P a s n i L Poletno jutro. Komaj začne svitati, že žvergolijo drobne ptičice po zraku in plavajo čversle ribice po vodi, ter se radujejo in hvalijo svojega dobrotljivega stvarnika. Ze vshaja runieno solnce in razliva presvitle žarke po verliovih visokih gora, pozneje po liribcih in zadnjič po vsi zeleni planjavi. Rosa se sveti kot zlato in srebro po zeleni travi, po pisanih cveticah in košatih drevesih. Pastirji veselo žvižgaje iu pevši ženejo svoje čede na pašo, in kmetovavec gre molivši na odločeno delo. Vse je veselo prelepega poletnega jutra. — Kaj pa ti, Ijubi ucitelj! Pa ne, da bi zaleževal take zlate ure! Glej, solnce se že skozi okno k tebi ozira; tvoji učenci so že zgodaj na paši z živinico , kjer popevajo in se tudi pazno uče iz šolskih knjig, kar si jiin rekel se nauciti. Tedaj le samo ti si raorda še, ki zamujaš veseli juterni čas. Ljubi moj, juterni čas je kratek, in kdor ga zamudi, veliko zamudi. Zato, hitro hitro nakviško, ljubi bratec, in zaiiiii že zgodaj priduo delati v svojem imenitnem poklicu, ter skleni in reci: 1. Moje naj večje veselje naj bo, da sein vsaki dan pri ljubih nedolžnili otrocih. 2. Moja naj večja skerb pa naj bo, da ljubo mladost vodim po pravi poti do časne in večne sreče, da jihizrejam prave kristjane in domovince, Bogu in Ijudeni na korist in veselje. Fr. 8. Čh.