51911


PRAKTIČNI SADJAR

Zbirka najvažnejših in najpotrebnejših sadjarskih naukov za
praktične sadjarje. Pojasnjena s 24 barvanimi prilogami in
92 slikami v tekstu.

Po „Slovenskeni Sadjarju" priredil

1  . . i

M. Humek,

višji sadjarski nadzornik v Ljubljani.

Ljubljana, 1923.

Založila Jugoslovanska knjigarna.

Natisnila Jugoslovanska tiskarna.

\

5 1J11

Vse pravice pridržane.



t ^j&Hr vth,i.L%,. j

[j  j'0o%fyg 5' %

Predgovor.

»Slovenski Sadjar“ se je med našimi napred¬
nimi sadjarji zelo priljubil. Da ni bilo vojne, bi bil da¬
nes zunaj in znotraj še vse drugače opremljen, nego so
bili prvi letniki. Toda vojna je skoro uničila setev, ki
je komaj vzklila. Z izdajanjem smo morali za eno leto
celo prenehati. Prvi letniki so se med vojno večinoma
raztepli in porazgubili, ker ni bilo gospodarjev, ki bi
jih bili shranjevali. Kar jih je bilo še v zalogi, so bili
razprodani že davno. Vedno pogosteje povpraševanje po
teh letnikih je nagnilo pisca, da se je odločil izbrati
iz vseh do sedaj izdanih letnikov »Sloven. Sadjanja"
najvažnejše članke in jih izdati v priročni
knjigi,  razvrščene po njihovi vsebini na posamezna po¬
glavja. Tako je nastal »Praktični Sadjar".

Pričujoče zbirke ni smatrati za popolno, sistema¬
tično vrejeno sadjarsko knjigo. To je le pomožna knji¬
ga, namenjena preprostemu sadjarju, ki stremi po na¬
predku in ki išče praktičnih novodil in pojasnil v naj¬
važnejših sadjarskih vprašanjih.

Razen pouka o uporabi sadja, obsega knjiga vsa
poglavja novodobnega sadjarstva. Kdor jo bo prebiral
z zanimanjem in pravim umevanjem, bo gotovo našel
v njej, kar potrebuje, z ozirom na pridel ovanj  e sad¬
ja. Nauki o uporabi sadja so pa sami zase tako obširni
in raznovrstni, da bi bila knjiga veliko preobsežna, ko
bi jih bili privzeli vanjo. To važno poglavje se bo mo¬
ralo obravnavati v posebni knjigi.

Pripomniti moramo končno, da se nanaša vsebina
te zbirke izvečine le na pridelovanje pečkastega sad¬
ja, t. j. jabolk in hrušek. To ste za Slovenijo najvažnej¬
ši sadni plemeni, ki se gojite povsod z dobrim uspehom
in ki dajete izmed vseh sadnih plemen največ dohodkov,
toda zahtevate za to tudi največ nege in' prevdarnega,
veščega oskrbovanja. Sestavki brez podpisa so iz peresa
prireditelja.

Knjigo krasi lepo število barvanih prilog, ki naj
bi podpirale poznavanje sadnih vrst in njegovih škodljiv¬
cev. V tem oziru zasluži posebno zahvalo založništvo,
ki se ni strašilo naravnost ogromnih stroškov za tako
opremo.

Ako bo to delo vsaj nekoliko pripomoglo, da se
poživi, razširi in utrdi zanimanje za umno sadjarstvo,
bo trud izdajatelja in sotrudnikov obilo poplačan.

V Ljubljani, o Veliki noči'1. 1923.

M. Humek.

L Katere vrste

so najbolj primerne za naše kraje.

(Pomologija.)

1. Poznavanje sadnih vrst.

Sadjarska veda je jako obširna in v nekaterih panogah ne¬
izčrpna, tako da ga ni strokovnjaka, ki bi jo na vse strani ob¬
vladal in b :  ,ne potreboval lob sne nadalinje izobrazbe. Na¬
sprotno! Čim globlje prodere kdo v kako posamezno panogo te
vede, tem bolje vidi, kako malo zmore posameznik na tako ob¬
širnem polju. Zlasti velja to o p o m o 1 o g i j i, t. j. o pozna¬
vanju sadnih vrst.

Za praktičnega sadjarja je poleg znanja o oskrbovanju
sadnega drevja, zatiranja škodljivcev in uporabe sadja tudi jako
važno, da pozna vsaj nekatere na j navadne j še,
priznano dobre sadne vrste, zlasti tiste, ki so
vpeljane v kupčiji in ki so prikladne za njegov
kraj.

Poznavanje sadnih vrst ni le zanimivo, ampak tudi ne¬
ogibno potrebno, zlasti s trgovskega stališča. Sadje je nekako
mednarodno blago, ki ga kljub občutljivosti in nestanovitnosti
prevažajo križem/sveta, in sicer ne samo iz dežele v deželo ali
iz države v državo, ampak tudi iz enega dela sveta v drugega.
Če pa hočemo kako blago spraviti v promet, zlasti v svetovni
promet, moramo vendar najprej poznati njegovo mednarodno
ime. Le na ta način sta izključena vsak nesporazum in vsaka
zamena. Pri marsikaterem blagu zadostuje skupno ime, kakor
n. pr. pri krompirju, senu. Pri sadju pa ni dovolj, da bi ga ozna¬
čili samo s plemenskim imenom, ker so posamezne vrste enega
in istega plemena med seboj prerazlične. Jabolka n. pr. so silno
različnih vrst, ki se ne ločijo med seboj samo po vnanji obliki,
barvi, debelosti, ampak tudi po okusu, vonjavi in drugih odlo-

Praktični sadjar.

1

2

cilnih lastnostih. Ta razloček je tako velik, da silno vpliva tudi
na ceno. Kake vrste jabolka so n. pr. komaj po 2, 3 K, druga
pa ob istem času po 5—15 K 1 kg. Ako vpoštevamo dalje
še to, da imamo na stotine sadnih vrst, mora vsakdo razvideti,
da je za sadjarja, ki hoče z uspehom pridelovati sadje za kupčijo,
neogibno potrebno, da zanesljivo pozna nekaj sadnih vrst.

Pa tudi brez ozira na kupčijo je zelo potrebno, da poznamo
sadne vrste. Posamezne vrste se ne razlikujejo namreč samo po
sadu, ampak tudi po lastnostih drevja  z ozirom na rast,
na občutljivost za podnebje, lego, zemljo, oskrbovanje. Nekatere
so silno izbirčne v legi in podnebju, druge rasto povsod. Nekatere
uspevajo samo v globoki, rodovitni, vlažni zemlji, druge v vsakem
svetu. Nekatere moramo redno obdelavati, gnojiti, škropiti, druge
rasto in rode brez posebne oskrbe. Podnebje, zemlja in gospo¬
darske razmere so pa pri nas jako različne. Kako pa naj sadjar
zadene pravo, ako ne pozna vrst, ki jih na podlagi dolgotrajnih
in zanesljivih izkušenj priporočamo? Kaj nam pomaga sadni
izbor, ako dotičnih vrst, ki jih priporočamo, sadjarji ne poznajo
in ne vpoštevajo?

0 pomologiji v najskromnejši obliki pri našem preprostem
sadjarju danes ni še govora. Velika večina pozna komaj par do¬
mačih vrst z domačimi imeni, ki so pa žal skoro v vsakem kraju
drugačna. Raznih priznano dobrih, po vsem svetu vpeljanih in
v trgovini najbolj čislanih vrst pa skoro nihče ne pozna spra¬
vim imenom,  čeprav jih ima v svojem sadovnjaku.

Največ tejyiv v pomologiji dela velikansko število
raznih vrst (posebno pri jabolkih in hruškah), ki so si vsaj na
videz zelo podobne. Dalje je pomisliti, da smo dobili veliko naj¬
boljših in najplemenitejših vrst iz tujine, največ iz Nemčije in
Francije. Zato so tudi imena teh vrst bolj tuja, dasi so iz večine
preložena na slovenščino. Glavni vzrok, da v tej stroki tako po¬
časi napredujemo, je pa nezavednost in premalo za¬
nimanja  za prepotrebno stvar.

Kljub vsem težkočam in oviram bi se dalo tudi v tem pred¬
metu doseči toliko, kolikor je za naše razmere potrebno, zlasti
ako pomislimo, da našemu praktičnemu sadjarju popolnoma za¬
dostuje, ako pozna razmeroma le prav majhno število  ^
vrst iz raznih sadnih plemen.

Kdor cepi drevje sam ali preceplja starejša drevesa, naj
ne vcepi nobenega cepiča, ako ne pozna dotične vrste s pravim

3

imenom. Kdor pa naroča drevje iz drevesnic, naj odločno zahte¬
va vrste, ki so za njegov kraj primerne, in naj potem pazi na
imena na tablicah. Ker se pa ta imena kmalu izbrišejo ali tablice
poizgube, naj imena napiše v zapisnik ali v tak kraj, kjer jih
najde še čez leta. • \

Med drugimi pripomočki so sadne razstave  imenitno
sredstvo za spoznavanje sadnih vrst. Žal tudi, da z razstavami,
če  jih tudi priredimo, navadno ne dosežemo zaželjenega uspeha,
ker jih ljudje prepovršno ogledujejo. Kdor hoče imeti od raz¬
stave kako korist, si mora natančneje ogledati glavne vrste,
zapomniti  si njih značilne lastnosti, imena pa zapisati.

Naposled še par potrebnih opomenj o določanju
sadnih vrst. Nevešči ljudje navadno mislijo, da bi moral kak
strokovnjak ali kdor se malo bolj živo zanima za sadjarstvo,
poznati vse sadne vrste. To je velika zmota. Sadnih vrst je
na tisoče in so v pomologiji že opisane, na tisoče pa tudi takih,
ki niso še javno znane in nimajo pravzaprav še nobenega pra¬
vega imena. Ko bi se kdo vse življenje pečal samo z določanjem
sadnih vrst in ko bi imel na razpolago vse pripomočke, bi kljub
temu v tem oziru nikdar ne dosegel absolutne popolnosti, ker
imata človeški razum in spomin vendarle tudi svoje meje in pa
ker se pojavljajo venomer in v velikem številu nove vrste —
i z r o d k i in izprevržki.  Popolnoma napačna je misel, da
se da vrsta vsakega sadja določiti kar na prvi pogled
Po enem ali dveh,  včasih zanikarnih, obtolčenih, preveč
ali premalo zrelih in godnih sadovih. To je mogoče samo pri
nekaterih takih vrstah, katerih sad je že na zunaj tako
značilen,  da je pomota nemogoča, n. pr. pri kanadki, ana¬
nasovi reneti, bellefleurju, belem zimskem kalvilu, avranški,
Boskovi steklenki, lieglovki, pastorjevki itd. Sto in sto vrst pa
je med seboj na videz tako podobnih, da je nemogoče po zu¬
nanjosti  enega ali dveh sadov z gotovostjo določiti pravo
vrsto.

Na višjih sadjarskih zavodih, kjer imajo vse mogoče pri¬
pomočke in so vedno pri tem predmetu, nikdar en sam strokov¬
njak ne določa sadnih vrst. V ta namen se zbirajo cele komisije
strokovnjakov, ki potem z vso resnostjo in natančnostjo pre¬
iskujejo in presojajo posamezne vrste. Tu se ne ozirajo samo
na zunanjo obliko sadov, na barvo, pecelj,

i*

4

muho, ampak si natančno ogledajo tudi notranjost,
zlasti peščišče in pečke, pokušajo meso in pre¬
iskujejo vonjavo posameznih sadov. Poleg tega vpošte-
vajo čas, kdaj sad zori, in če le mogoče vsaj po opisu
tudi  drevo,  njegovo rast, starost, prostor, kjer
raste, listje, cvetje in druge posebnosti. Šele na podlagi teh
obširnih in zamudnih preiskav je mogoče s precejšnjo gotovostjo
dognati vrsto dotičnega sadu. Pa še tako ne vselej.  Vedeti
moramo namreč, da je nešteto vrst, ki so sicer že stare, pa iz
kateregakoli vzroka niso prišle v širšo javnost, ali so pa nastale
šele v novejšem času in niso bile še nikjer opisane in zaradi tega
^e nimajo vobče znanega in veljavnega imena. To so tako ime¬
novane domače  (lokalne) vrste.

Več nego polovica sadnih vrst, zlasti jabolčnih, ki rasto po
slovenskih deželah, zlasti kar je starejšega drevja, pripada do¬
mačim vrstam. Velika in težka, a hvaležna naloga prihodnjih
let bo preiskavanje in določanje teh vrst. Kar je dobrega, mo¬
ramo ohraniti in razširjati, kar je slabega, pa odpraviti.

2. O izbiri sadnih yrst.

Zanimanje za sadjarstvo je od leta do leta večje. Posebno
zadnja leta so naši ljudje spoznali, koliko je sadje vredno in
kako velike dohodke imajo od njega. To spoznanje jih izpodbuja,
da vsako pomlad iščejo mladega sadnega drevja ter kupujejo vse
\ prek, kar kje dobe, ne glede na kakovost in ceno.

Ta pojav je sicer sam na sebi jako razveseljiv, in kdor bi
presojal položaj površno, bi si obetal od takega ravnanja veliko
uspeha. Toda, če pogledamo globlje in nekoliko natančneje opa¬
zujemo, kako naši ljudje kupujejo sadno drevje in kako površno
ga potem sade in goje, kljub vsej navdušenosti, ne moremo pri¬
čakovati posebnega napredka.

Redki so sadjarji, ki bi pravočasno jeli misliti na to, da bi
bilo dobro ta ali oni prostor zasaditi s sadnim drevjem. Še red¬
kejši so tisti, ki bi kaj več premišljevali, katero pleme in zlasti
katere vrste bi bile njih podnebnim, talnim in gospodarskim
razmeram najbolj prikladne. Prav tako si ne ubijajo veliko glave
z vprašanjem, kje bodo dobili drevje, kakršno bi bilo zanje.
Najbolj napredni pač pregledajo cenik raznih drevesnic in izbi¬
rajo po dotičnih opisih. Drugi naročajo drevesca, ko jih na to

5

opozore razni oglasi po listih, kjer drevesnice objavljajo, da
bodo oddale toliko in toliko sadnega drevja. Veliko jih pa je, ki
kupujejo, oziroma naročajo drevje, ko ga slučajno vidijo na trgu
ali semnju ali zvedo zanje po znancu. Večina vseh teh naročil
ima hudo napako, namreč ne označuje določne vrste, ampak se
kratkomalo zadovoljuje s samo navedbo plemena. »Pošljite mi
toliko in toliko jablan, hrušek itd.« — to so navadne naročbe.
Kvečjemu tu in tam pristavi še kdo, da bi rad zimske vrste ali
take za mošt. Kdor kupuje pa sadno drevje na semnju, pač
vpraša, katere vrste je to ali ono drevesce; ali kaj pomaga, ko
sta kupec in prodajalec v pomologiji enako nevedna. Poleg tega
je pa kupec lahkovernež, prodajalec pa največkrat navihanec,
ki z velikim prepričanjem zatrjuje, kako imenitne so njegove
vrste, dasi ne pove nobenega pravega imena. Na ta način se
naroči in pokupi vsako leto sicer veliko sadnega drevja, toda
najrazličnejših in iz večine neprimernih vrst. Vse to se posadi
brez načrta in brez pravega smotra in potem prepusti bolj ali
manj slučaju in slepi sreči. Kdor premisli natančneje to rav¬
nanje, mora izprevideti in priznati, da ne bomo nikdar sad¬
jarstva dvignili na tisto višino, kakor bi ga lahko, ako bi smo-
treno postopali pri izbiri sadnih plemen in vrst ter skrbno
negovali mladi sadni naraščaj.

Smotrena izbira sadnih plemen in posebno sadnih vrst
je pri nas še docela neznana. Je to pač najtežavnejše sadjarsko
opravilo, ki zahteva precej znanja in praktične izkušnje, ostrega
opazovanja in največkrat tudi nekaj zmisla za trgovino.

Kdor zasadi tu in tam kako leto po par dreves z namenom,
da bo imel sadje za dom, temu ni treba posebne izbire. Zado¬
stuje že, ako pove n. pr., da želi zgodnjo hruško ali pozno
jabolko kake zgodaj rodeče in zelo rodovitne vrste itd. Toda
gospodarji, ki zasade naenkrat po 50, 100 dreves ali še več,
morajo imeti na umu drug smoter. Ti navadno ne mislijo upo¬
rabiti vsega sadja doma, ampak ga nameravajo prodajati. Za
tako namero morajo pač izbrati taka plemena in take vrste, k i
jim bodo dajale v njih razmerah najbolj go¬
tove in največje dohodke.  To je smotrena izbira!

Najprej je treba natančno poznati prostor, kjer naj drevje
raste, njegovo lego, zemljo in vse, kar bi utegnilo na kakršen¬
koli način vplivati na rast in sploh na uspevanje sadnega drevja.
Pred vsem moramo namreč izbrati taka plemena in take vrste,

6

od katerih po izkušnji vemo, da bodo dobro in zanesljivo uspe¬
vala — zdravo rasla.

Druga važna zadeva, ki je pri izbiri ne smemo nikdar
prezreti, je gospodarskega značaja. Samostojnih sadjarstev pri
nas ni in jih nikdar ne bo. Torej nam ostaja le še sadjarstvo kot
postranska kmetijska panoga. Ko izbiram sadna plemena in
vrste, moram vestno jiretehtati svoj gospodarski položaj in zlasti
preudariti, koliko časa in koliko delavskih moči bom mogel
utrpeti za to panogo. Po tem bom uredil tudi izbiro. Čim bolj
intenzivno se lahko pečam s sadjarstvom, tem žlahtnejše in
zato bolj izbirčne vrste bom sadil, in narobe.

Končno hodi v poštev še uporaba sadja. Kdor namerava
sadje prodajati na drobno, mora vsekakor poznati in pri izbiri
vpoštevati vse okoliščine bližnjega in daljnega sadnega trga in
po njih uravnati izbiro. Komur pa bolje kaže prodaja na debelo,
bo izbiral drugače. Odločil se bo za bolj navadne, trde, za pre¬
važanje neobčutljive vrste, ki obilo rode in ki niso posebno
izbirčne in občutljive za podnebje in zemljo. Tu moramo omeniti
število vrst, ki jih namerava kdo saditi. Navadno se sadjarji bore
malo brigajo za to reč in nič ne marajo, čeprav jim je vsako
drevo druge vrste. To je veliko zlo. Napačno bi bilo sicer, ko
bi zahtevali, naj v kakem kraju sade samo po eno ali le po dve
vrsti (to velja posebno za jabolka in hruške), ker hočemo imeti
vsako leto nekaj pridelka. Ena in ista vrsta pa navadno ne
rodi vsako leto, zato je prav, da imamo več vrst, ki se menjavajo
v roditvi. Vendar pa ima ta ugodnost tudi svoje meje. Vedeti
moramo namreč, da je dohodek iz sadjarstva vobče v obratnem
razmerju s številom vrst, to se pravi, čim več vrst imamo, tem
manjši, in čim manj vrst, tem večji je povprečni dohodek iz
kakega nasada. Vobče velja pravilo: Čim večji nasad, tem več
vrst. Vrtni ravnatelj Janson, ki velja za posebnega strokovnjaka
v tej stroki, pravi takole: »Kdor namerava posaditi 20 dreves
enega plemena (n. pr. jablan), naj izbere samo 2 sorti, 40
dreves naj bo v 3 vrstah, 80 dreves v 4 vrstah, 150 v 5, 300 v 6,
500—600 v 7 vrstah, več nego 600 v 8 do 10 vrstah.

Glavni vzrok, da se naši sadjarji tako malo brigajo za
izbiro, je popolna nevednost v poznanju sadnih vrst. Prav lahko
bi našteli vse tiste sadjarje, ki v resnici poznajo in s pravim
pomološkim imenom nazivljejo najnavadnejše, po vsem svetu
vpeljane jabolčne in hruškove vrste. Večina pozna le par kr a-

7

jevnih vrst, ki se pa imenujejo v vsakem kraju drugače. Toda
poznanje najvažnejših pomoloških vrst je za vsakogar neogibno
potrebno, ker je brez tega znanja vsaka sadna izbira nemogoča.
Ni pa zadosti, da poznamo samo sad, poznati moramo tudi drevo
in vse njegove lastnosti, po katerih ga presojamo pri izbiri.

Pregovor: »Kakršna setev, taka žetev« ni nikjer tako na
mestu kakor v sadjarstvu. Tu je treba pravočasne in temeljite
priprave za setev. Nimamo namreč opraviti z enoletnimi ali
dveletnimi rastlinami kakor v kmetijstvu, ampak z rastlinami,
ki ostanejo na odkazanem mestu pol stoletja ali še dalje. Napake
Pri tej setvi so torej tako usodne, da jih ne čuti samo tisti rod,
ki jih zakrivi, ampak navadno še pozni potomci. Ali torej ni'
vredno, da najkasneje na jesen začnemo misliti kaj bomo
sadili ?!

In ravno te prepotrebne in važne izbire tako krvavo po¬
grešamo pri naših sadjarjih. Povsod drugod premišljujejo, pre¬
udarjajo in pretehtavajo, kaj in kako bi bolje kazalo, samo to
ljubo sadjarstvoi prepuščajo golemu slučaju.

Kaj pa je vendar krivo, ^a se ravno v sadjarstvu postopa
tako površno in kar malomarno? Prvi in glavni vzrok je brez
dvoma skoro popolna nevednost. Kdor hoče namreč iz mnogih
med seboj podobnih predmetov izbrati najboljše, mora poznati
vse. V sadjarstvu je pa to popolnoma nemogoče, ako pomislimo,
da imamo že lepo število sadnih plemen, pa na tisoče med seboj
zelo podobnih vrst. To je težko že za izobraženca, ki ima opra¬
viti samo s tem predmetom in so mu na razpolago razni pripo¬
močki, neprimerno težje pa je za našega preprostega sadjarja.
Ne le, da so posamezne vrste že same na sebi zelo izpremenljive
in malo značilne, imajo poleg tega še tuja neslovanska imena,
ki se navadno nič kaj ne prilegajo našemu jezikovnemu čutu
in se nikakor ne dado kar kratkomalo posloveniti, kakor mar¬
sikdo misli. Iz večine so angleškega, francoskega in nemškega
izvora. Nekatera imena moramo rabiti kar neizpremenjena,
n. pr. kalvil, astrahan, čelini, bellefler, ontario, kleržo, Aleksan¬
der Lukas, Jakob Lebel; drugim dajemo samo slovenske konč¬
nice (n. pr. reneta, parmena, kanadka, wiliamovka, avranška,
amanliška, dielovka, štetinec itd.); le prav malo je takih vrst
(razen domačih), ki imamo zanje pristna slovenska imena, n. pr.
jesenski kosmač, robač, devičnik, beličnik, Železnikar, bobovec,
dobra rjavka, društvenka.

8

Vpoštevati moramo dalje še, da se za ta predmet pri nas
ni nihče brigal do najnovejšega časa. Zato nimamo nobene po-
mologije, nobene točne terminologije in da torej naš sadjar ni
imel doslej prav nobene prilike, da bi se količkaj poučil v tej
stroki. i

Neugodno vpliva na spoznavanje vrst tudi to, da so sma¬
trali pri nas sadjarstvo preveč za postransko in malo važno
kmet ;: sko panogo. Saj vemo, kako še dandanes sadjarstvo oma¬
lovažujejo in večkrat kar prezirajo. Odtod brezbrižnost za vse,
kar je v zvezi s sadnim pridelkom, ki ima to slabo stran, da je
še neprimerno bolj nezanesljiv in nereden nego drugi kmetijski
pridelki. Na drugi strani je pa zopet v toliko skromnejši, da
daje vendarle tu in tam užitek brez vsakega truda in rednega
obdelovanja. Navsezadnje moramo pa tudi priznati, da je naše
slovensko ljudstvo jako malo dovzetno za vsako novost in izpre-
membo v svojem mišljenju in delovanju.

Toda brez nekega, čeprav še tako skromnega pomološkega
znanja je sadna izbira nemogoča, ker sicer se moramo slepo
zanesti na izbiro koga drugega ali pa vzeti, kar dobimo, in tako
prepustiti slučaju ves uspeh. Vsakdo, ki se količkaj peča s
sadjarstvom, torej vsi posestniki sadnih vrtov pa tudi trgovci s
sadjem bi morali zanesljivo poznati vsaj nekatere najbolj znane
in splošno razširjene vrste pečkastega plemena, torej za začetek
najmanj 15—20 vrst jabolk in 10—15 žlahtnih hrušek in to se¬
veda s pravimi pomološkimi imeni. Isto velja za koščijčasto
sadje, samo s tem razločkom, da zadostuje, ako poznamo od
vsakega plemena le par vrst. Vrhu tega bi moral vsakdo poznati
vse domače sadne vrste, ki rastejo v njegovem okrožju in ki
imajo iz tega ali onega vzrcka kako gospodarsko vrednost.

Kdor dobro pozna le nekaj sadnih vrst, jako lahko na¬
preduje, zlasti ako ima priliko, da celo leto opazuje drevje v
naravi ter primerja med seboj posamezne vrste. Zlasti pa sta
v tem oziru važna poletje in jesen, ker v teh letnih časih pro¬
učujemo lahko tudi sad.

Na podlagi podnebnih, talnih, gospodarskih in trgovskih
razmer doženemo najprej, katero pleme bomo v pretežni večini
zasajali. Potem se šele lotimo s; dnih vrst. V tem oziru pogle¬
damo najprej v svojo bližnjo okolico in dobro preiščemo, ali ni
v soseščini že vpeljana kaka domača vrsta, ki na vse strani
ustreza našim zahtevam. Take domače vrste so najbolj zanesljive

9

in jih je vpoštevati pod vsakim pogojem (n. pr. voščenka, trdika,
maselnica, črnivka, tepka itd.). Ako jih ni dobiti v nobeni trgov¬
ski drevesnici, pa jih vzgojimo sami v domači drevesnici! Boljše
je, da izgubimo par let, pa imamo potem zanesljivo drevje, nego
da bi zasajali kar na slepo, kar nam slučajno pride pod roke.

Šele potem, ko smo glede domačih vrst na jasnem, se
oglejmo po p ontoloških vrstah  svoje bližnje okolice. Za
to so nam posebno dobrodošli starejši in obširnejši nasadi na
večjih kmetijah, župnijskih, grajščinskih posestvih, včasih tudi
na večjih šolskih vrtovih. Veliko nam lahko koristijo posveto¬
vanja s starejšimi posestniki, ki se že dalje časa zanimajo za
sadjarstvo in imajo mnogoletne izkušnje. Takisto naj išče mlad
sadjar primernih nasvetov pri sadjarskih strokovnjakih, kme¬
tijskih zavodih, pri izkušenem šolskem vrtnarju in naposled
tudi po spisih, ki jih je pa treba čitati večkrat in s posebnim
zanimanjem ter z vso pazljivostjo. Le s takim resnim in preudar¬
nim postopanjem doseže sčasoma vsakdo potrebno jasnost glede
sadnih vrst za svoje razmere.

Pri izbiri bi utegnile dobro služiti še naslednje razvrstitve,
sestavljene po mnogoletni izkušnji in deloma posnete po splošno
Priznanih J. Bottnerjevih spisih.

a) Jabolka . 1

Skoro povsod dobro uspevajo: C h a rla-
I novsky,  landsberška reneta, pisani kardinal, bobovec,
cesarjevič Rudolf  (rdeči mašancgar).

V slabi zemlji in sploh v slabih razme¬
rah:  bojkovo jabolko, Langtonovo jabolko, večina domačih vrst.

V suhi zemlji: ontario,  škrlatasta parmena,

landsberška reneta.

'  V vlažni zemlji:  vsi kosmači (vobče ljubijo vsa
jabolka zmerno vlažno, ne presuho zemljo, nikakor pa ne pre¬
našajo močvirnih tal).

V mrzlem podnebju: Charlamovsky, Ja¬
kob Lebel,  šampanjska reneta, g d a n s k i robač, ce¬
sarjevič Rudolf  (rdeči mašancgar).

V goratih legah: beličnik, charlamovsky,
landsberška reneta, čellini, lord Suffield, gdanski

1  Razprto tiskane vrste  so posebno važne.

10

robač, Jakob Lebel, Langtonovo jabolko,  cesarje¬
vič Rudolf (rdeči mašancgar).

V zavetnih legah in dobri vrtni zemlji:
Koksova oranževka, Blenheimska reneta,  b o s k o o p -
skikosmač, grafensteinc, kanadka,  ananasovareneta.

Samo v dobrih, gorkih, zavetnih legah:
blenheimska reneta,  rumeni bellefleur, kanadka.

Navadne vrste za košenice in pašnike,
kardinal,  bojkovo jabolko, bobovec, Železnikar,
domače vrste (n. pr. trdika, tepka itd.).

Fine vrste za skrbno obdelano najboljšo
zemljo: koksova oranževka, rumeni Rihard,  ana¬
nasova reneta, ribstonovec.

Na sadnem trgu posebno priljubljene:
b e 1 i č n i k , lord Grosvenor,  krončelsko jabolko, car
Aleksander,  gloria mundi, Natuzijev golobar,  g d a n s k i
robač, bernski rožnik. (Sploh vse debele in lepo barvane vrste.)

Za obcestne nasade v dobrih razmerah:
rdeči devičnik,  bobovec, škrlatasti kuzinot.

Za obcestne nasade v slabih razmerah:
zlata parmena,  Harbertova reneta, Baumannova
reneta.

Zelo redno in obilo rode: beličnik, lord
S u f f i e 1 d , lord Grosvenor,  Charlamovsky, Mankovo
jabolko,  Jakob Lebel, muškatna reneta,  ontario.

Zelo pozno cveto: rdeči bellefleur, kra¬
ljevi kratko pecelj, Grahamovo jabolko.

b) Hruške.

Posebno rodovitne: avranška, poiteau (--= poato),
Boskova steklenka, williamovka, clairgeau (= kleržo), aman-
liška, minister dr. Lucius, guyotka.

Za visokodebelno drevje: amanliška, avrap-
ška, blumenbachovka, stuttgartska kozača, šamajska, Boskova
steklenka, vvilliamovka, kongresovka, magdalenka, rjavka, Josi-
pina Mechelnska.

Za navadne piramide: guyotka, Hardyjeva ma¬
slenka, tongerska hruška, napoleonovka, poiteau (— poto),
klappovka.

11

Za vretenčaste piramide: avranška, clair-

geau (= kleržo).

Za špalirje v neugodnem podnebju: willia-
movka, klappovka, wiennska.

Za špalirje v ugodnih legah:  drouardovka,

dielovka, društvenka, olivierka, zimska dekanka.

Zra gorate odprte lege:  stuttgartska kozača,
klappovka, williamovka, amanliška.

Za gorate zavetne lege:  avranška, kongresovka,
clairgeau (= kleržo), poiteau (= poato).

Za severne s/tene:  amanliška, klappovka, wil-
liamovka.

Zelo zgodaj rode:  williamovka, avranška, clair¬
geau (= kleržo).

Zelo redno rode:  magdalenka, amanliška, avran¬
ška, williamovka, clairgeau (= kleržo):

Pozno zarode  (toda je zato drevje bolj trpežno):
Hardyjeva maslenka, dielovka, Josipina Mechelnska.

Za trg primerne:  klappovka, guyotka, williamovka,
avranška, Boskova steklenka, šarnajska, Aleksander Lukas.

Zimske hruške,  ki pri nas uspevajo tudi še na pro¬
stem: Josipina Mechelnska, dielovka, pastorjevka, nelisovka,
fulvija, drouardiovka, parižanka.

Dobre moštnice:  Tepka, črnivka, vinska moštnica,
rumenka.

I

c) Izbor najboljših pomoloških jabolčnih vrst, razvrščene po
zoritvi na posamezne mesece.

Julij: B e 1 i č n i k — izvrstno in vsega priporočila vredno.

Avgust: Lord Suffield  — zelo debelo jabolko za
majhne oblike. Zdrava rast, zelo rodovitno, nekoliko kislo.

September: Charlamovsky  — zdrava rast, zelo rodo¬
vitno, nekoliko kislo;

Krončelsko j-a b o 1 k o.

Kludijevo jesensko jabolko  — debelo, lepo
drevo, zdravo in rodovitno.

Oktober: Mankovo jabolko  — preveč rodovitno;

Č e 11 i n i — zelo rodovitno, samo za gorske kraje, rado

gnije;

12

/

Langtonovo jabolko — neobčutljivo in rodovitno;

Jakob Lebel  — izvrstno za mrzle kraje.

November: Grafensteinc  — najfinejše jabolko, le za
vlažno podnebje in zemljo, rodi pozno;

Kardinal  — dobro in zdravo, neizbirčno;

Rdeči jesenski kalvil  — le za dobro zemljo;

Rumeni Rihard  — fino jabolko, za severne kraje.

December: Gdanski robač  — zelo hvaležno;

Landsberška reneta  — za bolj suho zemljo iz¬
vrstno;

Peasgodovo jabolko  — zelo debelo, samo za
nizke oblike;

Koksova oranževka  — zelo fina, le za najboljše
razmere in pritlične oblike;

Ananasova reneta  — jako fina, dobra zemlja;

Lanes princ Albert  — neobčutljivo in neizbirčno,
zelo rodovitno;

Halberstadski devičnik  — neobčutljivo in ne¬
izbirčno, zelo rodovitno;

Dolenjska voščenka  — fino jabolko, samo za
vinorodno podnebje in dobro zemljo.

Januar: Aderslebenski kalvil  — samo za

dober svet; i

Gloria mundi  — debelo, za trg;

Kanadka  — samo za toplo vlažno zemljo in milo
podnebje;

Francoski kosmač  — za vlažen dober svet;

Kraljevi kratkopecelj  — cvete zelo pozno, le
za dober vlažen svet; Cesarjevič Rudolf  (rdeči mašanc-
gar) — izvrstno, neobčutljivo, neizbirčno, zelo rodovitno, bolj
drobno jabolko.

Februar: Rumeni bellefleur  — za dobro zemljo
in zavetno lego;

Londonski peping  — izbirčen za zemljo, ne toliko
za podnebje;

Ontario  — zdravo in rodovitno.

Parkerjev kosmač  — šibke rasti — za vlažno
zemljo in toplo lego;

Damasonov kosmač  — dobre rasti in rodovitno,
a le v vlažni zemlji;

13

Bojkovo jabolko — neizbirčno, neobčutljivo, rodo¬
vitno, za slabe lege.

Marec: Bobovec  — neizbirčno, zelo rodovitno;

Knežak  — neobčutljivo in neizbirčno.

April: Šampanjska reneta  — priporočljiva zaradi
velike trpežnosti;

Železnikar  — za mrzlo podnebje.

d) Najokusnejša jabolka.

Grafensteinc, koksova oranževka, ananasova reneta, ka-
nadka, rumeni Rihard, voščenka, bellefleur.

e) Najdebelejša jabolka.

Peasgodovo jabolko  (2 2 / 3  na 1 kg), kraljevo
jabolko (The Oneen, 3 4 / 5  na 1 kg), car Aleksander (4 na 1 kg),
kanadka na 1 kg), pisani kardinal (4 2 / 3  na 1 kg), blen-
heimska reneta (5 na 1 kg).

i) Izbor najboljših žlaktnih lirušek, razvrščene po povprečni
zoritvi na posamezne mesece.

Julij: Magdalenka, julijeva dekanka.

Avgust: Klappovka, šparovka, trevoška.

Septetaber: stuttgartska kozača, guyotka, williamovka,
amanliška, kongresovka, rjavka, wiennska.

Oktober: Merodova maslenka, Hardyjeva maslenka, avran-
Ška, šarnajska, tongerska, pitmastonka.

November: Boskova steklenka, clairgeau (= kleržo), Ma¬
rija Luiza, blumenbachovka, angoulemka, poiteau (= poato),
napoleonovka, društvenka.

December: Lektierovka, dielovka, drouardovka, pitma¬
stonka.

Januar: Pastorjevka, parižanka, nelisovka.

Februar: Krasanka, Josipina Mechelnska.

Marec: Olivijerka, zimska dekanka.

3. Še nekaj o izbiri sadnih vrst.

Zanimanje za sadjarstvo se širi bolj in bolj. Povpraševanje
Po sadnem drevju je vedno večje. Tudi za izbero sadnih vrst se
brigajo sadjarji bolj nego kdaj prej. Toda povsod le še ni pra-

14

vega umevanja za naše sadjarske razmere. Premalo se zave¬
damo, da je sadjarstvo pri nas le del kmetijstva.  Samo¬
stojnih sadjarstev imamo kaj malo ali pa nič. Ampak skoro vsak
kmetovalec je obenem tudi sadjar. Intenzivnega (močnega) ob¬
delovanja sadnega drevja skoro ne poznamo. Za varstvo sadnega
drevja pred škodljivci se zmeni malokdo. Tudi spravljanje, raz¬
biranje in shranjevanje sadja je še kaj pomanjkljivo.

Kljub temu bi pa vsakdo rad videl, da bi sadje redno
in obilo  rodilo in da bi imel čim večje dohodke od sadjarstva.

Večina misli, da bo dosegla ta smoter najhitreje in najbolj
gotovo, če bo zasajala najžlahtnejše vrste,  ker te
rodijo najdražje sadje. To je pa navadno velika zmota, ker pri
tej izbiri malokdo pomisli, da najžlahtnejše in najboljše vrste
zahtevajo ugodno podnebje, dobro lego, primerno zemljo in
skrbno negovanje in obdelovanje. Vrhutega so pa še v vsakem
oziru občutljive in jih zlasti škodljivci in bolezni napadajo mnogo
rajši nego navadne vrste. Zato lahko trdimo, da od najžlaht¬
nejših vrst v naših razmerah vobče ni pri¬
čakovati posebnega ali vsaj ne največjega
dobička.

Nujno potrebujemo namreč veliko sadja,  ki pa ni,
da bj moralo biti najboljših vrst. Potrebujemo množino za
množino.  V naših razmerah ni veliko konsumentov, ki bi
zahtevali le najfinejše sadje. Široke plasti sadnih konsumentov,
naša domača sadna uporaba, sadna kupčija na debelo in sadna
industrija zahtevajo pa le veliko sadja,  ne da bi posebno
upoštevali kakovost.

K sreči imamo mnogo raznih, sicer manj žlahtnih, pa vendar
okusnih sadnih vrst, ki dajejo redne in obilne letine, in ki niso
tako izbirčne in občutljive, nego tiste najžlahtnejše. Nekatere so
celo zelo skromne, ker dobro uspevajo skoro v vsakem podnebju,
v dolini in po hribih, na vrtu in na pašniku kot visokodebelno
drevje, ne da bi jih bilo treba posebno oskrbovati in gojiti. Take
vrste so za splošno razširjenje!

Cigar posestvo ni v posebno dobrih razmerah in komur
njegovo gospodarstvo ne dopušča, da bi se intenzivneje bavil s
sadjarstvom, ta naj sadi le navadne, neizbirčne in
neobčutljive  vrste, ki so poleg tega priznano r o d o v i t -
n e. Vse take vrste imajo še to prednost, da zdravo in čvr-

sto rasto  in dosežejo  veliko starost. Gotovo je tudi,
da je navadnejše sadje manj občutljivo, kar zopet olajša sprav¬
ljanje, vlaganje in prevoz. Poleg tega take vrste niso v taki ne¬
varnosti pred tatovi.

Iz teh izvajanj sledi, da od vrst z naštetimi lastnostmi brez
dvoma lahko dosežemo lepe dohodke tudi v slabih podnebnih
in gospodarskih razmerah, kjer bi nas žlahtne vrste gotovo
pustile na cedilu.

Čitatelji bodo gotovo radovedno povpraševali, katere so
tiste vrste. Na to vprašanje pa ni tako lahko odgovoriti. Odločno
sicer lahko trdimo, da je veliko vrst z omenjenimi lastnostmi.
Ne moremo pa tako odločno trditi, da bi tudi obdržale  te
lastnosti povsod, kamorkoli bi jih posadili, ker so dobre last¬
nosti žalibog več ali manj navezane na gotove kraje.
Zato je treba zopet in zopet poudarjati, da se moramo najprej
ozreti po domačih, krajevnih vrstah.  Šele potem
prihajajo vpoštev pomološke vrste, ki so v tem oziru že na vse
strani preizkušene in priznane.

Za primer naj naštejem tu nekaj jabolčnih vrst, ki imajo
vse zgoraj naštete lastnosti in rode, ko dorastejo, prav redno
in na kupe.

B e 1 i č n i k je najboljše in najhvaležnejše poletno jabolko.
Rodi zgodaj, redno in obilo. Obnaša se povsod izvrstno, je
zdravo, rastno in v vsakem oziru neobčutljivo. Sad je srednje
debel, izvrstnega okusa in tudi na zunaj prikupljiv. — Izmed
poletnih jabolk bi bil v tem oziru priporočljiv še Charla-
m o w s k y,  ki zori nekoliko pozneje, a je veliko slabejšega
okusa.

Jakob Lebel  je jesensko jabolko, takisto neobčutljivo
in skromno ter zelo rodovitno. Tudi sad je debel in lepe oblike.
Kolikor je dosedaj dognano, uspeva povsod; zlasti v mrzlih
krajih ga zelo hvalijo, ker nikdar ne pozebe.

Lord Suffield,  poletho jabolko neizmerne rodovit¬
nosti in jako debelo. ••

Gdanski robač.  Stara vrsta, pa v vsakem oziru pri¬
poročljiva.

Cesarjevič Rudolf  (rdeči mašancgar) je sicer bolj
drobno jabolko, a”zelo lepe barve in zelo okusno. Drevo ima
vse prej omenjene dobre lastnosti.

16

Ontario, novejša vrsta, ki sicer ni še povsem preizku¬
šena, vendar jo vedno bolj hvalijo v zgoraj opisanem zmislu.

Pri hruškah je pa zadeva čisto drugačna. Žlahtnih hrušk
za splošno zasajanje sploh ne moremo priporočati. V tem oziru
pridejo v poštev le moštnice,  kajti le te so neizbirčne, ne¬
občutljive, obilo rode in dožive veliko starost. Žlahtne hruške,
zlasti zimske, so iz večine več ali manj izbirčne, ker uspevajo in
rode okusen sad le v dobri, rodovitni zemlji in v toplih legah.
Sploh so njihove zahteve glede podnebja, lege in zemlje veliko
večje nego pri žlahtnih jabolkih. Zato je prav malo hrušk, razen
moštnic, ki bi v vseh razmerah in brez postrežbe dajale obile in
redne pridelke.

Iz povedanega bo gotovo vsakdo lahko posnel, kako važno
je, da se temeljito bavimo s spoznavanjem in preiz-
kušavanjem sadnih vrst  vobče; kako potrebno je
dalje, da se prouče dobre domače  in pa tiste pomo-
loške vrste, ki bi ugajale v našem podnebju in kako velikega
pomena je sadna izbira  za dobičkonosno sadjarstvo.

4. Charlamowsky.

Charlamowsky (izgovori Šarlamovski) je doma s Krima
na Ruskem. V prvi polovici minolega stoletja so ga zanesli v
zapadno Evropo, kjer se je do danes jako razširil. Nahajamo
ga v sadnih izborih skoro vseh naših krajev.

Lastnosti sadu.  Sad je okrogel, srednje debel in
tudi debel. Koža  je zelenkastorumena in komaj vidno pikasta.
Na solnčni strani je bolj ali manj rdeče pisana. Meso  je ru-
menkastobelo, rahlo in prhko in dovolj sočno, prijetnega kisel¬
kastega in dišečega okusa. Zori konec avgusta do začetka sep¬
tembra. Trgati ga ne smemo prej, da je popolnoma zrel, ker
jako rad zvene. V dobri shrambi se ohrani par tednov.

Lastnosti drevesa.  V mladosti je drevje te vrste
dokaj rastno, ker v drevesnici požene prvo leto do 120 cm
visoko. Poganjki so rdečerjavi in prav na gosto posuti s svetlimi
pikami. Krona se razvije tudi brez obrezovanja v prav lepo
obliko, dasi ostane precej redka in se ne razkošati posebno na
široko. Cvete zelo zgodaj. Cvet je neobčutljiv za slano in slabo
vreme. Opazovali so, da mu ni škodil mraz 4 stopinj pod ničlo.

17

Glede zemlje in podnebja je CharIamowsky silo skromen.
Uspeva prav dobro po gorkih in mrzlih legah ter v vsaki zemlji,
da le ni presuha ali premokra. Na presuhih tleh postane les
krhek, v premokri zemlji pa se ga rad loti rak. Sicer je pa
drevo zdravo in neobčutljivo.

Charlamowsky je zelo rodoviten. Primeri se, da zarode že
dvoletni požlalitnjenci v drevesnici.

Zaradi redne rodovitnosti, dobrega okusa, lepe zunanjosti
m skromnosti glede zemlje in podnebja je Charlamowsky prav
dobro rano jabolko. V vsakem sadovnjaku pri hiši naj bi ga
bilo p e eno a ii d ve  drevesi. V bližini večjih sadnih tržišč (v
okolici večjih mest) je pa še posebno priporočen, ker rana
Jabolka vedno lahko dobro spečamo.

Najprimernejša mu je visoka in nizka oblika. Tudi sadni
grmič ni napačen. Še celo špalirji ob severnih stenah se dobro
obnašajo. Vse pritlično drevje te vrste mora biti cepljeno na
dusenec.

Charlamowsky je cenjeno namizno in tržno jabolko.

5. Gdanski robač.

Gdanski robač je primerna jabolčna vrsta za mrzlejše,
ne ugodnejše kraje.

Jako je stara in skoro po vsej Evropi razširjena. Prav
Posebno znana je po Holandskem in po Nemčiji. Pri nas raste
Posamezno povsod, pogosto na Gorenjskem, z najrazličnejšimi
1 meni. Razširila ga je kmetijska družba in nekatere njene po-
družniške drevesnice.

Sad je srednje debel, 70—75 mm širok in 65—70 mm visok.
Precej močni robovi segajo od muhe do srede sadu. Poleg tega
se  vleče od muhe do pecljeve jamice po eni strani ostra črta.
P° tej črti prav lahko spoznamo sad. Gdanski robač se pordeči
ze  na drevesu, v shrambi pa postane barva še bolj živa, karmi-
nostordeča in jo prevzame neka svetla, mastna prevleka. Koder
je barva svetlejša, se pokažejo po koži goste pike. Sočno in prhko
nteso je zelenkastobelo, tik pod kožo večkrat malo rdečkasto.
V sredini okrog peščišča je prepreženo z zelenkastimi žilami.
Okus mu je sladkovinski, zelo prijeten in čvrst. Tudi diši
nekoliko.

Praktični sadjar.

2


18

Na drevju se sadje trdno drži, tako da ga vetrovi ne morejo
izlahka stresti na tla. Zori v začetku oktobra meseca in se potem
ohrani v dobri shrambi dolgo časa, ne da bi venilo, ker maščobna
prevleka brani, da ne izhlapeva voda. Ker ima sad zelo vabljivo
barvo in je kar z drevesa užiten, je jako izpostavljen tatovom in
je zato ta vrsta za obcestne in za druge lahko dostopne nasade
neprimerna. Omeniti moramo tudi, da je sad zelo občutljiv za
vsako obtisko in ga moramo kmalu po trgatvi razposlati, preden
se popolnoma uleži. V pridelku je včasih precej izbirka, vendar
pa je sad iz večine brez vsakršnih madežev, krast in drugih
napak ter ga zaradi njegove krasne barve in dobrega okusa prav
lahko prodamo.

Kakor smo že omenili, je gdanski robač zelo primerna
sadna vrsta za mrzlo gorsko podnebje. V takih krajih povsod
dobro uspeva. Nasprotno ga pa v toplejših krajih nič kaj ne
hvalijo. V mladosti raste precej počasi, pozneje se pa razkosati
v veliko drevo s širokimi in visokimi vrhovi ter močnimi vejami,
ki štrle široko na vse strani. Listje je svetlozeleno. Škrlup se ga
ne prime rad.

Cvete pozno in dolgo. Ob cvejtu ne pozebe tako lahko, ker
je cvet tudi sicer neobčutljiv za mokroto in mraz, zato je njegova
rodovitnost precej redna in gotova.

Gdanski robač prištevamo k tistim jabolčnim vrstam, ki
uspevajo in dobro rode skoro v vsaki zemlji in legi in ki so
tudi zaradi svoje skromnosti za naše gospodarske razmere
posebno priporočljive.

6. Jakob Lebel.

To pozno jesensko jabolko je doma iz Amiensa na Fran¬
coskem. Vzgojil ga je Jakob Lebel in po njem je dobilo ime.
Danes je to jabolčna vrsta, ki govore o njej sadjarji vse Evrope
in tudi v Ameriki. Posebno se ogrevajo zanjo po Nemčiji, Švici,
Francoskem in v Ameriki. Po nekaterih krajih jo prištevajo k
najbolj priporočljivim vrstam za kmetijsko sadjarstvo. Raste in
uspeva namreč v vsakem podnebju, vsaki legi in vsaki zemlji
brez posebne postrežbe. Poleg tega ima pa tudi jako zdravo
rast in je neznansko rodovitna.

19

Sad je debel, ploščat, na drevesu zelen, pozneje lepo po¬
rumeni. Na solnčni strani je nekoliko rdečepisan. Sicer nima naj-
tinejšega okusa, vendar ga lahko prištevamo k dobrim namiznim
vrstam. Istotako je izvrsten za kuho in za vse druge gospodarske
namene in za trg. Zori oktobra in počaka do konca decembra.
Iz nekaterih’ krajev poročajo, da se ohrani celo do februarja in
niarca. Novembra in decembra-je najboljši. Meso je belo, sočno,
Prhko in vinskega okusa brez dišave. V shrambi ne vene, ako-
tudi ga potrgamo prezgodaj, ker se prevleče z mastilo voščeno
Prevleko kar na debelo.

Drevo raste v drevesnici zelo bujno in močno, dasi ne nav¬
pično, in prenaša najhujši mraz. Opazovali so, da niti pri 31° C
pod ničlo niso pozebli končni popi. Na stalnem mestu se drevo
razraste v širok, košat vrh in kljub izredni rodovitnosti ohrani
čvrsto in zdravo rast. Uspeva na suhem in vlažnem svetu. Za
glivičaste bolezni je 1  neobčutljivo, ker ima debelo, spodaj ko¬
smato, zgoraj svetlozeleno usnjato listje.

Zaradi naštetih lastnosti je Jakob Lebel za poskusne
aasade vreden priporočila.

7. Ananasova reneta.

Ananasova reneta je po nekaterih poročilih prišla s Ho¬
landskega, drugi pomologi pa trdijo, da je raslo prvo drevo te
vrste v Porenju v Nemčiji. Leta 1826. jo je prvič opisal sloveči
Pomolog Diel. Od tedaj se je jako razširila po vsej Evropi. Pri
n as jo imamo posamez po vseh krajih. Zlasti je znana po vino¬
rodni Dolenjski in po ugodnih legah notranjskih. Stare jablane
ananasove renete sem našel na Premu in po tamošnjih brdih.
Tudi na Gorenjskem, posebno v Tunjicah so stara drevesa te
vrste. Po Štajerskem je tudi precej pogosta.

Ananasovo reneto prištevamo najokusnejšim namiznim
jabolkom. Sad je droben, tudi srednje debel, podolgast, jajčast.
Koža je tenka, malce hrapava, svetlorumena, ko dozori, zlato-
rumena in pravilno posuta z zelenimi ali sivkastorjavimi piči¬
cami ali zvezdicami. Nikdar ni niti za spoznanje rdeča. Meso je
rumenkasto, krhko in jako sočno, posebno kislastega okusa in
rnočnega vonja. Godi se od novembra do februarja; v dobrih

2 *

20

shrambah se ohrani Še dalje. Sad se trdno drži na drevesu.
Trgati ga moramo prav pozno. Zaradi posebno prijetnega okusa,
trpežnosti in ličnosti in pa ker se da brez škode prevažati, je
ananasova reneta namizno jabolko prve vrste in je vselej lahko
prodamo. Edino, kar bi ji mogli očitati, je to, da je včasih jako
drobna, posebno v suhi zemlji in ob sušnih letih. Opazili so
tudi, da je posebno rada piškava.

Rasti je kaj značilne. Poganja namreč nenavadno debele,
krepke, enoletne poganjke, ki so pokriti z nekakim gostim
puhom. Popja je vse polno ob mladikah, ki rastejo naravnost
navpik in ne prebujno. V drevesnici požene prvo leto 60—80 cm

Zlasti je neobčutljiva za škrlup, to jo posebno"~odlikuje. Pač
pa so opazili, da se je jako rada loti strupena rosa.

Kakor kanadka, uspeva tudi ta vrsta dobro le v toplem
podnebju, na primerno vlažni, močni zemlji. Na suhih, plitvih
tleh je rast zanikarna, sad veliko predroben in rad odpada. Na
močvirnem svetu se pa drevesa lotijo rak in druge bolezni. V
prikladni zemlji in toplem podnebju je drevo leto za letom jako
rodovitno in primerno za vse oblike. Zlasti mu ugajata polde-
belna oblika in grmič. Ker rodi zgodaj in jako rodovitno, vza¬
memo grmičem za podlago dusenec ali celo divjak, nikdar pa
ne paradiževca. V mrzlih legah rodi slabe, nerazvite plodove in
tudi kaj rada pozebe.

Pod. 1 . Ananasova reneta.

visoko. Na stalnem
mestu se ji razvije
vrh na okroglo in
nikdar ne preob¬
širno. Listi so de¬
beli , temnozeleni
in na spodnji strani
jako kosmati. Mla¬
dike so sivorjave
in malo pikaste.
Cvetje se razvije
precej pozno in ni
zelo občutljivo za
spomladanske mra¬
zove. Vobče ima
ananasova reneta
jako zdravo rast.

21

8. Kosmači.

Med kosmače spada cela vrsta jabolk, ki so si vsaj na zunaj
jako podobna. Sadjarji jih kar na kratko vse vprek imenujejo
kosmače, to pa zato, ker imajo kosmato, debelo, usnju podobno
kožo. Sadje te družine je včasih drobno, največkrat srednje
debelo, redkokdaj prav debelo. Navadno je pravilno razvito in
okroglo. Meso je fino in sočno ter prijetnega, vinskosladkega okusa.

Jesenski kosmač  je doma v južni Nemčiji, odkoder
se je razsejal v naše kraje.

Debeli sad je obel, proti muhi malo zožen. Od muhe proti
sredini je lahko opaziti pet sicer prav nizkih, a vendar razločnih
reber. Koža je debela, zelenkasta ali zelenkastorumena in pokrita
z rjo. Le tu in tam
je prvotna temeljna
barva brez rje. Redko¬
kdaj je na solnčni stra¬
ni malo rdečkasto za¬
gorela. Meso je zelen-
kastobelo in prepre-
ženo z zelenkastimi ži¬
lami. Že na drevesu je
prhko in sočno. Uleža¬
no sadje je zelo prijet¬
nega, sladkokislaste-
ga okusa. Zori oktobra
meseca in se drži do
decembra. V shrambi
jako rado vene in izgubi 12 do 14% teže. Zato ga je treba
pokriti z drugim drobnejšim sadjem ali pa s slamo, s papirjem.
Ko začne na drevju zoreti, jako rado odpada in ga moramo
zato obirati prej nego druge kosmače, spada pa k najboljšim
namiznim vrstam, ker ima 14—15% sladine in le 0 - 6% kisline.

Jesenski kosmač se loči od drugih podobnih vrst po tem,
da rano zori, da je že na dreveSu prhek, da ni povsod pokrit
z rjasto prevleko in da navadno nima rdečih lic.

Jesenski kosmač je precej čvrste rasti. V drevesnici požene
prvo leto 130 cm dolge mladike.. Na stalnem mestu se razvije
v okrogle, goste vrhove s šibkimi vejicami in s tankimi vejami.
Cvete pozno in je precej neobčutljiv za pozebo.

Pod. 2. Parkerjer kosmač.

22

Drevo uspeva dobro le v vlažni, globoki, težki zemlji. Jako
je občutljivo za škrlup in zato se prav slabo sponaša po meglenih
dolinah z vlažnim zrakom, veliko bolje pa uspeva po solnčnih
višavah, zlasti v primerni zemlji. Krvava uš ga ne mara, pač pa
je podvrženo raku in ponekod tudi pozebi.

Roditi začne srednje zgodaj in rodi potem skoro redno
vsako drugo leto.

V to družino spadajo razen mnogih drugih še naslednji
pri nas znani kosmači: angleška bolniška reneta, jako rodoviten
kosmač z gladko, prvotno svetlozeleno, pozneje rumeno, včasih
malo rdeče zagorelo kožo, pokrito z rjavosiyimi pikami, p a r -
kerjev kosmač, francoski kosmač, karpentin
in damasonov kosmač.

9. Mašancgarji.

Vajeni smo šteti mašancgar le za eno vrsto, ki pa kaže v
raznih krajih različne lastnosti in oblike. Pa ni tako. V resnici
imamo posebno družino mašancgarjev in razlikujemo celo vrsto
teh renet.

Posebna vrsta pri nas je žlahtni borsič.  Drevo raste
zelo počasi, doseže pa visoko starost. Cvete pozno in ni občutljivo
ob cvetju. Roditi začne zelo pozno. Treba mu je dobre, nekoliko
vlažne zemlje.

Sad je droben, gladek, svetlorumene barve in na solnčni
strani lepo svetlordeč. Večina sadja ima bradavice. Meso je fino,
čvrsto, sočno, reznega, dišečega okusa. Nekateri trdijo, da spada
ta vrsta zaradi svojega okusa med najfinejša jabolka. Žal pa, da
ostane sad navadno, predroben, in ker je dandanes debelejše
sadje bolj v čislih in imajo vrste, ki prično zgodaj roditi, več
veljave, se ga vedno manj in manj prevede, čeprav smo čitali to
vrsto še pred kratkim v sadnih izborih najnaprednejših sadjar¬
skih dežel. Tudi je precej občutljiv za sadni škrlup (fuzikladij).

Pri nas raste tu in tam, toda bolj redko. Omeniti bi bilo,
da ni le izvrsten namizni sad, ampak tudi izvrsten za sadjevec.

Drugi pri nas, posebno pa na Štajerskem jako razširjeni
mašancgar je >štajerski mašancgar«.  S Štajerskega se
je razširilo to jabolko na Koroško in k nam. Na Koroškem mu
pravijo »t r d i k a«, na Tolminskem pa »d u n a j k a«. Posebno
v Krškem in Litijskem okraju je ta vrsta jako razširjena. Sad ne

23

zaostaja glede finosti veliko za žlahtnim borsičem, čeprav mu
nekateri ljubitelji jabolk očitajo, da ima pretrdo kožo in pro-
trdo peščišče. Primanjkuje mu včasih tudi nekoliko sočnosti.

Z drevesa je sad še nezrel in trd, zaradi tega je manj pod¬
vržen tatvini. Uleži se šele decembra in se ohrani v dobrih
shrambah tudi do julija in avgusta meseca. Posebno dober in
trpežen pa je, če ga ne oberemo prezgodaj. Oblika mu je bolj
visoka. Sad je srednje velik, torej večji od žlahtnega borsiča.
Mnogokrat je drevo tako rodovitno, da čepi sad zraven sada.
Da se takrat ne more zdebeliti, je lahko umevno; in ravno pri
tej vrsti bi našim sad¬
jarjem priporočali, da
naj ob takih prilikah
o pravem času ne¬
koliko izredčijo plo¬
dove.

Drevo raste si¬
cer počasi, doseže pa
precej visoko starost.

Dobi širše in nizke
krone, z nekoliko vise¬
čimi vejami. Ne drevo
in tudi ne cvet nista
občutljiva, edino škr-
lup ga v manj ugodnih
legah rad napada. Da
pa je drevo rodovit¬
no in ne rodi samo

drobiža, mu je treba dobre, globoke in nekoliko vlažne zemlje.
Suše ta vrsta ne prenaša. Urodoviti se drevo precej pozno, rodi
pa potem redno vsako drugo leto in nenavadno obilo.

Sad je dobro namizno blago, posebno pa je izvrsten za
napravo sadjevca. Virtemberžani so prihajali vsako leto k nam
(posebno na Štajersko) in nakupili na stotine vagonov tega sadja
ter ga spravili čez mejo v napravo sadjevca. Oni trdijo, da ne
niorejo pogrešati te vrste pri napravi finejših jabolčnikov, in ker
baje pri njih ne uspeva, bomo lahko tudi v bodoče izvažali to
našo vrsto. Sploh pa morda ni izlahka najti vrste, ki bi tako
dobro prenašala transport kakor ta. Ker je namreč sad jeseni
še precej trd, se mu ne poznajo tako hitro obtiski.

MG*

—

Pod. 3. Mašancgar ali gainbovec.

24

Tudi Kranjska ima svoj mašancgar, in sicer na Gorenjskem
in v ljubljanski okolici, to je »G a m b o v e c« , ki je štajerskemu
mašancgarju precej podoben, le da je proti muhi navadno bolj
zožen in pa vobče nekoliko drobnejši.

10. Londonski peping.

Londonski peping je zelo stara jabolčna vrsta. Pravijo,
da je bi'a v Angliji znana že okoli leta 1600. Dandanes je raz¬
širjena menda po* vsem svetu. Tudi pri nas jo najdemo povsod.

Pod. 4. Londonski peping

Zlasti jo pa čislajo po bivšem Štajerskem, kjer pridelajo časih
krasno sadje te vrste.

Sad je srednje debel; prilično 5—7 cm visok in 7—8 cm
širok. Odlikuje se posebno po svoji kalvilu podobni obliki. Pet
jako izraŽ3nih reber ali grb se pozna po celem plodu. Najbolj
so pa razvite ob muhi; proti peclju pa se polagoma izgubljajo
in izravnavajo v valovito površino. Muha je po navadi zaprta,
tuintam tudi napol odprta in precej vdrta. Kratek in tanek
pecelj tiči v globoki in ozki jamici, ki je ob robu nekoliko pre¬
vlečena z rjavino. Koža je gladka in mastna. Na drevesu je
zelena; ko pa je sad goden, porumeni, na solnčni strani pa celo

25

zamolklo pordeči. Posut je tudi z belimi pikicami, ki so posebno
očitne na solnčni strani. Meso je zelenkastobelo; pri plodovih,
ki so rastli na solncu, pa rumenkasto, sočno in izbornega, dišav-
nega okusa.

Londonski peping prištevamo k najboljšim zimskim na¬
miznim jabolkom, ki ne zaostaja veliko za belim zimskim kal-
vilom. V ugodnih legah in prikladni zemlji se plodovi razvijejo
tudi na visokostebelnem drevesu jako povoljno. Nasprotno pa
ostanejo v slabih razmerah drobni in zeleni, toda kljub temu so
okusni, ko so godni. Trgati: ga moramo, ko je popolnoma do¬
zorel, vendar ne prepozno. Godi se od decembra do aprila. V
dobri shrambi skoraj nič ne vene. Ker ni preveč občutljiv, je
kaj prikladen za prevažanje.

Drevo raste v drevesnici prav počasi. Zato ga navadno
cepijo v krono. Pozneje se razvije v precej veliko drevo z go¬
stim in košatim vrhom. Za lego in zemljo je kaj izbirčno. Vlažne,
zavetne lege mu najbolj ugajajo. Prav tako zahteva rodovitno,
enakomerno vlažno zemljo, ki ji ne sme manjkati apna. V suhih
pustih tleh životari jako zanikamo in kmal pogine.

Vobče je drevo jako rodovitno. Najlepše plodove obrode
pritlikavci, cepljeni na paradiževec.

Ne smemo zamolčati, da je londonski peping tudi jako ob¬
čutljiv za škrlup, jabolčno plesen in za raka. Tudi to ni ugodno,
ker cvete rano in je zvetje občutljivo za mokroto in pozebb. Ker
pa dolgo cvete, se največkrat del cvetja vendarle reši.

Daši velja londonski peping za jako fino in drago zimsko
namizno jabolko, vendar ni za splošno razširjenje, ampak samo
za kraje, ki mu ugajajo.

11. Kanadka.

Kanadska reneta je doma na Angleškem. V Nemčijo so jo
uvedli s Francoskega že v 17. stoletju z imenom pariški
r a m b u r. Dandanes je razširjena po vsej Evropi in tudi v
Sloveniji je znana gotovo že nad pol stoletja.

Sad je debel, celo prav debel, 90—100 mm širok in 70 do
80 mm visok, malo ploščat in'navzgor zožen. Široki robovi ali
rebra se mu raztezajo od muhe pa do peclja tako, da je videti
nekako peterovogeln. Kože je raskave, deloma gladke, na dre¬
vesu mu je svetlozelena, tudi rjava ali lahno rumenkasta, pozneje

26

belkastorumena, večkrat pa do polovice rjasta. Posuta je z
ostrokotimi, rjavimi ali črnikastimi pikami. Ako raste na solncu,
je tudi nekoliko rdečkasta. Meso je rumenkastobelo, tudi zelen¬
kasto, trdo, pozneje prhko, sočno, jako dobrega, sladkega, vin¬
skega, renetnega okusa.

Na drevesu zori konec septembra do sredi oktobra. Čim
dalje je na drevju, tem bolje in dalje se da ohraniti pozneje
v shrambi in tem okusnejša je. Prezgodaj potrgana in spravljena
v presuhi shrambi jako zvene in izgubi precej vrednosti. Užitno
pa zori celo zimo in se ohrani do konca maja. Izmed vseh
jabolčnih vrst jo je najlaže spoznati, ker ima jako značilno
obliko, barvo in okus.

Zaradi precejšnje debelosti in izvrstnega okusa, ki se ne
izprevrže do spomladi, je kanadka ena izmed najboljših, naj-
potrpežljivejših in najdražjih jabolk. Posebno francoske kanadke
slove daleč po svetu in imajo tudi temu primerno ceno.

Sad kazi samo ta slaba'lastnost, da rad vene; temu ga pa
lahko ubranimo, ako ga pozno — od srede do konca oktobra —
trgamo in spravimo v primemo vlažni shrambi.

V drevesnici raste drevo dokaj krepko in bujno, vendar
ga ni izlahka pripraviti do tega, da bi naredilo ravno deblo in
pravilen vrh. Cepijo ga zato iz večine v krono, ki jo moramo
prva leta siliti z obrezovanjem, da se razvije vsaj deloma po-
voljno. Za obcestne nasade ali pašnike ta vrsta ni primerna,
ker razvije krono prav na široko in vise veje včasih skoro do tal.

Kanadka dela prav rada kratek sadni les in je zaradi tega
za pritlično drevje kaj primerna.

Listi so ji zelo veliki, okroglasti, usnjati, svetlo- ali temno¬
zeleni, zato jo je lahko ločiti od drugih jablan. Posebno važno
je, da je malo občutljiva za razne listne bolezni, kakor škrlup
(fuzikladij) itd.

Cvete precej pozno in dolgo, ob slabem in"hladnem vre¬
menu tudi več tednov. Cvetje je jako neobčutljivo za spomla¬
danske mrazove in deževje. Ob najneugodnejših razmerah ven¬
darle obrodi.

Kanadki treba globoke, rodovitne zemlje in zavetne lege.
Na takem kraju rodi redno skoro vsako leto in blago je zelo
enakomerno težko. Izbirek je prav neznaten. Poleg tega se
sadje precej trdno drži drevesa in se ni bati, da bi ga otresli
viharji.

27

V slabi, suhi in negnojeni zemlji in v mrzlih legah je mlado
in staro drevje te vrste zelo občutljivo proti mrazu, suše se
mu vrhovi, razjeda ga rak in uničujejo razne druge bolezni.

Kanadka je jabolčna vrsta, ki je jako pripravna za neka¬
tere naše kraje.

Baumannova reneta je nad 100 let stara vrsta, vzgojena v
Nemčiji. Krstili so jo po bratih Baumannih, posestnikih velikih
drevesnic v Alzaciji. Odondod se je hitro razširla po Nemčiji
in skoro po vsej Evropi. Kakor druge, so brezdvomno zanesli

tudi to vrsto k nam iz Nemčije. Raste povsod pri nas. Na Kranj¬
skem je posamez zlasti po Gorenjskem, kjer je videti dosti lepih
sadov te vrste med drugimi jabolki.

Lastnosti sadu.  Sad je srednje debel. V obliki in
barvi jako izpremenljiv, navadno ploskookrogel, pa neenako¬
merno razvit. Koža je gladka, prvotno zelenkastorumena, po vrhu
pa krvavordeče zabrisana ali progasta. Nekateri sadovi so čez
in čez rdeči, drugi pa bolj pisani. Jamica okrog peclja je zelen-
kastorjava. Pičice po sadu so jako neznatne. Meso je čvrsto,
sočno, rumenkasto ali čisto belo. Na zraku počasi porjavi. Okusa
je kiselkastega in rezkega, a brez dišave. Godi se od decembra
do aprila in se mu med tem okus jako izboljša.

12. Baumannova reneta.

Pod. 5. Baumannova reneta.

28

Baumannova reneta je trpežno jabolko, ki v shrambi ne
vene niti ne gnije rado in se usuši komaj za 5—6%. Tudi za
prevažanje je kaj pripravno, ker je trdo in se obtiski ne poznajo
na koži. Edino to ga kazi, ker je neenakomerno razvito in ni
prvovrstnega okusa. Trgati ga ne smemo pred sredo oktobra
meseca.

Lastnosti drevesa.  V mladosti raste precej krepko,
ker v drevesnici požene prvo leto meter visoko in še više. Na
stalnem mestu se razraste v široko in gosto drevo. Pozneje
zaostaja v rasti. Rodni les ima kratek in zelo razraščen. Eno¬
letne mladike so rdečkastorjave, listi pa okroglasti in temno¬
zeleni. Cvete bolj pozno in v cvetju ni posebno občutljivo. Za
zemljo ni izbirčno in uspeva tudi po bolj mrzlih legah, ako le
niso premokre. Na zelo suhih tleh je pa sad droban in zani-
karen. Nekaj let po saditvi je treba drevo obrezovati, ker dru¬
gače se krona ne razvija povoljno. Roditi začne zgodaj in je
jako rodovitno, ako mu količkaj ugaja stališče. Za bolezni in
pozebo ni občutljivo in je zaradi tega primerno posebno za
mrzlejše kraje. Zaradi svoje skromnosti,. rodovitnosti in trpež-
nosti ter lepe barve sadu je Baumannova reneta primerna za
nasade po sadnih vrtovih, pašnikih in celo ob cestah; pa tudi v
vrtnarskem sadjarstvu kot pritlično drevo ni napačna.

Baumannova reneta je dobro tržno jabolko, ki ga vselej
lahko prodamo vsako množino. Dobra je sirova, pa tudi drugačna.

Sladkorja ima 10%, 0 - 4 %  kisline, 0-4°/ 00  čreslovine.

13. Dolenjska voščenka.

V. Rohrmann.

Skoro vsaka dežela ima v svojih pridelkih in proizvodih
kake posebnosti, s katerimi se lahko ponaša pred svetom. Tudi
dolenjska pokrajina ima nekaj takih posebnosti, izmed ka¬
terih hočem navesti jabolko, ki je znano pod imenom voščenka.
To jabolko je na Dolenjskem najbolj cenjeno, pa ne samo
zaradi svojih odličnih lastnosti. Po nobenem drugem jabolku
ne povprašujejo po dolenjskih krajih tako, kakor po voščenkah.
Zaradi tega imajo tudi vedno dobro ceno. V Novem mestu so
plačevali voščenke pred vojno že jeseni po 1 kr., če je bila letina
še tako dobra. Konec zime so bile pa navadno zelo drage. Po¬
sestniki iz Rigla — Novomeščani jih imenujejo »Kočevce« — so

I

29

prinašali najkrasnejše vbščenke pred Veliko nočjo in jih lahko
prodajali na novomeškem trgu po 3 do 5 kr. sad. To bodi dokaz,
da se dado tudi voščenke ohraniti čez zimo, seveda le, ako so
bile obrane o pravem času, ne pa prezgodaj, kakor se večinoma
dogaja pri nas. Prezgodnje obiranje je glavni vzrok, da se nam
voščenke ne drže dolgo časa.

Zaradi trpežnosti, lepote in debelosti, posebno pa zaradi
svoje dobrote nam je voščenka po Dolenjskem tako priljubljen
sad, kakor je Štajercem njih mašancgar, Tirolcem pa rožmarin-
ček. Le škoda, da je voščenka vnanjemu svetu še tako malo

Pod. 6. Dolenjska voščenka od spodaj.

znana! Prepričan sem, da bi Nemci delali drugačno reklamo z
voščenko, ako bi jo imeli, nego jo delamo mi. Gotovo bi jo
poznal že ves svet, dočim je pri nas še vedno krajevnega po¬
mena. Premalo smo še skrbeli, da bi jo spoznal širši svet, kajti
kolikor je meni znano, je ni še nihče opisal in ocenil po nemških
listih. Zato je tudi v nemškem slovstvu tako rekoč neznana.
Dosti govori to, da je ni prof. dr. Rudolf Stoli, takrat učitelj na
vinarski šoli v Klosterneuburgu sprejel v svoje obširno delo
»Avstro-ogrska pomologija«, ki je izšla 1. 1884., da je ni omenil
niti z besedico, čeprav je hotel opisati v tem delu vse sadne
vrste, ki jih pridelujejo v Avstriji in so vredne, da se razširijo.
Voščenka mu je morala takrat biti tudi že znana, če ne od-

30

drugod, vsaj s tržaške razstave iz leta 1882. Naša voščenka bi
bila zaslužila v tej knjigi nekoliko prostora, bolj nego; mnoge
druge vrste. Edino grof Attems jo na kratko navaja v popisu
sadjarske razstave v Trstu leta 1882., v katerem jo ocenjuje kot
vrsto, ki je krajevnega pomena, in z imenom »voščenka s Kranj¬
skega«, na drugem mestu pa z imenom »sevniška voščenka«.
Ravno s tem imenom jo navaja tudi v spisu »Najbolj pripravne
vrste sadja za Štajersko«, kjer jo prišteva vrsti zlatičarjev in
kjer je s par besedami navedel, da je prav dobra namizna vrsta
v zgodnji zimi.

Pod. 7. Dolenjska voščenka od zgoraj.

Drugače pa se o njej med Nemci ni nič pisalo. Pa tudi
domačim veščakom ni bila dosti znana. Tako sklepam iz Kural-
tove »Umne sadjereje«, kjer pri ,sadjeznanstvu' obširno opisuje
najrazličnejše sadne vrste, domače voščenke pa ne. Prvi se je
zavzel za voščenko vodja Dolenc v svojem »Sadjarstvu« iz leta
1887., kjer jo je prav dobro ocenil in imenoval »čast Dolenjske«.
In to tudi je! Največ, kar se je storilo za voščenko, je to, da
smo jo že večkrat razstavili v večjih razstavah, kakor n. pr. v
Trstu 1. 1882., na Dunaju 1. 1888. Žal pa, da pri takih razstavah
ne pride do take veljave, kakršne je vredna, in sicer zaradi
tega ne, ker se vse take razstave vrše v zgodnji jeseni, ko je

31

voščenka še čisto zelena in premalo okusna. Voščenko je treba
spoznati sredi zime, da jo moremo prav oceniti.

Na sadjarskem shodu v Novem mestu 2. junija 1898. 1. so
dolenjsko voščenko priporočali, toda pogojno, namreč za tiste
kraje, kjer jo že od nekdaj pridelujejo. To me je napotilo, da
sem se začel pekoliko bolj zanimati zanjo. Pogledal sem v neka¬
tere kraje, kjer jo že od nekdaj pridelujejo bolj obilo. Prepričal
sem se zlasti v Podljubnem, da je voščenka res zlata vredna
jabolčna vrsta. Nobeno drugo jabolko ne obrodi tam tako bo¬
gato kakor voščenka, pa tudi nobeno drugo ni tako zdravo kakor

Pod. 8. Dolenjska voščenka v prerezu.

voščenka. Dočim vse drugo drevje trpi bolj ali manj zaradi
škrlupa, je listje voščenke vedno temnozeleno, da ga je veselje
gledati. Zlasti so pa lepa velika svetlozelena jabolka, ki drugo
pri drugem gledajo izpod temnozelenega listja. Srce se ti smeje
pred tako podobo! In tako zdrava ni voščenka le v Podljubnem,
ampak tudi po drugih krajih.

Voščenka pa se odlikuje tudi po drugih lastnostih, zlasti
po lepi obliki, po debelosti in okusnosti. Proti muhi se zožuje,
tako da je spodnja polovica dosti širša. Tudi je ena stran jabolka
vedno bolj razvita nego druga. Okrog muhe je nekoliko vdrto
in malo robato, kar mu je poznati nekoliko tudi ob straneh.

32

Pecelj tiči v srednje globoki vdrtini ter je kratek in droben;
zaradi tega čepi jabolko na veji. Koža je skraja svetlozelena,
ko pa se sad omladi, postane enakomerno, voščenorumena; le
okrog peclja je rjavkasta, kakor bi bila posuta z rjo. Ta rja se
razteza naokoli v podobi daljših in krajših stremen in je značilna
za voščenko.

Na koži so sem in tja majhne, neznatne rjaste pičice. Meso
je rumenkastobelo, zelo sočno, krhko in prav prijetnega, sladko-
kiselkastega okusa, ki nekoliko spominja na okus pomaranč.
Veliko vredno pri voščenki je tudi to, da ostane sočna in da ne
ovene tako hitro kakor druge vrste, kakor n. pr. kanadka ali
kosmači. Peščišče je odprto. Posamezni predali so dokaj pro¬
storni. Peške so pravilno razvite.

Drevo ima širok vrh iz rogovilastih vej. V rasti je podobno
pariškemu ramburju ali kanadki. Po čudni rasti in po svetlejši
barvi listja ga je lahko ločiti od vseh drugih jablan. Zaradi
izbornega sadu in zaradi prikladnosti za Dolenjsko je naša vo¬
ščenka vredna, da jo imamo kot pristno domače blago v največjih
čislih in da jo sadimo in cepimo kjerkoli je mogoče. Gotovo
nam bo trgovina z voščenkami lahko donašala še lepe novce,
ako bomo imeli dosti takega blaga naprodaj in ako ga bomo
o pravem času spravljali in ga dobro hranili.

Neke slabe lastnosti pa vendar ne smemo zamolčati.
Voščenka se namreč nič kaj trdno ne drži na drevesu in jo zaradi
tega poletni in rani jesenski viharji kaj radi stresejo, preden je
zrela. Pokazalo se je tudi, da uspeva dobro le na globokem,
dovolj vlažnem ilovnatem svetu. Suhe kamenite lege ji ne uga¬
jajo. Poleg tega je voščenka precej občutljiva pri prelaganju
in prevažanju. Zavijati bi jo morali v papir in prevažati le v
malih zabojih skrbno vloženo in zavarovano. Kako leto jo tudi
zelo kazi gobavost. Tik'pod kožo pa tudi globlje se posamezne
partije mesa izpremene v plutovini podobno rjavo tvarino, ki je
grenkega neprijetnega okusa.

14. Rdeči mašancgar. (Cesarjevič Rudolf.)

Rdeči mašancgar je pri nas že precej znano in kolikor-
toliko razširjeno zimsko jabolko novejšega časa. Našel sem to
jablano najprej na šolskem vrtu na Boh. Bistrici leta 1895., kjer
jo je zasadil kot grmič, cepljeno na paradiževcu, moj prednik

nadučitelj Medič. Na Gorenjskem je videti tu in tam kako mlajše
drevo, dasi malokdo pozna njegovo pravo ime. Na Dolenjskem
je par dreves v sadovnjaku kmetijske šole na Grmu. V Reški
dolini na Notranjskem sem ga naletel na posestvu pod Premom,
kjer stojita dve že precej starejši drevesi, ki sta neznansko
rodovitni. Razmnožujejo ga tudi v raznih domačih drevesnicah,
tako n. pr. v drevesnici kmetijske družbe, v deželni drevesnici in
pri kmetijski podružnici v Novem mestu.

Domovina te jablane je na Štajerskem, kjer je precej raz¬
širjena in dobro znana. Vzgojili in krstili so jo najbrže v Mari¬
boru nekako sredi minulega stoletja. Leta 1873. je razstavil
ravnatelj Gothe iz
Maribora na dunaj¬
ski razstavi nekaj
sadov, ki so se od¬
likovali posebno po
krasni barvi. Tudi
v Nemčiji ga je i .aj-
brže zasejal ravna¬
telj Gothe.

Jabolko je bolj
drobno do srednje
debelo in okroglo.

Meri v širini po¬
vprečno 70, v vi¬
šini do 56 milime- - Pod. 9. Rdeči mašancgar. (Cesarjevič Rudolf.)
trov. Proti peclju

je bolj trebušasto, proti muhi pa se nekoliko zožuje in končuje
v topo konico. Muha je zaprta s širokimi, dolgimi, priostrenimi,
volnatimi lističi. Konice so obrnjene na znotraj. Jamica je plitva
in obdana z drobnimi gubami. Pecelj je včasih kratek, včasih
dolg, zelen ter tiči v globoki, ozki jamici, ki je obdana s svetlo
rjavino. Koža je gladka, voljna in se nekoliko sveti. Ko je sad
uležan, je rumen kakor slama, na solnčni strani pa se sveti
krvavordeče. Drobne pičice je v koži komaj opaziti. Rjavine ni
poznati nobene. Meso je belo, fino, prhko, sočno, prijetnega,
sladkovinskega okusa, brez posebne dišave. Godno je novembra
do februarja, ohrani se pa še dalje in uvene prav malo.

Tako kakor zraste v naših krajih, ga lahko prištevamo k
najfinejšim namiznim vrstam; ponekod ga pa ne cenijo tako zelo.

3

Praktični sadjar.

34

Drevo raste srednje močno, je zgodaj in zelo rodo¬
vitno,  jako  neobčutljivo in neizbirčno. Uspeva
namreč dobro v vsaki zemlji, tudi v mrzlejših krajih. Zlasti
zaradi te zadnje lastnosti bi utegnila biti ta vrsta posebno dobra
za mrzlejše gorenjsko podnebje. Najbolj se mu prilega visoko¬
debelna oblika. Jabolčni grmiči na dobrem svetu rode pa posebno
obilo in dokaj debelejše sadove.

15. Bobovec.

(Zimsko jabolko.)

Bobovec  je stara vrsta, doma s Porenja, odkoder se je
razširila po vsej Nemčiji in Avstriji. Posebno goje bobovec na
Štajerskem, kjer ga že mnogo let razmnožujejo in širijo deželne
drevesnice. V Sloveniji ga naletimo posamezno povsod. V
večjem številu pa je zasajen v Reški dolini. Tu je znan in pri¬
ljubljen že davno. Prodajajo ga iz večine v Trst in na Reko.
Zaradi izbornih lastnosti so ga uvrstili v sadni izbor skoro
povsiod. Posebno razširjen je po Štajerskem.

Bobovec je skednje debelo jabolko jako značilne valjaste
oblike. Proti muhi se nekoliko bolj zožuje nego proti peclju.
Kože je gladke in svetle. Na drevesu so plodovi neznatni, zeleni,
godni pa porumene. Solnčna stran je rdečkastorižasta. Prav na
solncu so lepo rdeči. Ves sad je vidno pikast, proti muhi so pike
rumeno obrobljene. Tu in tam je koža malo rjasta. Muha je
majhna, zelenovolnata, pecelj lesnat, rjav in včasih potisnjen na
stran. Meso je trdo, zelenkastobelo, kislega okusa, brez vonja in
dišave. Na pomlad, ko se dodobra zgodi, je dokaj prhko in
okusno. Tedaj velja tudi za namizno jabolko. Trgati ga ne smemo
prej nego sredi oktobra. Čim dalje je na drevesu, tem boljši.
Godno je od februarja do junija. V shrambi ne vene in zlahni
komaj za 4 odstotke. Sad je jako neobčutljiv za zunanje vplive,
vtiske in udarce. Zato se da prav dolgo in dobro hraniti in tudi
brez škode prevažati.

Ako še poudarjamo, da je sad jako čvrst in težak, je umevno,
da je bobovec izvrstno trgovsko jabolko, kljub temu, da se glede
okusa ne more meriti z raznimi drugimi finejšimi vrstami.

Bobovec raste zelo krepko in naravnost kvišku. Enoletni
cepljenci v drevesnici zrastejo do 130 cm visoko, drugo leto se
podaljšajo pa skoro za 1 meter, Tudi na stalnem mestu raste

35

prav močno in hitro, tvori debele, krepke veje in se razvije v
velika drevesa z okroglim, gostim vrhom. Listi so na spodnji
strani zelo kosmati in neobčutljivi. Cvete bolj pozno in dolgo ter
tudi ob cvetju ni občutljiv.

Za podnebje in lego ni izbirčen. Pač pa mora imeti kakor
jablane sploh primerno vlažno, pa ne močvirno zemljo. Na suhih
tleh rodi droben, neznaten sad, mokra zemlja pa provzroča raka.

Bobovec prištevamo k zelo rodovitnim vrstam. Roditi začne
sicer malo bolj pozno, toda ko nekoliko odraste, rodi bogato

Pod. 10. Bobovec.

vsaj vsako drugo leto. Plodovi se trdno drže na drevju. Glede
obdelovanja in postrežbe je jako skromen, prav tako kakor razne
domače vrste.

Bobovec je izvrstno jabolko za poljsko sadjarstvo, za nasade
ob cestah, mejah, po travnikih, pašnikih in bolj odročnih legah.
Proti tatvini je zelo varen, ker sad nima vabljive zunanjosti in
naravnost z drevesa ni užiten.

Vobče je bobovec uporaben za razne gospodarske namene.
Za sadno vino je kaj izvrsten, ker ima 13% sladkorja, 6°/ 00
kisline in 0-9°/ 00  čreslovine. Na pomlad velja pa za dobro na¬
mizno jabolko. V kupčiji je znan po vsem svetu.

3 *

36

v

16. Šampanjska reneta.’

(Zimsko jabolko.)

Šampanjska reneta je več nego 100 let stara nemška
jabolčna vrsta. O njenem početku ni znano prav nič. Odkar pa
jo je opisal slavni pomolog Diel leta 1799., se je razširila po¬
sebno po Nemčiji in bivši Avstriji. Po nekaterih krajih se je
tako priljubila, da so jo zasadili v obširnih nasadih. Tudi po
slovenskih pokrajinah naletimo pogostoma na posamezna dre¬
vesa. V večjem številu je pa pri nas menda niso sadili nikjer,
dasi jo goje po vseh večjih trgovskih drevesnicah.

Šampanjska reneta je drobno, do srednje debelo, zelo plo¬
sko jabolko. Pri muhi in pri peclju je malce rebrasto. Koža mu
je gladka in svetla. Na drevesu je bledozelena, godna pa rumen¬
kasta, na solnčni strani rdečkasta. Jamica okrog peclja je neko¬
liko rjasta. Pecelj je kratek in debel, muha pa zaprta. Koža je
na redko posejana z drobnimi, belimi pičicami. Belo meso je
prepleteno z zelenkastimi žilami. Negodno je trdo in kislo, po¬
zneje pa prhko, sočno in prijetnega okusa. V shrambi se kislina
močno poizgubi. Šampanjska reneta dozori oktobra. Trgati jo
moramo prav pozno. Godna je februarja do maja. V dobri
shrambi ostane ves čas čvrsta in trda ter ne zvene skoro nič.
Teže izgubi najmanj izmed vseh jabolk — komaj 4%. Zaradi
teh redkih lastnosti je v kupčiji dobro vpeljana in povsod čislana.

37

Šampanjska reneta ima vobče bolj šibko rast. V dreves¬
nici raste prva leta sicer dosti krepko in zastavno, na stalnem
mestu pa zastane in razvije majhen, pobešen vrh s čvrstimi
vejami in kosmatimi vejicami. Cvete pozno in ni občutljiva ob
cvetju.

Glede podnebja ni izbirčna, ker uspeva še dobro v mrzlih
krajih in slabih legah. Toda imeti pa mora dobro zemljo, ki ne
sme biti niti presuha niti premokra. Na suhih tleh je sad droben
in neznaten, premokra zemlja pa provzroča raka in razne druge
bolezni. Listi so jako neobčutljivi za razne glivičaste zajedalce
in je drevo zaradi tega vobče prav zdravo in neobčutljivo.

Roditi začne zgodaj in rodi potem v dobri zemlji redno
in obilo. Primerna je posebno za visokodebelno obliko v kme¬
tijskem in poljskem sadjarstvu. Ker je sad z drevesa neužiten
in tudi zunanjost njegova ni zapeljiva, je kot nalašč za poljske,
pašniške in obcestne nasade. Tudi v vetrovnih legah se dobro
sponaša, ker se sad trdno drži na drevesu. Manj primerna je za
pritlične oblike, ker v to svrho imamo mnogo vrst, ki rode de¬
belejši, lepši in boljši sad. Cepljena na dusenec pa vendarle ni
napačna za piramide ali sadne grmiče, zlasti za prostore, ki so
izpostavljeni tatvini.

Šampanjska reneta je dobro namizno jabolko, ki ga pri¬
števamo k najbolj poznim zimskim ali spomladnim vrstam. Njena
trpežnost je posebno hvale vredna. Ko že vse druge vrste izgube
pravi okus, je šampanjska reneta še vedno sočna in prav okusna.
Ker ima 12% sladkorja, 8°/ 00  kisline in kakih 0-6°/ 00  čreslovine,
je tudi za sadno vino prav dobra, zlasti ako se nekoliko zgodi.

17. Ontario.

Izmed mnogoštevilnih jabolčnih vrst, ki so jih zanesli iz
Amerike v Evropo, se je najbolj obnesla vrsta Ontario (izgovori
onterio). To jabolko je vzgojil neki K. Arnold v mestu Parizu v
provinciji Ontario v Severni Ameriki sredi 19. stoletja. L. 1882.
so ga začeli širiti po Francoskem. Sedaj je znano že po vsej
Evropi. Tudi v Sloveniji je že nekaj dreves te vrste.

Ontario je v vsakem oziru izvrstna jabolčna vrsta, ki je
vredna, da jo razširjajo povsod. Sad se posebno odlikuje po
lepi obliki, debelosti, neznatni barvi na drevesu, lepi vnanjosti,
ko je goden pa po nedosežni trpežnosti in dobrem okusu. Drevo

38

je zdrave, krepke rasti, skromno glede zemlje in lege, neobčut¬
ljivo, zgodaj in zelo rodovitno, ne da bi zaradi tega pešalo v
rasti.

Jabolko je srednje debelo — 4—8 sadov na 1 kg — plosko,
nepravilno razvito, pri muhi nekoliko nagrbano. Na drevesu je
do pozne jeseni zeleno, deloma zamolklordeče, vobče prav malo
vabljivo. Šele pozno pozimi v shrambi porumeni in bolj živo
pordeči. Zori proti pomladi in je do konca junija sočno in sveže.
V dobri shrambi ne zvene. Trgati ga moramo pozno v oktobru.
Istotako je glede notranje vrednosti brez napake, dasi imamo
pač veliko finejših vrst Jabolko ontario je uporabno za vse
namene, bodisi kot namizno ali gospodarsko jabolko. Belo, nežno
in zelo sočno meso je kiselkasto in malo dišavno. To je jabolko
za pomlad in rano poletje, ker ga glede trpežnosti ne prekaša
kaka druga vrsta.

Kakor sad, tako se odlikuje tudi drevo. Najbolj ga priporo¬
čajo zdrava rast, skromnost in velika rodovitnost. Jan ftiha pravi
o njem v pomologiji »Češko Ovoce«, da raste v vsaki zemlji,
kjer sploh uspevajo jablane. V dobri, obdelani zemlji in pri¬
kladni topli legi rodi najkrasnejše sadove. Uspeva pa tudi v
težki in lahki zemlji, v zavetju in v vetrovnih legah, v toplih
in mrzlih krajih. Rodovitno je n. pr. tako kakor parmena, samo
s tem velikim razločkom, da obenem, ko obilo rodi, tudi bujno
raste in se ga ne prime nobena bolezen. Visokodebelno drevo
začne že v 3.—4. letu roditi, pritlično pa še prej. Prikladno je
/a vse drevesne oblike in raste na vseh podlagah. Posebno ga
priporočajo za precepljanje odraslih jablan.

Iz teh kratkih podatkov že lahko razvidimo, da imamo
opraviti z jabolčno vrsto, ki ima vse najvažnejše lastnosti, ki
so tako redkokdaj združene v eni sami vrsti.

18. Dolenjska trdika.

Kakor pravi že ime, je trdika trdo, neobčutljivo, dobro,
srednje debelo jabolko, neenakomerne, navadno enostransko
razvite in proti muhi precej priostrene, sploh nič kaj prikupljive
oblike. Na drevesu in nezrelo je umazanozeleno, ko pa dozori,
pordeči precej zamolklo, zlasti na solnčni strani. Pecelj je tanek
in dolg, muha pa zelo majhna, zaprta in čepi prav na vrhu.
Meso je zelenkasto, čvrsto in sočno. Trdika je godna na pomlad

39

in se ohrani v dobri shrambi sočna in čvrsta do poletja. Sprav¬
ljati jo moramo konec oktobra ali celo novembra. Neobčutljiva
je za prekladanje in se ji obtiski nič ne poznajo; tudi gnije ne¬
rada. Kar jih ostane na tleh pod drevjem, prezimijo izvrstno
pod snegom. Trdika je za kuho' in sadno vino veliko vredna.

Kakor sad tako se tudi drevo odlikuje po veliki neob¬
čutljivosti, posebni skromnosti in rodovitnosti. Uspeva povsod
brez vsake postrežbe, celo v grmovju in v drugih malo priklad¬
nih krajih. Razraste se v veliko košato drevo in doseže visoko
starost. Za bolezni ni občutljivo. Cvete pozno in se tudi v cvetju
dobro drži. Roditi začne srednje pozno, a potem rodi zelo obilo
vsako drugo leto. Brez dvoma bi pa rodilo redno vsako leto in
debelejši sad, ko bi raslo v dobri zemlji in bi mu redno gnojili.

Trdika je dolenjska domača vrsta. Znana in razširjena je
po vinorodnih krajih krškega in novomeškega okraja. Ponekod
jo imenujejo tudi zmiko.

Če vpoštevamo vse prednosti sadu in drevesa, moramo
le odobravati in pospeševati razširjanje te domače vrste. Prav
primerna je za pusta, oddaljena zemljišča, pašnike in obcesthe
nasade.

Dolenjske terdike ne smemo zamenjati s štajersko trdiko,
— debelim, okroglim in zelenim jabolkom —, ki sem ga prvič
videl na sadni razstavi v Celju 1. 1922. Pravili so, da je jako
razširjeno v Savinjski dolini in da je zelo primerno za kupčijo,
ker je zelo stanovitno in neobčutljivo za prevažanje.

19. Williamovka.

(Jesenska hruška.)

Williamovka je izmed vseh žlahtnih hrušek najbolj raz¬
širjena po vsem svetu. Doma je na Angleškem, kjer jo je konec
18. stoletja iz pečke vzgojil učitelj Wheeles. Prvi jo je pa jel
razširjati londonski vrtnar W i 11 i a m s , po katerem je dobila
tudi svoje ime. Leta 1799. jo je zanesel neki Bartlett v Ameriko,
kjer jo zato imenujejo bartlettko. V Ameriki se je tako priljubila
in razširila kakor nobena druga hruška. Amerikanski pregovor
pravi, da zasadi 99 bartlettk (williamovk), kdor namerava
zasaditi 100 hrušek. Kdor se pa ne more odločiti, katere vrste
naj bi bilo stoto drevo, posadi naposled zato še eno bartlettko.
Tudi po Evropi se je tako razširila, da je ni države ne dežele,

40

kjer bi je ne poznali in gojili več ali manj. Najbolj jo sade po
južnem Tirolskem in po Češkem. Čudno, da se po Sloveniji
ni bolj razširila, ker naletimo jo namreč le posamez tu in tam
po mestnih, grajščinskih in šolskih vrtovih. Splošno je pa tako
malo znana kakor druge žlahtne hruške.

Williamovka je srednje debela hruška jako izpremenljive
oblike. Navadno je vsa grbasta, proti muhi najbolj široka in
nekoliko rebrasta. Proti peclju je iz večine nekoliko prežeta.
Pecelj je srednje dolg, močan in večkrat potisnjen na stran.
Koža je tenka, iz početka svetlozelena, ko je sad uležan, pa
svetlorumena. Posuta je z rjastimi pičicami, ki se združujejo v
večje rjaste lise, zlasti pri muhi in peclju.

Meso je rumenkastobelo, popolnoma raztopno in jako
sočno, posebno dobrega, sladkokiselkastega in dišavnega okusa.

Zorijo konec avgusta do prvih dni septembra. Takoj, ko
se jame zelena barva le malce izpreminjati na rumeno, jo je
treba nemudoma potrgati. Ako jo pustimo na drevju tako dolgo,
da porumeni in se zmeči, nima več tistega finega okusa in
postane močnata. Taka tudi ni za prevažanje. V dobri shrambi
se godi kaka dva tedna. Ob pravem času potrgana in prav
vložena, se da izlahka razpošiljati na velike daljave. Najdebelejši
sadovi so težki kg in še čez. 20 do 24 dkg težke so krasno
namizno sadje I. in II vrste. Drobnejši in lažji sadovi so za
domačo in tržno uporabo.

Sadje se razvije zelo enakomerno brez izbirka. Škrlupa in
drugih bolezni ni na njem.

Williamovka raste v mladosti zelo bujno, pozneje pa rast
zaostaja zaradi velike rodovitnosti. Čim starejša je, tem bolj peša
v rasti, zato je treba tako drevje pomladiti. Značilna za wil-
liamovko je njena pokončna, piramidasta rast. Mlado drevje
moramo nekaj let obrezovati, sicer je krona pregosta, metlasta.
Rodni les je kratek in se razvija prav povoljno brez posebne
sadjarjeve pripomoči. Na listju še niso opazili škrlupa. Cvete
zgodaj in dolgo. Posebno je treba poudarjati, da je cvetje zelo
neobčutljivo za spomladanske mrazove. Izkušnje so pokazale,
da je brez škode preneslo celo 5 stopinj mraza.

Drevo ni izbirčno niti za podnebje in lego niti za zemljo.
Raste tudi v mrzlejših krajih in na suhih tleh, da ima le bolj
zavetno lego. Seveda pa uspeva še bolje in rodi lepše sadje v
globoki, dovolj vlažni zemlji in ob primerni oskrbi.

41

Na kutini cepljena williamovka ne uspeva, ker se pre¬
hitro izrodi in v malo letih popolnoma shira. Le v najboljši
zemlji in za prav majhne oblike (navpične kordone ali dre¬
vesca v loncih) naj bo cepljena na kutino. Za vse druge dre¬
vesne oblike je pa edino divjak prava podlaga.

Williamovka je primerna za vse drevesne oblike. Tudi kot
visokodebelno drevo uspeva v naših krajih pra,v dobro. Za pre¬
cepljanje starejšega hruškovega drevja je tako izvrstna kakor
nobena druga. Precepljeno drevje prav kmalu zarodi in daje
potem leto za letom lep dohodek. Sploh prištevajo williamovko
k najrodovitnejšim vrstam. Roditi začne zgodaj in rodi potem
obilno in redno kakor malokatera druga vrsta.

Williamovka je izvrstna zgodnja namizna hruška. Za
vkuhavanje je pa sploh ni boljše, ker je jako okusna in ker
ostane njeno meso vkuhano snežnobelo. V Ameriki goje na
milijone williamovk ter uporabljajo pridelek iz večine tovarne
za konserve. V Evropo izvozijo vsako leto ogromne množine
vkuhanih hrušek, ki so same williamovke. Tudi za sušenje je
dobra.

20. Avranška.

Izmed vseh pri nas uvedenih žlahtnih hrušek je avranška
menda najbolj razširjena in znana. Posebno pritlično drevje te
vrste vidimo po domačih, šolskih in drugih vrtovih in kdor se
količkaj zanima za sadne vrste, jo pozna pod tem ali onim
imenom.

Avranška je že jako stara hruška. Pravijo, da je bila vzgo¬
jena v Avranchesu na Francoskem že leta 1788. Prvotno so jo
imenovali po njenem vzgojitelju, pozneje so jo začeli nazivati
»Bonne Louise d’Avranches«, t. j. »Dobra Luiza Avranška«. Mi
jo bomo imenovali kar kratko avranško.

Iz Francije se je razširila naglo po vsem svetu. V naše
kraje so jo zanesli najbrže kakor druge, žlahtne vrste iz Nemčije,
kjer je jako razširjena.

Glede zemlje, podnebja in lege je avranška jako malo
izbirčna. Uspeva povsod, tudi v višavah do 800 m. Najmanj ji
ugaja suha, plitva zemlja. Na takih tleh ne raste povoljno in
rodi droben sad. Sicer pa vobče tudi zanjo velja pravilo: Čim
boljša zemlja, tem lepša rast, tem debelejši in okusnejši sad.

42

S pridom jo sade po domačih sadnih vrtovih, po polju, ob potih
in cestah. Gojiti se da kot visoko- in nizkodebelno drevo. Po¬
sebno je pa primerna za razne pritlične drevesne oblike, bodisi
za piramide ali špalirje.

Na divjaku cepljena raste bujno in čvrsto. V drevesnici
poganja krepka, ravna debla, tako da jo tretje leto navadno že
lahko prirežemo v krono. Na kutini sicer tudi uspeva, a le v
dobri, vlažni vrtni zemlji. Pa tudi ob najboljših razmerah pre¬
kmalu shira zaradi rane in prevelike rodovitnosti. V slabejših
zemljah je pa divjak edino prava podlaga za vse drevesne oblike,
ako hočemo vzgojiti zastavno in trpežno drevje.

Raste jako lepo na kvišku, piramidalno, in je zaradi tega
zelo primerna za piramide, ki se dado brez posebnega truda
vzgojiti v krasnih oblikah.

Za razne bolezni je precej neobčutljiva, dasi tudi njej
škrlup ne prizanaša popolnoma.

Malokatera hruška je tako rodovitna kakor avranška.
Dveletni, triletni cepljenci navadno že cveto in rode, zlasti ako
so cepljeni na kutini. Na divjaku cepljena začne roditi nekoliko
kasneje, a ko nekoliko odraste, rodi obilo in skoro vsako leto.
Ko drevo doraste, ne poganja mladja nič več tako bujno kakor
v mladosti, ampak vejevje se pokrije povsem s kratkim sadnim
lesom, ki neprestano rodi.

Cvet se pokaže v gostih češuljah na kratkih pecljih in
proti mrazu ni občutljiv. Leta 1913. je slana zalotila avranške v
najlepšem cvetju. Tri dni zapored je bila zjutraj toplina pod
ničlo, pa so bile kljub temu jako polne.

Zrel sad je prekrasen. Plodovi z visokodebelnega drevja
so vedno znatno drobnejši nego s pritlikavcev. Navadno imajo
po kakih 150—180 gramov, s pritlikavcev pa do 260 gramov.
Iz večine so razviti zelo enakomerno brez izbirka. Na drevju se
drže dokaj trdno, tako da jih tudi močan veter ne otrese. Meso
je belo, sočno in jako prijetnega, sladkega okusa.

Trgamo jo od konca avgusta do srede septembra, kakor
sta pač podnebje in leto. Na vsak način jo pa moramo potrgati,
preden začne rumeneti, ker le tedaj zadobi pravi okus, ko bo
uležana in bo potrpela teden dni ali še več. Saj še celo ob pravem
času obtrgana in dobro shranjena prehitro izgubi svoj izborni
okus. Pravi trenutek za trganje nastopi takoj, ko se začne zelena
barva malce izpreminjati na rumeno. Ako bi čakali, da bi po-

43

polnoma porumenela na drevesu in se celo zmehčala, potem bi
bila brez vsake vrednosti.

Avranška se da na razne načine uporabiti v domačem
gospodarstvu. Pa tudi za kupčijo je dobra, ako jo trgamo ob
pravem času in ako je ni treba prevažati predaleč.

Edina njena slabost je ta, ker v shrambi prehitro
dozori  in se zmehča, da potem ni za nobeno rabo.

Napačno je tudi, da zori ravno v takem času, ko je vse
polno drugih tudi dobrih jesenskih hrušek.

21. Amanliška maslenka.

(Rana jesenska hruška.)

Amalinška maslenka je v sadjarstvu znana že izza 18. sto¬
letja. Njena prvotna domovina je menda na Francoskem. Dognali
so baje, da je bilo prvo orjaško, necepljeno matično drevo te
vrste v občini Amanlis pri Rennesu na Francoskem. Že leta
1826. so poslali prve plodove v Pariz v poizkušnjo. Od tedaj se
je po Francoskem širila pod imenom »Beurre d’ Amanlis«.

Tudi v Nemčiji se je zelo razširila in priljubila. Posebno
hvalijo njeno rodovitnost in jo priporočajo kot najboljšo hruško
za vse razmere. Kdo jo je prvi prinesel v naše kraje in kdaj,
ni dognano. Velika in stara drevesa, raztresena vse križem,
pa izpričujejo, da je tudi pri nas vpeljana že davno, vsaj izobra¬
ženi sadjarji jo goje po vrtovih v pritličnih oblikah.

V prav dobri zemlji so plodovi debelejši, v suhi in slabi
pa drobnejši. Sad je na drevesu zelen, le ko je že uležan, neko¬
liko porumeni. Nekateri sadovi so popolnoma gladki, drugi pa
deloma ali popolnoma prevlečeni z neko rjavino. Uležana ima
belo, zelo sočno meso sladkega okusa, brez posebnega duha.
V težki zemlji in ob mokrih mrzlih letih je vodena. Sad je zelo
zdrav in brez izbirka. Zori prej ali pozneje v septembru, kakršni
so pač podnebje, lega in vreme. Sad ni trpežen, ker v shrambi
prav kmalu gnije. Trgati ga ne smemo prezgodaj kakor druge
zgodnje hruške, ker sicer ne dobi pravega okusa. Vendar pa ne
čakajmo, da bi porumenel na drevesu, kajti potem ga moramo
takoj porabiti. Zaradi neznatne vnanjosti amanliška maslenka za
trgovino ni ravno prikladna, vendar jo lahko spečamo zlasti na
trgu v večjih mestih. Zelo pripravna je tudi za sušenje; to je
posebno važno ob bogatih letinah, ko sadja ne moremo svežega
prodati.

44

Amanliška maslenka uspeva v kakršnikoli zemlji, ki pro-
pušča vodo. V pretežki ilovici raste slabo, sadovi so drobni in
trdi. Istotako ji tudi ne ugaja presuha zemlja. Kjer pa ji je svet
količkaj prikladen, raste jako bujno, tako da velja vobče za
najrastnejšo hruško. Poganjki pa ne rasto naravnost kvišku
kakor navadno pri drugih hruškah, ampak se radi krivijo in
pobešajo navzdol. Zaradi tega moramo mlado drevje krepko
obrezovati, ako hočemo vzgojiti primerne oblike. Na kutini raste
ravno tako izvrstno kakor na divjaku. Listje je temnozeleno in
jako zdravo. Amanliška maslenka se po svoji temni barvi že
od daleč razločuje od drugih hruškovih dreves.

Najimenitnejša njena lastnost je pa velika, redna in za¬
nesljiva rodovitnost. V mladosti res da raste tako bujno, da ne
more takoj roditi; ko pa se užene, rodi skoro brez presledka
leto za letom do visoke starosti, ne da bi zaradi tega prenehala
rasti. Bolezni ni opaziti na njej nobene. Cvet je neobčutljiv za
mraz ali dež. V vetrovnih legah se sad čudovito dobro drži na
drevju.

Zaradi naštetih lastnosti in velike skromnosti glede zemlje
in lege uspeva kot visokodebelno drevo po domačih sadovnjakih,
javnih nasadih, na pašnikih, sploh povsod tam, kjer ima raz-
stop, da se more razvijati. Saditi se mora zelo vsaksebi (8 do
10 m). Za obcestne nasade ni primerna, ker preveč visi k tlom.
Za pritlično obliko na planem (piramide in grmič) tudi ni kaj
prikladna, ker tudi na kutini raste prebujno in prerogovilasto.
Pač pa je izvrstna za razne špalirje bodisi na planem ali ob zidu,
ker se dado brez vsakega truda vzgojiti krasne oblike. Odločiti
pa se moramo pri špalirjih vedno za velike oblike (n. pr. za
verierpalmete s 6—12 vejami). Za majhne oblike (za vodoravne
ali navpične kordone, viličaste oblike in za verierpalmete s
4 vejami) nikakor ni prikladna. Za južne in druge ugodne stene
je ne jemljemo, ker so za'take prostore finejše zimske hruške.

22. Boskova steklenka,

(Jesenska hruška)]

Boskova steklenka je doma v Belgiji, kjer je bila znana
že pred sto leti. Ime je dobila po slavnem pomologu Bosku v
Parizu. Prvič je bila opisana že leta 1819. Iz Belgije so jo hitro
zanesli na Francosko in v Nemčijo, odondod je prišla pa k nam.

45

Tudi v Sloveniji ni tako redka, ker jo razmnožujejo kmetijska
družba in vse večje trgovske drevesnice. Seveda pa malokdo
pozna njeno pravo ime in ve ceniti njene vrline.

Boskova steklenka je srednje debela, podolgasta hruška
posebno značilne oblike. Spodnji konec je trebušast, proti peclju
se pa jako zožuje in končuje v precej dolg, zavit pecelj. Koža je
tanka in vsa preprežena z rjavino. Na drevesu je sivkasta, godna
pa svetlorjava in sivopikasta. Meso je rumenkastobelo, zelo sočno,
popolnoma raztopno, izvrstnega dišavnega okusa, ki ga posebno
označuje prijetna kislina. V mrzlih legah in na mokrih tleh je
večkrat grenka in drvena. Godna je oktobra do novembra. Trgati
jo moramo pa zgodaj, navadno okoli 15. do 25. septembra. Pre¬
pozno potrgana, v shrambi ne postane sočna, ampak močnata
in vsled tega neokusna. Takoj z drevja se da dobro prevažati,
ker je precej neobčutljiva za obtiske. Pozneje, ko se godi, je
vedno bolj občutljiva in vedno manj sposobna za razpošiljanje.

Sadovi se razvijejo zelo enakomerno, tako da je prav malo
izbirka. V dobrih legah in prikladni zemlji zrastejo celo na
visokodebelnem drevju do 170 gramov težki, navadna povprečna
teža posameznega sadu je pa 130 do 150 gramov.

V mladosti raste precej močno, toda krevljasto in zavito.
Zato je najbolje, da jo cepimo v krono ali pa jo moramo zelo
krajšati, ako hočemo vzgojiti močna debla. Istotako je neogibno
potrebno, da obrezujemo vrhove mladih dreves. Pozneje se raz¬
raste v obširno drevo s košatim in precej pobešenim vrhom.
Cvete bolj zgodaj, dolgo in ob cvetju ni občutljiva. Glede lege
in zemlje je jako skromna. Le prav premrzlih leg in mokrih
tal ne mara. Sicer je pa neobčutljiva, trdna in zaradi tega pri¬
merna tudi za mrzlejše kraje. Roditi začne malo bolj pozno in
rodi zmerno ter se ni bati, da bi zaradi preobile redovitnosti
zaostaja v rasti. Zato pa rodi jako redno, da se lahko vsako
leto pridela.

Boskova steklenka je najprimernejša za visokodebelno
obliko. Za piramide in špalirje ni, ker ima dolg sadni les in
popje po voditeljicah nerado odganja. Poleg vsega tega pa sadje
s pritličnega drevja ni veliko debelejše nego z visokodebelnega.
Na kutini ne uspeva in je tudi za manjše oblike treba vzeti
vedno divjak za podlago ali pa jo dvakrat cepiti (na kutino n. pr.
pastor j evko in na to šele Boskovo steklenko).

46

Drevje in sadje te vrste je jako zdravo in posebno za fuzi-
kladij neobčutljivo. Tudi nobena pozeba mu ne škoduje.

Boskova steklenka je izvrstna namizna hruška, ki je po¬
sebno primerna za trgovino. Povsod jo zelo priporočajo za kme¬
tijsko in vrtnarsko sadjarstvo.

23. Clairgeau (Kleržo).

(Pozna jesenska hruška.)

Ta prekrasna hruška je doma na Francoskem. Vzgojil jo
je iz semena vrtnar Pierre Clairgeau v Nantesu. Po njem je
dobila tudi svoje ime. Leta 1848. je obrodila prve sadove. Zaradi
posebne lepote, debelosti in drugih odličnih lastnosti je kmalu
zaslovela in se razširila križem sveta, zlasti po Nemčiji, od¬
koder so jo zanesli tudi k nam. Znana je že davno tudi po
Sloveniji. Zlasti jo nahajamo po vrtovih na Gorenjskem, n. pr.
na Bledu, v Begunjah in drugod.

Clairgeau je debela, tudi zelo debela hruška, podolgaste,
skoro vedno enostransko razvite oblike. Proti muhi je trebu-
šata, proti peclju pa se zožuje bolj in bolj in se končuje v klju¬
kasto zavito konico, ki nosi kratek, debel in mesnat pecelj. Ko
na drevesu dozori, je umazanozelena, na solnčni strani pa rjavo-
rdeča. Godna porumeni, zamolklordeča barva pa živo zagori.
Včasih, zlasti ako zraste na solnčnem zidu, je tako krasna, da
skoro nima para med sovrstnicami. Vsa je pokrita s številnimi
rjavosivimi pikami in preprežena z rjavino. Zaradi tega je še
krasnejša. Muha je majhna, odprta, roženasta in tiči v ozki,
plitvi jamici, ki je na lahko gubasta. Meso je belo ali rumen-
kastobelo, sočno, v dobrih letih in ugodnih legah tudi popol¬
noma raztopno, sicer samo napol raztopno, sladko in nekoliko
dišavno. Na neprikladnem, mrzlem svetu in ob mokrih, hladnih
letih pa je meso brez okusa kakor repa. Sploh spada glede
okusa v drugo vrsto. Na drevju zori konec oktobra, godi se pa
do konca novembra ali celo decembra, na kakršnem svetu in
v kakršni legi je pač rasla. Zaradi debelosti in izredno krasne
zunanjosti je clairgeau zelo znana v trgovini in jo drago pla¬
čujejo, dasi se glede okusa ne more meriti z drugimi okusnej¬
šimi jesenskimi hruškami. Za prevažanje ni občutljiva.

Clairgeau raste jako počasi in metlasto naravnost na
kvišku. Poganjki so zatepeni in kratki. Redko vejevje je ob-

47

raslo s kratkim rodnim lesom, ki se tvori brez vsakega reza¬
nja. Cvete zgodaj in ob cvetju ni kaj občutljiva. Tudi za zemljo
ni posebno izbirčna. Vendar jo je treba saditi v dober svet,
sicer se prehitro izrodi in propade. Čim boljšo ima lego, tem
lepši in okusnejši rodi sad.

Glede rodovitnosti je malo vrst, ki bi se mogle meriti
z njo. Zarodi zelo zgodaj in rodi potem redno skoro vsako leto,
včasih kar nezmerno. Zato pa navadno zaostane v rasti in se
nikdar ne razvije v količkaj večje drevo. V mladosti jo moramo
obrezovati, da kolikor mogoče preprečimo rodovitnost in pospe¬
šujemo rast lesa. Na kutini raste tako klavrno in tako kratko
dobo, da na tej podlagi sploh ni za rabo. Cepimoi jo edino le
na divjak, pa še tako ne raste posebno povoljno, ako ji ne
strežemo.

Clairgeau je primerna samo za pritlične oblike in za vrt¬
narsko sadjarstvo. Posebno ugodna je zanjo navadna in vre-
tenčasta piramida. Manj se ji prilegajo palmeta in razni kordoni.
Prav posebno jo priporočamo za rabate ob vrtnih potih in ste¬
zicah, ker se ni treba bati, da bi zrasla prevelika ali da bi se
razširila na strani čez pota.

To hruško prištevamo k dobrim namiznim hruškam, ki jih
vedno lahko spečamo. Zaradi lepote sadu, posebne rodovitnosti,
neizbirčnosti in neobčutljivosti jo za gotove namene lahko toplo
priporočamo.

24. Pastorjevka.

(Zimska hruška.)

Pastorjevka je francoskega pokolenja. Pravijo, da jo je
okrog leta 1760. našel neki župnik divjo rastočo v gozdu. Ker so
mu bili krasni sadovi zelo všeč, je precepil z njo več odraslih
hrušek na svojem vrtu in se v malo letih uveril, da je vredna,
da se razširi. Rekli so ji pastorjeva (župnikova) hruška, odtod
ime pastorjevka. Naglo se je razširila po vsej okolici in v
začetku 19. stoletja je bila znana že po..vsem Francoskem, od¬
koder se je kmalu raznesla ne samo po Evropi, ampak tudi po
Ameriki.

Kakor druge sadne vrste tako so tudi pastorjevko zanesli
k nam najbrže iz Nemčije, in sicer že pred mnogimi desetletji,
ker nahajamo staro drevje te vrste vsaj posamič po vseh slo¬
venskih deželah.

48

Pastorjevka je jako zdrava, bujno in čvrsto rastoča in
izredno rodovitna. Na kutini cepljena uspeva tako izvrstno,
kakor malokatera druga hruška in jo zato največkrat uporab¬
ljajo za dvojno cepljenje pri takih vrstah, ki cepljene naravnost
na kutino ne uspevajo. Pa tudi sicer, rastoča na kutini, jako
rada in zgodaj rodi, da ima le primemo dobro obdelano zemljo.
Cepljena na divjak, raste izprva bohotno in se razširi v veliko
drevo. Vrh se razvija na kvišku, piramidalno, toda pozneje se
veje pripognejo vsled teže plodov in vrh je večkrat viseč. Roditi
začne sicer nekoliko pozneje, a je potem, ko se unese, jako
rodovitna, ne da bi zaradi tega zaostajala v rasti. Prav izvrstna
je za precepljanje starejših hruškovih dreves, ker hitro raste
in daje že 2. ali 3. leto lep dohodek.

Enoletni poganjki so dolgi in šibki in pri vsakem očesu
kolenčasto ukrivljeni. Mlado listje je iz početka rjavkastozele.no,
pozneje pa, ko je že popolnoma razvito, temnozeleno in se sveti.

Cvetje je jako bogato in precej neobčutljivo za mraz in
mokroto.

Škrlupa nismo opazili na njej do najnovejšega časa, sedaj
se je pa tudi prime, ako raste po vlažnih krajih. V hudih zimah
se primeri, da mladi cepljenci pozebejo, starejše drevje je pa
neobčutljivo za mraz.

Glede zemlje in lege pastorjevka ni baš izbirčna. Uspeva
celo v lahki peščeni zemlji in v precejšnji višini. Seveda je sad
iz toplejših leg in iz boljše zemlje veliko žlahtnejši. Primerna
je vobče za vse drevesne oblike. Vendar je najbolj priporočati
visokodebelno drevje in pa piramide. Za špalirje je sad premalo
žlahten; za to drevesno obliko, zlasti če naj raste pri zidu,
navadno jemljemo finejše vrste.

Plodovi tehtajo po 180—250 gramov, pa tudi po več. Na
francoskih razstavah so bili sadovi do 500 gramov težki. Okus
je zelo odvisen od podnebja, zemlje in vremena. V toplem pod¬
nebju, pri solnčnih legah in ob ugodnih letih je sočna in dovolj
prijetnega okusa. Nasprotno so pa pastorjevke iz mrzlejših
krajev in deževnih let precej lesene in malo okusne, včasih za
namizno sadje nerabne. Okus je tildi zavisen od pravočasnega
spravljanja. Na drevesu zori konec septembra, do srede oktobra.
Takrat jo moramo tudi trgati, ker potem v shrambi pravilno
dozori in se ohrani tja do januarja, ne da bi zvenila.


49

V sadni trgovini se je malokatera hruška tako priljubila
kakor ravno pastorjevka. Precej debeli sadovi, ki so zelo ne¬
občutljivi pri prevažanju in ki zore v shrambi prav počasi, se
povsod lahko prodado vshko množino, vkljub temu, da niso
vedno najboljšega okusa.

25. Fulvija.

S priporočanjem novih hrušek moramo biti zelo previdni,
da brez potrebe ne pomnožujemo raznih vrst, ki bi se pri nas
ne obnesle. Fulvijo imamo zasajeno že 20 let in jo lahko vsako¬
mur toplo priporočamo iz lastne izkušnje.

To hruško je prinesel Gregoire Nelis iz Jodoigna in leta
1854. je prišlo prvo drevje v trgovino. V Franciji je jako pri¬
ljubljena; navedena je po vseh drevesniških katalogih. V Nem¬
čiji in pri nas jo pa kaj malo sadijo.

Srednje debel sad ima stekleničasto obliko, toda malo je
hrušek, ki bi bile v zunanji obliki tako različne kakor fulvija.
Včasih naletimo na valjaste ali celo okroglaste sadove. Zrel sad
ima zlatorumeno kožo, ki je na solnčni strani živordeča, proti
muhi pa pokrita z rjavino. Pecelj je tenak in dolg, največkrat
potisnjen na stran. Plitvo in odprto jamico obdaja pet kratkih
časnih lističev. V nevelikem peščišču je pet drobnih, črnih peček,
ki ga ne napolnjujejo popolnoma. Meso je rumenkasto, zelo
sočno in jako fino. Vonj spominja na Boskovo steklenko. Sad
je bolj ali manj sladek, kakršno je pač leto.

Fulvija je, dasi ne najfinejša, vendar pa zelo dobra hruška.
Vsekako je boljša nego ob istem času zoreča in že večkrat pri¬
poročena druardovka. Fulvijo lahko prištevamo k rodovitnim
vrstam. Na Gorenjskem jo trgamo med 7. in 10. oktobrom.
Godna je sredi novembra. V količkaj primerni shrambi se drži
dobro do Božiča.

Drevo raste srednje močno, pa ne posebno lepo, ker se
vejevje razvija silno neenakomerno, zato moramo izprva tri ali
štiri leta drevje obrezovati. Listi so temnozeleni in precej ne¬
občutljivi za škrlup. Cvete zelo pozno, najmanj teden pozneje
nego druge hruške. Cvetni pecelj je tako kratek, da je cvet
nekako skrit v vencu zelenih lističev. Pravijo, da je tako zava¬
rovan proti mrazovom.

Praktični sadjar.

4

50

Priporočalo bi se visokodebelno drevje, ker se sad zelo
dobro drži na drevesu in ker ni skoro nič drobnejši nego na
pritlikavcih.

Razmnoževanje fulvije ne morem dovolj priporočati, ker
je le malo poznih hrušek, ki bi v našem podnebju dobro uspe¬
vale kot visokodebelno drevje.

26. Maselnica.

Po Trebelnem in po sosednjih vinorodnih občinah raste
že od pamtiveka neka domača hruška, ki jo imenujejo ma¬
se 1 n i c o. 1  Najbolje uspeva po solnčnih rebrih, ob robu vino¬
gradov in tudi po vinogradih samih, kjer ji jako ugaja obdelan
in pognojen svet. Za nižave ne mara. Bržkone ji ne ugaja niti
ostrejše podnebje, niti vlažen, meglen zrak, niti prevlažna zemlja.
Posebno ljubi močno zemljo, ki ima dovolj apnenca.

Doslej so ljudje sami skrbeli za razmnoževanje in razšir¬
janje te hruške. Cepili so jo na gozdne divjake po stari navadi
v precep. Na ta način je nastalo iz večine vse starejše drevje.
V zadnjih letih so jo začeli razmnoževati tudi po drevesnicah,
največ v podružnični drevesnici v Mokronogu.

Maselnica raste jako krepko, zdravo in naravnost kvišku.
Razraste se v veliko, košato drevo, ki je od daleč zlasti podobno
tepki. Tudi listi so podobni tepkovemu listju, samo da so bolj
svetlozeleni in gladki. Drevo je vseskozi zdravo in doseže kakor
tepka visoko starost. Tudi glede rodovitnosti mu ni ničesar
očitati. Roditi začne prav rano, navadno že 4. ali 5. leto, ko
je bilo posejano, oziroma cepljeno na stalnem mestu. Potem rodi
redno vsaj vsako drugo leto. Ob dobrih letinah ima odraslo drevo
10 do 20 mernikov sadja. Cvete v začetku maja meseca, a ne
dolgo.

Dobro razvit sad je srednje debel, pravilne hruškove
oblike, zelen, na solnčni strani zagorel in posut z redkimi pikami.
Meso je zelo krhko, zato se sad rad razbije, ko pade z drevesa.
Tudi ko je sad popolnoma goden, se ne zmehča kakor tepka,
ampak je bolj prhek, napol raztopen in jako prijetnega, n e -
navadno sladkega  okusa. Čreslovine ima prav malo. Ko
na drevju dozori, ga posebno nadlegujejo ose, ki ga včasih po¬
polnoma izpijejo. Tudi črvivega sadja je zelo veliko.

Izgovarjajo masovnica.

51

Maselnice zore sredi septembra meseca. Na drevesu do¬
zorel sad jako rad odpade in ni trpežen, zlasti ker se vsak,
ker je preveč krhek, močno obtolče. Ako bi jih obtrgali 10 dni
prej, preden popolnoma dozore na drevju, bi se godile v dobri
shrambi 2 do 3 tedne in bi bile še veliko okusnejše; vrhutega
bi jih pravočasno umaknili požrešnim osam.

Maselnica je izvrstna hruška za s u š e n j e. V to svrho
tudi porabijo večino pridelka. Za sadjevec ni, ker ima premalo
čreslovine in kisline in bi bila pijača brez pravega okusa in
nestanovitna. Žal da vse maselnice otresejo in zato jako po¬
kvarijo.

Suše jih v najnavadnejših sušilnicah, ki nimajo niti strehe.
Zato se močno okade in izgube veliko dobrote, zlasti ker se suše
po cele 4—5 dni. Kljub temu so izvrstnega okusa in jih vedno
lahko prodado. 100 kg svežega blaga da okrog 35 kg suhe robe.
Prejšnje čase so suhe prodajali po 35 K 100 kg, sedaj so
sorazmerno dražje. Ko bi bile sušene brez dima, bi bile seveda
veliko več vredne. Ob dobrih letinah so jih tu pa tam že nasušili
do 3 vagone.

Iz povedanega je razvidno, da ima ta hruška že sedaj pre¬
cejšnja gospodarsko vrednost. Še veliko večjega pomena pa bo,
ako se še bolj razširi, zlasti ko jo bodo sušili v brezdimnih
sušilnicah. Tudi sveže bi bile dobre za trg, ako bi jih trgali
o pravem času  in primerno spravljali. Izvrstne so tudi za
vkuhavanje.

27. Črnivka.

V litijskem okraju, zlasti v okolici Vač in po sosednjih
občinah raste že od pamtiveka neka na prvi pogled naši tepki
podobna, vendar pa precej drugačna, jako značilna hruška mošt-
nica. Pravijo ji črnivka.

Sad je droben'— na 1 kg jih gre okrog 20 — okroglast,
proti peclju stožčasta priostren in blizu peclja malo prežet. Koža
je zelena, le od peclja do četrtine sadu je pokrita z rjavino. Po
tem jako vidnem in zanesljivem znaku prav lahko ločimo sad
od tepke. Meso je zelenkastobelo, zrnato in se v nekaj dneh
zmedi kakor moštnice sploh. Okusa je trpkosladkega, ko pa
se zmedi, je sladkasta. Zori od srede do konca septembra. V
kakih osmih dneh se omehča in potem ni več za prevažanje.

4

52

Drevo raste sicer počasi, vendar pa precej hitreje nego
tepka in dela okrogle obširne vrhove. Vejevje je posebno močno
in trdno. Listi so ©kroglasti, celorobni in svetlozeleni. Tudi v
tem oziru se drevo dobro loči od tepke.

Drevo je jako zdravo in neobčutljivo. Mnoga ogromna sto¬
letna drevesa nimajo niti ene suhe ali votle veje, dasi rasto v
pustem, nikdar gnojenem gozdnem svetu. Sploh je črnivka silo
skromna, najsi bo z ozirom na podnebje, lego ali na zemljo.
Raste in rodi povsod in ne pozna nobene bolezni.

Črnivka začne roditi veliko prej nego tepka, navadno že
v 5. do 10. letu in je potem zelo rodovitna. Ta važna lastnost jo
posebno odlikuje.

Sadjarji na Vačah, v Slivni in po drugih bližnjih občinah
cepijo čmivko zgolj na divjake po grmovju. Navadno iztrebijo
grmovje, divjake pa puste in jih kar na mestu pocepijo s črnivko.
V tem poslu in v izberi cepičev so pravi mojstri.

Črnivke uporabljajo iz večine za sadno vino. Nekaj jih tudi
posuše. Trdijo pa, da se mošt od čmivk precej razlikuje od
mošta iz tepk po barvi in okusu, in pravijo, da je slabejši. Kljub
temu črnivko jako čislajo in sadijo. Posebno hvalijo njeno
rano, redno ter obilo rodovitnost, kar o tepki ne velja vedno.
Tudi je sad od črnivke veliko bolj zdrav nego od tepke. To
napada zlasti škrlup, da je večkrat vse zanikamo in krastavo.

Kjer črnivka dobro uspeva, je vredna, da jo sadimo na¬
mesto prepočasi rastoče in prepozno rodeče tepke.

28. Tepka.

Kdo ne pozna te naše starodavne najboljše domače mošt-
n i c e ! Ni je menda vasi v Sloveniji, kjer bi je ne našli in menda
ga ni sadnega drevesa, ki bi doživelo tako častitljivo starost. Niso
redke tepke, ki so stare čez 100 let. Najdejo se pa tudi votli in
napol suhi orjaški veterani, katere so tresli še naših pradedov
pradedje.

Domovina tepke je Slovenija. Razširjena je povsod po biv¬
šem Štajerskem in Kranjskem. Sega pa tudi na Primorsko in
Koroško.

Droban ali kvečjemu srednje debel plod je okroglast, proti
peclju topo koničast. Na 1 kg jih gre 10—14. Nezreli jplodovi so
bledo zeleni. Ko pa dozorijo, precej porumene, na solnčni strani

53

nekoliko zagore, včasih tudi malce pordeče. Koža je posuta s
prav drobnimi pikicami; včasih je tudi malo rjasta. Muha je
velika, odprta in lističi so razprostrti kakor zvezdica. Rjav pecelj
je navadno bolj kratek ali srednje dolg, lesnat in malo vkrivljen.
Belkasto meso je debelo zrnato, zelo sočno in zagatno — slad¬
kega okusa. Os peščiča je votla; semenska predalca so majhna.

V toplih vinorodnih legah in ob ugodnem vremenu zori
tepka že kmalu v začetku septembra. V mrzlejših krajih in ob
slabem vremenu pa šele proti koncu septembra. Ko je zrela, rada
odpade in se v nekaj dneh zmedi in se mora takoj uporabiti, ker
sicer propade popolnoma.

Tepka niti v mladosti ne raste hitro, pozneje pa prav po¬
časi. Vrh se razvije sam od sebe jako enakomerno in košato.
Listi so značilno kosmati in celorobi. Fuzikladij jim ne prizanaša.
Izdatno začne tepka roditi dosti pozno, kajti 15—20 let stara dre¬
vesa navadno še ne dajejo imena vrednega pridelka. Ko pa do¬
seže neko starost in obsežnost, rodi precej redno in obilo vse
dotlej, dokler je živa še kaka veja.

Tepka je jako trdoživo, zdravo in skromno drevo. Raste in
rodi skoro enako veselo na sadnem vrtu ali pa na pušči, v grmov¬
ju, ob robu pašnika ali na suhem bregu. Vendar ji bolj ugaja
primerno gričevje, nego doline. Prav tako se ne zmeni za pod¬
nebje, ker izvrstno uspeva in rodi tudi v najvišjih legah, kjer
komaj še životari kaka lesnika in drobnica.

Za sadjevec je tepka kaj izvrstna. Sladkorja ima 11—12%,
kisline 0.4—0.5% in čreslovine 0.06—0.08%. Za sadjevec se pa
mora uporabljati, dokler je popolnoma trda. Ko pa zmeči, se da
dobro sušiti. V prejšnjih časih, ko še niso delali tolkovca in ku¬
hali žganja, so tepke vse posušili.

V drevesnici ne raste baš povoljno, ker dela prešibka
debla. Zato ni napačno, ako jo cepimo v vrh na kako prav trpež¬
no deblo (n. pr. na divjak).

Za pusta zemljišča, odročne lege in druga manj sposobna
mesta ga ni boljšega sadnega drevesa, nego je tepka.

29. Oskorus ali skorš.

O s k o r u š (sorbus domestica) je imenitno sadno drevo,
dasi malokomu znano. Pri nas je videti le tu pa tam kakega
starega očaka.

54

Spada k pečkastemu sadju. Ena zvrst je podobna bolj
jabolku, druga pa hruški, velike razlike pa ni med njima.
Doma je baje ob Sredozemskem morju, odkoder se je razširil
na vse strani. V Nemčiji je bil znan že pred šeststo leti.

Dobro razviti sadovi so precej debeli. Na drevesu so
bledozeleni, na solnčni strani rdečkasti. Zore meseca septembra.
Takrat so rumeni kakor vosek, ko pa se umede, porjave in se
zmeče popolnoma. Sad ima jako veliko čreslovine in je trd
docela neužiten. Kadar se pa zmeči, in to že drugi ali tretji dan,
ko pade z drevesa, je pa jako okusen.

Drevo raste počasi in doseže tako visoko starost kakor
menda nobeno drugo sadno drevo. Stara drevesa se najbrže
marsikje tudi še pri nas, v Nemčiji in drugod pa 100—300 let
staro oskoruševo drevje ni redko. Roditi začne jako pozno —
v 25.—30. letu. Raste najraje na suhem, apnenastem svetu in ni
prav nič izbirčno glede podnebja in lege. Oskorušev les je ne¬
znansko trd in posebno izvrsten za razno kolesje in zobovje pri
mlinih in podobnih napravah. Plačujejo ga baje trikrat d raže
nego hrastovino.

Sad pri nas navadno uživajo svež, nekaj ga pa tudi posuše.
Neprecenljive vrednosti je pri napravi sadnega vina. V Nemčiji
ga že davno redno uporabljajo, in sicer s tako dobrim uspehom,
da za drag denar pokupijo vse oskoruše, ki jih. morejo dobiti od
blizu in daleč. Že majhna množina oskorušnega soka vpliva na
čistost sadnega mošta jako ugodno ter ga tudi sicer izboljša v
vsakem oziru. Tak sadjevec prodajajo vedno veliko draže in
laže nego navaden.

Oskoruš se razmnožuje jako težko. To je edini vzrok, da
ga vidimo tako redkokje in da ga tudi drevesnice večinoma ne
goje. Seme sicer kali dosti dobro, a mlade rastlinice so tako
občutljive in izbirčne, da se ne dado izlepa vzgojiti v visoko¬
debelna drevesca. Cepiči se jako težko prirastejo. Najboljše
uspehe so dosegli s cepljenjem na hruško, pa tudi to se ne
sponaša redno.

Kdor ima kako oskoruševo drevo, naj ga skrbno varuje
in jeseni ponudi sad naprodaj, ako ga sam ne potrebuje. Kdor
pa bi imel kaj mladega drevja, naj ga goji in neguje. Morebiti
sam ne bo užival njegovega sadu, zato ga bodo pa blagrovali ŠQ
njegovih otrok otroci.

55

m '  /

30. Kostanj.

Ne mislim tu na divji kostanj po naših drevoredih. Od
njega nimamoi razen goste sence skoro nobene koristi. Pač pa se
hočemo nekoliko pomuditi pod, pravim kostanjem, ki ga lahko
prištevamo k najkoristnejšim rastlinam.

Kdo ne pozna orjaškega kostanjevega drevja in okusnega
ter tečnega kostanja! Kako krasen je pogled na cvetoči kostanjev
gozd v ranem poletju in kako čislana jed je kostanj bodisi kuhan
ali pečen! Toda kljub temu in raznim drugim odličnim lastnostim,
ki dičijo to rastlino, se vendar malokdo meni zanjo in za njeno
kulturo. Prepuščena je sama sebi in slučaju. V novejšem času,
zlasti pa med vojno, so jo začeli celo neusmiljeno izsekavati in
— rekel bi — sistematično zatirati. Kdor pa natančneje pre¬
misli, kako veliko gospodarsko vrednost ima kostanj, ga ne le
ne bo kar na slepo izsekaval, ampak varoval obstoječe poraste
in jih skušal širiti in izboljšavah kjerkoli mogoče.

Kostanj velja sicer vobče za gozdno drevo in ga vsaj v
naših krajih ne goje nikjer v sadovnjakih. Če pa pomislimo, kako
izvrstno in dragoceno živilo raste na njem, ga z vso pravico
lahko prištevamo tudi k sadnemu drevju. Njegov sad spada v
skupino lupinastega sadja kakor oreh in lešnik.

Že kot mlada rastlina je kostanj vrlo čislan, zlasti v vino¬
rodnih krajih, kjer ga goje kot grm v posebnih kolosekih. Raste
namreč jako hitro in daje vsako četrto ali peto leto izvrstne
kole za vinograde. Ker prenese obdobno obsekavanje do tal
na štrcelj brez škode, dosežejo taki koloseki, ako jim tla ugajajo,
skoro neomejeno starost. Koloseke trebijo navadno poleti in vse
odstranjeno drobno vejevje, plastje, povežejo v butare, ki jih
kot dobro gnojilo zakopavajo po vinogradih k trtam. Iz drobnih,
jako prožnih kostanjevih šib zvijajo trte. Debelejše gladko
protje in dolge kole uporabljajo sodarji za obroče. Iz kosta¬
njevih gorjač delajo krasne palice in bičevnike. Iz voljnih in
zelo prožnih kostanjevih viter pleto košice, košame in drugo
pleteno posodje.

Ako kostanja ne obsekavaš, zraste razmeroma naglo v
mogočno drevo, ki ob ugodnih talnih in podnebnih razmerah
doseže večstoletno starost. Kakšno vrednost ima les starejšega
kostanjevega drevja, ni treba šele posebe poudarjati. Poleg
hrasta in macesna velja kostanjev les za najtrpežnejše gradivo

56

za razne kmetijske stavbe. Znane so mi dve do tri sto let stare
kmetske zgradbe, ki imajo še prvotno tramovje in strope iz ko¬
stanjevega lesa. Med vojno so začeli uporabljati kostanjev les
namesto čresla. In ravno zaradi tega je padlo na tisoče in tisoče
najlepših kostanjevih orjakov. Pa tudi za kurjavo je kostanjev
les prav dober, zlasti ker lahko uporabimo prav vse do zadnje
veje in vejice. Kostanjevi gozdi dajo obilo izvrstnega listja za
steljo.

Toda to še ni vse. Kakšno veselje imajo nad cvetočim
kostanjem čebele in kolik dobiček čebelar, to je znano tudi ne-
čebelarjem. Kostanj lahko prištevamo k najbolj medovitim rast¬
linam naših krajev. Ob ugodnem vremenu nabero na kostanju
posamezni panji v nekaj dneh po deset in še več kilogramov
izvrstnega, dasi nekoliko grenkljatega medu, in sicer ob takem
času, ko preneha vsaka druga čebelna paša. Že iz tega edinega
razloga bi bilo potrebno, da bi vsaj čebelarji širili kostanjeve
nasade.

Končno pa še tako čislan sad! Najlepši časi, ki so mi ostali
v živem spominu iz prvih mladostnih let, so bili pozni jesenski
dnevi, ko smo otroci pasli živino in hodili vsako jutro zgodaj v
bližnji kostanjev gozd po kostanj in ga pekli nanizanega v- rešte.
Nobene večerje se nismo tako veselili kakor kuhanega ali pe¬
čenega kostanja. Pa tudi lepe denarce so dobili ljudje zanj,
bodisi da so kuhanega prodajali ob nedeljah na trgu ali pa
sirovega prekupcem. Ob dobrih letinah vrže kostanj posestnikom
večjih kostanjevih porastov zlasti dandanes težke tisočake in
ga vselej lahko spečajo.

Iz tega je dovolj jasno razvidno, da je v gospodarstvu
porabno vse, karkoli nam daje kostanjeva rastlina od prvih
mladostnih let do naj večje starosti in da se v tem oziru ne
more meriti s kostanjem nobena druga niti gozdna niti sadna
rastlina. Dovolj opravičeno je torej, ako začnemo opozarjati naše
posestnike na to važno rastlino. Brez vsakega dvoma je vredna,
da jo bolje vpoštevajo, varujejo in z večjo vnemo širijo in
goje, nego dosedaj.

To pa tudi ni težko. Kostanj je silno skromna rastlina, ki
pravzaprav ne potrebuje nič goje. Edino v mladosti moramo
njeno okolico trebiti, da je ne preraste in ne zaduši drugo
gozdno grmovje in drevje. Ko se pa dvigne čez svoje tekmece,
je rešena in ne potrebuje več prav nobene pomoči od nas.

57

Z mladeniško čilostjo se razvija in širi vejevje ter se brez tuje po¬
moči razkošati v pravega pr jaka ter preživi mnogo človeških rodov.

Kostanj pa žal ne raste povsod. V ponubju sicer ni iz¬
birčen. Daši mu najbolj ugajajo vinorodne tople lege, vendar
uspeva tudi po krajih, kjer vinska trta na planem ne raste. Pač
pa mu ne prija vsaka zemlja. Najbolje se počuti v topli, bolj
suhi, peščeni zemlji v. višjih legah. V težki, mokri in mrzli
ilovici in v nižinah nikakor ne raste.

Brez ozira na žlahtni, debeli kostanj južnih pokrajin, ki
pri nas vobče ne uspeva zaradi premrzlega podnebja, so tudi v
naših krajih razne zvrsti. Razločujejo se med seboj edino po
debelosti plodov. Zlasti krasen kostanj, ki prav malo zaostaja
za maronijem, imajo v Beli Krajini pa tudi po raznih krajih
krškega okraja.

Kostanj razmnožujejo navadno s semenom. V to svrho
poiščemo najprej drevo, ki se posebno odlikuje po rodovitnosti
in po prvovrstnih debelih plodovih. Iz pridelka takega drevesa
skrbno odberimo najdebelejše, najbolj klene in razvite, popol¬
noma zrele platiče. Stisnjeni srediči najbrže nišo dovolj popol¬
noma, razviti za seme.

Jesenska setev je najboljša, ako je sejalnica varna pred
miši. Lahko pa semenski kostanj tudi vložimo na rahlo, da se
ne dotikajo posamezni plodovi, v zaboj na vlažen pesek in
zaboj pogreznemo 20 do 30 cm globoko v zemljo. Zgodaj spo¬
mladi, takoj ko plodovi začno kaliti, jih posamez posadimo v
drevesnico 30—50 cm vsaksebi. Še bolje pa je, da jih sadimo
kar na prostem na stalno mesto. Kljub temu, da na stalno mesto
sejani kostanj zahteva prva leta precej varstva, se vendar to
delo izplača, ker dobimo na ta način najlepše in najtrpežnejše
drevje. Vsekakor pa kostanj lahko gojimo tudi v drevesnici
kakor drugo sadno drevje, le s tem razločkom, da ga ni treba
požlahtnjevati. V 4 ali 5 letih se toliko razvije, da je sposoben
za presajanje.

31. Najnavadnejše orehove zvrsti.

I. Debeli or eh i :

1. Orjaški oreh  (Juglans regia maxima). Sad visok
do 6 cm, širok do 5 cm. Lupina razmeroma tanka in globoko
razorana. Drevo zraste veliko in košato. Za prav ugodne lege
ima ta vrsta veliko gospodarsko vrednost.

58

2. Tankolupinasti oreh (Juglans regia tenera).
Malo drobnejši od prejšnjega. — Visok do 4 - 6 cm, širok do
3'4 cm. Lupina zelo tanka. Drevo veliko in rodovitno. Sad
dozori 10—14 dni prej nego št. 1.

Pod. 12.

Tankolupinasti oreh.
(Juglans regia tenera
[fragilis].)

3. Navadni srčasti oreh  (Juglans regia pirifor-
, mis). Še drobnejši od prejšnjega, vendar še precej debel.
Do 3*8 cm visok in 3‘4 cm širok. Nima tolike vrednosti kakor
prejšnja dva.

Pod. 13.

Navadni srčasti oreh.
(Juglans regia piriformis.)

4. Mehkolupinasti oreh  (Juglans regia membra-
nacea). Debel kakor prejšnji. Lupina tako mehka, da se da z
nohtom odstraniti. Sicer pa nima posebne vrednosti.

II. Srednje debeli in drobni orehi:

5. Navadni okrogli oreh  (Juglans regia rotunda).
Lupina gladka in tanka. Jedro jo napolnjuje popolnoma. Drevje
neobčutljivo in rodovitno. Za naše razmere najboljša vrsta.

6. Drobni okrogli oreh  (Juglans regia minor) je
podoben prejšnjemu, toda je nekoliko drobnejši in ima tudi
razmeroma debelejšo lupino. Sicer je pa istotako izvrsten, po¬
sebno za slabejše lege.

7. Navadni koščak  (Juglans regia durissima). Šte¬
vilki 5. precej podoben, le s tem razločkom, da ima bolj grbasto
in debelejšo lupino. Jedro je napolnjeno. Zraste v jako veliko

*

59

drevo, ki dočaka visoko starost. Za mrzlejše podnebje in sla-
bejše lege dobra vrsta, ker je za mraz neobčutljiv.

Pod. 14.

Navadni koščak.
(Juglans regia durissima.)

8. Drobni koščak  (Juglans regia connata) je prejš¬
njemu prav podoben, samo drobnejši je in ima še debelejšo
lupino. Kot sadno drevo je brez vrednosti, ker ima jedro tesno
zagozdeno v gube debele lupine, tako da ga je prav težko spra¬
viti na dan. Veliko vrednost ima za les, ker zraste v prave
orjake in je neobčutljiv.

9. Podolgasti oreh  (Juglans regia oblonga). V to
zvrst spadajo vrste, ki so poleg št. 5. najfinejše. Lupina je
tanka, jedro polno in jako okusno. Drevo zraste veliko in je
zelo rodovitno in neobčutljivo.

Pod. 15.

Podolgasti oreli.
(Juglans regia ob¬
longa.)

10. Valjasti oreh  (Juglans regia cylindrica). Prejš¬
njemu precej podoben, toda lupina debelejša, jedro bolj
skromno razvito. Ta zvrst nima posebne vrednosti kot sadno drevo.

11. Priostreni oreh  (Juglans regia acuta) ima jaj¬
často obliko, ki se končuje v..ostro konico. Lupina je grbasta
in ob šivu globoko zajedena ter precej debela. Jedro srednje
razvito. Priporočen samo za slabejše lege, ker je drevo ne¬
občutljivo in zelo rodovitno.

12. Grebenasti oreh  (Juglans regia carinata) ima
posebno močno razvit šiv in jako grbasto in debelo lupino,
srednje razvito jedro dobrega okusa. Drevo je neobčutljivo.

60

■

13. Kljunasti oreh (Juglans regia rostrata). Popol¬
noma razviti sadovi imajo podolgasto obliko. Velik del sadov
je pa samo enostransko razvit, tako da se končuje v zavito,
kljunu podobno konico. Lupina je razmeroma tankla, jedro
polno. Drevo je neobčutljivo. Ker se sadovi radi enostransko
razvijejo, ne kaže priporočati te vrste.

Pod. 16.
Kljunasti ali
rodoviti oreh.
(Juglans regia
rostrata [fertilis].)

32. Cenik.

Važno je, da naročamo drevje čimbolj zgodaj. To vedo in
upoštevajo tudi drevesničarji, ker že jeseni dohajajo ceniki
od najrazličnejših strani. Kdor je imel v še tako malenkostni
zadevi opravka s kako tvrdko, dobiva leto za letom cenik zastonj
in poštnine prosto. In kakšni ceniki so to! Debele knjige, ki po
zunanji opremi in notranji ureditvi, po slikah kar tekmujejo med
seboj. Ni čuda torej, ako je sadno drevje in drugo rastlinje po
drevesnicah tako drago, ako pomislimo, da gre na tisoče in tisoče
cenikov brezplačno med svet. Vsak pravi prijatelj sadjarstva,
zlasti pa mlajši preprost sadjar, ki nima na razpolago sadjarske
knjižnice, se razveseli vsakega cenika. Ako ga ne potrebuje, ga
navadno vendarle pregleda in, če je količkaj vreden, se lahko iz
njega tudi kaj nauči.

Cenik pa je večkrat potreben in brez dvoma ravno ceniki
veliko pomagajo, da ljudje sadno drevje naročajo in zasajaio.
In tako ceniki naravnost pospešujejo razvoj sadjarstva. Nasprot¬
no se pa tudi ne da utajiti, da so ravno drevesničarski ceniki
mnogo škodovali sadjarstvu, zlasti tam, kjer so jih rabili popol¬
noma neizkušeni, lahkoverni sadjarji, kakršnih je žal še dan¬
danes največ. Krasne slike, pretirani in večkrat celo neresnični
popisi kaj lahko zapeljejo navdušene, a neizkušene začetnike,
da naroče sadno drevje brez pravega smotra. Tu tiči vzrok, da je
zmešnjava glede sadnih vrst vedno večja in da se širijo vrste,
ki so popolnoma neprimerne za naše kraje. Tu tiči vzrok, da

61

plača marsikdo veliko učnino, nazadnje pa izgubi še vse veselje
do sadjarstva.

Kolikokrat se zgodi še dandanes, da naroči kdo n. pr. beli
zimski kalvil ali olivijerko kot visokodebelno drevje za nasad
na planem, ali kongresovko, cepljeno na kutini. Zakaj vse to?
Zato ker ponujajo ceniki med drugimi vrstami tudi beli zimski
kalvil in olivijerko kot visokodebelno drevo, ker so v cenikih
vse hruškove vrste cepljene na kutino, naj bodo za to primerne
ali pa ne. Koliko zagreše ljudje pri naročanju breskev, marelic,
sadnih divjakov, izkušamo vsako leto.

Vse to ima na vesti cenik, oziroma njegov izdajatelj.

Vsaka trgovina dela za svoje blago reklamo in najboljše
reklamno sredstvo so tudi ceniki, ki vse vprek hvalijo in kričavo
povzdigujejo dobre lastnosti, slabe pa navadno zamolče. Nekaj
primerov!

Neki cenik opisuje »Blenheimsko zlato reneto« takole:
»Izvrstno jabolko za vse namene. Drevo rastno, s široko krono,
jako rodovitno.« — Ta opis ni resničen in je poleg tega v bistve¬
nem oziru pomanjkljiv. Blenheimska zlata reneta ni jako rodo¬
vitna, ampak nasprotno, veliko premalo rodovitna je, uspeva pa
samo v dobri, močni, dovolj vlažni in topli zemlji. V istem ceniku
je zlata parmena opisana takole: »Krasno jabolko za vse namene.
Drevo izvrstno uspeva v vseh legah, je zelo rano in jako rodo¬
vitno in zato najdonosnejša jabolčna vrsta.« — Kaj je na teh
besedah resnice, ve pri nas vsakdo, ki je že videl kdaj zlato
parmeno, 0 raku, krvavi uši in o raznih boleznih, ki napadajo
posebno parmeno, cenik ne ve ali noče vedeti ničesar. Istotako
kar molči o kakovosti zemlje, ker noče povedati, da mora biti
za parmeno prav dobra, jako rodovitna in vlažna.

Takih primerov bi našteli lahko na stotine. In kaj čuda,
ako se neizkušen naročevalec v svojem navdušenju in veselju
do sadjarstva tako zbega, da redkokdaj pogodi kaj pravega,
zlasti kar se tiče sadnih vrst.

Da se izognemo škodi, nasvetujemo zlasti tole:

1. Neizkušen sadjar naj nikdar po cenikih sam ne izbira
vrst, da bi jih naročil, posebno ne večje množine. Vselej naj se
posvetuje z izkušenim sadjarjem ali s strokovnjakom, ki mu bo
povedal, katere vrste so za njegov kraj primernejše, ali vsaj
pojasnil, katere nikakor niso zanj ugodne. Pred vsem naj se pa
ozre po svojem okolišu in naroči, če le mogoče, take vrste, o

62

katerih je sam prepričan, da v njegovem kraju uspevajo prav
dobro. Pri naročanju pritličnega sadnega drevja naj vsakdo
posebno pazi na podlago (divjak) in naj se natančno drži navodil
izkušenih sadjarjev.

2. Drevesničarje bo treba na kakršenkoli način pripraviti
do tega, da bodo izdajali zanesljive cenike, da jih bo s pridom
rabil lahko tudi manj izkušen sadjar. Vsak naročnik je najprvo
v svojo lastno korist upravičen zahtevati najmanj, da je cenik
resničen. Pa tudi v -v prid splošnosti in v prid drevesničarjev •
samih je, da preurede cenike tako, da ne bodo služili samo za
kričečo reklamo, da ne bodo leto za letom ponatiskovali zasta¬
relih in že davno zavrženih nazorov, ampak da bodo upoštevali
novejše znanstvene pridobitve in izkušnje o sadjarstvu. Taki
ceniki bodo dragocen kažipot v sadjarstvu in v čislih jih bodo
imeli ne samo začetniki, ampak tudi izkušeni sadjarji.

33. Začasni sadni izbor za Slovenijo.

Določen na sadjarski anketi pri oddelku za kmetijstvo v Ljubljani,
dne 4. in 5. februarja 1920.

I. Jabolka.  V vseh delih Slovenije najbolj razširjena in tudi
odslej najbolj pospeševati; 70—80 %  vsega sadnega drevja.

63

64

Opazke: 1. Rane vrste naj se razmnožujejo samo V zelo -  omejenem
obsegu, ker so namenjene le za 1  domači konsum }  za trg pa le v bližini
mest in večjih industrijskih krajev.

2. Vobče naj se razmnožujejo v pretežni množini samo pozne,
trpežne,  manj občutljive vrste, ker je njihova uporaba na vse strani
najobširnejša.

3. Strogo lokalnih vrst  omejenih na prav majhen okoliš ne kaže
širiti drugod, dokler ne vemo, ali bodo povsod uspevale (voščenka).

4. Posebnih moštnih jabolk  ne bomo gojili, ker ob dobrih
letinah uporabljamo v ta namen slabšo kakovost vseh vrst, v slabih letinah
primanjkuje pa itak jabolk sploh in se izvečine vsa lahko porabijo kot
namizna.

II. H r u š k e. V vseh delih Slovenije razširjene. V toplejšem
(vinorodnem in zmernem pasu) uspevajo žlahtne hruške, vendar
pa povsod prevladujejo moštnice. Produkcijo treba podpirati.

65


Opazke: 1. Razmnoževanje ranih in-jesenskih žlahtnih'

h r u š e k naj se omeji na dejanske potrebe domačega konsuma, ker zanje
nimamo gotovih odjemalcev.

2. Zimske žlahtne hruške  (vpoštev pridejo za visokodeb.

Praktični sadjar.

5

66


samo Drouardovka, Pastorjevka in Fulvija) naj se širijo samo po ugodnih
krajih in legah.

3. Moštnice  naj se pa razmnožujejo v večjem obsegu, ker so
velikega gospodarskega pomerta.

III.  Koščičasto sadje. V obče manjšega pomena (razen
češenj). Pospeševati predvsem češnje in v ugodnih legah
breskve. Pri češpljah pospeševanje nepotrebno, marelice pridejo
v poštev kot špalirno drevje ob zidu.

Opazke: 1. Po češnjah zelo povprašujejo, ker se nikjer ne goje v
toliki meri,'da bi zadostovalo potrebam, staro drevje pa peša vedno bolj in

bolj. Cepijo naj se izključno na divjak gozdnih belic  (ne Črnic)! Za manjše
oblike in suho zemljo se tudi rajšeljika  (mahaleb) prav dobro obnaša.

2. Slive,  češplje in marelice naj se cepijo samo na Julijevo
slivo  (St. Julien), ki je tudi za visokodeb. drevje tega plemena izvrstna
podlaga.

3. Breskve  je vzgajati deloma direktno iz koščic dobrih vrst, deloma
naj se pa cepijo na breskove semenjače trpežnih vrst potom okulacije v
prvem letu.

IV. Lupinasto in jagodičasto sadje.

Obe plemeni sta potrebni najintenzivnejšega pospeševanja, ker
orehi so vedno bolj redki, jagodičasto sadje se pa še ni splošno

vpeljalo.

Opazke: 1. Lešniki  bi se lahko jako razširili, ko bi jih drevesnice
gojile in imele na ponudbo. Vse javne drevesnice naj bi torej skušale
vpeljati tudi to kulturo.

5 *

68


2. Po jagodičastem grmičju je veliko povpraševanje in bi
se gojenje v drevesnicah gotovo izplačalo, seveda samo v obliki grmičev.
V poštev prihaja predvsem ribez, kosmulja in maline.

Splošne opazke o sadnem izboru.

1. V ta sadni izbor sprejete vrste se v vseh pokrajinah
Slovenije, vpoštevaje njihove zahteve po podnebju, legi in zemlji
— torej relativno dobro sponašajo z ozirom na rast, odpor¬
nost, rodovitnost in kakovost,  ozir. tržno vrednost
sadu. Vendar so pa tudi pri njih mogoče izjeme glede te ali one
prej omenjene lastnosti, ker popolnoma absolutne sposobnosti
nima razen moštnic nobena sadna vrsta.

2. Kjer se nahajajo vrste bodisi domače ali pomološke, ki
so v dotičnem kraju vpeljane, razširjene in vdomačene, ter na
vse strani odgovarjajo zgoraj naštetim lastnostim, zlasti pa ako
so rodovitne in priznane v sadni trgovini, pa niso navedene v
tem izboru, naj se kljub temu  po potrebi razmno¬
žujejo.

8. Nasprotno pa naj se o p u s t e one vrste, ki so v kakem
okolišu iz kakršnegakoli tehtnega vzroka ne priporočajo, dasi-
ravno so v tem izboru.

4. V ta izbor sprejete vrste so vse razen malih izjem pri
hruškah sposobne za visokodebelno drevje  (1.80—
2.00 m). Za pritlično drevje naj se vobče izbirajo v okviru tega
izbora le najbolj žlahtne vrste z debelimi plodovi;  pri
jabolkih izključno zimske, pri hruškah pa najboljše jesenske
pa tudi zimske vrste. Za špalirje (hruškove) se izberejo lahko
tudi še druge primerne v tem izboru nenavedene vrste.

5. Za povoljno rodovitnost pritličnih jablan je posebno
merodajna podlaga.  Zato naj se pritlične jablane (v kolikor
sploh pridejo v poštev) ne cepijo na dusence, ker tako drevje
vobče premalo in prepozno zarodi, ali pa je sploh nerodovitno
(razen nekaj izjem). Za podlago naj se jemlje le pravi
rumeniparadiževeciz Metz a.

6. Pri razmnoževanju pritličnih hrušek,
ki v naših razmerah'veliko bolj hodijo v poštev nego jablane, je
treba skrbno ločiti vse žlahtne hruške v tri skupine in sicer v
itake, ki uspevajo samo na divjaku,  na take, ki zagotav¬
ljajo povoljne uspehe samo na kutini  in naposled na tiste
vrste, ki uspevajo na divjaku in na kutini.

II. Kako požlahfnujmo sadno drevje.

34. Nekaj o požlahtnjevanju sadnega drevja.

Požlahtnjevanje sadnega drevja je veljalo v prejšnjih
časih za veliko umetnost. Mislili so, da mora imeti posebno
srečno roko, kdor hoče z uspehom cepiti. In taki redki sadjarji
so si znali pridobiti s svojo umetnostjo primeren ugled. No,
dandanes je to drugače. Dečki se uče že v osnovni šoli cep¬
ljenja, in le kdor je prav neroden in nima nikakega smisla za
to velezanimivo delo, ga prepušča drugim spretnejšim rokam
ali ga pa popolnoma zanemarja. Vendar je pa še posebno med
starejšimi sadjarji mnogo predsodkov, nejasnosti in nesporaz¬
uma zlasti glede časa in raznih načinov cepljenja. Zato mislim,
da bo marsikomu ustreženo, ako izpregovorimo tudi o tem
predmetu ter malo bolj na drobno opišemo to najzanimivejše
sadjarsko opravilo in pojasnimo: Zakaj, kdaj in kako požlaht-
njujmo ali cepimo sadno drevje.

Vsakomur je bolj ali manj znano, da se žlahtne sadne
vrste zanesljivo ne dado razmnoževati s semenom. Akc bi n. pr.
vsejali 100 zdravih peček od katerekoli žlahtne jabolčne vrste,
bi dobili iz tega semena 100 dreves. Mogoče je, da bi kako
drevo med njimi obdržalo vse lastnosti drevesa, od kate¬
rega smo vzeli seme. Tudi ni izključeno, da bi kako drevo
ne rodilo boljšega sadu in ne imelo sploh boljših lastnosti.
Gotovo pa je, da bi velika večina drevja rodila drugačen, iz
večine slabejši sad in da bi bilo tudi drevje v vseh svojih last¬
nostih različno od semenskega drevesa. Isto velja o hruškah
in iz večine tudi o drugih sadnih plemenih. Kaj je pač vzrok
temu čudnemu pojavu?

Vse žlahtne vrste pečkastega in iz večine tudi drugih
sadnih plemen so plod sto-‘in stoletnega smotrnega kulturnega
dela, plod neumornega odbiranja, križanja' različnih vrst, plod

70

rastlinske odgoje. Vse iz semena vzraslo potomstvo tako odgo-
jenega drevja ni stanovitno glede katerekoli umetno prigojene
lastnosti, ampak nevzdržno sili nazaj v prvotno, prirodno obliko.
Ako hočemo torej kako žlahtno sadno vrsto z vsemi njenimi
lastnostmi popolnoma zanesljivo razmnožiti, dosežemo to le na
tak način, da del žlahtne rastline prenesemo na drugo rastlino
istega plemena, s katero se zraste v celoto in se s primerno
vzgojo razvije v popolno rastlino. Pri tej nadaljnji vzgoji nam

Pod. 17. Nož za cepljenje z dolago in sedlanje.

je skrbeti pred vsem za to,< da se podlaga ne otrese neljubega
bremena in da napeljujemo vso rast v preneseni del rastline.
Požlahtnjujemo torej edino zato, da zanesljivo ohranimo in raz¬
množimo kako sadno vrsto. Ne pa, kakor se mnogokrat
domneva,  da bi s tem tisto vrsto na kak način izboljšali.
Kakoršno je drevo, od katerega vzamemo cepiče, tako bo novo
drevo. Ako bi v kateremkoli oziru kazalo drugačne lastnosti,
je to pisati na rovaš zemlje, podnebja, starosti drevesa, podlage,
nikdar pa ne na rovaš cepljenja samega.

Pod. 18. Nož za požlahtnjevanje z očesom.

Stari sadjarji so poznali samo eno ugodno dobo za cep¬
ljenje, in sicer pomlad. Nekateri so pripisovali mlademu mesecu
in posameznim dnem posebno ugoden vpliv na uspešno cepitev
in na poznejšo rast cepljenega drevja. V novodobnem drevesni¬
čarstvu pa razločujemo vobče zimsko in poletno cepljenje. Po¬
zimi od januarja dalje in daleč v pomlad cepimo s cepiči. Pri
tem se nič ne oziramo na luno ali kake druge dneve. Le ob
hudem mrazu prenehamo z delom na planem, pač pa lahko ce¬
pimo v rokah v topli sobi vso dolgo zimo. Najugodnejši čas
sta pa februar in marec. Zimsko cepljenje lahko raztegnemo
tudi še na april in maj. Vendar pa velja tu splošno pravilo i
Čimprej, tem bolje.

71


Poleti lahko požlahtnjujemo od srede junija do srede sep¬
tembra z očesom (okulacija). Ta način požlahtnjevanja ima to¬
liko prednosti mimo cepljenja s cepiči, da je v drevesničarstvu
po vsem svetu skoro že popolnoma izpodrinil zimsko cepljenje
s cepiči. Le prav debele podlage in odraslo drevje precepljamo
s cepiči ter mlado drevje v kroni. Vse drugo pa navadno oku-
liramo.

Zimsko cepljenje s cepiči izvršujemo lahko na toliko na
činov, da bi potrebovali preveč prostora, ako bi vse hoteli na¬
šteti in opisati. V bistvu pravzaprav ni razločka med njimi.
Le debelost podlage ter posebni namen, ki ga hočemo s cep-
pljenjem doseči, odločujeta, kako združimo cepič s podlago, da
se zagotovo, hitro in trajno zrasteta. Zato tudi ni pravilna tr-

Pod. 19. Vrtni nož za obrezovanje sadnega drevja.

ditev, češ, da je ta ali oni cepilni način absolutno najboljši. Vsak
privede do uspeha, ako ga izvršimo na pravem mestu in
pravilno.

Pogoji za uspešno cepitev so:

1. svež, zdrav cepič, s popolnoma razvitimi enoletnimi
popi, odrezan pozimi, ko sok miruje, najbolje januarja; 2. krep¬
ka, dobro ukoreninjena, mladična podlaga s kolikor mogoče
gladko kočo; 3. združitev cepiča s podlago na tak način, da se
v čim večjem obsegu tesno dotikata kambjj obeh primerno pri¬
rezanih delov.

Bistvene važnosti pri cepitvi je torej kambij, to je tista
plast pod kožo, iz katere se navznotrej tvori vsakoletni prirastek
na lesu, navzven pa ličje in se vsled tega debele vsi drevesni
deli. Le ako cepič in podlago tako združimo, da kambij enega
zadene na kambij drugega, se začne med obema tvoriti novo

72

.

staničevje, ki že prvo leto zalije rano na vse strani s trdim
lesnim obročkom. Ta se potem leto za letom debeli in tako
bolj ali manj zabriše sledove cepitve. Napačno je mnenje, češ,
da se tudi lesni ploskvi cepiča in podlage zrasteta. To je ne¬
mogoče. Prepričamo se lahko o tem, ako več let staro cepitev
povprek prerežemo in novi les previdno odstranimo do mesta,
kjer sta bila staknjena cepič in podlaga. Videli bomo, da se
lesni ploskvi nista sprijeli, ampak sta po vrhu celo porjaveli.

Da se cepič tesno in nepremično v pravi legi drži podlage,
dokler se ne priraste, ga je treba trdno privezati. In da se ne
izsuši, moramo zabraniti zraku pristop do ran. V ta namen
skrbno zamažemo cepitve s kako neprodušno tvarino. Stari sad¬
jarji so vezali z lipovim ličjem ali platnenimi trakovi, mazali so
pa z ilom, ki so ga povrhu pokrili z mahom, da se ni izsušil in
odpadel. V novejšem času so uvedli za vezanje rafijevo ličje,
ki je v to svrho boljše nego katerakoli druga tvarina. Mažemo

Pod. 20. Vrtne škarje za obrezovanje sadnega drevja.

pa splošno z mrzlo tekočo cepilno smolo, narejeno iz smrekove
smole in vinskega cveta, škofjeloški drevesničarji uporabljajo
pa že od pamtiveka ped dolge in prst široke bombažaste krpe,
prepojene s cepilno smolo; S tem si jako olajšajo in okrajšajo
delo, ker ni treba posebe mazati.

Preden končamo ta splošna pojasnila, moramo še omeniti,
da gladka rez, izvršena z ostrim nožem, veliko pomaga, da se
cepitev dobro sponese. Primeren cepilni nož z ravnim rezilom,
ki naj bo vedno ostro nabrušeno, je cepilčevo glavno orodje.
Pomniti je tudi treba, da rezi na cepiču alj divjaku ne smemo
prijemati s prsti ali celo umazati. Zato je treba tudi nož večkrat
obrisati. Tudi ne smemo delati prepočasi, zlasti ako pripeka
solnce in ob vetrovnem vremenu, ker bi se utegnile rezi
zasušiti.

Najnavadnejši načini zimskega cepljenja so naslednji:

a) Cepljenje z dolago (kopulacija). Ako sta podlaga in
cepič vsaj približno enako debela, ju združimo zdolago. V to

m r  a  ’ . *

73

svrho  oba  poševno  popolnoma enako prirežimo in trdno po¬
vežimo. Pri nobenem drugem načinu zimskega cepljenja se rane
tako na vse strani ne zapro in ne dobi kambij ugodnejšega
stika. Zato se pa take cepitve že v prvem letu popolnoma
zarastejo. Včasih zarežemo cepič in podlago povprek čez obe
rezi. Na ta način dobimo jezička, ki se zagozdita pri stiku v
nastali zarezi. Tako dosežemo, da se cepič in podlaga zvežeta
še tesneje, čez par mesecev se držita tako trdno, da ju ne loči
noben vihar, kar se sicer rado primeri pri navadni ko-
pulaciji.

b) Sedlanje. Kadar so podlage debelejše od cepičev, pa
imajo vendar še mlado kožo (za dober prst debeli, dve- do
triletni divjaki), jih požlahtnjujemo navadno s sedlanje  m.
Cepič prirežimo tako kakor pri dolagi ali mu pa kvečjemu na¬
redimo še zarezo (sedlo), da se tem lepše prilega podlagi. To
najprej gladko povprek odrežimo, potem pa na oni strani, kjer
ima najbolj gladko kožo, posnemimo kožo in nekoliko lesa tako
na široko in na dolgo, da cepičeva rez ravno pokrije rano. Pri
rezanju cepiča glejmo, da pride 1 cm nad sedlom eno, niže na
nasprotni strani rezi pa drugo oko. Poganjka iz teh dveh očes
pomagata, da se rana na podlagi tem prej in tem lepše zaceli.
Cepitev zavežimo kakor pri dolagi. Zamazati jo pa moramo še
bolj skrbno, ker ima veliko večje rane. Pri močnejših in sta¬
rejših podlagah, ki imajo debelejšo kožo, se večkrat primeri,
da nastane rez preširoka. V takem primeru glejmo, da se
cepič vsaj na eni strani popolnoma ujema s podlago.

c) Cepljenje v zarezo. Pri debelejših podlagah, kjer ne
moremo uporabljati niti dolage niti sedlanja, cepimo lahko v
zarezo.  Cepič prirežimo poševno od dveh strani, tako da
nastane trivoglata konica. Iz podlage pa izrežimo ravno tako
dolg in širok trivoglat košček ter namesto njega pritisnimo
v zarezo cepič. Ako je cepitev dobro izvršena, pride na obeh
straneh zareze kambij podlage v stik s cepičevim kambijem.
Poudarjati moram, da je ta način cepljenja primeren samo za
izurjene odrasle cepilce, ker zareze v podlago ni tako lahko
zadeti. Kdor je količkaj neroden, se lahko zelo ureže.

d) Cepljenje v sklad, precep ali razkol je najstarejši način
požlahtnjevanja. Odtod je to delo dobilo ime cepljenje. Tu pod¬
lago res precepimo ali razkoljemo in v precep vklenemo v
obliki zagozde prirezani cepič. Menda ni treba razkladati, kako

74

se to cepljenje izvršuje; saj je povsod znano in udomačeno zlasti
pri starejših sadjarjih. Kakor pri vsakem zimskem požlahtnje-
vanju, tako je tudi tu treba posebno paziti, da se kambij pod¬
lage in cepiča ujemata. Vezati cepiča ni potreba, ker ga podlaga
drži kakor v kleščah. Za precepljanje starejšega sadnega drevja
z debelimi vejami je cepljenje v precep izmed vseh načinov še
vedno najboljše.

Škofjeloški drevesničarji imajo svoj posebni način, ki ne-

a.

Pod. 21. Cepljenje z dolago.
a cepič, b divjak, e cepič in divjak
staknjena Treba ju še zavezati in
zamazati.

Pod 22. Cepljenje na sedlo,
a cepič, b podlaga, c cepič in div¬
jak staknjene. Treba ju še zavezati
in zamazati.

kako združuje cepljenje v zarezo in obenem v precep. Oni
namreč zarežejo podlago od strani precej globoko, dvakrat prav
blizu skupaj tako, da se od ene strani malce razkolje in da
nastane primerna reža; vanjo od zgoraj potisnejo v obliki za¬
gozde prirezani cepič, ki prav trdno stoji v zarezi. Rano potem
ovijejo z zgoraj omenjenim trakom, prepojenim s cepilno smolo.
Te vrste cepitve se izvrstno sponašajo in se silno redko zgodi,
da bi kak cepič ne pognal. Tudi rane se jako lepo, hitro in po¬
polnoma zacelijo.

75

e) Cepljenje od strani se izvršuje tako kakor sedlanje,
le s tem razločkom, da podlage ne odrežemo, ampak cepič pri-
denemo na primernem mestu kar ob debeloe. Tako vcepljamo
n. pr. na golih vejah pritličnega sadnega drevja sadni les. V
drevesničarstvu ta način ni v rabi.

f) Vse dosedaj naštete načine cepljenja moramo izvrše¬
vati, dokler sok miruje, torej pozimi do konca marca, deloma
; 3 do srede aprila. Ko pa začne sok krožiti po rastlini in postane

Pod. 23. Cepljenje y zarezo (žleb). Pod. 24. Cepljenje za kožo.

a cepič, b podlaga, c cepič in pod- a cepič, b podlaga, c cepič in pod¬
laga staknjena. Treba ju še zavezati laga staknjena. Treba ju še zavezati

in zamazati. in zamazati.

muževna, potem cepimo pa za lubad. To cepljenje je izmed vseh
najlaže. Cepič prirežimo kakor za dolago ali sedlanje. Na pod¬
lagi pa, ko je gladko prirezana, podolgem prerežimo lubad,
na eni ali na dveh nasprotnih straneh. Ko jo zgoraj malo od¬
luščimo, potisnimo cepič v nastalo režo tako globoko, da se
skrije vsa cepioeva rez in da odstopivša lubad obdaja cepič od
obeh strani enako. Ko cepitev še trdno prevežemo in rane
skrbno zamažemo, je delo gotovo. Cepljenje za lubad uporab¬
ljamo navadno pri precepljanju starejšega sadnega drevja, ako

76

smo zamudili zimsko cepljenje. Umeje se samo ob sebi, da mo¬
ramo za tako pozno požlahtnjevanje imeti cepiče dobro sprav¬
ljene v hladni kleti v mahu ali pesku. Poganjke iz cepičev za
lubadjo prvo leto rad odlomi vihar, ako jih ne zavarujemo pra¬
vočasno. Vobče je cepljenje v razkol bolj priporočeno nego za
lubad.

Glede mesta, kjer podlago odrežimo in cepimo, velja v
drevesničarstvu splošno pravilo, da cepimo ali prav pri tleh
(kvečjemu 5 cm od tal) ali pa vrhu debla (v krono), nikdar pa
ne kje sredi debla. Tiste vrste, ki rasto hitro in ravno ter so
neobčutljive, cepimo samo enkrat pri tleh, za one pa, ki rasto
prepočasi, neravno in so občutljive za mraz, vzgojimo najprej
deblo kake trdne vrste in jih potem cepimo vrhu tega
debla.

Ako cepimo pri tleh, naj ima cepič največ tri očesa. Iz
vrhnjega navadno vzgojimo deblo, poganjka iz spodnjih dveh
očes pa pospešujeta tvorba kambija, da se rane čimprej in
čim popolneje zarastejo. Kadar pa cepimo vrhu debla in hočemo
vzgojiti iz cepiča enoletno krono, vzemimo pa cepič z najmanj
6 očesi. Kjer vzgajajo pa krone po 2 leti, je boljše, da uporab¬
ljajo cepiče z dvema ali največ s tremi očesi. Za precepljanje
starejših dreves istotako zadostujejo cepiči s tremi očesi. Tu
radi jemljemo cepiče s terminalnim popom, ki mora biti pa
dobro razvit in dozorel.

Zimsko cepljenje izvršujemo navadno na planem, tam, kjer
podlage rastejo. To je cepljenje na mestu. Lahko pa tudi vza¬
memo podlage iz zemlje, jih pocepimo pozimi v sobi ter jih
potem rano na pomlad posadimo v drevesnico. To je pa cep¬
ljenje v roki. Kaj je boljše, ni težko uganiti. Kakor sem že prej
omenil, je dobro ukoreninjena, krepko rastoča in zdrava pod¬
laga eden izmed glavnih pogojev, da se cepitev ne samo prime,
ampak da tudi krepko odžene in se že v prvem letu povoljno
razvije. Zato se cepljenje na mestu sponese vedno nepri¬
merno bolje  nego v roki. Jasno je, da prenese divjak,
katerega korenine začno takoj delovati, čim nastopi primeren
čas in vreme, vse drugače hudo operacijo, ki jo imenujemo cep¬
ljenje, nego pa bolnik, ki ga oropamo najvažnejšega organa, ko¬
renin, in ga potem po več mesecev prekladamo iz enega kraja
v kraj, preden pride končno na svoje pravo mesto. Snovi, ki so
potrebne za celitev ran in za razvoj poganjkov, se tvorijo tu

77

jako počasi. Vsakoletna izkušnja nam kaže, da zrastejo iz ce¬
pitev na mestu močni, ravni, do poldrugi meter visoki po¬
ganjki, dočim so poganjki iz ročnih cepitev navadno šibki in
komaj pol do tri četrti metra visoki. Ob suhih poletjih in v
lahki zemlji je razloček še večji. Cepljenje na mestu naj bo pra¬
vilo, ročno cepljenje pa le izjema.

Kjer je pocepiti veliko število podlag, bodisi na mestu ali
v roki, je najbolje, da delo delimo. Izurjen cepilec naj reže in
veže, druga oseba pa sproti maže.

Izpregovoriti nam je sedaj še nekoliko o poletnem cep¬
ljenju ali o okulaciji. Ta najboljši in v novejši dobi najbolj raz¬
širjeni način cepljenja uporabljajo iz večine le v drevesnicah na
prav mladih, navadno dveletnih podlagah. Izvršujejo ga tako,
da iz istoletnega žlahtnega poganjka izrežejo košček kože z
zrelim očesom in ga vstavijo podlagi pod kožo, ki se v to svrho
primerno prereže in odlušči. Da se vloženi izrezek z očesom
tesno oprime podlage, ga je treba obvezati. Mazati teh ran ni
potreba. Umevno je, da nastanejo pri tem cepljenju, ako je iz¬
vršimo ob pravem času in dovolj hitro, najugodnejši pogoji za
gotov uspeh, kajti vsa notranja ploskev izrezane kože z očesom,
katere se lahko drži tudi tanka plast lesa, pride na kambij pod¬
lage. Poleg tega tudi letni čas bistveno pospešuje, da se vstav¬
ljeno oko hitreje in gotoveje priraste na podlago.

Glavni pogoji, da se cepljenje z očesom dobro sponese,
so: 1. sveža, zrela in zdrava očesa; 2. mlada, drobna in sočna
(muževna) podlaga s tanko, gladko kožo in 3. hitro delo ob
lepem, toplem vremenu.

35. Dvojno cepljenje.

Visokodebelno in nizkodebelno drevje iz drevesnic je iz
večine cepljeno dvakrat, in sicer tik pri tleh in vrhu debla, kjer
se začenja krona. Kdor bi samo,.površno sodil in ne vedel pra¬
vega vzroka, zakaj si drevesničarji nalagajo dvojno delo, zamu¬
jajo čas in draže sadni naraščaj, bi se seveda spotikal ob tej
uredbi, ker bi smatral to delo za nepotrebno ali pa celo škod¬
ljivo. Ako pa s strokovnega stališča malo globlje premotrimo
zadevo, pridemo do prepričanja, da je dvojno cepljenje v današ¬
njem, recimo- modernem sadjarstvu neogibno potrebno, ako


78

hočemo gojiti v našem podnebju žlahtnejše sadne vrste, bodisi
tega ali onega plemena.

Naši pradedje so cepili samo enkrat, in sicer ali pri tleh
ali v kroni ali pa tudi sredi debla. Vzgajali so na ta način sadno
drevje, ki je začelo roditi pozno, pa je bilo iz večine zelo rodo¬
vitno, zdravo in je doseglo visoko starost. Da je takrat zado¬
stovalo enkratno cepljenje, je popolnoma jasno, ako vpošte-
vamo, da so cepili na samorasle gozdne divjake, ki so zrasli
iz semena prvotnih divjih sadnih vrst, lesnik, drobnic, in da so
razmnoževali same domače, v naših krajih vznikle vrste, ki so
bile popolnoma neobčutljive za razne podnebne in vremenske
izpremembe (tepka in druge moštnice, trdika in razna druga,
zlasti sladka jabblka).

Danes je ta stvar drugačna. V minulem stoletju so zlasti
v toplejših deželah, kakor na Francoskem, v Belgiji, na An¬
gleškem in v Ameriki, vzgojili brez števila raznih žlahtnejših,
a vsled tega tudi občutljivejših vrst. Te so se potem širile po
vsem svetu, brez ozira na to, ali so primerne za ostrejše pod¬
nebje ali ne. Pri tem razširjanju žlahtnih vrst po bolj mokrih
in mrzlih krajih se je pa pokazalo, da je posebno deblo tisti del
drevesa, ki je občutljiv. Debelca mnogih žlahtnih vrst so namreč
pozebala ob hudih zimah že v drevesnicah. Ako so pa slučajno
vsled zavetne lege ali milih zim srečno prebila to mladostno
dobo, so jela prej ali slej kazati občutljivost na stalnem mestu.
Razne pozebe po- deblu in njih posledice — rak in druge bo¬
lezni — so uničile nebroj takega drevja. Mnogoletne in vse¬
stranske izkušnje so izpričale, da debla nekaterih žlahtnih
vrst v našem podnebju, zlasti v mrzlejših legah, niso dovolj
trdna, dasi vrsta, ako jo cepimo v krono, na zdravo, neobčut¬
ljivo deblo, izvrstno uspeva. Vrhutega pa se je tudi pokazalo,
da ima veliko žlahtnih vrst šibko in krevljasto rast, ter tudi
zato niso pripravne za odgojo od tal.

iz povedanega je jasno, zakaj so drevesničarji začeli cepiti
drevje dvakrat. Predvsem hočejo vzgojiti čvrsto, zdravo, neob¬
čutljivo deblo, in šele na to podlago postavijo žlahtno krono,
ki navadno ne kaže tistih slabosti kakor deblo iste vrste. Žal,
da so glavni namen dvojnega cepljenja večkrat prezrli in gledali
bolj na lepoto nego na notranjo vrednost. Zakaj je po naših
mlajših sadovnjakih toliko rakastih in na vse načine bolnih

?9

debel? Tega je kriva parmena, ki so jo desetletja rabili za
vzgojo debel zgolj zato, ker raste silno lepo in ravno. Pri tem
so pa popolnoma prezrli, da v našem podnebju ni dovolj trdna,
ker v mrzlejših krajih pozebe že v drevesnici. Ako pa pride
iz drevesnice zdrava, začne pozneje kazati zgoraj omenjene last¬
nosti, posebno ako je presajena iz toplega podnebja v mrzlejše
kraje. Šele pred nekaj leti so začeli iskati boljših vrst za debla.
Iste izkušnje imamo s salcburško in z mnogimi drugimi
vrstami.

Male drevesnice v toplih krajih, ki vzgajajoi drevje samo
za bližnjo okolico, bi utegnile gojiti vrste z enkratnim ceplje¬
njem. V mrzlih krajih pa to ni mogoče, razen če gojimo samo
nekatere prav navadne vrste. Še manj bi prigojili brez dvoj¬
nega cepljenja drevesničarji, ki razpošiljajo drevje križem sveta.
Njih dolžnost je, da izbirajo za debla take vrste, ki so na vse
struni preizkušene, zanesljivo trdne in neobčutljive. Dobro je
tudi, ako imajo lepo, ravno rast, toda to ni glavna stvar. Boljše
manj ravno in zdravo nego pa ravno kot sveča, pa občutljivo
deblo.

Pri tej priliki moramo omeniti naše drevesničarje iz škofje¬
loške okolice. Oni goje že od pamtiveka same domače vrste, ki
zarode jako pozno in iz večine niso kaj prida, toda debla imajo
zdrava, čvrsta, kot nalašč pripravna za precepljanje v krono.
Kdor tako drevje kupi, ga mora pozneje na mestu precepiti,
pa bo imel zdrav naraščaj in tisto vrsto, ki jo sam hoče. Seveda
ima pri tem par let zamude, zato dobi pa drevje poceni. Sicer
so pa tudi že ti drevesničarji prišli do prepričanja, kako po¬
trebno je dvojno cepljenje, .da ne bodo ponujali po svetu samo
lepih in zdravih debel brez prave glave.

36. Cepljenje z očesom ali okuiacija.

Okulacija je najvažnejši način cepljenja, žal, da je pri nas
vse premalo znan. Večja podjetja, ki jih vodijo strokovnjaki in
ki so navezana na dohodke iz sadne drevesnice, okulirajo vse
divjake. Na razne druge načine vzgajajo danes drevesca le še
diletantje ali pa taki, ki so se zagrizli v kako staro, že zdavnaj
zavrženo metodo.

Sadne divjake hruškove in jabolčne, ki jih nasadimo spom¬
ladi, okuliramo pri nas meseca avgusta. To imenujemo »okuli-

80

ranje na speče oko«. Ako bi okulirali že poprej, bi se vcepljeno
oko do avgusta meseca že zaraslo in potem odgnalo. Mladike
namreč preneha'o rasti konec junija in počivajo do konca julija,
potem pa postanejo zopet sočne in odganjajo iznova. Pravimo,
da so rastline v »drugem soku«. Če bi torej ob prvem soku ce¬
pili, bi zaraslo oko najbrž odgnalo ob drugem soku. To bi nam
ne bilo ljubo, ker bi mladike preslabo dozorele in pozimi trpele.
Ob drugem soku cepljeno oko pa ostane speče in odžene šele
naslednjo pomlad.

Okuliranje se da izvršiti le tedaj, kadar je divjak sočen
in se lubad lupi. V sočnem divjaku se oko tudi prav hitro
prime podlage. Sočnost divjakov pospešujeta vlaga v zemlji
in pravilno obdelovanje, zlasti rahljanje zemlje. V neoko-
pani in plevelni drevesnici se okulacija slabo obnese. V revni
in izžeti zemlji tudi ne najdemo sočnih divjakov. Ako jih zali¬
jemo v maju z gnojnico ali pa jim potrosimo nekoliko čilskega
solitra, vplivamo prav ugodno na sočnost. Za okulacijo je ugod¬
nejše toplo, mirno vreme, kmalu po kakem dežju. Ob hudi suši,
ob mrzlem deževnem vremenu ne okulirajmo, ker bi bilo delo
iz večine zaman.

Pravilno okuliramo divjake blizu tal. Moramo pa skrbeti
že poprej, da dobimo tam gladko lubad. To dosežemo, ako div¬
jakov spomladi pri saditvi ne skrajšamo preveč in poganjke v
spodnjem delu obrežemo, obtrgamo (omandamo), dokler so še
popolnoma omladni.

Za cepiče odberimo pri cepljenju divjakov v drevesnici
mladike takih vrst, ki zrede zaradi bujne rasti v kratkem času
krepka, močna in ravna debla, ki pa niso občutljiva ne proti
mrazu in tudi ne proti boleznim in škodljivcem.

Cepiči morajo imeti seveda že dovolj razvita očesa. Takoj
ko odrežemo cepič, mu porežimo tudi listne ploskve, tako da
ostane pri vsakem očesu listni pecelj. Ako bi pustili liste cele,
bi preveč izpuhtevala vlaga in cepič bi oslabel, če že ne ovenil.
Ostali listni peclji pa nam zelo olajšajo vtikanje očes podlagi
za lubad. Za cepljenje vzemimo od cepičev le srednja
očesa.  Spodnja so slabo razvita, vrhnja pa ne še dozorela.

Preden okuliramo, obdrgnimo divjake s kako cunjo, da se
nam ne krha in ne pomaže nož na blatu. Na podlagi  napra¬
vimo zarezo poprek in drugo po dolgem tako globoko, da lubad

1

prerežemo v obliki črke  T. Za to delo rabimo nožiček, ki
ima zaokroženo ost, ker bi drugače zareza prelahko zašla v les.
Sedaj izrežimo iz cepiča oko z majhnim ščitkom lubadi in lesa,
ki ga obda'a. Lesa vzemimo le toliko, da ne prerežemo rast¬
nega stožca,  ker bi se ta ščitek morda prijel, oko bi se pa
posušilo, ker se mu posuši rastni stožec, iz katerega naj bi po¬
gnala mladika. Nikakor pa ne sme biti ščitek tako debel, da bi
zarezali do svrži. Nož nastavimo približno 1 cm pod očesom
in potegnimo tako, da izpodrežemo oko s ščitkom,

, a b c

Pod. 25.

Cepljenje z očesom ali okulacija.
a godno oko na cepiču,
b isto oko izrezano in pri¬
pravljeno za okulacijo.

Pod. 26.

Cepljenje z očesom ali okulacija.
a divjak z narezano kožo,
b vdejano oko,
c gotova okulacija.

ki preneha */2  cm n a d o č d s o m. Sedaj primemo z levico,
katere dlan je podpirala poprej cepič, za pecelj.  Z zarezo
počez ločimo ščitek od cepiča tam, kjer se ga še drži.

Znožičevim hrbtom  v desnici ali s koščeno lopa¬
tico odluščimo oba dela prerezane divjakove lubadi in za lubad'
potisnimo z levico oko tako daleč, da pokriva ves ščitek. Nič ne
de, če porinemo oko tudi nekoliko dalje navzdol. Končno še
povežemo  cepljeno mesto z ličjem ali v sili, če ga nimamo,
z bombažem. S tem je okulacija končana. Cepilnega voska pri
okuliranju ni treba.

Praktični sadjar.

6

82

i

Nekateri poščipljejo divjaku vršičke. To bi smeli pa le pri
okuliranje na »živo oko« (ob prvem soku) ali pa pri prav poznem
cepljenju.  Tako oščipavanje prerado pospeši poganjanje očes.

Zelo važno je, da imamo pri okuliranju oster in popolnoma
snažen cepilni nož in da delamo, kar se da hitro. Počasni cepilci
naj si izbero jutranje in večerne ure ob dneh, ki niso vetrovni,
drugače se jim posuše cepiči sproti. Očes ne smemo prijemati
z ustnicami, ker se prerada oslini rana; vsekakor naj se pa
odvadijo tega kadilci.

Čez 14 dni preglejmo cepljene divjake. Če odpade pecelj
vcepljenega očesa, kadar se ga nalahko dotaknemo in je oko še
sveže, lahko rečemo, da se je okulacija posrečila. Če se pa sušita
pecelj in ščitek, se posuši najbrž tudi oko. Navadno je podlaga
še sočna in vcepimo pod prejšnjim mestom lahko še eno oko.
V drugi polovici septembra meseca zareže navadno vez v pod¬
lago. Tedaj jo je treba prerezati. Spomladi zopet preglejmo
divjake in povsod, kjer je vcepljeno oko sveže, jih skrajšamo
tako, da ostane nad očesom kratek čep, h kateremu pozneje
privežimo žlahtno mladiko. Seveda je treba pravočasno potrebiti
vse divjakove poganjke, ker bi drugače oslabili žlahtno mladiko
ali pa bi oko niti ne odgnalo. '

Take mladike poženejo krepko in zrastejo že v prvem
letu najmanj 1 m visoko. Ob prav ugodnih razmerah sem dosegel
že v prvem letu pri polovici mladik visočino 2 m. Pri drugem
načinu cepljenja ni mogoče doseči takega uspeha. Ugodno je pa
tudi to, da lahko skrajšamo tiste divjake, katerim ni prezimilo
oko, ter jih precepimo spomladi s cepiči. Vsled tega ne trpi
veliko somernost drevesnice.

Pri marelicah se cepljenje s cepiči prime bolj nerado,
okuliranje pa se obnese izvrstno. Breskev pa drugače sploh
ne moremo cepiti zanesljivo. Če smo breskove koščice sadili
dovolj redko, jih okuliramo lahko že v prvem letu.

Tudi vrtnic ne moremo na planem drugače cepiti nego z
okulacijo. Pri teh cveticah je pa najbolj v navadi okuliranje na
živo oko. Take vrtnice cveto navadno še tisto leto.

Pri vzgoji pritličnega sadnega drevja se večkrat primeri,
da popje, ki naj se razvije v sadni les, ne odžene in imamo zaradi
tega grde presledke  po voditeljicah. Z okulacijo lahko
vstavimo po takih mestih rodna očesa ali celo daljše plodne
šibice.

■f

83

37. Pravila za cepljenje z očesom.

—e~

1. Za okuliranje so najbolj primerni divjaki svinčnikove
debelosti. Čim debelejši so, tem neraje se okulacija sponese.

2. Za okuliranje si pripravi primeren zabojček, v katerem
imaš nože, brus, vezilo in pa cepiče,  zavite v vlažno
krpo.

3. Prični z okulacijo šele takrat, ko so divjaki muževni.
Zato poskusi najprej na več krajih, če se koža rada odlušči.
Najbolje se okulacija sponese na enoletnem ali dveletnem lesu.
V poletne poganjke navadnoi ne okuliramia, razen enoletnih
breskev. Star les z debela koža ni za okuliranje-.

4. Slabo rastoče divjake dobro zalij 14 dni pred okulira-
njem, da bodo na novo pognali. Le bujno rastoči divjaki so v
pravi muzgi.

5. Za okuliranje uporabljaj le popolnoma zrela in dobro
razvita, ne prestara očesa. Nezrelo ali pa prestaro popje se ne
prime rado, nerazvito pa daje šibke poganjke.

6. Takoj, ko odrežeš cepič za okulacijo, mu poreži listne
ploskve, pecelj pa pusti na cepiču. Taki cepiči se dado shraniti
na hladnem prostoru, zaviti v vlažen mah, papir, cunje, več dni.
Ako bi jim pa pustili liste, bi se očesa pokvarila prav kihalu, ker
listi neprestano izhlapevajo vodo.

7. Nikdar ne okuliraj ob mrzlem, deževnem vremenu. Ob
takem vremenu vdejana očesa se jako nerada prirastejo.

8. Cepič ne sme biti moker, ko režeš z njega očesa, da z
noževim rezilom ne preneseš vlage na kambij. Ker moramo
imeti cepiče shranjene v kaki vlažni tvarini, zato vsakega sproti
obrišemo do suhega, preden začnemo z njega rezati očesa. Tudi
nož moramo obrisati večkrat.

9. Cepiče ohranimo med okulacijo sveže na ta način, da
jih imamo zavite v vlažen mah, papir ali najbolje v belo krpo
v kakem zabojčku. Ako imamo okulirati le kaj malega, posta¬
vimo cepiče v kozarec z vodo ali jih zabodimo v krompir.

10. Okuliraj ob toplem, mirnem vremenu, ko zemlja ni
preveč izsušena, in sicer najbolje ob ranih jutranjih in popol¬
danskih urah. Vetrovno vreme in opoldanska vročina nista
prikladna, zlasti ne za počasnega cepilca.

6 *

84

11. Okuliraj kolikor mogoče hitro, da se ne izsuši tenka
kožica odrezanega očesa. Najprvo zareži divjak, potem šele
izreži oko.

12. Zareza na divjaku v podobi T naj gre samo skozi
kožo.  Lesa ne smemo raniti, ker to provzroča grde rane.

13. Veži od zgoraj navzdol.  Tako se ti ni bati, da
bi z vezilom iztiščal vloženo oko iz zareze. Ne zavezuj pretrdo.
Najbolj naj vez pritisne malo nad očesom in pod očesom.

14. Pri češnjah, slivah in sploh pri rastlinah, ki zelo

močno rasto in okulacijo nerade
sprejmejo, naredi zareze v
divjak narobe,  torej takole J_,
in potisni oko odspodaj navzgor.

15. Vse rastline, ki rasto
do pozne jeseni, moramo oku-
lirati pozno. V rasti jih neko¬
liko oviramo, ako jim zvežemo
veje.

16. Mesto, kjer okulacijo iz¬
vršimo, naj bo gladko in ravno.
Krevljasta debla z grčavim, sta¬
rikavim ali kakorsibodi pokvar¬
jenim lubjem niso sposobna za
okuliranje.

17. Ako čez 8—10 dni od¬
pade pecelj, ki smo ga pustili

pod očesom, se je cepitev pri-
Pod. 27. Takole obrežimo mlado, j e ] a; a ^ Q  p a ge  ^ r( j no ( J r ži ) se
drevo, [ki |ga .mislimo [precepiti. oko n - prjras]o

18. Namesto zareze v podobi T naredimo lahko zarezo v
podobi križa  + To je posebno primerno, ako so očesa za
okulacijo zelo debela.

19. Sadno drevje okuliramo vedno na speče oko. Pri taki
okulaciji navadno ni treba prerezavati vezi, zlasti ako je iz
rafije. Volnene vezi moramo pa jeseni zrahljati. Sicer pa je
prerezavanje vezi odvisno od bolj ali manj bujne rasti dotične
podlage. Vez, ki se začne zajedati v lub moramo vsekakor prerezati.

20. Vrtnice okuliramo lahko tudi na živo oko (junija ali
julija). Pri taki okulaciji prerežimo vez takoj, ko se oko priraste,
oziroma začne odganjati.

85

38. Precepljanje sadnega drevja.

Precepljanje starejšega nerodovitnega, slabo rodečega ali
slabovrstnega drevja je pri nas zelo razširjeno, zlasti odkar
dobivamo drevje iz raznih tujih drevesnic. Tako drevje, in najsi
bo kakršnekoli vrste, pri nas z malimi izjemami prav slabo rodi
ali pa je sad zelo droben in podvržen raznim boleznim. Zaradi
tega je vsak sadjar primoran precepljati, ako noče imeti sadnega
drevja le v škodo na svojem zemljišču.

Vobče precepljamo vse, tudi že zelo odraslo sadno drevje,
zlasti jablane in hruške, ki je sploh nerodovitno, ki
poredkoma in malo  rodi, dasi je morebiti dobre vrste,
dalje vse drevje, ki rodi slab  sad, in končno tisto drevje,
katerega sad je podvržen raznim boleznim.

Navadno pricepljamo v sklad in razkol. Ta način je izmed
vseh najbolj razširjen in najbolj udomačen in mnogoletna
izkušnja kaže, da je tudi izvrsten, posebno za starejše sadno
drevje. Rane, ki nastanejo pri cepljenju v sklad, se v par letih
jako lepo zacelijo. Pri vsakem drugem načinu cepiče kaj lahko
polomi veter, zlasti ako odženejo bujno. Pri cepitvah v sklad
se to primeri malokdaj. Izurjen cepljač bi lahko precepljal tudi
v zarezo; tudi ta način se sponaša prav dobro, ako niso veje
prav predebele.

Za precepljanje pripravimo drevo na ta način, da mu
najprej izžagamo vse pregoste in nepotrebne postranske veje, ki
nimajo prave rasti ali so za precepljanje nepripravne. Nato
prikrajšamo po debelosti na primerno dolžino vse tiste glavne
veje, ki jih mislimo precepiti. Veje krajšamo kolikor mogoče
na kratko, ker je izkušnja pokazala, da na dolgih vejah precep¬
ljeno drevo ’ ne dobi lepe oblike, se po nepotrebnem preveč
razširi in nerodovitni del drevesa zavzema preveč prostora.

Glede števila vej, ki jih hočemo precepiti, odločujeta
pred vsem starost in velikost drevesa, ki je določeno za to
operacijo. Čim večje je drevo in starejše, tem več vej mu pre¬
cepimo. Pa tudi drevesna rast je zelo merodajna. Slabo rastoče
drevje brez skrbi lahko odžagamo prav v živo in na kratko,
nasprotno pa moramo pri bujno rastočih drevesih pustiti več vej
za precepljanje in jih odžagati tudi bolj na dolgo. Spodnje veje
pustimo vedno daljše nego zgornje. S tem že vnaprej damo
novemu vrhu pravilno piramidno obliko.

86


Za precepljanje najprimernejše so veje, ki so debele
3—5 cm. Cepiti se dado pa tudi 5—8 cm debele veje, dasi je
to delo že težavnejše in zahteva izurjenega delavca. Preden vejo
cepimo, porežimo odžagano mesto z ostrim nožem, da je
popolnoma gladko. Nato z močnim nožem ali sekirico razkoljimo
vejo, pa samo toliko, da poči. V sredo razpoke zabijemo potem
primerno leseno ali železno zagozdo, da nastane dovolj široka
razpoka. Sedaj šele prirežimo s cepilnim nožem cepič na ta
način, da potegnemo z nožem od obeh strani precej na dolgo
proti sredini, da nastane 4—5 cm dolga, ostra zagozda. Popol¬
noma nepotrebno je cepič zarezavati tudi povprek od obeh
strani zato, da bi dobili na vsaki strani stopinjo. To se veliko
teže izvrši in taki cepiči se tudi veliko rajši odlomijo. ^

Pravilno, gladko prirezani cepič vtaknemo od zgoraj
navzdol v razklano vejo, da se stika lub z lubom, les z lesom.
Pri 2—3 cm debelih vejah zadostuje en cepič. Vstavimo ga na
zunanji strani veje, ki jo moramo tudi primerno razklati. Debe¬
lejšim vejam vdenimo navadno po dva cepiča, enega na vnanji,
drugega na notranji strani veje. Prav debele veje precepimo
lahko tudi s štirimi cepiči; tedaj razkoljimo vejo navzkriž. Vsak
cepič imej samo tri očesa, več jih ni treba. Zelo važno je, da
zagozdo na cepičih vrežemo tako, da pride prvo spodnje oko
na cepiču na znotranjo stran ravno nad razpoko v veji. To oko,
oziroma poganjek iz njega veliko pomore, da se rana hitro
in dobro zaceli. Ko so cepiči vloženi, previdno snemimo iz raz¬
poke zagozdo, tako da cepičev ne premaknemo. Razklana veja
se stisne in drži cepiče tako trdno, da je vsaka obveza
popolnoma odveč.  Nazadnje je treba le še rano prav
skrbno zamazati s cepilno smolo,  pa je delo končano.

Tuintam rabijo še dandanes ilovico. Tega ne moremo
priporočati nikomur, ker je veliko prezamudno in tudi negotovo.
Preden z ilovico zamažemo in s cunjami in mahom obvežemo
eno cepljeno vejo, izgotovimo že najmanj tri druge, ako mažemo
s cepilno smolo. Pri mazanju je treba posebno paziti, da razpoko
v veji med cepiči prav dobro in zanesljivo pokrijemo. Pri
površnem mazanju se ta rana pozneje lahko odpre, zrak in voda
bi prišla v razpoko in posebno debelejše veje bi se ne zacelile,
ampak bi znotraj začele gniti.

Kdor hoče precepljati s pridom in hitro, naj se za delo
pravilno pripravi. Naredi naj si primeren zabojček z locnjem.

V to posodo naj naloži vse potrebno orodje, kakor: žagico, nože.
škarje,'kladivo, zagozde, 'cepilno smolo in cepiče. Na drevesu
na primernem prostoru obesi poleg sebe zabojček in imej tako
pri rokah vse, kar potrebuješ, da gre delo hitro in dobro
od rok.

Precepljati začnimo zmerom v vrhu drevesa in odondod
se pomikajmo potem k spodaj ležečim vejam. Vse veje na
drevesu najprej obžagajmo, potem šele jih pričnimo precepljati.

Po nekaterih krajih tako radi precepljajo za kožo. Res
je, da je to najlažji način cepljenja. Ima pa toliko slabih strani,
da ga nikakor ne moremo priporočati. Za kožo moramo cepiti
šele tedaj, ko je drevje muževno. Za tako pozno cepljenje
moramo imeti pa o pravem času (po zimi) narezane cepiče;
takih pa nima vsakdo. Navadno režejo cepiče takrat, ko je čas
cepiti. Cepitev za kožo se res rada prime, ali ravno tako rad
se pa tak cepič tudi odlomi, zlasti ako močno požene. Zapiha
količkaj močan veter od neugodne strani, pa se odluščijo cepiči.
Največja hiba pri tem cepljenju je pa ta, da se te vrste rane ne
zacelijo tako rade in tako lepo kakor pri cepljenju v razkol.

Najboljši čas za precepljanje sadnega drevja je rana
pomlad — čimprej, tem bolje.

39. Oskrbovanje precepljenega sadnega drevja.

Dandanes je vsak zaveden sadjar prepričan, kako velikega
gospodarskega pomena je precepljanje zdravega, a nerodovit¬
nega sadnega drevja. Povsod so tudi že sadjarji, ki so se priučili
precepljanju in ki to delo izvršujejo v svojem sadovnjaku in pri
sosedih z dobrim uspehom. Žal, da navadno ostane pri sami
cepitvi in se dalje malokdo meni za tako drevje. Ako proti
jeseni pogledamo po sadovnjakih, vidimo, da se je precepljanje
sicer izvečine sponeslo prav dobro. Cepiči in stari les so
pognali bujno, tako da so posamezne veje bolj podobne metlam
nego pa pravilno vzgojenim sadnim vejam. Precepljeno sadno
drevje večinoma pogreša pri nas primerne, nujno potrebne
oskrbe v poletnih mesecih.

Najkasneje meseca junija moramo prvič natančno pre¬
gledati vse cepitve in izvršiti zlasti troje najnujnejše delo, in
sicer moramo: zavarovati poganjke, da se ne odlomijo, prerezati
vezi, ako so se cepiči že dovolj prirasli in se je rana že začela

88

celiti, in pa priščipati prebujno rastoče poganjkd iz veje.
Navadno ne moremo vsega tega izvršiti pri vseh cepitvah na¬
enkrat, ker se ne razvijajo vse enako. Zato je treba precepljeno
drevje pregledavati vsaj vsakih MO—14 dni. Pri tem pregledo¬
vanju moramo imeti vedno s seboj primerne paličice, dobro
vezilo, n. pr. rafijo ali močan, debel bombaž, oster nož in
cepilno smolo. Vse žlahtne poganjke, ki so količkaj v nevarnosti,
da bi jih utegnil odkrhniti*vihar, in pa tiste poganjke, ki rasto
preveč krevljasto in viseče, kar je pogosto videti pri žlahtnih
hruškah, moramo privezovati na palice. Posebno radi se iz-
krhnejo cepiči, ki smo jih vcepili pozno spomladi za kožo. Na
te vrste cepitve moramo paziti še posebe. Poganjke iz vej
ovirajmo v rasti na ta način, da jim priščipnemo vršičke. Kjer
bi ti poganjki pognali zelo gosto in bujno, jih nekaj izrežimo.
Vseh pa nikakor ne smemo odstraniti, ker drevo potrebuje
listja. Gladko jih porežemo šele jeseni ali na pomlad. Jako
napačno je, ako rastejo kakor sami hočejo. Včasih se primeri,
zlasti pri debelih precepljenih vejah, da se odlušči tu ali tam
iz kateregakoli vzroka cepilna smola. Še rajši pa odstopi in
odpade ilovica, ako ni bila prav dobro pokrita in prevezana s
cunjami ali z mahom. Take gole rane moramo vsekakor
zamazati, in sicer z dobro cepilno smolo. Dokler se rana ni
popolnoma zarasla, jo moramo skrbno varovati zraka in
mokrote.

Na debelejših vejah cepimo navadno po 2, 3 ali celo 4
cepiče. Ako ima vsak cepič samo po 3 očesa in odženejo vsa,
dobimo z enega mesta po 6, 9 ali celo 12 poganjkov. Za nove
veje jih pa ni treba več nego dva ali tri končne in najmočnejše.
Druge poganjke pa priščipnimo lahko že po leti, vsekakor jih
moramo pa skrajšati najkasneje prihodnjo pomlad, ker sicer
zrastejo v nekaj letih tisti znani, metlam podobni šopi. S primer¬
nim priščipavanjem in obrezovanjem moramo na precepljenem
drevju vzgojiti novo, pravilno razvrščeno vejevje. Samo od sebe,
brez oskrbovanja se drevo redkokdaj razvije pravilno.

Žlahtne poganjke na precepljenem sadnem drevju tako
radi napadajo razni škodljivci, ki jih moramo preganjati, ako
hočemo, da rodi naš nemali trud, ki smo ga imeli s precep¬
ljanjem, kaj uspeha. Listne uši, zavijači, pristrigači, tu in tam
tudi krvave uši, to je tista golazen, ki se posebno rada pase na
sočnem mladju precepljenega sadnega drevja. Ko opravljamo

89

druga dela na drevju, ne prezrimo teh zajedalcev, ampak izku¬
šajmo jih kolikor mogoče zatreti s primernimi sredstvi.

Oskrbovanje precepljenega sadnega drevja v prvem po¬
letju je odločilnega pomena za nadaljnji razvoj nove krone.

Kdor bo upošteval ta navodila, bo imel od precepljenega
drevja lepe koristi.

40. Cepilno mazilo.

Mihael Levstik.

Za uspešno cepljenje je razen zdrave podlage in krepkega
cepiča priporočene vrste, vešče roke in ostrega noža potrebno
tudi dobro mazilo, ki brani vodi in zraku k cepljenemu mestu.
Kajti če izvršimo cepljenje še tako skrbno in točno, če pa silne
rane proti vnanjim vplivom vestno ne zapremo, je delo zaman.

Naši predniki so si prirejali mazilo iz dobro pregnetene
ilovice. Cepili so izključno le v precep. Cepljeno mesto so nato
skrbno obložili z ilovico ter je ovili z mahom, ki so ga pritrdili
s trto ali srobotino. Ilovica je zabranjevala pristop vodi in zraku,
in da se ni prehitro osušila in razpokala, to je ovirala odeja iz
mahu, ki je pridržavala vlago. Čeprav se na ta način cepljenja
podlaga zelo hudo rani, čeprav je bilo to cepljenje v suhi
pomladi jako nezanesljivo, je imelo vendarle mnogo uspehov.
Naši stari sadni nasadi — in teh je precej — so nastali vsi s
takim cepljenjem in s tem preprostim mazilom. Celo dandanes,
ko je sadjarstvo neoporečno zelo napredovalo, posegajo kmetski
sadjarji po ilovici, ker je včasih res prav težko dobiti raznih
primesi za boljše mazilo. Toda razmere se obračajo tudi v tem
oziru na boljše. Naj s temi vrstami podamo navodilo za izvrstno
in kolikor toliko tudi ceneno mazilo, ki služi svojemu namenu
prav dobro, ki ga ni treba pred uporabo segrevati in ki se da
uporabno shraniti celo več let.

Prvo navodilo za to vsekakor najboljše mazilo, kar jih je
sedaj v rabi, je objavil sloveči nemški sadjar Lukas, zato se
imenuje tudi Lukasovo cepilno mazilo. Naprava tega mazila pač
ni težavna. Naberi kolikor mogoče čiste smrekove smole. Ker
pa je vedno onesnažena z drobljanci skorje, iglic, lesa, jo je
vsekakor treba poprej očistiti. V ta namen jo raztopi na žer¬
javici (ne v plamenu!). Med tem položi čez večjo posodo —
skledo ali vedro — v kateri je nekaj vode, dva klina, čez posodo

v ' ' #>

90

pa pogrni redko in suho cunjo — najbolje od solne vreče —
tako, da nastane med klinoma jamica, ki se pa spodaj ne sme
dotikati vode. V to jamico — seveda mora pomagač pregrinjalo
ob krajih držati, da se ne pogrezne v vodo —- vlij raztopljene
smole in jo pridno mešaj s priročno treščico ali še bolje z ne¬
rabno žlico. Čista smola steče skozi cunjo v vodo, nesnaga pa
ostane na cunji. Strjeno smolo vzemi iz vode ter jo položi tako,
da se odteče in osuši, potem pa jo v prejšnji posodi zopet raz¬
topi. Ko je raztopljena, odstavi posodo od ognja, in ko je toliko
ohlajena, da špirit ne šumi več, ako ga kanemo nanjo, ji pri¬
mešaj prav močnega špirita — in sicer na kilogram smole dobro
osminko litra, potem pa še dve žlici lanenega olja — ali pa če
ga ni dobiti, prideni ob topljenju primeren kos loja. Zmes prav
dobro premešaj in postavi na hladno do drugega dne.

Začetnik bo mero špirita redkokdaj prav zadel, toda po¬
grešek prav lahko popravi. Ako drugi dan vidi, da je mazilo
toliko trdo, da ga s treščico ne more razmazati, ga zopet počasi
in previdno segrej — šumeti nikakor ne sme — odstavi in
prilij še špirita. Ako je pa premehko, da kar teče od treščice,
prideni malo segretemu še smole, katere si prejšnji dan
nekoliko prihranil v ta namen.

Ker ni ves špirit enak, se njegova množina ne da točno
določiti, pa na ta način vendarle lahko dosežemo zaželjeni namen.

Voska ni treba primešavati, pač pa lanenega olja, oziroma
loja. Zaradi te primesi ostane smola okrog cepljenega mesta
raztezna tudi še potem, ko že špirit iz nje izpuhti, zato tudi
mazilo ne razpoka, to bi bilo seveda cepitvi v škodo.

To mazilo ostane uporabno več let, ako je shranjeno v
zaprti posodi in je razen svojega poglavitnega namena še tudi
izvrstno zdravilo za vsakovrstne drevesne rane, ki nastajajo
pri cepljenju, pri snaženju dreves, pod zajčjim zobom ali po
domači živini. Je pa tudi prav dobro domače zdravilo za ljudi.
Če se človek useka, ureže ali rani drugače, pa si namaže rano
s cepilnim mazilom, se zaceli prav tako dobro ali pa še bolje
nego z obliži in mazili, ki jih prodajajo po lekarnah za drag denar.

Pri cepitvi maži, kakor že rečeno, s pripravno treščico, pa
ne s prstom. Debelejše cepitve oveži s staro cunjo ali vsaj s
papirjem, drugače steče mazilo zaradi solnčne toplote.

Naj bi imel pač vsak sadjar to izvrstno, ceneno in pri¬
pravno drevesno mazilo vedno pri rokah.

*

91

41. Sadjarsko orodje.

Večkrat slišimo željo, naj bi se vsakdo priučil požlahtnje-
vanju sadnega drevja, vrtnic itd. Posebno se to zahteva od
šolarjev po kmetih. Ti imajo res lepo priliko, da bi se teme¬
ljito izurili v tej koristni umetnosti. Prepričan sem pa, da bo
ta sicer popolnoma opravičena zahteva ostala še dolgo samo —
pobožna želja. Pa ne le zaradi tega, ker je mladina brezbrižna
in lahkomiselna in ne zna dovolj ceniti take spretnosti, velika
ovira, da se požlahtnjevanje ne more splošno udomačiti, je tudi
pomanjkanje primernega orodja. S čim pa naj kmečki fant cepi?
Pipec ni za*to rabo. Treba je kakor britev ostrega rezila, ki ima
za vsako vrsto cepljenja svojo posebno obliko; treba je žagice
(pri precepljanju), včasih tudi'Škarij, brusilnega kamena, jer¬
mena itd. Teh priprav pa ne more vsakdo kupiti, ne morebiti
zato, ker so predrage, ampak zato, ker jih v navadnih proda-
jalnicah sploh ni dobiti, niti v mestih. V vsaki večji trgovini
z železnino imajo sicer razne nožičke, škarje, žagice, toda tako
kramarsko blago ni za našo rabo, najsi bo sicer še tako lepo
izdelano in na videz prikupljivo. Rabiti ga ne moremo, ker
nima prave ostrine. Navadno je vse premehko, da prav kmalu
otopi ali se celo zavija, ali je pa prekrhko, da se krha in drobi.
Kakšne težave so s sadjarskim orodjem po večjih drevesnicah,
ve le kdor to izkuša.

Marsikomu se bo zdelo čudno, kako je to, da ravno tega
orodja ne izdelujejo takšnega, kakršno delo zahteva. Kdor pa
pozna tvarino, iz katere so razna rezila, in pa ta obrt, poleg tega
pa upošteva zlasti današnje razmere, se ne bo nič čudil, ako
povemo, da so delavnice, ki bi izdelovale prvovrstno blago v
tej stroki, redke kakor bele vrane. Kolikor jih pa je, slove po
vsem svetu,

Sadjarsko ali sploh vrtnarsko rezilno orodje mora biti
izdelano iz najboljšega jekla, ki ni le silno drago, ampak ga je
tudi težko obdelovati. Zato je pa seveda tak izdelek razmeroma
drag. Ljudje hočejo imeti pa le poceni blago. Tvorničarjem je
to posebno všeč, ker imajo pri takem blagu veliko več dobička
nego pri blagu iz najboljšega materiala. Slabejše jeklo je
desetkrat, celo do tridesetkrat cenejše nego prvovrstno. Poleg
tega se pa še laže obdeluje. Ker tvornicam ni mari kakovosti
in uporabnosti, ampak samo dober zaslužek, jih večina izdeluje


92

orodje iz slabega jekla, iz katerega najboljši delavec ne more
narediti dobrega izdelka. Taki so vsi izdelki velikih tvornic,
ki delajo na debelo takozvano kramarsko blago.

Nekaj tvrdk je pa vendarle, ki kljub ugodnostim, ki jim
jih nudi ceneno jeklo, vztrajajo dosledno pri najboljšem mate¬
rialu in ki so zadovoljne z manjšim dobičkom. Njim ni samo
za zaslužek, ampak tudi za čast in sloves, ki so jim ga pridobili
njih predniki in ki ga hočejo tudi oni ohraniti ali celo razširiti.
Izdelovanje vrtnarskih rezil je stvar vesti in zaupanja. Le pri¬
merjajte n. pr. dva na videz enako izdelana cepilna noža! Eden
je iz slabega, drugi pa iz najboljšega in najdražjega materiala.
V ceni je morebiti majhna razlika, v kakovosti pa kukor noč in
dan. Slab nož odreže gladko par cepičev, pa je skrhan in treba
ga je brusiti. Delavec s takim nožem zamudi polovico časa z
brušenjem. Včasih pa tudi brušenje nič ne pomaga, nož kratko-
malo ni za rabo. Kakšno veselje ima pa cepilec z dobrim nožem!
Na stotine cepičev prireže in na tisoče očes izreže, pa je treba
rezilo samo parkrat malo pogladiti. S takim orodjem se lahko
dela mnogo let — sploh toliko časa, da se v pravem pomenu
besede izrabi. Imam nože in škarje, s katerimi delam že deset
let, pa so vedno še več vredni nego novi iz slabega jekla.

Kupujmo torej sadjarska rezila vedno le najboljše kako¬
vosti in ne glejmo na ceno! Slab nož je predrag, čeprav ga
dobimo zastonj. Dobro orodje ni nikdar preplačano. Kupujmo
le od zanesljivih tvrdk, ki jih priporočajo sadjarski veščaki.
Žal, da v Jugoslaviji doslej ne poznamo nobene take tvrdke.
Vse vrtnarsko orodje moramo dobivati iz inozemstva.

Končno moramo pa omeniti še nekaj, kar bi bilo sicer
samo ob sebi umevno, pa se vendar navadno ne upošteva. Naj¬
boljše orodje v slabih rokah nič ne velja. Orodje moramo nam-
«. reč svojemu namenu primerno uporabljati, z njim moramo pra¬
vilno ravnati. Zato naj podamo nekaj navodil.

Vrtnarsko orodje uporabljajmo le za to, za kar je name¬
njeno in narejeno. Kakor z britvijo ne režemo kruha, tako s
cepilnimi noži ne ostrimo svinčnikov, zobotrebcev, ne cepimo
drv in sploh ne režimo ničesar drugega nego sveže, drobne
mladike. Z vrtnimi škarjami ne režimo suhega protja ali celo
žice, ampak samo tanjše sveže vejice, kvečjemu mlada debelca.

Vrtnarskega, zlasti rezilnega orodja ne zna rabiti vsakdo.
Temu se je treba šele priučiti. Z ostro nabrušenim nožem, ki

93

mora rezati kakor britev, režimo vedno le v ravni smeri in na
ta način, da rezilo vlečemo po lesu, ne pa samo pritiskamo na
eno mesto. Vsako zvračanje in zavijanje rezila pokvari prav
kmalu ostrino in če je pretrda, se začne drobiti. S cepilnimi
nožki tudi lahko obrezujemo, toda samo tanke, sveže vejice.
Suhega lesa in količkaj debelejših vejic ne smemo nikdar rezati
s takim orodjem. Za to je velik vrtni nož z ukrivljenim močnim
rezilom, ki mora biti v to svrho nekoliko bolj na debelo nabru-
šeno. Sicer se pa pravilni rabi noža ne moremo priučiti po
popisu, ampak s temeljito in dolgotrajno vajo pod nadzorstvom
izkušenega mojstra.

Vrtnarska rezila moramo pravilno brusiti. To je pa pri
tej stvari najtežji, a najvažnejši posel. Poudarjati moramo pred¬
vsem, da finejših vrtnarskih rezil nikdar ne smemo brusiti na
velikih okroglih brusih, ki so namenjeni 7;a sekire in drugo
debelo orodje. Ako majhen nožiček dvakrat, trikrat nabrusimo
na ostrem, okroglem brusu, pa nam skoro nič ne ostane v rokah.
Najdragocenejše orodje lahko zbrusimo tako v enem letu, dočim
bi ga rabili 10, 15 let. Dobri noži imajo sicer jako žilavo in
trpežno ostrino, sčasoma se pa vendar obrabijo in jih je treba
nabrusiti. To se pa izvrši le na primernem kamenu.

Belgijski brusni kameni so najboljši. Navadno so sestav¬
ljeni iz dveh delov. Ena stran je nekoliko bolj debelo zrnata,
ostra, druga pa bolj fina, trda. Kadar noževa ostrina samo neko¬
liko odneha, ni treba noža pravzaprav brusiti, ampak ga samo
nekoliko pobrusimo, pogladimo na finejši strani brusa. Le tedaj,
ko je ostrina od dolgotrajne rabe tako otopela, da se ne da več
dobro pobrusiti, moramo nož pravilno nabrusiti. V to svrho
zmočimo brusni kamen najprej na ostri strani in rezilo brusimo
na njem tako dolgo, da se naredi po vsej dolžini ostrine iglica.
Nato pa brusimo na drugi trdi strani kamena in sicer zopet tako
dolgo, da iglica popolnoma izgine. Nazadnje pogladimo rezilo
še na jermenu kakor britev.

Med tem, ko rezilo brusimo, mora ležati po vsej
širini na kamenu.  Ko bi držali hrbtno stran le količkaj
privzdignjeno, bi dobili topo ostrino. Rezilo vlečemo po kamenu
vedno v smeri od hrbta proti ostrini v krogu ali elipsi. Dokler
brusimo na ostri strani kamena, je treba rezilo precej pritiskati
na kamen, ko pa odstranjujemo iglico na trdi strani, gladimo pa
primeroma na lahko zlasti proti koncu. Umevno je samo ob

sebi, da je treba med brušenjem rezilo obračati sedaj na eno,
sedaj na drugo stran. Rezilo obrnimo na drugo plat vedno po
hrbtu, nikdar pa ne po ostrini.

Kdor hoče imeti dobra rezila, naj se navadi, da jih bo sam
brusil. Za to delo je pa treba velike potrpežljivosti in vztrajnosti.

Dobro orodje je dragoceno blago, ki ga je težko dobiti,
pa zato tudi dolgo časa trpi. Ako bi n. pr. cepilni nož uporab¬
ljali samo za cepljenje in bi z njim pravilno ravnali, bi zado¬
stoval za celo življenje.

Ko nožev, Škarij in drugega rezilnega orodja več ne rabimo,
ga osnažimo, nabrusimo, dobro obrišimo in posušimo. Vsa
rezila namažimo tudi z vazelino ter zavijmo vsako posebe v
papir in spravimo na suh prostor.

Med delom kanimo tuintam kapljico olja v sklepe, da se
orodje rajši odpira in zapira in da v sklepih in vzmeteh ne
rjavi.

III. Kako vzgajajmo sadni naraščaj.

42. Oblike sadnega drevja.

Glede oblik sadnega drevja si še marsikateri sadjar ni
prav na jasnem. Da se v bodoče izognemo vsakemu nespora¬
zumu, naj prav na kratko pojasnimo nekatere pojme o oblikah
in ustanovimo tudi slovenske izraze, ki se jih hočemo dosledno
držati.

Deblo sadnega drevesa je tisti del, po katerem mu dolo¬
čamo obliko. Po današnjih sadjarskih nazorih razločujemo
vobče tri temeljne  oblike, in sicer visokodebelno,
nizkodebelno in pritlično  sadno drevje.

1. Visokodebelno drevjeje  najnaravnejše in za
kmetijsko sadjarstvo najprimernejše. Tako deblo meri od tal do
prve veje najmanj 150 cm do 220 cm, tu in tam tudi več. S kme-
tijskogospodarskega stališča se nam navadno zdi ta oblika
seveda najugodnejša, ker najmanj ovira gibanje pod drevjem
(košnjo, oranje, pašo). Kolikor toliko ovira tudi tatvino in razne
poškodbe. S strokovnega stališča ima pa ta oblika tudi velike
slabe strani, zlasti ako je deblo visoko precej nad 2 metra.
Golo, visoko deblo ovira jako pretakanje soka, ki ga rastlina
črpa po koreninah, zlasti v krono. Čim višje je deblo, tem daljšo
pot ima sok, zato je ovira toliko večja in vpliv na splošni razvoj
rastline in najbrž tudi na rodovitnost toliko neugodnejši. Visoko¬
debelno drevje ima vejevje razmeroma visoko od tal in je zaradi
tega veliko manj deležno toplote, ki jo izžariva zemlja, to pa
zopet neugodno vpliva na razvoj in dobroto sadu. Da je visoko¬
debelno drevje viharjem jako izpostavljeno, je samo ob sebi
umevno. Končno tudi visoko deblo neznanski otežuje in draži
oskrbovanje drevja in spravljanje sadja.

Za visokodebelno obliko so najprimernejše izmed jabolk
in hrušek močno rastoče gospodarske vrste,  torej
zlasti moštnice ter razne druge neobčutljive navadnejše vrste in

96

I

pa orehi in češnje. Seveda drevesničarji v tem oziru ne
delajo izjem, ampak vzgajajo vse vprek v visokodebelno drevje,
dasi bi bilo jako koristno, ko bi pri bolj žlahtnih, občutljivih in
slabo rastočih vrstah nikdar ne vzgajali debla nad 1 m 80 cm.
To je še vedno dovolj visoko za naše potrebe, za razvoj in rodo¬
vitnost drevesa pa dosti ugodnejše nego višina 2 m, 2 m 20 cm
ali celo več.

2. Nizkodebelno drevje  se vobče razločuje od
visokodebelnega v toliko, da je njegovo deblo samo en meter
do poldrugi meter visoko. V rasti, rodovitnosti, v kakovosti sadja
in v oskrbovanju je pa med obema oblikama precejšnji razloček.
Ker je deblo nižje, drevo bolje raste in je splošno rodovitnejše
nego visokodebelno. Ker je krona blizu tal, dobiva več toplote
in sad zraste zato debelejši in okusnejši, večkrat ima tudi lepšo
barvo. Nizkodebelnemu drevju tudi manj škodujejo viharji in
ob zgodnjem snegu ga lahko otresamo. Ker se mu navadno tudi
krona ne razvije tako obširno kakor visokodebelnemu, ga lahko
sadimo razmeroma bolj na gosto. Največje važnosti je pa nepri¬
merno laže oskrbovanje. Skoro vsa opravila lahko- izvršimo od
tal. Tako drevje lahko od tal snažimo, škropimo, zatiramo razne
škodljivce in od tal poberemo veliko sadja. Kar pa se ne da
doseči od tal, brez nevarnosti lahko opravimo z lahkimi, nizkimi
lestvami.

Slaba stran nizkodebelnega sadnega drevja se kaže najbolj
pri obdelovanju zemlje pod drevjem, pri košnji in paši. Tudi
tatvini je veliko bolj izpostavljeno nego visokodebelno. Zato
nizkodebelno sadno drevje ni primerno za take razmere, kjer
je sadjarstvo le postranskega pomena in ga goje samo poleg
drugih glavnih kmetijskih panog, ne da bi te kaj oviralo. Na¬
sprotno je ta drevesna oblika neprecenljive vrednosti za take
kraje, ki imajo izvrstno podnebje in zemljo za sadno drevje in
kjer bi moralo biti sadjarstvo glavni vir dohodkov, druge
panoge pa bolj postranskega pomena.

V nizkodebelno drevje bi morali vzgajati samo najžlaht¬
nejše vrste, ki rode najboljše namizno sadje, n. pr. kanadsko in
ananasovo reneto, bellefleur, koksovo oranževko, dielovko,
Boskovo steklenko, klappovko, williamovko, gellertovko.

Končno moramo še pripomniti, da zahteva nizkodebelno
drevje veliko več in izdatnejše oskrbe nego visokodebelno. To
velja zlasti glede zajedalcev in gnojenja. Po dobrih legah in

97


v primerni zemlji nizkodebelno drevje dobro uspeva tudi še na
travnatem svetu, dasi mu sicer bolj ugaja odprta, vsako leto
obdelana zemlja. Nizkodebelno drevje ne dosega take starosti
kakor visokodebelno.

3. Pritlično sadno drevje  — pritlikavce —
raznih oblik imenujemo tisto drevje, pri katerem se razceplja
deblo v vejevje prav blizu tal, torej kjer je deblo komaj 20, 30,

Pod. 28. Oblike sadnega drevja,
a visokodebelno, b nizkodebelno in c pritlično sadno drevo.

kvečjemu do 50 cm visoko.  Sorazmerno z visokostjo se
deblo tudi nikdar tako ne zdebeli kakor visoko. Prav tako se
krona ne razvije tako razsežno. Oblika krone je lahko jako
različna, kakor pač gojimo tako drevo ali na planem v naravni
piramidasti, ali grmičasti obliki, ali tako, da razpeljujemo veje
v eno smer in jih pripenjamo na primerno ogredje, brajde, ob
zidu ali pa tudi na planem. Rast pritličnega drevja je v mladosti
vobče precej bujna, pozneje pa navadno jako odneha, če ima

Praktični sadjar.

7

98

primerno podlago ali pa če je slabo rastoče vrste. Pritlično sadno
drevje začne navadno prav kmalu roditi in je potem ob dobri
oskrbi vseskozi zelo rodovitno. Posebno važno je pa to, da rodi
neprimerno debelejše, lepše barvano in veliko
okusnejše  sadje nego visokodebelno ali nizkodebelno
drevje. Zato se pa tudi glede oskrbovanja ne da primerjati z
visokodebelnim drevjem. Povoljno raste in rodi samo v dobri,
redno gnojeni in obdelani zemlji. Nikdar pa ne uspeva na suhem,
pustem, s travnato rušo preraslem svetu. Poleg tega moramo
pritlično drevje vsako leto kolikor toliko obrezovati, kajti brez
tega podivja vsako drevo v kratkem, posebno pa špalirno drevje.
Tudi glede starosti se pritlično drevje jako razlikuje od visoko¬
debelnega, ker doseže kvečjemu povprečno 30 do 35 let.

Pritlično sadno*drevje lahko gojimo v večji meri uspešno
samo pri najboljših podnebnih in talnih razmerah in ob zadost¬
nem strokovnem znanju. Izplača se samo tedaj, ako pridelano
sadje lahko primerno drago prodamo. V naših gospodarskih
razmerah spada tako sadno drevje v večjem številu le na zagra¬
jene vrtove posameznih premožnih, posebnih prijateljev sadjar¬
stva, torej n. pr. na šolske,  graščinske, župnijske vrtove in
na razne stene z ugodno lego. S tem seveda nočemo reči, da bi
tudi preprost kmetovalec ne mogel na zelenjadnem vrtu imeti
par lepih pritličnih dreves, ki ga sicer ne bodo obogatila, pač
pa so mu lahko bogat vir nedolžnega veselja in razvedrila. Poleg
čebelarstva ne poznam bolj prijetnega razvedrila in izpodbud-
nejše zabave, nego je vzgoja in oskrbovanje pritličnega sadnega
drevja.

43. Nekaj o deblu.

Iv. Belle — Št. Jurij.

V mislih imam sadno  drevje. Drevo ima deblo. Brez
debla je grm. Razen orehov ne gojimo nobenega sadnega dre¬
vesa zaradi lesa, ampak navadno le zaradi sadja. Lepo deblo
je torej s tega stališča postranska stvar. Umetno napravimo
deblo sadnega drevesa lahko višje ali nižje. Da se ne bomo* pre¬
rekali, kaj je pravo, rečem že naprej: Eno in drugo, po raz¬
merah.

Deblo je pravzaprav nekako zlo, in sicer tem večje, čim
višje je, ker le podaljšuje pot med koreninami in vrhom. Čim

99

večja je ta razdalja, tem počasnejše je pretakanje redilnih snovi
od korenin v vrh in nazaj. Korenine so dobaviteljice listov in
obratno. Umevno je, da se ta medsebojna dobava vrši tem lažje
in tem hitreje, čim krajša je pot med obema medsebojnima life-
rantoma. Zato se pri enakih razmerah razvija najhitreje ono
drevje s prav nizkim deblom, ki se pa sorazmerno toliko hitreje
debeli. Do tega zaključka me je privedla izkušnja pri drevju, ki
ga opazujem vsak dan. Ta hitrejši razvoj sicer redno ne odgo¬
varja popolnoma notranjim nagonom posameznih plemen ali
vrst. Včasih ga je treba krotiti in zavirati, n. pr. s pritličnimi
podlagami.

Dognana stvar je, da je od krepkega in zdravega debla
zavisno blagostanje celega drevesa. Čim višje pa je deblo, tem
več nevarnosti mu preti in tem bolj je zaradi tega ogroženo celo
drevo. Ozebline, rak in razne druge poškodbe na deblu spravijo
celo drevo v nevarnost, ker bolj ali manj ovirajo zvezo med
koreninami in vrhom. Drevju z visokimi debli tudi vihar priza¬
dene več škode nego nizkodebelnim. Oskrbovanje vrha je vedno
bolj težavno pa tudi nevarno, čim višje je deblo. Prav tako raste
z višino debla težava in nevarnost pri spravljanju sadja. Vzgoja
visokih debel v drevesnici zahteva več časa in povzroča več dela
in torej več stroškov. Visokodebelno drevje je torej tudi starejše
in mora biti dražje. Čim starejše pa je, tem težje se priraste
presajeno na stalno mesto. Neoporečen je namreč naravni zakon,
da so mlajši organi bolj zmožni za razmnoževanje, nego starejši.
Mlajše in nežnejše korenine lažje poženejo nove adventivne
koreninice, nego starejše.

Po vsem tem bi bilo torej neopravičeno, ako bi se preveč
zavzemali za visoka debla. Toda poleg naštetih slabosti ima pa
visoko deblo vendarle marsikako prednost. Le poglejmo! Glavni
namen visokega debla je predvsem ta, da dvignemo celo dre¬
vesno ogrodje — krono z listjem, cvetjem in sadjem — toliko
od tal, da ne ovira prometa po dotičnem prostoru in pa da je
bolj na varnem pred ljudmi in živalimi. Prav nizko drevje
(grmiči) bi bilo ob javnih potih, ha travnikih, zlasti kjer pasemo
živino, in na polju — sploh povsod, kjer se dela z vprego, pravi
nesmisel. Sadje s takega drevja bi mimoidoči izvečine obrali,
še preden bi bilo zrelo, in v zahvalo bi pa še poškodovali in
oblomili vejevje. Živina bi objedala vrhove in obdelovanje zem¬
lje pod takim drevjem bi bilo nemogoče. Eno samo deblo je

7 *

100

veliko lažje zavarovati proti zajcu in drugim poškodbam, nego
cel grm, zlasti ako je starejši in močno razraščen. Nekoliko nad
zemljo je drevo tudi v manjši nevarnosti pred spomladansko
ali jesensko pozebo.

Naši pradedje so divjake, kakor so jih našli, cepili precej
nizko, potem pa pustili, da so se veje razvijale iz vseh mladic,
kolikor jih je pognalo iz cepiča. Iz teh prvotnih vej so nastala
sčasoma debla in tako ima tako staro drevo včasih pravzaprav
kar po več debel. Do gotove meje to tudi ni ravno napačno, kar
izpričujejo stara drevesa. Sedanja moda pa tega ne trpi. Sicer
pa so tudi nekateri stvarni oziri proti takemu ravnanju. Sedanji
rod pač more izkoristiti vse te izkušnje naših prednikov. Sami
imamo pa tudi mnogo novih lastnih izkušenj, pridobljenih s
smotrenimi, natančno izpeljanimi poizkusi po celem svetu. Naši
predniki so morali biti zadovoljni z omejenimi krajevnimi izkuš¬
njami, nam so dostopne izkušnje celega sveta. Mi imamo naša
pota bolj natančno začrtana. Izberemo vsakokrat le tisto, kar
nam pri danih razmerah najbolj kaže — hodimo torej bolj
sigurno.

Za intenzivno sadjarstvo v zagrajenih vrtovih nam utegne
dobro služiti drev„e s prav nizkimi debli, komaj 40—50 cm viso¬
kimi — takozvanimi sadnimi grmiči. Tako drevje se kaj hitro
razvije, zgodaj zarodi in daje posebno lepo sadje. Računajo, da
rodijo štirje grmiči toliko kakor eno visokodebelno drevo.
Na prostor, ki ga zavzema veliko visokodebelno drevo, pa
gre šest grmičev. Sicer pa vržejo grmiči v ugodnih razmerah
tudi več. V račun moramo pa vzeti, da je obdelovanje zemlje
pod grmiči težavnejše. Nekaka protiutež je pa večja vrednost
takega sadja. Tak nasad je pa zopet dražji nego visokodebelni,
ker potrebuje ograje in bolj temeljitega obdelovanja zemlje pred
saditvijo (rigolanje) in tudi pozneje. Velik del stroškov pa lahko
povrnejo kulture pod takim drevjem. Rast, zgodnejšo ali po¬
znejšo rodovitnost, oziroma krajšo ali daljšo trpežnost pa zopet
uravnavamo s primerno podlago (divjak, kutina, dusenec, para-
diževec, rašeljika itd.). Močno rastoče vrste spadajo na slabejše
rastočo podlago in obratno. Sicer je pa tudi pri sadnih pritli¬
kavcih glede rodovitnosti nekoliko potrpeti. So ljudje, ki takoj
očitajo nerodovitnost, ako drevo ni kar drugo ali tretje leto
polno. Marsikdo prezgodaj obupa nad rodovitnostjo pritličnega
drevja. — Za visokodebelno drevje je divjak edino prava pod-

101

laga. Visoka debla so neogibno potrebna ob potih, na pašnikih,
na polju — sploh povsod tam, kjer je nizka krona na poti in
kjer ni varna pred živino in dolgoprsteži. Navadno je pa srednja
pot najboljša. To velja tudi za debla sadnega drevja. Srednje
visoka  debla so posebno priporočljiva v strminah. Po potrebi
se pa prenizko deblo lahko poviša na ta način, da se spodnje
vejevje v vrhu požaga. To le sploh lažje doseči, nego nasprotno
iz visokega debla nizko. Za svojo osebo ne bi rad sadil drevja
z izredno visokim deblom (ne čez dva metra), kakor to nekateri
tako radi delajo. Tako drevje je že bolj staro in se nerado prime.
Tudi veter ima do njega preveliko moč. Rajši sadim normalno
visoko drevje, pa vrhove sčasoma po potrebi nekoliko povišam.
Običajna višina visokega debla je 1 m 80 cm. Nizko deblo naj
meri pa 1 m 40—50 cm.

Najsibo pa deblo kakorkoli visoko, v vsakem slučaju mora ,
imeti vse tiste lastnosti, ki ga usposabljajo, da more vršiti svojo
nalogo kot prevajalec  sokov. Predvsem pa ne sme biti pre¬
občutljivo za mraz; take vrste izbirajmo, ki se primerno močno
razvijejo. Vrste, ki ne delajo lepih in trdnih debel, naj se cepijo
rajši v vrh. Na zunaj naj bo deblo ravno, brez večjih ran, lišajev,
brez znakov kake bolezni ali živalskih škodljivcev. Koža naj bo
gladka, svetla in prožna ter za tisto pleme značilne barve. Nekaka
stožčasta oblika (spodaj najdebelejše, proti vrhu pa vedno tanj¬
še) je znak pravilne vzgoje in primerno razvitega staničevja.

Male krivine na deblu niso najhujše zlo, ker se sčasoma
poravnajo. Napačno postopa, kdor zaradi take zunanje malen¬
kosti zavrača sicer lepo, zdravo drevje. Boljše je nekoliko klju¬
kasto pa zdravo, čvrsto deblo, nego popolnoma ravno pa puhlo
in zmehkuženo. Normanska cidrovka in zlata parmena itd. so
napravile že dovolj škode, ker se je oziralo samo na zunanjo
lepoto. Tisti, ki dajo prednost nekoliko bolj grčavim deblom,
store navadno bolje, nego tisti, ki zahtevajo predvsem gladka
in ravna debla.

44. Sadni divjaki.

Sadne divjake so doseda' pridelovali v večjem številu le
po nekaterih državah in pokrajinah. V Evropi je bila v tem
oziru na prvem mestu Francija. Tam so velika podjetja, ki pose¬
jejo vsako leto obširne površine s sadnim semenom in ki so


102

pred vojno razposlala vsako pomlad na milijone navadno eno¬
letnih sadik križem sveta. Skoro vse večje drevesnice v Evropi
so naročale za svojo potrebo in za nadrobno prodajo divjake iz
Francije, kjer je domače pridelovanje tega blaga bolj ali manj
negotovo in predrago. V naših krajih se res težko dosežejo taki
uspehi, ker nimamo primernega podnebja, ne tako prikladne
zemlje niti tiste izurjenosti. Francoski divjaki so bili tudi zelo
poceni. Iz prve roke so se dobili na debelo (v partijah po več
stotisoč) po vinarju in še ceneje z voznino vred. Drevesničar je
najlepše poizbral zase, drugo pa prodal na drobno; najslabejšo
robo, ki ni bila za kupčijo, je pa posadil in eno ali dve leti gojil
ter potem toliko draže prodal.

Med vojno je ta kupčija seveda prenehala in drevesničar ji
v osrednjih državah so bili mahoma v veliki zadregi. Prva vojna
leta so se še nekako prebila, ker je vsaka večja in dobro urejena
drevesnica imela nekaj divjakov od prejšnjih let v zalogi.
Ravnokar minula leta je bilo pomanjkanje že prav občutno.
Marsikje so morali zasajenje novih drevesniških letnikov kar
opustiti, ker ni bilo dobiti divjakov.

V naših krajih podnebje res ni tako prikladno kakor na
Francoskem. Takisto tudi ni povsod ugodnih tal za ta pridelek
in tudi manjka potrebne prakse. Vendar pa se dosežejo tudi pri
nas vsaj kako leto in v kakem kraju dobri uspehi, ako vsaj v
glavnem pravilno ravnamo pri izbiri zemljišča, pri setvi in pri
obdelovanju. Vobče pa moramo vendar priznati, da je pridelo¬
vanje sadnih divjakov precej težavna reč in v nobenem oziru je
ne moremo primerjati s setvami, ki so pri nas v kmetijstvu obi¬
čajne (n. pr. setev žita).

Pred vsem moramo vedeti, da je sadno seme, zlasti peč-
kastega plemena, zelo različne vrednosti za setev. Kakor imamo
na tisoče jako različnih jabolčnih in hruškovih vrst, ki so nastale
v stoletjih s križanjem, prav tako je pa tudi seme teh vrst jako
različne kakovosti. Dognano je namreč po izkušnji, da čim žlaht¬
nejši je vobče plod, tem slabejše so rastline, ki jih vzgojimo iz
njegovega semena, in narobe. Prvo pravilo bodi torej, da vza¬
memo za setev seme od divje rastočih plemen ali vsaj od navad¬
nih poznih domačih vrst. Najboljše podlage jablanom daje torej
seme od lesnik in navadnih poznih domačih jabolčnih vrst. Za
hruške izkušajmo pa dobiti seme od drobnic in raznih moštnic.
Trpežne in zdrave podlage češnjam dobimo iz koščic sladkih

gozdnih češenj, in sicer le od rdečih; črne niso- za rabo. Za
češplje, slive, marelice in creskve se izvrstno ponaša Julijeva sliva.

Dalje moramo vpoštevati, da kaljivost sadnega semena ni
tako zanesljiva kakor pri raznih kmetijskih semenih. Že samo
na sebi marsikatero sadno seme ni kaljivo, dasi je na videz
popolnoma razvito, n. pr. koščice naših navadnih češpelj. Drugo
je le deloma kaljivo. Večina sadnih semen
kmalu izgubi kaljivost, zlasti ako se preveč
ali premalo posuše ali pa predolgo hranijo
morebtti celo na neprimernem prostoru.

Vobče seme najbolje ohrani kaljivost, ako
pride v zemljo kmalu potem, ko dezori.

Kjer pa to ni mogoče, posušimo seme na
zraku samo toliko, da se ne pokvaii, potem
ga pa shranimo na suhem, hladnem pro¬
storu. Čim več ga je skupaj, tem bolj ohrani
kaljivost. Majhne množine, shranjene na
gorkem, se pa tako posuše, da navadno
niso več kaljive. Posebno občutljivo v tem
oziru je seme koščičastega in lupinastega
sadja. Tako seme ostane zdravo in kaljivo,
ako ga vsejemo takoj, ko dozori.

Vse sadno seme je tudi težko kaljivo.

To seveda jako ovira vzgojo divjakov. Vsa
semena naših kmetijskih rastlin skale v
nekaj dneh, najkasneje v par tednih. Sadne Pod. 29.

pečke in koščice pa leže v zemlji včasih Ja kolcni atl  hruškov

r  , , Tr  , ' . semenscak sposoben

celo leto, preden skale. Vsekakor morajo za p ;idr a nje.

biti čez zimo v zemlji, ako hočemo, da Dokler sta kalilna

skale zgodaj spomladi, ali pa bi jih morali lističa aa še sveža,
po vrtnarsko siliti h kaljenju z veliko toploto presajajo,

na gnojnih gredah, to pa za naš namen nima
posebne praktične vrednosti. Končno imajo vsa sadna semena
to slabost, da so velika slaščica glodalcem kakor pač vsa semena
z oljnatim jedrom. To je pri vzgoji tudi huda ovira, ki jo mo¬
ramo upoštevati, kadar izbiramo prostor za sejalnico. Tudi
kuram sadne peške jako prijajo; ako večkrat zaidejo v sejalnico,
kmalu in temeljito opravijo svoj posel.

Oglejmo si sedaj še zahteve glede podnebja, lege in
zemlje.

104

Kar se tiče podnebja, moramo poudarjati, da kaže gojiti
divjake le v toplejših krajih. Kjer traja zima predolgo in na
jesen zopet kmalu nastopi mraz, je doba za rastlinsko rast
kratka in se mlade rastline ne utegnejo dovolj razviti takoj
prvo leto.

Glede lege ne trdimo sicer, da bi bile te rastline bolj
občutljive in izbirčne nego druge kulturne rastline naših kra¬
jev. Vendar pa imajo rade odprto, solnčno in kolikor mogoče
zračno lego. V senci ali v kakem zaprtem kraju sicer skale,
potem pa počasi hirajo ali pa samo životarijo, ne da bi se že
prvo leto primerno razvile. Prav suhe lege tudi niso prida za
sadno sejalnico.

Glede zemlje je pa mlada sadna rastlina tako izbirčna
kakor najžlahtnejša povrtnina, Samo v globoki, srednje lahki,
pregnojeni, rodovitni, humozni, ravno prav vlažni vrtni zemlji
se razvijajo tako*, da zrastejo že prvo* leto toliko krepke, da so
sposobne za požlahtnenje. Težka zemlja je premrzla, lahka ter
plitva puhlica pa presuha za take nežne in občutljive rastline.
Svežega gnoja tudi ne marajo. Najboljša je dobra vrtna prst,
ki je bila več let zapored močno gnojena in kjer je rastla zele-
njad. Ako ni dovolj gnojna, jo izboljšajmo z dobro predelanim
kompostom ali s starim predelanim gnojem. Vsakoletne izkušnje
nam kažejo, da so mlade sadne rastline silno muhaste. Kako
leto sicer dobro skale in iz početka lepo kažejo. Toda pozneje
poleti jamejo brez vidnega vzroka medleti in se nikamor ne
ganejo več. Že poleti ali prav zgodaj na jesen jim odpade listje
in tu imamo 20—30 cm visoke, kot šibice debele starikave
rastlinice, ki niso za ni kako rabo. Največkrat je kriva takih ne¬
uspehov kaka bolezen (škrlup) ali slaba zemlja, neprikladno
vreme in pomanjkljiva postrežba. Kadar se pa setev dobro spo-
nese, zrastejo zlasti jabolčni divjaki takoj prvo leto do meter
visoko in pri tleh za mezinec debeli.

V naših razmerah bi kazalo izbrati za sadno sejalnico
kak košček zelenjadnega vrta, zelnika ali prav dobre, zagno¬
jene njive, sploh prostor z najboljšo zemljo, kjer ni še raslo
sadno drevje. Kdor bi sejal na jesen, naj svet pripravi čimprej
pred setvijo. Za spomladno setev je pa takisto treba zemljo
globoko prekopati in pognojiti že jeseni, ker zima bistveno
izboljša tako prekopano in neporavnano zemljo. Jako napačno
bi bilo, ko bi prekopano zemljo poravnali že jeseni. Prav tako

105

bi bilo narobe, ako bi svet pregloboko prekopavali in plasti
obračali, da bi prišla na vrh spodnja mrtva zemlja.

Jesenska setev je odločno najboljša, ker je naravna. Ves
november je za to delo ugoden, ako je zemlja le toliko suha,
da se ne prijemlje orodja. Kjer pa vsled miši nikakor ne kaže,
da bi sejali jeseni, moramo na jesen ali pozimi seme vložiti
v zemljo v kakem zaboju in ga postaviti čez zimo na piano
ali zakopati v zemljo. Zgodaj spomladi, najkasneje do konca
marca, sejmo potem seme z zemljo vred na pripravljeni pro¬
stor. Posoda, kamor vložimo seme, mora biti tako zaprta, da ne
morejo vanjo miši, vendar pa mora imeti prost pritok in odtok
deževnica. Na dno posode denimo najprej za prst na debelo
zemlje, po njej potresimo seme, zrno do zrna (ne na debelo!),
nato zopet za prst zemlje itd. do vrha. Boljše je, da vzamemo
plitvo pa široko posodo nego ozko in globoko. V kleti ni varno
imeti čez zimo tako napolnjene posode, ker je pretoplo. Seme
rado plesni in se lahko popolnoma pokvari.

Sadne peške sejmo prilično tako kakor zelenjad, in sicer
v vrste po kakih 25 cm narazen ali kar navprek. Setev v vrste
je pripravnejša, ker jo laže obdelujemo. Kjer je veliko miši,
je setev v vrste neugodna, ker v vrstah posejano seme miši
še laže najdejo in še bolj čisto uničijo.

Za sejalnico pripravljeni prostor poravnajmo pred setvijo
z grabljami in razdelimo na gredice po 1 m 20 cm široke. Med
gredicami prehodimo steze kakor na zelenjadnem vrtu. Na vsaki
gredi naredimo podolgem po 5 jarkov po 25 cm narazen in
približno po 5 cm globokih. V te jarke sejmo tako, da pridejo
peške povprečno po 1 do 2 cm vsaksebi. Neskaljene koščice
polagajmo pa po 10—15 cm drugo od druge. Ko je seme pose¬
jano, ga pokrijmo z drobnim kompostom. Pri spomladni setvi
je dobro, da zemljo, potem ko smo seme pokrili, nekoliko pri¬
tisnemo in nazadnje gredice potresemo za prst na debelo z
drobnim, preperelim gnojem ali s kompostom. Ako prostor ni
ograjen, pokrijmo setev s smrekovimi vejami; s tem jo zava¬
rujemo, da se prehitro ne izsuši in da ne morejo blizu kokoši
ali kake druge sladkosnede živali. Kdor seje spomladi, naj iz¬
vrši to delo če mogoče tako zgodaj, da pade po setvi še sneg in
da morebiti zemlja še malo zmrzne.

Omeniti moramo končno še en način setve, ki je primeren
bolj za sadne koščice, a se tudi pri peškah dobro obnese. Kdor

106


bi namreč zamudil jesensko setev in bi imel seme shranjeno
čez zimo na suhem prostoru, ne sme sejati spomladi kar suhega
semena, ker bi taka setev ozelenela šele drugo pomlad, če je
seme sploh še kaljivo. Tako seme je treba meseca marca, ko je
prostor za sejalnico že pripravljen, stratificirati, t. j. prisiliti ga
moramo s primerno toploto k naglemu kaljenju. V to svrho
vložimo seme zrno do zrna v kako plitvo posodo med vlažno
prst, šotni zdrob ali pesek, kakor je bilo že prej omenjeno, in
posodo postavimo na prostor, kjer je stalna toplota 25—30° C.
Najpripravnejši vir toplote je pač gnojna greda, kamor zagre¬
bemo posodo. Ob stanovitni toploti in ako skrbimo za zadostno
vlago skali seme v par tednih. Takoj, ko klica prodere zunanjo
kožo ali razrine koščico in je komaj 2—3 mm dolga, moramo
seme brez odloga prav previdno sejati na zelo skrbno priprav¬
ljene gredice. Ko bi seme slučajno prej skalilo, nego moremo
sejati, postavimo posodo iz gnojne grede v hladno klet, kjer
nadaljnji razvoj nekoliko preneha.

Vsaka bolj pozna spomladna setev je bolj ali manj tve¬
gana reč, ker kalečim rastlinam kaj rado primanjkuje vlage,
tega se pa pri jesenski setvi ni bati. Zato je treba pozne spom-
ladne setve po potrebi zalivati. Tudi srež meseca aprila ali
celo maja utegne včasih prizadejati veliko škodo, ker pri¬
vzdigne mlade rastlinice, ki se potem posuše. Zato bi kazalo,
ako je pričakovati hujšega mraza, grede nekaj noči primerno
pokriti.

Glede obdelovanja sejalnice velja vse tisto kakor za zele-
njad. Ko rastlinice narede prve lističe, jih je treba nemudoma
prepuliti, da se ne duše med seboj. Ostale rastlinice naj stoje
5 do 10 cm narazen...Na kvadratni meter pride potemakem 50
do 100 rastlin. Vse drugo obdelovanje obstoji v tem, da grede
celo leto po potrebi plevemo in previdno okopavamo kakor ze-
lenjad. Plitvo okopavanje je zlasti važno, kadar se naredi vsled
dežja na površju trda skorja. To preprečimo in jako pospešimo
rast divjakov, ako med vrstami natrosimo za dober prst na de¬
belo drobnega predelanega gnoja ali komposta. Okopavati mo¬
ramo previdno, da se rastlinice ne zvrnejo, ker potem dobimo
grde krevljaste divjake. Zalivanje z gnojnico vobče ni potrebno,
ako smo zemljo prav pripravili. V bolj pustih tleh pa rast
pospešimo, ako maja in junija med dežjem zalijemo divjake z
razredčeno gnojnico. Pozneje ne kaže več gnojiti z gnojnico, ker

107

bi rastline utegnile preveč divjati in bi do jeseni vsled tega ne
dozorele in pozimi lahko pozeble.

Za presajanje v drevesnico so odločno najboljši dobro
razviti, ravni, okrog 80 cm visoki in 10 cm od tal najmanj kot
svinčnik debeli divjaki.

Kdor se natančno ravna po pričujočem navodilu, to tudi
doseže. Le spomladna slana, srez, prevelika suša, ogrci in bo¬
lezni na listju nam lahko prekrižajo račun. Proti tem nadlo¬
gam se zavarujmo na ta način, da sejemo sadno seme le v gor-
kejšem podnebju in v takih legah, kjer je redkokdaj spomla¬
danska slana. Ogrcev se ubranimo, ako zberemo za sejalnico
zemljišče, kjer navadno ni veliko tega mrčesa. Sušo preženemo
z zalivanjem, bolezni na listju preprečimo, ako škropimo divjake
maja in junija s V 2 —1 °/ 0  raztopino modre galice in apna.

Najlaže vzgojimo jabolčne divjake. Veliko večjo pregla¬
vico nam delajo hruške, ker je težko dobiti dobro seme in
je še bolj neenakomerno kaljivo nego jabolčno. Isto velja o
koščicah raznih koščičastih sadnih plemen.

Na prustoru, kjer smo enkrat vzgojili sadne divjake, jih
ne sejmo več izlepa, ker zemljo jako izsesajo. Najbolje storimo,
ako izberemo za vsako setev drug prostor.

45. Vzgoja sadnega drevja.

R. Zdolšek. — Humek.

a) Splošne opombe.

Mnogo je pri nas sadjarjev, ki podcenjujejo vrednost sadnih
drevesc, vzgojenih v drevesnicah, ki jih niti saditi ne marajo
in z vso silo trde, da je za naše razmere edino pravilno, da
izkopljemo po gozdih in puščavah zastarele kljuke in jih potem
o priliki pocepimo. Da se dado taki možje le težko prepričati
o tem, da ni njih mnenje pravo, jim niti ne moremo zameriti,
če kažejo na drevje, ki je zraslo svoj čas v drevesnicah in hira
zdaj že leta in leta. Obenem nas pa opozarjajo na stare in
zaslužne veterane izza časov starega očeta, ki se šopirijo s
svojimi širokimi kronami in napolnijo kljub svoji visoki starosti
še sedaj marsikateri jerbas s svojimi sadovi.

Dovolj je res vzrokov, da mlada drevesca ne marajo rasti.
Mnogokrat so sadjarji tudi sami krivi, da lepa in pravilno vzgo-

108

jena drevesca slabo posade, največkrat pregloboko in zaradi teh
raznih napak pri saditvi potem ne morejo uspevati.

Največkrat pa še vidimo v naših drevesnicah tako drevje,
da bi ga ne marali zamenjati niti za ona kljuseta iz gozda.
Take drevesnice so največja rakrana našega sadjarstva. Vzgojiti
lepa drevesca sicer res ni tako lahka stvar in marsikdo smatra
to za veliko umetnost, toda dosegljivo je vse, če le vpoštevamo
vse pogoje, ki jih mlada rastlina zahteva za svoj razvoj.

Pred vsem naj si zapomni vsakdo, da more vzgojiti lepa
in pravilna drevesca le ta, ki posveti svoj čas tudi zares dre¬
vesnici in je ne smatra le za neko postransko stvar. Drevesničar
mora opravljati potrebna dela v drevesnicah takrat, kadar je
zanje čas, in jih ne sme prelagati na ono dobo, ko mu to do¬
puščajo razna druga gospodarska dela. Izkratka: drevesničar
naj bo najprej : drevesničar« in šele potem kaj drugega. Kdor
pa misli, da ne more posvetiti vseh svojih moči drevesnici, naj
drugim rokam prepusti to delo. Čeprav potrebujemo dobro
oskrbovanih drevesnic, bi bilo vendarle zelo koristno za naše
sadjarstvo, ako bi prenehalo veliko število slabo oskrbovanih
drevesnic.

Nočem sicer trditi, da niso drevesa, ki so vzgojena iz onih
kljuk, izkopanih v gozdu, popolnoma za nič — saj je nastalo
vse staro sadno drevje, ki polni naše sadne vrtove, iz takih —
resnica pa je, da je sadje, ki je zraslo na drevesih, ki so bila
vzgojena v drevesnicah, dosti okusnejše in finejše nego od
zastarelih gozdnih divjakov. Tudi prično drevca, ki so cepljena
na take divjake, zelo pozno roditi, tako da dočakamo komaj
v starih letih primerno rodovitnost takega drevja; ravno to pa
povzroča tudi njihovo visoko starost. Drevesca, vzgojena v dre¬
vesnicah, pričenjajo dosti poprej roditi, nam torej dajo že v
razmeroma kratkem času primerne dohodke, in zato tudi ne
smemo zameriti temu drevju, če se poprej izrodi nego ono, ki
nam je pričelo toliko pozneje dajati dohodke.

Brezdvomno je žlahtno in zgodaj rodeče drevje iz dre¬
vesnic za današnji napredni čas veliko prikladnejše. Vendar pa
moramo tudi pomisliti, da je tako drevje kolikor toliko raz¬
vajeno in da mu je treba odkazati prostor, v katerem ne bo
takoj odkraja stradalo. Privoščiti mu moramo tedaj že nekoliko
boljšo zemljo in nekoliko ugodnejšo lego, pa vsaj tudi le nekaj
oskrbe, ki jo zahtevajo vse druge kmetijske rastline od nas.

109

Pravilo, da je za sadno drevje pripraven tudi vsak prostor,
kjer ni mogoče pridelovati nobene druge rastline z uspehom, in
da sadno drevje ne potrebuje prav nič oskrbe, dandanes ne
velja več. V vseh naprednih sadjarskih deželah so se že o tem
prepričali, da zahteva sadno drevje primerno dobro zemljo in
tudi nekaj oskrbe. Zato pa imajo te dežele seveda tudi ogromne
dohodke od svojega sadjarstva. A v teh deželah tudi ne najdeš
sadjarjev, ki bi še danes iskali divjakov po gozdih. Ti sadjarji
si naročajo drevesca iz zanesljivih, dobro oskrbovanih drevesnic
in plačajo radi drag denar zanje, samo da so dovolj krepka in
prav vzgojena. >■

Drevesnica v širšem pomenu besede ima:

1. sejalnico, kjer vzgajamo divjake iz semena, oziroma jih
posajamo zaradi boljšega razvoja korenine;

2. zarodišče, kjer vzgajamo, oziroma razmnožujemo pod¬
lage, ki jih dobivamo iz podtaknjencev in grebenic;

3. drevesnico v ožjem pomenu besede, kjer posajamo pod¬
lage in jih cepimo in kjer vzgajamo drevesca, dokler niso dovolj
krepka, da jih posadimo na stalno mesto.

b) Sejalnica.

V sejalnici vzgajamo vse sadne rastline, ki jih razmnožu¬
jemo s semenom in ki se začetkoma bolj počasi razvijajo. Seme,
ki da že v prvem letu tako krepko rastlino, da jo lahko takoj
cepimo, posadimo navadno takoj v drevesnico. Na primer bre¬
skove koščice potaknemo takoj v drevesnici v primerni razdalji
in rastline potem lahko v teku prvega leta okuliramo. Sicer se
pa da doseči iz koščic žlahtnih breskev precej zanesljivo brez
vsakega cepljenja žlahtno drevje. Isto velja tudi za orehe in
lešnike. Večina sadnih rastlin pa ne prenese zanesljivo svojih
lastnosti tudi na seme. Temu je menda krivo to, da te lastnosti
v plemenu niso še dovolj utrjene in se nagiba seme vedno še
bolj k prvotni, bolj divji obliki, tako tudi križanje med cveti
različnih vrst. Take iz semena vzgojene sadne rastline so torej
z malimi izjemami večinoma le nove vrste nam nepoznanih
lastnosti. Čim podobnejši je sad prvotni divjakovi obliki, tem
zanesliveje prenaša svoje lastnosti tudi na seme. Zato pa jem¬
ljemo tudi tako radi seme od manj žlahtnih in trdnejših vrst.
n. pr. pri jablanah od lesnik ali sploh mostnih jabolk, pri

110

• .1

hruškah od drobnic, oziroma od moštnic. Na te tako zvane
divjake  cepimo potem žlahtne vrste, katerih sad hočemo na
dotičnih drevesih pridelati.

Le nekatere sadne rastline moremo razmnoževati s tem,
da zabilfamo (ukoreničimo) les, ki poganja iz svojih popkov
seveda le take mladike, ki bodo rodile sad, kakršnega je rodilo
materno drevo. Semena takih rastlin skoraj nikoli ne sejemo.

S semenom razmnožujemo jablane, hruške, beli trn,
češnje, višnje, češplje, slive, mirabele, breskve, marelice
mandeljne, orehe, kostanj in deloma tudi lešnike. Kaljivost
sadnih semen je precej kratka. Čim večje je seme, prej ga mine
kaljivost. Najkrajša je kaljivost pri mandeljnih, slivah, češpljah,
breskvah, orehih in kostanju. Od pečkastega sadja se da seme
sicer do prihodnje jeseni ohraniti kaljivo, toda le, če je dobro
shranjeno. Vsa semena je seveda sejati jeseni, ker ostane seme
kaljivo najlaže v vlažni zemlji. Čez zimo se tudi primerno
omehča in potem spomladi dobro kali. Ravno pri pečkastem
sadju nam onemogočijo mnogokrat miši jesensko setev, ako
nočemo izpostaviti vsega semena tem požrešnim glodalcem.

Za spomladno setev je pa treba seme primerno pripraviti,
ako hočemo preprečiti, da nam ne bo kalilo šele prihodnjo
pomlad. Sploh je treba seme primerno shraniti, da se ne izsuši,
marveč ostane vlažno do spomladi. Drevesničarji vlagajo v ta
namen seme med vlažen pesek, med žaganje ali pa v zemljo.
S takim vlaganjem moremo ohraniti sveže celo kostanj in orehe,
ki bi drugače kaljivost sploh izgubili. Ako postavimo spomladi
posode z vloženimi semeni v gorkejše prostore, moremo seme
tudi siliti v kaljenje, tako da potem kalečega vsejemo v zemljo.
To vlaganje imenujemo stratificiranje.

Mehka semena — pečke vlagamo v manj vlažno, bolj trda
semena — koščice — pa v bolj vlažno tvarino. Pri tem vlaganju
pride med vsako vrsto semena dva do tri centimetre na debelo
peska ali zemlje. Seme pa mora biti na ta pesek čisto tanko
potreseno, tako da leži le zrno pri zrnu in ne drugo vrh drugega.
Ako hočemo seme siliti spomladi, ni dobro natrositi več nego
osem leg eno vrh druge. Ako pa nameravamo seme samo shra¬
niti, ga lahko spravimo tudi v več leg.

Siljenja pa ne izvršujmo spomladi prezgodaj, ker ne smemo
že kaljenega semena sejati v premrzlo zemljo. Sploh mora biti
zemlja za setev siljenega semena v vsakem oziru dobra in tudi

111

dobro pripravljena. Klice smejo biti kvečjemu nekoliko daljše,
nego je seme samo veliko, ker bi porabile sicer preveč rezer¬
vne snovi in bi se klica pozneje ne mogla primerno v zemlji
razviti. Ako se zemlja vsled deževja ali pa celo vsled snega
zopet ohladi, ko smo že posejali siljeno seme, se skrije zopet
klica v seme, če ni že preveč skalilo. Torej tudi zaradi tega
ne smemo pri zgodnji setvi semena nikdar preveč siliti.

Seje se v lehe, grede, ki so po 1 m 20 cm široke. Pri ožjih
lehah pogubimo preveč prostora s stezicami, širše lehe se pa
zopet ne dado dobro obdelati s teh stezic. Najbolj priporočena
je setev v plitve jarke, ki smo jih napravili v razdalji 25 cm in
jih potem zopet zagrnemo. Tako sejani divjaki se razvijajo lepo
v vrstah, imajo vsaj na dve strani dovolj prostora, dobivajo
dovolj svetlobe in zraka in je pletev in sploh vse obdelovanje
laže nego pri setvi na široka Ako pri setvi na široko še tako
skrbno sejemo, ni nikdar mogoče razdeliti semena tako enako¬
merno, da bi imela vsaka rastlinica pravilno razdaljo, posebno
je pa pri takih lehah obdelovanje zelo težavno. To setev na
široko bi imeli priporočati edino tam, kjer nam delajo miši pre¬
veliko škodo in izpraznijo včasih kar celo vrsto.

Stratificirano seme posejemo kar s peskom vred, v kate¬
rega je bilo vloženo. Lahko zemljo še nekoliko pritisnimo z
deščicami, da obdaja seme bolj tesno in da to dobi potrebne
vlage za kaljenje. Da se izognemo pri taki zemlji suši, pokrijmo
lehe takoj po setvi z žaganjem, s šoto ali s prav drobnim gno¬
jem, ker ostane zemlja pod takimi snovmi, kakor znano, lepo
vlažna. Ko je setev skalila, moramo zemljo skrbno zrahljati in
gledati, da se nikdar ne strdi. Ko so se razvili trije do štirje
listi, je tudi čas, da pregosto setev primerno razredčimo.
Včasih bo tudi treba zalivati lehe. Pri slabem razvoju divjakov
je zalivanje z razredčeno gnojnico priporočeno. Izvrsten učinek
dosežemo tudi, če potrosimo nekoliko čilskega solitra na lehe,
ki jih je poprej dež do dobrega premočil. Zelo dobro gnojilo
za sejalne lehe so tudi saje. Po večkratnem zalivanju ali po
kakem dežju je treba vedno zopet okopati zbito zemljo, da se
zrahlja in prezrači.

Samo ob sebi je umevno, da ne sme rasti po sejalnih lehah
plevel.

Ako hočemo doseči v sejalnih lehah res primerne uspehe,
moramo sejati seme le v dobro vrtno zemljo. Če ni zemlja dovolj

112

rahla in rodovitna, ji primešajmo nekoliko mešanca ali kom¬
posta. Kdor nima pripravne zemlje, naj opusti
pred vsem setev sadnih pečk.  Važno je pa tudi, da
izberemo lepo solnčno lego. V senci ni delati sejalnih leh. Ne-
poraben je tudi svet, ki sp ga izmolzle že poprej sadne rastline,
in najsi bo še tako dobro pognojen.

Kljub vsemu stratiliciranju in siljenju ni včasih kaljivost
taka, kakršno bi si želeli, posebno ne, če primanjkuje zemlji
vlage. Zato priporočajo drevesničarji koščice poprej nadrobiti
ali pa jih teden dni namakati v topli vedi. Pri namakanju je
pa treba paziti, da nam jedra ne prično gniti. Pečke priporočajo
obdrgniti z ostrim peskom. Po mojem mnenju je najboljše sred¬
stvo namakanje v okisani vodi en dan, in sicer vzamemo
na en liter vode eno žlico solne kisline, oziroma žličko žveplene
kisline (hudičevega olja). Navadno pustimo divjake v sejalnici
do prihodnje spomladi in posadimo potem dovolj močne, kot
svinčnik debele v drevesnico, slabejše pa pikiramo. To presa¬
janje je posebno važno za hruške, da se korenine primerno raz¬
rastejo in se ovira razvoj srčne korenine. Jabolčne divjake
pustimo pa prav lahko nepresajene še prihodnje leto v sejalnih
lehah, če so le dovolj redki. Kar pa v drugem letu ni zadosti
krepko, to je najbolje uničiti. Jako dobro bi bilo, da bi pride¬
lovali tudi pri nas divjake v lastnih sejalnicah, ker kažejo
v domači zemlji vzgojeni divjaki pozneje v
drevesnicah popolnoma drug razvoj, nego
naročeni iz tujine.

c) Pikiranje ali presajanje.

V drugi pomladi presadimo: enoletne, že olesenele div¬
jake. Pri tej priliki obrežimo korenine, da se bolj krepko raz¬
vijejo. Pred vsem skrajšajmo srčno ali srednjo korenino in
preprečimo njen razvoj. Izkušnja nas namreč uči, da se srčna
korenina na škodo drugih korenin preveč razvije, in ker zaide
potem v spodnje, tako zvane mrtve plasti, v mrtvico, ne dobi tam
dovolj hrane. Sicer je tudi drevje s preveč razvito srčno korenino
močne rasti, toda rodovitnost je posebno v prvi mladosti manj
povoljna. Iz že omenjenega vzroka je tudi pred vsem potrebno
pikiranje hruškovih divjakov, pri jablanovih pa ga lahko opu¬
stimo. Koščičastega in ježičastega sadja pa itak nikdar ne piki-

113

ramo. Kolikor namreč te vrste sadja nismo v drevesnico sejali,
ga posadimo takoj po prvem letu iz sejalnice vanjo. Pri pikiranju
skrajšajmo v prvi vrsti primerno korenine, skrajšajmo pa tudi
debelce na 10 do 15 cm. Slabejše rastlinice pustimo neskrajšane.
Obrezane divjake posadimo potem najbolje v jarke, tako da je
vrsta od vrste 25 cm narazen, v vrsti pa določimo 10 cm razdalje.
Glede zemljišča pa' tudi glede obdelovanja pikirnih leh velja
vse, kar smo omenili pri sejalnih lehah. Seveda so pa te že eno¬
letne in olesenele rastline v vsakem oziru dosti manj občutljive
nego v prvem letu po kaljenju.

Posebno priporočeno je takozvano »zeleno pikiranje«. Le
žal, da se ne da vedno izvesti zaradi pomanjkanja dovolj dobre
zemlje. Za to pikiranje so zelo pripravni divjaki, ki smo jih
dobili pri redčenju sejalnice. Ko so hruškove in jablanove rast¬
line še čisto nežne, se dado z najboljšim uspehom presajati.
Takoj v mladosti prepikirani divjaki se potem posebno hitro
razvijajo in so navadno skoro brez izjeme v prvem letu godni
za saditev v drevesnico, kjer se od drugih divjakov zaradi lep¬
šega razvoja zelo razlikujejo. Da se pa primejo te tako nežne
in mlade rastlinice, morajo imeti še neizčrpano klično listje,
toda že 3 do 4 razvite prave liste. Ne prej in ne pozneje ni čas
za zeleno pikiranje ugoden. Seveda smemo populiti naenkrat
le malo teh nežnih rastlinic, da ne ovenejo, preden jih posadimo
(pikiramo). Stebelce pustimo seveda popolnoma neskrajšano,
oščipnimo pa koreninico,  da se potem stranske ko¬
renine tem krepkeje razširijo. Rastlinice pikirajmo po 10 cm
narazen v vrste, , katerih razdalja znaša 25 cm..

Te drobne in nežne rastlinice se dado uspešno saditi pa
le v izborno vrtno zemljo, v zares rahlo in fino obdelano prst.
Kjer ni take zemlje, na zeleno pikiranje niti misliti ne smemo.
Prvi teden jo na te pikirane lehe obračati največjo skrb. Vsak¬
danje previdno zalivanje in senčenje je neogibno potrebno. Ne
smemo zalivati s premrzlo vodo in tudi ne tako, da bi se zemlja
preveč zbila. Pozneje je pa treba z rahljanjem zemlje razvoj teh
divjakov pospešiti.

Nekateri drevesničarji prepikirajo vse divjake, tudi močne
jabolčne, na pikirne lehe, da jih tam v poletju okulirajo. Potem
posade v drevesnico le divjake z že zaraslim očescem. Trdijo
namreč, da nastane tako enakomernejša drevesnica. Lastna
izkušnja me pa uči ravno nasprotno. Nekateri divjaki se primejo

Praktični sadjar.

8

hitreje s koreninami v drevesnici, drugi pozneje; prvi prehite
druge in tako nimamo nikdar enakomernih nasadov. Edino
pravilno je, da sadimo necepljene divjake in jih cepimo potem
pozneje v drevesnici. Le na. ta način dosežemo pri vseh dre¬
vescih enakomeren razvoj.

dj Zarodišče.

V zarodišču vzgajamo, oziroma razmnožujemo tiste sadne
vrste, ki jih dobivamo s tem, da vložimo mlad les v 'zemljo, da
se tam ukoreniči. Ta način razmnoževanja je najenostavnejši in
so lastnosti mladih rastlin seveda popolnoma iste, ki jih je
imelo drevesce, od katerega smo vzeli dotične mladike. Toda
vse sadne rastline nimajo teh lastnosti, da bi odganjale kore¬
nine iz lesa. Nekaterim sadnim plemenom manjka te lastnosti
popolnoma, druge se zelo rade ukoreničijo, tretje zopet le pod
posebnimi pogoji in če uporabljamo gotove pripomočke. Spet
druga plemena pa poganjajo mladike iz korenin, ki potem slu-
.žijo za razmnoževanje dotične sadne vrste.

Najpreprosteje in najenostavneje razmnožujemo te rastline
s potaknjenci.

Potaknjenec imenujemo košček mladike, ki ga potaknemo
v zemljo, da se ukoreniči. Seveda se dado s potaknjenci raz¬
množevati le tiste rastline, katerih les rad poganja korenine.
Prav dobro se dado razmnoževati s potaknjenci: grozdjiče,
kosmulja, smokev, vinska trta, mirabolana, marjanska sliva, z
nekoliko manj ugodnim uspehom pa: kutine, dusenec in para-
diževec. Prve razmnožujemo vedno le na ta način, druge
pa le ob ugodnejših razmerah, drugače pa z grebenicami, ozi¬
roma z osipavanjem.

Potaknjenec si zalije najprej rane v zemlji z nekimi belimi,
rahlimi stanicami. To tvorbo imenujemo zarastek, k a 1 u s. Šele
ko se je razvil kalus, se prično razvijati s spodnjega dela
potaknjenca korenine, razvije se jih pa ravno tam največ, kjer
se je zalila rana s kalusom. Skoraj obenem se napno in razvijejo
popi in poženejo mladike. Kalus ter tudi korenine se pa raz¬
vijejo iz tako zvanih reservnih snovi v lesu mladike. Čim več
je teh reservnih snovi, tem krepkeje požene potaknjenec kore¬
nino in mladiko. Važno je torej, da izberemo za potaknjen¬
ce le take mladike, ki imajo obilo rezervnih

115

snovi, to so čvrsti in dobro dozoreli poganjki. Tudi dobro
razviti popi so znak, da je v lesu nakopičene dosti rezervne in
že prebavljene hrane. Le mladike, ki so o pravem času nehale
rasti in so v pozni jeseni prebavljeno hrano nakopičile v lesu
kot rezervno hrano za razvoj v bodočem letu, so dobri po¬
taknjenci. Poganjki pa, ki jih je še v krepkem razvoju ustavil
mraz, so porabili preveč snovi za rast in niso utegnili preskrbeti
popov dovolj bogato za prihodnjo pomlad. Takim potaknjencem
manjka potem'prerado hrane, ki je potrebujejo za prvi razvoj,
dokler ne prično prebavljati snovi, ki jo srkajo lastne korenine
iz zemlje. Kakor znano, more rastlina uporabljati le tiste snovi,
ki jih je prebavilo zeleno listje pod vplivom svetlobe. Treba je
torej, da ima potaknjenec toliko rezervne snovi, da mu zrastejo
korenine, ki srkajo hrano iz zemlje, da pa tudi razvije potrebno

Pod. 30.
Razmnoževanje
z osipavanjem.
Grmiči osipani
v grebenu.

listje, ki prične prebavljati to hrano. Ako zmanjka rezervnih
snovi poprej, pravimo, da se potaknjenec ni prijel. Iz tega je
razvidno, da je poraben za potaknjence le čvrst in dobro do¬
zorel les. Ne sme nas pa premotiti debel les, ker ni vedno tudi
dovolj čvrst. Take bohotne zrasle mladike so sestavljene iz rahlih
slanic in jim primanjkuje najbolj rezervnih snovf. Mladike, ki
imajo zelo razvito svrž, dajo navadno slabe potaknjence. Naj¬
boljši potaknjenci so iz enoletnega dozorelega lesa. Še zeleni
in neoleseneli poganjki imajo manj rezervnih snovi in so sploh
občutljivejši, dvoletni les pa navadno nerad odganja korenine.

Potaknjence narežemo najbolje v pozni jeseni ali pa po
zimi. Kakor hitro se prične pretakati po drevju mezga, je čas
že zamujen. Take potaknjence bi potem morali kvečjemu spraviti
prav hitro v zemljo. Potaknjence naredimo navadno po 10 do
20 cm dolge. Vpoštevati je treba, da se je največ rezervnih snovi
nakopičilo v obližju popa. Tam jih rastlina na pomlad najbolj

8 *

116

potrebuje in tam je bil tudi list, ki je preskrbel to hrano. Zaradi
tega je treba, da odrežemo potaknjenec tik pod očesom in pa
tudi kratko nad očesom. Ko pripravljamo na jesen, oziroma
pozimi potaknjence, jih ne odrežemo še tik očesa, da se nam
ne izsuše rane. Pravilno obrežemo potaknjence šele, preden jih
potakcen.o v zemljo. Tako sveže rane se potem zalijejo veliko
lepše s kalusom. Kakor že omenjeno, je treba za razvoj kalusa,
korenin in listja rezervne hrane. Da pa ta prične razvijati te v
snovi, se mora šele pričeti pretakati, za to pa treba potaknjencu
dovolj vlage. Potaknjence je torej shraniti tako, da jih ne pokvari
plesen. Izsušeni in plesnivi potaknjenci ne odganjajo 1  na
pomlad. Pripravna shramba zanje je hladna klet, kjer jih pokri¬
jemo s peskom. Najbolje pa jih je zakopati v senčnem kraju v
zemljo. Prostor, kamor pripeka spomladi solnce, ni pripraven,
ker očesa tam rada gnijejo ali pa nam prično potaknjenci pre¬
zgodaj odganjati in je vsled tega že porabljen del rezervnih
snovi.

Spomladi, ko se je zemlja dovolj ogrela, vložimo potak¬
njence vanjo. Prvo je, da se zalijejo rane s kalusom. Zato pa
je treba razen že omenjenih reservnh snovi še zraka in vlage.
Dobro je, da namakamo potaknjence, preden jih vložimo v
zemljo, vsaj 48 ur v nepremrzli vodi. Vlaga se najbolje ohrani
v potaknjencih, ako so celi z zemljo pokriti, in je brezdvomno
najbolje, da delamo krajše potaknjence. Zato jih pa potaknemo
cele v zemljo. Najbolje uspevajo seveda potaknjenci v rahli,
peščeni zemlji, ako jim ne primanjkuje vlage. V taki zemlji
prihaja vedno tudi k spodnjemu delu potaknjenca dovolj zraka.
Da imajo koreninice vsaj v prvem času potrebnega zraka, polo¬
žimo potaknjence nekoliko poševno v zemljo in daljše tako, da
gledajo nekoliko iz nje. Ta del potem pokrijmo z grebeni. Tako
se ohrani vlaga vsemu potaknjencu, in vendar ni zakopan pre¬
globoko v zemljo. Ako bi grozila takim potaknjencem pozneje
spša, jih zalivajmo kar med grebeni.

Preden vložimo potaknjence v zemljo, jih obrežimo z ostrim
nožem spodaj tik očesa, zgoraj pa nekoliko nad očesom, da se
ne izsuši. Spodnja očesa navadno odstranimo, ker nam zadostu¬
jejo mladike, ki pridejo iz zgornjega popa. Nekateri ranijo neko¬
liko lubad pri spodnjem koncu, ker se baje pri teh ranah potem
rajši razvijejo korenine. Nisem pa popolnoma prepričan o uspehu
tega sredstva. Pač pa se izborno ukoreninijo potaknjenci, katerih

117

se drži spodaj vejni obroček, to je mesto, kjer je pognala lansko
leto mladika iz popa. Tukaj je mnogo skritih očesec, iz katerih
se razvije potem vse polno koreninic.

Potaknjence sadimo takole:

Ob vrvici izkopljimo z motiko jarek, ki mu bodi obronek
nekoliko poševen. Jarek naj bo tako globok, da položimo vsega
ali vsaj več nego polovico potaknjenca vanj. Na dno jarka natro¬
simo nekoliko dobrega mešanca ali komposta, ki daje koreni¬
nicam, kadar se jamejo razvijati, takoj potrebne hrane. Pota¬
knjence položimo v jarek tako, da gledajo vsi enako visoko iz
nje. Razdalja jim naj bo 6 do 10 cm. Čim več jim odmerimo
prostora, lepše se razvijajo. Položene potaknjence zasujmo z
zemljo do polovice. Zemljo dobro pritrdimo z nogo, da se je

Pod. 31. Razmnoževanje po kitajskem načinu.

potaknjenci dobro primejo; potem jih še zalijmo z gnojnico ali
vsaj z vodo ter jih zasujmo slednjič tako, da je gornje oko za
dober prst pokrito z zemljo. A ko imamo grebene, ne smejo biti
prestrmi, ker se nam drugače sesujejo. Sploh pa moramo po
višjih grebenih postaviti potaknjence navpično v zemljo. Sicer
prihajajo taki grebeni edino le pri vinski trti v poštev, kjer
polagamo včasih daljše potaknjence ali ključe. Ako nimamo
dovolj rahle zemlje, da bi pokrili z njo gornje oči, jih pokrijmo
z zemljo, ki smo ji primešali nekoliko žaganja. Vrsta mora biti
oddaljena od vrste najmanj 20 cm. Pri daljših ključih in višjih
grebenih je treba seveda večje razdalje.

Prvi čas nam je skrbeti, da se nam grebeni ne prevlečejo
s skorjo, skoz katero ne morejo ne zrak v zemljo in ne mladike
iz zemlje. Tako skorjo je treba previdno zdrobiti. Kjer smo pa

118

primešali zemlji nekoliko žaganja, se nam ne napravi skorja.
Med letom moramo večkrat prerahljati zemljo. V zrahljani se
korenine dosti lepše razvijajo, pa tudi ne izsuši se nikoli tako
kakor strjena.

Končno bi še pripomnil, da nekateri ne vlagajo potaknjen¬
cev v jarke, temveč jih potaknejo s sadnimi klini v zemljo. Toda
to delo ni nikdar tako popolno in bi se dalo priporočati edinole
v prav dobri vrtni zemlji.

Rastline, ki se jim potaknjenci ukoreničijo manj gotovo,
pa razmnožujemo najbolje v zarodišču  v ožjem pomenu
besede na ta način, da osipavamo  poganjke maternih rast¬
lin. Z osipavanjem razmnožujemo navano kutino, dusenec in
paradiževec ter tudi smokvo, grozdjiče in kosmuljo. V takem
zarodišču posadimo rastline v vrste po 60 cm vsaksebi. Vrsta
bodi od vrste 1 m oddaljena, ker bi drugače le težko osipavali.
Mladike skrajšujmo že od prvega leta tik nad zemljo, da raz¬
vijejo tam štor (glavo), iz katerega poganjajo rastline vsako¬
letne mladike. Ko so materne rastline dovolj krepke, osipavaj-
mo sredi junija, ko so poganjki do 30 cm dolgi, celo vrsto z
* grebenom, tako da je spodnji del poganjka posut z rahlo zemljo.
Da se pa poganjki laglje ukoreničijo, jim ne dajmo rasti nav¬
pično, temveč jih spravimo v poševno lego s tem, da razpognemo
grmičke v sredini. Ako bi bila zemlja pretežka, ji primešajmo
nekoliko peska ali pa žaganja. Koristno je tudi, če. pokrijemo
grebene z dobrim gnojem, da jim ohranimo vlago in s tem po*-
spešimo ukoreničenje. Navadno je večina mladik že v prvem
letu dovolj ukoreničena, posebno če je bila zemlja dovolj 1  rahla
in ni manjkalo zraka, ki je za razvoj korenin najpotrebnejši.
Spomladi, oziroma že tudi jeseni razkopljimo grebene in gladko
obrežimo rastline tik štora (glave). Dobro ukoreninjene mladike
posadimo kar v drevesnico, druge pa v pikirne lehe. Ako bi se
pa mladike slučajno v prvem letu ne ukoreninile dovolj, jih
samo skrajšajmo na tretjino ter jih pustimo v grebenih, da se
v drugem letu ukoreničijo. Toda konec drugega leta je vsekakor
treba materne rastline gladko obrezati.

Še lepše ukoreničene rastline pa dobimo s tako zvanimi
grebenicami. Materne rastline je treba tedaj posaditi v razdalji
iy 2  m. Na pomlad izkopljimo okoli njih jarke in vanje pogrezni¬
mo mladike tako, da je vrhnji del ostro in navpično zapognjen.
Pod upognjenim kolenom je še dobro preyitj mladiko z žico, da

■ 119

ustavimo tako sok, ki ga porabi mladika za korenine. Seveda je
pridelek pri tem načinu razmnoževanja manjši, toda grebenice
so dosti lepše nego prej opisani osipanci.

Grozdjiče, kosmulje in robide pa tudi lahko razmnožujemo
s kitajskimi grebenicami, to so mladike, ki smo jih položili vodo¬
ravno v plitve jarke in jih pokrili 2 cm visoko s peskom in
kompostom. Ako skrbimo za potrebno vlago, požene vsako po¬
samezno oko svojo rastlino, ki pa je drobnejša od grebenic ali
od osipancev.

Četrti način razmnoževanja v zarodišču je pa, pri katerem
uporabljamo izrastke korenin, kakor n. pr. pri češpljah. Toda
zelo napačno je, ako odsekamo kos dotične stare korenine, ki
je pognala izrastek, kakor to delajo večinoma pri naših češpljah.
Tako počenjanje pospešuje nadaljnji razvoj izrastkov, zlasti pa
hudo slabi materno drevo. Ako porabimo take izrastke korenin,
jih moramo osipavati, da se ukoreničijo, in jih potem tik kore¬
nine odrežimo, tako da se ohrani stara korenina. Ta način raz¬
množevanja porabimo včasih pri slivah, češpljah, osthajmskih
višnjah in malinah.

e) Drevesnica.

Prostor, v katerem divjake cepimo in vzgajamo drevesa,
da so godna za presaditev na stalno mesto, je drevesnica v
ožjem smislu. Seveda je ta prostor najvažnejši izmed vseh dre-
vesničnih prostorov. Posebno moramo gledati, da ni na burji,
toda tudi ne preveč v zatišju. Burja bi mlada drevesca vsa na¬
gnila in razvoj bi bil enostranski. V zatišju pa drevesca preveč
razvadimo, da so vsled tega preobčutljiva ne le za vremenske
nezgode, temveč tudi za bolezni in škodljivce. Svet, ki je nagnjen
proti jugu, tudi ni najprikladnejši, ker trpi drevje tukaj preveč
od suše in od pekočih solnčnih žarkov.

Zemlja bodi dobra in rodovitna. Sicer ne smemo vzgajati
drevesc v predobri vrtni zemlji ali celo na pregnojnih prostorih,
ker ne uspeva takšno drevje pozneje v slabejših legah in v
nezrahljani zemlji naših travnikov in pašnikov. Toda tudi nazi-
ranje, da je treba drevesnici slabe in nerodovitne zemlje, je
popolnoma napačno. V taki zemlji je razvoj drevja počasen in
zanikaren. Vsaka stvar pa, ki zaostane v mladosti v razvoju,
x  se nikoli popolnoma ne opomore, ako jo spravimo pozneje v
še tako dobre razmere. Živa bitja, bodisi živali ali rastline,

120

zahtevajo v mladosti krepkega in čvrstega razvoja, ki je pa le
mogoč, če je na razpolago primerno dovolj hrane, vlage in drugih
pogojev. Pozneje jih na primeren način počasi in stopnjema
privadimo na tudi slabejše in manj ugodne razmere. Posebno
važno je, da pridejo drevesca v prvih letih, ko se vrši glavni
razvoj, v dobro zemljo. Zaradi tega priporočam, da pridelujemo
na prostoru, namenjenem za drevesnico, vsaj leto poprej oko-
pavine, katerim dobro pognojimo in tudi zemljo skrbno ob¬
delujmo. Če posadimo divjake v tako zemljo, se lepo bujno raz¬
vijejo, radi sprejmejo cepič in deblo je hitro doraslo. V prvih
letih je redilnih snovi v izobilju, in ko je drevesce že večinoma
vzgojeno, jih pa pričenja deloma zmanjkovati. Če potem taka
drevesca, ki niso bila zadnja leta glede prehrane razvajena,
spravimo tudi v slabejše lege, bodo povoljno uspevala. Seveda
pa tudi taka drevesca ne bodo rasla in rodila tam, kjer je sploh
nerodoviten svet.

Najprikladnejši prostor za drevesnico je tak, ki ni še izse¬
san od korenin sadnega drevja. Zemlja, ki je že prej služila za
drevesnico, ali kjer je raslo gosto zasajeno sadno drevje, ne bo
nikoli dala prvovrstnega drevesničnega pridelka, če jo še tako
dobro gojimo. Treba je zaradi tega tudi vpoštevati velikost zem¬
ljišča. Del drevesnice, ki smo ga izpraznili letos, smemo le v naj¬
boljših razmerah zasaditi čez tri do štiri leta zopet z divjaki in
tudi to le tedaj, če smo med tem časom zemljo obilo gnojili in
pridno obdelovali. Na takem izpraznjenem prostoru pridelujemo
najbolje zelenjadne rastline in pa razne okopavine. Dopustno
je tudi pridelovanje raznih kmetijskih rastlin, ki zemlje preveč
ne izrabljajo. Ako je zemlja, preden jo zasadimo z divjaki, dovolj
gnojena, ni treba drevescem pozneje nič gnojiti, dokler so v dre¬
vesnici. Gnojenje v drevesnici med razvojem le razvadi drevesca.
Ako pa kaže drevje slab razvoj, oziroma ako je oslabelo vsled
raznih nezgod, je pa seveda priporočati, da mu v takih izrednih
slučajih pomoremo z gnojenjem.

f) Drevesnica v prvem letu.

Zemljišče, ki ga nameravamo zasaditi z divjaki, moramo
obdelati že prejšnjo jesen. Ako ni prav dobro zagnojeno, ga je
treba obenem temeljito pognojiti s hlevskim gnojem, ker potem
3—4 leta navadno nič ne gnojimo.

121

Majhne prostore so v prejšnjih časih navadno z lopato rigo¬
lali 40—50 cm na globoko. Dandanes pa zlasti pri večjih dreves¬
nicah zemljišče kolikor mogoče globoko p r e o r j e j o (25—35
cm) na ploh. Gnoj moramo podorati. Čez zimo pustimo zemljišče
v .brazdah, da dobro premrzne. Kdor zemljo pripravlja šele
takrat, ko je treba saditi, ne bo imel pravega uspeha z dreves¬
nico.

Na pomlad, takoj ko se zemlja obsuši, prostor poravnamo.
Ako prostor ni obsežen, izvršimo to delo z motiko in z grabljami.
Večje ploskve pa povlečimo navzkriž s primerno brano in jih
popolnoma zravnajmo, da se prav nič ne poznajo brazde. Na
ilovnatem zemljišču s težko, grudasto zemljo je treba temeljito
razbiti vse kepe in grude ter površje kolikor mogoče zdrobiti,
sicer so pri saditvi velike težave. Seveda, kdor ima zasaditi dre¬
vesnico s par sto drevesci, lahko zemljo pripravi kakor za vrt.
Drugače je pa pri velikih nasadih, ko je treba pripraviti zem¬
ljišče za mnogo tisoč rastlin.

Ko je zemljišče pripravljeno in vreme ugodno, je treba
divjake nemudoma saditi, kajti čimprej pridejo spomladi v
zemljo, tem bolje uspevajo. Vsako odlašanje je le v škodo. Naj¬
boljše je, če je to delo opravljeno do konca marca, za silo gre še
do srede aprila. Ko pa začne proti sv. Jurju drevje brsteti, je
skrajni čas, da zasadimo drevesnico.

Kdor misli divjake še tisto leto okulirati — to je običajno v
večjih drevesnicah — naj sadi samo tako blago, ki je prilično
debelo kakor svinčnik. To so ob normalni rasti enoletni divjaki
II. izbora, Če imamo v drevesnici prav izvrstno zemljo, je upo¬
rabljen tudi še III. izbor, ki je navadno precej tanjši nego svin¬
čnik.

Ako pa nameravamo cepiti drugo pomlad na mestu s cepi¬
čem, vzamemo pa lahko debelejše enoletne divjake, in sicer
posebni in I. izbor. Ako teh primanjkuje, so dobri tudi dvoletni
pikiranci. Zelo važno je, da odberemo popolnoma enakomerno
blago, kajti s tem si zagotovimo tudi enakomerno rast v dreves¬
nici.

Divjake sadimo v drevesnico v vrste, ki naj bodo po mož¬
nosti v smeri od severa proti jugu. Razdalja posameznih vrst in
posameznih dreves v vrstah se kolikor toliko ravna po načinu
obdelovanja. V majhni vrtni drevesnici, kjer bomo obdelali vse
z roko, zadostuje, ako so vrste 60—70 cm narazen, v vrstah pa


122

drevje 30—40 cm vsaksebi (18—28 dm-' na drevo). Večje dre¬
vesnice obdelujejo pa dandanes iz večine le z živino. Tukaj pa
morajo biti vrste precej bolj narazen. Zato je pa lahko drevje v
vrstah nekoliko tesneje. Navadno delamo vrste 80—100 cm širo¬
ke, v vrstah pa je drevje 30—35 cm narazen (24—35 dm- na dre¬
vo). Potemtakem gre na m 2  povprečno 3—5 dreves. Kaka 3—4
drevesa na m 2  je najprimernejše. Kolikor bolj narazen so vrste,
tem gostejše naj bo drevje v vrstah.

Divjake sadimo ob napeti vrvici. Navadno pri večjih nasa¬
dih ne gledamo na to, da bi bila drevesca v vrsti prav natančno
enako oddaljena drugo od drugega. Nekoliko izurjeni delavci se
kmalu privadijo, da na oči prilično zadenejo iz početka določeno
razdaljo (n. pr. 30, 35 ali 40 cm). Med vrstami pa mora biti vse¬
lej, ko začnemo drugo vrsto, natančno odmeriti s palico ali z
remeljem, ki ga v to svrho pripravimo, preden začnemo (n. pr.
60, 70, 80 cm).

Preden začnemo saditi, je treba divjakom obrezati kore¬
nine in debelca. Le debelejše korenine primerno skrajšajmo, da
dobimo sveže konce. Lasastim koreninicam pa prizanašajmo: koli¬
kor mogoče. Debelce najprvo obrežimo, ako ima kaj obrastkov,
potem ga pa skrajšajmo, da prilično ostane 30—35 cm visoko.

Zelo dobro je, da obrezane divjake preden jih sadimo, po¬
stavimo v kako posodo ali v zemlji izkopano kotanjo, kjer pri¬
pravimo redko mešanico iz ilovice, kravjaka in vode. To je po¬
sebno potrebno, ako sadimo ob toplem, vetrovnem in bolj suhem
vremenu. Kjer sade veliko tisoč divjakov, si delo razdele. Naj¬
bolj izvežban delavec, oziroma prvi delavec obrezuje divjake
(razbrani morajo biti že prej), moški delajo jamice, otroci obre¬
zane divjake raznašajo in polagajo poleg jamic, ženske pa sade.

Pri dolgih vrstah je posebno paziti, da vrvice ne premakne¬
mo, ko delamo jamice. Zato jo je treba na več mestih s kljukastimi
klini pritrditi k zemlji. — Jamice delajmo z ravno lopato na ta
način, da jo navpično zabodemo v zemljo od treh strani in vsako¬
krat privzdignemo iz nje prst, ki se nakopiči poleg jamice. Sadi¬
lec naj najprej jamico po potrebi z roko poglobi ali tudi malo
zasuje, potem z levico postavi divjak na pravo mesto v pravo
višino tik ob vrvici natančno navpično, z desnico hitro naravna
korenine, jih zasuje z rahlo svežo prstjo, ki jo nagrabi okrog
jamice. Ko divjak že sam stoji, naj ga še enkrat naravna v pra¬
vilno, popolnoma navpično lego, nekoliko potrese, da pride zem->

123

lja med korenine, in nazadnje z obema rokama pritisne od zgo¬
raj zemljo na korenine. Potem pa naj gre takoj dalje k naslednji
jamici. Za njim pride pa še delavka, ki popolnoma zasuje jamice
in poravna zemljo. Ko se delavci privadijo, gre delo jako hitro
in-uspešno od rok. Po potrebi lahko sadimo obenem dve, tri
vrste. Gledati je samo na to, da so delavci pravilno razvrščeni,
da niso drug drugemu napoti.

Saditi moramo le ob vedrem vremenu, ko je zemlja osehla,
nikdar ne v dežju ali ko je še toliko mokra, da se gazi po zemlji¬
šču. V hudi suši tudi ni, da bi sadili. Čim več divjakov jmamo
posaditi, tem bolj moramo hiteti, oziroma delo tako urediti, da
gre hitro pa dobro od rok. V malih šolskih ali domačih drevesni¬
cah, kjer posadimo le par sto divjakov, delamo bolj počasi in še
bolj pazimo na to, da je drevje tudi v vrsti v popolnoma enakih
razdaljah* Ako imamo dovolj dobrega komposta, ni napačno, ako
ga vsujemo po eno lopato h koreninam vsakega divjaka. To
veliko pomaga, da se rastlina prime in takoj začne dobro rasti.

Prav tako sadimo tudi podlage za pritlično sadno drevje
(kutine, dusence itd.).

Ko je drevesnica zasajena, nimamo do julija ali do začetka
avgusta meseca z njo nobenega drugega dela, kakor da jo po
potrebi plevemo in parkrat okopljemo. Pletev in okopavanje sta
tako važni opravili, da ju nikakor ne smemo zanemariti, ker
zlasti z okopavanjem najbolj pospešujemo rast in razvoj mladih
rastlin.

Ako je vse v redu, se do konca julija meseca divjaki tako
razvijejo in razrastejo, da jih v avgustu že lahko cepimo z oče¬
som (o k u 1 i r a m o). Kako je to delo izvršiti, je popisano na
strani 79.

Na jesen je dobro drevesnico ograditi, ako je nismo že prej.
Neogibno potrebno pa to vendar ni, ker zajec divjakom čez zimo
postriže le vršičke, ki jih moramo itak drugo pomlad odstraniti.
Le ako ne bi bilo nič snega, bi utegnil narediti večjo škodo, ker
bi oglodal debelca. Vendar pa se to le redkokdaj primeri.

g) Drugo leto. Vzgoja debla.

Prvo delo, katero moramo izvršiti prav rano na pomlad
(vsaj do sv. Jožefa), je to, da prirežemo okulirane divjake v dre¬
vesnici na čep. To mora izvršiti vešč in kolikor toliko vajen dela-

vec. S škarjami v rokah gre po vrsti od drevesca do drevesca.
Najprej pogleda, če se je okulacija sponesla. Ako je oko napeto
in zdravo, odreže debelce kakih 10—15 cm nad žlahtnim očesom.
Obenem obreže vse stranske poganjke na ostalem čepu, ki ga

Pod. 32. Okulant maja meseca,
a poganjk iz žlahtnega oč >sa, b čep,
h kateremu privežemo pri c žlahtni
poganjk. Pri črti se avgusta meseca
odreže čep.

Pod. 33. Na mestu s cepičem
cepljeno drevesce maja meseca.
Poganjk a pustimo za vzgojo debla,
stranjska poganjka b in c priščip¬
nemo. Ko cepljenec toliko odraste,
je čas prerezati vezi.

pustimo zato, da pozneje nanj privežemo poganjke iz žlahtnega
očesa. Vse tiste divjake pa, na katerih se okulacija ni sponesla,
pustimo neobrezane. Na ta način se najbolj ločijo od drugih in
jih pozneje lahko najdemo, ko jih moramo čimprej pocepiti s
cepičem.

125

Kdor v prejšnjem letu ni okuliral, je njegovo prvo delo v
drugem letu, da divjake počepi s cepičem. Popolnoma napačno
bi bilo s takimi divjaki čakati do prihodnjega avgusta, češ, da bi
jih takrat okulirali. Avgusta drugega leta so že tako debeli, da
jih jako težko cepimo z očesom in je požlahtnitev zelo dvomna.

Vzemimo torej oba primera, da so namreč divjaki okulirani
ali pa spomladi cepljeni s cepičem. Ko okulante obrežemo na
čep, potem drevesnico prav temeljito okopljemo in šele potem
pocepimo, kar se ni prijelo. Isto velja tudi za onega, ki ni prešnje
leto nič okuliral in hoče vse pocepiti na mestu s cepičem. Torej
najprej okopati in potem šele cepiti! Zakaj ne narobe, vsak
lahko sam razbere.

V drugi polovici aprila meseca se začno važna opravila v
drevesnici. Okulirana in s cepičem cepljena drevesca začno odga¬
njati, pa ne samo žlahtna očesa in cepiči, ampak tudi vse polno
spečih očes po divjaku. Najmanj enkrat na teden je treba iti od
drevesca do drevesca in odstraniti (omandati) vse poganjke iz
divjaka. Zato ni treba nikakega orodja. Mehke poganjke, ki so
komaj kak centimeter dolgi, kar z roko obrijemo. Paziti pa je
treba zlasti pri okulantih, da po neprevidnosti ne odtrgamo žlaht¬
nega poganjka, ki se vobče sicer dobro loči od divjih.

Do srede maja meseca so nekateri žlahtni poganjki na oku¬
lantih že 15—20 cm dolgi. Ker se sami od sebe nočejo obrniti
navzgor, ampak rastejo bolj ali manj na stran, jih moramo prive¬
zati k čepu. V to svrho previdno z levico pritisnimo žlahtni poga¬
njek k čepu, z desnico ga pa s koščkom rafije privežimo, da stoji
popolnoma pokoncu. Glej podobo!

Vsi žlahtni poganjki se pa ne razvijajo enako. Eni so n. pr.
že dolgi 20 cm, ko drugi komaj dobro odganjajo. Zato traja to
delo ves maj in celo v junij, preden so vsi poganjki v redu. Pri
tej priliki vedno iznova obrežimo poganjke iz debla. Samo pri
kutinah,  na katerih so okulirane hruške, pustimo na vrhu
čepa en poganjek iz kutine, ki ga pozneje priščipnimo. Ko bi
kutine do čistega obrili, bi se marsikak čep posušil prav do žlaht¬
nega poganjka, to bi mu pa zelo škodovalo.

Drevesec, ki so požlahtnjena s cepiči, tudi ne smemo poza¬
biti. Da moramo vestno odstranjevati poganjke iz divjaka, je
samo ob sebi umevno. Iz cepiča pa požene navadno več poganj¬
kov, potrebujemo pa za deblo samo enega. Zato naj raste naj-

126

lepši, (navadno zgornji), drugim pa priščipnimo vršičke nad 4.,
5. listom.

Vsa ta dela nadaljujmo neumorno vso pomlad. Šele pozneje
junija in julija meseca, ko se žlahtni poganjki že bujno razvijajd,
poneha poganjati deblo, zato pa tem veseleje rastejo okulanti in
cepljenci. Ker ima drevo samo eno deblo, zato naj v drevesnici
raste samo po en poganjek.

Menda ni treba še posebe poudarjati, da mora biti dreves¬
nica vedno čista in opleta in večkrat temeljito okopana. Čim več¬
krat jo okopljemo, tem bolj. pospešujemo drevescem rast, ker
prihaja dovolj, zraka do korenin in vlaga ostaja v zemlji.

Avgusta meseca porežimo pri okulantih čepe. Kako to izvr¬
šimo, moramo vsaj enkrat videti. Oster, močan vrtnarski nož je
edino pravo orodje za to delo.

Ako je drevesnica v redu, zrastejo okulanti in požlahtnitve
s cepiči do jeseni do 1 m 50 cm visoko. Čim bolj enakomerne
divjake smo sadili, tem bolj enakomerno rast imajo tudi žlahtni
poganjki.

Drevesca, ki so namenjena za pritlično drevje, je v drugem
letu opravljati popolnoma tako kakor visokodebelna.

Jeseni drugega leta mora biti drevesnica ograjena, drugače
je zaman vsako delo.

h) Tretje leto.

V tretjem letu vzgajamo debla nadalje. Ako smo v drugem
letu izvršili vsa v prejšnjem odstavku našteta dela, nimamo v
tretjem letniku drevesnice na pomlad drugega opravka, nego da
jo pregledamo in nekatere malenkosti obrežemo. Primeri se
lahko, da iz kateregakoli vzroka prejšnjo jesen nismo porezali
čepov pri okulantih. Zadnji čas je, da to delo izvršimo takoj pom¬
ladi, da se rane potem čez leto zarastejo (zalijejo).

V prejšnjih časih so enoletne cepljence na pomlad skrajše¬
vali, češ, da bi potem krepkeje pognali. Dandanes ne ravnamo
več tako, ker vemo, da dobimo iz vrhnega brsta najlepši in naj¬
krepkejši podaljšek, ki tudi ravno raste. Poganjek iz stranskega
popa naredi pa na deblu vedno večjo ali manjšo krivino, zato je
tudi deblo kljukasto. Edino če bi vrhnji del cepljenca pozebel,
ga odrežimo do prvega živega očesa. Skrajšajmo izjemoma tudi
tiste cepljence, ki so zrasli kljukasto, ker na ta način izravnamo
mlado debelce, ako ga na pravem mestu obrežemo.

127

Navadno so cepljenci ravni in popolnoma gladki. Včasih
se pa le primeri, da se kako posebno močno debelce že prvo leto
obraste (zlasti pri nekaterih vrstah, n. pr. pri čeliniju). Take
stranske poganjke odrežimo pomladi takoj gladko z ostrim
nožem. Na drevescih, ki so cepljena s cepičem, obrežimo vse
stranske poganjke, ki so bili prejšnje leto le pincirani.

Ko smo s temi deli gotovi, je treba drevesnico takoj teme¬
ljito okopati. Konec aprila meseca začno cepljenci poganjati.
Odtlej nič več ne ločimo
okulantov od drevesc, ki
so vcepljena s cepičem.

Z obojimi ravnamo po¬
polnoma enako. Vrhnje
popje odžene najprej in
najmočneje. Gibati se
začne pa tudi stransko
popje, zlasti proti vrhu.

Vrhnji poganjek pa naj
raste popolnoma po svoji
volji. Stranskim poganj¬
kom po deblu priščipni- V
mo (pincirajmo) vršičke,' 1 ->’
ko so prilično 15 — 20 cm
dolgi. Popolnoma na¬
pačno bi bilo, ako bi
jih obrili ali gladko po¬
rezali. Ti poganjki so
za razvoj in okrepitev
debla jako važni. Po- Pod. 34. Sadno drevje v drevesnici koncem
polnoma jih odstranimo drugega leta. Pri b se drevje prireže v krvno,
šele 3. ali celo 4. leto (po Spodnji poganjki ob deblu se obrežejo do a.
cepljenju). Ker pa ti po¬
ganjki ne zrastejo vsi obenem, ampak naraščajo polagoma drug za
drugim skozi ves maj in junij, je treba pregledati drevesnico naj¬
manj vsakih 14 dni ter pincirati, kar je doraslo do prej označene
dolžine. Pozneje poleti odženejo najprej pincirani stranski poganjki
iznova večkrat celo iz 2, 3 očes. Take poganjke moramo drugič
pincirati na ta način, da s škarjami odrežemo ves drugi naraščaj
do najnižjega poganjka, temu pa nazadnje odščipnemo še vrši¬
ček.

128

Med letom je treba drevesnico okopati najmanj še dvakrat
ali celo trikrat.

Ako je zemlja primerna in ni kake uime, zrasto cepljenci
do jeseni do 2 m višine in še čez.

Vzgoja debla je gotova vsaj pri večini cepljencev.

i) Četrto leto. Vzgoja vrha.

Pri rednem razvoju je namenjeno 4. leto vzgoji vrha.
Redkokdaj se sicer razvije prav vse drevje tako, da bi bile
dvoletne žlahtne šibe nad 2 m visoke. Toda nič ne de, ako kako
drevesce zaostane. Večina je odločilna in po njej uravnavajmo
opravila v drevesnici.

Takoj, ko odleze sneg in se zemlja malo osuši, začnimo s
temi opravili. Najprej z nožem gladko obrežimo po deblu spodnje,
močnejše stranske poganjke (garnituro), šibkejše in više ležeče
pa še pustimo. Ako hočemo vzgajati visokodebelno drevje (s
1-80 m visokim deblom), skrajšajmo vsako dovolj razvito dvo¬
letno šibo na približno 1-90 m — 2 m višine, merjeno od tal.
Ako pa hočemo imeti nizka debla (1-20 — 1-50 m visoka), skraj¬
šajmo drevesce na 1-30 m — 1-60 m — 1-70 m. Za nizkodebelno
drevje uporabimo lahko šebkejša drevesca, ki nimajo zadostne
višine za visoko deblo. Pri tem skrajševanju moramo paziti, da
ostane na koncu na enoletnem lesu 6—7 krepko razvitih očes,
iz katerih poženejo poganjki za prihodnji vrh.

Ko je prirezovanje za vrh končano, drevesnico zopet teme¬
ljito okopljimo!

Maja meseca se začne zopet važno delo. Drevje krepko od¬
ganja, poganjki se kažejo na ugodnih pa tudi na neugodnih
mestih. Vešča drevesničarjeva roka mora poseči vmes in urav¬
navati rast, da se vrši tako, kakor je za nadaljnji razvoj po¬
trebno. Vsa ta dela pa niso vezana na kak določeni rok, ker
vsako drevo raste in se razvija drugače. Zato je. treba, da prihaja
drevesničar prav pogosto vse poletje^ drevesnico.

Najprej naj pogleda k tlom, ali drevo ne poganja iz kore¬
nine ali iz divjaka. Take poganjke je treba vselej odrezati v živo
pri korenini ali pri deblu. Potem naj pregleda deblo od tal do
vrha in polagoma v presledkih odstranjuje vse debelejše stran¬
ske obrastke, začne naj pa vselej na spodnjem delu debla. Kar
pa še pusti, naj pincira na nekoliko listov. Lepo zrasla in dovolj

129

močna debla, na katerih se tudi vrh povoljno razvija, otrebimo
do avgusta popolnoma stranskih poganjkov.

Posebno pa je treba opazovati in naravnavati razvoj vrhnjih
poganjkov, ki so namenjeni za krono. Bujno rastoče drevje
požene več poganjkov, nego mu jih je treba. Štejemo pa te po¬
ganjke od zgoraj navzgol do šestega, kvečjemu do sedmega; vse
niže rastoče pa pinciramo na 4—5 listov. Med dobro napredujo¬
čim drevjem je pa vedno tudi nekaj, včasih celo zelo veliko
takih dreves, ki ne uspe¬
vajo povoljno. Pri mar¬
sikaterem odžene samo
vrhnje oko, pri drugem
poleg tega še po eno
ali dve stranski. Četrto,
peto in šesto oko pa
rado ostane gluho. Ako
je še zgodaj spomladi
(maja in junija), poiz¬
kusimo gluho brstje po¬
živiti ali prisiliti, da
odžene na ta način, da
1 cm nad dotičnim oče¬
som naredimo streh asto
ali polkrožno zarezo v
•lubje. Včasih pomaga,
večkrat pa tudi ne.

Z opisanimi deli
se vestni drevesničar
ukvarja vse poletje. Po¬
leg tega mora pa seveda
skrbeti, da je drevesnica
vedno v pravem času

opleta in okopana in da se ne zaplode v njej listne uši.

Na jesen se vidi uspeh napornega štiriletnega dela. Večina
drevja ima zastavno, ravno, gladko deblo in lepo razvit vrh, ob¬
stoječ iz 6—7 somerno razvrščenih enoletnih poganjkov. Tako
drevje je godno za presajanje na stalno mesto. Le nekaj malega
je nerazvitih drevesc s prešibkim deblom in nepopolnim vrhom.
Te navadno pustimo še 6no leto v drevesnici. Ako nam je pa
veliko za prostor, jih zavržemo. Oddajati bi jih pravzaprav ne smeli.

9

Pod. 35. Sadno drevje v drevesnici koncem
tretjega leta po cepljenju. Vzgoja vrha.

Praktični sadjar.

130

Marsikdo bo morebiti mislil, da je težko doseči take uspehe.
Jaz pa trdim, da prav lahko, ako so vsi spredaj omenjeni pogoji
izpolnjeni, zlasti kar se tiče zemlje in obdelovanja, in pa ako
ni kake posebne uime.

Kdor pa zasaja drevesnico v mokro ali sicer neprikladno,
pusto, zanemarjeno in negnojeno zemljo ali na grede, kjer je že
večkrat raslo sadno drevje (po šolskih vrtovih, podružniških
drevesnicah), ali kdor se premalo briga za točno in vestno ob¬
delovanje in oskrbovanje, naj nikari ne pričakuje opisanih uspe¬
hov. Tudi zajec, voluhar, krvava uš, listne uši, toča, hude zime,
nepričakovano velik sneg, prevelika moča uničijo večkrat ves
pridelek ali ga pa vsaj močno oškodujejo.

Nekatere sadne vrste so občutljive in rade pozebejo že v
drevesnici, ako jih cepimo pri tleh, druge imajo slabo rast in je
težko iz njih vzgojiti lepo deblo. Take vrste cepimo v vrh. V to
svrho gojimo deblo iz kake trdne, lepo rastoče vrste (glej
str. 132). Spomladi četrtega leta pa vzgojena debla precepimo
1-80 m od tal s tisto vrsto, ki ni bila primerna za deblo. Ako
hočemo na ta način dobiti prav lepe vrhove, jih moramo gojiti
dve leti. Zato traja vzgoja sadnega drevja z dvojnim cepljenjem
navadno pet let. Zadnje čase opuščajo ta način vzgoje vedno bolj,
ker ima poleg tega, da traja eno leto dalje, še druge slabe
posledice.

j) Pripombe o vzgoji pritličnega sadnega drevja.

Pritlično drevje se v drevesnici do konca drugega leta prav
nič ne razlikuje od visokodebelnega. Spomladi tretjega leta pa
enoletne cepljence, ki so namenjeni za pritlične oblike (za pira¬
mide, grmiče in vsakovrstne palmete), prirežimo za dotično
obliko. Ako hočemo vzgojiti piramide (posebno pri hruškah) ali
sadne grmiče (pri jablanah), skrajšajmo cepljence na prilično
1/2 m višine. Pri tem pa pazimo, da ima tako skrajšani cepljenec
na koncu 6 ali 7 dobro razvitih očes, iz katerih naj se vrh razvije
prav tako, kakor je bilo prej opisano pri visokodebelnem drevju.
Vrhnje oko naj bo na tisti strani, kjer je bil čep, ki smo ga
odrezali prejšnje poletje. Nad četrtim, petim in šestim očesom,
ako štejemo od vrha navzdol, je vsekakor treba napraviti pol¬
krožno ali strehasto zarezo, da oko tem bolj gotovo odžene. Sicer
je pa vrh pritličnega drevesa veliko laže vzgojiti nego visoko-

131

debelno, ker tako močno skrajšani (na y 2  m ) cepljenci kaj radi
poženejo iz zgornjih očes dovolj poganjkov, tako da jih je včasih
še preveč in moramo neugodno in prenizko rastoče odstranjevati,
oziroma pincirati.

Na podoben način goje po drevesnicah tudi polmete in
sicer navadno z eno samo preprosto, temeljno obliko, iz katere
se dado potem na stalnem mestu razviti poljubne umetne, pra¬
vilne in naravne nepravilne oblike.

Za palmete namenjene enoletne cepljence spomladi 3. leta
skrajšamo na prilično 35—40 cm višine. Za palmeto potrebujemo
pa samo 3 očesa, od katerih naj bo, vrhnje obrnjeno proti vrsti,
spodnji dve pa po možnosti blizu skupaj na obeh straneh vrh¬
njega očesa. Iz njega požene podaljšek debla), iz stranskih dveh
pa dva enaka na nasprotnih straneh rastoča poševna poganjka.
Vse druge poganjke po deblu na kratko pincirajmo in pozneje
gladko odrežimo. Na jesen 3. leta dobimo na ta način drevesca,
iz katerih se lahko vzgoje vse oblike.

Pritlično drevje je konec tretjega leta navadno godno za
presajanje na stalno mesto. Napačno bi bilo, ko bi ga še četrto
ali celo peto leto pustili v drevesnici. Vedeti moramo namreč,
da je treba pritlično drevje dalje gojiti na stalnem mestu, in čim
mlajše pride na svoj cilj, tem rajše se ukloni volji svojega goji¬
telja in tem lepše uspehe dosežemo z njim. *

Preden končamo to kratko razpravico o vzgoji sadnega
naraščaja, moramo pojasniti še neko važno zadevo, ki je sad¬
jarji navadno ne upoštevajo dovolj.

V prejšnjih časih so drevesnice prirejali na ta način, da
so določen prostor najprvo trdno ogradili in ga potem v večjih
ali manjših kosih zasajali. V nekaj letih je bil zasajen. Drevje
je po večini dobro uspevalo. Ko so prve letnike izpraznili, so jih
včasih takoj zasadili iznova ali pa čez eno, kvečjemu čez dve
leti. Drugi rod je bil že vidno slabejši kljub vsej oskrbi in vest¬
nemu obdelovanju. To se je pa ponavljalo dobo za dobo. Tretji,
četrti rod je popolnoma odrekel, dasi je zemlja včasih počivala
po tri ali še več let. To so tako zvane stalne drevesnice.

V novejši dobi drevesničarji ne ravnajo več tako. Dan¬
danes velja temeljno načelo, da vzgajajmo sadno drevje vedno
na novi, od sadnega drevja neizrabljeni zemlji, ki naj p prej
temeljito pripravimo z globokim obdelovanjem, z gnojenjem in

9*

132

š pridelovanjem okopavin, da tudi plevel zatremo. Zato dandanes
za drevesnice tudi ni treba dragih stalnih ograj. Ogradimo jih
le začasno in toliko, da ne more do drevja živina, zlasti pa ne
zajec. Kadar je drevesnica izpraznjena, porabimo ograjo drugje,
zemljišče pa obrnemo za druge kulture (njiva, travnik). S takim
ravnanjem pridelujemo lahko neprestano prvovrstno robo, ako
imamo namreč dovolj primernih zemljišč, da se moremo po¬
ljubno gibati. To so premične ali nestalne dre¬
vesnice.

46. Sadne vrste za vzgojo debel.

Znano je, da včasih cepijo v drevesnicah dvakrat. S pr¬
vim cepljenjem pri tleh hočejo hitro, navadno v dveh letih,
vzgojiti trdno, neobčutljivo, pa tudi ravno in močno deblo, ne
glede na sadno vrsto. Z drugim cepljenjem pa drevo šele po-
žlahtnijo — to je, vcepijo vrhu debla tisto vrsto, ki jo hočejo
imeti in katera bi bila dala slabo deblo, ko bi jo bili cepili
pri tleh. Iz cepiča vrhu debla se razvije drevesni vrh, in le
po tej vrsti, ki je cepljena v vrhu, dobi drevo ime, ne glede
na to, kakšne vrste je deblo.

Sadna vrsta, ki jo hočemo uporabljati za vzgbjo debel,
mera imeti tri glavne lastnosti: 1. rasti mora hitro in močno,
a ne predolgo v jejsen, da les dobro dozori;, 2. rasti mora
kolikor možno ravno in pokonci; 3. mora biti tako neobčut¬
ljiva za mraz, da v najhujših zimah in v najslabejših legah ne
pozebejo vrlini (terminalni) popi enoletnih požlahtnjencev.

Kakor je mnogoletna izkušnja pokazala, imajo te last¬
nosti zlasti nekatere domače sadne vrste. Za jabolčna debla
priporočamo tri na vse strani preizkušene vrste, in sicer
grmski divjak, gorenjske dvorarje in sivke. Grmski divjak
sicer ne raste tako ravno kakor sveča, pa vendar dovolj lepo;
zato pa ima krepko, močno rast in je popolnoma neobčutljiv
za najhujši mraz. Ravno 'tako izvrstni so dvorarji in sivke,
ki jih cepijo že desetletja gorenjski drevesničarji. Še nikdar
se ni zgodilo, da bi jim bil pozebel le en sam pop.

Izmed žlahtnih jabolčnih vrst uporabljajo drevesničarji
za vzgoja debel naslednje: C e 11 i n i, H a r b e r t o v o r e -
neto, boskoopski kosmač, Damasonov k o -
smač in landsberško reneto.  Tudi te vrste so raz-

133

meroma neobčutljive in rasto ravno in dovolj močno in hitro,
posebno Herbertov a reneta in Cellini. Vendar pa jih glede
trdnega zdravja daleč prekašajo prej naštete tri domače vrste,
ki jih Iposebno priporočam jpred vsemi drugimi. 'Cepiče od
grmskega divjaka je lahko dobiti na kmetijski šoli na Grmu,
od dvorarjev in sivk pa v Dorfarjih n. pr. pri Andreju Haf¬
nerju št. 14 (pošta Škofja Loka). Seveda ne smemo pozabiti,
da so to bolj ali manj divjaki, namenjeni samo za deblo. Treba
je torej zelo paziti, da jih vse precepimo v vrhu, ker sicer bi
širili ničvredno blago. Ako pa vzamemo za debla naštete
žlahtne vrste, ni nikaka nesreča, ako tu ali tam ostane kako
drevo neprecepljeno, ker so te vrste tudi same ob sebi dobre.

Zlata parmena je popolnoma nerabna za vzgojo debel,
ker je neznansko občutljiva in v mrzlejših krajih in htidih
zimah prav gotovo pozebe.

Za hruškova debla so najboljše moštnice, ki imajo močno
in čvrsto rast. W e i 1 e r j e v a moštnica  je v tem oziru
že znana in preizkušena. Dobro bi bilo v to svrho preizkusiti
tudi druge domače moštnice, kakor n. pr. rumenko, čmivko,
strdenko. Izvrstna debla imajo tudi nekatere žlahtne hruške.
Preizkušene so Gellertovka, avranška, Poiteau
(izgovori Poato!), p a s t o r j e v k a, w i 11 i a m o v k a ,
dvorna maslenka i.dr.  Salcburška, ki je bila dosedaj
v nekaterih drevesnicah vpeljana, ni za rabo, ker v hudih
zimah pozebe. Tudi avranška  ni popolnoma zanesljiva.

Češnje cepijo navadno samo enkrat, in sicer v vrh, debla
vzgajajo pa naravnost iz divjaka.

Češplje in slive cepijo navadno samo pri tleh, ker so
iz večine neobčutljive in imajo dobro rast. Za vrste pa, ki
počasi in šibko rasto, cepijo za deblo lovvensko lepotico. Isto
velja za marelice, ki jih navadno goje le kot visokodebelno
drevje.

Breskve cepimo skoro vedno samo enkrat, in sicer pri
tleh, ker jih najraje gojimo v pritličnih grmičih ali kvečjemu
kot nizkodebelno drevje.

Pri izberi vrst za vzgojo debel naj velja vedno temeljno
načelo: Čim bolj divjo vrsto vzamemo za deblo, tem bolj ne¬
občutljiva je za mraz, pa tudi za vse živalske in rastlinske
zajedalce.

134

47. Domače drevesnice.

Še pred malo leti so naše drevesnice pridelovale dovolj
sadnega naraščaja, tako da ga kako pomlad celo oddati ni bilo
mogoče. Niti zastonj včasih naši ljud’e niso marali sadnega
drevja. Odkar so se jeli pa bolj zavedati, kako važno je sadjar¬
stvo, zlasti za nekatere pokrajine naše domovine, so začeli bolj
pridno segati po njem.

Mali posestnik, ki potrebuje na leto po par dreves, si bo
že pomagal na ta ali oni način. Nekaj bo razdelila vsako leto
kmetijska družba, nekaj se bo dobilo morebiti vendar še s šol¬
skih vrtov, nekaj bodo pridelale podružniške in okrajne dreves¬
nice, kolikor jih bo še ostalo, in kmetijske šole, nekaj se bo
cepilo pa doma.

Težavnejše stališče ima pa večji posestnik, ki bi rad
zasadil obširnejše prostore in bi potreboval naenkrat 100, 200
ali še več dreves določenih vrst. Taki posestniki si ne bodo nič
opomogli z našimi sedaj obstoječimi malimi drevesnicami, ker
se posamezniku ne more dati kar na stotine dreves, drugim pa
nič. Prav tako ne bo nič s trgovskimi drevesnicami, ki še v prej¬
šnjih rednih razmerah niso mogle vedno postreči, kakor so na¬
ročniki želeli.

Ali ne bi kazalo, da si tak večji posestnik priredi primerno
domačo drevesnico in si sam vzgoji sadno drevje, kolikor ga po¬
trebuje za svoje posestvo?

Doslej je sicer veljalo splošno načelo, naj sadni naraščaj
vzgajajo izključno le za to urejeni zasebni in javni zavodi, dre¬
vesnice, ki imajo za ta posel nalašč izšolane in izurjene ljudi,
sadjarji naj pa v teh zavodih drevje kupujejo. To načelo je
seveda pravo in tako se je tudi ravnalo povsod, kjer so urejene
sadjarske razmere. Če pa vpoštevamo sedanji drevesničarski
položaj in pa veliko potrebo sadnega naraščaja, pa mislim, da
ne bo v škodo sadjarstvu, vsaj pri nas ne, ako izjemoma krenemo
v stran in priporočamo — seveda samo večjim posestnikom in
samo za lastno potrebo — domače drevesnice.

Vem, da bo marsikdo zmajal z glavo, ko bo to bral, zlasti
drevesničarji po poklicu se gotovo ne bodo strinjali z menoj.
Ako pa gremo stvari do dna in sodimo popolnoma nepristransko,
moramo priznati, da prednosti pravilno urejene domače dreves¬
nice desetkrat odtehtajo prednosti trgovskih drevesnic. Umeje

135

se menda samo ob sebi, da mora imeti tako drevesnico v rokah
vesten in zanesljiv gospodar, ki nekoliko razume o stroki in ki
ima posebno veselje in nagnenje do sadjarstva.

Pred vsem moramo poudarjati, da 'zraste mlado sadno
drevje v domači drevesnici v tistem podnebju in v taki zemlji,
kjer bo pozneje raslo na stalnem mestu. So sicer sadjarski
veljaki, ki trdijo, da podnebje in zemlja, v kakršni raste drevo
v mladosti v drevesnici, nič ne vplivata na poznejšo rast. Vsak¬
danja izkušnja nam pa vendar kaže, da uspeva drevje iz raznih
krajev, ki je y sicer enako lepo razvito in posajeno v enake raz¬
mere, različno. Takisto je vsak praktik prepričan, da doma vzgo¬
jeno drevje uspeva najbolje.

Druga važna prednost domačih drevesnic je pa ta, da lahko
popolnoma zanesljivo izberemo in vzgojimo take vrste, ki jih
hočemo imeti, in cepiče sami narežemo na odraslih, rodovitnih,
brstnatih drevesih. Zlasti velja to za domače vrste, ki so veliko¬
krat boljše nego marsikatera žlahtna, katerih pa ne dobimo v
nobeni drevesnici. Pa tudi drugih navadnih vrst večinoma trgov¬
ske drevesnice nimajo toliko v zalogi, da bi lahko oddajale kar
na tisoče dreves ene in iste vrste. Poleg tega so trgovske dre¬
vesnice včasih kaj nezanesljive glede izbire naročenih vrst.

Prezreti ne smemo dalje, da bo doma vzgojeno drevje
veliko cenejše nego kupljeno v drevesnici in da se z domačo
vzgojo izognemo vsem nevarnostim, ki jim je izpostavljeno drevje
pri prevozu itd. Mislimo si, da bi kdo potreboval za svoje pose¬
stvo 200 jablan. Ako jih naroči v drevesnici in jih sploh dobi,
ga bodo veljale z vsemi stroški vred najmanj 1000 Din. Ako pa
jih vzgoji v domači drevesnici, bo imel komaj dobro polovico teh
stroškov, in sicer, ako bi delal s tujimi ljudmi. To nam pojasni
preprost proračun. Ker moramo računati, da imamo v drevesnici
10—20% odpadka in hočemo saditi na stalno mesto samo naj¬
lepše izbrano drevje, priredimo domačo drevesnico za 300
jablan. Proračun po sedanjih cenah bi bil naslednji:

1. Najemnina ozir. odškodnina od 100 kvadr. metrov

zemljišča za 4 leta po 10 Din.40 Din

2. 300 jabolčnih divjakov I. po 25 Din za 100 ....  75 „

3. Priprava zemljišča in zasajenje .......  20 „

4. Požlahtnjevanje (cepljenje) pavšalno.50 „

Odnos 185 Din

136

Prenos 185 Din

5. Štiriletno oskrbovanje (pletev, okopavanje, obrezo¬
vanje, zatiranje škodljivcev i. t. d.) letno po 50 Din 200 „

6. Ograja.  Obraba žične mreže kakih 50 m po 5 Din 250 „

Skupaj 535 Din

Konec 4. leta ima torej za 5 3 5 Din recimo najmanj 2 0 0
izbranih dreves  za presajanje na stalno mesto.

Edina neugodnost, ki bi utegnila koga plašiti, je zamuda
časa, ker izgubimo namreč z domačo vzgojo 4 leta. Toda to navi¬
dezno izgubo izravna zopet neprecenljiva prednost, da imamo
drevje doma, da ga sadimo lahko o pravem času in nam ni treba
čakati ga in trpeti škode vsled pozne odpošiljatve, počasnega
prevoza in poškodb na železnicah. Drevje, ki ga izkopljemo iz
domače drevesnice pozno jeseni ali zgodaj spomladi, marca me¬
seca, ter ga takoj ob ugodnem vremenu presadimo na stalno
mesto, je dvakrat toliko vredno, kakor presušeno, vse
obtolčeno in polomljeno  drevje, ,ki ga dobimo iz dre¬
vesnice konec aprila ali celo v maju. Izguba časa s štiriletno
vzgojo hodi ob sedanjih razmerah pa še manj vpoštev, ker bi
sicer morali čakati vsled pomanjkanja drevja še več let.

Pri domači drevesnici se nam je pa posebno bati dveh
reči, ki nam lahko popolnoma uničita vse nade, to je toče in
voluharja. Vseh drugih vremenskih nezgod ter živalskih in rast¬
linskih škodljivcev se pa že ubranimo, ako imamo odprte oči,
dobro voljo in potrebno skrb.

Domače drevesnice priporočamo le izjemoma in samo več¬
jim posestnikom, ki bi radi svoje zemljišče naenkrat zasadili s
sadnim drevjem, ki ga pa potrebno množino in primerne kako¬
vosti naenkrat ne morejo dobiti v nobeni bližnji drevesnici. Ni¬
kakor bi pa ne mogli odobravati ustanavljanja takih majhnih
drevesnic v trgovske namene. Domače drevesnice kaže prire¬
jati dalje samo v takih krajih, kjer je sadjarstvo res važna kme¬
tijska panoga, kjer so podnebne in talne razmere toliko ugodne,
da se v tem oziru ob količkaj rednih vremenskih razmerah ni
bati nobene ovire.

Najbolj merodajen za povoljen uspeh je pa posestnik sam.
Le tisti, ki ima poleg primernega zemljišča tudi posebno veselje
do sadjarstva in potrebni zmisel za napredek v tej panogi, doseže
uspeh. Kdor je obiskoval kako kmetijsko šolo ali se udeležil

/

137

sadjarskega tečaja ali kdor je imel sicer priliko, da je dobil
potrebni pogled v drevesničarstvo, bo imel z domačo drevesnico
prav lahko delo. Kdor pa sam nima potrebnega znanja, si mora
že vnaprej zagotoviti kako drugo veščo osebo, ki mu bo poma¬
gala s svetom in morebiti tudi s dejanjem, n. pr. v sadjarstvu
šizvežbanega učitelja, kakega učenca kmetijske šole itd. Glavni
pogoji pa so in ostanejo veselje in ljubezen do reči ter vztraj¬
nost in odločnost.

Pojasniti hočemo še na kratko, kako se je lotiti dela, da
se dobro obnese in da posestnik doseže vse tiste prednosti, ki
jih lahko dosežemo z domačo drevesnico. Najprej je treba do¬
ločiti, koliko dreves potrebujemo za svoje posestvo ip pa katera
plemena bomo gojili. Ker v vsaki drevesnici nekaj drevja za¬
ostane v rasti, oziroma pogine, moramo določiti prilično 20 do
30% dreves več nego jih v resnici potrebujemo. To je potrebno
■■tudi zaradi tega, da pozneje lahko izbiramo in sadimo na stalno
mesto samo prvovrstna drevesa brez vsake hibe. Kdor bi po¬
treboval torej 100 dreves, naj sadi 120—130 dreves. Na vsak
kvadratni meter računimo po 3 drevesa. Po tem merilu lahko
določimo velikost prostora za vsako poljubno število dreves.
Glede plemen svetujemo vobče vzgajati največ jablan in le
nekaj malega hrušek.

Posebne važnosti je kakovost zemlje. Pred vsem poiščimo
prostorček z zelo rodovitno, pregnojeno, srednje lahko, obde¬
lano zemljo v odprti solnčni legi, kjer ni še nikdar raslo sadno
drevje. Najboljši prostor bi dobili na kaki dobri njivi, na zelj-
shku, večjem zelenjadnem vrtu itd. Nikdar pa ne zasajajmo dre¬
vesnice na kaki ledini, celini ali celo na sadnem vrtu med od¬
raslo sadno drevje, kakor vidimo tu* in tam po deželi. Ogibati
se je tudi jako vetrovnih in mrzlih leg, kjer nam vihar in po¬
zeba lahko naredita veliko škodo. Ni napačno, ako je drevesnica
blizu doma, da jo imamo vedno pri rokah, ko je treba opraviti
to ali ono delo. Pri izbiri prostora je naposled zelo važno, da
se po možnosti ognemo voluharja ali krtice. Kjer pogosto na¬
letimo na tega škodljivca, tam nikakor ne kaže zasajati dre¬
vesnice.

Prostor za drevesnico je treba vsekakor že na jesen glo¬
boko prekopati in temeljito pognojiti s kompostom ali t  dobro
preležanim gnojem. Pa ne tako prekopavati, da bi spravili na
vrh spodnjo mrtvo zemljo! Spodnjo plast samo prerahljajmo in

138

pustimo na svojem mestu. Zadostuje tudi, ako jeseni prav glo¬
boko preorjemo svet. Prekopani ali preorani ter pognojeni svet
mora ostati čez zimo v grudah, da zemlja dobro premrzne. Po¬
ravnajmo ga šele spomladi, preden ga zasadimo. Zelo koristno
ije, ako podkopljemo ali podor jemo poleg komposta ali hlev¬
skega gnoja tudi nekoliko Thomasove žlindre in kalijeve soli.
Na ICO m 2  zadostuje obojega po 3—4 kg. Takisto tudi priporo¬
čamo pozimi polivati prekopano zemljišče z gnojnico po snegu.

Drevesnice zasajajmo spomladi in sicer čimprej tem
bolje, najkasneje pa do sredi aprila. Zato si je treba že pozimi
preskrbeti potrebnih divjakov. Dobimo jih v kaki večji trgovski
drevesnici ali pa kje doma v kaki sejalnici. Najboljši so dobro
■razviti, kot svinčnik debeli enoletni divjaki. Dobri so tudi dvo¬
letni, a morajo biti presajeni, pikirani. Starejših divjakov naj
nihče ne sadi, ker se redkokdaj dobro sponesejo. Divjaki mo¬
rajo biti mladični, zdravi, popolnoma sveži, ne nasehli in pa
enakomerno odbrani, sortirani, ker le take rastline rastejo
čvrsto in zdravo ter se razvijajo enakomerno.

Divjake sadimo v drevesnici v vrstah po kakih 35—40 cm
narazen, vrste pa 70—80 cm vsaksebi. Marsikomu se bo zdela
'taka saditev preredka. Vpoštevati pa moramo znano pravilo,
da se rastlina tem lepše razvija, čim več dobivajo nadzemeljski
deli zraka in solnca. Pa tudi obdelujemo jih laže, ako so prav
razvrščene. V bolj težki zemlji uporabljajmo droben, presejan
kompost ali vrtno zemljo, ki se lepše prilega h koreninam nego
mastna ilovica in zelo pospešuje nove korenine.

Prvo leto nimamo z drevesnico drugega dela, nego da s
pletvijo zatremo ves plevel in jo dvakrat ali trikrat okopljemo,
sicer pa naj se divjaki razvijajo popolnoma po svoji volji. Ako
je med letom primerno vreme, ne presuho in tudi sicer vse v
redu, so avgusta že dovolj krepki za požlahtnjevanje z očesom.
■Kdor je sam vajen tega dela ali pa more dobiti veščega pomoč¬
nika, jih lahko prvo leto požlahtni z okulacijo. Vobče pa v do¬
mačih drevesnicah rajši požlahtnujmo' z navadnim cepljenjem,
ker za to laže dobimo izurjenega delavca in je takšno cepljenje
nekako bolj primerno za male drevesnice. Končni uspeh je isti
kakor pri okulaciji.

Domači drevesnici ni treba ograje takoj prvo leto, ker
zajec ne more poškodovati divjakov, dokler niso cepljeni. Pa-

139

žiti moramo samo, da ne zaide vanjo živina. Vsekakor pa jo mo¬
ramo ograditi, ko so divjaki že cepljeni in so zrasli iz cepičev
ali iz očesa meter in še bolj visoki žlahtni poganjki.

Kdor torej ni okuliral, se mora pripraviti na to, da bo
drugo pomlad cepil s cepičem na mestu z dolago ali na sedlo,
<to pa le tedaj, ako so divjaki prvo leto bujno zrasli in so 5 cm
od tal najmanj 10—15 mm debeli. Ako bi pa večina prvo leto
ne dosegla te mere in bi vsled suše ali iz y  kakega drugega
vzroka ne bila zrasla dovolj čvrsto in enakomerno, odložimo
požlahtnjevanje brezpogojno za eno leto. Ta dozdevna zamuda
se poravna pozneje pri vzgoji debla in vrha s tem, da vsled
bolj krepke rasti pridobimo tisto zamujeno leto. Kdorkoli se
peča s kako drevesnico, naj pomni, da moramo požlahtnjevati
le dobro ukoreničene, čvrsto rastoče zdrave divjake. Na takih
podlagah poženejo cepiči že prvo leto povprečno do poldrugi
meter visoko šibo. Od tega poganjka v prvem letu je zavisen
“ves uspeh. Le na ta način dobimo v drevesnici v razmeroma
kratkem času, v 2—3 letih, zastavna, kot sveča ravna debla.
'Zelo  napačno bi bilo tudi, ko bi kdo pocepil samo tu ali tam
kak dobro razvit divjak, druge šibkejše bi pa pustil za nasled¬
njo pomlad. To bi spačilo vso drevesnico. Požlahtniti je treba
Vse ali pa nič.

Pri tej priliki moramo omeniti še enkrat cepljenje v
'rokah, ki je pri nas tako ukoreninjeno in priljubljeno, da ga
kar ni moči iztrebiti. Seveda lagotno je tako delo! Divjake,
cepiče in kar je še treba za cepljenje znesemo lepo- v toplo
.sobo, potem se zložno usedemo in cepimo. Gotovo je to vse
bolj prijetno in mikavno nego plaziti se po kolenih po vlažni
:in večkrat še mrzli zemlji. Toda .uspeh? S požlahtnjevanjem
na mestu dosežemo že prvo leto krasna, enakomerno razvita,
do poldrugi meter visoka, ravna debla, z ročno cepitvijo pa na¬
vadno krevljaste, kvečjemu kot svinčnik debele in največkrat
komaj do pol metra visoke poganjke. Poleg tega je taka dre¬
vesnica tudi zelo neenakomerna in presledkasta. Zato poudar¬
jam še enkrat najodločneje: Proč z ročnim cepljenjem! Požlaht¬
njevanje močnih, dobro ukoreničenih divjakov na mestu je za
domače drevesnice edino pravo in zanesljivo jamstvo, da vzgo¬
jimo z lahkoto lepa drevesa brez vsake napake. To velja zlasti
(tudi za drevesnice po šolskih vrtovih. Za starejše in pa občut¬
ljivejše ljudi kajpada ni tako delo. Zato pa vprezimo in urimo

140

v požlahtnejvanju zdravo in gibčno mladino, ki ima še gibljivo
hrbtenico in ne pozna bolečin v križu. .

Glede požlahtnjevanja v domači drevesnici moramo ome¬
niti še neko važno reč, namreč cepiče. Samo ob sebi je umevno,
da bomo narezali cepiče ob pravem času, t. j. januarja in febru¬
arja meseca in sicer od tistih vrst, ki smo jih izbrali po tehtnem
in vsestranskem poudarku in posvetovanju z merodajnimi ose¬
bami. Hranimo jih pa dotlej, ko ih bomo rabili, najbolje na
kakem senčnem prostoru na vrtu, prisute z vlažno zemljo. Prav
dobro se tudi obdrže, ako jih postavimo zvezane v butarice v
hladni, temni kleti na vlažen mah.

Vprašanje bi bilo sedaj še, s kakšnega drevja režimo ce¬
piče. Pred vsem želimo, da bi bilo sadno drevje, ki ga vzgojimo,
Irodovitno.  Brez dvoma se pa dobre in slabe lastnosti, torej
tudi večja ali manjša rodovitnost, kakor pri vseh živih bitjih
tudi pri sadnem drevju podedujejo.  Vse te lastnosti prene¬
semo s cepičem  z materinega drevesa na mladi naraščaj.
Dasiravno tega ni razumeti tako, da bi cepič z rodovitnega dre¬
vesa že sam na sebi zagotovil vselej in vsakokrat absolutno
rodovitnost, in nasprotno, da bi cepič z mladega drevesa, ki ni
.še' nikoli rodilo, povzročil absolutno nerodovitnost, je vendar
gotovo, da bo drevje, Vzgojeno iz cepičev starejšega, rodovit¬
nega drevja, vobče bolj rodovitno nego iz cepičev z mladega,
nedoraslega drevja. V tem oziru greše zlasti tiste drevesnice, ki
režejo cepiče na dve-, triletnih cepljencih. Ker se tako ravnanje
ponavlja leto za letom, je kaj opravičena bojazen, da se na ta
način s podedovanjem vedno bolj širi nerodovitnost sadnega
drevja. Že preprosti stari naši sadjarji, ki niso imeli strokovne
izobrazbe, ampak so se ravnali zgolj po zdravi pameti in pri¬
dobljenih izkušnjah, so rezali cepiče le na zdravem, odraslem
in rodovitnem sadnem drevju. To priporočamo z vsem poudar¬
kom tudi našim drevesničarjem, ker smo trdno prepričani, da
so cepiči z rodovitnega drevja najzanesljivejše jamstvo za rodo¬
vitnost iz njih vzgojenega drevja. Tudi tukaj velja tisto, kar
smo povedali pri ročnem cepljenju: Sama gola zložnost in
malomarnost pri rezanju cepičev je kriva, da se sistematično
pospešuje namesto rodovitnosti nerodovitnost. Seveda je lagod¬
neje rezati enoletne šibe po drevesnici nego plaziti se po viso¬
kem drevju in iskati primernih enoletnih mladik in poganjkov,
ki so zlasti na zelo rodovitnem starejšem drevju včasih jako

141

redki. No, kdor se loti domače drevesnice iz pravega nagiba in
mu je za popoln uspeh, se ne ustraši tega dela in za nobeno
ceno ne bo cepil drugih cepičev nego tiste, ki jih nareže sam
na odraslem, rodovitnem sadnem drevju. Le ako hoče razmno¬
žiti take vrste, ki jih ni v njegovi bližnji okolici, bo cepiče
naročil, toda vedno le od zanesljivega sadjarja veščaka. Cepiči
s pritličnega drevja so popolnoma iste vrednosti kakor z viso¬
kodebelnega.

V domači drevesnici cepimo dosledno samo enkrat, torej
gojimo deblo iz tiste vrste, ki jo hočemo imeti na vrhu. Dvojno
cepljenje je jako zamudno in ima nekaj pomena samo v takih
krajih, kjer je prav mrzlo podnebje.

Glede časa za požlahtnjevanje s cepiči na mestu velja pra
vilo, da čimprej na pomlad izvršimo to delo, tem boljši uspeh
bomo imeli s cepitvijo samo in z rastjo žlahtnih poganjkov.
Mesec marec je vobče najugodnejši za požlahtnjevanje. V top¬
lejšem podnebju in ob primernem vremenu začnemo lahko
že v prvi polovici, v mrzlejših »krajih je pa nemara komaj proti
koncu tega meseca toliko toplo, da je moči delati na planem.
Vsekakor pa dovršimo požlahtnjevanje do srede aprila. To
velja seveda za jablane in hruške. Koščičasto sadje, zlasti pa
češnje moramo cepiti še prej. Izurjen cepilec požlahtni na dan
ob lepem toplem vremenu najmanj 100 divjakov. Ako pa ima
pomagača, ki za n, im maže (to je vsekakor zelo priporočeno),
podela več nego 200 divjakov na dan.

Sedaj pa še nekaj migljajev o vzgoji debla in vrha in
o obdelovnaju drevesnice sploh.

Ko začne konec aprila in v začetku maja popje na cepiču
odganjati, se oživi tudi brezštevilno spečih očes na divjaku.
Vse te divje poganjke moramo zatirati, obrivati sproti, ko se
pokažejo. To delo nadaljujmo vse poletje tako dolgo, da žlahtni
poganjki iz cepiča odrastejo in da se iz divjaka ne pokaže
več noben poganjek. Ko je žlahtno mladje za malo ped dolgo,
prerežimo vezi. Ob istem čagu tudi odščipnimo vršičke stran¬
skim žlahtnim poganjkom, tako da pustimo vsakemu drevescu
le en sam najlepše razviti in najbolj navpično rastoči poganjek.

Drevesnico je treba čez poletje večkrat opleti in skrbno
okopati, kajti z nobenim sredstvom ne moremo pospeševati
rasti tako izdatno kakor s pravočasnim rahljanjem zemlje.
Neroden delavec pa ravno v tem času lahko napravi v dre-

142


vesnici veliko škodo. Pri okopavanju in pletvi kaj lahko polomi
z nogami ali z orodjem, ženske pa s krilom mnogo cepičev.
Dokler torej cepljenci ne odrastejo, naj okopava drevesnico
le spreten in pazljiv moški delavec.

Poleti se pojavijo v vsaki drevesnici listne uši, pozneje
pa pristrigač. Uši moramo zatreti takoj iz početka s tobačno
vodo, sicer nam lahko oškodujejo ali celo uničijo ves nasad.
Pristrigača se je pa teže iznebiti. Trajno ga pokončamo, ako
skrbno pobiramo in sežigamo vse odstrižene in usehle vr¬
šičke.

Najkasneje jeseni tistega leta mora biti drevesnica dobro
ograjena, sicer je ves trud zastonj.

Ako je v drevesnici vse v redu, morajo biti drevesca
konec oktobra povprečno do poldrugi meter visoka in enako¬
merno razvita. Vsled bujne rasti zori les prav počasi in listje
jame odpadati šele poznoi v novembru, z vršičkov niti takrat
ne. Zato je potrebno, da v začetku novembra osmukamo listje,
da tako prisilimo poganjke k hitrejšemu zorenju in jih obvaru¬
jemo pred snegom.

Naslednje leto je namenjeno nadaljnji vzgoji debla. Proti
koncu marca, ko se zemlja toliko osuši, da lahko hodimp po
drevesnici, pregledamo vsako drevesce od vrha do tal. Ako
je vrhnji, terminalni brst zdrav, svež, nič ne krajšajmo dre¬
vesca, ker ta brst je najbolj razvit in odžene krepak navpičen
podaljšek. Včasih se pa primeri, da pri kaki bolj občutljivi
vrsti ali vsled mokre in tople jeseni ne dozori mladje in vsled
tega pozebe zgornji del poganjka. Tedaj moramo pač mladiko
skrajšati do prvega zdravega očesa. Nazadnje tudi gladko po¬
režimo vse stranske vejice, bodisi iz divjaka ali iz žlahtnega
poganjka.

Meseca junija in julija pincirajmo, priščipnimo vršičke
vsem stranskim poganjkom iz debla, le poganjek iz zgornjega
očesa pustimo, da se razvija neovirano. Zelo napačno bi bilo,
ako bi poganjke iz debla že sedaj popolnoma odstranjevali,
kakor delajo škofjeloški drevesničarji. S tem bi sicer pospe¬
ševali razvoj debla v višavo, na debelost bi ga pa ovirali. Čim
več ima debelce na kratko pinciranih obrastkov, tem več ima
po deblu listov, ki preosnavljajo hrano in vsled svojega sta¬
lišča dovajajo prebavljeno hrano zlasti deblu, ki se zato pri¬
merno debeli in krepi. Pincirajmo vse poletje po potrebi! Ko


143

je kak poganjek 15—20 cm dolg, mu je treba odščipniti vršiček.
Ker pa mladje polagoma dorašča, moramo pregledati vso dre¬
vesnico vsaj enkrat na teden. Pri vsakem takem obisku pazimo
tudi na razne škodljivce, zlasti na listne in krvave uši, gosenice
i. dr. ter jih izkušajmo zatreti takoj iz početka, ko se pokažejo.
Menda ni treba še posebe poudarjati, da moramo drevesnico
pridno pleti in okopavati tudi v tem letu.

Na jesen drugega leta, ko je bilo drevje požlahtnjeno, naj
bi bila vsa debelca nad dva metra visoka in primerno debela
ter zastavna. Tako lahko že v tretjem letu vzgojimo vrh. V to
svrho zopet premotrimo naslednjo pomlad meseca marca vsako
drevesce od vrha do tal ter skrajšajmo vse dovolj visoke dve¬
letne šibe povprečno na dva metra višave. Pri tem delu pa¬
zimo, da oštane na vrhu 6 — 7 dobro razvitih očes, ki naj bi
pognala krepke mladike, ki bodo podlaga drevesnemu vrhu.
V drevesnici, kjer je preskrbljeno za čvrsto in bujno rast,
se vobče ni bati, da bi za vrh namenjena očesa ne odgnala
krepko, mnogokrat jih odžene še več, nego je treba. Le ne¬
katere vrste, n. pr. voščenka, kanadka včasih nagajajo. "Pa
na take izjeme se tu ne moremo ozirati.

Razen tega porežimo po deblu vse močnejše, v prej¬
šnjem letu pincirane izrastke. Lepo razvita, zastavna debla
lahko tudi popolnoma otrebimo izrastkov. Poleti zopet pinci-
rajmo vse poganjke iz debla razen 6 — 7 zgornjih, ki tvorijo
vrh. Avgusta pa debla gladko otrebimo vseh stranskih izrast¬
kov. Glede obdelovanja in zatiranja škodljivcev velja tisto, kar
za prejšnja leta.

Večina drevja bi bila na ta način tretjo jesen po cepitvi
godna za presajanje. Kar je pa prešibkih drevesc oziroma še
brez vrha, naj ostanejo še eno leto v drevesnici ter jih goji¬
mo v označenem zmislu. Drevju z enoletnim vrhom, ki ostane
iz kateregakoli vzroka še četrto leto v drevesnici, moramo vse¬
kakor spomladi zadnjega leta vrh obrezati prav na kratko, da
ga nekako pomladimo. Za presajanje na stalno mesto je namreč
pripravno le tako drevje, ki ima lepo razvit vrh, obstoječ iz
6—-7, povprečno nad pol metra dolgih enoletnih mladik. Zgor¬
nja naj bi rasla naravnost kvišku, stranske pa naj bodo v
poševni smeri navzgor enakomerno razvrščene v obliki zvezde.

Poudarjamo še enkrat, da je to prav lahko doseči, ako
s primerno pripravo zemlje in s pravilnim obdelovanjem pod-

144


piramo rast. Ako bi takoj prva leta' opazili, da drevje ne raste
tako, kakor bi bilo želeti, ali da pozneje v rasti odnehava,
drevesnico pognojimo. V to svrho potresimo prav pozno na
jesen med vrstami dobrega hlevskega gnoja, ki ga spomladi
podkopljimo. Tudi gnojnico bi lahko polivali med vrstami, toda
le pozimi in rano spomladi. Poleti drevesnice nikakor ne
kaže gnojiti z gnojnico, ker drevje potem jeseni predolgo raste
ter še manj dozori in vsled tega rado pozimi pozebe.

Konec četrtega leta, oziroma naslednjo pomlad spravimo
vse drevje iz drevesnice. Kar ni doraslo v štirih letih, ni nič
vredno in škoda je prostora in dela, ki bi ga imeli še nadalje
s takimi zanikrnimi zaostanki.

Končno bi pripomnili še nekaj. Marsikomu se bo more¬
biti zdelo, da oskrbovanje domače drevesnice zahteva veliko
znanja in da nalaga preveč dela že, tako z drugimi neogib¬
nimi posli preobloženemu kmetovalcu. Kar se tiče znanja, smo
že povedali svoje mnenje, glede dela pa tudi ni treba obupati,
ker imamo v domači drevesnici opraviti s prav malenkostnim
zemljiščem in z enim samim letnikom. Majhne domače dre¬
vesnice, v kateri vzgojimo par sto dreves za domačo potrebo,
ni primerjati s kako večjo, zlasti s trgovsko drevesnico, ki
trajno vzgaja sadno drevje v večjem obsegu. Malo je pri nas
posestnikov, ki bi potrebovali več nego 300, 400 ali recimo do
1000 dreves. In za vzgojo tega števila potrebuje prostorček,
ki meri 100—300 kvadratnih metrov (1—3 are). Kdor bi hotel
pa trajno vzgojiti na leto 1000 dreves, bi moral obdelati vsako
leto že precejšnji kos, ki bi meril 15—20 arov. In večja trajna
drevesnica za letno produkcijo 10.000 dreves bi merila 150
do 200 arov.

48. Skrbimo za orehov naraščaj!

Izmed vsega sadnega drevja se vobče najmanj brigamo za
orehe, dasi je to skoro edino sadno drevje, ki daje poleg
dragocenega sadu  ravno tako dragocen les.  Ve¬
čina vsega orehovega drevja v naših krajih je zrasla slučajno
od samosevcev; prav redko je drevje, ki je bilo s preudarkom
zasajeno in količkaj negovano. Kdo se briga za to, da bi pri¬
merne lege pravilno zasadil z orehi! Kdo se toliko potrudi, da
bi izbiral za seme in gojil samo dobre, debele vrste s tanko

145

lupino ali da bi poiskal vrste, ki pozno cveto in ki so sploh
manj občutljive za pozebo! Kjer slučajno skali seme, zaneseno
po kaki živali, tam raste drevo, ako je v mladosti srečno ušlo
stoterim nevarnostim in ako slučajno ni lastniku na poti. Kakih
premišljenih in večjih orehovih nasadov v naših krajih sploh
ni nikjer, kljub temu, da imamo zanje mnogo prav ugodnih
pokrajin. Tako je bilo z orehi od nekdaj. Dalje moramo pa
vpoštevati, da je vojna ravno od orehov zahtevala veliko; žrtev.
Tisoči in tisoči najlepših orehovih dreves so morali pasti, ne
da bi bil kdo resno premislil, kako jih bo nadomestil. Končno
nam pa tudi zima rada uniči ali vsaj občutno poškoduje nebroj
orehovih dreves. Ako torej vpoštevamo veliko brezbrižnost
glede zasajanja in negovanja orehovega drevja sploh in uva-
žujemo usodo, ki je doletela to drevje v svetovni vojni, moramo
reči, da je skrajni čas, da krenemo tudii v tem oziru na druga
pota, sicer ho; to važno sadno pleme popolnoma propadlo.

Ravnati se nam je po naslednjih vodilnih načelih.

Sekajmo le tako orehovo drevje, ki zaradi svoje starosti
ali pa zaradi malovrednosti sadu nima kot sadno drevo nobene
vrednosti, in zasajajmo orehe povsod tam, kjer je za to ugodno
podnebje, primerna lega in prikladna zemlja!

Oreh je razmeroma precej občutljivo drevo, bodisi v lesu,
posebno pa v cvetju. Stoletne izkušnje uče, da uspeva le v
toplejšem podnebju. Tako podnebje imamo pri nas skoro po
vsej deželi do neke višine. Seveda najprikladnejše podnebje
zanj imajo vse vinorodne pokrajine, kakor na Dolenjskem, juž¬
nem Štajerskem, Goriškem. Vendar pa raste tudi veliko rodo¬
vitnih orehov po Gorenjskem; in Notranjskem ter po drugih
krajih, kjer ne uspeva vinska trta. Oreh namreč, dasi je občut¬
ljiv, vendar prenese —25° C zimskega mraza. Šele pri —30° C
odmrje mlajše drevje in mlajši les na starejših drevesih.

Veliko večjega pomena za dobro rast in rodovitnost je pa
lega.  Od nje je najbolj odvisno, ali drevo uspeva in rodi ali
le klavrno životari. Splošno je znano in dokazano, da uspeva
oreh le v zavetnih, toplih legah. V tem oziru se je treba pred¬
vsem ravnati po izkušnjah posameznih krajev. Najboljše so vino¬
rodne lege, splošno pa vsa topla rebra in brežine, ki so zava¬
rovane proti mrzlim severnim in vzhodnim vetrovom. Najbolj
neugodne so pa vlažne doline v bližini rek in močvar. Sploh se
je ogibati takih leg, kjer se radi pojavljajo spomladanski mra-

PraktiCni sadjar.

10

146


zovi in kjer je navadno tudi pozimi najhujši mraz. Kakor že
omenjeno, je pri izberi lege izkušnja najzanesljivejša svetovalka.
V tem oziru je skoro nemogoče podati kaka točnejša navodila.
Mlajši gospodarji, ki nimajo še dovolj lastnih izkušenj, bi se
morali posvetovati s starejšimi, na vse strani izkušenimi možmi
svojega kraja.

Glede zemlje moramo poudarjati, da ljubi oreh globoko,
toplo zemljo. Zlasti mu ugaja kamenit apnen, čeprav suh svet.
S tem pa ni rečeno, da bi ne uspeval v raznih drugih zemljah,
kakor nam kažejo vsakdanje izkušnje. Neprikladna so zanj
mokra tla in pa zelo pust peščen svet. Tudi prostori z visoko
talno vodo mu ugajajo tem manj, čim više sega talnica. Sicer
pa tla sama na sebi ne odločujejo še, ker v najboljši zemlji ne
uspeva, ako nima prave lege.

Pri zasajanju orehov je dalje velevažno, da izberemo pri¬
memo vrsto. V tem oziru je treba vpoštevati dvoje, in sicer
kakovost sadu in pa lastnosti drevesa. V naših krajih kaže saditi
le srednje debele vrste s tanko lupino in s polnim jedrom.
Seme jemljimo z dreves, ki imajo zdravo rast, ki pozno cveto
in o katerih je znano, da redkokdaj pozebe jo. Pri izberi vrst
se je treba ravnati zopet le po izkušnji iz bližnje okolice.
Vsakdo, ki namerava saditi in gojiti orehe, pozna v svoji bližini
kako drevo, ki ima glede sadu in drevesa zgoraj označene last¬
nosti. Od takega drevesa naj vzame seme za nove nasade.

Prav predebele vrste niso vselej najboljše. Zlasti so bolj
občutljive nego navadne; poleg tega pa jedro zelo debelih vrst
navadno ni večje in težje nego pri srednje debelih, ker le na
rahlo napolnjuje lupino. Pri dobrih, srednje debelih vrstah pa
je lupina polna, kakor bi bila zalita. Iz spisa o najnavadnejših
orehovih zvrsteh na strani 57 se lahko vsakdo vsaj za prvo
potrebo razgleda in poišče, kaj bo sadil.

Važno in zelo potrebno je končno še, da pojasnimo, kako
orehe razmnožujemo in zasajamo. V tem oziru se oreh bistveno
razlikuje od drugih sadnih plemen. Znano je namreč, da večina
sadnih plemen, zlasti hrušek in jablan, vzgojenih iz semena, ne
rodi takega sadu, kakor drevo, ki smo vzeli od njega seme,
ampak navadno slabejši. Zato moramo vse to drevje v mladosti
cepiti, ako hočemo popolnoma zanesljivo razmnoževati kake
vrste z vsemi njih lastnostmi. Pri orehih pa nam stoletne iz¬
kušnje kažejo, da izvečine obdrži drevo, vzgojeno iz semena

8

147

brez požlahtnjevanja, lastnosti prvotnega drevesa. Zato razmno¬
žujejo orehe vsaj pri nas le na ta način, dasi jih tudi lahko
cepimo prav tako kakor druga sadna plemena.

Iz semena vzgajamo orehe vobče na dva načina, in sicer
tako, da sejemo seme na gosto v sejalnico, enoletne semen-
ščake presadimo v drevesnico, kjer v petih letih vzgojimo
deblo in vrh, in jih potem šele presadimo na stalno mesto. Ali
pa sadimo seme kar naravnost na stalno mesto. Na ta način
vzgojeni orehi se razvijajo posebno lepo in se razrastejo v mo¬
gočna drevesa, ki dočakajo visoko starost. Seveda je pa po¬
misliti, da potrebujejo mlade rastline prva leta posebnega
varstva, in je gotovo laže obvarovati jih, ako so blizu skupaj
(v drevesnici), nego pa, če* so raztresene posamez v velikih
razdaljah po posestvu.

Orehe za seme nabiramo jeseni, ko zore. V to svrho vza¬
memo samo najlepše, popolnoma normalno raz¬
vite zrele  plodove, jih razgrnemo na zračnem prostoru (v
podstrešju) prav na tanko, da se posuše na zraku ali, če mogoče,
na solncu. Med sušenjem jih je treba večkrat premešati. Tako
posušeni orehi so kaljivi doi rane pomladi.

Sejati bi morali orehe pravzaprav jeseni. Toda težko jih
je obvarovati miši. Zato vobče bolj priporočajo spomladno setev.
Da se pa seme čez zimo vendarle preveč ne izsuši, ga vložimo
na zimo v zabojčke med vlažno zemljo, sipo, šoto ali žaganje.
Šota bi utegnila biti posebno pripročena, ker je obenem raz-
kuževalno sredstvo in vsled tega v njej orehi ne morejo plesniti.
Na dno zabojčka denimo torej najprej za dober prst na debelo
kake zgoraj naštete tvarine, potem plast orehov, potem zopet
plast zemlje itd., da je zabojček poln. Orehe polagajmo drug
poleg drugega, in sicer tako, da leže na šivih,  nikakor
pa jih ne smemo postavljati pokoncu na popek ali konico. Prav
tako jih polagajmo tudi v zemljo, ako sadimo seme naravnost
na stalno mesto. Napolnjen zabojček pokrijmo s stekleno šipo
ali s kako kamenito ploščo, <jla se ne izsuši in da ne morejo miši
do semena. Zabojček lahko spravimo čez zimo v hladni, suhi
kleti. Še bolje pa je, ako ga zakopljemo na vrtu pol metra glo¬
boko v zemljo, kjer ostane do konca marca.

Kdor namerava gojiti orehe v drevesnici, naj že jeseni
pripravi zanje primeren solnčnat prostor na zelenjadnem vrbi,
na kakem zelniku ali na dobri njivi z globoko, toplo in rodo-

10 *

148

vitno zemljo. Prostor naj globoko prekoplje in pusti čez zimo
v kepah, da zemljo zimski mraz laže predela. Po potrebi naj
primeša zemlji tudi predelanega komposta. Šele v začetku
aprila, ko je čas orehe sejati, poravnavajmo zemljo in jo raz¬
delimo v gredice po 1-20 m široke. Na vsako gredico pridejo
štiri vrste orehov po kakih 15 cm vsaksebi. Seme polagajmo
ob vrvici 10 cm globoko. Ako so čez zimo v zemlji ali šoti vlo¬
ženi orehi že nakalili, jih je treba saditi posebno previdno.

Zelo dobro je tudi, ako setev pokrijemo za kak prst na
debelo z drobnim, predelanim hlevskim gnojem.

Začetkom maja začno bosti prve rastlinice iz zemlje. Do
konca maja skali vse, kar je zdravo, in do jeseni zrastejo 30 do
40 cm visoko. Med letom ni drugega dela z njimi, nego da jih
pridno plevemo, da jih ne zaduši plevel. Pozno na jesen ali pa
zgodaj na pomlad izkopljimo semenščake prav previdno, da jim
ne poškodujemo korenin, ter jih presadimo v drevesnico. Niti
korenin, niti debele pri presajanju nič ne krajšajmo. V dre¬
vesnici gojimo orehe potem štiri do pet let približno tako kakor
jablane ali hruške. Obrezujmo jih vedno le ob času, ko so zeleni,
nikdar pa ne pozimi ali spomladi, dokler so še goli. To pravilo
velja tudi za odrasle orehe, ki jim brez škode lahko odžagamo
ali skrajšamo kako vejo, ako storimo to ob pravem času.

Na podoben način bomo sejali orehe na stalno mesto. Raz¬
loček je samo ta, da jih tedaj nič ne presajamo. Seme pripra¬
vimo jeseni kakor opisano zgoraj. Takisto tudi že jeseni ali
vsaj pozimi določimo prostore, kjer bo stalo kako posamezno
orehovo drevo. Vsak tak prostor najprej zaznamenujmo z moč¬
nim kolom, ki ga trdno zabijmo v zemljo. Potem pa okrog vsa¬
kega kola prekopljimo zemljo vsaj 60 cm v premeru in kakih
40 cm na globoko. Vsekakor je tudi potrebno, da primešamo
zemlji predelanega komposta ali pa kake druge dobre pregno-
jene vrtne zemlje. Začetkom aprila, ko je čas saditi, poteknimo
okrog vsakega kola tri ali štiri orehe 10 cm globoko. Takoj ko
prihode iz zemlje prva kal, je treba prostorčke okrog kolov
zanesljivo zavarovati pred živino in drugimi neprilikami. Naj¬
ceneje je, ako okrog in okrog kota nataknemo trnovih vej. Kdor
pa zmore, naj zagradi vsak kolobarček okrog kola z žično
mrežo, tako kakor gradimo jablane pred zajcem.

Pa še enega sovražnika imajo mladi semenščaki, ki jih
gotovo uniči ali vsaj močno ovira v rasti. To je plevel. Neogibno

149

je torej potrebno, da vsak prostorček, kjer rasto mladi orehi,
večkrat na leto oplevemo, tako dolgo, da odrastejo. Prvi dve
leti naj rastejo vsi semenščaki. Šele pozneje odstranimo vse
slabejše rastlinice, najkrepkejšo pa pustimo. Na ta način do¬
bimo jako enakomeren nasad. Tudi tu je dobro, ako pokrijemo
prostore, kjer so posejani orehi, s hlevskim gnojem.

Končno omenim še, da orehe na stalno mesto sadimo tudi
jeseni. Da pa nam jih ne uničijo miši, posadimo plodove v
lončke iz precej goste žične pletenine in jih potopimo pri kolu
v zemljo. Tako je seme popolnoma na varnem in kali prav
zgodaj. Žična mreža prva leta ne ovira korenin, pozneje pa
itak sprhni.

49. Rafija.

Vsak sadjar, vrtnar in vinogradnik pozna rafijevo ličje
in njegove neprecenljive vrline. Posebno ga cenimo dandanes,
ko se je tako neverjetno podražilo. Malokdo pa ve, kaj je prav¬
zaprav to ličje, odkod je, zakaj se je tako podražilo, zakaj ga je
med vojsko zmanjkalo.

Na otoku Madagaskarju in po vzhodnem afriškem ob¬
režju rastejo krasne palme najrazličnejših oblik, vrst in ve¬
likosti. Nekatere dosežejo 20—30 metrov visoko deblo, ki nosi
obširen šop velikanskih, silno bodečih listov. Najlepša izmed
vseh je pa prava rafijeva palma (Raffia Ruffia). Pa tudi ko¬
ristna je ta palma, ker porabijo od nje prav vse. Poleg dru¬
gega pridobivajo iz njenih listov ličje. Stari, popolnoma razviti,
zeleni, trdi in bodeči listi pa niso porabni v ta namen; le iz
mladih, nerazvitih srčnih listov, ki sredi šopa strle še pokonci
in niso še zeleni, se da pridobivati ličje.

S tem delom se pečajo iz večine le domačini črnci. S
sekiro za pasom pleszajo pa visoke palme, kjer si z veliko
težavo pribore pot skozi navzdol viseče, bodeče -zunanje veje,
do mehkejših najmlajših listov. Te izsekajo okrog in okrog
prav do srca, katero varujejo, ker sicer bi palmo ugonobili.

Na tleh obero od več metrov dolgega srednjega listnega
rebra vse stranske liste, ki so edini uporabni za pridobivanje
ličja. V težke snope povezane liste znosijo potem v goščavo k
svojim kočam in tam na zelo preprost način pridobivajo iz njih
ličje. Moški namreč precepijo s pomočjo topega noža in v tla

150


zabite lesene kobile vsak list v dva dela. Ko potem žene in
otroci slečejo vsaki polovici še zunanjo kožo, je ličje gotovo.
Potem ga poravnajo in naberejo v obširne snope, ki jih obe¬
sijo v senco, da se posuše. Nazadnje belijo ličje par dni na
solncu.

Na ta način pridobljeno ličje ni vse enako lepo. Kako¬
vost, zlasti dolžina in širina, je zelo odvisna od palme, ki je
dala liste. Krepko rastoča drevesa dajejo daljše in lepše ličje.
Pa tudi dolgotrajni dež ali prehuda suša vplivata na kakovost.

Za pridobivanje rafijevega ličja je najvažnejša prej ime¬
novana prava rafijeva palma, ki raste posebno na Madagas¬
karju in ki donaša domačinom in raznim eksportnim tvrdkam
velike dohodke. V Evropo prihaja največ rafijevega ličja skozi
Marseille na Francosko in skozi Hamburg v Nemčijo, odkoder
ga potem razpošiljajo po vseh evropskih državah. Ogromne
množine gredo tudi skozi Newyork v Ameriko.

Po vzhodnem afriškem obrežju raste še druga rafijeva
palma (Raffia monbuttorum), ki daje nekoliko krajše, bolj
trdo, a močnejše ličje.

Iz stržena rafijeve palme pripravljajo znameniti sago
kakor iz sagove palme. Z zateglimi, trdimi, širokimi in dol¬
gimi listi pokrivajo črnci svoje koče in iz njih pleto zelo lepe
in močne košare, in različne druge predmete. Tudi trdi in lepi
les uporabljajo za razne mizarske izdelke.

IV. Sadno drevje na zelenjadnem vrtu.

50. Pritlično sadno ^drevje.

Splošno zanimanje za sadjarstvo se brez dvoma širi tudi
pri nas bolj in bolj. Redek je človek, ki bi res ne imel nikakega
zmisla za sadno drevje in njegov pridelek. Tu pa nimam v
mislih samo kmetijskega sadjarstva, ampak tudi sadjarstvo po
zelenjadnih in raznih domačih vrtovih — zlasti po mestih —
sadjarstvo, ki v njem poleg gmotne koristi iščemo tudi raz¬
vedrila in nad vse prijetne zabave s primernim, lahkim, izpod-
budnim delom v naravi.

Negovanje sadnega drevja postane nekaka strast, seveda
v najboljšem pomenu besede. S sadjarstvom se lahko peča
vsakdo od ubožnega gostača, preprostega rokodelca in kmetiča
do najvišjega dostojanstvenika. Znano je, da so bili celo vla¬
darji, ki so z največjim zanimanjem in veseljem sami lastno¬
ročno negovali sadno drevje. Poznamo osebe iz najvišjih slojev
in v najodličnejših službah, ki svoj prosti čas prebijejo najrajši
na vrtu med svojimi ljubljenci, in sicer ne moVebiti iz dobič¬
karstva, ampak iz golega veselja in za razvedrilo. Za sadjarstvo
v najskromnejših mejah ni treba kapitala, ne posestva, niti
posebnega časa. Že za nekaj- dinarjev dobimo nekoliko mladih
sadnih dreves, ki jih posadimo ob steni ali na vrtičku za hišo,
ne da bi prizadevala kako posebno škodo drugim rastlinam. Še
celo tisti, ki nima niti pedi lastne zemlje, lahko goji sadna dre¬
vesa v loncih kakor sobne cvetice. Za potrebno negovanje zado¬
stuje čas, ki ga potrebujemo za oddih in uporabljamo navadno
za izprehod.

Pri vrtnarskem sadjarstvu in pri sadjarstvu v zabavo in
veselje (športno sadjarstvo) pa navadno hodijo vpoštev le
majhni prostori, ki ni da bi jih zasajali z visokodebelnim drev¬
jem. Tako drevje potrebuje veliko prostora, zarodi šele čez
mnogo let in njegovo oskrbovanje ni lahko delo. Vrtnarska

152

umetnost, ki se že od pamtiveka s posebnim zanimanjem peča
tudi s sadjarstvom, si je znala pomagati tudi v tem oziru. Po
sto- in stoletnem prizadevanju se je posrečilo najti zanesljiv
način, kako prisiliti sadno drevo, da ostane v majhni, pritlični
obliki in da poleg tega rodi veliko prej, bolj redno in lepši sad
nego visokodebelno. Ako primerjamo orjaško stoletno tepko,

ki jo je vcepil davni pra¬
ded, s komaj nekajletno
piramido, polno najkras-
nejših sadov, ali z lepo
izpeljanim sadnim špalir¬
jem, pač lahko spoznamo,
kako čudovito se pokori
sadno drevo človeškemu
umu in njegovi volji. Vi¬
dimo pa tudi, kaj dose¬
žemo z marljivostjo in pa
vztrajnostjo.

Med vrtnarji in naj¬
različnejšimi “drugimi sta¬
novi, ki se že pečajo z
vrtnarskim sadjarstvom ali
pa bi se radi poprijeli tega
posla, je v tem oziru še
veliko nevednosti, nejas¬
nosti, predsodkov in vsled
tega tudi neuspehov. Sma¬
tram torej za potrebno in
koristno, ako na kratko
obdelam tvarino o pritlič¬
nem sadnem drevju in o
njega goji, negovanju ter
Pod. 36. Uzorna hruškova piramida. uporabi za razne namene.

Poizkušal bom rešiti v tem
spisu temeljna in bistveno važna vprašanja na podlagi najnovejših
izkušenj in po današnjem stanju. Dosegel bi rad, da bi vsak sadjar,
ki se res zanima za to lepo in koristno stroko, dobil jasne in
prave pojme o pritličnem sadnem drevju. To bi bila trdna
podlaga za nadaljno izobrazbo in zanesljiv kažipot pri prvih
praktičnih poizkusih.

153

1. Bistvo pritličnega sadnega drevja.

Pritlično sadno drevje se loči od visokodebelnega na zunaj
navadno že na prvi pogled, še bolj pa na znotraj po svojih po¬
sebnih lastnostih. Že beseda . pritlično nam pravi, da imamo
opraviti s sadnim drevesom, ki ostane bolj pri tleh, ker nima
visokega debla in tudi krona se mu ne razvije tako na visoko
in široko kakor navadno visokodebelnemu. Pravilna višina debla
znaša 30—40, kvečjemu 50 cm, dočim je deblo navadnega drevja
visoko do 2 metra in včasih še čez. Tu in tam naletimo na slabo
vzgojeno pritlično sadno drevje, ki nima skoro nič debla, ampak
se vejevje razceplja tik nad zemljo.

To pa ni niti lepo niti naravno, ker sadne rastline peč-
kastega in koščičastega plemena rastejo skoro vedno v obliki
drevesa, ne pa v obliki grma. Pa tudi vrh pritličnega drevja
je vobče veliko manjši nego pri odraslem visokodebelnem. V
tem oziru seveda ni nikakih mej. Tridesetletni jabolčni pritli¬
kavci, kakoršne vidimo n. pr. na vzornem vrtu nedavno umrlega
generala Linnerja v Begunjah na Gorenjskem, so pravi orjaki
proti pritličnemu drevju, ki ga gojimo n. pr. v loncih. Takisto
so obširni sadni špalirji z 12—16 vejami na enem deblu velikani
proti enoramnim vodoravnim kordonom belega zimskega kal-
vila, kakor ga goje n. pr. v ogromnih množinah v Meranu na
Tirolskem. Starejše, lepo, zdravo in rastno pritlično drevo na
planem lahko zraste povprečno 3 do 4 m visoko in 2 do 3 m
na široko. Stari in zanemarjeni .pritlikavci«, kakršnih vidimo
največ po vrtovih, se pa večkrat tako razkošatijo, da so bolj
podobni visokodebelnemu drevju nego pritlikavcem, zlasti tedaj,
ako so spodnje veje odmrle ali smo jih požagali. Take neokretne
rogovile tu seveda ne hodijo vpoštev. Naša obravnava se bo
nanašala vedno le na dobro vzgojeno in pravilno oskrbovano,
normalno pritlično sadno drevje.

Torej nizko deblo in manjša obsežnost vrha sta očitna
zunanja znaka sadnih pritlikavcev. Vendar ta znaka nista vedno
merodajna, ker ima tudi visokodebelno drevo lahko nižje deblo
in je majhno, nasprotno se pa pritlikavec lahko razraste v veliko
drevo.

Bistveni razloček med pritličnim in visokodebelnim sad¬
nim drevjem tiči globlje, in sicer v notranjih pojavih. Pritličnega
drevja namreč vobče ne cepimo na divjak, ampak na manj

154

sorodno in bolj šibko rastočo podlago, s katero se žlahtni del
nikdar ne spoji tako gladko kakor z divjakom. Vsled tega sta
dotok soka iz korenin v vrh in odvajanje prebavljane hrane
nazaj do korenin nekako ovirana in prav zato pritlično drevje
ne žene preveč v les in prav rado in zgodaj tvori sadno brstje.
Neposredna posledica tega pa je bolj zgodnja in redna rodo¬
vitnost. Dalje moramo takoj tu poudarjati temeljno načelo, da
je pritlična podlaga veliko bolj izbirčna za zemljo nego divjak.
Ako hočemo torej uspešno gojiti prave pritlikavce, jih moramo
saditi edinole v odprto zemljo, ki jo redno obdelujemo in gno¬
jimo, torej nikdar ne v travnat, zaledinjen svet, kakor smo nava¬
jeni pri visokodebelnem sadnem drevju. Obdelovanje in gno-

Pod. 37. Viličasta oblika.

Najbolj primerna za hruške

ali marelice. hruške.

jenje pa zopet po svoje pospešujeta rodovitnost, vrhutega pa
pritlikavci rode veliko debelejše in lepše sadje nego visoko¬
debelno drevje. Vobče bi lahko rekli: Na pritličnem drevju pri¬
delujemo najlepše in najdražje namizno, na visokodebelnem
pa tudi navadno gospodarsko sadje.

Tudi v oskrbovanju se precej razlikuje pritlično drevje
od visokodebelnega. Ko visokodebelno drevje odraste, ga lahko
kolikor toliko prepustimo samemu sebi, ne da bi zato trpela
oblika in rodovitnost. Večino pritličnega drevja moramo pa
redno vsako leto spomladi in poleti po določenih načelih obre¬
zovati, sicer popolnoma podivja, izgubi obliko in je tudi manj
rodovitno. Drugo zopet gojimo v takih oblikah, da se ne more


Pod. 38. Verrierjeva palm e ta
s šestimi vejami. Primerna za

nositi samo, ampak ga moramo privezovati na posebno oporo,
kakor n. pr. vinsko trto. Vse moramo pa skrbno varovati škod¬
ljivcev in bolezni, ker je škoda veliko večja nego pri visoko¬
debelnem drevju. Ker je lahko pristopno in manj obširno,
izvršimo vsa ta dela z majhnim trudom in majhnimi stroški in
zelo temeljito.

Pritlično drevje se da razmeroma lahko vzgojiti v najraz¬
ličnejših lepih, jako umetnih oblikah in prav vsled tega so vsa
opravila s takim drevjem silno mikavna in spodbudna. Skrbno
vzgojeno, z ljubeznijo in pravim umevanjem negovano pritlično
sadno drevje ni samo koristno, ampak vsled prikupljive zuna¬
njosti tudi kras sadnega vrta. V vsakem letnem času nudi
lastniku in razumnemu ter za naravne krasote dovzetnemu
opazovalcu obilo najčistejšega veselja.

2 .  Podlage za pritlično sadno drevje.

Od podlage je zelo odvisna rast in rodovitnost pritličnega
sadnega drevja. Zato požlahtnjujemo tako drevje vobče na dru¬
gačno podlago nego visokodebelno. S primerno podlago namreč
zaviramo rast, da se drevo preveč ne razkošati, in ga prisilimo,
da začne prej roditi. Včasih moramo sicer seči tudi po navadnem
divjaku, toda le za vrste, ki že po svoji naravi ne ženejo preveč
v les in so že same na sebi zelo rodovitne. Vrhu tega moramo
takemu, na divjaku cepljenemu pritličnemu drevesu že vnaprej
odločiti kolikor mogoče veliko obliko. To je vse jako važno in
odločilno za uspeh.

Da zadnjega časa je veljalo za jablane preprosto načelo, da
je za večje pritlične oblike edina podlaga dusenec (Pirus Malus
acerba), za majhne pa paradiževec (Pirus Malus paradisiaca)
in da navadni jabolčni divjak v to svrho nikakor ne služi. Slavni
Gaucher in drugi sloveči pomologi in drevesničarji so se ravnali
po tem načelu dolga desetletja in še danes je največ trgovskih
drevesnic, ki požlahtnjujejovs.e jabolčne vrste nata enostavni način.

Najnovejše, obširne, dolgoletne, drage in na vse strani
dognane izkušnje so pa pokazale, da zadeva vendarle ni
tako preprosta, zlasti pa ne glede dusenca in divjaka. Nekatere
jabolčne vrste, cepljene na dusenec, namreč rasto skoro tako
bujno kakor na divjaku, a zarode prav pozno, nekatere so pa
celo kar nerodovitne  (beli zimski kalvil, gravensteinec

156  .

i. dr.). Po Nemčiji in Tirolskem so morali odstraniti obširne
pritlične jabolčne nasade, ki so bili cepljeni na dusenec in vsled
tega nerodovitni. Zato je treba pri uporabi te podlage velike
previdnosti, da se obvarujemo škode. Neodpustno je, da naši
drevesničarji še danes ne vpoštevajo tega in cepijo po stari
navadi vse jabolčne vrste na dusenec, dasi bi morali vedeti,
kako s takim ravnanjem ovirajo napredek v sadjarstvu.

Na dusenec bi kazalo cepiti samo take vrste, ki so že po
naravi prerodovitne. Ta podlaga ovira prirojeno prehudo rodo¬
vitnost in zato rodi potem bolj zmerno in lepše sadove. Semkaj
bi prištevali n. pr. zlato parmeno, Mankovo jabolko, charla-
movskega in še mnogo drugih.

Dusenec je v drevesnicah v raznih zvrsteh, ki se med
seboj jako razlikujejo. Najboljši je zvrst, ki jo goje boljše dreves¬
nice pod imenom »Doucin amelioree« = izboljšani dusenec.

Docela drugačen v tem oziru je paradiževec. Na njem
cepljene jabolčne vrste so vse kmalu in zelo rodovitne. Le žal,
da je zelo občutljiv v koreninah za mraz in pa jako izbirčen za
zemljo. Dobro uspeva samo v globoki, rodovitni, dovolj vlažni
vrtni zemlji. Za večje oblike pa sploh ni sposoben, ker ima
prešibko rast in ostane sploh majhen. Za vse male oblike:
sadne grmiče, pokončne in vodoravne kordone, manjše jabolčne
špalirje in za jablane v loncih je paradiževec edino prava
podlaga.

Tudi paradiževec ima mnogo zvrsti, ki nimajo vse tistih
zgoraj omenjenih dobrih lastnosti. Najboljši je pravi rumeni
paradiževec iz Metza.

Za vse večje oblike, kakor za piramide, velike špalirje itd.,
in za slabšo zemljo je pa navadni jabolčni divjak iz semena
dobra podlaga tudi pritličnemu drevju. Seveda moramo izbirati
zelo rodovitne vrste in take, ki imajo šibko rast, kakor n. pr.
ananasova reneta, zlata parmena, Lord Suffield in Grosvenor,
landsberška reneta, Baumanova reneta, ontario.

Za pritlične hruške bi bila kutina (Pirus Cydonia) prava
podlaga. Toda nekatere hruškove vrste nikakor ne rastejo na
njej. Poleg tega pa kutina kakor paradiževec zahteva dobro,
vlažno vrtno zemljo. Zato cepimo vrste, ki se kutini ne prilegajo
in so namenjene za večje oblike in slabšo zemljo, ne hruškov
divjak. Seveda se 'moramo ozirati le na take vrste, ki že po
naravi zarode zgodaj in so zelo rodovitne in ki nimajo premočne

157

rasti, prav tako, kakor smo povedali prej pri jabolčnem
divjaku. Primer: williamovka, avranška, clairgeau i. dr. ne
rastejo na kutini, pa so silno rodovitne in razmeroma šibke rasti
— torej so prav primerne za divjak.

Imamo pa še veliko izvrstnih hruškovih vrst, ki ne rastejo
na kutini, poleg tega imajo pa od narave močno rast in pozno
zarode. Pri teh pa ne moremo uporabljati divjaka za podlago,
ker bi dobili prevelika drevesa, ki bi začela roditi prepozno,
morda šele čez 10, 15 let. V tem primeru si pomagamo z dvoj¬
nim cepljenjem na ta način, da cepimo na kutino najprej kako
hruško, ki na njej dobro raste, n. pr. pastorjevko, amanliško itd.;
drugo leto pa požlahtnimo na to posredovalko tisto vrsto, ki je
želimo in bi naravnost na kutino cepljena ne uspevala, n. pr.
clairgeau. Dvakrat cepljenega pritličnega hruškovega drevja pa
v drevesnicah ne vzgajajo. Najceneje in najlaže ga pridelamo,
ako kupimo enoletne požlahtnjene pastorjevke na kutini in jih
potem poljubno precepimo.

Katere vrste hrušek na kutini ne uspevajo povsod in katere
nikjer, je razvidno iz sadnega izbora.

Nekatere hruške rasto tudi na belem trnu (Crataegus
oxyacanta). Ostanejo pa prav majhne in ne dosežejo visoke
starosti. Poizkusi v tem oziru bi bili jako zanimivi.

Prav kakor pri jablanah tako tudi glede pritličnih hrušek
naši drevesničarji niso preveč zanesljivi. Vobče ne poznajo raz¬
like med posameznimi vrstami, ampak cepijo vse vprek na
kutino, naj pozneje uspeva ali ne. Odtod ta velika zmešnjava,
negotovost in slabi uspehi s pritličnim sadnim drevjem.

Za pritlične češnje in višnje  je edino prava pod¬
laga rašeljika (Prunus Machaleb), ki raste divja po Krasu, dre¬
vesničarji jo pa vzgajajo iz semena. Dobimo jo v vsaki večji
drevesnici.

Drugo koščičasto drevje  (češplje, slive, mirabele,
breskve in marelice), v kolikor sploh hodi v poštev za pritlične
oblike, cepimo vse na breskov divjak, za vroče podnebje, n. pr.
za Vipavo, pa tudi lahko ha mandelj. Za prav majhne oblike
jemljemo izjemoma tudi črni trn (Prunus spinosa). Na tej pod¬
lagi rasto tudi češplje in slive, ostanejo pa seveda prav majhne.

Prava podlaga pri pritličnem sadnem drevju je tako važna
in odločilna, da je od nje zavisen ves nadaljnji razvoj rastline
in končni uspeh ali neuspeh. Zato ne moremo dovolj priporočati,

158

da se vsakdo, ki naroča pritlično sadno drevje, poprej prav .do¬
bro pouči o tej zadevi in potem v naročbi pri vsakem drevesu
posebe odločno zahteva, da mora biti cepljeno na tej ali oni
podlagi, oziroma naj si izrecno prepove vsako zamenjavo ali
poljubno nadomestilo. Le na ta način bomo sčasoma prisilili
drevesničarje, da bodo vpoštevali priznane izkušnje in vzgajali
blago, ki v vsakem oziru ustreza zahtevam.

Kdor si pritlično drevje vzgaja sam, pogodi po teh navo¬
dilih prav lahko pravo.

3. Oblike pritličnega sadnega drevja vobče.

Veje dajejo vsakemu drevesu zunanjo obliko. To velja
posebno za pritlično sadno drevje. Ako so veje razpostavljene
v nekem določenem redu, pravilno in somerno, imamo pravilno
obliko pritličnega drevesa. Sem prištevamo razne piramide,
kordone, palmete in brezštevilno drugih bolj ali manj umetnih
drevesnih oblik. Ako pa je vejevje doraslo po drevesu brez
reda in somerja, prav kakor zrase samo od sebe brez posebnega
sodelovanja sadjarjevega, pravimo, da je vzgojeno v nepravilni
naravni obliki. V to skupino spadata sadni grmič in pa naravna,
pahljačasta palmeta. Pravilna, umetna ali pa nepravilna, naravna
oblika sta pojma, ki tvorita temelj za pravo umevanje in presojo
oblike vsakega pritličnega drevesa.

Z ozirom na smer, v kateri se veje širijo od debla, razlo¬
čujemo zopet dve temeljni obliki. Drevje, ki ima veje bodisi
pravilno ali nepravilno razpostavljene okrog debla na vse
strani (kakor navadno visokodebelno drevo), ima naravno dre-
vesasto obliko. Tako drevje mora rasti na planem, da ima okrog
in okrog sebe primeren prostor za veje. Navadno ne potrebuje
opore, ampak se nosi samo (navadne in vretenčaste piramide,
sadni grmič itd.). Vendar pa imamo tudi tako drevje te skupine,
ki mora imeti posebno ogrodje, po katerem se razpeljuje in ki
mu daje pravilno obliko (kotlasta oblika, prava piramida itd.).

Druga skupina pritličnega sadnega drevja ima pa vejevje
razpeljano samo v eni ravnini in se nikdar ne nosi samo, ampak
je privezano, kakor n. pr. vinska trta, na primerno ogrodje, na
latnik, pritrjen na kaki steni ali pa tudi prosto stoječe na pla¬
nem v obliki drevesnega špalirja ali preproste žice. Vse take
drevesne oblike, ne glede na to, ali rastejo ob steni ali na

159

planem, ali so vzgojene pravilno ali nepravilno, imenujemo
špalirno drevje ali sadne brajde  (razni kordoni,
viličaste oblike, palmete itd.).

Z ozirom na splošno razsežnost in na prostor, ki ga zav¬
zema posamezno pritlično drevo, razločujemo velike in majhne
drevesne oblike. K velikim prištevamo vobče razne preproste
in umetne piramide, sadne grmiče, na divjaku, dusencu in kutini
cepljene, palmete z več nego štirimi vejami in visoke špalirje.
Majhne oblike so pa sadni grmiči na paradiževcu, razni kordoni,
viličaste oblike, palmete s štirimi vejami itd. K najmanjšim
oblikam štejemo tudi sadno drevje v loncih.

4. Dobre oblike in njih vzgoja.

Pritlično sadno drevje goje v brezštevilnih oblikah. Zlasti
pravilni špalirji so raznovrstni in včasih tako zapleteni, da bi
človek ne verjel, kako je mogoče sadno drevje tako zverižiti.
Skoro vsakdo, ki se peča s sadjarstvom zgolj iz veselja in bolj
v zabavo nego za užitek, izkuša izumiti kaj novega ali popraviti
kako starejšo in navadnejšo obliko. Začetniku je zato jako težko
zadeti pravo, in naj dobi v roke še tako dobro knjigo. Skoro
.vsaka obravnava ta predmet bolj splošno. Posebno pa zapeljejo
začetnika krasne podobe po takih strokovnih knjigah. Kdo si
pač ne želi pravilno in lepo vzgojene piramide, kakor je tako
lepo narisana v tej ali oni knjigi! In kako krasna je palmeta
z 10, 12 ali celo 14—18 vejami! Kako lepo bi se podal ob vrtni
poti vodoravni kordon, ki jih vidimo toliko po sadjarskih knji¬
gah, po vrtovih pa prav malo! Kaj vidimo v tem oziru n. pr.
v Gaucherjevih, Bottnerjevih in brezštevilnih drugih nemških
knjigah, je neverjetno. Odločno moramo pa takoj tukaj poudar¬
jati, da vse to ni za nas in naše razmere. Pomisliti je treba nam¬
reč, da takih oblik ne moremo kupiti narejenih, ampak si jih
moramo vzgojiti sami. Vrhutega obdrži drevo lepo obliko le
tako dolgo, dokler ga pravilno oskrbujemo, zlasti obrezujemo.
Umetne oblike iz malega vžgajati in potem pravilno oskrbovati
pa ni tako lahko, kakor bi si utegnil marsikdo misliti. Res je
siicer, da se da z gotovimi pogoji vzgojiti vse, treba pa je za to
precej časa, potrpežljivosti in posebne spretnosti. Dohodek od
takega drevja pa nikdar ni niti približno sorazmeren s trudom,
ki nam ga povzroča.

160

Za nas, ki sadjarimo le mimogrede in zato, da bi pridelali
čim več in tem lepšega sadja, so le popolnoma preproste dre¬
vesne oblike, ki jih lahko vzgojimo in opravljamo sami brez
posebnega znanja in zamude in ki zanesljivo rode. To tudi go¬
tovo dosežemo, ako poleg preproste oblike izberemo še pri¬
memo pleme in vrsto, cepljeno na pravi podlagi.

Iz mnogoletne lastne izkušnje in po izkušnjah praktičnih
sadjarjev novejše dobe priporočam naslednje oblike: 1. na pla-

Pod. 39. Uzorno vzgojena naravna Pod. 40. Pet let stara hruškova piramida
piramida stara pet let. Hruška. z ravnimi vejami (palisirana).

nem: sadni grmič, navadno in vretenčasto piramido;. 2. za špa¬
lirje: navadno pahljačasto palmeto, navpični, poševni, vijugasti
in vodoravni kordon, viličasto obliko, Verrierjevo palmeto s
štirimi, šestimi ali največ z osmimi vejami ter visokodebelni
špalir.

a) Sadni grmič  je najpreprostejša in najhvaležnejša
drevesna oblika za vsakogar, ki hoče pridelovati sadje na majh¬
nem, pa obdelanem prostoru, n. pr. na domačem, zelenjadnem,
šolskem vrtu. Vsak tak prostor mora biti ograjen, da je popol-

161

noma varen pred zajcem, živino in pred dolgoprstimi sladko¬
snedi. Varen mora biti pa tudi pred voluharji, ker sicer imamo
s takim drevjem veliko dela in jeze, pa malo užitka.

Za sadni grmič so izmed vseh sadnih plemen najbolj pri¬
merne jablane, cepljene na paradiževec, izjemoma in na slabem
svetu tudi na dusencu. Hruška je že veliko manj kazna za grmič,
ker sili bolj na kvišku. Vendar pa tudi gre. Seveda mora biti
cepljena na kutini, ker sicer raste premočno. V lepe in rodo¬
vitne grmiče se razvijajo tudi breskve. Končno bi lahko gojili
kot grmič tudi češnjo in višnjo, obe cepljeni na rašeljiko. Druga
sadna plemena pa niso za to obliko, čeprav jih goje po dre¬
vesnicah.

Jabolčni sadni grmič, cepljen na paradiževcu, sadimo po

3— 4, cepljen na dusenec pa po 4—5 metrov narazen. V razdalji

4— 5 metrov moramo saditi tudi hruškove in druge sadne
grmiče.

V drevesnicah ne vzgajajo sadnih grmičev posebej, ampak
samo oblike, ki so za piramide in grmiče obenem. Take mlade
piramide so za vzgojo grmičev posebno pripravne. Kdor hoče
pridobiti eno ali dve leti, naj kupi torej piramide z enoletno
krono in naj jih potem pusti v grmič. Ceneje pa je, kdor kupi
enoletne cepljence in sam vzgoji krono na stalnem mestu. V to
svrho prireže enoletna debelca na 35—45 cm. Iz zgornjih 5—6
očes vzgoji potem krono prav tako kakor pri visokodebelnem
drevju. Tudi obrezovanje sadnih grmičev je zelo preprosto.

b) Navadna piramida.  Poleg sadnega grmiča je
navadna piramida najboljša in zato tudi najbolj razširjena in
priljubljena oblika pritličnega sadnega drevja, ki raste na
planem. Kar sem povedal pri sadnem grmiču glede prostora,
zemlje, varstva pred zajcem, voluharjem, velja prav tako tudi
za piramido. Pravilna piramida se razlikuje od sadnega grmiča
v tem, da ima vejevje razrastlo v nekem, popolnoma določenem
redu ali sistemu. Veje so namreč vzgojene v vencih, serijah.
Lepo in pravilno vzgojena piramida ima 30 do 40 cm od tal prvi
venec vej, ki so razvrščene kolikor mogoče v isti višini in v
enakih razdaljah okrog debla v kotu kakih 35 do 45°. Najmanj
jih mora biti 5, največ pa 6. Kakih 30 do 35 cm nad prvim vencem
je drugi, 30 do 35 cm nad tem tretji itd. Vsak mora imeti 5 do 6
enakomerno razvitih vej. Najstarejše so veje spodnjega venca,
vsak naslednji je najmanj za eno leto mlajši in razmeroma krajši

PraktiCni sadjar. 11

162

od venca pod njim. Končuje se piramida v krepek, navpičen
enoleten poganjek. Od sadnega grmiča se razlikuje tudi v tem,
da jo moramo redno obrezovati. Ako so vse veje vsakega venca
enakomerno razvite in lepo razpostavljene, imamo najkrasnejšo
drevesno obliko, ki združuje v najlepšem soglasju naravo in
umetnost. Ta oblika ni le najugodnejša z ozirom na sadni pri¬
delek, ampak tudi glede vzgoje, oskrbe in lepote daleko presega
vse druge oblike pritličnega sadnega drevja.

Za pravilne navadne piramide je primerno zlasti hruškovo
pleme. Hruška ima že po naravi izrazito piramidno rast. Ona
se tudi radovoljno vda v pravilno obliko in najlaže prenaša
strogo obrezovanje. Za vzgojo in pravilno oskrbovanje hruškove
piramide ni treba posebnega znanja niti spretnosti, ker nas
narava sama izdatno podpira pri vzgoji in nam vsaj nikjer ne
nasprotuje, zlasti še, ako izberemo primerne vrste na pravih
podlogah. Skrbeti nam je edino za čvrsto, zdravo rast, drugo
dosežemo prav igraje, ako imamo le prave pojme o piramidi,
nekoliko časa, dobro voljo in potrebno vztrajnost. Za piramide
more biti hruška cepljena na divjak ali pa na kutino, kakor sta
pač vrsta in zemlja.

Veliko manj se prilega piramidna oblika jablani. Ta sili
le bolj na vse strani in se navadno prav trmasto upira naši volji.
Seveda z raznimi pripomočki in z doslednim, smotrenim obre¬
zovanjem premagamo tudi najbolj muhasto jablano. Nekatere
pokonci rastoče vrste so pa tako voljne kakor hruške, n. pr.
zlata parmena, Harbertova reneta, čelini in dr. Za večje
piramide in za slabejšo zemljo cepimo jablane na dušenec ali
divjak. Na paradiževcu cepljene dajo le majhne sadne grmiče,
ki jih prav težko vzgojimo v lepe, pravilne piramide, ker nimajo
dovolj močne rasti.

Druga sadna plemena so pa po svoji naravi še veliko manj
sposobna za piramide. Popolnoma napačno bi bilo siliti v obliko,
n. pr. češnje, češplje, breskve. Zato je tudi nezmiselno, ako
drevesnice ponujajo piramide tudi od teh plemen. Na ta način
le begajo sadjarje in spravljajo ob veljavo pritlično sadno drevje.
V drevesnici se kajpada prav lahko doseže tudi lepa in pravilna
češpljeva, češnjeva in breskova piramida; toda ta oblika se ne
da poljubno razvijati v tistem zmislu kakor pri pečkastem sadju.

Hruškove in jabolčne piramide, cepljene na divjak, moramo
saditi najmanj po 4 metre vsaksebi, ker se jako razkošatijo.

163

Kjer imamo pa dobro, močno zemljo in hočemo med drevjem
stalno pridelovati tudi zelenjad, sadimo piramide celo na 5 m
narazen. Jako ugodno je, ako jih sadimo v četverokotu v raz¬
dalji 4 X 5 ali 4 X 6 metrov, t. j. v vrsti po 4 metre, vrste pa po
5 ali 6 metrov narazen. Hruške na kutini in jahlane na dušencu
pa sadimo lahko še nekoliko tesneje, vendar nikdar ne pod
4 metre na vse strani. Jablane na paradiževcu, gojene kot
piramide, pa so lahko gostejše — 3 do 4 metre narazen.

Pod. 41. Lopa s špalirnim drevjem ob steni,
a četvera pahneta (ni priporočljiva), b Verrierjeva pahneta s štirimi vejami,
c Visokodebelni špalir (dvojni vodoravni kordon), d Dvojni vodoravni kordon
z viličasto obliko, e Navadna viličasta oblika.

Piramide dobimo v vsaki drevesnici bolj ali manj lepo
vzgojene, in sicer razne starosti in velikosti z enim, dvema ali s
tremi venci vej. Najbolje in razmeroma poceni opravimo,
ako naročimo dveletne piramide z enim dobro razvitim vencem.
Zahtevati pa moramo odločno, da ima tako drevesce krepak
navpičen poganjek in najmanj pet močnih enako razvitih eno¬
letnih stranskih vej. To je temelj za ves poznejši razvoj. Ako
manjka le ena veja, ali pa je preslabotna, skoro ni več mogoče
vzgojiti lepe, pravilne piramide. Kajpada lahko kupimo tudi tri-

n*

164

ali štiriletne piramide z dvema ali s tremi serijami. Toda s tem
navadno ne pridobimo nič, ker tako starikavo drevje se ne
prime več tako rado in nekaj let raste navadno slabo; zlasti so
muhaste v tem oziru hruške, cepljene na divjak, če jih sadimo
pozno spomladi. Tudi se starejše drevje pri prevažanju rado
polomi in pokvari. Poudarjati moramo tudi, da so taka starejša
drevesa le ostanki prejšnjih let in redkokdaj brez velikih napak,
ki se ne dado več popraviti. Vrhu vsega tega so pa silno draga.

Pa tudi iz enoletnih cepljencev, ki bi jih kdo v ta namen
utegnil naročiti iz drevesnice, bi težko vzgojil lepe piramide.
Enoleten, krepek, navadno čez meter visok cepljenec je treba
namreč spomladi drugega leta skrajšati na približno pol metra
višine, da iz zgornih šestih do sedmih očes požene močne
omladke (poganjke), ki naj bi bili podlaga prihodnji piramidi.
Ako skrajšujemo v drevesnici, na mestu, kjer cepljenec raste in
je dobro ukoreninjen, poženejo navadno še več mladik, nego
jih potrebujemo. Ko bi pa enoleten cepljenec presadili in obenem
pravilno skrajšali, se pa prvo leto redkokateri povoljno razvije.
Navadno dobimo po dva, tri ali štiri poganjke, požene pa tako
slabotno, da je nemogoče doseči pozneje lepo obliko.

c) Vretenčasta piramida  se razlikuje od navadne
ali pravilne piramide samo v tem, da so veje v podobi vijaka
enakomerno porazdeljene okrog in okrog debla — spodnje
najdaljše, proti vrhu vedno krajše — in pa v tem, da veje
režemo bolj na kratko. Pri navadni piramidi stoje veje v serijah
po pet in pet skupaj v isti višini, pri vretenčasti piramidi so pa
veje razpostavljene po deblu, kakor je pač naneslo popje, iz
katerega so se razvile. Navadna piramida se razprostira bolj
na širino, vretenčasto pa gojimo bolj v ozkih mejah, zato pa se
širi bolj v višino. Prav zato moramo saditi navadne piramide po
4—6 m vsaksebi, vretenčaste pa stoje lahko po 2—3 m narazen.
Ta oblika je primerna samo za hruške in za nobeno drugo
sadno pleme, ker le hruška ima že od narave pokončno pira¬
midno rast in ji vsled tega ni treba delati nobene sile pri vzgoji
v kakršnokoli piramidno obliko. Najboljše so tiste vrste, ki
posebno rade rasto na kvišku.

Hruškova vretenčasta piramida je lepa, zelo rodovitna in
pripravna oblika, ki jo lahko' vzgojimo in oskrbujemo brez
posebnega znanja. Priporočati jo moramo zlasti za rabate ob
potih, kjer nam gre navadno tesna za prostor. Take lepo vzgo-

« I 1, •

• -l 'C  ii ; *:.» '


165

jene oblike so prava krasota ob vrtnih potih po rabatah. Ako
stoje le 7* metra od roba pota, nas nikdar ne ovirajo, ako jih
vsako leto pravilno režemo in po potrebi tudi poleti pinciramo.

Vretenčasto piramido vzgojimo iz enoletnega požlahtnjenca
ali pa iz dvoletne navadne piramide, ki ima dobro razvito prvo
serijo vej in krepek raven Srčni poganjek. Kjer nameravamo
zasaditi vretenčaste piramide, postavimo navadno par metrov
dolg kol, ob katerega privežemo deblo mladega drevesca in
potem vsako, leto vrhnji prirastek. Močne, tršate in počasi
vzgojene vretenčaste piramide ne potrebujejo pozneje navadno
nobene opore, nekatere vrste se pa vendar n drže same v na¬
vpični legi in je vsekakor potrebno, da so privezane ob močen,
raven, navpično zastavljen drog.

Enoletne požlahtnjence, ki so namenjeni za vretenčaste
piramide, skrajšamo, ko jih zasajamo, na 30—40 cm višave. Pri
dvoletnih piramidah pa skrajšamo veje na 5—6 očes, srednji
poganjek pa na 2—3 očesa. Nad zgornjim očesom pustimo 10 cm
dolg čep, na katerega privezujemo srednji poganjek, preden
oleseni. Drugo pomlad skrajšamo voditeljice zopet na 5—6 očes,
srednji poganjek pa na kakih 25—30 cm. Na vrhu mu pustimo
vedno čep. Na ta način vzgojimo deblo ravno kot sveča. Ko tako
leto za letom nadaljujemo z obrezovanjem, dosežemo, da vsako
leto priraste zgoraj nekaj novih vej s krepkim, navpičnim srčnim
poganjkom, spodnje veje pa. se približno za ped podaljšajo. Rodni
les po vejah moramo obrezovati, seveda prav tako kakor pri
drugih pritličnih drevesnih oblikah. Potrebno je, da ga krotimo
prav na kratko, da ne nastane med vejami prevelika gneča.
Prav tako važno je, da že iz početka izrežemo vse take poganjke
iz debla, ki bi delali preveliko goščavo, ko bi se razvili v veje.
Praviloma bi morale biti vse veje vretenčaste piramide enojne,
brez stranskih vej. Le ako bi bil kje med vejami večji prazen
prostor, smemo pustiti, da se veja razcepi v dva pramena in tako
izpolni praznino. Strogo je gledati na to, da so vse veje primemo
naredko, pa čim bolj enakomerno razpostavljene po deblu, da
imajo povsod dovolj svetlobe in zraka.

Veje voditeljice krajšamo navadno na zunanje oko. Pri
vrstah, ki rastejo bolj na široko, košato, pa je končno oko lahko
na strani ali celo na znotraj. Tako dosežemo bolj pokončno, ozko
rast, to pa je pri tej drevesni obliki zelo važno.

Pod. 42. Špalirni nasad vinarske in sadjarske šole v Mariboru.

167

Špalirnih oblik je brezštevila. Take, ki jih lahko vsakdo
sam vzgoji in oskrbuje in ki rade in kmalu rode, so naslednje:
naravna pahljačasta palmeta, navpični, poševni, vijugasti in
vodoravni kordon, viličasta oblika, Verrierjeva palmeta s 4 do
8 vejami in visoki špalirji. Vse špalirne oblike lahko gojimo ob
primernih stenah, nekatere pa tudi na planem na ogredju, ki je
prirejeno nalašč v ta namen.

a) Navadna naravna palmeta je najpreprostejši špalir
nepravilne oblike brez kakega somerja kakor na planem sadni
grmič. Glavne veje razpeljujemo po steni, kakor pač kaže njih
rast. Le toliko jih silimo v drugo lego, da kolikor mogoče enako¬
merno pokrijemo ves prostor, za katerega so namenjene. Če je
ploskev nizka in široka, izkušamo s privezovanjem doseči, da se
vejevje širi bolj na obe strani, pri visoki, pa bolj ozki steni
ravnamo pa nasprotno. Naravnih palmet tudi navadno ne obre¬
zujemo po kakih pravilih kakor pravilne špalirje, ampak le
pravočasno izrezujemo pregosto vejevje in krajšamo tiste vodi¬
teljice, ki se hočejo premočno razviti v škodo drugih. S tem
dosežemo, da je glavno vejevje in rodni les razmeroma redko
in ohranimo ravnotežje v razvoju vseh drevesnih delov.

Veje privezujemo praviloma na primerno ogredje iz
remeljcev, ki so pritrjeni navpično na steno po 30—40 cm vsak¬
sebi in 10 cm od stene. Za take špalirje zadostuje tudi ogredje iz
remeljcev, ki se križajo. Pri lesenih stenah gre za silo tudi brez
ogredja, ako veje vežemo na žeblje, ki jih pribijamo naravnost
na steno. Vendar pa so špalirji preveč tik stene in vsled tega
imajo premalo zraka ter jih zato radi napadajo razni škodljivci,
n. pr. kaparji, listne ušice.

Naravne palmete vzgojimo naj lepše iz enoletnih ali dvo¬
letnih cepljencev, ki imajo v ta namen že 3 ali 5 glavnih vej.
Dobimo jih v vsaki drevesnici pod imenom palmeta z 1 ali 2
etažama. Drevesce posadimo ravno v sredo pod steno, po kateri
ga hočemo razpeljavati, in potem gledamo, da se glavne veje
razvijajo enakomerno na vse strani v podobi pahljače.

Za naravne palmete je sposobno samo koščičasto sadje, in
sicer le breskve, marelice in višnje. Pečkasto sadno pleme je
odločno gojiti le v pravilnih oblikah. Največ prostora potrebujejo
marelice in breskve, ker se silno razrastejo na kvišku in na
strani. 2—3 metre širjave in 3—4 metre višave ni preveč za
posamezno breskev ali marelico.

168

Na brajdah na planem nikdar ne gojimo naravnih palmet.
Za take brajde so le pravilne oblike.

b) Razni kordoni so zelo priljubljene, najbolj rodovitne in
za oskrbovanje najlažje pravilne oblike špalirnega drevja, pri¬
merne edino samo za jablane in hruške. Kordone prištevamo k
majhnim oblikam, zato morajo biti cepljeni brez izjeme na šibko
rastoči pritlični podlagi in sicer jablane na paradiže-
vec, hruške pa na kutino.

Vsi kordoni so v bistvu pravzaprav pritlična drevesa z eno
samo vejo, ki je obenem tudi deblo in ki je obrasla okrog in
okrog s kratkim sadnim lesom, najnižje 30—40 cm od tal. Raz¬
likujejo se med seboj samo v tem, da ima ta edina veja različno
smer. Ako jo gojimo natačno v navpični smeri, imamo navpični
kordon. Ta je posebno pripraven za hruške finih, debelih
zimskih vrst, ki na planem ne uspevajo dobro. Hruška ima že
naraven nagon, da raste bolj na kvišku. Ako izberemo še bolj
šibko rastoče vrste in take, ki same od sebe tvorijo kratek rodni
les, je obrezovanje pokončnih kordonov jako preprosto. Rodni les
obrezujemo kakor sploh na pritlikavcih, voditeljico pa vsako
pomlad primemo skrajšamo, da se lahko razvije vse popje na
njej v rodne vejice. Pokončne kordone sadimo po 40 cm vsaksebi
ob stenah ali brajdah, ki so najmanj 3 m visoke.

Vsakemu začetniku toplo priporočam, da začne s pokonč¬
nim hruškovim kordonom. Če je le količkaj spreten in nekaj
vztrajen, bo gotovo imel veselje s takim drevjem in tudi kmalu
primeren užitek.

Jablanam se prilega pa bolj poševni kordon, ki se razlikuje
od pokončnega samo v tem, da ga izpeljemo kar od tal poševno
v kotu okrog 60 stopinj ali pa gojimo 30—40 cm visoko debelce
navpično in ga nagnemo v poševno lego šele v tej višini. Poševni
kordon je jako rodoviten in še bolj preprost za obrezovanje nego
pokončni. Tudi zanj je treba okrog 3 metre visoke stene ali
ogredja. Posamezen poševni kordon nima pomena in ga tudi
nikamor ne moremo uvrstiti. Saditi jih moramo po več skupaj
ob daljših stenah brez oken. Razdalja med njimi naj bo 40—
50 cm. Zelo priporočeno je tudi, da v eno skupino poševnih
kordonov vzamemo samo eno vrsto (sorto) jaJ>olk, ker le na ta
način dosežemo enakomeren razvoj in čedno zunanjost.

Še bolj rodoviten in za jabolka čez vse primeren je
vijugasti kordon. Neroden je samo zaraditega, ker moramo

Pod.[43. Cvetoče pritlično sadno drevje na vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. (Jabolčni grmiči.)

170

prirediti zanj iz debele pocinkane žice poseben tir, po katerem
privezujemo voditeljico v podobi vijuge (§), zvijaje jo v polkrogu
sedaj na desno, sedaj na levo. Kar se tiče obrezovanja, je še bolj
preprost nego pokončni in poševni kordon. Vsled nenaravne,
vijugasto zvite lege debelca oziroma veje jako malo prirašča in
ga ni treba veliko obrezovati, zato pa neumorno rodi. Kake 3 m
visoka stena je kaj pripravna za to obliko. Vijugasti kordon je
tudi sam zase ob zidu ali na planem prav čeden in krasoten
ter izmed vseh pritličnih drevesnih oblik najbolj rodoviten.
Zanj izberemo vedno najboljše zimske jabolčne vrste, kakor
n. pr. beli zimski kalvil, kanadko, blenheimsko reneto i. dr.

Pri nas najbolj znan in razširjen je enoramni in dvoramni
vodoravni kordon, t. j. enovejno ali dvovejno pritlično drevo, ki
ima vejo izpeljano v vodoravni smeri 30 cm od tal in je pritrjeno
ob vodoravno napeti žici. Na Tirolskem pridelujejo beli zimski
kalvil skoro zgolj na vodoravnih kordonih, ki so napeljani v več
vrstah drug vrh drugega.

Lepo vzgojenih in pravilno oskrbovanih vodoravnih
kordonov je pri nas prav malo. Navadno vidimo po vrtovih
zapuščene nestvore, ki so bolj podobni živi meji nego sadnemu
drevju. Vodoravni kordon, najsibo že eno- ali dvoramen, je
glede oskrbovanja, zlasti glede obrezovanja najbolj težaven.
Ker je njegova oblika najmanj naravna, je treba precej sile in
raznih pripomočkov, da ga vzdržimo v predpisanih mejah in da
je rodoviten. Poleg tega so pripravna za to obliko samo jabolka,
in sicer le nekaterih šibko rastočih, samo na paradiževcu cep¬
ljenih vrst. Zato pa oblike ne moremo splošno priporočati, ker
preprost sadjar bo imel z vsako drugo manj dela, pa več veselja
in užitka. Vodoravni kordon spada le kot obrobek na rabate ob
potih ali pa ob prav nizke stene vrtnih zidov in le v večje
pritlične nasade, ki jih trajno oskrbuje vešča roka. V mrzlejših
krajih tudi ne kaže, da bi ga sadili, ker ga pozimi polomi in
raztlači sneg.

c) Viličasta oblika je poleg pokončnega, poševnega in viju¬
gastega kordona najboljša oblika špalirnega drevja. Od pokon¬
čnega kordona se razlikuje samo v tem, da se deblo 30—40 cm
od tal cepi v dve veji, ki imata kakih 15 cm od debla na levo
in desno vodoravno smer, potem se pa vijeta v večjem ali manj¬
šem loku naravnost na kvišku in tečeta potem vzporedno v
navpični smeri 30—40 cm vsaksebi. Tudi oskrbovanje te dre-

171


vesne oblike se nič ne razlikuje od pokončnega kordona. Samo
vzgoja je nekoliko težja, ker je treba dobiti v isti višini 30 do
40 cm od tal dve enakomerno močni veji, ki ju ukrivimo v vili-
často obliko. Pri obrezovanju je treba posebno paziti, da se
razvijata obe veji popolnoma enakomerno. To dosežemo, ako
premočno rastočo vejo krotimo s primernim krajšanjem.

Viličasta oblika je kakor nalašč ustvarjena za hruške,
veliko manj se prilega jablani. Tu in tam goje tudi breskve v
tej obliki. Ker pa ima breskev daljši rodni les, moramo veje
razmakniti najmanj na 60 cm.

Viličaste oblike pečkastega plemena sadimo po 60 —80 cm
vsaksebi, breskve za 1-20—1-60 m. Ogredje mora imeti ravno
tako kakor pokončni kordon.

Kdor hoče kako steno hitro pokriti z zelenjem, ako hoče
imeti malo dela s špalirji in že čez par let užitek, naj se odloči
za pokončni kordon ali pa za viličasto obliko.

d) Verrierjeva palmeta je jako priljubljena in tudi zelo
priporočena špalirna oblika. Najmanjša ima 4, največja pa do
20 vej. Večje drevesnice so vse tako urejene, da vzgajajo v veli¬
kem . številu navadne palmete z ravnimi vejami, ki se dado
potem na stalnem mestu prav lahko predelati v lepe Verrier-
jeve palmete. Gotovih Verrierjevih palmet v drevesnicah na¬
vadno ne prodajajo, ker so prenerodne za razpošiljanje.

Pred vsem moram priporočati samo take palmete, ki imajo
veje na pare, kjer se torej zgornja etaža končuje z viličasto ob¬
liko. Palmete s 3, 5, 7, 9 vejami niso nikdar prida, ker srednja
veja prehudo raste in zajeda spodnje etaže. Dalje moram zlasti
začetnikom odsvetovati večje Verrierjeve palmete. Z 2, 3 ali
kvečjemu s 4 pari vej so najbolj pripravne. Čim več parov vej
hočemo, da ima palmeta, tem širji prostor mora imeti in tem
več let preteče, preden jo vzgojimo, kajti za vsak par vej
potrebujemo najmanj eno, včasih tudi dve leti, ako gre namreč
vse gladko izpod rok.

Verrierjeve palmete prištevamo k večjim oblikam in zato
izbiramo zanje bolj močno" rastoče vrste in jih cepimo tudi na
divjak.

Verrierjeva palmeta je posebno pripravna za hruške, cep¬
ljene na kutini, in za večje oblike tudi na divjaku. Tudi jablane
se še sponašajo dovolj dobro, toda morajo biti cepljene na
dusencu, vsaj za palmete,. ki imajo več nego štiri veje. Za druga

172

\

sadna plemena bi je pa ne priporočali. Kvečjemu bi utegnili
imeti nekaj uspeha z marelicami. Breskove palmete s štirimi
vejami tudi goje ponekod.

e) Visokodebelni špalirji so pri nas skoro neznani. Videl
sem jih nekaj malega samo na Bledu na vrtu nadučitelja Rusa
in na Brezjah ob samostanskih zidovih. Ti špalirji se razlikujejo
od pritličnih palmet samo v tem, da imajo visoko deblo. Sade jih
po takih mestih, kjer je pritlično drevje v nevarnosti pred živino
ali drugimi poškodbami, kakor n. pr. ob poslopjih na dvoriščih,
ob hlevih. Visokodebelni špalirji se prištevajo k naj večjim špa-
limim oblikam, zato morajo biti vobče cepljeni na divjak. Na¬
vadno vzamemo v to svrho lepo visokodebelno drevo ter ga
posadimo ob zidu kakor vsak drug špalir. Vrh potem primerno
razpeljemo v eno ravnino v obliki naravne palmete. Lahko ga
pa vzgojimo tudi v prav lepe pravilne Verrierjeve palmete, ki
niso samo jako rodovitne, ampak obenem lepo krase stene.

Za visokodebelne špalirje so primerne samo hruške, ma¬
relice in nemara še breskve. Jablana pa ni za to rabo, ker
cepljena na divjaku prehudo raste in v takih oblikah ni rodo¬
vitna. Sploh velja temeljno pravilo, da večina jabolčnih vrst
uspeva na planem veliko bolje nego ob toplem zidu. Ob steno
spada le beli zimski kalvil in morebiti še par drugih najžlaht¬
nejših zimskih jabolk, ki morajo biti cepljena na paradiževec,
sicer imamo veliko drv, pa malo sadja.

Visokodebelni špalirji so za naše razmere morebiti naj¬
važnejša špalima oblika, ker lahko dajejo ob majhnem trudu
in neznatnih stroških prav lepe dohodke.

51. Začetni pojmi o obrezovanju pritličnih jablan

in hrušek.

Visokodebelno in pritlično sadno drevje, najsi bo katere¬
gakoli plemena, moramo obrezovati vsaj nekaj let potem, ko ga
posadimo na stalno mesto. Le s primernim obrezovanjem vzgo¬
jimo pravo podlago za pravilen razvoj drevesnega vrha. Pozneje,
ko spravimo vejevje v pravi tir in ravnotežje in doseže vrh lepo
obliko, prenehamo lahko z rednlim vsakoletnim obrezovanjem.
Mlado drevje se razvija potem prav povoljno tudi brez vsako¬
letne sadjarjeve pomoči.


173

Drugače je to s pritličnim sadnim drevjem, ki ga gojimo
v bolj ali manj pravilnih oblikah, bodisi na planem ali ob zidu
Pri takem drevju je vsakoletno obrezovanje neob-
hodno potrebno.  Z rednim obrezovanjem uravnavamo
rast, pospešujemo tvorbo cvetnih popov, skrbimo za naraščaj
rodnega lesa in tako dosežemo redno rodovitnost, krasno sadje
in ohranimo drevo tudi v lepi obliki. Seveda, če hočemo vse to
doseči, moramo obrezovati pritlično drevje, pravilno,  vpo-
števaje prirodne zakone in posebne lastnosti
dotične vrste,  in pa vsako leto brez izjeme. Če opustimo ali
zanemarimo to delo le eno> zimo ali pomlad, nastane v vejevju že
taka zmešnjava, da pride potem jako težko zopet v red. Ako

Pod. 44.

Obrezovanje ali krajšanje
jj g enoletnih mladik.

A Pravilno.
jB Previsoko.!

C Prenizko.

A

B

C

obrezujemo kar malomarno, brez načel in brez smotra, samo da
skrajšujemo posamezne vejice, ki se nam zde predolge, no; potem
je uspeh takega početja ravno nasproten, nego smo pričakovali.
Namesto cvetja vzgojimo vse polno; lesnih poganjkov, namesto
sadja imamo jeseni kakor metle gosto vejevje in namesto veselja
le žalost in jezo. Najbolj kočljivo je pa še to, da je zlo od leta
do leta hujše in se naposled sploh ne da več popraviti. Tisoči
tako zanemarjenega in vsled napačnega obrezovanja popačenega
drevja na raznih vrtovih po deželi pričajo, da v tem oziru nismo
še dovolj napredovali. In nasprotno je nekaj vrtov, kjer vidimo
krasno drevje, ki zopet izpričuje, kaj se da doseči s primernim
obrezovanjem.

Preden se torej kdo loti tega v sadjarstvu sicer najtežav¬
nejšega, a vendar tudi za nestrokovnjaka umljivega dela, naj

174

izkuša poiskati po kaki knjigi in po dobrih podobah prvega na¬
vodila. Potem pa naj poišče koga, ki mu z nožem in škarjami
v rokah pokaže na sadnem drevju, kako se obrezuje in ga tako
praktično! vpelje v to »umetnost«. Z ljubeznijo do stvari in vztraj¬
nostjo sčasoma (ne morebiti v enem dnevu, ampak več letih)
lahko vsakdo doseže potrebno spretnost in izkušnjo.

Naslednje vrstice naj pomorejo začetnikom premagati prve
težave. Z njimi hočemo zlasti našim preprostim sadjarjem vce¬
piti začetne pojme o obrezovanju pritličnega drevja pečkastega
plemena. Natančno obrezovanje koščičastega sadja je še težav¬
nejše in za naše razmere skoro brez pomena. Obravnavati ho¬
čemo predmet zgolj s praktičnega stališča  brez stro¬
gega fiziološkega, utemeljevanja. Izkušnje namreč kažejo, da
se pravilnega obrezovanja lahko privadi tudi preprost sadjar,
ako ima le potrebno resnost ter zmisel  in nekak prirojen
č u t za opazovanje prirodnih pojavov. Kdor si pa more pridobiti
poleg tega še teoretično znanje, je toliko na boljem.

1. Ogled pritličnega sadnega drevja.

Že pri površnem ogledovanju neobrezanega, a pravilno
vzgojenega pritličnega sadnega drevesa kakršnekoli oblike opa¬
zimo na njem dva glavna dela, in sicer deblo  in ve  j e.
Deblo je navadno popolnoma golo, veje so p-a od svojega spod¬
njega konca ob deblu do neke višine obrasle s krajšimi in dalj¬
šimi, navadno na razne načine kljukastimi vejicami, končujejo
se pa v krepko enoletno mladiko.  Vejice, ki so raz¬
vrščene lepo enakomerno po vsej veji, imenujemo sadni ali
rodni  les  (sadne ali rodne vejice), ker so namenjene, da
nosijo sadje. Mladiki pa, s katero se veja končuje, pravimo
voditeljica,  ker nekako kaže smer, v kateri se razvija
vsa veja.

Če sedaj malo natančneje opazujemo p o p j e po voditeljici
in po rodnem lesu, najdemo neki viden razloček. Po voditeljici
in po nekaterih tanjših rodnih vejicah je drobno, podolgasto, k
mladikam prihuljeno popje. Iz njega prirastejo na spomlad
listi in poganjki. To popje imenujemo listno ali lesno
popje.  Na nekaterih rodnih vejicah (navadno na koncu) pa
zapazimo posamezno veliko debelejše in drugače postavljeno
popje. To se razvije spomladi v cvetje in ga imenujemo zato

175

cvetno popje. Nastalo je iz večine iz listnih popov, ki se
niso razvili V poganjke.

Oglejmo si sedaj na kaki veji odzgoraj navzdol prav na¬
tančno vsako rodno vejico posebe! Najprej opazimo kratke,
komaj po 1 do 2 cm dolge čepke z debelim cvetnim popom na
koncu. To so najkrajše sadne vejice, brstiči.

Ko gremo po veji malo dalje ali pa tudi že med brstiči,
najdemo daljše, po 2 do 5 cm dolge sadne vejice, ki se kon¬
čujejo istotako s cvetnim popom, a imajioi še več drugih, toda
lesnih  popov. Te rodne vejice imenujemo b r s t i k e.

Med brstiči in brstikami naletimo na tej ali oni veji še
na druge, brstikam podobne sadne vejice s cvetnim popom na
koncu, ki pa so veliko daljše in navadno tanjše, po 5 do 15 cm
dolge. To so rodne  š i b i c e. Naštete tri vrste rodnega lesa

Pod. 45.

Brstike v raznih
oblikah.

so navadno enoletne, nič razraščene in tako značilne, da jih
prav lahko takoj spoznamo in razločujemo po dolgosti.

Večjo preglavico nam dela rodni! les, ki je bolj na spod¬
njem delu vej in ki je večkrat na razne načine zverižen in raz¬
raščen. Ta rodni les imenujemo večletni rodni les.

Pri opazovanju raznih pritlikavcev opazimo, da se pri
drevju, rastočem na planem in brez opore, razvijajo veje n e -
omejeno do po.ljubne dolžine.  Pri špalirjih pa do¬
sežejo posamezne veje le toliko dolžino, kolikor visoko, oziroma
daleč segajo remeljni, na katere jih privezujemo. Pri piramidah
se veje nosijo same, pri špalirjih pa jih moramo privezavati na
primemo ogredje. Sadni les je na spodnjem delu vej navadno
daljši in se proti vrhu vedno skrajšuje. Porazdeljen je po vejah
enakomerno od debla do voditeljice. Praviloma se veje na pri¬
tlikavcih ne smejo razcepijati v dve ali celo več vej, ampak
morajo ostati v vsej dolgosti e n o’j n e.

176

Na podlagi tega opazovanja, ki ga moramo ponoviti več¬
krat na raznih drevesih, jablanah in hruškah in 'na mnogih
vejah, se privadimo najprej spoznavati sestavine  pritličnega
drevesa, zlasti tiste, ki hodijo pri obrezovanju najbolj vpoštev.
Šele tedaj, ko imamo o tem jasne pojme in diobro poznamo
veje, rodni les, voditeljice-, lesno 31  i listno
in cvetno popje, brstič, brstiko, rodno š i -
bico, večletni rodni les,  smemo začeti misliti na
obrezovanje.

2. Kaj in kako obrezujemo.

Sedaj ko poznamo posamezne dele pritlične, v pravilni
obliki vzgojene jablane in hruške, se moramo najprej vprašati,
katere dele bomo obrezovali.  Kdor si je poi našem
navodilu pazljivo ogledal pritlično sadno drevo-, najbrž že sam
od sebe pogodi, da je na njem nemogoče rezati kaj drugega
kakor voditeljice in rodni les.  Le na koncu vej in
na sadnih vejicah je namreč vsakoletni prirastek, ki ga je treba
iz kakega vzroka primerno skrajšati  ali pa včasih tudi po¬
polnoma odstraniti.

a) Obrezovanje voditeljic.  Na koncu pritlikav -
čevih vej požemo vsako leto krajše ali daljše mladike, lesni
poganjki, ki jih poleti ne oščipavamo in zrastejo zato navadno
veliko daljše, nego je potreba za podaljšek veje. Skoro vsako
tako končno mladiko voditeljico  moramo spomladi bolj ali
manj skrajšati, obrezati, in sicer zato, da ohranimo ravno¬
težje  med posameznimi vejami, da nekatere ne zrastejo- preveč,
druge pa da ne zaostanejo, in da dosežemo med rastjo lesa in
rodovitnostjo pravo razmerje  — da drevo preveč ne žene
v les in premalo ne rodi in obratno. Končno režemo vo¬
diteljice tudi zato, da vzgojimo in ohranimo pravilno , lepo
drevesno obliko.

Za koliko je treba vsako voditeljico skrajšati, da dosežemo
te namene, se nikakor ne da označiti s kako- gotovo mero, ker
je to zavisno pred vsem 1. od dolžine in od kakovosti vsake
posamezne voditeljice sploh in 2. od razmerja med njo in dru¬
gimi voditeljicami.

Z ozirom na prvo točko velja splošno pravilo, da je treba
vsako voditeljico toliko skrajšati, da lahko odžene vse njeno
stransko popje  in da se razvije iz končnega popa nova

177

krepka  voditeljica. Vobče govorimo o dolgi in kratki
rezatvi. Na dolgo je voditeljica obrezana, ako je pustimo več,
na kratko pa, akoi ostane manj nego polovica  njene
prvotne dolžine. Novejše izkušnje so pokazale, da v našem pod¬
nebju, kjer žene drevje tako rado v les, z dolgo rezatvi j o
bolj pospešujemo rodovitnost  nego s kratko. Na
kratko obrezanih voditeljicah namreč vse popje zeloi rado po¬
žene v les in zato ostane drevje bolj ali manj nerodovitno.
Nasprotno se pa na dolgo obrezanih voditeljicah rajši razvija
kratek rodni les, to so zlasti listni popi, brstiči,
brstike in rodne šibice.  Ako bi na dolgo rezano

Pod. 46. Plodna šibica, (levo) ki ima neugodno (navpično) lego in bi rada
gnala v les, zato jo pri a nalomimo; (desno) ista plodna šibica leto pozneje.

Uspeh, ki smo ga dosegli: vse lesno popje se je pretvorilo v brstiče.

drevje vsled obile rodovitnosti jelo zaostajati v rasti, pa ob¬
režemo kako leto voditeljice razmeroma bolj na kratko, da se
drevo tako zopet poživi in okrepi v lesu. Sicer pa velja v tem
oziru pravilo: Čim bolj nerodovitno in bujno ra¬
stoče je drevo, tem bolj na dolgo režimo vo¬
diteljice.

Edina neugodnost dolgega rezanja je ta, da pri nekaterih
vrstah niže ležeče popje nerado odžene, ako režemo preveč na
dolgo. Zato ostanejo veje deloma gole in rodni les je presled-
kast. Tega bi seveda ne smeli trpeti. Pa tudi šibkejše ostanejo
dolgo obrezane voditeljice. Tej nepriliki pa se lahko ognemo,
ako režemo take vrste bolj na kratko.


Praktični sadjar.

12

178

Vse veje na enem drevesu p$i navadnio niso popolnoma
enako razvite. Nekatere, zlasti proti vrhu, rasto bujneje, druge
pa šibkeje. Takisto tudi voditeljice niso vse enako dolge in
enako krepke. Z obrezovanjem pa hočemo doseči obenem tudi
v  ravnotežje med posameznimi vejami. Zato pa ne kaže, da bi
rezali voditeljice vse vprek po enem merilu. Preden torej kako
voditeljico skrajšamo, jo primerjajmo  z drugimi njenimi
sestricami na drevesu. Zlasti opazujmo', kje je, kakšno
ima  1 e g o in kako je razvita njena veja.  Čim daljša in
debelejša je voditeljica, čim bolj v vrhu raste, čim bolj pokoncu
se nosi in čim krepkejša je veja, na kateri raste, tem bolj jo

a Pri dnu narezan in nalomljen lesni poganjek, b Pri dnu odrezan lesni
poganjek s stranskim očesom, c Plodna šibica v ugodni legi. d Voditeljica.

skrajšajmo. Nasprotno pa kratke in šibke voditeljice na spodnjih
šibkejših vejah, ki imajo bolj ali manj poševno rast, skrajšujmo
manj, včasih celo nič. Na ta način slabimo p r e m o čn o
rastoče dele drevesa, zaostale pa krepimo.

Nazadnje naj še omenimo, da je treba pri vseh na planem
rastočih drevesnih oblikah voditeljice krajšati tiknadkakim
zunanjim  očesom. S tem zagotovimo' naslednjim voditeljicam,
ki priraščajo vsako leto iz končnih popov, pravilno lego
in tako vsemu drevesu lepo obliko.  Pri špalirjih pa
krajšajmo voditeljice rajši nad kakim pripravnim spred¬
njim  očesom, zato da nova voditeljica zakrije rano in da so
veje popolnoma ravne.

179

Kdor hoče vzgojiti posebna lepe oblike, naj reže vodi¬
teljice na čep, t. j. nad končnim očesom  naj pusti
še 5—8 cm dolg kos mladike ter ji izreže pope, da ne morejo
odganjati. Na te podaljške naj spomladi privezuje poganjke-
voditeljice. Poleti, ko je voditeljica odrasla in dozorela, čep
čedno odrežimo.

b) Obrezovanje rodnega lesa.  Ne da se tajiti
in vsakoletne izkušnje nam jasno pričajo, da je zimsko obre¬
zovanje rodnega lesa tem lažje in tem preprostejše, čim p- r a -
vilneje smo vsako leto obrezali voditeljice
in čim skrbneje smo med letom uravnavali
rast rodnih poganjkov  s primernim oščipavanjem,
pinciranjem. Na dobro oskrbovanih pritličnih jablanah in
hruškah vzgojimo pravilen rodni les večinoma že poleti in je
na pomlad kaj malo dela z njim. Ker pa je poletno oskrbovanje
večkrat pomanjkljivo ali celo napačno, je vsekakor potrebno,
da posvetimo pri zimski rezatvi tudi rodnemu lesu največjo
pozornost, ker je ravno' od njegove kakovosti zavisna rodovitnost
posameznega drevesa.

Vsaka veja v pravilni obliki vzgojenega pritlikavca je na¬
stala tekom let iz samih skrajšanih voditeljic. Rodni les se je
pa razvil iz stranskih popov po voditeljici. To kratko- vejevje
pa -ima zelo različne oblike. V najugodnejših razmerah nasta¬
nejo iz lesnih popov po voditeljici listni popi, brstiči, brstike
in nekoliko daljše plodne šibice. To so najdragocenejši, tako
rekoč pravi rodni poganjki,  ki takoj cveto, rode in
se navadno tudi ohranijo in pomlajajo dolgo vrsto let. Nastali
so brez kakega sadjarjevega sodelovanja. Umevno je samo ob
sebi, da tem biserom med rodnim lesom popolnoma pri¬
zanašajmo z nožem.

Vselej se pa rodni les ne razvija tako gladko, brez naše
pomoči. Prerado se namreč dogaja zlasti v našem podnebju in
pri kratki rezatvi, da posebno- gorenje popje po voditeljicah
požene krajše ali daljše lesne poganjke,  ki niso prav
nič kazni, da bi se kar sami od sebe izpremenili v rodni les
s cvetnimi brsti. Take poganjke moramo že poleti s primernim
skrajševanjem, s pinciranjem, slabiti  in tako prisiliti, da
odženejo prej ali slej cvetno- popje. Ker pa se poleti skrajšani
poganjki v poznejših letih prav radi razrastejo-, dobimo na ta
način po vejah na vse načine razraščen in zverižen večletni

12 *

180

rodni les. Ta les nam dela pri zimskem obrezovanju tem
več preglavice, čim starejši je.

Še te?e nego za obrezovanje voditeljic je mogoče podati
za pravilno rezatev večletnega rodnega lesa kako enotno, za vse
brezštevilne primere veljavno navodilo. Izmed sto in sto več¬
letnih rodnih izrastkov po vejah ne najdemo niti dveh enakih
in je treba obrezati vsakega po njegovem posebnem značaju. Še
bolj zapletena je zadeva, ako imamo opravka s pritlikavci, ki so
bili zadnje poletje prepuščeni sami sebi ali pa celo več let niso
bili pravilno obrezani.

Za umevanje splošno veljavnih pravil pri obrezovanju rod¬
nega lesa je treba vedeti najprej, da se cvetno brstje tvori naj¬
raje na razmeroma kratkih in šibkih mladi¬
kah.  Popje na krepkih lesnih poganjkih pa se razvija prerado
zopet le v lesne poganjke. Zato je prvi namen pri vsa¬
kem obrezovanju rodnega lesa pred vsem  ta,
da primemo slabimo  poganjke, ki silijo v les, in jih tako
primoramo,  da čimprej odženejo cvetno popje. Pri tem
moramo pa upoštevati tudi naravno posebnost posamezne vrste.
Nekatere vrste namreč prav rade že same od sebe poganjajo
kratke rodne poganjke, druge pa zopet divjpjo rajši v les in se
prav težko pripravijo do tega, da bi pognale cvetno brstje. Dalje
je važno vedeti, da nekatere vrste snujejo cvetno popje na kratkih
brstičih in brstikah, druge pa le na daljših plodnih šibicah. In
končno ne smemo pozabiti, da je pri rednem oskrbovanju pri¬
tličnih jablan in hrušek zimska rezatev rodnega lesa le nekako
izopolnje v-a nje poletne rezatve,  ki je važnejša od
zimske. Kdor poleti drevje zanemarja, s samo zimsko rezatvijo
ne doseže povoljnih uspehov.

Na podlagi navedenih pojasnil se ravnajmo pri zimskem
obrezovanju rodnega lesa po naslednjih načelih in splošnih pra¬
vilih:

1. Kratkih rodnih izrastkov,  ki so pognali na¬
ravnost iz veje in ki ne merijo nad 15 cm, nikdar
ne režim  o. Le nad 15 cm dolge plodne šibice, ki še ni¬
majo cvetnega brsta  na koncu, skrajšamo za tretjino.
Take pa, ki rasto ha prav ugodnem mestu in pokoncu, v sredi
malo narežimo in nalomimo  proti veji. Plodnih šibic,
ki imajo na koncu cvetni brst, ne krajšajmo in ne lomimo, če le
niso prav predolge.


181

2. Daljše in krepkejše lesne poganjke,  zlasti tiste,
ki so blizu gornjega konca veje in ki niso nič podobni, da bi se
katerikrat predelali v rodni les, gladko odrežimo  tik pri dnu.
Iz postranskih očes, ki so na dnu veje, požene pozneje ena ali
več šibkih mladik. Te so veliko bolj kazne za rodni les nego
prejšnji krepki poganjek. Druge bolj ali manj krepke lesne po¬
ganjke, ki soi morebiti še nižje na veji, navadno skrajšajmo
na štiri, pet očes. Vrhutega jih pa še pri dnu narežimo in
nalomimo  proti veji. Skrajšani in nalomljeni lesni poganjki
se potem tekom poletja izpremene v rodni les s cvetnimi popi.

3. Na več poganjkov razraslemu rodnemu lesu, ki ima na
spodnjem delu najmanj tri razvite cvetne brste,
lahko brez skrbi odstranimo vse lesne poganjke.
Če ima pa manj nego tri cvetne brste, mu moramo pa vsekakor
pustiti le en lesni poganjek, ki ga skrajšamo pri slabo rastočih
vrstah na eno, pri krepko rastočih pa na več očes.

4. V več lesnih poganjkov razrastel rodni les brez
cvetnih brstov  obrežemo navadnp tako, da odstranimo
vse razen zadnjega poganjka,,  in če je ta dalj¬
ši nego 15 cm, ga skrajšajmo za tretjino ali polovico. Včasih pa
pustimo po dva poganjka.  Tedaj moramo skrajšati zgor¬
nji poganjek na 2, 3 očesa. S tem dosežemo, da popje na zgornji
skrajšani mladiki požene kratke, lesne poganjke, na spodnji
mladiki pa se razvijejo cvetni brsti.

Našteli bi tako lahko še brez števila primerov, iz katerih
bi vedno bolj spoznali bistvo zimskega obrezovanja rodnega
lesa. Toda naj zadostujejo ta glavna in temeljna pravila. Iz njih
vsakdo lahko posname, kar je napotrebnejše za prvo; praktično
uporabo.

Še par važnih opomenj posebno za začetnike!

Kakor voditeljice tudi sadni les obrezujemo lahko na dolgo
ali pa bolj na kratko. Tudi pri obrezovanju rodnega lesa se je
pokazalo, da za naše mrzlo in mokro podnebje ni primerno
kratko obrezovanje,  ker si na ta način vzgojimo po
vejah vedno preveč lesnih poganjkov in pre¬
malo cvetnega brstja.  Le prav slabo rastoče vrste, ki
že same ob sebi rade odganjajo kratek rodni les, obrezujmo malo
bolj na kratko. Sicer pa se ravnajmo vedno po pravilu: Č i m
bujne j e raste drevo, tem bolj na dolgo mo¬
ramo rezati poleg voditeljic tudi rodni les.


182

Pri lepo vzgojenih pritlikavcih glejmo tudi na to, da je
redni les enakomerno porazdeljen po vejah, nikjer pregost,
nikjer preredek, presledkast. Zato pregoste rodne poganjke iz¬
rezujmo, po presledkih pa skušajmo z zarezami pripraviti speča
c česa do tega, da poženejo.

Glede časa za obrezovanje pritličnega drevja pečkastega
plemena velja tole pravilo: Čim bolj zgodaj,  torej po¬
zimi ali prav zgodaj na spomlad, drevje obrezujemo,
tem bolj krepko odžene, in obratno, čimdalje
odlašamo obrezovanje, tem bolj slabimo rast.

Kazalo bi zato slabo rastoče vrste rezati zgodaj, bujno
rastoče pa bolj pozno. Nerodovitne pritlikavce obrezujejo celo
takrat, ko odganjajo ali ko so že zeleni, in jih s tem tako osla¬
bijo, da se začne razvijati rodno brstje.

Za obrezovanje je najprimernejše orodje močan, oster
vrtni nož.  Zlasti voditeljice  obrezujmo' vedno z
nožem!  Škarje bi rabili kvečjemu pri obrezovanju rodnega
lesa. Sicer pa tudi ta les lahko in najlepše obrežemo z nožem.

Kdor šele začenja z obrezovanjem in bi se rad temeljito
izvežbal v tem potrebnem in jako zanimivem sadjarskem opra¬
vilu, naj se nikakor iz po-četka ne loti kakega starejšega, za¬
nemarjenega pritlikavca. Na takem skrajno- neprimernem učilu
se nič ne nauči, ampak izgubiti utegne vse veselje ne le do
obrezovanja, ampak sploh do sadjarstva. Za začetnika so pri-
pravnejše mlade rastoče hruške, piramide in špalirji, ki jih naj
kupi v kaki dobri drevesnici, sam posadi in potem goji vestno,
vsaj kakih 10 let. Z ljubeznijo- do sadjarstva, s
potrpežljivostjo- in vztrajnostjo-premaga  vse
težave.

Pripomnil bi še, da po teh načelih obrezujmo tudi v i -
sokodebelne  jablane in hruške v prvih štirih ali petih
letih.

v

52. Črtice o pinciranju pritličnih jablan in hrušek.

Bistvo vsakega v pravilni obliki vzgojenega sadnega dre¬
vesa obstoji v tem, da iz skupnega debla raste ena ali več
enakomerno razvitih in somerno razpeljanili
vej, ki imajo neomejeno dolžino. Te veje so od debla pa do
konca obrasle s kratkim, šibkim  rodnim lesom. Vsako

183


leto jim mora prirasti primeren podaljšek, voditeljica. Pravi¬
loma se posamezne veje ne smejoi razcepljati v več postranskih
vej, ampak morajo ostati v vsej svoji dolgosti enojne. Rodni les
po njih sme biti kvečjemu 15 do 20 cm dolg in tako redek, da
povsod lahko prodirajo solnčni žarki do listov in sadja.

Samo od sebe pa drevje ne zraste v takih oblikah niti ne
oistane brez posebnega sadjarjevega sodelovanja v odkazanih
bolj ali manj tesnih mejah. Ako hočemo, da posamezne veje ne
krenejo z določenega tira, jih zlasti v mladosti ne smemo za¬
pustiti, ampak moramo jih pozimi z obrezovanjem, spomladi in
poleti s p i n c i r a n j e m in privezovanjem prisiliti, da osta¬
nejo na začrtani poti.

Zlasti važno je p i n c i r a n j e. Z njim ne dosežemo samo
krasnih drevesnih oblik, ampak tudi rodovitnost in najlepše
sadje. S pravilnim smotrenim pinoiranjem prisilimo drevo, da
zasnuje cvetno brstje tam, kjer mu je najugodnejše mestoi, tam,
kjer bi sicer zrasli nerodovitni, krepki lesni poganjki. Brez
pinciranja se razraste in zgosti rodni les po vejah v neprodirno
goščavo, v kateri se sadje rte more razvijati in ostane zato ne¬
znatno, malovredno. Brez pinciranja je zimsko obrezovanje brez¬
uspešno, prazno delo.

S pineiranjem dosezamo torej dvojen namen, in sicer:
1. ohranimo in izpopolnjujemo drevesu lepo,
prikupno obliko, 2. v z g o j u j e m o kratek, re¬
dek rodni! les,  ki bo rodil popolno razvito krasno sadje.

Kakor pri zimskem obrezovanju bo: tudi pri pinciranju
najboljše, da si sredi maja meseca natančno! ogledamo posa¬
mezne veje pritlične jablane ali hruške od vrha pa do debla.
Videli bomo na njej isto, kar smo opazovali pri zimski režnji,
in sicer: kratke, včasih komaj centimeter dolge poganjke, ki so
razvili le nekaj listov, a so potem takoj prenehali z rastjo. To
so rod n i poganjki,  ki se tekom poletja razvijejo v
brstiče, brstike in rodne šibice. Rodnih mla¬
dik nikdar  nič  ne  p i n c i r a j m o,  ker se že same od
sebe razvijejo takoi, kakor želimo. Potem opazim©! 10—20 cm
dolge enojne poganjke, ki so pognali naravnost iz veje in ki
kažejo nagon, da bi se razvili v nepotrebne veje. Imenu¬
jemo jih lesne poganjke.  Te pa vsekakor pravočasno
pšncirajmio, t. j. odščipnimo jim vršiček nad če¬
trtim, doibrorazvitim listom.  Spodnjih listov, prav pri

184

dnu poganjka, ne štejemo, ampak štiri naslednje na poganjku.
Tu in tam, zlasti na vodoravnih in jako poševnih vejah naletimo
na debele, navpik stoječe, bujno rastoče enojne poganjke. Te
pa odščipnimo ali odrežimo prav na dnu, tako da ostanejo! samo
spodnji listi ob veji. Iz stranskih očes poženejo pozneje šibkejše
mladike, ki so bolj kazne za rodni les. Poganjka na
koncu vej nikdar ne pincirajmo,  ker to bo vo¬
diteljica za prihodnje leto, in čim daljša zraste, tem bolje je
za drevo.

Na vejah starejših pritlikavcev pa je tudi rodni les, ki
požene iz dveh, treh ali še več očes lesne poganjke. Imenujemo
jih razrasle lesne poganjke.  Tu storimo najbolje, da
z ostrim nožem odrežemo ves les do zadnjega spod¬
njega poganjka,  tega pa pinciramo na štiri liste kakor
druge enojne poganjke.

Z enkratnim pinciranjem pa delo ni še opravljeno. Iz
zgornjih očes pinciranih mladik požene največkrat po eden,
včasih pa tudi po dva ali še več novih, poganjkov. Tudi te je
treba pincirati, in sicer, ako je eri sam, nad drugim ali tretjim
listom. Ako je pa pognalo več mladik, odrežimo vse d o
spodnje.  To pa pincirajmo nad drugim listom.

Proti jeseni požene tu in tam zgornje oko že dvakrat pin-
ciranega poganjka. Tedaj je treba pincirati tretjič. V to svrho
navadno odstranimo ves poganjek, ld je zrastel iz drugič pin-
cirane mladike.

Čas pinciranja se ravna samo po razvoju
posameznih poganjkov.  Nekateri dosežejo potrebno
dolžino (15—20 cm) že sredi maja, drugi pa šele junija. Pin¬
cirajmo polagoma, kakor se polagoma razvijajo poganjki. Na¬
pačno je, ako pinciramo naenkrat veliko mladik. Vsled hipnega
zastajanja soka požene potem jako veliko stranskih poganjkov.
Drugače bi se bil sok razdelil na nepincirane dele.

Prvo leto, ko drevo posadimo, ga ne pincirajmo nič ali
prav malo. Le tiste poganjke skrajšajmo, ki bi rasli prav krepko
in ki bi ovirali obliko.

Pregoste poganjke pri pinciranju izrezujmo. 8—12 cm naj
bodo posamezne rodne vejice druga od druge. Ako moramo
vsled goščave odstraniti več poganjkov, izrežimo vedno n a J -
krepkejše, navpično  ali v senci rastoče.


185

Čim šibkejše je drevo in čim manj razvita je kaka veja,
tem manj jo pincirajmo. Tudi pri drevju, ki je prejšnje leto
dobro rodilo, izkušajmo pinciranje omejiti kolikor mogoče.

Ob času, ko se tvori cvetno brstje (v juliju, avgustu in
septembru), popolnoma prenehajmo s pinciranjem!

Prepozno pinciranje, ko so poganiki dolgi 80—40 cm in
že leseni 1 , je škodljivo. Navadno poženejo v les vsa očesa tako
pozno pincirane mladike, ne pa v cvetno brstje. Še slabejše je
oščipavanje poganjkov kar malomarno brez smotra in brez vsa¬
kega premisleka. S takim nepremišljenim pinciranjem se drevje
tako pokvari, da ni nikdar nič prida iz njega. Namesto cvetja
in sadja zraste obilo listja in lesa.

Popolnoma vseeno je, ali pinciramo z nohti, z nožem ali
s škarjami. Najbolj pripraven je oster cepilni nožič, ker je
večkrat treba odrezati tudi kako dozorelo vejico.

Kakor piramide prav tako lahko pinciramo mlade visokoi-
debelne jablane in hruške. Na ta način vzgojimo: krasno pod¬
lago za vzorno krono.

Začetnik, ki se hoče priučiti pravilnega pinciranja, naj
se nikar ne loti starih zanemarjenih pritlikavcev, ampak pri-
četne poskuse naj izvršuje na mladih, lepo vzgojenih oblikah.
Ni ga sadjarskega opravila, ki bi bilo tako izpodbudno in za¬
nimivo kakor ravno pinciranje, ako ga izvršujemo smotreno in
vztrajno ter s potrebno:, natančnostjo.

J

53. Sadni špalirji ob stenah.

Vsako pomlad se nameri, da tudi pri nas tu in tam kdo
zasadi kako pritlično drevo ob steni, da bi mu rodilo lepo in
okusno sadje in krasilo dom. Ali žal, da se ta namera doseže
redkokdaj, ker je tako, malo sadjarjev, ki bi se lotili dela s
potrebnim preudarkom in ki bi tudi pozneje vztrajali pri pra¬
vilni oskrbi. Navadno zasajajo lahkomiselno, brez znanja; še
večkrat pa v poznejših letih zanemarjajo drevje, da popolnoma
podivja in v nobenem oziru ne izpolnjuje, kar so pričakovali
od njega.

Kdor hoče imeti veselje in korist od špalirjev ob steni,
mora poznati vsaj temeljna pravila o bistvu, vzgoji in oskrbo¬
vanju pritličnega sadnega drevja sploh. Poleg tega je pa treba

186

vedeti še nekatera pravila, ki se nanašajo posebno> na špalimo
drevje. V to svrho podajani nekaj najpotrebnejših migljajev.

1. Izberi za špalirje ob steni najprej pri¬
merno sadno pleme in vrsto!  Pri tej izbiri upo¬
števaj podnebje dotičnega kraja in pa lego  dotične stene. Na
južno, jugovzhodno' in jugozahodno stran sadi breskve,
marelice ali pa najboljše zimske hruške!  Izmed
jabolk bi prišel v poštev edino beli zimski kalvil,
cepljen na paradiževec, sicer pa nobena druga vrsta. Vzhodna
stena je posebno ugodna za marelice  in hruške, zahodna
za breskve  in tudi hruške. Na severni  steni uspevajo
nekatere hruške,  jabolka, posebno dobro pa višnje.

Izmed brezštevilnih vrst so: po vsestranskem preudarku
in izkušnji slovečih sadjarjev in po izkušnjah v naših krajih
najboljše naslednje vrste:

breskve:  Aleksander, Amsden, zgodnja Beatrica, bela
Magdalena, kraljica Olga;

hruške za južno steno:  zimska dekanka na div¬
jaku, društvena dekanka na kutini, Le Lectier na kutini, oli-
vierka na kutini, clairgeau na divjaku;

hruške za zahodno in vzhodno steno:
dielovka na kutini, avranška na divjaku, prezident Drouard na
divjaku, gellertova maslenka na kutini;

hruške za severno steno:  klappovka na kutini,
amanliška maslenka na kutini;

višnje za severno steno:  senčnica, ostheimska
višnja.

Pri naročilu je treba odločno poudarjati, na kateri podlagi
mora biti cepljena ta ali ona vrsta, ker je to zlasti pri hruškah
in jablanah velike važnosti. Popolnoma napačno bi bilo, ko bi
n. pr. sadili avranško, cepljeno: na kutini, in nasprotno, ko bi
zahtevali dielovko na divjaku. Beli zimski kalvil, cepljen na
dusencu ali celo na divjaku, je nerodoviten.

Na eno steno sadimo praviloma eno samo sadno pleme
in če le mogoče, tudi eno samo sadno vrsto. Le tako dosežemo
enakomerno, lepo rast. Če hočemo imeti več vrst, moramo iz¬
brati take, ki se približno enako razvijajo. Jako neugoden vtis
dela stena, ki je zasajena pomešano z več sadnimi plemeni, n. pr.

187

z marelicami, breskvami, hruškami. Najlepše izmed vseh sadnih
plemen se da gojiti hruška  in je zato najpripravnejša za
špalir. Brez posbenih umetnosti vzgojimo' krasne oblike. Hruška
je tudi glede rodovitnosti in neobčutljivosti prva med vsemi
plemeni.

2. Preden naročiš drevje za špalirje, si
izdelaj natančen načrt  za vsako steno, ki joi name¬
ravaš zasaditi! To je neogibno potrebno, ker iz načrta razvidiš,
koliko drevesec potrebuješ in koliko raznega gradiva bo po¬
treba za ogrodje, brajdo, na katero boš privezoval špalirno
drevje. V načrtu moraš tudi začrtati, kakšno obliko bodo imela
špalima drevesa. Kjer imamo opravka z gladkimi stenami brez
oken in drugih ovir, je izdelava načrta prav lahka stvar. Ravnati
se nam je le po višini stene. Več preglavice delajo začetniku
stene z okni, ker se jih mora izogibati in za nasad določiti na¬
vadno samo dele stene med okni.

Pri določitvi špalirnih oblik moramo vpoštevati najprej
svoje zmožnosti in čas, ki ga lahko utrpimo' za oskrbovanje.
Kdor se ne utegne baviti podrobneje z vzgojo špalimega drevja
in ima redkokdaj priliko muditi se pri njem, ta naj se odloči
za navadno naravno obliko,  ki nastane na, ta način,
da razprezamo drevesne veje po steni, kakor kaže njih naravna
rast. Za to špalirno obliko so najprimernejše breskve, marelice
in višnje. Kdor pa količkaj utegne in ima potrebno znanje ter
mu tudi ne manjka potrpljenja in vztrajnosti, naj pa goji špa¬
lirno drevje v pravilnih oblikah.  Za to so pa hruške
odločno najboljše izmed vseh sadnih plemen. Tudi jablane se
še precej lahko privadijo' in obdrže v lepih pravilnih oblikah.
Za marelice in breskve je pa treba posebne spretnosti in teme¬
ljitega strokovnega znanja.

Glede prostora, ki ga potrebuje posamezno' drevo na steni,
je merodajno sadno pleme in vrsta ter oblika, ki jo nameravamo
vzgojiti in čim rastnejše je dotično sadno pleme in vrsta, tem
več potrebuje prostora. Marelice in breskve v nepravilnih ob¬
likah potrebujejo največ prostora na višavo' in širjavo. Zato
jih ne smemo saditi ob ozkih in nizkih stenah. Za eno samo
marelično ali breskovo drevo moramo imeti najmanj 3 m široko
in do 6 m visoko steno, ako hočemo, da se bo drevo neovirano
razvilo. Pri izbiri pravilnih oblik za hruške in jablane je mero¬
dajna posebno višava stene.  Tu velja temeljno načelo:

188

Cim bolj na visoko se drevo lahko razvija, tem ožjo
obliko mu smemo dati, in nasprotno, čim nižje  so stene,
tem bolj moramo drevo gojiti na širjavo.  Za stene, visoke
nad 4 m, je najhvaležnejši pokončni kordon in vili¬
ca s t a (U) oblika.  Ako je pa stena nižja nego 4 m, vzemimo
p a 1 m e t e s 4, 6 ali največ z 8 vejami. Palmet z več vejami
ne moremo priporočati, ker je vzgoja težavna in jako dolgo¬
trajna. Za začetnike in vse tiste, ki hočejo imeti hitre uspehe,
je najbolj priporočen pokončni kordon, viličasta oblika in kveč¬
jemu še palmeta s 4 vejami.

Na eni strani gojimo navadno^ kolikor mogoče enake oblike,
ker nepravilne in pravilne oblike skupaj niso skladne, istotako
razvoj ne bo enakomeren, ako n. pr. poleg pokončnega kordona
in vilic zasadimo drevesce, ki ga hočemo vzgojiti v palmeto z
8 vejami. Sami kordoni, same vilice, same palmete z enakim
številom vej se razvijajo najlepše. Pomešati smemo pokončne
kordone z viličasto obliko, ali to s štirivejnimi palmetami.

Ako govorimo splošno o sadnih špalirjih, imamo v mislih
vedno pritlične špalirje s 40 do 50 cm visokim deblom. Ob
stenah, kjer bi bile veje pri tleh v nevarnosti, sadimo vi¬
sokodebelne špalirje,  katerih deblo meri 1 do 2 m.
Razen višjega debla ni med visokimi in navadnimi špalirji
vobce nobene razlike.

3. Poleg ugodne lege ob topli steni moramo preskrbeti
drevescu tudi najboljšo zemljo, ki jo je treba v ta namen
temeljito pripraviti,  t. j. globoko zrahljati in zbolj¬
šati s primernim gnojem. Nikakor ne zadostuje, da bi izkopali
za vsako drevo jamo, ampak svet ob steni po vsej dolžini mo¬
ramo prerigolati najmanj 60 cm globoko in čez meter na široko:
Slabo zemljo odvažajmo in nadomeščajmo z dobro pregnojeno
vrtno prstjo. Najprimernejši gnoj za špalirno drevje je dobro pre¬
delan kompost,  ki ga pri rigolanju primešavajmo. Komposta
ni nikdar preveč. Tudi predelan  hlevski gnoj dobro služi,
le pregloboko ga ne smemo pokopati v zemljo (največ 20 cm).
Koristno je dalje tudi, ako zemlji primešamo zdrobljenega
ometa, cestnega blata, trebeža iz jarkov in nekoliko umetnih
gnojil, n. pr. superfosfata, kalijeve soli in amonijevega sulfata.
Zemljo pripravimo na ta način, če le mogoče, jeseni ali pozimi,
da tudi mokrota in mraz po svoje pripomoreta k izboljšanju.

189

54. Visokodebelni špalirji.

Pri raznih kmetskih poslopjih, hišah, hlevih, podih, lopah
itd. imamo lepe stene, ki bi bile prav ugodne za špalirno drevje,
toda navadnih špalirjev, ki imajo 30—40 cm visoko deblo in
pokrivajo stene skoro do tal, ne moremo gojiti, ker bi bili iz¬
postavljeni vsakovrstnim poškodbami po živalih, otrocih itd.
Tako ostanejo stene, ki merijo včasih na stotine kvadratnih
metrov, gole.  Za take stene je namenjen visokodebelni
špalir.  Vejevje se začne razvijati tako visoko od tal, da ga ne
doseže nobena žival niti dolgoprstneži. Deblo, ki je na takih
prostorih, koder hodi živina, istotako v nevarnosti, pa prav
lahko zavarujemo, ako ga na primeren, trpežen in neškodljiv
način ogradimo gor do prvih vej. Gosti, trdni remeljni, nastav¬
ljeni in pritrjeni v polkrogu okrog debla, so čedna in zanesljiva
ograja, ki ne zapira niti svetlobe niti zraka.

Za visokodebelne špalirje je najprimernejše sadno pleme
hruška.  Na prav ugodnih mestih uspeva marelica  in
izjemoma tudi breskev,  nikdar pa ne jablana. Najlaže delo
je s hruško in kdor nima veselja in ne utegne, da bi se kaj več
ukvarjal z obličenjem in privezovanjem, naj izbere hruško. Za
neznaten trud bo obilo plačan z neverjetno lepim in obilnim
pridelkom. Nekaj več dela in preglavice je z marelico, še več
pa z »neubogljivo« in muhasto breskvijo. Pa tudi to premaga,
kdor ima nekoliko veselja in pa dobre volje.

Preden visokodebelni špalir sadimo, moramo izbrati zanj
primerno mesto, da bo v zavetju in da bo imel dovolj prostora.
Druga važna stvar pa je, da zemljo temeljito pripravimo. Takale
hruška raste ob zidu lahko 30, 40 let ali pa še dalje in narodi
stotine in stotine kilogramov krasnega sadu. Torej se že izplača,
ako zemljo za zidom prekopamo za vsako drevo kakega pol
metra na globoko, par metrov na dolgo in vsaj en meter na ši¬
roko. Ako je zemlja za zidom slaba, jo nadomestimo z boljšo
iz vrta ali bližnje njive. Če ji še primešamo' komposta ali sta¬
rega, preperelega gnoja, za marelice in breskve cestnega blata,
stare zdrobljene zidine (ometa), smo storili vse za dobro rast
in rodovitnost.

Za te vrste špalirje je najprimernejše navadno visoko¬
debelno drevje z močnimi koreninami, zdravim deblom in eno¬
letnim vrhom, kakršno dobivamo iz drevesnic. Hruške so lahko

190

cepljene na divjaku, nekatere tudi lahko na kutini, marelice
in breskve pa na julijevi slivi. Preden drevo posadimo, ga ob¬
režemo tako, da mu pustimo v vrhu samo 3—4 vejice, ki so tako
postavljene, da se dado lepo razpeljati v eni ravnini v obliki
pahljače.

Pa tudi te skrajšamo za polovico, vrhnje nekoliko bolj
nego spodnje. Drevo posadimo skoro tik ob zidu precej visoko,
ker se zemlja pozneje močno posede, ako smo jo piipravili,
kakor povedano. Takoj po saditvi deblo ogradimo in ga pri
vrhu prav narahlo pripnemo k steni, vejic za enkrat ne smemo
nič privezati. Trdno bomo deblo privezali in veje razpeli po
steni šele drugo pomlad, ko se bo zemlja in z njo vred tudi
drevo ustanovilo.

Kakor že znano, zahteva vsak špalir nekaj dela, drugače
ni špalir, ampak visokodebelno drevo ob zidu, kakršne žalibog
vidimo povsod ob stenah. Toda to delo je zlasti ob hruški zelo
lahko in le v veselje, razvedrilo in pobudo. Predvsem moramo
skrbeti, da se glavne veje, ki nosijo rodni les, razvijajo le tik ob
steni in sproti izmlada odstranimo vse, kar sili od stene proč
in kar na steni nima več prostora. Najprej imamo n. pr. štiri
glavne veje, ki se pozneje v pravi razdalji od debla razcepijo
na več pramen, kakor pač nanese prostor lin dobra volja dreves
in pa — to je pa glavno — vešča roka oskrbnikova. Po teh
glavnih vejah, ki se ne smejo nikjer križati, ki ne smejo biti
pregoste in ki tvorijo nekako rebrovje ali ogrodje celega vrha,
se nahaja le kratek,  rodni les. Kjerkoli se hoče kaka rodna
vejica razviti v vejo, ki bi štrlela od stene v stran, ali ki bi na
steni ne imela prostora, jo moramo brez usmiljenja odrezati.
Pa ne šele takrat, ko je že debela kakor roka, ampak precej,
ko spoznamo, da hoče »iz tira«. Z majhnim nožkom, ali kveč¬
jemu s škarjami opravimo to igraje. Ako moramo nad špalir z
žago, je to znamenje, da smo že veliko zamudili.

Kjer ni škoda zidu, ali na lesenih stenah privezujemo
reje kar k žebljem, ki jih sproti zabijamo v steno. Kjer pa to
ne gre, si napravimo brajdo, iz primernih nepredebelih, oziroma
premočnih remeljcev. Glavno delo pri špalirjih je spomladi, pre¬
den se brstje napne in pa junija in julija meseca, ko drevje naj¬
bolj raste. Spomladi nekoliko skrajšamo konce glavnih vej ter
jih naravnamo in privežemo v pravo lego, pa rodni les tu in tam
malo izrežemo in skrajšamo, če je pregost in predolg. Pozneje,


191

ko drevo dobro odžene, pa večkrat pregledamo vejevje in zopet
izrežemo, kar je pregosto pognalo, kako šibico v rodnem lesu
priščipnemo, kako bujno rastočo voditeljico privežemo, pa je
glavno delo v kraju. Toda to je treba opravljati takoj izmlada,
dosledno vsako leto. Starega zanemarjenega špalirja ne spravi
nikdo več v red.

Prva leta moramo drevo včasih zaliti; pa močno naenkrat
in redkokdaj! Pozneje, ko korenine prilezejo izpod kapa, tudi
tega ni treba.

Na visoki špalir spadajo- pozne jesenske in zimske
hruške.  Krasne uspehe dosežemo n. pr. z vrstami williamov-
ka, boskovka, kleržo, pastorjevka, angoulemka, dielovka in še
z mnogimi drugimi.

55. Sadno drevje za male vrtove.

Po raznih malih vrtovih po deželi, zlasti pa po brezšte¬
vilnih delavskih in drugih vrtičkih po mestih raste poleg ze-
lenjadi in cvetic iz večine tudi sadno drevje. Pa kakšno je to
drevje! Navadno brez oblike, preveliko, pregosto, največkrat
malo rodovitno, neprikladnih plemen in vrst.

Vrtiček, ki meri 3—4 are, naj bi bil pred vsem zelenjadni
vrt, poleg tega pa naj bi raslo na njem tudi čimveč lepega, ro¬
dovitnega sadnega drevja. To je sicer samo ob sebi umevno, v
praksi pa kaj težko izpeljivo. Seveda, nekaj let še gre, toda v
dobri vrtni zemlji se neprimerno izbrano sadno drevje prav
kmalu tako razraste in razkošati, da silno ovira in nazadnje
celo popolnoma prepreči pridelovanje zelenjadi. Pa tudi drevje
samo navadno ne daje posebnega užitka. Tako na nobeno stran
ne ustreza tak vrt svojemu namenu. Lastniku ali najemniku je
večkrat le v pokoro in jezo, ne pa v prijetno- razvedrilo in za¬
bava in tudi v primeren užitek.

Vseh neprilik in neuspehov je krivoi sadno drevje, ki za
take prostore in namene pi prikladno ne po drevesni obliki
niti po plemenu in vrsti.

Visokodebelno sadno drevjg, naj si bo kateregakoli ple¬
mena ali vrste, ni za majhen domači vrt, na katerem hočemo
pridelovati v prvi vrsti zelenjad. Tako drevje se v nekaj letih
tako razraste, da je kmalu ves prostor v senci. Vsako; rast pod
njim in v njegovi bližini uničita senca in kap. Visokodebelno

192

sadno drevje ima pa tukaj še drugo hudo napako. Rodi namreč
pozno, včasih šele čez 10—15 let in še pozneje. Mi bi radi
imeli od vrta tudi od sadjarstva čim hitrejši ineden, čeprav
skromen užitek.

Na majhen vrt spada odločno samo pritlično drevje zlasti
pečkastega plemena.  Pritlično sadje drevje je pa
zelo različno tudi glede velikosti in rodovitnosti. Marsikdo si je
za drag denar naročil drevje pod imenom pritlično, ki je bilo
res pritlikavo, ko ga je sadil. Toda v 5—10 letih se je razraslo
v orjaške grme in nerodne rogovile, da je ravno tako ali pa še
bolj oviralo gibanje po vrtu in pridelovanje zelenjadi nego vi¬
sokodebelno drevje, zlasti ker je bilo posajeno pregosto. Pa
tudi zaželeno rodovitnost pogrešamo navadno.

Pritlično sadno drevje za majhen vrt mora biti zmerne,
raje bolj šibke rasti in takih vrst, ki rode kmalu in rednoi. To
je temeljno načelo, ki bi moralo veljati pri izberi takega drevja.
Zmerna rast in zgodnja, redna rodovitnost sta lastnosti, ki sta
v tesni zvezi. Drevo, ki poganja bolj kratke, vsakoletne lesne
mladike, tvori rado rodno brstje in vsled tega rodi navadno
zgodaj, obilo in redno. In obratno. Drevo zelo rodovitne vrste
nikdar ne divja nezmerno v les. Poleg teh lastnosti moramo
vpoštevati pa tudi obliko rasti.  Nekatere vrste rasto sicer
dovolj počasi, a vejevje se razvija preveč v poševni ali vodo¬
ravni legi in se pozneje celo pobesi. Take vrste niso za majhne
vrtove, ker bi jih morali saditi preveč narazen, pa bi še ovirale
obdelovanje zelenjadnih rastlin. Vrste s pokončno rastjo so za
majhne vrtove edino primerne.

Torej še enkrat: Pritlično drevje, priznano rodovitnih vrst,
šibke in pokončne rasti!

Zgodnjo in redno rodovitnost ter šibko, a kljub temu
zdravo rast dosežemo s pravo podlago in izbero rodovitnih vrst.
Za kakršnokoli obliko pritličnih jablan je divjak, ki je vzgojen
iz semena, popolnoma neraben. Tudi na dusencu cepljene jab¬
lane zrasto vobče prevelike za majhne vrtove in poleg tega tudi
niso vse vrste dovolj rodovitne. To podlago bomo rabili torej
samo za nekatere vrste, ki so že same ob sebi zelo rodovitne
in zmerne rasti (ananasova reneta, zlata parmena, razni ko-
smači, koksova oranževka, ribstonovec, rumeni bellefleur), in
pa za vrtove s slabejšo zemljo. Vse po naravi močno rastoče
vrste morajo biti pa cepljene na pravi rumeni paradiževec iz

193

Metza, ker le pod tem pogojem ostane drevje glede rasti v
zmernih mejah in bo redno 'podilo najkrasnejše sadove. Ne
smemo pa zamolčati, da je paradiževec zelo izbirčen glede
zemlje, ker dobro uspeva samo v globoki, vlažni in dobro ob¬
delani vrtni zemlji. Ob hudih zimah tudi lahko pozebe. Zato ga
je treba jeseni malo prisuti z zemljo. Pa vsi ti nedostatki pri
majhnih vrtovih ne hodijo vpoštev, ker drevje lahko temeljito
obdelujemo, gnojimo in varujemo proti vsem nezgodam. Še
celo spomladanske pozebe se lahko ubranimo, ako pravočasno
pokrijemo drevje. Vse to ne daje veliko dela, ker je prostor
majhen. Na dobro gnojenih in obdelanih ljubljanskih vrtovih
prav povelj no uspevajo jablane na paradiževcu. Posebno jim
ugaja zemlja, pomešana s cestnim blatom.

Pri pritličnih hruškah je stvar malo drugačna. Tudi tu
poudarjamo, da hruške, ki so cepljene na divjak, najsi bodo
vzgojene tudi v pritličnih oblikah, nikakor niso primerne za
majhne vrtove, ker z malimi izjemami še bujneje rasto nego
jablane in navadno pozno zarode. Edina vrsta, ki bi jo cepljeno
na divjak, lahko priporočali v ta namen, je krasna, pozno¬
jesenska hruška Clairgeau  (izgovori kleržo!). Druga pod¬
laga, ki jo splošno rabimo za pritlične hruške, je kutina. Z njo
pridemo pa v tesno zagato, iz katere ni povoljnega izhoda. Cela
dolga vrsta žlahtnih poletnih, jesenskih in zimskih hrušek na
kutini namreč ne uspeva, ali pa le v posebno dobri zemlji in
za kratko dobo. Tiste vrste pa, ki s kutino dobro zrastejo, pa
zopet tako močno in bujno poganjajo, da so kmalu prevelike
za majhne vrtove. Tu si skušamo pomagati na dva načina. Pred
vsem izbiramo vrste, ki imajo že same ob sebi bolj slabo, pa
odločno ravno, pokončno rast in ki obenem razmeroma povoljno
uspevajo na kutini vsaj v dobri zemlji. Take vrste bi bile: av-
ranška, bela in rjava jesenska maslenka, Kolomajeva in Mero-
dcva maslenka, drouardovka.

Največ uspeha pa dosežemo s hruškovim drevjem, ki je
dvakrat cepljeno. Na kutino cepimo pri tleh najprej kako vr¬
sto, ki se ji prav dobro prilega (n. pr. pastorjevko, gellertovko,
Poiteau). Drugo leto pa drevesce precepimo 30 cm od tal s
tisto vrsto, ki jo hočemo imeti v kroni. Sedaj nam pa ni treba
v tem oziru nič paziti; ker ne pride naravnost na kutino, bo
uspevala vsaka vrsta. Tako postopanje je zelo priporočano
sploh za vse pritlične hruške, tudi za tiste, ki sicer same dobro

Praktični sadjar.

13

Pod. 48. Verrierjeva palmeta z 12 vejami (pozimi),

1.95

uspevajo na kutini. Z dvojnim cepljenjem ukrotimo prehudo
rast in dosežemo vsled tega zgodnjo in redno rodovitnost. Oboje
pa je za drevje na majhnem vrtu posebno važno in potrebno,
žal, da po drevesnicah ne vzgajajo dvakrat cepljenih hrušek.
Kdor bi jih hotel imeti, bi jih moral cepiti sam.

Hruška se prime in raste tudi na belem trnu (Krataegus).
Ravnatelj Jansen priporoča cepiti Herodovo maslenko; baje se
razvije na tej podlagi v lepo, majhno, pa zelo rodovitno drevo.

Druga sadna plemena so pravzaprav še manj ugodna za
majhne vrtove, ker cepljena na običajne podlage zrastejo vobče
prevelika. Kdor pa bi vendarle rad imel na svojem vrtu kako
drevesce koščičastega plemena, naj cepi češnje in višnje na
rašeljiko (Prunus mahaleb), vse drugo koscičasto sadje (češplje,
slive, mirabele, marelice in breskve) pa na navadni črni trn
(Primus spinosa). Jansen trdi, da dobimo na ta način krasna
majhna, pa zelo trpežna in rodovitna drevesa, ki zrastejo ko¬
maj do 2 metra visoka. Češnje in višnje cepimo na rašeljiko
februarja in marca ali pa jih okuliramo v avgustu. Na črni trn
pa cepimo takrat, ko cvete. Češnje in višnje, cepljene na raše-
Ijiki, dobimo v drevesnicah, drugo koščičasto sadje, cepljeno
na črni trn, bi si morali pa vzgojiti sami.

Na malo večjem vrtu bi lahko raslo tudi par orehovih
dreves; seveda ne mislimo navadnih visokodebelnih vrst. Za
to je primeren samo pritlični oreh (Juglans regia fertilis), ki
ga tudi goje po nekaterih drevesnicah.

Najprimernejša oblika za pritlične hruške je pravilna pi-
mirada, ki jo je prav lahko vzgojiti. Za vse drugo sadno drevje
pa odločno nasvetujemo sadni grmič.

V resnici pritlično sadno drevje v majhnih oblikah, ki niti
v 20 letih ne bi smelo imeti veliko čez 2 m široke krone, sadimo
lahko na majhnih vrtovih po 3 m vsaksebi. Gostejšega nasada
bi nikakor ne priporočali. Če je pa vrt količkaj večji (5 do
10 arov), bomo sadili pa na 3V 2  do 4 m narazen.

Menda ni treba posebe poudarjati, da spada v najmanjši
domači vrtiček tudi kak grm Ivanovega grozdjiča, kosmulje in
pa nekaj vrtnih jagod. Maline in robidnice se preveč razraščajo
in hočejo večjih prostorov.

Sadjarstvo po majhnih vrtovih bi se brez dvoma veliko
bolj razširilo in donašalo več veselja in gmotnih koristi, ako
bi bilo zasajeno s primernejšim sadnim drevjem. Zato bi si

13 *


Pod. 49. Verrierjeva palmeta z 12 vejami (v cvetju).

197

morali posestniki takih vrtov, preden jih zasade, poiskati stro¬
kovnega nasveta. Drevesnice bi morale v tem oziru postopati
bolj pravilno. Označiti bi morale’točno, kaj je dobro za majhne
vrtove, kaj pia ne.

56. Verrierjeva palmeta.

Verrierjeva palmeta je najprimernejša oblika za špalirje
ob stenah. Prilega se posebno hruškam, izjemoma tudi jabla¬
nam. Seveda je ne vzgojimo kar brez truda in v par letih. Za
to je treba precej vaje in pa še več potrpljenja. Najmanj 8—10
let traja, preden je delo dovršeno, ker se ne da, kakor bi
človek sodil, vsako (leto vzgojiti par vlej. Posebno izpooetka
je paziti, da ne začnemo preji z odgojo drugega para vej, preden
ni prvi par vej vsaj tako dolg, da se obrne navzgor, torej naj¬
manj 2 metra. Tretji par začnemo vzgajati, ko je drugi dolg
približno poldrugi meter. Za začetnike ni taka oblika, ker bi
marsikdo obupal, preden bi prišel do kraja. Hitro in razme¬
roma lahko vzgojimo Verrierjeve palmete s 4, kvečjemu s 6
vejami.

t

V, Kako sadno drevje sadimo in
gnojimo.

57. O rastlinski hranitvi.

Fr. Stupar.

Za vsakogar, ki ljubi prirodo, je zanimivo, če nekoliko
natančneje pozna rastlinsko življenje, koristno je pa to tistemu,
ki se bavi s pridelovanjem rastlin, kakorkoli potrebnih ljudem
in živalim. Pogoji rastlinskemu življenju so različni. Izmed njih
je za nas zlasti važna hrana, ki jo rastlina dobiva iz zemlje in
iz zraka. Zato v naslednjih vrstah prav na kratko premotrimo
rastlinsko hranitbo, — pa ne rastlinsko hranitbo vobče, ampak
iz umevnih razlogov le hranitbo tistih zelenih rastlin, ki rastejo
in uspevajo v zemlji.

Če svežo rastlino sušimo, uhaja iz nje voda, če suho se¬
žgemo, zgori in ostane le pepel. Ne bomo mnogo grešili, če
rečemo, da je tisto, kar je zgorelo, rastlina dobila iz zraka,,
tisto pa, kar je ostalo v pepelu, je dobila iz zemlje.

Da bamo te pojave laže pojmovali, se moramo seznaniti z
rastlinska vnanjostjo in notranjostjo, kolikor nam je to za naš
namen potrebno'.

Rastline, ki rastejo iz zemlje, imajo korenine v zemlji,
večinoma nad zemljo pa steblo, oziroma deblo, ki nosi liste in
neki čas tudi cvetje, ki naj pozneje naredi plod s semenom.
Namen plodov je, da rastline svoje vrste razmnožujejo, a ljudje
in živali jih pogosto rabijo tudi sebi za hrano.

Potegnimo prav oprezno kako mlado rastlinico iz rahle
zemlje! Povsod se korenin drži prst. Če rastlinico pravilno
operemo, odmijemo nekoliko prsti, nekaj se je pa trdno drži
korenin ali pravzaprav kcsmatin, ki obdajajo korenine okoli
in okoli. Če hočemo prav natančno videti te kosmatine, denimo
par žitnih zrn ali fižolov v vlažno cunjo ali med ovlažen pivnik
na krožnik ter ga postavimo na gorak kraj, v sobo ali kuhinjo.

199

V nekaterih dneh zrna skale, poženo koreninice in brstiče.
Koreninice poženo nekoliko nad konico polno bosmatin, Via
so kakor majhna omelca. Te kosmatine so pa važne za hranitbo
rastlin, ker rastline po njih dobivajo iz zemlje v vodi raztop¬
ljeno rudninsko hrano. Kosmatine na starejših koreninskih
delih odmirajo ter se nove delajo na rastočih koreninskih
koncih.

Primimo z obema rokama trpotcev list ter ga pretrgajmo
počez! Meča se nam nič kaj ne upira, žile se pa nerade pre¬
trgajo, tako da jih včasi daleč ven potegnemo. Žile so drugače
sestavljene nego meča. V rastlinoslovju jim pravimo povezki.
Če počez prerežemo turščično steblo, vidimo v rahli meči ali
v strženu mnogo cevnih povezkov, navidezno brez reda, v
bučnem steblu pa poredane nekako v krogu. Cevni povezki so
razpeljani po vsej rastlini, od koncev korenin naprej po steblu
in listih v cvete in plodove. Oni prevajajo iz zemlje užito hrano,
na potrebne kraje, kjer se presnavlja, in pa že prebavljeno,
usvojeno hrano zopet na potrebna mesta.

V drevju ne moremo cevnih povezkov tako opazovati,
kakor smo jih na trpotcu, turščici in bučevini, ker niso tako
očitali, razviti so pa še veliko bolj, ker zavzemajo domalega
ves debelni del lesastih rastlin. Nahajamo pa pri njih nekaj
drugega, kar nas posebno zanima, namreč, da se očitno ločijo
v dva dela: plast tvornega staničja, ki jo imenujemo deblilni
plašč ali kambij, jih deli v večji notranji lesni in v manjši
zunanji ličnati del. Po lesnem delu teče v vodi raztopljena rud¬
ninska hrana kvišku, po ličnatem delu pa usvojena, za rast¬
linsko rast potrebna hrana navzdol.

Pogled na vso rastlino nas uči, da je rastlina sestavljena
iz raznih delov, da ima korenine, steblo ali deblo, liste, cvete
in pozneje plodove. Vsak del ima svoj namen. Na prerezih
pa vidimo, da je tudi rastlinska notranjost različna, da so trd¬
nejši cevni povezki v mehkejši meči ali v strženu in da na
zunaj zastira vso rastlino bolj ali manj • trdna odeja, koža. V
rastlini se staničje za različen namen razvija različno. Tisto,
kar sem prej imenoval mečo ali stržen, je osnovno staničje,
cevni povezki so konopčasto staničje, koža je pa iz kožastega
staničja. To je glavna razpredelitev rastlinskega staničja. Sta¬
niče so najmanjši prvotni rastlinski deli ali osnovni rastlinski
organi. *

200


Mlada rastlinica je sestavljena iz nežnih stanie, ki morejo
rasti, se pomnoževati in se preobraževati. Starejša rastlina ima
le še nekaj takega tvornega staničja. Mlada stanica obstoji iz
mrenioe in iz vsebine, ki je prvotno iz tvoriva, t. j. iz proto-
plazme, ki ima v sebi navadno tudi zrno. Protoplazma je du-
šičnata, beljakovinasta snov, ki posreduje rastlinske pojave.
Ko se stanica stara, se polagoma izpreminja, izgubi končno
protoplazmo in možnost delitve (pomnoževanja), n. pr. v lesu.

V živi, popolni stanici so v protoplazmi tudi barvilonosci,
grudice, kr imajo ali morejo imeti v sebi barvila. Tako barvilo
je tisto, ki rastlinam, zlasti listom daje zeleno barvo. Zato mu
pravimo listno zelenilo. Listno zelenilo se dela le v svetlobi
in zelene grudice izpreminjajo le v svetlobi ogljikov d voki s in
vodo v nedušičnate. organske spojine.

Sedaj poznamo toliko rastlinski ustroj, da bomo mogii
umeti rastlinsko hranitbo, seznaniti se pa moramo še nekoliko
natančneje z rastlinsko hrano. Številne preiskave in poizkušnje
so dognale, da so rastlinam zelo potrebne naslednje prvine:
kisik, vodik, ogljik, dušik, fosfor, žveplo, kalij, apnik, magnezij
in železo ali, kakor jih /navadno naštevamo, 'kisik in voda,
potem ogljikova, dušikova, fosforova in žveplena kislina ter
kalij, apno, magnezija in železo. Razen teh snovi je v rastlinah
često še nekoliko drugih, ki so nekatere rastlini koristne, ne¬
katere so pa brezpomembne.

Izmed našteftih hranil dobivja rastlina ogljikovo kislino
ali pravilneje ogljikov dvokis redno, iz zraka, ostala hranila
večinoma (dušik) ali izključno iz zemlje.

Korenine se razraščajo po zemlji. Dokler so mlade, so
nežne, mehke, ko se pa starajo, se krepe in prvotno nežna
koža se izpreminja v trdno, plutasto lubad, ki ne prepušča
izlepa vlage. Ker vlaga pronica le skozi nežne kožice, prehaja
v rastline le na tistih delih, ki so še nežni: na koncih, ki so še
obdjani s tenkomreničastimi kosmatinami. Kosmatine neiz¬
merno povečujejo koreninam povrišno. V vodi raztopljene rud¬
ninske snovi pronicajo skozi to površino v rastlino, in ondi od
stanice do stanice v cevne povezke in po cevnih povezkih teko
kvišku po vsej rastlini tja, kjer jih je treba.

Dejstvo, da korenine dobivajo hrano le po nežnih koncih,
je važno zlasti za sadjarja, ker mu kaže, kje naj gnoji, da bo
imelo gnojenje kaj uspeha. Če bo staremu drevesu gnojil okrog

201

debla, bo to popolnoma brez uspeha, ker tam že zdavnaj ni nič
sesalnih kosmatin; te soi daleč proč odi debla.

Iz zraka pronica v rastlino ogljikov dvokis. Rastlina ima
posebno na površini listov tudi reže, neizmerno majhne luk¬
njice, ki jih mejita po dve zaporni stanici. Te reže so prav pri¬
praven dohod za ogljikov dvokis, ki skozi nje dohaja v notranje
medstanične prostore, pronica skozi stanične mrenice v stanice
ter se tamkaj v zelenih grudicah s solnčno svetlobo usvaja, iz-
preminja v nedušičaste organske spojine. Pri usvajanju se od-
kraja in oprošča kisik, ker se iz kisika bogatih neorganskih
snovi (ogljikovega dvokisa in vode) delajo kisika revne or¬
ganske snovi (ogljikovi vodani). Za usvajanje so neogibno po¬
trebne zelene grudice in pa solnčna svetloba.

Usvojene nedušičaste organske snovi se morejo z užit¬
nimi dušičastimi snovmi preobraziti v dušičnate organske sno¬
vi. Med temi so zlasti važne beljakovine, ki so, kakor smo se
poučili pri protoplazmi, posredovalke delovanja.

Pri usvajanju in preobraževanju so udeležene tudi rud¬
ninske snovi, ki pri teh pojavih samo posredujejo, deloma se #
obenem tudi same spajajo z rastlinskimi sestavinami.

Če bi morala voda, ki je v rastlino donesla rudninske
hrane, ostati v rastlini, bi moralo prenehati novo dovajanje
hrane, kadar bi bila rastlina polna. Toda ta voda ne ostane v
rastlini, ampak shlapeva skozi reže ter na ta način dela pro¬
stor novemu dotekanju. Na ta način se voda vedno giblje po
rastlini od korenin navzgor ter ji zdržema donaša rudninske
hrane.

Tako se v rastlini neorganske snovi predelujejo v organske.
Organske snovi se pa ne delajo takoj vse v vsej raznovrstnosti,
kakor so rastlini potrebne, ampak le v nekaterih spojinah, ki
se pozneje presnavljajo in preobražujejo, kakor je to potrebno.

Za presnavljanje v rastlini je potrebna sila. Za to mora
rastlina porabiti nekoliko it svoje snovi, in sicer jo porabi na ta
način, da se ta snov spaja s kisikom. Ta pojav imenujemo di¬
hanje. Rastlina mora dihati, ker bi ji sicer pošle sile, in kisik,
ki ga potrebuje za dihanje, dobiva iz zrdka. Rastlina diha ne¬
prestano, podnevi in ponoči, usvaja pa samo podnevi, tedaj pa,
posebno če so razmere ugodne, toliko, da se dihanje popolnoma
zakrije.

202

1

Vse za rastlinsko hranitbo potrebne, iz užite neorganske
hrane preobražene spojine moremo imenovati hranilni
sok.  Hranilni sok teče po cevnih povezkih navzdol ter razpe-
ljuje hrano po rastlini na vse kraje, kjer je treba.

Sadjar, ki pozna ta pota, napeljuje ta sok včasih na druga
pota, nego bi ga bila rastlina vodila sama, ker ga hoče imeti
na določenih krajih, kjer naj bi mu delal sadje ali les — česar
potrebuje. V ta namen ravna ali pripogiblje veje ali mladike,
ali pa dela na drevju raznovrstne zareze. To posebno zato lahko
dela, ker hranilni sok teče po ličnatem delu cevnih povezkov,
torej takoj pod lubadno površino.

58. Svetloba, zrak, vlaga in }  toplota.

Nobeni rastlini ne zadostuje za ugoden razvoj samo hrana.
Prav tako neogibno potrebno je, da dobiva dovolj svetlobe, da
jo obdaja od vseh strani svež, čist zrak, da raste v primerno
toplem zraku in topli zemlji in da ji nikdar ne primanjkuje
potrebne vlage. Žal, da preprosti sadjarji in pridelovalci ze-
lenjadi premnogokrat premalo vpoštevajo te štiri glavne pri-
rodne zahteve in si ne znajo razlagati neuspehov. To nam jasno
izpričujejo brezštevilni pregosto zasajeni in pomanjkljivo oskr¬
bovani sadovnjaki in zelenjadni vrtovi. Kjer sega vejevje sad¬
nega drevja drugo med drugo, kjer sade mlado sadno drevje
po starejših sadovnjakih pod odraslo sadno drevje, kjer na sta¬
rejšem sadnem drevja sili veja v vejo, kjer sejejo in sade ze-
lenjad tako gosto, da se posamezne rastline med seboj izpodri¬
vajo, kjer predolgo odlašajo s pletvijo in se ne morejo odločiti,
da bi pregoste rastline prepulili: povsod tam manjka rastlinam
svetlobe in zraka, največkrat pa tudi potrebne toplote in vlage.

Rastlinski listi prebavljajo hrano le s pomočjo solnčne
svetlobe. Ponoči prebava popolnoma preneha, ker ugasne svet¬
loba. Dajmo torej vsaki rastlini njenemu razvoju primeren pro¬
stor, da more solnčna svetloba dosegati vse njene dele, zlasti
pa liste!

Posebno veliko svetlobe hoče imeti vse naše žlahtnejše
sadje. Lesnika ali drobnica ali skromna moštnica uspeva tudi
v senčnih legah, celo v gozdu. Boljše namizno sadje pa potre¬
buje vse brez izjeme veliko svetlobe. Le pa solncu se sad po-


203

polnoma razvije in dobi svojo pravo, lepo barvo. Od solnca sta
odvisna tudi okus in trpežnost sadu. Prav tako lahko trdimo
tudi o vseh zelenjadnih rastlinah, kajti le malo je takih, ki bi
se dobro počutile v senci. Važno je dalje tudi to, da so listi
vedno snažni in čisti. To velja zlasti za sobne rastline.

Nekaj imamo pa vendarle rastlin, ki ljubijo senco in jih
ne smemo saditi na solnce. Semkaj spadajo posebno nekatere
gozdne rastline, ki jih prenašamo na vrtove, da z njimi krasimo
prav senčne lege. Omenil bi le razne praproti in bršljan.

Čist, svež zrak je za delovanje listov takisto neizogibno
potreben kakor svetloba. Ako ne prihaja dovolj zraka do rast¬
line, listi ne morejo prebavljati niti dihati in rastlina jame hirati
in naposled tudi lahko odmrje. Pravimo, da se zaduši ali zatopi.
Zakaj se mlada zelenjad zaduši v plevelu? Zato ker nima dovolj
zraka niti dovolj svetlobe. Kakor je zrak potreben, tako pa
prepih lahko jako škoduje, zlasti mladim rastlinam.

Svetlobe in zraka nam nudi narava vobče dovolj in vse¬
povsod. Nam treba le paziti, da jima z nespametnim ravnanjem
ne zapiramo pota do rastlin.

Drugače pa je s toploto. Edinole na gnojnih gredah in v
rastlinjakih jo imamo v svoji oblasti, v naravi pa je toplota po¬
polnoma odvisna od podnebja in vremena. V tem oziru mora¬
mo biti pač zadovoljni s tem, kar nam nudijo posamezna leta.
Nekatero je ugodno, veliko več jih je pa neugodnih. Pomagamo
si le na ta način, da sadimo bolj občutljive in toplote potrebne
rastline v toplejša tla, v zavetnejše in vsled tega toplejše lege.

Med 25—30° C je najugodnejša toplina, pri kateri more ve¬
čina rastlin sprejemati in predelovati največ hrane in tvori naj¬
več rastlinske snovi. To se pravi: Pri 25—30° C zračne topline
se rastline najbolje razvijajo in 'rastejo. Pod in nad to mejp pa
pojema rast vedno bolj in bolj. Popolnoma pa preneha pri
2—8° in pri 42—45° C. Ako se toplina zniža pod to normalno
mejo, ali če se zviša, preneha vsaka rast.

Vse rastline pa niso enako potrebne toplote. Vse tiste,
ki so pri nas udomačene, so razmeroma skromne. Najbolj so
občutljive tiste, ki so doma v vročih krajih. Mlade rastline po¬
trebujejo več toplote nego starejše iste vrste.

Vlaga v zemlji in deloma tudi v zraku je končno četrti
odločilni činitelj, ki je od njega zavisna rast in sploh razvoj


204

vsake rastline. Ako rastlinam primanjkuje vode, je otežkočeno
sprejemanje hrane in preosnavljanje, 'ker se listne reže zapro
in se na ta način zavira pristop ogljikove kisline. Čim več top¬
lote dobiva rastlina, tem več mora dobivati tudi vlage. Pri nizki
toplini pa prevelika vlaga lahko tudi zelo škoduje. Kadar rast¬
line bujno rastejo, nimajo skoro nikoli preveč vlage. Ko pa
počivajo (pozimi), prenašajo lahko precej suho zemljo in ne¬
katerim prevelika vlaga celo škoduje.

Vsaka rastlina razen močvirnic, se more v nekih dobah
nekoliko izsušiti, da more laže zrak do njenih korenin. To je
potrebno, ako naj ostanejo zdrave korenine in vsa rastlina.

Kjer vplivajo svetloba, zrak, toplota in vlaga enakomerno
na rastline, uspevajo ugodno in ostanejo zdrave. Ako se pa
pogosto menjavajo vlaga in suša, večja in manjša toplina, pre¬
obilica in pomanjkanje svetlobe in zraka, se zelo ovira spre¬
jemanje in prejemanje hrane. Zaradi tega začn® rastline bolehati
In jih napadajo razni zajedalci. V tem oziru so posebno občut¬
ljive cvetice in nekatera zelenjad (kumare, fižol).

59. Novi nasadi.

Uspeh v sadjarstvu je poleg drugih bolj ali manj važnih
opravil precej zavisen od načina, kako izvršimo zasajanje in
dela, ki so v zvezi ž njim.

Pravilno zasajanje je podlaga za vsa druga dela, ki spa¬
dajo k umnemu sadjastvu, in mnogoletne izkušnje kažejo ja¬
sno, da so slabi uspehi skoro vedno in povsod posledica površ¬
nega in nepremišljenega sajenja.

Največ je sadjarjev, ki šele tedaj začno misliti na sadi¬
tev, ko imajo drevje že doma. Šele takrat, navadno pozno
spomladi, iztičejjo po primernih prostorih in zaradi pomanj¬
kanja potrebnega časa navadno izvršijo to velevažno opravilo
površno in brez potrebnega preudarka.

Kdor hoče res umno in premišljeno ravnati pri zasaditvi
novih sadovnjakov, mora že prejšnje leto misliti, kje in kaj bo
sadil prihodnjo pomlad.

Ko določimo prostor, je prva naša dolžnost, da preiščemo
zemljišče glede lege, dalje glede kakovosti, globokosti, vlažnosti
in rodovitnosti zemlje sploh. Taka preiskava je neogibno po-

205


trebna, da si vemo izbrati in določiti sadno pleme in vrsto, ki jo
kaže zasaditi na dotično zemljišče. Saj je znano, da so lega
zemljišča, globina rodne zemlje, nje sestava in nje vlaga po¬
sebno merodajni činitelji za boljše ali slabejše uspevanje sad¬
nega drevja.

Drugo važno delo, ki se vrši na podlagi opisane pre¬
iskave, je določitev sadnih plemen in vrst, ki naj jih zasadimo.
Tu ni dovolj, da bi vpoštevali samo kakovost zemlje, lego zem¬
ljišča, ampak treba je misliti tudi na oddaljenost od mest, že¬
leznice, dobrih cest itd.

Na suhih, kamenitih tleh bomo na primer sadili oreh ali
češnje. V globoko, vlažno zemljo spadajo jablane in hruške.
V solnčne, zavetne lege bomo dejali žlahtnejše, v senčnate in
vetrovne kraje manj občutljivo sadje. Za pašnike in oddaljene
nasade moramo izbrati drugačne Vrste nego za sadne vrtove
poleg hiše. Ako je zemljišče blizu večjega mesta, bomo gojili
drugo sadje nego daleč od večjega tržišča. Ako smo v bližini
železnice, lahko mislimo na sadno trgovino in se odločimo za
primerne vrste. Če pa je prostor daleč od prometnih zvez in
ob slabih cestah, bomo sadili sadje bolj za domačo uporabo
Vse to in še marsikaj drugega je treba dobro premisliti, pre¬
den naročimo drevje.

ladjarjem, ki niso dovolj izkušeni, priporočamo nujno,
naj se pri določitvi sadnih vrst posvetujejo s kakim sosed¬
njim sadjarjem ali pa se obrnejo do kakega strokovnjaka. Brez¬
brižnost in malomarnost v tem oziru je neodpustljiva, kajti
opraviti imamo z rastlino, ki ostane 40, 50 ali še več let na
istem mestu. Za tako dolgo dobo se je že vredno potruditi in
izbrati take vrste, od katerih smemo pričakovati gotovih ko¬
risti. Kdor še dandanes dela nove nasade kar brez preudarka,
ne glede na podnebne, talne in gospodarske razmere, je pač
obžalovanja vreden in slab gospodar, ki s svojim nepremišlje¬
nim ravnanjem dela škodo sebi in svojim potomcem in jemlje
zaupanje do sadjarstva. ••

Naslednje delo, ki ga moramo izvršiti še jeseni ali vsaj
pozimi, je razčhtavanje zemljišča in kopanjje jam. Pri naših
malih sadovnjakih nam začrtavanje jam ne bo delalo posebnih
težav in bomo to lahko dobro in pravilno izvršili brez zemlje¬
merca. Imeti moramo le potrebno število ravnih kolov, ki jih

206

z viziranjem postavimo v vrste v pravilnih razdaljah. Pri tem
navodilu imamo v mislih naše poljsko sadjarstvo, sadno drevje
na travnatem svetu. Pregosto zasajanje — ta podedovani greh
naših sadjarjev — je poguba umnemu sadjarstvu. Zato' še tu
posebno opozarjam na načela v članku: »Sadno drevje v travi«
na strani 232 in rotim vse sadjarje, naj jih vpoštevajo docela
ter se ne dado zapeljati starim navadam ali nasvetom vse :
vednih prijateljev.

Ko je zemljišče razčrtano in natančno določeno, kje bo
drevje stalo, se brez odloga lotimo kopanja jam. Tudi v tem
oziru je treba izreči odločno besedo glede časa in načina.
Jame kopljemo jeseni ali najkasneje pozimi; ne pa takrat, ko
je treba drevje saditi. Ne glede na to, da zemlja v jeseni iz¬
kopanih jamah čez zimo premrzne in se zato ugodno pretvori,
že samo z ozirom na primernejši čas je kopanje jam v jesen¬
skem času edino pravilno. Spomladi se nakopiči toliko raznih
drugih opravil, da je skoro nemogoče izvršiti to delo s po¬
trebno pazljivostjo.

Prav zato kopljejo jame zelo površno in brez vsakega pre¬
udarka. Odtod potem slabi uspehi v sadjarstvu in tako malo
veselja do prekoristne stvari.’ Tudi visokodebelno drevo, bo¬
disi kateregakoli plemena in vrste in naj ga posadimo tudi v
travnat svet, potrebuje vsaj v mladosti, v dobi, ko raste in se
razvija, globoko zrahljane zemlje, da moreta vanjo zrak in
voda in da se morejo korenine vsaj prva leta neovirano širiti
na vse strani. Drevesna jama naj ne bo pregloboka. Zadostuje
50—70 cm, kakršna je pač spodnja zemeljska plast. Preširoka
pa jama ni nikoli. 1 m 20 cm do poldrugega metra je najmanj,
kar moramo zahtevati. Pri večjih nasadih bi se izplačalo jame
razstreliti z dinamonom. To delo se izvrši jako hitro in zanes¬
ljivo ter ne povzroča večjih stroškov nego ročno kopanje. Zlasti
na suhih, trdih tleh, na pašnikih in brežinah bi bilo raztrelje-
vanje na mestu.

Pameten gospodar, ki namerava zasaditi nov sadovnjak
in se zaveda, da je sadjarstvo kljub vsemu zapostavljanju vele-
važna kmetijska panoga, te e bo strogo ravnal po {navedenih
nasvetih, in sicer bo za nasad odmenjeno zemljišče najprej
preiskal, na podlagi preiskave določil sadno pleme in vrsto,
potem bo razčrtal in naposled pripravil dovolj velike drevesne
jame. Vsa ta dela bo izvršil že jeseni ali vsaj pozimi.

207

60. Kolika bodi razdalja sadnega drevja.

Ivan Belle.

To vprašanje je zelo važno, odgovor pa ne tako enostaven.

V knjigah pač čitamo predpise in navodila za razdaljo, n. pr.
za jabolka 10—12 m, za hruške 8—10 m, za breskve, marelice,
mandeljne, višnje, češplje in slive 5—6 m,

Te mere veljajo v splošnem in so dobre. Ali se jih pa mo¬
remo vedno natančno držati? Preden rešimo to vprašanje, treba
pojasniti pojme intenzivnega in ekstenzivnega sadjarstva. Pri
intenzivnem sadjarstvu gre najbolj za to, da izkoristimo zem¬
ljišče skoro izključno s pridelki sadnega drevja, pri ekstenziv¬
nem pa zahtevamo le nekak postranski dohodek, bolj pa vpo-
števamo gospodarske prilike pod drevjem.

Gori navedene razdalje veljajo le za intenzivno sadjarstvo.
Tu gre največ za to, da ne stoje drevesa pregosto tudi tedaj,
ko so popolnoma razvita. Ako je tedaj goščava prevelika, po¬
jema rodovitnost, ker se cvet in sad dobro razvijata le tam, kjer
je dovolj svetlobe. Zlih posledic pregostih nasadov je pa še več.
Listi v senčni goščavi niso kos svoji najvažnejši nalogi: asimi¬
laciji. Veje, ki so preveč v senci, se često kar same posuše. Bo¬
lezni se zaradi slabejšega zračnega prepiha hitreje in laže raz,
pasejo, pa tudi škodljivci vobče. Razvoj dreves odneha zaradi
medsebojne tekme korenin za vlagoi, hranilne snovi itd. Tudi
poljedelec ali pa celo vrtnar ve, da se mu pregoste rastline ne
razvijejo popolnoma; zato seje ali sadi primerno redko in po
potrebi še razredči.

Gori navedene številke so torej za drevje nekak minimum
ali povprečne razdalje, pri katerih se nikoli ne morejo pojaviti
navedene zle posledice. Ako izkoriščamo zemljišče zgolj z drev¬
jem, pa navadno izkušamo ta minimum čim bolj zmanjšati.
Umestno je to za tako drevje ali vrste, ki ne rastejo posebno
košato ali ne žive dolgo. Ananasova reneta ali pa koksova oran-
ževka imata n. pr. krone razmeroma majhnega premera, po¬
vprečno 3 do 4 m, imamo pa vrste, zlasti take, ki začno pozno
roditi, ki dosežejo veliko starost in imajo obširne vrhe s pre¬
merom celo nad 10 m. Merodajna sta tudi zemlja in podnebje.
Gosto sajeno drevje začne prej roditi, ker prej odneha rast na
korist rodovitnosti. Za prav inlenzivno izkoriščanje zemljišča s
sadnim drevjem torej niti ta minimum ni merodajen za vse razmere.

208


Glede razdalje dreves odločujeta naslednji dve vprašanji:

1. pri kateri razdalji doseže drevo svojo največjo pop olnos t,

2. kako dosežemo od določene površine najvišji dohodek.

Tudi poljske rastline, n. pr. krompir, dosežejo posamezne

pri večji razdalji svojo največjo popolnost. Vendar je treba za¬
radi množine pridelka na določeni površini iti precej pod to
mero. Za ljubitelja je merodajno prvo vprašanje, za praktičnega
gospodarja pa drugo.

Dandanes sade naši ljudje večinoma le vrste, ki začno
zgodaj roditi, in to vedno bolj na gosto. Njim je za to, da kmalu
dobe več sadja od večjega števila dreves, kako bo pa čez 20
ali 30 let, za to se ne brigajo toliko. Opravičeno je to tudi zato,
ker je rana rodovitnost nasprotna obsežnemu razvoju in večji
starosti.

Intenzivno sadjarstvo je pa umestno le na zemljiščih, ki
so po svoji zemlji ali legi za to posebno pripravna.

Nekateri priporočajo pri minimalni razdalji dreves, od ka¬
terih je pričakovati, da se bolj košato razvijajo, mešane nasade,
n. pr. raznih oblik ali bolj košato in bolj navpično rastočih vrst,
ali raznih plemen, n. pr. jabolk in hrušek, kar ni napačno, ali
pa dreves z daljšim življenjem s takimi, ki začni:) kmalu roditi,
pa ne učakajo visoke starosti in se umaknejo do tedaj, ko po¬
trebujejo glavna drevesa ves prostor zase. Nekateri svetujejo
v to svrho, naj se sade jabolka v normalni razdalji, vmes pa
češplje. Po mojem prepričanju je pa to zelo slab svet. Preveč¬
krat sem opazoval, da se na ta način zlo, ki se mu hočemo iz¬
ogniti, čeki' poveča. Le redko in težko se odtoči lastnik, da bi
pravočasno izsekal češpljevo drevje, ki je navadno še dokaj
lepo, ko bi jablane potrebovale ves prostor zase. Tako nastane
silna goščava. Umestneje bi bilo saditi vmes pritlikavce ali
breskve, ki res prej poginejo, nego je treba. Sicer pa je te saditr
le tam, kjer so pogoji zanje ugodni. Tudi zasajanje v trikotu
ima namen spraviti več drevja na dotični prostor.

Za naše kmete je pa iz gospodarskih ozirov bolj priporo¬
čeno ekstenzivno sadjarstvo. Pri tem ne gre samo za pridelek
sadja, temveč v enaki ali celo večji meri za prirastek bodisi
krme ali še bolje poljskih ali celo vrtnarskih pridelkov pod
drevjem. Dohodki so tako mnogo bolj gotovi.

Na pridelke pod drevjem pa razdalja dreves zelo vpliva.
Pridelke pod drevjem ovira posebna senca. Dognano je n. pr.,

209

da ima krma solnenih planinskih leg, nad 600 m visokih, naj¬
manj dvojno tečnost od krme iz nižav, in to največ zaradi tega,
ker je uživala dovolj solnčne svetlobe. Kaj šele, če je suša v
nižavah občutna? Čim bolj gosto je drevje, toliko manj svetlobe
prihaja do tal. Tudi izrabe vlage in redilnih snovi od strani
drevja ni podcenjevati. Vpoštevati moramo tudi oviro, ki jo dela
drevje pri obdelovanju in spravljanju. Dognali so, da znaša
vrednost vse te izgube skupaj v odstotkih od normalnega pri¬
delka na njivah: ako stoji na hektaru po 100 dreves (to je pri
normalni razdalji'po 10m), povprečno do 40%, 50 dreves do
10%, 25 dreves do 5%, na travnikih pa do 30, oziroma 7 in
3i/ 2 %. Dokler je drevje še mlado, so te izgube razmeroma
majhne in nastajajo največ zaradi ovir pri obdelovanju, zaradi
obsenčbe pa rastejo v tem razmerju, kakor se Širijo drevesni
vrhovi. Povprečno se pridela n. pr. na hektaru travnika po
30 q sena, recimo v vrednosti po 400 Din = 15.000 Din. Če stoji
na tem prostoru 100 dreves, se pridela po 12 q manj sena v
vrednosti 4800 Din, pod 50 dreves pa le po 2T0 q manj v vred¬
nosti 840 Din. V prvem primeru mora drevje vrniti 4800 Din,
v drugem pa 840 Din. V prvem primeru se obremeni vsako
drevo z 48 Din, v drugem pa samo z 10-8 Din. Na polju ali pa
v zvezi z vrtnarstvom je pa ta obremenitev še mnogo večja.
Kultura rastlin pod drevjem razbremeni sadjarstvo znatno tudi
še s tem, ker poplača vse stroške obdelovanja, ki je tudi drevju
v korist.

Gospodar, ki kaj računa, naj torej dobro preudari, ali
mu kaže stlačiti mnogo dreves na majhen prostor in ali naj
pričakuje glavni dohodek pretežno od teh, ali pa mu bolj kaže,
da razdeli drevje po vsem posestvu in pričakuje od njega do¬
hodek nekako bolj kot priboljšek. Taka razdeltev je navadno
gospodarsko bolj ugodna. Drevje se pa bolje počuti na tleh, ki
jih n. pr. kot polje ali celo kot vrt primerno obdelujemo in
gnojimo. Krasni nasadi na polju po Češkem, Moravskem in
drugod jasno pričajo o tem.

Pri ekstenzivnem sadjarstvu ne gre za strnjene nasade,
v katerih je drevo od drevesa na vse strani enako oddaljeno,
temveč za nasade v vrstah, posebno za večje razdalje. Tukaj
imamo vrste po 20 m razdalje ali sploh večjo, v vrsti pa smemo
saditi mnogo bolj tesno, saj ima od obeh strani dovolj svetlobe
in drugih ugodnosti. To velja posebno za vrste v smeri od juga

Praktični sadjar.

14

210

proti severu. Ta smer je tudi najugodnejša za kulture pod
drevjem. Tukaj spravimo na zemljišče skoraj toliko dreves
kolikor pri strnjenih nasadih, a vendar imajo tu boljše pogoje.
Vzemimo zemljišče, 100 m dolgo in toliko široko. Ako sadimo
drevesa po 10 m narazen v kvadratu, jih spravmo na ha 100, ■
ako pa sadimo v vrste, n. pr. z razdaljo 20 m v vrsti, pa po 5 m
narazen, jih spravimo tja tudi 100. Sicer je pa razdalja samo
5 m tudi v vrstah umestna le za drevje z manjšimi vrhovi.

Tako sajenje naj bi pri nas bolje vpoštevali. Vrtno sad¬
jarstvo ima sicer svoje posebne dobrine, ostalo pa bo vendar
vedno nekako omejeno. Za ekstenzivno ali poljsko sadjarstvo
imamo,, pa še jako veliko prostorov ob potih, vodotokih, ob
poljih in travnikih. Tudi na mokrih travnikih se dado tako
napraviti ugodni pogoji za sadno drevje. Jarke, ki so tam itak
potrebni, izkopljemo dovolj globoko, izkopana zemlja pa služi
za nasip, na katerem se drevje posebno dobro počuti. Zlasti
pa je želeti, da bi bili vsi poti in ceste primerno zasajene. To
bo šele dokaz, da se naše sadjarstvo primerno razvija.

Pri ekstenzivnem sadjarstvu se pa ravna razdalja samo
po ozirih na tla pod drevjem tudi pri cestah, da niso te preveč
obsenčene, ne pa toliko po ozirih na zahteve drevja.

61. Skorajšnji, redni in obilni pridelek.

Dandanes živimo hitro. Boj za obstanek je dokaj hujši
nego nekdaj. Pri vsakem podjetju gledamo, da se hitro in go¬
tovo izplača. Takisto tudi v kmetijstvu. Najbolj čislamo panoge,
ki dajejo čim skorajšnje, najzanesljivejše in razmerno največje
dohodke. Sadjarstvo žal ne spada mednje, zlasti pa ne naše
starokopitno, nazadnjaško sadjarstvo. Preden navadno sadno
drevje zarodi, mine včasih 10 — 15 let ali še več. Pa tudi potem
rodi neredno in daje večkrat prav pičle pridelke. Marsikdo bi
se z večjim veseljem in z večjo brigo lotil sadjarstva, ko bi ne
bilo omenjenih neprilik. To že samo na sebi veliko neugodnost
pa sadjarji sami navadno še povečajo, ker večinoma pri zasa¬
janju nič ne izbirajo plemen in še manj pa vrst, ampak sade vse
vprek, kar jim pride pod roke ne glede na podnebne in talne
razmere in gospodarske potrebe. Ali pa hočejo pridelovati naj¬
finejše sadje v neprikladnih legah in v slabi zemlji ob nezadost¬
nem ali popolnoma pomanjkljivem oskrbovanju.

211

Pri našem kmetijskem sadjarstvu te neprilike sicer niso
tako občutne, ker vobče vendar nismo odvisni od sadnega pri¬
delka kakor sadjarji po poklicu. Sicer nam je dobra letina vselej
dobrodošla, toda če je ni, prebolimo primanjkljaj ker tega do¬
hodka navadno nimamo v računu in se ne zanašamo nanj. Ako
dalje pomislimo, kako starost doseže sadno drevje, tudi laže
opravičimo pozno in morebiti tudi neredno in pičlo rodovitnost.
Takisto neredne in pičle sadne pridelke laže prenesemo kakor
pri drugih kmetijskih rastlinah, ker z obdelovanjem sadnega
drevja nimamo rednih in velikih stroškov.

Drugače pa je stvar, ako hočemo od sadnega pridelka
živeti kakor sadjarji po poklicu v drugih deželah in državah.
Tam se je treba pa resno pobrigati za zgodnje, redne in kolikor
mogoče obilne pridelke, ker sicer kmalu propade podjetje. Zato
se sadjarski veščaki in izurjeni praktiki že od nekdaj prizade¬
vajo, da bi vzgojili sadne vrste, ki bi kolikor mogoče kmalu,
redno in obilo  rodile. To so tudi že deloma dosegli.

Daši pri nas ne živimo od sadjarstva, vendar pa je jako
hvaležna postranska kmetijska panoga in dober vir dohodkov,
ki v narodnem gospodarstvu nekaj pomenijo. Ne bo torej na¬
pačno, ako tudi mi z našega stališča zadevo premotrimo in po¬
damo praktične nasvete, kako bi dosegli zgodnjo, redno
in obilo  rodovitnost sadnega drevja. Povedati moramo pa že
sedaj, da stvar ni tako enostavna in da se uspehi ne dosežejo
kar na mah. Brezdvomno pa se bomo, sicer počasi, a gotovo
vedno bolj bližali vzornemu sadjarstvu, ako se bomo s pre¬
udarkom dosledno in vztrajno  ravnali po nasled¬
njih navodilih.

1. Zgodnja rodovitnost je zlasti pri večjih nasadih jako
važna, ker ni vseeno, ali se kapital, ki smo ga založili v pod¬
jetje, začne obrestovati čez 3, 4 ali pa morebiti šele čez 10,
15 let. To prednost imajo le nekatere sadne vrste. Pri visoko¬
debelnem drevju, ki mora biti cepljeno na divjak, ne dosežemo
zgodnje rodovitnosti nikdar drugače, nego da izberemo vrste,
ki imajo že od narave to lastnost. Izkušnja kaže, da zgodnje
spomladansko in jesensko sadje vobče veliko prej zarodi nego
pozno zimsko. Posebno med jabolki je ta razloček prav očiten.
Najbolj priznane v tem oziru so jabolčne vrste: beličnik, charla-
movsky, lord Suffield, lord Grosvenor, Mankovo jabolko, čellini,
Jakob Lebel, landsberška reneta. Pa tudi med zimskimi jabolki

14 *

212

jih je nekaj, ki so zgodaj rodovitna, kakor: Ernst Bosch,
Peasgoodova reneta, princ Albert, aderslebenski kalvil, lon¬
donski peping, minister Hammerstein, Zuccalmaglijeva reneta,
zlata parmena, ontario in Jonathan.

Izmed velikega števila žlahtnih hrušek se odlikujejo po
zgodnji rodovitnosti posebno tele vrste: magdalenka, guyotka,
vvilliamovka, amanliška, avranška, Merodova maslenka, clair-
geau, pastorjevka, komtesa pariška, drouardovka in še nekaj
novejših vrst.

Zgodnjo rodovitnost izdatno pospešimo pri vseh vrstah
na ta način, da jih cepimo na pritlično podlago: jablane na duse-
nec ali paradiževec, hruške pa na kutino. Seveda dobimo na ta
način le pritlično drevje. Zgoraj naštete jabolčne in hruškove
vrste prično prav kmalu roditi tudi cepljene na divjak.

Na zgodnjo rodovitnost sadnega drevja zelo vpliva tudi
gnojenje. Fosfatna in kalijeva gnojila vobče pospešujejo rodo¬
vitnost, preobilica dušičnatih gnojil jo pa ovira.

Končno izsilimo zgodnjo rodovitnost tudi z nekaterimi
mehaničnimi sredstvi, ki se jih bomo posluževali pa le prav
izjemoma.

Zgodnja rodovitnost ima poleg dobrih tudi slabe posledice.
Drevo, ki začne zgodaj roditi, zaostane v rasti in se redkokdaj
razvije do normalne velikosti, n. pr. parmena. Vendar pa imamo
sadne vrste, ki kljub zgodnji rodovitnosti bujno rasto in osta¬
nejo zdrave (ontario i. dr.).

2. Največje zlo v sadjarstvu je nezanesljiva, neredna rodo¬
vitnost* Vzroki za to veliko neugodnost so prav različni. Omeniti
hočem samo tri poglavitne ki so: nerodovitna vrsta, pomanj¬
kanje hrane v zemlji in slabo vreme ob cvetju. Poglejmo te
vzroke vsakega posebe in izkušajmo, da jih odpravimo!

Imamo sadne vrste, ki dosledno obrode komaj vsako tretje
leto ali pa še redkeje. S takim drevjem se ne da doseči veliko.
Najbolje storimo, ako ga precepimo z rodovitnejšo vrsto ali pa
ga odstranimo, če je za precepljanje prestaro in sploh malo
vredno.

Večkrat provzročajo nered v rodovitnosti slaba zemlja,
pomanjkljivo oskrbovanje, slabo gnojenje ali popolno zanemar¬
janje. To velja posebno o visokodebelnem sadnem drevju po
naših zanemarjenih sadovnjakih. Ko tako drevje enkrat obrodi,

213

popolnoma oslabi in potrebuje potem eno ali celo več let, da
si zopet opomore in se okrepi ter nabere potrebnih snovi za
nov zarod. Vsakoletne izkušnje kažejo, da z rednim in primer¬
nim gnojenjem prav izdatno pospešujemo redno plfidovitost.
Čim slabejši je svet, na katerem raste sadno drevje, tem bolj
ga moramo gnojiti. Skrbeti moramo poleg dušika posebno za
fosforovo kislino in za kalij. Brez posebnega rednega oskrbo¬
vanja in gnojenja rode samo najnavadnejše mostne vrste pa
češnje in orehi. Seveda s tem ne trdim, da bi ne bila hvaležna
tudi ta plemena za prilično gnojenje, ko bi bilo mogoče.

Največkrat pa je vzrok neredne rodovitnosti slabo vreme
ob cvetju.

Kolikor toliko oskrbovano in gnojeno sadno drevje za¬
snuje vsako leto cvetno brstje, in ako bi bilo ob cvetju vedno
primerno vreme, bi drevje tudi vsako leto obrodilo. Toda v tem
oziru imamo žalostne izkušnje. Ravno ob času sadnega cvetja
nastane prerado mokro, mrzlo vreme s slano ali pa vejejo južni
pretopli vetrovi. To in ono vpliva neugodno na prenežne cvetne
organe, na prašnike in pestiče, da se cvetje ne oplodi. Pridelek
je vsled tega za tisto leto izgubljen, kljub temu, da ima drevo
dovolj moči za zarod. Najbolj so prizadeti navadno toplejši
kraji, kjer se cvetje prezgodaj razvije, in pa žlahtnejše in obenem
občutljivejše vrste; seveda tudi take vrste, ki se že po naravi
prezgodaj razcvete.

Tudi v tem oziru se dado doseči z urejenim, doslednim
in smotrenim delom lepi uspehi na ta način, da izbiramo sadne
vrste, ki se pozno razcveto in ki so ob cvetju manj občutljive
in pa da sadimo v slabejših legah rajši bolj navadne, domače,
a zanesljive vrste, nego najfinejše, a zato zelo občutljive. Izmed
jabolčnih vrst, ki se razmeroma pozno razcveto in ob cvetju niso
posebno občutljive, bi bile razen domačih vrst še naslednje:
gdanski robač, parmena, rumeni bellefleur, kanadka, londonski
peping, karmeličanka, Harbertova reneta, Damasonov kosmač,
Ontario, kraljevi kratkopecelj, bojkovo jabolko, bobovec, basel¬
ska reneta, knežak, izmed hrušek pa: klappovka, guyotka,
williamovka, avranška, Merodova maslenka, Boskova steklenka,
poiteau, pastorjevim, društvenim, komtesa pariška, Josipina
mechelnska, nelisovka, regentka, drouardovka.

Nekoliko obvarujemo sadno drevje vremenskih nezgod s
primerno odejo.

214

Redno rodovitnost ovirajo navsezadnje tudi razni škodljivci
in bolezni, ki se pojavljajo v nekaterih letih v velikem številu,
kakor n. pr. cvetoder, mali zimski pedic, jabolčna plesen in
škrlup. Tu pa ni druge pomoči, nego da temeljito in vztrajno
zatiramo škodljivce in ukrenemo vse potrebno za varstvo pred 1
boleznimi.

3. Obilo rodovitnost pospešujemo posebno na tri načine,
in sicer: a) da pred vsem dosledno izbiramo sadne vrste, ki so
že same od sebe zelo rodovitne in za kak kraj po možnosti tudi
preizkušene ali splošno kot take priznane; b) da se oziramo
pri zasajanju posebno na podnebje, lego in zemljo in c)-da sadno
drevje primerno oskrbujemo, zlasti gnojimo.

Zgodaj rodeče sadne vrste se odlikujejo navadno tudi po
obilni rodovitnosti. Vendar pa imamo tudi dokaj takih, ki v mla¬
dosti ne zarode tako naglo; ko pa se razvijejo in prej ali slej
začno roditi, pa dajejo potem lahko redne in obilne letine. Pri
kmetijskem sadjarstvu se bomo posebno ozirali nanje, ker ho¬
čemo imeti obenem z obilo rodovitnostjo tudi trpežno sadno
drevje. Pri vrtnarstvu in sadjarstvu v zabavo bomo segali pa
raje po takih vrstah, ki so prav zgodaj in vseskozi priznano
rodovitne, dasi že vnaprej vemo, da razmeroma kmalu opešajo.

Da sta za obilno rodovitnost potrebna dobra zemlja in pa
redno gnojenje, zlasti s fosfatnimi in kalijevimi gnojili, je umev¬
no samo ob sebi, in dokler se naši sadjarji ne bodo zavedali te
resnice, ni misliti na kak napredek. Boljše namizne jabolčne
in hruškove vrste brez rednega in pravilnega gnojenja ne bodo
dajale nikdar dobrih letin, razen če rastejo v prav dobri zemlji,
toda letine ne bodo redne.

Iz vsega nauk za prakso:

Izbirajmo in sadimo zanesljivo rodovitne in neobčutljive
sadne vrste! Redno in obilo rodovitnost podpirajmo z vestno
postrežbo, zlasti z gnojenjem in zatiranjem škodljivcev! Pri
vrtnarskem sadjarstvu iščimo posebno takih vrst, ki zgodaj
zarode! V slabem podnebju in na manj rodovitnem svetu in tam,
kjer drevja ne moremo redno obdelovati in gnojiti, sadimo samo
domače, gospodarske vrste za sušenje in moštnice! V ugodnem
podnebju in na prikladnih tleh sadimo orehe in češnje! Te dve
sadni plemeni najlaže prebijeta brez rednega obdelovanja in
gnojenja.

62 . Kako naj sadimo.

Obila sadna letina in dobra sadna kupčija — oboje jako
izpodbuja naše kmetovalce, da pridnoi kupujejo, sadnoi drevje.
Še nikdar niso tako iskali te vrste blaga in še nikdar ga niso
tako drago plačevali. Zato ga pa še nikdar ni tako primanj¬
kovalo kakor v sedanjih časih.

To zanimanje za sadjarstvo je gotovo vesel pojav in vse¬
kakor lep napredek. Toda s tem ni še opravljeno. Sadno) drevje,
ki ga kupimo, je treba tudi pravilno posaditi) in pozneje pri¬
merno gojiti.

Ato sadno drevo slabo posadimo, imamo veliko* škodo, ker
zavržemo denar, uničimo drevo*, in vrhutega zamudimo mnogo

časa — leta in leta, in nazadnje izgubimo celo veselje do sad¬
jarstva, ker neuspeh pripisujemo raznim drugim vzrokom, le
pravemu ne.

.Kdor hoče z uspehom saditi sadno drevje, naj upošteva
posebno tele nasvete:

1. Za sadno drevje izberimo pripraven prostor! Ne sadimo
mladih dreves med staro drevje, zlasti pa ne na mesto, kjer
je stalo prej drevo istega" plemena! Če nameravamo posaditi
količkaj več dreves, odločimo prostor z ugodno lego in s pri¬
merno zemljo, kjer prej ni še stalo sadno drevje. To. je prvi
pogoj za dober uspeh. Jablane so razmeroma najmanj občut¬
ljive za lego, pa najbolj izbirčne za zemljo. Hruške sodijo le
bolj v zavetne in tople lege z globoko zemljo. Orehi uspevajo

Kako obrezujemo korenine.
Rez mora bili pravokotno
na korenino. — a Navpična
korenina pravilno obrezana,
b vodoravna korenina pra¬
vilno obrezana, c poševna
korenina napačno odrezana.

Pod. 50.

216

samo v legah, ki so zavarovane proti spomladanskemu mrazu,
prenašajo pa suho, kamenito zemljo, ki ima dovolj apnenca.
Vobče velja pravilo: Žlahtno sadje v zavetje in v najboljšo
zemljo blizu doma, gospodarske in mostne vrste pa na piano
in dalje od hiše!

2. Sadimo drevje v pravih razdaljah. Še dandanes sade
največ drevja pregosto. Neizkušen sadjar ne pomisli in se ne
zaveda, kako obsežnoi bo drevo čez 20, 30 let. Da je sadno
drevje vobče pregosto posajeno, so kriva tudi naša mala po¬
sestva, na katera bi pa vendarle radi spravili veliko drevja,
in pa starokopitno mnenje češ, da sodi sadno drevje samo v
najbližnjo okolico hiše.

Tesna, strnjena kvadratna saditev je samo za prav solnčne,
brežinaste lege in majhne prostore. Na ravnini, po travnikih,
njivah in sploh večjih prostorih, ki so namenjeni za kako drugo
glavno kulturo^ je pa veliko boljša razmaknjena saditev. Pri
kvadratni saditvi morajo biti jablane najmanj po 8, hruške pa
po 10 metrov vsaksebi. Pravokotna saditev je pa lahko različna.
V vrstah sadimo navadno bolj gosto, n. pr. 6—8 metrov, vrste
pa zato razmaknemo 12—20 metrov drugo od druge.

3. Drevo moramo posaditi v dobro pripravljeno zemljo.
Jama, ki je bila izkopana že jeseni, naj bo vsaj 1 m 20 cm
široka, pa ne veliko nad 60 cm globoka. K vsaki jami je treba
pripraviti po potrebi dobre vrtne zemlje, komposta in prede¬
lanega gnoja. Preden sadimo, postavimo v sredo jame čvrst,
raven, obeljen kol, potem pa jamo napolnimo do blizu vrha.
Rušina in zgornja dobra prst prideta spodaj, če kaj primanjkuje,
izpolnimo z dopeljano rodovitno zemljo. Spodnja zemlja naj
ostane prav za površino, kompost in gnoj pa uporabimo pri
saditvi Ko jamo napolnjujemo', moramo posamezne plasti po¬
hoditi, da se pozneje zemlja preveč ne usede, še bolje pa je
seveda, ako jamo napolnimo; mesec dni, preden sadimo. Tako
se zemlja sama enakomerno usede in ni treba hoditi -po njej.

4. Sadimo v pravi višini! Vsakoletna izkušnja nas uči, da
sade največ drevja pregloboko, bodisi da ga iz nevednosti ali
malomarnosti že iz početka potaknejo preveč v tla, ali pa, ker
ne računajo s tem, da se zemlja posede in da se z njo vred
tudi drevo pregloboko potopi.

Najprej moramo vedeti, da sadno drevo uspeva le tedaj,
ako sega površje zemlje potem, ko se je popolnoma ustanovilo,

217

(

Pod. 51. Pravilno posajeno sadno drevo. (Jama pregloboka.)


218

ravno do korenjače, to je do tistega dela, kjer prehaja deblo v
korenine. Ker pa se drevo prvo leto z zemljo vred kolikor toliko
pogrezne, ga moramo posaditi najmanj 10—15 cm višje, nego
bo stalo pozneje, ko se ustanovi.

V tem oziru naši sadjarji največkrat greše.

Preden drevo posadimo, moramo obrezati korenine in vrh.
Debelejše korenine skrajšamo toliko, da odstranimo ranjeni
konec, tanjše korenine kolikor moči varujmo. V vrhu pustimo
navadno po pet stranskih vej in eno navpično! Vse skrajšajmo
za dve tretjini!

Ko drevescu določimo pravilno lego in višino, potem šele
pravzaprav sadimo, in sicer na ta način, da naravnamo in raz¬
peljemo korenine kolikor mogoče na vse strani v pravo lego
in pod nje, med nje in na nje tesno nadevamo dobre, rodo¬
vitne zemlje in komposta. Ko so korenine na ta način popol¬
noma pokrite, zemljo nekoliko potlačimo' ter denemo okrog in
okrog notranjega oboda jame, torej ne okrog debla, predelanega
gnoja, ki ga nazadnje pokrijemo z najslabšo zemljo iz dna jame.
Nato vzamemo v roke grablje in naredimo čeden drevesni ko¬
lobar v obliki široke sklede. Drevesni kolobar naj bo najmanj
tako širok, kakor je bila jama. Na zunanjem robu naj bo naj¬
višji, proti deblu pa ožji, da se more deževnica iztekati k drevesu.

Končno pripnimo drevo h kolu samo narahlo s trtico v
obliki osmice, da se popolnoma prosto lahko poseda z zemljo
vred v tla in ne obvisi na kolu. Tesneje in trajno ga smemo
privezati šele na jesen ali še bolje drugo pomlad.

Pri sajenju visokodebelnega drevja sta neizogibno potrebna
dva. En sam, naj bo še tako spreten, dela prav težko.

63. Mlademu drevju oporo 1

Nekateri strokovnjaki trdijo, da sadnemu drevju, ko je po¬
sajeno na stalnem mestu, ni treba opore, češ, da mora biti že v
drevesnici tako krepko vzgojeno, da more uspešno kljubovati
vsem vremenskim in podnebnim nezgodam, in da se z oporo
le izmehkuži, ne pa utrdi. To je teoretično' resnično;. Čim bolj
je drevo v mladosti prepuščeno samo' sebi, tem bolj se prilagodi
razmeram in se izkuša samo zavarovati proti slabim vplivom
in tem bolj je pozneje zdravo in odporno — če namreč srečno
preživi mladostno dobo.

219

Toda za naše kraje, kjer imamo bolj ostro podnebje in
vobče jako neugodno vreme, ta teorija ne velja splošno^ ampak
le izjemoma. Zlasti pa ne velja za žlahtnejše sadje, ki je že
po naravi bolj mehko in občutljivo in ga moramo vsled tega
veliko bolj in dalje negovati nego navadne domače vrste.

Glede opore na stalnem mestu bi bil vobče mnenja, da
jo lahko opustimo le v prav zavetnih legah in na močni, težki
zemlji. V naših krajih je pa jako; malo takih leg. Pri nas so
vobče vetrovni kraji in vrhu tega se pojavljajo! vsako leto sedaj
tu, sedaj tam hudi viharji, ki podirajo celo odraslo drevje. Pri
takih podnebnih razmerah mlado drevje ne more obstati brez
trdne opore, dokler se zadostno ne ukorenini in deblo ne
okrepi, to pa traja povprečno pet do deset let.

Najboljši koli za sadno drevje so gladki in ravni, okrog
dva in pol metra dolgi, smrekovi drogovi, nasekani v gostem,
mladem smrekovem gozdu. Dobri so tudi kostanjevi, akacijevi
ali celo hrastovi koli, ako so le prilično ravni.

Drevje potrebuje kola pet do deset let. Ako naj kol vzdrži
to dobo, mora biti primerno debel in, oe le mogoče, na kak
način kons^rviran. Primerna debelost bi bila pri tleh 8 do
10 cm, pri vrhu 5 do 7 cm v premeru. Tudi mora biti obeljen
in gladek. Kolov v koži nikakor ne smemo rabiti. Koža namreč
razpoka in odstopi, razpoke pa so najvarnejše skrivališče in
prezimovališče za razno golazen. Spodnji konec — nekoliko več,
nego ga pride v zemljo — navadno obžgemo ali namažemoi s
katranom, Še bolje pa je, ako napojimo ves kol s 5 % razto¬
pino modre galice.

Železno držalo za sadno drevo.

in od strani.

2 Držalo v rabi.

I Držalo od spredaj

Pod. 52.


220


*

Ako naj kol doseže svoj namen, moramo- drevo* pravilno
privezati k njemu. V to svrho uporabljajo sadjarji razna vezila
z večjim ali manjšim uspehom. Dobra drevesna vez bi morala
biti dovolj mečna in trpežna, da je zanesljiva in da je ni treba
obnavljati vsako- leto. Dalje mora biti razmeroma prožna, da
se ne zajeda v deblo-, ko se debeli, in pa poceni, zlasti kjer je
treba privezati veliko drevja. Končno mora biti tudi iz take

Pod. 53.

Pravilno na kol pri¬
vezano sadno drevo.

Podi 54.

Sadno drevo na pašniku
varno pred živino.

snovi, da z njo lahko in hitro delamo. Vez mora biti prirejena
tako, da drevo zanesljivo drži in brani, da se deblo ne drgne
ob kol. : !  •' i

Najpreprostejše, najcenejše in razmeroma dobre so, močne
vrbove šibe, srobot in brezove veje. Pri vseh teh vezeh denimo
med deblo in kol pest mahu. Boljše vezi so kokosove vrvi, močni
trakovi iz vrečevine, iz platna ali iz kake druge cenene tkanine-

Najslabejša vez je iz slame, ker ni posebno trpežna in poleg
tega nudi skrivališča zajedalcem.

Nikdar ne smemo drevesa privezati tako, da bi se tiščalo
kola, ampak vmes mora biti nekaj centimetrov presledka. To
dosežemo, ako vežemo v obliki osmice (8).

Vsako vez, bodisi iz katerekoli tvarine, moramo tako pri¬
trditi, da pozneje, ko se usuši, ne zdrkne ob kolu navzdol. Zato
je dobro, ako joi z žebljem pribijemo na kol ali pa kako dru¬
gače utrdimo na pravem mestu.

Pod. 56. Pod. 57.

Slaba opora. Prekratek kol. Ob hu- Slaba opora. Ob liudem viharju se
dem viharju se deblo lahko prelomi. deblo lahko prelomi.

Po navadi vežejo drevje na dveh mestih, in sicer na vrhu
debla in v sredini. Dvakratno privezovanje ima pa le pri slokih
deblih pomen, ker jih s tem izravnamo. Ako je pa deblo ravno,
je vez v sredini popolnoma nepotrebna.

Razne načine privezovanja kažejo slike. Iz podpisov je
razvidno, katere vezi so priporočljive in katere slabe.

Drevje ob cestah, na pašnikih in sploh na takih prostorih,
kjer je v nevarnosti pred živino, vozovi itd., moramo zavarovati,
kakor nam kažeta sliki 54. in 55.

222

Naposled poudarjamo, da nanovo posajenega drevja prvo
pomlad ne smemo trdno privezati h kolu, ker se z zemljo vred
poseda. Da ga veter ne maje, ga z vrbovo šibico samo pripnimo
h kolu, da se lahko neovirano ponižuje, kakor zahteva zemlja.
Šele na jesen tistega leta, ko se je drevo posadilo, ali pa še
bolje prihodnjo pomlad ga končno tesno privežimo.

64. Ne sadite pregloboko!

Veliko sadnega drevja posadimo vsako leto, pa kako malo
ga je, ki bi raslo povotjno in se v določenem času razvilo v
močna, zdrava in rodovitna drevesa! Koliko je pa mladega
drevja, ki nima nikakega veselja do rasti in hira leta in leta,
dokler ga ne vržemo ven ali se samo ne posuši.


223

Ako sodimo površno, večkrat kar ne moremo najti pra¬
vega vzroka temu čudnemu vsakdanjemu pojavu. Lepo drevo,
prikladna vrsta, ugodna lega, dobra zemlja — pa vse zaman!

Ko bi pa pogledali tako hirajoče drevo malo bliže, natanč¬
neje, bi prav mnogokrat našli, da tiči včasih 10, včasih celo
20 cm debla v zemlji — drevo je bilo posajeno' pregloboko.

Če malo pomislimo, je pravzaprav samo ob sebi umljivo,
da spadajo v zemljo samo korenine.  Edinoi ta drevesni
del je že od narave določen za to, da prepreza vlažno zemljo

Pod. 59. Takole sadimo na mokrem zemljišču,
a Gnoj. b Drevesni kolobar.

in od nje sprejema hrano za vse drevo. Samo korenine so tako
sestavljene, da lahko prenašajo brez škode primerno zemeljsko
vlago in se ohranijo zdrave do 100 let, včasih še več.

Kaj pa deblo? Ni li-njegovo mesto nad zemljo, v zraku?
Zato je pa tudi drugače sestavljeno nego korenine. Ako pa kljub
temu silimo, da bi kos debla opravljal nalogo, korenin, je
umevno, da morajo nastati vsled tega v prehrani velike ne-
rednosti, ki povzročajo slab razvoj in mnogokrat dolgoletno hi¬
ranje in konec takega drevesa.

224

Korenine v zemljo, deblo na zrak! To je splošno pravilo,
ki bi si ga morali živo poklicati v spomin vselej, ko sadimo
kako sadno drevo. Ako hočemo pravo zadeti, mioramo pri saditvi
posebno paziti na tisto mesto na drevesu, kjer se deblo končuje
in začenjajo korenine. Ta važna točka mora biti, ko je drevo že
priraščeno, v isti višini, kakor je površje zemlje, v katero sadimo.

Vedeti pa moramo, da se drevo prvi dve leti po saditvi
kolikor tolikoi pogrezne v zemljo in sicer tem bolj, čim bolj glo¬

boko je bila zemlja prerahljana ob saditvi in čim globlje smo
kopali jame. Povprečno se vsako pravilno posajeno' sadno drevo
v prvih dveh letih poglobi za kakih 10—15 cm. Ako torej ho¬
čemo, da bo drevo pozneje stalo v pravi višini, ga moramo
posaditi vsaj 10—15 cm više, nego mu je stati, t. j. tisto mesto
med koreninami in deblom naj pride pri saditvi za 10—15 cm
nad površjem zemlje.

V jako lahki in obdelani zemlji posledice preglobokega
sajenja navadno niso tako zelo slabe. Veliko hujše je to pri

Pod. 60. Svarilen zgled.
Zanikrno drevo, preglo¬
boko posajeno, preglo¬
boka in preozka jama,
kol j« zgoraj predolg, a

spodaj prekratek.

225

težki, vlažni ali celo- mokri zemlji. Na takih neugodnih tleh
moramo pri saditvi še bolj paziti, da postavimo drevo v pravo
višino.

Pritlično sadno drevje, zlasti ono, ki je cepljeno na pritlične
podlage (na dusenec, paradižeVec, kutino itd.), moramo saditi
tako, da je mesto, kjer je bilo drevo cepljeno, nad zemljo.

65. Ne samo saditi, ampak tudi gnojiti!

Redkokdaj se primeri, da bi se sadno drevesce žlahtne
vrste kar samo od sebe razvilo v veliko*, zdravo in rodovitno
drevo. To so izjeme v prav dobrih razmerah in pa pri posebno
neobčutljivih domačih vrstah. Mlado drevje boljših namiznih
vrst, vzgojeno! v drevesnici, pa odločno potrebuje na stalnem
mestu oskrbovanja vsaj nekaj let po saditvi.

Vsi trije glavni deli drevesa —■ korenine, deblo in vrh —
imajo svoje sovražnike, ki jih ovirajo v rasti in razvoju, ali jih
pa tudi lahko mahoma ugonobe.

Ne samo voluhar in zajec, ki poleti ne prihajata toliko v
poštev, ampak tudi travna ruša in plevel pri koreninah, krvave
uši po deblu in vejicah ter listne uši po listju in poganjkih so
sovražniki, ki so ujedli že marsikatero mlado, nadobudno* dre¬
vesce, zlasti nežno in občutljivo jablano*.

Korenine potrebujejo! hrane in zraka. Oboje je mlademu
drevesu, ki je brez moči in brez zadostne zveze z zemljo, še
posebno potrebno. Mlado* drevo mora za sprejemanje hrane ko¬
renine šele tvoriti, rediti. Kako pa naj to vrši, ako preraste
zemljo, ki je namenjena njemu,, plevel in gosta travnata ruša?
Trava pohlepno* po užije hrano drevesu tako rekoč izpred ust,
obenem pa zapre zraku pot v zemljo. Ni torej čuda, ako taka
reva prvo* leto komaj ozeleni, poznejša leta pa poganja komaj
ped dolgo* mladje, tanko kakor šibice. Proč z rušo* in plevelom
prva leta, pa bo kmalu vse drugače! Ako opleti in okopani dre¬
vesni kolobar takoj po* saditvi pokrijemo s predelanim hlevskim
gnojem in čez vržemo kako trnovo ali smrekovo vejo*, imamo
vse poletje mir pred plevelom in drevesce z bujno rastjo obilo
poplača mali trud.

Debla zdravega sadnega drevja poleti navadno ne potre¬
bujejo posebne nege, razen da gladko* porežemo vse poganjke,

Praktični sadjar.

15

226


ki iz njega silijo na dan. Isto velja za poganjke iz korenin. Pri
saditvi deblo samo pripnimo h kolu; šele jeseni ali prihodnjo
pomlad, ko se zemlja usede, ga trdno privežimo. Kol naj ne
sega v vrh, ker ob njem se oglodajo veje, ko jih pregiblje veter.
10 cm pod spodnjo vejo ga odžagajmo in robove obrežimo. Kjer
gospodari krvava uš, je treba čez poletje pri mladih jablanah
posebne pazljivosti. Drevesca imajo: po deblu še nezaceljene
rane, kamor se tako rade vgnezdijo krvave uši. Odondot se
potem širijo po vsem drevesu. Tobačni izvleček, dendrin in pe-
trolejeva emulzija so zanesljiva sredstva. Na jesen in pozimi
preti deblom mladega sadnega drevja največja nevarnost. Že
poleti lahko mislimo na to in pri priliki pripravimo- vse po¬
trebno, da se nam ni treba bati zajca in voluharja.

V vrhovih mladega sadnega naraščaja delajo poleti naj¬
večjo škodo listne uši, ki jih povsod spremljajo mravlje. Tu ni
druge pomoči kakor 1—U /2  %  raztopina tobačnega izvlečka, ki
mu pri lijmo nekoliko milnice. Ušive mladike kar pomakajmo- v
to tekočino. Kjer se je pa uš razširila po vsem vrhu, moramo
pa škropiti. Primerna škropilnica je za to seveda najboljše
orodje. V sili sil pomagamo tudi s kakim velikim mehkim čo¬
pičem ali z metlico. Pa ne čakati, da je vse drevo ušivo! Škod¬
ljivci se dado- pač še zatreti, toda škode, ki so jo- naredili, ne
moremo več popraviti.

Sadjarji! Ako ste se pri vsem svojem prenapornem delu
to-l-iko potrudili, da ste drevje zasadili, p-ritrgajte si še toliko
časa, da ga boste med letom tudi negovali, vsaj kolikor je naj-
nujneje potrebno. Ne bo- vam žal tega dela.

66. Sadni vrtovi in travniški nasadi.

V. Rohrmann.

Največ sadnega drevja imamo pri nas po sadnih vrtovih
okrog doma ali pa tako blizu doma, da jih lahko vidimo, ko
stopimo iz hiše. Cele vasi so pri nas v sadnem drevju. Kakor
velik šop cvetja tako se nam kažejo talce vasi v spomladnem
cvetju sadnega drevja, izmed katerega blešče bele stene in
raznobarvne strehe hiš in gospodarskih poslopij.

Ti sadni vrto-vi nam koristijo s sadjem, koristijo nam pa
prav tako s krmo, ki raste pod drevjem. To čutimo posebno
v letih, ko je malo sadja. Ker se po takih vrtovih drevje sča-

227

soma zaraste, tako da je trava v senci, uporabljajo' travo radi
za zelema klajiot Ker je vrt blizu hiše, je ni daleč voziti. In ker
so taki prostori posebno prilični za gnojenje z gnojnico, se lahko
dobi z njih po tri, v posebno ugodnih razmerah pa tudi po štiri
zelene košnje za živino. Prav tako se pa tako 1  gnojenje pozna
tudi na sadnem drevju, Idi postane vse bolj redno rodovitno.

Po naših sadnih vrtovih bi se lahko pridelki podvojili, če
bi obračali na nje tisto skrb in tisto zanimanje, ki ga lahko* opa¬
zujemo po naprednih deželah, v Švici, na Češkem.

Izboljšujmo' torej tudi pri nas dohodke s sadnih vrtov!
Dajmo jih bolje gojiti in dobro gnojiti! Imeli bomo dosti več
veselja, dosti več sadja, dosti več zelene klaje in paše, ki nam
jeseni in blizu doma tudi veliko zaleže. Dajmoi pa sadne vrtove
tudi povečati in tudi na ta način povzdigniti njih vrednost.
Povsod ne pojde, toda marsikje se bo dal pritegniti vsaj del
zemljišča za tak nov nasad.

Sadnim vrtovom so čisto podobni travniški nasadi sadnega
drevja. Razlika obstoji le v tem, da sadimo pri travniških na¬
sadih drevje v tako; širokih vrstah, da imamo dosti prostora za
sušenje sena. Pri takih nasadih se delajo vrste po 20 do 30 m
narazen, v vrstah samih pa sadimo drevje po 8 do 12 m narazen.

Že iz razdalje takega nasada lahko povzamemo, da je.
treba zanj dosti prostornega travnika in da ni vsak travnik
pripraven za to.

Pri travniških nasadih je krma glavni in sadje postranski,
čeprav silno važen pridelek. Ob ugodnih sadnih letinah je lahko
sadni pridelek več vreden nego* pridelek krme. Vzlic dvojnim
pridelkom, ki jih'imamo s takih zemljišč, ima pa takoi nasajanje
vendarle svoje meje in se ne prilega povsod. To je tudi vzrok,
da po mnogih naših krajih sploh ni videti takih nasadov.

Na majhne parcele in na oddaljene travnike ne sadimo
drevja, dasi bi bila lega sama na sebi ugodna za tto. V nizke
in vlažne lege tudi ne spada sadnoi drevje. Razkosana majhna
posest tudi domalega izključuje take nasade. Pač pa so za to
pripravna zložena posestva z ugodno ležečimi travniki blizu
doma, kjer so talne in podnebne razmere ugodne za rast in
rodovitnost sadnega drevja.

Kot manj ugodno stran takih nasadov moramo navesti
naslednje točke, ki so sicer manj tehtne, pri nas pa vendarle
uvaževanja vredne. To so: 1. poškodbe vsled tatvine, 2. otežko-

15 *

228

cena košnja, zlasti če rabimo stroje, in 3. nekoliko zmanjšana
vrednost zelene in suhe krme, če se ji primešava velo in suho
listje, ki pada z drevja, zlasti če je bolno in odpada zgodaj vsled
fuzikladija in drugih bolezni.

67. Sadno drevje na pašnikih.

V. Rohrmann.

Sadno drevje sadimo lahko tudi po pašnikih, a ne povsod!
Treba je za to ugodnih pogojev, dosti močne zemlje, ugodne
lege in primernega podnebja. Kjer ni teh pogojev, ne bomo
imeli s takimi nasadi nobenega pravega uspeha.

Pri pašniških nasadih imamo tiste ugodnosti kakor pri
travniških nasadih. Razen tega daje drevesna senca živalim po-
trebni hlad in odpočitek v poletni vročini. Taki nasadi pa po¬
vzročajo' nekoliko večje stroške. Mlado drevje moramo namreč
na pašniku ograditi, da ga živina ne ogloje, ne odrgn in ne
pokonča.

Ker so pašniki navadno bolj od rok, je naravno, da so
tatvini bolj izpostavljeni. Odpadajoče suho in velo listje je paši
tudi napoti. Odpadlo sadje živali rade žro in ga z nizkih vej tudi
same otresajo, vse to pa na škodo gospodarja in včasih tudi
živine.

Pri pašniških nasadih je predvsem važno, da izberemo
pravo sadno pleme in prave sadne vrste, kakor je to sploh pri
vseh sadnih nasadih najtehtnejša reč. Iz večine kaže saditi pozne
gospodarske vrste jabolk ali pa pripravne vrste tepk. Katere?
To je stvar krajevnih činiteljev in krajevnih izkušenj.

Saditi je po pašnikih vsekakor sama' visoko drevje, ki ima
po 2 m visoka debla.

Druga reč pa je, kako naj sadimo sadno drevje po pašniku,
ali po vsem pašniku ali samo mestoma.  Če sadimo
drevje čez in čez poi vsem pašniku, ga moramo dosti narazen,
na vse strani vsaj po' 15 m drevo od drevesa. Če ima pašnik
različno lego in različno močno zemljo, lahko tudi samo naj¬
ugodnejše lege obrnemo za take nasade.

Lahko pa pašnik tudi na ta način porabimo za sadni nasad,
da ga obsadimo s sadnim drevjem le na mejah, ob mejah po¬
sameznih pašnih oddelkov ali pa ob potih. Vselej je seveda po¬
treba, da pravilno izvršene nasade tudi vsako leto redno

229

oskrbujemo in po potrebi gnojimo, kajti sadno drevje potrebuje
ravno tako skrbne strežbe na pašniku kakor na travniku ali pa
na sadnem vrtu. Pridna roka lahko velikoi pripomore k ugod¬
nejšim letinam sadnega drevja po pašnikih.

68. Sadno drevje na njivah.

R. Zdolšek.

Pri nas navadno sadimo sadno drevje v rušo in sploh smo
mnenja, da ga niti ni mogoče saditi drugod kot na travnatem
svetu. Res je sicer, da škoduje senca travi manj nego' vsaki drugi
rastlini. Toda to velja le za gosto senco.  V poletnem
času, kadar solnce hudoi pripeka in grozi suša našim poljskim
rastlinam, pa lahko opazujemo, da se razvijajo najbolje sadeži
tam, kjer so v rahli in premični senci. Senca, ki se premika, ki
obsenčuje rastline le po nekaj ur na dan, ni le neškodljiva,
ampak mnogokrat celo koristna. Iz tega je razvidno, da tudi
sadno drevje ne bo škodovalo 1  s svojo senco žitu in drugim
rastlinam na njivi, ako ga posadimo tako, da senca ni pregosta.
Treba ga je le saditi v primerni razdalji, in videli bomo, da se
da sadje pridelovati tudi na obdelani njivi z najboljšim uspehom.

Ugovarjati utegnejo nekateri, da se bodo rastline slabeje
razvijale pod drevjem, ker bi jih drevesne korenine ovirale v
razvoju. Ta ugovor pa nikakor ne velja. Sadna drevesa, zlasti
hruške, poganjajo korenine globoko v zemlji, v plasteh, ki vanje
korenine večine naših poljskih rastlin niti ne segajo:, Ako se¬
jemo in sadimo take rastline na polju, s sad¬
nim drevjem popolnoma izkoriščamo zemljo
in gnoj.  Korenine sadnega drevja posrkajo namreč one redilne
snovi, ki uhajajo plitvo ukoreninjenim rastlinam v globočino.
Rastline, ki poganjajo korenine tako globoko v zemljo, da dobi¬
vajo hrano iz tistih plasti, v katerih so drevesne korenine, so
prav redke. Če pa tudi sejemo take rastline, se oškodujejo na¬
vadno Ib korenine drevju in ne poljskim rastlihm. To vidimo
prav dobro, če sejemo pod sadno drevje lucerno ali, kakor jo
tudi imenujejo, nemško deteljo. Sadno drevje, pod katerim raste
dolgo vrsto let nemška detelja, prične vidno pešati, ne opazimo
pa, da bi bili deteljni pridelki vsled sadnega drevja manjši.

Tretji ugovor naših sadjarjev je, da ni mogoče saditi sad¬
nega drevja na njivo radi tega, ker bi plug porezal vse korenine.

230

Res je, da porežemo večino korenin, ako preorjemoi ledino, na
kateri raste sadno drevje. Nikdar pa ne bo zadeval plug sadnih
korenin v, zemlji, ki jo obdelujemo vsako leto, razen če bi kedaj
pričeli orati globlje nego po navadi. Drevesne k O' r e ni n e
se same umikajo plugu in si p o išče j o tiste
plasti, kjer se lahko razvijajo mirno in ne¬
ovirano.

Imel sem priliko opazovati sadno drevje na njivah. Na eni
njivi je rasla lucerna ali nemška detelja. Čez več let so pa pre¬
orali nemško deteljo. Drevesne korenine sio hudo ovirale oranje;
ker zemlja ni bila toliko časa pod plugom, so se razvile v gorenji
plasti. Seveda je to trganje korenin tudi zelo škodovalo; drevju
in minulo je več let, preden si je zopet popolnoma opomoglo.
Drevje na sosednjih njivah pa je kljub vsakoletnemu oranju
ves čas raslo krepko in rodilo bogato. To kaže, da je pri sadnem
nasadu na polju celo potrebno; da obdelujemo zemljo redno s
plugom.

Lahko bi mi kdo nadalje ugovarjal, da ni dobro, če so se
drevju razrasle korenine pregloboko;. Priznavam, da je slabo,
če spravimo korenine vsled napačne saditve pregloboko v
zemljio. Če si pa poiščejo; globočino same, je to čisto kaj drugega.
Tudi je velika razlika, ali zaidejo korenine pregloboko na trav¬
natem svetu, kjer leži pod rušo že mrtvica, ali pa na njivi, kjer
je zemlja obdelana precej na debelo. Na travnikih primanjkuje
koreninam razmeroma že plitvo potrebnega zraka. Obdelana
zemlja je pa globoko prezračena in imajo korenine tam tudi
v globočini dovolj zraka.

Večina sadjarjev se bo bala saditi sadno drevje na njive
zaradi tega, ker bi ovirala debla in veje pri oranju in sploh pri
delu na polju. Ako* pa ga sadimo v primerni razdalji, ne bo
ovirano splošno delo. Pri oranju bo seveda treba paziti, da ne
poškodujemo deblu lubadi. Dobro bi bilo morda celo zavarovati
deblo ob oranju s kakimi kolči. Nekateri puščajo na obeh
straneh drevja tudi nekoliko trate, ker zares ni mogoče orati
popolnoma tik do debla. Sicer pa velja tudi tukaj, da se da
doseči vse z dobro voljo. Ako se človek loti kake stvari in si
sam prigovarja, da je ni mogoče izvršiti, je zares ne more iz¬
vesti, kdor pa hoče rešiti nalogo, jo izvrši z najboljšim uspehom.
Pri navadni vpregi s parom konj ali volov je treba pustiti ne-
izoran seveda precej širok pas ob drevju, drugače bi zadeli ob

231

drevje in ga ranili. Ako pa vprežemo eno za drugo,  opra¬
vimo isto delo in s plugom pridemo dosti bliže do debla. Zadnji
ostanek zemlje pa obdelamo brez težave z lopato' ali z motiko.
Na ta način ni treba puščati neobdelane niti
pedi zemlje.

Da je ta misel o poljskih nasadih izvedljiva, so nam dokaz
nekatere češke pokrajine, kjer hodiš lahko ure in ure po cestah,
ki jih obsenčuje sadno drevje, in kjer ne vidiš na desno in levo,
kakor daleč ti sega oko, drugega kot krasna obdelano polje z
najlepšim žitom in drugimi sadeži, ki rasto pod sadnim
drevjem.

Kar se tiče visečih vej, ki ovirajo nas in živino pri ob¬
delovanju, si je treba izbrati take vrste, ki delajo bolj
navpične krone.  Tudi prenizkih debel ne smemo saditi
na njive. Važno je nadalje, da okrepimo! veje v prvih letih s
pravilnim obrezovanjem  in da ohranimo z red¬
čenjem  krone les rodoviten po vsej veji,  da nam veja
ne obrodi le na koncih in je sad ne upogne s svojo težo.

Mislim, da sem omenil in dovolj ovrgel vse mogoče ugo¬
vore zoper sadne nasade na naših njivah.

Sedaj pa moram še omeniti prednosti, kj nam jih nudijo
taki nasadi:

«

1. Ker se da s pravilno izvršenimi nasadi omejiti vsak
kvarljivi vpliv sadnega drevja na spodaj rastoče rastline, je
mogoče s takimi nasadi pomnožiti, celo podvojiti  pri¬
delke našega polja.

, 2. Ako se pomnože dohodki zemljišča, zvišamo s tem tudi
njegovo vrednost in seveda tudi vrednost vsega posestva.

3. V obdelani zemlji se razvijajo sploh vse korenine bujno
in tudi koreninam sadnega drevja prija zrahljana in prezračena
zemlja bolj nego zemlja, ki je strjena pod rušo 1 . Zaradi tega
se razvija na polju drevje veliko lepše  nego v travi, raste
bujne je in kljubuje veliko laže raznim bolez¬
nim in škodljivcem..  Mah in lišaj, ta dva huda sovraž¬
nika sadja, se naselita le redkokdaj na drevju, ki raste na
njivah.

4. Vsled bujnejše rasti drevja je tudi rodovitnost njegova
večja, zlasti pa je na obdelani zemlji sad v vsakem oziru v e -
1 i k o lepši  in tudi okusnejši,  da se torej prodati bolje
in laže. S takimi nasadi bi le povzdignili našo sadno trgovino.

232

5. Ker redno gnojimo naše njive, prihaja del tega gnoja
v korist tudi sadnemu drevju, in sicer večinoma snovi, ki bi
jih spral drugače dež v globokejše plasti,
kamior ne segajo korenine poljskih rastlin. S sadnim drevjem
na njivah bi izkoriščali vse popolneje gnoj.

Da bo ugoden nasad sadnega drevja na njivah, se je treba
ravnati natančno po naslednjih navodilih:

1. Sadno drevje posadimo v ravne vrste  od severa
proti jugu.

2. Vrsta bedi oddaljena od vrste najmanj 15 m, še boljša
pa je razdalja 20 do 25 m. Posebno je treba večje razdalje tam,
kjer so izpeljane vrste od izhoda proti zahodu. V vrstah za¬
dostuje razdalja 8 do- 10 m.

3. Med vrstami je treba vedno  obdelovati zemljo. Ni¬
kakor ne smemo oranja opustiti več let in potem zopet pričeti.
Zaradi tega ne smemo nemške detelje sejati pod drevjem. Ako
opustimo pri starejšem drevju oranje le za eno ali dve leti
(n. pr. pri domači detelji), ne škoduje to koreninam.

4. Izbrati si moramo vrste, ki jim veje rasto bolj navpično,
in vrste, ki zore šele proti jeseni, ko je njiva prazna in nas
ne ovirajo njeni sadeži pri obiranju.

Opozoril bi še naše sadjarje, naj ne sade drevja preblizu
meje. Sosed se vedno jezi, če mu segajo veje na njegovo zem¬
ljišče. Sadu, ki pade na njegova (la, niti pobrati ne smemo.
Tudi bi mu nihče ne mogel zabraniti, da poreže in poseka ko¬
renine, ki segajo na njegovo zemljo. Kjer so pa ozka zemljišča
in imamo pametnega soseda, bi priporočal, da se zmenimo z
njim. Vrsto zasadimo po dogovoru na meji, in sicer je posadi
vsak posestnik polovico. Prva polovica dreves in ves sad, ki ga
rodi (tudi kar ga visi na nasprotno stran), je last enega, druga
drugega posestnika. Ako delamo tako vzajemno, lahko dosežemo
marsikaj.

69. Sadno drevje v travi.

R.

Sadno drevje gojimo pri nas večinoma v zvezi s pridelo¬
vanjem krme, t. j. po travnatih zemljiščih (po sadnih vrtovih,
travnikih, košenicah, pašnikih, mejah itd.). Ta način sadne
gojitve nam nudi razne ugodnosti, ima pa tudi svoje pomanj-

233

kljivosti. Oglejmo si to malo bliže in videli bomo, da so ugod¬
nosti, ki jih dosegamo s takim sadjarstvom, precej velike in da
se dado neprilike odpraviti, če ne popolnoma, pa vsaj deloma
v prid sadjarstvu in travništvu.

Pred vsem nam je kot največjo ugodnost takega sadjarstva
vpoštevati dvojni pridelek — sadje- in travo  — na istem
zemljišču. Zemljo na tak način silno izkoriščamo in imamo v
ugodnih razmerah največje gospodarske uspehe. Vsled med¬
sebojnega življenja sadnega drevja in krmilnih rastlin se redilne
snovi v zemlji popolneje izrabljajo. Plitvo zakoreninjene trav¬
niške rastline si namreč iščejo redilnih snovi iz večine v zgornji
zemeljski plasti, sadno drevje pa prodira s svojimi močnimi in
obširnimi koreninami tudi v nižje plasti in se tako okorišča z
redilnimi snovmi, ki so krmilnim rastlinam nedostopne.

Res je sicer, da tudi korenine sadnega drevja silijo v zgor¬
nje plasti in s tem kratijo živež travniškim rastlinam. Temu
pa lahko odpomoremo s primernim gnojenjem. Saj vidimo pov¬
sod, da nam tisti sadni vrtovi, na katere se steka gnojnica ali ki
jih kako drugače redno gnojimo, dajo po tri, celo štiri košnje
na leto, poleg tega pa še primeren pridelek sadja. Tudi senca
sadnega drevja ni travi vedno v kvar; saj priraste na pravilno
zasajenih sadnih vrtovih včasih celo več krme nego na travnikih,
ker ostane zemlja zaradi sence dalje časa vlažna, in to ugodno
vpliva na rast nekaterih krmilnih rastlin.

Ne moremo pa tajiti, da trava in sadno drevje, ki rasteta
na istem prostoru, v nekaterih ozirih in razmerah jako ne¬
ugodno vplivata drug na drugega.  Sadno drevje
na travnatem svetu nam krmski pridelek lahko jako poslabša
in zmanjša, in sicer tem bolj, čim gostejši so nasadi in čim
občutljivejša je spodaj rastoča travina proti senci in kapu. Pov¬
prečno lahko računamo, da je krmski pridelek na močno obsen-
čenem travniku za 1 / 5 — 1 l i  manjši od pridelka na neobsenčenem
svetu.

Travniške rastline so proti senci različno občutljive. Stroč¬
nice (n. pr. razne detelje) je ne prenesejo, nekatere dobre trave
(angleška ljuljka, razne latovke) in krmilna zelišča pa jo pre¬
našajo brez posebne škode. V pregostih nasadih, kakršnih je
pri nas žal še največ, ima za svoj razvoj potrebnih pogojev le
malo število krmilnih rastlin. Tem bohotneje se pa po teh

234

goščavah šopirijo razni malovredni, celo škodljivi pleveli, kakor
razne zlatice, podlesek, kobulnice i. dr.

Za neugodnost te dvojne kulture je dalje smatrati dejstvo,
da se nam pri spravljanju krme kažejo razne ovire. Raba strojev
je izključena, sušenje in spravljanje sena se vrši počasneje in
vsled tega se seno podraži. Vendar te neprilike pri nas ne čuti¬
mo tako zelo, ker so naši sadni vrtovi večinoma v brežinastih
legah, kjer je uporaba strojev že tako omejena, in ker pri nas
prevladujeta mala in srednja kmetija, kjer rabijo travo iz sadov¬
njakov največkrat za zeleno krmljenje.

Nasprotno pa lahko trdimo, da tudi krmske rastline, ki
rasto š sadnim drevjem vred, v nekih primerih prav neugodno
vplivajo na razvoj in rodovitnost sadnega drevja. Na ledinastem
svetu raste sadno drevje redkokdaj tako bujno kakor na odprti,
obdelani zemlji. Istotako je manj rodovitno in sad slabši. Zlasti
mlado sadno drevje, ki je površno posajeno v travnato rušo in
prepuščeno samo sebi, iz večine zaostaja v rasti, leta in leta
životari in hira, večkrat se Celo posuši. Tako drevje posebno
radi napadajo razni škodljivci in bolezni, ki ga mnogokrat
popolnoma uničijo.

Krmske rastline in razni pleveli, ki posebno bohotno rasto
tik ob deblih mladega sadnega drevja, ga na dva načina ovirajo
v rasti. Te rastline pred vsem zase izkoriščajo redilne snovi,
ki so namenjene drevju. Vrhutega pa zemljo zaledinijo in zapro
zraku pot do drevesnih korenin.

Na odraslo sadno drevje, ki sega s koreninami globlje v
zemljo in daleč na vse strani, travnata ruša ne vpliva tako očitno,
dasi tudi tukaj drevje trpi pomanjkanje, zlasti pogreša prepo¬
trebnega zraka. Vendar v primerno globoki, vlažni in rodovitni
zemlji uspeva sadno drevje kljub travi dobro in včasih celo iz¬
vrstno, dasi moramo zaradi travnate ruše opustiti vsako obde¬
lovanje zemlje, ki bi bilo tudi sadnemu drevju koristno. Iz istega
vzroka je tudi gnojenje pomanjkljivo, ker nobenega gnojila ne
moremo spraviti v zemljo.

Visoka trava nam končno jako ovira poletno oskrbovanje
sadnega drevja. Izključeno je, da bi se mogli izdatno boriti proti
raznim boleznim na listju, ker drevja v pozni pomladi ne smemo
škropiti, ker bi oškodovali travo.

Toda kljub raznim, ravnokar naštetim neugodnim pojavom,
ki jih povzroča gojitev sadnega drevja s krmskimi rastlinami

235

vred na istem prostoru, bomo sadili in gojili tudi nadalje sadno
drevje na travnatem svetu. Ako hočemo ob naših skromnih
gospodarskih razmerah sadjarstvu priboriti večjo veljavo in
doseči iz njega večjih dohodkov, moramo le priporočati in pospe¬
ševati zasajanje sadovnjakov po primernih travnatih zemljiščih.

Ko poznamo neugodni vpliv krmskih rastlin na razvoj sad¬
nega drevja, oziroma sadnega drevja na rast krmskih rastlin,
nam ne bo težko omiliti nekaterih neprilik, drugih popolnoma
odpraviti in tako doseči največji pridelek od sadnih in krmskih
rastlin.

V ta namen se ravnajmo po naslednjih pravilih:

1. Pri mladem sadnem  drevju moramo najmanj
4 do 5 let zatirati krmske rastline, ki rasto tik pri deblu. Zato
moramo obdelovati drevesni kolobar najmanj 80 cm — 1 metra
daleč. Z obdelovanjem vsaj deloma ohranimo mlademu drevescu
redilne snovi, ki bi jih sicer použile krmske rastline in plevel;
poleg tega pa odpiramo zraku pot do korenin. Obdelano mlado
drevje tudi laže in uspešneje gnojimo. Pozneje, ko se drevje
dobro ukorenini in povoljno razvije, poravnamo drevesne kolo¬
barje in jih pustimo, da se prerastejo z rušo. Zatirajmo pa vedno
in povsod plevel, ki posebno rad raste poleg mladega sadnega
drevja. Drevju, ki raste v premokri zemlji, ni treba drevesnih
kolobarjev.

2. Da ne bo trpel krmski pridelek škode niti po kakovosti
niti po množini in da ne bo ovire pri spravljanju krme, sadimo
sadno drevje v pravilnih razdaljah. To zlato pravilo je vredno
vsega uvaževanja, ker na ta najenostavnejši način odstranimo
neugodni vpliv sadnega drevja na travnati pridelek, in s tem
dosežemo pri obeh rastlinah največji mogoči dohodek. V pra¬
vilnih razdaljah zasajeno drevje ne zapira niti zraka niti svet¬
lobe, zasenčenje je neznatno, vpliv zraka popoln in kap brez
posebne škode.

Pri pečkastem sadnem drevju žlahtnih vrst je pravilna
razdalja na sadnih vrtovih 8—-12 metrov, na pašnikih 15—25
metrov. Češplje so lahko malo gostejše, a nikdar ne pod 6 metrov.
Tepke, češnje in orehe sadimo pa najmanj po 20 metrov vsaksebi.

3. Pravilno in redno obdelovanje in gno¬
jenje sadnih vrtov  je zelo uspešno sredstvo, da zmanj¬
šamo škodljive medsebojne vplive sadnega drevja in travniških
rastlin. Kdor sadne vrtove vsako leto brana  in pravočasno in

236

pravilno gnoji,  bodisi s hlevskim gnojem, z gnojnico ali z
umetnimi gnojili, se mu ne bo pritoževati o škodi, ki mu jo
povzroča sadno drevje. Ako bi pa vendarle utegnila nastati,
zlasti v pregostih nasadih, jo bo bogato povrnilo sadno drevje
s svojim pridelkom.

4. Pritličnega sadnega drevja nikdar ne
sadimo na travnat svet!  Korenine takega sadnega
drevja ne segajo globoko v spodnje plasti, ampak ostajajo blizu
površja, kjer jih zajedajo bujneje rastoče travniške rastline.
Pritličnemu drevju na travnatem svetu ne pomaga veliko niti
gnojenje niti kakršnokoli drugo oskrbovanje. Na takem prostoru
mu manjka zraka in toplote. Pritlično sadno drevje uspeva samo
v dobri, obdelani vrtni zemlji.

70. Naše napake.

V. Rohrmann.

Pri naših sadjarjih manjka smotrnega dela. Res, da je ta
vejica kmetijstva po naših krajih bolj stranskega pomena, ali
vzlic temu potrebuje tudi ona nekega načrta, po katerem jo je
izboljšavati in izpopolnjevati, da jo spravimo do večje koristi,
do večje veljave in vrednosti.

Vsako pomlad imamo pri sadjarstvu več ali manj dela z
izboljševanjem in oskrbovanjem obstoječih nasadov ali pa tudi
z novimi nasadi. Za vsa ta dela se je treba o pravem času pri¬
praviti. Marljiv sadjar že leto prej misli na to, kaj mu bo pri¬
hodnje leto začeti, da izpopolni svoje nasade, in preskrbi vse
potrebno o pravem času.

Pri novih nasadih ne gre samo za jame, da jih jeseni iz¬
kopljemo, ampak še za druge važne reči. Gre za sadna plemena
in za sadne vrste, ki jih kaže saditi v našem kraju. To so naj¬
važnejše reči, ker najbolj odločujejo ves nadaljni razvoj in uspeh
našega sadjarstva.

Žal pa, da se prav za te reči v^e premalo menimo, in v
tem tiči glavna napaka in glavni vzrok, da nismo vzlic prizade¬
vanju raznih drevesnic dosti napredovali.

Dokler bomo sadili vse vprek, kar nam pride v roke,
samo da je skupaj sadno drevo, dokler nam bo vseeno, ali sa¬
dimo hruške ali jablane, samo da bo več sadja, toliko časa ne
moremo doseči kaj prida.

237

Kako daleč smo še od smotrnega sadjarstva, nam izpričuje
najbolj to, da naši gospodarji kupujejo drevje, ko ga dobe slu¬
čajno in poceni od sadnih krošnjarjev, ki ga ponujajo od kraja
do kraja ob tržnih dnevih, nekam podobno kakor deteljno seme,
in to pozno spomladi, ko je zadnji čas za saditev in je drevje
neznanih vrst od samega prepeljavanja napol suho.

Ako smo se odločili za nove nasade, za pripravna sadna
plemena in za dobre sadne vrste, glejmo, da dobimo drevje o
pravem času iz zanesljive drevesnice. Ta pot je edina prava in
nas privede najprej do pravega cilja.

Preglejmo nove nasade! Povsod se skoraj lahko pre¬
pričamo, da nam med dobrim drevjem raste tudi slabo, da je
marsikatero drevo od vsega poeetka zanikamo in zatrto, da hira
od leta do leta in jemlje veselje do sadjarstva. Novi nasadi niso
tako enakomerno ugodne in posameznim vrstam primerne rasti,
kakor bi bilo želeti.

Zakaj pa trpimo drevje, ki ne obeta nič prida, v novih
nasadih? Zakaj nam hira in zakaj ga mirno gledamo? Ali ni
škoda prostora, ko bi na tem mestu lahko raslo rodovitnejše
drevo? Pač škoda za prostor, pa tudi za denar in užitek, ki ga
na ta način izgubimo!

Tako drevje, ki noče prav od pričetka uspevati — vzlic
enako ugodnim pogojem — naj odstranimo in nadomestimo z
drugim, ki bo bolje uspevalo. Po preteku prvih let lahko
sodimo, ali bo drevo za kaj ali ne.

V tem pogledu smo že veliko grešili in delamo še vedno
take napake; da namreč puščamo vse vprek, če že mlado drevje
kaj obeta ali pa ne.

Druga velika napaka je pa ta, da novo sajeno drevje sploh
prepuščamo preveč samo sebi in da ga v prvih letih premalo
ali pa sploh nič ne oskrbujemo. V prvih letih moramo položiti
temelj vsej poznejši rasti in rodovitnosti, tako kakor pri drugih
rastlinah in živalih. Kar se v mladosti zatre, se nikdar ne po¬
pravi. Kakršna vzgoja in reja,, takšen tudi sad. To velja docela
tudi pri sadnem drevju.

Preglejmo torej nasade iz zadnjih let in nadomestimo —
če treba — slabo in zanikamo drevje z boljšim in pri tej priliki
tudi s pripravnejšimi vrstami!


238

Poglejmo v starejše nasade! Marsikje lahko opazujemo,
da je drevje vse preveč v gneči. To so prave sadne goščave,
pravcati sadni gozdiči.

V takih nasadih ne more drevje dobro uspevati niti dobro
roditi. Vsa rast je preveč zadušena in zatrta in nenaravna. Veje
se ne morejo prosto razvijati in naravno razprostirati, ampak
se umikajo druga drugi, se obračajo na stran in navzgor — za
zrakom in svetlobo, ker jim v gneči obojega manjka. Vse to pa
vpliva skrajno neugodno na vso rast, na ves razvoj cvetja in sadu
in na zdravje drevja. V resnici vidimo, da se po takem drevju
najraje paseta mah in lišaj, da se veje suše in da se po njem
rade naselijo tudi razne bolezni.

Take nasade je treba razrečiti. Kar je oslabelega drevja,
izsekajmo in napravimo prostor ostalemu.

Sadno drevo potrebuje dosti prostora, da mu bo zlasti v
poznejših letih pomagano. Dosti prostora mora biti za veje, da
se lahko na vse strani in krepko razvijajo, dosti prostora pa
tudi za korenine, ki imajo slično rast v zemlji kakor veje nad
zemljo. V prvih dobah rasti ima mlado drevo kmalu dosti pro¬
stora, drugače pa je pozneje, ko drevo odraste, ko pride do
polne moči in rodovitnosti. Na vse to pa pri nas premalo mi¬
slijo in zato mlado drevje zelo preblizu skupaj sade. Ko naj bi
drevo najbolj rodilo in koristilo, pa stoji v gneči in stiski!

Kakor škoduje pregosta rast žitu in drugim rastlinam,
tako škoduje tudi drevju. Drevo se sicer razvije, toda vsa nje¬
gov^ poznejša rast je preveč stisnjena, vsa rodovitnost tudi
zaradi tega pičla.

Goščave sadnega drevja, ki jih še veliko zlasti po Do¬
lenjskem, treba razredčiti. Slabotno, manj vredno drevje od¬
stranimo in ne podsajajmo takih mest z novimi drevesci. Saj
mlada drevesca ne morejo uspevati v gošči in senci starejšega
drevja. Od takih dreves ne moremio nikdar zahtevati rodo¬
vitnosti!

Pregosto rast starejšega drevja pa preprečimo s tem, da
sadimo mlado drevje v zadostni razdalji, pravilno vsjaksebi,
tako kakor nam priporočajo izkušeni sadjarji in kakor moramo
naposled tudi sami presoditi, če si količkaj ogledamo potrebe
starejšega drevja. 0 tej razdalji, ki je potrebna sadnemu
drevju, se je že dosti pisalo, tako da zadostuje na tem mestu,
če naše gospodarje na to vnovič opozorimo. V tem oziru se

239

moramo ravnati po zgledu bolj naprednih sadjarjev, ki skrbe
že pri mladem drevju za to, da mu ne zmanjka prostora v sta¬
rejših letih, ko naj drevje najbolj rodi. Storimo tudi mi tako
in ne trpimo, da bi starejše sadno drevje životarilo v goščavi!

Opazujemo pa še dve napaki, ki sta temeljne važnosti za
naš napredek, in sicer:

1. da premalo vpoštevamo lego pri sadnih plemenih in
vrstah in

2. da pričakujemo vso rodovitnost drevja le od sadnih
letin, nočemo pa nič pripomoči k dobrim letinam.

Znano je, da so sadna plemena izbirčna glede lege, da ima
vsako pleme svoje posebnosti in da se je treba pri novih nasadih
na to ozirati. Mrazne lege niso za orehe pa tudi za razna druga
sadna plemena ne. Zato govorimo o ugodnih sadnih legah za
orehe, za hruške, za marelice itd. Jabolka, glavni naš sadež,
uspevajo sicer povsod, toda zelo različno. Nekatere jabolčne vrste
so bolj občutljive in izbirčne glede lege, druge manj, in zato go¬
vorimo tudi pri jabolkih o bolj in manj ugodnih legah.

Danes imamo že precejšnje izkušnje, v kakih legah uspe¬
vajo in rode sadna plemena in posamezne vrste teh plemen,
zato pretehtajmo vse to pri novih nasadih in ne sadimo sadnih
plemen in sadnih vrst v lege, kamor ne spadajo. Ni zadosti, da
sadno drevo raste, glavno je, da rodi in da dobro rodi.

Misel, da je vsak prazen prostor dober za sadno drevje,
je ničeva. Dandanes vemo, da je treba tudi sadnemu drevju
ugodnega prostora, ugodne lege, dobre zemlje in ugodnega
podnebja.

Razen teh naravnih pogojev je treba sadnemu drevju tudi
našega dela in naše pomoči, da bo bolj rodovitno.

Pri sadnem drevju ne gre samo za rast in za les kakor pri
gozdnem drevju, ampak gre poglavitno za njegovo rodovitnost.
Pri nas pa rodovitnosti nič ne pospešujemo in ne delamo v tem
pogledu nobene razlike med gozdnim in sadnim drevjem. Eno
in drugo prepuščamo samo sebi, prepuščamo zgolj naravnim
vplivom in pričakujemo vso sadno rodovitnost le od sadne le¬
tine, in naj poteče vmes tudi po pet ali več let. To ni prav!

Pri sadnem drevju moramo tudi sami pomagati k njegovi
rodovitnosti, tako kakor pri vinski trti in drugih kulturnih rast¬
linah. Sadje moramo »pridelovati«, in sicer s dobrim oskrbo¬
vanjem in gnojenjem. Sadno drevje nam bo v ugodnih legah

240

lahko redno rodilo, leto za letom, včasih bolj, včasih manj, ka¬
kor so namreč ugodni tudi naravni vplivi dotičnega leta. Imeli
bi pa lahko vsako leto sadni pridelek, ako bi storili vse po¬
trebno. Na sadnem vrtu kmetijske šole na Grmu, ki ne leži
ugodno in nima dobre zemlje, smo pridelali zadnjih pet let za¬
poredoma jabolka. In take uspehe je opazovati tudi po drugih
sadnih pokrajinah.

Do rednejše rodovitnosti je treba drevje pripraviti z našim
delom. Te vsakoletne pomoči potrebuje drevje toliko več, čim
neugodnejša je sadna lega sama na sebi in čim slabejši je svet,
na katerem drevje raste.

Storimo torej korak naprej in ne pričakujmo vsega le od
sadnih letin, ampak pomagajmo sami, da nam bo sadno drevje
z obdelovanjem in gnojenjem rodilo bolj redno nego doslej.

71. Obdelujmo zemljo v sadovnjaku!

Jos. Priol.

Neštetokrat sem videl, da ljudje sadnega drevja po sajenju
ne oskrbujejo, temveč ga prepuščajo samemu sebi. Sadili so po
možnosti pravilno, najeli za ta posel celo kakega veščega sadjarja
iz okolice, ki se je potrudil, da je posadil drevje po svojih
najboljših izkušnjah in načelih umnega sadjarstva. Storilo se je
vse, kar je potrebno za nadaljni razvoj drevja, izkopala razme¬
roma globoka in široka jama. Drevo je vsadil tako, da je prišel
koreninski vrat 8 do 10 cm više od celine, korenine je obdal z
rahlo rodovitno zemljo, nato razgrnil še plast preležanega gnoja
ali mešanca. Drevesa je privezal na raven, gladek kol, nekaj
krajši od debla, da ne sega v veje in jih ne poškoduje ob vi¬
harju. Okrog debla je napravil tudi kolobar v obliki sklede,
velik, kakor je bila poprej jama.

Res, veselje je pogledati tak skrbno napravljen nasad
mladega drevja v prvem letu!

Toda popolnoma drugačen pogled je, ako obiščemo tak
sadovnjak par let pozneje! Drevesnega kolobarja ne najdemo
več, zarastel je čez in čez z gosto travnato rušo. Drevo ne raste
in se ne razvija, kakor smo pričakovali, ter tvori le kratke
lesne poganjke. Pozna se mu, da nečesa pogreša.

Dokler je drevo mlado, so mu korenine neposredno pod
površino. Ako je ta plast zemlje preprežena s travnimi koreni-

241

nami, pobero le-te mnogo hrane in vlage, ki bi jo sicer porabilo
drevo. Tudi za zrak in padavine je neobdelana zemlja manj
pristopna nego obdelana, zrahljana. Izkušnje so pokazale, da se
razvija drevo, zlasti še mlado drevo v rahli, prezračeni zemlji
povsem drugače in mnogo lepše nego v trdi, neprodirni in z rušo
zaraščeni celini.

Nujno je torej potrebno, da rahljamo drevesni kolobar vsaj
4 ali 5 let po saditvi. Oblika kolobarja je postranska stvar, glavno
je, da prekopljemo zemljo okrog debla vsaj enkrat na leto. To
se zgodi najbolje jeseni, kajti zemlja pomrzne čez zimo, rud¬
ninske snovi se raztope ter služijo drevesu v hrano. Z obdelo¬
vanjem spravimo na površje tudi bube raznih gosenic, n. pr.
malega in velikega zimskega pedica, kjer jih uniči mraz.

Okrog slabo rastočih dreves natrosimo gnoja ali mešanca
ter ga zakopljimo v zemljo. Ne smemo pa spraviti gnoja
neposredno k deblu, ker bi se v njem, posebno če je slamnat,
naselile miši in drugi glodalci/Ti bi oglodali drevo na korenin¬
skem vratu in ga s tem občutno oškodovali, ako ne uničili.

Tudi gnojnica je izvrstno gnojilo drevesom. Pri mladem
drevju jo vlijamo spomladi in poleti kar na drevesni kolobar. Z
gnojnico gnojimo najbolje pri deževnem vremenu, ob suši jo
' moramo razredčiti z vodo.

Ako iz kakega vzroka jeseni nismo prekopali zemlje,
storimo to spomladi. Zamudili smo s tem sicer' marsikatero
prednost, ki jo ima jesensko obdelovanje, vendar nam bodo
drevesa tudi za to hvaležna. Samo ob sebi je umljivo, da korenin
pri tem delu ne smemo poškodovati.

Pri njivskih nasadih, kjer med vrstami gnojimo in orjemo,
je rahlanje potrebno samo okrog debel, kolikor to ni mogoče
s plugom. Ko so drevesa starejša, pustimo na vsaki strani 1 meter
do 1 meter 50 cm širok pas, da zaraste s travo. Na ta način pre¬
prečimo, da se korenine med oranjem ne poškodujejo. Pa tudi
obiranje in spravljanje sadja je enostavnejše in brez škode za
poljske sadeže.

Kaj pa starejše drevje, ki stoji na travnikih in pašnikih?
Ker so pri odraslem drevesu korenine večjidel v spodnjih
plasteh, rahljanje zemlje ne vpliva na drevo v toliko kot pri
mladem. Vendar nam tudi starejša drevesa bogato poplačajo delo
in trud, ki nam ga je povzročilo rahljanje zemlje. Prekopljimo
ali preorjimo torej zemljo od časa do časa tudi v teh nasadih.


Praktični sadjar.

16

Pod. 61. Kako na južnem Tirolskem globoko obdelajo zemljo za nove nasade. (Rigolanje s plugom.)


243

Drevje bo dobivalo potem več vlage in zraka, razni mrčes ga ne
bo napadal tako močno, kakor če stoji v travnati ruši.

V rahljanju zemlje imamo najenostavnejše sredstvo, da
staremu, zanemarjenemu drevju odpomoremo in pospešimo
njegovo rodovitnost. Še bolje je, ako drevju pri tej priliki
pognojimo. Gnoj spravimo v zemljo pod kapom krone, tam, kjer
so mlade korenine sesalke.

Gnojenje in rahljanje zemlje neposredno okrog debla je pri
starem drevesu brez pomena.

Jako dobro je tudi da v starih nasadih tu in tam v večjih
presledkih preorjemo celino, pustimo nekaj časa praho ali pa
sadimo okopavino. Preden posejemo zopet travno seme, še
enkrat dobro pognojimo zemljišče.

Tudi za starejše drevje je gnojnica izvrstno gnojilo. Ker je
tekoča, pronica globlje v zemljo, v tiste plasti, kjer so korenine
sadnega drevja.

Poznam sadjarja, ki v svojem sadovnjaku ne uporablja
drugega gnojila nego gnojnico. Spomladi in poleti jo razliva kar
na celino pod kapom krone. In uspeh tega gnojenja? Sadno
drevje mu rodi redno in bogato. Celo v letih, ko so sosednji
sadovnjaki prazni, pridela ta mož večje množine dobro razvitega
sadja, ki mu vrže lep izkupiček.

Še bolje je pod kapom krone napraviti luknje in jih od časa
napolniti z gnojnico. Gnojnica na ta način lažje prodre do
korenin, ki jo izrabijo bolje, nego če jo vlivamo na celino.

Da bo torej sadno drevje uspevalo, obdelujmo in rahljajmo
zemljo v sadovnjaku. Čim pogosteje izvršimo to delo, tem lepše
se bodo drevesa razvijala, tem višje dohodke nam bo prinašalo
sadjarstvo. Obdelovanje zemlje v zvezi s primernim gnojenjem
je temeljno pravilo umnega sadjarstva in je nujno potrebno, da
ga v praksi uvažujemo.

72. Varujte starejše drevje!

L.

Vsako sadno drevje je gotov kapital. S takim blagom ni
da bi ravnali kar nemarno. Tudi če je drevo* že staro in morebiti
celo bolehno, je treba dobro preudariti, preden se odločimo, da
ga odstranimo. Ljudje se navadno* ne zavedajo*, kaj je drevo

244

vredno, zlasti podcenjujejo njegovo vrednost, ako je zanemar¬
jeno in vpije po; odpomoči. Kaj koristi izsekavati staro drevje
in saditi mlado, ako to zopet prepustimo svoji usodi! Mladega
drevja primanjkuje in ga bo primanjkovalo še dokaj let. Poleg
tega je tudi jako drago in zelo negotovo. Mlado drevo ne rodi
takoj, ko ga posadimo^ treba ga je gojiti — skrbno gojiti še
mnogo let, preden imamo od njega užitek. Naposled je mlado
sadno drevje do neke dobe v vedni nevarnosti pred najrazličnej¬
šimi sovražniki, ki mu strežejo po življenju. Veliko teže je drevo
vzgojiti nego' že odraslo drevo oskrbovati. Zato moramo pred
vsem skrbeti, da ohranimo in na vse strani obdelamo vse količ¬
kaj kazno starejše sadno drevje, ki že daje užitek.

Kolikokrat smo že poudarjali, da je vso' zimo — od oktobra
do aprila — ugoden čas za tako delo! V šestih mesecih se ven¬
dar utrpi kak dan tudi za sadovnjak in sicer vsako leto. Kjer je
veliko drevja in je jako zanemarjeno, se delo pač razdeli na
več let. Uporabljamo lahko tudi navadne delavce pod vodstvom
veščaka.

Življenje in rodovitnost starejšega sadnega drevja podalj¬
šamo do skrajnosti s snaženjem in gnojenjem.

Snažiti začnemo v vrhu, in sicer z žagico in škarjami v
rokah. Odžagati in odrezati je treba:

a) vse suhe veje in vejice; b) vse bolne, poškodovane, na¬
lomljene veje, ki se ne dado rešiti; c) vse veje in vejice, ki se
križajo in med seboj drgnejo; d) vse pregoste veje, ki si med
seboj jemljejo svetlobo in se ovirajo v razvoju; e) vse preveč
pcbešene in k tlom viseč veje; f) vse roparje ali divje poganjke,
ki niso potrebni za vzgojo novih vej in vrhov. Zlasti moramo
odstraniti poganjke iz debla, in iz korenin.

Kjer odstranimo vejo, nastane večja ali manjša rana, ki
je vedno nevarna za zdravje in obstoj drevesa, ako se ne zaceli.
Napačno ravnanje z večjimi ranami je poglavitni vzrok, da ve¬
liko prezgodaj zamrje toliko sadnega drevja. Predvsem je treba
vejo pravilno odžagati, da je rana čim manjša. Navadno odža¬
gamo vsako debelejšo vejo tako, da nastavimo žago zgoraj tik
debla in namerimo rez poševno na ven (ne pa navpično ob
deblu), nekako pravokotno na vejo, ki jo žagamo. Da veje ne
začesnemo, jo najprej spodaj nažagamo. Vsako večjo rano je
treba vsaj ob robu z nožem gladko obrezati in nazadnje skrbno

245

zamazati s cepilno smolo, ne pa z ilovico, ki jo odmoci in izpere
prvo deževje.

Tudi viotla, nagnila in od viharja nagnjena ali celo zvrnjena
drevesa se dadoi včasih še ohraniti mnogo let. Vso gnilobo od¬
stranimo, votline očistimo in zadelajmo' s cementom in odpeljimo
vodo, da ne zaceja vanje. Nagnjena ali zvrnjena drevesa narav¬
najmo v pravo lego in dobro podprimo. Navadnoi se še priraste jo,
zlasti če zemljo pod njimi zrahljamo in jim izdatno gnojimo.

Ko so tako urejene veje in rane, se lotimo še stare odmrle
skorje, mahu in lišajev. S strguljo in ščetjo osnažimo vse debe¬
lejše veje in deblo in navsezadnje namažimo deblo z apnenim
beležem ali s 50%  raztopino dendrinovo (drevesnim karboline-
jem). Ako mažemo z apnenim beležem, je prav dobro, da mu
primešamo nekoliko dendrina.

Po naših sadovnjakih hirajo in umirajo tisoči in tisoči sta¬
rejšega sadnega drevja, ki bi lahko dajalo še mnogo let lep
užitek, ko bi ga le vsako drugo ali tretje leto temeljito osnažili
in mu primemo pognojili. Tako pa se izgublja marsikatero pre¬
moženje.

73. Naši slivniki.

V. Rohrmann.

Po Dolenjskem imamo veliko češpljevega drevja. Po ugod¬
nih sadnih legah vidimo cele nasade, cele Slivnike. To drevje
nam pa bore malo rodi. Leto za.letom poteče, ko ne vidimo
nikakega sadu. Krivi smo temu pa sami, ker ne storimo za to
drevje prav nič, ampak se zanašamo edinole na večjo ali manjšo
ugodnost sadne letine.

Za češplje bi lahko spravili na sto tisoče denarja in dobre
letine bi bile lahko pogostejše, ako bi se bolj zavzeli za češpljevo
drevje in mu pomagali do krepkejše rasti in s tem do večje
rodovitnosti. Ali za češpljevo drevje se ne zgane nihče! Po naših
dolenjskih krajih ni bolj žalostne podobe, nego so naši slivniki.
Človeku se v srce smili to zanemarjeno drevje, tako je zapuščeno.
Napol suho drevje stoji po teh vrtovih, poraslo gosto z lišajem.
Nobena roka se ga ne usmili, da bi vsaj suhe in napol suhe veje
odstranila in mu s tem pripomogla k boljši rasti. Nič! In še več!
Sredi drugega drevja stoje tudi čisto suhe češplje že leta! Never¬
jetno, da kaj takega mirno gledajo in trpe. Na človeka naredijo ti

246

zapuščeni nasadi vtisk, kakor da je hiša izmrla in da ni žive
duše blizu! Videl sem celo, kako ob suhem češpljevem drevesu
raste mlada smreka, ker ni pri hiši Človeka, ki bi imel le malo
smisla za gojo sadnega drevja!

Tako pa ne sme ostati! Ako naj češplje uspevajo in rode,
je treba tudi nekaj naše pomoči. Prepuščati sadno drevje samo
sebi in pričakovati letine zgolj od ugodnega vremena, ne gre
in je tudi pomotno. Kakor druge naše rastline, potrebuje tudi
sadno drevje obdelovanja in strežbe, da bo bolje rodilo. To
izkušnjo imajo po vsem svetu in odtod tudi ta lepi napredek v
sadjarstvu drugod.

Češpljevo drevje potrebuje odprte, t. j. obdelane in gnojene
zemlje. Zato nam po obdelanih vrtovih tudi najbolj uspeva. Pri
nas pa raste po travnatih sadnih vrtovih, ki jih po dvakrat
kosimo in navadno nič ne gnojimo, tako da nam še trava pobere
iz zemlje to malo živeža, ki bi ga imelo dobiti češpljevo drevje.
Naši Slivniki so izsesani in izdelani. Pomisliti moramo, da raste
češpljevo drevje že sto in sto let na enem prostoru in da je vsa
zemlja za češpljevo drevje spričo nezadostnega gnojenja in
vednih košenj popolnoma izčrpana. Odtod tudi zanikama rast,
odtod vse bolehanje in hiranje! Češpljevemu drevju je treba
novih moči, da bo lahko raslo in bolje rodilo. Žival, ki strada,
ne more dajati užitka, ne more rasti in postane ušiva. Tako je
tudi z drevjem! Kakor hitro zastane češplja v rasti in se začno
posamezne veje sušiti, je to znak, da se ji sfabo godi, da ji
manjka potrebnega živeža. Ko začne češplja hirati, jo hitro
napade lišaj in potem gre hitro h koncu. Drevo se začne sušiti
in pogine. Vse to bi pa lahko odvrnili, ako bi skrbeli z zadostnim
gnojenjem, da bi drevje krepko raslo in rodilo.

Ako so živalski škodljivci krivi, kakor n. pr. češpljev
lubadar, da nam začne drevje hirati, ga moramo zatirati. Sicer
smo pa sami krivi, če se nam ta škodljivec v kakem kraju
razpase, ker mu sami nastavljamo vado s tem, da zanemarjamo
češpljevo drevje.

Ne držimo križem rok po naših Slivnikih in pomagajmo jim
do boljše rasti in rodovitnosti. Začnimo jih čistiti in gnojiti! Po
Bosni jih gnoje prašiči, ki jih spuščajo v Slivnike. Pri nas pa
še tega ni. Začnimo jim z.lasti dobro gnojiti, da si opomorejo,
začno krepko poganjati in roditi!

247

74. Obrezovanje visokih in
nizkih jablan in hrušek v prvih letih po saditvi.

Fr. Rus.

Obrezovanje sadnega drevja spada med najvažnejša sad¬
jarjeva opravila. Vsak sadjar bi mioral vedeti, čemu, kako
in kdaj  je sadno drevje obrezovati. Pa je še vedno dosti
sadjarjev, ki nimajo pojma, kako- je sadno, drevje pravilno, ob¬
rezovati, da dosežemo namen, ki ga ima obrezovanje.

Mlado drevje obrezujemo zato, da vzgojimo pravilno
krono ali vrh. Krona bodi na vse strani enako razvita, da dre¬
vesce kmalu lahko stoji samio, brez kola, da more kljubovati
vetru in brez škode nositi tudi težo snega ali obilico sadja. Z

Pod. 62.

Kako se odreže vejica,
a Pravilno,
b Pregloboko,
c Preveč na dolgo.
Čepek se posuši
in odgnije.

rezatvijo zabranimoi, da se krona preveč ne zagosti in da mo¬
reta med vejevje dohajati svetloba in zrak. Kakor ljudem in
živalim tako je namreč tudi rastlinam solnce nad vse potrebno,
da se morejo razvijati zdravo in čvrsto. Kamor ne pride solnce,
tam se pojavljajo rajši tudi razne bolezni. Tudi sadje ima tem
lepšo barvo, čim več dobiva solnca. Pri obrezovanju odstra¬
nimo tudi vse take veje, ki se križajo. Te se ob vsakem vetru
drgnejo med seboj in vsled tega kaj lahko postanejo rakave.

Na drugo vprašanje, kako je obrezovati nanovo posajeno
drevje, se pa ne da odgovoriti za vse vrste in niti za vsa dre¬
vesa iste vrste enako. Tu se je ozirati na posebne lastnosti, ki
jih imajo posamezne vrste, n. pr.: ta vrsta raste bujno-, ona
medlo, pri tej so skoraj vsa očesa dobro razvita, pri oni pa le
zadnja proti koncu mladike. Nekatere vrste delajo kratek rodni

les, pri drugih so cvetni popki na koncu daljših vejic. Hruške
rastejo vobče bolj na višek, jablane pa bolj na široko.

Iz navedenega lahko razvidimo, da se mora rezatev ravnati
kolikor toliko po posebnih, posamezni vrsti lastnih svojstvih.

Pod. 63.

Vzoren vrh pred obre¬
zovanjem.

Poganjke skrajšamo
pri črticah^na zuna¬
nje oko.

*

Pri zelo rodovitnem drevju bomo kolikor mogoče varovali lesne
poganjke ter tu in tam odstranili celo pregosti rodni les. Pri

Pod. 64.

Vzoren vrh pravilno
obrezan.

a Podaljšek debla,
c d e 1 g Voditeljice.

manj rodovitnih, krepkoi rastočih vrstah bojno posebno negovali
rodni les.

Vobče se ravnajmo pri obrezovanju po tehle pravilih: Ko
posadimo mlado, recimo štiri leta staro drevesce, mu že precej

249

prvo leto obrežimo stranske veje in vrhnji poganjek. Nekateri
sadjarji so sicer mnenja, naj drevja prvo leto po saditvi ne
režemo, a drugi ga zopet preveč skrajšujejo. Jaz že mnogo let
obrezujem drevje takoj prvo leto in uspehi, ki jih imam, so
večinoma prav dobri. Novo posajenemu drevescu pustim razen
vrhnjega poganjka kakih pet stranskih vej, nikdar pa ne nad
šest, ker bi bila sicer krona pregosta. Manj nego štirih vej pa
tudi ne sme imeti. Stranske veje prirežem na 30 do 40 cm, če
so enakomerne in krepke. Zadnje, najvišje oko na prirezani
mladiki bodi vselej na spodnjo, t. j. zunanjo stran

Pod. 65.

Isti vrh eno leto pozneje.

Obrežemo ga," kakor ka¬
žejo črtice.

obrnjeno.  Akoi bi najvišje oko stalo na znotraj, bi rasla
veja preveč navpik ali celo proti deblu, vsled tega bi se krona
ne razvijala enakomerno in bi se veje križale.

Vejice, ki rastejo bolj vodoravno, so navadno slabejše. Te
privežem z ličjem k deblu, da stoje bolj navpično in se okrepe,
one pa, ki vsled navpične rasti ženejo prebujno, odrinem s
paličico od debla in jim., dam bolj vodoravno lego. Močnejše
mladike skrajšujem bolj nego slabejše. Spodaj stoječe vejice
. puščam nekoliko daljše od zgornjih, tako da stoje prirezani
konci skoraj vsi v enaki višini. Vrhnji poganjek prirežem 40
do 50 cm nad najvišjo stransko vejico, in sicer tako, da je naj¬
višje oko obrnjeno na noter, če je bil vrh nekoliko kriv. Na
ta način se ta krivina drugo leto zravna, drugače pa bi vrh

250

rastel še bolj na stran. Proti vrhu stoječa očesa morajo biti
dobro razvita, da morejo krepko pognati. Drugo oboi pod vrhom
navadno odluščim z nohtom, ker raste vejica iz tega prebujno
in prenavpično. Splošno so više stoječe vejice močnejše od
nižjih. Naslednjih pet popkov navzdol pustim. Iz njih se raz¬
vijejo stranske vejice drugega venca, ostale niže stoječe popke
pa odluščim ž nohtom, da poženo gornji krepkeje. Akoi bi pa
bile stranske vejice nanovo posajenega drevesca prešibke, pa

Pod. 66. Neobrezana jablan tretje
leto po saditvi.

Pod. 67. Isto drevo obrezano in
uravnano.

vrhnji poganjek pustim le kakih 20 cm dolg, da se vejice okrepe
in šele drugo leto ga skrajšam tako, kakor je zgoraj omenjeno.

Drugo leto ravnam z vrhnjim poganjkom prav kakor prvo,
da dobim tretji venec vej. Vrhnje poganjke na stranskih vejah
prvega venca zopet skrajšam na 30 do 40 cm, tako- da je tudi
sedaj najvišje oko na ven obrnjeno. Mladike pa, ki so pognale
na stranskih vejah, skrajšam na 2 do 4 očesca. Zgoraj rastoča
prirežem vedno nekoliko bolj. Stranske veje drugega venca
obrežem prav tako, kakor sem obrezal stranske veje prvo leto.
Slabejše pustim malo daljše in jih privežem z ličjem, če so
rasle prevodoravno.

251

Ako ravnam tako tudi tretje leto, sem drevescu vzgojil
pravilen vrh. Odslej se tudi stranske veje lahko razraščajo,
vendar pa je treba paziti, da ne delajo navpičnih poganjkov
in da se veje ne križajta Od tretjega leta dalje ni trteba več
toliko obrezovati, le pregosti les poreži vsako drugo* ali tretje
leto in seveda tudi suhe veje ali take, ki jih je nalomil sneg.

Najboljše orodje za obrezovanje je oster nož. Nastavi ga
na nasprotni strani očesa v tisti višini, kjer raste oko iz mla¬
dike. Potem potegni krepko, da pride mož ravno nad vrhom
očesa skozi mladika Talca rana se zaraste hitro in je ni treba
zamazati, če obrezujem tako pozno, da že teče sok. Če odžagam
debelejše veje, obrežem rano gladko z nožem ter jo zamažem
s cepilmo smolo ali z zmesjo iz ilovice in kravjaka.

Kdor ima veliko drevja, ga ne bo mogel obrezati z nožem,
ampak s škarjami, ki pa nekoliko zmečkajo mladiko ali vejico,
zato je treba z njimi kaka 2 mm više rezati, da se vrhnje oko
ne posuši.

Na tretje vprašanje, kdaj sadno drevje obrezujmo, je od¬
govor: ko drevje izgubi listje pa do* dobe, da
se začne soik močneje pretakati, t. j. od okto¬
bra p a *d o proti koncu marca.  Režemo lahko tudi
pozimi, če ne zmrzuje. Sicer pa tudi poleti lahko obrezujemo
ali bolje pinciramo, toda to pri visokem drevju ne prihaja toliko
v poštev.

75. Pregosti vrhovi.

Ivan Belle.

Govore in pišejo, da mora vsako sadno drevo imeti v vrhu
dovolj zraka in svetlobe. Kar se tiče zraka, ni tako kočljivo.
Tudi v najgostejši vrh prihaja toliko zraka, kolikor ga je treba.
Pač pa je svetloba takoi važen činitelj, da brez nje ni zdrave
rasti niti rodovitnosti. Ni treba, da bi to znanstveno razkladali,
ker bi se to marsikomu zdelo dolgočasno. Poglejmo le v gozd!
Kar je v temni senci, hira in odmira. Prav spoznamo* vpliv
solnčnih žarkov, ako primerjamo množino in kakovost plodov,
ki so zrasli v gostih krošnjah, s plodi, ki so dozorelima planem
pod direktnim vplivom solnca. Sadjarju je pa baš največ za plod.
Kakor so jako napačni pregosti nasadi, prav tako napačni so
pregosti vrhovi. V notranjosti takih vrhov ni niti cvetja niti

252

plodov. Kar poganja brstja in mladja v senci, laže štejemo za
zajedalce nego za produktivne činitelje, ker porabi mnogo več,
nego proizvaja. Na špalirjih n. pr. skrbimo, da prihaja do sle¬
hernega lista popolna solnčna svetloba, in učinek je kar očiten.
Gojilteji špalirnega drevja so se prepričali, da je treba za pri¬
meren razvoj cvetnega brstja in cvetja polne solnčne svetlobe.

V pregostih vrhovih se tudi laže razpasejoi razni škodljivci
in zajedalci. Afeoi odstranimo pregoste veje, dobivajo ostale več
soka in se sorazmernoi bolje razvijajo. Korenine namreč delujejo
neizpremenjeno dalje in se ista množina sioka pretaka na manj
strani. S tem, da redčimo vejevje v vrhovih, skrbimo torej za
večjo radovitnost, za lepši sad, za zdravje in odporno silo
drevesa.

Kaj naj pa iztrebimo, oziroma izžagamo? Pred vsem izre¬
žimo vso sehljad in bolno ali poškodovano vejevje! Odstranimo
tudi zdrave veje, ki se križajo, ki so pregoste, ki preveč vise,
ki silijo preveč v soseda in sploh take, ki pačijo pravilno obliko
vrha. Veje odstranimo po potrebi ali tik debla ali pa v primernih
kolenih, to je v pazduhah stranskih vej.

Pravilne so tiste veje, ki rastejo iz debla na vse strani
kakor žarki, napačne pa tiste, ki imajo smer proti notranjosti.

Kdaj pa ta delo opravljamo? Navadno priporočajo treb¬
ljenje drevja ob času, ko je brez listja, ko spi zimsko spanje.
To mnenje pa ni povsem pravo. Res, da je v tej dobi največ
časa za taka dela. Z gospodarskega stališča je torej to mnenje
opravičeno. Po mojem in po prepričanju mnogih izkušenih stro¬
kovnjakov je pa z nekimi pogoji ugodnejši čas za odstranjevanje
vej, dokler je listje na drevju. Proti temu nimamo niti teore¬
tičnega niti praktičnega pomisleka, ako se vpioštevajo oni do¬
ločeni pogoji. Nekatera v tem oziru občutljiva plemena, n. pr.
oreh, koščičarji, zlasti breskve, prenašajo to operacijo najlaže
v tem času. Tudi druga plemena so hvaležna za pozno poletno
ali rano jesensko trebljenje vrha. Ugoden učinek se pokaže v
boljšem razvoju cvetnega brstja za prihodnje leto. O tem se po¬
sebno lahko prepričamo na špalirjih, ki jih obrezujemo tudi
poleti. Dokler je listje na drevju, je tudi laže opaziti veje, ki
strle ven, ki sot bolehne ali celo' suhe. Poleti ali rano jeseni
narejene rane se začnoi tudi pred zimioi celiti. Menda se med
rastjo tudi drevo laže prilagodi novim razmeram. Listje iz¬
rezanega vejevja dobro služi za krmo živini, bodisi sveže, ali

253

ako ga povežemo 1  v butare in posušimo za zimo. To bi ravno
sedanje čase ne bilo brez pomena.

Doba, kcn ima drevje listje, je pa razmeroma dolga in
drevje za obrezovanje ni vedno enako razpoloženo'. Najmanj
primemo bi bilo trebiti vrh na pomlad, ko je ravno ozelenel.
To bi ga znatno oslabilo. To je posebno očitno dognano v vino¬
gradništvu. Tolmačiti se da to z izgubo gradiva, ki ga je drevo
porabilo za prve poganjke. Neogibno bi bilo tudi, da bi pri
tem polomili mnogoi dobrih in potrebnih poganjkov. Izjemoma
obrezujmo v tej dobi in trebimo tisto drevje, ki prebujno raste
in premalo rodi. Tudi v dobi najmočnejše rasti ne priporočamo
obrezovanja, ker bi drevje zaradi prehitro nastalega neugod¬
nega razmerja med koreninami in med listi utegnilo- trpeti
škodo, zlasti akoi bi izrezali preveč naenkrat. Saj n. pr. plevel,
ki vedno poganja iz korenin, najlaže zatremo, če ga posekamo
v najbujnejši rasti. Pri primerni previdnosti pri sadnem drevju
ta nevarnost ni velika, ako obrezujemo namreč po malem v
presledkih.

Najmanj nevarnosti je proti koncu poletja, ko rast pone¬
hava, n. pr. od sredi avgusta dalje. Na mnogem od tega časa
dalje obrezanem drevju nisem nikoli opazil kake škode.

Menda ni treba opozarjati, da tudi v tem oziru ne smemo
pretiravati, zlasti da ne odstranimo naenkrat preveč. Na močna
zanemarjenem drevju razdelimo to delo na več let. Na pra¬
vilno vzgojenem in redno oskrbovanem drevju pa ga opravimo
vsako 3. ali celo vsako 4. leto. Naši sadjarji izrezujejo vrhove
prej premalo nego preveč. So pa tudi šušmarji, ki se štejejo
za veščake in se ponujajo za kvalificirane delavce, a delajo s
svojo pretiranostjo mnogo škode. S takimi ljudmi proč od sad¬
nega drevja!

Temeljno pravilo bodi: Odžagaj vsako vejo gladko brez
čepa. Bolje je odžagati nekaj debelih vej nego mnogoi drob¬
nejših, ker s tem napravimo manj, čeprav večjih ran.

76. Naši stari sadovnjaki.

Jos. Priol.

Naši predniki so bili vneti in marljivi sadjarji. Njih zasluga
je, da imamo v Sloveniji tako lepo število starejših nasadov, ki
so nam bogat vir dohodkov. Da naši stari sadovnjaki večji del

254

niso takšni, kakor bi mi želeli, je sicer resnica. Res je pa tudi,
da bi ne bilo stvarno in pravično, če bi zvalili vso krivdo zato na
naše prednamce. Pomislimo rajši, na kakšni stopinji je bilo sad¬
jarstvo pred kakimi 70—100 leti! Kdo se je takrat brigal za pod¬
nebne, talne in gospodarske razmere pri napravi sadovnjaka!
Kdo je mislil v onih časih na pravilno izbiro sadnih vrst in da
od njih najbolj zavisita donosnost in uspeh sadjarstva! Vsaj sre¬
čujemo vendar še v naši prosvetljeni dobi dan na dan sadjarje,
ki soi jim ti pojmi povsem neznana stvar!

Pustimo torej zabavljanje in se lotimo vprašanja, kako po¬
praviti storjene napake in povečati donos naših starih sadov¬
njakov.

Največja napaka naših starih nasadov je brezdvomno, da
so mnogo, mnogo pregosti. Marsikdo je mnenja, da pridela tem
več sadja, čim večje je število dreves v sadovnjaku. Temu sicer
ne oporekamo, dokler je drevje mlado. Toliko očitneje se pa
kažejo zle posledice, ko drevje dorašča. Čim manj je v zemlji
hranilnih snovi, tem bolj silijo korenine na vse strani. Korenine
se razprostirajo v pusti, nerodovitni zemlji navadno dvakrat tako
daleč, kolikor dosega kap drevesnega vrha. Iz tega izvira, da
segajo korenine sosednjih dreves že davno prej druga med drugo,
preden se prično med seboj dotikati veje. Borba za hrano je tem
ljutejša, čim manj je zemlja rodovitna.

No, in sedaj, ko drevo že itak komaj životari, pa začno
segati še veje iz vrha v vrh. Zaradi tega dobiva komaj še zgornja
tretjina vrha dovolj solnca, dve tretjini pa sta v senci.

Škropilnica za modro galico
ali drevesni karbolinej.

Pod. 68.

255

Če pomislimo, da more listje usvajati hrano (asimilirati)
le ob zadostni svetlobi, vemo takoj, kako velike in dalekosežne
so posledice za drevo vsled obsenčenja spodnjih vej.

Usvajanje (asimilacija) ni nikakršna teoretična fraza, tem¬
več za drevo in tudi za vsako drugo zeleno rastlino največjega
pomena. Le zdravo, bujno razvito, temnozeleno listje sprejema
iz zraka ogljikov dvokis (C (L>) in ga pretvarja v svojih stanicah
v zvezi z rudninskimi snovmi, ki jih prejema drevo v vodi raz¬
topljene s koreninami iz zemlje, v škrob, sladkor, beljakovine
in druge organske sestavine. Te spojine so potrebne drevesu za
rast, za tvorbo lesa, listja, cvetnega brstja in sadja. Čim več

Pod. 69.

Kako se drevje škropi
%  modro galico ali dre-
vesniip karbolinejem.

organskih spojin proizvaja drevo, tem večja je njegova rodo¬
vitnost. Vsled bujne asimilacije pa ne dobivamo le obilnejših
pridelkov, temveč tudi dosti lepše, bolj debelo in okusnejše
sadje. Drevo, ki ima dovolj solnca, prinaša večjo množino kvali¬
tativno prvovrstnega sadja, za katero izkupimo brezdvomno več
nego za slabo razvito, drobno in krnjavo sadje od drevesa, ki je
raslo v senci.

Iz tega izvira prevažno pravilo: sadovnjak donaša
največje dohodke, če stoji drevje v takih
razdaljah, da dobivajo vrhovi krone od vseh
strani dovolj solnčne svetlobe in zraka, ko¬
renine v zemlji pa potrebno množino hranil¬
nih snovi.

256

Ako pogledamo sedaj naše sadovnjake, moramo priznati,
da najmanj dve tretjini ne ustrezata temu pravilu in so osobito
starejši nasadi večkrat podobni pravcatim gozdovom. smotre-
nim in dobro preudarjenim delom lahko popravimo to bistveno
napako, če že ne popolnoma, pa vsaj v veliki meri.

Čim gostejši je nasad, tem več vidimo v njem slabotnih,
bolehnih in v razvoju zaostalih dreves. Sorte bujnejše rasti
zaduše šibko rastoče toliko prej, čim manjša je razdalja dreves.
Tako drevo pa, ki ne rodi povoljno, životari samo na našo škodo,
kajti jemlje hrano, zrak in svetlobo drugemu
drevju, zlasti pa ovira spodaj rastoče sa¬
deže, travo in poljedelske rastline, da se ne
morejo dobro razvijati.  Čemu torej gledati tako zani¬
kamo drevje v sadovnjaku? Izkopljimo in odstranimo ga iz
nasada, da bo imelo drugo zdravo drevje več prostora za razvoj
korenin in krone! Z vestnim odstranjevanjem bolehnih dreves
omejimo in uničimo tudi marsikakega zajedalca, kakor n. pr.
kaparje, zalubnike, zavrtače, kostanjevega prelca, ki imajo baš
v takem slabo razvitem drevju svoje najboljše gostitelje.

Ne sadimo na mesto, kjer je stalo doslej staro drevo, mla¬
dega drevesca! Zemlja je izčrpana, drevesce bo dobilo premalo
hrane in se bo v senci starega drevja kaj slabo razvijalo. Bodimo
veseli, ako se nam je posrečilo sadovnjak malo prezračiti, čeprav
trpi pri tem nekoliko simetrija. Saj se vendar ne pečamo s sad¬
jarstvom radi lepote in zabave, temveč zahtevamo tudi od te
kmetijske panoge čim najvišji gmotni dohodek.

Z izkopom starikavega in bolehnega drevja pa kar nič
predolgo ne odlašajmo! Čim prej ga odstranimo, tem bolj nam
bo ostalo drevje hvaležno. Spomladi in poleti nam je tudi mnogo
laže določiti, kaj ne spada več v sadovnjak, nego pozimi, ko je
drevje golo.

Ko smo spravili vse staro in onemoglo drevje iz sadov¬
njaka, pa hajdi nad krone ostalih dreves!

Izkušnje uče, da razvije drevo večje število vej, nego je
potrebno za razvoj sadja in jih more prerediti. Ker dobivajo take
goste veje premalo solnca, zaostanejo v rasti in se posuše. To
vidimo večkrat v spodnjem delu drevesnega vrha. Veje, ki osta¬
nejo pri življenju, donašajo pa le slabo razvito, drobno in krmež¬
ljavo sadje, porabno kvečjemu za napravo sadjevca.

257

Za izredčenje vej nam služi najbolje žagica s premičnim
listom, s katero lahko pridemo med najbolj goste vejne rogovile.
Odžagamo najprej vse suhe, bolehne, rakave, od krvave uši in
mraza poškodovane veje, potem tiste, ki se križajo in drgnejo,
ki rastejo v lastni drevesni vrh ali ki silijo v vrhove sosednih
dreves ali vise na zemljo ter ovirajo hojo in delo pod drevjem.

Kako se veja pravilno odžaga? Nedavno me nanese pot
mimo večjega sadovnjaka. Svojim očem nisem mogel verjeti,
da je kaj takega mogoče. Spodaj nagrmadeni kupi vej, na drevju
pa skoro pol metra dolgi štrclji, da bi medvedi lahko plesali po
njih, če bi živeli v naših krajih. Povedali so mi, da je posestnik
obljubil delavcu za nagrado veje, ki jih bo nažagal raz drevje.
Imel sem dosti, nisem več izpraševal. Zato sadjarji, ki imate čut
in zmisel za sadjarstvo, snažite sadno drevje sami ali pa najmite
za ta važni posel le zanesljive delavce, katerim plačate dnev-
nino, nikar pa jim ne obetajte za plačilo vej za kurjavo.

Če imamo dva ali več delavcev, naj ostane najbolj vešči
pod drevesom ter naj kaže z dolgo palico onemu na drevesu
veje in mesto, kjer naj jih odžaga. Odspodaj je namreč mnogo
laže pregledati vrh in določiti, kaj ne spada v krono.

Ne puščati štrcljev! Štrclji se posuše, zginejo in na njih
mestih nastanejo sčasoma votline. Veje odžagamo prav tik
debla, tako da je rana čim najmanjša. Debele veje odžagajmo
najprej pol metra od debla, da se ne začesnejo. Rane obrežimo
z ostrim nožem gladko vsaj na zunanjem robu, nato pa namažimo
z vročim katranom, kateremu smo primešali pepela, da jih
varujemo trohnobe. Velike rane se namreč celijo mnogo let, in
ako bi jih ne zavarovali zunanjemu vplivu, bi sredina strohnela,
preden bi se zaprla.

Na deblu in vejah naletimo večkrat na številne divje
poganjke, roparje, ki žive na račun drevesa in ga slabe. Odre¬
žimo jih gladko ter pustimo kvečjemu tiste, ki so potrebni za
izpopolnitev presledkov v vrhu.

Na starem drevju so često zeleni grmiči razne velikosti.
Ti grmiči, ki se svetlikajo tako lepo posebno pozimi že na večje
daljave, niso nič drugega nego bela omela (Viscum album).
Omela usvaja s svojim zelenim listjem ogljikov dvokis iz zraka,
anorgansko, rudninsko hrano pa jemlje iz drevesa, na katerem
se je naselila. Drevo trpi občutno šktodp in pogosto zaradi tega
tudi usahne. Ko snažimo drevje, izrežimo tudi to zajedalko s

Praktični sadjar.

17

258

koreninami vred, rane pa zamažimo z vročim katranom, da uni¬
čimo ostanke korenin, ki so slučajno ostali v lesu. Površno
odrezovanje je brez učinka, kajti omela požene vnovič, bujneje
nego poprej.

Gobe na deblu in debelejših vejah se razvijajo s finimi
koreninami, s podgobjem po lesu in ga razkrajajo. Z ostrim
nožem ali z dletom jih izrežimo do zdravega lesa, rane pa na¬
mažimo istotako z vročim katranom.

Tudi raka zdravimo na podoben način. Vendar pa moramo
najprej gledati, kje ima bolezen svoj izvor. Rakavost se pojavlja
na drevju, ki raste na težki, glinasti, vlažni zemlji, ki ima malo

Pod. 70.

Kako se odžaga reja.
a Pravilno, b c Pre¬
vec na dolgo. Čepi se
posuše, odgnijejo in
povzročijo votlino v
deblu.

apna, nadalje po hudih zimah, ko je drevje pozeblo. Pa tudi
krvava uš in neka glivica (Nectria ditissima) sta pogosto na
rakavih mestih. Šele ko smo djoznali in odstranili pravi vzrok
bolezni, se lotimo zdravljenja. Če bi raka izrezali in rane na¬
mazali s katranom, ne bi dosegli zaželenega smotra.

Ne trpimo odprtih ran, ki so nastale od žaganja vej, ki so
jih povzročili veter, sneg, mraz, zajedalci, zajec in druge ne¬
sreče! Ako prideta do rane zrak in vlaga, se prične les raz¬
krajati in trohneti, sčasoma nastane votlina ali pa se priseli
rak in druge bolezni. Sveže rane na tem ali onem delu drevesa
izrežimo gladko do zdravega lesa, namažimo jih za prst na
debelo z mažo iz ilovice, vode in kravjaka ter povežimo trdno
s kako vrečevino. Čudili se bomo, kako kmalu se začne rana


259

celiti, osobito če skrbimo, da ostane obveza vlažna, oziroma
da jo enkrat ali dvakrat prenovimo.

Stare, že izsušene rane namažimo najprej s premogovim
ali lesnim katranom, da se razkužijo, sicer pa postopajmo z njimi
kakor s svežimi.

Votline na deblu doti vejah osnažimo temeljito vsega trhlega
lesa, napolnimo jih z glino, kateri smo primešali katrana, na¬
zadnje pa pribijmo počez deščico, ki naj varuje rano vlage. Kjer
imamo pri rokah cement, lahko dupline tudi izbetoniramo.

Nadalje ne pozabimo na staro skorjo, mah in lišaje, ki so
izborna skrivališča cvetoderu, zavijaču in drugim škodljivcem.
Mah in lišaj se naselita najrajši po drevju v visokih, mrzlih,
vlažnih in senčnih severnih legah. Zdrave skorje se ne lotijo
ter žive le na starih, že strohnelih delih. Močno napadene veje
se večkrat kar zaduše.

Najprimernejši čas za čiščenje debla in vej je vlažno in
oblačno vreme v pozni jeseni in pozimi. S strguljo ali z žično
ščetjo ravnajmo previdno, da ne ranimo po nepotrebnem zdrave
kože.

Po dovršenem delu namažimo deblo in veje z apnenim
beležem. Apneni belež ne uniči zajedalcev in njih jajčec, tem¬
več varuje od stare skorje očiščeno občutljivo kožo mraza. Ker
učinkuje belež le s svojo belo barvo, je nespametno pridevati
snovi, ki imajo temno barvo, n. pr. saje, ilovico. Živo apno, ki
ga pomalem ugasimo in razredčimo do potrebne gostote, spra¬
vimo na drevo z drevesno škropilnico, tako da so bele veje in
deblo in najmanjša mladica. Če je manjši nasad, se lahko po-
služimo tudi zidarskega čopiča, s katerim namažimo deblo in
debelejše veje.

Napredni sadjarji škrope sadno drevje z bakreno-apneno
zmesjo, da ga varujejo glivičnih bolezni, posebno škrlupa (kra-
stavca, fuzikladija), ki provzroča s svojimi krastami mnogo škode
pri namiznem sadju. Omenjena zmes učinkuje tudi kaj dobro
Proti kodravosti (Exoascus deformans) breskovega listja, proti
rdečim pegam (Polystigma rubrum) in proti rji (Puccinia pruni)
na listju češpelj in sliv.

Najboljše uspehe dosežemo, ako škropimo prvič z 2% ba¬
kreno apneno zmesjo, preden začne drevje odganjati (konec
februarja in v začetku marca), drugič z 1% po cvetju in tretjič

t—

17

260

Pri breskvah in občutljivih žlahtnih jabolčnih vrstah (bel-
fleur, kal vil) škropimo drugič in tretjič s %%.  raztopino:

V splošnem bodi omenjeno, da je bakrenoapnena zmes
priznano najučinkovitejše sredstvo proti glivicam, ki ga upo¬
rabljajo že dolgo vrsto let proti peronospori vinske trte. Nujno
je želeti, da se seznanijo z njim čim prej tudi naši sadjarji.

Nad vse važno opravilo je pomlajanje sadnega drevja. Po¬
mlajamo pa drevje samo; zase ali pa v zvezi s precepljanjem.
Bistvo pomlajanja tiči v tem, da odžagamo' pri starejšem dre¬
vesu vse veje za eno do dve tretjini dolžine ter ga s tem na¬
novo poživimo in ojačimo.

S pomlajanjem dosezamo najlepše uspehe:

1. pri drevju, ki se je izrodilo; in izživelo tako;, da ne
dela novih lesnih mladic, temveč le kratek rodni les, na ka¬
terem donaša. nepopolno razvito;, drobno in krmežljavo; sadje;

2. pri vrstah, kakršne so zlata parmena, ananasova reneta,
londonski peping, Charlamovsky, avranška, amanliška, bela
jesenka i. dr., ki se zgodaj izrode in opešajo; s pomlajevanjem
jih prisilimo k novi in bujneši rasti;

3. pri zapuščenem in zanemarjenem drevju, pri katerem
se veje križajo vsevprek, vise na zemljo ali mole gole kvišku;

4. pri drevju, ki ima zelo poškodovane krone od snega,
toče, viharja ali so se zaradi sadjarjeve malomarnosti na jesen
polomile od sadne teže;

5. pri drevju, ki so ga jako oslabile bolezni in škodljivci,
kakor bledica (kloroza), rak, krvava in listna ušica- ali se mu
suše vršički zaradi smolike, monilije (gnilobe), krastavca itd.;

6. pri drevju, gosto poraslem z belo omelo;, kjer bi odstra¬
njevanje zajedalke samo ne zadostovalo;;

7. pri pregostih nasadih moremo s pomlajanjem nekaterih
dreves napraviti vsaj za nekaj let dovolj prostora;

8. pri drevju, ki ima v razmerju z vrhom prešibko;, sla¬
botno deblo In se je bati, da bi se zaradi teže krone zlomilo;

9. ako; je deblo hudo poškodovano, da bio laže preživljalo
s pomlajanjem zmanjšani Vrh;

10. pri precepljanju.

Sedaj, ko sp nam znani, rekel bi, skoraj vsi primeri, v
katerih je pomlajanje dobro in umestno*, moramo razrešiti drugo
vprašanje: Kako nam je to delo izvršiti, da dosežemo najpopol-
nejši uspeh?

261

Pred vsem ne zabimo, da tudi s pomlajanjem ne moremo
delati čudežev. Starega, že popolnoma opešanega drevesa ne
obudimo k novemu življenju, pač pa utegnemo doživeti, da nam
pogine v najkrajšem času za ranami. Takemu drevesu primanj-

Pod. 71.

Navadne drevesne
škarje za obrezova¬
nje sadnega drevja.

Pod. 73.

Drevesne škarje za
rezanje cepičev in
goseničnih gnezd.

Pod. 72.

Strgulja za snaženje odraslega
sadnega drevja.

kuje tudi razvitih in spečih (adventivnih) očesc, iz katerih se
naj razvijejo novi poganjki.

Pri pomlajanju odžagajmo veje za tretjino-, polovico ali
dve tretjini dolžine. To zavisi od sadnega plemena, vrste, sta¬
rosti in razvoja drevesa. Mlado, bujno rastoče drevje peškastega

262

sadja skrajšujmo vedno bolj nego staro, slabotno' drevje košci-
častega plemena.

Veje odžagajmo' tabo, da bo imela krona po pomlajanju
stožčasto obliko. To dosežemo, če pustimo spodnje veje daljše
nego gornje. Na mestu, kjer vejo odrežemo, mora biti kaka
stranska mladica, ki prevzame nalogo voditeljice. Rane obre¬
žimo gladko in zamažimo z vročim katranom. To mazanje je
umestno posebno tedaj, ako se je bati krvave ušii.

Prej so puščali pri pomlajanju eno ali dve veji nepri-
krajšani (privlačnici), češ, da pomagata preosnavljati po kore¬
ninah dovajani sok. Kakor so pokazale izkušnje zadnjih let, je
to potrebno le pri prav močnih, 20—30 let starih drevesih, ki
nimajo v kroni skoraj nič mladic in divjih poganjkov. Pri sta¬
rejšem in tudi mlajšem drevju so pa take veje privlačnice
odveč in odžagajmo vse veje brez izjeme.

Kar se tiče sadnih plemen, lahko pomlajamo' jablane z
dobrim uspehom do 40., hruške celo do 60. leta starosti. Vendar
je tako pozno pomlajene hruške istočasno precepiti.

• Tudi kutina je kaj hvaležna za pomlajanje. Pomlajajmo
jo pa v večjih presledkih.

Obdobno pomlajanje je potrebno nadalje pri češpljah in
slivah. Koščičasto sadje rodi namreč na enoletnem lesu in kakor
hitro zaostanejo mladice v rasti, dobimo tudi manjši pridelek.
Te dve sadni plemeni pomlajajmo povprečno' vsakih 5 let, po-
čenši po 10. letu. Opozoriti pa moramo, da češplje in slive le
težko poženejo iz spodnjih, debelejših delov vej. Zaradi te
okolnosti jih pomlajajmo največ le za eno tretjino.

Drugo koščičasto sadje ne prenaša tako dobro pomlajanja.
Obdobno lahko pomlajamo' nekatere vrste višenj, dočim smemo
pomladiti češnjo le izjemoma enkrat pred 20. letom.

Breskev in marelic ne pomlajajmo! Lotila bi se jih smo-
lika in bi nam prej ali slej usahnile.

Tudi orehi so jako občutljivi in jih ne pomlajajmo.

Ribez, kosmulja in lešniki node največ na mlajšem lesu.
Pomlajajmo jih redno.

Za uspešno pomlajanje je važno, da je drevo zdravo*,
miočna in da ima dovolj živeža. V toplih, solnčnih in zavetnih
legah pomlajamo vedno z boljšim uspehom nego v mrzlih,
senčnih, severnih legah. Slabotno', v nerodovitni pusti zemlji
rastoče drevo ne more zaceliti pastalih številnih ran, kako bi

263

šele razvilo novo krono. Usahne nam še v istem, prav gotovo
pa v naslednjih letih.

Da drevo laze prenese hudo operacijo pomlajanja, prekop¬
ljimo zemljo pod kapom krone in zagnojimo prav izdatno z
gnojnico. Še lepši uspeh dosežemo, če pognojimo drevesu eno
leto pred pomlajanjem.

Najprimernejši čas za to delo je od srede februarja do
srede marca, preden drevo nanovo odžene. V zavetnih, toplih
legah lahko pomlajamo tudi v pozni jeseni in pozimi. Tedaj pa
rane rade pozebejo in jih moramo pozneje še enkrat obnoviti.

Nad vse škodljivo je pomlajanje v pozni pomladi, ko se
sok že pretaka po drevesu in so očesca jako nabrekla. Reservne
hranilne snovi, ki so bile nakopičene v osrednjem delu dre¬
vesa, so zdaj večinoma že v zunanjih vršičkih in gredo z od¬
žaganimi vejami vred v izgubo.

Ako je drevje hudo poškodoval vihar, toča itd., smo pri¬
siljeni pomlajati tudi med rastjo, da rešimo vsaj to, kar se še
rešiti da. Marsikoga bi utegnilo sedaj zanimati, kako vpliva po¬
mlajenje na drevo? Pred operacija so bile korenine in krona
v ravnotežju. Po koreninah iz zemlje dovajane hranilne snovi
so krožile o vsej kroni in so ji zadostovale komaj, da je mogla
životariti. Asimilati (organske hr an i ln e snovi), ki so se pretakali
iz krone po deblu navzdol v korenine, so zadostovali komaj, da
korenine niso usahnile. Po pomlajanju se pa reč znatno izpre-
meni. Krona je za polovico do dve tretjini manjša, nego je bila
prej, dočim so ostale korenine neizpremenjene. Logična posle¬
dica je torj, da dovajajo korenine kroni isto množino v vodi
raztopljenih hranilnih snovi kakor pred pomlajanjem, toda te
hranilne snovi še sedaj nakopičijo v kroni, ki je za polovico
manjša. Naravna posledica je, da nastane vsled nakopičenega
soka močen pritisk v vseh nadzemskih delih drevesa: drevo
požene z novo močjo in razvije nenavadno močno rast. Nastanejo
novi poganjki iz spečih (adventivnih) očesc, ki so bila skrita
doslej pod skorjo. Razvijejo: se številna nova očesca iz hrane,
ki se je nakopičila prejšnje leto v nekih delih drevesa. Tudi
rane, ki smo jih povzročili, se začno kmalu celiti.

Ker zmanjšana krona ne potrebuje več toliko vode in
hraniva, je večji in manjši del sesalnih korenin nepotreben in
usahne. Šele pozneje, ko se razvijejo v vrhu številni novi po¬
ganjki, ki zahtevajo več hrane in vode, začno nastajati nove

264

sesalne korenine. Drevo se je pomladilo tudi na koreninah.
Pomlajeno drevo je za več let zopet preskrbljeno z zadostno
hrano in poplača naš trud z večjp rodovitnostjo.

Pomlajeno drevje pustimo v prvem letu 'popolnoma pri
miru, pač pa zatirajmo listne in krvave uši, če se pojavijo.

Drugo' leto po pomlajanju začnimo z vzgojo novega vrha.
Na vsaki odžagani veji izberimo najdaljšo' zgornjo mladico za
voditeljico in jo pustimo neprikrajšano. One veje, ki nimajo pod
odžaganim mestom niobene stranske mladice, prikrajšajmo vno¬
vič nad kaka niže stoječo vejico, ki smo jo določili za voditeljico..
Vse ostale mladice prikrajšajmo na štiri do pet očesc, da dobimo
rodni les. Mladice, ki stoje pregosto in so za tvorbo krone ne¬
potrebne, odrežimo gladko. Ako smo pustili »privlačnice«, jih
drugo leto odstranimo'. Tekom poletja ne pozabimo na škod¬
ljivce!

Tretjo pomlad nimamo drugega dela, nego da odstranimo
še nekatere nepotrebne vejice in mladice, kolikor smo jih prej¬
šnje leto prezrli. Tretje leto začne drevo navadno zopet roditi.

Ako opazujemo jeseni kake dobre sadne letine naše sta- i
rejše sadonosnike, nam obvisi oko na posameznih drevesih, ki
se odlikujejo po bujni in zdravi rasti in so: obložena z lepim
in žlahtnim sadjem v toliki množini, da se sklanjajo veje glo¬
boko k tlom. Skrben sadjar je moral veje podpreti, da se ne
odlomijo od teže preobilnega pridelka. Pri pogledu na te veli¬
kane se vzbudi v nas čut hvaležnosti doi onih naših prednikov,
ki so jih sadili in negovali pred davnim časom. Pač niso želi za
to zemeljske slave in zgodovina ne piše o njih, toda v teh orjaških
drevesih so si postavili lep in trajen spomenik, ki nam svedoči,
da so bili to možje, ki so imeli glavo in srce na pravem mestu.

Pred kakimi 80 do 100 leti naše sadjarstva seveda ni bilo
tako proučeno in razvito kakor dandanes. Marsikatera izkušnja,
ki se nam dozdeva razumljiva danes samaobsebi, je bila takrat
še povsem neznana. Ne smemo se torej čuditi, ako se je posadilo
v onih časih zraven dobrega in rodovitnega drevja tudi mnogo
takih dreves, ki ne prinašajo dosti ali pa sploh nikakega sadja.

Toda roko na srce! Ni li še dandanes največ sadjarjev, ki
jim je smctrena izbira sadnh vrst (sort) povsem tuja stvar? P r e -


265

motrijo li naši posestniki podnebne in talne
razmere in razne gospodarske okoliščine,
preden napravijo nov sadovnjak? Ali izbi¬
rajo in s a d e tem o k o 1 i š c n a m najbolj pri¬
kladne in rodovitne sadne vrste? Redki^ jako
redki so sadjarji, k se ravnajo po teh pravilih! In ravno zato,
ker teh načel ne upoštevajo, imamo toliko nerodovitnega drevja,
ne samo v starih, temveč žal tudi v mladih nasadih.  Tako
drevje pa, ki ne rodi p o vol j no, raste samo v
našo škodo, kajti ono odvzema hrano, zrak
in svetlobo drugemu drevju, zlasti pa ovi¬
ra spodaj rastoče sadeže, travo in poljedel¬
ske rastline, da se ne morejo dobro razvi-

Pod. 74.

Kako se navadne škarje
pripremijo za rezanje
cepičev ali goseničnih
gnezd.

V našo srečo bodi povedano, da imamo izvrstno in pre¬
prosto sredstvo, s katerim lahko napravimo nerodovitno drevo
rodovitno, in to v najkrajšem času. Kako se to zgodi, bomo- takoj
povedali.

Da razmnožujemo mlada drevesca s cepljenjem, je vsa¬
kemu znano. Ni pa menda tako znano, da lahko- požlahtnjujemo
tudi starejše drevje na stalnem mestu v sadovnjaku. Kakor so
pokazali obširni poizkusi zadnjih let, se je obneslo precep-
ljenje  vrlo dobro pri nerodovitnih in takih sadnih drevesih,
ki v našem podnebju in zemlji ne uspevajo.

Mlad sadjar pri izbiri sadnih sort navadno ni izbirčen.
Zadovoljen je, akoi dobi lepa, močna in zdrava drevesca. Šele
po letih, ko bi naj drevoi že rodilo, spozna kolikega pomena
je pravilna izbira primernih vrst v sadjarstvu. S precepljanjem

266

svojega drevja pa lahko; doseže, da mu začne roditi redno in
enakomerno že po treh ali štirih letih.

Daši tudi lahko požlahtnjujemo drevje še v visoki starosti,
dosežemo vendar .najlepše uspehe, ako je
precepimo med dvajsetim in tridesetim le¬
tom.  Drevo se nahaja v tem času v polni moči in prenese
težko operacijo;, povzročeno vsled požlahtnjevanja, mnogo lažje,
nego pozneje. Pa tudi delo samo se izvrši pri mladem drevesu
z manjšim trudom, nego pri visokih in obširnih kronah starejših
dreves.

Za precepljanje si moramo preskrbeti predvsem dobrih
cepičev. V to svrho narežemo meseca januarja in februarja
enoletne mladike z dobro; razvitimi očesi s starejših dreves.
Jako važno; je, da režemo cepiče le z rodo¬
vitnih in takih dreves, ki so že rodila. Ako
režemo cepiče z nerodovitnih in mladih, še
ne rodečih dreves, si vzgajamo sistematično
nerodovitno drevje.

Cepiče shranjujmo; v zmerno vlažnem pesku v kaki nepre-
topli kleti, ali pa jih zakopljemo v zemljo na kakem suhem
mestu v domačem vrtu.

Najprimernejši čas za cepljenje sta meseca marec in april,
ko se je začel pretakati sok po drevesu. Neposredno pred ce¬
pljenjem moramo krono; pomladiti. To; se zgodi, ako; odžagamo
posamezne veje kolikor se da v bližini debla. Pomlajena krona
naj dobi stožčasto (piramidalno) obliko, kar se doseže s tem,
da pustimo spodnje veje daljše nego višje, ld stoje že po svoji
legi ugodnejše za drevesni sok. Glavne veje, ki jih moramo po-
žlahtniti, da dobimo pravilno krono, odžagamo na kakem glad¬
kem mestu. Ker se debelejše veje, ki imajo več nego 10 cm v
premeru, težko cepijo-, jih odrežemo nad kako stransko-, kvišku
molečo vejico, katero izlahka požlahtnimo. Da se veje pri tem
delu ne odčesnejo, jih nažagamo; najprej od spodnje in šele nato
od zgornje plati.

Jako staro drevje je najbolje pomladiti eno ali dve leti
pred požlahtnjevanjem. Med novo nastalimi vejami izberemo
nato najprimernejše in jih precepimo.

Poprej so puščali nekatere veje neprikrajšane, češ, da
bodo pomagale prebavljati (presnavljati) hrano. Pokazalo se je
pa, da je to potrebno le v gotovih slučajih pri prav močnih

267


drevesih. Napačno bi pa bilo, če bi vse stranske vejice na de¬
belejših vejah gladko porezali. Drevo bi dobilo premalo listja,
ki ima nalogo uporabljati po koreninah vsrkano hrano in pri¬
pravljati novo gradivo.

S precepljevanjem začnemo spomladi pri koščičastem
sadnem plemenu (marelice, breskve, črešnje in slive), nato
cepimo hruške in nazadnje jablane.

Glede načinov, po katerih lehko drevje precepimo, bodi
omenjeno, da se je obneslo cepljenje v žleb, za kožo in razkol.
V žleb požlahtnjujemio s posebnim uspehom debelejše veje, ker
povzročimo majhno rano, ki se hitro zaceli. Tudi cepljenje v
razkol od strani, kjer ne razkoljemoi veje v dva dela, temveč
samo od strani, toliko, da lahko vložimo cepič, se je dobro ob¬
neslo, zlasti pri črešnjah. Najpreprostejši in tudi jako dober
način je cepljenje za kožo, Ako hočemo cepiti za kožo, pa mora
biti podlaga v mezgi, da se koža lahko odlušči.

Obširni poizkusi, ki smo jih napravli v. zadnjih letih na
državni vinarski in sadjarski šoli v Mariboru z raznimi načini
požlahtnjevanja, so pokazali neoporečno, da se lahko poslu¬
žujemo pri precepljevanju starih dreves z najboljšim uspehom
splošno znanega in najstarejšega načina: cepljenja v
razkol ali precep.  Drevesa, precepljena v razkol, so
pognala močne in dolge mladice kakor pri vseh drugih načinih.

Pri vseh načinih cepljenja vložimo na tankih vejah po
enega, na debelejših vejah po dva ali tri cepiče, ki jih pri¬
režemo na dve očesi. Posebno moramo paziti, da bodo cepiči
kvišku obrnjeni, ne pa vodoravno ali celo navzdol, ker bi se
nastale žlahtne mladice v taki za rast neugodni , legi slabo
razvijale.

Ko so cepiči vloženi, se trdno povežejo z rafijo 1 , rane pa
zamažejo s cepilno smolo, da ne more do spojišča vlaga in zrak.
Neposrednoi pod cepilnim mestom se priporoča napraviti po veji
navzdol z nožem dve ali tri za pedenj dolge zareze v kožo.
Prerezati se sme samo koža, les mora ostati nepoškodovan. Za
celjenje teh zarez bo porabilo drevo dosti gradiva in se ni bati,
da bi se posušili cepiči v lastnem soku.

Žlahtne mladice se v prvem letu kaj rade odlomijo, bodisi
zaradi vetra, ali če sedajo nanje težke ptice itd. To preprečimo
z leskovimi ali z vrbovimi palicami ali locnji, ki jih pritrdimo
ob vejah in privezujemo nanje mladice v teku poletja.

268

Čez kakih šest do osem tednov po cepljenju moramo
zrahljati povezo na cepilnem mestu, da se ne začne zajedati.

Drugega dela v tem letu nimamo in pustimo neovirano
rasti vse žlahtne mladice, kakor tudi poganke iz stare vrste.
Čim več listja razvije drevo, tem laže bo
preneslo cepljenje, tem prej si bode zopet
opomoglo!

Pomladi drugega leta začnemo vzgajati krono. V to svrho
izberemo na vsaki veji najlepšo žlahtno mladico in vzgojimo
iz nje novo vejo. Te mladice ni treba obrezovati. Skrajšamo jo
nekoliko le v slučaju, če so jo napadle prejšnje leto listne ali
krvave ušice ali je pozimi v vršičkih pozebla. Vse druge mla¬
dice, ki so nastale iz ostalih cepičev, obrežemo na kratko na
tri da štiri očesa. Te mladice pomagajo celiti rano in jih od¬
režemo gladko šele potem, ko je rana na spojišču že zaceljena.

Pod. 75. Drevesni ščeti za snaženje'debel in vej na starejšem sadnem drevju.

Kakor že zgoraj omenjeno, smo pustili pri pomlajanju
krone stranske vejice na glavnih vejah neprikrajšane. Te ve¬
jice, ki so od prejšnje nerodovitne vrste, moramo odstraniti.
, To se pa ne sme zgoditi naenkrat, kajti v tem slučaju bi se
nakopičilo v drevesu preveč soka vsled delovanja korenin.
Drevo bi trpelo škodo, če ne bi celo usahnilo. Da se nam to
ne pripeti, odstranimo prvo leto po precepljanju samo eno tret¬
jino stranskih vejic, drugo tretjino odrežemo prihodnjo pomlad
in ostanek šele čez dve ali tri leta. Na ta način napravimo
prehod od stare vrste k novi polagoma, ne da bi imelo to za
drevo kake zle posledice. Drevo bo začelo v najkrajšem času
zopet roditi.

Nekateri sadjarji imajo navado, da vlože na enem drevesu
cepiče raznih vrst. To pa nikakor ni priporočljivo, kajti veje
od nekaterih vrst rastejo bujneje in zadušijo one, ki so bolj
slabe rasti.

269

V obče bomo dosegli naj le pše uspehe, ako
imamo v sadovnjaku le malo sadnih sort, toda
te plemenite, rodovitne in prikladne našemu
podnebju in zemlji. Spravljanje in prodaja
sadja se vrši laže in enostavneje ter i z k u -
pimo za večje množine 1 e p* e g a sadja oid ene
sorte mnogo več, nego za ravno iste količine
od raznih vrst.

Vsakdo mora iz povedanega uvideti, 'da je precepljanje
starejših dreves ne samo jako preprosto in enostavno opravilo,
temveč tudi edino sredstvo* za obnovo naših zapuščenih in ne-
racionelno zasajenih sadovnjakov.

Pri nas je sadjarstvo združeno skoraj povsod s pridelo¬
vanjem krme. Ta način gospodarstva omogočajo izdatne pada¬
vine (na leto* povprečno nad 1000 mm), tako* da dobiva razen
v izredno lahkih zemljah in suhih legah, poleg trave tudi sadno
drevje dovolj potrebne vlage. Sadno drevje uspeva tudi na trav¬
nikih in pašnikih bolj ali manj dobro in donaša v krajših ali
daljših presledkih gotove pridelke.

Kljub temu bi pa bilo mnenje, da se sadno drevo v trav¬
nati ruši dobro počuti, popolnoma napačno. Vse prej nego to,
kajti trava je le pre.hud tekmec, ki zahteva svoje pravice brez¬
obzirno*, je li to sadnemu drevesu všeč ali ne. V tem boju za
obstanek se zgodi le prerado, da premaga dozdevno slabotnejši
močnejšega in da podleže sadno* drevo.

Kako tudi ne! Travnata ruša se od leta do leta bolj gosti,
njene goste, deloma tudi prav dolge korenine preprezajo zgornjo
plast in jo docela izmolzejo. V prijetni drevesni senci se pri¬
druži še mah, ki prevleče zemljo tako, da je za zrak skoro ne¬
predušno zaprta. Brez zraka pa ni življenja v zemlji, kajti zrak
je potreben drevesnim koreninam, da morejo* dihati, se razvijati
in vršiti svojo nalogo, t. j. sprejemati hrano. Zrak je potreben
nadalje onim mikroskopsko malim živim bitjem, ki jim pravimo
glivice ali bakteriji. Ti bakteriji vrše v zemlji veliko in važno
delo, oni preosnavljajo in prebavljajo organske hranilne snovi,
ki so drevesu neogibno* potrebne. Ako primanjkuje v zemlji

270

zraka, prestane delovanje bakterijev, to pa ima za posledico
pomanjkanje raztopne hrane in stradanje sadnega drevja.

Trava porablja in izhlapeva s svojo obilno listno površino
velike množine vode, zaradi tega trpi drevje osobito v suhih
legah in propustni zemlji prav občutno zaradi pomanjkanja
vlage.

Iz tega lahko posnamemo, da je življenje sadnega drevesa
v travnati ruši vse prej nego zavidanja vredno. Toda kako temu
odpamoči, kaj storiti, da bo uspevalo drevje in da pridelamo
toli potrebno krmo za živino? Daši je videti kakor bi bila reč
na prvi hip nemožna, je rešitev vendar kaj preprosta in od¬
visna samo od nekaj dobre volje.

Razdelimo si sadovnjak v pet ali šest enakih delov! Vsako
jesen prekopljimo ali, kjer dopuščajo okoliščine, preorjimo v
enem takem predelu travnato rušo s plugom ter jo pustimo čez
zimo v kepah ali brazdah. Ako spravimo pri tej priliki še nekaj
gnoja ali komposta v zemljo, bo uspeh tem popolnejši. Zemlja
čez zimo premrzne, se zrahlja in se dobro prezrači. Spomladi
jo pobranajmo, posejmo s senenim drobom ali še bolje z me¬
šanica travnega semena. Prvo leto bo na tem predelu sicer
nekaj manj krme, zato pa toliko več naslednja leta.

Naslednja jesen preorjimo, oziroma zrahljajmo zemljo v
drugem, tretjo jesen , v tretjem predelu in tako dalje, dokler ni
ves sadovnjak prerahljan in prezračen. Potem pričnimo to delo
iznova. Pri omenjeni razdelitvi pridejo poedini deli sadovnjaka
na vrsto vsako peto ali šesto leto. Delo se opravi z razmeroma
majhnim trudom in s stroški, ki niso v nikakem razmerju z
mnogo višjimi pridelki na sadju.

Z opisanim rahljanjem in zračenjem dosežemo* bujnejšo in
bolj zdrava drevesno* rast, večjo in rednejšo rodovitnost, lepše
razvito, debelejše in okusnejše sadje, in to je še posebno važno.

V Nemčiji se poslužujejo za rahljanje zemlje v sadovnjakih
že mnogo let posebnih eksplozivnih snovi: »Dynammon I«,
»Nitrodynammon« in »Romperit C« z najboljšim uspehom.

Največ uporabljajo »Dynamon«, bi se djobiva v papirnih
patronah po 100 gramov vsebine. V krogu pod kapam krone
napravijo v razdalji dveh metrov z železnim* drogom %'m glo¬
boke luknje. Na dno luknje potisnejo z vžigalno vrvco oprem¬
ljena patrona, nato pa odprtino dobro zatlačijo* z zemljo*. Za naboj
zadostuje 1 / 4  patrone. Vrvco, ki moli par centimetrov iz zemlje,

271

prižgo in nato se naboj razpoči. Poi končanih eksplozijah je
zemlja ob koreninah temeljito zrahljana in premešana, kajti
Dynammon učinkuje predvsem v globočino. Fizikalne lastnosti
zemlje se izboljšajo, zrak in vlaga imata lahek dostop, razkra¬
janje in preosnavljanje redilnih snovi se vrši izdatnejše. Ako
preiščemo tako zrahljano zemljo čez leto dni, najdemo goste
sesalne korenine, ki dovajajo* drevesu mnogo večjo množino po¬
trebne hrane. Drevo raste, da ga je veselje pogledati, in prinaša
—i po številnih poročilih iz Nemčije — neredko še enkrat večji
pridelek, nego v trdi, nezrahljani zemlji.

Naposled še besedico o namakanju sadovnjakov. Kakor pri
vseh rastlinah je tudi pri sadnem drevju voda zeloi važna. Voda
raztaplja v zemlji redilne snovi in jih dovaja drevesu. Ako stoji
drevo na najboljši zemlji, ki pa ji primanjkuje vlage, se ne bo
povoljno razvijalo, temveč ostane nerodovitna. Ih resnico nam
potrjujejo mnogi nasadi v presuhih legah z ne baš slabo zemljo.
Iz vsakdanje izkušnje nam je tudi znano, da se drevje navadno
odlikuje ob vodotokih z redno in obilno rodovitnostjo.

Z namakanjem drevja ob času cvetja pospešujemo oplodbo
ter dosežemo številnejši zarod. Pa tudi pozneje je voda potrebna,
ako hočemo zarod ohraniti. Leto za letpm lahko opažamo, da
popada največ sadja na tla prav tedaj, k'o je za lešnik ali oreh
debela. Vzrok je največ pomanjkanje vlage: drevo dobiva pre¬
malo vode in v vodi raztopljenih hranilnih snovi, da bi moglo
vse sadje preživih, zato se ga mora na ta način odkrižati. Z
izdaltnim namakanjem preprečimo odpadanje sadja ter damo
drevesu možnost, da ga prehrani in razvije do končne zrelosti.
Zadostna vlaga vpliva tudi nad vse ugodno na debelost, barvo
in okus sadja. Sadni pridelek je večji in obenem finejši.

Vsega vpoštevanja vredno je nadalje dejstvo*, da vpliva
zemeljska vlaga ne samo na letošnjo, temveč v pravem pomenu
besede tudi na sadno letino bodočega leta. Znana reč je namreč,
da se tvori cvetno brstje že prejšnje leto od meseca julija do
septembra. Ako pritiska julija in avgusta suša, se cvetni brsti
zaradi pomanjkanja vlage in hraniva ne morejo razviti in drevo
ostane v bodoči pomladi brez cvetja. Veda je neovržno dognala,
da se razvije največ cvetnega brstja pri vročem, suhem in
solnčnem vremenu, toda le tedaj, če je v zemlji dovolj vlage.
Ako primanjkuje koreninam vode, dobi drevo premalo hrane
in na tvorbo cvetnega brstja niti misliti ni.

272


n

Z namakanjem v času suhega in vročega poletja pospe¬
šujemo torej neposredno- sadni pridelek druge jeseni.

Iz tega je pač jasno, da bo treba v bodoče, kjer okoliščine
dopuščajo, sadovnjak tudi namakati. Namakanje ob času poletne
suše mora postati redno sadjarsko delo, kakor je gnojenje in
rahljanje zemlje.

Kako se to delo tehnišno izvrši, je stvar praktičnega pre¬
udarka in odvisna predvsem od množine vode. Kjer teče skozi
sadovnjak potok po razmeroma plitvi strugi, napravimo na obeli
straneh v potrebnih razdaljah jarke, iz katerih naj vodijo med
drevesnimi vrstami plitvi stranski jarki. Ko hočemo namakati,
zajezimo vodno strugo. Voda bo stopila v jarke itn pronicala
polagoma v zemljo. Ta način namakanja je možen le na zemljiščih,
ki nekoliko vise in imajo dovolj propustno zemljo. Na nepro¬
pustni, glinasti zemlji je treba previdnosti, ker se zemlja kaj
lahko izpremeni v močvirje, ki je za sadno drevje brezdvomno
najslabši svet.

Pri ravnih parcelah napravimo okrog in okrog tik meje
prilično četrt metra globok jarek, izkopano zemljo- pa izmečimo
na zunanjo stran jarka, da napravimo 30 cm visok nasip. Iz
mimjo tekočega potoka napeljemo vodlo- v tako pripravljeno
zemljišče, da bo stala čez in čez kakih 10 cm visoka Ko je dovolj
namakanja, jo izpustimo na niže ležečem koncu nazaj v strugo.

77. Nasadi ob cestah.

V. Rohrmann.

Po vseh krajih, kjer je živahna sadna kupčija, je sadnega
drevja veliko. Tam raste sadno drevje po vrtovih, po travnikih
in tudi ob cestah. Ljudje ga sade, ker imajo lepe postranske
dohodke od njega. Take obcestne nasade vidimo zlasti po ravnih
krajih, kjer je na levo in desno samo polje, kakor n. pr. na
Štajerskem in Češkem. Obcestni nasadi jako povzdignejo vred¬
nost zemlje in sploh blagostanje, pa tudi lepoto kraja. Kaj pa
je v zgodnji pomladi lepšega nego do-lga vrsta na levo in desno
bujno cvetočega drevja? In kaj je jeseni lepšega in bolj vese¬
lega, nego pogled na drevje, ki se šibi od sladkega sadu? Pa
tudi poleti in pozimi nam sadno drevje ob cestah koristi, po¬
leti s svojo- senco, pozimi pa s tem, da nam služi po zasneženih
ravninah za kažipota, ki varuje potnika, da ne zgreši ceste.

273

Zato je prav hvaležna naloga za razne naše občine in cestne
odbore, da pospešujejo: domače sadjarstvo tudi po tej poti. Kadar
gradimo kako novo cesto, posebno v ravnih in odprtih legah,
naj vselej rešimo tudi to vprašanje, ali ne bi kazalo ceste obsa-
diti s sadnim drevjem. Pa tudi pri drugih cestah, ki jih že imamo,
naj za pripravne lege poskrbimo v tem oziru.

Seveda je treba za take nasade vsako leto skrbnega dela,
skrbne strežbe in varstva. Treba je cestarjev ali drugih oseb,
ki znajo opravljati tako: delo in se ga lotijo z vso vnemo, kajti
zanemarjeni nasadi ne delajo: veselja in vzbujajo opravičeno
nevoljo mimoidočih.

Treba je pa tudi še drugih pogojev. Pred vsem je treba
ugodnih tal in ugodnega podnebja. Lega mora tudi biti pri¬
pravna. Kraji, ki so sploh ugodni za sadjarstvo, so ugodni tudi
za obcestne nasade. Ravno tako važno je pa tudi to, da izberemo
za take obcestne nasade prava sadna plemena in prave sadne
vrste. Uspehi takih nasadov se ne kažejo v prvih letih, ampak
šele kasneje, ko začne drevje roditi. Če smo izbrali napačne
vrste in napačna plemena, je vse delo zastonj in še več! Zato je
pa važno, da izberemio- za obcestne nasade najbolj pripravna
sadna plemena in najbolj pripravne vrste.

Za naše kraje so primerne edinole jablane in šele potem
hruške. Izmed jabolčnih vrst jih sadimo lahko: več, toda le take,
ki delajo) bolj zaokrožen vrh in ki so po naših krajih priznano
dobre in rodovitne. Pozne vrste so vobče bolj cenjene nego
zgodnje. Če sadimo dve različni vrsti, sadimo tako, da pride
druga sorta zmerom vmes med prvo sorto:. Drevje z razprostr¬
tim vrhom im z visečimi vejami ni pripravno za take nasade.
Izmed hrušek so cenjene posebno moštnice, sadimo: pa v ugodnih
legah lahko tudi druge pripravne vrste, ki so v dotičnem kraju
preizkušene in ki se dobro; »ponašajo.

78. Zakaj sadno drevje premalo in neredno rodi.

To važno vprašanje, 'ki so ga rešetali že neštetokrat, še
danes ni končno rešeno, dasi je jako pereče. Še vedno imamo
namreč zelo veliko sadnega drevja, ki prav malo ali celo nič ne
rodi. Bela vrana je pa drevo, ki bi rodilo vsako leto. Navadno
imamo le vsako drugo leto sadno letino. Precej drevja pa rodi
še poredkeje. Znano je dalje, da v nekaterih krajih sadje rodi

Praktični sadjar.

18

274

veliko redneje in obilneje nego po drugih. Vse to so pojavi, ki
jih opazuje sadjar vsako leto, ne da bi jih dalje razglabljal in
iskal vzrokov. Vendar tudi v tem oziru nekaj dosežemo za
praktično sadjarstvo, ako najdemo prave vzroke nerodovitnosti
in izkušamo preprečiti neugodne vplive in škodljive okolnosti.

Da bo preiskava o vzrokih teh pojavov lažja, hočemo v
naslednjih vrsticah po možnosti pokazati glavne krivce slabe in
neredne rodovitnosti in obenem omeniti sredstva, s katerimi bi
se dalo to zlo preprečiti ali vsaj zmanjšati.

Podnebje in lega sta najvažnejša faktorja, ki odločujeta
rodovitnost. Kakor ugodno podnebje in zavetna, topla lega rodo¬
vitnost pospešujeta, tako'jo neugodno podnebje in slabe lege
ovirajo. Naše podnebje je vobče premokro in vsled tega zemlja
prevlažna. Drevje zato preveč žene v les in manj rado tvori
cvetno popje. Ob hudih zimah pozebe cvetno brstje in drevo ne
more obroditi, n. pr. marelice, breskve in tudi hruške.

Neugodnemu podnebju se večkrat pridruži še slabo vreme,
ki takisto uniči marsikatero letino. Pri nas običajne mokre in
tople jeseni so veliko zlo. Drevje raste do zime, les ne dozori
in pozneje, ko nastane mraz, pozebe. Največ letin pa vzame
spomladansko slabo vreme, bodisi da jug in moča ovirata cvetje
v njegovem delovanju, bodisi da pozni mrazovi cvetje naravnost
pomore. Meglene pokrajine so takisto neugodne za rodovitnost.
Podnebje, lega in vreme ogrožajo posebno rednost pridelka, dasi
vplivajo v nekih ozirih tudi na množino.

Zemlja je važen faktor, ki tudi odločilno vpliva na rodovit¬
nost sadnega drevja. Lahko trdimo, da je rodovitnost v premem
sorazmerju s kakovostjo zemljo. Čim boljša zemlja, tem večja
rodovitnost in narobe.

Eden izmed glavnih vzrokov nerodovitnosti tiči v drevesu
samem, oziroma naravnih lastnostih raznih vrst. Kakor so neka¬
tere vrste zanesljivo in celo preveč rodovitne, prav tako so druge
manj ali celo nerodovitne. Parmena n. pr. je povsod in vedno
rodovitna. Nasprotno pa je veliko vrst, ki veljajo povsod za manj
rodovitne. Tudi večkratno cepljenje in kakovost podlage nista
brez vpliva. To nam jasno kaže pritlično sadno drevje. Da
nerodovitnost pospešujejo slabi cepiči, je gotovo.

Razni sadni zajedalci, živalski in rastlinski, večkrat
povzročijo nerednost v rodovitnosti in vplivajo tudi na množino

275

ter kakovost pridelka. Čim več jih je, tem manjši, tem slabejši
in tem nerednejši je pridelek.

Nazadnje moramo omeniti še važen činitelj, to je oskrbo¬
vanje sadnega drevja. Zanemarjeno sadno drevje gotovo nikjer
ne daje rednih in bogatih letin. Nobena stvar pa ne vpliva tako
odločilno kakor gnojenje. S pravilnim gnojenjem, ki je plemenu
in vrsti primerno, brez dvoma jako pospešujemo rodovitnost.
Prav tako pa je pomanjkljivo ali enostransko gnojenje velikokrat
vzrok nerodovitnosti.

Umevno je, da čim več naštetih činiteljev obenem vpliva
na drevo, tem manjša in tem nerednejša je njegova rodovitnost.

Pod. 76.

Pločevinast pas za pospeševanje
rodovitnosti. Spomladi ga ovijemo
okoli debla nerodovitnega dre-,
vesa ter ga tesno privežemo z
žico. Uspeh dosežemo pa le pri
mlajšem, zdravem, bujno rasto¬
čem drevju. Ko se pas močno
zaje, ga je treba odstraniti.

Takisto se samo ob sebi umeje, da se da rodovitnost izdatno
pospešiti in izpopolniti, ako se dosledno in odločno s preizkuše¬
nimi sredstvi borimo proti vsem naštetim neugodnim vplivom.

Naj podamo samo nekaj migljajev. Vpliv neugodnih pod¬
nebnih in vremenskih razmer omilimo, ako izbiramo in sadimo
trde, neobčutljive vrste s poznimi in neobčutljivim
cvetom.  Slabih leg se sploh ogibljimo ali pa jih zasajajmo
z najbolj neizbirčnimiin navadnimi vrstami. Glede zemlje se
moramo ravnati po plemenskih lastnostih in zahtevah. Poleg
tega pa je skrbeti z raznim izboljšavanjem: z osuševanjem,
namakanjem, gnojenjem za primerno kakovost zemlje. Pri izbiri
sadnih vrst se neumorno trudimo, da doženemo že po svoji
naravi rodovitne in v tem oziru preizkušene in popolnoma za¬
nesljive vrste in le take sadimo!

18 *

276

Ako bodo končno drevesničarji uporabljali le cepiče od
rodovitnega drevja in bo vsak sadjar svoje nasade primerno
gojil, t. j. snažil, gnojil in zatiral škodljivce, dosežemo tudi pri
sadnem drevju rednejšo in obilnejšo rodovitnost.

79. Gnojimo sadnemu drevju 1

R. Zdolšek.

t

Vedno bolj se širi govorica, da sadno drevje sedaj ne
rodi več tako, kakor je v prejšnjih časih, v vedno opevani »stari
zlati dobi«. Za vzrok se navaja marsikaj, samo navadno nikdar
to, kar je zares krivo, da naši sadovnjaki niso več tako ro¬
dovitni.

Poljske rastline s plitvimi koreninami so že zdavnaj iz¬
rabile, kar so mogle v naši zemlji doseči. Zaradi tega so polje
tudi že naši predniki redno gnojili in z gnojem vračali zemlji
to, kar so ji vsako leto vzeli z raznimi pridelki. Sadno drevje

Pod. 77. Sveder za vrtanje lukenj v zemljo.

pa ima korenine, ki segajo globoko v zemljo, in tam so> se
redilne snovi dalje časa ohranile. Ker je pa pri nas navada,
da imamo drevje vedno le na istih prostorih, se seveda tudi
globokejša plast prej ali slej izmolze. To, da drevo ne odganja
več tako krepko in čvrsto, nam kaže, da mu primanjkuje
hrane, to je redilnih snovi v zemlji. Tako drevo seveda tudi
nima potrebnih snovi za razvoj sadu.

Posledice tega se kažejo na različen način.

Nekatero drevje ne dela cvetnih brstov, drugo sicer cvete,
toda cvetje se ne oplodi. Največkrat pa kaže drevo svojo dobro
voljo s tem, da sicer bogato cvete, tudi povoljno odcvete, ali
sad odpade še nerazvit, ker ga nima drevo s čim zalagati in
razvijati. Slab, zanikaren drobiž, ki ga nahajaš v deželi obilo,
je večinoma tudi le posledica pomanjkanja hrane v zemlji.

Niso redki sadjarji, ki pravijo: »Še sadnemu drevju naj
gnojim? Kje pa naj vzamem gnoj in odtrgam čas?« Dovolj pa

277

je pokrajin, po katerih sadnemu drevju ne le gnoje tako kakor
drugim rastlinam, temveč ga tudi redno obdelujejo kakor mi
naše poljske rastline, in obilni pridelki lepega in zdravega
sadja jim stotero poplačuje delo in trud. Pri nas se pa zme¬
nimo za drevo le takrat, kadar ga sadimo, in pozneje, kadar
nas samo kliče, da ga rešimo zrelega ploda. Zato je pa tudi
uspeh naši malomarnosti primeren.

Povedali smo že, da vračamo zemlji z gnojem to, kar ji
s pridelki jemljemo. V teh pridelkih so razne snovi, ki jih srka

Pod. 78. Gnojenje sadnega drevja v jarke. (Pogled v sadovnjak spomladi.)

rastlina deloma iz zraka, večinoma pa s koreninami iz zemlje.
Izmed snovi, ki jih išče drevo v zemlji, pa potrebuje nekaterih
tako malo, da pri gnojenju niti ne hodijo v poštev. Drugih po¬
trebuje razmeroma veliko več, in ker jih zaradi tega tudi poprej
zmanjka v zemlji, je treba skrbeti z gnojenjem, da jih kore¬
ninam zopet nadomestimo.

Najvažnejše teh snovi so: dušik, kalij, fosforna
kislina  in deloma tudi apno. Vseh teh redilnih
snovi potrebuje drevo, in če mu manjka le
ene, trpi pomanjkanje kljub preobilici dru-

278

gih snovi.  Z gnojenjem moiramo torej dajati sadnim rast¬
linam vse te redilne snovi, in sicer zadosti. Treba je pa
gnojila tudi spraviti tja, kjer jih korenine lahko porabijo.

Vemo, da srka drevje hrano s koreninami. Korenine so
pa različne. Drevo ima stare, debele korenine, ki se vedno
bolj razraščajo in slednjič prehajajo v same drobne koreninice.
Ako izpulimo rastlino, odstopi zemlja takoj od debelih korenin,
drobnih lasnih koreninic se pa trdno drži. Zemlja je namreč
s temi koreninicami v tesnii zvezi. Te koreninice sesajo hrano

Pod. 79. Učinek gnojenja r  jarke. (Pogled v sadovnjak v jeseni.)

iz zemlje in jo razširjajo po rastlini. Imenujemo jih zaradi tega
trni sesalne korenine. Stare, debelejše korenine so obdane s
trdo, debelo kožo, skoz katero ne morejo vsrkavati hrane. Po¬
polnoma nepravilno je torej gnojiti pri deblu, kjer so same
debele korenine. Kdor pa spravi gnoj k sesalnim koreninam,
je lahko prepričan, da bo večina redilnih snovi v prid sad¬
nemu drevesu. Gnojiti moramo le tam, kjer so konci korenin,
torej najbliže pod koncem vej ali, kakor navadno pravimo, pod
kapom vrha. V slabi zemlji je pa treba konce korenin še dalje
iskati. V taki zemlji so na enem mestu hitro porabljene redilne

279

snovi in korenina se mora povzpeti naprej, da najde potrebne
hrane. Zaradi tega ima drevje v manj rodovitni zemlji bolj
dolge korenine, v dobri, rodovitni pa so bolj na kupu.

Uspeh gnojenja je odvisen od tega, da so redilne snovi
take, da jih morejo korenine uživati. Ker korenine le srkajo,
mora biti hrana r a z t o p 1 j e n a. V to je treba: 1. Da je redilna
snov taka, da se rada raztopi, biti mora torej raztopna ali raz¬
krojna. Da se pa gnojilo razkroji, je treba nekaj časa. Zaradi
tega je posebno s hlevskim gnojem gnojiti jeseni ali najkasneje
pozimi, da gnoj vsaj nekoliko že spomladi učinkuje; 2. je pa
treba vode, da se v njej redilne snovi raztope. Če ni vlage,
vpliva gnojenje le slabo.

Dostikrat se pa primeri, da primanjkuje sadjarju domačih
gnojil, a bi vendar rad zadostil potrebam sadnega drevja. Ob
takih primerljajih se zatečemo k umetnim gnojilom. Sicer je
res, da nam nobeno gnojilo ne nadomesti hlevskega gnoja in
komposta, toda kjer ni teh, bodo tudi umetna gnojila dobro
učinkovala, vendar le, oe jih rabimo pravilno. Poudarjamo
torej posebno tistim, ki hočejo pognojiti sadnemu drevju z umet¬
nimi gnojili, še enkrat pravilo, da je sadnemu drevju potreba
več vrst redilnih snovi in da ne pomaga prav nič, če gnojimo
samo z eno teh redilnih snovi, ako primanjkuje drugih.

Umetna gnojila imajo v sebi skoraj vsa le po- eno redilno
snov in je treba zatorej pomešati več gnojil, ako hočemo za¬
dostiti vsem zahtevam sadnega drevja.

Z ozirom na redilne snovi ločimo umetna gnojila v po¬
samezne skupine, in sicer v dušičnata gnojila, ka¬
lijeva gnojila in fosforna gnojila.

Dušičnata gnojila  so tista, ki vsebujejo dušik.
S temi gnojili dosezamo uspeh, ki ga pripisujemo dušiku sploh.
Pospešujejo torej razvoj listja in mladja. Mladike pa bodo bolj
nežne in rahle, ako primanjkuje drugih redilnih snovi. Zaradi
tega tudi ne kaže gnojiti s ..temi gnojili v poznem poletnem času,
ker bi slabo dozorel les. Znajboljšim uspehom gnojimo z du-
šičnatimi gnojili drevju, ki ima slabo rast ali ki boleha. Kot
dušičnato gnojilo smo že označili gnojnico. Od umetnih gnojil
hodijo za naše razmere v poštev čilski soliter, žve¬
plen  o k i s 1 i a m o n i j a k (amonjijjev j  sulfat) in v zadnjem
času tudi apneni dušik.

280

Čilski soliter je lahko raztopna snov, ki vsebuje 15
do 16% dušika, to se pravi, v 100 kg gnojila je 15 do 16 kg te
redilne snovi. Ker potrebuje drevo na 1 m 2  na leto približno
17 g dušika ,bo torej treba potrositi na vsak m 2  110 g tega
gnojila ali na drevo zim dolgimi vejami V/ 4  kg. Čilski soliter
potrosimo vedno le povrhu in ga že vsaka najmanjša vlaga raz¬
topi in potegne v zemljo. Treba je torej z njim gnojiti pred
dežjem ali po dežju, da ne bi preostra tekočina morda ško¬
dovala koreninicam. Raztopljeni čilski soliter vsrkavajo kore¬
ninice takoj in vsled tega tudi takoj učinkuje. Ne zadržuje ga
pa zemlja, in kolikor ga ne porabijo korenine v kratkem,
zaide v globočino in je tako rekoč izgubljen. Zaradi tega smemo
gnojiti s čilskim solitrom le drevju, ki je že ozelenelo, ki torej
takoj uporablja in prebavlja gnojila. Tudi ga smemo potrositi
naenkrat le malo, da ga morejo korenine posrkati v kratkem.
Delež, ki je namenjen drevesu, razdelimo na 2 ali 3 dele in jih
potrosimo v času 14 dni ali 3 tednov. Ako nam primanjkuje
gnojnniice, nimamo boljšega sredstva, da pomagamo zanikamo
rastočemu drevesu, nego je čilski soliter, seveda, če mu je
sploh še mogoče pomagati.

Žveplenokisli  a m oni  jak  je neka sol zelenkaste
barve, ki vsebuje okrog 20% dušika, pa ne učinkuje tako hitro
kakor dušik v čilskem solitru. Tudi se ni bati, da bi nam ga
splaknila vlaga v globočino, ker ga zemlja zadržuje. Kjer je
pod drevjem okopana zemlja ,ga podkopljemo. Gnojimo z njim
že jeseni ali pozimi, da se do spomladi toliko razkroji, da ga
lahko použijejo korenine. Dušik tega gnojila je 1 /' 10  manj vreden
nego čilskega solitra. Na 1 m 2  površja rabimo torej 90 g žve-
plenokislega amonijaka ali za drevo zgoraj omenjene velikosti
približno IV, kg.

Apneni dušik  ima v sebi 15 do 20% dušika. To
gnojilo učinkuje bolj počasi, in ker je šele kratek čas v pro¬
metu, nimamo še z njim v sadjarstvu zanesljivih izkušenj.

Kalijeva gnojila  vsebujejo nam že znano redilno
snov kalij  in vplivajo torej na razvoj čvrstega listja in lesa.
Prav gotovo pa tudi vplivata dušik in kalij na prvi razvoj sadu
po oploditvi. V naših razmerah hodita kot kalijeva gnojila
v poštev k a j n i t in kalijeva  sol.

281

K a j n i t vsebuje približno 12 %  kalija, razen tega pa še
različne druge primesi, ki ne vplivajo vedno ugodno na globo-
kejše korenine sadnega drevja. Mnogi sadjarji svare naravnost,
naj ne rabimo tega gnojila v težki zemlji. Prav preprost račun
nam tudi pokaže, da je redilna snov kot taka cenejša v kali¬
jevi soli,  ki vsebuje 40% in več kalija, torej 8 l / 2  krat toliko
kot kajnit. Kalij je v kalijevi soli še precej raztopen in učinkuje
razmeroma hitro. Kalija je treba na 1 m 2  20 g, torej kalijeve
soli 50 g ali za drevo prej imenovane velikosti 60 dkg. Kalijevo
sol lahko podkopljemo v zemljo ali pa tudi potrosimo samo po¬
vrhu. To delo smemo izvršiti jeseni, pozimi ali tudi v zgodnji
spomladi. Ni se treba bati, da bi se nam kalij poizgubil, ker ga
zemlja precej dobro drži. Glede kalijeve soli bi še omenili, da
se da dosti naših posestnikov preslepiti s tem, da dobe za isti
denar veliko večjo vrečo kajnita nego kalijeve soli, ne pomislijo
pa, kakšna je redilna vrednost obeh gnojil.

Izvrstno kalijevo gnojilo je lesni pepel.  Posebno
mnogo kalija ima pepel od listnega lesa in je bukov pepel
ravno toliko vreden kot kajnit. Ako zbiramo lesni pepel, ga
lahko porabimo namesto kalijevih gnojil. Nespametno je torej
prodajati pepel in kupovat umetna gnojla. V premogovem
pepelu pa n inč kalija, ampak le nekoliko apna in neke spojine,
ki bi utegnile celo škodovati rastlinskim koreninam, ako bi jih
pognojili s svežim takim pepelom. Lesni pepel je izvrstno gno¬
jilo, premogov pepel pa raje spravljajmo na kompost.

Fosforna onojila.  Od fosfornih gnojil rabijo pri
nas superfosfat in Toma sov o žlindro.  Sem spada
pa tudi kostna moka.

Največ fosfora je v semenu in v sadu sploh. Največ cvetja
nasnuje tisto drevo, ki mu ne primanjkuje fosforne kisline. S to
rdilno snovjo in apnom se razvije tudi najlepši sad. Razvidno
je torej, da donašai sadjarstvo dobiček le, če ne primanjkuje
drevju fosforne kisline. Ravno v naši zemlji je te redilne snovi
povsod premalo. Računa se, da porabi sadno drevje na 1 m 2
površine na leto 5 g fosforne kisline.

Superfosfate  izdlelujejo tvomice ali iz zmletih kosti
ali pa iz rude. Superfosfati učinkujejo v zemlji zelo hitro,
fosforno kislino pa pridržuje sploh zemlja. S superfosfati torej
lahko gnojimo vsak čas. Sestava superfosfatov je zelo različna,

282

vsebujejo pa 12 do 21% fosforne pisline. Priporočamo sad¬
jarjem, naj naročajo ta gnojila le skupno v večjih množinah ali
pa po društvih in korporacijah, ki jamčijo za pravilno blago. Na
1 m 2  je vzeti 25 do 40 g, torej na drevo večkrat omenjenega
obsega 30 do 50dkg.

Tomasova žlindra  je težak, teman ,in fin prah. To
gnojilo je postranski pridelek pri čiščenju železa. Vsebuje 12
do 23% fosforne pisline, ki jo pa smemo ceniti le za polovico
vrednosti tiste, ki je v superfosfatu. Res pa je, da. učinkuje
Tomasova žlindra več let. Tudi je v njej 38 do 60% apna. Ako
hočemo, da nam Tomasova žlindra učinkuje že prvo leto, je
treba z njo gnojiti že jeseni. Najbolje jo je podkopati, sicer pa
tudi zadostuje, če jo potrosimo povrhu. Pri nakupu Tomasove
žlindre pazimo, da je prav fino zmleta in da ima res toliko
fosforne kisline, kot prodajalec trdi. Rabiti je je še enkrat toliko
kot superfosfata, ki ima enoliko odstotkov.

Kostne moke  se vobče le malo rabijo. Vplivajo bolj
počasi, podobno kot Tomasova žlindra. Vsebujejo 18 do 30%
fosforne kisline. Razkrojena kostna moka  se pri¬
bližuje po vrednosti superfosfatu, ima pa le 12 do 13% fosforne
kisline.

Kot apneno gnojilo  rabimo pri nas le živo apno
v obliki prahu. Porabimo lahko v prah razpadle ostanke apna
ali pa navadno živo apno zdrobimo. V Nemčiji imajo v to svrho
posebne mline. Ker jih pri nas nimamo, pustimo, da razpadejo
apnene grude od vlage. Apno raznosimo po sadovnjaku v
majhne kopice, ki jih pokrijemo v vlažno zemljo. Najdalje v
14 dneh razpade vsled vlage v prah in sedaj ga raztrosimo kot
gnojilo. Kdor ga potrebuje hitreje, pa naj previdno poliva živo
apno z vodo iz zahvalnega vrča z razpršilnikom, kakršnega
rabimo na zelenjadnem vrtu. Seveda je treba paziti, da ne po¬
lijemo apna preveč, tako da bi se začelo gasiti. Za gnojenje
pripravno apno mora biti prah in se ne sme mazati. Na 1 m 2
rabimo 40 g apna, torej za drevo z 2 m dolgimi vejami y 2  kg.
V apnenem prahu računamo da je 70% živega apna.

Apno vpliva pred vsem kakor kalij na razvoj lesa, vpliva
pa tudi močno na razvoj sadu. Posebno koščičasto sadje rabi
mnogo apna. Marsikje, kjer so češnje cedile smolo, so temu
nedostatku pomagali z apnanjem zemlje. Končno bodi še orne-

283

njeno, da dela apno zemljo bolj rahlo in toplo. Vsled njega
postane tudi bolj rodna, redilne snovi se hitreje razkrajajo,
drevo dobiva več hrane, je torej tudi rodovitnejše. Seveda pa
zemlja tudi hitreje opeša, ako je ne gnojimo, kakor je primerno
rodovitnosti drevja.

80. Migljaji o gnojenju jablan in hrušek.

Jablana in hruška, najbližji sorodnici med pečkatim
sadjem, pa kako različni v svojih potrebah in zahtevah glede
podnebja, lege, zemlje in glede postrežbe — zlasti glede gnojenja!

Jablana, najbolj razširjeno sadno drevo v zmerno toplem
podnebju, raste in uspeva v nižavah in višavah, v zavetnih pa
tudi v mrzlejših legah, v najrazličnejših zemljah in je glede po¬
strežbe jako skromna. Najmanj ji ugajajo pretoplo, suho pod¬
nebje pa mokra tla. Sicer je hvaležna za vsakovrstno gnojenje,
vendar se najbolje počuti, ako ji gnojimo z mrzlimi gnojili, naj¬
manj ji pa ustrežemo z gnojnico in raznimi vročimi gnojili. Z
gnojnico in straniščnikom močno gnojene jablane rode pač debele
sadove, ki pa niso prav nič trpežni. Če ne gnijejo že na drevju,
pa pozneje v shrambi. Vrhutega so najlepši in najdebelejši
sadovi vedno gobasti in neokusni. Vse drugačne uspehe dose¬
žemo, ako gnojimo s svinjskim ali govejim gnojem, zlasti pritli¬
kavcem na zelenjadnih vrtovih. Tudi sama umetna gnojila ne
zadostujejo. Največ zaležejo, ako jih primešamo kompostu ali jih
uporabljamo poleg hlevskega gnoja. Tudi na apno ne smemo
pozabiti.

Visokodebelnim jablanam, rastočim po travnatem svetu, je
nekoliko teže pravilno gnojiti. Dobro rast in rodovitnost pri mlaj¬
šem drevju najbolje pospešujemo s tem, da vzdržujemo pod njim
okrog debla primemo obdelan kolobar v premeru 1-50 do 2 m.
Na jesen posipamo kolobar z živim apnom do 1 kg na drevo)
in s pepelom (do 2 kg na drevo) in ga globoko prekopljemo.
Pozno na jesen ali pozimi, ga pa pokrijemo do 15 cm na debelo
z dobrim, uležanim govejim ali svinjskim gnojem, ki ga na pom¬
lad odstranimo in zakopljemo v jarek ob robu kolobarja.

Visokodebelne starejše jablanove nasade uspešno gnojimo
na ta način, da apno in pepel raztrosimo jeseni enakomerno pod
drevjem najmanj tako daleč, kolikor segajo veje, in zemljišče
dobro prebranamo. Tik pred zimo potem raztrosimo pod drev-

284

jem hlevski gnoj in pozimi po snegu izpopolnimo gnojenje še s
Thomasovo žlindro in s kajnitom. Dušika dodamo z gnojnico, ki
jo razvozimo pozimi po sadovnjaku. To ne škodi, ker je navadno
ni preveč in ker jo uporabi iz večine trava. Poleti tudi lahko
gnojimo posameznim jablanam, zlasti pritlkiavoem, s tekočim
gnojem, ki si ga pripravimo sami na ta način, da v vodi raz¬
topimo kako fosfatno in kalijevo gnojilo, dušik pa izpustimo. Po
takem gnojilu dobimo lepo barvana, čvrsta in trpežna jabolka in
zdravo, neobčutljivo drevje.

Hruška je sadno drevo za toplo, celo vroče podnebje. Po¬
sebno zimske hruške potrebujejo jako veliko toplote v zraku in
v zemlji štiri do šest mesecev, da sad popolnoma dozori in da je
sladek in raztopen. Zato boljše zimske hruške pri nas ne uspe¬
vajo dobro ali pa le ob prav vročih letih; zaradi tega bi jih morali
saditi le v jako zavetne lege in kot špalirje ob južnih in jugo¬
zahodnih stenah. Prav tako zahteva hruška globoko, bolj lahko,
pa toplo zemljo. Glede gnojenja se tudi jako razlikuje od jablane.
Prijajo ji namreč vsa vroča, močna gnojila, kakršna so konjski,
kurji in golobji gnoj. Tudi za gnojnico je prav hvaležna, ako ji
je damo ob pravem času, t. j. poleti, ko se razvija sad in se tvori
cvetno popje za drugo leto, in pa le tedaj, ko je zemlja dovolj
vlažna, torej po dežju ali potem, ko smo jo dobro zalili.

Iz tega je razvidno, da navadno ni prida, ako sadimo ja¬
blane in hruške vse vprek ne glede na podnebne in talne raz¬
mere in tako vsem vprek enako gnojimo, ne da bi upoštevali
potrebe vsakega plemena posebe. Kjer sta lega in svet ugodna
za jablane, sta lahko jako neugodna za hruške in narobe. Gnojilo
in način gnojenja, ki sta ugodna za hruške, navadno nista pri¬
merna za jablane, in kar jablanam ugaja, ni vedno najboljše za
hruške. Vse to velja posebno za pritlično sadno drevje vseh oblik.
Takemu drevju moramo vsekakor dobro gnojiti, in ako raste
pleme tik plemena, je težko pravilno gnojiti.

Končno naj še omenimo, da je tudi glede občutljivosti za
zajedalce velik razloček med jablano in hruško. Vse organe
jablane od korenin do cvetja in ploda razjedajo brezštevilni
razni živalski in glivičasti škodljivci. Hruška ima razmeroma
veliko manj sovražnikov in je sploh neprimerno bolj zdrava nego
jablana.

VI. Kako obvarujemo
sadno drevje pred zajedalci.

81. Sadni zajedalci.

F. T.

Rastline, ki si jih je človek osvojil in presadil v obližje
svoje domačije, da mu dajo vsakdanjo hrano, da krmi z njimi
živino in da mu služijo v različne gospodarske namene, imajo
veliko več sovražnikov nego rastline, ki rastejo divje v prirodi.
Preti jim vedno nevarnost bodisi od narave same (od suše,
moče, toče, zmrzline itd.) ali pa od z a j e d a 1 c e v , žival¬
skih in rastlinskih.  Proti tem škodljivcem, ki kmeto¬
valcu lahko v kratkem času popolnoma uničijo ves njegov trud,
moramo biti vedno na straži.

Izmed vseh koristnih rastlin jima pa posebno sadno
drevje  menda največ z a j e d a 1 c e v, ki ne prizanašajo
niti koreninam niti deblu, vejam, listju, cvetju niti sadu. Ako
naj nam sadno drevje leto za letom daje obilo in pa le¬
pega, okusnega in za kupčijo sposobnega  sadja,
je naša dolžnost, da mu tudi v tem oziru priskočimo na pomoč.

Kdor pa hoče s uspehom pokončevati razne škodljivce,
mora najprvo dobro poznati nje same, pogoje za njih razvoj,
življenje in učinek njih pogubonosnega delovanja. Iz tega bo
šele spoznal, kako  in s čim  se najuspešneje borimo proti
njim.

Vsi sadni zajedalci, bodisi živalski  (zlasti žuželke) ali
rastlinski  (razne glivice), se posebno dobro počutijo v
sadovnjakih, ki so zasajeni pregosto na slabih, nero¬
dovitnih  tleh z neprihladnimi  sadnimi plemeni in
vrstami in vrhutega še zanemarjeni  v oskrbovanju. Se¬
veda napadajo tudi lahko dobro vzgojeno in oskrbovano
drevje primernih vrst in na dobrih tleh, a mu ne morejo
do živega.

286

Na dva načina lahko zadenemo v živo sadne zajedalce,
in sicer tako, da 1. preprečimo  z umnim ravnanjem njih
naselitev, razvoj in delovanje v sadovnjakih, 2. da jih, ako se
kljub temu pokažejo, napademo  naravnost s kakim pre¬
izkušenim orožjem. Imamo torej obrambna in pokonče-
v a 1 n a sredstva.

Pred vsem so velike važnosti obrambna sredstva, ker
največkrat le z njimi preprečimo neizmerno škodo in moremo
z uspehom potem rabiti tudi pokončevalna sredstva.

Obrambna sredstva, ki naj si jih vsak sadjar zapomni
prav dobro in jih vestno uporablja, so naslednja:

1. Primerno sadno pleme in vrsta,  ki se pri¬
lagodi podnebju, legi in zemlji. Le od primerne vrste se lahko
nadejamo, da se bo uspešno branila zajedalcev.

2. Primerno gnojenje.  Sovražnik napade vedno
najprej slabotno drevje, ki mu primanjkuje prave hrane, bodisi
zračne ali talne. Dajte drevju v zemlji potrebnih redilnih snovi,
dajte mu nad zemljo zraka in svetlobe! Premočno in nepravilno
gnojenje škoduje istotako kakor prepičlo.

3. Pravilna razdalja  sadnega drevja. Kjer sega
drevo v drevo, veja v vejo, tja ne prihajata niti zrak niti svet¬
loba, tam imajo zajedalci pogrnjeno mizo.

4. Suhe  in g n i 1 e v e j e je odrezati in jih sežgati. S tem
pokončamo ogromno množino ne samo živalske zalege, ampak
zatremo tudi škodljive glivice. Silno napačno je nakopičiti
suho odžagano vejevje na kupe in pustiti, da tam gnije. To so
prava gnezda sadnih zajedalcev.

5. Pravilno snaženje.  Pred vsem je treba skrbeti,
da so debla in debelejše veje gladki.  Raskava skorja, mah
in lišaji so najboljša skrivališča in prezimovališča nebroju
živalskih zajedalcev.

6. Pozimi in zgodaj spomladi je potrebiti z vej vse
suho in zvito listje,  kajti v vsakem suhem listu so ve¬
činoma zapredeni razni črvički in gosenice.

7. Večje rane  je treba na vsak način gladko ob¬
rezati ob robu in jih namazati s cepilno smolo
ali pa z drevesno malto  (zmes ilovice, goveje krvi in
goveje dlake). Odprte rane gnijo in provzročajo drevju votline.

8. Tla pod drevjem prekopati  je silno koristno,
ker na ta način spravimo razne škodljivce na površje, kjer

287

zmrznejo ali jih pa pojedo ptiči. Žal, da tega sredstva pri nas
splošno ne moremo uporabljati.

9. V trebežu,  t. j. v nezrelem, črvivem, gnilem sadju,
ki odpada z drevja, je vse polno škodljivih ličink  ali
pa glivic, ki uničujejo sadje. Trebež je sproti pobirati in porabiti
ali pa ga dati živalim. Ako ni prav za nobeno rabo, ga sežgemo.

10. Razne ptice pevke  so sadjarju največje prija¬
teljice ,ker se hranijo največ s škodljivimi mrčesi. Štejemo jih
zato med najuspešnejša obrambna sredstva, ki jih mora po¬
sebno sadjar  uvaževati bolj, nego se to godi dosedaj.
Skrbite pozimi pticam pevkam za hrano, spomladi za pripravna
vališča, pa bo sadnih zajedalcev veliko manj.

11. K obrambnim sredstvom prištevamo tudi nekatere
tekočine,  ki z njimi zavarujemo  zlasti liste, da jih ne
napadejo in uničijo glivice. 1— 2 %  raztopina modre galice in
apna je najbolj znana taka tekočina.

Sredstva za pokončevanje sadnih zaje¬
dalcev  delimo v:

a) sredstva za pokončevanje žuželk, b) za
pokončevanje glivic, lišajev in mahu.

Sredstva za pokončevanje žuželk so:

1. otresanje hroščev in gosenic  z drevja.

Zgodaj zjutraj, ko solnce nima še prave moči, ali ob me¬
glenih dneh otresamo debla z naglimi in močnimi sunki. Škod¬
ljiva golazen pada trumoma na razgrnjeno rjuho. Nabrane žu¬
želke stresemo v večjo posodo, jih polijemo z vrelo vodo in
vržemo potem kokošim v hrano. Nekateri rilčkarji so precej
trdoživi in jih voda ne umori. Zato je najbolje, da jih vržemo
na ogenj. 1

Napačno je otresati drevje čez dan ob vročem solncu.
Takrat so žuželke bolj živahne in navadno odlete, preden po¬
čepajo na tla.

2. Pasovi z goseničnim le pom.  Taki obroči
ob deblu zadržujejo golazen, ko leze s tal po njem in hoče priti
v vejevje. Ker jih lep celo‘“več ne izpusti, morajo tudi poginiti.

Gosenični lep lahko kupimo že napravljen, pripravimo
si ga pa tudi doma. Ako zmešamo v železnem loncu nad ognjem
700 g degta (lesne smole) in 500 g kolofonije tako, da nastane
redko tekoča tvarina, ki ji pridenemo še 500 g rjavega mila in
nazadnje 300 g ribje masti. Vso to zmes odmaknemo potem od

288

ognja in jo mešamo toliko časa, da se ohladi in se napravi
gosta tekočina. Naredimo pa ta lep lahko tudi takole: 2500 g
repnega olja in 500 g svinjske masti vkuhano do dveh tretjin,
dobro premešamo in med mešanjem pridenemo 500 g terpentina
in 500 g kolofonije.

Gosenični lep mora biti tak, da ga lahko s čopičem ma¬
žemo in da ostane vsaj 5 mesecev lepljiv.

Staremu drevju osnažimo raskavo skorjo do prsi visoko.
Nato opašemo deblo z močnim, nalašč v ta namen prirejenim
papirjem 10 do 15 cm na široko in ga privežemo z motvozom
zgoraj in spodaj tesno  k drevesu. Potem šele namažemo pa¬
pirnati pas z lepom. To opravimo najbolje s čopičem.

Ako je drevo pritrjeno ob kol, je treba tudi kolec nama¬
zati prav tako visoko okrog in okrog. Na pritlikavem drevju
napravimo obroč navadno na deblu tik pod vejamii.

Lepljive obroče je pripraviti pozno jeseni,  da so
porabni vsaj do meseca aprila.

3. p a s t i. V pasti lovimo vso golazen, ki išče zimski čas
varnega zavetja po drevju, in jo v pravem času spomladi po¬
končamo.

Pasti napravimo, ako ovijemo en meter od tal deblo z ma¬
hom, z lesno volno ali s senom 15 cm na široko. Čez ta ovoj
pritrdimo v zgornjem koncu z vrvico v olju namočen papir ali
pergament. Papir ali pergament mora biti odspodaj prost,
da lahko žuželke podenj* zlezejo. Dobro je za to poraben tudi
tako zvani valoviti karton. Pasti pritrdimo poleti in jih pustimo
do sredi marca na deblu, potem jih snamemo, previdno obe¬
remo in takoj sežgemo. Na ta način pokončamo ogromno mno¬
žino škodljivih zajedalcev.

Povsem napačno je, če pustimo pasti čez poletje na drevju.
S tem bi dali škodljivcem le ugodno priliko, da bi se laglje
razvijali.

4. lončene posode.

V sadnih drevesnicah postavimo med gredice v zemljo
lončene posode, ki pa morajo biti odznotraj poči-
njene.  V te posode, ki naj bodo 2 do 3 m druga od druge
oddaljene, lovimo škodljive bramorje in drugo golazen.

Posoda mora imeti prevrtano dno, da se voda, ki se v
njej nabira, lahko odteka .

289

Tu sem tudi lahko prištejemo steklene lovilnike, ki jih
obešamo po drevju, da vanje lovimo ose, sršene, razne vešče,
molje, muhe itd.

Za pokončevanje škodljivih zajedalcev rabimo poleg na¬
vedenih sredstev tudi razne tekočine in kemične izdelke, ki
so se po večletnih poizkusih izvrstno obnesli. Taka sredstva so:

1. petrol e jeva emulzija.  To sredstvo obstoji iz
1.50 kg mila, raztopljenega v par litrih vrele vode, in iz 1.50 kg
ali litra petroleja, ki ga previdno primešamo daleč od ognja.
Vso zmes dobro premešamo, da postane mleku podobna, in jo
vlijemo v 100 1 vode. Ne sme pa imeti na površju oljnatih lis;
to bi pokazalo, da smo slabo mešali.

Petrolejeva emulzija je uspešno pokončevalno sredstvo
za krvave uši. Ob času, ko se je listje na drevju začelo do-
dobrega razvijati, ušjo zalego dobro z njo premažemo. Listne
uši, male nerazvite gosenice in grizlice škropimo z njo spomladi
takoj, ko se pojavijo.

2. tekočina iz tobakovega izvlečka.  V 100 1
vode raztopimo 1 do 2 kg mila in primešajmo do 2 kg tobako¬
vega izvlečka. S to tekočino škropimo  zalege listnih uši
ali pa pomakajmo  ušive vrhove in veje v plitvo, s teko¬
čino napolnjeno posodo. Pomakati jje mogoče le pri nizkem
drevju ali v drevesnicah. To sredstvo smemo uporabljati samo
ob jutranjih ali večernih urah. Ob hudi vročini si lahko na¬
kopljemo glavobol. Manjšo 'množino tobakove tekočine nare¬
dimo tudii tako, da namakamo 1 do 2 zavitka navadnega tobaka
v litru vode in potem tekočino- precedimo, da odstranimo tobak
in pridenemo malo milnice.

3. kvasijeva tekočina.  1.50 kg kvasijevih trsak
(dobimo v drogerijah) skuhajmo v 10 1 vode in odstavimo za
24 ur. 2.50 kg mila raztopimo v 10 1 vrele vode. Na ta način do¬
bimo k v a s i j e v odcedek in milnico.  Za napravo kva-
sijeve tekočine izlijemo v 8 1 vode 1 1 kvasijevega odcedka in
1 1 milnice. Kvasijeva tekočina je izborno sredstvo za pokonče¬
vanje listnih uši. Rabi se kakor tobakov izvleček. Najbolje je,
ako z njo ušivo drevje škropimo z močno brizgalnico.

4. ž i v o apno,  dobro strto, rabimo proti golim goseni¬
cam. Razpršiti ga moramo v smeri vetra. Paziti je treba, da
nam ne zaide apneni prah v oči.

Praktični sadjar.

19

290

Sredstva za pokončevanje glivic, lišajev in mahu so:

1. Apneni belež.  To znano sredstvo si naredimo
tako, da v 10 1 vode raztopimo 2 kg živega ali ugašenega apna
in pridenemo tudi na 10 1 pol do 1 kg pepela. To večkrat dobro
premešajmo. Namesto pepela vzamemo lahko tudi nekoliko
živalske krvi. Tudi kravjak, saje itd. pridevajo beležu.

Jeseni, ko listje odpade, osnažimo debla najprej s str-
guljo, potem z žičnato ščetjo in jih namažimo potem z apneno
vodo. Z njo pokončamo mah in lišaj, pa tudi obenem pa za¬
denemo tudi zalego hroščev in drugih zajedalcev.

Zadnja leta apneni belež vedno bolj opuščajo, ker baje
nima zaželenega učinka. Namesto njega rabijo raje drevesni
karbolinej.

2. Proti kodri breskovega listja, pegavosti, sadnemu škr-
lupu in razni rji rabimo raztopino bakrene galice in
apna.  2 % zmes napravimo, ako namočimo in raztopimo čez
noč 2 kg bakrene galice v vrečici, ki visi v 50 1 vode, in 2 do
3 kg živega apna ugasimo tudi v 50 1 vode, potem zmešajmo
oboje v večji posodi tako, da vlijemo raztopino galice
v apneno raztopino.  S to tekočino škropimo drevje,
preden požene listje.  Takoj po cvetju škropimo pa le
z 1 %  raztopino. Istotako še tretjič in četrtič, ko so sadovi debeli
kakor lešnik, in 14 dni pozneje.

3. z žveplenim cvetom  prašimo drevje meseca
aprila ob solnčnatih dneh, ko se rosa dobro osuši. Sredstvo je
uspešno proti jabolčni plesni.

Za škropljenje z žveplenim apnom ne smemo rabiti na¬
vadnih škropilnic, ampak izdelane iz posebne kovine.

4. v zadnjem času veliko pišejo in hvalijo rabo k a r bo¬
li n e j a. Že večletne izkušnje kažejo, da je drevesni kar¬
bolinej  izvrstno, preizkušeno sredstvo zoper .razne živalske
in rastlinske zajedalce na sadnem drevju. Seveda ga je treba
rabiti pravilno in ob pravem času.  Prav posebno
ga priporočajo za zimsko škropljenje.

82 . Voluhar.

Menda ga ni škodljivca, ki bi prizadeval sadjarjem toliko
skrbi in toliko škode kakor voluhar. Marsikomu je že zagrenil
delo in mu vzel vse veselje do sadjarstva. Saj tudi ni čuda, če

291

pomislimo, da ni živali med sadnimi zajedalci, ki bi tako ro¬
parsko napadala sadno drevje in ga ugonabljala tako naglo in
tako v živo. Najhujše pa je to, da je voluhar potuhnjen, skrit
in prekanjen sovražnik, ki živi neprestano pod zemljo in ga
zato malokdo pozna in ki izvršuje svoje pogubljivoi opravilo
na najobčutljivejšem delu sadnega drevja — na koreninah.
Tisoči najlepšega sadnega drevja so vsako leto. njegova žrtev
in najbrže se je v poslednjih letih namnožil še bolj, kajti gla¬
sovi o njegovi škodi so dan na dan pogostejši in glasnejši.

Voluhar spada h glodalcem kakor zajec, podgana, miš itd.
Najlaže bi ga zamenjali s podgano, vendar se od nje lahko loči
po zalitem, valjastem truplu, debeli glavi, topem gobcu, majhnih,
deloma ali popolnoma v dlaki skritih uhljih in po krajšem, z
redko dlako poraščenem repu, ki je največ za dve tretjini telesa
dolg. Dva para, ostrih, dletastih glodačev štrlita iz gobčka in
nam na prvi pogled razodevata glodalca. Kočniki so brez
korenin.


Pod. 80. Past za voluharje.

Pri nas žive voluharji dveh plemen, ki ju navadno ločimo
z izrazoma veliki in mali voluhar. Veliki voluhar se še loči v
dve zelo sorodni vrsti: ob vodah, jarkih in močvirnatih krajih
prebiva vodni voluhar (arvicola amphibius), po bolj suhih
krajih pa za spoznanje manjši bratec, ki mu lahko pravimo na¬
vadni voluhar (arvicola terrestris). Vodni voluhar ima 18—20 cm
diolgo truplo in 7—110 cm dolg rep. Navadnoi je zgoraj črn, temno-
rjav, temnosiv, po trebuhu pa vedno svetlejše barve. Drugi je
vobce svetlejši, rjavkastorumen, rjav kot lisica ali rjavkastosiv
in ima krajši rep nego navadni voluhar. Mali voluhar
(arvicola agrestis) je pa samo 12 cm dolg in ima še krajši rep.
Kožuh je po hrbtu črnikast ali rjavosiv, spodaj pa svetlobel.
Uhlji mu mole iz dlake.

Veliki in mali voluhar živita skoroi enako hudobno življenje
in sta sadnemu drevju enako nevarna, zato ju pri nadaljnjem
popisu ne bomioi nič ločili, ampak govorili bomo splošno o vo¬
luharju.

19 *

292

Ta žival biva vedno pod zemljo in pride redkokdaj na
plan, zato jo malokdo pozna. Vendar je je povsod dosti, po
vrtovih in njivah, poi travnikih, vinogradih in gozdih, po hribih
in dolinah, v suhi in mokri zemlji. Pod zemljo ima svoj stan
in iz njega na vse -strani razpeljane rove ali luknje kakor krt,
le za spoznanje večji so ti prerivi nego krtovi. Nekateri rovi
so tako široki, da lahko otrok porine pest in roko vanje. Raz¬
peljani so navadno za ped globoko v zemlji, nekateri tudi
globlje, mnogo pa jih je tik pod površjem, da se vidi privzdig¬
njena zemlja ali ruševina. Tu pa tam izpeha tudi kupčke zemlje
na površje, da so videti kakor krtine. Toda krt dela velike kupe
ali krtine z drobno, zrahljano prstjo, voluhar pa majhne kupčke
in prst ni tako zrahljana.

Sploh živi voluhar s krtom v nekakem soglasju, ker več¬
krat uporablja njegove rove.

Živi največ od rastlinskih korenin. Korenje, krompir,
zelena, regratove korenine so mu prava slaščica. Pa to mu ne
zadostuje. Zlasti spomladi se loti jako rad sadnega drevja vseh
plemen. Vendar tudi tu dobrot loči jablano od hruške, pritlično
drevje od visokodebelnega. Najbolj s« mu všeč korenine pri¬
tličnih jabolčnih podlag.

Veliki voluhar navadno pogrize vse korenine tik pri rast¬
lini in jih požre. Mali voluhar pa ne odgrizuje korenin, ampak
jih samo ogloda in obeli tako popolnoma, kakor bi jih odrl.

Zanimivo je, da voluhar ne zameta živalske hrane. V
sužnosti se koljejo med seboj in žro drug drugega. Tudi vo¬
luharja, ki se je ujel v past, požrtoi lastni bratje.

V svojem podzemeljskem stanu dela voluhar shrambe,
kjer ima zalogo raznega koreninja. Te zaloge so včasih tako
velike, da tehtajo po več kilogramov. Zlasti obilo se preskrbi
za zimo, ko zaradi zmrzle zemlje ne more doi korenin. V bližini
svojih shramb, nekolikoi globlje, najrajši pod koreninami ka¬
kega drevesa, si napravi gnezdo, t. j. podzemeljsko votlino, ki
jo prav mehko nastelje s samio suho travico. Edino, kadar na¬
bira travo za gnezda, pride na površje. Od gnezda na vse strani
in včasih tudi navzdol, do metra globoko, ima napeljane rove,
kamor se skrije v nevarnosti.

Voluhar ne trpi družbe in živi le paroma v določenem
okrožju. Razmnožuje se jako močno, ker skoti samica tri do
štirikrat na leto po 2—9 mladičev.

293

V svojem kraljestvu pod zemljo 1  je jako živahen. Po več¬
krat na dan zapusti glavni stan in hiti na vse strani za živežem.
Izkušeni lovci trdijo, da ima glavni obed zjutraj od 3—4 in
popoldne od 5—6.

Značilno je, da voluhar zapeha rov,'ako smo ga odprli,
bodisi da mu ne prija vnanji zrak, bodisi iz drugih neznanih
vzrokov. Vendar si včasih pa še sam napravi luknje na po¬
vršje, kjer hodi gledat v svet.

Ujet se kar ne da potolažiti niti ukrotiti in poizkuša na
vse načine, da bi se oprostil. Pri tem kaže veliko premetenost.

Škoda, ki jo provzroča voluhar na sadnem drevju, je vedno
jako velika, kajti ni je rešitve drevesu, ki mu postriže ta zlo-

Pod. 81. Samostrelnica za voluharje.

dejec korenine ali jih olupi okrog in okrog visoko v deblo.
Mlado drevje izpodje tako, da se zvrne na stran ali pade na
tla, kakor bi bilo podžagano. Desetletno in še starejše sadno
drevo, ki mu postriže korenine, se da izlahka dvigniti iz zemlje.
Ako tu in tam zgreši kakoi večjo korenino, se drevo sicer ne
posuši takoj, ampak hira in naposled usahne.

Značilno je, da veliki voluhar korenine odgrizuje in žre,
mali voluhar jih pa samo ogloda do čistega. Ker se mali loti
najrajši že starejšega drevja, je njegova škoda seveda še večja.
Prigodilo se je že, da je uničil 30—40 let stare jablane.

Voluhar napada sadno drevje najhuje zgodaj spomladi, ko
mu zmanjka zimske zaloge in ko ga narava žene, da si obrusi
zobe glodače, ki so mu prerasli pozimi. V tem času ga tudi naj¬
laže zalotimo in mu pridemo do živega.

I

294

Kar »mo povedali, nas uči, da smo dolžni, piosebno sadjarji,
napovedati boj temu sovražniku. Le ako se nanj spravimo vsi,
ga bomo zatrli ali vsaj omejili njegovo pogubljivo delovanje.

Seveda, zatiranje ni lahko, ker imamo opraviti s skritim
sovražnikom, ki je poleg tega tudi jako oprezen in prekanjen.
Boj z njim je uspešen le tedaj, akoi ravnamo posebno razhorito',
dosledno in vztrajno. Najpreje je treba poznati žival in njeno
življenje, potem pa vsa tista sredstva, ki so uspešna in že pre¬
izkušena. Pridobiti si je pa treba za zatiranje tudi vaje. Zelo
napačno bi bilo, ako bi čakali, da se škodljivec razmnoži in nam
uniči že pol nasada. Precej, ko se pojavijioi prvi sledovi, ga je
treba vzeti na piko in vztrajati tako dolgo, da se ne pojavi
nič več.

Na dva načina je mogoče obvarovati sadno drevje volu¬
harjevih zob, in sicer: ako zabranimo, da sploh ne miore do
njega; da ga pokončujemo, kjerkoli se pokaže in kjerkoli ga
je mogoče doseči 1 .

Do drevja mu zabranimo, ako zavarujemo ves sadovnjak
ali pa zadržujemo škodljivca s primernimi sredstvi, da ne more
da korenin posameznih dreves.

Popolnoma zanesljivo obrambno sredstvo je žična mreža,
ki z njo obdamo korenine, ko sadimo drevje. Iz goste pocinkane
žične mreže, ki ima približno' poi 15 mm široke luknjice, na¬
redimo posodo v obliki kocke, široke in globoke tako, da se
v njej lahko razprostirajo korenine (torej okrog 40—70 cm).
Te koše potopimo v pripravljene drevesne jame tako, da gleda
zgornji rob iz zemlje in posadimo' vanje drevo. Za eno drevo
potrebujmo 1—2 m 2  mreže. To varnostno sredstvo je sicer
drago, a zato. popolnoma zanesljivo'. Posebno priporočamo ga za
dragoceno pritlično drevje, ki ga voluhar posebno rad izpodjeda.

Rastline, ki imajo hud duh in ki rastejo v bližini! debla
(čebula, česen itd.), utegnejo 1  za nekaj časa zadržati voluharja
od drevja, trajna pa nikakor ne. Semkaj spada tudi bezeg. Baje
je njegov duh voluharju tako zoprn, da se ne bliža drevesu,
kjer smo potaknili med korenine v obližju debla par bezgovih
palic.

Tu in tam zakopljejo okrog drevja ostro trnje, osat, čre¬
pinje. Seveda taka šara le nekaj časa zadržuje voluharja, poleg
tega pa steklo nikakor ni primerna primes zemlji.

295

Okrog in okrog prostora, ki ga hočemo obvarovati volu¬
harja, izkopljimo 40—50 cm globok jarek. Po dnu zakopajmo
pokonci nekaj globokih loncev in drenažnih cevi. Voluhar, ki
pride v jarek, teče po njem in pade v lonec ali cev, odkoder
ne more uiti. Ta način uporabljajmo le redkokdaj, ker je pre¬
drag in ne popolnoma zanesljiv.

Največje splošne vrednosti so pač razna pokončevalna
sredstva. Našteli in opisali bomo le najvažnejša in preizkušena.

Streljanje je jakoi uspešna za tistega, ki ima dovolj časa
za ta način. Znano je, da voluhar prostovoljno le redkokdaj
zapusti svoj stan, da bi prišel na vrh. Pač pa ga izvabimo na
površje lahka, če mu odpremo več njegovih rovov. Katerega
zakrije najprej, tisti je najbliže njegovega gnezda. Ako tak rov
še enkrat odprema in se postavimo s puško v rokah na prežo,
ne bomo čakali dolgo in voluhar se prikaže, a preden zapahne
rov, pogleda in povoha malo v svet. V tem trenutku ga je lahko
ustreliti. Najlaže mu pridemo na ta način do živega jeseni in
spomladi, ko je hladno vreme. Proti večeru od 5.—6. ure pride
neki najrajši na površje.

Voluhar se da tudi tako- izvabiti v našo bližino, da ga
lahko pobijemo. Kdor utegne in ima precej potrpljenja, ne bo
njegovo delo brez uspeha. Odkopljimo več rovov in opazujmo,
katerega voluhar najprej zamaši. Tistega še enkrat odprimo in
blizu konca v tekni mo skozi rov tako šibico. Na površju se pa
postavimo z ostro lopatoi v roki na prežo. Kmalu pride voluhar
izniova zapirat rov, in ko hoče pogledati ven, se zadene ob šibico
in s tem opozori lovca, kaj mu je storiti.

Brez dvoma gre voluhar tudi v past, samo da je ob pri¬
mernem času na pravem kraju in prav nastavljena; za to pa
je treba seveda veliko več vaje in izkušenj nego za streljanje.
Navadna past za krte je jako pripravna. Istotako priporočajo
preprosto cevasto past in pa globoke lonce, ki jih zakopljimo
na primernih krajih v zemljo-. Nastavljati moramo z vso na¬
tančnostjo in vpoštevati življenje in navade te živali. Voluhar
zapusti večkrat na dan svoj glavni stan in hodi delat škodo.
Na strani, odkoder prihaja, je treba nastaviti največ pasti. Ob
vetrovnem vremenu ga najlaže ujamemo, ob dežju in mrazu
pa najteže. S paličico ali z močno železno žico najdemo pri¬
praven rov, z lopato pa izkopljimo 20 do 30 cm široko in toliko
dolgo jamo. Na ta način odkrijemo rov na dve strani. Z dolgo

296

šibico poizkusimo, sega li rov dalje ali se v obližju končava.
Ako na nobeni strani ni konca, rov malo potrebimo, past na¬
stavimo na obe strani in odprtino zaslonimo' z ruševino. Kraj
zaznamujemo s kakim količem. Vade ni treba nobene, tudi sicer
ni treba posebnih priprav.

Izkušnje so pokazale, da voluharja lahko zastrupimo na
razne načine, vendar je to pokončevanje jako nevarno. Zastrup¬
ljeno vado lahko ppžno domače živali ali pa naravni sovražniki
voluharjevi. Posameznik prav lahko poizkusi ta način, zlasti
ako ima izkušnje in priliko, da se ni bati kake nezgode, splošno
ga pa ne kaže uporabljati.

Konec zime in v zgodnji spomladi je čas za zastrupljanje.
Pozneje, ko imajo voluharji dovolj hrane, se ne lotijo strupa.
Odtod toliko neuspehov pri zastrupljanju.

Strihnin, beli arzenik in fosfor so navadni strupi. Do¬
bimo jih le z dovoljenjem pristojnega okrajnega glavarstva in
veljajo zanje sploh za rabot strupov izdane določbe. Navadno
zastrupimo s temi strupi korenje, zeleno ali tudi pšenico,
oves itd.

Zastrupljeno vado položimo v rove in odprtine dobro po¬
krijemo z rušo ali s kamenjem. Čez nekaj dni poglejmo! Če
je vada izginila, je to znamenje, da je voluhar zastrupljen.
Mrtve živali navadno ne vidimo več.

Poleg vseh obrambnih in pobončevalnih sredstev pa ne
smemo pozabiti, da ima voluhar tudi naravne sovražnike, ki
jih mora posebno sadjar varovati in podpirati na vse strani.
Mednje spadajo zlasti podlasica, mišar, sove in tudi lisica.

Večkrat se čuje, da tudi mačka lovi voluharje in da jih
je baje tu in tam pregnala popolnoma. Razne izkušnje so pa
pokazale, da mačka le izjemoma ujame kakega voluharja na
domačem vrtu blizu hiše. Ako pa zahaja daleč na polje, v gozd,
je seveda gotovo, da pričaka med drugim tudi kakega volu¬
harja ali poljsko miš. Glavni plen soi ji pa razne ptice, zajci
in druga divjačina in taka mačka več škodi nego pa hasni.

83. Past za voluharje.

Past skobec je našim krtarjem že davno znana. Loči se
od navadnih takih pasti samo v tem, da je prebej večja in raz¬
meroma tudi močnejša in pa da nima polokroglih, ampak po-

297

dolžne, precej širje čeljusti. Namesto okroglega obročka ima
eliptično ploščico, s katero se past napne. To je v toliko važno,
ker ovira, da se voluhar ne more tako lahko izogniti ploščice in
pri strani izlesti iz pasti, ne da bi jo sprožil.

Vsako leto polove na stotine voluharjev po vrhniški okolici
in po ondotnjih hribih, kjer je posebno veliko tega škodljivca.
Povsod rabijo to past, z najboljšim uspehom. Fr. Razložnik z
Vrha polovi vsako leto silo voluharjev samo s to pastjo. Na¬
vadno ima s seboj vedno po kakih 150 takih pasti, ki jih nastavi
navadno vse. Neki posestnik pri Sv. Joštu nad Vrhniko je minolo
pomlad v kratkem času ujel na domačem vrtu na ta način
70 voluharjev in jih tako skoraj popolnoma iztrebil. Ondi se
dobe lovci, bi so pripravljeni proti primernemu plačilu pre¬
vzeti na kakem večjem posestvu pokončevanje voluharjev.

Kdor hoče doseči dobrih uspehov s to pastjo, si jih mora
naročiti večje število in nastaviti vedno po dve skupaj. Nalašč
za voluharje namenjene skobce izdeluje Štefan Jereb,
kovač v Podlipi,  pošta Vrhnika.

84. Pozor na zajca!

Mihael Levstik.

Najhujši sovražnik mlademu sadnemu drevju je zajčji zob.
V eni sami zimski noči napravi en sam zajec v mladih sadov¬
njakih škodo, ki znaša tisoče v današnji valuti. Prav izlahka
more grdoba obglodati do deset mladih drevesc. Recimo, da je
drevesce lepo rastlo že deset let, tedaj je lahko med brati vredno
po predvojni ceni vsaj 80 K. Deset dreves je 800 K ali v današnji
vrednosti dvajsetkrat toliko, torej 16.000 kron ali 4000 Din! To
so pač ogromne vsote, zato je treba, da se pripravimo vsako
jesen na odločen boj zoper tega silnega škodljivca.

Najbolje bi pač bilo, ko bi imeli naši narodni zastopniki
toliko srca za kmeta, da bi pripustili, da bi smeli to kmetijstvu,
posebno pa še sadjarstvu toliko kvarljivo divjad zatirati enako
kakor lisico, jazbeca in drugo tako nesnago. Toda iz prijateljskih
simpatij do lovcev ti gospodje žal ne bodo še tako hitro privolili
v to, da bi smeli dolgouho grdobo korenito iztrebiti, zato si
moramo pa sami pomagati, kakor vemo in znamo.

Na obrambo glede zajcev je treba misliti zgodaj jeseni, že
meseca oktobra. Če nastopi zgodnja zima in rano pade sneg,

298


so nasadi prav lahko poškodovani poprej, nego smo mislili na
obrambo.

Načinov, kako odganjamo zajca od mladega drevja, je več.
Največkrat ovežejo debelca s slamo, bodisi s koruzno bodisi z
žitno. Ta način je umesten pri majhnih nasadih. Če je pa,treba
okovariti mnogo dreves, je delo zamudno in drago. Ako ovoj

naredimo dobro, da je deblo dovolj na
debelo ovito s slamo, se drevo tudi
precej omehkuži, da pozneje rado ozebe,
ko ni več ovito. Ako pa ovijemo bolj
na tanko in morda tudi nekoliko po¬
vršno, pa zajec razrine ovoj in debla
vendarle obje.

Drugi zavarujejo drevesa z rav¬
nimi količi, ki jih okoli debla na gosto
zabijejo v zemljo. Ti količi ostanejo
navadno na mestu, dokler ne segnijejo.
Takšna obramba je tudi zamudna in
draga in mu tudi škoduje. Izvrstni so
pač tulci iz dovolj goste in pocinkane
žične mreže. To sredstvo je seveda si¬
gurno. Tulce v jeseni postavimo, spo¬
mladi pa zopet odvzamemo in shranimo.
Toda kdo bi si mislil na to sredstvo ob
tej strašni draginji?

Najbolj preprosto je, če debelca
namažemo s takšno tvarino, ki je zajcu
zoprna. Takih sredstev je več, samoj'da
niso vsa zanesljiva. Maža ne sme ško¬
dovati deblu, se ne sme prehitro od¬
luščiti ali izprati in mora biti v resnici
zajcu dovolj ogabna. Nekateri namažejo
debla z apnom. To ni ravno slabo, toda
apnena skorja rada prehitro razpoka in odpade, da zajec
drevesa vendarle obje. Tudi je videti, kakor da bi bila maža
iz samega apna za mlado skorjo prejedka. Drugi obdrgnejo
debelca s kožo od slanine. Toda če skorja ni dovolj mastna,
ne pomaga nič, po drugi strani pa škoduje taka maža skorji,
ker se luknjice zamaste. Neka zvita buča je iztuhtala poseben,
zares popolnoma uspešen način. Lepemu mlademu nasadu

Pod. 82. Trajno z remeljci
zavarovano deblo.

299

je mož temeljito namazal vsa debelca s katranom. No, zajec
se res ni lotil niti enega drevesa, ampak drugo leto se je
posušilo vse drevje od prvega do zadnjega! Gre torej za to, da
sestavimo mažo, ki ne bi škodovala deblu, se ne odluščila
prehitro in skorjo zajcu zanesljivo ogabila. Je taka maža in
ni je težko sestaviti, tudi ne stane nič, samo dobre volje je treba.

V posodi razmečkajmo dve motiki apnainparčistih
kravjakov  ter prilijmo krvi,  pomešane z žolčem.
Nazadnje primešajmo z vodo razmečkane ilovice  in
pest presejanega pepela. Vse to z motiko prav dobro zmešajmo.
Ako je krvi premalo, pridenemo gnojnice,  najbolje iz grez¬
nice. Maža naj bo podobna gostemu beležu, seveda toliko redka,
da jo moremo mazati s starim zidarskim čopičem. Vedro,
kateremu naredimo locenj iz žice ali vrvi, nosimo od drevesa do
drevesa in debla namažemo do krone prav temeljito s to brozgo.
Delo opravljajmo le ob lepem vremenu, da se maža lahko dovolj
prisuši, potem je dež ne izpere več pred pomladjo.

Ta maža se torej dobro prime, odžene zajca čisto gotovo,
zatre pa tudi mah, lišaje in mrčesjo zalego na skorji in je tudi,
ko jo spomladno deževje polagoma izpira, drevesu dobro gnojilo.
Drevesa zadobe svetlo, gladko skorjo in bujno rast. Nad trideset
let uporabljam to sredstvo in sem na ta način vedno srečno
odganjal zajca ter tudi premnogi drugi, ki so ravnali enako.

Ako bi slučajno nastopilo mokro vreme, preden se je
maža posušila, je treba seveda delo ponoviti. Zelo dobro učin¬
kujoča primes je žolč. Kjer ni mesarja blizu, nabodimo ob
vsaki kolini žolč na špiljo in jo vtaknimo za streho. Ako je
treba, lahko tak suh žolč v vodi razkuhamo in prilijemo brozgi.
Kdor enkrat uporabi to preizkušeno sredstvo, bo gotovo vsako
leto le na ta način odganjal nad vse škodljivega zajca od svojih
mladih nasadov.

85. Listne ušice (Aphididae).

Izmed vseh sadnih škodljivcev ima naš sadjar največkrat
priliko opazovati listne ušice in škodo, ki jo delajo na sadnem
drevju. Tem škodljivcem so zmerom za petami mravlje, ki ga že
od daleč ovajajo celo površnemu opazovalcu. Listne ušice ne
prizanašajo nobeni sadnii rastlini. Pečkasto in koščičasto sadno
drevje, grmičevje in tudi sorodne, divje rastoče rastline in vrt-


300

niče so včasih vse žive te škodljive golazni. Seveda ima vsako
sadno pleme svojo posebno listno ušico. Ločijo se med seboj
navadno že po barvi, pa tudi po velikosti in obliki.

Ne moremo sicer trditi, da bi ne bilo v sadjarstvu hujših
in nevarnejših škodljivcev, nego so listne ušice, vendar nam
tudi te jako občutno kvarijo zlasti mlado sadno drevje, ako jih ne
zatiramo pravočasno. Na tisoče in tisoče jih ždi nepremično
druga poleg druge na spodnji strani listov in na mladih vršičkih
in vsaka ima rilček zaboden v mehko kožo prav do kambija, od¬
koder neprestano srka prebavljeni rastlinski sok. Listi se vsled
tega zavijejo in ne morejo izpolnjevati več svoje naloge, rast pre¬
neha, poganjki se skrive in večkrat tudi posuše. Ušivo drevo je
poznati že od daleč po zavitem listju in zanikami rasti.

Mravlje so neprestani spremljevalci listnih ušic, ne da bi
prizadevale drevju, kako posebno škodo. Malo verjetno je tudi,
da bi mravlje prenašale ušice z veje na vejo ali celo z drevesa
na drevo. Le sladki sok, ki ga izločajo uši, privabi mravlje na
drevje, in ko preženemo uši, preidejo mravlje same od sebe.

Prve listne ušice brez kril se prikažejo že zgodaj spomladi,
takoj ko .se začne odpirati popje. Izležejo se iz jajčec, ki jih je
prav veliko na enoletnih poganjkih. Svetločrna jajčeca so zelo
drobna in podobna finemu smodniku. Ker imajo jako trdo kožo,
jih vsled tega ne uniči niti najhujša zima. Vse te ušice, ki se izle¬
žejo iz jajčec, so samice, ki se hitro zapored nekolikokrat leve,
potem pa začno kotiti žive mladiče, zopet samice, ki prav v krat¬
kem času dorastejo in kote kakor njih matere zopet žive mla¬
diče in zopet samice. To se ponavlja celo poletje, in sicer tako
hitro, da se ena sama samica razplodi lahko v milijone. Proti
koncu poletja, včasih pa tudi prej, se narode poleg navadnih
brezkrilih tudi krilate samice, ki skrbe, da se rod razširi od
drevesa na drevo in od kraja v kraj. Ko se te krilatice raz¬
krope na vse strani, izkote žive brezkrile samice in krilate
samce, t. j. spolne živali, ki so drugače ustvarjene nego njih
matere. Ko se sparijo, zleže samica jajčeca in jih prav na gosto
razpolepi po sadnih mladikah. Ker naj ta jajčeca ohranijo žival
čez zimo, jim pravimo zimska jajčeca. Drugo pomlad se začne
razvoj iznova, kakor smo ga popisali.

Na jablanah, hruškah, kutinah, češpljah živi zelena listna
ušica (aphis mali), na češnjah črna listna ušica (myzus cerasi),
na slivah in češpljah po belkasti prevleki očitna češpljeva listna

301

ušica (myzus pruni), na ribezu in kosmulji rumena listna ušica
(myzus ribizji), na brekvi zelenkasta breskova listna ušica (aphis
persicae) in na jerebiki, pa tudi na jablanah sicer bolj redka,
a zelo škodljiva rdečkasta listna ušica (aphis sorbi).

Listne uši škodujejo na ta način, da izsesavajo sadnim
rastlinam velike množine soka in jih s tem zavirajo v rasti in
razvoju. Pa tudi sladki odpadki, ki jih izpuščajo uši na vse
strani in ki včasih prevlečejo listje daleč na okoli (medena
rosa), so škodljivi, ker zamaše listne odprtine in pospešujejo
razvoj raznih glivic.

I Ušiv vršiček.

II Jalorodna samica.
III Krilata samica.

I

Pod. 83. Listna ušica.

m

Pod. 84. Ušiv jabolčni vršiček.

Uspešno zatiranje listnih ušic je vobČte jako težavno. Iz¬
vršiti se da le pri pritličnem in sploh mlajšem sadnem drevju,
kjer moremo izlahka do vsake vejice bodisi z roko ali s pri¬
memo škropilnico. Listne ušice zatiramo z mehaničnimi in s
kemičnimi sredstvi.

1. Mehanična sredstva. Jeseni, pozimi in spomladi imamo
priliko, da porežemo irr sežigamo mladike, ki so posute z jaj¬
čeci. Priporočajo tudi drevje mazati v zimskem času -s kako
primerno gosto imažo iz apna, ilovke, gline i. ;idr., ki mora
biti pa tako pripravljena, da ne odpade več mesecev. Pod tako
prevleko se jajčeca zaduše, popje pa ne trpi nič škode. Na ta
način na mladem drevju lahko popolnoma pokončamo vso za-

302

lego, da imamo potem na pomlad mir pred ušmi, ker s sosed¬
njih vrtov se ne zaneso pred poletjem in jesenjo. Tudi spom¬
ladi in poleti bi se dalo nekaj doseči z mehaničnim pokonča-
vanjem. Ko se pokažejo prve ušice, jih z roko lahko zmastimo,
kjerkoli jih moremo doseči. Pozneje, ko so se vsled nepaz¬
ljivosti močno razmnožile, je najbolje, da posamezne zelo gosto
zasedene vršičke porežemo in sežgemo. Pri ivanovem grozdjiču
potrgamo ušivo listje in sežgimo, ker drugače ne moremo ušem
do živega.

2.  Važnejše nego našteta mehanična sredstva je pa pokon-
čavanje s kemičnimi tvarinami, ki jih po rastlinah razpršimo
tako, da zadenemo z njimi vse uši, ali pa s čopičem pomažimo
ušivo mesto in tako zamorimo zajedalca. Vse tvarine, ki jih
rabimo v ta namen, so ali jedke (živo apno, pepel, milo) ali
pa naravnost strupene  (tobačni izvleček, kvasijev odcedek).

Najnavadnejša pokončevalna sredstva so:

1. Petrolejeva emulzija. 15 dkg 'mila raztopimo v litru
vrele vode; tej raztopini primešamo 15 dkg petroleja ter vse
skupaj prav močno premešajmo, da nastane mleku podobna
tekočina. Naposled zlijmo zmes v 10 litrov vode.

2. Tekočina iz tobačnega izvlečka. V 10 1 vode raztopimo
15 dkg mila in pridenimo 10—15 dkg tobačnega izvlečka.

3. Sredstva, ki jih razprašimo po rastlinah, so živo apno;
zdrobljeno v prah, tobačni prah in razni praški za žuželke.

4. Dendrin. Liter dendrina na 10 do 15 1 vode da izvrstno
tekočino, ki z njo škropimo drevje pozimi.

Iz mnogoletne izkušnje najbolj priporočamo! tekočino iz
tobačnega izvlečka za spomladno in poletno rabo, za zimsko
škropljenje pa dendrin. Ako ta sredstva pripravimo pravilno
in jih rabimo ob pravem času, je uspeh prav gotov.

Tekočine za pokončavanje uši rabimo na dva načina, in
sicer tako, da ušive veje in vse drevje škropimo ali pa posamezne
vejice pomakamo v tekočino. Samo ob sebi je umevno, da mo¬
ramo vsako uš, ki hočemo da pogine, s tekočino zmočiti. Ako
ušem tekočino samo kažemo, jim ne bo nič škodovala, in ako
čakamo s pokončavanjem tako dolgo, da se zajedalec razmnoži
na milijone, se ga bomo tudi teže iznebili nego prej, ko se je
šele pojavil.

Naraven sovražnik listnih uši je sedmopikčasta polonica,
katere ličinka živi zgolj ob njih.

303

Listnim ušem podobne so listne bolhe (psyllidae), ki se
pojavljajo tudi zgodaj spomladi in lahko tudi občutno oškodujejo
zlasti hruške in jablane. Najbolj znana sta jabolčni bolhač
(psylla pirisuga) in hruškov bolhač (psylla mali). Pokončujmo
jih prilično tako kakor listne uši.

86. Krvava ušica.

Krvava ušica (schizoneura lanigera) je tudi že pri nas zelo
razširjena in splošno znana. Med brezštevilnimi sadnimi zaje-
dalci je menda najhujša škodljivka. Živi skoro samo po jablanah.
Izjemoma so jo opazili tudi na hruškah, na kutini in na belem
trnu. Kakor več drugih tako je tudi ta mrčes zanesen iz Amerike
Razširil se je najprej po Angleškem in Francoskem in šele v
drugi polovici minulega stoletja se je pokazal po Nemčiji in po
naših krajih. Opazili so, da mu posebno ugajajo tople pokrajine,
kjer je precej vlažno podnebje. Prav rad se širi po dolinah za
večjimi rekami.

Krvava  ušica ji pravimo zato, ker se pocedi iz nje rdeč,
krvi podoben sok, ako jo zdrobimo. Živalca je pokrita z belo,
volni podobno tvarino, sestavljeno iz samih belih, iz neke vo¬
ščene snovi obstoječih niti. Ta voščena prevlaka je za žuželko
posebno velike važnosti, ker jo varuje mokrote in sovražnikov.
Najbolj vztrajno deževje ji ne škoduje in nikdar ne opazimo, da
bi ptice pevke pobirale krvave uši, daši so jim vedno na raz¬
polago. Ako pomočimo voščeno prevleko s špiritom, bencinom,
žveplenim ogljikom itd., se takoj raztopi in tekočine, ki pridejo
sedaj živali lahko do živega, jo tudi mahoma umore. Voščena
prevleka je največ kriva, da je zatiranje te škodljivke tako težko
in zamudno.

Krvave ušioe se pokažejo navadno meseca maja. Tedaj
opazimo tiste bele, rahle volnene kosmiče, ki včasih kar vise od
ušic. Škodljivka ždi nepremično, navadno v kupčkih ali v vrstah
po zelenih, nežnih mladikah, posebno rada pa zajeda razne rane,
ki se ravno celijo. Tudi na koreninah je pogostokrat, posebno
pri pritličnem sadnem drevju.

Ako pogledamo v tako naselbino malo bolj natančno,
vidimo v njej tri različno velike in raznobarvne uši. Največje
so dorasle, druge pa še nedorasle samice, vse brez kril. Vsaka
čepi mimo na mestu in ima rilček, ki je podoben pretanki šče-

%

304


lini in se premika po posebnem žlebiču. Zaboden je v nežno
kožo. Umevno je, da srka izpod kože že prebavljene sokove
in s tem naravnost odteza posameznim rastlinskim delom po¬
trebno hrano. Poleg tega pa pri izsesavanju najbrže izloča in
poceja v rane neki poseben strupen sok, vsled katerega nasta¬
jajo tisti gomoljasti obrunki in brazgotine po vseh delih drevesa,
ki so se ga lotile krvave ušice. Ker imajo jako nežen sesalni
organ (sesalno ščetino), izsesavajo samo istoletne mladike in
pa rane, ki se ravno celijo. Dozorele in docela zdrave kože ne
morejo predreti.

Šesteronoge, brezkrilne samice imajo čudno lastnost, da
rode, ko so dorasle, brez oploditve žive mladiče, zopet samice
z istimi lastnostmi. Vsaka samica izleže na ta način 30 do 50
mladih samic, ki rastejo hitro, se večkrat leve in, ko so dorasle,
zopet na isti način skrbe za razmnoževanje. To se vrši celo po¬
letje v kakih desetih rodovih. Ako vzamemo, da se v enem
poletju razmnože do desetega rodu, si lahko izračunimo, na
kakšno množino naraste rod, ki izhaja iz ene same prvotne ma¬
tere, ki je prezimila ter meseca maja porodila prvih 30 mladic.
Že v petem rodu jih je do milijona.

Proti koncu poletja pa se nenadoma pokažejo med brez-
krilnimi samicami uši, ki imajo po štiri velika krila. To so tudi
samice, ki naj razširijo pleme z drevesa na drevo in iz kraja
daleč naokrog. Tudi te samice so zmožne roditi brez oplodbe
žive mladiče. Nekega solnčnega dne se vzdignejo v zrak, tu jih
zajamejo zračni valovi in jih razneso križem sveta, včasih prav
daleč. Ako taka samica naposled obvisi na kaki jablani, kmalu
izleže samo 3—6 mladičev, ki so pa veliko manjši in popolnoma
drugačni nego navadne uši. To so spolne živali, ki jim je skrbeti,
da se pleme ohrani čez zimo. Samci so majhni, zelenkasti, sa¬
mice pa nekoliko večje in rumene. Te živali nimajo nobenega
za prehrano potrebnega organa, zato ne uživajo nič hrane, pač
pa izleže samica potem, ko se spari, eno samb takoimenovano
zimsko jajčece in kmalu nato pogine s samcem vred. Jajce je
odeto s tako trdo kožo, da mu ne škoduje najhujša zima. Spo¬
mladi se izleže iz njega navadna, brezkrilna samica, ki začne
roditi sebi enake samice — in igra se prične zopet iznova.

Drugi raziskovalci pa trdijo, da se že jeseni izleže iz jaj¬
čeca ličinka, ki prezimi in se spomladi, ko se večkrat prelevi,
preobrazi v popolno mater prihodnjih rodov.

305

Krvava ušica pa ne prezimi samo v obliki zimskega jajčeca
ali ličinke, ampak tudi brezkrilne samice se zaležejo v pozni
jeseni pod razpokano kožo in tam speč počakajo prihodnje pa-
mladi. Ko nastopi novo življenje, se prebude in nadaljujejo svoje
pogubno delo.

Škodo, ki jo provzroča krvava uš, smo že omenili, je pa
tudi dovolj znana. Dokler je napadena le tu pa tam kaka vejica,
ali posamezna rana, škoda ni ravno velika. Ali vsled tega ne
smemo držati rok križem, ker škodljivka se razmnožuje silno
hitro, in pozneje, ko se naseli po vsem drevesu, je škoda vedno
večja in zatiranje vedno težavnejše. Od krvavih ušic več let za¬
pored napadane jablane zaostajajo popolnoma v rasti. Že oddaleč
jih spoznamo po nabreklih mladikah in vejah, na katerih se
posebno rade naselijo ušice vsako leto iznova in to tako dolgo,
da drevo popolnoma opeša in se naposled posuši.

Kakor pri vseh zajedalcih tako se moramo tudi tu s skup¬
nim, pravočasnim in preizkušenim postopanjem sovražniku po¬
staviti v bran in, ako se je kljub temu pokazal, ga preganjati
do skrajnosti. Ubranimo se škodljivki, ako skrbimo za gladka
in zdrava debla in veje, da uš nima skrivališč, ako vsakojake,
velike in majhne rane vedno pravočasno zamažemo in jo tako
odvrnemo. Tudi močno gnojenje krepi drevje, da se laže ubrani
zajedalki ali pa vsaj brez občutne škode prenaša okvaro. Pritli¬
kavcem napada uš prav rada poganjke iz divjaka in se včasih
razpase prav do koreninja. Izkušeni sadjarji take poganjke
pravočasno odstranjujejo že iz tega razloga.

Po večletnem in zanesljivem opazovanju se je izpričalo, da
napada krvava ušica nekatere jabolčne vrste veliko raje, druge
pa redkeje ali pa skoraj nikoli. Saj je že našim sadjarjem znano,
da je, če se krvava ušica le pokaže, gotovo na zlati parmeni.
Rada obiskuje tudi: rumeni belfler, šampanjsko, oranžno, kasel-
sko, karmelitsko, landsberško, muškatno reneto in druge. Zelo
se pa ogiblje ananasove, kanadske, baumanove renete, šarla-
movčka, grafenštajnskega jabolka, zelenega in rdečega štetinca,
kraljevega kratkopecelja, londonskega pepinga itd.

Kadar dbbimo drevje ali cepiče iz tujih krajev, ga vselej
skrbno preglejmo, da ne zatrosimo uši na ta način.

Zatiramo krvavo ušico najlaže in najuspešneje jeseni in po¬
zimi, in sicer edino na ta način, da živalce mečkamo z mehanič¬
nimi sredstvi in jih močimo s takimi tekočinami, ki raztope vol-

Praktični sadjar.

20

306

neno prevleko in jih obenem umore. Vsaj pri nizkem drevju
moramo to delo vršiti neposredno na vsakem napadenem mestu
in na vsaki naselbini posebe, najbolje z dobrim čopičem. Po¬
vršno škropljenje s še tako primemo tekočino ne bi imelo po-
voljnega uspeha, dasi moramo pri visokodebelnem drevju upo¬
rabljati ta način.

Stalno leto za letom napadena drevesa posekajmo in se¬
žgimo! Tako napol uničeno drevje zdraviti je vedno nehva¬
ležno delo.

V naslednjem so našteta sredstva, ki so preizkušena in
povsod v rabi ter samo take tekočine, katere so poceni  in
jih lahko pripravimo doma, oziroma potrebne snovi lahko ku¬
pimo po vseh večjih krajih tudi na deželi.

1. Petrolejeva emulzija bi bilo najcenejše in najprepro¬
stejše sredstvo za. temeljito pokončevanje krvave ušice. Pol kile
mazavega mila raztopimo v enem litru vrele vode. Tej raztopini
primešajmo pol kile petroleja. Vso zmes prav dobro mešajmo
tako dolgo, da se na površju ne pokaže nobena oljnata lisa.
V  litra te mešanice na 4 litre vode zadostuje popolnoma.

2. Karbolinej je izvrstno sredstvo. Rabijo ga v ta namen
že več let po raznih zavodih in obširnih sadovnjakih. Seveda
moramo z drevesnim karbolinejem (dendrinom) pravilno rav¬
nati, drugače tudi lahko oškodujemo drevje. 15—20 odstotna
raztopina (n. pr. na 4—5 litrov vode 1 liter dendrina) bo zado¬
stovalo. Za deblo in debelejše veje pa lahko vzamemo 30 od¬
stotno raztopino (na dobre 3 litre vode 1 liter dendrina).

3. Staro in uspešno sredstvo je tudi močan lug. Rabimo ga
prav tako kakor druge tekočine.

V zadnjih 20 letih so iznašli brezštevilno raznih tekočin za
pokončevanje krvave ušice, a nobena ni boljša nego naštete tri,
vse so pa veliko dražje. Ozirali smo se tu na našega preprostega
sadjarja, ki se bo s pridom lotil pokončevanja krvave ušice le
tedaj, ako bo imel cenena sredstva, ki so takoj pri rokah, ko jih
je treba.

Strokvnjaki in večjli posestniki bodo že znali poiskati še
drugih pripomočkov, ako jim ti ne bodo zadostovali.

Poudarjati moramo naposled, da uspeh zatiranja ni toliko
odvisen od sredstva, ki ga uporabljamo, kakor od načina in
večje ali manjše vestnosti in pazljivosti pri delu.

307

\

Vse manjše drevje moramo pregledati večkrat na leto,
posebno takrat, ko je brez listja, in s čopičem, ki ga pomakamo
v tekočino, v živo namazati napadena mesta. Ker so naselbine
navadno na spodnji strani veje, je treba posebno bistrega očesa,
da ničesar ne zgreši.

Visokodebelno drevje in sploh obširne nasade pa v ta
namen škropimo. Pri tem delu je treba pa še večje natančnosti
in vztrajnosti, ker moramo vedno pomniti, da pogine samo tista
ušica, katero s tekočino zmočimo. Tiste pa, ki ostanejo nedotak¬
njene, se razmnožujejo dalje in prav v kratkem nadomeste
izgubo.

Krvavo ušico škropimo uspešno samo v pozni jeseni in po¬
zimi, ko drevje nima listja. Pri tem načinu moramo tudi veliko
bolj nego pri mazanju paziti na kakovost tekočine, ker z raz¬
pršeno tekočino zadenemo tudi najnežnejše drevesne dele, mla¬
dike in brstje.

Končno moramo pa odločno poudarjati, da bomo zatirali
krvavo ušico le tedaj z uspehom, ako bo pokončevanje splošno
in po zakonu prisiljeno.

87. Kaparji (Coccidae).

Poleg krvave uši in raznih listnih uši nahajamo na sad¬
nem drevju še neko žuželko, ki tudi izsesava sok in povzroča
s tem precejšnjo škodo. Ker so dorasle žuželke pokrite z ne¬
kako ščitu podobno kapico, jih imenujejo kaparje.  Ne mo¬
remo sicer trditi, da bi bil ta škodljivec vobče tako nevaren
kakor zgoraj imenovana dva, vendar pa lahko precej oškoduje
sadno drevje, zlasti, ker se jako razmnožuje, ako ga nič ne
zatiramo.

Kaparji so neke vrste uši, ki napadajo vse naše sadno
drevje in grmičje, pa tudi vinsko trto in nekatere druge rastline.
Najčešče jih opazujemo na breskvah, marelicah, hruškah, in
sicer po navadi na slabo rastočem, zanemarjenem drevju. Bivajo
na gladkih vejicah, vejah in deblu v obliki okroglih ali podol-
gastih, rjavih, 2 do 3 milimetre velikih kapic ald lusk, ki se
trdno drže kože in na videz ne kažejo nič življenja. Včasih so
veje tako na gosto pokrite s kaparji, da ni videti prav nič kože
in se nam zdi vsa vejica nekako mozoljasta.

2C*

308

Ako jeseni ali na zimo s kako iglo ali noževo konico
previdno privzdignemo tako kapico, zapazimo pod njo majhno
živalco, ki ždi nepremično na koži. Obenem se navadno usuje
izpod kapice tudi jako drobno, rdečaksto zrnje. To so kapar¬
jeva jajčeca, ki čakajo za nadaljnji razvoj ugodnega letnega
časa v varnem zavetju pod kapico.

Poglejmo živalco s povečevalnim steklom malo bolj na¬
tančno! Razen napihnjenega trupla in čudne glavice ne opazimo
nobenega drugega za vsako žuželko značilnega dela telesa.
Zaman iščemo nog ali tipalnic. Pač pa bi ob zadostni povečavi
videli dolga, silno tanka, ščetinasta sesala, ki se neprestano
zabadajo skozi kožo v kambij. Kamor se je žival prisesala,
tam ostane vse življenje.

Jajčeca. prezimijo z odmrlo materjo vred pod kapico in
se tam na pomlad tudi izležejo iz njih silo majhne, popolnoma
razvite ličinke. Te se pozneje razlezejo po drevju. Ko se dovolj
razvijejo, si poiščejo samice primerno mesto, kjer se ustavijo
in prisesajo na kožo. Zlasti samice se potem ne ganejo več
z mesta, ker se jim noge in tipalnice nekako izgube. Pač pa
izločijo iz sebe neko tvarino, iz katere narede čez sebe kapico,
ki varuje najprej žival samo, potem njena jajčeca in mladi zarod.
To so pravi kaparji (diaspinae).

Pri drugi vrsti kaparjev (lecaniinae) se pa hrbtni ščit
tako močno razvije, da živalco pokriva kakor kapica in je v
zavetje tudi jajoecam. Pri tej vrsti se kapica ne da odluščiti
sama od kože, ampak z njo vred privzdignemo tudi žival.

Kaparji samci so zelo redki in imajo dorasli popolnoma
razvite tri pare nog, en par kril in tipalnice.

Kaparji se razširjajo po drevju in z drevesa na drevo le
na ta način, da se, ko se izležejo iz jajčec, kot ličinke razlezejo
na vse strani po rastlini. Iz kraja v kraj jih zanašajo samo ljudje
na drevju in cepičih.

Razmnožujejo se z enim samim zarodom na leto. Daši
izleže vsaka samica navadno po več sto jajčec, se kljub temu
redkokdaj razmnože tako hitro in toliko kakor krvava uš in
listne uši. Kjer se pa vendarle jako razplode in na gosto' po¬
krijejo vejevje, izločajo tu in tam tudi sladek sok (medeno roso)
kakor listne uši.

309

Pri nas najbolj znani kaparji so:

1. breskvin kapar (lecanium persicae, lecanium corni),
ki napada najrajši breskve, marelice in slive. Je pa tudi na
ribezu in kosmulji;

2. hruškov kapar (lecanium pyri) je tu in tam tudii na
jablanah. Samica izleže pod svojini ščitom po več sto jajčec.
Izpočetka žive ličinke na spodnji strani listov, pozneje se šele
razkrope in prisesajo na kožo po vejah in deblu;

3. vejičasti kapar (lepidosaphes ulmi L., mytilaspis con-
chaeformis) izsesava navadno jablane, hruške, kutine in beli
trn. Včasih se tako razmnoži, da popolnoma pokriva deblo in
vejevje in s tem prizadeva veliko škodo;

4. rumeni in rdčei ostrigasti kapar ali košeniljka (aspi-
diotus ostreiformis in Epidiaspis betulae) z majhnimi, komaj
2 mm dolgimi kapicami. Živi na jablanah, hruškah, češpljah
in breskvah. Ako ga zanemarimo, zelo oškoduje kožo, ki jo
vsled brezštevilnih ubodov mine prožnost, da se ne more raz¬
tezati in vsled tega vsa razpoka.

Kaparje zatiramo vobče lahko v dveh dobah, in sicer ob
času, ko drevje počiva, t. j. pozno jeseni, ko odpade listje, po¬
zimi in zgodaj spomladi, preden drevje odžene, ali pa pozneje
spomladi in zgodaj poleti, ko je drevje že zeleno. V zimski dobi
imamo ponajveč opravka z doraslimi žuželkami, ki so v varnem
zavetju pod kapicami, in z njihovi jajčeci. V poletni dobi se nam
je boriti pa bolj z nežnimi ličinkami, ki so tako majhne, da
jih niti ne opazimo, in ki so razkropljene jpo drevju, iščoč
mesta, kamor bi se prisesale. Vselej' jim moremo izdatno do
živega le s škropljenjem in mazanjem s primernimi tekočinami,
včasih tudi z mehaničnimi sredstvi.

Najlaže, pa tudi najuspešneje jih pokončavamo v zimskem
času, ko je drevje brez listja. V tem oziru pomnimo tole:

1. Vejice, ki so nagosto pokrite s kaparji, odrežimo in
sežgimo, ne samo odrežimo, pa razmečimo po tleh!

2. Debelejše veje in deblo najprej skrbno in dodobra od-
drgnimo in osnažimo z jeklenimi ščetmi, potem pa v živo na¬
mažimo ali poškropimo.

3. Drevesne dele, ki jih ne moremo odrezati niti odrgniti
s ščetjo, samo namažimo ali še bolje poškropimo. Tekočine, s
katerimi mažimo ali škropimo, so :

310

a) dendrin (drevesni karbolinej) v 10% raztopini (na 1 kg
dendrina 9 litrov vode) za škropljenje, v 20%—30% raztopini
(na 2 kg dendrina 8, na 3 kg 7 litrov vode) pa za mazanje de¬
belejših vej s starejšo skorjo. Najboljši čas za škropljenje in
mazanje z dendrinom je konec zime (februar, marec). Pri škrop¬
ljenju s tem sredstvom je treba paziti, da uporabljamo samo
pravi, v vodi raztopljeni dendrin. Dalje moramo vpoštevati, da
je drevje ob zidu bolj občutljivo nego na planem, koščičasto,
zlasti breskve, tudi bolj nego pečkasto.

b) Petrolejeva emulzija po amerikanskem receptu se je
tudi jako dobro obnesla. Pripravi se takole: 1 / 3  kg mazavega
mila raztopimo v 4 litrih vrele vode. Ko to mešanico odstavimo,
ji prilijmo 7V 2  litra petroleja. Nato jo v primerni posodi v ka¬
kem velikem loncu ali kotlu z brezovo metlico čvrsto preme-
šavajmo tako dolgo, da nastane kakor smetana bela tvarina,
brez oljnatih lis na površju. To opravimo v kakih 5 do 10 mi¬
nutah. Tako pripravljeno tekočino spravimo v neprodušno za¬
prte posode, kjer se ohrani neizpremenjena več mesecev. Pred
uporabo moramo priliti na vsak liter te tekočine 8 do 10 litrov
vode, in sicer najprej 3 do 4 litre vrele vode, in dobro zmešajmo,
potem pa še 5 do 6 litrov mrzle. Ako bi se pokazale na površju
oljnate lise, ni pravilno prirejena mešanica. Petrolejevo emul¬
zijo najuspešneje uporabljamo tudi konec zime (februarja in
marca);

c) žvepleno apno. Tudi to sredstvo lahko priredimo doma.
Vendar je priprava dosti bolj nerodna nego pri petrolejevi
emulziji. Zato je boljše, ako sredstvo kupimo že pripravljeno
za takojšnjo uporabo. Žvepleno apno, kakršno je v prometu, mo¬
ramo za škropljenje razredčiti z deževnico ali sploh z mekho
vodo. Na liter čiste tekočine vzemimo 2 do 3 litre vode. Upo¬
rabljajmo konec jeseni, ko odpade listje ali pa spomladi, preden
začne drevje odganjati. Žvepleno apno moramo hraniti v ne¬
produšno zaprtih, polnih posodah, ali pa zalito z oljem. Ako ima
zrak pristop do njega, se prav kmalu pokvari.

Škropiti, oziroma mazati moramo drevje ob lepem, su¬
hem vremenu, da se razpršena tekočina hitro posuši in vsled
tega dalje drži. Gledati moramo pri tem delu, da zmočimo vse
dele enakomerno, ker le tako zadenemo vse škodljivce.

311

88. Jabolčni zavijač.

Jabolčni zavijač (tortrix pomonella) je tisti znani škod¬
ljivec, ki provzroča, da so jabolka črviva, in ki s tem neznansko
oškoduje sadni pridelek, posebno pri nekaterih jabolčnih vrstah
in v nekaterih za njegov razvoj ugodnih letih.

Jabolčni zavijač je majhen metuljček, ki meri z razpetimi
krili do 2 cm. Enolikšna je njegova gosenica, ki jo vsakdo lahko
vidi, ako prereže posili zrelo črvivo jabolko. Buba njegova
je pa več nego za polovico krajša. Metuljček se prikaže v juniju.
Ko se spari, prično samice takoj zalegati jajčeca na nezrele plo¬
dove. Vsaka samica zleže 25 do 30 jajčec in tako pokonča
ravno toliko sadov. Jajčeca najraje položi v muho ali pa pri
peclju. V nekaj dneh se izležejo iz njih majhne gosenice, ki se
takoj začno zavrtavati v plod, prodro do peščišča in ga razjedajo.
Gosenica se izda največkrat s tem, ker peha svoje odpatke skozi
luknjico na dan. Navrtani plodovi začno zaostajati, zore posili
in odpadejo veliko prezgodaj. Čez nekaj tednov doraste gosenica
in se spusti po pajčevinasti nitki na tla ali pa pade s sadom
vred z drevesa in se na tleh razvija dalje. Ko je godna, zleze
na bližnje drevo, po deblu navzgor, pod kako razpoko v lubju
in se tam zabubi.

Nekako v avgustu je preobrazba končana in iz bube zleti
zopet metuljček, ki gre seveda nemudoma na svoje delo. Sa¬
mica namreč poišče zopet zdrave plodove na jablanah in jih prav
tako obdaruje kakor njena mati pred dvema mesecema. To je
drugi rod, ki naredi še večjo škodo nego prvi, ker ga je veliko
več in ker uničuje plodove, ki so že skoro popolnoma razviti.

Gosenice drugega rodu navadno niso še dorasle, ko sadje
dozori in ga spravimo v shrambo. Zato v shrambah nadaljujejo
svoje življenje, in ko so godne, zlezejo iz plodov in si poiščejo
v kaki razpoki na steni ali stropu kotiček za prezimovanje.
Šele meseca maja se tam zabubijo, meseca junija pa zapuste
kot metuljčki svoja skrivališča. Kolikor jih pa doraste že na
drevju, preden spravimo" sadje, tiste prezimujejo na deblih v
razpokah pod lubjem.

Malokateri škodljivec se da pokončati tako uspešno kakor
ravno jabolčni zavijač, ker prezimuje po večini na takih krajih,
kjer mu precej lahko pridemo do živega. Da omejimo kolikor
mogoče že prvi rod, je nujno potrebno, da na pomlad natančno

312

preiščemo vse sadne shrambe, ker tam najdemo največ bub
in jih tudi lahko uničimo. Bube po drevju pokončajo iz večine
ptice pevke, posebno pa sinice, brglezi in žolne. Ako poleg tega
skrbimo, da ima drevje gladka debla, ne bomo imeli na njem
veliko zavijačev.

A to ni še zadosti. Zavijač je metulj, in ako si ga zatrl
na domačem vrtu, ti pa prileti otd soseda. Za to služijo prav
dobro posebne vrste steklenice. Obesimo jih po drevju in za
vado nalijemo vanje nekoliko piva, ki mu pridenemo malce
sladkorja. Dobra vada je tudi voda, oslajena z malinovcem. V
take priprave polovimo jako veliko zavijačev.

Dalje je dolžnost vsakega skrbnega sadjarja, da vsak dan
pobere vse črvivo sadje po tleh. Tako sadje pokrmimo živini,
pozneje pa, ko je bolj razvito, ga lahko na razne načine upo¬
rabimo pri gospodarstvu.

Kljub vsemu temu bo pa vendar še nekaj gosenic hitelo
po deblu, da bi se skrile v razpokah. Tudi te lahko polovimo
s primernimi pastmi. Pest lesne volne, mahu, slame ali kaj
podobnega, primeren kos močnega, z oljem napojenega papirja
in pa košček vrvice, pa je past hitro gotova. Meter od tal,
okrog in okrog debla (10 do 15 cm na široko) lesne volne,
povrh papir, ki ga čez sredo prevežemo z vrvico! Pasti na¬
pravljamo takoj, ko zapazimo, da je začelo odpadati črvivo
sadje. V prvi polovici julija jih poberemo, pregledamo in iz¬
praznimo, potem pa zopet na novo priredimo, da polovimo še
gosenice drugega rodu.

Žal, da je največ sadjarjev, ki vidijo sicer črvivo sadje in
trpe škodo, ki jo leto za letom povzroča zavijač, a se ne zme¬
nijo dalje za škodljivca. Zato bo zavijačev in črvivega sadja
vedno dovolj, dokler se pokončevanje škodljivcev ne bo vršilo
splošno in ob pravem času.

89. Mali zimski pedic.

Mali zimski pedic je nočni metuljček. Samec je popol¬
noma razvit, kakor metulji sploh, samica pa ima namesto kril
le štiri kratke izrastke (kmasta krilca) lin vsled tega ne more
letati. Zato ima pa tri pare prav krepkih nog, da lahko izvrstno
teka.

313

Ta metuljček se prikaže pozno jeseni, oktobra in no¬
vembra, navadno potem, ko nastopijo prvi jesenski mrazovi. V
toplejših krajih in ugodnih zimah ga je videti včasih celo de¬
cembra in januarja. Podnevi ždi na drevju v razpokah in po
vejah, kjer ga prav težko zapazimo. Šele o mraku oživi, in tedaj
letajo samci po zraku, samice pa takoj, ko zapuste bubo, tečejo
po zemlji do prvega sadnega drevesa in od ondot plezajo po
deblu navzgor. Ko se na deblu oplode, samci kmalu potem po¬
ginejo, samice pa nemudoma hite dalje v vrh, kjer odlože med
popje kakih 250 jajčec v kupčkih po 20 do 40 skupaj. Najljubše
so jim češnje in jablane, v sili pa tudi drugega sadnega drevja
ne zametajo.

Vso zimo ostanejo jajčeca med popjem, in ker so zaodeta
z močno kožo, jim ne pride do živega najhujši mraz. Na pomlad,
ko začne popje brsteti in zeleneti, izležejo iz jajčec goseničice,

Pod. 85.

Od malega zimskega
pedica objedena češnjeva
vejica.

ki so dorasle 2j4 do 3 cm dolge. Tudi gosenice se zelo raz¬
likujejo od drugih svojih sorodnic. Vse druge gosenice imajo
navadno po šestnajst nog in lezejo tako, da se truplo pomika na
podlagi, ne da bi se kaj privzdignilo. Pedic ima pa samo pet
parov nog, in sicer tri pare spredaj, dva para pa na zadnjem
delu života. Najprej se pomika na ta način, da se najprej trdno
drži s sprednjimi nogami in zadnje noge prestavi tik za prve.
Vsled tega se truplo skrivi navzgor. Sedaj prestavi prve noge
dalje, da se truplo zravna, za njim potegne zopet zadnje noge
itd.; pravimo, da meri pedi, odtod ime pedic, mera itd. (latinsko:
geometra).

Takoj ko gosenica izleze iz jajčeca, zaprede mlado perjiče
razvijajočega se popja in ga objeda, in sicer ne na robu, ampak
perjiča se loti na ploskvi in ga preluknjal. Ko gosenice doraščajo,
razjedajo listje popolnoma, da ostanejo sami peclji. Tudi cvetje
jim gre v slast. Kjer se zelo razplode, objedo drevje prav do

314

golega in s tem ne uničijo samo vsega pridelka, ampak ne¬
znansko oškodujejo tudi drevje. Ko se med tem gosenice večkrat
leve, dorastejo in se naposled spuste po pajčevinasti niti na tla
pod drevo. Tu se zarinejo plitvo v zemljo in se zabubijo. Celo
poletje, do pozne jeseni ostane buba v zemlji in šele od oktobra
do decembra prodere iz nje na dan metuljček, kakor je bilo
povedano spočetka.

Predvsem praktičen sadjar ne sme pozabiti, da živi škod¬
ljivec čez poletje plitvo v zemljii pod drevjem v obliki bube
(mešička), in da šele proti koncu oktobra pride na dan v
obliki krilastih samcev in nekrilatih samic, ki lezejo po deblu
v vrh sadnega drevja, in zaležejo med pop je jajčeca, iz katerih
se na pomlad izvale gosenice — pedici.

Pod. 86. Mali zimski pedic. Levo zgoraj samec, v sredi krnastokrila samica,
spodaj buba, na veji gosenici.

Mnogoletne in obširne izkušnje so pokazale, da se je moči
pedica ubraniti najlaže in najgotoveje v pozni jesenii, ko prileze
iz zemlje metuljček, in sicer na ta način, da polovimo samice,
ko lezejo (ker ne morejo leteti), po deblu v vrh sadnega drevja.
Lovimo jih pa na papirnatih pasovih, ki jih privežemo na debla
in namažemo s kakim lepljivim mazilom, na katerem se nežne
živalce primejo in kmalu poginejo. Te pasove imenujemo zato
lepljive pasove. Priredimo jih takole:

Kak poldirugi meter od tal prav na gladko osnažimo ra¬
skavo skorjo na deblu kakih 20 cm na široko. Ato ima globoke
razpoke, jih zamažemo z ilovico, da samica pod pasom ne zleze
v vrh drevesa. Nato opašemo deblo z močnim, 10 do 15 cm
širokim papirjem, ki se v ta namen kupi nalašč pripravljen, ali

315

pa se vzame zato sploh kak debel, močan papir (n. pr. od slad¬
korja). Pas privežemo zgoraj in spodaj prav tesno k deblu z
vrvico ali še bolje z žico. Naposled ga namažemo okrog in okrog
kake tri prste na široko s primernim lepivom, ki ima to lastnost,
da ostane več mesecev lepljivo. Mažemo s kako leseno lopatico.
Dva milimetra debela prevlaka zadostuje popolnoma. Pri tem
delu moramo zelo paziti, da ne pustimo kakega prehoda pod ali
nad pasom, po katerem bi pedičeva samica lahko prišla nepoško¬
dovana v vejevje drevesa.

Najbolj znano je ameriško lepivo »Tree Sticky«, ki ostane
jako dolgo lepljivo in se je v kratkem času razširilo po vsej Ev¬
ropi. — Ob današnjih razmerah seveda ne moremo računati
na ameriški izdelek, ker je tako drag, da bi ga
nihče ne kupil. Ne preostaja dtrugega nego, da
ga poizkusimo narediti sami, po navodilu na
strani 284. Sčasoma se bo pa morda našlo tudi
v Jugoslaviji kako podjetje, ki bi poleg drugih
talcih sredstev proizvajalo tudi g os eni čn o
lepilo.  — V drugi polovici oktobra je pravi
čas, da priredimo pasove. Pozneje jih je treba
pa večkrat pregledati. Ako je lep pokrit z žu¬
želkami, ki so se nalovile na njem, ali prašen,

' ali pa celo presušen, ne velja seveda nič in ga
je treba prenoviti. To se doseže, ako s primerno
ščetjo ali čopičem' pas nanovo prevlečemo s
svežim lepivom. Dobro, preizkušeno lepivo pa
ohrani svojo prvotno lepljivost noter do spom¬
ladi. V tem oziru se je do sedaj najbolje obneslo lepivo od tvrdke
Propfl v Ustju na Češkem.

Pasove odstranjujemo zgodaj spomladi in je najbolje, da
jih sežgemo. Zelo priporočljivo pa je, da jih pustimo do maja
na drevju in jih pred spomladjo vsekakor še enkrat prenovimo
(premažemo). Ako bi se na spomlad na kakem drevesu pokazali
pedici, jih lahko spravim« z drevja z močnim tresenjem. Potem
zlezejo nazaj in obtiče na pasu.

Lep se ne sme mazati naravnost na deblo brez papirnate
podlage. V  lepivu so tvarine, ki lahko zamore lubad in drevo
na ta način jako oškodujejo. Zlasti velja to za mlado sadno
drevje z nežno kožo.

Pod. 87.

Lepljiv pas, na
katerem se love
samice  malega
zimskega pedica.

316

Kjer ima, drevo kol, moramo seveda tudi na kolu narediti
lepljiv pas. Tu pač lahko lepivo namažemo naravnost na kol.
Ako imamo ves materijal v dobrem stanu in pripravljen (papir
in žico narezano), lahko opašemo nai dan do 50 dreves.

Stroški za srednje debelo drevo bi znašali z delom vred
največ 25 kron.

Uspeh pokončavanja pedlca ni zavisen od skupnega delo¬
vanja vsega prebivalstva. Kdor polovi samice, ko lezejo na
drevje, bo imel mir pred pedici. Na sosednjem vrtu, kjer mo¬
rebiti niso opasali drevja z lepljivimi pasovi, bo pa škodljivec
vse uničil.

90. Ose in sršeni.

Fr. Rus.

Gotovo je še marsikateremu prijatelju sadjarstva neznano,
kako veliko škodo delajo sršeni in ose vsako leto na sadju.
Komaj so hruške kot lešniki debele, se že oglašajo nadležne
žuželke ter objedajo mlade sadove. Nekatere oglodajo popol¬
noma, da se posuše, nekaterim se pa sicer zaceli rana, toda
sad, ki je skremžen in ima deloma trdo, hrapavo kožo, je brez
vrednosti. Koliko škodujejo marelicam, ve vsak, ki goji to drevje.
Ose posebno rade obiskujejo špalirje ob stenah ob deževnem
vremenu, najbrže zato, ker so pod streho na varnem. Tak dan
jih v kratkem času lahko mnogo polovimo v mrežo, s kakršno
love dečki metulje. Še hitreje jih pokončamo, ako najdemo njih
gnezdo, to pa ni vselej mogoče.

Pred nekaj leti so mi sršeni pojedli skoraj vse grafen-
štajnce. Škode pa dolgo nisem opazil, ker so jabolka visela na
videz zdrava na vejah, šele ko sem začel zaradi obilega šte¬
vila sršenov natanko opazovati drevesa, sem našel vzrok. Skoro
vsak lepši sad je imel luknjo. Od nekaterih jabolk je visela
samo še koža na vejici, meso pa so škodljivci docela požrli.
V nekaterih sadovih sem našel kar po tri sršene, ki so stružili
sočno in sladko meso. Iskal sem in iskal njih gnezdo, a zaman.
Ko nekoč pripovedujem o tem svoji sosedi, mi začne tožiti, da
ima v vili pod streho velikansko sršenovo gnezdo, ki strahovito
smrdi. Z ognjem jih na takem kraju ni bilo mogoče pokončati,
drugače pa jim tudi ni bilo lahko priti do živega. Šele pozimi

317

sem šel z dolgim krušnim nožem nanje in sem odrezal celo
gnezdo. Sedaj je med učili v šoli. V premeru meri 45 cm, na
okrog 1 m 20 cm. Pred več leti sem imel sršene sam v hiši.
Vedel pa nisem prej zanje, da se je pokazala na stropu neka
rjava lisa. Ko sem prišel pod streho, sem našel v njej ravno
nad tem mestom velikansko sršenovo gnezdo. Skozi luknjo na
spodnjem koncu gnezda so neprenehoma kapali odpadki. Nad
stropom pa je stala velika kaluža smrdljive nesnage. Zvečer
sem vzel debelo vrečo, previdno objel sršenovo gnezdo in ga
odtrgal, nato hitro zgoraj zavezal in vse skupaj potopil v sod
za vodo.

Umljivo je, da tolikšna žival, če se razmnoži, pokonča
dosti lepega sadja. Zato jo moramo skrbno zatirati, kjerkoli jo
naletimo.

91. Rak na sadnem drevju.

Rak na sadnem drevju je navadno vsaka rana, ki se gladko
ne celi, ampak se bolj ali manj globoko zajeda v les in širi na
strani ali pa povzroča brazgotine, bule in obrunke najrazlič¬
nejših oblik. Take rane nastajajo iz raznih vzrokov, n. pr. vsled
pozebe, mehanične poškodbe, vsled kake žuželke in vsled neke
glivice, ki jo učenjaki imenujejo »necria ditissima«. Najnavad-
nejši in najbolj razširjen je rak, ki ga provzroča ta glivica, zato
se imenuje te vrste rak tudi pravi rak. Najpogosteje se kaže ta
bolezen na jablanah. Bolj redko jo opazujemo na hruškah in še
manjkrat je opaziti raka na koščičastem sadnem drevju. Napada
pa tudi razno gozdno drevje, seveda veliko manj nego sadno.

Za nas najzanimivejši je rak na jablanah.

Jablanov rak se pojavlja v dveh oblikah, ki ju vsakdo
prav lahko razločuje. Rak na jablani je namreč odprt ali zaprt.
Odprti rak, ki se začne navadno okrog kake vejice ali v pazdu¬
hah med vejami, se pojavlja v obliki večje ali manjše odprte
rane, ki jo obdajajo okrog in okrog raztrgani robovi. Ako opa¬
zujemo rano bolj natanko, vidimo, da obstoje ti robovi iz plasti,
ki so nekako sredotočno razvrščene okrog nje. Zaprti rak se kaže
v  obliki nabreklin, ki so debele kakor oreh in celo kakor otroška
glava. Ako tako nabreklino prežagamo, najdemo sredi nje vedno
neko razpoko, ki je napolnjena z razno trhlenino. Okrog raz¬
poke so nekako pravilno nakopičene posamezne lesne plasti.

318

Po tej sestavi lahko ločimo rakove obrunke od drugih izrastkov,
ki so nastali iz drugih vzrokov. Seveda pa so med odprtim in
zaprtim rakom razne prehodne oblike, to celo na istem dre¬
vesu in na isti veji.

Rak napada staro in mlado drevje, krepke in šibke veje.
Opazovali so ga celo na enoletnih poganjkih, ki so se vsled tega
popolnoma posušili. Na jablanah sta obe vrsti raka, na hruškah
se pojavlja navadno samo odprti rak. Na koščičastem sadju so
pa rakove rane vedno tudi smolikave in niso tako značilne, da
bi se dale vedno izlahka razločevati od drugih podobnih bolezni.

Da si moremo razlagati, kako rak nastane, kako se začne,
moramo vsaj v glavnih potezah poznati življenje glivice, ki ga
provzroča. Poglejmo v ta namen najprej rano odprtega raka. Na
takih ranah opazimo poleti, posebno kadar je dalje časa mokro
vreme, kakor igelne glavice debele, bele, drobnim kosmičkom
iz bate podobne mozoljčke, ki pokrivajo včasih na gosto vso.
rano. Pozimi in na pomlad pa nastanejo na ranah kakor zelo
majhne igelne glavice debele, rdeče bradavičioe, ki zrastejo
zelo na gosto po razpokah na rani. Ti poletni in zimski zarodki
rode predrobno seme — tros, ki ga veter raznaša na vse strani.
Ako pade tros v kako slučajno razpoklino ali na kakršnokoli
rano v koži sadnega drevesa in je drevo dovzetno za bolezen
vsled raznih notranjih in vnanjih vplivov, tros skali in požene
jako nežno nitko-koreninico, ki prodira v lub in se tam raz¬
raste prav tako kakor rastlinske korenine v zemlji. Kamorkoli
seže to podgobje, koža odmrje, upade in se posuši. To je prvi
pojav raka na zunaj, podoben bolezni, ki jo imenujemo »pereči
ogenj«. Ker pa te poškodbe niso velike v začetku, jih navadno
ne opazimo. Drevo izkuša rano zaceliti in vsled tega dela Ob
robu rane obroč, ki naj bi jo zalil. Toda preden se rana zaceli,
prodre podgobje zopet v nežne dele tega obroča in ga, rekel
bi, zastrupi, da se tudi posuši. Umevno je, da drevo poizkuša
nanovo zaliti rano, ki je sedaj že večja, a ko se dela ob robu
rane nova koža, jo zopet umori razvijajoče se podgobje. Zato
se rana nikakor ne celi, nego je vedno večja. Ako je bila
prvotna rana, ki jo je povzročila glivica, razmeroma velika, rast
drevesa pa ne dovolj živahna, ostane rana odprta in se tudi
neprestano širi — opravka imamo z odprtim rakom. Ako pa so
prve kali provzročile majhno rano, ki jo je drevo skoro popol¬
noma zalilo, se razvija bolezen bolj na znotraj, in tedaj govo-

319

rimo o zaprtem raku. Na mladih vejicah je prvotna rana precej
tako velika, da oklene vejico okrog in okrog, jo umori in je
vsako zdravljenje nemogoče. To je vzrok, ako se drevju začno
sušiti vrhovi.

Ako si na popisani način predstavljamo nastanek pravega
raka, bomo tudi lahko razumeli, kako nastajajo razne oblike od¬
prtega in zaprtega raka, ter nam tudi ne bo težko ločiti te bo¬

lezni od drugih podobnih poškodb na sadnem drevju. Pomniti
pa moramo, da se v rakove rane radi naselijo razni živalski
škodljivci, ki imajo tu primerna skrivališča in hrano. Ravno
tako pa moramo tudi vedeti, da se rakova glivica prav rada
naseli v rane, ki so jih prvotno provzročile žuželke ali so na¬
stale na drug način. Take rane dobe pozneje popolnoma značaj
pravega raka. Tu naj še omenimo, da niso vse sadne vrste
enako dovzetne za raka.

Pod. 88. Rak na sadnem drevju.
A Rakova rana v pričetku.

B Zastarela rakova rana.

Pod. 89. Rak na sadnem drevju.
A^Odprti rak.

B Zaprti rak.

320

Dognano in že neštetokrat preizkušeno je, da so posebno
podvržene raku n. pr. zlata parmena, beli kalvil, pisani kardinal,
šampanjska reneta, kanadska reneta, rdeči štetinec; zelo od¬
porni pa so Železnikar, knežak, karpentin, škrlatasti kuzinot,
grafenštajnc, boikovo jabolko i. dr.

Proti raku se moramo boriti na dva načina, im sicer tako,
da sadno drevje varujemo proti njemu in dai ga zdravimo, kjer
se je kljub temu pokazal. Najuspešnejše se ga ubranimo, ako
sadimo take vrste, ki niso občutljive zanj; dalje, da ne sadimo,
zlasti jabolk v prevlažno ali celo močvirno zemljo, ker je
znano, da ravno v takih tleh dela rak največ škode. Ravno tako
se moramo varovati zaduhlih, senčnih in vlažnih leg in pre¬
močnega, enostranskega gnojenja z dušičnatimi gnojili, zlasti
z gnojnico. Vse to pomaga, da je drevje bolj dovzetno za raka.
Vrhutega se je pokazalo, da pomanjkanje apna v zemlji zelo
neugodno vpliva na zdravje sadnega drevja. Gnojenje z apnom,
tosforovo kislino in kalijem dela pa čvrst, zdrav les, ki se ga
težko prime rak ali kaka druga bolezen. Snaženje sadnega
drevja, posebno gojenje debla in debelejših vej in mazanje s
prime rnim i sredstvi (dendrin) tudi lahko prištevamo k obramb¬
nim sredstvom. Končno seveda ne smemo trpeti v sadovnjakih
rakovih dreves, od katerih bi se razširjala bolezen lahko na
drugo zdravo drevje.

Rakovo drevje zdravimo vedno tako, da izkušajmo najprej
zaslediti pravi vzrok bolezni in ga odpraviti, kolikor je to sploh
mogoče. Močvirno zemljo n. pr. osušimo-, pri gnojenju se ogi¬
bajmo dušičnatih gnojil, pač pa dajmo zemlji obilo apna, kalija
in tudi fosforove kisline. Šele potem, ko smo na ta način od¬
pravili notranje vzroke bolezni, se lotimo posameznih rakovih
ran. V ta namen izrežimo ali celo izdolbimo odprte rane prav
do zdrave kože in lesa. Takoj nato pa jih namažimo s premo¬
govo smolo, z degtom, ki ga pa moramo prej segreti, da se da
s čopičem mazati. Za to zdravljenje sta najbolj prikladni zima
in zgodnja pomlad, preden začne drevje odganjati.

V novejšem času so dosegli prav izvrstne uspehe tudi z
drevesnim karbolinejem ali z dendrinom. V ta namen rabimo pri
starejšem drevju in debelejših vejah in deblih 40— 50 %  (pol
vode, pol dendrina), pri mlajšem drevju in tanjših vejah 30—40 %

321

raztopino (nekake 2 / 3  vode in 1 I 3  dendrina). Tudi zdravljenje
z dendrinom izvršujmo v času, ko drevje počiva.

Močno rakovega drevja ne kaže zdraviti. Najbolje je, ako
ga posekamo in sežgemo.

92. Sadni škrlup ali fuzikladij.

R. Zdolšek.

Velika množina hrušek in jablan rodi pri nas sadje, ki je
bolj ali manj krastavo. Ako so kraste majhne, škoduje to le
bolj lepoti sadja, a v kupčiji je tako blago najmanj za polovico
manj vredno. Škoda je torej očividna. Če je pa poletje vlažno,
postanejo kraste precej velike, posebno pri hruškah. Ne le, da
tak sad razpoka, je tudi meso pod krastami trdo in neokusno.
Zelo krastavo sadje ostane tudi drobnejše. Tak sad se da pora¬
biti edinole za napravo sadjevca in še ta je navadno slabejši
nego od zdravega sadja.

Če se pokažejo te kraste spomladi, ko drevje komaj od-
cvete, se mnogokrat nerazviti sad celo posuši in odpade. Te
bolezni pa ne opazujemo samo na plodovih, temveč tudi na
listju in celo na zelenih mladikah. Tukaj se pokažejo rjave pege,
ki se vedno bolj širijo in slednjič se združijo posamezne pege
v obširne lise. Večje pege so včasih bolj svetlo obrobljene. Pe¬
gasto listje se seveda posuši ali sploh skremži in sčasoma tudi
odpade. Radi tega imenujemo te vrste bolezni tudi »listno su-
šico«. Ker pa za razvoj drevesa in sadja ravno listje prebavlja
in pripravlja hrano, opazujemo lahko, da se razvija na drevju,
ki mu je listje bolno, le slabotno mladje in zanikaren, manj
okusen sad. Ako listje prezgodaj odpade, ne dozori niti sad niti
les. Slabo dozoreli les, oziroma popje na njem uniči potem rada
zima. Tudi na mladikah se pojavlja bolezen v podobi krast in
razpokane škrlupaste skorje.

Kaj pa provzroča to bolehanje listja ter krastavost sadja
in mladja, kaj provzroča »listno sušico« ali sadni škrlup?

Temu zlu je vzrok neka gliva, ki pa ne prehaja od jablan
na hruške, oziroma tudi ne obratno. Prirodoslovci jo imenujejo
fusicladium dendriticum  na jablanah in f u s i -
cladiumpirinum  pri hruškah. Glavni del glive, njeno pod-
gobje, živi v listu, ne na površju, kot n. pr. pri jabolčni plesni,
pri sadju pa pod kožo. Sčasoma izsesa to podgobje napadeni del

Praktični sadjar.

21

322

lista popolnoma, zaradi tega se list tudi posuši. Podgobje se
kmalu tako okrepi, da rodi trose, ki imajo pri glivah isti pomen
kot pri drugih rastlinah seme. Izredno majhne trose zanese
veter po drevesu in tudi po vsem sadovnjaku.

Ako razmoči te trose le drobna vodna kapljica, skalijo
in razvijejo zopet podgobje, ki se širi naprej in množi. Tako
se širi in razmnožuje gliva celo leto in škoda, ki jo provzroči
po naših sadovnjakih, je Od leta do leta občutnejša.

Na jesen se narede v podgobju neke trosne pušice (pe-
rithecie), ki so zelo trdne in jih tudi najhujša zima ne uniči,
nežnejše podgobje in tudi nežni letni trosi pa kmalu poginejo.
Te pušice so sicer dosti večje nego trosi, kljub temu so pa tako
drobne, da jih gre najmanj 10 na 1 mm 2 . Ko postane spomladi
gorkejše vreme in prično popi brsteti, se v spomladanski vlagi
te pušice razmočijo in počijo. Tako pridejo iz pušic na svetlo
mešički, ki jih vlaga napne, tako da počijo ti, in iz njih sfrče
trosi, ki jih raznese sapa po drevju, kjer razvijajo na listju in
zelenih mladikah podgobje in se prične s tem zopetno poletno
razmnoževanje te zajedalke.

Trosne. pušice so povsod tam, kjer se je bila naselila
prejšnje leto gliva, torej na suhem listju, na bolnih, že olesenelih
mladikah in celo na krastavem sadju v sadnih shrambah, pa
tudi na gnilih in na drevju obviselih izsušenih sadovih.

Iz popisa o razvoju te bolezni razvidimo, da se spomladi
okužijo edinole tisti deli, ki so bili napadeni prejšnje leto. Treba
je torej vsa ta prezimovališča odstraniti, preden je še prišel čas,
da se lahko okuži novo listje. Na vsak način moramo listje na¬
padenega drevja do čistega pograbiti in sežgati. Ako mogoče,
porežimo in uničimo tudi krastave mladike.

Prav izvrstno in po dosedanjih izkušnjah tudi najboljše
sredstvo zoper to bolezen je modra galica. Ako namreč napadeno
listje pod drevjem skrbno poberemo in odstranimo, ostanejo
vendar še na drevesu na mladikah trosne pušice, ki nam spo¬
mladi lahko zopet zasejejo glive. Omenil sem že, da se morajo
razmočiti te pušice ter tudi mešičke, v katerih so trosi, drugače ne
dozore ne ti, še manj pa trosi. Zato je po gorki in vlažni pomladi
največ bolnih listov in sadja. Ako je pa v vodi, ki razmoči te
pušice in mešičke, le trohica modre galice raztopljene, se po-
suše mešički in seveda v njih tudi trosi. Če torej poškropimo
z modro galico drevo spomladi, preden prično te pušice zoreti,


323

tako da mora vsaka kapljica vode, ki bi padla na okužene mla¬
dike, raztopiti tudi nekoliko modre galice, ni mogoče, da bi se
ti spomiadni trosi na drevju razvili. To spomladno škropljenje
z modro galico, preden se še prično napenjati popi, je torej v
obrambo proti luzikladiju največje važnosti.

S tem pa seveda ni še storjeno vse. Ako smo škropili pre¬
zgodaj, nam. lahko opere dež mladike tako, da ni več na njih
potrebne modre galice takrat, ko bi bilo potrebno. Tudi je morda
katera mladika slabo ali sploh nepoškropljena. Na mladikah,
katere smo preveč poškropili z modrogalično raztopino, odteče
ta tekočina takoj v debelih kapljah na tla, ne da bi je ostalo
kaj na poganjku. Razen tega pa nam prinaša veter še vedno
dovolj teh trosov od naših sosedov, ki niso škropili svoja drevja.
Zaradi tega poškropimo s prav redko raztopino modre galice
mlado listje, preden se je še odprl cvet. Vsekakor je treba
listje škropiti zopet takoj potem, ko je drevje odcvetlo. Ako je
z ozirom na sadeže pod drevjem mogoče, škropimo še enkrat,
ko je sadje debelo približno kakor lešniki.

Listje škropimo v ta namen, da zastrupi modra galica
vsako kapljico vode, tudi roso, v kateri bi lahko kalili trosi. V
to svrho mora biti seveda vsak list tako poškropljen z raztopino
modre galice, da se nahaja kapljica pri kapljici. Toda le drobne
kapljice ostanejo na listju, debelejše se združijo in zdrsnejo na
tla, kjer pa modre galice ne potrebujemo.

Pravilno škropljenje se pa da izvršiti le z dobrimi, finimi
razpršilniki in škropilnicami, ki imajo dovolj močen pritisk. Za
nizko ceno takih .škropilnic seveda ne djobimo. Priporočam
torej vsem, ki si jih hočejo omisliti, da si nabavijo zares dobro,
čeprav dlrago.

Priprava modre galice za škropljenje je precej nerodna
in je treba pri tem delu največje natančnosti. Samo modra galica
bi zažgala listje in sploh najnežnejše dele drevja. V njej je
namreč tudi žveplena kislina, hudičevo olje, ki je zelo jedka. Da
zmanjšamo samo škodljivost te kisline, je treba galici primešati
apna, ki ji vzame kislino. V ta namen raztopimo modro galico
v čebru vode, in sicer tako, da jo namakamo par ur v vrečo
zavito pod površjem vode. Ako bi jo vrgli na dno čebra, bi se
raztopila prepočasi. Ko je galica raztopljena, raztopimo v drugem
čebru živega apna, toda svežega, ne starega, in tega apnenega
beleža prilijemo potem k raztopini modre galice toliko, da po-

21

324

modri dobro pomešana raztopina rdeč lakmusov papir. Ta papir
dobimo za malo denarja v vsaki lekarni. Pravilno napravljeno
raztopino pustimo še nekaj časa v posodi, da se nekako sesiri.
Potem jo zopet premešajmo in prelijemo v škropilnico ter takoj
porabimo. Pred vsakratnim polnjenjem moramo raztopino v
čebru zopet temeljito premešati. Tudi ne sme stati tekočina dalj
časa v škropilnici. Porabiti pa jo moramo vsaj v teku dveh do
treh dni. Starejša raztopina ne učinkuje več. Dokler pa ni pri¬
mešano apno, se ne pokvari raztopljena galica niti več mesecev.

Na 100 1 vode vzemimo pri prvem škropljenju, preden
drevje ozeleni, 3 do 4 kg modre galice, za drugo škropljenje, ko
je listje še nežno, 1 kg, pozneje pa VI,  kg do 2 kg. Splošno gre
na 1 kg galice 1 1 / 2  do 2 kg gašenega apna. Ker pa niii vsako apno
enako, je vedno dobro, da preizkusimo tekočino še z rdečim
lakmusovim papirjem, jeli ga tudi zares pomodri. Galična raz¬
topina, kateri bi bilo primešano premalo apna, bi popalila listje,
raztopina, ki ji primešamo preveč apna, pa slabeje učinkuje.

93. Jabolčna plesen.

R. Zdolšek.

V zadnjih letih se širi vedno bolj in bolj neka jabolčna
bolezen in se je bati, da se razpase tudi k nam. V nekaterih
krajih že nastopa s tako silo, da se sadjarji boje, da bi jim ne
uničila večine jablan, in se boje saditi mlada drevesca te sadne
vrste, da jih ne bi pokončala, preden bi sploh pričela roditi.

Bolno drevje je videti, kakor da bi bile mladike in listje
plesnivi, oziroma z belo moko potreseni. Zaradi tega imenujejo
to bolezen jabolčno plesen. Povzroča jo neka gliva, ki jo uče¬
njaki zovejo »podosphaera tridaotyla«.

Pokaže se prav zgodaj spomladi, takoj ko drevje odganja.
Navadno je najprej listje bolno in je videti, kot da bi bilo po¬
treseno z belim prahom. Pozneje pa se mladike nekako skodrajo,
kakor da bi bile zavite v belo dlako. Ker napada ta gliva listje,
ko se je komaj razvilo iz popov, ostane drobno in se kmalu
posuši. Mladike se že zaradi tega ne morejo razviti, ker jim pri¬
manjkuje listja, ki bi pripravljalo in prebavljalo potrebno hrano.
Da se ob tem tudi cvet ne razvije, je umevno. Kako naj se
tudi cvet primemo oplodi, kako celo liz cveta razvije sad, če
manjka drevesu zdravega listja! Vrhutega pa napade ta gliva

325

tudi cvet, ki se potem sploh ne razvije. Kar je ostalo listja na
drevju in kolikor se ga je primemo razvilo, ga napada gliva v
poletju ki ga prepreže s celo mrežo belih nitk, s takozvanim pod-
gobjem.

To podgobje se oprijemlje z drobnimi bradavicami listja,
oziroma tudi mladik. S temi bradavicami srka tudi hrano iz
lista. Podgobje se kmalu dovolj okrepi, se prične razmnoževati
ter poganjati neke niti, ki so podobne navadni plesni na kruhu
ali na vlažnem usnju. Na koncih teh kratkih nitk se odločijo
drobna zrnca, ki pa jih je kmalu toliko na listu, da je videti,
kot bi bil z moko ali s prahom potresen. Ta zrnca imenujemo
glivne letne trose (konidije), in ako jih prenese veter na druge
še zdrave liste, skale tam v najkrajšem času in poženo novo
podgobje, ki prepreže prav hitro list in ga seveda tudi popol¬
noma izsesa. Ne traja dolgo, in tudi to podgobje razvija že svoje
trose, in tako se širi ta bolezen vedno bolj in bolj, in če že ne
v prvem letu, so v drugem prav gotovo vsi deli drevesa okuženi.
Isti razvoj kot na listju kaže gliva tudi na mladikah.

Za razvoj te glive je posebno ugodno suho in vroče gorko
vreme. V mrzlih krajih in vlažnih letih je te bolezni manj čutiti.
Ker so omenjeni trOsi zelo lahki, jih ne prenaša veter samo od
lista do lista, temveč tudi na druga drevesa in nam utegne tako
napadeno drevo v kratkem okužiti vso okolico.

Pred zimo se razvijejo v podgobju drobne pušice, tako
zvane trosne pušice (jjerithecie), ki so precej trdne proti mrazu.
Gliva prezimi v tej obliki. Mraz namreč uniči podgobje, uničil
bi tudi mehke letne trose. Te pušice opazimo na napadenih
mladikah in deloma tudi na listju kot drobne, komaj vidne pike.
Proti spomladi se razvijejo v njih neki mešički in v njih zopet
neke vrste trosi. Ko prične drevje odganjati, počijo pušice in
mešički, proste trose pa zanaša spomladna sapa na liste in
mladike, ki lezejo iz popov. To Spomladno olcuženje listov in
mladik je seveda najnevarnejše, ker uniči te važne dele drevja
v prvem razvoju.

Razvoj glive, ki provzroča to bolezen, sem opisal zaradi
tega, da bi po njem marsikdo uravnal boj proti temu škodljivcu.
Če se je gliva pri nas šele pokazala, je treba uničiti napadene
mladike pa tudi odpadlo listje, na katerem bi bile te trosne
pušice, da tudi zabranimo pomladansko okuženje drugih po¬
ganjkov in listov. Uspešno uničevanje pa ni to, da napadene

326

mladike porežemo ter vržemo v bližnji kot ali pa na kompost;
ampak treba je vse skupaj skrbno zbrati in sežgati. Edino to
pomaga.

To obrezovanja drevja se pa da izvesti le v prvem letu, ko
niso še napadene vse mladike. Tudi ne bi smeli izvrševati tega
dela leto za letom, ker bi spravili s tem drevo ob vse poganjke
in ga tako 'hudo oslabili.

Sredstva, ki bi trosne pušice uničilo, sploh ne poznam, ker
so pretrdne. Mogoče bi bilo uničiti le mešičke, ko se prično raz¬
vijati, kadar pušice počijo.

Brez dvoma je do sedaj še najboljše sredstvo izmed vseh
žveplo. Treba pa je vzeti zelo fino zmleto žveplo, kakršno rabijo
vinogradniki za pokončavanje sorodne glive, ki pa drugače pre¬
zimi. Žvepleni cvet je sicer tudi zelo fin žvepleni prah, toda v
ta namen ni poraben. Žveplo se dobi v trgovini različno in
seveda tudi raznih cen. Važno je, da ga dobimo od zares za¬
nesljivih tvrdk. Pri nas ga oddaja kmetijska družba v Ljubljani,
oziroma njene podružnice. Žveplo mora biti tako fino zmleto,
da je popolnoma mehko pod prsti kakor moka in da ne pokaže
tudi najmanjše ostrine. Trdil bi, da je edino zares porabno
žveplo tisto, ki ima na vrečah označbo »Ventil  at  o«. Če je
prav nekoliko dražje, je pa uspeh tem popolnejši. Z žveplom
moremo vplivati le na podgobje' in na poletne trose, torej šele
tedaj, ko je drevje pričelo odganjati. Vendar pa je važno, da
izkušamo ovirati razvoj glive, preden se je še docela razvila na
mladem listju, oziroma na mladikah. Torej takoj, ko je drevje
pričelo odganjati, že žveplajmo. Čez kakih 14 dni zopet po-
žveplajmo in potem še kake 3—4 krat.

Žveplo razpršimo s posebnimi žveplalniki po vseh delih,
za katere je nevarno, da se okužijo po trosih, seveda tudi po
delih, ki so morda že napadeni. Nima pa pomena, da bi trosili
žveplo prav na debelo. Požveplani deli naj bodo videti kakor
le s finim prahom potreseni. Trošenje žvepla na debelo le po¬
draži vse delo in lahko provzroči na nežnih delih nekake kraste.

Sicer ni dognano, na kak način vpliva žveplo na plesen,
vendar pa vemo, da učinkuje le, ako pripeka takoj pri žvepljanju
na drevo solnce ter žveplo raztopi. Ako stopimo pred tako drevo,
čutimo, da se na njem razvija žveplena sokislina, in najbrže
uniči ravno ta plin nežno podgobje in nežne letne trose. Razvidno
je iz tega, da je edino pravilno, da žveplamo ob lepih solnčnih

327

dneh in seveda kadar ni vetra, da moremo enakomerno razpršiti
žveplo po vsem drevesu. Ako nam bi ga spral dež še tisti dan
in preden se je vsaj deloma raztopilo, moramo seveda drevo
takoj iznova požveplati. Opozoril bi pa tudi, da je dobro žvep-
Ijanje mogoče le z dobrimi pripravami, s takozvanimii žvep-
lalniki.

Sredstva zoper to bolezen niso še prav zanesljivo preizku¬
šena, toda mislim, da je najbolje, da v zgodnji spomladi, preden
prične drevje odganjati, rabimo žvepleno apno, kmalu potem,
ko je drevje odgnalo, žveplajmo, pozneje med letom pa še 4 do
petkrat. To delo podpirajmo pa še z obrezovanjem mladik in
uničevanjem listja pri manj okuženem drevju. Vsak liter kup¬
ljenega žveplenega apna razredčimo v 2 litrih vode.

Sadjarji v takih okrajih, kjer ne poznajo še te bolezni, naj
pa bodo zelo previdni pri kupovanju sadnega drevja, da ne za-
neso bolezni s tujim drevjem od drugod. Ako bi jo pa zapazil v
takem neokuženem kraju sadjar prvič na mladem drevescu ali
tudi na večjem številu takih dreves, je njegova dolžnost, da po-
meče to drevje takoj na ogenj, preden se bolezen razširi. Dre¬
vesnice pa, v katerih se kažejo znaki te bolezni, bi sploh ne
smele pošiljati drevja v neokužene kraje.

94. Smolika in kodra.

Ta znana in pri koščičastem sadnem drevju običajna bo¬
lezen se pokaže na ta način, da začne teči iz debla ali iz vej neka
lepljiva, smoli podobna tvarina, ki se na zraku strdi v rjave,
gomoljaste večje ali manjše kepe. To pravzaprav ni smola, am¬
pak guma,  ker se v vodi topi in je tudi sicer nekoliko po¬
dobna arabski gumi.

Največkrat privre na dan iz raznih ran in obrunkov po
deblu in vejah. Pokaže se pa tudi na drugih na videz zdravih
mestih, kjer opazimo najprej nekake vdrtine ali votline pod
zelo napeto kožo.

Z vso gotovostjo je dognano, da je smolika bolezen, ki jo
provzroča nered v prehrani in prebavi drevesa. Ako n. pr.
rastlina dobiva po koreninah več hrane, nego je morejo prede¬
lovati listi, nastane zaradi tega neko motenje v notranjem rav¬
notežju med neprebavljeno in prebavljeno hrano. Ta nerednost
povzroči, da se del staničevja, ki naj bi tvoril les, pretvori v

328

9

gumo  (smolo), ki prodira na dan skozi razne rane in razpoke
v koži.

Prav tako je neugodno razmerje redilnih snovi v zemlji
krivo, da nastanejo nerednosti v prebavi, ki potem povzročijo
pretvorbo staničevja v gumo. Preobilica dušika pa pomanjkanje
apna, kalija alifosforove kisline  prav mnogokrat
povzroči smoliko.

Iz povedanega je jasno, da vse, karkoli dela nered v pre¬
bavi in preosnovi, povzroča in pospešuje smoliko. Najpogostejši
vzroki so: težka, mrzla zemlja, preobilo in enostransko gnojenje
z dušičnatimi gnojili, pozeba, zaradi katere odmrje velik del
prebavil, prehudo obrezovanje ob nepravem času, dolgotrajno
deževno vreme. To nas uči, da smoliko ozdravimo, ali še bolje,
da jo lahko preprečimo,  ako doženemo vzrok in ga po
možnosti odpravimo. Zato sadimo češnje in breskve, katero
drevje je najbolj podvrženo smoliki v tople, zračne, odprte lege
z apneno,  rajši bolj lahko, nego pretežko zemljo. Dalje se
moramo posebno ogibati enostranskega gnojenja z dušikom
(gnojnica), pač pa gnojimo bolj s fosforovo kislino, kalijem, po¬
sebno pa z apnom.  Mnogotere izkušnje so pokazale, da je
gnojenje z živim apnom najzanesljivejše sredstvo proti smoliki.
Saj lahko opazujemo, da v apneni zemlji  posebno dobro
uspevajo češnje in breskve, d'a so zdrave in rodovitne.

Tudi nespametno obrezovanje tega drevja utegne imeti
zle posledice.

Dognano je tudi, da trpi za smoliko le bolj mlado drevje,
dokler ne rodi. Starejše drevje, ki redno rodi, je navadno bolj
zdravo, oziroma ni izlahko smolikavo.

Razna zunanja sredstva, ki jih priporočajo za zdravljenje
smolike, kakor puščanje, izrezavanje smolikavih mest, izpiranje
s kisom, so najbrže le olajšave za drevo. Smolika pa ne mine,
dokler ne najdemo in ne odstranimo pravega
vzroka.

Kodra  (kodravost) je znana pa nevarna bolezen, ki na¬
pada navadno le breskve. Povzroča jo glivica »exoascus de-
formans«.

Bolezen se pokaže spomladi, ko breskve ozelene, navadno
maja, večkrat pa tudi že aprila meseca. Kmalu potem, ko breskve
odcveto in dobro ozelene, se začno zdravi, sočni in lepo zeleni

329

listi kodrati, grbančiti in mehuriti na prečudne načine in naj¬
različnejše oblike. Navadno se skodra in namehuri ves list, več¬
krat tudi samo en del, drugi del pa ostane zdrav in nespre¬
menjen. Polagoma je prizadeto vise listje. Skodrano listje tudi
škrlatasto pordeči. Čim žlahtnejša je vrsta, tem bolj je podvržena
kodri. Posebno najžlahtnejše jesenske vrste so navadno najbolj
občutljive. Merodajna za razvoj te bolezni sta tudi lega in
vreme. Po meglenih nižinah so breskve veliko bolj podvržene
kodri nego po suhih višavah. Istotako mokra pomlad zelo po¬
spešuje to bolezen. Vse skodrano listje se kmalu posuši in od¬
pade. Drevo si siper pomaga na ta način, da požene novo listje.
Ker pa je opešalo, zato odpade tudi večina zaroda, kar pa mo¬
rebiti ostane, ne dozori in je neokusno.

Kakor že omenjeno, povzroča mehurjaste izrastke na bre¬
skovem listju glivica, katere zimski tros (seme) prezimi navadno
na mladikah. Tako se bolezen zatrosi vsako leto več ali manj,
kakor sta vreme in lega.

Kakor nobena druga glivičasta bolezen, tako se tudi kodra
ne da zdraviti, kajti skodrano in namehurjeno listje je izgub¬
ljeno in ga ni sredstva, ki bi ga ozdravilo. Bolezen je treba
preprečiti.  Američani so dosegli popolne uspehe s škrop¬
ljenjem z raztopino modre galice in apna,  katero
uporabljamo za škropljenje vinske trte. Tudi pri nas se je to
sredstvo sponetelo prav dobro.

Breskovo drevje škropimo pozimi (seveda prej, preden se
jamejo napenjati brsti), z najmanj 5%  modro galico (5 kg galice
in 10 kg živega apna na 100 litrov vode). Poleg tega pa jih škro¬
pimo spomladi, ko odcveto in poženejo, pozneje pa še enkrat
ali dvakrat s V 2 — 1 I' 3 %  raztopino.

95. Dendrin (drevesni karbolinej).

Dendrin je neke vrste karbolinej, ki je tako prirejen, da
ga prav lahko zmešamo celo z mrzlo vodo. Sam na sebi je temno-
rujave barve. Ako mu pa prilijemo vode in malo pomešamo, dobi
tekočina umazano belo barvo, podobno mleku. Razmazan po
lubju, se kmalu posuši in je sivkasta prevleka, ki se prav dobro
drži kože.

Več kot desetletna izkušnja je pokazala, da je dendrin jako
zanesljivo sredstvo za pokončavanje kaparjev, krvave uši, jabolč-

nega molja in hruškovega bolhača. S pridom ga rabijo tudi proti
zalegi listnih uši, prsteničarja, zlatnioe, glogovega belina, jabolč¬
nega zavijača, cvetodera in mnogih drugih sadnem u drevju škod¬
ljivih žuželk. Dalje je dendrin priznano zdravilo za raka, v ko¬
likor se ta bolezen sploh da zdraviti.

Za mah in lišaje na sadnem drevju je dendrin smrt. Tudi
trose raznih glivic, ki prezimujejo po drevju, pomoremo z den-
drinom. Po njem debi drevje zdravejšo rast, temnozeleno, zdravo
listje in vsled tega tudi bolj obrodi.

Najuspešneje uporabljamo dendrin pozimi in zgo¬
daj spomladi,  ko je drevje golo. Poleti bi ga utegnili rabiti
le izjemoma za mazanje starejših in manj nežnih drevesnih delov.

Dendrin uporabljamo na dva načina, in sicer tako, da z
njim drevje škropimo ali pa da tekočino s kakim čopičem razma¬
žemo po vejah ali deblu.

S čistim, nerazredčenim dendrinom nikdar ne smemo škro¬
piti drevja, ker bi z njim zelo oškodovali nežnejše dele, kakor
popje in mlado kožo. Zgodilo bi se lahko, da bi z njim: drevo po¬
polnoma uničili. Le zelo raskavo skorjo starega sadnega drevja
in stare rakave rane bi izjemoma smeli namazati s čistim, ne¬
razredčenim dendrinom. Pa tudi to ni potrebno, ker 30 do 50 %
raztopina istotako zadostuje.

Za škropljenje vedno razredčimo dendrin z vodo, in sicer
tako, da vzamemo na 1 liter dendrina najčešče 8 do 10 litrov
vode. S tako mešanico brez skrbi lahko škropimo vobče vse peč-
kasto sadno drevje brez izjeme. Kake breskve, marelice in sploh
koščičasto sadje so pa bolj občutljivi. Za ta plemena vzemimo pa
na 1 liter dendrina do 15 litrov vode. Škropimo pa samo pozimi,
nikdar pa ne, ko je drevje zeleno. Najboljši čas za to sta meseca
februar in marec. Kadar zmrzuje, ne smemo škropiti. Za škrop¬
ljenje vzemimo navadno škropilnico, ki jo rabimo tudi za modro
galico. Škropilnica »Flora« je prav dobra tudi za to rabo. Škro¬
piti moramo tako, da zmočimo drevje popolnoma od vrha do tal,
takorekoč operemo. Vsaj pritlično drevje bi morali vsako zimo
tako obdelati.

Za mazanje debel in debelejših vej prav posebno priporo¬
čamo dendrin. V ta namen vzemimo na 1 liter dendrina 4 do 6
litrov vode. Prav raskavo kožo moramo pred mazanjem ostrgati
s strguljo in odstraniti tudi mah in lišaje s ščetjo. Osnažene veje

331

in deblo potem prav v živo namažimo s kakim: trdim čopičem.
Paziti moramo pri tem delu, da pride tekočina tudi med raz¬
poke in v razna skrivališča prav do dna. Tekočino v posodi mo¬
ramo med delom večkrat premešati.

Tudi za mazanje z dendrinnom, je najugodnejši čas zima.
To delo izvršujemo lahko vso zimo, kadarkoli imamo priliko, ne
glede na mraz.

VII. Zrelo sadje

96. Dve sliki.

Gradiščan.

Ubog popotnik sem, ki hodim križema svet. Hodim, da vi¬
dim, kako poteka življenje v tebi domovina. Hodim, da vidim,
kako živiš ti, dragi moj narod. In kar zre oko, ni uteha srcu,
ki si ga z vsemi silami priklenila nase, ljubljena slovenska gruda.
Ali je to še oni kleni rod, ki od pamtiveka dela in moli, prepeva
in plaka po teh brdih? Ali se ni vtihotapil na naše poljane so¬
vražnik? Ali ni že prilil strupa zdravemu življenju tvojemu, ki
si ga podedoval po zdravih očetih? Čuvaj se, narod moj! Sicer
ti gorje!

*

* *

Pred menoj siva cesta, vsa na debelo posuta z mokastim
prahom. Ob vsaki stopinji se dviga prah v gostih oblačkih, pa
lega nazaj na cesto, na travo ob cesti in na popotnika. Skozi ob¬
leko se preseje tak prah in pokrije raznojeno in utrujeno telo,
da vsepovsod ščegeče in ščemi.

Pozdravljeno, sadno drevo ob cesti! Ali imaš gospodarja,
ki mi zabrani počitek pod teboj? Ali mi prepove sad s težko ob¬
ložene veje? Kako si dobrotna, majka priroda! Vsega nam daješ.
Cesto preveč. Zakaj si človek ne shrani preobilice za lačne dni?

Po cesti spe uraden popotnik. Tesna uniforma se drgne
ob razpaljenih in znojnih udih. Izpod kape mu lezejo kaplje
preko lic za previsoki ovratnik. Ob levem boku šklepeče sablja.
Desnica prestavlja debelo gorjačo. Nje železna ost reže globoke
brazde v prah.

»Bog s teboj, financar! Spodoben človek si, čeprav nepri¬
ljubljen. Počij, prijatelj, in utrgaj.«

»Utrgam in počijem, zakaj dolga je še pot in uradna.«

»A kaj bi uradno tu na kmetih?«

(

333

»Ozri se prijatelj, in poglej!«

In se ozrem. Ob cesti dolga vrsta češpelj. Globoko se jim
naklanjajo veje. Na vejah je v gostih nizih nabran sad ob sadu.
Tu pa tam ;  štrlijo v zrak vitre od ulomljenih vej. Kje si bil,
človek, da nisi pomogel drevesu, ko je nosilo težko breme —
za tebe?

»Takole je naloženo vseokrog. In dela je, da bi ubilo
človeka.«

»Kakšno delo? Utrgaš in ješ.«

»Ha in laziš v tej vročini dan za dnem po teh razpaljenih
obronkih in nadzoruješ kmete, ki kuhajo.«

»Kako, da kuhajo?«

»Kuhajo slivovko iz češpelj.«

»Do danes so dosegli kotli v mojem okrožju število tisoč-
petstopetdeset. In po drugih okrožjih ni bolje.«

»In kolikšno je tvoje okrožje?«

»Majhen sodni okraj. Ne večji od velike občine. A zame pre¬
velik. Vrag pozoblji češplje!«

»Ne greši, prijatelj!«

Hladna senca je poživila iznemoglo telo. Sladki sad je pre¬
gnal žejo. Pa vstane financar in stopi na cesto.

Dvignem se in stopim za njim: »Spremim te, da vidim.«

In kreneva s ceste na pešpot, ki drži med grmovjem in vino¬
gradi navzgor. Pozdravi naju vas, skrita in raztresena med drev¬
jem, ki se šibi in lomi pod pezo bogatega sadja. A to drevje ni
negovano s skrbjo in ljubeznijo. Samo sebi je prepuščeno kot
otrok, ki mu je ugrabila usoda roditelje. Pa drevje rodi in rodi,
da omaga in pogine, vse polomljeno in nagosto preraslo z ma¬
hom. In še stoji suho, rogovilasto in strahotno, kot kletev nemi¬
lemu gospodarju.

Ubožen, zanemarjen dom v bregu. Preperel slamnat krov.
Stoinstokrat ga je namočil dež, še večkrat ga je ožgalo solnce, da
so se pokazale trhle, s srobotom prevezane prekle. Davno že ni
bil pobeljen podzidek. Komaj se še pozna, da so bile reže med
bruni njega dni lepo zamazane in pisano pobarvane. Vseokrog
nered, nesnaga, uboštvo. Na pot moli razpokan tram. Na njem je
pribita počrnjena deska. Nevešča roka je napisala na desko
komaj čitno, zlokobno besedico »Žganjarna«.

»Kaj pomenita deska in napis?«

»Žganjarski kotel je v hiši.«

334

V podzidku vidim nizka vrata. Poleg vrat moli iz stene
kos prežganega dimnika iz pločevine. Vroč dim puhti iz žrela.
Ob dimniku se zbira gosta, črna tekočina, pa leze v dolgih sragah
po umazanem in izvihranem zidu navzdol.

Financar vstopi. Jaz za njim.

V kotu za vrati sedi topogled dedec. Pred njim stoji ob
steni preprosto ognjišče iz razbite opeke. Vse je namazano
z glino in vsevprek razpokano in okajeno. Iznad ognjišča moli
bakrena kotlova kapa. Iz kape štrli cev, ki se izgublja v pre¬
vrtani brenti, polni kalne vode. Na nasprotni strani moli iz
brente konec cevi. Kakor sukanec tanek curek blede tekočine
curlja v nepomito zelenko. Po zatohlem prostoru se razlega
dušeč smrad po žganju.

Dedec se dvigne. Vidi se mu, da ni več trezen. Dolgovezno
odgovarja financarju. Skozi vrata vstopi napol oblečen otročaj.
Prvotno barvo borne obleke je pokrilo blato si ceste. Obraz
umazan in zasmrkan. Ej, koliko sem videl drugod umazanih
otroških obrazov! Pa z obrazom so se smejale oči, čiste kot
jutranja rdsa. Te oči so pa kalne in v njih ni otroške duše.
Otrok drži v roki kos ubitega kozarca. Roko iztegne in podstavi
čepino pod curek. Napolni, nastavi na usta in izpije. Za hip mu
zažari oko, pa ugasne.

Pustim uradnega moža, da opravi, in planem na sveži zrak.
Dušo mi stisne neizmerna bel. V srcu mi vstane besen srd do
žganja, do naših ljudi in do onih, ki jim ne izbijejo strupene
kupe izpred ust. Pogledam po vasi. Zdi se mi, da ima vsaka
tretja hiša tablico z napisom Žganjarna«. Ubožne hiše so to,
vmes pa tudi lepo zidane in pobeljene. Mnoge tablice so pisano
pobarvane. Njih umetno zavite črke stoje v ponosni vrsti, kakor
da bi oznanjale evangelij. Ironija!

Dojde me mož s sabljo.

»In kam poteče ves ta žgani sok? Ali prinaša ljudem
mnogo denarja?«

»Malo, malo. In letos bo žgane pijače povsod dovolj. Izpili
jo bodo sami.«

»Kdo bo pil?«

»Kdo! Vsi! Možje in žene, hlapci in dekle in delavci.«

»In otroci?«

»Tudi otroci!« .

335

Vrni se mladost! I

Naš dom je bil skrit sredi med gričevjem. Ves je bil obdan
od grmovja in gozdov. Hišo je oklepal sadovnjak. Za njim so
bile njive in na .solnčnem pobočij u majhen vinograd. Iznad
vinograda sem videl preko bukovine in smrečja daleč tam zunaj
veliko, zamegljeno ravan, nepoznano in nezaželjeno.

Blag spomin tebi, hlapec France! Razen roditeljev nisem
poznal človeka, ki bi bil bolj vreden hvaležnega spomina. Cesto
mi pohite misli nazaj v kratko dobo, ki sem: jo preživel v gozdni
samoti. In vselej vstaneš pred menoj in nobena poteza tvojega
izrazitega obraza ni zabrisana. Bil si stara dolenjška grča, ob
vseh slabostih od tal do vrha ves poln poštenja.

Jesen polna sladkosti in veselja za otroka.

France je stal pred hlevom in pripravljal voz: »Do popol¬
dne mi poberi vse češplje, ki leže v sadovnjaku po tleh! Popol¬
dne pojdeva v Leščevje. Ce ne pobereš, ne pojdeš!«

Pobiral sem in pobral, zakaj s Francetom sem šel nad vse
rad, posebno v Leščevje. Tam 'sva rezala pozimi leskove vitr-
nike za košare in koše, tam sem hodil jeseni past, tam je stala
sredi širokega laza velika tepka, v Leščevju so rasle celo črno-
rjave gobe.

S Francetom sva narezala velik kolač srobota in butaro
vitkih leskovih šib.

»Kaj bova s srobotom in z leskovkami?«

»Mati ti zašije s srobotom hlače in jih na tebi namaže z
leskovim oljem, da bodo šivi bolj držali.«

A France ni govoril vselej po resnici in pravici. Doma je
sedel na klado pod kozolcem, upognil dolgo leskovko in konca
navzkriž zvezal s tankim srobotom. In tedaj sem vedel, da bo
spletel lesico, ki bo sušila mati na njej sadje v peči.

»Vzemi šibo in delaj, kakor vidiš mene!«

Pa sem vzel šibo in sem gledal in delal. France je pre¬
pletal, vstavljal v pletenino količe, pa zopet prepletal. Med upog¬
njeno leskovko je vidmo-raslo plitvo koritce. Pomagal je tudi
meni, če mi delo ni šlo izpod rok. Ko sta bili lesici gotovi, sva
izbrala iz nabranih češpelj najlepše in sva jih natresla na lesici.

»Nesi materi!«

V prihodnjih dneh sva 'spletla s Francetom še nekaj lesic.
Mati je pa sušila, izbirala suho sadje in ga spravljala, kdo ve

336

kam. Češplje so bolj in bolj zorele.. Božji dar je bil velik, ma¬
terina peč premajhna.

»Jutri pripraviva sušilnico,« mi je povedal France.

V bregu pod vinogradom je stala na štirih stebričih slam¬
nata streha. Pod streho je bil s tremi stenami obzidan prostor.
Četrto steno je nadomeščal breg. V prednji steni je zijala široka,
vratom podobna odprtina. Bog ve, zakaj sem se navadno ogibal
onega kraja in zakaj sem v mraku vselej zdirjal mimo tiste od¬
prtine, ki je zijala v mene. To je bila naša sušilnica.

France je pripravil v stari keblici glinastega blata in ga
je zanesel k sušilnici. Zatem je izvlekel izza kozolca veliko, štiri-
voglato leso, ki je bila spletena iz leskovih šib. Z njo sva po¬
krila zidove v sušilnici. France je zamazal ves rob ob lesi in vse
razpoke k zidovju. Končno je prinesel odnekod stara, vsa ožgana
vrata in zaslonil z njimi tisto odprtino v zidu, ki se mi je videla
tako strahotna.

A to ni še bilo vse. France je navlekel pod streho pred
sušilnico vse polno klad in suhih štrcljev, ki jih je pripravil že
pozimi. V jarku nad sušilnico si je pa postlal mehko ležišče iz
pravkar pokošene otave. Na leso sva nanesla češpelj pa raz¬
rezanih jabolk in hrušek.

V mraku sva zakurila. Pravzaprav je zakuril France. Jaz
sem le gledal, kako so se vžigale trske in kako se je ogenj opri¬
jemal štrcljev. Razgorelo se je. France je naložil večjih klad in
zaslonil kurišče.

»Ali ostanem?« sem vprašal.

»Ostani, da te pokliče mati.«

Vžgal je tobak v vivčku in se razpoložil po otavi. Izpod
lese je vela prijetna toplota. Prijeten duh razgretega sadja je
vstajal iznad lese. Na zemljo se je polagoma ulegala noč.

Tesno sem se pritisnil k Francetu: »Povejte kaj!«

»Kaj bi povedal?«

»Povejte o Turkih.«

France je rad pripovedoval. In znal je pripovedovati. Pre.
hodil je mnogo sveta. Vrsta dogodkov, pravljic in povesti, ki jih
je vedel povedati, je bila neizmerno dolga.

Še mnogo večerov sva sušila s Francetom. On je ostajal pri
sušilnici preko noči. Mati je pridno izbirala suho sadje in ga
spravljala na mesto, ki nisem vedel zanj. Drevje je sipalo novih
darov na leso v sušilnici.

337

Osulo se je sadje pa tudi listje. Sušilnica je bila že davno
mrzla, brez lese in brez vrat. Zopet sem se ogibal zevajoče od¬
prtine v bregu. Zima je pobelila polje in gozd. Naš dom je bil
še bolj osamljen. S Francetom sva pletla košare, koše in peharje.
Tedaj je prinesla mati redno vsak dan poln pehar z orehi na-
mešanega suhega sadja na mizo. Ej, kako smo segli po sladkem
prigrizku!

Do pomladi je nosila mati. In ko sva si bila nekdaj po¬
sebno dobra, me je vzela seboj v podstrešje. V skritem kotu
je stala tam velika, od starosti vsa začrnela hrastova skrinja.
Zacvilil je pokrov v lesenih tečajih. Globoko pri dnu so se mi
smehljali izmed črnih češpelj zlatorumeni krhlji in debeli orehi.
Mati je nagrabila pehar in poveznila pokrov.

»Zadnjič letos. Ostanek prihranimo za bolnike in —c

»In za mene, mamica!«

Da bi me ne ukanila izkušnjava, je zaklenila skrinjo z že¬
lezno žabico. A jaz sem pa predobro vedel, da ni zaklenila srca!

* Ali je še pri nas takih mamic in Francetov in sušilnic?
0 pač! Popotnik sem in vidim tu pa tam po domovini spomin
nekdanjih dni — sušilnice v razvalinah!

Vrni se mladost!

97. Sestavine sadja.

Vrednost sadja kot hranila in poživila je ponajveč odvisna
od njegove vsebine, oziroma od tvarin, iz katerih je sestavljeno.
Za sadjarja in za uživalca je zanimivo pa tudi potrebno, da
pozna te sestavine in jih ve primerno vpoštevati bodisi pri
gojitvi in razširjanju posameznih sadnih plemen in-vrst, bodisi
pri sadni kupčiji. Istotako tudi preprosti gospodinji ne škodi,
ako ve, iz česa je jabolko ali hruška.

•Sadne sestavine so jako izpremenljive glede množine, ki
je odvisna od vrste sadu, od kraja, kjer drevo raste, od vremena
in od večje ali manjše zrelosti. Povprečno lahko rečemo, da
ima naše pečkasto sadje-kakih 95% soka in 5% pa suhe sta-
ničnine. Pri jagodičevju in koščičastem sadju je to razmerje za
spoznanje drugačno.

Voda je glavna sestavina sadja. V njej so raztopljene vse
druge raztopne snovi. Vode je v sadju 80—85%. Ko je sadje
zrelo, ima največ vode. Pozneje v shrambi, zlasti če je suM,

Praktični sadjar.

22

pa voda izhlapeva bolj in bolj in sadje zvene ter izgubi mnogo
svoje vrednosti. Kosmači izgube včasih do 1  15% teže, gambovec
zlahni pa le za kakih 6%. Še manj vode izgube šampanjska
reneta, bobovec, rdeči ščetinec, ker zlahni komaj za 3%.

Sladkorja je v pečkastem sadju povprečno kakih 7—10%,
včasih tudi več, kakor je pač sadna vrsta, podnebje, lega, kjer
je raslo, vreme, ob katerem je zorelo in kakor je zrelo. Jagodi¬
čevje ima precej manj sladkorja. V sadju je sadni, grozdni in
trsni sladkor. Ako sadni sok kipi, se sladkor pretvarja v alkohol
in ogljikovo kislino.

Kislina je važna sestavina, ker varuje sadje, da se pre¬
hitro ne pokvari, in mu daje prijeten, osvežujoč okus. Kisline
je v sadju 0-2—1-2%. Hruške je imajo najmanj, jagodičevje in
zelo kisla jabolka pa največ. Ko je sadje zrelo, je kislina na
višku. Potem pa, ko se godi v shrambi, se preobila kislina iz¬
gublja in sad je vedno bolj prijetnega okusa. Sladka jabolka
nimajo skoraj nič kisline, zato tudi nimajo nobene veljave.

Čreslovine je posebno veliko v hruškah moštnicah, malo
pa v vsem drugem sadju. Spoznamo jo po trpkem, zagatnem
okusu. Ko sadje dozori lin se moštnice zmehčajo, se izgubi čre¬
slovina skoro popolnoma. Čreslovina se tudi izgubi iz sadja,
sako ga skuhamo. Čreslovina je važna pri napravi sadjevca,
ker ga čisti.

Beljakovine je prav malo v sadju. Kakor druge raztopne
snovi je tudi ta raztopljena v sadnem soku. Zaradi majhne
množine beljakovine sadje v tem oziru ni tako redilno kakor
meso, jajca, kruh. Redilno vrednost mu daje le sladkor.

Rudninske tvarine so važna sadna sestavina, ki hodi
v poštev posebno v zdravstvenem oziru. Jabolka imajo 2-2% 0 ,
hruške pa celo 3°/ 00  rudninskih snovi, kakor kalija, natrona,
apna, magnezije, fosforove, žveplene in kremenčeve kisline.

Staničnina je ogrodje vsake rastline in je tudi pri sadju
glavna sestavina trde tvarine. Da dobimo iz sadja sok, raztrgamo
stanice (sadje tolčemo, meljemo) in ga močno iztisnemo. Ostale
tropine obstoje iz večine iz staničnine. Iz sadja dobimo z naj¬
boljšimi stiskalnicami komaj 60—70% soka, 20—30% ostane pa
v tropinah. Ta sok navadno izlužimo z vodo in ga porabimo za
sadni kis.

Poleg naštetih najvažnejših sestavin ima sadje še nekaj
manj važnih snovi, kakor pektin ali sadni lep in razna barvila,

339

ki so pod kožo in dajejo sadju značilno barvo. Končno naj ome¬
nimo še, da so v sadju hlapna olja, ki se razvijejo šele, ko je
sadje popolnoma zrelo, in mu dajejo poseben vonj (aroma)
in okus.

Za okus sta pri sadju najbolj merodajna sladkor in kislina.
Ako je v sadju sladkorja in kisline v razmerju, ki najbolj ustreza
našemu okusu, pravimo, da je sadje skladno sestavljeno (hruške
in posebno jabolka). Sadje pa, ki ima n. pr. malo sladkorja in
razmeroma veliko kisline (n. pr. jagodičevje, zlasti ribez) ni
prijetnega okusa in je torej neskladno sestavljeno.

98. Kdaj dozori v shrambi pečkasto sadje.

Jabolka.

Julija do avgusta  : rdeči astrahan, beli astrahan.
Avgusta  : virginski rožnik.

Avgusta do septembra:  šarlamovček.

Septembra do oktobra:  Frasov poletni kalvil, Kludijev
jesenski kalvil.

Septembra do novembra:  prinčevo jabolko.

Oktobra do novembra  : jesenski kosmač, car Aleksander.
Oktobra do decembra:  gravensteinsko jabolko.
Oktobra do januarja  : gdanski robač.

Oktobra do februarja:  pisani kardinal.

Novembra do januar  ja  : beli zimski kalvil, rdeči zimski
kalvil, rdeči devičnik.

Novembra do februarja:  mašancgar, zlata parmena,
landsberška reneta, rumeni Rihard.

N o v e mi b r a do m a r c a : rumeni bellefleur, ananasova reneta,
blenheimska reneta, oranžna reneta.

Novembra do aprila:  karmelitska reneta.

Novembra do junija:  škrlatni kuzinot.

Decembra do marca  : Parkerjev kosmač, angleški kosmač.
tafelček, angleški kosmač.

Decembra do aprila:  ribstonovec, Baumanova reneta,
kanadka, orleanska reneta, boskopski kosmač.

Decembra do junija  : bobovec, štetinec.

Januarja do maja  : Bojkovo jabolkp.

J a n u a r j a do j u 1 i j a : Železnikar.

Marca do julija:  knežak, šampanjska reneta, kaselska reneta.

22 *

340

Hruške.

Julija: zelena Magdalenka.

Julija do avgusta:  kimavkai, šparovka.

Avgusta do septembra:  solnograška, kongresovka,

williamovka, dobra rjavka, klappovka.

S e p t e m b ra do oktobra:  rdeča bergamotka, Gellertova
maslenka, viennska.

Oktobra  : jesenska rjavka, lesnobarvna maslenka, bela je-
senka, kolomajeva maslenka, društvenka, avranška, char-
neuska.

Oktobra do novembra:  Blumenbachova maslenka, clair-
geau, grumkovska maslenka, Napoleonova maslenka, Bo-
skova steklenka, rdeča dekanka, angoulemka, Marija Luiza,
tongerska hruška.

Novembra do decembra:  Dielova maslenka.
Novembra do januarja:  Lieglova maslenka, postrvenka,
Virgouleuse.

Novembra do marca:  pastorjevka.

Novembra do aprila:  zimska dekanka.

Decembra do januarja  : Hardenpontova maslenka, zim¬
ska nelisovka.

De c e m b r a do februarja:  regentka.

Decembra do marca:  Josipina Mechelnska, krasanka,
olivierka.

Januarja do aprila:  Esperenova bergamotka, velika
mačja glava.

99. Obiranje in spravljanje zimskega sadja.

•

Prepogostokrat vidimo, s kako malomarnostjo spravljajo
sadje. Ne le, da najlepšega ne obero, ampak tu in tam celo s
preklami klatijo po bogato obloženih vejah, takorekoe v zahvalo
za obili blagoslov. Posledica takega nespametnega ravnanja je
obtolčeno sadje in majhna vrednost za kupčijo.

Z obiranjem pričnimo, ko je sadje na drevesu za obiranje
zrelo. Ta čas nastopi, ko pričenja prvotno zelena barva rumeneti,
pečke pa rjaveti. Sad se da izlahka odtrgati. Meso okoli peclja
postane bolj mehko in prvi dozoreli plodovi prično odpadati.
Pravočasno obrano sadje je trpežno, in ko se vleži, ukusno, po-

341

sebno hruške so prav sočne. V shrambi dozori sadje za uživanje,
in sicer pri nekaterih vrstah že čez nekaj dni, pri poznih vrstah
pa čez več tednov ali celo čez več mesecev. Naj le sadje na
drevju užitno dozori, pa se prepričaš, da bo že na drevesu moč¬
nato, brez okusa, nesposobno za razpošiljanje. Glede časa užitne
zrelosti razločujemo poletno, jesensko in zimsko sadje. Poletno
sadje zori do sredi septembra. K jesenskemu sadju prištevamo
vrste, ki zore od polovice septembra do prve polovice novembra;
one vrste pa, ki zore od novembra naprej, so zimsko sadje. Tako
so n. pr. od jabolk beli astrahan, šalamovček, virginski rožnik,
od hrušek klapovka, solnograška gujotovka poletne vrste. K je¬
senskim vrstam spadajo car Aleksander, prinčevo jabolko, rdeči
jesenski kalvil, grafenšteinec, pisani kardinal, potem avranška,
Gellertova maslenka. Zimske posebno priporočene vrste: zimska
zlata parmena, beli rožmarin, koksova oranževka, ananasova
reneta, kanadka, rumeni bellefleur, mašancgar, boskopski ko-
smač, od hrušek postrvenka, Dielova maslenka, olivier des
serres, le lectier, prezident Drouard, zimska dekanka i. dr.

Ker pa spričo razne lege in različnega vremena ne zori
sadje vsako leto in vsepovsod ob istem času, se dostikrat pri¬
peti, da prištevamo to ali ono vrsto enkrat k poletnemu ali je¬
senskemu, drugič pa k jesenskemu ali zimskemu sadju. Tudi
sadje enega drevesa ne zori enakomerno. Pri zgodnjih vrstah je
14 dni razlike. V takem; primeru najprej oberimo zrelo sadje,
ostalo pa pustimo na drevesu, da; plod doraste. Na solnčni strani
drevesa in na vejah, ki niso v goščavi, sadje tudi preje zori nego
v senci. Poletno ali jesensko sadje potrgajmo takoj, ko je zrelo.
Zimsko sadje pa moramo pustiti na drevesu tako dolgo, kakor
je mogoče. Prezgodaj obrano zimsko sadje vene v shrambi, osta¬
ne žilavo in brez okusa. Ako mraz zasači sadje na drevju, nič
ne de, samo pustiti ga moramo, da se na drevesu otali. Nikakor
ne smemo obirati namrzlega sadja.

Namizno sadje moramo skrbno obirati, najbolje z roko.
Kože nikakor ne smemo raniti, ker potem postane lisasta. Ra¬
njeno sadje ni trpežno, jako je podvrženo gnilobi in se ne da
dobro prodati. Paziti je, da delavci pri obiranju in sploh pri vsa¬
kem poslu s sadjem nimajo dolgih nohtov. Z nohti ranjeno sadje
izgubi docela svojo vrednost. Sadni pecelj mora ostati nepoško¬
dovan. Pri kratkopeceljnih vrstah ga samo malo zasučimo in je
že odtrgan. Pri dolgopeceljnih vrstah, posebno hruškah, pa mo-

342

ramo kazalec desne roke na pecelj položiti in potem sad vzdig¬
niti navzgor. Obirajmo le pri suhem vremenu, mokro spravljeno
sadje hitro gnije. Z obiranjem lahko pričnemo takoj, ko rosa
izgine.

Obrano sadje previdno polagajmo v jerbas ali predpasnik.
.Jerbas naj ne bo prevelik, posebno za občutljivo rumeno sadje,
n. pr. za bellefleur. Drži naj okoli 5 kg. Znotraj naj bo posoda
za obiranje podložena z lesno volno, z bombažem ali z mahom
in povrhu obšita z vrečevino. Tudi na kavelj, najbolje iz močne
železne žice, ne smemo pozabiti. Predpasnik jako dobro služi
za manj Občutljive vrste in za visoka drevesa. Tak predpasnik si
napravimo iz 1 m dolgega in 1 m širokga platna in ga obrobimo
z močnim trakom. Tudi navadna vreča, čez ramo obešena, služi
za predpasnik. Krastavega, črvivega in drobnega sadja ne obi¬
rajmo v jerbas, ampak ga spuščajmo na tla ali pozneje otresimo.
Posebno moramo paziti, da pri obiranju ne prijemljemo od mo-
nilije (monilia fructigena) napadenih plodov, ker ta bolezen
pozneje v shrambi provzroča obilo škode. Ko je jerbas poln, ga
spustimo z vrvjo na tla. Druga oseba ga izprazni v večje košare,
ki morajo biti tudi podložene z lesno volno in obšite s platnom;.
Košare naj ne bodo pod drevesom, ki ga obiramo, ker slučajno
lahko kak sad pade med natrgano sadje. Pri obiranju imajo tu
in tam navado, da sadje, posebno jabolka, obrišejo, da se potem
svetijo. To je napačno. Z brisanjem Odstranimo ono mastom vo¬
ščeno plast, (cuticula), ki obdaja kožo in ki sadje varuje gnilobe.

Pri velikem drevju z daleč na vse strani segajočimi ve¬
jami ni mogoče z roko doseči sadja. Tukaj izvrstno služi sadni
obirač. Tudi na vame lestvice ne pozabimo! Za manjše drevje
je dobro stoječa lestvica, za večje pa navadna.

Ko je drevo obrano, preberimo sadje še v sadovnjaku
skrbno in nato ga spravimo v sadne shrambe. Za prevažanje
sadja iz daljnih sadovnjakov posebno priporočamo večje štiri-
voglate košare, ki so znotraj obložene in drže okoli 50—60 kg.
Tudi večji zaboji, seveda znotraj obšiti, so prav pripravni. Da se
pa sadje med vožnjo v zgornji plasti preveč ne pretrese, je do¬
bro košare ali zaboje pokriti z vrečo, ki je napolnjena z lesno
volno. Na vrečo denimo nekaj desk in čez deske pa napnimo
verige, da sadje mirno leži. Med potom je dobro verige večkrat
nanovo nategniti. Na ta način naloženo sadje pride brez velikega
truda popolnoma nepoškodovano v shrambe.

343

Sadjarji, ravnajte torej previdno s sadjem in korist vam
je gotova. Malomarnost pri spravljanju se zelo maščuje in izdatno
krči dohodek.

'100. Spravljajte sadje o pravem času!

Navadno pravimo, da je treba sadje spravljati, ko je
zrelo.  Pa ravno to je težko določiti, kdaj je ta ali ona vrsta
zrela za spravljanje,  ker v tem oziru so merodajne
razne okolnosti, kakor podnebje  kakega kraja, lega
zemljišča, vreme, starost, zdravstvo  drevja in celo
njegova oblika.  V gorkem podnebju je sadje prej zrelo nego
v mrzlem, po solnčnih legah prej nego po senčnih, v gorkih in
suhih letih prej nego v mokrih in mrzlih, na starem drevju prej
nego na mladem, na bolehnem prej nego na zdravem in bujno
rastočem, na špalirjih in pritlikavcih prej nego na visoko¬
debelnem drevju na planem.

Poletna jabolka in hruške moramo spravljati, preden
so plodi užitni, naravnost z drevesa; jesensko sadje pa takoj,
ko prvi plodovi začno izpreminjati barvo.

Pozna zimska jabolka in hruške vobče pustimo na drevju
do konca septembra, nekatere pa do srede oktobra. Pri
nekaterih vrstah se je celo pokazalo, da so tem bolj trpežne,
čim dalje jih pustimo na drevju; ne škoduje jim niti slabo vreme
niti slana. Ako jih spravimo prezgodaj, močno venejo v shrabmi
in tudi raje gnijo. V tem oziru so posebno občutljiva vsa
jabolka z raskavo kožo,  kakor k o s m a č i, posebno pa
naša sicer tako krasna in dobra k a n a d k a. Pa tudi gambovec,
tofelček, Baumannova in kaselska reneta, bobovec, Železnikar,
knežak in druga prav pozna zimska jabolka bodo boljša in
bolj trpežna, ako jih trgamo v oktobru, kakor pa če hitimo s
spravljanjem že sredi septembra meseca.

Prav pozne zimske hruške, kakor znana zimska d e -
kanka, olivierka, krasanka,  morajo ostati na drevju
čimdalje mogoče-,  ker se sicer, ako jih potrgamo količkaj
prezgodaj, v shrambi sploh ne izgode, ampak ostanejo trde
kakor repa vso zimo in niso za nobeno drugo rabo kakor
za kuho.

Po vetrovnih legah kaže sadje spraviti prej nego po
zavetnih, da ga ne otresejo jesenski viharji.

344

101. Ravnanje z zimskim sadjem.

Kot zimsko sadje hodijo pri nas vpoštev le zimska
jabolka.  Zimskih hrušek imamo tako malo, da ni vredno'
govoriti o njih.

K zimskim jabolkam prištevamo vobče vse tiste vrste, ki
se začno goditi novembra in strpe vsaj čez novo leto. Kar je
godno šele po novem letu in se drži do marca, aprila alt še
dalje, imenujemo pozna zimska jabolka. K ranim zimskim
jabolkom prištevamo n. pr. zlato parmeno, landsberško reneto,
zeleni štetinec in še več drugih manj znanih. K srednje poznim,
ki zorijo v shrambi od novembra do februarja, marca meseca,
prištevamo ananasovo reneto, bellfleur, blenheimsko reneto,
dolenjsko voščenko, kanadko. Prav pozne zimske vrste so pa
n. pr. Baumannova reneta, Železnikar, bobovec, štajerski ma-
šancgar, kaselska reneta, šampanjska reneta in mnogo drugih.

Od zimskih jabolk zahtevamo najbolj, da so čimbolj
t r p e ž n a,  t. j., da se prav počasigode,da  godna preveč
ne venejo, da ostanejo dolgo časa čvrsta,
sveža in sočna in da ne gnijejo.  Te dobre lastnosti
se pa pokažejo le tedaj, ako pravilno ravnamo  z njimi.

Zimska jabolka bodo trpežna, ako jihpravilpospra-
vimo, primerno razberemo in dobro shranimo.

a) Spravljanje zimskih jabolk.

Pri spravljanju zimskih jabolk sta posebno odločilna čas
in način  tega opravila. Kdaj jabolka spravljajmo je popisano
na strani 349. Pripomniti bi bilo le še to, da je tudi vreme
ob spravljanju velikega pomena. Če le mogoče, spravljajmo
jabolka ob lepem solnčnem in suhem vremenu. V dežju sprav¬
ljeno sadje zelo rado gnije.

Vsa jabolka, ki jih mislimo shraniti čez zimo ali pa takoj
prodati kot namizna jabolka, moramo potrgati.  Prav brez¬
vestno je prodajati otresena jabolka za obtrgana. Obtrgajte torej
vselej vsaj najobljša namizna jabolka,  in sicer vsaj
najlepša in najdebelejša, drobiž pa otresimo, da bo hitreje
spravljen!

Ne polagajmo obtrganega sadja v golo posodo, ampak
denimo na dno in ob strani kako vrečo, otavo, mah, ako ne
utegnemo za trajno obšiti posode.

345

Pri trganju uporabljajmo lestve, obirač in močno vrvico,
po kateri spuščajmo polno- posodo na tla. Posoda, v katero
trgamo sadje, mora imeti močno železno ali leseno kljuko, da jo
lahko obesimo na vejo. Posebno moramo paziti na tiste vrste,
ki imajo belo ali rumeno, gladko kožo. Tem se vsaka najmanjša
rana pozna. Obtrgano sadje prelagajmo  v drugo posodo ali
pa kar na tla v mehko travo, da ga potem kar pod drevjem
razberemo.

b) Razbiranje zimskih jabolk.

To opravilo je pri nas še malo znano. Navadno gre vse¬
vprek v en koš in na en kup ne glede na vrste, na debelo in
drobno, zdravo in obtolčeno. To je najhujša napaka, ki jo je
mogoče zagrešiti. Vsak sadjar vedi, da dobi sadje vrednost
šele tedaj, ko je razbrano.  Razbiranje v našem
zmislu in za naše potrebe ne prizadeva veliko truda in tudi
izguba dragega časa ni velika, ker lahko razbiramo že pri sprav¬
ljanju pod drevdsom.

Najbolj nenaravna, zato zoprna in malo vredna je meša¬
nica raznih vrst, najsi bodo posamezni sadovi še tako lepi.
Trgajmo torej vsako vrsto jabolk zase!

Toda to ni še dovolj. Vsako drevo rodi debele, srednje in
drobne sadove. Skoro vedno je vmes nekaj piškavih, krastavih,
enostransko razvitih in na kakršenkoli način pokvarjenih. V
trgovini pa velja to, da so sadovi ene vrste ^ eni
posodi približno enako debeli.  Zato je treba raz¬
brati tudi vsako vrsto zase najmanj v tri dele, in sicer so naj¬
debelejši sadovi brez madeža namizna jabolka 1. vrste, srednje
debeli brez madeža in napak namizno sadje 2. vrste. Drobiž
pa je samo za takojšnjo uporabo, bodisi v katerikoli namen.
Iz namiznih jabolk prve vrste lahko poizberemo najdebelejša
in najkrasnejša. Tako sadje imenujemo kabinetno sadje.

Kdor noče ali pa nikakor ne more utrpeti toliko časa, da
bi razbral sadje na omenjeni najpreprostejši način, naj nikar
ne govori o namiznem sadju in visokih cenah.

Samo ob sebi je umevno, da je razbirati le res prava
namizna jabolka, torej zlasti parmene, ananasove renete, gam-
bovce, voščenke, kanadke, bellfleurje, kosmače, blenheimske
renete in še nekaj drugih prav lepih vrst. Kar je pa slabejših,

346

zlasti drobnejših vrst, in kar je že vnaprej namenjeno za
sušenje, za sadjevec, tega ne razbirajmo na ta način. Razbiramo
lahko tudi šele doma, ko se sadje nekoliko uleži in spoti.

c) Prevažanje sadja in shranjevanje.

Poleg slabega spravljanja ste nepazljivost in včasih tudi
malomarnost pri prevažanju in prenašanju  krivi,
da se sadje hudo pokvari, še preden pride v shrambo. Navadno
pretresajo sadje zviška iz posode v posodo, na vozove ter iz
posod in voz zopet na tla na kupe. Zato se izmed 100 sadov, ki
so bili sicer obrani, včasih ne dobi niti 10 brez obtiskov in
raznih madežev.

Pri razbiranju nalagamo sadje v večjo, mehko obšito ali
vsaj obloženo posodo, ki jo potem znesimo prav varno v shram¬
bo. če imamo malo sadja, ga lahko iz posod zložimo  na
police ali sploh tja, kjer ga hočemo imeti čez zimo. Pri večjih
množinah bi bilo pa prelaganje prezamudno. Zato ga prav pre¬
vidno stresajmo  iz posode, toda tako, da jo posta¬
vimo  na  tla  ali na kup, jo počasi zvračajmo  in
z obema rokama prestrezajmo  sadove, ki se vale iz nje,
da se prav po lahko brez udarca strkljajo na svoje mesto. Iz¬
brana jabolka, zlasti z belo, rumeno, gladko kožo pa na vsak
način prekladajmo!

Kjer je spraviti v shrambo večje množine sadja, je naj¬
bolje, <(da posode, napolnjene s sadjem, zložimo  na  voz
in jih varno speljemo domov. Da se pa sadje v posodah med
seboj ne obtolče, ga pokrijemo s slamo, ki jo s povprečnimi pa¬
licami pritrdimo, da pritiska na sadje.

Najlepša jabolka pa tudi lahko naložimo naravnost
na  voz  in brez škode prepeljemo, ako le pota niso preslaba
in prestrma. V ta namen je treba lese, koš ali kakršno posodo
imamo pač na vozu znotraj od vseh strani obložiti z mehko
slamo. Nanjo naložimo sadje previdno in tako na visoko, kolikor
ga moremo spraviti na voz. Nazadnje pokrijmo z vrhom naloženi
voz s slamo od vseh strani in nanjo položimo podolgem pri¬
merno debele deske in jih trdno povežimo, da tesno pritiskajo
od vseh strani na sadje. Na tako naloženem vozu se sadje med
vožnjo med seboj nič ne premika in ostane popolnoma ne¬
pokvarjeno. (

347

Največja težava je po kmetih s sadninji shram¬
bami.  Le prav malokje imamo večje prostore/ določene in
urejene v ta namen. Navadno potičejo sadje po raznih kotih, po
kleteh, praznih sobah, mostovžih, v podstrešju, po omarah,
med okni.

Najboljši prostor v naš namen je vsekakor v podzemeljski
kleti, zlasti če v njej niso shranjeni predmeti, ki slabo diše.
Toplina  v takih prostorih jeseni ne segaj nad 10° C, pozimi
pa ne pod 2° C. Malo vlažne  j ša  (ne mokra!) klet je vobče
boljša nego presuha. Čim temnejša  je, tem boljša je. Urav¬
nana mora biti tako, da se da izlahka prezračevati.

Klet ali kak podoben prostor, ki ga nameravamo imeti za
sadno shrambo, moramo, dokler je toplo, suho vreme, temeljito
osnažiti,  tj.  popolnoma izprazniti, stene prebeliti, tla do
čistega pomiti, potem dobro presušiti in nazadnje še pri zaprtih
oknih in vratih zažveplati in čez par dni ob lepem vremenu
iznova prezračiti. Šele ko je shramba tako pripravljena, posta¬
vimo vanjo pomite in na solncu presušene  police
ali kaj podobnega.

Prazne sobe ali razne druge prostore v hiši, ki niso pre¬
topli ali premrzli, za silo tudi lahko izpremenimo v sadno
shrambo. Ako jih ne moremo prebeliti, jim vsaj pomijmo tla in
jih zažveplajmo. V presuhih sadnih shrambah (sobe so navadno
presuhe!) včasih zmočimo tla. Najslabša sadna shramba je v
podstrešju, ker je ta prostor preveč na zraku in jeseni pregorak,
pozimi pa navadno premrzel.

V sili spravimo prav trda zimska jabolka navadnih do¬
mačih vrst lahko tudi v zemljo kakor repo.  Jama naj
bo na popolnoma suhem, vzvišenem prostoru in dobro zava¬
rovana proti deževnici in snežnici. Preden denemo jabolka
vanjo, jo obložimo s slamo po dnu in od vseh strani. Ko jo
napolnimo, zopet pokrijmo jabolka s slamo in nazadnje oblo¬
žimo s prstjo, čez vse pa poveznimo leseno streho. Na ta način
spravimo jabolka pa šele tik pred zimo,  torej novembra
meseca ali celo prve dni v adventu. Sadje nalagajmo v shrambi
v plasti, sad poleg sadu, ali pa bolj ali manj na debelo na
razne police  in predale ali pa tudi kar na tla,  ki jih
pa prej pregmimo z debelim papirjem. Najboljše police so iz
3—4 cm širokih remeljnov, ker so zračne. Čim finejša in ob-

348

čutljivejša je jabolčna vrsta, tem bolj na rahlo jih moramo
naložiti po policah. Najdražja izbrana namizna jabolka nala¬
gamo veni sami plasti  in še celo tako, da se sad sadu
ne dotika. Kadar nam gre trda za prostor, nalagamo manj ob¬
čutljivo blago bolj na debelo. Vendar več nego štirih plasti
druga vrh druge ne bi priporočali, ker potem težko prebiramo.

Ako hranimo sadje po tleh, ločimo posamezne vrste s
primernimi deskami. Po Dolenjskem nakopičijo trde zimske
vrste, po tleh naložene na kupe kakor krompir, včasih po meter
na visoko. Tu in tam po vinskih krajih jih devajo tudi v velike
kadi, kjer se prav dobro drže do pozne pomladi.

Trgovcem s sadjem in večjim posestnikom, ki blaga ne
morejo spečati takoj jeseni, svetujemo, naj skrbno razbrana
jabolka kmalu po trgatvi vlože v zaboje,  jih
zabijejo in tako spravijo v primernih prostorih zaboj vrh zaboja.
Vsak zaboj naj ima na pokrovu točno označeno, kakšna
vrsta in katere kakovosti  jabolka so v njem. Ko
pridejo naročila, se zaboji kar odpošljejo, ne da bi jih kaj
odpirali. Ta način ohranjevanja namiznih jabolk se je jako dobro
obnesel in je zlasti po Štajerskem jako udomačen.

Pri shranjevanju je pomniti še naslednja splošna pravila:

1. Hranimo samo popolnoma nepoškodo¬
vano sadje.  Kar je količkaj ranjeno, kmalu zgnije in okuži
še drugo zdravo sadje.

2. Pri shranjevanju ne prijemajmo sadja  in ga
ne valjajmo po rokah brez potrebe, da se preveč ne oguli
voščena prevleka, ki ga varuje gnilobe in izsušenja.

3. Ko sadje spravimo v shrambe, jih moramo večkrat
temeljito prezračiti,  zlasti ob lepem solnčnem vre¬
menu.

4. Sadje je treba večkrat pregledati in previdno
odbrati gnile ali nagnile sadove.  Če bi hotelo
pa le preveč gniti, moramo shrambo še malo zažveplati.

5. Čez več tednov, ko nastopi hujši mraz, prenehamo
z zračenjem,  okna in vrata zaprimo in zračimo samo, ko
postaja v shrambi zaduhlo.

6. Jabolk z raskavo kožo  ne smemo prezračevati.
Najbolje se ohranijo v bolj vlažnih, zaprtih prostorih. Jabolka
z gladko, mastno kožo laže prenašajo malo bolj suho shrambo.

349

102. Kdaj trgajmo nekatera bolj znana jabolka in
kdaj so godna.

Naslednja razpredelnica velja za toplo vinorodno pod¬
nebje, kakršno je n. pr. na Dolenjskem, v Beli Krajini in na
Spodnjem Štajerskem. V mrzlejših krajih, kakor n. pr. na Go¬
renjskem, zore jabolka kak teden pozneje in se po tem ravna
tudi trgatev. Sicer pa jako vplivata na zgodnejši ali poznejši
zor vreme in lega, in to je tudi vpoštevati. Podatki o goditvi
v shrambi so istotako le splošnega značaja in jih ni umeti tako,
kakor da bi bili vsi sadovi kake vrste na en dan godni za
uživanje. Označeni čas pomeni le dobo,  v kateri bi morala
biti dotična vrsta vobče godna. Tudi goditev v shrambi je za-
visna od letnika, prav posebno pa od sadne shrambe
same. Podatki v razpredelnici se nanašajo na pravilno urejeno
in oskrbovano sadno shrambo. Najbolj zadržujeta goditev
nizka toplina in tema.  Sadovi, ki jih hranimo čez
naznačeni rok, niso več okusni.

350

351

103. Shranjevanje zimskih jabolk.

Za zimsko shranjevanje hodijo v naših krajih v poštev
edino jabolka. Zimskih hrušek, ki zrastejo tu in tam ob stenaii
in na pritlikavcih, je žal tako malo, da nikjer ne pridejo do
kake veljave. Naslednji migljaji se bodo nanašali torej zgolj
na jabolka.

Trpežnost jabolčnega pridelka je zavisna v glavnem od
štirih činiteljev, in sicer od vrste (sorte), od vremena med
letom in spravljanjem, od spravljanja samega in nemalo tudi
od prostora, kjer je shranjen. Čim trpežnejše in poznejše so
vrste, čim ugodnejše je bilo vreme, ko so rasle in zorele, čim
bolj pravočasno, pravilno in skrbno smo jabolka spravili z
drevja in čim primernejša je shramba, tem dalje ne dozore v
shrambi, tem manj so podvržena glivicam in tem dalje osta¬
nejo zato zdrava, sočna in okusna.

Glede vrste se je v naših krajih težko ravnati po kakih
določenih pravilih, ker imamo preveč raznih vrst brez pravih,
splošno znanih imen in ker ne hranimo posameznih vrst v večjih
množinah kakor po drugih krajih. Vrhutega pa večina naših
sadjarjev niti najbolj znanim vrstam ne ve pravih pomoloških
imen. Navadno se pridelovalec, trgovec in uživalec zadovoljujejo
s splošnim izrazom »zimska« jabolka in mislijo, da je s tem
trpežnost že dovolj označena. Zlata parmena in mašancgar sta
oba zimski jabolki. Vendar pa je trpežnost teh dveh vrst jako
različna. Zlata parmena traja vobče komaj do konca januarja,
mašancgar (gambovec) pa je najboljši marca in aprila, traja pa
do pozne pomladi. Navadno se ravnamo pri oceni večje ali
manjše trpežnosti po izkušnji. To je vsekakor najzanesljivejše.

352

Pred vsem imamo veliko .domačih krajevnih jabolčnih
vrst, ki so silo trde, neobčutljive in vsled tega zelo trpežne.
Dolenjska trdika, gorenjske »lahinje«, šrobci in še razne druge
se posebno odlikujejo. Izmed bolj znanih in tudi pri nas raz¬
širjenih pomoloških vrst so zelo stanovitne naslednje: razni
kosmači, kaselska reneta, kraljevi kratkopecelj, londonski pe-
ping, rdeči in zeleni štetinec, bellefleur, kanadka, Železnikar,
bobovec, mašancgar, gambovec, šampanjska reneta, bojkovo
jabolko, ontario in še mnogo drugih. Vse te vrste zore, se gode
v shrambi zelo počasi in trpe do maja, nekatere celo do junija,
julija.

Jabolka uživamo pa vso zimo. Zato bomo hranili tudi
take vrste, ki so godne prej, dasi ne čakajo tako dolgo. Le-sem
spadajo med drugimi zlata parmena, gdanski robač, landsberška
reneta, ananasova reneta, voščenka, harbertova reneta itd.
Pomniti pa je treba, da moramo jabolka raznih vrst tako raz¬
vrstiti v shrambi, da imamo zgodnejše na vrhu, oziroma najbolj
pri rokah. Drobnejše vrste se vobče bolje drže nego debele. Če
je poletje presuho, je sadje nekaj drobnejše, je pa zato
čvrstejše in slajše. To pa zagotavlja večjo trpežnost. A če je
tudi jesen zelo ugodna — suha in topla — sadje popolnoma
dozori in se lahko spravi ob lepem vremenu. Tudi to prav
ugodno vpliva na njegovo trpežnost.

Najbolj odločilen za primemo stanovitnost jabolk je čas,
ko jih spravljamo v zimsko shrambo. Ob pravem času in pravilno
spravljen sad bo stanoviten, prezgodaj spravljen ali poškodovan
plod pa se na ta ali oni način pokvari, preden je goden, ali pa
se veliko prehitro zgodi.

Le žal, da se izvrši spravljanje izvečine slabo. Pomanj¬
kanje delavcev pa premalo umevanja za to važno sadjarsko delo
sta poglavitna vzroka, da je ogromna večina vseh jabolk kolikor-
toliko poškodovanih. Mnogo jabolk spravijo tudi prezgodaj.
Zlasti vsa jabolka z robato kožo, kosmači, morajo ostati prav
dolgo na drevju, sicer venejo v shrambi in izgube svojo pravo
vrednost. Preden denemo sadje v shrambo, ga je treba skrbno
prebrati. Kjer ga ni večje množine, vzemimo v roke vsak sad
posebe in ga skrbno ogledamo. Kar je le količkaj načeto, nabo¬
deno, natolčeno, preveč obtiščano, piškavo, krastavo, zanikamo
itd., denimo na stran. To bomo uživali takoj 1  sedaj sveže ali
kuhano. Le popolnoma zdrava jabolka, brez vidnih poškodb,

^9orsj: Zlainica (Porthesia chrysorrhoea). Spodaj: Prstenčar (Gaslropacha neustria)

Samica

Samec

353

brez večjih madežev spadajo v shrambo. Takoj z drevja jih no¬
siti za stalno v shrambo, bi bilo napačno, ker se bolje drže, ako
leže 10 do 14 dni v kakem suhem zračnem prostoru (na podu,
na kakem mostovžu itd.), da pozore, se spote in da se bolj
očitno pokažejo vse napake, poškodbe in razni madeži. Šele
potem jih preberimo in nepoškodovana shranimo.

Jabolka shranjujejo zelo različno, kakor baš kdo more,
razume in hoče. Majhne množine nalagajo med okna, v zaboje,
na razne police, v jedilne shrambe, kleti in na omare v sobah,
po tleh itd. Ponekod jih nasujejo v velike kupe v podstrešju, na
podih, skednjih, v žitnicah. Devajo jih tudi v kadi, sode, tu in
tam jih hranijo celo v podzemeljskih jamah. Daši pridelujemo
v naših krajih dandanes že veliko jabolk, imamo vendar zelo
malo pravilno urejenih sadnih shramb. V tem oziru smo jako
zaostali. Vsak večji posestnik bi moral imeti dobro urejeno
shrambo za sadje za svojo potrebo. Večje take prostore bi potre¬
boval vsak trgovec s sadjem. Obširne shrambe za sadje bi bile
nujno potrebne v vsakem večjem mestu, v zavodih itd.

Glede sadne shrambe same na sebi, najsi bo že večja ali
manjša, prirejena v ta ali oni namen, moramo poudarjati, da
bi morala imeti pred vsem enakomerno nizko toplino, morala
, bi biti ne prevlažna, še manj pa presuha, temna, zračna, skrajno
snažna ter po možnosti odločena samo za sadje. Razmeroma
najbolj enakomerno toplino in takisto tudi najprimernejšo vlago
imajo razni pritlični in podzemeljski prostori — kleti, dasi so
vobče pregorki. Čim više gremo od tal, tem bolj so prostori
podvrženi raznim toplotnim izpremembam in so iz večine tudi
presuhi. To velja posebno za podstrešja, kjer zlasti po kmetih
tako radi shranjujejo jabolka. Za silo bi bile dobre pritlične,
nekurjene sobe (po mestih razne sprejemnice itd.), dobro za¬
prti mostovži in veže, ako v njih pozimi ne zmrzuje. Te vrste
shrambe bi uporabljali zlasti mestni prebivalci, ki nimajo klen
ali drugih primernejših prostorov. Kurjeni prostori niso za
sadno shrambo, ker v njih sadje prehitro zori in vene. Med
okni je najslabša sadna shramba.

Izkušnje so dalje pokazale, da mora biti sadje v terni.
Svetloba namreč jako pospešuje zorenje in tako znatno krati
stanovitnost. Ako se sadna shramba'ne da popolnoma zatemniti,
moramo sadje pokriti s slamo ali s papirjem.

Praktični sadjar.

23

354

Da mora biti sadna shramba čista in snažna, se umeje
menda samo ob sebi. Snaga in red ovirata razvoj glivic, ki so
edine provzročiteljice gnilobe. Silno škodljiv je v sadni shrambi
zaduhel, sprijen zrak, kakršen je navadno v mokrih, zanemar¬
jenih, neprezračenih kleteh. Preden denemo v tak prostor ja¬
bolka, ga moramo temeljito osnažiti, pobeliti, tla pomiti, nazadnje
prostor zažveplati in potem dobro prezračiti in presušiti. Po¬
zneje, ko je sadje že dalje časa v shrambi, ni dobro preveč
zračiti, ker se suši in vene.

Omeniti moramo še, da so jabolka jako občutljiva za razne
tuje duhove. Zlasti boljših namiznih jabolk ne bi nikdar smeli
shranjevati v prostorih, kjer so nakopičeni razni drugi pridelki,
kakor krompir, repa, korenje, kiseliha itd.

Večje množine jabolk lahko shranimo v podzemeljske
jame. V take shrambe spadajo pa samo trde, neobčutljive do¬
mače vrste. Trdika, gambovec, bobovec, Železnikar i. dr. bi se
gotovo na ta način ohranili jako dobro. Jama za prezimovanje
jabolk mora biti na suhem kraju pod kako lopo ali pod kozol¬
cem in v taki zemlji, ki je najhujše deževje ne premoči in ki
od nikoder ne more priteči vanjo veda. Na dno in ob stenah
take 1—2 m globoke, štirioglate jame denemo nekoliko slame,
nato -naložimo do blizu vrha jabolk. Nazadnje jih pokrijemo
zopet s slamo, povrh položimo deske in čeznje nadevamo precej
na debelo suhe prsti. V sredi pustimo oddušnik, da more vlaga
iz jame. Pred novembrom bi ne smeli devati jabolk v jame.

Jabolka vlagamo v shrambo lahko jako različno. Najfinejša
namizna jabolka in zimske kruške razpoložimo posamez sad
poleg sada ali kvečjemu v dveh, treh plasteh po policah ali po
raznih v to svrho prirejenih stojalih. Čim navadnejša in neob¬
čutljivejša je jabolčna vrsta in čim več blaga hočemo shraniti,
tem bolj na debelo, oziroma na visoko ga nakopičimo, in sicer
ali kar na slamo po tleh, kjer naredimo iz desk primerne pre¬
dele, ali pa na visoke in globoke police. Manjše množine spra¬
vimo lahko tudi v razne posode, kakor v koše, zaboje, kadi, sode,
itd. Čim bolj na debelo (do neke meje seveda) so jabolka nako¬
pičena, tem lepše se ohranijo, zlasti malo zvenejo, počasi zore
in ostanejo sočna. Seveda tudi laže gnijejo in jih teže prebiramo.
Sicer pa posoda in način, kako so naložena, ne odločujeta trpež-
nosti, tem bolj pa je merodajen prostor — shramba, kjer posoda
stoji. Kdor ima malo jabolk in nikakega pravega prostora zanje,

naj jih potem, ko so se dobro spotila in pozorila, zavije posamez
v papir od časnikov in na rahlo vloži v zaboje, ki jih postavi
v kak nekurjen prostor, v prazno sobo, kjer ne zmrzuje. Za
vkladanje jabolk se je prav dobro obnesel šotni zdrob. Na dnu
zaboja za dober prst zdroba, nanj plast jabolk, potem zopet
zdrob itd. do vrha, nazadnje pokrov. Po potrebi, n. pr. ob hudi
zimi, se tako vloženi zaboji izlahka preneso na varno, v toplejše
prostore. Nikdar pa ne prenašajte zelo mrzlih ali celo namrzlih
jabolk v zakurjene prostore. Na ta način se v par dneh uniči
vsa zaloga.

104. Kako varujmo sadje gnilobe.

J. Priol.

Kaj storiti, kako preprečiti, da nam sadje ne bo gnilo?

Gotovo si že imel priliko, da si ogledal natančneje kako
gnilo jabolko ali hruško. Jabolko je bilo temnorujavo, na njem si
pa zapazil majhne, blazinaste izrastke sivorumene barve, poraz¬
deljene lepo v sosrednih krogih Ako denemo majhen del take
blazinice pod drobnogled, zapazimo neizmerno število pšenič¬
nemu zrnu podobnih telesc, priraslih na tankih nitkah. Ta zrnca
so trosi, s katerimi se glivica razmnožuje. Nitke so podaljšane
spodaj v tako zvano podgobje, ki se razpreza med staničjem
ter jemlje iz njega hrano. Nasledek tega delovanja se pokaže v
tem, da sad segnije, ter zadobi zgoraj omenjeno rujavo barvo in
blazinaste izrastke.

Ako pustimo tak plod na drevesu, se posuši ter neenako¬
merno zgrbanči. Tak plod imenujemo mumijo. Take mumije vise
na drevesu večkrat do prihodnjega leta. Trosi, ki so ostali čez
zimoi lepo pri življenju, pa preidejo na zdravo sadje. Vsaka naj¬
manjša, tudi mikroskopsko majhna rana nudi trosu dosti velik
vhod, da se naseli, ter začne svoje uničevalno delo.

To glivico imenujejo strokovnjaki monilijo (Sclerotinia
fructigena).

Na sadju živi še druga vrsta monilije, ki povzroča, da plod
temno počrni.

Razen navedenih glivic, ki so glavne provzročiteljice gni¬
lobe pri peškastem sad^iu, poznamo še celo vrsto drugih, ki na¬
padajo tudi koščičasto in jagodičasto sadje.

356

Važno je, ako vemo, kako jih zatirajmo in kako omejimo
gnitje sadja.

Ker se trosje prenaša na ta ali oni način (z vetrom, z vodo,
z žuželkami) na zdravo sadje, je potrebno, da pred vsem skrbno
poberemo in odstranimo (sežgemo, pokopljemo) vse gnila sadje,
ki visi na drevesu, ali je že odpadlo na zemljo. Ne puščajmo
gnilih plodov med zdravim sadjem v sadni shrambi, kajti gni¬
loba se prenese tudi, ako se gnil plod samo dotika zdravega.

Da ostane sadni pridelek zdrav, moramo že sadje sprav¬
ljati z veliko pozornostjo.

Ne obirajmo prezgodaj! Pozno jesensko in zimsko sadje
puščajmo kolikor mogoče dolgo na drevesu! Prerano potrgano
sadje se pokvari vedno prej nego tisto, ki ga oberemo v pra¬
vem času.

Vse sadje, ki ga nameravamo shraniti, oberimo skrbno z
roko ali z obiračem ter pazimo, da se pri tem prav nič ne
poškoduje!

Takoj pod drevesom razberimo sadje vsaj v dve kakovosti.
Popolnoma zdravo, lepo, nepoškodovano sadje na eno, nagnilo,
črvivo, potolčeno in slabo na drugo stran. Pazimo, da sadje pri
prevažanju v shrambo ne trpi škode'

Sadila shramba ali klet ne sme biti prevlažna. Vlaga po¬
spešuje razvoj gnilobnih glivic ter kvari tudi zrak, da zadobi
neprijeten, zaduhel, plesniv duh.

V prevlažnem prostoru sadje nikdar ni tako dolgo zdravo
kakor v bolj suhem, kjer glivice nimajo tako ugodnih pogojev.

Nikakor pa ne sme biti shramba presuha, ker bi v taki
sadje izpuhtelo preobilo vlage, se zgrbančilo ter izgubilo preveč
teže. To bi bilo v škodo prodajalcu, oziroma producentu sadja.
Vobče velja tukaj pravilo, da je za ohranitev sadja boljša
shramba, ki je nekaj bolj vlažna nego pa suha.

Sadna shramba ne sme biti pregorka. Kakor vlaga prija
'tudi toplota gnilobnim glivicam in njih trosom in se celo po¬
sebno v toplem, vlažnem zraku jako razvijajo. Čim nižja je
toplina v sadni shrambi, tem manj proizvajajo glivice trosov,
tem počasneje le-ti skale in tem manjša je nevarnost, da nam
sadje segnije.

Mimogrede bodi omenjeno, da se plod, ko ga utrgamo z
drevesa, neprenehoma pretvarja in razkraja. Komplicirani ke¬
mični in kemično-fiziološki pojavi provzroče, da doseže sad prej

357

ali slej tisto stopinjo pretvarjanja, ki ji pravimo zrelost. Sad
,e goden za uživanje. Toda omenjeni pojavi sedaj nikakor ne
prenehajo, temveč delujejo dalje, dokler ni sad popolnoma raz¬
krojen: strohnel. Ker se sadje pri višji toplini razkraja hitreje
nego pri nižji, imamo ravno v hladni shrambi najenostavnejše
sredstvo, da ohranimo sadje razmeroma dalj časa sveže in
užitno.

Najprimernejša toplina sadne shrambe je pozimi 2—5° C,
poleti ne nad 10° C. Gorkoto v shrambi uravnavamo z zrače¬
njem. Tople shrambe je zračiti vedno pri hladnem vremenu,
spomladi in poleti na’bolje ponoči.

Amerikanci so izumili celo posebne stroje za proizvajanje
mrzlega zraka. Sadna shramba je razdeljena v dva dela: v enem
je sadje, v drugem pa stroj, iz katerega prehaja mrzli zrak po
ceveh v sadno shrambo. Na ta način ie mogoče ohraniti poleti
in pozimi enakomerno toplino, sadje ostane sveže in zdravo
do avgusta, septembra prihodnjega leta.

Kolikor je meni znano, imamo dozdaj pri nas še malo takih
sadnih shramb in je le želeti, da bi si premožnejši napredni
sadjarji ali sadni trgovci omislili take novodobne naprave ter
pridobljene izkušnje objavljali.

Zrak mora biti v sadni shrambi vedno svež in čist. Teden,
14 dni, preden začnemo z obiranjem sadja, je treba shrambo
dobro očistiti. Police in druge lesene predmete je treba dobro
umiti z vodo. Ako je zrak v shrambi zatohel, namažimo ali
poškropimo police, stene in tla z apnenim beležem, odprimo
okna za kaka 2—3 dni, nazadnje pa umijmo police z vodo.

Par dni pred spravljanjem sadja dobro izžveplajmo shram¬
bo, kajti žveplo je znano in preizkušeno najboljše sredstvo proti
gnilobnim glivicam. Ko smo shrambo zažveplali, zaprimo okna
in vrata za kaka 2 dni, nato pa shrambo dobro prezračimo.

Ko je sadje obrano, ga ne spravimo taka 1  v sadno shram¬
bo, temveč naj leži 10—14 dni na kupu na kakem primernem
prostoru, na podu, skednju, da se izpoti. Nato je še enkrat
skrbno izbrati vsak plod,ki  kaže tudi le najmanjšo poškodbo,
ter spraviti v shrambo samo popolnoma zdravo, brezmadežno
sadje. Ne brisati sadja! Z brisanjem odstranimo voščeno pre-
vlako, ki ga varuje velosti in trosja gnilobnih glivic.

V shrambi spravimo sadje na police v eno ali dve plasti
ali v posebne razpredelnike do polmetra visoko. Police imajo


358

prednost, ker imamo pregled ter lahko takoj odstranimo vse
nagnilo sadje, toda to neugodnost, da sadje laže izhlapeva pre¬
več vlage, posebno v bolj suhi shrambi, ter zvene. Vrste z ra¬
skavo kožo, kot n. pr. damasonov kosmač, francoski kosmač, pan¬
kerjev kosmač, kanadko je dobro spraviti v razpredelnike, kjer
se drže dalje časa sveže. Ako denemo te vrste na police, jih
pokrijmo s papirjem, toda ne s časniki, ker bi se posebno v
nekaj vlažni shrambi prijelo jabolk črnilo.

Nikdar ne smemo shranjevati v sadni shrambi predme¬
tov, ki imajo kakršenkoli duh, kakor n. pr. zelje, korenje, repo,
krompir, kislo mleko in sir, kajti sadje, posebno jabolka so jako
dovzetna za tuje duhove ter dobe v takem sprijenem zraku ne-
prijetene duh in okus.

Shrambo, ki ima že po naravi boli' 1  zaduhel zrak, je tu in
tam v daljših presledkih žveplati, nato pa dobro prezračiti. Z
žveplanjem omejimo tudi gnitje sadja.

Svetloba v sadni shrambi ni potrebna in so izkušnje po¬
kazale, da se obdrži sadje v temnem prostoru dalje nego v svet¬
lem. Svetlobni žarki pospešujejo razvoj in razkrajanje sadja.

Z vpoštvanjem navedenih temeljnih točk v praktičnem
sadjarstvu izdatno omejimo gnilobo sadja, sebi pa prihranimo
lepe vsote denar; a, ki bi ga nam sicer uničile gnilobne glivice.

105. Sadje potrebno živilo.

Živila imenujemo vobče vse stvari, ki jih uživamo kot
jed in pijačo in ki imajo v sebi za razvoj, obstanek in uspešno
delovanje našega telesa potrebne snovi. Potrebna so pa živila,
katerih trajno ne moremo pogrešati, ako hočemo ohraniti telo
zdravo.

Do nainovejšega časa je večina zdravnikov in imovitejših
ljudi mislila, da je zlasti meso tisto živilo, ki zaradi obilo be¬
ljakovine daje zdravje, in moč. Juha, kuhano, pečeno, ocvrto
meso, gnjat, klobase itd., to so bila jedila, ki so se vrstila na
mizah premožnejših slojev dan za dnem. Rastlinska hrana, oso-
bito zelenjad in sadje, je bila prav postranskega pomena in so
.jo smatrali samo za prigrizek k mesnim jedilom. Po teh na¬
čelih je bila urejena vsa prehrana pri slojih, ki so si mogli
kupovati meso, posebno pa po gostilnah, restavracijah, hotelih.


359

Svetovna vojna nas c in nas bo še bolj izučila, da se da
živeti tudi brez običajnega mesa skoro ob sami rastlinski hrani.
Istotako so razni učenjaki že pred vojno dokazali, da je uži¬
vanje mesa celo naravnost škodljivo in da je za razvoj, obsta¬
nek in redno delovanje našega telesa neogibno potrebno več
rastlinske hrane, nego smo je bili vajeni dosedaj. Meso naj bi
bilo samo za prigrizek k raznim jedilom iz rastlinstva.

Dr. Lahmann in še razni drugi sloveči zdravniki so ne-
ovrženo dokazali, da vsled napačne hrane primanjkuje v krvi
rudninskih snovi ali tako zvanih redilnih soli in da je ravno
to pomanjkan e vzrok raznim boleznim. Rudninske snovi so v
hrani neogibno potrebne, ker se spajajo v organizmu z zelo
škodljivimi kislinami, ki nastajajo iz beljakovinaste hrane ter
jih odvajajo iz telesa. Človeška prehrana je tem primernejša
tn za zdravje tem prikladnejša, čim pravilnejše je razmerje med
beljakovinastimi živili in med živili, ki dovajajo telesu rudnin¬
skih snovi. Nasprotno pa je prehrana enostranska in zdravju
škodljiva, ako telo preoblagamo z beljakovinami, zanemarjamo
pa rastlinsko hrano, ki edina ima v sebi dovolj rudninskih
snovi v taki obliki, ki se najbolj prilega ustroju našega života.
Brez živalske hrane — mesa, jajec itd. — lahko živimo, ker
imajo tudi rastline potrebno beljakovino — žita, posebno pa so¬
čivje še celo prav veliko —, brez rastlinske hrane pa ne bi
mogli živeti, ker meso, jajca, sir nimajo dovolj neogibno po¬
trebnih rudninskih snovi. Te snovi pa nimajo samo naloge, da
nevtralizirajo kisline, ampak so tudi naravnost potrebne za raz¬
voj raznih telesnih organov.

V dolgi vrsti rastlin, ki služijo človeku za hrano, sadje ni
najzadnje. Zaradi važnih sestavin ni več samo prigrizek in obli¬
zek, ampak potrebno živilo, ker ima poleg neogibno potrebnih
rudninskih snovi tudi nekoliko beljakovin, veliko sladkorja in
važne kisline.

Poleg redilnih soli je sladkor najvažnejša sadna sestavina.
Sadni in grozdni sladkor prehaja brez posebne prebave narav¬
nost v kri, dočim morajo prebavni sokovi šele razkrojiti pesni
sladkor, to je prebaviti, preden ga more organizem uporabiti.
Ker je sladkor v sadju tako lahko prebavljiv, tudi hitro učin¬
kuje. •

Sadne kisline, kakor citronova in jabolčna kislina ter čre¬
slovina, tudi niso brez pomena. One vplivajo posebno blago-

360

dejno na živčevje v prebavilih. Provzročajo namreč, da se obilno
izločajo prebavni sokovi (slina, želodčni in črevesni sok); na ta
način naravnost pospešujejo prebavo. Kisline v sadju gase žejo.
Dalje pospešujejo delovanje ledvic in kože. Dokazano je dalje,
da sadna kislina zatira bakterije in v tem oziru ovira gnitje v
črevih.

Končno naj omenimo še sadno beljakovino. Te ima sadje
razmeroma zelo malo. Ker so prej vrednost kake tvarine cenili
le po množini beljakovine, seveda sadja niso smatrali za živilo.
Veliko važnost drugih sadnih sestavin so spoznali šele v no¬
vejšem času.

Ne samo z ozirom na sedanje razmere, ampak tudi z ozi¬
rom na naše zdravje uvažujmo pri pripravi vsakdanje hrane
vedno bolj temeljno načelo: Malo mesa, obilo zelenjadi, obilo
sadja! Sadje je potrebno živilo.

VIII. Mesečna navodila

106. januar.

Zatiranje sadnih zajedavcev je pozimi najbolj uspešno,
ker je drevje golo in škodljivce lahko najdemo. V zimskem
času smemo rabiti veliko močnejša sredstva nego poleti, ko je
drevje zeleno. Sedaj zadenemo cele skupine goseničnih gnezd,
jajčec itd. in s tem pokončamo cele zarode. Škodljivci pozimi
počivajo v tej ali oni obliki: ali so godne žuželke ali ličinke ali
jajčeca in imamo najlepšo priliko, da jih poiščemo in pokončamo.

Z razredoevanjem vrha, snaženjem debel in vej in gno¬
jenjem drevja vplivamo naravnost na zdravje sadnega drevja, ker
dosežemo s tem boljšo, čvrstejšo rast in rodovitnost. Vsak dan
in povsod se kaže, da se zdravo, čvrsto rastoče sadje že samo
uspešno brani vseh, bodisi živalskih ali rastlinskih zajedalcev,
in sadjarju daje najboljše dohodke. Snaženje in gnojenje sadnega
drevja je torej tudi najzaneslivejše sredstvo za splošno pokon-
čavanje sadnih škodljivcev.

Sami pa nikdar ne zmoremo teh brezštevilnih sovražnikov.
Zato nam je pa Bog dal izvrstne pomagače — ptice pevke. Zanje
so pozimi hudi časi. Na pomoč jim s primerno krmo in zavetjem!

Pozor na zajca! Kjerkoli opazimo kak sled njegovega zoba,
takoj s cepilno smolo drevesu na pomoč!

Januarja, ako ne zmrzuje, je prav primeren čas za škrop¬
ljenje in mazanje sadnega drevja z drevesnim karbolinejem. Pri¬
tlično in mlado sadno dre (je poškropimo, starejšemu drevju pa
namažimo deblo in debelejše veje. Na 10 litrov vode vzemimo
eden do poldrugi kilogram drevesnega karbolineja.

Ob lepih dneh proti koncu meseca pričnimo z obrezo¬
vanjem  mladega visokodebelnega in vsega pritličnega drevja.
Pred vsem se lotimo grmičevja (ribeza in kosmulje), ker najprej

362

ozeleni. Potem pride na vrsto koščičasto sadno drevje in nazad¬
nje pečkasto.

Januar je naposled najboljši čas za rezanje cepičev. Vsi
izkušeni sadjarji sodijo, da rodovitno sadno drevje dobimo le
tedaj, ako jemljemo cepiče z rodečega, nekoliko odraslega sad¬
nega drevja. Čim manj vrst, tem več koristi od sadjarstva.

Cepilna smola je neogibno potrebna tvarina vsakemu sad¬
jarju. Ko napravlja drva, naj nabere smrekove smole in jo ob
priliki skuha.

107. Februar.

Najvažnejša opravila v sadovnjaku izvršujemo v času, ko
sadno drevje počiva, to je od novembra  do konca marca.
Pet celih mesecev  imamo torej čas, da drevje snažimo,
mu gnojimo in vse pripravimo za spomladno saditev. Žal, da
ljudje ta dela po stari navadi odlašajo na zgodnjo pomlad na
marec in april in jih potem zaradi nujnejših spomladanskih
opravil iz večine opuste in pa izvrše prav površno.

Koder je zemlja kopna, ne premokra, pa tudi ne globoko
zmrzla, kopljimo jame za spomladansko saditev. Za pritlične
nasade rigolajmo svet in ga pognojimo. Drevesne kolobarje, zlasti
okrog mladega sadnega drevja na travnatem svetu tudi lahko že
sedaj prekopljemo in pognojemo s hlevskim gnojem. Za pomla¬
dansko saditev je treba komposta. V to namenjene kupe po zimi
premetajmo in polivajmo z gnojnico. Tako pripravljen kompost
ima neprecenljivo vrednost pri saditvi.

Večina naših sadnih dreves strada. Zato kličemo vsem
zavednim sadjarjem: Gnojnico v sadovnjake! S tem si zagotovimo
bujno rast in dobro sadno letino. Z gnojnico lahko pozimi gno¬
jimo ob vsakem vremenu. Ne zadržujeta nas niti sneg niti zmrzla
zemlja.

Februarja nastopajo navadno že prijazni dnevi. Skrajni čas
je, da začnemo s snaženjem sadnega drevja. V roke drevesno
žago, škarje, strguljo in ščet! V mnogih sadovnjakih je potrebna
tudi sekira. Kdor hoče pridelati obilo dobrega sadja, mora
skrbeti, da ima drevo v zemlji zlasti dovolj hrane, nad zemljo
pa dovolj zraka in svetlobe. Zato pa ven s starim, napol suhim
in drugače malovrednim sadnim drevjem! Suhe, polomljene veje
strani! Tudi proč z vejami, ki delajo preveliko goščavo!

363

Nato pa s strguljo po stari in odmrli skorji! Začni v vrhu,
očedi vse debelejše veje in končaj na deblu pri tleh! Takoj za
strguljo pride na vrsto ščet. Ž njo posebno lahko odstranimo
mah in lišaje. Nazadnje pa namažimo vse osnažene veje z razred¬
čenim drevesnim; karbolinejem. S tem preprečimo rast mahu in
lišajem in zatremo tudi nebroj sadnih škodljivcev, ki prezimujejo
v razpokah. Apneni belež je v tem oziru skcro brez učinka. V
novejšem času so začeli rabiti tudi žvepleno apno, tekočino,
ki jo razredčimo z vodo. Pravijo, da jako dobro učinkuje.

Za mesec februar opozarjamo posebno na razne škodljivce,
ki prezimujejo na zanemarjenem deblu in na debelejših vejah.
Te bomo večinoma zatrli z vestnim snaženjem. Na koncu vejic
pa prezimujejo v zapredkih gosenice glogovega belina i. t. d.
Nemudoma je treba mešičke porezati in sežgati.

Tudi zajec, ta zakleti sovražnik mladih jabolčnih nasadov,
je tak škodljivec. Ker ga ne smemo zatirati, moramo drevje
zavarovati proti njegovemu zobu. Januarja in februarja mu
navadno huda prede. Zato pozor, sadjarji! Nemudoma zavarujte
tedaj sadno drevje in preglejte ograjo pri drevesnicah!

Zajčje oglodine na sadnem drevju namažite, ko so še sveže
s cepilno smolo. Edino na ta način rešite še kako drevo.

V drevesnici ni ta mesec še posebnega dela razen tega, da
pripravimo zemljo za prihodnji letnik, ako nismo opravili tega
dela že jeseni. Ako je vreme primerno, lahko začnemo z obrezo¬
vanjem in s cepljenjem. Posebno cepljenje v roki izvršujemo
lahko ta mesec. Pozabiti tudi ne smemo, da v tem mesecu
cepimo z najboljšim uspehom češnje. Zgodaj je obrezati tudi
ribez in kosmuljo. Za rezanje cepičev je zadnji čas. Veliko
neuspehov pri cepljenju povzročajo prepozno narezani cepiči.

Sadjarji! Ako hočete vzgojiti rodovitno drevje, režite cepiče
z odraslih, rodovitnih dreves! Varujte se pa pri tem poslu
starega, neodpustnega greha, da iščete vedno novih vrst, ki jih
nimate v sadovnjaku. S takim ravnanjem si že vnaprej preprečite
vsak količkaj izdaten dohodek iz sadjarstva. Od tistega sadnega
plemena, ki najbolje uspe‘Va v vaših razmerah, pa cepite in
zasajajte le 2—3 vrste, ki so najprikladnejše z ozirom na vaše
podnebje, na vašo zemljo in lego. Februarja je skrajni čas, da se
sadjar odloči, kaj bo sadil prihodnjo pomlad in kje bo dobil
sadno drevje. Pozimi je čas, da se posvetuje s pametnimi sosedi
sadjarji, strokovnjaki glede sadnih vrst, ki bi bile dobre za

364

njegove razmere, in pozimi je čas, da naroči drevje — čim preje,
tem bolje.

Ob slabem vremenu pripravlja sadjar drevesne kole, vezi,
orodje, cepilno mažo i. dr.

108 . Marec.

Marec je v pravem pomenil besede sadjarski mesec. Dela
čez glavo v sadovnjaku in v drevesnici, v mladih in starejših
nasadih. Kar smo v tem oziru priporočali v navodilih za februar,
velja seveda popolnoma tudi za marec. Prav posebno poudar¬
jamo tu še enkrat, da je skrajni čas za snaženje sadnega drevja,
kakor je bilo opisano v opravilih za februar. Dokler ne dose¬
žemo tega, da si bo vsak sadjar štel v dolžnost, da osnaži svoje
sadno drevje, tako dolgo se ni nadejati kakega količkaj znat¬
nega napredka v sadjarstvu. Kakor je sramotno za vsakega
živinorejca, ako trpi in gleda umazano, blatno živino v hlevu,
istotako je grdo za sadjarja, ako trpi zanemarjeno drevje v
svojem sadovnjaku.

V navodilih za februar smo omenili, da je odstranjevati
suhe veje in pa tiste, ki delajo preveliko goščavo in senco.
Odžagajmo tudi veje, ki vise preveč k tlom in nas ovtirajo pri
obdelovanju zemlje, ali pri spravljanju pridelkov, ali so na poti
pri paši.

Prav velikokrat vidimo napake pri žaganju vej. Čepi
po drevju so znamenje neveščega in zanikarnega sadjarja.
Sploh prizanašajmo debelim vejam in izkušajmo kako drugače
razredčiti vejevje. Kadar pa vendarle mora pasti kaka debelejša
veja, odžagajmo jo pravilno in skrbimo, da se bo rana zacelila.
Ako večjo rano pustimo odprto, začne vsled vlage in raznih
glivic gniti in zdravje drevesa je v nevarnosti. Rane na mla¬
dem, bujno rastočem drevju, velike v premeru 5—6 cm, se
zacelijo rade same ob sebi, brez mazanja, celo ako jih gladko
obrežemo. Večje rane (10—20 cm v premeru) in na starejšem,
drevju moramo pa na vsak način obvarovati gnilobe s tem,
da jih prevlečemo prav na tanko s cepilno smolo. Tudi velike
rane je treba vsaj ob robu obrezati z nožem, preden jih na¬
mažemo.

Velike votline v drevju osnažimo dodobra in jih zade¬
lajmo s cementom. Na ta način preprečimo, da se gniloba ne

365

razpase, in lahko rešimo marsikatero sicer še rodeče in dru¬
gače zdravo drevo. Ozebline na mladem sadnem drevju je
treba nemudoma zdraviti, in sicer tako, da ozebli del skorje
izrežemo prav do zdravega lubja in rano zamažemo s cepilno
smolo. Tudi ilovica in kravjak sta dobra, a moramo ž njima
namazano rano obvezati s kako cunjo, da ne odpade mazilo.

Poleg februarja je marec najugodnejši mesec za obrezo¬
vanje sadnega drevja. To važno delo moramo na vsak načni
izvršiti v toplih legah vsaj do srede, v mrzlejših pa do konca
meseca.

Vobče naj velja pravilo, da je treba mlado, visokodebelno »
sadno drevo, dokler ne prične roditi, vsaj nekolikokrat obrezati
in ga s tem navajati, da se mu vrh razvije krepko in pravilno.
Vzorno mlado drevo imej močno, gladko deblo, ki raste navzgor
v srčno vejo, 2 m od tal imej prve 4 ali 5 vej, ki so v krogu
razvrščene v enakih razdaljah kakor šibice pri dežniku. Režnja
pritličnega sadnega drevja, posebno s pravilnimi oblikami, je
precej zapletena.

Mlademu drevju z gladko, napeto kožo in šibkimi debli
moramo sedaj puščati tako, da z ostrim nožem prerežemo kožo
pri deblu v eni črti od vrha do tal. Dve taki črti z nasprotnih
strani navadno zadostujeta. Paziti moramo pri tem delu, da
prerežemo samo kožo, ne da bi ranili les. Puščanje je zelo
koristno tudi koščičastemu drevju, posebno češnjam, ker jih
obvaruje smolikavosti.

Povsod vidimo mnogo krepko rastočega, a slabo rodečega
sadnega drevja. Sedaj je čas, da ga precepimo. Posebno v naših
razmerah, ko imamo toliko slabih, neprikladnih vrst, je pre¬
cepljanje velikega pomena.

Ta način požlahtnjevanja se najbolje sponese, ako cepimo
v razkol ali pa v zarezo.

V marcu je najprimernejši čas za saditev sadnega drevja.
Seveda to lahko opravimo že v februarju, posebno v toplih
legah. ' Kdor je vse pripravil za saditev, zlasti jame in kole,
ta bo delo lahko hitro in dobro izvršil. Glede sajenja naj
opomnim samo to: 1. Sadi drevje takoj, ko ga dobiš, ako je
zemlja dovolj obsušena! Vsako odlašanje je le v kvar. 2. Tik
pred -saditvijo obreži debelejše korenine! Koščičasto drevje
(češplje, breskve, marelice itd.) moramo na vsak način pri

366

saditvi jako skrajšati v kroni, 3. Sadi drevje rajši previsoko
nego pregloboko! Ako si pripravil dovolj obširno jamo, se
zemlja v njej kolikor toliko usede in z njo vred tudi drevo.
Visoko posajeno pride na ta način v pravo lego. 4. Novo posa¬
jeno drevo samo pripni h kolu: Šele jeseni ali drugo pomlad
ga trdno priveži. 5. Kolobarja okrog drevesa nikar ne obsej s
travo ali z deteljo, ampak posuj ga 5 cm na debelo z gnojem,
ki ga zavaruj proti kurjim krempljem s trnjem ali smrekovimi
vejami! 6. Ob suši prilivaj nanovo posajenemu drevju!

V drevesnici je ob ugodnem vremenu sedaj najpriprav-
nejši čas za cepljenje pri tleh ali pa v vrhu. Čim preje izvr¬
šimo to delo, tem boljši uspehi. Divjake cepimo kakih 5 cm
od tal, ne pa 20—30 cm, kakor vidimo v mnogih krajih. Obre¬
zovanja starejših drevesničnih letnikov, in prirezovanja vrhov
za vzgojo krone ne smemo odlašati nič več. Obrastke po deblu
na dve-, triletnih cepljencih skrajšajmo na 8—10 cm, naj¬
močnejše odstranimo popolnoma! Prav tako je čas, da na čep
prirežemo lanske okulante, ako jih nismo že februarja ali jeseni.
Popolnoma napačno je, krajšati divjake prav do žlahtnega očesa,
kar tu pa tam videmo še dandanes. Jeseni zrigolani prostor
za nov drevesnični letnik poravnajmo in zasadimo z divjaki
(v vrsti po 30—40 cm, vrste 60—80 cm narazen), ki jih bomo
avgusta okulirali ali pa drugo pomlad cepili na mestu. Tudi
ročne cepljence posadimo v drevesnico čimpreje mogoče.

Voluharju je treba napovedati iznova boj na življenje in
smrt! Koder hudo gospodari, ne kaže saditi pritličnih jablan,
ker so mu prava slaščica.

Ako se hočemo ubraniti občutne škode, ki nam jo leto za
letom prizadevajo glivičaste bolezni, je sedaj zadnji čas, da
popršimo vsaj mlajše drevje, ki ni previsoko in nima preveli¬
kega obsega, in pa pritlično z 2% raztopino bakrene galice in
apna, ali z drevesnim karbolinejem ali pa z žveplenim apnom.
To velja seveda tudi za drevje v drevesnici.

109. April.

V aprilu nastopi večkrat dolgotrajno, suho, vetrovno vreme.
To ravnokar posajenemu drevju zelo škoduje. Kjer je le mogoče,
ga zalivajmo,  in sicer tako, da privoščimo posameznemu
drevesu 1—2 kebla vode. Toliko zadostuje za teden dni ali še

367

dalje. Da se zemlja prehitro ne izsuši, je dobro, da pokrijemo
drevesni kolobar z drobnim gnojem, kakor je bilo omenjeno že
v prejšnjem mesecu.

Veliko mladega sadnega drevja hira in naposled pogine
popolnoma. Marsikje je vzrok to, ker se kolobar okrog njega
zaraste s plevelom ali s travo ali ga celo obsejejo z deteljo. To
je popolnoma napačno, naj se zagovarja kakorkoli.

Ako hočeš, da bo sadno drevesce dobro raslo in se hitro
razvijalo v zdravo, krepko, rodovitno drevo, moraš vsaj skrbeti,
da okoli njega najmanj i /2  m od debla ne raste nobena druga
rastlina, ampak ta krožeč naj bo oplet in okopan. S tem ohraniš
redilne snovi samo sadnemu drevesu, poleg tega pa zračiš
zemljo, kar neznansko dobro vpliva na rast mlade rastline.
Drevje, ki si ga posadil pred enim, dvema ali tremi leti, isto-
talio sedaj okoplji in pognoji, če nisi že prej tega storil. Pre¬
pričaš se še v istem letu, kako pametno si ravnal. Naravnost
nesmisel pa je, ako sadimo pritlično sadno drevje na travnatem
svetu. To spada edino na obdelan svet. Zato pa je sedaj zadnji
čas, da pritlične nasade okopljemo in prav dobro pognojimo.

Količe pri mladem sadnem drevju iz prejšnjih let je treba
pregledati in preizkusiti, če so še dovolj trdni, potem pa jih
dobro privežimo. Dobro vez naredimo iz slame, uporabljenih
zamaškov in iz žice, vrbovih šib in mahu. Mlado drevje naj bo
privezano samo enkrat h kolu, in sicer zgoraj. Nepotrebno je
deblo vezati dvakrat ali celo trikrat. Količi naj ne segajo v
vejevje. Kako lahko delo je, ako jih odžagamo 10 cm pod
prvo vejo!

V drevesnici nadaljujmo in končajmo cepljenje in obrezo¬
vanje. Ponekod je videti drevje, ki ima 2 l / 2  metra ali še višje
deblo. To za rast nikakor ni ugodno. V krono prirežimo 2 do
3 letne cepljence, ki so namenjeni za visokodebelno drevje, tako,
da merimo od tal 2 m, potem pa še namaknemo 6 očes. Zgornje
je namenjeno za podaljšek debla, spodnjih pet pa naj dela prvi
vejni venec. Nad 4., 5. in 6. očesom (ako štejemo od zgoraj
navzdol) moramo narediti'strehasto zarezo, da oko tem zaneslji¬
veje odžene.

Sedaj vse letnike prvič okopljimo. To važno delo izvršimo
kolikor mogoče ob lepem vremenu, ker le tedaj ima okopavanje
zaželeni uspeh. Posebno previdno pa je oskrbovati najmlajši
letnik, ki je bil cepljen na mestu ali v roki, da se cepiči ne po-

368

lomijo. Dobro je v ta namen (posebno v majhnih šolskih dre¬
vesnicah) postaviti k vsakemu cepljencu 1 r 2  metra visoko pali¬
čico, ki nas opozarja, da ga ne prezremo in ne zadenemo z nogo
ali z orodjem.

Proti koncu tega meseca lahko cepimo za lubad. Ta način
cepljenja je sicer najlažji, a najmanj kazen. Uporabljajmo ga le
takrat, kadar smo zamudili zgodnje cepljenje z dolago, s sed-
lanjem itd. Za precepijevanje odraslega drevja je pa ta cepilm
način zelo neprikladen, ker se cepiči jako radi polomijo in tudi
zarastejo se ne tako hitro in dobro kakor pri cepljenju v razkol.

Pokončavanje škodljivcev' nadaljujemo. Pri obrezovanju
in snaženju sadnega drevja naletimo na enoletnih mladikah na
jajčevca listnih uši. Take poganjke porežimo in sežgimo ali pa
jih namažimo z dendrinom ali žveplenim apnom. Iz zimskega
spanja se prebuja in pripravlja na svoje škodljivo delo cvetoder.
Po Gorenjskem je jako razširjen. Ob jutranjih urah otresajmo
jablane, golazen prestrezajmo v rjuhe in jo pomerimo v ogenj.
Zadnji čas je, da porežemo gosenična gnezda, pokončajmo
prsteničarjeva jajčeca itd.

Rakaste rane otrebimo in namažimo s 50% dendrinom. O
zdravljenju smolikavosti smo govorili v prejšnjem mesecu. Bujno
rastočemu mlademu drevju puščajmo gotovo ta mesec, če mu
nismo že prej.

110. Maj.

Največ opravka nam provzročajo ta mesec razni škod¬
ljivci, ki se objestno pasejo po sadovnjakih. Ob ugodnem vre-
• menu se pojavijo prav povsod na sadnem drevju že v aprilu,
najkasneje pa v pričetku maja listne uši. Ob istem času začne
svoj uničevalni posel krvava uš. Poleg teh se vesele svežega
zelenja ličinke raznih rilčkarjev, gosenice i. dr. Listne in krvave
uši moramo takoj v pričetku zatreti s tobakovim izvlečkom,
kvasijievo tekočino ali s kakim drugim primernim sredstvom.
Cvetoder je, kolikor ga nismo uničili pozimi, sedaj brez skrbi.
Kdo mu pa more do živega po posameznih cvetih! Ravno tako
dobro se godi raznim gosenicam, ki smo jih pustili, da so se
razlezle po drevju. Edino ptice pevke so jim kos. Zato pa sad¬
jarji, varujte ptice! Ne pustite otrok, da bi stikal za gnezdi ali
jih na kakršenkoli način pregnajali iz sadovnjaka.

44,! J

Samica

Samec

'9oraj: Gobavec ali žvagar (Ocneria dispar). Spodaj: Krvava ušica (Schizoneura lanigerd)

369

Po sadovnjakih vidimo ravno sedaj pogostoma, da se melje
iz luknje v deblu črvojedina in pada na tla. To nam kaže, da
je v deblu črv — vrbarjeva ličinka. Nož v roke in razširite rano,
odkoder prihaja na dan črvojedina! Potem pa s kaveljčasto
žico tako dolgo po- rovu, da zmečkate in izvlečete zajedalca!
Vsekakor je to delo večkrat brezuspešno, čeprav hudobo umo¬
rimo, i kajti drevo ima že tako razjedeno osrčje, da hira in hira
in naposled usahne. Vendar se da tu in tam s pametnim
ravnanjem še rešiti zlasti mlajše drevje. Umevno je samo ob
sebi, da je treba- potem, ko smo- škodljivca umorili, vnanje
rane skrbno iztrebiti in zamazati s cepilno smolo.

Prva pa mora biti naša skrb, da sadno drevje obvarujemo
teh zajedaloev. To dosežemo s primernim negovanjem debla.

Ob, toplih, vlažnih dneh, po gorkem, pohlevnem dežju se
začne pojavljati škrlup. Škrlup moramo preprečiti, zdraviti se
ne da. Škropite torej vsaj mlajše in pritlično sadno drevje,
posebno jablane in češplje, z modro galico, to pa zlasti v vino¬
rodnih krajih, kjer itak že škropite vinsko trto in imate vajo *
in vse potrebščine pri rokah.

Bujno rastočemu drevju z napeto kožo še sedaj lahko
puščamo na deblu.

Z dušikom (gnojnico, s čilskim solitrom) gnojimo previdno
im zgodaj. Pozneje utegne več škoditi nego koristiti. Isto leto
posejanemu drevju ne smemo gnojiti z gnojnico, pač pa ga zali¬
vajmo ob suši. Zlasti pritlično drevje, ki ima korenine blizu
površja, se kaj lahko preveč izsuši. Pri novo posajenem drevju
pazite, da ni trdno privezano, da se lahko poseda z zemljo! Od¬
stranjujte poganjke z divjaka in debla!

V drevesnici imamo v tem mesecu nujna opravila, ki jih
moramo vestno izvrševati. Najprej je treba venomer zadrževati
poganjke iz divjaka. Izpočetka jim oščipavajmo vršičke, moč¬
nejše pa tudi odstranjujmo. Pozneje pa, ko napredujejo poganjki
s cepiča, gladko porežimo tik pri deblu vse divje mladike. Samo
pri tistih divjakih, ki se pri njih cepljenje ni sponeslo, pustimo
najnižji poganjek z divjaka,-vse druge pa uničimo. Ta poganjek
se do avgusta tako okrepi, da ga bomo lahko cepili z očesom
(okulirali), potem ko bomo nad njim gladko odrezali ostali štor.

S cepiča navadno požene več poganjkov. Najlepšega (naj¬
rajši zgornjega) pustimo rasti neovirano. Kvečjemu ga pri¬
vežimo h količku, če bi silil kam na stran. Vsem drugim po-

Praktični sadjar.

24

370

ganjkom pa priščipnimo vršičke takoj, ko so 10—12 cm dolgi.
Napačno pa bi bilo, ko bi jih že sedaj odstranili popolnoma.
Okulante (poganjke iz spečih očes lanske okulacije) pa moramo
brezpogojno prvič privezati takoj, ko so dolgi 10—15 cm, na
čep, ki smo ga pustili v ta namen.

Zgodnji letošnji cepljenci poženejo navadno že toliko, tla
se začne vez zajedati vanje. Ob pravem času je torej treba pre¬
rezati vezi tako, da potegnemo z ostrim nožem čeznjo na na¬
sprotni strani cepiča. Prerezana vez naj ostae na cepiču, ker
pozneje odpade že sama.

Vsa dela v drevesnici izvršujmo spretno in previdno.
Neroden človek lahko ravno pri teh delih naredi veliko škode.

Tu naj omenimo tudi še, da je na isti način treba oskrbeti
vsa precepljena drevesa. Tudi tu poganjajo mladike iz starega
lesa po vejah. Močnejše odstranjujmo, šibkejšim pa samo pri-
fčipavajmo vršičke. Odrežimo jih šele prihodnjo pomlad. Tudi
vezi pri cepitvah moramo prerezati o pravem času.

111. Junij.

Naši preprosti sadjarji navadno mislijo, da junija meseca
ni posebnega opravka v sadovnjaku, pa se jako motijo. Le
navada ni, da bi se kdo brigal za sadno drevje poleti, ko je
dovolj drugega dela.

Prvo in najpotrebnejše delo je škropljenje z modro galico.
Kdor hoče ohraniti sadno drevje in sadje na njem zdravo in
kdor hoče, da se bo oboje dobro razvijalo, naj ne zamudi škrop¬
ljenja. Od konca meseca maja do konca junija je čas, da škro¬
pimo drugič, tretjič ali celo četrtič. Zlasti priporočamo, naj
s tem sredstvom sadjarji obvarujejo zajedalcev mlade žlahtne
jablane, hruške in češplje, visokodebelne in pritlične. Ko so
sadovi za lešnik debeli, je najpripravnejši čas za drugo škrop¬
ljenje; čez dva tedna pozneje škropimo tretjič in, če mogoče,
par tednov kasneje še četrtič. Vsakokrat vzemimo 1 %  raztopino
modre galice. Seveda naši sadjarji do sedaj le izjemoma upo¬
rabljajo to sredstvo, a pride čas, ko spoznajo, da brez njega ni
zdravega sadnega drevja in ne lepo razvitega sadja. To velja
posebno za jablane in češplje.

Najhujši živalski škodljivec, ki maja in junija meseca hudo
razsaja po sadovnjaku, so listne uši. Tobakov izvleček naj bi

371

*

bil vedno pri rokah. Starejšemu sadnemu drevju ne morejo do
živega, zato pa tem huje napadajo mlajše, posajeno v zadnjih
letih.

Po nekaterih krajih prične junija meseca delati škodo na
jablanah in češpljah jabolčni vbadar (rhinchites Bacchus in
auratus), t. j. rilčkar, čigar samica vbada jabolčne plodove, ko
so debeli kot lešnik ali droben oreh, in polaga vanje jajčeca,
navadno po več v en sad. Jabolčka vsled tega odpadejo in škod¬
ljivec se razvija v odpadlem plodu. Dorasla ličinka zleze v
zemljo, kjer se zabubi in počaka prihodnjega leta. Uspešno se
da zatirati le na ta način, da vse odpadlo sadje poberemo in
uničimo (sežgemo ali pa ga damo prašičem). Ako zemlje pod
drevjem ne moramo prekopavati, jo vsaj pognojimo s kajnitom,
da pomori razne bube, ki prezimujejo v zemlji.

Pomladi posajeno drevje je treba v tem mesecu večkrat
ogledati. Poganjke iz divjaka v živo porežimo (ne samo po¬
trgajmo, ker potem poženo še gosteje). Istotako je treba od¬
stranjevati poganjke iz debla in povsod na neprikladnih mestih.
Take mladike odstranimo z ostrim nožem tik debla ali pa jim
samo priščipnimo vršičke. Popolno jih odstranimo jeseni ali
prihodnjo pomlad. Jako potrebno je, da drevesni kolobar pri
mladem drevju večkrat' okopljemo in oplevemo. Rahljanje
zgornje plasti veliko pomaga, zdravi, bujni rasti. Ob suši je
treba nanovo posajeno drevje zalivati. Ako je premlado sadno
drevje zasnovalo zarod, ga sedaj ali popolnoma odstranimo ali
pa vsaj razredčimo tako, da pustimo na vsaki sadni češulji
samo po en plod. Najlepše izvršimo to delo s škarjami tako,
da prestrižemo peclje tistih sadov, ki so odveč. Gnojenje
z dušičnatimi gnojili moramo do sredi junija končati, ker po-
znejšnje gnojenje bi provzročilo prepozno rast. Poganjki bi do
jeseni ne dozorli in vsled tega pozimi požebli. Pritlično sadno
drevje, zlasti pravilne oblike (piramide in brajde) dajo v tem
mesecu največ opravka, ker jih moramo oščipavati ali pincirati.

V drevesnici je nujnega dela vsak dan čez glavo. Pletev,
okopavanje, pinciranje, privezovanje, škropljenje, boj s škod¬
ljivci so dela, ki jih nikakor ne smemo opustiti, ako hočemo
vzgojiti lepo sadno drevje.

Glede odstranjevanja poganjkov z divjaka in drugih opravil
je bil govor že v navodilih za maj. Omeniti nam je tukaj še
priščipavanje poganjkov z debel starejših letnikov. Ko zrastejo

2 \*

372

ti poganjki 10—15 cm dolgi, jim moramo poščipati vršiče, da se
po nepotrebnem ne razvijajo tisti deli, ki jih moramo pozneje
itak odstraniti, in da vsled tega ne zaostajata v rasti deblo
in vrh. Okulante moramo že drugič privezati na čep, da rastejo
kolikor mogoče navpično. Zadnji čas je 'tudi, da porežemo vezi
pri istoletnih cepljencih.

V drevesnici se pojavlja maja in junija meseca pristrigač
(rhinchites coeruleus), ki odgrizuje posebno jabolčne poganjke,
potem ko je v vsakega zalegel nekaj jajčec. Uspešno ga pokon-
čujemo le na ta način, da ob deževnih, oblačnih dneh ali
hladnih jutrih otresamo hrošče v podstavljene papirnate lijake
in pa da vse odstrižene vršičke skrbno zbiramo in nato se-
žigamo.

Junija meseca moramo začeti misliti na uporabo sadja.
Prvo sadje, ki dozori v tem mesecu, so češnje, potem jagode in
kosmulja. Jagode sicer v naših razmerah ne prihajajo v poštev,
pač pa češnje, ki jih lahko uporabljamo v gospodinjstvu na razne
načine. Največ vržejo, ako jih prodamo sveže. Za kupčijo je
češnje trgati s peclji in ko niso še prezrele. Ako postavimo na
trg pravilno obrane in v lepih spravah, izkupimo zanje veliko
več nego za take, ki so prezrele, zmečkane in brez pecljev in
v nesnažnih posodah. Ako ne moremo prodati svežih, jih sušimo!

112. Julij.

Poletna dela nadaljujmo in izvršimo. Kdor je s škrop¬
ljenjem priskočil na pomoč vsaj najžlahtnejšim drevesom, ima
zdaj zdravo listje in zdravo sadje po drevju. Žal, da vidimo po
deželi največ škrlupastega drevja, zlasti jablan. Nasehlo listje
in krastavi sadovi pričajo, da po sadnem drevju neovirano go¬
spodari najhujši zajedalec, ki jemlje drevju vse veselje do rasti
in večkrat skoro popolnoma uniči pridelek. Sedaj seveda je
prepozno. Bolezen se ne da ozdraviti, treba jo je o pravem
času preprečiti, da se sploh ne more razvijati. To pa dosežemo
edinole s pravočasnim in pravilnim škropljenjem z modro
galico.

Kako žalostno je, ko človek opazuje nove nasade! Do pol
metra dolgi poganjki iz divjaka in debla bohotno rastejo po novo
zasajenih sadovnjakih in ovirajo vrh v razvoju. Sedaj je seno
pod drevjem pokošeno in najlepšo priliko imamo ogledati mladp

373

sadno drevje, ne da bi delali škodo po travi. Za tak ogled
vzemimo s sabo oster nož in kako kopuljo ali motičico. Najprej
odstranimo poganjke po deblu, potem iz divjaka. Zato je pa
treba zemljo nekoliko odkopati, da divje poganjke porežemo v
živo ob divjaku. Ko smo to izvršili, poglejmo v vrb. Poganjke,
ki rastejo vznotraj in delajo zmešnjavo, že sedaj lahko ali popol¬
noma odstranimo ali pa jih vsaj prikrajšajmo. Ne bilo bi na¬
pačno, če bi imeli pri takem obhodu s seboj tudi tobačno vodo
za preganjanje listnih ušic. Pri tej priliki prerahljajmo tudi
malo drevesni kolobar. Preden gremo dalje, poglejmo še, je li
drevesni kol dovolj trden in ali se vez ni pretrgala ali preveč
zrahljala ali pa zajedla v deblo. Vse to delo opravimo pri po¬
sameznem drevesu v nekaj minutah, in sadno drevo bo na to
dobrohotno in prijateljsko oskrbo odgovorilo z bujno, zdravo
rastjo.

Tu poudarjam še enkrat, da ne smemo poslej sadnemu
drevju več gnojiti, zlasti ne z dušičnatimi gnojili, pač pa bo ob
dolgotrajni suši hvaležno za vodo. Spomladi posejana drevesa
in pa tista, ki imajo obilen zarod, bi morali zalivati; prva zato,
da se morejo ukoreniniti in se primerno razvijati, druga pa zato,
da se morejo preroditi in razvijati plodovi. Ako drevesu manjka
vlage, vrže raz sebe velik del plodov ali pa tudi vse. Zalivajmo
poredko, a izdatno.

Pincirajmo pritlično sadno drevje še dalje, če ni že pre¬
pozno. Vendar v tem oziru lahko popravimo še marsikaj, kar smo
zamudili meseca junija. Ako iz pincirane mladike požene več
poganjkov, nevešč sadjar zopet odščipne vsakemu vršiček. Na
ta način se jako razraste sadni les, ki dela v vejevju sčasoma
veliko zmešnjavo, ako ga pri pomladanskem obrezovanju zopet
ne spravimo v red. Na vodoravnih špalirnih vejah zraste prav
rado, posebno blizu debla, iz enega mesta več lesnih mladik.
Ako bi vsako mladiko samo pincirali, bi dobili nazadnje nešteto
poganjkov in tako zmešnjavo, da bi jo pozneje težko odpravili.
Tik veje moramo razen .ene porezati vse mladike. Tista, ki
ostane, se potem sčasoma izpremeni v rodno vejico.

V drevesnici je tudi ta mesec dovolj dela. Vsa opravila
meseca junija nadaljujmo tudi v juliju. Zlasti je nujno potrebno,
da zatiramo plevel s pletvijo in okopavanjem. To delo izvršu¬
jemo z največjim pridom in najlaže po dežju, ko se je zemlja
malo obsušila. V drugi polovici julija bo treba začeti misliti na

374

okulacijo, dasi se vobče ponajveč izvršuje šele v avgustu. Že
nekaj dni prej, preden začnemo okulirati, moramo divjake pri¬
praviti na okulacijo. To izvršimo na ta način, da gladko po¬
režemo vse poganjke, ki so morebiti zrasli iz debelca od tal do
10, 15 cm višine. Drugih poganjkov po divjaku se pa niti ne
doteknimo in sploh opustimo vsako kakršnokoli skrajševanje.
Z okopavanjem in tu pa tam tudi z zalivanjem moramo skrbeti,
da bodo konec julija sočni vsi divjaki, ki jih mislimo cepiti
z očesom.

113. Avgust.

Komur je zaostalo kaj iz julija, naj sedaj nemudoma izvrši
zamujeno. Ko smo sami opravili svoj vrt, opomnimo še soseda
na napake v njegovem sadovnjaku! Ogled bi bil kaj koristen
tudi v avgustu, sploh vsaj vsak mesec enkrat. Listne uši, krvava
uš in razni drugi škodljivci nič ne počivajo, ampak delajo vedno
večjo škodo.

Od sredi julija dalje pp ves avgust zori rano pečkato sadje
(poletne hruške in jabolka). Tu naj pomni vsak sadjar, da
ostanejo zgodnje hruške in jabolka le tedaj v dobri sadni
shrambi 10—14 dni nepokvarjena, ako jjh oberemo vsaj en
teden prej, preden so na drevesu užitno zrela.

Rano sadje je zrelo, ko začno z drevja padati prvi piš-
kavci in ko posamezni, navadno črvivi sadovi na drevesu po-
rumene, sploh izpremene barvof dočim je večina sadja še zelena.
Takoj takrat je treba sadje vse obtrgati in zložiti v shrambo.
Tu v nekaj dneh pozori (zmedi) in je veliko okusnejše nego
tisto, ki popolnoma dozori že na drevesu. Ako se medi na drevju,
nam polagoma popada vse na tla in zaleže prav malo, ker se
deloma razbije, deloma ga pobero ljudje, deloma ga pa pokva¬
rijo žuželke. Kdor ga pa obtrga o pravem času in vsega hkrati,
se zamudi najmanj, ga lahko proda ali pa koristno uporabi doma,
ko je uležano.

V avgustu je zadnji čas, da veje močno obloženega drevja
podpremo ali na kakršenkoli način zavarujemo, da jih teža de-
belečega se sadja ne pritisne k tlom ali celo ne polomi. Podpi¬
ranje vej ima dvojen pomen, prvič s tem obvarujemo drevje, da
se mu ne odlomijo ali odkrhnejo veje, drugič pa jih hočemo
zadržati  z oporo v njih naravni legi,  ker se sicer

375

ne spravijo rade nazaj v prvotno lego, čeprav jih jeseni rešimo
težkega bremena. Drevje pa, ki mu veje vise prav do tal, ni le
jako nepripravno, ker moramo pod njim kositi, večkrat tudi
pasti živino, ampak tako drevje se ne razvija povoljno, ker iz
visečih vej kaj radi poganjajo naravnost navpik gosti poganjki,
roparji, ki jako slabe prvotno, rodovitno vejevje.

Bogato obložene sadne veje podpirajmo s primernimi rogo¬
vilami ali pa jih privezujmo z vrvmi, s srebotom ali s trtami na
deblo in na debelejše veje. Pri zelo rodovitnem drevju je dobro,
da mu naredimo stalno oporo. Jako praktično oporo napravimo
tako, da pristavimo k deblu raven drog, ki sega zgoraj ven iz
vejevja. Drog nekoliko zasadimo ob deblu v zemljo, potem ga
pa večkrat privežimo z vrvmi k njemu. Z droga napeljimo v
raznih razdaljah na vse strani železne, pocinkane žice in nanje
privežimo vodoravne drogove, ki drže vejevje v pravilni legi.

Večkrat je bilo že omenjeno, da moramo skrbno pobirati
in uničevati vse nezrelo in nerazvito sadje, ki pada poleti z
drevja. V takem trebežu je gotovo zalega tega ali onega škod¬
ljivca, ki ga najlaže in najbolj zanesljivo pokončamo, ako sadež
uničimo.

Poleti je čas, da začnemo misliti na nove nasade. Sedaj,
ko dan na dan hodimo po svojem zemljišču, lahko določimo pro¬
stor, ki bi ga bilo zasaditi. Nikdar ne čakajmo s tem do zime
ali celo do pomladi. Kdor misli saditi jagode, naj jih sedaj. Avgust
je za to najprikladnejši mesec. Ako vzamemo dobro ukoreničene
sadike, ako pri presejanju ne otresamo preveč zemlje in skrbimo
za primerno senco in vlago, da se rastline hitro prirastejo, imamo
že prvo leto po saditvi nekaj zarodka.

Glavno delo v drevesnici v tem mesecu je cepljenje z oče¬
som ali okulacija. Odločno poudarjamo, da je popolnoma napačno,
ako divjake, ki jih bomo avgusta okulirali, poleti kakorkoli
skrajšujemo, obrezujemo, pinciramo itd. Divjak pustimo, kakršen
zraste, in bodimo veseli, če ..požene bujno in ima dolge mladike.
To je ravno najobljše znamenje, da se je dobro ukoreničil in da
bo iz njega v treh, štirih letih močno drevo. Čim bolj jih pa ob¬
rezujemo, tem slabejši bodo. Proč torej, z nožem od divjakov,
ki so namenjeni za okulacijo! Odstraniti smemo samo poganjke
ob deblu blizu tal. Pri okulaciji moramo zelo paziti na vreme
in vlago. Ob dolgotrajni suši, ob mrzlem in deževnem vremenu

376

ne okulirajmo, ker se delo prav slabo sponese. Zadostna vlaga
v zemlji in toplo solnčno vreme je poleg pravilno izvršene oku-
lacije najboljši porok za dober uspeh.

Kjer kaže sadno drevje na dobro letino, je v tem mesecu
že polno raznega trebeža, ki se da s pridom uporabiti, posebno
v gospodinstvu. Iz slabejšega sadja, ki je že količkaj razvito, na-
rejamo lahko vse poletje kis. Če je trebeža veliko in od boljših
vrst, ga lahko uporabimo za mezgo.  V ta namen operimo
sadje in razrežimo, iztrebimo črvojedino in kosce skuhajmo, da
razpadejo. Potem to tvarino vročo pretlačimo in jo vkuhavajmo
tako dolgo, da se popolnoma zgosti. V nezrelem sadju ni še razvit
sladkor, zato je dobro, ako pridamo na vsak kilogram mezge iz
takega sadja po 10—20 dkg sladkorja, in sicer malo prej, preden
je mezga dovolj gosto vkuhana.

Sadne šoke napravljamo tudi ta mesec, zlasti malinovec.
Ne zamudimo nobene prilike, da ne bi izkoristili prav vsakega
sadu, ki nam ga nudi narava. Kuhanje malinovca se vrši največ
v tem mesecu.

114. September.

Razna poletna dela in opravila v sadovnjaku gredo h koncu.
Rast ponehava, žuželke, ki so bolj ali manj zajedale sadno
drevje več mesecev, se začno polagoma pripravljati za prezimo¬
vanje. S sadjem obloženo drevje naklanja vejevje k tlom in
kliče pomoči. Bliža se jesen, čas trgatve, čas poln veselja in
radosti za marljivega sadjarja.

Toda to veselje skali včasih en sam pogled po sadovnjaku.
Pod drevjem je vse polno trebeža — črvivega sadja. Iz njega
prihajajo na dan tolste ličinke in si prav brezskrbno iščejo pri¬
mernega skrivališča za zimo. Gnili sadovi leže vse križem pod
drevjem in raznašajo bolezen na zdravo sadje. Tam prihaja
paglavec z dolgo preklo in hajdi z njo po ubogi češplji, da se
poleg razbitega sadja usujejo z nje listje, sadne češulje in cele
vejice. Na sosednjem sadovnjaku vidimo gospodarja samega, ki
z okovanimi čevlji lomasti po hruški, da je v malo trenutkih
zemlja pokrita z okvarjenim sadjem, listjem in rodnim lesom.
Vejo, ki je ne more dobiti v roke, obdela s peto tako, da pomni
nekaj let. Sadni trgovec, prekupec prihaja. Kupčija se sklene
večkrat na mernik, na brento. Kakršno blago, take cene!

377

Enake prizore vidimo vsak dan po naših sadovnjakih. Ali
se bomo čudili, da nam sadje malo zaleže, da sadno! drevje slabo
uspeva in redkokdaj obrodi! Ali so opravične sodbe o slabih
sadnih cenah?

Ako hočemo, da nam bo> sadje kaj vrglo in zaleglo, ga
moramo skrbno spraviti z drevja in pripraviti za kupčijo, ozi¬
roma pravilno shraniti in času primerno uporabiti v domačem
gospodarstvu. Ta mesec zori jesensko sadje, ki se da shraniti
precej dalje nego poletno, ako ga spravimo o pravem času.
Jesenske hruške in jabolka moramo obrati, preden popolnoma
dozore na drevesu. Češplje in slive za razpošiljanje potrgajmo,
ko so sicer zrele, a imajo še napeto kožo. Za sušenje in mezgo
so pa tem boljše, čim dalje so na drevju.

Sadje spravljajmo z drevja o lepem, suhem vremenu,
nikdar ne v dežju, ker potem zelo rado gnije. Preklajmo samo
orehe,ali pa jako zrele češplje na takih vejah, ki jih ni mogoče
doseči. Toda to delo se vrši lahko brez škode za drevo, ako
namreč s primerno dolgo, tanko in lahko preklo posežemo med
vejevje in z njo nekoliko pomigamo. Vsled tega se vejice stresejo
in zrel sad odpade, ne da bi potegnil za sabo sadne češulje. Le
neveden ali pa sirov človek kar na slepo bije in mlati s preklo
po drevju, da odbije sad in z nj i m vred tudi veje in vejice.

Ob sedanjem občutnem pomanjkanju delavcev ne kaže dru¬
gače, da moramo marsikako sadje tudi otresati. Na ta način pa
spravljajmo z drevja samo tisto sadje, ki je popolnoma zrelo in
bo v kratkem za uporabo.

Vse namizno sadje pa moramo obrati ali obtrgati. Koliko
se pri nas v tem oziru greši, ve tisti, ki ima priliko opazovati
sadjarje pri spravljanju sadja. Prepričan sem, da zavržejo vsako
leto težke tisočake s tem, da sicer lepo namizno sadje otresajo
ali prav površno trgajo in pretresajo iz posode v posodo.

Razen primernih lestvic, obiračev in raznega posodja je
neogibno potrebno, da imamo za trganje namiznega sadja od¬
znotraj obšite košare, ki imajo močan locenj z železnim kavljem
in močno vrvico. Po drevju ne hodimo z okovanimi čevlji, ampak
bosi ali pa v nogavicah. Pri trganju moramo strogo paziti, da
sadu ne izderemo peclja, ker brez njega je najlepši sad malo
vreden. Istotako moramo pa tudi gledati, da s sadom vred ne
odtrgamo sadne češulje, ki ima zarodek za drugo leto. Jabolko
pri trganju malo zasučimo, hruško pa nagnimo navzgor.

378

Namiznega sadja ne smemo pretresati iz posode v posodo,
ker dobi obtiske, ki se pozneje poznajo in sadju močno zmanj¬
šajo vrednost. Zlasti jabolka s tanko, rumeno kožo in z rahlim
mesom so zelo občutljiva. Posoda, kamor znašamo obtrgano
sadje, naj ne stoji pod drevjem, ki z njega sadje obiramo, ker
se pri največji pazljivosti zgodi, da se nam tuintam vendarle
izmuzne kak sad, ki pade lahko med natrgano sadje in okvari
po več sadov.. Zimsko sadje moramo trgati ob pravem času, ako
hočemo, da bo v shrambi povoljno dozorelo in ne preveč iz¬
gubilo teže. Zimske hruške in posebno tista jabolka, ki imajo
robato kožo, naj bodo na drevju čim dalje mogoče. Pred
oktobrom nikakor niso- godna za spravilo.

V drevesnici se okulacija konča. Okulirane divjake večkrat
pregledajmo in kar se ni prijelo, še lahko izpopolnimo. Konec
avgusta in začetek septembra prerežimo vezi, posebno pri div¬
jakih, ki imajo bujno rast in se proti jeseni jako zdebele. Vse¬
kakor je tudi dobro, da drevesnico še enkrat temeljito oplevemo
in okopljemo.

115. Oktober.

Glavna sadjarska opravila v tem mesecu so spravljanje,
razbiranje in shranjevanje zimskega sadja. Glede spravljanja
opozarjamo na navodila minulega meseca in še enkrat poudar¬
jamo, da moramo vse količkaj zimsko namizno sadje trgati, in
sicer kolikor mogoče previdno in pazljivo, da se prav nič ne po¬
škoduje. Le pravilno spravljeno sadje ima pravo vrednost, bodisi,
da ga porabimo doma, bodisi, da ga prodamo. Primerno sprav¬
ljanje sadja je podlaga vsaki umni uporabi njegovi.

Drugo velevažno delo, ki ga moramo izvršiti takoj, ko je
sadje spravljeno z drevja, je razbiranje.  To velja posebno
za jabolka. Že pri trganju je treba ločiti posamezne vrste. A to
ne zadostuje, ker so sadovi iste vrste jako različni po debelosti,
barvi in sploh po vnanjosti. Najmanj v tri dele  moramo lo¬
čiti vsako vrsto jabolk, in sicer odberimo najprej ves drobiž,
otolčene, krastave, piškave, slabo dorasle sadove. To je blago,
ki ga moramo kmalu porabiti na ta ali oni način doma ali ga pa
tudi prodamo za mošt. Ostalo sadje, ki je sicer vse lepo doraslo,
in brez napake, ločimo le po velikosti. Zato ga je treba razbrati
na dva dela. Najdebelejše nam je za namizno sadje I. vrste, ne-

379

koliko drobnejše pa za namizno sadje II. vrste. Pri nekaterih
vrstah tudi lahko odberemo iz namiznega sadja I. vrste najde¬
belejše in najkrasnejše sadove, ki jim pravimo kabinetno sadje.

Razbiranje (sortiranje) je zlasti pri trgovini z namiznim
sadjem najvažnejše opravilo in se vselej prav dobro izplača.

Razbrano sadje spravimo  v sadno shrambo, ki mora
biti zračna, hladna in ne presuha.  Najboljša shramba
je primerna klet.

Sadno shrambo je treba vsako leto dodobra osnažiti, police
pomiti, stene pobeliti z apnom, prostor zažveplati in naposled
dobro prezračiti. V sadni shrambi ne smejo nikdar biti predmeti,
ki razširjajo kak duh (kislo zelje, repa, meso-, ribe itd.). Toplo¬
mer je v sadni shrambi zelo potrebno orodje.

Čim rahlejše, občutljivejše in dragocenejše je sadje, tem
bolj pazljivo in tem bolj na redko ga naložimo na police. Prav
lina jabolka in hruške položimo na muhe, posamez, da se ne do¬
tikajo med seboj. Trdnejše sadje naložimo lahko v več plasti,
trda, neobčutljiva jabolka tudi lahko prav na debelo.

Police za sadje so lahko preproste, 2 do 3 cm debele in do
pol metra široke deske, razpostavljene na širokih stebričih v
razdalji 20 do 30 cm vsaksebi in pritrjene ob siteni sadne shram¬
be. Ob robu jim pribijmo 1  10 cm širok remelj, ki brani, da sadje
ne pada z njih. Boljše so police, ki so zbite iz ozkih remeljcev,
ker tu laže prihaja zrak med sadje. Moderne sadne police so se¬
stavljene iz posameznih, enakih, plitvih les s štirimi kratkimi
nogami. Lese se nakopičijo druga vrh druge. Pripravne police
napravimo lahko tudi tako, da se posamezne lese premikajo v
stojalu kakor predali. Take police se dado tudi zakleniti.

V Švici in po Štajerskem hranijo rimska jabolka tudi na
ta način, da jih takoj jeseni- zavita v papir tesno vlože v zaboje.
Vmes natlačijo lesne volne ali papirnatih odrezkov. Tako vlo¬
žena jabolka se ohranijo jako dobro, ne da bi kaj prida gnila
ali venila. Seveda moramo pri vlaganju dobro paziti, da ne pride
vmes kaj pokvarjenih sadov, ki bi potem širili bolezen med
zdravimi.

V drevesnici oglejmo posebno okulante in prerežimo vezi,
zlasti tam, kjer se že zajedajo v kožo.

Zemljo za prihodnji drevesničpi letnik in za sejalnico mo¬
ramo vsekakor pripraviti že sedaj. V ta namen zemljišče prav

380

dobro pognojimo s hlevskim gnojem ali s kompostom in
40 do 50 cm globoko prekopljimo (prerigolajmo). Tu je treba
posebno paziti, da ne spravimo na vrh spodnje mrtve zemlje,
ker potem je jako težko doseči prepotrebno bujno rast. Včasih
zadostuje, ako zemljo dobro pognojimo in 30 cm globoko pre-
orjemo.

Za sejalnico moramo pripraviti močne rodovitne prsti in
jo še izboljšajmo z dobrim kompostom. Jesenska setev je odločno
najboljša. Konec oktobra je čas, da izvršimo delo. Ko smo v
drevesnici vsa dela končali, nazadnje še skrbno preglejmo
ograjo in jo, ako treba, popravimo, da nami pozimi kje ne vdere
zajec med drevje.

116. November.

Sadje je spravljeno. Jesenska slana je oparila listje. Rast
je prenehala popolnoma. Drevje se pripravlja za zimski počitek.
Sadjarsko leto je končano.

Za marljivega sadjarja pa napoči z novembrom nova doba
dela — potrebnega in koristnega dela.

Ko je drevje popolnoma golo, storimo najbolje, ako prav
do čistega pograbimo vse listje pod njim in ga čez zimo porabimo
za steljo. Še bolje bi bilo, ako bi ga sežgali. V njem namreč pre¬
zimujejo trosi vseh listnih bolezni. Ako listje pustimo na tleh
ali na kupih do pomladi, ni čuda, ako bomo imeli prihodnje leto
zopet sadno drevje vse bolno.

Poleg snaženja moramo misliti že sedaj na gnojenje sad¬
nega drevja. Hlevski gnoj in gnojnica sta najvažnejši gnojili za
sadovnjake. Le kadar nam manjka teh dveh, prikupimo umetnih
gnojil. Hlevski gnoj je sicer najbolj namenjen njivam, kjer ga
podorjemo, vendar ga lahko rabimo tudi za gnojenje sadov¬
njakov, ako ga raztrosimo v pozni jeseni tik pred dežjem ali sne¬
gom. Hlevski gnoj, ki ga raztrosimo ob neugodnem času, da ga
prepeče solnce ali izsuše vetrovi, je zavržen. Ne trosite gnoja
samo okrog debel, ampak enakomerno po vsem sadovnjaku! Še
boljše uspehe in lažje delo imamo z gnojnico. Od novembra pa
do konca marca jo lahko polivamo po sadovnjaku. Naj bo zemlja
zmrzla ali tala, pokrita s snežno odejo ali kopna, vedno lahko
gnojimo z gnojnico, ne da bi se bilo bati kake izgube redilnih
snovi. Za gnojenje z umetnimi gnojili veljajo ista načela in pra-

381

vila kakor pri travništvu. Večino umetnih gnojil dajemo zemlji
jeseni in pozimi.

Konec oktobra in v začetku novembra lahko sadno drevje
presajamo, to pa le v toplih legah, na lahki zemlji, in ob pri¬
mernem vremenu. Boljše pa je vobče, ako sedaj izkopljemo jame,
sadimo pa prav zgodaj spomladi.

Prav posebno se moramo jeseni zavzeti za mlado sadno
drevje, ki je bilo posajeno šele zadnja leta. Pred vsem ne smemo
pozabiti, da mu pognojimo in ga zavarujemo proti zajcem. Najprej
prekopljemo z lopato drevesni kolobar do 1 metra daleč. Kepe
puščajmo cele, da pozimi premrznejo. Potem; pa kolobar po-
krijmo precej na debelo s hlevskim gnojem, ki ga bomo pod-
kopali spomladi. Kdor se pa nikakor ne more odločiti, da bi
prekopal kolobar, naj vendar vsaj ne opusti gnojenja. Nazadnje
je treba vsaj jabolčna debla na katerikoli način zavarovati proti
zajcem. Mazilo ni nobeno popolnoma zanesljivo. Slama, trnje,
čreslo, pripravne deske i. dr. so taka sredstva, ki so zanesljiva,
ako so pravilno pritrjena ob deblu.

V drevesnici ta mesec ni posebnega dela, razen da pripra¬
vimo zemljo za prihodnji letnik in za sejalnico, kakor je bilo že
povedano v navodilih za oktober. Kjer zapade po navadi velik
sneg, moramo enoletne cepljence privezati na palice. To pa je
mogoče izvršiti le v prav majhnih drevesnicah, kjer je par sto
drevesc.

Izmed sadnih škodljivcev najlaže zatiramo v tem mesecu
krvavo uš. Malega in velikega pedica, tudi najuspešneje lovimo
v temle času, ko brezkrila samica leze po deblu v krono in
zalega tam na popje jajčeca.

Jesensko in zgodnje zimsko sadje zori v sadnih shrambah.
Vsled neugodnega vremena in slabe shrambe večkrat tudi gnije.
Najmanj enkrat na teden je treba pregledati zalogo, po potrebi
sadje razbrati in shrambo prezračiti. Svež, mrzel zrak, snaga in
red so najboljša sredstva, da se sadje ohrani dolgo sveže in
zdravo.

117. December.

Vsa tista dela, ki smo jih priobčili za november, naj se
decembra nadaljujejo in po možnosti dovrše. Zlasti snaženje in
gnojenje drevja, kopanje jam za nove nasade in pa obdelovanje
mlajših nasadov bi se moralo izvršiti čimprej. Še enkrat poudar-

382

jamo, da teh nujnih in jako potrebnih del nikakor ne smemo od¬
lašati na pomlad.

Osnaženo in z drevesno ščetjo obdelano drevje moramo na¬
mazati z drevesnim karbolinejem ali vsaj z apnenim beležem,
da bo že od daleč pričalo, d"a ima skrbnega gospodarja.

Nato pa nemudoma h gnojenju! Vpoštevajmo pri tem delu
vsaj naslednja glavna pravila:

1. Dajmo drevju to, česar potrebuje! Vedimo namreč, da
ne moremo, kamor ne dajemo, od tam tudi jemati in da je varč¬
nost pri gnojenju največja zapravljivost.

2. Gnojimo ob pravem času! Pozna jesen in zima sta pri¬
merni čas za gnojenje s hlevskim gnojem, z gnojnico in z umet¬
nimi gnojili. Le nekaj malega je takih gnojil, ki jih s pridom
lahko uporabljamo spomladi in v zgodnjem poletju. Ako gnojimo
prepozno, redilne snovi ne utegnejo prodreti dovolj globoko v
zemljo in jih večinoma porabita trava in plevel, sadno drevje pa
strada še dalje. Tudi mora imeti gnoj dovolj časa, da se raz¬
kroji in se redilne snovi tako izpremene, da jih morejo korenine
uživati.

3. Potrosimo gnoj tja, kjer ga korenine lahko dosežejo!
Korenine odraslega sadnega drevja segajo veliko bolj na široko,
nego navadno mislimo. To moramo pri gnojenju posebno vpo-
števati. Prav v bližini debla ni takih korenin, ki bi mogle spre¬
jemati hrano.

Z drevja odpadlo listje je dočistega pograbiti in spraviti
na gnoj, dokler ni snega!

Sedaj pa preglejmo čimprej in večkrat sadno drevje, če ni
kje obviselo kaj gnilega ali drugače pokvarjenega sadja ali če ni
po drevju listje zapredeno v mešičke! Vse to sedaj jako lahko
in od daleč vidimo, brez težave odstranimo in požgemo. V var¬
nem zavetju takih listnih zavitkov prezimujejo razni sadni škod¬
ljivci, ki jim ravno sedaj pozimi najlaže pridemo do živega. Tu
in tam najdemo po vejicah zlatničevo zalego in prsteničarjeva
jajčeca, t. j. kupčke jajčec, pokrite z nekako zlatorjavo volno.
Take vejice je treba odrezati in sežgati. Po nekaterih krajih opa¬
zimo že od daleč po drevju zelene grme omele (ptičji lep). Ako
raste na drobnejših vejah, odstranimo vejo nad zajedalcem, iz
debelejših vej ga pa izrežimo prav v živo in rano zamažimo s ee-
pilno smolo ali katranom.


383

V drevesnicah tu An tam ni še odpadlo listje, zlasti z bujno
rastočih jablan. Treba ga je osmukati, da drevja ne polomi sneg.

December je najugodnejši čas, da se posvetujemo glede
sadnih plemen in vrst, ki jih bomo sadili prihodnjo pomlad. Tudi
za naročanje drevja, divjakov in raznih sadjarskih potrebščin
je sedaj najprimernejša doba. Drevesnice razpošiljajo spomladi
drevje po vrsti, kakor so dohajala naročila. Ker je pa važno, da
spomladi sadimo kolikor mogoče zgodaj, moramo drevje tudi
zgodaj naročiti, ako hočemo biti med prvimi prejemniki. Veliko
naročnikov se da zapeljati po blestečih opisih in slikah v ce¬
nikih. Kdor v tem oziru ni dovolj preizkušen, naj se prej teme¬
ljito posvetuje, preden kaj naroči.

Dokler ne zapade sneg, je še vedno čas za setev sadnega
semena. Sicer pa sejemo lahko tudi spomladi. Seveda moramo
sedaj zemljo pripraviti,  peške pa vložimo med vlažno
zemljo v kako posodo (v zaboj, v lonce), ki jo postavimo čez zimo
na piano, da zemlja s peški vred premrzne. Tako najlažje ob¬
varujemo seme miši in dosežemo, da kljub spomladni setvi skali
že prvo leto.

Ko nastopi trda zima, ne smemo pozabiti svojih najboljših
pomagačev pri zatiranju škodljivcev, t. j. ptic pevk, ki spomladi
z neumorno pridnostjo bogato povrnejo, kar žrtvujemo zanje
pozimi.

Zima je najpripravnejši čas, da odstranjamo staro, one¬
moglo sadno drevje ali drevesne štore. Ob slabem vremenu pa
pripravljajmo kole, remije  za špalirje, razne‘druge sad¬
jarske potrebščine in orodje. Ob zimskih večerih pa pridno pre¬
birajmo sadjarske knjige in časopise!

IX. Sadjarske drobtine

Beli zimski kalvil je najfinejše jabolko izmed
vseh jabolčnih vrst. Izborno uspeva na južnem Tirolskem. V
Sloveniji se d!a gojiti samo kot pritlikavec (najbolje cepljen
na paradiževec) v majhnih oblikah ob južnih stenah in v naj¬
boljši, redno gnojeni zemlji in še to le v posebno ugodnih krajih,
kakor n. pr. na Bledu in morebiti kje na Dolenjskem. Na
planem nikakor ne uspeva niti kot pritlikavec, še manj pa kot
visokodebelno drevo. Lepo razvit sad je stal pred vojno 1 do 3 K.
Ker preprosti sadjarji ne poznajo te vrste, se dado večkrat za¬
peljati po bahatih opisih v cenikih, da jo naroče in sade. Raz¬
očaranje je vedno veliko.

Beli zimski kalvil in grafenštajnc  se mo¬
rata cepiti za špalirno in sploh pritlično drevje na paradiževec,
ker so skušnje pokazale, da je na dusencu cepljeno drevje teh
vrst skoro docela nerodovitno.

Celjenje ran in uživanje sadja.  Monakovski
zdravnik dr. N. Miiller objavlja, kako vpliva primerna hrana
na zdravljenje ran. Izkušnje slovečega zdravnika bi utegnile
služiti zdravnikom £jn postrežnikom v lazaretih. Pred vsem
poudarja dr. Miiller, da uživanje alkoholnih pijač slabo vpliva
na celjenje ran. Dalje pravi: Ranjencem bi morali odtegniti
vsako hrano, ki provzroča v črevesu kipenje ali gnitje. Namesto
take bi morali ranjenci uživati ponajveč sadno hrano. Posebno
opozarja, kako se razna fina jedila in peciva iz moke, sladkorja
in drož razkrajajo v organske kisline in alkohol; kako beljako-
vinasta hrana — meso, jajca — provzroča gnitje v črevesu in
tvorbo strupenih snovi; kako se ob taki hrani prenapolni telo
s sečno kislino. Vse to vpliva jako neugodno na zdravljenje.
Od večje ali manjše čistote telesnih sokov je odvisen potek
celjenja in zdravljenja. V telesu, ki je prenapolnjeno z raznimi
škodljivimi razkrojinami, imajo posebno ugodna tla kužne kali
v rani. Želodec in črevo oslabelega človeka, izkrvavljenega

Zgoraj: Jabolčni zavijač ali tončič (Carpocapsa pomonella). Spodaj levo: Mali zimski
Pedi^^Cheimalobi^rrumatal^Spoda^lesm^Jabolčni molj (Hyponomeuta malinella).

385

ranjenca ni prav nič odporno in ne prenese niti še tako previdno
izbrane hrane. V takih slučajih je sadje v lahko prebavni obliki
najboljša hrana, ki bolnika spravi iz najhujših nevarnosti. Sadni
sokovi ne izčistijo samo telesa s tem, da izpodbujajo delovanje
črevesa, ampak odvajajo naravnost tudi iz života škodljive snovi.
Sadna kislina in rudninske soli podpirajo delovanje vseh teles¬
nih žlez ter tudi ledvic in kože. Pri hudem zastrupljenju krvi
s hudo mrzlico in najhujšimi splošnimi znaki priporoča
tir. Miiller samo sadne sokove, in sicer, če le mogoče, sveže
iztisnjene. Šele potem, ko poneha mrzlica in se pojavi tek,
dajmo bolniku sadnega soka, zmešanega z mlekom ali s sme,
tano, nastrganih jabolk s smetano ali drugih takih sadnih jedil.
Cenene in jako trpežne tablice  (etikete) za
sadno drevje in vrtnice si lahko naredimo sami tako-le: Iz pol
milimetra debele cinkaste plošče narežimo tablice, kakršne bi
radi imeli. Navadno zadostuje, da so 10 cm dolge in 2 V 2 —3 cm
široke. Te cinkaste plošče 'pomočimo v lak ali, pa jih z lakom
skrbno namažimo po obeh straneh. Ko se lak posuši, napišimo
nanje s kakim šilom ali žebljem katerokoli ime tako, da lak iz¬
praskamo prav do cinka. Ako sedaj tablice pomočimo za par
minut v malo z vodo razredčeno solno kislino ali jih po napisni
strani namažemo z njo, razje kislina cink tam, kjer smo izpra
skali lak. Na ta način dobimo pisavo, ki se ne more zbrisati
nikdar. Še lepšo pisavo dobimo, ako z lakom napišemo imena
na tablice in jih potem za kaki dve, minuti potopimo v solno
kislino, ki je nekoliko z vodo razredčena. Solna kislina obje vso
tablico, samo pisava pod lakom ostane nedotaknjena. Tako
dobimo pridvižno pisavo.

C v e t o d e r. Topli pomladanski dnevi ožive vso, naravo,
drevje prične zeleneti in cvesti. Solnčni žarki pa prebude tudi
celo tolpo sovražnikov našega sadnega drevja. Mednje spada
jabolčni cvetoder, majhen, rdeč rilčkar, ki posebno v letinah z
maloštevilnim cvetnim popjem provzroca ogromno škodo. Na¬
bada razvijajoče se cvetno p op j e in leže vanje jajčeca, iz ka¬
terih se kaj kmalu izvale beli črvički, ki se žive od pestiča in
prašnikov. Tako poškodovani cveti se ne odpro, ampak pola¬
goma porjave in so izborno zavetišče ličinkam in tudi bubam
omenjenega škodljivca.

Le ob ugodnem vremenu se more drevje vsaj deloma ob¬
raniti navedene škode s tem, da se cvetno popje hitro razvija

Praktični sadjar.

25

386

in naglo odpre, nakar ličinke popadajo na tla in poginejo. Pa
tako ugodna za razvoj cvetnega popja ni vsaka pomlad. Hladno,
deževno vreme ga zadržuje in s tem dobe razvijajoče se ličinke
v cvetu priliko, da uničijo njegove bistvene dele. Zato moramo
zatirati že hrošča, ker obiranje ličink po cvetju ni kaj uspešno,
mogoče samo pri špalirjih in grmičih. Drevje otresajmo ob ranih
urah na podgmjeno rjuho in nato pokončajmo škodljivce. Tudi
na pasti se da cvetoder dobro loviti. V ta namen privežimo
okoli debla košček vrečevine, ki jo vsak dan preglejmo, vedno
bo dovolj zlikovcev pod njo. Ta način uničevanja je dober pri
starejšem drevju, kjer je otresanje vej zelo težko ali nemogoče.
Tako sem nalovil pri ribstonskem pepingu nekoč v enem letu
67, v nekem druge mpa celo 97 hroščev.

Poskusi s škropljenjem z apnenim mlekom in z raznimi
smrdljivimi tekočinami, češ, da bo to oviralo cvetodera pri po¬
laganju jajec, niso imeli vidnih uspehov.

Tudi na hruškovem drevju se pojavlja sličen škodljivec
in provzroča obilo škode.

Celini  je jako dobro jesensko jabolko za visoke, mrzle
kraje. Zaradi velike rodovitnosti in krasne barve ga vedno
lahko spečamo. Za tople kraje pa ni primeren, ker rad gnije
že na drevesu, kar se v mrzlejših krajih ne zgodi izlepa.

Češnjeva grizli  ca. Večkrat se pojavi na hruškah,
češnjah in višnjah neki škodljivec, ki je zelo podoben 1 cm
dolgim črnim polžom. Je pa vedno le na zgornji strani listov, ki
jim ogloda samo zgornjo kožo prav do rebrc tako v živo, da
ostane samo spodnja mrenica. Ta živalca je ličinka od češnjeve
grizlice (eriocampoides limacina, oriocampa adumbrata). Po¬
kaže se večkrat že meseca junija in jo je videti do septembra.
Črna je in vsa sluzasta, zato je zelo podobna majhnim, golim
polžem. Kadar se levi, je nekaj časa rumenkasta, a kmalu zopet
počrni. Po trebuhu in po spodnji strani glave je pa vedno
rumena. Ugaja ji listje skoro vsega sadnega drevja. Največkrat
jo vidimo na češnjah, višnjah, hruškah, češpljah in kutinah.
Najbolj se ogiblje jablan, dasi tudi njih ne zameta popolnoma.
Značilno pri tej žuželki je to, da se pase Samo po zgornji listni
strani. Tu ogloda zgornjo listno kožico in notranje listne dele.
Spodnja kožica vsled tega odmrje in porjavi in oglodano listje
se deloma ali popolnoma posuši. Najkasneje v septembru do-
raste ličinka, zapusti drevo in se zarije pod njim plitvo v zemljo,

387

kjer se zabubi in prezimi. V juniju naslednjega leta prodere
bubo majhna, komaj 5—6 mm dolga, svetločrna, osi podobna
muha, ki zopet zalega posamezna jajčeca po listju imenovanega
sadnega drevja.

Najlaže zatiramo tega škodljivca, dokler ga imamo pred
očmi na listju. Na pritličnem sadnem drevju in po drevesnicah
to ni težko. Drevje treba večkrat pregledati in ličinke pomečkati.
Prav lahko jih tudi pokončamo, ako drevje poprašimo s kakim
primernim prahom, n. pr. s tobačnim prahom,, žveplom, živim
apnom ali s caherlinom. Ker so ličinke vedno sluzaste, se jih
vsak prah prav rad prime dn jih gotovo pomori. Tudi s škrop¬
ljenjem se dado odpraviti izlahka. Količkaj močne raztopine
tobačnega izvlečka, kvasijeve tekočine ali petrolejeve emulzije
ne prenašajo. Prašenje, oziroma škropljenje je pa treba večkrat
ponoviti, dokler se ličinke pojavljajo.

Dendrin ali v vodi raztopljeni karbolinej.
Ta tvarina, v vodi raztopljena in v kolikršnikoli množini zmešana
z njo, zadobi mlečno barvo ;in se nikoli ne zgosti; zato se tudi
ni bati, da bi se škropilnica zamašila z njo. Za škropljenje nam
služi navadna trtna škropilnica. Ako dendrin hranimo v dobro
zaprtih posodah, se ohrani neizpremenjen več let. Preden ga
rabimo, ga moramo dobro premešati in zliti v primerno množino
vode, najbolje nekoliko mlačne; najboljša je deževnica. Za za¬
tiranje raznega mrčesa in rastlinskih zajedalk v zimskem času
je vzeti 10—15% raztopino (1—l x /2  kg na 101 vode), zoper raka
na drevju pa 30—50% (3—5 kg na 101 vode). Dendrin je
zanesljivo in izvrstno sredstvo skoro zoper vse zajedalke na
sadnem drevju, kakor: zoper krvave uši, kaparje, goseničjo
zalego, jabolčnega molja, raka, mah, lišaj, škrlup. Uporabljamo
ga najlaže in najuspešneje pozimi, ko je drevje golo. Vobče je
pomniti, da vzemimo za koščičasto sadno drevje vedno nekoliko
šibkejšo tekočino nego za pečkasto.

Dendrin izvrstno sredstvo zoper pod¬
gane.  V nekem časopisu smo čitali: »V hlevu sem imel veliko
podgan. Večkrat sem opazoval, da je prišlo iz raznih lukenj
v hlev po 50 do 60 podgan naenkrat. Ni ga bilo sredstva, ki
bi ga ne bil poizkušal, a vse zaman. Največ sem še dosegel
s puško, a tudi na ta način jih nisem mogel pregnati, dasi
sem jih ustrelil po 15 do 20 naenkrat. Ko sem mazal drevje
z dendrinom, mi je prišlo na misel, da bi poizkusil pregnati

25

388

podgane, ki imajo posebno razvit voh, s to tvarino. Tokaj sem
poškropil stene v hlevu z 10% dendrinovo raztopino in vbrizgal
sem jo tudi v vse luknje in skrivališča. Od tedaj mi niti ena
podgana ni prišla več pred oči in sem prepričan, da jih ne
bo tako kmalu. Priporočam torej vsakomur, ki ima opraviti
s to gnusno in nadležno golaznijo, da poizkusi dendrin. Da bo
uspeh bolj gotov, lahko vzame 20% raztopino (na 4 litre vode
1 liter dendrina)

Deset zapovedi o izbiri sadnih vrst.  1. Za¬
vedaj se, da je od pravilne izbire sadnih vrst zavisen ves uspeh
v sadjarstvu! — 2. Uporabi vsako priliko, da se izvežbaš v spo¬
znavanju najvažnejših sadnih vrst! Vedi, da brez vsaj skromnega
pomološkega znanja je umna izbira nemogoča! — 3. Čim večji
nasad nameravaš izvršiti, s tem večjo paz¬
ljivostjo in previdnostjo izpelji izbiro vrst!
Posebno vpoštevaj podnebje, lego, zemljo
in gospodarske odnošaje! — 4. Z izbiro
začni o pravem času in se ne prenagli!
To delo je najvažnejše izmed vseh sadjar¬
skih opravil in zahteva resnega in vse¬
stranskega prevdarka. — 5. Kupuj sadno
drevje le iz zanesljivih in odgovornih dre¬
vesnic, nikdar pa ne na semnjih in od pre-
kupcev, ki ne poznajo nobene vrste in ne
prevzamejo nobene odgovornosti. — 6. Ne
sadi nobenega drevesa, ki nima imena! Skrbno pazi, da ne izgubiš
tablic in ne pozabiš imen! Drevo brez pravega imena nima po¬
polne vrednosti. — 7. Ne sadi nobene vrste, ki je ne poznaš in
ne veš, če bo uspevala na tvojem zemljišču! Kar imaš pa drevja,
ki nisi zadovoljen z njim, ga nemudoma precepi z znanimi, za¬
nesljivimi vrstami! — 8. Izberi kolikor moči malo, pa zanesljivih
vrst! Malo vrst — velik dohodek! Veliko vrst — veliko dela —
malo jela! — 9. Išči in izbiraj le take vrste, ki imajo zdravo,
krepko rast, ki so neobčutljive in neizbirčne, pa zelo rodovitne!
— 10. Vobče ne izbiraj najžlahtnejših vrst, ker te so navadno ob¬
čutljive in izbirčne za zemljo in podnebje; nekatere tudi niso
'posebno rodovitne!

Deset zapovedi za uživanje sadja.  1. Skrbi,
da bo tvoja družina redno vsak dan uživala sadje! 2. Uživaj
samo zrelo sadje! 3. Sadje umij pred uživanjem! 4. Olupi sad

Pod. 90. Pečica za raz-
grevanje sadovnjakov,
kadar preti slana.

389

le tedaj, kadar je to res potrebno! 5. Ne uživaj s sadjem tudi
pešek! 6. Ne meči lupin in pesek na cesto! 7. Ne pij vode hitro
po zaužitju sadja! 8. Uživaj sadje zmerno! 9. V letih, ko sadje
ne obrodi, uživaj posušeno sadje. 10. Kupuj domače sadje!

Dobro in ceneno nadomestilo za parafin
je zmes vodnega stekla in zmletega lojevca. Vodno steklo za¬
mesi z lojevcem v kašnato tvarino, s katero natanko namaži
zgornji del zamaška in stekleničim vrat. To zapiralo je prav
pripravno in drži neprodimo več let. Obe snovi kupiš v vsaki
drogeriji prav poceni.

Dvojno cepljenje.  Nekatere vrste jabolk in hrušek
kakor kanadka, boskovpski kosmač, ananasova reneta, belle-
fleur, amanliška, blumenbachovka i. dr. poganjajo v drevesnici
kriva, sloka debla, ali so občutljiva za mraz in za raka. Take
vrste vzgajamo tako, da divjaki! neovirano rastejo, ter jih po-
žlahtnimo šele v višini krone (1.80—2 m), ali pa okulirajmo
divjake neposredno 'nad zemljo s takimi vrstami, ki delajo
lepa, močna in ravna debla, ki so odporna proti raku in mrazu.
Take vrste so: bobovec, triersko jabolko, štajerski mašancgar
in londonski peping za jablane, pastorovka, tepka, ozimka in
Weilerjeva moštnica za hruške. Iz navedenih vrst vzgojimo debla
ter cepimo v višini krone drugič s tistimi vrstami, ki jih že¬
limo imeti.

Fine, žlahtne breskve  so pač posebno priljubljen
sad in jih ne cenimo le zaradi domače uporabe, one donašajo
sadjarjem v obližju toplic in letovišč ter večjih mest tudi jako
lepe dohodke. Seveda se dado breskve z uspehom gojiti le tam,
kjer je podnebje ugodno, kjer vinska trta še dobro uspeva. Ne
zanašajmo se pa, da vzgojimo že iz koščic od žlahtnih breskev
tudi drevesa, ki bodo rodila enakovrsten sad. Mogoče, toda
navadno ne. Sad tako vzgojenih dreves je pač največkrat vse
kaj drugega, nego je bil sad, ki je dal koščice. Ako si pa
hočemo vzgojiti drevesa, ki bodo rodila sad, kakršnega želimo,
moramo dotično vrsto cepiti na druge breskve ali tudi na slive.

Vzgoja takega breskovega drevja je zelo lahka. Kadar
breskve izredno bogato obrode, se razmeče jako mnogo koščic.
Po vinogradih, po vrtih in njivah, tukaj zlasti med prašnim
korenjem in peso, jih kmalu mnogo vzklije. Ob drugi kopi naj
se v vinogradih prizanaša takim breskvicam, ravnotako po vrtih
in njivah ob pletvi in okopavanju. Ako pazimo, da teh rastlinic

390

ne zaduši plevel, in jim po možnosti tu in tam zrahljamo zemljo,
se do avgusta toliko razvijejo, da bodo popolnoma pripravne
za cepljenje. Debelca potem cepimo z očesci zaželenih pleme¬
nitih in hvaležnih vrst ter jih jeseni presadimo na vrt na dobro
pripravljeno gredo. Spomladi očesca veselo poženejo in dre¬
vesca ob količkaj skrbnem negovanju zrastejo toliko, da bodo
drugo pomlad že popolnoma godna za presaditev na, stalno
mesto. Čez dve leti potem nagrade ob sicer ugodnh okoliščinah
že bogato naš trud in nas razvesele z najžlahtnejšim sadjem.

Vsekakor pa je treba upoštevati, da uspeva breskev,
oziroma da rodii obilo lepega sadu samo v obdelani zemlji, torej
le po vrtovih in vinogradih.

Fulvija in Naghinova maslenka  sta dve iz¬
vrstni zimski hruški za visokodebelno drevje. To se je že več¬
krat pokazalo prav očividno. Drevje je zdravo, rodovitno in sad
razmeroma dosti debel, lepo razvit. Najvažnejše je pa to, da v
našem, celo v gorenjskem podnebju dozorita.

Jablane, cepljene na gozdni divjak  (iz
lesnik), so zdravejše in dosežejo povprečno starost 80 let. Roditi
začno v 10.—20. letu po saditvi na stalnem mestu. Jablane na
divjaku iz žlahtnega semena so šibkejše rasti, roditi začno že v
5.—15. letu in dosežejo povprečno samo starost 60 let.

Jabolčna plesen  se pojavlja zlasti rada v sejalnici
in v zadnjem letniku drevesnice med divjaki. Od te bolezni na¬
padene rastline zaostanejo v rasti in vršički so videti kakor bi
bili plesnivi ali posuti z moko. Najlaže omejimo bolezen, ako
vse napadene vršičke, takoj ko jih zapazimo, porežemo in
sežgemo.

Jabolčne in hruškove vrste,  ki se posebno
trdno drže na drevju, in‘tiste, ki jih vihar posebna rad otresa.
Izmed jabolk, ki se dobro drže, so posebno znana tale: Porenski
bobovec, bojkovo jabolko, knežak, karmelitska reneta, lands-
berška reneta, šampanjska reneta, pisani kardinal in Baumanova
reneta. Slabo se držijo naslednja: Rumeni bellefleur, koks
pomona, car Aleksander, gdanski robač, kraljevi kratkopecelj,
ribstonov peping, prinčevo jabolko, kanadka, jesenski kosmač,
Harbertova reneta in pa voščenka. — Hruške, ki trdno vise:
Guyotovka, amanliška maslenka, \villiamovka, društvena de-
kanka, Boskova steklenka, dobra sivka, poletna magdalenka,
olivijerka. Prav rahlo se pa drže: Kongresovka, kleržo, le

391

Lektje, Esperenova bergamotka, dielovka, Gellertova maslenka,
Hardenpontova maslenka, anžulemka, klappovka, velika mačja
glava, Lieglova maslenka.

Jabolko živilo.  Skrbno izvedeni poizkusi so poka¬
zali, da vsebuje jabolko veliko množino fosforja, več nego vsaka
zelenjad in vsak drug sadež. Ljudem, ki delajo naporno z
glavo, ki morajo mnogo presedeti, ne moremo jabolk dovolj
priporočati, ker ugodno
vplivajo na živčevje, jako
pospešujejo tvorbo krvi in
imajo v sebi neke kisline,
ki varujejo raznih bolezni.

Zato priporočamo vsem, da
se za zimo obilo založe z
jabolki. Seveda so zrela ja¬
bolka najboljša sirova kot
prigrizek s koščkonl kruha,
pa tudi kuhana in v drugih
oblikah pripravljena so dra¬
gocena jed.

Kaj dosežemo s
precepljanjem.  Leta
1911. je nekdo precepil 60
let staro hruško neznane,
malovredne domače vrste,
ki je komaj vsako drugo
leto obrodila kaj malega.

Na to drevo, ki mu je po-
žagal naenkrat vse veje, je
vcepil po 50 cepičev od wil-
liamovke, avranške, geller-
tovke in Charneuske, sku¬
paj torej 200 cepičev. Že leta 1912. je bilo 10 kg sadja, največ
williamovk. Leta 1913. je natrgal že 50 kg najlepših hrušek,
in sicer 25 kg vvilliamovk, 25 kg pa ostalih treh vrst. Leta 1914.
je bilo 175 kg hrušek, leta 1915. 270 kg in leta 1916. pa 407 kg.
Najbolj sta se odlikovali v redni in veliki rodovitnosti w i 11 i -
amovka in avranška,  najslabše se je obnesla gellertovka.

Kako pokončujemo ose.  Ob košnji zaznaraenujmo
z vejicami osja gnezda v zemlji. V mraku, ko so vse ose doma,

Pod. 91. Votla debla, kjer radi gnezdijo
duplarji. (V prorezu.) Na levi naravno, na
desni umetno narejeno duplo.

392

idimo s posodo karbolineja ter ga zlijmo v vsako osjo luknjo
približno 14 litra. Takoj nato trdno zabijmo luknjo s prstjo.
Redkokdaj se primeri, da bi ostala kaka osa živa. Ce bi jih pa
karbolinej vendarle ne dosegel popolnoma, izvrtajo nov izhod
naravnost nad gnezdom. Ko še tega s karbolinejem zalijemo in
zabijemo s prstjo, so gotovo popolnoma uničene. Zanimivo je,
ako čez kake tri dni potem izkopljemo tako gnezdo. Tu najdemo
ose v vseh stopnjah razvoja, od jajčeca do popolne žuželke, na
tisoče v vsakem gnezdu.

Kalin ali popkar sadnim vrtovom škodljiv.
Kdo ne pozna ptiča kalina, ki pride jeseni z gora v nižine?
Ime njegovo govori dovolj. Popkar mu pravijo, ker objeda popje,
in siecr posebno rad cvetne brste na jablanah, breskvah in
marelicah. Pri nas, kjer raste po vrtovih okoli vil mnogo raz¬
nega grmovja, vmes tudi kalinovja, katerega seme mu gre v
slast, se je ta ptič naselil celo poleti in se je tudi precej raz¬
množil. Daši rad gledam tega krasnega ptiča, ga vendar ne
maram, odkar sva si prišla v navskrižje. Bilo je pa to takole:
Neka gospa soseda je potožila, da so ji kalini, za katere je
pozimi tako lepo skrbela in jim trosila zrnja, na grd način
poplačali njeno gostoljubnost. Spomladi, ko so marelice ob steni
napele popje, so popkarji vse izluščili in pozobali. Sklenila je,
da jih prihodnjo zimo vse zapodi, ako pridejo zopet beračit.

Ali jih je res pregnala ali ne, tega ne morem z gotovostjo
trditi, ali to pa vem, da so se drugo leto oglasili pri meni. Ne¬
kega dne spomladi jih zagledam na piramidi »gralenštajnca«
celo krdelo in ko jih opazujem, vidim, da vsi prav pridno zob¬
ljejo popje. Hitim tja in v največjo žalost zapazim, da je bilo
skoro vse cvetno popje izluščeno. Grem takoj gledat marelice
in breskve, in glej spaka — tudi tu nič več cvetinh brstov. Od
tedaj se mi je ta lepi ptič priskutil.

Ako se komu drugemu povabijo v svate, mu svetujem, naj
špalirje ob steni zavaruje z vejami ali s kako mrežo, sicer bo
namesto sočnega sadja požiral le — sline!

Kaparjeva zalega  se širi po sadnem drevju po¬
sebno maja in junija. Kapice, pod katerimi so kaparjeve samice
prezimile in zalegle veliko število jajčec, se na spodnji strani
nekoliko privzdignejo in izpod njih se pokaže neka bela volna.
Ako to volnato tvarino preiščemo, najdemo pod njo kupček
rdečkastih jajec, nekoliko pozneje pa ravno toliko majčkenih

393


rumenih živalc. Nekega solnčnega dne se usuje druhal izpod
kapice in se razleze po drevesu. Vsaka živalca si poišče pri¬
memo mesto, kjer se prisesa in naredi nad seboj kapico, ki
je izpočetka mehka. Utrdi se šele, ko samica pogine in zapusti
pod njo jajčeca. Najuspešneje zatiramo kaparje seveda pozimi.
Pa tudi, ko se širi zalega po drevju, se da nekaj doseči. Izkušeni
praktiki svetujejo brizganje z vodo, da se nežne in občutljive
živalce sperejo z drevja. To je uspešno pa le tako dolgo, dokler
se ne prisejajo na drevo. Potem se ne ganejo več nikamor in
jih umori le kaka strupena ali jedka tekočina.

Kdo je zanikaren sadjar?  Kdor pusti, da se
drevesni kolobar pri mladem drevju čez poletje zaraste.

Kdor se ne zmeni za poganjke iz debla in korenjače ter
trpi, da zraste kar cel grm okrog drevesa.

Kdor ne vidi listnih uši tako dolgo, da napol uničijo
mlado drevo. '

Kdor pusti sadni trebež po tleh, da se razni škodljivci
zlasti vbadarji razmnožujejo.

Kdor pincira pritlično sadno drevje, ko so poganjki že čez
pol metra dolgi.

Kdor mirno gleda, da se drevje lomi pod težo sadu.

Kdor divjakov v sejalnici pravočasno ne prepuli. Na kva¬
dratnem metru jih sme biti kvečjemu 100.

Kdor lomi veje, da pride do češenj.

Kdor trga češnje za kupčijo brez peclja.

Kdor precepljeno drevje prepušča svoji usodi in poganjkov
iz cepičev ne privezava h količkom, poganjkov iz vej pa deloma
ne odstranjuje, deloma pa ne pincira.

Kdor pravočasno ne pleve in okopava drevesnice. V ple¬
velu se zaduši vsaka rastlina.

Kdor se ne zmeni za razne opomine in navodila, ki jih
sliši pri predavanjih ali pa čita v strokovnih listih.

Kdo ravna napačno?

Kdor dopušča, da mlado drevje rodi, preden je dogojeno.
S tem drevo zatira.

Kdor šele na pomlad začne misliti, da bi bilo dobro
posaditi kako drevo. Poleti in na jesen je treba dognati, kaj
naj sadi prihodnjo pomlad.

Kdor se šele na semnju, kjer zagleda mlado sadno drevje,
spomni, da je sadjar.

394

Kdor kupuje sadno drevje po semnjih. Tako drevje je
navadno slabih vrst in je mnogokrat predrago, ako bi bilo
zastonj.

Kdor kupuje najcenejše sadno drevje. Tako drevje je
najdražje.

Kdor cepi kleržo, avranško in williamovko na kutino.
Uspevajo samo na divjaku.

Kdor sadi piramide amanliške maslenke ob vrtnih potih,
Ta vrsta ima jako grd, pobešen vrh in se težko vzgoji v
lepo piramido. V ta namen so posebno pripravne avranška,
kleržo in williamovka.

Kdor ob slabih letinah še tisto malo sadja, kar ga je
pustilo neugodno vreme, predela v sadjevec ali celo v žganje,
ko naj bi ga raje posušil.

Kdor samo jemlje, pa ne vrača. Brez gnojenja ni množine
niti kvalitete.

Kdor še do danes ni član Sadjarskega društva. Zavednost
je prvi pogoj vsakemu napredku, nezavednost najhujša ovira.

Kdo ravna še napačno?  Kdor odlaša s sajenjem.
Čim prej pride drevo v zemljo, tem bolje, čim pozneje, tern
slabeje.

Kdor sadi v mokro zemljo. Pri vsaki saditvi mora biti
zemlja osehla, potem se dobro in uspešno dela.

Kdor pregloboko sadi. Ko se zemlja usede, mora biti ko-
renjača v isti višini kakor površje zemlje.

Kdor pri saditvi deva hlevski gnoj in druge gnojilne snovi
na dno jame. Tu ne koristi gnoj prav nič, ker se ne more raz¬
krojiti. Gnoj na vrh pod zgornjo plast!

Kdor seje travo po drevesnem kolobarju. Trava in plevel
zajedata mlado drevo in ga lahko popolnoma uničita. Drevesni
kolobar naj bo vsaj prva leta po saditvi brez trave in brez
plevela.

Kdor drevo pri saditvi trdno priveže h kolu. Drevo se
z zemljo poseda, ako je pa trdno privezano h kolu, obvisi na
njem in se posuši.

Kdor pri saditvi ne obreže korenin. Zasušeni konci ko¬
renin v zemlji gnijejo in drevo se slabo priraste. Predno drevo
posadiš, prireži debelejše korenine, da je rana sveža.


395

Kdor breskev, marelic in sploh koščičastega drevja pri
saditvi ne obreže na kratko. Le drevesa s prav na kratko
obrezano krono krepko poženejo in se dobro razvijejo. Peškasto
sadje obrežemo lahko šele drugo leto.

Kdor drevju priliva večkrat po malem. Vsakih 10 dni
enkrat, pa tedaj temeljito (po 1 do 2 kebla na drevo), to je pravilno.

Kdor začne zatirati listne uši tedaj, ko so že napol uničile
drevo. Tedaj je prepozno. Takoj, ko se prve pokažejo, po njih
s tobačnim izvlečkom!

Kdor hoče kako novo sadno' vrsto hitro
preizkusiti,  zlasti glede rodovitnosti, naj je nikar ne
cepi na divjak, ampak z njo naj precepi kako starejše drevo
istega plemena. Tako bo najkasneje v treh do štirih letih imel
sad in se bo lahko prepričal o njega vrednosti ter o rodovitnosti
in občutljivosti drevesa. Prav hitro pridemo tudi do sadu, ako
cepimo na paradiževec.

Kdor nima dobre sadne shrambe,  naj vloži
zimska jabolka v suh šotni zdrob (kakor so ga izdelovali na
Laverci). V ta namen vzamemo primeren zaboj in denemo na
dno najprej prst na debelo šote, na to pa lego v papir zavitih
jabolk, nanje zapet za prst šote, potem zopet jabolka itd. Tako
vložena jabolka ostanejo dolgo časat sveža in prav nič ne zvenejo.
Zlasti bi priporočali ta način shranjevanja za kanadke, orle¬
anske renete, kraljevi kratkopecelj in razne kosmače, ki se v
suhi shrambi tako pokvarijo (zvenejo, da so kakor goba), da so
prav malo vredna.

Kon serviran j e drevesnih kolov.  Suhe, iz¬
delane in zaostrene drevesne! kole postavimo za nekaj dni v
posodo z apneno vodo. Ko so se spodnji deli popolnoma pre¬
pojili, jih vzemimo iz vode in jih posušimo na zraku. Popolnoma
suhe namažimo v razredčeno žvepleno kislino in jih zopet po¬
sušimo na solncu. Žveplena kislina se spoji z apnom v gips in
les vsled tega nekako okameni. Izkušnje so pokazale, da so taki
koli veliko trpežnejši nego opaljeni alii namazani s karbolinejem.

Les sadnega drevja se posebno debeli  me¬
seca julija in avgusta. Zato je treba paziti, da se ne zajedajo
v lubje razne vezi, zlasti pri sadnem drevju na špalirjih. Več¬
krat tudi opazujemo z žico privezane tablice, katerih žica je
globoko zažeta celo v živi les. Na ta način lahko uničimo celo
drevo, ako je trajno podvezano deblo, ali se oškodujejo posa-

396

mezne veje. Neogibno je torej potrebno, da vsako leto pre¬
gledamo drevje in zrahljamo vezi, oziroma žice, ki so z njimi
pritrjene tablice. Najbolje pa storimo, ako pritrdimo tablice na
kol, špalirne remeljce ali s’prav ohlapno zanko na šibke vejice.

Marelični in breskovi špalirji  največkrat
pozebejo še pozimi, in sicer zato, ker se južne in zahodne stene
'ob solnčnih zimskih dneh, zlasti februarja in marca meseca pre¬
več razgrejejo in se vsled tega cvetno popje prehitro začne raz¬
vijati. Po jasnih gorkih dneh so navadno mrzle noči in razlika
v topimi tako velika, da popje in pri breskvah tudi mlajši les
zmrzne. Ako hočemo pozebo preprečiti, moramo špalirje čez
zimo pokriti, t. j. zavarovati, pa ne toliko proti mrazu, ampak
proti prezgodnji toploti, proti solnčnim žarkom. To dosežemo
najlaže, ako špalirje pokrijemo na rahlo s smrekovimi ali je¬
lovimi vejami, ki jih privezujemo na špalir drugo poleg druge
in vrste drugo vrh druge, da leže nekako tako, kakor opeka na
strehi. Taka odeja pa ne sme biti predebela, da bi zapirala
zraku pot do vejic in popja. Na ta način bi se drevje preveč po¬
mehkužilo in bi na pomlad še hitreje pozeblo, ko bi odejo
odstranili. Pravilno prirejeno smrekovo odejo odstranimo prav
pozno. Iglice polagoma odlete že dovolj zgodaj kar same od sebe,
gole veje pa itak ne zavirajo cvetja. Ko špalirji odcveto in je
vsaka nevarnost minula, tedaj šele odstranimo osute smrekove
veje in obrežimo špalirje. Kdor se bo ravnal po tem navodilu,
bo imel vsako leto marelice in breskve.

Mezga iz bezgovih jagod.  Zrele bezgove jagode
operimo, opecljajmo in s prav malo vode skuhajmo, da so mehke.
Nato jih pretlačimo skozi primerno gosto sito, potem primešamo
na vsak kilogram te precej redke kaše kakih 30 do 50 dkg
sladkorja in jo potem vkuhavajmo tako dolgo, da stoji v njej
žlica pokoncu. Med vkuhavanjem moramo neprestano mešati.
Ko je mezga dovolj vkuhana, jo vročo napolnimo v kake ste¬
klenice s širokimi vratovi, v lonce ali kar imamo pri roki. Taka
mezga je jako okusna in zdravilna pri prehlajenju, ker silno
pospešuje potenje. Zgoditi se utegne, da mezga sčasoma začne
kipeti. V tem slučaju postavimo posode z mezgo v vročo šte-
dilnikovo pečico ali vročo krušno peč in jo pustimo notri tako
dolgo, da se peč ohladi.

Mravlje in krvave uši.  Slišali smo že, da mravlje
na sadnem drevju niso tako nedolžne, kakor ljudje splošno

397

mislijo. Najnovejša opazovanja so pa pokazala, da ne podpirajo
samo listnih uši na drevju, ampak da prenašajo in tako rekoč
goje celo krvavo uš. Nedavno je poročal neki sadjar, da je
videl, ko je pokončeval krvave uši, kako je mravlja zagrabila
krvavo uš, ki je slučajno padla na tla, in jo nesla po deblu na¬
vzgor med vejevje.

Najboljše peške  za vzgojo jabolčnih in hruškovih
divjakov so od lesnik in drobnic. Kjer delajo sadno vino iz takih
in sorodnih divjih sadnih vrst, naj skrbno spravljajo peške, ki
jih vedno lahko prodado, ako jih sami ne rabijo. Tropine mo¬
ramo takoj, ko jih odtisnemo, razdrobiti in malo posušiti na
zraku. Potem ijh pa presejmo skozi redko rešeto ali reto, da
peške padejo skozi. Nazadnje še lahko seme do čistega od¬
beremo ali pa ga z drobnjavo vred, ki je poleg pesek padla
skozi rešeto, malo na zraku posušimo in spravimo v vreče. Čim
čistejše je blago, tem višja je cena.

Na mesto, kjerje stalo staro sadno drevo,
vobče ne kaže saditi mladega drevja. Tak svet se ne popravi
tako hitro, kakor splošno mislijo, če ga še tako pognojimo.
Korenine vsake rastline izločajo namreč v zemlji razne kisline,
da raztapljajo rudninske snovi, Ako rastlina raste dolgo časa na
enem in istem mestu kakor ravno sadno drevo, se nabere v
zemlji toliko teh kislin, da zelo ovirajo razvoj mladega drevesa,
ki ga posadimo na tisto mesto. Koščičasto sadje je posebno
občutljivo v tem oziru. Najslabše uspevajo češnje in marelice,
ako jih sadimo na tak svet. Pečkasto sadje se še najbolje drži
na svetu, kjer je raslo prej koščičasto. Naše češpljeve goščave
bi bile pred vsem za hruške, nekoliko manj za jablanove nasade.
Za jablano posadimo v sili hruško, nikdar pa ne zopet jablane,
še manj pa češpljo, ali kako drugo koščičasto pleme.

Nasehle cepiče  vržemo za kak dan v vodo, kjer si
navadno zopet opomorejo, ako niso že presuhi in če stamičevje
ni še mrtvo.

Navodilo o rabi t,p b a č n e g a izvlečka.  Tobačni
izvleček (tobačni ekstrakt), ki ga dobimo v večjih tobakarnah,
rabimo vedno le razredčenega z vodo. Za pokončevanje listnih
uši, ličink, kaparjev in skakačev zmešajmo 1 kg izvlečka na
100 litrov vode ali na 1 liter vode 1 dkg izvlečka. Za pokonče¬
vanje rdečega pajka, golih ličink in gosenic zmešajmo 2 kg
izvlečka na 100 litrov vode ali na 1 liter vode 2 dkg izvlečka.

398

Šibke vejice pomakamo v raztopino, vse druge rastlinske
dele, ki se ne dado pomakati, pa popršimo s tekočino. Čim
bolj na tanko razpršimo tekočino, tem večji je uspeh. Paziti
moramo, da se po listih ne narede večje kaplje. Dobro je vsa¬
kim 100 litrom raztopine primešati za pest debel kos mazavega
mila, da se tekočina bolje prime in porazdeli.

Nešplja.  Veliko je sadjarjev, ki ne poznajo še nešplje
niti ne vedo, kako koristna je. Nešplja je sadni grm. Cepljena

Pod. 92.

Umetno narejeni valilniki za duplarje (žolne, brgleze itd).

na beli trn se da vzgojiti tudi v drevo. Glede podnebja in zemlje
ni prav nič izbirčna, raste povsod, da le ni preveč v senci. Rodi
vsako leto skoro brez presledka. Sad je užiten, ko popolnoma
zmeči. Posebne vrednosti pa je pri napravi sadjevca, ker ima
jako veliko čreslovine. Tudi iz samih sladkih jabolk in hrušek
se da napraviti dobra pijača, ako zdrobu primešamo, preden ga
odtisnemo, nekoliko stolčenih nešpelj. Tak sadjevec se zelo rad
očisti in je jako trpežen. Vsak sadjar ima še kak prostorček,
kamor bi lahko posadil par nešpelj.

399

Ne zametujte saj, ker so izvrstno gnojilo za sadno
drevje in zelenjad. Lesne saje imajo 1-3% dušika, 2-4% kalija,
0-4% fosforove kisline in 10% apna. Saje od premoga imajo pa
2-5% dušika, 0’1% kalija in 4% apna, pa nič fosforove kisline.
Najboljše so pa saje od lesnega oglja. Poleg gnojilne vrednosti
so pa saje tudi zaradi tega važne v sadjarstvu, ker so pre¬
izkušeno sredstvo zoper glodalce. Ogibljeta se jiih posebno
voluhar in zajec.

Okulacijo  naj izvršujeta vedno po dve osebi. Izvežban
delavec vstavlja očesa, kak deček ali tudi ženska pa za njim
veže. Za urnim in spretnim cepilcem komaj sproti zavezujeta
dve osebi. Na ta način gre delo hitro in pa dobro od rok. Iz¬
vežban cepilec vstavi na dan 1500—2000 očes.

Omela ali ptičji  lep  (viscum album) pokončujemo
najlaže pozimi. Ako je ta grda zajedalka na mlajših, tanjših
vejah, odžagajmo vejo kakih 20 cm pod napadenim mestom.
Če pa raste omela na debelejših vejah, jo moramo izrezati z
ostrim nožem ali izsekati s sekirico s koreninami vred in rano
zamazati.

Prav dobro mrzlo^tekočocepilnosmolo  na-
rediš takole: Naberi kolikor mogoče čiste smrekove smole in
jo raztopi v primerno velikem prstenem loncu na žerjavici.
Lonec naj bo tako obilen, da ga napolnjuje raztopljena smola
do polovice ali prav malo več. Med raztapljanjem prideni na
vsak kilogram; smole po 2 žlici lanenega olja in, če ga imaš pri
rokah, za oreh voska. Ko je smola tekoča, pa ne vrela, nesi lonec
ven in ga postavi na tla in prav počasi prilij na vsak kilogram
smole poldrugo osminko litra najfinejšega špirita. Med pri¬
livanjem pa moraš venomer mešati in zelo paziti, da tekočina
ne prekipi. Ko si določeno mero špirita prilil in zamešal, takoj
nalij cepilno smolo v pločevinaste pušice in jih trdno zapri.
Taka smola se da prav dobro mazati s klinčkom, ne da bi jo
bilo treba razgrevati.

Pravpreredkivrhovitudi niso vedno pri¬
merni,  zlasti pa so celo škodljivi v vetrovnih legah in ob vi¬
harnih letih. Čim redkejši je namreč vrh, tem manj se more iz¬
datno upirati viharjem, in posledica je: večina sadja na tleh,
preden je zrelo. Za Vipavo in druge kraje, koder razsaja burja,
bi bilo posebno potrebno, da bi sadjarji vpoštevali to okolnost.

400

Prostor med okni ni prava shramba za sadje. Tu
je zlasti presvetlo, včasih premrzlo, drugič pregorko. Med okni
jabolka veliko prehitro dozorijo, ob hudem mrazu namrznejo,
ob lepih solnčnih dneh pa se preveč razgrejejo. Sadna shramba
naj bo temna in naj ima prilično enakomerno toplino.

Po češnjah  vidimo tu in tam nekake prav gostim grmom
ali metlam podobne izrastke, ki jih provzroča neka glivica
(exoascus cerasi). Te grde in škodljive izrastke moramo od¬
straniti pozimi, ko jih vidimo najlaže in ko smo že tako pri
tem delu.

Pozebo na lesu spoznamo,  ako enoleten po¬
ganjek poševno prerežemo tako kakor pri cepljenju z dolago.
Ako je prerez skozi in skozi svetlozelen in sočen, je les zdrav.
Ako je pa stržen in kambij rjavkast, je mladika malo nazebla,
pa se navadno ob ugodnem vremenu v dobrih razmerah popravi.
Crnorjav prerez kaže popolno pozebo. Tak les je mrtev.

Pozorna gosenice glogovega belina, zlat-
nice in prsteničarja!  Kjer pozimi premalo gledajo na
odstranitev tako zvanih goseničjih gnezd, opazimo takoj, ko
drevje ozeleni, da so ta gnezda tudi oživela. Njih prebivalci gredo
skupno na razvijajoče se lističe in jih drugega za drugim požro.
Ko je ena veja oglodana, se presele na drugo. To žrtje traja tako
dolgo, da gosenice dorastejo. Med tem pa seveda lahko uničijo
več dreves.

To golazen prav uspešno pokončujemo s škropljenjem z
1 %  tekočino tobačnega izvlečka in mazavega mila. Gosenice
dobro poškropimo, kadarkoli jih zalotimo in v najkrajšem času
poginejo do zadnje. Listju pa \%  tekočina nič ne škoduje, tudi
če jo rabimo ob vročini.

Rane na deblu in vejah se zacelijo  izborno,
ako jih gladko izrežemo, nato pa obdamo na prst na debelo z
mešanico iz ilovice, kravjaka in vode, povijemo s cunjami in za¬
vežemo trdno s kakim motvozom. Večje rane, ki so nastale vsled
žaganja vej, obrežimo gladko, osobito na zunanjem robu, ter na¬
mažimo s katranom ali s karbolinejem tako, da ostane rana ob
robu kakega pol cm široko nenamazana. Katran (karbolinej)
varuje rano gnilobe in raka, ki se kaj rad pojavi na odprtih,
nenamazanih ranah.

Remeljne za špalirje  ob zidu in na planem pobar¬
vamo najceneje in jako trpežno, ako nasejemo v primerno po-

401

sodo presnega cementa in mu prilijemo toliko posnetega mleka,
da se da s čopičem razmazati. Nato položimo neposkobljane
remeljne na dve stolici drug poleg drugega in jih prepleskajmo
z velikim čopičem. Potem jih obrnimo in tako namažimo po
vseh štirih straneh. Ko se cement posuši, imajo remeljni lepo,
svetlosivo, jako trpežno prevleko. Taki remeljni so trpežnejši
in lepši nego prepleskani z oljnato barvo.

Rodovitnost sadnega drevja  ni zavisna vedno
od zemlje, podnebja, vremena, ampak tudi od raznih, dosedaj
še neznanih notranjih pojavov. Vsak sadjar ima gotovo kako
drevo, ki bujno raste, je zdravo in krepko, a rodi malo ali pa
nič. Dognali so z mnogoterimi izkušnjami, da sadno drevo pri¬
silimo k rodovitnosti na ta način, da približno lm od tal opa¬
šemo deblo z 10—15 cm širokim pločevinastim pasom, ki ga
tako trdno privežemo z močno žico. Da se pas ne more zajesti
v deblo, je ob robeh nazobčan. Drevo ostane opasano lahkoi več
let, dokler ne dosežemo popolnega uspeha. S takim pasom se
drevo v nobenem oziru ne oškoduje. Seveda velja to za zdravo,
močno rastoče nerodovitno drevje, ki ima dovolj hrane in vsega,
česar potrebuje za rodovitnost. Namesto pasa je dobra tudi žica.

Sadite sadno drevje v jeseni!  To ponavljamo
leto za letom, pa brez kakega večjega uspeha. Malokomu pride
na misel, da bi poleti vse pripravil in koncem oktobra sadil.
Raje odlaša saditev na pomlad, češ, da je tako vajen že od mlada
in da nima zaupanja v jesensko saditev. Sicer je res, da se v
vsakem kraju in v vsaki zemlji sadno drevje ne da s pridom
saditi v jeseni. Tudi vsako sadno pleme ni za to. Vendar lahko
trdimo in z mnogoletnimi izkušnjami dokažemo, da je jesenska
saditev pečkastega sadja vobče boljša nego spomladna, posebno
pa povsod v gorkejših legah, ki imajo bolj lahko in toplo zemljo.
Tudi češnje, češplje in slive sadimo lahko jeseni. Le marelice,
breskve in pa orehe odložimo na pomlad. V sedanjih razmerah
je pa še posebno važno, da sadimo sadno drevje v jeseni. Saj
izkušamo vsi, kako težko sploh dobimo potrebno drevje in
kakšne ovire so vsako pomlad v železniškem prometu. Ako
vrhutega drevje bolj pozno na pomlad naročimo, je prav gotovo,
da ga dobimo šele tedaj, ko bi moralo biti že zeleno. Kaj čuda
torej, ako tako nasehlo in eden do dva meseca prepozno po¬
sajeno drevje slabo odžene in večkrat pozneje popolnoma
vsahne, v najboljšem slučaju pa le klavrno životari. Najugod-

Praktični sadjar.

s

26

402

nejši čas za jesensko saditev je druga polovica oktobra. Nič ne
de, ako je v drevesnici drevje še zeleno. Ko ga izkopljemo, je
treba takoj liste osmukati in drevo je sposobno, da ga posadimo
na stalno mesto. Do konca oktobra je navadno tudi lepo in
včasih še celo prav toplo vreme; drevje se še pred zimo ne¬
koliko ukorenini in drugo spomlad odžene tako čvrsto, da se mu
nič ne pozna, da je bilo presajeno. Pečkasto sadje tudi obre¬
žemo prav tako kakor pri pomladni saditvi. Koščičasta plemena
pa pustimo čez zimo neobrezana ter skrajšamo vrh šele pomladi,
predno začno odganjati. Svariti moramo pred pozno saditvijo.
Po 10. novembru je navadno že bolj mrzlo, nastane rado dolgo¬
trajno deževje ali celo tu in tam zapade kaj snega. Vsi ti za
pozno jesen značilni vremenski pojavi pa jako slabo vplivajo
na drevo, ako smo ga sadili prepozno. Odločno moramo tudi
povdarjati, da naj se sadi samo ob lepem vremenu, ko je zemlja
obsušena. Vsako na novo posajenp drevo je kolikor toliko ob¬
čutljivo za mraz in ker ne vemo, kakšna bo zima, je dobro, da v
jeseni posajeno drevo zavarujemo pred mrazom. To dosežemo
najlažje, ako pokrijemo drevesni kolobar v premeru 1 metra
s hlevskim gnojem. Posebno občutljive so kutine, ki ob hudih
zimah večkrat zmrznejo v koreninah. Zato je še posebno važno,
da pokrijemo zemljo okrog nanovo posajenega drevesa z gnojem.

Sadje in pepel.  Večkrat mi je že kak sosed tožil, da
mu sadje — posebno jabolka — gnijo že na drevju. Svetoval
sem mu, naj natrosi pozno jeseni okoli drevja pepela. Prihodnje
leto ni bilo na tistem drevju nobenega gnilega jabolka. Nekatere
vrste jabolk (čellini, car Aleksander, landsberška reneta i. dr.)
prav rade gnijo na drevju. Pepel pa še drugače koristi drevju.
Kalij, ki je v njem, namreč pospešuje zor in okrepitev lesa.
Zato ima s pepelom pognojeno drevje čvrst, zdrav les, ki nikoli
ne pozebe, zato rodi tudi obilnejši in zdravejši sad in se laže
upira raznim boleznim in škodljivcem. Tudi po tleh in v zemlji
zamori pepel mnogo, drevju škodljivega mrčesa. Ilovica, ki jo
primešamo pepelu, je izvrstna maža za drevesne rane, ki se
potem rade celijo.

Sadje v zdravstvenem oziru.  Da je sadje zdrava
hrana, je znano že od pamtiveka. Kako pa vplivajo razna sadna
plemena na posamezne organe našega telesa, je veda dognala
šele v novejše mčasu. Neki zdravnik piše: Jabolka jako ugodno
pospešujejo prebavo. Ker imajo mnogo kisika, ki ga oddajajo

403


krvi, podpirajo s tem delovanje pljuč; to se posebno lahko opa¬
zuje pri naduhi. Jabolko redi vranico in po njej možgane. Sploh
vpliva jako pomirjevalno na živčevje in je vsled tega dobro
naravno uspavalno sredstvo. Jabolka imajo razmeroma veliko
rudninskih snovi, zlasti železa; zato so dobro sredstvo zoper
bledičnost. Hruške so jako redilna, kri tvoreča hrana, samo
prežvečiti jih moramo prav dodobra, drugače tišče v želodcu.
Ugodno vplivajo tudi na srce in zaradi apna, ki ga imajo v sebi,
pospešujejo razvoj kosti. Sploh zelo ugodno delujejo na prebavo
in preosnovo. Češnje šo redilne in imajo veliko kisika. Kisle
češnje (višnje) pospešujejo prebavo, čistijo drob in tudi vpliv
na živčevje je ugoden. Slive, češplje, kdo jih ne pozna in ne
ceni! Imajo čistilno moč in provzročijo nezmerno uživane celo
drisko. Češpljeva mezga prav posebno ugodno vpliva na črevo.
Suhe, kuhane češplje so pa sploh znana in od vseh zdravnikov
priznana, naravnost zdravilna hrana proti zapeki. Marelice in
breskve imajo grenke tvarine, ki poživljajo želodec in rahlo
dražijo pljuča. To sadje naj bi vedno uživali s kožo, ker so ravno
v njej važne zdravilne snovi. Orehi, lešniki in mandeljni imajo
veliko tolšče in so izboren prigrizek s kruhom.

Sad mladega in starejšega češpljevega
drevja je zelo različen.  Večkrat so že opazovali, da
rodi mlado češpljevo drevje, zlasti ako bujno raste, veliko drob¬
nejši in bolj okrogel sad nego pa stare češplje, dasi je drevje od
ene in iste matere. O tem smo se zopet prepričali dodobra.
Mlada češpljeva drevesa bohotne rasti so sicer dobro obrodila,
a sad je bil droban, okrogel in ni šel rad od kosti. Nasprotno je
bil pa sad na starejšem drevju, dasi je bilo prepolno, veliko
debelejši, podolgast, izbornega okusa in meso se je rado ločilo
od kosti.

Sadno drevje ob zidu ne dela škode.  Marsi¬
kateri hišni posestnik se odločno brani, da bi hišne stene ob-
sadil s sadnimi špalirji ali s kako drugo rastlino plezalko, češ,
da zelenje po steni zadržuje v zidu vlago in da je obraslo zidovje
vlažno. To mnenje je popolnoma napačno in neopravičen pred¬
sodek. Nasprotno je res. Zid, ki je nagosto preprežen n. pr. z
bršljanom, navadno divjo trto (Ampelopsis quinquefolia) ali celo
s krasno plezalko ampelopsis Waitchi, ni zato nič bolj vlažen,
ampak še bolj suh, ker gosto listje zadržuje zunanjo vlago, dež,
da ne more do zida, obenem pa tudi srka rastlina vlago iz zida.

26 *

404

I

Ako kje kljub temu zid moči, niso krive rastline, ki se spe¬
njajo po njem, ampak neprimeren kamen in slaba zidava.

Še manj nego plezalke more zidu škodovati špalimo drevje.
To se ne tišči zida tako tesno kakor prej omenjene rastline in
ga tudi ne pokriva tako gosto z listjem. Vsled tega prihaja
povsod do zida zrak in je še manj mogoče, da bi povzročalo
vlago v njem.

Včasih se slišijo takisto neutemeljene trditve, češ, da zidu
škoduje voda, ki jo prilivamo drevju ob zidu. Tudii to je prazen
strah. Drevje ob zidu je tako potrebno vode, da posrka prav
vso vlago, ki mu jo damo ob suši. Ko smo izkopavali staro špa-
lirno drevje, ki je imelo korenine prav do dna temelja, je bil
zid tako suh, da se je kadil. Torej le brez skrbi špalirno drevje
za zid!

Samo koščice od rdečih gozdnih češenj
so za seme. Dokazano je, da koščice od žlahtnih češenj iz večine
niso kaljive. Pa tudi koščice od črnih gozdnih češenj niso za
rabo, ker dajo šibke, zanikarne divjake. Zanesljive divjake zre¬
dimo le iz koščic tistih najdrobnejših rdečih gozdnih, tako zva-
nih tičjih češenj. Te češnje sejmo takoj, ko zore, kar cele, ne da
bi koščice snažili. Saj mesa itak skoro nimajo nič in niso sicer
za nobeno rabo. Kdor hoče koščice spraviti za prodaj, naj jih
takisto pusti kar v koži in posuši na solncu, potem pa spravi do
jeseni v vreče na zračnem prostoru.

Slano  lahko naprej določimo precej zanesljivo na na¬
slednji način: Dober toplomer obesimo na planem v senco, da
ga ves dan ne zadenejo solnčni žarki niti toplota kake stene.
Kroglico z živim srebrom ovijemo s bambažasto krpo, ki moli
v vodo v podstavljeni posodici. Bombaž neprestano srka vodo
iz posode in tako je toplomerova kroglica vedno mokra. Ker
voda izhlapeva in vsled tega uporablja veliko toplote, kaže tako
prirejeni toplomer vedno nekaj stopinj manj, nego je resnično
zrak topel. Voda pa izhlapeva tem hitreje, čim bolj suh je zrak,
in dokazano je, da čim bolj je zrak suh, tem hitreje oddaja
zemlja svojo toploto, t. j., tem hitreje se ohladi. Razni poizkusi
so pokazali, da je najnižja toplina prihodnje noči za štiri stopinje
manjša, nego kaže tak toplomer prejšnje popoldne od 2. do
3. ure. Ako torej toplomer pokaže popoldne od 2. do 3. ure
manj nego štiri stopinje Celzija, je ob navadnih razmerah pri¬
čakovati prihodnjo noč slane. Ob vetrovnem ali viharnem vre-

405

menu pa na ta način ne more popolnoma zanesljivo določiti
slane.

S m o 1 i k a v o s t koščičastega sadnega drevja je nevarna
bolezen, ker močno slabi in večkrat celo uniči zlasti breskve,
marelice in češnje. Najnovejše izkušnje so pokazale, da je glavni
vzrok te bolezni pomanjkanje vlage v zemlji. Iz tega spoznanja
izvira način, kako naj smolikavost preprečimo in zdravimo.
Breskovi in marelični špalirji ob južnih stenah imajo po navadi
premalo vlage in vrhutega se na takih prostorih zemlja tudi
hitreje izsuši nego na planem. Prav zato se na takem, drevju
pojavlja smolikavost tako pogosto. Redno in temeljito zalivanje
je edino sredstvo, da bolezen preprečimo, ali, če se je pojavila,
da jo odpravimo.

Smrekovo lubje izvrstno sredstvo  za za¬
varovanje mladega sadnega drevja zoper zajca. Znano je, kako
veliko škodo napravi zajec vsako leto na našem sadnem drevju.
Ljudje se vse preveč zanašajo na razno mažo, veliko jih je pa
tudi, ki sadnega drevja sploh nič ne zavarujejo. G. Ivan Košir
z Gorenjske nam poroča, da mu izvrstno služi v ta namen
smrekovo lubje. Spomladi, ko seka kake kole, prekle ali smreke
za žrdi, jih obeli na ta način, da naredi tako dolge cevi, kakor
so visoka debelca sadnega drevja. V tako cev zavije jeseni
drevo in zavarovano je proti zajcu ih proti mrazu. Najvažnejše
je pa to, da taka »obleka« nič ne stane in je veliko hitreje pri¬
trjena na drevo nego slama ali katera druga tvarina. Da se cev
iz lubadi bolj zanesljivo oprime drevesnega debla in da pozimi
kje ne odstopi, je dobro, da jo s trtico ali pa z žico parkrat
prevežemo.

Smrt voluharju!  Vedno bolj se množe glasovi in
tožbe o veliki škodii, ki jo provzroča v sadjarstvu voluhar. Prav
redki so kraji, kjer bi ga ne poznali in kjer bi prav bridko ne
občutili njegovega zoba. Vsa sredstva ne pomagajo veliko in
kljub temu, da jih polove in drugače uničijo na tisoče, vendar
je le malokje opaziti, da bi jih bilo manj. Razen tega, da jih
je jako težavno zatirati, ker je treba za to velike spretnosti in
vaje, je tudi največ takih posestnikov, ki se ne utegnejo pečati
z lovom voluharjev. Zato se vrše po drugih deželah tečaji
za zatiranje voluharja. Glavni namen jim je, izvežbati
osebe, ki imajo potrebno spretnost za to, da bodo po svojem
okrožju proti plačilu lovili voluharje. (Ponekod se nahajajo taki

406

lovci celo za koristne krte.) Kdor je skusil, kakšno škodo na¬
pravi en sam voluhar v sadovnjaku .ali drevesnici, bo gotovo
vesel, ako bo imel pri rokah koga, ki se bo z vnemo in uspehom
lotil takega lova, in bo tudi prav rad plačal za vsako na nje¬
govem zemljišču vjeto žival gotov znesek.

Sredstvo za proizvajanje dima  v varstvo
proti pozebi. Nemško pomološko društvo objavlja tako sred¬
stvo, ki ga je že mnogo let preizkušalo in našlo, da se da
uporabljati z najboljšim uspehom in ni predrago. Na 50 kg
prav suhega žaganja zmešajmo 12 y 2  kg drobno zmlete smole,.
Čim fineje je smola zmleta in čim bolj je pomešana med žaganje,
tem boljši je učinek. Najcenejšo smolo bi dobili v plinarnah. To
mešanico pripravimo na kupe po kake 4 m narazen okrog
nasada (sadovnjaka, vinograda), ki ga hočemo obvarovati po¬
zebe. V nevarnih nočeh, ko se toplina zniža na ničlo, kupe
zažgemo, in rastline, ki jih hočemo obvarovati pozebe, se za¬
vijejo v gost dim — če veje seveda ugoden veter. Ako je pa
popolnoma mirno, se vzdiguje dim naravnost kvišku in delo
je zaman.

Sreds.tvo zoper zajca.  Izvrstno sredstvo zoper
zajca narediš takole: Vzemi 11 goveje krvi, y 2 1 apna, y 4  1 go¬
vejega blata, % 1 saj in kake 3 glavice česna, ki ga olupi, razreži
in stolči.. To vse dobro zmešaj in zmes z zidarskim čopičem
namaži po deblih mladega sadnega drevja. Med mazanjem je
treba mazilo večkrat premešati. Maži ob suhem vremenu.

Drugo sredstvozoperzajca.  Ako kozjemu mleku
primešaš nekaj saj, dobiš mažo, ki se jako dobro drži drevja
in tako zanesljivo odganja zajca, da se od daleč ogne s to me¬
šanico namazanega drevesa.

Trajen dež,  posebno pa hudi nalivi zbijejo in zgoste
obdelano zemljo tako, da se naredi na površju trda skorja,
potem ko se zemlja osuši. Taka zemlja se jako hitro in globoko
izsuši. To pa lahko preprečimo, ako po vsakem večjem dežju,
ko se je površje osušilo, z okopavanjem razdrobimo zemeljsko
skorjo. Ako v drevesnici ni plevela, zadostuje, ako z redkimi
železnimi grabljami na plitvo raztrgamo zgornjo plast.

Važna pravila.

V pusti, mrtvi zemlji sadno drevje ne uspeva. Izboljšaj
najprej zemljo, potem sadi! Za izboljšavanje zemlje sta najpri¬
mernejša jesen in zima.

407

V močvirnih in sploh mokrih legah ne raste nobeno sadno
pleme. V suhih legah pa izvrstno uspevajo orehi.

Kjer ni v zemlji apna, tam je ves trud zastonj. Brez apna
ni sadja .

Kdor redno gnoji travi pod drevjem, gnoji obenem tudi
sadnemu drevju. Uspeh: obilna košnja, redna sadna letina.

Najprimernejši gnoj za naše sadovnjake je gnojnica. Raz¬
važajte jo po sadovnjakih pozno jeseni in pozimi.

Vtoplejših legah in lahki zemlji je jesenska saditev ne¬
primerno boljša nego spomladna.

Ne sadite drevja preblizu sosedove meje! 3—4 metre od
meje je pravi

Kadar sadiš, misli 30 let naprej, pa zadeneš pravo raz¬
daljo!

V plitvi, prodnati zemlji sadimo na gričke, ki morajo me¬
riti v premeru najmanj 2—3 metre.

Kdor varčuje pri nakupu drevja, slepi sam sebe, kajti
najcenejše drevje je najdražje.

Zaradi slabega spravljanja se vrednost sadja jako zmanjša
in drevje Se poškoduje.

Lepo obrano in razbrano sadje je dvakrat toliko vredno
kakor isto sadje, slabo spravljeno in nerazbrano.

Lep ovoj ali omot jako povečuje sadno ceno.

Kdor vlaga sadje tako, da napolni posodo z nerazbrano
mešanico, na vrh pa naloži vrsto lepega razbranega sadja,
tisti slepari.

Zaradi slabih shramb se uniči mnogo dragocenega sadja.
Sadna shramba naj bo v podzemeljskih prostorih. Ondi je pri¬
merno hladno, ne prevlažno, ne presuho. V temi se sadje dalje
drži nego na svetlobi. Skrajna snaga jako pospešuje zdravje
sadja. Prepih v sadni shrambi jako škoduje sadju.

Voluharju bajejako smrdi bezeg.  Nekdo trdi,
da jih je pregnal z vrta na ta način, da je k vsakemu drevesu,
ki je bilo v nevarnosti, vtaknil blizu debla v zemljo par 30 do
40 cm dolgih bezgovih paličic.

Vrela voda sredstvo za pomlajenje sad¬
nega drevja.  G. Jos. Černelč, vočar in vinogradar iz Golu-
bincev v Sriemu, piše: Imel sem 15 let staro hruško, ki je za¬
čela hirati. Prirastka ni imela nobenega in pričele so se ji sušiti
veje. Hotel sem jo že posekati. Kar naletim v nekem srbskem

408

strokovnem listu na neverjetno trditev, da sadnemu drevju jako
dobro prija, ako ga zalijemo z vrelo vodo. Takoj dam zavreti
kakih 10 litrov vode. Krop odnesem sam pod zgoraj omenjeno
-hruško in ga polijem po zemlji, kjer sem domneval korenine.
Čez tri mesece sem ponovil to še enkrat. Pozneje sem na ta
način zalival hruško dvakrat na leto, in sicer pomladi in na
jesen. Razume se, da sem jo otrebil, porezal vse suhe veje in
sploh čisto osnažil. Uspeh zalivanja je bil čudovit. Hruška je
bujno pognala in se je tako pomladila, da moram sedaj vsako
leto izrezavati veliko vej, ker so pregoste. Vsako leto pa tudi
obrodi, da komaj nosi. Prepričal sem sfe, da vrela voda nič ne
škoduje koreninam, ker se že precej ohladi, preden pride do
njih. Vendar je pa še toliko vroča, da pomori škodljivo golazen
okrog korenin, ko pronica skozi zemljo.

Vzroki  s mo  lik  e. Smolikave češnje, breskve in ma¬
relice vidimo prav pogosto. Redkeje se pojavi smolika na češ¬
pljah in slivah. Ta bolezen ima vzrok v zemlji, v prehrani, pa
tudi zunanji vplivi jo lahko povzroče.

Glavni vzrok je premokra zemlja in nepravilno gnojenje;
preobilico dušika (gnojnica, straniščnik) in pomanjkanje kalija
in zlasti apna. Dokazano je dalje, da provzročajo smoliko rane
po drevju. Kdor preveč in prepozno obrezuje tako drevje, po¬
sebno ako mu odžaga debele veje, kdor hodi z okovanimi čevlji
po vejah, provzročuje smoliko.

Ko se smolika pokaže, drevo še lahko rešimo in ozdravimo.
Ako pa se razširi na vse strani, navadno ni rešitve. Najprej mo¬
ramo ustaviti preobilno gnojenje z gnojnico in močno pognojiti
z živim apnom. Nato smolikava mesta operimo z močnim kisom
in prerežimo kožo vzporedno kake trikrat, pričnimo pa 10 cm
nad rano in končajmo 10 cm pod njo.

Zakaj se češplje rožiči  j o. '“'Malokdo pozna vzrok
te čudne prikazni, ki včasih popolnoma izgine, včasih se pa zopet
pojavi vsekrižem.

Konec maja in v začetku junija se nekateri češpljevi plodi
čudno izpremene. Plodi se namreč namehurijo v mesnat, puhel,
neokusen izrodek, podoben rožiču. Nazadnje se prevleče z bel¬
kasto, pozneje pa rdečkasto nadahnjeno prevleko in odpade.

Vzrok temu pojavu je neka glivica (Exoascus pruni), ka¬
tere podgobje raste trajno na češpljevih vejicah. Ako priraste
glivica do cveta, pokvari plodnico, da se ne more redno razviti,

409

ampak se popači in napihne v 'rožič. Na povTŠju tako popačenega
ploda zori potem tros, ki se raztepe po zraku in ako pade na
vejico češpljevega drevesa, vzkali ter se tako stalno ohrani na
drevju. Najbrže je spomladno vreme krivo, da se kako leto gli¬
vica bolj razpase nego drugo.

Že iz tega kratkega pojasnila more vsakdo razbrati, da
obramba proti temu škodljivcu ni lahka stvar. Podgobje, ki
trajno raste po vejicah, se ne vidi in mu sploh ni moči priti do
živega, razen s kako tekočino, s katero bi morali drevje škropiti,
to pa se dosedaj ni še obneslo. Edino na ta način bi bolezen
omejili ali celo zatrli, koi bi skrbno pobirali vse rožiče in jih
sežgali ali pa zakopali v zemljo. Toda kdor pozna naše sadjarske
razmere in naše češpljeve goščave, skoraj ne more pričakovati
od tega dela kakega uspeha. Sicer pa je škoda, ki jo prizadeva
ta zajedalec, razmeroma vendarle majhna, ker se ne pokaže
ob vsaki češpljevi letini in ker ostane kljub temu obilo zaroda
zdravega.

Zanesljivo.sredstvo zoper voluharje-.  Zna¬
no je, da voluhar ne mara drobnih korenin, ampak da ogloda
ali celo popolnoma pregrize debelejše korenine in celo kore-
njačo. Ako torej zavarujemo te korenine v bližnji okolici ko-
renjače, je drevo rešeno. Po mnenju izkušenih veščakov bi to
dosegli prav lahko, ako bi pred! saditvijo vse debelejše korenine
kako ped na dolgo naredko ovili s tanko pocinkano bodečo žico.

\ s

t

Kazalo

I.  Katere vrste so najbolj primerne za naše kraje.

1. Poznavanje sadnih vrst. 1

2. O izbiri sadnih vrst. 4

a) Jabolka. 9

b) Hruške.10

c) Izbor najboljših pomoloških jabolčnih vrst, razvrščene po zoritvi

na posamezne mesece.11

d) Najokusnejša jabolka.13

e) Najdebelejša jabolka.13

f) Izbor najboljših žlahtnih hrušek, razvrščene po povprečni zoritvi

na posamezne mesece.13

3. Še nekaj o izbiri sadnih vrst. 13

4. Charlamovsky.. . 16

5. Gdanski robač.17

6. Jakob Lebel . . .\ . 18

7. Ananasova reneta.19

8. Kosmači. 21

9. Mašancgarji.   22

10. Londonski peping.24

11. Kanadka.2o

12. Baumannova reneta .27

13. Dolenjska voščenka (V. Rohrinann).28

14. Rdeči mašancgar (Cesarjevič Rudolf) . .’.32

15. Bobovec.34

16. Šampanjska reneta.36

17. Ontario. 37

18. Dolenjska trdika.38

19. Williamovka.39

20. Avranška.41

21. Amanliška maslenka ■ • „..43

22. Boskova steklenka.44

23. Clairgeau (Kleržo).46

24. Pastorjevim .. 47

25. Fulvija .49

26. Maselnica.50

27. Črnivka. 31

28. Tepka.32

29. Oskoruš ali skorš.53

30. Kostanj.55

31. -Najnavadnejše orehove zvrsti.57

32. Cenik.60

33. Začasni sadni izbor za Slovenijo.'62

II. Kako požlahtnujmo sadno drevje.

34. Nekaj o požlahtnjevanju sadnega drevja.69

^55. Dvojno cepljenje. •. 77

36. Cepljenje z očesom ali okulacija.79

37. Pravila za cepljenje z očesom.83

38. Precepljanje sadnega drevja.85

39. Oskrbovanje precepljenega sadnega drevja.87

40. Cepilno mazilo (Mihael Levstik).. . 89

41. Sadjarsko orodje.91

III. Kako vzgajajmo sadni naraščaj.

42. Oblike sadnega drevja . 95

43. Nekaj o deblu (Iv. Belle).98

44. Sadni divjaki. 101

45. Vzgoja sadnega drevja (R. Zdolšek — M. Humek).107

a) Splošne opombe.107

b) Sejalnica .109

c) Pikiranje ali presajanje.112

d) Zarodišče.114

e) Drevesnica. 119

{) Drevesnica v prvem letu.120

g) Drugo leto. Vzgoja debla.123

h) Tretje leto. ‘. . 126

i) Četrto leto. Vzgoja vrha ..128

j) Pripombe o vzgoji pritličnega sadnega drevja.130

46. Sadne vrste za vzgojo debel.132

47. Domače drevesnice...134

48. Skrbimo za orehov naraščaj!.144

49. Rafija.149

IV.  Sadno drevje na zelenjaducm vrtu.

50. Pritlično sadno drevje.  151

1. Bistvo pritličnega sadnega drevja.153

2. Podlage za pritlično sadno drevje.155

3. Oblike pritličnega sadnega drevja vobče.158

4. Dobre oblike in njih vzgoja.  159

51. Začetni pojmi o obrezovanju pritličnih jablan in hrušek ....  172

1. Ogled pritličnega sadnega drevja.174

2. Kaj in kako obrezujemo.176

52. Črtice o pinciranju pritličnih jablan in hrušek.182

53. Sadni špalirji ob stenah.185

54. Visokodebelni špalirji.189

55. Sadno drevje za male vrtove.191

56. Verrierjeva palmeta.197

V. Kako sadno drevje sadimo in gojimo.

57. O rastlinski hranitvi (Fr. Stupar).198

58. Svetloba, zrak, vlaga in toplota.202

59. Novi nasadi..204

' 60. Kolika bodi razdalja sadnega drevja (Ivan Belle).207

61. Skorajšnji, redni in obilni pridelek.210

62. Kako naj sadimo.215

63. Mlademu drevju oporo!.218

64. Ne sadite pregloboko!.222

65. Ne samo saditi, ampak tudi gojiti!.225

66. Sadni vrtovi in travniški nasadi (V. Rohrmann) .......  226

67. Sadno drevje na pašnikih (V. Rohrmann).268

68. Sadno drevje na njivah (R. Zdolšek).229

69. Sadno drevje v travi (R.).232

70. Naše napake (V. Rohrmann).236

71. Obdelujmo zemljo v sadovnjaku! (Jos. Priol).210

72. Varujte starejše drevje! (L.).243

73. Naši Slivniki (V. Rohrmann).245

74. Obrezovanje visokih in nizkih jablan in hrušek v prvih letih po

saditvi (Fr. Rus)...247

75. Pregosti vrhovi (Iv. Belle) ..251

76. Naši stari sadovnjaki (Jos. Priol).  253

77. Nasadi ob cestah (V. Rohrmann).272

78. Zakaj sadno drevje premalo in neredno rodi.273

79. Gnojimo sadnemu drevju. (R. Zdolšek).276

80. Migljaji o gnojenju jablan in hrušek.283

VI. Kako obvarujemo sadno drevje pred zajedalci.

81. Sadni zajedalci (F. T.).285

82. Voluhar..290

83. Past za voluharje.296

84. Pozor na zajca! (Mihael Levstik) . ..297

85. Listne ušice (Aphididae).299

86. Krvava ušica .. 303

87. Kaparji (Coccidae).307

88. Jabolčni zavijač.311

89. Mali zimski pedic ..312

90. Ose in sršeni (Fr. Rus).  316

91. Rak na sadnem drevju. 317

92. Sadni škrlup ali fuzikladij (R. Zdolšek).321

93. Jabolčna plesen (R. Zdolšek).324

94. Smolika in kodra.327

95. Dendrin (drevesni karbolinej).. v  . . 329

VII.  Zrelo sadje.

96. Dve sliki. (Gradiščan).332

97. Sestavine sadja.337

98. Kdaj dozori v shrambi pečkasto sadje.339

99. Obiranje in spravljanje zimskega sadja.340

100. Spravljajte sadje o pravem času!.343

101. Ravnanje z zimskim sadjem.344

a) Spravljanje zimskih jabolk. 344

b) Razbiranje zimskih jabolk ■ ■ f .345

c) Prevažanje sadja in shranjevanje.34.6

102. Kdaj trgajmo nekatera bolj znana jabolka in kdaj so godna . . . 349

103. Shranjevanje zimskih jabolk.351

104. Kako varujemo sadje gnilobe ((J. P/iol).355

105. Sadje potrebno živilo.358

VIII.  Mesečna navodila.

106. Januar .• . . . 361

107. Februar.362

108. Marec . . . '.364

109. April.366

110. Maj.368

111. Junij.370

112. Julij.372

113. Avgust.374

114. September.376

115. Oktober.378

116. November.380

117. December.381

IX.  Sadjarske drobtine. 384—409

Tiskovne napake:

Na strani 198. beri namesto gnojimo — gojimo.
Na strani 225. beri namesto gnojiti — gojiti.

/

*

'


‘f



\

k

■ ': v

Narodna in uniuerzitetna
knjižnica

00000452590








%