Knjižnica Na svetlo daje in zalaga družba. Junaki. I. knjižica. V Ljubljani. Tisek J. Blaznik-ovih naslednikov. 1SS9. J unaki. (---, Spisal slovenski mladini Fr. Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda.' 1889. Predgovor —■$><§•— Predraga mladina! a krvavih bojiščih je že tekla kri Tvojih očetov ^■za cesarja in za dom. Junaki so se borili zanj. Pa ne le na bojišči, tudi doma imamo mnogo, mnogo junakov, kajti nahajamo jih povsod, kjer spolnujejo ljudje veselo in zvesto svojo dolžnost. Duhovnik, ki obiskuje kužne bolnike, kmet, ki obdeluje polje v potu svojega obraza, žena, ki daruje svoje življenje za svoje otroke, mala deklica in mal fantiček, ki se pripravljata s pridnim ukom za pozneje življenje, vsi, vsi so lahko junaki, če le spolnujejo vestno in pridno svoje dolžnosti. Takih vzgledov Ti ponujam tu. Beri jih, posnemaj junake. V Gradci, 27. februvarija 1889. Fr. Hubad. i. Anton Usar, duhovnik junak. ijafeta 1682. razsajala je kuga skoro po vsem Šta-jarskem. Pokazala se je tudi v Mozirji. Ker je bila hudo nalezljiva, zasedli so vojaki okolico celega trga, da ni mogel nobeden človek vun ali noter. Pobožno ljudstvo "je iskalo pomoči pri Bogu. Vrelo je v hiše božje prosit Vsemogočnega pomoči. Ali med zbranimi se je širila strašna bolezen. Marsikdo je prišel iz okužene hiše; akoravno še popolnoma zdrav, nosil je že na sebi kužni kal. Zato je ustavil tadanji župnik božjo službo v cerkvi; na travniku, ležečem za cerkvijo na severozahodno stran pod Breclom, opravljal je cerkvena opravila. Ljudje so se zbirali na travniku tako, da ni prihajala nobena družina z drugo v dotiko. Tedaj je živel v Mozirji v pokoju prejšni župnik Mozirski Anton Usar. Koj v začetku bolezni opominjal je zdravnik starčka, naj odide raje iz tega kraja, dokler se ga še ne loti kuga. Ali pogumni vojak Kristov mu odgovori mirno: „Deset let sem pasel pobožne svoje ovčice. Božja milost naklonila mi je počitek po trudapolnem delu. Ali sedaj bo treba župniku pomoči. Akoravno star, pomagati hočem v duš- -H»« 8 Boj- nem pastirstvu, da mi ne reče sodnik pri sodbi: „Pastir si bil, ali ovce svoje si zapustil, ko so pridrli volkovi med nje!" Ostal je starček; pomagal je župniku v težavnem poslu. Noč in dan je bil na nogah, trudil se jd, da ni zadela smrt nobenega bolnika brez popotnice za pot v večnost. Kamor koli je prišel, vreli so mu ljudje nasproti, tolažil je bolnike oznanovaje jim verske resnice, tolažil je zdrave, ki so žalovali po umrlih svojih ljubljencih. Kuga je razsajala teko, da so izumrle nektere hiše popolnoma. Pri Vrhovniku na vrhu, ob poti proti sv. Mihaelu, pomrla je vsa družina. Samo ena dekla, ki je stregla brez strahu bolnikom, ostala je živa. Pridno je obiskoval župnik Usar to hišo. ¿o ste bili bolni zadnji dve hčeri, prinese jima zadnjo popotnico. Ko pa pride drugi dan zopet pogledat, bili ste mrtvi zadnji dve iz te rodovine. Dekla je skopala za hišo na vrtu grob za nju. Morija je bila tako strašna, da ljudi niso mogli pokopavati več vseh na pokopališču. S solznimi očmi pozdravi dekla duhovnega gospoda. L s:i blagoslovi grob; z njegovo pomočjo spravi dekla mrliča v grob. Sama ostane na osamelem domu; njej ste izročili umirajoči deklici svoj dom. Žalosten je korakal gospod Anton v Mozirje nazaj. Njega se do slej še ni lotila bolezen, ali trla ga je žalost videčega, kako strašno razsaja kuga. Ko pride domu, začne ga tresti mrzlica. Vedel je dobro, kaj pomeni to. Doma je imel shranjenih še par cekinov za največo silo. Z Bogom se je bil spravil že dolgo. Ko čuti, da se ga prijemlje strašna bolezen, vzame svoje cekine, ovije jih s prejo, pa se napoti z doma. V Ljubiji je živela še sestra njegova. V vas samo ni smel, ker ga straža ni smela pustiti tja. Zato se vleče z zadnjo svojo močjo do straže ter jo prosi, naj mu pokliče sestro. Kmalu pride sestra. Solze se ji udero z lic, ko zagleda onkraj pota bolnega svojega braia. Usar ji vrže zadnje svoje imenje črez pot ter pravi: „Ljuba sestra, lotila se me je kuga. Tu ti izročim, kar sem prihranil za silo. Meni kmalu ne bo treba nič več. Kliče me Vsemogočni k sebi. Pripravljen sem. Naj se zgodi božja volja! Spominjaj se me v molitvi!" S temi besedami se vrne po stezi v Mozirje nazaj. Ali na potu ga prime taka slabota, da mora leči pod drevo na travo. Kmalu pokliče Bog zvestega svojega služabnika k sebi. Pokopali so ga na istem mestu, na grob so mu postavili kasneje spominek. Ali že leta 1855. bil je tako razkrušen, da več ni bilo lehko citati napisa. Nekoliko korakov od njegovega groba stoji še zdaj zidan križ, spomenik strašne bolezni. Na njem se bere napis: Žalosten spomin. Zračno tega znamna so visoke časti vredni gospod duhovni Anton Usar vokopani, kir so v kužni bolezni v letu 1682tem smrt storili. Še sedaj se je ohranil med narodom spomin junaškega župnika. Narodil se je Anton Usar v Mozirji; leto njegovega rojstva ni znano. Leta 1640. posvetil ga je ljubljanski škof v Gornjem gradu za mašnika. Pasel je duše po raznih krajih. Pri sv, Martinu v Spodnjem Tuhinju na 10 Bg 15 že prihruli; sovražniki vidijo, da se ne morejo ubraniti, izroče torej orožje. Suhanski je moral še miriti svoje ljudi, da niso ohladili svoje jeze nad jetniki. Sreberna svetinja bila je plačilo za tako junaštvo. Da se pokaže, kako slavijo vojaki hrabre svoje tovariše, naj povem še, kako so mu pripeli svetinjo. Dne 15. avgusta 1. 1810 priredil je polkovnik Mayer blizu Lipnika na Moravskem prelepo slavnost na čast hrabremu veteranu, osivelemu pod orožjem. Ta je bil častitljiv starec, 70 let star, ki je služil že 53 let, razvodnik (frajtar) Simon Bratri iz Hranic (Weisskirchen), Prerovskega okraja na Moravskem. Že leta 1757. bojeval se je v slavnem boju pri Kolinu. Da bi pokazal, kako časte vojaki zveste, poštene, hrabre in srčne vojake, da bi spodbudil mlade in jih učil spoštovanja do svojega stanu in prepričal tudi prostake, da si more zadobiti časti in slave vsak celo na nizki stopinji, določil je polkovnik, naj se vrši to čim bolj slovesno, ker bi naj dobili o ti priliki tudi narednik (feldvebel) Jožef Pleyer, Anton Schenk, kor-poral Andrej Suhanski in grenadirski korporal Franc Segata sreberne medalije, korporal Jožef Poljak pa šest cekinov za svojo hrabrost, ki so jo pokazali leta 1809. Zjutraj zgodaj marširala je divizija (dve kompa-niji) ležeča v Lipniku v paradi na taborišče pred generali , štabnimi in nadčastniki z glasno godbo in vihrajočo zastavo, ki je bila okinčana s trakom, kteri je dobil polk za svojo hrabrost v bitvi pri Caldiero. Vse polno ljudi visokih in malih je šlo z njim. Pater Vincenc Billy služil je sv. mašo. Veterana Simon Bratri-ga in pet podčastnikov, kterih je čakalo odlikovanje, postavili so pred divi- 1 í¡ Kazijo. Polkovnik je pozdravi s krepkim ogovorom ter predstavi starca vsemu polku kot prvega veterana s pristavkom: „Dovoljeno mu je, da sme nositi častna znamenja narednikova (feldveblova,) vsakdo ga mora vikati, dokler živi, zapisan bo v vseh polkovih pismih kot prvi veteran in ohranil se bo tako njegov spomin v polku!" Baron Lattermann, drugi lastnik polka, podaril mu je ">0 goldinarjev, častniki so mu odkazali za čas njegovega življenja za vsak mesec 6 gld. 30 kr. do-klade in so poskrbeli, da bi mu nikdar nič ne manjkalo. Gospod Lesak iz Vlaškega Meseriča bil mu je boter, zagotovil mu je po sodniji za čas življenja po G krajcarjev doklade na dan in je podaril 100 goldinarjev za vredne vojake tega polka. Vsi generali in častniki so objeli po tem veterana, trije dečki, pol-kovi gojenci, so se mu zahvalili za skrb in ljubeznji-vost, ktero jim je kazal, ko je bil v zavodu. Veselje in hvaležnost presunila je starčka tako, da se začne tresti in je moral sesti. Potem pripne feldmaršallajtnant grof Julien prvemu, generali in štabni častniki pa drugim odli-kovancem svetinje. „Živio cesar Franc I. in slavna avstrijska rodo-vinaj" zakliče potem polkovnik. „Živio"! zaori po prostrani planjavi, da se razlega na vse kraje, mož-narji pokajo. Začne se neizkončno veselje. Veteran Bratri častita odlikovancem, veseli se s tovariši; tako vesel je bil, da se je celo zasukal plesaje hanaški ples. Tako je slavil polk junaka in junake. Bratri je živel še štiri leta srečen in vesel. Dne 31. oktobra 1814 pokliče Bog tega bojevnika v nebeški svoj mir. -t-»:" 17 :«.-(.- 7- Srčne Blejke. Leta 1812. ugasnila je slava Napoleona I., cesarja francoskega na pustinjah ruskih. Silovitež si je bil priboril v prejšnjih letih velik del Avstrije. Vsa Kranjska do štajarske meje spadala je kraljestvu Ilirskemu, ktero je bil ustanovil oholi Francoz. Ali spomladi leta 1813. začelo se je po vsej Evropi veselo gibanje proti francoski vladi. Na Nemškem se je začel upor proti silnežu. Napoleonu je manjkalo denarja in vojakov. Zato je zahteval, naj mu dajo Slovenci po Kranjskem prostovoljnih doneskov za njegovo vojno. Radi niso dajali svojega premoženja, ali morali so. Pa kaj izda denar iz male deželice, kjer oni, ki ga zahteva, nima prav za prav nobenega pravega prijatelja. Davki so bili že tako veliki, da se od te strani ni dalo dobiti nič. Zato se odloči francoska vlada v Ljubljani, da bo vzela cerkvam in božjim potom denar, kar so ga nanosih pobožni kristijani v Božje hiše Vsemogočnemu v dar. Ko se je raznesla ta novica po deželi, žalovali so povsod verni kristijani ter so prosili Boga, naj bi jih rešil kmalu takih silovitnežev. Tudi cerkev Matere Božje na prelepem Bleškem jezeru bi naj zadela taka osoda. Jakob Klinar, po domače Petran, prinese prvi žalostno novico domu. Hitro se izve strašna vest po vsi okolici. V Zagoricah se zberejo kmetje in kmetice ter izvolijo Jakoba Klinarja in Jakoba Ko-kalja, da bi napisala prošnjo do francoske vlade, naj bi ostalo Bogu, kar je Božjega. Devetnajstega marca 1813 spisala sta v Zagoricah prošnjo, v kteri sta poudarjala, kako žalostno je ljudstvo, ker je čulo, da namerava vzeti vlada Materi Božji njeno premoženje. Razlagala sta, da je cerkev na Jezeru božja pot, da se prebivalci teh krajev živijo od romarjev, ki prihajajo obiskavat, to svetišče, da bi jih torej kaj hudo zadelo, ko bi vzeli svetišču dragocene zaklade, ker bi si potem nobeden pobožnik ne upal več priti tje opravljat svoje molitve, zatorej prosita v imenu vseh krajanov, naj počakajo s prodajanjem dragocenosti ter obetata, da so ljudje pripravljeni odkupiti cerkveno premoženje na lastne stroške, da le ostane hiši božji, kar je njenega. To prošnjo pošljeta po tedanjem županu (mer-u, tako so ga imenovali Francozi) v Ljubljano. Ali med tem pride davkar iz Radoljice popisavat in cenit cerkveno premoženje. Ko mu pa pokažejo prepis prošnje, vrne se domu. Bil je sopraznik v postu. Iz vse okolice so se bili zbrali pobožni kristijani na otoku k sveti maši. Po božji službi se odpravljajo ljudje domu. kar se raznese novica, da je prišel davkar iz Radoljice z ljubljanskim zlatarjem zapisavat in cenit cerkveno premoženje. Na ladjišču pri kapelici je bilo videti res več Francozov, ki so čakali čolnov, da bi se prepeljali na otok. — „Mater Božjo hočejo oropati! Nazaj vozite!" zavpijejo domači na glas in pokličejo ladije, ki so bile že odrinile, nazaj. Cerkovnik je slutil, kaj bode. zato je že zaklenil cerkev. Ali tri junaške žene (škoda, da njihova imena niso več znana) jo odpro s silo. lete v zvonik in začno plat zvona biti. Od vseh strani prihite torej žene vkupaj. Kmalu se je trlo ob jezeru ženstva s kolmi, gnojnimi vilami, cepci, matikami, itd. Pravijo, da so bili tudi možje iz daljnih vasi v ženski obleki od zadaj, posebno v Ziizarju, po hribcih in v 19 b;r 32 nonijo, sedanjo Ogersko, Štajarsko in Hrvaško. Ev-genij je bil pagan; zato je dal postaviti po soteskah, ki peljejo s Kranjskega in Koroškega proti Ogleju, altarje paganskim bogovom. Tu so darovali paganski svečeniki brez števila darov paganskim bogovom, naj bi ga varovali sovražnika. Ali Teodozij se bliža s krščansko svojo vojsko vedno bolj. Sovražnikovega vojvodo Flavijana premaga na Kranjskem. Mimo Logatca pride črez Hrušico v Vipavsko dolino. Pri Ajdovščini, na Mircah, je imel sovražnik svoj tabor. Tu trči na Evgenija samega. Dne 5. septembra leta 394. se začne boj. Na obeh straneh so se bojevali vojaki prav hrabro. Evgenijevi napadejo Teodozijevo prednjo stražo in jo zapode v beg. Vendar se posreči Teodoziju, da ustavi še svoje. Ali med tem je nastopila noč. Vso noč prebije v molitvi. Drugo jutro stopi na čelo svojim vojakom in jih vodi v boj. Njegovi vojvode so mu svetovali sicer, naj ne začenja boja, ker je imel Evgenij veliko več vojakov. Ali Teodozij se ne ustraši. Trdno se zanaša na božjo pomoč in zgrabi pri Ajdovščini sovražnika. Dolgo ste se ruvali vojski. Že začnejo omagovati Teodozijevi vojaki, kar nastane strašna burja, kakoršna se le more prikazati na Krasu. Brila je Teodozijevim v hrbet, Evgenijevim pa v obraz. Tako hudo je bučala, da je jemala paganom sapo, tako je piskala, da Evgenijevi niso slišali povelj svojih častnikov. Strele in sulice, ktero so metali pagani, metal je veter na tla, da niso zadevale kristijanov, Teodozijevim gnala je pa burija strele tako močno nad sovražnike, da so jih zadevale s podvojeno silo. Tako silna je bila burija, da Evgenijevi še ščitov niso mogli vzdigovati, da bi se varovali sovražnikovega orožja; burija je vzdignila toliko prahu, da so bili Evgenijevi vojaki popolnoma v temi. Kmalu opešajo pagani, spuste se v beg. Teo-dozij pritisne za njimi, potolče jih, Evgenija ubije; Arbogast se pa usmrti sam. Kmalu se poda tudi Oglej Teodoziju zmagovalcu, ki postane cesar celega rimskega cesarstva. Paganske malike da porušiti, zopet upelje krščansko vero po teh krajih in vlada milo in pravično do svoje smrti. 16. Boj v Bolški soteski leta 1797. Tam, kjer se izteka Ko ritnica v Sočo, leži Boleč. Od vzhoda dere Soča po svoji strugi, od severa pa drvi Koritnica svoje valove proti jugu. Ako jo kreneš ob Koritnici proti severu, diviti se moraš divji, prekrasni prirodi. Z desne sili Veliki Vrh (Rombon, 2210 metrov visok) prav do ceste, na levi se dvigujejo veličastne Krnice 2322 metrov visoko proti nebu. Skozi to sotesko, 150—200 m. široko, si je izdolbla Koritnica 50—60 m. globoko, 470 m. dolgo, po nekaterih krajih samo dva metra globoko korito. Ravno sredi soteske drži čez korito most, s kterega mečejo popotniki navadno kamenje v strašno globočino. Po tem mostu prestopi predelska cesta, ki je do slej vodila ob levi iztočni strani Koritnice, to rečico in pelje skozi skalno zaseko dalje proti Bolcu. Ta del ceste so dodelali še le 1. 1850., dočim je stara cesta držala še niže doli pod sotesko in koritom čez rečico ter se potem navzgor zavijala na Boljško polje. V sredi soteske, na južni strani mosta, ravno vrhu strahovitega prepada se je videla še 1. 1881. prav krasna razvalina. Bilo je malo, štirioglato poslopje, jedno nadstropje visoko, a brez strehe, tako 3 -h»J| 34 da so zidovi že razpadati začeli. Na dveh vnanjih. proti prepadu obrnenih oglih sta stala dva okrogla stolpa. Zapadna stran grada pa je bila tako dobro zavarovana od strme gorske stene, da jej ni bilo potreba stolpov. Vse poslopje je obdajalo dvorišče, kterega zid se je naslanjal na zahodni strani ob ne-pristopno steno. Visoko gori na tej steni je stalo še jedno, stolpu podobno zidanje, od katerega je vodil zid malo navzdoli po steni, na tistem mestu namreč, kjer bi se bilo lahko priplezalo od zahodne strani po strmini dali do grada. Do tako zavarovanega grada je bilo možno priti jedino po ozkem, lesenem mostu, ki je držal na vzhodni strani čez globoko korito. Ako so ta most vzdignili branitelji, ni bilo mogoče sovražniku prodreti do grada. Tako popisuje profesor Simon Rutar grad, ki je branil sovražniku z Italijanskega na Koroško. Koliko je teklo tukaj krvi hrabrih avstrijskih vojakov, ki so branili svoj dom! Leta 1797 polastil seje francoski cesar Napoleon I. trdnjave Mantove na Italijanskem. Potem je silil črez Gorico ob Soči na Koroško, da bi ukrotil slavno Avstrijo, ktera se je ustavljala njegovi častilakomnosti. Tedaj je dal popraviti cesar avstrijski grad, naj bi se mogli ustavljati tamo tako dolgo, da bi se umaknila glavna vojna po klancih na Koroško. General Koblos se ustavi s petsto junaki francoskima generaloma Bon-u in Verdier-u. Ravno je prišlo iz Trsta v Boleč nekoliko voznikov, ki so bili vozili blago s Koroškega proti jugu. Kar priderejo 22. marca 1797 Francozi za njimi. Francozom je manjkalo konj za svoje vozove, na kterih so vozili strelivo. Hitro sprežejo voznikom konje -Mg 35 m»*- izpred voz in jih prisilijo, naj puste svoje blago v Bolcu ter vozijo strelivo za njimi. Ne daleč od grada vstavi francoski general svoje krdelo, pa pošlje častnika v grad, naj pozove poveljnika, da mu izroči grad. Ali junaški Koblos odgovori celo miren: „Nisem tu, da bi se pogajal z vami, boriti se hočem do zadnje kaplje krvi!" Jezen se vrne častnik, francoski general pa pošlje oddelek naprej, naj se polasti gradu. Ali avstrijski vojaki so stali kakor skala. Iz topov so sipali karteče na sovražnike, svinčenke iz pušek so padale med vrste francoske, da so podirale vojake kakor muhe. Hitro so se morali umakniti, kar jih ni pokosila „božja deklica, bleda smrt." Ko se naredi noč, postavi se sam polkovnik na čelo svojega polka. Z divjim krikom se zakadi krdelo za njim proti mostu, ki vodi čez Koritnico. Ali avstrijske krogle so podirale zopet cele vrste na tla. Polkovnik pa zavpije: „Za mano, junaki; na most!" Most je bil pokrit s streho; tam je upal najti polkovnik zavetja. Res se ohrabrijo vojaki, kakor divji planejo Francozi za njim, proderejo res do mostu. Kmalu se je gnetlo vojakov vse polno po njem. Ali Avstrijci so bili vrgli nekaj mostnic v vodo in tramove nasekali od spodaj. Ko je bilo sovražnika vse polno na njem, udere se most pod njimi in na stotine vojakov pade globoko doli v derečo reko. Le mala peščica na-skakovalcev pritekla je po cesti zopet nazaj, pa še izmed teh zadele so jih mnogo svinčenke hrabrih braniteljev. Druge je valila Koritnica seboj, vrgla jih je mrtve na prod. Tako so posvetili hrabri vojaki sovražniku nazaj. Francoska generala sta se penila od jeze, teptala sta zemljo s svojimi nogami, ali jeza ni pomagala nič. 3* -*s-»8 3G Kakor mravlje popravljali so Avstrijci škodo, kar so je bile napravile sovražne krogle v gradu. General Koblos sam je vodil poprave. Tu in tam je skušal prilezti kak Francoz na gore na desni ali na levi, ali hitro je prifrčalo zrno iz grada, da se je zvalil predrznež na glavo navzdol. Francoski general je opazoval, kako napredujejo njegovi; kmalu je videl, da se tako grada ne polasti. Zdajci zbere voznike okolo sebe. Mošnjo polno samih zlatov ponuja onemu, ki bi mu pokazal pot na Veliki Vrh, da bi mogel priti gradu za hrbet. Ali ne oglasi se nobeden. Nobeden ni hotel postati izdajica. Konečno preslepi zlato nekega pastirja. Oglasi se — Juda Iška-rijot. Drugo jutro pelje sovražnike po stezi na strmi breg. Proti poludne začnejo napadati Francozi grad zopet po cesti. Krepko jim odgovarjajo naši. Četa ne more naprej. Kar se prikažejo sovražniki tudi nad gradom. Cele skale valijo na grad, goreče drevje mečejo vanj. Kmalu se uname streha. Gost dim se vali po gradu; Koblos in njegovi ne vidijo že več meriti; ali nobeden se noče še udati. Proti večeru švigne na enkrat plamen visoko proti nebu. Kakor bi zemlja pokala, zagromi po dolini, strašno odmeva grom od vseh strani. Ogenj je užgal smodnik, strašna moč razrušila je grad in pobila vse branitelje,, le peščico so jih ujeli s Koblosom. Hitro napravijo Francozi most črez Koritnico, molče korakajo po cesti proti severu. Ali ne pridejo daleč. Komaj pol ure dalje so bili napravili Avstrijci okop (šance). Francoski general, ki je jahal na čelu svojega krdela, moral je hitro za ovinek nazaj; avstrijske krogle so podirale zopet njegove vojake, kri je rudela po trdem kamenji. Ali zopet je pomogel Juda Iškarijot. Peljal je oddelek na desno na goro. 37 K-3 42 Su- hega s kopjem tako dobro, da ga zvali strmoglavega raz konja. Po polzkih, krvavih tleh se pobira Ahmed-beg, a ne more več na noge. Milo začne prositi, naj bi ga pustili živega, ali Frangipan mu porine kopje v hudobno srce. Po smrti svojega poveljnika spuste se Turki v beg. Dva viteza Dietrichsteina pridereta celo v turški tabor. Radgončanje opazijo to z zidovja, planejo iz mesta. Kakor hudourniki pritiskajo kristjani od vseh strani na mohamedane. Beguni niso vedeli, kam bi se obrnili. Mnogo jih je poskakalo v Muro; reka je rudela od same soražnikove krvi. Ta dan jih je padlo 12.000 pešcev in 7.300 konjikov mohamedanov. Izmed kristjanov je padlo 1.500 pešcev in 500 konjikov; izmed onih, ki so pa ostali še živi, bil je ranjen vsak tretji. Tako je spodil Ernest Turke izpred Radgone; pa, da niso bile Radgončanke tako junaške, prišel bi bil prepozno. Z veselim navdušenjem prišli so po boju kristjani v mesto. Vojvoda sam pohvali Radgončanke, odkaže jim del plena, drugi pa razdeli svojim vojakom in cerkvam. 18. Kako so pregnali Avstrijci 1.1813. Francoze s Trbiža. Početkom meseca oktobra 1. 1813 stal je avstrijski feldcajgmajster Hiller s svojo vojsko v Beljaku. Njegove prednje straže so stale do Podkloštra in dalje ob Zilji do Ziljske Bistrice. Francozi so imeli še Podklošter v svojih rokah; na potu proti Trbižu so pa napravili pri Kakovem ob Ziljici (Goggau) močne -HHfl 43 B«H- okope. Hiller je videl, da bi ga stalo mnogo krvi in mnogo vojakov, ko bi se lotil sovražnika od spredaj. Zato se odloči napasti od strani in od zadaj. Pošlje torej iz Kranjske Gore krdelo proti Trbižu in iz Ziljske Bistrice drugo krdelo proti Žabnicam črez Gorjanske in Zaholmske planine. Za zadnje krdelo dobili so Avstrijci na čuden način vodnika. Dne 6. oktobra zvečer prižene patrulja lovcev Tičevega Anza (Janeza Griljca), kmeta iz Žabnic, zvezanega v Ziljsko Bistrico. Prišel je iz Trbiža skozi Krtinov log (Bortolograben). Straža ga je prijela. Pripeljejo ga pred generala, začno ga izpraševati. Revež, ves prestrašen, pravi, da je hodil po planinah iskat izgubljenih volov. A ko mu očitajo, da se tako pozno jeseni voli ne pasejo več po planinah, da torej njegov izgovor ne velja, prestraši se kmetic. Ko ga dolž6 celo, da je gotovo vohun (špijon), začne se blesti revežu; kmalu pride tako v zadrego, da ni sumil nikdo več, da je res francosk vohun. V vojski sodijo hitro; posebno za vohune je sodba izrečena kaj hitro. Malo se posvetuje general s svojimi. Ko priženo kmeta zopet pred 'sodnike, prečita mu avditor (vojaški sodnik) sodbo, da ga bodo ustrelili kot vohuna drugo jutro na vse zgodaj. Oddajo ga podpolkovniku, kasneje feldcajgmajstru Welden-u, naj izvrši to kazen. Welden-u se je pa dozdevalo, da vendar mož ni res vohun, da se mu je bledlo po glavi le radi straha, da za to ni vedel odgovarjati pametno. Ukaže torej stražnikom, naj mu snamejo železje, da mu jesti in piti. Kmalu si opomore revež in odgovarja pametno na vprašanja gospodova. „Kakor praviš, šel si danes zjutraj iz Žabnic iskat svojih volov, ki so se izgubili na planini. Kdo m 44 ti je pa povedal, da so šli voli po poti, po kteri si prišel sem?" „Po letu je bila živina na tamošnjih planinah", odgovori Tičev Anza, „voli so poznali pot. Ubral sem jo po tej stezi, našel sem svoje vole, mene so pa našli avstrijski lovci; ujeli so me kot vohuna. Od straha sem bil že na pol mrtev." Podpolkovnik ga poprašuje dalje, koliko je sovražnika v Trbižu, kje stoji, kakošna je pot, po kteri je prišel v Ziljsko dolino. Kmetič je pravil, kar je vedel; da sovražnik potov na planino ni zasedel, itd. Weiden ga pobara torej, ali bi ne hotel peljati avstrijskih vojakov po potu, po kterem je prišel, do Žabnic. „O, z veseljem, rad!" odgovori Anza, ki je slutil, da bi se obrnila njegova stvar s tem na bolje. Weiden poroči torej to poveljniku Hiller-ju. Ta mu dovoli. Dne 7. oktobra popoludne odrine torej Weiden s svojim jetnikom - vodnikom pod generalom Marschall-om po strmih stezah na planino. Prednjo stražo je vodil stotnik 8. lovskega batalijona Pirquet po levi strani, na desni je marširal stotnik Zucchi (Zuki), v sredini je pa hodilo glavno krdelo. Ali pota so bila zadelana z drevjem in kamenjem. Ko bi bili razpostavljeni Francozi po skalovju, živa duša bi ne bila mogla naprej. A junaki se ne ustrašijo. Srečno dospejo še tisti večer k „uti", ali kakor pravijo tudi „k grabnarju", kjer je o poletnem času krčma Od tod pridejo srečno na „Stolbice", do križa, ki stoji 1187 metrov nad morjem med Vršičem ali Za-holmskim Vrhom (1816 metrov visokim) in Kopinim Vrhom ali Oorjansko Planino (1695 metrov visoko). Tu pusti poveljnik oddelek za reservo, drugi pa korakajo pogumno dalje. Tičev Anza jih je hotel peljati čez Gače in Ka-lišče, opominjaje, da bi bilo nevarno po grabnu. Ali ne poslušajo ga. Pot je slaba in ozka, težko so napredovali. Ko pridejo do Brd, najdejo pot zadelano s poleni in kamenjem nad dva metra visoko. Na strani na gori je čakal sovražnik, ki začne streljati. Anza se skrije za skalo. Hrabri stotnik Pirquet pa zleze na drva, njegovi za njim. Ali Francozi jih pozdravijo s tako živim strelom, da padejo nadporočnik, nadlovec, trobec in večina lovcev. Le stotnika je varovala božja roka. Krogle so frčale okolo njega, a zadela ga ni nobena. Prepričal se je junak, da tu ni moč prodreti. Polovica njegove kompanije je bila ranjena ali pa mrtva. V tej stiski mu pride oddelek pešcev Bianchi-jevega polka na pomoč. Ker sovražniki niso bili na vrhu gore, odloči se Pirquet splezati više, kakor so stali Francozi. Sam začne plezati prvi po strmini. Njegovi se spenjajo za njim, ne porajtajo za francoske svinčenke, ki so jim švigale okolo ušes; vedno više in više plezajo. Ko dospejo na vrh, oddahnejo si nekoliko. Po tem začno valiti kamenje in streljati na sovražnike. Vendar pa glavni oddelek po Vrtinovem logu ni mogel naprej. Pirquet je imel samo še 50 mož svoje kompanije, drugi so ležali mrtvi ali ranjeni pred naloženimi drvmi. Zdaj se napoti s svojimi na hrib, ki se vzdiguje nad Žabnicami. S tega vidi, da se umika sovražnik po cesti, ki pelje v Pontabel. Ob enem pa zapazi, da pleza cel batalijon Francozov na hrib, kjer je stal sam s 50 možmi. Hitro ukaže svojim lovcem, naj se poskrijejo ter pripravijo kamenja. Tako čaka, da se mu približa sovražnik na sto korakov. Zdajci planejo lovci na povelje stotnikovo kvišku; strel iz vseh pušek 46 BS 48 B«*- izpod 400letnega turškega jarma 1. 1878 svoje življenje, smemo staviti v prvo vrsto stotnika Ignacija Medveda, štajarskega rojaka. Rodil se je v Vojniku blizo Celja kot sin tamošnjega učitelja. Brihtnega dečka je poslal oče v Celje, kjer je dovršil latinske šole z dobrim vspehom. Potem je stopil za bogo-slovca v Lavantinsko škofijo, ktera je imela tedaj svoj sedež še na Koroškem. Ali, ker se ni čutil poklicanega za duhovski stan, zapustil je bogoslovje in je služil do 1. 1859 kot računarski uradnik v Ljubljani. Omenjeno leto zapusti tudi ta posel, ter stopi kot častnik v avstrijsko vojno. Do leta 1878 bival je kot nadporočnik 47. polka, Hartung-ovega, v Mariboru. Kmetje, najbolje župani, spominjajo se še vedno visokega, lepega in krepkega moža z visokim čelom, b istrimi sokolskimi očmi, zdravim, gladko obritim obrazom in košatimi brkami pod ponosnim nosom; spremljal je namreč vedno polkovnika na novačenje. Prijatelji hvalijo njegovo verno katoliško, pa tudi vrlo narodno srce in varčno, štedljivo življenje. Svojo staro mater je znatno podpiral, lepo znamenje hvaležnega srca. Maja meseca 1. 1878 postal je stotnik, prestavili so ga od Mariborskega polka k ogerskemu polku št. 32. Čeravno bi bil rajše ostal pri domačem polku, bil je vendar vesel prestave, ker je vedel, da je poklican tudi 32. polk v Hercegovino nad divjega Turka, Z brigado generalmajorja Schludererja je prišel 6. avgusta s slavnim generalom Jovanovičem v Mo-star. Iz Mostara so poslali njegov polk po stezi v Počitelj in dalje proti jugu čez Dubravo in Kremenac-planino v Stolac, mesto v tesni dolini ob vodi Bre-gavi. To mesto ima trden grad; na jugu pa stoje še 49 I višje skalne planine, s katerih se strelja lahko va-nje. Tu je ostal drugi batalijon 32. polka za posadko. Major Halecki izve 11. avgusta, da se zbirajo Turki v planinskih klancih, po višinah in ravninah na jugu Stolca proti Ljubinju. Precej drugi dan, 12. avgusta, pošlje (i. kompanijo krajev ogledovat. Ta je prodrla do Jegulje-Kara-ule. Kara-ula je bila zapuščena. Vsta-šev ni bilo videti razun 19 oboroženih starcev, ki so pa zbežali takoj v planine. Kompanija se vrne zvečer v Stolac. Drugi dan, v torek 13. avgusta, pošljejo stotnika Medveda z 8. kompanijo, naj prodere za Jeguljo-Kara-ulo do vasi Ravnice. Ob šestih zjutraj nastopi junak svojo zadnjo pot. Imel je seboj 126 mož. V začetku so plezali po jako strmi stezi iz Stolca navzgor; dalje drži cesta naravnost proti jugu kakih šest kilometrov daleč po koritastem dolu, kterega obdaja visoko skalovje. Na koncu zapira dolino visok, večinoma gol in okrogel hrib. Na desni strani se dvigujejo poprečne stene, na levo se pa zavija steza po globokem klancu okoli okroglega hriba. Unkraj hriba preneha klanec in se razširja precej širna ravan. Tu je posejanih nekaj ubornih njiv s koruzo, večidel pa raste na ravnini samo pritličasto hrastovje. Le tu pa tam tiči kaka borna hribovska hiša — vas Ravnice. Ko bi bili poslali naši vojaki, predno so se spustili v klanec, par vojakov na okrogli hrib opazovat okolice, izvedeli bi bili, da stoji za klancem precej daleč v ravan zid. Za zidom je čepelo 150 Turkov pod poveljništvom divjega Adem-bega Žugovije Še-hovica. Na svojo nesrečo so opustili to in so šli neprevidno po klancu v strašno smrt. -MS 50 Dve četi s stotnikom Medvedom ste že prišli unkraj zida, ko zagromž hipoma turške kroglje v nji; 30— 40 vojakov pade. Medved, akoravno od pet krogel zadet, ukaže: „kare", to je, naj bi vojaki vkup stopili in na vse strani bajonete nastavili. Ali za to ni bilo časa več. Turki pridero hitro med naše in začno glave sekati. Vsak se je branil, kakor se je mogel. Stotnik Medved stoji še na nogah, vstreli z revolverjem Adem-bega Žugavijo, da se zvrne Turek s konja kričaje: „Jao, pogiboh, osvetite me Turci!" (Joj, pogubljen sem, maščujte me Turci). In res, osve-tili so ga, Ko povzdigne Medved sabljo, da bi mahnil po Turčinu, zablisne se nad vratom njegovim kot britva oster handžar drugega Turka. Kakor bi trenil, odrezana je glava in junaški stotnik Medved — mrtev ! Jednako se je zgodilo skoro vsem junakom prvih dveh čet; 74 jih je ostalo mrtvih zraven 20 turških mrtvecev. — Ostanki kompanije so ušli v Stolac nazaj. Kmalu so privreli ustači pred Stolac, obkolili so mesto od vseh strani. Sedem dni se je branil ba-talijon pod podpolkovnikom (oberstlajtenantom) Pach-ner-jem. Ko je pa bila sila že velika, splazi se častniški namestnik Jurij Mihalčic preoblečen skozi sovražne čete in pokliče generala Jovanoviča na pomoč. 20. Kako so napadli Avstrijci Ljubljano 27. junija 1809. Leta 1809. "bojevala se je Avstrija s francoskim cesarjem Napoleonom I. Dne 22. maja podati se je morala tudi posadka Ljubljanskega grada. Avstrijci SO se umaknili črez Dolenjsko na Hrvaško. Na Hr- vaškem in po Dolenjskem so se pa začeli zbirati brambovci, da bi zapodili zopet sovražnika iz dežele. Akoravno je bila že skoro cela dežela v francoskih rokah, pojale so se vendar še vedno nektere avstrijske čete po Kranjskem, da bi storile sovražniku škode, kolikor bi le mogle, in bi ohrabrile prebivalce za upor. Grof Oršič je pridrl s Hrvaškega z divizijo huzarjev, posrečilo se mu je celo do Postojine in do Vipave. Dne 20. junija 1809. leta pride na Ubeljsko. Francozi so razglasili stroge zapovedi, da ne sme nikdo podpirati avstrijskih čet. Vendar se ohrabri župan na Ubeljskem, Matej Premrù, pokaže huzarjem varno zavetje in skrbi zanje kolikor le more. Ko okrepčajo junaki sebe in svoje konje nekoliko, udarijo jo drugi dan nenadoma na Vipavo, Posrečilo se jim je, ujeli so enega častnika, 40 vojakov in 26 konj. Ali kmalu so morali nazaj, ker je prišla v Postojino cela brigada Francozov. Na Dolenjskem je stal tudi še oddelek dveh kompanij domačega kranjskega polka (tedaj št. 43 ; — 17. polk je prišel še le leta 1817 na Kranjsko), šest kompanij hrvaških brambovcev in en škadron huzarjev. Raz ven tega je bil sostavil poveljnik te male čete, major Du Montet (beri Dî Monté), iz kranjskih, goriških in tržaških prostovoljcev še en batalijon, kteri mu je prav dobro rabil. Za avstrijsko vojno bilo je velike vrednosti, ko -bi bila mogla dobiti Ljubljano zopet v svojo last. Zato se odloči Du Montet napasti mesto. Ali Francozi so utrdili grad prav dobro. V gradu in po Ljubljani je bilo 1.200 pešcev in 200 konjikov. Ker pa na gradu ni bilo prostora za celo posadko, namestili so nekaj pešcev po mestu, konjike pa po 4 * 52 ¡¡r°-i— predmestjih. Du Montet je izvedel za vse to, ker je imel cesar po mestu in na kmetih veliko dobrih, zvestih prijateljev. Vrhu tega pa Francozi v svoji oholosti niso bili previdni dovolj. Ker jim je šlo do slej še vse po volji, zaničevali so svoje nasprotnike; straže njihove so bile malomarne. Ko bi bili razposlali male čete konjikov na vse strani, bili bi izvedeli gotovo, kaj snujejo nasprotniki. Tako so pa bili brez skrbi; zaspane straže so zevale na svojih mestih, kar prihrujejo o polunoči, dne 27. junija, avstrijski junaki od vseh strani. S krikom „Franc" se vežejo cesarski na sovražnike. Nobeden ni smel streljati, „z bajonetom nad Francoze!" ukazal je bil hrabri major svojim krdelom. Prvi oddelek napadel je predmestje sv. Petra. Mnogo Francozov so ujeli še v posteljah, drugi so bežali na pol oblečeni v mesto proti gradu. Skozi Slonovo ulico pride kmalu to krdelo pred Malica in pred Slona. Ali tu se jim ustavijo konjiki. Vname se hud boj. Hrabro so se branili konjiki, kar jim pa pride oddelek skozi blatno in milosrčno (sedaj „dolgo") ulico za hrbet. Zdaj se Francozi tu niso mogli braniti več. Večino so ujeli cesarski; le nekterim se je posrečilo skozi Later-manov drevored priti na celovško cesto, po kteri so bežali dalje na Gorenjsko. Drugi oddelek je vodil stotnik Ballerini proti Poljanam. Sovražni konjiki so se zbirali ravno, kar jih napadejo cesarski z bajonetom. Mnogo jih je našlo tam smrt ali so jih pa vjeli, malokdo se je mogel rešiti. Zdaj se obrne stotnik proti palisadam (v bran postavljeno kolovje), ktere so bili postavili Francozi proti Poljanam. Tretji oddelek je pripeljal stotnik Colson v Kar-lovsko predmestje. Njemu je ukazal major, naj hiti -Ki 53 k sv. Florijanu, da dobi v pest Rebro, po kterem je peljala pot na grad, da bi udaril nenadoma nanj. Četrti oddelek je pripeljal stotnik Francolini po Ljubljanici na ladijah. Na Bregu stopi na suho ter se polasti Trnovskega in Krakovskega predmestja. Dalje bi moral sodelovati v mestu s prvim oddelkom. Ves čas ni počila nobena avstrijska puška; kdor se je ustavljal, zabodli so ga z bajonetom, druge so vjeli. Francoski general Gustard je stanoval na glavnem trgu hiš. št. 2. Ko dobi vest, da je sovražnik v mestu ter hoče na grad, najde že mesto v sovražnikovih rokah. Po lestvi je moral splezati iz okna proti gradu, da je odnesel pete. Stolni dekan ljubljanski, . Urban Jerin, je doživel in videl vse to sam. On pripoveduje: Major Du Montet pride z oddelkom huzarjev do redute. Tamo ostanejo konjiki, junak pa jaše dalje proti čevljarskemu mostu. Na voglu tedaj Čebulove hiše stala je francoska straža. „Ki vi!" (qui vive? kdo živi = kdo je?) zavpije nad njim. Major pa obrne mirno svojega konja in se vrne. Straža ustreli za njim. Ko pa pride do Rebra, ustreli nenadoma druga straža izza vogla na njega; konj se tako prestraši, da skoči črez ulico na drugo stran. Ali so poslali Francozi stražo ravno z grada ali je pa že stala prej tam, pa majorja ni spoznala, (ker so bili sami novinci) ne vem. Ko se je začelo vpitje, hiteli ste dve kompaniji Francozov, ki ste bili v Gradišči in v kapucinskem predmestju, na grad ter ste menda postavili na Rebro stražo, ki pa ni streljala na majorja, ko je jahal mimo nje. Ko pa pri-jaha major nazaj, pomeri straža na-nj, in eden vojak ustreli. Major se pa ne ustraši, ukroti konja ter za-upije francoski nad stražo, kako more streljati na častnika, pa ga ne vpraša prej za parolo. Stražniki, sami novinci, se prestrašijo in ga puste jahati naprej, da pride srečno k svojim konjikom k reduti. Iz kapucinskega predmestja je prišla med tem kompanija Francozov na čevljarski most in ga zasede, obrnena proti glavnemu trgu. Ali kmalu ji pride oddelek kakih petnajst mož domačega polka za hrbet skozi čevljarsko ulico, ter hoče planiti ravno z bajonetom na njo, kar odide francoska kompanija z mosta ter odrine po starem trgu na grad. Tu zagleda avstrijske konjike pred seboj. Dvakrat ustreli na hu-zarje, pride srečno do Rebra in na grad. Za njo so pa pritiskali vojaki kranjskega polka, ki so prihajali z čevljarskega mosta. Tako so obkolili grad od vseh strani. Kolikor je bilo Francozov še v mestu, morali so se udati. Vsega so ujeli Avstrijci 23 častnikov in 225 vojakov, razven tega so pa še oprostili 100 avstrijskih vojakov; dobili so en top, mnogo pušek in mnogo streliva v pest. Avstrijci se postavijo zdaj po glavnem trgu in odrede na vse kraje po ulicah proti gradu straže. Po ulicah nastavijo velike sodove, napolnijo jih z gnojem, da so bile straže za njimi bolj varne. Taki sodovi so stali pred škofijo, na starem trgu, pred črevljarskim mostom in na bolniškem (špitalskem) mostu. Tako so taborili 28. junija ves dan. Kjer koli se je pa pokazal kak Avstrijec, frčale so francoske krogle okolo njega. Major sam je bil večkrat v smrtni nevarnosti. Ko je prišel ogledovat čevljarski most, stopil je na most, ali v tem hipu je prifrčalo več krogel z grada proti njemu. Edna je zadela most tik jnajorjeve noge. Med župnijsko hišo sv. Jakoba in -h» "i 55 EHH- cerkvijo sv. Florijana sta se pokazala dva huzarja na konjih Francozom. Prvega so ranile francoske kroglje na levi roki, drugemu so ustrelili konja. Francoska posadka na gradu je bila v velikem strahu. Ali major Du Montet je imel premalo vojakov, da bi grad napadel. Tega ni mogel že zato ne ker ni imel topov s seboj. Izmed svojih ni izgubil' nobenega vojaka. Ker pa od drugod ni mogel upati pomoči, odišel je ponoči na- '29. junija iz mesta. Lepo je sijala luna, ko so odhajali hrabri avstrijski vojaki; Francozi si še iz topa niso upali streliti na-nje. Na dan sv. Petra in Pavla zasedli so Francozi mesto zopet. Ali prestrašeni so bili tako, da so se pripravljali samo za boj. Iz okolice so prignali kmetov in delavcev, da so jim pripravljali okope. Pa tudi Ljubljančani so se bili prestrašili, da bi se začel še huji boj, zato so zapuščali mesto vsi, ki so le mogli. Med tem je pa poklical major Du Montet svoj prostovoljni batalijon k sebi. Dne 11. julija 1809 pride zopet pred Ljubljano. Na Golovcu se utabori, napravi nove okope in popravi stare, ktere so bili razdjali Francozi in obkoli mesto od vseh strani. Neprenehoma so frčale krogle na grad in z grada na Golovec. Avstrijski vojaki so zasedli vse ceste tako, da Francozi niso mogli dobivati živeža. Večkrat so pridrle male čete avstrijske celo pred grad, ali v pest ga niso mogle dobiti. Dne 25. julija napade 200 Francozov avstrijske okope na Golovcu. Ali majorjevi vojaki so se branili tako krepko, da so ubili enega častnika in sto vojakov. Ostali so se pa umaknili na grad nazaj. -H>SI 56 IS^i- Med tem je pa sklenil avstrijski cesar v Znoj mu (Znaim) na Moravskem 12. julija s Francozi premirje. Še le 27. julija dobi major Du Montet poročilo o njem, zato zapusti Golovec in se umakne iz dežele, ktera je pripadala po tem do leta 1813. ilirskemu kraljestvu, ustanovljenemu po Napoleonu I. 2i. Boj pri Črnuškem mostu 1. 1813. Uro hoda nad Ljubljano pelje Dunajska cesta po velikanskem mostu črez Savo. Na desno se zavije na levem bregu Save glavna cesta v Črnuče, na levo pa pelje cesta ob robu Urašice po gozdu proti Gameljnom in Vodicam. Bil sem še mlad, ko grem nekega dne z očetom iz Povodja skozi Gameljne na Črnuče. Ko prideva iz Gamelj na Stražo, — tako imenujejo ljudje gozd, skozi kterega pelje cesta proti Črnučam, — začnem pra-šati očeta, kako da imenujejo ta gozd Stražo. „Gotovega ne vem", odgovore mi pokojni očka, „ali mogoče je, da za to, ker so bili postavili Francozi, ko so gospodarili od leta 1809. do leta 1813. v naši deželi, tukaj straže, da so varovale most! Pred mostom so imeli na obeh straneh tudi okope ali „šance", da so se ustavljali cesarskim, ki so pritiskali leta 1813. v jeseni z Brda in Mengeša sem proti Črnuškemu mostu!" Ko prideva sredi Straže, pravijo mi oče: „Veš kaj. ne hodiva po novi cesti, ta naju pelje k mostu in od mosta bi morala še le na Črnuče. Pojdi va raje po stari cesti, ta naju pelje naravnost v vas in na kraj, kjer imam opravka!" V prijaznem pogovoru korakava dalje. Čudno se mi je zdelo, da -H>H 57 so pobirali oče zdaj tu, zdaj tam kako suho vejo, ki je ležala v gozdu poleg ceste. Ko prideva nekoliko dalje, zagledam zraven pota kurišče in na njem že obilo nanošene suhljadi. Tudi moj oče vržejo nabrane veje na kup. „Kaj pa je to?" vprašam jih radoveden. — „Tu so pokopani Francozi, kteri so padli v boju proti cesarskim!" odgovore mi oča. Zdaj sem pa skočil tudi sam pod drevje, nabral sem precej suhljadi ter jo vrgel na kup. — Tesno mi je bilo pri srcu, ko sem mislil, da leže tukaj pokopani in počivajo do sodnega dne možaki, kterim doma stariši ne vedo, kje trohne njihova trupla. Veselilo me je pa, da hrani naš narod tako milo in ljubeznjivo spomin na sovražnike, ki so izdahnili dušo v boju. „Vsako leto na vernih duš dan", pravili so mi oče na potu, „zažigajo nanošeno suhljad v spomin umrlih Francozov. Kdor hodi mimo, moli očenaš za nje!" Zmo-lila sva ga tudi midva in korakala sva dalje. Ne vem, ali nosijo pobožni ljudje še suhih vej na to mesto, meni pa to ni šlo iz glave. Že v letih se spominjam še rad ne le ljubega očeta, ampak tudi kurišča na Straži, v spomin mrtvih Francozov. Sedaj vem tudi, kako je bilo in kedaj so pokale puške in so gromeli topovi po Straži. Francozi so bili pridrli leta 1809. v naše dežele. Kranjsko noter do štajarske meje, del Koroškega, Primorje, Gorico, Istro so zedinili v posebno ilirsko kraljestvo. Na cesti proti Dunaju jim je bil posebno važen most črez Savo pri Črnučah. Zato so napravili na levem Savinem bregu okope, da bi branili lože Avstrijcem pot črez Savo, ko bi pridrli s Štajarskega črez Brdo in Trzin proti Ljubljani. Kasneje so napravili tudi na desnem bregu okope, ker so začeli pritiskati leta 1813. cesarski tudi z Dolenjskega proti Ljubljani. Leta 1812. poginila je silna vojska Napoleonova na neizmernih planjavah ruskih. Nad šest sto tisoč mož gnal je Napoleon I. po letu na Rusko. Že se je polastil Moskve, ali ko pride jesen, požgo Rusi sami Moskvo, zima pritisne, v snegu in po ledu zmrznilo je vojakov, kolikor jih niso zadele kroglje. Početkom leta 1813. zvežejo se nemške države z avstrijskim cesarstvom, da ukrote siloviteža. Avstrijski vojaki so vreli navdušeni v boj. Ne bom pravil, kako se je godilo drugod, za sedaj nas zanima le, kar se je godilo ob Dunajski cesti. Iz Celja sem pride avstrijski general Folseis na Kranjsko. Dne 25. avgusta stal je s svojo brigado na Brdu, njegove prednje straže so bile pa že ob Bistrici med Kamenikom in Dolom. Črez Velesovo je občeval z avstrijskimi krdeli v Kokriški dolini, črez Litijo pa z avstrijskim generalom Rebrovičem, ki je prihajal iz Zagreba proti Novemu mestu. Folseis je imel pri sebi en batalijon 27. pešpolka, dva bram-bovska batalijona 16. polka, slovenskih Štajarcev in nekaj škadronov huzarjev in ulancev — vsega vkup 3.000 mož. Francoskega generala Bellotti-ja so bili spodili cesarski iz Kranja, ali kmalu si osvoji ta general Kranj zopet in dobi od namestnega kralja povelje, naj udari s tremi batalijoni, dvesto grenadirji na konjih in z dvema topovoma nad Folseisa pri Brdu, da pride cesta proti Celju Francozom v last Neki kmet, blizu Kranja doma, je vodil Bellotti-ja črez Smledenik in Komendo proti Mengšu. Deževalo je tako hudo, kakor bi curkoma lilo, ko pridejo Francozi 8. septembra pred Mengeš. Ob eni uri popoludne zadenejo na poldrugo kompanijo 27. avstrijskega polka. Začne se boj. Cesarski so se bojevali srčno, puške so pokale, da je bilo joj, ali kaj hoče napraviti poldruga kompanija proti trem batalijonom. Počasi se umaknejo naši proti Trzinu. Med tem so bili že avstrijski konjiki in rezerva v Trzinu. Kmalu vidi Bel-lotti, da skozi Trzin ne more na Črnuče. Zato se obrne proti Mengešu nazaj. Pri Homcu sta pa stala dva batalijona slovensko - štajarskih brambovcev. Njihov poveljnik je slišal pokanje pušek, hitro pride Francozom nasproti ter jih zažene proti Loki (vasi blizu Mengeša). Z bajoneti je podil sovražnika proti Trzinu nazaj. "Francozi naskakujejo vas Trzin, ali tamošnji Avstrijci jih vržejo nazaj. Francozi se obrnejo proti Urašici, ali tudi tu so jih že čakali cesarski bajoneti. Bellottija samega je zadel avstrijski vojak v stegno. Nositi so ga morali njegovi vojaki. Dež je lil neprenehoma. Francoski general vidi, da mu ni pomoči več, uda se torej cesarskim. Ujeli so tedaj Avstrijci generala Bellottija in več častnikov (oficirjev), 650 pešcev, 80 grenadirjev na konjih, enega vojnega komisarja, dobili so 2 topa, 2 zastavi, tri vozove smodnika in vojno kovačnico; razven tega je ležalo 55 Francozov mrtvih, 200 pa ranjenih na bojišču. Avstrijci so izgubili samo 5 mrtvih in 14 ranjencev. Le malemu krdelcu Francozov se je posrečilo črez Urašico na Črnuče. Ker je deževalo tako hudo, ni bilo moč streljati, bojevali so se vojaki s kopiti svojih pušek in z bajonetom. — Posebno obnesli so se slovenski Štajarci, ki so ujeli generala samega in so dobili en top v pest. Zato so prejeli tudi trije srebrne svetinje za hrabrost. Bellottija je jezilo tako hudo, -*f-®33 60 Bunker so ga ujeli ravno brambovci, da neki na potu v Celje, kamor so. ga peljali, ni hotel spregovoriti besede. Ker dosti mož v batalijonu 27. polka še ni bilo popolnoma oblečenih po vojaški, dali so jim francoske čake, plašče in telečnjake (tornistre). Dne 16. septembra so poskusili Francozi iz Kranja sem zopet svojo srečo proti Folseisu, ali spodletelo jim je zopet; da! 23. septembra so morali zapustiti Francozi Kranj popolnoma. Folseis zasede takoj Kranj in se odloči napasti Francoze na Črnučah. Dogovoril se je, da jih bo napadel on dne 25. septembra na levem bregu Save, general Rebrovič, ki je prihajal z Dolenjskega, pa na desnem. Zato pošlje iz Kranja batalijon 27. pešpolka mirno Šmarne Gore proti Črnučam, sam pa udari iz Trzina ravno tja Pri batalijonu 27. pešpolka bila je 18. kompanija opravljena s francoskimi čakami in plašči. To pošljejo naprej. Skozi Gameljne primarširajo na Stražo. Nadporočnik Mazzari in praporščak Cherain (beri: Šeren), rojen Francoz, sta marširala prva. Govorila sta glasno francoski; vojaki, ki niso znali francoski, so pa morali molčati. Ko prideta do francoskih straž, zaupije nad nje: „Ki-vi?" (qui vive? t. j. kdo -h»si 61 je?). Častnika na čelu odgovorita francoski. Ker so bili Avstrijci francoski oblečeni, mislile so francoske straže, da so njihovci. Ko pa prideta junaška častnika s svojimi do pregraje, ktero so napravili Francozi črez cesto s tem, da so posekali na straneh drevje in so je vrgli črez cesto, zakadita se nad Francoze, dobita hitro pregrajo v pest in se polastita s pol kompanije prvega okopa. Francozi so bežali prestrašeni v drug okop nekoliko više od prvega. Mazzari-ja pa zadene krogla v prsi, ko je skočil ravno na prso-bran okopa; na Šer§n-a je pa že meril Francoz, kar ga zgrabi Šeren za pas in ga vrže v graben. Potem skoči junak v okop ter prebode francoskega stotnika, poveljnika tega okopa, z mečem. Ali Rebrovič na desnem bregu Save ni mogel priti, ker so ga bili napadli Francozi iz Ljubljane že prejšnji dan in so ga potisnili nazaj. Vendar so pa smeli biti zadovoljni naši junaki. Med Francozi je nastala namreč taka zmešnjava, da so streljali iz okopov na desnem bregu na lastni svoj zgornji okop, ker so menili, da ga imajo že Avstrijci v rokah. V gorenjem okopu so se Francozi ubranili cesarskih. Ti so se morali umakniti nazaj, ko so bili črez eno uro v spodnjem okopu in so vjeli več častnikov in veliko vojakov. Kar je bilo mrtvih Francozov, pokopali so jih zraven ceste, kjer jim kurijo ljudje, kakor sem pravil že prej, še vsako leto v spomin. Osemnajsta kompanija izgubila je nadporočnika in osem vojakov mrtvih, 21 je bilo pa ranjenih. Praporščaka Šerena je postavil general za njegovo junaštvo za nadporočnika (nadlajtenanta) na Mazzari-jevo mesto. 62 B«h- Francozi se niso držali več dolgo na Črnučah. Avstrijci so natepli Francoze pri Cirknici in pri Lašči-čah, in so silili že proti Gorici in proti Trstu. Zato so zapustili sovražniki po noči na 29. septembra Črnuče ter so požgali most. — Ali Folseis jim je bil hitro za petami. Že ob dveh popoldne 29. septembra je bil v Ljubljani, kamor je dospel eno uro kasneje tudi Rebrovič z Dolenjskega. 22. Kako je ujel princ Evgen francoskega generala v njegovi lastni trdnjavi. Leta 1700 umrl je kralj španjski Karol II. Po sorodstvu in po veljavnih pogodbah prišlo naj bi bilo španjsko kraljestvo v roke drugega sina Leopolda I.., nemškega in rimskega cesarja iz slavne Habsburške rodovine. Ali francoski kralj Ludovik XIV. je bil pregovoril španjskega kralja še pred smrtjo, da je napravil skrivno oporoko (testament), v kteri je volil svoje kraljestvo Ludovikovemu drugemu vnuku, vojvodi Filipu Anžovinjskemu. Komaj je zatisnil Karol II. oči, dal je zasesti Ludovik XIV. po svojih vojakih Španijo v imenu svojega vnuka. — Take krivice Leopold I. se v6 da ni smel trpeti. Zato se začne tako imenovana španjska naslednja vojska, ki je trajala od leta 1701 — 1714, torej celih trinajst let. Del francoske vojske bil je tudi na Italijanskem. Proti tej pošlje cesar svojega slavnega vojskovodijo princa Evgena. Ali francoski generali so mu bili zaprli pot s Tirolskega v Italijo. Tam, kjer se odpira dolina, po kteri teče reka Adiža (Etsch) na Italijansko, so postavili svojo vojsko ter so utrdili kraj tako 63 B;'I 70 IS«-*— Sedaj si ni upal nikdo več napadati korporala in njegovih. Kmalu se zdani in hrabri branitelji so vsaj videli, kaj počenja sovražnik. Ali pokazal se ni nobeden, le iz kake line spodnje vojašnice se je pokazala sem ter tje kaka kuštrava glava, ki je pa izginila takoj, če je le vzdignil vojak puško proti nji. Takih sovražnikov se ni bilo bati posebno. Vendar je pa bila stvar za korporala in za njegove že zelo nerodna. Kar so imeli kruha pri sebi, bili so že vsega pojedli, pa še vode ni bilo veliko v trdnjavici. Najhuje je bilo, da niso vedeli, kaj je z njihovim polkom. Če bi ga bili napadli uporniki z veliko silo, če bi ga bili premagali ali bi ga pa samo oblegali, ne smel bi upati Črn6 pomoči od nobene strani. Vendar nobeden teh osemnajstih junakov ni mislil na to, da bi se udal upornikom. Pridno so pa gledali vsi na ono stran, od ktere bi imeli priti tovariši njihovega polka. Želodci so jim oznanjevali že vsem, da je polu-dne, kar se zasvetita iz gozda, skoz kterega pelje pot v trdnjavico, dva bajoneta. „Naši so!" zavpijejo vojaki iz vsega grla. Kmalu primarširajo tri kompanije domačega polka s stotnikom, princem Hohenlohe. Uporniki so pa bili kar izginili, le par so jih ujele straže, ki so prihajale od druge strani. Junaškemu Črnetu je podelil cesar kasneje v Veroni zlato svetinjo za hrabrost. Tudi na daljnem vojevanju se je skazal ta junak. Dne 4. avgusta 1.""1848 so stali Avstrijci namreč že zopet pred Milanom (Mailand). Tretji batalijon 17. polka je napadel Gamboloito. Tam je bil postavil sovražnik obilo topov in mnogo vojakov. Med dvema hišama so stali štirije in na levi strani Gamboloite -H»?» 71 tsH 74 ms 83 Bg 86 novič. Z enim oddelkom hiti v Pulj. Francoska posadka se ga je zbala tako, da je zbežala, že predno je prišel na ladijah v Trst. Dne 11. septembra pride Lazaric v mesto, polasti se ga in najde 57 francoskih topov, kterih niso mogli odpeljati sovražniki. Isti dan se uda Buzet z vso posadko. Drugi dan je pa stal junak s svojim krdelom že pred Koprom (Capo d' Istria). Ob enem ste pripluli dve angleški ladiji pred mesto in ste začeli metati bombe va-nje. V mestu je bil francosk polkovnik (oberst) z dvema batalijonoma narodne straže. Komaj prifrče prve bombe v mesto, uda se posadka. O poludne je bil La-zarid že gospodar te trdnjavice. Sedem topov in mnogo streliva mu je prišlo v roke. — Še tisti dan se napoti nad Trst; zvečer je že stal pred tem mestom, ter je varoval tako levo krilo Nugentovo. V desetih dneh je osvojil s 55, kasneje s 120 vojaki vso Istro s 120.000 prebivalci; pobil je in ujel več tisoč sovražnikov, pridobil tri utrjena mesta, 67 topov in veliko streliva. Ker je bila zdaj Istra v naših rokah, mogel se je ustavljati Nugent tem krepkeje Francozom. Dne 14. septembra je stal namreč z enim batalijonom, 4 kom-panijami ;,/4 škadrona huzarjev in štirimi topovi pri Jelišanah. Kar pridereta francoska generala Pino in Palombini s 15 batalijoni (8.000 mož) in 500 konjiki iz Postojine proti njemu. Že 13. sta vrgla ta dva avstrijske prednje straže iz Zagorja v Trnovo nazaj. Drugi dan napadeta Nugenta na novo. Štiri ure so so se branili Avstrijci prav hrabro, ali sovražnika je bilo preveč, morajo se umakniti do sv. Matija pred Reko. Izgubili so enega častnika mrtvega, dva pa ranjena, 85 mož in dva topa. Izmed Francozov je pa bil ranjen Pino sam in še eden general in 19 častnikov, 400 je pa bilo ranjenih ali mrtvih. Dne 15. septembra se umakne Nugent z glavno svojo močjo v Istro, naj bi se združil s tamošnjo črno vojsko. Da bi pa Francozi mislili, kakor da se je vrnil na Reko, pusti majorja Gavendo pri Skalnici z malim oddelkom, naj se brani dokler le more; sam bi pa prijel kasneje Francoze od strani. Drugi dan napadejo res Francozi misleči, da imajo celo avstrijsko vojsko pred seboj, majorja Gavendo pri Skalnici s 7.000 možmi. Ta se brani kolikor more, pa se mora umakniti na Reko. Do dveh popoludne je branil mesto, potem se ogne na Karlovsko cesto. Glavna francoska moč je stala med Lipo in sv. Matijem. Ko izve ta, da je Nugent še v Istri in da so potolkli Avstrijci Francoze tudi pri Višnji Gori, potegnejo jo Francozi tudi z Reke nazaj. Ali Gavenda jim je bil za petami. V mestu ujame še enega častnika in 20 mož ter se združi hitro s svojim generalom. Francozi se umaknejo proti Trstu in proti Postojini. Nugent pa maršira v Koper, da bi nadlegoval Francoze od strani. Lazaric je imel med tem mnogo posla. V petih dneh spravi 1.000 prostovoljcev vkup ter jih pošlje za Nugentom, ki je začel oblegati Trst. Lazaric je uredil črno vojsko istrijansko ter je spravil na noge divizijo Kastavskih lovcev, kterimgaje postavil cesar za poveljnika in ga povikšal ob enem za majorja. Kmalu so pregnali cesarski Francoze popolnoma iz cesarstva. Tudi Lazaric se je bojeval še junaški za svojega cesarja; leta 1815 je dobil za svojo hrabrost vitežki red Marije Terezije. Svojih pomočnikov v Istri Lazaric ni pozabil. Na njegovo poročilo odlikoval je cesar kapelana Pikot-a iz Gračišca in kmete -h>SI 88 Martina Navglan-a in Frana Bataj-a iz Boljunca, Ivana Sestan-a iz Pasa. Flora in Šeglica z Lindara in Frana Deiranesci iz Gračišda. Lazarica samega je povzdignil cesar v baronovski stan in mu je dal ime Lindarski, ker si je zaslužil to čast najbolj v bitvi na Lindarski gori. Častili so ga tudi istrijanski kmetje in Pazinčani. Iz Fojbe so pobrali francoske kroglje in bombe ter so mu postavili spomenik, ulit i7, teh krogclj v Pazinu na frančiškanskem trgu. Kot polkovnik stopi kasneje Lazarid v pokoj. Ko so se pa začele leta 1848. prekucije in je začelo vreti tudi po Istri, pozove ga feldcajgmajster grof Nugent, naj pride v Istro, za poveljnika, „ker bi pomagala že njegova navzočost mnogo." — Po svoji hrabrosti in svoji prijaznosti se je bil prikupil dobrim avstrijskim Istrijancem tako, da so ga spoštovali še vedno; rogovileži so se ga pa bali kakor samega bog-nasgavaruj. On pride torej v Istro, nabere batalijon prostovoljcev in pomiri deželo. Zato ga je imenoval cesar za generalmajorja in mu je izročil poveljništvo cele brigade, ktero je vodil do leta 1850. KAZALO. Stran J. Anton Dsar, duhovnik junak......................7 2. Jožef Nadrah, prostak 17. polka.........10 3. Ivan Vučkovič, grenadir 47. polka.........11 4. Matija Pavlin, trobec 9. lovskega batalijona . ... 11 5. Ivan Marinič, prostak 22. polka .........13 6. Korporal Suhanski 7. polka...........14 7. Srčne Blejke .............. ■ ■ 17 8. Pešec, France Lavrenčič reši svojemu stotniku življenje . 21 9. Junaška žena................ 10. Fantje junaki................23 11. Jurče volkovom kos..............24 12. France Gornik iz Slovenskih Goric si zasluži srebrno sve- tinjo ..................25 13. Korporala France Rostar in Karol Stoj 22. polka ... 28 14. Jožef Lužar in Mihael Bihanec 47. polka......30 15. Bitva pri Ajdovščini 6. septembra leta 394. po Kristu • 31 10. Boj v Bolški soteski leta 1797......................33 17. Turki pred Radgono..............37 18. Kako so pregnali Avstrijci 1. 1813 Francoze s Trbiža . . 42 19. Stotnik Ignacij Medved.............47 20. Kako so napadli Avstrijci Ljubljano 27. junija 1809 . . 50 21. Boj pri Črnuškem mostu 1. 1813.........56 22. Kako je ujel princ Evgen francoskega generala v njegovi lastni trdnjavi...............62 23. Matija Črne in 17. polk pred Milanom 1. 1848 .... 68 24. Kako je spodil stotnik Lnzarič 1. 1813. Francoze iz Istre 77