' >' ... iZJružinski fcdllili ilustrovami list za mesto in deželo »Bi Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393 Ljubljana, 1. januarja 1933 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja Ste v. 1 Leto V rečiie novo lefcf dalo staro leto dobrih naukov. Najbrž jih ne bo malo! Morda je bilo staro leto tako trdo in neusmiljeno, da bo hotelo v tej uri drugače tako upapolno človeštvo odreči še novemu zaupnico! Pa ne bi bilo prav! Naša usoda in z njo usoda naroda je v precejšnji meri v naših rokah. Ali hočemo samim sebi izdati ubožnostno izpričevalo, da smo Brez prestanka, brez začetka in konca teče tok časa svojo pot. Ta prehod je ustvarjen nalašč samo za nas. Da moremo vstaviti v naše delo, v naše hlastno drveče življenje dan miru, dan za premišljanje. I)a potem z novimi močmi primemo za delo, da vlijemo novega poguma v naša ma-lodušna srca. In da se oborožimo s tisto vedro vero v bodočnost, ki je že značajni ljudje, ki podpre omahljivce. Zanje in za njihovo početje veljajo isti pogoji kakor za nas druge — in vendar je njihove delo kronano z večjim uspehom kakor delo drugih ljudi. Ker imajo vero, ki jih vodi k uspehom, vero v zmisel vsega, kar je okoli njih, vero vase in vero v moč in ceno svojega rodu! Vere v razvoj, ki je tako globoko zasidrana v človeštvu, ne smejo leta bede in stiske ubiti, ne skaliti. Nikomur ni dano, da bi odgrnil zastor, ki skriva bodočnost. Krivično bi bilo zahtevati od novega leta, da bi nam prineslo samo zadovoljstvo in ureditev vseli še nerešenih vprašanj. In prav tako krivično bi bilo, če bi hoteli že v naprej zavreči vse pozitivne možnosti, ki se skrivajo v naročju mladega leta. Zakaj stara in neizpodbitna resnica je, da nesreča magično privlačuje in da skrili najbolj preganjajo tiste ljudi, ki se jih najbolj boje. Zato ne pričakujmo dosti, a nadejajmo se vsaj trohice dobrega in veselega, ter si ne delajmo že v naprej skrbi o tem, kar šele bo. Eno je gotovo ob prestopu v letošnje novo leto: dolžnost vsakaterega izmed nas, da zastavimo vse svoje moči in pripomoremo, da bo novo leto 1933 res srečnejše in boljše od lanskega. Če bomo vsi z dobro voljo in požrtvovalno, z ljubeznijo do bližnjega v srcu izpolnili to dolžnost, potem upajmo, da bo nam vsem novo leto srečno in blagoslovljeno. nekajkrat premaknila gore in rešila narode... ■Ni umetnija in ne zasluga, če človek v dneh sreče in blagostanja ohrani pogum in optimizem. Šele v dobah zmede in kaosa, ko je treba iskati rešitve in potov, se pokažejo sokrivi splošne liede in stiske? Sokrivi zaradi malodušnosti in nezvestobe nasproti sebi samim? Kajti; zakaj prav za prav slavimo začetek leta? Saj sta oba dneva, po- « slednji v starem letu in prvi v novem letu, dneva kakor vsi drugi. Novo leto — še žare v njegovo prvo, negotovo bodočnost luči božičnih praznikov. Toda kmalu nas bo objelo v svojo skrivnostno temo, ki nam ne dii, da bi pogledali za njegove kulise. Ze od nekdaj ima kratka besedica »nov« nedoumljiv čar za človeštvo. V vsaki novi stvari hoče človek videti izpolnitev vsega tistega, Česar ni našel v stari. Kai čuda zato, da s tako glasnim veseljem poženemo na Silvestrovo staro leto med zavrženo šaro, in z velikimi oada-mi 'in željami pozdravimo njegovega naslednika — novo leto. V poslednji uri leta stojimo vsi na zibajoči se lvrvi, ki veže dve leti med seboj. Preden stopimo z dvanajstim udarcem ure v novo deželo, se spodobi, da se ozremo nazaj in pogledamo, kaj nam je dala prošlost. Zmede, trpljenje, brige, skrbi: težko bo najti v minulih dvanajstih mesecih uro veselja in radosti. Ko smo pa tako hitro pripravljeni z nehvaležnostjo vse zavreči, kar je starega, obrabljenega! Čeprav bi bilo nemara vredno spomniti se vsaj za trenutek tudi vsega tistega, kar nam je Človek proti tigru za življenje in smrt! 0 zvereh v cirkusih in o ljudeh, ki jim zaupajo svoje življenje Ob ft na nekaterih univerzah predavali o hiro-mantiji! To naj povemo že kar v začetku vsem onim, ki tbi radi videli v tej umetniji novo blodnjo sedanje generacije. Hiromantija je lista staroveška umetnost, ki je mislila, da lahko iz črt na roki napove človekovo usodo in bodočnost. V srednjem veku se je ta umetnost še bolj izpopolnila; največji tedanji duhovi so se ukvarjali z njo. Doba prosvetljenja, s svojim stremljenjem v marsičem slična moderni »stvarnosti«, je hiromantijo zanemarila in se odvrnila od nje. Zakaj kakor že ime pove, ima hiroman- kaj bi bilo za človeka v bodoče najbolje. Iz vsega tega se vidi, da vesten lnirolog ne more biti samo človek, ki razume pomen raznih črt na roki — saj jih danes pozna malone že vsak otrok! — nego mora biti hkratu tudi dober psiholog in zanesljiv diagnostik. Zakaj nikdar se ne morejo izraz, črte in olblike roke posplošiti. Šele njih skupnost, njih medsebojno razmerje, ki je pri vsakem človeku drugačno, pokaže pravi zmisel. Hirologu je tedaj potrebno ne le znanje, nego tudi zdravniški instinkt in čuvstveno vživljanje umetnika! A zakaj ravno roka? Saj naposled niso samo hirologi na svetu. Vsak frenolog zatrjuje, da je oblika človeške lobanje odločilna za človekov značaj in njegovo konstitucijo; grafolog trka na pisavo, drugi spet se zanašajo na gradnjo okostja, na obliko ušes in obrvi. Toda po zagotovilu hirologov je roka najžlahtnejše človekovo orodje in neposredni izraz vseh njegovih občutij in dejanj. Roka je tisti organ, ki poleg očesnih trepalnic najhitreje reagira. Roka je najfinejši in najbolj mnogostranski instrument, ona dela na neposredno zapoved možganov s posredovanjem živcev. Ni ga organa, ki bi moral izpolniti dan za dnem toliko možganskih zapovedi, kakor ravno roka. In še nekaj trde hirologi: roka jo nepodkupljiva, roka se ne more pretvarjati. Človek utegne s smejočimi se usti lagati, z očmi lahko svojega bližnjega preslepi — toda izraza svoje roke ne more izpreminjati, kakor bi se mu hotelo! Roka govori za poznavalca preveč zgovoren, preveč izdajalski jezik! Pa da se spet vrnemo k črtam na roki! Spot naj ponovimo, da je slika teh črt, vzboklin in oblik sama na sebi zgolj brezizrazen skelet. Šele Zgoraj: Koničasta ženska roka, mehka, brez osebnega izraza; izrazili »vozli« v sklepih izdajajo zinisel za denar. Na levi: Roka filozofa Voltaira s posebno izrazitimi »vozli«. Ena izmed najzanimi-vejših rok, kar jih poznamo. Na (lesni: Delovna roka delavca, kvadratna, poštena, pozitiva. ti ja neke zveze z »mantiko«, z mistiko, z nečim, kar se ne da pojasniti ne pretehtati. In ravno take stvari je prosvetljena doba odklanjala. Ne pa nižje plasti ljudstva: pri njih je zmerom živelo in bo do konca dni živelo nagnjenje do skrivnostnosti. Tako je hiromantija padla z univerzitetnega predmeta na nivo zakotnega vražarstva. Dokler ni povojna doba, ki spet koketira z vsem, kar je skrivnostnega, iznova oživila staro znanost. Samo da se zdaj ne imenuje več hiroman-tija, nego hirologija. Kar je poprej po krivem hotelo veljati za znanost, postaja zdaj res znanost. Hirologija nima namena prerokovati usode in bodočnosti. Moderna hirologija ne napoveduje po ciganskem vzorcu bodočih zakonov, ne sreče in nesreče, ne bolezni, ne otrok. Hirologija izključno samo proučuje človeški značaj, človekove duševne in telesne sposobnosti in skuša pomagati zdravniku pri njegovih diagnozah in pred-- logih. Moderna hirologija ne more in ne sme napovedati prihodnosti — vsakdo, kdor je že razmišljal o iz-preminjanju črt na roki enega in istega človeka, bo to razumel — njena naloga je samo ugotavljati dejansko stanje in iz njega sklepati na to, medsebojno razmerje posameznih izrazil, njih značilnost v celotni sliki poda verno sliko človekovega značaja. V človekovi desnici vidijo hirologi izraz vsega tega, kar je človek dobil na pot življenja. Levica pa ima po navadi docela drugačno sliko. Tz nje, pravijo, se vidi, kako je Človek do zdaj porabil svoje darove, kako daleč se je razvil, izpopolnil ali pokvaril. Pred vsem je važna celotna oblika roke. Močne, trde roke izdajajo po navadi energične, pozitivne ljudi, mehke pa slabotne, omahljive, negativne. Hirologija razlikuje štiri osnovne tipe, ki jih pa le redko srečamo čiste in izrazite. Prva je kvadratna roka, ki razodeva praktičnega, materi jalističneKaj naj pomenijo take besede, Ljudmila? In ker mu ni odgovorila, je nadaljeval: »Zakaj molčiš? Od kod ta nemir?... Tak povej vendar, kaj ti je, Ljudmila?... Ali mi mar kaj prikrivaš?...« »Ciril!...« Hotel ji je pogledati v oči. Hotel ji je privzdigniti glavo. Ona pa se je branila. »Ne, ne... nič ni,verjemi mi,da nič ni, Ciril...« »Pač... Ze več dni opažam, da postajaš nekam zamišljena, kakor bi te neka skrb tiščala... Včeraj si videla, da te opazujem, in si prišla k meni, kakor bi mi hotela nekaj zaupati. Potem pa si stisnila ustnice in mi nisi nič rekla... Kakšna je torej ta skrivnost... skrivnost tvojega srca... da se mi je ne upaš priznati?« Posrečilo se mu je razkleniti njene roke, ki so se ovile okoli njegovega vratu. Zdaj je prav razločno videl na njenem ljubkem obrazu bledico, ki je prej ni bilo. Ko je dogovoril, je pa nenadoma zasijal v njenih očeh odločen sklep. »Ker že hočeš, Ciril... dobro, povedala ti bom...« Videlo se je, da ji gredo besede le nerade z jezika. In ko je zdaj dvignila svoje oči k možu in je zagledala njegov bledi in prepadli obraz, se ji je priznanje vnovič zateknilo v grlu. »Govori! Tak govori vendar!« je malone sirovo velel Ciril. Iznova so se trepalnice mlade žene pobesile, iznova je sklonila glavo in jo zakopala svojemu možu na prsi. Potem pa je premagala poslednje pomisleke in dejala: »0, Ciril, saj dobro poznaš skrivnost mojega srca! Kolikokrat sem ti že rekla, da me grize ljubosumnost, ki se zaman trudim, da bi jo izruvala iz srca. Vidiš, še zmerom me tišče v duši isti strahovi kakor nekoč. In to pomanjkanje zaupanja do tebe, Ciril... o, verjemi mi, to nezaupanje me teži kakor zločin... Oh, Ciril... ne obsojaj me!« Cim delj je govorila, tem bolj se je Cirilu jasnil obraz. :^Ali je res samo to?« Ljudmila je premagala poslednji drget: »Mar ni zadosti? Ali moreš oprostiti svoji sirot-ni ženici?« »Srček, potolaži se!« »In ji boš hotel spet ponoviti... neprestano ponavljati, da jo ljubiš... samo njo... da jo boš ljubil do konca?...« »Tisočkrat... milijonkrat ti to zatrdim: ljubim te, tebe edino: ti si moje vse...« »Vidiš, Ciril, hočem te imeti samo zase, kakor sem tudi jaz samo tvoja: samo tvoja, razumeš, nikogar drugega!« In napol sama zase je zamrmrala: »Nikoli ne bi prenesla, če...« Ciril se je smehljal. Težak kamen se mu je odvalil s srca. Stenska ura je bila štiri. Ciril je stopil v kot obednice in vzel z naslanjača aktovko in suknjo. »Moja ura je prišla«, je dejal, ko se je vrnil k Ljudmili. Zena se je prisilila k nasmehu. »Pa ne boš jutri zamudil vlaka?« »Kakšne skrlbi si delaš, srček! Potolaži se! Če opravim svoj opravek pri sodišču, kakor računam, ob enajstih, se odpeljem iz Zagreba že opoldne.« »A če ne?« »Če ne... potem ti pa takoj brzojavim. V tem primeru se odpeljem z brzim o pol petih, tako da bom ob devetih že doma.« še en objem, še en poljub, in potem so se vrata zaprla za Cirilom Milavcem. » Večer je legal na zemljo. Iz somraka bi bila postala tema, da niso švigali iz priprte peči rdeči odsevi po sobi. Mlada žena je odvedla svoja otroka nazaj v njuno sobo k igranju. Nato se je vrnila v obednico in sedla kraj peči v naslanjač. Zdaj ko je bila sama, je bil na njenem obrazu spet prejšnji izraz nemira in skrbi. »Nisem prav storila«, je zamrmrala. »Morala bi bila Cirilu povedati...« Ali je Ibila mar neka usodna skrivnost v življenju te žene, ki je svojega moža oboževala — kdo bi mogel o tem dvomiti? — in ki ji je mož njeno ljubezen prav tako vračal? Usodna skrivnost? Ne. Samo nemir... nemir, porojen iz nepričakovane izjave ljubezni, ki jo je zbudila njena lepota. Znanec njenega moža, mladi kirurg dr. Emerik Horvin, ki je bil kljub svoji mladosti že zdaj znan daleč naokoli, jo je neprestano zalezoval s svojo ljubeznijo. Ko ji je zadnjič odkrito priznal, da jo ljubi, je bilo Ljudmili, ki je bila poštena in nepokvarjena do dna duše, kakor bi jo opsoval. Z ogorčenjem je zavrnila njegove izlive; on ji je pa odgovoril: »Kar sem si vtepel v glavo, gospa, sem še zmerom dosegel. Ura, ko boste moji, pač še ni prišla. Prav; zato hočem počakati.« Mirni in odločni pogled, ki je spremljal te besede, je Ljudmilo bolj zadel kakor njegove besede. In že takrat se je vprašala: »Ali naj povem svojemu možu?« Toda po daljšem premišljevanju se je odločila, da mu ne pove. Zanesla se je sama nase in zato so se ji grožnje tega človeka zdele jalove. Vedela je, da je Ciril vročekrven in čuvstven človek; če bi se mu izpovedala, Ibi ga samo vznemirila in zbegala, za to se ji pa povod ni zdel dovolj tehten. Ciril in Ljudmila sta še zmerom živela v neskaljeni novoporočenski harmoniji, čeprav sta bila že pet let poročena: Boži je bilo štiri leta, Marku pa tri. S kirurgom sta se seznanila pred kakimi šestimi meseci na neki večerji. Bil je še mlad, komaj v tridesetih, krepke atletske postave z nemirno svetlikajočimi se očmi, ki so zdaj žarele v mrzlem kovinskem siju, izdajajočem neupogljivo voljo, drugič spet v kalni sivini, ki ni mogla docela utajiti viharjev strasti, besnečih v njegovi duši. Pred osmimi meseci je šele prišel iz Banata, kjer je bil doma; bil je po očetu Madžar, po materi pa Slovan. Cirilu Milavcu je bil izprva antipatičen, toda Horvin je bil z njim vedno ljubezniv in preračunano prijazen, in tako se je mladi odvetnik kmalu skoraj popolnoma otresel prvotnih predsodkov in začutil do njega malone prijateljsko nagnjenost. Horvinova preračunljivost je veljala mladi Mi-lavčevi ženi; že ko jo je prvič zagledal, se je zaklel, da mora biti njegova. Ljudmila ga je zavrnila, toda dobro je vedela, da kirurg ni tiste vrste človek, ki ga z besedo odpraviš. Ravno snoči jo je spet na samem ogovoril in ob njegovem grozečem vročem pogledu jo je po vsem životu izpreletel mraz. Temne slutnje so navdajale mlado ženo... slutnje pred bližnjo nevarnostjo, pred strašno nevarnostjo, ki preti od tega človeka njej in njeni mladi zakonski sreči. Kakšna nevarnost? Tega niti sama ne bi bila mogla povedati... to nevarnost je samo slutila, v zraku jo je čutila... Strah jo je bilo. Da, če se tega človeka ne Ibi tako nepojmljivo bala, o, kdaj bi že bila svojemu možu vse povedala, da se bo varoval njegovega lažnivega prijateljstva... Toda vselej, kadar jo je hotela premagati iz-kušnjava, da bi se možu izpovedala, vselej ji je pred očmi zaplavala kri in krvav privid ji je vselej iznova zadrgnil vrat, da ni mogla izustiti usodne besede. Tako velika, tako neskončna je bila njena l jubezen do Cirila, da jo je bilo že same misli groza, da bi ga mogla s svojim priznanjem spraviti v nevarnost. V vlaku, ki je vozil skozi novembrsko noč, je mladi odvetnik sam sedel v svojem oddelku in premišljeval. Misli so se mu neprestano vračale domov v Ljubljano. Zdaj je bila ura, ko spravlja Ljudmila otroka v posteljo. Videl ju je v duhu pred seboj, tako ljubka in srčkana, v dolgih srajčkah, ko sklepata ročice k večerni molitvi. In pobožno je zašepetal: »Otročička moja! 0, kako vaju imam rad!« Potem so se mu nenadoma obrnile misli drugam. Šle so nazaj v prošlost, v malone že pozabljena leta. Zdaj je spomin nanje spet z vso ostrostjo stopil predenj. Bilo je pred šestimi leti, ko je ravno končaval pravne študije na Dunaju. Stanoval je v zelo skromni sobici v petem nadstropju predmestnega hotela. Od narave nagilbajoč k samotarstvu in otožnosti, je živel najrajši sam zase in za svoj študij. Toda nekega dne, ko je prišel z univerze domov, se je moral v veži hotela umakniti mladi dami, ki je prihajala z nekim starčkom po stopnicah. Njuna pogleda sta se srečala in Cirila je izpreletelo, kakor bi električna iskra šinila vanj. Neznanka je imela velike črno oči, ki so se zdele, kakor bi živ ogenj gorel v njih. Njena polt je bila zagorela, lasje in obrvi črni ko oglje, ustnice pa rdeče ko mak. Ciril je zavil na stopnice kakor mesečen, tako zelo ga je oslepila prikazen te ženske. »Vražja ženska, kaj, gospod Milavec?« je obču-dovalno zamrmral kraj njega vratar Franc in dlesk-nil z jezikom. »Krasna je!« »Starec, ki je z njo, je njen oče. Madžarka je, se mi zdi. Ali niste videli, kako se je obrnila za vami?« »Bežite no!« je zajecljal Ciril in obraz mu je zalila kri. Drugi dan se je spet srečal z mlado damo. To pot je bilo neutajljivo, da je njen pogled obstal na njem. In Cirila je še slaje izpreletelo kakor prvič. Teden dni nato je našel pretvezo, da jo je ogovoril. Povabil jo je s seboj v hotelski salon, kjer sta sedla v teman kot. Drget njunih glasov je izdajal, kako jima je v duši. Mlada Madžarka mu je povedala svoje ime: Ilona Adelina Matoš. Ciril ji je povedal svoje. Besede so drhtele na njunih ustnicah. Še neizgovorjeno priznanje je trepetalo v zraku. In potem, čez nekaj dni, v istem salonu... Sama nista vedela, kdaj se je zgodilo, tako neugna-.10 je prišlo. Ilona je odkrila mlademu možu svojo dušo; njegov mirni, otožno resni obraz jo je osvojil Ciril je takrat mislil, da jo resnično ljubi... Izpovedal ji je svojo ljubezen... In nekega večera... nekega večera, ko je pomlad pela svojo mlado pesem skozi pol priprto okno Cirilove študentovske sobice, je prišla deklica k njemu in zaljubljenca sta se izpozabila v vekovni greh. . Ko se je Ilona osvestila, ga je obvezala, da se z njo poroči. Ugovarjal je, da je siromak. Zaprla* mu je usta s poljubi: saj je ona dovolj bogata /.a oba! Njegovo bogastvo je njegova mladost, njegovo znanje. Le eno zapreko Ibo treba še premagati, a ta zapreka je bila v Ilomnih očeh malenkost. Oče ji je namreč že govoril o načrtih, ki jih ima z njo. Toda bila je prepričana, da bo starčka pregovorila. Treba bo le nekoliko potrpljenja. Pred Cirilom in Adelino se je odpirala rožnata bodočnost. In na nebu njune sreče ni bilo oblačka. Dokler ni stopila v Cirilovo življenje druga ženska, ki ga je s svojo lepoto oslepila. Bilo je ob božičnih počitnicah v Ljubljani. Srečala sta se v gledališču. Ljudmili Lokarjevi je bilo takrat dvajset let. Bila je prav tako plava, kakor je bila Ilona črnka, prav tako plaha in boječa, kakor je bila Madžarka drzna in izzivajoča. Čar ene je bila milina in nežnost; čar druge je bila neugnanost in čutnost. Ko jo je Ciril prvič zagledal, mu je bilo, kakur !bi ga nekaj zbodlo v srce. Občutek kesanja ga je obšel. Postavil si je vprašanje, ki ga je že delj časa vznemirjalo: ali res ljubi, iz srca ljubi Adelino? Ni se upal odgovoriti na to vprašanje, ki si ga je sam zadal. Še drugo vprašanje je vstalo v njem: in Ljudmila? Zvrtelo se mu je v glavi. Izprevidel je, da se je bil zmotil, da je njegovo srce šlo krivo pot: pot v življenje mu je le ob strani Ljudmile. Vedel je, da ga tudi ona iskreno in odkrito ljubi. Ljudmila je bila revna in iz skromne rodbine, prav tako kakor on. Kadar je prišel v Ljubljano, je preživel ure neskaljene sreče ob strani ljubljene deklice. Toda kadar se je vrnil na Dunaj, ga je vselej pekla vest. In začel je omahovati med srcem in razumom, med ljubeznijo in dolžnostjo. Meseci njegovega študija so bili poslej meseci duševnega trpljenja. Potem je pa nepričakovano dobil vest, da mu je oče unarl. Moral je domov na Gorenjsko k užaloščeni materi. In tedaj je našel pretvezo, da je končal z llono. Njegova žalost nad očetovo smrtjo je bila globoka in iskrena. Pisal je Iloni... Adelini, da ga je katastrofa tako pretresla, da je sklenil ostati samec. Prosil jo je, naj mu oprosti. Mora ga razumeti... Njegovo pismo je moralo Madžarko strašno pretresti. Že dva dni nato — Cirilu so pozneje povedali njegovi prijatelji — je z očetom zapustila Dunaj, in od tistih dob ni mladi mož nikoli več slišal o njej. Šest mesecev nato se je poročil z Ljudmilo. Izprva sta skromno živela, toda mladi odvetnik si je kmalu napravil ime. Ko ga je potem ženica še osrečila z Božo in Markom, drobno plavolaso hčerkico, ljubko in srčkano kakor mati, in kostanje-lasim dečkom, resnim in otožnim kakor oče, je pozalbil vso prošlost in živel samo še srečni sedanjosti. Mladi odvetnik pa vkljub temu ni mogel docela pozabiti nje, ki jo je izdal, nje, ki je slepo verovala vanj in ki ji je s svojim sklepom strl srce. Dostikrat se je je spomnil, preden je zaspal, in takrat ga je vselej zapekla vest in časih ga je tudi strah stisnil za prsi: »Kaj če se še kdaj srečava... če naju življenje pripelje drugega drugemu na pot?... Če izve, da sem ji lagal... Kaj bo takrat storila? Ali bo njeno sovraštvo prav tako neutešljivo kakor je bila njena ljubezen?« Tudi noooj je stopilo predenj to vprašanje. Zaman ga je Ciril skušal odgnati. Med tem pa je vlak privozil na zagrebško postajo. Ciril je izstopil. Drugi dan je bil s svojimi opravki še pred enajsto uro gotov. In ko je privozil brzi vlak proti Ljubljani, je Ciril že čakal na postaji. Nekaj trenutkov nato je sedel v kupeju drugega razreda. Bil je zaenkrat sam; le na prtljažni mrežici je zagledal potni kovčeg in na klopi ženski plašč s kožuhom. Ciril je pomislil, da njegova sopotnica najbrž obeduje v jedilnem vagonu. Razgrnil je list, ki ga je kupil v Zagrebu. Pa ni bral. Njegov pogled je obvisel na kov-čegu, ki je ležal na mreži. Mehanično je prebral na njem nalepljeni hotelski listek. Zakaj se je zdrznil, ko je bral ta listek? In potem je zdajci vztrepetal in čudna groza ga je stisnila za srce. Listek je bil od nekega hotela iz Budimpešte. Na vogalu kovčega pa je uzrl tri začetnice. Začetnice, ki jih je bil prvi trenutek prezrl: I... A... M... fespa Slcefr Novoletna zgodba Po stari ruski legendi zapisal Anton Čehov Živela sta nekoč dva brata, ki sta prebivala v dveh sosednjih vaseh. Eden je bil zelo bogat; imel je svojo kmetijo in polne vreče denarja. Drugi je bil reven in je Ibil vesel, če je kdaj dobil dela, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Na novega leta dan je priredil bogati brat veliko svečanost. Tedaj se je siromašni brat odpravil na pot in je stopil pred svojega brata: »Brat, danes slaviš praznik novega leta. Ali te smem prositi, da bi tudi meni dal kaj slavnostnega vina?« »Slavnostnega vina!« je vzkliknil bogati brat in se aasmejal. »Tamle v vedru je slavnostno vino zate!« Bila pa je samo voda. Revni brat pa se je kljub temu do sitega napil, in na poti domov je prepeval. Tedaj je zaslišal korak zraven sebe. Vprašal je: »Kdo si?« »Gospa Skrb sem«, je rekel truden glas. »In kam greš?« , »S teboj!« »Slaba bo zate,« je rekel siromak, »zakaj ko pridem zdajle domov, bom umrl!« In doma je začel neutegoma tesati krsto. Ko je bil gotov, je vprašal: »Skrb, ali si še tu? Nu, pa lezi najprej ti vanjo!« In čez nekaj časa je spet vprašal: »Skrlb, ali si notri?« »Da«, je odgovoril truden glas. Tedaj je siromak zabil pokrov in zanesel krsto na pokopališče. Zakopal jo je zelo globoko. Od tiste ure je bil bogat. Zgodilo se je, da mu je delo prineslo blagoslov. Ni trajalo dolgo, ko si je lahko kupil majhno njivo, in po prvi žetvi še drugo in tretjo. V skednjih se je kupičilo žito in seno. Krave so mukale v hlevih in na velikem dvorišču se je ošabno izprehajala perjad. Nekdanji revež je bil že prvi dan pozabil na skrb. »Z zaupanjem v Boga začni delo«, si je dejal vsak dan, ko je še pred zoro prvi vstal in zbudil hlapce. To je v bogatem bratu zbudilo zavist. Zato se je odpravil na pot, da onega obišče. »Kako si to napravil?« je vprašal nekdanjega siromaka. »Rad ti povem,« je odgovoril brat, »samo sčdi! Gotovo še pomniš, kako sem se opil tvojega slavnostnega vina. Nu, vidiš, na povratku domov me je zgrabila Skrb in me hotela vreči ob tla. In ker sem mislil, da moram umreti, sem si stesal krsto. Dal sem pa Skrbi prednost, in ko je mirno legla noter, sem poveznil pokrov, odnesel krsto na pokopališče in jo zakopal.« »Aha«, je rekel bogati brat, šel skrivaj na pokopališče in travo odkopal. »Ali si še tu, Skrb?« je vprašal. »Da«, je odgovorila Skrb, in je bila že čisto slabotna in shujšana. »Izpustim te«, je rekel bogataš. »Toda vrniti se moraš k mojemu bratu, ki je zdaj bogat!« »Nak,< je odgovorila Skrb, »hvala lepa. Rajši grem s teboj. Tvoj brat bi me še pokončal!« In je šla z njim. — Tedaj je bogati brat postal siromak. Revni brat, ki je bil Skrb pokopal, pa je pel in živel v sreči in blagostanju. Kraljeve ure Največjo zbirko stenskih ur na svetu ima angleški kralj. Cenijo jih na milijon funtov. Vse ure teko. Dvanajst urarjev jih nadzira. Vsak ima na leto dva meseca službe. Za del zbirke, ki je v kraljevem gradu San-drighamu, pa veljajo še posebne določbe. Iti morajo namreč vse za pol ure naprej. Ta tradicija izhaja že od kralja Edvarda VII., ki je opazil, da se vse dvorne svečanosti začenjajo pol ure kasneje, kakor je bilo napovedano. To je hotel preprečiti s tem, da je dal pomakniti vse ure za trideset minut naprej. In kar je v Angliji postalo tradicija, ostane vse žive dni, čeprav'je le v tem, da ure ne kažejo čisto pravega časa. Ribe hranijo s čokolado Pred nekaj dnevi se je ob enajstih dopoldne odpeljala iz Gdanska carinska ladja »Kondor«, obložena z velikimi količinami čokolade, in odplula proti Helbi, kjer naj bi sladki tovor, ki baje ni bil več užiten, stresla v morje. Ta čokolada je ležala več let pri nekem izvozniku. Zaradi davščin so nastali veliki spori in nihče ni hotel popustiti. V sporazumu s tvrdko so zato carinska oblastva sklenila čokolado uničiti. Kaj prinaša film r) LJ 66 Za Novo leto nam je Elitni kino Matica pripravil film »Orlov«. Tako bomo videli po uspelem božičnem sporedu nov« posrečeno filmsko delo, kd ga bo naše občinstvo z veseljem gledalo in poslušalo. Glavni vlogi sta v rokah priljubljenih filmskih igralcev Liane Haid in Svetislava Petroviča. Ze ti dve imeni jamčita-za popoln uspeh. veliki knez Aleksander Aleksandro-vič, ki je danes sicer siromak, a bi ji kljub temu rad ves svet položil pred noge. Edino, kar mu je ostalo, je prekrasni dragoceni kamen »Orlov«, velikanski demant, ki je rešil carjevo žezlo in ki ga je za carjem dobil Dorošinskij. In to svojo največjo dragocenost ji hoče Dorošinskij položiti pred noge. Preko svojega ravnatelja bi rad prodal ta dragulj. Vest, da se je naše! »Orlov«, zbudi senzacijo, in spretnim ločineem se posreči, da se ga pod krinko kriminalnih uradnikov po-laste. Sam Dorošinskij, ki se mudi na elitni veseilied, kjer ravno odkriva svoje srce Nadji, mora bežati in jo pustiti v veri, da je prišel do take dragocenosti na nepošten način. Ona obupuje in se ne more potolažiti. Toda kamen se ji odvali s srca, ko izve, da je Dorošinskij vendarle pravi potomec carjev in ne slepar, kar mu je hotel podtekniti spretni lopov, ki se je sam izdal za velikega kneza, da je tako prišel do dragulja. In Nadja je srečna, da je tako padla poslednja zapreka njuni sreči... * Prijetna sladka godba nas spremlja od začetka do konca tega zelo uspelega filma. Posebno blizu nam je melanholično ubiranje balalajk, niškega narodnega instrumenta. Liana Haid in Svetislav Ivan Petrovič sta srečno izbrana za ta film; kdor si ga bo enkrat ogledal, ga bo gotovo hotel videti in slišati še drugič in tretjič. Hescelni božični pcašic&U Božična pdpovedka Hatice> Vlapt .ded opereto »Orlov- in filmsko veseloigro istega imena je precejšnja razlika. Temeljni motiv dejanja je sicer ostal neSzpremenjen, zato je pa film izgubil v svoj prid marsikaj operetnega; melodijozne sladke godbe pa seveda tudi to pot ne bo manjkalo. Tako bomo poslušali foxtrot r-Zate, srček moj«, »Cigaretno pesem«, »Pesem balalajk« in priljubljeni valček »Pride čas, ko človek neumnosti počne.. .< Pri snemanju filma sta pomagala tudi pisca originalne operete an tako mnogo pripomogla k njegovi popolnosti. Zanimivo bo slišati oceno tega filma iz nemških ust, saj igra glavno moško vlogo v njem naš rojak Ivan Petrovič. Nemški strokovni filmski list »Lichtbildbiihne« pravi med drugim: »O filmu ,Orlov*, ki je žel že kot odrska opereta velike uspehe, se more reči, da ni zadovoljil samo svojih producentov, nego bo brez dvoma tudi občinstvo uživalol, ko ga bo gledalo in poslušalo... V filmu je kajpada dosti petja, plesa in igranja na balalajko. Skratka, film se je izborno posrečil. Ivan Petrovič se to pot izjemno ne predstavi v brezhibni salonski obleki, nego kot avtomobilski monter, kar se mn prav dobro poda. Liana Haid je tudi to pot kakor zmerom zelo srčkana, prav lepo in okusno oblečena in njen glas je tako v govoru kakor v pesmi nad vse prikupljiv.« * Liana' Haid igra to pot znano in priljubljeno revijsko pevko (Nadjo), Svetislav Ivan Petrovič pa monterja avtomobilske tovarne (Dorošinske-ga). Med njima se razvije velika simpatija. Toda ni samo Dorošinskij zaljubljen v lepo Nadjo, nego tudi njegova gospodarja, ravnatelja Rosch in Roller. Ona pa se jih na fin način odkriža, saj ne ve, da se za navadnim monterjem Dorošinskim skriva Sestrična Ilonka in jaz sva bili takrat še prav majhni punčki. Ilonka je živela pri nas. Božič je bil pred vrati — to se pravi, bil je še daleč — vendar sva imeli že strašne tajnosti. Skriti za špansko steno sva doživeli nepozaben trenutek — polom hranilnice...! Ilonka je štela že do dvajset in je pri vsakem števniku položila predse filir; — tako bogata je bila. Kar sram me je bilo mojega siromaštva; mojih je bilo mnogo manj. »Nič ne de,« me je tolažila, »saj vi štejete v šoli komaj do deset in torej tudi več ne potrebuješ.« Brezbrižno je stresla svoje Ibogastvo k mojemu siromaštvu. Sklenili sva, da za vse skupaj kupiva moji mamici nekaj prav posebnega. V" , W, iC F. P. I. ne odgovarja Slika kaže grandijozno tehnično delo, otok na morju, ki so ga napravili za film »F. P. I. ne odgovarja«. Ta film pride sredi tega meseca v Ljubljano, kjer ga bo predvajal Elitni kino Matica. V njem bomo videli slike bodočega rednega zračnega prometa med Evropo in Ameriko. Glede na troške, ki jih je stala izde- lava tega filma, glede na tehnične priprave in vestno izbero med najboljšimi igralci smemo mirne vesti reči, da je »F. P. I. ne odgovarja« eden izmed največjih filmov letošnje sezone. Ker vlada med rednimi obiskovalci kinov že zdaj veliko zanimanje zanj, se bomo v prihodnji številki nekoliko pobliže pri njem pomudili. »Že vem kaj!« sem navdušeno vzkliknila — »dežnik kupiva!« »Kaj še! Jaz vem nekaj imenit-nejšega! Božičnega prašička, ki nosi srečo in je iz marcipana«, je 'menila Ilonka. »Prvič prinaša srečo, drugič pa je tako srčkan in vrhu vsega ga lahko še poješ.« Tako sva tudi sklenili. Kar skominalo naju je, pa sva vendar ostali pri najinem sklepu, da darujeva mamici nekj tako imenitnega. Drugi dan sva se odpravili kupovat. Prvič sva šli sami v trgovino. Za roke sva se držali v tem razburljivem trenutku, a končno sva vendar z združenimi močmi odnesli najino božično presenečenje domov. V skrit kotiček sva položili v majhno košarico najinega sladkega prašička. Modre očke je imel, tako lepo rdeč je bil, a najimenitneje se mu je podajala velika zlata kolajna, ki mu je visela okoli vrata. »Glej,« mi je razlagala Ilonka, »to, prav to, je sreča, ki jo prinese božični prašiček.« Kolajna mi je na vso moč ugajala, in tudi sicer sva bili nad vse zadovoljni z najino skrivnostjo. Prav po tihem sva vsako jutro najprej obiskali prašička, ki sva se v njega kar zaljubili. Jaz sem se nekega jutra tako zagledala v ljubko živalco, da sem ji kar en ušešček odgriznila. Ilonka je bila kajpada vsa prestrašena in jezna, ko sem ji pa predlagala, naj v spravo še ona poje drugo uho, ker se potem ne bo tako opazilo, sva bili kaj kmalu prijateljici. Prašiček se nama je zdel še vedno prav mičen, pa sva ga kar položili nazaj v skrivališče. Nesreča je bila tu. Ker sva že pač enkrat poskusili sladkost prelepe živalce, nisva več našli miru. »Veš, Ilonka,« sem se osmelila nekega dne, »takšen božični prašiček bi moral pravzaprav tudi na dveh nogah stati, saj je vendar zategadelj božični prašiček in srefto lahko tudi na dveh nogah prinese.« Ni bilo dolgo, ko je ubogi prašiček res prav sijajno stal na dveh nogah, pa še kje drugje sva mu skušali dokazati najino odkrito ljubezen. Kar pojedli (bi ga, tako sva ga ljubili. H koncu se nisva več upali tega nebogljenčka niti pogledati. V zadnjih dneh pred svetim večerom je počival pokojno in zapuščeno v svojem kotičku. Šele na sam sveti večer sva šli po nesrečnega prašička, ki srečo nosi. Ko je mamica odvila šumeči papir, je imela v rokah oglodan okostnjak, ki mu je za vratom bingljala velika zlata kolajna. Ta smešna prikazen mi je kar pogum vrnila, pa sem rekla: ^Mamica, srečo pa sva ti vendar pustili!« * Filmske zanimivosti Kdaj so se rodili Luis Trenker 4. oktobra 1893 v St. Ulrichu na Tirolskem; Wolf A 1 b ach - R e 11 y 28. maja 1C06 v Berlinu; Magda Schneider 17. maja 1911 v Augsburgu. Kam pišem svojemu filmskemu Idealu? Marlene D i e t r i c h, Paramount Studios, 5451, Marathon Street, Hol-lywood, California. USA. Večerja na Silvestrovo Piše, huša Tudi le tori smo kmalu dočakali Silvestrovo in novo leto. Lansko novo leto nam je obljubljalo konec krize in stiske, in ker je lagalo, smo zadovoljni, da ga je vendar že konec, zato s hrepenenjem čakamo spet novega leta. Na njegovo čast si skuhamo dobro večerjo, da malo pozabimo skrbi. Ptepcoda vuvc\a Telečja obara. Ajdovi žganci. Solata. Ocvrte zarebrnice, kislo zelje, pražen krompir. Kompoti. Smetanov zavitek. Vino, čaj, črna kava. Telečja obara 1 kg telečjega mesa zrežemo na zrezke, osolimo in dušimo v kozici. Pridenemo 2 žlici masti, 1 Fino zrezano čebulo, nekoliko paradižnikove mezge in suhih, lepili jurčkov. Vse dušimo % ure, nato naredimo svetlo prežganje iz žlice masti in 2 žlic moke. Zalijemo z vodo in pustimo Se 15 minut počasi vreti. Serviramo na okrogli skledi, garniramo z ajdovimi žganci. Solata. Ocvrte zarebrnice Potolčemo 1 kg zarebrnic, osolimo jih ter pustimo vsaj 2 uri v soli. Potem vsako zarebrnico povaljamo v moki, raztepenem jajcu in finih krušnih drobtinicah. Na kozico damo A kg domače masti in ko je že vroča, zarebrnice počasi cvremo po obeli straneh. Serviramo jih na okrogli skledi, garniramo s kislim zeljem in praženim krompirjem. Smetanov zavitek Na desko denemo A kg bele moke, vmes denemo 1 jajce in malo svežega masla, nekoliko smetane in soli ter gnetemo A ure lepo, vlečeno testo, ki ga pustimo vsaj 1 uro počivati. V skledo damo V« kg svežega masla, 2 rumenjaka, */« kg sladkorne sipe, nekoliko citronovih lupin. Vse dobro mešamo, dokler se ne speni, nato dodamo trd sneg iz 2 Ibeljakov. Rahlo zmešamo ter testo na tenko razvaljamo, ga s tem nadevom pomažemo, potresemo poljubno z rozinami, zvijemo in pečemo v srednje vroči pečici, dokler ne postane rumeno. Pri pečenju ga oblivamo s kislo smetano. Bolfia i/etecia Obloženi kruhki — sendvič. Telečji zrezki v papriki. Fini cmoki. Pečen puran. Špinačni puding. Solata. Ocvrti piščanci. Maslen krompir. Majoneza. Kompot iz brusnic. Orehova torta. Vino, punč, črna kava. Obloženi kruhki (sendvič) Ozko štruco kruha (kruh mora biti trd) zrežemo na poldrugi centimeter debele rezine, ki jih namažemo z maslom in položimo nanje različno meso, kakor: mrzlo pečenko, šunko, salame, sekljane kumarice, trda jajca, sardine in kaviar. Telečji zrezki v papriki 1 kg lepih telečjih zrezkov i>otolče-mo in osolimo. Na kozico denemo žlico masti, 1 fino zrezano čebulo, nekoliko suhih gob, paradižnikove mezge, ščepec paprike, vse te zrezke vložimo in pustimo po obeh straneh počasi pol ure dušiti. Nato naredimo iz 1 žlice masti in 2 žlic moke svetlo prežganje, prilijemo poljubno juhe ali vode, zamešamo in pustimo še V\ ure počasi vreti. Serviramo na okrogli skledi, garniramo s finimi cmoki. Pečen puran Osnažimo purana, iztrebimo drob, odrežemo peroti in vrat, glava je neuporabna. Peroti, drob, jetra, želodec, srce in pljuča uporabimo drugi dan za juho. Osnaženega purana dobro operemo ter pustimo 2 uri v vodi, potem ga dobro osolimo znotraj in zunaj in pustimo najmanj 1 dan v soli, ker je potem boljše meso. Drugi dan pečemo purana v podoi-gastem pekaču ter ga večkrat namažemo z mastjo ali svežim maslom. Peči se mora na vsaki strani po eno uro. Ako je še trd, ga še delj pečemo in ga neprestano polivamo z mastjo. Pazimo, da se ne speče preveč, in prilijemo tudi i>odenj malo mlačne vode. Pečenega zrežemo na lepe kose, serviramo na podolgasti skledi in garniramo s Špinačnim pudingom. Špinačni puding Na skledo denemo 10 dkg masla, 4 rumenjake, A kg skuhane pretlačene špinače, nekoliko soli, popra, v mleko namočeno žemljo, 3 žlice kisle smetane, 6 dkg drobtin ter trd sneg iz 4 beljakov. Vse ddbro pomešamo in kuhamo v pomazanem pudingovem modelu 1 uro v sopari. Nato zvrnemo puding na skledo in z njim garniramo pečenega purana. K pečenemu puranu moramo dati solato ali cvetačo v solati. Ocvrti piščanci Osnažene piščance dobro operemo v mrzli vodi. Potem jih osolimo in pustimo 2 uri v soli. Na kozico denemo Ai kg masti, ko je razbeljena, pripravimo piščance: zrežemo jih na kose, povaljamo v moki, nato v raztepenem jajcu in končno v drobtinicah. Ocvremo jih zlato-rumeno v masti. Serviramo jih na podolgasti skledi, garniramo z maslenim krompirjem ter pridamo majonezo. Majoneza V skledo denemo 4 rumenjake, ščepec soli in mešamo s šibico, dodamo 3 žličke finega olja, 3 žlice gorčice, sok pol limone, 'A žlice sladkorne sipe, nekoliko popra, 2 žlici belega kisa, 2 žlici sesekljanih kap-rov, 2 sesekljani mali kumarici, 1 fino rezano čebulo. Vse dobro pomešamo in pustimo nekoliko ur stati. Majonezo serviramo k ocvrtim piščancem. Orehova torta Na skledo denemo 6 rumenjakov in A kg sladkorne sipe ter mešamo najmanj 15 minut, da se speni. Nato pridenemo pol kg fino zmletih orehov in 25 dkg bele presejane moke, ki smo vanjo dobro pomešali Dr. Oetkerja pecilni prašek. Ve to še enkrat dobro zmešamo^ in napravimo iz 6 beljakov trd sneg, ki ga nalahko primešamo. Torto pečemo v modelu za torto, ki ga dobro pomažemo z maslom. Pečica ne sme biti pregoriva. Drugi dan torto razpolovimo, pomažemo z marmelado, zopet sestavimo in okrasimo z belim ledom in orehovimi jedrci. V sredi napišemo z marmelado številke 1933. Bel led napravimo takole: 10 dkg sladkorne sipe, sok iz 'A limone in 1 beljak se meša 10 minut, potem se torta s tem oblije. Od okoliščin je odvisno Dunajskega pesnika Petra Alten-berga so vprašali, kaj bi napravil, če bi našel, na cesti milijon. To je odvisno od okoliščin,« se je Altenberg odrezal. »C’e bi ga izgubil bogataš, bi ga spravil. Če bi pa berač izgubil milijon, bi mu ga takoj vrnil.« Kako velika je kubična milja Matematično na to vprašanje hitro odgovorimo. Kubična milja je kocka, ki je dolga, široka in visoka po sedem in pol kilometra. Kvadratna milja bi obsegala precej zemlje, morda tudi kako mesto ali več vasi. Če pa si zamislimo to kvadratno miljo povečano v višino, da bo prav tako visoka kakor je dolga in široka, bi v ta prostor spravili vse skupaj, kar je na zemlji: vse gozdove, živali, kamenje, vasi in mesta — in še dosti prostora bi ostalo. Štefka Qaberšek uradnica uprave „3)ružinskega djednika" Ciril Frančič plinski tehnik poročena 24. decembra 1932 Sskreno čestitamo! Pokaži mi roko Nadaljevanje s U. strani. jajoči ljudje, misleci, umetniki, veliki voditelji. In naposled enakomerna podolgasta roka z močnimi členki; take — vozlaste — roke imajo veliki filozofi in ljudje izbranega okusa. Važna za presojo roke je dalje dolžina prstov sama po sdbi in v medsebojnem razmerju, oblika nohtov, razmerje med hrbtom roke in prsti, in še dosti drugega. Glede pomena črt in vzboklin na dlani so si večina hirologov edini. Palčna vzboklina, »Venerin hrib« jo imenujejo, odloča o življenju in ljubezni, je simbol telesne in duševne moči; logično jo zaključi življenjska črta. Vzboklina na kazalcu — Jupitrov hrib — pove, kakšen je človek nasproti svoji okolici: ali vlada nad njo ali pa ga ona obvladuje. Sredinec — Saturn — pove, kakšen jo človek sam proti sebi, ali si je v sve-sti svojih sposobnosti ali ne. Prstanec — Apolon — razodeva intuicijo in umetniške zmožnosti. Mezinec — Merkur — pa ponazarja razmerje človeka do trgovine in kupčije. Življenjska, glavna, srčna in usodna črta tvorijo med sdboj podobo črke M. Usodna črta je odločujoča za rezultat, ki ga človek doseže s srcem, glavo in vitalno (življenjsko) močje m H I! m st St St Skif' biZ WZ m Y?,3 m ¥ ¥ Si & ŽSji D. D. Brzojavni naslov: Rude Telefon interurban 2727 Telefon krajevni 2827 En gros: svinec, cink, cin, aluminij, baker, cinkova pločevina, svinčena pločevina, pocinkana železna pločevina (izdelek Cinkarne, d. d., Celje), žveplenokisla glina, aluminijev hidrat, bakrena galica, cinkov prah, katran, stare kovine, kovinasti ostanki, rude vseh vrst i-tj® %z m Im m m m m m m 11 m m M M mz s# m it m mi. m it% mz ¥ zd '4}Tš leg 'M 4n a '4*5 '4)-x SS MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL /AICH EL ZtVACO 56.1nadaljevan]e Svoje življenje bi bila dala, če bi mogla Rolanda videti, da inu še enkrat na ves glas izpove sVojo ljubezen; pa je vendar »trepetala po vsem životu, 5e ji je prišel do ušes le najmanjši šum. To nenadno srečanje z Leonoro, ki jo je zagledala pri oknu Altierijeve palače, je njeno grozo še pomnožilo; zdelo se ji je, da jo je usoda sama hotela še poslednjič posvariti. O tem je torej razmišljala Imperija v svoji samotni sobici, ko \sta Roland ',in iScalabrino mislila, da je mrtva. In tedaj je v Imperiji dozorel sklep. V Benetke je bila prišla zaradi Rolanda. Toda Roland jo zaničuje, mrzi jo, Roland jo bo še ubil. Kdo ve, ali ni on sam oborožil Šcalabrinove roke!... Zato ji ne ostane drugega kakor da zbeži iz Benetk. Da zbeži čim prej, in brez sledu! Ko je ta sklep dozorel v njej, ni več pomišljala; poklicala je svojega oskrbnika in ostala z njim na samem dve uri. In ko je oskrbnik šel, je rekel: »Vse vaše zapovedi -bodo izpolnjene, gospa; sam vam prinesem 'izkupiček za palačo, pohištvo in slike...« »Razen tiste, ki sem si jo izgovorila.« »Ra, razen onega portreta, nisem pozabil, gospa. Ostane tedaj le še, da mi poveste, kje naj vas poiščem.« »V Rimu,« je odgovorila Imperija. Ko je oskrbnik šel, je kurtizana zbrala svoje dragotine, pobrala denar, se napravila za dolgo potovanje in velela služkinjam, naj počakajo v Benetkah, dokler jim ne sporoči, kdaj naj pridejo za njo. In pod večer je zapustila palačo, v kateri je malone osem let kraljevala nad Benetkami s svojim razkošjem in lepoto. Pred palačo jo je že čakala gondola; z njo se je prepeljala čez veliko laguno. Ko se je izkrcala, je zagledala oskrbnika z veliko kočijo. Imperija je stopila vanjo, oskrbnik pa se je z njeno gondolo odpeljal nazaj v Benetke. Z največjo naglico je prepotovala Italijo. Z denarjem ni skoparila, samo da je šla vožnja hitreje. In nekega jutra se je kočija ustavila v Rimu pred eno izmed njenih palač. »Oh,« je zamrmrala in vzdih olajšanja se ji je izvil iz prsi, »zdaj sem rešena!...« Z nepopisnim veseljem sproščenosti, z veseljem nad novim življenjem, ki jo čaka, je hitela po zapuščenih dvoranah, ki sta jih dva njena služabnika oskrbovala za njene odsotnosti. In že je delila zapovedi, kaj je treba popraviti in preurediti, že je mislila na razkošno veselico, ki bo z njo objavila rimski družbi svoj povratek, kakor je bil večer, ki ga je priredila v svoji palači na Velikem kanalu, odhodnica beneški družbi. Še tisti dan si je najela služinčad in palača, ki je spala osem let, je bučno oživela; vse sobe, vse dvorane so bile polne lakejev in sobaric, ki so vneto brisali prah, snažili tla in preurejali pohištvo. In ko je kurtizana zvečer legla v veliko posteljo, ki je slovela v Rimu po svoji razkošnosti, je zamrmrala s tisto sladko utrujenostjo, ki je vidni znak vinjenega dušnega pokoja: »Ah! Benetke s svojimi črnimi kanali! Benetke s svojimi vegastimi vilicami, kjer na vsakem vogalu preži birič! Benetke s svojimi bodali in strahotami in vsem tistim, kar me je stiskalo za srce in mi uklepalo možgane v oblak groze in strahu! Zbogom beneška žalost! Naj živi Rim s svojim vedrim solncem, naj žive moji dobri Rimljani, ki so komaj zvedeli, da sem se vrnila, pa so mi že poslali svoje pozdrave!... Tam v Benetkah sem bila samo kurtizana, v Rimu bom pa kraljica.« In sanjaje o novem življenju je Imperija zaspala. V njeni duši je bila uboga Bianca mrtva. Mrtev je bil zanjo Bembo! Mrtev Sandrigo! Mrtev Roland Candiano! Mrtvi vsi, od Giovan-nija Davile, ki ga je zabodla pod ono veliko sliko, pa do Sandriga, umorjenega v njenem naročju! Njena palača je bila ena izmed najlepših v Rimu. Stala je nedaleč od mosta Štirih glav, v najbolj živahnem delu mesta, tam, kjer so prebivali sami patriciji, duhovniki, kardinali in odlične dame. Imperijin povratek je zbudil v Rimu tisto mrzlično razburjenje, ki si ga je tolikanj želela, in ki je bilo več kakor sgolj radovednost. Veselica, ki je kurtizana o njej sanjala, se je vršila štiri dni po njenem prihodu. Bila je takšna kakor vse Imperijine zabave: magična po izbranosti] okujsa, lognjeno rdeča po lučih in cvetlicah, pravljična po razkošju in lesku. Ko se je večer nagibal h koncu, se je Imperija vsa sijoča in pomlajena, pijana veselja in ponosa, da je z enim mahom osvojila Rim, poslavljala od patricijev, ki so se gnetli okoli nje. Naposled je ostal le še en gost. Počasi se ji je približal in vrgel na tla krinko, ki mu je pokrivala obraz. Imperiji se je izvil krik brezumne groze: »Bembo...« »Da, jaz, carissima,« je odvrnil kardinal in se priklonil. »Človek bi dejal, da vas je malone strah moje navzočnosti, ali pa, kar bi bilo še slabše, da vas dolgočasim.» Imperija je prebledela. Da, bil je res beneški kardinal, z očmi, ki se je v njih bliskal porog, z besedami zlovešče ironije. Da, Bembo je bil! In z njim vse tisto, kar jo je pregnalo v Rim, prošlost, polna grozot in strahot, prikazni Giovannija Davile in Sandriga, duša hčerke, ki jo je zavrgla, da, in še več ko samo to, spomin na Rolanda Candiana! Bembo v Rimu! Katera nova strahota se ji spet pripravlja? »Po kaj ste prišli v Rim?« je vprašala s trepečočim glasom. »Ali je mar še katera stvar na svetu, ki bi naju družila?« »Da!« je odgovoril Bembo. »Katera?« je oholo vprašala kurtizana. »Vaša hči, gospa!« je s strahotno mirnim glasom odgovoril Bembo. IX Bianca Vrnili se bomo h kurtizani v trenutku, ko bo to zahteval naravni razvoj dogodkov, ki ga ne moremo sami uravnavati. Zdaj pa prosimo cenjene bralce, naj se vrnejo z nami v Benetke, ali bolje, v beneško okolico, v gozd, ki je stal v tistih časih med laguno in Mestrom. n h n n .................. mufc H&gccuic je še malo časa. Poravnajte čim prej morebitni zaostanek in obnovite naročnino za 1. četrtletje 1933, ter pošljite rešeno skrivalnico. — Kakor smo obširneje utemeljili v 50. številki, smo rok za skrivalnice in obnovo naročnine podaljšali do prvih dni po novem letu. To ni več daleč, zato takoj pošlji- • te naročnino, če še niste, da si pridobite pravico do tekmovanja. V treutku, ko je Bembo dohitel Bianco, je le-ta drgetala v brezumnem strahu, ki so jo z njim navdale neprodirna nočna tema, zavijanje vetra, pokanje odpadajočih suhih vej, skovikanje nočnih ptic, rukanje jelenov — skratka, skrivnostno zgoščeno življenje gozdnih tmin. Bila je trdno prepričana, da jo preganja fantastična prikazen pripovedke, ki so ji jo tolikokrat pripovedovali. Bitje, ki se je sklanjalo k njej, je bil črni gozdni mož! Bembo jo je nemo in s pridržano sapo opazoval, premišljujoč: »Zdaj si moja, ptičica, in nič na svetu te mi nič več ne vzame!« Toda nenadejana zmaga ga ni navdajala toliko z zadoščenjem kakor začudenjem. Zdajci je Bianca dvignila glavo; morda se je to zgodilo od nezaslišanega strahu, ki ji je šinil v ude, ko je zagledala nevarnost iz obličja v obličje. Tisti mah je spoznala Bemba. V enem skoku je bila na nogah. Za mlinuto morda ista se podobi 'črnega moža in Bemba zlili v eno, in bilo ji je, kakor bi bila prikazen iz pripovedke že od nekdaj imela lice in postavo moža, ki jo preganja. Toda ta vtisk ni ostal dolgo; pred tem človekom se je razfblinil ves vražarski strah in na njegovo mesto je stopil še hujši strah, še hujša groza; toda ta groza ji vsaj ni več mrtvila volje za obrambo. Ko je vstala, se je naslonila na deblo mogočne ciprese. Bembo je odložil slepico, ki je pošastno razsvetljevala prizorišče, na tla in stopil proti Bianci. Ni hitel, cfobro vedoč, da mu ne more uiti in da na beg niti ne misli. Tik pred njo se je ustavil, ves drgečoč od razburjenja, še bledejši od nje; v tistem trenutku je bil njegov obraz res gnusen. »Kdo ste?« je vprašala Bianca. Sama se je začudila svojemu glasu in tolikšni mirnosti. Tiho, skoraj proseče, je odgovoril Bembo: »Ali me ne poznate?« »Pač, videla sem vas že in še zmerom mi je v spominu ta strahotni usmev, ta spačeni obraz, te oči, ki iz njih žehti ne vem katera groza; toda kdo ste, ne vem!« Bembo je globoko zasopel. »Moje ime bi radi vedeli? Gotovo ste ga že slišali; s spoštovanjem ga izgovarjajo. Kajti nisem kdor si bodi!« je vzkliknil in se skoraj srdito vzravnal. »Moje ime? Bembo se imenujem. Kaj sem? Eden izmed velikih dostojanstvenikov v državi. Beneški kardinal sem. Velik gospod, kakor vidite. Bogat sem. Nabral sem t-i bogastva v zlatu, dragocenih kamnih, v umetninah in slikah. Palačo imam, ki se vzpenja tako rekoč nasproti doževe palače, in ljudje, ki gredo čez Markov trg, ošinejo doževo palačo z grozo, škofovo pa s tesnobo. Zakaj vsi vedo, da ima škof doža v svojih rokah, in če on hoče, padejo glave, in če on hoče, se odpro vrata ječ. Bembo udari, kogar se mu zljubi, pa tudi odpušča in pomilošča. V mojih rokah sta tedaj dve največji dobrini sveta: bogastvo in moč...« • Prestal je in spet globoko zasopel. »Kaj bi radi od mene?« je vprašala Bianca. '»'Položiti pred vas moč in bogastvo. Poslušajte me, dekle. Povedal sem vam, kdo sem. Zdaj vam povem, kdo ste vi. Ime vam je Bianca, vaša mati pa se imenuje Imperija. Hči ste slu-čajnostne kaprice, ljubezni ob poti; bogme, to je malo, skoraj nič. Vaša mati, le dobro me poslušajte, vaša mati se imenuje Imperija. Veste, kaj to ime pomeni? Mesno ljubezen pomeni, pohotnost in slo; tfiko je ime ženske, ki pripada vsemu svetu, samo če ima človek dovolj denarja, da jo plača. Ni je zavrženosti, ki je vaša mati še ne bi bila okusila. Utelešena brezsramnost je. Brezsramnost, razumite me, in vi ste hči te brezsramnosti. Kadar vas kdo vidi, mu nikoli ne pride na um, da bi vzkliknil: ,Glej, kakšna lepotica!1 Ne, nihče ne bo tega rekel, nego bo samo odmahnil: ,Imperijina hči je‘. Te besede vse povedo: hči sramote ste, hči brezsramnosti, in tudi vi sami ste vtelešena brezsramnost. Upam, da ste me razumeli. Kaj rečete, na to?« Bianca ni odgovorila. Toda njene oči so govorile namestu ust. In Bembo je v njih bral več ko samo prezir, več ko grozo; vztrepetal je. »Ha, ha!« je zaškripal, »da me bo psovala hči kurtizane, mene, Bemba, beneškega kardinala!... Dobro, da jo imam v rokah!« Na glas pa je povzel: »Zdaj veste, kdo sem, in tudi, kdo ste vi. Zdaj veste, da s svojo močjo in bogastvom lahko dobim najlepšo žensko, če hočem, in veste, da vas noben moški ne bo pogledal z očmi iskrene ljubezni; zakaj nihče ne ljubi kurtizanskih hčera... človek si jih vzame — kakor njihove matere. Ali mar ni tako? Molčite, prav imate. Nu, prišel sem, da vam povem: položim vam pred noge svojo moč in svoje bogastvo.« »Kako je grd!« je zamrmrala Bianca. Odgovora na njegove besede ni iskala in tudi ne našla; to ji še na um ni prišlo. Ta vzklik se ji je izvil sam od sebe; niti mislila ni, da bi ga Bembo utegnil slišati; ušel ji je nehote, kakor se izvije vzklik gnusa, kadar človek nenadno zagleda ostudno žival. Toda Bembo ga je slišal; zaškrtal je z zobmi. Toda kljub temu se je premagal, še zmerom se zanašaje, da bo Bianca sama od sebe prišla k njemu — k njemu, ki se mu še nobena ženska ni radovoljno udala. »Grd sem, res,« je odgovoril skoraj ihteč; »a kaj za to, če je človek grd v obraz, če je pa duša lepa, če je duh velik. Ne poznate me še docela; ne veste, da sem bil jaz, kardinal, ki se ga vse boji, jaz, veliki dostojanstvenik beneške države, še pred nekaj leti manj od najzad-njega beneškega čolnarja. Razumno dekle ste; zato boste razumeli, koliko potrpežljivosti je bilo treba, koliko domišljije, koliko železne volje in poguma, skratka vsega tistega, kar človeka poplemeniti, da sem se v tem kratkem času popel na toli visoko mesto. Zdaj lahko vidite, česa vsega sem zmožen, in s potjo, ki sem jo prehodil, premerite pot, ki jo še lahko napravim. Govorim vam, kakor še z živo dušo nisem govoril; govorim vam, kakor se komaj upam misliti! Poslušajte me, otrok. Hči kurtizane ste — kako bi bilo, če bi postali družica papeža?... Kakšen sen!... A zakaj si ne bi kardinal Bembo, ki slovi za eno izmed najbolj bleščečih cerkvenih glav, zakaj si ne bi on, ki ga že dve leti največji med največjimi kličejo v Rim, posadil tiare na glavo, ko si je navadni neotesanec Bembo, Bembo-pisar, Bembo-berač znal posaditi na glavo rdeči klobuk! Če bi me v mojem slavo-hlepju podpirala ženska, ki jo ljubim, ne bi bilo stvari na svetu, ki se je ne bi upal z uspehom začeti!...« Tako govoreč se je skušal Bembo vzravnati. Obraz mu je zasijal v odsevu slavohlepja, ki je za trenutek zabrisal njegovo odurnost; njegov glas pa je bil — v čudnem protislovju z vsebino njegovih besed — ponižen in roteč. Takšna je bila ljubezenska izjava kardinala Bemba. Bila je čudovita in nezmiselna hkrati. Čudovita, ker ni Bembo, v svesti si svoje telesne in duševne gnusnosti, ničesar izpustil, kar bi moglo premamiti žensko domišljijo. Nezmiselna, ker ni poznal Biance in zato ni pričakoval, da bodo njegovi tako tehtni razlogi brez učinka zdrknili ob njej. Prizor je bil kaj nenavaden: Dekle, naslonjeno, na deblo staroslavne ciprese, z rokami prekrižanimi na prsih, kakor da se pripravlja na poslednji obupni boj, s ponosno dvignjeno glavo, negibno, kakor okame-nelo; mož, dva koraka od nje, sklonjen in s spačenim obrazom, z znojem na čelu, hlastajoč po kretnjah v svojem resnem ljubavnem razgovoru; bieda luč slepice, oblivajoča čudni par s po- V 24 URAH barva, plisira la kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo tovarna JOS. REICH LJUBLJANA šastno svetlobo — in okoli njiju brezdanja globina noči, v kateri so plesale strahotno spačene podobe dreves in zlovešče skovikale nočne ptice. Bila je slika pošastnosti in blaznosti, podobna snu razdražene domišljije blodečega slikarja. Bembo je umolknil. Čakal je besede, kretnje, znamenja, ki bi mu razodelo, da je zadel vsaj v eno vlakno njenega srca. Toda te besede, te kretnje, tega znamenja ni bilo. »Ali ste me slišali?« je zamolklo zarenčal. »Ne,« je odgovorila Bianca. »Slišali ste me. Razumeli ste me. Niti ene besede ni, ki sem jih izgovoril, da ne bi drgetala v vaši duši. Poslušajte me še dalje. Ali ne vidite, kako ponižno vas rotim in prosim? Vsaj to vam hočem še povedati, koliko trpim od tistega blagoslovljenega in prekletega trenutka, ko sem vas prvič zagledal. Saj ni mogoče, da ne bi imeli usmiljenja z menoj, in če vas toliko iskrene ljubezni, toliko solz, toiiko bolesti ne gane, potem niste več ženska... Poslušajte... Kaj sem vam storil?... Nikoli nisem z vami govoril, niti poznali me niste, zato ni mogoče, da bi me sovražili — in vendar berem v vaših očeh samo mržnjo. Ali vas je groza pred menoj? Zakaj? Za hlapca vam hočem biti, orodje vaše slave, vaše sreče, vašega bogastva. Vso svojo moč, svoj razum in voljo, vse to vam položim pred noge, da bo vaše življenje srečnejše kakor je bila mladost. Povejte, oh, recite, bodite usmiljeni: ali vas res ne ganem? Ali moja velika ljubezen ni zbudila v vas vsaj sočutja?...« »Ne,« je odgovorila Bianca. Tedaj se mu je ihtenje gneva utrgalo iz grla. Solze, ki so mu žgale oči, so se posušile v ognju divjih strasti, in pred očmi mu je rdeče zaplesalo. Nobene besedice ni več rekel. Le hripavo hropenje se mu je lomilo iz prsi in roke je slepo iztezal predse. Bianca je stala kakor odrevenela. Vse v njej je bilo pripravljeno za boj; toda roke je še zmerom imela prekrižane na prsih. Bembo je stopil korak bliže. Zahropel je: »Bodi moja...« In ker mu ni nič odgovorila, se je zdajci rjoveč, z blaznostjo v očeh vrgel nanjo. A že naslednji mah je odskočil in krik bolečine se mu je utrgal iz ust. »Ah, vlačuga!...« Psovke so mu zdaj kar letele iz skrivljenih ust. Ves besen je krožil okoli Biance kakor raz-togotena zver, brezumno mahaje z roko, iz katere je curljala kri. _ V krčevito stisnjeni pesti je Bianca držala drobno bodalce z ostro brušenim in koničastim rezilcem, delom znamenitega milanskega oro-žarja. Še enkrat se je Bembo zagnal — in spet je tuleč odskočil nazaj, zadet v laket. Bianca, negibna, prežeča, brez diha, vsa ledena od groze, vsa v strahu pred lastno drznostjo, ni napravila nobene kretnje odveč. Neumljiva ji hladnokrvnost jo je držala pokonci in podeseterjen instinkt ji je vselej o pravem času pokazal, od kod bo prišel Bembov napad. Ta nemi boj je trajal nekaj sekund. Bianca se je zavedala, da je izgubljena tisti mah, ko se Bembu posreči položiti roko nanjo. Toda Bembu to ni uspelo. Ko je dobil tretji sunek, se je divje sopeč umaknil več korakov nazaj in si obrisal oznojeni obraz; nato pa si je skušal ustaviti kri, curljajočo iz prask, ki mu jih je prizadejala ost drobnega bodalca. »Prav, prav!« je zarenčal, »ostanite mirni... ne bom se vas doteknil...« Renčal je kakor doga, ki si po boju liže dobljene rane in obenem preži na sovražnika. Iskal je sam pri sebi poslednje poti, kako bi strl Biancin odpor. Zdajci pa je vprašal: »Kaj boste počeli? Kam se boste obrnili v tem gozdu? Pristanite vsaj na to, da se z menoj vmete v Benetke!« To pot Bianca še odgovorila ni; zadovoljila se je s tem, da je neizprosno odkimala. »Tak se nočete vrniti z menoj?« je povzel Bembo s toli zloveščim mirom, da je deklico prešinila čudna tesnoba. Spet je odkimala. »Prav! Poslušajte me tedaj še poslednjič; potem vas bom rešil svoje navzočnosti. Hočem vas spraviti nazaj v Benetke. Da, hočem, in to bom tudi storil. Prisežem vam, da vso pot ne bom izpregovoril besedice, da se vam niti enkrat ne bom skušal približati. Razumite me. Nočete biti moji: prav. Toda zato ne pustim, da bi pripadali komu drugemu. Ali vas to čudi?« In ker se mu je zdelo, da ga pozorneje poslušaje povzel: »Se trenutek, in potem se boste lahko svobodno odločili, da pojdete z menoj v Benetke, ali pa da se obrnete kam drugam, kakor vas bo volja. Če se za prvo odločite, vam prisežem, da se vas ne doteknem. V drugem primeru pa se bom strahovito maščeval. In da se boste mogli svobodno odločiti, kam naj gre vaša pot, je prav, da vam povem, kakšna bo moja osveta...« Premolknil je in globoko zasopel. Bianco je izpreletela ledena groza, zakaj na Bembove ustnice se je spet vrnil prejšnji ostudni usmev. Kardinal je nadaljeval: »Pravkar sem vam govoril o vaši materi. Nemara mislite, da je samo kurtizana. Prezirana, nemoralna ženska — prav, a to je tudi vse. Kaj ne da tako mislite? Pa vam moram odpreti oči. Vaša mati stanuje v Benetkah v prekrasni palači, ki je že sama na sebi vredna pet sto tisoč srebrnikov. Ne veste pa, in nihče ne ve, kako je prišla do te palače. O, zelo enostavno! Njenemu gospodarju je bilo ime Giovanni Davila. Bil je član Sveta desetorice. Bil je beneški patricij. Nu, in Giovannija Davilo so našli mrtvega, umorjenega — dva dni potem ko je napravil oporoko, v kateri je zapustil svojo palačo vaši materi, kurtizani Imperiji... Še zmerom ne razumete?... Vaša mati je ubila Giovannija Davilo!...« »O, strahote!« je zaječala deklica, boreč se z omotico. »Aha, zdi se, da vas začenjam zanimati L. Zdaj pa vedite še to, da imam vse dokaze za ta umor in da poznam ljudi, ki so mu bili priče, ljudi, ki so po svojem značaju in visokih položajih docela neoporečni. Kaj porečete na to?... Molčite?...« Za trenutek je utihnil, pripravljaje se za poslednji udarec. Bianci so klecale noge in morala je zbrati vso svojo moč, da se ni onesvestila. »Poslušajte,« je spet povzel Bembo. »Če pojdete z menoj v Benetke, bom molčal. Če se vrnem sam, bom takoj po povratku napisal ovadbo: takoj zjutraj bodo vašo mater zgrabili, prišla bo prod sodišče in najkasneje čez štirinajst dni se bo njena glava skotalila pod krvnikovo sekiro.« Če bi bil Bembo še dalje govoril, bi bila Bianca najbrž mislila, da laže. Toda Bembo je instinktivno začutil, do kod sme iti. Obrnil se je in mimo odšel ter izginil v noč. Z. Številka izide šele v četrtek 12. t. m., ker je prva letošnja številka izšla namesto 5. t. m. že za novo leto. številka bo izšla v večjem obsegu s posebno izbranim gradivom in obilnim nadaljevanjem naših obeh romanov. V* o,-- Kupujte domače izdelke Dr. A. Oetfker ja Zaklad v kuhin Oetker jm ZMES ZA sartelj Šarkelj! Zmešaj 12 d kg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. */* litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini. Dr. Oetfkerfeve špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah. Dr. Oetkei, Maribor KAVARNA TABOR Cenjenim gostom želita srečno in veselo novo leto 1933 Ivan in Zofija Flerin ■v Šivalni stroji INGER so znani kot najboljši na svetu C glasi v Družinskem lednihu imajo vedno uspeh / Spolne bolezni, sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra in salvarzana. Tisoči žen in mož enodušno hvaliio svoje ozdravljenje (trajno) na priroden način s preparatom „VlGI-TABL“ brez motenj v Izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „V1GI-TABL“ učinkuje zajamčeno, sigurno in prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi. Prof. Herry se je o njih izrazil, da ,,dclaio prave čudeže". Uporabljanje je za zdravje povsem neškodljivo. Cena Din 120'—, posebno za stare slučaje Din 200 —. Poskusna pošiljka Din 90’—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof AIDE, Praga-Vinogradi, Slezskd 110-T. R. 801. Pošt. predal ‘28. C. S. R. DNEVNO SVEŽE PRAŽENA *.«— KAVA C3CJ. -voomt Ak o Vam naš list ugaia! ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam HUtfaMkotfi in druga namizna zimska JABOLKA po zmernih cenah stalno na zalogi pri fosfiodacčUL