108
J. K.
ZA NJIM OSTAJA ŽALOST
Skrbi so mimo — Severja ni več
Velmož slovenske umetniške besede se je odpeljal. Sam kot še nikoli, pa do konca pokončen. Na svoj tespiski voziček je natovoril kuliserijo in rekvizite in svoj teater enega, ki je vsaj po obliki novum v gledališkem delovanju ne samo pri nas (za nas pa nemara vse prej kot časten pojav), in zapustil meglo, da bi o pravem času lahko nekje na Pohorju, v osnovni šoli, pripravil oder: kakor kramar. Kot krošnjar. Kot rokohitrec. Kronist ve povedati, da so predstavo enega največjih slovenskih gledaliških duhov namenili v darilo šolarjem za novoletno jelko.
Potlej so nam ta naš ponos, to našo ljubezen — vrnili v krsti. In danes ga že ni nikjer več.
Vse se je končalo nekako po naše, po slovensko — bolj nas kdo bogati, bolj se nam kdo razdaja in za nas izgoreva, prej se nam zazdi samo po sebi umevno, da nas mora bogatiti, da se nam mora razdajati. Da je to od sojenic njegova dolžnost. Plačila in pravice in tako naprej, no, te predrznosti pa že ne smejo več soditi v njegovo komedijantsko in bohemsko sfero. In vendar so to ljudje, ki so nam s prehojeno narodovo potjo in z njegovimi junaškimi dejanji še kako dali legitimacijo, da   smo.
Domišljija se ob tej katastrofi užaljeno sprašuje: če bi svoje dni na primer gospa Eleonora Duše natovorila kuliserijo in rekvizite na sicilijanski voziček na dve visoki kolesi z oslovsko vprego? Ali če bi danes sir Laurence Olivier natovoril kuliserijo in rekvizite
109
Za njim ostaja žalost
na cenen, odslužen džip — kako bi njuna okolica, zlasti kulturna, reagirala? Ali bi jo bilo vsaj malo, takole majčkeno sram? Ne vem. Ali ne bi pljusnilo po svetu, in v obraze nekaterih? Tudi ne vem. Vem le to, da so mu pretreseni Ribničani po domačem običaju pripravili mrtvaški oder, prinesli cvetje ter pobožno prižgali svečo. Temu kralju slovenskih gledaliških desak. Temu največjemu, kar jih je doslej porodila naša teatrska omika, in. to v časih, ki so nam bili nevarni kakor smrt, usodni kot še nikdar. Biti takrat slovenski igralec, pravijo, ni pomenilo nič manj kakor stati na fronti slovenske kulture. Biti danes slovenski igralec — menda se je prav tu začelo Severjevo razpotje. Njegova stiska. Samota. In grenkoba. O vsem tem pa bo nekoč o pravem času spregovorila zgodovina. Ta se ne moti, kadar se noče motiti. Natanko ume postaviti vprašaj. In Martina Krpana na kobilico. In Fridolina Žolno tja, kamor sodi. čas je boljši filter kakor trije kamni, ki menda mora čeznje kalna reka, če hoče, da bi se zbistrila. Ne sentimenta ne pozna, ta čas, in ne intrig.
Strašno bo v preteklem času govoriti o človeku, ki je živ. Kdo je že ponujal basen o sokolu in o močeradu? Seveda tudi bridkega spoznanja ali nauka ne bomo znali potegniti iz te narodove nesreče.
Ampak kaj, l a commedia e f i ni t a. Mi gremo naprej svojo surovo pot. Stane Sever — ta gobezdač, ta vitez, ta pavliha, ta knez, ta partizan, ta pesnik z dolgim nosom, ta modrec, ta kovar, ta emigrant, ta slovenski učitelj, ta švejk, ta baron, ta mornar iz revolucije, ta matiček, ta jari gospod, ta neznanec, ta pisar, ta napihnjenec v baroki, ta vlomilec, ta porotnik, ta egiptovski fefe, ta veteran, ta kraljevič, ta veliki duhoven — ta patricij, ki je s takšno eleganco nosil krinko (le na odru, v življenju pa nikoli in nikdar), se je po nesmislu, poniglavosti in zani-krnosti naše usode srečal s svojo zadnjo masko. Te si vse do danes še noben smrtnik ni uspel strgati z obraza. Pa čeprav je skrival v sebi, kakor Stane Sever,   božjo   iskro.
Za njim ostaja žalost.
Saša Vuga