Poštnina platana ti gotovini
Cena 1 Din
ut n n,
Hli Uož&na ifnfteeii Jugoslavija - JbalUansUa i/eUsUa, Jti ma\ ^od Tibnenta da Crneka tnacia
Letna naročnina znaša 40-— Din. Uredništvo in oprava t Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 8/1. Račun pri Poštni hranilniei ši 1C.160. Rokopisov ne Tra&uno! Telefon it. 21-09.
V Liubljani, dne 30. septembra 1933.
Stev. 39 — Leto ll.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Jugoslavija — sveto ime
Jugoslavija — sveto ime! Pred štirimi leti smo te šele dobili. Enajst polnih let smo se mučili s kemično formulo SHS. Ali je bilo to potrebno? Šele nepotrebni dogodki so izmodrili naše merodajne, da so uvideli tisto, kar je edino pravo. Potrebno je bilo eno enotno ime za našo državo.
Toda kakor smo se zedinili samo pri unenu, se moramo zediniti tudi v življenju- Zakriva li »Jugoslavija« res enotno državo, en narod? Ne še, nismo še pravi Jugoslovani. Predolga je bila doba 1500 e^> ki nas je, prvotno enotne, razdelila in nied seboj odtujila. Zato je razumljivo, da stokrat krajša doba 15 let ni mogla popraviti uničevalnega dela 1500 let.
Še premnogo imamo državljanov s crno-žolto mentaliteto, ki se nikakor ne morejo prilagoditi novim razmeram. Ne upamo, da se bodo izpreobmili. Pred njimi nas bo rešila samo njihova smrf. Z njihovim telesom bo šele pokopana tudi njihova črno-žolta misel. Zato pa, vsi iskreni zavedni Jugoslovani, stojmo budno na straži in ne dopuščajmo, da pridejo ti elementi kjerkoli do besede, še manj seveda do oblasti.
Predvsem čuvajmo pred njihovimi zlobnimi nakanami našo mlado, nepokvar-
jeno mladino, rojeno že v svobodni Jugoslaviji. Ona bo šele tista prava, zavedna rešiteljica svetega in ljubljenega imena — Jugoslavija. Toda da se bo tega zavedla, je edino na nas nacionalistih samih ležeče. Če pustimo, da se bo ves naš nadebudni cvet razvijal še nadalje v treh različnih smereh, tedaj so bile vse žrtve naših jugoslovanskih prvoboriteljev in naše zaman.
Zato prepojimo našo deco z duhom, ki bo najmanj tako jugoslovansko fanatičen, kakor je fanatičen črno-žolti duh naših podlih nasprotnikov jugoslovanskega uedinjevanja. Zato napram njim neizprosen boj z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da očuvamo Tebe — nepokvarjena mladina in z njo Tebe — zlata Jugoslavija.
Toda naš pojm Jugoslavija ni istoveten z državo od Špilj do Djevdjelije. Naša Jugoslavija segaj od Tilmenta do Črnega morja in v njej vladaj en srečen narod z enim jezikom in z eno vero. Ustvariti hočemo Jugoslavijo — Balkansko velesilo, ki si ji bo kljanjala vsa Evropa z Apeninskim polotokom vred. To je naša Jugoslavija in da jo bomo tako ustvarili, ni žrtve, ki bi je ne doprinesli.
Strelskim družinam!
Uprava ljubljanskega strelskega okrožja bo v bodoče vse svoje odredbe objavljala v listu »P o h o d«. Zaradi tega je »Pohod« do nadaljnjega službeni list »Strelskih družin« ljubljanskega okrožja. — Vsaka družina naj se tedaj naroči na »Pohod«. Priporoča pa naj tudi posameznim članom, da si list naroče.
UPRAVA STRELSKEGA OKROŽJA »LJUBLJANA«.
♦
Vsem strelskim družinam ljubljanskega okrožja!
Uprava ljubljanskega okrožja je sklenila, da priredi meseca julija ali avgusta 1. 1934. (točnejši čas se še določi) banovinsko strelsko tekmo z nagradami v Ljubljani. Ob tej prilil« 'bo tudi razvit prapor ljubljanskega okrožja. O tem obveščamo že danes vse strelske družine Dravske banovine iz nastopnih dveh razlogov:
1. da se vsi člani pridno urijo v streljanju,
2. da se na primeren način opozori članstvo na štednjo, tako da bo mogoče vsem članom udeležeti se tridnevne tekme.
Za prosto vožnjo ali vsaj četrtinsko bo napravilo okrožje vse potrebne korake.
Za strelske družine je zamišljen lep kroj. — Želimo, da si kroj omisli čim več članov strelskih družin, tako da bo ob priliki banovinske tekme 1. 1934., katere se bo udeležilo več tisoč strelcev, nastopilo že tudi lepo število članov v kroju.
Točnejši podatki slede v eni prihodnjih številk »Pohoda«.
Bratje strelci, štedite, da Vam bo mogoče omisliti si kroj. Eventualni predlogi za
obliko kroja, posebno glede pokrivala, naj se vpošljejo čim prej.
Kako naj preživimo zimski čas, ko ne bo mogoče vršiti strelskih vaj na prostem?
Ako je Strelski družini le mogoče, naj goji strelski šport v zimskem času z malo-kalibersko puško (flobertko). Primeren prostor za to so predvsem dvorane v sokolskih domovih. Treba je tedaj stopiti s Sokolom glede tega v stik.
Vsa vprašanja in dopise za »Pohod« naslovite: Fran Orehek, podpredsednik ljubljanskega strelskega okrožja, Ljubljana, Krekov trg, Mestna elektrarna.
STRELSKI POKRET V KRANJU
S podporo naše industrije in meščanov je bilo omogočeno strelski družini v Kranju odposlati ekipo na državne strelske tekme v Beograd, za kar bodi vsem darovalcem izrečena na tem mestu najtoplejša zahvala.
Ekipa, obstoječa iz strelcev: Ločnikar Hinko, Mucolini Maks, Rozman Franc, Smole Avgust, Tavčar Ivan, je dosegla izmed 10 ekip, ki so nastopile, 5. mesto, kar je za prvi poskus gotovo častno mesto, zlasti še, če so pred njo samo znana imena mest, kot Beograd, Zagreb, Maribor, Kragujevac.
Kot posamezniki so dosegli darila kot sledi:
Rozman Franc: I. darilo na meti Šuma-dija (nova vojaška puška) in na meti Cetinje
II.	darilo.
Mucolini Makso: darilo na meti Cetinje v gotovini.
Tavčar fr%n: priboril si je na metih Šu-madija in Triglav po eno darilo.
Vabimo vse strelce, da pridno vežbajo, vse one pa, ki se zanimajo za naš viteški šport, da pristopijo v naše vrste.
Nacionalisti pred obi. volitvami
Vič, 26. septembra 1933.
V	ponedeljek, dne 25. t. m., se je vršil sestanek Članstva kraj. org. NO na Viču. Namen sestanka je bil, da obvesti odbor svoje članstvo o splošnem položaju v organizaciji, , . mu pojasni pomen viteških in omladin-skih čet, predvsem pa, da mu poroča o uspehu svoje akcije, ki jo je napravila eksekutiva
pSif;U“kihcSi,itrmiriMia v"ob
avicu rvse
zadnji številki »Pohoda«, sta LS ^ / odposlanca vsem predstavnikom JaSJh st n? ki so Jih strankarske prilike pred e iam ’ arjem postavile kot voditelje, in h katerTm hodijo po razne nasvete še danes njihovi «o mišljeniki. Jem smo po naših odposlancih razložili naš iskren in nesebičen namen in jih skušali pridobiti, da bi pri svojih somišljenikih delovali v istem smislu, kot smo ga precizirali v našem oklicu.
Naši odposlanci so tolmačili omenjeni oklic predstavnikom »Jugoslov. nacionalne stranke«, predstavnikom viških obrtnikov,
predstavnikom levo in desno usmerjenim so-cijalistom in predstavniku nekdanje slovenske ljudske stranke. Med tem, ko so predstavniki J. N. S. in predstavniki obrtnikov iskreno pozdravili naš pošten namen in se takoj izjavili za najožje sodelovanje na podlagi našega oklica, pa je bilo mnenje pri levo in desno usmerjenih socijartistih deljeno. V času, ko se ves svet ruši okoli nas, in ko se deluje povsod z vsemi sredstvi, da se zopet dvigne ugled in avtoriteta države, sanjajo tu na Viču še vedno nekateri levo in desno usmerjeni socijalisti o neki^ internacionalni socialni demokraciji, ne vedoč, da se je ravno ta, nekdaj tako močna delavska stranka popolnoma razbila in to po breznačelnosti in koruptnosti svojih voditeljev. Ista breznačel-nost se pojavlja tudi pri nekaterih viških socialistih, ki so se izjavili, da bodo pri občinskih volitvah sodelovali samo s klerikalci.
Popolnoma odklonilno stališče pa sta dobila naša odposlanca pri g. župniku, ki je predstavnik one skupine ljudi, ki so bili pred (> januarjem organizirani v »Slovenski ljudski stranki«. Priznal je, da je naš korak
idealno zamišljen, da pa vkljub temu ne more sodelovati s predstavniki J. N. S., ker so baje ti povzročili, da je bil on razrešen kot občinski odbornik v sedanjem občinskem svetu. Na pojasnilo naših delegatov, da je naša iskrena želja, da bi na skupni listi poslali najboljše in najpoštenejše občane in ne strankarje v občinski svet, kjer bi ti s svojimi najboljšimi močmi delovali za povzdigo občine na gospodarskem in socialnem polju, pa je izjavil, da se v tem oziru ne strinja z nami. Po župnikovem mneju imajo gospodarski in socialni momenti občinskih volitev
postranski pomen, pač pa v prvi vrsti političen pomen. Kako si g. župnik predstavlja politično delovanje v občinskem svetu, tega ni povedal. Če misli, da bo občinski svet oni forum, kjer bi on ali njegovi somišljeniki dajali razne punktaške izjave, ki bi jemale ugled državi, mu povemo odkrito, da bomo znali to preprečiti. Boj, ki ga je povzročil on in njegovi somišljeniki s tem, da odklanjajo smernice, ki jih je nakazala NO v svojem oklicu za predstoječe občinske volitve, sprejemamo na vsej črti. Posledice pa naj padejo na glavo tistega, ki je to povzročil.
Mariborska požarna bramba
ali
KDAJ BO KONEC NARODNE SRAMOTE
»Izstreljena puščica« v predzadnji številki mariborske »Borbe« je v živo zadela. Prav vsakdo, ki je čital članek pod tem naslovom, je bil presenečen in so se celo oni, ki imajo bolj hladno kri, z začudenjem spraševali, kako je vendar kaj takega pod soncem mogoče. Kako je mogoče po 15 letih našega osvobojenja hladiti s takimi zdravili pekočo rano, ki boli ves naš nacionalni živelj. Slehernemu, ki količkaj narodno čuti in ki ima v sebi vsaj malce narodne zavesti in ponosa, je znano, da je mariborsko Prostovoljno gasilno društvo nemška trdnjava, ob katero so se doslej brezuspešno zaganjali vsi, ki so hoteli oprati to sramoto na severu naše države. Sleherni, ki so mu znane mariborske nacionalne razmere pa se z začudenjem vprašuje, kje so vzeli ljudje, ki so hoteli obvarovati sedanje interese omenjenega društva, toliko tolerantnosti in lojalnosti? Pribiti moramo, da so šle mimo njihovih ušes vse pritožbe, in da so z zavezanimi očmi opazovali dogodke zadnjih let. Marsikomu, ki ae je zanimal za mariborsko Prostovoljno gasilno društvo, je danes jasno, kje si je to društvo izposlovalo privilegije, da mu ni mogel do živega novi zakon o gasilcih, ki je bil izdelan pred vsem na osnovi nacionalnih vidikov.
Da so bili nekateri člani mariborskega Prostovoljnega gasilnega društva s poveljnikom na čeli^ odlikovani z našimi redi, to ne bi še tako hudo motilo iskrenega nacionalista, ker ima tako odlikovanje že danes marsikdo. Ne drži pa trditev, da je delovanje društva strogo nepolitično in da se vodstvo ne ozira na nobene razlike narodnosti in da je po vsem objektivno. Da temu ni tako, je čutil že marsikateri narodni zavednež, ki se mu je zahotelo jeklene požarne čelade. Prav tako ne drži trditev, da bi bilo težko najti poveljniku omenjenega društva sposobnega namestnika. Tudi ni res, da Slovenci ne podpirajo društva dovolj izdatno in da je radi tega navezano na pomoč Nemcev. Naravnost žaljiva je trditev, da bi Slovenci, če bi imeli društvo v svojih rokah, vršili sabotažo napram Nemcem, ki so lastniki nekaterih tovarn in zasebnih zgradb. Porazna pa bi bila izjava, da bodo v primeru vojne smatrali Nemci Maribor za svojega in da radi tega ne bodo imeli interesa na uničenju mesta, če bi kdo tej izjavi pripisoval resnosti, tako pa je otroška in smešna ter zato izgubi na svoji veljavi, kakor izgubijo tudi vse prejšnje trditve, ker govore številke drugače.
Pri zadnjem 'ljudskem štetju leta 1931. smo našteli v Mariboru 27.533 Slovencev in 2696 Nemcev. Če primerjamo ti dve številki, nam je naravnost nepojmljivo, kako je mogoče trditi, da je »slovensko prebivalstvo gospodarsko šibkejši del« in da tvorijo Nemci »zelo važen gospodarski faktor«. Če pogledamo proračune mestne občine mariborske, nam številke dovolj zgovorno pričajo, koliko žrtvuje mestna občina za Prostovoljno gasilno društvo. Leta 1914. je žrtvovala za gasilstvo 2442 kron in so po preobratu izdatki za gasilstvo rapidno rastli, iz česar je razvidno, da so slovenske občinske uprave polagale gasilstvu mnogo večjo pozornost, kakor pa prejšnje,'nemške. Tako je leta 1926. izdala
mestna občina mariborska za gasilstvo 129.548 Din, leta 1927. 144.148 Din. teta 1928. 125.211 Din, leta 1929. 122.250 Din, 1. 1930. 154.125 Din, leta 1931. 155.075 Din, leta 1932. 125.450 Din, leta 1933. pa 119.950 Din. Omenjeni zneski so povzeti iz mestnih letnih proračunov kot redni izdatki. Če bi pa še natančneje preiskovali zadevo, bi mogli ugotoviti, da je občina žrtvovala za gasilstvo še veliko več.
Kako netočna je trditev, da je društvo nabralo samo s požrtvovalnim nabiranjem milodarov med ljudstvom znesek 400.000 Din, s katerim si je nabavilo moderno »Magirus« lestvo, nam dokazuje zapisnik 4. redne občinske seje z dne 22. avgusta 1929. o zadevi »Magirus« lestve: Po uradnem poročilu gradbenega urada je odsek sklenil dovoliti v smislu predloga nabavo 4 in pol tonske »Magirus« lestve za ceno 508.760 Din. Znesek 300.000 Din, ki je predviden v proračunu, se takoj izplača, ostanek 208.760 Din se pa izplača koncem leta 1930. ter se vstavi v prihodnji proračun. Predlog odseka je občinski svet soglasno sprejel. »Magirus« lestva torej ni bila nabavljena z milodari, marveč jo je pošteno plačala mestna občina mariborska, plačaii so jo slovenski davkoplačevalci, ki tvorijo v Mariboru večino.
Tudi nočemo v tem članku pogrevati najrazličnejših incidentov zadnjih let, ki so bili v obraz našemu narodnemu ponosu in se rogali naši hlapčevski potrpežljivosti. Ti so več ali manj znani. Omeniti hočemo samo dva slučaja, ki sta novejšega datuma.
Odbor za obrambo mesta proti napadom mesta Maribor je preko mestnega načelstva Maribora predložil požarni brambi seznam 28 zanesljivih mož, ki so bili pripravljeni se posvetiti tej nalogi, ko bi se formirala posebna moštva za slučaj napadov iz zraka. Tozadevni x>bvezni predpisi predvidevajo poja-čenje moštva požarnih bramb z zanesljivejšimi jugoslovanskimi državljani. To je seveda pri mariborski požarni brambi tem bolj potrebno, ker ima precejšnje število Nemcev-inozemcev, ki seveda že komaj čakajo, da bodo branili naše mesto pred napadi iz zraka. Čeravno so bili prej navedeni priporočani od generala — mestnega komandanta in od mestnega župana, je požarna bramba sprejem — odklonila.
Kakor izgleda, bomo bržkone to izzivanje z ozirom na pojasnilo v »Borbi« gladko požrli.
V	nekem spisu celjskega sodišča se pripoveduje, da se pri mariborski požarni brambi veliko pijančuje. Vino baje daje načelnik Voller. Ob takih prilikah se napiva Hitlerju in tudi pri veselici požarne hrambe člani pozdravljajo s hitlerjevskim pozdravom.
V	društvenem domu velja seveda pozdrav »Heil Hitler«. — Sapienti sat!
Med merodajnimi faktorji pa imamo trmače, ki so gluhi in slepi. Narod je ogorčen in bo mera kmalu polna. Posebno pa bo škandal z mariborsko požarno brambo dosegel svoj vrhunec, ko bo nekaternikom minila potrpežljivost in bodo brez pardona objavili stvari, ki bodo zadele predvsem tiste, ki mislijo, da postopajo objektivno, pa ne vidijo niti ped daleč pred seboj. Kajti žalostna je resnica, da so lastni ljudje krivi, da so danes po 15 letih takšne razmere na naši severni meji.
Kompromisarstvo
Kruha in zabav je bila parola gnilega Rima. Ljudstvo zahteva, da samo odloča o svojih zastopnikih. Jugoslovanski narod je zopet poklican, da pri občinskih volitvah odloča o svoji usodi. Fraze! Demagogija!
Narod, ki si je globoko oddahnil 6. januarja, je mislil, da bo potrajala diktatura vsaj deset let, ako si bo država opomogla in se otresla vseli »svobodno< izbranih narodnih krvosesov. Državnozborskim volitvam sledijo sedaj volitve v občinske zastope.
Kamorkoli se ozreš, vidiš, da imaš pred seboj same »nacionaliste«. Vsakdo od njih ti dokazuje, da so se njegovi predniki najmanj štiri rodove nazaj borili za svobodo teptanega rodu. Ako pa inalo natančneje pogledaš in pretipaš obisti teh današnjih jugoslovanskih in slovenskih »fanatikov«, boš lahko ugotovil, da večina teh izvoljencev do prevrata sploh ni razumela slovenski, ali pa je z navdušenjem pela »Bog ohrani« in se besno borila proti pešcici zavedne omladine.
Prišel je preobrat in vsi volkovi so se naenkrat prelevili v jugoslovanske ovce in se postavili, ker so znali izborno obračati plašč po vetru, na čelo naroda. In ljudstvo je »odločalo in volilo« predstavnike. Poglejmo malo to ljudsko voljo. Kdo sestavlja kandidatne liste? Ali si jih sestavlja ljudstvo? Ne, še dolgo ne! Par ljudi se zbere, določi in porazdeli mesta na kandidatni listi. Običajno pridejo na glavna in vodilna mesta najbolj zgovorni in blebetavi, dočim so ostali, ki sebe ne tiščijo v ospredje, kljub svoji sposobnosti pomaknjeni na zadnja manj važna mesta. In potem mora ljudstvo »odločiti«, koga hoče kot svojega zastopnika potem, ko je že vse sklenjeno in določeno, se pokliče narod, da pove in izjavi svoje mnenje, da odda svoj glas, ko je itak že vse zapečateno. Ali naj to imenujemo ljudsko samoodločitev?
Toliko bi pripomnil v splošnem.
Sedaj pa se ozrimo še malo na nacionalno obeležje teh naših izvoljenih zastopnikov. Tudi tu opazimo isti žalostni pojav, ki je stal Jugoslovane že toliko žrtev in bridkih izgub, a to je »kompromisarstvo«, kar je naslov našega članka.
V	čem obstoji to komproniisarstvo in čemu je potrebno? Mi vidimo, da v krajih, kjer prebivajo kaki drobci narodnih manjšin ali renegatov, vse te tako zvane nacionalne skupine paktirajo z ljudmi, ki so vse drugo prej ko prijatelji našega naroda in jih stavljajo na svoje liste. Čemu? Radi njih vpliva in radi par glasov, ki so enemu ali drugemu potrebni. Tako zopet pridemo do tega, kar je »Pohod« že tolikokrat poudarjal, da se ravno Slovenci nismo nič ali prav malo naučili iz zgodovine. Toda, če se že nismo nič naučili, če smo tako hitro pozabili vse ‘brce in udarce ter zasramovanje s strani teh ljudi, potem imamo še vedno žive vzglede, kako se drugod postopa z našim ljudstvom s strani Nemcev in Italijanov.
Ali nam je po vsem tem, kar oni počnejo z našimi in kar so preje počeli z nami, res potrebno, da občujemo z njimi v rokavicah in jih vabimo sami na odgovorna in važna
mesta. Ali res mislite, gospodje, da boste s takim postopanjem kaj dosegli pri njih? Ne, ravno nasprotno. Oni bodo postali še oho-lejši, še bolj nesramni v svojih zahtevah, ker si bodo domišljali, da mi brez njih ne moremo eksistirati.
In še eno stvar pozabljate. Pozabljate na mladino, 'ki je bila vzgojena že v svobodni državi in v naših nacionalnih organizacijah. Ta mladina je danes mnogo bolj revolucionarna, kot je bila pred 25 leti. Ona ne pozna kompromisov s temi našimi izkoriščevalci in poturicami. In vsej tej mladini radi tega svojega kompromisarstva bijete v obraz. Ona ne bo šla, ker ne more iti preko tega. Ako računate naše glasove, potem zahtevamo, da ste nacionalno brezpogojno nevezanih rok. Zahtevamo, naj bodo naši občinski odbori resnično jugoslovanski, ne rabimo nikakih tujih veličin in mogotcev.
Ker pa smo prepričani, da se bo Jugoslavija otresla gospodarske nadvlade šele takrat, iko bomo odločali mi mladi, ki ne maramo štetja kupljenih kroglic, ampak res samozavesten narod, Vam sporočamo, da je vse vaše govoričenje o ljudski volji samo fraza-renje in prazno besedičenje ter zavajanje ljudstva. Čast izjemam, toda ker so one danes v manjšini, bo naša dolžnost, da povemo narodu resnico in mu dokažemo vso pogubnost in neumnost »tako zvane« ljudske volje, kot si jo tolmačite vi.
Ne maramo kompromisov, sovražimo vse, kar je tuje, enako, kot so oni od nekdaj sovražili nas, zato gledamo spas v močni Jugoslaviji, osvobojeni dnevne politike in umazanih kupčij.
Mi hočemo samo močno in nacionalno zavedno brezkompromisno jugoslovansko Jugoslavijo, od najmanjših edinic občinskih uprav do vrha vlade.
Ta mladina ne bo več izgubljala narodnega ozemlja, ona bo iz naroda hlapcev stvorila narod gospodarjev ter pognala vse, ki danes izkoriščajo naš narod, tja, kamor spadajo. Odžagala pa bo tudi vse one, ki nočejo razumeti tega našega razpoloženja.
Tako ne more iti več!
Mnogo je ljudi, ki sicer vedo, da kmetu danes ni postlano z rožicami, vendar pa ne verjamejo, da je beda na kmetih res huda. »Kmet je poslednji, ki bo trpel lakoto, dočim smo vsi drugi veliko prej in veliko bolj izpostavljeni gladu«, tako se navadno odgovarja.
S takimi mnenji stvar ne bo krenila na bolje. Kmet je kot pridelovalec hrane navidezno, v očeh nepoučenih res tisti srečni stvor božji, ki ga glad najkasneje obišče. Pa ni tako. Morda bi to mogli priznati za popolnoma normalne razmere, ali sedaj to ne velja.
Naš civilizirani slovenski kmet se že davno ne hrani več samo s svojimi pridelki. Ze pred vojno je gotovo hrano moral' nositi v štacuno, skoraj toliko, kolikor je znašala vrednost njegovih domačih pridelkov, ki jih je porabljal v domačem gospodinjstvu. Zaradi tega dokupovanja je že takrat moral gospodariti tako, da je večji del prideloval za trg, da je dobival dovolj denarja. K omenjenim izdatkom so se pridruževali še oni za obleko, perilo, obutev, davke, obresti itd.
Ko so imeli njegovi pridelki še normalno ceno, je pač še kako od izkupička zbiral toliko denarja, da je mogel vsaj za silo kriti svoje denarne izdatke ali vsaj toliko, da se je ob utesnitvi svoje potrošnje vsaj nekam počasneje zadolževal.
Danes pa je drugače. Mi, ki gledamo na te stvari s srcem in pametjo, moramo priznati, da kmetijski pridelki nimajo cene. Pa še po slabih cenah gredo pridelki silno težko v denar. Obleka, perilo, čevlji, davki, razne doklade, kmetijske proizvajalne potrebščine in kulturni užitki so v razmerju s cenami kmetijskih pridelkov — nedosegljivo dragi. Kredita pa ni in zadolžitev, ki ni niti gospodarsko umestna, ni mogoča niti v najbolj nujnih primerih, ker kmetijskega, hipotekarnega in osebnega kredita sploh več ni. Tako je danes naš (kmet v neizrečeno težkem položaju. Zadovoljen je že, če more družino za silo obleči, obuti in da ima za sol. Za davke, za obresti dolgov in za kulturne užitke — ni denarja. In kar je najhujše — tudi domačih pridelkov nima na razipolago, da (bi se mogel; redno pravilno prehranjevati. Kar le more prodati, mora iti v prodaj, da družina ne bo vsaj na zimo bosa in naga. Prisiljen je od-trgovati si od ust, da se dobi denar za najnujnejšo obleko, ki se je pri kmetskem delu veliko uniči. Tako je prišla kmetska družina do tega, da hrane, čeprav jo prideluje — nima dovolj in si je ne sme dovoliti, ako naj vsaj, za največjo silo krije druge svoje zasebne in gospodarske najnujnejše potrebe., Zmanjkuje ji ne samo zabele in moke, zmanjkuje tudi krompirja, zelja in fižola, kaj šele jajc in drugih stvari. Samo tuintam je včasih
še na razpolago meso na kredit, ako je eden ali drugi izmed kmetov prisiljen zaklati doma kako žival, ko je ne more prodati in ko zanjo ni več krme. Ako pa pritisne še slaba letina, ako ujme poberejo svoj periodični davek, tedaj pa je gorje ne samo gospodarsko, ampak tudi golo življenjsko, ohranjevalno — doseglo vrhunec. Tako enostranska ni niti hrana brezposelnih v naprednih industrijskih državah, kakor je enostranska in nezadostna pri našem kmetu. Seveda so tudi izjeme, tako zvani trdni kmetje. Povpreček kmetstva pa je v bedi.
Dokler bo kmet v takem položaju, tudi ostali stanovi naroda ne smejo upati na izboljšanje svojega položaja, pač pa morajo pričakovati poslabšanja. Kmet posebno kot gospodar ne more gibati več. Kmetski tridesetletnik mi je pravil tole: »Pri svoji sestri vdovi pomagam in služim že osmo leto. Mo-
jega zaslužka mi pri vseh prikrajških v družini ne more izplačati. Ako hočem priti do plačila, bi moral sestro pognati na boben. Denarja pa le ne bi dobil, ker ni nikogar, ki bi njeno posestvo mogel kupiti. Ne preostane drugega kakor, da posestvo na račun moje terjatve pobašem jaz. Sestra mi bo tedaj dekla. In ker ji tudi jaz ne bom mogel izplačati zaslužka, se bo še prej ko v osmih letih ta procedura zopet ponovila, sestra bo postala zopet lastnica, jaz pa zopet to, kar sem sedaj, t. j. hlapec. Tako se bo ta histo-rija ponavljala vedno hitreje, dokler se grunt ne zaje na sodnih in dražbenih stroških in končno bova vendarle oba na cesti.« Kam to vodi?
Za boljšo vnovčevalno možnost kmetijskih pridelkov morajo kaj storiti oblastva in raznovrstne kmetijske ustanove, dokler je še čas! Storiti se da še veliko! Izgovora ni!
Zgodovinske zlobe in pritajevanja
0	zgodovinskem pomenu »Knežjega kamna« na Gosposvetskem polju se je že mnogo pisalo in prerešetavalo, zato je umevno, da Nemci zavidajo simbol slavne prošlosti koroških Slovencev in vedno skušajo zgodovinski spomin na najstarejše ustavno življenje pri Slovencih utajiti, oziroma izkaziti. V tem oziru je prednjačil od Sudmarke podkupljeni Dobernigg povodom proslave petstoletnice zadnjega ustoličenja na Gosposvetskem polju 1. 1914. Pokojni Dobernigg je bil sin slovenske matere in je kot državni poslanec Koroške vsenemške stranke kaj rad udrihal po Slovencih.
V	nestvoru pod naslovom (Das alteste Denkmal constitutioneller Volksrechte (Najstarejši spomenik ustavnih narodnih pravic) postreže brezimenski pisec v Gartenlaube (založil Keil, Leipzig 1873.) svojim vernim bralcem z nekaterimi razveseljivimi odkritji. Iz predmetnega članka sem posnel tele najizrazitejše potvorbe.
Na knežjem kamnu sta vdolbena dva napisa. V naslonjalu »Rudolphus dux«, na se-verozapadnem oglu kamna pa: »Masueti veri«. Zadnje besedilo je Jarnik, ki po modrovanju brezimnika prisvaja spomenik Slovencem, raztolmačil tudi Slovencem v prid (.. „ da iiberhaupt das ganze Denkmal den Slaven vindiciren wollte...), kar pomeni: »On ima pravo vero«, dočim je takratni ravnatelj Koroškega zgodovinskega društva M. pl. Moro dokazoval, da je napis iz rimske dobe.
Kdaj se je ceremonija vpeljala, brezime-nik ni ugotovil, pač pa je prepričan, da se je obred ohranil tudi potem, »ko so bili Slovenci izgnani iz Koroške« (Die Ceremonie hat sich, so alt sie war, lange erhalten, auch nachdem die Slaven wieder vertrieben wor-den waren). Ernst Železni je bil zadnji, ki je sedel na knežjem kamnu po stari navadi (18. marca 1414.), Iz tega lahko sklepamo, da je moral zadnji izgnani Slovenec zapustiti Koroško že pred petnajstim stoletjem!
Pred dobrimi tisoč leti raz naših holmov niso pozdravljale prijazne cerkve, cerkvice in kapele, to pa iz enostavnega razloga, ker so bili takratni Slovenci še pagani in ni bilo nikogar, ki bi jih bil ogreval za krščanstvo. Na domovih Slovencev je bila udomačena sreča in zadovoljstvo, zato je bil prepir neznan pojav. Ni jim bilo za templje in obsežno malikovalstvo in iz tega sklepamo, da je morala biti njihova vera enostavna in brez vzdrževalnih stroškov.
Temu enostavnemu življenju je napravila konec krščanska vera, katere svetlobni žarki so zasijali iz Sirmije, Solnograda in Ogleja. Krščanstvo se je med Slovenci le počasi razširjalo, temu je bilo med drugimi tehtnimi vzroki najbolj krivo, da se je javna služba božja opravljala izključno samo v latinščini ter se je evangelij, iz katerega bi verniki zajemali najboljše spoznanje Kristusa, oznanjal v latinskem jeziku. Tudi Val1-vazor presoja v svoji VII. knjigi to nesmiselno uvedbeno postopanje, češ, vse verske in dejanske resnice, celo navadne molitve, so se poučevale v latinščini.
Če je že zgodovina tako točno poučena o strašnih progonih kristjanov za časa Septi-mija Severa, Decija, Valerijana in nadaljnjih deset let trajajočem progonu za časa Licijana (303,—312.), ko so n, pr. v Neviodunumu (na Krškem polju) umrli mučeniške smrti Hera-dius, Paulus in Aquelinus, Dinacus, Zotticus itd., zakaj zgodovina zamolči one Slovence, ki so umrli mučeniške smrti, ker so se zbog utemeljenih predsodkov obotavljali sprejeti krščansko vero? Brez nadaljnjega modrovanja preostaja na to vprašanje jedrnati odgovor: v zgodnjem srednjem veku so zgodovino ponajveč urejali, pisali in prepisovali v samostanih, in tam so jo prikrojili po svoje. Šele reformacijska doba je napravila tem razmeram konec.
Našim Slovencem se ni boljše godilo kakor Baltiškim in Polabskim bratom. Kakor pri nas, tako se je tudi pri njih oznanjevala božja beseda po izreku svetega pisma: »V govoru drugih ust in v tujem jeziku bode govoril temu ljudstvu« (Isaia 28, 11). Znani Rieger pripoveduje v češkem »Slovnik na-učni«, da se je v Polabiji širilo krščanstvo na način, kakor »inde islam«. Nemški menihi, nezmožni slovanskega jezika, so v spremstvu najetih vojakov (Žolnirjev) hodili po deželi in preobračali ljudstvo. Menih je pod senco bajonetov krščeval, takoj za tem obredom so pa vojaki nakladali novokrščencu vsakojaka bremena. To so bili »apostoli« in oznanjevalci božjega nauka v Polabiji. Latinske ceremonije, ki jih Slovani niso razumeli, davki (škofovnica, vojvodnica) in druga težka bremena ter vrh tega še zaničevanje gospodujočih Nemcev $o bile glavne pridobitve pri sprejetju krščanstva. Nemcem ni bilo na razširjenju krščanstva, tembolj prijalo pa jim je podjarmljevanje Slovanov že radi tega, ker so se po njihovem prirastk« množili davki
Inž. Ivanovič:
SVETSKA KRIZA I NJEZINO REŠENJE
(Predavanje v radiu)
Zastareli ali beztemeljni nazor ekonomije, da se produkcija mora prilagoditi potrošnji, buo je za neprekidan ali postepeni tehnički razvitak do godine 1920 bez svake opasnosdi, ali taj isti nazor je za sadašnji skokoviti tehnički razvitak veorna opasan za svaki društveni red, jer omogučava, da se za uravnoteženje medju produkcijam i po-trošnjom upotrebljavaju i izvršuju mere, koje dovode sve staileže bez razlike do velike bede, a postizava se ma bas nikakova ravnoteža. Taj nazor daje pravo industrijalcima, koji često puta i sa majboljom namerom odpuštaju svoje radnike a nameštenike, te snizuju njihove dohodke s uverenjem, da če prilagoditi svoju produkciju potrošnji i cene produkata kupov-noj moči pučanstva. Taj lek, kojega su skoro svi industrija!ci zadnjih godina redovito upo-trebljavali, nije im doneo nikakove koristi, več samo štete, ali je istodobno daneo večini pučanstva neizdržnu bedu. Samo odpuštanje i smanjivanje dohodaka iljudima, koji droše jedino proizvode životnog standarta, proaizro-kuje u najbližoj budučnosti poremečenost medju momentano stabilizirano] produkciji i potrošnji, koja ponovno smarijuje potrebu rada u svitn produkcijskim uredjenjima. U takovim slučajevima, sama kupovna moč za proizvode životnog standarda postaje uvek marnja, te je i uvek man ja od same produkcije tih proizvoda. One pak grupe ljudi, koje kupuju još i produktivna uredjemja, prestaju da kupuju iata, jer več opstoječa, do največeg stopnja razvita produkcijska uredjenja, miruj u. Usled toga nastaje ponovno odpuštanje
i	smanjivanje dohodaka zaposlenim ljudima u tim produkcijskim uredjenjima, tako da navedeni lek, — produkcija se mora prilagoditi potrošnji — predstavlja pri sadašnjem teh/ničkom razvitku jedan otrov za privredu.
Potrošnja se mora prilagoditi produkciji, to je pravi lek za sadašnji skokoviti tehnički razvitak, jer je produkcija u svojo j suštini za-visna samo od sledečih pet nenadomestivih faktora i to:
1. od množine nacionalnog imanja ulo-ženog u produkcijskim uredjenjima;
2. od broja zaposlenih ljudi pri produkciji, dakle od broja radnih sati;
3. od duševnih i telesnih sposobnosti i volje zaposlenih ljudi;
4. od praviinog uzdnžavanja i nadome-štanja istrošenih i zastarelih produkcijskih uredjenja;
5. od veče sile, osobito u poljoprivredi — (vis 'maior).
Buduči da uvek postoje ljudi, koji su u stanju kupovati nova produkcijska uredjenja, da se pučanstvo uvek pomnožava, da su duševne i telesne sposobnosti ljudi svakog dana veče, kao ii njihova volja, te da se sve pravil-nije izvršuje uzdržavanje i nadomeštanje produkcijskih uredjenja, te da čovek uvek lakše svladava veču silu, to 6e sutrašnja produkcija biti na svaki način veča negoli što je današnja, bez obzira, što če biti sa potrošnjom. Ako se pak potrošnja ne prilagodi produkciji, moratju se pozleddti jedan ili više pre navedenih za produkciju nenadomestivih ali me-rodavnih faktora.
Za to vrede pri sadašnjem skokovitom tehntčkom razvitku samo sledeča dva ekonomska zakona:
1. Ako je tehnički razvitak i povečanje nacionalnog imanja veče, negoli što se zahteva pri jednaikim radnim i životnim uvetima za povečano pučanstvo, to mora, da se svim staležima povišuje životni standard.
2. Ako j© tehnički razvitak i povečanje nacionalnog imanja manje, negoli što se zahteva pri jedrna k im tradnim i životnim uvetima za povečano pučanstvo, to se moraju držati svi staleži &vog poprečnog životnog standarta ili da postane nrnnji.
Pojedine grupe ljudi, produciraju samo istovrsne proizvode na raznim ali udaljenim mestima, dočim potrebuju svi ljudi bez raz-
like za življenje u manjim ili večini količinama skoro istovrsne proizvode. Da bi se omo-gučilo življenje svih opstojeoih ljudi, mora se vršiti razmena dobara. Da bi se pak naj-lakše vršila razmena dobara, pronadjeno je najugodnije sredstvo t. j. »novac«. Prva razmena dobara se vrši u produkcijskim uredjenjima t. j. u poljoprivredi i industriji i to medju novcem te duševnim i manuelnim radom. Produkt te razmene dobara je proizvod. Druga razmena dobara se vrši u uslužnim ekonomskim faktorima t. j. n prometu, trgovini, državnim i socialnim institucijama i to medju novcem te manuelnim i duševnim radom. Po-moču tih ekonomskih faktora ili produkt te razmene dobara je olakšavanje i omogučava-nje razdele materijalnih dobara. Treoa razmena dobara se vrši u trgovini i to medju novcem d proizvodima. Produkt te razmene dobara je potrošnja.
Buduči da se razmena dobara u prva dva slučaja t. j. medju novcem te duševnim i manuelnim radom vrši skoro u svima navedenim ekonomskim faktorima istodobno, istog datuma, ali i za istu množino radnih dana, to je teoretski i odredjena neopbodno potre-bita množina novca za razmenu te vrsti dobara. U trgovini pak, se vrši razmena dobara t. j. proizvoda sa onim istim novcem, koji je pre toga izvršio razmenu sa duševnim i manuelnim radom, tako da taj, ma baš isti novac, služi u sledečoj periodi za razmenu novca sa duševnim i manuelnim radom t. j. uloga novca se periodično opetuje.
Buduči da svi ljudi, ne zamene svoj celokupni dohodak sa proizvodima u istom vremenu u kojemu su zamenili svoj duševni i manuelni rad sa novcem, te da se vrše po-zajmljivanja i slične operacije, koje teoretski odredjenu množinu novčanica povisuju.
Aiko se drugim rečima izrazim, teoretski potrobita množina novca, koja je odredjena po veličini produkcije, te od broja dana, koji se skupa plačaju t. j. od brzine opticaja novca; mora se ista povisiti usled pre navedenih razloga na praktično potreb it u visinu, koja je tim veča, čim je tehnički razvitak veči, ali mi-
slim, da se ne povišuje više od 30 do 40%. Odredba, da različiti ekonomski faktori vrše isplate svojih radnika i nameštenika po raznim datumima, može smanjiti praktično po-trebitu množinu novca u opticaju.
Kod hiranje vrste novčane jedinice, imaju plemeniti metali jedino tu prednost, da jih je nemoiguče falsLficirati i proizvoditi u neogra-ničenim količinama, ali može istu zadacu pot-puno vršiti, kao što i darnas vrši, papirnati novac, jer je množina novca potpuno odredjena, te je i jednaka za oba diva slučaja, t. j. za svaku od tih vrsta. Tako dolazimo do sledeča dva pravilna ekonomska zakona:
1. Ako je u jednoj gospodarskoj zajednici, papirnati novac potpuno pokrit sa plemenitim metalom, ali broj novčanih jedinica ili brzina opticaja novca ne odgovaraju stepenu teli-ničkog razviika, sledi neizbežno poremeče-nost u privredi.
2. Ako u jednoj gospodarskoj zajednici, papirnati novac nije pokrit sa plemenitim metalom, ali broj novčanih jedinica i brzina opticaja odgovaraju potpuno stepenu tehnič-kog razvitka, ne6e slediti nikakova poreme-čenost u privredi.
Stepenu tehničkog razvitka mora se prilagoditi sredstvo za razmenu dobara i to, bilo povečanjem broja novčanih jedinica, bilo povečanjem brzine opticaja.
Izvor bogatstva i rešenje današnje ekonomske poremečenosti, ne smeju dražiti dr-žavnici, ekonomi, ideolozi itd., niti u novcu niti u zlatu (još manje pa u delen ju onoga, što bolje stoječi krugovi poseduju), več samo u punoine radu, svih produkcijskih uredjenja, tooje danas potpuno miruju. Tamo leži mnogo veče bogatstvo, negoli Što ga čovečan-stvo potrebuje za rešenje ekonomske poremečenosti.
Na nikakav drugi način, ne dade se današnja ekonomska poremečenost rešiti, več samo sa povečanjem životnog standarda i smaujemjem radnog vremena pri punoine redu i miru, jer zadnje zahteva ekonomska isprepletenost.
Z obhodov
Lavrca
Resnica je, da živimo izredno naglo. Kar je danes aktualno, duliu časa primerno, je jutri že zastarelo, zapisano davni preteklosti. Če le ne delamo prenaglih in predrznih skokov!
Vidimo, da države okoli nas druga za drugo uvidevajo, da z volitvami, s strankarskim življenjem ne pridejo nikoli nikamor naprej, pač pa le s smotreno, močno politiko, kjer se mora pokoravati železni potrebnosti vse in v vsem.
x Kaj pa mislimo mi storiti, ko je pa ae toliko razdiralnega, nacionalni ideji sovražnega elementa. In tako vidimo, da ravno j1 ^ju<ije, ki so ob zadnjih volitvah v na-loano skupščino strastno, a seveda skrito, podtalno agitirali za abstinenco na volišču, danes zopet strastno agitirajo za udeležbo Pri »volitvah, seveda za listo njihovega duha. C® pa pri agitaciji ne dobijo ljudi za svojo listo, se pa potihem, slkrivno zašepeče, pa ysaj na volišče ni treba. Ti ljudje se v svojem mišljenju niso absolutno nič spremenili. Kaj mislite, da je to slučaj, da se znajdejo na skupni 'listi vsi oni, ki na ta ali oni način sanjajo ali upajo na kak preobrat v njihovem smislu, na bivši črni ali 'bivši rdeči fronti.
To še davno ni slučaj, ampak je dobro premišljeno delo za skupno mizo, a pri tem ne pozabiti, da vsaka stran misli pri tem, da ukane drugo stran! Kot globoko čutečega Jugoslovana me to skrbi in zamišljeno gle-am naprej. Upam pa v prepričanje, da se vse nacionalne sile zavedajo v polni meri in J1 , j nem obsegu nevarnih momentov, ki
lahko nastanejo
Vaš list je dober in neobhodno potreben, ‘ako kot lačnemu kruh, da vsaj časih ožigosa in biča le preveč vpijoče grehe. Le tako naprej!
Št. Jani. - Dol.
STARE GONJE
Bližajoče se občinske volitve so prinesle zopet staro mržnjo in nazore med posameznike. Da ljudstvo ni za njimi, bodo povedale ■občinske volitve, ker jih ne bo šlo volit 40%, torej 20°/o manj ko pri zadnjih. Kje je vzrok? Lepe so bile besede, gremo skupaj na gospodarsko listo za dobrobit občine. A dva, trije *o to s svojim neumnim črno-žoltim nazorom Preprečili. Tudi tem bo potrebno vtepsti v glavo, da je črno-žolta doba za vedno odšla in se nikdar več ne vrne. Orientirati se bodo morali tudi ti ljudje v jugoslovanskem duhu.
Težko vidi ta skupina tudi »Pohod«. Kar strese jih, ko ga vidi v nedeljo na pošti. Mislimo, da bo mrzlica kmalu pojenjala.
E. M.
Koprivnik pri KoiavKi
Naprošamo sresko načelstvo v Kočevju, da zaukaze slovensko pismeno uradovanje v občinski pisarni. Ker nam se že preneumno zdi, da se pošiljajo občanom vabila in dopisi v nemščini. Enkrat se mora tudi pri nas pokazati, da smo tu, ker drugače si bomo morali sami pomagati.
*
,	se obračamo na kočevske sreske
oblasti in tudi druge, s prošnjo, da nemudoma preskrbijo popravo čelnih tabel obrtnikov ali pa odstranitev istih, ker na teh tablah se takoj opazi očividno zasmehovanje slovenskega piavopisa. Evo Vam primerov:
Popotnik na cesti iz Kočevja v Črnomelj opazi na Lazah napis »gostilna zur Linde«; nadalje istotam »Kowaški mojster, kakor tudi namesto imena Alojz — je pisano »Alois«. Isto zasmehovanje slovenskega jezika opazimo tudi na Hribu, kjer čitamo, da se nekdo bavi s trgovino z ogljiem — ne z ogljem itd. Sličnih pogrešk je mnogo, ter bodimo prepričani, da se to spakovanje našega jezika vrši namenoma. To se tudi opazi, da so naredili z lepega slovenskega imena Ivanc — Ivanz.
Da pa ne bo prišlo to spakovanje iz našega jezika v poplavo, upamo, da bodo uvidele oblasti nujnost tega predloga, ter zahtevale takojšnjo popravo takih napak.
Tudi bi bilo dobro, da bi se obrtni zakon spremenil v toliko, oziroma izpopolnil, da se navedba obrti na čelnih tablah obrtnikov obdavči, ako je navedena obrt tudi še v drugem jeziku razen v državnem, in to z letno pristojbino. V tem smislu se uporablja tak zakon že nekaj let v neki sosednji državi.
Stara cerkev (Kofevie)
DA SE NE POZABI
Gosp. urednik, da se ne pozabi, tudi pri nas smo prav imenitno proslavili 6. september t. 1., namreč rojstni dan Nj. Vis. prestolonaslednika Petra. Službe božje se je udeležilo s šolsko mladino in učiteljstvom vred, piši in beri, 1 državni uslužbenec, 2 državna upokojenca-Slovenca, občinski tajnik in še dva starčka ter par žensk. In kaj še gospod urednik, da ste slišali, kako lepo je donelo po cerkvi, kadar se je zapelo »Bože pravde« v nemščini. Gotovo bi mislili, da se nahajate sredi Hitlerjeve dežele. Razvešene so bile tudi skupno 4 državne trobojnice, ker naši trgovci in gostilničarji, 11 po številu, najbrž nimajo s čim jih kupiti. Upajmo, da bo pri prihodnjih državnih praznikih boljše!
UPOŠTEVANJE SLUŽBENEGA JEZIKA
Naši živinoogledniki nam izstavljajo ži-vinoogledne liste na slovenskih tiskovinah samo v nemščini. Radovedni smo, če bi znali gospodje pri občinskem uradu izstaviti živinski potni list, če bi se slučajno spozabil kak gospod vaški živinooglednik, da bi izstavil živinoogledni listek v državnem jeziku? Pa naši Kočevarji pravijo, da baje nimajo vseh pravic! Ali imamo Slovenci morda večje, kadar nam se izstavi živinoogledni listek v nemščini, da še prav ne vemo, kaj piše, ali je živina črna ali bela? Lepo upoštevanje državnega jezika?!
NAŠA SOKOLSKA ČETA SPET OŽIVELA
Dne 24. septembra t. 1. je bil izredni občni zbor, ker je »baje« četa bila brez uprave. Morda zato, ker je vodil četno tajništvo Slovenec, a ne Nemec in ker ni bilo v upravi zavednih Nemcev!? No, sedaj je tudi ta napaka odstranjena, ker tajništvo in prosveto in tudi pregled računov imajo zavedni kočevski Nemci! Saj je bila nujna potreba, da se je tako uredilo, še predno pride semkaj premeščeni učitelj Slovenec, ki je baje zaveden. Lepi čuvarji slovenske nacionalnosti!	B.
imena navedena. Med njimi se blesti ime krojača Jerneja Planko, sedaj stanujoč v Celju, Ozka ulica 8, ki je takrat v Ptuju pridno sodeloval pri izgredih. Po ! nesrečnem naključju je pa v »Novi Dobi« ime imenovanega zelo slabo natiskano in zato težje čitljivo. Da pride spoštovano ime tega junaka v širšo javnost, ga mi jasneje ponatiskujemo.
JAVNO VPRAŠANJE
Zakaj izdaja g. Anton Neger, Celje, mehanik, Gosposka ul. 32, zaloga koles in šivalnih strojev, svojim strankam potrdila v nemškem jeziku na slovenskih tiskovinah.
Radovedni smo, kaj bodo k tej notici de-^-jali prizadeti gospodje, še bolj pa smo radovedni, kaj bodo dejali naši volilci dne 15. oktobra t. i, ko je znano, da bomo imeli v našem trgu za volitve že'v notici najavljeno listo in kandidatno listo nacionalistov z nosilcem dosedanjim županom Jeredom Radom.
Da moramo po 15 letih naše svobode še čitati take in slične notice v nemškem časopisju, so krive naše splošne razmere, naše hlapčevstvo in popustljivost. Pričakujemo, da bo v kratkem zginil pred nekaj meseci pri nas ustanovljeni krajevni odbor kulturbunda. Heil!? Bog živi!?
Konjice
Maribor
Zanimivo vest je objavila »Deutsche Zei-tung« z dne 24. avgusta t. 1. iz Celja v svoji številki 77. na strani 4. pod napisom Konjice, »Gemeindewahlen. Aus Konjice wird uns mitgeteilt, dass dort fiir die nahende Ge-meindewahl ein gemeinsames Vorgehen der Deutschen mit den Anhangern der ehemali-gen slowenischen Volkspartei beschlossen wurde. Die fuhrenden deutschen Manner sind die Herren Summer, Hrastnigg, Sutter und Laurich, Namen, die uns vollen Erfolg gewahrleisten.«
Na slovenščino prevedeno se glasi: »Občinske volitve. Iz Konjic se nam poroča, da se je za bližajoče občinske volitve sklenil skupen nastop Nemcev s pristaši bivše Slovenske ljudske stranke. Vodilni nemški možje so gg. Summer, Hrastnigg, Sutter in Laurich, imena, ki nam jamčijo popoln uspeh.«
Mi nacionalisti se te notice izredno veselimo, ker vsaj vemo sedaj dejanski položaj. Komentarja začasno ne bomo podali, pač pa moramo pojasniti, da gre tukaj za gg. Šurner Martina, trgovca na Glavnem trgu, doma iz Griž pri Žalcu, lesnega trgovca Hrastniga, doma iz Zg. Polskave, gostilničarja Sutterja, doma iz Slov. Konjic in tovarnarja Lauriča, katerega predniki izvirajo iz bivše Kranjske. Z ozirom na to notico je občinska uprava našega trga na svoji seji 25. t. m., sprejeta predlog enega izmed občinskih odbornikov, da se predloži kr. banski upravi v Ljubljani prošnja, da se spremeni ime trga Konjice v ime Slovenske Konjice, katero ime nosi že železniška postaja in je to ime vsled tega tudi bolj praktično za uporabo v občem prometu.
Izjava, Uredništvo »Pohoda« preklicuje vse trditve, iznesene proti Slovenskemu športnemu klubu Maratonu v Mariboru v »Pohodu« dne 3. junija 1933. pod naslovom »Slovenski športni klub Maraton«. Prepričali smo se, da so vsa v cit. članku navedena pred-bacivanja popolnoma neosnovana, neresnična in brez vsake podlage ter za klub kot celoto kakor tudi za vsakega poedinega člana do skrajnosti žaljiva in krivična. Prepričali smo se, da vrši Slovenski športni klub Maraton poleg svoje športne naloge v odlični meri tudi nacionalno vzgojo svojega članstva ter se radi tega vodstvu kluba iskreno zahvaljuje, da je odstopilo od kazenskega postopanja, ki ga je vodilo proti uredništvu »Pohoda« pred ljubljanskim okrožnim sodiščem.
Čakovec
Obsodba, ki jo je nedavno izreklo sresko načelstvo proti Beli Kelemenu radi nacionalne žalitve, se ni prijela gotovih ljudi, ki še vedno mislijo, da niso v Jugoslaviji. Tako je nedavno prišla neka služkinja k našemu trgovcu in zahtevala, da se ji napravi račun v madžarskem ali nemškem jeziku, ker gospa ne znajo drugega jezika. Pa porečete zopet, da obravnavamo samo malenkosti. Ako hočemo izruvati drevo, moramo začeti pri koreninah. Tistim, ki se Vas tiče, povemo, da budno pazimo na narodnostne zadeve v Medjimurju. Zelje po reviziji si izbite iz glave, ker tega naše Medjimurje ne trpi, kar je nedavno dokazalo na protirevizijonističnem shodu.
Oblasti in merodajnim činiteljem, ki so pokazali v polni meri razumevanje za nacionalno stvar, vsa čast!	Nacionalisti.
Tušek Stanko, Maribor:
Krik grobov
Celje
V	76. številki tednika »Nova Doba« v Celju z dne 18. t. m. je pod oznako »Celjski dogodki 20./IX. 1908.« opisano vso tolovaj-stvo, kar so ga celjski nemčurji napram mirnim Slovencem zagrešili. Med drugim je tudi notica »Med celjskimi pobalini« na prvi in drugi strani lista, v kateri notici so razna
V	narodovem življenju utegnejo nastati trenutki, ko bi morali izpregovoriti tudi mrtvi. Če nikjer drugje, bi bilo to potrebno v naši, s toliko krvjo pridobljeni Jugoslaviji. Ko bi nastal čudež, grozen, a vendar tako zaželjen čudež vstajenja vseh onih, ki so darovali življenje za Jugoslovansko svobodo.
Naš jezik je preslab, da bi vsaj približno povedal to, kar se dogaja v notranjosti vseh dobrih jugoslovanskih državljanov. Naše pero ni zmožno, da opiše vso bol, ki divja v naših, jugoslovansko čutečih srcih. Levo in desno se dogajajo stvari, ki belijo, bolijo...? Kdo bi, četudi zrastel iz kamna, ostal ravnodušen napram naši usodi? Komu ne bi vzvalovila kri, ko sliši in čita o raznih nakanah naših dobrih sosedov? Kdo ne bi stiskal pesti, če se našemu narodu zopet vsiljuje ducat novih političnih partij? Je li naša Jugoslavija stalni predmet igračkanja?
Oh, usoda, kako si kruta! Ze od postanka naše jugoslovanske države pa do danes nam
ne prizanaša. Takoj ob rojstvu naše svobode so se na vseh koncih in krajih odpirala nenasitna žrela naših mejašev. Ne glede na Wilsonova načela o samoodločbi narodov, nam je južni sosed odščipnil naše Primorje. Tudi Ljubljano bi zadela ista usoda, da je ni rešil Srb Švabio s svojim iz ujetništva se vračajočim moštvom. (Slovenci niso imeli korajže, da si prestolnico rešujejo sami.) Koroško, zibelko slovenstva, nam je požrl krivični plebiscit. Zastonj so padale žrtve, zastonj je bila prelita kri Malgaja in neštetih drugih nacionalistov-idealistov. Kakor Koroško, tako nam je Špilje in Radgono pobasala severna republika. Na severu, jugu, vzhodu in zahodu, povsod se je kakor za stavo plja-čkala naša jugoslovanska zemlja; pravica se je morala umakniti krivici.
Kako so se pa ti udarci, s katerimi nas je pestila usoda, v notranjosti naše države razumeli? Kako se je reagiralo na grabežljivost naših sosedov?
Buduči da j© stupanj tehmičkog r&zvitka u pojedinim državama različit, te da je ekonomska isprepletenost posttgla tako veliku Povezanost i odvisnost medju pojedinim ljubima, staležima, narodima i kontinentima, to m,°ra, da se pre navedene 'mere, potpumo ’od-govarajuč stepenu tehničkog raz/vitka svake gospodarske zajednioe, istodobno nairede i izvrš© Poduzknanje istih mera od pojedinih 'judi ili preduzeča, nemogu imati nikakovog uspeha, več su ta ista osudjena na sigurno Propast. Niti mogu imati pojedine države pot-pune uspehe sa istim merama, ako ne tvore apsolutno samostalme gospodarske zajedmce ! ako ne vode skrbmi kontrolu nad izvozom [ .Uv°zom. Potpune blagoda/ti tih mera, osetile m sve države, te svi ljudi bez razlike staleža, ada <bi mere bili izvršene istodobno, delo-nucne blagodati pak, če se osetiti, ako se mer« poduamu u vremenskim razmacima.
. Do spravnosti navedenih nazora, koji su v ec dugo vremena pozmti, došao sam pomoči niatematske znanosti, koje sam pornoču te znanosti razjasnio u moj oj knjiži »Weltwirt-■jchaftskrise und derem Losumg«, koja je i*i-a u prošloj godini. Do i »pravnosti jedmakih IlaZ|}-r j’ 011 i a meri kanski ekonomi, poznati danas pod imenom »tehnokrati« i to po-mocu grafičkih predstavljanja ekonomskih Pojava. Gospodki predsednik U. D. A. (U. S.
gope,navede<ne mere za rešenje * podarske poremečeno&ti u svojoj domovini, i za to su brige ekonoma, koii sa sa tim
pimosti1 £££& te Smi^tivai’ ^ jedno delovanje sa ekzakt.no ^Bmf od-redjemm posledicama. Inflacija pak u .1 potpuno suvišna, a uveren sam, da 6e L izvršiti u 'minimalnim granicama, j©r se dao postiči isti uspeh sa povečanjem brzine ^pticaja t. j. odrediti, da pojedini ekonomski "aktoTi isplacuju duševni i manuelni rad u Jeznim datumima i to sa kratenim b rojeni ^na n. pr.:
. industrija gvoždja plača svakog l.og za
0	radnih dana, industrija tekstilna plača sva-
kog 2.og za 10 radnih dana, industrija ugljena plača svakog 3.og za 10 radnih dana itd.
Do sada su te industrije plačale skupa t. j. 1. ili 15. za 15 ili 30 radnih dana.
Cene proiz/voda u Americi če se povisiti, ali samo do one mere, koja če zadovoljiti sve staleže brez razlike i bez obzira, koji če broj ta cena nositi, jer je veoma dobro poznato vodečim fcrugoviima, da je cena relativna veličina, koja se dade regulisati, dočim je tehnički razvitak skoro neuplivisavljiv.
Tehnički razvitak, koji je u zadnjim go-dinama postiigao tako velike razmere, ne dade se prilagoditi svakovrsmoj čovečjoj volji, več se čovečje upraivljanje -mora prilagoditi njegovim današnjim razmerama, jer je višina životnog staaadarta ljudi nezavisna od onoga, što čovek hoče, več od višine tehničkog raz-vitka doba u kojemu čovečanstvo živi, te ako se čovek sa svojom voljom toj stvarnosti pro-tivi, nastanu zle posledice za njega samoga, kao i celokupno čovečamstivo.
Stanje, ikoje danas vlada* na svetu, oso-bito pak u Europi, može se usporediti sa jedrnim stajanjem celokupne kulture i civilizacije na obali jedrne reke, koja je zamirznuta
i	kojim slednjema reka omogučava čvrsti prelaz, neophodno potrebit za njihov vlastiti op-stanak, — ne dolaze do spoznanja, da moraju napraviti most ili ladju, premda im stoje sva sredstva na raspoloženju, več čekaju proleoe, dok se led rastopi, te da se usled pomanjkanja prevoznog sredstva utope. Taj most gradi danas jedino gospodin pretsednik se-veroameričkih država Roosevelt.
Trbovlje, u godini 1933. (Konec.)
DijaSki koledarček.
Izdala: Oiniadinska Narodna odbrana v Ljubljani.
Komaij dobro leto in pol deluje Omladinska Narodna odbrana v Ljubljani, vendar pa je že v tem kratkem času pokazala svojo mladeniško^ moč in borbenost. Svoječasno je izdala Omladinska Narodna odbrana brošuro: »Kdo smo? Kaj hočemo?« Razumljivo je, da je ta brošura trn v peti nasprotnikov gibanja jugoslovansko orientirane mladine.
Te dni je izšlo nje novo delo, izšel je: Dijaški koledarček za šol. leto 1933./34.
Vsa mogoča udruženja in privatniM, tudi Židje, eo že izdali koledarje, namenjene dijaštvu. Cele skladovnice istih lahko vsak čas listamo in čitamo, vendar moramo reči, da je ta dijaški koledarček najpraktičnejši in menda najpopolnejši od vseh drugih.
V letnem ‘koledarju so zaznamovani najvažnejši zgodovinski dnevi iz narodne in svetovne 'Poveetnice.
Uvodno besedo je napisal g. ban dr. Drago Marušič, kjer govori o predvojni Narodni odbrani, kateri gre velika zasluga, da je srbski narod kot celota pravilno doumel pomen usodnega časa, da je bil nanj pripravljen in radi tega .tudi voljan in sposoben, sprejeti nase vse muke in žrtve kot ceno za uresničenje končnega smotra — osvobo-jenje in uedinjenje celokupnega jugoslovanskega naroda. 0 današnji Narodni odbrani govori g. ban: »Kot vsenarodna in nestrankarska organizacija ji pripada pravica in dolžnost, da bdi nad vsem našim javnim življenjem in z vso energijo dostojno pobija kvarne ipojave, ki bi ogrožali naš nacionalni, gosipodarski in kulturni razmah!
V članku:	Za	naš dijaški dom« pisec upra-
vičeno kritizira ono napredno gospodo, ki ni dala do danes svoji mladini, kljub temu, da ima, niti počenega groša. Zato avtor upravičeno zahteva, naj Omladinska Narodna' odbrana sama pokaže svoje resno stremljenje za izboljšanje »od j a hi e ga položaja naše intelektualne mladine. Oprime naj se gesla: Delajmo asa naš Dijaški dom!
V	tretjem članku iznaša Omladinska NO svoj program. Med drugim pravi: Hočemo, da se preneha žonglirati z Jugoslovanstvom in Slovenstvom in jasno povemo, da je Jugoslovanstvo pojem, ki druži štiri rodove v skupnih prirodnih, etnografskih, nacionalnih in gospodarskih mejah, in da je zgodovinska potreba, ki ne izključuje raznih individualnosti, katere Ima naš narod v območju različnih, gospodarskih in soeijalnih prilik.
Sledijo poročila dijaških društev, v katerih je včlanjena jugoslovansko usmerjena omladina.
0 ogromnih izgubah, iki jifi je utrpel naš narod po svetovni vojni, ko so nas goljufali tuji politiki z našo zemljo, govori sestavek: »Naše narodne manjšine«. 1,265.000 naših bratov in sestra živi izven mej v sosednih državah. Nacionalistična omladina je odločno govorila baš v tem članku, ko pravi1: Nismo sanjači in nočemo slediti vzgledu fašistične Italije, ki sanja o mejah bivšega rimskega imperija. Naše zahteve po ozemlju
do Tiilmenta in Gospe Svete, to je drugo. Tu biva še danes naš rod, čeprav že tone v itujem morju in si lasti njega in njegovo zemljo Italijan in Nemec. Vsi narodi zahtevajo revizijo, samo mi molčimo, samo mi smo sramežljivi in se niti v največjem svojem zaletu ne upamo misliti preko Soče in preko Drave. Ni samo 600.000 naših bratov pod fašističnim jarmom, tam jih ječi več ko milijon, vsa zemlja do Tilmenta je naša. Na Koroškem, onkraj Drave, iive naši ljudje!
Sledi še nekaj drugih člankov, nato pa cela, skoro nepregledna vrsta statistik in formul. Opis naših banovin in gora, vseh evropskih držav, številke o naši zemlji, vse praktične mere, nepravilni francoski in nemški glagoli. Navdušeni fotoamaterji bodo dobili praktične tabele za osvetljevanje plošč in filmov. Športno navdahnjeni mladini je postreženo s podatki o jugoslovanskih in svetovnih rekordih v lahkoatletski.
Veliko napako bi napravili, oko ne bi omenili, da ves koledarček izpopolnjujejo krasne fotografije.
Predaleč bi zašli, ako bi morali omeniti, da so v koledarčku poštne in brzojavne pristojbine, statistike o naših zemljinah, največjih otokih, polotokih, ognjenikih in ledenikih. Niti ne manjka podatkov o najvišjih vrhovih kontinentov in otokov, nekaterih zgradb, o dolžini železniških predorov, veletokov, globočini morij, višini alapov, širini jezer.
Vse to in še mnogo drugega dobiš na 212 straneh v praktično obliko povezanega' Stiva. Dijaški koledarček stane 6 Din in se naroča pri Omladinski Narodni odbrani, Ljubljana, Mestni trg 13/11.
Mladina gre naprej! Preko svoje prve brošure ji je sledil Dijaški koledarček. Prav v tem koledarčku pa čitamo, da izide v kratkem nova brošura z naslovom: »Naš iredentizem« in pa mesečna revija »Omladina«, ki bo zastopala misli, nazore in ideale nove nacionalistične omladinake generacije.	Mr.	Zd.
SREDNJEŠOLCI
»Dijaški koledarček« Narodno obrambne tiskovne zadruge se prodaja gamo v uredništvu »Pohoda«, Šelenburgova ul. 3/1. in v prostorih Omladinske Narodne odbrane, Mestni trg 13/11.
V	knjigarnah se koledarček ne dobi, ker zahtevajo knjigarne prevelik popust, ki pa ga pri tej nizki ceni ne moremo dati.
Cena koledarčka je Din 6-—.
Žalostni, prežalostni spomini...
0	tem bi se dalo pisati in govoriti. Namesto da bi pokazali zobe, smo tratili čas z medsebojnimi prepiri. Brat se je dvignil na brata, eden je hotel imeti republiko, drugi zopet avtonomijo itd., prerekanje se je vleklo v neskončnost in politično nezanesljivi so romali iz kraja v kraj. Zunanji mejaši so si zadovoljno meli svoje roke, češ, nekaj bo treba zopet odgrizniti. In tako se je državni voz vlekel mukoma naprej. Po državi so pa-ševali partijski šefi, zdaj ti, zdaj oni. V narodni skupščini se ni štedilo s klofutami. Dogodek se vrstil za dogodkom, zrak je postajal neznosen in dušljiv. Prišli so streli... brat proti bratu... na granici se je zakro-hotai sosed. Nastalo je tiho šušljanje, poltiho-glasno... Kaj bo? Kdo bo rešitelj?
Nismo dolgo čakali, doživeli smo šesti januar. Vstal je vitez, naš junaški kralj Aleksander! On edini v usodnih trenutkih ni izgubil vere in ravnotežja. Srečen narod, ki se lahko ponaša s takim vladarjem! Energično je lopnil po vsem, kar je narod razdvajalo. Švignil je z bičem, ter razgnal vso, za državno in narodno edinstvo škodljivo nesnago. V svojem manifestu je naš ljubljeni vladar moško obljubil, da bo ob primernem času vrnil narodu vse odvzete politične svoboščine in parlamentarizem.
Narod si je oddahnil! Oh, kako je bilo naše dobro jugoslovansko ljudstvo hvaležno svojemu kralju! Rešeno je bilo vseh političnih spon, med sprtimi brati je rastlo zaupanje. Državna oblast, kakor zakoni so se za-
čeli rešpektirati. Dobili smo svoj zaželjeni naziv >Jugoslavija«, narodu se je vrnil red, svoboda in blagostanje.
Kakor je moško obljubil, tako je tudi moško izpolnil naš vladar svojo obljubo. Vrnil je narodu vse prej odvzete politične svoboščine, ter izdal tudi demokratično ustavo. Z izpolnitvijo svoje obljube je naš kralj gotovo mislil vse najboljše, v veri, da svojemu jugoslovanskemu narodu ustreže in ga zadovolji, kakor to dela dober oče, ki ustreza in zadovoljuje svojo deco.
Dobri narod Jugoslovanski! Boš li zopet doživel nova razočaranja? Ali se bodo zopet vsled nesloge krohotali naši dobri sosedje? Kaj porečejo k temu na Kamajkčalanu, Ceru, Kosovem polju in neštetih drugih bojiščih posejani grobovi? Ali nas ob misli na padle heroje ni groza in strah? K čemu vsa muče-niška pot čez albanske gore? Ali smo res tako gluhi, da ne slišimo krika v grobu spečih borcev: »Bratje, kaj počenjate, zakaj nam kratite večno spanje, kako izpolnjujete našo oporoko!«
Glasni in groze polni so ti kriki — zadosten memento onim, ki so prvi poklicani, da sejejo med jugoslovanskim narodom ljubezen in slogo. V svesti si, da mrtvi ne store nič žalega, padajo njih kriki na gluha ušesa.
Oh, ko bi se zgodil čudež — in bi vstali vsi — vsi, ki so žrtvovali svoje živote na oltar domovine. Marsikomu bi bilo tesno pri srcu... Kako vse drugače bi izgledala naša Jugoslavija. Kar čez noč bi bilo očiščeno naše državno telo škodljivcev in parazitov. Tako, kakor žele vsa dobra jugoslovanska srca ...
Še o nadprodukciji in nezapo<
slenosti
Da postaja danes splošna nadprodukcija med inteligenčnimi sloji, o tem je nepotrebna vsaka diskusija, gre le za to, kako zajezili la val nad-produkcije in kako omiliti tej sledečo brezposelnost.
V	»Pohodu« se je — in to od početka lista — že mnogo pisalo in razpravljalo o tem, tako tudi v 35. štev. na str. 3. in 4., kjer se posveča več vrst našim nezaposlenim učiteljem in učiteljicam. V Dravski banovini imamo danes več sto učiteljskih abiturjentov in mnogo učiteljev z dosluženim kadrovskim rokom, ki že dalj časa čakajo na službo. Tudi v drugih banovinah so brezposelni učitelji, seveda zdaleka ne v tolikem številu kakor v Dravski banovini.
Sodeč po raznih spomenicah, ki jih predlagajo brezposelni učitelji svojim stanovskim organizacijam in apelom na vlado, vidimo, da se deluje na to, naj se poročene uradnice odnosno z neučitelji poročene učiteljice upokoje ali enostavno — reducirajo. Da se prvenstveno to zahteva pri učiteljicah, bo samo po sebi razumljivo, ker je — posebno v Dravski banovini — mogoče med inteligenčnimi sloji največ učiteljskih abiturjentov, ki čakajo že leta na službo. Pri drugih inteligenčnih slojih se toliko ne opaža »borbe« za izločenje poročenih uradnic iz služb, ker mogoče, da tukaj ženske ne prevladujejo ali pa iz drugih vzrokov...
Ako spada poročena ženska v javno službo, o tem se je že mnogo razpravljalo; zadnja anketa v »Slovenskem Narodu« — pred par leti’ — je ta »problem« zaključila v toliko, naj se vsak primer obravnava — individualno. In pri tem naj se ostane tudi danes, upoštevajoč pri tem dane okoliščine, tako nadprodukcijo in bfezposlemost intelektualcev. Živimo pač v dobi, ki je dala ženski skoraj popolno emancipacijo. Ženska si je priborila pot tudi v javne poklice, pri tem je niti ne zadržuje njeno bračno stanje. Sanjati danes o neka-
kem intimnem družinskem življenju, kjer bi bila ženska samo mati in gospodinja, je absurdno, ker na eni strani si želimo moderno žensko, a na drugi strani potem, ko smo ji deloma tudi sami omogočili, da postane taka, hočemo od nje, da je še samo gospodinja in mati. Samo po sebi pa je razumljivo, da je treba danes upoštevati hiperpro-dukcijo in nezaposelnost. Da bi se pa nam nezaposlenim — sem to namreč tudi jaz — na ljubo izključile vse omožene uradnice in učiteljice, ki so omožene z neučitelji, to bi' bila v mnogih primerih velika socijalna krivica. Vprašanje je, s kom je taka uradnica (učiteljica) omožena, ker da bi imele samo z učitelji poročene učiteljice »koncesijo«, da ostanejo kljub bračnemu stanju v službi, to bi se reklo, kratiti ostalim uradnicam primitivne pravice in dolžnosti človeštva.
V	čehoslovaški republiki n. pr. se bo kmalu izvajal zakon, ki določa, da se ima eden izmed zakoncev (žena) zahvaliti na službi, ako znašajo mesečni dohodki obeh toliko in toliko. Ako pa mesečni dohodki obeh ne presegajo po zakonu določene vsote, potem ostaneta lahko oba v službi. Tudi pri nas bi prišli lahko do sličnega zakona. Ako bi presegali dohodki obeh gotovo vsoto, potem naj se žena umakne (upokoji) iz službe ali pa mož, če je žena sposobnejša od moža. (Če hočemo biti toliko liberalni.) To bi bilo še najbolj socijalno pravično in na ta način bi prišli mi' brezposelni na svoj račun. Tudi naj bi veljalo za vse in ni potreba nobenih izjem; žena-uradnica naj ostane v službi le tam, kjer je res potrebna, da pomaga vzdrževati svojo družino. Ko se že neprestano piše o dvojnih zaslužkih, je potrebno, da se ozira v prvi vrsti na slučaje, ki najbolj »bodejo v oči«. Mislim, da ni treba takih slučajev naštevati in tu bi se že dalo napraviti mnogo, kar bi ublaževalo našo brezposlenost. Toda, da bi se odpravile iz službe uradnice, ki so poročene z uradniki sred-
njega stanu, to bi ne bilo ravno najbolj socialno pravično, 6aj itak oba skupaj zaslužita le toliko, da skromno živita, posebno še, ako je družina obdarjena z otroki in je treba otroke šolati, ker imajo starši le službo in nič drugega. Dasi tudi smo brezposelni, vseeno moramo imeti toliko obzira ter moremo iti samo do gotovih mej!
Nadalje se nam vsiljuje še drugo vprašanje, namreč, ako more poročena uradnica vršiti poverjeno ji službo v splošno zadovoljstvo svojih predpostavljenih. Tudi v tem primeru se ne more izreči univerzalne sodbe!
So primeri, kjer omožena uradnica ne more biti vestna uradnica, ker je preveč navezana na svojo družino in je zato dobra mati in gospodinja. Potem so zopet slučaji, kjer ni ne eno in ne drugo, »končno, in to v mnogih primerih, da je odlična uradnica in skrbna' mati-gospodinja. Vem, da jih je mnogo, ki zmajejo z glavo, češ, ti si pa velik zagovornik žensk ali celo..., toda, recimo »iz prakse«, navajam stanje v našem srezu:
Naš srez ni velik, vsega skupaj ima 12 narodnih šol in nekaj drugih uradov; vsega skupaj šteje 38 moških in 20 ženskih drž. uradnikov. Od teh poslednjih je omoženo 6 ženskih uradnikov, deloma z učitelji, deloma z neučitelji. Da so vse ženske-uradnice vestne uslužbenke, bi bilo povdarjati odveč, da so pa samo 4 izmed poročenih uradnic tudi odlične kulturne in nacionalne delavke, to moram resnici na ljubo podčrtati, med tem pa ko pri neomoženih ne zapažam nobenega zanimanja za »izvenslužbeno« delovanje, ali pa samo toliko, da se zadosti »potrebi« — na papirju. Posebno pozornost zasluži primer g. N., ki službuje kot učiteljica v zapuščenem selu našega sreza.
V	svojem kraju je ustanovila že pred leti javno knjižnico, glasbeno društvo, diletantski oder in pred par leti tudi Sokola. Pri vseh ustanovah sodeluje še vedno aktivno, posebno pa pri Sokolu, kjer je načelnica in nastopa s svojim oddelkom — dasi ni več v »zapeljivih« letih, saj je uradnica 6. pol. skup. — pri vseh javnih prireditvah v našem srezu in tudi pri nastopih izven našega sreza.
To navajam v podkrepitev prej omenjenega, namreč, da bi bilo škoda zgubiti take odlične kulturne in nacijonalne delavke, ker ako se jih upokoji, postanejo res še samo »penzijonerke«. Da bi pa take javne delavke zmogle toliko materjelnih žrtev samo z eno (moževo) plačo, to je zelo dvomljivo. Tudi naj veljajo te poslednje vrste onim našim bodočim vzgojiteljicam naroda, o katerih piše »Pohod« v zgoraj citirani štev. na str. 4. v rubriki: »To naj bodo vzgojiteljice naroda«, kar je zelo v nasprotju z onim, ko je nekoč pisal, kako željno čaka naš učiteljski naraščaj na službo, kjer hoče posvetiti vse mladostne sile kulturni in na-cijonalni vzgoji naroda... Ako torej vzamemo še »izvenslužbeno« delo mnogih agilnih omoženih uslužbenk v poštev, se moramo uveriti, da je nesmisel govoriti na splošno o »dveh zaslužkih«, posebno, ker se to tako naglašuje, da izgleda, kakor da je plača žene nezaslužena. Če oba, mož in žena delata, imata tudi oba pravico do zaslužka! Zakaj pa nobenega ne vznemirjajo, recimo zaslužki trgovca, kmeta d. dr.? Tudi tukaj vsi služijo, mož, žena in otroci, toda še nobenemu ni padlo na um, da bi se zato »ujedal«. Dasi' tudi sem sam brezposeln, kljub temu vztrajam na stališču, da je postopati v tem vprašanju bolj obzirno.^ Tam, kjer pa je žena res potrebna, da vrši službo za eksistenco svoje družine, naj jo vrši, seveda tako vrši, da zadovoljuje v vseh ozirih službodajalca. Nasprotno, kjer pa je žena samo za to v službi, da ji je ista res samo kot »nameček« za prekomerno in potratno toaleto, ta naj napravi prostor nam brezposelnim. Toliko socialnega čuta bi morala imeti vsaka taka omožena uradnica, ker da si eni kopičijo bogastvo in blagostanje, medtem ko drugi stradajo, to ni nikakor v skladu z pojmi
o	ljubezni in sočutju do bližnjega. Ako smo mi, ki trpimo že leta pomanjkanje in tudi preziranje za to, da se upoštevajo gotovi dzuzetki, potem je tudi edino pravično, da se nas usmilijo oni', ki do sedaj tega niso pokazali.
Drug problem, ki pnide mogoče še bolj v poštev kakor samo »žensko vprašanje«, so naše šole.
Iz vsakoletnih statistik ugotavljamo, da je naval na srednje šole od leta do leta — večji. Vse sili v višje šole, tudi taki, ki bi bili lahko in ki bi morali biti na domu. Zelo lepo je to, da stremi naš narod po Višji izobrazbi, nobeden nima nič proti temu, nasprotno, sleherni se raduje temu pojavu. Toda, da jih gre mnogo po končanem šolanju v službe, mesto da bi prevzeli doma gospodarstvo, ker bi ga morali večkrat kot edinca in ker so se šolali v ta namen, odjedajo kruh siromašnim sinovom in hčeram staršev, ki imajo le kako borno imetje, poleg tega pa še več bratov in sester, ali pa takim sinovom in hčeram, katerih starši so — državni uslužbenci in ki nimajo drugega kakor službo.
Pristop v srednje šole ima dandanes vsakdo, ki je fizično in umsko dovolj razvit in če zmore šolnine in vzdrževanje. Vselej se po možnosti gleda tudi na to, da pridejo v 9rednje šole nadarjeni otroci, ki bodo šole dobro izdelavah. V mnogih slučajih se, žal, pokaže ravno nasprotno! Po par nižjih razredih, ki jih napravi »kandidat bodočega intelektualnega poklica« — opeša in izstopi. Domov ne gre, ker noče ali ne more, zato si prizadeva dobiti službo, državno ali privatno, kar se navadno tudi zgodi (se že dobi kje kak »stric«), ker tudi nima tolildh zahtevkov, kakor bi jih imel njegov drug, ki je absolviral popolno srednjo ali pa šolo, ki je potrebna za ta poklic. Na tak način se izpodriva strokovno usposobljen naraščaj z naraščajem, ki v mnogih primerih za poklic ni dovolj izobražen. S tem nastane nadprodukcija raznih absolventov, strokovno popolnoma izobraženih in sedaj brezposelnih, ki čakajo leta na službe, ker so vsa mesta zasedena, večkrat tudi po takih »kolegih«, ki bi morali biti vse drugje... Takih primerov se dobi mnogo povsod in tudi v učiteljskem staležu. Za primer naj navedem; da se nahaja v kraju, ki je meni soseden, aktivna učiteljica s paT leti službe, ki ima reci in piši: tri meščanske šole in trgovski tečaj, povrhu tega je še omožena z dobro situiranim uradnikom ter je danes v isti skupini kakor tovarišica, ki ima popolno učiteljsko šolo in katero mesto bi lahko zasedla tovarišica, ki je že toliko in toliko časa brez službe ...
Končno pa tudi naše šole. Mogoče imamo res, če upoštevamo današnjo nadprodukcijo inteligentov, vse preveč srednjih in srednje strokovnih šol, gotovo pa vse premalo nižje strokovnih šol, to je takih šol, katerih absolventi bi se po dovršenem šolanju posvetili strokovnem poklicu, pri obrtih in kmetijah. Za primer naj nam služi samo bratska Čehoslovaška, kjer dobite srednjega posestnika s srednjošolsko izobrazbo. Pri nas pa ti gre v mnogih primerih sin posestnika-zemljoradnika v kako strokovno šolo, ko to zvrši — v javno ali privatno službo 'in postane — uradnik, še večkrat pa 9 samo ljudsko šolo. Posledica tega je, da trpi gospodarstvo na strokovno izobraženih ljudeh in celo tudi na delovnih močeh vobče.
Malo po malo, nekaj od teh in nekaj od onih, pa dobimo inteligenčnih slojev toliko, da ne vemo, kam ž njimi in temu sledi hiperprodukcija in nezaposlenost. Ako pa res postoja nadprodukcija, to je vprašanje zase. Jaz bi rekel, da je ni in posebno ne v učiteljskih vrstah. Mogoče da so v Dravski banovini trenutno V9a razpoložljiva mesta zasedena, toda koliko mest ni zasedenih v drugih banovinah in koliko novih mest in šol bi se še moralo ustanoviti. Tu pri na9 imamo šole, kjer na dvorazrednicah poučuje po ena učna moč, a na eno-razrednicah pride na eno učno moč preko 90 otrok. Kake so razmere v drugih banovinah mi ni točno znano, gotov pa sem, da bi se brezposelnost med učitelji znatno ublažila, ako bi se ustanovilo dovolj šol za naraščaj, ki je od leta do leta večji.
Tako-le premišljujem v svoji že večletni brezposelnosti, ki je pa nastala še v dobi, ko ni bilo »krize« in ki je posledica toliko in toliko časa trajajočega »dopusta« za bolezen, dobljeno na »polju 9lave in časti«, kakor so nam pač govorili takrat, ko so nas pošiljali na taka »polja«... Če je kateri izmed sotrpinov tudi takih nazorov, me bo zelo vesililo. Povdarjam pa: ne zvračujmo krivde samo na ene, pač pa presojajmo celo stvar objektivno, bodimo sočutni z onimi, ki predvsem niso sami krivi, da nam odjedajo kruh.	01.	Bp.
VUK STEFANOVIC-KARADŽIČ
(26. X. 1787., Tršič — 26. I. 1864., Beč) (Konec.)
Spoinenuto je, da eu Karadžičevi spisi, počevši od 1891. god., počeli izlaziti u državnom izdanju: pesme, pripovetke, poslovice i rečnik. Treba dodati, da su i svi Karadžičevi jezični spisi, zajedno sa spisima, koji su ih izazvali, naštampani, u odličnoj redakciji P. P. Djordjevičn, pod nazivom: Gramatički i Polemički Spisi, I. (1814. do 1818.,
1894.), II/l (1818.-1822., 1894.), II/2 (1824.-1835.,
1895.), III/l (1836.-1847., 1896.) III/2 1847. do 1864., 1896.). Treba da izidje IV. knjiga., u koji če biti dopune i Register. Zatim su izdani Skup-ijeni Ietorijski i Etnografski Spisi, I (G rad ja za Srpsku istoriju reašeg vremena i životi najznatnijih poglavica ovoga vremena, 1898.) treba da izidje II.'kuj., u kojoj če hiti krači istorijski i publici-etički članci i etnografski spisi. Najzad, jedna od najvažnijih publikacija iz ovoga kola jeste Vukova Prepiska, u sedam velikih knjiga (1907,—1913.), u redakciji Ljub. Stojanoviča, u kojoj je vrlo važna gradja za Vukov život i rad zia našu književnost
i	kulturu 19og veka.
U svima svojim deltma, a naročite u Novom Zavetu dao je Karadžič obrasce klasifikog književno# jezika, koji je on i uveo u našu književnost. On je stvorio savremeni fonetički pravopis našeg jezika, dao je početnu naučnu obradu književno# jezika, vrlo dragocen materijal narodnog jezika, osnove naše etnografije i dijalektologije. On je uipočetku eavremene književnosti u proučavanjil nacionalnih nauka naših ne samo duboico darovita centralna ličnost, nego je u svojim delinia pružio izvod materijala našoj nauči i književnosti još za mnogo vremena. Svojem svestranom važnošču za poznavanje našeg naroda, kako kod nas tako i u inostranstvu (iep. njegove veze sa Geteom, Gri-mom, Rankeom, kome je dao materijal za istoriju našeg ostanka, Kopitairoin, istaknutim Rusima, Siškovom, Rumnjancovom, Kepenom, K a la j do vi čem, kasnije Sreznjevakim i tolikim drugima), Karadžič je natkrilio eve druge nacionalne radnike evog vremena, a u stvaranju naše nacionalne kulture u 19. veku om je stub, oko koga se ona dugo držala,
Karadžičeva reforma, tako mučno započeta, od pedesetih godina, kada su mu prišli Daničič, Branko Radičevič i dr., koji su mogli u potpunoeti da je primene, zatim oko šezdesetih godina kada mu je prišla i omladina u Srbiji, več je bila prknljena j širila se na eve strane. Glavna zva-nična ogrnničenja njegove ortografije su još za života njegova pala, i 1864. godine, kada je on uinro, do 12. III. 1868. godine, kada je njegov
pravopis uveden u život državnom vlašču u Srbiji, delilo je samo nekoliko godina. U stvari, Vuk je več tada mogao smatrati da je potpuno pobedio.
Od on Šorli o. p., Maribor:
O NACIONALIZMU
S posebnim ozirom na naše razmere
Trije svetovni nazori vladajo svet: verska, razredna in narodna zavest. Vsak izmed teh nazorov temelji na več ali manj obširnem kompleksu čustev, ki jih uravnava korektiv razuma, ki je seveda vsem nazorom v enaki meri lasten. Pri verskem in nacionalnem nazoru je kompleks čustev zelo močan, pri razrednem nasprotno zelo slaboten. Zato je podana kar sama od sebe delitev ljudi v idealiste in v materijaliste. K prvim je prišteti pripadnike nacionalnega in verskega nazora, k materijalistom — one razrednega nazora. Napačno pa bi bilo misliti, da se ti baš dičijo s tem, nasprotno, pristaši razrednega nazora reklamirajo zase čustva, ki jih je vrednotiti naj višje: vse človeštvo obsegajoče čustvo, ki oznanja mir in pravičnost vsem (t. j. zatiranim, ki so v ogromni večini). To čustvo vseobsegajoče solidarnosti pa je radi tega, ker bi ga morali aplicirati na 99% človeštva tftko, da se radi tehnične nemož-no3ti izvedbe praktično razblini v fraze in od vsega njihovega čustvenega kompleksa ne ostane nič razven ciničnega egoizma. Pri tem cinično izjavljajo, da je vse tisto, kar je drugim sveto, le sentimentalnost, predsodek, vse le od kapitalističnega sistema z namenom privzgojeno, češ prvo je vprašanje želodca! To je vsemu človeštvu skupno! — Bilo bi hudobno, če bi ta občutek, ki je svojski tudi nižjim bitjem od človeka, vzeli za tisto podlago, na kateri je vse zgrajeno, kajti sicer bi bili primorani šteti sem tudi »ta ljubo živin-co«. — Če pa naj pošteno pretehtamo ta argument, ga bomo tako-le modificirali: res je želodec prvo, ni pa najvišje! So stvari, ki dvigajo duha, ga opiemenitujejo in ki vendar niso v neposredni zvezi z želodcem. Največje dobrine duha so nastale iz pomanjkanja in odrekanja, ki je duha prekaljevalo in očiščevalo. Seveda, komur ni mar kultura, ta tega argumenta ne bo priznal. Riakira pa, da ga uvrstijo med brezkulturneže, ki sovražijo
kulturo, češ, da je le-ta nastala v časih suženjstva. fevdalstva in kapitalizma, ter da so bile žrtve socialno šibkih slojev skozi vekov veke prevelike, da bi take sadove sedaj čislali. Zato proč s kulturo, ki je pognala iz znoja in krvi proletarijata gornjim deset-tisočem v luksuz. Kulturo naj nadomesti civilizacija, katere deviza je praktičnost in ki je vsem dostopna. — To je vsekakor močan argument. Napaka pa je v tem. da ne gre meriti svet pred tisoč leti z današnjimi moralnimi merili. Morala se vendar izpreminja
i	z ozirom na čase i z ozirom na kraje. Kar je črncu v centralni Afriki lepo, je nam v zgražanje in obratno. Da so Špartanci izpostavljali slabotne otroke na Tajgetu, to se jim je zdelo naravno in potrebno; danes bi tako početje klasificirali kot kvalificiran umor. — Kulturne vrednote je torej meriti le z umetniškega vidiika, nikakor ne z moralnega. Kajti sicer bi morali uničiti največje umotvore samo zato, ker n. pr. predstavljajo — goloto. Komur torej ni do kulture in vse gleda le z ozkega, tendencioznega, brez-čustvenga stališča, ta tudi ne bo priznaval kulturnih dobrin literature, glasbe, kiparstva itd., kajti to somajnaravnejše emanacije žitja vsakega posameznega naroda in popolnoma logično je, da tisti, ki negira bitje s&mo, negira tudi njega emanacije, ali da se izrazimo v njihovem žanru, tudi njega produkte. Tako pridemo torej do zaključka, da je pristaš razrednega nazora, ki je obenem tudi internacionalec, sovražnik kulture, kajti umetnost nastaja in se razživljn od razlik, ter tudi živi od razlik, propada pa in usiha v pustinji enoličnosti. Ali bi bil Shakespeare, če ne bi bil Anglež? Ali bi bil Dante, če ne bi bil Italijan? Ali bi bil Goethe, če ne bi bil Nemec, Grieg, če ne bi bil Norvežan, Meštro-vič, če ne bi bil Hrvat, Prešeren in Cankar, če bi ne bila Slovenca? — Gumplovvicz je postavil teorijo o goltajoči zemlji, češ, naseljenci med avtohtonim ljudstvom v teku časa izginejo, oziroma ostajajo manjšine, tako, da prevlada duh avtohtonega prebivalstva. Če bi kje, recimo na Gorenjskem, naselili Nemce, bi se ti sčasoma poslovenili, kakor se jih je že toliko, o čemer nazorno pričajo imena Tavčarjev, Trillerjev in sl. Pravtako velja to za doseljene Primorce recimo v Mariboru.
Njihovi otroci že bodo imeli veliko lastnosti avtohtonih štajerskih Slovencev. Pri tem igra zelo vidno vlogo gospodarski moment. Čim jačje gospodarsko je avtohtono ljudstvo, tem prej požre njegova zemlja doseljenca. Če bi torej oldipadle državne in narodne meje, bi zemlja gospodarsko in torej tudi umstveno močnejšega in številnejšega soseda požrla ne le nacionalno, marveč tudi gospodarsko in umstveno svojega manj razvitega soseda. En vzrok več, da nismo za breznacdonalizem. In ta je drugi najmočnejši postulat ljudi razrednega nazora. Moderen nacionalističen človek pa bo kljub temu, da je razredni svetovni nazor vzel internacionalizem v zakup in si nad njim lasti izključni monopol, tudi sam priznaval in se boril za zdrave pojave internacionalizma: za načela francoske revolucije, za socialno pravičnost, za Wilsonova načela samoodločbe narodov, za vzpostavitev kompromitirane institucije DN v okrilju katere edino bi bili mali narodi deležni vsa! kolikortoliko pravičnosti, za zaščito narodnih manjšin, za mednarodno finančno pomoč, z® mednarodno zbliževanje v smislu nazorov PEN-klubov in ROTAR-skih idej, za postavitev vojne na indeks in slično, vse to P0 predpostavljajoč, da sestavljajo človeštvo samostojne edinice — narodi, na katerih sloni vse med-narodno sodelovanje. (Pojem internacionalizma sftm, kakor že ime pove torej predpostavlja egzistenco narodov.) Pristaš zdravega nacionalizma pa se bo boril proti eksaltiranim pojavom internacionalizma ali bolje breznacionalizma. t. j. proti smotru, da izednači človeštvo y samo dva razreda za ceno narodnosti, če že ne zaradi protinaravnosti takega hotenja, pa radi tradicije in lastnih interesov, gospodarskih i» kulturnih in to ne leviz načelnih razlogov-temveč tudi iz praktičnih, in ti slednji za pristaše razrednega svetovnega nazor* menida edini argument. Pristaši zdravega n0' cionalizma se danes na žalost nahajajo v P°' ložaju, da dajo tem praktičnim razlogoh1 usoden povdarek s tem, da pristaše razr«**' nega nazora opozorijo na današnjo evropsk® situacijo, kjer velja načelo: če ne boš 1 mene, bom pa jaz tebe. Če pa hočemo človf' štvo ozdraviti, moremo to storiti le v etap0h-(Nadaljevanje prihodnjič)'
Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubija11