$

Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Direktor in glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer

Ljubljana, 19. aprila 1991
številka 16, letnik 50, cena 19 dinarjev
Kadar spremljam dogodke v slovenski skupščini, se sicer a kaj hitro začnem škripati z zobmi. Učitelji, zdrav-
UUH režim
niki, da o delavcih v tovarnah niti ne govorim, vsi so tik pred stavko, če ne že v njej. To pa države ne moti, da ne bi rinila s povečanjem plač svoje uprave. Poslanci proti temu na glas bentijo, a kot vselej vse potrdijo. Sramota!
Zato spet in spet, le delavci v močnih, enotno nastopajočih sindikatih bodo kaj dosegli.
Slovenska Matična] zveza: J
psi|jjg Vse to kajpak jezi Dora Hvalico, ki spet predlaga stalno jSeK usklajevalno telo vseh sindikatov. Ob takšnem cinizmu in aroganci oblasti ji razcepljeni sindikati pač ne bodo kos.
V pismih bralcev nam očitajo, da smo preveč proti militarizaciji. Toda Slovenija se militarizira. Krog prijateljev jo je dobesedno zasedel. Bavčar policijo, Omerza finančni nadzor, Korsika informacije v parlamentu, Kacin (drugi slovenski vojak) kar vse slovensko obveščanje...
Ig Pištolarska rubrika Med nami prav tako opozarja, kaj čaka delavce pod to oziroma takšno oblastjo.
ta za Tolitfčn0 staltl(
’n° PoročS
'	■■ Še in še, predraga država, ki ve, koliko potrebuje
in je ne zanima, ali to lahko res porabi. Davke pač izračuna na plačah delavcev in se veselo redi.
V vsaki številki naš plakat, sindikalni mozaik, z vrsto koristnih napotkov, nasvetov, pomočjo. Zaupniki, le nabijte ga na oglasne deske. Splačalo se bo. V ljubljanskih sindikalnih konzumih boste lahko kupovali dobro blago in to ceneje - z izkaznico SSS. Kdor pa je še nima, bo lahko izrezal kupon DE z naše borzne strani in z njim vsaj v ljubljanskih konzumih užival vse pravice člana.
m f| Slovenska
1| kmečka zveza -* (Ljudska stranka
zemljo in popraviti e vsem razlaščenim, bi hkrati delali novih
:	vravna držo
^	spošto
človekovih p
učinku gosg. sistem, PrlJ°

Slovenije
Pravic pa je iz dneva v dan manj, na vseh področjih. Država se pase, podjetja pa zapirajo obratne ambulante, ogrožena je marsikatera bolnišnica... Brezposelnih je vse več, za službo je vse težje zato...
■■■Koristna novost je stekla tudi na strani »razum in srce«.
Začenjamo s stalno svetovalno rubriko o poklicnem usmerjanju. Berite jo in po telefonu ali s pismom vprašajte vse, kar vas zanima. Položaj v Sloveniji je tak, da bo odločitev za šolanje, za poklic vse bolj usodna. Zakaj bi tvegali, če lahko pomagamo?!
t^nka
Wdemokra
mPretiove:
\bla9inja,
te?*"
SouPravU,
■■Pomagati pa bo treba! Tudi delavcem, ki jih je doletela ftiSlH usoda, podobna razlaščenim in na cesto vrženim delavcem Teletraka, nekdanjega računalniškega centra IMP, ki počasi, a zanesljivo drsi v zasebne roke. Prav čudimo se, da se ne zgane noben sindikat, nobeno vodstvo nekdanjih delovnih organizacij in tozdov v IMP. Saj je to vendarle njihova last in na cesto lete njihovi tovariši!
V študijskih prispevkih:
Napotila sindikalnemu zaupniku za sklepanje in izvajanje kolektivne pogodbe v podjetju
2. stran
3. stran
4. in 5. stran
6. in 7. stran
strani 12 in 13
Na 8. in 9. strani
14. stran
11. stran
Na 17. in 18. strani
Gorenjski sindikalni razgledi od 19. do 24. strani
Ali bodo stranke prehitele sindikate
Delavcem v Mariboru (in še kje) je prekipeli, pa so se zbrali na protestnem shodu. O njihovih zahtevah smo pisali v prejšnji številki. Naj v tej sploh dodajamo, da niso izpolnjene?!
Ne le to, nanje oblast ostaja enostavno gluha, kar je še huje.
Če neuslišane pravične zahteve žalijo občutek za pravico, ignoranca oblastnikov užali človeško dostojanstvo.
Za povrh se najde še možak, kakršen je predsednik mariborskih socialdemokratov Teodor Lorenčič. V Delu piše, da je shod že lačnih delavcev ožigosal skorajda za zaroto mariborskih direktorjev, vlade in sindikata?!
Prejšji teden sem slišal, da so se v Neodvisnosti zjezili, ker Delavska enotnost preveč napada vlado, češ, saj ni vse črno, tudi dobre plače so, na primer v bankah, zavarovalnicah...
Ob takšnih cinizmih, ignoranci in vzvišenosti se človek res mora vprašati, od kod slovenskim delavcem in njihovim sindikatom toliko potrpežljivosti.
Žal vsi svobodni, neodvisni, konfederativni, strokovni in kaj vem kakšni sindikati še ne zmorejo toliko modrosti, da bi se povezali in skupaj nastopili vsaj tedaj, ko so interesi njiihovega članstva najhuje ogroženi. Svobodni sindikati so roko že nekajkrat ponudili, tudi iz drugih sindikatov je že bilo moč slišati dobrohotne besede. Bilo bi naravnost osupljivo, če bi delavska stiska prej povezala stranke kot pa sindikate.
Osupljivo, a ne nemogoče. Delavska stranka, ki se zaradi razmer logično bliskovito razvija v pomembnega političnega partnerja (čeprav še ni v parlamentu), to dokazuje. Njen predsednik Vlado Rančigaj kar naprej poudarja, da o takšnih ali drugačnih koalicijah ne razmišljajo, da nimajo nobenih voditeljskih in politikantskih ambicij. To pa jih vendarle ne moti, da bi iskali stike z vsemi strankami, ki jih skrbi vse težji položaj delavstva. O tem se je Delavska stranka že menila s socialisti, prejšnji teden so se njeni predstavniki srečali s prenovitelji in še se bodo z vsako stranko, levo ali desno, ki ji je mar slovensko delavstvo. Po tisti kitajski pač, da mačkina barva sploh ni pomembna, da le miši lovi.
Prav je tako. In prav bo, ko bodo to spoznali vsi sindikati. Dandašanji ni prav nič pomembno, ali France Tomšič le govori o 120.000 članih oziroma ali so res vsi podpisali pristopno izjavo. Pravniki svobodnih sindikatov sprejemajo vse delavce, čeprav bi se lahko sklicevali na pravico do brezplačne pravne pomoči, ki je zapisana na izkaznici SSS. Tudi to zdaj ni prvo vprašanje, ali bo Konfederacija samostojna ali bo šla v Neodvisnost ali kam drugam pa kako bi ta ali oni sindikat odluščil čim več lastnine SSS ...
Vse to seveda so teme. Nikakor pa ne edine, kaj šele prednostne v času, ko članstvo prav vseh sindikatov izgublja pravice, izgublja premoženje, ki so ga ustvarili delavci, izgublja delo, kruh...
Še vsak zakon, ki ga je vlada z demosovim glasovalnim strojem »spravila skozi«, je bil sprt z zahtevami sindikatov. Koga ni bilo sram, ko so poslanci kar po vrsti bentili proti zakonu o delovnih razmerjih, zakonu o plačah, proračunu in še marsičem, kar gre v škodo delavcem, upokojencem, nezaposlenim ... Sram zato, ker je velika večina razprav poslancev vendarle zbujala upanje, a je po glasovanju vselej sledilo razočaranje.
Če pustimo vse dobre namene strank ob strani, bomo morali ponavljati in ponavljati - brez močnih in vsaj v akciji za cilje, (ki so v besedah vseh zelo podobni) svojega članstva enotnih sindikatov bo slovensko delavstvo res le še delovna živina!
Piše: Ciril Braier
Vsem, ki se v podjetjih ukvarjate z reklamo, časopisom, pisano besedo
Potrebujete storitve tehničnih urednikov, oblikovalcev, lektorjev? Bi radi, da bi bilo vaše glasilo lepše in hitreje urejeno, da bi vaša reklama bolj učinkovito prodrla, da bi bil vsak list, ki zapusti vaše podjetje, lep in da bi bila lepa vsaka beseda na njem?
Pokličite Enotnost na Dalmatinovo 4 v Ljubljani in*oglasili se vam bomo na telefonih 321-255 in 310-033 (int. 362)
Ravnikov odstop ni nobena drama
V JUGOBALKANIJI ni nič novega. Mislim - v pozitivnem smislu. Markovič se še kar smeji, politiki se še kar kregajo, vojska še kar grozi, gospodarstvu še kar primanjkuje denarja, podjetja so še kar medsebojno zadolžena, prebivalci so še kar in vedno bolj suhi in čeprav je že kar prijetno toplo, so ceste in železnice v Kninski krajini še vedno neprevozne. No, ni vse slabo v tej naši JUGOBALKANIJI. Vreme se je ta teden kar popravilo, otoplilo se je in ozelenelo ter razcvetelo. In pojavili so se že prvi pravcati garači, ki jih čisto nič ne motijo politične špekulacije. Čebele.
Tudi v naši državi Sloveniji je še vse po starem in v povprečju ne preveč dobro. In če je povprečnemu delavcu toplo, potem najbrž zato, ker stoji na soncu ali ker ga grabi jeza, ko živi vse slabše in ko ga v prihodnosti čakajo malodane le še računi, ki jih bo moral plačati. In če vam preberem nekaj stavkov iz uvodnika zadnje DELAVSKE ENOTNOSTI, vam bodo stvari tudi bolj jasne. Marjan Horvat pravi, da so na prvi konferenci svobodnih sindikatov Slovenije v Velenju prevladovala aktualna vprašanja gmotnega in socialnega položaja slovenskega delavstva, da se je pokazala kritika gospodarskih razmer in se ponujala kot nekakšna začarana brezizhodnost, ko z zajamčenimi osebnimi dohodki v višini 250 DEM ali z zajamčenimi nadomestili v višini 200 DEM danes živi že polovica slovenskih delavcev in njihovih družin, kar je kajpak huda revščina ...
Ljudje so voljni potrpeti marsikaj in se tudi marsičemu odpovedati - če vidijo cilj, izhod ali če vedo, kdaj se bodo stvari začele premikati na bolje. Tega zdaj na žalost še ni videti. Če uporabim prispodobo, potem se še ne premikamo iz dolgega tunela, ko z vsakim korakom postaja svetleje.
Zato je kar prav, da se je končno v svobodnih sindikatih nekaj začelo premikati, da se bodo končno organizirali za delavce in se (tudi) končno prenehali ukvarjati sami s seboj. Ravnikov odstop ni nobena drama, pravi Marjan Horvat, mi pa lahko dodamo, da potrebujemo novo - nekompromitirano vodstvo in da se je to zgodilo malodane leto prepozno.
-jP-
Strah pred demokracijo
Rešitev ni v odpuščanju delavcev
Moji predsednici
V	14. številki Delavske enotnosti z dne 8. 4. 1991 je priloga ZASAVSKI SINDIKALNI RAZGLEDI, v kateri so predstavniki sindikata razgalili tisti del resnice, ki nakazuje skorajšnji zlom gospodarstva in velike socialne probleme.
V	tej prilogi je tudi intervju z mojo predsednico, v katerem je natrosila mnogo neresnic. Da pa si nepoučen bralec ne bi ustvaril napačne slike, mislim, da je potrebno povedati resnico.
Posebej zbode njena ugotovitev, da vodstveni delavci ne opravijo vsega dela v korist podjetja. Ta trditev bralcu vzbuja sum, da vodstveni delavci izkoriščajo podjetje za svoje osebne malverzacije, zato bi bilo smotrnejše, da predno jih obtoži, v podjetje pripelje ustrezno kontrolo. Na podlagi ugotovitev te kontrole pa lahko izreče svoje mnenje, zato upravičeno dvomim, da ima za takšne obtožbe tudi ustrezne dokaze.
V	nadaljevanju pa bralcu postreže še z drugimi neresnicami. Povsem neutemeljena je trditev, da program, ki ga je izdelal RČ Celje, temelji v osnovi na odpuščanju delavcev, resnica pa je ta, da program izhaja iz treh faz, kot sledi:
-	v prvi fazi:
selekcija kupcev, kontrolirana dobava, prilagajanje proizvodnih zmogljivosti tržnim razmeram, selekcija in kontrola nabave, okrepljena izterjava;
-	v drugi fazi:
kontaktiranje s končnimi porabniki, nastop na tujem trgu - gumiran program, prodaja osnovnih sredstev, ki niso v funkciji proizvodnje, pripraviti model lastninjenja, povečati obseg sodelovanja s kooperanti, sprotno spremljanje kalkulacij, ugotavljanje presežkov zaposlenih;
-	tretja faza
je opredeljena kot razvoj podjetja.
V	tem delu je moja predsednica z enim stavkom zanikala ves vložen trud v izdelavo tega pro-
grama, še bolj pa me skrbi to, da zanika tudi strokovnost institucije, ki je sodelovala pri izdelavi programa.
Prav tako mi ni znano, od kod ima podatek, da smo iz obrata HTZ v Konfekcijo prerazporedili 80 delavcev, povrhu vsega pa naj bi bili še vsi kvalificirani. Resnica je ta, da smo iz HTZ v letu 1990 v obrat konfekcijo prerazporedili 25 delavk, pripravlja pa se prerazporeditev še osmih delavk, nobena med njimi pa ni kvalificirana, temveč so vse priučene za dela šivanja, s tem da so se v skladu z internimi pravilniki priučile za zahtevnejše faze šivanja v konfekciji.
Ne vem, zakaj bi delavcem, ki so bili prerazporejeni na druga delovna mesta, dokupovali delovno dobo ali jim delili odpravnino, očitno pa je, da je moja predsednica nekatere stvari povsem pomešala.
Prav tako se ne strinjam z nejno trditvijo, da ni pravih komunikacij z vodstvom, ne pove pa, da jih ne želi ona ali da je pobudo vodstva za sodelovanje in komuniciranje odklonila prav ona. Trditev, da sindikat ne dobi nobenih odgovorov na svoja vprašanja, ne drži, zato predsednici priporočam, da ponovno prebere odgovore sindikatu, ki so datirani 2. 7. 1990; 14. 11. 1990; 8. 11. 1990; 29. 11. 1990 in zadnji 4. 3. 1991.
Za konec še nekaj o osebnih dohodkih. Ob sklepanju pogodbe med delavskim svetom in direktorjem je bilo dogovorjeno, da se direktorju v skladu z merili določi izhodiščni OD v višini petinpol-kratnega povprečnega osebnega dohodka za november, ki predstavlja 21.956,00 din, ta osebni dohodek pa je v zasavski regiji med najnižjimi.
Še podatek: januarja je bil najvišji osebni dohodek 22.211,00 din, povprečni pa 5.781,00 din pri mesečnem fondu ur 196.
Februarja je bil najvišji osebni dohodek 18.076,00 din, povprečni 4.888,00 din za mesečni fond ur 163 in 20% zmanjšani izhodiščni osebni dohodek za vse zaposlene.
Janez Hočevar, IPOZ
Lačni in oboroženi, toda vami in živi
V sindikatu Neodvisnost
-	KNSS smo naročniki in redni bralci vašega cenjenega časopisa. Naša ocena je, da je list na dovolj visoki profesionalni ravni, da je vsebinsko pester in aktualen za vaše sindikalno članstvo. Menimo pa, in to je naša kritična pripomba, da v njem ni dovolj različnih in kritičnih stališč do sprejetih sklepov in delovanja organov in organizacij ZSSS. Prepričani smo namreč, da se vsi s sprejetim in zapisanim ne strinjajo. Ker pa polemičnih člankov ni, veje iz vašega lista nekakšna enomiselnost in enosmernost, ki je moteča. Res je, da se vsake toliko časa kdo oglasi v Odmevih in pokritizira zapisano. To pa ni dovolj. Objavljati bi morali tudi članke ljudi, ki mislijo drugače in ki so sposobni predlagati kaj drugega, recimo bolj konkretnega. Pomanjkljiva polemična izmenjava mnenj daje včasih občutek, da ste - oprostite izrazu - trobilo, v katerega pihajo od soprana do basa vsi po istih notah.
Do sodbe o enomiselnosti in enosmernosti vašega pisanja smo prišli, ko smo prebirali 13. številko vašega cenjenega časnika z dne 29. marca 1991. Kar v treh članki avtorji neusmiljeno kritizirajo porabo denarja za našo slovensko vojsko (Če vprašate mene
-	D. Hvalica, Ali je edina pot cesta
-	D. Križnik, Lačni in oboroženi
-	L. Bohm). V prvem članku je poudarjeno, da se »ne bomo navduševali nad lastno vojsko«, v drugem, »da si bodo morali 3.500 din (zajamčeni OD, op. p.) zaslužiti delavci sami, Janša pa bo dobil denarja, kolikor je vredno 300 Liletov (torej prihodnji čas, t.j. leto 1991), in v tretjem članku »naša vlada ...jev letu 1990 porabila za orožje toliko denarja, da bi lahko z njim kupila 300 Liletov«. Očitno je, da so bili vsi trije avtorji na istem sestanku, vendar sta dva zadevo razumela različno. Nerodno je le to, da je Delo objavilo (12. 4. 1991, str. 3, Vlada zavrača interpretacijo pokroviteljskih poslancev), da je dala lani za vojsko (seveda ne našo) še enkrat več kot ji namenja letos. Torej smo lani dali denarja za 600 Liletov.
Pa sploh ne gre za število za-
Javno vprašanje dr. Jožetu Mencingerju podpredsedniku IS SR Slovenije,
Na razširjeni seji izvršnega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije 12. aprila letos smo obravnavali gospodarjenje in zagotavljanje socialne varnosti delavcev, presežke, odpuščanje in možnosti za ponovno zaposlovanje delavcev v kovinski in elektroindustriji Slovenije. Razprava je potekala tudi v luči zadnjih dogodkov, torej podržavljanja Slovenskih železarn, o čemer je sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije že poslal pisne pripombe:
-	predsedniku predsedstva RS Milanu Kučanu,
-	predsedniku skupščine RS dr. Francetu Bučarju,
-	predsedniku izvršnega sveta S RS Lojzetu Peterletu in
-	republiškemu sekretarju za industrijo in gradbeništvo Izidorju Rejcu.
V razpravi so bili navzoči seznanjeni z izplačevanjem regresov za letni dopust v družbeni nadgradnji in v gospodarskih kompleksih, ki imajo monopol (EGS, itd.), vsaj z moralnega vidika so si ti izplačali pretirano visok regres za letni dopust.
Sprejet je bil sklep:
Dr. Jožetu Mencingerju se postavi vprašanje, kako bo vlada v tem primeru ukrepala, ko pa delavci v gospodarstvu ne dobijo za polno opravljeno delo niti zajamčenega osebnega dohodka, kaj šele regres.
Tak odnos družbe nadgradnje ustvarja v kolektivih kovinske in elektroindustrije Slovenije dodatno nezadovoljstvo in nezaupanje v vlado.
Predsednik Sindikata kovinske in elektro-industrije Slovenije
Albert Vodovnik
Gospod Valentin Lapajne
Ne vem, zakaj nas pred volitvami niste hoteli brati. Veseli pa me, da ste ugotovili, da smo preživeli in da nas kanite zdaj prebirati, tudi tisto »kar je tiskano z najdrobnejšimi črkami«.
Hvala za Vaše pisanje iz daljnega Siegna. Pišete tudi tole:
»Če bodo Vaš list in njegovi dopisniki prisluhnili mojim vrsticam, ni vrag, da ne bomo pregnali tistega, ki ima prevelike oči!«
Prav, da ste pripravljeni nekoga preganjati skupaj z nami. Prosim pa Vas, da bi pustili za zdaj pri miru tiste s *>prevelikimi očmi« in se lotili vseh onih z gluhimi ušesi, strupenimi jeziki, trdimi srci in dolgimi prsti.
Potem bomo prej tam, kjer bi radi bili. V demokraciji, ki ne bo ne »Bučarjeva in Peterletova«, kot ji pravite sami ampak bo nas vseh in se je nikomur ne bo treba bati.
Urednik
Vaša stran
Spoštovani bralci
Za novinarja menda ni hujšega greha, kot da mu kdo lomasti po članku! To je tudi svetinja v odnosu do naših bralcev. Edini, ki se lahko dotakne vaših prispevkov, je lektor.
Zato pa vas res lepo prosimo, naj vaša pisma ne presežejo poldruge tipkane strani (45 vrstic). Odmevi in stališča pa vprašanja, ki terjajo dogovor, so lahko za pol strani daljša. Več pa ne, saj se sicer tudi mi ne bomo mogli držati svojega načela in bomo prispevke prisiljeni krajšati, če ne celo povzemati.
Hvala za razumevanje!
PREJELI SMO
Uredništvom Javnih glasil
Plačilo za pokončnost
Komisija skupščine Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je na zahtevo vodstva skupščine Republike Slovenije z glasovi poslancev
vladajoče koalicije izglasovala razrešnico Alenki Leskovic, vodji skupščinske informativne službe.
Stranki demokratične prenove, drugim strankam opozicije in celo nekaterim tankovestnim poslancem Demosa je sprva sicer uspelo braniti in ubraniti pokončnost odgovorne delavke skupščine, ki je tvegala svoj položaj, da bi zavarovala zakonitost dela skupščine in svobodo obveščanja.
S sklepom o razrešitvi Alenke Leskovic se je Demosovo vodstvo skupščine Z DEJANJEM opredelilo proti pravni državi in proti svobodi tiska. ČESTITAMO!
Pravljici o novih razlogih za razrešitev Alenke Leskovic pa ne bodo verjeli niti tisti volilci Demosa, ki doslej še niso uvideli, za kaj gre.
Politična direkcija SDP Slovenije
pravljenih Liletov, ampak za nekaj povsem drugega. Gre za nekritično, da ne rečemo papagajsko ponavljanje neargumentirane an-timilitaristične miselnosti, značilne predvsem za nekdanje komuniste. Ta miselnost vidi le eno stran medalje, in sicer, kako lepo bi lahko vojski namenjen denar zapravili za druge stvari, tudi za plače tistim, ki ga imajo malo. Drugo stran pa povsem zanemarjajo, namreč, kaj bi se nam lahko zgodilo, če bi ostali brez obrambe. Mar smo res tako kratkega spomina, da smo pozabili na neugodje, ki smo ga občutili, ko je veliki kosovopoljski boksarski blefer napovedoval pohod stotisočglave horde na Ljubljano? In kako smo se tedaj v strahu spraševali, ali jih bo našim fantom uspelo zadržati na meji?
Danes nastajajo prav na tistem področju, od koder so nas pred petsto leti napadali turški bašibo-zuki, novotvorbe, ki se pospešeno oborožujejo in grozijo vsej Jugoslaviji, tudi nam. Njihov napad na nas bi pomenil divjaštvo. V divjaštvu pa morajo možje braniti svoje otroke, svoje ženske in svoje brloge. Tako danes kot pred desetti-soč leti. Bog ne dopusti, da bi se pred sovragi znašli goloroki!
Antimilitaristi trdijo, da smo premajhni za samoobrambo in da bi nam v sili prišla na pomoč demokratična, parlamentarna in še ne vem kakšna Evropa. Ne bodimo naivni! Evropa in svet vidita predvsem svoje koristi. Zato tudi terjata enotno Jugoslavijo. Poglejte, kaj se dogaja s Kurdi! Na tisoče so jih pobili, da desettisoče jih dobesedno crkava od lakote in mraza, narodi te tako opevane Evrope in tudi Amerike pa so mirne duše sprejeli resolucijo o nevmešava-nju v notranje zadeve njihove domovine. Seveda, Kurdi nimajo nafte. In mi tudi ne.
Naj zaključimo. Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki se mu v normalnih razmerah ne bi zdelo škoda razmetavati denarja za oboroževanje. Toda pri nas časi niso normalni; to so nevarni časi. Vsak pameten človek pa se pred nevarnostjo zavaruje. Zategadelj predlagamo, da v vašem cenjenem časniku objavite članek z naslovom: »Lačni in oboroženi, toda vami in živi.«
Lepo pozdravljeni. Še se bomo oglasili.
Marjan Zupan
Poker z železarn
Da so slovenske železarne (Jesenice, Štore in Ravne) kar naenkrat postale »bolni velikani, ki zažirajo vse okoli sebe«, tega seveda novinarji niso krivi, zamerim pa jima premalo rahločutnosti, poznavanja zgodovine železarstva na Slovenskem, miselnost prejšnjih slovenskih vlad in odnos do okoli 12000 železarjev in njihovih družin. Bosta za tekstilno industrijo, industrijo pohištva, rudarstvo, naslednjikrat pisala v istem stilu? Za Verigo, Plamen, Tovil, Žično in še 150 drugih pojdetij v Sloveniji, ki so na robu propada? Koliko milijonov dolarjev bo šlo za rešitev Adrie Airwaysa in koliko za Metalno, Litostroj? Ne vem, zakaj je nakaterim tm v peti ravno črna metalurgija, za katero vsi dobro vemo, da je bila izrazita »molzna krava« v svojih uspešnih obdobjih, ki so jo »zažirali« mnogi. Jeseničani smo vedno negodovali, da se denar steka v vsemogoče namene zunaj občine, medtem, ko je bila sama občinska srenja zaradi tega v marsičem prikrajšana.
Dr. Banič bi zaprl vse tri žela-zame in eno samo postavil nekje ob koprski luki. Res je to iluzija dr. Banič, ob moji majčkeni pripombi, da bi bilo ob tem treba upoštevati zgodovinsko tradicijo, znanje kadrov, tekoče vode, ustavljanje plavžev in martinovk (prevozi rude in koksa niso več potrebni), ter še marsikaj.
Politične odločitve prejšnjih vlad, če so bile zgrešene, so bile skoraj na vseh področjih, ne samo v črni metalurgiji. Za ceno bahavosti, prestiža, neznanja, tekmovanja se je delalo ogromno napak, ki danes stanejo slovenski narod veliko več kot sanacija vseh treh železarn.
In če železarstvo umira na obroke (Slokarjeva), potem se je
Sindikati Slovenije
ČE VPRAŠATE MENE
Sodelovanje mora biti več kot to. Sodelovanje med različnimi slovenskimi sindikati namreč. Vsi se z njim ustimo. Javno ga razglašamo. Z njim krasimo svoje programe. Ponujamo ga, da bi omilili očitke o samozadostnosti. Šopirimo se, da smo bili prvi, ki smo ga ponudili drugim.
Sodelovanja pa ni, ker ne zadošča deklaracija o sodelovanju, sprenevedanju pred novinarji in dva pogovora pred sprejemanjem roparske zakonodaje v slovenski skupščini. Če je to samo to, se prav kmalu pokaže, da to ni to.
Kaže, da si sodelovanja iskreno ne želijo ne nekdanji in ne sedanji režimski sindikati. Prvi zaverovani v dokazno številčno premoč, drugi pa zanj z izmišljenim številom članov cepetaje postavljajo pogoj delitev namišljenega sindikalnega premoženja.
Tisti tretji, odpadniki, in četrti, zaflirtani z drugimi, so to prav zato, ker sodelovanja v resnici ne marajo, pa naj se nanj še tako sklicujejo.
Hladna vojna je torej očitna in vsakršna. Nasprotujeta pa si v glavnem strah pred oblastjo, kakršna je, in strah za oblast, kakršna koli žeje. Bojno polje so podjetja, ustanove, organizacije in javni mediji.
Prvi stavkajo, ker so lačni, drugi pa jih zmerjajo z mitingarji, ker nočejo ostati lačni. Če pa na primer stavkajo samostojni šolniki, se njihovi svobodni kolegi delajo, kot da jih to ne zadeva. In še: prvi pišejo, da bi obvarovali delavce pred ponorelo oblastjo, drugi prepisujejo, da bi se zavarovali pred očitki delavcev. Prvi polemizirajo, ne da bi prav poznali bumeranške lastnosti takšnega početja, drugi pa pisarijo Ličofovske pamflete, prepojene z zavistjo Orlove ali Zupanovim oprodarskim kamelonstvom.
Jaz pa verjamem, da pes, ki laja, ne grize. Pravijo celo, da laja, ker se boji svoje nemoči, majhnosti, pritlehnosti in pasjosti.
Gospodarjeva zvitost, da bi eni sami preglasovalni oblasti postavili po robu nešteto razdrobljenih sindikatov, že daje sadove.
Zato predlagam^da najprej vsak zase počasi, besedo za besedo prebere, kar smo v svoje programe zapisali o sodelovanju. Potem naj vsak zase v miru pretuhta, kako bi bilo mogoče držati dano besedo. In šele potem, gospe in gospodje, vsi skupaj pretehtajte, kako dati v pogovoru prednost tistim, ki jih sploh ne bo zraven.
Če vpršate mene, boste, ko prispete do tod, prišli tudi do moje pobude (ki v komisiji za sklepe na 1. konferenci ni bila sprejeta), da bi po evropskem zgledu ali brez njega ustanovili stalno usklajevalno telo pooblaščenih predstavnikov vseh slovenskih sindikalnih organizacij. Četudi bo le s svojo moralno držo iz oči v oči vplivalo na mnenja in ravnanja posameznih sindikatov, mu bomo prav kmalu imeli za kaj biti hvaležni. Ich habe gesprochen. Hawk.	Doro Hvalica
.J
treba vprašati tudi zakaj? Zato, ker umira vse okrog nas, tisti pa, ki še stojijo (živijo) pa spretno jemljejo tisto, kar je še ostalo.
Energetsko gospodarstvo si reže obilne kose, pa naj bo to pri podjetjih ali gospodinjstvih, davčna politika nikoli ne vpraša, kje bo denar, banke si jemljejo oderuške obresti pri kratkoročnih posojilih, negospodarstvo si veča plače in deli dobičke in posebne državne službe niti ne čutijo agonijo delavcev okrog sebe. Gospodarstvo, tudi železarstvo, g. Slokarjeva, pa res umira na obroke. In ko bo pokopano do konca, se bodo s smrtno agonijo začeli soočati tudi tisti, ki danes še dobro živijo (tudi od delavčevih rok). Zato naj vas ne bode le črna metalurgija in po vašem mnenju »zgrešena odločitev vlade«, da železarstvo obdrži. Za zdaj je to odločitev, vse naprej pa je odvisno, po kakšni poti in kako se bo odločitev izvajala. Pametno, preudarno in strpno, z obilico znanja, prodornosti in z delom pridnih železarskih rok. Bomo pač morali vsi zategniti pasove, saj je železar - delavec pri vsem tem najmanj kriv, a najbolj udarjen. Kakšen nesmisel in ironija!
Nazadnje pa sem namenoma prihranila najvažnejšo točko, zaradi katere sem se sploh odločila k pisanju in ki me je najbolj prizadela: hladen piš, ki veje iz vašega novinarskega prispevka, do glavnega subjekta v železarstvu - Železar ja in njegove družine. En sam stavek dovolj pove: če bomo pokopali slovensko metalurgijo, bo trenutno brez dela ostalo okoli 12000 (morda še več?) železarjev in ogrožene bodo še njihove družine, človek pa ni tovarniški dimnik, zgrešena jeklarna (kot pravi dr. Banič) ali kup starega železa. Železar je nekaj posebnega; dobra duša, prekaljena v znoju, prahu in ropotu ob zaslepljujočem siju vročega jekla, na stara leta betežna, zamašenih pljuč in okorelih prepihanih udov, ob katerem zlahka snameš kapo in izbiraš besede. Zaradi njih se splača iti v ogenj, storiti vse, da jim ne vzamemo edinega koščka kruha, boriti se, da bo spet veselo zapuščal tovarniške dvorane in pozdravljal svoje sodelavce SREČNO! Zato je prav, da vsi mislimo na našega ŽELA-ZARJA? Kajti od McKinsega tega ne moremo pričakovati.
Mare
IZVRŠNEMU SVETU SKUPŠČINE REPUBLIKE SLOVENIJE
Strokovni skupini sindikatov Slovenije
Splošna kolektivna pogodba za negospodarske delavnosti______
1
1
1
I
I
E
m
m
1
I
1
1
H
I
1
1
1
m
m
i
Žebelj v koleno
Vsaka beseda (naj bo iz stranke, sindikata, časopisa ali iz ust poslanca) v prid svoboščinam, pridobitvam, ki jih imajo povsod po svetu za napredne, je zdajšnji oblasti in njenim zagovornikom kot žebelj v koleno.
Zakaj kot bik v rdečo krpo na vse, kar je dobro, pošteno, koristno, če je to le omenil, kaj šele naredil kdo iz drugega tabora? Praksa gor, praksa dol, tudi v minulih letih so bile zapisane in na marsikaterem področju tudi uveljavljene vrednote, ki jih nihče s še tako malo merico dobrohotnosti ne bi smel napadati.
Ko so si pred leti veljaki delili velika solidarnostna stanovanja, češ, saj so za tiste, ki so jim pravzaprav namenjena, tako ali tako predraga, je Delavska enotnost to razkrinkala in marsikdaj tudi preprečila. Podobno je bilo s spiski izbrancev za avtomobile, z direktorji, ki jim je bilo le do svojega polnega žepa in so neusmiljeno zatirali vse, ki so hoteli vanj pokukati.
In če bomo to počeli še naprej, bomo menda »hlapci prejšnjega režima«, »prikriti boljševiki« in kaj vem kaj še ne?!
Figo! Prikrit boljševik je bil in bo vselej tisti, ki uveljavlja samovoljo zgolj zato, ker pač čepi na dovolj visokem stolu. In povsem odkrit boljševizem je odstavljanje kmetijskega ministra zgolj zato, ker je del njegovega programa pohvalil Miran Potrč. Odkrit boljševizem je bil z boljševističnimi metodami odstraniti dopisnico Politike, ker je pač sama uporabljala podobne metode. Isto velja za način, kako se je predsedniku tako častitljive ustanove, kot naj bi bil slovenski parlament, uspelo znebiti Alenke Leskovic. Kolikokrat že je Jaša Zlobec lajal za karavano, naj v skupščini spoštuje vsaj matematiko, ki jasno pove, kaj je večina in kdaj je sklep sprejet.
Kdor se na vse to požvižga, kdor hodi po tako temeljnih vrednotah, je boljševik v naj slabšem pomenu te besede, pa naj v programu in imenu njegove stranke piše kar koli že.
In skoraj gotovo piše tudi to, da je cilj in zgled Evropa. Hudiča? Kakšna pa?
Morda Evropa, katere socialistična internacionala danes v svoja načela uvršča »demokratičen socializem, ki se kot mednarodno gibanje bori za svobodo, socialno pravičnost, enakost in solidarnost«.
Morda Evropa, v kateri socialisti naše tako občudovane sosede Avstrije hočejo »enakost, ki ne pomeni enoumja, ampak odpravo družbe razredov in privilegijev«.
Morda Evropa, v kateri so nemški socialdemokrati predlani zapisali v svoj program, da jim je »osnovni cilj nova in boljša družba, v kateri bo več svobode, pravice, enakosti in več solidarnosti ter demokracija. Pravičnost pa je definirana kot več enakosti v delitvi dohodka, lastnine in oblasti ter v dostopnosti kulture, izobraževanja«...
Še in še bi lahko našteval stvari iz programov evropskih strank, ob katerih toliko naših velemož spreletavajo občutki kot pri vrtanju kolena. Se res ne zavedajo, da je to zahteva tega časa in tega sveta in da jih bo odneslo kot puhek, če teh vrednot ne bodo spoštovali? Oziroma, odneslo bo nas vse skupaj, še dlje od Evrope, če jim bomo takšno početje še dolgo dovolili!	UR
Krop in voda
Kje »kiksa« oblast? Povsod! Odnosi z Jugoslavijo so tako zapleteni, da jih niti meč Aleksandra Makedonskega ne bi mogel presekati. Gospodarstvo je na psu, lastninjenje je bolj barabija kot kaj drugega. Kar podržavi vlada, pač podržavi in tu ni več kaj dodati. Lep primer, da se tu konča vsa znanost, so družbene dejavnosti. Ob vsej tej nemoči ali prav zaradi nje pa je država draga kot sam zlomek.
In trmasta! V ponedeljek na televiziji velmožje niso bili sposobni ponuditi prav ničesar - razen ciničnih nasmeškov in sklicevanja na grehe boljševistične zgodovine.
Direktorji in sindikat - normalno bi bilo, da so na nasprotnih bregovih, da se pogajajo, da je država tista, ki omogoča razmere, v katerih lahko pridejo skupaj.
Ko pa enkrat predsednik društva po-
slovodnih delavcev, dr. Tone Krašovec, pogreša sindikalno zakonodajo, pravila igre med menežerji in delavci in pravni red, je stvar jasna.
Toliko je namreč direktorjev, ki se v »gospodarski krizi in barbarskih manirah ter političnih lomih« (T. K. v Dnevniku) počutijo kot ribe v vodi, da je klic k redu in normalnemu sodelovanju s sindikati več kot zgovoren.
In če oblast ne bo spoznala, bolje priznala, da so sindikati upoštevanja vreden partner - jo bo pač vzel hudič.
Sicer pa odstop predsednika slovenske GZ Tomaža Koširja le potrjuje, kako se s to oblastjo pač ne da sodelovati.	C B.
Spopad med domačim totalitarizmom in evropskim duhom
Do srbske politike in aktualnih družbenih dogajanj so najbolj kritični študentje - Ljudje so preobremenjeni s politiko, čeprav v zadnjih dneh razmišljajo samo o nogometu
Na četrtkovem srečanju predstavnikov vodstev Neodvisnosti - KNSS, Zveze svobodnih sindikatov in Konfederacije sindikatov 90 smo med drugim razpravljali tudi o kolektivni pogodbi za negospodarstvo. V zvezi s tem predlagamo, da se v splošnih določbah takole opredelijo stranke kolektivne pogodbe:
To kolektivno pogodbo sklepata izvršni svet Skupščine Slovenije in sindikalne centrale Slovenije ter tisti samostojni sindikati dejavnosti Slovenije, ki se ne povezujejo v sindikalne centrale.
Menimo, da bi kljub temu, da še nimamo Zakona o sindikatih, ki bi opredelil, kateri od številnih sindikatov je re-prezentantiven na nacionalni ravni, kazalo upoštevati, da:
-	splošne kolektivne pogodbe podpišejo sindikalne centrale Slovenije in tisti sindikati dejavnosti Slovenije, ki se vanje ne povezujejo,
-	panožne kolektivne pogodbe podpišejo sindikati dejavnosti in
-	podjetniške kolektivne pogodbe podpišejo sindikati podjetij.
Neodvisnost - KNSS Konfederacija sindikatov - 90
Beograjske demonstracije so v Srbiji še vedno jabolko spora ne samo med delegati republiške skupščine, ampak tudi med ljudmi, na ulici, ki so neverjetno spolitizirani in dobesedno obremenjeni s politiko. Na vsakem koraku je mogoče ugotoviti, da je politična polarizacija med njimi izjemno močna, da eni še vedno brez razmišljanja prisegajo na Miloševičev režim in srbsko socialistično stranko, drugi pa ga preklinjajo in si želijo demokratičnih sprememb. Do srbske politike in aktualnih družbenih dogajanj so najbolj kritični študentje, ki se občasno zberejo pred hotelom Moskva in mimoidoče spodbujajo k podpisovanju najrazličnejših listin. Tako imenovani Forum terazij-
skega parlamenta na uličnih plakatih že nekaj časa ugotavlja, da gre v Srbiji za spopad med domačim totalitarizmom in evropskim demokratičnim duhom, ki ga je srbska policija poskušala grobo pohoditi. Toda ta duh je ušel iz steklenice in nemogoče ga je spraviti nazaj, čeprav si oblastniki to še tako želijo. Medtem na zbirnih mestih po ulicah občasno prižgejo sveče in prinesejo šopke rož, spomin na padli žrtvi ali le na pretepene demonstrante pa kot nekakšen zli duh preganja prebivalce glavnega mesta in oblast.
Prav neverjetno je, kako ljudje o vsem skupaj razmišljajo. Privrženci Miloševiče-vega režima na primer vneto zatrjujejo, da obstaja med po-
zicijo in opozicijo bistvena razlika in da so policaji v minulih demonstracijah ubili mladeniča na »human« način, z naključnim strelom iz strelnega orožja, medtem ko je »ulična drhal« menda grobo iznakazila truplo ubitega varuha javnega reda. Privrženci srbskih oblasti znajo povedti, da sta vsega kriva Vuk Dra-škovič in njegova »agresivna« žena, ki imata dve stanovanji, ter z motikami oboroženi de-monstrantje, ki so hoteli uničiti RTV Beograd, zagovorniki opozicije pa opozarjajo na pravi obraz »rdečega terorja« in zadnje ostanke neoboljše-vizma.
Kakor koli že, političnih igric se »na star način« v Srbiji očitno ne bodo mogli več iti, saj ljudje zahtevajo pravo demokracijo, nepristranske informacije o širših dogajanjih, več politične svobode - in socialno varnost. Ker marsikdo kljub strahu pred maščevanjem oblasti nima več kaj izgubiti, utegnejo biti prihodnji »ulični« dogodki spet dramatični. Še zlasti, ker te dni v tej republiki ne razmišljajo skorajda o ničemer drugem kot o nogometu in povratnem srečanju med Crveno zvezdo in munchenskim Ba-jernom. Balkanska posebnost pač, zaradi katere bodo v srbskih podjetjih ta mesec še manj produktivni kot sicer...!
Emil Lah

Pozdrav na - levo! Spomeniki graditeljem nove Jugoslavije so zdaj tudi na Brdu očitno preveč na - desno. Ali pa se je zdel predsednikom jugoslovanskih republik, gostom in novinarjem pogled na slovenske alpske bisere tako lep, da so na vse drugo pozabili?
»Nenačelna koalicija* se je že pred uradnim zasedanjem na Brdu o marsičem pogovorila, Slobodan Miloševič, ki je stal korak vstran, pa je bil brez Mome Bulatoviča očitno brez »načelnega* sogovornika. Na Ohridu je bilo že drugače...
Nikar se zdaj nenadoma ne čudite, da minister Stane Stanič ni več slovenski »press-šef*. Saj je vendar že med sestankom predsednikov jugoslovanskih republik nosil priponko z napisom - GOSTJE!
Naše uredništvo bo 26. t.m. v Delavskem domu v Trbovljah pripravilo kultumo-zabavno prireditev z naslovom »Dan DE* ali večer v »pesmi in besedi*. Kakšna bo? To je poslušalcem njihovega radia v pogovoru z reporterko Vojko Povše že razložil naš glavni urednik in direktor Marjan Horvat, podrobnosti o »večeru* pa objavljamo v Sindikalnem mozaiku.
»Joj! kam bi del?* se najbrž sprašujeta upokojenca, dva izmed 90.000 obiskovalcev sejma Alpe-Adria na GB v Ljubljani. Sodeč po višini obetanega regresa »za rekreacijo* še za bencin ne bi imela dovolj...
V pričakovanju maja
Vlada jih je namreč opozorila, da se z lokalnimi sindikati ne bo pogajala, zato bi morala tu nastopiti Zveza. Na podobno vprašanje, ki si ga je postavil Rajko Lesjak, pa ni znal odgovoriti niti Ciril Urek, ki je rahlo podvomil, ali so sposobni zaostriti zahteve. Sandi Bartol iz Škofje Loke pa je dejal,
Prva seja sveta ZSSS po konferenci
Na dvanajsti seji sveta ZSSS in prvi po konferenci so se v četrtek, 18. aprila, v Domu sindikatov zbrali njegovi člani, da bi sprejeli načrt uresničevanja sklepov konference in hkrati sprejeli nekaj pomembnih sklepov za nadaljnje delo Zveze. Potrdili so zaključni račun, začasno financiranje za prvo polletje, sprejeli prečiščeno besedilo statuta in začeli postopek evidentiranja in kandidiranja predsednika ZSSS.
V uvodu v najpomembnejšo točko dnevnega reda, to je uresničevanje sklepov konference, je predsednik Miha Ravnik še enkrat ponovil tiste sklepe, ki so tudi časovno opredeljeni. Tako je konferenca zahtevala podpis splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo do 15. maja, zagotovilo izplačila zajamčenih osebnih dohodkov, skupščina naj bi obravnavala položaj gospodarstva in odpoklic poslancev, če do tega ne pride. V imenu pogajalske skupine za podpis omenjene kolektivne pogodbe je Grega Miklič seznanil navzoče s težavami pri pogajanjih. Tako je bil pripravljen že tretji osnutek pogodbe, saj izvršni svet kot nasprotna stran nenehno zavrača predloge sindikata, svojih pa ne daje. Za podpis pogodbe do 15. maja, pravi Grega Miklič, s strani sindikata ni ovir, pohiteti pa bi morali na drugi strani. V informacijo vsem tistim, ki to pogodbo nestrpno pričakujete, pa,povedal, da trenutno nista usklajena niti tarifni niti normativni del pogodbe. Poročilo o delu pogajalske skupine je med nekaterimi navzočimi, predvsem s strani sindikatov dejavnosti v gospodarstvu, zbudilo reakcije, vendar so se na koncu vsi strinjali, da je treba to pogodbo podpisati do 15. maja. V njej naj bo vključeno tudi soupravljanje delavcev v teh dejavnostih; sindikat zagovarja stališče, da je treba te delavce postaviti v enak položaj kot tiste v gospodarstvu in da bo sindikat začel pritiskati na vlado, če do podpisa ne bo prišlo.
da bodo zadeve zaostrili delavci v proizvodnji, ki so se iz srbske stavke in stavke slovenskih šolnikov naučili, da se da tudi s to skrajno obliko sindikalnega boja marsikaj doseči. Opozoril pa je tudi na to, da vlada zaradi izčrpanih socialnih skladov namensko zavira tudi neizogibne stečaje na račun delavcev, ki zaradi tega ne dobijo zasluženih plač. Zato je treba na vsak način navezati stik z vlado, če pa jih ta zavrača, bo treba popeljati delavce na cesto. O odnosih vlade do sindikatov pa je govoril tudi Franc Berginc iz sindikata gradbincev, ki je dejal, da je sindikat pripravil program
poslovanja panoge v teh razmerah skupaj s Gospodarsko zbornico. Odgovor vlade pa je bil, da denarja zanj ne bo dal, dokler ne pripravijo podobnega programa tudi druge panoge. Reševanje gmotnih vprašanj posameznih panog namreč preveč diši po socrealističnih posegih v gospodarstvu.
Po vseh teh razpravah, ki jim je skupno to, da vsi zahtevajo odločne akcije, le malo pa jih je tudi konkretno predlagalo, kako naj bi jih speljali, so se zedinili, da bo sindikat zahteval pogovor z vlado.
Vlada naj bi se tudi opredelila do zahtev, ki so jih postavili na konferenci v Velenju. Predsedstvo Zveze bo pripravilo protestno pismo, ki naj bi ga prebrali na vseh praznovanjih bližajočega se delavskega praznika - 1. maja.
Robert Peklaj
Pri izpolnjevanju drugih sklepov pa je Rajko Lesjak v uvodu opozoril, da se v Velenju sprejetih sklepov morajo držati. »Vprašanje pa je, ali smo sposobni vse pobude spremeniti v gibanje, ki bo prineslo rezultate.«
Na to vprašanje kasneje sicer nihče ni odgovarjal, so se pa vsi strinjali, da mora sindikat narediti nekaj konkretnega. O tem je na primer govoril Franc Štelcer iz Maribora, ki je še dodal, da se v Mariboru sprašujejo, kako naprej. Ali naj še sami vztrajajo le na območju Maribora ali pa bi morala zadeva dobiti širši pomen.
Sindikat potrebuje finančno policijo
Piše: Robert Peklaj
»Če bi bila Zveza svobodnih sindikatov Slovenije podjetje, bi glede na predviden denar, število zaposlenih in stroške to podjetje lahko dobro in pozitivno poslovalo. Žal pa denarja ni!« Te besede predsednika ZSSS ___________________________ Miha Ravnika povedo bistvo dvodnevnih dogovarjanj med predsedstvom in sindikati dejavnosti ter območnih organizacij. Denarja preprosto ni oziroma drugače povedano, vendar ne vedo, kje.
Vse skupaj seje zapletlo že lani s kongresom, ki je prinesel nov način organiziranja sindikata in s tem tudi zbiranja članarine. Vso težo in pomen so dobili sindikati posameznih dejavnosti. Pri tem pa snovalci te spremembe niso računali na trdovratnost (ali pa so jo podcenjevali) tedanjih občinskih svetov, ki so se pri tem začutili ogrožene, saj so si nekateri že prav udobno postlali ali pa vsaj trdno zasidrali svoj stolček. Zato sta se kmalu vnela odkrit in prikrit boj za obstoj. Med prvine tega, boja pa je spadalo tudi zadrževanje članarine. Vse skupaj se je zapletlo tudi zato, ker sindikati dejavnosti niso bili pripravljeni na tako težko nalogo, zato ob odpravi občinskih svetov niso mogli takoj ponuditi vsega tistega, kar je članom sindikata nudil občinski svet. Člani pa so bili seveda navajeni svoje težave reševati, takoj in tam, kjer je bilo najbližje. Tako je vsak deloval po svoje, sindikate podjetij pa so zasuli z navodili, kako in kam naj nakazujejo članarino.
Za leto dni trajajoča kolobocija pa je prinesla takle izid: republiški odbori obtožujejo nekdanje občinske, sedanje območne odbore, da zadružujejo denar, ti pa se branijo z enako obtožbo. Oboji pa svoj bes prenašajo na Zvezo in zahtevajo, naj uredi vso stvar. Temu so se pridružili tudi nekateri sindikati podjetij, ki so preprosto vso članarino zadržali v podjetju, rekoč: - Ko se boste zmenili med seboj, bomo nakazali tudi vaš delež! V vsej tej zmedi je najkrajši konec potegnila Zveza (če ne štejemo članov, vendar jih skoraj nihče ne vpraša za mnenje), saj se ji iz dneva v dan kopičijo računi in dolgovi, denarja za poravnavanje le-teh pa od nikoder. Trenutno je Zveza dolžna malo manj kot tri milijone dinarjev, milijon samo za lanske izkaznice, in če denarja ne bo kmalu, čaka Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije usoda nelikvidnih podjetij - blokiran žiro račun. Ali je to tisto, na kar čakajo nekateri, da bi se »osvobodili jarma« Zveze, ali pa bo prevladal sindikalni razum?
Pri vseh teh težav, s katerimi se spopada Zveza oziroma njeno predsedstvo in ob stalnih pozivih, daje to treba urediti (ponedeljkova stavka zaposlenih v Domu sindikatov zagotovo spada mednje), preseneča tole: šele na zadnjih posvetovanjih so vsi sindikalni funkcionarji ugotovili, da v vsej hiši nimajo evidence, po kateri bi lahko videli, koliko je kdo plačal. Še posebej pa se, kot kaže, ne da ugotoviti, kdo ni plačal in kdo že plačano članarino zadržuje. To nekateri verjetno vedo in tudi s pridom izkoriščajo. Dokler pa te evidence ne bo, je zaman vse žuganje, ker ni dokazov zato vse skupaj ostaja na ravni govoric. Prepirov med sindikati pa tako še dolgo ne bo konec.
Star pregovor pravi: Čisti računi, dobri prijatelji. Zato bo treba, kot je dejal Miha Ravnik, končno narediti red, četudi na račun manjšega števila članov. Ali torej prihaja v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije obdobje čistih računov in velikega pometanja?
Muhe na glavi
Pred časom smo v našem časniku objavili poziv predsedniku slovenske skupščine Francetu Bučarju, ki naj bi razmislil o sprejetju zakona o prijavi premoženja funkcionarjev pred potekom mandata in po njem. Bučar na to ni črhnil nobene, kar velja tudi za vlado. Je pa naš predlog pograbila opozicija. Sprejetje takšnega zakona je predlagal ta teden v skupščini Milan Balažič, poslanec SDP.
Zlobni jeziki, ki se kesajo, da so volili Demos, v tem že vidijo resničnost ciganskega pregovora, ki pravi: »Ne odganjaj sitih muh na glavi, ker bodo namesto njih priletele lačne!«
Država in raja
Saj ni res, pa je! Drugega človek pač ne more reči, ko vidi oblastniško aroganco, ki so jo kazali poslanci Demosa v skupščni pri dvigovanju plač funkcionarjem in delavcem državne uprave. Vse v redu in prav, ko ne bi ti poslanci pred časom sprejeli tudi zakona o plačah, ki praktično onemogoča uveljavljanje kolektivne pogodbe. Če k temu dodamo še realni tečaj nemške marke, potem je na dlani, da je lanskih 600 mark za najnižjo plačo v kolektivni pogodbi danes čisti blef. Vse to pa pametnemu človeku ne govori nič drugega kot to, da tudi ta država predvsem skrbi za svojo rit. To pa je logika, ki jo je pred več kot 150 leti uveljavljal padišahov odposlanec Na-sredin Hodža v sarajevskem paša-luku.
Balkanska logika torej, ki veli, da je eno država, drugo pa raja. In s to logiko misli Demos v Evropo?
Novinarji v unjjormah?
V skklopu slovenskega osamosvajanja, ki mu z drugimi besedami lahko rečemo tudi militari-zacija slovenske države, se je ta teden v skupščini zgodila tudi prva zamenjava v vladi. Ministra za informiranje Staneta Staniča je zamenjal nihče drug kot Jelko Kacin, dosedanji namestnik Janeza Janše. To pa že samo zase govori, da se v slovensko novinarstvo perfidno uvajajo izredne razmere. Ostane zgolj še vprašanje, ali bomo v službo kmalu hodili v gverilskih uniformah slovenskih teritorialcev. Vse druge je samo še tehnika.
Napočil je torej čas, ko bomo novinarji spet pisali, da je treba tudi to oblast kreniti po zobeh.
Bomo videli____________________
V Delu smo prebrali tole novico:
Obalna sindikalna organizacija
je za svoje člane izdala posebno publikacijo, v kateri so zapisani programska izhodišča in cilji obalnega sindikata; v njej sta na kratko predstavljena statut in pomen članske izkaznice, navedeni pa so tudi vsi sedeži in umiki, kamor se člani lahko obrnejo po informacije. Knjižico so natisnili
v nakladi 20.000 izvodov, večino prostora pa zavzema dolg seznam trgovskih podjetij in storitvenih dejavnosti, ki bodo članom obalnega sindikata ponujali posebne popuste na naši in drugi strani meje.
Komentar vršilca dolžnosti predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (kamor obalni sindikati ne spadajo, ker so se izločili) Miha Ravnika: »Če je to tisto nekaj več in tudi edino, kar naj bi nudil sindikat, potem delavci takega sindikata ne potrebujejo!«
Sedaj ima potezo Obala, ki naj dokaže, ali lahko nudijo kaj več kot ZSSS.
Za vsak primer
Tehnično osebje največjega jugoslovanskega letalskega prevoznika JAT je po tednu dni le prenehalo stavkati. V tem času so si
priborili« več kot 300.000 ameri-kih dolarjev čiste izgube; k tem tevilkam pa bodo morali dodati e stroške za hotelske storitve ter ladomestne polete za številne lotnike JAT po vsem svetu. Poleg ega pa je kar 25 izmed njihovih 4 letal pod hipoteko.
A kaj bi o tem! Glavno je, da se iodo Srbi v izrednih razmerah pet lahko oprijeli znamenitega ekla ranjkega Duška Radoviča: U slučaju gradjanskog rata belite avionima Jata...«
Z barabami - nič
Na zboru delavcev, zaposlenih v Domu sindikatov, na katerem naj bi tudi izvedeli o svoji usodi, je pogovor nanesel tudi na finančno (ne)disciplino med sindikati. Tako je Drago Ščemjavič, sekretar sindikata dmžbenih in državnih organov, izjavil med drugim tudi tole: »S temi barabami (sindikalnimi, namreč! op. ur.) iz Ljubljane se jaz ne bom več pogovarjal!«
Zakaj tako misli, bodo verjetno razčistili med seboj, verjetno pa je imel v mislih nekatere podjetniške ukrepe ljubljanskega območnega sindikata, ki gredo nekaterim zelo v nos.
Seveda, pri denarju se neha vsako prijateljstvo.
Po Gmbeličevih stopinjah
Še ena srbska:
Beograjski miličniki so aretirali Sinišo Koprivico, lastnika in direktorja Koprivica Trade. Ugotovili so namreč, da je od več ljudi prejel predujme za osebne avtomobile, ki pa jih kupci seveda nikoli niso videli. Srbsko notranje ministrstvo zdaj milo prosi ogoljufane stranke, naj se zglasijo pri njih...
Vsaka podobnost z Grubeliče-vim Trend-Formom je najbrž zgolj naključje, saj je med obema primeroma vsaj ena bistvena razlika - Grubelič namreč še ni v rokah naših organov pregona, Koprivica pa je. Za ogoljufane kupce pa tako ali tako nihče nima pravega razumevanja...
Stavka (za zdaj) prinesla le okljuke
Ostajamo na obrobju kulturne in gmotne razvitosti?
Dva dni stavke smo lahko poslušali trdna zagotovila, da se bo denar našel, da bodo najeli posojilo, da bodo vzeli denar na drugih področjih šolstva, da bodo plačilne kuverte zdaj za 10, zdaj za 15 odstotkov debelejše, odgovor pa bo očitno znan šele po seji izvršnega sveta, ki naj bi bila v petek.
In če se bo denar za plače vendarle našel, zakaj potem šele zdaj, saj so imeli vse elemente za
ugotavljal, kakšen uspeh so dosegli.
Se bodo morda odločili, da začno enotedensko stavko, ali pa jih bodo obljube pomirile? Vsekakor pa so jim poslanci v republiški skupščini pripeljali lepo klofuto s tem, ko so tako arogantno sprejeli zakon o plačah državnih funkcionarjev in delavcev v državnih organih. Tudi te plače so po zatrjevanju funkcionarjev zad-
»Družba, ki mačehovsko obravnava šolstvo in ki ne prepozna dela v šolstvu in znanosti za intelektualno in visoko strokovno ter ga temu ustrezno ne ceni, je obsojena ostati na obrobju kulturne in gmotne razvitosti.« Misel smo si izposodili iz javne izjave akcijskega odbora neodvisnega sindikata delavcev ljubljanske univerze v podporo stavkovnim zahtevam srednješolskih učiteljev, uporabili pa smo jo v prepričanju, da tudi po dvodnevni stavki, ki naj bi bila menda uspešna, slejkoprej ostajamo taka družba.
Če bi bili učitelji državni uslužbenci, bi denar za njihove plače v skupščini zagotovili s preglasovanjem
Malodane smešno je bilo slišati, kako v tej slovenski srenji ni bilo človeka, vključno z ministrom za vzgojo, izobraževanje, znanost in telesno kulturo, ki ne bi ugotavljal, da so prav vse stavkovne zahteve slovenskih srednješolskih učiteljev upravičene. Te pa so bile, če jih na kratko osvežimo in povzamemo:	uskladitev ravni
osebnih dohodkov učiteljev z gibanji plač v gospodarstvu in upravi; pokrivanje materialnih stroškov šol; sklenitev kolektivne pogodbe za negospodarstvo in panožnih kolektivnih pogodb za šol-
stvo, določitev rokov za sprejem sisternskih zakonov o šolstvu; začetek reševanja nakopičenih vprašanj zaradi presežnih delavcev in socialnih vprašanj.
Po dvodnevni stavki, v kateri so sodelovali srednješolski učitelji na najmanj 77 slovenskih srednjih šolah in za katero lahko beremo in slišimo, da se je uspešno končala, nimajo v sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije na dan, ko je pouk znova normalno stekel, v rokah prav nič več otipljivih zagotovil kot v ponedeljek,
ko je njihov stavkovni odbor sklenil, da stavka bo.
Minister Peter Vencelj, ki je skupaj s sodelavci v ponedeljek prihitel na sejo stavkovnega odbora s seje skupščinskega odbora za šolstvo in za katerega so očitajoče ugotovili, da je med sindikalisti šele tretjič v svojem mandatu, je zagotovil, da se dovolj zavzema za šolstvo. Drugačne očitke bi težko sprejel, čeprav res ni delal ekshibicij. Edino, česar se je skoraj iz obupa lotil, zadnja karta, ki jo je izigral in z njo zagotovil dodatnih 200 milijonov za šolstvo, je bila primerjava stroškov za slovenskega vojaka in učenca. Sicer pa je povsod, tako v odboru izvršnega sveta za družbene dejavnosti, kot v skupščinskem odboru, vsestransko razumevanje za težave šolstva. Le minister Kranjc ima težave z denarjem in ni pripravljen odvezati mošnjička.
tako odločitev tudi že pred začetkom stavke. Druge stavkovne zahteve so tako in tako dolgoročnejše in jim bo treba verjeti na besedo.
Kakor koli že, stavkovni odbor srednješolskih učiteljev bo v ponedeljek spet sedel za mizo in
njikrat uskladili oktobra lani, sedaj pa so zakon kljub nasprotovanju zbora združenega dela, ki je opozarjal na katastrofo v gospodarstvu, s preglasovanjem sprejeli vsem učiteljem v brk.
Igor Žitnik
Šoferjem ie zakuhalo
Tovornjaki so, tovora pa ni
V Avtoradgoni so delavci poskrbeli za živahen vikend. Na sicer dela prosto soboto so se po maratonskem zborovanju odločili, da bodo s ponedeljkom začeli stavkati in da bodo vztrajali tako dolgo, dokler vsi vodilni v AR-holdingu (to je po uvedbi stečaja krovnega podjetja Avto-radgone nastajajoče novo podjetje) ne dajo odpovedi na svoja delovna mesta, enako pa naj bi veljalo tudi za vodstvo njihove družbe znotraj
tega holdinga, za AR-Trans.
Zakaj so vzrojili? Razlog za sobotni zbor naj bi bilo pomanjkanje dela, vendar se je že kar kmalu izkazalo, da tega v glavnem še imajo, da pa so težave s plačili. Ker ta zamujajo, imajo že 45 dni blokiran žiro račun, vrh vsega pa so januarja in februarja porabili za dva milijona dinarjev več denarja, kot so ga ustvarili. Novih posojil ne morejo najemati, ker jim jih banka kratkomalo ne da (pa tudi predragi so), zato naj bi bil stečaj menda edini izhod. Temu pa so se delavci uprli z odločnim stališčem, da nihče ne sme izgubiti službe, bojazen pa so ute-
meljevali tako, da njihov bodoči program gotovo ne bi bil cenjen za perspektivnega. Krog je tako
Vre tudi med Eurotransovimi šoferji v Grosupljem, ki so se zaradi prodaje oziroma oddaje vozil v najem že oktobra lani odločili za stavko. Nekaj jih je namreč še vedno prepričanih, da direktor razprodaja njihovo lastnino, voznike pa (skupaj s tovornjaki) na milost in nemilost prepušča podjetnikom, ki z njimi kasneje sklenejo pogodbo. Zato so zadevo prepustili v proučevanje tako upravi javne varnosti kot tudi službi družbenega knjigovodstva.
Sindikat kovinske in elektroindustrije!
Izšla je:
KOLEKTIVNA
POGODBA
ZA ČRNO IN BARVASTO METALURGIJO IN LIVARNE TER KOVINSKO IN ELEKTROINDUSTIJO SLOVENIJE
Cena 30,00 din. Naročila pošljite na naslov: ČZP ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, naročite pa lahko tudi po telefonu na št.: 321-255 in 310-033.
sklenjen, in ker nihče ne vidi izhoda in ostaja pri svojih stališčih, so se delavci zatekli k razčiščevanju »zgodovine« - kdo je za kaj kriv, da so prišli tako daleč.
Iz ponedeljkove opozorilne stavke so se nato izcimile tri možne različice. Po prvi, ki jo je predlagal direktor AR-Transa Dragan Kujundžič, naj bi šli v stečaj s prodajo poslovalnic ter z oddajanjem manjših tovornjakov delavcem, ki bi sami opravljali prevozne storitve in si tako zagotovili delo. Po drugi, ki jo je omenil glavni direktor Avtoradgone Janez Zorman, naj bi po mirni poti odblokirali (tedaj) že 43. dan blokiran žiro račun holdinga. Po tretji, za katero se zavzemajo razjarjeni šoferji, pa bi morali odstopiti vsi vodilni...
Vre pa tudi med šoferji številnih drugih podjetij, saj so iz dneva v dan priče pritiskom, odpuščanjem in razprodajam družbenega premoženja. Če vlada tega ne bo preprečila, namerava republiški odbor sindikata delavcev prometa in zvez ponoviti splošno stavko. Le da tokrat bolj - »hard« (trdo).
D. K.
SINDIKAT DELAVCEV PROMETA IN ZVEZ SLOVENIJE
-	PREDSEDNIKU SKUPŠČINE REPUBLIKE SLOVENIJE g. Francu BUČARJU
-	PREDSEDNIKU IZVRŠNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE
g. Lojzetu PETERLETU
-	PREDSEDNIKU REPUBLIŠKEGA SEKRETARIATA ZA PROMET IN ZVEZUE
g. Marjanu KRANJCU
-	GOSPODARSKI ZBORNICI SLOVENIJE
Stavkovni odbor Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije in Sindikata transprotnib delavcev Slovenije seje ponovno sestal in ocenil rezultate zahtev, postavljenih na opozorilni stavki 28. januarja 1991. Ugotovil je, da le-te še niso uresničene, da pa je položaj delavcev dejavnosti javnega cestnega blagovnega prometa iz dneva v dan bolj kritičen. Priča smo vsakodnevnim pritiskom na delavca, odpuščanju in razprodaji družbenega premoženja, ki so ga soustvarjali delavci, tudi na račun nizkih osebnih dohodkov in standarda. Zato ne pristajamo na tak način lastninjenja, kot smo mu priče.
Zahtevamo, da vlada sprejme takojšnjo prepoved prodaje družbene lastnine do sprejema ustrezne zakonodaje, pri čemer mora upoštevati stališča sindikatov do lastninjenja. Od vlade zahtevamo, da sprejme moratorij za stečaje in odpuščanje delavcev, dokler ni izdelan ustrezen socialni program. Zahtevamo dosledno spoštovanje 29. člena Splošne koletivne pogodbe za gospodarstvo. Če se podjetje ne more držati roka izplačila osebnih dohodkov do 18. v mesecu, naj vlada zagotovi sredstva za izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo.
Če našim zahtevam ne bo ugodeno oziroma vlada ne bo takoj začela sprejemati omenjenih ukrepov, bomo organizirali napovedano splošno stavko, h kateri bomo povabili tudi slovenske delavce, saj jih je večina že na robu preživetja.
Predsednica stavkovnega odbora: Ava Rajh-Žunko
POVZEMAMO
\TTDf
K pravobranilcu se ne zatekajo lumpi
Člani žalskega izvršnega sveta so na eni svojih zadnjih sej obravnavali poročilo družbenega pravobranilca samoupravljanja o razmerah v savinjskih podjetjih, kjer ugotavlja, da se pri odločanju o presežkih delavcev vse prepogosto uporabljajo subjektivna merila in ocene vodilnih, piše Irena Baša.
Družbeni pravobranilec samoupravljanja Jože Drofenik je Savinjčane opozarjal, da se presežki delavcev v žalskih podjetjih vse prepogosto ugotavljajo brez ustreznih analiz, osnova za takšne odločitve so največkrat subjektivne ocene vodilnih. Tudi pri razporejanju na čakanje oziroma prisilni dopust prevladujejo subjektivne ocene; na prisilni dopust odhajajo ljudje z omejeno delovno zmožnostjo, invalidi in celo delavci v bolniškem staležu, kar je po besedah pravobranilca nezakonito in nelogično.
Na čakanje odhajajo večinoma eni in isti delavci, takšna praksa pa nima nič skupnega s procesom
Nič bolj spodbudne niso ugotovitve družbenega pravobranilca glede varstva pravic delavcev, zaposlenih pri zasebnih podjetnikih ter v obrtni dejavnosti v žalski občini. Delavce zaposlujejo pred formalno sklenitvijo delovnega razmerja, poenostavljajo zakonite pogoje za odpuščanje, kadrovsko problematiko rešujejo z začasnimi odjavami dejavnosti, odpuščajo delavce ob nezadostno izkazanih zakonitih razlogih, površno pa se ugotavljajo tudi rezultati poskusnega dela delavcev.
dela. Tudi prerazporeditve delavcev po navadi nimajo nič skupnega z racionalizacijo proizvodnje; praviloma so prerazporeditve takšne, da je drugo delovno mesto vedno slabše nagrajeno. Po oceni pravobranilca se kot sredstvo za racionalizacijo vse več
V svojem poročilu opozarja pravobranilec tudi na problem nelojalne konkurence. Kaže se v nedovoljenem opravljanju obrtnih in drugih storitev v družbenih podjetjih zaposlenih kadrov med in po delovnem času, neredko tudi z materialom in delovnimi pripravami podjetja.
Nezakonito se uporabljajo poslovne vezi, tržne raziskave, ustanavljajo se zasebne firme ljudi v družbenih podjetjih, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo kot družbeno podjetje.
uporabljajo disciplinski postopki, ti postopki se uvajajo za relativno nepomembne kršitve, izrekajo se rigorozne sankcije, ki so v nesorazmerju s storjeno kršitvijo, drastično pa se je povečalo število izrečenih ukrepov prenehanja delovnega razmerja.
Še najhuje pa je, je na IS ugotavljal pravobranilec, da poskušajo vodilni ljudje v podjetjih delavce prepričati, da institucij, kakršno družbeno pravobranilstvo samoupravljanja sploh ni več, čeprav bi delavci še kako potrebovali pomoč. Ali - kot je dejal Drofenik: »Včasih so se k pravobranilcu samoupravljanja zatekali lumpi, danes pa ljudje, ki ne vidijo drugega izhoda.«
NA KRATKO
Cesta bo preozka
V Šempetrskem Sipu so v ponedeljek začeli uresničevati pred dobrim tednom sprejeti sklep delavskega sveta o tem, da bodo odpustili okoli sto delavcev.
Po besedah direktorja Rafka Končine so odločbe dobili tako proizvodni delavci kot tudi delavci v režiji. Končina je tudi dejal, da bodo v prihodnje verjetno odpustili še nekaj delavcev. Razmere v Sipu naj bi bile odvisne predvsem od prodaje na jugoslovanskem tržišču. Šempetrski kolektiv prodaja okoli 30 odstotkov svoje proizvodnje na hrvaško tržišče, predvsem v Slavonijo in Podravino.
Če se politične razmere na Hrvaškem ne bodo spremenile, bodo morali v Sipu pač zmanjšati proizvodnjo.
Vstaja na Koroškem?
Svet območne organizacije Svobodnih sindikatov Koroške je v torek zvečer podprl zahteve sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije koroških občin, ki so od občinskih skupščin in izvršnih svetov na Ravnah, v Slovenj Gradcu, v Radljah in Dravogradu zahtevali takojšnjo razpravo o katastrofalnem položaju tukajšnjega gospodarstva.
Člani sindikata od občin zahtevajo, naj pomagajo, da večina tovarn ne bo končala v stečaju; hočejo zagotovila, da bo država rešila problem trajnih tehnoloških presežkov, zahtevajo trdnejše socialne programe itd. Če sindikalnim zahtevam ne bo ugodeno do 20. aprila, bodo 26. aprila pred občinskimi skupščinami organizirali protestne shode.
Območni svet je zahteval tudi odpoklic vseh koroških poslancev v skupščini Republike Slovenije.
Pogrebnik?
»Cilj stečaja izolske ladjedelnice 2. oktober je, kako obdržati oziroma zagotoviti nadaljnje delo čim večjemu številu delavcev. Prvi vtis, ki sem ga dobil, potem ko so me na začetku tega meseca imenovali za stečajnega upravitelja, ne vzbuja preveč optimizma,« je v pogovoru z novinarji povedal Alojz Zorko in svoj občutek takole pojasnjeval: »Prvič zato, ker ima ladjedelnica sklenjenih le pet pogodb za remonte; med temi je italijanski partner od pogodbe že odstopil, ne vem pa tudi, kako bo s tremi pogodbami za popravila ladij, ki so jih načrtovali v drugi polovici tega meseca. Drugič, imam občutek, da so me delavci sprejeli kot pogrebnika - v prepričanju, da je usoda ladjedelnice z uvedbo stečaja že zapečatena.«
Zorko je še dodal, da si bo prizadeval, da bi tudi z licitacijo prišel do 620.000 dolarjev, ki jih je ladjedelnici dolžna Narodna banka Jugoslavije, in do nadaljnjih 520.000 dolarjev, kolikor je bilo vredno popravilo sovjetske ladje, ki je sedaj v ladjedelnici. Prizadeval pa si bo tudi, naj bi bilo do naslednjega naroka v juniju znano, kaj bi ladjedelnici lahko prinašalo dobiček in kakšen obseg dejavnosti bi lahko zadržala.
Zitravniki za zvestobo
Fides (zvestoba) tako je ime novopečenemu sindikatu zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, ki je nastal iz lani ustanovljenega sindikata za Dolenjsko, vodi pa ga dr. Andrej Šikovec iz Novega mesta. Prvi letni zbor omenjenega sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije je potekal v znamenju zahtev, da si morajo zdravniki pridobiti izgubljeno vrednost, dostojanstvo, ugled in mesto, ki jim pripada. Prevladovala je ugotovitev, da se interesi zdravnikov in zobozdravnikov preveč utapljajo v interesih drugih delavcev, zaposlenih v zdravstvu, zato so ustanovili sindikat po svoji meri.
Opozorili so, da je treba čimprej rešiti nevzdržen položaj 200 mladih, brezposelnih zdravnikov. V posebni izjavi za javnost zahtevajo, da se vsa sredstva, ki se zbirajo iz prispevka delavcev za zdravstvo, tudi dejansko porabijo za te namene. Nezadovoljni so z republiškim komitejem za zdravstvo in socialno varstvo, saj s svojim delom ne ustvarja primernih gmotnih možnosti za normalno delo zdravstva. Podpirajo čimprejšnjo ustanovitev zdravniške zbornice, ki mora dobiti zakonska pooblastila, da soodloča pri določanju cene zdravstvenih storitev. Zasebno delo zdravnikov in zobozdravnikov pa mora biti urejeno tako, da ga bodo lahko opravljali tudi zaposleni v javnih zavodih.
Boiza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 15
Borzna sporočila sprejema Atris - Borza sindikalnega turizma, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 326-982, 322-975 in telefaks (061) 317-298.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
1.	Počitniški dom Premantura
Počitniški dom je v neposredni bližini morja, ima svoje rekreacijske površine in parkirišče.
Penzion v tri, štiri- in petposteljnih sobah je do 1. 7. 41 DEM, kasneje pa 51 DEM.
PROSTI TERMINI:
24. 6. do 5. 7. - 5 triposteljnih sob, 1 štiriposteljna in 3 petposteljne sebe
27. 7. do 3. 8. - 1 triposteljna soba 14. 8. do 23. 8.-1 triposteljna soba
2.	Moščeniška Draga
Bivanje v lesenih bungalovih, sanitarije so skupne, v naselju. Cena penziona odrasli 36 DEM, otroci od 3 do 7 let 26 DEM PROSTI TERMINI:
1. 7. do 10. 7.-2 triposteljni sobi 10. 8. do 20. 8.-1 triposteljna soba 20. 8. do 30. 8.-1 triposteljna soba
3.	Počitniški dom v Vrsarju
Dvo- in triposteljne sobe s kopalnico, skupna jedilnica, terasa, neposredno ob morju. Paketi so 10-dnevni.
Cena penziona: odrasli 45 DEM, otroci od 7 do 15 let 40 DEM, polpenzion za otroke do 7 let 26 DEM.
PROSTI TERMINI:
17. 6. do 7. 7. - 1. štiriposteljna in 1 triposteljna soba 6. 8. do 28. 8.-1 štiriposteljna in 1 triposteljna soba 5. 9. do 19. 9.-1 štiriposteljna soba.
4.	Apartmaji na Pokljuki Dvoposteljni apartma - 250 din na dan Štiriposteljni apartma - 335 din na dan.
5.	Garsonjere v Kranjski Gori
Štiriposteljne garsonjere - cena od 1. 7. naprej 350 din na dan
6.	Počitniški dom v Crikvenici
Cena penziona za odrasle 370 din, otroci do 15 let 30% popusta.
7.	Prikolica v AC Sirena pri Novigradu
Cena najema: 1. 6. do 1. 7. - 280 din na dan 1. 7. do 1. 9. - 340 din na dan
8.	Počitniške prikolice - AC Stoja, Lantema, Finida Najemnina prikolice (za 4 osebe) 320-355 din na dan
9.	Počitniška prikolica v AC Med vej a
Na voljo od 1. 5. do 30. 9. Najemnina vključuje plačilo stroškov namestitve in sprotnega vzdrževanja.
10.	Počitniški dom Portorož
a)	bivanje v dvo-, tri- in štiriposteljnih sobah s TWC penzion odrasli 47 DEM; otroci od 2 do 7 let 34 DEM
b)	bivanje v dvo, tri ali štiriposteljnih sobah z etažnimi sanitarijami penzion za odrasle 38 DEM; za otroke od 2 do 7 let 27 DEM
11.	Počitniški dom Portorož - Beli križ
Nudimo 7- ali 10-dnevni paket z bivanjem v dvo, tri ali štiriposteljnim sobah, etažni TWC.
Cena penziona: odrasli, 40 DEM Cena polpenziona: odrasli 30 DEM
Otroci do 7. leta brez svojega ležišča imajo 50% popusta, s svojim ležiščem pa 30% popusta.
B.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1. V Maredi ali Červarju potrebujemo apartmaje od 1. 7. do 30. 8.
C.	PRODAMO PRODAMO PRODAMO PRODAMO
1.	Dva apartmaja v Lovranu
št. 33 28,10m2, komfortno opremljen št. 34 28,10m2, komfortno opremljen
2.	Mareda pri Novigradu
dvosobno stanovanje tip b, št. 209137, objekt 9 33,72m2, komfortno opremljeno. Cena za m2, vključno z opremo, je 2.500 DEM.
3.	Barbariga
bungalov tip A 33, št. 3004, 34,07m2 in vrt 82,90 m2. Komfortno opremljen. Cena za m2, vključno z opremo in vrtom, je 2.500 DEM.
4.	Počitniško hišico, pod Uršljo goro
hišica meri 5,5 x 7 m2 v dveh etažah s temile prostori: kuhinja z jedilnico, velika dnevna soba z balkonom, mansardne spalnice, WC in kopalnica. Cena 150.000 DEM. Plačilni pogoji po dogovoru.
5.	Počitniški apartma v Barbarigi
dva apartmaja v velikosti 38m2 po 17.000 din za m2.
Apartmaja sta stara tri leta in povsem opremljena.
6.	Počitniško prikolici IMV Adria 380 SLT Leto izdelave 198l^Cena 30.000 din.
D.	PRODAMO ALI ZAMENJAMO
1.	Apartma v Lo vranu
Prodamo apartma, 31 m2, za 61.000 DEM v dinarski protivrednosti oziroma zamenjamo za enakovredno počitniško zmogljivost v zimsko turističnem kraju.
2.	Brunarico na slovenjegraškem Pohorju
Brunarica je v dveh etažah, meri 45 m2, z dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico v eni etaži. Ima tri mansardne sobe z balkoni s skupno 7 ležišči, manjši klubski prostor, shramba za smuči in servisni prostori. Prodamo jo za 100.000 DEM (cenitev 1. 1. 1991) oziroma zamenjamo za enakovredno počitniško zmogljivost na slovenskem primorju ali Istri.
3. Počitniško hišico na Konjiški gori
zamenjamo za počitniško hišico v Lovranu ali okolici. Hiša je nova, meri 4,5 x 6,5m, s temile prostori: kuhinjo z dnevnim prostorom, predprostorom, kopalnico, WC, podstrešnimi mansardnimi sobami. Hiša ima tudi 1000 m2 zemljišča.
PRIPOROČAMO VAM:
Sindikalni izobraževalni center v Radovljici za sindikalni turizem. Dom ima 60 ležišč v dvo- ali triposteljnih komfortnih sobah s kopalnicami. Proste zmogljivosti so namenjene sindikatom podjetij, območij, sindikatom dejavnosti in posameznim članom ZSSS.
TERMINI: od 1. 6. do 9. 6.; od 16. 6. do 23. 6.; od 19. 8. do 25. 8.,; od 25. 8. do 1. 10. Cena 7-dnevnega paketa v teh terminih je 1.700 din.
Za krajše oblike delavskega turizma je za člane Zveze svobodnih
logoča enodnevne izlete v Karavanke, Julijske Alpe, na območje Triglavskega narodnega parka in tudi zamejske Koroške. Možna je športnorekreativna dejavnost, na voljo so bazen, savna, teniška igrišča, golf, jahanje ali biljard.
Informacije po telefonu (064) 74-091.
RENT A CAR
V najem nudimo nov Citroenov 8-sedežni kombi. Cena in pogoji po dogovoru.
RENT A BOAT
Družinsko jadrnico nudimo v najem. Cena in pogoji, s skiperjem ali brez, po dogovoru.
Predsednike osnovnih organizacij sindikata prosimo, da ponudbo in povpraševanje, borzno sporočilo, ki je objavljeno v Delavski enotnosti, izobesijo na vidno mesto, saj je namenjeno čim širšemu informiranju.
Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali:
Doro Hvalica Irena Prusnik Metod Zalar
sindikatov cena penziona 290 din. Sindikalni izobraževalni center o
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vaše prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj.
ENOTA LJUBLJANA
SKLADIŠČNO TRANSPORTNI DELAVEC
manipulant v skadišču, za določen čas - 6 mesecev, OD 6.000 din, Trgovsko proizvodno podjetje Cvetličarne, Titova 38, Ljubljana.
VRTNAR CVETLIČAR
prodaja na tržnici, za določen čas - 6 mesecev, OD 6.000 din, Trgovsko proizvodno podjetje Cvetličarne, Titova 38, Ljubljana.
FRIZER
za določen čas - 1 leto, OD 4.100 din, Frizersko podjetje, Trdinova 8, Ljubljana.
VARUHINJA
varstvo in nega predšolskih otrok, za določen čas - 5 mesecev, poskusno delo 1 mesec, hig. min., OD 9.576 din bruto, Vzgojnovarstvena organizacija, Nar. junak. Rezke Dragarjeve Titova 312, Ljubljana.
EKONOMSKI TEHNIK
knjigovodja, delo na PS rač.-tečaj, od 5.000 din, Nova banka, Šubičeva 3, Ljubljana.
VZGOJITELJ
poslov, in organ. svet. delo, najmanj 2 leti izkušenj pri vzgoji, reelekcija, OD
22.055 din bruto, Vzgojnovarstvena organizacija Nar. junak. Rezke Dragarjeve, Titova 312, Ljubljana.
vodja enote-reelekcija, strokovni izpit, najmanj 2 leti izkušenj pri vzgoji, OD 18.717 din bruto, Vzgojnovarstvena organizacija Nar. junak. Rezke Dragarjeve, Titova 312, Ljubljana.
EKON. ZA ANL. PLAN L. PLAN EKONOMSKI TEHNIK
vodja komercial ODD Novo mesto, OD 7.614 din, Viator podjetje za mednarodni in tuzemski transport, Dolenjska 244, Ljubljana.
komercialna dela, lastno vozilo, poskusno delo 2 meseca, OD 10.000 din, Plasma, D. O.O. Parmova 45, Ljubljana.
VZGOJITELJ V DOMOVIH
pripravnik, za določen čas - 9 mesecev, OD 5.094, Prehodni Mladinski dom v Ljubljani, Jarška 36.
DIPLOMIRANI PRAVNIK
pripravnik, OD 7.000 din, Logos, d.o. o., Titova 14, Ljubljana.
ZDR. SPC. NEVROL.
pomočnik direktorja UK za znanstveno raz. po., doktorat znanosti, OD 11.500, UKC Lj., Tozd Univerzitetna nevrološka klinika, Zaloška 2, Ljubljana
FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON • FELJTON
Tehnologija in participacija
Povezanost tehnologije z družbenimi odnosi
Pripravlja: dr. Bogdan Kavčič
Morda se zdi na videz nenavadno govoriti o tem, da tehnologija vpliva na participacijo zaposlenih. Vendar je prav o vplivu tehnologije na družbene odnose oziroma o povezanosti tehnologije z družbenimi odnosi nasploh veliko razprav in nasprotnih pogledov. Te nasprotne poglede je mogoče združiti v dve skupini:
•	Tehnološki determinizem.
Ta nazor trdi, da tehnologija, stopnja njene razvitosti, določa družbene odnose v celoti. Logika tega načina razmišljanja je takale: nek proizvod je mogoče naj-racionalneje izdelati le na določen način, z uporabo določenih strojev, pripomočkov ter procesov (le z določeno tehnologijo). Na voljo je sicer več tehnologij, toda le ena je najcenejša. Na trgu imajo prednost izdelki, ki so najbolj poceni in zato se uveljavi izmed mnogih le tehnologija, ki omogoča naj cenejšo proizvodnjo. Izbrana tehnologija pa določa delovne naloge zaposlenih. S tem ko jim določa vsebino dela, določa tudi potrebna znanja, organizacijo dela, sistem usposabljanja, itd. Tako tehnologija v resnici določa družbene odnose v celoti.
•	Tehnološki indeterminizem. Ta nazor izhaja iz dejstva, da je na voljo vedno več alternativnih rešitev tehnoloških problemov, ki so si tudi cenovno približno enakovredni. Na ceno izdelka ne vpliva
samo tehnologija, ampak še vrsta drugih dejavnikov. Pomeni, da je isti ali podoben izdelek mogoče izdelati na različne načine. Zato je izbira neke tehnologije tudi stvar prepričanja, vrednot tistih, ki odločajo o tehnologiji. Razvoj je pokazal, da je na sodobni stopnji razvitosti z isto tehnologijo mogoče oblikovati različne organizacije dela, torej postaviti med zaposlenimi različne odnose. Drugače rečeno, socialni sistem podjetja (celota odnosov med zaposlenimi) se vse bolj osamosvaja in postaja neodvisen od tehnologije. Odnosi med ljudmi v organizaciji se vse bolj politizirajo v tem smislu, da je od porazdelitve moči in prepričanj oziroma vrednot tistih, ki imajo moč, odvisno, kakšni bodo odnosi med zaposlenimi. Pomeni, da tehnologija nima določujočega vpliva na odnose.
Zanimivo je, da so empirične raziskave dale podatke, ki potrjujejo oba nazora. Nekatere raziskave potrjujejo tehnološki determinizem, druge pa ideterminizem. Odvisno od tega, kakšno tehnologijo so raziskovali, v kakšnih podjetjih, v kateri deželi itd. Zdi se, da so izidi precej odvisni od tega, kako razvito tehnologijo so preučevali. Za tehnologijo vse do stopnje visoke mehanizacije (tekoči trak, posamezni polavtomatski stroji) je značilen dokaj determinističen vpliv na organizacijo
dela in odnose pri delu. Za avtomatizirano tehnologijo, temelječo na elektroniki in računalniški podpori pa velja, da se organizacija dela in s tem odnosi med zaposlenimi oblikujejo bolj neodvisno od tehnologije.
Kot nekakšen kompromis se je uveljavil tako imenovani soci-otehnični determinizem. Po tem nazoru gre za medsebojno prepletanje vplivov tehnologije na družbene odnose in vpliva družbenih odnosov na razvoj tehnologije. V posamezni družbi pride tudi do namernega razvoja določene vrste tehnologije, vedno več je alternativnih tehnologij. Vsekakor pa razprava o tehnološkem determinizmu in indeterminizmu še ni dokončana. Zdi se, da v zadnjem desetletju vse bolj prevladujejo argumenti za indeterminizem.
Vplivanje tehnologije na participacijo
Različne učinke na participacijo, ki so povezani z razvojem tehnologije, je mogoče strniti v naslednje:
1.	Razvoj tehnologije zmanjšuje človekov delež v neposredni proizvodnji. To je najbolj videti v kmetijstvu. V najmanj razvitih deželah vzhodne Afrike še skoraj tričetrtine prebivalstva živi od kmetijstva in še to na območjih, kjer je lakota stalen pojav. Na
drugi strani pa se v najbolj razvitih državah zahodne Evrope in severne Amerike le še nekaj odstotkov (manj kot 10%) prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, ti pa pridelajo hrane ne le za preostale, ampak še velike presežke. V industriji, v neposredni proizvodnji, človeka vse bolj zamenjujejo stroji. Človekovo delo se vse bolj koncentrira na pripravo proizvodnje, njeno načrtovanje in vzdrževanje ter na posredovanje narejenih izdelkov uporabnikom. Povečuje se delež zaposlenih, ki delajo v razvojnih in raziskovalnih izdelkih, v marketingu, distribuciji, se ukvarjajo z računalniki: obenem pa se zaposleni selijo iz primarnega in sekundarnega sektorja v terciarni (storitve) in kvartarni (znanost izobraževanje). Pomeni, da se človekovo delo inte-lektualizira.
Tudi zaradi razvoja tehnologije se povprečna stopnja izobraženosti prebivalstva povečuje. To pa pomeni tudi večjo usposobljenost za upravljanje.
2.	Inovacije postajajo glavna determinanta uspešnosti podjetja.
Ohranjanje konkurenčne sposobnosti zahteva uporabo ne le rok, ampak tudi možganov zaposlenih. To pa ni več mogoče na podlagi klasičnega sistema organizacije dela, za katerega je bilo značilno pojmovanje, da je pameten le vrh v podjetju, delavci pa morajo biti tiho in disciplinirano opravljati, kar jim je naloženo. Do inovacij prihaja le v sproščenem ozračju v podjetju (in družbi), kje ima vsak pravico povedati svoje, kjer se enakopravno obravnavajo predlogi vseh, kjer je cenjen predlog vsakega - ne glede na njegov položaj v hierarhiji ampak glede na njegov prispevek k uspehu podjetja. K uporabi možganov v korist podjetja zaposlenih ni mogoče prisiliti. Njihova inovativnost je odvisna od njihovega hotenja, od njihove motivacije, privrženosti
podjetju, navezanosti na podjetje, zainteresiranosti za uspeh podjetja, itd. To pa pomeni, da mora vodstvo vse bolj upoštevati potrebe, želje, zaposlenih. Ena pot za navezovanje zaposlenih na podjetje je tudi povečevanje njihovega vpliva na upravljanje.
3.	Avtomatizirani proizvodni sistemi postajajo vse bolj občutljivi za delavčev odnos do dela in podjetja. To se pokaže zlasti v velikanski ceni vsakega zastoja v delovanju avtomatiziranih sistemov. Avtomatizirana tehnologija je zelo draga. Obenem pa se z zapletenostjo tehnologije povečuje tudi možnost napak in s tem povezanih zastojev. Zato je konkurenčnost podjetja bistveno odvisna od tega, da je tehnologija čimbolj izkoriščena, da čim hitreje prenese svojo vrednost na čimveč izdelkov. Nedavno je npr. nek menežer iz Singapura pripovedoval, da njihova tovarna, ki izdeluje polprevodnike, dela brez prekinitve vseh 24 ur na dan vsaj 360 dni na leto. Ustavijo jo le za novo leto, da opravijo nujen remont. Do zastojev lahko pride zaradi okvar na posameznih delih celotnega sistema, ki jih je pogosto težko odkriti. Od zagnanosti vzdrževalcev pa je odvisno, kako hitro bo napaka odpravljena (torej s kakšnimi stroški). Čimbolj je potrebno zmanjšati ali v celoti odpraviti zastoje zaradi pomanjkanja rezervnih delov, pomanjkanja surovin ali polizdelkov, pomanjkanja energije, itd. Pri nas mnoge tovarne zato v resnici stojijo povprečno več kot uro na dan. Ali je to mogoče odpraviti, je odvisno predvsem od odnosa delavcev do dela in podjetja. Zato poskušajo delavce pritegniti in motivirati tudi z različnimi oblikami participacije.
4.	Sodobna tehnologija omogoča uvajanje novih oblik organizacije dela, ki jih je razvila sodobna družbena znanost. Gre za
oblike dela, ki povečujejo zado-
voljstvo delavcev, obenem pa povečujejo tudi konkurenčno sposobnost podjetja. Razvilo se je »participativno vodenje«, notranje podjetništvo, delavsko delničarstvo, različne oblike inovativne dejavnosti zaposlenih in podobno. Skupna lastnost teh novih oblik je večje spoštovanje potreb in interesov zaposlenih, spodbujanje njihove ustvarjalnosti, navezanosti na podjetje, občutka odgovornosti za podjetje... Ne gre več za odnos: »pamet je na vrhu, podrejeni morajo čimbolj disciplinirano izvajati odločitve vodstva«.
Vodstvo dobiva vse bolj vlogo ustvarjalca razmer, da lahko zaposleni uresničujejo svoje ideje. Zaposleni, ki so v neposrednem stiku s strankami (uporabniki) postajajo vse pomembnejši del podjetja. Fluktuacija zaposlenih povzroča velike stroške in kvarno vpliva na kakovost storitev in izdelkov, zato jo poskušajo zmanjševati z ukrepi, ki naj bi povečali zadovoljstvo delavcev s podjetjem in delom. Skratka, te oblike organizacije dela so ponekod uporabili kot dodatno sredstvo za povečevanje konkurenčne sposobnosti podjetja. Participativno vodenje pomeni, da vodilni spodbujajo, organizirajo, razvijajo participacijo zaposlenih s poudarjanjem in razvijanjem skupnih interesov in preseganjem konflikta med delom in kapitalom. To pa pomeni tudi razvijanje »psihološke lastnine«.
Sklenemo lahko, da sodoben razvoj tehnologije na dva načina spodbuja participacijo zaposlenih:
•	Povečuje pomen človeškega faktorja za uspešnost podjetja in doseganje njegove konkurenčne prednosti.
•	Omogoča uvajanje takšnih oblik organizacije dela, ki pomenijo večje upoštevanje potreb in interesov zaposlenih.
Prihodnjič: Politični vidik participacije
Ugovor vesti
Odstop predsednika GR Tomaža Koširja je manjše presenečenje, človeško razumljiva poteza, toda nekoristna.
Dolgo let že vemo, da je družbena nadgradnja pri nas preobsežna za razvitost gospodarstva. Ali, kot so znali povedati nekateri najvišji funkcionarji v času komunistične vladavine, delavci nikakor nimajo preveč pravic, le gospodarstvo je premalo učinkovito, da bi jih lahko vse pokrivalo. Zadnja leta se je plošča nekolikanj obrnila: oblastniki so priznali, da je nadgradnja nekolikanj preširoka in so obljubili zmanjševanje javne porabe. Žal do dejanj ni prišlo, dogajalo se je pravzaprav nasprotno. V resnici so se obremenitve gospodarstva povečevale. Ker se je to dogajalo tudi v minulem letu, ukrepov, ki bi omogočali gospodarstvu prestrukturiranje in nov zakon, pa ni bilo, je le to vse težje prenašalo breme javne porabe. Zdaj je gospodarstvo pred zlomom, ki bo, po mnenju Dagmarja Šusterja, predsednika Gospodarske zbornice Jugoslavije, imel zelo hude socialne in politične posledice. Razmer, ki bodo nastale, skorajda ne
bo mogoče reševati na miren in demokratičen način.
V tak okvir je skušal umestiti svoj nedavni odstop predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Tomaž Košir. Nezadovoljen je bil, ker je zbornica lahko vse prepočasi in premalo vplivala na reševanje pomembnih gospodarskih vprašanj, ker ni mogoče ubežati posledicam dejstva, da ima Slovenija preobsežno in neracionalno družbeno nadgradnjo, katere obubožano gospodarstvo ne more več vzdrževati; in ker mu vest ni dovolila reagirati drugače, kot je, namreč z odstopom, glede na to, da vsi skupaj drvimo v gospodarsko katastrofo in glede na svojo nemoč, da bi vplival na to.
Upravni odbor slovenske zbornice se je zadnje leto brezuspešno bojeval z zvezno in republiško vlado za izboljšanje položaja izvoznikov in za zmanjšanje bremen gospodarstvu. Kaplja čez rob je bil slovenski proračun, na
katerega je zbornica naslovila vrsto spremi-njevalnih predlogov, uspela pa ni tako rekoč v ničemer.
Kljub temu pa je odstop predsednika slovenske zbornice manjše presenečenje. Upravni odbor je še pred kratkim, ko je izrazil nezadovoljstvo zaradi gluhih ušes vlade za predloge iz gospodarstva, zatrdil, da se bo za interese gospodarstva vlekel še naprej. Zato je seveda mogoče ugibati še o drugih vzgibih, ki so Koširja pripravili k odstopu. Ali so posredi nesoglasja in nezadovoljstva znotraj zborničnih organov in članstva z najožjim vodstvom oziroma s predsednikom? Ali je nemara v ozadju že prej načrtovana kadrovska sprememba na najvišjem mestu v zbornici, ki jo je mogoče povezati z ne tako davnim prihodom zveznega ministra za zunanjo trgovino Franca Horvata na mesto podpredsednika zbornice?
Morda je Tomaž Košir povezal vse tri omenjene vzroke in ocenil, da je zdaj najboljši trenutek za eleganten in odmeven odhod s prizorišča. Toda eno ostaja nesporno - položaj gospodarstva se s tem ne bo prav nič spremenil. Slej ko prej ostane v veljavi ocena, da utegne biti letošnje leto leto že nekaj časa napovedovanega zloma gospodarstva, pa naj poskuša plesati z vlado Tomaž Košir, Frgnc Horvat ali kdo tretji.
Boris Rugelj
Konzum SSS
V prejšnji številki Delavske enotnosti smo obljubili, da bomo v kratkem odprli prve prodajalne Kon-zuma. Obljuba dela dolg. V ponedeljek, 22. 4. 1991 bomo začeli poslovati v delu samopostrežbe Njam, Štihova ul. 14 a, v Župančičevi jami. Delovni čas bomo prilagajali potrebam naših članov. Na začetku bo ta prodajalna poslovala od 13. do 19. ure.
Na posebnem pultu bo akcijska prodaja tehle živil:
artikel	zav.	cena din/kg
moka	i/i	7,60
orehi	i/i	130,00
fižol	3/1	25,00
sir	1,5/1	61,00
olje	1/1	19,50
sladkor	50/1	9,65
sladkor	10/1	11,00
krompir	1/1	4,50
šampinjoni	850/1	56,00
ajvar nepekoč	850/1	71,00
Opozorilo bralcem!
Sami ste opazili, da so cene v tej akcijski prodaji več kot ugodne. Kupujete pa lahko samo z izkaznico SSS. V vsaki Delavski enotnosti pa bomo objavili
poseben kupon za konzum, s katerim boste imeli vsaj pri nakupu enake pravice kot s člansko izkaznico - in še nekaj več! Vsak mesec bodo šli kuponi DE za konzum v boben in izžrebane čakajo zelo lepe nagrade.
Če Delavske enotnosti ne boste našli v vašem kiosku, pocukajte prodajalca za »tasladke«. Obupajte pa ne! Delavska enotnost in kupon v njej boste lahko kupili tudi v Konzumu.	Uredništvo DE
Turški davki
Država je svoje stroške preračunala na plače delavcev
Nova davčna zakonodaja
Država lahko določa davke na dva skrajna načina ali po kateri koli izmed vmesnih variant. Svoje stroške in izdatke lahko preračuna na najbolj zanesljive vire z deležem, ki zagotavlja zadostna sredstva tudi v primeru, če se bo obdavčeni obseg prihodkov ali porabe znižal. V nasprotju z opisanim statičnim načinom lahko davke predpiše tudi tako, da z njimi spodbuja in usmerja ravnanje in aktivnosti davkoplačevalcev v želeni smeri. Prva izmed možnosti uveljavlja vzvišen odnos države do svojih podanikov, a ravnanje in aktivnosti davkoplačevalcev le omejuje ali pa postavlja razmišljanje, da se cesarju mora dati, kar je njegovega in da tu ni pomoči. Druga izmed obeh opisanih možnosti je oblikovana na podlagi spoznanj, da mora država usmerjati delovanje svojih podanikov k doseganju lastnih in skupnih ciljev. Davki naj uveljavljajo davčno politiko, pri kateri je pobiranje sredstev za pokrivanje stroškov države le manj pomembno dejstvo. Mogoče so tudi številne vmesne variante, pri katerih sta v različnih deležih upoštevani obe skrajni možnosti.
Davčna zakonodaja, ki je bila v Sloveniji izsiljena po bližnjici tik pred lanskim Silvestrom, je tiste vrste, ko država zviška določi svoj delež od plače delavca in od drugih davčnih virov in jo pri tem zanima samo to, da bo denarja dovolj za pokritje njenih nesorazmerno visokih stroškov. Vsi računi kažejo, da so davčne obremenitve iz osebnega dohodka bistveno višje od tistih, ki so jih davkoplačevalci plačevali v preteklem letu, kar lahko pomeni, da so kreatorji novih davkov programirali znižanje plač in kupne moči delavcev. Razen tega ni tu prav nobene davčne politike, ki bi zavezance usmerjala in spodbujala h kakršnem koli delovanju v lastno in hkrati splošno družbeno korist. Prijem je čisto turški v tistem slabem, srednjeveškem pomenu te besede. Država je uveljavila svojo pravico in vzvišeno predpisala raje preveč davka kot premalo, saj je počutje zavezancev v tem procesu čisto
nepomembno, kot v turških časih. Če bo denarja več, kot je potrebno, država lahko stopnje tudi med letom velikodušno zniža, kot to zdaj kaže za pravkar predpisani davek na plačilno listo.
Kaže, da pri pripravljanju predloga za sprejem davčnih zakonov ni bilo nobenega spodobnega računa, koliko denarja naj novi davki vržejo državi in še predvsem ne jasne predstave, kaj naj bi razen pokritja državnih stroškov še dosegli z njim. Nobene vizije in nobenega programa, katere in kakšne dejavnosti spodbuditi, usmeriti ali zavirati v korist zavezancev in države hkrati. To niso evropski, ampak turški davki. Ce bo država vnaprej kdaj hotela uveljaviti evropske davke, bodo zakoni morali nastajati drugače. Predlogi bodo morali biti pripravljeni takoj na začetku leta za prihodnje leto. Ob predlogu bo moralo biti natanko razloženo, kaj naj bi z novimi ali spremenjenimi davki dosegli, predlog pa bo moral biti opremljen z natančnim izračunom finančnih učinkov predlaganih sprememb. Takšen predlog mora biti v razpravi pol leta, zakonodaja skupaj s pravilniki, navodili in drugimi podzakonskimi akti sprejeta pred počitnicami. Do konca leta se nato z vsemi novostmi seznanijo vsi zavezanci in davkarji, tako da v naslednjem letu vse steče gladko, kot da bi nova zakonodaja veljala že vsaj deset let. Ne tako kot letos, ko je davčna uprava šele dan po preteku roka, ko bi obrtniki že morali poravnati svoje davčne
akontacije, sporočila, da je ta rok podaljšan.
Davek na osebni dohodek
Osnova za izračun davka od osebnega dohodka je povprečni mesečni osebni dohodek vseh zaposlenih v Sloveniji v predpreteklem mesecu. Davčna lestvica določa, da se do 80 % povprečnega osebnega dohodka davek obračuna po stopnji 12 %, med 80 in 160% povprečnega osebnega dohodka po stopnji 22 %, med 160 in 240 % povprečnega osebnega dohodka po stopnji 25% in nad 240 % povprečnega osebnega dohodka po stopnji 30%. Lestvico si lahko grafično predstavimo takole: (skica 1)
Grafična predstavitev lestvice nazorno pokaže, da je prva stopnica davčne lestvice največja, druga najmanjša, a tretja vmesna, kar bi moralo imeti svoj smisel, vendar predlagatelji tega niso nikjer pojasnili.
Povprečni osebni dohodek je januarja znašal 11.845 dinarjev, tako da zdaj lahko že ugotovimo stvarne intervale obdavčitve:
znesek OD	davek
do 9.476 din	12%
9.477-18.952	22%
18.953-28.428	25%
nad 28.429	30%
To je davek od osebnega dohodka, ki se obračunava vsak mesec sproti. Za vse leto se zavezancu obračuna dohodnina, ki se mu obračuna na vse dohodke, tudi na osebni dohodek, a poračuna že plačan da-
leto 1991
KUPON
l i
60.000 120.000
240.000
480.000
vek. Lestvica letne obdavčitve je takale:
osnova	davek
do 60.000	19%
60.000-120.000	28%
120.000-	240.000	35%
240.000-	480.000	40%
nad 480.000	45%
kar lahko grafično	predsta-
vimo takole: (skica 2)
Če ne bo izdatnejših davčnih olajšav, kot so predvidene zdaj, bodo prav vsi davčni zavezanci ob koncu leta kljub razmeroma visokim tekočim davkom iz osebnega dohodka ob koncu leta plačevali še debeli davčni poračun.
začne najvišja obdavčitev, ki vzame kar 45 odstotkov doseženega dohodka.
Uporabnost tujih izkušenj
Mehanično prenašanje tujih izkušenj, tudi švedskih, gotovo ne pride v poštev. Prav tako ni nobene potrebe, da bi morali v davčni zakonodaji prehoditi vso pot, ki so jo drugi že. Morali bi razmisliti, da bi bile lahko davčne obremenitve vsaj malo manjše od lanskih, a od takšnih izhodišč bi se lahko postopoma pribli-
ževali davčnim obremenitvam, kakršne imajo v Evropi. Gotovo je začetna obremenitev z 19 odstotki mnogo, mnogo previsoka in tudi intervali od tu navzgor bi lahko bili postavljeni bolj logično. Če bi projektanti novega davčnega sistema kot izhodišče svojih razmišljanj vzeli davčno lestvico Švedske iz leta 1990, bi bil lahko njihov predlog veliko boljši in prav gotovo bi vseboval tudi kaj tistega, čemur pravimo davčna politika. Vgradili bi tudi kakšno motivacijo za doseganje večjih plač, kar bi bilo nujno za vse zavezance in tudi za državo.
Vir: Fackliga nyheter št. 2/90, Stockholm
Design: ALEJA, Kranj
lija Jurančič
Obračun dohodnine
Švedska davčna reforma stoletja
O naši novi davčni zakonodaji smo v začetku lahko zelo pogosto slišali in tudi prebrali, da je to evropski model obdavčitve in da bomo s takšno davčno zakonodajo kar takoj prestopili prag Evrope. Takšne trditve so sicer vedno redkejše, še posebej od trenutka, ko je bila ta evropska davčna zakonodaja že tudi uporabljena. Za to ponazoritev poglejmo švedski primer, kjer so v zadnjih letih izpeljali tako imenovano davčno reformo stoletja, njene značilnosti pa so:
Ker smo že dobili nekaj prošenj za izračun dohodnine, bomo tokrat prikazali le primer, katere podatke potrebujemo in kako jo izračunavamo. Pri tem pa moramo opozoriti, da je ta račun le informativen, saj upošteva trenutno stanje, medtem ko lahko pride do konca leta še do sprememb, npr. dodaten vzdrževan član, dodatni prejemki (na ZR, prodaja nepremičnine ali avtomobila, itd.). Poleg tega tu še niso upoštevane vse olajšave iz 7. člena Zakona o dohodnini (sindikalna članarina, recepti, gradnja in vzdrževanje stanovanjskih prostorov, izobraževanje, itd.).
Bralka iz Litije nam je poslala naslednje podatke:
bruto OD = 11.682,00 din neto OD = 7.337, 70 din sindikalna članarina = 36,70 din.
Bralka nima vzdrževane osebe in drugih prejemkov.
Račun:
letni prihodek = 107.522,40 din
Celoletni davek na dohodek = 24.583,00 din
Že plačan davek z mesečnimi akontacijami = 19.469,30 din
Ostane za doplačilo davka = 5.113,70 din.
—	znižanje davka na plače,
—	povečanje davka na kapital,
—	povečanje davka na porabo in energijo.
Če bi bralka izkoristila poleg sindikalne članarine še druge olajšave (vendar le do 10 odstotkov letnega prihodka), pa je račun takle:
letni prihodek = 107.522,40 din
Celoletni davek na dohodek = 21.695,70 din
Že plačan davek z mesečnimi akontacijami = 19.469,30 din
Ostane za doplačilo davka = 2.226,40 din.
Davek na plače se je iz leta v leto zniževal, tako da plača do letnega zneska 180.000 kron ni obdavčena, prek tega zneska pa z enotno davčno stopnjo, ki znaša 20 odstotkov. Če upoštevamo, da je vrednost švedske krone 2,50 dinarja, lahko ugotovimo, da bi bilo pri enaki davčni lestvici pri nas neobdavčenih kar 450.000 dinarjev. Samo malo nad tem zneskom pri nas
Novo? V Delavski enotnosti vam ponujamo nekaj novega: izračun letne dohodnine in mesečnih akontacij. Na naš naslov: Delavska enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana, Za dohodnino, pošljite vse podatke o osebnem dohodku (bruto in neto znesek, članarina sindikata ali stranke, itd.), število prijavljenih vzdrževanih oseb in morebitne druge prejemke. Priložite tudi kupon! Odgovor bomo objavili ali, na vašo željo, poslali po pošti.
KUPON
Medicina zapušča delo
Podjetja zapirajo obratne ambulante - Tehnologi spet uporabljajo stare, že opuščene metode - Inšpektorji dela spijo
Gospodarska kriza že močno spodjeda medicino dela v podjetjih, ki dajejo čedalje manj denarja za preventivne preglede svojih delavcev. Od 1. aprila je zaprta obratna ambulanta Iskre Pržanj, od začetka leta obratna ambulanta IMP, od lanskega poletja je zaprla vrata medicina dela v Litostroju. Podobno je tudi drugod po Sloveniji.
»V Ljubljani je pet regionalnih enot za medicino dela in vsakič, ko se sestanemo, je kakšna obratna ambulanta manj,« pove dr. Anton Kos, predsednik komisije medicinskega sveta zdravstvenega doma Ljubljana za medicino dela in hkrati tudi vodja dispanzerja za medicino dela v občini Šiška. »Obratne ambulante v Ljubljani so zvečine na pol prazne. Še tisti delavci, ki pridejo na pregled, tajijo svoje težave, bojijo se jih povedati. Zato bi morala biti medicina dela še posebej budna. A kaj, ko podjetja vse manj pošiljajo delavce na preventivne preglede. Brez biološkega monitoringa, stalnega spremljanja zdravstvenega stanja delavcev, medicine dela sploh ni.«
V časih blaginje, pa čeprav Potemkinovih kulis, si je lahko vsak kolektiv omislil obratno ambulanto. Čeprav so štele nekatere delovne organi-
zacije le 800 zaposlenih, so imele celotno zdravstveno ekipo (danes je za to potrebno 2500 »živih kartonov«), nekatere velike firme pa si tega niso privoščile.
Zdaj, ko zdravstvo nima več denarja, pa tudi podjetja ne in je tudi v zdravstvo začelo prodirati gospodarno ravnanje, je obratnih ambulant vedno manj. Nekatera podjetja jih združujejo, druga pa so jih pustila preprosto vnemar. Če bi šlo le za gospodarno vedenje, bi bilo vse lepo in prav. Žal pa gre v večini primerov za popolno zanemarjenje medicine dela v podjetjih.
Fenomen Litostroja
Litostroj pomeni na tem področju svojevrsten fenomen, ki bi mu le težko našli par v Sloveniji. Tu je bilo včasih 5.000 in več zaposlenih, saj se je v kolektiv vključevala tudi šola: obratovali sta dve kura-

(Iri tpmplia dci ctrfihfi
lili Ivi IIH|H ””	**
Tl
ll
Piše: Vika Šauta
Stanovanja v času potresa
Marca je republiška skupščina sprejela predlog za izdajo stanovanjskega zakona. Področnemu ministru je naložila, naj pripravi osnutek zakona ter upošteva pripombe in predloge poslancev ter skupščinskih delovnih teles. Skupaj z osnutkom zakona je treba predložiti tudi osnovne zamisli za nacionalni stanovanjski program.
Skupščinska razprava je bila predvsem odraz večmesečne javne polemike, v kateri so bile pogosto poudarjene tudi povsem nasprotujoče si zahteve po urejanju te problematike v prihodnje. Vendar sta tako javna polemika kot razprava v skupščini pokazali, da so nekatere predlagane rešitve zelo sporne in da se bo treba načelno opredeliti do nekaterih vsebinskih vprašanj stanovanjske reforme, do katerih ima celo strokovna javnost različna stališča. Oglejmo si najvežnajše med njimi, predvsem tista, ki so pomembna za usmeritev in za uspeh reforme.
Na primer: kakšna naj bo naša nacionalna politika reševanja stanovanjskih vprašanj? Ali naj prevladuje izključno tržno načelo ali pa je treba vgraditi tudi močne socialne komponente? Kakšna naj bo socialna politika na tem področju, kajti sedanji sistem solidarnosti je povsem preživel.
Ali je sploh mogoče in realno z enim samim zakonom opredeliti povsem nov sistem, hkrati določiti pravila za lastninjenje družbenega stanovanjskega sklada ter začrtati prehod iz dosedanjega sistema na povsem nov tržni prijem reševanja stanovanjske problematike in gospodarjenja s stanovanjskim skladom? Kakšno prehodno obdobje je za to potrebno?
V kolikšnem obsegu je treba opraviti lastninjenje stanovanjskega sklada in s kakšnim tempom? Ali ni dovolj že prva faza, v kateri bodo stanovanja dobila znanega lastnika? Kakšen naj bi bil osnovni namen nadaljnje privatizacije družbenih stanovanj? Ali razprodaja za vsako ceno, s katero bomo zbrali nekaj dodatnih sredstev občanov, ali gre zgolj za nadomestitev stanovanjske pravice? Ali ni z zakonom predpisan odkup na zahtevo v nasprotju z načeli dobrega gospodarjenja? Ali je sploh mogoče enačiti privatizacijo podjetij s privatizacijo stanovanj, čeprav je nesporno, da so stanovanja sestavni del premoženja družbenih podjetij?
Katera perspektiva je prava: usmeritev
v pospešeno privatizacijo (in s tem razprodajo?) obstoječega stanovanjskega sklada ali usmeritev v najemna stanovanja (ob minimalni prodaji) za različne namene - komercialna, službena, najemna stanovanja za srednji sloj in socialna stanovanja.
Ali naj se uveljavi odkup na zahtevo tudi za stanovanja, namensko zgrajena za solidarnostne (torej socialne) upravičence, za upokojence, invalide, borce NOV, ne glede na vir sredstev, s katerimi je bila finansirana njihova izgradnja?
Ali imajo prav svobodni sindikati, združevanja stanovalcev, zveze in organizacije upokojencev in drugi, ki zahtevajo, da je treba pri lastninjenju stanovanj na tak ali drugačen način priznati protivrednost za stanovanjske prispevke iz preteklih let in morda tudi vplačano amortizacijo - ali pa ima prav zakonodajalec, ki trdi, da so te zahteve neupravičene in da je šlo pri stanovanjskem prispevku za nefc sistem javnih financ?
Ali je dolžnost države, da zagotovoi čim-boljše možnosti za sanacijo škode, ki je nastala na obstoječem stanovanjskem skladu zaradi preslabega vzdrževanja, kar pa je bila spet posledica nenormalno nizkih stanarin? Ali sme država zanemariti organizirano skrb za revitalizacijo starih mestnih jeder in drugega zavarovanega stanovanjskega sklada? Ali ni naloga države skrbeti za ohranjanje narodnega bogastva, ki ga med drugim predstavlja tudi stanovanjski sklad?
Kdo mora zagotoviti stimulativne ukrepe za aktivno demografsko politiko, za spodbujanje razvoja demografsko nerazvitih področij? Kakšni naj bi bili ti ukrepi? Alije ali ni potreben poseben sistem za spodbujanje zamenjave neustrezno zasedenih ali celo prostih stanovanj, za oddajanje odvečnih prostorov, za vlaganja lastnikov v sanacijo objektov, za odkup stanovanj po idealnih deležih in kašne naj bi bile te stimulacije?
Ali je potreben organiziran strokovni nadzor nad investitorji, graditelji, urejanjem zemljišč ali ne in ali ne bomo več potrebovali raziskovalno razvojnega dela za stanovanjsko področje?
Delavska enotnost bo poskušala v prihodnjih številkah podrobneje pojasniti posamezna našteta vprašanja. Veseli bomo odziva bralcev in morebitnih prispevkov izvedencev.
Delavci Litostroja
tivni ambulanti za zaposlene in upokojence in pa preventivna ambulanta, ki je opravljala zdravstvene preglede. Od lanskega polletja obratujeta praktično le obe kurativni ambulanti, to je za nujne zdravstvene storitve. Preventiva je odpravljena, ker je Litostroj ne plačuje več, nobenih preventivnih pregledov ni več naročenih. Litostroj je ostal dolžan zdravstvenemu Ljubljana od leta 1987 pa do 27. julija lani kar 380.000 mark, v zdravstvenem domu računajo, da bodo dobili v dveh letih le kakšnih 40 ali 60 odstotkov sredstev.
Slika: Sašo Bernardi
V Litostroju, ki je bil znan tudi kot »tovarna invalidov« - deset odstotkov od vseh zaposlenih so bili namreč invalidi - so letno opravili od 27 do 29 tisoč kurativnih pregledov. Vsak dan je prihajalo v ordinacijo po 80 do 90 ljudi. Dogajale so se celo take nepravilnosti, da invalidi, ki bi morali že pred dvema letoma zamenjati določeno delo, so ga še vedno opravljali, inšpektorji za delo pa so molčali. Litostroj se zdaj preoblikuje in potreben bo nov pravilnik o varstvu pri delu.
Zaradi zastarelih tehnologij se z varstvom pri delu nismo
mogli nikoli pohvaliti, zaradi pomanjkanja denarja pa obstoja upravičena bojazen da se bo stanje na tem področju še poslabšalo. »Bojim se, da v tej splošni gospodarski krizi prihaja tudi do tega, da tehnologi uporabljajo spet stare, že opuščene metode,« opozarja dr. Anton Kos. »Iz naftalina vlečejo stare metode (npr. mi-nij za barvanje železa). Obstaja nevarnost, da ne bodo dobro varovali strojev, da ne bo denarja za osebna zaščitna sredstva, da bodo inšpektorji dela, ki morajo to nadzorovati, gledali skozi prste in ne bodo opravljali svojih, z zakonom predpisanih nalog.«
Stari pravilniki ne veljajo, novih pa ni
Tovarne ne pošiljajo delavcev na preglede tudi zato, ker so mnoge razpadle na različne organizacijske oblike, njihova interna zakonodaja je razveljavljena, pravilniki za varstvo pri delu ne veljajo več. Ravno ti pravilniki pa so govorili o tem, katera delovna mesta so nevarna in terjajo stalne preglede delavcev. Preden bodo sprejeti novi pravilniki, bo trajalo nekaj mesecev ali najmanj leto dni, če inšpekcijske službe ne bodo posegle vmes.
Dr. Anton Kos: »Zaposleni ljudje so vsak dan od 7 do 8 ur izpostavljeni določenim nevarnostim na delovnem mestu. Gre za populacijo, ki ustvarja narodni dohodek in si zaradi tega zasluži dobro organizirano varstvo pri delu. Gre vendar za delavce, na katerih bo ta družba stala. Nova zakonodaja govori o tem zelo malo. Govorijo o družinskem zdravniku, pripravljajo vedno nove teze o reorganizaciji zdravstva, vprašanje medicine dela pa je potisnjeno ob stran.«
Po mednarodnih konvencijah so preventivni pregledi delavcev obvezni, predpisani. To je v razvitem svetu postalo danes civilizacijska norma. Gre za mednarodno konvencijo dela, ki jo je naša država podpisala. Če bodo naša podjetja hotela v Evropo, bodo morala zadovoljiti tudi tem mednarodnim zahtevam.
Marija Frančeškin
Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij
Kako uveljaviti splošno kolektivno pogodbo v praksi
Vsebina:
Gregor Miklič:	Uveljavljanje normativnega dela splošne kolek-
tivne pogodbe - delovnopravni del
Brane Mišič:	Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe
Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo)
or. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb
Priloga:	Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
Cena 170 din
Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon: 321-255, 310-033
>§
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
_________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO
V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov:-------------
Ulica, poštna št., kraj: Naročeno dne:______
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Priimek in ime podpisnika:
Podpis naročnika
DAVKI PO NOVEM
Iz vsebine:
-	Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem
-	Novi neposredni davki:
-	dohodnina
-	socialni prispevki
-	davek na izplačane osebne dohodke
-	davek na dobiček
-	komunalne takse
Pri vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika.
-	Novi posredni davki:
-	davek na promet nepremičnin
-	prometni davek
-	sistem javnih financ v samostojni Republiki Sloveniji
Cena 150,00 din. Brošura je izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362.
Vprašanje časa je koliko družbenih stanovanj bo mariborsko gospodarstvo, ki mu trda prede, prodalo stanovanjsko-komu-nalni banki Ljubljana in tako dobilo del kapitala za svoje oživljanje. Franci Gerbec, direktor podjetja za promet z nepremičninami družbe v lasti SKB je namreč te dni predstavnikom mariborskega gospodarstva razložil vizijo in možnosti dokapitalizacije podjetij s prodajo družbenih stanovanj.
Gre preprosto za to, da bi SKB odkupila vsa stanovanja tistih podjetij, ki potrebujejo kapital in jih potem po svojih merilih v skladu z bodočo stanovanjsko zakonodajo prodajala nazaj delavcem z obrestmi vred. To pa je za delavca lahko zelo nevarna poteza, saj obstoja možnost, da bo banka dajala posojila za odkup stanovanj po zasoljeni obrestni meri, medtem ko bi delavec od svojega podjetja isto stanovanje lahko kupil pod ugodnejšimi pogoji oziroma bi nekako »laž,e prišel skozi«.
Tako bi denimo Stavbar najraje takoj prodal SKB 500 svojih stanovanj, Hidromon-taža pa 450. SKB naj bi odkup teh neprimičnin kreditirala po normalnih tržnih pogojih, vsak primer pa bo moral skozi njeno revizijsko komisijo, ki bo še posebej pozorna na ocenjeno vrednost. Za zdaj je SKB zagotovila 100 milijonov mark za tovrstne operacije, kakšnih 50 milijonov mark pa bodo še najeli v tujini.
v prihodnje sredstva prebivalstva osredotočena predvsem za odkup sedanjih družbenih stanovanj, obstaja verjetnost, da se bo za nekaj let zidava najemnih, pa tudi novih lastnih stanovanj še bolj zmanjšala, stanovanjski problemi pa postali še bolj žgoči.
To pa pomeni, da takšna podjetja ne gledajo dolgoročno na interese zaposlenih, ampak kako bi z vsemi sredstvi, tudi na račun stanovanj svojih delavcev, splavala na površje. Škoda je dvojna, saj se stanovanjski dinar nenamensko porabi, namesto za nova stanovanja za likvidnost podjetja. Posledice pa bodo nosili delavci sami.
M. F.
Kaj prinaša delovno besedilo novega pokojninskega zakona? Novosti je toliko, da jih ni mogoče stlačiti v kratek članek. Zato je prav, da potešimo najhujšo radovednost le z informacijo tistim, ki danes silijo v predčasno upokojitev.
Zakon bo začel veljati 1.1. 1992. Če boste zahtevek za upokojitev vložili 31. 12. 1991, boste svoje pravice še lahko uveljavili po starem zakonu. Zato delajo napako vsi tisti, ki
Upokojevanje po novem
panično bežijo v predčasni pokoj že danes, čeprav bodo izpolnili pogoje za redno upokojitev šele v drugi polovici leta. Delovno besedilo celo vsebuje člen, ki omogoča uveljavitev pravic po starem zakonu, za tiste, ki bodo to zahtevali, še eno leto po veljavnosti novega zakona.
Ljudje so silili v predčasni pokoj tudi zato, ker so se razširile novice, ki jih ni moglo pogasiti nobeno zatrjevanje tistih, ki so vedeli, kaj se pripravlja, da se bo podaljšalo trajanje polne pokojninske dobe. Kot to ve vsakdo, moški doseže polno pokojninsko dobo po 40 letih in ženska po 35 letih.
Zagotavljam, da se to ne bo spremenilo! Zato pa je predlagano, da se zaostri drugi pogoj za starostno upokojitev. Moški se namreč lahko upokoji ne glede na svojo starost, ko doseže 40 let pokojninske dobe. Če pa še nima 40 let pokojninske dobe, se lahko upokoji, ko je star 60 let in ima vsaj 20 let pokojninske dobe. In ta starostna meja šestdesetih let naj se bi zaostrila. Po novem se naj bi moški lahko upokojili šele po 63. letu. To pa bo veljalo šele od leta 1997 dalje. Od leta 1992 do leta 1997 pa bo veljalo prehodno obdobje, v katerem se bo potrebna starost vsako leto podaljšala za pol leta. Moški, ki ne bo imel 40 let pokojninske dobe, se bo lahko v letu 1992 upokojil le, če bo star vsaj 60 let in 6 mesecev. V letu 1993 pa bo moral biti star že 61 let. In tako dalje.
Isto se bo zgodilo z žensko. Ta se bo v letu 1992 lahko upokojila, če še ne bo imela 35 let delovne dobe le, če bo stara že 55 let in 6 mesecev. V letu 1993 pa bo morala biti stara že 56 let. V letu 1997 pa bo morala biti stara 58 let.
To je prva zaostritev. Druga zaostritev bo prizadela manjše število upokojencev. Po novem naj bi moški mogel v pokoj kljub dopolnjenim 40 letom pokojninske dobe šele pri določeni starosti. To je potrebno razložiti. Zakon dovoljuje, da se človek lahko redno zaposli šele, ko je star 15 let. To pomeni, da je po 40 letih dela star 55 let in gre torej lahko že v pokoj. Ni mu treba čakati na 60. rojstni dan. Od leta 1997 naprej pa bo moral počakati na 58. rojstni dan, da bo kljub 40. letom pokojninske dobe smel v pokoj. Ženska, ki gre s 15. rojstnim dnevom v službo, ima lahko polno pokojninsko dobo (35 let) po 50. rojstnem dnevu. Po novem zakonu bo od leta 1997 smela v pokoj kljub polni delovni dobi šele, ko bo stara 53 let. Tudi tu bo od leta 1992 do leta 1997 veljalo prehodno obdobje, v katerem se bo ta starost vsako leto podaljšala za pol leta.
Tako — to je ta velika skrivnost! Mlajših rodov ta sprememba zakona ne bo prizadela, saj gre le še redkokdo v službo pri 15. letih. Vsi gredo najprej v šolo in se v glavnem zaposlujejo po 18. letu starosti. Drugače pa bo seveda za starejše, ki so se po vojni zaposlili in imajo morda še kakšna dvojna leta. Beneficirana delovna doba bo na nove starostne meje vplivala tako, da se bodo le-te zniževale za priznane mesece beneficirana delovne dobe. Tudi delavcem na beneficiranih delih se bo torej poznala zaostritev.
V čem je smisel teh sprememb? Želi se zmanjšati število upokojencev tako, da se zmanjša število novih upokojencev.
Tudi predčasno upokojevanje bo zato odpravljeno. V bodoče se bodo lahko predčasno upokojili le tisti, ki bodo delo izgubili zaradi stečajev ali iz operativnih razlogov. To pa pomeni, da bodo morali imeti uradno potrdilo, da njihovo delo ni več potrebno.
Dovolj za prvič! Več prihodnjič!
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno na-
ročam(o) .. izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150
din). Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:___________________
Ime in priimek podpisnika:_________________
Naročeno, dne:_____________________________
Račun bom(o) plačal(i) v zakonitem roku.
Žig za DO Podpis naročnika
Ker pa še niso rešena vprašanja lastninjenja in ker o tem še ni ustrezne zakonodaje, bi morali takšno prodajo družbenih stanovanj ustaviti. Problem je tudi ta, da je novi stanovanjski zakon, ki ga bo skupščina sprejela predvidoma jeseni, pisan tako, da nikogar ne zavezuje, da bi sredstva od prodaje družbenih stanovanj vračal nazaj v stanovanjsko gospodarstvo.
Z denarjem od prodaje družbenih stanovanj rešujejo podjetja zdaj predvsem svojo likvidnost, manj ali pa nič stanovanjske zagate svojih delavcev. Skratka, podjetja imajo prosto pot, da prodajajo družbena stanovanja in porabijo denar: če že ne za sanacijo pa za nove naložbe ali pa enostavno za plače. Ker bodo
Miloš Mikolič, sekretar ROS delavcev komunalnega in stanovanjskega gospodarstva, razmišlja takole: »Takšna prodaja družbenih stanovanj je sporna. Ta stanovanja niso le last podjetja, ampak so last delavcev in sicer v tem smislu, ker so ta stanovanja kupili iz sredstev sklada skupne porabe, ki so ga delavci ustanovili kot skupno dobrino. Dokler vprašanja lastninjenja niso razčiščena, je po mojem mnenju taka prodaja nezakonita.
Jasno je, da bo banka izkoristila krizni položaj v gospodarstvu in tako prišla razmeroma ugodno do stanovanj in jih potem prodajala naprej z obrestmi. Banka se zavzema za takšen odkup stanovanj, ker je izračunala, da bo zaslužila, ne pa zaradi pomoči delavcem. Banki gre pač za zaslužek. To je sicer logično poslovanje v tržnem gospodarstvu, vendar so zadeve še toliko sporne, ker je pač sporno lastništvo teh stanovanj in kdo lahko z njimi razpolaga. Pri tem pa bi moral sindikat imeti tudi določeno besedo.«
J
Ne mani, celo več sonca in morja
Številna podjetja v boju za preživetje odtujujejo svoje počitniške domove. To, kar so si delavci prigarali in pridobili z dolgoletnim odpovedovanjem in nenehnim zategovanjem pasov, sedaj marsikje razprodajajo, da bi napraskali skupaj vsaj za minimalne plače. V nasprotju z znanim slovenskim pregovorom moramo v tem primeru zapisati: z velikim trudom pridobljeno - pa na hitro izgubljeno.
Veliki načrti slovenskih triatloncev
Še pred nekaj leti marsikdo ni vedel, da športniki, tisti najbolj zagnani in vzdržljivi, tekmujejo tudi v triatlonu. Od lani imamo združenje za to športno zvrst tudi v Sloveniji. Imenuje se Triatlonska zveza Slovenije, njen naslov pa je: 64265 Bohinjsko jezero, p. p. 4 (telefon: 064/723 471).
Za letošnje leto je zveza ljubiteljev triatlona pripravila pester koledar tekmovanj, ki bodo na sporedu od junija do septembra. Seveda bodo preizkušnje jeklenih mož in tudi žensk v različnih krajih Slovenije.
Prvo srečanje bo 15. junija v Kostanjevici. Za uvod v sezono se bodo športniki pomerili le v dveh panogah: v teku na 10 kilometrov in kolesarjenju na 20 kilometrov. Konec junija bo podobna prireditev tudi v Litiji, osmega septembra pa v Kamniku.
Prvi triatlon bo 16. junija v Dolenjskih Toplicah. Za uvod bodo morali udeleženci preplavati 500 metrov, sledilo bo kolesarjenje na 20 kilometrov in za »poobedek« še tek na 5 kilometrov. Za tiste, ki redno vadijo, preizkušnja gotovo ne bo preveč zahtevna.
Konec junija se bodo triatlonci zbrali v Kamniku. Tekmovali bodo v plavanju na 700 metrov, kolesarjenju na 27 in teku na 8 kilometrov. Že naslednji teden, to je 7, julija, bodo v Celju. Tu jih čaka kilometer in pol plavanja, 40 kilometrov kolesarjenja in 10 teka. Konec
julija se bodo triatlonci dobili v Bohinju, potem v Sevnici in konec avgusta v Dolenjskih Toplicah. Potem bo na vrsti tradicionalni triatlon jeklenih v Bohinju, kjer bo treba spet čolnariti, pa kolesariti in teči, kot vemo, močno navkreber. Septembra bo triatlonska prireditev v Poreču in za konec sezone še v Kostanjevici.
Letošnja prva tekma v Kostanjevici in triatlon v Dolenjskih Toplicah bosta odločala o skupnem zmagovalcu na teh dveh prireditvah, medtem ko bo štelo za odprto republiško prvenstvo v malem triatlonu tekmovanje v Celju (oj) Šmartinskem jezeru).
Za Pokal Slovenije bo štelo pet triatlonov: v Dolenjskih Toplicah, Kamniku, Bohinju, Celju in Sevnici. Tekmovanj bo torej na pretek, še posebno če upoštevamo, da bo v tem pogledu živahno tudi onkraj meje, kjer slovenski triatlonci uspešno nastopajo že vrsto let.
Zadnjega avgusta bo imela Triatlonska zveza Slovenije svojo izredno skupščino, na kateri bodo razmislili o kandidaturi za organizacijo svetovnega prvenstva v malem triatlonu. V Poreču pa zveza načrtuje strokovni seminar z udeležbo mednarodnih izvedencev in zdravnikov.
Srečno, triatlonci! Pa modro razporedite svoje moči, četudi jih imate precej več, kot jih imamo navadni Zemljani.	£/.
Piše:
Vinko
Blatnik
OB 50-LETNICI OF IN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA
1941-1991
Kaj pomeni razprodaja počitniških zmogljivosti za delavce, ki so si že doslej le stežka privoščili vsako leto nekaj dni sonca in morja, si lahko predstavljamo. Tiste skromne možnosti za dopust bodo sedaj še manjše, brezskrbno poletno sanj arj ene ob vodi pa še bolj oddaljeno.
V	lastnem počitniškem objektu je bil dopust za marsikoga še vedno dostopen, saj so bile cene ponavadi precej nižje od tistih pravih, ekonomskih. Povsod drugod pa je bilo že doslej potrebno precej globoko seči v žep in, seveda, plačati za vse polno ceno. Te pa so bile precej zasoljene.
V	prihodnje pa bodo še bolj. Ja, kaj hočemo. Tako imenovane sociale pravzaprav ni več, zato pa imamo toliko več ekonomije in »čistih računov«.
Poceni pa še na obroke povrhu
No, v nasprotju z mnogimi, ki se na hitro poslavljajo od svojih težko pridobljenih počitniških zmogljivosti, se marsikje trudijo, da svojih ljudi ne bi prikrajšali za tisti osnovni
standard, ki gre vsakemu delavcu. V Steklarni Boris Kidrič, denimo, so na račun velikega povpraševanja še popestrili svojo počitniško ponudbo. Niso jo torej osiromašil, ampak obogatili, tako da si lahko vsak delavec privošči zaslužene počitnice. Če to le hoče...
»Svojih počitniških zmogljivosti imamo toliko, da lahko omogočimo letni oddih 157 družinam,« pravi Albin Šrimpf, predsednik sindikalne organizacije v Steklarni Boris Kidrič. »Lani nas je presenetilo povečano povpraševanje, saj je želelo na morje precej več ljudi oziroma kar 250 družin. Zato smo najeli še več počitniških apartmajev na Krku in Ugljanu. Petino stroškov je poravnal sindikat, vse drugo pa delavci sami in sicer na šest obrokov. Pri vsem tem se mi zdi najbolj pomembno to, da smo v celoti zadovoljili povpraševanje po počitnicah ob morju in da so imeli naši ljudje tudi možnost obročnega odplačevanja. Če ne bi bilo pomoči, potlej bi verjetno bolj malo delavcev videlo morje...,« razmišlja Albin Šrimpf in dodaja:
»Razpis za letošnje leto smo že objavili. Delavci bodo imeli na voljo 18 stanovanjskih enot, poletna sezona pa bo od 20. junija pa tja do 8. septembra. Poleti bo bivanje oziroma uporaba naših zmogljivosti omejena na deset dni, v pred-in posezoni pa omenjene omejitve ne bo. Dolžino počitnic si bo tako lahko krojil vsak sam...«
Pa cene, od katerih je danes odvisno skoraj vse, tudi kakovost našega letnega dopusta? Za stanovanje oziroma počitniško hišico bo treba odriniti za deset dni dopusta 2.000 dinarjev. K temu bo treba prišteti še turistično takso, zanjo bo treba plačati 8 dinarjev na dan, in pa denarce, ki jih
Albin Šrimpf, predsednik sindikata v Steklarni Boris Kidrič
bomo pognali za to, da bo vedno kaj na mizi. Izdatke za najem počitniških zmogljivosti bodo delavci lahko poravnali v treh obrokih. To bo precej laže kot v enem.
Pa to še ni vse
Bo tudi letos povpraševanje po možnostih za dopustovanje v Steklarni Boris Kidrič večje od predvidevanj?
»Na to smo pripravljeni..,« zagotavlja Albin Šrimpf. »Poskrbeli smo še za dodatne zmogljivosti na otoku Krku in sicer apartmaje za štiri do pet ljudi. Za desetdnevno letovanje bo veljalo stanovanje 4.000 dinarjev, račun pa bo potrebno poravnati v štirih obrokih. Za možnosti dopustovanja smo poskrbeli tudi v Čateških Toplicah. Desetdnevni dopust z vso oskrbo, torej s polnim penzionom, bo veljal 2.300 dinarjev, izdatek pa bo moč plačati v šestih obrokih...«
Zdi se, da se je komisija za družbeni standard v steklarni ponovno dobro izkazala. Verjetno med več kot 2.000-član-skim kolektivom ne bo veliko takih, ki bodo lahko trdili, da niso mogli poleti za nekaj dni na morje ali kam drugam.
Škoda le, da je med nami vse več takih, ki se s čim podobnim ne bomo mogli pohvaliti.
Besedilo in slika: Andrej Ulaga
Eno samo
samoponiževanje, udanost v usodo
SLOVENEC 12. aprila 1941.
Proglas bana dr. Marka Natlačena in Narodnega sveta:
••Slovenci, Ljubljančani!
Ljubljana, prestolnica Slovenije, bo v kratkem zasedena. Ohranimo pri tej priliki tisti red in mir, ki je pri nas tradicionalen.
Dva največja greha nad narodom sta v tem času mogoča.
-	Zdaj ko je naša vojska odšla, bi bil največji greh nad narodom, če bi civilni ljudje uporabili orožje proti tuji vojaški sili ali proti domači narodni manjšini ali če bi kakorkoli sovražno nastopili proti njima. S tem bi spravili morda desetine naših sorojakov v največjo nevarnost in nesrečo.
Drugi največji greh bi bil de-nunciantstvo, ki je nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. De-nunciantstvo je tako težak greh, da ga narod ne more nikoli odpustiti. Zato naj med nami ne bo denunciantstva!
Ban in Narodni svet za Slovenijo« SLOVENEC 14. aprila 1941.
-	Razglas italijanskih zasedbenih oblasti in poročilo Slovenca:
••Na veliki petek 11. aprila ob
sedmi uro so prve italijanske izvidnice dosegle Ljubljano...«
SLOVENEC 19 aprila 1941.
- Dne 17. 4. 1941 je prevzel posle Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli.
Redni šolski pouk se bo nadaljeval 23 aprila.
SLOVENSKI NAROD 19. aprila 1941.
Poročilo o smrti dr. Ivana Hribarja, ministra v pokoju, senatorja in bivšega ljubljanskega župana:
-Včeraj 18. aprila je umrl nenadne smrti eden največjih Slovencev v devetdesetem letu staro-rosti...«
(Ta pokončni mož je napravil samomor, ker ni mogel prenesti ponižanja, ki je prišlo z nepričakovano naglim in sramotnim razpadom Jugoslavije ter okupacijo - zvest svojim načelom, da »manj strašna smrt je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«... Čas je, da pozabljeno junaštvo tega moža letos dostojno proslavimo kot prvo uporništvo in žrtev za narodno osvoboditev!
SLOVENEC 22. aprila 1941.
Poročilo o obisku škofa dr. Rožmana pri Visokem komisarju Gra-
zioliju v nedeljo 20. aprila:
•>Magr. dr. Rožman je sporočil Kraljevemu civilnemu komisarju svoj pozdrav in pozdrav vse duhovščine na slovenskem ozemlju, zasedenem od italijanskih čet ter mu zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih oblasti s fašistično Italijo v korist ljudstva.«
SLOVENEC 24. aprila 1941.
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Erhilio Grazioli je dne 21.4. vrnil obisk škofu Rožmanu.
SLOVENEC 4. maja 1941.
Nova ustava za Ljubljansko provinco.
Duce podeljuje Sloveniji, zasedeni po italijanski oboroženi sili, avtonomno ustavo pod suverenostjo Rima...
... ves narod izraža svojo popolno lojalnost in zahvalo Veličanstvu kralju in cesarju ter Duceju za blagodejne in posebne zakone...
SLOVENEC 6. maja 1941.
Vdanostna izjava ljubljanskega škofa dr. Rožmana:
••Duce!
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po italijanski vojski vključeno
Komu zvoni, rekreativcem?
Naše vsakdanje življenje se iz dneva v dan spreminja, kar velja prav za vsa področja našega delovanja. Velikim spremembam smo priče tudi pri rekreaciji delavcev, to je gibanju, ki je bilo v preteklih letih sestavni del sindikalnih programov v skoraj sleherni delovni organizaciji.
Ni še dolgo od tega, ko so v podjetjih množično ustanavljali delavska športna društva. Ta so združevala ljubitelje športa, rekreacije in aktivnega oddiha. Danes ni več tako. Programi društev so okrnjeni in le v redkih podjetjih je še moč govoriti o strokovno vodeni in usmerjeni športni rekreaciji. Finančne težave, ki so pripeljale slovensko gospodarstvo na sam rob preživetja, se morda še najbolj odražajo prav na področju organizacije aktivnega oddiha.
Denarne pomoči praktično ni več. Skladi skupne porabe so prazni ali pa sploh ne obstajajo več. Tudi posamezne športne zveze v Sloveniji siromašijo številne programe oziroma množično rekreacijo, ki je bila nekoč najbolj trdno zakoreninjena prav v delovnih organizacijah. Marsikatera športna zveza pa deluje tudi v sedanjih spremenjenih razmerah podobno kot včasih, v enaki sestavi in z enako miselnostjo. Še vedno so mnogi naklonjeni le tekmovalnim sistemom, ki sproti praznijo blagajne športnih zvez.
Obstajajo obširne analize in različna mnenja o podpori tekmovalnemu in množičnemu športu. Zato se bomo morali v Sloveniji prav kmalu odločiti, kako vnaprej. Po starem ne gre več. Realno in brez osebnih prizadetosti bomo morali ugotoviti, kaj pravzaprav zares potrebujemo in po drugi plati tudi kaj sploh zmoremo. Šestdeset športnih zvrsti vsekakor ne moremo podpirati. Premoremo sicer precej najrazličnejših pokroviteljev, vendar moramo upoštevati, da je le-teh iz dneva v dan manj. Povsod zmanjkuje denarja, tudi v športu. Prav zato se bo potrebno v prihodnje bolj opreti na športnike same, to je na tisto množico ljudi, ki je pripravljena za svoje zdravje in boljše počutje kljub vsemu še vedno nekaj žrtvovati.
Športna zveza Slovenije danes prav gotovo nima lahkega dela. Preostanejo ji le odločilni koraki, in če bo potrebno, tudi carski rez. Korenite spremembe so namreč več kot nujne. Brez njih ne bo šlo. Skrbno pa bo treba pretehtati sleherno odločitev, da ne bo ponovno v škodo množične športne rekreacije. Saj dobro vemo, da je vrh piramide lahko toliko visok, kot so obsežni in trdni njeni temelji. Ja, stara resnica, na katero pa v vsakdanjem življenju, žal, vse prepogosto pozabljamo.
Rajmund Kolenc
Ljubljana, 19. aprila 1991
Delavska enotnost 11
ravbarkomanda
Časi nove drhali
V ljubljanskem IMF posamezniki mlatijo mastne denarce na račun delavcev, ki jih mečejo na cesto
In potem vse tiho je bilo. Mislim kajpak na naš članek z naslovom »MARIJA K SEBI CONSULTING, d.o.o.«, v katerem smo prejšnji teden opisali nekaj cvetk iz privatizacije v ljubljanskem IMF. Nihče se ni zganil, kar lahko pomeni samo to, da sem imel pred več kot enim letom prav, ko sem zapisal: »Navali narod! Vzemi, kar je še ostalo. Kajti, napočil je čas drhali, ki lahko spet reprivatizira, kot je ona drhal pred 45 leti nacionalizrala.«
Pač, na rezultate Iempejeve privatizacije, v kateri delavci ne ostanejo zgolj brez »svoje« lastnine, temveč tudi brez dela, se je odzval Milovan Račič iz sindikalne službe pravne pomoči. Skladno s prošnjo za pravno pomoč ene izmed odpuščenih delavk v nekdanjem Iempe-jevem računalniškem centru in zdajšnjem centru in zdajšnjem Teletracu, d.o.o., katerega večinski lastnik je Gabrijel Erzin, je najprej ugotovil, da je delavka postala »trajni presežek zaradi sprememb organizacije dela«. Delavka poudarja, da ta ugotovitev ne drži in da sploh niso podani nikakršni razlogi za trajno prenehanje potreb po delu vodje projekta. Prav nasprotno, delavka je morala doslej zaradi povečanega obsega dela delati pogosto prek delovnega časa.
Ko sem hotel o tem govoriti z Gabrijelom Erzinom, mi je ta prav prijazno dejal, da se je posvetoval s svojimi pravniki, ki so mu svetovali, naj ne daje nobenih izjav za tisk. Pravno torej močno oborožen Gabrijel Erzin pa tega svojega orožja očitno ne uporablja tudi tam, kjer bi bilo to sicer najbolj potrebno. Tako je njegov sklep o prenehanju delovnega razmerja brez vsakršne obrazložitve, kar je po mnenju Milovana Račiča v nasprotju z določilom 36. člena zakona o delovnih razmerjih. Prav tako iz tega sklepa ni razvidno, ali je Erzin pripravil program reševanja presežnih delavcev, v katerem bi moral določiti ukrepe za kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev. Erzin poleg tega ni upošteval še vrste
drugih pravnih določil. Bistveno pa je, da izpodbijani sklep nikjer- ne govori o merilih, po katerih bi se določali presežni delavci. Ker jih sindikalna služba ni mogla najti, ji lahko pomagamo: omenjena delavka je zgolj po naključju žena enega naših novinarjev. So stvari zdaj bolj jasne? Najbrž, kajti v tej prečudoviti demokraciji novopečenih mogotcev niti toliko ni v hlačah, da bi kljub kopici pravnikov, s katerimi so obdani, morebitne spore z novinarji reševali po zakonitih poteh, se pravi prek sodišč, temveč se raje lotevajo mafijskih metod. Toda, kot je že dolgo znano, sila stri silo.
Firma Teletrac je bila ustanovljena s premalo ustanovitvenega kapitala - le 10.000,00 din. Zato je vse financiranje kratkoročnih obveznosti vkalkulirala v cene svojih storitev, pokrivali pa smo jih porabniki. IMF, r. o. se je z ustanovitvijo firme Teletrac rešil tudi 20-30 delavcev bivšega SEOP, ni pa jim niti v denarju niti v naturi izplačal njihovega »minulega dela«, ki bi ga ob odhodu iz IMF, r. o. v sorazmernem deležu morali prejeti. S tem je IMF, r. o. osiromašil materialno osnovo delavcev Teletraca, porabniki pa so zato ponovno financirali dejavnost, za katero so že v preteklosti združevali sredstva...
Gospodarski oddelek IMP Črpalke
Prav značilno je, da odpuščeni delavci neradi govore. Za tisk še zlasti ne. Vsi so prepričani, da je Erzin toliko močan, da bi z njimi lahko obračunal tudi na sodišču. Kljub temu pa nam je le uspelo zvedeti, da so jih v tej famozni Iempejevi privatizaciji prepeljali žejne čez vodo. Če govorimo o Teletracu, potem vsekakor moramo zapisati, da so bili delavci ob reorganizaciji IMP ves čas prepričani, da bo računalniški center samostojno podjetje, kar so si ves čas želeli. Da so zaposleni pri privatniku Erzinu, so po njihovih besedah izvedeli šele post festum, ko je bilo že vse rešeno. Vedeli so, da ima Gabrijel Erzin kot direktor računalniškega centra tudi svojo zasebno firmo Teletrac, ki se je ukvarjala s prodajo računalniške opreme, niso pa vedeli, da so zdaj tudi že oni del Teletraca, kajpak skupaj z vso opremo.
Ko sem o tem pobaral nekdanjega pomočnika generalnega direktorja IMP in sedanjega direktorja Sklada za razvoj Republike Slovenije Uroša Koržeta, je le-ta povedal, da so v IMP vedeli za Erzinovo zasebno podjetje in da so prav z ustanovitvijo teh odvisnih firm v IMP poskušali preprečiti to dvojno igro. Tudi sicer je bil Teletrac zgolj izsiljena rešitev potem, ko je propadla zamisel o organiziranju IMP v delniško družbo. Ni se strinjal z našo oceno, da se iz »Koržetovega modela privatizaciji danes kažeta kot nesporni dejstvi, da delavci ostajajo brez svoje lastnine in hkrati brez dela«, ker da to ni bil njegov model. Predvsem pa se mu zdi zlonamerno povezovati njegovo delovanje v IMP z njegovo sedanjo funkcijo. Po njegovem je danes splošen pojav, da delavci izgubljajo delo, kar torej ni noben Erzinov oziroma Teletracov izviren greh, gotovo pa je, da delavci niso ostali brez »njihove« lastnine, saj je IMP dal Erzinu računalniško opremo zgolj v najem.
Glede tega je treba reči, da že dva tedna brez uspeha iščem direktorja IMP, r. o. Borisa Gazvodo, da bi dobil od njega pogodbo o najemu opreme in prostorov in samoupravne sporazume o prehodu delavcev, vendar brez uspeha. Možak je vedno na sestankih, ga ni, ali je službeno odsoten.
Uroš Korže v nobenem primeru noče imeti nič skupnega s tem, kar se zdaj dogaja v IMP. Odločno zanika, da bi bile posledice »njegove« privatizacije v IMP takšne, kakršne smo razgalili v prejšnji številki. Ko smo mu predočili še druge stranske učinke, o katerih govorijo delavci, na primer pranje denarja in pa plače delavcem na roke, s čimer se posamezni gospodje izogibajo plačevanja davkov in prispevkov, o tem ni nič vedel. Omenjal je, da za to obstajajo službe, ki... Še je hotel nekaj reči, pa se je ob mojem ciničnem nasmehu premislil in se hitro strinjal z ugotovitvijo, da to ni ravno argument, ki bi ga danes kdo lahko verodostojno uporabljal. Resnici na ljubo moram zapisati, da sem se z njim strinjal samo v eni stvari, in sicer v tem, da se Korže sam v teh Iempejevih privatizacijskih zgodbah ni okoristil, kot je dejal, niti za dinar. Je pa to nekaterim s svojim delovanjem v IMP omogočil. Denimo, Erzin naj bi po pripovedovanju delavcev mlatil mastne denarce. Nihče ne bi imel nič proti temu, če ne bi tega počel z žulji in na račun delavcev, ki jih danes meče na cesto. Tu pa smo že pri Koržetovi današnji funkciji. Hotel on to ali ne.
Ivo Kuljaj
Izum s področja »Marija ksebi...«
Lani so kriminalisti ovadili 22 generalnih direktorjev zaradi gospodarskega kriminala. Jim je čisto prav! Generalni direktor, ki se pusti začopatiti, ni vreden drugega kot samice. Že zato, da bi ne širil škodljivega vpliva. Kam bi pa prišli, če bi direktorje kar tako pohopsali?!
No, saj se ni bati takega čudeža. So tički vendarle prezviti. To dokazuje že skromna številka zalotenih. Saj vemo, da je kriminalistov za to področje premalo in da so tudi sicer težko kos inventivnosti, ki jo direktorji kažejo prav na tem področju zvrhano mero. Družbene pravobranilce samoupravljanja je nova oblast postavila na stranski tir, čeprav bi jim mirne duše le ime spremenila. Še kako prav bi prišli! Sodiščem združenega dela je tudi odklenkalo, če zaradi drugega ne pa zaradi imena, ki gre »tano-vim« tako v nos.
Oblast je torej zrušila nek sistem, ne da bi prej ali vsaj hkrati gradila novega. Kakšen Peterletov proračun neki, z vsem tem šele je lovišče res odprto. Preden bo družbena lastnina postala državna ali zasebna, jo bo velik del prišel v roke prav takšnim, ki bi jim v hran ne smeli zaupati niti prazne sklede.
Je primer obrtne zadruge v Ljubljani verjetno res unikat?
V časih, ko si direktorji ne znajo pomagati drugače kot s stečaji in množičnimi odpuščanji, je direktor ene od ljubljanskih obrtnih zadrug med tehnološke presežke uvrstil kar - sam sebe?!
Pomočnik mu je to podpisal, ga kajpak bogato izplačal in svoje delavce je res pustil v službi -as prazno blagajno. Uganete, kdo jih bo kupil, ko bodo propadli?!
Ciril Brajer
Sle!
Zadnjič sem se pogovarjal z ljubljanskim direktorjem. ki je pred leti z ustavitvijo plačil nerazvitim izvedel prvi specialni napad na zvezno blagajno in ga pobaral: »Ti sicer nikoli nisi bil rdeč. temveč predvsem direktor, ampak časi so spet takšni, da to tudi zdaj ni dovolj za mirno spanje. Te Demos še ni stresel iz hlač?«
»E. dragi moj. so bili oni pred temi. kar se teh stvari tiče. drugačni kampeljci. pa se nismo dali. Ti se bodo morali teh stvari šele naučiti...«
Gospod Oman pa nič. Kot da ne bi nikoli slišal za staro kmečko modrost, ki pravi, da je težko učiti starega vola (sic!) voziti.
Kuti
OB 50-LETNICI OF IN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA	OB 50-LETNICI OF IN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA
rojstvo in krst samostojne Slovenije
v Italijansko kraljestvo. Prosim vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad vaše delo, nad ves Italijanski narod ter nad Slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo.«
Spomenica Duceju, ki so jo poslali ugledni zastopniki Ljubljanske pokrajine:
»Duce!
V trenutku, ko je Slovensko ozemlje, zasedeno po oboroženih silah velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu kralju in cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo vam, Duce, vso naš zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in, ki bodo za nas varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
Dr. Marko Natlačen (in drugi podpisniki)...« SLOVENEC 7. maja 1941.
Slovenski župani Veliki Italiji
Poročilo o obisku 105-tih slo-
venskih županov pri Visokem komisarju, v katerem me drugim piše:... »Ljubljanski župan dr. Juro Adlešič je nato prebral v slovenščini in italijanščini posebno poslanico vdanosti in zahvale Duceju v imenu 105 županov občin Ljubljanske pokrajine za Duceja. Slovenski akt je bil zaključek z vzkliki Kralju in Duceju, Italiji in bodočnosti Ljubljanske pokrajine, kar so vzklikali vsi navzoči z največjim veseljem in radostjo.«
Spomenica slovenskih županov
»Duce!
Zupani 105 občin, ki sestavljajo novo Ljubljansko pokrajino, si v imenu vsega prebivalstva dovoljujejo znova izreči svoje veselje in ponos, ker so bili slovenski kraji priključeni Kraljevini Italiji.
Duce!
Rimske postave so resnično dale mir in pravico temu prebivalstvu ter so globoko segle v srca vseh sodržavljanov, kateri bodo s svojo popolno lojalnostjo in vdanostjo ter s svojim delovnim prizadeva-njam dokazali, da so tega vredni.«
(Slede podpisi vseh županov in dr. Adlešiča)
SLOVENEC 10. maja 1941.
Poročilo 0 veliki paradi italijanske vojske v Ljubljani dne 9.
maja. Na častni tribuni so bili, poleg Graziolija in visokih Italijanskih oficirjev, tudi vsi slovenski veljaki tistega časa z dr. Natlačenom in škofom Rožmanom na čelu.
Opomba: - Župane in podžupane je imenoval Visoki komisar Grazioli ter so morali pred nastopom svojih dolžnosti pred njim položiti naslednjo prisego:
»Prisegam, da bom zvest Kralju, Cesarju in njegovim kraljevskim naslednikom. Da se bom zvesto ravnal po ustavi in drugih državnih zakonih; da bom izpolnjeval svoje dolžnosti marljivo in z vnemo za občo blaginjo in korist uprave in spravljal svoje vedenje tudi zasebno v sklad z dostojanstvom svojega položaja. Prisegam, da nisem in tudi ne bom član združenj in strank, katerih delovanje bi se ne skladalo z dolžnostmi mojega položaja. Prisegam, da bom spolnjeval vse svoje dolžnosti samo v korist neraz-družljive blaginje, za Kralja, Cesarja in domovine«.
Župani so bili zato tudi pod posebno zaščito Visokega komisarja, saj so Italijani kasneje, kadar so partizani kakega preveč vestnega župana ubili, zanj ustrelili po več talcev.
SLOVENEC 24. maja 1941.
Zahvalna služba božja v stolnici
»Na praznik Vnebohoda je bila ob desetih dopoldne v stolnici slovesna zahvalna služba božja, katere so se udeležili najvišji predstavniki oblasti ter vsi vidni zastopniki javnega življenja v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini.
Slovestnost se je vršila z vsem sijajnim ceremonjalom, ki ga ob takih prilikah razvije Cerkev, sodelovale pa so pri tem civilne in vojaške oblasti na način, ki je za naše razmere nov in nenavaden, ki pa je dal lep okvir cerkveni slovestnosti ter jo je s svojo paradno močjo in sijajem še močno podčrtal.
Slovesne službe božje so se udeležili eksc. Visoki komisar Emilio Grazioli, poveljnik armadnega zbora, eksc. armadni general Mario Robotti, poveljnik mesta, eksc. divizijski general Orlando. Službo božjo je imel prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman, ob asistenci stolnega prošta Nadraha in stolnih kanonikov, prelata Voljča, dr. Žerjava, Zupana in Vovka...«
Poročevalec nato našteva domače veljake z Natlačenom na čelu, ki so bili pri maši ter nadaljuje:
»Pred stolnico se je že uro pred začetkom službe božje začelo zbiranje množice. Prihod dostojanstvenikov se je razvijal po strogo določenem sporedu. Ob 9.10 so prikorakali vojaški oddelki vseh v mestu bivajočih vrst orožja, ob 9.20 pa se je postavila pred vhodna vrata častna straža 20 sardinskih grenadirjev s 4 trobentači.
Ob 9.50 je bila stolnica odprta vernikom, ki so jo napolnili docela, velik del prostora pa je zavzelo vojaštvo s častniki. Na obeh straneh tik ob prezbiteriju pa je zavzela mesto častna straža s puškami in šlemi na glavi, pred njo pa na vsaki strani dva trobentača. Rezek zvok trobent je dajal, ob glavnih aktih svete daritve, vojaštvu povelja, da je izkazalo svoje počaščenje s strogim pozorom...«
Po sveti maši je škof. dr. Gregorij Rožman sprejel v avdienco Visokega komisarja Graziolija ter generala Rabottija in Orlanda z drugimi visokimi odličniki.
SLOVENEC 28. maja 1941.
Duce je imenoval sosvet za Ljubljansko pokrajino, ki je imel 14 članov. Med imenovanimi so bili dr. Natlačen, Pucelj, Slavič in drugi.
SLOVENEC 7. junija 1941.
Ljubljano je obiskal ravnatelj italijanskega tiska. Na sprejemu za novinarje je Visoki komisar Emilio Grazioli dal predstavnikom ljubljanskega tiska priznanje za lojalno sodelovanje, ki je pripomoglo, da se je Ljubljanska pokrajina hitro prilagodila novim razmeram.
SLOVENEC 9. junija 1941.
V	Rim je pripotovalo, v spremstvu Visokega komisarja Graziolija, slovensko zastopstvo na čelu z dr. Markom Natlačenom, ki ga je sprejel Duce. Ob tej priliki je Grazioli zastopstvo predstavil Duceju ter med drugim dejal: .. .Dovolite, Duce, da v vaši navzočnosti potrdim popolno lojalno sodelovanje, katero sem našel pri prebivalstvu in njegovih predstavnikih v izvrševanju vladnih dolžnosti...«
V	imenu zastopstva je spregovoril dr. Natlačen, ki se je Duceju zahvalil za velikodušnost, ker je Ljubljanski pokrajini podelil avtonomijo v okviru Velike Italije ter mu obljubil tudi vnaprej neomajno zvestobo in lojalnost.
Nadaljevanje prihodnjič

Študijski prispevki 9

Številka 3 19. aprila 1991
Napotila sindikalnemu zaupniku za sklepanje in izvajanje kolektivne pogodbe v podjetju________________
I.	Uvod
V knjižici »Kako uresničiti splošno kolektivno pogodbo« smo opozorili na mnoge probleme, ki se bodo pokazali z uveljavljanjem trga delovne sile, in zapisali, da kolektivne pogodbe niso čarobna palica, ki bo čez noč spremenila raven in povečala plače. Poudarili pa smo, da se s kolektivnimi pogodbami uvaja več reda in pravičnosti v sistemu delitve.
Naša zakonodaja določa naslednje ravni kolektivnega pogajanja in kolektivnih pogodb:
-	splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in posebej splošno kolektivno pogodbo za negospodarstvo na ravni republike,
-	kolektivno pogodbo v dejavnosti,
-	kolektivno pogodbo v občini ali regiji, kar velja za delavce, zaposlene pri privatnikih,
-	kolektivno pogodbo v podjetju in
-	pogodbo o zaposlitvi.
Vsaka pogodba nižje ravni od splošne kolektivne pogodbe mora biti za delavca ugodnejša.
Kolektivna pogodba v podjetju ureja vse tiste pravice in obveznosti, ki v drugih (višje ravni) kolektivnih pogodbah niso urejene oziroma so urejene na nižji ravni, kot to zmore podjetje. Kolektivno pogodbo v podjetju sklenejo sindikat in organ upravljanja v podjetju. Glede na svojo dvostranskost ima ta pogodba veliko večjo veljavo in težo kot splošni akt, ki ga sprejme organ upravljanja. Pri sprejemu splošnega akta sindikat ne sodeluje neposredno, zato ta akt ne razrešuje vprašanja socialnega miru.
II.	Izhodišča za uresničevanje kolektivnih pogodb
Če natančno proučimo vsebino splošne kolektivne pogodbe, ugotovimo, da se podobno kot v razvitih deželah, ki imajo s kolektivnimi pogodbami že bogate izkušnje, z njo tudi pri nas uveljavlja kadrovski direktor (kadrovska služba).
Ker je organizacija dela po novi zakonodaji strokovno vprašanje in sodi na področje poslovodstva, je logična zakonska ureditev, da je tudi del kadrovske politike v okviru
poslovodstva.
Prepričani smo, da je organizacija dela bistveni pogoj za oblikovanje sistema delitve osebnih dohodkov. Organizacija dela je torej prvi pogoj, brez katerega ni mogoče govoriti o motivaciji, o merilih za vrednotenje dela itd. Temu pogoju je treba podrediti vsa razmerja v podjetju, še posebej tista, ki se nanašjo na organizacijo dela.
Z organizacijo dela mislimo na strokovni pristop in ne na sprejemanje splošnih aktov o organiziranosti podjetja. Zakon o podjetjih je organizacijo dela povezal s poslovodno funkcijo, in poslovodni organ je tisti, ki mora oblikovati in predlagati organizacijo dela oziroma organizacijo družbenega podjetja (2. odstavek 57. člena Zakona o podjetjih, Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90). V 6. in 8. členu zveznega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 60/89) je določeno, da se s splošnim aktom opredeljujejo: vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanje, sposobnosti in drugi pogoji, potrebni za opravljanje dela na delovnem mestu. Definicije delovnega mesta ne uporabljamo za identifikacijo opravljanja dela, temveč moramo izhajati iz vsebine dela. Soglašamo s tistimi strokovnjaki, ki menijo, da je razlika med delovnim mestom in deli oz. nalogami v tem, da je delovno mesto zbir istorodnih aktivnosti, na katerih dela najmanj en delavec (pri delih oz. nalogah pa to ni potrebno). To poudarjamo zato, ker je treba pri organizacijskem aktu izhajati iz delovnih mest, njihove prepletenosti in povezanosti v tehnološkem in poslovnem procesu. Izhajati moramo iz spoznanja, da podjetje ni samo sebi namen, ampak je organizirano zato, da ustvarja dobiček. Otresti se moramo dosedanjih togih kalupov, ki so izhajali iz zakona o združenem delu, in ravnati po načelu: dovoljeno je vse, kar ni prepovedano.
Priprava organizacijskega akta v podjetju oz. drugi obliki organiziranosti ter razvrščanje delavcev v tarifne razrede z upoštevanjem določil splošne, panožne in podjetniške kolektivne pogodbe ni operativna naloga strokovnjakov za vrednotenje dela, ampak je skupna naloga vodstvenih in kadrovskih delavcev. Za uresničevanje tega, kar je v tem trenutku uresničevanja kolektivnih pogodb ključno vprašanje, so potrebni tile podatki: zahtevana strokovna in delovna usposobljenost ter podatki o naporih in vplivih okolja, ki se zahtevajo za opravljanje dela na delovnem mestu. Priporočamo, da se pri določanju strokovne izobrazbe uporabljajo določila Družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v Sloveniji (Uradni list RS, št. 20/79) in Družbeni dogovor o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne izobrazbe (Uradni list SFRJ, št. 29/80) ter iz njega izhajajoča nomenklatura in šifrant poklicev (Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984).
To narekuje, da mora imeti kadrovska služba evidenco (banko podatkov) o delavcih, razporejenih na delovna mesta. O razporejanju delavcev in prevedbi razreda del in nalog ter ugotavljanja zahtevnosti v podjetju v tem sestavku ne pišemo, ker soglašamo z ugotovitvami prof. dr. lija Jurančiča, Delavska enotnost, Študijski prispevki, št. 5,12. oktober 1990.
Ker so delovna mesta v podjetju razvrščena po stopnjah ali strokovni izobrazbi, je potrebno preveriti, ali so posamezni tarifni razredi nižji od tistih v splošni ali kolektivni pogodbi dejavnosti. Če niso, niso potrebne spremembe, vsaj ne sedaj. V prihodnosti pa bodo zagotovo potrebni popravki in dograditev sistema.
Če pa so posamezni tarifni razredi nižji, je možno z matematičnim preračunom spremeniti razpon. To lahko opravimo z uporabo formule: a-br
x = konstanta
b = število točk najviše ocenjenega razreda a = število točk najniže ocenjenega razreda
r = želeni razpon
Za morebitno vrednotenje priporočamo uporabo kakšnih bolj enostavnih metod ugotavljanja zahtevnosti delovnih mest.
Pozabiti moramo, da z vrednotenjem dosegamo pravično delitev plač. S tem slepilom smo se srečali v preteklosti, ko je bila masa osebnih dohodkov omejena in so s prerazdelitvijo točk ob nespremenjenih plačah ustvarjali privid večjih plač. Začasno in za posameznika da, za celoto pa nikoli.
Omenili smo nujnost organizacijskega akta in akta o sistemizaciji in da sprejem razvida del in nalog z dosedanjo vsebino ni predviden.
Tudi v kolektivnih pogodbah sprejem takšnega razvida ni predviden. Topa ne pomeni, da se zahtevnosti dela umikamo. Za področje zahtevnosti so kot utemeljitve sprejete »Ženevske sheme« iz leta 1950 in Amsterdamske teze o zahtevnosti dela (metoda razvrščanja, metoda klasifikacije, metoda primerjave faktorjev in točkovna metoda). Ponderacija posameznih sestavin zahtevnosti je glede na različne metode različna. Naj omenimo naše strokovne podlage, v katerih je opredeljeno:
-	usposobljenost za delo	od 30 do 55%
-	odgovornost	• od 15 do 35%
-	napori	od 5 do 25 %
-	vplivi okolja	od 5 do 25%
Pri določanju plač na podlagi vrednotenja dela uporabljajo v večini držav na Zahodu analitično oceno v podjetjih z več kot 500 delavci. Skoraj 50 odstotkov podjetij Zahodne Evrope uporablja pri določanju plač metodo razvrščanja in rangiranja v razrede (izjema je le Italija, kjer uporabljajo kombinirano metodo razvrščanja in točkovnega sistema).
Vrednotenje je zelo strokovna zadeva in ga je treba povsem prepustiti stroki. Po našem mnenju pa je to zelo dobra osnova za določanje razmerij zahtevnosti v podjetjih in za delovanje takoimenovanega »internega trga delovne sile«.
Za ponazoritev navajamo nekatere primere metod analitičnega vrednotenja po elementih zahtevnosti:
	Strokovnost	Odgovornost	Napor	Okolje
Fuler-Stevens (Nemčija)	26	22	34	18
LKEM (Nemčija)	31	25	25	19
REFA (Nemčija) - priporočilo	40	22	22	16
Bedeaux (ZDA)	58	13	13	16
NEMA (ZDA)	50	20	15	15
Belgija (CTG)	45	16	27	12
Britanija	49	13	26	12
Francija	50	22	16	12
Nizozemska	59	20	10	11
Švedska	35	26	19	20
Švica (ETH)	59	18	19	4
Jugoslavija (približno do leta 1972)	40	19	23	18
Za sindikat je prav gotovo zelo pomembna analiza izkušenj drugih, čeprav je po Janezu Jekovšku (Naše teme, št. 9, 1988) vse manj organizacijskih načel, ki se uporabljajo na splošno. Enotipni modeli organiziranja (princip »one best way« - edini najboljši način) so v razvitih deželah že preteklost. Analiza izkušenj drugih je za nas pomembna, saj smo pri kolektivnih pogodbah popolni začetniki.
Napotilo sindikalnemu zaupniku
Priprava in sprejem organizacijskega akta in akta o sistemizaciji je temelj za uresničevanje podjetniške kolektivne pogodbe. Zato se mora sindikat aktivno vključiti (tudi z pomočjo republiških in območnih zunanjih organov) v razpravo o aktu o sistemizaciji. Če ga ne bo dobro spoznal, namreč ne bo aktiven pri varstvu pravic članstva. Ne gre le za plače, ampak tudi za ugotavljanje presežkov, dopust, izobraževanje.
III.	Postopki uveljavljanja kolektivnih pogodb
Za sindikat je izjemno pomembno, da so vse strokovne priprave za uresničevanje kolektivnih pogodb pravočasne in podrejene strokovnim rešitvam ter organizacijski strukturi in razvojni usmeritvi podjetja. Priporočamo, naj sindikat ne obravnava in ne podpiše podjetniške kolektivne pogodbe, če ni pripravljen organizacijski akt (sistemizacija dela). Brez tega akta je skoraj nemogoče zagotoviti oceno ustreznosti in pravilnosti ter zlasti varstva pravic delavcev (pritožbe, arbitraža, spori na sodišču), saj niso znane osnove" in pogoji za opravljeno razporejanje delavcev. Sindikat ne more ščititi delavca samo s stališči
V nadaljevanju smo pripravili preglednico realizacije posameznih členov splošne kolektivne pogodbe. Naj tu še enkrat ponovimo, da mora biti vsaka kolektivna pogodba (pogodba o zaposlitvi), ki je bližja delavcu, zanj ugodnejša. Za sindikalnega zaupnika je v primeru, da je panožna kolektivna pogodba podpisana, pomembno, da primerja le njena določila. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo naj ga praktično ne zanima.
1. Napotilo za izvajanje določil splošne (panožne) kolektivne pogodbe
29.	člen - Izplačilo OD
V kolektivni pogodbi podjetja je potrebno določiti (fiksirati) datum izplačila, na primer 15. v mesecu za pretekli mesec. Potrebno je tudi določilo za primer, ko je 15. v mesecu nedelja, sobota ali praznik: tedaj se izplačilni dan pomakne za dan naprej ali nazaj.
Veliko besed je povzročila zaupnost plač, vendar po našem mnenju brez potrebe. V primerih, ko niso vnaprej določeni kriteriji uspešnosti ali se uspešnost ne plačuje, plače niso zaupne, saj se izplačujejo po kolektivni pogodbi in so javne.
30.	člen - Razvrstitev delovnih mest
To je verjetno ključni člen za podjetniško kolektivno pogodbo. Največ zadreg (vsaj v strokovnih krogih) povzroča definicija normalni pogoji dela. Določila o zahtevnosti je treba razumeti kot najnižjo stopnjo usposobljenosti, odgovornosti, naporov in pogojev dela ter vplivov okolja. Zaradi različnih pogojev dela in stopenj posameznih kategorij zahtevnosti se stvari rešujejo s konkretizacijo tarifnih razredov. Poudariti moramo, da ni nobenih ovir, da tarifni razredi nižje zahtevnostne skupine preskočijo v višjo zahtevnostno skupino (prekrivanje razredov).
Določila splošne kolektivne pogodbe so minimalni standard. Določila kolektivnih pogodb dejavnosti, podjetja ali pogodbe o zaposlitvi so za delavca vselej ugodnejša. Zato so določila splošne kolektivne pogodbe za delavce osnova, s katero primerjajo ustreznost zanje veljavnih določil. Za sindikat pa so določila splošne kolektivne pogodbe osnova za varstvo delavca.
Tarifne skupine zelo poenostavljeno ponazarjajo naslednje definicije:
Definicija v splošni kolektivni pogodbi za Skupina poklicev in stopnja izobrazbe gospodarstvo	v šifrantu poklicev in klasifikaciji statistike
za prikaz osebnih dohodkov
I.	Enostavno delo	I.	nekvalificiran
II.	Manj zahtevna dela	II.	polkvalificiran
III.	Srednje zahtevna dela	III.	nižja strokovna	oz. dveletna šola
IV.	Zahtevna dela	IV.	kvalifikacija
V.	Bolj zahtevna dela	V.	srednja šola oz. visoka kvalifikacija
VI.	Zelo zahtevna dela	VI.	višja izobrazba
VII.	Visoko zahtevna dela	VII.	1.	visoka izobrazba 2.	visoka izobrazba -specializacija visoka izobrazba (doktorat znanosti)
Vlil.	Najbolj zahtevna dela	Vlil.	
IX. Izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela			
Sindikalni zaupnik mora biti pozoren, da ne bi delavca z ustrezno strokovno izobrazbo razporedili v zahtevnostno skupino, določeno za nižjo stopnjo izobrazbe. V tem primeru je potrebno sprožiti spor. Če pa delavca z nižjo izobrazbo razporedijo v višjo zahtevnostno skupino, ni potrebno sprožiti postopka za varstvo pravic delavca.
33.	člen - Odstopanje od Izhodiščnega OD
Kriteriji za uveljavljanje odstopanj za -20 odstotkov od izhodiščne cene v splošni kolektivni pogodbi niso definirani in so indikativni.
Predpostavke morajo biti materializirane. Sicer je potrebna struktura kalkulacije (dejanska za preteklost, planska za prihodnost, kar bi moralo imeti za posledico nižje plače poslovodstva) in s številkami je treba izkazati resničnost potrebe za zmanjšanje izhodiščne plače v podjejtu.
34.	člen - Merjenje uspešnosti
Določilo, da se uspešnost ugotavlja in meri po vnaprej določenih kriterijih v splošni kolektivni pogodbi, je ohlapno. To je tudi razumljivo, saj gre za napotilo, ki ga ni mogoče operacionalizirati po posameznih dejavnostih in podjetjih.
Upoštevati moramo načelo »znano delo, znana plača«. Resnične spodbude morajo biti jasno določene že na začetku obdobja. Cilji, opredeljeni količinsko in kakovostno, morajo biti določeni že na začetku, spodbudne nagrade pa ovrednotene in dosegljive v sorazmerju s predvideno stopnjo doseganja cilja.
Samodejnih sistemov delitve osebnih dohodkov, ki bi kar sami, brez našega upoštevanja pravila, »pravično« in pravilno razdelili plače, zaenkrat še ne poznamo. Zato je zelo pomembno, da zna poslovodstvo opredeliti cilje in motivirati delavce. Če tega ne zna, potem ne more opravljati svojega dela.
Merila za delitev osebnih dohodkov naj bi bila med uvajanjem spremembe čimbolj neposredno odvisna od predvidenih rezultatov kot ciljev uvajanja spremembe. Kakega obče veljavnega modela ciljev in s tem v zvezi meril seveda ni mogoče podati, lahko pa za ponazoritev navedemo nekaj primerov. Za direktorja je gotovo najbolj integralen cilj doseženi finančni rezultat nove proizvodnje; za šefa proizvodnje dosežena količina in kakovost nove proizvodnje, gibanje proizvodnih stroškov glede na predvidevanje, nesreče pri delu; za šefa prodaje prodaja novih proizvodov, dosežena poprečna prodajna cena novih proizvodov, stanje zalog, prispelost plačil; za šefa kadrovske službe pa, ali se sprememba uvaja v skladu s predvideno dinamiko (kar je povezano s strokovno usposobljenostjo delavcev za »novo«, motivacijo delavcev za »novo«, ustrezno zasedenostjo novih delovnih mest, itd.).
Splošnih meril in kriterijev uspešnosti, ki bi motivirali in stimulirali za doseganje rezultatov (ciljev), ni mogoče predpisovati. Če je norma v proizvodnji sprejemljiva, je lahko v nabavi kontraproduktivna. Prav tako se nam zdi nesprejemljivo naštevanje vrste kriterijev, čeprav je njihov vpliv majhen ali celo nepomemben. Zavzemamo se za največ dva do tri kriterije (vnaprej definirane, znane, ovrednotene in dosegljive poprečnemu delavcu), sicer bomo nadaljevali prakso obsežnega pisanja in normiranja, učinki pa bodo nični.
Prevelika povezava plač s posamičnimi delovnimi in proizvodnimi rezultati je v nasprotju s sindikalnimi cilji ali jih celo obide. Delavec zaradi lastne, pa čeprav minimalne stimulacije zavrača sindikalno akcijo in skupne interese sindikalnega boja ter je vse manj pripravljen braniti skupinske interese. Vse to pa slabi pogajalsko moč sindikata. Opozo-rimo naj, da so sistemi nagrajevanja precej več kot preprost sistem upravljanja. Njihov namen je uresničiti kompromis med delavci (ti vedno želijo, kar je tudi prav, povečati osnovno plačo) in delodajalcem (ti želijo plače in stroške znižati s povečano produktivnostjo). Drugače povedano: uresničuje se kompromis med sindikati (nadzor delodajalskih funkcij) in delodajalcem. Tako postane plačevanje po rezultatih dela (stimulacija in motivacija) sredstvo razvoja tako, da je na eni strani pospeševalec razvoja (tehničnega, ekonomskega in socialnega) in na drugi strani regulator le-tega (nadzor stroškov in dohodkov, socialni mir).
V strokovni literaturi je vrsta napotil za stimulacijo količine, kakovosti, racionalnega poslovanja. To so teoretska dognanja, menedžer (če je pravi), pa mora poiskati tiste kriterije in merila, ki bodo največ prispevala k učinku in hkrati višjim plačam. To so lahko norme, akordi, ceniki, provizija, posredna merila, skupinski učinki itd. Prepričani smo, da se bodo z uvedbo nove davčne zakonodaje tudi pri nas, enako kot na Zahodu, uveljavljala dodatna nagrajevanja parafiskalnih značilnosti (na Zahodu se širi praksa, da zaposlenim v direkciji, kadrovskih službah in proizvodnji dodeljujejo bonuse v blagu in se tako povsem legalno izognejo obdavčenju). Določila splošne kolektivne pogodbe so najbliže metodi osnovne in dopolnilne tarife (OD = OD0 + ODd), kjer je osnovni osebni dohodek zagotovljen, dopolnilni osebni dohodek pa znaša od 0 do na primer 20 odstotkov. Prav tako je stimulacija lahko linearna, progresivna ali degresivna glede na vnaprej znane kriterije.
Na kaj mora biti pozoren sindikalni zaupnik:
-	poznati mora kriterije za merjenje učinkovitosti,
-	spremljati mora uresničevanje kriterijev učinkovitosti,
-	metoda osebne ocene mora biti vnaprej znana,
-	izplačilo osebnega dohodka ne more biti nižje od zajamčenega osebnega dohodka,
-	osnovni osebni dohodek ne more biti nižji od izhodiščnih, razen v primeru uveljavljanja določil 33. člena splošne kolektivne pogodbe.
35.	člen - Dodatki
Če so dodatki vključeni v osnovno plačo, mora biti višja plača od izhodiščne za njihovo vrednost. Če pa se dodatki obračunavajo odvisno od plač (možno je v odstotku od plače posameznega delavca ali v enakem znesku za vse delavce), se je treba odločiti:
-	da se dodatki obračunavajo od osnovne plače,
-	da se dodatki kumulirajo (na primer: na osnovno plačo se doda faktor delovne dobe in dodatki iz 4. točke 35. člena splošne pogodbe, kar je nova osnova za obračun dodatkov po 2. točki 35. člena splošne kolektivne pogodbe.
37. člen - Delitev dobička
Pri delitvi dobička pa je povsem jasno, da se 80 odstotkov ugotovljene mase za delitev deli med vse delavce sorazmerno s plačami brez nadomestil. Preostalih 20 odstotkov pa deli direktor po vnaprej določenih kriterijih. Drugače povedano, ni nujno, da se ta del dobička razdeli med vse delavce. Dopuščamo celo možnost, da ga dobi le nekaj delavcev. Pogoj pa je, da so kriteriji vnaprej določeni.
IV.	Posamezna tolmačenja splošne kolektivne pogodbe
1.	Mnenje IS Skupščine RS o legitimnosti splošne kolektivne pogodbe
Kolektivna pogodba je posebne vrste normativni akt, s katerim se načeloma in na splošen način urejajo delovna razmerja, ki izhajajo iz dela. Ta pogodba je normativni akt po svojem družbenem pomenu in vlogi, sicer pa akt kot vsaka druga pogodba civilnega prava, za katero se dogovorita in jo skleneta ustrezni stranki.
Kolektivna pogodba je v razvitih pravnih sistemih splošno uveljavljen način urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev. V zakonskih virih opredeljene pravne podlage v zvezi z določanjem subjektov kolektivnega sporazumevanja določajo tudi, da kolektivno pogodbo skleneta in podpišeta tisti stranki, ki kot predstavnici dela na eni in kapitala na drugi strani izkazujeta ustrezno reprezentativnost podjetnikov oziroma delodajalcev in delavcev, ki jih zastopata.
Pravne podlage kolektivnega sporazumevanja, opredeljene v zakonu o delovnih razmerjih (Ur. I. RS, št. 14/90), med drugim v 114. členu, za sklenitev kolektivne pogodbe za območje republike določajo, da jo sklepajo sindikati in Gospodarska zbornica Slovenije oziroma druga splošna asociacija organizacij oziroma delodajalcev.
Kolektivna pogodba z oznako »splošna«, ki je bila sklenjena za gospodarstvo in podpisana s strani Gospodarske zbornice Slovenije na eni in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije na drugi, 27. 7. 1990, in ki je bila ustrezno registrirana pri republiškem upravnem organu, pristojnem za delo, 16. 8. 1990, temelji na navedeni in drugih, v citiranem zakonu opredeljenih pravnih podlagah.
S sklenjeno splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo se za delavce, katerih delovna razmerja ureja, posebej še v zvezi z osebnimi dohodki in drugimi denarnimi prejemki zagotavlja t. i. socialni mir, katerega uresničevanje prevzemata nase pogodbeni stranki že sicer z obveznostmi, opredeljenimi v 115. in 116. členu Zakona o delovnih razmerjih. Zato Izvršni svet meni, da je tako sklenjena splošna kolektivna pogodba koristna in potrebna in da kot takšna opravičuje svoje poslanstvo: zagotavljanja socialnega miru, kot se od takšnega akta tudi pričakuje. Ta pogodba pa tudi sicer po svoji splošni urejevalni vlogi z rešitvami, ki jih vsebuje, zapolnjuje pravno praznino, ki bi še naprej obstajala med heteronomnimi in avtonomnimi pravnimi viri urejanja delovnih razmerij delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih.
Zagotavljanje sodelovanja različnih subjektov na eni in drugi strani kolektivnega sporazumevanja, tako pa tudi različnih sindikatov, tako tistih, organiziranih v okviru Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in teh sindikatov z drugimi sindikati, je njihova avtonomna pravica in ne dolžnost ter zato smoter njihovega svobodnega delovanja.
Izvršni svet skupščine Republike Slovenije meni, da noben organ oblasti, tako tudi ne Skupščina Republike Slovenije s svojimi akti, ne more poseči na področje kolektivnega sporazumevanja, pri tem določevti legitimnost pogodbenih strank tega sporazumevanja oziroma tistih pogodb, ki jih te stranke sklepajo. Celo v primeru t. i. kolektivnega spora, to je spora zaradi dejstva, da kolektivna pogodba ni bila sklenjena ali spremenjena, lahko po izrecni zakonski določbi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije s svojo urejevalno vlogo nastopi šele takrat, ko se sprti strani ne dogovorita glede določitve članstva arbitražnega sveta, ki naj ta spor reši.
2.	Tolmačenje 2. točke 30. člena Razvrščanje delavca
V	splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo so v 2. točki 30. člena opredeljeni izhodiščni osebni dohodki za devet tarifnih razredov, ki so poenostavljeno identični skupinam poklicev po stopnji izobrazbe v šifrantu poklicev.
V	31. členu splošne kolektivne pogodbe je določeno, da se zaradi prvega razvrščanja delavcev v tarifne razrede, ki ga mora opraviti poslovodni organ ali strokovna služba, delavcu ne more zmanjšati osebnega dohodka. Z osebnim dohodkom je pri tem mišljen osebni dohodek delavca, določen s splošnim aktom organizacije, brez dodatkov, delovne uspešnosti in udeležbe na dobičku. Če bi se osebni dohodek delavca zaradi razporeditve v tarifne razrede zmanjšal, je najprimerneje, da osebni dohodek takega delavca začasno miruje. Gre za načelo po katerem se delavcu OD ne more zmanjšati zaradi novega sistema delitev.
3.	Tolmačenje 31. člena splošne kolektivne pogodbe Razvrščanje delavca
V	31. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodrstvo (Uradni list Republike Slovenije, št. 31/90) je določeno, da prvo razvrščanje delavcev v posamezne tarifne razrede opravi poslovodni organ ali ustrezna strokovna služba. S tem razvrščanjem se delavcem ne more zmanjšati osebnega dohodka. Kot osnova za primerjavo ustreznosti osebnih dohodkov se upošteva osebni dohodek delavca pri splošnem aktu, ki je v veljavi pred prvo prazvrstitvio po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo.
4.	Kako splošno kolektivno pogodbo tolmači pravna praksa. (Pravna praksa 20/90,18. 10.1990)
Uporaba splošne kolektivne pogodbe
a)	Ali se določila splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki je bila podpisana 27. 7.1990, lahko neposredno uporabljajo pred podpisom panožnih kolektivnih pogodb oziroma podjetniške kolektivne pogodbe?
Določila splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. I. RS, št. 31/90) se v skladu s 3. odstavkom 112. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. I. RS, št. 14/90) lahko neposredno uporabljajo pred podpisom panožnih ali podjetniških kolektivnih pogodb. Gre namreč za okvirna in splošna določila, ki opredeljujejo minimalne pravice strank. Ta pa je mogoče nadgraditi oziroma izvesti z določili v drugih, navedenih aktih. Določiti je mogoče le večji obseg pravic, kot so določene s kolektivno pogodbo.
b)	Ali mora podjetje dti kakršnokoli soglasje k splošni kolektivni pogodbi ali pa jo je od 1.12.1990 dalje potrebno upoštevati neposredno, kot zakon?
Kolektivna pogodba je sestavni del normativne ureditve delovnih razmerij, saj tako zvezni kot tudi republiški zakon o delovnih razmerjih opredeljujeta, da se delovna razmerja uredijo z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. V skladu z opredeljeno veljavnostjo kolektivne pogodbe in relativno prisilno naravo njenega normativnega dela, izdajanje soglasja k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo ni potrebno, saj se njena določila neposredno uporabljajo.
c)	Kako utemeljiti oziroma odgovoriti na vprašanje tistim, predvsem direktorjem, ki pravijo, da kolektivne pogodbe ne bodo upoštevali? Bodo kakršnekoli sankcije, če podjetje ne bo upoštevalo določil kolektivne pogodbe?
Upoštevati je potrebno zgoraj navedeni odgovor ter določila v preambuli splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki pravi, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne veljajo določbe 29. do 40. člena, druge določbe pa veljajo, če ni njihova uporaba izrecno izključena s pogodbo o zaposlitvi. Nadzorstvo nad uporabo zakonov in drugih predpisov s področja delovnih razmerij v skladu s 131. členom republiškega zakona o delovnih razmerjih izvaja pristojni organ inšpekcije za delo. V skladu s pozitivno izvedbeno dolžnostjo po 43, členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo so tudi njene stranke zavezane, da si z vsemi sredstvi prizadevajo zagotoviti ravnanje članic v skladu s sprejeto kolektivno pogodbo.
d)	V podjetju z družbami opravljamo različne dejavnosti. Kako se bodo uveljavljale branžne kolektivne pogodbe?
V praksi bo najprej potrebno upoštevati določbe generalne kolektivne pogodbe, ki po 112. členu ZDR velja za vse delavce, ki delajo v organizacijah oziroma pri delodajalih v Republiki Sloveniji. Poleg določb te pogodbe bodo morale take organizacije upoštevati vsebino več branžnih kolektivnih pogodb in od razlik med temi pogodbami ter od specifičnosti v njih bo odvisno, na kakšen način in v kakšnem obsegu jih bo potrebno upoštevati pri dejanskem urejanju delovnih razmerij v organizaciji. Upoštevati jih bo možno bodisi na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, ki bo ustrezno strukturirana, prek ureditve v splošnem aktu, če bo organizacija imela splošen akt, obstaja pa tudi možnost, da se specifike upoštevajo prek direktne uporabe posamezne panožne kolektivne pogodbe.
I) Zakaj mora podjetje plačevati delo sindikalnega zaupnika?
ZDR določa v drugem odstavku 5. člena, da kolektivna pogodba določa pogoje za delovanje sindikalnega zaupnika, vključno z višino nadomestila osebnega dohodka. Taka rešitev izhaja iz prvega odstavka 5. člena, po katerem sta organizacija oziroma delodajalec dolžna zagotoviti sindikalnemu poverjeniku pogoje za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev. Obe določbi temeljita na ratificirani konvenciji MOD 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, št. 14/82), upoštevata pa tudi priporočilo št. 143, sprejeto h konvenciji z enakim naslovom. S pogoji v smislu navedenih določb in v smislu konvencije je razumeti tudi opravljanje sindikalne dejavnosti poverjenika med delovnim časom brez zmanjšanja osebnega dohodka in drugih prejemkov.
V.	Priprava za pogajanja v sindikatu
Osnovno pravilo sindikata pri pogajanjih je zahtevati maksimum, da ni ogrožen razvoj. Da bi se lahko pogajali, pa moramo stvari poznati. Dostikrat smo priča pogajanjem, ki so bolj licitacija kot stvarna in argumentirana ocena stanja in posledic. Kolektivna pogodba bi v teh primerih po naših ocenah zagotavljala trenutni mir, stvarnega socialnega miru pa zagotovo ne.
Če sodimo po raziskavah Evropskega sindikalnega inštituta za dežele Zahodne Evrope, je značilna težnja po pogajanjih na makro ravni (ETUI, Bruselj 1980). Ta ugotovitev daje primat sindikalnemu organiziranju na ravni sindikatov dejavnosti. S tem ne zanikamo območne organiziranosti, ki je lahko uspešna pri uresničevanju in spremljanju kolektivnih pogodb v podjetjih, za sklepanje kolektivnih pogodb pa območna organiziranost zagotovo nima nobene veljave.
Sindikalni pogajalec je pri pogajanjih odgovoren organu, ki ga je pooblastil. Za področje plač menimo, da mora pogajalec poznati (glede na raven pogajanj) stanje v gospodarstvu, osnovne parametre razvoja (te določa parlament, organ upravljanja), stanje v gospodarstvu, kupno moč plač, kvalifikacijsko strukturo zaposlenih, stopnje zaposlenosti oz. nezaposlenosti. Zlasti pa mora biti strpen in usmerjen v iskanje najboljših rešitev za delavce. To ni lahka naloga, vendar je to pogoj za usklajevanje interesov socialne in razvojne funkcije. Po našem mnenju naj bi priprave in sklenitev kolektivne pogodbe potekale v naslednjem zaporedju:
1.	zbiranje podatkov, ki so v zvezi s pogajanji;
2.	oblikovanje različnih strokovnih skupin za obdelavo in statistično oceno potrebnih podatkov;
3.	določitev skupine za pogajanje, ki mora imeti vse potrebne ocene, analize in dokumente. Strokovne skupine naj delujejo kot svetovalci;
4.	informiranje delavcev in organov sindikata, zbiranje dodatnih zahtev članstva in pridobitev legitimnosti za odstopanja (v ±) od sprejetih zahtev za pogajanja. V tem obdobju bi bilo smotrno pridobiti tudi mnenja in ocene strokovnjakov ali strokovnih institucij;
5.	predlogi odločitev: če se pogajalska ekipa ne more sama odločiti, je zaželeno pridobiti mnenje strokovnih skupin;
6.	Metode sindikalnega pritiska (napoved stavke)
7.	podpisovanje kolektivne pogodbe;
8.	razdelitev kolektivne pogodbe članstvu.
Sindikat je legitimen in usposobljen za kolektivno pogajanje le, če je samostojen, enakopraven partner, finančno in kadrovsko neodvisen in če pozna tržišče dela. Če nastopa več sindikatov, se morajo le-ti medsebojno uskladiti in določiti strategijo, skladno z interesi delavcev in članstva. Če ne bodo zastopali interesov delavcev, bodo le-ti tak(e) sindkat(e) gotovo zapustili in našli druge ustrezne poti za organizacijo, ki jo potrebuieio.

Zap. it.	Vsebina - opis	Po spl. kol. pog. za gos. podar.	Po pan. kol. pog.	V podjetju	Pogodba 0 zaposlitvi
1. OSEBNI DOHODKI				
I. Enostavna dela	7067	je lahko le več		
II. Manj zahtevna dela	7777			
lil. Srednje zahtevna dela	8685			
IV. Zahtevna dela	9683			
V. Bolj zahtevna dela	10954			
VI. Zelo zahtevna dela	13072			
VII. Visoko zahtevna dela	14843			
Vlil. Najbolj zahtevna dela	17670			
IX. Izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela	21.198			
2. DODATKI ZARADI MANJ UGODNEGA DELOVNEGA ČASA -35. člen, 4. točka				
Osnova: Osnovni osebni doh. delavca				
2.1. Izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni	10%	so lahko le večji		
2.2. Delo v deljenem delovnem času - za prekinitev 1 uro in več	15%			
za prekinitev 2 uri in več	20%			
2.3. Dežurstvo	20%			
2.4. Nočno delo	30%			
2.5. Delo prek polnega del. časa	30%			
2.6. Delo v nedeljo	50%			
2.7. Delo na dela proste dneve po pos republ in zveznem zakonu	50%			
2.8. Za čas pripravljenosti na domu	10%			
3. DODATEK ZA DELOVNO DOBO - 35. člen, 3. točka				
3.1. Dodatek za delovno dobo za vsako izpol. leto 0,5%	0,5 vsako leto	je lahko več		
Osnova: Osnovni osebni dohodek delavca -možnost kumuliranja dodatkov				
4. DODATKI ZARADI NAPOROV IN TEŽKIH POGOJEV DELA				
Teh dodatkov splošna kolektivna pogodba ne vsebuje. Določiti jih mora panožna kolekt. pogodba oz. kolektivna pogodba podjetja. Priporočila ni!				
Osnova: 1. Osnovni osebni dohodek delavca				
2. Vključitev v zahtevnost, kar pomeni, da se za ta odstotek poveča osnovni osebni dohodek delavca				
5. NADOMESTILO OSEBNEGA DOHODKA - 36. člen				
Osnova: OD delavca, izpl. v preteklem letu				
5.1. Zaradi bolezni				
5.2. Poklicne bol. in nesreče pri delu				
5.3. Letni dopust in izredni dopust do 7 dni na leto				
5.4 Na dela prost dan po posebnem republiškem in zveznem zakonu				
5.5. Odsotnost z dela zaradi napotitve na izobraž. v interesu podjetja				
5.6. V drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali aktom podjetja				
5.7. Delavec, ki se je kot presežni delavec dolžan prekvalificirati ali dokvalificirati, ima za ta čas pravico do nadomestila OD, po več. za dodatek na del. dobo				
5.8. Zaradi čak. na delo doma pripada nadomestilo - osnovni OD + dodatek za delovno dobo				
5.9. Zaradi čakanja na uresničevanje pravic iz tržnega presežka pripada nadomestilo - osnovni OD + dodatek za delovno dobo				
6. DEL OD IZ NASLOVA USPEŠNOSTI POSLOVANJA OZ. DOBIČKA -37. člen splošne kolektivne pogodbe				
6.1. V družb, podjetju se delavcem izpl. udeležba na dobičku samo v okviru višine čistega dobička ki presega 6% posl. sklada. V mešanem podjetju se od tako ugotovljenega dobička morajo izplačati najmanj 3% ustvarjenega čistega dobička. Od dobička, namenjenega za delitev, se izplača: - sorazmerno glede na izpl. OD	80%	odloča razm. med akum. in delom za OD		
- po kriterijih posl. organa, ki so vnaprej dol. v aktu ali planu	20%			
7. DRUGI OSEBNI PREJEMKI - 38. člen splošne kolektivne pogodbe				
7.1. Regres za letni dopust v obliki 13. plače do konca julija tekočega leta				
7.2. Jubilejne nagrade				
Osnova: OD gosp. rep. za pretekle tri mesece				
Čas: En mesec po dop. del. dobe	je lahko le več			
Višina: - za 10 let delovne dobe	50%			
- za 20 let delovne dobe	75%			
- za 30 let delovne dobe	100%			
Opomba: V delovno dobo se ne všteva beneficirana in dokupljena delovna doba				
7.3. Odpravnina ob upokojitvi				
Osnova: povpr. čisti OD gosp. v rep. v zadnjih treh mesecih ali povprečni OD del. zadnjih treh mes., če je ugod. za delavca	300%			
Opomba: Če podjetje dokupi delovno dobo, ni pravice do odpravnine. Pogoj za nagrado ob upokojitvi je upokojitev ne glede na leta delovne dobe.				
7.4. Solidarnostne pomoči Del. oz. njegovi družini pripada solidarnostna pomoč v višini čistega OD v gospod. Slovenije v zad. 3 mes. za nasl. primere: -	smrt delavca ali ožjega druž. člana -	težja invalidnost -	daljša bolezen -	elementarne nesreče ali požari				
8. POVRAČILA STROŠKOV V ZVEZI Z DELOM -39. člen splošne kolektivne pogodbe				
8.1. Prehrana med delom Prehrana se povečuje po eskalacijski klavzuli iz čl. 32 tako kot izhodiščne plače	1.020 din	lahko le več		
8.2. Prevoz na delo in z dela Tako kot je bilo v veljavi pri delodaj. dne 1. junija 1990	lahko več kot v SKP			
8.3. Službena potovanja Po dejanskih stroških ali v pavšalnem znesku, če je tako predvideno v potnem nalogu. Priporočamo sindikalno listo.				
8.4. Terenski dodatek Določimo ga s kolekt. pogodbo dejavnosti ali podjetja.				
9. PRIPRAVNIKI IN UČENCI NA PRAKSI -41. člen splošne kolektivne pogodbe				
9.1. Pripravniki Osnova: Izhodiščni OD za pos. tarifni razred				
9.2. Učenci in študenti Osnova: povpr. OD gosp. rep. ze pretekli mesec				
10. SINDIKALNI ZAUPNIK (42. člen)				
OD, kot ga je prejemal pred nastopom v tej funkciji. To se revalorizira z rastjo OD V podjetju. Sindikalni zaupnik ima pravico do udeležbe na dobičku.				
MHI


Sindikat kovinske in elektroindustrije


Vladimir Bizovičar, sekretar:
»V minulih dneh smo v skladu s panožno kolektivno pogodbo vključili predstavnik^ SKEI v organe za reševanje kolektivnih sporov med strankami kolektivne pogodbe (Komisija za pomirje-vanje, Arbitražni svet, Organ za tolmačenje kolektivne pogodbe), ki bodo takoj začeli obravnavati in odgovarjati na nejasnosti, ki se pojavljajo v delovnih okoljih.
Kakor je bilo težko pogajanje pred sprejemom panožne kolektivne pogodbe, so velike težave (nasprotja) tudi pri uresničevanju kolektivne pogodbe. Zato se največ pritožb prizadetih delavcev, ki se obračajo na strokovno-pravno službo SKEI, nanaša na neuveljavljanje vsebine kolektivne pogodbe (nepravilni odpusti delavcev, osebni dohodki itd.).«
Sindikat delavcev energetike
Ivo Miglič, sekretar RO:
»Realno je bilo pričakovanje, da bo podpis kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije opravljen po pogovoru z ministrom za energetiko dr. Mihom Tomšičem, 15. 4. 1991. To se ni zgodilo. Eden izmed poglavitnih vzrokov je naše oporekanje podatkom direktorjev podjetij, da zahteva uveljavitev kolektivne pogodbe od 15 do 30 % več sredstev. Zato so vprašljivi izhodiščni osebni dohodki po tarifnih razredih, povezani pa so tudi s predlogom partnerja, da je v izjemnih razmerah mogoče znižati osebne dohodke do 20%, na kar ne pristajamo. Omenjene podatke zato ponovno preverjajo. S partnerji se tako dobimo na skupnih pogovorih za podpis te pogodbe 26. aprila letos.
Akcije za usklajevanje kolektivne pogodbe za premogovništvo tečejo v skladu z dogovori. Sklepna seja pogajalske komisije je sklicana za 22. april.
Na pogovoru z ministrom za energetiko smo ponovno postavili vprašanje zaostajanja osebnih dohodkov rudarjev za dogovorjenimi razmerji ter vprašanje izplačila regresa za dopust delavcem v premogovništvu. Za regres kaže, da ga bo mogoče izplačati sredi maja.«
Sindikati delavcev železniških dejavnosti
Franc Fortuna, predsednik:
»Sindikat je te dni pripravil predlog za delavski svet ŽG, da se letošnji regres izplača vsem delavcem v enakem znesku in to v višini povprečne plače v gospodarstvu. Večjega odpora najbrže na delavskem svetu ne bo. Vprašanje pa je, ali bodo na voljo sredstva in kdaj.
Predlog za našo kolektivno pogodbo je tik pred uskladitvijo med sindikati, tako da ga bomo verjetno že prihodnji teden poslali vladi.«
Sindikat delavcev trgovine
Marija Lukman, sekretarka RO:
»Vlado smo povprašali, kako je z napovedano trgovsko zakonodajo in izvedeli, da zakona o trgovini še ni v obravnavo, ker se bodo predpisi sprejemali v svežnju. Ko bodo pripravljeni, tako so nam obljubili, se bodo udeležili govora, za katerega se dogovarjamo že od oktobra. Takrat so nam sporočili, da naš predlog sprejemajo in kot smo izvedeli kasneje, so nekatere naše predloge že upoštevali v zakonu o trgovini.
Pripravljamo se tudi na naslednji krog pogajanj za sklenitev panožne pogodbe, ki bo predvidoma prihodnji teden.«
Sindikat delavcev prometa in zvez
Hilda Žežko, sekretarka RO:
» Pri kolektivni pogodbi za potniški promet, pri čemer sodeluje tudi Neodvisnost KNSS - S APS, so pogajanja v zaključni fazi.
V kolektivni pogodbi za tovorni promet so pogajanja nekoliko zastala, ker je od pogajanj odstopil Sindikat transportnih delavcev Slovenije, ki je sopodpisnik. Na skupnem sestanku predstavnikov sindikatov ZSSS in omenjenega sindikata smo razčistili nerešena vprašanja in se dogovorili za skupno nadaljevanje pogajanj.
Predlog kolektivne pogodbe za pretovomo-skladiščno dejavnost je usklajen s sindikati podjetij. Ko dobimo še predlog članov pogajalske skupine, ga bomo posredovali GZS - Sekciji prometa in zvez v pogajanja.«
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
Miloš Mikolič, sekretar RO:
» Petindvajsetega aprila pripravljamo seminar v SIC Radovljica. Nova delovna zakonodaja, spremembe statutarnih aktov v sindikatu od podjetja do Zveze, varstvo sindikalnega zaupnika in prikaz uporabe določil bodoče panožne kolektivne pogodbe, je kar preobsežna vsebina za enodnevni seminar. Naslednji, ki bo kmalu, pa bo namenjen sistemski zakonodaji za našo dejavnost. Upamo,da bo udeležba zadovoljiva, kljub temu, da morajo stroške seminarja plačati podjetja oziroma njihove organizacije iz sredstev za izobraževanje.«
Sindikat delavcev finančnih organizacij
Milena Mirkovič, sekretarka RO:
»Gospodarska zbornica Slovenije je ugodno sprejela naš sindikat za svojo pogodbeno stranko pri sklepanju Kolektivne pogodbe Zavarovalstva Slovenije. Na naš predlog za podpis kolektivne pogodbe zavarovalstva Slovenije že izmenjujemo in usklajujemo mnenja in dopolnitve. Obenem gre h koncu razprava udeležencev managementa v okviru sekcije pri Gospodarski zbornici Slovenije in v sindikatu vseh osnovnih organizacij zavarovalstva. V najkrajšem času pričakujemo dokončna pogajanja in sprejem kolektivne pogodbe.
Sindikat zavarovalstva Triglav d. d. je na konferenci sklenil, da podjetniške kolektivne pogodbe ne bodo sprejeli pred sprejetjem kolektivne pogodbe zavarovalstva Slovenije.«

Sindikat lesarstva Sindikat gozdarstva


m m
Sindikat
SINDIKALNI MOZAIK DELAVSKE ENOTNOSTI - 19. aprila 1991
jGREBATORJI
Marjan Ferčec, sekretar RO:
»Članom obeh sindikatov sporočamo, da imamo organizirano brezplačno pravno pomoč za vse člane obeh sindikatov po Sloveniji. Pravno pomoč vodi g. Tatjana Labernik, dipl. iur., ki jo lahko pokličete po telefonu 061 312-221 in ima uradne ure vsak torek med 10. in 12. uro ter 15 in 18. uro. Pravno zastopanje lahko dobite (prav tako brezplačno) pri odvetnikih v okolju, kjer živite in delate oziroma v neposredni bližini. Vaš predsednik sindikata podjetja vam bo povedal točen naslov odvetnika. V eni naslednjih številk Delavske enotnosti bomo objavili celoten seznam. V treh mesecih, odkar dela ta pravna pomoč, smo opravili:
67 pravnih nasvetov, 14 zahtevkov za varstvo pravic, 2 zastopanji v postopkih pred sodiščem, 4 preglede podjetniških kolektivnih pogodb, 6 pomoči v zvezi s pogodbo o delovanju sindikata v podjetju, ki se podpiše med sindikatom podjetja in poslovodnim organom, 27 pregledov in napotil v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, zastopanje delavcev v stečajnem postopku «
26. 4. 1991
Delavski dom Trbovlje ob 19.30
. . - - ■. -*
|


m
Dan DE ali življenje v glasbi in besedi
Uredništvo Delavske enotnosti bo tik pred 27. aprilom predstavilo DE - časopis slovenskih delavcev
V kultumo-umetniškem programu bodo nastopili:
Jerca Mrzel ^recitacijami in šansoni z naslovom: »Sklicujem zborovanje«;
Ansambel Martin Krpan, pevci Drago Mislej, Jani Kovačič in Vlado Kreslin
Anketa
Kakšen naj bo novi predsednik ZSSS
Očitno so vsi ti premajhni za ta stol.
■F"™"™”*
Vstopnine ni


mm
Petim delavcem Litostroja smo postavili to vprašanje. Pet odgovorov smo dobili in pet začimb v lonec kadrovske kuhinje. Zbrali jih bomo še več. Lahko pa nam jih pošljete tudi sami. Čim več jih bo, večja bo možnost, da bo predsednik, ki se bo skuhal v tem loncu, po vašem okusu.
Zoran Čubrilo, ključavničar v Tovarni turbin »Izhajal naj bi iz vrst delavcev, vendar bi moral biti usposobljen plavati po golažu, v katerega bo padel. Na noben način pa ne iz sedanje garniture. To je z njim vred treba zamenjati.
Osnovni pogoj pa je, da dobi podporo baze.«
Gorazd Šinkovec, metalurški tehnik »Sprašujem se, ali je sploh potreben predsednik ZSSS. Bolje bi bilo, če bi imeli koordinacijsko telo iz predsednikov dejavnosti. Interesi mnogih panožnih sindikatov se namreč izključujejo. Eden pa ne more podpirati vseh enako. Sedaj so na vrhu ploskali vsem štrajkom, čeprav nas je bila večina z marsikaterim nezadovoljna.
No, če pa že, na noben način ne bi smel biti iz stare komunistične garniture. Biti bi moral politično neobremenjen, torej nestrankarski in predvsem zagnano na strani delavcev.«
Miloš Vilar, strugar v Tovarni črpalk »Ne potrebujemo enega, ki nas bo vodil, ampak koordinatorja med panožnimi sindikati. In to le za zadeve, ki so skupne vsem delavcem. Težave in pobude se porajajo in rešujejo v tovarnah in panogah.
Sicer pa bi moral biti neobremenjen s preteklostjo, strokovno izobražen v pravni in socialni smeri (politika na tretjem mestu), obvladati vlogo nadstrankarskega pogajalca in takšen, ki bi si znal priboriti pravico do mikrofonov v skupščini. V strankarski pripadnosti bi mu dovolil le 20 odstotkov, preostalih 80 je varstvo delavcev.«
Davorin Horvat, planer v Tovarni turbin »Kot predsednik bi moral biti pravno in sindikalno izobražen in znati nastopati z argumenti. To tudi pomeni, da bi morala njegova skupina znati izoblikovati svoje predloge. Biti mora energičen, neizprosen, direkten (nekaj Pučnikovega).
Takoj bo moral agresivno nastopiti s konkretnimi predlogi za reševanje kriz v podjetjih in v gospodarstvu nasploh. Če mu to ne bo uspelo, bo sindikat propadel.
Drugače bo moral tudi zastaviti sodelovanje z drugimi sindikati. Konec mora biti vsestranskega metanja polen pod noge. Vsak sindikat se po svoje zavzema za varstvo delavcev.«
Marjana Meglič, novinarka glasila Litostroja »Biti mora moški. Ti so bolj agresivni in imajo več časa. Priti mora iz gospodarstva z vsaj višjo izobrazbo. Pomembna je tudi njegova širina. Biti mora osebno angažiran, zanesenjak in suveren na svojem položaju. Zelo pomembna je medijska aktivnost. In če bo znal zbrati sposobne sodelavce, bo zmogel kljubovati vladi in Gospodarski zbornici.«
Konzum v Ljubljani
Po dolgotrajnih organizacijskih in tudi proceduralnih zapletih (težave z inšpekcijo in podobno) bo tudi v Ljubljani končno zaživel Konzum, ki ga sindikat svojim članom že dolgo obljublja, še ta mesec bodo odprli štiri trgovine (dve za Bežigradom, eno v šiški in eno v Mostah), v njih pa bo mogoče zazdaj kupovati samo osnovna živila. Ta bodo naprodaj po ugodnih cenah in tudi na obroke.
V Delavski enotnosti bomo vsak teden objavljali seznam dobrot, kupone za še cenejši nakup, pripravili pa bomo tudi nagradno žrebanje med kupci Konzuma.
Delavska enotnost
Dalmatinova 4. 611100 Ljubljana
tel.:
(061)313-942
311-956
316-527
310-033
ZSSS
Bona sindikalnega turizma
Smo sindikalno podjetje za delavski turizem.
Oddajamo, najemamo in posredujemo kupoprodajo sindikalnih in drugih počitniških objektov.
Omogočamo počitnice za vsak žep, tudi tistim, ki se jim to zdi povsem brezupno.
Naše delovno načelo je:
Spodoben, pa čeprav skromen dopust je pravica, ki vam je ne sme vzeti nobena socialna politika.
Obsežno ponudbo objavljamo vsak teden v časopisu Delavska enotnost z naslovom: Atris - borza sindikalnega turizma.
Tokrat ponujamo:
-	Počitnice v Premanturi, Moščeniški dragi, v Vrsarju, na Pokljuki, v Kranjski Gori, v Crikvenici, v Sireni pri Novigradu, v Stoji, Lan temi, Finidi, Med veji in v Portorožu
-	Nakup počitniških objektov v Lovranu, Maredi, Barbarigi in pod Uršljo goro
-	Prodajo ali zamenjavo objektov v Lovranu, na Pohorju in na Konjiški gori
-	Priporočamo program Sindikalnega izobraževalnega centra v Radovljici in drugo
V založbi ČZP Enotnost
pripravljamo novo knjižico:
MOJE PRAVICE NA DELOVNEM MESTU
Izide predvidoma v aprilu 1991.
Naročila in informacije: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 310-033.
Pokličite nas in odgovorili vam bodo:
sindikalni funkcionar: o vsem. kar zadeva sindikalne pravice in organiziranost;
pravni svetovalec: odgovarjal bo na vprašanja iz delovne zakonodaje:
strokovni svetovalec: o vsem. kar vas zanima v zvezi s kolektivno pogodbo.
Poiskali pa bomo tudi odgovore izvedencev na druga vaša vprašanja.
o delovnih razmerjih (Uradni list BS št. 14/90, 5/91), ki določa, da lahko organizacija sklene s prevzemnikom dela pogodbo o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del, ki trajajo krajši čas ali so le občasno potrebna in se opravlja največ 90 dni v posameznem koledarskem letu, vendar ne več kot 10 ur na teden.
Pogodbe o delu ni mogoče skleniti, če gre za dela, za katera je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas ali za delovni čas krajši od polnega ali če gre za avtorska dela.
Podjetje mora o potrebi za sklenitev pogodbe o delu obvestiti Zavod za zaposlovanje, o sklenjeni pogodbi pa podjetje, v katerem je delavec v delovnem razmerju. Iz zakonske ureditve lahko sklepamo, da podjetje ne more skleniti pogodbe o delu z delavcem, ki je v delovnem razmerju. Ni pa zakonskih zadržkov, da pogodbe o delu ne bi moglo skleniti z zunanjim delavcem, ki sicer opravlja popoldansko obrt.
Ta teden
v Delavski enotnosti
MEDICINA ZAPUŠČA DELO
Podjetja zapirajo obratne ambulante, inšpektorji dela pa spijo
STANOVALCI V BANČNIH MLINIH
Stanovanjsko-komunalna banka Ljubljana načrtuje nakup družbenih stanovanj in njihovo prodajo
RAZUM IN SRCE
Na kakšno poklicno pot naj krenem



Učencem in njihovim staršem se je danes mnogo teže odločiti za vrsto nadaljnjega šolanja kot včasih in to odločitev uresničiti. Zaradi zapletenosti in življenjske pomembnosti te odločitve pa so mnogi učenci in starši vselej iskali pomoč zanjo. Z današnjim dnem na straneh našega časopisa odpiramo stalno svetovalno rubriko o poklicnem usmerjanju. V njej bodo strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo s poklicnim usmerjanjem na zavodu za zaposlovanje, posredovali širše informacije iz sveta dela in izobraževanja, odgovorili pa bodo tudi na vaša konkretna vrpašanja, če nam jih boste posredovali.
Delavska enotnost vam odslej lahko brezplačno izračuna letno dohodnino in mesečne akontacije. Natančnejša pojasnila in kupon objavljamo na 7. strani.
Izrabite priložnost in preverite, ali vam pravilno obračunavajo plačo!
PRAVNIK
SVETUJE
1. Vprašanje:
AZi lahko podjetje sklene s svojim delavcem pogodbo o delu za opravljanje istega dela, kot ga opravlja na delovnem mestu? Ali lahko podjetje sklene pogodbo o delu z zunanjim delavcem, ki opravlja popoldansko obrt? Kdo v teh primerih skrbi za varstvo pri delu?
Odgovor:
Pravni temelj za sklenitev pogodbe o delu je 107. člen Zakona
Pogodbo o delu je treba skleniti v pisni obliki, v njej pa določiti zlasti delo, ki ga bo delavec opravil, rok za dokončanje dela, osnovo za določitev zaslužka, kraj, kjer bo delavec opravljal dogovorjeno delo. Glede ureditve varstva pri delu je treba upoštevati, da prevzemnik lahko opravi delo v podjetju, doma ali drugod.
2. Vprašanje:
Koliko regresa lahko podjetje izplača in kako? (vsem delavcem enako ali različno)?
Odgovor:
Deseti člen zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Uradni list RS 48/90) določa, da sredstva za regres za letni dopust v pravni osebi izplačana povprečno na delavca, ne smejo presegati povprečnega osebnega dohodka pri pravni osebi v preteklih treh mesecih pred izplačilom regresa za letni dopust.
Določba 1. točke 38. člena splošne kolektivne pogodbe za go-


■HSHSiMsa
m:
spodarstvo (Uradni list RS št. 31/ 90), da delavcem pripada regres za letni dopust V obliki 13. osebnega dohodka, pomeni, da gre za izplačilo, ki ima značaj osebnega prejemka, izplačanega na enak način kot osebni dohodek. Regres je določen tudi v najmanjšem znesku 2.850,00 neto, enako za vse delavce.
Določba splošne kolektivne pogodbe torej dopušča, da se regres za letni dopust izplača po enakih merilih kot osebni dohodek ali da se izplača vsem zaposlenim v enakem znesku ali da se izplača v obratnem razmerju z višino osebnega dohodka posameznega delavca; možne pa so tudi različne kombinacije kriterijev za določitev in izplačilo regresa za letni dopust.
O višini in kriterijih za izplačilo regresa za letni dopust odloča pristojni organ v podjetju oziroma delodajalec, če v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu ni nobenih določil o tem.
Ana Križanič, dipl. iur.

Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti
Andrej Jeršan, sekretar RO:
»Najprej tole: iz analize GRS-sekcije za gradbeništvo in IGM, bode v oči podatek, da je trenutno »na čakanju« 10 odstotkov delavcev naše dejavnosti. Za letošnje leto pa predvidevajo zmanjšanje zaposlenih kar za 21 odstotkov, to pa pomeni, da bo ostalo brez dela 10.900 naših delavcev.
V	kočevskem Zidarju, ki je že v stečaju, naj bi brez dela ostalo vseh 600 delavcev. Skupaj z našim koordinatorjem Ivanom Bradačem smo v pogovoru s stečajnim upraviteljem dosegli, da se bo v treh novoustanovljenih podjetjih lahko zaposlila približno tretjina teh delavcev. Kar dve tretjini pa bosta žal šli na zavod za zaposlovanje.«
Sindikat tekstilne in usnlarsko-predelovalne industrije Slovenije
Branka Novak, sekretarka RO:
»Dejavno so potekale organizacijske in vsebinske priprave posveta na temo panožnih kolektivnih pogodb in sprememb na področju delovne zakonodaje, ki bo 24. aprila 1991 v Domu sindikatov v Ljubljani.
Prijavljajo se predsedniki in zaupniki sindikatov podjetij. Ugotavljamo veliko zanimanje.
V	tisku sta žepni izdaji obeh panožnih kolektivnih pogodb in še drugi praktični nasveti za sindikalno delo.«
Sindikat delavcev kmetijstva in živilske industrije
Srečko Čater, predsednik RO:
»Po podatkih, ki jih dobivam s terena, so območni odbori dokaj aktivni pri seznanjanju skupščinskih delegatov z resolucijo o varstvu delavcev v zvezi z zakonom o denacionalizaciji. Pripravlja se kar nekaj problemskih konferenc po območjih. Osebno sem posredoval resolucijo in naša stališča vsem vodjem republiških skupščinskih klubov poslancev, ki so v opoziciji. Žal zaradi prezasedenosti dr. Zagožna mi to ni uspelo tudi v pozicijskih klubih.
Tarifni razred
Mesečni bruto OD v din februar marec	april
I. enostavna dela	6.800,00	7.391,00	7.686,00
II. manj zahtevna dela	7.480,00	8.130,00	8.455,00
III. srednje zahtevna dela	8.364,00	9.091,00	9.454,00
IV. zahtevna dela	9.316,00	10.126,00	10.531,00
V. bolj zahtevna dela	10.540,00	11.457,00	11.915,00
VI. zelo zahtevna dela	12.580,00	13.674,00	14.221,00
VII. visoko zahtevna dela	14.280,00	15.522,00	16.143,00
VIII. najbolj zahtevna dela	17.000,00	18.479,00	19.218,00
IX. izjemno pomembna dela	20.400,00	22.175,00	23.062,00


Hn 3HE

Izhodiščne vrednosti bruto OD, preračunane na podlagi eska-lacijske klavzule iz splošne kolektivne pogodbe, se uporabljajo pri izplačilih osebnih dohodkov za določen mesec in ne v tistem mesecu.
Sindikat delavcev kemične, gumarske in nekovinske industrije
Sekretar RO: Franjo Krsnik:
»V 4. krogu pogajanj o kolektivni pogodbi dejavnosti smo uskladili tudi preostale sporne člene.
V 57. členu smo sporni odstavek uredili takole:
Za delo sindikatov v podjetju se zagotovita najmanj 2 plačani uri za vsakega zaposlenega delavca na leto, vendar skupaj ne manj kot 50 ur letno. V ta sklad ur ni všteto delo sindikata zunaj podjetja.
83.	člen, ki govori o odpravnini delavcem, smo oblikovali takole: V primeru, da delavec sam izjavi, da želi, da mu delovno razmerje v podjetju preneha in s tem pripomore k reševanju vprašanja presežnih delavcev, sklene posebno pogodbo o pogojih za prenehanje delovnega razmerja.
84.	člen o regresu za prehrano se glasi:
Regres za prehrano znaša 10 odstotkov povprečnega OD v republiki Sloveniji za predpretekli mesec.
Sledijo priprave novega besedila kolektivne pogodbe dejavnosti in postopki za njen podpis.«
Sindikat zdravstva in socialnega skrtistva
Nevenka Lekše, sekretarka RO:
»Tudi Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije je zaznal pojave presežkov delavcev. Nekateri zdravstveni centri (Novo mesto, Velenje) so uveljavitev zakona o zavodih izkoristili za odpuščanje delavcev. »Čistko« so začeli pri zaposlenih v DS SS. V Novem mestu so npr. razpustili DS SS, nekatere delavce so razporedili v druge enote, tistim, ki so ostali nerazporejeni (13 delavcev, med njimi ni članov poslovodnega kolegija), pa smo izročili sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem niso upoštevali niti izločilnih kriterijev, saj so se med presežki znašli: delavka na porodniškem dopustu, delavka z rizično nosečnostjo, delavka leto dni pred upokojitvijo. Tudi sam postopek je bil izpeljan dokaj nehumano. Nikomur se ni zdelo potrebno, da bi se s temi delavci pogovoril in skupaj z njimi poiskal najugodnejšo rešitev, da o sodelovanju sindikalne organizacije ne govorimo. Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije bo prizadetim delavcem nudil vso pomoč pri varovanju njihovih pravic, vključno z zastopanjem v postopku.«
Sindikat papirne, grafične in časopisno informativne, založniške ter novinarske dejavnosti Slovenije
Dušan Rebolj, predsednik sindikata dejavnosti:
»Sindikat dejavnosti je, po že opravljenih pogajanjih za Kolektivno pogodbo celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti, prejel 3. aprila 1991 ultimativen predlog Odbora strokovnega združenja pri GZS.
Sindikat ne pristaja in tudi v prihodnje ne bo pristajal na nikakršna izsiljevanja in ultimate ne glede na to, ali prihajajo oziroma bodo prihajali s strani gospodarske zbornice, vlade ali poslovodstev podjetij. Na takšne enostranske pritiske bo sindikat vedno odgovarjal z enakimi, enostranskimi pritiski in ravnanji. Za takšno ravnanje imajo organi sindikata vsa pooblastila svojih članov.
Zato sindikat dejavnosti predlaga, da se organizira splošna opozorilna stavka v dejavnosti. O vzrokih za splošno stavko dejavnosti in načinu organiziranja bo predsedstvo sindikata dejavnosti obvestilo predsednike sindikatov podjetij, prav tako pa tudi o tem, ali odbor strokovnega združenja sprejema pobude o skupnem sestanku.«


m
ŠP>. -UP:; 9
lis
Ljubljana, 19. aprila 1991
razum in srce
Ali potrebujemo čisto nove vrednote
Seminar krščanskih demokratov o vrednostni preobrazbi šolstva
»Kultura in prosveta - to naša bo osveta,« je socialistično geslo, ki se ga starejši morda spominjajo iz časov prvih let revolucionarne preobrazbe družbe, ko so komunisti iz šol in življenja preganjali stare vrednote in vanje vpeljevali nove - svoje vrednote. Prav to geslo pa si je za svoj pogled na potrebno vrednostno preobrazbo našega šolstva in vseh ljudi v Sloveniji duhovito izbral slovenski krščanski demokrat dr. Drago Čepar na dvodnevnem seminarju o zaposlovanju, izobraževanju in podjetništvu v Sloveniji in Italiji v začetku aprila 1991 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na seminarju so bili sicer predstavljeni načini državnega ukrepanja, od pomoči brezposelnim, ki iščejo novo zaposlitev v Sloveniji in Italiji.
O izredno zanimivih, za naše razmere popolnoma no-
vih projektih, ki se jih v zadnjega pol leta lotevajo strokovnjaki Republiškega zavoda za zaposlovanje po vsej Sloveniji, bo vredno seznaniti bralce Delavske enotnosti podrobneje.
Prav pa je, da se vsake teme lotimo na začetku. In prav razmišljanja dr. Draga Čeparja, vodje mednarodnega projekta »Multimedijsko podprto dodatno izobraževanje«, ki poteka v okviru Inštituta Jožef Stefan iz Ljubljane, so priložnost, da se tako pomembne teme lotimo na pravem koncu. Odkrito rečeno je dr, Čepar požel mešane občutke med svojimi poslušalci. Pravzaprav je bilo največ nestrinjanja tam, kjer ga je najmanj pričakoval - pri Italijanih.
Po mojem mnenju pa je vsaj v nekaterih stvareh dr. Čepar zadel žebelj na glavo. Sicer pa presodite sami!
Dr. Čepar trdi, da smo Slovenci slabo opremljeni za spopad z življenjem, ki nas čaka v tržnem gospodarstvu. Ovira nas predvsem to, da so nam v 40 letih socializma priučili napačne vrednote. Ljudje so se naučili, da je najbolje biti povprečen, saj je politični sistem tako ali drugače preganjal vse, ki so odstopali od povprečja. Predpisi so ljudem, ki so želeli podjetniško živeti, zastavili toliko ovir, da je bil duh podjetništva zatrt. Dolga desetletja smo se učili, da je naloga »drugih«, da se odpirajo nova delovna mesta, na katerih se bomo sami zaposlili. Stečajev ni bilo, naša naloga je bila, da smo šli vsak dan osem ur v službo. Zdravstvena oskrba, pogoji za pridobitev stanovanj, pokojnine, socialna varnost - vse to je bilo pripeto na delovno mesto.
Življenje se je spremenilo, ko smo zajadrali v tržni način
Na kakšno poklicno pot naj krenem
Malo prijeten čas vpisovanja	\	™	/
Tako kot radi z rekom »je čas vojne in čas miru« označimo dvoje popolnoma različnih razmer za življenje ljudi nasploh, tako bi lahko z rekom »je čas vpisovanja in čas šolanja« označili dvoje popolnoma različnih razmer za življenje učencev.
In zdaj je za učence čas vpisovanja. Torej razmer, v katerih je le malo predvidljivega in prijetnega.
Za večino učencev ni bilo vselej tako. V časih, ko šolske oblasti niso »tik pred zdajci« iz meseca v mesec sprejemale novosti za izvajanje šolskih programov, množično omejevale vpisa in si izmišljale nove postopke za izbiro učencev, nam prispodoba o času vpisovanja kot o času vojne ne bi prišla na misel. Če pa bi komu vendarle prišla, jo večina učencev ne bi razumela, saj je bila »šolska stvarnost« drugačna. A od takrat je minilo že mnogo let.
Učencem in njihovim staršem se je danes mnogo teže kot včasih odločiti za vrsto nadaljnjega šolanja in to odločitev uresničiti. Zaradi zapletenosti in življenjske pomembnosti te odločitve pa so mnogi učenci in starši vselej iskali pomoč zanjo. Iskali so jo in še jo iščejo pri znancih, učiteljih, šolskih svetovalnih delavcih in drugih strokovnjakih. Marsikdo najde pot tudi do zavoda za zaposlovanje, kjer se poklicno ukvarjamo s poklicnim usmerjanjem.
Republiški zavod za zaposlovanje je organiziran tako, da ima poklicnega svetovalca v vsaki slovenski občini. Ta ima za poklicno odločanje pomembne informacije iz sveta izobraževanja in dela pa tudi za poklicno
(šolsko) odločitev pomembne informacije o tistih, ki zapuščajo osnovno šolo ali obiskujejo srednjo. Ima pa tudi strokovno znanje za poklicno svetovanje.. Zato priporočam tistim, ki ste iskali, niste našli odgovora na vprašanje »kje naj nadaljujem šolanje ali na kakšno poklicno pot naj krenem«, da najprej poiščete pot na enoto (izpostavo) Republiškega zavoda za zaposlovanje v občini, kjer stanujete.
V tej stalni rubriki, ki jo z današnjim dnem odpiramo v našem časopisu, želimo tistim, ki pri poklicnem (šolskem) odločanju potrebujete le širše ali pa konkretne informacije iz sveta dela in izobraževanja, prihraniti kakšno pot k omenjenim strokovnjakom. Širše, predvsem aktualne informacije bomo posredovali v prispevkih za to rubriko, konkretne pa v odgovorih na vaša vprašanja, če nam jih boste poslali na naslov Delavska enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana. Vedeti pa morate, da vam na ta način lahko posredujemo le informacije, ne moremo pa vam na daljavo svetovati.
In za konec današnjega prispevka še napoved prihodnjega. V petek, 12. aprila, je potekel rok prijavljanja za vpis v srednje šole. Do 10. maja je čas, ko se prijavljeni učenci lahko premislijo in prijavo prenesejo na drugo srednjo šolo. Učenci si premislijo predvsem na temelju informacij, v katere šole oziroma programe se je prijavilo preveč učencev in v katere premalo. In prav s to informacijo jih bomo seznanili v prihodnjem prispevku.	Janez Zalaznik
gospodarjenja. Začeli so se stečaji, ljudje množično izgubljajo delo - novih delovnih mest pa ni. Ljudje s starimi vrednotami se v novem svetu ne znajdejo več. Potrebujejo nove vrednote. Mladi se novih vrednot lahko nauče v šoli. Starejši si bomo morali dati »sprati možgane«. Srednje šolstvo bo menda že prihodnje leto v šolske programe vključilo predmete, ki bodo srednješolce usposabljali za spopad s to platjo življenja.
Katere so tiste nove vrednote, ki jih po mnenju dr. Čeparja, moramo sprejeti?
Najprej se morajo mladi naučiti, naj se ne zanašajo, da bo kdo drug poskrbel zanje. Delo, delovno mesto in z njim socialno varnost, si morajo poiskati sami. To ni naloga države. Že mladi se morajo naučiti načrtovati svojo poklicno pot. Znati se je treba uveljaviti. Naučiti se je treba, kako se v življenju izkoristi priložnost.
Naslednja vrednota je družina. Družinsko podjetje je pravi odgovor zahtevam tržnega načina gospodarjenja. Družinsko podjetje je hitro sposobno prilagajanja spreminjajočim se zahtevam trga v primerjavi z gospodarskimi velikani z več tisoč zaposlenimi. V družini ljudje tudi sicer držijo skupaj in so se bolj pripravljeni žrtvovati, saj delajo zase. Isto je z družinsko kmetijo. Družina pa postaja tudi vse bolj dragocena zato, ker je družina tudi družbena enota, ki rojeva in skrbi za otroke. Premalo otrok postaja vse bolj izrazit problem ne le Slovencev, temveč vse Evrope.
Resnici na ljubo, bo po mojem mnenju mogoče zamenjati stare vrednote z novimi presneto hitro. Pranje možganov nas, ki smo v šolo hodili v socializmu, ne bo trajalo dolgo. Iz izkušnje vem, kako hitro človeka sreča pamet, ko zaradi stečaja izgubiš službo in ko nove službe ni in ni kljub mesecem čakanja na zavodu za zaposlovanje.
Res pa je tudi, da raziskave kažejo, da 80 odstotkov Slovencev poleg službe honorarno dela na črno. Podjetnosti torej ne bo treba iskati daleč.
Na koncu je treba povedati, v čem se Italijani niso strinjali z dr. Čeparjem, čeprav jih je prav on pripeljal na seminar. Aviana Bulgarelli iz italijanskega državnega inštituta za razvoj poklicnega izobraževanja v Rimu nam je ogorčena zatrdila, da dobro pozna zaposlovalne politike vseh držav Evropske gospodarske skupnosti in da prav nikjer ne misijo, da ni stvar države, da še kako pomaga posamezniku do dela. Menijo celo, da je to prva naloga države.
Pri nas je pogosto tako, da bredemo iz ene skrajnosti
v drugo. Zato je danes nevarno, da dobimo državo, ki se požvižga na to, kaj se dogaja s posameznikom, ki ne najde dela.
Zato spreminjamo nove vrednote o podjetnosti in ohranimo tudi nekaj starih vrednot kot tiste »v slogi je moč« in tiste o »vzajemnosti in solidarnosti«! To so namreč vrednote, ki niso le temelj sindikalne organizacije, ampak tudi vsake države. In država lahko posamezniku še kako učinkovito pomaga.
Tako razmišljajo tudi strokovnjaki Republiškega zavoda za zaposlovanje. In ti so na strani brezposelnih. Primanjkuje jim le denarja, ki jim ga je proračun preskopo odmeril.
Lučka Bohm
Srečanje
šolskih sindikatov treh dežel______________________________
Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije je letos organizator vsakoletnega srečanja šolskih sindikatov treh dežel Alpe-Jadran. Srečanje bo v Ljubljani od 22. do 24. aprila v prostorih Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lasti v deželah v razvoju.
Prvi dan posvetovanja bodo predstavniki vsake dežele predstavili šolsko ureditev v svoji deželi. Predstavili bodo delovnopravni položaj učiteljstva (izobrazba, sklenitev delovnega razmerja, pravice iz delovnega razmerja, učna obveznost); sodelovanje osebja pri upravljanju, soodločanje; pravico do strokovne avtonomije učitelja, zakonsko ureditev plač v obveznih šolah in kolektivne pogodbe ter pravice do stavke in stavkovna pravila. Spregovorili bodo tudi o šolstvu italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji.
Za udeležence bodo pripravili tudi kulturni spored, naslednji dan pa bodo obiskali Koper, kjer si bodo ogledali delo osnovne in srednje šole z italijanskim učnim jezikom v Kopru.
Srečanje, na katerem bodo sodelovali tudi gostje iz Italije, Avstrije, Slovenije, Hrvaške in Bavarske bo gotovo zanimivo zlasti za slovensko učiteljstvo, saj se bo lahko podrobno seznanilo s 'položajem učiteljev v sosednjih deželah in ga primerjalo s svojim položajem oziroma zahtevami, ki jih postavljajo ob sedanji srednješolski stavki v Sloveniji.
I. Ž.
Poplačana vztrajnost
Težko rojevanje zamisli o keramičnem in lončarskem centru v Ljubljani
V	Stari Ljubljani, na vse bolj v Pigal spreminjajočem se Gornjem trgu, nastaja Keramični center Ljubljana. Vse kaže, da bo mogel zaživeti že to pomlad, in ker bo takrat ves v začetnem poletu, je najbolje sedaj, ko počasi prihaja potrebna oprema, prostori pa dobivajo končni videz in funkcijo, predstaviti njegovo zgodbo.
V	začetku osemdesetih let se je diplomirani ekonomist Božo Petek odločil živeti od lončarstva in keramike. Opustil je svoj temeljni poklic in se predal vznemirljivosti umetnosti in ustvarjanja. Zasvojil ga je lončarski kolovrat in z njim je začel oblikovati svoje življenje in izdelke. Takratna mestna oblast mu je omogočila vložiti nekaj sredstev v prostor, ki mu je nadel ime Galerija glina. Kmalu je ugotovil zanimivost svojega početja in potem, ko je potoval po svetu in se srečeval in dogovarjal s kolegi, se mu je porodila misel o Keramičnem in lončarskem centru v Ljubljani.
Bil sem eden tistih, ki sem najprej službeno in potem osebno pomagal utirati pot ideji, ki je primerljiva z idejo Mednarodnega grafičnega centra. Le da tukaj ni bilo sponzorjev in velikih imen. Poiskali smo primerne prostore, ki jih je izpraznil kleparski oddelek Giva, napravili idejno zasnovo in-jo predstavili komisiji za Staro Ljubljano. Uspeli smo!
Potem smo čakali na izselitev in iskali nove prostore za Givo in nato dočakali razpis in natečaj za prostore na Gornjem trgu. Znova smo uspeli.
Potem se je prenova potegnila iz predvidenih treh mesecev na več kot tri leta. Vsaki novi garnituri vodilnih je bilo treba ponovno razložiti koncept in verificirati idejo. Nato je bilo treba v takratno kulturno skupnost in se uvrstiti v program, program pa je posvojila Mestna galerija Ljubljana, ki ji je projekt najbližji.
Vidite, spoštovani bralci, v teh nekaj besedah je zvrščenih skoraj 10 let prizadevanj, ki naj bi to pomlad doživela javno predstavitev. Brez zagnanosti, notranje moči in prepričanja v idejo, bi se nas hitro polastil obup, Stara Ljubljana pa bi bila bogatejša za kakšen bife ali pa zasebno zelenjavno trgovino. S tem lobijem smo se namreč nenehno spopadali in še danes po takšni tarifi Božo Petek plačuje najemnino za Galerijo glina.
Pa ne bom o najemninah, o tej večno neizpeti pesmi. Keramični center naj bi bil baza za delo na
področju keramike študentom ALU in Oblikovalske šole; v njem naj bi si pridobile znanje vzgojiteljice, ki razvijajo delo in ustvarjalnost malčkov v vrtcih; v njem naj bi uveljavljeni domači in tuji umetniki ustvarili utrip ustvarjalne keramične delavnice; v njem bodo keramične umetniške kolonije; v njem si boste mogli pridobiti znanje in sebi izdelati vazo, krožnik in morda cel servis, in če nič drugega, lahko boste tam kaj lepega kupili ali pa zgolj napasli vsakdanjo človeško radovednost, ko boste opazovali mojstre pri delu. Tako smo si sodelavci zamislili to stvar. Forme, ki bodo tipične, bo določala uporaba kolovrata in, če bo sreča, boste kmalu sredi Ljubljane pri delu lahko opazovali tudi znamenite slovenske lončarje.
Zdaj morda razumete, zakaj je bilo vredno biti potrpežljiv in vztrajen! Ta vztrajnost pa lepo kaže, kako dolge so poti do uresničitve neke ideje, koliko kljuk je treba pritisniti, koliko pastem se izogniti in kako smo dejansko ukalupljeni v togost predpisov in birokracije. Tudi če prideš s polno torbo denarja, ni bistveno boljše, morda je le kakšno leto krajše.
S to zgodbico sem hotel opozoriti na nemobilnost slovenske družbe, ki jo nova, v parlamentu institucionalizirana pluralnost, ni bistveno spremenila ali ublažila. Toda, če smo namenjeni v Evropo, bomo morali prav v tem bistveno spremeniti svoje ravnanje. Na teh dolgih poteh otopi ustvarjalnost in nabolj ideje, v postopkih se svežina spremeni v rutino, le ta pa je prvi strup ustvarjalnosti človeka in družbe.
Takšnih zgodb je v naši ljubi Sloveniji na tisoče. Mnoge so se porodile in ugasnile. Tako se je založnik Dušan Cunjak znova zatekel k gladovni stavki in jo na srečo hitro končal, zato še vedno nimamo materinskega doma in sociala vse bolj postaja skrb cerkve, uradne strukture slovenske države pa složno tarnajo o socialni politiki in konceptu, ki ga ni. Zato so številni zdomci postali izseljenci, ker so se doma izgubili na poteh in v rokavih administrativnih zadev.
Pa kaj bi natolceval, gre za stvari, ki jih je v nas vsadila že rajnka Avstroogrska skupaj z veličanstvom, štampiljko ali žigom. In ko stopamo v Evropo, moramo vedeti, da tam velja le podpis, za žig se nihče ne zmeni. Častil ga je le še realsocializem.
Milan Bratec
Humoreska
Praznični konsenz
»A vidite?« me je kar na vratih v bifeju »Bližnja srečanja raznih sort« naskočil neposredni proizvajalec večih strok, sicer pa častni šanker med delovnim časom, in mi pod nos molel sveže »Delo«.
-	Kaj če vidim? sem zadihan vprašal.
»Praznike nam bodo vzeli! Svinje!«
-	Kdo? Kakšne praznike?
»Oblast vendar. Demos! Kdo pa drugi. Vzeli nam bodo prvi maj, pa četrti julij, pa 22. julij, 29. november...«
Zgrabil sem časnik in se zabubil vanj.
-	Že, že, sem ga skušal pomiriti, - tu piše samo da bo za 1. maj prosto le en dan in ne več dva, o ostalih dnevih pa ne piše nič, pač pa naj bi slavili še binkošti in pa Marijino vnebovzetje, pa nove državne praznike, dan suverenosti, pa kulturni osmi februar itd.
»Pa niste videli, da naj bi cel kup teh novih praznikov proslavljali delovno?«
-	Oh, nekaj jih bo tudi prostih. Saj veste, da smo Slovenci kulturno zelo ploden narod
kar za en teden, s primernimi dodatnimi dopustnimi ali bolniškimi dnevi...«
-Ja bodo pa zdaj drugi dnevi in se bo prav tako lahko kombiniralo?
»O ne! Kaj naj z binkošti sredi maja. So predaleč od 1. maja. Pa v poletnih mesecih ni nobenega novega praznika. Saj ne rečem, da so tudi ti Demosovi prazniki potrebni, ampak čez ta stare, socialistične jih ni...«
- Torej, kakšen predlog imate?
in da moramo zato osmi februar proslavljati delovno...
»A mislite tako, da se za ta praznik slovenski kulturniki delavno zmerjajo med seboj, tako kot letos?«
-	No, letos je bilo malce prehudo, ker zmerjanje ni bilo konstruktivno. Drugače pa naj bi poslej praznike le proslavljali nekako na ta način.
*
»Veste kaj, jaz sem že tako v letih, da se na nove praznike ne bom več navadil.«
-	In zakaj ne?
»Jaz sem za širok konsenz in proti kakršnemu koli preglasovanju. Po domače povedano, morali bi praznovati vse bivše socialistične in vse bodoče Demosove praznike. To bi bilo edino pravilno.«
Tokrat sem se izjemoma močno strinjal z njim. In ruknila sva vsak še eno pivo. Na praznike!
Bogo Sajovic
________________________J
Peterletu
dajem še ■ ■ ■
dni
»Zato, ker so nelogični. Predvsem pa niso socialni.«
- Kako to mislite?
»Glejte. Preje smo za prvi maj imeli prosta dva dni, ki sta se celo prenašala, če sta padla na soboto ali nedeljo. Tako si ob 27. aprilu in treh dneh dopusta skoraj vedno lahko skombiniral devet prostih dni. Ali pa 4. in 22. julij. Večina ljudi gre na dopust julija. In s tema dvema prostima dnevoma so si dopust podaljšali za dva dni oziroma
X______________________________________________J
v tem položaju
lahko zahteva odstop samo kmet Oman
														
AVTOR . KRIŽANKE ' R. NOČ	MONDENO BELGIJ- . SK0 ZDRAVILIŠČE	SLOV. PISATELJ (•DESETI BRAT«)	NADUTOST. OŠABNOST, PREV- ZETNOST	GRŠKI BOG VETROV	VRSTA LOVSKEGA PSA	ERICH SEGAL	HLOD	ŽGANA ALKOHOLNA PIJAČA		SPAČEN, SKREMŽEN OBRAZ	PREPROST, LESEN PLUG	ANTON NOVAČAN	IZDELOVALEC SIT	NAGROBNIK V OBLIKI STEBRA
ŠVEDSKI ATLET, SKAKALEC V VIŠINO (PATRIK)									SOD. NEMŠKI PISATELJ (GuNTER) DEL TRUPA				•	
TONALIT														
ITALIJ. MESTO V PADSKI NIŽINI						SUMERSKI BOG OSKAR NEDBAL						TELUR NAPRAVA ZA UGOTAVLJANJE RAVNOSTI		
	IVAN LEVAR			DEBELA PALICA				VRSTA RAZSTRELIVA						
	SEDMI DEL CELOTE			AMER. FILMSKA DRUŽBA				OSEBA ENAKEGA IMENA						
PREPIR, SVAJA					OBDELANO POUE						RIMSKA BOGINJA JEZE BODIKA. BOŽJI LES			
SOVJET. MESTO 06 AZ0VSKEM MORJU					MESTO V ALBANIJI (VAL0NA)	REKA V ČRNI GORI	GORSKA GMOTA GOROVJE NA POLOTOKU KRIMU						UPODAB- LJAJOČI UMETNIK	SL. UNIVER. PROFESOR ELEKTROTEHNIKE (MARIJ)
KRAJ PRI SEŽANI									OPERA RAHMANINOVA PRITOK RENA V ŠVICI					
MARKO ROŽMAN			IVAN GROHAR	TROPSKA OVIJALKA REKA V ANGLIJI						GRŠKA POKRAJINA NA PELOPONEZU (ELIOA)				
JAPONSKO SATELITSKO MESTO NAG0JE										SPRIMEK SNEGA IVAN RANČIGAJ				
AFRIŠKI VELETOK						POKRAJINA V IRANU. 08 H0RM0Š-Kl OŽINI								
ANTON ČEHOV			NEDA ARNERIČ			ANGL0AM. PL0ŠČIN- SKAMERA					D0LG0REPA TROPSKA PAPIGA			
Časi Demosovega hazardiranja z gospodarstvom in delavci se iztekajo. Delavska enotnost zato v tej rubričici razpisuje nagradno igro, v kateri boste lahko napovedovali, koliko časa še bo Slovencem krojila njihove usode ta vlada na čelu z njenim predsednikom Lojzetom Peterletom. Odgovore bomo prejemali do vključno 35. številke Delavske enotnosti. Nagrajeni bodo tisti, ki bodo zadeli oziroma se bodo v svoji napovedi najbolj približali času Peterletovega odhoda.
Nagradna križanka št. 16
Rešitev nagradne križanke pošljite do 7. maja 1991 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 16.
Nagrade so: 500, 300 in 100 dinarjev
Rešitev nagradne križanke št. 14
AMERIKA, KANSAS, FIGAROVA SVATBA, ILOVIK, ZID, ORA, RANE, EPILOG, EB, MN, LETALO, ROV, APO, ŠAR, LOKRIS, CUREK, ALIN, KAL, IGALO, LITER, TO, JEDILNIK, GALUN, ALET, IZOLATOR, JAA, TAFT, OTA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 14
1.	Ciril Hočevar, Paplerjeva 23, 61353 Borovnica,
2.	Marjan Milanič, Oktobrske revolucije 18/c, 66310 Izola,
3.	Marija Karlin, Ul. Kozjanskega odreda 23, 63250 Rog. Slatina
Nagrade bomo poslali po pošti.
-—Delavska enotnost—
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Direktor in glavni uredni: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Namestnik direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 311 -956, 313-942
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
Delavska enotnost je glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
•	Odgovorni urednik: Ciril Brajer
e telefon 316-527, 311-956, 313-942
•	Časopis urejajo: Andrej Agnič (Sindikalni mozaik, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Marija Frančeškin (Življenjska križ-potja), Ivo Kuljaj (ravbarkomanda, najpomembnejša 1n zadnja stran), Damjan Križnik (Sedem dni v sindikatih), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (borza), Sonja Seljak (redaktorica in lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (razgibajmo življenje), Igor Žitnik (Razum in srce) in Jožica Anžel (tajnica), telefon 313-956, 313-942
Postiti se je zdravo
V prejšnji Delavski je Peterle za um svetoval post. Predsedniki združeno sprtih držav Jugoslavije pa so si na Brdu med drugim privoščili:
predjed - jelenov pršut z melono, dimljena postrv za njo - ričetova juha in potem sirovi in ajdovi štruklji glavna jed - telečja pletenica na način Brdo in svinjska pisanica v naravni omaki s solato mimoza, poobedek - lešnikov parfait kava
vina - movia, sauvignon, Goriška brda 1989, refošk, koprski vinorodni okoliš 1989 in zlata radgonska penina.
Bog jim požegnaj! Zanimivo pa bi bilo vedeti, s čim so se krepčali novinarji, ko so jih čakali skoraj štiri ure. Upam, da so bili polni razumevanja, saj mora miniti kar nekaj časa, preden prežvečiš vse te dobrote in ti je glava spet bistra in polna umnih misli. Kakšnih in koliko umnih, smo potem slišali!
Da bi bile še bolj kresave, predlagamo za sestavljalca naslednjih srečanj kar Lojzeta Peterleta: prvi teden - nič drugi teden - nič tretji teden - nič...
poobedek - pol jabolka in bokal studenčnice. BI VIDELI, KAKO HITRO BI SE ZMENILI! Hm, oprostite, ne bo šlo. Preveč delavskih družin bi tožilo šefa vlade, da jim je ukradel jedilnik.	c B
ALI STE ZE NAROČILI
KNJIGO-PfflROCNIK?
Gregor Miklič:
NOVA DELOVNA ZAKONODAJA
KRATKE DOMAČE

Če bi papež vedel
Papež Janez Pavel II. je priredil sprejem in če verjamete ali ne, nanj so si upali priti tudi slovenski podjetniki. Upali? Res je potrebnega kar nekaj poguma iti iz naše dežele k papežu, če se tam pogovarjajo o podjetništvu in etiki, dobičku, ki naj bi služil družbeni blaginji, krščanski podjetniški etiki, škodljivosti velikega kapitala v rokah peščice ljudi...
Papež je ekonomsko učinkovitost povezal s socialno solidarnostjo, pravičnosti zanj ni brez ekološke odgovornosti...
Upam, da so slovenski krščanski podjetniki ob vsem tem vsaj zardevali. Stranka, ki ji, po imenu sodeč, verjetno pripadajo, se namreč v našem parlamentu zavzema za vse prej kot za ta bogu všečna in človeku prijetna načela.
C. B.
Ivan Oman: Marjan Podobnik je slab človek
Upam, da vrla borca za staro pravdo ne bosta tožila. Do trditve v naslovu namreč nisem prišel z izmišljanjem izjave, ampak z golo logiko. V Nedeljcu je Oman namreč izjavil:
»To najbrž (da bi moral zamenjati aparat ministrstva za kmetijstvo; op. pisca) ve tudi dr. Osterc, menim pa, da je on predober in da tega preprosto ne želi narediti. Ne vem, kako bi se jaz obnašal, če bi bil na njegovem mestu, mogoče bi prav tako bil predober... Zagotovo pa vem, da Marjan Podobnik ne bi delal take napake.«
Logika torej - če si dober, je to napaka, če ne delaš take napake, nisi dober, če nisi dober, si dober za ministra.
Vsebina:	- Prečiščeno besedilo zakona o delovnih
razmerjih
-	Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
-	Komentar obeh zakonov z napotki za delo sindikalnih zaupnikov
Cena: 175 dinarjev
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, brošuro pa lahko naročite tudi po telefonu 321-255 in 310-033 (int. 362)
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) brošuro NOVA DELOVNA ZAKONODAJA . Pošljite nam..........izvod(ov) na naš naslov:
....................".......Ulica, poštna št., kraj:..........................
Priimek in ime podpisnika:....................................................
Naročeno dne: ................................................................
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
žig
Podpis naročnika
HOROSKOP
OVNOV REP IN BIKOV ROG
V	tednu, ki je pred nami, si podata roki (ali bolje kopiti) oven in bik, saj je 21. april zadnji dan ovna, 22. april pa prvi dan bika. Ljudje, rojeni v tem času, imajo seveda lastnosti enega in drugega znamenja, ki sta znana po trmi in zaletavosti, svojo trmo pa uveljavljata predvsem z rogatima glavama. Sicer pa oven zastopa znamenje ognja, njegova barva je rdeča, planet pa Mars - antični bog vojne. Bik pa je znamenje zemlje, barva je oranžno-rdeča, planet pa Venera - boginja ljubezni. Tako eno kot tudi drugo znamenje je posesivno, bik je posestnik svoje žene, a tudi oven ni daleč od njega, saj je gospodovalen in še zlasti rad si podreja žensko.
Ovnovne lastnosti so tudi pionirski duh in avanturizem ter grobost in nesramnost, najbolj pa si želi raziskovanja in osvajanja, medtem ko so lastnosti bika ljubezen do otrok, zakulisne igrice, neiskrenost in provokacija, najraje pa ima dom in družino.
V	znamenju ovna rojeni Adolf Hitler (20. 4. 1889) in v biku rojeni Vladimir lljič Uljanov-Lenin (22. 4. 1870) sta imela poleg znamenj svojega znaka tudi nekaj znamenj, značilnih za znak drugega.
Oba sta ljubila rdečo barvo, čeprav je pri Hitlerju ta vlekla nekam na rjavo, prav tako je bilo obema skupno nagnjenje do ognja, eden je zanetil svetovno vojno, drugi pa državljansko.
Obema je bila skupna ljubezen do otrok, saj sta se
rada kazala z njimi. Ker svojih otrok na žalost nista imela, sta posvojila ves narod in ga usmerjala s pametno in blago besedo. Svojima družicama pa sta privoščila mirno življenje daleč od skrbi. Eden je svojo poslal v idilično alpsko okolje, drugi pa v tihoto kremeljskega dvorca.
Lenin je pokazal svoj avanturistični in pionirski duh potem, ko so mu zaradi politike obesili brata in je, namesto da bi užival dediščino staršev, odšel delat revolucijo. Hitler je pokazal iste lastnosti, vendar zato, ker je bil reven in ni kot Lenin zaradi privrženosti družini zrušil (z glavo skozi zid) države, ampak je to storil, ker ni imel druge možnosti za uspeh v življenju.
Pri obema pa je skupna še ena ljubezen: do zemlje. In to predvsem tuje. Skupna pa jima je bila tudi želja po raziskovanju. Takoj ko sta prišla na oblast, sta ustanovila posebne urade za raziskovanje mnenja prebivalstva, torej nekakšno anketno službo, pri Leninu se je imenovala ČEKA, pri Adolfu GESTAPO.
Sicer pa za ljudi, rojene v času, ko se na nebu stakneta zadnji ovnov parkelj in bikov rog, niso nujne take lastnosti, kot sta jih imela Vlado in Adi. V tem času so bili rojeni tudi čisto mirni ljudje, recimo angleška pisateljica Char-lotte Bronte, francoski zgodovinar Hippolyte Talne, nemški filozof, Immanuel Kant, francoska pisateljica Madame de Stael in ruski skladatelj Sergej Prokofjev.
Deni
• LIPE SVEDER: 1	DAJ-t	DAI\	/1
p/ctfM...3»^
nKA-Z**'
JTičjCA-jo-4*
^T/ča....
7~fCJFACJ7o , "7X7/Gs /&T (/ ^JyzAl/^T(SU/
I
Gorenjski sindikalni razgledi
Sandi Bartol, predsednik Območnega sveta ZSSS za
Gorenjsko
Tekmovali bomo s pomočjo članstvu
Sogovornik ni hotel in ni mogel skriti, da je še vedno bolj doma v Škofji Loki, kjer je pet let vodil občinske sindikate, kot na območju, kjer so se za delo šele začeli organizirati. Začel je s predsednikom IS škofjeloške občine, ki zavrača ponudbo za sodelovanje in partnerstvo, ter dodal, da so se odnosi z občinsko oblastjo začeli krhati potem, ko je ta odklonila zahtevo za pomoč pri izplačevanju porodniških nadomestil. Sindikat v Škofji Loki je po njegovem mnenju uspešno delal, ker je vplival na prejšnjo občinsko oblast, da je pravočasno rešila najbolj žgoče probleme v podjetjih. Vlogo predsednika območnega sveta pa je Sandi Bartol sprejel v izrednih razmerah, potem ko so bile razpuščene strokovne službe sindikatov na Jesenicah, v Tržiču in Radovljici in potem ko se je osamosvojil Svet sindikatov kranjske občine. S predsedništvom je sprejel izziv, da uresniči zamisel o takšnih območnih sindikatih, v katerih bodo Svobodni sindikati lahko svojo vlogo opravljali in jo potrjevali v konferenci z drugimi sindikati na gorenjskem ob-ffločju.
dujejo, da bo do konca leta 1991 izgubilo delo še 7.785 zaposlenih. Če se bo to zgodilo, bo na Gorenjskem brez dela 15 odstotkov aktivnega prebivalstva. Šest odstotkov delavcev je zaposleno v podjetjih, ki so že v stečajnih postopkih ali jih le-ti čakajo. Plače so se v povprečju zmanjšale za dvanajst odstotkov, v Tržiču pa kar za osemindvajset. Večina podjetij zamuja z izplačili osebnih dohodkov in večina delavcev nima nobenega upanja, da bi lahko prejela regres za letni dopust.«
Delavska enotnost: - Je zaradi tega slab tudi položaj delavcev v družbenih dejavnostih?
Bartol: »V preteklem obdobju smo v šolstvu in zdravstvu ustvarili raven, ki je zdaj ogrožena zaradi premajhnega dotoka denarja. Sedanjega položaja v teh dejavnostih pa ne poznamo podrobno, saj se večina zaposlenih povezuje v samostojne panožne sindikate na republiški ravni. Izjema je 115 zaposlenih v Centru slepih in slabovidnih iz Škofje Loke, ki so se odločili za članstvo v Svobodnih sindikatih.«
Delavska enotnost: - Koliko delavcev se na Gorenjskem povezuje v Svobodne sindikate in kako so organizirani?
Bartol: »Imamo 36.000 članov, kar pomeni 52 odstotkov vseh zaposlenih na gorenjskem območju. V Škofji Loki imamo 9.500, v Tržiču 4.500, v Radovljici 6.800, na Jesenicah 7.000 in v Kranju 8.000 članov.«
Delavska enotnost: - Tudi v Kranju?
Bartol: »Nisem se zmotil, kot ste verjetno pomislili zaradi izločitve kranjskih sindikatov iz sestave SSS. V Svobodnih sindikatih je, na primer 4.000 delavcev Save. Za vse člane Svobodnih sindikatov bomo v Kranju organizirali sindikalno pisarno v prostorih, ki smo jih že najeli. V njej bo delal sindikalni zaupnik. Organizirali bomo tudi pravno pomoč. Kranjskim in drugim sindikatom bomo konkurenčni le, če bomo uspešni pri neposredni pomoči sindikalnemu članstvu. K temu smo na neki način prisiljeni, saj so se Kranjčani za delo že dobro organizirali in tudi Neodvisnost se skuša uveljaviti na podoben način.«
Delavska enotnost: - Kako pa ste organizirani v ostalih štirih občinah?
Bartol: »Za pravno pomoč bomo zaposlili dva pravnika s pravosodnim izpitom. Prvi, s katerim imamo zdaj še sklenjeno delovno pogodbo, bo pokrival' Škofjo Loko in Tržič, drugi pa Radovljico in Jesenice. V vsaki občini imamo sindikalnega zaupnika, ki se je sposoben pogovarjati in pogajati ter tako pomagati sin-
dikatom v podjetjih. Ti zaupniki opravljajo tudi sekretarsko delo za območne odbore sindikatov dejavnosti. Na Gorenjskem imamo devet odborov sindikatov, nekaj sindikatov iz podjetij pa se neposredno povezuje z območnim svetom. Zanje je zadolžena strokovna sodelavka, ki dela v Škofji Loki. Imeli bomo tudi le eno tajnico za celotno organizacijo.
Mislim, da imamo trden in dober dogovor o organiziranosti na območju in v vseh občinah. Projekt bomo izpeljali postopoma, seveda moramo za to narediti red v organizaciji in pri financah, s čimer se za zdaj ne moremo pohvaliti.«
Delavska enotnost: - Bo konferenca ZSSS ugodno
Delavska enotnost: - Kako lahko na kratko predstavite Položaj gospodarstva na Gorenjskem?
Bartol:	»Naša regija je
imela pred leti za slovenske in jugoslovanske razmere izjemno vzorno gospodarstvo. V zadnjem letu pa proizvodnja in izvoz kritično upadata, zmanjšuje se tudi zaposlenost. Zaradi nove davčne zakonodaje so v krizi naše delovno intenzivne panoge: gostinstvo, tekstilna in obutvena industrija ter lesna industrija.
Kriza je tudi v metalurgiji ter kovinski in elektroindustriji.«
Delavska enotnost: - In kako vse to vpliva na položaj zaposlenih?
Bartol: »Dve tretjini zaposlenih dela v podjetjih, ki poslujejo z izgubo. Zaposlenost se je zmanjšala za osem odstotkov, najbolj v jeseniški občini. Na Gorenjskem je bilo konec marca 5.758 prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. Anketa tega zavoda pa je pokazala, da podjetja napove-
PREDLOG SODELOVANJA Z IZVRŠNIM SVETOM OBČINE SKOPJA LOKA
^ izvrfcega sveta občine pričakujemo in želimo pripravljenost za sodelovanje -v naslednjih oblikah:
'• Redno prejemanje vabil in gradiv za seje izvršnega sveta
L Udeležba predstavnika Svobodnih sindikatov na sejah izvršnega sveta pri tistih točkah, ki so pomembne za položaj delavcev
-	gospodarjenje
-	zaposlovanje
-	davki
-	sociala
-	cenovna politika v pristojnosti občine
-	stanovanjska politika.
Na vseh teh področjih smo pripravljeni in želimo prispevati s svojimi predlogi k oblikovanju končnih stališč ter vzpostaviti socialno partnerstvo z izvršnim svetom.
3* Oblikovanje socialnega programa občine skupaj z izvršnim svetom, Centrom za socialno delo in drugimi inštitucijami.
‘U Vključitev predstavnika Svobodnih sindikatov v posamezne delovne skupine, predvsem v tiste in takrat, ko se obravnava položaj delavcev ter oblikuje politika razvoja občine.
5- Odgovorna obravnava pobud in zahtev sindikata na sejah IS.
Prepričani smo, da lahko le v medsebojnem sodelovanju, upoštevanju različnih ®nenj ter razumevanju vloge sindikata ublažimo ceno ekonomskih in družbenih
sprememb ter zagotovimo socialni mir.
S sindikati se bomo vedno laže pogovarjali
Vincencij Demšar, predsednik IS Skupščine občine Škofja Loka mi je najprej dejal, da bi mi vse o njegovem odnosu do sindikata in delavstva lahko povedal kar Sandi Bartol, ki me je k njemu napotil. Pogovor pa je kljub temu stekel in izkazalo se je, da se je predsednik IS s to mislijo prenaglil, saj imata o nekaterih vprašanjih oba predsednika celo dokaj različna mnenja. Ker sem že na vratih prisostvoval podpisu soglasja predsednika občinske vlade za odložitev plačil in prispevkov enega od večjih loških podjetij, sem lahko začel z vprašanjem, ki sledi.
Delavska enotnost: - Kot predsednik imate srečo, da vodite vlado v občini, ki ne pozna stečajev in večjih gospodarskih problemov.
Demšar: »Strinjam se z vami. Nasledili smo boljši položaj kot drugi in tudi sami se trudimo, da bi pomagali podjetjem. Obravnavali smo tudi LTH, kjer danes, ko se pogovarjava (15. 4.), zamujajo s plačami. Menili smo, da je njihov sanacijski projekt sprejemljiv, saj ima podjetje dovolj življenjskega soka, da samo izboljša svoje poslovanje.
Občina pa seveda ni banka in nima denarja za plače delavcev v podjetjih. Bojim pa se, da bomo po zgledu kmetijstva dobili tudi prošnje gospodarskih podjetij, da jim izplačamo tisto, česar ne bodo dobili od republike.«
Delavska enotnost: - Se vam ne zdi, da do teh pojavov prihaja tudi zato, ker občine še vedno delujejo na podlagi prejšnje družbene ureditve?
Demšar: »To ne drži, saj je v tem času občina oddala repu-
Skupščine občine Škofja Loka
bliki vrsto področij, od šolstva in zdravstva do policije in kmalu bo šla navzgor tudi davkarija. Tudi zato nismo mogli sprejeti sindikalne zahteve, da pomagamo pri zbiranju denarja za izplačilo porodniških dopustov. Občina nima denarja za ta namen.
V nasprotju z mnenji iz nekaterih drugih okolij pa se osebno ne bojim posledic centralizacije na republiški ravni. Občina naj bo lokalna samouprava in naj ima zato le klasična področja dejavnosti in pooblastila. Občina naj bo zato manjša, da se bomo v njej vsi poznali, in naj se ukvarja zlasti s komunalnimi in socialnimi vprašanji.«
Delavska enotnost: - In kako gledate na sindikate in sodelovanje z njimi?
Demšar: »Menim, da so pravi sogovorniki sindikatov le delodajalci, lastniki tovarn in podjetniki. Mi v izvršnem svetu iti tudi občinska skupščina moramo odločati tako, da ljudem pomagamo, da bodo boljše živeli. Povečanje stanarin, za kar ni bil nihče posebej navdušen, pa je seveda utemeljeno z razvojem stanovanjske gradnje. Vse sklepe sprejemamo tako, da imamo pred očmi ljudi in tudi delavce. Lahko vam pokažem pregled pomoči, ki so jih dobili posamezniki, ki jih je prizadela katastrofalna povodenj novembra 1990.«
Delavska enotnost: - Sandi Bartol vam je v imenu sindikatov dat pisni predlog za sodelovanje oziroma partnerstvo. Sta se o njem sporazumela?
Demšar: »Ne vidim nobenega razloga za odbijanje sodelovanja s sindikati. Vsakdo, to je vlada in sindikat, pa naj se uveljavlja na svoj način in na svojem področju. Vsakdo, ki je na prepihu, se lahko tudi spotakne in pade. Loška vlada ne dela poskusov na ljudeh. Sindikati Škofje Loke so lahko z nami deloma ali v celoti nezadovoljni. Mi v izvršnem svetu smo tudi delavci, le dva od članov sta tudi direktorja, medtem ko drugi opravljajo zelo odgovorna dela v svojih okoljih.«
Delavska enotnost: - Vse to kaže, da se z Bartolom torej razhajata?
Demšar: »Sem proti temu, da se predstavniki sindikatov brez predhodnega dogovora oglašajo na sejah občinske skupščine. Ko
vplivala na izvedbo vaših načrtov?
Bartol: »Konferenca je po mojem mnenju uspela, saj so nam mnogi napovedovali, da se bomo na njej dokončno razšli. S sklepi in statutom, ki smo jih sprejeli, smo razočarali vse naše pogrebnike.
Razprave, ki so znova načenjale temeljna vprašanja statusa in vloge sindikatov in zveze sindikatov, sem pričakoval, saj sem sodeloval na sestankih nekaterih republiških odborov sindikata. V drugem delu konference pa je prevladala zdrava izbira oziroma ustvarjalna volja, zato smo dobili možnost za kadrovsko utrditev vodstva Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in celotne organizacije. Tega pa ne bomo mogli uresničiti, če bomo še naprej delali drugače, kot smo zapisali v statut in druge dogovore o organiziranosti in tudi v pravilnik o delitvi in namenu članarine. Konkurenčni sindikati (ti niso naši nasprotniki) nas lahko ogrozijo le tam, kjer nas ne bo in kjer se ne bomo izkazali z delom. Kranjskim sindikatom smo pred meseci dali pobudo za medsebojno sodelovanje, vendar se do zdaj niso odzvali.«
Delavska enotnost: - Kaj pa menite o odstopu Mihe Ravnika?
Bartol: »Mislim, da je to njegova osebna odločitev, ki je posledica številnih poskusov njegove diskvalifikacije. Mislim, da je spoznal, da z odstopom lahko pomaga organizaciji pri njeni notranji učvrstitvi. Z njim je bilo prijetno sodelovati.
Odstop pa za organizacijo pomeni le trenutno olajšanje, ki bo šla po rakovi poti, če bomo še nekaj časa brez predsednika.«
Franček Kavčič
pa so sindikati v lanskem letu pripravili gradivo o položaju v gospodarstvu, smo se strinjali, da ga uvrstimo med gradivo za sejo občinske skupščine, in tudi, da sindikalisti z njim nastopijo pred delegati. Ne vidim pa utemeljitve za partnerstvo na sejah izvršnega sveta. Pri nekaterih vprašanjih pa -smo in bomo še naprej sodelovali.«
Delavska enotnost: - Imate o sindikatu še kakšno mnenje?
Demšar:	»Delavci sindikat
nujno potrebujejo, ne glede na njegovo politično obarvanost. Žal pa mi je, da se delavci v loških tovarnah še niso organizirali, da bi imeli močan sindikat. Vem namreč, da se številnim delavcem godi krivica in da se sami ne morejo braniti. Proti sindikatom nisem nikoli imel ničesar, čeprav sem pred leti iz njih izstopil.«
Delavska enotnost: - Imate kakšne podatke o socialnem položaju delavcev v vaši občini?
Demšar: »Na zavodu je zdaj prijavljeno 485 iskalcev zaposlitve. Na domu čaka na delo kakšnih štirideset delavcev. Veliko večino zahtevkov iz RUŽV so rešili republiški organi v sodelovanju z občino. Skrbijo pa me možni novi problemi v gospodarstvu. Podjetja, ki delajo in prodajajo, lahko ostanejo brez plačila. Tako lahko potonejo tudi naša dobra podjetja in naenkrat bomo imeli drugačno socialno sliko v občini.«
Delavska enotnost: - Želite, gospod predsednik, še kaj dodati?
Demšar: »Sindikati naj čimprej prevzamejo svojo vlogo in se usposobijo za delo v korist članstva. Za položaj delavcev pa smo odgovorni tudi mi na občini.
Volitve bodo vsak čas in na njih se bo pokazalo, ali smo dobro delali.
Kljub temu, da na začetku Bartol ni pristajal na naša stališča, mi pa ne na sindikalna, se mi zdi, da se bomo v prihodnosti s sindikati vedno laže pogovarjali in sporazumevali.«
F. K.
Pogovor s Francem Grašičem, direktorjem Peka in republiškim poslancem
Vlada se veliko ukvarja s politiko in (pre)malo z gospodarstvom
Franca Grašiča, direktorja Peka iz Tržiča, pozna javnost v zadnjem času predvsem po tako imenovanem »Grašičevem zakonu«, ki je obtesal proračune negospodarskih porabnikov. V gospodarskih krogih je bolj znan kot direktor, ki ve, kaj hoče. Kot poslanec v skupščini Republike Slovenije in kot član vodstva Gospodarske zbornice Slovenije drži tudi ogledalo slovenski vladi, ki v njem kaj lahko ugotavlja (ne)smotrnost svojih ukrepov. Ker je Grašič tudi eden prvih naših direktorjev, ki je tudi v razmerah socialističnega gospodarstva uveljavil znano načelo, da vsakdo lahko živi le v skladu s svojimi produktivnimi zmožnostmi, je marsikje nepriljubljen, a hkrati vsega upoštevanja in spoštovanja vreden sogovornik.
Gospod Grašič, znana so vaša stališča do razbremenjevanja gospodarstva, prav tako pripombe na nedavno sprejeti proračun vlade. Kako gledate na ta akt s stališča (ne)produktivnosti slovenskega narodnega gospodarstva?
»Proračun je večji, kot ga slovensko gospodarstvo zmore. Ta ocena velja tako za neposredna kot posredna zajemanja iz gospodarstva.«
- Bodiva konkretna. Kako je obremenjen Peko v primerjavi z njegovo Zahodno konkurenco?
»Nimamo vseh relevantnih podatkov. Vendar že nekateri govorijo o tem, kar je splošno znano. To pa je dejstvo, da je Peko bolj obremenjen kot sorodna podjetja po svetu. Na primer: pri nas znaša prometni davek na čevlje v maloprodaji 21,5 odstotka, medtem ko je v Nemčiji ta samo 14 odstotkov. Tudi druga zajemanja so pri nas višja. Če gledam na primer našo tovarno Schapuro, ki deluje v okviru nemškega podjetja Afis, potem lahko rečem, da so pri nas večja tudi socialna zajemanja. Pri nas znašajo socialne dajatve, ki jih plača delodajalec po odpravi 12-od-stotnega davka na plačilno listo 22,7 odstotka, medtem ko jih naše podjetje v Nemčiji plačuje samo v višini 17 odstotkov...«
-	Stvar s pokojninsko skupnostjo očitno ni od muh. Samo poglejte, kaj se dogaja. Podjetja pritiskajo na upokojevanje in hkrati odpuščajo delavce. Tako imamo vsak dan več upokojencev na eni in vsak dan manj delavcev na drugi strani. Ali ne tiči v tem velika past, ki nas lahko prav kmalu tako stisne, da ne bo več niti plač niti pokojnin...
»Rekel bi, da je problem s pokojninsko skupnostjo prišel prav s tistim vračanjem do vrelišča. Mi smo zdaj v položaju, ko je treba na 100 din neto plače odvesti 46 dinarjev za pokojnine. To pa so že relacije, ki lahko nevarno zamajejo ves sistem. Kajti, vsi skupaj bi morali vedeti, da bo treba pokojnine izplačevati tudi jutri in ne samo danes. Če pa bodo stvari tekle tako, kot tečejo zdaj, je vprašanje, kako bo z nadaljevanjem te zgodbe.«
-	In kako je z letošnjimi obremenitvami gospodarstva?
»Te so kljub odpravi 12-odstotnega davka na plačilno listo spet za dva odstotka večje kot lani...«
-	Ali to pomeni, da bomo dobili konec leta spet nov »Grašičev zakon«?
»Primerjalno. Leta 1989 je bilo v strukturi naše cene 55 odstotkov materialnih stroškov, 24,8 od-
Tale tržiški čevelj stane v ZDA od 100 do 120 dolarjev.
- Ali ni vse to na nek način že tragikomično. Poglejte, mi že leta in leta govorimo o tem, da bi bilo treba obremenitev gospodarstva spraviti na evropsko raven. Nova vlada oziroma nova oblast je to v svoji predvolilni kampanji tudi ničkolikokrat obljubila. In kaj se zgodi, ko dobi žezlo v roke? Obremenitve so še višje, kot so bile v socializmu. Kako gledate na te reči?
»Najbrž ne, kajti za letos že velja nova davčna zakonodaja. Si bomo pa zato morali najbrž že med letom prizadevati za popravke višine prispevkov ali
stotka so pobrale družbenopolitične skupnosti na vseh ravneh, 20,2 odstotka pa je šlo za plače in reprodukcijo. Lani je bilo materialnih stroškov spet 55 odstotkov, družbenopolitične skupnosti so vzele 29,6 odstotka, medtem ko je za plače in reprodukcijo ostalo le še 15,4 odstotka. Ti podatki so me zjezili in zato sem kot poslanec vso svojo aktivnost usmeril v zmanjšanje družbenih obremenitev. Dosegli smo, da je bil sprejet zakon za obračun davkov in prispevkov za lansko leto, ki so ga kasneje nekateri poimenovali z »Grašičevim zakonom«.«
-	Kaj je bistvo tega zakona?
»Bistvo je v tem, da se je zmanjšala osnova, od katere se računajo davki in prispevki. S tem smo dosegli dvoje: preprečili smo dodatne obremenitve gospodarstva, prvič pa se je tudi zgodilo, da je bilo treba gospodarstvu del denarja vrniti. Konkretno je šlo za 2,2 milijarde dinarjev, ki jih je bilo treba vrniti. In kolikor sem obveščen, z vračanjem niti ni kakšnih posebnih težav. To pa po svoje govori o tem, da so prej jemali več, kot so v resnici potrebovali.«
-	Toda, če me spomin ne vara, so vendarle bile težave s pokojninsko skupnostjo. Zdi se mi celo, da so prav v povezavi s tem nekateri po nemarnem izkoriščali vaše ime...
»Res je, s tem zakonom je bila tudi zmanjšana osnova za SPIZ, ki mora prav tako vračati del denarja. Konkretno gre za 795 milijonov dinarjev in ne za 1,4 milijarde, kot so govorili nekateri, pa še teh 795 milijonov bo treba vrniti v šestih obrokih. .Tu so me res malo izkoristili.«
zato, da bi še kaj financirali iz proračuna, kar je zdaj še vedno na plečih podjetij. Na primer boleznine. Mislim, da bomo morali tudi zmanjšati uvozne dajatve, postaviti realen tečaj dinarja in podobno. Najbrž se bom letos v skupščini ukvarjal največ prav s temi rečmi.«
-	Torej v nekem smislu še vedno ne odstopate od svoje zahteve, da bi moral biti proračun največ 60 milijard dinarjev.«
»Ja, temu bi se lahko tudi tako reklo.«
-	Kako torej kot gospodarstvenik gledate na Peterletovo vlado?
»Moja ocena je, da se ta vlada precej ukvarja s politiko in premalo z gospodarstvom. Mislim, da se vlada premalo zaveda kritičnosti položaja v gospodarstvu. Ali pa se motim in ob vseh velikih racionalnih temah, gospodarski resorji ne pridejo do prave veljave. Saj ne rečem, vlada, denimo, ima posluh za izvoz, vendar se mi zdi, da njeni ukrepi spet ne prihajajo pravočasno. Prepričan sem, da bi morala vlada letos z najrazličnejšimi aktivnostmi gospodarstvu omogočiti, da bi se med letom zdaj padajoči trend obrnil. Drugače ne vidim perspektiv'...«
-	Kaj pa Peko, ima perspektive?
»Mislim, da jih ima. To pa predvsem zahvaljujoč našemu spoznanju pred dvema letoma, da je pač treba ostro zmanjševati stroške. Če ne bi takrat za-
korakali v tej smeri, ne vem, kako bi se danes pogovarjali. Če bi se sploh še kaj pogovarjali.«
-	Ampak sindikat benti nad nizkimi plačami...
»S plačami se res ne moremo hvaliti, toda na drugi strani je treba vedeti, da 5132 delavcev v Peku plače ima. In te plače delavci prejemajo brez zamud. To pa je danes tudi že nekaj.«
-	Res, to ob tej vsesplošni nelikvidnosti in neplačevanju ni majhna stvar. Kako lahko v tem položaju sploh spajate vsak mesec konec s koncem?
»Mislim, da predvsem zahvaljujoč dobremu izvozu. Veste, Peko je šel v svet že takrat, ko je bilo doma še dovolj deviz. Na tujem nam je celo uspelo za naše izdelke dvigniti cenovni razred, za kar je bilo treba nekaj sezon trdo delati. Lani, na primer, se je cena naših čevljev v Ameriki dvignila za 14 odstotkov v dolarjih, letos se bodo naše cene popravile še za 20 odstotkov. To je uspeh, posebej, če imamo pred očmi naše domače razmere.«
-	To pomeni, da ste razmeroma stabilno pod jetje...
»Ja, toda še vedno ujeto v nestabilne jugoslovanske makroekonomske razmere. Stabilni smo le v toliko, da gre 50 odstotkov naše proizvodnje na Zahod, kjer smo dolgoročno povezani. V Nemčiji prek Afisa, v Ameriki pa prek firme Rockport. Vidite, tale čevelj stane pri nas nekaj čez 1.000 dinarjev, v Ameriki pa ga prodajamo za 100 do 120 dolarjev. In če vemo, da smo leta 1980 izvozili v ZDA 14.000 parov, zdaj pa jih tam prodamo 1.500.000 na leto, potem lahko rečem, da bomo v Tržiču še delali čevlje. Mislim zato,
ker jih znamo delati. Prav v tem vidim stabilnost in perspektivo.«
-	Kaj pa domači trg in Vzhod?
»V Jugoslaviji imamo 147 svojih trgovin, v katerih je zaposlenih 853 delavcev. Ker prodajamo, kajpak, za gotovino, nas to neplačevanje preveč ne prizadene. Zato si tudi prizadevamo, da bi obdržali jugoslovanski trg. Imamo pa težave s tistim, kar delamo za druga jugoslovanska podjetja, na primer podplate, tu pa občutimo vso ostrino nelikvidnosti. Podobne zagate imamo s Sovjetsko zvezo.«
-	In kako sodelujete s sindikatom. Glede na to, da niste ravno primer socialističnega direktorja, ki bi bil nagnjen k delitvi, temveč prav uspešno simulirate tudi lastnika podjetja, kar se vidi v vaši skrbi za maksimiranje akumulacije, kar je sploh najbolj šibka točka socialističnega podjetja, se s sindikatom najbrž ne razumete preveč...
»Sindikat v našem podjetju deluje in z njim sem se pripravljen pogovarjati. Kajpak argumentirano. To pa pomeni, da sem pripravljen priznati, da gredo kakšni moji ukrepi na kratek rok v škodo delavcev, vendar je treba zraven misliti tudi na daljše časovno obdobje. Jaz si nikoli ne bom dovolil, da bi firma propadla zaradi tega, ker sem popustil pred socialnimi pritiski ravno takrat, ko je to za podjetje najmanj primemo. Rajši grem. Veste, tudi pred dvema letoma so bili pritiski na plače. Če bi takrat popustil, danes ne bi imeli ničesar več. Niti Peka niti plač. Čeprav se na drugi strani zavedam, da je mogoče dobro delati samo z ljudmi, ki so zadovoljni.«
Ivo Kuljaj
Anton Rozman, Peko:
Absurd pri absurdu
Od direktorja Peka Franca Grašiča sem mimogrede izvedel, da je Anton Rozman profesionalni predsednik Svobodnega sindikata podjetja Peka. Z njim se mi je torej takoj ponudila priložnost, da izvem nekaj več o »svobodni« drži sindikata. Posebej kajpak v njegovem odnosu do podjetniškega menežmenta.
-	Gospod Rozman, kako kot sindikat »stojite« z Grašičem?
»Včasih, ko je zategoval pas, smo ga gledali bolj grdo. Zdaj, ko vidimo, da je imel takrat prav, ga gledamo bolj normalno. Sicer pa se mi zdi, da je odnos direktor-sindikat v tem našem primeru nekako tak, kot naj bi bil. Čeprav, to moram reči, v sindikatu ocenjujemo, da so plače v Peku nizke.«
-	Ampak plače so pa le. Marsikje teh ni več...
»Ja, to je res. In to je hvale vredno. Če gledamo malo naokoli, se mi zdi, da v naši panogi tekstilcev in usnjarjev tudi povprečje 6.000.00 din v Peku ni tako slabo. Zadovoljni nismo z najnižjimi plačami, ki znašajo tam okoli 3.000,00 dinarjev.«
-	Pa je veliko delavcev v Peku, ki prejemajo takšne plače?
»Ni jih veliko, vendar je veliko tistih, ki so tik nad tem, med I. in III. zahtevnostno stopnjo.«
-	To je res malo, ali ni nobenih možnosti, da bi se plače tem ljudem popravile?
»Mislim, da jih ta trenutek ni. Ko je bil objavljen novi zajamčeni OD v višini 3.550,00 dinarjev, bi to pri nas za najnižje plače pomenilo vsaj 15-odstotno povečanje. Simptomatično pa je že to, da je Grašič takoj po objavi tega zneska vzel v roke računalnik in začel preračunavati.«
-	Je torej trd pogajalec?
»Vsekakor, saj je tudi sicer
izredno gospodaren in raci-
onalen človek. Ko smo lani v republiškem odboru našega sindikata objavili opozorilno stavko tekstilcev in usnjarjev, je hitro vse preračunal in na koncu vendarle ugotovil, da ne bo kritično, če bodo delavci Peka stavkali tiste pol ure. Moram pa o tem reči, da z Grašičem neposredno ne sodelujemo veliko. Bolj se pogovarjamo z njegovim pomočnikom. Rekel pa bi, da z Grašičem nimamo kakšnih težav, v glavnem smo doslej vedno našli skupni jezik.«
-	Dobro, potem pa mi povejte, ali lahko izveste za njegovo plačo. Ali je ta skrivnost?
»Plače v Peku so načeloma tajne, vendar lahko v sindikatu v vsakem trenutku izvemo, koliko dobi Grašič ali kdor koli v podjetju.«
-	Ampak ne zato, da bi jih kje objavljali?
»To pa ne, načela tajnosti plač se moramo držati.«
-	Glede na vse to bi lahko ugotovili, da ste si delavci Peka vedno odtegovali od ust za obstoj in razvoj vašega podjetja. Kako v tej luči gledate na privatizacijo?
»Tisto o odtegovanju od ust nedvomno drži. Tudi zdaj smo v takšnem položaju. Dobro vemo, da če ne bomo ujeli stika s konkurenco na področju kompjuterizacije in robotike, lahko zaidemo v krizo, iz katere se ne bomo več izmotali. Najbolj pa nas boli, ko vidimo, da se država ne meni kaj dosti za te reči. Pa bi se morala, kajti sicer jutri ne bo imela od kod več vzeti.«
-	Hočete reči, da država kot tradicionalni slab gospodar zdaj poje levite direktorjem in delavcem, kako je treba privatizirati, da bomo jutri bolje gospodarili?
»Natančno to. V naši tovarni smo o privatizaciji že precej pogovarjali, vendar dlje od tega nismo prišli. Ko pa bomo, je v našem sindikatu že zdaj na dlani, da bomo zah-
tevali maksimalni delež za delavce. Naj pride kdor koli v Peko in statistično ugotovi, koliko smo v teh 45 letih delavci od svojega osebnega dohodka dajali za posodabljanje proizvodnje in širitev podjetja.«
-	In zdaj naj bi z nizkimi plačami odkupili del premoženja?
»To je absurd in kdor ne vidi tega, je ekonomski in politični slepec, o morali in pravičnosti pa je bolje, da v tej zvezi ne govorimo.«
-	Absurd posebne vrste pa je, ko takšni delavci postanejo presežki. Jih imate tudi pri vas?
»Uradno jih nimamo. Zdaj te zagate rešujemo še s prerazporejanjem, itd. To je tema, ki bo še vroča, saj smo v plan za leto 1991 zapisali, da bomo režijo z 38 odstotkov znižali na 32, kar pomeni približno 180 do 200 delavcev. Poslovodstvo sicer zatrjuje, da se bo za večino našlo delo, kar pa hkrati tudi pomeni, da se ga prav za vsakogar ne bo. Simptomatično pa je tudi že to, da imamo v pripravi pravilnik o ugotavljanju tehnoloških presežkov.«
-	Kaj pa kolektivna pogodba, sindikati še vztrajate pri tem?
»Mislite v Peku, ali v družbi nasploh? Če gre za Slovenijo, potem nimamo več kaj vztrajati, ker je na dlani, da je zakon o omejevanju plač perfi-den nož v hrbet tistemu, kar smo sindikati lani podpisali z vlado. Hkrati pa se čedalje bolj tudi sprašujem o smiselnosti tarifnega dela kolektivne pogodbe. Se spomnite tistih lanskih slavnih 600 mark. Koliko mark je še od tistih danes, če jih realno preračunamo. Mislim, da jih ni niti 300 več. Torej se nam spet dogaja, da sprejemamo dokumente, ki niso izvedljivi. Na to bi morali biti v sindikatih bolj pozorni.«	;vo Kuljaj
Mirko Guzelj, predsednik sindikata Iskre Elektromotorji v Železnikih	Tudi na Bledli ni V6Č tako, kot je bilo nekoč
Plače niso ravno visoke, zato pa imajo vsi — delo
V 1.500-članski delovni organizaciji Iskra Elektromotorji v Železnikih najbrž niti direktor ni toliko na očeh (in v zobeh) kot prav Mirko Guzelj: kot vodjo družbene prehrane ga delavci sleherni dan »spoznavajo« med malico, kot predsednika sindikata pa »opazujejo« in »nadlegujejo« čez cel »šiht«. Eno je pa pri vsem tem gotovo: če ne bi bil »tapravi«, zanesljivo ne bi bil ne eno ne drugo...
Mirko Guzelj je svoj prvi predsedniški mandat opravljal v letih 1974 do 1978; po enajstih letih »ilegale« pa se je spet vrnil na sindikalni tron. »Ker sem se zavedal, kako težavno delo me čaka v teh spreminjajočih se družbenih razmerah, sem se z vsemi štirimi branil te funkcije. A so me sodelavci prepričali...« je odkrito priznal, nato pa takole opisoval razliko med prejšnjim in zdajšnjim predsednikovanjem:
»Razlika je kar precejšnja, verjemite! Nikar ne pozabite, da je bil sindikat v prejšnjih obdobjih pravzaprav politična organizacija, po zadnjih družbenih spremembah pa je v bistvu ostal edini, ki še skrbi za delavca in njegove pravice. Saj niti delavskega sveta nimamo več! Druga velika razlika med prejšnjim in današnjim sindikatom pa se prek pogajanj z vodstvom firme kaže prav zdaj, ko si prizadevamo za podpis kolektivnih pogodb. Konkretno: še ta mesec bi radi sprejeli panožno in podjetniško kolektivno pogodbo, vendar s ,partnerjem' še vedno nismo prišli skupaj. Vročo kri nam povzročajo predvsem plače. Mi si na vse kriplje prizadevamo, da bi bil najnižji osebni dohodek vsaj tak, kot ga določa kolektivna pogodba, pa smo z njim za zdaj še precej nižje.«
Čeprav naj bi bile plače po novi zakonodaji nekakšna poslovna tajnost, si je Mirko Guzelj kot predsednik sindikata vendarle izboril stalen vpogled v plačilno listo. »No, to niti ni bilo tako težko, ker je tudi direktor mnenja, naj sindikat le ve, koliko kdo zasluži,« razlaga Guzelj in pojasnjuje: »Veste, v tej naši dolini vsak pozna vsakega skoraj do obisti. Zato se lahko le z javnostjo podatkov rešimo nepotrebnih govoric.« Zato vedo, da je v Iskri Elektromotorji povprečna neto plača 6.520 dinarjev; najnižja znaša 3.570 dinarjev, najvišja pa 23.700. Vedo pa tudi, denimo, da njihovim sosedom v Al-
plesu pade v žep nekaj več cvenka kot njim. Vendar...
»Vendar naša tovarna doslej ni odpustila nobenega odvečnega delavca. No, lani smo predčasno upokojili 70 delavcev, in to z lepimi odpravninami - po 2.000 DEM za vsako manjkajoče leto do polne delovne dobe. Prepričan sem, da smo bili pri tem pošteni, saj je šlo navsezadnje za generacijo, ki je zgradila tovarno na tem prostoru,« pravi Guzelj in se spet vrne k plačam: »Zaenkrat imamo dovolj dela, zato
Mirko Guzelj je po sindikalni strani zadolžen tudi za letovanja delavcev Iskre Elektromotorji. Od 15! junija do 15. septembra se vsako leto »prelevi« v upravnika njihovega doma (z restavracijo) na Velem Lošinju. Se pred dopusti pa pošteno poskrbi, da so racionalno in pravično zasedene še druge njihove počitniške zmogljivosti:	10 prikolic, bungalovi
v Barbarigi in Strunjanu, 10 ležišč v Portorožu in kontejner v Moravcih. Pravi, da lahko uresničijo želje skoraj vsem interesentom.
upam, da bomo kmalu lahko podpisali tudi podjetniško kolektivno pogodbo. Zlepa! O kakšnem štrajku pa ne razmišljamo, ker se dobro zavedamo, da morajo imeti naše zahteve pač ekonomsko podlago. No, pa tudi za svoja delovna mesta se bojimo, če vam povem odkrito, saj smo si tod zgradili svoje domove in ustvarili družine. Navsezadnje se je vse to pokazalo tudi na zadnji razpravi o zaključnem računu. Čeprav sem zborovalce malce provociral, ni bila razprava niti senca ,obračunov1 izpred nekaj let. To je strah...«
No, ta strah si prizadeva premagovati izvršni odbor sindikata, ki ga sestavlja 17 poverjenikov iz posameznih oddelkov s predsednikom
Mirkom Guzljem na čelu. Bolj prepričljivi bi najbrž bili, če ne bi bili vsi po vrsti zgolj amaterji. Zato si prizadevajo, da bi bil predsednik sindikata vsaj štiri ure profesionalec, če že ne kar cel delavnik, saj v tako velikem kolektivu iz dneva v dan naletijo na kakšno težavo, ki je za firmo resda majhna, za posameznika pa včasih že kar nepremostljiva.
D. K.
Svobodni Sindikati Slovenije
Kaj bo dobrega? »Ker je danes petek, ki je za marsikoga postni dan, so za malico ribe in solata,« pravi predsednik Mirko Guzelj, ki članstvu »deli in - vlada«. (Slika: Sašo Bernardi)
Tujih gostov le še za vzorec
Čeprav je Bled eden izmed biserov slovenske turistične ponudbe, Mirsad Mulalič, natakar v tamkajšnjem hotelu Lovec, pravi, da kraj ni dobro izkoriščen.
»Nad letošnjo zimo, ki je bila po dolgih letih spet bela, se sicer ne smemo pritoževati, toda obeti so na moč slabi... Turistov je malo, tujcev skorajda ni. V Lovcu imamo trenutno 25 domačih ljudi, ki so si Bled izbrali za svoj seminar, prostora pa imamo za 180 gostov. Podobno je v drugih hotelih. Vsekakor so naše politične zdrahe naredile svoje. Mislim, da so turisti v Sloveniji na dokaj varnih tleh, toda, saj veste, kako je s propagando v tujini. Čim več vode na svoj mlin, sosedu pa naj krava kar najhitreje pogine,« ugotavlja Mirsad Mulalič, predsednik območnega odbora sindikata delavcev v gostinstvu in turizmu ter obenem predsednik osnovne organizacije sindikata v blejskem hotelu Lovec.
Sindikat da še vedno premalo od sebe
- Pravite, da je Bled v turističnem pogledu premalo izkoriščen. Kaj bi vi storili, da bi bilo drugače?
»Ja, za nekatere stvari je že prepozno. Tu mislim na pozidavo ob samem jezeru in na velike napake, ki smo jih napravili v bližnji preteklosti. Morda še največjo napako delamo s tem, da premalo skrbimo za jezero, za njegovo čistočo. Ko voda v blejskem jezeru ne bo več mikavna, ko bo to zaudarjajoča gošča, potlej bo tu zagotovo konec turizma. Nerazumljivo se mi zdi, da imamo kupe denarja za vse mogoče in nemogoče stvari - koliko smo ga, denimo, pognali samo za volitve - nimamo pa prebite pare za vitalne stvari, med katere gotovo sodi tudi varovanje okolja. Vsa Slovenija bi lahko lepo živela od turizma, če bi končno prešli od besed k dejanjem in izkoristili tiste primerjalne prednosti, ki v našem turizmu, vsaj zaenkrat še vlečejo. Ne vem kdaj bomo prišli k pameti...«
Mirsad Mulalič
-	Ste v napovedih za letošnjo sezono tudi vi črnogledi?
»Bojim se, da se nam ne obeta dobra bera. Računamo pa, da nam ne bodo obrnili hrbta vsaj tisti turisti, ki so naši gostje že vrsto let. Sicer pa se moramo boriti za slehernega gosta. Včasih smo ob tem času hotel za krajši čas zaprli. Letos je drugače. Vsak posameznik, ki ga zvabimo ’s ceste’, je dobrodošel...«
-	Pa vaš sindikat? Se je uspešno vključil v številna dogajanja, ki nam krojijo naš vsakdan?
»Sindikalni delavci se vsekakor ne moremo kdo ve kako pohvaliti. Splošne kolektivne pogodbe še nismo podpisali, bo pa, kot se zdi, prav kmalu. Vendar si, odkrito povedano, od nje ne obetam kaj dosti. Če ni denarja, če ni kaj deliti, potem si težko pomagamo s še tako pametnimi dogovori in pogodbami...«
-	Koliko zaslužite?
»Na Bledu med plačami gostinskih delavcev ni bistvenih razlik. Natakarji, na primer, dobimo na mesec 5500 do 6000 dinarjev. V tem dohodku je zajeto vse, tudi plačilo za delo ob praznikih, ponoči... Drugače je naša gola plača kakih 4500 dinarjev. Seveda zaslužijo nekateri delavci v gostinstvu in turizmu še manj, kar nikakor ni prav. Še posebno v primerih, ko gre za naporno telesno delo...«
-	Kdaj štrajkate?
»Doslej nikoli. Ne vem, če je
to tista najbolj modra pot za
razvozlanje problemov. Če ne bi delali, bi zelo verjetno odgnali še tiste goste, ki jih imamo. To gotovo ne bi bilo v našo korist. K temu pa naj dodam, da večina delavcev nikakor ni zadovoljna s tem, da si že nekaj časa delimo plače v zaprtih kuvertah. Čemu? Komu koristi skrivanje osebnega dohodka? Nam, ki zaslužimo po pet, šest tisočakov na mesec, gotovo ne. Res, niti najmanjšega interesa nimamo, da bi se šli skrivalnice. Očitno pa nekateri mislijo drugače. Ve se, kdo so to in kaj imajo za bregom, kot pravimo. Ko sem prvič dobil plačo v zaprti kuverti sem svoj dohodek nemudoma obelodanil na oglasni deski. Nimam kaj skrivati...«
Zaenkrat še nobeden na cesti
-	Ste v kranjskih ali v zvezi svobodnih sindikatov?
»Za Bled velja, da nas je približno tri četrtine delavcev v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. V Lovcu smo praktično vsi vključeni v ta sindikat. Razen direktorja. Vendar, kot že rečeno, delavci niso preveč zadovoljni s tistim, kar imajo od sindikata. Pravijo, da imajo premalo. Nismo zadovoljni s tem, kar dobimo za svoje delo, nismo zadovoljni s sindikalno prodajo..., še najbolj slabe volje pa smo zaradi tega, ker niti približno ne vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Bomo še imeli delo, bomo še na slabšem kot smo danes? Ne smemo pa se pritoževati nad pravno pomočjo, ki nam jo nudi sindikat. Veseli smo, da jo imamo in da smo vsaj v tem pogledu nekako mirni, brez skrbi...«
-	Se je že kdo od vas znašel na cesti?
»Ne, zaenkrat nihče. Vendar če ne bomo v kratkem poskrbeli za to, da bo pri nas drugače, kot je danes, in da nam bodo tujci spet zaupali, potlej se nam obeta katastrofa. Na dlani namreč je, da brez gostov ne bo kruha. In če ne bo gostov, se prav gotovo ne bomo mogli v nedogled hvaliti, da imamo vsi službo...«
Andrej Ulaga
Bogo Košnik, sekretar OS ZSSS Radovljica
Po tej poti v Evropo samo ________________preko — Afrike_____________________________
Bogo Košnik, sekretar občinskega sveta ZSSS Radovljica, je gotovo eden izmed redkih sindikalnih voditeljev, če že ne edini, ki bi se ga dandanašnji dalo »kar tako na suho nategniti«. Ko se je izšolal za strojnega tehnika, se je pred 26 leti zaposlil kot obratovodja v leški Verigi, kjer je po »kardelizaciji« delovnih organizacij postal tudi vodja enega izmed njenih tozdov. Kot absolvent kranjske visoke šole za organizacijo dela pa je na željo članstva postal poklicni občinski sindikalist. »Najprej sem bil na ,oni’ strani, zdaj sem na ,naši’. Zato me že zavoljo izkušenj ne morejo ,okoli prinesti’ ne eni ne drugi .partnerji’. Oboje Poznam do obisti...«
Bogo Košnik v tem prehodnem obdobju težko opredeljuje svojo pravo funkcijo v sindikatih, ker je po razpustitvi delovne skupnosti ZSSS ?stal celo brez predsednika in je zdaj pravzaprav deklica za vse. »Pa kaj bi o tem,« zamahne z roko. »Nehajmo že enkrat s temi titulacijami in si Priznajmo, da smo v bistvu
sindikalni zaupniki, le da na različnih ravneh. Pa bo...« Pod »komando« ima 6.200 članov SSS, prijavljenih v 74 sindikatov podjetij, ki imajo svoj domicil po številnih gorenjskih krajevnih skupnostih - od Bohinja in Bleda do Begunj, Lesc in Podnarta. »Razdalje med temi kraji pomenijo velik prostorski obseg giba-
nja; še posebej, če si prepričan, da tvoje mesto ni v pisarni, temveč na terenu - med delavci,« najprej »geopolitično« opredeli svoj delokrog. »Zato smo se dogovorili, da bomo področje »pokrivali« prek odborov posameznih dejavnosti. Jaz sem prevzel kovinarje, gradbenike, komu-nalce in gostince. S prvimi tremi kar dobro shajam, ker so pač bolj ali manj iz moje stroke, z dejavnostjo gostinstva in turizma pa že težje, ker njihovih težav in zahtev še ne znam ravno najbolje pretehtati. To pa od mene zahteva še dodatno angažiranost. Zato se mi zavoljo spleta vseh teh okoliščin čestokrat dogaja, da je dan preprosto - prekratek.«
Tako pa bo najbrž vse dot-
lej, dokler se bo Bogo Košnik držal svojih osnovnih dveh načel. Poudarili jih bomo predvsem zato, ker bi bilo nadvse koristno, če bi se jih držali tudi njegovi kolegi iz drugih slovenskih okolij.
»Prvo in osnovno je to, da moram biti nenehno prisoten v vseh okoljih in na kraju samem pomagati vsem poverjenikom, še preden pride do težko obvladljivih ekscesnih situacij,« z levico udari po desnem kazalcu. »Drugo načelo: stik z oblastjo. Mi smo v tem času že toliko napredovali, da je sindikalna problematika nenehno na dnevnih redih sej izvršnega sveta skupščine radovljiške občine. Skratka, zraven smo povsod,
Bogo Košnik: »Sem za pluralizem; vem pa, da je sindikat močan le tedaj, kadar je članstvo
enotno.«
kjer se kaj pomembnega dogaja...«
Ali lahko po vsem tem sodimo, da na svojem področju nima kakšnih večjih problemov? »Nak!« izstreli kot iz topa in prizna, da ga čevelj žuli predvsem pri vprašanjih t. i. tehnoloških presežkov. »Menim, da smo v sindikatih preveč svoje energije napačno
usmerili. Izdali smo veliko publikacij o presežkih; o tem, kako jih preseči, pa nobene.
Medtem ko v firmah že prav tekmujejo, kdo bo vrgel več delavcev na cesto, smo sindikati šele na začetku priprav za obrambo,« razmišlja Košnik in ugotavlja: »Izhod oziroma pozitiven odgovor vidim v drugačnem, bistveno spremenjenem odnosu vlade do gospodarstva, saj bo Slovenija lahko samostojna le, če bo gospodarsko neodvisna in če bo njen izvršni svet vladal zadovoljnim ljudem. Kot pa zdaj kaže, bo toliko opevano Evropo dosegla - preko Afrike! Če namreč uničiš podjetje in ga potem poceni razprodaš, to ni trg, temveč cenena razprodaja - privilegirancem.
Ali drugače povedano: če imaš slabo plačanega delavca, če ga zatiraš, če mu jemlješ pravice, ki jih je že imel, če mu ne daš perspektive... - ja, s takšno strategijo se da priti v Evropo samo preko - Afrike!«
Damjan Križnik
Edo Kavčič, predsednik Svobodnih sindikatov v Železarni Jesenice:
Železarstvo je dejavnost, o kateri smo že dosti pisali, vendar pa glede na položaj zaposlenih še vedno premalo. Če vemo, da je v tej panogi v Jugoslaviji zaposleno približno milijon delavcev, samo v Sloveniji okrog 180.000, potem ni čudno, da na Gorenjskem nismo mogli mimo Železarne Jesenice, brez katere ta kraj ne bi bil to, kar je. Sicer pa poglejmo, kaj je o železarni in o delu sindikata povedal predsednik Svobodnega sindikata Edo Kavčič.
Umiranje na obroke se nadaljuje
»Železarji smo sedaj v najtežjem kriznem obdobju, odkar obstajamo. Ta kriza se sicer vleče že nekaj let, začela pa se je leta 1984, ko smo začeli zaostajati za drugimi. Žal pa nobena vlada doslej ni bila naklonjena tej dejavnosti, saj nam je vsaka zadrževala nizke cene, nas silila v izvoz, kar ni bilo poceni, za kazen pa smo imeli izgubo zaradi precenjenega dinarja.« Temu so se sedaj pridružile še blokade tr-
Nobena vlada ni bila naklonjena železarstvu
žišča, izgube trga in nizka produktivnost. To najbolj začutijo ravno na Jesenicah, ki so življenjsko povezane z železarno, saj daje kruh večini prebivalstva.
Za sanacijo slovenskega železarstva je dala blagoslov sama slovenska vlada. S tem je bilo zagotovljeno, da nobena od treh železarn ne bo šla v stečaj, kar daje upanje, da se bodo za zaposlene iskale korektne rešitve. Pri tem bi moral biti seveda poleg sindikat, zato so dali pobudo, da bi v upravnem odboru slovenskih železarn sodelovali tudi predstavniki delavcev. Tako bi soupravljanje zaživelo tudi v praksi, kar je po mnenju Eda
Kavčiča tudi prav, saj bodo odločitve tega odbora želo zadevale zaposlene.
Število zaposlenih se manjša
Ne glede na odločitev upravnega odbora pa se je število zaposlenih v Železarni Jesenice že doslej zmanjšalo skoraj za petino in predvidena je nova racionalizacija. Ob novi naložbi, to je ko so začeli graditi novo jeklarno, je bilo v železarni zaposlenih 6300 ljudi. Sedaj jih je približno 5000. Po novem predlogu organizacije poslovanja (delovalo naj bi 14 profitnih centrov) pa je 1.100 zaposlenih predvideno za delovni prese-
žek. Ker ima večina teh nizko izobrazbo in ker primanjkuje delavcev s srednjo izobrazbo, bodo skušali s prekvalifikacijo in z drugimi zakonskimi ukrepi rešiti približno 500 presežnih delavcev. Za preostale pa verjetno ne bo več kruha za zidovi železarne. Da pa pri tem ne bi prihajalo do krivic (čeprav je težko govoriti o pravičnosti, če brez krivde izgubiš službo), bo sindikat preveril, če so bili kriteriji za ugotavljanje presežkov pravilno uporabljeni. Saj poznate pregovor: bolje preprečiti kot zdraviti!
Med dejavnostmi sindikata pa je najbolj očitna vsakomesečna borba za osebni doho-
Metod Staroverski, poklicni predsednik sindikata v Plamenu Kropa
Med dvema ognjema
»A veš, kaj mi je takoj po izvolitvi povedal eden izmed sodelavcev? Moje iskreno sožalje,« se tistega »zgodovinskega« trenutka izpred treh let spominja Metod Staroverski, prvi profesionalni predsednik sindikata v Plamenu iz Krope. »Zdaj vidim, da je imel kar prav. Po enem licu me tolčejo tisti, ki so me izvolili, po drugem pa udrihajo poslovodeči možje. A se ne dam...«
Metod Staroverski je resda sila trpežen mož, v takega pa ga je skalila pestra življenjska pot. Po starših je čistokrvni Kropar; ker pa je bil njegov oče oficir, se je bil 17 let »klatil« po svetu. Osnovno šolo je obiskoval v treh različnih krajih - na Visu, vmes »nekaj malega« v Kropi, nato pa v Zagrebu -, poklicno kovinarsko šolo je končal v Radovljici, zdaj je pa ob delu vpisan na Višjo upravno šolo v Ljubljani. »Pet ali šest izpitov sem že opravil, čez nekaj let pa bom najbrž že diplomiral,« najprej opiše »izobraževalni del« svoje življenjske poti. Zaposlil se je leta 1973 in prva štiri leta delal kot orodjar. Po odsluženem kadrovskem roku je kot starešina JLA devet let ostal graničar, nato pa se je
vrnil v Kropo. »Orodjarstvo je pač moj prvi in osnovni poklic,« rad pove. Opravljal ga je do lanskega decembra, ko je postal poklicni sindikalist.
»Ko so se na ravni republike že pokazali prvi obrisi reorganiziranega sindikata, so delavci Plamena zahtevali tudi prenovo lastne sindikalne organizacije. Seveda smo jim
prisluhnili. Na delnih zborih smo jim predstavili idejo, zamisel in program prenove, odgovarjali pa smo jim tudi na najrazličnejša vprašanja iz sindikalnega delovanja, ki so se logično zastavljala kar sama po sebi. Članstvo je nato zahtevalo neposredne volitve za ves izvršni odbor, prvič v 96-letni zgodovini Plamena pa postavilo tudi zahtevo po profesionalnem predsedniku,« opisuje Staroverski prenovo njihove sindikalne organizacije. »Ker so bila bremena preteklosti tedaj še sveža, smo se bali, ali bomo uspeli ali ne. No, volitve so bojazen razveljavile: pravilnik o delovanju sindikata je dobil 93-odstotno podporo, jaz pa 86-od-stotno...«
Svoje novo delovno mesto je nastopil ravno v času, ko je bilo treba pripraviti prve kolektivne pogodbe. Nič kaj hvaležno opravilo, če se spomnimo, da takih dokumentov po vojni še nismo imeli. »No, panožno zdaj že imamo in se jo trudimo realizirati v zadovoljstvo vseh 440 delavcev Plamena. Zdaj se z vsemi razpoložljivimi močmi lotevamo podjetniške, ki bi morala pomeniti še korak naprej. To pa predvsem zato, da ne bi bili prikrajšani za pravice, ki smo jih nekoč že imeli,« nadaljuje Staroverski. »Prizadevamo si dobiti tudi patronat nad sindikalnim domom v Kropi (ki naj bi bil v lasti podjetja) pa tudi nad počitniškim domom v Pacugu pri Piranu. Ne bi namreč radi doživeli, da bi ta dva objekta šla v stečajno maso, če bi v podjetju kaj zaškripalo. Vidimo pa, da se take reči marsikje dogajajo...«
Sicer se pa ves ta čas sindikat Plamena ukvarja z zaščito delovnih mest svojega članstva. Kaže, da uspešno, saj za zdaj še nimajo nobenega tehnološkega presežka. »Če pogledam Verigo, Almiro, Elan in še kakšno firmo z našega
območja, me kar stisne pri srcu, ko vidim koliko ljudi doma čaka na delo. Pri nas takih primerov ni. Zakaj? Zato, ker ne dovolimo, da bi z nami pometali!« se razhudi. »Če stroj stoji, za to ni kriv delavec, temveč tisti, ki bi moral priskrbeti delo. Seveda pa tudi oblast, ki je v veliki meri kriva za takšen gospodarski polom. ,Ja, preveč vas je,‘ nam očita. Jaz jo pa sprašujem: Ali sem jaz kriv, da nas je dva milijona Slovencev!?«
Ampak to je že »makro« problem, zato se vrne nazaj v Plamen. »Imamo 32 delavcev, ki so prejšnji mesec zaslužili manj, kot naj bi po panožni kolektivni pogodbi.
Zato sem od vodstva zahteval, da se kaj takega pri naslednjem izplačilu nikakor ne sme več zgoditi. Veš, kaj so mi odgovorili? Da se borim za uravnilovko! Nak, sem jim odvrnil, toliko in toliko morajo dobiti, to pa zato, ker je očitno nekdo drug dobil preveč.«
In je spet med dvema ognjema. »Hja, takšna je pač sindikalistična...«
D. K.
dek. Čeprav pri izplačevanju le-tega doslej niso imeli velikih zamud, je glede na položaj gospodarstva skrb vsak mesec večja. Njihovi osebni dohodki so pa zelo nizki. Njihovo povprečje za januar je znašalo polovico republiškega. Nespremenjeni so že od decembra lani, ko so tudi že določili tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe. Zakonodaja ne dovoljuje povečanje plač, razen na račun manjšega števila delavcev. Ker bo teh manj, zakonsko torej ne bo ovir za povečanje plač. Težave pa bodo, ker je treba presežkom zagotoviti socialno varnost. Tu bi
morala pomagati država, kajti obubožano podjetje ne more skrbeti še za socialo svojih zaposlenih.
Proti sindikalnemu pluralizmu v vsakem podjetju
»Železarna Jesenice je bila ena od prvih tovarn, kjer je sindikalni pluralizem zaživel v praksi. Sprva je bilo očitno veliko nezaupanje Neodvisnosti; poleg tega so svojo dejavnost gradili na naših napakah, ki smo jih, to moramo priznati, res delali.« Sicer pa je glede na položaj delavca dela dovolj za oba sindikata. Verjetno se, kot je dejal Edo Kavčič, vsebinsko po svojih načrtih ne razlikujejo, vprašljiv je le način, kako to doseči. Najbrž bi veliko več dosegli, če bi se med seobj bolj dogovarjali. Na srečo vodstvo podjetja te njihove neenotnosti še ne izkorišča. Je pa naš sogovornik proti temu, da bi uvedli sindikalni pluralizem v vsako podjetje in da bi se s tem izvajal nadzor nad delom drugega sindikata, saj meni, da ta nadzor izvajajo že sami člani sindikata. Med uspehe sindikata vsekakor spada popust pri nakupu v 12 trgovinah na Jesenicah, organizirana pravna pomoč, pred podpisom pa je tudi podjetniška kolektivna pogodba. Dejavnost sindikata pa so najbolj čutili tisti, ki so prejeli denarno pomoč, in tisti, ki jih je sindikat zastopal pri pritožbah. V prihodnje čaka sindikat še boj za 40-urni delavnik (nedavno so jim spremenili delovni čas in sicer od 7. do 16. ure, kar je povzročilo veliko negodovanja) in seveda uveljavitev kolektivne
P°g0dbe-	Robert Peklaj
Sindikalni zaupniki
Dejavnost	Sedež	Predsednik	Sekretar
Kovinska in elektroindustrija	Radovljica	Edo Kavčič	Bogo Košnik
Tekstilna in usnjarsko pred. industrija	Tržič	Tone Rozman	Vera Umek
Gradbena dejavnost	Radovljica	Marta Mulej	Bogo Košnik
Trgovina	Šk. Loka	Marta Smolej	Sandi Bartol
Kmetijska in živilska industrija	Šk. Loka	Dušan Čater	Sandi Bartol
Turizem in gostinstvo	Radovljica	Mirsad Milačič	Bogo Košnik
Komunalno in stanovanjsko gospodarstvo	Radovljica	Jože Štraus	Bogo Košnik
Družbeni in državni organi	Šk. Loka	Boris Sodja	Sandi Bartol
Lesarstvo	Šk. Loka	Tone Goričan	Sandi Bartol
Ne delamo več le za seje
%
Svobodni Sindikati Slovenije W
Večina gorenjskih sindikalnih delavcev je v pokongres-nem obdobju potrkala na vrata zavoda za zaposlovanje. Med njimi je tudi Milena Sitar, ki je pred petimi leti zapustila šolstvo in postala sekretarka občinskega sveta v Škofji Loki. Pravi, da pred tem ni imela nobenih funkcionarskih izkušenj, delo v sindikatu pa je vzljubila zaradi tega, ker je lahko pomagala reševati konkretna sindikalna vprašanja. V sindikatih je ostala kljub temu, da so ji posamezniki nekaj časa odrekali kompetentnost, ker ni prišla iz gospodarstva in ker ni poznala položaja delavcev v podjetjih.
Na območnem svetu ZSSS je zadolžena za sindikate podjetij, ki se ne povezujejo v območne odbore. To so Gozdno gospodarstvo Kranj, SAP Tržič, UKO Kropa in Termo Škofja Loka.
Milena Sitar meni, da je glavna sprememba v delu sindikatov v zadnjem letu opustitev prevladujočega dela za
Milena Sitar, strokovna sodelavka Območnega sveta ZSSS za Gorenjsko
seje, ki so bile pogosto namenjene same sebi. Sindikalni funkcionarji zdaj namesto sejanja rešujejo konkretne probleme delavcev v podjetjih. Tudi zato so sindikati podjetij dobili vlogo in težo, ki je prej
niso imeli.
Njeno delo, ki ga opravlja po pogodbi, se kaže tudi v številnih nasvetih za delo sindikalnih zaupnikov in organiziranost sindikatov v podjetjih. Pomaga tudi pri pripravljanju in podpisovanju kolektivnih pogodb.
Po njenih informacijah v Škofji Loki zaenkrat ne delujejo druge sindikalne zveze. Le direktor Alpine je dobil pismo Konfederacije Neodvisnost, da imajo v podjetju svojega zaupnika. Neodvisnost se, po njenem mnenju, zanima zlasti za večja podjetja.
Milena Sitar meni, da se bo kmalu po odstopu Mihe Ravnika pokazalo, ali je bil res tako velika ovira za delo Svobodnih sindikatov. Kot sekretarka občinskega sindikata iz Škofje Loke je bila na številnih sindikalnih sestankih, kjer so potem, ko je udeležencem zmanjkalo štrene za točke, ki so jih imeli na dnevnem redu, začeli kritizirati Miho Ravnika.
F. K.
Ne tehnološki, ampak politični presežek
Pogodba pomeni preizkus učinkovitosti
Med tistimi, ki nimajo za kaj Ploskati slovenski vladi, saj se jim godi neprimerno slabše, kot se jim je v »svinčenih letih enopartijskega terorja«, so prav gotovo tudi gozdni delavci. V prepričanju, da je potrebno popraviti skoraj pol stoletja stare napake, smo oziroma bomo zarezali v slovenski narod nove rane. Številne družine bodo ostale brez dohodka in brez kruha.
»S takšno demokracijo, tisto vrsto svobode, v kateri za množice ljudi ni dela, ne morem pomagati svojim otrokom, sebi, svoji družini ...« pripoveduje Vinko Grgič, delavec temeljne organizacije Gozdarstvo Škofja Loka, ki je del kranjskega Gozdnega gospodarstva.
»Družba nas obravnava kot nekakšne nebodijihtreba, kot da nismo ljudje in sestavni časa, v katerem živimo. Smo res tako malo vredni, da nas je mogoče čez noč zavreči in pozabiti? Mar nismo ljudje, prav tako kot tisti bogati, ki bodo že jutri po sodbi te družbe in »v imenu ljudstva« še bolj bogati? Tako malo vreden in ponižan še nisem bil v svojem življenju...,« razmišlja Grgič, ki je včasih kot delavec preživljaj dneve v gozdovih nad Poljansko dolino, sedaj pa je že štiri mesece doma. Drugi vedo povedati, da je “na čakanju.«
»Ja, kaj se bo izcimilo iz tega “čakanja«, ne vem. Zato, podobno kot moji sodelavci, s strahom pričakujem jutrišnji dan. Nam res ni pomoči? Pred dvema desetletjema so me zvabili v Slovenijo. Najbrž je primanjkovalo močnih rok za naporno delo v gozdu. Prišel sem, si ustvaril družino, pustil del svojega življenja, mladost in zdravje v hosti, sedaj pa sem kar naenkrat odveč. Direktor zagotavlja, da nas je veliko preveč. Od 390 delavcev naj bi obdržalo kruh le 160 ljudi. Kam naj gremo presežki? Kaj naj počnem, ko znam le to, kar sem se naučil v gozdu? Drugega ne znam...«
Za »čakanje« na morebitne boljše čase prejema Vinko Grgič
nekaj več kot 3.000 dinarjev na mesec. S tem denarjem mora delati čudeže. Družina, dva otroka, stanovanje v bloku...
»Tako imenovani moratorij na sečnjo pomeni za nas umiranje na obroke. V gozdovih, ki so bili včasih v zasebni lasti, ni več dela. Vsaj za nas ne. Teh gozdov pa je na našem območju kar 70 odstotkov. Da smo nekako preživeli, smo začeli podirati tudi tisto drevje, ki naj bi ga šele v prihodnosti. Ja, to, kar doživljamo, je umiranje na obroke. Potem ko smo v gozdu pustili svojo mladost, ko smo iz močnih zdravih ljudi postali invalidi, mene so že trikrat operirali za kilo, potem nas je doletela še ta psihološka vojna. Bojazen, nenehna negotovost, razočaranje...«
- Zdi se, da so vas vsi pustili na cedilu. Tudi sindikat?
»Vsi, skoraj vsi so pozabili na delavca, kar pa ne velja za sindi-
Vinko Grgič
kat. Če bi bilo drugače ne bi bil predsednik konference sindikata pri GG Kranj in obenem tudi predsednik sindikalne organizacije Gozdarstva Škofja Loka.
S pomočjo, ki nam jo nudi območni sindikalni svet v Škofji Loki, sem zadovoljen. Pošteno se
Za vse enake možnosti
Dokler bodo ljudje, bo tudi trgovina. Tako pravi modrost. Vendar je danes trgovina kljub temu v zelo težkem položaju. O tem in 0 dejavnoti sindikata smo se pogovarjali s predsednico sindikata trgovskega podjetja Mercator-Preska v Tržiču Marto Smolej.
„ Posledice izredno slabega položaja gospodarstva so prizadele tudi trgovino. Kupna moč je na Gorenjskem in tudi v Tržiču izredno padla. Trgovino poleg tega vsake toliko časa prizadene kakšen gospodarski ukrep. V preteklosti je politika omejevala višino marže, zadnja leta pa je trgovino udarila po žepu tudi inflacija. Z ustvarjanjem zalog se je rnanjšal zaslužek. Zaloge so morali namreč kriti iz lastnih sredstev, ker pa teh niso imeli, so najedali drage kredite. Lani so potrošniki množično odhajali nakupovat v Avstrijo in Italijo, kjer je yeliko ceneje. Poleg tega je sproščena zakonodaja na tem področju omogočila odprtje zasebnih trgovin, ki pa imajo še vedno zakonsko ugodnejše možnoti poslovanja kot družbene. To jih v družbenih trgovinah, kot je dejala Marta Smolej, tudi najbolj jezi. »Nismo Proti pošteni trgovini in pošteni konkurenci, vendar pa naj za vse veljajo enaki pogoji.«
Težave se ob vse večjem številu Zasebnih trgovin še povečujejo. Lastniki zasebnih trgovin namreč Zaposlujejo honorarne delavce in Upokojence, ki večinoma niti nimajo ustrezne izobrazbe, izobraženi trgovci pa ostajajo na cesti. To je še posebej hudo za tiste, ki so se komaj izšolali, saj se nimajo kje zaposliti.
Nova težava, ki bo trgovcem zagrenila življenja, je napovedano vračanje nacionaliziranih stavb, Prejšnjim lastnikom. Ker je dosti
trgovin v takšnih objektih, so vprašljiva delovna mesta v njih, saj ni gotovo, če bo novi lastnik obdržal to dejavnost in predvsem zaposlene. Tako lahko pride do novih presežkov delovne sile. Tudi napoved prehoda na evropski delovni čas napoveduje skrčenje števila zaposlenih. Dosedaj so delne presežke reševali samo z naravnim odlivom, v prihodnje pa to ne bo več mogoče. Pred leti, ko je primanjkovalo trgovcev, so zaposlili skoraj vsakega. To se morda pozna tudi v kakovosti ponudbe in postrežbe.
Kot je ugotovila naša sogovornica je za tržiško območje značilno, da trgovina zaostaja tako v opremljenosti kot v ponudbi blaga. To zaostajanje je očitno tudi pri osebnih dohodkih, saj že leta zaostajajo za gospodarstvom.
V podjetju, kjer je zaposelna, je položaj podoben kot drugod. Tudi njih prizadevajo različni gospodarski ukrepi, kar pa se najbolj pozna pri plačah. Morda se Mer-cator-Preskrba v Tržiču od drugih razlikuje le po tem, da ima sindikat pri njih vse možnosti za delo in da je sodelovanje med njim in vodstvom podjetja skorajda vzorno.
»Sindikat priznavajo, redno nas obveščajo in stalno tudi sodelujemo. Ravno po zaslugi našega direktorja smo lahko vsem članom Svobodnega sindikata omogočili cenejši nakup v naših trgovinah. Težave, ki se pojavijo, pa urejamo sproti, tako da nikoli ne pride do zaostritev.« Na koncu omenimo še to, da je sindikat v podjetju tudi pravi lastnik počitniških prikolic, saj so jih kupili iz članarine. Tako vsaj njim nihče ne more očitati, da jim je bilo kaj poklonjeno.
Robert Peklaj
tolče za naše pravice, pa kaj, ko so možnosti tako omejene...«
-	Pa vodilni, kako gledajo na vašo stisko in prizadevanja sindikata, da bi imeli ljudje delo in kruh?
»Zelo različno. Enim je vse skupaj malo mar, kaj bo z nami in našimi otroki. Drugi so spet bolj človeški. Se vsaj pogovarjajo, nas bodrijo in skušajo poiskati najboljšo rešitev. Pa kaj, ko nas je kar naenkrat preveč, ko za ljudi, ki jim ne moremo pripisati nič slabega, nič nepoštenega, ni več dela. Vse to za to, da bodo tisti, ki imajo že danes vsega dovolj, jutri še bolj bogati...?«
-	Posebno gozdnim gospodarstvom mnogi očitajo, da so mačehovsko ravnali z narodnim bogastvom, da so bili državni gozdarji slabi gospodarji. Se strinjate?
»To so znani napadi na ves dosedanji sistem in zrcalo brezglavih prizadevanj, da bi vse, kar je bilo storjenega v preteklosti, porušili, izbrisali iz življenja in pozabili. To je neumno, kratkovidno in do množic delavcev tudi skrajno nepošteno. Za nas moram povedati, da smo tako gospodarili z gozdovi, kot bi bili naši. Prav nič drugače. Sproti smo zatirali vse drevesne škodljivce, če je vreme, denimo žled, povzročilo škodo, smo takoj še bolj visoko zavihali rokave, zgradili smo dolge kilometre gozdnih poti, zasadili ogromne površine in veliko napravili za naše zanamce. Pošteno smo gospodarili. Delali smo tako, kot bi delali v svojem gozdu. Nič drugače. Kdor trdi drugače, ta ne govori resnice. Grdo laže. In takih ljudi v časih dandanašnje demokracije, ki je po meri le nekaterih oblastnikov in izbrancev, žal, ni malo. Veliko jih je sprtih, z dejstvi in resnico, še več se jih spreneveda. Seveda, z natančno izdelani računi...«
-	Ko so vas na silo spravili iz gozdov in vam prepovedali na-daljne delo, niso postavili pred zid le vas, gozdarje, temveč tudi vse tiste, ki žive od predelave lesa, mar ne?
»Seveda. Delavcev, ki so doslej živeli od tega, kar smo mi spravili iz gozda, je na območju našega gozdnega gospodarstva na tisoče. Kakih pet tisoč! To so resne stvari, zato je naše razočaranje nad ukrepi politike še toliko večje. Če dobro premislim, vsi mi, ki smo čez noč postali odveč tej vladi in njeni demokraciji, nismo tehnološki, temveč politični presežek. Tako je - politični. Pa še to: hvala za tako svobodo in tako demokracijo, v kateri nimam kaj dati v usta!«
Andrej Ulaga
Boris Sodja, predsednik območnega' odbora sindikata delavcev družbenih in državnih organov za Gorenjsko je bil bolj za to, da bi pogovor opravili kak teden pozneje. V prihodnjih dneh si je namreč obetal kar nekaj pomembnih dogovorov in bi potem imel tudi več povedati o delovanju svojega odbora. Pa je le obveljalo, da bomo o novosti pisali drugič.
Sodja je zaposlen kot kumu-nalni redar v občinski upravi za notranje zadeve v Radovljici. Pri njih so občinski odbor sindikata delavcev v družbenih in državnih organih ustanovili konec februarja, 20. marca pa še območno organizacijo tega sindikata. Znano je, da v Kranju niso vključeni v svobodne sindikate. Na začetku je pritegnil tudi druge gorenjske občine. Sodja meni, da se lani po občinah še niso zavedali, kakšen gospodarski in družbeni položaj jih čaka. V Radovljici so se delavci v občinskih upravnih organih že na začetku odločili, da se bodo vključili v Svobodne sindikate in se v njih območno in republiško povezovali, drugod so še omahovali. Zdaj je že drugače. V Kranju še vztrajajo pri samostojni sindikalni organiziranosti, iz Tržiča so že sporočili, da se pridružujejo Svobodnim sindikatom, tudi v Škofji Loki so zaposleni v krajevnih skupnostih že pristopili h gorenjskemu območnemu odboru. Prav ta teden pa potekajo pogovori, zaradi katerih je Sodja hotel preložiti pogovor, po katerih bo slika najbrž še ugodnejša.
Boris Sodja, območni odbor sindikata delavcev v državnih in družbenih organih
Pogodba o možnostih za sindikalno delo v upravnih organih, ki jo sindikati ponujajo v podpis izvršnim svetom kot delodajalcem, je po mnenju Borisa Sodje najmočnejši argument, ki bo sprožil razmišljanje o nujnosti skupnega nastopa pri preostalih omahljivcih. V radovljiški občini so besedilo pogodbe že posredovali izvršnemu svetu. Ta jim je sicer odgovoril, naj se povežejo tudi z drugimi sindikati v občini, pa kaj, ko pri njih zanje sploh ne vedo.
Vedo pa, da so v nekaterih občinah izvršni sveti zaprosili republiški sekretariat za pravosodje in upravo za mnenje o tej pogodbi.
Tam so odgovorili odklonilno in svetovali, naj počakajo na sprejem splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo, saj naj za zdaj ne bi bilo bistvenih razlogov za sprejem take pogodbe. Tako je še vse odprto, se pa ob tem vedno bolj krepi spoznanje, da bodo delavci v upravnih in drugih organih v svojih zahtevah uspeli le, če bodo povezani, močni, če se bodo lotevali skupnih dogovorov in skupnih akcij. Tako bo tudi ta pogodba preizkusni kamen njihove učinkovitosti, saj, denimo, v 9. členu ureja pogoje in število delovnih ur, za sindikalno dejavnost sindikalnega zaupnika.
Za konec je Boris Sodja povedal, da so v njihovi sindikalni organizaciji, sindikatu delavcev občinske uprave Radovljica, pisno opozorili izvršni svet na svoje težave in zahtevali primerne ukrepe. Ker je gospodarstvo občine v hudih težavah, poravnava svoje obveznosti do občine tudi v bonih za nakup izdelkov in živil. Tako tudi delavci v upravi dobijo del svojega osebnega dohodka v teh bonih. Niso sicer proti temu, zdi pa se jim, da s tem ne bi smeli biti »kaznovani« samo oni, marveč vsi, ki dobivajo denar iz občinskega proračuna. Hočejo tudi jasen odgovor, kako bo z njihovim regresom*za dopust, saj se po občini širijo govorice, kako visok regres so si izplačali v občinski upravi, resnica pa je prav nasprotna. Regres so dobili že skoraj vsi drugi, le oni ne.
Igor Žitnik
V pričakovanju zakona o zadrugah
O kmetih veliko pišemo in govorimo, vse bolj so vključeni tudi v politično dogajanje, malo pa je govora o tistih delavcih, ki delajo na družbenih kmetijah. Kaj jih teži in s kakšnimi težavami se spopadajo, smo povprašali predsednika Gorenjske kmetijske zadruge v Tržiču Milana Marinška.
»Najbolj nas moti, da ne vemo, pri čem smo. Vse bo namreč odvisno od novega zakona o zadrugah, v katerem bo, kot najavljajo, kar dosti sprememb. Dokler pa tega zakona ni, je naš položaj negotov.« Drugače pa še nimajo tako velikih težav, kot jih ima sedaj gospodarstvo, čeprav se tudi pri njih pozna, da je zaradi znanih vzrokov manj denarja za kmetijstvo. Morda bi lahko celo rekli, da jih bolj prizadevajo politične kot gospodarske odločitve, saj so z dobavo hrane močno vezani tudi na turizem. Delavci na družbenih
kmetijah in v zadrugah so predlagali, naj bi novi zakon o zadrugah dajal možnost, da bi pri lastninjenju lahko dali svoj delež tudi zaposleni, ne samo kmetje. Če ta predlog ne bo sprejet, bodo bodoči lastniki kmetje verjetno zmanjšali število zaposlenih.
Milan Marinšek upa, da do tega ne bo prišlo. V njihovi zadrugi je samo deset zaposlenih (so torej kot velika kmečka družina). Med njimi le dva vodilna nista člana Svobodnih sindikatov. Sindikat pa pri njih nima veliko dela. Majhna nesoglasja poravnajo sproti, zaradi plač pa se tudi še niso kregali, saj so na vrhu lestvice v Tržiču. Kar pa zadeva pravne odnose med sindikatom in vodstvom zadruge, čakajo na panožno kolektivno pogodbo. Želijo si, kot pravi naš sogovornik, čim-večji pridelek in razvoj kmetijstva, ker bi to pomenilo tudi več
Milan Marinšek
dela zanje. Verjetno se tem željam pridružujejo tudi kmetje, saj se tako ne bi bilo bati nesoglasij, kdo živi na čigav račun.
R. P.
Večje težave šele pričakujejo
Sindikat v škofjeloški Jelovici se je doslej uspešno bojeval za pravice svojih delavcev. Tudi plače še redno dobivajo. Tehnoloških presežkov še nimajo. Vendar so realisti in pričakujejo številne težave. Kar pa zadeva položaj sindikata, bo zelo odvisen tudi od novega direktorja.
O tistem delu sindikata, ki mu v tem času posvečajo največ pozornosti, nam je pripovedoval njegov predsednik Rafko Belčič.
»Naj najprej povem, da nas je v Svobodnih sindikatih v Jelovici od 1123 zaposlenih včlanjenih že 876, kar pomeni 78 odstotkov. Nekaj težav pa imamo zato, ker nas je le polovica tu v Škofji Loki, preostali pa so dislociranih obratih in po trgovinah, ki jih imamo po vsej Jugoslaviji.
Kar zadeva organiziranost, prav sedaj pripravljamo reorganizacijo in obenem seveda tudi kolektivno pogodbo o pogojih za delovanje sindikata podjetja. Sedaj imamo izvršni odbor in 27 zaupnikov. Po splošni kolektivni pogodbi vsem sindikalnim zaupnikom pripada toliko ur na leto, kolikor članov imamo. Ugotavljamo,
bi po novem imeli predsednika, ki bi imel na mesec na voljo sedemnajst ur, njegovega namestnika in sekretarja, ki pa naj bi bil profesionalec, in to zaposlen za štiri ure dnevno. Vseh 27 zaupnikov naj bi tako ostalo brez določenih ur. Vodstvo podjetja se s profesionalcem načelno strinja, saj je seštevek ur enak oziroma tak, kot ga določa kolektivna pogodba.«
Za profesionalca so se odločili iz več razlogov. V dogovoru so s pravnikom, ki dobro pozna sindikalno in delavsko problematiko; to bi za njihove aktiviste težko rekli. Nekaj resnice pa je menda tudi v tem, da vsi niso dovolj pogumni, ker v imuniteto ne verjamejo preveč.
»Pravila o delu sindikata še nismo čisto dorekli. Jih pa bomo in sprejeli maja na občnem zboru, ko bodo predvidoma tudi volitve.«
S podjetniško kolektivno pogodbo so v Jelovici pohiteli, saj so jo podpisali že na začetku leta.
»Osnova za našo podjetniško pogodbo je bila splošna kolektivna pogodba, predlog panožne in pa naši samoupravni akti. Ni
Rafko Belčič
bilo posebnih težav oziroma odporov vodstva. Naj povem le to, da smo pri nas v tarifnem delu določili namesto devetih šestnajst skupin. Podjetniška pogodba velja že od prvega januarja. Res pa je tudi, da imamo plače nekoliko nižje, in to v okviru tistih minus dvajset odstotkov. S povišanjem v tem mesecu za štiri odstotke naj bi za določili podjetniške pogodbe zaostajali le še za tri odstotke. Povprečna plača v februarju je bila pri nas 6.521,00 dinarjev.
Kako bo naprej, je težko natančno predvideti, saj se kupna moč zmanjšuje. Pa tudi v Srbijo,
na primer, kamor smo prej prodali 35 odstotkov naše proizvodnje, gre sedaj le še 27 odstotkov. Povsod pa imamo težave s plačevanjem blaga, in zato že veliko poslujemo preko sodišč.«
Njihov sindikat pa se uspešno ukvarja tudi s »starimi dejavnostmi«.
»Za svinjske polovice, piščance, pršute in drugo ozimnico smo pri proizvajalcih dobili možnost plačila v treh obrokih, kar je za naše delavce zelo ugodno. Prav tako za razne tehnične predmete. Vsega tega je sedaj toliko, da smo morali take akcije zavreti, ker so ljudje že preveč zadolženi. Imamo tudi samopomoč, in to samo za člane našega sindikata. Plačujejo po sto dinarjev na mesec in si lahko sposodijo 5.000 dinarjev brezobrestno za pet mesecev.
Vsako leto organiziramo tudi po tri izlete, od tega enega v tujino. Vsak seveda plača sam. Nekateri že sedaj vplačujejo za septembrski izlet.«
Imajo seveda tudi počitniške objekte, ki pa so last podjetja.
»Da ne pozabim povedati, za naše delavce imamo organizirano pravno pomoč na nekdanjem občinskem sindikalnem svetu. Vse več je delavcev, ki se zatekajo k njim, saj kaže, da se bodo zares začele težave. Naj pri tem poudarim, da pri nas tehnoloških presežkov še ni in da odvečne delavce še lahko rešujemo s predčasnimi
upokojitvami.«
Andrej Agnič
V
Članstvo se kljub težavam povečuje
Prihodnost Tržiča je negotova
Za večino gradbenih podjetij je značilno, da je sindikalno delovanje v njih oteženo zaradi razdrobljenosti in razprostranjenosti njihovih delovišč. Tako je tudi z gradbenim podjetje Gradbinec, ki dela kar na štirih krajih v Sloveniji. V eni izmed njegovih poslovnih enot, in sicer na Jesenicah, smo se o delu sindikata pogovarjali z njegovo sekretarko in zaupnico za Jesenice Marto Mulej.
Gradbinec je v podobnem položaju kot vsa druga gradbena podjetja, saj je za vsa dela veliko premalo, da bi lahko preživela tolikšno število zaposlenih. Zato v njihovem podjetju primejo prav za vsako delo, vzamejo celo individualne gradnje, kar nekoč ni bilo možno, samo da lahko dobijo vsaj malo denarja. Poleg tega je na Jesenicah tudi zelo močna konkurenca. Preživela bodo lahko le tista podjetja, ki bodo imela najmanjše stroške, sem pa zagotovo spada tudi manjše število zaposlenih. Žal se tudi v Gradbincu obetajo varčevanja ravno na tem področju. »Trenutno pri nas čaka na delo doma približno 40 ljudi, kar pa za ta letni čas ni nič pretresljivega, saj imamo sedaj mrtvo sezono, ko je dela tudi ponavadi manj. Tokrat pa, čeprav nekatere že kličejo nazaj, dela ne bo za vse.« V Gradbincu, ki ima 1384 zaposlenih, je predvidenih 311 presežnih delavcev. Najprej je bila znana samo številka, sedaj pa naj bi vodstvo podjetja tudi natančneje obrazložilo, koga naj bi doletela ta žalostna usoda. V ta namen so tudi že sprejeli del podjetniške kolektivne pogodbe, in sicer tistega, ki določa kriterije za določitev presežnih delavcev. Osnutek celotne podjetniške kolektivne pogodbe so že
dali v oceno delavskemu svetu, ki naj bi o njeni usodi odločal na naslednji seji.
»O delovanju sindikata in zadovoljstvu članov z našim delom veliko pove podatek, da število naših članov iz meseca v mesec raste. Tako prinesejo skoraj vsak mesec po 10 do 15 novih prijav.« V celotnem podjetju je v Svobodne sindikate včlanjeno nekaj več kot 900 zaposlenih; preostali pa so nevčlanjeni, saj drugih sindikatov v podjetju ni. Samo na Jesenicah pa je v Gradbincu od 464 zaposlenih v sindikatu včlanjenih 273. Sindikalni zaupniki se sestajajo vsak mesec, če pa to ni mogoče, se med seboj obveščajo po telefonu ali pa z zapisniki. O svojem delu obveščajo tudi direktorja, saj mu vsak mesec dajo pisno poročilo. Morda je ravno zaradi tega tudi odnos med vodstvom podjetja in sindikatom zelo dober. To se vidi že po tem, da so bile pri oblikovanju kriterijev za določanje presežnih delavcev vse njihove pripombe upoštevane. Seveda pa nastopijo težave, ko so na dnevnem redu plače, ki so izredno nizke. Povprečna plača za februar je namreč znašala le 4.891 dinarjev, 98 delavcem pa so morali doplačati razliko do zajamčenega osebnega dohodka. Skratka, nezavidljiv položaj, vendar pa so delavci zadovoljni, če vsaj vsak mesec dobijo plačo. Zato je Marta Mulej poudarila, da mora biti predsednik sindikata profesionalec, saj bo le tako lahko brez posledic pritiskal na vodstvo podjetja, da bi to izpolnjevalo določila kolektivne pogodbe. Ampak do tega je verjetno še daleč.
Rober Peklaj
Novih vlog se bomo šele morali naučiti
»Ne morem si zamisliti, v kakšnem položaju bi bili delavci danes, kakšno zakonodajo bi sprejeli, kaj vse bi bilo v tej evforiji, zmešnjavi in brezglavem spreminjanju vsega, kar je vsaj malo v zvezi s preteklostjo, storjenega v škodo delavcev, če ne bi bilo Svobodnih sindikatov in njihovih stališč, je povedal Dušan Čater, predsednik sindikata delavcev kmetijstva in živilske industrije Gorenjske, zaposlen v Mesoizdel-kih v Škofji Loki.
Čater je predsednik sindikalne organizacije v svojem podjetju. Ker je to največja organizacija v tej dejavnosti na Gorenjskem, so na ustanovnem sestanku gorenjskega območnega sindikata presodili, da je kar pravšen za vodenje odbora kmetijstva in živilske industrije. V okvir tega sindikata sodijo živilskopredelovalni obrati (klavnice, predelava mesa) pa kmetijske zadruge in posestva.
»Težave so v vseh okoljih, najbrž je podobno po vsej Sloveniji, kjer je močna kmečka zveza oziroma kmečki lobi. Delavci na posestvih in v zadrugah so v težkem položaju in bodo prvi prizadeti. Stranka gospoda Omana terja, naj bi kmetijsko živilsko industrijo vključili v zadruge, kjer bi seveda z njo gospodarili kmetje,« je povedal Čater. Dobro bi bilo, če bi za to pogledali malo čez mejo, v Padsko nižino na primer, pa ne bi šli iz ene skrajnosti v drugo. Tako bi imeli pol manj problemov z denacionalizacijo, pa tudi cene živil ne bi rasle v nebo. Upravljanje kmetov namreč lahko pomeni tudi njihov monopol in oni bi narekovali cene. Znano je, da ima pri nas večina kmetov dva do tri traktorje, zato skušajo visoke režijske stroške prenesti v cene.«
Dušan Čater je povedal, da so v njihovi panogi predvsem manjša podjetja (njegovo je največje, pa šteje le 429 delavcev), zato imajo nekaj težav s pripravo podjetniških kolektivnih pogodb. Večinoma jih še pisati niso začeli, kaj šele, da bi jih podpisali, kot pri njih. Zato so svojim organizacijam poskušali v območnem odboru pomagati in so jim pripravili pripomoček za sestavo teh pogodb. Strokovnih služb, ki bi jim pri tem pomagale, namreč v takih podjetjih nimajo. To še zlasti velja za kmetijske zadruge in posestva.
V območnem odboru so zastopane organizacije iz vseh gorenj-
Dušan Čater, predsednik sindikata kmetijstva in živilske industrije Gorenjske:
skih občin, razen Kranja. Ponekod še ne čutijo potrebe, da bi se jim pridružili, toda Čater se sprašuje, s kakšno legitimacijo se bodo ti pozneje pojavili pred delavci. Res pa je tudi, da se nekateri sindikalni aktivisti bojijo zaostrovanja problemov, ker se bojijo za svoje delovno mesto.
Glede lastninjenja imajo jasna stališča. Nesprejemljivo se jim zdi, da na veliko govorimo, da je družbena lastnina nikogaršnja. Tu se delavcem, tudi na posestvih, dela velika krivica. Za podjetja nesporno velja, da so lastniki družbene lastnine delavci in upokojenci. V zadrugah so to gotovo kmetje, vendar je potrebno razumno ravnanje, ne pa težnja, da bi si vsak prigrabil čim več. Neizpodbitno je namreč mogoče dokazati, da je ves razvoj slonel na delavcih in kmetih, seveda različno v različnih obdobjih. Res smo prej poznali stalnost delovnega mesta in večjo socialno varnost, toda večina doseženega je na rovaš nizkih plač in dobička, ki ga
niso izkazovali ne delili. Kadar so zgradili novo dvorano ali popravili klavnico, so to vedno naredili z denarjem, ki ga je ustvaril delavec. Zato Čater pravi, da se mu zdi logično, da bi delavci vsaj 30 odstotkov družbene lastnine dobili v obliki delnic. To kar ponuja zakon o lastninjenju, je prevara. Kako naj bi delavec kupil delnice, četudi s 70-odstotnim popustom, ko še za kruh nima!? S prvo nacionalizacijo je bilo prizadetih kakih 10 odstotkov ljudi, tokrat pa jih bo kar 80 odstotkov.
Pa se povrnimo k uvodni misli pogovora, vlogi sindikata. Dušan Čater je povedal, da ga motijo izjave, češ lahko je Svobodnim sindikatom, saj so bili že prej organizirani in so imeli kje začeti. Pravi, da so pri njih začeli vse znova, od temeljev. Temeljito so se pogovorili, zavestno so se odločili za akcijo vključevanja v Svobodne sindikate. Bilo je namreč neizpodbitno, da ima edino ta sindikat program, da ve, kaj hoče in za kakšen položaj delavca se bo zavzemal. Drugi sindikati so imeli samo splošna gesla, očitno so precenili splošne razmere med delavci. Mislili so, da bodo podobno kot ob volitvah samo z apriornim nasprotovanjem vsemu, kar spominja na prejšnji režim, brez programa in s številnimi nesindikal-nimi potezami pridobili večino članstva. Čater misli, da so se delavci odločili prav, čeprav republiškemu sindikalnemu vodstvu večkrat sam pove, da se ne gre tako strašno zanašati na 430.000 članov. Veliko bo treba namreč še zanje storiti.
Z delovanjem republiškega sindikata svoje panoge je zadovoljen; poznajo stvari, pametno ukrepajo in rezultat takega dela je tudi kolektivna pogodba za njihovo dejavnost, ki so jo podpisali med prvimi v Sloveniji. Novih vlog pa se bodo morali še vsi učiti, v sindikatu nasploh ali pa konkretno v njihovi sindikalni organizaciji.
Igor Žitnik
Svobodni Sindikati W Slovenije
Tržič poznamo skorajda vsi. Če že ne po tovarni Peko, pa po tem, da se takoj za njim vzpnemo v ljubeljski klanec. Le malokdaj pa se vprašamo, s kakšnimi težavami se tam ukvarjajo zaposleni. Morda ima še najboljši pregled nad tem tamkajšnja sekretarka Svobodnih sindikatov Vera Umek, zato smo jo zaprosili za pogovor.
Črne napovedi za jutrišnji dan
»Med 5.000 zaposlenimi je največ, približno štiri tisoč, zaposlenih v tekstilni in usnjarsko predelovalni industriji. Daleč za njimi pa so kovinarji, ki imajo 400 zaposlenih in so druga naj večja dejavnost v občini.« Morda je ravno osredotočenost na eno dejavnost tudi vzrok za slab položaj zaposlenih, čeprav je položaj gospodarstva tudi na splošno zelo slab. To trenutno še najbolj občutijo zaposleni v Bombažni predilnici in tkalnici, ki je pred stečajem. Plače so »dobesedno mizeme«, kot je dejala Vera Umek, saj je tretjina delavcev prejemala zajamčeni osebni dohodek. Ob sprejetju nove višine zajamčenega OD pa bodo le-tega prejemali skoraj vsi; vprašanje pa je, če bodo dobili vsaj tega. Denarja namreč nimajo niti za proizvodnjo, kaj šele za plače.
V podobnem položaju so tudi v podjetju Zlit, kjer resda imajo višje plače, ampak le na papirju, saj so veliko več dolžni oni drugim, kot so drugi njim. Zato za marec verjetno ne bodo dobili plače brez stavke. »Stavke res nič ne pripomorejo k reševanju položaja, toda ljudje pridejo v položaj,
Vera Umek, sekretarka Svobodnih sindikatov v Tržiču:
ko se odločijo, da brez plač tudi delali ne bodo!«
Je to morda napoved za nov stavkovni val v Tržiču? Glede na lansko povprečje plač (3.930,00din), kar pomeni 28 odstotkov zaostanka za slovenskim povprečjem in 20 odstotkov za gorenjskim, to ne bi bilo presenetljivo.
Koliko delavcev je preveč
Med zaposlenimi so največ ugibanj povzročile napovedi o presežkih delavcev. Ugibanja pravimo zato, ker natančnejših številk še ni. Vodstva podjetij se izogibajo poimenskih seznamov, kot da bi se bala, da bi jih kdo poklical na odgovornost. Vendar bi številke v nekaterih primerih zelo olajšale reševanje teh delavcev. V teh časih, še preden pride do
konkretnih številk, bo potrebna še večja dejavnost sindikata, saj je le-ta še edina ustanova, na katero se delavci lahko obrnejo. »Zato smo komaj dočakali območno organiziranost sindikata, predvsem pa pravno pomoč, ki jo sedaj najbolj potrebujemo.«
Znano pa je že število nezaposlenih. Teh je v Tržiču 428 in še to so večinoma tisti, ki so bili zaposleni zunaj občine. Vsak dan se namreč tisoč Tržičanov vozi na delo drugam, Ko pa se bodo stečaji začeli tudi v občini, bo zavod za zaposlovanje veliko bolj poln. Povečuje se tudi število tistih, ki iščejo prvo zaposlitev; in kmalu se bo izteklo pripravništvo tistim, ki jim je to omogočil Zavod. Kako težko je danes z zaposlitvijo, pove tudi podatek, da tudi pri sindikatih trenutno ni nihče zaposlen. To pa seveda ne bo smelo trajati dolgo, saj delo v sindikatu zahteva celega človeka.
Kar pa se prihodnosti sindikata tiče (Vera Umek je že v pokoju in iz sindikata odhaja), bo ta moral bolj skrbeti za strokovnost in usposobljenost. Trenutno tema kriterijema ustrezajo pravniki. Kot pravi Vera Umek, se danes ljudje srečujejo s težavami, ko je resnično potreben nasvet koga, ki se na to področje dobro spozna. Sindikalni zaupniki pa bi se morali čimprej usposobiti za svoje težko delo, saj bodo edino tako lahko reševali ali, kar je še bolje, preprečevali nepravilnosti v podjetjih. Tu za sindikat namreč velja, kot je na koncu pristavila naša sogovornica, da je bolje preprečevati kot reševati!
R. P.
V Alpini ima sindikat še besedo
»Smo člani Svobodnih sindikatov Slovenije, vendar bomo delali po svoji glavi,« je pribila njegova predsednica Nataša Demšar, sicer delavka v šivalnici. »Nočemo, da nam kdo drug vse sugerira. Kot
Sindikat v Tovarni obutve Alpina v Žireh je kar precej svojeglav in hoče po svoji poti. sem že dejala, bomo najprej delali po svoji glavi, ko nam bo .zmanjkalo,' se bomo obrnili na Škofjo Loko in šele nazadnje v Ljubljano. Konkretne probleme rešujemo tu pri nas. Če že potekajo pobude sem in tja, morajo najprej od baze navzgor. Nikakor pa ne obratno.«
Nataša je povedala, da imajo od 1.750 zaposlenih (v štirih obratih in trgovinah po Jugoslaviji) 1.300 članov Svobodnih sindikatov. Drugi se v sindikat sploh niso vključili. Med temi je največ uslužbencev, ki so menda pred časom hoteli čisto samostojen sindikat, pa so se potem premislili. Pred dvema mesecema se je, pravijo, v tovarni pojavil tudi sindikat Neodvisnosti, ki pa ima, vsaj neuradno, pet članov in o njem ni kaj več slišati.
No, »Natašin« sindikat je organiziran tako, da ima trinajst zaupnikov in izvršni odbor, sestavljen iz štirih članov. Nekako ločeno, pa vendar v njihovem okviru, naj bi bili organizirani delavci, zaposleni v trgovinah. Laže menda najdejo stike med seboj, saj se tako večkrat srečujejo. Svoje zaupnike in predsednika so izbrali in izvolili po enotah, in to tajno.
»Po dogovoru in kolektivini pogodbi imamo pri nas sindikalisti na voljo okroglih 2000 ur. Razdelili smo si jih tako, da imajo člani izvršnega odbora osemdeset ur na mesec, posamezni zaupniki pa po
Nataša Demšar
pet. Izkazalo se je, da je to dovolj. Širše sindikalne sestanke pa imamo izven delovnega časa.
Kar pa se najbrž ne dogaja povsod, imamo pri nas redno, vsak mesec sestanek izvršnega odbora sindikata z direktorjem in vodjo kadrovske službe. Tam se navadno pogovorimo o vseh tekočih zadevah. Pri tem resda nismo čisto pravi partnerji, bomo pa v doglednem času postali. Oboji se moramo na to privaditi. Stalno prisostvujemo tudi sestankom delavskega sveta. Na njih smo vedno vsaj trije sindikalisti. Pri nas je delavski svet še vedno ,nad‘ direktorjem, in dokler bo naša tovarna družbena, bo tako tudi ostalo. Mimogrede, prav v kratkem bomo imeli referendum o ponovni zaupnici direktorju. In to na njegovo zahtevo.
Res pa je, da niso vsi vodstveni delavci pri nas taki kot direktor. Med njimi so tudi takšni, ki bi
radi delavce zastraševali s ponujanjem knjižic. Po takem zastraševanju smo že posredovali pri direktorju in tega sedaj ni več.
V sindikatu o profesionalnem delavcu ne razmišljamo. Najbrž bi ga v tako majhnem kraju težko našli. Če pa bi prišel od drugod, bi se najbrž težko vključil v našo problematiko.
Sicer z vodstvom podjetja sindikat ni imel resnejših konfliktov. Odnos nikoli ni bil vprašljiv, čeprav so včasih pristajali na naše zahteve bolj z besedami.
Na splošno se v sindikatu strinjamo, da mora biti v podjetju disciplina, nikakor pa ne mislimo pristajati na teror.«
O gospodarskem položaju podjetja je Nataša povedala, da ni rožnat. Pestijo jih podobne težave kot druge (nelikvidnost, južna tržišča, izvoz itd.), vendar plačo še vedno dobivajo redno.
»O plačah pa še to: Dogovorili smo se, da moramo pri njih spoštovati splošno kolektivno pogodbo, sicer bo plača članov kolegija znižana za pet odstotkov. In ker od januarja nismo zmogli slediti porastu življenjskih stroškov, smo jim tako že dvakrat znižali plačo. No, za marec je vsak naš delavec dobil bon v vrednosti 500 dinarjev za nakup naših čevljev in tako smo nekako to pokrili.
O tehnoloških presežkih: pri nas jih nimamo. Zaenkrat je prav nasprotno, vsaj v proizvodnji smo prav v zadnjem času zaposlili enajst novih delavcev. Ne rečem pa, da presežkov ni v administraciji. Od tam jih premeščamo v proizvodnjo in sindikat se s tem strinja.
Naj povem, da sem tudi sama pred osmimi leti morala iz pisarne nazaj v proizvodnjo, pa se zame svet ni podrl.«
Andrej Agnič