RazJnojnik Tunga Zgodba iz Mandžurije (Nadaljevanje) P. Bernardu se je dozdevalo, da sanja. Ali je res v rokah groznega razbojnika Tunga, o katerem mu je bil p. Leon pripovedoval? Če ima pred seboj res Tunga, potem mora biti mladič, ki je odhitel iz votline, njegov sin. Misijonar je pozorno pogledal okrog in pri tem zasledil med možmi tudi dekle, ki je štelo kakih dvajset let. Medtem se je vrnil mladi Tunga in izročil velikanu staro škatlo za cigare. »Odkrijte mu desno roko!« je ukazal z medvedjim glasom poveljnik. P. Bernard se je nehote stresel. Ali bo to začetek kakega mučenja ali poganskega obreda? Še tako korajžen človek se ustraši dejanja, pri katerem gre lahko za življenje in smrt. Dva lopova sta do rame zavihala rokav misijonarjeve de_ne roke. Nato sta mu trdo zavezala roko pn laktu, tako da so se žile na spodnjem delu roke močno napele. Zdaj je pristopil k patru star možakar s praznim kozarcem v roki. Kozarec je izročil enemu izmed zbranih. Nato je potipal najbolj nabreklo žilo. Nastavil ie nanjo dolgo, svetlo iglo. »Podstavi kozarec!« je velel lopovu. Nato je zabodel iglo v žilo. Kri je visoko bri_.gnila, a le v začetku. Pot€_n pa je tekla v kozarec. Misijonar je stisnil ustnice, ker ni hotel, da bi ga lopovi smatrali za bojazljivca in slabiča. »Kaj to pomeni?« je čez čas vprašal poveljnika. »S to krvjo boš pisal predstojniku misijonske postaje pismo,« je odvrnil možakar. Stari Mongolec je medtem odpel jermen. Nato je zbrisal kri in rano obvezal. »Dobro,« je odgovoril pater poveljniku. »Pripravljen sem!« »Koliko lahko plačajo?« »Koliko zahtevaš?« »Deset tisoč ruskih zlatnikov.« Misijonarju so se začeli lasje ježiti, na zunaj je ostal miren in ee je celo hotel pošaliti. »Prav za prav si zelo skromen! Ali nisem ' več vreden ?« »Kako ? Kako ?« se je začudil poglavar, ki ni razumel šale. »Ti hočeš ... Dobro! Piši sto tisoč!« »Ali je to vse?« »Piši toliko! Ko bomo dobili ta denar, bomo ...« Naglo je utihnil, ker se je zavedel, da se mu je zareklo. A bilo je prepozno. Misijonar je vedel, pri čem je: Tunga ima z njim isti namen, kakor s Timurjevim sinom. Na videz pa ga tudi to ni zmedlo. Uvidel je, da je zanj zdaj glavno, da pridobi čim več časa ter je sklenil, da se ne bo upiral. »Kdo pa bo nesel pismo?« je vprašal mirno. Tunga je zgrabil enega izmed svojih podanikov za vrat in rekel: »Ta!« Misijonar je pogledal moža: bil je eden izmed tistih dveh, ki sta ga bila ugrabila. Imel je prav razbojniški obraz. Pater je prikimal in rekel: »Izvrstno! Ti si korajžen mož!« Nato se je obrnil k poglavarju. »Daj mi papir in pero!« Tako je govoril, da so vsi vzeli njegove be,ede za popolnoma resne. Nad predmeti, ki mu jih je Tunga potisnil pod nos, se je p. Bernard nadvse začudil: prednji del papirnate srajce iz dobe svetovne vojne In kurji krempelj, ki je bil tako zrezljan, da ie imel obliko peresa. Misijonar je prijel za pero in ga pomo.il v fcrvi. »Torej sto tiso. zlatnikov?< se je vprašaje obrnil k poglavarju. »Da, samo toliko! Usmiljen hočem biti, zahtevam pa, da to vsoto takoj izročijo doflosilcu pism ..« »Dobro.« Nato je misijonar napisal v svojem materlnskem jeziku sledeče: Podpisani Vas roti, da donosllcu tega pisma ne izročite nitl beliča! Ne skrbite zame! Upam, da se bom sam rešil iz rok teh lopovov, če pa ne, bodi Bog milostljiv moji duši! Vaš p. Bernard. >Tu imaš pismo!« 8 temi besedami je misijonar izročil list Tungi. Ta ga je strokovnjaško motril in živ krst ni vedel, da sploh ne zna brati In ni nlti besedice razumel. Med tem odmorom je p. Bernard motril mladega Tungo. Pri tem je ngotovil, da mladenič ni imel s starim niti najmanjše sličnosti. Njegov obraz je imel rusko-evropske poteze in nlti sence mongolskega rodu. Ob tej ugotovitvi so se mu vzbudile čudne misli. Razbojniki so se razšli. Pri patru sta ostala samo dva kot čuvaja. Čas sta si krajšala b kockanjem. Čez nekaj časa je privihral nazaj stari Tunga. Njegove oči so žarele od besnosti. Stopil je pred patra in divje savpil: »Ti si prevarant!« »Jaz? Zakaj?« »Jang je prečital tvoje pismo in ...« »Ali si ga tudi ti prečital?« ga je naglo prekinil misijonar. »Sem .. . Toda — površno,« je mencaje odvrnil poglavar. »Eden izmed vaju ne zna čitati, kajne?« »Novo pismo boš pisal!« »Takoj, če hočeš! Ali imate še kako krpo?« »Zdi se mi, da si preveč dobro razpoložen!« je strupeno zasikal Tunga. »Toda povem ti, da me drugič ne boš prevaril. To boš pisal, kar tl bo Jang narekoval.« »Tunga, ti govoriš o varanju. Ali sem jaz soglažal s tvojo" zahtevo? Ali si sploh imel pravico do kake zahteve? Kaj ti dolgujem in za kaj?« »Ti si v moji oblasti in ...« »Potem si razbojnik in zaslužiS vislice!« »Molči!« je divje zavpil razbojnik. »Jang je prišel. On ti bo povedal, kaj boš pisal.« >On nima nobene pravice do ukazovanja!« Poleg Tunge je stal še razmeroma mlad Kitajec. Smrdel je po opiju. Potuhnjeno je bulil v misijonarja. To je bil Jang. Patrove odločne besede so tudi druge rasbojnike privabile v votlino. Misijonar jih je pogledal in opazil, da so njegove besede močno vplivale nanje. Sklenll je, da bo še bolj odločen. »Bodi pameten!« se je spet oglasil Tunga. >Gre za tvoje življenje!« (Dalja sledl)