Leto XXX.
^Številka 8.—12.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
Di DAN ILO MAJARO N.
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna" 1914.
VSEBINA.
1. K naši petindvajsetletnici...........225
2. Dr. Ivan Žolger: O sistemu skupnih zadev v avstro-
ogrski državnopravni nagodbi.........226
3. Dr. Leonidas Pitamic: Sodelovanje avstrijskega držav-
nega zbora pri mednarodnih pogodbah   .   .   .   .   .   241
4. Dr. R. Kušej: Pomen cerkvenopravne zgodovine za ka-
nonistično vedo..............251
5. Dr. Friderik Ploj: O ureditvi jamstva države za škodo,
povzročeno tretjim osebam po državnih uradnikih in slugah v izvrševanju poverjene jim javne oblasti  .   .   256
6. Dr. Franc Žižek: Pravni temelji statistike.....263
7. Dr. Kari Šavnik: Reformirani § 153. zakona o osebnih
davkih.................  270'
8. Valentin Žun: Pojem finančne vede.......281
9. Dr. Janko Babnik: Sodni depoziti........286
10. Dr. Milan Škerlj: Opravilni deleži družb z omejeno za-
vezo .........  .........  297
11. Dr. Metod Dolenc: Pravniški razgled po slovenskih na-
rodnih pesmih..............309
12. Dr. Fran Goršič: O „kasatorjih" in njihovih pogodbah   320
13. Dr. Fran Mohorič: K vprašanju o pravnem značaju iz-
vršbenega domika in razdelbnega postopanja   .   .   .  330
14. M. Muha: Zemljišnička zabilježba tužbe na isplatu hi-
potekarno osigurane tražbine.........341
15. Dr. P. Defranceschi: Sodno-zdravniška mnenja   .   .   .   344
16. Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo.
a) Prenos zemljiške služnosti ? — Za vprašanje, ali naj se vloži rekurz ali priziv, ni odločilna nezakonita oblika izpodbijane odločbe, marveč le oni način razsoje, ki bi vstrezal zakonu (§ 390. c. pr. r.).   .   353
(Nadaljevanje na 3. strani.)
Slovenski Pravnik.
Leto XXX.    V Ljubljani, 15. decembra 1914.    Št. 8.—12.
K naši petindvajsetletnici.
Na zadnji glavni skupščini dne 26. januarja t. 1., ki se je vršila točno po 25. letih, ko je bilo ustanovljeno naše društvo „Pravnik", izpregovorile so se že primerne besede v spomin na ustanovitev te važne organizacije in njeno 25 letno delovanje ter v potrdilo njene sedanje krepkosti, ki daje jamstvo za čedalje izdatnejše izpolnjevanje njenih vzvišenih namenov. Skupščina je pa soglasno izrekla željo, da bi se ta društveni jubilej tudi posebej praznoval, in izvolila je odsek, ki naj bi sporazumno z društvenim odborom določil slavnostni program ter pripravil potrebno za njega izvršitev. V ta namen se je res pričelo vztrajno delo in priprave so šle na to, da bi se v jeseni praznoval jubilej s slavnostno skupščino, s slavnostnim komersom, osobito pa s slavnostno izdajo „Slov. Pravnika".
Med tem so napočili izvenredni usodni časi. Komaj pojmljive razmere so nastale v našem zasebnem in javnem življenju. Vsa.naša čuvstva prevzema čast in blagor naše ljube širše domovine, ki se nahaja sredi srditih svetovnih bojev. Jasno je, da za vnanje slavnosti našega društva ne more biti pravega razpoloženja. Tem manj, ker so prav mnogi naši društveniki oddaljeni, da služijo z orožjem v roki sveti domovinski stvari. Kar se more zgoditi, je to, da v tem zborniku „Slov. Pravnika" priob-čujemo prispevke, ki so jih bili doposlali odlični možje za spomin petindvajsetletnice. Naj se ne pogreša tega in onega, kar bi zna-biti sodilo za slavnostno številko. Izjemne razmere opravičujejo tudi ta nedostatek. ,
Vsem pisateljem in drugim, ki so se dejansko zanimali za ta društveni praznik, izrečena bode najtoplejša zahvala!
V Ljubljani, oktobra meseca 1914.
Odbor društva „Pravnika".
15
226     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
Spisal dr. Ivan Žolger, c. kr. sekcijski šef in docent na vseučilišču dunajskem.
I. Podlaga skupni zadevi je skupni interes, skupni smoter, skupna korist. Skupnost interesov, oziroma smotrov tvori podstavo, vzrok in opravičbo skupne zadeve. Na tem psi-hično-socijalnem dejstvu temelji tudi juristični kriterij skupne zadeve, ki je ta, da posamezni subjekt ali organ ne sme zadeve samolastno urejevati, ampak je pri tem vezan na sodelovanje skupinarjev.
Iz vsake pravnopriznane skupnosti interesov izvirajo za skupinarje gotove obveznosti glede »sredstev in načinov«, po katerih naj se dosegajo skupni smotri.
Jedna teh obveznosti, in sicer taka, ki sledi iz vsakega skupnega razmerja, se tiče vprašanja, čigava volja naj velja pri odločitvah, ki jih je treba v dosego skupnega smotra. Ta obveznost se kaže v tem, da skupinar pri »reševanju« (»opravljanju«) poslov, ki jih zahteva skupni smoter, mora dopuščati in trpeti »tuji vpliv«.1)
Skupno razmerje pa lahko povzroči tudi obveznosti glede" poskrbe in nabave stvarnih potrebščin in človeških sil, ki jih zahteva skupni smoter.
V prvem slučaju se javlja obveznost v vezanosti pri odlo-čevanju in odrejevanju; v poslednjem pa vsebuje obveznost materijalno dajanje (dare, praestare). Skupnosti formalnega postopanja se pridruži skupnost materijalnih bremen. Ker pa razdelitev skupnih bremen na skupinarje, uprava in uporaba skupno poskrbljenih sredstev tudi zahteva gotove odredbe, velja v teh odločbah istotaka vezanost svobodnega odrejevanja, to je: ma-terijalna skupnost bremen ima vedno za posledico tudi formalno skupnost v postopanju in odrejevanju glede teh bremen.
') Prim. § 17 ogrskega zakonskega člena XII. iz 1. 1867. in hrvatskega zakona z dne 10. decembra 1868 (sbornik zakonah i naredabah, god. 1869, br. 6) o zadevah, ki so skupne deželam krone ogrske in ostalim deželam Nj. Veličanstva, in o načinu njih opravljanja.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     227
Kako daleč da gre v posameznem slučaju skupnost sredstev in načinov, to je quaestio facti.
Ker se skupnost interesov in smotrov navadno le načeloma ustanovi oziroma izreče, je za praktično izvršitev potrebno, da se ugotovijo in »začrtajo« tudi konkretne »m o d a 1 i t e t e«,') po katerih naj se doseže skupni smoter. Treba je določiti, v kateri obliki naj se javi vpliv skupinarjev na rešitev skupnih poslov in v katerem razmerju naj bi eventuelno le-ti prispevali k skupnim bremenom.
II. Skupnost interesov je bila priznana in ustanovljena že v pragmatični sankciji, ki je ustvarila med ogrskimi in neogrskimi deželami vladarske hiše avstrijske »unijo« z namenom, da se zasigura tej nedeljivi in neločljivi pravni zvezi pokrajin trajna skupnost vladarja in skupno varstvo zoper vse zunanje in notranje sovražnike.2)
Kar se pa tiče »sredstev in načinov« v dosego teh zajed-niških smotrov, je pragmatična sankcija ugotovila v bistvu samo le skupnost vladarja s tem, da je uveljavila za vse združene dežele obvezen identičen red o p r e s t o 1 o n a s 1 e d s t v u.
Kako naj se pa v podrobnem uresniči obrambna skupnost, to se je določilo obširneje šele v nagodbenih zakonih iz 1. 1867., oziroma za Hrvatsko iz 1. 1868.
Sicer se je že takrat, ko se je razpravljalo o vzakonitvi pragmatične sankcije, smatralo za potrebno, da se uredijo mo-dalitete obrambne skupnosti potom zvezne pogodbe med stanovi raznih dežel. Zakaj še v isti seji, v kateri so bili v ogrskem zboru konečno sprejeti članki o prestolonasledstvu, (16. julija 1722), so izjavili ogrski stanovi in magnati v regni-kolarnem sklepu, naj se sporazumno s stanovi ostalih dežel ugotovi »instrumentum p ra g m a t i c u m«, v katerem naj bi se natanko začrtale obveznosti, izvirajoče za oba dela iz pragmatične sankcije. Načrt se je izjalovil, ker vladar prošnji ogrskih
') Prim. Proemium odst. 2, 4, §§ 8 in 9 ogrskega in hrvatskega zakona in Žolger, Staatsrechtlicher Ausgleich zwischen Osterreich und Ungarn, 51 si., 63 si.
2) Turba, Grundlagen der pragmatischen Sanktion, II., 271 si.
15*
228     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
stanov, da bi stopili v ta namen s stanovi ostalih dežel v dotiko, ni ugodil.1)
Samo eno sredstvo za skupno obrambo se je bilo že preje na nedvomen način ustanovilo, in sicer v zakonskem članku VIII iz leta 1715. Po tem članku se ima vzdrževati »regulata militia, tum ex nativis tum externis constans«, torej redovita skupna vojska, sestoječa iz ogrskih in avstrijskih deželanov, za katero imajo skrbeti s kontribucijami tudi ogrske dežele. Sicer pa je bil ne le ustroj, razvijanje in vporaba skupne vojske, ampak tudi vporaba in izsleditev ostalih sredstev skupne obrambe — in tu sem spada predvsem tudi vodstvo zunanjih zadev— prepuščena praksi absolutne vlade. Na ta način so se v absolutni dobi kot sredstva zaveznega smotra, ustanovljenega v pragmatični sankciji, razvila: vzdrževanje skupne vladarske hiše (dvor-janstva), vojništvo, zunanja politika in tem smotrom posvečeno finančništvo.
Skupnost teh zadev javila se je pred vsem v skupni obveznosti vseh dežel, prispevati k stroškom in bremenom za skupnega vladarja in skupno obrambo. Formalno, to je glede »opravljanja«, pa so bile te zadeve le v tem zmislu skupne, da so se opravljale po skupnem vladarju in po osrednjih, od njega ustanovljenih dvornih uradih (dvorni vojni svet, državna pisarna, dvorna komora) ter za vse dele enako.
Kar se tiče pred vsem finančništva, ugotavljalo se je kvotno razmerje (»dvorna kvota«) načeloma po skupnem vladarju samem in so se vršila tozadevna pogajanja le med njim in posameznimi deželnimi zbori, odnosno njih odposlanci.2)
Da so tudi dejanske dovolitve, o katerih so posamezni deželni zbori vsak posebej, to je »separatno«3) sklepali, večkrat
') Glej Turba, Pragmatische Sanktion, 121, 185, 186, 187. — Žolger, 1. c, 147. — Bernatzik, Osterreichische Verfassungsgesetze (2. izdaja), 14. 21. 33.
2) Prim. Biderman, Geschichte der Gesamtstaatsidee, II., 32 si., 36 si., 177, 183, 185 si. Leta 1714 so bili odposlanci vseh dednih kraljevin in dežel poklicani na Dunaj, da se porazdeli vojna potrebščina za prihodnjih 6 let v znesku 6' 2 milijonov gld. na posamezne dežele. Pogajanja pa je vodila vsaka delegacija posebej z vladnimi organi, ki so bili v to določeni, ne da bi bilo prišlo do vzajemnega pogajanja odposlancev dežel.
*) Prim. § 7 ogrskega in hrvatskega zakona.
i
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     229
zaostajale za zahtevano kvoto, ni da bi bilo treba posebno omeniti. Zakaj le dolžnost do prispevanja kot taka je bila dognana po pragmatični sankciji. Koliko naj pa ti prispevki znašajo, takozvani »quantum«, je pa bil v vsakem posameznem slučaju odvisen od preudarka in razsoda vladarjevega in od razpoloženja stanov.
Ostala uprava finančnih in vseh drugih skupnih zadev pa je bila izključna stvar skupnega vladarja.1)
Toda že zgodaj so se javljala na ogrski strani stremljenja, zadobiti na upravo teh zadev merodajen vpliv. Resolucija Marije Terezije, uvrščena v Corpus juris hungarici kot članek XI iz 1. 1741 (ki pa nima moči zakona), naglasa, da se bodo (čisto) ogrske zadeve le po Ogrih upravljale ; zajedno pa zatrjuje, da se bodejo Ogri pozivali tudi na službovanje v »državno ministrstvo« (Status Ministerium), kterega poglavitni delokrog je bil vodstvo zunanjih zadev.'2)
In v ravno taki resoluciji iz leta 1791 (članek XVII) da monarh stanovom obljubo, da bode, izvršujoč izjavo iz leta 1741, vsprejemal Ogre v državno ministrstvo in tudi vse potrebno ukrenil, da se onim Ogrom, ki imajo zahtevano kvalifikacijo ter bi hoteli nastopiti poslaniška mesta,3) nudi primerna priložnost, da se v »tajni državni pisarni«4) temeljito priučč svoji stroki. Vrhutega izjavlja vladar, da se bode ugodilo tudi želji, da naj se notranje zadeve rešujejo le po Ogrih, zunanje pa tudi pod vplivom Ogrov (cum influxu etiam Hungarorum.)5)
lil. Ko se je z gibanjem leta 1848 proglasila odprava absolutizma in njega nadomestitev s konstitucijonalno odgovorno
') Trditev, ki jo imata ogrski in hrvatski zakon (§ 5), da sta do 1. 1867. edinole ogrski državni zbor in ogrski kralj (zadnji ob jednem kot zastopnik svojih neogrskih dežel) urejevala vse, obema deželnima skupinama skupne zadeve, ne odgovarja niti pravnemu položaju niti zgodovinskim dejstvom.
2) § 4: Et ad ipsum etiam Status Ministerium Nationem Hungaram ad-hibere dignabitur. *     3) Animum ad Legationes obeundas adjicerent.
4) In cancellaria Status intima: .Staatskanzlei" t. j. današnje .Ministrstvo zunanjih zadev in cesarske hiše*.
5) Ut tam interna quam externa negotia, illa quidem per Hungaros, haec vero cum influxu etiam Hungarorum pertractentur.
230     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
vlado, formuliral se je prvič pojem »skupne zadeve« tudi zakonitim potom. Kajpada ne v Avstriji, kjer ni bilo zanimanja za te stvari — napaka ki se je pozneje hudo maščevala, — ampak na Ogrskem.
V zakonski osnovi, sklenjeni od požunskega državnega zbora, zastran ustanovitve neodvisnega ogrskega ministrstva (poznejši zakonski članek III. iz 1. 1848) je bilo v §-u 6 tudi določeno, da bode Njega Veličanstvo »v vseh kameralnih zadevah« svojo izvrševalno oblast odslej uporabljalo le potom ogrskega ministrstva.1)
Vladar pa je dal z odlokom ogrske dvorne pisarne z dne 28. marca 1848 državnemu zboru sporočiti, da se mora »na Ogrsko odpadajoči razmerni« del stroškov za vzdrževanje kraljevega dvora, kakor tudi vseh onih državnih stroškov, ki se porabijo v interesu cele vladavine (egesz birodalom, t. j. cele vladavine, celega vladarstva ali državja, des ganzen Reiches) in torej tudi v interesu Ogrske in k nji spadajočih delov tudi za naprej v dosedanji meri izplačevati cesarski osrednji blagajni.2)
Med nadaljnimi pogajanji je izjavil vladar z reskriptom z dne 31. marca 1848,3) da bode § 6 le tedaj sankcijoniral, če se — z veljavo do onega časa, ko se glede sorazmernega deleža (kvote) pri stroških, »ki celo vladavino zadevajo (inte-resirajo), po vzajemnem razgovoru«4) med avstrijskimi in ogrskimi deželami ter s pritrditvijo vladarjevo zakonitim potom pride do pogodbe, — glede stroškov za vzdrževanje kraljevega dvora, skupne diplomacije in skupne armade izda vsaj provizorna odredba.
Državni zbor je ugodil temu pozivu s tem, da je votiral provizorno svoto 3,000.000 gold., ki bi jo bilo svojedobno vračuniti.
Dekret dvorne pisarne se nanaša samo na materijalno skupnost stroškov, to je na dolžnost Ogrske, da plačuje
') 1847 8 ki orszaggviilesi Iromanvai (Tiskovine državnega zbora z 1.1847/8) št. 91. .
2) Iromanvai, št. 131 in Pesti Hirlap z dne 1. aprila 1848.
3) Iromanvai, št. 159.
4) „kolcsonos ertekezes utan." Prim. §§ 15, 55. ogrskega in hrvatskega zakona in Žolger 1. c. str. 125 opomb. 2, str. 219 opomb. 4.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     231
naprej svoj »sorazmerni« del stroškov, ki so v korist (»v interes«) celega vladarstva.1)
V najvišjem reskriptu in v enako glasečem se sklepu državnega zbora je pa izražena tudi skupnost formalnega »opravljanja« skupnih stroškov in torej odločilni kriterij »skupne zadeve« sploh. Taka skupna zadeva je določitev odstotka za prispevanje k skupnim stroškom. Ta določitev naj se izvede potom pogajanj, torej s sodelovanjem in pod »vplivom« vseh prizadetih činiteljev, namreč dežel in krone.
To izključitev pravice samostalnega odločevanja je poudarjal kot bistveni znak skupne zadeve L. Kossuth v izjavi, ki jo je podal povodom prečitanja reskripta z dne 31. marca 1848. Kossuth je dejal2): Pri presoji reskripta se ne sme nikdar pozabiti dejstva, »da sedi vladarska hiša tudi na prestolu Avstrije in da sledi iz tega takšna vez in takšno razmerje, pri katerem se gotovim skupnim odredbam (nemi kozbs intezkedesek) ni mogoče izogniti, dokler ostane vez pragmatične sankcije v veljavi. Ko bi ta vez ne obstojala in ko bi ogrski kralj v Budi kraljeval, potem seveda bi samo mi sklepali o dvorovini«.
Zelo ostro pa je bistvo skupne zadeve formulirano v zakonskem članku iz leta 1848 samem. Ta zakonski članek, ki ukazuje ustanovitev neodvisnega ogrskega odgovornega ministrstva, določa v § 13., da se bo član odgovornega ministrstva, »minister, ki je prideljen osebi Njegovega Veličanstva«, nahajal vedno na najvišjem dvoru in da bode njegova naloga, »vplivati na vse razmere, ki domovino in dedne dežele skupno zanimajo (kozosen erdeklik) ter da zastopa v teh razmerah deželo pod svojo odgovornostjo.«
V § 14. je potem še izrecno povedano, da bode »minister, ki je prideljen osebi Njegovega Veličanstva« čuval3) »nad zadevami omenjenimi v § 13.«
') L. Kossuth navaja v seji stanovske deske z dne 31. marca 1848 (Pesti Hirlap z dne 3. aprila) stroške dvorjanstva kot skupne stroške ter pravi: K dvorovini (civilni listi) moramo prispevati (jarulnunk kell), ravno tako kakor morajo prispevati narodi, ki so po pragmatični sankciji z nami zvezani.
-') Pesti Hirlap, št. 18, z dne 3. aprila 1848.
3) § 13: A ministerek egvike folvvast 6 Felsegenek szemelye koriil lesz, s mindazon viszonvokba, mellyek a hazat az orokbs tartomanvokkal kozosen erdeklik, befolvvan, azokban az orszagot felelosseg mellet kep-viseli. § 14: A ministeriumnak azon tagjan kiviil, melly a felseg szemelye koriil a 13 §-ban emlitett ii g y e k r e ii g y e 1 e n d, kovetkezo osztalyai lesznek . . .
232     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
Razmere in zadeve, o katerih govorita §§ 13. in 14., se tičejo skupnih interesov obeh deželnih skupin, »slede«, kakor je Kossuth dejal, in kakor je izrečeno tudi v uvodu k zakonskim člankom,1) iz interesne zveze, ustanovljene s pragmatično sankcijo ter imajo za posledico gotove skupne odredbe, ki naj se pod vplivom zveznih članov izdado.
IV. Na pojmu skupne zadeve, kakor smo ga razložili, temelji tudi sestav avstro-ogrske nagodbe iz leta 1867. »Izhodišče«, »vzajemno priznano pravno podlago« za nagodbeno zakonodajo tvori pragmatična sankcija, to je ona »svečana temeljna pogodba«, ki je ustanovila skupnost vladarja in obrambe.2) Ena »temeljnih misli«, na kateri sloni vsled izrecne izjave nagod-bena zakonodaja, je ta, da je interesna skupnost, ustanovljena po pragmatični sankciji rodila »obveznosti«, ki »izvirajo«, ki »se iztekajo naravnost iz pragmatične sankcije«.3) Te obveznosti obsegajo na eni strani dolžnost do skupnega prenašanja bremen, na drugi strani pa obveznost do skupnega opravljanja in reševanja onih poslov, ki jih je izvrševati v korist zveznih smotrov.4)
Te (materijalne in formalne) dolžnosti kot take, so po pojmovanju nagodbe že v pragmatični sankciji sami ustanovljene. Zdi se tedaj nagodbeni zakonodaji samo potrebno, da se z ozirom na uvedbo »konstitucijonalnega vladnega sistema v celi vladavini« uveljavi nov »modu s«, po katerem naj se izvršujejo one dolžnosti in sicer na način, da se tudi onim deželam, ki jih je dosiej pri reševanju skupnih razmer »zastopal«
') Stanovi izjavijo ondi, da so brez odlašanja posvetili svojo pozornost vsemu temu, kar je nujno zahtevala na eni strani .zakonita samostojnost Ogrske", na diugi strani pa njene .zakonite razmere (torvenves viszonvai) k deželam, ki so vsled pragmatične sankcije z njo v neločljivo zvezo (kapcsolatban) združene." Po § 6 zak. članka 18 o tisku se kaznuje tisti, ki ščuva na dejansko razdružitev vladarstvene zveze (birodalmi kapcsolatnak), ustanovljene glasom pragmatične sankcije in obstoječe v skupnosti vladarske hiše, s triletno ječo in denarno kaznijo do 2000 gold.
2) Proemium odst. 2, 4 in §§ 1, 2, 6, ogr. in hrv. zakona.
3) §§ 2, 3, 4, 8, 18, 23, 52, 58 ogrskega in hrvatskega zakona.
4) §§ 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9 si. 15, 16, 18 si. 23—26 ogr. in hrv. zakona. Primerjaj z ozirom na pojem »skupne obrambe z združenimi močmi (kozos es egviittes erovel leendo vedelem)" Žolger 1. c. 70 si.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     233
le absolutni vladar (§ 5), osigura »konstitucijonalni vpliv«, ki jim gre. In ravno v tej določitvi »modusa« za opravljanje skupnih zadev tiči pravi pravcati cilj (»nagib in smoter«) nagodbenih zakonov.')
Da pa ne bo dvoma o mejah dolžnosti glede prispevanja kakor tudi dolžnosti glede prenašanja »tujega vpliva«, zdi se zakonu potrebno, da se zajedno tudi »razmere, ki so skupnega interesa« in iz teh razmer izvirajoče »skupne zadeve«, natančno in določno označijo.2)
Pri tem razlikuje ogrski zakon po pravici med »razmerjem, ki je skupnega interesa« (»skupno razmerje«), in med »skupno zadevo«. Skupno razmerje mu je širši, skupna zadeva ožji pojem. Skupna zadeva je opravilo, posel3), »agenda«4), odredba5), ki izvira iz skupnega razmerja.6) Tako je dolžnost prispevati k skupnim stroškom kot abstraktna pravna dolžnost skupno in vzajemno razmerje, dočim je določitev kvote, določitev, koliko znašajo skupni stroški, uprava in razpolaganje s skupno preskrbljenim denarjem, skupna zadeva. Skupno dvorjanstvo (§ 7) tvori pač »razmerje, ki je skupnega interesa«, ni pa skupna zadeva, ker uredba in uprava dvornih zadev ni posel državne uprave in zato tudi ne predmet odredbam obeh držav.
V. Dve glavni vprašanji torej hoče urediti nagodba iz 1. 1867. Prvič označiti one razmere in zadeve, ki so skupnega interesa, drugič pa določiti, kako naj se opravljajo zadeve, ki izvirajo iz skupnega interesa, oziroma razmerja.
Kar se tiče pred vsem prvega vprašanja, razločuje zakonodaja iz leta 1867 načeloma med razmerami in zadevami, glede katerih je skupnost po naziranju zakona že v pragmatični sankciji določena (pragmatično skupne zadeve), in med razmerami in zadevami, katerih skupnost je v pogodbah (pacta)
') Prim. Proemium odst. 5, §§ 5, 23—26 ogr. in hrv. zak.
2) Proemium odst. 5, §§ 4, 6, 18.
3) V hrvatskem besedilu je skupna zadeva (kozbs iigy) označena z „za-jednički posao".
4) §§ 5 in 8.
5) §§ 5, 8, 9, 11, 12, 65, 66, 68. s) Prim. Žolger 1. c, 47 si.
234     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
izven pragmatične sankcije utemeljena (pogodbeno skupne zadeve).
Prvotno omenjene razmere in zadeve so one, pri katerih »izvira« skupnost »neposredno« iz pragmatične sankcije same.1)
Ta skupnost temelji na pravni dolžnosti, je torej pravno potrebna, traja tako dolgo, dokler se pragmatična sankcija ne razveljavi, in obsega toliko skupnost postopanja kolikor skupnost plačevanja stroškov.
Pogodbeno skupne zadeve pa so one, ki niso skupne vsled strogega pravoreka pragmatične sankcije, ampak le zato in toliko, kolikor se ta skupnost zavoljo ugodnosti priznava v posebnih dogovorih. Če se ti dogovori ne dosežejo, ostanejo te zadeve »pridržane« pravici samolastnega urejevanja.2)
Dočim je skupnost pragmatičnih zadev trajna in pravno potrebna, je skupnost pogodbenih zadev le fakultativna in vezana na dobo, za katero veljajo te pogodbe. Njih skupnost se javi le v dolžnosti skupnega postopanja, ne pa tudi v materijalni bremenski skupnosti.
Za pragmatično skupne so v soglasju s prakso absolutne države proglašene sledeče zadeve : Razmerje do vladarske hiše,3) zunanje zadeve, vojništvo in iz skupnosti stroškov izvirajoče finančne zadeve. Seveda niso te zadeve skupne v popolnem, ampak le v natančno očrtanem obsegu.4) Tudi oblika skupnega opravljanja ni za vse zadeve enaka.
Iz skupnosti vladarja izvira med drugim obveznost za skupno plačevanje stroškov dvorjanstva. D v o r o v i n a (civilna lista) so stroški, ki služijo skupnemu smotru, to je vzdrževanju skupne vladarske hiše; so izdatki, ki »skupno zanimajo« obe državni polovici in h katerim tedaj morata tudi prispevati obe polovici.5)   Kolikor je torej izpolnjevanje te skupne obveznosti
') §§ 2, 4, 7, 8, 18, 23, 52, 58 ogr. in hrv. zak.
2) §§ 52, 54, 56, 58-68 ogr. in hrv. zak.
3) Tudi § 71 drž. tmlj. zak. za vojvodstvi KobuTg in Gotha z dne 3. maja 1852 pravi: „Kot skupno za obe vojvodstvi se ima smatrati: razmerje združenih vojvodstev do vojvode."
4) §§ 18, 23 ogr. in hrv. zak.   Prim. Žolger I. c. 7, 142, 164.
*) § 7 ogr. in hrv. zakona in izjava L. Kossutha, zgoraj navedena. Trditev Tezner-jeva (Der Kaiser, 52), da dovoljuje vsaka državna polovica .stroške za svoj dvor", da vsaka polovica .sklepa in izplačuje samostojno dvorovino", je neutemeljena.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     235
odvisno od gotovih opravil, so ta opravila skupne zadeve, toda pri vršitvi teh opravil velja način (»modus«), ki se razlikuje od načina postopanja pri ostalih skupnih stroških.
Iz obrambne skupnosti pa se poraja skupnost zunanjih zadev in vojništva.
Zunanje zadeve (diplomatično in komercijalno zastopstvo, konzularstvo'), obravnavanje, podpisovanje in ratificiranje mednarodnih pogodb) so do cela skupne.2)
Nasprotno pa vojništvo (»armada in na njo se nanašajoče odredbe«)3) ni v celem obsegu skupno.
Skupno je predvsem vse, kar se tiče vodstva, načelovanja in notranjega ustroja vojske4), dalje uravnavanje dolžnosti in pravic, ki jih imajo člani te vojske glede vojaške službe5); potem ustanovitev ali preustrojitev brambnega sistema, to je določanje o tem, kakšen naj bo sklad cele vojske, kdo naj je dolžan služiti (vprašanje splošne ali omejene brambne dolžnosti), koliko časa naj traja službena dolžnost, koliko vojaških obvezancev naj se uvrsti v vojsko (ugotovitev števila novincev), in v katerem razmerju naj obe državni polovici prispevata k ugotovljenemu številu novincev (rekrutna kvota).6)
') Določba, ki se nahaja v avstro-ogrskih carinskih in trgovinskih zvezah izza leta 1868 in tudi v sedaj veljavni pogodbi (člen XI), in po kateri vodi vse konzularne zadeve minister zunanjih zadev, je deklarativnega in ne konstitutivnega značaja. Ko bi se carinska in trgovinska zveza ne dosegla, bi to ne vplivalo na pravni položaj konzulatstva.
2) § 8 ogr. in hrv., §§ 1 in 3 avstr. nagd. zak. Parlamentarna odobritev mednarodnih pogodb, kolikor je ustavno potrebna (§11, lit. a zakona o državnem zastopu z dne 21. decembra 1867, št. 141 drž. zak., člen 6 drž. tem. zak. o uporabi vladne in izvrševalne oblasti, št. 145 drž. zak.), ni stvar delegacij, ampak avstrijskega državnega zbora in skupnega ogr.-hrv. sabora.
3) § 9 ogr. in hrv. zak.
4) § 11 ogr. in hrv., § 5, al. 2, avst. zak.
5) § 14 ogr. in hrv., § 1, lit. b, avstr. zak. Tušem spada med drugim tudi uravnava preskrbnin in pokojnin vojaških oseb, nadalje uredba vojaškokazenskega in vojaškega kazenskopravdnega prava.
6) § 13 ogr. in hrv., § 2, št. 5 avstr. zak. Da navaja avst. zak ugotovitev brambnega sistema med pogodbeno skupnimi zadevami, je pogrešno. Tudi določba avst. zak. (§ 1, b), po kateri naj bi zakonodaja o načinu, kako naj se brambna dolžnost izpolnjuje, ne bila skupna, sega preko ogr. in hrv. zakona in nasprotuje vrhutega §-u 2., št. 5 (brambni sistem) avstr. zakona.
236     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
Nasprotno so pridržane samolastni uredbi: podelitev zakonitega pooblastila za novačenje (rekrutno dovolilo), potem uredbe glede bremena nastanitve (»dislokacije«) in preskrbovanje vojakov.1)
Pragmatično skupne razmere in zadeve povzročajo vsled pragmatične sankcije tudi skupno plačevanje stroškov.2) Kolikor pa tudi ta skupnost zahteva opravljanje raznih poslov (ugotovitev stroškovnika, določbo prispevnega deleža ali kvote, izplačevanje in obračunavanje), toliko so tudi ti posli, to je finančništvo (v formalnem zmislu) skupna zadeva, ki jo je skupno opravljati.3)
VI. Kar se pa tiče načina skupnega opravljanja teh ravnokar očrtanih skupnih zadev, je v zakonih ustanovljeno dvoje oblik skupnega opravljanja in urejevanja. Prva oblika je opravljanje po skupnih organih, druga oblika je pot pogajanj na podlagi paritete.
Potom pogajanj se po določbah nagodbenih zakonov urejuje obrambni sistem4) in določa kvotno razmerje.5) Ker se pa »zakonodajna pravica« delegacij, kakor jo ustanavlja § 6 avstr. zak., ni uveljavila, pride pot pogajanj praktično vselej tudi tedaj v poštev, kadar je treba kako skupno zadevo urediti potom formalnega zakona. Načrti takim zakonom se ugotovijo v medsebojnem sporazumu in tudi v zbornicah odobreni načrti uveljavijo le sporazumno.6)
Uprava po skupnih organih velja za vodstvo, načelo-vanje in notranji ustroj celokupne armade. Odredbe, ki se tičejo
') § 12 ogr. in hrv.; § 1, lit.b avstr. zakona. Tudi v določbi glede nastanitve (zakoni govore o „dislokaciji") in preskrbovanja sega avstr. zakon preko ogr. in hrv. zakona. Le-ta namreč ne pravita, da se sme samostalno urejevati nastanjenje in oskrbovanje sploh, ampak le z omejitvijo .na podlagi dosedanjih zakonov", to je: samo ono nastanjenje (dislokacija) in oskrbovanje, ki je kot vojaško breme naloženo velikim županijam in mestom, ker samo to je bilo po zakonih urejeno. .Dislokacija" kot taka (določitev in razvrstitev vojaštva v deželi, ordre de bataille) je bila in je pravica Veličanstva. Ravno tako je erarično preskrbovanje zadeva skupne vojaške uprave.
2) §§ 2, 4, 7, 8, 15, 18 ogr. in hrv., § 3 avstr. zak.; glej tudi zgoraj.
3) §§ 16, 17, ogr. in hrv., § 1 lit. c avstr. zak.
4) § 13 ogr. in hrv., § 2, štev. 5, § 36 avstr. zak. ») §§ 18—22 ogr. in hrv. §§ 3, 36 avstr. zak.
6) Taki zakoni so n. pr. zakoni o konzularnem sodstvu, o preskrbnini in pokojnini vojaških oseb, o vojaškem kazensko-pravdnem redu, o aneksiji Bosne in Hercegovine (še nerešeni zakonski načrti).
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     237
tega, pristojajo (»izključno«) skupnemu vladarju1) Skupni vladar odločuje tudi o kvotnem razmerju takrat, kadar se potom pogajanj ne doseže dogovor glede kvote, toda le, kakor veli avstrijski zakon, za dobo enega leta.2) Glede upravljanja skupnih zadev po skupnem vladarju, se je vzdržala ona oblika, ki je bila v absolutni dobi za upravo teh zadev načeloma merodajna.
Ostale skupne zadeve se opravljajo po odgovornem skupnem ministrstvu in, kolikor te zadeve »ne spadajo čisto v delokrog vlade«, po delegacijah.3)
Upravljanje skupnega ministrstva pa ni popolnoma svobodno, ampak je omejeno po pravicah do sodelovanja in pritrjevanja, ki jih imata obe vladi. Tako mora po § 8 ogr. in hrv. zak. minister zunanjih del upravljati zunanje zadeve »v sporazumu in v soglasju z obojestranskima ministrstvoma«. Ta določba, ki velja, akopram ni v avstrijskem zakonu izrecno prevzeta, tudi za Avstrijo,4) je največje praktične važnosti. Ona pomenja za ministra zunanjih del dolžnost, da si za vsa dejanja, ki ne spadajo v področje tekoče uprave, priskrbi pritrdilo obeh vlad. Obema vladama pristoja pravica vložiti napram odredbam zunanje politike svoj veto. Odredba se mora opustiti, če ugovarja le ena vlada.5) Obe vladi nimata samo pravice, ampak tudi dolžnost, vplivati na vodstvo zunanjih zadev in sta za to vplivanje ustavno odgovorni. Po vsej pravici je mogel Deak izjaviti, da je določba §-a 8 ena največjih priboritev ogrske politike, ki je tekom stoletij zaman poskušala pridobiti si vpliva na vodstvo zunanjih zadev.
Tudi pri drugih dejanjih skupnega ministrstva »vplivata« obe vladi. Tako je po § 40 ogr. in hrv. zak. proračun izdatkov za
') § 11 ogr. in hrv., § 5 odst. 2 avstr. zak.
2) § 21 ogr. in hrv., § 3 avstr. zak.
3) §§ 27, 28 ogr. in hrv., § 5 al. 1, § 6, avstr. zak.
4) Da v resnici velja, sledi iz vsebine določila, nadalje iz tega, da se avstr. zakon tej določbi ni protivil, in slednjič iz tega, da je po izjavi avstrijskega ustavnega odseka avstrijski zakon .vseskozi v vseh bistvenih določbah z ogrskim zakonom v soglasju." Poročilo ustavnega odseka, štev. XXXVII/A. H. ex 1867.
5) Praktičnega pomena je to tudi pri sklepanju onih mednarodnih pogodb, ki naj se sklenejo z veljavo le za eno državno polovico. Če se druga državna polovica, katera mora biti o želji, da bi se pričela pogajanja, obveščena, sklepanju pogodbe upre, se ta pogodba ne more skleniti.
238     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
skupne zadeve ugotoviti po skupnem ministrstvu »pod vplivom obeh posebnih odgovornih ministrstev«. Ravnotako sta po § 1. zakona z dne 22. februarja 1880, št. 18 drž. zak., in ogr.-hrv. čl. VI z 1.1880 obe vladi »po duhu zakonov, ki veljajo za skupne zadeve monarhije«, pooblaščeni odnosno dolžni, »da vplivata pod ustavno odgovornostjo na upravo Bosne in Hercegovine, ki naj jo vodi skupno ministrstvo.«
Skupnost zadev, ki se upravljajo po skupnem ministru, se kaže v formalnem oziru v tem, da je obema državnima polovicama odvzeta pravica do samolastnega urejevanja in da je to urejevanje poverjeno skupnemu organu, nadalje tudi v tem, da je ta organ vezan na sodelovanje vlad obeh državnih polovic, konečno pa tudi v tem, da je skupno ministrstvo odgovorno delegacijama avstrijskega in ogrsko-hrvatskega državnega zbora, in da se v slučaju, ko bi se ministrstvo obtožilo, obravnava vrši pred sodnim dvorom, ki ga skupno postavita obe delegaciji.
Način skupnega opravljanja potom delegacij nam kaže deloma uporabo načela pogajanj, deloma pa urejevanje po skupnem organu. Dokler občujeta delegaciji, ki sta zastopnici avstri-skega državnega zbora in ogrsko-hrvatskega sabora1), med seboj le po »pismenih poročilih«, velja na pariteti sloneče načelo pogajanj.2) Kadar se pa snideta za skupno glasovalno sejo3), zadobita značaj skupnega organa.
Tu pojasnjeni modus opravljanja velja tudi za opravljanje skupnih stroškov.
Le gledč dvorovine, kakor že omenjeno, dela zakon izjemo, ko vzdržuje za odredbe, ki se tičejo dvorovine, v glavnem oni modus, po katerem so se v absolutni dobi opravljali skupni stroški sploh. Tako je tolmačiti določbo §-a 7 ogr. in hrv. zak., po kateri »v o t i r a n j e in i z p 1 a č e v a n j e« stroškov dvorjanstva ni smatrati za »skupno zadevo«. Dvorovina ne spada v področje delegacij in skupnega ministrstva in za njo tudi ne velja kvotno razmerje. Dvorovino marveč zahteva skupni vladar, kakor se je to do 1.1867 godilo glede vseh skupnih stroškov, od obeh pokrajinskih skupin oziroma njih zastopstev neposredno (to se pravi: ne v de-
') § 38 ogr. in hrv., § 6 avstr. zak.
2) §§ 28, 29, 34, ogr. in hrv., § 30 avstr. zak.
a) §§ 35, 36 ogr. in hrv., §§ 31, 33, 34 avstr. zak.
O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.     239
legacijah), in neposredno (to se pravi : ne potom skupnega ministrstva) izplačujejo se votirane svote dvorni blagajni. Zakon namreč zavzema stališče, da premembe modusa glede opravljanja skupnih zadev, ki je bil v zakoniti veljavi do leta 1867, ni smatrati za obveznost, ki bi bila utemeljena v pragmatični sankciji') in da se je novi modus opravljanja uvedel le zavoljo »večje ugodnosti«. Pri dvorovini pa se je zakon prav iz razlogov večje ugodnosti odločil za obdržanje starega modusa.
Vil. Kar se tiče konečno pogodbeno skupnih zadev, se te od pragmatično skupnih bistveno razločujejo v tem, da njih skupno opravljanje ne sledi iz pravne dolžnosti,ki bi bila utemeljena v pragmatični sankciji, da torej njih skupnost ne izvira iz pragmatične sankcije.2)
Avstrijski ustavni odsek je tu, kakor marsikje drugod, skalil dejanski položaj. Avstrijski zakon (§ 2) označuje pogodbeno skupne zadeve za take, ki se »sicer ne upravljajo skupno, ampak po enakih načelih, katera naj se od časa do časa dogovorno ugotovijo«. To formuliranje, ki nikakor ne izčrpa bistva stvari, je povzročilo v praksi veliko zmešnjav in nepreračunljivo škodo.
Na jedni strani nikakor ni za pragmatično skupne zadeve bistveno, da se upravljajo po skupnih organih, zakaj že iz zgorajšnjih izvajanj sledi, da se številne pragmatično skupne zadeve rešujejo potom pogajanj, ki se vrše neposredno med organi obeh državnih polovic. Na drugi strani pa pride opravljanje po »enakih dogovorno ugotovljenih načelih« v poštev tudi pri pragmatično skupnih zadevah (obrambni sistem). Vrhutega je popolnoma samovoljno in pri marsikaterih pogodbeno skupnih zadevah do cela neizvedljivo, da se skupnost omejuje samo na »načela«. Pomisliti je treba le na opravljanje skupnega državnega dolga ali na postopanje pri najetju kakega skupnega posojila. Glede skupnega posojila zahtevajo celo nagodbeni zakoni izrecno in soglasno, da se mora »vse, kar se tiče sklepanja posojila, oziroma pogodbe in načina, kako naj se uporablja in odplačuje izposojeni denar, skupno reševati.«3)
') § 23 ogr. in hrv. zak.
2) §§ 25, 58 ogr. in hrv. zak.
3) § 56 ogr. in hrv., § 3, al. 2 in 3 avstr. zak.
240     O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi.
Ker pa tiči izhodišče in pravna podlaga za celo nagodbeno zakonodajo v pragmatični sankciji, smatrati je edino le ono pojmovanje o pogodbeno skupnih zadevah za stvarno pravilno, ki ga podajata ogrski in hrvatski zakon. Po tem pojmovanju so te zadeve take, da niso skupne vsled ukaza pragmatične sankcije, ampak le vsled spoznanja, da se tudi pri drugih zadevah, ki se ne tičejo skupnosti vladarja in obrambe v ožjem pomenu, »krijejo interesi obeh strank«, da se zatorej ti interesi ali koristi ugodneje zavarujejo s tem, da se one zadeve rešujejo raje skupno, kakor pa »strogo za se.«')
Kot zadeve, ki jih je treba v skupnem sporazumu urejevati, se navajajo: ureditev in razdelitev državnih dolgov, ki jih je »postopanje absolutne vlade nagromadilo«;2) najetje skupnega posojila,3) carinske in trgovinske zadeve; oni indirektni davki, ki so z industrijalnim proizvajanjem v tesni zvezi (davek na pivo, žganje, sladkor itd.); one železniške zadeve, »glede katerih so v interesu obeh strank skupne odredbe potrebne«; sistem denarstva in denarnih vrednot.4)
Za opravljanje teh zadev je vseskozi določena pot pogajanj, sklepanja dogovorov, osobito sklepanje carinske in trgovinske zveze. Če se sklenejo taki dogovori, potem je pravica samolastnega urejevanja izločena in mora vsaka izmed obeh vlad upravljati dotično zadevo v zmislu in po vodilih skupnih dogovorov.
Določbe, ki jih imajo nagodbeni zakoni o pogodbeno skupnih zadevah, so v glavnem načelne ugotovitve in navodila za prihodnjost. Njih pretežna politična vrednost je to, da ugotavljajo obstoj skupnih interesov v prej omenjenih zadevah in da označujejo oni modus procedendi, ki se ga je držati, kadar se vrše pogajanja za sklepanje potrebnih dogovorov.
Če se pa ti dogovori izjalovijo, se vzlic temu, da je priznana skupnost interesov, uveljavi za vsako stranko pravica svobodnega urejevanja.5)
') §§ 52, 54 ogr. in hrv. zak.
2) §§ 53—55, 67 ogr. in hrv., § 4 avstr. zak.
3) §§ 56—57, 67 ogr. in hrv., § 3, al. 2 in 3 avstr. zak. «) §§ 58—67 ogr. in hrv., § 2, št. 1—4 avstr. zak.
5) § 68 ogr. in hrv. zak.
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.   241
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
Spisal dr. Leonidas Pitamic, c. kr. minist. koncipist. I.
Člen VI. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1876 drž. zak. št. 145 o vporabi vladne in izvrševalne oblasti se glasi:
»Cesar sklepa mednarodne pogodbe.1) Da so veljavne trgovinske pogodbe ter one mednarodne pogodbe, ki obremenjujejo državo ali njene dele ali ki nalagajo posameznim državljanom kako obveznost, jim mora pritrditi državni zbor.«
Po §-u 11. zakona z dne 21. decembra 1867, drž. zakonik št. 141, o državnem zastopu spada v delokrog državnega zbora: »a) Presojati in odobriti trgovinske pogodbe ter one mednarodne pogodbe, ki obremenjujejo državo ali njene dele, ali ki nalagajo posameznim državljanom kako obveznost, ali ki povzročijo spremembo ozemlja v državnem zboru zastopanih kronovin in dežel.«
Po besedilu se te določbi ne ujemata niti glede kakovosti niti glede obsega državnozborske kompetence. Po prvi je »veljavnost« nekaterih mednarodnih pogodb odvisna od »pritrditve« državnega zbora; smoter pritrditve je torej določen. Po drugi pristoja drž. zboru te pogodbe »odobriti«, ne da bi bilo izraženo, čemu je to potrebno. — Druga določba našteva
•) Nemški izraz .Staatsvertrag" ni točen; zakaj pod pojmom .Staats-vertrag"= državna pogodba se smatra lahko vsaka pogodba, ki jo sklene država, bodisi s tujo državo bodisi z drugo osebo, bodisi privatno —, bodisi javnopravnega značaja. Brez dvoma pa je pri zgoraj navedenih zakonitih določbah mišljeno lena internaci jonalne, m ednarodne pogodbe. Za take pogodbe se je sicer v nemščini udomačil tehnični izraz .Staatsvertrage". (Jellinek rabi bolj točni izraz .Staatenvertrage", ki pa v teoriji in praksi ni prodrl.) Ker se pa nemška tvorba ne strinja s pojmom, ni treba, da bi jo posnemali. Predlagal bi torej za slovenščino izraz .mednarodna pogodba'. Seveda tudi to ni popolnoma pravilno, ker pogodb ne sklepajo narodi, ampak države. Ker se je pa pri nas za izraz „droit des gens" ali .Volkerrecht" (kar tudi ni pravilno, pravilno bi bilo „Staatenrecht") udomačila označba .mednarodno pravo", lahko nazivamo pogodbe, ki so podvržene temu, pravu, .mednarodne pogodbe".
16
242   Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
tudi take pogodbe, ki povzročijo spremembo ozemlja avstrijskih kronovin indežel, prav molči o teh pogodbah.
Da bi eden teh zakonov drugemu derogiral, je izključeno, ker imata oba isti datum: 21. december 1867, in je bilo z zakonom z dne 21. decembra 1867 drž. zak. št. 147 (§ 1.) in z zakonom istega dne drž. zak. št. 146 (§ 37.) še posebej rečeno, da stopijo državni osnovni zakoni v veljavo zajedno z zakonom o zadevah, celi avstrijski monarhiji skupnih.
Pa tudi ne glede na nesoglasje med obema določbama je vsaka na sebi dovolj nejasna. Kaj pomeni »veljavnost«? Je li to pravna obveznost napram drugemu kontrahentu, torej pravno-krepnost po mednarodnem pravu, ali pa je to uveljavljenje v državi po državnem pravu? Nerešeno je dalje praktično važno vprašanje, v katerem stadiju je pogodbo predložiti drž. zboru; ali kot osnutek že pred ratifikacijo, ali lahko še le po ratifikaciji? Če pa sme pritrditev slediti ratifikaciji, je li ta pritrditev suspenziven pogoj veljavnosti? i. t. d.
II.
Morda nam bodo materialije zakonov razjasnile to »sfingo«') avstriiske ustave.
Obe določbi izvirata iz inicijative poslanske zbornice državnega zbora. Ustavni odsek te zbornice je izdelal zakon o vladni in izvrševalni oblasti. Zaman pa iščemo v posvetovalnih zapisnikih2) ter v poročilu tega odseka vzroke, ki so bili merodajni za kodifikacijo člena VI. Tudi § 11 zakona o državnem zastopu, katerega ni bilo v vladnem osnutku, je delo ustavnega odseka. Pa tudi poročilo k temu zakonu molči popolnoma o lit. a) §-a 11. Ravnotako stenografični zapisniki poslanske zbornice. Te vendar važne — bi človek mislil — določbe se sploh niso vzele v pretres ter so se sprejele brez debate. S kako brezprimerno površnostjo se je to zgodilo, pač najbolje dokazuje dejstvo, da sta bila člen VI. enega in § 11. nt. a) druzega zakona, ki urejujeta isto materijo na različen način, sprejeta pri tretjem branju v eni in isti seji!3)
>) Tako naziva Unger člen XV. drž. osnovnega zakona o sodni oblasti; takih »sfing" pa je več!
2) Ti zapisniki, ki niso tiskani,  nahajajo se v arhivu državnega zbora.
3) Stenogr. zapisnik posl. zbor., 1867, str. 1627.
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.   243
Tudi gosposka zbornica ni debatirala o §-u 11. lit. a) zakona o državnem zastopu in je sklep poslanske zbornice sprejela brez vsake izpremembe. Pač pa se je gosposka zbornica bavila s členom VI. zakona o vladni in izvrševalni oblasti. Pri debati o nekem izpreminjevalnem predlogu je podal poročevalec dr. vitez Hasner sledečo pomembno izjavo: »P r i n c i p i j a I n o pa je gotovo, da gre tu za izrek, da je pogodba, katera se sklene brez pritrditve državnega zbora čeprav je bilo izposlovati to pritrditev, formalnopravno pomanjkljiva in da kot taka (namreč kot pogodba) ni veljavna.« (Stenogr. zap. gosp. zborn. 1867 str. 217.)
Tem izvajanjem ni nihče oporekal; domnevati je torej, da je bila gosposka zbornica glede vprašanja, kak pomen je pripisovati sodelovanju državnega zbora pri mednarodnih pogodbah^ Hasnerjevih misli; t. j. da so pogodbe, naštete v členu VI. neveljavne ter da imajo kot pogodbe, pravno pomanjkljivost, ako jim ni pritrdil državni zbor.
Tega mnenja je tudi Unger,1) ako pravi, da pomeni »veljavnost« isto kakor »pravni obstoj«. Mednarodne pogodbe zgoraj navedenih kategorij bi bile potemtakem le veljavne, t. j. po mednarodnem pravu obvezne, kadar jim pritrdi državni zbor. Pogodba, ratificirana pred pritrditvijo pa ni absolutno, ampak le relativno neveljavna (kakor v privatnem pravu zakon, ki ga sklene mladoletna osoba brez privolitve očeta ali varuha,) ter postane veljavna tedaj, kadar ji pritrdi državni zbor. Pritrditev drž. zbora je v takem slučaju suspenziven pogoj veljavnosti.
Drugi avstrijski pisatelji se s tem vprašanjem niso obširneje bavili razun Teznerja, o katerem nam bo govoriti še pozneje
111.
Pač pa se je v nemški državnopravni literaturi o tem problemu veliko pisalo. Te literature že radi tega ne smemo prezreti, ker so glede mednarodnih pogodb ustavne določbe v nemški državi zelo podobne naši ustavi; to zaradi tega, ker je skupni vir obeh ustav kakor tudi onih Prusije, Francije, Italije, Grčije in še nekaterih drugih dežel — belgijska ustava iz leta 1831.
') „Ober die Giltigkeit von Staatsvertragen", Griinhuts Zeitschrift fur das Privat- und offentliche Recht, VI., 1879, str. 349—356.
16*
244  Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
V nemški literaturi razlikujemo 2 glavni smeri. Ena, na čelu ji Gneist1) in L a ban d,2) kateri je sledila večina pisateljev, smatra sodelovanje parlamenta le toliko za potrebno, da se pogodba, ki se je že po vladarju pravnoveljavno sklenila, v državi izvede. Druga smer, inaugurirana po Ernestu Meier,3) trdi, da je v ustavi določeno sodelovanje parlamenta potrebno za mednarodno-pravno veljavnost omenjenih pogodb, tako da je legitimacija vladarja za sklepanje takih pogodb vsled kompetence parlamenta omejena. To teorijo variira s tem, da jo prilagodi praktičnim zahtevam, teorija o pogojnem značaju parlamentarnega sodelovanja, kakor jo zastopa Unger in kateri se je pridružil več ali manj Jellinek4) in drugi nemški pisatelji.
Vsem navedenim teorijam je skupno, da črpajo le iz državnega prava. Z interpretacijo pozitivnega ustavnega prava hočejo rešiti problem. Vprašanje pa je, je li ta metoda načelno sploh opravičena.
Mednarodne pogodbe so na vsak način institucija mednarodnega prava — ako le-to sploh eksistira. O tem vprašanju ne maram tukaj razpravljati. Pričujoča razprava temelji na eksistenci mednarodnega prava. Kdor to pravo zanikuje, mora seveda odklanjati vse naše zaključke. Odklanjati pa mora potem tudi pojem »mednarodne pogodbe« in se zadovoljiti s Zornovim5) rezultatom, da »nimajo mednarodne pogodbe kot take nikakega jurističnega značaja«. Morda bo zadostovalo, ako omenim, da je ta rezultat plod prepričanja, ki ga je izrazil Zorn v stavku: »Mednarodne pogodbe, po svojem pojmu ne morejo biti nikoli »pravno opravilo«, ker takih na polju javnega prava sploh ni« (!!)...
IV.
Juristično bistvo mednarodne pogodbe, kakor vsake druge pogodbe, je obljuba. Obljubo pa daje samo država državi. Kar pride v mejah države do veljave, ni obljuba, ampak to, kar je
') V svojem poročilu o razlaganju člena 48. pruske ustave, X. legislaturna doba, II. sesija pruske posl. zborn., 1868, št. 236.
2) Das Staatsrecht des Deutschen Reiches, V. Aufl. 1911, str. 125—172.
3) Ober den Abschlufi von S aatsvertragen, 1874.
4) Gesetz und Verordnung, 1887, str. 341—366.
5) Das Staatsrecht des Deutschen Reiches, 1895, str. 497 i. d.
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.   245
mnogokrat za izpolnitev obljube potrebno — državni ukaz. To izvaja zelo dobro Laband (Staatsrecht, str. 134 op. 1.) proti Ungerju, ki je trdil, da »se veljavnost ne da cepiti» in da »pogodba ne more biti na zunaj veljavna in na znotraj neveljavna«. »Na znotraj« sploh ni pogodbe; o taki more biti govor le v mednarodnem oziru.
Ako so mednarodne pogodbe institucija mednarodnega prava, more biti za nje merodajno le to pravo. Ta misel, ki je tako jednostavna in pravzaprav sama po sebi umevna, je našla še le v zadnjem času zastopnike, ki so jo dosledno izvedli. Priznalo se je sicer, da je glede nekaterih pravnih dejstev, n. pr. glede vpliva zmote, vzrokov ne-hanja obveznosti, zlasti odpovedi i. t. d. merodajno mednarodno pravo. Glede onih dejstev pa, ki so normirana v državni ustavi, to bi bila legitimacija za sklepanje pogodb, pa naj velja državno pravo. Tu se nam vsiljuje takoj vprašanje: ima li državno pravo) sploh moč, ustanavljati pravila za mednarodno-pravne razmere? Odgovor more biti le negativen. Zakaj mednarodno in državno pravo sta dva različna pravna reda, ki veljata popolnoma neodvisno drug od druzega. Tudi mednarodno pravo ne more direktno učinkovati na državno pravo — kar se splošno priznava — ampak le, kadar se pretvori v državni ukaz. Radi tega mora pri taki preosnovi izvestnih pogodb sodelovati parlament; radi tega morajo biti (n. pr. v Avstriji) mednarodne pogodbe razglašene v državnem zakoniku, kadar vpliva njih izpolnjevanje na pravne razmere državljanov. Da obveljajo predpisi državnega prava za razmere mednarodnega prava, je treba, da jih to pravo prevzame; potem pa veljajo seveda ne kot državno pravo, ampak kot del mednarodnega prava. Vsled tega je treba veljavna pravila o legitimaciji za sklepanje mednarodnih pogodb iskati v mednarodnem pravu.
To so slutili že nekateri starejši pisatelji. Toda določbe ustave in mistična, baje vsegamogočna »volja« zakonodajalca jim je vzela pogum, izvajati posledice iz tega spoznanja. Prvi se je menda Tezner ') postavil na stališče mednarodnega prava;
') „Zur Lehre von der Giltigkeit der Staatsvertrage", Grunhufs Zeitschrift, XX. Wien, 1892.
246   Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
ampak žalibog le v 1. poglavju svoje razprave : Popolnoma ne-umevno je, da se ta pisatelj od svojih izvajanj v 1. poglavju, ki so zelo dobro fundirana in kojim je večinoma le pritrditi, v teku razprave vedno bolj oddaljuje ter da zagovarja v paznej-šnjih poglavjih absolutno veljavo državnega prava za sklepanje mednarodnih pogodb; v končnem poglavju se pokaže celo odločnega pristaša Meierjeve teorije, da je namreč vladarjeva kom-petenca po parlamentu omejena. Teznerja se torej, kakor se ravno hoče, lahko po tem ali onem poglavju citira za to ali ono mnenje.
Najodločneje in najdosledneje, ter vsled tega najbolje zastopa mednarodnopravno stališče Heilborn.') Ravno to — po mojem mnenju edino pravilno stališče — pa ga je menda zapeljalo, da zanemarja razvoj posameznih držav v mednarodnopravnem prometu. Heilborn pravi, da je načelnik države v svoji pravici, sklepati pogodbe s tujimi državami, povsod in popolnoma neodvisen od parlamenta. To je — baje — splošno pravilo mednarodnega prava. Raz to stališče mora seveda trditi, da so mednarodne pogodbe za združene države severne Amerike veljavno sklenjene po predsedniku teh držav, ne da bi bilo treba nasvetovanja in pritrditve senata. Če se pa ozremo na to, kako se mednarodne pogodbe za združene države ratificirajo —¦ in ratifikacija ali nje nadomestilo je, kakor hočem koj pokazati, merodajni moment — vidimo, da je v ratifikaciji izrecno govor o nasvetu in pritrditvi senata. Radi tega se mi zdi Heilbornova trditev o nekem splošnem mednarodnopravnem pravilu prenagljena. Sploh moramo biti previdni, kadar postavljamo splošna pravila v mednarodnem pravu; posebno ako se tičejo ta pravila zgol formalnosti, kakor legitimacije, pooblaščenja i. t. d. ker so to večinoma tvorbe običajnega prava.
V.
Kakor v mnogih slučajih znanstvenega raziskovanja nas bode tudi tukaj do rešitve dovedla induktivna metoda. Kadar hočemo spoznavati pravila, na kak način in pod kakimi pogoji se za izvestno državo sklepajo mednarodne pogodbe, ne
') Das Svstem des Volkerrechtes, entwickelt aus den vfjlkerrechtlichen Begriffen, 1896.
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.   247
preostaja druzega, kakor da se preiskuje, kako so se pogodbe sklepale, ki so bile ali ki so nesporno v veljavi.
Priznano je v praksi in teoriji, da se mednarodne pogodbe končnoveljavno sklepajo z izmenjavanjem ratifikacij vladarjev ali izjav ministrov. Včasih je pogodba seveda že s podpisom pogajalcev sklenjena, toda le takrat, kadar so ti za to posebno pooblaščeni; navadno pa je to, kar pogajalci podpišejo, le osnutek pogodbe, koji naj še sledi ratifikacija. Redkokdaj podpiše minister in še redkeje načelnik države takoj dogovorjeni osnutek pogodbe, ki bi bila seveda že s tem podpisom sklenjena. Na analogen način se vrši pristop (adhezija) h kaki že med drugimi državami obstoječi pogodbi.
V navedenih izjavah (ratifikacijah), ki se izročajo drugemu kontrahentu in ki vsebujejo slovesno obljubo, moraja biti navedeni vsi činitelji, katerih dejanja so potrebna za pravno veljavnost pogodbe. Zakaj vsaka država hoče in mora vedeti, ali se je njen kontrahent pravnoveljavno zavezal. Navedena bi morala biti torej tudi pritrditev parlamenta, kadar je ta za pravno veljavnost pogodbe potrebna. Ker je v ratifikacijskih listinah predsednika združenih držav severne Amerike izrecno omenjeno nasvetovanje in pritrditev senata, je ta pritrditev esencijalna za veljavnost pogodb, katere sklenejo te države.
V cesarjevih ratifikacijah in v ministrskih izjavah, s katerimi se sklepajo mednarodne pogodbe za Avstrijo, pa ni govora o sodelovanju parlamenta. Kontrahent Avstrije sploh ne izve, ali je bil osnutek pogodbe predložen državnemu zboru. Kadar pa bi parlament pogodbo odobril šele po ratifikaciji, in če bi bilo v takem slučaju to odobrenje suspenziven pogoj, ki napravi še negotovo pogodbo veljavno, potem bi bilo treba drugega kontrahenta obvestiti, da je državni zbor pritrdil ali (odobril), da je torej pogoj za veljavnost pogodbe izpolnjen. Toda to se ne zgodi. Cesarjeva ratifikacija ima v vseh slučajih to-le stereotipno besedilo: »Quum a Plenipotentiariis nostris atque illis ... conventio ... inita et signata fuit tenoris sequentis: ... sledi celo besedilo pogodbe . . . Nos visiš et perpensis conventionis hujus articulis illos omnes ratos gratosque habere profitemur, Verbo nostro Caesareo et Regio spondentes, Nosea omnia, quae in illis continentur, fideliter executioni man-
248   Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
daturos esse. — ln quorum fidem majusque robur praesentes ratihabitionis Nostrae tabulas manu nostra signavimus, sigilloque Nostro adpresso muniri iussimus.
Dabantur Viennae . . .« (Podpis.)
O sodelovanju državnega zbora se ne govori nikoli. Mednarodne pogodbe so za Avstrijo po mednarodnem pravu vselej veljavno sklenjene s slovesno obljubo cesarja ali vlade; ta obljuba je potrebna, pa tudi zadostna.
VI.
Avstrijski državni zbor more torej sodelovati le pri državno-pravnem izvrševanju mednarodnih pogodb. V tem zmislu je treba uvodoma navedene določbe naše ustave tolmačiti, ker bi sicer ne imele nobenega zmisla in nobene veljave. Najbrže so si zakonodajalci v letu 1867 sodelovanje parlamenta drugače mislili. Če pa so hoteli ustanoviti pravila za veljavnost pogodb po mednarodnem pravu, so hoieli nekaj udejstvovati, kar je presegalo njih pristojnost. Zakaj državno pravo ne more priti za mednarodno, in to ne za državno pravo v poštev kot neposredno veljajoče pravilo. Vsled tega pa tudi ni razmerje med mednarodnim in državnim pravom tako, da bi drugo drugemu derogiralo, kadar prestopita medsebojne kompetence, kadar n. pr. posega državno pravo v kompetenco mednarodnega prava. Mednarodno pravo v takem slučaju ne derogira državnemu, pač pa ga ignorira!
Razumno je sedaj tudi, da se je celo za države, ki imajo enake ali vsaj podobne ustavne norme, kakor n. p. Avstrija in severna Amerika, razvilo različno pogodbeno pravo. Radi tega pa tudi ni splošnega, za vse države veljavnega pravila mednarodnega prava glede sklepanja pogodb, kakor misli Heil-born. Mednarodno pravo je tukaj, kakor tudi v mnogih drugih ozirih, p a rt i k u l a r n o, in se lahko reče, da velja za to ali ono državo, n. pr. za Avstrijo, posebno pravilo mednarodnega prava. V medsebojnem prometu držav se pač smatra izjava onega faktorja za potrebno, pa tudi zadostno, o katerem se po izkušnji ve, da daje njegova moč zadostno garancijo za izpolnitev pogodbe.  Vsled tega se pojavlja enakost, oz. podobnost pravil
Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.   249
šele pri onih državah, v katerih so državne oblasti dinamično približno enako razdeljene.
Pred letom 1867 sta avstrijski cesar, oz. vlada sklepala mednarodne pogodbe. Ustava iz leta 1867, ki je popolnoma interna zadeva in o kateri druge države niso bile oficijalno obveščene, pač ni mogla mahoma izpremeniti za Avstrijo že obstoječega mednarodnega pravila.1) To bi se zgodilo šele tedaj, kadar bi druge države spoznale, da se obljuba cesarja ali vlade ne izpolnjuje, in sicer vsled tega ne, ker državni zbor tej obljubi ni pritrdil. Seveda si vlada navadno že pred ratifikacijo izposluje pritrditev državnega zbora; toda tuje države o tem ničesar ne izvedo in ne morejo potemtakem presojati veljavnosti pogodb z ozirom na parlamentarno pritrditev.
Drugačen je bil razvoj v severni Ameriki. Tam se je ustava rodila zajedno z državo; vse državne oblasti so bile zajedno ustanovljene; ni bilo še mednarodnega pravila, ki bi bilo moglo nasprotovati besedilu nove ustave. Vsled tega se je določilo te ustave glede sodelovanje senata pri sklepanju mednarodnih pogodb brez ovire uveljavilo v mednarodnem prometu ter velja sedaj kot pravilo mednarodnega prava.
VII.
Iz zgornjih izvajanj izhaja, da »veljavnost« v členu VI zakona o vladni in izvrševalni oblasti ne more ničesar drugega pomeniti kakor u v e 1 j a v 1 j e n j e mednarodno sklenjenih pogodb v državi. S tega stališča je nesoglasje med tem členom in §-om 11 lit. a) zakona o državnem zastopu brez praktičnega pomena. Kajti ako ima parlamentarni votum le ta učinek', da omogoči državnopravno uveljavljenje mednarodnih pogodb, potem je vseeno,
') To dokazuje tudi neoporečena praksa, da sklepa mnogokrat razun cesarja tudi vlada (oz. ministri) mednarodne pogodbe. To se je zgodilo ravno" tako pred letom 1867 kakor po tem letu, čeprav omeni ustava iz tega leta le cesarja, ki sklepa pogodbe. Pisatelji, ki stojijo na državnopravnem stališču, si morajo pomagati s trditvijo, da ima vlada v tem oziru splošno po cesarju delegirano kompetenco. Temu pa nasprotuje dejstvo, da je cesar v nekaterih slučajih ministra zunanjih zadev izrecno za ratifikacijo pooblastil in da se je to tudi omenilo v ministrski ratifikaciji, dočim se to v pretežni večini slučajev ne zgodi. Natančneje to vprašanje raziskovati, bi presegalo meje te razprave.
250  Sodelovanje avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah.
ali se naziva ta votum »odbritev« ali »pritrditev«. Za veljavnost pogodbe je tudi brez pomena, kdaj ji državni zbor pritrdi. Kakor že prej omenjeno, se to navadno zgodi pred ratifikacijo, ker bodeta cesar oz. vlada le tedaj obljubo podala, kadar imata gotovost, da jo lahko izpolnita. Ako pa je slučaj nujen in se da pritrditev parlamenta gotovo pričakovati, se lahko tudi prej ratificira.1) Nasprotno pa se vrši včasih parlamentarno sklepanje še preje, ko obstoji osnutek pogodbe, da, še pred začetkom pogajanj, in sicer v takozvanih pooblastilnih zakonih (n. pr. zakon z dne 29. decembra 1909, drž. zak. št. 218).
Brez pomena je nadalje tudi nesoglasje med omenjenima določbama, ki se javlja v tem, da govori samo ena o pogodbah, ki povzročijo izpremembo ozemlja avstrijskih dežel. Ker pomeni »pritrditev« v eni isto kakor »odobritev« v drugi določbi, ker torej veljata obe, je obsežnejša določba glede ravno omenjenih pogodb merodajna, t. j. § 11 lit. a) zakona o državnem zastopu.
Zanimivo bi bilo, sedaj še natančneje raziskovati državnopravni pomen parlamentarnega sodelovanja pri mednarodnih pogodbah, zlasti določiti, kakšna je razlika k formalni zakonodaji, ter kakšno vsebino morajo pogodbe imeti, da so podvržene takemu sodelovanju. Namen te razprave pa je le bil, pojasniti stališče avstrijskega prava napram mednarodnem pravu ter premostiti protislovje v avstrijski zakonodaji. —
Naše raziskovanje nas je dovedlo do mej, ki ločijo mednarodno pravo od državnega; videli smo, da preneha moč državnega prava, čim prekorači te meje. Presmel je zatorej izrek angleškega učenjaka: »Parlament premore vse, le iz moškega ne more napraviti ženske«. Parlament, oz. državni zakon še drugih reči ne premore, ker ga ovirajo pri tem razun fizičnih mej tudi juristične meje, ki mu jih stavi mednarodno pravo.
') Priznati je, da lahko nastane v takem — praktično zelo redkem slučaju, kadar parlament vendar ne bi po ratifikaciji pritrdil, konflikt med obljubo in izpolnitvijo; temu se pa ni čuditi, ker je tak konflikt povsod mogoč, kjer veljata dva pravna reda, ki imata različen izvor veljavnosti.
Pomen cerkvenopravne zgodovine za' kanonistično vedo.
251
Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo.
Spisal dr. R. Kušej, c. kr. okrajni sodnik.
Naj se misli o prostopravnem pokretu tako ali tako, popolnoma se zgodovina iz pravniške vede nikdar ne bode dala iztisniti. Kakor spada njeno znanje med obče pogoje izobražen-stva, tako jurist nikdar ne doseže popolnosti v svrji stroki, ako ne bo obračal potrebne pozornosti na pravne ustroje v preteklosti-
Pravo ni proizvod države, tudi ne obstoja po njeni milosti. Princip absolutistične države, da je ustvarjanje prava njen monopol, je izginil s propadom svoje nositeljice. Dandanes je obče priznana družabna pravna teorija. To velja tudi za cerkveno pravo, ki je navzlic viharjem 19 stoletja sijajno dokazalo svojo samostojnost. Cerkveno pravo je in ostane pozitivno pravo, naj zavzame država napram njemu katerokoli stališče, ali je prizna, ali samo trpi ali celo prepoveduje. V slednjem slučaju nastane seveda konflikt, ki ga odloči zgol moč, čeprav ne v pomenu fizične sile, ampak v pomenu umstvene, po prisilnih sredstvih podprte prednosti, ki je podrejena zakonom nravnosti in odvisna od splošnega prepričanja dotičnega časa.
Cerkev je gradila stavbo svojega prava, odkar je bila vstopila v javno življenje. In vsi veliki boji srednjega veka med cerkveno in državno oblastjo, — kaj so bili drugega, kakor vedni konflikti ravno označene vrste, v katerih se je tehtnica nagibala kmalu na to, kmalu na ono stran! Brez poznanja prava države iz onih časov ostala bi nam zgodovina nepojmljiva v najvažnejših točkah,
Medtem pa, ko imamo pri rimskem in nemškem pravu že zdavnaj skoro do vseh podrobnostij razvito zgodovino, je ta samostojna veda pri cerkvenem pravu šele v povojih. Saj je celo glede sistema te pravne vede šele proti koncu prve polovice prejšnjega stoletja Emil Ljudevit R i c h t e r položil temeljni kamen! Izrazil je načelo: Cerkveno pravo vsebuje sistem že v svojem bistvu; po pojmu cerkve se deli cela tvarina v nauk o ustavi m in upravi cerkve kot urejene naprave, v nauk o cerkvenem živ-
252
Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo.
Ijenju, v katerem rešuje svojo nalogo, in nauk o cerkvenem imetju kot sredstvu njenega časovnega obstoja.
Tega sistema se je držal v bistvu tudi Hinschius, ta velikan na polju kanonistike, katerega monumentalno delo vsebuje sicer več zgodovine nego pozitivnega prava, ki pa vendar ne ustreza sedaj veljavni zahtevi, naj se ločita pravna zgodovina in živo pravo.
Prvi, ki je to zahtevo znanstveno utemeljil in jo tudi že poizkusil rešiti, je tajni svetnik in profesor na vseučilišču v Bonnu Urh Stutz. Že lepo vrsto let izdaja zbirko znanstvenih spisov pretežno cerkvenopravno-zgodovinske vsebine: »Kirchen-rechtliche Abhandlungen, herausgegeben von UIrich Stutz. Verlag Ferdinand Enke, Stuttgart.« Namen, ki ga vodi pri tem, je ta, da omogoči mladim znanstvenikom objavo njih del na takem mestu, kjer jih ne morejo prezreti strokovnjaki. Seme, ki ga je vsejal, je bujno vzklilo in rodilo že stoteren sad. V zadnjih letih se je na polju cerkvenega prava prav tako pridno delalo, kakor na poljih nemškega in rimskega, in reči se sme, da z večjim uspehom. Ker so iz te zbirke izključene vse razprave o aktualni cerkveni politiki, se zatekajo v Stutzovo okrilje protestanti in katoliki in javno diskutirajo svoja raziskavanja v njegovem seminarju v Bonnu, tako da so že od svojega postanka podrejena kritiki in kontroli, obenem pa lahko zainteresirajo že tudi koj od početka kroge ožjih strokovnjakov.
Da bi podal svojim marljivim mladim sotrudnikom nekak program, je Stutz razdelil svoj spis o cerkvenem pravu v Hol-tzendorf-Kohlerjevi enciklopediji pravnih znanosti (Berolin 1904 II. zvezek str. 809 — 927) v dva dela, v zgodovino in sistem cerkvenega prava. Sam povdarja, da je treba njegove, v prvem delu razvite nazore šele z marljivim podrobnim raziskavanjem preizkusiti, morda tudi v marsičem popraviti. Naslednje leto je v navdušenem govoru na univerzi v Bonnu o priliki posebne svečanosti povdarjal važnost cerkvenopravne zgodovine za nadaljni razvoj kanonistične vede. Ta govor je vzbudil v vseh znanstvenih krogih mnogo pozornosti in pritrditi mu bo moral vsak, ki ga vestno prečita.  (Stutz, Die kirchliche Rechtsgeschichte, Stuttgart 1905.)
Ni tukaj mesta,da bi podal iz njega tudi le najglavnejše poteze. Samo nekoliko opazk naj napravim za boljše razumevanje cele stvari.
Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo. 253
Vsi pravniki imamo z univerze samo spomin na težkoče, ki so nam jih delali viri cerkvenega prava, in na obširno dogmatiko, ki jo je bilo treba prebaviti, ne da bi bili imeli prepričanje, koliko jo bomo rabili v praktičnem življenju. Natančno smo morali našteti pravice stolnih kapitljev, »sede plena, sede impedita« in »sede vacante«. Nikdo pa nam ni povedal, da je vse to le »jus commune« in da po veliki večini ne ustreza več dejanskim našim razmeram. Zanimalo bi nas bilo izvedeti, da naši kanoniki zdavnaj ne vrše več naloge svojih starih prednikov, temveč da je njih glavni posel nekako uradniški, bodisi da jim je odmerjen v generalnem vikarijatu, oficijalatu ali ordinarijatu. V vseh teh poslih so kanoniki podrejeni škofu, zato tudi odporna moč kapitlja v drugih zadevah, v katerih je škof vezan na njegov konsens, ni več bistvenega pomena, ampak v resnici je tako,- da je škof neomejen gospodar svoje škofije, tudi njenega premoženja in da mu stavi meje samo državna zakonodaja.
Veljavno praktično cerkveno pravo stopa danes še v ozadje pred dogmatiko obsežnega »jus commune«, zato bi se moralo iz tega vse, kar ne sega več v dejansko življenje, izločiti in namestiti v zgodovini cerkvenega prava. Le na ta način bi mogla ta disciplina korakati po potu napredka vštric z drugimi strokami obsežnega pravoznanstva. Ako se ta ločitev strogo proizvede, bo kanonistika pridobila mnogo zanimivosti in privlačne sile.
Ne samo pravniki, ampak vsak izobraženec se zaveda, da je tudi danes veljavno pravo samo etapa v večnem razvoju človeškega napredka, kateremu dajejo ravno zakoni smer in značilen okvir. Iz prava posameznih dob se zrcali duša takratnega človeštva, njega pojmovanje o pravici in krivici, njega zmožnost, pravico ščititi in priti krivici v okom. Zgodovina cerkvenega prava bo pokazala, da cerkev ni le pridno delovala v prilog dobrim zakonom, ampak da je tudi svoje lastne pravne norme vedno urejevala v soglasju s časom in življenskimi razmerami.
Prva doba, do Konstantina Velikega, ne nudi pravnemu historiku dosti gradiva. Istinita pobožnost in globoko versko prepričanje sta vodila takrat krščanstvo. Pokorščina škofu in čista vest sta nadomeščali pisane zakone.
Od Konstantina naprej je stopila cerkev v javno življenje, vršili so se mnogobrojni koncili, zakonodaja je cvetela, a bila je
254 Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo.
pod vplivom rimskega življa, imenujemo jo lahko dobo rimskega cerkvenega prava, ki sega približno do Karla Martella.
Njej sledi doba izrazito germanskega značaja, ki sega do papeža Aleksandra 111. in se konča baš tam, kjer se je pričel razvoj klasičnega kanonskega prava, ki seje povspelo do svetovne veljave in ki so se mu pokorili skoraj vsi posvetni mogotci.
Od Bonifacija Vili. dalje pa do konca 18."stoletja se vrši v cerkvenem pravu važna izprememba. Pod pritiskom reformacije in močno se razvijajoče suverenne države se izpremeni prejšnje svetovno kanonsko pravo v katoliško cerkveno pravo, veljavno samo za člane čeprav ves svet obsegajoče katoliške cerkve kot njih posebno pravo.
S francosko revolucijo in z nemškimi sekularizacijami se prične najnovejša doba cerkvenega prava. Kakor da je izguba posvetne posesti dala cerkvi nove moči in sveža krita k ponosnemu dušnemu poletu — med njenimi podaniki se je pričelo novo zanimanje za cerkev, pridobitev na duševnem polju je odtehtala stokrat izgubo na posvetnem imetju. Kakor cerkev sama, se je spiritualiziralo tudi njeno pravo in vatikanski koncil je izdal pravne norme za vse versko-duševno življenje.
Papež Pij X. je storil še korak naprej. Ravno pred 10 leti je ukazal po svojem motu proprio »Arduum sane munus« na novo kodificirati vse cerkveno pravo in to dejstvo kaže dosti jasno, da smo s to disciplino baš sedaj v tako važnem razvoju, kakor malokdaj poprej.
Sistem kanonskega prava nam kaže v celoti in v posamnih delih tu germanski tam romanski obraz. In za pravnega historika so znani pojavi srednjeveške zgodovine, kakor dolgotrajni prepir za investituro, reformacijska prizadevanja 15. in še bolj nemška reformacija 16. stoletja čisto drugega pomena, nego za političnega ali kulturnega zgodovinarja.
Germansko pravo je imelo tendenco, vse patrimonijaliziratij cerkveno upravo ravno tako, kakor se je to zgodilo z državno. Vojvodine so nemški kralji podeljevali v feud, istotako škofije in bogate opatije — zakaj bi končno ne smatrali, da je tudi rimska cerkev samo njih oblasti podvržena, in ne nameščali papežev po svoji volji? In Henrik III. je imel v istini tudi glede rimskega  škofa odločilno oblast; bila je nevarnost, da nemški
Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo.
255
privatnopravni nazor o državnih in cerkvenih službah obvelja tudi glede rimske stolice in da pride ta prav tako v feudalno odvisnost nemškega kralja kakor nemške škofije.
Temu se je uprl z vso močjo Gregor VII. in s pravno-zgodovinskega stališča pomeni njegov boj veliko srečo, ker je še pravočasno zajezil ta usodepdni tok, Da je uveljavil Gregor VII. zopet javnopravno naziranje v cerkvenem pravu in s tem rešil cerkev z njenim pravom vred, to ostane velečin in pomeni velikanski korak naprej do višje kulturne stopnje, katerega pri vsem odporu nemških kraljev in njega politični važnosti ne gre podcenjevati. Kompromis v tem boju pomeni vvormski konkordat, s katerim se je končal dolgotrajni boj za investituro.
Seveda so spretnejši, a za blagor cerkve manj pošteno zavzeti nasledniki Gregorja VII. uprav germansko cerkveno pravo, ki so ga odvzeli kralju in posvetnim mogotcem, prisvojili cerkvi sami, namesto da bi se ga bili popolnoma otresli. Kurijalni fiska-lizem klasičnega kanonskega prava nam kaže v zvezi z germanskim cerkvenim pravom, da je dober del žalostnih izrodkov v cerkvi in v cerkvenem življenju srednjega veka posledica od cerke prevzetega in sistematično obdelanega germanskega prava. Kar niso iztrebili papeži germanskih elementov iz cerkvenega prava, je oskrbela konečno nemška reformacija 16. stoletja.
Navzlic skromno odmerjenemu prostoru bo upam iz teh vrstic toliko razvideti, da ločitev cerkvenopravne zgodovine od pravne dogmatike poglablja razumevanje in omogočuje boljše pojmovanje obeh. Navzlic vsemu napredku današnje dobe je cerkev s svojimi napravami še globoko vkoreninjena v javnem živlenju in zanima pravnika povsod, kjer nastopa s svojo lastno organizacijo, s svojim pravom.
To pravo pa bo tem bolj z zanimanjem zasledoval, če bo vedel, kako se je razvijalo, kako je na svojih ramah nosilo cerkev samo, kako jo je spravljalo v nevarnost in zopet rešilo. Morda se da iz tega črpati marsikateri nauk tudi za današnji čas. Eno je gotovo: Pravo s tujimi stebri, pravo, ki ne deli pravice, ampak si prisvaja oblast; pravo, ki je v nasprotju s splošnim kulturnim razvitkom in z življenskimi potrebami, se ne more trajno držati, ampak se mora prej ali slej prilagoditi toku časa.
256    O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam...
O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam po državnih uradnikih in slugah v izvrševanju poverjene jim javne oblasti.
Spisal dr. Friderik Ploj, c. kr. senatni prezident.
Ko je bilo vprašanje, ali mora država jamčiti stranki za krivdo svojih organov pri izvrševanju njih uradnega delovanja, še zelo sporno in prav malo pojasnjeno, so že državni osnovni zakoni od 21. decembra 1867 drž. zak. št. 144 in 145 postavili temeljno načelo, katerega izvršitev je bila prepuščena zakonodaji.
Tako je izrekel čl. 9 drž. osn. zakona o oblasti sodnikov temeljni stavek: »Državo ali njene sodniške uradnike je moči radi kršitev prava, ki jih povzročijo sodniški uradniki v svojem uradnem delovanju, prijeti s tožbo, povrh pravnih sredstev, označenih v sodnem postopanju. Ta pravica do tožbe se uredi s posebnim zakonom.«
Dočim je bilo baš za polje sodne judikature v nasprotju s tedanjim naziranjem teorije — tudi oni pravoslovci, ki so se v principu izrekli, da je država dolžna povrniti škodo, so imeli pomisleke zoper to, da mora država povrniti škodo, povzročeno vsled krivde sodniških uradnikov pri dejanjih čiste sodne oblasti — v principu priznano, da je država poleg sodniških uradnikov neposredno (kot plačnica in porokinja) dolžna jamčiti, je bilo določeno glede jamstva države za krivdo državnih organov vobče v čl. 12. drž. osn. zakona pod št. 145 drž. zak. o vladni in izvr-ševalni oblasti načelo, da jamčijo vsi državni služabniki privatno-pravno za kršitve prava, storjene z ukrepom, dolžnosti nasprotnim, ter da se bo to jamstvo uredilo s posebnim zakonom.
Vidimo torej temeljno razliko naziranja pri istem vprašanju ; strože naziranje tam, na polju sodne judikature, kjer bi pričakovali vsled principa neodvisnosti sodnikov relativno previdnejše naziranje,— milejše naziranje pa pri obširnem delokrogu državnih organov vobče, posebno organov politične in finančne uprave, kjer se že vsled tako različnih in mnogobrojnih razmer med
O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam...    257
državo kot oblastvom in strankami dogajajo kršitve prava češče in' so pogostem bolj občutne za stranko. To razliko si moremo ne glede na to, kako so se državni osnovni zakoni v obeh zbornicah izdelali in presojali, tolmačiti le z ozirom na materijalni interes države.
Te slabe strani so se dovolj poudarjale tekom parlamentarnega razpravljanja o načrtu zakona, s katerim se ureja v izvršitev gori navedenega člena 9 drž. osn. zak. pravica stranke do tožbe radi škode, povzročene po sodniških uradnikih v njihovem uradnem delovanju (zakon od 12. julija 1872 drž. zak. št. 112).
Bojazen, da je »boljše sovražnik dobrega« ter da bi se morda uzakonjenje načrta zavleklo ali pa sploh onemogočilo, utegne biti pač glavni vzrok, da sta obe zbornici rešili le vprašanje o jamstvu države in sodniških uradnikov za škodo, povzročeno po sodniških uradnikih v njihovem uradnem delovanju.
Da ta ureditev jamstva države samo za eno panogo državnega delokroga ne ustreza današnjemu naziranju, ki ga zastopa teorija in ki izvira iz splošnega pravnega čuta, ter da ni samo umestno, ampak tudi pravično, da se razširi državno jamstvo tudi na kršitve prava po državnih organih vobče, ni treba dalje dokazovati.
Današnje pravno stanje, ne glede na zakon od 12. julija 1872 izključuje, da bi se moglo državne uradnike tožiti pred civilnim sodiščem radi njih uradnega delovanja (dvorni dekret od 14. marca 1806, zb. pr. z. št. 758), ter mora stranka, ako jo je uradnik s kakim dejanjem v svojem službenem delovanju oškodoval, uveljaviti pravico do odškodnine napram uradniku le potom administrativnega postopanja.
Dalje tudi nimamo zakona, ki bi v splošnem priznaval jamstvo države za tako škodo, povzročeno tretjim osebam po uradniku ali slugi, pač pa imamo specijalne zakone, ki določajo jamstvo države za posamezne, glede na splošno delovanje ne posebno važne slučaje.
Redna sodišča, ki se vsled tega, da je glasom § 1338. o. d. z. pravico do odškodnine praviloma uveljavljati pred rednim sodnikom, izjavljajo kompetentnimi za tožbe proti državi na povrnitev škode, povzročene po državnih organih vsled kršitve uradne dolžnosti, zavrnejo tožbo meritorno v vseh slučajih, kjer ni po
17
258    O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam...
obstoječem zakonu izrecno določeno, da in koliko jamči država za škodo, povzročeno po njenih uradnikih.
Pravno naziranje rednih sodišč glede kompetence in meritornega vprašanja pa ni bilo vedno enako, ampak se je večkrat malo izpreminjalo, kar si moremo razlagati tako, da skušajo sodišča v posebno kričečih slučajih krivde uporabiti določbe obč. drž. zakonika o odškodnini, ter v takih slučajih ne vidijo dejanja državnega organa kot vršilca oblastvenih pravic države, ampak dejanje državnega organa kot zastopnika države v lastnosti privatnopravnega subjekta. To jasno dokazujeta odločbi c. kr. najvišjega sodišča G. U. 4535, 5261.
Sodišča v mnogih svojih odločbah poudarjajo, da je ne samo umestno, ampak naravnost pravično, da škodo, povzročeno posamezniku vsled zlorabe pri izvrševanju poslov, ki jih opravlja posameznik v imenu celote, povrne celota, t. j. država, ter pri tem kažejo na to, da je naloga določb, ki urejajo razmerje posameznika napram celoti, ugotoviti velikost in način odškodnine.
Sodišča izražajo s tem nekak splošni pravni čut, ki se, dasi počasneje nego li v Prusiji in v ostali Nemčiji, uveljavlja tudi pri nas v Avstriji in ki ima svojo glavno oporo v vedno širšem in globljem naziranju, da mora škodo, ki nastane posamezniku na polju javnega prava po krivdi državnih organov, povrniti celota, t. j. javnopravna organizacija. Kar se tiče temeljnega principa, se lahko popolnoma upravičeno govori o nekaki »communis opinio«. Mirno lahko trdimo, da se je v krogih državnega prava ta misel vedno bolj razširjala in da se vedno bolj umikajo zastopniki naziranja, češ da bi znatno pojenjala inici-jativa v upravi, ako bi se tudi za državo normirala dolžnost jamstva, s katero seveda mora iti roko v roki regresna dolžnost krivega uradnika.
Res je, da ima avstrijska državna uprava že z ozirom na posebne nacijonalne, politične in gospodarske razmere pri svojem delu večje težkoče, nego je to n. pr. v Nemčiji. To dejstvo pa nikakor ne upravičuje, da bi za državo sploh ne statuirali dolžnosti jamstva, ampak zahteva k večjemu, da se previdno določijo pogoji za to dolžnost.
V tem slučaju je utemeljena trditev, da je normiranje jamstvene dolžnosti za državo tako v interesu uprave same, kakor
259
tudi njenih organov in da se s tem pri državnih uradnikih in državnih slugah povzdigne čut za odgovornost, ki je vsled političnih razmer znatno odjenjal in v nekaterih deželah padel na precej nizki nivo, — povzdigne tudi zaupanje v upravo in podkrepi ono uspešno sodelovanje uprave in prebivalstva, ki ga moderna uprava ne more pogrešati.
Kar se tiče formuliranja jamstvene dolžnosti, bi bilo gotovo dovolj previdno, če bi se jamstvo omejilo samo na slučaj, da državni uradniki ali državni sluge (razen uradnikov, navedenih v zakonu od 12. jul. 1872 drž. zak. št. 112), izvršujoči poverjeno si oblast, prekoračijo svojo uradno oblast ali je ne izpolnijo in tako tretjim osebam povzročijo škodo, ki se z uporabo zakonito dopustnih pravnih sredstev ne da odvrniti.
S tem bi bilo torej določeno, da jamči napram oškodovani stranki v prvi vrsti in samo država, kar ne odgovarja samo interesu oškodovanca in oškodovalca, ampak tudi interesu države.
Končno je treba opozoriti, da zahteva tudi dostojnost države, da si pri vprašanju, ali je državni organ dolžan povrniti škodo, nastalo vsled krivde pri izvrševanju oblastvenih pravic, stojita nasproti samo država in organ, ki je zagrešil krivdo, in da ta organ ostane odgovoren za krivdo samo svoji višji oblasti, oziroma državi. *
Objektivna in modra uprava pa regresnih pravic države ne bo uporabljala vedno, zlasti pa ne tedaj, kadar je ob treznem presojanju vseh momentov utemeljeno mnenje, da se da pogrešek razjasniti in opravičiti z nepopolnostjo človeške moči in vsake človeške naprave, zlasti pa ob presojanju cesto zelo težkih položajev, v katerih se državni organi pri izvrševanju javne oblasti cesto nahajajo, ko je treba naglih ukrepov in dejanj.
Ta pravna konstrukcija temelji na tem, da država ne jamči za svojo, ampak za krivdo svojih organov, tako, da je odgovornost organov načeloma temeljni pogoj za povračilno dolžnost države, da torej načeloma ne nastopa jamstvo države, če organa ne zadene nobena dolžnost odškodnine.
Ker je povračilno dolžnost organa, ki načeloma utemelji jamstveno dolžnost države, smatrati po njeni pravni konstrukciji za »obligatio ex delicto«, bi bilo za utemeljitev jamstvene dolžnosti seveda potrebno, da se ugotovi samonasebi nedovoljeno
17*
260    O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam ...
dejanje ali opustitev (delikt), nadalje škoda, ki je stranki iz tega nastala, in končno vzročna zveza med dejanjem, oziroma opustitvijo organa z nastalo škodo.
Ne sme se torej države nikdar delati odgovorne za škodo, ki ni v vzročni zvezi z dejanjem ali opustitvijo organa, ampak ki je nastala po lastni krivdi stranke. Povračilna dolžnost države ne bi nastopila tedaj, kadar dejanje ali opustitev, ki povzroči škodo, ne temelji na prekoračenju ali pa neizpolnitvi uradnih dolžnosti, če torej ravnanje organa ne bi nasprotovalo disciplinarnim predpisom.
Država bi nadalje jamčila samo za taka dejanja ali opustitve svojih organov, ki nastanejo pri izvrševanju organom poverjene javne oblasti, t. j. samo tedaj, kadar organi zagreše dejanje ali opustitev v okviru uradne sfere, izvršujoči uradne posle, ki so jim povrjeni po organizatornih predpisih ali potom delegacije. Organi bi dalje morali zagrešiti dejanje ali opustitev v področju javnega prava — torej ne v slučaju, ko zastopajo državo v njenih premoženjskih ali privatnih podjetniških poslih — in pa v mejah svoje pristojnosti. Država torej ne bi jamčila, če bi si organ prisvajal uradna dejanja, do katerih ni upravičen niti vsled svojega uradnega mesta, niti potom delegacije.
Država bi potemtakem tudi ne jamčila za škodo, ki jo povzroči njen organ sicer o priliki izvrševanja javne oblasti, toda ne izvršujoč to javno oblast.
Jamstvena dolžnost je konečno odvisna od tega, da oškodovanec škode ni mogel odvrniti potom zakonito dopustnih pravnih sredstev.
Formuliranje jamstvene dolžnosti bi se torej vobče vjemalo s formuliranjem, ki se nahaja v §-u 1 zakona od 12. julija 1872 drž. zak. št. 112 in ki z ozirom na državne interese, kakor je pokazala praksa, gotovo ni izzvalo nikakih pomislekov.
Državne interese bi bilo treba v načrtu zakona o jamstveni dolžnosti države po zmislu te razprave upoštevati tudi na ta način, da se ne določi pristojnost rednih sodišč za tožbe, ki izvirajo iz jamstvene dolžnosti.
Meje med privatnim in javnim pravom so nejasne. Rešitev vprašanja, ali se je izvršilo dejanje in ali se je zgodila opustitev v izpolnjevanju javne oblasti, je včasih zelo težka, zlasti, če je
O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam...    261
izvrševanje javne oblasti v posameznem slučaju v tesni zvezi z opravili privatno-pravne narave. Ne sme se prezreti, da je treba o takih zahtevkih v interesu potrebnega ugleda uprave obravnavati in odločevati modro in jako previdno
Ker pa je delovanje sodnikov kot pravosodnih organov napram delovanju v upravi bolj formalistično in abstraktno in se ozira samo na posamezne slučaje, se ne da kar tako potrditi vprašanje, če' bo sodnik vedno v potrebni meri vpošteval javno pravo in umestnost, na kar se je treba pri odločbah v upravnopravnih zadevah tudi ozirati.
Dalje se ne sme prezreti tudi to, da bi odkazovanje takih tožb rednim sodiščem med upravnimi uradniki povzročilo kolikor toliko vznemirjenja, ker se ne bi mogli znebiti bojazni, da ne bi sodnik — ki izvršuje svoje sodniško delo v privatnopravnih zadevah zgol potom pravnih odločb, potom logične in gramatikalne interpretacije zakonskih določb — pri presojanju vprašanja o prekoračenju ali neizpolnitvi uradne dolžnosti popolnoma razumel miljeja, v katerem je delovati upravnemu uradniku, in da se ne bi v svojih odločbah dal znabiti prevečkrat voditi od formalnih naziranj, ki se ne dajo spraviti v sklad z realnimi zahtevami uprave, tesno spojene z življenjem.
Temu pomisleku bi se pač lahko izognilo na ta način, da bi znabiti podobno, kakor je preskrbljeno v pruskem zakonu z dne 1. avgusta 1909 o jamstveni dolžnosti države za škodo, povzročeno po njenih uradnikih, potom preiskavanja konflikta (vrhovno upravno sodišče ugotovi, ali je uradnik zakrivil prekoračenje ali opustitev naloženega mu uradnega opravila) — bilo dopustno upotiti odškodninsko tožbo pred rednim sodiščem le tedaj, kadar se upravni sodni dvor izreče o vprašanju zastran krivde organa.
Temu pa nasprotuje v prvi vrsti načelo o ekonomiji procesa.
Preostalo bi torej samo še vprašanje, ali naj bo za reševanje takih tožb pristojno državno sodišče ali upravni sodni dvor.
Odločiti bi se bilo za pristojnost upravnega sodnega dvora ako pomislimo, da v zmislu razširjenega mnenja potrebujejo določbe o kompetenci državnega sopišča reforme in sicer v tem pogledu, da naj se državno sodišče drži delokroga, ki mu je bil-prvotno določen in ki mu pripada po vsej njegovi sestavi, namre
262    O ureditvi jamstva države za škodo, povzročeno tretjim osebam.
da je sodni dvor za spore o kompetenci in za ustavne zadeve, da pa naj se vsaj agende, ki so po členu 3 lit. a zakona o državnem sodišču temu odkazane, izroče upravnemu sodišču. Na drugi strani pa je upravno sodišče že z ozirom na svojo sestavo — svetniki, ki so izšli iz sodne in upravne službe — predvsem zmožno, da pri odločbah o omenjenih tožbah najde one pravce, ki enako pravično upoštevajo javne interese ter individualne zahteve tretjih oseb.
Inkonvenijence, ki bi se pokazale pri izvedbi postopanja pred upravnim sodiščem, se več ko dovolj pobotajo z dobroto, ki bi jo nudil zakon o jamstveni dolžnosti oškodovani stranki vobče.
Tudi v Franciji odloča »conseil d' etat« o zahtevkih odškodnine napram državi za škodo, povzročeno po njenih uradnikih, in je ustvaril na temelju primernega prava pravni institut javnopravnega povračila, ki je danes trdno osnovan na jurističnem pravu in uravnan po pravdnih načelih.
Država, ki je namesto krivega uradnika plačala tretjim osebam odškodnino, bi morala seveda imeti napram krivemu uradniku regresno pravico.
Ta regresna pravica bi se morda še dala raztegniti toliko, da bi se regresni zahtevek lahko uveljavljal tudi napram predstojniku krivega uradnika, ako bi njega zadela kaka krivda na kršenju uradne dolžnosti od strani organa vsled prekoračenja ali neizpolnitve njegove uradne dolžnosti. Taka določba bi le dvignila čut odgovornosti državnih organov.
Postopanje o tožbi bi se seveda moralo naslanjati primerno na določbe civilnopravdnega reda. Za uveljavljenje regresnih zahtevkov države napram krivemu uradniku bi bilo moči uporabiti določbo od 12. julija 1872 drž. zak. št. 112 z izpremembo, da naj o zahtevi za izdanje mandata odloča c. kr. upravni sodni dvor.
Pravni temelji statistike.
263
Pravni temelji statistike.
Spisal dr. Franc Žižek, privatni docent na vseučilišču dunajskem.
Skoraj nobena znanstvena stroka ni tako kompleksnega značaja kakor statistika in radi tega so tudi mnenja o njenem bistvu jako različna. Statistika nam je danes pred vsem posebna metoda opazovanja množin, sestavljenih iz mnogoštevilnih posameznih slučajev različne veličine, oziroma kakovosti. Statistika se uporablja v tem zmislu pri najrazličnejših znanstvenih preiskovanjih, posebno pogostem v naravoslovnih vedah, tako v antropologiji, v biologiji, pa ravno tako tudi na polju preiskovanja socijalnih razmer, n. pr. pri določitvi razmer prebivalstva, gospodarskega stanja itd; na tem polju se je statistična metoda posebno razvila.
Statistiko imenujemo pa tudi rezultate preiskovanja, ki nastopajo v obliki številk, imenujemo tako pojasnila, ki smo jih dobili potom statistične metode; tako govorimo n. pr. o statistiki biologične varijacije, o statistiki prebivalstva, zločinov, samo-umorov itd. Znanstvena statistična raziskovanja se nanašajo tedaj navadno ali na metodologična vprašanja — kako naj se statistično preiskuje —¦ ali pa na vsebino gotovih statističnih rezultatov — kaj se je pravzaprav statistično dognalo
V celokupni statistiki tvori socijalna statistika — v nasprotju z naravoslovno — posebno enoto; tudi v socijalni statistiki gre navadno bodisi za metode (n. pr. kako naj se vrši ljudsko štetje, kako naj se poizvejo delavske plače, kako določimo pravilno veličino življenske dobe itd.) ali za pomen in razlago zadobljenih podatkov. Ta socijalna statistika je predmet statističnega pouka na pravnih fakultetah v Avstriji in samo ona briga pravnika. Zanima ga navadno le kot socijalna veda, osobito kot pomočna veda nacijonalne ekonomije in kot demografija. Včasih išče pravnik v statistiki tudi pojasnil glede posebnih vprašanj na polju pravosodne zakonodaje in uprave. Ali statistika družabnih pojavov ima tudi specifične pravne strani, ki jih je znanost do sedaj skoraj popolnoma zanemarjala. Namen teh vrstic je, da se opozori na te malouvaževane
264
Pravni temelji statistike.
probleme — seveda le v glavnih potezah in ne glede na podrobnosti.1)
Statistika se loči v privatno in uradno. Privatno statistiko vršijo posamezni strokovnjaki, ki zbirajo in obdelujejo vsakovrstna opazovanja, sem spadajo tudi poizvedbe posameznih društev, zvez itd. Največji del statistike družabnih pojavov tvori pa uradna statistika, osobito državna; v isto vrsto spadajo tudi različne važne statistike, izdane od dežel, okrajev, občin, posebno mest. Država se bavi radi tega toliko s statistiko, ker rabi za zakonodajo in upravo nebrojnih pojasnil, katerih ne more drugače dobiti kakor statističnim potom. Država mora seveda poznati natančno število prebivalcev sploh in v posameznih kronovinah, število tovarn; država mora tudi vedeti, koliko blaga se izvaža in uvaža; ona potrebuje statističnih pojasnil osobito pri važnih vprašanjih trgovinske politike, preskrbe delavcev, socijalnega zavarovanja, pri prometnih vprašanjih, pri ureditvi izseljevanja in mnogoštevilnih sličnih problemih. Država se peča s statistiko deloma tudi, da pospešuje znanost, nadalje hoče tudi včasih gotovim slojem prebivalstva dati statistične podatke na razpolago (primerjaj uradna poročila o stanju setve in o žetvah).
Posledica državne statistike je, da nastanejo stiki med državo, oziroma njenimi organi in prebivalstvom. To razmerje je treba v vsaki pravni državi tudi pravno urediti in je tudi pri nas v veliki meri pravno urejeno. Za primer bodi omenjena dolžnost, podajati pojasnila, katera je n. pr. pri ljudskem štetju v zakonu ustanovljena; kdor ne izpolni te dolžnosti, je lahko kaznovan. Imamo pa celo vrsto pravnih določb, ki natanko določujejo, kako dobi državna uprava za statistične namene potrebne podatke. Pota, po katerih pride državna uprava do podatkov za svoje statistične namene, so pa jako mnogovrstna. Nadalje pridejo tudi v poštev določbe, kako naj se obdelujejo dobljeni podatki, in prav tako tudi določbe o ustroju statističnih uradov. Naloga upravnega prava bodi, da vse statistično delovanje javne uprave opiše in sistematično razpredeli. Seveda je pri tem tudi upoštevati, da mnogo stvari na tem polju ni pravno urejenih. Da se zastopniki upravnega prava s temi problemi še niso skoraj nič pečali, temu je menda vzrok, da so določbe, ki
') Pisatelj pripravlja obširno objavo o tem predmetu.
Pravni temelji statistike.
265
pridejo v poštev, zelo raztrošene; nadalje se z ene strani upravni juristi malo brigajo za statistiko, z druge strani se zanimajo statistiki skoraj izključno za metodologična in socijalna vprašanja, ne pa za pravna.
Sicer pa spadajo, pravni temelji statistike ne samo v upravno, ampak deloma tudi v ustavno pravo. To velja posebno o vprašanju, kdaj je treba določbe v zakonu, da se lahko zahteva od zasebnika statističnih pojasnil. Pri tem je treba upoštevati, da vsako primoranje za gotova pojasnila — bodisi o osebnih ali pridobitnih ali katerihkoli razmerah — omejuje v gotovi meri osebno prostost. Važno vprašanje je tudi, katera zakonodajna skupščina je pristojna, da sklene za statistiko potrebne zakonite predpise. Po našem državnem temeljnem zakonu o kompetenci državnega zbora ima le-ta pravico do zakonodaje za ljudsko štetje. A razun tega zakona so bili v državnem zboru sklenjeni še drugi statistični zakoni, n. pr. zakon iz leta 1902 o štetju obrtnih in poljedelskih obratov in zakon iz leta 1890 o statistiki trgovine z inozemstvom. Statistika prometa med Avstrijo in Ogrsko je urejena v 2. poglavju 1. dela cesarske naredbe (na podlagi § 14 državnega osnovnega zakona o državnem zastopstvu z dne 21. septembra 1899). Nadaljne določbe, ki se tičejo statistike, se nahajajo tudi v rudarskem zakonu (§§ 186 in 245), v obrtnem redu (§ 21 e in 114), v zakonu o delavskem zavarovanju proti nezgodam (§ 60), o bolniškem zavarovanju delavcev (§ 72), o bratovskih skladnicah (§ 28), o pokojninskem zavarovanju zasebnih nastavljencev (§ 89), o trgovskih in obrtnih zbornicah (§ 2) in v državnem sanitetnem zakonu (§ 4). — Izmed deželnih zakonov bodi naveden za primer kranjski deželni zakon z dne 26. maja 1909 o varstvu planin in pospeševanju planinskega gospodarstva (§ 10 glede statističnih pojasnil planinskega sveta in planinskega odbora). Menda je pristojna za statistično zakonodajstvo ona zakonodajna skupščina, v koje kompetenco spada zakonodaja o oni tvarini, na katero se nanaša statistika. V ustavno pravo segajo tudi vprašanja, pod katerimi pogoji so samoupravna oblastva zavezana sodelovati pri državnih statističnih podjetjih.
Nadalje imamo tudi elemente mednarodnega statističnega prava. Mednarodne pogodbe različnih držav urejajo
266
Pravni temelji statistike.
izmenjanje števnih listkov ljudskega štetja, ki se tičejo inostrancev; na temelju takih pogodb dobi avstrijska statistična osrednja komisija poizvedovalne pole onih avstrijskih državljanov, ki žive v tujih državah. V svetovni poštni pogodbi se nahaja tudi določba o statističnem vzajemnem sodelovanju. Evropske države se pogajajo že mnogo let, kako naj bi se dosegla gotova enotnost v trgovinski statistiki. V mednarodnih bernskih pogodbah z dne 26. septembra 1906, ki prepovedujejo žensko ponočno delo v obrtih in uporabo belega (rumenega) fosforja pri izdelovanju užigalic, so se države, ki so pristopile pogodbam (Avstrija je pristopila samo prvi pogodbi), zavezale, da si druga drugi poročajo o izvršitvi pogodbenih določb. V gotovem zmislu spada sem tudi nagodba med Avstrijo in Ogrsko, kolikor zadeva statistiko vnanje trgovine in trgovine med obema državama monarhije.
Pa v pretežni večini se gre vendarle za avstrijsko upravn o pravo. Cela uradna statistika se loči po načinu, kako se je dobilo statistično gradivo, v prvotno in sekundarno statistiko. Pri prvi se zbirajo podatki neposredno za statistične namene, n. pr. pri ljudskem štetju, pri trgovinski statistiki in pri mnogih poizvedbah o delavskih razmerah. Pri sekundarni statistiki izve državna uprava gotove podatke tekom kakega nestatističnega poslovanja; ti podatki se pa pozneje uporabijo za statistične namene. To se godi na pr. pri statistiki porodov, porok in smrtnih slučajev, pri pravni in davčni statistiki in še v mnogih drugih panogah. Porodi, poroke in smrtni slučaji se ne zabeležujejo v prvi vrsti radi statistike, ampak da se ustvarijo v stanovskih knjigah (maticah) javne listine, ki naj služijo kot dokazi za različne rodbinske in dednopravne razmere. Upravnikom matice je pa naloženo sestavljati sezname, ki jih pošiljajo statističnemu uradu v nadaljno obdelovanje in objavo. Tudi pravosodna uprava zabeležuje zločine prvotno za svoje namene in šele sekundarno se te beležke statistično izkoriščajo, ravno tako izhaja tudi davčna statistika iz seznamov predpisanih davkov itd. Mnogo za statistiko uporabnih podatkov izve državna uprava vsled naziranja gotovih družb.
Sekundarna statistika je vobče upravnopravno bolj jednostavna, ker gre tukaj pravzaprav samo za notranje zadeve oblastev.   Slučaj je čisto jednostaven, če se upravno oblastvo
Pravni temelji statistike.
267
odloči, da samo obdela in objavi v statistični obliki podatke, ki so se že pri njem nabrali. Sem spada tudi statistika javnih obratov. V okviru državne uprave se zanimajo navadno za statistiko najvišje instance, podatki pa se nahajajo navadno pri nižjih uradih: v tem slučaju zahteva višji urad potom odloka, da se mu podatki — ali v individualni obliki ali pa že nekako obdelani — predložijo. Trgovinsko ministrstvo naroči na pr. vsem obrtnim oblastvom, da se mu predložijo ob gotovih rokih vsa podeljena krošnjarska dovoljenja, in ministrstvo objavi potem dotično statistiko.
Bolj komplicirana je sekundarna statistika v tem slučaju, ako državna uprava hoče sestaviti statistiko, a potrebni podatki so v rokah samoupravnih oblastev. Tako na pr. nalaga državni sanitetni zakon iz leta 1870 občinam, da naj pošiljajo političnim oblastvom — bistveno statistična — poročila o zdravstvenem stanju; pri teh poročilih gre za podatke, katere izvedo občine vsled izvrševanja zdravstvene policije. Soroden slučaj vsebuje zakon o delavskem zavarovanju proti nezgodam, kolikor nalaga ta zakon zavarovalnin zavodom, ki jih lahko smatramo za samoupravna oblastva, gotova poročila državi; podobna je tudi poročilna obveznost obrtnih zadrug napram državnim obrtnim oblastvom.
Prvotna statistika zadene ljudstvo neposredno, ker se od njega zahteva za statistične namene gotovih podatkov, ki se tičejo mnogokrat osebnih in pridobitnih razmer posameznikov. Zato ni čudno, ako ljudstvo včasih ne mara dati potrebnih pojasnil, čeprav je v bistvu prvotne statistike, da se dotični podatki ne smejo porabiti za podlago upravnih činov napram dotičnim posameznikom, ampak smejo služiti le statističnim namenom. Pravni temelj prvotne statistike mora biti zakon. Zakone, ki tvorijo take pravne temelje, imamo v Avstriji na pr. sledeče: zakon o ljudskem štetju iz leta 1869., zakon o štetju obratov iz leta 1902., zakon o statistiki vnanje trgovine, predpise o statistiki trgovine med Avstrijo in Ogrsko, rudarski zakon, ki zahteva od posestnikov rudokopov statističnih poročil; obrtni red, ki nalaga posredovalnicam služb statistično poročanje. Načrt zakona o statistiki dela, ki naj bi ustvaril pravni temelj za statistične poizvedbe o delu, ni bil uveljavljen.
268
Pravni temelji statistike.
Pravna ureditev ima pri prvotni statistiki te-Ie naloge: dolžnost, dajati zahtevana pojasnila, mora biti zakonito ustanovljena; potem mora biti določeno, kdo ima pravico do izpraševanja, katera vprašanja se smejo staviti, kdo je v gotovih slučajih obvezan, da mora dati pojasnila. Slednjič mora biti poizvedovalna pravica oblastev sankcijonirana s kazenskimi pretnjami. Določbe, katera vprašanja je staviti, so večinoma precej elastične. Na pr. naš zakon o ljudskem štetju daje vladi pooblaščenje, da vsprejme v vprašalne pole razun vprašanj, ki so v zakonu našteta, še druga vprašanja, ki jih smatra vlada za primerna, in te pravice se tudi vlada poslužuje v prid statistike pred vsakim ljudskim štetjem potom ministerske naredbe. Pri ljudskem štetju ni vsak posameznik obvezan dati pojasnil, ampak samo imetniki stanovanj. V trgovinski statistiki je treba podrobnih predpisov, kdo je obvezan priglasiti blago, ki se pošlje v inozemstvo, ker je pri tem včasih udeleženih več činiteljev (odpošiljalec, špediter, prevoznik itd). Navedeni prvotnostatistični zakonski predpisi obsegajo celo statistično kazensko pravo. Sicer pa bi bilo treba preiskovati, v katerih slučajih gre za pravcato kazen (n. pr. pri neresničnih izpovedbah) in v katerih slučajih za »eksekutivno kazen«, tedaj za izvršilno sredstvo (n. pr. ako se kdo brani izpovedati).
Pri prvotni statistiki so konečno važni tudi oni predpisi, ki urejajo sodelovanje državnih in samoupravnih oblastev, kakor so n. pr. v zakonu o ljudskem štetju. V Avstriji ni tega, da bi posamezniki bili dolžni sodelovati, pač pa v tujih državah: v Meklenburgu in Vzhodni Indiji je n. pr. vsak, od kogar oblast to zahteva, primoran, da sodeluje pri ljudskem štetju kot statističen poizvedovalec.
Nadalje so važni vsi oni predpisi, po katerih so ustrojeni statistični uradi. Pri nas je cela vrsta statističnih uradov, ki imajo svoja lastna pravila ali vsaj gotove predpise o delokrogu in poslovanju. Izmed državnih statističnih uradov pridejo v prvi vrsti v poštev: naučnemu ministerstvu podrejena Statistična osrednja komisija; v trgovinskem ministerstvu Urad za statistiko dela, Urad za statistiko vnanje trgovine in trgovine med Avstrijo in Ogrsko ter Oddelek za obrtno statistiko. Ne smemo pa pozabiti, da izdajajo skoraj vsa ministerstva važna statistična dela,
Pravni temelji statistike.
269
ne da bi imela posebnih na zunaj samostalnih statističnih uradov. Ministerstvo notranjih zadev obdeluje in priobčuje statistiko delavskega in zasebnega zavarovanja; finančno ministerstvo vso davčno statistiko; poljedelsko ministerstvo statistiko setve in žetve ter gozdarsko statistiko, ministerstvo javnih del statistiko rudarstva; železniško ministerstvo statistiko železnic itd. — Posebni deželni statistični uradi se nahajajo na Nižjem Avstrijskem, Štajerskem, Češkem, Moravskem, v Šleziji, Galiciji in Bu-kovini; samostojni uradi za občinsko statistiko so v Pragi, Kra-kovem, Lvovu, Trstu in Plznju. Pa tudi ostale dežele in večja mesta delujejo statistično, ne da bi oddelki, ki se bavijo s statistiko, na zunaj nastopali kot samostojni uradi. Statistika je namreč organizatorno lahko več ali manj samostojna.
Večkrat se priporoča združenje vseh državnih statističnih del v enem uradu; za tak urad bi prišla pri nas v poštev samo Statistična osrednja komisija. Ali mnoga statistična dela so jako ozko zvezana z eno gotovo upravno panogo, in v tem slučaju je samo koristno, ako sta uprava in statistika organično zvezani. Ožji stik je navadno to, da dobiva stalistika svoje gradivo sproti od dotične uprave — n. pr. davčna statistika od davčne uprave, koje višek je finančno ministerstvo —¦ ali pa da statistika služi za neposredno informacijo gotove upravne oblasti kakor n. pr. statistika dela za informacijo socijalnopolitične uprave v trgovinskem ministerstvu. Radi tega se menda sedanje stanje — da se goji statistika tudi izven Statistične osrednje komisije v raznih ministerstvih — v doglednem času ne bo izpremenilo.
Glavna stvar pri statistiki je, da nam nudi kar najpopolnejša pojasnila; težave, ki jih je premagovati statistiki, so zelo mnogovrstne — osobito metodologične in socijologične. Vsekakor pa tvori tudi pravna uredba statističnih poizvedb in ustroj statističnih uradov važen predpogoj uspešne statistike. Tudi ta plat statistike obsega mnogo zanimivih vprašanj, ki sem jih mogel le nekoliko namigniti. Pokazali so se nam v velikih potezah orisi svojevrstnega novodobnega delovanja uprave, ki se vedno bolj in boij razvija in izpopolnuje, ker smatrajo država in samoupravna oblastva vedno bolj za svojo nalogo, da informirajo javno upravo, znanost in prebivalstvo s statističnimi podatki.
270
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
Reformirani § 153. zakona o osebnih
davkih.
Spisal dr. Kari Šavnik, c. kr. višji finančni svetnik.
V §-u 153. določa zakon o osebnih davkih meje dohodninske dolžnosti napTam inozemstvu.1) Pri finančni upravi že dolgo ni bil posebno priljubljen, in značilno je, da med redke določbe zakona, ki so bile od vsega početka na programu zadnje, z novelo od 24. jan. 1914, drž. zak. št. 14, zaključene reforme, spada ravno § 153. ali, kakor ga nazivlje praksa: mednarodni §. Še več: dočim so se v drugih točkah že vladne predloge2) prav bistveno razlikovale druga od druge, ohranil je novi § 153. v vseh treh načrtih svojo prvotno obliko tako dobro kot neizpremenjeno in bil v nji, z malo izjemo, končno tudi sprejet. Boljšega priporočila reformirani določbi torej zgodovina njenega postanka skorej ne more dati, četudi je treba pristaviti, da je zadela na hudo opozicijo gosposke zbornice, katera jo je s svojim prvim sklepom kratkomalo odklonila. Še-le ta odpor je v večji meri vzbudil tudi pozornost poslanske zbornice. Ta se je pa popolnoma pridružila vladi in pripomogla s tem, da je finančna uprava končno vendarle dosegla skoro na celi črti svoj smoter.
Motivi so pojasnjeni n. pr. v vladni predlogi št. 542, XXI. sez., stran 25, in se dajo na kratko označiti s tendenco, da treba odpraviti nekatere nedostatke, pred vsem pa zbližati zakon z
') Splošne strani tega teoretično velezanimivega vprašanja se tu ne morem dotakniti. Kdor se želi natančneje poučiti, naj pregleda n. pr. Aleksander Ga-relli „11 diritto internazionale tributario", Turin 1899, Dr. Gustav Lippert „Das internationale Finanzrecht", Trst-Dunaj-Lipsko 1912, Gabrijel Salvioli ,Le doppie imposte in diritto internazionale", Neapolj, 1914. Da ima stvar tudi svoj praktični pomen — in sicer tem večji, čim živahnejši postajajo gospodarski odnošaji med posameznimi državami — razvidi tudi nepravnik iz naslednjega, prav vsakdanjega primera: Lah kupi in poseka na Kranjskem gozd, spravi les najprej v svojo centralo v Milanu in ga proda slednjič v Egiptu, kjer je ležalo blago tudi nekaj časa v skladiščih. K dobičku so prispevali vsak po svoje najrazličnejši faktorji: zemlja na Kranjskem — vodstvo v Milanu — shramba v Egiptu i. t. d., ki so raztreseni po treh teritorijih. Kateremu naj pripade davek od dobička?
2) Priloge stenogr. zap. posl. zbornice št. 739, XIX. sez.; št. 339, XX. sez.; št. 542, XXI. sez.
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
271
našim pogodbenim davčnim pravom. To temelji na novejših in brez dvoma racionalnejših načelih, nego zakon iz leta 1896, in ima zlasti prednost enotnosti, katero je v zakonih posameznih držav bridko pogrešal še vsak, komur se je bilo pečati z mednarodnim davčnim pravom. Mnogoličnost, da ne rečem državi-čarstvo — če smem tako prevesti »Kleinstaaterei« — ki vlada na tem polju, je delala od nekdaj davkoplačevalcem in oblastvom največje preglavice. Da ne pretiravam, prepriča se lahko bralec, če pogleda n. pr. naš § 153., bavarski dohodninski zakon od 14. avg. 1910 in dohodninski zakon za Vojvodino Koburško od 2. dec. 1908. Tudi če ima izurjeno oko, bo moral brati in primerjati dvakrat, trikrat, predno bo spoznal vsaj temeljne razlike, kaj še le podrobne, katerih kar mrgoli.
Vzlic vsi že obstoječi pestrosti nam pa prinese vsak novi dohodninski zakon in vsaka reforma najmanj eno novo noto v materijo, in ravno tako opravičenih pritožb prizadetih, kakor nepotrebnih konfliktov med različnimi finančnimi upravami bi ne bilo konca, da bi ne imeli Nemci med sabo svojega »Reichs-doppelbesteuerungsgesetza«, mi pa t. zv. »pogodb zaradi za-branitve dvojnega obdačenja«. Dasi je zadostila samo-elementarni potrebi, gre vendar avstrijski finančni upravi zasluga, da je ona dala prvo inicijativo k tem pogodbam, ki tvorijo danes teritorijalno in stvarno že precej razvit sistem omenjenega »pogodbenega davčnega prava.«
Že iz tega pa sledi, da reforma nikakor nima tistega pomena, ki bi ji ga človek pripisoval na prvi pogled, primerjajoč staro in novo besedilo. Navidezno takorekoč ni obležal kamen na kamnu, de facto ostane seveda pri starem, kolikor je postopati mesto po zakonu baš po pogodbenem pravu. In ker to obsega naše razmerje z Bavarsko, Badensko, Hesensko, Liechten-steinsko, Prusko, Saksonsko (kraljevino), Wurttemberško in deloma tudi3) z Ogrsko, Bosno in Hercegovino, torej z večino tistih držav, s katerimi so naši davčni stiki najožji, je jasno, da je prememba § 153. le relativne važnosti, to je, uplivala bo, četudi
3) Natančnejša data so navedena v členu 1, V, izvrš. predpisa, drž. zak.
št. 62 ex 14 in v členu 12 izvrš. predpisa, drž. zak. št. 64 ex 14. Kjer je v
naslednjem citiran izvrš. predpis brez pripombe, je naveden prvi (drž. zak št. 62 ex 14.).
272
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih
ne izključno4), vendar v prvi vrsti le na obdačbo v razmerju s tistimi državami, s katerimi ali sploh nimamo pogodb, ali s katerimi je rešeno vprašanje pogodbenim potom le nepopolno. Ker pa spada med zadnje tudi Ogrska s Hrvatsko in Slavonijo — isto velja tudi o Bosni in Hercegovini — morebiti ravno za slovenskega pravnika ni brez interesa, da si razliko med novim in starim § 153. bližje ogledamo.
* *
I. V bistvu neizpremenjeno je ostalo načelo, da so dohodki iz gotovih virov brezpogojno, t. j. brez ozira na državljanstvo in domovališče ali bivanje prejemnika podvrženi dohodnini. Te vrste dohodki so taksativno navedeni v § 153. št. 2, prej št. 2, lit. b) in obsegajo prejemke iz tuzemskih zemljišč, poslopij, obrtnih podjetij v najširšem pomenu besede, hipotek in drugega premoženja, ki je po pravnih predpisih (fidejkomis, sodni ukaz i. dr.) vezano na tuzemstvo, dalje javne5) plače in pokojnine. Novela je pridejala še tantieme, katere izplačujejo upravnim svetnikom avstrijske delniške družbe ali komanditne delniške družbe, in rešila na ta način zakonitim potom vprašanje, s katerim se je ob velikem zanimanju prizadetih krogov svoj čas večkrat bavilo tudi upravno sodišče.
Važno je, da je med te »t e r i t o r i j a 1 n o vezane« ali — kakor jih večinoma naziva praksa — »pridržane« dohodke, šteti tudi prejemke, katere dobivajo udeleženci tuzemskih industrijalnih, obrtnih in trgovskih podjetij in da je udeležencem smatrati ne samo lastnika in solastnika (javnega družabnika v zmislu trgovinskega zakona), marveč tudi komanditista, tihega družabnika in člane družb z omejeno zavezo.6) Tudi samo kapitalistična udeležba je tedaj redno »causa contribuendi« v zmislu te določbe in izgubi
4) Prim. opombo 17.
">) Beseda ni točna; rabim jo pa zaradi tega, da ne obtežim spisa po nepotrebnem z detajli: o .javnih plačah in pokojninah" mi bo še večkrat govoriti, pojem je pa zdaj malo širši, zdaj malo ožji, tako da je za praktično uporabo vedno treba pogledati besedilo zakona ali pogodbe; v § 153. št. 2 so navedeni .službeni prejemki in pokojnine iz tuzemskih državnih, dvornih, deželnih, okrajnih ali občinskih blagajnic".
6) prim. razs. upr. sod. Budw. št. 1727/f ex 03, 5562/f ex 07, 8573/f ex 11 i. drg., dalje člen 1, IV, št. 4, lit. b izv. predpisa.
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
273
vsled izrecne določbe zakona (§ 153. št. 2, zadnji odst.) to lastnost le tedaj, kadar se opira na delnice, deležnice in slične vrednostne papirje. Vse to in kar bi se še dalo povedati detajlov, katere pa tu lahko preskočimo, ni nič novega. Le v sistemu § 153. so dobili sem spadajoči predpisi bistveno drug značaj, bili so prej pravo tujcev /.y.z i;o/;/,v — danes pride lahko tudi avstrijski državljan v položaj, da se bo skliceval nanje. O tem pa bo lažje govoriti v zadnjem poglavju (lil).
Vsi dohodki te vrste zapadejo torej v vsakem slučaju dohodnini. Če so pa jedi ni obdačbeni naslov, in ne konkurira niti domovališče niti bivanje v zmislu naslednjih odstavkov (II in III), je tudi le od njih plačati davek; vsi drugi ostanejo neobdavčeni, bodisi tudi, da so avstrijskega izvora in da je prejemnik Avstrijec.
II. Kolikor ni bila dana davčna dolžnost ex titulo »pridržanih« dohodkov, obdačili smo tujce po prejšnji določbi (§ 153. št. 2 lit. d) le tedaj, če so imeli pri nas svoje domovališče ali če so bivali v tuzemstvu delj kot eno leto ali zaradi pridobitka. Tudi novela temelji na tem načelu razmaknila je pa v najvažnejših slučajih objektivni obseg davčne dolžnosti. Treba je pa ločiti:
A) Tujec, ki ima pri nas domovališče ali biva tu več kot eno leto.
Dosedaj je bil v teh dveh slučajih zavezan dohodnini le s tuzemskimi in tistimi inozemskimi dohodki, ki jih je prejemal (»bezogen«) v tuzemstvo in katerih niso že v inozemstvu pritegnili k »dohodnini7) ali njej j ed n a k o v r s t n e m u davku«.
Bralec naj si pred vsem zapomni besedo »prejemal«. Finančna uprava jo je hotela tolmačiti v najširšem zmislu, namreč tako, da bi bilo za »prejete« smatrati tudi tiste inozemske dohodke, ki niso prekoračili naše meje, s katerimi je pa pri nas bivajoči tujec kakorkoli si bodi iz tuzemstva ven disponiral, n. pr. z Dunaja nakazal kupone v Parizu deponiranih papirjev svojemu upniku v Hamburgu. Upravno sodišče je pa prekrižalo
7) Zakon ima v mislih pravo dohodnino v zmislu teorije, t. j. davek, ki zadene ves čisti dohodek v osebi prejemnika, prim. razs. upr. sod. Budw. št. 4996/f ex 1906 i. dr., dalje člen 1, IV, št. 1, lit. c.
18
274
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
ta račun in zahtevalo, da morajo priti dohodki v »gospodarsko relacijo« s tuzemstvom.8) Novela pa določa:
1. Obdačiti je načeloma vse dohodke kateregasibodi izvora in neglede na to, ali jih upravičenec »prejema« v tuzem-stvo ali ne.9)
2. Izvzeti so samo dohodki iz inozemskih zemljišč, poslopij, stalnih obrtov ter službeni prejemki in pokojnine, katere izplačujejo tuje državne blagajne,10) toda le pogojno, ker mora prizadeti dokazati,
a) da so ti dohodki že v državi, iz katere se stekajo, podvrženi pravi dohodnini,
b) da ta država, kar se tiče navedenih panog dohodkov avstrijske provenijence, postopa po načelih reciprocitete.
Prememba je očividna in radikalna, da radikalnejša skoro ne more biti. Davčna oblast poseže sedaj lahko po vseh, posebno tudi po tistih dohodkih, ki v resnici ali po fasiji ostanejo v inozemstvu, ne da bi se ji bilo bati, da zadene ob besedo »prejemal«.
Bistveno se je dalje zožil krog tistih dohodkov, za katere lahko zahteva tujec oproščenje, češ, da so obdačeni že v inozemstvu. Po stari določbi bili so pod tem pogojem oproščeni dohodki vsake vrste, pred vsem tudi prejemki iz mobilnega premoženja — novi § 153. pripušča to izjemo, kakor razvidno, le v zelo omejenem obsegu in izključuje baš najvažnejšo panogo: glavniške dohodke.
8) Prim. razs. upr. sod. Budw. št. 336/f in 401/f ex 1901.
9) Člen 1, IV, št. 1 izv. predpisa.
10) Človek bi pričakoval, da navede tu zakon vse tiste panoge dohodkov, ki so, izvirajoč iz tuzemstva, .pridržani" tuzemskemu obdačenju (prim. zgoraj pod L). Temu pa ni tako, pogrešamo hipoteke, fidejkomise in drugo varno glav-niško imovino, tantijeme, dalje vse javne kase od deželnih doli; tudi pojem „stalne obrti" (.stehendes Gewerbe") je ožji, kot obrtno podjetje v zmislu § 153. št. 2, in označuje po pogodbenem pravu, iz katerega je prevzet, le tista podjetja, ki imajo stalno obratovališče; pogrešamo slednjič, da niso navedeni tudi vdeleženci (komanditisti, tihi družabniki itd.). Teoretično konsekventno to nesoglasje prav gotovo ni: Kar si pridržim sam, da je obdačim brezpogojno, če izvira iz moje dežele, naj oprostim vsaj pogojno, če pride od drugod k meni! Tudi praktično utegne ta razlika v posameznih slučajih povzročiti sitnosti, ker bo kršena reciprociteta — jedini dobiček je ta, da se zakon vjema s pogodbami, kar je pa ravno tu samo formalnega pomena; večje materijalne korist bo še le takrat, ko se bodo vsi dohodninski zakoni približno krili s pogodbenim pravom.
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
275
Finančna uprava pa je zboljšala svoje stališče tudi v tem oziru, da je reciprociteta že po besedilu zakona pogoj ravno omenjene izjemne oprostitve. Če je n. pr. tujec pripadnik države, ki obdači avstrijske dohodke ne glede na to, ali so zadeti že pri nas, se ne bo mogel več upirati obdačenju dohodkov, ki jih dobiva iz domačije. Dosedaj bi bilo to šlo toliko časa, dokler ni izdala naša finančna uprava posebne retorzijske naredbe po § 285. zak. o osebnih davkih.
Položaj tujcev, ki niso podaniki zgoraj navedenih nemških pogodbenih držav,") se je torej brezdvomno poslabšal. Vendar stvari ni pretirati, in sicer zaradi tega ne, ker je zakon omejen po pogodbenem pravu deloma tudi na korist pripadnikov tistih držav, ki še nimajo prave dohodnine. V zmislu dotičnih določb so nekatere vrste dohodkov ne glede na klavzule zakona v vsakem slučaju izvzete od tukajšnjega obdačenja, namreč
a) plače in pokojnine, katere izplačujejo ogrske (bosensko-hercegovske) javne12) kase, od drugih dohodkov ogrskega (bo-sensko-hercegovskega) izvora pa tisti, katere dobivajo v Avstriji nameščeni oficirji, dvorni in skupni civilni funkcionarji, ki so ogrski (bosensko-hercegovski) državljani13);
[i) zgoraj pod 2.) navedeni dohodki iz inozemskih zemljišč, poslopij, stalnih obrti in javnih kas,'4) ako se stekajo iz nemških pogodbenih držav. Dočim namreč dotične pogodbe veljajo praviloma le za pripadnike pogodnic, n. pr. prusko - avstrijska pogodba le za pruske in avstrijske državljane, učinkujejo — kar se tiče napominanih dohodkov — absolutno, to se pravi: dohodki n. pr. iz pruskih zemljišč so pri nas tudi takrat dohodnine prosti, kadar je pri nas živeči lastnik Oger, Lah, skratka katerisibodi državljan.
Preko te meje pa utegne že zožitev kroga pogojno oproščenih dohodkov spraviti marsikaterega tujca pod § 153., ki je bil dosedaj pri nas popolnoma ali vsaj deloma prost.  V detajl
") Na posebno razmerje z Lichtensteinsko se niti tu niti v naslednjem ne oziram.
I2) Prim. opazko 5.
•3) Prim. član 1, V izv. predpisa.
14) Prim. opazko 5.
18*
276
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
zasledovati pa tega vprašanja v odkazanem prostoru ne morem — preveč je razlik med posameznimi zakoni — in tudi ni potreba. Vsa ta pogojna izjema ima namreč — kakor razvidno iz zgoraj pod 11. A) št. 2, a) navedene določbe — samo pomen za dohodke iz dežel, ki poznajo pravo dohodnino in katere lahko imenujemo po nemškem vzgledu dohodninske države (Einkommen-steuerstaaten). S pretežno večino teh in ravno z najvažnejšimi 15) imamo pa itak večkrat omenjene pogodbe. Dodam naj k ti točki (pogojna izjema tujih dohodkov) le še splošno opazko, da bi, pusteč stvar pri starem, najbrž ne bili mnogo izgubili, prihranili si pa eno in drugo zamotano davčno pravdo, ki bo sedaj vsekakor neizogibna. Vendar do večjega števila takih slučajev po dosedanjih skušnjah ne bo prišlo. Vrhu tega bo mogla finančna uprava s pomočjo reformiranega §-a 285., ki ji daje precej večje polnomočje, marsikaj urediti administrativno, kar dosedaj ni šlo.
Neprimerno važnejše je pa, da smo se znebili določbe, po kateri so bili davku podvrženi le tisti inozemski dohodki, katere je tujec »prejemal« v tuzemstvo. Novela je v tem oziru samo sledila načelu, ki je bilo drugodi že davno spoznano za jedino pravo, in do gotove meje z vso pravico. Čitatelj blagovoli si samo poklicati v spomin, na kar sem ga opozoril zgoraj, ko je prvikrat zapisana beseda »prejemal«. Ni treba, da bi bil strokovnjak, pa vendar takoj spozna, da so mogli tujci staro določbo po judikaturi upravnega sodišča prav dobro izkoriščati. Odprta so jim bila vedno vratica, skozi katera je marsikdo odnesel dober del svojih dohodkov, ker je bilo davčni oblasti navadno le težko dokazati, da so prišli dohodki »v relacijo s tuzemstvom« v zmislu judikature. Kolikor so se prizadeti na ta način ognili dvojnemu ob-dačenju, če tudi le v širšem pomenu 16) — jim seveda tega »in fraudem legis« noben pameten človek ne bo preveč zameril. Stvar je pa šla dalje in sicer tako daleč, da so nekatera večja
>5) Od jeseni 1913 se jim je pridružila pač tudi Severnoameriška Unija; Amerikancev pri nas je malo, za naše izseljence pa stvar že zaradi tega ne more imeti posebnega interesa, ker se začne tam davčna dolžnost šele pri ca 15.000 K.
16) Namreč obdačenju po pravi dohodnini pri nas in po donosnih ali spe-cijalnih dohodnih davkih drugodi, prim. nasl. odstavke.
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
277
premoženja ostala sploh — pri nas in drugodi — neobdačena.17) Da se je to zabranilo, je popolnoma v redu. V poštev pa pride nekaj drugega, namreč pojem domovališča.
Judikatura upravnega sodišča je bila baš v tem oziru za finančno upravo skrajno ugodna: zadostovalo je stalno stanovanje — lastno ali najeto — ki se je perijodično, četudi le za kratek čas dejanski uporabljalo.18) Ali naj torej Angleža, ki si najame v Meranu za več let stanovanje in pride vsako leto v marcu tje — slučaj, T<i se je v resnici prigodil — obdačimo sedaj res od vseh dohodkov? Ali naj se zgodi isto z ogrskim aristo-kratom, ki ima na Dunaju svojo palačo in pride sem le k dvornim slavnostim in dirkam? Pogojna izjema že v inozemstvu obda-čenih dohodkov jima ne pomaga manj kot nič, ker dosedaj niti Angleška niti Ogrska ne pozna prave dohodnine — dočim se je po stari določbi rešila v praksi stvar prav pametno navadno tako, da se je vzelo za »prejete« dohodke prilično vrednost vidnih izdatkov za hrano, stanovanje, zabavo i. t. d., da je torej prišlo do primerne cenitve po višini tuzemskega potroška v zmislu §-a 214. zak. o oseb. davkih.
Ta perspektiva je v prvi vrsti vzbudila nervoznost gosposke zbornice in tudi zastopnikov tujskega prometa. Čeravno se je stvar v prizadetih krogih močno pretiravala, vendar ni dvoma, da bi mogle nove določbe — prakticirane v zmislu dosedanjega pojma »bivališča« — v posameznih slučajih učinkovati kakor nekaka osebna prohibitivna carina, torej v smeri, ki je iz narodnogospodarskih in deloma tudi — prizadeti so v prvi vrsti Ogri — v političnem oziru ni odobravati.
Finančno ministrstvo zasluži zato brezuvetno priznanje, da je sprejelo v izvršilni predpis član 1. IV, št. 1, lit. a naslednjo
17) Nočem mučiti bralca podrobneje še s tem, danes obsoletnim vprašanjem. Pripomniti pa moram, da je bila judikatura za finančno upravo neugodna še v drugi točki, ki more tu priti v poštev. Upravno sodišče je namreč pogostem izreklo, da večkrat omenjene pogodbe veljajo le v mejah zakona (razs. Budw. št. 2295/f ex 04, 5739/f ex 07 i. drg.). Pri nas bivajoč Prus n. pr., katerega je domovinska davčna oblast po pogodbi morala pustiti v miru in je imel svoj denar v ogrski banki, se je uspešno lahko branil z izgovorom, da obresti ne .prejema" sem. Ta izgovor je po novi določbi nemogoč, in v tem oziru bodo čutili reformo tudi pripadniki pogodbenih držav.
i«) Razs. uprav. sod. Budw. 3121/f ex 04, 3289/f ex 05, 5340/f ex 07 i. t. d.
278
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
določbo : »Vsakdo ima lahko več bivališč, zlasti eno v tuzemstvu, drugo v inozemstvu. Če ima pa inozemec, oziroma Oger ali bosenski ali hercegovski deželan v tuzemstvu stalno stanovanje, katero sicer redno uporablja, toda vsakokrat le mimogrede, v svrho zdravljenja, da se odpočije ali zaradi zabave — iz tega še ni sklepati, da si je v tuzemstvu hotel izbrati domovališče«. Angležu, o katerem smo govorili prej, ogrskemu magnatu, ki se mudi le ob posebnih prilikah v svoji dunajski palači i. t. d., se torej ne bo bati nobenih večjih sitnosti, nego prej — nasprotno, vozila jo bosta celo boljše, ker bo obdačenje iz naslova domo-vališča sploh nemogoče in bosta torej dohodnine popolnoma oproščena, kolikor nimata morebiti takozvanih »pridržanih dohodkov« (primeri zgoraj pod !.).
S tem je odbita novi določbi najnevarnejša ost — ostanejo pa še vedno tisti slučaji, ko tujec ne prebiva v svojem tukajšnjem stanovanju samo »mimogrede«. Znana stvar je, da ravno mnogo ogrskih državljanov živi prilično od jeseni do poletja na Dunaju, potem pa na svojih ogrskih posestvih. Kaj bo s temi, da o tistih niti ne govorim, ki bivajo trajno pri nas in žive od svojega ogrskega premoženja?
Tem je že princip »jednakovrstnosti davka« za — nihče ne ve — koliko časa na potu.19) Da je ta načelna zahteva §-a 153. teoretično popolnoma utemeljena, ni dvoma.
Prava dohodnina se po svoji strukturi tako zelo razlikuje od t. zv. donosnih in špecijalnih dohodninskih davkov, da ne vem, kako bi pogledali pri 111. rigorozu tistega, ki bi trdil, da je »ceteris paribus« vseeno, čeplačam 100 K iz naslova avstrijske dohodnine in pridobnine ali pa iz naslova ogrske pridobnine in t. zv. dohodninske doklade, ki ima od prave dohodnine samo ime. Praktično življenje sodi drugače in vpraša le: »Ali imam isti dohodek sploh dvakrat obdačiti in kako visoko? Hekuba mi pa je, ali se to zgodi po enem ali drugem davčnem sistemu Če že ne morem biti obdavčen tam, kjer je treba plačati manj, kar je zame jedino merodajno, skrbite vsaj za to, da mi »cis« in »trans« ne bo hoditi na davkarijo!«
19) Že sankcijonirani ogrski dohodninski zakon od 11. aprila 1909 se je za nedoločen čas suspendiral.
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
279
Želeti bi bilo, da se najde med tema navidezno nepremost-nima stališčema vendarle kaka brv — vsaj, kolikor pride vpoštev Ogrska. Ni vselej lahko reči, koliko so taka »sub specie« višjih interesov navsezadnje le malenkostna vprašanja vzrok ali posledica dejstva, da so odnošaji med Ogrsko in Avstrijo tako kočljiva točka. Gotovo je pa, da so podobni tistim malim zbadljajem, ki jih ni omalovaževati niti v zasebnem, niti v javnem življenju, nič manj pa, da se jih z malo dobre volje in brez doktrinarstva vsaj v glavnih točkah da brez težave spraviti iz sveta. Pot, četudi le bolj kolovoz, katerega bi bilo treba malo popraviti, nam kaže dosedanja praksa.
B) Tujec, ki bivapri naszaradi pridobitka, a manj kot eno leto in ne da bi imel tu svoje domovališče.
Slučaj je praktičen n. pr. pri tujcih, ki pridejo k nam na-kupovat les, živino i. t. d., ne da bi imeli tu stalno obratovališče. Po starem je bilo presojati ta slučaj kakor več kot enoletno bivanje. Tudi vladne predloge so se z vsemi važnimi konsekven-cami glasile v tem zmislu. Gosposka zbornica pa ravno tu — posebno z ozirov na mnoge v Avstriji po opravkih se mudeče ogrske trgovce — ni odnehala, in tako je prišlo do sedaj veljavne določbe § 153., št. 3, po kateri je v teh slučajih obdačiti le v tuzemstvu zaslužene dohodke. Edina, iz zakona vidna, za prizadete pa nikakor nevažna zmaga gosposke zbornice!
lil. Za domačina je pred vsem važno, da je novela odpravila dva »privilegia odiosa«, katerih je bil deležen po starem zakonu. Padla je prejšnja določba § 153. št. 1, lit. b, po kateri je bil Avstrijec, bivajoč v inozemstvu, podvržen dohodnini ne samo, kakor tujec v tem slučaju, s tzv. pridržanimi, marveč z vsemi dohodki avstrijskega izvora.20) Pogojna oprostitev tujih dohodkov pa, s katero smo se pečali pod II. in ki je veljala prej samo za tujce, se je raztegnila tudi na domačina. Z malo izjemo, o kateri nam bo še govoriti, veljala bodo tedaj zanj ista načela21), kakor za tujca, namreč: obdačili ga bomo — izvzemši
2°) Prim. zgoraj I, zadnji odstavek.
21) To je sedaj v zakonu tudi formalno izraženo: § 153. nI več razdeljen v en odstavek za domačine in enega za tujce. — Zistematični pogrešek tega spisa je, da navedem ta značilni stavek še le tu — marsikatera točka se je pa dala sintentičnim potom bolje osvetliti — torej sit venia!
280
Reformirani § 153. zakona o osebnih davkih.
eventualno prejemke iz tujih zemljišč etc.22) — z vsemi dohodki, ako ima v tuzemstvu svoje domovališče ali pa biva tu več kot eno leto; če se je pa trajno izselil, bo zavezan dohodnini le s »pridržanimi«, in ako se vrne v domovino za manj kot eno leto zaradi pridobitka, tudi s tu pridobljenimi dohodki. Samo tisti domačini, ki bivajo v inozemstvu kot eksponirani c. kr. uradniki, n. pr. kot carinski organi i. t. d. ali pa v diplomatični in konzularni službi, bodo po novi določbi (§ 153. št. 1, 2. odst.) ob-dačeni z vsemi dohodki; kolikor so pa njih dohodki podvrženi že v inozemstvu »primerni«23) obdačbi, odpade davčna dolžnost pri nas.
Pomen in vrednost vseh teh določb — razen zadnje — sta razvidna že iz zgoraj pod II. rečenega. K poslednji je pripomniti le, da uživajo diplomatje in konzularni funkcijonarji v tujih državah, kjer službujejo, že po mednarodnem pravu24) gotove davčne prostosti, da je torej popolnoma pravilno, če jih v tej meri in za čas službovanja v inozemstvu pritegne domača država. Ne da se nikakor opravičiti, da bi ravno ti — večkrat zelo premožni — gospodje ostali popolnoma neobdačeni.25)
Reformo obdačenja domačinov je tudi v ostalem vseskozi odobravati. Kakoršne so danes razmere, je res težko reči, zakaj da bi bili domačini v primeri s tujci toliko na slabšem, kakor so bili po starem zakonu. Če pridenem še, da gre novela v tem oziru celo dalje, nego marsikateri nemški zakon — večina teh stavi izseljenega domačina vsaj še za eno ali dve leti v eno vrsto z ostalimi — povedal sem, mislim, vsaj vse glavne točke, ki jih je navesti o reformiranem § 153. zak. o oseb. davkih.
22) Zgor. pod II. A, omenjene pogojne in brezpogojne izjeme. M) Ne .jednakovrstni", prim. član 1, IV, št. 2 izv. predpisa. M) Prim. § 154. št. 3 in 4 zak. o oseb. davkih.
M) Svoječasni poskus fin. uprave, uveljaviti v teh slučajih fiktivni tuzemski domicil v zmislu c. pr. reda se ni posrečil, prim. razs. uprav. sod. Budw. št. 13.929 ex 1900.
Pojem finančne vede.
281
Pojem finančne vede.
Spisal Valentin Žun, c. kr. finančni tajnik.
Potreba je bila tista gonilna moč, ki je silila ljudi, da so se družili v zveze. V skupnosti ali v zvezah so skušali in še skušajo obvarovati in izpopolnjevati svoje telesne, duševne in nravne sile. Saj je nebroj potreb, ki jih sploh človek sam ne more zadovoljiti, pri katerih je vezan na skupnost ali zvezo ljudi; druge potrebe more zopet skupnost zadovoljiti nekoliko uspešneje, nego posameznik. Iz potrebe so zrasle tudi politične zveze.
Take politične zveze so dandanes občine, okraji, dežele in države; imenujemo jih tudi prisilne zveze, ker jim mora pripadati vsak, kdor biva v njihovem okolišu. Političnim zvezam pripada glavna naloga, da skrbe za gospodarske in javne potrebe svojih pripadnikov. Svojih lastnih potreb take prisilne zveze nimajo. Ako govorimo o občinskih, deželnih in državnih potrebah, moramo vedno misliti na potrebe občanov, deželanov in državljanov, katerih potrebe naj se zadovolje s sredstvi občine, dežele ali države.
Pač so različni nazori o tem, kaj spada med take potrebe, za katere mora skrbeti država (dežela, občina). Nemogoče je našteti naloge, ki bi pripadale v vseh časih ali v vseh krajih državi, deželi ali občini. V tem oziru je moči kvečjemu postaviti relativno pravilo, kaj naj se v gotovi dobi kot minimum zahteva od države ali drugih prisilnih zvez. Pravni red v državi in varnost pred vnanjimi napadi se pač lahko smatra kot predpogoj za eksistenčno pravico države, toda tekom stoletij so se bistveno
Posebno uporabljeni viri: Dr. J. Kaizl, Finančni veda, 2. izd. 1892; Prof. Luigi Cossa, Primi elementi di scienza delle finanze, 9. izd. 1905; G. Ricca Sa-lerno, Manuale di scienza delle finanze 1888; J. J. Janžul, Osnovanve načala fi-nansovoj nauki 1890; K. Th. Eheberg, Finanzwissenschaft 1901; K. H. Rau, Grundsatze der Finanzwissenschaft, 5. izd. 1864/65; Roscher, Svstem der Finanz-wissenschaft, 5. izd. 1901; R. v. Baght, Finanzwissenschaft 1908.
282
Pojem finančne vede.
predrugačili nazori o državnih nalogah, in to vsled zgodovinskih dogodkov in pa posebno vsled razvoja človeške kulture.
Najti meje med tem, kaj je v gotovih dobah naloga prisilnih zvez in katerih prisilnih zvez, ali z drugimi pesedami, kaj spada k skupnim potrebam, katere morejo sploh ali najbolj uspešno zadovoljiti le prisilne zveze in katere izmed teh zvez, — to je gotovo najtežavnejše in najspornejše vprašanje politike.
Vsaka naloga, ki naj jo država izpolni, pa zahteva gospodarskih sredstev ali dobrin. Če se od države tudi ne zahteva nič drugega kakor to, da skrbi za red v notranjosti, treba ji je sredstev, da more vršiti to nalogo. Država mora torej imeti tudi svoje gospodarstvo, ona mora pridobivati dobrine, upravljati jih in porabljati.
Gospodarstvo države in drugih političnih zvez se ponavadi imenuje njih finančno gospodarstvo. Beseda financa, ki izhaja iz srednjeveške latinščine (finare = plačati, financia, fi-natio = plačilo v gotovini) je prvotno značila vsakovrstne javno- in zasebnopravne postopke, ki so se nanašali na denar-stvo in gospodarstvo sploh, toda že v 16. stoletju vidimo pri Francozih, da so s tem izrazom zaznamovali državno gospodarstvo. Iz Francije je pojem prešel tudi na druge kulturne države; tako govorimo sedaj o finančnem gospodarstvu države, dežele, občine ali pa tudi o državnem, deželnem, občinskem gospodarstvu.
Pri vsakem rednem gospodarstvu opazujemo več vrst delavnosti. Najprej se sestavi gospodarski načrt, po katerem se skušajo potrebni izdatki spraviti v sklad s sredstvi, ki z njimi razpolaga gospodareča oseba. Na podlagi tega načrta se pridobivajo, upravljajo in porabljajo sredstva, ki so potrebna po načrtu, koncem upravne dobe se pa napravi račun o gospodarstvu.
Tudi pri prisilnih ali javnih gospodarstvih, kakor moremo v ožjem pomenu besede tudi imenovati prisilna gospodarstva, so zastopane vse te vrste gospodarske delavnosti. Vendar tvori pri javnih gospodarstvih gotovo najvažnejši del gospodarske delavnosti pridobivanje dobrin, ki so potrebne, da more država (dežela, okraj, občina) vršiti svoje naloge. Pridobivanju dobrin odgovarja poraba dobrin, produkciji sledi konsumpcija.
Pojem finančne vede.
283
Finančna veda je nauk o finančnem gospodarstvu države in drugih prisilnih zvez. Coss|a pravi isto z drugimi besedami: »Finančna veda je nauk o državni imovini (del patrimonio pubblico). Ona uči, kako se le-ta najbolje pridobiva, upravlja in porablja«. Kaizl omejuje to opredelbo, ime-nujoč finančno vedo »samostalno vedo, koje predmet je gospodarska pridobitna delavnost političnih zvez (hospodafska nabyvaci činnost' politickych svazkfl)«, ker ima v mislih le pridobivanje dobrin kot poglavitno stran gospodarske delavnosti prisilnih zvez. Ta češki državnik v svoji izborno pisani knjigi o finančni vedi prav duhovito razvija svojo misel, da je naloga finančne vede razpravljati le o pridobitni delavnosti države (dežele i. t. d.), dočim spada uprava in poraba dobrin v upravo-znanstvo.
Splošno pa večina, zlasti nemških finančnih znanstvenikov deli finančno vedo v tri dele in sicer nauk 1.) o dohodkih, 2.) o izdatkih in 3.) o razmerju med dohodki in izdatki; se veda se nauk o izdatkih razpravlja po navadi prav na kratko, le radi popolnosti, ker sega to poglavje večinoma v druge discipline.
Kakor vsaka veda mora tudi finančna veda svojo snov sistematično predstavljati, logično vzporejati, preiskovati vzroke in učinke in izvajati tendence, ki izhajajo iz razvoja predmeta.
Toda današnja finančna veda se ne zadovoljuje s to teoretično nalogo. Ona si je začrtala tudi nadaljni smoter, da razvija nauke in postavlja načela, kako se najprimerneje vodi finančno gospodarstvo, ona hoče biti navodilo za praktično finančno politiko.
Že stari Rau je v svoji opredelbi finančne vede povdarjal ravnokar omenjeni moment, imenujoč finančno vedo znanost »von der besten Einrichtung der Regierungsvvirtschaft oder von der besten Befriedigungsvveise der Staatsbediirfnisse durch sachliche Giiter«. Nekateri finančni znanstveniki vidijo v tem cel6 glavno nalogo finančne vede. Prav odkrito se kaže to pri ruskem znanstveniku Janžulu, ki pravi v svoji knjigi: »Finančna veda je nauk o javnem gospodarstvu, imajoč za svojo nalogo razlaganje tistih pravil, ki bi morala biti upoštevana
284
Pojem finančne vede.
(kotorvja dolžnv byt« sobljudaemy) pri pridobivanju materijalnih sredstev, potrebnih za izpolnjevanje javnih nalog .... Finančna veda kaže le, kaj bi moralo biti (čto dolžno bytt>) v gotovem času in v gotovem kraju, tako da so njeni zaključki vsegdar pogojni in ne morejo imeti splošnega značaja«
Povsem pritrjujemo Kaizlu, ki pravi, da si mora biti finančna veda svesta teh svojih dveh velikih in različnih nalog, ker nejasno mešanje teorije s prakso duši razvoj teorije. Pravilno pa naglasa Cossa, da se morata znanost in praksa vzajemno izpopolnjevati in je napačno misliti, da more druga nadomestiti drugo; znanost razlaga, praksa pa izvršuje.
Naloga finančne vede mora biti s p 1 o š na, ona predstavlja finančne pojave sedanjosti in preteklosti. Svojo snov črpa iz finančne zgodovine, ki opisuje finance javnih gospodarstev v časovnih premembah ; iz finančne statistike, ki kaže v številkah dohodke, izdatke, posojila i. t. d., in iz finančnega prava, iz katerega se spoznavajo zakoni, odredbe in navodila, nanašajoča se na finance. Naloga finančna vede je torej, kakor dobro pripominja Eheberg, mnogo obširneja nego naloge ravnokar omenjenih disciplin. Dočim namreč te discipline državno gospodarstvo predstavljajo le v njegovih konkretnih pojavih z ozirom na čas in kraj, preiskuje finančna veda to, kar je splošno, trajno in potrebno v menjajočih se pojavih, in vpošteva sedanjost tako kakor preteklost in prihodnjost. Te pri večini finančnih znanstvenikov zastopane misli se pač ne krijejo z nazorom Janžulovim, kakor smo ga omenili zgoraj.
Iz zasebnega gospodarstva državljanov črpa finančno gospodarstvo svojo moč, narodno gospodarstvo stavi in določa meje državnemu gospodarstvu. Velik del zasebnega imetka, zasebnega letnega dohodka se namreč odmeni za zadovoljitev skupnih potreb družbe ali v dosego državnih ciljev; kako se to godi, iz kakega vzroka in po kakih zakonih, to razlaga finančna veda. Po m a t e r i j a 1 n i strani spada torej finančna veda v narodno gospodarstvo (nacijonalno ekonomijo). Po izvršujočih svojih organih pa pripada med u p r a v n e v e d e. Ona tudi ne more popolnoma vnemar puščati smotrov uprave, za katere dela ravno finančno gospodarstvo; zato se mora v sploš-
Pojem finančne vede.
285
nem pečati tudi z izdatki in potrebščinami, in ne samo z dohodki. Pri tem zopet prihajamo na svojo prvotno razdelitev snovi finančne vede.
Čeprav finančna veda spada po svoji naravi v narodno gospodarstvo in upravoznanstvo, vendar jo sedaj do malega vsi finančni znanstveniki obdelujejo kot posebno vedo.
Že posebne vrste naloga, ki ji pripada, njena važnost, ogromna snov, ki jo zavzema pri sedanji kompliciranosti državnega gospodarstva in državnih dohodkov še posebej, upravičuje njeno samostojnost. Saj so se finančni pojavi obravnavali zlasti v zadnjem polstoletju tako intenzivno, da si ne moremo niti prav misliti, da bi se ta ogromna, znanstveno predelana snov mogla smatrati le za nekak dodatek narodnega gospodarstva ali pravne vede.
Adam Smith, oče narodno - gospodarske vede, je v svojem slovečem letu 1776 izdanem delu »An inquiry into the nature and the causes of the \vealth of nations« ustanovil važno podlago za nadaljni razvoj finačne vede Nemški in posebno tudi italijanski znanstveniki so jo razvili v prejšnjem stoletju v samostojno vedo.
286
Sodni depoziti.
Sodni depoziti.
Spisal dr. Janko Babnik, c. kr. min. svetnik.
Predpisi o sodnih depozitih so bili prvokrat zbrani v tako imenovanem manipulacijskem patentu z dne 9. septembra 1785, št. 464 zb. p. z. V tem sodnem pravilniku je določeno, da sprejemajo in hranijo depozite sodniki sami. Pri zbornih sodiščih je bilo moči vlagati depozite le ob uradnih dneh pred zbranimi sodniki v roke predsednikove. Iz svoje srede so volili sodniki nekatere svetnike za hranilce depozitov, ti so imeli ključe blagajne, oni pa so tudi pobirali števnino, nekako odškodnino za svoj trud. V Trstu ste uradovali dve depozitni komisiji: ena za deželno in obe okrajni sodišči, druga za trgovsko in pomorsko sodišče do konca januarja 1889. I. Šele takrat je prevzel v Trstu depozitna opravila na novo ustanovljeni posebni urad za civilne sodne depozite. Drugod se je bilo to predrugačilo že 40 let poprej, ko so se namreč l. 1848 sodna oblastva preosnovala in podržavila. Cesarska odločba z dne.19. julija 1849 je določila, da za naprej davčni uradi sprejemajo, hranijo in zaračunjajo sodne depozite. Za kazenske depozite pa morajo še dandanes sodišča opravljati ta posel (§§ 113 in sled. opravilnika za kazenska sodišča), davčni in sodni depozitni uradi so pristojni le za civilne depozite. Izjemoma so ustanovljeni posebni uradi za civilne sodne depozite v šestih velikih mestih (Dunaj, Praga, Trst, Gradec, Brno in Lvov). V nekaterih majhnih krajih v Tirolih in na Solnograškem, kjer ni davčnih uradov, pa opravljajo sodišča sama posle depozitnega urada.
Vrednost depozitov, katere hranijo sodni depozitni uradi, je znašala še pred kratkim nekaj več kot eno milijardo kron Zadnja leta se ta vsota vedno manjša, tako da je znašala koncem 1. 1913 le 934,722.326 kron. Med temi je bilo za 548 milijonov vrednostnih papirjev, za 378 milijonov vložnih knjižic, gotovega denarja za okroglo šest milijonov in dragocenosti za blizo dva
Sodni depoziti.
287
milijona kron. Znesek gotovine in vrednost dragocenosti, ki jih hranijo depozitni uradi, je toraj prav neznatna v primeri z vrednostnimi papirji in vložnimi knjižicami, ki jih hranijo ti uradi. Sodnih dopozitov pa ne hranijo zgolj sodni depozitni uradi, ampak to delajo še trije drugi zavodi: poštna hranilnica, avstro-ogrska banka in deželna banka kraljevine Češke. Stranke smejo namreč vrednostne papirje, katere bi imeli po veljavnih predpisih hraniti sodni depozitni uradi, polagati tudi v hrambo pri imenovanih treh zavodih. To pa se godi v prav veliki meri. Koncem 1. 1913. je bilo takih sodnih depozitov (vrednostnih papirjev) pri poštni hranilnici 93 milijonov za 12.531 strank, pri avstro-ogrski banki za 571 milijonov za 6207 strank in pri deželni banki kraljevine Češke za 40 milijonov za 1351 strank. Pri teh treh zavodih je toraj v sodni hrambi mnogo več vrednostnih papirjev kakor pri vseh državnih sodnih depozitnih uradih vkup. Ker se nalagajo vrednostni papirji pri imenovanih treh zavodih le, če stranka to predlaga, je vsekako vredno preiskati, kaj je temu vzrok, da se sodni depoziti v imenovanih denarnih zavodih množe, v sodnih depozitnih uradih pa pojemajo.
Vzrok je kratko rečeno, to, da sodni depozitni uradi vrednostne papirje praviloma le hranijo in le izjemoma tudi oskrbujejo, dočim opravljajo imenovani trije zavodi pri izročenih jim papirjih vse, kar je storiti ob rednem bančnem poslovanju. Sodni depozitni uradi po svojih pravilnikih depozite le sprejemajo, hranijo, zaračunjajo in jih izročajo stranki, ko je prenehal vzrok za sodno hrambo. Le če jim to sodišče posebej zaukaže, opravljajo v posameznih slučajih tudi druga, jim izrecno naročena opravila. Prvotna njihova skrb je: izročene jim predmete neiz-premenjene hraniti in svoječasno izročiti od sodišča določeni osebi. To strogo načelo se je sicer od leta 1850. sem nekoliko ublažilo, pa v bistvu je ostalo glavno vodilo za vse poslovanje sodnih depozitnih uradov. Lepo se to vidi pri gotovini, ki je izročena v sodno hrambo. Po § 39 depozitnega pravilnika iz l. 1850. so hranili gotovino vsakega varovanca posebej in so tudi v knjigah razločevali, koliko je bilo v posameznem skladu zlatega, srebrnega ali papirnatega denarja in koliko drobiža. Ko je nehal vzrok za sodno hrambo, so izročili prav tiste komade, ki so bili položeni za dotični sklad.
288 Sodni depoziti.
Od 1. 1858. so sodni depozitni uradi vsaj papirnati denar in drobiž vseh varovancev hranili skupno. L. 1870. je bilo dovoljeno, papirnati denar in drobiž, ki so ga hranili za varovance in denarje, ki so jih hranilil v drugih depozitnih skladih, hraniti skupno. Zlati in srebrni novci posameznih depozitov pa so ostali za posamezne sklade ločeni še do 1. 1905. in šele od leta 1912, hranijo davčni in depozitni uradi vso gotovino, ki jim je izročena kot sodni depozit, nerazdelno z drugo gotovino, ki se nahaja v njihovih blagajnicah. Ker je bilo treba toliko časa, da se je zjed-načilo postopanje z gotovim denarjem, se ni čuditi, da se za druge depozite, pri katerih je vsak posamezni kos določen po svoji številki ali drugih znakih, še do današnjega dne nismo popolnoma otresli ovir, ki izhajajo iz strogega razlaganja pojma hranilne pogodbe (§§ 958 in 961 o. d. z.) in sodne hrambe (§ 229 o. d. z.).
Čim se je polagalo več vrednostnih papirjev v sodno hrambo, so se vedno huje čutile te ovire. Za to, da so se dospeli kuponi odstrigli in vnovčili, je bilo treba predloga stranke in posebnega sodnikovega naročila. Stranka (varuh, skrbnik i. t. d.) je imela pota in stroške in če se je prepozno oglasila, je imel varovanec škodo, ker je izgubil obresti, tu in tam so kuponi celo zastarali. Posebno mnogo škode pa je nastalo pri izžrebnih papirjih. Niti sodišče niti sodni depozitni urad ni odgovoren za škodo, ki nastane, če nihče ne zapazi, da je bil izžreban vrednostni papir, ki ga hrani sodni depozitni urad. Paziti na izžrebanje je varu-hova skrb. Varuhi pa, posebno na kmetih tej nalogi niso vselej kos, tudi nimajo povsod pripomočkov, ki so potrebni za tako pažnjo. Pripetili so se slučaji, da je bil vrednostni papir, izžreban, katerega kupone je smel do svoje smrti prejemati kdo drugi kot lastnik. Ker nihče ni zapazil, da je bil papir izžreban, je upravičenec nadalje prejemal kupone in jih vnovčil ter je na ta način sčasoma porabil vso glavnico. Ko se je lastnik po smrti upravičenčevi oglasil in so mu izročili vrednostni papir, se je izkazalo, da je to samo lupina brez vrednosti.
Pravočasno vnovčenje doteklih kuponov, preskrba novih kuponov, pregledovanje seznamov izžrebanih papirjev, vnovčenje izžrebanih papirjev, pažnja na konverzije in amortizacije so le najnavadnejša opravila, toda ona nikakor niso vsa opravila, ki
Sodni depoziti.
289
jih zahteva pravilna bančna uprava vrednostnih papirjev. Res, da je dandanes mogoče, opravljati razun imenovanih tudi skoraj vsa druga bančna opravila po sodnih depozitnih uradih, toda le, če stranka od slučaja do slučaja to predlaga. Potem še le ukaže sodišče depozitnemu uradu, kaj naj stori. To pa stane stranko, kakor že omenjeno, precej časa in denarja in se zaradi tega prepogostem namenoma opušča. Marsikedo, posebno neuki varuhi pa na to pozabijo ali se sploh ne zavedajo, da bi bilo treba kaj vkreniti.
Za prizadete je bila zaraditega velika olajšava, ko se jim je dala možnost, izročiti vrednostne papirje namesto sodnemu depozitnemu uradu z istim pravnim učinkom (toraj kot sodna položba) bančnemu zavodu, ki prevzame vso skrb za pravilno bančno upravljanje. To se je zgodilo 1. 1887., ko je dobila av-stro-ogrska banka po členu 71. svojega pravilnika pravico sprejemati vrednostne papirje kot sodne depozite. Leta 1909. je dosegla to pravico tudi deželna banka kraljevine češke, pa le za sodišča v kraljevini Češki. Postopanje ureja za avstro-ogrsko banko ukaz z dne 21 junija 1893, drž. zak. št. 103 in njegovi dodatki, za deželno banko kraljevine Češke pa ukaz z dne 15. decembra 1909, drž. zak. št. 201. Gotovega denarja ni moči polagati pri teh dveh bankah kot sodni depozit. Pri upravljanju položenih vrednostnih papirjev pa se tu in tam nabere za po-ložnika gotovina. Avstro-ogrska banka polaga gotovino, če presega 25 kron, za položnika v hranilnico. Ona sama ne obrestuje gotovine, kakor tega ne dela noben zavod, ki sam izdaja bankovce. Deželna banka kraljevine Češke pa plačuje obresti za take preostanke. Istotako ravna tretji zavod, ki sme sprejemati sodne depozite, namreč poštna hranilnica. Po § 10. zakona z dne 15. septembra 1909, drž. zak. št. 198, sme poštna hranilnica spre-mati za varovance vrednostne papirje vsake vrste v hrambo-Napačno je mnenje, da velja to le za državne papirje. Navedeni zakon rabi namenoma besedo »efekte«. Praksa je že razširila obseg pravic poštne hranilnice tudi v drugem oziru. Poštna hranilnica namreč ne sprejema zgolj depozitov, ki so lastnina varovancev, temveč tudi vrednostne papirje, ki se morajo dati v sodno hrambo iz drugih razlogov, kakor po § 229. o. d. z. Tako n. pr. notarske kavcije.
19
290
Sodni depoziti.
Ni treba obširneje razlagati, koliko da je položba vrednostnih papirjev pri poštni hranilnici ali pri večkrat imenovanih dveh bankah za vse udeležence ugodnejša kakor položba v sodnih depozitnih uradih. Varuh nima več nobene skrbi za pravilno in točno upravo in varovanec ne izgubi ničesar na obrestih. Razen tega pa se prihrani mnogo stroškov. Varuhu ni treba trositi kolkov za predloge, ki bi jih sicer moral staviti sodišču, da ukaže depozitnemu uradu, naj stori to ali ono; ni mu treba hoditi k depozitnemu uradu po dospele kupone ter pisati in kolekovati za to pobotnic, ampak ob dospelosti mu pošlje banka ali poštna hranilnica znesek za vnovčene kupone na dom. Če so papirji položeni pri poštni hranilnici, dobi varuh ta znesek tudi brez stroškov za poštnino. Vočigled tem olajšavam ne za-ležejo stroški za hrambo, ki znašajo pri bankah v nekaterih slučajih več kot bi znašala hranilna pristojbina v depozitnem uradu. Pri poštni hranilnici pa tudi ta pomislek ne velja, kajti za hrambo in oskrbovanje avstrijske kronske rente ne zaračuna poštna hranilnica ničesar in za druge državne papirje le neznatno provizijo. Vsled teh udobnosti se tudi vedno več vrednostnih papirjev polaga pri poštni hranilnici in to po vsej pravici : varuh, kateremu je mar blagor varovancev, naj predlaga sodišču, da ukaže prenesti varovančeve papirje iz sodnega depozitnega urada v poštno hranilnico!
Zanimiva je razlika med hrambo državnih depozitnih uradov in hrambo avstro-ogrske banke ali poštne hranilnice. Depozitni uradi hranijo papirje vsakega sklada zase v posebnih zavitkih in dajajo lastniku ali drugemu upravičencu svoječasno ravno tiste papirje nazaj, ki so bili položeni. To velja tudi za papirje, ki niso izžrebni, dasiravno se zadnji čas številke takih papirjev več ne zapisujejo (ukaz z dne 9. julija 1913, drž. zak. št. 141.) Depozitni uradi hranijo zaupane jim vrednostne papirje »in specie« (§ 961. o. d. z.) Avstro-ogrska banka nikoli ni zapisovala številk tistih, pri nji vloženih papirjev, ki niso izžrebni, vzlic temu je v sodnih kakor v izvensodnih depozitih hranila vedno papirje vsakega sklada posebej ter ravno tiste dajala nazaj, ki so ji bili izročeni. Vsled tega se je nabralo veliko število obveznic. Na leto je bilo treba le od državnih rent odstriči okroglo 826.000 kuponov in delo je vedno naraščalo. Avstro-ogrska banka
Sodni depoziti
291
se je končno odločila za to, da hrani papirje vseh skladov skupaj in se poslužuje tudi daljše olajšave, katere se že zdavnaj poslužujejo zasebne depozitne banke, da namreč zamenjava posamezne kose takih papirjev, ki niso izžrebni ter jih združuje v velike kose in jamči le za to, da se nahaja v njenih blagajnicah vedno toliko papirjev vsake vrste, kakor znašajo vsi depoziti vkup. V literaturi je mnenje splošno, da posamezni vložniki s em ne izgube svoje lastninske pravice, ampak da ostanejo lastniki svojega sorazmernega deleža vkupne mase. Oni torej niso zgol upniki, ampak tožijo z lastninsko tožbo, kar je važno v slučaju konkurza. Banki nasproti ostaja vkupna masa tuja imovina in če si od nje kaj prilasti ali pridržuje, bi to bilo ravno tako izneverjenje, kakor če si prilasti »in specie« določeni tuji predmet. Banka pa sme delati s skupno maso še druge iz-premembe, da le ostane nje znesek neizpremenjen. Po § 3. ukaza z dne 12. julija 1911, drž. zak. št. 139, sme avstro-ogrska banka pri nji hranjene avstrijske državne papirje zamenjati z drugimi ali pa jih izpremeniti v papirje, glaseče se na ime. Ko poneha hramba, pa mora nazaj dati papirje enake vrste in v enakem številu, kakor so bili položeni. Ravno to velja tudi za poštno hranilnico, ki jamči pri izročenih vrednostnih papirjih za vrsto, za število kosov, za nedotekle kupone in le glede izžrebnih papirjev tudi za številke.
Vložne knjižice hranilnic, ki so osnovane po dvornem dekretu z dne 26. septembra 1844, št. 832 zb. p. z., se nahajajo v zelo velikem številu med sodnimi depoziti. Po dvornem dekretu z dne 10. maja 1848, št. 1144 zb. p. z., je bilo dovoljeno za enega varovanca naložiti do 300 gld. v hranilnici, če ni bilo mogoče zneska plodonosno naložiti na drugi v § 230 o. d. z. omenjeni način. Cesarski patent z dne 9. avgusta 1854, drž. zak. št. 208, je zvišal znesek na 500 gld konv. vr. in po zakonu z z dne 15. septembra 1909, drž. zak. št. 198, se sme za enega varovanca naložiti 3000 kron v hranilnici. Vložne knjižice varovancev se hranijo po § 229. o. d. z. kot »važne listine« v depozitnem uradu. Pri vsakem vlaganju daljših zneskov kakor tudi, če hoče n. p. varuh delni znesek dvigniti, je treba predloga in sodnega sklepa ter ukaza na depozitni urad, naj dvigne, oziroma vloži dotični znesek in potem zopet hrani vložno knjižico.
19*
292
Sodni depoziti.
Še v osemdesetih letih preteklega stoletja je mnogo sodišč § 229 o. d. z. tako razlagalo, da niti niso dopuščala, da bi depozitni urad knjižico po pošti poslal hranilnici, ampak so v ta namen postavljali skrbnika, ki je prevzel knjižico pri depo-zitnem uradu, opravil pri hranilnici, kar je bilo treba, in potem zopet vložil knjižico v depozitnem uradu. Na ta način so tudi dvigali natekle obresti.
Da se vsaj to olajša, so bile uvedene 1. 1882. obrestne knjižice. Vložna knjižica je ostala po predpisu § 229 o. d. z. v depozitnem uradu, varuhu ali skrbniku pa se je izročila obrestna knjižica, s katero je dvigal natekle obresti. Stranke se te olajšave niso rade posluževale Marsikatera hranilnica pa sploh ni mogla izdajati obrestnih knjižic, ker je po svojih pravilih smela izplačevati obresti le, če je stranka predložila vložno knjižico. Poslovanje z vložnimi knjižicami je zaradi tega tudi nadalje prizadevalo strankam kakor sodiščem in depozitnim uradom mnogo truda in skrbi. V depozitnih uradih se je konečno nabralo toliko vložnih knjižic, da pri nekaterih uradih v blagajnicah niti ni bilo več dovolj prostora. Pri tem pa je treba pomisliti, da vrednost posameznih knjižic nikakor ni tako velika, da bi bil takšen napor opravičen. Najmanj polovica vseh številk depozitnega dnevnika se nanaša na opravke z vložnimi knjižicami. Od teh pa se glasi povprečno ena četrtina na manj kot 50 kron, pri polovici znašajo vloge od 50 do 500 kron in le ena četrtina jih presega vrednost 500 kron. Zato je bilo potrebno, iti preko mej, ki jih je stavila pretesna razlaga §-a 229 o. d. z., in z ukazom z dne 16. junija 1895, št. 13 ukaznika pravosodnega ministrstva se je uvedlo vinkulovanje vložnih knjižice. Hranilnice, ki imajo za to potrebno določilo v svojih pravilih, zaznamujejo v vložni knjižici, da se sme na njo izplačevati le s privolitvijo sodišča, in izroče na ta način vinkulovano knjižico varuhu ali skrbniku ali drugi, od sodišča določeni osebi. Depozitni urad nima nadalje s tako knjižico ničesar več opraviti.
Vinkulovanje in izročitev knjižice varuhu ali skrbniku pa se je obneslo le tam, kjer je hranilnica hranitelju knjižice lahko dostopna. Če ima varuh daleč k hranilnici, mu vinkulovanje nikakor ne olajša dela, kajti za vsak znesek, ki ga je sprejel za svojega varovanca  ter ga  misli naložiti na  knjižico,  mora
Sodni depoziti.
293
napraviti daljno pot k hranilnici. Nastale pa so še druge ovire. Če varuh večkrat izpreminja svoje bivališče, pa tudi če je le odpotoval ali se preselil v drug okraj, je bilo pogostoma težavno, dobiti od njega knjižico in če je bilo nujno potrebno za varovanca kaj dvigniti, so take težave zelo ovirale točno poslovanje. V zelo neprijetnem položaju pa je bil sodnik, ki je proti varu-hovi volji dovolil dvigniti znesek iz hranilnice, če se je varuh obotavljal ter • ni hotel predložiti knjižice v svrho dviganja. Koliko časa je tu in tam poteklo, preden se je varuha prisililo! Marsikateri varuh se je tudi branil, prevzeti vinkulovano knjižico v svojo hrambo, češ, da ne mara imeti odgovornosti, da nima primerne shrambe i. t. d. Siliti pa se varuha ne more, naj prevzame varovančevo vinkulovano vložno knjižico v svojo hrambo.
Vsem tem težavam pa se izognemo, če obdrže hranilnice vložne knjižice, katere so po ukazu sodnikovem vinkulovale, v lastni hrambi. Pri mnogih hranilnicah je že dolgo časa v navadi, da puščajo stranke svoje vložne knjižice v hrambi hranilnice. Izseljenci, ki pošiljajo svoj zaslužek iz inozemstva v domače hranilnice, to radi store. Druge stranke puščajo knjižico v hrambi hranilnice, ker se boje, da bi jo izgubile, ali ker hočejo, da ostane tajno, koliko znaša njihova vloga. Iz te navade se je izcimila nova praksa, ki se vedno bolj širi in utegne kmalu popolnoma razbremeniti depozitne urade. Hranilnica daje sodišču in strankam, ki to žele, na razpolaganje položnice, ki se glase na njen račun pri poštnohranilničnem uradu. S položnico vplačuje varuh, kar je izterjal za varovanca (obresti, najemnino, zakupnino itd), hranilnica pripiše sprejeti znesek v svojih knjigah in v vinkulovani vložni knjižici varovančevi, ki jo ona hrani, ter obvešča sodišče in varuha, na koliko se glasi knjižica vsled doplačila. Če predlaga varuh sodišču, naj se mu kaj izplača iz varovančeve knjižice, obvešča sodišče hranilnico, ki pošlje varuhu v^čekovnem prometu poštne hranilnice od sodišča nakazani znesek ter tudi obvešča sodišče in varuha o stanju vloge. Varuh torej dobi denar brez stroškov in brez potov po pošti na svoj dom in vloga je vsled zaznamovanega vinkula ravno tako varna, kakor da bi bila knjižica v sodni hrambi. Ko postane varovanec svoje-praven, naroči  sodišče hranilnici, naj  izbriše vinkulum  in naj
294
Sodni depoziti
izroči knjižico varovancu, kateremu jo hranilnica, če to želi, pošlje po pošti. Bivši varovanec jo dobi, ne da bi mu bilo treba dati pobotnico, ne plačati hranilno pristojbino, kakor v depozitnem uradu.
Na kratko rečeno je torej postopanje v tem slučaju sledeče: namesto, da bi varuh ali varovancev dolžnik itd. nesel denar v davčni in sodni depozitni urad ter ga tam vložil za varovanca, ga vplača pri svoji domači pošti na položnico za hranilnico. Hranilnica obrestuje vplačane zneske in če dovoli sodišče izplačilo, nakaže od sodišča imenovani osebi zahtevani znesek v čekovnem prometu poštne hranilnice tako, da ga dobi na svoj dom. Ne za vlaganje ne za dviganje novcev-^torej nimajo stranke nobenih daljših potov kot k bližnji pošti in ne treba jim ne pisati, ne kolkovati nobenih pobotnic. Želel bi, da bi se ta priprosti način čim preje popolnoma vdomačil. Hranilnice, ki uvedejo to postopanje, store sodiščem in sodnim depozitnim uradom veliko uslugo, ob enem pa imajo od tega tudi same korist, ker si na ta način lahko pritegnejo sirotinski denar tudi iz sosednih ali celo oddaljenih okrajev, kjer ni hranilnic. Denar varovancev pa je za hranilnice stalna, mirna vloga, pri kateri se ni bati nepričakovane odpovedi in dviganja.
Vsa gotovina, ki so jo hranili sodni depozitni uradi, je znašala zadnja leta povprečno šest do sedem milijonov kron. Bila je torej pravzaprav neznaten del sodnih depozitov, katerih vrednost je presegala v tem času tu in tam eno milijardo. Sodišča pač skrbijo za to, da gotovina ne leži neplodna v depozitnih blagajnicah, ampak da se plodonosno naloži. Za denarje varovancev nalaga to skrb sodiščem zakon in sodnik, ki bi zanemarjal to svojo nalogo, bi bil odgovoren za škodo. Tudi za gotovi denar, ki se polaga v sodno hrambo v izvršilnem postopanju, naroča § 77. izvrš. r. plodonosno nalaganje, če je to v dotičnem slučaju umestno. Skrb za to pa prepušča zakon v prvi vrsti udeleženim strankam. Po čl. XXIII. uvod. zakona k izvršil nemu redu niti sodnik niti država nista odgovorna za škodo, ki nastane, če takšnih novcev niso plodonosno naložili. V izvršilnem postopanju se vplačajo tu in tam zelo znatne vsote, za katerih obrestovanje se mora najhitreje skrbeti. Zavode, pri katerih se smejo taki novci nalagati, določuje po § 152. opr. reda predsednik
Sodni depoziti.
295
višjega deželnega sodišča. Hranilnice, pri katerih navadno nalagajo sodišča v izvršilnem postopanju vplačane zneske, se tu in tam pri velikih vsotah niso obnesle, ker so jih namreč izplačevale šele po daljšem odpovednem roku ali pa so si pri takojšnjem izplačilu odračunale precejšne eskontne zneske. Mnogo sodišč se je zavoljo tega s hranilnicami pogodilo in različne hranilnice obrestujejo v izvršilnem postopanju od sodišč vložene zneske od dneva vložitve do dneva izplačila in zahtevajo odpoved le pti zelo veiikih zneskih in to navadno le za tri tedne. V čekovnem prometu poštne hranilnice se more pošiljati vsak znesek brez stroškov, sodišča si torej lahko za nalaganje v izvršilnem postopanju vplačanih zneskov izberejo tisto hranilnico, ki opravlja to pod najugodnejšimi pogoji, če je le dotična hranilnica po § 152 opr. r. od predsednika višjega deželnega sodišča ozname-njena. Ni treba drugega kakor da si sodišče preskrbi od dotične hranilnice za vplačevanje potrebne položnice, da jih potem daje na razpolaganje strankam, ki imajo kaj vplačati.
Za dalmatinska sodišča je določen Zemljiško-veresijski zavod kraljevine Dalmacije kot zavod, pri katerem smejo sodišča plodonosno nalagati v izvršilnem postopanju vložene novce. Za obveznosti tega zavoda jamči deželni zaklad kraljevine Dalmacije, denar je torej povsem varen. Postopanje pa je z vporabo čekovnega prometa poštne hranilnice uravnano na najpopolnejši način. Zavod sprejema denar na tekoči račun (kontokorent) in sicer za vsako maso posebej. Strankam je zajamčeno obrestovanje za ves čas — od dneva do dneva — in vlaga se ter izplačuje brez formalitet, brez pobotnic in brez stroškov, ker ni ne kolkov, ne poštnine, ne hranilne pristojbine. Depozitnim uradom v Dalmaciji pa je delo zelo olajšano, ker se v izvršilnem postopanju pri njih skoraj nič več ne vlaga.
Še dve vrsti sodnih depozitov moram na kratko omeniti: dragocenosti in važne listine. Za varovance določuje S 229. o. d. z., da se morajo dati njihovi biseri, druge dragocenosti, dolžna pisma in vse važne listine v sodno hrambo. Čudno je, kaj se vsled tega hrani tu in tam kot »dragocenost« ali kot »važna listina«. Stari uhani, polomljeni prstani, srebrne žličice, spominske kolajne itd., skratka predmeti, ki pogostoma niti ene krone niso vredni, se tu in tam polagajo v sodno hrambo.   Za
'296
Sodni depoziti.
važne listine se hranijo ponekod tudi izdatki prisojilnih listin, razdelilnih sklepov itd. Pri razlaganju § 229. o. d. z. bi bilo treba mnogo več natančnosti, kakor je sedaj v navadi. Take malo vredne stvari se prav lahko puste v rokah varuhovih ali pa pri materi varovancev, če ti niso že tako dorasli, da se smejo n. pr. žepne ure, prstani itd. izročiti njim samim. Hranitev takih pred-metev prizadeva depozitnim uradom mnogo skrbi, ker jih morajo hraniti v posebnih zapečatenih zavojih. Če se hoče pri nadgledo-vanju dognati, da ne manjka nobena dragocenost, je treba te zavoje odpreti in potem vnovič zapečatiti, ln vse to delo je po-gostoma zaman, kajti če je predmet le malo vreden, ga varovanec, koje postal svojepraven, niti noče dvigniti, ker bi za to imel pota in moral trositi denar za kolke in za hranilno pristojbino; pusti ga rajše v depozitnem uradu, kjer so taki predmeti v blagajnici le na potu. Pri »važnih listinah« se to dogaja celo prav pogostoma. Za popolno modernizovanje depozitnega postopanja je torej tudi to nujno potrebno, da sodišča, preden sprejmejo take položbe, natanko presojajo, ali gre zares za dragocenost ali za važno listino. Če ponujeni predmet ni take narave, naj ga ne sprejmejo v sodno hrambo.
Dragocenostim se prišteva tudi tuj (inozemski) denar. V okrajih, iz katerih se prebivalci zelo izseljujejo, se pogostoma pripeti, da pridejo v depozitni urad kot zapuščinski sklad različni inozemski novci. Ker niti sodišče niti depozitni urad nima dolžnosti, paziti na to, ali dotična inozemska država ni uvedla novega denarja ter preklicala stare novce ali bankovce, naj se taki inozemski denarji, če utegnejo dalje časa ležati v sodni hrambi, koj iz početka zamenjajo v domač denar, da se stranke obvarujejo občutne škode, ki bi jih utegnila zadeti, če pride položeni inozemski denar vsled preklica ob veljavo.
__Opravilni deleži družb z omejeno zavezo. 297
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
Spisal dr. Milan Škerlj, c. kr. minist. tajnik.
Nova oblika združevanja, ki jo je zakon z dne 6. marca 1906, drž. zak. št. 58, uvel za srednjevelika podjetja, se je kakor prej na Nemškem, tako sedaj pri nas popolnoma obnesla; danes imamo v Avstriji precej nad dvatisoč družb z omejeno zavezo, število njih opravilnih deležev pa je okroglo desetkrat večje. V našem gospodarstvu so ti opravilni deleži nov predmet pravnih opravil, zato morda ni neumestno, nekoliko preiskati pravne položaje, ki nastanejo vsled pravnih poslov z opravilnimi deleži družb z om. zavezo.')
I.
Opravilni deleži družb z om. zav. so po §-u 76. odst. 1 zakona z dne 6. marca 1906, drž. Zak. št. 58,2) prenosni in dedni, torej predmet pravnih opravil med živimi in za primer smrti. Zakon daje za prenos opravilnih deležev pravila in mu določa slovesno obliko notarskega akta,3) ne pove pa, kaj je opravilni delež, niti, kaj je prenos v zmislu §-a 76. Za raziskavo o pravnih opravilih z opravilnimi deleži družb z om. z. treba torej pred vsem dognati pojem opravilnega deleža pri družbi z om. z. in pojem prenosa.
1. Član družbe z om. z. postane na izviren način, kdor prevzame osnovno vlogo pri ustanovitvi družbe ali pri povišanju
') Radi tesnega prostora se morajo razmotrivanja omejiti na najvažnejša vprašanja in tudi utemeljevanje ne more biti tako popolno, kakor bi želel posebno tam, kjer se trditve ne vjemajo s splošnim mnenjem; ravno zato mora izostati vsa polemika in ni mogoče navesti literature in razsodb. Opozoril bi pa slovenske pravnike na češki komentar k zakonu o družbah z omejeno zavezo, ki so ga 1. 1908. izdali Ant. Bily, dr. P. C. Nesy in dr. Fr. Vacek (Praga, v založbi Češke grafiške delniške družbe „Unie*) — vsekakor doslej najboljše delo o avstrijskem zakonu o družbah z o. z.
-') Zanaprej navajam ta zakon samo po paragrafih.
3) Kakor za sklep družbene pogodbe, zadostuje tudi za prenos notarski spis v zmislu § 54. not. r. Notarska oblika je kljub čl. 317. trg. zak. potrebna tudi takrat, kadar je pravno opravilo z opravilnim deležem trgovinsko opravilo.
298
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
osnovne glavnice. Z osnovno vlogo prevzame član tudi druge obveznosti, ki izvirajo na pr. iz §-a 8., §-a 70., §-a 72. Za vse obveznosti pa dobi član vrsto pravic, ki bi jih delil v upravne in gmotne. Med prve spadajo pravica glasovanja (§ 39.), pravica ničnostne tožbe (§§ 41 , 42.) in manjšinske pravice (§§ 37., 38., 45., 48., 89.), dalje pravica, dobiti prepis računskega zaključka in pregledati družbine knjige in listine (§ 22.), potem pravica, pogledati v zapisniško knjigo in dobiti prepis vsebine sklepov, ki jih je storil občni zbor (§ 40.), ter pravica, pogledati v deležniško knjigo (§ 26);') med druge predvsem pravica do razmernega dela čistega dobička (§ 82.) in do razmernega dela likvidacijskega prebitka (§ 91.), pač pa tudi do povračil za dajatve v zmislu §-a 8.
Vsota vseh teh članskih pravic in dolžnosti tvori opravilni delež, ki je torej povsem kaj drugega, nego osnovna vloga — ta je samo ena izmed obveznosti, ki so združene z opravilnim deležem —; neredko pa se rabi pojem »opravilni delež« v nasprotju s pojmom osnovne vloge kot glavne obveznosti samo za aktivno stran opravilnega deieža, za pravico. Del udeležbe pri družbi = opravilni delež se da računski redno izraziti z ulomkom, čegar števec je znesek prevzete osnovne vloge, imenovalec pa znesek osnovne glavnice. Ali tudi tedaj, kadar se pravice člana ne ravnajo po višini prevzete osnovne vloge (§ 6. odst. 3.), je opravilni delež sorazmerni izraz za količino udeležbe pri družbi.
2. Družbe z om. z. se lahko ustanavljajo v vsak po zakonu ne prepovedan namen, prepovedani so jim le zavarovalni posli in politično delovanje. Torej ni treba, da je družbi namen, gmotno ali sploh koristiti svojim članom: § 82. določa, da imajo družabniki, dokler družba obstoji, samo pravico zahtevati čisti dobiček, kolikor z družbeno pogodbo ali s sklepom družabnikov ni izključen od razdelitve; potemtakem je dovoljeno, da se celi čisti dobiček porabi za dobrodelne ali druge namene, ki niso v nobeni zvezi z gospodarstvom posameznih družabnikov. Glede likvidacijskega prebitka zakon sicer ne pove izrecno, da se ga lahko porabi drugače, nego z razdelitvijo med družabnike, ali tega tudi ne izključuje Po analogiji s §-om 82. in z ozirom na namen
•) »Pravnega zanimanja" (§ 26. odst. 1.) družabniku z ozirom na vsebino deležniške knjige in na njegovo zavezo za plačevanje osnovnih vlog i. t. d. ne bo težko dokazati.
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
299
zakona, družbam z om. z. čim manj utesniti delokrog, treba sklepati, da se družabniki v družbeni pogodbi ali tudi s poznejšnjim sklepom (§ 50. odst. 4.) lahko odpovedo pravici do likvidacijskega prebitka. V tem zmislu je tudi že razsodilo nemško državno sodišče na podlagi nemškega zakona o družbah z om. z., čigar § 72. in § 73. odst. 1. se za ta del ne razlikujeta bistveno od našega § 91. odst. 3
Iz vsega tega izhaja, da so bistveni del vsebine opravilnega deleža z njim zvezane upravne pravice, katerih družabniku sicer ni treba vedno izvrševati, katerim se pa ne more naravnost odpovedati kar za naprej in splošno. O prenosu opravilnega deleža, t. j. o izpremembi v osebi družabnika se tukaj govori le takrat, če družabnik prenese (tudi) svoje upravne pravice na drugo osebo. Prenos ali morda bolje rečeno odstop posameznih gmotnih pravic, ki jih daje opravilni delež, je dovoljen, kolikor je z ozirom na kakovost pravice možen po splošnih pravnih pravilih, ni pa prenos v zmislu §-a 76., zanj ni treba notarskega akta, ako ni podlaga odstopu pravno opravilo, za katero drugi zakoni ukazujejo notarski akt; nasproti pa bi bil prenos v zmislu §-a 76. odstop upravnih pravic s pridržkom gmotnih pravic za dosedanjega družabnika.
3. Za družbo je po §-u 78., odst. 1., družabnik, kdor je za družabnika vpisan v deležniški knjigi; pripomniti je pa, da pravzaprav zadostuje prijava za vpis, kakor kažeta 2. in 3. odstavek §-a 78. Vpis v deležniško knjigo je konstitutiven v tem zmislu, da imetnik opravilnega deleža brez vpisa ne more izvrševati družabniških pravic in da pred vpisom družbi ni zavezan za dolžnosti, ki so spojene z opravilnim deležem; ni pa konstitutiven tako, da bi ustvarjal pravice in dolžnosti, akopram se prenos ni (pravilno) izvršil.1) Za vpis je treba prijave enega izmed udeležencev (§ 26. odst. 2.); udeleženca nista samo pri-
i) Preporno je, ali tudi dedič pred vpisom ne more izvrševati pravic, in — kar je za družbo važnejše - ali tudi on prej ne odgovarja za članske dolžnosti. Načelom dednega prava je primerneje, dati dediču dolžnosti in pravice brez vpisa; besedilo §-a 68 odst. 1 ti razlagi sicer nasprotuje, iz pojasnil k vladni predlogi („otujitev") bi se pa dalo sklepati, da zakonodajalec z določbo §-a 78 odst. 1, ni mislil zadeti dediča. Praktičnim potrebam zadostuje, da dedič brez vpisa odgovarja za dolžnosti, za izvrševanje aktivnih pravic bi se lahko zahtevala prijava (in vpis).
300
dobitelj opravilnega deleža in njegov prednik, marveč treba pojem udeleženca v zmislu zakona, ki hoče z deležniško knjigo povečati varnost gmotne podlage družb z om. z., tolmačiti v širšem obsegu. Tako veljajo za udeležence radi jamstva za nevplačane osnovne vloge drugi družabniki, upnik, ki mu je zastavljen opravilni delež, od slučaja do slučaja tudi druge osebe. Vendar pa se z ozirom na besedo »prijava« ne more trditi, da smejo poslovodje odstopnika in pridobitelja siliti k prijavi; svoji dolžnosti zadoste, če pozovejo stranki, naj prijavita prenos, čim zvedo, da se je izvršil. Drugega pomena tudi prijava tretjih oseb ne more imeti, ker se vpis ne more izvršiti, ne da bi bila dokazana pravna podlaga, t. j. za pravna opravila med živimi, ne da bi se predložil notarski akt. Poslovodje namreč so odgovorni za resničnost vpisov v deležniški knjigi (§ 26. zadnji odst.).
II.
i ¦
Med živimi preide opravilni delež od ene osebe na drugo s pogodbo, z izvršbo ali vsled zapada (kaduciranja) Samo s prenosom med živimi se bavijo naslednje vrste.
1. Pogodba s katero se prenese opravilni delež, je odstop v zmislu §§ 1392. in si. o. d. z.1). Za ta del tvori prenos opravilnega deleža pravzaprav izjemo, ker se članstvo pri korporacijah običajno z odstopom ne da prenesti (§ 1393. o. d. z.); članstvo samo namreč ni terjatev, odstopne so redno le s članstvom zvezane gmotne pravice, ne pa ž njim spojene upravne pravice, še manj — brez upnikovega privoljenja — dolžnosti. Ali opravilni delež družbe z om. z. je, kakor rečeno, na podlagi posebne zakonite določbe prenosen v celem obsegu, dasi za družbo radi izvrševanja upravnih pravic in izpolnjevanja dolžnosti ni vseeno, kdo je član. Družba se pa neugodnih članov lahko varuje z otežitvami prenosa. Glavna otežitev je ta, da za prenos treba privoljenja  družbe2), t. j. poslovodij;   le če družbena pogodba
') O opravilnih deležih se smejo izdajati listine, ki se pa ne smejo glasiti na imetnika ali na ukaz. Za prenos opravilnega deleža je taka listina brez pomena če družbena pogodba ne določa kaj drugega - ker njena izročitev ne nadomešča notarskega akta; vendar pa mora odstopnik svojemu pravnemu nasledniku izročiti listino o deležu kot nekako pritiklino.
2) Brez družbenega privoljenja sploh ni dopusten prenos opravilnega deleža v primerih §§-ov 8, 45, 48.
301
izrecno zahteva, pomeni privolilo družbe privolilo občnega zbora ali celo vseh posameznih družabnikov. Ker se član družbe z om. z. članstva ne more drugače rešiti nego s prenosom opravilnega deleža, se ravno ta otežitev lahko izvršuje kljubovalno (šikana), zato določa zakon v §-u 77., da sme trgovinsko sodišče na sedežu družbe z om. z., ako so izpolnjeni neki pogoji, dati privolilo za prenos opravilnega deleža, katero je družba odrekla.
Za odstop opravilnega deleža velja posebno tudi § 1395. o. d. z., da odstop sam po sebi ne veže odstopljenca, t. j. družbe z. om. z., nego le odstopnika in njegovega pravnega naslednika, ali ne od trenutka, ko sta se zjedinili njuni volji, nego šele po sklepu notarskega akta1). Od tega trenutka se ravna razmerje med strankama po vsebini notarskega akta in po pravnem opravilu, ki je podlaga in povod odstopu (kup, daritev, dajatev mesto plačila, vloga pri drugi družbi z om. z., dota itd.). Za družbo velja prenos kakor že rečeno šele s prijavo za vpis; za ta del je izpremenjen § 1396. o. d. z., po katerem bi zadostovalo, da družba zve za prenos. Določbe §-a 1397. o. d. z. o resničnosti in izterljivosti odstopljene terjatve treba uporabljati z izpremembami, ki slede iz pravne narave opravilnega deleža kot članstva z upravnimi in gmotnimi pravicami in dolžnostmi. Pri presoji medsobne odgovornosti se bo treba ozirati tudi na določbo § 26., odst. 1, da sme vsakdo, komur je do tega, iz pravnih razlogov, pogledati v deležniško knjigo.2)3)
2. Za posamezne primere velja, da je odstopnik tudi pred vpisom odgovoren za lojalno izvrševanje svojih upravnih pravic, da mora dividendo, vračila po §§ 57., 58., 74. itd. — ako se pogodba ne glasi drugače — izplačati sopogodniku, temu povrniti, kar je zanj plačal družbi starih, pred vstopom zapadlih dajatev. Ravnotako pa mora cesijonar povrniti odstopniku, kar- ta po veljavnem odstopu plača družbi na račun osnovne vloge, dopla-
') Važno v konkurzu enega ali drugega pogodnika.
2) Primeri § 28 nar. od 9. marca 1863, drž. zak. št. 27, in § 1398 o. d. z., ki pa seveda ne velja doslovno, dasi morajo poslovodje trgovinskemu sodišču vsako leto izročiti izpisek iz deležniške knjige; trgovinski register ni javna zastavna knjiga.
3) Zadnji odstavek §-a 26. o odgovornosti poslovodij za pravilnost vpisov v deležniško knjigo z ozirom na § 10., odst. 4, ne velja za pravno razmerje pri odstopu, ampak le za pravno razmerje med poslovodjami in družbo.
302
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
čil ali po §-u 70. ali §-u 83. (§ 74.)'), le-ta poslednja plačila pa seveda le, ako se je nezakonito izplačilo izvršilo po odstopu in je odstopnik preje to vsoto izročil cesijonarju. — Glede odgovornosti pri daritvi primeri § 1397. o. d. z.
3. Pri doti treba pred vsem razločiti, ali je za doto dan celotni opravilni delež ali samo pravica do vsakoletne dividende. V zadnjem primeru sploh ne gre za prenos, v prvem izvršuje upravne pravice mož, ako je doto prevzel za določeno ceno in z dolžnostjo, da vrne le dotični znesek (§ 1228. o. d. z.). Vpraša se pa, ali velja isto tudi v drugih primerih. Po §§ 1227., 1228. o. d. z. ima mož, dokler traja zakonska družba, vžitek dote in njenih prirastkov, za lastnico pa velja žena. Mož torej v dvomu nima pravice zahtevati, da dajalec dote opravilni delež prenese nanj v zmislu §-a 76; torej se tudi ne vpiše v deležniško knjigo in ne izvršuje upravnih pravic — vsaj ne v svojem imenu. Pač pa je imetnik opravilnega deleža možu odgovoren, da svojih pravic napram družbi ne vrši proti zmislu dote.2)
4. Vprašalo bi se še, ali je mož po § 1238. o. d. z. kakor zakoniti zastopnik žene upravičen, napram družbi izvrševati pravice, ki jih daje opravilni delež. Vsaj za glasovanje treba vprašanje glede na § 39. odst. 3. zanikati, ker zakon za glasovanje izrecno zahteva posebno pismeno pooblastilo in dovoljuje izjemo le za zakonite zastopnike pravnih in za dejanje nezmožnih oseb. Kar velja za glasovanje, mora veljati za še važnejše pravice n. pr. za ničnostno tožbo in za izvrševanje manjšinskih pravic. Pa tudi pravic, ki jih zakon daje družabnikom v §§ 22., 26,3), 40 odst. 1. mož ne more brez posebnega pooblastila izvrševati za ženo4); ni pa zadržka, da mož brez pooblastila izvršuje strogo gmotne pravice opravilnega deleža, n. pr., da prejema delež čistega dobička in plačilo za dajatve v zmislu §-a 8. Pa
>) Družbi sta po § 78., odst. 2, oba odgovorna. 2) Prim. nižje razmotrivanja o vžitku.
;!) Sem ne spada vpogled v deležniško knjigo, ki ga § 26., odst. 1, daje vsakomur, kdor posvedoči pravni razlog za vpogled; iz tega naslova seveda lahko tudi mož pogleda v deležniško knjigo.
4) Vprašalo bi se celo, ali je za izvrševanje teh strogo članovskih pravic (poslovna tajnost) sploh dovoljeno zastopstvo, ali to vprašanje bi potrdil, ker nima pravega zmisla, dovoliti zastopnika za glasovanje, prepovedati pa zastopnika za pripravo k glasovanju (§ 22.) in za kontrolo o glasovanju <"§ 40.).
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
303
tudi osnovno vlogo, ki se izplača vsled znižanja osnovne glavnice ali po § 58., dalje vrnena doplačila, slednjič likvidacijski prebitek sme mož prejeti za ženo; ugovor, da taka plačila ne spadajo k upravi opravilnega deleža, ne velja, ker zakon (§ 1238. o. d. z) ne govori o upravi posameznih sestavin ženinega imetka, nego o upravi njenega imetka sploh. Razume se pa, da družba ni dolžna možu, ki ni vpisan v deležniški knjigi, izplačevati, ali ako plača, velja plačilo tudi zoper ženo, če ni preklicala zakonitega pooblastila.
O drugih vrstah in predmetih ženitnih pogodb, o vplivu konkurza, ločitve zakona i. t. d. govoriti, bi v okviru te razpra-vice vedlo predaleč.
5. Tušem spada primer, da ima otrok, ki je pod očetovim varstvom, ali sploh oskrbovanec, opravilni delež družbe z om. z. Oče (varuh) ima v tem primeru popolno upravo ter izvršuje tudi upravne pravice. Ako treba pri tem prekoračiti meje redne uprave, si mora priskrbeti dovoljenje varstvenega sodišča na pr. za izvrševanje manjšinskih pravic, za ničnostno tožbo, pa tudi za glasovanje o zvišanju ali znižanju osnovne glavnice i. t. d. Pravice skrbnika se ravnajo po vzroku, zakaj se je skrbnik postavil, vobče so slične varuhovim pravicam. Da zakonitim zastopnikom za glasovanje ni treba pooblastila napram družbi, določa, kakor je omenjeno, § 39., ali tudi sicer ni treba družbi preiskovati, ali si je zakoniti zastopnik priskrbel odobrilo varstvene oblasti. Sicer pa veljajo za očeta, varuha in skrbnika splošna pravila o. d. zakonika.
6. Omeniti treba še služnost vžitka od opravilnega deleža, tembolj, ker se po istih pravilih ravna tudi vžitek, ki ga ima mož od opravilnega deleža, danega za doto, ali oče od otroškega deleža (§ 150. o. d. z) i. t. d. Pojem vžitka: vživati tujo reč brez omejitve, ali varujoč tvarino samo, pove le, kako se izvršujejo gmotne pravice iz opravilnega deleža tekom družbinega obstanka, ne pojasni pa ničesar o izvrševanju upravnih pravic. Glede gmotnih pravic velja, da dobiva vžitkar dividendo v celem obsegu,1) kakor jo določi občni zbor, in sicer za celo leto, za katero se dividenda dok či, ker dividenda niso obresti (§82.
i) Dividenda je že .čisti donos" §-a 512 o. d. z., .potrebne izdatke" mora odračuniti družba, prej sploh ni govora o čistem dobičku.
304
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
odst. 3.), on dobiva tudi plačila za dajatve po § 8., ali seveda le, ako te dajatve izvršuje — kar pa ni vedno mogoče —; le ako je opravilni delež obremenjen z zastavnimi terjatvami, plačuje on obresti, vsekakor pa plačuje davek od dohodkov opravilnega deleža (§512. o. d. z.). Ni pa vžitkarjeva dolžnost, plačevati na račun osnovne vloge ali doplačil; s temi plačili se predmet vžitka vzlic določbam o zapadu (kaduciranju) opravilnega deleža ne vzdržuje, nego ustanavlja in veča, vžitkar je pa samo zavezan, služeči predmet vzdržati v stanju, ki ga je v njem sprejel (§§ 512., 513. o. d. z.). Kar plača brez imetnikovega privoljenja na račun vloge ali doplačil, sme od imetnika zahtevati po določbah o poslovodstvu brez naročila. Ako ne plačata ne imetnik ne vžitkar, tako da opravilni delež zapade (§§ 67., 73.), je imetnik odgovoren vžitkarju. Drugo vprašanje, katero je rešiti od slučaja do slučaja po besedilu pogodbe in namenu strank ali namenu vžitka, je to, kdo vživa večji donos, ki je morda posledica naknadnih plačil na račun osnovne vloge in doplačil. V dvomu bo treba vžitkarju priznati celo dividendo, ker se opravilni delež praviloma ravna po razmerju prevzetih osnovnih vlog, ne pa po plačilih na račun osnovnih vlog.
Ako se družba razdruži, dobi likvidacijski prebitek imetnik, ali dolžan je, naložiti ga za vžitkarja; isto velja analogno tudi za primer §-a 58. Ako slednjič pravica vžitka prestane, vžitkar nima pravice do nobenega dela dividende, ki jo družba izplača za upravno dobo, v kateri je vžitek potekel; pravica dividende se takorekoč ne nabira liki obrestim celo upravno dobo, nego nastane šele z odobritvijo bilance in še potem se izplačevanje dividende lahko ustavi ali pa skrči (§ 82. odst. 5.).
S pogodbo o vžitku se pa opravilni delež ne prenese na vžitkarja, za pogodbo ni treba oblike notarskega akta, vžitkar ne pride v deležniško knjigo. Družba ima posla samo z imetnikom, vžitkar pa ima pravico, od družabnika zahtevati, da imetnik ne izvršuje upravnih pravic v njegovo škodo,1) in da mu da podatke, ki si jih po §§ 22. in 40. lahko priskrbi, kolikor
') Meja se da večkrat prav težko določiti; čim manjše so dividende, tem bolj raste notranja vrednost opravilnega deleža in narobe; blagor obeh strank je ravno nasproten; pravni položaj je še težji, če se ne da določiti, ali in koliko je odločeval glas člana, čegar opravilni delež je obremenjem z vžitkom.
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
305
je potrebno, da se dožene višina in kakovost vžitka; v deležniško knjigo pa vžitkar lahko sam pogleda. Družba, t. j. poslovodje, vžitek z imetnikovim privoljenjem lahko izplačuje naravnost vžitkarju; tudi zaznamba vžitka v deležniški knjigi ne bi bila prepovedana, dasi je stranke ne morejo zahtevati.
111.
1. Opravilni delež je tudi predmet zastavne pravice, ki se ustanovi s pogodbo ali z izvršbo. Za zastavno pogodbo ni treba notarskega akta (§ 76. odst. 3.). Zastavi se opravilni delež potom simbolne predaje po § 452. o. d. z.; tukaj pride lahko v poštev listina o opravilnem deležu ali, z dovoljenjem družbe, zaznamba v deležniški knjigi; le-ta zadnji način je pač najzanesljivejši in najpraktičnejši. Zastavitev ni prenos v zmislu zakona; zastavitelj ostane član, izvršuje upravne pa tudi gmotne pravice (§ 1372. o. d. z.). Njemu sme družba izplačati likvidacijski prebitek, ako se ni posebej zavezala, izplačati ga njegovemu upniku. Sploh je vrednost take zastavne pravice dokaj negotova, ker zastavna pravica ne ovira izključenja družabnika po §§ 67. ali 73. (ka-duciranja). —¦ Posebej se lahko zastavi dividenda; če se zastavi pozneje nego opravilni delež, velja § 457. o. d. z.
2. Kako se seže z izvršbo na opravilni delež,1) zakon o družbah z om. z. ne pove; uredil je samo razmerje pri prisilni prodaji opravilnega deleža, ki ni prenosen brez privoljenja družbe; sicer veljajo splošna pravila izvršilnega reda o izvršbi na imovinske pravice, ki niso terjatve (§§ 331. in si. izvrš. r.). Izvršba se začne z zapovedjo, s katero se zavezancu ukaže, da ne sme razpolagati z opravilnim deležem; izvršen pa je rubež šele, ko se je družbi vročila prepoved, plačevati zavezancu. Kjer družabnik-zavezanec po družbeni pogodbi nima nikakih gmotnih pravic, je seveda izvršba za denarne terjatve na opravilni delež praktično izključena, ker so vsebina opravilnega deleža poleg dolžnosti samo upravne pravice, ki se jih ne da porabiti za plačilo denarne terjatve.
!) Tudi tukaj treba od izvršbe na opravilni delež ločiti izvršbo na posa-samezne z deležem zvezane gmotne pravice, kakor že sklenjene in zapadle dividende, plačila za dajatve po § 8., likvidacijski prebitek; za tako izvršbo veljajo predpisi o izvršbi na denarne tirjatve.
20
306
Kako izkoristiti zarubljeni opravilni delež, določi izvršilno sodišče po predlogu zahtevajočega upnika, potem ko je zaslišalo zavezanca in vse upnike, ki se je zanje zarubil opravilni delež; nemogoč je preodkaz, ker opravilni delež ni čista terjatev. Mogoča bi bila prisilna uprava, upravnik bi imel podobno stališče kakor vžitkar, t. j. imetnik bi ostal zavezanec, ki bi tudi izvrševal upravne pravice, ali ne smel bi jih izvrševati tako, da bi kratil pravice zaht. upnika, sicer bi bil odgovoren za škodo.1). Družba se tega načina izvršbe ne more braniti, razun ko bi družbena pogodba naravnost zahtevala razdruženje za primer, da se vrši izvršba na opravilni delež.2) Redni način, na kateri pride zahtevajoči upnik do svojega denarja, je prodaja (§ 332. izvrš. r.). Ločiti treba dva primera: Ako si družba ni pridržala privoljenja za prenos, se opravilni delež proda kakor vsaka druga pravica, ki ni terjatev niti zahtevek, da se izroči ali da telesna stvar; § 332. izvrš. r. ukazuje le, da se prodaja potom javne dražbe sme dovoliti samo takrat, če se opravilni delež drugače sploh ne da vkoristiti ali samo z neprimernimi stroški. V prvi vrsti bo potemtakem treba poizkusiti prodajo pod roko, sicer se pa prodaja vrši po zmislu predpisov za prodajo premičnin. Izklicno ceno določi sodišče po analogiji §-a 76., odločilna bo zadnja bilanca, če se med tem družbi ni pripetilo nič posebnega. Za primer, da si je družba pridržala privolilo za prenos, daje § 76., odst. 4., natančne predpise o prodaji zarubljenega deleža.
Opravilni delež preide z domikom oziroma s prevzetjem (§ 271. izvrš. r. in § 76.), ali s prodajo pod roko na kupca; da more izvrševati z opravilnim deležem zvezane pravice, se mora prijaviti za vpis v deležniško knjigo. Razume se, da preidejo na kupca dolžnosti, ki so zvezane z opravilnim deležem; kupiti opravilni deleže, torej ni vedno varno, vsekakor kaže prepričati se, ali delež ni obremenjen z zastanki vplačil na račun osnovne glavnice i. t. d.
') Prav dvomljivo je, ali more član-zavezanec, ki z izvrševanjem upravnih pravic škoduje zahtevajočemu upniku, zapasti §-u 1. zak. od 25. maja 1883, drž. zak. št. 78. Z ozirom na besedilo tega zakona bi vprašanje zanikal.
2) Upnik bi potem lahko segel na likvidacijski prebitek. — O vkoriščenju opravilnega deleža potom prisilnega zakupa ni treba govoriti, stvar ni praktična, razun morda tam, kjer so z opravilnim deležem zvezane dajatve po §-u 8.
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
307
Ako je treba za izvršbo na opravilni sedež postaviti skrbnika po § 314. izvrš. r., sme ta zahtevati prepis bilance in pogledati v družbene knjige, če se temu ne protivijo važni razlogi (razs. najv. sod. od 24. jan. 1911 Rv l 978/10, ur. zb. št. 1396). ')
IV.
Poseben način prehoda opravilnega deleža na novega člana je kaduciranje. Ako družabnik osnovne vloge ali doplačila ne plača pravočasno in tudi ne v nadaljnem roku, ki mu ga družba da,2) ga družba mora izključiti. S tem družabnik izgubi vse pravice iz opravilnega deleža. Za znesek, ki ga bivši član ni vplačal, jamčijo družbi njegovi predniki, ki so bili zadnjih pet let, predno je družba zahtevala vplačilo, vpisani v deležniški knjigi. Prednik, ki plača dolžni znesek, dobi opravilni delež izključenega družabnika (§ 64. in si.). Za ta prenos ni treba notarskega akta — kakor seveda tudi ne za prehod potom izvršbe—, pač pa je treba vpisa v deležniško knjigo, le da za ta prenos ne velja § 78. odst. 2.
V.
1. Tu naj omenim še delitev opravilnega deleža (§ 79.); zakon jo med živimi utesnjuje kar najbolj in dovoljuje družbi tudi za primer prehoda vsled imetnikove smrti otežitve, —¦ vse z namenom, da varuje družbam z om. z individualistični značaj in prepreči takozvano sukcesivno ustanavljanje družb z om. z. Opomniti je, da je govor o delitvi le, kadar se delež deli po kvotah; pravno opravilo, po katerem bi se na pr. prenesle samo stvarne ali samo denarne vloge i. t. d., ni delitev, pa tudi ne veljavno, ker opravilni delež ne daje lastnine ali solastnine do predmetov, ki jih je član dal na račun osnovne vloge, lastnica je družba kot pravna oseba.   Notarski akt je med živimi tudi
') Ta pravni primer je prav zanimiv tudi zato, ker je šlo za izvršbo v zmislu §-a 333. izvrš. r.; družabnik - zavezanec je namreč imel po družbeni pogodbi pravico, povzročiti razdružbo in likvidacijo, ako so nastopile določene razmere.
2) Tega naknadnega roka mu družba ni dolžna dovoliti, lahko začne takoj s prisilno izterjavo zastankov, če se pa odloči za kaduciranje, je mora izvršiti.
20*
308
Opravilni deleži družb z omejeno zavezo.
tukaj bistvena oblika za prenos; določbe o vpisu v deležniško knjigo in o odgovornosti za vplačila veljajo tudi za primer delitve in sicer tudi za delitev ob imetnikovi smrti.
2. Ako se opravilni delež ne sme deliti, izvršujejo soupra-vičenci svoje pravice skupno, za dajatve jamčijo nerazdelno. Isto velja seveda tudi, ako nastane solastninsko razmerje prostovoljno, dasi je opravilni delež deljiv. Soupravičenci smejo družbi naznaniti skupnega zastopnika; če ga niso, zadostuje, da družba izvrši potrebna pravna dejanja napram enemu izmed soupravičencev (§ 80.).
Zakon sam ne izključuje nikogar od članstva pri družbi z om. z.,1) le družba sama ne sme pridobiti ali v zastavo vzeti lastnih opravilnih deležev, razun potom izvršbe za lastne terjatve, sicer je pridobitev (zastavitev) brez moči. Dokler ima družba pravilno pridobljen lastni delež, počivajo upravne pravice, ki jih družba sama proti sebi ne more izvrševati. Gmotne pravice ugašajo, dokler je družba imetnik opravilnega deleža, isto velja za dolžnosti: Vplačila bi bila itak samo računske operacije.2) Delež pa ne ugasne — drugače, ako ga družba pridobi v svrho amortizacije — zato štejejo z njim združeni glasovi pri določitvi večine in manjšinskih pravic.
Ako družba proda opravilni delež, dobe pravice in dolžnosti zopet moč, novi družabnik pa brez posebnega dogovora ne prevzame dolžnosti, ki so že ugasnile vsled združenja (konfuzije). Zato pa družba tudi ne more veljati za njegovega pravnega prednika v zmislu §-ov 67. in 78
•) Zato pa sme družbena pogodba poljubno utesniti krog oseb, na katere se da prenesti opravilni delež med živimi (§§ 76.,. 77.); tudi za primer smrti se lahko ustanovi razdruženje, ako dedič nima lastnosti, ki jih družbena pogodba zahteva od družabnikov.
2) Ravno v tem tiči ena glavnih nevarnosti, ki izvira iz pridobitve lastnih opravilnih deležev; druga tiči v tem, da za neplačane osnovne vloge itd. jamči toliko družabnikov manj, kolikor opravilnih deležev je družba strnila v svoji roki.
VI.
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
309
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
Spisal dr. Metod Dolenc, c. kr. okr. sodnik.
Prerano umrli dr. Karel Št rekel j je bil, predno je zasedel stolico slavistike na graškem vseučilišču, vrsto let urednik državnega zakonika. Za njegovega uradovanja so izšli mnogi velevažni zakoni. Štrekljev jezik se odlikuje po točnosti, jedrnatosti in vendar tudi nenavadni blagoglasnosti. Dr. Štrekelj je najmanj— sostvaritelj modernega slovenskega pravniškega jezika. Naj se oddolžimo njegovim manom v tem zborniku s spominom na to dejstvo, dalje pa še s tem, da pokažemo v velikih potezah, kaj je podal dr. Štrekelj s svojim remek-delom, s kritično izdajo slovenskih narodnih pesmi tudi nam — pravnikom.
Tisti, ki so pričakovali ob tej izdaji zgol leposlovnega dela, ki otme pozabnosti krasoto naše narodne pesmi, so bili kajpada hudo razočarani: pesmi so izdane v neopiljenem jeziku, polnem ptujk, tupatam neslanih, estetično uho žalečih izrazov, in pa — v inačicah obupnega števila. Ali Štrekelj ni imel namena, dati rojakom pesniški brevir, — ustvaril nam je znanstveno izdajo pesmi. S tem je ustanovil zakladnico za znanstvena raziskavanja raznih strok. Baš s tistimi mnogimi inačicami je ustregel nam pravnikom, kakor bi bolje ne mogel. Da nimamo teh, odšla bi nam marsikatera prilika, okoristiti se z nekatero zanimivo najdbo.
Slovenskega dijaka - pravnika dirne pač nemilo na visoki šoli, ko se uči nemškega, rimskega, cerkvenega zgodovinskega prava, o domačem pravu svojega naroda pa ni spomina. Ob vsi ukaželjnosti si niti ne more priboriti znanstvenih pripomočkov o slovenski pravni zgodovini. V resnici, za pravno zgodovino slovenskega naroda ni ne samo znanstvenih del, ampak niti zgodovinsko pristnih, odkritih virov. Nezmiselno pa bi bilo iz tega sklepati, da pravne zgodovine nimamo. Da jo imamo, za to nam pričajo — n a r o d n e pesmi, ki nam nudijo pestro množico vsakovrstnih spominov pravnozgodovinskega značaja.
310
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
Ti spomini kajpada niso — viri v zmislu kakih listin, so pa viri v širšem pomenu besede, ki kažejo, kako je narod za-pamtil nekdanje pravne razmere in ustanove, kak utisk so naredile nanj. Ako se nahajajo taki spomini iz pradavnine zapored v več inačicah iz različnih krajev, onda lahko sklepamo, da je bil splošen tisti institut, in smelo ga uvrstimo v našo pravno zgodovino, potrjenega z dokumentom — ustnega izročila. Seveda dobimo na tak način le nedostaten okvir pravne zgodovine. Pa že ta znanstvena pridobitev, mislim, zaleže toliko, da pač ne more biti odveč, ako se poprimemo študija narodnih pesmi — s pravnozgodovinskega stališča.
V naslednjih vrsticah mi ni, da bi prišel z vsem gradivom, ki sem ga izsledil v Štrekljevi izdaji narodnih pesmi za pravno zgodovino. Tudi še ni pravi čas za zaokroženo, celotno študijo na podlagi reminiscenc pravne zgodovine v narodnih pesmih. Saj še niti niso popolnoma izdane. Ali pokažem naj nekaj momentov, ki utegnejo izpričati, kako lepo se da razbrati motivov iz pesmi za pravno zgodovino.
Pričnimo s stanovskim pravom. Dejstvo, da pojejo slovenske narodne pesmi o kralju Matjažu, kraljeviču Marku, Pegamu in Lambergarju itd., je v prvi vrsti zgodovinskega pomena, je takorekoč sidro ob določanju časa, kdaj so pesmi nastale. To pa tudi za nas ni brez pomena. Iz časovnih ugotovitev smemo sklepati, kakšna je bila tedanja socijalna struktura naroda. Pesmi govore o kraljeviču, kralju, vojvodih, knezih, plemenitih ali žlahtnih gospodih in gospeh, plemenitih gospodarjih, grofih. Vsporedno pa nahajamo čudno dejstvo, da spremljajo to gospodo — sluge, hlapci, mali hlapci, hlapčiči, i si. (štev. nar. pesmi 4, 103, 112, 128, 637 in v. dr.). Hlapcu daje grof celo svojo sestro ali hčer za ženo (št. 68, 69). Vsak vojak ima svojega slugo, vsak sluga svojega podložnika (štev. 35). Ti sluge imajo včasih posebne funkcije; so štalarji, kuharji, ferboltarji (štev. 148). Ali ni jasno, da ti hlapci ali sluge niso navadni sluge, služabniki, ampak pravcati ministeriales v zmislu srednjeveškega ustroja plemstva? — Gospod Baroda pravi svojemu slugi na junaški smrtni postelji:
Ti si mene zvesto služil,
od malega do velic'ga
in do verlega junaka, (št. 32).
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
311
njemu sporoči svojo poslednjo voljo, ga pošlje k svoji gospe, da jo tolaži; mari ni to več kakor služabnik? — ln pa tisti hlapčiči (prim. štev. 128), mari niso to pazi, Edelknaben? (Prim. še štev. 116, kjer je naravnost govor o pažu). Opomniti treba, da piše Primož Trubar dosledno o šolah za hlapčiče, da je bila torej raba besede hlapčič za dečke ali mladeniče gotovo vdomačena in splošna.
Na srednjeveške plemiške razmere se nanaša prav gotovo tudi sloveča pesem o Pegamu in Lambergarju. Lambergar prosi cesarja, deželnega kneza (štev. 13).
>Na Kranjskim imam tri gradi, De V moji, prosim, lastni d/i.« Pa cesar tako govori: »Kar češ imet, nej se zgodi, Kar dolgo li tvoj rod živi!«
Tu se prav jasno vidi, da je narodu pravo pojmovanje teh verzov izginilo. Če Lambergar že i m a svoje gradove, počemu naj mu jih cesar daruje? Da gre tu za izpremembo fevda v alčd, to se je sčasoma pozabilo, in narod je, kakor izpričujejo druge inačice iste pesmi, prenaredil tiste verze.
Povdariti treba na tem mestu prevažno dejstvo, da narodne pesmi o vseh teh najvišjih slojih nikdar ne omenjajo niti z besedico, da bi bili druge krvi, drugega roda, kakor prosto ljudstvo. To je važen dokument za presojo vprašanja o narodnem plemstvu.
Najnižja socijalna stopinja — suženjstvo ima še sledove v narodni pesmi, a le redko in, zgodovinsko resnično, vedno v zvezi s tujimi narodi, večinoma Turki, ki ukradejo deklico in jo »šenkajo« (štev. 6, 119). Druge vrste reminiscenca na pradavno institucijo, ki tiči še v naziranju o brezpravnosti gotovih ljudi, pa se nahaja po moji misli v tistih verzih, ko govori Lambergar Pegamu:
t>Za tvojo mar je gospo,
Za tako mlado vdovico
Saj znaš, da všeča meni bo!« (št. 13b.)
Tu se zrcali pradavni pravni nazor, da zapade premaganec z vso svojo družino po pravu »ius gladii« zmagalcu, nalik stvari.
Jako dosti pesmi govori o takisto nizki stopinji socijalnega stanu, o nevoljništvu. Vsa beda nesrečnih tlačanov se zrcali
312
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
v strašnih verzih o ubogem kmetiču, ki ga vtepejo v vozo ali turen, ker enega krajcarčka od desetine ni prinesel, da tam — pozabljen zapade smrti (štev. 281, 285, 286). V to vrsto remi-niscenc spadajo tudi vse one pesmi, v katerih se pripoveduje o nebrzdanem utešenju pohote žlahtnih gospodov do prostih deklic; tupatam se zdi, da gre za anticipirano pravico »ius primae noctis« (prim. štev. 237, 906). Nasprotno pa je vrzel med mladeničem iz prostega ljudstva in devojko žlahtnega stanu tolika, da se kaznuje ljubimec na mestu s smrtjo (štev. 115).
Pesmi, ki govore o rihtarjih, županih, šribarjih, so primeroma mlajše, kakor pesmi, ki se tičejo plemstva. Narod nekako zavidno opaža, da se šribarjem ni treba trdih del oprijemati; v štev. 155 se očita deklici:
Kaj tak bele roke ima
Kak šribar dornarski (dvorjanski?)
Naj še omenim nekoliko nejasni verz »Šribar je po starince šou« (štev. 150); domnevam, da so »starinci« možje, ki so imeli posla ali na dvoru ali pri narodnem sodišču (starejšine ?).
Še mlajši od teh pa so pesmi, ki omenjajo razne gosposke, kakor Landschaft, Landschaftsbote i. si., ali ko je predmet pesmi vojaštvo v novejšem zmislu besede (št. 6782 i. dr.). Dočim je bil nekdaj vojak še namestnik onega, ki bi moral na vojsko osebno, pa se je odkupil (prim. št. 19a), in sicer za drago ceno:
»Oj (e mi daste dober ion,
Oj dober Ion ali pa svoj dom,
Pa jaz za vas na vojsko grem«, (št. 57.)
se v novejšem času vojaki love (št. 6757, 6777, 6780, 6782 itd.).
Obrnimo se k rodbinskemu pravu. Raziskovalec pesmi dobi tu mnogo podatkov za pojmovanje ustroja rodbine v prejšnjih časih. Brez dvoma tiči fabula prav mnogih pesmi še v na-ziranju o materinskem pravu. Drugače bi si ne mogli razlagati, kako to, da govori pesem o materini oblasti tudi takrat, kadar bi moral po vseh drugih okolnostih biti izvor pravne oblasti — oče. Mati sme otroka prodati (št. 293), mati daje hčer ženinu (št. 90, 91, 97, 98, 103, 107, 108), takisto stara mati vnuko (št. 134). Mati gre snubit za sina (št. 246). V splošnem prevladuje materinska oblast nad očetno.
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
313
Oblast staršev nad hčerami je mnogo opevan predmet; zdi se, da je smatral narod oblast nad hčerkami za višjo, kakor nad sinovi. Le pri deklicah je govor o zaobljubi že v zibelki (št. 102, 195). Starši smejo dati hčerko celo roparju v zamož (št. 99), celo na nekako prodajo moramo misliti ob vrsticah:
K' je zastavljen bel grad bil
Tebe smo tačas moiil (št. 107).
Razun zaročitve vsled volje staršev pa navajajo pesmi še druge vrste združbe obeh spolov, seveda ni misliti vedno na trajen zakon: Sem spadajo že omenjeni slučaji daritve dekleta, vplenitev ali kraja dekleta, celo kup in prodaja ljubice se opeva, ali čista devojka se temu osveti. Vrlo stare se zde pesmi, ki govore o ropu deklice, ki pa ostanejo pri ljubimcu — gospodu (n. pr. št. 907). Sploh je vpoštevati vpliv srednjeveške silne razuzdanosti, ako se tolikrat najde, da imajo gospoda pravico po-hoteti lepo devojko (prim. št. 84, ki ima nemara za podlago spomin na »ius primae noctis«). Razuzdanost omoženih žena odseva iz mnogih pesmi (št. 146), kazen za zakonolom je huda, kar je zopet po zmislu srednjeveških strašnih kazni sploh; odseka se ji roka, glava, i. si. (št  128, 144, 149).
Kdaj je deklica godna za možitev? V dveh pesmih je navedena kaj nizka starost; enajst let v št. 6712, dvanajst v št. 6096.
O zarokah in porokah je dostikrat govor; izvrši se največkrat z zameno prstanov. O kakih oklicih ni zaslediti spominov; večkrat pride do zakonske združitve kar na en dan (št. 10, 112 i. t. d.). »Impedimentum religionis« pri starih pesmih ne velja: Turčin oženi kristjano, kristjan Turkinjo (št. 103). Zadržek zakonske vezi pa pozna pesem: Matjaž odkloni zakon z rešiteljico, ki ga snubi, pa se ne izpodtika ob različni veri, ampak pravi:
Le to ne more se zgodit
t,Doma imam svojo ženko" (št. 10).
Zadržek prebližnjega sorodstva izraža narodna pesem kaj drastično; grofic otme deklico, pa njen gospodar mu zakliče:
Saj ti ne bo nič nucala,
Ker je prava sestra tvoja !" (št. 88).
Celo duhovno sorodstvo je zadržek združitve obeh spolov; če
kum pregreši s kumo, sta oba na veke pogubljena (št. 392).
314
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
O doti je dostikrat govor; da jo oče, mati, stara mati (št. 134), enkrat celo starejša sestra (št. 80). Izrazito zaženilo je omenjeno v št. 750, jutrnja v št. 108.
Dednega prava se narodni pevec dotika le tupatam. Pisana oporoka se omenja v gospodu Barodi (št. 32). Na dedovanje gre misel materi, ki ima nezakonsko dete od gospoda, čigar žena nima otrok (št. 124); torej je tu izražena ideja, da naj deduje tudi nezakonski otrok. V Rošlinu pa pravi mati:
„Oj, oj lepo blago,
Al kaj pomaga, šlo bo na razdelj" (št. 139).
V mislih ima pač, da bo razdelitev blaga na razna debla naslednikov lepo blago, t. j. bogatstvo razdrobilo na male kose. Pobožno volilo je napravila Zormanova Micka (št. 233), da se reši kazni, ker je svojega očeta preklela. Čisto brezpraven postane Galjot, galejski kaznjenec; za svet je pač mrtev, celo njegova žena se poroči vnovič (št. 250). Za mrtvega velja, kdor gre v vojsko, pa ga devet let ni domov; mož sam dovoljuje ženi, da se poslej poroči, s komur ji drago (št. 48).
Slednjič bodi omenjen v tej zvezi še velezanimiv motiv — desetnice in desetega brata.
Kaj je le desetega Vse mora v desetino it. (št. 314).
Tu ni doznati nikake sile, ki bi izhajala od staršev, tu gre na nekako višjo silo, višjo moč, ki goni deseto hčerko od rodnega krova, da berači, strada, zmrzuje, pa naj se njenih devet sestra v izobilju razveseljuje in možitev praznuje. Mati desetnice bridko joče, ona bi lahko desetnico, ki jo ima rada kakor vse druge svoje deklice, obdržala doma. Desetnica jo vpraša, zakaj joče, in mati ji pravi:
„Kaj bi se ne jokala, V desetino li bo it'!" (št. 312 b).
Tu pač ne bo misliti na desetino v zmislu davka, za to so te pesmi prestare. Bržčas tiči motiv o desetnici še v paganstvu; morda se je darovala deseta hčerka bogovom za veliko rodovitnost ali pa da si nakloni enajstič — sina. Pa to je le domneva; zanimivi motiv pa se je omenil tu v zvezi z rodbinskim pravom kakor njega negacija.
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
315
Preidimo k drugi skupini motivov iz narodnih pesmi, k tistim, ki merijo na kazensko pravo ali kriminalno psihologijo.
Da se narodni pevec zavzema za načelo »zob za zob« (ta-lijon), je pač posebi umljivo (št. 52, 53, 134, 139 i. t. d.) Tu niti rodna majka nima izjemnega stališča: Mati je zakrivila smrt ženice Markčeve, Markec ji odseče glavo:
„Naj ide glava za glavo/
Naj ide duša za dušoj" (št. 51).
Poznejšnja oblika tega načela je prosta osveta, življenje za življenje. Deklica-vojak se osveti za ubitega brata; bratje obesijo cigana, ki je hotel obesiti Alenčico in mu vzamejo celo premoženje. Vrjanko pravi materi, ko je ubil Rošlina:
„Ste želeli piti mojo kri,
Zdaj pite kri — Rošlinovo" (št. 139).
Pa ne samo življenje, tudi zvestoba se smatra za toliko dobrino, da zapade zapeljivec krvni osveti. Tu se znači, rekel bi, velika moralna moč narodova — navzlic srednjeveški moralni korupciji. Kraljevič Marko kaznuje nezvesto ženo kruto:
Marko ljubo žeplom namazao,
Pa jo vatrom zapalio ljutom. (št. 50).
Gospod umori svojo ženo radi nezvestobe, pa o kaki kazni osvetnika ni govora (št. 131, 142, 144). Bobnar v Celju zabode svojo ženo zaradi nezvestobe, pa zbeži. Njegov hlapec mu oporeka:
„ To mi v glavo iti neče, Bežat' z doma zavolj žene, Zavolj žene nepoštene." (št. 12.)
Tudi nezvesto zaročenko doleti kazen smrti (št. 120). Celo tisti, ki da pripomoč za prelom zvestobe, zapade smrti. Zaradi tega, ker ,mojškra' — smemo jo nalik hlapčičem smatrati za kaj boljšega, nego za prosto služabnico — ni pazila na kraljevo ženo, ki je vsled tega postala nezvesta, pričakuje mojškra smrti; o kazni morilca kraljeve pa ni spomena.
Žlahtna gospa umori majerčinega sinčka iz ljubosumnosti; zato jo pa umori njen mož (št. 123); pa tu zveni iz pesmi še drug motiv: skrb grofa za dediča in pa nekaka mržnja do zaprtega telesa žene. Isti motiv je za podlago pesmi št. 128. Ko zavda žena-gospa ljubici moževi, doleti jo smrt po moževi roki.
316
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
Tu pa se narodni pesnik že ne strinja s tako moralo in v končnih besedah daje duška skrbi, da se vsaj duša zavdane reši.
Po drugi strani pa se sme ubiti zapeljivec žene brez kazni (št. 150).
Cela vrsta kazenskih motivov je v zvezi z usodo otrok. Umor otroka iz jeze, n. pr. v št. 89, ki pripoveduje:
Terdoglav se motno razjezi, Prime otroka za pete Vdar' ga per hiši ob vogle,
brez kazni, je čisto osamljen motiv; to pesem treba sploh šteti med najstarejše, segajoče v paganstvo. Vsaj po ideji predstavlja Terdoglav simbolirano paganstvo, ki si prisvaja moč nad življenjem in smrtjo kristjanov, kajti žena za paganskega otroka ne mara.
Izpoložba otrok je predmet mnogim pesmim (št. 171 i. t.d.). Kazen matere je — smrt, ali značilno je, smrt poslana od Boga, ne obsodba (št. 180). To je pač po zmislu nekdanjih razmer, ko se izpoložba ni dala tako lahko izslediti nego dandanes. Blago-čustvo pa veje iz pesmi, ko navzlic grdemu ravnanju matere izpoloženi sin postane mašnik in želi rešiti materino dušo.
Umor nezakonskega deteta kaznuje pa narodna pesem s smrtjo, ki jo izvrši rabelj (št. 183, 188). Povdarjati je, da se akt justifikacije v nikakih drugih pesmih ne omenja, nego edino le v pesmih o nezakonskih materah, kar pač znači, kako silen utisk je napravila j ustifi kacija nezakonske matere na narod. Kriminalnopsihologično je to dejstvo precej umljivo, ako se pre-motri razmerje med krivdo in kaznijo, ki je bila v srednjem veku in še dolgo v novem veku silno kruta.
Od nezakonskih mater do čarovnic je v zmislu nekdanjega naziranja narodovega le majhen presledek. Narodna pesem jih tupatam omenja. Lambergarju je zaudala po ženitvi ,copernica', da umre, — o kaki kazni tu še ni govora. Ali ta pesem ima bolj zmisel, da se maščuje zapuščena ljubica (št. 18). Pravi »crimen magiae« pa tiči v celi vrsti inačic (št. 159 — 169). Tu do-znamo mnogovrstne strašne kazni za čarovnice: goreča sabljica, žareča sulica, sežganje, odsekanje glave. V eni pesmi je čarovnica vsled svojega posla sama s saboj tako nesrečna, da prekolne babo, ki jo je učila čarovnije, in se sama obsoja:
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
317
,,Oči si bom zavezala, V vodo bom skočila", št. 205).
Izvenzakonsko spolsko občevanje, glavno svojstvo čarovnic, je sploh že ob sebi hude kazni vredno (št. 705). Ko se pa romanca pregreši z duhovnikom (št. 292), zadene jo kazen, a ne posvetna, ampak poslana neposredno od višjega bitja.
Bilo bi omeniti še precej kazenskih motivov, nanašajočih se na prodajo otrok, na družinsko tatvino, na goljufijo z mešanjem vina (ki se zdi narodu — kajpada — velik zločin) i. t. d., ali na popolnost v okviru tega članka ne računim; zato le še nekaj opazk glede procesualnega prava, ako se sme v tej zvezi tako govoriti. »
Najstarejši tak spomin, se mi zdi, tiči v pesmi o Terdoglavu, v kateri se borita že paganski in krščanski svet za prevlado. Bržčas gre tu za inače čisto pozabljeni inštitut ordalij. V pesmi Terdoglav in Marjetica poje inačica, da pojde Glav (Terdo-) »na Ogersko, k' bota dva persegala« št. 86, 87. Pa ta verz ni dobro razumljiv. Morda daje pravec za razumevanje (št. 88):
„Pridi četrti večer kvaterni, Ne bo Terdoglava doma, Pojde v' deveto dežel': lam za eno dušo pravda gre, Gotovo jo bo on dobil."
Tu ne kaže le kvaterni čas na sodbeni dan s krvno sodbo, ampak tudi še tisti verz, da za eno dušo pravda gre, ki jo bo Trdoglav dobil. Na to navaja osobito neoporečna rečenica, da človek, ki leži na mrtvaškem odru — na pravdi leži. Tako govori ljudstvo še danes ob Dravi (morda tudi še drugod), tako poje še narodni pesnik v št. 6307 o umrlem otroku:
Dete na pravd' leži.
Tista Terdoglavova pravda za dušo mora biti nekaj sličnega, najbrže se bori obsojenec s smrtjo — ob ordalijah.
O srednjeveških pravdnih razmerah imamo več prič. Največkrat se zrcali v pesmih — krutost sodnega postopanja; o pravičnih sodbah posvetnega sodišča ne omenjajo pesmi ničesar.
Proces je mnogokrat prav kratek. Grajščak osumi vrtnarja, da ljubi njegovo hčerko; obenem, ko pošlje po sodnika, pošlje že po rablja. Prvi naj ga sodi (= obsodi), drugi naj mu glavo
318
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
vzame (št. 115). Bolje se pač ne da označiti brezpravnost in brezpomembnost sodbe. Strašan je spomin na postopanje zoper tlačane (št. 284, 285). Tortura več vrst odseva iz št. 640. Vse to so pravde, ki niso pravde, ampak zgol izvršitev kazni na podlagi samolastne odločitve tistega, ki ima -oblast.
Pravo postopanje ima narodni pevec v mislih, ko gre za postopanje pred krvnim sodnikom. Večkrat se omenja prostemu ljudstvu vidni, t. j. javni zaključek krvne pravde: Krvni sodnik (»krvavi rihtar« št. 307) zlomi nad zločincem palico (št. 701 itd.). Še večkrat se omenja rabelj (frajman, frajmont), ki kazen izvrši. V domišljiji narodnega pevca mu gre več pravic, kakor jih je imel v resnici. Po narodnem mišljenju je frajman istoveten s sodnikom samim:
Hitro je v Ljubljano tekla
do tega mladega frajmana,
Frajman mladi, vstani gori
da bos Urško v rihto vzel (št. 182).
V drugih pesmih se zrcali spomin na staro vero, da si sme rabelj neposredno pred justifikacijo voliti obsojenko za ženo — in sodba je ob veljavo. Ta vera je bila istotako v Nemčiji razširjena (na taki domnevi sloni n. pr. Lauffova drama »Die Rabenstei-nerin«), to je veljalo tudi med Slovenci: Rabelj vpraša obsojenko:
„Ce češ moja žena bit'
Jest ti leben šenkal bom" (št. 187).
V drugi inačici pa se istoveti rabelj s krvnim sodnikom samim:
Panrihter ji tako pravi Ino ji tako govori, Hočeš moja žena biti. Vsaj si smrti rešena (št. 187).
Meje med funkcijami krvnega sodnika in krvnika so nejasne, pač pa je ohranil narod vero, da je krvnik (rabelj) v zvezi s čarovnicami. Še instrukcija Marije Terezije (kranjska iz 1. 1767, koroška iz 1. 1774) za krvne sodnike zabičuje, naj pazijo, da ne dado ljudstvu svetov za vraže. Tako je razlagati prepričanje obsojenke, da je bolje umreti od meča krvnika, nego rešiti si življenje s tem, da postane rabljeva žena:
Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesmih.
319
„Jest nočem bit tvoja žena,
Rajši smrt storim . . .
Ko bi bla jaz tvoja žena
Bi bla večno verdamana" (št. 184), —
pogubljena bi bila, ker bi bila s čarovnikom — hudičem spojena! — Justifikacije so se morale vršiti na delavnik; to kaže pesem št. 183, 699. Truplo ostane na vislicah »kak po noči, tak po dne«, (št. 698). Naj se še omeni, da pozna narodna pesem stari, krepki izraz voza za težko ječo (št 186, 281, 705). Morda bi kazalo, da ga oživimo.
S tem bodi končano navajanje pravnozgodovinskih remi-niscenc (O kriminalni psihologiji v narodnih pesmih bi veljalo napisati še celo poglavje.) Gotovo je, da se da ta ali oni navedeni spomin tudi drugače tolmačiti. Ali namen teh vrstic ni, ustanoviti konečne posledke. Namen je le ta, pokazati, da imamo v naših narodnih pesmih sposobnega gradiva za raziskavanje domače pravne zgodovine. In ako se bode započeto delo nadaljevalo, ako se izdado tudi še narodne pripovedke nevezane besede o zgodovinskih osebah in dogodkih, o zgradbi mest, gradov i. si., utegnemo iz vsega tega gradiva posneti dovolj trdno podlago, da uvrstimo naše posledke med tiste posledke, ki si jih pridobiva najmlajša pravnozgodovinska veda — primerjalna v eda m ed n a r o d n ega zgodovinskega prava.
Pot do tja je še daleč, brez slovenskega vseučilišča je ne skončamo. Ali začetek pota je tu, izvira naj iz ustnega izročila po narodnih pesmih. Slovenska pravna zgodovina se nahaja v primeri z bogatimi sosednimi pravi, kakor je bilo razmerje nerimskega prava za Ciceronovega časa napram rimskemu pravu: Ciceron se je o nerimskem pravu izrazil, da je zanj — »paene ridiculum« (De orat. I. C. 44). Bodisi, da velja sedaj tudi za slovensko pravno zgodovino še ta »paene ridiculum«. Ali zaradi tega ni treba nikake ozkosrčne pobitosti, dandanes velja za pravo znanstveno načelo maksima Spinoze: »Non ridere, non lugere, neque detestari, sed i n t e 11 i g e r e!« —
320
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
Spisal dr. Fran Goršič, c. kr. okr. sodnik. I.
Ni jih boljših šumskih delavcev od slovenskih, zlasti kraških in notranjskih, ki uživajo svetoven sloves. Gozd jim je dal nekaj pomembne domače industrije in veletrgovine, gozd jim daje zaslužek kot voznikom in šumarjem. So najprej šumarji, potem šele kmetovalci. Vajeni sekire od zorne mladosti, utrjeni od hudega dela in od vremenskih neprilik, skromni v hrani in v vsem, so brez tekmecev kakor veščaki za pravilno podiranje in obdelovanje trgovinskega lesa in drv. Izkoriščevalci šum na Ogrskem, v Bosni, v Rumuniji, v Italiji, v Galiciji, v Alžiru in v Mali Aziji cenijo njih delo, priznavajoč, da tem delavcem niso kos nobeni delavci drugih narodnosti. Ker jih od nekdaj kaj lahko pridobe za potovanje v najbolj oddaljene kraje, najemajo slovenskih šumskih delavcev eksploaterji, bili Francozi, Italijani ali Nemci, bili Angleži ali Hrvatje, da bi brzo in z dobičkom izkoristili na-kupljene šume. Kakor da se odpravlja v Sežano na semenj, tako pove tak šumar, stopivši povabljen pred sodnika, da je na pr. treba zaslišati ga precej, zakaj čez eno uro da odrine na delo — v Alžir. Spremlja ga žena, sestra ali mati, ki mu nosi do železniške postaje v ličnem lesenem toku zavarovano plankačo (sekiro) in pilo (žago), pa nekaj manjšega orodja in brašna. Zgodilo se je, da je na delo namenjeni mož nenadoma obolel, toda v dveh pičlih urah se je prostovoljno odpravil namestnik ter dohitel tovariše še na kolodvoru. Dokaz je to, da naši ljudje kaj lahko in hitro ukrepajo o stvareh, o katerih bi drugje ljudje razmiš-ljevali dalj časa. Neka izkoriščevalna družba je leta 1907. najela znanega načelnika šumskih delavcev iz Kuteževega pri Ilirski Bistrici, da je šel šumskega dela učit Albance, in opravil je to nalogo izvrstno in neustrašeno, vzlic svarilom, da bo ubit.
Ker ima kmet poleti dovolj posla na lastnem polju, se je ustanovila navada, da traja delo v tujih šumah le pozimi. Šumski delavci odhajajo z doma koncem oktobra, prično z delom na licu mesta v prvi polovici novembra in, dokončavši delo, se vra-
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
321
čajo k poletnemu delu v domovino najkasneje v drugi polovici aprila. Združeni so v »kompanijah« po 6—14 mož. Izmed njih je najmlajši kuhar, kak petnajstleten deček, ki pospravlja kolibo in kuha polento in ki dobi za svoje delo le polovico zaslužka, odpadajočega na posameznega delavca. Kompaniji na-čeluje načelnik, imenovan »kasator« ali »kapo«. Kompanija prevzame del gozda, v čigar obližju si postavi lesene kolibe, in v odkazanih progah ali v »linijah« poje sekira in hrešči žaga v pozni noči in ranem jutru. Najprej velja, odslužiti potne stroške in »kaparo«, ki jo je vsak mož na roke dobil, in potem izdelati kar največ lesa, da bode skupni akordni zaslužek kom-panije čim največji. Domači, ki so jeseni pospremili kompanijo do kolodvora, nimajo doma nobenega zaslužka in živeti jim je ob kreditu »botegarja« (trgovca). Če je zaslužek v šumi dober, se dolg spomladi kaj lahko poravna, in ostane še dosti za druge potrebe in za neizogibno gostijo. Potem hajd na poletno sezono, na polje.
Izkoriščevalci šum prihajajo nabirat delavce že par mesecev pred začetkom zimske sezone. Sami ali njih pooblaščenci (kak upravni svetnik družbe ali tudi kak agent) pridejo osebno v znana središča, kakor je Reka, Trst, Št. Peter na Krasu, da po-izvedo imena zanesljivih posredovalcev za nabiranje delavcev. Izkoriščevalec ali njegov odposlanec velja delavcem za »gospodarja«. S tem nazivom ga delavci najbolj točno označijo za svojega delodajalca. Nabiralec, ki ga tak gospodar poišče, se imenuje »škrivan« in je ugleden domačin, posestnik. Škrivan se napram gospodarju zaveže, do določenega dne priskrbeti gotovo število delavcev, včasih manj, včasih več, tudi 400 ali še več, in v svrho nabiranja prejme od gospodarja za delavce namenjeno kaparo in zase predujem. Škrivanu pristoja povračilo vseh izdatkov za nabiranje, zlasti za potovanje po vaseh, pogoščevanje delavcev i. t. d. Temeljem starega običaja mu gre tudi še po 5 K nagrade za vsakega v šumo postavljenega delavca. Včasih si škrivan izpogodi tudi pravico, da sme sam delavce pospremiti v šumo, zakladat jih z živili. Pri tem mu mora gospodar zajamčiti najvišje cene, po katerih bo škrivan od njega nabavljal potrebščine za delavce, škrivan pa se zmeni s kasatorji, po katerih (seveda višjih) cenah bodo jemali delavci blago od njega. Razlika v ceni
21
322
O ,,kasatorjih" in njihovih pogodbah.
je škrivanov dobiček, ki je osobito tistikrat znaten, ako škrivan izza prejšnjih sezon ve za vire ter si pridrži pravico, nakupovati blago po svoji volji pri lastnih dobavljateljih. Na Krasu so hiše, ki so tem potom dospele do blagostanja, in tupatam se pravi še dandanes pri »Škrivanu«, ker se je prednik sedanjega posestnika bavil s tem poslom. Ker si gospodar proti škrivanu izpo-godi pravico, da ne plača ničesar niti za izdatke niti za nagrado glede dotičnih delavcev, ki ne bi prišli v šumo ali ki bi delo prezgodaj popustili, velja za škrivana, oprijeti se zanesljivih ljudi.
Ti zaupniki so »kasatorji«, načelniki delavskih krdel. Ka-satorji so zanesljivi, dobro izvežbani, ugledni šumarji, posestniki. Delavca brez imovine škrivan ne vzame za kasatorja. Škrivan potuje od vasi do vasi ter vabi kasatorje na delo v gospodarjevo šumo. Pogaja se z vsakim posebej, včasih tudi z večjim številom kasatorjev, koliko mož bo vsakateri od njih določenega dne postavil na kolodvor, .da odrinejo vsi delavci skupno v šumo. Temeljem pogajanj se kasator končno zaveže, da bo nabral in v gozd postavil kompanijo delavcev, ki bo brojila ž njim vred določeno število, namreč 6—14 mož, kakor smo že prej omenili. Če gre za šume, koder kasatorji še niso šumarili, zahtevajo kasatorji, še preden pogodbe sklenejo, da gresta dva izmed najbolj izkušenih delavcev na gospodarjeve stroške na lice mesta šumo pogledat in preudarit, so li ponudene akordne cene primerne in bo li kaj zaslužka. Vedeti je treba, da škrivan ne pridobi kasatorjev, kasator pa ne delavcev kar prvikrat, ko se škrivan vozi iz sela v selo, marveč tistikrat se ljudstvo stoprav zainteresira, in šele gotovega, tekom pogajanj določenega dne se kaj radi vsi kasatorji enega kraja ali okraja združijo na eden lokal, kjer se pogodba, od gospodarja že poprej podpisana in od škrivana predložena, podpiše. Iz zneska, ki ga je škrivan prejel od gospodarja, dobe kasatorji kaparo za kompanijo. Visokost kapare se ravna po številu delavcev dotične kompanije, za kompanijo 6 mož (kuhar se ne upošteva) znaša prilično 300—400 K. Kapara, ki jo kasator dobi tem potom od škrivana, ni namenjena zanj, ampak za delavce. Kasator si pač včasih en del tega predujma pridrži za skupne stroške kompanije, mimo tega pa si sme obdržati le en del, le neznatno večji od dela navadnega delavca, k večjemu dvakrat  tolikšen del, ostalo kaparo mora porazdeliti
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
323
med svoje delavce. Pri nabiranju in zlasti pri podpisavanju pogodbe pogošča škrivan kasatorje z »likofom«.
Kasator nabere obljubljeno število delavcev. Delavci dobijo od njega kaparo v znesku 30—50 K in se zavežejo njemu, da določenega dne odrinejo ž njim v gospodarjevo šumo. Na kolodvorih, ki so križišča, vidiš kakšen dan na stotine in stotine delavcev, ki odhajajo v kompanije organizirani pod vodstvom kasatorjev v daljne šume. Tam velja delati po pogodbi, ki jo je kasator podpisal in ki se seveda ne glasi vedno enako. Toda jedro in glavne poteze kasatorske pogodbe so zmerom iste. Po izvršenem delu v gozdu potegne (kasira) kasator zaslužek, poplača živila in druge izdatke in čisti preostanek porazdeli med se in ostale delavce kompanije; nato odrinejo delavci domov.
Kot vzorec kasatorske pogodbe naj navedemo nastopno pogodbo: »1. Izkoriščevalec l. I. vsprejme v svojo šumsko delo delo na Motajici planini v Bosni okoli Kobaša pa do Bos. Svinjam na Savi podpisane delavce za izdelavo drv za kurjavo Šuma je čista bukovina v prilično strmih straneh ter je po odposlancih delavcev pregledana in za dobro spoznana. Gospodar obljublja te-le pogoje: a) od debla od 10 cm do 80 cm (in več) prsne debeline se izdelujejo cepljena in okrogla drva, zadnja ne izpod 5 cm premera; b) i čepke i oblice morajo biti 1 m dolge, na obeh koncih z žago rezane ter vej in grč očiščene; č) drva se ne odbirajo, ampak čepke in oblice se zlagajo vkupe na mestu; d) za tako izdelan in dobro zložen meter drva s 125 cm višine plača gospodar K li25 t. j. za šumski seženj 4 K 50 h. — 2. Podpisani delavci izjavljajo s tem, da jim je delo znano po sporočilu odposlancev in tistih delavcev, ki so v šumi že delali, in sprejemajo pogoje pod a—d. Obvežejo se, po teh pogojih iti na šumsko delo in sprejmejo v to ime kaparo v iznosih, ki so zdolej navedeni. Vsakateri prejemnik kapare jamči za kaparo v celem iznosu. — 3. Nadalje izjavi delodajalec, da more delavec svoj zaslužek, kolikor bo udovoljil sprejetim pogojem, vsak čas dobiti in to samo po odbitku 2 h pri zasluženi kroni za bolniško blagajno. — 4. Gospodar je pripravljen delavcem po želji dobavljati zdrav živež po sledečih najvišjih cenah: koruzno moko po 16 h kg, belo moko po 30 h kg, slanino po 1 K 60 h kg, sol po 20 h kg, grah po 25 h kg. — 5. Delavcem,
21*
324
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
ki delajo v delu vsaj dva meseca, povrne gospodar potne stroške do šume, a tistim, ki ostanejo v poslu čez celo zimo, povrne tudi potne stroške za povratek. — 6. Delavci sprejmejo te točke na znanje in izjavijo, da so jim okolščine in pogoji posla popolnoma znani in pristanejo nanje. V znak pristajanja in obveze se stranke lastnoročno podpišejo.« Dočim je gospodar pogodbo že poprej podpisal, podpišejo jo sedaj škrivan in kasatorji.
Nazivi škrivan, kasator, kompanija razodevajo, da organizacija naših šumarjev ni izvirna, ampak od Italijanov prevzeta. Nočemo trditi, da so se Slovenci od Italijanov šumarstva naučili, bolj verjetno se nam zdi, da so nazive in organizacijski ustroj k nam zanesli italijanski izkoriščevalci, ki je ž njimi naša domovina od pamtiveka preprežena.
II.
Predmet pravniškega razmotrivanja bodo tožbe, ki se pojavljajo iz zgoraj orisanih šumarskih razmer. Na krasu smo jih imenovali kratko »kasatorske tožbe», vzemši to oznamenilo od kasatorja kot poglavarja kompanije šumskih delavcev. Pravniku, tako sodniku kakor pravnemu zastopniku, povzročujejo te tožbe precej preglavice, ako šumarskih razmer sam ne pozna. Deloma da se seznanijo pravniki s temi razmerami, deloma ker je njih poznavanje pogoj za motritev pravnega značaja kasatorskega ustroja in kasatorskih pogodb, je bilo potrebno, v prejšnjem oddelku izpregovoriti o tem, kako se kompanije sestavljajo. Vendar moramo poudariti, da so kasatorske tožbe le sila redki pojavi. Ves kasatorski ustroj je v veliki meri oprt na vero in zaupanje, in častna stvar vseh udeležencev je, da ne pride do nobenih sporov, če pa pride do njih, da se spori lojalno takoj poravnajo.
Ako teh razmer neveščemu pravniku razložiš, da se drže šumarji med seboj za odškodninske zahtevke, iz kršenja kasatorske pogodbe izvirajoče, povrstnega plačilnega regresa tako, da se gosdodar drži zgol škrivana, škrivan zgol kasatorja, kasator zgol kompanije, in obratno delavci zgol kasatorja, kasator zgol škrivana in škrivan zgol gospodarja, ter da to regresovanje nikoli nima preskočne oblike, na pr. da bi gospodar tožil kar
O ..kasatorjih" in njihovih pogodbah.
325
kompanijo, ali kompanija škrivana i t. d., — skomizne z rameni, pripomni, da se mu zdi ta pojav pravna posebnost, in poreče, da gre morda za navadopravnost, češ, veliki geografični razstoj med gospodarjem in med delavci je prejkone rodil posebne pravne običaje. Pritrditi se mu sme, da je razdalja delavčevega doma od delavnega mesta, oz. razdalja gospodarja od domovine šu-marjev vplivala na posebnost pravnih razmer, toda, ako si s pravniškega motrišča ogledamo kasatorske pogodbe, tedaj se nam pokaže, da za celim pojavom ne tiči prav nič pravniško izrednega.
V vrsti členov imamo štiri pogodnike: gospodarja, škrivana kasatorja, kompanijo. Kadar ostane škrivan doma, tedaj imamo v šumi samo ostale tri pogodnike, toda pravno škrivan iz vrste ni kar takoj po odhodu delavcev izločen, marveč stoprav od tistihdob, ko ga gospodar iz pogodbenega razmerja izpusti; to se pokaže na zunaj s tem, da napravita obračun. Kdaj naj nastopi ta hip, o tem sta gospodar in škrivan poseben dogovor sklenila, še preden je škrivan z nabiranjem pričel. Ako poznajo delavci v gozdu po izločitvi škrivana vendar še »škrivana«, to ne sme motiti, zakaj škrivan je sedaj druga oseba, namreč gospodarjev uradnik, ki nadzira šumsko delo. A celo v slučaju, ako domači nabiralec-škrivan pospremi delavce v šumo, pride čas, ko on nima več posla s kasatorskim razmerjem, kajti njegovo posebno podjetje je, ki se tega razmerja nič ne tiče, ako zalaga kot trgovec ali dobavljatelj delavce s potrebščinami, katerih kupnine kasatorji ob koncu sezone izplačajo iz zaslužkov kompanij. Ako škrivan navzlic temu še po izstopu iz kasatorske pogodbe nastopi kdaj v zadevah šumskega posla, potem stori to v imenu gospodarja ali delavcev pač le na podlagi posebnih pooblastil, ali pa posreduje kot neudeleženec pri šumskem delu, zasledujoč lastno korist. Dogaja se seveda tudi, da je škrivan sam podjetnik šumskega dela in kot tak načelnik vseh kompanij, toda ta slučaj je zelo izvanreden. Zanj velja potem oboje, kar velja za škrivana in za kasatorja.
Za kasatorske spore, kolikor se odigravajo v tozemstvu, je slovom izkušenj edini povod ta, da kompanija ne izpolni mezdne pogodbe, bodisi da je gospodarja in škrivana še pred odhodom delavcev pustila na cedilu, bodisi da je po odhodu v
326
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
šumi delo popustila prej, nego je bila po pogodbi upravičena. Ponavadi je najkrajša delovna doba (glej zgoraj v vzorcu na pr. en mesec) pogodboma določena, če pa takega določila ni, velja delovna doba za celo zimsko sezono.
Vloga gospodarja je od kraja do konca jasno očrtana. On je delodajalec, ki najame delavce za izkoriščanje šume. Da osebno ne sklepa mezdnih pogodb, išči vzroka v tem, ker delavcev ne pozna in ker ne bi imel njihovega zaupanja, ako bi jih sam vabil na delo. Zaupanje si pridobi s pomočjo škrivanov. Brez škrivanov baš radi zemljepisnega razstoja nikoli ne bi prišel do povoljnega uspeha. Za dosego svoje svrhe naroči škrivanu, nabrati potrebno število delavcev. Škrivan prevzame nalogo, pogodi, kdaj bo poverjena naloga veljala za izpolnjeno in zahteva nagrado za nabore (5 K od delavca) in povračilo vseh izdatkov. Gospodar mu odšteje in po potrebi dolaga kapare za delavce in predujme za potroške (vozove, poštnine, likofe itd.). Vodi se tekoči račun, ki se zaključi takrat, ko je škrivanov poselkončan, in s tem, da dobi škrivan primanjkljaj izdatkov in nagrade. Prevzemši posel, delavce najeti, postane škrivan pooblaščenec gospodarja, v čigar imenu in za čigar račun je sklenjena vsaka posamezna mezdna pogodba. Pravice in dolžnosti obeh pogod-nikov so uravnane po splošnih določilih o pooblastilni pogodbi (§-i 1002, 1004, 1009 si. o. d. z). Ker pa sme pogodnik po splošnih načelih (§ 919 o. d. z.) zahtevati zgol natančno izpolnitev pogodbe in povračilo, ne pa razveljave, bi gospodar prišel v mučen položaj, da bi moral tožiti delavce za izpolnitev. To bi bila zanj nemogoča stvar. Paziti mu je že ob sklepanju pogodb, da se njegove pravice razširijo preko navadne, po zakonu določene mere. Svoj uspeh si zasigura v dvojnem oziru, tako glede mezdnih pogodb, kakor tudi glede pooblastilne pogodbe. V prvem oziru se zaščiti s tem, da označi poglavitni del škrivanu odštetega predujma za kaparo, ki je delavcem namenjena. Kapara bodi nadava (arrha confirmatoria), dana za obojnostransko sigurnost, sigurnost gospodarja, da mu ostane delavec zvest, sigurnost delavca, da ga bo gospodar vzel v delo. Po ljudskem prepričanju naj delavec to podporo porabi za davke in obleko in za nabavo šumskega orodja. Škrivan prevzame nalogo, da kaparo izroči kasatorjem, in po kasatorjih naj  pride nadava v roke
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
327
delavcev. Kot nadava se mora kapara odračuniti od mezdnega zaslužka. Ako pa se mezdna pogodba ne izpolni in je eden ali drugi izmed obeh pogodnikov tega kriv, potem naj zapade kapara (krivda gospodarjeva), ali delavec jo mora gospodarju vrniti po zahtevi celo v dvojnem iznosu (krivda delavčeva). S tem doseže gospodar, da stopi v veljavo izjemna lex commis-soria po § 908 o. d. z, po katerem pa ni potreba, da se stranka zadovolji z razveljavo pogodbe; zahtevati sme izpolnitev ali mesto te povračilo. Ker odštetje kapare gospodarja še ne zaščiti dovolj, zato naroči škrivanu, naj kasatorjem izrecno pove, da sme on kot delodajalec čisto brez ozira, ali je kaka krivda ali ne, zgol na podlagi dejstva odstopiti od pogodbe, da delojemalec ni o pravem času svoje dajatve storil t. j. da določenega dne ni odrinil v šumo ali da je delo prezgodaj popustil (razširjenje določbe § 1154 o. d. z.). V pogledu pooblastilne pogodbo s škri-vanom si gospodar dalje izpogodi, da škrivanu ne plača niti nagrad, niti morebiti koristnih ali celo potrebnih potroškov glede tistega števila delavcev, kolikršno mezdne pogodbe ni izpolnilo (razširjenje določbe § 1014 o. d. z.). In vrhu vsega se mu mora škrivan zavezati za povračilo vseh na dotične kompanije odpadajočih ponapredščin, tako da škrivan jamči za popoln uspeh pooblastilnega posla in mezdne pogodbe, ali z drugo besedo za to, da bodo delavci v pogojenem številu mezdno pogodbo prav izpolnili. Škrivan prevzame kot porok in plačnik poroštvo za ves denar, ki ga prejmo kasatorji.
Jasno je sedaj, da gospodar obremeni škrivana za vse izdatke, glede tolikšnega števila delavcev, kolikor jih pogodbe ne izpolni. Nagrad za take delavce enako ne pripozna. Varščine je več ko dovolj v neizplačanih nagradah za ostale zveste delavce. Le če bi kdaj primanjkovale, iskati bi moral pokritja pri ostalem škrivanovem imetju. Slovom izkustev do tega nikoli ne pride, ker je izbeg kompanije le sila redek slučaj. Pravde gospodarjev zoper škrivane so pri nas popolnoma neznana stvar. Le škrivan je včasih prisiljen, zasledovati gospodarja v inozemstvu. A niti teh pravd ni mnogo. Koder gospodar ni v pravici, mu solidarno čuteči delavci odpovedo pokorščino takoj ali pa pri drugoletnih naborih. Ako pa je gospodar v pravici, tedaj nastopi škrivan — regres.
328
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah
Kasator podpiše mezdno pogodbo in vzame na znanje prej povedane določbe v imenu delojemalcev. Mezdna pogodba velja za gospodarja, zastopanega po škrivanu kot pooblaščencu, in za delavce, zastopane po kasatorju. Gospodar ne pozna niti delavcev t. j. članov kompanij, a mu jih niti treba ni poznati. Zanj je dovolj, da ima poroštvo škrivana. Škrivan pa bi bil na milost in nemilost izročen gospodarju in delavcem; prvemu bi plačeval, ako bi delavci prekršili pogodbo, drugim, ako bi bil gospodar verolomen. Zategadelj mora paziti, da sebe za vse slučaje zaščiti. Zahteva torej, da kasator kot poslovodja kompanije prevzame osebno jamstvo za vso škodo, ki bi škrivanu radi njegovega razmerja z gospodarjem nastala po krivdi delavcev. Kasator mora prevzeti vso odgovornost za svoje krdelo, bodisi da že obstoji, bodisi da ga bo šele ustanovil. Ta odgovornost obstoji v sličnem poroštvu, kakršno je škrivan proti gospodarju prevzel, v nekem oziru pa je še širše. Kasator za-jamči škrivanu popoln uspeh mezdne pogodbe, kolikor se ta tiče določenega števila njegovega krdela. V to svrho prevzame kot porok in plačnik poroštvo za kaparo cele kompanije. Vrhu-tega pa zajamči povračilo škode, ki bo škrivanu nastala, in odškodnino za ubeglo nagrado. S tem je ustanovljen položaj, da more škrivan vse, kar je utrpel napram gospodarju, terjati od kasatorja: kaparo cele kompanije, izdatke za nabore in nagrado.
Vprašanje je, kdaj se sme vzeti krivda kompanij za do-gnano. Ako so si bili delavci po svojih odposlancih šumo ogledali in jo za dobro potrdili, potem je krivda delavcev jasna i takrat, kadar so pustili škrivana na cedilu, ne da bi bili v šumo odpotovali, i takrat, kadar so pričeto delo v šumi prezgodaj popustili. Drugačna je pa ta stvar, ako si delavci šume niso ogledali, marveč se zanesli na popis škrivana. V tem primeru je krivda pri delavcih le, ako niso odpotovali v šumo. Ako pa so prišli na delo ter ugotovili, da bo zaslužek prepičel, potem velja sila zanimiv običaj. Niti tistikrat namreč ne smejo kar ostaviti gospodarja, zakaj s tem hipom bi bila krivda še na njihovi strani; gospodar bi prijel škrivana, škrivan kasatorja. Dognavši, da se trud ne izplača, ker je na pr. šuma prestrma, mora kasator to izjavo javiti gospodarju ali njegovemu namestniku ter sporočiti, da bo kompanija »šumo probala«, da doseže izpremenitev
O „kasatorjih" in njihovih pogodbah.
329
pogodbe v prid delavcev. Kompanija mora, računši od dneva prihoda na delo, po svojih najboljših močeh in pod nadzorstvom gospodarjevih ljudi delati natančno po pogodbi, ako je gospodar navzoč, 8 dni, ako pa je gospodar odsoten, 14 dni. Če se pri tem izkaže, da so akordne cene ali mezde preslabe, potem mora gospodar pristati na to, da se cene primerno zvišajo. Stoprav če tega ne stori, potem je krivda pri njem, kapare zapadejo in delavci smejo drugam na delo ali odriniti domov. Ta običaj »pro-banja« v svrho ugotovitve gospodarjeve krivde se da v pravdah ugotoviti po zvedencih v kasatorskih zadevah. Brez probanja ostane krivda vsekdar pri delavcih, in pot za regres od gospodarja nizdol je potem prosta.
Razmerje med kasatorjem na eni strani in med delavci kompanije na drugi strani je odprto na družbene pogodbe (§ 1175 si. o. d. z. societas operarum). Kasatorju je poverjen obrat posla. Kot tak je pooblaščenec. Dolžan je, načelovati krdelu, zastopati ga, pri delu vztrajati, postaviti na lastno odgovornost sposobnega namestnika, ako se mora sam vendarle odstraniti; skrbeti za red in za živila, potegniti zaslužek, poplačati izdatke kompanije, položiti račun, porazdeliti dobiček. Kako je kasator vrhu tega temeljem posebne pogodbe nasproti škrivanu osebno odgovoren, o tem smo govorili že prej.
Kasatorsko razmerje je velezanimiv sestav mnogoličnih pogodb, izmed katerih so nekatere izredno modificirane. Jedro je mezdna pogodba gospodarja z delavci, opremljena s širšo določbo, nego je določba po § 1154 o. d. z. V tej poglavitni črti sta včlenjeni pooblastilna pogodba gospodarja s škrivanom in družbena pogodba kasatorja in delavcev. Vštric pa stojita poroštveni pogodbi, gospodarjeva s škrivanom ter škrivanova s kasatorjem. Kasatorjevo poroštvo je tako bistveno, da bi brez njega ves kasatorski ustroj propadel, in akoprav pri sklepanju mezdne pogodbe ni bilo niti besede govora o poroštvu, nikoli ni težavno ugotoviti, da je bila pogodbena volja strank ta, pogoditi se pod odgovornostjo kasatorja.
330
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika in razdelbnega postopanja.
Spisal dr. Fran Mohorič, c. kr. okr. sodnik. I.
Z judikatom št. 201 pleniš, odločbo 4. febr. 1913 opr. št. R II 300/12 uveljavlja vrhovno sodišče nauk, da stroški razdelbnega postopanja niso več izvršbeni stroški, in jih mora izvršitelj trpeti sam.
1. Že od začetka veljave novega izvršilnega reda se je vrhovno sodišče nagibalo k nauku, da z izvršbenim do-mikom neha izvršbeno postopanje in da torej seveda tudi razdelbni stroški ne morejo biti izvršbeni.
V tem zmislu primerjaj: s. 26. januarja 1899 št. 944, zb. 52; 11. aprila 1899 št. 5416, G. U. 576, J. BI. 1899/35; 18. aprila 1900 št. 5278, G. U. 971; 11. januarja 1902 št. 15 448, G. U. 2100, Ger. H. 1903/43; 18. novembra 1908 R VI 348/8, Slov. Pravnik 1908/11—12.
2. Nasprotno se izreka, da so stroški razdelbnega postopanja izvršbeni, v odločbah: 24. oktobra 1899 št. 14.260, G. U. 724, Ger. H. 1899/52; 28. marca 1905 št. 4927, G. U. 3005, Jur. BI. 1906/10, Zentr. BI. 1906 str. 358.
3. Vzlic večini nasprotnih vrhovnosodnih odločeb je zmagoval v zadnjem času do judikata št. 201 nauk, da dom i k nima nobenenega vpliva na dognatev izvršbe in na pravni značaj stroškov, ki nastanejo po domiku in so slej ko prej izvršbeni.
V svojih razpravah: a) O »počivanju«, dognatvi in ustavitvi izvršbe zlasti z ozirom na § 742 i. r. v Slov. Pravniku 1905/7—9; d) K pojmu izvršbene ustavitve in dognatve v Ger. H. 1907/30, 31 in c) zlasti v razpravi: Nauk o nasprotnem sporazumu in njegova uporabnost v širšem pravu — sem mimo drugih vprašanj zastopal nazor, da domik nima pravnega pomena za dognatev izvršbe, in da so zato stroški po domiku, kolikor so za izvršitelja stvarno potrebni (§ 741 i. r.), izvršbeni.
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika
331
4. Obširno utemeljevanje judikata št. 201 je zahtevalo podrobno preizkušnjo njegovih razlogov, katero je izvedla moja razprava d); O pravnem značaju izvršbenega razdelbnega postopanja v Ger. H. 1913/52', 52k.
Jedro te razprave so osobito nauki:
a) Izvršba je prisilna izpolnitev judikatne obligacije iz za-vezančevega premoženja.
b) Judikatna obligacija ugasne kakor vsaka obligacija le z izpolnitvijo (§ 1440. o. d. z.), bodisi prostovoljno naturalno ali nadomestno (datio in solutium), bodisi s prisilno iz »tekočega« zavezančevega premoženja ali pa po presnovanju gotovega za-vezančevega premoženja z domikom ali domikovim nadomestkom (prodajo pod roko i. t. d.).
c) Izvršbeni domik je samo izvršbeni čin za likvidacijo zaseženega premoženja, kakor enako tudi cenitev, ustanovitev dražbenih pogojev, ustanovitev bremenskega stanu i. t. d.
d) Izvršba traja tako dolgo, dokler se judikatna obligacija izvršbenim potom ne izpolni, — do razdelitve in nakaza v izplačilo.
e) Izvršbene stranke so za vselej od začetka do konca (izvršbene izpolnitve) nepremenljivo določene v judikatrti obligaciji in ostanejo ves ta čas »partes integrae«, kakor ostane judikatna obligacija do izvršbene izpolnitve »res integra«.
/) Po domiku je možna ustavitev izvršbe le toliko, kolikor je niso onemogočile pravice tretjih, izven izvršbe stoječih oseb (izdražitelja, kupca iz proste roke), in ni več možna z ustavitvijo tudi istočasna razveljavitev vseh, marveč le še preostalih izvršbenih činov.
II.
1. V zadnji pozivani razpravi d) se zlasti tudi pobija judi-katov nauk, da se z domikom izpremene zahtevki hipotekarnih upnikov do popolnega plačila v zahtevke do vrstnega plačila iz skupnega razdelbnega sklada, z nastopnimi protiizvajanji:
Zahtevki tabularnih upnikov gredo namreč že iz prva (a priori) in ne šele s trenutkom domika na plačilo iz zastave (§ 461. o. d. z.). Istočasna plačilna likvidacija vseh (in ne samo izvršiteljevega zahtevka) se vrši zaradi prisilne izpolnitve judi-
332
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika
katne obligacije in pogodbenih obligacij vsled stvarnega jamstva in stvarne zaveze enotnega, nedeljivega zastavnega predmeta. Skratka: Kdor ima zastavo, ima od prvega trenutka pridobljene zastavne pravice pravico do svoječasnega izplačila iz zastave, to je učinek materijalnega prava (§ 461. o. d. z.) in ne še le poznejšnjega izvršbenega postopanja — z domikom.
2. Zanimivo je, s kakimi razlogi po judikatu št. 201 in po ugovorih zopet judikat1) uveljavljajo poznejšnje odločbe vrhovnega sodišča nauk, da stroški po domiku niso izrvšbeni.
V slučaju E 3447/13/17 c. kr. okrajnega sodišča v Lj. so pri razdelbi izkupila za premičnine tekmovale na prvem mestu terjatve A, B, C, D, ki so zaradi nedostalega izkupila prišle le delno in sorazmerno do pokritja.
Zahtevani po domiku nastali stroški se niso priznali upniku A (očividno iz razlogov judikata št. 201), pač pa so se priznali upnici D in odmerili (v znesku 19 K 90 h) zlasti tudi stroški za posredovanje in prijavo terjatve pri razdelbnem naroku, ker za njeno terjatev še ni bilo uvedeno prodajno postopanje, kakor za tri druge upnike; prijava terjatve je bila tedaj z ozirom na nevarnost popolne izgube (§ 285. i. r.) gotovo potrebna, dočim se o prijavi upnika A to ne more trditi in se mu zato stroški prijave niso odmerili.
Rekurzno sodišče je s sklepom 5. novembra 1913 R 111 383/13 na rekurz upnika A, češ da se njemu niso pripoznali prijavni stroški, pač pa upnici D, izpremenilo izpodbijani sklep tako, da se upnici D stroški 19 K 90 h ne pripoznajo, marveč sorazmerno razdelijo med upnike A do D iz razlogov:
Upnikoma A in D nastalih prijavnih in drugih po domiku nastalih stroškov ni šteti k izvršbenim stroškom. Do domika, oziroma izvršbene prodaje si stojita kot stranki nasproti: izvrš-telj in zavezanec. Ker ta ni izpolnil svoje zaveznosti, je povzročil izvršbo in je zato po § 74. i. r dolžan povrniti izvršitelju povzročene potrebne stroške.2) S pravomočnim domikom pa se .je zavezancu prisilno odvzel3) izvršbeni predmet. Poznejšnje posto-
1) Prim. Gerichtshalle 1914/52*.
2) Ergo gredo potrebni izvršbeni stroški izvršitelju, dokler ne dobi plačila !
3) To ni res, pač pa se je prisilno izpremenil v gotovino!
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika .
333
panje ne gre več zoper njega.1) Njegova oseba stopi v ozadje.2) Zato se ne more reči, da je v razdelbnem postopanju nastale stroške povzročil zavezanec;3) na te stroške zato tudi ni uporabljati določbe §-a 74. i. r.
Revizijskemu rekurzu izvršiteljice D vrhovno sodišče s sklepom 16. decembra 1913 RV1423/13 ni ugodilo iz razlogov:
Pravnemu nazoru rekuznega sodišča je pritrjevati iz razlogov, 4) dodanih njegovemu sklepu. V revizijskem rekurzu zastopano stališče, da izvršbe ni smatrati za dognano že s prodajo, ampak šele s plačilom iz izkupila, je pravnopomotno. Po § 443. o. d. z. je zastavna pravica to, da pridobi upnik pravico do plačila iz zastavljenega predmeta, in je v to svrho po §-u 461. o. d. z. upravičen, zahtevati dražbo zastave, pri čemer je sodišču postopati po predpisih sodnega reda. Iz teh določb izhaja, da se z izdražitvijo zastavnega predmeta ne konča samo zastavna pravica, ampak tudi izvršba, ki vsebuje sodnoredno postopanje za dražbo. Zato pa za presojo, ali naj veljajo stroški pritožiteljice za izvršbene, ne more več priti v poštev določba §-a 285. i. r.
3. Odkrito priznano, sklepčnost tega zaključka mi je nerazumljiva, kajti iz navedenih §-ov 443. in 461. o. d. z. in iz določbe, da je sodišče postopalo po predpisih sodnega reda (to je sedaj veljavnega izvršilnega reda), nikakor ne izhaja, da se z izdražitvijo zastavnega predmeta konča zastavna pravica — saj bi potem zastavna pravica in njen vrstni red prenehal in bi izvršitelj ne mogel več priti do plačila. Resnica je marveč ta, da zastavna pravica preide od zastavnega predmeta na njegov nadomestek: izkupilo (»praetium cedit in locum rei«) in ostane ohranjena sama in njen vrstni red na izkupilu; ta prehod in neomajano trajanje zastavne pravice in njenega vrstnega reda je ravno oni činitelj, ki povzroča plačilo izvršitelju iz izkupila v izvršitelj evem  zastavnopravnem  vrstnem   redu.    Če  pa
') Zoper koga pa?
2) Tega ni uvideti!
3) Kdo drugi pa ? Iz uvodnega stavka izhaja naravnost, da jih je povzročil zavezanec.
") judikata št. 201.
334
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika .
zastavna pravica, to je rubežna zastavna pravica ne preneha, — saj obstoja še v vsej prvotni veljavi judikatna obligacija in njen akcesorium: izvršbena zastavna pravica, saj ugasne zastavna še le z izpolnitvijo judikatne obligacije — onda je pač jasno, da istotako ne more prenehati izvršba, katera drži izvršbeno zastavno pravico in njen vrstni red v veljavi.
Zaključku vrhovnega sodišča očividno nedostaje enega členka, namreč 4., da bi sodni red določal, da je z domikom izvršba dognana, in da s trenutkom domika vsak upnik svoj delež lahko sam vzame, kakor si more ali hoče, ali kaj enakega.
III.
Potrebnost stroškov, ki nastanejo po domiku, ki so po navedenem izvršbeni in drugačni ne morejo biti, je torej izvršitelju treba izkazati in ničesar drugega (§ 741 i. r.).
1. V navedenem slučaju je ta potrebnost (ne glede na prijavni poziv, § 210, 285 i. r.) v prvosodnem sklepu sijajno izkazana. Kdor ni dosegel prodaje, mora prijaviti najkasneje pri razdelbnem naroku svojo terjatev, drugače se njegova terjatev ne upošteva, njegova zastavna pravica ugasne, čeprav je prešla od zastavnega predmeta na njegov nadomestek (praetium).
2. Pač pa je za potrebnost ali nepotrebnost stroškov prijave uvaževati nastopno.
Izvršitelj je dolžan svojo terjatev označiti že v prvem predlogu in jo izkazati tudi poslej vedno tako pregledno in jasno, da jo more v vsakem času enostransko brez nadalj-nega izvršiteljevega sodelovanja in brez težave zanesljivo pre-računiti a) izvršbeni organ, ko določa obseg izvršbene oprave (§ 27 i. r., točka 61 navodila za izvršbene organe) za sprejem plačila pri opravi izvršbe (§ 25 i. r., točka 11 navodila), za sklenitev dražbe (§ 278 i. r., točka 115 navodila); b) pa tudi zavezanec sam, ki naj posname obseg svojega dolga z vsemi pripadki iz sodnih spisov, kakor to predpisuje zlast § 522 i. r.
3. Če je torej izvršitelj že v prvem in zlasti tudi v zadnjem predlogu popolnoma označil svojo terjatev, mu v gotovih slučajih, pri premičninski izvršbi (edina izjema je, da za njegovo terjatev ob pridobljeni rubežni pravici še ni dovoljena prodaja, § 285 i. f. i. r., kajti sicer bi se njegova terjatev sploh ne upoštevala), ni
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika
335
treba posebne prijave k razdelbnemu naroku in so za to vsi dotični stroški nepotrebni. Potrebni so edino le stroški uspešnega upora zoper obstoj in obseg zahtevkov v prednji vrsti (§-a 43, 286 i. r.). In če se sodna praksa postavlja na to strogo, edino zakonito in pravilno stališče — judikata št. 201 sploh treba ni.
IV.
Določba §-a 285 i. f. je sploh posebno zanimiva.
Staremu sodnemu redu je taka določba nepoznana. § 347 o. s. r. se glede cenitve, dražbe, prisodbe poziva na določbe o nepremičninskem dražbenem postopanju, v katerem je udeležence povabljati k razdelbnemu naroku zgol s p r i -stavkom, da se sicer razprava vrši v njih nena-vzočnosti (dv. dekret 23. oktobra 1794 in 3. julija 1799); primerjaj v tem oziru §-a 56, 210 i. r. Za slučaj neprihoda se je samo na Tirolskem zaradi nedostalosti zemljiške knjige zagrozilo izključenje zahtevka kot posledica zamude.
2. Zakaj se je v §-u 285 i. r. izključilo upoštevanje terjatve, če se opusti posebna prijava k razdelbnemu naroku, tega tudi nagibi (Materialien 1, str. 561) ne povedo. Vladna predloga ima to določbo v §-u 283; v skupni redakciji se je premenila samo beseda »prodaja«, v besedo »dražba«.
Potreba izrecne prijave v slučaju izvensodne zatsave je pač umevna, kajti brez take prijave sodišče ne more vedeti in razpravljati o obstoju in obsegu terjatve.
Drugače je, ako se je dosegla veljavna, ne nad leto stara rubežna pravica, ki se vender da posneti iz sodnih spisov, zlasti iz rubežnega zapisnika, oziroma zaznambe v rubežnem zapisniku in v rubežnem registru.
Res je sicer, da se enotnost izvršbene dražbe ustanovi s pristopom (§ 267. i. r.), vender so rubežni stiki raznih izvršb pri istih predmetih razvidni že iz rubežnega zapisnika in rubežnega registra — pred dovolitvijo prodaje.
Malomarnost v rednem nadaljevanju izvršbe pokori § 2562 i.r., ker ugasne rubež po brezvspešnem preteku enega leta od oprave.
Za izključbo po §-u 285. i. f. se da najti samo ta razlog, da izvršitelj z rubežem začete izvršbe morda zato ne nadaljuje, ker je terjatev lahko med tem že plačana.
336
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika .
Sicer pa ima izključba po §-u 285. i. f. posledico, da ugasne dovolitev izvršbe in ž njo, oziroma ravno zaradi nje tudi pridobljena rubežna pravica; kajti če se drži stvarna pravica izvršbene zastave vseh zarubljenih predmetov, je njeno nevpoštevanje (§§ 443., 461. o. d. z.) možno samo tedaj, če ta pravica ugasne, ugasniti pa more samo, če ugasne vzročna izvršbena dovolitev.
»De lege ferenda« je želeti, da bi zakon ne zahteval dovolitve prodaje, ampak da bi mu zadoščal že predlog za prodajo. Kajti v mnogih slučajih je odvisno zgol od sodišča, kdaj se — istočasno z rubežem predlagana — prodaja dovoli. Upnik je morda tik pred dražbenim narokom v zadevi prvomestnega izvršitelja dosegel rubež, a ta naj bi v kratkem pozneje pri razdelbnem naroku ugasnil po §-u 285, ker ni bila terjatev prijavljena! Sodna praksa je skušala zakon ublažiti v prilog izvršitelju s tem, da smatra tak zakasneli prodajni predlog za nadomestek prijave; to je odobrilo naredbenim potom tudi pravosodno ministrstvo, odredivši zato posebni obrazec z naslovom: prijava s prodajnim predlogom (165d), kadar so na primer v prodajo predlagane za-rubljene premičnine že prodane na predlog drugega izvršitelja.
Sicer pa največ neprilike povzročuje nepravilna praksa, ki vzlic zakonovemu določilu ne rešuje istočasnega rubežnega in prodajnega predloga (§ 2642 1. r.) z abstraktno dovolitvijo izvršbe z rubežem in prodajo1) premičnin »sub conditione juris«, da izvršbeni organ sploh premičnine najde in zarubi. Seveda bi se pozneje moral za opravo prodaje izdati posebni sklep, ki se lahko združi z obligatornim dražbenim oklicem.2)
Zavlačevanje in ne redno nadaljevanje izvršbe, katero naj tudi zabranjuje § 285., že dovolj onemogočuje § 2562i. r., s katerim stoji določba §-a 285. v nasprotju, kajti s tem določilom se ustanavlja prisilna ugasnitev rubežne pravice in vsled tega nevpoštevanje terjatve pri razdelitvi tako, da taka zastavna pravica ni deležna enoletne veljave po §-u 2562 i. r.
Zato je »de lega ferenda« dvomljivo, če je določba §-a 285. i. f. stvarno pravilna in umestna.3)
') Kakor jo ima mislili obrazec 156, opomba 3. in obrazec 164, opomba 1.
2) Glej mojo razpravo: O izvršbenem odlogu v Mjesečniku 1913/7—9.
3) Naknadno (ta razprava je bila spisana že meseca aprila 1914) je raz-bremenitvena novela (§ 19) olajšala in takorekoč naravnost predpisala istočasno
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika .
337
V.
1. Nasproti pomotnemu nauku pozivane vrhovnosodne odločbe je preiskati slučaje, kdaj po zakonitih določbah iz smo-trenosti pravdnega (izvršbenega) postopanja ugasne rubežna pravica.
V tem oziru so pokazala izvajanja te razprave pod III., da rubežna zastavna pravica ugasne predčasno:
a) v slučaju §-a 285. vsled opuščene prijave terjatve k razdelbnemu naroku, kadar izvršitelj sploh ni predlagal prodaje, oziroma kadar se izvršitelju še ni dovolilo prodajno postopanje;
b) ako se izvršba ni redno nadaljevala tekom enega leta po opravi rubeža § 2562 i. r.
c) Samo eden je slučaj, kjerrubežnapravica res ugasne z domikom.
To je slučaj §-ov 279., 283. i. r. Kadar namreč izkupilo že pokrije izvršiteljevo terjatev, in je izvršitelj prvi in edini rubežni upravičenec, tedaj mora izvršilni organ takoj ustaviti dražbo, izročiti izkupilo izvršitelju v popolno pokritje njegove terjatve in preostale rubežne predmete vrniti zavezancu. Toda v tem edinem slučaju ne preneha izvršiteljeva rubežna pravica zaradi in vsled domika, ampak vsled izpolnitve judikatne obligacije — namreč vsled plačila (§ 1413. o. d. z.). To prav jasno kaže, da je domik zgol izvršbeni čin, ki na značaj izvršbe nima nikakega vpliva.
2. Za veljave starega sodnega reda niso odločbe vrhevnega sodišča izrekale nauka, da bi z domikom prenehala izvršba in tudi niso odrekale izvršitelju potrebnih stroškov razdelbnega postopanja.1) In vendar se ravno glede domika samega prav nič ni izpremenilo v novem zakonu. Oblika prisodbe po starem zakonu je bila celo ostrejša, nego sedanja navadna oblika domika. Nasprotno, za veljave starega sodnega reda je vrhovno sodišče samo izreklo nauk, da po domiku
rešitev predloga za rubež in prodajo premičnin, s tem odpravila nerodno prejšnjo prakso in glede prijave k premičninski razdelitvi izkupila odstranila mnoge dosedanje neprilike §-a 285 1 i. r.
') Prim.: Canstein: Das Civilprocessrecht, Kompendium II. stran 563.; G. U. 5007.
22
338 K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika.
(po dražbi) še traja izvršba dalje. Zlasti dokazuje to izrek v odločbi vrhovnega sodišča z dne 2. novembra 1870 št. 13032:') »Razdelitev izkupila je le nadaljevanje in največkrat konec izvršbe.«
3. In končno je še preiskati, kaj pravijo nagibi k izvršilnemu redu sami. V tem oziru je najti ravno pri nagibih k §-om 281. do 285. (285. do 288. i. r.) prav znamenito mesto:
»Priporočati je, da se poravnanje pravih dražbenih stroškov, kakor tudi stroškov cenilcu za cenitev ne nalaga upniku, marveč da te stroške izvršbeni organ poplača neposredno. S tem se prepreči cela vrsta sodnih odredb, naročil in poslov, ki bi se morali izvesti, če bi se nakazali cenilec in drugi udeleženci na upnika, če bi se upniku naložilo plačilo, in če bi se oziralo pri odmeri stroškov na to upnikovo dolžnost, da plača pristojbine dražbe in izvedencev... Če se torej vrši izvršba na korist (le) enega zastavnega upnika prve prednosti, tedaj je, razun če morebiti treba dodatno odmeriti stroške, s činom dražbe prišla h koncu že izvršba sama. Taka neposredna hitra rešitev pa je izključena takrat, kadar se nahajajo po vsebini rubežnega registra drugi upravičenci v boljšem vrstnem redu, tako da se more izkupilo porabljati samo po upoštevanju plačilnih zahtevkov prednjih upravičencev v prid izvršitelja samega . . .«
Tukaj je torej nauk o pravnem značaju domika in postopanja po domiku prav jasno izražen, namreč:
a) Izvršba je končana, kadar izvršbeni organ ob domiku iz izkupila takoj plača dražbene in cenilne stroške in terjatev edinega upravičenca - izvršitelja.
i) Izjemoma pa izvršba še ni končana, kadar je treba še naknadne določbe glede stroškov dražbe, cenitve ali izvršitelja.
c) Kadar pa tekmujejo pred izvršiteljevo pravico pravice drugih upravičencev, tedaj je tako hitro končanje izvršbe izključeno, ker je izkupilo za izvršitelja porabiti samo po vpo-števanju zahtevkov prednjih upravičencev, kakor to zahteva ravno § 285. i. r. —
4. Dogmatika jasno uči, da izvršba ne mere biti končana poprej, dokler ni iz izvršbenih  sredstev izpolnjena judikatna
') Dr. Razlag, Pravnik Slovenski III. 1. 1872/3—4 str. 59.
339
obligacija. Neizpolnjena judikatna obligacija je povod za dovršitev izvršbe, izpolnjena pa povod za dognatev izvršbe.
Stroga uporaba zakona glede potrebnosti izvršbenih stroškov v zgoraj navedenem obsegu povsem nadomešča nameravane koristi judikata št. 201, kojega brezobzirnost proti dogmatiki in zakonu (§ 741 i r.) je v zmislu izvanjanj te razprave povsem nepotrebna.
VI.
Navsezadnje se ne sme pri rešitvi vprašanja o pravnem značaju domika in njegovih učinkih prezirati še jedno važno dejstvo, ki je dosedaj ostalo pozabljeno v knjigi in praksi, namreč vprašanje o značaju razdelbe pri prisilni upravi.
lzvršbenemu sredstvu prisilne uprave so predmet nedvomno doneski zemljišča ali sicer drugega podjetja, morda tudi kake posebne terjatve (§§ 97.; 319 i. f.: 334. do 339. i. r.) Doneski so pa zopet naravni pridelki ali obrestni in drugi denarni dohodki. (Fructus naturales et fructus civiles.)
Zanimiva je za naše vprašanje zlasti prisilna uprava zemljišča, to je izvršba na naravne zemljiške dohodke.
Tudi v takem slučaju imamo izvršbo po ovinkih, to je izvršbo, ki ne zasega že likvidnega premoženja po zmislu judi-katne obligacije, ampak drugo premoženje, ki ga je treba še le potom izvršbene preosnove premeniti v likvidno, za izpolnitev judikatne zaveze sposobno premoženje.
Kako pa se vrši ta preosnova? Vsakdanja skušnja nas uči, da prisilni upravnik upravlja zemljišče in nabrane pridelke proda a) ali ugodno pod roko, morebiti z dovoljenjem izvršbenega sodišča; b) ali potom javne (prostovoljne) dražbe, morda tudi pri izvršbenem sodišču. Ali se v tem slučaju ne presnujejo po prisilni upravi zaseženi pridelki povsem enako kakor sicer pri premičninah ... s pravcatim domikom, oziroma njegovim enako-veljavnim nadomestkom (§§ 280., 156., 278. i. r)? Jasno je pač, da med domikom pri dražbenem razpečavanju zemljiških pridelkov — in sicer med domikom zemljišča samega ni in ne more biti nobene stvarne razlika.
22*
340
K vprašanju o pravnem značaju izvršbenega domika .
Izvršba s prisilno upravo je izvršba »quoad fructus salva fundi substantia«; če pridelkov ni ali ne zadostujeje niti za pokritje izvršbenih stroškov, je izvršbo ustaviti ne samo na predlog, nego uradoma (§§ 398., 129., 130. i. r.). Po izvršbi zaseženi predmet so — pridelki zemljišča, izvršbena zveza z zemljiščem je samo zasiguranje zasege pridelkov (s knjižno ali drugačno zaznambo §§ 97, 331 i. r.).
In vendar, akoravno se zemljiški pridelki enako izvršbeno presnavljajo z domikom kakor sicer nepremičnine ali premičnine (zemljiški pridelki so prav tako premičnine kakor sicer zarub-ljene premičnine) — do sedaj ni nikomur prihajalo na misel, da bi postopanju o razdelbi izkupila za zemljiške pridelke (§§ 293, 295, o. d. z.), prodane pod roko ali na javni dražbi, odrekal izvršbeni značaj in odrekal tudi prijavnim ali sploh razdelbnim stroškom prisilne uprave značaj izvršbenih stroškov, katere je upravičencu pripoznati po meri njih potrebnosti (§§ 741; 116, stroški vdeležbe pri naroku o rešitvi upravnikovega računa; 127. in 128, stroški prijave.)
Če bi bil torej nazor judikata št. 201 pravilen, bi moral biti istotako merodajen tudi glede izvršbene preosnove zaseženih zemljiških pridelkov pri prisilni upravi, kakor naj bo pri izvršbenem domiku glede premičnin in nepremičnin.
Z isto težavo, kakor v le-tem vprašanju, je bilo možno teorijo in prakso prepričati, da je izvršba s prisilno osnovo in vknjižbo zastavne pravice zares izvršba in da jo je zato moči ustaviti in ustavitvenim potom izknjižiti. Tudi v tem slučaju se je pravosodje prijelo mojega nazora1) šele po odkritju enakega slučaja — pri rubežu na vknjiženo terjatev, kjer izvršba po vknjižbi izvršbene nadzastavne pravice traja dalje, kjer je možen še preodkaz i. t. d.
Povsem enako razmerje se kaže med izvršbenim domikom pri premičninah in nepremičninah ter »domikom« zemljiških pridelkov pri prisilni upravi.
Pri prisilni upravi se izvršuje izvršba »usque ad finem«, končuje se z razdelbo in nakazom izkupila, kakor pri prisilni
i) Odi. 1. junija 1908 Rv VI 241 8/1, glej .Slovenski Pravnik« 1909, stran 288.
Zemljišnička zabilježba tužbe na isplatu hipotekarno osigurane tražbine.   341
dražbi zemljišč, in vendar je še možna ustavitev prisilne uprave glede potrebne razveze med zemljiščem samim in zaseženimi in porabljenimi pridelki z ustavitvenim izbrisom zaznambe prisilne zemljiške uprave. »Prisilno upravo je ustaviti uradoma, kadar so vse terjatve s pripadki vred, za katere se je dovolila, prisilna uprava, poravnane (§ 1291)«; glede uradnega izbrisa zaznamovane uvedbe prisilne uprave po pravomočnosti ustavitvenega sklepa ima § 130. i. r. izrecno določbo.
Razveza med upravno izvršbo na dosežene pridelke in zemljiščem samim pa bi se oblikovno dala doseči istotako dognatvenim potom po pravomočnosti razdelbnega, terjatev vseh izvršiteljev poravnajočega sklepa in po tozadevnem nakazu, kakor pri prisilni dražbi nepremičnin (§ 237. i. r.), toda pri tem potu bi bilo sodišče vezano na poseben izkaz poravnanja dotič-nih terjatev, dočim je pri obliki ustavitve merodajna samo pra-vomočnost ustavitve, ki se da vsak čas dognati uradoma brez vdeležbe strank.
S tem je izvršbeni značaj vsega postopanja po domiku pri premičninski in nepremičninski dražbi vsestransko izkazan in s tem je izkazana tudi možnost izvršbenih stroškov po domiku, ako je njih neizogibna potrebnost v zmislu §-a 741 i. r. res dognana.
Zemljišnička zabilježba tužbe na isplatu hipotekarno osigurane tražbine.
Napisao M. Muha, c. kr. sudac.
Prije svega valja dobro razlikovati tužbu, kojom tražimo ostvarenje založnog prava — hipotekarnu tužbu — od tužbe, kojom se traži samo isplata tražbine, što no je obczbijedjena založnim pravom — t. j. tužbe na isplatu duga (Schuldklage).
Prva ide za ostvarenjem stvarnoga prava (§§ 307, 308, 447 o. g. z.) što pripada vjerovniku na temelju založnopravnog odnošaja, dok ova potonja smjera na realizaciju osobnog prava, što izvire iz obveznopravnog odnošaja, koji postoji medju dvije odredjene osobe, medju dužnikom i vjerovnikom; predmetom one prve kao što nijed-
342  Zemljišnička zabilježba tužbc na isplatu hipotckarno osigurane tražbine.
nog jus in re uopče ne može da bode pozitivna činidba (vlasnika za-loženog objekta), dok je to kod ove potonje moguče.
Hipotekarnom se tužbom, koja se naravno može podiei koli protiv osobnog dužnika, koji je ujedno vlasnikom založene nekret-nine, toli protiv tzv. hipotekarnog dužnika, t. j. onoga koji je doduše vlasnikom založenog predmeta, a nije ujedno i osobni dužnik (§§ 461, 466 o. g. z., § 91 pr. sudb. vi.), smije založili vjerovnik tražiti jedino to, da tuženik kao vlasnik zemljišnički od opterečene nekretnine do-zvoli realizaciju založnog prava.
Takodjer u ovršnom stadiju razlika je izmedju te dvije tužbe očevidna: jer dok tjerajuči vjerovnik smije presudom izrečenom na osnovi tužbe, kojom je tražio platež duga (Schuldklage), povuči u ovrhu čitav imetak obvezanika, dakle i založili objekat, no svakako bez obzira na svoje založno pravo, dotle se osudom izrečenom na temelju hipotekarne tužbe smije voditi ovrha jedino na založenom predmetu i jedino obzirom na pripadajuče nam pravo zaloga.
Tko pak tvrdi, ko što je to pisac imao prilike citati u njekojim rješidbama, da je tužba na platež duga šira od hipotekarne tužbe, pače da sadržaje u sebi ovu potonju, taj mješa ekonomske momente sa pravnima; ekonomski je bez sumnje takvo mnijenje opravdano, ali se juridički ne može održati, jer su te dvije tužbe vrlo različite i što se tiče pravnog temelja i obzirom na njihov objekat.
Takodjer § 91 prav. sud. vlasti potvrdjuje tu razliku, netom od-redjuje, da se kod suda, što no je nadležan po § 81 prav. sud. vlasti, smije spojiti s tužbom na ostvarenje založnog prava takodjer tužba na platež duga, osiguranog pravom zaloga, ako obje te tužbe idu protiv iste osobe.
Kad bi dakle bilo ispravno mnijenje, prema kojem juridički ona potonja sadržaje u sebi i onu prvu, bilo bi suvišno, da ih spajamo.
Mislilo se medjutim, da se opravdanost nazora, što ga pobijamo, može izvesti iz § 59 zakona od 25. julija 1871 L. D. Z. br. 95, ali taj paragraf govori izričito o zabilježbi hipotekarne tužbe, dakle isključuje zabilježbu tužbe na isplatu duga.
U prilog protivnog nazora uticalo se i razpoložbi § 3 nar. min. prav. od 19./9. 1860 br. 212 L. D. Z. (vidi Stubenrauch ad 466 o. g. z.).
Ustanova se § 1. spomenute naredbe, što u njemačkom tekstu glasi: »Der Hvpothekarglaubiger kann seine »Forderung« (tražbinu) gerichtlich nur mittelst Klage geltend machen« — tumačila onamo,da
Zemljišnička zabilježba tužbe na isplatu hipotekarno osigurane tražbine.  343
založni vjerovnik mora prije svega likvidirati svoju tražbinu (ex obligatione), pa pošto § 3 iste naredbe govori o zabilježbi tužbe spo-menute u § 1. iste naredbe, došlo se do zaključka, da se može tražiti i postiči zabilježbu tužbe na platež duga (Schuldklage).
No ja ne mogu, da pristanem na tako tumačenje, buduči da več sam naslov naredbe: »Verordnung des Justizministeriums vom 19. September 1860, wodurch die §§ 461, 466 des A. B. G. B. erklart und Vorschriften zur Wahrung der Rechte sowohl der Hypothekar-glaubiger als der Eigentiimer verpfandeter Giiter erlassen wer-den«, te početak naredbe »zur Behebung vorgekommener Zweifel iiber die §§ 461 und 466 des A. B. G. B. und zur "VVahrung . . .«, do-kazuju očito, da naredba govori o tužbi, kojom se traži ostvarenje založnog prava, a ne o onoj na utjeranje (uknjižene) tražbine, pošto §§ 461 i 466 o. g. z. rade o pravima, što pripadaju založnom vjerov-niku na temelju založnopravnog odnošaja i pošto je do tada bilo sporno, da li založni vjerovnik ima da traži realizaciju pripadajučeg mu založnog prava, t. j. prodaju zaloga, tužbom ili bez nje.
Naredba je u svom prvom paragrafu učinila kraj toj kontro-verzi, odredivši. da se sudbena prodaja zaloga može tražiti jedino putem tužbe.
Ta ista odredba isključuje mogučnost, da se riječ »Forderung« tumači u svom običnom tehničkom značenju, t. j. kao tražbina, jer bi bilo suvišno normirati, da se tražbina mora ostvariti putem tužbe, pošto se nikada nije ni sumnjalo, da se tražbine moraju utuživati.
Dakle niti spomenuta naredba ne opravdava protivni nazor.
U ostalom, pošto su ustanove §§ 50 i 60 zak. od 25. julija 1871 br. 95 L. D. Z. identične s ustanovama spomenute naredbe od 19. septembra 1860 br. 212 L. D. Z., bila je dotična naredba, koliko se tiče zabilježbe tužbe, postavljena izvan kreposti členom VI. novog zem-ljišničkog zakona.
Branitelji oprečnog nazora ne mogu se s uspjehom pozivati ni na § 20 istoga zakona, koji odredjuje, da mogu uslijediti zemljišničke zabilježbe, da se njima postignu stanovite pravne posljedice, što ih s time spajaju ustanove civilnog postupka ili zem. zakona, pošto zabilježba tužbe na platež duga ne radja nikakvim pravnim poslje-dicama in prema ustanovama jednoga ni drugoga zakona.
344
Sodno-zdravniška mnenja.
Sodno-zdravniška mnenja.
Priobčuje dr. P. Defranceschi.
XIX.
Je li izpadel pljučni poizkus pozitivno radi vdihanega zraka ali radi gnilobnih plinov?
Triindvajsetletno, krepko, kmečko dekle, ki je že pred par leti porodilo mrtvo dete, je zanosilo dne 4. junija zopet. Ko ni bilo več dvoma o nosečnosti, je svetoval dekletu ljubimec, naj izpije nekaj živega srebra, ki ga lahko dobi v navadnih toplomerih. Dekle kupi najprvo 3, a ko ni bilo pričakovanega učinka, še 4 termometre. Zgodilo se je to koncem februvarja. Kmalu po zavžitju živega srebra, so začeli popadki, ki so trajali vso noč, a proti jutru se je izvršil porod. Porodnica je ležala v postelji, pokrita z lahko odejo. Dete je ležalo med stegnoma popolnoma mirno, ni niti gibalo niti dihalo. Pol ure po porodu se je porodnica onesvestila ter se ni zavedla 2 uri. Potem je zavila mrtvi plod s potico v cunje in položila vse skupaj v omaro. Druzega dne je zakopala potico nekje na dvorišču, a otroka pustila v omari. Popkovine ni niti odtrgala niti prerezala. Tako obdolženka.
Kmalu po porodu so začele po vasi govoriti ženske, da je obdolženka spovila. Meseca aprila je dobilo sodišče zadostnih dokazov, na podlagi katerih je odredilo zdravniško preiskavo obdolženke in raztelesenje ploda, nahajajočega se še vedno v omari. Sodna izvedenca sta izdala sledeči
izvid.
Triindvajsetletna preiskovanka je močne rasti in zdravih notranjih ustrojev, ravnokar ima mesečno krvavenje. Preiskala sva sisca, ali le iz levega priteče na pritisk kaka kapljica mleka. V spodnjem delu trebuha je v koži več obrunkov, ki nastanejo navadno pri ženskah, ki so večkrat pravilno iznosile. V nožnici ni nič nepravilnega, a maternica je popolnoma skrčena, ustje zaprto, kar priča, da je že prestala preiskovanka otroško posteljo.
Mnenje.
Ker nastopi mesečna krvavitev navadno 50 dni po porodu, je gotovo, da je preiskovanka porodila najmanj pred 40 dnevi. Obrunki na trebuhu pričajo, da je ženska večkrat porodila.
O raztelesitvi ploda se glasi izvid takole:
Sodno-zdravniška mnenja.
345
I. Zunanji pregled. Otroško truplo ženskega spola, dolgo 40 cm, težko kg 2'900, koža skoraj po celem telesu zelenkasta, obraz nerazločljiv, ustna in ušesni odprtini pokriti s plesnjivo kožico. Lasje so temno-kostanjasti. Desna roka je s hrbtom pritisnjena na usta. Na vratu, prsih in trebuhu je koža večinoma odločena. Popkovina 15 cm dolga, umazanordečkasta, ohlapna, na koncu kakor pretrgana. Na telesu ni najti nikoder zunanjih poškodb, tudi ne na vratu, kjer pa sploh ni možno ničesar gotovega dognati radi zelo razvite gnilobe. V črevesni odprtini je otroška smola.
II Notranji pregled. Kosti črepinje nepoškodovane, na čvrsti opni široke krvne podplutbe, možgani razpadli liki tekoča zmes. Pljuča napeta, pokrivajo deloma srce, so rdečkasta, prožnata, gobasta in pokajo pod prstom Na njih površju so majhne, temne, krvne pičice. Pri-željc pravilno razvit, srce ohlapno, velo, v njegovih votlinah malo tekoče, črnkaste krvi. Kosti prsnega koša cele, jabolko in sapnik neranjena. Jetra zelo velika, temne barve, vela, lomka. Želodec majtvn, prazen, ohlapen. Tanko črevo malo stisnjeno, prazno, a debelo polno smole. Obisti vele, lomke, mehur stisnjen, prazen.
lil. Pljučni poizkus. Ko se skupno izrežejo pljuča, srce in priželjc ter polože v vodo, ki ima temperaturo zraka, ne utonejo, temveč ostanejo na vrhu. Ko se napravi nekaj vrezov v pljučno pletivo, se izcedi krvavkasta peneča tekočina. Tudi posamezni koščeki pljuč plavajo, in to tudi tedaj, ko so se iztisnili ti koščeki pod vodo* pri čemer je bilo videti mehurčke.
Mnenje.
1. Otrok je bil rojen zrel in živ ter sposoben za življenje-Kakor je dognano po pljučnem poizkusu, je tudi popolnoma dihal.
2. Otrok je mrtev več nego en mesec.
3. Vzrok smrti je zadušenje, kar se da sklepati iz krvnih izstopov-na pljučni mreni in iz tekoče, črne krvi v srcu. Zadušenje je nastopilo takoj po rojstvu ali pa tudi kako uro pozneje, vsled tuje sile, česar pa ni možno potrditi z vso gotovostjo z ozirom na razvito gnilobo — ali pa tudi vsled tega, ker je bil otrok zavit v težke cunje in se je v njih zadušil.
346
Sodno-zdravniška mnenja.
Državnemu pravdništvu se je zdel izvid pomanjkljiv radi česar je predlagalo, naj se:
1. Ponovi poizkus s srcem samim, ločenim od pljuč, in pa z jetri.
2. Natančno popiše stanje obisti.
3. Z vso natančnostjo navedejo premerniki črepinje in telesa, kakor tudi koščena zrna.
4. Izrečejo zvedenci natančnejše o izidu pljučnega poizkusa, namreč: so li plavala pljuča vsled vdihanega zraka ali vsled gnilobnih plinov.
5. Še enkrat pregleda plod z ozirom na kake morebitne znake povzročenega splava.
Tej zahtevi ustrezajoč, se je plod še enkrat pregledal in sta dala izvedenca sledeči
izvid:
1. Srce, dejano v posodo, napolnjeno z vodo, utone takoj, istotako posamezni koščeki. Tudi jetra ne plavajo, temveč padejo takoj na dno posode, ravno tako se zgodi s koščeki. Pljučni koščeki — kakor je bilo že dognano pri prvi raztelesitvi — plavajo po vrhu vode. Ako se jih stisne pod vodo in potem na-gloma izpusti, priplavajo takoj na vrh. To je najgotovejši dokaz, da so pljuča dihala, kajti v slučaju gnilobnih plinov, bi padli koščeki po iztisku takoj na dno.
2. Glede obisti je že povedano v prvem izvidu, da so temno-rujavkaste, vsled gnilobe zelo razpadle, radi česar je bilo nemogoče natančno opisati sredico in skorjo.
3. Premerniki glavice merijo: ravnik 10'/2 cm, veliki po-vežnik \2 cm, zadnji poprečnik 9 cm, premernik med lopatičnima kolčicama (biacromialis) 12 cm, a med obrtcema (bitrochantericus) 9V2 cm. V spodnji čeljustnici je osmero koščeno ograjenih, popolnoma razvitih zobnih luknjic. Na spodnjem koncu stegnjenice se napravi vštric več prerezov ter se pride sredi kosti na koščeno zrno, ki ima v premeru 5 mm.
4. Ker je gniloba preveč razvita, ni več najti nikakih znakov morebitne povzročitve splava.
Mnenje.
Oziraje se na že oddano mnenje in upoštevaje današnje podatke, tič-oče se premernikov črepinje in telesa, koščenih zrn
Sodno-zdravniška mnenja.
347
in poizkusa s srcem, jetri in pljuči, ne moremo druzega nego potrditi prvo mnenje, namreč, da je bil otrok rojen zrel, živ, za življenje sposoben, in da je bil vzrok smrti zadušenje.
Z ozirom na trditev obdolženke, da ni ne odrezala ne odtrgala popkovine, predlaga državno pravdništvo, naj se zaslišita še izvedenca na sedežu okrožnega sodišča, ki naj od-dasta na podlagi vseh zapisnikov v celoti končno mnenje-Le-to se glasi :
1. Potrjujeva, da je bil novorojenček rojen živ in za življenje sposoben.
2. Da je bila obdolženka koj po porodu cele pol ure pri polni zavesti, je imela tedaj dovolj časa, dati novorojenčku prvo pomoč.
3. Izključujeva možnost, da bi se bila popkovina sama pretrgala.
4. Glede vzroka smrti se pridržujeva mnenju prvih izvedencev. —
Državno pravdništvo se tudi s tem odgovorom ni zadovoljilo ter je stavilo izvedencema določna vprašanja, na katera sta le-ta odgovorila sledeče:
1. Ne potrdiva obdolženkine trditve, kakor ne bi bila niti prerezala niti pretrgala popkovine, ki se pretrga le pri hitrih porodih, kadar pade plod iz maternega telesa na tla. To se pa pri obdolženki ni zgodilo.
2. Tudi ni resnično, da bi ne bila obdolženka spoznala tekom pol ure po porodu, da je otrok živ, saj se otrok koj po rojstvu premika bodisi z glavo bodisi z udi, pa tudi joka. Le ako se otrok rodi dozdevno mrtev, ne da nikakega znaka življenja. Žena je bila po porodu še cele pol ure zavestna, morala je tedaj spoznati, da je porodila in sicer živega otroka, imela je pa tudi dovolj časa, da bi otroka primerno oskrbela.
3. Živo srebro, ki ga je po lastni izjavi povžila pol ure pred porodom, ni imelo nikakega vpliva niti na pretek poroda niti na otroka, kajti živo srebro deluje počasneje in ni moglo vplivati tekom pol ure niti na maternico niti na otroka. V obče pa ima zavžitje živega srebra za nosečo žensko slabe posledice, ker povzroča bluvanje in pa oslabljenje organizma, radi česar lahko nastopi splav, ki ima zopet slabe posledice za otroka.
348
Sodno-zdravniška mnenja.
Vendar pa učinkuje živo srebro še le po eni uri po zavžitju. Koliko časa je otrok živel po porodu, ni možno dognati.
4. Pri raztelesenju novorojenčka, izvršenem jeden mesec po smrti, se najdejo vedno zelo značilni znaki razvite gnilobe. Sicer je pa znanstveno dognano (gl. Lazaretti): Trattata di medicina legale, volume 111. pagina 221), da zapadejo pljuča gnilobi mnogo pozneje nego drugi telesni ustroji, radi česar se more uspešno raztelesiti novorojenček tudi 20, 30 ali tudi več dni po smrti. Razumno je, da je uspeh odvisen od letnega časa in od kraja, kjer je ležal mrlič. Dognano je, da je bil otrok rojen po zimi in ni ležal v greznici, okolščini, ki sta zadrževali razvoj gnilobe. Uspeh pljučnega poiskusa izključuje domnevo, da bi se bili nahajali v pljučih gnilobni plini, pač pa je bil v njih zrak, došel po dihanju. To je nedvomna gotovost, da je bil novorojenček rojen živ. Ako bi bili zdravniki, ki so izvršili raztelesitev, opazili gnilobno nabuhlost pljuč, bi bili gotovo dognali, da plavajo tudi obisti, srce in jetra, kar so pa z vso gotovostjo izključili. Radi tega se pridružujeva popolnoma mnenju zdravnikov-raztelesite-ljev, potrjujoč, da je bil otrok rojen živ.
Državnemu pravdništvu se tudi to mnenje ni zdelo povsem jasno in popolno, radi česar je stavilo izvedencema še sledeči vprašanji:
1. Je li izključeno z ozirom na dejstvo, da se je izvršil pljučni poizkus 43 oziroma 49 dni po rojstvu otroka, da so pljuča plavala vsled gnilobe? Izvedenca sta namreč v prejšnem mnenju trdila, da je zanesljivost pljučnega poizkusa čimdalje manjša, čim se vrši le-ta po 20 dneh.
2. Je li mogoče, da ni mogla dati obdolženka novorojenčku pomoči, oziroma, da ni opazila, da je otrok za življenje goden« radi oslabelosti in zmešanosti, oziroma iz strahu pred očetom, ki je spal v isti sobi?
Izvedenca sta odgovorila tako-le:
ad 1. Ako se izvrši pljučni poizkus 40 dni po smrti, ni več zanesljiv, ker je možno, da so povzročili plavanje gnilobni plini.
ad 2. Ni nemogoče, da ni mogla obdolženka pomagati otroku, oziroma opaziti, da živi, vsled oslabelosti, razburjenosti in strahu.
Sodno-zdravniška mnenja.
349
Državno pravdništvo sta se zdeli mnenji prvih in drugih zdravnikov protislovni ter je zahtevalo radi tega, naj se zaslišita še dva druga izvedenca. Mnenje teh dveh izključuje z gotovostjo plavanje pljuč vsled gnilobe in poudarja, da je le zadušenje vzrok smrti.
Ker ni niti to mnenje prepričalo državnega pravdništva, je predlagalo to, naj se zaslišita še dva izvedenca, ki že več let izvršujeta sodno-zdravniško prakso. Le-ta sta oddala sledeče
mnenje:
I Izključujeva z vso gotovostjo možnost, da bi bil izpadel pljučni poizkus pozitivno radi gnilobe, saj je vendar dognano, da pljuča sploh niso bila gnila. Kakor ni učinka brez vzroka, tako bi se bila morala najti tudi tukaj pljučna gniloba, in le tedaj bi se našli kot učinek gnilobe plini. Neoporečno dejstvo je, da zapadejo pljuča izmed vseh drugih delov droba najnazadnje razpadlosti, saj so najbolj skrita v košu in najmanj izpostavljena razkrajajočemu vplivu zraka in vlažnosti. Sploh zadržuje gnilobo nizka zračna temperatura, ki je bila v našem primeru vedno pod ničlo. To dejstvo podpira dokazno moč pljučnega poizkusa, ako-ravno je bil ta izvršen precej pozno po smrti. Kedaj začenjajo pravzaprav gniti pljuča, je težko reči, saj se niti sodnozdravniške avtoritete ne izrečejo v tem oziru natančno. Hoffmann priznava v svoji knjigi »Lehrbuch der gerichtlichen Medicin« izd. 9. str. 788 možnost, da plavajo pljuča tudi tedaj, ako se v njih razvijejo gnilobni plini, poudarja pa izrecno, da mora biti pri tem gniloba očividna, torej: pljuča bleda in sivkasta, skrčena, lahka, zmehčana, posamezni koščeki padejo, ko se je iz njih iztisnil plin, na dno posode in ne plavajo po vrhu vode. V našem primeru je raztelesitev dognala, da so bila pljuča rdečkasta, so izpolnjevala dve tretjini prsne votline ia deloma pokrivala z robi srce. Pletivo je bilo gobasto, prožno in pokajoče ter se je iz njega po vrezu izcejala krvavkasta, peneča tekočina. Cela pljuča, pa tudi posamezni koščeki so plavali po vrhu vode, in to tudi potem, ko se je iz njih iztisnil s prsti zrak, nahajajoč se vsepovsod v pljučnem pletivu; to je dokaz, da so bila pljuča napolnjena z zrakom in ne z gnilobnimi plini. Pa tudi pri obnovljeni raztelesitvi so priplavali posamezni pljučni koščeki po iztisnenju takoj na vrh vode, med tem ko so padla jetra in srce takoj na dno posode.
350
II. Zmešanost, oslabelost in strah niso mogli na obdolženko tako vplivati, da ne bi bila v stanu otroka preskrbeti, oziroma da se ne bi bila mogla prepričati o njega življenju, saj prizna vendar sama, da je čutila otroka med stegni in se onesvestila stoprav pol ure po rojstvu. Imela je tedaj dovolj časa pomagati otroku. V ostalem potrjujeva popolnoma mnenje prvih zdravnikov.
Sedaj, ko je bilo oddanih tozadevno sedmero mnenj po osmero izvedencih, je stavilo državno pravdništvo predlog, naj se zasliši še medicinska fakulteta, ki naj bi odgovorila osobito na sledeči vprašanji:
I. Je li izključena možnost, da bi bilo povzročeno plavanje pljuč po gnilobnih plinih, mesto po vzduhu, ako je bil pljučni poizkus izvršen a) 35—40 ali b) 40—45 dni po smrti, in je li priznati možnost, da so plavala pljuča vsled gnilobe in je bil otrok rojen mrtev?
II. Je li možno z gotovostjo potrditi mnenje dosedaj zaslišanih izvedencev, namreč, da je bil otrok rojen živ in za življenje goden?
Fakultetno mnenje se glasi:
1. Dejansko stanje. Pri 23letni obdolženki se je sumilo, da je od junija naprej noseča. Koncem februvarja ali začetkom marca je ostala, kakor sama trdi, radi hripe v postelji in od tega časa so izginili vsi znaki nosečnosti. Pred poldrugim letom je že enkrat porodila v bolnici, a otrok je umrl. Do 13. aprila se ni moglo dognati, je li kaj resnice na dozdevni nosečnosti, a imenovanega dne je našlo orožništvo pri hišni preiskavi v omari, nahajajoči se v spalnici, truplo novorojenčka, zavito v cunje in papir, vse skupaj pa v kos preproge. Pri takoj izvršenem mrliškem pregledu in pri raztelesitvi se je dognalo, da je bil otrok'novorojen, živ in za življenje sposoben, je popolnoma dihal in umrl na zadušenju. Ker je hotelo imeti državno pravdništvo še natančnejše podatke glede zrelosti ploda in osobito glede izvršitve pljučnega poizkusa, se je izvršila dne 18. aprila zopet preiskava že raztelešenega trupla. Tudi sedaj sta zdravnika izjavila, da je bilo žensko dete zrelo in za življenje sposobno, da je dihalo izven materinega
Sodno-zdravniška mnenja.
351
telesa in umrlo na zadušenju. V mnenju z dne 24. aprila sta potrdila dva druga zdravnika mnenje prvih in v zopetnem mnenju z dne 11. maja obširno dokazala, da ni vplivala gniloba na pozitivni pljučni poizkus. O istem vprašanju so oddali mnenje štirje drugi zdravniki, ki so soglašali z drugimi v mnenju, da je otrok dihal ob rojstvu. Potemtakem ni bilo vzroka izprositi fakultetnega mnenja, ker niso bili dani pogoji po § 126. k. pr. r., namreč nasprotujoča si mnenja. Okrožno sodišče je pa zadevo vsejedno izročilo fakulteti, sklicujoč se na Paulovo knjigo »Der osterr. Gerichtsarzt« in Lazarettijevo »Medicina legale«, katera avtorja navidezno nasprotujeta mnenju izvedencev.
Fakulteta izrecno poudarja, da ne daje na ta način sestavljeno protislovje z resničnimi ali navideznimi avtoritetami nikakega zakonitega vzroka za izprositev fakultetnega mnenja v zmislu § 126. k. pr. r. Fakulteta bi bila tedaj formalno upravičena, odkloniti oddajo mnenje. Želeč pa odkriti objektivno resnico, noče fakulteta tega storiti, temveč odda v zadevi sledeče
11. Mnenje.
Sodišče ni na jasnem le glede vprašanja, so li plavala pljuča vsled vdihanega zraka ali vsled gnilobe.
Znanstveno je dognano, da se more v redkih primerih gniloba tako močno razviti, da plavajo vsled razvijajočih se plinov tudi jedrnati ustroji, kakor so jetra, vranka, srce, da celo možgani. Tudi plodova pljuča so jedrnat stroj in je znano, da se morejo tako napolniti z gnilobnimi plini, da plavajo po vrhu vode. Vendar pa niso nikdar pljuča sama gnilobna, temveč tudi vsi drugi ustroji. Gniloba je tedaj splošna. To so tudi prvi izvedenci spoznali in natančno opisali gnilobno stanje telesa in osobito posameznih organov. Popolnoma pravilno so ugotovili, da se niso nahajala niti jetra, srce in drugi jedrnati ustroji, niti cel mrlič v posebno močno razvitem gnilobnem stanju in niso plavali v vodi. Iz tega dejstva so sklepali, da tudi plavanje pljuč ni bilo povzročeno po gnilobnih plinih. Izkušeni izvedenci, kakršne so se izkazali v tem primeru tamkajšnji zdravniki, spoznajo pa brezdvomno na pljučih samih, je li v njih vzduh ali gniloba. Le v pljučih, ki so dihala, je najti namreč vzduh v vseh delih, pri gnilobi se nahajajo plini le na katerih mestih, kakor na pri-
352
Sodno-zdravniška mnenja.
li ko pod pljučno opno, v obliki mehurčkov; v pljučnem pletivu pa ni zaslediti na več mestih nikakih plinov. Pri dvakratnem pljučnem poizkusu so vsi posamezni koščeki plavali; niti eden ni utonil, kar bi se bilo gotovo zgodilo, ako bi bila pljuča gnilobna. Pljuča pa so bila tudi rdečkasta, ne pa umazano-zelen-kasta ali pisana. Noben strokovno izobražen čitatelj tozadevnega izvida ne more priti do drugega prepričanja, nego, da je otrok popolnoma pravilno dihal Pa še nekaj je treba upoštevati: za razvoj primerne gnilobe ni bilo zunanjih pogojev, kajti v mesecu marcu in aprilu je bilo vreme mrzlo in hladno, otrok je bil zavit v cunje in shranjen na suhem kraju v nezakurjeni sobi. Pod takimi pogoji se gniloba ne more tako razviti, da bi vplivala na pljučni poizkus. Ravno radi teh zunanjih razmer je bilo videti truplo koncem marca rojenega deteta še dne 11. aprila, kakor bi bilo popolnoma sveže. To ni nič čudnega, saj potrjujejo neštevilne izkušnje, da pod takimi pogoji, namreč ob nizki temperaturi, suhem zraku in pri tesnem ovitju trupla v suho odevalo, lahko preide mnogo časa, predno začne truplo gniti; da, gniloba lahko izostane in se truplo posuši. V takih okol-ščinah ni torej nikake razlike v tem, ako se vrši raztelesitev otrokova 35—40 ali 40—46 dni po smrti. Na podlagi teh izvajanj odgovarjamo na stavljena vprašanja tako-le:
ad 1. Z gotovostjo je možno izključiti, da bi bilo povzročeno plavanje pljuč po gnilobnih plinih, mesto po vdihanem zraku, in to tudi tedaj, ako je bil pljučni poizkus izvršen 35—40 ali 40—45 dni po smrti.
ad 2. Možnost, da bi bil otrok rojen mrtev, je odkloniti, pač pa se mora pritrditi soglasnemu mnenju izvedencev, da je bil otrok rojen živ in za življenje sposoben.
Na podlagi tega mnenja je bila porotna razprava določena na 2. decembra in obdolženka izpuščena proti jamstvu na prosto. Ko se je bližal dan razprave, je došlo poročilo, da se nahaja obdolženka težko bolna v bolnišnici. Tja poslani sodni zdravnik je dognal, da je obdolženka neozdravljivo bolna na jetiki. Dne 23. decembra je obdolženka umrla, na kar je državno pravdništvo ustavilo nadaljno postopanje.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
353
Iz pravosodne prakse.
A. Civilno pravo.
a) Prenos zemljiške služnosti?  —  Za vprašanje, ali naj se vloži rekurz ali priziv, ni odločilna nezakonita oblika izpodbijane odločbe, marveč le oni način razsoje, ki bi vstrezal zakonu (§ 390. c. pr. r.).
V pravni stvari tožnikov Mihaela in Marjete K. proti Alojzu J. je okrajno sodišče v Konjicah s sklepom od 21. junija 1913 C 186/13-12 zavrnilo tožbo, da bi moral toženec tožnikoma plačati odškodnino v znesku 738 K s pri p., in izreklo, da morata tožnika tožencu nerazdelno vrniti povzročene stroške.
Razlogi.
Andrej J. je s kupno pogodbo od -5. jan. 1876 prodal Janezu K. dobavo drv in stelje, katero je izvrševal, oziroma bil upravičen izvrševati temeljem odločbe c. kr. namestništva v Gradcu z dne 26. novembra 1864 št. 1426, za dogovorjeno ceno 738 K kot neomejeno in nepreklicno pravico z dostavkom, da se sme ta pravica vknjižiti pri kupčevem posestvu vi. št. 186 ad Preloge kot gospodujočem zemljišču. Ta služnostna pravica ni bila vknji-žena pri posestvu imenovanega prodajalca pod vi. št. 77 k. o. Preloge.
Janez K. je prodal s kupno pogodbo od 19. maja 1909 svoje posestvo vi. št. 186 Preloge, kakor leži in stoji z vsemi pravicami in dolžnostmi tožnikoma Mihaelu in Marjeti K, ki sta nemoteno izvrševala označeno pravico vsakoletne dobave drv in stelje, kakor jo je bil Janez K. izvrševal od leta 1876 dalje.
Toženec Alojz J. je prevzel posestvo vi. št. 77 k. o. Preloge od svojega očeta Andreja J. s pogodbo od 3. maja 1910, ne da bi bile kakšne dolžnosti nasproti tožnikoma v njej omenjene. Prodal je kasneje od tega posestva poleg parcele št. 404/1 pravico dobave drv in stelje knezu W. za 800 K.
Tožnika zahtevata odškodnino 738 K, kateri znesek je v kupni pogodbi od 5. januarja 1866 naveden, in cenita vrednost pravice dobave drv in stelje na najmanj 738 K.
23
354
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Toženec oporeka, da tožnika Mihael in Marjeta K. nista vsled pogodbe od 5. januarja 1876, katero je bil sklenil Janez K. z Andrejem J., pridobila pravice dobave drv in stelje, ker ni vknjižena niti ni zvezana s posestvom tožnikov vi. št. 186 Preloge. Le dokler je Janez K. živel, je imel pravico, da se mu odkaže na toženčevo posestvo pripadajoči vsakoletni deputat drv in stelje. Tudi trdi toženec, da je njegov oče Andrej J. s pogodbo od 5. januarja 1876 prodal Janezu K. le pravico dobave drv in stelje za čas svojega gospodarstva in je dobil za to pravico samo 480 K, ne pa v kupni pogodbi navedenega zneska 738 K. Kupnina je gotovo že popolnoma izčrpana, ako se računi, da je ta pravica vredna na leto vsaj 60 K in je Janez K. dobival drva in steljo skozi 36 let.
Zemljiška služnost se po § 485 o. d. z. ne more samolastno razdružiti od gospodujoče stvari niti prenesti na drugo stvar ali na drugo osebo. Andrej J. torej ni mogel sebi kot lastniku vi. št. 77 k. o. Preloge pristoječe služnosti dobave drv in stelje prodati Janezu K. s kupno pogodbo z dne 1. januarja 1876, ampak je smel le izvrševanje te služnostne pravice prepustiti za čas svojega gospodarstva. Ko je toženec od Andreja J. prevzel posestvo vi. št. 77 k. z. Preloge s kupno pogodbo z dne 3. maja 1910, ki v njej niso omenjene dolžnosti glede dobave drv in stelje napram tožnikoma, prenehala je tudi de iure pravica Janeza K. do nadaljne dobave drv in stelje; kajti ona se sklicujeta na kupno pogodbo z dne 5. januarja 1876, ki kakor že navedeno, za toženca ni obvezna, ni pa nobene pogodbe, vsled katere bi se bil tudi toženec zavezal, da bode prepustil izvrševanje njemu kot lastniku zemljišča vi. št. 77 k. o. Preloge pristoječe služnostne pravice Janezu K. in njegovim posestnim naslednikom. Iz dejstva, da je toženec do sedaj prepustil dobavo drv in stelje tožnikoma, ta dve-ne moreta izvajati nobenih pravic napram tožencu; manjka jima pravni naslov za pridobitev te pravice nasproti tožencu.
Tudi odškodnine ne moreta tožnika zahtevati od toženca. Znesek, ki ga je plačal Janez K. Andreju J., bil je dan za izvrševanje pravice za čas gospodarstva prodajalca. Da bi bil ta znesek ali del tega zneska, s katerim se je toženec po naziranju tožnikov obogatil, prešel vsled kakoršnegakoli pravnega opravila na toženca, iz celega stvarnega položaja ni razvidno.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravO.
355
Manjka torej pasivne legitimacije. A tudi aktivne legitimacije ni. Pravica izvrševanja služnosti, dobave drv in stelje bila je po § 485. o. d. z. osebna pravica, ki se ni tikala posestva tožnikov. Če je Janez K. prodal svoje posestvo tožnikoma z vsemi pravicami in dolžnostmi, kakor je bil to posestvo do tedaj posedoval in hasnoval, v tem izrazu ni obsežena pravica, izvrševati toženčevo služnost. Da bi bila tožnika to pravico na drug način pridobila, se ne trdi.
Tožbeni zahtevek je bilo torej zavrniti. Izrek o stroških se opira na § 41 c. p. r.
Tožnika sta proti temu »sklepu« vložila rekurz, ki ga je okrožno sodišče v Celju v nejavni seji zavrglo s sklepom od 26. julija 1913, opr. št. R I 155/13/1.
Razlogi.
Prvemu sodniku se je dozdeval umesten ugovor, da tožnika za tožbo nista upravičena, toženec pa, da ni pasivno legitimiran, ter je vsled tega tožbeni zahtevek odbil. To svojo odločbo je pa izdal prvi sodnik ne glede na določbo §-a 390. c. pr. r. v obliki sklepa, namesto v obliki sodbe.
Tožnika izpodbijata odločbo prvega sodnika potom rekurza v glavni stvari. Ker pa ima odločba prvega sodnika vzlic protizakoniti obliki edinole značaj sodbe, bil je proti nji v zmislu §-a 461. c. pr. r. dopusten edinole priziv, nikakor pa ne rekurz; kajti za vprašanje, katero pravdno sredstvo je v posameznem slučaju dopustno, odločuje le zakon sam, ne pa zakonu nasprotujoča oblika.
Ker sta torej rekurenta zgrešila pravo pravno sredstvo, bilo je rekurz kot nedopusten zavreči (§ 526. c. pr. r.).
C. kr. najvišje sodišče nadaljnemu rekurzu s sklepom od lo. septembra 1913 ni ugodilo.
Razlogi.
Ker je rekurzno sodišče zavrglo rekurz, ki je bil proti odločbi prvega sodnika vložen, ga torej ni stvarno rešilo in ni potrdilo odločbe prvega sodnika, je le-ta rekurz dopusten in ga je bilo treba stvarno presojati (§§ 526. in 528. c. pr. r.)
Rekurz pa ni stvarno upravičen.
23*
356
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Priznano je, da je prvo sodišče grešilo in svojo odločbo izdalo v obliki sklepa, namesto v obliki sodbe. Za vprašanje, katero pravno sredstvo se bi naj tukaj vporabilo, ni mogla biti odločilna zakonu (§ 390 c. pr. r.) nasprotujoča oblika izpodbijane odločbe, marveč le oni način razsoje, ki bi vstrezal zakonu. Ako je prvi sodnik zakonito obliko prezrl, ni tudi stranka upravičena to storiti, ker bi sicer pravdno postopanje postalo povsem nestanovitno.
Odločba prvega sodnika bi se torej bila morala izpodbijati potom priziva; rekurz, ki se je proti nji vložil, se je po pravici zavrgel. Dr. J. Hrašovec.
b) Članci 435, 436 Code de commerce ne mogu se primijeniti na tužbe, koje proističu iz pasažirskog ugovora radi oštete prtljage. Ovaj se pravni odnošaj ima prosuditi na temelju gradjanskog zakonika.
Tužitelj je na putu iz Dubrovnika za Trst ponio sobom kovčeg, koji je bio stavljen v štivu, a kad je kovčeg v hotelu otvorio, nije u njemu više našao svoj zimski kaput, vrijedan 120 kruna. Pita, da društvo, koje je vlasnik parobroda, bude osugjeno na isplatu ovog iznosa. — Tuženik ističe, da je pravo tuženja utrnuto u smislu odregjenja §§ 435., 436 Code de commerce, jer niti je reklamacija uslijedila kroz 24 sata, niti je tužba prikazana kroz 1 mjesec dana. Meritorno poriče, da je nestalo kaputa.
Prvostepeni je sud (kot. sud u Dubrovniku C 1 309/12) odbio tužbeni zahtjev sa slijedečih razloga:
Tvrdnja tuženika, da je tužba premašila rok zakoniti, osniva se na krivoj pretpostavci, da ona ima svoj izvor u odregjenjima francuskog Code-a, koji doista kod nas još ima zakonsku vri-jednost u stanovitim pomorskotrgovačkim pravnim poslovima. Nu ista se proteze isključivo na sporove, koji imadu za podlogu konossement, ili poliču, koji pokrivaju trgovinski tovar. U kon-kretnom slučaju pak ne radi se o takovu sporu, pošto pravo na tužbu tužitelju dava onaj skontrin, što ga je on primio u času, kad je predao kovčeg osoblju parobroda. Tužitelj, putnik, kad je došavši na parobrod, predao svoj kovčeg na pohranu onom
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
357
namješteniku, kojemu je dužnost, da čuva putničku prtljagu, i kad je za to platio odnosnu čuvarinu, sklopio je pogodbu za čuvanje, kao da je dao svoje stvari kojoj god drugoj gardarobi, a takova pogodba nije nikako jednaka onoj, kada trgovac upu-čuje svoj tovar za prijenos, kojem tiansportnom društvu. Stoga se ova čisto gragjanska tužba u konkretnom slučaju temelji na § 1316. o. g. z. (u kojem pak zastara nastupa tek kroz tri godine u smislu § 1489. o. g. z., prema kojem brodar odgovara za štetu, koju njegova službena lica prouzročuju kakovom put-niku). Dokazano je ispitom tužitelja, čiju dobru vjeru je i tuženik izrijekom naglasio, da ne sumnja, da je sam glavom složio kaput i zaključao kovčeg; dokazano je takogjer, da je kovčeg putem bio u štivi parobroda, da u Trstu nije bio otvoren od financijske straže, da dok je tužitelj kovčeg otvorio, odmah mu se potužio, da mu kaputa nema; dokazano je, da se na mjestu kaputa u kovčegu našlo nekih odpadaka slame, što je očito trag, da se nepozvana ruka u kovčeg uvukla. Jasno je prama tome, da je kaputa nestalo putem i to se ima dakako da upiše u krivnju osoblju parobroda, za koju krivnju pak treba vlasnik istoga da odgovara (§ 1316 o. g. z.). O vrijednosti kaputa ni bilo spora, a ista se u ostalom prikazuje pravedno odmjerena. S tih je razloga presugjeno kao u dispozitivu.
Prizivni je sud (okružni sud u Dubrovniku, Bc l 27/13) potvrdio prvostepenu presudu sa ispravnih razloga iste.
Vrhovni sud riješenjem od 19. nov. 1913, Rv IX 312/13 nije udovoljio reviziji.
Razloži.
Utvrdjeno je, da je tužitelj u svom svojstvu kao putnik predao tuženiku svoju prtljagu za prijenos, da mu je tuženik izdao cedulju, a on platio dotični iznos, da stoga osnovom ove tužbe nije prosti posao o pomorskom podvozu, več posao za prevažanje putnika, t. j. prevozni ali pasažirski ugovor, — koji je ugovor u novijim pomorskim zakonodavstvima izrijekom uredjen, dočim nije uredjen u drugoj knjigi francuskog trgo-vačkog zakonika, koja u Dalmaciji vrijedi kao zakon. Ovaj se zakon naime u nasl. VI—VIII bavi jedino ugovorom o pomorskom podvozu, biva ugovorom, predmetom kojega je prijenos trgovine po moru uz plaču. Da se niti charter-ugovor — najam
358
cijelog broda, ali kvotnog dijela broda ili nekog prostora broda u spomenutu svrhu, — niti ugovor, kojim se neka osoba obvezuje na prijenos pojedinih komada robe (t. zv. Stiickguterver-trag) ne mogu po podobju primijeniti na pasažirski ugovor, to je očito, tim više što se pasažirski ugovor mora shvačati kao nerastavna cijelina. Ne smije se stoga dijeliti ga u dva samo-stalna ugovora, te ne osvrčuči se na utanačenje, predmetom kojega je prijenos putnikove osobe, prosudjivati poleg načela ugovora o pomorskom podvozu, utanačenje glede stvari, koje putnik nosi sobom. Pri tome se — budi nuzgredno rečeno — mora imeti na umu, da austr. trgovački zakonik nabrajajuči trgovačke posle spominje posle zavoda odredjenih za prijenos osoba, te pored preuzimanja prijevoza trgovine po moru spominje i prijevoz putnika po moru (čl. 272 br. 3, 271 br. 4, trg. z.), kar isto da železnički prometni red i železnički prometni pravilnik sadržavaju posebnih ustanova, kojima je uredjen pravni odnošaj izmedju železnice i putnika.
Čl. 435, 436 Codice di commercio di terra e di mare, na koje se tuženik pozivlje, odredjuju: »Nepripustljive su ove tužbe, kakve god vrste bile, protiv kapetana . . . radi oštečenja robe, kada je roba bila primljena bez protesta; — sve tužbe, kakve god vrste bile, protiv krcatelja radi avarija, ako je kapetan robu predao i vozarinu brez protesta primio. — — Ovi protesti i reklamacije su ništave, ako ih se nije kroz dvadeset-četiri sata podiglo i dostavilo i ako se nakon njihova datuma kroz mjesec dana ustalo sudskom tužbom.« Istina je, da je ovdje govor o »tužbama kakve god vrste bile« i o robi uopče. Ali se po sebi razumije, da se zakon u ovim konačnim člancima može odnositi samo na one tužbe, kakve god vrste bile, glede robe, koje su tužbe u prethodnim člancima zakona uredjene, pri čem se ne može ne uvažiti, da se u čl. 419 talijanskog teksta više pomenutog zakonika, koji u Dalmaciji vrijedi kao izvornik, nalazi riječ »bagagli (de)P equipaggio)« u opreci sa »mercanzie«, koje se spominju u prethodnim člancima, što bi se zaista takodjer moglo navesti na obrazloženje mišljenja, da se pod »robom« u čl. 435, 436 C. d. c. ne smije razumijevati i prtljaga.
Da li prijevozna karta tužiteljeva ili cedulja, te mu je bila izručena vrhu prtljage, sadržavaju ustanova, iz kojih bi moglo
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
359
proističi, da bi se propisi više pomenutih zakonskih ustanova imali primijeniti kao lex contractus, to ne treba pretresati, kada u ovom smjeru nema ni kakvog utvrdjenja, niti prigovora.
Iz ovih razmatranja slijedi, da je ispravno — od revizije sa gledišta br. 4 § 503 gr. p. pobijano — pravno mišljenje nizih molba glede pitanja, da li se u ovom slučaju primijeni član 435, 436 Code de commerce, i da se radi o pravnem odnošaju, koji se ima presudjivati pomoču §§ 970, 1316 o. gr. z.
Što se tiče pitanja tuženičine krivnje, opaža se, da opčeniti odnosni prigovor revizije »da je tužitelj morao strogo dokazati, do mu je kaput nestao na brodu i da se je to dogodilo krivnjom ljudi od broda« ne može, da na temelju br. 4 § 503 gr. p. bude u revizijskom postopku podlogom pretresa, a to tim manje, što su niži sudovi uprav sve to, navadjajuči vrela svog spoznanja, smatrali dokazanim, a ovo utvrdjenje — uvjerenje prvog sudcal izvedeno iz dokaznog gradiva — je uslijed odobrenja u drugoj molbi postalo nepobitno.
Moralo se je stoga s- pozivom na temeljita razmatranja nizih sudova presuditi kao gore.
Dr. J. Polec.
c) K razlagi cesarskih naredb o moratoriju — Zopetna dražba ni izvršilno dejanje v zmislu izvršilnega reda.
Zemljišče X je bilo prodano na prisilni dražbi dne 13. marca 1914. Zdražitelj A ni izpolnil pravočasno dražbenih pogojev. Zato je delavska zavarovalnica zoper nezgode v Trstu kot zahtevajoča upnica predlagala zopetno dražbo dne 25. septembra 1914 v izterjanje terjatve na zastalih prispevkih iz zavarovalnega zakona zoper nezgode z dne 28. dec. 1887 št. 1 ex 1888 drž. zak.
Izvršilno sodišče (Kamnik) je zavrnilo predlog (E 718/13), ker po zmislu cesarske naredbe od 13. avgusta 1914 štev. 216 drž. zak. zdražitelja ni smatrati za mudnega in ker ni ukreniti nobenih izvršilnih dejanj v korist terjatvam, glede katerih je plačilo odloženo.
Rekurzno sodišče v Ljubljani je dovolilo s sklepom od 7. okt. 1914 opr. št. R III 262/14 zopetno dražbo iz teh razlogov:
Po cesarski naredbi od 13. avgusta 1914 štev. 216 drž. zak. je plačilo zasebnopravnih terjatev, ki so zapadle pred prvim av-
360
Iz pravosodne prakse.|Civilno pravo.
gustom 1914, odloženo do 30. septembra 1914 (§ 1.) ter se ne sme dovoliti v tem odloženem roku v izterjanje takih terjatev izvršilno dejanje, pa tudi ne nadaljevati že tekoče izvršilno postopanje (§ 13.)
Zopetna dražba po navedenem določilu pa ne bi bila nedopustna, ker zopetna dražba ni izvršilno dejanje v zmislu zakona, zdražitelju nasproti ne, ker ni izvršilnega naslova zoper njega, zoper zavezanca ne, ker mu je s pravomočnim domikom po sili vzet izvršilni predmet in ker daljno postopanje ni več naperjeno proti njemu, dalje, ker sme le zahtevajoči upnik predlagati izvršilno dejanje, dočim smejo zahtevati zopetno dražbo tudi zavezanec in knjižni upniki (§ 154. i. r.). Zopetna dražba ima v bistvu le namen, da se doseže z novo prodajo zemljišča plačilo za terjatev tistega upnika, ki je predlagal prvotno dražbo, naj je zahtevajoči upnik ali ne.
Izvršilna terjatev spada na vsak način pod določbo §-a 1. navedene cesarske naredbe, ker gre za izterjanje denarne terjatve, toda le pod pogojem, da je terjatev zasebnopravna. Take terjatve pa tukaj ni. Terjatev delavske zavarovalnice zoper nezgode je jovnopravna denarna terjatev, ker obsega prispevke, katere je plačati iz naslova javnega prava in jih je smatrati, kakor davke in pristojbine, za javne davščine v zmislu člena III. uvodnega zakona k izvrš. redu. (Glej judikat štev. 144). Za take rerjatve pa ne veljajo določbe navedene ces. naredbe o odložitvi terjatev.
Vrhovno sodišče ni ugodilo revizijskemu rekurzu zdra-žiteljevemu (odločba od 25. novembra 1914 opr. štev. 366/14).
Razlogi.
V rekurzu se izpodbija sklep rekurznega sodišča zgol s trditvijo, da terjatev zahtevajoče upnice ni javnopravna, ampak terjatev iz zavarovalne pogodbe, ki je podvržena veljavnim na-redbam moratorija o odložitvi.
Res je sicer, da se ne smejo opraviti izvršilna dejanja v prid odloženih terjatev ne po § 13. cesarske naredbe od 13. avgusta 1914 štev. 216 drž. zak., ki je bila v veljavi od 15. avgusta do 30. septembra 1914, ne po § 17. ces. naredbe od 27. septembra 1914 štev. 261 drž. zak., ki velja od 1. oktobra 1914, in da se ne sme nadaljevati izvršilno postopanje, uvedeno v korist
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
361
odloženih terjatev, izvzemši prisilno upravo in zakupovanje, toda predlog za zopetno prodajo, ki je v prid enako vsem knjižnim upnikom in ki ima v istini le namen, da se razdeli izkupilo za prodano zemljišče, ni izvršilno dejanje v prid gotove terjatve v zmislu navedenih naredb.
Ne glede na to pa terjatev zahtevajoče upnice ni zasebno-pravna, nastala pred 1. avgustom, pa tudi ne denarna terjatev iz zavarovalne pogodbe, ker razmerje o zavarovanju zoper nezgode ne izvira iz pogodbe in ne iz določb državljanskega prava, ampak iz zakona od 28. decembra 1887 štev. 1 drž. zak. iz leta 1888, čegar vsebina in značaj kot javnopravna nujna norma nista dvomna. (§ 1. in 2. nav. zakona.) B. B.
B. Kazensko pravo.
I. Ako je ostal pravni pomoček zasebnega obtožitelja brez uspeha, mora le-ta obtožencu stroške vzklicnega postopanja — ne izvzemši stroškov zagovarjanja — povrniti, čeprav ostane pri obsodbi obtoženca. — II. Obsojenemu obtožencu se ne smejo priznati stroški za pritožbo glede stroškov, niti tedaj ne, ako je imela uspeh.
Bernard R. je tožil Jožefa H. radi razžaljenja časti, ker mu je ta v pismu na neko družbo očital nečastna, nenravna, če ne celo kazniva dejanja. Glavna razprava je bila 3. januarja 1914 in se je nadaljevala 29. istega meseca. Na ta dan je zasebni obtožitelj razširil obtožbo na ustno izjavo Jožefa H. enake vsebine, kakršno je imelo pismo.
Okrajno sodišče v L. je s sodbo z dne 12. februarja 1914 razsodilo, da se Jožef H. oprošča radi razžaljenja časti po § 488. k. z. s pismom v zmislu § 259. t. 3 k. pr. r., dočim ga je radi istega prestopka, storjenega z ustno izjavo, obsodilo na 50 K denarne kazni in v zmislu §-a 389 k. pr. r. v povračilo stroškov kazenskega postopanja, osobito zastopniških stroškov zasebnega obtožitelja v znesku 55 K. Zoper to sodbo je vložil Bernard R. vzklic zaradi izreka o krivdi glede pismene razžalitve in zaradi izreka glede kazni. Obsojenec Jožef H. pa se je pritožil radi izreka o stroških. Prerekal je dolžnost povračila stroškov kazenske ovadbe ter glavnih razprav dne 8. jan. in 12. februarja
362
1914, ki sta se nanašali le na pismeno razžalitev, ter zahteval povračilo stroškov za svoje zastopanje pri teh dveh razpravah.
Okrožno sodišče v L. je zavrnilo s sodbo z dne 26. marca 1914 vzklic Bernarda R. popolnoma. Glede povračila stroškov pa je izreklo, da zadenejo posebni stroški glede vzklica, ter njegovega pismenega in ustnega izvajanja zasebnega obtoži-telja, ostali stroški vzklicnega. postopanja pa obtoženca. Utemeljilo je ta izrek tako, da je obtoženec ostal obsojen in da je imel potemtakem že v I. instanci stroške po §-u 339. k. pr. r. in poslej tudi stroške vzklicnega postopanja trpeti ne izvzemši svojih zastopniških stroškov. — Pritožbi obtoženca zoper sodbo okrajnega sodišča je vzklicno sodišče z odločbo z dne 31. marca 1914 ugodilo. Po §-u 389. odst. 2 k. pr. r. je izločilo stroške ovadbe in dveh razprav, ki sta se nanašali le na tisto dejanje, radi katerega obtoženec ni bil obsojen, ter je znižalo vsled tega stroške, ki naj jih povrne obtoženec, na 30 K, ob enem pa mu je prisodilo po § 390. k. pr. r. 11 K 60 h za pritožbo, katere naj mu vrne zasebni obtožitelj.
C. kr. vrhovni kasacijski dvor je z odločbo z dne 6. julija 1914, o. štev. Kr 1 247, 248/14-4 na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakona izrekel, da kršita i vzklicna sodba z dne 26. marca! 914 iodločbavzklic-nega sodišča z dne 31. marca 1914 zakon, prva, ker se ni naložilo zasebnemu obtožitelju povračilo vseh stroškov vzklicnega postopanja, druga, ker se je prisodilo obtožencu stroške za njegovo vspešno pritožbo nasproti obtožitelju.
Razlogi.
Od zasebnega obtožitelja vloženi redni pravni pomoček vzklica je ostal čisto brezuspešen. Zatorej mora trpeti on po §-u 390. odst. 3 k. pr. r. posebne stroške, ki so nastali z vložbo tega pravnega pomočka. K tem stroškom spadajo po §-u 393. odst. 3 k. pr. r. tudi stroški zagovora obtoženca pred vzklicnim sodiščem; kajti zakon ne govori, kakor morda vzklicno sodišče misli, o posebnih stroških pravnega pomočka, ampak splošno o posebnih, z naperjenjem pravnega pomočka povzročenih stroškh. Od povračila zagovorniških stroškov obtoženca v vzklicnem postopanju zasebni obtožitelj, ki propade z vzklicem
Plenarni sklepi c. kr upravnega sodišča izza septembra 1913. 1.     363
ni oproščen vsled tega, ker je obtoženec ostal obsojen in ker mora po §-u 389. k. pr. r., stroške kazenskega postopanja prve instance trpeti. Vprašanje o povračilu stroškov, povzročenih po brezvspešnem rednem pravnem pomočku ni rešeno po §-u 389. k. pr. r., ampak v drugem odstavku §-a 390. k. pr. r. Potem takem bi bilo izreči, da bodi zasebni obtožitelj zavezan povrniti vse stroške vzklicnega postopanja, torej tudi stroške zagovarjanja obtoženčevega v tem postopanju.
Obtožencu Jožefu H. pa se nadalje ne bi smelo priznati stroškov njegove pritožbe v znesku 11 K 60 h napram zasebnemu obtožitelju. Določba odst. 2. §-a 390. k. pr. r. se nanaša le na obveznost glede stroškov pri pravnih pomočkih, ki so ostali brez vspeha. V ostalem pridejo, kakor nanese stvar, ali določbe §-a 389., ali določbe §-a 390. odst. 1. k. pr. r. do uporabe. Ker je bil obtoženec obsojen, zadenejo ga stroški njegovega zagovarjanja (§ 281. št. 4., 389, odst. 1 k. pr. r.) Morebitni, vsled pravnega pomočka povzročeni stroški se ne smejo naprtiti zasebnemu obtožitelju; ta bi moral le tedaj te stroške povrniti, ako bi se bilo postopanje, uvedeno vsled zasebne obtožbe, končalo na kak drug način, in ne z obsodbo, — kar pa v danem slučaju ni bilo tako. Dr. M. D.
Plenarni sklepi c. kr. upravnega sodišča izza septembra 1913. 1.
(Uradno doposlano.) A. Administrativne pravne stvari.
1. a) Upravičeni so ugovarjati proti volilnemu postopanju radi pripustitve drugih volilcev samo volilci tiste volilne skupine, v kateri se je pripetila grajana pripustitev, razun če je po partiku-larnem pravu dana drugačna legitimacija za volilne ugovore.
b) Glede legitimacije za volilne ugovore radi nezakonite zavrnitve volilnih glasov se vzdržuje sklep oddelnega plenuma od 17. maja 1909. (Sklep 22. septembra 1913.)
2. a) Podjetnik je oproščen povračila po § 32 zakona o boln. zavar., ako dokaže, da ne zadene njega ali osebo, koje krivdo mu je
364     Plenarni sklepi c. kr. upravnega sodišča izza septembra 1913. 1.
zastopati,  nobena krivda, ako se prijava po zmislu § 31 zakona o boln. zavar. ni sploh opravila ali ne pravočasno.
b) Za povračilno dolžnost po § 32 zakona o boln. zavar. ni treba, da je podjetnik vedel ali vedeti moral za obolelost svojega delavca, ki se je zgodila pred njegovo prijavo. (Sklep 24. novembra 1913.)
3. V § 121 odst. 11 obrt. r. (in § 32 zak. o boln. zavar.) ustanovljena regresna dolžnost delodajalcev k povračilu vsega potroška bolniške blagajne, ne obsega tudi povračila kvote pavšalnega honorarja za blagajničnega zdravnika. (Sklep 9. decembra 1913.)
4. Tiskarji s o upravičeni opraviti tista knjigoveška dela, ki so vsled razvoja trgovine in prometa potrebna, da napravijo svoje tiskarske proizvode sposobne za prodajo (Sklep 30. marca 1914.)
5. Tiskarji niso upravičeni vse svoje tiskarske proizvode izdelovati tudi v drugih kakor broširanih vezavah. (Sklep 30. marca 1914.)
6. Po občinskem redu za Prago z dne 1. maja 1850 dež. zak. št. 85, je za volitev članov mestnega zastopa predpisana javnost glasovanja in skrutinija toliko, da se volilcem ne more zabraniti navzočnost pri volitvi volilne skupine in volilnega okraja, h kateremu sami pripadajo, kolikor dovoljuje prostor. (Sklep z dne 25. maja 1914.)
7. a) Verski zakladi so subjekti pravic in dolžnosti (t. j. takih, ki po zakonih lahko pristajajo tudi privatnim osebam) in so torej legitimirani za pritožbe pred upravnim sodiščem proti odločbam ministrstva za bogočastje in nauk.
b) K dolžnostim verskega zaklada kot stranke ne spadajo one dolžnosti, ki so jim naložene s takozvanimi kongrua-predpisi (n. pr. zakon od 19. septembra 1898 drž. zak. št. 176).
c) Rok za pritožbe pri upravnem sodišču je računati tako: Ako je finančna prokuratura že v administrativnem postopanju
zastopala takšen fond, in če se jej je v tej lastnosti kot odvetnici tega zaklada dostavila izpodbijana odločba, od dne dostavitve finančni prokuraturi; v vseh drugih slučajih pa od tistega dne, s katerim je izpodbijana odločba datirana. (Sklep 8. junija 1914.)
8. a) Šolsko nadziralno oblastvo n i upravičeno, da bi sklep učiteljske konference, ki ga izpodbija kak član po § 147 odst. 2. šol. reda z  dne 29. septembra 1905 drž. zak. št. 159, in ki se je z njim
Plenarni sklepi c. kr. upravnega sodišča izza septembra 1913. I.     365
učencu po zmislu § 92 odst. 2. navedene naredbe pripoznala občna zmožnost za prestop v višji razred, — predrugačilo po svojem stro-kovno-tehničnem preudarku iz razlogov javne šolske koristi. (§ 148 odst. 4 šol. reda.)
b) Šolsko nadziralno oblatvo je upravičeno, da sklep učiteljske konference, ki ga izpodbija član po § 147 odst. 2 šol. reda, in ki se z njim učencu po zmislu § 92 navedene naredbe pripozna občna zrelost za prestop v višji razred, — razveljavi iz pravnih razlogov.
c) Ako se je učencu, oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku dostavil tak po § 92 storjen in po § 147 navedene naredbe izpodbijan sklep pred končno odločbo šolskega nadziralnega oblastva, tedaj učenec ni s tem pridobil takojšnje pravice do prestopa v višji razred, da bi se ne dala odtegniti s poznejšnjo končno odločbo šolskega nadziralnega oblastva. (Sklep 22. junija 1914.)
B. Finančne pravne stvari.
1. Odplačilo za začasno prepustitev zemlje za pridobivanje peska in gramoza je smatrati za prejemek pri ovedbi davku zavezanega dohodka (Sklep 27. aprila 1914.)
2. V rok za vložitev prošnje po zmislu § 2 odst. 4 zak. od dne 19. marca 1876 drž. zak. št. 28, za podaljšanje roku v svrho priobčila razlogov izdane odločbe se ne vštevajo dnevi poštnega hoda. (Sklep 11. maja 1914.)
3. Odpisati je pristojbino od kontumačne sodbe, ki se vsled postavitve v prejšnji stan razveljavi po § 150 c. pr. r. (Sklep 25. maja 1914.)
4. Pogodbeno pristojbino po tp. 57 E morajo družabni pre-skrbovalni zavodi plačati neposredno, torej tudi tedaj, če se dotična listina (vsprejemnica) ni izdelala. (Sklep 15. junija 1914.)
5. Če tožnik v tožbi izjavi, da je pripravljen namesto izpolnitve kupne pogodbe o zemljišču sprejeti določen denarni znesek, tedaj se za odmero percentualne pristojbine od sodbe ne sme vzeti za podlago manjša vrednost, kakor je vrednost zemljišča. (Sklep 15. junija 1914.)
366
Listek. O narodnih pravnih nazorih.
L I S T K K. O narodnih pravnih nazorih.
Spisal Fr. Milčinski, c. kr. dež. sod. svetnik.
V narodopisju zavzema tudi pravo svoje mesto.
V prislovicah se zbrušena lesketa stoinstoletna pravna modrost naroda. V Kocbekovi zbirki pregovorov, prilik in rekov je najti celo vrsto takih, ki se nanašajo na pravo. Nekaj jih je prav jedrnatih vmes. N. pr.: Beseda dolg dela. — Boj se tega, ki prisega. — Cve-nk večkrat pravico preupije. — Česar ljudstvo ne graja, nikogar vest ne peče. — Da se pravica prav spozna, treba je čuti dva zvona. — Glad se obešala ne boji. — Kdor ima moč, ima tudi pravico. — Kjer ni postave, tam ni prestopka. — Nove postave, nove zmešnjave. — Postave so kakor pajče-vina: muhe drže, čmrlje izpuste. — Ti meni, jaz tebi, najkrajša je pot in malo zmot. —
Na drugi strani pričujejo pravne vraže, da poleg modrosti tudi abotnost v priprostem narodu še ni izumrla. Najbolj znane slovenske pravne vraže so one pri priseganju. Nekaj malega je d njih pisal Navratil v letopisu Slovenske Matice za leto 1896 na strani 41. Iz lastnih izkušenj bi še to dodal, da se nosne ženske včasih branijo priseči, češ, da ne bi prisega padla na bitje pod srcem. Svoj prostorček naj najde tukaj tudi dogod-bica, ki mi jo je lansko leto par dni pred svojo smrtjo pisal iz Slatine rajnki dr. Josip Kušar in ki se glasi tako: Pred kratkim je stala pred kazenskim sodnikom v Kranju obdolženka M. P., ki misli, da ves svet zgol iz sovraštva krivo prisega zoper njo. Zaslišati se bi morala in poprej zapriseči priča S., toda M. P. se je po robu postavila in izjavila, da tej babi ne da prisege in ne pusti, da bi prisegla, drugače če ji sodnik da »živo prisego«: Na sodnikovo vprašanje je potem pojasnila: »Živa prisega je taka, da bo S.-ovo koj hudič vzel, ko bo prisegla, saj bo tako po krivem pričala.«
Med pravne vraže spadajo tudi pravni talismani, »Kola-monovi žegin«, ki jih praznoverni ljudje s sabo jemljo na sodišče, da se obvarujejo obsodbe in enakih neprilikih. Ko sem služboval
Listek. O narodnih pravnih nazorih.
367
leta 1896. v Idriji, je tak listek padel neki obdolženki iz žepa. Listek sem izročil rajnkemu dru. Štreklju, napisano pa je bilo na listku nekako tako, da iz sodne hiše trije mrtvi možje gledajo pri oknih, prvi brez glave, drugi brez srca, tretji brez jezika ali kali, Bog daj svojo pomoč, da se stvar na sodišču brez škode konča. Enakosloven »zapis« uporabljajo tudi lužiški Slovani, kakor to poroča dr. A. Hellvvig v »Verbrechen und Aberglaube«.
V narodopisje spadajo nadalje pravni običaji n. pr. pri kupčijah: udarjanje v roke, likof, božji denar itd.
Manj znane nego so pravne prislovice, vraže in navade, praktičnim pravnikom pa le še bolj zanimivi so slednjič narodni nazori o raznih določbah uzakonjenega prava. Čudno-je, kako so cesto široki krogi naroda trdno uverjeni, da zakon kaj določa, pa ni sence tega najti v paragrafih. Taki krivi nazori o živem zakonu, ki imajo svoje vire v prastarih običajih, nekdanjih zakonih, morebiti tudi v slučajnih dogodkih, so dostikrat vzrok brezupnim tožbam in pritožbam. Nudijo pa hkratu zanimiv vpogled v pravni čut naroda in služijo lahko pri razlagi prave volje ob pogodbah ali oporokah. Kar sem takih pravnih nazorov v teku svojega sodnega poslovanja v Ljubljani, pri raznih sodiščih na Gorenjskem in v Idriji prilično zvedel in so mi tovariši iz drugih okrajev potrdili o njih, da so tudi njim znani, jih nastopno pri-občujem.
Iz pravnih odnošajev med zakonci.
Nevesto se lahko zaara; če zaroko razdere, mora vrniti dvojno aro.
Mož ima pravico, svojo ženo strahovati. — Samo »čez tarifo« je ne sme udariti, je pripomnil neki očanec na Brdu.
Če žena zapusti moža pa se spet poravnata, mora mož priti ponjo, da jo pelje domov.
Mož je plačnik vseh dolgov, ki jih napravi žena, dokler je javno ne prekliče. Če mož prodaja svojo domačijo, mora biti žena zraven. »Kar je žena, to je mož.«
Iz varstvenega in skrbstvenega prava.
Nezakonski otroci. Nezakonska mati mora priseči, čigav je otrok. — Ako je nezakonski oče voljan, poročiti otrokovo mater, pa ga ona ne mara, ni dolžan plačati alimentov. Kdor nezakonsko mater poroči, prevzame tudi skrb za otroka,
368
Listek. O narodnih pravnih nazorih.
čeprav ni njegov: »saj ga je videl.« — Rejnica ni zavezana, otroka prej dati iz rok, dokler ni poravnana vsa zastala rejnina.
Zakonski otroci. Moža, ki ne skrbi za ženo in deco, se sme dati v prisilno delavnico.
Skrbstvo. Kot zapravljivec se sme le tisti preklicati, ki je odprodal že kaj sveta. Preklic velja le za tri leta.
Iz dedinskega prava.
Testament velja le eno leto, vsako leto ga je treba ponoviti ali nanovo podpisati. Za priče so sposobni le možje (namreč oženjeni) in ki so bili vojaki. — Da se oporoke ne more ovreči, je treba voliti kaj za rimske maše ali za šolo. Iz istega namena se je svoj čas v kamniškem okraju večkrat bralo v oporokah presenetljivo volilo 10 gold. samemu presvitlemu cesarju.
Nujni delež znaša deset kron. Če ni otrok, imajo pravico do nujnega deleža tudi srtanski sorodniki.
Pravico, da prevzame domačijo, ima najstarejši sin.
Iz zapuščine duhovnika si sme vsak domačin kaj vzeti.
Iz obligacijskega prava.
Na cesti se ne sme terjati dolga, sicer dolg mine. Polagoma nastalega dolga ni treba vsega hkratu plačati, ampak polagoma.
Iz kazenskega prava.
Razžaljenje časti. Toži se lahko tudi zaradi laži, čeprav laž ni bila žaljiva. — Starši tožijo v svojem imena, če se jim je razžalil otrok. Prva (namreč žaljivka ali klofuta) je prepovedana, druga (vrnjena) ne. — Ni kaznjivo, če se komu reče: »Goljuf bi ti rekel, pa ti ne smem, — besedo nazaj!«
Tatvina. Kar voda prinese, se lahko vzame. Takisto, kar bi drugače brez koristi lastniku šlo v nič, n. pr. mrtev zajec.
Neko županstvo v ljubljanski okolici je sodišču uradno sporočilo, da se ne šteje za tatvino, ako se jerebica vjame z golo roko in nese domov, pač pa če se jo ustreli ali vjame v zanjko.
Iz postopka.
Kolki. Veljavnost tožbe ali prošnje se ravna po višini kolka: čim višji kolek, tembolj sigurna ugodna rešitev. Včasih priproste stranke same odsebe vsiljujejo višji kolek,  nego je
Prošnja Josipa Kranjca (Krainca) za mesto izvanrednega profesorja...   369
potreben, le da ne bi tožba ali prošnja »nazaj prišla«. — Pri neki zapuščinski obravnavi so dediči ugibali, ali bi likvidirali precej obilni račun, ki ga je priglasil rajnkega zdravnik. Pa je bil med dediči tudi košat Korošec in ta se je ogiasil: »Ist die Rechnung gestempelt?« in ko se mu je ta okolnost potrdila, je izjavil: »Wenn die Rechnung gestempelt ist, dann muss sie auch gezahlt vverden!« Tako moč ima kolek. — Pogodbe brez kolka so dvomljive veljave.
Podpis. Če stranka ne mara podpisati, sodni ukrep zoper njo nima veljave.
Dokaz. Obdolžencu se mora krivda direktno dokazati; priče morajo priseči, da so obtoženca videle pri toženem dejanju, drugače se ga ne sme krivega spoznati.
Priče morajo držati s tistim, ki jih je predlagal, ker so »njegove« priče. Za prisego jim gre posebe pristojbina; nekateri, ki so posebno previdni, zahtevajo plačilo te pristojbine celo še pred prisego. Treba pa je pri sodniji vedno »enako« govoriti; kdor dvakrat enako ne govori, tega primejo. — Česar ne vprašajo, to se lahko zamolči.
Zagovornika mora plačati, kdor ga je najel. —
Skromno to gradivo se mi je nabralo prilično, samoodsebe, brez sistematičnega prizadevanja, kakršnemu bi kolikor toliko lahko v podlago služi! Bogišičev »Zbornik sadašnjih pravnih običaja u južnih Slavena«. Morebiti skromno to gradivo izpodbudi večjo pozornost na slične pojave: ta namen imajo te vrstice.
Prošnja Josipa Kranjca (Krainca)
za mesto izvanrednega profesorja avstrijskega civilnega prava.
V avtobiografiji, ki jo je napisal dr. Josip Krainc 1. 1858. svoji zaročenki, piše med drugim: »Več prememb je bilo odme-njenih za I. 1853. Svojo docenturo sem nadaljeval že četrto leto, toda rastoče sovraštvo, katero so nasprotniki Slovenstva namerili proti nji kot nepotrebni napravi, povzročilo je, da je polagoma pojemala Zato sem sklenil, da popustim to dvomljivo nameščenje
24
370    Prošnja Josipa Kranjca (Krainca) za mesto izvanrednega profesorja.
ter se naravnost pobrinem za kako odvetniško mesto . . . (glej »Slovenski Pravnik« 1. 1900, stran 216).
Zanimivo je besedilo prošnje, s katero je Krainc (tako je sam podpisal prošnjo) prosil za mesto izvanrednega profesorja. Glasi se tako:
Hohes kk. Unterrichts-Ministerium!
Hochdasselbe hat mir mit hohem Erlasse von 10. Dezember 1849 Z. 8932 die Docentur des biirgerlichen Rechtes in slovenischer Sprache an der hiesigen kk. Universitat fiir das Studienjahr 1850, respective die mit derselben verbundene Remuneration und mit hohem Erlasse vom 20. Oktober 1850 Z. 8682 unter gleichzeitiger Zufriedenheitsbezeugung iiber meine Tatigkeit auch fiir das Studienjahr 1851 zu verleihen geruht. Mit weiterem hohem Erlasse vom 10. Februar 1851 Z. 639 wurde mir die ehrende Bekanntgabe der Vorziiglichkeit der von mir diesem hohen Ministerium vorgelegten slovenischen Uebersetzung des allgemeinen biirgerlichen Gesetzbuches und mit hohem Erlasse vom 12. November 1850 Z. 9143 die Auszeichnung eines Priifungskommissars fiir die ju-dicielle Abteilung der theoretischen Staatspriifung zu Teil.
Nebst der Vorliebe zum juridischen Lehrfache und dem Bestreben, zur Ausbildung meiner bisher vvissenschaftlich vernachlassigten Sprache beizutragen, waren es vorziiglich diese Beweise des hohen Vertrauens, die mich mit Hint-ansetzung einer anderen gewinnbringenden Stellung veranlassten, alle meine Krafte der mir anvertrauten Docentur zu widmen. Es liegt jedoch in der Natur der Sache und der Unsicherheit der Stellung eines Docenten, dass ich die einmal liebgewonnene Lebensbahn mit einer anderen zunachst wohl jener der Advokatie, wozu ich die erforderliche Qualification besitze, vertauschen miisste, wenn mir nicht mit dem kommenden Studienjahre durch Fixirung meiner bisherigen Stellung mittels Umvvandlung der Docentur in eine ausserordentliche Professur Garantien fiir eine sorglose Zukunft und dadurch die Moglchkeit geboten werden konnte, mich dem von mir vertretenen Lehrgegenstande ganz zu widmen. Indem ich allen Grund habe anzunehmen, dass es in der Absicht der Regierung Seiner Majestat liege, die einmal ins Leben gerufene Lehrkanzel iiber juridische Wis-senschaften in slovenischer Sprache auch fiir die Zukunft zu erhalten, so wage ich die gehorsamste Bitte:
das hohe kk. Ministerium des Cultus und Unterrichtes geruhe gegenvvar-tiges Ansuchen Seiner kk. Majestat mit dem einratend zu unterbreiten,
Seine kk. Apostolische Majestat moge allergnadigst geruhen, mir mit dem kommenden Studienjahre eine ausserordentliche Professur aus dem oesterreichi-schen biirgerlichen Rechte in slovenischer Sprache an der hiesigen kk. Universitat zu verleihen.
Gratz, am 29. juli 1851. Dr. Josef Krainc.
Pravna fakulteta graška je prošnjo gorko priporočala rekoč: Die griindliche linguistische Bildung des Bittstellers, sein unverkennbarer Eifer im Vortrage des ihm zugewiesenen Gegenstandes und der sehr verzeihliche Wunsch, seine Stellung endlich genau bestimmt zu sehen, dienen als ebensoviel
Književna poročila.
371
Grunde der Unterstiitzung des vorliegenden Ansuchens, denen von Seite des LehrkOrpers noch die Besorgnis hinzufligt werden muss, es werde der Bittsteller sich wieder vom Lehrfache ab- und der juridischen Praxis zuwenden, falls seine Stellung im Lehramte durch die Gew3hrung seiner Bitte nicht gesichert werden solite.
Štajerski namestnik pa se je protivil prošnji v prvi vrsti iz financijalnih razlogov ter je še dodal:
Was die sonstige Vervvendbarkeit des dr. Krainz fiir das offentliche Lehr-amt betrifft, so erscheint dieselbe nicht so vorziiglich, dass er, um ihn fiir das Lehramt zu erhalten, die Auszeichnung der Ernennung zum ausserordentlichen Professor verdiente. Der LehrkOrper riihmt wohl seinen Eifer und seine griind-liche linguistische Bildung, schweigt aber iiber sein Talent, seine juristischen Kenntnisse, seine Geschicklichkeit und Gabe des Vortrages. Wenn dr. Krainz in dieser Beziehung eine ausgezeichnete Begabung besasse, so miisste wohl auch eine zahlreichere Frequenz eine natiirliche Folge davon sein.
Krainčeva prošnja ni imela uspeha, ker so podcenjevali znanstveno vrednost njegovih predavanj, in vendar so ta predavanja, katera je pozneje izdal Pfaff v nemškem jeziku kot »Sy-stem des oesterreichischen allgemeinen Privatrechts«, še danes, po 63 letih, prav za prav edina porabna učna knjiga za celokupno avstrijsko civilno pravo. X.
Književna poročila.
Slovenska pravna terminologija. Ko so se leta 1848. ljudstva otresla tesnih spon absolutizma, so povzdignili slovanski narodi svoj glas za pravice in svobodni razvoj svojih plemen in jezikov. Država se ni mogla ustavljati tej soglasno izraženi zahtevi in ji je bilo poskrbeti za sredstva in pripomočke, da dejansko izvrši narodne in jezikovne pravice. Ker pri dotedanjem strogem nemškem centralizmu slovanski jeziki niso prihajali v poštev, je docela primanjkovalo vseh potrebnih sredstev in pripomočkov. Za prvo in poglavitno potrebo se je spoznalo, da se zan prej izdaja državni zakonik v vseh deželnih jezikih in v to svrho je postalo nujno, ustanovi i za posamezne jezike stalno pravno in politično terminologijo, ki naj bi služila urednikom državnega zakonika kakor tudi uradom in strankam pri njih poslovanju in medsebojnem občevanju.
Prvotni namen je bil, prirediti enotno terminologijo za vse slovanske jezike, obične v avstrijskem cesarstvu. Ta namera se pa ni dala izvršiti. Pravosodno ministrstvo je potem leta 1849. sklicalo odbor za skupno prireditev terminologije za hrvatski, srbski in slovenski jezik. Tudi za to skupino se ni dala prirediti skupna in enotna terminologija, a posrečilo se je vsaj, za ta narečja združiti terminologijo v eni knjigi, kjer sledijo nemškim hrvatski, srbski in slovenski termini in izreki.
372
Književna poročila.
Delo, katero je ta komisija izvršila in je izišlo natisjeno leta 1853., je z ozirom na čas in okolščine, v katerih je nastalo, tako dovršeno, da vzbuja občudovanje. Sodelovali so pri tem pač najboljši juristi in jezikoslovci, toda urednikom je bila treba docela ledino orati. Niso imeli nikakih pripomočkov, nikakih vzgledov, juridičnega jezika v jugoslovanskih narečjih sploh do tedaj ni bilo, in vendar so termini juridično tako točni in jezikovno tako pravilni in prikladni, da se še danes rabijo neizpremenjeni ali pa samo izpremenjeni toliko, kolikor nanaša naravni razvoj jezika. So pa tudi oskrbeli redakcijo slovenskega dela odličnjaki kakor znameniti dunajski odvetnik dr. Matija Dolenc, slavni slavist in univerzalni jezikoslovec dr. Fran Miklošič in ministerijalni tajnik Matej Cigale, ki se je odlikoval kakor jurist in jezikoslovec in je bil prvi urednik slovenske izdaje državnega zakonika.
Ta terminologija pa vzlic svoji izvrstnosti sčasoma ni mogla več zadostovati. Čeprav je bila po večem še porabna za to, kar obsega, je po obilici novih terminov, ki so jih ustvarili brezštevilni zakoni od leta 1853. sem, postala pomanjkljiva. Vrhu tega je polagoma pošla in si je ni bilo več mogoče nabaviti. Slovenski pravosodni jurist ali upravnik, če naj ni iskal terminologičnih izrazov za vsako potrebo v raznih zakonih samih, ni imel več kaj v roke vzeti. Slovenski jezik si je polagoma pridobival čedalje več veljave pri oblaslvih, — a čim bolj se je rabil, temveč je šla njegova pravna nomenklatura narazen. Pisal in koval je izraze vsak po svoje in nastala je nujna potreba, da se izda nova terminologija, v katero bi se vsprejelo tudi vse novo terminologično gradivo.
To potrebo je uvidelo društvo .Pravnik" precej v početku svojega obstanka in se je lotito dela, da se ustvari nov," stanju legislature in razvoju jezika primerni pravno-terminologični slovar.
Društvo .Pravnik" je torej leta 1889. pozvalo slovenske pravnike, naj mu pomagajo nabirati gradivo za ta slov?r. Smatralo se je za najprimernejše, pregledati vse letnike državnega in nekaterih deželnih zakonikov, primerjati njih nemško besedilo s slovenskim glede točnosti izraza in prevoda ter izpisati vse terminologične izraze in izreke. Razdelili so so letniki zakonikov med več kot 40 slovenskih pravnikov, ki so jih izpisavali in gradivo doposlali Pravnikovemu odboru. Treba pa je bilo ene moči, ki naj vse to ogromno gradivo razbere, presodi in odloči, kaj se vsprejme in kaj izloči. Težko bi bilo najti slovenskega jurista, ki naj poleg svojih poslov opravi vse to obširno in silno naporno delo. Izposlovalo je torej društvo za tedanjega sodnega pristava, sedanjega ministerijal-nega svetnika dr. Janka Babnika 6-mesečen dopust, da to delo izvrši.
Dr. Babnik pa ni ravnal popolnoma samolastno, dvomljive izraze je izločil ter jih poslal celo listo nekaterim pravnikom v presojo in da mu povedo svoje mnenje. Posebno pa je bilo potrebno, stopiti v dotiko z urednikom državnega zakonika, ker je bilo stremiti za tem, da le-ta delo pripozna in se obveže, vzeti ga za podlago pri vrejanju zakonika. Tedanji 'urednik dr. Kari Štrekelj je rokopis pregledal, izrazil svoje mnenje glede marsikaterih besed, kar je seveda urednik terminologije uvaževal, ter je izjavil, da hoče pri uradni slovenski izdaji zakonov in ukazov v državnem zakoniku rabiti termine in besedje te terminologije.
Odkar je izišla dr. Babnikova .Nemško-slovenska pravna terminologija", je preteklo 20 let. V tej 20-letni dobi je izišlo veliko število novih in obširnih
Književna poročila.
373
zakonov. Prinesli so nove pojme in zanje nove izraze. Vzemimo samo novi civilnopravdni in eksekucijski red, množico finančnih in socijalnih zakonov itd. Vse to sili nato, da se čimprej priredi nova izdaja, tembolj, ker je zaloga prve tudi že pošla. Nadejamo se, da društvo .Pravnik" ob nastopu svojega druzega četrt-stoletja zasnuje in izvrši novo izdajo z enako vnemo in odločnostjo, kakršno je pokazalo za prvo izdajo. Postavilo si bode s tem spomenik .aere perennius". Dr. F.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Letnik I. do X. Izdalo Zgodovinsko društvo v Mariboru. Uredil Anton Kaspret. Maribor 1904. do 1913. 1.
Začetkom 1. 1903. seje ustanovilo v Mariboru Zgodovinsko društvo, ki mu je smoter proučevanje domače zgodovine slovenskega Štajerja in drugih notranjeavstrijskih dežel, ki so bile pod žezlom Habsburžanov nekateri-krat upravno združene. Sredstvo mu je bilo sprva le — muzej v Mariboru. Ali že v seji odbora dne 11. decembra 1803 se je sklenilo, da izdaja društvo svoje glasilo, ki ga dobe člani ob članarini zastonj. To glasilo je naznanjeni Časopis za zgodovino in narodopisje.
V predgovoru je obljubil, da hoče gojiti edino le objektivno zgo-dopisje, pri tem pa se ozirati na zgodovino in narodopisje, pa tudi na slovensko slovstvo in jezikoslovje. V prvih letnikih skoro prevladuje zgodovina slovenskega slovstva in jezikoslovja, ali ne na kvar listu! Kajti prednjačil je glede jezikoslovja s svojimi kremenitimi spisi - dr. Kari Štrekelj. Ne da bi si prisvajali strokovnjaške sodbe, smelo trdimo, da so Štrekljeve razprave tako temeljite, da jih noben slovenski jezikoslovec ne bo smel prezreti, pa tudi tuji strokovnjaki bodo radi po njih posegali. Literarnega zgodovinarja pa bodo zanimali dokaj številni spisi dr. Jožefa Glonarja, dr. Franceta llešiča, dr. Matije Murka in pa .prešernologa', dr. Avgusta Žigo na, slednjič prav lepo uspela Vrazova spomenica.
Da preidemo na zgodovinske razprave! Delavcev je tu zadovoljujoče število, lahko bi jih pa bilo še več . . . Pečajo se deloma bolj z lokalno zgodovino, deloma s splošno zanimivim gradivom. V prvem pogledu so si stekli zasluge osobito mnogo prerano umrli Matija Slekovec, potem dr. Fran Kovačič, dr. August Stegenšek, v drugem pa prof. Anton Kaspret ki - po vsebini prvih desetero letnikov soditi — ni le urednik, ampak tudi, duša listu. Od Kaspretovih člankov zanimajo brez dvoma prav vsi tudi pravnega zgodovinarja. Snov jim je : .Podelitev deželnega maršalstva na Štajerskem 1. 1560" (I. L), .Navodilo kranjskima poslancema škofu T. Hrenu in Herbartu Turjaškemu za obči deželni zbor v Lincu 1. 1614" (V. 1.); .Tiranstvo graščaka Frana Taha in njegovega sina Gabrijela" (VI. 1.); .Uplenitev kunš-perških in podsredskih podložnikov 1. 1573" (VIII. 1.) Veliko zaslugo si je stekel Kaspret s svojo razpravo „0 večah" (1. IV.) Na podlagi obširnih arhivalskih študij je pokazal on, zgodovinar, nam pravnikom, kakšna sodišča so imeli Slovenci za nižje pravde, kako so se ta sklicavala, kako se je na njih postopalo. Razprava je lep donesek k zgodovini domačega prava, donesek, ki kar miče, Ja se z inštitutom še nadalje bavimo in morebiti še kaj novega doženemo. K strogo pravnozgodovinskim člankom smemo šteti tudi razpravo .Postanek in pomen inštrukcij krvnih sodnikov za Štajersko, Kranjsko in Koroško" iz peresa podpisanega (X. 1.).
374
Književna poročila.
Marljivi urednik Kaspret pa je tudi pravno terminologijo obogatil za marsikak izraz, o katerem bi (po besedah drja. Karla Štreklja, ki jih je pisal malo pred smrtjo podpisanemu) veljalo, — da se ga mrtveca vzbudi k življenju! V dveh člankih nam je podal Kaspret .Slovarske drobtinice nabrane iz starih aktov in listin" (IV., VI. L), v posebni razpravici pa nam je razložil izraz .Letina-landgerichtliche Gebiihr." Od Kaspreta smemo pričakovati, da nam reši pozabnosti še marsikak pristno narodni pravni izraz! Slovenskega pravnega jezikoslovca pa utegnejo zanimati še druga poročila o listinskih ostankih glede pravnih poslov; n. pr. drja. Štreklja .Slovensko cesarsko odločilo iz 1. 1675", V. Preglja .Dve slovenski prisegi iz 1. 1715", drja. F. Kovačiča: .Dvoje kajkavskih slovenskih spomenikov iz središkega arhiva", Al. Terstenjaka .Slov. robotni patent cesarice Marije Terezije", slednjič drja. I. I. in drja. Frana Kotnika: .Dvoje slovenskih fevdnih priseg". Ne smemo pa pozabiti tudi še omeniti drja. Ljud. Pivka članka .Soseska", črtice o javnem pravu podravskih Poljancev med Ptujem in Ormožem (VIII. 1.), in pa drja. F. Kidriča obširne razprave .Oblega Sigeta v sodobnem hrvaškem opisu" (X. 1.), posebno imenitne in važne ne samo radi starega hrvaškega jezika iz konca 16. stoletja, ampak tudi radi splošne in pravne zgodovine.
Navedba teh razprav in člankov opravičuje pač že ob sebi, zakaj se v našem strokovnem glasilu spominjamo dejstva, da je Časopis za zgodovino in narodopisje letos prvo desetorico letnikov prekoračil. Tudi on orje ledino pravniške vednosti in sicer tam, kjer je najmanj delavcev: napolju pravne zgodovine slovenskega naroda. Naj bi te spominske vrstice, pripomogle, da mu naklonijo slovenski pravniki v bodoče več umstvene in gmotne podpore, kakor doslej! Dr. M. D.
Anton Meti und Hans Pirchegger: Steirische Gerichtsbeschreibungen. Als Quellen zum Historischen Atlas der oesterreichischen Alpenlander (f. Abteilung. Landesgerichtskarte: Steiermark). Verlag des historisches Vereines. In Komission bei Lenschner & Lubensky, G raz 1914. St. XLV11 -\- 719.
Delavni štajerski .Historischer Verein" izdaja doneske k razkritju štajerske zgodovine. Ti doneski so dospeli do edeninštiridesetega letnika. V najnovejšem zvezku je tiskano naznanjeno delo, ki se sme brez dvoma šteti k delom, vrednim, da jih spoznajo avstrijski pravniki sploh. — Cesarska akademija znanosti si je nadela nalogo, da izda zgodovinski atlant avstrijskih alpskih dežel. Prvi oddelek tega velikopoteznega podjetja naj bi vseboval karto deželskih sodišč. Tisti raziskovalci, ki so delali že leta in leta, da ugotove karto deželskih sodišč, so se morali kajpada temeljito baviti s arhivalnimi študijami o še ohranjenih popisih deželskih sodišč. Celokupno gradivo teh virov, ki sta jih dr. Anton Mell in dr. Hans Pirchegger nabrala o mejah svoječasnih deželskih sodišč in obgradij v družbi z drugimi strokovnjaki, na dalje pa tudi tistih virov, ki so bili doslej v drugih delih obelodanjeni, priobčeno je vkupe v naznanjenem delu in na ta način otvorjeno za strokovnjaško proučevanje. Ako se pomisli, da je bilo izmed 572 priobčenih opisov sodišč iz 13. in naslednjih stoletij le 120 že prej tiskanih, onda se razvidi, kako silno raziskovalno in zbiralno delo sta izdajatelja storila. Ni treba
Književna poročila.
375
še posebej povdarjati, da se more s temi staročastitimi viri o popisih meja deželskih sodišč in njih obgradij — prvih je bilo za časa štajerske Caroline (1574) med devetdeset in sto — kar največ okoristiti ne samo zgodovinar sploh, ampak še prav posebno tudi pravni zgodovinar, slednjič pa tudi oni, ki se zanima za jezikoslovje in narodopisje.
Posebej pa je omeniti razpravo, katero je priobčil dr. Anton Mell, ravnatelj deželnega štajerskega arhiva, v predgovoru k glavnemu delu (str. XIX do XLIV) pod naslovom: .Hohe und niedere Strafgerichtsbarkeit." Pisatelj prične s časom, ko se je razvil inštitut deželnih knezov in opiše vsebino vladarskih pravic. Tistihdob so imeli le eno najvišje deželsko sodišče (Landtaiding) za grofe, proste gospode, ministerijalce, viteze in oprode, a nižja deželska sodišča za neviteško prebivalstvo. Pozneje šele so dobila mesta pa obgradja (Burgfrieden) svoje sodne pravice. Poleg vseh teh se prikažejo sčasoma še eksempcije duhovskih zemljiških gospodarjev od deželskih sodišč; obenem, ko so postali ti gospodarji izvzeti, dobili so sami pravice nižjih sodišč. Še pozneje so si prilastili na podlagi običajev tudi še štajerski plemenitaši sploh nižje pravosodstvo, ki se je jelo sčasoma smatrati prosto za zasebno imovino. Deželnoknežja sodišča so obdržala krvno pravico (Blutbann), causae maiores, a samostani, duhovska in plemenita gospoda pa je dobila na tak način causae minores. Nadaljni tipus tvorijo dvorska sodišča gospode za svoje rojenjake (Holden).
Anton Mell določa po teh ustanovitvah vsebino različnih sodnih pravic in obseg sodnih okolišev. Razvoj je bil še pozneje ta, da so sprva samo nekatere osebe dobile krvno pravico v fevd, sčasoma je bilo čim dalje tem več takih fevdnikov, nazadnje so bila taka, t. zv. eksemptna sodišča tako mnogobrojna, da se mora koncem 16. stoletja govoriti naravnost o popolni patrimonijalizaciji deželskih sodišč.
Ko govori Anton Mell o pristojnosti sodišč, dotakne se tudi veleza-nimive pravice obgradja in strešne kapi štajerskih vlastelinov: Pravica obgradja je postala slednjič kriterij plemenitih vlastelinov, pravica strešne kapi pa jih je oproščala vsakojakega posega deželskih sodnikov v vlastelinsko posest, ter jim s tem priznala, da smejo sami kaznovati vsa kaznjiva dejanjna svojih podanikov.
Da bi prišel red v kaos teh sodišč, prišla je 1. 1574 štajerska Land-gerichtsordnung na dan, ali zaželjenega vspeha ni prinesla. Pisatelj prinaša slike, kako razdejano je bilo pravosodstvo. Popravilo se je šele ob kazenskem zakonu iz 1768. (Nemesis Theresiana) vsaj nekoliko. Podržavljanje v privatni lasti se nahajajočih kazenskih sodišč pa je šele vpotila od Jožefa II. zaukazana koncentracija deželskih sodišč. Čas restavracije za Jožefom II. je prinesel povratek k prejšnjim razmeram, ker je vlada opustila Jožefinsko kriminalnosodno organizacijo. Nadaljni poizkusi preosnove so natančno orisani do cesarske odredbe z dne 14. julija 1849, ki je ustanovila trdno podlago današnjemu ustroju. —
Vsa zgodovina kazenskih višjih in nižjih sodišč v notranjeavstrijskih deželah je seveda še precej temna. Vsekakor je Mellova razprava vsaj v glavnih stvareh prinesla luči in se sme zategadelj označiti za dober uvod k glavnemu delu, k opisu štajerskih deželskih sodišč in obgradij.
Dr. M. D.
376
Člani društva »Pravnika" vseh 25 let (1889- 1914).
v
Člani j društva »Pravnika" vseh 25 let (1889—1914).')
1. Dr. Babnik Janko, c. kr. okr. sodišča pristav v Logatcu, sedaj
c. kr. minist. svetnik na Dunaju.2)
2. Baš Lovro, c. kr. notar v Celju.
3. Brumen Anton, c. kr. okr. sodišča pristav v Slov. Bistrici, sedaj
odvetnik v Ptuju.
4. Drukar Avgust, notarski kandidat v Kranju, sedaj c. kr. notar v
Gornjem gradu.
5. Dr. Ferjančič Andrej, c. kr. držav, pravd, substitut v Ljubljani,
sedaj dvorni svetnik v p. na Dunaju.
6. Dr. Firbas Fran, c, kr. notar v Brežicah, sedaj c. kr. notar v
Mariboru.
7. Gabrielčič Miha, c. kr. okr. sodišča pristav v Tolminu, sedaj c. kr.
dvorni svetnik vrhovnega sodišča.
8. Gruntar Ignacij, c. kr. notar v Logatcu, sedaj v Ribnici.
9. Dr. Honian Alojzij,   odvetniški   kandidat   na  Dunaju,   sedaj
dvorni in sodni odvetnik na Dunaju.
10. Dr. Horvat Tomaž, odvetnik v Ptuju.
11. Dr. Hrašovec Juro, odvetnik v Celju.3)
12. Hribar Ivan, glavni zastopnik banke »Slavije« v Ljubljani, sedaj
ravnatelj v Ljubljani.
13. Hudovernik Aleksander, c. kr. notar v Kranjski gori, sedaj c. kr.
notar v Ljubljani.
14. Dr. Jurtela Fran, odvetnik v Ptuju.
15. Dr. Kavčič Jakob, c. kr. drž. pravd, substitut v Ljubljani, sedaj
c. kr. dvorni svetnik v p. v Ljubljani.
16. Klobučar Anton, c. kr. okr. sodišča pristav v Voloski, sedaj c. kr.
višjesod. svetnik v p. v Ljubljani.
17. Dr. Krisper Valentin, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj od-
vetnik v Ljubljani.
') Glej »Slovenski Pravnik" 1. 1910. na str. 93 in nasl., kjer je izkazanih tedanjih 174 članov. Izmed teh jih je ostalo živih, oziroma zvestih društvu vso dobo — 58.
2) Vso dobo društveni odbornik.
3) Vso dobo društveni odbornik.
377
IS. Kronvogel Josip, c. kr. okr. sodišča pristav v Št. Lenartu pri Mariboru, sedaj c. kr. dež. sod. svetnik istotam.
19. Dr. Kulterer Jurij, odvetnik v Velikovcu.
20. Lenček Niko, c. kr. notar v Velikih Laščah, sedaj v Škofji Loki.
21. Lončar Ivan, c. kr. davč. nadzornik v Krškem, sedaj c. kr. fin.
svetnik v Rudolfovem.
22. Lubec Karel, c. kr. fin. tajnik v Gradcu, sedaj c. kr. dvorni
svetnik v p.
23. Dr. Majaron Danilo, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj od-
vetnik v Ljubljani.1)
24. Dr. Munda Fran, odvetnik v Ljubljani, sedaj emerit. odvetnik v
Ljubljani.2)
25. Nabernik Ivan, c. kr. okr. sodnik v Litiji, sedaj c. kr. dež. sod.
svetnik v p. v Ljubljani.
26. Okretič Ivan, c. kr. okr. sodnik v Pazinu, sedaj c. kr. generalni
advokat na Dunaju.
27. Dr. Papež Fran, odvetnik v Ljubljani.
28. Plantan Ivan, c. kr. notar v Radovljici, sedaj v Ljubljani.
29. Pleiweis Karel, c. kr. avskultant v Ljubljani, sedaj c. kr. notar v
Višnji gori.
30. Ploj Oton, c. kr. notar v Žužemberku, sedaj v Črnomlju.
31. Dr. Poznik Albin, c. kr. notar v Rudolfovem.
32. Dr. Pretner Matej, odvetniški kandidat v Postojni, sedaj odvetnik
v Trstu.
33. Rybaf Otokar, c. kr. avskultant v Trstu, sedaj odvetnik v
Trstu.
34. Rogina Anton, c. kr. avskultant v Rudolfovem, sedaj c. kr. viš.
dež. sod. svetnik v Rudolfovem .
35. Rohrman Josip, notar, kandidat v Kostanjevici, sedaj c. kr. notar.
36. Dr. Rudolf Ivan, odvetnik v Konjicah.
37. Senčar Joip, c. kr. okr. sodišča pristav v Senožečah, sedaj not.
substitut v Rogatcu.
38. Dr. Sernec Josip, odvetnik v Celju.
39. Sitter Josip, c. kr. okr. sodišča pristav v Marenbergu, sedaj c. kr.
sodni svetnik v Brežicah.
40. Dr. Slane Karel, odvetnik v Rudolfovem.
¦) Vso dobo društveni odbornik, oziroma načelnik. 2) Vso dobo pregledovalec društvenih račrnov.
25
378
41. Smodej Josip, notarski kandidat v Radovljici, sedaj c. kr. notar
v Vel. Laščah.
42. Svetec Luka, c. kr. notar v Litiji.
43. Šetinc Josip, odvetniški koncipijent v Brežicah.
44. Škerlj Ivan, c. kr. drž. pravdnika substitut v Rudolfovem, sedaj
c. kr. viš. dež. sod. svetnik v p. istotam.
45. Dr. Šusteršič Ivan, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj odvetnik
v Ljubljani.
46. Dr. Senegala Jakob, odvetnik v Rudoliovem.
47. Dr. Schmidinger Karel, c. kr. notar v Kamniku, sedaj v Ljubljani.
48. Dr. Štempihar Valentin, odvetnik v Kranju.
49. Dr. Tavčar Ivan, odvetnik v Ljubljani.
50. Dr. Tekavčič Fran, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj od-
vetnik v Ljubljani.
51. Dr. Toplak Jakob, c. kr. avskultant v Gradcu, sedaj c. kr. viš. dež. sod. svetnik v Ljubljani.
52. Dr. Triller Karel, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj odvetnik
v Ljubljani.
53. Dr. Trinajstič Mate, odvetnik v Buzetu, sedaj v Voloski.
54. Dr. Turna Henrik, c. kr. avskultant v Trstu, sedaj odvetnik v
Gorici.
55. Vončina Ivan, magistratni svetnik v Ljubljani, sedaj magistr. rav-
natelj v p. v Ljubljani.
56. Dr. Voušek Fran, c. kr. okr. sodnik v Brežicah, sedaj c. kr.
dvorni svetnik v p.
57. Dr. Žitek Vladimir, odvetniški kandidat v Ljubljani, sedaj od-
vetnik v Rudolfovem.
58. Dr. Žnidarič Alojzij, odvetniški kandidat v Mariboru, sedaj c. kr.
notar v Ilirski Bistrici.
Razne vesti.
379
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. decembra 1914.
— (Kronika društva »Pravnika«.) Odbor je imel dne 28. septembra sejo, v kateri je sklenil, da se glede na vojni čas opusti namerjana vnanja proslava društvene 25-letnice, vendar pa priobči gradivo, došlo za slavnostno številko „Slov. Pravnika", skupno v zborniku, ki zaključuje letošnje izdanje društvenega glasila. Seje se niso udeležili, ker so poklicani v vojno službo, odborniki gg. Fr. Gerstenmaver, dr. vit. Grasselli in I. Škarja. — Osnova novih podružnic „Pravnikovih" je prijavljena oblastvom in od teh vzeta na znanje za mesta: Rudolfovo, Celje in Maribor, za Celovec in Gorico.
— (Na bojiščih) so častno padli za cesarja in domovino izmed domačih pravnikov, kolikor dosedaj znano, dr. Miroslav Vrančič, avskultant v Ljubljani, dr. Fr. Pompe, drž. pravd, namestnik v Ljubljani, Josip Šinkovec, odvetniški kandidat v Ljubljani, dr. Karel Bicek, okr. komisar v Ljubljani in dr. Rudolf Silan, avskultant v Mariboru. Bili so vsi vrli in občespo-štovani možje, slava njihovemu spominu!
— (t Eksc. dr. Anton vitez Ran da), bivši minister, profesor na češkem vseučilišču v Pragi, predsednik Češke akademije, podpredsednik državnega sodišča, dosmrtni član gosposke zbornice, častni doktor univerz v Bologni in Krakovu, predsednik Pravnicke jednote v Pragi, imetelj premnogih avstrijskih ter inozemskih odlikovanj — je nagloma umrl dne 6. oktobra na svojem letovišču blizu Prage in bil dne 9. oktobra pokopan z vsemi častmi na Višehradu med največimi možmi češkega naroda. Dne 8. julija t. 1. je bil doživel 80 let in dasi je želel, naj se ta jubilej ne praznuje, prejel je nebroj čestitk in adres iz znanstvenih in političuih krogov; med prvimi čestitatelji je bil njegov nekdanji učenec, prestolonaslednik nadvojvoda Kari Franc Jožef. O življenju in delovanju po vsej Evropi slovečega pokojnika, o njegovih nesmrtnih zaslugah zlasti za napredek pravoznanstva priobčimo v prihodnjem letniku daljši spis in oceno. Iz njegove poslednje volje naj le omenimo, da je volil vso svojo knjižnico Pravnicki Jednoti v Pragi; svoja predavanja iz trgovskega in meničnega prava pl. K. Hermannu, prof. na češki univerzi, in predavanja iz državlj. prava zopet Pravnicki Jednoti, da jih mogo izdati. Pravico založništva za vse že tiskane spise je prepustil Češki akademiji znanosti.
— (t Dr. JaromirČelakovsky,) dvorni svetnik in profesor na češkem vseučilišču v Pragi, je umrl dne 16. oktobra, star 69 let. Bil je porojen v Vrati-slavi kakor sin velikega češkega pesnika Frančiška Lad. Čelakovskega. Dosegši 1. 1871 doktorat prava na univerzi v Pragi, je stopil v službo mestnega arhiva v Pragi in se popolnoma posvetil študiju pravne in državne zgodovine, zlasti z ozirom na Čehe. Leto za letom je priobčeval svoje študije po raznih časopisih, pa tudi izdajal posebej pravno-zgodovinska dela, ki jih je nepregledna vrsta. Monumentalea so dela: „Sbirka pramenu prava mžstskeho kralovstvi Českeho" (2 zvezka, 188b in 1895, str. CLXVI in 811, oziroma XXXI in 1297), nadalje
380
akti komornega sodišča (več obsežnih zvezkov), registri češke in drugih avstrijskih dvornih pisaren itd. Celo vrsto njegovih monografij obsega tudi Ottov Slovnik naučni, kateremu je bil dr. Čelakovsky sourednik od 1. 1888 dalje. V 1. 1883 se je halibilitiral na češki univerzi za češko pravno zgodovino, bil 1. 1886 imenovan za izrednega, a 1. 1892 rednega profesorja. Pri mestnem arhivu je postal leta 1896 prvi arhivar. Poleg tega je deloval politično, ker je bil dolgo dobo deželni poslanec in opetovano izvoljen tudi v državni zbor; odlikoval se je kot strokovnjak osobito v šolskem in jezikovnem vprašanju. Bil je nekaj časa tudi predsednik Matice školske in eden glavnih činiteljev v narodnem svetu. Dosegel je razna odlikovanja in rektorsko čast. Čelakovsky ostane slaven češkemu narodu, kateremu je bil ustanovnik moderne pravne zgodovine, pravi odgojevatelj mladine, vpliven in razsoden politik, podpornik šolstva in vnet delavec na vse kulturne strani.
— (f Dr. Leopold Pfaff,) bivši profesor na dunajskem vseučilišču, dvorni svetnik in član gosposke zbornice, je umrl dne 2. t. m. na Dunaju. Od 1. 1872. do 1907. je na Dunaju razlagal pandekte in občni drž. zakonik ter tako štel med svoje učence nebroj avstrijskih pravnikov, osobito tudi slovenskih. Bil je bistroumen v svojih predavanjih, strog pri izpitih, a drugače plemenitega srca. Pisatelj ni bil produktiven. Glavno delo njegovo, skupno s prerano umrlim profesor Hofmannom, je najširše zasnovani komentar k obč. drž. zakoniku z „ekskurzi", ki je ostalo žalibog le torso. A tudi to, da je Pfaff po predavanjih svojega prijatelja in našega rojaka dr. Krainca izdal „System des allg. oesterr. Privatrechtes", mu zagotavlja nevenljivo slavo na našem pravnoznanstvenem polju.   Bodi odličnemu učenjaku-učitelju prav posebno časten spomin!
— (V celjsko notarsko zbornico) so bili izvoljeni gg. notarji: L. Baš za predsednika, J. Detiček, Dr. F. Firbas, M. Jezovšek in A. Kranjc za člane; M. Korber in dr. E. Strelec za namestnika.
— (Stalna delegacija avstrijskih odvetniških zbornic) jje bila sklicana dne na Dunaju dne 29. oktobra v ta namen, da odda svoje mnenje o načrtih novega konkurznega, izravnavnega in izpodbi-alnega reda, ki jih je predložil justični minister. Referent je bil drž. poslanec dr. Ofner. Delegacija je načeloma ugovarjala nujnosti teh reform za uporabo §-a 14, ker bi se jej dalo kvečjemu pritrditi glede izravnavnega reda, ki je potreben provizorij glede na vojne dogodke. Potem so se pretresale posamezne določbe in predlagale nekatere premembe v stvarnem, sistematičnem in stilističnem pogledu. Konečno se je izvolil odsek za redakcijo poročila na ministrstvo. Seje se je udeležil za kranjsko zbornico predsednik dr. Majaron. — Načrti so postali začetkom tega meseca po ces. naredbi zakon in stopijo v veljavo z novim letom.
,,Slovenski pravnik" izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva „Pravnika" brezplačno; za nečlane pa velja za vse leto 10 K, za pol
leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 24 oz. 22.
b) Članci 435, 436 Code de commerce ne mogu se primijeniti na tužbe, koje proističu iz pasažirskog ugovora radi oštete prtljage. Ovaj se pravni odnošaj
ima prosuditi na temelju gradjanskog zakonika .   .  356
c) K razlagi cesarskih naredb o moratoriju. — Zopetna dražba ni izvršilno dejanje v zmislu izvršilnega reda   359
B. Kazensko pravo. I. Ako je ostal pravni pomoček zasebnega obtoži-telja brez uspeha, mora le-ta obtožencu stroške vzklicnega postopanja — ne izvzemši stroškov zagovarjanja — povrniti, čeprav ostane pri obsodbi obtoženca. — II. Obsojenemu obtožencu se ne smejo priznati stroški za pritožbo glede stroškov, niti tedaj
ne, ako je imela uspeh..........361
17. Plenarni sklepi c. kr. upravnega sodišča izza septembra
Fr. Milčinski: O narodnih pravnih nazorih   ....   366 X.: Prošnja Josipa Kranjca (Krainca) za mesto izvanrednega profesorja avstrijskega civilnega prava .   .   369
20. Člani društva „Pravnika" vseh 25 let (1889—1914) .   .   376
1913.1 18. Listek.
363
19. Književna poročila
371
21. Razne vesti
379
Ijubijana, Prešernova ulica št. 3. Največja slovenska hranilnica!
Denarnega prometa koncem leta 1913 K 700,000.000 —
Vlog..........„  43,500.000.—
Rezervnega zaklada.....„    1,330.000-—
Sprejema vloge vsak delavnik in obrestuje po
m
brez odbitka.  Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične
domače hranilnike.
156