ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 22. oktobra 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 31 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija HELENA JAKLITSCH NA 62. OBLETNICI NAŠEGA DOMA Spoštovani zbrani, dragi prijatelji, ko so slovenski begunci maja 1945, da bi ube­žali mašcevalni rdeci roki, krenili proti Ljube­lju, so bili prepricani, da odhajajo za štirinajst dni, morda tri tedne. Toda ti dnevi in tedni so postali meseci, leta in desetletja. Sedemdeset let je, odkar je Argentina odprla vrata in spre­jela v svoje zavetje vse tiste, ki jih domovina oziroma povojna oblast ni hotela, ker so ostali zvesti veri in svojemu narodu. Po nekaj letih, namenjenih ureditvi osnovnih pogojev za živ­ljenje, je svoja vrata odprl Naš dom San Justo, ki je postal prostor srecevanja vseh, ki »v srcu dobro mislijo«. O vas, o vaši usodi, v domovini nismo veliko vedeli. Mnogi, ki so imeli sorod­nike pod Južnim križem, so o tem molcali ali le šepetali, tisti, ki tu nimamo nikogar, smo mo­rali vašo zgodbo, zgodbo vaših ocetov in starih ocetov odkrivati sami. Danes, ko stojim tu pred vami, tako vidim potomce tistih fantov in mož, ki so z molitvi­jo na ustnicah umirali ob breznih in kraških jamah; ki so zadnjo kapljo svoje krvi daro­vali za narod in rod, ki so ju tako zelo ljubili in želeli, da bi revolucija ne bi unicila. Ko se ozrem naokoli, vidim potomce slovenskih beguncev, ki so se pred dobrimi sedmimi desetletji, da bi si rešili življenje in življenje svojih najbližjih, odpravili na negotovo pot, ki jih je preko izkušnje ljubeljskega predora pripeljala v taborišca v Avstriji in Italiji. Vidim matere z otroki, ki so se stiskale ob cesti, da bi naredile prostor umikajoci se vojski; vidim odhajajoco slovensko elito, najboljše, kar je slovenski narod premogel med politiki, kul­turniki, gospodarstveniki, ucitelji. Te izgube Slovenija ni uspela nikoli nadoknaditi. Ko vas pogledam, vidim v vas podobo slo­venskega taborišcnika, ki se v tistih treh, šti­rih letih v taborišcih v Avstriji in Italiji, kljub doživetju najvecje tragike v zgodovinski slo­venskega naroda, zapisani v narodni spomin kot vetrinjska tragedija, ni predal maloduš­ju, temvec je s svojim trdnim delom vsemu svetu pokazal, kako klen je slovenski clovek, neomajen v svoji zvestobi slovenstvu in veri. V skrajno neugodnih razmerah taborišcnega življenja, zaznamovanega s pomanjkanjem, hladnimi, prepišnimi lesenimi ali pregretimi kovinskimi barakami, je ustanavljal sloven­ske begunske šole, ki so se po kakovosti lah­ko postavile ob bok najboljšim šolam takra­tnega casa. Ta isti clovek, tako preizkušan, je v taborišcih postavljal gledališke igre, od najpreprostejših do tistih, ki predstavljajo igralski izziv tudi današnjim profesionalnim gledališcem. Ustanavljal je pevske zbore, ka­terih ubrano petje je pritegnilo in navdušilo vse, tudi najzahtevnejše poslušalce. Sloven­ski taborišcnik, hrepenec po slovenski bese­di, ki mu je bila »kljuc do zvelicavne narodne omike«, je ob pomanjkanju vsega v tabori­šcu izdajal casopise, ucbenike in knjige. Ta neverjetna ustvarjalna moc slovenskega clo­veka je navduševala številne taborišcne vod­je in delegacije, ki so prihajale v taborišca in nejeverno, z izjemnim obcudovanjem zrle na malo skupino ljudi, ki je v najhujših trenutkih svoje zgodovine zmogla najti nadcloveško moc ter ustvariti zgodbo, ki ji ni para v be­gunskem svetu. Vse to je bilo mogoce, ker so ostali zvesti veri, ki je dobila izraz v najbolj pristnem slovenstvu. Iz smrti tako vstaja živ­ljenje, ne le za begunce in njihove potomce, temvec tudi za ves naš narod, raztresen po vsem svetu. Ko se ozrem naokoli, vidim potomce teh, ki so ob prihodu v novo domovino, dvanajst ti­soc kilometrov stran od svojih rodnih domov, iz nic zaceli znova. Marsikdo med njimi, ki bi si lahko ustvaril izjemno kariero, se je odlocil, da da svoje talente na razpolago slovenski skupnosti tu, ob Srebrni reki. »Po želji ustano­viteljev so [ti] zidovi oživeli z mladimi rodovi, ki so se v teh prostorih napajali s slovensko besedo, s slovensko kulturo, gojili slovenske narodne in verske vrednote,« je ob 50. letnici Našega doma zapisala Angelca Klanšek, dol­goletna voditeljica Balanticeve šole. Toda ti zidovi ne bi oživeli, ce ne bi bilo požrtvoval­nega dela, neštetih ur, darovanih v dobro vse skupnosti. Sadove vsega tega vidim danes tu, pred seboj, in skupaj z vami praznujem. Ko se ozrem naokoli, vidim vas, ki ste toliko desetletji sanjali svobodno Slovenijo, kjer bo vsak lahko povedal, kar misli, kjer bo Resni­ca, pisana z veliko zacetnico, zopet našla svo­je mesto. Vidim vas, ki ste toliko desetletji gojili misel o samostojni Sloveniji, o kateri so tako zelo hrepeneli naši predniki. Ta ideja je zorela tu, med vami, saj je bilo o njej v do­movini prenevarno na glas razmišljati. Prišel pa je trenutek, ko je iskra preskocila ocean in vnela srca slovenskega cloveka, da je ponov­no zbral pogum in zahteval uresnicitev misli o lastni državi. Tudi takrat nas niste pustili same, temvec ste napeli vse svoje moci, da bi argentinska država, vaša nova domovina, priznala malo državico pod Triglavom. Ko se ozrem naokoli, vidim, kaj smo kot slo­venski narod z odhodom vas, vaših staršev in vaših starih staršev izgubili. Vse to nosi v sebi slovenska skupnost tu, v Buenos Airesu, v Našem domu San Justo. Iz­jemno dedišcino in zgled izjemnih ljudi, ki so bili za svoje prepricanje pripravljeni dati tudi svoje življenje. Izredna dedišcina, ki pred vas polaga tudi izjemno odgovornost. Toda kot dedici velike zvestobe resnici, narodu in veri stojite pred neizbežnim vprašanjem – koliko casa še vztrajati? Zakaj še vztrajati? Po tolikih desetletjih Argentina za vas ni vec tujina, saj je velika vecina vseh, ki ste danes tukaj, že rojena v tej deželi. Pocasi se spreminja tudi odnos do domovine vaših ocetov in dedov - Slovenija postaja vsaki generaciji korak bolj oddaljena, ceprav ste jo mnogi že obiskali, s sodobnimi sredstvi pa lahko vsak dan spre­mljate, kaj se dogaja na oni strani luže. Tudi Slovenija ne jeci vec pod rdecim totalitariz­mom, temvec so se uresnicile tisocletne sa­nje - Slovenija je samostojna in neodvisna država, enakopravna med drugimi evropski­mi narodi; slovenski jezik je eden izmed ura­dnih jezikov Evropske unije. Imamo svobodo in demokracijo. Morda še ne take, kot bi si jo želeli, pa vendarle. Zakaj torej še vztrajati? Zaradi prijetnega druženja? Ohranjanja šeg in navad, ki ste jih ali so jih prinesli vaši predniki pred toli­kimi desetletji? Zaradi otrok, ki vsaj konec tedna preživljajo v varnem in zdravem oko­lju? Verjetno to ni in ne more biti dovolj. Vsak namrec potrebuje globlji, osebi smisel za vztrajanje v tistem, kar od njega zahteva toliko naporov, odrekanj, žrtev in casa, kot ga vi darujete slovenski skupnosti. Odgovor na to vprašanje boste morali poiskati sami. Mi, ki smo dvanajst tisoc kilometrov stran, vam ga ne moremo dati, saj ne živimo vaše realnosti, v kateri je vedno težje ohranjati slovenski jezik kot jezik vsakodnevnega po­govora, ceprav je prav slovenšcina tisti te­melj naše skupne identitete, ki nas povezuje in obenem dela drugacne – vas od Argentin­cev, nas od Italijanov, Avstrijcev, Madžarov ali Hrvatov. Lahko vam polagamo na srce, da naredite vse, kar je le mogoce, da bodo tudi otroci vaših otrok še govorili slovensko, da bodo še vedno ohranjali slovenske navade, slovensko kulturo ter vrednote, preizkušene in prekaljene v krvi naših mucencev, vendar je to vaša bitka, ki je ne moremo bojevati na­mesto vas ali skupaj z vami, pa ce bi si še tako želeli. Želimo pa si lahko, tam v Sloveniji, da pod Južnim križem ostane skupnost, ki živi slovenstvo s polnimi pljuci in daje zgled zves­tobe, vztrajanja, življenja in poguma. Vsak narod, vsaka skupnost mora vedno iskati rav­notežje med odprtostjo tujemu in zvestobo svojemu. Pri vas se to najbolj kaže v naporu, ki ga vlagate, da bi ohranili slovenšcino, zave­dajoc se, da bo lažje ohraniti vero kakor slo­venski jezik in slovensko identiteto. Prosim vas, ne bojte se tega napora, saj vas je prav to delalo in vas še vedno dela tako posebne in tako privlacne. Da ste Slovenci in kristjani. To je namrec tisto, zaradi cesar vas mi, na naši strani sveta tudi danes, ali še posebej danes, potrebujemo; cesar se mi, ki živimo v Sloveniji, lahko ucimo pri vas, zavedajoc se, da bi bili oboji mnogo siromašnejši, ce bi se izgubili v »argentinstvu«. V vaši zvesto­bi dedišcini ocetov in starih ocetov se pred zgodovino potrjuje pravilnost odlocitve, ki so jo pred tolikimi desetletji sprejeli fantje in možje, ko so se uprli revoluciji. Vaša zvesto­ba slovenskemu narodu in veri postavlja na laž vso našo medvojno in povojno zgodovi­no, ki nas je ucila o izdajalcih slovenskega naroda. Ob srecevanju z vami se v domovini omehca marsikatero srce in spregleda mar­sikatero oko, ki je raslo v zlagani zgodovini. Ko se srecujejo s tretjim, cetrtim rodom, ki še vedno govori slovensko, ki še vedno z za­nosom in ponosom pove, da so vnuki, prav­nuki slovenskega deda in pradeda, zacenjajo svojo pot k iskanju resnice. Ta v domovini še ni našla svojega mesta v javnosti, šolstvu in uradnem zgodovinopisju, saj se dedici revo­lucije resnici še danes upirajo z vsemi moc­mi. V Sloveniji se tako še vedno sistematicno ohranja razdeljenost, ki jo je s krvjo in kri­vicami zarisala Komunisticna partija takrat, ko je iz gozda uvajala internasocializem in brezboštvo. Še danes se dogaja diskrimina­cija tistih, ki so potomci domobranstva in se nocejo prodati »zmagoviti revolucionarni strani«. Vaš zgled in vaša zvestoba zato da­jeta moci vsem, ki so pricevalci resnice v ma­ticni domovini. Pri vas se ucimo angažiranosti za pravo in dobro stvar, pa naj bo to udeležba pri demon­stracijah za življenje ali delo v dobrobit vaše nove domovine. Morda se vam zdi nekaj cisto naravnega in normalnega, da se starši skupaj z otroki, stari in mladi, odpravite na ulice in zahtevate pošteno in pravicno državo. Pri nas temu ni tako. Zdi se, da v nas ostaja strah ali pa vsaj globoko zakoreninjena previdnost, s katero so rasli po drugi svetovni vojni tisti, ki niso bili na »pravi strani«. Vaš vzgled angaži­ranosti zato prestavlja tudi naše meje in nas spodbuja k vecjemu družbenemu udejstvo­vanju ter delu za skupno dobro. Vaša anga­žiranost je namrec samozavestna, ponosna, pokoncna in se ne pusti utišati ob prvih grdih pogledih ali nasprotovanjih. Pri vas spoznava­mo kaj pomeni živeti s »celo hrbtenico« in s ponosom na svoje korenine, politicne, verske in ideološke izbire prednikov. Hvala vam tudi za vaš vzgled požrtvovalne­ga in vztrajnega dela znotraj slovenske skup­nosti. Sadovi, plod brezštevilnih podarjenih ur, talentov in moci, so vidni, otipljivi. Ko vca­sih omagujemo v delu za boljšo, lepšo Slove­nijo, je dovolj že, ce se ozremo cez ocean k vam, dragi rojaki, in se zavemo, da moramo tudi mi vztrajati. K temu nas zavezujeta veli­ka odgovornost in hvaležnost do vas, ki ste ob vseh preizkušnjah, naporih, predvsem pa tako dalec stran, ostali zvesti slovenskemu narodu in veri. Dragi rojaki, ob 62. obletnici »Našega doma San Justo«, kjer ima posebno mesto domobranski pesnik France Balantic, po katerem nosi vaš dragulj, vaša sobotna šola ime, vam iskreno cesti­tam in iz vsega srca vošcim, prepricana, da se temu vošcilu pridružujejo tudi mnogi vaši prijatelji in sorodniki v Sloveniji, »Bog našo nam deželo, Argentino in Slovenijo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov slovece matere!« San Justo, 14. oktober 2018 25. NOVEMBER 2018 Slovenski dan | Slomškov dom STRAN 2 30. OKTOBRA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA MLADINSKE OLIMPIJSKE IGRE V BUENOS AIRESU »Buenos Aires 2018 bo ostalo v spominu kot tekmovanje, na katerega morate Argentinci biti ponosni!« S temi besedami je Thomas Bach, direktor Mednarodnega Olimpijskega Komiteja, zakljucil Mladinske olimpijske igre v cetrtek, 18. oktobra pred množico športni­kov, trenerjev, prostovoljcev in casnikarjev vsega sveta. Namen iger je bila »Slaviti mladinske olim­pijske igre, ki spodbujajo razvoj športnikov in športnic ter skupnosti prek olimpijskih vrednot, omogociti interaktivno povezo­vanje z mladimi po vsem svetu in gradnjo zapušcine, ki bo še dolgo koristila celotni družbi. MOI mladim ponujajo šport, kulturo in izobraževanje« Argentinski olimpijski komite pa si je posta­vil še cilj »Slaviti najboljše olimpijske igre, ki se bodo odvile za mlade, za mestne soseske, za Buenos Aires, za Argentino in za ves svet«. Po koncanih igrah lahko potrdimo, da so ti cilji bili doseženi. Argentinska publika se je množicno odzvala (652.540 gledalcev, poleg 250.000 na otvoritvi) in skozi 12 dni tekmo­vanj spremljala športnike na razlicnih olim­pijskih parkih. Ves svet pa je sledil igram po televiziji in casopisih. Športniki in publika so priznali, da je organizacija iger bila brezhib­na, na kar so organizatorji lahko ponosni, saj logistika ni bila preprosta: 31 poslopij za nastanitev športnih ekip 1.159 stanovanj 6.268 nastanjenih 7.016 postelj 143.000 dnevno razdeljenih obrokov hrane 91.000 kilogramov smeti na dan 650 delavcev za cišcenje prostorov 3.998 športnic in športnikov 206 narodnih delegacij Na novinarski konferenci sta Thomas Bach (direktor Mednarodnega Olimpijskega Komi­teja) in Gerardo Werthein (Predsednik orga­nizacijskega odbora MOI Buenos Aires 2018) cestitala Argentincem za organizacijo teh iger. Predsednik Mednarodnega olimpijske­ga komiteja je dejal : »Te igre so presegle vsa naša pricakovanja. Buenos Aires 2018 je imel velik uspeh. To so bile igre nove dobe, ena­kosti spolov, združenja in vkljucenosti. Videli smo inovacije od zacetka do konca. Koncept parkov je bil uspešen. Bilo je zelo lepo, da so igre imele toliko zanimanja publike. Dosegli smo skoraj milijon gledalcev. Argentinci mo­rajo biti ponosni!« Gerardo Werthein je povedal, kje so kljuci us­peha: »To je rezultat združenja naporov, spošto­vanja in neutrudnega dela. Moram se zahvaliti mnogim. Vsi so pokazali, da smo zmožni doseci neverjetne stvari. Naši športniki pa so postali zgled vsem otrokom in mladim v Argentini.« Slovenska reprezentanca Slovenski športniki so zakljucili Igre z odlic­nim uspehom. Tako porocajo na spletni stra­ni www.olympic.si: Z zakljucno slovesnostjo se je ponoci po srednjeevropskem casu spustil zastor nad 3. mladinskimi olimpijskimi igrami v Buenos Airesu. Tako uspešnimi za mlade slovenske športnice in športnike. »Vsekakor smo izjemno preseneceni nad uspehi mladih športnikov. Nikoli nismo dvo­mili v njih, a bera 11 kolajn je vec, kot smo pricakovali,« je o dosežkih povedal vodja od­prave Borut Kolaric. Poudaril je, da v Olimpij­skem komiteju Slovenije niso želeli napove­dovati kolajn, saj je šlo pri vecini športnikov za prvo res veliko tekmovanje. »A uspehi so lep pokazatelj za naprej.« Ena od idej mla­dinskih olimpijskih iger je tudi pridobivanje izkušenj. »Tukaj se športniki kalijo za tekmo­vanja, ki jih cakajo. Pri mladih je prisotna tudi trema in vcasih komu ne uspe doseci tistega, za kar je treniral, a nastop mu da veliko,« je dodal vodja slovenske reprezentance. Na igrah so najbolj bodle v oci nekatere di­scipline, ki so odstopale od klasicnih. Kajakaš na divjih vodah je denimo v slalomu nastopal na mirni vodi na posebnem poligonu, kole­sarji so bili prisiljeni nastopati v cestni in gor­ski vožnji... »Tudi trenerji imajo dolocene po­misleke, vecina pa na tekmovanje gleda kot na razvojni dogodek za mlade. Vcasih je te­žava, ker ni vnaprej znano, kako bodo dolocili zmagovalca in nekaj je bilo tudi razgovorov o tem,« težave priznava tudi Kolaric. Slednjega bolj navdušuje izbor nekaterih disciplin nestandardnega programa klasicnih iger. »Prav je, da gre šport v korak z mladi­mi, da je atraktiven za njih in ohranja neko tradicijo klasicnega športa. Slovensko odpra­vo je navdušila tudi Argentina. Prireditelji so poskrbeli za lepa prizorišca in polne tribune. »Vsi smo jo zacutili na najboljši možen nacin. Ljudje so cakali tudi po vec ur v vrsti, da so si ogledali kakšno tekmo. Veliko je prišlo k nam tudi tukajšnjih Slovencev, nekateri so športnike celo poznali, ceprav jih niso še ni­koli srecali, kar je lepo presenetilo tudi naše tekmovalce.« Športni uspehi Mladinskih Olimpijskih Iger Tako Argentinska kot Slovenska reprezentan­ca sta bili zelo uspešni: Slovenija je dosegla 11 kolajn (3 zlate, 2 srebrne in 6 bronastih), Argentina je dosegla 32 kolajn (11 zlatih, 10 srebrnih in 11 bronastih). Argentina ZLATO (11): • Rokomet na mivki – dekleta • Dante Cittadini/Teresa Romairone – jadranje • Agustina Roth/Ińaky Iriartes – kolesarstvo BMX • Sol Odras – veslanje single scull • Hokej - dekleta • Facundo Diaz Acosta/Sebastian Baez – tenis moške dvojice Nazareno Sasia – atletika Fernando Ruesga – košarka • Rugby – fantje • Košarka 3x3 – fantje • Brian Arregui – box SREBRO (10): • Mariano Carvajal – breaking dance • Facundo Diaz Acosta – tenis • Delfina Pignatiello – plavanje 800m • Delfina Pignatiello – plavanje 400m • Fernando Espindola – gimnastika • Linda Machuca – rokoborba • David Almentra – rokoborba • Agustina Giannasio – lokostrelstvo • Agustin Osorio – atletika • Franco Serrano – pentatlón mešane dvojice BRON (11): • Rokomet na mivki – fantje • Tomas Herrera/ Felipe Modarelli – veslanje • Facundo Firmapaz – lokostrelstvo • Santiago Escallier – atletika • Valentin Rossi – kajak • Hokej – fantje • Sofia Acevedo – košarka • Golf – mešane dvojice • Odbojka na mivki – fantje • Mirco Jehiel Cuello – box • Victoria Saputo – box Slovenija ZLATO (3): • Kaja Juvan – tenis ženske dvojice • Kaja Juvan - tenis posamezno • Lan Tominc – kajak slalom SREBRO (2): • Vita Lukan – športno plezanje • Toni Vodišek - jadranje kiteboard BRON (6): • Neža Klancar – plavanje 50 m • Neža Klancar – plavanje 100 m prosto • Metka Lobnik – judo mešana ekipa • Metka Lobnik – judo -78 kg • Tina Celik – plavanje 50m prsno • Košarka 3x3 – fantje Vsem športnikom in športnicam, trenerjem, voditeljem in organizatorjem iskrene cestitke. Olimpijskih iger je konec, ostajajo pa lepi spomini in mnogo novih prijateljev! Jože Jan ODTISI KLASIKA IN SODOBNOST V ne tako davnih casih, ko je v tiskarnah kraljeval svinec, se je pišcevo-casnikarjevo­-pisateljevo delo najprej »utelesilo« v stav­ceve vrstice, ki jih je v Tiskarni Vilko Janez, Franci, Luis ali kdo od tiskarskega osebja pomazal z gostim crnilom in prvic odtisnil na papir. Krtacni odtisi so jih imenovali. Po­tem so bili še drugi, tudi tretji. Tudi druge vrste odtisov nas zaznamujejo. Prstni odtisi so na voljo oblastem v dato­tekah državnih uradov. V mivki, v brezskrb­nih pocitniških dneh, ostanejo odtisi naših stopal. Z ogljikovim odtisom ponazarjamo kolicino izpustov toplogrednih plinov, za katere smo odgovorni. Ali ogljik 14, izotop za radioaktivno datiranje, ki uokvirja ero, vek, v kateri je živa stvar pušcala svoj odtis. V glavo se vtisnejo misli, ideje, dogodki, v srce custva. Te vrstice naj bodo kot odtis doživetij, ki se nakopicijo v cloveku, pa jih želi ponuditi še komu drugemu. Vcasih so krtacni, vcasih že popravljeni, premišljeni. Bralcu morda dajo misliti, morda ga razve­selijo, morda spomnijo na lastna doživetja … Morda mu ne služijo … Bog pomagaj! Letos mora biti posebno leto. Da se v Sloveniji najavita dva zbora iz Ar­gentine v istem letu, mora biti posebnost. Kaj šele, ce sta oba iz iste province! In zato mora biti 2018 posebno leto, ce nas je po­leti obiskal Mešani pevski zbor Slovencev iz Mendoze, v jeseni pa je – v sklopu turneje po Srednji Evropi – prepeval v Tolminu, Lju­bljani, Postojni in Kopru Coro de la ciudad de Mendoza pod vodstvom dirigenta prof. Ricarda Portilla. V Ljubljani je imel svoj nastop v stolnici pod okriljem Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja (pevovodja Fer­nando Mejías, tudi Mendošcan!) in Stolnega pevskega zbora sv. Nikolaja (dirigent: Gregor Klancic) s solistko Renato Vereš Klancic. Prvi, poseben vtis naredi že dejstvo, da pevke in pevci – in tudi dirigent – stopijo pred publiko brez map v rokah, brez parti­tur. Ves program, dvanajst pesmi, so zapeli na pamet. »Toda la carne en el asador«, bi rekel: hoteli so se postaviti s sporedom, zato so zapeli dela, ki se uvršcajo v seda­nje trende zborovskega petja. Niso klasicne harmonizacije, ki kot žamet božajo ušesa, ampak kar ostrostrobrnece popraskajo. Ceprav so izvedli vecinoma argentinske av­torje in naslove, ki spadajo v sam vrh zbo­rovskega ustvarjanja, so harmonizacije bile nekaj povsem novega za takega poslušalca, ki se dandanes ne udeležuje zborovskih fe­stivalov in tekmovanj. In enako (sta se diri­genta zmenila?) je bil izbran program APZ iz Kranja: vecinoma slovenski avtorji, tudi slovenske ljudske pesmi, a harmonizacije v povsem sodobnih oblikah. Torej je petkov vecer 12. oktobra letos izzvenel povsem enotno, ubrano in v sklopu sedanjega zborovskega doživljanja. Užitek poslušanja lepih glasov in srecanja z ljudmi, ki prihajajo iz Argentine, se je razlegal še naslednje dni. Tudi ob pisanju tega odtisa se spomini napolnijo z njihovim petjem. GB POGOVOR S SLOVENSKIMI ŠPORTNIKI Prejšnji teden smo objavili pogovor z vodjem slovenske olimpijske reprezentance, mag. Borutom Kolaricem, za to številko pa smo prišli v stik z dvema športnikoma slovenske ekipe: Tino Celik in Janom Škrjancem. Tina je doma iz Kranja, ima 17 let. Jan ima prav tako 17 let in živi v Kamniku. - V katerem športu tekmuješ in kakšen re­zultat si dobil/a? Tina: Tekmujem v plavanju in sem dosegla 3. mesto v disciplini 50m prsno, 14. mesto na 100m prsno in 20. mesto na 200m prsno. Jan: Tekmujem v Triatlonu. Dosegel sem 19. mesto individualno in 5. mesto v mešani štafeti. - Kateri so tvoji športni vzorniki in zakaj? Tina: Moja športna vzornika sta Sara Isakovic in Michael Phelps, ker sta mi oba dokaz da je vse mogoce, ce si to želiš iz za to delaš. Jan: Moji vzorniki so vsi najboljši triatlonci na svetu, saj vem koliko odrekanja in trdega dela je potrebno za tak nivo. - Kakšno je življenje v olimpijski vasi, kaj de­laš ko ne treniraš ali tekmuješ? Tina: Ko ne tekmujem ali ne treniram v vasi pocivamo ali kartamo. Jan: življenje v olimpijski vasi mi je zelo všec, saj smo vsi na 'kupu'. Družim se s prijatelji in se udeležujem razlicnih delavnic. - Imate posebno dieto? Tina in Jan: Nimam posebne diete. - Bi nam lahko povedal/a kakšno zanimivo anekdoto, ki si jo doživel/a na MOI? Tina: Ko sem šla gledat tekmo v namiznem tenisu, sem šla na napacen avtobus in se po parku vozila v krogih. - Kakšen vtis imaš o Argentini in Buenos Ai­resu? Kaj ti je najbolj všec? Kaj ti ni všec? Tina: Argentina mi je zelo všec, razen tisti zelo revni deli mesta. Jan: Argentina mi je zelo všec. Všec mi je ker ima mesto ogromno parkov. Ni mi všec, da je mesto tako veliko. - Kako se ti je zdela otvoritev MOI? Tina: Na žalost sem vecino otvoritve zamudi­la, ker sem zaradi tekmovanja naslednji dan odšla prej. Jan: Otvoritev se mi je zdela fantasticna - Si imel/a kakšen stik z argentinskimi Slo­venci? Kje? Kako si se pocutil/a? Tina: Imela sem stik z njimi v slovenski šoli na Pristavi. Pocutila sem se zelo obcudovano in zelo prijetno. Jan: Srecali smo se v slovenskem domu San Justo. So zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Hvala vama, Tina in Jan, za pogovor! In še naprej veliko uspehov na vajini športni poti! STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 30. OKTOBRA 2018 “JANKOVIC V MENI” Katoliška generacija Slovencev, ki se ji je »zgodila« revolucija, odhaja v vecnost. Katoliško jo imenujem, ker je bila prežeta s katoliško miselnostjo, katoliško vero, ka­toliškim pogledom na svet. To generacijo so fanatiki komunizma po­bijali, zatirali, onemogocali. Ta generacija je vedela, kaj je žrtev, kaj je daritev, kaj je ljubezen do domovine in naroda in do svobode. Ta generacija je vzdržala pritisk svojih sovrstnikov, ki so se navdušili nad brezbožnostjo, nad iluzijo raja na zemlji in jo vsiljevali vsem. Ta generacija je dala množico mucencev, pa tudi izgubila vse svoje voditelje. Ta generacija je bila veli­ka vecina, ki jo je neznatna, kruta in do­sledna, pohlepna in castihlepna manjšina zatirala. Za to generacijo je prišla »moja« gene­racija. To smo tisti, ki smo zdaj tam nekje med 40 in 65 leti. Mi smo obcudovali svoje starše, njihovo tiho in nezlomljeno, ceprav upognjeno hrbtenico. Mi smo prenašali privilegije imetnikov rdecih knjižic in njiho­vo predanost materializmu. Mi smo trpeli njihovo indoktrinacijo v šoli, v kulturi, v go­spodarstvu … Kdor je hotel napredovati, je moral v tujino ali pa se prodati. Naša gene­racija se je istocasno prodajala in okužila s komunizmom/socializmom ter sanjala, da bo tega zatiranja konec. Svoje sanje smo skupaj z zgoraj opisano generacijo ures­nicili, ko se je v gozdovih pobita Slovenija dvignila in vstala od mrtvih in smo si v nje­nem duhu izborili svobodo, demokracijo in lastno državo. Mi smo doživeli oni slovesen dan, ko smo znamenje zatiranja, zastavo onesnaženo z rdeco zvezdo, spustili iz nje­nega mesta in dvignili novo, pod katero se lahko združujemo vsi. Nismo pa bili pozor­ni, da je bila nova zastava zmeckana in da so tudi tedaj »vernikom« (onim resnicno drugacnim) izklopili mikrofon prav na taisti proslavi. Zatiralska manjšina se je tedaj za nekaj casa potuhnila in kot prava peta kolo­na delala proti naši svobodi, naši samostoj­nosti, naši državnosti, našemu , narodu. Nismo bili budni in dosledni, kmalu smo podlegli njihovim mahinacijam, propagan­di in manipulacijam, pa tudi infiltrirancem v DEMOS-ovem taboru, zato smo zdaj na nov nacin pod istim zatiralskim škornjem. Zdaj raste nova generacija, ki sanja o casu, ki sta ga prvi dve generaciji hoteli pustiti za seboj, ker v njem ni bilo nic lepega. Zdaj raste generacija, ki ni vec katoliška, v mar­sicem pa tudi ne vec slovenska. Zdaj raste generacija, ki svojo upornost uresnicuje v blodnjah salonskega levicarstva, ki ne naci­onalizira vec premoženja, ampak z davki za­tira vsako samostojno pobudo. Ki s šolskim monopolom pere mlade možgane, da ne vedo vec, kaj terjata logika in argument. V mislih imam generacijo, ki z nepremišljenim izposojanjem denarja državo, narod, nas same, dejansko prodaja tujcu, kapitalistu, ki ga v besedah tako sovraži, a jim tujcev de­nar omogoca lagodno življenje brez dela in odgovornosti. Ker prav taki vec ne verjamejo v nic, ho­cejo vse tukaj in zdaj. Zato ni potrpežlji­vosti, ni darovanja, ni žrtve, ni ljubezni, ampak je eno samo uživaštvo. In vedno manj je takih, ki se spominjajo prve gene­racije, njihove zakoreninjenosti v tradiciji, ki je povzetek naše samobitnosti. In ker prva umira, ta pa izgublja najboljše, ki se množicno selijo v tujino, ostaja doma le osiromašena množica brez voditeljev, ki voli in voli svojo pogubo, ker je zasleplje­na s cudovitimi a praznimi besedami. Smo tik pred novimi obcinskimi volit­vami. Ocitno je, da bo malo kje prišlo do zamenjave obstojece obcinske oblasti. Kakor smo stari, tako smo konzervativci v najslabšem možnem pomenu. Volimo, kar imamo, ne glede na kvaliteto in se bojimo sprememb. Nekateri zato, ker so prepricani, da je sedanja obcinska oblast »v redu«. Ce je tako, bodite torej pozorni ali se stari kandidat poteguje za nov man­dat s sklicevanjem na svoje delo in rezul­tate (verjetno v vecini obcin dobivate zdaj razno razna obcinska glasila, ki niso nic drugega kakor od vseh placana predvolil­na reklama. Protestirajmo proti taki zlora­bi!). Potem so tisti, ki bodo volili iste, ker so prepricani, da so vsi isti in drugim ne zaupajo in tako omogocajo pogubno kon­tinuiteto na vseh ravneh. In na koncu smo tisti, ki pretehtamo op­ravljeno delo, poskušamo videti ali je bilo kaj korupcije, spornega vedenja in želimo novih ljudi (t. j. ljudi druge politicne prove­nience) v mestnih hišah, da bodo iz omar potegnili okostnjake, »grešnike« pa pos­tavili pred sodišca zaradi slabega ali celo zlocinskega upravljanja z obcinskim de­narjem. Lahko bi rekli, da smo neodvisni in svobodni volivci, ki nimamo vnaprej dolo­cene stranke, ki jo bomo zanesljivo volili. A takih nas je malo. V vsakem od nas namrec preži »Janko­vic«. Ko je Anton Rop imenoval v Merca­tor za direktorja takrat neznanega clove­ka iz množice preverjenih kadrov, morda ni vedel, da je to clovek, ki se bo odlicno znašel in ostal dlje kakor on sam. Prišel je reven »kot cerkvena miš«, zdaj ima milijo­ne. Njegovo premoženje narašca, ceprav njegova podjetja propadajo, DUBT (beri vsi) pa je že prevzela tudi dolgove, ki jih je povzrocil s svojim delovanjem. Ob nje­govih »maco« potezah v smislu »službo za seks« pa lahko pomehkuženi moški le ne­vošcljivo vzdihujejo. Na koncu se celo jav­no pohvali, da je nedotakljiv, ker je vedno bil proti Janši. Roko na srce, kdo si ne bi želel vsega tega: bogastva, nedotakljivosti in takega izvajanja oblasti? V vsakem cloveku je do­volj greha in slabosti, da se lahko izrodi v kaj takega. Ni pa vsakemu dano. Nekateri pa se zavedamo kaj pomeni za vecno živ­ljenje, ce živimo po svojih željah in brez moralnih zavor, in bedimo nad svojimi že­ljami, kakor nam Bog zapoveduje v 9. in 10. zapovedi. »Ne želi…« kar je isto, kakor ce bi rekel »bodi gospodar svojih želja, da ne bodo prerasle v greh«. A vecina Slo­vencev danes ne pozna vec Božjih zapo­vedi in zato je njihova vest bolna, omahlji­va in so nesposobni naporov krepostnega življenja, ki pa potrebujejo direktno Božjo pomoc, ki ji pravimo milost. Naša oblast je zvest odsev moralnega stanja med ljud­mi. Lahko bi zapisal, kakršno ljudstvo, taka oblast, kakršna oblast, tako ljudstvo. Biti »Jankovic« so tihe ali celo nezave­dne sanje mnogih, zato bodo mnogi takim kandidatom dajali svoje glasove. In zato me bo zelo cudilo, ce se v glavnem mes­tu zgodi preobrat, kajti kontinuiteta nam ponuja staro, znano in ucinkovito korup­cijo, pomlad pa prihaja v obliki mladega, sposobnega in pokoncnega politika. Ce ne drugega, si obetam zanimiv boj in debate! Ker smo moralno bolni, nismo sposobni sprememb, ki si jih vsaj z besedami želi­mo. A velja vedno isti Kristusov klic: »spre­obrnite se in verujte evangeliju, ker se je približalo Božje kraljestvo«. Tu se zacnejo spremembe, na to smo pozabili. Tu tici ko­renina našega stopicanja na mestu in ne­nehnega vracanja v rdeco preteklost. Andrej M. Poznic casnik.si PROSTOVOLJKE Med tisoci prostovoljcev, ki so se prijavili in bili izbrani, je bilo tudi nekaj mladih iz naše skupnosti. Tako so nam opisali svoje vtise SLOVENIJA Že od otroških let sva sanjali o olimpijskih igrah in kako bi bilo lepo, ce bi jih kdaj doživeli kot športnici. To nama žal ni uspelo. Mladinske olimpijske igre Buenos Aires 2018 so bile zato edinstvena priložnost, da te sanje izpolniva, zato sva se vpisali kot volunterki (prostovoljki) in bili izbrani kot NOC assistant za slovensko reprezentanco. Zelo sva bili ve­seli in ponosni, ko so nama to potrdili! Spoz­nali sva Boruta Kolarica in takoj smo zaceli z delom! Prve dni sva bili malo sramežljivi, ker nisva dobro vedeli, kaj in kako morava delati, potem je pa kar šlo, in to prav dobro. Ko je v torek, 2. oktobra, prišla slovenska olimpijska skupina smo jih vse tri volunterke sprejele s slovensko zastavo. Kar cudili so se, kako to, da volunterke znamo slovensko in da smo jih tako sprejele! Spoznale smo osebe dobrega srca, s kateri­mi smo postali tudi dobri prijatelji - to je bilo za vse nepricakovano. Vsak dan so nas boljše sprejemali tako, da smo se pocutile del skupi­ne. Me smo jim pa hotele tudi pokazati, kaj se dogaja med nami, v slovenski skupnosti v Ar­gentini, zato smo jih povabili v Naš dom, obi­skali so tudi slovensko šolo na Pristavi in jedli asado pri Gaserjevih. Trije nepozabni tedni. Tako smo uživale, da so nam vcasih kar solze tekle z oci, od smeha ali pa od ganjenosti. Velika zahvala gre Borutu, Alji in vsej olimpi­skemu teamu, ki so tako lepo ravnali z nami! Kati in Nati Javoršek Že skoraj eno leto nazaj smo zaceli razmišljati o Mladinskih olimpijskih igrah. Vedela sem, da je biti prostovoljec na takem športnem do­godku zelo lepa izkušnja, nisem si pa mogla niti predstavljati, kaj vse me pricakuje. Nekaj mesecev kasneje sem izvedela, da sem bila iz­brana in pocasi se je zacela odpirati možnost, da bi bila asistentka slovenske reprezentance. Ko smo se prvi dan srecali z Borutom “el Jefe” Kolaricem, smo že takoj prišli do prvih nesporazumov glede “stare” in “moderne” slovenšcine: jogi ali modroc - kaj je pravilno? Pa smo hitro in še kar mirno rešili te težave… Dva dni kasneje so se pridružili še športniki in trenerji. Kako debelo so gledali, ko smo jih pozdravljali v slovenšcini! Še bolj pa, ko smo jih ob vhodu v Olimpijsko vas pricakali s slo­vensko zastavo. Tako so se odvijale igre in smo se skupaj veselili ob doseženih kolajnah, reševali zade­ve stanovanja in tudi malo prehodili Buenos Aires. Seveda smo pa volunterke ta cas izko­ristile tudi za to, da smo jih izobraževale glede mate-ja, alfajorjev in dulce de leche... Moram povedati, da je bila izkušnja polna novih doživetij: šport, slovenšcina, odlicna or­ganizacije tako velikega dogodka. Najbolj mi bo pa ostalo pri srcu, da nas je slovenska re­prezentanca vzela za svoje, da smo lahko bile blizu in navijale z njimi, kot pravi del ekipe. Moram se zahvaliti najprej Borutu in Alji za tako lepo izkušnjo, ter vsem ostalim clanom reprezentance za družbo in prijateljstvo. Najvecji aplavz pa gre vsej moji družini, ki me je podpirala in pomagala, da sem bila lahko prostovoljka na MLADINSKIH OLIMPIJ­SKI IGRAH BUENOS AIRES 2018. En ogromen HVALA!!!!!!!! Andrejka Puntar Gaser SINGAPUR Olimpijske igre so minile, že kar dva dni nisem šla v uniformi na “villo” in cutim, da imam prevec prostega casa, da mi nekaj manjka. Cudno se mi zdi, da ne govorim vec po angle­ško ali da ne slišim kitajšcine. Bila sem na olimpijskih igrah Buenos Aires 2018 in kot prostovoljka “NOC assistant” so­delovala z delegacijo s Singapurja. Od preva­janja pa do sprehodov po mestu ali vecerij. V dobrih desetih dneh sem postala prava profe­sionalka za “azijsko hrano”, ker “moji” špor­tniki niso bili kaj prevec navdušeni nad slav­nim argentinskim mesom. Bilo je nepozabno in ogromno doživetje. Prav tako je bilo, kot nam je opisala inštruk­torica: biti “prostovoljec” je kot zaljubiti se v pesem: prve dni jo poslušaš stokrat, postaja ti vsak dan bolj všec, ko pa cas mineva se je kar malo navelicaš in je skoraj ne moreš vec pos­lušati. Kot prostovoljec se zacneš spraševati, zakaj si se pravzaprav vpisal za to delo, unifor­ma te zacne motiti, sploh nimaš vec casa za nic drugega. Potem se pa kar naenkrat zaveš, da bo cez nekaj kratkih dni vsega konec. In takrat se spomniš, zakaj ti je bila ona pesem tako všec! Enako se je zgodilo pri igrah: veš, da se bo kmalu koncalo in izkoristiš in uživaš vsak trenutek te nepozabne izkušnje. Torej, bilo je cudovito doživetje, hvaležna sem za tako priložnost! Vero Brula STRAN 4 30. OKTOBRA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA OSEBNE NOVICE KOLEDAR SMRT Umrl je g. Ignacij Grohar (92), dolgoletni clan odbora Zedinjene Slovenije in odbora Slovenske hiše. Svobodno Slovenijo je prejemal in prebiral prav do konca. Družini izrekamo sožalje, naj pociva v miru! 17. oktobra je umrla gospa Polda Lipovšek roj. Radovic (92). Naj pociva v miru! 27. oktobra Šolski izlet v Glew ob 15:00 Redni pouk SSTRMB ob 20:30 70. obletnica Pevskega zbora v slovenskem domu v San Martinu 28. oktobra Obletnica na Pristavi 1. novembra Praznik vseh Svetih Slovenska hiša 3. novembra ob 17:00 Kulturni vecer SKA v Slovenski hiši