ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 10. septembra 1998  Leto VIII, št. 18
VIKTOR KOT PIKTOR?
POMAGAJ SI SAM IN USPEH NE BO IZOSTAL str. 2
"TAU JE ŽALOSTNO, GDA NEMREŠ NA POGREB SVOJE MATERE str. 6
Viktor si nič ni belil glave in je imenoval za Glavnega Dacarja človeka, čigar preteklost, po mnenju opozicije, ni ravno snežno bela. Med drugim da so mnogoštevilne firme, pri katerih je slednji bil lastnik, solastnik, direktor, član različnih nadzornih teles itd., bile prodane lastniku, ki se je identificiral z ukradenim potnim listom hrvaškega državljana Josipa Tota in nekemu turškemu državljanu, po katerem pa ni ne duha ne sluha. In da je bil svojčas g. Simicska blagajnik pri sedanji vladni stranki, ki jo vodi ministrski predsednik. So tudi mnenja, da ni ravno evropsko, če so »strankarski vojaki” na položaju, ki bi moral biti popolnoma depolitiziran.
Ker strupene puščice rde-čekožcev in drugih opozicijskih »termitov” (rdečih mravelj), ki da imajo »debelo kožo kot slon”, kar naprej švigajo proti »meščanski” vladi, in da jih po nedolžnem črnijo, je Veliki Piktor začel protinapad. Sprožil je politični ognjemet v čudovitih barvah m odtenkih. Ne bom odstavil šefa madžarske davkarije, pa pika. (Črna? Rdeča?). Naj jih kar žre zelena zavist.
Sicer pa naj raje molčijo, ker so za časa svoje socia-listično-liberalne vladavine (1997) začeli »nezakonito, iz denaija davkoplačevalcev in s tajnimi sredstvi” zbirati informacije v zvezi z gospodarsko de-
javnostjo sedanjih vodilnih vladnih (takratnih opozicijskih) politikov. Rumeni tisk se je začel, na podlagi izjave vladnega šefa, z naslado znašati nad tistimi, ki so bolj roza barve. Volk dlako menja, narave pa nikdar. Lisica (rdeča) dlako obrije, ne pa lisice.
Vsi takratni pristojni (premier, notranji minister, minister, ki je nadzoroval tajne službe, predsednik parlamentarne komisije za nacionalno varnost itd.) so sumničenje - zlasti tik pred lokalnimi volitvami -odločno in z veliko mero osuplosti zavrnili in zahtevali takojšnjo preiskavo.
Tudi oni se strinjajo, daje treba storilcem odmeriti strogo kazen.
Predsednik pristojne parlamentarne komisije za nacionalno varnost (socialist v opoziciji) je sklical sejo, na katero je povabil tudi ministrskega predsednika in ga zaprosil, da komisiji predloži tudi dokumente, na podlagi katerih je javno govoril o nezaslišani aferi. Viktorja Orbana ni bilo na sejo, tudi nobenih dokumentov niso dobili. Vladna večina komisije je preprečila celo to, da bi zadevo nasploh uvrstili na dnevni red. Pri glasovanju jim je priskočil na pomoč tudi poslanec
skrajnodesničarske stranke MlfiP (rjavi, ki ne tjavi?). Slednjemu bi v naši igrivi simboliki barv lahko prisodili tudi črno barvo, ker je pač duhovnik. Podpredsednica komisije iz vladne stranke pa je kratko malo dejala, da komisija ni kompetentna za raziskavo škandala, ker informacij niso zbirali s pomočjo specialnih tajnih sredstev. Kako? Potem pa a la Mata Hari? Kaj pa izjave z vladnih vrhov na začetku, sprašujejo oni v opoziciji. Zakaj zavlačevanje? N e jdrbajte nas! Vmes postaja kolikor toliko jasno, da veijetno ni bilo nobenih naročil iz
vladnih struktur, ampak najbrž gre za zasebne pobude. V »dokumentih” (baje brez vsakršnih uradnih označb, žigov, datumov, podpisov) naj bi bili v glavnem podatki, ki so legalno dostopni na sodišču za registriranje vsakemu državljanu, ki ga ti podatki iz kakršnih koli razlogov zanimajo.
Ko je šef vlade na zborovanju svoje stranke pred številnimi kamerami javno razgrnil najnovejši madžarski Watergate, je vladalo zelo družinsko ozračje, ker je udeležence kar tikal. Jasno, da mu je v tem toplem partijskem gnezdu nekako padlo iz spomina, da bi omenil, da so - zaenkrat neznano kdo - zbirali podatke tudi o socialistih in svobodnih demokratih. Tudi od takrat naprej dosledno govorijo o aferi, kot bi bila na-perjena samo proti fide-sovcem.
Ti, je to vse skupaj modro? Kljub temu da ti morda to pa ono namiguje tudi siva eminenca s sivimi lasmi (presvetli svetovalec), ki je svojo stranko z vladnega prestola pripeljala do žabje perspektive manj kot 4 odstotkov glasov?
Pa ja ni mogoče, da če z najnovejšega madžarskega WATERGATE-a spustijo vodo (WATER), ostanejo le GATE? Kakšen vtis bi naredil na državljane kralj v črnih gatah in z zlato krono na glavi?
Franček Mukič
2
Pomagaj si sam in uspeh ne bo izostal!
Ne bi si mogli zamisliti lepšega uvoda v novo šolsko leto, kot je pogovor s prijateljico, sodelavko, strokovnjakinjo za pouk slovenščine malo drugače, predvsem pa zavedno koroško Slovenko REZIKO ISKRA. Poznamo jo po učbenikih in številnih didaktičnih pripomočkih, po pripravljenosti pomagati porabskim učiteljem, po vedno nasmejanem obrazu in optimizmu, po tem, daje ponosna na svoje slovensko poreklo. Pogovor z njo je torej kot naročen za vlivanje optimizma v porabska učiteljska srca.
Slovenski jezik je v zamejstvu več ali manj ogrožen, saj večinski jezik izpodriva manjšinskega že tudi v najintimnejšem okolju - v družinah. Kako je s slovenskim jezikom ' na Koroškem v Avstriji, recimo tudi v vasi, kjer živiš? Živim v Kotmari vasi, ki leži 12 km zapadno od Celovca. To območje je bilo še pred eno generacijo večinoma slovensko. Leta 1985 smo praznovali 100-letnico organiziranega kulturnega delovanja. Naše Slovensko prosvetno društvo "Gorjanci" se z raznimi prireditvami, kot je vsakoletni vigredni koncert mešanega pevskega zbora, mladinskega ter otroškega zbora, trudi za ohranitev slovenske besede. Razen tega deluje v okviru tega društva tudi igralska skupina, ki s svojim programom nastopa po vsej Koroški in tudi v Sloveniji. Čeprav ima društvo, ki organizira tudi razna predavanja, izlete in podobno, veliko zaslug pri ohranitvi slovenske besede na tem delu Koroške, pa vendar asimilacija napreduje. Eden izmed vzrokov za nazadovanje slovenščine pa je ta, da starejši ljudje, ki se med seboj že še pogovarjajo v slovenskem narečju, z mladino govorijo nemško. V zavednih družinah, ki so
bile med 2. svetovno vojno izseljene zaradi slovenskega porekla in zavednosti, se dogaja, da babice z vnuki govorijo nemško. Vzrok za to je huda po-nemčevalna politika, vse tja do 1990. leta. Kdor ni klonil pod vsemi nemško nacionalnimi pritiski tega časa, je moral imeti močno hrbtenico. Zaradi ljubega miru je marsikdo slovenstvo zatajil in si tako olajšal življenje.
Šola je pomembna ohran-jevalka slovenskega jezika v zamejstvu. Na Koroškem poučujete slovenščino na privlačen in zanimiv način. Kakšen je ta način, kako ste prišli do njega in kakšen je odziv staršev, otrok?
Na Koroškem je nad 80 dvojezičnih šol, v katerih se je možno učiti tudi slovenščino. Medtem ko so se prej prijavljali k slovenskemu pouku otroci s slovenskim maternim jezikom, se zdaj prijavljajo tudi taki, ki slovenščine ne znajo iz družinskega kroga. Seveda je to zelo pozitivno, vendar za nas učitelje, ki poučujemo tudi slovenščino, velik izziv. Od nas zahteva, da poučujemo na drugačen način, kakor smo bili izobraženi in navajeni. Pri učencih moramo upoštevati različne nivoje znanja. Na eni strani je treba naučiti jezika tiste, ki slovenščine sploh ne znajo, na drugi strani pa je treba paziti, da se tisti otroci, ki slovensko znajo že od doma, ne dolgočasijo, oziroma daje pouk primeren njihovemu
znanju. Ob priliki se-minaijev za dvojezično di-daktiko na celovški univerzi sem spoznala komunikativno metodo posredovanja jezika. To je nov, dinamičen način učenja jezika, ki upošteva različne tipe učencev, kot so av-ditivni, vizualni in kines-tetski. Snov in gradivo, ki se obdeluje, ponudimo učencem v obliki slik, v obliki vaj kot npr. "Kino v glavi", pri čemer učenci pretežno poslušajo, ali pa v obliki vaj s trakovi, na katerih so besede ali pa stavki, ki jih učenci smiselno sestavljajo na tleh. Razen tega skušam nagovoriti vsa čutila. Vse to delam s pomočjo zgodb, ki sem jih v petih letih napisala tudi s pomočjo mojih šolarjev. Tako je nastala delovna mapa pod naslovom "Kažem, skačem, govorim, igraje se slovenščine učim". Ne
učimo se besed na pamet kot nekoč, temveč se učimo tako, da so s pomočjo primernih učnih pripomočkov aktivirana vsa čutila. Tako učenje pa zahteva od učitelja veliko več priprav kot klasično. Odkar poučujem slovenski jezik po komunikativni metodi, me pouk slovenščine zelo veseli in privlači. Najbolj pa me veseli dejstvo, da otroci pri učenju na ta nov, dinamičen način zelo uživajo in z veseljem sodelujejo. Starši tako radi prijavljajo svoje otroke k dvojezičnemu pouku, kar naposled tudi ugodno vpliva na
medsebojno sožitje obeh narodnih skupnosti na Koroškem. Število k slovenščini prijavljenih učencev iz leta v leto narašča. Kot učiteljica slovenščine si spoznala, da klasičen pouk jezika za učence ni bil privlačen. Kakšne so tvoje osebne izkušnje s poukom slovenščine?
Spominjam se pouka slovenščine, ko sem sama hodila v osnovno šolo. K slovenščini prijavljeni učenci smo imeli le-to vedno zadnjo, 6. uro. Ostali otroci so bili prosti in so šli domov. Mi pa smo bili zaradi slovenščine takore-koč kaznovani. Pa ko bi bil ta pouk vsaj zanimiv! Daleč od tega. Ure in ure smo samo prepisovali in prebirali suhoparna, za otroke nič kaj privlačna in primerna besedila. Ni bilo čudno, da se je veliko otrok odjavilo od takšnega pouka. Poleg tega nam
učitelji niso bili naklonjeni in so gledali, da nas je bilo čim manj prijavljenih, ravno toliko, da so bili upravičeni do dodatnega zaslužka. Taki učitelji so večinoma med vojno in po njej pribežali iz Slovenije in se tudi kmalu asimilirali. Predvsem te izkušnje iz zgodnje mladosti so me privedle do tega, da sem iskala nove poti, nove možnosti in prijeme, ko sem sama postala učiteljica. Tako, sem si rekla, se meni poverjenim učencem ne sme dogajati. Veliko sem razmišljala, kako bi mogla nuditi vsem k slovenščini prijavljenim
učencem, tudi tistim, ki ne znajo slovensko, čim bolj atraktiven pouk.
Kateri razlogi vodijo starše, da otroke vpišejo k slovenskemu jeziku? Katere oblike sodelovanja s starši imajo vaše šole?
Zdi se mi, da je najbolj
važna atraktivnost slo-1 venskega pouka. Starši ze- 1 lo hitro ugotovijo, kakšen je pouk pri posamezni uči- j teljici oz. učitelju. Kmalu se izve, pri kom je otrokom pouk v veselje in pri kom je vse samo prisila. Vse to pa seveda vpliva tudi na prijave otrok k dvojezičnemu pouku. K le-temu je prijavljenih vedno več učencev, katerim je j slovenščina le drugi jezik in ne materinščina. Starši I jih prijavljajo iz različnih j razlogov. Enega sem že omenila. Pogosto je nji-l hova motivacija ekonoms- j kega značaja, po načelu -več jezikov znaš, več veljaš - in lažje je dobiti delo. Drugi spet želijo obuditi znanje slovenskega jezika, ki so ga govorih njihovi j predniki, tretji pa izko- j ristijo priložnost, da se njihovi otroci naučijo strpnosti in tolerance do drugače govorečih. To pa je velik doprinos k sožitju v deželi, v kateri živita dve narodni skupnosti. Predpogoj za ta razmišljanja pa je na vsak način izboljšana in pozitivna politična klima v deželi.
(se nadaljuje)
Valerija Perger
Porabje, 10. septembra 1998
3
Štenjé
Mejni prehodi med Slovenijo in Madžarsko
BOJO SE BOJNE
Pesnik Miran Jarc (1900-1942) se je naraudo v Čmomlji, v Beli krajini. V gimnazijo je odo v No-vom mesti, po tistom pa je delo v banki. V drügoj bojni so ga Taljange zgrabili pa odpelali v lager. Parti-zange so ga rejšili, depa za par mejsecov je preminau. Miran Jarc je čüto, ka ga čaka, bojo sé bojne. Pesem o družbi je napiso v 1930. lejtaj:
Kar ne moremo mimo več gledati novih romarjev mimo naših hiš: brez molkov so, ne vodi jih križ... Nočejo nam prav povedati.
Mert nem nézhetjük őket el nyugodtan: ahogy vonul a zarándokcsapat, könyörgés nélkül és nem feszület alatt, csak járnak házról házra, szótian --
česa hočejo. Kruha? Petdeset par?---Obiskujejo nas vse ure dneva, čudno mirni se zdijo, brez veselja, brez gneva.
Ali je v njih tišina ali vihar?
Néhány fillért? Kenyeret? Mit akarnak? Bekopogtatnak hozzánk napra nap. arcunkon nincs se öröm. se harag.
Vihar zúg benn vajon,, vagy béke hallgat?
V dušah nam zapuščajo temne poglede, češ, nekoč nas boste že čutili, a za nas so brez zvoka njih besede...
Saj smo se od njih odkupili
z bolnišnicami tretjega razreda, z ubožnicami in azili, s pokojninskimi skladi, s pomočjo v sili, z uradi, kjer se registrira beda.
Tudi mi plačujemo davek tej dobi: v bankah zamrzujejo naše vloge, tarejo nas kreditne nadloge, za nekdanji red trepetamo v tesnobi.
Sötét szemek, a szívünkbe hatolnak, „jussunk az eszetekbe, itt vagyunk.." De szavaink mind hang nélkül valóak. Hiszen mi már megváltottuk magunk
Hisz harmadosztályú kórházaink, szegényházaink vannak, menhelyek, kegy dijat adunk és segélyeket, mert a nyomor itt nyi/vántartatik.
A kornak mi is kellően adózunk, betéteinket a bank befagyasztja, nyomaszt minket a hitelek kamatja, a valahai rendért kell vacognunk
Predsednikova "srčna želja" še ni uresničena
Malo je tistih, ki so se 24. avgusta spomnili, da sta pred enim letom predsednika Slovenije in ^Madžarske Milan Kučan in Arpad Goncz odprla dva nova mejna prehoda med državama, najprej prehod Kobilje - Nemesnep, nato pa prehod Prosenjakovci -Magyarszombatfa. Državi pa se nista uspeli (hoteli?) dogovoriti za tretji, vseskozi omenjani prehod med Čepin-ci in Verico. Predsednik Slovenije Milan Kučan je ob tem v Prosenjakovcih dejal: "Moja srčna želja je, da bi se odprl še prehod med Čepinci in Verico, prehod, ki je pomemben za porabske Slovence. Takrat bo obljuba dokončno izpolnjena. "
Minilo je eno leto in nekaj dni, zato je prav, da slo-vensekga predsednika spomnimo na obljubo iz Prosenjakovcev. Znano sicer je, da si Slovenija prizadeva za odprtje tega prehoda, kajti zanj se je že na prvem pogovoru s predsednikom Ar-padom Gonczem zavzela tudi nova veleposlanica v Budimpešti Ida Močivnik, vendar letos prehod zagotovo ne bo odprt. Če bo, bo (prijetno) presenečenje. Po neuradnih informacijah tiči
vzrok v prevelikih stroških za ureditev in vzdrževanje prehoda, za kar Madžarska ta čas tega denarja nima.
Zato bo moral prehod počakati do prihodnjega leta. Tedaj se bo nadaljevalo uresničevanje ČREDO programa, s katerim so v Bruslju uspeh predlagatelji občina Hodoš-Salovci, Zveza Slovencev in podjetje Franc--Franc iz Murske Sobote. Projekt "Med Muro in Rabo" napoveduje vrsto skupnih programov, predvsem v turizmu in kulturi.
Nadvse zadovoljni so z novim prehodom v občini Kobilje, kjer sicer še ne morejo govoriti o konkretnih koristih in vplivu na razvoj, vendar je župan Pavel Nemet prepričan, da je odprta meja koristna za ožje in širše območje. Omogoča namreč večje možnosti sodelovanja z obmejnimi madžarskimi kraji. Z novim prehodom so zadovoljni tudi na madžarski strani, kajti sicer ne bi imeli ob obletnici v gosteh predsednika Arpada Goncza, ki so ga proglasili za častnega občana.
V letu po odprtju prehodov seje zvrstilo tudi večje število skupnih pogovorov, na ka-
terih so zlasti na slovenski strani (v Moravskih Toplicah) razpravljali o sodelovanju ob meji. Na teh pogovorih so tudi opozarjali na neustrezen odpiralni čas (od desete do šestnajste ure) in dali pobudo za prekategorizacijo iz meddržavnih v mednarodne prehode. S tem bi pridobili na obeh straneh, predvsem pa v Moravskih Toplicah.
Toda zadeve so v življenju mnogo bolj zapletene kot v teoriji ali ob slovesnostih. Pogosto se spominjamo besed predsednika Goncza, ko je 21. avgusta 1992 govoril ob odprtju prehoda Martinje - Gornji Senik in zagotovil, kako bo poslej vse drugače, za nove prehode se bodo dogovorili kar župani ob meji, on in slovenski predsednik pa bosta gosta ob odpiranju, če ju povabijo. Če bi bilo (res) tako, bi bilo doslej odprtih kar nekaj novih prehodov. Res pa je tudi, da ne kaže biti nestrpen (če se gremo malo cinika), kajti ko bosta državi članici Evropske zveze in ko postane Evropa brez meja, tudi mejni prehodi ne bodo potrebni. Do tedaj pa: počakajmo!
eR
Nogometašice v Čepinci
Premišljamo, kam bi dobičke skrili, saj drug drugemu zaupati ne smemo.
V večnem strahu pred borznimi poročili kaj bo z nami jutri — ne vemo...
Sovány hasznunkat jobb. ha eltagadjuk senkiben bízni nem szabad. Mi hír a börzén? Vesszük-e vagy adjuk? Ki tudja, mit hoz ránk a virradat?
V gledališčih ne najdemo več pozabljenja, naša filozofija je le še igra besed,
v kaj naj še verujemo, ko zdaj življenje sproti podira naš miselni red.
Ali smo res samo še splašena čreda, ki se novih pastirjev boji?
Kdo se bodočnosti do dna zaveda in vendar od groze ne oledeni?
A színház nem segít a feledésnek, a filozófia játék üres beszéd.
Szemünk láttára dönti meg az élet gondolataink biztos rendszerét.
Csak nyáj vagyunk, csak ostoba, esendő nyáj, mely az új pásztortól megriad?
Ki az, ki tudja, mit hoz a jövendő, és nem dermeszti meg az iszonyat?
(prevod: Magda Székely)
Če bi, povejmo, tistoga reda, gda sam ge mlada bila, stoj pravo, ka do ženske tü no-gomet špüale ali kak mi pravimo, labdo brsale, te bi na-kak pravo, ka je tau nej mogauče. Tistoga reda je tüj pri nas kumaj moški nogo-met naprej prišo. Tau pa zatok dobro vejm, ka smo mi, male dekličine s šolskimi padaši, s pojbiči vred tü rade lejtale za labdo.
Gnes je že tau ovak, gnes po cejlom svejti ženske skur vse leko špilajo, ka je v športi mogauče. Mislimo si samo na tiste ženske, stere zdigajo velke uteži (súlyemelők) pa od steroga športa so dugo držali, ka je tau samo moški šport. Pri nas v Porabji sé tü najdejo ženske, mlade dekle, stere so si za šport nogomet odebrale. V Slovenskoj vesi dela edna ekipa, stero smo že Večkrat videti.
29. avgusta 1. 1998 sam priliko mejla s tau ekipov v sau-sadno Slovenijo titi, v Čepin-ce. Oni so te den svetili 20. letnico športnoga drüštva.
Na te den so pozvani bili D. seniški nogometaši tü, žau, ekipa za objektivni zrokov volo nej mogla vabilo spuniti. Lepau bi pa bilau, če bi leko tam bili, najbole zatok, ka -kak smo že pisali - med D. Senikom in Čepinci je že 20 lejt sodelovanja. Etak sam ge mejla srečo prevzeti priznanje za Dolenji Senik, ka smo ga tam dobili.
Lepau mi je pa bilau tam zatok, ka sam iz Porabja nej Sama bila. Tam je bila ženska nogometna ekipa iz Slovenske vesi, stera je igrala z domačinkami. Tau mi je tü na veselje bilau, da sam vidla pa Vidim, ka gnesden pri nas v Porabji je tü vse več civilni organizacij, stere sé terejo sa-me gordržati. Po mojem de tau vse bole istina, vse bole de sé razvijalo, če do naši lüdje meli možnost več slüžiti, baukše živeti. Med takšimi sé napona najdejo takši, steri ne mislijo samo nase, liki probajo kaj ustanoviti, kaj lepe-ga, kaj čednoga pomagati. Tak mislim, vsakšomi, ki je
tau našo ekipo vido, ma je v oči padlo, da na njinom dresi piše Porabje. Depa vidla sam napisano na dresaj ednoga Slovenčara ime tü. On je pa nej samo napisani na dresaj, liki sam je navzauči bio na tom srečanji. Ferenc Megg-yeš je podjetnik, ki pomaga ekipi. Če človek etakšo vküp-pobrano skupino vidi, sé leko vüpa, da sé pri nas tü nika takšega začne, ka de leko vsem na hasek. V vrataj Slo-venčaric je pa nej drugi stau pa brano, liki Ildiko Pustai, predsednica slovenske samouprave v Slovenski vesi. Tak mislim, da je eden mladi mo-žakar, Attüa Bartakovič tü zatok prišo, ka sé on tü k ekipi drži. On je trener.
Slovenska ves - Čepinci 1:1. Etak sé pa nika nejmamo sra-movati. Samo leko Vüpamo, da sé te ženske znauvič sre-čajo, da mo leko nej samo o kulturi, liki o športi tü vse več pisau.
I. Barber
Pesmi Mirana Jarca so vödali v trej knigaj: Človek in noč, Novembrske pesmi, Lirika.
Marija Kozar
Porabje, 10. Septembra 1998
4
Avdejev v Sloveniji
Na dvodnevnih političnih posvetovanjih v Ljubljani se je mudil namestnik ruskega zunanjega ministra Aleksander A. Avdejev. Avdejev in državni sekretar v slovenskem zunanjem ministrstvu Franco Juri sta ob pregledu dvostranskih odnosov izmenjala informacije o aktualnih dogodkih v Rusiji in Sloveniji. Posebno pozornost sta poleg širitve zveze NATO namenila trenutnim razmeram v jugovzhodni Evropi s poudarkom na položaju na Kosovu. Gosta iz Rusije sta sprejela tudi slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik odbora za mednarodne odnose v državnem zboru Jelko Kacin.
Frlec na Japonskem
Zunanji minister Boris Frlec je obiskal Japonsko. Vodja slovenske diplomacije se je v Tokiu srečal z japonskim kolegom Masahikom Komuro, namestnikom zunanjega ministra Šunjijem Janaijem, predsednikom spodnjega doma parlamenta Soisirom Itom ter predsednikom zgornjega doma parlamenta Ju-rom Saitom. Frlečev obisk je prvi uradni obisk kakega slovenskega zunanjega ministra na Japonskem, potem ko je ta država priznala Slovenijo in sta državi vzpostavili diplomatske odnose.
Rekorden obisk na kmetijsko-živilskem sejmu
v Gornji Radgoni
36. mednarodni kmetijsko-ži-vilski sejem v Gornji Radgoni je po devetih dneh zaprl svoja vrata. Ogledalo si ga je 190.000 obiskovalcev, največ v zgodovini sejma. Na sejmu, ki se je letos raztezal na 46.500 kvadratnih metrih razstavnih površin, je svoje proizvode predstavljalo 1550 razstavljalcev iz 26 držav, kar je nov rekord v zgodovini te gomjeradgonske sejemske prireditve.
Novo šolsko leto
1. septembra se je v šolske klopi vsedlo 194.000 učencev osnovnih šol - med njimi je 21.500 takšnih, ki so čez šolski prag stopili prvič - in 107.900 dijakov srednjih šol. Poleg učencev in dijakov seje po poletnih počitnicah v vrtce vrnilo tudi približno 62.600 predšolskih otrok, to je približno 59 odstotkov malčkov, ki še ne obiskujejo šole.
NémarKejp (8)
URBI et ORBI
Kaštigo. Inda svejta so razbojnike obesili, pa so je pistili na gaugaj tačas, ka je štrik nej sprno, pa vküper posüšeni rnrtvec nej nutri spadno v grabo, skopano pod njim. 1836-oga leta so zapisali, ka je zvüna Veszpréma več lejt obejšeno plajutalo mrtveče tejlo nikšoga hüdodelnika, njegove čonte pa rogatale v vötri kak stau vragauv.
Leko, ka so na kejpi tö trgé posüšeni hüdodelnicke? V urbanom (varaškom) kraji?
Leko je spomenik kakšni mantarnikov iz kakšoga kon-centracijskoga taborišča? Straj je buma nej najmenjši v njini očaj. Lampe so tö takše, kak če bi v strašno velko nevoli kričati. Gde majo naus? Vejpa mrtvecke za par lejt več nemajo nama.
Leko, ka so tri velke žlice? Leko, ka je tau najnovejši dar in simbol (minus dobri par procentov) Orbanove države vö-grskim penzionistom ? Župo dobijo zavole, župo! Že za toga volo tö zavole, ka de jim prauti dosta vöteklo z lükenj. Za mesau pa tak nemajo škeri (vilco pa naužic).
Urban (po noriji tak zovejo človeka iz Ribnice na Do-lenjskom) je, na žalost, samo žlico naredo. Depa tau je tö velko delo bilau, ka so prej - kak pravi v pesmi „Sem 'z Ribn če Urban " - prva, ka so čedni pa gizdavi Ribničange začnili lesene žlice (keuke, sklejce, rešade) delati, so lidgé s skaurdjo župo geli. Naši penzionisti pa do skaurdjo v župo drobili? Odejvali pa do sé s takšimi, na riti raškejsanimi rešadami?
Urbi et Orbi. Vseposedik.
Urban et Orban,
Urban je v stari cajtaj vseposedik odo, z 10-15 rešadami na fnrbti tö, po cejlom svejti, pa odava svoje lesene dele,
Orban je v mladi cajtaj (pred volitvami) vseposedik odo, s 40-imi oblübami na lampaj tö, po cejli država, pa odavo svoje meščanske (polgári) dele.
Starci prej dobijo, ka jim odi. Naj sé nika ne starajo. Takje čüti, ka sedem procentov menje dobijo od oblüblenoga. Enkrat je Ribničan s kaulami pelo svoje rešede, sklejce, žlice, keuke po svejti. Te pa pride do enoga brega, po šterom je konj nej mogo gor. Tam je ranč bila ena Martina kapejlica. Te pa pravi Urban: „0, lüblena Mati Boža, pomagaj mi-pa ti dam pau foringe za ofer!" Gda sé že lepou tadale pelajo, ma pravi sin: „ Oča, vi ste nauri! Ste preveč obečali!” Oča pa odgovori: „Hapsauk, ka smo po brgej gorprišla vej tak nika ne dam!... ”
Tisto leto je na Velki petek strašen mraz büu. Te Urban pravi smej: „Idi, pa küšni Baugeca!” Sin pa pravi: „ Vi ga küšnite, ka vi vekše lampe mate, kak ge!” Urban dé pa Ga küšne. Križje büu iz železa, lampe mokre, mraz pa takši, ka je vse škarpitalo. Ciganjskomi Urbani so sé lampe cuj zgrabile, kaje nikak nej mogo odtrgati. Te ma je na pamet prišlo, ka je Mariji lažo...
V bližajoči lejtaj prej tö baudejo ostri mrazi, Urbi et Orbi. Vseposedik. Eške v Orbánovi Madžarski tö.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Pismo iz Sobote
GE IN REGINA
Na, končno meje moj a tašča Regina spistila vö iz šankrejta. Dva dni me je mejla nut zaprejtoga, ka je leko napisala pismo namesto mene. Dva dni, tak kaje bilou prekesno, ka bi ga ge napiso in ga ške pravi čas poslo. Dva dni sam trpo kak vrag pred križom in si brodo, s kom sam si tou vse fküper zaslüžo. Dugo sam sé spitavo in sam končno zvedo, gda sam v Porabji prešto pismo moje tašče Regine, trno čedne ženske. Ka naj na tou povem? Nika, čistak nika. Mogouče bi rejsan mogo dopistiti toj ženski, vej pa vejte steroj, ka včasi ona tö kaj povej. Vej pa Živemo v takšnom časi, gda več nega edne istine, liki geste dosta istin od edne stvari. Ja, znankar ste že gori Prišli, ka gučim od demokracije. Zdaj pa, či brodim z demokratičnouv glavou, te rejsan moram dopistiti, ka kaj povej od toga našoga fküpnoga žitka moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö. Zato sva sé tak lipou zgučala, ka edno pismo napišem ge, te drugo pa palik una. Škela je ške, ka bi tü pa tam kaj napisala njena sousidica in najboukša pajdašica Rozina, dapa, za takšo demokracijo sam pa ges že nej.
Na, tak. Tak de sé vam Zdaj vsikši mejsec iz Sobote zglasila Regina, vej pa vejte kakša ženska. Tak sva sé demokratično zgučala in tou trbej spoštüvati pa kak koli že bou. Tou, kak sva sé zgučala in ka de una začala pisati za novine, že znajo vsi kouli nas pa ške ger indri. Eto je cingo telefon, zdignem, pitam, ka geste, of glas na drügom kraji žice pa mi pravi, ka ške gučati z novinarko Regino. Na, Boug moj, edno pismo je napisala, gda sam biu zaprejti v sraunjeki pa je že gratala novinarka. Tistomi glasi sam lipou povedo, ka moje tašče Regine, trno čedne novinarke, nega doma, ka znankar odi kouli pa piše za novine. Bilou je skur tak. Bila je pri Rozini, gde sta obadvej brodile, ka naj napiše, te, gda na rejd za pismo pride. Prajla mi je, ka dvej glavej več poumnita kak pa edna glava. Mogouče, sam njoj pravo, dapa, v našom parlament! geste devedeset trno čedni glav, pa sé dun ne morejo zgučali kaj čednoga. Na, te sé njoj je pa nous potejgno doj do poda in je nej gučala z menov eno tri vöre, dokejč si je nej zbrodila in mi prajla, ka sé zato ne morejo zgučati, ka so tam nut skur sami moški. Na, Zdaj sam te doubo za vüja, ka mam tak dugi jezik. Eške Zdaj brodim, ka naj njoj povem nazaj, pa si ne morem zbrodili. Tak vüplem, ka sé za dva tedna kaj zmislim pa njoj te napišem prejk tej naši novin. Do tistoga časa pa sé lipou mejte. Tistomi, ka pa de napisala moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa nej trbej vörvati.
MIKI
22. avgusta so v Budimpešti tudi uradno predali prostore Državne slovenske samouprave. Prostor!, ki jih uporabljajo tudi člani slovenskega društva v Budimpešti, so v ulici Rumbach Sebestyén. Kot razveseljivo novost pa naj še dodamo, da bodo na jesenskih volitvah tudi v enem od budimpeštanskih okrožij volili slovensko manjšinsko samoupravo.
Porabje, 10. septembra 1998
5
Največkrat nejma nej petka pa nej svetka
Lüdje smo na delo stvaur-djeni. Tau sta nam Adam pa Eva "priprajla", gda sta v Paradiži, v svetom raji nej mogla zdržati svojo oblübo, pa sta gela iz tiste drejve sad, ka njim je pre-povedano bilau. Etak je pa njija prej Baug tavö zgono iz Paradiža pa njima pravo, ka ta v svojom živlenji dosta mogla trpeti pa delati, če ta stela živeti. Pa je tak. Tau je zatok tü istina, ka smo pri tom tü nej gnaki. Nistarni človek v svojom živlenji - tak sé tejm drugim vidi - prej sploj naleki žive, nistarni so pa tak stvaurjeni, ka njim je dosta trplenja, dosta dela vövtalano na taum svejti. Če smo pa vömi lüdje, te sé s tejm tolažimo, ka nam prej na drügom svejti baukše baude.
No, prva liki bi vam kakši veronavuk držala, bi vam rada not pokazala neka-koga takšoga, steroga dosti lidi pozna. Tau je pa zatok tak, ka on nam slüži s svojim delom. Na G. Seniki žive Števan Časar (Števanek). Je šofer gor-njeseničke samouprave. Če bi pa stoj mislo, ka samo G. Seniki slüži, tisti ne misli dobro. Njegvi rdeči mali bus je za vse. Tüj po našoj krajini je že vozo vse, lüdi tak, kak vej-ga Baug, ka vse. Brez njega bi več nej mogla delati šaula, vrtec, dosta pa dosta lüdi, vsefele skupine ga nücajo den do dneva, največkrat nejma petka pa nej svetka. Že Večkrat sam bila namenjena, da bi malo pisala od njega, depa napona sé je hrano, tak je pravo, ka prej on takšo kaj nešče, raj opravla svojo delo brez rejči.
Pištak, ti si šofer Sto biti ali je pa tau samo tak prišlo? "Tam morem začniti, ka sam pred dostimi lejtami mladi prišo v Moson-magyaróvár na marof. Tam sam najoprvin na traktor prišo, tisti engedél sam si spravo. Po tistem sam pa pri sodakaj nap-
ravo izpit za avto pa sam po sodačiji 1979. leta postano šofer prednjoga zadruge (gazdaság). Kak tau že šega, ge sam ma bio prava rauka. Zame so tisto trnok lejpi časi bili, rad sam emo svojo delo, poštüvali so me, dobro mi je bilau."
Gnes si pa doma na G. Seniki, tü si si zozido lejpo ižo, tüj maš držino. Kak je tau bilau?
"1982. leta sam mogo domau priti. Oča so mi betežni gratali pa so me zvali domau. Domau sam prišo, od tistec sam si pripelo ženo pa sva sé oženila tüj doma. Te lejta so mi pa dosta bridkosti prinesla v mojom živlenji. Tak leko povejm, ka sam najmenje trikrat načno od nule. Vömo, pošteno delo pa moja mala držina sta me skauz gordržala, etak sam na petaj ostano pa vse skauzspravo."
Kak dugo že delaš tüj v vesi na samoupravi kak šofer? "1989. leta sam prišo es delat za šofera. Tisto leto je šaulska künja že starim lüdam tü küjala, küpili so avto, s sterim sam gesti vozo v Vasnice. Tau je že tretji avto, ka ga mamo, gnes sé pa s tejm avtonom že nasvejti vse opravla." Tak Vidim, da nemaš nej petka pa nej svetka. Iz toga, ka v tauj slüžbi prislüžiš, leko gor držiš držino? "Gnesden so takši cajti, ka je vse drago, živeti je pa sploj žmetno. Deca raste,
če je šolarivati škeš, dosta košta. Etak pa od toga guča nega, da bi samo iz toga leko držino tadržo. Mam eden traktor, dosta pa dosta delam Zvün slüžbe. Žena tü v slüžbo odi, samo etak je mogauče Preživeti."
Zdaj bi pa leko človek pito tebe, Zakoj pa te ostaneš?
"Morem povedati, ka zatok, ka sploj rad mam svojo delo. Name leko zgonijo v paunauči, na sveti den ma leko sprosijo, gdakoli kreda stojim slüžiti, v slüžbo staupiti. Alkohola ne pijem, etak sam pa napona kreda za slüžbo. Tau delo človek ne more, ne smej z lagvo volauv opravlati. Tau pa zatok mislim, ka največkrat z lüdami mam delo, lüdi vozim, deco, male pa ešče menkše tü. Tau ne moreš v čemeraj delati. Tau je slüžba, gde človek slüžiti more. Naj človek samo zdravje ma, te de vse šlau. Človek sé veseli, če ga lüstvo poštüje. Meni je sploj lepau, gda mi že od daleča krčijo, me pozdravlajo. Tau je najlepše plačilo od lüdi."
Že si spomino tvojo malo držino. Dva deteta maš, tak Vidim, ka sta že velka. Ka delata?
"Mam ednoga sina, on Zdaj v Varaš v srednjo šaulo odi, Zdaj de v drugi razred, vči sé računalništvo (számítástechnika). Gda je v osnovno šaulo odo, je prvi bio med tistimi, steri so sé začnili glasbo včiti. Špila na harmonike. Kakoli ka je vöprišo iz osnovne šaule, ma frajt sé tadala včiti. Gda iz M. Sobote po sobotaj pride Profesor glasbe, si sede na biciklin, gor si deja svojo harmonike, pa hajde v šaulo. Küpili smo ma nauvo harmonike zatok, ka tak lepau igra, ka volau ma,
radost najde v glasbi. Ovak je tü strašno dober sin. Doma meni cejlo leto pomago delati. Ojdla sva drva vozit. Veselo je bilau videti, kak je on tiste prigline gor poko na traktor. Njegvi najbližnjejši cil je, da bi si računalnik küpo, etak de doma tü leko vado. On pa tau neške šenki, ške si ga sam pris-lüžiti.
(H)či, Renata je že tü velka zrasla. Zdaj de v osmi razred üšla. Ona sé tü lepau vči, Zvün toga pa doma dosta pomaga. Od mala malüj mau smo Obadva tak včili, da doma moreta pomagati starišom. Pa morem povedati, ka na gnes, gda sta že vekšiva, je nej trbej na delo prisiliti, delata, pomagala z dobre vole. Etak pa človek z veseljem dela za držino, za deco. Renata Zvün šaule tü ma svojo veselje, v Varaš odi ro-komet špilat."
Kak si etak pogučavava, sé vidi, da sé ti dela ne bojiš. Kakoli ka si v svojom živlenji dosti težav emo, tebe sta delo pa lübezen do držine vküp držala. Kak pa misliš naprej? Kakše cilje maš?
"Že sam povedo, ka če človek zdravje ma, vse leko vöprtrpi. Nej nam je bilau vseedno, gda mi“je žena dugo betežna bila. Nega lagovejšega na svejti, če je stoj nej zdrav. Človek zgübi vüpanje, cilji so pa daleč. Tak sé vidi, ka je, Baugi vala, ozdravila. Moji cilji so v držini, v našom živlenji. Rad bi deco gor-zrano, vönavčo pa znauvič samo tau želem, da bi vsi zdravi ostali. Etak je delo nej žmetnoča, delati je človeki vsigdar trbelo pa de trbelo tü."
Tau pa, ka je Pišta navekšb napona "mtpreženi", tau tü svedoči, ka sva te mali guč v Čepinci v njegvom kombiji naprajla. Nogometašice iz Slovenske vesi je vozo ta.
I. Barber
Županijski dan y Monoštru
6. septembra je potekal.v organizaciji Samouprave Železne županije, Samouprave mesta Monošter in Društva "Ža Železno županijo" županijski dan v Monoštru. Pozdravu in nastopu madžarskih, nemških in slovenskih skupin je sledil posvet na temo razvojna politika mesta, županije v obmejni regiji. Obiskovalci so lahko prisluhnili dvema predavanjema: dr. Gyula Pusztai, predsednik županiiske skupščine, je govoru o Železni županiji in EU-regiji, dr. Jdnos Pusztay je imel predavanje z naslovom Založniške delavnice, namenjene duhovnemu razvoju regije. Ob tem dnevu so razglasili rezultate in podelili priznanja županijskega tekmovanja "Za lepo in čisto okolje". Županijski dan so zaključili v baročni cerkvi s koncertom simfoničnega orkestra iz Szombathelya.
Začelo se je novo šolsko leto
S1. septembrom seje začelo novo šolsko leto tudi na Madžarskem, kjer bo v tem letu na osnovnih in srednjih šolah več kot milijon petsto tisoč učencev in dijakov, kar je približno za 30 tisoč manj kot lani. Na vseh šolah poučuje približno 35 tisoč učiteljev in profesorjev. Naraslo je število cerkvenih šol, v tem šolskem letu jih je kakih tristo. Novost je tudi, da bo v prvih in sedmih razredih potekal pouk po novem nacionalnem učnem programu.
Prireditve:
•	Osnovna šola G. Senik organizira šolski izlet v Slovenijo za svoje učence 10. in 11. septembra.
•	Na števanovski šoli so se letos odločili za izlet po Madžarski, in sicer od 9. do 11. septembra.
•	12. septembra prirejajo v Lendavi že tradicionalno Lendavsko trgatev, na kateri bodo sodelovale ljudske pevke iz Monoštra.
Porabje, 10. Septembra 1998
6
Avgust Trplan
"Tau je Žalostno, gda nemreš na pogreb svoje matere"
Avgust Trplan sé je 13. maja 1929 naraudo v Rit-karovcaj, v velki držini, v šteri je bilou osem mlajšov. Po drügoj svetovnoj bojni sé je šaulo za slovenskoga školnika, leta 1948 pa kak mnogi drugi pribejžo v Slovenijo. Dosta lejt je biu učitelj na Goričkom, leta 1971 pa sé je z držinov preselo poleg Ljubljane, v Lipoglav, gde živi še gnes. Z Avgustom Trplanom smo sé pogučavali o njegovom živlenji. Odgovaijo nam je malo po domače, ritkarovsko, malo pa po slavsko, kak bi v Porabji pravli.
"Mlada lejta sam preživo v Ritkarovci. V šaulo sam hodo na Gornji Senik. Tau je bilou 4 kilometre iz Ritkarovec, dostakrat tüdi po velkom snegi. Na Gornjom Seniki smo sé samo madžarski včili, tak ka gda smo meli odmor, te smo mogli vogrsko govoriti. Biu je želo strog skolnik, ravnatelj, József Pál, pa nas je biu, če je slisau, ka smo sé pogo-varjali po slovensko."
Po končanoj osnovno^ šouli je v Varaši nej mogo dela dobiti, bojna sé je končala in te so v Porabji iskati mlade lidi, ka bi šli v šole, da bi narod pa včiti slovensko. Ustanovljena je bila Demokratična zveza južnih Slovanov, Slovenci pa so meti svoje Vodstvo v Monoštri, prvi predsednik je biu Kerec, tajnik pa Jože Talaber. Zveza je probala dobiti slovensko inteligence. In tako so Jože Köleš iz Ritkarovec, Agošton Gaš-par z Gorenjega Senika in Jože Bedič iz Slovenske vesi in Karel Szamosvölgyi z Gorenjoga Senika biti prvi, ka so sé šli v Pécs šaulat za slovenske uči-telje. Za njimi so šli še Ana Dončec iz Slovenske vesi, nek fant z Monoštra in naš sogovomik.
Eno leto so sé šaulati, te pa so že začali včiti. Tou je tak šlo ta do 48-ga leta, do
tačas ka so biti Rusi pa Jugoslovani v boukšij odnosa, gda pa so sé sfaditi pa so jih grdo gledati, pa so jih šimfati, ka s Slavi držijo, pa so začnoti za-pejrati tidij.
"Vidli smo, ka sé nede dob-ro končalo in smo novembra 1948štirie: Agošton Gašpar, Jože f Köleš in Jože Bedič ter sam zapüstiti Madžarsko in smo šli v Slovenijo. V Sloveniji smo šolo nadaljevali, tak ka sva s Kölešom poslalo učitelja, Bedičje biu na občini v slüžbi, Gašpar pa je grato pre-voznik (šofer). Dja sam šau v Ljubljano šolo končat, gda sam grato školnik, so mene pitali, kam Zdaj ščejš iti včiu Pravo sam, ka bi najrajši šau v Markovce, ka tam poznam lidi, pa če idem vö na mejo, domačo ižo Vidim. Tak sam 1. novembra 1949 prišo v Markovce za školnika. Dostakrat sam šou gor na mejo pa sam vido našo ižo pa očo pa mater, gda so delali na njivi. Goučo pa sam nej z njimi, ka so te že drot potejgnili pa mine (okna) so tampola-gali. Tam nej daleč od meje je bila hišo Trajbarovih, gde je Köleška Mici bila ta oženjena, ona me je spoznala, te gda so mejni pas kopali. Gda sam dja tam ob meji odoje ona doj gledala paje tekla: "Gusti ti si, mi te poznamo, gouči, mi te ne smejmo glejdati, ka majo törenj pa nas gledajo. | Dja sam tam odo pa sam goučo. Zvedo sam, ka je mama še
živo. Prejk Mici sam tak domau pošilo pozdrave," sé spominja Avgust Trplan. Sledkar je zvedo, ka so očo zaprli in obsoditi za štiri leta. Med drügim je biu zaprejti tüdi v Szegedi, skup z Janošom Kadarom, poznejšim madžarskim predsednikom.
"Nej je prijetno, gda gledaš svoje dvorišče, svoje og-njišče, gde si sé rodiu, nem-reš pa iti domau. V Mar-kovci sam včiu do 1955. leta, medtem sam sé oženo, oba z ženov sva včila v Mar-kovcih. Ker je v Markovcih nej bilou primernoga stanovanja, sva šla v Dolence in sva tam včila. Imela sva dva otro/ca. Od tam sva 1962. šla v Petrovce, gde sam biu ravnatelj, žena pa je včila. Vodo sam petrovsko, mar-tinsko pa ženaveljsko šolo. Leta 1971 smo sé odselili v Ljubljano. Biu sam na eni menjši šoli, ravnatelj na Lipoglavi, leta 1988 sam sé upokojiu, žena dvej leti za tem. Otroci so sé izšolali, meseca februara je žena v starosti 66 let umrla." Kakši pa so bilij v tej lejtaj stiki s starši, brati pa ses-trami?
"Doklerje biu na Vogrskom Rakosijev strog režim, smo si samo pisali, po leti 1956 pa sam na Črno šau domau. Doma je bila samo mati, ka je oča še biu zaprejti. Skoron je sküp zletejla, gda me je vidla. Te sam ji pravo, ka naj sé spakira in pride na granico. Ge sam jo z au-tojom počako pa odpelo v Dolence. Pri meni je bila štiri dni, gdaso povedali, ka Rusi idejo od Körmenda pa sé leko zgodi, ka pridejo do granice pa mejo zaprejo, te pa mati nede mogla domau. Pravo sam ji, naj ostane pri meni pa je pravla, ka ma doma še dva mladoletna otro/ca pa krave. Dau sam jo v auto, jo na mejo odpelo, pa gdaje sunce doj šlo.je šla domau. Pravla mije: "Gusti mi sé več nemo vidli. § Tak je tudi bilou. “
Mejo so te zaprli. Malo za tistim pa je mati mrla. "Daubo sam telegram, gda de pogreb (pokapanje), samo nej sam mogo domau. Samo zmislite si, kakje tau Žalostno, gda nemreš na pogreb svoje matere. Biu sam na meji. Eden sodak mi je dau daljnogled (távcső) pa sam vido sedem mojih bratov pa sester, šteri so šli za mrtvo materjo, za njimi pa župnik. Osmi sin, šteri je najbližji biu - Do-lenci so bili najbliže Ritkarovcam - sam nej mogo domau iti. Tau so dogodki, ka jih nemo nikdar pozabo."
Po materini smrti sé je Oča vmo z zapora, pa tudi on je nej dugo več živo. Naš sogovomik je biu že v Petrovcaj, gda je daubo telegram. Šau je v Soboto pa vejnec küjpo, družino v avto dau pa so šli prejk Radgone pa Rábafüzesa na Vogrsko.
"Gda smo domau Prišli, je bila doma od osmih otrok samo ena sestra.‘ V ponedeljek ob 10. vöri bi mogli očeta pokopali pa je ob 9. vöri prišo iz tanača iz Verice predsednik pa pokazo tele-gram mojoga brata Feriji iz Budimpešte, ka naj očeta ne pokopamo, ka oni komaj Zdaj dejo s Pešte, ka prlej nejso daubili dovoljenja (engedély). Sestri sam povedo, ka ne smeva očo pokopali brez bratov in sester. Pa je sestra pravla, ka bodo gospod Kühar pravli, sé bodo korili. Sama je nej vüpála iti k njemi, pa sam šau sam gospodi naproti. Enkrat samo čüjem, ka ni-kak gučij. Küharov glas sam pozno, takšen močenje biu. Prišo sam do njega, cejlo moje tejlo je trepetalo, ka bo Zdaj on pravo. Pozdravo sam ga. "Dober dan, gospod župnik. Sam Trplan Gusti." Te sam njemi povedo, ka sé je Zgodilo. Povedo sam jim, ka sé pet bratov pa sester pela s Pešte, pa ka naj bi biu pogreb ob trej po-paudnejvi. Gospod me je
pogledno pa pravo: "Ti si Gusti. Mama je dostakrat od tebe goučala. Sam Ponosen, ka si postau slovenski učitelj. "Ponüdo sam njemi, ka ga z autojom odpelam do gospoda Markoviča, pa je pravo, ka de rajši šau nazaj domau pa te ob trej pride. Šau sam nazaj pa lidam povedo, ka mo počakali do trej "
Bratje in sestre so Prišli samo nekaj minut pred tretjo. "Takrat mi je srce z grla spadnola nazaj na svoje mesto." Po pogrebi sé je Avgust Trplan zahvatiu župnik! Küharji: "Gospod župnik imate plemenito srce, razumete človeško stisko."
Od osmih otrok jih živi še šest. Večina jih živi v Budimpešti. Od časa do časa sé srečajo: "Ali jaz grem v Budimpešto ali pa oni prihajajo k meni. Zdaj smo sé že dvakrat srečali v Monoštri na dnevih porabskih Slovencev, tüdivRitka-rovah, v rojstni hiši, ki smo jo sicer prodau. So dogodki, ki jih ne moreš pozabiti." In kakšen je pogled na Ritkarovec danes?
"Če primerjam nazaj, je bilo več kak 200 ljudi, okoli 100 iž. Polovica ižje zapüščenih, njive nišo obdelane, ljüdje so v neumnih letih, od 1948 do 1956 masovno odhajali, doma so ostali starejši. Žalostno, toda vprašanje, kaj de za deset let? Mladi so šli pa tudi slovensko so že pozabili, saj so sé poročali z Madžari. V mojem času nismo imeli nobene knjige, nobenega časopisa, Zdaj pa Vidim te knjige, časopis Porabje. Veseli me, da sem sredi Monoštra slišal pravilno slovenske izraze. Če bodo s tem nadaljevali in učili oíroke slovensko, sé bo počasi nadaljevalo, seveda pa je veliko odvisno od ljudi. Če bodo starši navajali svoje ötroke, da bodo res obdržali slovenski jezik, ne samo narečje."
Silva Eöry
Porabje, 10. Septembra 1998
OTROŠKI SVET
28. likovna kolonija mladih
VUZENICA '98
Zamisel o povezovanju mladih iz matične domovine in zamejskih slovenskih manjšin ob likovnem ustvarjanju seje porodila v Vuzenici. Od prvega srečanja leta 1970 pa do leta 1990 so srečanja potekala v Vuzenici, potem pa vsako leto v drugi državi, v Avstriji, v Italiji, na Madžarskem in seveda v Sloveniji.
23. avgusta smo se pripeljali v Vuzenico, v os-
novno šolo, kjer so nas sprejeli. Potem smo šli v restavracijo, kjer smo se srečali z gostitelji. Iz Porabja nas je bilo pet: Viola Hodač, Blaž Šooš, Žolt Zankoč, David Hegyvari in jaz kot spremljevalka. Udeležence so razvrstili po družinah, potem pa so šli domov.
24. avgusta se je začelo v vuzeniški osnovni šoli delo v likovnih delavnicah. Najprej so udeležence razdelili po skupinah oz. likovnih delavnicah, ki so bile: risarska, slikarska, grafična in kiparska delavnica ter ornament in tekstil. Udeleženci so žbre-bali, v katero delavnico bodo šli.
V risarski delavnici so otroci vsak dan lahko uporabljali različne risarske materiale in orodja. V slikarski delavnici so uporabljali les, akrilne barve,
vijake in lepila. Material so svobodno oblikovali. V grafični delavnici so otroci naredili grafike v tehniki barvnega linoreza in kaligrafije. Za naše učence je bilo to najbolj zanimivo. Najprej so risali na linolej, potem so izrezovali in tiskali. Nastale so dvo- in večbarvne grafike - barvni linorezi iz ene matrice. V kiparski delavnici so učenci oblikovali relief, figuralno in nefiguralno plastiko. Nekateri so oblikovali v tehniki kaširanja iz odpadne embalaže. V peti delavnici so vozlali majice. Vsak je dobil svojo belo majico, z vrvjo so. majice vezali na najrazličnejših mestih. Vse to je moralo biti trdno privezano, da ne bi barva pronicala pod vrv. Vsak si je izbral barvo, s katero si je želel majico pobarvati. Majice so dali v lonec z vodo in barvilom. Kuhali so jih, nato pa jih temeljito oprali, da se je odvečna barva odstranila. Nato so vrvi prerezali in na majicah so ostali raznovrstni odtisi, krogi in trakovi. Vsak dan dopoldne so otroci delali v delavnicah, ob enih so imeli kosilo v osnovni šoli, popoldne pa smo imeli ekskurzije.
Prvi dan nas je sprejel župan, predstavil nam je Vuzenico in ogledali smo si zanimivosti. Drugi dan smo šli v Maribor, obiskali smo Pedagoško fakulteto ter razstavo "Japonski dnevnik" Bojana Golije. Bojan Golija je razstavil svoje risbe, grafike in fotografije, ki jih je naredil na Japonskem v letih 1957-1958. Nekateri so odšli v akvarij drugi pa v McDonalds. V sredo smo šli na Ivarčko jezero in
smo si ogledali Prežihovo rojstno hišo. Naslednji dan smo se odpeljali v Radlje, obiskali smo atelje Mira Hajnca, potem smo šli v disco Jolly. V petek smo pripravili razstavo za sobotno sklepno prireditev. V soboto po zaključni prireditvi in otvoritvi razstave so se gostje poslovili in odhajali na svoje domove.
Naši učenci so se počutili zelo dobro, spoznali so veliko novih prijateljev, imeli so dobro hrano, tako v šoli kot pri družinah. Jaz sem bila že osemkrat v likovni koloniji in sem se zmeraj zelo dobro počutila.
V imenu porabskih Slovencev se lepo zahvaljujem za delo organizatorjem in mentorjem ter za možnost sodelovanja na 28. likovni koloniji. Hvala lepa! Vidimo se naslednje leto v Avstriji!
Brigita Šoš
Poletno
doživetje
Med poletnimi počitnicami sem bila v Sloveniji, v Novem mestu. To je zelo lepo mesto. Tam smo igrali rokomet. Dobro smo se počutili. Bila sem tudi pri botri v Szombathelyu, kjer smo se zelo veliko kopali, ker je bilo lepo vreme. Šli smo tudi v toplice Buk, kjer je veliko bazenov in mnogo ljudi. Zelo mi je bilo všeč. Bila sem še pri bratrancih na proščenju in sem veliko lepega dobila.
Večkrat sem obiskala babico in sem pomagala pri delu. Z bratom sva hodila v gozd iskat gobe. Mamici sem tudi pomagala doma pri delu, v kuhinji.
Počitnice so hitro minile in zdaj se spet učimo.
Beata Bajzek 7.r., __________OŠ G. Senik
Tri dni v Kuzmi
Od 25. do 27. junija smo lahko preživeli tri dni v Kuzmi, v taboru Ptiče-slovje. Z Gornjega Senika smo šli trije. Spali smo v šoli v spalnih vrečah. Prvi dan smo se zbrali pri šoli ob 9-ih. Ko so vsi prišli, smo se morali predstaviti. Po kosilu smo šli k jezeru, kjer smo delali teste in smo se vozili s čolnom. Tam smo bili do šeste ure. Veliko vrst ptic smo videli, kot so: siva čaplja, raca mlakarica, čopasti ponirek, črna liska, mali ponirek, bela čaplja, kmečka lastovka, rečni galebi, bela štorklja. Ko smo prišli nazaj v šolo, smo večerjali. Naslednji dan so nam organizirali izlet. Najprej smo šli k nekemu vodnjaku, iz katerega smo pili vodo, ki je imela podoben okus, kot ga ima radenska. Potem smo šli na tromejnik, kjer smo malo počivali, nakar smo obiskali mlin. Proti večeru smo še leteli z balonom. Zvečer je imela nastop lutkovna skupina iz Kuzme. V soboto smo imeli poslovilni dan. Popoldne seje vsak poslovil od prijateljev in smo odšli domov.
V teh treh dneh sem se počutila zelo dobro.
Viktorija Hanžek 8.r., OŠ G. Senik
JESEN JE TU
Šola se je začela, jesen je tu. Mnogokrat dežuje. Hladno je. Veter piha. Sonce malo sije. Nebo več ni tako jasno, ljudje pospravljajo pridelke, mi učenci se pa učimo v šoli. Agošton Gyeček in Balai Bajzek 4.r.t OŠ G. Senik
POLETNE
POČITNICE
Poleti sem bila v poletni šoli na Dolenjskem. Zjutraj ob 8. uri smo se odpravili. Na Dolenjsko smo pripotovali ob 13. uri. Poletna šola je bila na Mirni. Prenočišče sem dobila pri zelo dobri in prijazni družini. V družini so trije otroci. Stane je star 14 let, Mojca 10 let, Tanja pa 5 . Družina ima dva avtomobila. Zelo dobro je bilo pri njih. Šli smo na izlet, na piknik. Tudi v šoli smo imeli izlet. Obiskali smo Jurčičevo domačijo. Bilo je zelo dobro. Naslednje leto, če bo poletna šola, se bom zopet prijavila.
Klaudija Lazar 6.r„
Poletna šola v Mirni
Poleti sem tudi jaz bila v poletni šoli. Malo sem se bala, ker sem še majhna in 2 tedna še nisem bila brez staršev v tujini.
No, bilo je lepo, čudovito. Od dvainštiridesetih prijavljenih otrok se jih je šole udeležilo osemintrideset Prišli so iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Jugoslavije, Avstrije, Italije, Nizozemske, Madžarske, Združenih držav Amerike, Japonske, Slovenije. Glede na znanje slovenskega jezika so nas usmerili v tri skupine. Jaz sem bila v drugi skupini. V štirinajstih dneh se je vsak otrok naučil veliko novih slovenskih besed. Lepo je bilo.
Kitti Virovec 4.r., OŠ G. Senik
Zopet v šolo
1. septembra se je začel pouk. Vsak dan se zbirajo učenci v šoli že ob sedmih. Smo še glasni. Upamo, da bomo letos dobivali boljše ocene.
Mihaly Bajzek in Viktor Nemet 4.r., OŠ G. Senik
Začela se je šola
September je. V torek se je začela šola. V naši šoli je 61 učencev. To je zelo malo. Nas je v četrtem razredu 9. Veliko se bo treba učiti, doma pa narediti domačo nalogo. Mapi časa bo za igranje. Veseli pa nas, da smo zopet skupaj. Hočemo se pridno učiti.
Katalin Čato 4.r., OŠ G. Senik
Porabje, 10. septembra 1998
Dobro je bilo poleti
Poletje je bilo kratko. Malo sem se igrala s psom, gledala televizijo, nabirala gobe, jedla maline, pomagala mamici, bila pri sorodnikih. Hotela sem še marsikaj delati, ampak mamica mi je neki dan rekla: Jutri šola!
Kaj bi lahko storila? Šla sem v šolo.
Adrienn Lazar 4.r., OŠ G. Senik
POD BETHLEHEMSKO ZVEZDO
egale po vsej dolini pozno Prihodnje leto bo skupina v noč, marsikdo pa se ni	iz Bethlehema obiskala
mogel kar načuditi, kako	Slovenijo, tudi Porabje.
Visoko na pobočju nad dolino reke LeHigh vsak večer s pomočjo elektrike zasveti bethlehemska zveda in razsvetljuje mesto pod njo. Ni naključje, da ima Bethle-hem v državi Pennsylvania v Združenih državah,Ameri-
ke enako ime kot biblijski kraj na Bližnjem vzhodu. Pripadniki moravske cerkve, ki so bili prvi priseljenci na tem območju, ki so ga nekdaj naseljevali Indijanci, so ga namreč ustanovili prav na božični večer. Takrat se je pisalo leto 1741.
V	prihodnjih desetletjih in stoletjih so se jim na tem območju pridružili še pripadniki drugih narodov, ki so prišli v Ameriko iskat boljše življenje. Ampak tudi v obljubljeni deželi so največje človekovo bogastvo lastne roke. Uspeli so le tisti, ki jim je bila usoda naklonjena, ker so znali poprijeti za delo. Še v osemdesetih letih je bila bethlehemska železarna ponos severne Pennsyl-vanije. V njej je našla prvo zaposlitev skoraj večina priseljencev. Pred nedavnim so jo zaprli, brez dela je ostalo 30.000 ljudi.
V	božičnem mestu, kakor še pravijo Bethlehemu, živi 80.000 ljudi. Vsi so Nemci, Madžari, Slovaki, Ukrajinci, Poljaki, Angleži, Irci, Španci, Rusi ter obenem Američani. Med njimi je tudi 7000 Prekmurcev in Porabcev. Še nedolgo tega se, na žalost, sploh niso zavedali, da so tudi oni Slovenci. Pred desetletji so jih zaradi interesov nekaterih, pa tudi zato, ker je bilo včasih
Prekmurje pod Madžarsko, proglasili za takoime-novane "Windish people", tudi za slovehsko govoreče Madžare. Nikoli ne bom pozabil presenečenega izraza na licu ene od prebivalk Bethlehema, ki je
bila še do nedavnega prepričana, da je Madžarka. Prepričanje je trajalo, dokler mi ni v lepi porabščini razložila, da je oče iz Sa-kalovec, mati pa z Gornjega Senika.
Zdaj se slovenska zavest znova prebuja. Tri leta so
minila, odkar so tamkajšnji Prekmurci in Porabci ustanovili svoje Združenje in poskrbeli, da seje mesto Bethlehem pobratilo z Mursko Soboto. Štefan Antalič, Mariška Karol, Frenk Podlesek, Lilian Horvat in še veliko drugih članov je odgovornih, da se o Združenju pobratenih mest Bethlehem-Murska Sobota vedno na veliko govori in sliši, predvsem pa, da ne ostaja vse pri besedah, temveč da se vse povedano tudi uresniči.
Februarja je Bethlehem obiskala skupina mladih košarkarjev iz Murske Sobote, avgusta pa so beth-lehemski Slovenci medse povabili pevski zbor Prekmurke in ansambel Vara-šanci. Na potovanju se jim je pridružilo še nekaj drugih prebivalcev dežele ob Muri, tako daje celotna prekmurska skupina štela 56 članov.
Eden od razlogov obiska je bil tudi nastop Prekmurk in Varašancev na tamkajšnjem glasbenem festivalu. Musikfest, kakor mu pravijo, je ena največjih glasbenih prireditev v Pennsylvaniji. Vsako leto na 14 prizoriščih, ki so posejana po vsem mestu, nastopi čez 350 skupin z različnih glasbenih področij. Slišati je bilo skorajda vse, od indijanske glasbe do skupin modeme dobe, od ljudske glasbe do jazza, soula in popa. Naj omenimo samo nekaj imen: Ray Charles, Savage
Garden, Indigo Girls, Davin Sanbom, Vilagge People in še in še bi lahko naštevali. Morda se bo nekaterim zdelo čudno, toda najbolj priljubljena glasba na Musikfestu, ki ima pravzaprav neke vrste pridih nemškega Oktober-festa, je polka. Na glavnem prizorišču so že v zgodnjih jutranjih urah začeli igrati avstrijske, poljske, nemške, češke in slovenske skladbe v dvočetrtinskem taktu. Avsenikove in Slakove melodije so se raz-
vzdržljivi so Američani, kadar gre za ples. Začudeni so bili tudi tisti, ki so namesto polke pričakovali tako imenovano country glasbo. Velik uspeh s prekmurskimi in porabskimi pesmimi so požele tudi Prekmurke in ansambel Varašanci pod vodstvom Jožeta Vukana. Le malokomu je uspelo do konca napolniti prostor pod odrom in na koncu nastopa doseči, da so ljudje vstali in z gromkim aplavzom pozdravili glasbene prišleke iz dežel onkraj Oceana.
In marsikomu se je med nastopom, tudi takrat, ko so Prekmurke nastopile v slovenski evangeličanski in katoliških cerkvi, utrnila solza. Spomini na "stari kraj" so se znova prebudili, tekočo angleščino je v pogovoru znova zamenjala prekmurščina, v začetku je šlo nekoliko težje, nato so stare besede kar vrele iz ust. Poznejša srečanja so bila polna vprašanj o življenju ob Muri in Rabi, upanja o morebitnem poznanstvu obiskovalcev s sorodniki v Sloveniji in želja po skorajšnjem obisku domovine, ki sojo zapustili pred mnogimi leti. Kljub življenju, ki ga živijo tako daleč od svojega prvega doma, je prekmurska in porabska zavest ostala.
Verjamemo, da bomo tudi mi, na naši strani oceana, tako dobri gostitelji, kakor so bili oni... Da se bo tudi ob njihovem obisku pri nas znašla na mizi domača šunka, pa solata z bučnim oljem in druge dobrote. Sicer pa hrana sploh ni najpomembnejša na svetu. Pomembni so ljudje. Prijatelji ostanejo prijatelji, ne glede na to, če živijo v Bethlehemu, v Murski Soboti ali v Monoštru.
Dejan Fujs
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.