položaje), a take, za katere si je upravičenec radi upiranja zavezanca moral še le priboriti akt z izvršilno močjo. Pravu tujcev gre dalje zgolj za priznavanje; mednarodni izvršbi za več: za pomoč tuje države pri prisilnem uresničevanju pravice (pravnega položaja). Le izjemoma streme tudi izvršilni naslovi zgolj za izsiljenjem respektiranja n. pr. ugotovitvene razsodbe. 3. ) Iz sorodstva obeh pravnih gran in iz razlik med njima sledi na eni strani, da se zahtevata tudi za dovoljevanje med¬ narodne izvršbe pogoja: obstoja recipročnosti in skladnosti izvršilnega naslova z javnim redom one države, ki je naprošena za izvršbo; z druge strani, da se zahtevajo za mednarodno izvršbo kot nadaljnji pogoj: kautele, da je bilo ono postopanje, v katerem je dosegel zahtevajoči upnik za svojo zatrjevano pravico izvršilni naslov, v določnih pogledih pravilno izvedeno (v katerih, zvemo iz t. LXXV.). Kakor v pravu tujcev, se pri¬ čenja v mednarodni izvršbi za neke izvršilne naslove (zlasti staležne) od naprednih držav opuščati pogoj obstoja reciproč¬ nosti. — Za ugotovitev, da so pogoji za dovolitev izvršbe tla podstavi inozemskega izvršilnega naslova podani, predvidevajo neke državne posebno (delibacijsko) postopanje; izvršba se dovoli na podlagi inozemskega izvršilnega naslova in ugodnega izida tuzemskega delibacijskega postopanja. 4. ) Mednarodna izvršba je po navedenem pravna grana druge narave, nego MZP. Ne gre ji za razmejevanje materielnih prav¬ nih redov. Enakost ali vsebinska razlika materielnih pravnih redov za izvršbo proseče in za njo naprošene države sta docela nerelevantni. Med državami-naslednicami a. o. monarhije n. pr. 235 so [x>stale mednarodne izvršbe potrebne s trenutkom razpada monarhije in organiziranja držav-naslednic, dasi je bilo še v veljavi dotedanje, po vsebini enako materielno in formalno pravo. Celo za stare izvršilne naslove, izdane od prejšnjih skupnih sodišč in oblastev, so morali izza razpada monarhije in organiziranja novih držav biti spolneni pogoji mednarodne izvršbe. —- Mednarodna izvršba je posebna vrsta meddržavne pravne pomoči. Ta pomoč se nudi v tem večji meri, čim več zaupanja ima za izvršbo naprošena država v pravilnost in pri¬ mernost postopanja, iz katerega je izšel izvršilni naslov proseče države. Kadar vlada v proseči državi enako materielno in for¬ malno pravo in enaka organizacija sodišč, kakor v državi, naprošeni za izvršbo, podpro ti momenti potrebno zaupanje. Kadar izide izvršilni naslov v mednarodni pravni stvari, pospe¬ šuje mednarodno izvršbo konformnost kolizijskili norm MZP-a, ker bi za izvršbo naprošena država presodila stvar po istem materielnopravnem redu, po katerem jo je proseča. Ob sebi umevno vplivajo na pogoje mednarodne izvršbe poleg jurističnih vidikov politični in gospodarski; med prijateljskimi in sosednimi državami se doseže mednarodna izvršba lažje in v večji meri, nego med drugimi. 5. ) Iz velikega števila aktov in listin, ki tvorijo izvršilne naslove posameznih držav, jih prihaja za mednarodno izvršbo pri današnjem razvitku te pravne grane še malo v poštev. V splošnem samo razsodbe, plačilni nalogi, plačilna povelja in sklepi rednih (državnih) civilnih sodišč iz spornega in nespor¬ nega postopanja, dalje pred takimi sodišči od strank sklenjene poravnave. Vendar morem ugotoviti, da se število izvršilnih naslovov, pripuščenih k mednarodni izvršbi, od leta do leta množi; zlasti postajajo mednarodno izvršljivi izreki od strank izbranih sodnikov (razsodnikov) in pred njimi sklenjene porav¬ nave. — Posebne vrste izvršilni naslovi so staležnopravni v nasprotju k irnovinskopravnim; o njih posebnostih spre¬ govorim že na tem mestu (št. 6), da se morem v kasnejših t. LXXV. in LXXVI. baviti zgolj z imovinskopravnimi, dasi gre pri enih in drugih za reševanje sličnih problemov. — Posebnosti kažejo tudi sklepi o otvoritvah zapuščin in stečajev z allonacionalnimi elementi (št. 7). 6. ) K staležnopravnim izvršilnim naslovom spadajo zlasti razsodbe o zakonskem (nezakonskem) rojstvu, sklepi o pro- 236 glasitvi mrtvim, razsodbe in sklepi v matrimonialnopravnih stvareh, postavitve pod varuštvo in preklici. Za večino njih je, kakor vemo, sodstvo mednarodno razmejeno v tem smislu, da pristoji v pogledu lastnih državljanov domovinski državi; vmeševanja v staležnopravne stvari tujih državljanov se pa države praviloma še ne vzdržujejo. Iz tega sledi za mednarodno izvršbo dvoje: a) da se izvršilni naslovi tujih držav v staležno- pravnih stvareh lastnih državljanov n e priznavajo (vsaj ne, kadar bi se imeli izvršiti zoper njih osebni stalež, § 81., št. 3., slov.-dalm. i. r. z dne 27. maja 1896., št. 79., drž. zak.); b) da mora, kadar izidejo staležnopravni izvršilni naslovi iz domovin¬ skega sodstva, in je izključnost domovinskega sodstva med drža¬ vami dogovorjena (ali sicer garantirana), za izvršbo naprošena država izvršilni naslov priznati in ga po potrebi izvršiti. Zglede tako nastalih, v drugih državah priznanja deležnih staležno- pravnih izvršilnih naslovov tvorijo n. pr. razvodi in ločitve po konv. III., postavitve pod varuštvo in preklic po konv. IV. in V., odločbe o zakonskem (nezakonskem) rojstvu po čl. 33., al. 2., čsl. ppd., sklepi o proglasitvi mrtvim po čl. 31., al. 2., ibid. in mnogo drugih. Čl. 7., konv. III. se glasi: «Razvod in ločitev, izrečena po sodišču, ki je bilo pristojno po čl. 5., se morata priznavati povsod pod pogojem, da so bili vpoštevani predpisi navzočne konvencije, in da je bil toženec, če je izšla zamudna sodba, vabljen po tistih posebnih predpisih, katere zahteva nje¬ gov domovinski pravni red za priznavanje tujih razsodb.« «Enako se morata priznavati povsod razvod in ločitev, izrečena po upravnem oblastvu, ako priznava tak razvod ali tako ločitev pravni red vsakega zakoncev.« Delibacija je, kakor vidimo, omejena na ugotovitev, da je bilo sodišče, ki je izreklo razvod ali ločitev, po čl. 5. sodstveno upravičeno in da se je držalo ostalih predpisov konvencije. Izrečeni razvod morajo priznavati tudi one konv. države, ki poznajo zgolj institut ločitve, in obratno. Priznavati morajo tudi izreke negativne vsebine, t. j. take, ki so razvodno ali ločitveno tožbo odbili, tako da obstoji dotični matrimonij za vse konv. države v polni veljavi naprej. Za slučaj, da je izšla tuja razsodba iti contumaciam, velja nadaljnja kau- tela, da je bila kontumacirana stranka vabljena na razpravo po tistih posebnih predpisih, katerih vpoštevanje zahteva njeno domovinsko pravo za priznavanje tujih razsodb. Pri izrekih, izdanih od upravnih oblastev, obstoji končni pogoj v tem, da 237 priznavata jurisdikcijo upravnih oblastev v matrimonialnih stvareh domovinska pravmureda obeh zakoncev. 7. ) Tudi kolidujoče zapuščinsko sodstvo je često, kakor smo videli, razmejeno po vidiku izključnosti: za nepremičnine so izključno pristojna fora rei sitae, za premičnine (v prečanskih pravnih območjih) domovinska fora. Tudi iz te razmejitve sledi, da je otvoritev zapuščinske razprave po izključno pozvanem sodstvu respektirati v vseh drugih državah, ki so pristale na izključnost tega sodstva (po dogovoru ali avtonomno), da torej te države ne smejo otvarjati tekmujočih zapuščinskih razprav. Nadaljnja logična posledica je, da morajo izročati izključ¬ nemu sodstvu na svojem ozemlju zapuščene premičnine (torej aktivno pripomoči k uspehu izključnega zapuščinskega sodstva). — Analogen učinek in analogno izročitveno dolžnost izzove otvoritev mednarodnega stečaja po izključno pozvanem in pri¬ znanem stečajnem sodstvu; o njej v t. LXXVII. in sled. 8. ) Molče prehajajo zakonodaje, tudi mnogo najmlajših, preko vprašanja, se-li morajo države ozirati na tujedržavno lis pendens in res judicata; prvo, kadar je isti spor v teku pred sodiščem druge države, drugo, kadar je ondod že razsojen. Pravilni, od Instituta na 19. zasedanju v Haagu leta 1898., tudi v vedi in praksi zastopani odgovor se glasi, da se morajo države ozirati na tujedržavno litispendenco tedaj, kadar bi morale respektirati njeno končno odločbo, in da se morajo ozirati na tujedržavno res judicata tedaj, kadar bi na stavljeni predlog morale izvršiti ondotni judikat. Z drugimi (Walkerjevimi) besedami: «Litis- pendenca, pravnomočnost in izvršnost inozemskih razsodb so členi ene in iste verige,* Pri vseh treh gre za isto vprašanje priznavanja tujedržavnega oblastvenega akta, ki je je potrditi ali zanikati pod istimi pogoji. Razlika je le v tem, da odpade pri ugotavljanju litis pendentis in rei judicatae formalno delibacijsko postopanje, ki tudi za mednarodno izvršbo ni nič bistvenega in se od leta do leta poenostavlja (zlasti oprošča oblik pravde). 9. ) Še redkeje, nego izvršbo v poplačilo, si garantirajo države izvršbo v zavarovanje terjatev na podstavi še ne izvršnih izvr¬ šilnih naslovov. Zlasti se še ne sklepajo konvencije za tako pri¬ silno zavarovanje. A tudi avtonomne določbe o mednarodni izvršbi v zavarovanje so sporadične. V naši kraljevini jih pred¬ videva § 373. slov.-dalm. i. r., a samo v prilog denarnih terjatev, dosojenih z določnimi izvršilnimi naslovi od «sodišč ogrske 238 krone». Dovoljuje jo pod pogojem recipročnosti in sledečimi nadaljnjimi pogoji: a) da je prošnjo za prisilno zavarovanje na¬ pravilo pravdno sodišče samo, ali tisto sodišče, ki je izdalo pla¬ čilno povelje (ne stranka), b) da je to sodišče potrdilo, da bi brez zaprošenega zavarovanja izterjanje denarne terjatve bilo obrezuspešeno ali znatno oteženo, c) da ni nobenega odklonilnih razlogov § 81., št. 2.—4. i. r. Terjano recipročnost je zajamčila stari Avstriji od «dežel ogrske krone» samo Hrvatska-Sla- vonija. 10. ) Oprava izvršbe se vrši vedno lege fori, t. j. po pravnem redu za izvršbo naprošene države. Način izvršbe, predviden od države, iz katere je izšel izvršilni naslov, ondod dopustna iz~ vršbena dejanja in ondotne izvršbene omejitve so nemerodajne. 11. ) Izvršbenih kolektivnih sporazumov je doseženih doslej med državami evropskega kontinenta malo in le za nepomembne ali manj pomembne izvršilne naslove: za a) izrek o pravdnih stroških, naloženih v plačilo tožniku (intervenientu), ki je bil oproščen od aktorične kaucije (po čl. 18. in 19. konv. VI.); b) neke razsodbe po bern. konv. za mednarodni žel. tov. promet: c) s čl. 24., konv. VI, je bila izključena, oziroma omejena uporaba izvršilnega sredstva osebnega pripora; č) s čl. 1 ., al. 2 ., konv. II., je bila omejena uporaba izvršilnih sredstev za dosego osebno- pravnih učinkov mednarodnega zakona na one primere, ko poznata izvršilno sredstvo i lex nationalis soprogov i !ex fori; d) češče se je s sporazumi med državami, n. pr. bernskim, izključila izvršba v določne predmete (n. pr. vozila tujedržavnih železnic). — Trud držav evropskega kontinenta za sporazum, s katerim bi se zasigurala mednarodna izvršba sodno (oblast¬ veno) ugotovljenim alimentnim zahtevkom otrok (zlasti ne¬ zakonskih), še ni obrodil sadu. Prav tako še ni od nikogar rati¬ ficirana na peti in šesti haaški konferenci v letu 1925. in 1928. izdelana splošna kolektivna izvršbena konvencija, katere besedilo sledi v t. LXXV. — Večje je število singularnih izvrš¬ benih konvencij, zlasti med sosednimi in prijateljskimi državami. — Avtonomno norme za dovoljevanje izvršb na podlagi tuje¬ državnih izvršilnih naslovov poznajo vse mlajše zakonodaje, v manjši meri starejše. 12. ) Književnost mednarodnega izvršbenega prava je z ozi¬ rom na praktično važnost predmeta pri vseh narodih bogata. 239 Od Francozov so pisali o njej največ Foelix, Weiss, Constant, Mcreau, Bartin, Broclier, Pillet; od Nemcev in Avstrijcev Bar, Lammasch, Wach, Kohler, Menger, Jettel, Vesque, Starr, Wal- ker; od Italijanov Rossi, Fusinato, Contuzzi, Anzilotti; Belgijec Beauchet; Nizozemec Asser. O izvršljivosti jugoslovanskih razsodb v Italiji je napisal instruktiven članek Furlan (Pravni Vestnik, 1926., št. 3.). LXXV. Haaška izvršbena konvencija in slov.-dalm. i. r. (2 nasl., I. ods.). Na teh dveh elaboratih predočim najlažje stopinjo, da katere se je do danes razvilo pravo mednarodne izvršbe na evropskem kontinentu. Sinoptično opazovanje obeh je možno, ker se je v Haagu dosegel sporazum le za načelne določbe, za nobene po¬ drobnosti. Na drugi strani je slov.-dalm. i. r. tako napreden, da že avtonomno nudi skoro vse, na kar so se v Haagu morali dogovoriti. Le pogoj obstoja recipročnosti je po slov.-dalm. avtonomnem mednarodnem izvršbenem pravu pretrd. Ne zado¬ stuje namreč (kakor po § 33. odz.) dokaz obstoja dejanske reci¬ pročnosti, temveč je po § 79. i. r. treba «po državnih dogovorih zajamčene vzajemnosti® (diplomatske recipročnosti), ali vza¬ jemnosti, zajamčene po vladnih, v državnem zakoniku razgla¬ šenih izjavah® (enostranski izjavljene recipročnosti). Ti do¬ govori (izjave) določujejo hkratu, katere medsebojne (tuje- državne) izvršilne naslove pripuščamo k tuzemski izvršbi. — Neka naša partikularna izvršbena prava se zadovoljujejo z obsto¬ jem dejanske recipročnosti in dovoljujejo izvršbo, čim izvršuje tuja država adekvatne izvršilne naslove brez meritorne pre- skusitve. S Francijo, Belgijo, Luksemburško (ki preiskujejo tujedržavne izvršilne naslove au fond), s Portugalijo (ki zahteva, da mora tujedržavni izvršilni naslov biti v skladu z načeli portu¬ galskega notranjega prava) ali z Anglijo (ki dopušča spodbijanje tujedržavnega izvršilnega naslova radi kršitve angleškega prava ali MZP-a) dejanska vzajemnost ne more biti podana. Nič pa ne odločuje naziv tujedržavnega izvršilnega naslova, istotako ne načela ondotnega spornega, nespornega in izvršilnega posto¬ panja. — Kadar vzajemnost ni popolna, se dopušča izvršba tuje- državnih izvršilnih naslovov po meri obstoječe vzajemnosti. Države imajo često utemeljen vzrok, da omejujejo izvrševanje 240 tujedržavnih izvršilnih naslovov: včasih po subjektu (če ne dovolijo n. pr. izvršbe zoper lastne državljane), včasih po objektu (če je ne dovolijo na breme njih staleža). Ostali pogoji za dovolitev mednarodne izvršbe (poleg reci¬ pročnosti) so po določbah haaške konvencije (čl. 1.—5.) in vzpo¬ rednih slov.-dalm. i. r. (§§ 80.—85.) sledeči: Čl. 1.: Učinek (veljava) sodnih odločb, izdanih v eni držav-pogodbenic v državljan¬ skih ali trgovinskih stvareh, se priznava v drugi državi, ako ustrezajo odločbe sledečim po¬ gojem: 1.) ako pravila, ki jih pozna v pogledu mednarodne sodne kompetence pravni red države, ki naj odločbo prizna, ne izključujejo za predmetni spor sodstva druge države; 2.) ako se priznanje odločbe ne protivi javnemu redu ali na¬ čelom javnega prava države, naprošene za priznanje; 3.) ako je odločba po zakonodaji drža¬ ve, kjer je bila izdana, postala pravnomočna; 4.) ako je, v primeru zamudne sodbe, bila stranka oglašena za izostalo v soglasju z zakonodajo kraja, kjer je sodba izdana, in v so¬ glasju z določbami dogovorov, ki veljajo med državama-po- godbenicama (al. 1.). — Pre¬ iskava, ki jo vrše oblastva države, naprošene za priznanje odločbe, se omejuje na pogoje, naštete v al. L, št. 1.—4. So-li ti pogoji spolneni, morajo ta oblastva preiskati uradoma (al. 2.) § 80.: Izvršilnemu predlogu, oprtemu na razsodilo vnanjega sodnega ali drugega oblastva ali na poravnavo, sklenjeno pred njimi, je ... ugoditi le te¬ daj : 1.) ako se je smela pravna stvar v vnanji državi uveljaviti po določbah, ki veljajo za pri¬ stojnost v tuzemstvu; 2.) ako se je vabilo ali odredba, s ka¬ tero je bilo uvedeno postopanje pred vnanjim sodiščem ali vna¬ njim oblastvom, vročilo na lastne roke osebi, zoper katero je postopati z izvršbo, bodisi z dodelitvijo pravne pomoči v drugem državnem ozemlju ali v tuzemstvu; 3.) ako zoper raz¬ sodilo po predloženem spriče¬ valu inozemskega sodnega ali drugega oblastva po za nje veljajočem pravu ni več pri¬ tožbe na višjo stopinjo, ki bi ovirala izvršnost. § 81.: Dovolitev izvršbe .:. se mora odkloniti, dasi bi bili spolneni v § 79. in 80. nave¬ deni pogoji: 1.) ako osebi, zo¬ per katero je seči z izvršbo, radi nepravilnosti postopanja pred vnanjim sodiščem ali vna¬ njim oblastvom ni bilo možno, se udeležiti tega postopanja; 241 Čl. 2. Sodne odločbe, iz¬ dane v eni držav-pogodbenic, se morejo izvrševati v drugi državi, čim so bile spoznane tam za izvršne. — Izvršbo (exequatur) je dovoliti, čim je odločba izvršna v državi, kjer je bila izdana, in so spolneni v čl. 1., št. 1.—4., navedeni po¬ goji ... Čl. 3. Stranka, ki prosi za priznanje odločbe ali za iz¬ vršbo (exequatur) mora pred¬ ložiti: 1.) izpravek odločbe z opremo, ki dokazuje njeno pristnost; 2.) listine, ki ugotav¬ ljajo, da je postala odločba pravnomočna event. izvršna; 3.) pristen in zakonito overov¬ ljen prepis vabila stranki, ki je izostala od postopanja; 4.) pre¬ vod gori navedenih listin, ove¬ rovljen po predpisih države, v kateri se prosi za izvršbo (exequatur), razen če oprosti stranko od te dolžnosti pristoj¬ no oblastvo. Čl. 4. Razsodniški izreki, izdani v eni držav-pogodbenic, ki imajo v njej enak učinek (veljavo), kakor sodne odločbe, se priznavajo in izrekajo za izvršne v drugi državi, čim ustrezajo predpisom predsto- ječih členov, v kolikor so ti predpisi sploh uporabni. — Isto velja za sodne poravnave. Čl. 5. Določbe navzočne konvencije je uporabljati brez ozira na državljanstvo strank. 2. ) ako je izsiliti z izvršbo de¬ janje, ki je po pravu tuzemstva nedopustno ali vsaj neizsiljivo; 3. ) ako se tiče izvršilni naslov osebnega staleža našega držav¬ ljana in ga je izvršiti zoper zadnjega; 4.) ako bi se z iz¬ vršbo ... priznalo pravno raz¬ merje ali uresničil pravni za¬ htevek, ki mu tuzemski zakoni iz ozirov na javni red ali nrav- stvo odrekajo veljavnost ali iztožnost v tuzemstvu. § 82., al. 2.: Predlog sme staviti zahtevajoči upnik, ino¬ zemsko sodišče ali drug, v to pozvani, inozemski javni organ. § 83. Ako se ugodi predlogu, dasi ni v §§ 79.—81. navedenih zakonitih pogojev za dovolitev izvršbe, sme tisti, zoper ka¬ terega se je dovolila izvršba, zoper izvršilno dovolilo vložiti upor, nekrate mu pravico re- kurza... O uporu je odločiti z razsodbo... § 85. Za opravo in izvedbo izvršbe ..., ki je bila dovoljena na podlagi inozemskih izvršnih aktov in listin, veljajo določbe tega zakona. Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 16 242 A. Izvršilnih naslovov pripušča haaška konvencija tri vrste: a) sodne odločbe v državljanskih in trgovinskih stvareh (ne le razsodbe in ne le v imovinskih in gmotnih stvareh: tudi v oseb¬ nih in negmotnih, iz pravdnega in nepravdnega postopanja). Prizadevanje, da bi se pripustile v mednarodno izvršbo tud-i neke, posebno zaupanje uživajoče javne listine, ki tvorijo v svoji domovini izvršilne naslove (notarski akti, hipotečni zapisi), je bilo v Haagu brez uspeha. Pač pa se je izrečno ugotovilo, da je brez relevance državljanstvo strank; b) izreke razsodišč (izbranih prostovoljno ali obveznih); c) sodne poravnave. Na šesti haaški konferenci leta 1928. se je leta 1925. pripuščeni izvršilni naslov izrekov razsodišč zopet izločil iz konvencije kot snperfluum, ker je med tem (26. septembra 1927.) uspelo Društvu narodov, zediniti vrsto držav na posebno konvencijo o izvršnosti izrekov razsodišč. — Po slov.-dalm, i. r. od mednarodne izvršbe v načelu ni izvzeta nobena vrsta inozemskih izvršilnih naslovov. (Omejuje jih pa dogovor ali enostranska izjava po § 79. cit.) B. Pogoji stvarne narave, ki jih terjata za dovolitev izvršbe i haaška konvencija i slov.-dalm. i. r., so: a) Primerna razmejitev sodstva. Inozemsko sodišče, ki je inter¬ veniralo pri izdaji izvršilnega naslova, ni smelo prekoračiti pri¬ mernih mej sodstva; tega ni storilo tedaj, ako je vpoštevalo določbe (lastne in) zakonodaje za izvršbo naprošene države. Slov.-dalm. i. r. odklanja izvršbo posebno takrat, kadar se tiče izvršilni naslov osebnega staleža našega državljana, in je iz¬ vršilni naslov izvršiti zoper njega. Haaška konferenca se je zavedala naloge, da bi morala primerno mednarodno razmejitev sodstva določiti objektivno, ne relativno s sklicevanjem na meje sodstva v določni (za izvršbo naprošeni) državi; vendar ji poskus take razmejitve ni uspel, b) Pravilnost posto¬ panja, iz katerega je izšel inozemski izvršilni naslov. Za ta drugi pogoj so določbe slov.-dalm. i. r. obsežnejše in strožje, nego haaške konvencije. I. r. terja brez izjeme dokaz, da je bilo vabilo (odredba), s katero se je uvedlo inozemsko postopanje, zavezancu vročeno lastnoročno; dalje odklanja izvršbo radi vsake druge nepravilnosti inozemskega postopanja, zbog katere zavezancu ni bilo možno, da se ga udeleži. Haaška konvencija odklanja samo izvršbo inozemske zamudne sodbe, kadar za¬ mudno postopanje ni ustrezalo zakonodaji sodeče države (ki često ne zahteva vročitve vabila na lastne roke), ali kadar 243 se ne predloži pristen in zakonito overovljen prepis vabila, c) Pravnomočnost ozir. izvršnost izvršilnega naslova in izkaz o njej. Slov.-dalm. i. r.-u zadostuje izvršnost ino¬ zemskega izvršilnega naslova, dočim terja haaška konvencija tudi njegovo pravnomočnost. Izkaz pravnomočnosti (izvršnosti) ne izhaja povsod od sodišča, kakor pri nas. — Negativno za¬ htevata i haaška konv. i slov.-dalm. i. r.: č) Ozir na javni r e d za izvršbo naprošene države. I. r. je v tem pogledu gosto- besednejši in konkretnejši, nego haaška konvencija. C. Pogoj formalne narave, ki ga zahtevata za dovolitev izvršbe i haaška konvencija i slov.-dalm. i. r., tvori (zlasti) pred¬ ložitev izvršilnega naslova v avtentičnem izpravku; po potrebi tudi predložitev prevoda. Č. Obstoj pogojev A — C preskusi po obeh cit. elaboratih oblastvo, kompetentno po zakonodaji za izvršbo naprošene države (po i. r. zborno sodišče). Preskus izvrši oblastvo (sodišče) iz uradne dolžnosti v posebnem postopanju, v katerem se mora vzdržati vsake meritorne presoje inozemskega izvršilnega naslova; zlasti ne sme presojati pravilnosti ugotovljenega de¬ janskega stanu ali pravilnosti uporabljenega materielnopravnega reda. Postopanje se sklene z izdajo ali odklonitvijo izvršilnega dovolila (exequatura). — Po i. r. pristoji zavezancu (ne tudi zahtevajočemu upniku) zoper dovolitev izvršbe poleg rekurza poseben upor, na kateri je uvesti kontradiktorno postopanje, ki konča z razsodbo; zoper razsodbo ima zavezanec splošne prav¬ ne lekc (priziva ozir. revizije). Zoper rešitev rekurznega sodišča ima revizijski rekurz. — Izvršba se opravi vedno lege fori, ki je torej izključno merodajna za način izvršbe, za dopustna izvršbena dejanja in za določitev predmetov, podvrženih izvršbi. — No¬ bene razlike ni po i. r., kdo izvršbo na podlagi inozemskega izvršilnega naslova predlaga (zahtevajoči upnik ali inozemsko sodišče ali drug kompetentni inozemski javni organ). — liaaška konvencija ne govori samo o izvrševanju inozemskih izvršilnih naslovov, temveč tudi o njih priznavanju; iz tega sledi, da je pod istimi pogoji, pod katerimi se daje exequatur, uvaževati ugovor inozemske rei judicatae (ozir. litispendence). Oba ugo¬ vora se uvažujeta praeter legem tudi v območju slov.-dalm. i. r. Haaška konvencija pozna zgolj izvršbo v poplačilo, ne tudi izvršbe v zavarovanje; zadnjo predvideva, kakor rečeno, 16 * 244 § 373. i. r. za denarne terjatve. Dovoljuje se doslej edino v razmerju med Slovenijo in Avstrijo, ker v razmerju k drugim državam recipročnost ni garantirana. LXXVI. Druge naše avtonomne zakonodaje in neke nove izvršbene konvencije. 1.) Najbolj sličijo določbam slov.-dalm. i. r. določbe §-a 414., vojv. cpr. Srbijansko pravno območje avtonomnih določb za izvrševanje inozemskih izvršilnih naslovov nima; izvršujejo se le na podlagi konvencij in po njih vsebini, lirvatska in Slavonija izvršujeta inozemske izvršilne naslove po §§ 550.—552. grdj. post., Bosna in Hercegovina po §§ 464.—467. cpr., Črnagora po čl. 795., 796., 797., ah 1., imov. zak. ozir. § 22 0. cpr. — Zanimajo zlasti sledeče posebnosti teh zakonodaj: V Hrvatski in Slavoniji zadostuje za dovolitev izvršbe na podlagi inozemskega izvršil¬ nega naslova dejanska recipročnost, in se nje n obstoj celo domneva. Dejanska recipročnost zadostuje tudi Bosni in Hercegovini, katerih cpr. pravi, da veljajo za med¬ narodno izvršbo splošni pogoji za mednarodno pravno pomoč. Po vojv. § 414. št. 6. je izvršbo odkloniti, «ako z državo, katere sodišče je razsodbo izdalo, v tem pogledu ni ustanovljena vza¬ jemnost, izvzemši, da je izšla razsodba iz imovinskopravne pravde, in ni bilo kompetentno za njo nobeno vojvodinsko sodišče.» — Razmejitev sodstva se šteje v Hrvatski in Slavoniji za primerno, ako ustreza «splošnim pravnim pravilom» (ki jih žal nimamo). Bosna in Hercegovina odklanjata izvršbo «ako se sud, koji je izdao presudu, ne može nadležnim smatrati po ni jednom propisu ovog (sc. b. h.) zakona o mjesnoj nadlež- nosti.» (Ta določba dobesedno zamenjuje pojem sodstvene pravice, za katero gre, s pojmom krajevne pristojnosti, ki ni mišljen). Vojv. § 414. št. 1, odklanja izvršbo, «ako sodišče, ki je razsodbo izdalo, ni bilo pristojno po vojvodinskem zakonu ali ako je postopalo na podlagi pristojnostnega razloga, ki se po zakonodaji proseče države ne sme uporabljati zoper lastnega državljana.» — Vse tri zakonodaje izločujejo iz pripuščenih inozemskih izvršilnih naslovov take, ki se tičejo osebne g a staleža pripadnikov lastnega pravnega območja in se imajo izvršiti zoper nje. — Čl. 796. b) imov. zak. odklanja izvršbo, «ako se inostrani sud, vršeči svoj posao, nije obzirao na to, 245 kolika je imovinska svojevlast Črnogorca i koja mu prava otuda dolaze.» To je edini, mi znani, primer iz naših pravnih območij, ki zahteva (kakor n. pr. Anglija), da se je za izvršbo proseča država pri ustvarjanju izvršilnega naslova držala primerne razmejitve materielnopravnih redov (pravilne kolizijske norme MZP-a). — Kar se tiče pravilnosti po¬ stopanja, iz katerega je izšel inozemski izvršilni naslov, odklanjata Bosna in Hercegovina izvršbo, ako zavezanec ni bil pravilno vabljen, ali mu je bila radi nepravilnosti odtegnjena možnost udeležbe; vabljen mora biti «načinom koji se po pro- pisima ovog (sc. b. h.) zakona smatrati ima pravilnim.» Vojvo¬ dina odklanja izvršbo, če je obsojeni toženec bil Vojvodinec in se ni spustil v pravdo radi nepristopa, izvzemši, da mu je bilo vabilo vročeno na lastne roke ali potom zaprosila od vojvodin¬ skega sodišča; dalje v primeru, ko je Vojvodinec kot stranka bil izključen od udeležbe na pravdi radi nepravilnosti postopanja. — Slednjič odklanjajo Bosna, Hercegovina in Vojvodina izvršbe, s katerimi se skušajo doseči nedopustna dejanja ozir. taka dejanja, ki se protivijo javnemu nravstvu ali namenu domovinskega zakona. — Vojvodinski § 414., št. 5., navaja med reprobiranimi izvršilnimi naslovi še one, katerih priznanju se protivi pravnomočna domovinska razsodba. 2.) Od novih pravnopomočnih konvencij naše kraljevine, ozir. njih načrtov imajo izvršbene določbe: čsl. in big. ppd. ter oba načrta, avstr, in ital. II. A. Po čl. 39. čsl. ppd. tvorijo medsebojno priznane izvršilne naslove: razsodbe, plačilni nalogi, plačilna povelja, sklepi in druge odločbe civilnih sodišč (vključno občinskih) o imovinsko- pravnih zahtevkih; dalje poravnave, sklenjene o takih zahtevkih pred civilnimi sodišči (vključno občinskimi); končno razsodbe in odločbe razsodnikov ali razsodišč in pred njimi sklenjene poravnave. Isti izvršilni naslovi se pripuščajo v medsebojno izvršbo po nač. avstr. ppd. (čl. 38.,) in nač. ital. II. (čl. 5.); poleg njih še notarski akti, opremljeni z izvršilno klavzulo (O porav¬ navah strank, sklenjenih pred razsodišči, nač. ital. II. ne govori; pomotoma?) — Izvršilni naslovi v osebnopravnih in javno¬ pravnih stvareh, dalje imovinskopravni izvršilni naslovi kazen¬ skih sodišč in upravnih oblastev se po nobenem cit. ppd. ne pripuščajo v medsebojno izvršbo. Nač. ital. II. predvideva pač nekaj več izvršilnih naslovov, nego ostali, ker govori o izvršilnih 246 naslovih «civilne ali trgovinske tvarine.« — Nobene razlike ne dela postopanje in sodni oddelek, iz katerega je izšel izvršilni naslov (iz pravdnega ali nepravdnega, zapuščinskega, trgovin¬ skega, stečajnega ali drugega postopanja). — Po big. ppd. (čl. XI.) tvorijo izvršilne naslove: razsodbe, plačilni nalogi in druge odločbe, ki jih izdajajo civilna ali trgovinska sodišča; zlasti še bulgarski izpolniteljni listi, izdani na podlagi menic; dalje poravnave, dosežene na civilnih in trgovinskih sodiščih (vsi ti naslovi iz pravdnega in nepravdnega postopanja). Omejitev na imovinskopravno naravo izvršilnih naslovov se po big. ppd. ne zahteva, na drugi strani se med izvršilnimi naslovi ne ome¬ njajo izreki razsodišč. — V vseh cit. ppd. in njih načrtih se (po vzoru konv. VI.) ponavlja določba, da so izvršne tudi stroškovne obsodbe aktorične kaucije oproščenih siromašnih strank (čl. 14. čsl, čl. VI. big., čl. 3. nač. avstr, in čl. 7. ital. II.). B. Kar se tiče stvarnih pogojev za dovolitev konvencijske izvršbe, omenjam: a) Vse konvencije in njih načrti predpostav¬ ljajo, da se je država, iz katere izhaja predloženi izvršilni naslov, držala primernih mej sodstva. Merilo primernosti je po vseh ppd. relativno: primernost se presoja po normah, veljajočih za meje sodstva v naprošeni državi (čl. 41., al. 3., št. 1. čsl. ppd., čl. XIV. št. 1. in XV. bgl. ppd., čl. 40., št. 1. in 41. nač. avstr. ppd. in čl. 1., št. 1. nač. ital. II.). — b) Za pravilnost postopanja, iz katerega je izšel izvršilni naslov, zahteva čl. 41., al. 3., št. 3. čsi. ppd. pozitivno, da je bila tožba ali prvo vabilo na razpravo zavezancu vročeno lastnoročno, dalje, da mu je bil pravno- veljavno vročen izvršilni naslov in v primeru zamudne razsodbe dokaz, da je bilo kontumacirani stranki možno, se postopanja udeležiti. Nač. avstr. ppd. pripušča v čl. 49., št. 2., 3. in 5. nega¬ tivno ugovor: kontumaciranega zavezanca, da mu odredba, s katero se je pravda pričela, ni bila pravilno vročena; ali da mu je bilo radi druge nepravilnosti onemogočeno, se postopanja ude¬ ležiti; slednjič ugovor, da nasprotuje po zakonodaji za izvršbo naprošene države exceptio rei judicatae. Nač. ital. II. zahteva, da so bile stranke zakonito vabljene, zakonito zastopane, ev. zakonito kontumacirane (čl. 1., št. 3), da se odločba ne protivi drugi odločbi, izdani v istem predmetu v državi, naprošeni za izvršbo (čl. 1., št. 4). — c) V pogledu pravnomočnosti (izvršb nosti) izvršilnega naslova zahteva čl. 39., št. 1, 2, 3 čsl. ppd. izvršnost in potrdilo izvršnosti s strani državnega sodišča (tudi 247 pri izrekih razsodnikov). Nač. avstr. ppd. zahteva za sodne odločbe (čl. 40., št. 2) pravnomočnost in izvršnost, za izreke razsodišč (čl. 42.) pravnomočnost in izvršnost, za poravnave in notarske akte (čl. 43. in 44.) izvršnost; za vse te izvršilne na¬ slove tudi potrdilo sodišča proseče države, da je postala odločba pravnomočna in da predstavlja izvršilni naslov, ozir. da sta poravnava in notarski akt izvršna (čl. 45., št. 2). Nač. ital. II. zahteva v čl. 1., št. 2 izkaz pravnomočnosti; big. ppd. za sodne odločbe izkaz izvršnosti in pravnomočnosti (čl. XIV.), za porav¬ nave izkaz izvršnosti (čl. XVI.). Zoper izvršilne naslove iz vseh konvencijskih držav more zavezanec ugovarjati, da so zgubili v domovini svojo izvršno moč (kar čl. XVII., št. 3 big. ppd. in čl. 49., št. 4 nač. avstr. ppd. izrečno normirata). — č) Slednjič poudarjajo vse konvencije in načrti, da ne sme izvršba na podlagi inozemskega izvršilnega naslova kršiti javnega reda naprošene države (čl. 41., al. 3., št. 4 čsl., čl. XIII. big., čl. 39. nač. avstr., čl. 1. št. 5 nač. ital. II.). Še posebej poudarjata big. ppd, (čl. XII.) in nač. avstr. ppd. (čl. 37., al. L), da inozemski izvršilni naslov ne sme okrniti izključnosti immobiliarnega sodstva za izvršbo naprošene države-pogodbenice. (S tem seve ni izključena izvršba v nepremičnine, ki leže v naprošeni državi; le izvršilni naslov ne sme imeti za predmet lastninskih ali drugih stvarnih pravic na njih.) C. V formalnem pogledu zahtevajo konvencije in njih načrti predložitev izvršilnega naslova v avtentičnem izpravku event. v prevodu (čl. 39. št. 1 do 3 čsl., čl. 45 nač. avstr., čl. XVIII. big. ppd., čl. 6. nač. ital. II.). Avtentičnost (tudi izrekov razsodišč) overovi državno sodišče. Po big. ppd. in nač. avstr. ppd. morajo sodne odločbe, ki se predlagajo kot izvršilni naslovi, biti oprem¬ ljene z razlogi. Za predložitev so v splošnem legitimirana i sodišča, ki so izvršilni naslov izdala, i interesirane stranke (čl. 41., čsl. ppd., čl. 45., al. 2., nač. avstr, ppd., čl. XVIII. al. 2 ., in 3. big. ppd., čl. 6., al. 2., nač. ital. II.). Kadar prosijo za dovo¬ litev izvršbe sodišča sama, odpadejo ali se olajšujejo overov- ljenja. Č. Iz postopanja, ki je otvori naprošena država v svrho ugo¬ tovitve, da so spolneni pogoji ad B a)—č) in ad C, je po vseh cit. konvencijah in načrtih izključena meritorna presoja pra¬ vilnosti izvršilnega naslova. Postopanje je nepravdno; pravdo pa more v nekih državah izzvati zavezanec s tem, da vloži upor. 248 Za postopanje, za stvarno in krajevno pristojnost izvršbo dovo¬ ljujočega in izvršbo opravljajočega sodišča je seve merodajna zakonodaja za izvršbo naprošene države. V nekih konvencijah (big., avstr.) so predvideni primeri, ko je skrbeti za to, da dobi zahtevajoči upnik zastopnika. Se-li zasliši zavezanec pred do¬ volitvijo izvršbe ali ne, prepuščajo konvencije v splošnem arbitriju izvršbo dovoljujočega sodišča; le po nač. avstr. ppd. je o dovolitvi izvršbe sklepati brez takega zaslišanja. Pogoji za dovolitev izvršbe se ugotavljajo uradoma; le izjemoma se čaka na ugovor zavezanca. Za rešitev prošnje ni dogovorjen noben rok, razen po čl. 41., al. 3., čsl. ppd., kjer znaša ta rok 30 dni. Zoper rešitev, dovolitev ali odklonitev izvršbe prišteje pravni leki legis fori, a v nekih konvencijah so dogovorjeni tudi ti leki (zlasti zahtevajočega upnika); celo roki za nje in njih učinki. Odklonjene izvršbene prošnje se morejo ob premenjenem dejanskem stanu ponoviti. Oprava izvršbe se ravna vedno lege fori (čl. 40., čsl. ppd., čl. XXII. big. ppd., čl. 50. nač. avstr. ppd.). Rade poudarjajo konvencije, da se mora izvršba dopustiti ne le v premičnine, temveč tudi v nepremičnine. Od izvršilnih sred¬ stev izključuje čl. XXVI. big. ppd. (po vzoru konv. VI.) osebni pripor. Izvršba se poganja iz uradne dolžnosti (čl. XXI. big. ppd., čl. 48., 49. nač. avstr. ppd.). — Avstrijski izvršilni naslovi se izvršujejo v Sloveniji in slovenski v Avstriji po določbah §§ 80. do 85. enakega i. r. Obstoj vzajemnosti med obema pravnima območjema je bil od obeh strani izjavljen v smislu § 79. i. r. (in izjavi publicirani, aprila ozir. junija leta 1919.). Kasneje, leta 1921., je Avstrija svojo reciprocitečno izjavo umaknila v pogledu izvršilnih naslovov § 1. št. 13. in 14. i. r. (ki se tičeta davkov in upravnih glob). 3.) Od starih pravnopomočnih konvencij, ki so bile prvotno sklenjene od kraljevine Srbije in razširjene na vso našo kra¬ ljevino, ima izvršbene določbe med drugim čl. 12. konz. kon¬ vencije z Italijo z dne 28. oktobra (9. novembra) 1879., ki ostane v veljavi, dokler je ne nadomesti novi nač. ital. II. Besedilo čl. 12. je sledeče: «Sudske presude po gradjanskoj ili trgovačkoj stvari izrečene od sudova jedne od dveju država ugovornica i nadležno overene, imače na zemljištu druge istu snagu, kao da so izrečene od zemaljskih sudova. — Medjutim iste presude neče se moči izvršiti, niti če imati dejstva, odnosno hipoteke, dokle god zemaljski nadležni sud, gde bi se one imale izvršiti, ne 249 oglasi ih za izvršne, i to usled rešenja po kratkom postupku, u kome če se konstatovati: 1.) da je presudu izrekla nadležna sudska vlast; 2.) da je poziv stranama uredno bio dostavljen; 3.) da su Strane po zakonu bile pretstavljene, ili zakonim nači¬ nom da je konstatovano da nisu došle; 4.) da presuda ne sadrži nikakvo naredjenje protivno javnom poretku ili javnom držav- nom pravu. — Presudama, o kojima je reč, priložiče se prevod nadležno overen, a na jeziku zemlje, gde se imaju izvršiti, ili na francuskom jeziku.« -- Za delibacijsko postopanje je bil na Primorskem in Notranjskem (Julijski Benečiji) prvotno v veljavi 2. nasl. i. ods. staroavstr. (slov.-dalm.) i. r., a je na njegovo mesto stopil, na nove italijanske pokrajine razširjeni § 941. ital. cpr. S tem je postalo delibacijsko postopanje znatno oteženo in ne soglaša več z dogovorjenim «kratkim» postopanjem. Mednarodni stečaji. LXXVII. V splošnem. 1.) Mednarodni stečaji dajo posla MZP-u in raznim njegovim granam-posestrinam. — Na konflikte s področja materielnega stečajnega prava uporabljamo kolizijske norme mednarodnega stvarnega in obligacijskega prava (t. XLV., XLVIII. in sled.); ob presojanju spodbojnih zahtevkov v mednarodnem stečaju še zlasti kolizijske norme, ki smo jih spoznali za quasikontrak- tualne obligacije (t. Lili. C). Več aplikacij teh kolizijskih norm bomo našli v haaški stečajni konvenciji (t. LXXVIII.). — Na vprašanje, je-li ravnati z inozemskimi stečajnimi upniki enako, kakor s tuzemskimi, odgovarjajo norme za pristop na sodišča tuje države (t. LXV. in sled.). Vprašanje je na podlagi § 33. odz. ozir. § 47. grdj. zak. potrditi, čim je podana formelna reciproč¬ nost. Pod istim pogojem potrjujejo vprašanje naši stečajni zakoni (redi) in sicer: § 58., al. 1., slov.-dalm. st. r. z dne 14. de¬ cembra 1914. št. 337, drž. zak. (prvi del), § 20. srb. zak. z dne 17. marca 1861., § 7. hrv.-slav. zak. z dne 28. marca 1897., § 89. bos.-herc. zak. z dne 24. junija 1883., in § 71. vojv. zak. čl. XVII.: 1881. (Črnagora stečajnega prava nima uzakonjenega; stečaji se tam razpravljajo po-običajnem pravu). Ravnopravnost tujih stečajnih upnikov se garantira vrh tega z mednarodnimi kon¬ vencijami. Naša država jo ima garantirano v vseh novih ppd. in njih načrtih (čl. 37., čsl. ppd., čl. XXIX., al. 1., big. ppd., čl. 56., 250 al. L, nač. avstr, ppd., čl. 1., nač. ital. I.). Enako ravnopravnost predvideva čl. 9. haaške stečajne konvencije. 2.) Kadar ima stečajnik imovino razkropljeno po ozemljih več držav, zahteva mednarodni stečaj še primerno razmejitev ste¬ čajnega sodstva. Ako bi te razmejitve ne imeli in kjer je nimamo, tam more vsaka država zaseči in likvidirati samo tisto stečaj¬ nikovo imovino, ki jo doseže s svojo teritorialno močjo. Ostala imovina ostane stečajniku naprej na razpolago ali postane predmet posameznih izvršb prehitevajočih se upnikov. Če bi se tudi v drugih državah (lege dolžnikove imovine) strnili pogoji za otvoritev stečaja, bi dobili tam tekmujoče stečaje. Tekmujoči stečaji povzročajo nove likvidacijske stroške, silijo upnike k večkratnemu prijavljanju terjatev in vodijo h komplikacijam, ako hočemo upnike enakomerno zadostiti. Države evropskega kontinenta, tudi latinske Amerike, so uvidele kvarne posledice nerazmejenega stečajnega sodstva in streme že desetletja za tem, da preprečijo pluraliteto stečajev in da dosežejo s pridelit- vijo stečajnega sodstva eni sami tekmujočih držav uni¬ verzalni stečaj. Prehodu od starega teritorialnega k novemu univerzalnemu sistemu delata ovire zlasti vprašanji: a) Naj-li velja univerzal¬ nost mednarodnega stečaja brez izjeme ali le za stečajnikovo premično imovino? V zadnjem primeru bi pripadlo stečajno sodstvo v pogledu stečajnikovih nepremičnin državi rei sitae. Pretežna večina evropskih držav se pod vplivom historičnega razvoja drži zadnje dualistične (ne prve enotne) ureditve; na¬ mesto čistega univerzalnega poznajo tzv. mešani sistem. Poleg univerzalnega stečaja, ki združi v svojem skladu premično stečajnikovo imovino iz raznih držav in nepremično z ozemlja tiste države, ki je stečaj otvorila, otvarjajo v drugih državah v pogledu ondod ležečih nepremičnin specialne stečaje. Daši se razmejitev stečajnega sodstva po premični ali nepremični naravi stečajnikove imovine teoretično ne da zagovarjati, pomeni vendar velik napredek napram staremu, čisto teritorialnemu sistemu; zlasti še radi okolnosti, ker je imovina v mednarodnih stečajih večinoma premične narave, b) Kateri tekmujočih držav naj se prizna stečajnosodstvena prednost? Časovni praevenire ne more odločati, ker je preveč zavisen od nepomembnih okol¬ nosti, n. pr. večje ali manjše ekspeditivnosti steč. sodišča, načina postopanja pri ugotavljanju pogojev za otvoritev stečaja in si. 251 Najtehtnejši razlogi govore za sodstveno prednost tiste države, v kateri ima stečajnik svoje glavno podjetje (trg. udruženje svoj efektivni sedež); kadar stečajnik ni trgovec, za sodstvo tiste države, v kateri ima svoje domovališče. (Neke države n. pr. italijanska, tudi neka naša pravna območja n. pr. bos.-herce- govsko omejujejo stečajno postopanje na trgovce, bos.-herc. celo na protokolirane trgovce). 3. ) Iz sporazuma držav na izključnost prednostnega stečaj¬ nega sodstva vsaj glede premičnin (oziroma iz enostranskega priznavanja te izključnosti v avtonomnih zakonodajah) sledi logično njih dolžnost, da priznajo stečaju, otvorjenemu po izključnem stečajnem sodstvu, učinek na lastnem ozemlju in da izroče stečajnikove premičnine z lastnega ozemlja v tujedržavni stečajni sklad. Obratno ima prednostno stečajno sodstvo pra¬ vico, vpoklicati v lastni sklad stečajnikove premičnine z drugih državnih ozemelj. Ta dolžnost ozir. pravica odpadeta tedaj, kadar je bil na drugem državnem ozemlju stečaj otvorjen še pred onim v državi prednostnega sodstva, torej preden je pričela učinkovati vnanjedržavna stečajna otvoritev. Tako nastane druga vrsta specialnih stečajev. Podrobni vprašanji, ki jih izzove izvenozemljsko učinkovanje stečajne otvoritve, sta sledeči: a) V katerem trenutku naj prične učinkovati otvoritev stečaja izven ozemlja? -— Da to ne more biti trenutek otvoritve stečaja, je jasno, ker za ta trenutek extra territorium nihče ne ve. Učinek more nastopiti šele: v trenutku (z dnevom) obnarodovanja stečaja v tisti državi, v kateri naj učinkuje, ali v trenutku (z dnem), ko dospe v roke napro- šene države vnanjedržavno zaprosilo za izročitev premičnin. Bolje ustreza prvi teh dveh trenutkov, b) Mora-li vnanjedržavna otvoritev stečaja, ako naj učinkuje extra territorium, pasirati v drugi državi posebno (delibacijsko) postopanje? Mora-li to postopanje končati s formalnim exequaturom, in kaj naj bo predmet kognicije delibacijskega sodišča? — Ureditve pozitivnih prav v teh pogledih so prav različne. 4. ) Lege fori se ravnajo iz analognih razlogov, kakor v mednarodni izvršbi: stvarna in krajevna pristojnost sodišča k stečajnemu sodstvu pozvane države, izbor in upravičenja ste¬ čajnega upravitelja in drugih organov stečajne uprave, oblike 252 stečajnega postopanja, likvidacija terjatev, sklepanje poravnav, razdelitev imovine, vrstni red upnikov (nekvarno pridobljenim stvarnim in prednostnim pravicam), slednjič omejitev stečajnika v razpolaganju s stečajno imovino (ne lege nationali, ker ne gre za vprašanje njegove osebne sposobnosti). Kakor vidimo že doslej, imajo problemi mednarodnega ste¬ čajnega prava sličnosti s problemi mednarodne izvršbe in med¬ narodne zapuščine. Sličnost je še sledeča: Kakor mednarodno zapuščinsko pravo, pozna mednarodno stečajno oslabljenje uni¬ verzalnega načela v tem smislu, da more k izročitvi stečajni¬ kovih premičnin pozvana država pred izročitvijo kriti iž njih izločitvene in odločitvene zahtevke lastnih državljanov, s čimer jim prihrani uveljavljenje istih v tuji državi. Gl. podrobnosti v Sp. XI. in XII. 5.) Viri vsem tem, v najsplošnejših obrisih podanim, normam mednarodnega stečajnega prava so v prvi vrsti konvencije, pod¬ redno avtonomne zakonodaje. Za kolektivno stečajno konvencijo so se v Haagu trudili že v letih 1894. in 1900.; izdelani so bili komisijski načrti, od katerih je izhajal načrt iz leta 1894. še s teritorialnega, načrt iz 1. 1900. z univerzalnega načela. Na peti in šesti haaški zasebnopravni konferenci v letih 1925. in 1928. zbrani delegati držav so se končno zedinili na kolektivno ste¬ čajno konvencijo, ki jo priporočajo državam v ratifikacijo. Uspeh Haaga so podprla posvetovanja in resolucije Instituta n. pr. leta 1902. v Bruselju in monografična dela znanstvenikov, od katerih naj navedem vsaj dve: Holandca Jitta (leta 1880., 1895.) in Švicarja Meili (1909.). 6) Modernega izvenstečajnega poravnavnega postopanja, ki more postati allonacionalno iz enakih razlogov, kakor stečajno, se mednarodne avtonomne zakonodaje in konvencije skoro še niso lotile. Eno izjem dela naša najnovejša stečajna konvencija z Italijo (t. LXXX.), ki predvideva za «odobreni moratorium i za preventivno poravnanje« analogno uporabo pravil stečajne konvencije «u koliko ona mogu biti primenjena.» Brez ure¬ ditve ne moremo priznavati otvoritvi poravnavnega postopanja v eni državi nobenega učinkovanja v drugih. Pač pa se ravna s tujimi upniki v poravnavnem postopanju enako, kakor z doma¬ čini (po § 33. odz. ozir. § 47. grdj. zak. pod pogojem reciproč¬ nosti). 253 LXXVIII. Haaška stečajna konvencija. Čl. L: «Otvoritev stečaja, izrečena v eni držav-pogodbenic od sodišča, kompetentnega po določbah čl. 2., se priznava in ima učinek v drugi državi-pogodbenici na oni način in v tistem obsegu, ki jih določajo sledeči členi.» «Vsaka država je upravičena izjaviti, da namerava omejiti veljavo tega dogovora na primere, ko je dolžnik trgovec.» (S to določbo se omogočuje pristanek na konvencijo državam, ki poznajo stečajno postopanje samo za dolžnike-trgovce). «Ako je država napravila tak pridržek, ima stečaj učinek! al. 1., samo tedaj, kadar spozna sodišče tiste države, v kateri se učinek zahteva, po določbah lastnega pravnega reda, da je dolžnik trgovec.« (Čehoslovaki so predlagali, naj bi o trgovčevi kvaliteti odločevalo dolžnikovo domovinsko sodišče po domo¬ vinskem pravnem redu). Čl. 2.: «Da ima otvoritev stečaja po državi-pogodbenici uči¬ nek v drugi, je treba, da jo izreče sodišče države, v kateri je dolžnikovo glavno obrtno ali trgovinsko podjetje, ali, če po prav¬ nem redu države, kjer je bil otvorjen stečaj, ne prihaja v poštev to podjetje, sodišče države, v kateri je dolžnikovo domovališče; ako gre za družbo ali udruženje, mora otvoriti stečaj sodišče države, kjer je družbin statutarni sedež brez prevare in fikcije.* (Če bi imel dolžnik več glavnih podjetij ali domovališč, bi odlo¬ čevalo arg. iz čl. 2., al. 2., prehitenje). «Otvoritev stečaja po sodišču, kompetentnem po določbah navzočnega člena, ovira otvoritev vsakega nadaljnjega stečaja izza trenutka, ko so bili storjeni koraki za obnarodovanje, pred¬ videni v čl. S., al. 2.» (Učinek v drugi državi nastopi torej izza ondotnc publikacije otvoritve stečaja; s tem trenutkom preneha možnost pluralitete stečajev, ki je pred njim podana. Seveda ni to edini učinek; izza publikacije v tuji državi postanejo nemožne tudi ondotne izvršbe v stečajnikovo imovino, vtoženje terjatev, ki jih je prijaviti k stečaju in sl.; gl. čl. 4.). Čl. 3.: «Stečaj, otvorjen v eni držav-pogodbenic po sodišču, ki ni kompetentno po določbah čl. 2., ne uživa dobrot tega dogovora.* Čl. 4.: «Učinki stečaja, otvorjenega v eni obeli držav po sodišču, kompetentnem po določbah čl. 2., se raztezajo na ozemlje druge države.* 254 «Dosledno more upravitelj storiti vse za očuvanje in uprav¬ ljanje potrebne korake in vršiti vse posle v zastopanju stečajnika ali sklada. Kljub temu more nepremičnine prodajati in izvršilne akte vršiti samo tedaj, če je odločba o otvoritvi stečaja oprem¬ ljena z exequaturom.» (Konvencija z ene strani ne razlikuje med stečajnikovo premično in nepremično imovino, z druge strani dela razliko med vnovčitvenimi posli upravitelja: za dva najvažnejših, za prodajo v tuji državi ležečih nepremičnin in za ondotne izvršilne akte, zahteva, da je odločba o otvoritvi stečaja opremljena s formalnim exequaturom.) Čl. 5.: «Sodišče države-pogodbenice je dolžno, da prizna exequatur odločbi druge države o otvoritvi stečaja, čim ugotovi: 1.) da je bil stečaj otvorjen po sodišču, kompetentnem po določbah čl. 2.; 2.) da je odločba izvršna v državi, kjer je bila izdana; 3.) da vsebuje predloženi izpravek odločbe vse pogoje, ki se zahtevajo po zakonodaji te države za njegovo pristnost; 4.) da je bil dolžnik zakonito vabljen, zastopan ali proglašen izostalim; 5.) da odločba o otvoritvi stečaja ne vsebuje ničesar, kar bi se protivilo javnemu redu ali javnemu pravu države izvršitve; 6.) da je dolžnik v državi, ki je napravila v čl. 1., al. 2., navzočnega dogovora predvideni pridržek, trgovec. — So-li spolneni tu našteti pogoji, mora sodišče preiskati uradoma. — Obstoj istih pogojev se zahteva kadar ima (na ugovarjanje) sodišče ene države-pogodbenice zgolj priznati otvoritev stečaja po drugi državi.» (Kakor vidimo, je kognicija pri delibaciji otvo¬ ritvene odločbe druge države slično omejena, kakor delibacija tujedržavnega izvršilnega naslova. Obe se vršita iz uradne dolžnosti. Delibacija je potrebna in enako omejena, kadar ne gre za pritegnitev stečajnikove imovine v tujedržavni ste¬ čajni sklad, ampak zgolj za priznanje, da je nad njegovo imovino v drugi državi otvorjen stečaj, n. pr. če vloži stečajni upravitelj v tuji državi tožbo, in se ugovarja, da za tožbo ni legitimiran.) Čl. 6.: «Po zakonu države, kjer je bil otvorjen stečaj v so¬ glasju s čl. 2., se ravna ničnost dolžnikovih dejanj radi otvo¬ ritve stečaja, istotako njih neučinkovitost napram skladu®. — «Kljub temu si more država-pogodbenica v pogledu imovine, ki je na njenem ozemlju, pridržati pravico, da ne bo priznavala ničnosti ali neučinkovitosti napram skladu v takih primerih, ko tega ne dopušča krajevna zakonodaja.® (S čl. 6. prehaja konvencija h kolizijskim normam materielnega stečajnega prava. Te norme bodo, čim pristopimo h konvenciji, posebne važnosti za ona naša pravna območja, n. pr. slovensko-dal- matinsko, kjer se po § 12. st. r. «razveljavljajo v zadnjih 60 dneh pred otvoritvijo stečaja potom izvršbe v poplačilo ali v zava¬ rovanje na novo pridobljene odločitvene pravice«, zlasti za¬ stavne in zadostitvene, in kjer je dobro razvito tudi stečajno spodbojno pravo (§§ 27.—43. cit.). Po čl. 6. konvencije bo imela otvoritev stečaja v Sloveniji in Dalmaciji za posledico, da bodo razveljavljene tudi v inozemstvu v okolnostih § 12. cit. pri¬ dobljene mlade odločitvene pravice, oziroma da bodo postala neučinkovita na korist ondotnim prebivalcem ukrenjena, po §§ 27. — 43. spodbojna dolžnikova dejanja. Čl. 6. se približuje kolizijski normi, ki smo jo spoznali v t. LIH. C za mednarodne quasikontraktualne obligacije, podvržene pravnemu redu kraja upnikovega oškodovanja; ta kraj je namreč s krajem otvoritve stečaja (stečajnikovega podjetja, oziroma domovališča) naj- češče identičen. Države z manj razvitim materielnim stečajnim pravom so izposlovale v al. 2., čl. 6., pridržek, da opisanih učinkov ničnosti in spodbojnosti ne bodo priznavale, čim bi zadeli imovino na lastnem ozemlju, in bi jih ne poznal lastni pravni red. Čl. 7.: «Odločba, s katero odobruje ena držav-pogodbenic poravnavo, sklenjeno po otvoritvi stečaja, se priznava v drugi državi in je tam izvršna potom exequatura, čim so spolneni za tako odločbo v čl. 5. navedeni pogoji, in je bilo vrh tega pred sklenitvijo poravnave ustreženo predpisom obnarodovanja po čl. 8». (Za izvenozemeljsko učinkovanje stečajne poravnave se torej vedno zahteva formalni exequatur, a za zadnji uradna delibacija v mejah čl. 5. in publikacija otvoritve stečaja pred sklenitvijo poravnave.) Čl. 8.; «Stečaj, otvorjen po določbah čl. 2., se obnaroduje na način in s posledicami, ki jih predvideva zakonodaja države, kjer je stečaj otvorjen«. (Publikacijo obvladuje, z drugimi be¬ sedami, lex fori.) -- «Poleg tega naj upravitelj skrbi za to, da se obnaroduje odločba o otvoritvi stečaja v onih državah, v katerih ima stečajnik podružnice, in v onih, v katerih želi izzvati učinke stečaja. V vsaki teh držav se vrši obnarodovanje v obliki, predpisani od krajevne zakonodaje; ista zakonodaja odločuje za ondotno imovino o posledicah, ako obnarodovanje izostane.« (Izven države, v kateri je bil otvorjen stečaj, obvla- 256 duje publikacije ondotna lex fori. — Posledice obnarodovanja so dalekosežne, ker se ž njim preprečujejo ne samo pluraliteta stečajev, ampak tudi nadaljnje posamezne izvršbe v stečajnikovo imovino; opustitev obnarodovanja omogočuje eno in drugo.) Čl. 9.: « V vsakem stečaju se ravna s tujimi upniki, ki iz 4 bajajo iz ene držav-pogodbenic tako, kakor z domačimi* (in kakor po § 33. odz., oziroma § 47. grdj. zak.) Čl. 10.: «Privilegi in stvarne pravice se ravnajo, nekvarno določbam, ki slede, po pravnem redu države, kjer leže nepre¬ mičnine ali premičnine, ki so jim predmet*. — «V tem pogledu je premaknitev premičnine po otvoritvi stečaja brez vsakega vpliva.* (Kolizijska norma rei sitae, v skladu s splošno koli- zijsko normo mednarodnega stvarnega prava; brez razlikovanja premične ali nepremične narave imovine.) Čl. 11.: «Generalni privilegi se ravnajo po pravnem redu stečaja, otvorjenega v soglasju s čl. 2. Vendar se ravnajo pri¬ vilegi fiskalnega značaja po pravnem redu države, na katere ozemlju je imovina.* (Generalni privileg bi n. pr. bile pred¬ nostne terjatve I. razreda po § 51. slov.-dalm. st. r.; pravilno odločuje o njih vrstnem redu lex fori.) Čl. 12.: «Predstoječe določbe ne ovirajo poslujočega sodnega oblastva, da uporabi določbe lastnega mednarodnega zasebnega prava, kadar gre za odločitev, ima-li kaka oseba naslov za določno stvarno pravico, zlasti, ima-li soproga naslov za zakonito zastavno pravico na soprogovi imovini.* (Navzočna določba se bavi s pravnim redom, merodajnim za nastanek titula stvarnih, zlasti zastavnih pravic; ne za modus acquirendi [čl. 10.] in ne za vrstni red prednostnih obligacijskih pravic [čl. 11.]. Merodajen ji je pravni red, indiciran od lastnega MZP-a.) — «Vendar se presojajo ob uveljavljanju prednostnih pravic na stečajnikovo imovino omejitve v interesu tretjih oseb po pravnem redu kraja lege imovine.* (O mejah, postav¬ ljenih izvrševanju prednostnih pravic v interesu tretjih oseb, odločuje lex rei sitae.) Čl. 13.: «Določbe čl. 6. so uporabne tudi na uničenje akta, s katerim je bila osnovana stvarna pravica na dolžnikovi imo¬ vini.* (Da snovanje stvarnih pravic ni izvzeto iz kroga spo-d- bojnih dejanj, za slov.-dalm. pravno območje ni treba naglašati.) Čl. 14. (se tiče mednarodnega pomorskega zasebnega prava). 257 Čl. 15.: «Upravičenci do privilegov ali stvarnih pravic morejo uveljavljati te pravice pred sodnim oblastveni, v katerega okolišu je predmet privilega ali stvarne pravice«. (Tu dogovor¬ jeno krajevno pristojnost «obremenjene stvari« poznajo po večini že avtonomne zakonodaje; radi otvoritve stečaja taka posebna pristojnost ne odpade.) — «UpraviteIj stečaja, otvor- jeriega v soglasju s čl. 2., obdrži pravico, da zahteva za sklad presežek, ki preostane po zadostitvi upravičencev iz predstoje- čega prvega odstavka.* Čl. 16.: «Navzočno konvencijo je uporabljati na stečaje, otvorjene v eni držav-pogodbenic po sodišču, kompetentnem po čl. 2., brez ozira na dolžnikovo narodnost*. Čl. 17.: «Navzočna konvencija ne ovira držav-pogodbenic, da uporabljajo tiste določbe lastne zakonodaje, ki streme za zasiguranjem nadaljevanja javne službe pod stečaj padlega podjetja. Pridržane ostanejo tudi izjemne zakonodajne določbe, statuirane za likvidiranje določnih podjetij iz ozirov na javni red*. (Oba pridržka sta napravljena v zaščito javnega reda v državah-pogodbenicah.) LXXIX. Naše avtonomne zakonodaje. Od uvodoma citiranih stečajnih zakonov (redov) naše kra¬ ljevine imajo norme za mednarodno razmejitev stečajnega sod¬ stva štiri prečanska. Srb. pravno območje izhaja še s teri¬ torialnega načela. Srbijanska oblastva torej ne izročajo stečaj¬ nikovih premičnin z lastnega ozemlja v tujedržavni stečajni sklad, a obratno ne morejo reklamirati stečajnikovih premičnin s tujedržavnega ozemlja v lastni stečajni sklad. Isto načelo mora praeter legem veljati za črnogorske stečaje. Vendar je v obeh teh pravnih območjih teritorialno načelo omiljeno v raz¬ merju k onim državam, s katerimi ima kraljevina sklenjene ste¬ čajne konvencije (t. LXXX.). — Ostala naša pravna območja imajo uzakonjen tzv. mešani sistem: Delajo razliko med stečajnikovo premično in nepremično imovino in pritegujejo v lastne stečajne sklade kjerkoli se nahajajočo stečajnikovo pre¬ mično imovino in nepremičnine z lastnega ozemlja, a se obratno vzdržujejo stečajnega sodstva v pogledu inozemskih stečaj¬ nikovih nepremičnin. Ako je otvorilo stečaj inozemstvo, in se ni otvoril pred njim stečaj v tuzemstvu, prepuščajo na prošnjo I>r. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 17 258 stečajnikovo premično imovino s svojega ozemlja v tujedržavni stečajni sklad (pod golim pogojem recipročnega postopanja: .§§ 66., 67. slov.-dalm., §§ 63., 65. lirv.-slav., §§ 13., 14. bos.-herc., §§ 73., 75. vojv.). Koncentriran (vesoljni in enotni) stečaj se pri tem mešanem sistemu doseže samo v pogledu stečajnikovih premičnin. V pogledu njegovih nepremičnin nastanejo specialni stečaji legibus rei sitae, čim se strnejo na področjih lege ne¬ premičnin pogoji za otvoritev stečaja. A tudi v pogledu premičnin nastanejo taki specialni stečaji, kadar otvori država rei sitae stečaj prej, nego je začela učinkovati vnanjedržavna otvoritev stečaja. Vendar so specialni stečaji oboje vrste redki, ker ob¬ stajajo stečajni skladi pretežno iz premičnin, in ker skrbc države za čim zgodnejše izvenozemeljsko učinkovanje lastnih stečajnih otvoritev.Učinkovanje vnanjedržavne stečajne otvoritve se prične v vseh štirih naših pravnih območjih v trenutku, ko prispe tuje- državno zaprosilo za izročitev stečajnikovih premičnin. Vsa štiri območja poznajo tudi oslabljenje izročitvene dolžnosti, ker dopuščajo, da se pred izročitvijo krijejo iž njih odločitveni in izločitveni zahtevki. Senčne stvari te avtonomne razmejitve mednarodnega ste¬ čajnega sodstva naših pravnih območij, če jih primerjamo z določbami haaške stečajne konvencije, so: pogojenost izveri- ozemeljskega učinkovanja od zaprosila za izročitev; relativno kasni pričetek tega učinkovanja (z dnevom, ko dospe zaprosilo za izročitev, mesto z dnevom, ko se obnaroduje vnanjedržavna stečajna otvoritev); specialni stečaji (pri nepremičninah vedno, pri premičninah, kadar prehitimo s stečajno otvoritvijo vnanje- državno sodstvo). Z druge strani je naša avtonomna razme¬ jitev stečajnega sodstva aprobirana po vcčdesetletnih skušnjah, dočim je moderna haaška še nepreskušena. Zadnje norme pokrajinskih stečajnih pravnih redov, upo¬ rabne hkratu v narodnih in mednarodnih stečajih, se tičejo stvarne in krajevne pristojnosti stečajnih sodišč. Tudi te norme v bistvu soglašajo. Kot stečajna oblastva fungirajo višje orga¬ nizirana (zborna) sodišča. Krajevno pristojno je v prvi vrsti sodišče stečajnikovega podjetja; če nima podjetja, njegovega domovališča (§ 63., al. 1., slov.-dalm., § 2. srb., § 62., al. 1., hrv -slav.). Po § 12. bos.-herc. odločuje kraj trgovčeve naselbine (sedež trg. družbe); po § 72. a) b) vojv. v prvi vrsti sodišče, v katerega okolišu ima stečajnik splošno podsodnost, podredno 259 domovališče. Najpodredneje je po § 63., al. 2., slov.-dalm., § 62., al. 2., hrv.-slav., § 72. c) vojv. krajevno pristojno sodišče, v katerega okolišu je stečajnikova imovina. Če je krajevno pri¬ stojnih več sodišč, odločuje prehitenje z otvoritvijo stečaja (§ 63., al. 3., slov.-dalm., § 62., al. 3., hrv.-slav., § 12., al. 3., bos.- herc., § 72. vojv.). LXXX. Naše stečajne konvencije. Določbe mednarodnega stečajnega prava vsebujejo čl.35.—37. čsl. ppd., čl. XXVII. — XXIX. big. ppd. in čl. 54. — 56. nač. avstr, ppd.; zadnji se ujema dobesedno z big. ppd., zato zadostuje, da citiram njiju določbe samo enkrat (big.). Za razmerje z Italijo je stopil 14. novembra 1928. v veljavo nov specialen sporazum o stečaju z dne 12. septembra 1924., br. 266. Sl. Nov. ex 1928. V splošnem so določbe našega konvencijskega mednarod¬ nega stečajnega prava po vsebini enake, kakor avtonomne, tako da leži njih pomen samo v tem, da odpade potreba dokazovanja obstoja recipročnosti, in da so enostranski nepremenljive, dokler trajajo konvencije; vendar se približuje konvencija z Italijo do¬ ločbam haaške mnogo bolj, nego ostale. — Vse konvencije, tudi italijanska, razlikujejo med stečajnikovo premično in ne¬ premično imovino. Stečajno sodstvo v pogledu nepremične imovine je pridržano državi rei sitae (čl. 36. čsl., čl. XXVIII., al. 1., big., čl. 3. ital.). A zadnjecit. konvencija pozna neki oslab¬ ljeni učinek vnanjedržavne otvoritve stečaja na tuzemske ste¬ čajnikove nepremičnine: «da če upisivanje prenosa svojine u baštinske knjige (uknjiženja) i zasnivanja hipoteka ili svih ostalih tereta, pošto je nadležni sud države, gde se nepokretnosti nalaze, primio obaveštenje o otvaranju stečaja... biti bez dejstva po poverioce».— «Ciori rečeni upisi (uknjiženja), izvršeni posle dana obustave plačanja, utvrdjene od Strane nadležne oblasti za otva- ranje stečaja ili pre dana, koga je obaveštenje o torne predano gore rečenom sudu, važiče samo u slučaju, kad bi oni, prema zakonima koji su na snazi na teritoriji, gde se nepokretnost nalazi, bili punovažni da je stečaj bio otvoren od Strane mesne vlasti.» — «Ništavosh ili nevaženje upisa u baštinske knjige (uknjiženja) biče izrečeni po tim istim zakonima» (čl. 3., št. 1. — V pogledu stečajnikove premične imovine odrejajo konvencije, da jo je na zahtevo izročiti državi-pogodbenici, potem ko se 17 » 260 je od države rei sitae zavarovala in inventirala (čl. 35., al. 3., čsl., čl. XXVII., al. 1., big., čl. 5. ital.). Po čl. 6. zadnjecit. kon¬ vencije ima upravitelj stečajnega sklada sam pravico, da na ozemlju druge države-pogodbenice ukrene vse, kar je potrebno za zavarovanje imovine, ki spada v stečajni sklad. Izročitvena dolžnost odpade, kadar ima stečajnik v državi, kjer so pre¬ mičnine, svoje domovališče (svoj sedež); s to normo je posredno dogovorjeno, da gre stečajnosodstvena prednost državi dolž¬ nikovega domovališča (sedeža njegovega podjetja), kar čl. 4. ital. izrečno normira. Pred izročitvijo premičnin odloči po čl. 35., al. 5., čsl. «sodišče, v katerega okolišu je premična imo- vina, o izločitvi in odločitvi predmetov iz stečajnega sklada ter izroči samo presežek premične imovine». Po čl. XXVII., al. 2., big. odpade izročitvena dolžnost «kadar se uveljavljajo na imo- vino, ki bi se morala izročiti, pravice... kakor lastninska ali restitucijska, retencijska ali prednostna, zastavna ali druga stvarna pravica, ali ako se zahteva odločitev take imovine kot dediščine; v teh primerih se izroči samo imovina, ki preostane po ugoditvi navedenim zahtevkom«. S temi določbami ni le v znanem smislu oslabljena izročitvena dolžnost v pogledu pre¬ mičnin, temveč je hkratu dogovorjen poseben forum imovine. Čl. 4. ital. pridržuje foru concursus sodstvo «po svima tužbama, koje odatle (sc. iz otvoritve stečaja) proističu». — Otvoritev stečaja po državi-pogodbenici prične učinkovati, ko dospe kom¬ petentnemu sodišču (oblastvu) zaprosilo za izročitev stečajni¬ kove premične imovine (čl. 35., al. 4., čsl., čl. XXVIII., al. 2., big.); po čl. 1. ital., čim so spolneni predpisi o obnarodovanju na ozemlju druge države-pogodbenice. — Med učinki navajata čsl. in big. konvencija zgledoma, da se od tega dne na ste¬ čajnikovi, izročitvi podvrženi, imovini ne smejo osnavljati «lastninske, zastavne, retencijske pravice« (čsl.), «zastavne pravice« (big.). — Kolizijski normi za materielno mednarodno stečajno pravo pozna big. ppd.: «Smatra se, da pripadajo premični imovini tudi terjatve, zavarovane s hipoteko na nepremičnini« (čl. XXVII., al. 3.) in «Če se zdraži nepremičnina in preostane po poplačilu upnikov... presežek, je izročiti ta presežek« (sc. kot stečajnikovo premično imovino, čl. XXVIII., al. 2.). Zadnjo določbo poznata tudi čl. 3., št. 2., in 5. steč. konv. z Italijo. 261 Med narodne vročbe in mednarodna zaprosila. LXXXI. V splošnem. 1. ) .Justična vrhovnost države ne dovoljuje, da bi izvrševale druge države na njenem ozemlju justična dejanja. Zato prepo¬ vedujejo že domače zakonodaje svojim sodiščem, da bi ob opravljanju uradnih poslov prestopala državne meje, n. pr. § 33. slov.-dalm. j. n. Na drugi strani ne prebijejo sodišča, kadar imajo posla s strankami v inozemstvu ali z ondotnimi dokazili, brez inozemskih justičnih dejanj. Ker jih ne morejo opravljati sama, potrebujejo tzv. mednarodno pravno pomoč (v ožjem pomenu besede). Zlasti so jim potrebne vročbe in sprejemi do¬ kazov na tujedržavnem ozemlju. — Tej potrebi bi se dalo od- ppmoči še na drug način, če bi dopuščale države, da oprav¬ ljajo vročbe in sprejeme dokazov na njih ozemlju rezidujoči zastopniki one tuje države, ki potrebuje pravno pomoč. A za tako poslovanje zastopniki (konzuli) niti s strani domo¬ vinske države niso vedno pooblaščeni; na drugi strani štejejo mnoge države te vrste poslovanje inozemskih državnih orga¬ nov za kršenje lastne justične vrhovnosti in je ne dopuščajo. V nekem malem obsegu se, kakor bomo še videli, tako poslovanje tolerira in vrši. 2. ) Norme, ki urejujejo vročevanje iz tujine prejetih spisov in pošiljanje lastnih spisov v tujino v svrho ondotne vročitve, dalje norme, ki urejujejo sprejem dokazov na prošnjo tuje države in pošiljanje lastnih dokaznih prošenj v tujo državo, in vse. prošnje analogne vsebine bi mogle biti enotne. Moderne avtonomne zakonodaje in mlajše konvencije že uzakonjujejo enotne norme «za mednarodna zaprosila«, s katerimi razumejo tudi prošnje za vročitev. Starejše zakonodaje in konv. VI. pa še razlikujejo med obema vrstama mednarodnih zaprosil (v širšem pomenu besede): med mednarodnimi vročbami in med¬ narodnimi zaprosili (v ožjem pomenu besede). 3. ) So internacionalisti, ki se bavijo tudi z mednarodnimi vročbami in mednarodnimi zaprosili v zvezi z MZP-om. Nimajo prav: MZP more nastati in se razvijati le ob različnosti zasebnopravnih redov 'ter preneha po njih unifikaciji. Uni- fieirano procesno pravo pa ne odpravlja potrebe mednarodnih vročb in mednarodnih zaprosil. — So dalje internacionalisti, ki govore tudi v tej pravni grani o kolizijskih normah, zatrjujoč, 262 da jo obvladuje kolizijska norma legis fori. Res je, da se izvršu¬ jejo tujedržavne vročbe in tujedržavna zaprosila vedno lege! fori naprošenega sodišča; a tu ne gre za prednost procesnega prava naprošene države pred onim proseče države, temveč se uporablja lex fori iz razloga, ker tvori edini, naprošenemu sodi¬ šču predpisani način njegovega postopanja. — Protivnike moti izjemna določba § 39., al. 2., slov.-dalm. j. n. (in analogne določbe drugih zakonodaj n. pr. § 16. vojv. cpr.); po njih more napro- šeno sodišče ob izkazovanju pravne pomoči na željo odstopiti od lex fori in postopati tako, kakor predpisuje inozemsko pravo (čim se tako postopanje ne protivi legi fori). Kakor izhaja iz te omejitve, je odstop dopusten le v mejah dispozitivnih, ne kogent- nih določb legis fori. Zato trdi Speri opravičeno, da uporablja sodišče v primeru § 39., al. 2., j. n. lastno, po tuji lex fori premenjeno ali dopolneno pravdno pravo. Najčešče uporabljajo sodišča le take določbe tujedržavnega pravdnega prava, ki lege fori sploh niso predvidene (pritegujejo n. pr. na željo inozem¬ skega sodišča svečenika k zaprisegi priče.) 4.) Najznamenitejši kolektivni dogovor za mednarodno pravno pomoč na evropskem kontinentu je konv. VI. s poseb¬ nimi določbami (čl. 1. — 7) za vročbe med državami-članicami in posebnimi (čl. 8. — 16.) za zaprosila. Prvotno besedilo, do¬ govorjeno 14. novembra 1896., se je izkazalo v praksi v nekih pogledih za preokorno in je bilo novelirano 17. julija 1905. Be¬ sedilo in prevod novelirane konv. VI. prinaša Sp. V. — Singu¬ larnih dogovorov za mednarodno pravno pomoč ima sklenjenih vsaka država več. Nekaj sem spadajočih določb vsebujejo tudi avtonomne zakonodaje. Predmet je prikladen celo za običajno pravo. L,XXXII. Haaška procesna konvencija. 1 ) Za vročbe tožb in drugih spisov v državljanskih in trgovinskih stvareh veljajo med konvencijskimi državami sle¬ deče (v izvlečku reproducirane) določbe: Po čl 1. se izvrše vročbe spisov, namenjenih osebam v drugi državi-članici, na prošnjo konzula proseče države, ki ima svoj sedež v naprošeni državi. Konzul predloži prošnjo za vročitev tistemu oblastvu naprošene države, ki mu je bilo v to svrho ob ratifikaciji ali kasneje imenovano. (Občevanje se torej ne vrši 263 neposredno med interesiranimi oblastvi obeh držav, vendar brez nadlegovanja centralnih oblastev, kakor se je to godilo po nenoveliranem besedilu konv. VI.). Prošnja konzula mora biti sestavljena v jeziku naprošene države. Vsebina spisa, ki ga je vročiti, ostane tajna, a navesti je vrsto spisa. Pridržan je drža- vam-članicam dogovor na sledeči izjemi: a) da zahtevajo pred¬ ložitev prošnje diplomatskim potom (kadar si premalo zaupajo), b) da dopuste neposredno občevanje med svojimi oblastvi (zlasti v obmejnem prometu). — Čl. 2. in 3. urejujeta način vročb. Razlikujeta med neprisilnim in prisilnim vročevanjem. Brez posebne prošnje so države-članice zavezane le .k neprisilni vročbi, torej k poskusu, sprejme-li naslovljenec spis prosto¬ voljno. Kadar je zaprošena prisilna vročba, mora dobiti oblastvo naprošene države možnost, da se seznani z vsebino spisa, ki ga je vročiti. Zato mora v tem primeru tudi spis biti sestavljen v jeziku naprošenega oblastva (ali v drugem dogovorjenem jeziku), ali mu mora biti pridejan prevod v eden teh jezikov. Prisilna vročba se izvrši lege fori naprošenega oblastva; na željo pro¬ sečega tudi na drug poseben način, ki ustreza njegovi za¬ konodaji, čim se ne protivi legi fori naprošenega oblastva. — Po čl. 4 . se morejo v čl. 1.—3. urejene prošnje za vročitev odklanjati le tedaj, kadar je država, na katere ozemlju je vročbo opraviti, mnenja, da bi bila z opravo vročbe kršena njena vrhov- nost ali varnost. — Dokazuje se opravljena vročba bodisi z datirano in overovljeno sprejemnico naslovljenca ali s potrdilom oblastva naprošene države, iz katerega izhaja dejstvo, oblika in datum opravljene vročbe. Če je bil spis, namenjen za vročbo. poslan v dvojniku, se mora sprejemnica ali potrdilo namestiti na dvojniku ali istemu priviti. — Za primer posebnega dogovora med državami-članicami ali tihega toleriranja pozna čl. 6., trojno vrsto poenostavljenja opisanega vročbenega akta: neposredno pošiljanje spisov po pošti; prepustitev vročbe interesirani stranki, ki poskrbi za vročbo s pomočjo izvršilnih ali sicer kompetentnih funkcionarjev namembne države; slednjič opravo vročbe s posredovanjem lastnega diplomatskega ali konzularnega zastop¬ nika. Zadnjo vrsto poenostavljene vročbe so po konv. VI. države zastopnikove rezidence dolžne tolerirati takrat, kadar je spis vročiti neprisilno lastnemu državljanu proseče države. — Po čl. 7., se opravljajo vročbe brezplačno (z dvema neznatnima izjemama). 264 2 .) V pogledu zaprosil za opravo pravdnih dejanj (actes d’instruetion) ali drugih sodnih poslov (actes judiciaires) v državljanskih in trgovinskih stvareh poznajo čl. 8.—16. sledeče, (tudi le v izvlečku reproducirane) določbe: Po čl. 8. imajo sodna oblastva držav-članic pravico, da se obračajo z zaprosili na kompetentna oblastva druge države- čianice. Zaprošeno dejanje mora spadati v področje naprošenega oblastva. — Čl. 9. in 10. vsebujeta v pogledu posredovanja kon¬ zula proseče države, v pogledu oblastva, ki mu je predložiti zaprosilo v naprošeni državi, v pogledu jezika zaprosila in sled¬ njič v pogledu pridržkov oteženega diplomatskega in olajšanega neposrednjega občevanja analogne določbe, kakor čl. 1. in 3. za prisilne vročbe. — Čl. 11. statuira dolžnost sodnih oblastev držav-članic, da ustrežejo prejetim zaprosilom, uporabljaje pri tem prisilna sredstva legis fori; ne more se pa od njih zahtevati, da bi izsilila osebni pristop strank. Proseče oblastvo je. obvestiti o času in kraju, ko se bo opravljalo zaprošeno dejanje, a le tedaj, kadar je proseče oblastvo za tako obvestilo prosilo. Oprava zaprosila se more odklanjati v treh primerih: ako ni sigurna pristnost listine (zaprosila); ako oprava zaprošenega dejanja ne spada v področje naprošenega sodišča (če je to sodišče sod- stveno upravičeno, a krajevno ali stvarno nepristojno, mora po čl. 12. uradoma odstopiti zaprosilo pristojnemu sodišču); sled¬ njič, ako je država, na katere ozemlju bi se moralo zaprosilu ustreči, mnenja, da bi bila s tem kršena njena vrhovnost ali varnost. — V vseh primerih, v katerih se zaprosilom ne ustreže, je obvestiti po čl. 13. proseče oblastvo nemudoma in navesti razloge. — Kadar naprošeno oblastvo zaprosilu ustreže, se drži lastne lex fori. Če je naprošeno za opravo zaprosila v posebni obliki zakonodaje prosečega oblastva, ustreže tudi tej prošnji, čim se želena posebna oblika ne protivi legi fori. — Možnosti, da bi opravljali zaprosila (zasliševanje prič, zvedencev, ogled na licu mesta) lastni, v tuji državi rezidujoči zastopniki proseče države, konv. VI. iz leta 1896. ni poznala; novelirano besedilo iz leta 1905. pripušča v čl. 15. tudi to možnost pod pogojem, da sklenejo države v tem pogledu poseben dogovor ali da se vsaj ne protivijo, temveč molče tolerirajo tako poslovanje tuje- državnega zastopnika. — Kakor vročbe, se opravljajo zaprosila po čl. 16. brezplačno. Izjemi veljata, kakor tam: v pogledu 265 lastnih izdatkov izvršilnim uradnikom in onih stroškov, ki nastanejo radi želene posebne oblike ob opravi zaprosila; pri zaprosilih tudi v pogledu pristojbin pričam in zvedencem. LXXXIII. Naše avtonomne zakonodaje. V primeri z določbami konv. VI. so določbe avtonomnih zakonodaj zelo skromne. To je razumljivo, ker si spričo zelo različnega ponašanja tujih držav pri izkazovanju pravne pomoči ne moremo napram vsem vezati rok z enakimi normami. Zato nimamo avtonomne norme n. pr. niti v pogledu, je-li občevanje med našimi in tujimi sodišči ob terjanju in izkazovanju pravne pomoči neposredno ali posredno. Le § 51. b. h. cpr. določa, da naj se pravnopomočno občevanje vrši načeloma diplomatskim potom (kar velja tudi za druga pravna območja). Vendar po¬ stajajo pravnopomočne norme novejših avtonomnih zakonodaj razvitejše, nego so bile v starejših; zlasti se to opaža na slov.-dalm. j. n. in cpr. in na vojv. cpr. Ker sta vojvodinskemu (ogrskemu) cpr.-u služila za vzor staroavstrijska j. n. in cpr., zadostuje, da se oziram v naslednjem le na določbe slov.-dalm. j. n. in cpr. Določbe prve veljajo za vsako sodno postopanje, sporno in nesporno, določbe cpr.-a le za sporno in za tista postopanja, za katera je predpisano (vsaj subsidiarno) uporab¬ ljanje njegovih določb. 1.) Za odpravljanje zaprosil (med njimi vročitvenih) v ino¬ zemstvo so predvidene v slov.-dalm. zakonodaji sledeče določbe: § 36., al. 2., j. n. (drugi stavek): «Kadar gre prošnja na ino¬ zemsko sodišče, se je držati dotičnih posebnih predpisov (držav¬ nih dogovorov, vladnih izjav, ministrskih naredb).»—Čl. XXXV. uv. zak. k cpr.: «Za občevanje sodišč z oblastvi in strankami, ki so v inozemstvu, so merodajne podrobnejše določbe, ki izhajajo iz obstoječih ali bodočih odredb (državnih dogovorov, vladnih izjav, ministrskih naredb).» — § 120. cpr.: «Vročbe našim držav¬ ljanom, ki bivajo v tuji državi in uživajo tam pravico eksteri- torialnosti, se izvrše na prošnjo sodišča preko ministrstva vnanjih del.» — § 121., al. 1., cpr.: «Vročbe osebam, ki bivajo izven območja tega zakona in ki ne spadajo k osebam, ozna¬ čenim v § 120., se izvrše, ako se po za to veljajočih določbah ne more zahtevati posredovanje našega poslanika ali konzular¬ nega oblastva, z naprošenjem pristojnega inozemskega obla- stva ; » — § 121., al. 2., cpr.: «Ako potrdilo o izvršitvi vročbe ne 266 dospe v primernem času ali, kadar se poskusi vročba v inozem¬ stvu brez uspeha, ali kadar ni izgleda, da bo inozemsko oblastvo, ki očitno odklanja pravno pomoč, zaprosilu ustreglo, more poganjajoča stranka predlagati vročbo potom javne objave ali postavitev skrbnika po smislu § 116.» — § 122., al. 2., cpr.): «Vročba se dokaže... s pismenim spričevalom zaprošenega oblastva ali ž njegovim pismenim poročilom, da je vročbo opra¬ vilo.* Izvršitev vročb v inozemstvu potom pošte, po stranki sami ali po diplomatskem ali konzularnem zastopniku (kot selu, ne kot posredovalcu) slov.-dalm. cpr.-u ni znana. — § 279 cpr..: «... ako je dokaz sprejeti izven območja tega zakona, mora na predlog sodišče v dokaznem sklepu določiti rok, po katerega brezuspešnem poteku bo na zahtevo ene strank razpravo nada¬ ljevalo brez ozira na še ne izvršeni dokaz.» — § 283., al. 1., cpr.: «Zaprosilo za sprejem dokaza izven območja tega zakona se more na predlog prepustiti dokazujoči stranki v svrho, da odpravi zaprosilo sama na zaprošeno oblastvo.» — § 283., al. 2., cpr.: «Na predlog dokazujoče stranke more sodišče dopustiti, da se zaprosilo sploh ne izda, temveč da se dokazujoča stranka opolnomoči, naj predloži javno listino o sprejemu dokaza, ki bo ustrezal zakonodaji one države, kjer je dokaz sprejeti* 2.) Za ustrezanje inozemskim zaprosilom (med njimi vročit- venim) so predvidene v slov.-dalm. j. n. sledeče določbe: § 38., al. 1., j. n.: «Sodišča v območju tega zakona morajo izkazovati inozemskim sodiščem na prošnjo pravno pomoč, v kolikor ne določajo drugače dotične odredbe (državni dogovori, vladne izjave, ministrske naredbe).» S tem je v slovensko-dal- matinskem pravnem območju avtonomno uzakonjena dolžnost sodišč, da nudijo mednarodno pravno pomoč (zopet le sodiščem tujih držav). Slična dolžnost je uzakonjena v drugih pravnih območjih, izvzemši srbijansko. — § 38'., al. 2., j. n.: «Pravno pomoč je odkloniti: 1.) ako je dejanje, ki je želi proseče sodišče, po določbah, veljajočih v tem pogledu v tuzemstvu, odtegnjeno delokrogu sodišč; kadar spada želeno dejanje v področje drugih tuzemskih oblastev, more zaprošeno sodišče odstopiti zaprosilo pristojnemu oblastvu* (fakultativno); 2.) «ako se želi oprava dejanja, ki je prepovedano po zakonih, ki vežejo tuzemsko sodišče,* (n. pr. zaslišanje uradnika o uradni tajnosti. Ne¬ dopustnost tožbenega zahtevka s stališča naše materielno- pravne zakonodaje odklanjanja pravne pomoči ne opravičuje); 267 3.) «ako ni recipročnosti...» Nadaljnjih razlogov za odklanjanje pravne pomoči po konv. VI. (kadar obstoji dvom o pristnosti zaprosila, ali kadar bi se kršila vrhovnost ali varnost naprošene države) slov.-dalm. j. n. ne omenja, a se dajo vanjo interpretirati brez sile. — § 39., al. L, j. n.: «Zaprošena pravna pomoč se nudi po predpisih zakonov, ki vežejo naprošeno sodišče. V kolikor ti zakoni dopuščajo, mora odrediti naprošeno sodišče vse ukre- nitve, potrebne za opravo zaprosila, uradoma.« — Zanimivi § 39., al. 2., j. n. je bil obrazložen že v t. LXXXI. št. 3. — Do¬ ločba § 40. j. n. urejuje intervencijo višjega deželnega sodišča pri nesporazumljenjih med prosečim inozemskim in naprošenim tuzemskim sodiščem. — Končno je po § 380., al. 3., cpr. že v nacionalnih pravdah prepovedano izsiljevanje osebnega pristopa strank. LXXXIV. Naše pravnopomočne konvencije. Pravnopomočne določbe, ki jih imamo sklenjene v čsl. in big. ppd. in v obeh načrtih avstr, in ital. I. ppd., se dajo vzporejati z onimi konv. VI., a se od njih tudi razlikujejo. Zlasti pred¬ videvajo prikladnejše določbe v pogledu občevalnega jezika. Čsl. in nač. avstr. ppd. imata pred konv. VI. še to sistematično prednost, da uzakonjujeta najprej določbe, skupne za vročbe in zaprosila, potem posebne določbe za vročbe in posebne za zaprosila (zlasti dokazna). To trodelitev vzamem za podlago tudi pri sledečem vzporejanju naših singularnih konvencij s kolektivno haaško: 1.) Medsebojno opravljanje vročb in zaprosil je dogovorjeno za državljanske in trgovinske sporne stvari in za posle nespor¬ nega sodstva (čl. 2., al. L, čsl., čl. 7., al. 1., nač. avstr.) Čl. I., al. 1- big. in čl. 6. ital. I. ne omenjata poslov nespornega sodstva, a čl. 2., al. 2., čsl. naglaša še posebej varuštvene in skrbstvene stvari. — Kadar naprošeno oblastvo ni pristojno, mora odstopiti zaprosilo uradoma pristojnemu oblastvu, kakor po čl. 12. konv. VI. (čl. 2., al. 3., čsl., čl. 7., al. 2., avstr., čl. III., al. 4., big., čl 10., al. 2., ital. I.). — Občevanje prosečega in zaprošenega oblastva je po čl. 2., al. 1. čsl. in po čl. I., al. 4. big., načeloma neposredno, po čl. 8., ai. L, avstr, in čl. 6., al. L, ital. I. nače¬ loma posredno. Po zadnjih dveh konv. načrtih bodo morala zaprosila pasirati najvišja justičnoupravna oblastva (mini¬ strstva). Po čl. 2., al. 2., čsl. je izjemoma posredno obče- 268 vanje dogovorjeno za pošiljanje vroeitvenih in drugih češko¬ slovaških zaprosil v Jugoslavijo (ne tudi za sprejem takih zaprosil); češkoslovaška zaprosila jugoslovanskim oblastvom morajo namreč pasirati doma predsedništva predpostavljenih zbornih sodišč (varuštvenih in skrbstvenih oblastev druge sto¬ pinje); jugoslovanska zaprosila se pošiljajo na češkoslovaška oblastva neposredno. Po čl. 8., al. 2., avstr, in čl. 6., al. 3., ital. I. je predvidena izjema (neposrednjega občevanja) za obmejno pravno pomoč, ki se pojmuje v obeh konvencijskih načrtih zelo široko. Dalje je predvideno neposredno občevanje (po čl. 8., al. 3., avstr, in po čl. 6., al. 2., ital. I.) za primere opravičene nujnosti. Čsl. in big. ppd. pomenjata v primeri s čl. 1. in 9. konv. VI. zna¬ ten napredek in olhjšavo pravne pomoči. Posredovanje diplo¬ matov in konzulov je po vseh dogovorih izločeno (razen zal vročbe spisov lastnim državljanom, o katerih govorim kasneje). Centralna justičnoupravna oblastva, kadar morajo intervenirati, so prikladni posredovalci že radi poznavanja jezikov. — Zaprosila se pišejo v državnem (uradnem) jeziku proseče, ne naprošene, države. Velja torej baš nasprotno stališče, nego po čl. 1. in 10. konv. VI. (čl. 3., al. 1., čsl., čl. 9., al. 1., avstr., čl. I., al. 2., big., čl. 7., al. 1., ital. I.). Vendar zahteva čl. 3., al. 2., čsl, da se mora zaprosilom pridejati prevod zaprosila in njegovih prilog na jezik naprošene države. Cl. 9., al. 2., avstr, in čl. 7., al. 2., ital. 1. terjata tak prevod (na jezik naprošene države) le tedaj, kadar občujeta oblastvi radi posebne nujnosti neposredno; v obmejnem (dasi neposrednjem) prometu se poslužuje proseče oblastvo lastnega jezika. Tudi spisi naprošenih oblastev o reše¬ vanju zaprosil se pišejo in pošiljajo v lastnem jeziku naprošenega oblastva. — Za overovljenje pristnosti zaprosi! zadostuje, da so opremljena z uradnim pečatom (čl 3., al. 1., čsl, čl. 9., al I., avstr., čl. L, al. 3., big.; ital. I. nima predmetne določbe). — Kar se tiče vsebine zaprosil, imata čl. 4. čsl. in čl. 10. avstr, enako, s čl. 1. konv. VI. soglasujočo določbo, da mora zaprosilo navajati predmet prošnje, dalje, kolikor potrebno, kratek opis dejanskega stanu in označbo interesentov po imenu, stanu, domovališču. sedežu ali bivališču. Vročitvena zaprosila morajo navajati naslov prejemnica in vrsto (naravo) spisa, ki ga je vročiti. V big. ppd in ital 1. teh podrobnih določb ni. — Zaprosilu je po določbah vseh dogovorov ustreči po določbah zakonodaje, zlasti v obliki, predpisani v r.aprošeni državi, torej lege fori (čl. 5., al. 1., čsl, 269 čl. 11. avstr., čl. 1., al. 1., big., čl. 8., al. 1., ital. 1.). Vendar je, kadar prosi proseče oblastvo, naj se postopa v posebni obliki (pri vročbah ali drugih zaprosilih, zlasti sprejemanju dokazov) tej prošnji ugoditi, čim se zaprošena posebna oblika ne protivi legi fori naprošene države; vse to v soglasju s čl. 3. in 14. kon¬ vencije VI. (čl. 5., al. 2., čsl., čl. 11., avstr., čl. I., al. 1., big., čl. 8., al. 2. in 3. ital. I.). — Kadar se zaprosilu radi zadržka ne more ustreči, je o tem, v soglasju s čl. 13. konv. VI., nemudoma obve¬ stiti proseče oblastvo in navesti zadržek; če se je zaprosilo odstopilo drugemu pristojnemu oblastvu, je navesti to oblastvo (čl. 7., al. 2., čsl., čl. 12. avstr., čl. III., al. 5., big., čl. 10. ital. I.)„ 2.) Pri vročbah razlikujeta čsl. ppd. in nač. avstr. ppd. med prisilnim in neprisilnim vročevanjem. Ako je treba vročiti spis tako, kakor predpisuje zakonodaja naprošene države (torej prisilno), potem mora biti spis sestavljen v državnem (uradnem) jeziku naprošene države ali biti opremljen s prevodom na ta jezik (čl. 6., al. 1., čsl., čl. 13., al. 1., avstr.). Sicer se more na- prošeno oblastvo omejiti na to, da opravi vročbo z izročitvijo spisa prejemalcu, ako je ta pripravljen, spis sprejeti (čl. 6., al. 2., čsl., čl. 13., al. 2., avstr.). Obe normi soglašata s čl. 2. in 3. konv. VI. (big. ppd. in ital. I. ne poznata tega razlikovanja). Zaprošena vročba se more, kakor po čl. 4. konv. VI., odkloniti le iz razloga, ker smatra zaprošena država, da bi vročba ogra- žala njeno vrhovnost (čl. 7., al. 1., čsl., čl. 14. avstr., čl. II., al. 1. big.); ital. I. te določbe ne predvideva, a se razume tudi po njej. — Dokaz opravljene vročbe se dožene, kakor po čl. 5., konv. VI., z vpošiljatvijo datiranega in overovljenega sprejem¬ nega potrdila prejemalca, ali potrdila oblastva, da je, kako in kdaj vročbo opravilo event. z vpošiljatvijo (enega ali drugega) potrdila na dvojniku spisa (čl. 8., al. 1. in 2. čsl., čl. 15., al. 1. in 2. avstr., čl. II. al. 1. in 2. big.); ital. I. tudi teh podrobnih določb nima. — Čl. 9. čsl., čl. 16. avstr., in čl. 11. ital. I. dovoljujejo tudi vročbo spisov po pošti, in, kadar gre za vročbo lastnim držav¬ ljanom, vročbo po diplomatskih in konzularnih zastopnikih. Vendar se pri zadnjeomenjeni vročbi prisilna sredstva ne smejo niti zapretiti, niti uporabiti; ital. I. te zadnje omejitve ne omenja (pač le pomotoma). V čiv I., al. 6. big. dopustnost vročbe potom pošte ni predvidena, pač pa vročba po diplomatskem ali konzu¬ larnem zastopniku z enakimi omejitvami. Tretje olajšane vročbe, predvidene od konv. VI., t. j. poskrbe vročbenega posla po inte- 270 resirani stranki naše pravnopomočne konvencije ne poznajo. — Vročbe se opravljajo, kakor po čl. 7., konv. VI., brezplačno (čl. IV., al. 2. big., čl. 12., ital. L; čsl. ppd. in nač. avstr. ppd. molčita). 3.) Zaprosilom je treba ustreči vedno z uporabo prisilnih sredstev legis fori, kakor po čl. 11., konv. VI. (čl. 10., al. 1. čsl., čl. 17., al. 1. avstr., čl. III., al. 1. big.). Čl. 8. ital. I. pravi samo, da je izvrševati tudi zaprosila (kakor vročbe) v skladu z lex fori. Čl. 17., al. 1. avstr, in čl. III., al. 1. big. dostavljata, da se prisilna sredstva ne smejo uporabljati v svrho, da se izsili osebni pristop pravdnih strank. Možnosti, da bi zaprosila izvrševali lastni diplomatski ali konzularni zastopniki proseče države, kakor po čl. 15., konv. VI., ne pozna noben naših pravnopomočnih dogo¬ vorov. — Na zahtevo se mora proseče oblastvo obvestiti o času in kraju, ko se bo opravljalo zaprošeno dejanje, kakor po čl. 11., konv. VI. (čl. 10., al. 2. čsl, čl. 17., al. 2. avstr., čl. III., al. 2. big., čl. 8., al. 4 . ital. I.). Izvršitev zaprosila se more po vseh dogovorih odkloniti le, če oprava zahtevanega dejanja v naprošeni državi ne spada v delokrog sodstva, ali če smatra naprošena država, da bi oprava zaprosila ogražala njeno vrhovnost ali varnost (čl. 11. čsl., čl. 18. avstr., čl. III., al. 3., big., čl. 10., al. L, ital. I.); ital. I. govori širše «če bi se oprava protivila notranjemu jav¬ nemu redu ali javnemu pravu.» Tretji odklonilni razlog čl. 11., konv. VI. (dvom o pristnosti zaprosila) omenja samo čl. III., al. 3. big., a se razume tudi za druge. — Tudi zaprosilom je ustreči načeloma brezplačno (čl. 12., al. 1. čsl., čl. 19., al. 1. avstr., čl. 12., al. 1., ital. I., čl. IV. al. 1. in 2. big.). Izjeme so iste, kakor po čl. 16., konv. VI., kadar ima naprošena država izdatke v gotovini za priče in zvedence, ali kadar jih povzroči želena posebna oblika postopanja (čl. 12., al. 1. čsl., čl. 19., al. 1. avstr., čl. 12., al. 2. ital. L, čl. IV., al. 3. big). Poštnine trpi pošiljajoče oblastvo (čl. 12., al. 3. čsl., čl. 19., al. 3. avstr.). Oprava zaprosila se (v splošnem) ne sme vezati na pogoj predujma za tiste izdatke, na katerih povrnitev ima naprošena država pravico (čl. 12., al. 2. čsl., čl. 19., al 2. avstr.). Pravna pomoč med Slovenijo in Avstrijo se vrši zaenkrat (v smislu reciprocitečnih izjav iz leta 1919.) še po določbah j. n. in cpr., znanih iz t. LXXXIII. Kar se tiče občevalnega jezika, je bilo v citiranih izjavah izrečno dogovorjeno, da morajo avstrij¬ ska sodišča sprejemati v slovenskem jeziku pisane dopise slo- 271 venskih sodišč, in obratno slovenska sodišča v nemškem jeziku pisane dopise avstrijskih sodišč. Tudi rešitve zaprosil se sestav¬ ljajo v lastnem jeziku rešujočega oblastva. — Italija je z dopisom centralnega oblastva za nove province z dne 6. julija 1921. št. 13843 (na osrednji urad za nove province) začasno dovolila, da se ravnajo vsa pravosodna oblastva Julijske Benečije napram pravosodnim oblastvom naše kraljevine po normah čl. 10. in 11. konv. VI. in po stari konz. konv. z dne 28. oktobra 1879. (gl. be¬ sedilo dopisa pri Krek-Škerlju str. 168); dalje, da smejo občevati med seboj neposredno in se pri tem posluževati lastnega jezika. Enaka navodila z naše strani za obmejni promet z Julijsko Benečijo je odobril naš ministrski svet 1. septembra 1921. (razpis just. min. z dne 8. septembra 1921. št. 37280). Mednarodno dokazovanje. LXXXV. V splošnem. 1.) Po določbah prava tujcev priznavamo (pod določnimi pogoji in z določnimi omejitvami) v inozemstvu pridobljene pravice in pravne položaje n. pr. ondod nastale lastninske in zastavne pravice, terjatve, staleže zakonskega rojstva, svoje- pravnosti, zakonskega stanu i. dr. Pri tem priznavanju se pojavi nadaljnje vprašanje: kako prepričati naša oblastva (sodišča), da se je v inozemstvu obistinil tisti dejanski stan, ki, podrejen pod merodajno materielno pravo, poda zatrjevano pravico ali zatrjevani pravni položaj n. pr. za gorinavedene zglede ino¬ zemska okupacija, tradicija, pogodba, inozemsko rojstvo, dose¬ žena polnoletnost, sklenjeni matrimonij i. dr.? Vprašanje se pojavlja v spornih in nespornih postopanjih, pred sodnimi, uprav¬ nimi in drugimi oblastvi. — Norme, po katerih odgovarjamo na to vprašanje tvorijo zopet posebno grano-posestrimo MZP-a, ki jo imenujem «mednarodno dokazovanje*. Naše med¬ narodno dokazovanje odgovarja na vprašanje, kako pre¬ pričati naša oblastva (sodišča) o inozemskih jurističnih činjenicah; inozemsko mednarodno dokazovanje na vpra¬ šanje, kako prepričati-inozemska oblastva (sodišča) o tu¬ zemskih jurističnih činjenicah. — V področje navzočne pravne grane n e spadajo kolizijske norme, merodajne za presojo oblike mednarodnega pravnega posla (v ogib njegovi 272 neveljavnosti), dalje ne vprašanje razdelitve dokaznega bre¬ mena, uporabnosti ali neuporabnosti materielnopravnih domnev in druga. 2. ) Moderne zakonodaje se vračajo k obema naravnima načeloma dokaznega prava: a) da je pripuščati vsake vrste dokazilo za vsako, dokaza potrebno činjenico, b) da je oceno vrednosti izvršenega dokaza prepustiti prostemu preudarku oblastva (sodišča). Ti naravni načeli, uzakonjeni po navadi le v civilnopravdnih redih (modernih), veljata praeter legem tudi za vsako drugo postopanje, ki nima lastnih določb. Vendar so izjemoma še vedno potrebna in koristna tzv. dokazna pravila t. j. določbe, ki zahtevajo za določne činjenice določna dokazila ozir. ki ocene vrednosti izvršenega dokaza ne prepuščajo pre¬ udarku obiastev (sodišč), ampak jim jo vsiljujejo. Take izjeme so potrebne zlasti v svrho, da se dokaz važnih činjenic, kakor staležnopravnih, poenostavi, pospeši in zasigura; potreba je enaka v notranjem, kakor mednarodnem pravnem prometu. — Dokazna pravila so umestna posebno tedaj, ko so zakono¬ daje kreirale posebna javna oblastva (matične urade, notarje i. dr.), da takoj, ko se činjenica pripeti, napravijo o njej v slovesni obliki in s primernimi kautelami polnovredno dokazilo (vpis v matične knjige, notarski akt i. dr.). Take, z intervencijo javnili obiastev na odkazanem jim področju nastale listine imenujemo javne (avtentične). Kljub njih verodostojnosti pa protidokaz, da posvedočena činjenica ni resnična, ni izključen, tako da uži¬ vajo listine dokazno moč le do protidokaza. Manj potrebna in manj opravičena so dokazna pravila v pogledu zaseb¬ nih listin; zato se od modernih zakonodaj dokazna pra¬ vila za nje ali odpravljajo in nadomeščajo z načelom proste dokazne ocene, ali se mera dokazne moči zasebnih listin znatno utesnjuje. Po starejših zakonodajah mrgoli še vedno ne¬ potrebnih in neopravičenih, včasih srednjeveški zvečenih dokaz¬ nih pravil n. pr. da mora sodišče ob potrditvi činjenice po določnem številu prič šteti dokaz za dognan, ob potrditvi po manjšem številu za nedognan, da se za dokaz posla, o katerem bi bile stranke mogle napraviti listino (pa je niso), ne dopuščajo druga dokazila, zlasti ne priče itd. 3. ) Dokazna moč dokazila, predvidena od določne zakono¬ daje, se ustavi ob mejah te zakonodaje, slično, kakor se ustavi ob njenih mejah izvršna moč izvršilnih naslovov, stečajnih otvo- 273 ritev in sl. Vsebino, mero in dobo dokazne moči črpajo dokazila le iz domače zakonodaje; v območju tuje je načeloma nimajo. Le tedaj, kadar vlada v tujini svobodna izbira dokazil in prosta ocena dokazov, prihaja ta naravna dokazna moč dokazil tudi tam do učinkovanja. — Tako stanje neurejenosti škoduje drža¬ vam medsebojno; zato dopuščajo od nekdaj medsebojno izven- ozemeljsko dokazno učinkovanje vsaj javnih listin. Norme, urejujoče tako učinkovanje, so predvidene največ po avtonomnih zakonodajah, redkeje v konvencijah. Izvenozemeljsko dokazno učinkovanje zasebnih listin in drugih dokazil se šele razvija. Priznavanje dokazne moči inozemskih dokazil ni nikdar nepogojno. Pogoji, zlasti v pogledu inozemskih listin, so v sploš¬ nem sledeči: a) domovinska dokazna moč, b) izkaz pristnosti dokazila (listine), c) obstoj recipročnosti. Izjemoma se neki teh pogojev od nekih držav omilujejo. ad a) Ta pogoj je umljiv; če dokazilo nima dokazne moči niti v domovini (na kraju naprave), se njegova dokazna moč ne da razširiti v tujino. Vendar s tem ni izključeno, da postane inozemsko dokazilo deležno dokazne moči lege fori takrat, kadar pozna ta lex prosto dokazno oceno. Zakonito dokazno moč ima dokazilo v lastni domovini, ako ustreza ondotni zakonodaji; te zakonodaje poznajo posebne pred¬ postavke za dokazno moč javnih listin, zasebnih listin, trg. knjig, sklepnih not, zapiskov trg. mešetarjev in še dr. Soglasje s pred¬ pisi domovinske zakonodaje mora na ugovor dokazati tisti, ki se na dokazilo sklicuje, ad b) Izkaz pristnosti inozemskih listin se doseže s tem, da potrdi pristnost na listini stoječih podpisov naš, na kraju naprave listine rezidujoči, diplomatski ali konzu¬ larni zastopnik; z drugimi besedami, da jih overovi (legalizira). Analogno velja za druga dokazila, ad c) Zahteva se obstoj for- melne recipročnosti t. j. inozemstvo, za čegar dokazilo se rekla¬ mira pri nas dokazna moč, ne sme na svojem ozemlju v pogledu dokazne moči delati razlike med lastnimi in našimi dokazili. Ni treba materielne recipročnosti t. j. da bi obseg dokazne moči (njegova vsebina, mera in doba) po tuji zakonodaji bil enak ob¬ segu dokazne moči po naši. Zahteva se torej enakost quoad doka¬ zilo, ne enakost quoad dokazna moč. Le izjemoma se zahteva obstoj materielne recipročnosti. K temu pogoju prehajajo države v razmerju k takim inozemstvom, ki delajo razliko med vero¬ dostojnostjo domačih in tujih dokazil ali ki svojih oblastev v pogledu dokazne moči ne vežejo na nikaka dokazna pravila Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 18 274 n. pr. Anglija v pogledu trg. knjig. Zadnji namen uzakonjene materielne recipročnosti je, vplivati na izboljšanje inozemske za¬ konodaje. (V gornjem zgledu pa gre prednost angleški prosti oceni dokazne moči trg. knjig pred kontinentalnimi dokaznimi pravili.) Kadar so sklenjene o dokazni moči konvencije, odpade po¬ treba dokazovanja, da obstoji recipročnost. — Dalje se s konvencijami skoro vedno poenostavlja overovljanje (legalizi- ranje) pristnosti inozemskega dokazila (listin). Naš v inozemstvu rezidujoči zastopnik občuje le z ondotnim ministrom vnanjih del; zato more brez posebnega dogovora overoviti le njegov podpis. Po internih zakonodajah je z druge strani treba, da ove¬ rovi podpis najnižjega poverilnega organa (sodišča, notarja) najprej predsednik zbornega sodišča, podpis tega predsednik višjega zbornega sodišča, podpis zadnjega justični minister, in še le podpis justičnega ministra minister vnanjih del (tega podpis naš ondotni zastopnik). V svrho, da se skrči ta dolga veriga poveril, sklepajo države posebne legalizacijske konvencije ali vsaj posebne legalizacijske določbe v pravno- pomočnih dogovorih. 2 njimi se potreba poveril za javne listine, zlasti za one, izdane od sodišč in centralnih upravnih oblastev, ali sploh odpravlja ali izdatno poenostavlja. Po navadi zadostuje dogovorom, da je pritisnjen na listino uradni pečat (ki spada po internih zakonodajah najčešče že k veljavni napravi listine). — Kar se tiče mere dokazne moči, se uči splošno in izvaja iz pojma recipročnosti, da inozemskim dokazilom dokazne moči ni možno priznavati v večji meri, nego jo uživajo tuzemska po tuzemskih dokaznih pravilih (?). 4.) Dokazovanje z inozemskimi listinami je često oteženo s tem, da se listina ne more predložiti v izvirniku, temveč v prepisu (izvlečku), ali da je predloženi izvirnik (prepis, izvleček) pisan v jeziku, ki ga sodišče (oblastvo) ne razume ali mu ga razumeti ni treba. Za take primere imamo še določbe o v i d i m a c i j a h in o prevodih. Ene in druge (vidimacije, kakor prevodi) morajo izhajati od zakonito kompetentnih inozemskih organov, katerih podpis overovi v inozemstvu rezidujoči tuzemski zastop¬ nik. Često se z legalizacijskimi konvencijami odpravlja ali po¬ enostavlja tudi potreba teh poveril. V prid lastnim državljanom morejo v inozemstvu rezidujoči zastopniki legalizacijske, vidimacijske in prevodne posle oprav¬ ljati sami. 275 5. ) Lege fori se ravna način ponudbe in izvršitve dokaza, dopustnost posameznih dokazil n. pr. prisežnega zaslišanja strank, uporaba prisilnih sredstev za dosego dokazil in slična formalnopravna vprašanja. 6. Veliko vprašanj s polja mednarodnega dokaznega prava je spornih. — Katere lex naj se n. pr. drži sodišče ob doka¬ zovanju činjenice, za katere dokaz zahteva inozemska lex loči actus napravo listine, dočim dopušča lex fori svobodno izbiro dokazil (tudi priče)? Ker inozemska lex loči actus naprave listine ne predpisuje za veljavni nastanek pravice (terjatve), ampak samo za njen dokaz, je merodajna lex fori. Frc. upnik more torej v Sloveniji dokazati s pričami v Franciji mu nastalo poslovno terjatev, dasi v višini, radi katere bi moral ondod pred¬ ložiti dokazno listino; nasprotna rešitev bi se upirala našemu javnemu redu. — Katere lex naj se drži sodišče ob dokazovanju činjenice, za katere dokaz inozemska lex loči actus ne zahteva naprave listine n. pr. zadolžnice o posojilni pogodbi, pač pa tuzemska lex fori, kjer se posojilo iztožuje. Če bi odločevala lex fori tudi tu, bi se zgodila upniku očitna krivica, ker ob štetju posojila ni mogel vedeti, da bo siljen, iztoževati posojilo v tu- zemstvu, kamor se je dolžnik n. pr. preselil po prejetem posojilu. Da se ne zgodi ta krivica, je uporabiti legem loči actus. Drugačno rešitev, nego v prejšnjem primeru, si razlagam iz neumestnosti dokaznega pravila v konkretnem primeru; če bi vladala v državi dokazovanja prosta izbira dokazil in prosta dokazna ocena, bi vprašanje odpalo. 7.) Književnih del (monografičnih), ki bi se bavila z med¬ narodnim dokaznim pravom, ni, kar je obžalovati tembolj, ker so sporna vprašanja ravno s tega pravnega polja zamotana. LXXXVI. Naše avtonomne določbe. Spoznati nam je avtonomne določbe, po katerih priznavamo ali odklanjamo dokazno moč inozemskim dokazilom v posameznih naših pravnih območjih. Dokazna moč naših dokazil v inozem¬ stvu se ravna po ondotnih avtonomnih zakonodajah. Ker pa spada k pogojem izvenozemeljskega učinkovanja naših dokazil njih domovinska dokazna moč, se priporoča, da spoznamo za neka dokazila tudi avtonomne določbe, ki jim podeljujejo to dokazno moč. — Moderni formalnopravni zakoni, zlasti slov.- dalm. in vojv. cpr., uzakonjujejo načeli proste izbire dokazil in 18 * 276 proste ocene vrednosti izvršenih dokazov. Dokazna pravila statuirajo v splošnem le za javne in zasebne listine in za trg. knjige. Sedeš dokaznih pravil so civilnopravdni redi, a najdemo jih tudi po zakonih za nesporno postopanje, po materielnopravnih redih (trg. zak ) in specialnih zakonih,—Starejše naše formalno¬ pravne zakonodaje, zlasti srbijanska, imajo neprimerno več dokaznih pravil, nego mlajše. — Norme, ki jih poznajo naše avto¬ nomne zakonodaje za priznavanje dokazne moči inozem¬ skim dokazilom, se tičejo: inozemskih javnih in zasebnih listin in ondod vodenih trg. knjig. A. Javne listine,— « Javne» so po § 292., al. L, slov.- dalrn. cpr. tiste listine «ki so v območju tega zakona napravljene od javnega oblastva v mejah njegovih uradnih upravičenj, ali od osebe, ki uživa javno zaupanje, na odkazanem ji področju v predpisani obliki»; dalje po § 293., al. L, listine, ki so proglašane za javne s posebnimi predpisi zakona. — Javne listine osnavljajo po citir. § 292 , al. 1., «poln dokaz za to, kar se v njih od oblastva uradno odreja ali izjavlja ali od oblastva ali osebe, ki je listino napravila, posvedočuje.» § 292., al. 2., dopušča protidokaz napač¬ nosti posvedočenega dogodka ali posvedočene činjenice ali napačnega zapisa. — Pristnost listin, ki so po obliki in vsebini javne, se po § 310., al. 1., domneva. Ako dvomi sodišče o prist¬ nosti, poskusi odstraniti dvom najprej z izjavo oblastva ali osebe, ki je listino izdala; če obstoji dvom dalje, mora dokazati prist¬ nost oseba, ki se hoče listine poslužiti kot dokazila (§ 310., al. 2.). — Slična sta pojem in dokazna moč javnih listin po drugih naših partikularnih zakonodajah (§ 13., hrv.-slav. grdj. post., § 183., srb. grdj. post.). — Inozemske t. j. izven območja slov- dalm. cpr. napravljene listine, ki štejejo za javne na kraju na¬ prave, uživajo po § 293., al. 2., dokazno moč javnih listin v tuzemstvu, ako obstoji recipročnost, in so opremljene s pred¬ pisanimi poverili. Zahtevamo torej za priznanje dokazne moči inozemskih javnih listin vse .v t. LXXXV. 'omenjene pogoje: a) domovinsko dokazno moč (kvaliteto javne listine v domovini), b) izkaz pristnosti in c) obstoj recipročnosti. Mero dokazne inoči jim priznavamo lege fori (ki je itak največja, § 292., al. 1., cit.). Analogne določbe imajo druga pravna območja (§ 116. hrv.- slav. grdj post., § 140. bos.-herc. cpr.). — K izjemam pogojev, terjanih od §293., al. 2., spadajo: ad a) Določba § 290., slov.-dalru. cpr., po kateri se (kakor po § 284., vojv. cpr.) dokazu, sprejetemu 277 od inozemskega sodišča na tuzemsko zaprosilo, ki je pomanjkljiv po inozemski zakonodaji, ne sme prigovarjati, ako ustreza spre¬ jem dokaza tuzemski zakonodaji, ad b) Določba § 311. slov.- dalm. cpr. (§ 335. vojv. cpr.), po kateri naj sodišče po okolnostih posameznega primera presodi, je-li šteti listino, napravljeno od inozemskega oblastva ali inozemske, javno zaupanje uživajoče osebe, za pristno brez nadaljnjega dokazovanja (al. 1.), in po kateri zadostuje, kadar se dokaz pristnosti terja, poverilo mini¬ stra vnanjih del ali našega diplomata ali konzula (al. 2.). Da se zakonodajalec ob predložitvi inozemske javne listine ni mogel odločiti za domnevo pristnosti po analogiji §-a 310., je umljivo. Z druge strani pa ni vztrajal na obligatornosti in kompliciranosti dokaza pristnosti, temveč je prepustil odločitev prostemu arbi- triju sodišča (na vsak način pa dokaz avtonomno poenostavil).— Veljavnost staroavstr. navodila z dne 13. januarja 1809., št. 880 zb. j. z. in dv. d. z dne 8. februarja 1812. št. 971 zb. j. z., po katerih so se menični protesti, drugi notarski spisi in razsodbe, poslane iz inozemstva v tuzemstvo, smeli priznavati za veljavne le, če so bili opremljeni s poverili našega ondotnega zastopnika, je skrčil že dv. d. z dne 16. aprila 1818. št. 1436 zb. j. n. na notarske spise, a tudi pri teh pomanjkanje poverila v praksi ni nikdar vplivalo na njih dokazno moč, ad c). Obstoja recipročnosti ni treba dokazovati, kjer se priznava dokazna moč inozemskih javnih listin po sklenjenih konvencijah. Posebni vrsti javnih listin, mnogo uporabljenih v med¬ narodnem zasebnopravnem prometu in zato od zakonodaj spe¬ cialno normiranih, so sodna spričevala in spričevala o ženitni sposobnosti. Prva posvedočujejo po § 281. slov.- dalm. nesp. post. sodiščem na podlagi aktov znane činjenice (iz¬ dajajo jih sodišča) in po § 282. cit. v naši kraljevini (posameznih pravnih območjih) veljajoče zakonite določbe (ta izdaja justični minister). Drugonavedena spričevala (o ženitni sposobnosti) so ali taka, ki posvedočujejo ženitno sposobnost domačinov za poročanje na tujem, ali taka, ki jih predlagajo tujci, da se poroče v tuzemstvu. Prva teh spričeval so normirana v slov.-dalm. pravnem območju z razpisom staroavstr. kult. min. z dne 22. julija 1852. št. 1954., razpisi ministrstva notr. del z dne 27. aprila 1873. št. 13505 in z dne 28. oktobra 1879. št. 11409, v vojv. pravnem območju s § 59., al. 3., zak. čl. XXXI.: 1894. O spričevalih, ki jih morajo o svoji ženitni sposobnosti predložiti 278 tujci, ki se poročajo v tuzemstvu, govori v slov.-dalm. pravnem območju dekret dv. pis. z dne 22. decembra 1814. št. 1118 zb. j. z., v vojv. pravnem območju § 113., al. 3., zak. čl. XXXI.: 1894.; zadnji predvideva tudi možnost spregleda od predložitve spri¬ čevala. B. Zasebne listine. — Zasebne listine osnavljajo po §294. slov.-dalm. cpr., ako so od izdajateljev podpisane ali opremljene ž njih sodno ali notarski poverjenim ročnim znamenjem, poln dokaz za to, da potekajo izjave, ki jih vsebujejo, od izdajateljev. V primeri z mero dokazne moči javnih listin je navzočna, kakor vidimo, zelo utesnjena. Dalje gre § 189., al. 1., srb. grdj. post.: «Privatna listina potpun je dokaz protiv onoga, koji je izdao.» Nobene določbe ne poznata te dve pravni območji za presojo dokazne moči inozemskih zasebnih listin. Zato uporabljamo na nje določbe o dokazni moči tuzemskih zasebnih listin (legem iori). Pač pa predvideva sem spadajočo določbo § 321. vojv. cpr.: «Dokazno moč zasebnih listin, izdanih izven območja tega zakona, presoja sodišče po predpisih tega zakona. Tiste zasebne listine pa, ki jih je izdal izdajatelj za dokaz pravnega posla, obdrže dokazno moč prava kraja izdaje tudi tedaj, ako ne ustre¬ zajo obliki, predpisani od tega zakona za zasebne listine s polno dokazno močjo.» Za mednarodni zasebnopravni promet posebno važne zasebne listine so iz inozemstva predložena pooblastila. Zgoraj cit. staroavstrijski specialni določbi iz leta 1809. in 1812. sta govorili o inozemskih pooblastilih v tem smislu, da so veljavna in jih je sprejemati samo, če so opremljena s poverilom našega ino¬ zemskega zastopnika. Dv. d. iz leta 1818. ju je za poobla¬ stila odpravil. Danes velja v slov.-dalm. pravnem območju za pravdna pooblastila (tudi za tuzemska) določba § 30., al. 2., cpr.: «Ako se je zgodila pooblastitev z zasebno listino, in nasta¬ nejo pomisleki o njeni pristnosti, more... odrediti sodišče poverilo podpisa.« Poverilo pristnosti torej ni obligatorno, ampak prepuščeno arbitriju pravdnega sodišča. Istega mnenja je Neu¬ mann; nasprotnega Walker, oprt na določbi čl. VII. št. 2, uv. zak. k cpr. in § 8' nesp. post., po katerih morajo biti poverjene celo zasebne listine iz tuzemstva, čim so izdane izven «krono- vine», (v kateri ima sodišče svoj sedež). C. Trgovske knjige. — Za dokazno moč inozemskih trg. knjig pozna slov.-dalm. cpr. sledečo določbo § 295., al. 2.: 279 «Trg. knjigam, ki se vodijo izven območja tega zakona po pred¬ pisih, veljajočih na kraju knjigovodstva, ne pritiče dokazna moč v večji meri ali na daljši čas, nego se priznava na onem kraju knjigam, ki se vodijo v območju tega zakona». S to določbo uzakonjuje cpr. za dokazno moč inozemskih trg. knjig načelo materielne recipročnosti, tako da se jim od naših sodišč prisoja event. v manjši meri in na krajši čas, nego domačim trg. knji¬ gam, vendar v istem obsegu, v katerem uživajo dokazno moč naše knjige v dotičnem inozemstvu (enakost quoad dokazna moč). Določba, kakor gori omenjeno (t. LXXXV., st. 3), ni primerna. § 13. srb. trg. zak. določa: «1 knjige stranih trgovaca, ako su po zakonima njine zemlje vodjene, moči če imati na srpskim sudo- vima poludokaznu šilu, ako oni osvedoče, da se i knjige ovo- zemaljskih trgovaca po propisu ovog Zakonika vodjene, na sudovima njine zemlje uvažavaju.» S to določbo je uzakonjeno načelo formelne recipročnosti, ki velja tudi po § 126. hrv.- slav. grdj. post. Čl. XI. uv. zak. k bos.-herc, trg. zak. določa zgolj: «Na vzajemnosti temelječe zakonite določbe o dokazni moči trg. knjig v razmerju k drugim državam se s trg. zakonom nc menjajo«. — Kar se tiče ostalih pogojev za izvenzemeljsko učin¬ kovanje dokazne moči inozemskih trg. knjig (poleg reciproč¬ nosti), je po vseh cit. zakonodajah še treba, da uživajo dokazno moč v svoji domovini (da se v to svrho vodijo v so¬ glasju z domovinskimi predpisi). — Pogoj pristnosti trg. knjige odpade po naravi predmeta, a se vrača pri predložitvi izvlečkov iz trg. knjig. — Najmodernejšo določbo ima § 322., al. 2., vojv. cpr.: «Dokazno moč inozemskih trg. knjig, dnevnikov in sklepnih pisem inozemskih trg. mešetarjev je, če ni drugačnega dogovora, presojati po prostem preudarku«. Spričo kazuističnih določb avtonomnih zakonodaj o dokazni moči trg. knjig je ta določba tudi za prakso najbolj uporabna. Naše avtonomne zakonodaje poznajo še predpise: za vidi- miranje listin (n. pr. §§ 283.-284. slov.-dalm. nesp. post.), za njih legaliziranje (§§ 285.-286.) in za poverila prevodov (§§ 287.-292.). Predpisi se tičejo v prvi vrsti kompetenosti organov, pozvanih k enemu in drugemu teh poslov. Služijo notranje- in vnanjedržavnemu prometu; le § 286. se tiče zgolj mednarodnega: «Listine sodišč prve stopinje, ki so namenjene za uporabo v inozemstvu, je na prošnjo strank opremiti s potreb¬ nim poverilom višjih oblastev«. Za priznavanje v inozemstvu 280 napravljenih vidimacij in prevodov je praeter legem po izva¬ janjih t. LXXXV. zahtevati: a) da so napravljeni v soglasju z lex loči actus; b) da je pristnost podpisa inozemskega organa, ki je potrdil pravilnost prepisa, oziroma prevoda listine, poverjena od našega ondotnega zastopnika (če ni zastopnik prepisa ali prevoda poskrbel sam), in c) da obstoji recipročnost. LXXXVII. Naše konvencijske določbe. Določbe za učinkovanje dokazil v državi-sopogodbenici predvidevajo naši pravnopomočni dogovori s Češkoslovaško, Poljsko in Bulgarijo, oba načrta avstr. ppd. in ital. I., končno za razmerje med Slovenijo in Avstrijo reciprocitečni izjavi iz leta 1919. Vendar je dogovorjena medsebojna dokazna moč samo za javne listine, v enem samem razmerju (med nami in Čehoslovaki) tudi za trg. knjige. Nadaljnje določbe konvencij se tičejo poenostavljenja poveril, ki je dogovorjeno v nekih dogovorih za javne in zasebne listine, v drugih samo za javne ali celo ne za vse javne. Dokazna moč javnih listin. — Čl. 30. čsl. se glasi: «Dokazna moč javnih listin, napravljenih na ozemlju ene stranke-pogodbenice, istotako trgovskih knjig, vodenih na tem ozemlju, se presoja v postopanju pred sodišči druge stranke- pogodbenice po zakonih države, kjer so bile napravljene ali kjer se vodijo; ne more se jim pa dokazna moč priznati v večji meri, nego je dopustno po zakonih države, kjer teče sodno postopanje*. — Čl. 35. avstr., čl. 18. ital. I. in čl. XVIII. big. ppd. II. (drugega dveh pravnopomočnih dogovorov s kralj. Bul¬ garijo z istega dne 26. novembra 1923.) določajo soglasno: «Javne listine, izdane na ozemlju ene držav-pogodbenic od pristojnega javnega oblastva ali javnega notarja in opremljene z uradnim pečatom, uživajo na ozemlju druge države isto pravno «učinkovanje» (avstr., «vrednost» po ital. I., «veljavnost» po big. II.), kakor tam izdane javne listine...» Prednost teh zadnjih konvencijskih določb napram čsl. ppd. je v tem, da ne omejujejo zasiguranja dokazne moči na sodna postopanja. — M°ra dokazne moči se ravna po čsl. ppd. lege loči actus, po ostalih lege fori, a tudi po čsl. je maksimirana lege fori (more pa znašati manj, nego lege fori). Praktična je ta razlika n. pr. za dobo trajanja dokazne moči trg. knjig (v kolikor ta doba v posameznih čsl. in jgsl. pravnih območjih ni enaka). 281 Poenostavljenje poveril. — Čl. 29 . čsl. se glasi: «Za listine, katere je sestavilo, izdalo ali poverilo sodišče, ali za listine, ki potekajo od vrhovnega upravnega ali drugih osrednjih ali ž njimi izenačenih upravnih oblastev ene države-pogodbe- nice, ob uporabljanju pred sodišči ali varuštvenimi oblastvi v oblasti druge države-pogodbenice ni treba nadaljnjega poverila, čim so opremljene z uradnim pečatom (al. L). Listine, ki so jih sestavili ali poverili javni notarji (notarji), naj poveri sodišče, če jih je uporabljati po al. 1. (al. 2.). Za sodne listine je smatrati tudi odpravke, ki jih je podpisala sodna pisarna, ako zadostuje njen podpis po zakonih one države-pogodbenice, na katere ozemlju je sodišče (al. 3.).» Za sodne listine, sodno poverjene listine, za sodne odpravke in listine vrhovnih in centralnih upravnih oblastev je s tem (ker spada službeni pečat po obojnih avtonomnih zakonodajah k zahtevkom legis loči actus) odprav¬ ljena potreba vsakega poverila; za notarske in notarski pover¬ jene listine zadostuje poverilo sodišča; komplicirano diplok matsko poverilo se terja le še za ostale javne in za zasebne listine. — Korak dalje gredo poverilne določbe big. ppd. in obeh načrtov avstr, in ital. I., ki določajo soglasno (v čl. 35. avstr., čl. 18. ital. I. in čl. XVIII. big. II.), da zadostuje za dokazno moč javnih listin, izdanih na ozemlju ene držav-pogodbenic od pri¬ stojnega javnega oblastva ali javnega notarja, da so opremljene z uradnim pečatom. Diplomatskega poverila javnim listinam ni treba nikoli. Po teh dogovorih se odpravlja potreba vsakršnega poverila ne le za sodne listine in za listine vrhovnih in central¬ nih upravnih oblastev, temveč za vse javne. Čl. 36. avstr., čl. 19. ital. I., čl. XIX. big. II. še nadaljujejo: «Za zasebne listine, izdane na ozemlju ene držav-pogodbenic in tam poverjene od pristojnega javnega oblastva ali javnega notarja, ni treba diplo¬ matskega ali konzularnega poverila*. S to določbo se pospe¬ šuje in v mejah možnosti poenostavlja tudi poverilo zasebnih listin. — Slične, še podrobnejše so določbe polj. ppd. o pove- rilih: Nobenega poverila ne potrebujejo listine, sestavljene ali izdane od sodnih ali centralnih upravnih oblastev, čim so oprem¬ ljene z uradnim pečatom. Istotako ne listine zemljiškoknjižnih in depozitnih uradov in menični protesti, sestavljeni od notar¬ jev ali kompetentnih sodnih uradnikov (čl. 43., 46). Overov- ljenje po predsedniku sodišča prve stopinje zadostuje za listine, sestavljene ali izdane od notarjev in kompetentnih sodnih urad- 282 nikov; overovljenje po sodišču, notarju ali kompetentnem sodnem uradniku za zasebne listine; overovljenje po cen¬ tralnem upravnem oblastvu za listine, sestavljene, izdane ali poverjene od podrejenih upravnih oblastev (čl. 44., 45., 46.). Ako izda prepis listine oblastvo, ki je samo sestavilo ali izdalo izvirno listino, prepisi ne potrebujejo poverila. Pač pa je potre¬ bujejo prepisi listin, za katere same se zahteva posebno poverilo (čl. 48.). Izvlečki matic morajo biti opremljeni s cerkvenim pečatom in overovljeni od krajevno pristojnega sodišča ali onega upravnega oblastva, ki mu je podrejen voditelj matice (čl. 47.). Za razmerje med Slovenijo in Avstrijo velja al. 5. reciproci- tecnih izjav iz leta 1919.: »Listine, ki jih je na tem ozemlju v predpisani obliki napravilo ali poverilo ter z uradnim pečatom opremilo javno oblastvo ali notar, ne potrebujejo nadaljnjega poverila«. Ne dela se torej razlika ne med sodnimi in uprav¬ nimi oblastvi, ne med javnimi in zasebnimi listinami. Določbe, ki jih vsebuje za polje mednarodnega dokaznega prava stara konv. z Združenimi državami Amerike (čl. X.) gl. pri Krek-Škerlju, str. 180. Nova konz. konv. z Italijo garantira v čl. 20. c) medsebojnim konzularnim izjavam in potrdilom «ako su ta akta sastavljena u formama, koje iziskuju zakon Države, koja je naimenovala konsularne činovnike, i ako su ispunjene formalnosti, koje se traže za dotični predmet u Državi, gde akt ima biti izvršen, pošto ih propisno overi konsularni činovnik i na njih stavi pečat konsularnog nadleštva, istu formu i istu vred¬ nost, kao da su ta akta izdali ostali nadležni javni organi ili koji notar druge Vis. Str. Ugovornice». V čl. 20. č) se priznava kon¬ zularnim prevodom aktov in dokumentov, ki potekajo od med¬ sebojnih oblastev «ista snaga i vrednost, kao da su prevod izvršili državni činovnici ili zakleti tumači te države.« Mednarodne začasne odredbe in ostale pravnopomočne agende. Prehajam k tvarinam, ki se v slovstvu še ne razpravljajo, za katere se je pa iz merodajnih konvencij (v manjši meri iz avtonomnih zakonodaj) nabralo dosti norm, da ustvarimo tudi za nje posebni grani-posestrimi MZP-a. 283 LXXXVIII. Mednarodne začasne odredbe. 1. ) Pravda skrbi za prisoditev opravičenega tožbenega za¬ htevka, izvršba za njegovo prisilno uresničenje, a začasna od¬ redba za zasiguranje uspeha izvršbi, preden postane razsodba izvršna. Uspeh izvršbe, često siguren ob začetku pravde, ali ne- siguren že tedaj, more postati nesiguren ali še bolj nesiguren tekom pravde, bodisi radi kvarnih dejanj in razpolaganj toženca (subjektivna nevarnost), bodisi iz drugih, od toženčevih dejanj neodvisnih okolnosti (objektivna nevarnost). Če se zoper take nevarnosti pravočasno ne dosežejo začasne odredbe, postaneta pravda in izvršba brez praktične koristi. — Obstoj več držav z odprtimi mejami in neenotnimi pravnimi sistemi daje še specialen povod za potrebo začasnih odredb. Okolnost, da se pripravlja dolžnik na preselitev v inozemstvo in se namerava umakniti svojim upnikom ali jim vsaj otežiti uveljavljanje terjatev, ali okolnost, da prenaša svojo imovino v inozemstvo (zlasti v tako, s katerim nimamo sklenjenega pravnopomočnega dogovora), jasno utemeljujeta subjektivno nevarnost. Za objektivno nevar¬ nost zadostuje okolnost, da bi se izposlovana ali pričakovana razsodba radi premenjenega stanja ne mogla več izvrševati v tuzemstvu, temveč v inozemstvu. — Začasne odredbe so enako potrebne za stvari spornega, kakor nespornega sodstva. Za zadnje smo v mednarodnem pravnem prometu (v nauku o med¬ narodni razmejitvi kolidujočih sodstev) spoznali še poseben povod. Vemo, da ob času. ko postanejo mednarodne nesporne stvari potrebne sodne ureditve (duševno obolenje tujca, nje¬ gova smrt z zapustitvijo nedoletnikov), često še ni znano, katera država bo sodstvo nase pritegnila. Pa tudi, če bi to bilo znano, se prične funkcioniranje inozemskega sodstva tako kasno, da trpe med tem interesi sodne zaščite potrebnih oseb. Zato so po¬ trebne začasne odredbe s strani lokalnih oblastev tudi v stvareh nespornega sodstva. 2. ) Če pregledamo konvencijske določbe, sklenjene med državami za medsebojne začasne odredbe, in določbe avto¬ nomnih zakonodaj, kolikor jih države imajo, so splošne norme te pravne grane sledeče: a) Kompetentna za ukrenitev začasnih odredb so lokalna oblastva. Najčešče so to oblastva domovališča (bivališča) pravne zaščite potrebnega tujca ali oblastva njegove res sita. V večini držav izdajajo začasne odredbe sodišča, v 284 nekih upravna oblastva, kar zavisi od lex loči, ki je merodajna tudi za stvarno in krajevno pristojnost. — b) Tuji državljani dosežejo začasne odredbe tam, kjer so konvencije, po določbah konvencij; kjer jih ni, pod istimi pogoji, kakor domačini. Avto¬ nomne zakonodaje ne razlikujejo med državljanstvom stranke, ki je v nevarnosti. Splošni pogoj, ki smo ga spoznali za pristop na tujedržavna sodišča (obstoj formelne recipročnosti), mora biti spolnen. — c) Iz nauka o mednarodni izvršbi vemo, da se iz¬ vršujejo inozemski izvršilni naslovi v poplačilo upnikove terjatve in, dasi redkeje, tudi v njeno zavarovanje. Da bi se izvrševale, od inozemstva dovoljene, začasne odredbe, tako daleč se navzočna pravna grana še ni razvila; a poskuse razvoja moremo že opazovati. — č) V stvareh spornega sodstva se ukrenjajo začasne odredbe na predlog ogrožene stranke, v stvareh ne¬ spornega sodstva večinoma iz uradne dolžnosti; odločuje Iex fori. — d) Lege fori se še ravnajo: dopustna vsebina začasnih odredb, način izkaza verojetnosti ogroženega zahtevka in izkaza ogroženosti, oblike postopanja, pravni leki, zlasti še odškod¬ ninski zahtevki, nastajajoči iz neutemeljeno dosežene začasne odredbe. Kadar pozna lex fori dvojno vrsto začasnih odredb, eno za ogrožene denarne zahtevke, drugo za ostale ogrožene za¬ htevke, se je držati te razlike tudi v mednarodnih stvareh. Odstop od oblike legis fori na prošnjo ni izključen, a se za¬ prošena oblika ne sme protiviti legi fori. — e) Slednjič se ravna lege fori doba trajanja začasnih odredb. Začasne odredbe, do¬ voljene za predmete spornega sodstva, prestanejo: čim je potekel rok, za kateri so bile dovoljene; čim je prestala nevarnost, radi katere so bile dovoljene; čim je bil od pravdnega sodišča odbit ogroženi zahtevek, ali čim ponudi protivnik primerno varščino. Za stvari nespornega sodstva poznamo še poseben povod pre- stanka začasne odredbe, odrejene od lokalnih oblastev; take odredbe more ukiniti tudi inozemsko, za jurisdikcijo pozvano oblastvo; včasih prenehajo radi gole nepotrditve s strani tega oblastva v določenem roku. 3.) Stare haaške kolektivne konvencije zavezujejo države- pogodbenice k sledečim začasnim odredbam: Konv. III., čl. 6.: «Ako zakonca nista upravičena, tožiti na razvod ali ločitev na kraju domovališča, se moreta vendar, eden in drugi, obrniti na pristojno oblastvo tega kraja s prošnjo za začasne, od zakono¬ daje kraja predvidene odredbe v svrho, da preneha skupnost 285 zakonskega življenja. Te odredbe ostanejo v veljavi, ako jih potrdi domovinsko oblastvo v roku enega leta; ne trajajo pa dalje, nego dovoljuje zakonodaja domovališča.» (Prenehajo torej: v roku, predvidenem lege fori; čim jih razveljavi domo¬ vinsko sodstvo, kar more storiti vsak čas; najkasneje v teku enega leta, če jih domovinsko sodstvo dotlej ne potrdi). -— Konv. IV., čl. 7.: «Dokler varuštvo ni organizirano, in v nujnih primerih morejo ukreniti odredbe, potrebne za zaščito osebe in interesov nedoletnega tujca, lokalna oblastva*. Po čl. 9., al. 2., iste konvencije zadostuje za uporabnost čl. 7., da proizhaja tujec iz ene držav-pogodbenic; ni treba, da ima navadno bivališče na ozemlju ene teh držav. Konv. V., čl. 3., al. 1. in 3.: «Ako se nahaja v eni držav-pogodbenic pripadnik druge v takem stanju', da zahteva zanje njegov domovinski pravni red preklic, morejo odrediti krajevna oblastva vse začasne odredbe, potrebne za zaščito njegove osebe in imovine». Zanimivo je, da se niti za¬ časne odredbe ne smejo dovoliti, ako prizadeta oseba ni zrela za preklic lege nationali. «Te odredbe morajo prenehati, čim so krajevna oblastva od domovinskih obveščena, da so bile tam ali ukrenjene začasne odredbe, ali da je bil urejen z odločbo položaj osebe, za katero gre.» — Čl. 11. nove haaške dednopravne kon¬ vencije (1928) predvideva dolžnost držav-pogodbenic, da s po¬ trebnimi odredbami očuvajo na njih ozemlju zapuščeno imo- vino medsebojnih državljanov. 4.) V naših singularnih pravnopomočnih dogovorih smo si zasigurali in se zavezali k začasnim odredbam vsaj v sledečih primerih: a) V a r u š t v e n i h in p r e k 1 i c n i h: Čl. 28., al. 2. in 3. čsl.: «Za državljane druge pogodbenice, ki bivajo na nje¬ nem ozemlju ali imajo tam imovino, se mora (država-sopogod- benica) omejiti na neodložne varuštvene (skrbstvene) odredbe... Pristojno oblastvo države, katere pripadnik je zaščitenec, more take odredbe ukiniti.* (Soglasen čl. 34., al. 2. avstr.); b) Za¬ puščinskih: Čl. 20. čsl.: «Sodišče ali oblastvo pogodbenice, na katere ozemlju je premična imovina zapustnikova, je dolžno: 1.) da sestavi zapisnik o smrti pripadnika druge pogodbenice, ki je umrl v njegovem okolišu, 2.) da ukrene odredbe, ki so po¬ trebne za zavarovanje in smotreno upravo zapuščine v svrho, da se prepreči njeno zmanjšanje ali druga preteča škoda. Zlasti je dolžno, da sestavi reden inventar celokupne zapuščine in po 286 okolnostih primera, da stavi zapuščino pod zaporo (pečat), ali da ukrene, da se položi na varnem mestu, ali da postavi za¬ nesljivo in zaupanja vredno osebo za upravnika zapuščine (al. 1. in 2., ž njima soglasen čl. 23., al. 1. avstr.). «Odredbe pod 1. in 2. se ukrenjajo od pristojnega sodišča po predpisih lastne države. Morejo se pa na prošnjo druge strani ukreniti tudi v posebni obliki, čim se ne protivi zakonom, veljajočim v državi pristoj¬ nega sodišča ali oblastva (al. 3., ž njim soglasen čl. 23., al. 2., avstr.). — Čl. 22., al. 2. in 3. čsl.: «Ako je na kraju premične zapuščine konzularno oblastvo (sc. zapustnikove domovine), se morejo odredbe, navedene v čl. 20., št. 2., ukreniti šele potem, ko je bilo konzularno oblastvo pravočasno obveščeno v svrho udeležbe. V ostalih primerih je konzularno oblastvo obvestiti naknadno o vsem, kar je bilo ukrenjeno za zavarovanje in upravo zapuščine. Te odredbe se morejo, toda brez kvare za lastne državljane, na željo konzularnega oblastva premeniti ali ukiniti.« (Soglasen čl. 23., al. 3., avstr., samo da je pridržek širši: «ne- kvarno pravicam tretjih oseb«). Slične tem določbam čsl. in avstr. ppd. so določbe nove konz. konv. z Italijo; c) Ste¬ čajnih: Čl. 35., al. 1. in 2. čsl.: «Ako se more smatrati, da prebivajo v drugi državi-pogodbenici stečajni upniki, se naj pošlje pristojnemu sodišču prepis stečajnega oglasa s poročilom v svrho, da se obnaroduje v določenih časopisih te države«. (Sličen je čl. 56., al. 2., avstr, in čl. XXIX., al. 2., big. z razliko, da mora stečajno sodišče za obnarodovanje v inozemstvu v teh primerih poskrbeti samo). «Ako otvori pristojno sodišče ali oblastvo na ozemlju ene pogodbenice stečaj, in ako ima stečajni dolžnik na ozemlju druge premičnine, ne da bi tam prebival, potem se mora ta imovina na prošnjo pristojnega sodišča ali oblastva zavarovati, popisati in pristojnemu sodišču ali oblastvu izročiti.« (Soglasen čl. 54., al. 1., avstr, in čl. XXVII. big.); č) Izvršb enih: Čl. 42. čsl. «Čim dospo sodišču spisi (čl. 41 ), mora sodišče, pristojno za odločbo o izvršbeni prošnji, dovoliti brez odloga po zanje veljajočih zakonih zoper protivnika za¬ htevajočega upnika začasno odredbo, s katero osigura zahtevek iz izvršilnega naslova. Ta začasna odredba se more ukiniti le, ako da protivnik zahtevajočega upnika varščino za polno kritje zahtevka iz izvršilnega naslova.« (Ta medsebojnim sodiščem v uradno dolžnost naložena ukrenitev začasne odredbe je poseb¬ nost našega čsl. ppd. Ne gre, jo istovetiti z določbo čl. 48. avstr., 287 ki odreja, da se mora, čim je bila izvršba dovoljena, poskrbeti uradoma za njeno opravo do zavarovanja zahtevajočega upnika). 5.) Redke so avtonomne določbe za mednarodne začasne odredbe. Nekaj zgledov iz naših pravnih območij je vendar: Po § 118. zak. čl. XXXI.: 1894. morejo vojvodinska sodišča, kadar bivata inozemska zakonca v Vojvodini, v §§ 98., 101.—103. pred¬ videne začasne odredbe (ločeno bivališče, prestiranje alimentov ženi in otrokom, začasno vzgojo zadnjih) ukreniti tudi v pri¬ merih, ko ženitna pravda ne spada v njih kompetenco. Po § 13., al. 2., slov.-dalm. prekl. r. mora tuzemsko sodišče za inozemca. ki ima v tuzemstvu stalno bivališče, do odločbe po oblastvu nje¬ gove domovinske države ukreniti vse, kar je potrebno za zaščito njegove osebe in imovine, zlasti postaviti začasnega pripomoč- nika, čim so zanj podane zakonite predpostavke § 8. Po § 23. slov.-dalm. nesp. post. se mora v pogledu premične imovine inozemca, ki je umrl v naši državi ali v inozemstvu, naše so¬ dišče. .. praviloma omejiti na zavarovanje zapuščine. LXXX1X. Ostale pravnopomcčne agende. Opozoritve vredne med temi agendami so obvestilne in evidenčne dolžnosti. A. K medsebojnim obvestilom se zavezujejo države za razne predmete. Po konv. IV., čl. 8., n. pr. se obveščajo o potrebi, da se postavi varuh inozemcu s strani domovinskega oblastva, in po čl. 4. iste konvencije o činjenici, da je bil varuh postavljen od lokalnega oblastva, ker so bile podane predpostavke čl. 3. Po konv. V., čl. 4., se države obveščajo o analogni potrebi po¬ stavitve inozemca pod preklic po domovinskem oblastvu. Po čl. 3. iste konvencije se obveščajo o začasnih odredbah, ki jih je ukrenilo lokalno oblastvo v prid preklica potrebnemu ino¬ zemcu, in no nadaljnjem čl. 10. o činjenici, da je bil inozemec preklican od lokalnega oblastva. Analogne obvestilne dolžnosti v mednarodnih skrbstvenih stvareh obstojč po čl. 28., al. 2., čsl., čl. 28., al. 2., ital. konz. konv., ter so predvidene v čl. 34., al. 2., avstr. — Avtonomno obvestilno dolžnost uzakonjuje § 13., al. 3., slov.-dalm. prekl. r.: «Oblastva domovinske države se morajo nemudoma obvestiti o tem, da so bile za inozemca ukrenjene začasne zaščitne odredbe, in da je bil tuzemskim sodiščem stavljen predlog na preklic*. 288 Na šesti haaški konferenci leta 1928. je bil sklenjen dogovor, po katerem bo vsaka pristopajoča država, čim sklene mednarodni dogovor zasebnopravnega značaja, dolžna, obvestiti o njem nizozemsko vlado in ji poslati prepis dogovora; nizozemska vlada bo obveščala o njem naprej druge države, udeležene na tej šesti konferenci, in skrbela za poseben arhiv dogovorov. B. Evidenčne dolžnosti so predmet dogovorov zlasti v svrho razvidnosti osebnega staleža medsebojnih državljanov (njih ženitev, smrti in stečajev, izjemoma tudi rojstev). Po konv. L, čl. 5., al. 4., se mora poslati domovinskim oblastvom vsakega nupturienta poverjen prepis listine, ki se je napravila o skle¬ nitvi njegovega zakona; vsebina listine ne prejudicira vprašanju državljanstva. Za smrtne primere medsebojnih državljanov je dogovorjena dolžnost evidence (in obvestila) po čsl. ppd. (čl. 22., al. 1.), nač. avstr. ppd. (čl. 25., al. 1.) in ital. konz. konv. (čl. 9.). Dalje moramo voditi evidenco o otvoritvi stečaja nad imovino državljanov sopogodbenice po določbi čl. 35., al. L, čsl. Gori cit. čl. 56., al. 2., avstr, in čl. XXIX., al. 2., big. predpisujeta zgolj, da je uvrstiti stečajni oglas v domovinske časopise, čim se domnevajo ondod stečajnikovi upniki. — Spolni se evidenčna dolžnost v pogledu osebnega staleža z vpošiljatvijo napravlje¬ nega staležnega dokumenta (rojstvenega, poročnega, mrtva¬ škega lista). Na šesti haaški konferenci leta 1928. je bil sklenjen dogovor., po katerem bodo dobivali medsebojni siromašni državljani do¬ kumente o svojem civilnem staležu brezplačno pod enakimi po¬ goji, pod katerimi jih dobivajo domačini. Legaliziranje doku¬ mentov, potrebnih za ženitev, bodo opravljali brezplačno diplo¬ matski in konzularni uradniki. O izročitveni dolžnosti v mednarodnih zapuščinah in stečajih je bil govor na primernejšem mestu. Istotako o dolžnosti, dajati pravne informacije (obveščati o vsebini zakonodaj). Preostaja še omenitev dolžnosti, da se restituirajo po smrti odlikovanca inozemska odlikovanja (§ 90. slov.-dalm. zap. pat.). Tudi ta dolžnost obstoji po najvišji odločbi z dne 22. maja 1874. samo pod pogojem obstoja recipročnosti. Peti oddelek: Specialno mednarodno zasebno pravo. Specialno ali posebno zasebno pravo (jus privatum singulare) zovemo v nasprotju k občnemu (jus privatum commune) tisto, ki urejuje zasebnopravna razmerja posebnih stanov, n. pr. trgov¬ skega, ali posebne pravne posle, n. pr. menične, ali posebne pravne dobrine, n. pr. negmotne in sl. Specialno ali posebno MZP zovemo tisto, ki se bavi z razmejitvijo območij teh po¬ sebnih zasebnih prav v mednarodnem prometu; tu nastajajo med posebnimi zasebnopravnimi redi analogne kolizije, kakor med občnimi. Potrebe specialnega MZP-a ni treba poudarjati, ker je znano, da je pretežni del mednarodnega zasebnopravnega pro¬ meta, zlasti skoro ves mednarodni commercium obvladovan od posebnega, ne občnega zasebnega prava. Izčrpati se predmeti specialnega zasebnega prava, in zato tudi kolizijske norme specialnega MZP-a ne dajo. Da ne naraste obseg knjige, zadostuj, da govorim o tistih, za katere so koli¬ zijske norme najbolj razvite, in sicer o: 1. ) jurističnih osebah v MZP-u, 2. ) mednarodnem pravu negmotnih dobrin, 3. ) mednarodnem trgovskem (trgovinskem) pravu in 4. ) mednarodnem pravu vrednostnih papirjev, zlasti menice in čeka. Mogel bi bil razpravljati o njih že v drugem oddelku knjige, a nisem hotel napraviti ondotne tvarine še zapletenejše, nego je. Tudi se je priporočalo, da seznanim prej z normami prava tujcev in mednarodne pravne zaščite. Nerazpravljena ostanejo: mednarodno pomorsko, rečno, zračno, zavarovalno, borzno, valutno pravo in še marsikaka druga grana specialnega MZP-a, ki so vse šele v razvoju. Naše mednarodno pomorsko pravo je obdelal Verona (v prvem zvezku svojega «Pomorskega prava», Zagreb, 1924., in v «Jadranski straži», 1928.), tudi Tomašič. Radikalnejše sredstvo za odstranitev kolizij specialnih za¬ sebnih prav, nego razmejitev, bi nudilo njih vsebinsko izena- Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 19 290 čenje. To sredstvo je že priporočal Turinski kongres Institutov v letu 1892.; kakor smo spoznali iz t. IV., z velikim uspehom, ker je zajelo in še zajema svetovno pravo ravno iz specialnih zasebnih prav svoje najhvaležnejše, a redke predmete. XC. Juristične osebe v MZP-U. Norme MZP-a, ki veljajo po t. XXVIII. za fizične osebe, se ne dajo kratkomalo prenašati na juristične. Že po internih pravnih redih je nastanek jurističnih oseb, v nasprotju k fizičnim, podvržen nekemu državnemu nadzorstvu (često državni konce- siji). Da se delajo ta in druge razlike med fizičnimi in jurističnimi osebami, je razumljivo, ker se ustvarjajo zadnje umetno, in ni nobenih naravnih mej njih številu, njih vplivu, ne življenjski dobi. Utegnejo postati nevarne celo obstoju države same. To uvideva tudi doktrina, ki zato ne postulira za inozemske juri- stične osebe enako liberalnega pravnega položaja, kakor za inozemske fizične. Da pravilno presodimo pravni položaj inozemskih jurističnih oseb, moramo uporabljati, kakor pri inozemcih: norme prava tujcev in norme MZP-a; nujno se priporoča in vse preveč zanemarja, da razlikujemo med obojnimi. Pravo tujcev od¬ govarja na vprašanje, je-li pripuščati inozemske juristične osebe k udeležbi na tuzemskem pravnem prometu. Le, kadar in v kolikor se glasi odgovor na to prvo vprašanje pozitivno, nam povedo norme MZP-a, po katerem materielnem pravnem redu je presojati pravni nastanek (obstoj), pravno in poslovno sposob¬ nost inozemskih jurističnih oseb. Na predhodno vprašanje, katere juristične osebe so i n o - zemske, katere tuzemske, ne odgovarja niti pravo tujcev, niti MZP, temveč isto pravo, ki odloča v pogledu fizičnih oseb, so-li tuzemske ali inozemske, t. j. državno pravo, a, kadar nastanejo konflikti med državnimi pravi raznih držav, mednarodno javno pravo. Rešitev teh konfliktov je pri jurističnih osebah še težavnejša, nego pri fizičnih. V splošnem menijo doktrina in zakonodaja (tudi naše države), da naj odloča o tuzemstvu ali inozemstvu jurističnih oseb kraj sedeža njih uprave, pri gospodarskih udruženjih kraj sedeža njih k o m e r- cielne (ne tehnične) uprave, in sicer kraj resničnega (ne fiktivnega) sedeža. Zatrjujejo se tudi druge navezne okol- 291 posti, n. pr. kraj ustanovitve (podpisa delnic), kraj lege imovine, kraj obratovanja. Vojna in povojna judikatura se zlasti rade ozirata na državljanstvo družbenikov, delničarjev, upravnikov in drugih udeležencev, sploh na okolnost, je-li ima na vodstvo (poslovanje) jur. osebe vpliv tuzemstvo ali inozemstvo. Te opo- zo.ritve naj zadostujejo v pogledu vprašanja, ki, kakor rečeno, rte spada v MZP in še dolgo ne bo enotno rešeno. Pravne vire za presojanje pravnega položaja inozem¬ skih jurističnih oseb imamo predvsem v konvencijah (zlasti trgo¬ vinskih, citiranih v tretjem oddelku). Ni je trgovinske konven¬ cije, ki bi se ne bavila s tem predmetom, zlasti z normami prava tujcev (pravicami medsebojnih jurističnih oseb). Skoro vse na¬ vajajo podrobno, katere vrste jurističnih oseb se «priznavajo» na ozemlju države-pogodbenice in h kakemu poslovanju se ondod pripuščajo. — Podredno veljajo avtonomne zakonodaje, ki so razvite skromno; nekaj (za inozemske delniške družbe in zavarovalnice) jih imamo tudi v vseh pravnih območjih naše kraljevine. — Praeter legem se poslužujemo per analogiam norm, ki veljajo za inozemske fizične osebe; vendar analogija ni vedno na mestu. Za mednarodno, pravo jurističnih oseb so si pridobile zasluge monografije zlasti sledečih znanstvenikov: Laine (1893), Walker (1897), Fedozzi (1897), Lehmann (1898), Pillet (1904), Mamelok (1906), Tronquoy (1908), Salleile (1910). 1 ) Na področju prava tujcev nam je razlikovati med dvojno vrsto pravic, za katere se more potegovali inozemska juristična oseba v tuzemstvu ali tuzemska v inozemstvu: med državljanskopravnimi in (pomembnejšimi) javno-, zlasti obrtno- pravnimi. Državi j anskopravne pravice, n. pr. skleniti posa¬ mezno kupno, najemno, družbeno pogodbo, uživajo inozemske juristične osebe, kakor fizične, bodisi brezpogojno, bodisi pod skromnim pogojem, da obstoji formelna recipročnost (§ 33. odz., § 47. grdj. z ). Izjeme te ravnopravnosti v pogledu državljansko- pravnih pravic so zopet iste, kakor pri fizičnih osebah, n. pr. pri pridobivanju nepremičnin. Samo na breme inozemskih jur. oseb (redov), se izvršuje ponekod epavna pravica (t. LVI., št. 7). — Že kodanjski kongres Instituta v letu 1897. je priporočal državam, naj pripuščajo inozemske juristične osebe načeloma k vsakršnemu pridobivanju na svojem ozemlju (III. res.), priznal 19 ® 292 pa je (v res. IV.—VI.) opravičenost izjem, kadar gre za pri¬ dobivanje nepremičnin ali za brezdomensko pridobivanje. Neprimerno težje dosežejo inozemske juristične osebe javnopravne, zlasti obrtnopravne pravice, za katere se potegujejo v prvi vrsti n. pr. pravico nastanjevanja, trgovanja, zavarovanja, drugačnega obrtnega obratovanja. Vse te pravice rezervirajo države v splošnem lastnim državljanom (tudi naša). Inozemskim, fizičnim ali jurističnim, osebam jih podeljujejo le¬ po sklenjenih konvencijah in čisto izjemoma, kadar hočejo n. pr. privabiti tuj kapital, po svojih avtonomnih zakonodajah. Zadnje se zgodi samo na korist inozemskim gospodarskim udružetijem, o katerih bom govoril v prvem dostavku in zato tamkaj navedel predmetne avtonomne zakonodaje naše kraljevine. 2. ) Pravni nastanek inozemske juristične osebe se presoja po pravnem redu, ki velja na kraju njenega sedeža v goridoločenem smislu; ta pravni red (lex «nationalis») odloča torej o zakonitosti njene ustanovitve (o zakoniti obliki in vsebini statutov, najmanjšem iznosu delnic, podpisu in vplačilu osnovne glavnice itd.). Tako že po I. res. Kodanjskega kongresa; pri nas praeter legem po analogiji onih norm, po katerih presojamo pravni nastanek inozemske fizične osebe. Le čl. 787. črn. imov. zak. določuje izrečno: «Kad se sudi, jeli zakonit opstanak kakva imaoničkog društva, zaklade i u opšte nelična imaonika, treba se vladati po pravilima mjesta gdje mu je sjedište.» Napačno postopajo po m. m. tiste države n. pr. Nemčija (§ 10. uv. zak. k drž. zak.) ali Rumunija, ki vežejo pravni obstoj inozemske juri¬ stične osebe (ne na zakonito konstituiranje v domovini, temveč) na podelitev pravne sposobnosti s strani lastnega državnega oblastva, izhajajoč s fiktivnosti jurističnih oseb (češ, da živijo tuzemsko pravno življenje le po milosti tuzemske zakonodaje, inozemsko le po milosti inozemske). Naše domače zakonodaje stoje na stališču realnosti jurističnih oseb. — Lex «nationalis» inozemske jur. osebe odločuje, razen o zakonitem nastanku, tudi o njenem nadaljnjem obstoju, zlasti o zakonitosti razpusta v domovini. 3. ) Lege «nationali» je presojati tudi obseg pravne sposobnosti inozemske juristične osebe. Čim je za pri¬ dobivanje določne pravice ali za prevzem določne obveznosti nesposobna v domovini, je nesposobna tudi pri nas, dasi bi je tuzemski pravni red ne oviral na predmetnem poslu. Polj. zak. 293 .št. 581 uzakonjuje to kolizijsko normo v čl. L, al. 3., izrečno. A, kakor smo videli pri presoji pravne sposobnosti inozemskih fizičnih oseb, posega v ta načeloma uporabni domovinski pravni red često (z ozirom na ordre public) lokalni pravni red in sicer prohibitivno ali permisivno: v državah, ki prepovedujejo pri¬ dobivanje nepremičnin po «mrtvi roki», zadene ta prepoved tudi lege nationali sposobne inozemske redove; obratno se v državah, ki take prepovedi ne poznajo, pripuščajo k pridobivanju nepre¬ mičnin lege nationali nesposobni inozemski redovi. Ker so pa vse omejitve pravne sposobnosti do malega statuirane v interesu javnega reda, je navidezni rezultat (kakor pri fizičnih ose¬ bah) ta, da se pravna sposobnost inozemskih jurističnih oseb ne ravna lege «nationali», temveč territoriali. — Iz pravne spo¬ sobnosti inozemske juristične osebe sledi (kot korelat) njena sposobnost, nastopati kot stranka v tuzemski pravdi. 4) Končno se ravnata lege «nationali» poslovna in pravdna sposobnost inozemske juristične osebe, zlasti torej pravice in dolžnosti načelstva, obseg njegovih zastopniških upra¬ vičenj itd. Napačno je, ako se v pravdi inozemske juristične osebe k zastopanju ne pripustijo njeni pravilno postavljeni inozemski organi, temveč se terja zastopanje po tuzemski repre¬ zentanci. (Kakor spoznamo kasneje,morajo imeti tuzemske repre¬ zentance samo ona inozemska gospodarska udruženja, ki so pri- puščena k tuzemskemu obrtnemu obratovanju). — Pravilnost teh kolizijskih norm potrjuje tudi II. res. Kodanjskega kon¬ gresa: «Zato imajo tuje juristične osebe v vseh primerih pravdno sposobnost, kot tožnice in toženke, pred sodišči vseh držav, čim pristopijo njih pravilni zastopniki. Zastopanje se vrši pri vseh korakih državljanskega življenja v soglasju ž njih domovinsko zakonodajo.« 1. dostavek: Tuja gospodarska udruženja. Gospodarska udruženja, zlasti trgovska, industrijska, finanč¬ na, zavarovalna, uživajo v pravu tujcev prednosti pred drugimi inozemskimi jurističnimi osebami. Nobene posebnosti ne veljajo za nje v MZP-u.—Privilegiranje gospodarskih udruženj je utemeljeno v gospodarskih razlogih in njih manjši politični pomembnosti. Dočim si pri drugih inozemskih jurističnih osebah države pridržujejo svobodo, je-li in v kakem obsegu jih pri¬ puščajo k delovanju (obratovanju) na lastnem ozemlju, je ta 294 svoboda na korist inozemskim gospodarskim udruženjem, zlasti delniškim družbam in drugim kapitalističnim udruženjem, že zelo opuščena; največ po konvencijah, a tudi po avtonomnih zakono¬ dajah. Najnovejše prizadevanje evropskih držav gre že za tem, da se sklene kolektiven dogovor o splošnem pripuščanju vsaj delniških družb k obrtnemu poslovanju na vsem konvencijskem ozemlju, ki naj nadomesti sedanje singularne konvencije ozir. avtonomne zakonodaje; načrt takega kolektivnega dogovora je bil izdelan na 12. medparlamentarni trg. konferenci leta 1925, v Rimu. Kar se tiče vsebine prednosti, ki se koncedirajo inozemskim delniškim družbam, naj citiram resolucije 13. Institutovega kon¬ gresa v Hamburgu leta 1891., ki vsebujejo hkratu od Instituta priporočene kolizijske norme MZP-a: I. «Delniške družbe, ustanovljene v soglasju z zakoni države; v kateri so nastale, so brez splošnega ali posebnega dovoljenja upravičene, da nastopajo pred justico drugih držav. Dalje so upravičene, da tamkaj delujejo, ustanavljajo zastopstva ali kakršnekoli sedeže delovanja, držeč se pri tem zakonov in pred¬ pisov ondotnega javnega reda.» II. «Delovanje delniških družb, njih pravice, obveznosti iti odgovornost njih zastopnikov se tudi v drugih državah presojajo po zakonih države, kjer so nastale.« III. «Delniške družbe, ki ustanove podružnice ali sedeže delo¬ vanja v drugi državi, morajo spolniti tam formalnosti objave, ki so predpisane od zakonov teh držav. Če teh formalnosti ne bi spolnile, delovanje podružnic še ne bi postalo nično. Vendar še morejo upravitelji in zastopniki družb pozvati za tako delovanje na odgovor po zakonih države, kjer je bil storjen prestopek.« IV. «Zakoniti pogoji za izdajanje in za trgovanje z delnicami ali obveznicami tujih družb se presojajo po zakonih države, v kateri so bili izdani ali se trgujejo.« V. «Za državo nastanka delniške družbe se smatra tista, v kateri je bil ustanovljen brez prevare družbin zakoniti sedež.« —* Vsebina prednosti, ki jih nudi inozemskim gospodarskim udruženjem naša kraljevina, izhaja, kakor drugod, v prvi vrsti iz sklenjenih konvencij. Z avtonomnimi zakoni posameznih prav* nih območij nudimo take prednosti inozemskim delniškim družbam in zavarovalnicam, v Sloveniji-Dalmaciji še inozemskim družbam z omejeno zavezo. Za prve 295 veljajo: slov -dalm. ces. nar. z dne 29. novembra 1865., št. 127 drž. zak., 5L 91.—98. srb. zak. o akc. dr. z dne 10. decembra 1896. (z izmenama i dopunama od 17. novembra 1898.), hrv.-slav.- vojv. trg. zak. z dne 16. maja 1875. (§§ 210.—217.). Za druge (inozemske zavarovalnice): slov.-dalm.zak.z dne 29. marca 1873., št. 42 drž. zak., srb. zak. z dne 31. marca 1892. Za inozemske družbe z omejeno zavezo: slov.-dalm. zak. z dne 6. marca 1906., št. 58 drž. zak. (§§ 107.—114.). Jugoslovansko ministrstvo za trgovino in industrijo je s ponovnimi razpisi opozorilo pokrajin¬ ska oblastva na potrebo, da terjajo od inozemskih gospodarskih udruženj spolnitev pogojev, predvidenih od cit. zakonov. — Ti pogoji sov splošnem sledeči: 1 ) Inozemsko udruženje mora v svoji domovini pravno obstajati in tam resnično in v redu delovati; 2.) Med našo in domovinsko državo inozemskega udru- ženja mora obstajati formelna recipročnost; 3.) Inozemsko udruženje mora za tuzemsko obrtno poslovanje postaviti repre¬ zentanco z neomejenim pooblastilom; 4.) Kadar bi potrebovalo državno koncesijo tuzemsko udruženje, jo mora izposlovati tudi inozemsko. Nekaj strožji so pogoji srb. zak. iz leta 1896., po katerega čl. 92., br. 5, mora inozemska delniška družba priznati «u svirra parnicama, koje bi se izrodile zbog poslova koje su zaključila društvena zastupništva u Srbiji, nadležnost srpskih zakona i sudova,:> in po katerega čl. 94. morajo voditi poslovne knjige v srbskem jeziku in dinarski valuti. Vsi cit. zakoni predvidevajo tudi določbe, po katerih se more pripustitev k tuzemskemu obrtnemu poslovanju zopet odtegniti (zlasti, kadar odpade naknadno kateri gori navedenih pogojev za pripustitev, ali iz razlogov, iz katerih bi se ustavilo poslovanje tudi tuzem¬ skemu udruženju). — Kadar inozemsko gospodarsko udruženje ni juristična oseba, temveč družba (societas), bi morale veljati norme občnega, ne specialnega MZP-a. Najčešče bi torej odločevala lex nationalis družbenikov (socijev). To bi povedlo do nesprejemljivih rezul¬ tatov zlasti tedaj, kadar bi lex nationalis družbenikom ne bila skupna, ampak različna. Ker pa imajo tudi taka gospodarska udruženja, dasi niso juristične osebe, neko središče svojega delo¬ vanja (sedež), zato Se fingira v MZP-u oni pravni red, ki velja na tem sedežu, za vsem družbenikom skupno lex nationalis, in se presojajo po njem pravni obstoj in vse pravno relevantne sposobnosti takih gospodarskih udruženj.— 296 Za mnoga udruženja, zlasti še za mnoge imovinske sklade vlada spor, tvorijo-li samostojne, t. j. od udružencev ozir. užival¬ cev različne pravne subjekte ali ne. Po m. m. okolnosti, da so taka udruženja in taki skladi (zapuščinski, stečajni) včasih kratkoživi, da ne smejo, kadar jim je gospodarski namen likvi¬ dacija, pridobivati novih pravic in prevzemati novih bremen, da je nekim imovinskim skladom (ustanovam) čuvati zgolj sub¬ stanco in deliti plodove, niso noben utemeljen razlog, da bi se jim kratila lastnost samostojnih pravnih subjektov. Te okolnosti omejujejo zgolj obseg pravne sposobnosti, ki je pri jurističnih osebah bolj diferenciran, nego pri fizičnih; a tudi fizične osebe ne uživajo povsod enake pravne sposobnosti in so jih še veliko manj uživale v zgodovini. 2. dostavek: Tuje države. Pri javnopravnih korporacijah, h katerim spada kot najvišja z atributi vrhovnosti država, njih lastnost, so-li tuzemske ali ino¬ zemske, ni nikdar dvomljiva. — Da postajajo v MZP-u potrebne posebne norme za nje, izvira od tod, ker se ne omejujejo na izvrševanje vrhovnostnih funkcij, temveč se (čim dalje marlji¬ vejše) udeležujejo zasebnopravnega prometa, ne-le doma, ampak tudi v tujini in s tujino. Dosledno bi bilo, da se uporabljajo na nje, kadar nastopajo v mednarodnem zasebnopravnem prometu, dasi so države, že znane norme, ki veljajo za inozemske juristične osebe ev. one za inozemska gospodarska udruženja. Na to doslednost se tudi povrača najmlajša doktrina (Weiss: predavanje na haaški aka¬ demiji za mednarodno pravo; Speri: Lehrbuch der big. Rechts- pflege, str. 32; Schellander: Pravni Vestnik leta 1927., št. 3—4). A praksa je druga, zlasti v Franciji in Angliji, a tudi v Švici, Nemčiji, Avstriji. Po tej praksi smejo države v inozemstvu sicer uveljavljati svoje zasebnopravne zahtevke kot tožnice, ne smejo pa biti ondi tožene, še manj se sme zoper nje dovoliti v ino¬ zemstvu izvršba. Praksa smatra položaj toženca in zavezanca za nezdružljiv z vrhovnostjo, katero je treba očuvati državam tudi v inozemstvu (par in parem non habet judicium). Le, kadar se podvržejo države tujedržavnemu sodstvu prostovoljno, ali kadar gre spor za nepremičnine, ležeče na tujedržavnem ozem¬ lju, ali za pravice na niih, tedaj odpade tudi po cit. praksi eksem- cija od inozemske jurisdikcije. Na to prakso opozarjam (dasi ji 297 novejša doktrina ne pritrjuje) zato, ker tvorijo vir MZP-a tudi običaji; opozarjam pa hkratu, da predmetnega običaja ni lahko dokazati, ker so se v starejših časih države veliko manj ude¬ leževale zasebnopravnega prometa, nego se ga danes; dalje, da se da pravni običaj z mlajšo protiprakso odpraviti. Hamburški kongres Instituta iz leta 1891. je načeloma pritrdil pravilnosti opisanih privilegov, a že on navaja dolgo vrsto tožb, ki jih izreka dopustnimi zoper države pred tujedržavnim sodstvom. — Splošne podsodnosti države v inozemstvu nimajo nikoli, vedno le posebne. XCI. Mednarodno pravo negmotnih dobrin. Negmotne dobrine, ki jih ščiti skoro ves kulturni svet, so: a) slovstvena in umetniška dela (ter fotografije); b) izumi, žigi, vzorci in modeli; c) imena in sorodne označbe (zlasti trgovcev, obrtnikov in njih podjetij). Med negmotnimi dobrinami, ki še utegnejo postati deležne pravne zaščite, naj omenim znanstvene proizvode kot take, ki so sedaj zaščiteni le, čim so publicirani kot slovstvena dela, patentirani kot izumi in sl. Po zgledu last¬ nine na gmotnih stvareh (a tudi za razlikovanje od nje) imenujem pravice na negmotnih dobrinah svojino; razlikujem torej: ad a) literarno in artistično svojino (autorsko pravo v ožjem pomenu besede); ad b) industrijsko svojino («obrtna» je pretesen izraz); ad c) imensko pravo. Literarna, artistična in industrijska svojina skupaj se imenujejo intelektualna. — V zgodovinskem razvoju se je intelektualna svojina ščitila najprej političnopravno (kot privilegiji), kasneje tudi kazenskopravno. Danes je splošno uzakonjena civilnopravna zaščita, spremljana od kazensko¬ pravne. Imena in označbe so največ zaščiteni še političnopravno:; a imamo že izjeme civilnopravne.zaščite. — Intelektualna svojina je urejena s specialnimi zakoni, kar olajšuje od naglega raz¬ voja terjane premembe zakonitih določb. — Potrebe med¬ narodne zaščite negmotnih dobrin ni treba utemeljevati. Notorno je, da jo potrebujejo autorji teh dobrin še v večji meri, nego lastniki gmotnih. Dela pisateljev in umetnikov, izumi in kvalificirano blago najdejo konsumente po vsem svetu, dočim nepremičnine ne zapuste nikdar, druge premičnine izjemoma ozemlje domovinskega pravnega reda. Autorji, izumitelji, tvor- ničarji in veletrgovci bi zgubili znaten del plodov svojega truda, ako bi bili zaščiteni samo v domovini. Nezaščitenost v tujini bi 298 kvarno vplivala celo na zaščito v domovini; kajti knjige se dajo ponatiskovati, umetniška dela posnemati, patentirani predmeti izdelovati v tujini in uvažati v autorjevo domovino. MZP-u je rešiti dolgo vrsto vprašanj: 1. ) Katere negmotne dobrine so tuzemske, katere ino¬ zemske? Že odgovor na to predhodno vprašanje dela težavi Ni namreč kriterija, na kateri bi se bile — za razlikovanje do¬ mačih negmotnih dobrin od tujih — že zedinile vse države, ki medsebojno izmenjujejo te dobrine. Najnaravnejše je teri¬ torialno načelo, po katerem ščiti vsaka država vse negmotne dobrine, ki so nastale (se ustvarijo, kreirajo) na njenem ozemlju, brez ozira na narodnost stvaritelja. Kadar je stvaritelj inozemec, terjajo neke države še, da mora v državi nastanka in zaščite domicilirati ali imeti svoje podjetje. Teritorialno načelo ima za predpostavko, da je v državah, ki izmenjujejo negmotne dobrine, pravo teh dobrin primerno razvito. Če ena držav prava negmot¬ nih dobrin ne pozna ali ga ni zadostno razvila, potrebuje teri¬ torialno načelo dopolnitev s p e r s o n a 1 n i m, t. j. domovinska država mora zaščititi poleg negmotnih dobrin, kreiranih na lastnem ozemlju, tudi kreacije lastnih državljanov v tujini. — Nevzdržno pa bi bilo čisto personalno načelo, po katerem bi vsaka država ščitila le negmotne dobrine lastnih državljanov (iz tu- ali inozemstva), dočim bi negmotnih dobrin inozemcev, dasi ustvarjenih v tuzemstvu, ne ščitila. V poljskem autorskem zakonu z dne 29. marca 1926. se je pojavilo še tretje, realno načelo: Poljaki ščitijo tudi slovstvena dela inozemcev, ki izidejo v inozemstvu, a v poljskem jeziku. — Široko pojmo¬ vanje tuzemske in tesno pojmovanje inozemske negmotne dobrine zelo pospešuje zaščito autorjev. 2. ) Mednarodna zaščita negmotnih dobrin, t. j. zaščita, ki jo iščejo lastniki negmotnih dobrin v tujini, je dvojne vrste, kar korespondira z dvojno vrsto teh dobrin. So negmotne dobrine, ki postanejo pravno zaščitene že s svojim nastankom n. pr. dela literarne in artistične svojine, praviloma tudi imena in sorodne označbe. So druge negmotne dobrine, za katere mora stvaritelj pravno zaščito šele izposlovati v predpisanem posto¬ panju: izume dati patentirati, žige registrirati, vzorce in modele deponirati; da vzdrži izposlovano zaščito, mora plačevati letne pristojbine itd. — Lastniki negmotnih dobrin prve vrste rekla- 29 $ mirajo mednarodno zgolj njih priznavanje s strani tujine, a lastniki negmotnih dobrin druge vrste reklamirajo pri¬ pustitev k inozemskemu patentiranju, registriranju, deponi¬ ranju in sl. Da se izrazim v privajenih nazivih, gre tudi v mednarodnem pravu negmotnih dobrin včasih za golo prizna¬ vanje (respektiranje) drugje pridobljenih pravic, včasih za pripustitev inozemskih stvariteljev k udeležbi na tuzemskem pravnem prometu. 3.) Za koncediranje mednarodne zaščite negmotnih dobrin stavljajo državne pogoje razne vrste. Izjeme so tiste države — na čelu koraka Francija —- ki ščitijo vsaj neke inozemske negmotne dobrine (literarna in artistična dela) b r e p o g o j h o (znameniti dekret z dne 28. marca 1852.). Druge države terjajo, da obstajaj f o r m e 1 n a recipročnost; ščitijo torej inozemske negmotne dobrine le tedaj, kadar tudi inozemstvo pri zaščiti ne dela razlike med domačimi in tujimi negmotnimi dobrinami. Sporadično postavljajo države pogoj m a t e r i e 1 n e reci¬ pročnosti, dovoljujoč zaščito inozemskih negmotnih dobrin le v tisti meri, v kateri ščiti inozemstvo negmotne dobrine iž njih države. Dobra stran tega zadnjega sistema je, da se izvaja ž njim na tujo državo pritisek, naj svojo pomanjkljivo ali zastarelo zakonodajo izboljša. Prednost prvega sistema (pogojenosti od obstoja formelne recipročnosti) je, da sodiščem ni treba upo¬ rabljati tujega materielnega prava, temveč domače. So končno države, ki jim ne zadostuje obstoj ne formelne, ne materiehie recipročnosti, ki temveč zahtevajo diplomatsko (sklenitev zaščitnega dogovora). Le včasih jim namesto takega formalnega dogovora zadostuje publikacija enostranske izjave lastnega državnega organa (just. ministrstva), da je recipročnost zaščite s tujo državo de facto podana. Najbolj razširjen je mešani sistem, po katerem se negmotne dobrine iz nekih inozemstev ščitijo po sklenjenih dogovorih (izmenjanih izjavah), iz drugih pod (avtonomno uzakonjenim) pogojem formelne recipročnosti (ali drugačne). Dogovori so singularni ali kolektivni. K zadnjim spadajo znameniti u n i j s k i dogovori, o katerih bom govoril pod št. 7. Imajo vse prednosti kolektivnih dogovorov: Negmotne dobrine, ki se ščitijo izza svojega nastanka (literarna, artistična dela, imena), postanejo takoj s kreacijo zaščitene na vsem unijskem ozemlju (v Evropi in izven nje), a negmotne dobrine, za katere 300 je treba zaščito šele izposlovati (žigi, vzorci, modeli), postanejo zaščitene na vsem unijskem ozemlju, čim je izposlovana zaščita na enem samem mestu (pri posebnem mednarodnem bureau-jn), Le za izposlovanje patentov takega osrednjega urada ni (in ga ne bo možno osnovati); a zato je izumiteljem s patentiranjem v eni unijskih držav garantirana prioriteta v vseh drugih. 4. ) V pretečenih desetletjih so države rade stavljale nadaljnji pogoj, da morajo biti negmotne dobrine zaščitene najprej v lastni domovini. Niso ščitile izumov, žigov, vzorcev in modelov, če niso bili patentirani, registrirani, deponirani prej v domovini; že izposlovana inozemska zaščita je prestala, čim je prestala domovinska. To je bil tzv. sistem odvisnosti inozemske zaščite od domovinske. V novejšem času se ta pogoj opušča. Unijski dogovor za zaščito industrijske svojine ga pozna le še za žige, ki jih registrira mednarodni bureau samo, če so regi¬ strirani v domovini (in na prošnjo domovinskega urada). Remi¬ niscenco na sistem odvisnosti tvori tudi čl. 7., al. 2., linijskega dogovora za zaščito literarne in artistične svojine, po katerem autorska zaščita v inozemstvu ne more trajati dalje, nego v autorjevi domovini. Obe izjemi utegneta v teku razvoja odpasti, ker nista utemeljeni; lastniki negmotnih dobrin včasih na za¬ ščito v domovini niti ne reflektirajo, kar pa ne sme biti ovira, da jo dobe izven nje. 5. ) Tudi dogovor na medsebojno zaščito negmotnih dobrin koristi državljanom pogodbenih držav le, če je avtonomno pravo negmotnih dobrin v državah-pogodbenicah primerno razvito. Kadar to ni, nastane potreba, da se sprejmejo v zaščitne do¬ govore materielnopravne določbe, po katerih se bo nudila dogovorjena pravna zaščita. Navzočna pripomba velja zlasti za unijske dogovore. Njih pretežna vsebina se bavi z materielnim pravom negmotnih dobrin, namreč z onim minimom pravne zaščite, za kateri so se unijske države za¬ vezale, da ga bodo izkazovale medsebojnim negmotnim dobri¬ nam. Tako dogovorjena pravna zaščita vpliva ugodno nazaj na izboljšanje avtonomnih zakonodaj; kajti na dolgo ne gre, da bi uživali inozemci z unijskega ozemlja v državi izdatnejšo za¬ ščito, nego jo uživajo državljani po avtonomni zakonodaji. Na ta način se je ustvarilo ne le za unijska razmerja (do neke meje) vsebinski izenačeno pravo negmotnih dobrin, ampak se mu po vsebini približujejo tudi avtonomne zakonodaje, ki skoro 301 nikoli več ne zaostajajo, često pa v meri zaščite prehitevajo unijsko pravo. Tako si hkratu razlagamo, da dobiva pravo ne¬ gmotnih dobrin značaj svetovnega prava. — Na drug način je poskrbela novela z dne 27. aprila 1928. k našemu zakonu o zaščiti industrijske svojine (iz leta 1922.), da zaščita lastnih državljanov ne zaostane za zaščito inozemcev na podlagi med¬ narodnih pogodb: «Državljani naše kraljevine smejo zahtevati, da se uporabljajo na njih korist določbe mednarodnih pogodb za zaščito industrijske svojine vedno, kadar jim dajejo te določbe več koristi, nego bi jih imeli po predpisih notranjih zakonov naše kraljevine* (čl. L, oziroma novi 4. al. k § 161. zak. iz leta 1922.). 6.) V kolikor je pravo negmotnih dobrin raznih držav vse¬ binski izenačeno, odpadejo konflikti pravnih redov, in s tem potreba kolizijskih norm. Vendar je še dosti konfliktne snovi. Avtonomne zakonodaje se še n. pr. niso zedinile na enotno pojmovanje, kaj je literarno (umetniško) delo, kaj žig, vzorec, model; katera upravičenja naj imajo autorji teh posameznih umskih proizvodov; koliko časa naj traja njih zaščita; iz katerih razlogov naj prestane itd. — Pri mednarodni zaščiti lastnine na gmotnih stvareh se analogni konflikti pojavljajo redkeje, ker se lastnina na gmotnih stvareh ščiti v vseh državah v najneomeje- nejšem obsegu in časovno ni limitirana. V kolikor pa obstoje take omejitve, veljajo tudi za inozemsko gmotno lastnino, ker jih zahteva tuzemski javni red. Isto rešitev je uporabiti na ino¬ zemska literarna in artistična dela (in na fotografije). Ako segajo upravičenja, ki so nastala inozemskemu autorju iž njih po ino¬ zemskem pravnem redu, dalje, nego upravičenja iz tuzemskih takih del, se v tuzemstvu ne morejo uveljavljati. Pri tako mladi pravni panogi, kakršna je pravo negmotnih dobrin, ne moremo pričakovati od državljanov, da naj respektirajo inozemske ne¬ gmotne dobrine v večjem obsegu in daljšo dobo, nego store to v pogledu domačih. Kot kolizijska norma velja torej lex territo- rialis, ne lex originis. Tako tudi po unijskem dogovoru o zaščiti literarne in artistične svojine (samo da se mora med unijskimi državami nuditi zaščita najmanj po izmeri unijskega materiel- nega prava). — Ista kolizijska norma legis territorialis (ne ori¬ ginis) velja za izume, žige, vzorce in modele, a iz drugega razloga: ker črpajo vsi pravico na zaščito iz okolnosti, da jih je inozemstvo pripustilo k patentiranju, registriranju, deponiranju; 302 zato se ravna po ondotnem pravnem redu tudi vsebina in doba izposlovane zaščite. Legem territorialem uzakonjuje tudi unijski dogovor za zaščito industrijske svojine. Pozna le izjemo čl. 6., po katerem se ščitijo žigi telle quelle (lege originis). Izjema je bila napravljena v času, ko so se mnoge države branile, ščititi besedne žige, česar se danes ne branijo več (torej radi nerazvi¬ tosti teritorialnih zakonodaj). Za patente, vzorce in modele velja pravni red ščiteče države brez vsake izjeme; pripeti se zato, da. so jim vsebina, obseg in doba zaščite po raznih državah različna. 7.) Poglavitna vira konvencijskega mednarodnega prava ne¬ gmotnih dobrin sta večkrat omenjena unijska dogovora: Bern- Berlin-Rimski dogovor za zaščito literarne, artistične in foto¬ grafske svojine in Paris-Washington-Haaški dogovor za zaščito industrijske svojine (ki predvideva v čl. 8. tudi zaščito neregi¬ striranega trg. imena). Prvi teh dogovorov je bil sklenjen 9. sep¬ tembra 1886 v Bernu, dobil 4. maja 1896. dodatek v Parizu, bil nato 13. novembra 1908' revidiran v Berlinu, dobil 20. marca 1914. neznatno dopolnitev vBernu;a leta 1928.je bila izvršena njegova ponovna obsežna revizija na kongresu v Rimu. Drugi dogovor je bil sklenjen 20. marca 1883. v Parizu, bil revidiran 14. decem¬ bra 1900.vBruselju, 2. junija 1911. vWashingtonu, 14. aprila 1891. dopolnen v Madridu s posebnim dogovorom o centralni regi¬ straciji žigov, ki je bil kasneje istotako revidiran 14. decem¬ bra 1900. v Bruselju ter 2. junija 1911. v Washingtonu. Oba dogovora, Pariški in Madridski, sta bila leta 1925. znova pre¬ tresena v Haagu in so 6. novembra 1925. bile k njima sklenjene nove dopolnitve. Na istem haaškem kongresu in istega dne je bil sklenjen nov dogovor o centralnem deponiranju vzorcev in mode¬ lov. Članice teh linijskih dogovorov so postale v teku let skoro vse evropske države in mnoge izvenevropske. Naša kraljevina je doslej (z veljavo od 26. februarja 1921., Sl. Nov. br. 38/1921) pristala na unijski dogovor o zaščiti industrijske svojine, ka¬ terega članica (ustanoviteljica) je bila že kraljevina Srbija (tudi a. o. monarhija). Najnovejše (haaško) besedilo z dne 6. novem¬ bra 1925. je bilo od nas ratificirano 19. junija 1928. (Sl. Nov. z dne 26. septembra 1928., br. 223.) — Na dogovor o zaščiti literarne, artistične in fotografske svojine še nismo pristali (kakor ni a. o. monarhija, pač pa Črna gora). Vendar je revi- 303 dirani Bern-Berlinski dogovor z dne 13. novembra 1903. danes v veljavi med nami in nemškimi državljani na podlagi trgovske pogodbe z Nemčijo z dne 6. oktobra 1927. Singularnih dogovorov za zaščito industrijske svojine imamo sklenjenih, oziroma raz¬ širjenih na vse državno ozemlje več, a so manj pomembni, ker so dotične naše sopogodbenice hkratu z nami članice unije. V kolikor ni dogovorov, se vrši zaščita negmotnih dobrin v naši kraljevini po avtonomnih zakonodajah, v kolikor jih imamo; za zaščito industrijske svojine imamo že enoten pravni red. Podrobnosti v dost. 1.—3. 8.) Od komaj pregledne književnosti, ki se bavi s pravom negmotnih dobrin in ž njih mednarodno zaščito, naj navedem le nekaj monografij, ki razpravljajo o osnovnih in konstrukcijskih vprašanjih: za autorsko pravo (v ožjem pomenu besede); Osterrieth (1892 in mnogo mlajših del), Rothlisberger (gen. tajnik unije: 1902 in mlajša dela), Hermann-Otavsky (1903), Kohler, (1907); za patentno pravo: Bettelheim (1907); za ži govno pravo: Lambert (1903), Adler (1909); za pravo vzorcev in modelov: Pappenheim (1905), Brunstein (1901); za imensko pravo: Giesker-Zeller (1915). Jugo¬ slovansko pravo industrijske svojine je temeljito obrazložil Bartoš (1927), patentno Sladovič (1925), autorsko Šuman (1928: Bernska konvencija i njene revizije). — Izhajajo tudi posebni strokovni časopisi, posvečeni eni ali drugi ali več pano¬ gam prava negmotnih dobrin. (.dostavek: Slovstvena, umetniška in fotografska svojina. V Sloveniji in Dalmaciji je ta svojina zaenkrat avto¬ nomno zaščitena z zakonom z dne 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak.; v Hrvatski, Slavoniji in Vojvodini s hrv.-slav -ogr. zak., čl. XVI., z dne 26. aprila 1884. Že iz starosti letnic izhaja potreba reforme obeh zakonov. A druga naša pravna območja te vrste intelektualne svojine sploh še ne ščitijo, razen novinar¬ skih člankov po določbi čl." 17. enotnega tiskovnega zakona z dne 6. avgusta 1925., br. 179. Sl. Nov. Načrt enotnega autor- skega zakona za vso kraljevino je pripravljen (gl. obrazložitev v Sl. Pravniku, št. 11./12. iz leta 1928.); ustrezal bo vsem po- 304 stulatom Bern-Berlin-Riniskega dogovora, tako da bomo mogli postati člani te unije. V Sloveniji in Dalmaciji so po cit. zak. zaščitena vsa dela slovstva, umetnosti in fotografije, ki izidejo v območju zakona; dalje vsa taka dela, katerih autorji so naši državljani, naj je delo izšlo v tu- ali inozemstvu (§ 1). Vsa druga dela so zaščitena le po vsebini državnih dogovorov (§ 2., al. 2.). Slov.-dalm. autorski zakon uzakonjuje s tem teritorialno načelo, dopolneno s perso¬ nalnim. Avtonomno nezaščitena so pri nas zgolj dela inozemcev, ki izidejo v inozemstvu. Taka dela ščitimo pod pogojem diplo¬ matske recipročnosti. Trdi pogoj diplomatske recipročnosti je postal sčasoma nevzdržen; zato je dobila cit. določba § 2., al. 2.. z novelo z dne 26. februarja 1907., št. 58. drž. zak., dostavek, glasom katerega more, kadar ni dogovora, zaščito autorskega zakona na inozemska dela razširiti justični minister z naredbo, ki jo objavi v državnem zakoniku (čim je ugotovil obstoj faktične medsebojne zaščite). Takih naredb je izdal avstrijski justični minister več, a so za slov.-dalm. pravno območje (z novimi poli¬ tičnimi razmerami) zgubile veljavo; jugoslovanski minister pravde še ni izdal nobene. — V Hrvatski, Slavoniji in Vojvodini so zaščitena vsa dela državljanov, naj izidejo kjerkoli, dela ino¬ zemcev takrat, kadar jih izdajo pri tuzemskih založnikih, ali kadar biva inozemski autor v tuzemstvu najmanj dve leti in plačuje davke (§ 79). Po tem zakonu je pojem domačega dela nekoliko tesnejši, in pojem tujega dela širši, nego po slov.-dalm. autorskem zakonu. Osnutek našega novega enotnega autor¬ skega zakona izhaja, kakor oba sedaj veljavna, z mešanega teri- torialno-personalnega načela, predvideva pa še primer realnega načela po zgledu polj. ant. zak. Za zaščito del inozemcev, ki izidejo v inozemstvu, postavlja milejši pogoj zakonite (faktične), ne diplomatske recipročnosti. S tem bodo autorske pravice ino¬ zemcev v pogledu tuzemske zaščite izenačene ž njih drugimi državljanskopravnimi pravicami, za katerih zaščito se po § 33. odz., ozir. § 47. grdj. zak. terja tudi le obstoj zakonite (faktične) recipročnosti. Vsebina, obseg in doba zaščite se ravnajo po obeh naših avtonomnih zakonodajah lege territoriali. Za dela, ki izidejo sočasno v območju naših autorskih zakonov in izven tega ob¬ močja se smatra, da so izšla v tuzemstvu. 305 2. dostavek: Industrijska svojina. Industrijska svojina je v naši kraljevini avtonomno zaščitena enotno z zakonom z dne 17. februarja 1922., br. 69. Sl. Nov. S tem zakonom, ki ščiti izume, žige, vzorce in modele, so bili derogirani prejšnji partikularnopravni zakoni, katerih je imelo vsako pravno območje več; dalje začasna uredba z dne 15. no¬ vembra 1920. K zakonu iz leta 1922. je izšla dne 27. aprila 1928., Sl. Nov. br. 116., novela, ki ga je spravila v soglasje z novimi določbami haaške konvencije iz leta 1925. V razmerju k čla¬ nicam Pariz-Washington-Haaške unije velja naš avtonomni zakon seveda le, v kolikor ima za nje ugodnejše določbe. Čl. 161. cit. zak. postavlja pogoje za avtonomno zaščito ino¬ zemskih izumov, žigov, vzorcev in modelov, prijavljenih k tu¬ zemski zaščiti, s sledečimi besedami: «Če_ni dogovorov, uživajo inozemci zaščito tega zakona, čim obstoji vzajemnost® S to odločbo je uzakonjen, kakor bo v bodočem enotnem autor- skem zakonu, humanni pogoj obstoja faktične recipročnosti. Ni pa prav, da nalaga isti čl. 161. dokaz tega obstoja, kadar je dvom, stranki, ki se hoče z zakonom okoristiti; dokaz bi moralo dognati oblastvo iz uradne dolžnosti. Dalje morda ni v redu, da čl. 161. ne razlikuje med onimi inozemskimi prijavitelji, ki domi- cilirajo ali imajo svoje podjejte v tuzemstvu, in onimi, ki je imajo ali ki domicilirajo v inozemstvu; prvim bi se mogel pogoj obstoja recipročnosti odpustiti. Ker pa je skoraj vse inozemstvo, ki se poteguje za zaščito industrijske svojine pri nas, včlanjeno v uniji, je to vprašanje komaj praktično. Vsebina, obseg in doba zaščite, istotako razlogi njene ugas¬ nitve se ravnajo lege territoriali, torej po določbah našega za¬ kona. Povsem je naša zaščita neodvisna od zaščite v domovini: inozemski patenti, žigi itd. so tam lahko ugasli, pri nas še za¬ ščiteni. Tudi inozemski izreki ničnosti ne ukinjajo tuzemske zaščite. 3. dostavek: Ime in sorodne označbe. Imena in sorodne označbe (podjetij in obratovališč) so bila v zgodovini naših pravnih območij in so iz večine še v sedanjosti zaščitene politično- in. kazenskopravno. Civilnopravna zaščita prodira šele v najnovejšo zakonodajo, n. pr. v novelirani § 43. odz., a je nedvomno upravičena, ker so tudi ime in sorodne označbe civilnopravne negmotne dobrine. Le za registrirane Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajin6ko zasebno pravo. 20 306 firme so ti dvomi že zdavnaj odpaii. Potrebna je tudi mednarodna zaščita imena in sorodnih označb. Paris-Washingtonski unijski dogovor jo uzakonjuje za neregistrirano trgovsko ime s sle¬ dečimi besedami: «Trgovsko ime je zaščiteno v vseh unijskih državah, ne da bi bilo treba, je deponirati, naj tvori del tovar¬ niškega ali trgovinskega žiga ali ne» (čl. 8.). Ker je naša kralje¬ vina članica unije, nudimo in uživamo po tem členu zaščito neregistriranega trgovskega imena tudi mi. Singularnih pogodb za zaščito te negmotne dobrine nimamo, pač pa še sledečo avto¬ nomno določbo § 146. zak. z dne 17. februarja 1922.: «Prepo- vedano je ... 1.) označevati proizvode, ki so namenjeni prometu, brez upravičenja s ... tujo firmo ali tujim nazivom obratovališča ali puščati proizvode, označene na tak način, v promet ali jih prodajati, prepovedano dalje, upotrebljati brez upravičenja v reklamah in v oglasih tuje ime, tujo firmo ali tuj naziv obrato¬ vališča; 2.) posnemati v ta namen tuje ime, tujo firmo, ali tuj naziv obratovališča». Sankcija sledi v § 148. Tuji državljani se morejo okoristiti z vsemi temi določbami (§ 43. odz., § 146. cit. i. dr.), ako dokažejo po splošnem predpisu §-a 33. odz., oziroma §-a 47. grdj. zak., da obstoji faktična recipročnost. XCIl. Mednarodno trgovsko (trgovinsko) pravo. 1.) Skoro vse države poznajo poleg občnih državljanskih zakonikov posebne trgovske (trgovinske). Tudi vsa pravna območja naše kraljevine: Slovenija in Dalmacija zak. z dne 17. decembra 1862., št. 1. drž. zak. iz leta 1863., Srbija zak. z dne 26. januarja 1860., Hrv.-Slav.-Vojvodina zak., čl. XXXVII., z dne 16. maja 1875., Bosna-Hercegovina zak. z dne 24. ju¬ nija 1883. Črnogorski trg. zak. z dne 22. januarja 1910. soglaša s srbijanskim. Nobeden ni brez prememb in dopolnitev. Določbe državljanskih prav so za trgovce in trgovino včasih prestroge, včasih premile, najčešče pomanjkljive. Trgovinski obrat ne ljubi od državljanskega prava predpisanih obličnosti, potrebuje več zakonitih zastavnih in retencijskih pravic, večjo zaščito zaupanja v vnanje dejanske stane, abstraktne obligacije, solidarno zavezanost dolžnikov, krajše roke zastaranja in dr. Državljansko pravo ni razvilo številnih pogodb, potrebnih trgov¬ cem: komisijske, spedicijske, tovorniške, zavarovalne, raznih asociacijskih i. dr. 307 2. ) Ker je trgovina kozmopolitičnega značaja, je vsebinsko izenačenje trgovskih zakonikov lažje izvedljivo, nego držav¬ ljanskih. Vendar ima tudi ta možnost meje. Že Napoleon je vpostavil komisijo za študij unifikacije evropskih trgovskih za¬ konikov, a komisija je prišla do zaključka, da se da doseči unifikacija samo za posamezne tvarine. Stoletna skušnja potrjuje pravilnost tega zaključka. Svetovnega trgovskega prava imamo v Evropi še danes malo (največ za železniški obrat). Vprašanja, kaj je trgovinski posel, kdo trgovec, kakega pomena trg. register, katere stvari so podvržene kauzalnemu (trgovskemu) sodstvu j. dr., se rešujejo od evropskih trgovskih zakonikov še vedno različno. 3. ) Konflikti trgovskih prav nastajajo, čim se potegujejo za obvladovanje trg. posla (razmerja) z allonacionalnim elementom vsebinsko različni trgovski zakoniki dveh ali več držav, n. pr. če je bila sklenjena od registriranih trgovcev iz raznih držav spekulativna kupoprodaja o blagu (ki jo štejejo vsi kolidujoči pravni sistemi trgovinskim poslom). Ti preprosti konflikti se rešujejo po analogiji že znanih kolizijskih norm občnega MZP-a (zlasti mednarodnega pogodbenega prava). Posebnih kolizijskih norm za nje v trgovskih zakonikih nimamo in ne potrebujemo. Isti razlogi, iz katerih dajemo v občnem MZP-u prednost enemu kolidujočih pravnih redov pred drugimi, veljajo tudi tu. — Kumulirani konflikti nastajajo, kadar prišteva mednarodni pravni posel eden kolidujočih pravnih sistemov trgovinskim, drugi državljanskim, n. pr. spekulativno kupo¬ prodajo nepremičnine, ki po čl. 275. slov.-dalm. trg. zak. ni trgovinski posel, pač pa po italijanskem. Tu je rešiti najprej teritorialni konflikt, je-li pravni posel obvladovan od slovenskega ali italijanskega pravnega sistema; šele potem vprašanje, je-li po merodajnem teritorialnem pravnem sistemu obvladovan od državljanskega ali specialnega (trg.) prava. Prvi teh dveh kon¬ fliktov rešujemo, kakor zgoraj, s pomočjo kolizijske norme občnega MZP-a; drugi s pomočjo internodržavne norme za odmejitev specialnega prava od občnega. Če pripada torej spe¬ kulativna kupoprodaja nepremičnine slovenskemu pravnemu sistemu, bo uporabiti slovensko državljansko, v nasprotnem primeru italijansko trgovsko pravo. 4. ) Tudi za trgovsko pravo tujcev veljajo v splošnem občne norme (tretjega oddelka). Nekaj posebnih za trgovska 20 * 308 udruženja smo spoznali iz l.dost. k t. XC. Videli smo, kako se pravo tujcev, zlasti konvencijsko, razvija predvsem na korist mednarodni trgovini. Daši gre torej v mednarodnem trgovskem pravu večinoma za aplikacijo kolizijskih norm občnega MZP-a, norm občnega prava tujcev in internodržavnih norm za odmejitev trgovskega prava od občnega, kaže mednarodno trg. pravo vendar potrebo za neke specialne kolizijske norme. V najmlajših zakono¬ dajah jih je nekaj že uzakonjenih, dočim smo v drugih državah še navezani na judikaturo in na osvojevalno moč doktrine. Zlasti rado abstrahira mednarodno trg. pravo od navezne okolnosti trgovčeve narodnosti in opira kolizijske norme, namesto na njo, na kraj trgovčeve nastanitve (sedeža podjetja). Razen teh spe¬ cialnih kolizijskih norm nam bo v sledečih dostavkih spoznati nekaj vsakdanjih mednarodnih konfliktov med splošnim in kau- zalnim (trg.) sodstvom in načine njih reševanja. O mednarodni dokazni moči trg. knjig je že bil govor v t. LXXXV. in sl. 5.) Zasluge za razvoj doktrine mednarodnega trg. prava imajo zlasti: Diena (1900—1905, 1926), Lyon Caen-L. Renault (1906—1911, 1924), Meili (1902), Bar (1913). S srbijanskim med¬ narodnim trg. pravom se bavi obširno Bartoš (1927). 1. dostavek: Trgovinski posli. Kakor v internem pravnem prometu, je v mednarodnem ta pojem izredno relevanten: ne le, ker je trgovinske posle pre¬ sojati po specialnem pravu, ampak tudi, ker tvorijo podlago za vrsto drugih pojmov, n. pr. za pojem trgovca i. dr. Povodov za konflikte trg. zakonikov pri odgovoru na vpra¬ šanje, je-li mednarodni pravni posel trgovinski ali državljanski, je polno: Različno se pojmujejo od raznih trg. zakonikov abso¬ lutni, relativni in akcesorni trg. posli. Neki zakoniki zapuščajo sploh te kriterije in jih nadomeščajo z modernejšimi. Pogodbe o nepremičninah se nekje, kakor smo videli, izključujejo iz vrste trg. poslov, drugje ne. Za. reševanje te vrste konfliktov uporabljamo, kakor rečeno, občno MZP in internodržavne norme, ki razmejujejo državljan¬ sko in trgovinsko pravo. Tu dopolnim, da moramo včasih na en in isti mednarodni trgovinski posel, ako se je iž njega vnela, 309 pravda, uporabiti v enem pogledu (formalnopravnem) lastni trgovinski zakonik kot legem fori, v drugem pogledu (mate- rielnopravnem) inozemski trgovinski zakonik, indiciran od koli- zijske norme MZP-a: Če toži n. pr. Italijan Slovenca iz speku¬ lativne kupoprodaje nepremičnine pred slov.-dalm. trg. senatom, se bo senat izrekel stvarno nepristojnim, ker bo uporabil na vprašanje svoje sodstvene kompetence domači čl. 275.; a civilni senat bo kljub temu sodil po ital. trg. zak., čim se izkaže, da pripada kupoprodaja italijanskemu pravnemu območju, n. pr. ker leži nepremičnina ondod. Tudi konflikte trg. zakonikov ob presoji posameznih elemen¬ tov veljavnosti mednarodnega trgovinskega posla rešujemo v splošnem po kolizijskih normah občnega MZP-a. Izjema velja za poslovno sposobnost trgovca. To bi morali po t. XXX. A presojati lege nationali, a že za državljanskopravni promet smo opazili, da spodriva legem nationalem po nekih za¬ konodajah lex loči actus: tem zadostuje za veljavnost posla, da je bil poslovatelj sposoben po pravnem redu kraja, kjer se je posla lotil, dasi je bil nesposoben lege nationali. Za področje državljanskega prava smo to normo obsodili kot prestrogo, a na področju trgovinskega prodira z uspehom. Poljska zakona št. 581. (čl. 4) in št. 580. (čl. 2.) presojata «trgovčevo poslovno sposobnost v njegovem trgovinskem obratu po pravnem redu, ki velja na sedežu njegovega podjetja*. Po njima odločuje lex kraja sedeža podjetja,ne lex nationalis,ozir. lex loči actus; vendar je zadnja najčešče identična s pravnim redom na kraju sedeža podjetja. — Konflikti v pogledu oblike mednarodnega trgo¬ vinskega posla so redki, ker so ti posli v večji meri brezoblični, nego državljanski; če nastanejo, jih rešujemo s pomočjo alter¬ nativne kol. norme: legis loči actus vel causae (t. XXX. B), pri čemer je lex causae najčešče identična z lex loči actus. — Lex causae (loči actus) velja dalje za presojo poslovne volje (zakonitosti konsensa, t. XXX. C), za možnost in dopust¬ nost mednarodnega trgovinskega posla in njegove pravne učinke (t. XXX. Č). Prednost pred njo ima seveda pravni red, ki sta mu pogodbenika podvrgla posel s svojo avtonomno voljo. —- Da je pri lex loči actus razlikovati med področji legis loči stipulationis in solutionis, velja tukaj istotako, kakor v občnem mednarodnem pogodbenem pravu (t. XLIX.). 310 2. dostavek: Trgovski stan. Kakor v internem pravnem prometu, je pripadanje trgov¬ skemu stanu (lastnost trgovca) relevantna tudi v mednarodnem. Na njo so vezane različne posebne pravice in dolžnosti n. pr. kauzalno trg. sodstvo, posebne trg. podsodnosti, dobrota stečaj¬ nega postopanja (kjer ni splošna, kakor pri nas), instituti firme, trg. pooblastila (prokure), trg. knjige i. dr. Povodov za konflikte trg. zakonikov pri odgovoru na vpra¬ šanje, koga je šteti trgovcem, koga ne, je obilo: Po starejšem pojmovanju bi bilo trgovcem šteti osebe, ki se obrtoma bavijo s trgovinskimi posli. Ta pojem se opira na pojem trgovinskega posla, ki izziva sam ob sebi, kakor smo videli, konflikte zakonov: vrh tega modernemu razvoju ne zadostuje več. Naše slov.-dalm. družbe z o. z. so n. pr. vedno trgovci («po obliki»), dasi bi se bavile z netrgovinskimi posli (umetnostjo, znanstvom). Pojem trgovca tudi ni enoten, ampak razlikujemo dalje: med polnopravnimi (velikimi) in nepolnopravnimi (malimi) trgovci, med takimi, ki so upravičeni (dolžni), se dati registrirati, in za registracijo nesposobnimi. Celo kriteriji za zadnje razlikovanje so različni: v Sloveniji (Dalmaciji) odločuje višina pridobnine, v Hrv.-Slav.-Vojvodini obseg podjetja itd. Te in slične konflikte v pogledu predpostavk za pripadanje trgovskemu stanu rešujemo v mednarodnem pravnem prometu po pravnem redu, ki velja na kraju nastanitve (naselbine) obratujoče osebe. Za uporabo legis nationalis tudi tu ni opra¬ vičila. Pravni red nastanitve odločuje dalje o kvalifikaciji polno¬ pravnega in nepolnopravnega trgovca, o pravicah in dolžnostih, ki se vežejo na trgovski stan, o prestanku trgovčeve lastnosti itd, Kadar ugotovitev lastnosti trgovca ne potrebujemo za učinke materielnega, ampak formalnega prava n. pr. v državah (ital.), ki pridržujejo dobroto stečajnega postopanja trgovcem, je pre¬ sojati trgovsko lastnost lege fori. Rešitev tega vprašanja po čl. I., al. 3 , haaške steč. konvencije sem navedel v t. LXXVIII. Po čl. 1., al. 2, našega specialnega sporazuma o stečaju z Italijo se mora priznavati lastnost trgovca (trg. družbe) «čim izhaja iz izjave tistega oblastva, ki je otvorilo stečaj». Drugačno je vprašanje, more-li omožena inozemka izvrševati trgovino brez privolitve moža, kadar tega po skupnem domo¬ vinskem pravnem redu ne bi mogla? Tu ne gre za vprašanje s 311 polja mednarodnega trg. prava, temveč za vprašanje pravne sposobnosti inozemke. Zato je za odgovor odločilna njiju lex nationalis, ne pravni red kraja nastanitve. Vendar ni izključeno, da poseže v načeloma merodajno lex nationalis permisivno ta pravni red, n. pr. če bi smatral predmetno omejitev omoženih žen za nezdružljivo z ravnopravnostjo obeh spolov ( s svojim ordre public). 3. dostavek: Trgovski registri. Trg. registri so javni vpisniki, v katerih se poočitijo zakonito določena pravna razmerja zakonito določene kategorije trgovcev (zlasti trg. udruženj). Neka pravna razmerja se registrirajo na pretežno korist trgovcev (firme), druga na pretežno korist ž njimi poslujoče okolice (prokure), večina pravnih razmerij v obojestranskem interesu (javni družbeniki, ženitni pakti i. dr.). Norme, ki veljajo za trg. registre po posameznih zakonodajah, so različne, tako da konflikti zakonov v mednarodnem prometu niso izključeni. Različni so po posameznih zakonodajah zlasti predmeti, ki se pripuščajo k registraciji; različen značaj regi¬ stracij (včasih obligatoren, včasih fakultativen), učinek (vedoma deklarativen, izjemoma konstitutiven); zelo različna sankcija na opustitev dolžnih registracij, na nepoznavanje registriranih dejstev itd. Eden najpraktičnejših konfliktov s polja mednarodnega regi¬ strskega prava v slov.-dalm. pravnem območju je sledeči: Po § 51., št. 1, j. n. spadajo pred trg. senate (čim presega vrednost spora 6250 Din) spori, ki izhajajo iz trgovinskih poslov, «kadar je tožba naperjena zoper trgovsko družbo ali trgovca, katerih firma izhaja iz trgovskega registra... in kadar je posel trgovinski na strani toženca.® Nastane vprašanje, je-li za slov.-dalm. trg. sodstvo potrebno, da je toženec registriran v slov.-dalm. pravnem območju, ali zadostuje inozemska registra¬ cija njegove firme? V zadnjem smislu je sodila staroavstr. judi- katura v vseh tistih primerih, ko je bil inozemski trg. register analogno urejen, kakor tuzemski. S posebnimi razpisi je staroavstr. just. ministrstvo sporočilo sodiščem, katerih držav trg. registri so analogno urejeni. Mislim, da je uporaba legis fori v tem smislu pravilna in da je zlasti v soglasju s svrho kauzal- nega (trg.) sodstva; merilo pri ugotavljanju analognosti ureditve ne sme biti prestrogo. Pri reševanju drugih konfliktov je vpoštevati, da zahtevajo registrski predpisi, slično- kakor norme zemljiškoknjižnega prava, absolutno veljavo, tako da so jim podvrženi vsi trgovci, nastanjeni v njih območju. XCIII. Mednarodno pravo vrednostnih papirjev. 1. ) Moderne države se trudijo, da ustvarijo enotno pravo vsaj za tiste vrednostne papirje, ki so si sorodni po svrhi n. pr. za kreditne. Starejše zakonodaje poznajo norme le za praktično najpomembnejše vrednostne papirje n. pr. za menice. K njim spada večina zakonodaj naših pravnih območij: srbijansko z meničnim pravom z dne 26. januarja 1860. (§§ 76.—170. trgovač- kega zakonika), črnogorsko s §§ 68.—162. trg. zak. z dne 22. ja¬ nuarja 1910. (ki se ujemajo dobesedno s srbijanskimi, razen §-a 70.) in bos.-herc. z men. zak. z dne 12. aprila, oziroma 24. junija 1883. (in dopolnitvami z dne 5. decembra 1911,). Slovenija in Dalmacija imata poleg meničnega reda z dne 25. januarja 1850. št. 51 drž. zak. poseben čekovni zakon z dne 3. aprila 1906., št. 84 drž. zak., Hrvatska, Slavonija in Vojvodina poleg men. zak. z dne 5. junija 1876. zak. čl. XXVII. čekovni zakon iz leta 1908. zak. čl. LVIII. ( v veljavi od 1. julija 1909.). Posebne norme za trg. obveznice in nakaznice, za skladiščnice, nakladnice, dedne zadolžnice, zastavne liste, fundirane bančne zadolžnice i. dr., poznajo poleg Slovenije-Dalmacije tudi neka druga pravna območja. Kjer in v kolikor manjkajo za vrednostne papirje specialne norme, se uporabljajo per analogiam menično, trgovinsko, najpodredneje državljansko pravo. Zadnje je upo¬ rabljati tudi na vse državljanskopravne posle, ki se vrše z vred¬ nostnimi papirji n. pr. indosamente (cesije) menic, protestiranih, ker ni bilo plačila. Enoten menični in enoten čekovni zakon za našo kraljevino, prvi z dne 29. novembra 1928., br. 295 (463) Sl. Nov., drugi z dne 29. novembra 1928., br. 295 (464) Sl. Nov. stopita v veljavo šele po enoletni vacatio legis (19. decem¬ bra 1929.). 2. ) Vzporedno z notranjedržavnimi prizadevanji, da se ustvari čim enotnejše pravo vrednostnih papirjev, teče stremljenje držav, da zbližajo in po možnosti izenačijo med seboj vsaj norme za menice in čeke, ki sta vsemu svetu znana in neobhodno potrebna cirkulacijska papirja. Ta prizadevanja segajo nazaj več deset- 313 letij in so povedla leta 1910. do mednarodne konference v Haagu in leta 1912. istotam do sklenitve konvencije, s katero so se zastopane države zavezale, da bodo uvedle na svojih ozemljih enotne, na teh dveh konferencah sklenjene meničnopravne norme. Konvencija iz leta 1912. sicer ni bila ratificirana, a kljub temu rodi bogate sadove, ker se ozirajo vse države, ki izdajajo nove ali obnavljajo stare menične zakone, na določbe v Haagu skle¬ njenega svetovnega meničnega reda. Zlasti je to storila naša kraljevina ob izdaji novega (enotnega) men. zakona, tem lažje, ker predvideva haaško pravo enotnost samo za najbistvenejše norme, v pogledu manj bistvenih pa prepušča državam svobodo, da jih urede po svojem. Prizadevanja za ustvaritev svetovnega meničnega in čekovnega prava (v navedenih mejah) se nadalju¬ jejo, in se je leta 1927. vršila nova konferenca mednarodne trg. zbornice v Stockholmu. 3. ) Čim se bodo države sporazumele na enotno menično, čekovno in drugo pravo vrednostnih papirjev, bodo odpali kon¬ flikti teh specialnopravnih redov. Danes jih še imamo in ž njimi potrebo odstranitve s specialnimi kolizijskimi normami. Za meničnopravne konflikte so take kolizijske norme v evr. zakono¬ dajah uzakonjene že izza druge polovice XIX. stl. in sicer, kakor se takoj prepričamo, v vseh državah dosti konformno, tako da so konflikti meničnopravnih redov za večino primerov rešeni. Se posebno razveseljivo je, da se države na te kolizijske norme niso zedinile šele s pomočjo konvencije, temveč v svojih avto¬ nomnih meničnih zakonih. Ker menični zakoni v vseh podrob¬ nostih ne bodo nikdar izenačeni, obdrže te kolizijske norme svoj zmanjšani pomen tudi v bodočnosti; zato jih predvideva tudi haaški načrt svet. men. reda. Kjer specialnih kol. norm ni, upo¬ rabljamo one trgovinskega, podredno državljanskega MZP-a. 4. ) Iz vrednostnih papirjev nastajajo v prvi vrsti obligacijsko- pravna razmerja (terjatve in obveznosti); a tudi stvarnopravna. Pridobitelju fundirane bančne zadolžnice ali zastavnega lista nastane n. pr. poleg terjatve zastavna oz. podzastavna pravica. Obligacijskopravna razmerja iz vrednostnih papirjev nastajajo najčešče po volji tistega, ki postane iz papirja zavezan (izdaja¬ telja, akceptanta), vendar ‘ne izključno; regresni zavezanec postane zavezan radi škode, ki zadene regresnega upravičenca. Vrednostni papirji ne dajejo dalje povoda zgolj na nastanek novih pravnih razmerij, ampak tudi za njih prenašanje (indosa- 314 menti), ojačanje (avali) in končno in ob sebi umevno za njih ugašanje (zlasti s plačilom). Redko kdaj nastane iz vrednostnega papirja eno samo pravno razmerje n. pr. med izdajateljem soja- menice in remitentom, ki je ne da iz rok; najčešče jih nastane ce t a kopica. Ta pravna razmerja so med seboj v neki meri neodvisna. — Iz vsega sledi, da more nastati iz cirkuliranja vred¬ nostnega papirja po raznih pravnih območjih mnogo konfliktov z raznih pravnih polj. Da uporabimo pravilno kol. normo, je zato potrebna pred vsem ugotovitev, kateremu pravnemu polju kon¬ flikt pripada. Če je pridobitev terjatve iz vrednostnega papirja odvisna od pridobitve lastnine na papirju, je n. pr. kratkomalo uporabljiva lex rei sitae itd. 5. ) Kolizijske norme občnega MZP-a se uporabljajo, kakor rečeno, le, kadar ni specialno-, zlasti meničnopravnih. Splošna karakteristika teh zadnjih, če jih primerjamo z občnimi, je, da so j a s n e in s t r o g e, skoro neobzirne. Pri presoji osebne spo¬ sobnosti poslovateljev abstrahira n. pr. mednarodno menično pravo često od njih nacionalnosti. V pogledu obličnih predpisov ne dopušča, da bi stranke izbirale med dvojnim pravnim redom. Istotako ne, da bi določevale legem causae po svoji avtonomni volji. Lex loči actus se uveljavlja vse bolj, nego pri reševanju državljanskopravnih konfliktov: ne odločuje le o možnosti in dopustnosti posameznih aktov (izdajanju imejiteljskih papirjev, dopustnosti razne vrste menic in indosamentov), ampak često tudi o osebni sposobnosti poslovateljev in skoro izključno o veljavnosti oblike. Vse to, da se postavi mednarodni promet z vrednostnimi papirji na sigurnejšo pravno podlago in da se ga ohrani čim več v pravni veljavi. V specialnih kol. normah mednarodnega meničnega prava, aprobiranih po praksi veliko desetletij, najdemo hkratu oporo za rešitev marsikakega spora občnega MZP-a. Pod t. XLIX, n. pr. sem zatrjeval, da je (za mednarodne pogodbene obligacije indicirana) lex loči contractus tam, kjer sta kraja sklenitve iti spolnitve pogodbe različna, dvojna (lex loči stipulationis in solu- tionis). V mednarodnem meničnem pravu bomo videli, da je taka dvojna lex ponovno in izrečno uzakonjena. 6. ) Skoro nerešeni ostajajo konflikti zakonov v pogledu amortizacijskega postopanja, uvedenega o pogrešanih (zgubljenih, ukradenih) vrednostnih papirjih. Današnji pravni redi imajo o tem institutu prav različne pojme. Do leta 1872. je bilo več soglasnosti, ne le med pravnimi redi kontinentalnih držav, tudi z angleškim. Za cilj amortizacijskega postopanja se je smatralo, naj sodišče na predlog pogrešitelja vrednostnega papirja loči pravico (iz papirja) od papirja, tako da jo more upnik uveljavljati brez njega. V predhodnem tzv. pozivnem postopanju je imel zakoniti imejitelj papirja priliko, da papir predloži in da z izkazom svoje upravičenosti (ev. pravdnem) ločitev pravice od papirja prepreči. Pravico do papirja je pred- ložitelj mogel pridobiti še tekom pozivnega postopanja (na podlagi svoje dobre vere); vindikacija zgubitelja je bila dopustna le napram slabovernemu takemu pridobitelju. Taka ureditev velja še danes v Nemčiji, Avstriji, tudi v 1 Sloveniji in Dalmaciji (na podlagi ces. nar. z dne 31. avgusta 1915., št. 257 drž. zak ). A v Franciji so s posebnim zakonom iz leta 1872. povečali zaščito pogrešitelja s tem, da so odpravili zaščito dobroverne prido¬ bitve papirja po otvoritvi pozivnega postopanja (prijavi pogre¬ šanega papirja pri sindikatu borznih mešetarjev v Parizu in uradni objavi pogrešitve). Zakon iz leta 1872. izhaja z domneve, da je vsak pogrešani papir ukraden (domneve, ki je bila uteme¬ ljena v tedanjih razmerah, posledicah francosko-nemške vojne). Zato je v Franciji dopustna vindikacija zoper dobrovernega pridobitelja papirja, čim je papir pridobi! po prijavi in objavi pogrešitve. Francoskemu sistemu je sledilo več drugih držav, v najnovejši dobi Belgija (1921.). Najakutnejše mednarodno vpra¬ šanje bi torej bilo, da-li je možna ali nemožna dobroverna (origi- narna) pridobitev vrednostnega papirja, ki tvori predmet amor¬ tizacijskega postopanja. To vprašanje je po m. m. istovetno z vprašanjem možnosti ali nemožnosti vindikacije in se zato rešuje, kakor vindikacijski problem (t. XLVI./2). Vindikacija n i možna, ako so se na kraju pridobitve vrednostnega papirja strnile vse predpostavke ondotnega zakona za pridobitev originarne last¬ nine (torej ne, če je bil pridobljen pogrešani vrednostni papir v siov.-dalm. pravnem območju v okolnostih § 371. odz., dasi izza prijave in objave pogrešitve po pariškem sindikatu). Odlo¬ čuje pravni red kraja pridobitve, ne lex fori. — Ta kolizijska norma mednarodnega amortizacijskega prava je praktična, ker tudi razmejitev amortizacijskih sodstev še ni urejena. Le malo držav je, ki omejujejo amortizacijsko sodstvo na nacionalne vrednostne papirje, t. j. na take, ki so izdani od domačih emisij¬ skih zavodov ali, katerih plačilni kraj leži v lastni državi. Fran- 316 coska praksa, najživahnejša med vsemi, amortizira tudi ino¬ zemske papirje, celo take, ki so bili zgubljeni v inozemstvu. I za razmejitev materielnega i formalnega amortizacijskega prava se trudi Institut, ter so njegovi načrti živahen predmet med¬ narodnih posvetovanj (zadnjič v Stockholmu leta 1927.). 7.) Kakor se je med vsemi vrednostnimi papirji najbolj raz¬ vilo mednarodno pravo za menico in ček, tako je tudi književnost o menici in čeku najbogatejša. Zasluge za doktrino mednarod¬ nega meničnega in čekovnega prava imajo v splošnem isti znani autorji, ki pišejo o internem meničnem (čekovnem) pravu. Izmed jugoslovenskih del, ki so izšla po svetovni vojni, naj omenim Škerljevo «Menično pravo* (1922.), Cimičevo (1925.), že večkrat citirano Bartoševo delo (1927.) in Sladovičevo «Čekovno pravo* (1926.). Monografičnih del o mednarodnem pravu vrednostnih papirjev (menic) skoro ni (Ottolengui 1902., Meyer 1909.), pač pa o posameznih sem spadajočih vprašanjih n. pr. o amortizaciji: Thaller (1905.), Dumont (1922.). Dostavek: Menica in ček. A. Menična (čekovna) sposobnost. Razlikovati nam je aktivno in pasivno, pri obeh pravno in poslovno sposobnost. Zlasti tisti menični (čekovni) poslovatelji, ki postanejo iz istega dejanja upravičeni in zavezani, potrebujejo vse štiri sposobnosti. Menični pravni redi (tudi naši) pa se bavijo zgolj s pasivno me¬ nično sposobnostjo (pravno in poslovno). Konflikte v pogledu aktivne (manj praktične) je zato reševati s pomočjo kol. norm. občnega MZP-a. Soglasno statuirajo vsi naši menični zakoni (čl. 84. slov.- dalm. in bos.-herc., § 168. srb. in črn. in § 95. hrv.-slav.-vojv.), da je presojati pasivno menično sposobnost tujca po pravnem redu države, ki ji pripada kot državljan. Istotako § 94., al. L, našega nov. en. men. zak., a z zavračilno klauzulo: «Sposobnost lica da se obaveže menicom odredjuje zakon njegove zemlje. Ako bi tim zakonom bio proglašen merodavnim zakon koje druge države, onda če se primenjivati taj poslednji zakon* (n. pr. lex domicilih Zavračilna klauzula je posneta po haaškem svet. men. redu). Kadar poedini menični zavezanci niso istega državljan¬ stva, je presojati menično sposobnost vsakega po pravnem redu njegove države. Da tujec menično ni sposoben po tuzemskem 317 pravnem redu, v katerega območju prevzema menično zavezo, ne škoduje njeni veljavnosti, ker zadostuje sposobnost lege natio¬ nali. Po domovinskem pravnem redu menično sposobna oseba se zaveže torej veljavno povsod in vselej. Po isti kol. normi legis nationalis je presojati veljavnost meničnih zavez, prevzetih od domačinov v tujini. Ta načelna kol. norma je v soglasju s kol. normo za presojo zavezne sposobnosti za mednarodne držav- ljanskopravne posle (t. XXX. A). A že izza srede 19. stol. se je začela delati (na Nemškem in v Franciji) dalekosežna izjema te načelne norme na korist veljav¬ nosti takih meničnih zavez, ki jih prevzemajo v tuzemstvu po tuzemskem pravnem redu sposobni, lege nationali nesposobni tujci. Opravičenost te, po vsej Evropi razširjene, tudi Angležem znane (a tam z merodajnostjo legis domicilii utemeljevane) izjeme se sicer od vrste teoretikov n. pr. Surville-a še vedno živahno napada, a je uzakonjena tudi od vseh naših meničnih zakonov (v 2. st. gori cit. čl. 84., § 168., § 95.). V čl. 74. haašk. svet. men. r. in § 94., al. 2., našega en. men. zak. se ta izjema celo razširja tako, da bo veljavna tudi menična zaveza lege nationali nesposobne osebe, ki jo prevzame v inozemstvu (tretji državi), čim je sposobna po pravnem redu dotičnega ino¬ zemstva. § 94., al. 2., cit. se glasi: «Lice, koje bi bilo nesposobno prema zakonu označenom u prednjem stavu, ipak je punovažno obavezano, ako je obavezu primilo u području države po čijim bi zakonima imalo sposobnost da se obaveže.» Na teh zgledih vidimo, kako je začela lex loči actus spodrivati legem nationalem tudi pri vprašanju osebne sposobnosti. Vendar je haaški svet. men. r. s čl. 18'. analogno normo čl.-a 74. omilil v tem smislu, da more domovinska država menično zavezo lastnega državljana, ki je, kar se tiče menične sposobnosti, veljavna samo lege loči actus (neveljavna lege nationali), šteti za neveljavno. S tem se uvajajo, kar se v MZP-u ne priporoča, mednarodne menično- pravne zaveze, ki bodo veljavne na vsem konvencijskem ozemlju, neveljavne v zavezančevi domovini. Pasivno čekovno sposobnost (izdajatelja, indosanta, ava- lista), presojamo v slov.-dalm. (hrv.-slav.-vojv.) pravnem ob¬ močju praeter legem s pOmočjo analogne uporabe prvega stavka čl. 84. men. r., lege nationali zavezanca. (Isti pravni red indicira kolizijska norma občnega MZP-a). Ta norma velja brez izjeme tudi za inozemce, ki prevzemajo čekovne zaveze 318 pri nas; izjemne norme drugega stavka čl. 84. men. r. (brez izrečne določbe zakonodajalca) ne smemo razširjati na drugo (čekovno) pravno polje. Po določbi § 23., št. 16, našega nov. en. ček. zak. pa bo gori obrazloženi § 94. en. men. zak. uporabljati tudi na ček. Sicer pa imamo, kadar govorimo o pasivni čekovni spo¬ sobnosti, običajno na umu drugo sposobnost: čekovnega po¬ zvan c a. Znano je, kako zelo utesnjujejo neke zakonodaje, tudi slovensko-dalmatinska, pozvančevo čekovno sposobnost (na poštno hranilnico; javne banke; na določne, za prejemanje denarja in za bančne posle upravičene, zavode in registrirane iirme). Druge zakonodaje (n. pr. švicarska) takih omejitev ne poznajo. Radi te dalekosežne razlike nastajajo v mednarodnem čekovnem prometu konflikti, čim je pozvana k honoriranju čeka oseba, ki je po pravnem redu kraja izdaje čeka za funkcijo čekovnega pozvanca sposobna, po pravnem redu svoje nasta¬ nitve (plačila čeka) nesposobna, ali obratno. Rešitev teh konflik¬ tov še ni enotna. Pisko (Lehrbuch des Handelsrechtes, 1923., str. 333) presoja sposobnost čekovnega pozvanca lege loči izdaje - čeka, sklicujoč se na določbe §§ 36.—37. odz-a. Neumeyer (Inter- nationales Privatrecht, 1923., str. 31) poudarja potrebo med¬ narodnega čekovnega prometa (najmodernejšega plačilnega načina) in priporoča, naj se šteje mednarodni čekovni poziv veljavnim, čim je pozvanec sposoben po pravnem redu kraja izdaje a 1 i kraja plačila čeka. Po m. m. mora odločati o spo¬ sobnosti čekovnega pozvanca pravni red kraja plačila (najčešče identičen s pravnim redom pozvančeve nastanitve). Prav ima Pisko, da na rešitev spora ne uporablja legem nationalem po¬ zvanca po §§ 4., 34. odz., ampak legem loči actus po določbah §§ 36.—37. odz. A Piško prezre, da sta loči actus dva, in da je razlikovati med področji pravnih redov na kraju izdaje in plačila čeka, kadar ležita vsak v drugem pravnem območju; vsak teh aktov je presojati po lastni lex loči actus, a vprašanje pozvančeve sposobnosti pripada plačilnemu aktu. Za veljavnost čeka, katerega pozvanec je čekovno sposoben po pravnem redu kraja plačila (nastanitve), dasi nesposoben po pravnem redu kraja izdaje, so se izrekli tudi v Haagu, dalje v Lausanni na kongresu Instituta (1927.) in se izreka naš novi en. ček. zak., katerega § 2., al. 2., se glasi: «Ček, koji je plativ van zemlje, može biti trasiran i na druga lica, prema zakonu mesta plačanja.» 319 B. Oblika menične (čekovne) izjave. Veljavnost menične (čekovne) izjave se presoja, kar se tiče oblike, po vseh naših meničnih zakonih (čl. 85. slov.-dalm., § 169. srb. in črn., § 96. hrv.-slav.-vojv. in § 85. bos.-herc., povsod prvi al.) in po § 95., al. 1., nov. en. men., ozir. § 23., št. 16, nov. en. ček. z. lege loči actus. Izključno uporabnost legis loči actus zahteva določenost in strogost mednarodne menične (čekovne) izjave; za njo se izreka tudi čl. 75. haaškega svet. men. reda.Lausannska resolucija Instituta (1927.) pa se je pri čeku izrekla za alterna¬ tivno uporabljanje legis loči actus (izdaje čeka) ali legis loči solutionis (njegovega plačila). — V 3. al. cit. mest poznajo naši stari menični zakoni, ozir. v al. 2., št. 2. § 95. novi en. men. zak. eno samo izjemo izključnosti za primer, da se meničnopravno in neposredno zaveže domačin domačinu v tujini: Take zaveze obdrže svojo moč, dasi bi po obliki ustrezale legi nationali, ne lege loči actus. Za ta izjemni primer velja torej še alternativna kolizijska norma, statuirana za oblične zahtevke od občnega MZP-a: legis loči actus vel causae... (ki je in concreto lex nationalis). Francoska in italijanska praksa sta začeli raz¬ širjati to izjemno uporabnost legis nationalis na primere, ko sklepajo v Franciji ozir. Italiji menične posle inozemci, držeč se oblike svojih nacionalnih pravnih redov. — Kolizijska norma legis loči actus velja za vsako izjavo na menici posebej; zato je uporabljati razne pravne rede, kadar leže kraji posameznih meničnih izjav v raznih pravnih območjih, n pr. če se menica izda v tuzemstvu, indosament pripiše v inozemstvu; ne odločuje, kar se tiče oblike, kak skupen pravni red. Drugačne vrste izjemo legis loči actus tvorijo določbe al. 2. cit. mest naših starih meničnih zakonov, oziroma al. 2., št. 1. § 95. novega en. men. zak.: Ako je menična izjava, izdana v inozemstvu, neveljavna, kar se tiče oblike, po predpisih inozemskega pravne¬ ga reda (lege loči actus), a ustreza predpisom tuzemskega prav¬ nega reda, se radi te pomanjkljivosti ne sme prigovarjati pravni obveznosti kasneje v tuzemstvu na menico pristavljenih izjav. V Franciji brez valutne klauzule izdana menica n. pr. je tam in dosledno pri nas neveljavna, a ta neveljavnost nima za posledico neveljavnosti kasneje pri naš na menico pristavljenih akceptov, indosamentov in sl., ker pri nas ni treba, da bi bila menica opremljena z valutno klauzulo (tudi ne po nov. en. nien.' zak.) Vendar je ta izjema načelne norme 1. al. čl. 85. vzporednih mest 320 in nov. en. men. zak. bolj navidezna, ker uzakonjuje drugačno pravno misel: medsebojno neodvisnost na isto menico pristav¬ ljenih izjav (v zakonitih mejah). Po končnih določbah čl. 86. slov.-dalm., § 170. srb. in črn.., § 97. hrv.-slav,- vojv., § 86. bos.-herc. in § 96. nov. enotn. menič¬ nega zakona odločujejo o obliki tzv. dejanj menične skrbnosti in opreznosti, kadar jih je opraviti na inozemskem trgu, torej o obliki prezentacij, protestov, notifikacij o n d o t n i (inozemski) predpisi. Tudi te določbe so aplikacije splošne norme o izključni uporabnosti legis loči actus. Pozna jo tudi čl. 76. haaškega sve¬ tovnega men. reda, ki jo, kakor naš novi en. men. zak., izrečno uzakonjuje tudi za obliko in roke protesta. Opozoriti je še na sledeče: Čl. 86. slov.-dalm. men. r. in cit, vzporedna mesta govore o pravnem redu, ki je merodajen za presojanje «oblike», dočim govore čl. 85. in vzporedna mesta o pravnem redu, ki je merodajen za «bistvene zahtevke® v ino¬ zemstvu izdane menice in vsake druge v inozemstvu dane me¬ nične izjave. Med pojmoma «obIika» in «zahtevki» je razlika: oblika je način menične izjave (pismenost, raba določenih be¬ sed, izpisanost menične vsote), zahtevki so vse, kar se terja za veljavnost menice po čl. 4., ozir. vzporednih mestih, torej tudi navedba datuma izdaje menice, časa in kraja plačila itd. Daši nekateri teh zahtevkov, ki jih postulirajo posamezne zakonodaje za veljavnost menice n. pr. francoska valutna klavzula nimajo nobenega stika z obličnimi predpisi, je tudi na nje zaenkrat po čl. 85. slov.-dalm. men. r. in cit. vzporednih mestih uporabljati legem loči actus, in ni dopustna uporaba drugega pravnega reda. (Izjemo tvorijo primeri čl. 85., al. 3., in vzporednih mest). Pra¬ vilnejše govori novi en. men. zak. v §§ 95. in 96. zgolj o «obliku menične izjave® (§ 95.), o «obliku in rokovih protesta® iti o «obliku ostalih činjenja potrebnih za vršenje ili za održanje me¬ ničnih prava® (§ 96.). Tudi na čeke je uporabljati po določbi §-a 20., št. 7, slov.- dalm. ček. zak. določbe §§ 85., 86. men. reda («o menicah, izda¬ nih v inozemstvu, in o obliki dejanj, ki jih je opraviti z menico na inozemskem trgu®). Zato uporabljamo na čeke, izdane v ino¬ zemstvu in na ondotne čekovne izjave, kar se tiče «zahtevkov» njih veljavnosti, legem loči actus ter presojamo n. pr. veljavnost temeljnega čeka po inozemskem pravnem redu, kjer je bil ček izdan, indosamenta po inozemskem pravnem redu, kjer je bil 321 ček indosiran, prezentacijo čeka, posvedočenje brezuspešne pre- zentacije, rok za to posvedočenje po pravnem redu inozemskega plačilnega kraja. Za čeke veljata tudi obe določbi al. 3. in 2. čl. 85.: čekovna izjava, s katero se neposredno zaveže domačin domačinu v tujini, ima čekovno moč, dasi bi ustrezala le tuzem¬ skim predpisom. Na ček, izdan v inozemstvu brez vpoštevanja ondotnih predpisov, se pa more v tuzemstvu veljavno pripisati indosament (aval), čim ustreza ček predpisom tuzemskega če¬ kovnega zakona. Tudi pri čekih je zaenkrat uporabljati določbe čl. 85. men. r. na vse «zahtevke» veljavnosti, ne le na «obliko». — Dalje gre § 22. hrv.-slav.-vojv. ček. zak., ki veleva pod št. 17 analogno uporabo sledečih mest men. zakona iz leta 1876.: a) § 95. «o stranom zakonodavstvu, s tim da se odredbe tog §-a imaju primeniti na poslovnu sposobnost stranih osoba, koje su potpisale ček»; b) §§ 96.—97. «o istorn predmetu i to §-a 96. s tim, da se pravna valjanost čeka, koji se ima platiti u zemlji ili izjave napisane na takav ček ne mogu napasti na osnovu stranog zakona sve ako se mesto izdanja ili izjave nalazi u inostranstvu, u koliko ovakov ček ili izjava odgovara odredbama domačeg zakona.« — Slično, kakor hrv.-slav.-vojv. ček. zak., veleva § 23., št. 16, nov. en. ček. zak. uporabo vseh treh §§ 94. — 96. nov. en. men. zak. na ček. C. M e n i č n a (čekovna) poslovna volja, mož¬ nost in dopustnost menične (čekovne) zaveze (izjave) in p r a v n i učinki. — V prvem pogledu se konfliktov ni bati: formalnost in abstraktnost menične in čekovne zaveze prepre¬ čujeta, da bi kolidirali ti specialni pravni redi o vprašanju, je-li bila poslovna volja dana brezhibno ali pomanjkljivo. Če bi nastala, taka kolizija, bi jo reševali s pomočjo splošne Iex causae, ki jo spoznamo v prihodnjem odstavku. — V drugem in tretjem po¬ gledu so konflikti možni. Še vedno imamo n. pr. zakonodaje, ki dopuščajo menice-običajnice, dočim so jih druge odpravile. Tak konflikt nastane povodom ustanovitve menične zaveze; a še praktičnejši so konflikti, ki nastajajo povodom ukinitve meničnih zavez (njih plačila), ker poznajo menični zakoni raz¬ lične plačilne modalitete (različno računanje plačilnega dne in število respektnih dni, različen pojem poslovnega časa in lokala, dopustnost ali nedopustnost delnih plačil i. dr.). Končno ni izklju¬ čeno, da je bila menična zaveza ob ustanovitvi posla možna in dopustna, a da postane do plačilnega dne nemožna, nedopustna J>r. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinBko zasebno pravo. 21 322 ali ex lege odgodena (moratoriji). — Slični konflikti v pogledu možnosti in dopustnosti zaveze ter pravnih učinkov nastajajo v mednarodnem čekovnopravnem prometu. Zlasti poznajo čekovni zakoni različne roke za prezentacijo čeka. Vsi ti konflikti se rešujejo legecausae. Ker za menično (če¬ kovno) pravo nimamo specialne lex causae, velja splošna med¬ narodnega pogodbenega prava: lex loči actus.Le kadar se zaveže neposredno domačin domačinu v tujini, zadostuje po naših starih zakonih za vse «zahtevke» veljavnosti menične zaveze (ne zgolj za obliko) vpoštevanje njiju skupne lex nationalis (čl. 85., al. 3., slov.-dalm. men. r. in vzporedna mesta drugih meničnih za¬ konov); menična zaveza je zato zaenkrat še veljavna, ako izda Srbijanec Srbijancu v Avstriji menico-običajnico. Vedno je, naj se uporablja načelna lex loči actus ali izjemna lex nationalis, presojati posebej vsak posamezni meničnopravni posel, katerih je navadno na isti menici več in ki se vrše na raznih krajih in v raznih pravnih območjih; ne sme se jih presojati po kakem skup¬ nem pravnem redu n. pr. kraju, kjer je bila izdana temeljna menica, ali po pravnem redu plačilnega kraja menice. Kraj, kjer se je menična (čekovna) zaveza prevzela, in kraj, kjer jo je spolniti, ležita često v raznih (in različnih) pravnih območjih. V zadnjem primeru je pri uporabljanju legis loči actus razlikovati (kakor v občnem mednarodnem pogodbenem pravu) med področji legis loči stipulationis in legis loči solutionis. Zah¬ tevki veljavnosti menične (čekovne) zaveze (izjave) se presojajo po prvi, plačilne modalitete po drugi. Če je torej menica plačljiva v tuzemstvu, izdana in akceptirana v inozemstvu, se morajo akceptanti (avalisti, domiciliati), ko računajo plačilni dan ali hočejo izkoristiti respektne dni ali plačati v delnih zneskih, ko ugotavljajo naš poslovni čas in poslovni lokal, držati tuzemskega zakona. Razliko je delati pri vsaki posamezni menični (čekovni) zavezi (izjavi), pri kateri kraja ustanovitve in spolnitve ne ležita v istem pravnem območju. Potreba tega razlikovanja izhaja zlasti iz več mest novega en. men. zak.: «Kad je menica plativa na odredjeni dan v takvom mestu, u kome ne vredi isti kalendar koji vredi v mestu izdanja, onda se smatra da je dospe¬ lost odredjena po kalendaru koji vredi u mestu plačanja» (§ 36., al. 1.). «Kad se menica, plativa na odredjeno vreme od izdanja, trasira izmedju dva mesta kojih su kalendari različni, onda se dan izdanja dovodi na dan koji mu odgovara u kalendaru mesta 323 plačanja, pa se onda prema torne odredjuje dospelost (§ 36., al. 2.). «Rokovi za podnašanje menica računaju se prema pro- pisima prednjega stava» (§ 36., al. 3.). «Kad menica glasi na novac, koji nije u tečaju n mestu plačanja, menična svota može se platiti novcem, koji je tu u tečaju, a po vrednosti koju ona ima na dan kad se isplata može tražiti...» (§ 40., al. 1.). «Ako je menična svota označena u novcu koji ima isti naziv, ali različitu vrednost, u zemlji gde je menica izdata i u onoj gde če se platiti, smatra se da se ima u vidu novac mesta plačanja» (§ 40., al. 2.). — Istotako razlikujejo med področji legis loči stipulationis in legis loči solutionis sedanji in bodoči čekovni zakoni: «0 roku za prezentacijo čeka, ki je bil izdan v inozemstvu, a je plačljiv v tuzemstvu, odloča tuzemski pravni red; o roku za prezentacijo čeka, ki je bil izdan v tuzemstvu, a je plačljiv v inozemstvu, ino¬ zemski pravni red» (tuzemski le, kadar inozemski ne predvideva prezentacijskega roka: § 9., al. 2., 6., slov.-dalm. ček. z.; § 8. hrv.-slav.-vojv.; § 12., al 1., nov. en. ček. z.). «Kad je ček tra- siran izmedju dva mesta u kojima postoje razni kalendari, tada če se dan izdanja prevesti na onaj dan koji mu odgovara u mestu plačanja« (§ 13. nov. en. ček. z.). Č. Zastaranje meničnih (čekovnih) terjatev Kolizijske norme zanje tudi inozemski menični zakoni ne poznajo; zato je izredno sporna. Tisti, ki uporabljajo na zastaranje legem tori, gotovo nimajo prav, ker gre za materielnopravni institut. Tudi tisti ne, po katerih naj bi o zastaranju, zlasti o zastaralni dobi. odločevala dolžnikova lex nationalis; upnikova lex nationalis je ž njo ravnopravna, a obe sta na polju mednarodnega pogodbe¬ nega prava redko merodajni. Po izvajanjih pod t. XXXI. je zastaranje zakonito ugašanje tožbenih zahtevkov, ki se ne uveljavljajo v določeni dobi. Vsi tožbeni zahtevki se razvijejo iz kršitve pravic, na polju pogod¬ benega prava zlasti iz nespolnitve terjatev. Zato so podvrženi legi loči laesionis (kraja dolžne spolnitve), in se mora po m. m. tudi zastaranje meničnih in čekovnih terjatev ravnati lege loči solutionis. V prid akceptantu teče torej zastaralna doba po pravnem redu plačilnega kraja menice (ki je često, a ne vedno, identičen s krajem akcepta, "ozir. akceptantovega domovališča). V prid regresnim zavezancem teče po pravnem redu kraja, kjer bi bili morali spolniti posamezni regresni zavezanci svojo regres¬ no dolžnost; tudi ta kraj je često, a ne vselej, identičen s krajem 2 |* 324 indosamenta, ozir. domovališča regresnih zavezancev. Isto velja za zastaranje v prid trasantu (izdajatelju) menice. Škerlj (str. 275 1. c.) identificira zastaranje meničnega zahtevka s trajanjem (trpežem) menične zaveze in presoja zastaranje po pravnem redu kraja, kjer je bila menična izjava (akcept, indo- sament) zapisana. Zato prihaja do drugačnega zaključka v onih (redkih) primerih, ko kraj zapisa menične izjave ni identičen s krajem spolnitve menične zaveze. Toda tudi beogradsko borzno sodišče je (po poročilu Bartoša, str. 298 I. c.) leta 1914. raz¬ sodilo, da je rešiti vprašanje zastaranja po pravnem redu kraja dolžnega plačila. — § 84. nov. en. men. zak. prinaša sledečo povsem novo in edino kol. normo s polja zastaralnega pravu: «V inozemskem pravu določeni razlogi za prekinjenje in zadr¬ žanje zastaranja se vpoštevajo le v toliko, v kolikor ustrezajo razlogom, navedenim v predhodnih paragrafih.® D.Dejanja menične skrbnosti in opreznosti. Člen 86. slov.-dalm. men. r., vzporedna mesta drugih naših men. zak. in § 96. nov. en. men. zak. predvidevajo zgolj pravni red (legem loči actus), merodajen za presojo oblike teh dejanj (in kar spada k pojmu oblike n. pr. kraj in čas protesta), kadar jih je opraviti na inozemskem trgu. — Vprašanje, kdaj nastane zakonita potreba za ta dejanja, s tem ni rešeno (tudi ne po kaki drugi določbi men. zakonov). Ker so prezentacije, protesti, notifikacije in slična dejanja menične skrbnosti in opreznosti potrebna v svrho, da izzovejo nastanek tzv. indirektnih meničnih pravic, zlasti regresnih, zato presojam potrebo za nje po isti lex, po kateri nastajajo regresne pravice same: torej lege loči v. c. figurae (scripturae tiste osebe, na breme katere se želi re¬ gresna pravica uveljavljati). Ta lex more biti za razne regresne zavezance (iz iste menice) različna. Šesti oddelek: Medpokrajinsko zasebno pravo (s pravnimi granami-posestrimanri). XCIV. Osnovna razmotrivanja. 1.) Kadar združi ena in ista država več zasebnopravnih območij v svojih mejah, se razvijejo iz komercija in konubija prebivalcev teh območij slični konflikti zasebnopravnih redov, kakor iz mednarodnega zasebnopravnega prometa. Isto se zgodi, kadar statuirajo države (radi različnosti razmer) za razne pre¬ dele svojega ozemlja različne zasebnopravne rede. Skupni pojem norm, ki odpravljajoče vrste konflikte, odmejujoč območje enega partikularnega prava od drugega, imenujemo «medpokrajinsko (interprovincialno) zasebno pravo» (MpZP). «Pokrajina» mi ne pomeni drugega, nego pravno območje. Namesto predlaganega naziva se morejo rabiti drugi enakovredni: interregionalno, interteritorialno, interlokalno, interkantonalno pravo (v Švici pred unifikacijo ondotnega civilnega prava). Potreba MpZP-a se pojavlja v zgodovini zlasti ob znatnejših premembah državnih mej, čim se prememba tiče ozemelj, ki so zasebnopravno različno urejena, in se poenotenje prava ne da doseči z razširjenjem enega zasebnopravnega reda na vso državo. Spominjam na staro Nemčijo, ki je za unifikacijo civilnega prava potrebovala tri desetletja, in na Italijo, dočim carska Rusija civil¬ nega prava sploh ni popolnoma unificirala. Po svetovni vojni je nastala potreba MpZP-a zlasti radi razsula starih in ustanovitve novih držav v srednji Evropi. Najnazornejši zgled srednjeevrop¬ ske države, ustanovljene iz ozemelj z različnimi, visoko razvitimi zasebnopravnimi redi nudi Poljska, ki je združila v svojih mejah območja staroavstrijskega odz., ruskega svoda zakonov, fran¬ coskega code civila in nemškega drž.zakonika.Ni torej naključje, da je prav v Poljski republiki potreba kodificiranja MpZP-a bruh¬ nila z elementarno silo na dan. Manj občutne so kolizije parti¬ kularnih zasebnih prav v čsl. republiki. — Naša kraljevina je združila v svojih mejah šest zasebnopravnih območij: slovensko- 326 dalmatinsko (staroavstrijsko zasebno pravo z novelami), raz¬ širjeno na Prekmurje (z razpisom poverjeništva za pravosodje v Sloveniji z dne 18. septembra 1919., št. 3784, odobrenim od Ministrstva pravde dne 10. oktobra 1919., št. 17369, na podlagi IV. dogovora druge haaške mirovne konference); srbijansko (grdj. zak.); črnogorsko (imov. zak.); hrvatsko-slavonsko (staroavstrijsko zasebno pravo brez novel); vojvodinsko-medji- mursko (staro ogrsko zasebno pravo, po velikem delu nepisano), končno bosensko-hercegovsko (samo po sebi neenotno). Konflikti so, izvzemši ženitno prave, manj občutni, ker so se razvila skoro vsa navedena zasebna prava iz enega in istega (staroavstrij¬ skega). Potreba MpZP-a je kratkotrajnejša, nego potrebaMZP-a, ker streme vse države za tem, da zasebno pravo na svojem ozemlju unificirajo. Ker je pa pot do unifikacije dolga, ker z unifikacijo tudi ne sodi hiteti, dokler se ji protivijo neenake živ- ljenske razmere, in ker slednjič unificirano zasebno pravo nikakor ne spada k atributom enotne države, zato je računati povsod z začasnim nadaljnjim obstojem partikularnih prav in njih konflikti. Iz nevarnosti, da se razvije iz teh konfliktov pri dnevno rastočem medpokrajinskem komerciju in konubiju pravna nesigurnost, povede dobro funcioniranje MpZP-a slično, kakor dobro razvito MZP iz konfliktov mednarodnega zasebnopravnega prometa. Naloga MpZP-a je analogna nalogi MZP-a: a) dognati za vsako, v medpokrajinskem zasebnopravnem prometu se pojav¬ ljajočo kolizijo pravnih redov najprimernejšo razmejitveno (koli- zijsko) normo, b) izposlovati za dognane razmejitvene norme izključno veljavo na vsem državnem ozemlju. Tako dose¬ žemo, da bo podrejen v vsej državi dejanski stan pod eno in isto lnaterielnopravno normo, naj pride do presoje v kateremkoli njenem predelu. Konformne kolizijske norme MpZP-a se dose¬ žejo lažje, nego konformne kolizijske norme MZP-a, ker je zakonodajalec v državi en sam, dočim se mora na kolizijske norme MZP-a zediniti več zakonodajalcev. Da sme reklamirati izključno uporabnost zase le oni partikularnih pravnih redov, ki mu gre radi njegovega tesnejšega odnošaja h konkretnemu pravnemu razmerju prednost pred ostalimi, se razume v MpZP-u enako, kakor v MZP-u. Pomen MpZP-a teče vzporedno z dalekosežnostjo vsebinskih razlik kolidujočih partikularnih prav in z živahnostjo medpokra- 327 jinskega zasebnopravnega prometa. Posreden pomen ima MpZP tudi za mednarodni promet pri teritorialnih kumulacijah kolizij. Ako n. pr. zahteva kolizijska norma MZP-a uporabo legis natio- nalis, a lex nationalis ni enotna, temveč jih je več (leges pro- vinciales), določi kolizijska norma MpZP-a, katero izmed leges provinciales je uporabiti na konkretno mednarodno pravno razmerje. Čl. 37. polj. zak. št. 581 pravi izrečno: «Ako velja v državi, katere pravni red določa navzočni zakon za merodajen, več različnih zasebnih prav, odločuje njeno notranje pravo, kateri teh pravnih redov je uporabiti.® 2. ) Tudi MpZP je javno, formalno in prinudno pravo, iz istih razlogov, iz katerih je te pravne narave MZP. Prinudni značaj ne izključuje, da podrede stranke, kadar določajo avtonomno učinke svojih dejanj, te učinke drugemu, po kolizijski normi neindiciranemu partikularnemu pravnemu redu. Pri tem niso prav nič omejene in morejo podvreči pravno razmerje kateremu¬ koli tujepokrajinskemu pravnemu redu; omejitev MZP-a v tem pogledu (n. pr. po §-u 36. odz.) ne gre prenašati v MpZP. Tudi čl. 9. polj. zak. št. 580 uzakonjuje prosto izbiro med vsemi, na Poljskem veljajočimi, zasebnopravnimi redi. (Ni pa prav, da jo uzakonjuje samo za polje obligacijskega prava, namesto za vse zasebno pravo popustne narave). Slednjič je MpZP čisto nacionalnega značaja, ne le v tem smislu, kakor MZP, da ne more nastati brez ali zoper voljo države, ampak tudi v nadalj¬ njem, da poteka zgolj iz nacionalnih (avtonomnih), ne iz internacionalnih pravnih virov. MpZP je interno-, ne eksterno- pravna grana. 3. ) Pogoja za nastanek in razvoj MpZP-a izhajata iz pojma samega: vsebinska različnost partikularnih zasebnih prav in medpokrajinski zasebnopravni promet. Predpogoja MZP-a, t. j. obstoja prava tujcev tukaj ni: tujepokrajinec ni tujec, ampak sodržavljan, njemu je komercij in konubij v tujih pokrajinah lastne države zasiguran z ustanovitvijo države same. Čim se in v kolikor se posamezne določbe zasebnega prava izenačijo za vso državo, odpade tudi prvi pogoj, in ž njim potreba MpZP-a, slično, kakor ni potrebe za- MZP, v kolikor zavlada svetovno pravo. V naši kraljevini se je izenačenje zasebnega prava pri¬ čelo z zakonom o polnoletnosti in se nadaljevalo zlasti na polju negmotnega in stanovanjskonajemnega prava; 19. decem- 328 bra 1929. stopi v veljavo izenačeno menično in čekovno pravo. Več pokrajin naše kraljevine pa je imelo še pred uedinjenjem dosti enakih pravnih določb, n. pr. Slovenija-Dalmacija in Hrvat- ska-Slavonija velik del zasebnega prava, Dalmacija in Črna gora pomorsko pravo (ker se je Črna gora na Berlinskem kon¬ gresu zavezala, da bo uvela pomorsko zakonodajo avstrijske Dalmacije). — Tako dalekosežnih razlik, da bi se MpZP pri nas ne moglo razviti, in da bi ostali konflikti nerešeni, med našimi partikularnimi zasebnopravnimi redi ni. A izjemoma so go¬ spodarske in socialne razmere posameznih pravnih območij vendar tako različne, da terjajo tzv. oziri na javni red abso¬ lutno veljavo lokalnega pravnega reda z učinkom, da spod¬ rine po kolizijski normi MpZP-a indicirani tujepokrajinski. Niti srbijansko, niti slovensko ali hrvatsko oblastvo, n. pr. ne more dopustiti, da bi se na njih ozemlju bosenski Musliman poročil s svojo drugo ali nadaljnjo ženo, dasi bi bil k temu upravičen lege provinciali (zgled prohibitivnega poseganja lokal¬ nega pravnega reda); nasprotno obsojajo slovenska sodišča v plačilo alimentov tudi srbijanske nezakonske očete (zgled permi¬ sivnega poseganja). So interprovincialisti (Wachter, Zitelmann, Klein, tudi Ehrenz\veig), ki se za polje MpZP-a upirajo ab¬ solutni veljavi lokalnega pravnega reda (pridržni klavzuli). Mislim, da pretiravajo; tudi Savigny, Bar in v novejši dobi Rundstein dopuščajo možnost, da spodrinejo oziri na javni red (lastne pokrajine) po kolizijski normi MpZP-a indicirani (tuje¬ pokrajinski) pravni red. Le da mora judikatura, ki ji je pre¬ puščeno konkretiziranje ozirov na javni red, tolmačiti ta pojem med pokrajinami še previdnejše in rigoroznejše, nego v MZP-u. Nikdar ne sme poseganje lokalnega pravnega reda izvirati iz nespoštovanja tujepokrajinskih prav, ki so v isti državi vsa ravnopravna. 4.) Teritorialne meje MpZP-a se krijejo z mejami države. — O časovnih mejah MpZP-a govoriti, je komaj praktično, ker države, izvzemši Poljsko, niti prvih kolizijskih norm MpZP-a še niso uzakonile. Čim jih bodo uzakonile in kasneje občutile po¬ trebo, da jih premene, bo obvladovala stare konflikte stara, novonastajajoče nova kolizijska norma; ne bo pa (po splošnem načelu intertemporalnega prava) nova kolizijska norma učin¬ kovala nazaj in vplivala na prej pridobljene pravice. — Tudi o zgodovini razvoja MpZP-a govoriti, je prezgodaj; saj je Poljska 329 kot doslej edina država kodificirala MpZP šele leta 1926. Starejši je pojav potrebe te pravne grane in njeno vpoštevanje v slovstvu. 5.) Kar se tiče pravnih virov, so redke države, ki so poskrbele za MpZP s posebnimi zakoni. Na prvem mestu je imenovati Poljsko, ki je z zakonom z dne 2. avgusta 1926., št. 580. drž. zak. «o pravu, ki velja za medpokrajinska zasebnopravna razmerja* (34 členov) kodificirala vse, medpokrajinskemu zasebnoprav¬ nemu prometu nujno potrebne kolizijske norme. Druge države so to storile samo za posamezna pravna polja. (Pred svetovno vojno): Švica z zakonom z dne 25. junija 1891. za neke staležno- pravne medkantonalne konflikte; (po svetovni vojni): Avstrija z naredbo zveznega ministrstva za justico z dne 29. maja 1922., št. 316. zv. zak. za konflikte med avstrijskim in gradiščanskim (ogrskim) ženitnim pravom; dalje Francija z zakonom z dne 24. julija 1921. za neke konflikte med francosko in alz.-lotr. lokalno zakonodajo. V Češkoslovaški je bil čl. X. uv. zak. k j. n. (staroavstrijski) nadomeščen (in novim političnim razmeram prilagoden) s čl. III., št. 3., zak. z dne 1. aprila 1921., št. 161., drž. zak. — Naša kraljevina se zakonodajne moči za ureditev MpZP-a ni poslužila. Praeter legem uporabljajo naša sodišča (v dosti živahni praksi) per analogiam kolizijske norme MZP-a in nauk doktrine; neredko so siljena, vršiti nalogo zakono¬ dajalca. Analogna uporaba MZP-a je često, a ni vedno opra¬ vičena; tudi ne povede vselej do uspeha. Načelna razlika MZP-a in MpZP-a je v tem, da razmejuje MpZP območja zasebno¬ pravnih redov med ozemlji iste države, MZP ne le med pravnimi ozemlji, ampak hkratu med suverennimi državami. Iz tega sledi, da se poslužuje MZP često naveznih okolnosti, ki so za MpZP neuporabne, n. pr. navezne okolnosti državljanstva, za katero moramo iskati v MpZP-u nadomestek (ker državljani smo pri¬ padniki vseh pokrajin). Dalje odločujejo v MZP-u često okolnosti. so-li pravni subjekti pripadniki lastne ali tuje države, leže-li pravni objekti na ozemlju lastne ali tuje države, in sl.; prvi se favorizirajo, drugi zapostavljajo (kar je grajati že v MZP-u). MpZP mora tako favoriziranje, oziroma zapostavljanje izločiti, ker ima opravka s pravnimi subjekti istega državljanstva in pravnimi objekti z ozemlja iste države. Analogno uporabo koli- zijskih norm MZP-a je perhorescirati dalje takrat, kadar niso od znanstva aprobirane ali so celo reprobirane, ker ne gre, da bi razširjali nepravilne pravne norme na druga pravna polja. 330 Neumesten pravni vir, na kateri se semtertja še sklicujejo judikature naše kraljevine, so tiste konvencije, ki so bile pred svetovno vojno (ali med njo) sklenjene za posamezna naša pravna območja od držav, katerim so ta območja pripadala prej. K takim konvencijam štejejo n. pr. pogodbe bivše a. o. mo¬ narhije s kraljevino Srbijo (zlasti one iz leta 1881. in 1911.), pogodbe med Avstrijo in Ogrsko, Avstrijo in Hrvatsko-Slavo- nijo, Hrvatsko-Slavonijo in Ogrsko, ki so garantirale medseboj¬ nim pripadnikom izdatno mednarodno pravno zaščito in olaj-. ševale pravno pomoč. Naše judikature uveljavljajo često argu¬ ment, da današnja medpokrajinska pravna zaščita in pomoč ne more biti slabša, nego je bila nekdanja mednarodna na podlagi omenjenih konvencij. Stvarno imajo prav, a utemeljena je ta ob¬ sežnejša pravna zaščita in pomoč v pravilno razumljenem, dasi nekodificiranem našem MpZP-u, ne v starih konvencijah, ki so prestale biti pravni vir, bodisi radi izbruha svetovne vojne (med a. o. monarhijo in kraljevino Srbijo), bodisi po prevratu (med Avstrijo in Ogrsko, Avstrijo oz. Ogrsko in Hrv.-Slavonijo).—Od mladega in še skromnega slovstva MpZP-a naj opozorim v prvi vrsti na dela (monografije) poljskih pisateljev: Allerhand, Reitike, Bujak, Rundstein, Stelmachowski, dalje na redaktorja poljskega MpZP-a prof. Zolla. V Franciji se bavita z MpZP-om (s konflikti frc. in alz.-lotr. prava) največ Niboyet in Pillet (po m. m. pod pretesnim vidikom aneksije obeh pokrajin in superiornosti frc. prava). V nemškem slovstvu je najdragocenejše delo pok. Petra Klein «Studien zum interlokalen Privatrecht» (1915). Drugi Nemci se spominjajo MpZP-a le mimogrede, ko je primerjajo z MZP-om. Od domačih del naj omenim Lanovičev (prezgodnji, za to malo zreli) načrt zakona o «medjuverskim odnosima u kraljevini SHS» iz leta 1920., ki se v čl. 34.—46. bavi z med¬ verskim ženitnim pravom. Skoraj isto se more trditi o čl. 50.—57. «Projekta osnovnega zakona o verah in medverskih odnošajih» iz leta 1928. (priobčenem v Arhivu pravnih nauka, br. 1.—3., knj. XVII.), ker izhaja s nespremenljive podlage nadaljnjega ob¬ stoja sedanjih partikularnh ženitnih prav naše kraljevine. Ome¬ njena še bodita R. Kušejev članek «Vera in bračna vez v naši državi de lege lata in de lege ferenda» (Zbornik znanstvenih razprav ljubljanske jur. fak. IV.) in § 181 (str. 504.—508.) nje¬ govega cerkvenega prava iz leta 1927. («Meddržavno in med- pokrajinsko zakonsko pravo»). Krek-Škerlj se bavita v delu «Die 331 osterreichischen Zivilprossgesetze im Konigreiche SHS» iz leta 1928. z našo medpokrajinsko pravno zaščito in pravno pomočjo; Škerlj sam v XV. pogl. (str. 263.—277.) «Meničnega prava» iz leta 1922. z medpokrajinskim (in meddržavnim) meničnim pra¬ vom. Moji, sem spadajoči spisi so Sp. XI., XIII.—XVI. 6.) Kakor inozemskega, tako ni treba sodiščem poznati tuje- pokrajinskega prava; svoje znanje dopolnijo (v Sloveniji in Dal¬ maciji po določbi § 271. cpr.) s povprašanjem justičnega mi¬ nistra. Napačno bi bilo, terjati dokaz tujepokrajinskega prava od stranke ali se vezati na dokazila in dokazna pravila, ki jih pozna lex fori za ugotavljanje spornih dejstev. — Klein, tudi Ehrenzweig, sta mnenja, da v MpZP-u ni zavračanja (renvoi, Verweisung), temveč da zavrača eno pokrajinsko zasebno pravo vedno le na stvarne norme drugega, nikdar na njegove koli¬ zij ske. Temu mnenju, zoper katero se je oglasil že Giesker- Zeller, je pritrditi le v splošnem; še bolj, nego v MZP-u, je želeti, da institut zavračanja iz MpZP-a izgine; vendar se tudi po m. m. ne da popolnoma izključiti. — Kar se tiče pojma in vrst kolizij- skih norm, pojma in vrst naveznih okolnosti, reševanja kolizij kvalifikacij in raznih vrst kumuliranih in potenciranih kolizij veljajo v MpZP-u enaka pravila, kakor v MZP-u. Po teh osnovnih razmotrivanjih prehajam k pozitivnemu MpZP-u naše kraljevine, pri čemer bom, ker nimam nobene opore v domači zakonodaji, izmed inozemskih medpokrajinskih prav s posebnim pridom uporabljal poljsko, v ženitnem pravu tudi avstrijsko-gradiščansko. XCV. Kolizijske norme za institute, skupne več pravnim poljem. 1.) Pravna sposobnost se presoja v MZP-u načeloma lege nationali pravnega subjekta. Vendar spodriva legem nationalem prav često (iz ozirov na javni red) prohibitivno ali permisivno posegajoča lex loči. Lege nationali presojamo tudi pravni postanek in prestanek pravnega subjekta ter bi morali pre¬ sojati proglašanje pogrešancev mrtvimi. Ista lex nationalis od¬ ločuje dalje o poslovni sposobnosti. Vendar dopuščajo mlajša MZP-a proti lex nationalis uporabo legis loči actus, kadar je poslujoči tujec lege nationali nesposoben, lege loči actus po¬ slovno sposoben. Kadar poslujoči tujec nima narodnosti, ali se 332 njegova narodnost ne da ugotoviti, se vračamo v MZP-u na historični kriterij tujčevega domovališča in presojamo njegovo poslovno sposobnost lege domicilii. Za načelno merodajnost legis nationalis v pogledu pravne in poslovne sposobnosti se izrekajo tudi vsa jugoslovanska MZP-a; le čl. 786. in 788. imov. zak. se nekoliko oddaljujeta. Per analogiam bi v medpokrajinskem zasebnopravnem pro¬ metu morala na mesto legis nationalis stopiti lex provin¬ ci a 1 i s. A lex provincialis v naši kraljevini še ni zakonit pojem, ali vsaj manjka vsaka zakonita določba za kriterij, po katerem naj pripada en državljan območju enega, drug državljan območju drugega partikularnega prava. Brez take zakonite določbe more znanstvo le z največjo previdnostjo in preudarnostjo pomagati judikaturi pri odkrivanju tega kriterija. Zamisliti se jih da več: domovališče, stalno bivališče, preprosto bivališče pravnega sub¬ jekta v enem pravnih območij; uživanje domovinske pravice v enem ali drugem; za državljane, rojene pred ustanovitvijo države, nekdanje državljanstvo v kraljevini Srbiji ali Črni gori, nekdanje deželno pripadništvo v Bosni in Hercegovini; dalje materni jezik, ki ga govori posamezni državljan; vera, ki ji pripada; pravni red, po katerem je živel, in po katerem so se presojala njegova zasebnopravna razmerja doslej, in sl. Nobeden teh kriterijev ne more zaenkrat, dokler ga ne določi zakono¬ dajalec, reklamirati zase izključne veljave. Ugodno je, kadar indicirajo vsi ali njih pretežna večina eno in isto partikularno pravo. Sodišča naj se po m. m. v dvomu odločijo za oni parti¬ kularni pravni red, ki nudi analogno, kakor lex nationalis v MZP-u (t. XXX. A), največ garancije, da bo, kakor domovinski pravni red v tujini, ščitil državljana v tuji pokrajini. Ni treba, da je tako izsledena lex provincialis ena in ista za vsa raznovrstna medpokrajinska pravna razmerja. Domovališče, na katero mo¬ remo opreti zlasti kolizijske norme medpokrajinskega promet¬ nega prava, služi slabo (vsaj slabše) kot navezna okolnost koli¬ zij skim normam osebnega, rodbinskega in dednega prava. Za zadnje se priporoča le tako domovališče, ki že dolgo traja (več let, stalno bivališče), ali okolnosti, ki utemeljujejo domovinsko pravico (pa tudi ne vse, n. pr. ne nastop javne službe). Na mesto domovinske pravice, ki jo bo imel vsak Jugoslovan po novem enotnem zakonu o državljanstvu, morejo stopiti zaenkrat še drugi kriteriji regionalnega pripadništva. — Kadar spodrine 333 v MZP-u pri presoji pravne in poslovne sposobnosti legem nationalem drug pravni red, se more zgoditi isto, od MpZP-a indicirani, legi provinciali. 2.) Obravnavane probleme rešuje polj. zak. št. 580. s sle¬ dečimi določbami: «Osebna sposobnost poljskega državljana se presoja po pravnem redu njegova domovališča» (čl. 1.). «Kdor menja domovališče, je podvržen, kar se tiče osebne sposobnosti, rodbinskih razmerij in dednih pravic, pravnemu redu novega domovališča šele po enem letu» (čl. 2.). Po prvotnem načrtu se je terjal potek dveh let. Čl. 3. določuje pojem domovališča za razne primere (analogno, kakor slov.-dalm. j. n.). «Osebna spo¬ sobnost trgovca v njegovem trgovinskem obratu se presoja po pravnem redu, ki velja na sedežu njegovega podjetja« (čl. 4.). «Ako se loti poljski državljan, ki je po pravnem redu svojega domovališča poslovno nesposoben, pravnega posla v predelu Poljske, kjer velja drug pravni red, in ako naj izzove pravni posel posledice tam, je presojati njegovo sposobnost po prav¬ nem redu kraja, kjer se je posla lotil (čl. 11., al.l.), čim to zahteva varnost poštenega prometa« (čl. 5.). Pravni red zadnjega domo¬ vališča je merodajen tudi za proglašanje poljskega državljana pogrešanim, zginulim ali mrtvim (čl. 6.). — Enaka kolizijska norma, kakor po čl. 1. cit., in slična, kakor po čl. 5. ibid., bosta veljali po § 108. našega novega enotnega meničnega zakona (t. ČIV.). Enaka norma, kakor po čl. 6. cit., že velja po čl. 91., al. 2., zak. z dne 22. februarja 1928., br. 50. Sl. Nov., za osebe, ki se pogrešajo pri nas izza vožnje z zrakoplovom (vendar se smejo proglasiti za mrtve čez leto dni, odkar je bila prejeta zadnja vest o zrakoplovu). Sicer nimamo v naši kraljevini uzakonjenih nobenih kolizijskih norm za presojanje pravnega postanka, prestanka in pravnih sposobnosti tujepokrajincev. Na podlagi gornjih izvajanj, poljskega zgleda in analognih rešitev MZP,a sklepam za neke praktične primere: Da postane Vojvo- dinka kljub svoji nedoletnosti poslovno sposobna, ako poroči Slovenca, ker prestane nedvomno očetovska (varuška) oblast nad njo; da postane nasprotno polnoletna Slovenka, ki poroči Srbijanca, poslovno nesposobna, v kolikor jo stavlja § 920. grdj. zak. pod možev mundij; da polnoletna, iz Srbije v Slovenijo dopotovavša omožena Srbijanka brez moževega privoljenja ne more prevzemati tukaj državljanskopravnili obveznosti (oško- 334 dovani sopogodbenik dobi odškodnino po § 866. odz.); da nam v Sloveniji in Dalmaciji ni treba priznavati civilnopravnih po¬ sledic kazenskih obsodb rojakov v tujih pokrajinah, ker se ravna prestanek pravnih sposobnosti lege provinciali, a slov.-dalm. pravo predmetnih posledic več ne pozna. 3.) Kar se tiče oblike, predpisane v ogib neveljavnosti prav¬ nega posla, so pravni posli v MZP-u po večstoletni praksi in doktrini in po večini inozemskih zakonodaj podvrženi alter¬ nativni kolizijski normi legis loči actus vel causae. Mlajša doktrina se nagiblje mnenju, da veljaj alternativnost kolizijske norme le za privatne akte, za avtentične obligatornost legis loči actus. Alternativna kolizijska norma legis loči actus vel causae velja po splošnem tolmačenju tudi po zakonodajah naše kralje¬ vine. Splošno je uzakonjena le od imov. zak.; ostala pravna območja jo predvidevajo le za najpraktičnejše formalne pravne posle, zlasti za poslednjevoljne odredbe. Lex causae je različna po pravnem polju, ki mu pripada pravni posel; pri poslednje- voljnih odredbah n. pr. je lex nationalis testatorjeva. — Nobe¬ nega pomisleka ni, da prenesemo navzočno alternativno kolizij- sko normo iz MZP-a v MpZP; s takim prenosom olajšamo in često šele omogočujemo medpokrajinski zasebnopravni promet. Potreba alternativne veljave obeh pravnih redov v pogledu oblike je pri nas tem večja, ker oblike, predpisane v nekih pravnih območjih, n. pr. notarski akti, v drugih niso znane. — Kakor v MZP-u, je napravljati v MpZP-u izjemo alternativne kolizijske norme za tabularne listine, ki morajo ustrezati obliki legis rei sitae. Tabularne listine, ki vsebujejo pravni razlog knjižnih pre- memb, niso le pravni posli, ampak hkratu del tabularnih aktov (modusa acquirendi); zato morajo biti podvržene legi rei sitae kot pravnemu redu, obvladujočemu stvarno pravo, kar imov. zak. izrečno uzakonjuje. Obe normi, načelno in izjemno, pozna poljsko MpZP: «Oblika pravnega posla je podvržena pravnemu redu, ki je merodajen za sam pravni posel; zadostuje pa, da se je postopalo po pravnem redu kraja, kjer je bil pravni posel napravljen, ako ta kraj ni nesiguren». (Čl. 7.) «Pridobivanje, preminjanje in ukinjanje stvarnih pravic na nepremičninah, ravno tako obveznosti iz pravnih poslov, na podlagi katerih se naj take pravice pridobijo, premenijo ali ukinejo, so podvržene, kar se tiče oblike, pravnemu redu kraja, kjer leži nepremičnina.« (Čl. 8., al. 3.). 335 4.) Ostali zahtevki veljavne naprave medpokrajinskega prav¬ nega posla, za katere tudi v MZP-u nimamo posebnih kolizijskih norm, se ravnajo, kakor tam, lege causae (brezhibnost poslovne volje, možnost in dopustnost pravnega posla); ista kolizijska norma legis causae obvladuje učinke medpokrajinskega prav¬ nega posla. — Slednjič ni ovire, da uporabimo per analogiam kolizijske norme MZP-a na sledeče, več ali vsem pravnim poljem skupne institute: kolizijsko normo legis rei sitae na presojo pravnega nastanka, prestanka in pravno važnih lastnosti stvari v medpokrajinskem zasebnopravnem prometu; kolizijsko normo legis loči laesionis na medpokrajinsko pravno zaščito, n. pr. na določitev višine zakonitih zamudnih obresti (ki se torej ravna po pravnem redu kraja, kjer bi se bilo plačilo glavnice moralo opraviti, a se ni opravilo); isto kolizijsko normo legis loči laesio¬ nis na medprokrajinsko zastaranje (zlasti na določitev zasta¬ ralne dobe, kadar po kolidujočih partikularnih pravnih redih ni enako dolga). Medpokrajinsko osebno pravo. XCVI. Ženitno pravo. 1. ) Z zakonitimi kolizijskimi normami za medpokrajinsko ženitno pravo se ponašajo doslej samo Poljska, nova Avstrija (za ženitve z Gradiščani, za katere je ostalo v veljavi ogrsko ženitno pravo) in v neki meri Švica. Druge države so siljene, da uporabljajo per analogiam kolizijske norme mednarodnega ženitnega prava, in, kadar so pomanjkljive tudi te, da se ozirajo na pravo haaških konvencij L, II., III. in na cit. poljsko, avstrij¬ sko in švicarsko zakonodajo. K tem državam spada tudi naša. 2. ) Pravico do ženitve ima torej tujepokrajinec izven svoje pokrajine, čim ni zakonskih zadržkov (v pogledu osebne sposob¬ nosti, v pogledu možnosti in dopustnosti nameravane ženitne vezi, slednjič v pogledu brezhibnosti ženitne volje) lege pro- vinciali zaročencev. Pri odgovoru na vprašanje, po kateri obeh leges provinciales naj se presoja ženitna pravica (po ženinovi, nevestini ali obeh, kadar sta različni), je razlikovati med zadržki, ki se tičejo osebne ženitne sposobnosti, iti onimi, ki se tičejo možnosti in dopustnosti zakonske vezi in brez¬ hibnosti ženitne volje. Prvi se, analogno kakor v MZP-u, presojajo pri vsakem nupturientu po njegovi lex provincialis; drugi po leges provinciales obeh nupturientov. Tujepokrajinec 336 je torej, kar se tiče njegove osebne sposobnosti, za ženitev habi¬ litiran, čim ni ovire s strani njegove lex provincialis (dasi bi bila s strani sozaročenčeve); v pogledu drugih zadržkov postane za ženitev dishabilitiran, čim obstoji ovira po njegovi ali po lev provincialis sozaročenca. Z drugimi besedami: možnost in do¬ pustnost nameravane zakonske vezi in brezhibnost obojestranske ženitne volje morajo biti podane po pokrajinskih pravnih redih obeh zaročencev. To so postulati pravne dogmatike, ki veljajo za vsako medpokrajinsko, kakor za vsako mednarodno ženitno pravo. Na našem državnem ozemlju jim nasprotuje določba čl. 109. vojv. zak. čl. XXXI.: 1894., ki se radi tega ne sme pre¬ našati v MpZP. Po tej določbi se presoja, kadar je ženin Voj¬ vodinec, nevesta inozemka, veljavnost zakona samo po ženino¬ vem (vojvodinskem) pravnem redu, ne, kakor bi bilo pravilno, po obojnem (le ženitna zrelost in poslovna sposobnost neveste se presojata tudi po čl. 109. cit. po njeni lex nationalis). Zato more v našem MpZP-u tudi nevestina lex provincialis preprečiti zakonsko zvezo z Vojvodincem, dasi bi bila po vojvodinskem ženitnem pravu dopustna, n. pr. če bi hotel vojvodinski Zid po¬ ročiti slovensko katolikinjo. 3.) Na težavno vprašanje, po katerem kriteriju naj ugotovimo v našem medpokrajinskem ženitnem pravu legem provincialen! nupturientov, imamo en sam pozitivnopravni odgovor v čl. 147. zak. čl. XXXI.: 1894., po katerem je o vprašanju, katerega nup- turienta je šteti Hrvatom (Slavoncem), katerega Ogrorn, od¬ ločevala pristojnost v hrv.-slav., ozir. ogrski občini. Dasi je določba čl. 147. cit. veljala za prejšnje politično razmerje med Hrvatsko-Slavonijo in Ogrsko, ni pomislekov, da presojamo po istem kriteriju še naprej pripadnost k hrv.-slav., ozir. vojv. prav¬ nemu območju v današnji skupni domovini. Po čl. 10., al. 1., na- redbe avstr. zv. just. min. iz leta 1922. odločuje v razmerju med Avstrijci in Gradiščani o regionalni pripadnosti k avstr., oziroma gradišč, pravnem območju deželni indigenat (Landesbiirger- schaft); vendar ne velja ta kriterij (po čl. 10., al. 2.), kadar je bil pridobljen gradiščanski indigenat šele po 29. avgustu 1921. na drug način, nego z rojstvom. Po čl. 13., al. 1., čl. 1. in 2. polj. zak. št. 580. je kot kriterij odločilno domovališče, ki traja vsaj eno leto; sicer ostane merodajen pravni red starega domovališča. Praeter legem imajo naši poročni organi in sodišča (razen voj¬ vodinskih in hrv.-slavonskih v medsebojnem razmerju) prost 337 arbitrij, kako ugotove merodajno lex provincialis. Kadar je do¬ movinska pravica, ki jo uživa nupturient na določnem pravnem ozemlju, združena ž njegovim ondotnim trajnim bivanjem event. ondotnim rojstvom, vzgojo, jezikom in vero, ni pomislekov, se odločiti za analogno uporabo čl. 147. cit. (Je-li ugotovljena lex provincialis državni ali cerkveni zakon, ne dela razlike.) 4.) Iz navedenega sledi za naše jugoslovanske poročne organe: a) da je k sklenitvi zakona na vsem državnem ozemlju pripustiti tujepokrajinca, ki je v pogledu osebne sposobnosti habilitiran po lastni lex provincialis, v pogledu možnosti in do¬ pustnosti nameravane zakonske zveze in brezhibnosti ženitne volje po lastni in sozaročenčevi lex provincialis; b) da je na vsem državnem ozemlju zabraniti sklenitev zakona tujepokra¬ jinca, ki je v pogledu osebne sposobnosti dishabilitiran po lastni lex provincialis ali v pogledu možnosti in dopustnosti namera¬ vane zakonske zveze in brezhibnosti ženitne volje dishabilitiran po lastni ali sozaročenčevi lex provincialis; c) da se na lex loči actus, t. j. na pravni red kraja, kjer se namerava zakon cele- brirati, pri ugotavljanju ženitne pravice načeloma ni ozirati. - Od tega načela se dajo zamisliti izjeme takrat, kadar posega lex loči actus prohibitivno v načeloma merodajno lex provincialis (leges provinciales). Vendar se je takemu prohibitivnemu po¬ seganju legis loči actus v MpZP-u ogibati čim možno (radi pari¬ tete partikularnih pravnih redov in dolžnega medsebojnega re- spektiranja). Sicer je pa v našem medpokrajinskem ženitnem pravu prohibitivno poseganje nepraktično. Že po konv. I., čl. 2., se namreč priznava učinek spodrinjenja legis nationalis le pet zakonskim zadržkom legis loči actus (t. XXXIII.). Vse te zadržke poznajo vsa naša partikularna ženitna prava, tako da so tuje- pokrajinci dishabilitirani že po lastni lex provincialis. Da bi se v medpokrajinskem ženitnem pravu uveljavljali zoper tuje- pokrajince nadaljnji, konv. I. neznani, zakonski zadržki legis loči actus, ni povoda, in bi bilo v Vojvodini celo nedopustno, ker so tam zakonski zadržki, radi katerih se smejo zavračati lege nationali habilitirani tujci, zakonito fiksirani (slično, kakor v konv. I.: zadržek najožjega sorodstva in svaštva, ligamina in streženja po življenju soproga; čl. 111., oziroma čl. 11.—13. zak. čl.XXXI.: 1894.). Čl. 13., al. 2., polj. zak. št. 580., po katerem more (ne mora) poljsko oblastvo zabraniti sklenitev zakona poljskemu državljanu, habilitiranemu lege provinciali, vselej, kadar bi bil J>r. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 22 338 nesposoben lege loči actus, pretirava. — Permisivnega poseganja legis loči actus v lex provincialis pri nas ni dopuščati v nobenem primeru. Po konv. I. (čl. 3.) je v mednarodnem ženitnem pravu praktičen primer, da pripusti tujca, dishabilitiranega lege na- tionali iz zadržkov religioznega reda, k sklenitvi zakona tuja država, ki takih zadržkov ne pozna. Pri nas niti vojvodinsko ženitno pravo, ki se je najbolj emancipiralo od verskih dogm, ne dopušča, da bi vojvodinski staležni uradniki poročali lege natio- nali dishabilitirane tujce. Tem manj sme Vojvodina poročati iz iste države izhajajoče tujepokrajince, ki jim lege provinciali nasprotuje zadržek, neznan legi loči actus, n. pr. katoliško Slo¬ venko z židovskim domačinom. 5.) Kolizijska norma v pogledu obličnih predpisov ne more biti za medpokrajinski zakon strožja in manj liberalna, nego je za mednarodni, sicer bi bil medpokrajinski konubij bolj oviran, nego je mednarodni. Po čl. 5., al. 1., konv. I. je za vse konven¬ cijsko ozemlje veljavno sklenjen zakon, ki je bil celebriran v obliki legis loči actus. Po analogiji te določbe in po določbi čl. 113., al. 1., zak. čl. XXXI.: 1894. je torej šteti za vse naše državno ozemlje veljavno sklenjenim zakon Vojvodinca, cele¬ briran v Sloveniji konfesionelno,a tudi obratno zakon katoliškega Slovenca, celebriran v Vojvodini civilno. V enem in drugem pri¬ meru ustreza po obliki legi loči actus (dasi ne legi provinciali). - — Vendar lex loči actus ne obvladuje obličnih predpisov izključno. Kakor v MZP-u, se alternativno ž njo dopušča lex causae, ki je in concreto lex nationalis (lex provincialis) obeh nupturien- tov. Vojvodinca se moreta zato v Sloveniji veljavno poročiti civilno, Slovenca v Vojvodini konfesionelno. Praktična ta alter¬ nativna oblika ni, ker nupturienta na kraju nameravane cele- bracije ne najdeta poročnega organa s potrebno kompetenco. — Od načelne alternativne kolizijske norme legis loči actus vel provincialis (communis) moramo tudi v MpZP-u priznati izjemi, ki zahtevata izključno uporabo legis provincialis (ana¬ logno kakor v MZP-u izključno uporabo legis nationalis): a) Po čl. 5., al. 2., konv. I. morejo države, ki predpisujejo reli¬ giozno celebracijo zakona v svrho, da prejmeta nupturienta za¬ krament, izreči zase neveljavnim zakon, ki je bil sklenjen od lastnih državljanov v tuji državi z zanemarjenjem religiozne oblike. Po analogiji te določbe (ki je dopustna, ker gre pri pred¬ pisu religiozne celebracije za več, nego za golo obliko) se tudi 339 katoliški, unirani ali neunirani Hrvati (Slavonci) ali pravoslavni Srbijanci in Črnogorci v tujih pokrajinah naše države ne poroče veljavno, ako ne prejmejo zakramenta. Njih civilno sklenjeni zakon je neveljaven, ne le v domovinski pokrajini, temveč v vsej državi, ker v eni in isti državi ne moremo trpeti deloma veljav¬ nih, deloma neveljavnih zakonov. Slov.-dalm. predpis religiozne celebracije zakona pa po splošnem tolmačenju nima iste kvali¬ fikacije, in se zato katoliška Slovenca veljavno poročita v tuji pokrajini civilno, čim ustreza civilna oblika legi loči actus; b) Po čl. 5., al. 3., konv. I. morejo države, ki zahtevajo od lastnih državljanov (tudi če se poročajo na tujem), da se dajo okli¬ cati v domovini, izreči zase neveljavnim zakon, ki je bil sklenjen v tujini brez predhodnih domovinskih oklicev. Po analogiji te določbe in po določbi čl. 113., al. 2., zak. čl. XXXI.: 1894. se morajo dati Vojvodinci, preden se poroče v tuji pokrajini, okli¬ cati v lastni domovinski pokrajini, in bi bil njih zakon, če za¬ nemarijo ta predpis, dosledno neveljaven za vse državno ozemlje. Vendar n e nastopi ta stroga civilnopravna sankcija (samo kazen) radi posebne določbe čl. 27. cit. zak. čl. — Čl. 14. polj. zak. št. 580. uzakonjuje v pogledu oblike zakona alternativno kolizijsko normo brez izjeme: «Oblika sklenitve zakona je pod¬ vržena pravnemu redu kraja, kjer se zakonska vez sklepa. A za veljavnost zakona zadostuje, da je očuvana oblika, predpisana od pravnega reda, ki sta mu osebno podvržena oba zaročenca.* Po čl. 10., št. 2. cit. avstr. nar. «velja za obliko oklicev in skle¬ nitve zakona pravni red ozemlja, na katerem se izvršita® (lex loči actus). 6.) Osebnopravne učinke medpokrajinskega zakona obvla¬ duje po analogiji konv. II. (tudi po oni nemškega, poljskega in bodočega čsl. avtonomnega MZP-a) skupna lex provincialis soprogov. Kot kriterij za določitev legis provincialis služi tukaj najbolje skupno domovališče, vsaj kar se tiče onih osebnopravnih učinkov, za katere se zanima poleg zakoncev njiju okolica, n. pr. za zakonita pooblastila, proizhajajoča iz sklenitve zakona; za druge osebnopravne učinke naj zadostujejo izvajanja pod 3.) Prememba legis provincialis, oziroma za njo merodajnega kriterija (n. pr. premaknitev skupnega domovališča v drugo pravno območje) ima za posledico premembo osebnopravnega režima (načelo premenljivosti). Za primer, da soproga v zakonu ne Obdržita skupne lex provincialis, traja po analogiji čl. 9. 22 * 340 konv. II. naprej osebnopravni režim zadnje skupne lex pro- vincialis. Kadar soproga s sklenitvijo zakona nista pridobila skupne lex provincialis, je merodajna za osebnopravne ličinke moževa lex provincialis; uporaba ženine bi se protivila vsem našim partikularnim pravnim redom. Prohibitivno in permisivno poseganje lokalnega pravnega reda, kjer ni istoveten z mero¬ dajno lex provincialis, ni izključeno, a se mu je po možnosti ogibati. Indicirana lex obvladuje: pravice in dolžnosti zastopanja (žene po možu in moža po ženi), pravice in dolžnosti vzdrže¬ vanja i. dr. Enake kolizijske norme uzakonjuje čl. 15., al. 1., polj. zak. št. 580., le da je tam pojem pokrajinstva zakonito urejen. 7.) Imovinskopravni režim, ki nastopi iz sklenitve zakona med pripadnikoma raznih pokrajin, je ali zakoniti ali pogodbeni. Zakoniti imovinskopravni režim je skoro v vseh naših prav¬ nih območjih isti: sistem ločenih imovin (dotalni sistem), tako da konflikti partikularnih prav ne nastajajo, kar zelo olajšuje medpokrajinski konubij; le Vojvodina ima nekaj drugačen sistem (pridobitno skupnost za primer smrti). Sistem ločenih imovin velja i za premično i za nepremično imovino, naj leže v lastni ali tuji pokrajini. V kolikor konflikti nastajajo, jih rešujemo, uporabljajoč per analogiam določbe konv. II., lege provinciali moža ob sklenitvi zakona. Ta moževa lex provincialis urejuje zakoniti imovinskopravni režim definitivno; enostranska pre- memba njegove lex provincialis je brez učinka, zlasti ne more škodovati soprogi (načelo nepremenljivosti); le v sporazumu obeh soprogov se da premeniti nastopivši zakoniti imovinski režim. Moževa lex provincialis ob sklenitvi zakona je mero¬ dajna tudi za imovinskopravno razločitev soprogov ob končanju zakonske skupnosti ali vezi (za razne izbirne in odškodninske pravice nekrivega soproga ob razvodu in ločitvi); ne pa za dedne pravice. Vsebinski soglašajo s temi koliz. normami določbe čl. 15., al. 1. in 3. polj. zak. št. 580.: «Osebna in imovinska raz¬ merja med soprogi se presojajo po pravnem redu, ki sta mu soproga podvržena osebno. Ako dobita soproga kasneje razna domovališča, se presojajo njih razmerja po pravnem redu, ki sta mu bila podvržena osebno najnazadnje» (al. 1.). «Prememba domovališča sama ob sebi nima vpliva na premembo zakonitega zakonskoimovinskega režima med soprogi; režim je podvržen še naprej pravnemu redu moža ob sklenitvi zakona» (al. 3.). 341 Pokrajinstvo, ki je določuje pri nas prosti arbitrij oblastva, sodi opreti tudi tukaj (v kolikor je zainteresirana okolica) na skupno domovališče soprogov. Pogodbeni imovinskopravni režim se da med jugoslovan¬ skimi soprogi ustanoviti na podlagi njih avtonomne, neomejene volje. Dalekosežne omejitve te pogodbene volje, ki jih poznajo romanske zakonodaje, so nam neznane. Naši soprogi morejo torej sklepati ženitne pakte pred sklenitvijo zakona in v zakonu, morejo sklenjene pakte preminjati in ž njimi nadomeščati na- stopivši zakoniti imovinskopravni režim. Posebnih kolizijskih norm, ki jih predvideva konv. II. (z ozirom na posebnosti romanskih zakonodaj), ne potrebujemo. Prebijemo temveč, v kolikor konflikti sploh nastajajo, s kolizijskimi normami, mero¬ dajnimi za splošni medpokrajinski pravni posel, oziroma za medpokrajinsko pogodbo. Osebno sposobnost strank (da skle¬ pajo, ukinjajo ali preminjajo ženitne pakte) presojamo torej lege provinciali vsakega paciscenta (soproga ali zaročenca) ob skle¬ nitvi paktov (ne zakona). V pogledu oblike morajo ustrezati naši medpokrajinski ženitni pakti pravnemu redu kraja njih naprave ali legi causae. Kot legem causae uporabljamo pravni red,po katerem presojamo medpokrajinske pogodbe. A glede tega vemo, je še oster spor. Ženitne pakte navežemo najumestneje na pravni red skupnega pokrajinstva soprogov (v zakonu), ozir. na pravni red pokrajinstva ženina (v stanju zaroke). Pokra¬ jinstvo se določaj po izvajanjih prejšnjega odstavka in t. XCV., št. 1. Lege causae se še presojajo: možnost in dopustnost (no¬ tranja, vsebinska veljavnost) ženitnih paktov in zakoniti učinki. Slično po polj. zakonu št. 580: «Pravni red kraja domovališča soprogov odločuje, je-li moreta v času zakonskega življenja sklepati ženitne papkte, že sklenjene ukinjati ali preminjati« (čl. 15., al. 2.). «Ženitni pakti soprogov in daritve med njimi ali med zaročenci so podvrženi pravnemu redu, ki mu je bil osebno podvržen mož ali zaročenec ob sklenitvi paktov® (čl. 16). Kar se tiče učinkov, uporabljamo zakonite določbe seveda le supletorno, kadar učinkov nista dogovorili stranke same. V tem pogledu je še spomniti, da morejo jugoslovanski soprogi prosto izbirati med partikularnimi pravi, na katera žele opreti učinke ženitnih paktov. — V nekih primerih se uveljavljajo, kakor v MZP-u, leges loči absolutno tako, da spodrinejo po gornjih izvajanjih merodajni pravni red. K takim leges loči spadajo: posebni zemljiški režimi, 342 ki so jim podvržene neke vrste nepremičnin, in posebni zaščitni predpisi, ki naj varujejo okolico soprogov pred ženitnimi pakti nevarne jim vsebine. Ako n. pr. obstoji lege loči dolžnost objave ženitnih paktov (z vpisom v javni register), morajo spolniti to dolžnost soprogi brez ozira na pravni red, ki obvladuje njih pakte po kolizijski normi MpZP-a. 8.) Kolizijske norme za presojanje razvoda in ločitve zakona v našem MpZP-u niso enako praktične, kakor v MZP-u, ker so vsi naši ženitnopravni redi (razen vojvodinskega) pod vplivom cerkvenih prav ali sploh še niso sekularizirani, in vlada med njimi soglasje v tem, da so katoliški zakoni le ločljivi, akatoliški razvedljivi (ozir. razvedljivi in ločljivi). Vendar brez važnosti tudi te kolizijske norme niso, ravno z ozirom na vojvodinsko ženitno pravo; dalje, ker ni med njimi popolnega soglasja v pogledu ločitvenih in razvodnih razlogov, v pogledu ravnanja s tzv. mešanimi zakoni, v pogledu učinkov razvoda i. dr. (Po odz.-u n. pr. sledi iz izrečenega razvoda možnost sklenitve novega zakona ipso facto, po grdj. zak.-u le, ako razvodna sodba raz¬ vedenemu krivemu soprogu ne prepoveduje vnovične poročitve; vendar je od te prepovedi možen spregled). Posebni, za uporabo v MpZP-u per analogiam v poštev prihajajoči, kolizijski normi mednarodnega ženitnega prava ima izmed naših ženitnih pravnih redov le vojv. čl. XXXI.: 1894. v čl. 115., al. 1. in 2. A zoper njih analogno uporabo govori nepravilnost ter politična tendenca teh norm: Po al. 1. cit. bi mogel tujepokrajinec, čim bi posta! Vojvodinec, dati svoj zakon razvesti na podlagi činjenice, ki je opravičevala, ko se je pripetila, samo ločitev zakona. Po al. 2. bi mogel tujepokrajinec, čim bi postal Vojvodinec, dati od tuje- pokrajinskega sodišča izrečeno ločitev zakona premeniti v razvod in se, razveden, znova poročiti. Obe pravniški čarovniji sta od konv. III. izrečno reprobirani, in jih Vojvodina, še manj druga naša pravna območja, ne smejo prenašati v MpZP. Na drugi strani so kolizijske norme konv. III. prestroge za analogno uporabo v MpZP-u. Zahtevajo namreč i v pogledu razvedljivosti (ločljivosti) mednarodnega zakona i v pogledu razvodnih (ločit¬ venih) razlogov dopustnost po dveh pravnih redih, lege nationali soprogov in lege fori. Za naše MpZP tvori najprikladnejši izhod določba čl. 3., konv. III., po kateri zadostuje uporaba legis nationalis soprogov ob vložitvi tožbe, oziroma prošnje (brez souporabe legis fori) takrat, kadar lex fori sama ne 343 terja svoje souporabe. Tudi poljsko MZP uporablja samo legem nationalem soprogov in se ne ozira na lastno lex fori; enako bodoče čsl. MZP. Nadomestujoč legem nationalem z lex provin- cialis, sme torej Vojvodina dovoljevati razvod zakona le takim tujepokrajincem, katerim ga dovoljuje njih lex provincialis, in le iz razlogov, utemeljenih v tej lex provincialis. Enako je posto¬ pati drugim našim pravnim območjem. Ako soprogoma lex pro¬ vincialis ni več skupna, odločuje zadnja skupna lex provincialis. —- Težave dela zopet kriterij, po katerem naj ugotovimo v teh primerih pokrajinstvo. Na noben način ga ne more osnovati kratko bivališče soprogov v tuji pokrajini, ustvarjeno morda nalašč v svrho, da se doseže uporaba pravnega reda bivališča. Tudi kratkotrajno domovališče mi ne zadostuje. Najprimernejši kriterij se zdi domovališče, združeno s trajnim bivanjem sopro¬ gov v določnem pravnem območju. Razvodni (ločitveni) razlog se mora pripetiti na tem kvalificiranem domovališču. Ločitvena činjenica, ki se je pripetila na prejšnjem domovališču, ne opra¬ vičuje razvoda na novem, dasi bi imela razvodni značaj v smislu nove Iex domicilih Prvotna nerazvedljivost zakona pa ne stoji na poti razvodu, ako ga dovoljuje lex provincialis novega, s trajnim bivanjem združenega domovališča; vendar mora raz- vodna tožba biti oprta na činjenico, ki se je pripetila ob času, ko je bil zakon že razvedljiv. S stališča teh kolizijskih norm so današnje naše pokrajinske judikature včasih prestroge, včasih premile. Prestroge so, kadar uporabljajo na razvodne (ločitvene) tožbe tujepokrajincev lastno lex fori, odklanjajoč razvod (loči¬ tev), kadar je razvedljivost (ločljivost) ali razvodni (ločitveni) razlog utemeljen le lege provinciali soprogov. Prestroge tudi tedaj, kadar odklanjajo razvod zakona, ki je bil nerazvedljiv ob sklenitvi, a je razvedljiv ob vložitvi tožbe (prošnje). Premile so, kadar razvajajo lege provinciali nerazvedljiva soproga, ali kadar jim kot razvodni razlog zadostuje činjenica, ki je imela, ko se je pripetila, zgolj ločitveni značaj. — Poljsko medpokrajinsko razvodno (ločitveno) pravo je pretirano strogo (kakor konven¬ cijsko), ker zahteva konkordanco legis provincialis in legis fori (čl. 17. zak. št. 580). Po avstr.-grad. nar. (§ 10. št. 3) velja «za razvod zakona in ločitev od mize in postelje pravni red ozemlja, ki mu pripada mož kot deželan ob času sklenitve zakona.® 9.) Komaj je rešljiv brez sodelovanja zakonodajalca problem, po katerem partikularnem pravu se naj presojajo odškodninski 344 zahtevki iz kršene medpokrajinske poročne obljube (razdrte zaroke). Vsebinske razlike naših pokrajinskih prav, zlasti odz.-a in grdj. zakona, so znatne i po predpostavkah (krivdi, ozir. tudi nekrivdi toženca) i po obsegu dolžne odškodnine. Najnaravnejše uporabljiva se zdi lex loči laesionis, t. j. pravni red kraja, na katerem bi bila morala zaroka preiti v poroko. Najčešče je to skupna lex provincialis zaročencev; kadar njima ni skupna, !ex provincialis neveste. Primerna je uporaba nevestinega osebnega prava zlasti zato, ker troši največ ona na pripravah za poroko in trpi največ «resnične škode» (§ 46. odz.), ozir. «sramoto (§ 65. grdj. zak.). Kadar je kršitev zaroke deliktnega značaja, velja tudi v MpZP-u kolizijska norma civilnega deliktnega prava (legis loči debeti commissi). XCVII. Roditeljsko (otroško) pravo. Zakonitih kolizijskih norm za roditeljska razmerja raznih vrst nimamo, niti v MZP-u. Ima jih pa Poljska za mednarodna in medpokrajinska taka razmerja (čl. 18.—23. zak. št. 580). V splošnem obvladuje to pravno polje (po analogiji MZP-a) skupna lex provincialis roditeljev in otrok; ž njeno pravno relevanco ne more tekmovati nobena druga. Izjemoma spodrine skupno lex provincialis (prohibitivno ali permisivno posegajoča) lex loči. — Enako težavno, kakor v medpokrajinskem ženitnem pravu, je odkriti tukaj kriterij, ki naj odločuje o pokrajinstvu. Po možnosti mora kriterij biti tak, da postane pokrajinstvo skupno vsem čla¬ nom rodbine. To bi bila v prvi vrsti domovinska pravica, a more biti tudi očetovo (moževo) stalno bivališče, ker so žena in otroci ob obstoju roditeljskega razmerja dolžni, bivati skupaj ž njim. Najsigurnejše je lex provincialis ugotovljiva, če biva rodbina v svoji domovinski občini. 1.) O nastanku roditeljskega razmerja do zakonskih otrok (o zakonskem rojstvu otroka) odločuje lex provincialis materi¬ nega soproga ob rojstvu otroka, ako mož ob rojstvu ne živi več, njegova lex provincialis ob smrti. Moževa lex provincialis je v naših razmerah praviloma tudi ženina, tako da je otrok zakonski ali nezakonski hkratu v smislu materine lex provincialis. A tudi, če bi bile leges provinciales roditeljev različni, je pravilno, da se na vprašanje uporablja moževa lex provincialis. Ako zakon med roditelji ni sklenjen veljavno, more otrok kljub temu uživati pravice zakonskega otroka kot putativni, čim je putativnost 345 utemeljena lege provinciali materinega soproga ob rojstvu otroka. — Učinke (vsebino) ugotovljenega roditeljskega raz¬ merja, zlasti pravice in dolžnosti roditeljev do zakonskega otroka, obvladuje vsem trem skupna lex provincialis; če ni več skupna, zadnja skupna; če njim izjemoma ni bila nikdar skupna, očetova !ex provincialis. Prvi dve normi uzakonjuuje izrečno čl 19. al. 1. in 2. polj. zak. št. 580. — Učinki roditeljskega razmerja so (ka¬ kor zakonskega) osebno- in imovinskopravni. Obojne obvladuje vsakokratna gorioznačena lex provincialis, tako da ima menjava te lex za posledico menjavo pravnih učinkov n. pr. obsega oče¬ tovske oblasti, pravic roditeljev na otroški imovini i. dr. Načelo nepremenljivosti enkrat ustanovljenega imovinskopravnega re¬ žima v MZP-u še ni prodrlo; zato ni potrebe, da bi je uvajali v MpZP (zlasti je ni med našimi pokrajinami). — Kjer so otroške nepremičnine podvržene posebnemu zemljiškemu režimu,spodrine fegem provincialem lex rei sitae. — Kadar nastane kolizija med upravičenji zeta na ženini imovini (po njegovi lex provincialis) in med upravičenji roditeljev na isti (hčerini) imovini (po njih lex provincialis), se mora po čl. 19., al. 3., polj. zak. št. 580. zadnja umakniti prvi. — Slednjič odločuje gorioznačena lex provincialis o prestanku roditeljskega razmerja, zlasti o predpostavkah veniae aetatis, drugih vzrokih predčasne ukinitve očetovske oblasti, o vzrokih njenega mirovanja, o možnosti in vzrokih njenega podaljšanja preko otrokove polnoletnosti i. dr.; vojvo¬ dinska lex provincialis tudi o ugasnitvi očetovske oblasti radi možitve nedoletne hčere. 2. ) Pozakonitve (legitimacije), njih dopustnost in predpo¬ stavke se presojajo lege provinciali očeta nezakonskega otroka ob pozakonitvi, torej ob sklenitvi zakona z otrokovo materjo, ozir. ob podelitvi vladarjeve milosti (ne ob rojstvu otroka). Če oče takrat več ne živi, se presoja pozakonitev po njegovi lex provin¬ cialis ob smrti. Tako izrečno in pravilno tudi določba čl. 22. polj. zak. št. 580. Na Iex provincialis otroka se ni ozirati. Najpogo¬ stejše so v praksi pozakonitve po naknadni sklenitvi zakona med roditelji otroka. Tukaj je pozakonitev hkratu osebnopravni učinek sklenitve zakona in kot tak podvržen skupni lex provin¬ cialis soprogov. Ker prehaja-moževa lex provincialis s sklenitvijo zakona na ženo, harmonirata obe kolizijski normi. 3. ) Posvojitve (adopcije) temelje na pogodbi. Kakor med¬ narodna, zahteva tudi medpokrajinska posvojitev pravno in 346 poslovno sposobnost posvojitelja in posvojenca (posvojiteljev in posvojencev), možnost in dopustnost nameravane adoptivne zveze, adoptivni sporazum in predpisano obliko.Kolizijske norme za vse te posamezne elemente adoptivne pogodbe izhajajo iz t. XCV. št. 1, 4, 5. Tujepokrajinca je torej šteti sposobnim za posvojitev (aktivno in pasivno), čim uživa posvojno sposobnost (aktivno in pasivno) po lastni lex provincialis (brez ozira na lex provincialis posvojenca). Obličnemu predpisu ustrežeta pogod¬ benika najsigurneje, ako se držita oblike legis loči actus; zado¬ stuje pa očuvanje oblike, predpisane od lex causae. Lex causae je obema pogodbenikoma skupna lex provincialis; če nimata skupne, se morata držati oblike legis loči actus. Možna in do¬ pustna je nameravana adaptivna zveza,ako je možna in dopustna po obojestranskih leges provinciales, posvojiteljevi in posvojenčevi. Če jo brani le ena obeh, postane adopcija nemožna (kakor v analognem primeru nameravana ženitna zveza). Enaka strogost velja v pogledu adoptivnega sporazuma. — Vse te koli¬ zijske norme niso nepraktične za naša pravna območja, zlasti odkar je adopcijsko pravo odz.-a v Sloveniji-Dalmaciji noveli¬ rano, v Hrvatski-Slavoniji ne, dalje radi raznih posebnosti voj¬ vodinskega adopcijskega prava. Po nov. § 180. odz. poročena oseba brez privoljenja soproga ne more ne adoptirati, ne adop- tirana biti. Ker gre tej določbi za omejitev osebnopravne sposob¬ nosti, zato more Slovenec adoptirati omoženo Hrvatico brez privoljenja njenega soproga, ne obratno Hrvat omožene Slovenke brez analognega privoljenja. Po dv. d. z dne 28. januarja 1816. št. 1206 zb. j. z. niso na Hrvatskem dopustne adopcije lastnih nezakonskih otrok; v Sloveniji so, ker je cit. dv. d. od nov. 1. ukinjen. Kljub temu ne more danes adoptirati niti Slovenec svojega hrvatskega nezakonskega otroka, niti Hrvat svojega slovenskega, ker bi dopustnost adoptivne zveze morala biti podana po obeh leges provinciales. Vojvodinec je v internem pokrajinskem prometu posvojno sposoben, dasi ima zakonske otroke, ne more pa radi tega zadržka adoptirati otrok iz sloven¬ skega ali hrvatskega pravnega območja. — Čl. 23. polj. zak. št. 580 rešuje drugače: «Za adopcijo je merodajen pravni red. ki mu je osebno podvržen posvojitelj.« Za to določbo je bilo merodajno (od nekih pisateljev zastopano) mnenje, da je adop¬ cija institut izključno na korist posvojencu in na breme posvo- 347 jitelju. Meni se rešitev ne zdi pravilna, ker izvirajo iz adopcije za posvojenca tudi neke dolžnosti, in ker se določbe preveč oddaljuje od kolizijskih norm sorodnega ženitnega prava. 4.) Razmerje nezakonske matere in njenih sorodnikov do nezakonskega otroka nastane, učinkuje in prestane po vsako¬ kratni skupni lex provincialis matere in otroka. Če njima ni več skupna, po zadnji skupni. Tako dobesedno in pravilno čl. 20. polj. zak. št. 580. — Razmerje nezakonskega očeta do nezakon¬ skega otroka obvladuje v današnji srednji Evropi lex nationalis otrokove matere ob rojstvu otroka, ki je hkratu otrokova lex nationalis. Po njej se presojajo nastanek tega razmerja (dopust¬ nost zasledovanja nezakonskega očeta), njegove pravice in dolžnosti, zlasti alimentna. V MpZP-u bi per analogiam odlo¬ čevala materi in otroku skupna lex provincialis. Ta kolizijska norma je tudi uzakonjena od čl. 21. polj. zak. št. 580, a z dostavkom, da je uporabiti očetov pravni red, kadar je za otroka ugodnejši. Sledeč tej alternativni, svrbi pravnega instituta naj¬ bolj ustrezajoči, kolizijski normi, sem tudi za naše MpZP (kakor za MZP) mnenja, naj to pravno razmerje ovladuje, po izbiri otroka, lex provincialis matere (otroka samega) ali lex provin¬ cialis nezakonskega očeta (ob rojstvu otroka). S tem se prepreči največ paupertete in njenih pogubnih posledic; dalje odpade, pri ev. uporabljanju drugih pravnih redov potrebno, permisivno poseganje za otroka ugodnejše lex loči. Prohibitivno poseganje za otroka neugodnejše lex loči imam v vseh okolnostih za nedopustno. — Isti spor se ponavlja in ista rešitev naj velja za razmerje, ki nastane med nezakonsko materjo in nezakonskim očetom otroka. Po čl. 21. polj. zak. št. 580 obvladuje to razmerje lex provincialis matere ob rojstvu otroka. Pravilnejša se mi zdi alternativna kolizijska norma legis provincialis matere ali očeta ob rojstvu otroka po izbiri matere. Sicer bi se moralo tudi tu dopuščati permisivno poseganje za mater ugodnejše lex loči. — Vse te kolizijske norme so za razmere v naši kraljevini zelo, praktične, ker grdj. zak., kakor znano, ne dopušča zasledovanja nezakonskega očeta, in ker nobeno pravno območje, razen slovensko-dalmatinskega (izza novele), ne priznava nezakonski materi pravic do nezakonskega očeta. Kadar je izvenzakonska konkumbenca delikt, nastopijo poleg opisanih učinki legis loči delicti commissi. 348 XCVIII. Skrbstveno pravo. Tudi določbe za instituta tutelae in curae personae naših partikularnih prav ne izključujejo konfliktov, dasi je varuštveno pravo v vseh pokrajinah zgrajeno na istih (zastarelih) načelih, in preklicno pravo modernizirano samo v Sloveniji (Dalmaciji). — Kolizijske norme MpZP-a morajo biti konformne ne le za vse pokrajine, temveč tudi za oba instituta (varuštvo in preklic), ker sta oba v bistvu eno in isto zakonito urejeno državno skrbstvo za poslovno nesposobne osebe. Srbijanski zakon o starateljstvu iz leta 1872. jih je v resnici uredil skupno in enako. Prehajajoč h kolizijskim normam, moramo razlikovati med materielnim in formalnim skrbstvenim pravom in zadnje izločiti. Določbe za formalno medprokrajinsko skrbstveno pravo, zlasti za med- pokrajinsko razmejevanje skrbstvenega sodstva in za izven- ozemeljsko učinkovanje skrbstvenih ukrenitev, slede v t. CI1I. Vendar dela to razlikovanje težave, ker je (tudi v naših parti¬ kularnih zakonodajah) formalno skrbstveno pravo prepojeno z materielnim in obratno, in je med obema uzakonjena neka ne¬ opravičena koneksnost. Načelna kolizijska norma je (in mora biti) identična z ono, ki smo jo spoznali v MpZP-u za poslovno sposobnost, ker pomeni skrbstvo ukinitev ali delno omejitev poslovne sposobnosti. Med- pokrajinsko materielno skrbstveno pravo je zato obvladovano lege provinciali varovanca ali preklica potrebne osebe. Ta pravni red je umesten tudi brez ozira na potrebo harmonije obeh koli- zijskih norm, ker je prednostni namen vsakega skrbstva zaščita skrbljenčevih pravic in interesov; pravice in interesi njegovih skrbnikov (varuhov, pripomočnikov) se trpe v modernem pravu le v toliko, v kolikor se zaščita skrbljencev brez njih ne da doseči. Relevantna je torej lex provincialis skrbljenca, ne skrb¬ nika. — Kar se tiče kriterija za ugotovitev skrbljenčevega pokrajinstva, se sklicujem na izvajanja pod t. XCV., št. 1. Domo- vališče skrbljenca, združeno s trajnim bivanjem, ima pred dru¬ gimi kriteriji še to prednost, da indicira hkratu kompetentno skrbstveno sodstvo, tako da more pozvano sodstvo uporabljati lastno materielno pravo. — Načeloma indicirano lex provincialis skrbljenca je uporabljati pred vsem na povode za postavitev pod varuštvo ozir. za preklic tujepokrajinca. Nobeno med- pokrajinsko varuštvo se torej ne more pričeti, in noben tuje- pokrajinec ne more biti preklican, ako materielnopravni pogoji 349 za varuštvo in preklic niso podani po njegovi lex provincialis. Lege provinciali mora biti utemeljen ne le preklicni razlog, ampak tudi legitimacija preklic predlagajoče osebe, kjer je preklicno pravo to legitimacijo že izgradilo. Sicer bi medpokrajinsko skrb¬ stveno pravo prišlo v navzkrižje s kolizijskimi normami konv. IV. (čl. 1, 5) in konv. V. (čl. 1, 6, 7). Legem provincialem skrbljenca je uporabljati dalje na ukinitev varuštva ozir. preklica tuje- pokrajinca. Nikdar se ne sme varuštvo v tuji pokrajini nadalje¬ vati, čim ni več utemeljeno lege provinciali varovanca, zlasti se ne sme podaljšati preko varovančeve polnoletnosti, ako je tako podaljšanje neznano njegovi lex provincialis (dasi bi bilo znano in utemeljeno lege fori). Tudi preklic se mora ukiniti, čim ni več utemeljen lege provinciali ali čim je bil razveljavljen od domovinske pokrajine preklicane osebe. Prememba skrbljen- čevega pokrajinstva, dokler traja skrbstvo, ima za event. posle¬ dico premembo razlogov, iz katerih skrbstvo prestane. Slednjič bi se morali lege provinciali skrbljenca ravnati učinki med- pokrajinskega skrbstva, zlasti obseg ukinitve (omejitve) skrb¬ ljenčeve poslovne sposobnosti. Vendar stoje ti učinki v tako neločljivi zvezi z organizacijo skrbstva, da se še ravnajo lege fori. — Organizacija in funkcioniranje skrbstva se seveda ne moreta vršiti po drugi lex, nego lege fori. Lege fori se ravnajo zlasti kompetenca za varuštvo (preklic) pozvanega državnega oblastva (sodišča, nekje upravnega oblastva), stvarna in kra¬ jevna pristojnost, postavitev varuha (skrbnika, pripomočnika), njegove pravice, dolžnosti in odgovornosti, sploh odnošaji med njim in državo in med njim in skrbljencem; lege fori se vrši tudi nadzor nad skrbljenčevo osebo in nad upravo njegove imovine. — Uprava imovine bi morala biti enotna, podvržena isti lex, naj leži imovina kjerkoli, naj je premična ali nepremična. Razkoma- dcnje podraži upravo in škoduje interesom skrbljenca. Razkoma- denje naj bi se preprečilo vsaj med pokrajinami iste države, če se ne more preprečiti med državami. Vendar vemo, da delajo starejši skrbstveni zakoni (tudi naši partikularni) grajano raz¬ liko in da se v MZP-u skrbstvena sodstva vzdržujejo uprave skrbljenčeve nepremičnine na tujem državnem ozemlju (prepu¬ ščajoč to sodstvo državi rei sitae). Obratno organiziramo posebne kuratele za nepremičnine inozemskega skrbljenca na lastnem državnem ozemlju. Zato je v MZP-u uprava skrbljenčeve imo¬ vine deljena: v generalno skrbstvo, izvrševano od domovinske 350 države lege nationali, in v specialna inozmesko kuratelo za ondod ležečo skrbljenčevo nepremičnino, izvrševano po inozem¬ ski lex fori; vzrok leži v svojedobnem pretiravanju državne teritorialne vrhovnosti. V lnedpokrajinskem razmerju odpade ta ratio. Ali odpade tudi grajani dualizem? Po besedilu samem me¬ rodajnih mest zakonov n. pr. § 225. odz. bi bilo težavno, potrditi to vprašanje, ker se ž njim jasno omejuje tuzemsko sodstvo na premičnine in tuzemske nepremičnine. Pač pa je moderni slov,- dalm. preklicni red iz leta 1916. razlikovanje med premičninami in nepremičninami preklicane osebe odpravil. Neke druge koli- zijske norme citir. prekl. reda zaostajajo na dobroti za ana¬ lognimi normami konv.V. (t. XLIII., št. 3) in jih radi tega ne smemo prenašati iz MZP-a v MpZP. — Čl. 24. polj. zak. št. 580 ima sledečo, obema institutoma (varuštvu in preklicu) skupno pravilno kolizijsko normo: «Za vse zadeve v področju pravne zaščite je merodajen pravni red, ki mu je osebno podvržena tista oseba, ki pravno zaščito (varuštvo, kuratelo, pripomočništvo, sodnega posvetovalca) potrebuje.» Nobenih kolizijskih norm nimamo v polj. zak. za primere curae rei (generalis in specialis) in za številne procesne kuratele s tujepokrajinskimi elementi. Mislim, da je pravilno, da uredimo (kakor v MZP-u) curam rei specialem in procesne kuratele lege fori, curam rei generalem lege provinciali kuranda (redovnika, zapustnika i. dr.). Izjeme, ko bi bila primernejša uporaba legis provincialis tudi za primere curae rei specialis, niso izključene. Medpokrajinsko imovinsko pravo. XCIX. Stvarno pravo. Stvarnopravna razmerja dobe medpokrajinski značaj dosti redkeje pri nepremičninah, nego pri premičninah, ker so zadnje podvržene menjanju situacije iz enega pravnega območja na drugo, kar nepremičnine niso. A tudi v pogledu premičnin nasta¬ jajo konflikti stvarnopravnih redov pri nas redko, ker temelje naša partikularna stvarna prava v bistvu na enakih načelih: Tudi po grdj. zak. se pridobivajo premičnine z zakonitim naslovom in preprodajo (§§ 285, 287). Lastnik postane tisti, kdor dobi pre¬ mičnino prej izročeno, ne obljubljeno (§ 291). Za prenos nepre¬ mičnine je treba vknjižbe v javne knjige (§ 292.). Tud i za ustanovitev zastavne pravice je treba izročitve zastavljene 351 premičnine ozir. vknjižbe na zastavljeno nepremičnino (§ 307.). Za služnosti veljajo analogne določbe, kakor za druge stvarne pravice (§ 342.). Po § 221. pridobi kupec izvirno lastnino na kup¬ ljeni premičnini v enakih okolnostih, kakor po določbi § 367. odz. —V kolikor so konflikti možni, jih odpravljamo, kakor v MZP-u, z uporabo legis rei sitae. Teritorialni red ni le v državi, ampak tudi v pokrajinah zasiguran le, če se odpleta izključno lege rei sitae. Tako tudi po čl. 8., al. 1., polj. zak. št. 580: «Posest in stvarne pravice se presojajo po pravnem redu kraja, kjer je njih predmet.» Enako po analogiji čl. 790., 791., al. 2., 792., al. 2., stav. 2., 799. imov. zak. Uporabljajoč legem rei sitae ne smemo razlikovati (kakor so statutarji) med premičninami in nepremič¬ ninami. — Kolizijska norma legis rei sitae rešuje kolizije ob nastanku in prestanku stvarnih pravic in v pogledu njih učinkov (vsebine, obsega). Pri derivativnem pridobivanju obvladuje zgolj modum acquirendi, ne tudi naslova pridobitve; za presojo zadnjega velja kolizijska norma onega pravnega polja, ki mu naslov pripada (zakonskoimovinskega, roditeljskega, dednega, obligacijskega). Vendar razširja čl. 8., al. 3., polj. zak. št. 580 področje kolizijske norme legis rei sitae s sledečo določbo: »Pri¬ dobivanje, preminjanje in ukinjanje stvarnih pravic na nepre¬ mičnini, enako obveznosti iz pravnih poslov, na katerih podlagi naj se take pravice pridobe, zamenjajo ali ukinejo, so podvržene v pogledu oblike in drugih pogojev veljavnosti izključno prav¬ nemu redu kraja, kjer leži nepremičnina. To se pa ne tiče obvez¬ nosti, ki izhajajo iz rodbinskih razmerij ali dednih prav.» Poleg splošne kolizijske norme potrebujemo, kakor v MZP-u, ob kompliciranih konfliktih sledeče posebne,ki so pa deloma apli¬ kacije splošne: a) Če so naročene in se transferirajo premičnine iz območja enega partikularnega prava v drugo, odločuje o pre¬ hodu lastnine (po analogiji čl. 791., al. 2. imov. zak.) lex situacije premičnine v trenutku onega dogodka, ki se uveljavlja kot činje- nica, snujoča nastanek lastninske pravice n. pr. v trenutku, ko postane perfektna kupoprodajna pogodba, b) Problem med- pokrajinske vindikacije se rešuje tako, da postane pridobitelj premičnine (od nelastnika) njen izvirni lastnik, čim so pogoji za pridobitev izvirne lastnine spolneni po onem partikularnem pravu, v katerega območju je premičnina ob pridobitvi. Brez relevance so določbe stvarnega prava, v katerega območju je prejšnji upravičenec zgubil svojo posest na stvari; istotako 352 določbe legis provincialis zgubitelja ali pridobitelja. c) Ako pre¬ mičnina pendente condicione usucapionis menja situacijo, se presojajo zahtevki priposestovanja, zlasti dolgost priposestvo- valne dobe po m. m. lege rei sitae nove, ne stare situacije. Tako tudi po čl. 8., al. 2., polj. zak. št. 580: «Priposestovanje, zasta¬ ranje in zamolčanje se presoja po pravnem redu kraja, kjer je premičnina ob času, ko doba poteka.« Čl. 8. nadaljuje: «Vendar se more pridobitelj pravice sklicevati tudi na pravni red kraja, kjer je bila premičnina ob pričetku dobe.» Po m. m. bi bilo pri¬ mernejše, da se dopusti zgolj vračunanje časa posesti pod staro lex (accessionem temporis) v priposestovalno dobo nove lex. Rešitve zakonodaj divergirajo že v MZP-u. č) Nastanek, pre- stanek, utesnitev in prenos knjižnih pravic (ki so deloma širši, deloma ožji pojem, nego stvarne pravice na nepremičninah) se ravna izključno po zemljiškoknjižni zakonodaji legis rei sitae; tudi tedaj, kadar se ravna naslov (titul) po drugem pravnem redu. Kadar je naslov pravni posel, ki zahteva obliko, se ravna oblika ix> isti zemljiškoknjižni zakonodaji, d) Za služnostne pravice zadostuje aplikacija splošne kolizijske norme legis rei sitae iti kol. norme za knjižne pravice. Razlikovati moramo tudi tukaj med titulom in modusom aquirendi; prvi se ravna lege causae, ne lege rei sitae. Lege rei sitae se presoja poleg modusa tudi zakonita vsebina služnostne pravice, tako da jo uživa usufruktuar premičnine po pravnem redu vsakokratne njene situacije. Pri služnostih na nepremičninah odločuje o vsebini pravice lex situa¬ cije služečega, ne gospodujočega zemljišča, e) Zastavne pravice, ustanovljene po dopustnosti legis rei sitae (na premičninah ali nepremičninah) z golo zastavitveno pogodbo, so veljavne, dasi bi terjala lex loči contractus ali lex provincialis (zastavnega upnika ali dolžnika) prepodajo ozir. vknjižbo; in obratno. Gene¬ ralne zastavne pravice, ustanovljene po dopustnosti legis rei sitae (na premičninah ali nepremičninah), so veljavne, dasi bi terjala !ex loči contractus ali lex provincialis (zastavnega upnika ali dolžnika) specializacijo; in obratno. Ako se po veljavni ustano¬ vitvi zastavne pravice brez prepodaje ali generalne zastavne pravice transferira zastavljena premičnina v območje drugega zastavnega prava,ki zahteva prepodajo, ozir. specializacijo, osta¬ nejo zastavne pravice v veljavi. Ker pa utegne lex nove situacije ščititi dobrovernega pridobitelja pred neočitnimi obremenitvami pridobljene premičnine, se priporoča, da se spravi zastavno raz- 353 merje naknadno v sklad z novo lex rei sitae. Lege rei sitae se poleg nastanka in prestanka zastavne pravice presojajo upravi¬ čenja zastavnega upnika (vsebina zastavne pravice), načini reali¬ zacije in pravno razmerje med zavarovanimi soupniki. f) Pri medpokrajinskih retencijskih pravicah ne potrebujemo kolizijske norme za modus aquirendi, ker ga ni. Lege rei sitae se ravnajo, kakor pri zastavnih pravicah, upravičenja retencijskega upnika (vsebina retencijske pravice), načini realizacije L dr. O naslovu za pridobitev zakonite retencijske pravice odločuje oni parti¬ kularni pravni red, ki obvladuje zavarovanja potrebno terjatev. — Spričo uvodoma omenjenega načelnega soglašanja vseh naših partikularnih stvarnih prav so posebne kol.norme a) do f)za naše MpZP malo praktične; tem praktičnejše drugod, n. pr. v Poljski. C. Obligacijsko pravo. Za medpokrajinsko obligacijsko pravo potrebujemo, kakor za mednarodno, najmanj tri splošne kolizijske norme: eno za zakonite, drugo za poslovne, tretjo za odškodninske obligacije; za poslovne obligacije potrebujemo še nekaj posebnih. Prednost pred pravnim redom, indiciranim po kolizijski normi, ima tudi v MpZP-u tisti pravni red, ki mu podredita obligacijsko razmerje stranki s svojo avtonomno, neomejeno voljo, kar moreta storiti izrečno ali molče, vendar le v mejah popustnega prava. Pri poslovnih obligacijah je prilika za avtonomijo podana skoro vedno. I. Zakonite obligacije se ravnajo po naravi stvari po tistem partikularnem pravnem redu, v katerem koreninijo (ki jih je ustvarilo), n. pr. osebnopravne obligacije med soprogi po vsako¬ kratni, njima skupni, lex provincialis, imovinskopravne med istima po moževi lex provincialis ob sklenitvi zakona, osebno- in imovinskopravne obligacije med roditelji in otroci po vsako¬ kratni, jim skupni lex provincialis, obligacijsko razmerje med dedičem in volilojemnikom, med univerzalnim in nujnim dedi¬ čem po lex provincialis zapustnika itd. Po indiciranem pravnem redu je presojati nastanek, prestanek in vse učinke (vsebino in obseg) zakonitih obligacij. II. Poslovne obligacije se" ravnajo v prvi vrsti po pravnem redu, določenem od strank. Kadar stranki nista določili mero¬ dajnega pravnega reda, je razlikovati: enostranske obligacije, n. pr. iz javne obljube in dvostranske (iz pogodbe). Enostranske Or. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 23 354 V obligacije se ravnajo v MpZP-u, kakor v MZP-u, lege loči actus; v navedenem zgledu po pravnem redil kraja javne obljube (ne lege nationali ali domicilii obljubitelja ali sprejemalca obljube). — Pri pogodbenih obligacijah je razlikovati: med enostranski zavezujočimi pogodbami, n. pr. daritvenimi, in obojestranski zavezujočimi (skoro vsemi drugimi). Za prve predvidevajo neka MZP-a, n. pr. § 35. odz.-a, alternativno kolizijsko normo, po kateri more sopogodbenik (obdarovanec) izbirati med lex loči actus in lex nationalis obljubitelja (darovalca). Ta alternativnost je opravičena v posebni naravi takih pogodb, ki skušajo so- pogodbenika čim bolj favorizirati; zato jo moremo prevzeti tudi -v MpZP. Praktičnejše so kolizijske norme za onerozne pogodbe. Tu pričenjajo hkratu težave, ki doslej niso premagane niti v MZP-u. Najsigurneje se jim ogneta pogodbenika, ako določita merodajni pravni red sama. Kar se tiče zakonitih kolizijskih norm, se pri¬ poroča, da razlikujemo po zgledu čl. 10. polj. zak. št. 580. pred¬ vsem med specialnimi kolizijskimi normami (za specialne po¬ godbene tipe) in med generalno (za ostale medpokrajinske pogodbe). A. Po čl. 10. polj. zak. št. 580. je uporabljati na sledeče spe¬ cialne pogodbene tipe sledeče pravne rede: 1.) na pogodbe, sklenjene na borzi ali javnih trgih: pravni red, ki velja na kraju borze ali javnega trga; 2.) na pogodbe, ki se nanašajo na ne¬ premičnine: pravni red kraja, kjer leže nepremičnine; 3.) na pogodbe, sklenjene v detajlni trgovini: pravni red kraja proda¬ jalčevega podjetja. Ta zadnji pravni red priporoča v MZP-u tudi I. L. A. (1926), vendar z izjemo na korist pravnega reda kupčevega domovališča, kadar ga poišče prodajalec, njegov zastopnik ali agent na domu, ali kadar je zastopnik ali agent nastanjen v državi kupčevega domovališča, in še v nekih nadaljnjih primerih; 4.) na pogodbe, ki jih sklepajo države ali druge javnopravne korporacije, in ki imajo za predmet službe, dela, stavbe ali dobave: pravni red države (kraja sedeža javnopravne korporacije). (Zgled tzv. množične pogodbe, za katere zahteva primitivni red, da se ravnajo po pravnem redu tistega poedinega pogodbenika, ki jih sklepa z množico sopo- godbenikov z enakimi pogodbenimi določbami); 5.) na zavaro¬ valne pogodbe: pravni red na sedežu zavarovalnice (drug zgled množične pogodbe; 6.) na pogodbe, ki se sklepajo z notarji in 355 drugimi, javne poklice izvršujočimi, osebami v področju njih delokroga: pravni red kraja, kjer izvršujejo stalno svoj poklic (zopet zgled množične pogodbe); 7.) na službene pogodbe, ki jih sklepajo razni podjetniki (trgovinski, obrtni, rudniški) s svojimi uslužbenci: pravni red kraja podjetja. I. L. A. priporoča uporabo prava kraja, kjer ima uslužbenec službo prestirati; normalno je pa ta kraj identičen s krajem podjetja. Kadar kraj prestacije službe v pogodbi ni določen, ali kadar se mora služba prestirati v več pravnih območjih, priporoča I. L. A. uporabo osebne lex službojemalca. Za analogno uporabo teh specialnih kolizijskih norm v našem MpZP-u se moremo odločiti tem lažje, ker bomo našli kasneje, (pod B.), da so te specialne norme često aplikacije generalne, (dasi se bije za pravilnost zadnje še hud boj). B. Generalna kolizijska norma za medpokrajinske onerozne pogodbe ne more biti oprta ne na lex provincialis, ne na lex domicilii pogodbenikov, ker sta te dve leges pogodbenikoma naj- češče različni in ker imata tudi takrat, kadar sta njima skupni, prerahel stik z ustvarjenim pogodbenim razmerjem, zlasti lex provincialis (če ni identična z lex domicilii). Tesnejši in relativno najtesnejši stik ž njim, kakor z mednarodnim pogod¬ benim razmerjem, ima lex loči actus, tukaj imenovana lex loči contractus. Zato ji dajejo moderni internacionalisti prednost pred drugimi. Kadar se pogodba sklepa in spolnjuje na istem kraju, je locus contractus en sam. Kadar je pa spolniti pogodbo drugje, nego je bila sklenjena, razpade v dva: locus stipulationis in locus solutionis. Če ležita vsak teh krajev v drugem pravnem območju, nastane vprašanje, je-li uporabljati legem loči stipu¬ lationis ali legem loči solutionis? Po m. m. ni uporabljati izključno ne ene, ne druge, ampak obvladuje sklenitveni akt (ustanovitev pogodbe) lex loči stipulationis, spolnitveni akt (ukinitev ustanov¬ ljene pogodbe) lex loči solutionis. Zahtevki veljavne sklenitve medpokrajinske pogodbe (možnost in dopustnost njene vsebine, pogodbeni sporazum) se torej presojajo (v kolikor nimamo za dva elementa veljavnosti, t. j. za pogodbeno sposobnost in za obliko posebnih kolizijskih norm) lege loči stipulationis, pravtako ome¬ jitve sklenitvene volje, njene hibe in zakoniti učinki veljavno sklenjene pogodbe, n. pr. zakoniti čas in kraj spolnitve, solidarna ali deljena zavezanost sopogodbenikov i. dr. Lege loči solutionis se presojajo zahtevki veljavne spolnitve (ki je tudi pogodba), 23 * 356 dalje omejitve spolnitvene volje in njene hibe, spolnitvene (pla¬ čilne) modalitete, posledice protipogodbene spolnitve (morae, jamčevalni, zavarovalni, kondikcijski zahtevki) in različne mož¬ nosti nepogodbene spolnitve (datio in solutum, pobotanje, zalo¬ ži tev na sodišču). Kadar stranki spolnitvenega kraja nista dolo¬ čili same, ga določuje Iex loči stipulationis in s tem implicite legem loči solutionis. — V praksi nastaja na opisanem področju legis loči solutionis neprimerno več sporov (zakasnitev spolnitve, po- šiljatev nekvalificiranega blaga) in neprimerno več pravnih ko¬ lizij (različne določbe o dolžnosti preiskave in graje, o odstopni pravici, o rokih za vse te akte), nego na področju legis loči stipu¬ lationis. — Legem loči solutionis aplicirajo posredno tudi mnoge gorinavedenih specialnih kolizijskih norm, n. pr. lex rei sitae (št. 2.), lex loči prestacije službe (št. 7.) i. dr. Nekaj drugače se glasi generalna kolizijska norma za med- pokrajinske onerozne pogodbe po čl. 11. polj. zak. št. 580.: «Na pogodbe, ki niso obsežene od t. 1.—7. čl.-a 10., je uporabiti pravni red onega pravnega območja, v katerem imata ob skle¬ nitvi pogodbe obe stranki svoje domovališče. Ako domujeta v območjih raznih pravnih redov, in je obveznost enostranska, je uporabiti pravni red območja, v katerem domuje dolžnik; ako je dvostranska, pravni red območja, v katerem je bila pogodba sklenjena. Pogodba med nenavzočnimi velja za sklenjeno na onem kraju, na katerem prejme oferent akcept oferte» (al. 1.). «Pravni red, ki velja na kraju sklenitve pogodbe, je uporabiti tudi tedaj, kadar se ne da ugotoviti domovališče, ki naj odločuje o merodajnem pravnem redu» (al. 2.). «Ako dolžnik, ki je na¬ pravil enostranski posel, ni označil merodajnega pravnega reda sam, je zavezan po pravnem redu kraja svojega domovališča, a če se ta ne da ugotoviti na Poljskem, po pravnem redu kraja naprave posla» (al. 3.). (Al. 4. tolmači pojem trgovčevega domo¬ vališča). — Čl. 11. polj. zak. št. 580. se oddaljuje od gori za¬ stopane lex loči contractus bolj po besedah, nego po rezultatih. Zakaj tudi tedaj, kadar se čl 11. ne izreka za uporabnost legis loči contractus, je lex domicilii, ki jo predpisuje, najčešče iden¬ tična ž njo (z lex loči stipulationis, solutionis ali z obema), ker spolnjujejo dolžniki ex lege na svojem domicilu in največ pogodb na domicilu tudi sklepajo. — Kar mi ne ugaja na čl. 11. cit,, je da sili v ospredje legem loči stipulationis, namesto legis loči solutionis, oziroma da ne razlikuje med obema in med področji 357 obeli. — Pravilno je, da čl. 11. ne razlikuje med pogodbami inter praesentes in absentes, zato pa mora dopolniti civilno (trgovin¬ sko) pravo z uniformno določbo o kraju, na katerem je šteti distančno pogodbo za perficirano. Določbe §§ 36.—37. odz. in § 46. gradj. zak. (čl. 792. iinov. zak. se ni odločil na nobeno stran) opirajo generalno kolizijsko normo na lex loči contractus, silijo v ospredje legem loči stipu- lationis, a ne izključujejo uporabe legis loči solutionis, kakor izhaja iz § 37. in fine v zvezi s § 4., oziroma iz 5. stavka §-a 46. Važno podporo za uporabnost legis solutionis tvori določba 1 § 905., al. 1. (zadnji stavek) odz., oziroma § 548. gradj. zak. Zato sem mnenja, da nam določbe odz.-a in grdj. zak.-a niso na poti, da uporabljamo v neurejenem MpZP-u gori zastopano dualistično kolizijsko normo legis loči contractus (stipulationis in solutionis), prvo na sklenitveni, drugo na spolnitveni akt. Za neka specialna pravna polja (menično in čekovno) je dualizem kolizijske norme že uzakonjen (t. CIV.). III. Deliktne in quasideliktne obligacije presojamo, kakor v v mednarodnem nepravnem prometu, po večstoletni praksi in skoro konformnih zakonodajah, n. pr. čl. 793. imov. zak. lege loči delicti commissi. Ta kolizijska nonrma je pravilna tudi za MpZP. V njeno področje spadajo predvsem zakonite predpostavke civilnopravnih deliktov, med njimi tzv. deliktna (quasideliktna) sposobnost, dalje vsi učinki (vsebina in obseg odškodninske ob¬ veznosti), vprašanje solidarne ali deljene zavezanosti sodelikven- tov i. dr. Kolizije so med našimi pokrajinami znatne, zlasti z ozirom na novelirane določbe 30. pogl. v Sloveniji (Dalmaciji) in na številne slov.-dalm. (tudi hrv.-slav.) quasideliktne obligacije, ki jih druga pravna območja še ne poznajo. Vrsta tujepokrajin- skega elementa (je-li delikvent tujepokrajinec, ali storjen delikt v tuji pokrajini), ne dela razlike. Poseganje legis loči, permisivno in prohibitivno, ni izključeno, vendar morajo za spodrinjenje legis loči delicti commissi govoriti evidentni oziri na javni red. Kadar nastopijo posledice delikta, n. pr. smrt v drugem pravnem območju, nego je bilo storjeno škodovalno dejanje, n. pr. uboj, odločuje lex pokrajine bistvenega izvršitvenega dejanja. Opu- stitvene delikte je presojati lege pokrajine, kjer je bil opustitelj dolžan, nastopiti aktivno. — Enako kolizijsko normo uzakonjuje čl. 12. polj. zak. št. 580.: «Obveznosti iz deliktov in drugih do¬ godkov so podvržene pravnemu redu kraja, kjer se je pripetila 358 ona činjenica, ki je obveznost izzvala» (al. L). «Isti pravni red odločuje o tem, je-li odgovorna za povzročeno škodo oseba, ki je omejena v svoji osebni sposobnosti* (al. 2.). K odškodninskim obligacijam štejem tudi quasikontraktualne; ne le one, ki jih štejejo drugi (spodbojne, gestijske, kondikcijske in verzijske zahtevke), tudi revokacijske, jamčevalne, regresne in impenzne (vse «civilnopravne reparacije*). Z deliktnimi in quasideliktnimi obligacijami imajo vsi ti zahtevki skupno pred¬ postavko škode, ki je zadela upnika iz nastajajoče obligacije. Razlikujejo se od njih po okolnosti, da protipravnost dejanja, po katerem sta povzročeni deliktna in quasideliktna škoda, za nje ni bistvena. Vendar mora, da nastane civilnopravna reparacija, k škodi pristopiti še neki nadaljnji dejanski stan, ki ga zakono¬ daje izčrpno navajajo, n. pr. spodbojnost škodujočega dejanja, nujnost ali koristnost gestije, pomanjkanje obligacije, ki se je nameravala s plačilom ukiniti (radi česar se plačilo kondicira), neprivoljena uporaba stvari na korist tretje osebe, nehvaležnost obdarovanca, nepoznavanje protipogodbene kvalitete blaga (iz¬ delka) ob prevzemu i. dr. — Skupna predpostavka škode zado¬ stuje, da uporabimo na medpokrajinske (kakor mednarodne) civilnopravne reparacije isti pravni red, kakor na deliktne in quasideliktne obligacije (legem loči delicti commissi), le da ga moramo tukaj, ko ne gre za delikt, prekrstiti v lex loči variae causarum figurae. Uporabo istega pravnega reda («mjesta u kome je postalo djelo ili dogodjaj od koga dug potječe») pred¬ pisuje za MZP čl. 794. imov. zak. Opravičuje jo tudi harmonija z lex loči solutionis, ki je, kakor smo videli pod II., uporabna na neke teh zahtevkov (kondikcijske, jamčevalne), ki so hkratu učinki oneroznih pogodb. CI. Dedno pravo. Tudi zanje potrebujemo, kakor v mednarodnem, tako v mcd- pokrajinskem razmerju generalno in več specialnih kol. norm. Potreba odpade le tedaj, kadar določi zapustnik s svojo avto¬ nomno poslednjo voljo, kdo naj deduje imovino za njim (v kolikor ne gre za dedno pravo prinudnega značaja). Med prav¬ nimi območji naše kraljevine je potreba predmetnih kolizijskih norm relativno velika, zlasti med območji noveliranega in ne- noveliranega odz.-a, med prečanskimi in srbijanskim pravnim območjem. 359 I. Prečanska gener. koliz. norma zahteva uporabo legis pro- vincialis zapustnika ob njegovi smrti.Vendar ne izključno. Kakor v skrbstvenem pravu,obstoji po prečanskih dednopravnih zakono¬ dajah koneks med razmejitvijo zapuščinskega sodstva in ma- terielnega dednega prava, in je razmejitev zadnjega uravnana po prvi. Iz t. CIII. f) zvemo, da razpravlja vsako prečansko pravno območje samo premično, kjerkoli se nahajajočo, zapu¬ ščino lastnih pokrajincev in v lastni pokrajini ležeče nepremič¬ nine, a da se vzdržuje zapuščinskega sodstva v pogledu tuje- pokrajinskih nepremičnin lastnih pokrajincev (in v pogledu pre¬ mičnih zapuščin tujih pokrajincev, ki jih na zahtevo izroča v tujepokrajinski zapuščinski sklad). Iz omenjenega koneksa sledi, da se uporablja od generalne kolizijske norme indicirana lexi provincialis zapustnika le na vesoljno njegovo premično zapu¬ ščino in na njegove nepremičnine v domovinski pokrajini, dočim se razpravljajo njegove nepremičnine v tujih pokrajinah lege rei sitae. Posledice tega dualizma se dajo preprečiti samo z napravo poslednje volje. Če se taka ne napravi, dobi danes udova z otroci po predumrlem možu na zapuščeni ljubljanski hiši dedno kvoto v lastnino, na zagrebški v užitek, vrh tega kvoti ne (vedno) enaki. Še manj znosno je razmerje med prečanskimi območji in srbijanskim, kjer je zapuščinsko sodstvo in ž njim uporaba ded¬ nega prava oprta na starejše, čisto teritorialno načelo, tako, da se razpravljajo po srbskem dednem pravu tudi ondod za¬ puščene premičnine tujepokrajincev. — K tej nevšečni ureditvi pristopi v MpZP-u še težava, določiti zapustnikovo pokrajinstvo. Po m. m. se naj določi, če ne po njegovi domovinski pravici, po kraju zadnjega stalnega bivanja. Goli domicil, n. pr. kraj, kamor se je komaj preselil, dasi z namenom ostati, a je takoj po preselitvi umrl, ne bi opravičeval, da dedujejo žena, otroci in sorodniki za njim po intestatnem dednem pravu novega, namesto starega stalnega bivališča. Po čl. 27., al. 1., ozir. čl. 2. polj. zak. št. 580. mora zapustnik bivati na novem domicilu vsaj eno leto, da postane uporaben novi dednopravni red. — Po indicirani lex provincialis, oziroma lege rei sitae se presojajo zlasti ugotovitev dednih pozvancev, ugotovitev vrstnega reda, v katerem so po¬ zvani, višine delov, ki jim pripadejo, odlomka razpoložljive in po dolžnih delih vezane zapuščine, kolacijske dolžnosti, dopust¬ nost in učinki poslednjevoljnih odredb i dr., kakor v MZP-u (t. LIV.). Poseganje legis loči, zlasti permisivno, v lex provin- 360 cialis ni izključeno. Čl. 29 . polj. zak. št. 580. odreja v tein po¬ gledu: «Imovine, s katerimi zapustnik ne more razpolagati za slučaj smrti, so podvržene pravnemu redu kraja, kjer so. Isti pravni red je uporabljati na javnopravne utesnitve, ki so jim podvržene zapuščine ali njih deli.» II. Iz mednarodnega dednega prava moremo v medpokra- jinsko prenesti še neke posebne kolizijske norme: a) Dedna sposobnost kot funkcija pravne sposobnosti se presoja po istem pravnem redu, kakor zadnja, torej lege provinciali dednega pozvanca. Zadostuje, da je podana ob pozivu (dednem pripadu), ni treba, da traja do dednega nastopa. Čisto drugo vprašanje (dopustnosti, more-li nastati dednopravno razmerje med zapust¬ nikom in pozvancem) je dedna vrednost. Zato se ravna dedna vrednost lege causae, t. j. lege provinciali zapustnika ob njegovi smrti event. legibus provincialibus obeh (zapustnika in po¬ zvanca). Pretirana je strogost čl. 27., al. 2. polj. zak. št. 580., ki terja konkordanco obeh leges tudi za dedno sposobnost, oziroma ki ne razlikuje med dedno sposobnostjo in vrednostjo: «Prido- biteij dediščine mora biti dedno sposoben ne zgolj po pravnem redu, ki je merodajen za dedne pravice, ampak tudi po onem, ki mu je podvržen osebno.»; b) Oporočna sposobnost se presoja kot funkcija poslovne sposobnosti po istem pravnem redu, kakor zadnja, torej lege provinciali oporočitelja (odreditelja). Zado¬ stuje, da je podana ob napravi oporoke (drugačne poslednje- voljne odredbe); ni treba, da traja do smrti. Povsem drugo je vprašanje dopustnosti p. v. razpolaganja z zapuščino oziroma z deli iste, n. pr. pri sodno proglašenih zapravljivcih. To vpra¬ šanje se presoja lege causae (ki pa je najčešče identična z oporoČiteljevo lex provincialis); c) Oblika, predpisana za veljav¬ nost poslednjevoljnih odredb, se presoja lege loči actus vel causae. Lex causae je lex provincialis oporočitelja (odreditelja) ob napravi poslednje volje; nekim zadostuje tudi, da ustreza oblika njegovi lex provincialis ob smrti. Predmetna kolizijska norma je praktična zlasti v razmerju k srbijanskemu pravnemu območju, ki je raznovrstnost oblik, znano prečanskim, zelo utes¬ nilo; č) Pri dednih pogodbah nastajajo kolizije prav zlasti v pogledu njih dopustnosti, v pogledu oseb, ki jih smejo veljavno sklepati, dalje imovine, o kateri se smejo sklepati. Vsa ta vprašanja se tičejo možnosti in dopustnosti vsebine dednih po¬ godb in se zato presojajo lege causae, t. j. lege provinciali 361 zapustnika ob sklenitvi pogodbe (ne ob smrti). Soglaša čl. 28. polj. zak. št. 580.: «Poslednjevoljne odredbe in dedne pogodbe so podvržene pravnemu redu zapustnika ob času naprave teh poslov.» Za osebno sposobnost pogodbenikov in za obliko imamo že znani posebni kolizijski normi; d) Ista kolizijska norma, kakor za dedne pogodbe, velja za dedne odreke, ki spadajo k širšemu krogu dednopravnih pogodb; zato se presoja možnost in dopust¬ nost njih vsebine lege provinciali zapustnika ob odreku (po bodočem čsl. MZP-u: ob smrti). Lex provincialis odrekajočega se je irrelevantna; e) Daritve mortis causa (post obitum) niso samostojni pravni instituti, ne po odz., ne po grdj. zak. Po prvem (§ 956) so ali preproste, obvezne daritvene obljube ali opozivna volila, po drugem (§ 568) so volila. Presojati jih je zato nekje po pravnem redu, indiciranem od kolizijske norme pogodbenega, drugod od one dednega prava. Pristne daritve mortis causa (s katerimi se ravna ob življenju darovatelja, kakor z daritvami, po njegovi smrti, kakor z volili) bi bilo uvrstiti med dednopravne pogodbe in odreke. CII. Medpokrajinskega prava tujcev ni. Zasebno pravo tujcev je skupni pojem onih zasebnopravnih pravic, ki jih postane pravni subjekt deležen v tuji državi. V splošnem postane deležen vseh, ki jih uživajo lastni državljani tuje države; odrekanje posameznih postaja redka izjema. - Tujepokrajinci v lastni državi niso tujci, ampak sodržavljani. Iz tega sledi, da je vprašanje, se-li naj pripuščajo v drugem pravnem območju k pridobivanju enakih pravic, kakor domačini, potrditi radi golega njih pripadanja k isti državi. Za tako pri- puščanje se ne smejo postavljati nobeni pogoji (obstoja reci¬ pročnosti) in nobene omejitve (razen iz evidentnih, komaj možnih ozirov na javni red tuje pokrajine). Še manj se sme terjati od tujepokrajincev dokaz obstoja recipročnosti, ki ga zahtevata § 33. odz., ozir. § 47. gradj. zak. od tujih državljanov. Daši bi bilo dokazano, da pokrajina, iz katere izhaja tujepokrajinec, ne ravna s pripadniki druge pokrajine enako, kakor z domačini, bi kljub temu slabše ravnanje ž'njenimi pripadniki v drugi pokrajini ne bilo opravičeno. Isto, kar za pridobivanje novih pravic, velja za respektiranje in zaščito starih, od tujepokrajincev seboj pri¬ nesenih pravic (pravnih položajev). Tudi take pravice (pravni 362 položaji) se morajo priznavati in tujepokrajinci v njih ščititi brezpogojno in neomejeno. Med fizičnimi pravnimi subjekti in jurističnimi osebami v razmerju med pokrajinami ni delati raz¬ like; vse v domovinski pokrajini zakonito konstituirane juristične osebe uživajo v tuji pokrajini ravnopravnost z domačimi. V raz¬ merju med pokrajinami odpade na podlagi izvedenega zlasti vsakršno omejevanje dednih pravic, omejevanje v pridobivanju nepremičnin, izključevanje od funkcij varuštva, drugih vrst skrb¬ stva itd. Nasprotno se tujepokrajinci ne smejo odtegovati na¬ loženim jim varuštvom in skrbstvom, kadar tega ne smejo do¬ mačini. — Tak sistem, ki mora zavladati med pokrajinami, bi po rezultatu mogli imenovati sistem brezpogojne formelne reci¬ pročnosti. A niti ta naziv ni umesten, ker recipročnost pred¬ postavlja neko vrhovnost, ki je pokrajine nimajo. —- Odstop od tega sistema in prehod k sistemu materielne recipročnosti je v MpZP-u izključen. Vseboval bi retorzijo; te so v razmerju med pokrajinami nedopustne že iz razloga, ker so zakonodajni, ne sodni akti, in za nje pristojni zakonodajni faktorji, ne sodišča. Postopanje po načelu materielne recipročnosti ni dopustno niti tedaj, kadar je izjemoma predvideno že od obstoječe zakonodaje, n. pr. da moremo tožiti tuje državljane pri podsodnosti vzajem¬ nosti. Pravnopolitični namen takih, od zakonodajalca uzako¬ njenih retorzij je, vplivati na tujo državo, da izboljša svojo zakonodajo. Naproti tujim pokrajinam tega namena ne moremo doseči nikdar, ker zakonodajne moči nimajo. Še manj so do¬ pustne zoper tujepokrajince represalije, ki so nepravni akti. Države (nikdar sodišča) se jih poslužujejo v samoobrambi, ker nimajo mednarodnega fora, ki bi odvrnil krivico, učinjeno njih državljanom v tuji državi. Za odvrnitev krivic, ki se gode državljanom po tujih pokrajinah, imamo taka fora. CIII. Medpokrajinska pravna zaščita in pravna pomoč. V to pravno grano spadajo norme: za pristop na sodi¬ šča tuje pokrajine (A), za medpokrajinsko razmejevanje koli- dujočih sodstev (B), za medpokrajinske podsodnosti (C), medpokrajinsko izvršbo (Č), medpokrajinske stečaje (D), medpokrajinske vročbe in zaprosila (E), medpokrajinsko doka¬ zovanje (F), in za medpokrajinske začasne odredbe (O). Skupni namen teh norm je, zasigurati sodno uveljavljanje 363 in po potrebi prisilno uresničevanje zasebnopravnih pravic v tujih pokrajinah iste države. Potrebne so za predmete spornega in nespornega postopanja. — Od kolizijskih norm MpZP-a se razlikujejo bistveno. Kolizijske norme rešujejo konflikte več, za obvladovanje istega medpokrajinskega pravnega razmerja se potegujočih, materielnih pravnih redov. Navzočne norme ne izhajajo iz nobenih konfliktov in jih ne rešujejo. Vsa pravdna raz¬ merja so obvladovana vedno in izključno od lex fori kot edinega, sodiščem posameznih pokrajin predpisanega načina postopanja. (Le norme za medpokrajinsko razmejevanje kolidujočih sodstev so analogon kolizijskih norm MpZP-a, vendar razmejujejo drug predmet.) — Pač pa je možno, vzporejati medpokrajinsko pravno zaščito in pomoč z mednarodno. A treba ju je tudi razlikovati. Uporaba analogije je češče neumestna, nego umestna. Odnošaji med pravnimi območji iste države (brez vrhovnosti, brez lastne vrhovne justice in justične uprave) so bistveno drugačni, nego med državami. Medpokrajinska pravna pomoč in zaščita sta nekaj naravnega, upravičenega, mednarodna nekaj ustvarjenega, koncediranega. — Poglavitnega pravnega vira za mednarodno pravno zaščito in pomoč, t. j. mednarodnih dogovorov (kolek¬ tivnih ali singularnih) med pokrajinami ni in ne more biti. Pre- ostajajo kot pravni vir avtonomne zakonodaje, katerih zevajoče vrzeli izpolnjujeta judikatura in slovstvo. Avtonomne zakono¬ daje so dvojne: skupna, izza uedinjenja ustvarjena, državna zakonodaja in stare zakonodaje posameznih pravnih območij, ka¬ tere je pustila nova skupna v veljavi radi potrebne kontinuitete. V naši kraljevini spadajo k prvi zlasti vse fundamentalne določbe o organizaciji države, o njeni enotnosti, o enotnosti vrhovne justice (s fikcijo enega samega vrhovnega sodišča) in o enotnosti vrhovne justične uprave. Te fundamentalne določbe so izhajale iz Vidovdanske ustave in prešle v zakon o ureditvi rednih sodišč z dne 24. septembra 1928., Sl. Nov. br. 237., in v najnovejši zakon, ki se bavi z istim predmetom, z dne 18 januarja 1929., Sl. Nov. br. 20. (pril. X.). Zagrebški prvi sestanek jugosl. prav¬ nikov (1924) in sarajevski tretji kongres (1927), ki sta se mnogo trudila za ureditev medpokrajinske pravne pomoči in zaščite, sta v svojih zakonskih načrtih in resolucijah izgradila te funda¬ mentalne določbe za posamezne grane medpokrajinske pravne pomoči in zaščite. Zato se bom na njiju delo večkrat povrnil. 364 A. Pristop na sodišča tuje pokrajine. Tujepokrajinci kot sodržavljani pristopajo v tuji pokrajini na sodišča svoje lastne države. Te dve okolnosti zadostujeta, da jim za pristop na tujepokrajinska sodišča ne smemo postavljati nobenih drugih in težjih pogojev ali omejitev, nego veljajo za domačine. Zlasti odpade predpogoj prava tujcev (obstoj formelne recipročnosti in dokaz tega obsoja). — Pač pa morajo imeti tuje¬ pokrajinci (kakor domačini) strankino (sodno) in pravdno spo¬ sobnost. A, ker sta te dve sposobnosti samo korelata materielno- pravne pravne, oziroma zavezne sposobnosti, ju imajo tuje¬ pokrajinci, čim so lege provinciali pravno, oziroma zavezno spo¬ sobni. Po kakem kriteriju je določiti pokrajinstvo kot navezno okolnost pravne in zavezne sposobnosti, smo spoznali iz t. XCV.. št. 1. •— Izjemne določbe § 3. slov.-dalm. (§ 74. vojv.) cpr., pio kateri je ravnati s tujimi državljani kot pravdnosposobnimi tudi takrat, kadar imajo zavezno sposobnost lege fori, dasi je nimajo lege nationali, po m. m. ne gre prenašati na tujepokrajince (so¬ glašata Krek-Škerlj, str. 152.), kajti določbi § 3., ozir. § 74. cit. sta zgleda permisivnega poseganja enega pokrajinskega prava (legis fori) v drugo (strankino domovinsko), a temu se je brez nujne potrebe ogibati. Slovenska sodišča morajo torej odklanjati pravdno sposobnost omožene Srbijanke in zahtevati intervencijo njenega soproga, dasi bi bila lege fori pravdno sposobna. — Pri odvetniških pravdah, katerih primere določuje izključno lex fori, gre za drug pojem, in morajo biti po odvetnikih zastopani tudi tujepokrajinci, ki jim lege provinciali tega ne bi bilo treba. — Terjanja aktorične kaucije, s katerim se otežuje pristop na sodišča tujim državljanom (tožnikom in njih intervenientom), inedpokrajinska pravda ne pozna; že radi tega ne, ker so v večini pravnih območij oproščeni od aktorične kaucije celo tujci, čim obstoji recipročnost ž njih državo, a recipročnost je med- pokrajinskemu razmerju neznan pojem, oziroma je z uedinje- njem šteti pogoj recipročnosti med pokrajinami enkrat za vselej za spolnen. Terjanje aktorične kaucije bi pomenilo kršenje ravnopravnosti z domačini, kar je možno le na breme tujih državljanov, nedopustno med sodržavljani. — S podeljevanjem tzv. pravice ubogih v pravdi se olajšuje pristop na sodišče siro¬ mašnim tujim državljanom, po modernih zakonodajah pod golim pogojem obstoja recipročnosti. Ker je ta pogoj med pokrajinami, kakor rečeno, šteti za spolnen, gre pravica ubogih vsem tuje- 365 pokrajincem v enakih okolnostih (radi enake siromašnosti),kakor domačinom. Vsebina in obseg pravice se ravnata lege fori. Čl. 7. načrta zakona o pravni pomoči v naši kraljevini, izdelanega od zagr. sestanka jgsl. pravnikov, je predlagal še sledeči umestni dopolnitvi predmetne pravice: «Uboško pravo, dozvoljeno Stranci u postupku pred zamolnim sudom, vrijedi i za postopanje pred zamoljenim u onom opsegu, koji ono ima u pokrajini, u kojoj se nalazi zamoljeni sud, po tamo valjanim propisima.» — «To vri¬ jedi i za ovršno postopanje.* B. Medpokrajinsko razmejevanje kolidujočih sodstev. Ena in ista pravna stvar se more često uveljavljati v več pokrajinah, n. pr. v eni pri podsodnosti toženčevega domova- lišča, v drugi pri fakturni podsodnosti, v tretji pri podsodnosti lege toženčeve imovine itd. Taka izbira je v splošnem dobro¬ došla, zlasti za imovinskopravne zahtevke, ki se uveljavljajo v spornem postopanju. Za druge pravne stvari (staležne in ne¬ sporne) se more iz tekmovanja sodstev roditi prav škodljiva pravna nesigurnost, n.pr. da izreče eno pravno območje zakonsko vez za ukinjeno (radi razvoda), drugo za obstoječo, eno otroka zakonskim, drugo nezakonskim in sl. Tu nastane potreba raz¬ mejitve kolidujočih sodstev v smislu izključnosti tistega sod¬ stva, ki mu gre prednost pred drugimi. Med državami je na tak izključen način že razmejeno realno (immobiliarno) in dober del staležnega (matrimonialnega, skrbstvenega) sodstva; nadalju¬ jejo se pogajanja za razmejitev zapuščinskega in stečajnega sodstva. — Med pokrajinami iste države bi mogla državna zakonodaja primerno razmejitev sodstev ali dekretirati ali z razmejitvijo v konkretnem primeru pooblastiti poseben sodni (interregionalni) senat. Tak senat je predlagal prvi sestanek jugoslovenskih pravnikov; danes je uzakonjen z določbo § 104. cit. zak. z dne 18. januarja 1929., Sl. Nov. br. 20.: «Take (sc. kompetenčne) konflikte izmed oblastev in sodišč raznega področja rešuje senat (veče), sestavljen jz šestorice sodnikov današnjih oddelkov kasacijskega sodišča. Senat zaseda na sedežu kasacijskega sodišča v Beogradu...» Čl. 104. je (po čl. 117.) že stopil v veljavo '(z obnarodovanjem zakona 25. ja¬ nuarja 1929.). — Potreba razmejitve in določitve izključnega prednostnega sodstva za prej omenjene pravne stvari je med pokrajinami še nujnejša, nego med državami. Dočim državam 366 (dokler si same ne vežejo rok) ni treba respektirati odločb tuje- državnega sodstva, ampak jih morejo ignorirati in izdajati lastne drugačne odločbe, zahteva enotnost države, da se respektirajo odločbe vsaktere pokrajine na vsem državnem ozemlju. Ponov¬ nemu razpravljanju in razsojanju iste pravne stvari v drugi pokrajini enotne države bi se upirala ugovora litis pendentis, oziroma rei judicatae. V medpokrajinskem razmerju prizna¬ vamo zato tudi odločbe pokrajine, ki po naukih znanstva ni uživala sodstvene prednosti. K medpokrajinski razmejitvi sodstva za posamezne pravne stvari bi bilo pripomniti: a) Kar se tiče sodnega ugotavljanja zakonskega ali nezakon¬ skega rojstva otrok, v spornem ali nespornem postopanju, bi se po zgledu mednarodne (zlasti konvencijske) ureditve sicer pri¬ poročalo, da razsoja o tem staležnem vprašanju izključno otro¬ kova domovinska pokrajina. A praeter legem razsoja veljavno tudi vsaka druga pokrajina naše države, čim je eno njenih sodišč krajevno pristojno (po lastni zakonodaji). Vse ostale pokrajine, tudi domovinska, morajo tako odločbo priznavati. — Prednost sodstva domovinske pokrajine bi hkratu pospeševala uporabo pravilnega materielnega prava (legis provincialis). b) Kar se tiče proglašanja mrtvim, morejo slov.-dalm. sodišča (enako sodišča drugih pokrajin) proglasiti mrtvim tudi tujepo- krajinca, čim je v okolišu enega njih zbornih sodišč najnazadnje bival, dasi je imel stalno bivališče, domovinsko pravico in sl. drugje. Tudi tu bi se po zgledu mednarodnih konvencij pripo¬ ročalo, da utesni vsaka pokrajina proglasitveno sodstvo na lastne pokrajince. — V zadnjem primeru bi bila hkratu pravilna v materielnopravnem pogledu uporabljana lex fori, ker bi bila istovetna z lex provincialis, indicirano od kolizijske norme MpZP-a. — De lege lata je na vsem državnem ozemlju prizna¬ vati tudi proglasitve mrtvim tujepokrajincev. c) Slično je s sodstvom v matrimonialnopravnih stvareh (s spori za veljavnost zakona, z razvodi in ločitvami od mize in postelje). V stvareh tujih državljanov se vzdržuje tega sodstva le Vojvodina (kadar se njena razsodba ne priznava v njih domo¬ vini). V matrimonialnopravnih stvareh tujepokrajincev niti Vojvo¬ dina ni siljena, se tega sodstva vzdrževati, ker morajo njen izrek priznavati vse pokrajine, tudi domovinska strank. Vsa druga naša pravna območja se matrimonialnega sodstva v stvareh 367 tujih državljanov ne vzdržujejo, in jih praeter legem k temu ne moremo siliti v stvareh tujepokrajincev. Vidimo, da manjka tudi za te najpraktienejse staležne pravne stvari potrebna sod- stvena razmejitev, in da obvelja na vsem državnem ozemlju izrek tiste pokrajine, ki je druge (dasi za sodstvo bolj upravi¬ čene) prehitela. č) Mednarodno varuštveno sodstvo je razmejeno v tem smislu, da reklamirajo naša pravna območja definitivno varuštvo nad lastnimi državljani, a varuštvo nad tujimi si prisvajajo le provizorno, prepuščajoč organiziranje definitivnega varovančevi domovinski državi. Kadar ima varovanec, ki je tuj državljan, in za katerega se je varuštvo organiziralo od domovinske države, v našem pravnem območju nepremičnino, si lastimo še sodstvo v pogledu te nepremičnine. Nasprotno prepuščamo tujedržavnemu sodstvu upravo ondod ležeče nepremičnine lastnih varovancev. Le imov. zak. je modernejši, ker si ne lasti varuštva nad tujimi državljani niti provizorno, niti nad njih v Črni gori ležečimi ne¬ premičninami (kar pa ni praktično). — Te sodstvene kolizijske norme moremo uporabljati analogno v medpokrajinskem raz¬ merju. Po tej analogiji prepuščamo definitivno varuštvo domo¬ vinski pokrajini varovanca, ki ji moremo (po mojem in Krek- Škerljevem mnenju, str. 121.) v interesu enotne uprave varo- vančeve imovine prepustiti tudi sodstvo v pogledu nepremičnine na našem ozemlju. S tern odpade v medpokrajinskem razmerju kreiranje posebne kuratele za nje. Možna je v medpokrajinskem razmerju tudi delegacija skrbstva, ki jo pripušča § 107. novega zak. o ureditvi rednih sodišč z dne 18. januarja 1929., Sl. Nov. br. 20., v sledečih okolnostih: «Če se pokaže, da bi bilo za koga, ki je postavljen pod skrbstvo koristneje, da bi se izročilo skrbstvo skrbstvenemu oblastvu drugega pravnega ob¬ močja, izvršita prenos skrbstvenih funkcij v sporazumu ti obla- stvi raznih pravnih območij; če se ne sporazumeta, odloči kasa- cijsko sodišče v senatu, predvidenem v § 104. na zahtevo obla- stva, ki že izvršuje skrbstvene funkcije» (Tudi ta čl. 107. je stopil v veljavo 25. januarja 1929.). — Domovinsko pokrajino je ugo¬ toviti po istem kriteriju, kakor varovančevo materielno lex pro- vincialis (gl. t. XCVIII., XCV., št. L). Krek-Škerlj (str. 115.) jo določujeta po splošni podsodnosti varovanca, torej po domo- vališču očetovem ob ugasnitvi očetovske oblasti (§§ 71., 76., slov.-dalm. j. n.); meni ta navezna okolnost ne zadostuje takrat, 368 kadar v dotični pokrajini oče ni trajno bival, temveč je n. pr. takoj ix) ondotni nastanitvi umrl. d) Kar velja za medpokrajinsko varuštveno sodstvo, velja hkratu za preklicno. Le imov. zak. in slov.-dalm. preklicni red sta modernejša, ker si preklicnega sodstva nad tujimi državljani (pokrajinci) ne lastita niti provizorno (ampak le subsidiarno, ako se preklicnega sodstva ne poprime pravočasno primarno upravičena domovinska država, oziroma pokrajina), in ker ne rušita enotne imovinske uprave s kreiranjem posebne kuratele za nepremičnine na lastnem pravnem območju. e) Realno (immobiliarno) sodstvo je tudi med pokrajinami pridržano izključno pokrajini rei sitae (istega mnenja Krek- škerlj, str. 104.). Ta izključnost se sicer ne da utemeljevati, kakor v MZP-u, s teritorialno vrhovnostjo, ki je pokrajine nimajo, pač pa z naravno umestnostjo. Brez izjeme velja za sporne iimno- biliarnopravne stvari; manj dosledno za nesporne, kakor smo se prepričali iz primerov č) in d). {) Slednjič smatram za razmejeno med našimi pokrajinami za¬ puščinsko sodstvo v tem smislu, da si prečanske pokrajine lastijo zapuščinsko sodstvo v pogledu kjerkoli se nahajajoče premične zapuščine lastnih pokrajincev in v pogledu v lastnem pravnem območju ležečih nepremičnin (lastnih in tujih pokrajincev). Tujim pokrajinam prepuščajo in izročajo v svrho zapuščinske razprave premične zapuščine njih pripadnikov z lastnega ozemlja in v tuji pokrajini ležeče nepremičnine lastnih pripadnikov. Vse to po analogiji razmejitve mednarodnega zapuščinskega sodstva. V Srbiji, kjer velja čisto teritorialno načelo, se zastarelost pre- čanskega načela razširi še na ondod zapuščene premičnine tuje- pokrajincev; slovenska sodišča n. pr. ne morejo reklamirati v lastni zapuščinski sklad v srbijanski banki ležečega depota slo¬ venskega zapustnika. — Domovinsko pokrajino zapustnika ugo¬ tovimo po istem kriteriju, kakor njegovo materielno lex provin- cialis (gl. t. CI.), kar pospešuje uporabo pravilnega, od kolizijske norme MpZP-a indiciranega dednega prava. Mnenja Krek- Škerljevega (str. 111.), da odločuje o zapustnikovem'pokrajin- stvu v območju slov.-dalm. j. n. njegova splošna podsodnost, torej goli domicil (brez trajnega bivanja ali drugih za pokrajin- stvo merodajnih okolnosti) radi določbe § 105. j. n., nisem. § 105. urejuje krajevno pristojnost, ne sodstvene pravice, ki jo predpostavlja molče. Sodstvena pravica je urejena v zakonu 369 o nesp. post. (za mednarodno razmerje po vidiku narodnosti). V medpokrajinskem razmerju substituira narodnost zapustni¬ kovo pokrajinstvo, katero je treba (po gori danih navodilih) kot prius ugotoviti samostojno. Šele, ko pokaže rešitev, da je bil zapustnik Slovenec (Dalmatinec), je možno, pristopiti k uporabi § 105. in po njem določiti krajevno pristojnost slovenskega (dalm.) zapuščinskega sodišča. Za vse druge, pod a) do d) neomenjene staležnopravne stvari velja, kar velja za nerazmejene pod a) do c). Našim pokrajinskim sodiščem se zato ni treba vzdrževati intervencij pri adopcijah, legitimacijah tujepokrajincev, ne pri podeljevanju veniae aetatis istim. Vendar naj bi, kakor v mednarodnem raz¬ merju, prodiralo tudi v teh staležnopravnih stvareh stremljenje za razmejitvijo sodstva v smislu izključnosti domovinskega sodstva. Imovin skop ravne zahtevke, n. pr. fakturne terjatve moremo uveljavljati izbiroma v pokrajini kupčevega domovališča, v pokrajini, kjer leži v fakturi navedeni plačilni kraj, in v vrsti drugih. C. Medpokrajinske podsodnosti. Od mednarodnih krajevnih podsodnosti so ob medpokrajiu- skem uveljavljanju tožbenih zahtevkov neke uporabne, druge ne. Preden se odločimo za uporabnost ali neuporabnost, moramo preiskati vsaki posamezni bistvo, naravo in namen zakono¬ dajalca. Judikature niso vedno pravilne, a tudi v slovstvu še ni potrebnega soglasja. — Stvarna podsodnost se ravna vedno lege fori. Uporabne so po m. m.: a) Podsodnost bivališča (zad¬ njega bivališča) po § 67. slov.-dalm. j. n. (§ 32. srb. post.). Ta podsodnost nima osti zoper tuje državljane kot take, ker se upo¬ rablja pod enakimi (dasi redkejšimi) pogoji zoper domačine. Vendar smemo tujepokrajince pri podsodnosti bivališča tožiti le tedaj, ako nimajo domovališča ne v pokrajini vložene tožbe, ne v drugi pokrajini naše države, ne izven države (soglašata Krek- Škerlj, str. 102.); b) Podsodnost §76. slov.-dalm. j. n. za matri- monialne spore tujepokrajinskih soprogov, ki sta imela zadnje skupno domovališče v okolišu slov. (dalm.) sodišča (soglašata Krek-Škerlj, str. 103.); c) Podsodnost imovine, oziroma vtože- vanega predmeta po § 99., al. 1., slov.-dalm. j. n. Za to (težavno) rešitev sem navedel podrobne argumente v Sp. XIV. Pritrjujeta Or. St. Lapajne: Modnarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 24 370 mi Krek-Škerlj, str. 106., in vrsta judikatov, a ne vsi; č) Pod- sodnost § 100. slov.-dalm. j. n. za matrimonialne spore slov. (dalm.) soprogov, ako za nje ni osnovana ne v Sloveniji (Dal¬ maciji), ne v drugi pokrajini države niti posebna, niti splošna podsodnost (soglašata Krek-Škerlj, str. 108.). — Druge, spodaj pod d) do f) sledeče podsodnosti so uporabne pod pogojem, da je kot prius osnovana slovenska (dalmatinska) sodstvena pravica v smislu izvajanj t. CJII. B č) do f); kajti te nadaljnje podsodnosti le dopolnjujejo po že citiranih določbah razmejeno sodstvo in n i s o, kakor podsodnosti pod a) do č), hkratu sodstvene razme¬ jitvene norme: d) Zapuščinske podsodnosti: po§ 106. slov.-dalm. j. n. za zapuščinsko razpravo po Slovencu (Dalmatincu), ki je umrl izven domovinske pokrajine; po § 107. cit. za zapuščinsko razpravo v Sloveniji (Dalmaciji) ležeče nepremičnine tujepokra- jinca; po § 108. cit. za zapuščinsko razpravo premičnin tuje- pokrajinca, kadar se vrši izjemoma v območju slov.-dalm. j. n.; e) Podsodnost § 109., al. L, stav. 2., cit. za postavitev varuha Slovencu (Dalmatincu), za katerega ni osnovana splošna pod¬ sodnost v Sloveniji (Dalmaciji). Po Krek-Škerlju, str. 115., bi tudi v drugih pokrajinah ne smela biti osnovana; f) Podsodnost § 12., al. 4., prekl. r. za preklic Slovenca (Dalmatinca), ki nima stalnega bivališča v Sloveniji (Dalmaciji); po Krek-Škerlju tudi ne v drugih pokrajinah. Neuporabni ob medpokrajinskem uveljavljanju tožbenih zahtevkv sta: a) Podsodnost tuzemskega zastopstva (organa) po § 99., al. 3., slov.-dalm. j. n. Tujepokrajinske juristične osebe je tožiti v domovinski pokrajini, dasi bi imele v Sloveniji (Dal¬ maciji) svoje zastopstvo (organ). Soglašata Krek-Škerlj, str. 106.; b) Podsodnost vzajemnosti po § 101. cit. (§ 29. d) hrv.-slav. j. n., § 39. bos.-herc. cpr. Tudi ta podsodnost se obrača zoper tujce v državnopravnem smislu. Tujepokrajinči so so¬ državljani, in ne gre, da bi jih tožili pri onih olajšanih in manj primernih podsodnostih, pri katerih preganjamo tuje državljane, dasi bi poznala tako podsodnost njih domovinska zakonodaja. Zato v Sloveniji (Dalmaciji) s sklicevanjem na § 101. cit. ne mo¬ remo tožiti Srbijanca pri foru actoris (§ 30. srb. gradj. post.) ali Hrvata pri foru contractus (§ 42. hrv.-slav. j. n.), Vojvodinca pri foru knjigovodstva (§ 32. vojv. cpr.) itd. Obratno ne morejo Slovenci (Dalmatinci) biti v drugih pokrajinah toženi pri foru, označenem v fakturni klauzuli (§ 8'8., al. 2., slov.-dalm. j. n.). 371 Utemeljitev predmetne neuporabnosti izhaja iz t. CII.: Med po¬ krajinami ni dopustno izvrševanje materielne recipročnosti, a tako bi zagrešili, ako bi v medpokrajinskem razmerju uporabljali podsodnost § 101. cit. Krek-Škerlj, str. 108.—109., pritrjujeta teoretični pravilnosti tega (tudi v mojih prejšnjih spisih) zasto¬ panega stališča, vendar bi v praksi dopustila uporabljanje § 101. cit., kadar tuja pokrajina trdovratno sprejema zoper Slovence (Dalmatince) tožbe pri nam neznanih in neprimernih krajevnih pristojnostih; pravita, da bi naša sodišča sicer zavedno zapo¬ stavljala pripadnike slovenskega (dalmatinskega) pravnega območja za pripadniki drugih pravnih območij. Ne morem so¬ glašati. Ako se pokrajine drže dosledno svojih, dasi zastarelih in ne več opravičenih predpisov, je rekriminacija na mestu pri državni zakonodaji, ki ni izboljšala partikularnih prav, oziroma ni pohitela s pravno unifikacijo; ne pri pokrajinah. Pokrajine so so brez zakonodajne moči in se same uzakonjenih podsodnosti ne morejo otresti. Ako bi dopustili nasvetovano izjemo, bi smele tudi tuje pokrajine zoper slovenske (dalmatinske) tožence upo¬ rabljati našo neprimerno fakturno podsodnost, ki jo uporabljajo naša sodišča zoper tujepokrajince enako trdovratno (in de lege lata opravičeno). Na napačnem potu so tudi judikature, ki upo¬ rabljajo v medpokrajinskem razmerju podsodnost vzajemnosti. S tem so navedeni le najvažnejši zgledi uporabnih in ne¬ uporabnih medpokrajinskih krajevnih pristojnosti. Za one redke primere, v katerih se izkaže, da je sodstvo do¬ ločne pokrajine nedvomno podano, da pa ni predvidena za izvr¬ ševanje sodstva potrebna krajevna pristojnost, more določiti zadnjo po analogiji § 28'. slov.-dalm. j. n. (§ 52. vojv. cpr.) vrhovno sodišče. Č. Medpokrajinska izvršba. Medpokrajinsko izvršbo tvorijo norme, po katerih dovolju¬ jemo ali odklanjamo priznavanje in izvrševanje izvršilnih na¬ slovov iz drugih pokrajin. V zakonskem načrtu za izkazovanje pravne pomoči v naši državi, izdelanem od prvega zagrebškega sestanka jgsl. prav¬ nikov, je bilo predlagano: «Svi ovršni naslovi, koji su poslije 28. lipnja 1921. izdani u privatnopravnim stvarima od sudova bilo koje pokrajine naše države i koji su tam ovršivi, priznavaju se, te su ovršivi i u svim ostalim pokrajinama naše države«. — 24 * 372 »Ovršni predlog neka pošalje za ovrhu nadležnoj oblasti ona j sud, koji je rješidbu izdao, ili pak i stranka sama.» — «Predlogu treba priložiti izvorni otpravak rješitbe, koja se ima ovršiti, te na njemu mora presudni sud potvrditi, da je rješenje ovršivo.* — «Pojave li se dvoumice ili nastanu li sporovi medju zamolnim i zamoljenim sudovima, postupat če se po čl. 4.» (gl. t. CIII. E). — «Pod istim uvjetima valja uzimati u obzir prigovore litis pen- dentis i rei judicatae.» (Čl. 5.) — «Ovrhe do osiguranja, dozvo- Ijene od bilo kojega suda naše države, mora vršiti po njegovoj zamolnici svaka za takove poslove nadležna oblast u drugim pokrajinama države, postupajuči pri tom po propisnima za nju valjanim.* — «Č1. 4. uporavlja se za rješenje dvoumica i s,porova medju zamolnim i zamoljenim sudovima.* (Čl. 6.). — Slednjič predlaga čl. 7., al. 2., načrta, naj velja al. 1. istega čl. 7. (ubožna pravica) tudi v izvršilnem postopanju. — Tretji kongres jugosl. pravnikov v Sarajevu (leta 1927.) je znova postuliral, naj se izda za medpokrajinsko izvršbo poseben začasen zakon s sledečimi določbami: «Sudske presude, odluke i rješenja kao i drugi pravni akti iz ma koga pravnog područja kraljevine Srba, Hrvata i Slo- venaca, koji su postali pravosnažni poslije proglašenja državnog jedinstva a po zakonima ovoga pravnog područja čine osnov za izvršenje (titulus executionis), imaju se izvršiti na celoj državnoj teritoriji, ako su snabdeveni klauzulom izvršivosti od Strane nad- ležnog suda onog pravnog područja, u kome je titulus executionis postao. Klauzula izvršivosti potpuno je ravna sudskoj odluci o odobrenju izvršenja* (čl. 1.). — «Nadležne izvršne vlasti dužne su izvršiti sudske presude, odluke i rješenja kao i pravne akte, koji izpunjavajn uslove čl. 1. bilo, da im se molbom obrača za- interesovano lice neposredno ihi preko svoga nadležnog suda* (čl. 2.). — Razlika in napredek sarajevskih resolucij napram za¬ grebškim je, da terjajo vsedržavno priznavanje in izvrševanje za vse pokrajinske izvršilne naslove izza uedinjenja, ne šele izza Vidovdanske ustave, in da izenačujejo pomen izvršilne klauzule z onim izvršilnega dovolila. Danes je uzakonjena izvršnost pokrajinskih izvršilnih na¬ slovov na vsem državnem ozemlju s sledečo določbo S 105., al. 5., večkrat cit. zak. z dne 18. januarja 1929., Sl. Nov. br. 20., ki je stopila v veljavo takoj z obnarodovanjem (25. jan. 1929.): »Sodišča in druga oblastva enega pravnega območja, pristojna za izvršbo, so dolžna, po predpisih zakonov svojega območja 373 izvrševati razsodbe in druge pravne akte, ki so postali pravno¬ močni izza proglasitve državnega uedinjenja, in ki tvorijo po zakonih dotičnega območja izvršilno osnovo, ako so te razsodbe in pravni akti opremljeni z označbo o izvršnosti, najsi se obrača na nje s prošnjo stranka sama neposredno ali preko svojega pristojnega sodišča.» 2. ) V sledečem naj dokažem (radi svojedobnih pomislekov, zlasti v praksi), da je veljala vesoljna izvršnost tujepokrajinskih izvršnih naslovov («Urteilsgemeinschaft» jo imenuje Klein) pri nas najkasneje izza Vidovdanske ustave. — Ta ustava je uza¬ konila enotno vrhovno sodstvo za vso državo. Posamezna, de facto obstoječa vrhovna sodišča (štiri, dve z oddelki) je progla¬ sila za sestavine enega samega, za vso kraljevino obstoječega kasacijskega sodišča v Zagrebu (čl. 110., 137. ustave). Iz tega je sledilo, da je mogla v naši kraljevini vsaka pravna stvar biti razpravljana in razsojena samo enkrat, in da sta se nje¬ nemu ponovnemu razpravljanju ali razsojanju protivile exceptio litis pendentis in rei judicatae.Kajti, ako bi bili dopuščali ponovno razpravljanje (razsojanje) v eni pokrajini tekoče (že dognane) pravne stvari po sodišču druge pokrajine, bi bili vrhovni sodišči, postavljeni za pokrajini, utegnili v isti stvari razsoditi raz¬ lično. To je bilo po ustavno zajamčeni enotnosti vrhovnega sodstva popolnoma izključeno. Čim pa je mogla biti pravna stvar razpravljana in razsojena samo enkrat, je sledilo logično, da so morale razprave in razsodbe biti priznane, ozir. izvršne v vsej državi. — Da pokrajinski pravni redi niso bili in še niso unifi- cirani, ni noben povod, da bi se medpokrajinska izvršba oteže¬ vala, kakor ni enakost pravnih redov (n. pr. med državami- naslednicami Avstrije) povod, da bi se meddržavna izvršba olajševala. Podrobnejše argumente gl. v Sp. XV., XVI. 3. ) Po sedaj veljavnem cit. § 105., al. 5., pred vsem ne smemo razlikovati med izvršilnimi naslovi. Priznati in izvršiti je vsak izvršilni naslov, ki ima to kvalifikacijo po pravnem redu pokra¬ jine, iz katere je izšel. Da je neznan pravnemu redu za izvršbo naprošene pokrajine, ne moti. — Zlasti se torej ne smejo delati razlike: a) med oblastvi (sodnimi, upravnimi in drugimi) in med osebami (javnimi organi i. dr.), ki izdajo izvršilni naslov, čim so za to upravičeni lege provinciali; b) med izdajajočimi sodišči (civilnimi, kazenskimi, upravnimi, duhovnimi). Ni uvideti, zakaj naj bi izvršne moči v vsej državi ne uživali izreki duhovnih 374 sodišč v ženitnopravnih stvareh, ako jim je to sodstvo odkazano z državno zakonodajo; c) med pravnimi polji, na katerih izidejo (zasebno- ali javnopravnem, osebno- ali imovinskopravnem). Priznavati se morajo tudi staležnopravni izreki. Vsi ti naslovi so izvršni, čim so postali pravnomočni izza državnega uedinjenja. V formalnem pogledu morajo biti oprem¬ ljeni z izvršilno klauzulo. Za izvršbo more prositi zahtevajoči upnik neposredno ali posredno (preko svojega sodišča). Izvršba sama se opravlja lege fori. Lex fori določa tudi stvarno in kra¬ jevno pristojnost za opravo izvršbe pozvanega sodišča (obla- stva). Delibacijsko postopanje odpade (ž njim intervencija zbornih sodišč, posebni pr. leki). — Iz vesoljne izvršnosti po¬ krajinskih izvršilnih naslovov sledi (po izvajanjih v mednarodni izvršbi), da je na vsem državnem ozemlju iz uradne dolžnosti uvaževati tudi ugovora litis pendentis in rei judicatae, kadar že teče ali je že razsojena ista pravna stvar v drugi pokrajini. 4. ) Daši cit. § 105., al. 5., ne odreja izrečno, je poleg izvršbe v poplačilo med pokrajinami dopuščati tudi izvršbo v zavarovanje na podlagi tujepokrajinskih, še ne pravnomočnih (izvršnih) naslovov, a le, v kolikor pozna izvršbo v zavarovanje naprošena pokrajina n. pr. v Sloveniji (Dalmaciji) samo za denarne terjatve, izvršbo v zavarovanje je dovoliti pod enakimi pogoji, pod kate¬ rimi se dovoljuje izvršilnim naslovom iz lastne pokrajine; v Sloveniji (Dalmaciji) pod pogoji §§ 370, 371 i. r. 5. ) Nič se ne bavijo niti resolucije pravniških kongresov, niti slovstvo, niti § 105. cit. z ugovori, s katerimi doseže zavezanec odklonitev izvršbe tujepokrajinskega izvršilnega naslova kljub temu, da se njegova izvršnost načeloma priznava. Ti ugovori naj ščitijo zavezanca pred zlorabo uzakonjene vsedržavne izvršnosti tujepokrajinskih izvršilnih naslovov slično, kakor ščitijo zave¬ zanca iz tujedržavnega izvršilnega naslova. — Dopustnimi Smatram per analogiam sledeče ugovore: a) da bi se z izvršbo izsililo dejanje, ki po pravnem redu za izvršbo naprošene po¬ krajine ni dopustno ali vsaj ni izsiljivo (§ 81., št. 2, slov.-dalm. i. r.); b) Da bi se z izvršbo priznalo pravno razmerje ali uresničil pravni zahtevek, ki mu zakoni za izvršbo naprošene pokrajine odrekajo iz ozirov na javni red ali nravstvo veljavnost ali iztožnost v tej pokrajini (§ 81., št. 4, cit.) Oba razloga za odklonitev izvirata iz različnosti materielnopravnih redov za izvršbo proseče in na¬ prošene pokrajine; kadar gre različnost tako daleč, kakor pred- 375 videvata št. 2. in 4. § 81. cit., naj prestane izvršni učinek tudi med pokrajinami iste države. «Ozire na javni red» je tolmačiti med pokrajinami še strožje, nego med državami; c) Ugovor, da je uporabila tuja pokrajina ob izdaji izvršilnega naslova napačen materielnopravni red; z drugimi besedami, da je kršila kolizijske norme MpZP. Dopustnost tega zavezančevega ugovora opiram na analogijo določbe čl. 796 b) imov. zak. in na nevarnost, ki preti javnemu redu, ako bi se v medpokrajinskem razmerju! sodilo po napačnem materielnem pravu, a kljub temu morala priznavati izvršnost razsodbe v vsej državi. Čl. 796 b) cit. pred¬ videva samo en primer uporabe napačnega materielnega prava (da se inozemstvo ob izdaji izvršilnega naslova ni oziralo na poslovno nesposobnost Črnogorca), a ista ratio legis je podana in ista sankcija (odklanjanje izvršbe) opravičena v vseh prime¬ rih uporabe napačnega materielnega prava. Naši praksi je ta ugovor zelo potreben: Katoliki iz prečanskih krajev prestopajo radi v pravoslavno cerkev zato, da dajo svoj ločeni ali ločljivi zakon od pravoslavnih duhovnih sodišč razvesti. Pravoslavna duhovna sodišča jim ustrežejo, dasi bi ob uporabi pravilnega ženitnega prava (t. XCVI., št. 8) ločenega (ločljivega) zakona ne smela razvesti, ker ločitvene činjenice ne morejo premeniti v razvodno. Opravičeno odklanjajo zato prečanska sodišča respek- tiranje takih razsodb pravoslavnih duhovnih sodišč, ozir. raz¬ veljavljajo nove zakone, sklenjene od razvedenih katolikov (rojakov); č) Ugovor, da je bilo postopanje, iz katerega je izšel izvršilni naslov, nepravilno. V Sloveniji (Dalmaciji) smatramo po § 80., št. 2, in po § 81. št. 1, i. r. nepravilnost postopanja za podano «ako se vabilo ali odredba, s katero je bilo postopanje uvedeno... ni vročilo zavezancu na lastne roke» ali «ako zave¬ zancu radi nepravilnosti postopanja... ni bilo možno, se ga udeležiti.* Vendar predmetni ugovor v medpokrajinski izvršbi ni umesten takrat, kadar je postopanje ustrezalo zakonu po¬ krajine, iz katere je izvršilni naslov izšel, a ta zakon ni pred¬ pisoval lastnoročne vročitve prvega vabila in sl. — Za nedo¬ pusten zoper tujepokrajinski izvršilni naslov imam ugovor «da se pravna stvar v vnanji pokrajini ni smela uveljavljati po določbah, ki veljajo za pristojnost v pokrajini, naprošeni za iz¬ vršbo* (po anal. § 80. št. 1. slov.-dalm. i. r.); z drugimi besedami ugovor, da se tuja pokrajina ni držala onih mej sodstva, ki veljajo za sodstvo v naprošeni pokrajini, ampak je te meje pre- 376 koračila. Ugovor bi bil opravičen le takrat, kadar bi tuja po¬ krajina prekoračila meje sodstva, predpisane od lastne zakono¬ daje. Pokrajine morajo torej respektirati izvršilne naslove, ki izidejo v drugi pokrajini v pogledu osebnega staleža lastnih po- krajincev, ter ne smejo odklanjati njih priznavanja ali izvrše¬ vanja s sklicevanjem na analogijo §-a 81., št. 3, cit. D. Medpokrajinski stečaji. Za medpokrajinsko stečajno pravo med onimi štirimi pre- čanskimi pravnimi območji (slov.-dalm., hrv.-slav., bos.-herc., vojv.), ki imajo za mednarodne stečaje uzakonjeno tzv. mešano načelo (univerzalno za premičnine, teritorialno za nepremičnine), slede iz analogije te razmejitve nastopne norme: a) Učinek v eni teh pokrajin otvorjenega stečaja se razteza na stečajnikove premičnine v drugih (treh) pokrajinah in na nepremičnine v pokrajini otvorjenega stečaja; b) Ne razteza se na stečajnikove nepremičnine v drugih pokrajinah. Zadnje ostanejo še naprej na razpolago stečajniku ozir. so predmet posameznih izvršb zoper njega (ali pa se otvori za nje, čim so spolneni pogoji za otvo¬ ritev stečaja lege rei sitae, specialen stečaj); c) Na tujepokrajin- skih nepremičninah zavarovane hipoteke je imeti za premičnine in ravnati ž njimi, kakor s stečajnikovo premično imovino. Enako s presežkom, ki ostane po zdraženju tujepokrajinske nepremič¬ nine in kritju upnikov iz skupička; č) V pogledu premičnin, ki spadajo v tujepokrajinski stečajni sklad, obstoji med temi pokrajinami brezpogojna izročitvena dolžnost. Pogoj in dokaz recipročnosti se ne smeta zahtevati. Izročitvena dolžnost je podana tudi ob dognanem neobstoju recipročnosti (drugačnega mnenja Krek-Škerlj, str. 86 — 87). Remeduro nezakonitosti je iskati drugim potom, ne retorzijskim; d) Učinek otvoritve stečaja se prične v tujih pokrajinah z dnevom, ko jim dospe v roke zaprosilo za izročitev. Do tega dne so v pokrajini rei sitae posa¬ mezne izvršbe v premičnine stečajnika še dopustne, in snovanje zastavnih in drugih stvarnih pravic še veljavno. Da morejo te pravice, vsaj neke njih, kasneje (po in radi otvoritve stečaja) zgubiti veljavo ozir. da se morejo od stečajnega upništva spod¬ bijati, je drugo vprašanje. — Kasni trenutek učinkovanja tuje¬ pokrajinske otvoritve stečaja je v medpokrajinskem razmerju še škodljivejši, nego v mednarodnem. V Sp. XVI. sem predlagal, naj se ta trenutek nadomesti z dnem obnarodovanja med- 377 pokrajinskega stečaja v Službenih Novinah, in da naj se to obnarodovanje obvezno predpiše; e) Specialni stečaji, neizbežni pri tujepokrajinskih nepremičninah, se otvarjajo izjemoma tudi nad stečajnikovimi tujepokrajinskimi premičninami, kadar se spolnijo v tuji pokrajini vsi pogoji za otvoritev stečaja, preden dospe tjekaj iz pokrajine otvorjenega stečaja zaprosilo za izro¬ čitev premičnin; torej preden je začela otvoritev prvega stečaja učinkovati extra territorium (seveda mora v obeh pokrajinah biti utemeljena krajevna pristojnost, kar pa ni izključeno, ker je po določbah stečajnih zakonov podana sekundarno tudi na kraju rei sitae). Za preprečenje te druge vrste specialnih ste¬ čajev se danes priporoča, da pohiti sodišče, ki je otvorilo stečaj, z izročitvenim zaprosilom; f) Zoper kritje izločitvenih in odločit¬ venih zahtevkov, ki se tičejo premičnin, podvrženih izročitveni dolžnosti, pred njih dejansko izročitvijo, tudi v medpokrajinskem razmerju ni pomislekov; g) Lege fori se ravnajo: stvarna in krajevna pristojnost steč. sodišča, izbor in upravičenja organov stečajne uprave, oblike stečajnega postopanja, likvidacija ter¬ jatev, sklepanje poravnav, razdelitev imovine, vrstni red upnikov (nekvarno pridobljenim stvarnim in prednostnim pravicam),ome¬ jitev stečajnika v razpolaganju z imovino i. dr.; h) Učinek v drugi pokrajini otvorjenega stečaja nastopi brez formalnega exequatura otvoritvene odločbe in brez kakega delibacijskega postopanja. Srbijansko pravno območje pozna še čisto teritorialno na¬ čelo; zato ne izroča stečajnikovih premičnin z lastnega ozemlja v tujepokrajinski stečajni sklad. Praeter legem velja isto za črnogorsko pravno območje. Ob sebi se razume, da se v medpokrajinskem stečaju ne sme razlikovati med upniki iz lastne in tuje pokrajine, ker imajo kot sodržavljani vsi enak, brezpogojni pristop na državna stečajna sodišča. E. Medpokrajinske vročbe in zaprosila. Vročbe in zaprosila so poglavitni predmeti pravne pomoči v ožjem pomenu besede. Razloga, iz katerega potrebujemo pravno pomoč v mednarodnem razmerju — ker države vročb, dokaznih sprejemov in drugih justičnih dejanj ne smejo opravljati na tujem državnem ozemlju — v medpokrajinskem ni (tako, da bi državna sodišča ene pokrajine mogla izvrševati justične 378 akte v drugi); a ekonomično to ne bi bilo, saj se poslužujejo medsebojne pravne pomoči celo sodišča iste pokrajine. 1.) Norme za rnedpokrajinsko pravno pomoč soglašajo na¬ čeloma z onimi, ki veljajo za pravno pomoč med sodišči iste pokrajine, n e z onimi za mednarodno pravno pomoč (tako tudi Krek-Škerlj, str. 144—145). Prvi sestanek jugosl. pravnikov v Zagrebu leta 1924. je predlagal za medpokrajinsko pravno pomoč sledeče določbe: «Svi sudovi moraju davati sudovima drugih pokrajina države u civilnim... stvarima pravnu pomoč po istim načelima i pod istim uslovima, kako to davaju i sudovima vlastite pokrajine;« (čl. 1.). (Čl. 2. ustanavlja roke, v katerih se mora medpokrajinskim zaprosilom ustreči.) «Drži li zamoljeni sud, da prostorno ili stvarno nije nadležan za riješenje zamolnice, mora ju ustupiti nadležnoj oblasti, te istodobno naznaniti zamol- nome sudu, kome je zamolnicu na riješenje ustupio;» (čl. 3.). (Čl. 4. odstranjuje težkoče, ki bi nastale med prosečim in za¬ prošenim sodiščem raznih pravnih območij: predvideva inter¬ vencijo zbornih sodišč druge stopinje, predpostavljenih sodi¬ ščema; če bi se tudi te dve sodišči ne sporazumeli, naj odloči o sporu poseben interregionalni senat.) Danes veljajo za medpokrajinske vročbe in zaprosila sledeče določbe §§ 3., 105, al 1. — 4., zak. o ureditvi rednih sodišč naše kraljevine z dne 18. januarja 1929. Sl. Nov. br. 20: «Vsa sodišča morajo dajati drugo drugemu pravno pomoč v uradnih poslih« (§ 3.). «Vsa sodišča in vsa državna in samoupravna oblastva morajo dajati brez odloga pravno pomoč tudi sodiščem iz drugih pravnih območij.« (§ 105., al. L). «Vsako uradno opravilo, ki je izvrši na prošnjo pristojnega sodišča sodišče kateregakoli prav¬ nega območja v državljanskih spornih in nespornih ... stvareh, velja, kakor da je je izvršilo sodišče, na čigar prošnjo je bilo opravilo izvršeno.« (§ 105., al. 2.). «Ako prispe prošnja sodišča enega pravnega območja za pravno pomoč v roke nepristojnemu sodišču ali oblastvu drugega pravnega območja, jo odpravi na- prošeno sodišče ali oblastvo pristojnemu sodišču ali oblastvu ter obvesti o tem proseče sodišče.« (§ 105., al. 3.). «Če se zdi napro- šenemu sodišču, da je kaj ovir za izvršitev prošnje, bodisi radi nepristojnosti, bodisi iz drugih razlogov, sporoči to svojemu pristojnemu apelacijskemu sodišču. Če to razvidi, da ni ovir, pozove podrejeno sodišče, naj postopa po prošnji; drugače pa 379 odpravi stvar v odločitev kasacijskemu sodišču, ki odloči v senatu, sestavljenem po § 104.» (§ 105., al. 4.). 2.) Naj dopolnim cit. današnjo zakonodajo s sledečimi, slov.- dalm. j.n. in cpr. posnetimi, per analogiam uporabljivimi, nadalj¬ njimi normami: a) Pravna pomoč se more odklanjati (ne le radi stvarne ali krajevne nepristojnosti naprošenega sodišča, ampak tudi), ker je zaprošeno dejanje odtegnjeno delokrogu napro¬ šenega sodišča (§ 38., št. 1, j. n.) ali prepovedano lege naprošene pokrajine (§ 38., št. 2, cit.). Soglašata Krek-Škerlj, str. 87. Ne¬ dopustnost tožbenega zahtevka lege naprošene pokrajine pa bi odklanjanja pravne pomoči ne opravičevala, b) Občevanje sodišč (oblastev) med pokrajinami je neposredno. Overovljanje zaprosil odpade. Zaprosila morajo biti sestavljena v državnem jeziku (srbohrvaščini ali slovenščini, cirilici ali latinici); v enakem jeziku in pismu se sestavljajo rešitve zaprosil. Prevoda iz enega imenovanih jezikov v drugi, transkripcije iz enega pisma v drugo ni dopuščati, c) Pravna pomoč se opravlja lege tori naprošene pokrajine; vse, česar je treba za opravo zaprosila, je odrediti uradoma (§ 39., al. 1., cit.). Odstop od določb legis tori je po § 39., al. 2., cit. dopusten na izrečno prošnjo prosečega sodišča, kadar se zaprošeni način postopanja ne protivi predpisom naprošene pokrajine, č) Zaprošeno dejanje (vročbo, sprejem dokaza in sl.) je po potrebi izsiliti (s sredstvi legis fori). Ne sme se pa izsiliti osebni pristop stranke (§ 380., al. 3., cpr.). d) Ako se razpiše za opravo zaprošenega dejanja n. pr. sprejema dokaza narok, se morajo o njem pravočasno obvestiti proseče sodišče ali stranke neposredno, da se jim omogoči pristop na narok. To mora storiti naprošeno sodišče tudi tedaj, če za obvestilo ni bilo izrečno naprošeno, a predpisuje obvestilo lex fori. e) Vročbe spisov iz tujih pokrajin je opraviti v Sloveniji in Dalmaciji po predpisih o vročbah v tuzemstvu (§§ 88.—119. cpr.); ne po predpisih o vročbah v inozemstvu (§§ 120.—122. cit.; Krek-Škerlj, str. 167). Ob pošiljanju dokaznih zaprosil v tuje pokrajine ni izključena (po Krek-Škerlju, str. 178) uporaba §-a 283. cpr., pač pa tretjega primera §-a 279. cit. F. Medpokrajinsko dokazovanje. Niti za mednarodno, niti za medpokrajinsko dokazovanje bi ne potrebovali posebnih norm, ako bi že imele vse države in pokrajine uzakonjeno prosto izbiro dokazil in prosto oceno vred- 380 nosti izvršenih dokazov. Seveda, velja to le v splošnem, kajti brez vsakih dokaznih pravil t. j. zakonitih določb, na kak način more in mora sodišče (oblastvo) zadobiti prepričanje o sporni činjenici, tudi v medpokrajinskem pravnem prometu ne pre¬ bijemo. Zlasti so nam potrebna dokazna pravila za javne listine; v manjši meri za zasebne, trg. knjige in druge zapiske; za priče, zvedence, oglede ne potrebujemo nobenih. Dokazna pravila poznajo vsa naša pravna območja, slov.-dalmatinsko in vojvo¬ dinsko v zmernem obsegu, druga n. pr. srbijansko v pretiranem. Nastaneta vprašanji: Pod kakimi pogoji priznavamo tuje- pokrajinskim dokazilom dokazno moč izven pokrajine njih naprave, ozir. terjamo za dokazila iz lastnega pravnega območja dokazno moč v drugih pokrajinah? Mednarodno priznanje do¬ kazne moči je zavisno od treh pogojev. Prvi pogoj, da mora imeti dokazilo reklamirano dokazno moč že v domovini (biti v to svrho napravljeno v soglasju z domovinsko zakonodajo), velja tudi v MpZP-u; brez domovinske dokazne moči more prepričati sodišča (oblastva) k večjemu v takih pokrajinah, kjer velja prosta ocena dokazov. Drugi pogoj, da mora v pogledu prizna¬ vanja dokazne moči obstajati recipročnost, med pokrajinami odpade (iz znanih razlogov). Končno mora iz tuje pokrajine predloženo dokazilo biti pristno (listine); kdaj se ta izkaz pristnosti v MpZP-u opušča ali omiluje, navedem pri sledečih specialnih normah za posamezna dokazila (javne in zasebne listine ter trg. knjige.) Javne listine imenujemo one, ki so sestavljene v pred¬ pisani obliki v katerikoli pokrajini od javnega oblastva v mejah njegovih uradnih upravičenj ali od osebe, uživajoče javno za¬ upanje, v odkazanem ji področju (po definiciji §-a 292. slov-dalm. cpr.) Javne listine osnavljajo (po besedah istega cpr.) poln dokaz za to, kar se v njih od oblastva odreja ali izjavlja ali od oblastva ali osebe, ki je listino napravila, posvedočuje. To dokazno moč uživajo javne listine v domovinski in v vseh drugih pokrajinah (ne le brez pogoja recipročnosti, ampak tudi) brez izkaza pristnosti, ker se pristnost (po nujni analogiji § 310., al. 1., cpr.) domneva. Kadar dvomi sodišče o pristnosti, poskusi (po § 310., al. 2.) od¬ straniti dvom najprej z izjavo oblastva ali osebe, ki je listino izdala; če obstoji dvom dalje, bremeni dokaz pristnosti listine na osebi, ki se listine poslužuje kot dokazila. Določbo § 311. cit, ki normira namesto domneve pristnosti pri inozemskih javnih 381 listinah prosti arbitrij sodišča, je uporabljati le na inozemske, ne na tuzemske (tujepokrajinske) javne listine (Soglašata Krek- Škerlj, str. 179, 182). — Sodnim spričevalom prve instance, ki se jih poslužujejo stranke v tuji pokrajini (v smislu § 286. nesp. post.), ni treba poverila višjih oblastev. — Kadar naprosi sodišče ene pokrajine sodišče druge za sprejem dokaza, in ustreza izvr¬ šitev dokaza pravnemu redu proseče pokrajine, se ne more prigovarjati izvršitvi, dasi bi bila pomanjkljiva lege loči actus, (po analogiji § 290. slov.-dalm. cpr. in § 284. vojv. cpr.; izjema pogoja, da mora dokazilo imeti reklamirano dokazno moč v svoji domovini).—Prvi sestanek jgsl. pravnikov leta 1924. je predlagal, da se uzakoni izrečno sledeča (pravilna) norma: «lsprave, koje se po zakonima pokrajine, gdje su sačinjene, sma- traju javnim ispravama, priznaju se takovima u cjeloj državi.» (Čl. 8.) Zasebne listine osnavljajo (po določbi § 294. slov.- dalm. cpr.), kadar so od izdajateljev podpisane ali opremljene ž njih sodno ali notarski poverjenim ročnim znamenjem, poln dokaz za to, da potekajo izjave, ki jih vsebujejo, od izdajateljev (po § 189., al. 1., srb. grdj. post. «potpun dokaz protiv onoga, koji je izdao»). Pristnost zasebne listine velja po § 312. slov.-dalm. cpr. za neosporjeno, ako dokazateljev protivnik opusti izjavo o njej; osporovano pristnost mora dokazati tisti, ki se poslužuje zasebne listine kot dokazila. Po § 8. nesp. post. morajo biti zasebne listine sodno poverjene, čim so izdane v drugi «krono- vini», nego ima v njej sedež sodišče, ki se mu listina predloži. Iz teh določb sklepam, da morajo biti zasebne listine za to, da uživajo domovinsko dokazno moč v tuji pokrajini, poverjene; vendar v spornem postopanju po § 312. cit. šele na ugovor ne¬ pristnosti. Za poverilo zadostuje, kakor pri ročnem znamenju, da potrdi pristnost podpisa državno sodišče ali javni notar. Tega mnenja sta tudi Krek-Škerlj, str. 181, in resolucija prvega sestanka jgsl. pravnikov: «Potpisi na privatnim ispravama, koji su overovljeni od suda ili javnoga bilježnika po propisima valjanim u pokrajini, u kojoj su overovljeni, vrijedi kao dovoljno overovljeni u cijeloj državi.» V najnovejšem času je resolu¬ cijo skoro dobesedno uzakonil § 106. zak. o ureditvi rednih sodišč naše kraljevine z dne 18. januarja 1929. Sl. Nov. br. 20. — Za pooblastila, zlasti pravdna, velja (kakor za ona, ki se pred¬ lagajo iz inozemstva) posebna določba §-a 30., al. 2., slov.-dalm. 382 cpr., ki prepušča zahtevanje njih poverila arbitriju pravdnega sodišča. Pri trgovskih knjigah odpade ne le pogoj reciproč¬ nosti, ampak (po naravi dokazila) tudi izkaz pristnosti (ki se pa vrača pri predložitvi izvlečkov iz trg. knjig). Zadostuje torej za to, da uživajo dokazno moč izven domovinske pokrajine, da so vodene v soglasju s predpisi kraja knjigovodstva. Kar se tiče mere njih dokazne moči, jo uživajo v obsegu domovinske zakono¬ daje, torej event. večjo in na daljši čas, nego trg. knjige lege fori (Krek-Skerlj, str. 182). Analogna uporaba določbe § 295., al. 2. slov.-dalm cpr. na tujepokrajinske trg. knjige (po kateri uživajo trg. knjige iz tuje države dokazno moč le v tistem obsegu, v katerem jo uživajo slov.-dalm. trg. knjige v dotični državi) je izključena, ker bi značila (med pokrajinami nedopustno) retor- zijO’. Brezpredmetne so te norme v Vojvodini, ki uzakonjuje za presojanje dokazne moči inozemskih trg. knjig, dnevnikov in sklepnih pisem inozemskih mešetarjev prosto dokazno oceno; prosta ocena velja tudi na korist in breme tujepokrajinskih takih dokazil. Kadar določa tujepokrajinska lex loči actus, da se morejo določne činjenice, zlasti pogodbe, dokazati samo z listino, dočim se lex fori zadovoljuje z drugimi dokazili (pričami), je uporabiti legem fori (Sicer bi trpel javni red na kraju sodstva). Kadar obratno lex loči actus za dokaz činjenic ne postavlja dokaznega pravila, pač pa lex fori, je uporabiti legem loči actus (Sicer bi trpel dokazatelj evidentno krivico). Lege fori se presojajo: način ponudbe (nastopa) in izvršitve dokaza, dopustnost posameznih dokazil, n. pr. prisežnega zasli¬ šanja strank, sploh vsa vprašanja dokaznega postopanja. Za vidimacije prepisov, ki postajajo potrebne v med- pokrajinskem dokazovanju, ni treba (kakor v mednarodnem), da bi bil poverjen podpis vidimujočega javnega oblastva (sodišča) ali javno zaupanje uživajoče osebe. Isto velja v pogledu, od takih oblastev (oseb) napravljenih, prevodov iz enega ali v eden jezikov naših manjšin ali tujih narodov. Poverilo tolmačevega podpisa pa je potrebno, ker se to poverilo že v notranjepokrajinskem prometu zahteva, čim je uporabiti prevod izven tolmačevega domovališča (n. pr. po § 289. slov.-dalm. nesp. post.) 383 G. Medpokrajinske začasne odredbe. Nobenega povoda za dovolitev začasnih odredb ne daje okol- nost, da se namerava dolžnik preseliti v drugo pokrajino ali da prenaša tjekaj svojo imovino, ali da bi se morala radi premenitve obstoječega stanja razsodba prisilno uresničevati v drugi po¬ krajini. Začasne odredbe za zahtevke spornega sodstva morajo temeljiti na kaki drugi nevarnosti,ki ne izvira zgolj iz obstoja več pravnih območij v isti državi. —• Za začasne odredbe v stvareh nespornega sodstva imamo poseben povod: Vemo, da je. raz¬ mejitev tega sodstva med pokrajinami urejena analogno, kakor med državami. A tudi pokrajine, ki jim gre primarno (defini¬ tivno) sodstvo, ne zvedo pravočasno o potrebi otvoritve sod¬ nega postopanja, n. pr. o smrti svojega rojaka, o njegovem duševnem obolenju, o zakonskem sporu in sl. Da ne nastane osebi ali imovini, potrebnim zaščite, nepovračljiva škoda, intervenirajo začasno lokalna oblastva. — Začasne odredbe se dovoljujejo (V stvareh spornega sodstva na predlog, v stvareh nespornega večinoma uradoma) na korist tujepokrajincem pod enakimi pogoji, kakor na korist domačinom. Saj gre le za vrsto pristopa na tujepokrajinsko sodišče, kjer se ne sme delati razlika med sodržavljani; zlasti odpade pogoj recipročnosti. — V medpokra- jinskem razmerju je, v nasprotju k mednarodnemu, izvrševati tudi začasne odredbe, dovoljene od tuje pokrajine. •— Po vsebini so dopustne le take začasne odredbe, ki jih pozna lex fori oprave. Po isti lex fori se ravnajo vsa vprašanja, ki stoje v zvezi s postopanjem; dalje utemeljenost in obseg odškodninskih zahtev¬ kov iz neopravičeno dosežene začasne odredbe. — Medpokrajin- ske začasne odredbe prestanejo, kakor mednarodne, čim poteče rok, za kateri so bile dovoljene; čim prestane nevarnost, ki jih je izzvala; čim je bil odbit tožbeni zahtevek, ali čim ponudi protivnik primerno varščino. Začasne odredbe, izposlovane od lokalnega oblastva v stvareh nespornega sodstva, prestanejo tudi, čim jih ukine sodstvo domovinske pokrajine. — Najpraktič- nejše so tiste začasne odredbe, za katere smo dognali, da je mednarodna pravna zaščita za nje že razvila avtonomne določbe. To so: zavarovanje od umrlega tujepokrajinca zapuščene pre¬ mične imovine (anal. § 23. slov.-dalm. nesp. post.); zaščita osebe in imovine tujepokrajinca, ki je postal potreben preklica (anal. § 13., al. 2., slov.-dalm. prekl. r.); dovolitev ločenega bivališča 384 in alimentov tujepokrajinki, ki je v zakonskem sporu s soprogom (anal. § 118. vojv. zak. čl. XXXI.: 1894.; po isti določbi začasna ureditev vzgoje njiju otrok). CIV. Specialno MpZP, Kakor specialno MZP, tako je tudi specialno MpZP velikega pomena za prakso, ker je medpokrajinski zasebnopravni promet obvladovan v prvi vrsti od specialnih prav. V splošnem nam pa za MpZP ni treba odkrivati novih norm, ampak prebijemo z ana¬ logno uporabo norm specialnega MZP-a. Vendar pogrešamo včasih v MpZP-u tiste navezne okolnosti, ki odločajo v MZP-u, včasih pa analogija ni umestna. A. Juristične osebe (gospodarska udruženja). Za neprijazno stališče, ki je zavzemamo naproti inozemskim jurističnim osebam, tukaj, ko gre za pravni položaj juristične osebe iz druge pokrajine iste države, ni niti dejanskega povoda, niti pravne podlage. Kakor tujepokrajinci niso inozemci,tako tuje- pokrajinske juristične osebe niso inozemske, ampak tuzemske. Iz tega sledi, da veljajo za nje iste norme, kakor za juristične osebe s sedežem v domači pokrajini (ne norme prava tujcev). Spolniti morajo tujepokrajinske juristične osebe za pripustitev k zasebno- in javnopravnemu prometu v drugi pokrajini, zlasti za ondotno nastanitev in obrtno poslovanje, samo tiste pogoje, ki jih morajo spolniti domače juristične osebe, ne tistih, ki se ter¬ jajo od inozemskih; zlasti jim ni treba postavljati reprezentanc. Pridobivati morejo v tuji pokrajini premičnine in nepremičnine, proti odmeni in brez nje; predpostavlja se le, da so v domovinski pokrajini rite konstituirane. — Ta njih pravni nastanek in obstoj se presojata po pravnem redu, ki velja na njih sedežu (pri gospo¬ darskih udruženjih na sedežu njih komercialne uprave, resnič¬ nem, ne fiktivnem). Ista kolizijska norma legis «provincialis» velja za presojo njih pravne in poslovne sposobnosti. A tu more poseči vmes lokalni pravni red (prohibitivno in permisivno) iz ozirov na pokrajinski javni red; vendar se je takemu pose¬ ganju še bolj ogibati, nego v MZP-u. Pravni in poslovni sposob¬ nosti sledita sposobnost tujepokrajinske juristične osebe, nastopati v tujepokrajinski pravdi kot stranka in njena ondotna pravdna sposobnost. — Tistih prednosti pred drugimi jurističnimi ose¬ bami, ki smo jih spoznali v specialnem MZP-u za tujedržavna 385 gospodarska udruženja, tujepokrajinskim gospodarskim udru- ženjem ni treba, ker so v svojih pravicah izenačena z doma¬ čini; podvržena seveda tudi enakim obveznostim. — Izrečno je uzakonjen pravni položaj tujepokrajinskih jurističnih oseb (v izvedenem smislu) le po čl. 3., al. 3., polj. zak. št. 580, ki se glasi: «Sposobnost jurističnih oseb, vseh udruženj in društev se presoja po pravu, ki velja na kraju njih sedeža.» B. Negmotne dobrine. Relativno enostavno je medpokrajinsko pravo teh dobrin, ker na polju industrijske svojine konflikti zakonov že izza uredbe z dne 15. novembra 1920., oziroma sedaj velja¬ jočega zakona z dne 17. februarja 1922., br. 69 Sl. Nov., ne morejo več nastati. Isto velja za uporabljanje tujega imena na blagu, v reklamne svrhe in sl., kar vse je prepovedano po unificirani določbi § 146. pravkar cit. zak. Kar se tiče zlorabe imen in sorodnih označb (podjetij, obrato- vališč) na druge načine, so konflikti pokrajinskih zakonov možni, zlasti, ker neregistrirana imena izven Slovenije in Dalmacije civilnopravno še niso zaščitena. (A dobimo poseben zakon tudi za to zaščito). Zaenkrat je zaščito nuditi, ozir. odklanjati lege terri- toriali. Na polju a u t o r s k e svojine nastajajo (do pripravljene unifikacije autorskega prava) konflikti dvojne vrste: a) med slov.-dalm. in hrv.-slav.-vojv. pravnim območjem, ker autorska zakona teh dveh območij ne soglašata popolnoma (dasi razlike niso ne mnogobrojne, ne bistvene); b) med tema dvema prav¬ nima območjema in ostalimi, ki avtonomne autorske zaščite še ne poznajo. Prve vrste konflikte rešujemo analogno, kakor mednarodne, nudeč autorsko zaščito v pogledu vsebine, obsega in dobe autorjevih upravičenj lege territoriali (ne lege originis in neodvisno od zadnje). Lege territoriali je reševati tudi kon¬ flikte druge vrste. Dasi slovenska, hrvatska, vojvodinska dela ne uživajo autorske zaščite v Srbiji, Bosni itd., jo uživajo ondotna autorska dela pri nas; autorjev-tujepokrajincev, ki so naši sodržavljani, ne smemo prištevati inozemcem. Kadar njih dela ne izidejo v domovinski pokrajini, ampak v območju cit. naših autorskih zakonov, jih sploh ne štejemo k tujepokrajinskim, temveč k domačim delom (v Hrvatski-Slavoniji-Vojvodini pod nadaljnjo predpostavko, da autor tam dve leti biva, ali da izide delo pri ondotnem založniku). Dr. St. Lapajne: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo. 25 386 C. Trgovsko (trgovinsko) pravo. V primerih, ko ni dvorna, da je inedpokrajinski pravni posel obvladovati od specialnega trgovinskega, ne občnega državljan¬ skega prava, je uporabljati trgovinski zakonik tiste pokrajine, ki ga indicira kolizijska norma občnega MpZP-a, najčešče pogod¬ benega. V primerih pa, ko šteje eden kolidujočih pokrajinskih pravnih sistemov pravni posel trgovinskim, drugi državljanskim, indicira cit. kolizijska norma zgolj oni pokrajinski zasebnopravni sistem, katerega določbe potem rešijo nadaljnje vprašanje, je-li uporabiti specialno ali občno pravo. Kumulacija teh kolizij je ana¬ logna, kakor če se v sporu med hrvatskim vlastelinom in njego¬ vim slovenskim činovnikom zadnji sklicuje na specialni slovenski zakon o vlastelinskih činovnikih, prvi na hrvatski odz. Najprvo je ugotoviti, je-li službeno razmerje obvladovano od slovenskega ali hrvatskega zasebnopravnega sistema; le v prvem primeru, n. pr. če leži vlastelinstvo v Sloveniji, je iskati naprej, so-li podane predpostavke za uporabo specialnega službenega prava namesto občnega, ali niso. Za uporabo prava tujcev napram trgovcem iz tuje po¬ krajine ni nobene pravne podlage. Njih tujepokrajinske pravne akte je zato priznavati in njih pripustitve k trgovinskemu poslovanju (posameznim poslom ali obrtnemu izvrševanju) ni ovirati, dasi bi bilo dokazano, da pokrajina, iz katere izhajajo, ne postopa recipročno. Seveda se morajo v tuji pokrajini držati vseh upravnopravnih predpisov, ki vežejo domačine. Sposobnost za trgovinske posle se presoja v med- pokrajinskem pravnem prometu, kakor v mednarodnem, češče in primernejše lege loči actus, nego lege provinciali, zlasti, kadar je tujepokrajinec v drugi pokrajini nastanjen. Ista lex loči actus je merodajna za veljavnost oblike medpokrajinskega prav¬ nega posla, vendar sklicevanje na lex causae (ki je najčešče iden¬ tična z lex loči actus) ni izključeno. Lex causae odločuje dalje o brezhibnosti poslovne volje, možnosti in dopustnosti in o pravnih učinkih medpokrajin¬ skega trgovinskega posla. Vprašanje, je-li šteti tujepokrajinca trgovcem ali netrgovcem, polnopravnim ali nepolnopravnim, se rešuje po pravnem redu kraja njegove nastanitve. Če je trgovec, se presojajo po istem pravnem redu njegove trgovske pravice in dolžnosti. — Drugače se rešuje tudi v medpokrajinskem pravu vprašanje, morejo-li 387 tujepokrajinke, ki potrebujejo v svoji domovini za izvrševanje trgovine moževo privolitev, trgovati brez te privolitve v pokrajini, katere pravni red privolitve ne terja. Tu gre za vprašanje pravne sposobnosti, ki se rešuje lege provinciali tujepokrajinke; per¬ misivno poseganje pravnega reda nastanitve v lex provincialis se mi v MpZP-u ne vidi umestno. Med trg. registri pravnih območij naše kraljevine ni bistvenih razlik. Da so registri prečanskih območij med seboj analogno urejeni, so ugotovili že razpisi staroavstr. just. ministrstva in staroavstr. judikatura. Kjer so razlike, se morajo držati trgovci registrskih predpisov kraja svoje nastanitve. Po teh predpisih se ravnajo zlasti: pravica in dolžnost registriranja, predmeti regi¬ striranja in pravni učinki, ki izhajajo iz opravljene ali opuščene (dolžne) registracije. — Kjer tvori registracija toženega trgovca zakonito predpostavko za njegovo preganjanje pred kauzalnim (trg) sodstvom, ni treba, da je toženec registriran v pokrajini tožbe, zadostuje, da je v drugi. Nadaljnja predpostavka slov.-dalm. j. r., da mora biti tožba oprta na posel, ki je trgovinski na strani toženca, mora biti spolnena lege fori. Če bi bil posel trgovinski le po trg. zakonu druge pokrajine, bi slov.-dalm. kauzalno sodstvo ne bilo ute¬ meljeno, dasi bi v meritu stvari tudi nekauzalno sodstvo even¬ tualno moralo uporabljati tujepokrajinsko trgovinsko pravo. Č. Vrednostni papirji (menice, čeki). Na tem pravnem polju se dajo uporabljati kolizijske norme, dognane za reševanje mednarodnih kontaktov, skoro brez iz¬ jeme. Kakor smo videli, ima lex nationalis tamkaj zelo utesnjeno področje, ker je spodrinjena od lex loči actus. V kolikor še velja, jo nadomestuje v medpokrajinskem pravnem prometu lex provincialis. — Legem provincialen! opiramo praeter legem na domovališče meničnega zavezanca. § 108. nov. en. men. zak., ki' stopi v veljavo 19. decembra 1929., uzakonjuje domovališče kot navez.no okolnost izrečno : «Pravna sposobnost za obavezivanje ceni se po mestu prebivanja dotičnog obaveznika u trenutku kad je stupio u meničnu obavezu. Kao mesto prebivanja Smatra se ono mesto, u kome se menični obaveznik nastanio u nameri da tu stalno prebiva...® (al. 1., št. 1). Po al. 1., št. 3., istega § 108. cit. se bo v medpokrajinskem meničnem prometu po' analogiji določbe § 94., al. 2., uporabljala na pasivno menično' ? 5 * 388 sposobnost podredno lex loči actus, tako da bo tujepokrajineč, ki je nesposoben lege domicilii, zavezan iz menične izjave, dane v drugem pravnem območju, po katerega m. pr. r. je sposoben. Danes nas k analogni uporabi či. 84,2. stavek slov.-dalm. men. reda (slične vsebine) še ne sili nobena zakonita določba. — Lex loči actus je pravni red kraja, kjer se izvrši z vrednostnim papirjem (menico, čekom) pravni posel (najčešče pogodba). Vendar zaveze iz vrednostnega papirja ne izvirajo vedno iz pravnih poslov (volje zavezanca); izvirajo tudi ex lege (iz kršitve obveznosti, n. pr. regresni, tožbeni zahtevki). Kadar iz¬ virajo iz pravnega posla (pogodbe), je razlikovati med ustano¬ vitvenim in ukinitveninr poslom, ako se vršita vsak v drugem pravnem območju; na prvi teh poslov je uporabljati legem loči stipulationis, na drugi legem loči solutionis. Razvrstitev meničnih zavez po razlogu njih pravnega na¬ stanka in analogna uporaba za mednarodne menične konflikte dognanih kodzijskih norm podajata za posamezne, v medpokra- jinskem prometu kolidujoče, pravne rede sledeča področja: Legem p r o v i n c i a 1 e m (domichii) je uporabljati: 1.) Na presojo pasivne, pravne in poslovne, sposobnosti tujepokrajinca pri nas in našinca v tuji pokrajini (analogija določbe čl. 84., 1. stavek slov.-dalm. men. r. in cit. vzporednih mest). Menična zaveza obeh je veljavna na vsem državnem ozemlju, najsi bi bila lege loči actus menično nesposobna. V obratnem primeru, da sta lege loči actus sposobna, lege provinciali (domicilii) nesposobna, bi bila veljavno zavezana, ako uporabimo na nju še pred potekom vakacije novega en. men. zak. (§ 108., št. 3) izjemno določbo čl. 84., 2. stavek cit. Škerlj (str. 279 1. c.) pri¬ trjuje uporabnosti legis loči actus že danes. Jaz imam po- mis,eke, ker tvori izjemna določba čl. 84., 2. stavek, permisivni poseg lokalnega pravnega reda v načeloma merodajno lex pro- vincialis (domicilii), in ker smatram tako poseganje v medpo- krajinskem zasebnem pravu za še manj umestno, nego v med¬ narodnem. Zlasti ne gre, da bi v interesu meničnega upnika ene pokrajine zanemarjali tako normo druge pokrajine, ki ima oči- vidno zaščitno tendenco, oddaljevati doiočene sloje prebivalstva (poljedelce, neregistrirane trgovke) od pasivnega menično- pravnega prometa. (Vprašanje, je-li tako oddaljevanje umestno, puščam otvoreno.) če se postavimo na nasprotno stališče, ne smemo oponašati sodnikom domovinske pokrajine takih menič- 389 nih zavezancev (njih domicila), da se — po ideji čl. 18. haaškega svet. men. prava — upirajo izvrševanju razsodb, ki so izšle v tuji pokrajini zoper njih rojake na podlagi, lege provinciali neveljavnih, meničnih zavez. — 2.) Na presojo vseh zahtevkov veljavnosti (zlasti obnčnih) menične izjave, s katero se zaveže neposredno en rojak drugemu (iz iste pokrajine) v tuji po¬ krajini. Vendar je taka menična izjava veljavna tudi, če ustreza predpisom legis loči stipulationis (analogija norme ol. 85., al..3., slov.-dalm. men. reda, cit. vzporednih mest in § 95., al. 2., št. 2., en. men. zak ). Srbijanec Srbijancu more veljavno izdati v Slo¬ veniji menico-običajnico. Lex loči stipulationis obvladuje: 1.) Vse bistvene zahtevke veljavnosti (zlasti oblične) v tuji pokrajini izdane menične izjave (analogija norme čl. 85., al. L, slov.-dalm. men. reda, cit. vzporednih mest in § 95., al. 1.. en. men. z.V V Srbiji brez valutne ali ordrske klauzule napisana menica ali s samim podpisom na prednji strani dani akcept sta zato neveljavna tudi v Sloveniji. — 2.) Substanco menične zaveze (brezhibno po¬ slovno voljo, možnost in dopustnost zaveze). Lex loči solutionis obvladuje: 1.) Substanco menične spolnitve (zahtevke brezhibne spolnitvene volje, možnost in dopustnost spolnitve). — 2.) Plačane modalitete (računanje pla¬ čilnega dneva, števiio respektnih dni, pojem poslovnega časa in lokala, dopustnost delnih plačil i. dr.). Kakor v mednarodnem meničnem prometu, soglaša tudi v medpokrajinskem spolnitveni kraj često z domovališčem (na¬ stanitvijo) meničnega zavezanca, in ta s krajem prevzema me¬ nične zaveze, tako da postaneta pravna reda loči stipulationis in loči solutionis identična; v takih primerih odpade razlikovanje njiju področij. Zastaranje, t. j. zakonito ugašanje iz kršitve meničnih zavez nastajajočih tožbenih zahtevkov, ki se ne uveljavljajo v predpisani (zastaralni) dobi, je podvrženo, kakor v mednarod¬ nem meničnem pravu, pravnemu redu tiste pokrajine, v kateri leži kraj dolžne spolnitve (legi loči solutionis). Potreba dejanj menične skrbnosti in oprez¬ nosti kot predpostavk za nastanek zakonitih regresnih za¬ htevkov se ravna iz razlogov, navedenih v mednarodnem me¬ ničnem pravu, lege loči v. c. figurae (scripturae tiste osebe, na breme katere se želi regresna pravica uveljavljati). Oblika 390 teh dejanj se ravna po analogiji norme čl. 86. slov.-dalm. men. reda, cit. vzporednih mest in § 96. en. men. zak. lege loči actus. Končno je v medpokrajinskem meničnem pravu per analo- giam uporabna določba čl. 85., al. 2., s,ov.-dalm. men. reda, cit. vzporednih mest in § 95., ai. 2., št. L, en. men. zak., ki garan¬ tirajo v mejah teh določb medsebojno neodvisnost meničnih izjav na isti menici. Če bi se v območju slov.-dalm. men. reda napisal indosament na menico, ki je bila v Srbiji neveljavno akceptirana s samim podpisom na prednji strani, bi bil tak indosament veljaven kljub neveljavnosti akcepta, ker akcept ustreza obliki slov.-dalm. men. reda. Kar se tiče čekovnih zakonov, dokler ne poteče vaka- cija novega en. ček. zakona, se dajo medpokrajinski konflikti zamisliti samo med slov.-dalm. pravnim območjem na eni strani in hrv.-slav.-vojvodinskim na drugi. V razmerju k drugim ob¬ močjem brez čekovnih zakonov morejo nastati samo konflikti prečanskih čekovnih zakonov z. ondotnimi trgovinskimi in obč¬ nimi državljanskimi zakoniki. Za reševanje teh konfliktov, v kolikor ne bi prebili z analogno uporabo v mednarodnem čekov¬ nem pravu obrazloženih al. 2. in 6. § 9. slov.-dalm., ozir. § 8. hrv.-slav.-vojv. ček. zak., nas zadostno usposablja praksa, pri¬ dobljena na drugih pravnih poljih. Dodatek Bustamentejev načrt panameriškega MZP-a je bil, kakor sem dognal naknadno, na VI. panameriški konferenci 20. febru¬ arja 1928. v Havanni sprejet od 21 ameriških držav, a od mnogih s pridržki. Uradno se bo imenoval v čast zaslužnemu redaktorju «Code Bustamente». S Poljsko smo sklenili nov ppd , objavljen od Sl. Nov. br. 302 z dne 27. decembra 1928. (pril. XC1X). Le neke njegove določbe (Čl. 43.-48. za mednarodno dokazovanje) sem mogel še sprejeti v rokopis, preden je šel v tisk. V splošnem je ta ppd. (izdelan 1.1923.) manj podroben in popoln, nego čsl. A neke njegove določbe so naprednejše, zato naknadne omembe vredne: Tudi ob razpravljanju nepremičnih zapuščin medsebojnih državlja¬ nov, ki je pridržano državi rei sitae, se mora o dednih pravicah odločati lege nationali zapustnika (čl. 25). Pravilnejše je stili¬ ziran tudi čl. 34: «Sporovi, koji se odnose na zakonitost deteta, spadaju v nadležnost vlasti one Str. Ugovornice čiji je dete podanik.» Proglašanje mrtvim se vrši, kakor po čsl. ppd , lege nationali pogrešanca (čl. 40). Varuštvo in preklicno sodstvo je pridržano domovinski državi (čl. 35). Brezdedičnost se ugo¬ tavlja lege nationau zapustnika; kaducitetno pravico izvršuje država rei sitae (čl. 28). K avstrijski trg. pogodbi iz 1.1925. je bil sklenjen in 31. de¬ cembra 1928. ratificiran dodatek, objavljen 10. januarja 1929. od Sl. Nov. br. 6. Novo trgovsko pogodbo in nov konz. do¬ govor smo sklenili in 28. januarja 1929. ratificirali s Francijo, a še nista objavljena. Istotako še ni objavljen konz. dogovor s Čehoslovaško. Oba dogovora garantirata po časopisnih vesteh med drugim medsebojno zaščito negmotnih dobrin (slovstveno in umetniško svojino). S kraljevo proklamacijo z dne 6. januarja 1929. je bila uki¬ njena Vidovdanska ustava. To ukinitev in novo zakonodajo, ki je doslej izšla na podlagi proklamacije (zlasti zakon o ureditvi rednih sodišč z dne 18. januarja 1929., Sl. Nov. br. 20), sem še mogel vpoštevati v zadnjem, šestem oddelku, za kateri ima naj¬ več pomena (MpZP). V prejšnjih oddelkih (MZP) se sklicujem 392 na ukinjeno ustavo le sporadično. Mislim, da tudi ondotna iz¬ vajanja ne trpe na nobenem mestu, ker so mnoge pravne ideje Vidovdanske ustave že izvedene z zakoni, ki so bili od kra¬ ljeve proklamacije izrečno ohranjeni v veljavi (dokler jih ne premene posebni ukazi). Nova zakonodaja poudarja enotnost države, vrhovne justice in justične uprave, kakor Vidovdanska ustava. Prim. zlasti določbo § 103. cit. zak., po kateri je do ureditve enega samega kasacijskega sodišča za vso državo smatrati sedaj obstoječa vrhovna sodišča za njegove od¬ delke. V Ljubljani, 31. januarja 1929. Pisatelj. Kazalo vsebine. Stran Predgovor .. , , . 5 Prvi oddelek: Občni del. I. Osnovna razmotrivanja: Pojem, potreba, naloga, cilj, po¬ men in nazivi MZP-a. 9 II. Uvrstitev MZP-a v pravni sistem. Odnošaj k meddržav¬ nemu javnemu pravu.13 III. Pogoji nastanku in razvoju MZP-a: Zasebnopravni promet med državami in vsebinska različnost njih zasebnopravnih redov .15 IV. Svetovno pravo.16 V. Ovire nastanku in razvoju MZP-a, zlasti oziri na javni red 17 VI. Teritorialne meje MZP-a.20 VII. Časovne meje MZP-a.21 VIII. MZP v zgodovini.24 IX. Pravni viri MZP-a v splošnem. Vrste (internacionalni in avtonomni). Tehnika modernih mednarodnih konvencij. Namestitev avtonomnega MZP-a v zakonodajah .... 26 X. Viri MZP-a tujih držav.28 XI. Viri MZP-a naše kraljevine.29 XII. Poskusi mednarodne kodifikacije MZP-a.30 XIII. Sodelovanje pravništva na izgraditvi MZP-a.30 XIV. Uporabljanje in ugotavljanje tujih pravnih redov iz uradne dolžnosti.35 XV. Metode razlaganja (domačega kolizijskega in tujega ma- terielnega prava).37 XVI. Zavračanje (nazaj in naprej).38 XVII. Tako zvane kolizije kvalifikacij.40 XVIII. In fraudem legis agere.42 Splošni nauk o kolizijskih normah in naveznih okolnostih. XIX. Pojem in nazivi (enih in.drugih).43 XX. Kumulacije kolizij.43 XXI. Vrste kolizijskih norm.44 XXII. Vrste naveznih okolnosti.45 XXIII. Težave pri naveznih okolnostih — pravnih pojmih .... 46 XXIV. Posebej o naveznih okolnostih državljanstva in domovinstva. (Reševanje težav pri njih.).47 XXV. Specializiranje kolizijskih norm (pri mlajših) namesto gene¬ raliziranja (pri starejših).49 XXVI. Pro futuro.51 394 Drugi oddelek: Posebni del. Civilnopravni instituti, skupni več pravnim poljem. XXVII. Utemeljitev potrebe posebnih kolizijskih norm za nje . . 55 XXVIII. Fizične osebe v MZP-u.56 XXIX. Stvari v MZP-u.60 XXX. Mednarodni pravni posel.62 A. Poslovna sposobnost.63 B. Oblika.69 C. Poslovna volja.73 C. Možnost in dopustnost vsebine.74 D. Zastopanje v MZP-u.75 E. Pravni učinki mednarodnega pravnega posla.75 XXXI. Pravna zaščita (tožbeni zahtevki). Zastaranje. Motenje posesti.76 Osebno pravo. Ženitno pravo.79 A. Sklepanje mednarodnega zakona. . . . 81 XXXII. Pravica do ženitve.82 XXXIII. Prohibitivno in permisivno poseganje legis loči.87 XXXIV. Oblika celebriranja.91 B. Pravni učinki mednarodnega zakona . 96 XXXV. Osebnopravni učinki.97 XXXVI. Imovinskopravni učinki.100 Zakoniti imovinskopravni režim.100 Ženitni pakti.102 Skupni določbi.105 C. Presta n ek mednarodnega zakona (vezi in skupnosti).106 XXXVII. Razvod in ločitev (od mize in postelje).107 Razvedljivost (ločljivost).107 Razvodni (ločitveni) razlogi.109 Izjema člena 3. konv.III. Ul XXXVIII. Zaroka v MZP-u. 112 Roditeljsko (otroško) pravo .115 XXXIX. Razmerje do zakonskih otrok.116 XL. Razmerje do pozakonjenih in posvojenih otrok.U9 XLI. Razmerje do nezakonskih otrok.122 Skrbstveno pravo .126 XLII. Mednarodno varuštvo.130 XLIII. Mednarodni preklic (in slične skrbstvene ukrenitve) . . . 134 395 Imovinsko pravo. stran Stvarno pravo .139 XLIV. Področje kolizijske norme mednarodnega stvarnega prava . 140 XLV. Splošna kolizijska norma.141 XLVI. Posebne kolizijske norme, oziroma aplikacije splošne . . . 145 1. ) Katera legum rei sitae odločuje o prehodu lastnine pri premičninah, naročenih iz inozemstva?.145 2. ) Problem vindikacije.146 3. ) Priposestovanje.14? 4. ) Knjižne pravice.149 5. ) Služnostne pravice.149 6. ) Zastavne pravice.150 7. ) Retencijske pravice.151 Obligacijsko pravo .152 XLV1I. Zakonite obligacije.154 XLVIII. Poslovne obligacije.154 XLIX. Splošni kolizijski normi za mednarodne pogodbe (legis loči stipulationis in solutionis).157 L. Kolizijske norme tujih zakonodaj.159 LI. Kolizijske norme domačih zakonodaj.161 LIL Posebne kolizijske norme, oziroma aplikacije splošnih . . 165 L) Množične pogodbe.166 2. ) Kupoprodaje premičnin.166 3. ) Delavne pcgcdbe.167 4. ) Poroštva, odstopi terjatev, prevzemi dolgov . . . . . 168 LIH. Obligacije ex delicto, quasi ex delicto in qua>si ex contractu (nepogodbene). 168 A. Delikti.168 B. Ouasidelikti. 171 C. Ouasikontrakti.172 Dedno pravo .174 LIV. Področje kolizijske norme mednarodnega dednega prava . 175 LV. Splošna kolizijska norma.176 LVI. Posebne kolizijske norme, oziroma aplikacije splošne . . ISO 1. ) Dedna sposobnost in vrednost.180 2. ) Oporočna sposobnost.181 3. ) Oblika poslednjevoljnih odredb.181 4. ) Dedne pogodbe.183 5. ) Dedni odrčki.183 6. ) Daritve mor tis causa.184 7. ) Kaducitetna pravica.,.185 Tretji oddelek: Pravo tujcev. LVII. Pojem in pravna narava..188 LVIII. Mednarodno respektiranje pridobljenih pravic.190 396 Stran LIX. Recipročnost.191 LX. Retorzija in represalije.193 LXI. Pravni viri (v splošnem in za naše pravo tujcev).194 LXII. Pravice tujcev po naših avtonomnih zakonodajah: njih izjeme.195 LXIII. Pravice tujcev po konvencijah, sklenjenih od naše kraljevine 199 Čc.trti oddelek: Mednarodna pravna zaščita in pomoč. LX1V. Osnovna razmotrivanja: Sem spadajoče pravne grane, po¬ treba njih razlikovanja od MZP-a in med seboj, skupno mi¬ zi vanje, pravni viri in književnost.202 Pristop na sodišča v tuji državi .207 LXV. V splošnem.207 LXVI. Določbe naših avtonomnih zakonodaj.209 LXVII. Določbe naših konvencij.210 Mednarodno razmejevanje kol id lijoči h sodstev .212 LXV1II. V splošnem.212 LXIX. Načelne norme za razmejevanje sodstev.214 LXX. Razmejitev sodstev za posamezne stvari.216 A. Ugotovitev zakonskega (nezakonskega) rojstva .... 217 B. Proglasitev mrtvim.218 C. Matrimonialne pravne stvari.218 C. Varuštvo.221 D. Preklic in slične skrbstvene ukrenitve.223 E. Realne pravne stvari.224 F. Zapuščine.225 Mednarodne podsodnosti .229 LXXI. Pristne mednarodne podsodnosti.229 LXX1I. Nepristne mednarodne podsodnosti.231 LXXIII. Konvencijske podsodnosti.232 Mednarodna izvršba .233 LXXIV. V splošnem.233 LXXV. Haaška izvršbena konvencija in slov.-dalm. i. r. (2. nasl., [.XXVI. Druge naše avtonomne zakonodaje in neke nove izvršbene konvencije.244 Mednarodni stečaji .249 LXXV1I. V splošnem.249 LXXVIII. Haaška stečajna konvencija.253 LXXIX. Naše avtonomne zakonodaje.257 LXXX. Naše stečajne konvencije.259 397 Stran Mednarodne vročbc in mednarodna za¬ prosila .261 LXXXI. V splošnem.261 LXXXII. Haaška procesna konvencija.262 LXXXIII. Naše avtonomne zakonodaje.265 LXXXIV. Naše pravnopomoene konvencije.267 Mednarodno dokazovanje .271 LXXXV. V splošnem.271 LXXXVI. Naše avtonomne določbe.275 LXXXVI1. Naše konvencijske določbe.280 Mednarodne začasne odredbe in ostale pravnopomoene agende .282 LXXXV11I. Mednarodne začasne odredbe.283 LXXXIX. Ostale pravnopomočne agende.287 Peti oddelek: Specialno mednarodno zasebno pravo. — XC. Juristične osebe v MZP-u.290 1. dostavek: Tuja gospodarska udruženja.293 2. dostavek: Tuje države.296 XCI. Mednarodno pravo negmotnih dobrin.297 1. dostavek: Slovstvena, umetniška in fotografska svojina . 303 2. dostavek: Industrijska svojina.305 XCII. Mednarodno trgovsko (trgovinsko) pravo.306 1. dostavek: Trgovinski posli.308 2. dostavek: Trgovski stan.310 3. dostavek: Trgovski registri.311 XCIII. Mednarodno pravo vrednostnih papirjev.312 Dostavek: Menica in ček.316 Sesti oddelek: Medpokrnjinsko zasebno pravo (s pravnimi granambposestrimami). XCIV. Osnovna razmotrivanja.325 XCV. Kolizijske norme za i n s t i t n t e, skupne več prav¬ nim poljem .331 Medpokrajinsko osebno pravo. XCVI. Zenitno pravo.335 XCVII. Roditeljsko (otroško) pravo.344 XCVIII. Skrbstveno pravo.348 Medpokrajinsko i m o v i n s k o pravo. XCIX. Stvarno 1 pravo.350 C. Obligacijsko pravo.353 CI. Dedno pravo.358 398 Stran CII. Medpokrajinskega prava tujcev ni .361 CIII. Medpokrajinska pravna zaščita in pravna pomoč 362 A. Pristop na sodišča tuje pokrajine.364 B. Medpokrajinsko razmejevanje kolidujočih sodstev . . . 365 C. Medpokrajinske podsodnosti.369 C. Medpokrajinska izvršba.371 D. Medpokrajinski stečaji.376 E. Medpokrajinske vročbe in zaprosila.377 F. Medpokrajinsko dokazovanje.379 G. Medpokrajinske začasne odredbe.383 CIV. Specialno MpZP.384 A. Juristične osebe (gospodarska udruženja).384 B. Negmotne dobrine.385 C. Trgovsko (trgovinsko) pravo.386 C. Vrednostni papirji (menice, čeki).387 Dodatek.391 Corrigenda: Sp. XVII., cit. na str. 3., je izšel 1.1927. v br. 1 — 2 (ne 102) Arhiva. NARODNA IN UNIUERZITETNfi KNJIŽNICA