Janez Polajnar Zgodovinar mag. Janez Polajnar, rojen leta 1977 v Postojni, zaposlen v Mestnem muzeju Ljubljana, je leta 2002 diplomiral na Filozofski fakulteti Univer- ze v Ljubljani. Istega leta je na Filozofski fakulteti vpisal magistrski študij, svoje delo pa usmeril v raziskovanje nravstvene zgodovine ob koncu 19. stoletja. Magistrsko nalogo z naslovom Nravstve- ne razmere na Slovenskem ob koncu 19. stole- tja je uspešno zagovarjal leta 2007. V zimskem semestru 2003–2004 je kot avstrijski štipendist raziskovalno-študijsko delo opravljal na Dunaju. Izsledke raziskovalnega dela objavlja v znanstve- nih publikacijah in predstavlja na znanstvenih simpozijih doma in v tujini. Prispevke objavlja tudi v osrednjih tiskanih medijih in na Radiu Slovenija. Privlačno napisana, izvirna, sistematična, metodološko moderna in problemsko zasnovana študija Janeza Polajnarja je gotovo nadvse dobrodošla noviteta ob dejstvu, da celovite in poglobljene raziskave nravstvene zgodovine na Slovenskem v času meščanstva doslej v slovenskem zgodovinopisju še ni bilo. Avtor je na podlagi virov in relevantne literature rekonstruiral mozaik nekdanje podobe moral- nosti ter opozoril na pomen, veljavo in delovanje tako meščanske kot katoliške morale na prelomu 19. in 20. stoletja. Predstavil je poglede in nauke meščanskih in katoliških moralistov, njihove zahteve, pre- povedi in pričakovanja, na drugi strani pa je lepo slikal različne prakse iz vsakdanjega življenja, ki nadvse nazorno prikazujejo razkorak med priporočljivim in dejanskim. Stoletje meščanstva je postavljalo svoja družbena pravila, norme in omejitve tudi na področju spolnosti. Omejitvam in nadzoru seksual- nosti je namenilo prav posebno mesto. Ob poudarjanju meščanske dostojnosti se je ob nevšečnem vprašanju spolnosti uveljavil spora- zum brez besed. O spolnosti naj se torej ne razpravlja – ne v šoli, ne v družini in ne v javnosti. Skratka, zatre naj se vse, kar bi kakorkoli spominjalo ali namigovalo na seksualnost in pohujšanje. Vzpostavila se je t. i. “zarota molka”. Ob značilno strogem nadzorovanju spolnega nagona in puritanskem nadzoru in omejitvah seksualnosti, pa seveda ne gre spregledati dvojne spolne morale, v okviru katere je meščanska družba moškim (meščanom), ki so poiskali zadovoljitev svojih spol- nih nagonov zunaj družbeno sprejemljivega (npr. v hiši rdečih luči ali kar pri domači služkinji), to spregledovala, medtem ko so bile ženske podvržene bistveno strožjemu družbenemu nadzoru. Skratka, avtor iz različnih zornih kotov nadvse slikovito predstavi dobo neprestanega vcepljanja strahu pred pohujšanjem, poudarjanja vrednosti deviškosti in sramežljivosti in seveda neprestanega opominjanja na velikost in umazanost greha nečistosti. dr. Andrej Studen Cena 16 EUR »PFUJ! TO JE GERDO!« K zgodo vini mor ale na Slo v ens k em v dobi meščans tv a ISSN 1854-7591 Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva Celje, 2008 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 177-058.13(497.4)”18/19”(091) POLAJNAR, Janez, 1977- “Pfuj! To je Gerdo!” : k zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva / Janez Polajnar ; [prevajalec Michael C. Jumič]. - Celje : Zgodovinsko društvo, 2008. - (Zgodovini.ce, ISSN 1854-7591 ; 8) ISBN 978-961-91222-8-0 242286080 Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« K zgodovini morale na Slovenskem v dobi meščanstva Izdalo in založilo © Zgodovinsko društvo Celje Odgovorni urednik Tone Kregar Uredila Marija Počivavšek Uredniški odbor Bojan Cvelfar, Janez Cvirn, Branko Goropevšek, Tone Kregar, Marija Počivavšek, Andrej Studen, Aleksander Žižek Recenzenta Janez Cvirn Andrej Studen Lektor Aleš Maver Oblikovanje naslovnice Triartes, Domjan Računalniški prelom Andrej Mohorič Prevod Michael C. Jumič Tisk Grafika Gracer Naklada 500 izvodov Celje, 2008 Izdajo knjige je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ISSN 1854-7591 VSEBINA 1 PREDGOVOR ......................................................................................................................... 5 2 UVOD ..................................................................................................................................... 7 3 UTRDITEV MEŠČANSKE MORALE ............................................................................... 17 3.1 Reformacija in pozitivno ovrednotenje spolnosti znotraj zakonske zveze ..................... 17 3.2 Prenašanje meščanske morale in njenih zahtev na druge sloje prebivalstva ................. 20 3.3 Nekaj o kazenskopravnem pojmovanju javne nravnosti v avstrijskih kazenskih zakonikih ......................................................................................................................... 24 3.3.1 Oblikovanje zakona, ki je ščitil javno nravnost .................................................... 27 4 SRAMEŽLJIVOST KOT BRANIK PRED »NEČISTIM« V DRUŽBI 19. STOLETJA ...... 31 4.1 Občutek par exellence - sramežljivost in občutek krivde ter njun vpliv na človeka ..... 31 4.2 Sramežljivost in njen pomen pri oblikovanju spolne morale 19. stoletja ..................... 35 4.3 Pritiski modernega sveta in sramežljivost ...................................................................... 37 4.4 Pomen vzgojne literature .................................................................................................40 4.5 Uporaba retorike deviantnosti in sramežljivost .............................................................44 5 RAZMERE NA SLOVENSKEM ..........................................................................................46 5.1 Strah pred pohujšanjem ..................................................................................................46 5.2 Vloga svetovnonazorske razdelitve ................................................................................. 55 5.3 Znanstveno ukvarjanje s spolnostjo na Slovenskem ...................................................... 59 5.3.1 Nekaj »o psiholoških vplivih nagote« ...........................................................................68 6 NADLOGA IN ZLO »SAMOOSKRUMBE« ....................................................................... 71 6.1 Določitev bolezenskih nasledkov »samooskrumbe« ....................................................... 71 6.2 Problem masturbacije v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja ............................ 79 6.3 Pogled na problem masturbacije na Slovenskem .......................................................... 83 7 LITERATURA SE DELI NA NRAVSTVENO DOBRO IN SLABO................................ 94 7.1 Kvaren in umazan tisk .....................................................................................................94 7.2 Nekaj kritik na račun šunda – literarnih in moralnih................................................. 100 7.3 Literatura in državne oblasti ......................................................................................... 103 7.3.1 Nadzor dnevnega tiska ........................................................................................ 105 7.4 Epizoda s Cankarjevo Erotiko ...................................................................................... 108 7.4.1 Vloga literarne kritike ..........................................................................................111 8 O PLESU ............................................................................................................................. 115 8.1 Ples ni skoraj nikoli brez greha ..................................................................................... 115 8.2 Zakaj mladina sploh hodi na ples? .................................................................................117 8.3 Zvodniška narava plesa .................................................................................................. 121 8.3.1 Obstoj možnosti za storitev grešnega dejanja ..................................................... 122 8.4 Duhovniki v boju proti plesu ........................................................................................ 125 8.5 Organiziranje plesov ......................................................................................................128 8.5.1 Prepovedi brez učinka .........................................................................................130 8.5.2 Policijska ura ........................................................................................................ 132 8.6 Kratek obisk plesne veselice .......................................................................................... 134 8.7 Ples v luči političnega spopada ...................................................................................... 136 8.8 »Gramofoni in avtomatne godbe« ................................................................................. 138 9 IZNAJDBA KINEMATOGRAFA ............................................................................... 140 9.1 Prihod za sramežljivost in javno moralo škodljivih filmov na Slovensko .................... 140 9.2 Poceni zabava ..................................................................................................................141 9.3 »Kloaka nemoralnosti« .................................................................................................. 143 9.4 Začetek kinematografije ................................................................................................ 145 9.5 Moški večeri in pikantni filmi ...................................................................................... 148 9.5.1 Vprašanje primernosti ......................................................................................... 153 9.6 Prehod k stalnim kinematografom in stalnim nevarnostim ....................................... 155 9.6.1 Kino Central ........................................................................................................156 9.6.2 Zaklad Abdar Rahmana ......................................................................................158 10 NAMESTO ZAKLJUČKA ...................................................................................................161 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 163 Časopisje in revije 1846 – 1918: .......................................................................................... 172 Arhivsko gradivo: ..................................................................................................................173 Viri za slikovno gradivo: .......................................................................................................173 Fie! That’s ugly! ............................................................................................................................174 IMENSKO KAZALO..................................................................................................................177 5 1 PREDGOVOR Nravstvena zgodovina (Sittengeschichte) predstavlja v slovenskem zgodo- vinopisju nekakšno belo liso in izpuščeno poglavje. Izpostaviti je potrebno, da so se mnogi slovenski zgodovinarji že ukvarjali s temami, ki so sestavni del nravstvene zgodovine po Hobsbawmu dolgega stoletja meščanstva (npr. prosti- tucije, homoseksualnosti, vloge žensk, zgodovine telesa, mode, seksualni delikti, ipd.), 1 a celovitega poskusa opredelitve nravstvenih razmer v dobi meščanstva na Slovenskem v slovenski historiografiji ni najti. 2 Pričujoče delo poskuša predstaviti nravnost, njen razvoj, pomen in ve- ljavo v družbi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja. Knjiga poskuša prikazati velik razkorak med pričakovanji in nauki moralistov na eni strani in vsakdanjim življenjem (prakso) ljudi na drugi strani. Poskuša predstaviti razko- rak med priporočljivim in dejanskim, ki se najbolj kaže oz. odraža v nepresta- nem ponavljanju spisov z vselej enako ali vsaj močno podobno vzgojno-moralno vsebino. Za slovenski prostor veljajo v okviru tega seveda določene posebnosti. V nasprotju z, denimo, nemškimi (protestantskimi) deželami, se je slovenski nauk o moralnem življenju izoblikoval v za katoliški prostor nadvse značilnem strahu pred pohujšanjem. Katoliški pedagogi in drugi pisci so namreč veliko bolj pou- darjali vrednost deviškosti in sramežljivosti, težo in umazanost greha nečistosti. Poleg tega pa je ostajal moralni nauk domena duhovnikov-pedagogov (vključeva- nje zdravnikov je bilo redkejše, a v 19. stoletju vseeno vedno manj zanemarljivo). Katoliški moralisti se npr. prav zaradi strahu pred pohujšanjem niso hoteli spu- ščati v razglabljanja o patološkosti masturbacije in podobnih rečeh. Da bi čim uspešneje predstavili nevarnosti nečistega greha, so se raje zatekali h kar se da slikovitemu opisovanju močvirja umazanije, v katero lahko zabrede nečistnik. 1 Glej npr.: Andrej Studen: Stanovati v Ljubljani, Ljubljana 1995; Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Ljubljana 2004; Za zdravje je potrebna snaž nost: razpravljanje o nasvetih za telesno higieno v 19. stoletju na Slovenskem, v: Prispevki za no- vejšo zgodovino. št. 2, 2005, str. 19-29. Janez Cvirn: K zgodovini homoseksualnosti na Slovenskem ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, v: Acta Histriae, št. 1, 2004, str. 231-239; Boj za sveti zakon: prizadevanja za reformo poročnega prava od 18. stoletja do druge svetovne vojne, Ljubljana 2005. Marta Verginella: Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju, Ljubljana 1990; Ekonomija odrešenja in preživetja: odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželj, Koper 1996. Sabina Žagar Žnidaršič: Ora et labora in molči ženska!, Pregled demografije dežele Kranjske in pridobitnosti žensk v desetletjih 1880-1910, Ljubljana 2000. Dušan Kos: O melanholiji, karierizmu, nasilju in žrtvah: tržaška afera Gallenberg 1740, Koper 2004 in še nekatere. 2 Posebej moram omeniti razpravo Dušana Kosa Ljubezen in zakonska zveza v ognju grešnosti, v kateri prikazuje »nravstveno stanje« v 16. in 18. stoletju, ter na primerih lepo prikazuje spremembe, ki so vodile do oblikovanja meščanske morale 19. stoletja. Glej Dušan Kos: Ljubezen in zakonska zveza v ognju grešnosti, Prispevek, k zgodovini »morale« na Slovenskem med 16. in 18. stoletjem, v: Zgodovina za vse, št. 1, 2008, str. 5-36. 6 Pri raziskovanju sem se v veliki meri opiral na literarne vire in (predvsem) cerkveno-vzgojno časopisje, pa tudi na arhivske vire. Na samem začetku se je za- radi brezbrežnosti tematike pred menoj pojavilo več vprašanj. Na katera »pojave« naj sploh usmerim osrednjo pozornost in kako naj strukturno oblikujem svoje delo. Kaj vse naj sploh zaobjamem v okvir, ki naj bi predstavljal nravstvene raz- mere v dobi meščanstva in na kakšen način naj navsezadnje združim množico pojavov, da bo končni izdelek čim bolje ujel duh časa. Na koncu sem se odločil, da bo tako obširno zadevo, kot je prikaz stanja nravnosti oziroma moralnosti, najbolje predstaviti po nekaterih posameznih relevantnih problemih, ki so se po mojem mnenju izkazali za ključne. 7 2 UVOD Človeški nagoni so bili in so še podvrženi omejitvam družbe. Omejitve v obliki prevladujočega moralnega vedenja naj bi jih obrzdale do te mere, da ne pridejo v navzkriž z javno nravnostjo. Sama nravnost ali morala je v svojem bi- stvu skupek družbenih pravil in norm, ki jih določena skupnost sprejema. Vsak posameznik znotraj nje naj bi ta pravila upošteval in jih spoštoval ter tudi posre- doval. Skratka, gre za pravila, ki naj bi narekovala vedenje posameznika v javni in zasebni sferi. Same vedenjske navade in norme se oblikujejo postopoma ter se z različnimi družbenimi procesi tudi zelo spreminjajo. Stoletje meščanstva, 19. stoletje, je v tem oziru izjemno, saj je moralno vzvišenost vzpostavilo kot del lastne samopodobe. Omejitvam in nadzoru človeškega vedenja, še posebej nad- zoru človeške seksualnosti, je zato namenilo prav posebno mesto in pomen. Spreminjanje vzorcev, pomena in veljave nravno primernega obnašanja je v procesu civiliziranja, kot ga je zasnoval Norbert Elias, posledica v več različnih družbeno-zgodovinskih procesih spremenjenih psihičnih struktur posamezni- kov in družbenih konstant. Pri raziskovanju zgodovine vsakdanjega življenja oziroma v mojem primeru pri prikazu nravstvenega stanja je njegova teorija o procesu civiliziranja izredno uporabno orodje za razumevanje celotnega moza- ika in zgodovinskega loka, ki je pripeljal do oblikovanja določenih struktur.3 Elias namreč navaja in razlaga številne primere procesov, ki so neposredno vpli- 3 O Eliasovemu konceptu sramu in tudi celotni teoriji procesa civiliziranja je bilo napisanih več raz- prav in kritik. Med najbolj izpostavljenimi nasprotniki Eliasovih razmišljanj je Hans Peter Duerr, ki v prvem zvezku dela Der Mythos vom Zivilisationsprozess z naslovom Nacktheit und Scham predstavi razvoj zelo drugače. Njegove poglede je po mojem mnenju najbolje zaobjela in predstavila Edith Saurer, ki je zapisala: »Pri sramu se osredotoči na genitalni sram. Sram, ki naj bi prekrival razgaljeni genitalni del, naj ne bi bil nikakršno zgodovinsko naključje, ampak naj bi spadal k človeški naravi. Ženski ge- nitalni sram vidi kot ekskluzivnost v dobro določenega ljubezenskega partnerja. Želi prikazati, da so se ljudje v manjših in tradicionalnih skupnostih s pripadnostjo določeni skupini veliko bolj ozko pre- pletali, kot je to v današnjem primeru, kar pomeni, da je bila neposredna socialna kontrola, ki ji je bil posameznik podvržen, veliko bolj neizogibna in dosledna. Duerr tu brez tematiziranja prevzame že tra- dicionalni etnološki koncept »Schamgesellschaft«, ga zoži – s tem, da ga omeji na genitalije – in dopolni oziroma nadomesti z neko posebno moralno superiornostjo.« V: Edith Saurer: Zur Säkularisierung des Sündekonzepts, Die Genese des strafrechtlichen Konzepts der »Erregung öffentlichen Ärgernisses, v: Individualisierung, Rationalisierung, Säkularisierung, Neu Wege der Religionsgeschichte, Hg. Micha- el Weinzierl, Wien 1997, str. 203 (dalje Edith Saurer: Zur Säkularisierung des Sündekonzepts). Torej trditev, ki v celoti nasprotuje Eliasovem razmišljanju, ki dolgoročnih sprememb v standardih vedenja in osebnostnih struktur ne obravnava kot nasledkov kakršnihkoli poprej postavljenih racionalnih načrtov. »V veliki meri so del neke funkcije endogene dinamike, ljudi oblikujejo in nanje posamezni člani te figuracije nimajo praktično nobenega vpliva«, kot meni Johan Goudsblom: Zivilisation, An- steckungsangst und Hygiene, Betrachtungen über einen Aspekt des europäischen Zivilisationsprozes- ses, v: Materialien zu Norbert Elias' Ziviliationstheorie, Hrsg. Peter Gleichmann, Johan Goudsblom, Hermann Korte, Frankfurt am Main 1979, str. 216. O tem glej še Janez Cvirn: Civiliziranost kot habi- tus samonadzora, Spremna beseda, v: Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Sociogenetske in psiho- genetske raziskave, Drugi zvezek: Spremembe v družbi, Osnutek teorije civiliziranja, Ljubljana 2001, str. 413-434 (dalje Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Drugi zvezek). 8 vali na proces spreminjanja vloge družine in zasebnosti, kot tudi na procese, ki so vodili do oblikovanja »bolj civiliziranih« osebnostih in vedenjskih vzorcev. Wolfgang Kaschuba je o uporabnosti teorije o procesu civiliziranja na primer za- pisal: »Vse na prvi pogled majhne nepomembnosti, povezane z vodo in perilom, o morali in seksualnosti – se ujemajo in zlagajo v signifikanten vzorec velikega civilizacijskega procesa.« 4 Vedenjska pravila in norme so bila vse do 18. stoletja postavljana izrazito v okviru strukturno oblikovane morale in so bila daleč od univerzalnih. Naj- nižji sloji so bili v družbeni hierarhiji namreč tako oddaljeni, da so bila pravila in norme v odnosu do njih popolnoma drugačne. Tako npr. nekatera moralno nesprejemljiva opravila v družbi po stanu enakih (npr. preoblačenje) v primeru njihove prisotnosti (npr. služabnikov) niso sprožala enakih občutenj. Občutek sramu ima, kakor je zapisal Elias, tako predvsem družbeno funkcijo in se je oblikoval v skladu z družbeno strukturo. Obstajajo pač osebe, vpričo katerih se ne sramujemo določenega dejanja. 5 Takšna izrazito »strukturno urejena« javna morala se je začela postopno spreminjati v teku novega veka – predvsem pa s postopnim vzponom meščanstva v stoletju razsvetljenstva. »Šele razmeroma po- zno – ko so v primerjavi s prejšnjim časom meščanski sloji kot množični sloji s precejšnim številom družbeno enakih postali zgornji, vladajoči sloji – je postala družina edino ali, natančneje, primarno in odločilno prizorišče vzpostavljanja nadzora nad nagoni; šele takrat je postala najzgodnejša družbena odvisnost, odvisnost otrok od staršev, posebno pomemben in intenziven vir družbeno zah- tevanega reguliranja in modeliranja afektov.« 6 Strukturno in družbeno določena morala oziroma nravnost se je torej le postopoma umikala bolj univerzalni javni morali, ki je poskušala vzorce in pravila čim bolj uveljaviti kot obča. »Šele« v 18. stoletju pa je v širšem evropskem prostoru začelo prihajati do veliki premikov v moralnih predpisih, obnašanju in tudi v psihičnih strukturah posameznika. »To se je postopno spreminjalo z medsebojnim družbenim približevanjem ljudi in s popuščanjem strogega stopnjevanja razmerij vzajemne odvisnosti in izrazite hierarhičnosti družbe.« 7 Glavno zaslugo za »razbitje« te strukturno urejene morale gre torej pripisati me- ščanskemu sloju. Meščanstvo je namreč nasproti plemstvu, sloju, ki so ga imeli 4 Wolfgang Kaschuba: Deutsche Sauberkeit, Zivilisierung der Körper und der Köpfe. Spremna beseda v: Georges Vigarello: Wasser und Seife, Puder und Parfum. Geschichte der Körperhygiene seit dem Mittelalter, Frankfurt 1988. Citirano po: Andrej Studen: »Samoumevna« čistoča telesa nekoč in danes, Spremna beseda, v: Georges Vigarello: Čisto in umazano, Telesna higiena od srednjega veka naprej, Ljubljana 1999, str. 296. 5 Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Drugi zvezek, str. 257-259. 6 Ibidem. 7 Ibidem. 9 za neproduktivnega, pomehkuženega, nenaravnega in moralno pokvarjenega, postavilo lastne dosežke in vzvišeno moralno vedenje ter mišljenje. Vrednote, ki so nadomeščale izvorno »pomanjkanje modre krvi« in postavile temelje, na katerih se je meščanstvo oblikovalo kot nravstveno vzvišeni sloj (zgoraj nespo- sobno plemstvo in spodaj umazani nižji sloji, oboji pa brez kreposti in drugih moralnih vrednot, ki naj bi jih posedoval meščanski človek). Čas, ko krepostno življenje vedno bolj postaja del samopodobe meščanske družbe, je Elias postavil na prehod iz 18. v 19. stoletje, novo samozavest meščanov tega časa pa predstavil z naslednjimi besedami: »S prehodom v drugo stoletje se ton postopoma spre- minja. Samolegitimiranje srednjih slojev s krepostjo in izobrazbo postaja čedalje bolj odločno in izrecno, pri tem pa je vedno bolj razvidna polemika proti zuna- njemu, površnemu vedenju, ki vlada na dvorih.« 8 V 19. stoletju je meščanstvo zaradi te samopodobe postalo poleg Cerkve (kot prve moralne avtoritete) tudi nekakšna druga moralna avtoriteta. Krepostno življenje je postalo ideal, ki naj bi ga vsak član skupnosti poskušal doseči. Meščanska družba je skozi proces civiliziranja izoblikovala standarde in norme vedenja, ki so sicer postajali vedno bolj univerzalni, a kljub vsemu bili predvsem del meščanskega miljeja. Ker so postajale norme vse bolj zahteve in so terjale vedno več zatajevanja, se je vzdrževanje teh vrednot skozi vzgojo in vzpostavitvijo nadzora spreminjalo v osebnostno lastnost – v ponotranjeno sa- moprisilo oziroma samonadzor nagonov, ki je lahko pri posameznikih, v katerih se je ta samonadzor posebno močno razvil, povzročil tudi resne motnje v kasnej- šem življenju. 9 Prag občutenja sramu in nelagodnosti se je zaradi vedno večje prevlade novih, »modernih« meščanskih vrednot začel spreminjati. Spolnost in užitek v njej so vedno bolj povezovali z gnusom in moralnim padcem. Pedagogi in moralisti 19. stoletja pa so z molitveniki, vzgojnimi knjižicami in spisi skušali doseči, da bi se ta prag vsaj delno vzpostavil tudi v drugih slojih. 8 Ibidem, str. 81. 9 Poročna noč npr. je bila lahko zaradi tega za dekleta velikokrat neprijetna ali celo grozljiva izkušnja z dejstvi, ki so neločljivo povezana s končnim udejanjanjem ljubezni ali pa samo poroke. O »prvi« poroč- ni noči in problemu vzgoje v popolni nevednosti je na primer tudi že Henrik Tuma leta 1913 v enem od nadaljevanj obsežne razprave Problem seksuelnosti, h kateri se bom še vrnil kasneje, zapisal: »Morda se nikjer ne kaže vzgoja tako nesmiselna kakor ob svatbi. Vsa hinavščina vzgoje in poroke je takrat koncentrirana. Simboli čistosti, nedotakljivosti, svetosti obredov, rodbinske čustvenosti po eni strani, potem pa brez prehoda živalski napad moža v poročni postelji. / …/ Zgodovina zakonskih zvez kaže, da je vzrok nesrečnim zakonom največ nepoznavanje spolnih funkcij in materinstva. Dekle ne pozna pred zakonom drugega nego abstraktno, čisto ljubezen do idealnega moža, ki eksistira le v fantaziji ne pa v istini, ne pozna spolnega občevanja in je pretirane sramežljivosti. Vpliv prve brutalne noči – in mesto simpatije nastopi antipatija – razočaranje.« V: Naši zapiski, št. 11, 1913, str. 345. O tem glej tudi Peter Gay: The Bourgeois Experience, Victoria to Freud, Education of the Senses, New York/Oxford 1984, str. 280 (Peter Gay: Education of the Senses). 10 Užitek je na ta način postajal vse bolj neposredno nevaren, izrazito ne- sprejemljiv in prepovedan. Podobno kot Elias je tudi Thomas Laqueur ugota- vljal, da je šele konec »razsvetljenega stoletja« v medicinsko znanost med drugim »prinesel« tudi konec dojemanja ženskega orgazma kot nečesa, kar bi bilo sploh relevantno za spočetje, oziroma kakor je sam zapisal: »Nič več nismo povezovali mest užitka s skrivnostjo vlivanja življenja v materijo.« 10 Seksualni užitek je po- sledično vedno bolj postajal predmet patologije, nepotreben in škodljiv stranski učinek razmnoževalnega akta, ki se mu vdajajo šibki in nravno pokvarjeni lju- dje. Če že komu, se je spolni nagon kot potreba priznaval moškemu. Ženska naj bi bila aseksualna, njeno popolno osebnostno izpolnitev pa naj bi predstavljalo materinstvo in urejeno gospodinjstvo. Seksualnost je postajala nekaj odmaknje- nega, nepoznanega in tudi nevarnega. Šele konec 19. stoletja jo je družba s Fre- udom in njegovimi raziskovanji odkrivala na nekoliko drugačen način. Freud je namreč odkril pomen spolnega nagona za celostni razvoj človeka in njegov vpliv nanj, a je potlačitev spolnega nagona razumel kot sicer izredno težko za človeka, 10 Thomas Laquer: Orgasm, Generation, and the Politics of Reproductive Biology, v: The Making of the Modern Body, Sexuality and Society in the Nineteenth Century, Ed.: Chatherine Gallagher, Thomas Laquer, Berkly/Los Angeles/London 1987, str. 1. James Tissot: Okrevanje, Meščanska dekleta so bila v občutljivem obdobju odraščanja, ko so se budili nenavadni in boleči občutki, podvržena še posebno skrbnemu nadzoru. Vse »anomalije« so zahtevale takojšnjo zdravniško oskrbo. (History of Private Life IV) 11 a kot nekaj, kar je ustvarilo obstoječi družbeni red in civilizacijo ter je kot tako potrebno. 11 Torej kot del procesa, ki ga Elias imenuje proces civiliziranja. 12 Zgodovinopisje nasploh skoraj enotno postavlja izoblikovanje »nove mo- rale« v drugo polovico 18. stoletja in v čas, ko se meščanstvo dokončno uveljavi kot politično in gospodarsko odločilni sloj. Lawrence Stone na primer za An- glijo ugotavlja, da je bila še v 16. in 17. stoletju izrazito krepostna drža v Angliji značilna karakteristika le za nižji srednji razred. Val represije seksualnosti se je po njegovih ugotovitvah začel v drugi polovici 18. stoletja in dosegel vrh s sre- dnjim viktorijanskim obdobjem, popuščati pa je začel od sedemdesetih letih 19. stoletja naprej. 13 O pojavu »nove tehnologije seksa« na prelomu iz 18. v 19. stole- tje stoletja piše tudi Michel Foucault. Tako jo imenuje »zato, ker se je razvijala po treh oseh: po osi pedagogike, po osi medicine in po osi demografije. 'Mladostni grehi', 'živčne bolezni' in 'varanje oploditve' tako zaznamujejo tri prednostna področja te nove tehnologije. / …/ Tehnologija seksa se bo od tega trenutka po- dredila medicinski ustanovi, zahtevi normalnosti in, namesto vprašanju smrti in večne kazni, problemu življenja in bolezni.« 14 Ker je greh mesenega poželenja začel poleg teologov vedno bolj zanimati tudi zdravnike in pedagoge, je posledič- no vedno bolj naraščalo število izdanih spisov in knjig, ki so opisovali različne odklone. V ospredju teh »razprav« je bila torej seksualnost, njena uporaba in posledice »zlorab«. Ker so zdravniki in pedagogi videli »deviacije« v seksualnosti kot neposredno povezane z vrsto hudih bolezni, so te veliko otipljivejše grožnje kmalu našle svoje mesto v moralno-vzgojnih razpravah, priročnikih in molitve- nikih. »Kajti še bolj kot strah pred peklenskimi mukami učinkuje na večino ljudi grožnja tostranske betežnosti.« 15 Foucault je za »meščansko stoletje« ugotavljal, da je prineslo s seboj bistveno poostren nadzor nad seksualnostjo. »Pravijo, da je 11 Vloga ženske je v tem procesu po Freudu jasna. »Ženske zastopajo interes družine in spolnega življenja. Delo na kulturi je vse bolj postajalo stvar moških, postavljlo jih je pred vedno težje naloge in jih sililo v sublimiranje nagonov, ki so mu ženske manj dorasle. Ker človek ne razpolaga z neomejenimi količina- mi psihične energije, je prisiljen svoje naloge opravljati s smotrno razpodelitvijo libida. Kar je porabi v kulturne namene, je v veliki meri odtegne ženskam in spolnemu življenju: nenehno druženje z moški- mi, njegova odvisnost od odnosov z njimi ga odtujita celo od njegovih zakonskih in očetovskih nalog. Ženska čuti, da jo zahteve kulture potiskajo v ozadje, in do nje zavzame sovražno razmerje.« V: Sigmund Freud: Nelagodje v kulturi, Ljubljana 2001, str. 51-52 (dalje Sigmund Freud: Nelagodje v kulturi). 12 Elias sam je v svojem delu izpostavil Freuda in pomen, ki ga je imel pri oblikovanju njegovega razmišlja- nja: »V skladu z ugotovitvami tega raziskovanja je zlasti naslednja ideja, da se namreč kesanje in z njim povezana psihična struktura, ki jo tukaj po Freudovi, čeprav ne čisto v njegovem smislu, označujemo kot nadjaz – izražata v posamezniku skozi preplet družbenih odnosov, v katerem odrašča, da je torej ta nadjaz – z eno besedo – sociogen.« V: Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Prvi zvezek, op. 78, str. 303. 13 Lawrence Stone: The Family, Sex and Marriage in England 1500-1800, London 1990, str. 326-339 (dalje Lawrence Stone: The Family, Sex and Marriage). 14 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti I, Volja do znanja, Ljubljana 2000, str. 122 (dalje Michael Foucault: Zgodovina seksualnosti I). 15 Uta Ranke Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, Ljubljana 1992, str. 322 (dalje Uta Ranke Heine- mann: Katoliška cerkev in spolnost). 12 v začetku 17. stoletja še veljala določena odkritost. / …/ Predpisi o nedostojnem, nespodobnem, spotakljivem so bili povsem ohlapni, če jih primerjamo s tistimi iz 19. stoletja.« 16 Tudi George L. Mosse je zapisal, da sta moderno vedenje in mo- rala proizvod procesa, ki se je dogajal v poznem 17. in v 18. stoletju, vrhunec pa je dosegel z zmago meščanstva. 17 Jean Louis Flandrin s konca 18. stoletja navaja zelo neposreden primer spremenjenih razmer: »Johanna Heinricha Junga (pri- jatelj Johanna Wolfganga Goetheja), ki je leta 1788 utemeljil izrazito razvejani in posnemani sistem 'državno-policijske znanosti', znotraj katerega je pripadlo osrednje mesto 'prebivalstveni policiji': 'Prva naloga policije je skrb za ohranitev in razmnoževanje samih državljanov.' 'Prebivalstveni policiji neposredno služita 'vzgojna policija' in 'prosvetljena policija'. Njuna naloga je preprečiti renesanso seksualnosti iz užitka. Moralno prosvetljenje mora preprečiti seksualno prosve- tljenje: 'Policija ima pravico ščititi državljane pred njimi samimi, kajti Bog ji je zaupal tako posamezno kot splošno srečo podložnikov.'« 18 Za nas zanimivejši primer s konca 18. stoletja je opazila Edith Saurer. V avstrijskih nemških deželah je v tem času zabeležila širši pojav ženskih molitve- nih knjižic. »Konec 18. stoletja in na začetku 19. stoletja je prišlo na knjižnem trgu do velikih premikov. Zmagoviti pohod romana, ki so ga brale predvsem ženske, je vznemiril državo in Cerkev, ki sta videli žensko fantazijo kot škodljivo. Cerkveni in državni funkcionarji so našli celo vrsto opozoril in jih predstavili prebivalstvu. Obstajala pa je tudi nasprotna strategija. Duhovniki, predvsem pa redovniki in kateheti, so roman vzeli za izziv ter povečali produkcijo in spre- menili vsebino nabožnih knjig. Nova vsebina pa je razvila tudi novo obliko molitvenih knjižic – to je ženske molitvenike.« 19 Podobno lahko, sicer za ne- koliko kasnejši čas, ugotavljamo tudi za slovenske dežele. Molitvene knjižice na Slovenskem so bile namreč kot moralno vzgojno sredstvo skozi celotno 19. stoletje izredno priljubljene. Skoraj vse so imele po več ponatisov, med njimi pa izstopajo predvsem tiste, ki jih je spisal Anton Martin Slomšek. 20 16 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 1, str. 7. 17 George L. Mosse: Nacionalizem in seksualnost, Morala srednjih razredov in spolne norme v moderni Evropi, Ljubljana 2005, str. 13-14 (dalje George L. Mosse: Nacionalizem in seksualnost). 18 Jean Louis Flandrin: Familien, Soziologie, Ökonomie, Sexualität, Frankfurt am Main 1976. Citirano po: Marija Jurić Pahor: Narod, identiteta, spol, Gorica 2000, str. 28 (dalje Marija Jurić Pahor: Narod, identiteta, spol). 19 Edith Saurer: Zur Säkularisierung des Sündekonzepts, str. 205. 20 Slomšek je sploh najbolj znani pedagoški delavec med duhovniki, njegove vzgojne knjižice in spisi pa so doživeli več deset ponatisov. Glej npr. Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, Prevalje 1923 (dalje Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo). Knjižica Kr- ščansko devištvo je prvič izšla leta 1834. Izredno priljubljena pa je bila vse 19. stoletje (in tudi kasneje) in tudi več desetkrat ponatisnjena. Zadnji ponatis, ki je vpisan v COBISS-u, je iz leta 1923. 13 Ob vsej pozornosti, ki so jo posvečali (izogibanju) spolnosti, je hkrati nastajala zarota molka, ki pa je bila v svojem bistvu paradoksalna. O spolnosti naj ne bi govorili neposredno. Skrb za sramežljivost je pač zahtevala molk. »Ne da bi bilo to treba reči, je moderna sramežljivost dosegla, da se o seksu ne go- vori, in to s samim delovanjem pripovedi, ki usmerjajo ena k drugi: nemosti, ki s samim molkom nalagajo tišino. Cenzura.« 21 Foucault pa je poudaril, da je na drugi ravni prav ta »znanost« o spolnosti obširno razpravljala in povzročila po- večanje obsega govorjenja o njej. To je privedlo, sicer skozi pravila spodobnosti, do povečanja obsega govora o spolnosti: »'Spravljanje seksa v govor' je bilo daleč od tega, da bi prestajalo proces omejevanja, pač pa je bilo nasprotno podvrženo mehanizmu vse močnejšega vzpodbujanja; da tehnike oblasti, ki se izvajajo nad seksom, niso ubogale načela strogega izbora, ampak nasprotno načelo širjenja in uvajanja mnogoličnih seksualnosti in da se volja do znanja ni ustavila pred tabujem, ki se ga ne sme dvigniti, pač pa se je zagrizeno lotila – nedvomno skozi številne zablode – ustvarjanja znanosti o spolnosti.« 22 Značilno, v smislu zarote molka, je bilo npr. tudi dejstvo, da pisci bontonov, porodniških knjig in nasve- tov o telesni higieni niso govorili o celotnem telesu, temveč zgolj o njegovih določenih delih, o laseh, zobeh, odkritih delih rok in nog, da se ljudstvo ne bi moralno pokvarilo. Omemba pokritih delov telesa je v sebi nosila nevarnost pohujšanja. Omemba spolovil je bila zato tudi v zdravniško-porodniških priroč- nikih zelo redka. 23 Knjig, nasvetov in člankov o dolžnostih žene, lepoti devištva, skratka o nadzoru lastne seksualnosti tako ni manjkalo, saj so skozi to, kar Foucault ime- nuje »spravljanje seksa v govor«, poskušali pri ljudeh doseči trajno spoštovanje in poveličevanje lepote devištva in seveda ravno nasproten odnos do seksualno- sti. Katoliška vzgojna literatura tu ni bila izjema in je sama (sicer nekoliko ka- sneje kot protestantska) obilno prispevala k ustvarjanju »znanosti o spolnosti«. Nemški zdravnik Iwan Bloch je bil že na začetku 20. stoletja mnenja, da »zu- nanjo vzpodbudo za teološko obravnavo seksualnih vprašanj deloma ponujajo priznanja perverznih posameznikov v spovednicah, deloma pa javni škandali. V obeh primerih je kazuistika iskala določene norme za presojo različnih zadev, ki se dotikajo spolnega življenja, da bi jih presodila iz teološkega zornega kota. To pa ne bi bilo mogoče in se v tem obsegu ne bi zgodilo, če ne bi bila istočasno vzpostavljena notranja vzpodbuda bližnjih povezav med spolnostjo in religijo.« 24 21 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 1, str. 21. 22 Ibidem, str. 17. 23 Pa še tu gre le za omembe ženskih spolovil. Glej v: Andrej Studen: Za zdravje je potrebna snažnost: raz- pravljanje o nasvetih za telesno higieno v 19. stoletju na Slovenskem, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005, str. 19-29. 24 Iwan Bloch: Das Sexualleben userer Zeit, Berlin 1909, str.131 (dalje Iwan Bloch: Das Sexualleben userer Zeit). 14 Človeška seksualnost je pristala tako v središču vzgojnega procesa, z njo pa so se ukvarjali vse številnejši zdravniki, pedagogi, teologi in moralisti. Skrivanje in zastraševanje pred spolnim nagonom in nečistimi občutki, ki jih povzroča, se je v procesu vzgoje začelo že relativno zgodaj. Oblikovala se je vzgoja, ki je skušala otroke »zaščititi« tako, da jih je o zadevah spolnosti skušala ohranjati v popolni nevednosti, na ta način pa (vsaj po prepričanju mnogih) v stanju nedolžnosti. Obsežna pedagoška literatura je zato vzgajala v strahu pred spolnostjo, ne da bi dejansko sploh govorila o njej, saj bi že tako govorjenje lah- ko ustvarilo pohujšanje. Katoliška moralistika ni nikoli z naklonjenostjo gledala na kakršnokoli razpravljanje o nečistih stvareh pred ali celo z ljudmi, ki nimajo primerne teološke izobrazbe in trdnosti v veri. Besedišče, ki so ga uporabljali, je zato govorilo predvsem o nečistosti, grehu mesa, Onanovem grehu, blatu uma- zanije in podobno. Iz »grehov mesa« pa so tudi oni izpeljevali razna oslabljenja telesa in duha ter omenjali tudi smrt, ki je lahko doletela posameznika zaradi splošnega moralnega in telesnega propada. Peter Gay je končni rezultat tovrstne vzgoje, ki so je bile deležna pred- vsem meščanska dekleta, imenoval »learned ignorance«. Poslednično so bila za- radi tega večkrat v popolni nevednosti in strahu pred spolnostjo in občutki, ki so se vzbujali z odraščanjem. Zdelo se je, da nevednost predstavljala praktično neposredno povezavo z nedolžnostjo in obratno. Vendar pa, »out of sight is not out of mind«, 25 zaradi česar je bila vzgoja, ki je pripeljala do samonadzora, še toliko pomembnejša. »Pedagogizacija« spolnosti otroka je bila po Foucaultu eden izmed strateških veznih členov med prakso in oblastjo. 26 Sramežljivost, krepost in vzdrževanje nravne čistosti so v vzgojnem procesu ideala meščanske vzgoje zato zavzemali osrednje mesto. 27 Strogo nadzorovanje spolnega nagona 25 Peter Gay: Education of the Senses, str. 280. 26 »Pedagogizacija« spolnosti otroka je po Foucaultu eden izmed strateških veznih členov med prakso in oblastjo. V: Jeffrey Weeks: Sex, Politics and Society, The Regulation of Sexuality since 1800, London/ New York 1989, str. 7. 27 Kako zelo so stroga moralna pravila lahko vplivala na življenje meščanskega človeka, je npr. zelo jasno vidno tudi v Vigarellovi zgodovini telesne higiene. Kljub temu, da se je odnos do vode in umivanja konec 18. stoletja začel spreminjati in da je kopel pridobivala veljavo in se (ponovno) začela razširjati, se je proces higienizacije odvijal zelo počasi in prav »nemoralnost« početja je proces še dodatno upo- časnjevala. Ob starih strahovih in predstavah o vodi, predvsem topli, ki da telo šibi ter ga izpostavlja boleznim, »je še vse 19. stoletje rovarila krepost. Čutiti je bilo strah pred 'prebuditvijo spolne želje', ki bi jo izzvala topla voda, in strah pred samoto, ki jo dopušča kad.« Vigarello je »vzpon« poudarjanja mo- ralne kreposti znotraj medicinske stroke postavil po letu 1850. »Nekateri zdravniki, ki so še leta 1850 brez velikih izjem prisegali na telesne dinamizme in moči, so začeli dvomiti: kopel je postala nevarna, ker napeljuje k slabim mislim. Človeka lahko izpridi.« Vendar pa je bil odnos do higiene med sloji zelo različen, pomisleki o moralnosti umivanja pa so se verjetno pojavljali predvsem pri vzgoji meščanskih otrok. Na kmetih je »pretirana« skrb za čistočo in urejenost veljala tudi za znamenje pomehkuženja. Revnejši sloji v mestih pa kakšnih posebnih možnosti za redno higieno niti niso imeli. Ne glede na to tudi te ugotovitve kažejo na stalno in vedno bolj široko prisotnost moralnih vrednot, ki so se izobliko- 15 in sploh vsega, kar je lahko namigovalo ali pa samo spominjalo na spolnost, je predstavljalo pomemben (če ne najpomembnejši del) procesa, v katerem so se oblikovale norme, ki so bile v »veljavi« ob koncu 19. stoletja. Zelo splošno pa lahko rečemo, da je bila spolna morala 19. stoletja zelo puritanska in »se je osredotočala na krepostne in legitimne zakonske odnose in se raztezala na celoten način življenja posameznikov in družbenih skupin (antihedonizem, dosledna privrženost zakonu 'svetega življenja' - pa čeprav s tostransko orientacijo, zatiranje sproščenega 'statusa naturalis').« 28 Devetnajsto stoletje je tako razvilo pravila in norme spolnih razmerij med ljudmi, jih rigo- rozno predpisovalo ter jih skušalo čim širše uveljaviti. Vlogo administratorja v spolnih rečeh je imela družina (kljub temu, da je to mesto v teh zadevah večkrat prepuščala duhovniku ali zdravniku). V vsakem primeru so bile zadeve zavite v tišino, toleranca pa odvisna od mišljenja, vloge, starosti in spola vpletene osebe. Razne zadeve, tudi posilstva, so bile dovoljene in spregledane, če le niso postale javne. 29 Sistem dvojne morale je konec 19. stoletja v precejšni meri obvladoval razmerja znotraj meščanskega sloja. Meščanska družba je moškemu, ki je zado- voljitev svojih nagonov poiskal zunaj družbeno sprejemljivega, to spregledovala, ženske pa so bile podvržene bistveno strožjemu družbenemu nadzoru. Freud je iz svojih opažanj ugotavljal: »Izkušnje nas učijo, da se dokaj pogosto poslužuje stopnje seksualne svobode, ki mu jo priznava tudi najstrožja seksualna discipli- na, četudi samo molče in z odporom. Dvojna spolna morala, ki velja v naši druž- bi za moške, je najboljše priznanje tega, da družba ne verjame v izvedljivost pred- pisov, ki jih je sama izdala.« 30 Morda najbolj absurdno in hinavsko se je tovrstna morala bohotila za zaprtimi vrati hiše oziroma doma. Medtem so mnogi mladi sinovi meščanov zaradi dvojnega merila vstopali v svet spolnosti preko izkušenj s sobaricami in služkinjami, ki so v svoje »varstvo« mnogokrat jemali tudi nji- hovi očetje. 31 Dekleta so bila pač podvržena bistveno večjemu družinskemu in vale v meščanskem sloju. Po: Georges Vigarello: Čisto in umazano, Telesna higiena od srednjega veka naprej, Ljubljana 1999, str. 218. 28 Marija Jurić Pahor: Narod, identiteta, spol, str. 26. 29 Michelle Perrot: The Actors, The Family Triumphat, v: A History of Private Life IV, From the Fires of Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Ariès and Georges Duby, Cam- bridge/London 1990, str. 150 (dalje Michelle Perrot: The Actors; The Family Triumphat). 30 Sigmund Freud: »Kulturna« spolna morala in moderna nervoznost [Die »kulturelle« Sexualmoral un die moderne Nervosität] (1908), v Problemi, št. 5/6, 2002, str. 147 (dalje Sigmund Freud: »Kulturna« spolna morala). 31 »Nekatere služkinje so se temu vdajale, ker so se bale izgubiti zaposlitev, ali pa so bile žrtve svoje neizku- šenosti.« V: Janja Žagar: Služkinje v Ljubljani, v: Traditiones 15, 1986, str. 19-51 (dalje Janja Žagar: Služ- kinje v Ljubljani). Mnogokrat so morala dekleta na koncu službo tudi zapustiti na zahtevo gospodarice, saj je bila moževa ljubeznivost do služkinje preveč očitna. »Naravnost nepopravljiv je bil npr. kavarnar Jakob V., ki je kot brencelj obletaval domače služkinje. V svojem stanovanju na Turjaškem trgu št. 1 je leta 1904, denimo, neprestano zalezoval in nagovarjal h grehu mlado, komaj 18-letno služkinjo An- gelo S.. Naslednje leto srečamo pri Jakobu V. novo služkinjo, Katarino P.. Pri njem je bila v službi od konca oktobra, nato pa jo je moral Jakob V. na zahtevo žene odpustiti...«, v: Andrej Studen: Stanovati 16 družbenemu nadzoru, ki je iz njih poskušal narediti aseksualna bitja. Reinhard Sieder je o tej dvojni vzgoji zapisal sledeče: »Ženska je morala slej kot prej stopiti v zakon nedotaknjena, medtem ko je hotel biti moški v spolnosti izkušen. Da bi uveljavili ta vzorec meščanske dvojne morale, so žensko ob prelomu 20. stoletja s pomočjo (meščanske) medicine in psihologije deseksualizirali.« 32 Konec 19. stoletja je bilo tako posameznikovo spolno življenje že povsem izoblikovan konstrukt javnega interesa in tako pod družbenim kot tudi držav- nim nadzorstvom. Poleg tega je bila zaradi vedno večjih sprememb v družbi predmet vedno očitnejšega zanimanja. Moralistika, ki je v sodelovanju z medici- no proizvedla iz spolnosti znanost in se ukvarjala z njenimi vplivi na vedenje ter zdravje posameznika v obstoječem družbenem redu in s tem na javno nravnost, se je soočala z novimi izzivi, kot so bili vedno širše razširjeni šund romani in na začetku 20. stoletja kinematografija. v Ljubljani: socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno, Ljubljana 1995, str. 156-157 (dalje Andrej Studen: Stanovati v Ljubljani). 32 Reinhard Sieder: Socialna zgodovina družine, Ljubljana 1998, str. 136 (dalje Reinhard Sieder: Social- na zgodovina družine). Kljub temu, da so se razni moralisti na vso moč trudili, da bi ljudi prepričali o nevarnostih, predvsem pa grešnosti spolnosti, je prodaja »gumi artiklov« beležila svojo statistiko. Poslano diskretno po pošti. (Slovenski narod, 1910) 17 3 UTRDITEV MEŠČANSKE MORALE 3.1 Reformacija in pozitivno ovrednotenje spolnosti znotraj zakonske zveze Vzpostavljanje in varovanje nekih seksualnih in moralnih norm je bilo v veliki meri področje na katerem so odločilno vlogo imele versko-moralne zapo- vedi in moralisti, ki so jih razlgali in uveljavljali. V osnovi je bilo (in še vedno je) sporno predajanje užitku. To pa pomeni, da so bile vse oblike spolnosti predsta- vljene kot del nečesa grešnega, četudi je bil njihov namen spočetje otroka. Člo- veški spolni aktivnosti je krščanstvo od nekdaj posvečalo precejšno pozornost, a razprava o njej je bila dolgo časa del zaprtih krogov in ni bila javna. Začetek mo- rale, kakršno pozna krščanstvo, gre iskati pri sv. Pavlu. Vedno znova se bori pro- ti nečistosti, uživaštvu in popivanju, nezmernosti, prostituciji in proti drugim pregreham, ki jim botruje človeška sla po užitku Taki napadi proti poželenju v svojem bistvu predstavljajo rojstno uro krščanske morale. 33 Negativni predznak, ki ga nosi človeška spolnost v krščanski doktrini, je sicer značilen tudi za druge vere in kulture; René Rémond je o tem zapisal sledeče: »Religija in morala sta po 'naravi' in tradiciji tesno povezani. Nobena cerkev, četudi je še tako spoštovala svobodo ljudi, si ni hotela omejiti vloge in naukov samo na izpovedovanje vere: mar ni pravilnost vedenja jamstvo za čistost vere? Vse cerkvene ustanove so zato imele za svojo dolžnost, da pridigajo moralo in v pravem ali nepravem trenutku izdajajo zapovedi, katerih spoštovanje naj bi bilo po njihovem pogoj za zveliča- nje duš in zdravje ljudi.« 34 Vendar krščanstvo seksualnim zadevam pripisuje še neprimerno večjo vlogo, saj naj bi odrekanje spolnosti in zatiranje užitka skoraj neposredno vodilo k posmrtni odrešitvi. 35 Regulacija je bila cerkvena, mehaniz- ma nadzora in kaznovanja pa sta bila spoved in cerkveno sodišče. Norme in za- povedi, ki jih je Cerkev vzpostavila, je torej sama nadzorovala in sankcionirala. Šele z reformacijo pa se je vzpostavila prej nepoznana povezava. K temu, da se je v meščanskem sloju oblikovala ta nova »sekularizirana« morala, je odločilno pripomogla prav reformacija, ki je zaradi spremenjenega odnosa do spolnosti oblikovala »prvo veliko kodifikacijo pravil javnega reda. Reflektirali so prepričanje, da sta družbena in moralna dobrobit medsebojno povezani in so jih navadno imenovali 'Zuchtordnung'.« 36 V Augsburgu so na 33 Karlheinz Deschner: Das Kreuz mit der Kirche, Eine Sexualgeschichte des Christentums, München 1990, str. 65. 34 René Rémond: Religija in družba v Evropi, Ljubljana 2005, str. 85. 35 Isabel V. Hull: Sexuality, State and Civil Society in Germany, 1700-1815, Ithaca 1996, str. 10-11 (dalje Isabel V. Hull: Sexuality, State and Civil Society). 36 Ibidem, str. 25. 18 primer že leta 1537 ustanovili instituciji z nazivoma varuhi reda in poročno sodišče, ki bi se ukvarjali z zadevami nravnosti, ki so bile pred tem v pristojnosti cerkvenih sodišč. 37 Zaščita družine in z njo legitimne (po novem tudi Bogu lju- be) spolnosti je postala interes države. Nekdaj čista pristojnost cerkvenih sodišč pa je začela tako prehajati na posvetno oblast, ki je ščitila obstoječo družbeno ureditev. Reformacija in njena zahteva po moralni prenovi »je imela dva pomembna vidika: povezovala je moralno vedenje z meščansko krepostjo in se osredotočila na resnična življenja znotraj laične javnosti. Posledično so reformatorji na novo postavili veljavo zakonske zveze.« 38 Zakonska zveza je z zavrnitvijo celibata kot nenaravnega v protestantizmu pridobila na veljavi. Spolni odnos znotraj zveze (seveda spet ne kar kakršenkoli) se je na ta način osvobodil apriorne nečistosti. Protestantizem je s priznanjem pozitivne vloge spolnosti v zakonski zvezi tej dal drugačno vlogo in tako ustvaril novo doktrino. Ta pa je (paradoksalno) dajala prostor za še ostrejšo zavrnitev drugih oblik seksualnosti, ki so veljale za nena- ravne. Zakonska zveza je na ta način pridobila družbeno pomemben položaj in tudi temu primerno zaščito protestantskih teologov in oblasti. S pozitivnim vrednotenjem spolnosti v zakonski zvezi je prišlo seksualno vedenje v nov druž- beni kontekst in s tem je bila dana vzpodbuda za preučevanje in poučevanje, kaj je prav in kaj ni, torej vzpodbuda za še podrobnejše ukvarjanje s spolnostjo in njenimi nenaravnimi deviacijami. Zgolj doktrinalno in ne toliko praktično delovanje v zadevah človeške spolnosti, ki je bilo značilno za katoliško cerkev, se je na ta način vedno bolj spreminjalo tudi v intervencijsko delovanje in tako spreminjalo dotedanjo spovedniško nadzorovalno prakso, ki so jo protestantje opustili. Katoliška cerkev je tudi po refornem tridentinskem koncilu (1545–1563) v teh zadevah ostajala na starih pozicijah. 39 Sam odnos do seksualnosti je ostal negativen tudi v »postkoncilski« Cerkvi. Še več. Koncil je s še dodano povzdi- gnjeno vrednostjo deviškega stanu še bolj povezal spolnost z nečistostjo in gre- šnostjo. Tistemu pa, ki bi si drznil trditi, da je drugače, je bilo zagroženo celo z izobčenjem: »Vsakdo, ki pravi, da ni bolje in Bogu všečneje ostati deviški in zunaj zakona, kot pa živeti v zakonskem stanu, naj bo izobčen.« 40 Katoliška cer- 37 Lyndal Roper: Oedipus and the Devil, Witchcraft, Sexuality and Religion in Early Modern Europe, London/New York 1994, str. 56-57. 38 Isabel V. Hull: Sexuality, State and Civil Society, str. 17. 39 Več o razvoju krščanske doktrine in regulacije seksualnosti glej Uta Ranke-Heinemann, Katoliška cerkev in spolnost, Ljubljana 1992; James A. Brundage: Law, Sex and Christian Society in Medieval Europe, Chicago/London 1987 (dalje James A. Brundage: Law, Sex and Christian Society), Vern L. Bullough: Sex Education in Medieval Christianity, v: Journal of Sex Reserch, let. 13, št.3, 1977, str. 345-364. 40 Citirano po: Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 115. V knjižicah, namenjenih dekletom, so v ta namen prikazovali Jezusa kot ženina nedolžnih duš. Glej npr. Anton Martin Slomšek: 19 kev je jasno obsojala »spolne deviacije«, hkrati pa je ostajala pri stari doktrini in se izogibala konkretnim (javnim) razpravljanjem o spolnosti, njenem vplivu na človeka in njegovo življenje. Spolnost, kakršnakoli že, je ostala moteč in grešen nagon. »Po Tridentu so avtoritete v Rimskokatoliški cerkvi še bolj kot prej vehe- mentno vztrajale na stališču, da je seksualnost v družbi moteč nagon. Katoliški pisci so vztrajali, da seks povzroča duhovno onesnaženje, ki se ga mora posa- meznik očistiti.« 41 V prvi vrsti pa se je Cerkev lotila predvsem ureditve razmer znotraj same sebe, kar je pomenilo, da se je ukvarjala predvsem z preganjanjem »konkubinatov«, v katerih so živeli duhovniki, in s poučevanjem za pridiganje ter razširjanje vere nesposobnih duhovnikov. Peter Lang je ob tem zapisal: »Cer- kveni nadzorniki so se le malo zanimali za moralnost župljanov. V kolikor so se že ukvarjali z vsemi zadevami, so se osredotočili na primere seksualne neu- spešnosti in potem na oblike vraževernosti, kot so vedeževanje in čaranje.« 42 Za običajnega človeka, ki je hotel ostati čist, so veljala predvsem priporočila, naj se izogiba nečistih misli in naj ne bere in ne gleda stvari, ki bi lahko povzročile nečiste misli, četudi so to dela, ki svarijo pred grehom nečistosti. Ravno naspro- tno so trdili protestantje. Znameniti švicarski zdravnik Simon Tissot je zato v uvodu v svojo knjigo o boleznih, ki izhajajo iz samooskrumbe, poudaril: »Motijo se tisti, ki mislijo, da lahko spise, ki jasno razodevajo hude grehe in njihove posledice, skrivajo samo zato, ker se je bati, da naj bi se zlo s tem namnožilo in škodovalo kreposti.« 43 Razumevanje problematike, ki nam lepo predstavi, zakaj je v naslednjih desetletjih velika večina del, ki so se ukvarjala z človeško seksual- nostjo in so bila na prodaj v javnosti, nastala v protestantskih predelih Evrope. Reformacija je namreč zahtevala stalen trud za moralno življenje, hkrati pa so protestantski moralisti verjeli, da poznavanje greha pripomore k učinkovitejši obrambi pred njim. Krščansko devištvo. 41 James A. Brundage: Law, Sex and Christian Society, str. 574. 42 Peter Lang: Reform im Wandel. Die katholischen Visitationsinterrogatorien des 16. und 17. Jahrhun- derts, v: Kirche und Visitation. Beiträge zur Erforschung des frühneuzeitlichen Visitationswesens in Europa, Hrsg. von Walter Zeeden und Peter Lang, Stuttgart 1984, str. 141. Citirano po Isabel V. Hull: Sexuality, State and Civil Society, str. 24. 43 »Man irret sich, wenn man glaubt, solche Schriften entbehren zu können, welche grobe Laster und ihre Folgen deutlich vor Augen legen, weil man befürchtet, die Boßheit bekäme dadurch neuen Zuwachs, der Tugend geschäche Abbruch.« V: S. A. D. Tissot: Versuch von der Krankheiten, welche aus der Selbstbefleckung entstehen, Frankfurt/Leipzig 1775, Vorbericht (dalje Simon A. D. Tissot: Versuch von der Krankheiten). 20 3.2 Prenašanje meščanske morale in njenih zahtev na druge sloje prebivalstva Razvoj, ki je pripeljal do oblikovanja takšne morale, ki je vse v zvezi s seksualnostjo skrivala in prikrivala, lahko najbolje razumemo ravno v okviru procesa civiliziranja družbe in razvoja meščanstva, se pravi novega razreda, ki je proti dvorni aristokraciji in nižjim slojem začel uveljavljati načelo moralnega življenja. »Z roko v roki z njihovimi ekonomskimi dejavnostmi gre predvsem ideal spodobnosti, ki je postal značilen za njihov življenjski slog. / …/ Za svoj način življenja, ki je temeljil na zmernosti, predanosti, odrekanjem strastem, so mislili, da je vrednejši od tistega, ki ga živijo 'leni' nižji razredi in izprije- na aristokracija.« 44 Ta način življenja je prinesel tudi močno spremenjeni »prag mučnosti«, kakor ugotavlja Elias. Freud je o družbi, ki je bila oblikovana v me- ščanski morali in s spremenjenim »pragom mučnosti« na prelomu 19. in 20. stoletja, zapisal: »Naša kultura je v splošnem osnovana na zatiranju nagonov. / …/ Odpoved je bila v toku razvoja progresivna. Njene posamezne korake je sankcionirala religija; tisti del zadovoljitve nagonov, ki so se mu ljudje odpove- dali, je bil žrtvovan božanstvu; javno dobro, ki je bilo s tem pridobljeno, pa je bilo razglašeno za 'sveto'.« 45 Moralisti pa so se trudili, da bi pravila spodobnosti in strogo ločene vloge spolov, ki so »vladale« med meščani, dobila svoje mesto tudi med podeželskim prebivalstvom in kasneje med delavstvom. Med slednjim je bilo to še bolj zah- tevna naloga kot pri prvih, saj so ti ljudje s preselitvijo v mesto pretrgali vez z družbenim ustrojem, ki jim je določal pravila vedenja in obnašanja. Delavci so bili v mestu namreč prosti družbenega nadzora domačega okolja in tako še bolj neobčutljivi za norme in zahteve moralistov. Zato so pri njih poskušali s kom- binacijo tradicionalnih pravil okolja in meščanske morale. Podoba družine, ki jo je npr. izoblikovala slovenska moralistika v 19. stoletju, je tako na »eni strani svetopisemska in koherentna z doktrino potridentinske Cerkve, po drugi strani pa prevzema nekatere temeljne značilnosti meščanske družine.« 46 44 George L. Mosse: Nacionalizem in seksualnost, str. 14. V knjigi avtor podrobno raziskuje zvezo med spodobnostjo in nacionalizmom. »Nacionalizem je pripomogel, da je spodobnost premagala vse ovire in zavladala, zato je zviševal njena merila, kadar je bilo potrebno, njenega bistva pa se ni dotikal.« Gl. ibidem, str. 20. Vendar tema presega okvir razprave. Na drugi strani pa se je že z romantiko pojavilo idealiziranje kmečkega življenja in družine, ki ga je v 20. stoletju prevzel in nadaljeval nacizem. (O tem glej Reinhard Sieder: Socialna zgodovina družine, poglavje Kmečka družina, str. 9-65.) Idealiziranje življenja na kmetih je v razpravah o nravnosti in seksualnosti tako pridobilo na antropološki vredno- sti, v njem so namreč mnogi videli »zdravo kri« naroda, ki v nasprotju z meščanskim človekom še ni pokvarjena. 45 Sigmund Freud: »Kulturna« spolna morala, str. 133-156. 46 Marta Verginella: Vloga žene in moža v slovenski publicistiki 19. stoletja in v dokumentih s tržaškega podeželja, v: Zgodovinski časopis, 1993, št. 4, str. 531-545. 21 Omenjene ločene vlo- ge po spolih, ki so jih dolo- čali ti. spolni značaji, so tudi osnova, na kateri so se vzpo- stavili novi odnosi ter vloge moških in žensk. Te so sedaj izpeljevali iz ti. narave spolov, se pravi iz specifičnih lastno- sti ter sposobnosti moškega in ženske, ki so bile uveljavlje- ne v ekonomiji meščanskega življenja. »Če je po eni strani površno privzemala tisto, kar se je zaradi delitve dela med spoloma do konca 18. stoletja že uveljavilo, je pozneje po- stala sila, ki je vse bolj obliko- vala resničnost. / .../ Spolni značaji - ideološko jedro me- ščanske patriarhalnosti - so se v teku 19. stoletja razširili daleč prek meja meščanstva.« 47 Spolni značaji so tako določali pravila vedenja spola in z njimi povezane spodobnosti. Spodobnost pa je zavladala vedenjskim vzorcem na osnovi odnosa do telesa. Spodobno ali dostojno se je tako izoblikovalo tudi skoz odnos do spolnosti. »Zato primernega vedenja in morale ne moremo ločiti. Oba sta bila bistvena vidika človekovega nadzora nad spolno slo.« 48 Za napotke o vzgoji so meščanski družbi služili številni priročniki in bon- toni, ki so bili izdani v ta namen. 49 Vzgoja je namreč predstavljala dolgotrajen proces učenja krepostnega in spodobnega vedenja. 50 Življenjski ideal, ki ga je v skladu s spodobnostjo in moralo razvilo meščanstvo, se je, kot sem že omenil, širil ali pa so ga vsaj poskušali razširiti. Uspeh je bil s časom vse bolj viden. »Ne glede na to, koliko – veliko ali malo – politične moči je imela buržoazija, se je njen življenjski slog razširil navzgor v aristokracijo in navzdol v nižje razrede.« 51 47 Reinhard Sieder: Socialna zgodovina družine, str. 269. 48 George L. Mosse: Nacionalizem in seksualnost, str.13. 49 Prim. Ivan Vesel: Olikani Slovenec, Ljubljana 1868 (dalje Ivan Vesel: Olikani Slovenec); Jožef Valenčič: Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljubljana 1899 (dalje Jožef Valenčič: Vzgoja in omika ali izvir sreče); Edvin Rozman: O dostojnosti, Ljubljana 1909; Franc Terseglav (Urbanus): Knjiga o lepem vedenju, Ljubljana 1910. 50 Andrej Studen: Stanovati v Ljubljani, Ljubljana 1995, 136-137. 51 George L. Mosse: Nacionalizem in seksualnost, str. 271. Pri lepi sestrični na deželi. (Der Floh, 1903) 22 Vendar sta bila strog in učinkovit nadzor in vzgoja otroka mogoča le v zaprtem in »urejenem« okolju meščanskega stanovanja, v meščanskem domu, ki je bil »trdnjava zasebnosti, zaščiten z zidovi, služabniki in temo. Hkrati pa je bil tudi kraj, kjer je vrelo od notranjega konflikta, mikrokozmos, skozi katerega je tekla vijugasta, nepoštena meja med javnim in zasebnim, moškim im žensko, gospo- dom in služabniki, starši in otrokom, družino in posameznikom.« 52 Spolni značaji, ki naj bi bili temelj krepostnega človeka, so se zaradi tega lahko uveljavili predvsem v meščanskem okolju, na podeželju pa niso bili tako strogo upoštevani, saj v kmečki ekonomiji vloge pri opravljanju del nikakor niso bile tako strogo zamejene. Na kmetiji je bilo tudi razmerje do erotike in spol- nosti bistveno bolj povezano s hišnim gospodarstvom, ki je moralo obstati in je zato omejevalo svobodo dedujočih otrok. Tisti pa, ki so kmetijo lahko zapustili kot nededujoči otroci, posli in delavci na domu, so bili v tem oziru vsekakor svobodnejši. Skupinska kmečka opravila so denimo lahko pripeljala do izbire partnerja, zato je bil tudi odnos do druženja fantov in deklet drugačen in bolj sproščen ter predvsem premalo sramežljiv, da bi ustrezal zahtevam moralistov, ki so se nad takšnimi druženji zgražali in jih skušali čim bolj omejiti. Stanje na slovenskem podeželju nam zelo dobro prikazujejo vizitacijska poročila v dnevniku ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Stanje, ki mu je bil priča, ga je večkrat zelo razžalostilo, kar ga je hkrati spodbudilo k pisa- nju poučnih in vzgojnih del, ki naj bi dekleta in mladeniče podučila tudi v za- devah, ki so se tikale spolnosti. Prav omenjena skupna kmečka opravila so bila ena tistih, ki so kot problematična izstopala tudi pri škofu Jegliču. Po eni izmed vizitacij je tako zapisal, da je problematično ravno večerno delo: »V teh krajih škoduje silno mnogo lupljenje češpelj. Dela se zvečer, povabijo se dekleta in fan- tje pritisnejo, pa se huda pohujšanja gode.« 53 Da so se na deželi vaška dekleta po- gosteje spuščala v predzakonske avanture, je vidno iz števila nezakonskih otrok na podeželju. Sredi 19. stoletja je bila Avstrija po številu nezakonskih otrok v samem evropskem vrhu, pri čemer je najbolj izstopala Koroška s kar 45,8 % nezakonskih otrok. Razlike med posameznimi deželami so bile precejšnje, na Kranjskem ta številka npr. ni presegla 11 %. 54 O tem nam veliko povedo tudi 52 Michelle Perrot: Scenes and Places, At Home, v: A History of Private Life IV, From the Fires of the Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Aries and Georges Duby, Cam- bridge/London 1990, str 346. 53 Jegličev dnevnik, 2. 4. 1901, Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota, oddelek II (dalje: Jegličev dnevnik). 54 Podatki so za leta 1870/74. V: Michael Mitterauer: Familienformen und Illegitimität in ländlichen Gebieten Österreichs, v: Archiv für Sozialgeschichte, Band XIX., 1979, str. 123-188. Na Kranjskem in Štajerskem se je skokovita rast števila nezakonski otrok začela v letih 1800-1820. Upravno poročilo za Štajersko leta 1834 npr. navaja, da se je v zadnjem letu dni rodilo 25117 zakonskih in 7241 nezakonskih otrok. Razmerje med nezakonskimi in zakonskimi otroci je bilo v graškem, mariborskem in celjskem 23 sirotišnice in najdenišnice, ki so jih v mestih začeli postavljati od 18. stoletja naprej. 55 K dejstvu, da se je v mestih pojavljalo veliko število sirot, so prispevala tudi dekleta iz podeželja, ki so se z »diskretnim rojstvom« nezakonskega otroka v mestu izognile socialnenu nadzoru in stigmatizaciji lokalnega okolja. 56 okolišu 1 : 5, v gornještajerskih kresijah pa celo 1 : 2. Na porast števila nezakonskih otrok je vplivalo več dejavnikov. Med njimi je bila tudi »izguba« vpliva Cerkve oz. njenih moralnih predpisov na kmečko prebivalstvo, ki očitno tudi zaradi vse večje potrebe po delovni sili ni izvajalo ostre socialne kontrole. V: Andrej Studen: Nezakonski otroci, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, odg. ur. Janez Cvirn, Ljublja- na 2005, str. 198-199. O tem glej tudi Franz X. Eder: »Gemieth und Liebe«: Die sexuelle Begierde in der bäuerlichen Kultur, v: Franz X. Eder: Kultur der Begierde, Eine Geschicte der Sexualität; Sabina Žagar Žnidaršič: Ora et labora in molči ženska!, Pregled demografije dežele Kranjske in pridobitnosti žensk v desetletjih 1880-1910, Ljubljana 2000; Mojca Ramšak: Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina ali O nezakonskih otrocih na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja, v: Etnolog, št 7, 1997, str. 289-306. 55 Te so bile najprej namenjene mestnim ženskam in dekletom, z njimi pa so poskušali zmanjšati število detomorov. Več o tem glej Dragica Čeč: Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? Spreminjanje po- dobe detomora v 18. in začetku 19. stoletja, Acta Histrie, št. 2, 2007, str. 415-440, (dalje Dragica Čeč: Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve?). 56 Več o temi najdenčkov glej v: Boris Golec: Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kumljanskih hribih, v: Kronika, št. 3, 1989, str. 192-202; Verena Pawlowsky: Mutter ledig – Vater Staat, Das Gebär- und Fin- delhaus in Wien 1784-1910, Innsbruck/Wien/München/Bozen 2001. 24 3.3 Nekaj o kazenskopravnem pojmovanju javne nravnosti v avstrijskih kazenskih zakonikih Javna nravnost je v 18. stoletju postajala vedno bolj prisoten in upoštevan pojem, pravno veljavo pa si je v habsburških deželah pridobila z vstopom v av- strijski kazenski zakonik leta 1803. Pogled v razvoj kazenskih zakonikov oziroma členov, ki so sankcionirali nenravno vedenje in ščitili javno nravnost pa je zelo zanimiv. 57 Razsvetljenske reforme kazenskega prava, ki jih je omogočila osvobo- ditve pravnih norm od teološkega kanona, so prinesle omilitve strogih zakonov, ki so določali kazni za seksualne zločine in prekrške. Na mesto teokratskih in metafizičnih temeljev prava so stopile racionalne predstave družbene pogodbe, ki je stremela k vzajemni zaščiti javnega blagra s strani vladarja in državljanov. 58 »Seksualna dejanja, ki so sicer v nasprotju z dobro nravnostjo, vendar pa ne škodijo tej pravni dobrini, naj ne bi bila, vsaj po teoriji ne, kaznovana.« 59 Hkrati pa so javni blagor vedno bolj razumeli kot dobrino, ki jo je potrebno pravno zaščiti. Tako se je z reformami oblikoval nov člen, to je bil člen, ki je ščitil javno nravnost. Nemški in avstrijski kodeksi s konca 18. in z začetka 19. stoletja so v razsvetljenskem duhu primarno odpravljali ostre in smrtne kazni ter vpeljevali jasno določene prostostne in denarne kazni. Nekateri delikti, še posebej predza- konski spolni odnosi, sploh niso bili več zakonsko prepovedani. Drugi nravstve- ni prekrški kot na primer povzročanje javnega zgražanja/pohujšanja, pa so se v zakonih našli v močno spremenjenih oblikah. Nekatere zakonske reforme so šle še dlje. V bavarskem kazenskem zakoniku iz leta 1813 sta šla spolna morala in kazensko pravo najdlje vsak sebi. V njem namreč sploh ni bilo več posebne kate- gorije za nravstvene delikte (Sittlichkeitsdelikte). 60 Večina reform zakonikov pa je bila zmerna in ni povsem odpravila kaznovanja nravstvenih deliktov. Takšni so bili v Avstriji kazenski zakonik Jožefa II. iz leta 1787 in kazenska zakonika iz leta 1803 ter leta 1852. Seznam kazensko preganjanih protinaravnih deliktov se je na ta način bistveno skrajšal. Že v zakoniku Jožefa II. so se šteli pod to kategorijo samo še bestialnost in istospolni odnosi. Medtem ko spolni odnosi 57 O kazenskopravnem razvoju glej Franz X. Eder: Kultur der Begierde, Eine Gescichte der Sexualität, 'Verbrechen' oder 'öffentliches Ärgerniss', Die Kriminalisierung des Sexuellen (16.-19. Jahrhundert), Bonn/München 2001/2002, str. 51-90 (dalje Franz X. Eder: Kultur der Begierde, Eine Gescichte der Sexualität); Isabel V. Hull: Sexuality, State and Civil Society; Friederich Hartl: Das Wiener Kriminal- gericht, Strafrechtspflege vom Zeitalter der Aufklärung bis zur österreichischen Revolution, Wien/ Köln/Graz 1973 (dalje Friederich Hartl: Das Wiener Kriminalgericht). 58 Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, Zur Sozial- und Kulturgeschichte der Begierde vom 17. bis zum 20. Jahrhundert, Habilitationsschrift, Wien, Dez. 2000, str. 99 (dalje Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit). 59 Ibidem. 60 Ibidem, str. 97-98. 25 med pogani in kristjani, heteroseksualni analni seks in masturbacija niso bili več opredeljeni kot prekrški proti naravnemu redu. 61 Kazenskopravna »liberalizacija« se je npr. zgodila tudi pri kaznovanju pro- stitucije. 62 Po kazenskem zakoniku iz leta 1803 »najstarejša obrt ni bila pojmova- na kot zločin, toda to še zdaleč ni pomenilo, da prostitutke niso še naprej ostale podvržene policijskemu nadzoru, ukrepom in predpisom.« 63 Še v 18. stoletju je bila kazen za »vlačugarstvo (Hurerei)« navadno ječa, pri večkratnih ponovitvah pa tudi telesno kaznovanje in izgon. Od srede 19. stoletja pa so začeli tudi o ure- ditvi prostitucije razmišljati drugače. Reguliranje in nadzorovanje prostitucije s strani lokalnih policijskih oblasti se je kazalo za boljše kot kurativno urejanje s kazenskim zakonikom. V ta namen so že v prvi polovici 19. stoletja postavili večje število nravstveno-policijskih predpisov, ki pa so zaradi različnih mestnih pogojev/danosti prispevali k temu, da je bila po mestih ureditev prostitucije zelo različna. 64 Glede na nravstveni red je prevladala v enem mestu prostitucija v bordelu, v drugem pa dovoljena nevezanost cestne prostitucije. Prostitutkam, ki so delovale v nasprotju s policijskimi predpisi ali so opravljale obrt na tak način, da so vzbujale javno pohujšanje, pa so bile lahko zagrožene tudi večmesečne kazni. 65 Poseben pomen za javno nravnost je imela neločljivost zakonske zveze. 66 Kaznovanje oziroma preganjanje zakonolomstva pa je bilo že od jožefinskega kazenskega zakonika iz leta 1787 dalje v rokah prizadetega zakonca. »Kazenski zakonik iz leta 1787 je štel zakonolomstvo (II. del, § 44) med hudodelstva zoper javno moralo (ti. politischen Verbrechen), ki pa so ga sodno preganjali samo na zahtevo prizadete stani.« 67 Vprašanje zakonoloma je tako postalo povsem privatna zadeva. Oblika moderne meščanske družine in zasebnosti, ki jo je zah- tevala, se je odrazila tudi v spremenjenem pravnem pogledu na prešuštvo. Av- strijska kazenska zakonika iz leta 1803 in 1852 sta zakonolomstvo obravnavala 61 Ibidem, str. 101. 62 O razvoju zakonodaje glede prostitucije v Avstriji glej še: Oliver Schuster: Das österreichische Recht zur gewerbsmäßigen Unzucht die herrschende Sexualmoral von Maria Theresia bis ins 21. Jahrhundert, doktorska disertacija, Linz 2002. 63 Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, str. 107. 64 O reguliranju in nadzorovanju prostitucije v mestih na Slovenskem glej Janez Cvirn: Iz zgodovine prostitucije v Celju ob koncu prejšnjega stoletja, Kronika, št. 2-3, Ljubljana 1985, Marjana Kavčič: Prostitucija v Ljubljani ob koncu prejšnjega stoletja, Kronika, št. 3, Ljubljana 1987, Bojan Cvelfar: No, zdaj pa če imaš denar, daj ga sem, potem se pa hitro z menoj spolsko združi, K zgodovini tajne prostitucije v Ljubljani na začetku stoletja, Zgodovina za vse, št. 2, Celje 1994. O urejanju prostitucije na Dunaju na prelomu iz 19. v 20. stoletje glej Karin J. Jušek: Auf der Suche nach der Verlorenen, Die Prostitutonsdebatten im Wien der Jahrhunertwende, Wien 1994. 65 Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, str. 107. 66 O tem Janez Cvirn: Boj za sveti zakon, Prizadevanje za reformo poročnega prava od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne, Ljubljana 2005 (dalje Janez Cvirn: Boj za sveti zakon). 67 Friederich Hartl: Das Wiener Kriminalgericht, str. 350. 26 v poglavju o prekrških zoper javno nravnost. Člen 247 iz leta 1803 oziroma 502. člen iz leta 1852 sta tako določa- la zagroženo kazen zapora od enega do šestih mesecev, »ženo pa je takrat huje kazno- vati, če zamore iz doprinesne- ga prešuštva vstati dvomba, ali je sledeči porod zakonski ali ne.« Naslednji 503. člen je enako kot člen 248 iz leta 1803 določal, da se prešuštvo ne more preganjati po ura- dni dolžnosti, temveč le na zahtevo razžaljene strani. V tem smislu je 525. člen dolo- čal, da so »večje nenravnosti, kakor: tatvine in nezvestobe med žlahto, prelomljene za- konske zvestobe, / …/ sicer, dokler ostanejo skrite zno- traj rodbin, prepuščene zgolj domačemu strahovanju. Ako pa ti neredi tako daleč sežejo, da se starši, varuhi, žlahta itd. primorane vidijo, oblastnije za pomoč prositi, postanejo prestopki zoper javno nravnost.« 68 S takšnimi za- konskimi določili se je v 19. stoletju prej stoletja zapisano enačenje zakonske zveze in legitimnih spolnih odnosov začelo rahljati. 69 Za ohranitev družbenega reda je bilo pomembno samo tisto, kar je postalo javno. Za nemška sodišča je omenjena Lynn Abrams ugotavljala, da so ob ločitvenih zadevah poskušala čim bolj utrditi model primernih družbenih odnosov; tako so morali »protagonisti predstaviti konflikt v okviru vlog, določenih po spolu oziroma po vlogah, ki jih je določal ti. spolni značaj. 70 Razbitje zakona je pač predstavljalo nevarnost za obstoječi družbeni red, ki ga je država ščitila. Za 19. stoletje v Nemčiji je avtorica zato zapisala, da so se ločitvena sodišča rabila kot arena, v kateri so poskušali 68 Zbirka avstrijskih zakonov: I. zvezek, Kazenski zakon, Ljubljana 1889, § 525 (dalje Zbirka avstrijskih zakonov: Kazenski zakon). 69 Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, str. 115. 70 Lynn Abrams: The Personification on Inequality: Challenges to Gender Power Relations in the Nine- teenth Century Divorce Court, v: Archiv für Sozialgeschicte, zvezek 38, 1998, str. 46. Zakonolom. (Sittengeschichte des Intimes) 27 ponovno vzpostaviti podrti naravni red. Sodišče je tako postalo zadnja linija državne obrambe. 71 3.3.1 Oblikovanje zakona, ki je ščitil javno nravnost Ob omilitvi kazni ali celo izločitvi nekaterih seksualnih in nravstvenih »deliktov« iz kazenskega zakonika pa se je v času na prehodu iz 18. v 19. stoletje kot samostojen člen oblikoval člen o zaščiti javne nravnosti. Pred tem javna nravnost kot taka ni bila zakonsko jasno in nedvoumno zaščitena javna dobri- na. V primerih kršitve morale je navadno šlo predvsem za zaščito nravnosti kot pravne dobrine, ki pripada ženski. 72 To »nejasno« stanje se je v zakonikih spre- menilo v prvi polovici 19. stoletja. »Odkar je začela posebna antropologija v 18. stoletju znanstveno razlagati tipične psihofizične lastnosti po spolu, ni bilo več potrebno podrobnejše pojasnjevanje, katera sramežljivost je bila s tem mišljena, namreč »naravna« sramežljivost ženske. S tem je lahko paragraf o 'vzbujanju javnega zgražanja' prevzel funkcijo starejših določb o žalitvi ženske (seksualne) časti. V sodni praksi pa ogorčena in tožeča 'javnost' vsekakor ni bila sestavljena iz žensk, na katere se je nanašal zakon, temveč je bila ta čast izkazana spoštova- nim lokalnim veljakom in nosilcem duhovnih funkcij.« 73 Vpeljava pojmov, ki so ščitili javnost, tj. 'javna nravnost' in 'javno pohuj- šanje/zgražanje' v kazenskem zakoniku iz leta 1803 pa je pomenila, da je cela vrsta ne povsem določljivih nečistosti postala kazniva. Razširitev skrbi za javno moralo so ustvarjalci zakonika sami razložili v 245. členu: »Namen zakonodajal- ca ni bil križati pojma javna nravnost s tistimi dejanji, ki sama po sebi zbujajo javno pohujšanje in zgražanje; sem se štejejo tudi dejanja, ki po svojih lastnostih pripomorejo k širitvi nravnega škodovanja, kot tudi takšna dejanja s katerim so 71 Ibidem. Veliko spremembo je v zakonski ureditvi prinesel Napoleonov Code Civil, ki je bil od 1. januarja 1812 v veljavi tudi v slovenskih deželah vključenih v Ilirske province in je dopuščal razvezo. Tako je določal, da je ženina nezvestoba že zadosten razlog za ločitev, medtem ko je »moral mož svojo konkubino imeti pri sebi v družinski hiši«, da je ločitev lahko zahtevala tudi žena. V: Lynn Hunt, Catherin Hall: The Curtain Rises, v: A Historiy of Private Life IV, From the Fires of Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Ariès and Georges Duby, Cambrige, London 1990, str. 33. V Angliji je npr. ločitev, od konca 17. stoletja do leta 1857, ko je bi sprejet ustrezen zakon, lahko potrdil parlament (Divorce by Act of Parliment). Tako je npr. v primeru gospe Moffat leta 1832, ki je zahtevala ločitev zaradi nezvestobe moža, parlament menil, da bi žena morala odpustiti krivemu možu, medtem ko mož ženi tega ne more odpustiti. Zakon iz leta 1857 pa je obdržal obstoječa dvojna merila, ki so bila odpravljena šele z zakonom o ločitvi iz leta 1923. V: Keith Thomas, The Double Standard, v: Journal of History of Ideas, let. 20, št.2, 1959, str. 195-216. Cerkveno pravo je bilo v tem smislu, vsaj na papirju, pravičnejše, saj so bili razveljavitveni pogoji enaki za oba. Določb cerkvenega prava pa se je na tem mestu držal tudi avstrijski Obči državljanski zakonik iz leta 1811 in je določal absolutno nerazvezljivost zakonske zveze, v kateri je vsaj en partner katoliške vere. Več o tem glej v: Janez Cvirn: Boj za sveti zakon. 72 Franz X. Eder: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, str. 104. 73 Ibidem, str. 104. 28 povezane posledice kot sta nered in razuzdanost.« 74 V naslednjih desetletjih se je definicija prestopka proti javni nravnosti še močneje zvezala z vedenjem. V avstrijskem kazenskem zakoniku iz leta 1852 pa se je razvoj razumeva- nja »nečistosti« in javnosti dovršil, ko je bil v zakonik sprejet povsem nov pojem, to je pojem sramežljivosti. 75 Pronicljiva Edith Saurer ugotavlja, da se s tem v zakonik ponovno vračajo členi, ki so poleg javnega eksplicitno ščitili žensko oziroma njej lastno sramežljivost. O sprejemu pojma sramežljivost v avstrijski kazenski zakonik leta 1852 pa je zapisala, da gre »v kontekstu oblikovanja jav- nosti kot sestavnega dela delikta, to razlagati z zaščito ti. pogleda na žensko sramežljivost. Poudarjanje pogleda je toliko bolj pomembno, ker pri tem zakonu ni šlo za sankcioniranje nasilnih dejanj - kot posilstvo -, temveč se je pretvorilo v sankcioniranje žalitve ženske sramežljivosti, ki je bilo v skladu z uzakonjenimi predpisi.« 76 Friederich Hartl je pri svojem raziskovanju prišel do ugotovitve, da se je ozkosrčna uporaba zadevajočih kazenskih norm začela po letu 1850, kot tudi, da se je takrat kvalifikacija nemoralnega obnašanja kot prekrška/zločina postopoma bistveno razširila. 77 Kaznovanju prekrškov in prestopkov zoper javno nravnost je bilo leta 1852 posvečeno 13. poglavje drugega dela avstrijskega kazenskega zakonika. Člen 500 je tako natančneje, predvsem v primerih b) in f), ki jih prejšnji za- konik ni vseboval, določal, da gre kot to kategorijo kaznovati »a) nečistost; b) veliko in obče pohujšljivo razžalitev nravnosti ali sramežljivosti; c) beračenje; d) prepovedane igre; e) pijanstvo; f) druge večje nenravnosti.« 78 74 »Die Sorgfalt der Gesetzgebung schränket nach ihrer Absicht den Begriff der öffentlichen Sittlichkeit nicht auf diejenigen Handlugen ein, welche an sich öffentliches Aergerniß und Abscheu zu erwecke fähig sind: sie zieht darunter auch Handlungen, die nach ihrer Eigenschaft zur Verbreitung des Sittenverderb- nisses beytragen, wie auch solche, womit Unordnungen und Ausschweifungen als gewönliche Folgen verbunden sind.« V: Gesetzbuch über Verbrechen und schwere Polizey=Uebertretungen, Zweyte Auflage, Wien 1815, § 245 (dalje Gesetzbuch über Verbrechen und schwere Polizey=Uebertretungen). 75 Edith Saurer: Zur Säkularisierung des Sündekkozepts, str. 212-213. 76 Ibidem, str. 214. 77 Friederich Hartl: Das Wiener Kriminalgericht, str. 349-350. O »ozkosrčni« uporabi zakona lahko na primer govorimo v primeru cenzurnega posega v podlistek Slovenskega naroda iz leta 1911. V podlist- ku so se norčevali iz ljubljanskega škofa, njegove angažiranosti pri poučevanju mladih zakoncev o zade- vah zakonskega življenja in ustanavljanju »deviških« Marijinih družb. Odlomek, ki je zmotil sodišče, je šel takole: »Županova hčerka se je naglo useknila in koketno prizdignivši na eni strani svoj predpasnik je zapela: 'Tamkaj boš videl mojo malo trallalala, mojo malo trallalala.' / …/ Zborček pa je zaključil: 'Tamkaj boš videl našo malo trallalala, našo malo trallalala, oj kapelico-co-co.'« Sodišče je zaplembo utemeljilo z naslednjimi besedami. »Na očitanem mestu se z namernim dvoumnim omenjanjem spol- nega odnosa na način javnega pohujšanja grobo krši nravnost in sramežljivost.« V: Arhiv Republike Slovenije, AS 315, Državno pravdništvo, Ss 1911, Spis 41/11 (dalje ARS). 78 Zbirka avstrijskih zakonov: Kazenski zakon, § 500. 29 Posebno težaven problem je predstavljal nadzor nad tiskovinami. Nadzor nad tiskom so v predmarčnem obdobju imeli cenzurni uradi, ki so delovali po cenzurnih predpisih (instrukcijah in dekretih). 79 Kazenski zakonik iz leta 1803 je zato kaznoval prodajo oziroma tiskanje in razširjanje del, ki jih je prepovedal cenzurni urad. V 62. členu drugega dela je zato zakon določal zaostritev kazni v primeru, da se razširja delo, ki je bilo prepovedano zaradi nravstvenih razlogov oziroma mu je bila kasneje taka vsebina dodana. 80 Po ukinitvi cenzure leta 1848 pa se je člen, ki določa kaznovanje v primeru kršitve javne nravnosti po tisko- vinah, premaknil v poglavje »O pregreških in prestopkih zoper javno nravnost ali lepo vedenje.« Zagrožena kazen je bila sedaj povišana na od šest mesecev do enega leta, nadzor in preganjanje pa je bilo v rokah državnega tožilstva. Natanč- nejša določila je prinesel tiskovni zakon leta 1862. 81 Sekularizacija pojmovanja morale in vedno večja vloga države pri ohra- njanju javne nravnosti sta v razvoj splošne javne morale torej vpeljala tudi posto- pno vključevanje nekaterih prej v kazenskih zakonikih nepoznanih pojmov. Jav- ni moralni prekrški, ki so se v kazenskih zakonikih avstrijske države oblikovali od konca 18. stoletja naprej, so v smislu Eliasovega procesa civiliziranja logična posledica vzpona meščanstva in s tem vedno vplivnejšega meščanskega modela dojemanja spodobnosti, kreposti in privatnosti. Razsvetljenske kazenskopravne reforme so prinesle sočasno liberalizacijo in vzpostavitev novih pojmov, ki so iz- šli iz meščanskega miljeja. Z nadaljnjim razvojem se je torej spremenilo osnovno razumevanje nravnosti, ki je sedaj postala javna dobrina in kot taka potrebna (dodatne) pravne zaščite. Zakonodajalci so leta 1852 tako spet povečali zagrože- ne kazni za seksualne delikte in še natančneje razdelali pojmovanje javne nrav- nosti. S tem so tudi dokončno, tj. tudi v kazensko-pravnem pogledu, uveljavili meščansko razumevanje nravnosti in z njo povezane kreposti in spodobnosti. Javnost je bila pred morebitnim pohujšanjem zaščitena tudi tako, da so sojenja proti obtoženim zločinov proti naravi potekala za zaprtimi vrati. Časo- pisje, ki je javnosti v nekaterih primerih posredovalo natančne opise umorov, je pri zločinih, ki bi lahko pohujšali bralstvo, zadeve zaključevalo v dveh do treh stavkih, brez obrazložitve, za kakšno dejanje je natančno šlo. 82 Če je imelo ka- znovanje morilcev in zločincev v družbi vzgojno vlogo, je nravstveni prestopnik 79 Julius Marx: Die österreichische Zensur in Vormärz, Wien 1959, str. 13-14. 80 »Dafern das gegen das Verboth der Censur gedruckte oder verkaufte Werk zum Verderbnisse der Sittlichkeit gereicht, ist der Schuldig nicht nur sogleich mit dem Verluste der Buchdrukerey oder das Buchhandels zu bestrafen, sondern als ein Werkzeug der Verführung auch zum strengen Arreste nach maß der geschehenen Verbreitung von einem bis zu sechs Monathen zu verurtheilen.« V: Gesetzbuch über Verbrechen und schwere Polizey=Uebertretungen, § 62. 81 Zbirka avstrijskih zakonov: Kazenski zakon, § 516. 82 Samo za primer. Slovenec je leta 1900 na primer poročal, da je bil v Mariboru »Mark Deutscher 68 let star zaradi nenravstvenosti obsojen na 2 leti težke ječe.« V: Slovenec, 16. 3. 1900. 30 skrit pred očmi javnosti, ki se jo izključuje, da se ne bi pokvarila in pohujšala, meseni greh pa je v očeh meščanske družbe bolj umazan od zahrbtnega umora. Da se je zaščita moralnih vrednot po sredini 19. stoletja še razširila, priča tudi po letu 1868 in ukinitvi civilnih javnih usmrtitev izdana prepoved vstopa na morišče za ženske in otroke. V obeh primerih bi namreč lahko nasilni spektakel preveč kvaril šibko in krhko bitje. Na nekoliko drugačen javni in nravstveni problem so zakonodajalci naleteli v zvezi z usmrtitvami žensk na vislicah. Z vi- dika zaščite javne nravnosti je bilo javno obešanje žensk moteče. Izkazalo se je, »'da ženske osebnosti s svojim pozibavanjem na lestvah vislic povzročajo nejevo- ljo, ker so spodaj nezadostno oblečene. Zato naj bi rabelj pod obema kolenoma zvezal noge obsojenk.' Že leta 1804 so zato obsojenkam na smrt ponekod oblekli hlače, drugod pa so jim zavezali noge in problem moralnosti je bil rešen.« 83 83 Andrej Studen: Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Ljubljana 2004, str. 96-97 (dalje Andrej Studen: Rabljev zamah). 31 4 SRAMEŽLJIVOST KOT BRANIK PRED »NEČISTIM« V DRUŽBI 19. STOLETJA »Dolgo časa naj bi menda prenašali viktorijanski način življenja in še danes ga prenašamo. Kot da je v grbu naše seksualnosti sramežljiva kraljica, zadržana, nema, licemerska.« 84 4.1 Občutek par exellence - sramežljivost in občutek krivde ter njun vpliv na človeka Sram je bil prva reč, ki naj bi jo občutila Adam in Eva, potem ko sta ugriznila v jabolko z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Pred tem sta bila sicer gola, a kakor piše v Svetem pismu: »Bila sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram.« 85 Po storjenem grehu sta spoznala, da sta gola, zato sta si sešila liste smokve in si naredila predpasnika. 86 Do takrat sta, po utemeljitvi sv. Avguština, »v prvobitnem stanju pravičnosti in resnice Adam in Eva popolno- ma kontrolirala vse težnje svojih teles, predvsem pa svoje seksualno poželenje.« S storjenim grehom »nista postala podvržena samo trpljenju in smrti, ampak sta izgubila tudi tisto stanje, v katerem so bile strasti podvržene volji, ki jima je bila dana kot posebna milost. / .../ Tako je človek postal splet nasprotujočih si teženj. Od takrat je 'razdeljen, raztresen in samemu sebi tuj.'« 87 Krivda tako v katoliški teologiji temelji na konceptu izvirnega greha in je del posameznika. Občutek krivde pa pomeni tudi naslednji korak v individualiziranju krivde v smislu ločitve družbenih odnosov. 88 Sramežljivost je bila tista »čednost«, tisti notranji čut človeka, ki bi posa- mezniku moral omogočiti, da je izpolnil stroge zahteve morale. Bila naj bi tudi tisti čut, ki je vzdrževal določeni prag, ob katerem je človek začutil mučnost in odvratnost ob pojavu »prepovedanih« občutkov. Skrbeti je morala, da se je poja- vil občutek krivde in poznejše kesanje ob soočanju s spolnimi užitki, naj bo to v misli, besedi ali dejanju. Sramežljivost je morala zagotoviti strah pred Bogom, pred družbo in pred drugimi avtoritetami. Strah pred kršitvijo pravil, ki so jih postavile avtoritete. Avtoritete pa so spolnost in slo po njej označile za umaza- 84 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 1, str. 7. 85 Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Prva Mojzesova knjiga (Geneza) 2,25, Slovenski standardni prevod, Ljubljana 1996, str. 55 (dalje Sveto pismo Stare in Nove zaveze). 86 Ibidem, 3,7, str. 55. 87 Žan Delimo (Jean Delumeau): Greh i strah, Stvaranje osećaja krivice na Zapadu od XIV. do XVIII. veka, I. zv., Novi Sad 1986, str. 370 (dalje Žan Delimo (Jean Delumeau): Greh i strah). 88 Edith Saurer: Scham und Schuldbewußtsein. Überlegungen zu einer möglichen Geschichte morali- scher Gefühle unter besonderer Berücksichtigung geschlechtsspezifischer Aspekte, v: »Das Weib exi- stiert nicht für sich«, Hg. von Heide Dienst, Edith Saurer, Wien 1990, str. 21. 32 no in tudi grešno, v kolikor akt ni imel namena spočetja. Znameniti katoliški moralist Hieronimus Noldin je npr. trdil: »Stvarnik je položil slo in težnjo po njej v samo naravo, da bi človeka privabil k stvari, ki je sama na sebi umazana in katere posledice so obremenjujoče.« 89 Sramežljivost posameznika se je tako izoblikovala na podlagi sodb avtoritet, ki so se vzpostavile v procesu vzgoje. Av- toriteta je glede »sramežljivosti predstavljala oko drugih, bila je družbeni običaj, navada, ritualna koda.« 90 V človeku se je ob kršitvah tako sprožal konflikt med občutenjem in avtoriteto, užitkom in občutkom krivde. »Konflikt, ki se izraža v sramu-strahu, ni le konflikt posameznika s prevladujočim družbenim mnenjem, temveč je konflikt, ki ga povzroči vedenje posameznika med njim samim in ti- stim delom njegovega jaza, ki reprezentira to družbeno mnenje; gre torej za kon- flikt njegove lastne duševne ekonomije; on sam se spozna za manjvrednega.« 91 Pronicljiva Agnes Heller je med drugim ugotavljala, da je krivda ali ove- kovečenje sramu ali pa slabe vesti; je zavest moralnega, ki mora biti poplačano. Manj kot je lahko ali manj kot bo lahko poplačano, bolj mučen oziroma ne- znosen postaja občutek krivde. 92 Torej je njena funkcija, da preusmeri vedenje posameznika na pot, ki je v skladu z lastnimi moralnimi ali etičnimi standardi. Posebej pomembna je bila in je v našem prostoru še katoliška cerkev oziroma krščanska vera, njena vzgoja in »nenavaden poudarek, ki ga židovsko-krščanska tradicija zahodne civilizacije daje na posameznikovo osebno moralno sodbo. Tradicija, ki je bila pozorna na stopnjo njenega poudarka in njenega učinkova- nja na razvoj moralnega nadzora znotraj posameznika.« 93 Freud je občutku krivde v razpravi Nelagodje v kulturi pripisal osrednjo vlogo pri kulturnem razvoju človeka, njegov namen pa je povzel takole: »Da bi občutek krivde prikazali kot najpomembnejši problem kulturnega razvoja in pokazali, da se ceno za kulturni napredek plačuje z izgubo sreče zaradi poveče- vanja občutka krivde.« 94 O izjemnem vplivu in pomenu, ki ga imata sramežlji- vost in občutek krivde na oblikovanje posameznika v skladu z merili družbe, je prepričana tudi že omenjena Agnes Heller. Po njenem mnenju, ki ga sicer, 89 Hieronimus Noldin: De sexto praecepto et de usu matrimonii, 1911. Citirano po: Uta Ranke Heine- mann: Katoliška cerkev in spolonost, Ljubljana 1992, str. 286. 90 Agnes Heller: The Power of Shame, A Rational Perspective, London/Boston/Melbourne/Henly 1985, str. 3 (dalje Agnes Heller: The Power of Shame). O tem glej tudi The Many Faces of Shame, Ed. Donald L. Nathanson, New York/London 1987 (dalje The Many Faces of Shame, Ed. Donald L. Nathanson). 91 Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Drugi zvezek, str. 361. 92 Agnes Heller: The Power of Shame, str. 2. 93 R. L. Jenkins: Guilt Feelings, Their Function and Dysfunction, v: Feelings and Emotions, The Mo- oseheart Symposium, Edited by Martin L. Reymert, C. E. Clifford, T. Morgan, New York/Toronto/ London 1950, str. 353 (dalje R. L. Jenkins: Guilt Feelings, Their Function and Dysfunction). O vlogi čustev v katoliški vzgoji glej Luisa Accati: Pošast in lepotica, Oče in mati v katoliški vzgoji čustev, Ljub- ljana 2001. 94 Sigmund Freud: Nelagodje v kulturi, Ljubljana 2001, str. 84. 33 kakor pravi, podaja z določenimi zadržki, je sramežljivost moralni občutek par excellence. 95 Občutek krivde, ki posledično povzroča kesanje in »varuje« pred nečistim, »izhaja iz bolečega občutka, občutka nevrednosti, povezanega s preši- roko neskladnostjo med posameznikovim vedenjem in moralnimi in etičnimi standardi, ki si jih sam postavi. Kot taki so občutki krivde predvsem notranji in osebni, saj rezultirajo iz lastne sodbe in po ponotranjenjih standardih.« 96 Ob- čutek krivde pa se ne oglaša kot nekak poziv k umiku nagonov, temveč jih pre- obrazi in sublimira tiste, ki niso v skladu z idealom jaza in odnosom do Boga. Ideal in odnos do Boga, ki ga je v naši kulturi oblikovala krščanska vera, »nosi v sebi nevarnost, da svoje vernike obteži z neverjetnim in represivnim občutkom krivde. / …/ Obsedenost z absolutno čistostjo namreč spreminja izpraševanje vesti v sovražno gledanje na vsako popustljivost do spontanosti.« 97 Da je sramežljivost ena najpomembnejših lastnosti, ki pomagajo obliko- vati človeka po njihovih željah in predstavah, so že zelo zgodaj spoznali tudi katoliški moralisti, ki so v sramežljivosti videli predvsem branik deviške čistosti. Sramežljivost so zato poskušali vsaditi v zavest otroka že med procesom vzgoje. Vest, ki je nosila prepričanje, da so spolni nagoni grešni in da se jim je za do- sego večnosti potrebno čim bolj upirati in jih nadzorovati, je tako v veliki meri nadzorovala človeško vedenje v družbi in v spalnici. Domnevamo lahko, da so mnogi piscih moralnovzgojnih del te učinke poznali tudi iz nekaterih lastnih izkušenj. Poznali so delovanje sramežljivosti kot stalnega notranjega strahu in vedeli, da samonadzor predstavlja najboljšo obliko nadzora nad celotnim člove- škim mišljenjem in vedenjem. Notranji boj in potlačitve nagonov so dojemali kot trnovo pot, ki vodi v raj večnega življenja, zato so sramežljivost razumeli kot temeljno in nepogrešljivo moralno vrednoto oziroma čednost. Če na sramežljivost pogledamo skozi očala Michela Foucaulta, je ta del mehanizma oblasti, ki je hotela vedno bolj nadzorovati seksualnost. »Zdravniški pregled, psihiatrična preiskava, pedagoško poročilo, družinski nadzori imajo lahko za skupen in očiten cilj to, da rečejo ne vsem blodečim in neplodnim seksualnostim.« 98 In človeška vest, ki ponotranji zahteve avtoritete po Bogu lju- bi čistosti, je pri tem nadzoru najbolj učinkovita. »V primeru vesti je avtoriteta uporaben razum, ki se lahko manifestira kot notranji glas.« 99 V svoji idealno učinkoviti obliki bi verjetno morala sramežljivost zagotoviti, da bi bil prag, ob katerem je človek začutil mučnost, prekoračen že ob sami misli na nedovoljen grešni užitek in zato povzročiti določene psihične »težave«, kot je občutenje kriv- 95 Agnes Heller: The Power of Shame, str. 6. 96 R. L. Jenkins: Guilt Feelings, Their Function and Dysfunction, str. 353. 97 Žan Delimo (Jean Delumeau): Greh i strah, str. 254. 98 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti 1, str. 49. 99 Agnes Heller: The Power of Shame, str. 3. 34 de in kesanje. Sramežljivost naj bi bila prav z vzbujanjem mučnosti in odvratno- sti po prepričanju mnogih najboljša obramba mladine, posebej mladih deklet, pred poželjivimi in grešnimi mislimi ali dejanji, ki jo je bilo potrebno zato raz- vijati in negovati. O občutenju sramežljivosti in pomenu, ki ga ima za »kulturni razvoj« družbe, je nemški zdravnik Iwan Bloch razmišljal v svoji knjigi o seksualnem življenju iz leta 1907 in zapisal: »Občutek sramu ni prirojen človeku, temveč je to specifičen produkt civilizacije, to je poseben mentalni fenomen, ki je bil res prisoten že pri golem človeku, vendarle pa je to predvsem karakteristika oblečenega človeka.« 100 Bloch v svojem »današnjem času« dalje ugotavlja, da je bil naravno utemeljen občutek sramu intenziviran do nenaravne stopnje in je bil potvorjen do te mere, da je to pretiravanje s sramežljivostjo, to neprestano potlačevanje nenevarnih naravnih dejavnosti in občutkov, pripeljalo do tega, da se skrita hrepenenja povečujejo in ravno to je tisto, kar priliva olje na ogenj mesenega poželenja. 101 Občutek sramežljivosti je pač deloval v okviru spolne mo- rale družbe in izhajal iz njenih zahtev po nravnem vedenju, ki pa so bile večkrat kontraproduktivne. 100 Iwan Bloch: Sexualleben unserer Zeit, str. 128. 101 Ibidem, str. 157. Luis Jimeňez Aranda: Spokornica, 1902. Greh, ki je izhajal iz »mesa« je lahko povzročil silovito reakcijo sramu in občutenja krivde. (History of private Life IV) 35 4.2 Sramežljivost in njen pomen pri oblikovanju spolne morale 19. stoletja Za dosego dopadljive spodobnosti je človek potreboval sramežljivost kot notranji glas moralne avtoritete, ki je morala biti zelo izključujoča. Morala 19. stoletja ni dopuščala učenja spodobnega življenja na primerih, ki so opisovali nespodobnost. Če je Erazem Rotterdamski v 16. stoletju v vzgoji namenjeni knjigi z naslovom Colloquia familiaria 102 (Družinski pogovori) lahko prikazal mladeniča, ki snubi dekle, ob tem pa celo pogovor med njim in prostitutko ter s pogovorom razkril pravilno moralno ravnanje, se je knjiga nemškemu pedago- gu iz 19. stoletja zdela povsem neprimerna, saj je prinašala védenje o stvareh, o katerih se ne govori. Erazmov pedagoški prijem se mu je zato zdel povsem nera- zumljiv. »Kakšni neki razgovori o rečeh, o katerih fantje nič ne razumejo. / …/ Erazem tukaj slika pohoto na najbolj prostaški način in potem dodaja nekaj, kar naj bi bilo vzgojno.« 103 Podobno kot Erazem se je lotil pisanja tudi Adolph baron pl. Knigge v svoji leta 1788 prvič izdani knjigi O občevanju med ljudmi. Tudi on govori o zapeljevanju ter občevanju s koketami in ljubicami in zapiše, da »bi si sicer želel, da bi se človek takih žensk izogibal kot kuge. Če pa se zgodi ta nesreča, da se ujame v takšno zanko, bo redkokdaj imel toliko hladnega razu- ma, da bi prebral poglavje iz moje knjige, preden bi obiskal tako bitje.« 104 Baron Knigge je opisoval reči, ki so bile kasneje zaradi vsebine označene kot pohujšljive in v greh zavajajoče. Od konca 18. stoletja, predvsem pa v 19. stoletju, je spol- nost namreč prihajala pod vedno večji družbeni nadzor, poleg tega pa se ji je pripisovalo vedno več negativnih učinkov na človeško dušo in telo. Seznanjanje s takšnimi deli, kot sta bili zgoraj opisani, zato ni bilo priporočljivo oziroma dovoljeno. Človeška seksualnost je namreč postajala vedno pogosteje interpre- tirana kot vzrok bolezni, norosti in podobnega. S tem pa sta vedno pogostejša spremljevalca vzbujenih spolnih nagonov, občutek krivde in sramu, samo pri- dobivala na uporabni vrednosti. Dušo in telo naj bi namreč ščitila pred groze- čimi nevarnostmi spolnosti. Do enake ugotovitve je prišel Thomas Laqueur, ko je preučeval problem samozadovoljevanja. V knjigi z naslovom Solitary Sex je zapisal: »Samozadovoljevanje tisočletja ni predstavljalo ne vem kakšne teme in na začetku 18. stoletja je začelo prežemati zahodni svet. / …/ Zaskrbljenost nad pojavom je pripeljala skoraj celotno medicinsko stroko do prepričanja, da ma- sturbacija lahko povzroči hrbtenično tuberkulozo, epilepsijo, mozolje, norost in ostale duševne bolezni, splošno hiranje in stotine ostalih bolezni.« 105 Nasploh 102 V svojem bistvu je bila to vadnica latinskega jezika na praktičnih primerih, ki pa je dosegla velik uspeh in so jo prevedli v več jezikov, nad čemer pa Erazem Rotteramski ni bil povsem navdušen. 103 Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Prvi zvezek, str. 304 . 104 Adolph Freiherr von Knigge: Über den Umgang mit Menschen, Frankfurt 1977, str. 199. 105 Thomas W. Laqueur: Solitary Sex, A Cultural History of Masturbation, New York, 2003, str. 185 (dalje Thomas W. Laquer: Solitary Sex). O tem glej tudi Peter Lewis Allen: The Wages of Sin, Sex and 36 lahko rečemo, da je bilo 19. stoletje praktično obsedeno s preprečevanjem skriv- nih grehov odraščajoče mladine. »Znanost«, ki se je v tej obsesiji oblikovala, pa je moralistom ponudila znanstvene ugotovitve, ki so jih ti s pridom uporabljali kot dokaze in oporo za svoje nauke. Grešnik zato ni čakal več le posmrtne sodbe in hudih peklenskih muk, saj ga je kazen v obliki bolezni lahko doletela že v času zemeljskega življenja. V 19. stoletju je sramežljivost tako postala ena najpomembnejših lastno- sti posameznika, da se je lahko upiral vsakršni nagonski sli. Sramežljivost naj bi si človek pridobil s procesom vzgoje in izobraževanja, saj je bila nujna za vklju- čitev v družbo, v kateri naj bi vladalo to, kar Freud imenuje »kulturna« spolna morala. Disease, Past and Present, Chicago/London 2000. 37 4.3 Pritiski modernega sveta in sramežljivost V 19. stoletju je moraliste na Slovenskem težilo, da sramežljivost med prebivalstvom različnih slojev ni bila enakomerno razširjena in tudi ne zahte- vana. Vedno večja razširjenost pritiklin modernega sveta, kot so večja mobil- nost zaradi železnice, večja pismenost ter vedno večji dostop do časopisja in literature, je sprožila splošno zaskrbljenost nad nravnim stanjem podeželskega prebivalstva. Nevrolog Heinrich Wilhelm Erb je o teh spremembah zapisal: »Na sloje prebivalstva, ki so bili prej docela nedotaknjeni, se je razširil doslej nezasli- šan luksuz; nereligioznost, nezadovoljstvo in poželjivost so se povečali v širokih krogih ljudi; zaradi prometa, ki je do skrajnosti povečan, zaradi telegrafskih in telefonskih mrež, ki prepletajo ves svet, so se razmere v žitju in bitju popolnoma spremenile.« 106 Privlačne plati nove mode. (Sittengeschichte des Intimes) V navedenem je avtor iskal vzroke, ki so pripeljali do moderne nervozno- sti. In, da se duha novega časa ne bi preveč navzelo tudi podeželje, so moralisti prevzeli nalogo opozarjanja prebivalstva na slabe navade novega časa. Navadno so pri tem izpostavljali pogubni liberalizem, brezverstvo, poželjivost in še kaj, kar naj bi moralno in fizično uničevalo nravstveno sicer dobrega človeka. Zgoraj nevedeni nevrolog Erb je vzroke za nervoznost ljudi iskal predvsem v zunanjih dejavnikih, ki so privedli do prerazburjenih in zaradi užitka izčrpanih živcev. 106 Citirano po: Sigmund Freud: »Kulturna« spolna morala, str. 133-156. 38 Tudi znameniti avstrijski psihiater Richard von Krafft-Ebing je bil mnenja, da nervozo povzroča prerazburjeni živčni sistem. V uvodu svoje knjige je zapisal: »Črv, ki gloda sadež kulturnega življenja in jemlje veselje do življenja in življenj- sko moč, je tako imenovana nervoznost. / .../ V naši moderni družbi prinese nešteto ljudi s seboj na svet šibko konstitucijo, ki se ni zmožna upreti slabim vplivom vseh vrst.« 107 V raziskovanju naravnih zakonitosti dednosti in živčnega sistema je bilo po mnenju Krafft-Ebinga in mnogih drugih najti potrditev besed iz Svetega pisma. »Strašna resnica raziskovanja narave in potrditev stavkov Sve- tega pisma: 'Grehi vaših očetov bodo na vas maščevani vse do tretjega in četr- tega uda.'« 108 Takšne ugotovitve in sklicevanje znanstvenikov na Sveto pismo so bile moralistom v veliko pomoč, saj so predstavljale znanstveno utemeljevanje njihovih učenj in prepričanj, ki so »moralnost« življenja in »čistost« telesa posku- šali uveljaviti, kot univerzalno rešitev za sedanjost in večnost. Ob svarilih, ki so opozarjala na abstraktne in neoprijemljive posledice, so se torej vse bolj uveljavljala svarila, ki so svojo oporo iskala v medicinski zna- nosti, predvsem v nevrologiji, kar je bilo v stoletju hitrega znanstvenega razvoja te znanosti in hkratnega razvoja psihologije precej pogosta zaslomba. Preko te se je poskušalo utrditi prepričanje, da mora biti seksualnost kot nižji čut po- drejena kontroli in nadzoru ves čas življenja, saj so to »težnje, ki se snujejo na dnu človeške duše in katerih pojave natura sama, kar se tiče človeštva in celo višje organizovanega živalstva, zakriva.« 109 Nevarnosti so izhajale iz neukročene narave človeka, ki je po zatrjevanju nekaterih lahko povzročila usodno oslabitev telesa. Tako je tudi ljubljanski škof Jeglič v enem izmed navodil duhovnikom škofije skušal podrobneje razložiti usodne posledice masturbacije, pri tem pa se je oprl prav na »fiziološke značilnosti človeka« in nadaljeval: »Pokvari se spolni organ, pešajo vedno vzburjeni živci, izgublja se telesna moč, porode se bolezni posebno v mozgu, slabe možgani in zato spomin in moč mišljenja. Še hujši pa je smrtni greh...« 110 Ob bolezenskih obolenjih živčevja zaradi prevzburjenosti so v 19. stoletju tudi druge takrat neozdravljive bolezni povezovali z nravstveno nenormalno- stjo. Sum je zato znal pasti tudi na obolele za različnimi boleznimi, ki si jih ljudje niso znali razložiti in med njimi je bila tudi jetik. »Jetika se je zdela kot usoda, ki se ji človek ni mogel izogniti, takoj ko je bil z njo zaznamovan - usoda telesa, ki je na sebi nosilo neznani madež, ali usoda življenja, ki je doživelo eksisten- 107 Richard von Krafft-Ebing: Über gesunde und kranke Nerven, 3. izdaja, Tübingen 1885, str. 3 (dalje Richard von Krafft-Ebing: Über gesunde und kranke Nerven). 108 Ibidem, str. 25. 109 Čas, zvezek 10, 1907, Franc Terseglav: Seksualno vprašanje, str. 433. 110 Pastoralne konference leta 1906, str. 5, priloga v: Ljubljanski škofijski list, št. IX, 1906 (dalje Pastoralne konference leta 1906). 39 cialno poškodbo v samouničujočem duševnem ognju. Neznani izvor bolezni je povzročil, da so iskali vzroke v nenormalnosti bolnikov oziroma njihovega življenja. Pogled zdravnikov se je vedno znova ustavljal na seksualnosti, da bi v njej iskali skrivnostni izvor jetike.« 111 Skrito »razvratno« življenje ali skriti od- klonski seksualni nagibi so se po mnenju mnogih morali pokazati kot telesna oslabelost in obolelost za raznimi boleznimi. Podobna je bila zgodba z lasmi. Poleg prepričanja, da se da po izgledu las prepoznati bolezni jeter, pljuč ali žolča, so bili namreč prepričani, da se da po stanju las prepoznati tudi nravstvene pomanjkljivosti človeka. 112 111 Günther Landsteiner, Wolfgang Neurath: Krankheit als Auszeichnung eines geheimen Lebens, Kran- kheitskonstruktion und Sexualität anhand der Lungentuberkulose um 1900, v: Österreichische Zeit- schrift für Geschichtswissenschaften, Jg. 5, 1993, Heft 3, str. 358-387. 112 Ulrike Döcker: Die Ordnung die bürgerlichen Welt, Verhalensideale und soziale Praktiken im 19. Jahrhundert, Frankfurt/New York 1994, str. 107. 40 4.4 Pomen vzgojne literature Zahteve po vcepljanju sramežljivosti so bile zaradi predstavljenih učinkov stalno prisotne v krščanski vzgojni literaturi, katekizmih, bontonih in še kje. Po- sebno zavzeto so se moralisti vzgojnega pisanja lotili prav v 19. stoletju, ko lahko zasledimo vedno večji obseg izdajanja vzgojnih priporočil, napotkov in nasvetov. Same zahteve moralistov se v bistvu niso spreminjale. Če primerjamo Slomško- ve članke v Drobtinicah ali v Zgodnji danici in druge spise s srede 19. stoletja s knjižicami Antona Jegliča z začetka 20. stoletja, ni najti podobnosti samo v predstavitvi in določitvi problema, temveč tudi pri metodah reševanja. Knjižice in spisi so bili namenjeni predvsem mladim pred poroko, staršem, dekletom in »vzgojnim delavcem«. Njihov glavni namen pa je bil obvarovati človeka pred lastnimi nagoni, ki bi se lahko porodili ob raznih priložnostih in zaradi česar naj bi bil posameznik v stalni pripravljenosti na boj. Sramežljivost lahko namreč »kot obramba« popusti oziroma se razvije v nesramežljivost iz več vzrokov. V Drobtinicah jih je Slomšek našel pet in ti so naslednji: »1. Zanikrnost starišev, ki dajo otrokom obdvojega spola v enim vojdri ležati, alj jih clo v svojo zakonsko postelo jemlejo – jih pustijo gole hoditi, se v samoti po kotih potikati itd. / …/ 2. Gizdnost alj oholost (nečemernost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako bi drugemu spolu dopadle, razgalene hodile. / …/ 3. Pregrešen ponos in hvala mladeničev, koji se svojega razuzdjanega djanja – zapeljevanja, clo očitnega greha hvalijo in v hudobijah časti iščejo. / …/ 4. Očitno pohujšanje, ako nesramni posli, rokodeli vpričo otrok klafajo, se nespodobno cukajo, pijani po ošterijah delajo, kar je povedati strah. / …/ 5. Razvada v jestvini in pijači po- želenje mesa obudi. Preveč kave, močnega vina, žganja in drugih sladčic poživini človeka, de je kakor konj in mezeg, ktera pameti nimata.« 113 Sramežljivost je bila pač najbolj učinkovito varovalo pred padcem v po- hujšanje. Njeno ohranjanje je po prepričanju mnogih prinašalo številne »pred- nosti«: »Dokler je človek sramežljiv slabega niti ne misli niti ne govori niti ne dela; njegova čista vest ga sili vedno k izpolnjevanju dolžnosti in dokler izpol- njuje te natančno, je srečen. Zatorej naj bi vsak človek prirojeno sramežljivost, kakor največjo blaginjo marljivo gojil in skrbno varoval, ali izgubljeno, kakor hitro mogoče zopet pridobil. / …/ Tudi kadar je sam, naj ne misli na nesramno- sti, nego vedno naj skrbi za prostost svojega srca in za nežnost vesti. Človek, ki dela resno in ima skrbi, itak ne utegne razmišljati nečednih dejanj. Zato naj ima človek vedno nekaj opravila.« 114 113 Drobtinice, Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek čas, 1851, str. 91- 92 (dalje Drobtinice). 114 Jožef Valenčič: Vzgoja in omika ali izvir sreče, str. 31-32. 41 Pri številnih vzgojnih delih je imela sramežljivost zaradi vsega naštetega osrednjo vlogo. Pravilnik Škofijskih zavodov sv. Stanislava v Ljubljani iz začetka 20. stoletja samo dokazuje, kako pomembna je bila sramežljivost kot pojem. Pravilnik je namrež v določenih »primerih nesramežlijivosti« zahteval celo izklju- čitev. »Stroga sramežljivost je bistvena poteza plemenitega značaja, da se imenuje 'podlo' vse, kar ji nasprotuje. Zato naj se med gojenci nikdar ne čuje beseda, ki bi le količkaj žalila sramežljiva ušesa. Kdor bi pa zoper sramežljivost kakorkoli grešil, se takoj izključi iz zavoda.« 115 Sramežljivost je tako imela osrednjo vlogo že pri Slomšku v prvi polovici 19. stoletja. V svoji večkrat ponatisnjeni knjižici Krščansko devištvo je sramežljivost na primer uvrstil med deset prijateljev in prijateljic devištva in zapisal: »To je Bog dal nedolžnosti za varuhinjo. Srame- žljivost je notranji božji glas, ki te opominja, kadar si v pregrešnih nevarnostih. Tvoje srce sprehaja sveti strah in rdečica spreletava tvoje lice. / .../ Sramežljivost je rahel cvet deviškega stanu; nesramna prešernost pa je pri deklicah to, kar je smrad pri rožah.« 116 »Dokaze« o spremenjenem odnosu do seksualnosti oziroma »dokaze« o spremenjenem pragu mučnosti, ki ju je prineslo 19. stoletje, najdemo tudi v prvem slovenskem bontonu Olikani Slovenec, ki ga je sestavil Ivan Vesel. Av- tor se je namreč v precejšni meri zgledoval po že omenjenem delu avtorja von Kniggeja O občevanju med ljudmi. Del, ki govori o občevanju z ženskami, ima pri Kniggeju tudi vsebine glede občevanja s koketami ali ljubicami, v bontonu, izdanem leta 1868, pa te »nevarne« vsebine ni več, saj se je Vesel v tem delu bistveno omejil in pove samo svoje osebno mnenje o ženskem spolu nasploh: »Nikomur ni treba preveč žalovati, ako si ne pridobi dopadajenja in všečnosti krasnega spola.« 117 Podobno je bilo tudi s slovensko priredbo knjige o izboljšanju in podalj- šanju življenja z naslovom Makrobiotika iz leta 1864, ki jo je prevedel in priredil zdravnik Matija Prelog. Original je konec 18. stoletja napisal znani in ugledni nemški zdravnik Christoph Wilhelm von Hufeland. 118 Enajst strani v izdaji iz 18. stoletja se je v slovenski priredbi skrčilo na stran in pol. V novejši izdaji je tako izpuščen del, ki razlaga nevarnosti spolnih bolezni in »onanije«. Sicer pa je že Hufeland menil (v slovenski priredbi je mnenje samo ponovljeno), da »med vsem sredstvi, ki življenje kratijo, ne poznam nobenega, ktero bi tako razrušli- vo moč imelo, in tako popolnoma vse lastnosti za pokrajšanje življenja v sebi 115 Anton Bonaventura Jeglič: Pravilnik za gojence škofijskih zavodih sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljublja- no, Ljubljana 1920, str. 8-9. 116 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 44. 117 Ivan Vesel: Olikani Slovenec, str. 65. 118 Christoph Wilhelm von Hufeland: Makrobiotik oder die Kunst, das menschliche Leben zu verlängern, Jena 1797 (dalje Christoph Wilhelm von Hufeland: Makrobiotik). 42 zjedinilo, kakor to; ta razuzdanost se mora za najmočnejše sredstvo pokrajšanja živlenja vzeti.« 119 Na Slovenskem lahko »proces civiliziranja« in poskuse izboljševanja nra- vstvenega stanja na podeželju spremljamo tudi skozi krščansko vzgojno literatu- ro in nasvete, izdane v krščanskem časopisju. Ti so bili v veliki meri namenjeni kmetu in nam zato pričajo tudi o kmečkem vsakdanu, ki nravnosti, kakršno so hoteli uveljaviti moralisti, še zdaleč ni pripisoval dovolj pomena. Meščansko stanovanje z zahtevo po ločenih prostorih in intimnosti na podeželju (pa tudi v revnih stanovanjih delavcev) ni bilo uresničljivo. Moralisti so to zagato gotovo poznali in zato poudarjali, da je potrebno paziti. »Sramožljivost otrok se tudi podkopuje in v nevarnost postavlja, kadar se otroci ali pa odrašeni vpričo njih oblačijo ali slačijo, še bolj pa s tem, ako skupaj spe, morebiti celo oba spola v tisti spavnici, ali pa še v eni in tisti postelji.« 120 Da otroka domišljija ne bi zapeljala v nevarnost pohujšanja njegove nedolžnosti, jo je bilo potrebno skrbno usmerjati in ga naučiti, da je znal sam »krotiti huda nagnjenja in se varovati tega, kar je škodljivo, napačno, pregrešno, ko bi bilo še tako prijetno, kar je ostudno, tega se varovati, če ga tudi nihče ne vidi.« 121 Sramežljivost je pač imela vlogo prvega branika pred grehom, zato ker »otroci, katerih ni sram, jih tudi greha ni strah in božji angel jih je zapustil.« Zato je bilo potrebno sramežljivost ohraniti, da bi se v otroku vzbudil občutek o vseprisotnosti Boga, ki še posebej ne mara skrivanj po kotih. »Iz mladega jim pravite, de Bog vse vidi, Bog vse ve, naj bo tema še tako terda, stena še tolk tol- sta; Bogu se skriti ne moremo.« 122 Tudi naravno okolje, flora in favna podeželja sta nudila preštevilne nevarnosti, ki so sramežljivost spodkopovale. »Starši pazi- te nato, da otrok nikjer ničesar ne vidi, kar bi ga opozorilo na spolne stvari in na zarod človeka. / .../ Ako se kaj takega opazi pri živalih, kar pač ne bo mogoče otroku vedno prikriti, naj se dotično delo označi kot živalsko, ki je nespodobno in se ga mora človek sramovati.« 123 Vzgoja v krščanski veri je bila po mnenju moralistov nujna, saj samo posvetno znanje naj ne bi moglo biti resnično moralno, predvsem pa ni nudilo dovolj moči in opore za nevarna obdobja. Ker bi naj bila posvetna vzgoja in 119 Matija Prelog: Makrobiotika ali nauki po kterih se more človeško življenje zdravo ohraniti in podolgša- ti, Spisal veči del po C. Hufelandu, Ljubljana 1864, str. 113-114 (dalje Matija Prelog: Makrobiotika). 120 Andrej Likar: Sveti zakon, Kaj je, od kod je in pa ktere dolžnosti naklada, Ženinom, nevestam, poseb- no pa zakoskim v poduk, Celovec 1856, str. 114 (dalje Andrej Likar: Sveti zakon). V Zgodnji danici so poglavje o žaljenju sramežljivosti povzeli 22. 7. 1870. 121 Zgodnja danica, 30. 9. 1870. 122 Drobtinice, 1846, str. 182. 123 Anton Bonaventura Jeglič: Staršem, Drugi zvezek: Pouk o vzgoji, Ljubljana 1910, str. 64. 43 omika premalo za obvladovanje spolnih nagonov, takšna vzgoja ni zadostovala za ohranitev moralne čistosti. »Taka zgolj posvetna omika, taka vnanja lepota čedne obnaše, tak vnanji lišp, ki pokrivati ima notranje strasti in pregrehe, pa jih vendar ustaviti ne more, da bi se ne pokazale in na svitlo ne priderle, velikrat z izgubo sramežljivosti.« 124 Navodila duhovnikom ljubljanske škofije o vzgoji mladine, ki so nastala leta 1903, so bila v tem smislu še konkretnejša in ostrejša. Škof Jeglič je tako priporočal duhovnikom: »Premišljujmo pripomočke za mladeniča, da nagnjenja, strasti in nevarnosti spozna in da jih zasovraži, pri- pomočke, da si okrepi voljo boriti se zoper nje z vso silo za nasprotne krščanske čednosti. Ti pripomočki so poduk, molitev, sveti zakrament.« 125 Meščanski sloj je bil s svojo zahtevo po nravstvenem življenju lep primer za ostalo prebivalstvo. Avtorji poučnih moralnih zgodb in navodil so se zato zgledovali prav pri meščanski družini, tako da so poskušali katoliški pisci in moralisti meščansko pridobitev naravnih potlačitev ali zatiranj nagonov, kakor je temelje kulture z začetka 20. stoletja opisal Freud, načrtno uveljaviti tudi pri nemeščanskem prebivalstvu. 124 Zgodnja danica, 29. 7. 1870. 125 Ljubljanski škofijski list, št. I, 1903, str. 6. 44 4.5 Uporaba retorike deviantnosti in sramežljivost Varuhi javne morale so podobo nravstveno krepostnega življenja želeli videti pri vseh slojih prebivalstva, o čemer pričajo časopisje in publikacije na Slovenskem. V časopisju pa so bralci največ nasvetov o ohranitvi čistosti našli v razpravah Drobtinic in Zgodnje danice. Desetletja so si sledile zgodbe, nasveti, pridige ipd., ki so opozarjale ljudi na blato umazanije, gnus in smrtni greh, ki ga v sebi nosi spolni nagon. Da pa bi to dosegli, so uporabljali preprosto dvopolno retoriko, ki jo lahko poimenujemo tudi retorika deviantnosti. Da bi ljudje spoznali pomen sramežljivosti, so moralisti ustvarili precej versko-vzgojnih del, ki so opozarjala na nevarnosti ob izgubi le-te. Zato so misli na spolnost prikazovali kot greh nečistovanja in ob tem uporabljali kar naj- bolj slikovit besednjak. »Hude nečiste misli bodo kakor po letu tvojo glavo ob- hajale, nespodobne želje se kakor črvi v tvoje srce nalezle in tvojo nedolžnost umorile.« 126 Sramežljivost je seveda imela tudi mesto med angeli v nebesih. To lepoto so moralisti v zamaknjenosti poveličevali in opevali. »Nekako angelsko lepo je, ako otrok sramežljivo zardi, kadar se mu kaj nespodobnega ali celo nesramnega pokaže, zardi, se proč obrne in odide, akoravno še ne ve, kaj je nesramno.« 127 Poklicani za varovanje nravnega zdravja so zato radi v nedogled in na podoben način opozarjali ljudi, naj se varujejo greha, ki ima lahko strašne posledice že v zemeljskem življenju, v posmrtnem življenju pa jih gotovo čaka le še večno trpljenje. Nedolžnost in sramežljivost sta v krščanstvu vedno predstavljali najvišji vrednoti. Da bi preprosto ljudstvo dojelo koristnost deviškega stanu, so sijočo lepoto nedolžnega človeka (predvsem deklet) hvalili in poudarjali, da ni lepšega ter Bogu ljubšega na tem svetu, kot so nedolžna dekleta in mladeniči. Besedišče stavkov je bilo zato polno hvale sramežljivosti. »Ni lepšega časa v celim člove- škim življenju, kakor dnevi čiste nedolžnosti. Z veseljem se ogledamo na juterno sonce, ki v svoji svetlobi po nebu perplava, ino s svojimi rudečimi žarkami hribe in doline poliva; pa še lepši, še bolj veselo je viditi mladenča in deklico, dokler sramoživost na njih licah cveti, in jih sovražna zapeljivost v roke dobila še ni.« 128 Na drugi strani so poskušali biti enako dramatični, ko so opozarjali na »neči- stost«. Nobena beseda ni bila dovolj ostra, da bi lahko opisali sramoto, ki doleti človeka ob izgubi sramežljivosti na način, kot je npr. zunajzakonska izguba de- viškega venca. »Černo je oglje, de ne more bolj biti, inu strupen je modros, de 126 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 25. 127 Anton Bonaventura Jeglič: Na noge v sveti boj!, Tretja knjiga: V boj za srečno in veselo krščansko življenje, Prevalje 1921, str. 75. 128 Drobtinice, 1847, str. 84. 45 se ga vsak bati mora; ven- dar veliko bolj gerda ino černa je nečistost, ino bati in varvati se nje bolj mo- ramo, kot vsake kače. / .../ Nečistost bo kakor blato na cesti pomendrana, ino na gnoj zavržena.« 129 Retorika moralistov je tako spolno življenje opredeljevala s pojmoma čisto, kar je v praksi po- menilo spolno vzdržnost, in nečisto. Čisto je bilo le v primeru, ko je spolni akt služil spočetju. Logična posledica poveličevanja, v našem primeru čistega, deviškega, je bila, da je bila spolnost v zakonski postelji komaj sprejemljiva dejavnost tudi v primeru združitve z namenom spo- četja. Ker tudi »zakonska ljubezen mora biti čista, ne sme ljubiti, kar človeka poniža do živali ali celo pod žival / .../ Ljubezen časih ni čista, ljubi le mesene slasti, je mesena; mesena ljubezen pa je sovraštvo, ki dušo umori...« 130 129 Ibidem, str. 79. 130 Janez Zabukovec: Kratek poduk o svetem zakonu, Ljubljana 1902, str. 3-4. Louis Janmot: Virginitas, Nasproje med deviško lepoto in blatom umazanije greha je imelo v retoriki moralistov pomembno vlogo. Janmout je predstavil dvoumnost in prozornost, eteričnega razumevanja lepote devištva. (History of Private Life IV) 46 5 RAZMERE NA SLOVENSKEM 5.1 Strah pred pohujšanjem Kulturne in družbene spremembe, ki jim je bil priča slovenski prostor v drugi polovici 19. stoletja, so s seboj prinesle tudi naraščajočo skrb za nravstve- no vzgojo prebivalstva. Prebivalstvu na Slovenskem je bilo v teku 19. stoletja namenjenih več knjižic in sestavkov (npr. v Drobtinicah in Zgodnji Danici), ki so poskušali izboljšati »nravstveno stanje«, in vendar je konec stoletja ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič po eni izmed svojih prvih vizitacij zapisal: »Nič kaj prav vesel biti ne morem, prežalostne so razmere na Slovenskem. / .../ Res, ljudstvo mnogo, mnogo greši.« 131 Ljubljanski škof in njegova kasnejša zavzema- nja predstavljajo velik prelom s tradicionalnim pedagoškim pristopom tako po obsegu in vsebini, kot tudi odzivu na njegova dela. Po branosti ga je, glede na število ponatisov, skoraj gotovo prekašal Anton Martin Slomšek, a je šel Jeglič v razlagah spolnosti bistveno dlje in presegel običajne moralnovzgojne spise. Tudi opis nekaterih oblik seksualnosti kot potencialno patoloških (masturbacija) je pri slovenskem avtorju predstavljalo novost. V slovenskem prostoru je na področju medicinsko-moralne znanosti, v primerjavi z nemškim, praktično vse 19. stoletje vladalo zatišje. »Poplave« spisov, ki je bila značilna predvsem za protestantske dežele, na Slovenskem ni mogoče opaziti. V okolju s prevladujočo katoliško vero, njeno etiko in moralo je podrob- no pisanje o zadevah nečistosti verjetno terjalo precejšnjo mero zavzetosti in poguma. Področje vzgoje in izobraževanja je na ostajalo domena duhovnikov- pedagogov, ki se na področje seksualnosti iz previdnosti raje niso spuščali. V katoliški miselnosti se namreč kot najboljše sredstvo za ohranitev čistosti in sramežljivosti vedno znova ponuja oziroma priporoča pobeg za (npr. samostan- ske) zidove; ob tem pa se je priporočala tudi pazljiva budnost do skoraj vsega posvetnega. Medtem ko so protestantski teologi, zdravniki in pedagogi navadno predvidevali, da nevednost ne more zaščititi pred skušnjavami; so se katoliški teologi trudili molčati o določenih stvareh. 132 To pa je bilo stališče, na katerega so še dolgo gledali kot na temeljno za ohranitev »čistosti«. Še sredi petdesetih let 20. stoletja je npr. papež Pij XII. v encikliki O svetem devištvu na primer odločno nasprotoval tistim, ki menijo, da se morajo kristjani, in še posebej duhovniki, seznaniti z nevarnostmi sveta ter tako preizkušati svojo čistost in sposobnost, da se uprejo skušnjavam. »Zaradi tega dopuščajo / …/ branje ljube- 131 Jegličev dnevnik, 21. 5. 1900. 132 Lutz D. H. Sauerteig: Sex Education in Germany, v: Sexual Cultures in Europe, Themes in Sexuality, Ed. by Franz X. Eder, Lesley A. Hall, Gert Hekma, Manchester/New York 1999, str. 10. 47 zenskih romanov, ki se nahajajo na Indeksu prepovedanih knjig, ali tistih, ki so prepovedani po naravnem pravu. / …/ Pri tem nam dobro služi opomin sv. Avguština: 'Ne govorite, da so vaša srca čista, če so vaše oči nečiste, saj je nečisto oko znak nečistega srca.'» 133 Že sam opis »nečistih« dejanj bi lahko namreč pohujšal nedolžno dušo. Sramežjivost ni smela nastati iz natančnega spoznanja greha, ampak je morala obstajati per se, iz samega strahu pred izgubo čistosti in žaljenjem moralne avto- ritete: vsevidnega Boga, pa tudi staršev in družbe. Zato so katoliški »vzgojitelji« zahtevali stalno pozornost na vse, kar bi lahko vodilo do kakršnegakoli sooče- nja z »nečistim«. Kaj pa je pozornost? se je spraševal Felix Dupanloup, škof v francoskem Orleansu in hkrati odgovarjal: »Kar sledi, je preprosta, pravilna in globokoumna razlaga: pozornost je spominjanje na tisto, kar ni dano nobene- mu drugemu bitju razen človeku in kar na zemlji posedujemo samo mi sami; je spominjanje na tisto, kar je v nas in drugih božjega, je religiozni čut, ki to spominjanje navdihuje.« 134 Ko so pisali o spolnosti, so zato največkrat omenjali zakonsko dolžnost, oziroma nečistost in greh. Posebnih spisov o spolnosti ali konkretnem grehu do konca 19. stoletja na Slovenskem ni najti, največ nasve- tov pa so ljudje dobili pri pridigah in v molitvenih knjižicah, ki so imele dodan vzgojno-moralni del. Tem so se v štiridesetih letih pridružili še vzgojno-moralni spisi v Drobtinicah in Zgodnji danici. Naj navedem primerjavo iz zgodnejšega obdobja. Ob koncu 18. stoletja, leta 1794, torej v času, ko se je v Evropi rojevalo »moderno« medicinsko-teološko pojmovanje spolnosti, je Jurij Japelj, takrat duhovnik in dekan na Ježici, spisal in natisnil Pridige sa vſe nedele ſkusi lejtu. Ena med njimi je bila namenjena nečistosti in je dober prikaz previdnosti (slovenskih) katoliških duhovnikov. Katoliška doktrina je pač narekovala veliko previdnost že pri razlagi. V uvo- dnem delu pridige je predstavil probleme, ki jih povzroča poduk o nečistosti: »Jeſt najdem prezej v sazhetki velike teshave mojo dolshnoſt ſpolniti, inu ſem kakor med dvemi nevarnimi poti samotan, od ene ſtrany, zhe od leteh rezhy kaj vezh govorym, sna per nekaterih iz mojih poſluſhavzov pohujſhanje vſtati, in letimu ſveytimu zhiſtimu kraju, ker govorym, ena nezhaſt ſe sgoditi. Od te druge ſtrany pak, zhe od tega premalu govorym, taku niſim moji dolshnoſti sveſt, inu moja ſlushba malu sda.« Strah pred pohujšanjem poslušalcev in bralcev je torej narekoval previdnost pri uporabi besednjaka. Skupna značilnost večine spisov, ki so govorili o grehu nečistosti, je poskus, da bi v pojmu nečistost zaobjeli vse »grešne« oblike, ki se pojavljajo v povezavi s seksualnostjo. 133 Pius XII.: ‘O svetom djevičanstvu’, Enciklika sv. Oca pape Pija XII., Đakovo 1954, str. 25. 134 Felix Dupanloup (Bischof von Orléans): Die großen Pflichten der christlichen Frau, Conferenzreden, Mainz 1881, str. 155. 48 Japelj se je pri razlagi greha, ki je »silnu ostuden«, opiral na besede sv. Pa- vla iz Svetega pisma v Prvem pismu Korinčanom. »Ali ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udi?« Ker z nečistostjo oskrunijo Kristusove ude, nečistniki kakor pogani bogovom darujejo svoja telesa – tempelj sv. Duha: »Offra tej perſhoni katero lubi, ſvojo ſrezho, ſvoje sdravje, ſvoj pozhitik: njemu je ſhe malu zhe le to ſvoje sapravi, on vsame na poſodo, on krade, on ropa, da le eno najemnizo plazha, katera ſe h'grehu ſama proda. / …/ Z eno beſsedo povedano obeden ajd ali nevernik ne smiſli tolikukrat na ſvojga malika, obeden ſvetnik tolikukrat na ſvojga Boga, kakor en nezhiſti zhlovek na to perſhono, v katero je greſhno samaknen.« V nadaljevanju Japelj ne govori o zemeljskih kaznih, ki naj bi zadele ne- čistnika v obliki telesnih ali duševnih boleznih, ampak ostaja kazen za storje- ne grehe posmrtna zadeva. Torej ni sledil trendom moderne znanosti, ki je v tem času že odkrila patološke nasledke spolnih deviacij. »Tam jim po beſsedah ſkrivniga rasodenja tolkajn vezh martre inu shaloſti perdanu, kolkajn vezh ſo ony v luſhtih bily. / …/ Inu leto tolkajn gviſhniſhi, ker ne morejo pred njegovimi ozhmy vaſho hudobio, ne ponozhne tamme, ne ti nar ſkrivniſhi koti sakriti.« V zemeljskem življenju bo nečistnike namreč že dovolj ostro kaznovala skupnost, v kateri živijo. »De od zhaſsnih inu natirlih ſhtrafing, katere ſi en tak sam navlez- he, nizh ne govorym, namrezh od sgube ſvojga dobriga imena, od ſhpota pred zelimi ſoſeſkami, inu meſtami, od svershenja is vſiga poſhteniga tovarſhtva, od sgube te ſrezhe, katera bi bila na eniga zhakala, ako bi ſe ne bil na leto hudo pot podal.« 135 Japelj tako ostaja v moralno-teoloških vodah in ne uporablja takrat že precej razširjenih mnenj o patološkosti vdajanja spolnosti; čeprav bi lahko, vsaj glede na izobrazbo, kariero in zveze v aristokratskem svetu, 136 domnevali, da mu tovrstna literatura ni bila neznana. Nevarnost pohujšanja je bila očitno preprosto prevelika. Tudi Anton Martin Slomšek ni uporabil podrobnih razlag o nevarnosti masturbacije in posledičnih boleznih znanega švicarskega zdravnika Tissota, 137 čeprav ga omenja. Posvaril je še pred telesno in duševno oslabitvijo zaradi gre- hov, a se pri tem ni spuščal v podrobnejše razlage. V knjižicah in spisih, v ka- terih je sicer večkrat pisal o deviški čistosti in njeni veliki vrednosti ter precej prostora namenjal nasvetom za njeno ohranitev, je ostajal omejen predvsem na grozeče in slikovite opise pretečih posledic izgube deviškega venca. Tudi Slom- šek namreč v strahu pred pohujšanjem z besedo ne govori o nečistosti sami, ampak poveličuje deviško čistost in njeno vrednost ter daje nasvete, kako jo 135 Jurij Japelj: Pridige za vſe nedele ſkusi lejtu, II. Dejl, Ljubljana 1794, str. 93-105. 136 Slovenski biografski leksikon, Prva Knjiga, Ljubljana 1925-1932, Japelj, Jurij. 137 Drobtinice za leto 1859 in 1860, str. 29. 49 ohraniti. Tako na naslednji način prikazuje padec pred poželenjem: »No le imej- te, posvetnjaki in posvetnjače, to veselje meseno, ki druzega ni kakor le smrad in gnusoba, grda skrumba duše in telesa! Pa povprašajte včasih v eni ali drugi bolnišnici: povedali in pokazali vam bodo, da najostudnejši nesrečneši so tisti, ki jih je tja pripeljala nečistost. Modro govori o takih sv. Duh: 'Gniloba in črvi so njih plačilo.' – 'Ženska nesramnica poteptana bo kakor blato na cesti!' – 'Nečistniki bodo imeli svoj del v jezeru ognja in žvepla gorečem!'« 138 Podobnih, nekoliko manj ostrih besed so bili deležni mladeniči v knjigi Življenja srečen pot v delu, ki govori o zdravem telesu. »Gerda nečistost je ljuta (grozovitna) zver, ki pije zdravo kri mladih ljudi, de jim truplo oslabi inu duh onemaga. Kdor že v mladih letah nesramno živi, ga bojo hitro červi snedli.« 139 V drugi polovici 19. stoletja je na Slovenskem poleg Slomškovih izšlo več knjižic s podobno vzgojno-nravstveno vsebino. Nekako od srede 19. stoletja se tako tudi na Slovenskem poveča obseg izdajanja molitvenikov in vzgojno- moralne literature oziroma kombinacije obojega. Izdana literatura pa je, kot je razvidno že iz naslovov, v veliki meri osredotočena predvsem na dekleta in na njihov boj za ohranitev devištva. Oglejmo si le nekatere med njimi. Leta 1845 je v Ljubljani izšel prevod knjižice Jaisa Aegidiusa z naslovom Bukvize polne molitev in lepih naukov sa manji in vezhi mladost, kakor tudi za odrashene ljudi, čez dve leti pa še Pirhi sa devize, ali molitve inu nauki, ktere naj ſi poboshna deviza in ſleherna poſhtena shena vezhkrat k ſerzu vsame. Sredi stoletja, leta 1850, je izšel molitvenik Luke Jerana in Antona Zamejica z naslovom Jezusa in Marije dvoje najsvetejši Serce, v katerem večkrat citirata Antona Martina Slomška in že omenjenega avtorja Aegidiusa. Leta 1851 je v Ljubljani izšel molitvenik znanega in vplivnega kato- liškega moralnega teologa Alfonza Ligvorija. Uta Ranke-Heineman na primer trdi, da je njegova moralna teologija ohranila veljavo vse do danes. 140 Knjižico z naslovom Lilija v Božjem vetruprevedla sta po »spisih sv. Alfonza Ligvorskega« omenjena Luka Jeran in Anton Zamejic. 141 Prinaša podobne misli in nasvete kot drugi teksti s to tematiko, ki so izšli do takrat. Leta 1855 se je navedenim delom pridružila knjiga Josepha Waldnerja Nevesta Kristusova ali Podučna in molitvena knjiga za pobožne krščanske de- vice v prevodu Baltazarja Bartola. V Zgodnji danici so izid knjige pozdravili, 138 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 37. 139 Anton Martin Slomšek: Shivlenja ſrezhen pot, Potrebni nauki inu molitvize sa mladenzhe, Celovec 1845, str. 14. 140 Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 262. 141 Alfonz Ligvorski: Lilija v Božjem vetru ali deviški stan, njegova lepota in pripomočki ga ohraniti, Ljub- ljana 1880. 50 saj naj bi bila »zares zaklad dragih biserov za device.« Takih knjig naj bi na Slovenskem v tistem času primanjkovalo. Bile pa bi naj zelo potrebne, ker »tudi device, ki hočejo kdaj v zakonski stan stopiti, potrebujejo mnogih vodil, mno- giga podučevanja kakoršnuiga ni moč povsod najti.« 142 Knjižica je nedvomno doživela prodajni uspeh, saj je že leta 1856 izšla druga izdaja, do leta 1894 pa so jo ponatisnili še štirikrat. Nekoliko kasneje, leta 1907, je izšlo še drugo Ligvori- jevo delo Prava nevesta Kristusova, ki je bilo namenjeno predvsem redovnicam. Prevajalec pater Alfonz Furlan pa je zapisal, da so v prvem delu knjige tudi »po- glavja, koristna vsem brez izjeme.« 143 Če se ponovno vrnem nekoliko nazaj, je vsekakor treba omeniti knjigo Frančiška Kosmača Angel varh za žensko mladost, ki je izšla leta 1859. Konec sedemdesetih let je v Ljubljani izšel še prevod knjige sekovskega knezoškofa Jo- hannesa Zwergerja Nar lepši čednost in nar gerši pregreha. Delo je s svojimi tri- stopetdesetimi stranmi morda najobširnejša slovenska knjiga o grehu nečistosti v drugi polovici 19. stoletja. Tudi tukaj v predgovoru izvemo za težave odkritega razpravljanja o čistosti in nečistosti. »Bukve, v kterih se čistost zagovarja, ne- čistost pa odvračuje, se bodo gotovo nekterim nevarne dozdevale, nekteri jih bodo pa kar naravnost grajali. In oni, ki mislijo, da imajo v tem popolnoma prav, se bodo opirali na besede svetega Pavla. / …/ Zato jim je neprijetno in graje vredno, ako mašnik zoper nečistost govori. / …/ Ker pa so zla, ki bi ne smele biti, vendarle resnične, morajo tudi nasprotne zdravila biti. Ako tedaj vidimo, kako se kuga nečistosti strašno razširja, ljudstva pokončuje in duše mori, bi bilo silno pregrešneje zoper dolžnost, ko bi se molčalo, kar bi pregreho le podpiralo in prikrivalo.« 144 Zwerger je kljub tej napovedi ostajal v mejah ostalih katoliških vzgojnih del in Svetega pisma. Trditev, da nečistost v kakršnikoli obliki ni gro- zovit in smrtni greh, »ni samo napačna, ampak celo krivoverna«, vendar se tudi on vrne k sv. Pavlu, ko govori o konkretnih oblikah nečistosti, »kteri se zunaj popolnoma dovršujejo«: »Sveti apostelj sam je bil prisiljen že v tistem trenutku govoriti o teh grehih in poganjati se zoper nje, in odsihmal ta potreba še nikoli ni nehala. Ako grešnik sam sabo greši, pokonča tempelj svetega Duha, v kterega je bil pri svetem kerstu in pri sveti Birmi posvečen; ako greši z drugo osebo, to pokončanje obsega dva taka Božja templja.« 145 Prav tako je pri naštevanju »natornih kazni nečistosti« govoril predvsem o sleposti in neumnosti, ki zamegli človeški um, da ne ve več, kaj je prav in kaj ne oziroma izgubi svobodno voljo. Tam »vidimo še drugo kazen, ki jo je Bog 142 Zgodnja danica, 13. in 20. 12. 1855. 143 Alfonz Marija Ligvorij: Prava nevesta Kristusova, Brežice 1907. 144 Janez Zwerger: Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, Ljubljana 1879, str. V-VII (dalje Janez Zwerger: Nar lepši čednost in nar gerši pregreha). 145 Ibidem, str. 97. 51 po natornem potu sklenil s to pregreho: ostudne bolezni; simtertje nečistnik še pri živem telesu gnije. Tega telesa se je posluževal kakor orožja, s kterim je Kristusa mučil in duše moril; dobil bo pa zato kazen v večnem ognji; vendar pa Božja pravica ne čaka prav do tje, ampak že prej poprime tega hudodelnika, še v tem življenji. Sicer pa je to tepenje nečistega telesa tudi resnobno opominjanje k pokori.« 146 Deviška čistost, njena veličina in lepota je bila torej osrednja tema moli- tvenikov in vzgojnih knjižic slovenskega prostora v vsem 19. stoletju. Zato ni nič nenavadnega, da je Andrej Likar tudi v predgovoru knjižice, ki jo je namenil v poduk mladim zakoncem, zapisal, da »povzdiguje sv. Duh sam deviški stan nad vse druge stanove, 'kaj je prijetnišega, lepšega in pa imenitnišega, kakor je devištvo? Ono se bolj sveti kako solnčni žarki, vleče nas proč od posvetnega, ter nas pripravne dela s čistim očesom gledati solnce pravice. / …/' Tako govori sv. Janez Krizostom.« 147 Zakonski stan je pač veljal za Bogu manj ljubo izbiro kot izbrana zaobljuba deviškosti. Vse navedene knjige in knjižice imajo podobno obliko. Začnejo se z opi- som velike vrednosti in lepote devištva, temu navadno sledi naštevanje nevar- nosti za izgubo devištva in opis slednjih, nato so našteti in opisani pripomočki, ki pomagajo pri njegovi ohranitvi. Posebnih razmišljanj in razpravljanj o spolni sli in patološki »zlorabi« spolnosti zaradi užitka pa ni najti. Tudi Likar, ki se je lotil priprav na zakon, se je v svoji knjigi strogo držal Svetega pisma. V njegovih besedah o izpolnjevanju zakonskih obveznosti ni mogoče najti razmišljanj o nujnosti spočetja ali česa podobnega. Ko govori o nravnem namenu zakona, se drži besed sv. Pavla. »Človeku vrojena slabost je velika, nevarnosti so kar mno- gotere, in nevarno poželenje je zlasti v letih, kadar se strasti z vso silo v človeku vzdignejo, strašno nevarno zapeljivo in pogubljivo. Zato je namen zakonskega stanu tudi tiste, kteri se preslabe čutijo, zoperstati mnogoterim skušnjavam in zapeljavam, nesramnega greha varovati. Bolje je v zakon stopiti, kakor pa globo- ko v hudobijo pogrezniti se.« 148 Likar naprej opozarja, da je ogenj poželjivosti treba krotiti tudi v zakonski zvezi in da zakonci ne smejo »v najbližji priložnosti zakonske pravice krivo rabiti«, a pri tem omenja tudi, da so zakonci vajeni »me- senih sladnosti«, kar pomeni, da nastopijo velike težave vztrajati v vzdržnosti, kadar »je eden izmed nju bolan, ali je kam odpotoval, ali pa ga delj časa kaj druzega ovira.« 149 Zakon torej pojmuje kot institucijo, v kateri je greh dovoljen, kar pa njegove narave ne spremeni. V besedah je zaznati neko razumevanje in 146 Ibidem, str. 116-117. 147 Andrej Likar: Sveti zakon, st. 3. 148 Ibidem, str. 16. 149 Ibidem, str. 17-18. 52 ne apriorno obsojanje nagona ali prepogostega konzumiranja zakona. Zakonce jasno opozarja samo na greh prešuštva in ne govori o številnih nevarnostih predajanja »mesenim sladnostim« kot takim. Drobtinice in Zgodnja danica sta kot periodična časopisa v drugi polovici 19. stoletja prinašala največ praktičnih vzgojno-moralnih nasvetov in se držali opisane forme in retorike molitvenikov in vzgojnih priročnikov. Članki so hva- lili in poveličevali devištvo, črtili greh in vse »pojave«, ki naj bi zapeljevali vanj. Večina spisov obeh časopisov, ki so hoteli izboljšati nravstveno stanje, je zato nasprotovala družbenim pojavom, kot so bili plesi in »nečedno pisarstvo«, 150 in novim »trendom« v oblačenju. Modo so predstavljali in imeli za »začetek vse spačenosti. Le mimogred naj bo rečeno, de tista čudna, napeta, purmanska širokost in šopirnost, tista neznana mehkužnost, kinčarija in lepotičje, tista ne- sramna in pohujšljiva, za vsako nesprideno dušo žaljiva noša, tista čez vse gerda, ostudna persna nagota marsikaterih gosposkih, (tudi tisto razkazovanje golih rok), tista tudi zdravju škodljiva všibljava, tista silna potrata za golo nečimernost – tudi za gospodo pri Bogu ni opravičena in ne bo izgovora imela.« 151 Dejanski učinek teh molitvenih knjižic s »posebnim uvodom«, knjig in drugih spisov je praktično nemogoče ugotoviti. Vsekakor lahko domnevamo, da je bil manjši, kot bi si avtorji želeli. Predvsem podeželsko prebivalstvo je na- mreč odkrito živelo povsem svoje življenje, v katerega so za meščansko družino značilne oblike spodobnosti in krepostnosti pronicale bistveno počasneje ali pa sploh ne. Iskanje partnerja, družinsko življenje, vzgoja otrok in podobno so še vedno ohranjali posebnosti, ki jih je določal ritem kmečkega gospodarstva, zaradi česar je veljalo: »Družinsko življenje kmečkega prebivalstva, specifičnost kmečkih zakonskih in družinskih razmerji, lahko razumemo le iz poznavanja kmečkih proizvodnih odnosov in njihovih sestavin.« 152 Zasebnost je bila na po- deželju le slabo poznana. Morala, ki so jo propagirali, pa je temeljila ravno na obstoju prostorov, ki so omogočali umik iz javnega. Tako se želje moralistov na podeželju preprosto niso mogle uveljaviti. To pa ni pomenilo, da se oblika družine na podeželju ni vsaj delno približala meščanskemu modelu. Reinhard Sieder na primer ugotavlja: »Proti koncu 19. stoletja so na kmetijah vedno več služnih poslov nadomeščali domači družinski člani. Kmečka družina se je zožila na svoje rodovno jedro in se vsaj po sestavi približala meščanskemu modelu družine. / …/ Ta trend se je v 20. stoletju nadaljeval. Kmečka družina je šla skozi proces 'privatizacije'.« 153 150 Zgodnja danica, 15. 3. 1855. 151 Zgodnja danica, 30. 8. 1860. 152 Ibidem. 153 Reinhard Sieder: Socialna zgodovina družine, str. 16. 53 Moralne norme meščanskega sloja so se na podeželju, na veliko žalost moralistov, le počasi ali pa okrnjeno uveljavljale. Število spisov z moralnovzgoj- no vsebino je ves ta čas sicer stalno naraščalo, a vsakdanje življenje se je zaradi tega bolj malo spreminjalo. In kakšno je bilo stanje, ki so ga želeli in nameravali izboljšati? Na zelo poveden odgovor lahko naletimo v Drobtinicah iz leta 1846. V zgodbi je bila podana prilika o dveh zakoncih, ki nista živela po božji volji in ju je doletela nesreča. Pri razlaganju početja mlade Lenke, ki je svojega bodočega moža kar naravnost zapeljevala, je avtor zapisal: »Kdor hoče kdaj srečen biti, ne sme nečistosti bolj ljubiti kakor Boga. Pregreha nima sreče, tudi nečistost nje ne da; najsiravno ljudje ne verjamejo.« 154 Ta resignirana ugotovitev neimenovanega pisca nam lepo in enostavno predstavi verjetno dejansko stanje med večino prebivalstva. Podobno je ugotavljal neki Anton Namre, ki je v zadnji kitici svoje pesnitve Hvala Čistosti zapisal: »Lepota rajskega začetka, Oj čistost, snežno-beli cvet! 154 Drobtinice, 1846, str. 27. Natrpana soba, značilna za podeželje. Možnosti uveljavljanja meščanske morale na podeželju so bile zelo omejene. Zasebnost je bila namreč sila redka dobrina. (History of Private Life IV) 54 Zakaj med nami si tak redka? Zakaj te bolj ne ljubi svet? Ljubezen tvoja, čistost, rajska hči! V oserčju mojem večno naj gori.« 155 Na Slovenskem sta imela do konca 19. stoletja največ vpliva že omenjena znana zdravnika Simon André Tissot in Christoph Wilhelm Hufeland. Zdi se, da sta imela v kasnejšem obdobju precejšen vpliv tudi tako imenovana biološka psihiatrija in eden njenih vodilnih predstavnikov, psihiater Richard von Krafft- Ebing, ki je precej časa deloval v Gradcu. Na Tissota in Hufelanda se je npr. opi- ral že Slomšek. Krafft-Ebinga pa povzema škof Jeglič. Na splošno bi lahko rekli, da je bil resnejši diskurz o seksualnosti na Slovenskem izrazito moralno-pedago- ške narave ali pa moralno-teološki. Takšna je bila na primer Metafizika spolne ljubezni, ki jo je v več delih spisal Anton Mahnič v Rimskem katoliku. 156 155 Zgodnja danica, 10. 8. 1865. 156 Rimski katolik, 1891, str. 11-17; 55-59. 55 5.2 Vloga svetovnonazorske razdelitve Pomembna sprememba v javni obravnavi spolnosti oziroma njeni neo- bravnavi je v časopisju na Slovenskem povezana z zaostritvijo odnosov med političnima strankama. Liberalci so namreč še posebno radi napadali prislo- vično nravstveno čistost katoliške stranke in njenih pripadnikov. Tako so se v Slovenskem narodu denimo norčevali iz Marijinih družb, ki so jih ustanavljali, da bi mlada dekleta ohranili v katoliški veri in jih zaščitili pred »nevarnostmi« zapeljivih fantov. S prstom so npr. pokazali na dekle iz brezoviške fare, ki je bila članica Marijine družbe in je na prsih nosila dve svetinjici. Pa vendar so mlado devico, kljub nedvomno dobremu poduku o nevarnostih zapeljivcev, zalotili z ljubčkom na seniku. Po poročanju Slovenskega naroda je mlada devica doma prejela »tako zaušnico, da so svetinjice na prsih šklefetale.« Ob tem naj bi dekle doma povedalo, da je ona še dobra, da so druge še veliko hujše. Logičen sklep liberalnega dnevnika je bil: »Marijina devica ni nobena nič prida, če je bila tudi prej poštena, v Marijini družbi se gotovo pokvari.« 157 Jasno je bilo, da mimo tega niso mogle iti knjižice, ki jih je spisal ljubljan- ski škof. Še najbolj izrazito se je to pokazalo konec oktobra leta 1910 ob izdaji rdeče knjižice Ženinom in nevestam. Jegliča so na možen negativen odziv in na zlorabo v političnem boju opozarjali, še preden je šla knjižica v tisk. »Kanonik Kalan pravi, da bi mojemu ugledu škodovalo, če bi knjižico izdal pod svojim imenom, ker je čustvovanje glede škofa pri ljudstvu jako nežno in bi se pohujše- vali, če bi jaz take stvari pisal.« 158 Vendar se Jeglič ni dal prepričati, nasprotova- nje njegovi nameri pa se je končalo tako, da mu načrtovane knjige niso hoteli založiti v Katoliško tiskovnem društvu. »Katoliško tiskovno društvo ni hotelo knjižice založiti, sedaj je pa tudi po svojih listih noče priporočiti. In to store proti svojemu škofu.« 159 Kljub vsemu je škof vztrajal in knjižico izdal. Slovenski narod je kmalu po izidu priobčil svoje mnenje in označil brošurico za »s tercijal- skim vzdihovanjem prepleten pornografičen spis. Kaj tako osoljenega, opopra- nega, papriciranega in s španskimi muhami prepletenega še ni bilo natisnjenega v slovenskem jeziku.« 160 Brošurica se je širila s silno hitrostjo. »Strašno je hudo, radi brošurice; čita se glasno po gostilnah in po hišah, tudi v tobačni tovarni, razširja se po okolici.« 161 Že 6. novembra je škof zato pisal stolnemu kapitlju in ga vprašal za nasvet, ker »po obvestilih o razburjenosti in o pohujšanju po Ljubljani, mislim, da sem moralno uničen. / .../ Zdi se mi, da bi bilo bi za škofijo koristno, ako se umaknem. / .../ Prosim naj mi gospodje odkritosrčno povedo 157 Slovenski narod, 4. 4. 1905. 158 Ibidem, 27. 3 . 1909. 159 Ibidem, 31. 10. 1909. 160 Ibidem, 2. 11. 1909. 161 Jegličev dnevnik, 5. 11. 1909. 56 brez ozira na mojo osebo, ampak le z ozirom na škofijo.« 162 Naslednji dan je bil na kapiteljski seji podan predlog. »Gospodu knezoškofu se svetuje, naj poda sv. Očetu resignacijo na svojo škofijo, pojasnujoč mu vse dogodke in razmere. / .../ Za ta predlog štirje kapiteljni; zoper pa šest.« 163 Škof je tako ostal na svojem položaju, saj so na seji med drugim ugotovili, da je za nastalo pohujšanje kriva knjižica 'Kaj pravi brošura škofa Antona B.?', za izid katere je poskrbel liberalni tabor. V tej ti. zeleni knjižici so namreč izbrali in natisnili le »najzanimivejše« citate iz Jegličeve rdeče brošurice. Slovenski liberalci so Jegliča zlobno označili kar za prvega slovenskega pornografa in se obenem spraševali, od kod katoliškemu škofu toliko znanja o seksualnih zadevah. V opisovanje lepote devištva se škof ni spuščal, bolj so ga zanimale pregrehe, ki so ogrožale mlade pare pred, med in po poroki. Same spolnosti sicer ni dojemal kot apriori nečiste, vendar prepustitev užitku naredi iz spolnosti prav to – nečistost. »Odkod prihaja mnenje, da je v zakonski zdru- žitvi nečistost, gnusoba? To je napravila strast, ki v tej združitvi ne vidi druzega, kakor telesno, meseno uživanje. Kdor pa na prevzvišene namene ne misli, ali jih morda še ne mara doseči, pa misli edino na meseno uživanje in ima pri združitvi edino ta namen, on potegne zakonsko zvezo iz njenih svetih višin v blato strasti in jo ognusi.« Jeglič je nevarnost ponižanja spolnega dejanja iz božje volje v golo uživanje opisal takole: »Da bi se zakonski ne bali te združitve radi otrok in radi velikih skrbi z otroci, jim je Bog dodal poseben užitek, posebno naslado, ki k združitvi nekako vleče. No, naša narava je pa tako pokvarjena, da prav hitro po- zabi na vse druge namene v zakonu in misli najpoprej, najbolj živo, ali pa še celo edino le na užitek. Ker so možgani telesa po hrbtenici in druzih živcih spojeni z spolnimi udi, se dogodi, da take misli na spolno naslado razdražijo telesne spol- ne dele ter vzbude nekako podobno naslado, ki vleče na telesno združitev.« 164 Jeglič tako ni govoril o 'združitvi med zakoncema' kot o nečistosti in grehu in v tem pogledu je bil naprednejši od mnogih, tudi liberalnih, sodobnikov. Kot problematično je izpostavil le še nenadzorovano predajanje užitku. Zato se tudi po poroki mladoporočenca nista smela predajati nasladi brez omeji- tev. Upoštevala naj bi navodila, ki bi ju v teh trenutkih obvarovala pred padcem v naslado in s tem v greh. Ta je knezoškof podal presenetljivo natančno: »Zdru- žitev naj se izvrši kar je mogoče sramežljivo; dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar naj se mož ozira na sramežljivost svoje žene. Zato 162 Ibidem, 6. 11. 1909. 163 Nadškofijski arhiv Ljubljana, serija: škofje, fond: škof Anton Bonaventura Jeglič, fasc. 29 (dalje NŠAL). 164 Anton Bonaventura Jeglič: Ženinom in nevestam: pouk za srečen zakon, Ljubljana 1909, str. 4-29 (dalje Anton Bonaventura Jeglič: Ženinom in nevestam). 57 naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj se ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokva- riti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.« Ženska podložnost možu je bila sicer nekaj povsem samoumevnega, a se je Jegliču zdelo pomembno opozoriti na situacije, v katerih lahko žena zavrne moža: »Žena je sicer pod smrtnim grehom dolžna biti možu podložna, ako resno zahteva. Ako je mož preveč pijan, žena ni dolžna biti podložna, ker bi mogel mož v pijanosti preveč po živinsko z njo ravnati in ker so otroci, spočeti od pijanega očeta, jako nagnjeni na bolezni, na- vadno slabega razuma, bolj lahko postanejo škrofulozni, da, tudi neumni.« 165 Liberalci so s svojimi napadi prikazali veliko mero dvojne morale, saj so ves čas napadali Cerkev zaradi njenega nazadnjaškega odnosa do sveta. Ko pa je Jeglič izdal svojo »pornografsko« brošurico, pa so tudi liberalci nadvse vestno in prizadevno sodelovali pri njenem širjenju. Najprej so v seriji člankov, ki so izha- jali v Slovenskem narodu, brošurico predstavili kot javni škandal najhujše vrste. »Škof, pooblaščenec katoliške cerkve, prvi cerkveni dostojanstvenik v deželi, naslednik apostolov, od sv. Duha izbrani voditelj duhovščine na Kranjskem, spisal in izdal svinjske bukvice in s tem storil škandalozno pohujšanje.« 166 Sploh so »svinjske bukvice« napadali, škofu očitali razvratnost in spolno bolestno raz- položenje, se spraševali, ali škofovo dobro poznavanje problematike izvira še iz časov, ko je bil kurat v begunjski ženski kaznilnici in podobno. Temu primerno se je odzval katoliški Slovenec: »Farizeji! Ostudni pobeljeni grobovi! Enkrat ste rekli krščanstvu 'strup iz Judeje', ker uči samozatajevanja in menda ubija polte- nost, danes pa kričite, da je nemoralno in meseno! In brošuro o kateri se derete, da je slovensko ljudstvo potopiti v 'barje nemorale', ste vi farizeji, ko se je odma- knila iz knjigotrštva, ponatisnili, da bi prišla v roke mladini.« 167 Najbolj škodoželjni nasprotniki škofa so v Kranju izdali tudi knjižico 'Kaj pravi brošura škofa Antona B.' oziroma ti. Zeleno brošurico (bila je zelene barve) v nakladi 15000 izvodov, v kateri so razne odlomke prepisali in jih opremili s komentarji. Škofa tudi v teh trenutkih ni zapustila skrb zaradi pohujšanja mla- dine. »In knjižico bero nezreli mladeniči in nezrela dekleta… quot scandal. Brzo- javili so po vseh nemških časopisih in vpijejo o strašnem škandalu ljubljanskega škofa.« 168 Zadeva je imela velike mednarodne razsežnosti, brošurica je bila preve- dena v hrvaščino, nemščino in italijanščino. Jeglič je decembra v svojem dnev- niku zapisal: »Tudi v francoskih časnikih me grde kot pornografa.« 169 Dogajanje 165 Ibidem. 166 Slovenski narod, 7. 11.1909. 167 Slovenec, 8. 11. 1909. 168 Jegličev dnevnik, 9. 11. 1909. 169 Ibidem, 3. 3. 1909. 58 v Ljubljani je odmevalo po vsej monarhiji. Škof pa je zadevo moral pojasnjevati tudi nunciju Belmonteju na Dunaju in tamkajšnjemu časopisju. 170 Iz zdravniške stroke so, vsaj po pisanju škofa Jegliča, prihajale vse prej kot kritične besede. Knjižica je predstavljala namreč precejšnjo novost, saj kaj podobnega v slovenščini še ni izšlo. »Včeraj je prišel k meni dr. Alfred Mahr, liberalni nemški zdravnik. Rekel mi je, da njegovi krogi ne odobravajo gonje.« Zdravnik je namreč prebral brošurico in Jegliču zatrdil, »da on kot zdravnik pod vsako besedico podpiše.« 171 Podprl pa ga je tudi liberalni slovenski zdravnik dr. Bleiweis. Dobival pa je tudi ugodne vesti iz podeželja, kjer naj bi mnogi knjižico z veseljem sprejeli. 172 170 Ibidem. 171 Ibidem, 16.11.1909. 172 Ibidem. 59 5.3 Znanstveno ukvarjanje s spolnostjo na Slovenskem Pedagogi, zdravniki in moralisti na Slovenskem so se konkretnejšim vpra- šanjem o spolnosti, še bolj pa odgovorom, izogibali. Kaj pa psihologi? Značilno za zgodnjo slovensko psihologijo je, da so bili njeni začetki filozofsko-teološki. 173 Seksualnost človeka je tako v obeh delih Franceta Lampeta in Frana Gabrška, ki veljata za prvi knjigi o psihologiji v slovenščini, komaj omenjena. Lampe je bil teolog in filozof, Gabršek pa pedagog in pisatelj. 174 Medtem ko Gabrškovo delo »že v času izida ni bilo posebej sodobno«, 175 je bilo Lampetovo Dušeslovje bolj »vsestranska knjiga in predstavlja dokaj veren prikaz tega, kar je dosegla psihologija ob koncu stoletja.« 176 Čustva, afekti in nagoni pa pri obeh avtorjih ostajajo v temi, v katero se ne spuščata. Odgovore na vprašanje oba še vedno iščeta v Svetem pismu in veri. Gaberšek je npr. zapisal: »Življenje naše ne neha s smrtjo, nego se ž njo šele prav začenja, na tem svetu zavržena in teptana krepost bode zmagovala na onem svetu / …/ V teh premišljevanjih je torej iskati čudo- tvorne tolažbe sv. Vere.« 177 V tem smislu je Gabršek razlagal tudi nagon »hranit- be«, ki uporablja močne strasti: »Vsled tega se mora nagon hranitbe izprevreči v pohlep po nasladnosti (poželjivost, pohotnost) in v pijanstvo, spolni nagon v razuzdanost in razkošnost.« Problem je videl predvsem v svobodni volji, ki to več ni, če se človek vda strastem. »Strast pokvari pojedince duševno in telesno in ta pokvarjenost prehaja najčešče tudi na potomce in na cele narode.« 178 Tudi France Lampe v svojem delu Dušeslovje problematiki spolnosti ni posvečal po- sebno velike pozornosti. Spolni nagon je obravnaval med strastmi, pri razlagi pa se je naslonil na filozofa Immanuela Kanta, ki je strasti obravnaval kot a priori nravno slabe: »Strasti niso samo nesrečni duševni položaji, ampak so tudi brez izjeme zli.« 179 Kantovo razdelitev strasti na naravne in družbene pa je nekoliko spremenil in naravne strasti so postale »strasti nizkega uživanja, kamor spada poleg pijanstva in zapravljivosti tudi mesena pohotnost.« 180 Lampe je pri tem dodal še povedno opombo, v kateri je zapisal: »Omenjam, da mi je Sveto pismo v tem kažipot, ki pravi: '/ …/poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja.'« 181 Tudi izvor teh nižjih strasti je videl v skladu z naukom mnogih moralistov in 173 Ladislava Hočevar: Razvoj psihologije na Slovenskem, diplomsko delo, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana 1971. 174 Slovenski biografski leksikon, Prva knjiga, Ljubljana 1925-1932. 175 Vid Pečjak: Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, št. 1-2, 1982, str. 85 (dalje Vid Pečjak: Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem). 176 Ibidem. 177 Fran Gabršek: Izkustveno dušeslovje, Ljubljana 1889, str. 90 (dalje Fran Gaberšek: Izkustveno duše- slovje). Za prvo psihološko knjigo v slovenskem jeziku jo je označil Vid Pečjak. V: Vid Pečjak: Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem, str. 85. 178 Ibidem, str. 110. 179 France Lampe: Dušeslovje, Ljubljana 1890, str. 486 (dalje France Lampe: Dušeslovje). 180 Ibidem, str. 487. 181 Ibidem. 60 zdravnikov. »Izvirajo iz pogostega nezmernega telesnega uživanja. Razlagati jih je težko. Njih sila je grozna. Prav tako pa tudi človeka ponižujejo in ga tlačijo v blato zavrženosti.« 182 V obeh knjigah je bil viden poudarek na nravstvenem delovanju človeka. Strasti so nravno slabe, ker preprečujejo, da bi bila človeška volja svobodna, nje- govo delovanje pa zaradi tega nravno. Nravni zakon pa je tisti, ki nas osvobaja spon fizičnih zakonov, ki jih presoja in nam po vesti sporoča, ali so v skladu z nravnostjo ali ne. 183 Dosledno in stalno nadzorstvo želja in poželenja ter upira- nje strasti ustvarja nravstveni značaj, za katerega je zapisal Gabršek, da je »naj- višji smoter človeškega življenja, ideal, kateremu se polagoma bližati, najtežja je, pa tudi najlepša naloga človeška.« 184 Razumevanje povezave med duševnostjo in telesom je bilo preprosto; duševnost vpliva na telo, telo pa vpliva na duševnost. Logično je bilo torej, da je »prekomerna« seksualna dejavnost, ki preveč in pre- pogosto vzburja živčevje, veljala za telesu in duševnosti izredno nevarna. »Kadar kaj moti živčevje moti tudi duševnost ter njeno delo zavira ali celo ustavi.« 185 Gaberšek je na primer zapisal, da se iz »nenravnosti in drugih razuzdanostih« lahko razvijejo duševne bolezni. 186 Takšno mnenje je sicer zastopalo mnogo zdravnikov, teologov in pedagogov v Evropi. 187 Skoraj identično kot Gaberšek je o nagonih pisal Anton Župančič v svoji Pedagogiki, ki jo je uporabljal tudi sam Gabršek, prvič pa je izšla leta 1888. Župančič je tako zapisal: »Ker je strast gospodovanje poželenja nad umom in vestjo, kojega je človek sam kriv, je vselej zavržljiva in grešna.« 188 O »problemu« seksualnosti je leta 1897 podobno razmišljal tudi filozof Janko Pajk, ki pa je vprašanju spolnega nagona vendarle posvetil bistveno več prostora. Svoje razmišljanje je predstavil v razpravi Notranji gon, vir nravstve- nosti. Zanj je bil ta notranji gon »najbogatejši vir nravstvenosti.« Vendar pa »sam na sebi spolni gon še nikakor ni kreposten, nravstven; v to ga spreminja stoprv pravo, prirodnim zakonom prikladno izvrševanje, namreč zakonito njega upo- 182 Ibidem. 183 Ibidem, str. 477. 184 Fran Gaberšek: Izkustveno dušeslovje, str. 123. 185 France Lampe: Dušeslovje, str. 507. 186 Fran Gaberšek: Izkustveno dušeslovje, str. 137. 187 Mnenje, ki je bilo v drugi polovici 19. stoletju močno uveljavljeno. V takratni psihiatriji je prevladovala »nemška« smer, ki je poudarjala nevrološke raziskave in iskanje izvora duševnih bolezni v biologiji ce- rebralnega korteksa. (O tem glej Edward Shorter: A History of Psychiatry, From the Era of the Asylum to the Age of Prozac, New York/ …/Weinheim 1997; dalje Edward Shorter: A History of Psychiatry.) »Biološka psihiatrija« je prevelikemu razdraženju živčevja, ki naj bi ga povzročala tudi masturbacija, pripisovala velik pomen za razvoj različnih telesnih in duševnih bolezni. Raziskovanja so bila nadvse uporabna za razne moraliste, zaskrbljene pedagoge, šarlatane in nenazadnje trgovce, ki so prodajali maže proti oslabelostim in drugim tegobam, ki naj bi bile posledica greha samooskrumbe. 188 Anton Župančič: Pedagogika, Ljubljana 1904, str. 31. 61 rabljevanje.« Spolni nagon je tako silovit in čuten, ker »brez omame priroda ne bi mogla doseči svojega cilja: ohranitve raznih svojih organičnih rodov.« In to je edini smoter spolnega nagona in, kakor je izpolnitev nagona v podobi potom- cev čudovito delo narave, »tako vsako drugo uporabljevanje tega nagona ni po smotru prirod, toraj tudi ni nravstveno.« Spolna ljubezen postane grešna, »če sami pridržujemo te misli ali pak jih privabljamo neprimernim potem: po do- mišljiji, po izkoristovanji okolnostij. Tedaj so grešna, ker prevzimajo dušne moči in jemljejo duhu potrebno naravstveno svobodnost. / …/ In taka postane vsa tako zvana 'romantična' ljubav, ako izločivši se spon razuma in trdnega smotra, prezira ves prirodni smoter spolnega gona.« Pajk je bil v tistem času še izjema, saj je znotraj razprave na desetih straneh podrobno razlagal delovanje spolnega nagona, razloge za obstoj in cilj, ki ju mora doseči. Njegov pogled je sicer skla- den s »klasičnimi« pogledi in nauki, saj prav tako obsodi vse nenaravne oblike rabe spolnega nagona. Uporablja tudi znane, sicer nekoliko prirejene stavke kot je npr.: »Spolna ljubav je več sreč pokopala nego vse vojske sveta.« Bil pa je med prvimi, ki je na Slovenskem odkrito govoril npr. o »hotljivosti, ki človeka včasih omamljajo do nesvestnosti.« 189 Poleg tega ni naredil enačaja med spolnostjo in grehom, saj je prva nujna za ohranitev. O spolnosti je pisal kot o naravnem dejstvu, ki sicer lahko kmalu postane protinaravna, a je v osnovi del človeka in ni grešna sama po sebi. Na začetku novega stoletja je v Slovenki Dragotin Lončar napisal članek O spolni vzgoji po češkem prevodu knjige Ellen Blackwell. Strahovi pred po- hujšanjem zaradi razpravljanja o tej temi so ostali prisotni in narekovali veliko previdnost tudi pri njem. »Pišem o vprašanju, o katerem sodi splošno prepriča- nje, da se v javnosti ne more in ne sme o njem razpravljati, a polagoma se širi znanstvena resnica. Pot ji je težavna. Stari predsodki, ukoreninjene tradicije in navade se ne dajo kar tako iztrebiti, zlasti še, ker se ljudje pri tem sklicujejo na vedo, ki pod pretvezo znanstvenosti razširja zmoto.« Knjiga pisateljice je bila, če lahko tako rečem, »na liniji« s prevladujočo moralo. Potreba po nravstveni vzgo- ji, nevarnost onanije (»Marsikak mil značaj je ta navada uničila«), nadzorovanje spolne strasti z umom »in kretanjem u naravi«, nevarnost »nenravnih spisov, slabe družbe« in še kaj. 190 Kako velike težave je povzročalo ljudem že samo raz- mišljanje o tem, kako naj bi otroke podučili o misteriju življenja, nam pove tudi avtorica Leda, ki je prav tako leta 1901 v Slovenki poskušala razkriti čarobno formulo spolne vzgoje. Že sam začetek je bil težak. »Že večkrat sem mislila pisati o kočljivem vprašanju., / …/ a vedno sem zopet odložila pero, enkrat tudi že uničila rokopis, ker nisem čutila v sebi dovolj moči, da zaodenem svoje misli v obliko, ki bi ne bila odurna, ampak vredna vzvišenega in važnega predmeta in 189 Janko Pajk: Notranji gon, vir naravstvenosti, v: Slovenski pravnik, št. 11-12, 1897, str. 337-348. 190 Slovenka: št. 1, št. 2, št. 3, št. 4, št. 5, 1901, O spolni vzgoji. 62 taka, ki bi ne škodila, kjer treba koristi.« 191 Novo je bilo predvsem to, da so ne- kateri začeli razmišljati o potrebi po izobraževanju mladine, ki se je ne sme več puščati v nevednosti. Vzgoja je še vedno stremela k oblikovanju moralnega in krepostnega človeka po starih merilih, spreminjal se je le način, ali kakor povze- ma Leda po nemški pisateljici iz časopisa Die Frau: »Učimo otroke, kako resno dolžnost imajo dečki in dekleta, da si obvarujejo svoje telo čisto in sveto, in kaka beda bi sledila za nje in za njih deco iz tega, če bi to dolžnost zanemarili.« 192 Vprašanje spolne vzgoje se je zdelo kočljivo za javno obravnavo tudi v »napredno« usmerjenem časopisu. Skrajno negativen pa je bil pogled na »sek- sualne odklone«. Najočitnejša je bila prostitucija, ki jo je povrh vsega urejala in nadzorovala država. Urednica Slovenke Ivanka Klemenčič je na primer o ureditvi javnih hiš v mestih zapisala: »Reglementiranje prostitucije je nedvo- mno prav škandal v zakonodajstvu ter v vsakem obziru obsojanja vredno, a v zatrenje prostitucije treba še drugih, radikalnejih sredstev, nego je zgolj odprava reglementiranja.« O posameznikih, ki »padejo« oziroma se prostitucije poslužu- jejo, pa: »Predpogoj prostitucije – v vsaki obliki – je ali popolna nravna propa- lost ali pa nenormalnost duševnega in fizičnega stanja pri obeh činiteljih. / …/ Prostitucija je nevarna in škodljiva posameznikom kakor tudi obči fizični in moralni blaginji ter bi se čisto logično morala zatirati. / …/ To zahtevo podpira tudi znanost, ki vedno jasneje priča in kaže, kako veliko zlo je prostitucija. Prof. Sonderegger, prof. Krafft-Ebing, prof. Forel, Lionel S. Beale s Kings – kolegija v Londonu, prof. S. Graham, ves medicinski kolegij na univerzi v Kristijaniji, dr. Acton, Oesterlen, prof. Ribbing, veliko število amerikanskih zdravnikov, prof. Herzen, dr. Paulus, dr. Hoffman i dr. – pritrjujejo soglasno iz lastnih izkušenj, da normalno konstituiran človek živi zdržno, ne da bi kakorkoli trpel na svojem zdravju.« 193 Ivanka Klemenčič je leta 1902 precej ostro napadla tudi ti. kokete. Nevarnost koketiranja je, enako kot katoliška teologija, utemeljila na izgubi svo- bodne volje. »Tako je ženska postala ne le sužnja moške samovolje, marveč tudi sužnja svojih čustev, ki so se razvijala nenormalno, bolno, ker jih nista vladala in vodila razum in volja.« 194 Na Slovenskem se je s pojavom »laične« razprave o spolnosti začelo razmi- šljati o potrebi spolne vzgoje v času odraščanja. Ta naj bi pripomogla odstraniti mogoče odklone, za katere so v veliki meri obtoževali nevednost. Propagirali so spolno vzgojo za dvig nravnosti. »Laiki« so začeli spoznavati in priporočati vzgojo, ki seksualnost sicer še vedno skriva, a hoče s spoznanjem pripeljati do 191 Slovenka, št. 6, 1901, »Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje…« 192 Ibidem. 193 Slovenka, št. 6, 1901, Prostitucija. 194 Slovenka, št. 6, 1902, Koketerija. 63 nravnega ideala, ki pa se bistveno ne razlikuje od »starih« moralističnih idej o kreposti in čistosti. Lahko rečem, da se na začetku 20. stoletja na Slovenskem začne pojavljati tista »tehnologija seksa«, ki jo Foucault postavi v čas ob koncu 18. stoletja, torej »nova, ker je, ne da bi bila v resnici neodvisna od temati- ke greha, v bistvu uhajala cerkvenim ustanovam.« 195 In predvsem na to kažejo »razprave« o seksualnosti, ki so bile objavljene na Slovenskem do prve svetovne vojne. Področje, ki ga je v pedagoškem procesu nadzorovala katoliška cerkev, je postajalo vse bolj predmet posvetne laične obravnave. V Katoliškem obzorniku so tako v krajšem članku iz leta 1905 z naslovom Spolna pedagogika že zapisali: »Zadnji čas se mnogo obravnava vprašanje, ali ni kriva moderne spolne razdražljivosti nekoliko tudi vzgoja.« Neznani avtor je prinesel poročilo treh novih knjig, izdanih na Nemškem, ki pa »vse govore o spolnih stvareh tako naturalistično, da morejo biti otrokom le v spotiko in kvar.« 196 Še istega leta je svojo knjigo izdal Avgust Forel, o kateri je v Katoliškem obzorniku nekoliko obširneje pisal Aleš Ušeničnik. 197 Forel in Förster ta bila v letih do prve svetovne vojne najbolj omenjana avtorja v zvezi z vprašanji spol- nosti. Forel predvsem zato, ker je bil »naturalist«, a je imel do moderne družbe včasih zelo podoben odnos kot katoliški pisci, Förster pa zato, ker je poudarjal, da je zaradi negotovostih v načelnih vprašanjih vsa tozadevna nekatoliška lite- ratura inferiorna. 198 Najobsežnejši prispevek o seksualnosti je v Naših zapiskih pod naslovom Seksuelni problem v letih od 1911 do 1914 objavljal Henrik Tuma. Zadeve se je lotil precej obširno in splošnega stanja na Slovenskem ni videl v tako slabi luči, kakor so ga znali predstavljati nekateri njegovi sodobniki. Njegovo razmišljanje kaže na določen vpliv degenracijskih teorij, ki so bile v tistem času v Evropi pre- cej priljubljene. »Naš narod je čil in zdrav. Lastnega velikomestnega življenja ni- mamo, zato so tudi perverznosti in korupcija med nami tuja rastlina.« 199 Nekaj številk pred njim je podobno razmišljal Ivan F., ki pa je stvari videl nekoliko bolj črno: »Lahko rečem, da romamo na poti, na kateri smo, navzdol, t.j. v vedno bolj nezdrave razmere spolne ljubezni.« Enako kot Tuma je zdravo in moralno moč videl v »naravnem« in nepokvarjenem kmečkem prebivalstvu. »Njih sveža in neskvarjena kri po malem zadržuje propast velikomeščanstva, ker drugače bi telesno še globje propadlo.« 200 V razmišljanju o problematiki pa se je v celoti 195 Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti I, str. 121. 196 Katoliški obzornik, II. zvezek, 1905, str. 214. 197 Ibidem, III. zvezek, str. 296-300. 198 Ocena knjige F. W. Försterja: Sexualethik und Sexualpädagogik v: Voditelj v bogoslovnih vedah, zve- zek I, 1908, str. 123. 199 Naši zapiski, 3. zvezek, 1911, Seksuelni problem, str. 102. 200 Naši zapiski, 12. zvezek, 1910, Seksuelni problem, str. 353. 64 oprl na nemški prevod knjige, angleškega pisatelja (1844 - 1929) na katerega je med drugim vplival Havelock Elis, Edwarda Carpenterja z naslovom Wenn die Menschen reif zur Liebe werden (Ko ljudje dozorijo za ljubezen). Kar se tiče na- pačnega odnosa do seksualnosti v družbi, je krivdo za to naložil »splošno nezdra- vim razmeram« in Katoliški cerkvi, »ki je proglasila spolno življenje za pregrešno in nečisto.« 201 Pri obeh je zanimivo, da vidita v prihodnosti skoraj neizbežen propad družbe. Moralna pokvarjenost, telesni propad, raznorazne bolezni, vse to naj bi kazalo na neko občo degeneracijo. Pri čemer pa naj bi Slovenci imeli srečo, saj nas čile in zdrave vzdržuje nepokvarjena kri nepokvarjenih ljudi. Mnenje o splošnem propadu je bilo med meščanstvom in izobraženci v Evropi ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja precej razširjeno. K temu je veliko pripomogel razvoj psihiatrije in raziskovanje bolnikov v psihiatričnih ustano- vah. Mnogi psihiatri 19. stoletja so trdili, da imajo težke duševne bolezni močno biološko in genetsko komponento ter da se te bolezni z dedovanjem razvijajo v še hujše oblike, kar povzroča progresivno degeneracijo v družbi. 202 Omenjeni avstrijski psihiater Richard von Krafft-Ebing je na primer o družbi iz druge polovice 19. stoletja v svoji knjigi Über gesunde und kranke Nerven razmišljal takole: »Vsakomur, ki preučuje socialne in biološke razmere današnjega kultur- nega življenja, se mora pred očmi narisati žalostna podoba. Sodobna družba je namreč na poti moralnega in telesnega propada« 203 Spolni razvrat pa je bil samo eden od faktorjev obče degeneracije. Tuma je že na začetku razprave ugotavljal, da gre pri vsem skupaj za pro- blem užitka oziroma ljubezenskega orgazma. Sam je užitek – orgazem videl v povsem drugi luči, kakor je bil navadno predstavljen. Grešnost užitka je namreč celotni človeški seksualnosti pritisnila enak pečat. Demantiral je tudi mišljenje, po katerem naj bi katoliška cerkev ženski »vrnila« pravo vrednost in spoštova- nje. »Ne radi 'vrednosti žene', ampak radi omejitve spolnega čustvovanja, radi askeze je krščanstvo zastopalo idejo monogamije. Na tej podlagi se gradi mora- la, ki v prvi vrsti postaja spolna morala, in greh na sebi je greh med možem in ženo.« 204 Ravno v zatiranju užitka je videl temeljno napako, ki jo je počela (in jo še počne) katoliška cerkev. Pri tem je zapisal: »Niso videli in tudi danes katoliški filozofje in zelotje ne priznavajo, da je v največjem ljubezenskem orgazmu tudi 201 Ibidem, str. 355. 202 Edward Shorter: A History of Psychiatry, str. 93. 203 »Für Jeden, der die socialen und biologischen Verhältnissen unsres gegenwärtigen Culturlebens stu- diert, muss die traurige Aussicht sich ergeben, dass die moderne Gesellschaft einem moralischen und physischen Ruin zusteure, falls nicht günstige Interferenzbedingungen eintreten, Zustände, die die Culturentwicklung in ruhigere Bahnen lenken, Geist und Körper zur Ruhe und Sammlung gelangen lassen, edlere und sittlichere Ziele des Daseins eröffnen.« V: Richard von Krafft-Ebing: Über gesunde und kranke Nerven, str. 8. 204 Naši zapiski, 3. zvezek, 1911, Seksuelni problem, str. 108. 65 temeljni vir ljubezni do bližnjega. / …/ Torej ravno v ljubezenskem orgazmu se človek prvič loči in dvigne nad živaljo.« 205 Trditev, ki je bila pravzaprav revoluci- onarna. 206 Omenjeni »najpomembnejši katoliški moralni teolog« z začetka 20. stoletja, jezuit Hieronimus Noldin, je bil leta 1911 sicer do užitka že nekoliko bolj spravljiv, kar pomeni, da je užitek razlagal kot nekaj, kar je stvarnik polo- žil v nas, da bi človeka privabil k stvari, ki je sama na sebi umazana in katere posledice so obremenjujoče. 207 Takšna stališča, ki so bila v moralistiki najbolj razširjena, je Tuma v svojem spisu odločno zavrnil. Tuma je tu veliko bolj jasen pri zavračanju moralne teologije. »Sezimo nazaj v zgodovino človeštva vseh ple- men in iščimo pojave spolnega življenja, pa najdemo, da soitje (coitus) v prvi zavesti človeški ni v nobeni kavzalni zvezi s spočetjem.« 208 Povsem na glavo je postavil katoliško razumevanje uživanja v spolnosti in nasladi kot greha. »V lju- bezenskem orgazmu se strne najmočnejši človeški prirodni nagon v medsebojno dajanje in jemanje dveh različnih individijev. Centraliziranje in sublimiranje te moči, tega hrepenenja, dajanja se drugemu, potom živčevja v možganih in razširitev tega hrepenenja na subjekte in objekte izven spolnih je postanek vsega socialnega življenja, pravi postanek charitas. Tako je izvirni greh katoliške cer- kve izvor caritas.« 209 Zaradi pretiranega poudarjanja askeze in grešnosti spolnega akta je katoliško cerkev obtožil, da je kriva za razmah prostitucije: »Dokler bo katoliška cerkev bo prostitucija. Dokler ne bo spoštovanja do spolnega akta, dotlej bo prostitucija.« 210 V nadaljevanjih je Tuma kritično obravnaval nekatera dela, ki so v tistem času obravnavala problematiko spolnosti. Poda npr. kritiko knjige mladega zdravnika Mirka Černiča Telesni naš postanek in razvoj, ki predstavlja prvo razlago o človeški reprodukciji, ki jo je spisal kak zdravnik. Predvsem razlaga biološko delovanja človeškega organizma, ob izidu knjižice pa se je ponovno pokazal »problem nravnosti« in očitno obča dvojna morala. »Edina kritika iz peresa veščaka v prvem našem mesečniku, kritika, ki ni nobena kritika, češ, da bi delo Černičevo bilo lahko boljše ter da je 'neokusno'. Če delo Černičevo tudi drugega ne bi bilo, nego odgovor na brošuro škofa Antona Bonaventure, 205 Ibidem, str. 109. 206 Posebej če jo primerjamo z vsebino leta 1926 izdane knjige Popolni zakon Theodorja van de Veldeja, katere slovenski prevod smo dobili leta 1936. Knjiga je imela v Evropi velik odmev in je leta 1930 do- živela že 51. izdajo. Katoliška cerkev jo je postavila na indeks prepovedanih knjig, papež Pij XI. pa jo je v okrožnici Casti connubii preimenoval v Popolno vlačugarstvo. Van de Velde je »telesno združevanje detabuiziral, tako da je o njem govoril, čeprav z latinskimi izrazi, in ga s tem iz animalične nemosti pov- zdignil v osebnostno območje.« Njegova knjiga si je mesto na indeksu prislužila, ker je ne le »umazani posel prenašal in ga dopuščal tudi v druge namene, ampak je v sami umazaniji videl smisel in namen.« V: Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 285-286. 207 Ibidem. 208 Naši zapiski, 3. zvezek, 1911, Seksuelni problem,str. 104. 209 Ibidem, str. 109. 210 Ibidem, str. 110. 66 je zaslužilo resne in pozitivne kritike. Nismo je imeli od nikoder – učenim slo- venskim filistrom je snov Černičeve knjige 'preopolzka'« 211 Javna morala je torej še naprej zapovedovala molčečnost. Izjeme, ki so se odločile javno razpravljati o spolnosti in njeni funkciji, so postajale nekoliko pogostejše. Tuma razlaga dalje: »Poleg duhovnika in medicinca se je oglasil umetnik.« Tu govori o Alojza Kraigherju in njegovi naturalistični drami Školjka, ki med širšim bralstvom prav tako ni bila sprejeta z navdušenjem. V Slovanu so npr. objavili ostro kritiko Jakoba Kelemine, v kateri je npr. zapisal: »Medicinska skripta, ki jih tudi prej nismo izgubili iz vidika, stopijo v drugi polovici v absolutno veljavo: 'v začetku je bil nagon, živalski nagon'. / …/ Školjka ni drama v pesniškem smislu – nego medicinski umotvor, neka vrsta Blaže in Nežica v medicinski stroki.« 212 Fran Ile- šič je nekaj številk prej v Slovanu zapisal veliko bolj umirjeno, da jo bodo brali predvsem »tisti, ki teoretično rešujejo seksualni problem.« 213 Tuma pa je o njej zapisal, da »ni le pristen umotvor, ampak vsebuje najtočnejši odgovor na seksu- elno vprašanje. To še posebej poudarjamo, da njegov odgovor prihaja prav iz istinitega življenja in od jedra naše inteligencije.« 214 Tuma je tudi ostro kritiziral ravnatelja mariborskega učiteljišča Henrika Schreinerja in njegovo predavanje, ki ga je objavil v Pedagoškem letopisu leta 1910. 215 » Ravnatelj Schreiner ima naravnost banalne nazore o človeškem telesu. / …/ Od izkušenega pedagoga bi pač morali pričakovali več lastnega znanja in lastnega prepričanja. / …/ Skoraj še priporoča bajko o štorklji! Nezakonsko mater ima za nesrečno, dasi jo dela nesrečno le katoliški zelotizem. Za nezakonskega nedolžnega otroka nima dobre besede, seveda so za katoličane 'pankrti' izmečki človeške družbe. / …/ Pedagog Schreiner naivno poudarja, da spolnega pouka ne smemo previsoko ceniti! Res je, da tak spolni pouk, kakor nam ga daja on, ni prav nič vreden.« 216 Tuma je v nadaljevanjih po mnogih znanih tujih avtorjih predstavil do- ber pregled problematike. Najpogosteje so vidni odlomki iz Augusta Forela, Iwana Blocha in Ellen Key. Obravnava teme od dojemanja ljubezni, sramežlji- vosti, bioloških in nevroloških opisov vzbujanja poželenja, obleke kot fetiša, ho- 211 Ibidem, 7. zvezek, 1911, str. 260. 212 Slovan, št. 7, 1911, str. 219. 213 Ibidem, št. 2, 1911, str. 59. 214 Naši zapiski, 3. zvezek, 1911, Seksuelni problem, str. 101. 215 Pred predavanjem O seksualni vzgoji se je Henrik Schreiner najprej opravičil publiki, ker da bo govoril o »rečeh, ki smo jih vajeni skrivati pred svetom, ker jih smatramo za najbolj sramotne, ponižujoče in ostudne in tudi za najbolj nenravne.« Edini namen spolnosti je spočetje otrok, zato je »uporaba spol- nega nagona v namene, ki ne služijo njegovi naravi, je zloraba, je nenravnost.« Da pa bi otroci to dovolj hitro doumeli in resnic o dogajanju v spalnici ne bi pobirali od raznih izprijencev in s tem oskrunili čisto otroško dušo, je tudi v teh rečeh potreben pouk. Spolna vzgoja je v avtorjevih očeh predvsem vzgo- ja volje. Najbolje je otroka napeljevati, »še preden se mu zbuja spolni nagon, na polju drugih nagonov drugih nagonov k prostovoljnim vajam v samozatajevanju.« Henrik Schreiner: O seksualni vzgoji, v: Pedagoški letopis, 1910. 216 Naši zapiski, 2. zvezek, 1913, Seksuelni problem, str. 35. 67 moseksualnosti, rabe kondomov, problema razveze in celibata do psihološkega pomena seksualnosti v življenju, pri čemer, kot eden prvih slovenskih piscev, ci- tira tudi Freuda: »Trenutki spolnega življenja predstavljajo najbližje najpomemb- nejše vzroke vsacega slučaja neurotičnega obolenja.« Razprava Henrika Tume je verjetno najobširnejša in najnatančnejša znanstvena razprava v slovenščini o spolnosti in njenem pomenu za človeka, ki je izšla pred prvo svetovno vojno. Tuma pokaže tudi široko poznavanje problematike. Predvsem hoče pokazati, da se je v nravnem spolnem nagonu in iz »temelja spolne naslade v razvoju člove- štva končno mogla razviti krščanska charitas.« 217 Tuma je v vseh vprašanjih zelo naprednih nazorov in nasproten »trenutnemu« stanju in prevladujoči morali. Zdi se, da hoče doseči predvsem osvoboditev spolnosti od greha. V nekaterih primerih pa ni bilo mogoče uiti duhu časa. Tako je v primeru, ko piše o mastur- baciji, pa tudi v primeru rabe prezervativov. Enakomerno »obremenjevanje« živ- cev je bilo pač dojeto kot ključno za zdravje in zato je tudi zapisal: »Samovoljna raba utegne imeti vedno posledice, na moški strani vsled živčnega prenatezanja in oslabljenja rodilne moči, na ženski strani pa vsled razdraženja spolnih orga- nov, na da bi temu sledilo prirodno zadoščenje po spočetju.« 218 Posebno velikega odziva na razpravo Henrika Tume ni bilo. Franc Ter- seglav je Tumo v Času obtožil, da piše neznanstveno in da podobno kot drugi »naši nasprotniki hipotezam prisoja vrednost, ki gre le dejstvom. / …/ Kar Tuma tu uči je pravi panseksualizem. Vse se iz seksualnega nagona izvaja, vsi drugi instinkti. / …/ Te panseksualistične domneve so bolj znamenje časa kakor pa re- snega znanstvenega vpoštevanja vredne. / …/ Važnost spolskega nagona je dana po njegovem smotru v naravi, osrednji nagon pa ni.« 219 Tudi leta 1913 ni videti posebnega odziva na Tumov problem seksuelno- sti. V kratkem prispevku v reviji Čas so nasprotovali le njegovi razlagi, da je vsa ljubezen v katolištvu v kali sporna. »Ne bomo tu analizirali posameznih trditev modernih evolucionistev, poudarimo le načela. Čim priznamo Boga in dušo je izpodmaknjen temelj vsej evolucionistični filozofiji o spolnosti. Poleg telesnih užitkov moramo priznati duševne užitke, in kakor je duša v telesu višji princip, tako je tudi duševni užitek višji in plemenitejši kakor katerikoli telesni užitek. Sploh pa tudi užitek nima več prvenstva. Naslada ni več sama sebi namen, am- pak je le posledica smotrnega delovanja in usovršenja. Vsa spolnost stopi tako v službo smotra, ki je ohrana človeštva.« 220 217 Ibidem, 10. zvezek, 1912, str. 298. 218 Naši zapiski, 2. zvezek, 1913, Seksuelni problem, str. 40. 219 Čas, zvezek 6., 1912, Franc Terseglav: Znanstveno delo naših nasprotnikov in mi, str. 407. Pri razlagi povezave med spolnim nagonom in nagonom krutosti se Terseglav sklicuje tudi na dr. Ericha Wullffna: Der Sexualverbrechen, ki je izšlo v Berlinu leta 1910. 220 Čas, zvezek 2., 1913, str. 159. 68 5.3.1 Nekaj »o psiholoških vplivih nagote« Preden zaključim razpravljanje o spolnosti v slovenski znanstveni publici- stiki, naj omenim razpravo takrat še mladega medicinca Borisa Zarnika, ki se je v Slovenskem narodu izpostavil leta 1905. Povod za nastanek njegove razprave je bilo razgaljeno oprsje muze, ki se je ljubljanskemu občinstvu razkrilo skupaj z odkrijem spomenika Francetu Prešernu. Ogorčenje škofa Antona Jegliča nad golo muzo in domnevnim pohujšanjem, ki naj bi ga povzročala med meščani, je pripravila mladega Zarnika, da se je usedel za pisalno mizo in razložil psiholo- ške vplive nagote. Sestavek je kot podlistek objavil Slovenski narod. V članku z naslovom 'Nekaj o psiholoških vplivih nagote' je skušal ovreči prepričanje o ne- ugodnih učinkih, ki jih imajo goli kipi na človeka. Da bi se izognil vulgarnosti, je nekatere kočljive izraze napisal v latinskem jeziku, ker njegova študija ni bila namenjena otrokom in mladim dekletom. »Da razjasnimo špe- cijelne principe glede delovanja nagote. Kakor rečeno, delujejo oni deli drugega spola le v goto- vih momentih, mnogokrat pa vlada glede tega popolna apa- tija. To delovanje na seksualni čut, to vzbujanje pohotnosti, je jako važen faktor v naravi.« 221 Pri seksualnem draže- nju naj bi imeli namesto vida važnejšo vlogo preostali čuti: »Večinoma je optiški učinek dotičnih organov, torej pogled nanje, minimalen, navadno je vonj teh organov, ki jim ga po- dele gotove žleze, in tudi vonj po potu na gotovih mestih v tem oziru odločilen. Ako vidi- mo tekati za časa pojanja pse za psicami, ako vidimo pisane metulje, je v prvi vrsti vonj, ki poziva samca k samici. Pri človeku je vonj v tem oziru manjšega pomena, vendar deluje tudi pri človeku večkrat ravno vonj jako vzburljivo na seksualne organe. Prostitutke vedo to dobro precenjati ter se rade parfumirajo z raznimi dišavami.« Zarnik je sicer postavil vonj na zavidljivo me- 221 Slovenski narod, 15. 9. 1905. S tinto »napaden« spomenik v Dresdnu. (Sittengeschichte des Lasters) 69 sto, vendar naj bi bilo za spolnost pri človeku vendarle pomembnejše občutenje tipa. »Glavno vlogo igra pri človeku tip; iuvenis minime tangens puellam, prae- sentim nudas partes corporis, že ves drhti, predvsem pa so mammae et genitalia nuda feminae, ki v tem smislu najjače delujejo na moški seksualni čut. Pri ženski so ti organi najobčutljivejši in njih ticanje povzroči takoj orgazem.« 222 Sama golota na sebi sodeč po mnenju dr. Zarnika ne povzroča spolne razburjenosti. Glede slednjega si je upal podati celo lastne izkušnje: »Jaz vem iz lastne izkušnje in izkušnje mnogih zdravnikov, da se ni najmanj ne vzburjajo, naj še tako brhka dekleta zdravstveno preiskujejo, da celo ako se jih dotaknjejo, je seksualna iritacija mnogokrat minimalna ali celo popolnoma manjka. Razen tega vidimo pri mnogih narodih, da hodijo popolnoma nagi in si mnogokrat ravno spolnih delov ne pokrivajo, dasi so drugače odeti s kakim oblačilom. Pri mnogih velja baš oblečena ženska za seksualno mično.« Da bi poudaril naspro- tje, je Zarnik primerjal zapeljivo gibanje haremskih lepotic s kamnito Prešer- novo muzo: »Vsled tega so si orientalke v haremih izmislile razne v pohotnem gibanju telesa obstoječe plese, da razdražijo mnogokrat že seksualno popolnoma otopele gospodarje. Koliko minimalnejša je torej reakcija normalnih seksualnih organov pri pogledu na vedno na miru stoječega kipa, ki je vendar nekaj druge- ga kakor živo telo, predvsem ako barva njegova ne odgovarja prozorno - rožnati barvi živega telesa.« 223 Če so goli kipi tako pohujšljivi, kaj pravijo naš presvitli škof na mlade device, ki v cerkvi gledajo golo Kristusovo telo. Nenazadnje tudi sam priznava, da je pač ženska po naravi »normalnejša« oziroma da ne čuti istih potreb kot moški: »Zato se npr. še nikoli ni zgodilo, da bi se ženske, ki so seksualno nava- dno mnogo normalnejše od mož, pritoževale, da jih razpela, ki vendar kažejo skoro popolnoma golo moško telo, seksualno razburjajo.« 224 Posameznike, ki jih vzburja pogled na nagi kip, je Zarnik razdelil na dve skupini. Na tiste, ki se jim zbuja seksualnost hote in na tiste, ki jih muči nehote. »Kar se prvega slučaja tiče, je to pri vsakem človeku mogoče. Ti ljudje imajo sebe seveda v popolni oblasti, in take misli lahko preprečijo, ako hočejo. Toda oni se vesele takih pohotnih misli in zaradi tega jim je vsaka prilika zato dobra. tako mišljenje se naziva duševna onanija. A da bi ravno nagi kipi te ljudi po- sebno vzburjali, ne moremo reči, njim je pač vse dobro, kar prikliče seksualne asociacije. Vsaka ženska, posebno mlada, jim daje dosti povoda za to, večinoma mnog več, nego kak kip.« V drugem primeru pa gre po mnenju dr. Zarnika za 222 Ibidem. 223 Ibidem. 224 Ibidem. 70 patološko stanje, ki se pojavlja pri seksualno popolnoma oslabelih osebah, ki se nikakor ne morejo ubraniti seksualnim iritacijam. Liberalni dr. Zarnik do samozadovoljevanja ni bil nič kaj liberalen. Pripisoval ga je nenormalnim ose- bam in ga povezoval z impotenco: »Različni faktorji lahko človeka v tem smislu oslabe. Pogoste pollutiones nocturnae, v prvi vrsti pa nezmerna mastrubacija in deloma tudi duševna onanija vzamejo organizmu v seksualnem oziru vso moč in elastičnost. Tako se pri vsaki najmanjši priliki razburi, erectionem nem- bri habens (seveda večinoma incompleta, kajti kompletna je pri teh, navadno impotentnih ljudeh izključena) ali celo ejuculationem seminis! Da seveda nagi kipi take ljudi razburjajo je samoobsebi umevno. Večkrat jim utegne postati nelagodno, ker jih zavaja k mastrubiranju in večinoma se vsi mastrubanti sra- mujejo, kadar niso seksualno razburjeni, svoje nenaravne strasti. Seveda gotovo zaslužijo taki bolniki naše usmiljenje. Zato imamo blaznice, tam bodo gotovo radi ugodili željam bolnikov.« 225 225 Ibidem. 71 6 NADLOGA IN ZLO »SAMOOSKRUMBE« 6.1 Določitev bolezenskih nasledkov »samooskrumbe« Masturbacija, samooskrumba, onanija, nečistost in še kaj drugega je bila ena bolj izpostavljenih problematik znotraj ustvarjanja »znanosti o seksualno- sti.« Še leta 1975 je papež Pavel VI. v spisu Pojasnitev nekaterih vprašanj spolne tehnike obravnaval masturbacijo kot hud greh onanije, pa »čeprav ni mogoče nedvoumno pokazati, da Sveto pismo izrecno obsoja ta greh kot tak.« V cer- kveno-teološkem nauku torej masturbacija ostaja še naprej greh in tisti, ki ga počenjajo, »si zapravijo božjo ljubezen.« 226 Greh samooskrumbe je od začetka 18. stoletja prehodil dolgo in razgiba- no pot od tega, da domala ni obstajal, do krivca za najhujše bolezni duha in te- lesa. Na koncu se je masturbacija v drugi polovici 20. stoletja ponovno vrnila k izvoru in pristala, »potem ko so se zdravniki in pedagogi počasi poslovili od nje, v varnih rokah teologov.« 227 Na začetku 18. stoletja se je zgodilo ravno obratno. Samozadovoljevanje so namreč poleg teologov začeli »jemati v roke« tudi zdrav- niki. Predvsem dve knjigi iz 18. stoletja sta zaslužni za to, da je nekdaj povsem intimno in le malo obravnavano opravilo prišlo v center pozornosti zdravnikov in pedagogov. Masturbacija oziroma onanija je s tem postala bolezen in kot vse bolezni potrebna zdravnikovega strokovnega mnenja ter zdravljenja. Temelj, na katerem je bila vzpostavljena nova bolezen, je bil že dolgo poznan. Od antike dalje so prepogosti izlivi semena zaradi nastanka neravnovesja med življenjskimi sokovi veljali za škodljive. Izguba telesnega zdravja zaradi primanjkljaja semena, ki je bila ključna v patofiziologiji pretiranega spolnega užitka, tako nikakor ni bila novost. 228 Antični avtorji so nudili močno oporo »novodobnim« raziskoval- cem telesnih sokov. Že Simon Tissot je zapisal: »Hipokrat je bil prepričan, da seme izvira in se izloča iz celega života in še posebej pa iz glave.« 229 Uta Ranke- Heinemann je za Hipokrata menila, da je »praded zastraševanja pred onanijo, zlasti zastraševanja s sušico kostnega mozga.« 230 Ravno nasprotno mnenje je zagovarjal Galen, ki je menil, da je vzdržnost kriva različnih motenj, kot so bile drhtenje, krči in blodnje. 231 226 Citirano po: Uta Ranke-Heineman: Katoliška cerkev in spolnost, str. 330. 227 Ibidem. 228 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 197. O tem glej Michel Foucault: Zgodovina seksualnost 3, Skrb zase, Ljubljana 1993; Annemarie und Werner Leibbrand: Formen des Eros, Kultur und Geistgeschichte der Liebe, Bd. 1, Freiburg/München 1972. 229 »Hippokrates hat geglaubt, daß der Saamen aus dem ganzen Leibe, besonders aber aus dem Haupte herstamme und abgesondert werde.« V: Simon A. D. Tissot: Versuch von den Krankheiten, str. 43. 230 Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 323. 231 Ibidem. 72 Bil je mlad in postaven – upanje njegove matere. Poglejte njegove oči, nekoč tako čiste in tako jasne: njihov sijaj je izgubljen! Obdajajo jih goreči okovi. Njegovi zobje postanejo gnili in izpadajo. Postal je pokvarjen! Kmalu ga njegov zločin postara pred njegovim časom. Njegov hrbet se zgrbi. Na more več hoditi; njegove noge popuščajo. V prsih gori ogenj. Izkašljuje kri. Pekoč ogenj gori v njegovem drobovju; trpi za strašnimi bolečinami v želodcu. Strašne sanje motijo počitek. Ne more spati. Njegovi lasje, nekoč tako lepi, izpadajo kot pri starcu. Že zgodaj postaja plešast. 73 Lačen je in hoče jesti; noben hrana noče ostati v želodcu. Stalna vročičnost ga je iztrošila. Peša in medli; telo izgoreva. Star komaj 17 let premine v strahovitih bolečinah. Prsni koš se mu ugreza. Bruha kri. Njegovo telo je postalo popolnoma otrdelo. Okončin ne more več premikati. Celotno telo ima prekrito z gnojnimi mehurji. Pogled nanj je grozovit. Delirij. Odrevenel je v pričakovanju smrti. Usodne posledice samooskrumbe. (La livre sans titre, Paris 1844, v: Peter Lewis Allen: Wages of Sin) 74 Zakaj je to od nekdaj obstoječe početje za ljudi okrog začetka 18. stoletja postalo tako grozen in silen greh, ki poleg vsega povzroča raznorazne bolezni že za časa življenja, obstaja več vzrokov. Izliv semena izven nožnice oziroma stro- kovno coitus interruptus v krščanstvu velja za protinaravnega in grešnega. Že Stara zaveza prinaša zgodbo o Onanu, ki mu je bilo naročeno, da bratovi vdovi Tamari naredi zarod. Onan je odšel s Tamaro v posteljo, a namesto da bi jo oplodil, je celo večkrat izlil seme na tla. »V očeh Gospodovih je bilo hudobno, kar je delal; zato je poslal smrt tudi njemu.« 232 Onan je tako dal ime coitusu in- terruptusu in kasneje, sicer zgrešeno, masturbaciji. Onanov greh je veljal za zelo veliko kršitev božje volje, vendar je bil vse do novega veka vedno z njim mišljen samo coitus interruptus. Po mnenju Tomaža Akvinskega, ki še danes ostaja mo- ralna avtoriteta, je tovrsten greh hujši od občevanja z lastno materjo. 233 Začetek »moderne« bolezenske obravnave masturbacije je precej natanč- no datiran. To naj bi se zgodilo v Angliji med leti 1708-1716 s prvo izdajo knjige z naslovom Onania or The Heinous Sin of Self-Pollution, and All Its Frightful Consequences, in both Sexes, Consider'd, ki naj bi jo po ugotovitvah Tho- masa Laquerja napisal »mazaški zdravnik in pisec pornografskih spisov John Marten.« 234 S knjigo si je zaradi povezave masturbacije s telesnimi obolenji uti- rala pot že omenjena »nova sekularizirana morala, se artikulirala, se na široko razprla in se legitimirala v jeziku medicine.« 235 Enak trend razsvetljenja, sekulari- zacije in medikalizacije morale 236 je nadaljevala knjiga Simona Andréja Tissota: L'Onanisme: dissertation sur les maladies produites par la masturbation. Prvič je bila izdana v latinščini leta 1758, leto kasneje pa še v francoščini. Potem ko so leta 1770 Tissotovo knjigo prevedli v nemščino (angleška Onania je bila v nemščini izdana že leta 1736), 237 so postali tudi nemško govoreči zdravniki in pedagogi vedno večkrat naslovniki vprašanj v zvezi s škodljivimi posledicami 232 Sveto pismo stare in nove zaveze, Prva Mojzesova knjiga (Genesis), 38,10, str. 46. 233 Ute Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 322. V svojih razmišljanjih pa je poleg ma- sturbacije največji med sholastiki izpostavil še homoseksualnost, nenaraven način spolne združitve in sodomijo. V: Andrej Studen: Rabljev zamah, str. 69. 234 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 85. 235 Ibidem, str. 186. 236 Vernon A. Rosario: Phantastical Pollutions: The Public Threat of Private Vice in France v: Paula Bennett and Vernon A. Rosario: Solitary Pleasure, The Historical, Literary and Artistic Discourses of Autoerotism, New York/London 1995, str. 103. Temu pogledu denimo nasprotuje Patrick Signy, ki trdi, da je historično netočno brati Onanio kot sodelujoč člen v sekularizaciji morale, temveč jo vidi kot nekakšen neroden labodji spev krščanskega diskurza o »mesu«. Več o tem Patric Signy: Friction of the Genitals and Secularization of Morality, v: Journal of the History of Sexuality, vol. 12, No. 3, July 2003, str. 346. 237 Johann Heinrich Zedlers Grosses vollstandiges Universal-Lexicon, Lepzig 1732-1754, geslo Selbst-be- fleckung. Avtor(ji) besedila, ki je na koncu navedel prevedeno Onanie, je poanto prevzel po angleški knjigi, ni pa še prevzel besede. V geslu npr. zapiše(jo) : »Die Selbst-befleckung ist nicht nur eine Sünde wieder die Natur, sonder auch eine solche Sünde, so die Natur umkehret und gleichsam ausrottet, und wer sich deren schuldig machet, der bemühet sich um den Untergang seines Geschlechts.« 75 onanije. 238 Pred izdajo angleške Onania v zgodnjem 18. stoletju je bila po ugo- tovitvah Laquerja uporaba pojma samooskrumba (self-pollution) kot sinonima za masturbacijo izredno redka. 239 Knjiga Onania, ki je prva masturbacijo po- imenovala za greh onanije, je med drugim sprožila tudi do takrat nepoznani strah. Ljudje, ki so do tedaj morda celo domnevali, da počenjajo nekaj, kar Bogu naj ne bi bilo prav, se niso zavedali nevarnih posledic tega početja. Sedaj pa se je »sprožil plaz. Neznansko število mladih ljudi je avtorja v pismih prosilo za nasvet.« 240 Največji del knjige je bil še vedno posvečen obsodbi masturbacije na teolo- ški in moralni podlagi. Tvegane fizične posledice masturbacije so bile pripisane že sami »začetni fazi« masturbacije. Pogosta masturbacija pa naj bi pripeljala do težav z izločanjem vode in do stalne vzburjenosti. Masturbacija je lahko uničila tudi kvaliteto samega semena, ki naj bi postalo vodeno in redko. Za skoraj ena- ko nevarno je knjiga označila žensko masturbacijo. Skvarila naj bi spolni organ in povzročila neplodnost. Glavni razlog za telesno oslabelost in tudi oslabelost spomina naj bi tičal v pomanjkanju balzamične in vitalne tekočine - semena. Storilce pa je avtor označil za bledične z izsušenim telesom in oslabelimi, če ne že povsem uničenimi razmnoževalnimi sposobnostmi. 241 Medikalizacija masturbacije je svoj pravi zagon dobila pol stoletja kasneje. Epohalni pomen in stoletja trajajočo aktualnost si je namreč zagotovila z delom omenjenega švicarskega zdravnika Tissota. 242 K temu, da je imelo njegovo delo tako širok in trajen učinek, je pripomogel Tissotov zdravniški ugled. Za razliko od avtorja angleške Onanije, ki ga je Peter Gay opisal kot »obskurnega in vse prej kot nepristranskega«, je bil Tissot zdravnik s slovesom po vsej Evropi. Bil je med vodilnimi osebnostmi razsvetljenstva v Švici in si je npr. dopisoval tudi z evropskimi razsvetljenci, kot sta bila Voltaire in Rousseau. 243 Tissot se je ona- nije lotil nekoliko drugače, tj. kot zdravnik, ki želi bolezen preprečiti. Predmet obravnave je bila telesna patologija in od masturbacije povzročene bolezni, ki jih je Tissot sicer v precejšni meri prepisal iz angleške predhodnice. 244 Kasnejši, še bolj zaskrbljeni zdravniki, so nasledkom dodali še več bolezni in različnih oslabelosti. V teku 19. stoletja, ko se je ta priučena manija razširjala po »civilizi- 238 Franz X. Eder: Kultur der Begierde. Eine Geschichte der Sexualität, str. 92-93. 239 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 174. 240 Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, str. 324. 241 Michael Stolberg: Self-pollution, Moral Reform and the Veneral Trade. Notes of the Sources and Hi- storical Context of Onania (1716), v: Jurnal of the History of Sexuality, let. 9, št. 1-2, januar/april 2000, str. 40-41 (dalje Michael Stolberg: Self-pollution). Identične bolezni je najti pod geslom Selbst- befleckung v Zedlerjevem leksikonu. 242 Volker Elis Pilgrim: Selbstbefridigte Mensch, München 1977, str. 45. 243 Peter Gay: Education of the Senses, str. 296. 244 Ibidem. 76 ranih deželah«, je ta seznam simptomov rasel in se krčil brez oprijemljive logike. Večkrat so npr. opisovali tudi smrtne primere. 245 Tissotovo delo je predvsem zelo vzpodbudilo širitev velikega strahu pred onanijo po Evropi oziroma odločil- no prispevalo k tej »v dobi razsvetljenstva razširjeni medicinski zablodi.« 246 O tem, da sta ti dve deli odločilno vplivali na kasnejše publikacije o masturbaciji, je bil pre- pričan tudi že Max Hodann, mestni zdravnik v Berlinu leta 1928, ki je ostro nastopil proti tovr- stni medicinsko-moralno-vzgojni literaturi. »Knji- ge in brošure kot te, gredo v svoji 'medicinskih utemeljevanjih' slednjič na rovaš objave francosko- švicarskega zdravnika, ki je leta 1760 (v latnskem jeziku) vprašanje onanije javno obravnaval iz me- dicinskega stališča svojega časa. To je bil doktor Simon Andree Tissot.« 247 Poleg ženskega poželenja je imela masturba- cija sploh najpomembnejšo vlogo v meščanskem diskurzu o seksualnosti v 18. in 19. stoletju. 248 V času vzpona meščanstva se je njena prisotnost v zdravstveno-moralistični zna- nosti zaradi neizmernega poveličevanja vrednosti kreposti v meščanski družbi samo povečevala. »Masturbacija je seksualnost sodobnosti in meščanstva, ki jo je ustvarilo. Je prva res demokratična seksualnost. Prvič namreč regulacija oblike seksualne zadovoljitve trdi, da je ta nevarno privlačna za fante in dekle- ta, medtem ko je pred tem bil to relativno marginalen problem, ki se je tikal predvsem odraslih moških in menihov.« 249 Masturbacija je tako že v 18. stoletju postala tisto, kar je v 19. stoletju postala homoseksualnost, 250 bolezenski od- klon. »Onanist« je bil pod vplivom sil, ki se jim ni mogel upreti. Zaradi greha 245 Ibidem, str. 297. 246 Uta Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, 324 247 Max Hodann: Onanie weder Laster noch Krankheit, Berlin 1929, str. 11-12. Hodann je v svojem delu napadel vso literaturo, ki je propagirala to »medicinsko zablodo«. Tovrstna literatura je namreč tudi med obema vojnama še kar nekaj časa strašila med mladino. Tak primer je tudi knjiga Josepha-Carla Schlegla: Selbstbewahrung, Onanie und deren Heiligung, ki je izšla leta 1923 na Dunaju in ki onaniji pripisuje krivdo za hude telesne in duševne bolezni. 248 Franz X. Eder: Sexual Cultures in Germany and Austria 1700-2000, v: Sexual Cultures in Europe, National Histories, Manchester 1999, str. 143. 249 Thomas W. Laquer: Solitary Sex, str. 18. 250 Več o tem glej Janez Cvirn: K zgodovini homoseksualnosti na Slovenskem ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, v: Acta Histriae, št. 1, 2004, str. 231-239. Obroček za preprečevanje polucij. (Stittengeschichte des Intimsten) 77 je postal zaznamovan s posebno obliko bolezni ali pa z nastankom odklona od normalnosti. 251 Do konca 19. stoletja je bilo tako izdano precejšne število spisov, knjig in knjižic, ki so se ukvarjale z grehom samooskrumbe in njegovimi nasledki. An- gleški zdravnik, ki je preučeval človeško seksualnost Haveloc Ellis je npr. v svo- jem eseju o medicinski literaturi leta 1900 zapisal, da obstaja osupljiva množica različnih mnenj in knjig. 252 Literatura je grešnike od nečednega početja posku- šala odvrniti z »grožnjo« bolezni in izgubo božje milosti. Hkrati pa so staršem in vzgojiteljem svetovali, da poostrijo nadzor nad otroki, ko pridejo v kočljiva leta. 19. stoletje je prineslo določene pomembne spremembe v »izobraževanju«, kako ravnati v primerih razkrinkane masturbacije. Nekatere priporočene metode od- vajanja oziroma preprečevanja samooskrunjenja so postale izredno krute. »Nova sredstva so vključevala grozljiv instrumentarij mehanskih omejevalnih naprav, ki so bile še najbolj podobne sredjeveškim mučilnim instrumentom in postop- kom, kot so bili izžiganje spolnih organov, infibulacija, kastracija in obrezovanje klitorisa.« 253 Zunanji pripomočki so bili navadno razni usnjeni deviški prisilni jopiči ali pasovi in kovinski obročki z bodicami, ki so se nataknili na genitalije oziroma okrog njih. Čeprav za veliko večino otrok lahko rečemo, da niso izku- sili teh grozljivih naprav, je moč v zapisanih spominih nekaterih ljudi najti tudi spominjanja na velike duševne boje, ki so se pojavili z odraščanjem in hormon- skimi spremembami. 254 V večini primerov je za te težave poskrbel v času vzgoje pridobljeni strah in gnus do spolnosti, ki naj bi neposredno sramotila Boga. To pa je bilo mogoče ustvariti brez ene same neposredne omembe masturbacije. Začetke obravnave masturbacije kot bolezni gre iskati v protestantskih deželah, tam so jo namreč označevali za katoliški greh, ki ga povzroča neživljenj- ska zahteva po celibatu. Protestanti, ki so vodili moderni medicinski boj proti masturbaciji, so bili sovražni do celibata kot ideala. Pri masturbaciji je bilo po 251 Franz X. Eder: Discourse and Sexual Desire, German Language Disourse on Masturbation in the Late Eighteenth Century, v: Journal of the History of Sexuality, let. 13, št. 4, oktober 2004, str. 437, (dalje Franz X. Eder: Discourse and Sexual Desire, str). 252 Peter Gay: Education of the Senses, str. 298. 253 Ibidem, str. 303. O posebnih pripomočkih, ki so jih uporabljali za preprečevanje masturbiranja, glej Dr. O. F. Scheuer: Mittel und Wege zur Steigerung wie zur Herabsetzung des Geschlechtstriebes, v: Sittengeschichte der Kulturwelt und ihrer Entwicklung, Sittengeschichte des Intimsten, Hrsg. Leo Schidrowitz, Wien/Leipzig 1929, str. 274-298. 254 Janez Trdina je v svojih spominih opisal tudi padec v »skrivni greh samooskrumbe«. Padec naj bi pov- zročili predvsem nemški ljubezenski romani, ki so »dražili zbujeno naravo«. Kljub temu, da je padel v greh in ga očitno preživel brez trajnejših poškodb, je v spominih pisal o padcu v brezno in zverinsko pohotnost. O možnih nasledkih, ki doletijo revčke, ki padejo v greh, pa je zapisal: »Zapusti jih spomin, zdrava pamet gine, gubi se volja in veselje do učenja, do vsakega resnega dela. Truplo zelene mladosti. Upadejo mu lica, zatemne oči, rast zastane, tresoča se roka in noga kaže grešnika vsakem sosedu.« V: Janez Trdina: Zbrano delo, Prva knjiga, str. 145-146. 78 mnenju Voltaira najbolj grozno to, da je bila greh in perverzija poželenja celi- batskih samostanov in kora, ki jo je cerkev, neumno, skušala zatreti. 255 Mastur- bacija je bila v doktrini, ki se je oblikovala znotraj protestantizma, razumljena »kot simptom družbene patologije. Grešnik ni zastrupljal le sebe, temveč širšo ljudsko moč in čistost.« 256 Protestantizem je lahko povezan z masturbacijo skozi globoko in široko razpravo, povezavo z individualizmom in z osvobajanjem po- želenja. Toda, kot pravi Laquer, samo protestantizem kljub temu ne zadostuje za razlago »vzpona in padca« onanizma. 257 Lawrence Stone je bil mnenja, da je mogoče najverjetnejša razlaga vzpona tesnobe v zvezi z masturbacijo v zgodnjem 18. stoletju ta, da je povezana z dvigom skrbi za blagostanje otrok in njihovo vzgojo, da bi postali moralno in socialno častivredne osebe. To pa naj bi tudi razložilo, zakaj se je takšen razvoj začel v Angliji. 258 255 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 190. 256 Vernon A. Rosario: The Erotic Imagination, French Histories of Perversity, 1997, citirano po: Vernon A. Rosario: Masturbation and Degeneracy, v: Sexuality, Ed. Robert A. Nye, Oxford/New York 1999, str. 139-141. 257 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 254. 258 Lawrence Stone: The Family, Sex and Marriage, str. 321. O začetkih »resne« obravnave v drugi polovici 18. stoletja glej Michael Stolberg: Self-pollution, str. 43-51. 79 6.2 Problem masturbacije v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja V 19. stoletju je o masturbaciji prevladovalo eno mnenje oziroma je ob- stajal nekakšen moralno-zdravniški konsenz, ki je bil tudi obče sprejet. Dober splošen povzetek prevladujočega mnenja o samooskrumbi v drugi polovici 19. stoletja je moč dobiti v leksikonih. Najbolj priljubljena nemška leksikona Brockhaus in Meyer sta se pri geslu Onanie glede škodljivosti v glavnem stri- njala, a hkrati tudi precej razlikovala. Brockhausova razlaga je zelo podobna klasični versko-moralni in vzgojni literaturi in pravi: »Onanija (iz Onan, 1. Mojz. k., 38,9, tako imenovano) ali samooskrumba. Masturbacija je nenaravna oblika zadovoljevanja spolnega nagona, ki se pojavlja tako pri moškem kot tudi ženskem spolu. Kot pretirano, s potrebami telesa neusklajeno uživanje, ki telo (tudi živčni sistem in s tem duhovne zmožnosti) bistveno oslabijo, spada tudi samooskrumba k istim vzrokom, ki škodljivo vplivajo na telo, tako da s seboj lahko prinese zaskrbljujoče motnje zdravja. Neprijetne in uničujoče posledice samooskrumbe na duha in telo se le težko premagajo, saj se pri tem lahko zasadi klica, ki povzroča veliko oslabitev in telesa in še posebno hrbtenjačnega mozga. Poleg tega pa samooskrumba v veliki veri škodi nravnemu značaju človeka. Da bi obvarovali zlasti otroke, je potrebno nadzorovati način njihovega druženja in igranja, preprečevati njihovo zadrževanje na skritih krajih in jim preprečiti dostop do »razburjajočih« spisov. Otroke je potrebno vzpodbujati k duševnim in telesnim dejavnostim, priskrbeti jim je potrebno zadostno in téčno hrano, vendar se ne sme pretiravati ter paziti, da ne poležavajo v postelji predolgo in po nepotrebnem« 259 Brockhausov sodobnik, Meyerjev Konverstions-Lexikon, je bil veliko previdnejši. Sicer je v geslu zapisano, da ne gre zanemariti škodljivih nasledkov izgube sokov in veliko prezgodnjega razvoja mladine, ki ga povzro- čijo ti nenaravni in veliko presiloviti dražljaji živčnega sistema, kot tudi ne gre 259 »Onanie (von Onana, 1. Mos. 38/9, so benannt) oder Selbstbefleckung, Masturbation, ist eine sowohl beim männlichen als auch beim weiblichen Geschlecht vorkommende Form von unnatürlicher Befri- edigung des Geschlechtstriebes. Wie der übermäßige, mit der Ernährung des Körpers nicht Schritt haltende natürliche Geschlechtsgenuß den Körper (auch die Nervenapparate und somit die geistigen Fähigkeiten) wesentlich schwächt, übt auch Selbstbefleckung unter denselben Bedingungen einen verderblichen Einfluß auf den Körper aus, sodaß die bedenklichsten Störunge der Gesundheit her- beigeführt werden können. Die übeln, Geist und Körper zerüttenden Folgen der Selbstbefleckung dürfen nicht leicht angeschlagen werden, indem dieselbe den Keim zu einer großen Abschwächung und Geistes und selbst zur Rückenmarkslähung legen kann. Auserdem aber schädigt die Selbstbe- fleckung im hohen Grade den sittlichen Charakter des Menschen. Um namentlich Kinder vor diesen Ausschweifungen zu behüten, ist die Art ihrer Beschäftigung und Spiele zu überwachen, das Verweilen an versteckt gelegenen Orten zu verhindern, sowie ausregende Lektüre ihnen zu entziehen. Man halte die Kinder zu einer gesunden, geistigen und körpelichen Thätigkeit an, versorge sie mit genügender, kräftiger, aber nicht übermäßiger Nahrung und lasse sie nicht länger im Bett liegen als nötig.« V: Brockhaus ConversationsLexikon, Allgemeine deutsche Real-Encyklopädie 9. Auflage, Leipzig, 1885, geslo: Onanie, Bd. 12. 80 zanemariti povzročenega telesnega in duševnega razmajanja prizadetega indi- viduuma, ki jo povzroča stalna prisotnost te prakse. Vendar pa so hkrati tudi zapisali, da je nujno potrebno biti previden pri prebiranju pretiranih predstavi- tev posledic onanije v popularnih medicinskih razpravah. Kar se tiče povezav z raznimi duševnimi boleznimi, je Meyer posvaril, da tu ne gre iskati vzroka v onaniji, kljub dejstvu, da zdravniki pri nekaterih duševnih bolnikih opazujejo tudi ta pojav. 260 Omenjeni pamfleti navadno niso bili nič drugega kot reklame za razne zdravilne preparate, ki naj bi pomagali pri preveliki in premajhni aktivnosti. Ravno obsedenost s po- gubnostjo masturbacije je mnogim šarlatanom prinašala denar. Že prva angleška izdaja je reklamirala razne zvarke, ki naj bi pomagali proti gre- hu masturbacije in vse naslednje izdaje do konca 18. stoletja so pro- dajale razna zdravila za bolezni, ki jih je povzročala samooskrumba. 261 Na končnih straneh knjige Onania se namreč nahajajo nasveti »bolni- kom«. Avtor jim je svetoval, naj obiščejo zdravnika ali kirurga. Tisti, ki jih je bilo tega preveč sram, pa so lahko pri prodajalcu knjig Pierru Varennu za 10 šilingov kupili stekleničko krepčilnega izvlečka proti oslabelosti. Za 12 šilingov pa se je dalo dobiti redilni prašek, ki krepi plodila in jih oskrbuje s semenom. 262 »Ob bližanju prehoda v novo 20. stoletje so organske nevarnosti samo- oskrumbe zelo počasi postajale strahovi prejšnjih časov in vraževernosti neve- dnih. Kljub temu pa to ni pomenilo konca zgodbe.« 263 S Havelockom Ellisom in Sigmudom Freudom je masturbacija postala predvsem del psihološkega ra- 260 Meyers Großes Konversation-Lexikon, 6. Auflage, Leipzig/Wien 1909, geslo Onanie, Bd. 15. 261 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 25. 262 Michael Stolberg: Self-pollution, str. 42. Od priročnikov proti masturbaciji se je v časopisju na Sloven- skem najpogosteje pojavljal oglas za »dr. Retaus Selbstbewahrung«, ki naj bi do leta 1874 doživel že 74 izdaj, v: Laibacher Zeitung, 11. 9. 1874. Tovrstna literatura je imela (vsaj po oglasih sodeč) neverjetno veliko število bralcev, saj so leta 1881 v št. 155 Laibacher Zeitunga oglaševali že 78. izdajo omenjene knjige. Leta 1879 pa je najti oglas, po katerem naj bi neki priročnik doživel drugo izdajo že v prvem letu.: »Für Kranke und Geschwächte, 2. Auflage in ersten Jahr. Radicale Heilung der Pollutionen (Samenflüsse) und Impotenz (Mannesschwäche), Nb. Ohne Arznei, naturgemäße Diät und rationelle Wasserkur.« V: Laibacher Zeitung, št. 202, 1879. 263 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 66. Pas za preprečevanje samooskrumbe pri dekletih. (Sittengeschichte des Intimsten) 81 zvoja človeka. Ellis je v svojem delu, prvič izdanem leta 1899, uvedel izraz avtoerotizem. Ta je pokrival celo vrsto spolnih občutkov, ki so povzročena brez zunanjih spodbud ali s strani drugega človeka. Av- toerotizem ni opisoval samo tistih transformacij zatrte spolne aktivnosti, ki bi lahko povzročila različna bolezen- ska stanja, ampak vse, kar bi pojmovali kot produkt su- blimacije: umetnost, poezija itd.. Pravzaprav sem sodi vsak poskus seksualne zadovoljitve (kakršnekoli že), ki je prišel iz notranjosti. Masturbacija je predstavljala samo eno podro- čje te sfere kot pododdelek ve- like množice naravnih dejstev. Moralna valenca masturbacije pa je bila odvisna od vsake- ga posameznika in njegovih osebnih stališč. 264 Havelock Ellis v svojem delu podaja lep primer tega, kako je 19. stoletje s svojim obsežnim ukvarjanjem z masturbacijo in njeno uničujočo silo na telo in dušo poskrbelo, da je ta dejansko lahko imela hude posledice za človeka, in kako so osebna stališča do kreposti bila odločilna. »Poročena dama, voditeljica socialno puritanskega gibanja in navdušenka za seksualno čistost, je po prebira- nju nekaterih pamfletov, ki so svarili pred nevarnostjo masturbacije, spoznala, da se je tudi ona sama že več let nevede samozadovoljevala. Ne da se opisati bre- zna tesnobe in obupa ženske, ki je verjela, da to pomeni popoln moralni propad vsega njenega življenja.« 265 264 Ibidem, str. 68. 265 Havelock Ellis: Studies in the Psychology of Sex, Vol. 1. Citirano po Jeffrey Weeks: Sex, Politics and Society, The Regulation of Sexuality since 1800, London/NewYork 1989, str. 21. Ob tem naj dodam, da se ob podatku, ki ga je moč najti v knjigi Iwana Blocha, zelo hitro pokaže tudi nemoč zastraševanja z boleznimi in smrtjo v proti sili spolnega nagona. V Nemčiji in verjetno tudi drugod je bilo med žen- skami izredno razširjeno samozadovoljevanje z lasnimi iglami, celo tako razširjeno, da so kirurgi leta Ker so mnogi kljub dobrohotnim nasvetom in svarilom padli v greh (in seveda oslabeli) so bili na trgu prisotni razni preparati, ki so odpravljali tudi to težavo. (Slovenska pratika za navadno leto 1881) 82 Pri Freudu je masturbacija postala torišče za usmeritev psihološkega razvoja. Bila je del neorganizirane otroške seksualnosti, ki se je v civilizirani družbi z odraščanjem preoblikovala oziroma sublimirana v druge dejavnosti. Tako je postala povsem naravna in del razvojnega procesa otroka in najstnika, v kasnejših fazah pa se ji je moral posameznik, ki je želel živeti v civilizirani druž- bi, odreči. Masturbacija je bila sedaj samo znanilec prihajajoče seksualnosti, pri odraslem človeku pa je postala njen sovražnik, nadomestek za primanjkljaj seksualne zadovoljitve. 266 Za prehod stoletja lahko rečemo, da ga je zaznamovala družba in morala, ki jo je oblikoval Elliasov lok »procesa civiliziranja« in Fou- caultev znanstveni diskurz, po katerem je ta z ustvarjanjem znanosti o seksual- nosti in s »pritiskom od zgoraj« ustvaril moderni koncept seksualnosti, oziroma to, kar je Freud v svojem času imenoval »vladavina kulturne spolne morale«, ki je temeljila na zatiranju spolnih nagonov. Masturbaciji, ki je bila normalna in tudi potrebna za razvoj v poznem otroštvu, pa se je bilo zaradi zahtev družbe in civilizacije treba pač odreči. Mišljenje, da ima masturbacija vsaj nekatere škodlji- ve posledivce je tako še naprej vztrajalo tako v laični kot strokovni javnosti. 1862 izumili orodje za odstranjevanje tistih igel, ki so po nesreči ostale v notranjosti telesa. Glej v: Iwan Bloch: Das Sexualleben unserer Zeit, str. 460. 266 Thomas Laquer: Solitary Sex, str. 70. 83 6.3 Pogled na problem masturbacije na Slovenskem Znanstveni diskurz, vzgojna literatura in s tem povezano množenje spisov o »problematiki« so pripeljali do tega, da je bilo, kakor je zapisala že Alenka Pu- har, »devetnajsto stoletje tako rekoč obsedeno od onanije. Generacija za genera- cijo moških je zrasla in odrasla, ne da bi jim ta 'ostudna pregreha' pustila kakšne posledice, pa je vendarle vcepljala odraščajoči generaciji natančno takšno (ali pa še hujšo grozo) kot jo je preživela sama.« 267 Kljub vsemu pa je v literaturi, ki je izhajala v slovenščini, težko najti podobne spise, ki bi obravnavali masturbacijo na način in v enakem obsegu kot omenjena nemška dela. Kljub temu, da je ome- njenih spisov malo, nam o tem, da je masturbacija zaradi vzgoje v sramežljivosti in strahom pred grehom in njegovimi posledicami pri mnogih »najstnikih« pov- zročala precejšno trpljenje, pričajo nekateri spomini. Na Slovenskem tako ni najti posebnih del o masturbaciji iz 19. stoletja. Največ vpliva na pedagoške spise pa sta zapustila zdravnika Tissot in Hufeland. Zanemariti ne gre tudi »razsvetljenega« barona Adolpha Fridericha von Knigge- ja in njegove knjige Über den Umgang mit Menschen. Masturbacijo in druge razuzdanosti je oče makrobiotike Hufeland razumel kot »sredstva«, ki življenje skrajšujejo in ji zato pripisuje enako uničujočo moč kot pred njim Tissot ali pa Onania. Avtor slovenskega prevoda in predelave Makrobiotkie Matija Prelog pa je pomembno oklestil poglavje z naslovom Ausschweifungen in der Liebe ozi- roma Razuzdanost v ljubavi. Na mestu, kjer Hufeland ravno začne z obravnavo onanije, je Prelog zapisal samo: »Namen te knjige mi ne dopušča še tu kaj več o tej naj pogubnejši strasti govoriti – zato samo sledeče še priložim. Mladina! varuj se prerane in prerazuzdane ljubavi, / …/ kajti tvoje življenje ne bode več življenje, temoč boleno životarjenje; vsa mogočna naj strahovitejša bolenja bode na te na- valila, od kterih te samo smrt rešiti zmore!« 268 Prelogova predelava knjige ponov- no kaže na veliko zadržanost slovenskih avtorjev v zadevah spolnosti. Namen knjige je bil namreč posvariti pred stvarmi, ki življenje skrajšujejo, oziroma, kakor pravi tudi slovenski naslov, »Makrobiotika ali nauki po kterih se more človeško življenje zdravo ohraniti in podolgšati.« O razuzdanosti je bil namreč Hufeland prepričan, da je najbolj uničujoče in življenje krajšajoče sredstvo, ma- sturbaciji pa je posvečenih največ strani. Njene posledice naj bi bile: 1. Krajša- nje življenja in pojemanje življenjske moči. 2. Pojemanje potrebne čvrstosti in elastičnosti. 3. Pospeši porabo življenja in ne nazadnje ovira notranjo obnovo. Z razuzdanostjo je povezano še mnogo drugih oslabitev in med njimi predvsem oslabitev miselne moči. Kar pa se tiče onanije, je Hufeland zapisal: »Vse zgoraj 267 Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja, Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Zagreb 1982, str. 91-92. 268 Matija Prelog: Makrobiotika, str. 114. 84 zapisano velja za onanijo v zelo povečani meri. Tukaj se namreč povečujejo pri- silnost, nenaravna pregreha, naprezanje in s tem povezane velikanske oslabitve in to je nov dokaz za zgoraj izpeljano načelo, da narava ničesar tako strašno ne maščuje kot tistega, kjer se človek pregreši sam nad sabo.« 269 Tudi avtor besedila Koliko je vredna čistost po svojem sadu v Zgodnji da- nici se je v nekaterih delih skliceval na »slavnega zdravnika Hufelanda«, 270 a tudi on ni omenjal njegovega mnenja o masturbaciji. Omenja ga le toliko, da izpelje iz njegovih besed sklep: »Iz tega sledi, da je čistost prav poseben pripomoček za zdravje in dolgo življenje.« Da ima avtor v mislih tudi onanijo, govorijo besede, v katerih je »nečistosti« pripisal to, kar se je navadno pripisovalo temu »grehu«. »Nečista nasladnost mladini jemlje in suši umnost, / …/ ker slabi spomin in mi- šljenje duhu skerha bistroumnost. / …/ Ko sta mladenč, devica odperla serce ne- čistemu nagnjenju, potem je skoro nemogoča delovna pridnost, prava omika.« 271 Enako »zadržano držo« do pisanja je, kot sem že omenil, najti tudi v Veselovem bontonu Olikani Slovenec, ki je v veliki meri narejen po delu barona Kniggeja. Pred koncem stoletja se avtorji na Slovenskem vsaj neposredno niso lo- tevali problematike masturbacije oziroma onanije. Navodila, kako preprečiti »seksualne odklone«, so bila podana v moralno-pedagoškem jeziku, ki je greh masturbacije sicer nakazal, vendar ga ni omenjal. Vse skupaj je bilo navadno zaobjeto pod pojmi sramežljivosti oziroma nesramežljivosti, nesramnosti in ne- čistosti. Torej že omenjeni besednjak, ki je uporabljal ne povsem določljive bese- de, ki so zajemale vse povezano s spolnostjo. Kljub vsemu je iz besedišča lahko razvidno, o katerem grehu je govora. Takšen je npr. Slomškov spis z naslov Pet- najst naglavnih grehov per otroški reji v Drobtinicah iz leta 1846. »Nesramoži- vost«, ki predstavlja greh št. 11, se pri otrocih lahko razvije, če starši »po kotih za njimi ne pogledajo. Otroci se razvadijo nesramniga djanja, ako premladi kavo, vino pijejo, ino premočno dišane jedi zavživajo; mladenči, ki jezdarijo; otroci, ki poslušajo alj gledajo nesramne reči, naj si bojo pisane alj namalane; ako se nesramno ošlatujejo in roke v hlačah alj pod predpertam deržijo; ako poležavajo brez spanja. Otroci bojo skrivni nesramniki ino nesramnice skoz nespametne, nesramne pestrne ino varučke; - ako pretesne hlače nosijo, na trebuhu ležijo, noge križam deržijo; se nesramno pertiskajo, ino živino gledajo, kako se poja. 269 »Alles oben gesagte gilt von der Onanie in einem ganz vorzüglichen Grade. Denn hier vermehr das Erzwungene, das Unnatürliche des Lasters, die Anstrengung und die damit verbundene Scwächung ganz ausserordentlich, und es ist diess ein neuer Beleg zu dem oben angeführten Grundsatz, dass die Natur nichts fürchterlicher rächt, als das, wo man sich an ihr selbst versündigt.« V: Christoph Wilhelm von Hufeland: Makrobiotik, str. 340-345. Glej tudi Klaus Pfeifer: Medizin der Goethezeit. Christoph Wilhelm Hufeland und die Heilkunst des 18. Jahrhunderts, Köln/Weimar/Wien 2000, str. 124-127. 270 Zgodnja danica, 10. 8. 1877. 271 Ibidem. 85 Nar več se pa nesramniga djanja od drugih nauči. – Kdor otroke zagleda kaj takiga počenjati, hitro jih naj posvari, rekoč: Pfuj! To je gerdo!« 272 Rešitev je bila v vzgajanju sramežljivosti, ki naj bi jo zagotovilo stalno zavedanje prisotnosti nevidnega Boga. »Iz mladiga jim pravite, da Bog vse vidi, Bog vse ve, naj bo tema še tako terda, stena še toljko tolsta.« 273 Žene in matere je Slomšek zato še dodatno opomnil na znake, ki kažejo padec v skrivni greh: »Mati zakriči, kadar vgledaš kaj nespodobnega; pa tudi za njimi skerbno po- špegaj, kaj v samoti počenjajo. Pazi tudi na perilo odrašenih, saj veš zakaj!« 274 Velikokrat naj bi se namreč dogajalo ravno nasprotno. Starši so namreč, nevede in ob pomanjkanju ločenih prostorov v hiši, v otroku budili škodljiva nagnjenja, »namesto da bi jih z vso močjo in pa na vse zgodej že odvračali in zatirali.« 275 V Drobtinicah za leto 1859 in 1860 so v ta namen v Poduku za otroke od prve spo- vedi do 16. leta podali navodila za izpraševanje vesti, ker pa je šlo le za otroke, so skupaj združili šesto in deveto zapoved. Skoraj celotno izpraševanje po obeh zapovedih pa se vrti okoli greha samooskrumbe. »Ste komu kaj nesramnega po- vedali, pokazali, storili? Kaj ste na paši, v kakem koti, v posteli ostudnega včinili, česar bi vas sram bilo povedati, alj strah, da bi vas kdo videl? – Niste goli letali, se kopali, se gledali?« 276 In ko leta 1847 duhovnik Jožef Rozman govori o nečistosti, ki je »bolj črna od oglja in bolj strupena od modrasa«, misli predvsem na skrivni greh sa- mooskrumbe. Rozman namreč nadaljuje: »Oj ljubi bratje in ljube sestre, ki vas nečistost vklenila je, tak se vendar res nikolj omečili in nikolj spreobernili ne bote? Toljko nespodobnih reči ste že storili, de sami ne veste koljko, in vendar še niste siti in nočete nehati.« Masturbacija je pomenila izgubo nedolžnega srca. Nedolžnost je Jožef Rozman predstavil kot čist kozarec in »če le po njem dihneš, že otemni, in zadosti je včasih en sam pogled in oskrunjena je čistost.« 277 Pri nauku za otroke je bilo preprečevanje tega greha še toliko pomembnejše. Nedol- žnost namreč pomeni, da je duša še popolnoma čista in lepa, »kakor jo je ljubi Bog ozlišal pri sv. Kerstu. / …/ Nobena druga zguba se ne da primerjati z zgubo nedolžnosti. / …/ Ljuba mladost! Sovraži, čerti toraj greh; beži pred grehom! Varujte se greha bolj kakor strupene kače.« 278 272 Drobtinice,1846, str. 178-179. 273 Ibidem, str. 183. 274 Drobtinice za leto 1859 in 1860, str. 37. 275 Zgodnja danica, 15. 7. 1870. 276 Drobtinice za leto 1859 in 1860, str. 37. 277 Drobtinice, 1847, str. 86. 278 Zgodnja danica, 1. 8. 1873. 86 Kakršnakoli nečistost v mislih ali dejanju je namreč lahko pomenila izgu- bo nedolžnosti in je v večini primerov veljala za smrtni greh. To in »nesramno djanje z ženskim spolom« je po Slomšku spadalo na peto mesto med petimi ne- varnostmi za mladeniče, saj kakor pravi: »Ni še mladeničev vojska toliko pobila kakor nečistost.« Da je Slomšek imel v mislih tudi samooskrumbo, nam pove pristavljen oklepaj, v katerem se skriva avtor, ki je to tudi »znanstveno« uteme- ljil, ta pa je bil »Tisot«. 279 Pod nečistost se je sicer uvrščalo več grehov; sprva je Slomšek ponudil preprosto razlago po sv. Pavlu: »Kurbanje in vsa nečistost, ali nesramnost, ali nespametne alj gerde besede.« Dodatno pa je mladeniče posvaril še Slomšek sam: »Varujte svoj jezik klafarskih manrov. / …/ Varujte svoje roke, in ne dotikajte se nesramnih reči, ne na sebi, ne na drugih. Nesramno seganje in objemanje dušo vmori.« Grehov je bilo po Slomškovi oceni veliko, vedel pa je tudi, da se te vrste grehov le stežka prizna, četudi v varnem zavetju spovednice. In ni govoril samo o masturbaciji, na deželi se je ponujal cel spekter možnosti, kako si zadovoljiti spolni nagon. Pa vendar Slomšek ni masturbacije obravnaval medicinsko-patološko, čeprav je očitno poznal Tissota, temveč je »storilce« le opomnil, naj se čimprej odpravijo v spovednico. »Kdo prešteje grehe, ki ste jih lahko na paši, celo pri živini, v posteli s svojim in ženskim spolom, na poti in skrivnimi koti storili, in še ne izpovedali!« 280 Kljub temu, da je bil pri dekletih bolj oster (npr. »Nečistnica greši zoper svojo dušo in telo, hitro bo červov živež. / …/ Sternišnica v blati ni tako gerda ko nečistnica v svojem djanji pred božjim obličjem«), 281 ni nikoli prešel v omenjeno patološko obravnavo greha. Tissota je samo imenoval kot zdravniško avtoriteto, njegovih primerov pa raje ni predstavljal. Moral bi namreč več in podrobneje govoriti o grehu in ga tudi imenovati, pri čemer pa je obstajala možnost pohuj- šanja Verjetno je tudi, da preprosto ni verjel v patološkost masturbacije. Kot duhovnik je imel dostop do »informacij«, ki jih je dobil v spovednici, in glede na opozorila, ki jih je podal, so mu bile znani zelo različni in mnogovrstni grehi, ki so se dogajali na samotnih pašnikih in še kje. Posebno pogosto so pedagogi-moralisti opozarjali tudi na nevarnosti, ki se pojavljajo zvečer ob odhodu v posteljo. Preoblačenje je bilo delikatno opravi- lo, še posebno pa »spanje«, pri katerem se hitro zapravi čistost: »Pri tem dejanju prav malo ljudi pazi, ker se ne ozirajo na nobeno pravilo previdnosti in srame- žljivosti. V posteljo moramo iti sramežljivo in pomisliti, da nas pri tem gleda božje oko.« 282 Nevarnosti pod odejo, ki je skrivala telo in roke, so bile velike. 279 Drobtinice za leto 1859 in 1860, str. 53. 280 Ibidem, 54. 281 Ibidem, str. 29. 282 Drobtinice, 1893, str. 41. 87 Vendar spet ni omenjeno dejanje samo, ponovno samo opisno. Da pa je avtorja tega teksta skrbela nevarna priložnost za samooskrunjenje, povedo naslednje besede: »O moj Bog, kako sramežljivo in pobožno bi šli spat, ko bi Tebe gledali. Gotovo bi dejali svoje roke navskriž in jih položili zelo pobožno na svoje prsi.« 283 Vzroki, da postanejo otroci nesramežljivi, so bili med sloji različni, nasledek pa pri vseh enak, kakor je ugotavljal že Andrej Likar: »V ubožnih hišah je revšina, v premožnih in gosposkih pa nesrečna posvetna šega kriva, da otroci med seboj ali pa odrašeni vpričo njih niso dovolj pošteno in sramožljivo oblečeni, zakriti itd. To pa v otrocih vnema nevarna in škodljivo radovednost in budi, da gledajo kaj, kar jim spočenja slabe, umazane misli, katerih se, kadar so se v njih uko- reninile, pozneje več znebiti ne morejo, ali pa prav težko.« 284 Poleg močne vere, molitve in pogostega prejemanja zakramentov, ki so bile največkrat priporočani za krotitev strasti in blaženje dušnih tegob, je bilo priporočeno, naj se otrok ne pušča brez dela. Vzgoja je bila pomembna, a moralisti so se zavedali, da vsa dobra vzgoja in nameni brez veliko samoizpraševanja in notranje borbe ne zadostujejo, zato so to dejstvo še dodatno izpostavljali. Leta 1878 je Zgodnja danica objavila čla- nek, v katerem je avtor precej neposredno govoril o omadeževanju samega sebe in o načinu, kako to učinkovito preprečiti. »Brez obilnega vojskovanja ne boš ostal čist, najmanj pa v mladosti. Omadeževal se boš, ako se ne varuješ z vso skerbljivostjo, in to ti bo skalilo ves pokoj tvojega življenja.« 285 Da pa bi ostal čist, svetuje avtor klasičen beg od kakršnekoli oblike srečevanja s posvetnim, kar je v okviru katoliške morale označeno za najbolj gotovo sredstvo za ohranitev čisto- sti. »Ogibanje sveta in njegovega veselja je najvarniši pripomoček čist ostati.« 286 Moralistom je bilo znano, da brez zelo močnega osredotočenja na zatajevanje ni moč pričakovati ubranitve nedolžnosti. O tem je govorila tudi prilika, ki je sicer prav tako redek primer opisa boja z masturbacijo, o mladeniču, »zapeljanem v zgodnji mladosti po spridenem šolskem tovaršu in pohujšanem ter podučenim v vsake vrste najgnusnejših gerdobijah. / …/ Šestnajst let star, prepekan od grizeče vesti, si je vso silo delal, se tega nečistega zmaja rešiti.« Po začetnih uspehih je mladenič popuščal v zatajevanju pri jedi, pijači in obleki ter po malem zabredel nazaj, tokrat še globlje. Poskušal je celo, kar je v tej zgodbi nenavadno, s presto- pom v protestantsko vero, saj si je mislil, da katoliški duhovniki pretiravajo in samo strašijo. »Pa se mu je njen začetnik Luther nepošten pokazal, bil mu je vzrok k odpadu napuh in mesenost.« Poskusil je še s prestopom h »Grkom«, »pa tudi njih začetek se mu ni pravi pokazal, ker so razkolnijo napravile le grešne 283 Ibidem. 284 Zgodnja danica, 22. 7. 1870. 285 Ibidem, 4. 1. 1878. 286 Ibidem, 11. 1. 1878. 88 človeške strasti.« 287 Na koncu je vendarle uspel. Začel je z izdihljaji, čaščenji in zatajevanji. »Da pa bi še bolj pravo od sv. Katoliške cerkve potrjeno pokoro delal je stopil v tretji red spokornikov sv. Frančiška Serafinskega.« 288 Ne povsem nepo- sredno so se lotili masturbacije tudi v Zgodnji danici leta 1892, vendar so za raz- lago uporabili knjigo sekovskega škofa Johannesa Zwergerja Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, ki je v slovenskem prevodu izšla že leta 1879. Na začetku pa so poudarili, da obstaja »zmeraj večja nevarnost, da zaradi nečistosti bode veliko ljudi pogubljenih. Posebno po mestih se ta kuga kakor povodenj razširja.« 289 Kakor sem že omenil, so se slovenski moralisti le redko spuščali na ra- ven, kjer bi razlagali in opisovali greh nečistosti na dejanskem primeru. Na Slovenskem lahko ugotovim, da so pedagogi in moralisti 19. stoletja videli in obravnavali problem predvsem kot pedagogi in moralisti in ne kot zdravniki. 290 Izpostavljena sta bila predvsem vzgoja in greh in ne toliko bolezenske posledice. Zato so govorili predvsem o vzgoji in ne toliko o onaniji sami in njenih nevar- nostih. Prelom pri tovrstni obravnavi je storil škof Jeglič, ki je v Škofijskem listu duhovnikom svetoval, kako ravnati v spovednici pri ugotovljenem grehu samooskrumbe ali samo ob sumu nanj. Če je otrok priznal greh samooskrube, je svetoval, kot je bilo v navadi: »Obudi mu strah, pa tudi gnus, in opozori ga na greh, na Boga, na večnost!« 291 Pred njim je prvi neposredno o problemu »samoskrumbe« pisal pedagog Jakob Dimnik. Prva razlika s starejšimi deli se kaže že v kazalu knjige Domača vzgoja iz leta 1895. Poglavje o masturbaciji ni vključeno med ostale nečistosti, temveč je zanjo rezervirano posebno poglavje. Podrobnosti pa tudi on ni opi- soval, »ker večina naših čitateljev ve kaj je to, in kdor pa ne ve, naj pa vpraša zdravnika, ta mu bode gotovo rad povedal, kako grda je ta pregreha in kake žalostne nasledke ima za sabo.« Na začetku se je bralstvu nekako opravičil in povedal, da kljub temu, da je to tako umazana pregreha, mora o njej govoriti, ker »komur je mar mladine, ne sme zamolčati nobene napake, tudi če je še tako ostudna in grda.« Dimniku so poznana nekatera dela pedagogov in zdrav- nikov iz preteklosti. Ugotavlja, kot so ugotavljali tudi že Tissot in drugi, da je pregreha »bolj razširjena kakor si mislimo in to pri dečkih in pri deklicah.« Dlje ne razlaga in se raje osredotoči na preventivo. Poskrbeti je treba, da otroci ne bodo predolgo poležavali v postelji, saj otroka pri predolgem poležavanju »navdajajo mnogovrstne nesramne in nenravne misli.« Postelja pa »ne sme biti 287 Ibidem, 23. 4. 1880. 288 Ibidem, 30. 4. 1880. 289 Ibidem, 16. 12. 1892. 290 Enako ugotavlja Franz X. Eder tudi za nemško govoreče dežele v poznem 18. stoletju. V: Franz X. Eder: Discourse and Sexual Desire, str. 433. 291 Pastoralne konference leta 1906, str. 7. 89 ne premehka, in ne pregorka.« Dimnik priporoča še »mnogo telesnega gibanja. / …/ Otrok tudi ne smemo puščati samih in da bi bili predolgo na stranišču.« In kako ugotoviti, da je otrok »samoskrunec«? Dalje Jakob Dimnik razlaga, da sicer obstajajo mnoga zunanja znamenja, a so lahko »goljufiva«, saj se nekaterim »nasledki ne pokažejo takoj.« Obstajajo pa tudi zunanja znamenja, pri katerih lahko starši skoraj zanesljivo uganejo, da je otrok zapadel v greh samooskrumbe: »Višnjevi obročki pod očmi, medel in plašen pogled, bojazljivost, suhi roki in nogi, bled obraz, hrepenenje po samoti.« Pri ugotovljeni samooskrumbi njiho- vih otrok avtor staršem priporoča (ponovno enako kot ostali), »naj poprimejo oče sina, mati pa hčer ter naj jima v najhujših barvah naslikata, kako grozna in strašna je njihova pregreha.« 292 Zgodbo, ki prikazuje strahote »onanistov«, pa je objavil tudi družinski časopis Domače ognjišče leta 1908. »Avtobiografski« spis nosi naslov Šesta božja zapoved, napisal pa ga je Anton Pesek, doma iz okolice Celja. 293 Govori o avtor- jevem mladostnem prijatelju Edvardu iz premožne družine Koser in o tragediji, ki se mu je pripetila zaradi slabe vzgoje v otroštvu. Edvard je bil sicer nekoliko drugačen že v otroštvu. »Bil je nekoliko melanholične narave in včasih ga je ob- jela taka žalost, da mu je srce razjedal obup in črne misli so mu rojile po glavi, da si je parkrati hotel vzeti življenje, a vselej sem še o pravem času izprevidel nje- govo namero ter ga odvrnil.« Začelo se je »zadnji čas v ljudski šoli. Prav vesel ni bil nikdar, vedno je bil nekako plah, a zadnji čas je postal zamišljen in pri pouku dostikrat raztresen.« V Mariboru na učiteljišču, kjer sta bila spet sošolca, se je zgodba nadaljevala. Pestile so ga žalost, raztresenost in temne misli na samomor. Pesek je postal celo njegov inštruktor, a vse zaman. »Pri maturi je padel in to ga je tako potrlo, da je njegova obupanost zopet zavladala nad njim.« Ko so ga starši hoteli poslati v Alpe na Tirolsko in v Švico, kamor naj bi ga Anton spremljal, se je zgodila tragedija. Pesek je prejel Edvardovo obupano pismo: »Dlje kot sem ga bral, bolj mi je prihajalo črno pred očmi. Nekaj mi je leglo na prsa ter mi tiščalo vrat, hotelo me je zadušiti. Nisem še pisma prebral do konca, zakričim obupno in se zgrudim nezavesten na tla / …/ Pismo, tisto pismo pa sem držal krčevito v roki, niso mi ga bili mogli odvzeti. O to pismo!« Ko se je odpravil do prijatelja domov, ga tam ni bilo. Našli so ga »v gozdu gori za cerkvijo mrtvega s prestrelje- no glavo.« Ko je Anton Edvardovemu očetu po dolgem omahovanju, bal se je, da ga ne bi še bolj prizadel, pokazal pismo, je ta ves prebledel in prosil, naj ga nikomur ne pokaže, vsaj dokler je še živ kdo iz njihove rodbine. Ker so ta čas že 292 Jakob Dimnik: Domača vzgoja, Slovenskim materam, vzgojiteljicam, učiteljicam, vzgojiteljem in učite- ljem, Ljubljana 1895, str. 103-107. 293 Zgodba je še posebej zanimiva, ker jo je spisal avtor, ki je bil 13 let kasneje obtožen in spoznan za krivega spolnega odklona – homoseksualnosti. Zaradi tega pa se je moral odpovedati že osvojenemu županskemu mestu v Ljubljani. Več o tem glej v: Jure Gašparič: Knez Eulenburg na ljubljanskem dvoru, Afera nesojenega ljubljanskega župana Antona Peska, v: Zgodovina za vse, št. 1, 2001, str. 59-69. 90 vsi umrli, tudi brat in sestri, je Pesek objavil pismo v celoti. V njem je Edvard povedal, da so vsi postali razuzdani zaradi izprijene pestunje, ki jih je varovala, ker starši zaradi dela niso imeli časa. »Kar smo v otroški dobi videli in slišali, bil je strup, bila je slana za naša nedolžna srca. / …/ Navadil sem se razuzdanosti in / .../ kot otrok sem že bil nečistnik! Postal sem onanist, to je, delal sem grd greh sam s seboj in ta kuga mi je razjedala dušo in srce.« Poskusil je sicer odnehati, a greh mu je preveč prešel v kri in meso. »Gnusi se mi že moje življenje in ker ne vidim iz njega druge rešitve kot smrt, zatorej naj pride prej, da bo mojih muk konec.« ob zaključku je Anton Pesek zato pozval starše, naj pazijo svoje otroke, saj je bil primer Edvarda, najbolj čednostnega od vseh Koserjevih otrok, po njegovem mnenju več kot zgovoren primer slabe vzgoje. »Vsled napačne srame- žljivosti pa si ni upal povedati, kaj ga teži in to je bila njegova poguba. / …/ Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svojih otrok pa prav ne vzgojiš.« 294 Kaj je pripravilo prav Antona Peska, da je, kot eden redkih na Sloven- skem s tako sveto grozo pisal o grehu onanije, je skoraj nemogoče ugotoviti. V tistem času je Pesek sicer napisal nekaj pedagoških del, med njimi leta 1908 tudi vzgojno ljudsko igro Slepa ljubezen. Spis je nastal v obdobju, ko se je kasnejši politik poskušal kot pedagog. 295 Nekaj vpliva pa gre pripisati tudi (verjetnemu) zanikanju določenih nagnjenj in poskusu prepričati sebe in druge o lastni kre- postnosti ter moralni čistosti, vendar je to že področje ugibanja. Zgodba je po- kazatelj več, da se na Slovenskem s prehodom v novo stoletje poveča »javni dis- kurz« o seksualnosti. Predvsem se ne govori zgolj o nečistosti in grehu prešuštva, temveč se govori o spolnosti oziroma samooskrumbi, spolnem nagonu, zlorabah itd. Te teme so postajale tudi del naturalističnih romanov, kot sta bila V krvi Frana Govekarja ali pa Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja. Peskova zgodba je pomembna tudi zato, ker uporabi izraz onanija, ki ga pred njim v delih slovenski avtorjev ni zaslediti. Pravi prelom pa pomeni prihod Antona Bonaventure Jegliča za škofa v Ljubljano. O nekakšni spolni vzgoji pre- bivalstva je začel razmišljati že zgodaj, vendar je minilo kar nekaj časa, preden je začel svoje misli in napotke tudi objavljati. »Problem« masturbacije je Jeglič zaradi pogostega dela kot spovednik precej dobro poznal in se zavedal tudi tega, da je to še posebej kočljiva tema. Leta 1906 je tako za Pastoralne konference sestavil vprašanja, na katera so odgovarjali duhovniki v župniji. Med njimi se je znašla tudi tema tega poglavja »De masturbandis / …/ S temi slučaji imamo kot spovedniki opraviti. Ker je pa pouk jako težak in je radi tega greha marsikaj izpovedi neveljavnih, in zaradi tega mnogo sirot tako globoko pade, da je rešitev skoro nemogoča, sem hotel z vprašanjem duhovnike vzpodbuditi na proučeva- 294 Domače ognjišče, št. 2, 1908, str. 8-17. 295 Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933-1952, str. 313. 91 nje in na koristen razgovor.« Z odgovori je bil škof sicer zadovoljen, vendar je menil, da se duhovniki določenih stvari pri tem vprašanju nekako izogibajo, zato je stvar še nekoliko razjasnil. Iz razjasnitve pa je razvidno, da je škof tej problematiki namenjal precej časa. Masturbacijo je dojemal kot bolezen, torej podobno kot večina moralistov in zdravnikov takrat, duhovnikom pa je pripo- ročal, naj delujejo kot »dobri zdravniki in učeniki«. Razlago je razdelil na več delov. Začel je z nevarnostmi, ki zapeljejo človek v greh. »Prva nevarnost je ob času, ko telo spolno dozoreva in se v njem čutijo spolne podražice.« Škof Jeglič je poznal navade ljudi in se je zavedal, da so otroci doma le izjemoma deležni kakršnegakoli poduka v zadevah spolnosti, tudi take- ga ne, kakršnega si je on želel. V mislih je imel predvsem poduk, ki bi seznanjal mladino s spolnostjo in jo hkrati opozarjal na Bogu neljube odklone, ki so poleg vsega nevarni za telo in dušo. »Pri nas je navada, o tem ne govoriti, vse pri- krivati, pa nepodučena tudi ne bi znala.« Zaradi takega stanja nepoučenosti je apeliral na duhovnike, da prevzamejo to nalogo. »Ali ni duhovni pastir dolžan otroke premišljevati in preudarjati, kako bi jih spoznal, kako hudega obvaroval ali vsaj odvadil?« Z odraščanjem in socializacijo posameznika so se po mnenju škofa nevarnosti precej pomnožile. »Nevarnosti v poznejših letih so nečisti go- vori, zaljubljene pesmi, medsebojna nespodobna dotikovanja, objemi, pogledi, plesi, onda misli in želje.« 296 Škof se je očitno seznanjal tudi z deli zdravikov in nevrologov, ki so bili njegovi sodobniki. Tukaj imam v mislih predvsem Richar- da von Krafft-Ebinga in dve njegovi deli Psycopathia Sexualis, 297 ki jo Edward Shorter imenuje neke vrste priročnik za osnovnošolce, 298 in pa Über gesunde und kranke Nerven. 299 Njega je škof Jeglič navajal v priročniku z naslovom Mla- deničem, izdanem leta 1910, kjer je zapisal: »Sloveči profesor Krafft-Ebing, ki ni veren mož, trdi, da se iz razuzdanosti razvije cela vrsta živčnih bolezni, kdor že iz navade greši poškoduje si posebno delovanje hrbtenice in odtod ona živčna slabost.« 300 Vpliv nevroloških pogledov Krafft-Ebinga in drugih nevrologov-psi- hiatrov pa je viden že pri opisu problema masturbacije. »Vse to je nevarno zavo- ljo fizijoloških lastnosti našega telesa. Spolni udi imajo namreč mnogo živcev, po katerih so v kolku zvezani s hrbteničnim mozgom, po njem z možgani, kjer deluje duša in rodi dotične misli.« 301 296 Pastoralne konference leta 1906, str. 4-10. 297 Prvič je bila izdana leta 1886 (glej Richard von Krafft-Ebing: Psychopathia Sexualis, Eine klinisch-fo- rensische Studie, Stuttgart 1886). Leta 1902, ko je avtor umrl, je bil izdan že 12. nemški ponatis. 298 Edward Shorter: History of Psychiatry, str. 95. 299 Misli, ki jih je škof zapisal o modernem življenju v uvodnem delu Pastoralnih konferenc, bi lahko bile tudi povezane z mislimi Krafft-Ebinga v uvodnem poglavju tega dela, ki nosi naslov Unser nervöses Zeitalter. Glej Richard von Krafft-Ebing: Über gesunde und kranke Nerven, str. 1-15. 300 Anton Bonaventura Jeglič: Mladeničem, Drugi zvezek: Življenje po veri, Ljubljana 1910, str. 99-100 (dalje Anton Bonaventura Jeglič: Mladeničem, Drugi zvezek). 301 Pastoralne konferece za leto 1906, str. 6. 92 Stara ugotavljanja o slabitvi človeškega zdravja so bila sedaj postavljena na nevrološko-psihiatrično podlago prvih bioloških psihiatrov, kakor jih ime- nuje Edward Shorter. 302 »Pri tem se silno vznemerijo živci, mozeg v hrbtenici in možganih; ako se vznemirjajo, vzburjajo večkrat, pogostokrat, tedaj se prisilijo, preženejo in začnejo pešati, od tod razne živčne bolezni v hrbtenici, odtod osla- bljenje možganov, pa slab spomin, pojemanje darovitosti in nesposobnost za naporno, globoko mišljenje.« Poznavanje teh nevarnosti je bilo po mnenju škofa za duhovnika nujno potrebno, ker bo le tako znal odvrniti mladino od razno- raznih nevarnosti, ki lahko zapeljejo v masturbacijo. Hkrati se je škof posebej zavedal, da je tovrstne nečiste grehe posebno težko odkriti, saj se tudi izpove- jo težko. Duhovnik pa je »dolžan pomanjkljivo izpoved izpopolniti, zato mora vprašati po grehih, o katerih iz izpovedi same in iz raznih okolnosti sodi, da jih je izpovedanec storil, a ne povedal.« Po ugotovitvah škofa je težje z mladeniči, ki niso »posebno izprijeni. Pa tudi ta ima izkušnjave, včasih jako hude iz raznih razlogov. / …/ Povpraša naj ga, da li so izkušnjave pogoste, da li radovoljne; po- tem naj ga vpraša o nečistih občutkih in poluciji, katere je gotovo trpel; naza- dnje pa o pogledih in dotikovanju samega sebe, kakor o stvari, ki je gotova.« 303 Samo priznanje ni povsem zadostovalo. Škof je želel, da duhovnik, potem ko si pridobi zaupanje, izve tudi okoliščine, ki so mladeniča zavedle v greh. Vidi se, da je prisotna določena oblika manipuliranja, duhovnik naj bi spraševal o tem »kot že gotovi stvari«, kljub temu, da še ni dobil priznanja. »Za tem naj se vpraša kot gotova stvar; koliko časa po prilik že tako dela, ga li je kdo naučil, ali je sam začel.« Škof je vedel, da je greh pogost pri obeh spolih, vendar pa se je zavedal, da je pri dekletih ta »zadeva bolj težka in kočljiva, ki pa vendar ravno pri njih poraja mnogo bolj nevarne posledice za telo, posebno za spolne organe. / …/ Deklič občutke že še prizna, dotikovanja pa kaj težko.« 304 Iz izkušenj je spoznal tudi, da puberteta ni edini čas, v katerem človek »greši« na ta način. Zato je tudi za dekleta pod 30. letom starosti, ki se niso izpovedala glede »šeste zapovedi«, in četudi dekle ne spada v »rizično skupino« ponočevalk in tistih, ki hodijo v slabo družbo, svetoval: »Tudi tukaj ne zaupaj. Morda jim izredna sramežljivost usta za- pira.« Duhovnikom je sicer svetoval podobno ravnaje kot s fanti, »le bolj nežno in z bolj izbranimi besedami.« Jeglič je priporočila napisal po lastnih izkušnjah iz spovednice in tako lahko predvidel ter na plastičen način predstavil vzdušje v spovednici. Tako je npr. pri nadaljnjih navodilih za spovedovanje deklet zapisal: »Šele sedaj povprašaš prav od daleč in previdno o dotikovanju same sebe, npr. Kaj pa pri teh hudih izkušnjavah in težkih občutkih, si morda kedaj kaj malega 302 Edward Shorter: History of Psychiatry, str. 69-112. 303 Pastoralne konferece za leto 1906, str. 6-7. 304 Ibidem. 93 sebe nespodobno dotaknila? In prišel bo pogosto iz ust bolj tih: 'Da.' Včasih je treba še več ovinkov.« 305 Jeglič je verjel, v nasprotju z precej ustaljenim prepričanjem, da je neve- dnost v zadevah spolnosti glavni krivec, da do nečistega greha sploh prihaja. Zato je poskušal pouk o tem položiti v roke duhovnikom. Pri vsem skupaj Jeglič ni imel njihove neomajne podpore, nekateri »so čutili, da gre v zahtevi po svo- jem načinu spovedovanja predaleč.« 306 Pa tudi sam je potreboval kar nekaj časa, da je v spovednici začel s takim načinom izpraševanja in izobraževanja, njegovo pričevanje pa nam sporoča, da v praksi na Slovenskem njegova podrobna izpra- ševanja niso bila ravno običajna. Tako je jeseni leta 1906 v dnevnik zapisal: »Pri fantih in dekletih sem našel nekaj neveljavnih spovedi ob reticitum peccatum contra castitatem (o zamolčanem grehu proti čistosti). Šele v zadnjem času sem na to prišel, posebno pri dekletih, katerih po navodilu moralistov nisem upal bolj točno izpraševati.« 307 Očitno je torej bilo, da to, za kar se je zavzemal Jeglič, ni bilo obče podpr- to med duhovniki. Ker je hotel svoja spoznanja čim bolj razširiti med prebival- stvom, je v naslednjih letih temi masturbacije posvetil še več časa in pozornosti. O masturbaciji je za javnost pisal v knjižicah Mladeničem in Dekletom leta 1910 ter v zadnjem delu trilogije Na noge v sveti boj leta 1918. V zadnji knjižici je samooskrumbi namenil lastno poglavje, medtem ko se v prejšnjih knjižicah ta še vedno skriva pod nečistostjo. K boleznim in oslabelostim, ki jih lahko pov- zroči masturbacija, pa je dodal še možno degeneriranost potomcev. »Ker je telo oslabelo, mož v poznejših letih zgodaj obnemore, / …/ in v zakonu ima bolj slabe otroke. Tak rod pravijo je degeneriran ali v rod pokvarjen.« 308 S prehodom v novo stoletje pa je tudi na Slovenskem nastalo več tekstov, ki so razpravljali o problemu spolnosti in njenih zgrešenih poteh. Teksti so po- stali zato bolj neposredni in so obravnavali tudi konkretne »odklone« oziroma grehe (masturbacija je bila eden od njih). 305 Ibidem. 306 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, Majhen oris velikega življenja, Celovec 1952 (dalje Jože Jagodic. Nadškof Jeglič). 307 Jegličev dnevnik, oktober 1906. 308 Anton Bonaventura Jeglič: Na noge v sveti boj, Tretja knjiga: V boj za srečno in veselo krščansko življe- nje!, Celovec 1918, str. 92. 94 7 LITERATURA SE DELI NA NRAVSTVENO DOBRO IN SLABO 7.1 Kvaren in umazan tisk Sestavni del posvetnega sveta, tistega, do katerega je bilo potrebno biti še posebno pozoren, sta vsekakor bila tudi tisk in literatura. Različni spisi, časopis- je in literatura so že vse od druge polovice 18. stoletja dosegali vedno več ljudi. V 19. stoletju pa je roman postal že običajno branje mnogih, in tega moralisti tistega časa nikakor niso spregledali. 309 Za moraliste je v nravstvenem oziru poseben problem predstavljala šund literatura, kolportažna literatura ali tudi trivialna literatura. Zaradi kvarnih vpli- vov na sramežljivost so tej zvrsti posvečali precejšnjo pozornost. 310 Ta je tako kot drugod tudi pri nas omrežila veliko bralcev in jih privlačila s svojimi napetimi, navadno ljubezenskimi zgodbami. Ljubezenski roman je imel posebno vlogo. Bil je del tako imenovane preobrazbe intimnosti, ki se je začela v 19. stoletju med meščanstvom in se je kasneje, tudi zaradi nizke cene, množično razširila med vsem prebivalstvom. Romantična ljubezen se je vedno bolj prebijala v ospredje. »V 19. stoletju je zakonska zveza za večino skupin prebivalstva začela temeljiti na drugih razlogih, ne le na ekonomski koristi. Pojmi romantične ljubezni, ki so najprej zajeli zlasti meščanske skupine, so se razširili v večino družbe. 'Romantič- no druženje' je postalo sinonim za dvorjenje, 'ljubezenski romani' pa so bili prva oblika literature, ki je dosegla ljudske množice.« 311 Ideal romantične ljubezni pa je povzročal, da se je zakonska zveza začela osvobajati, spolnost pa se je začela ločevati od svojega reprodukcijskega značaja. 312 309 Prodaja in razpečevanje tiskovin, ki bi žalile sramežljivost in povzročale pohujšanje, je sankcioniral 516. člen kazenskega zakonika, ki se je glasil: »Kdor v podobah ali z nečistimi dejanji nravnost ali sra- možljivost hudo in tako žali, da se očitno pohujšanje daje, je kriv prestopka, in naj se obsodi v hud za- por od osmih dni do šestih mesecev. Če se je tako žaljenje storilo po tiskovinah, naj se kakor pregrešek s hudim zaporom od šestih mesecev do enega leta kaznuje.« V: Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku: Kazenski zakon, § 516. 310 Ocene o razširjenosti literature z nemoralno vsebino so bile različne. Za veliko moralno bolj občutljivih ljudi je bil tak skoraj vsak roman z lahkotnejšo vsebino. Pomagamo si lahko z leksikoni iz časa pred prvo svetovno vojno. Pod geslom Kolportage lahko najdemo v Meyerjevem leksikonu iz leta 1909 tudi oceno o tem, kolikšen del prodane literature predstavlja moralno sporno pisanje: »Prejšnji obče veljavni predsodek do kolportaže je v sedanjosti odstopil mesto pravičnejši oceni, čeprav je potrebno poudariti, da se še vedno kakšnih 5 odstotkov prometa v kolportaži sestoji iz spisov z zelo dvomljivo literarno vrednostjo.« V: Meyers Große Konversation-Lexikon, 6. Auflage, Leipzig/Wien 1908, geslo Kolportage, Bd. 11. 311 Anthony Giddens: Preobrazba intimnosti, Ljubljana 2000, str. 33. 312 Ibidem. 95 Poklicani k varovanju nravnosti pa so opozarjali, da takšni romani, rav- no zaradi postavljanja romantične ljubezni v ospredje, zasadijo v človeka seme pohujšanja in nemoralnosti. Prepuščanje čutom ni moglo voditi k srečni pri- hodnosti. Mnenje o škodljivosti branja ljubezenskih romanov nasploh je bilo razširjeno tudi med tistimi, ki so v mladosti takšne romane prebirali, a so z leti ugotovili, kako sramotni in škodljivi spisi so bili to, ki so povrh vsega nedolžno bitje lahko zavedli v grozni greh samooskrumbe. Škodljivosti romantičnih ljube- zenskih romanov se je ob popisovanju svojega življenja spomnil tudi Janez Trdi- na. Obtožil jih je, da so povzročili pri njem »polucije«, kar je razumel kot »hujši nasledek tega branja.« 313 Predvsem nemško leposlovje in poezijo je označil kot »prosto, mladino zapeljujoče čenčanje in kvantanje. / .../ Nemci pišejo pohujšlji- vo kakor Francozi, samo grje od njih, trdijo pa, da so Francozje sinnlich, von lockern Sitte.« Dalje je Trdina na primeru treh Goethejevih del razložil, zakaj ta literatura zapeljuje v greh: »1. Goethe popisuje ljubezen mladega Wertherja do omožene trole tako mikavno in lepo, da mora mlad človek dobiti simpatijo za to grešno zvezo. 2. Wahlverwandtschaften (Izbirne sorodnosti). Mož in žena. Mož se zaljubi v deklico, žena v vojaka. Ko pride mož k ženi spat, si misli on, da ima pod sabo deklico, ona pa, da ima na sebi vojaka. / …/ Brez šale, kdor ne ver- jame, naj bere. 3. Wilhelm Meisters Lehr-u. Wanderjahre. (Učna leta Wilhelma Maistra.) Popis gledališkega življenja. Po svetu hodi truma igralcev in igralk: to se ve, da se ljubijo vse vprek, tu ni druge vlade, kakor tista matere narave. / …/ Pohujševale so me tudi nemške pevke in popevke. / …/ Brali smo pa vsi tudi najraje kaj prav zaljubljenega in škakljavega.« 314 Zgodbe v romanih so očitno preveč razburjale misel, vnemale poželenje po ljubezni in sploh prehudo preizkušale voljo. Skratka, razmerje v romantičnem romanu, ki je bilo brez objektivnega ozadja in realnega namena, to je spočetja, je bilo, kakor priznava Trdina, mamljivo, vendar je mladeniča pohujševalo. Vzpo- redna katoliška moralna vzgoja je namreč v odraščajočem mladeniču/dekletu krepila občutek krivde, zato so vzdihovanja, jokanja, ločitve junaka in njegove- ga dekleta povzročala v duši nemir, hkratno poželenje in stud do nasprotnega spola. Oziroma, če ponovno citiram Trdino: »Zdaj se spet vidita, padata drug drugemu na srca, v naročje, okoli vrata, pa se objemljeta in ližeta tako dolgo in glasno, da šumi bralcu kar po ušesih njun: cmok! cmok! cmok!« 315 Nravstvene obravnave pa je bil zaradi svojega pisanja nenazadnje deležen tudi sam Trdina. Njegove Bajke in povesti, ki jih je objavljal v Ljubljanskem 313 Janez Trdina: Zbrano delo, 1. knjiga, Ljubljana 1946, str. 142 (dalje: Trdina, ZD, 1. knjiga). 314 Ibidem, str. 139-140. 315 Ibidem, str. 138. 96 zvonu, 316 namreč niso bile pogodu grmečemu Antonu Mahniču, ki jih je v Rim- skem katoliku označil takole: »Sploh so Trdinove bajke in povesti prava kloaka, ki se vije skozi letnike Ljubljanskega zvona, kloaka, v katero se zliva vse, kar se da misliti najbolj ostudnega in kosmatega – prava kvintesenca mladoslovenske- ga liberalstva.« 317 Obenem je v skrbi za moralno nedotaknjenost bralcev tiste naj- bolj sporne, torej »kosmate« dele zapisal v latinščini. O tej oceni je Trdina pisal tudi v pismu Pavlu Turnerju in o Mahniču rekel, da je »velezabavna prikazen, ali ob jednem pa vendar velikanski anakronizem.« 318 V Rimskem katoliku so »problemu« leposlovja posvečali nekoliko več po- zornosti kot drugod. Opazili so namreč povečano povpraševanje po leposlovju na Slovenskem. O romanu in še posebej o slovenskem romanu so se razpisali leta 1892. V članku se je avtor zavzel za aktivni pristop do reševanja problema. Ugotavljal je, da večina »navadnih izobražencev« strastno prebira leposlovje in da ti najbolj odločilno vplivajo na javno mnenje in življenje. Takrat obstoječega leposlovja, posebno romana, pa si po avtorjevem mnenju ni bilo možno več misliti brez umorov, samomorov, nečistosti in prešuštva. Ker se torej s tovrstnim leposlovjem v obliki basni, povesti ali pikantnega romana širijo zmote, laži in protikatoliške ideje, mora katoliška inteligenca poskrbeti za katoliški roman ozi- roma katoliško leposlovje, ki bo imelo višji namen od le gole zabave, ki jo nudi zmotno leposlovje. Višji namen pa pomeni širiti absolutno resnico. 319 Načrt je torej predvideval, da bi z isto lahkotno literarno zvrstjo širili krščansko vero in resnico. Pojmovanje romana in drugega neprimernega leposlovja kot enega izmed krivcev za pohujšanje mladine je bila stalnica pri moralistih in njihovih priza- devanjih za nravno čistost prebivalstva. Motilo jih je, da se v knjigah kot vodilo ne pojavlja ljubezen do Boga in tudi ne krščanski duh. Oba naj bi bila ljudstvu v uk in vzor, ali kakor je bilo slikovito zapisano v Zgodnji danici v članku z naslovom Nečedno pisarstvo: »Pisavec s posvetnim duham okužen, usmojen s poželjivostjo in meseno ljubeznijo, hote ali nehote tega nečistega duha v svoje spise vgnjezdi, povsodi se gnjus za njim cedi, kakor za gnojnim vozom; in tako s svojo nesnago tudi druge okuži.« 320 316 O Ljubljanskem zvonu je takratni škof Jeglič, v sestavku namenjenim duhovnikom, zapisal, da naspro- tniki v dosego svojih »Bogu zopernih namenov« uporabljajo tudi »beletristični list Ljubljanski zvon«, ki da »je tak, da mora umazati mladeniško domišljijo in v bravcu vzbuditi pohotne strasti. Tudi krive nazore o umetnosti razvija in širi.« V: Ljubljanski škofijski list, št. I, 1905, str. 3-4. 317 Rimski katolik, 1889, str. 426. 318 Janez Trdina: Zbrano delo, 12. knjiga, str. 155. 319 Rimski katolik, 1892, str. 13-19. 320 Zgodnja danica, 15. sušec 1855. 97 Posvetni duh in iskanje zado- voljstva v posvetnem pa sta bila tisto, proti čemur so se morali »pristojni« boriti. Odvračal je namreč misli od večnega in iskal užitka v tuzemskem življenju, kar pa je posledično lahko pripeljalo do usihanja vere v Boga. Zato je že Anton Martin Slomšek v svoji, v tej knjigi že omenjeni vzgojni knjižici Krščansko devištvo ljubezen do posvetnega postavil med znanih devet sovražnikov in sovražnic devi- štva, saj »mlado srce zakoplje v posve- tne reči, da pozabi na Boga in nebesa. / .../ Če živiš po šegi posvetnih ljudi, ljubiš svet. Bogu in ob enem pregre- šnemu svetu pa ugajati ne moreš. 'Kdor ni zmenoj', pravi Jezus, 'je zoper mene.'« 321 V tem se jasno kaže prepro- sta dvopolna retorika, ki življenje na zemlji postavlja v pol grešnega sveta, v katerem si človek poskuša zaslužiti odrešenje. Torej sta vera in odrešenje na eni strani, grešnost in poguba v posve- tnem užitku zemeljskega življenja pa na drugi strani. Šund naj bi vzpodbujal tudi čutne občutke pri dekletih in fantih in jih s tem zavajal v pohujšanje. Naslednjih šest očitkov je postavljalo šundu in ostali ničvredni literaturi: »1. da uničuje čut za resničnost in dejanskost, 2. skozi prvi dve uničenji (preko seznanjanja s slabim vedenjem, od ropanja do umorov) uni- čuje moralne norme, 3. da razvnema čute, 4. da škoduje bralcu estetsko in etič- no, saj bralec ostaja pod vplivom vsebine in vpliva na njegov čut za dejanskost, 5. da špekulira z najbolj nizkotnimi občutki in strastjo, 6. da škodi ekonomske- mu položaju ljudi, ki zapravijo za romane, ki obsegajo več deset zvezkov ali celo več kot sto, velike vsote denarja.« 322 Lahkoživa literatura pa se je nezadržno širila, in to kljub temu, da so bile posledice za bralca menda lahko celo usodne oziroma, kakor so zapisali v Rim- 321 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 24. 322 Marianne Fischer: Erotische Literatur vor Gericht, Der Schmutzliteraturkampf im Wien des beginnen- den 20. Jahrhunderts, Wien 2003 (dalje Marianne Fischer: Erotische Literatur vor Gericht), str. 23- 25. Zapeljivo branje - zapeljive sanje. (Die Bombe, 1895) 98 skem katoliku: »Njihov včinek je navadno: razvnetje živcev, prazno sanjarjenje, obupovanje, svetožalje, samovmor. / .../ V najboljšem slučaji pa je tak spis gola otroška igrača brez dostojne svrhe.« 323 Razlogi za tako mnenje so se skrivali v spoznanju, da se človek mora za svojo nravstveno čistost neprestano boriti z lastnimi občutki oziroma »hudo poželjivostjo«, ki jo takšni romani vzpodbujajo. O veliki moralni škodi »posebnih nevarnosti zoper čistost« je bil prepričan tudi sekovski škof Johannes Zwerger, ki pravi, da »zlasti tiskovine, knjige, podobe in gledišča, razdejanje pa, ki ga te reči prizadevajo, je neizrečeno veliko.« Dalje trdi: »O naravnost zapeljivih knjigah še ne govorim ne; te so dostikrat še nevarnejše, kakor osebni zapeljivci. Jaz govorim o romanih tiste vrste, ki v izrazih sicer niso nespodobni, pa vendar domišljijo napolnjujejo z nasladnimi podobami in stra- sti v sercu vzbujajo, tako da brez notranjih grehov ni.« 324 Dobra tri desetletja kasneje je ljubljanski škof podal podobno mnenje kot omenjeni škof Zwerger iz Gradca. Knezoškof Jeglič je še nekoliko natanč- neje opisal problematičnost tega čtiva. Med »vzroki greha« so bili našteti tudi »umazani spisi«, ki jih je škof Jeglič sicer uvrstil v poglavje o »gnusni nečistoči« in zapisal: »Proč z njimi! Ako jih čitaš, vzbujaš si grde misli in nesramne predstave, omadežuješ svojo domišljijo, dražiš živce zvezane s spolnimi deli in si vzbujaš nespodobne občutke.« 325 Ta zvrst literature je bila najbolj razširjena zlasti med nižjimi sloji mestne- ga prebivalstva, posebno med služkinjami, za katere je roman lahko pomenil umik iz težav in naporov vsakdanjika. Ob kolportažnih romanih je bila na pre- lomu 19. in 20. stoletja seveda najbolj brana še krščanska vzgojna literatura, 326 ki so jo prodajali v istih knjigarnah in je pomenila drugo stran pobega iz real- nosti, zatekanje k Bogu, s katerim so si ženske (služkinje) lahko lajšale naporno življenje z mislijo na večnost. Sloj hišnih poslov v mestu so sestavljale v veliki večini mlajše samske ženske in je spadal med najbolj izkoriščane, zapostavljene in prikrajšane poklicne skupine. Njihov delavnik je obsegal vsa gospodinjska dela in je ponavadi trajal 15 in več ur, za kar so dobile streho nad glavo in hrano ter mizerno plačo ob koncu meseca. Hkrati pa je bilo njihovo privatno življenje zelo omejeno, saj so morale biti delodajalcu stalno na razpolago. 327 Služkinje pa 323 Rimski katolik, 1892, str. 16. 324 Janez Zwerger: Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, str. 144-147. 325 Anton Bonaventura Jeglič: Dekletom, Drugi zvezek. Krščansko šivljenje, Ljubljana 1910, str. 77-78 (da- lje Anton Bonaventura Jeglič: Dekletom, Drugi zvezek). 326 O služkinjah in njihovih bralnih navadah podrobneje Marina Tichy: Alltag und Traum, Leben und Lektüre der Dienstmädchen in Wien der Jahrhudertwende, Wien/Köln/Graz, 1984. 327 Ibidem. str. 64. 99 so bile večkrat še žrtve meščanske dvojne morale, saj so jih gospodarji, njihovi sinovi in celo razni pomočniki tudi spolno nadlegovali. 328 Romani, ki so pripovedovali zgodbe o roparjih, vitezih, prikaznih in za- ljubljenih revnih dekletih, ki najdejo svojega odrešitelja, so v razmerah, v kate- rih so služkinje živele, torej pomenili beg iz vsakdanjika v lepši svet. Kolportažni roman je v takšnih primerih dejansko igral vlogo, ki so mu jo očitali morali- sti, češ da uničuje čut za resničnost in dejanskost. 329 Z zatekanjem v fiktivni svet kolportažnega romana so služkinje lahko našle nadomestek za neizživeto življenje.« Tako knjiga postane ne toliko posrednik vsebine kot sprejemnik, na katerega bralec prenaša ali obeša svoje projekcije. Bralec tako uresničuje svoje duševne fenomene.« 330 Torej ravno nasprotno, kot so ta pojav razumeli katoliški moralisti, saj so v knjigi videli predvsem posrednika, ki s svojo vsebino razvne- ma čutnost in poželjivost ter uničuje sramežljivost predvsem mladega bralca, ki moralno še ni dovolj močan, da bi se lahko obranil pohujšanja, ki ga takšna li- teratura prinaša. Med »spodobnimi« ljudmi se je razširilo prepričanje, da lahko kolportaža in sploh ljubezenski roman v moralnem oziru škodujeta v tolikšni meri, da je to čtivo potrebno čim bolj nadzirati. Ni vsaka umetnost za ljudi, saj »ta vkus ni vselej zdrav in njega zadostenje ne vselej koristno. Dostikrat je ta vkus ves bolesten, včasih uprav nemoralen, včasih pa naravnost smešen. Brezve- stni pisatelji se dostikrat vedoma polastujejo teh naopak v dobičkarijo / …/ Ta- kih slabih vkusov ponuja nam polupretekla doba francoske dramatične muze: vkus prešestnih zakonov, priljubljen predmet francoske komedije. / .../ Dejanje je polno nenaravnih in nevrjetnih in gnjusnih prizorov.« 331 328 Janja Žagar: Služkinje v Ljubljani, str. 44-46, glej tudi Andrej Studen: Stanovati v Ljubljani, str. 156- 157. 329 Upanje na boljše življenje so dekleta namreč iskala tudi v ženitnih oglasih. Iskanje primernega moža pa je lahko bilo tudi nevarno. Leta 1883 je npr. več dunajskih gospa prijavilo policiji, da so njihove služkinje izginile. Izkazalo se je, da so končale kot žrtve morilca Hugona Šenka, ki se je preko ženitnega oglasa ponujal kot idealen ženin. Šenk jih je zapeljal, pobral njihove prihranke ter s pomočjo dveh pajdašev umoril. V: Andrej Studen: Rabljev zamah, str. 157-188. Podobna zgodba se je zgodila leta 1938 v Sloveniji. Glej Andrej Studen: Ne bo je nikdar več nazaj, Zgodovina za vse, leto XI, št. 2, 2004, str. 101-122. 330 Jaro Dolar: Cankar in trivialna literatura, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1-2, 1977, str. 240- 248; v op. 14 se sklicuje na Sylva Simsova: Nicholas Rubakin and Bibliopsychology, London 1966 (dalje: Dolar, Cankar in trivialna literatura). O raziskavah bralnih navad glej Jaro Dolar: Sociološki vidiki bibliotekarskega dela, v: Knjižnica, let. 19, št. 1-4, 1975, str. 39-47. 331 Zora, 1. 3. 1876, Razgovori: O tem, kakšno naj bo pisanje, J. P. (Janko Pajk). 100 7.2 Nekaj kritik na račun šunda – literarnih in moralnih O ljubezni, njenem pomenu, mestu in uporabi v beletristiki je pisal Ivan Grafenauer v Zgodovini novejšega slovenskega slovstva leta 1911. Grafenauer je bil precej oster do »moralnih rigoristov«, ki so v ljubezenski literaturi videli samo nevarnosti za greh in pohujšanje. »Pa saj je bila tem sodnikom že sama ljubezen pregreha, ločitve med čisto in nečisto ljubeznijo skoro niso poznali.« Izpostavil je Luko Jerana, dolgoletnega urednika Zgodnje danice, ki je večkrat pisal tudi o moralno slabem leposlovju. O Jeranu je bil mnenja, da je bil »najdoslednejši predstavnik te struje, ki je resno delal za nravni in narodni napredek Slovencev, ki pa je bil v tem oziru čudno slep, da ni mogel ločiti moralne kakovosti umaza- nega pisaštva nemške 'Schundliterature' od one – Prešernovih poezij!« 332 O šund romanu je imel Grafenauer torej slabo mnenje. Citiral je npr. Jurčiča in njegov zagovor romana v Glasniku leta 1866, v katerem je muljavski pisatelj zapisal: »Samo ob sebi se razume, da slovenski lepoznanski pisatelj mora biti moralen, da se mora varovati mesenosti. / …/ Slovenski pisatelji naj bodo skrbni in naj ne prekoračijo meje spodobnosti.« 333 Šund ni prišel v okvirje spodobnosti. Mnenje o njem je bilo, bolj kot ne, enotno in ni sprožalo polemike. O vplivu in zapušči- ni moralistov v literarno-estetskih nazorih na Slovenskem pa je nastala razprava v Domu in svetu in Času. 334 Do tako imenovanega šunda je imel na primer zelo odklonilen odnos tudi Ivan Cankar, predvsem zaradi nične umetniške in literarne vrednosti, ne pa toliko zaradi gnusnih in nenaravnih prizorov. Ob izidu romana Žena Vito- mila Jelenca leta 1910 je v kritiki zapisal: »Nazadnje je vendarle stopila grofica beračica z blatnimi čizmi v hišo slovenske književnosti in dobili smo, česar prej nismo imeli: čist, pristen, razgaljen šund.« 335 Da negativen odnos večine kritikov do kolportažnega romana ni bil zgrajen zgolj na literarnih kriterijih in umetni- ški manjvrednosti kolportažnega žanra, ampak da je pri tem igrala precejšnjo vlogo predvsem morala, je izkusil prav Cankar sam. Med izdano slovensko beletristiko tistega časa lahko zasledimo tudi ne- kaj del, ki so spolnost obravnavala kot družbeni problem in ki so jih kritiki zaradi tematike označili kot nepotrebna ali celo škodljiva. Zanimivo primerjavo 332 Ivan Grafenauer: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, II. del, Doba narodnega prebujenja, Lju- bljana 1911, str. 137-138. 333 Ibidem, str. 145. 334 P r i m . P. Bohinjec: Umetnik in občinstvo, v: Dom in svet, 1916, str. 276-278; Aleš Ušeničnik: Umetniki in pedagogi, v: Čas zv. 1, 1917, str. 37-38; Ivan Grafenauer: Jeranov Problem, v: Dom in svet, št. 1, 1917, 10-14; Aleš Ušeničnik: »Jeranov problem«, v: Čas, zv. 2-3, 1917, str. 98-119. 335 Ob drugi priložnosti je ob oceni neke črtice zapisal: »Iz sanj me je vzdramil neprijeten, omleden duh, kakor po sesirjenem mleku.« Vse v: Jaro Dolar: Cankar in trivialna literatura. 101 dobimo iz dnevnega časopisja, saj so na področju javne morale tako v katoli- škem kot liberalnem tisku očitno prevladovala bolj kot ne skupna stališča. Pri tem lahko še najlaže zasačimo liberalni tabor, mogoče še najbolj izrazito ob ob- javi Erotike, pesniške zbirke Ivana Cankarja iz leta 1899, ali pa ob izidu njegove Hiše Marije Pomočnice leta 1904. Prvo izdajo Erotike je namreč v veliki meri pokupil ljubljanski škof Jeglič in jo zažgal v pečeh ljubljanske škofijske palače. O tem neslavnem dejanju so v Slovenskem narodu takrat ostro zapisali: »Katoliški Dagarini niso imeli za umetnost niti duha niti srca. Zelot ne razume niti sodob- nih slikarjev, niti kiparjev, niti literatov. / .../ S svojimi kritičnimi nosovi rijejo le po tleh, s svojimi filisterskimi očmi stikajo le za smetmi.« 336 V primeru Hiše Marije Pomočnice, kjer se je Cankar lotil družbeno spor- nih problemov, pa je kritik v liberalnem Slovenskem narodu ostro nastopil proti romanu ravno zaradi obravnavanih tem, predvsem seveda spolne sprevrženosti. Prizadeta javna nravnost je bila za kritika svobodomiselnega časopisa odločil- nega pomena: »Cankarjeva muza se nam je sploh rada prikazovala v zefirni koitiški tančici, a pri sedanjem svojem nastopu strgala je s sebe še ono tančico in se nam pokazala kot hetera najnižje tingltanglske vrste.« 337 Podobna sodba se je nadaljevala. Pisec je poudaril zdravje in moralno či- stost slovenskega naroda, ki se še ni pomehkužil kot drugi, ki so zapadli v deka- denco in nemoralnost: »Da je naš narod še čil in zdrav, in da nima nič sličnosti z ono izmozganostjo, ki je znak sedanje francoske družbe, da on ravno zaradi svoje možate, sočnate čilosti, ne išče tacih rafiniranih oslad, kakršne prijajo v istini blaziranemu svetu.« 338 Na zgražanje sta naleteli predvsem dve poglavji, v katerih je Cankar brskal po najglobljih in najbolj kočljivih odnosih v odrašča- jočem življenju. Obravnava spornih, moralno občutljivih tem v delih, ki so bila dostopna širši javnosti, ni bila zaželena, pri večini kritikov je naletela na negativen odziv; očitno je bila nezaželena tudi v okviru »resne« literature. Obravnavo spolnosti v leposlovju so res le redki videli kot koristno, medtem ko večina pač ni mogla premagati globoko zakoreninjenih prepričanj in pogledov na spodobno življe- nje, hkrati pa se je vedno bolj poudarjala čistost in čilost slovenskega naroda. Podobne kritike kot Cankarjev roman je bila v dnevnem časopisju namreč de- ležna tudi drama Engelberta Gangla Sad greha, v kateri je obravnaval problem, s katerim se je soočalo precej deklet. O Ganglovi drami, ki je izšla leta 1901, so v Laibacher Zeitung v zaključku kritike namreč jasno zapisali svoje videnje pro- 336 Slovenski narod, 15. 4. 1899. 337 Ibidem, 1. 5. 1904. 338 Ibidem, 2. 5. 1904. 102 blematike: »Naša končna sodba je torej takšna, da bi bilo bolje, da bi Sad greha ostal nenapisana drama. Takšne stvari niso za nič in ne koristijo ničemur.« 339 339 Laibacher Zeitung, št. 212, 1901. Auguste Toulmouche: Prepovedan sadež. (History of Private Life IV) 103 7.3 Literatura in državne oblasti V 19. stoletju sta se šund literatura in ljubezenski roman večkrat znašla na zatožni klopi sodišč. Po eni strani se je ta literatura iz desetletja v desetletje bolj brala, na drugi strani pa se je proti njej dvigalo vedno več zaskrbljenih dr- žavljanov. V teoriji so potekale celó razprave, ki so razlikovale med erotičnim in pornografskim v leposlovju, v praksi pa so se s cenzuro bojevali tudi uveljavljeni avtorji. Nasploh se je stališče sodišč in oblasti do tega vprašanja zelo spremi- njalo. 340 Albert Moll je tako leta 1912 za Nemčijo ugotavljal, da so se razlage oziroma tolmačenje o tem, kaj je in kaj ni pornografsko, na začetku 20. stoletja kvečjemu zaostrile. Enako je veljalo za Avstrijo. S stopnjevanjem boja morali- stov proti umazani literaturi je tudi sodna oblast začela založništvo vedno bolj nadzorovati. Za nemška sodišča je omenjeni avtor ugotavljal, da ni bilo v prvi vrsti najpomembneje dokazovati, da spis žali sramežljivost, temveč je moralo biti dokazano, katerim krogom bralcev je bila literatura dostopna in namenjena. Podobna stališča so bila uporabljena pri procesih v Avstriji. 341 Tolmačenje, kaj je moralno in kaj ne, pa se je v Avstriji pomembno razlikovalo tudi po deželah in kaže na to, da država ni imela enotne cenzurne politike glede žalitev javne mo- rale. Ni znano, da bi na Slovenskem prišlo do večjih procesov proti založnikom zaradi izdajanja nemoralne literature, kot se je to godilo na primer na Dunaju. Odločitev, da naj bi na Dunaju ostreje nastopili proti »pornografiji«, pa so v katoliškem Slovencu pozdravili z besedami: »Naša vlada je vendarle začela od- ločnejši boj zoper pornografijo, zakaj uradna Wiener Zeitung 25. t. m. objavlja, da so se zaplenile sledeče tiskovine Preis kurant über Militär, Porcellanpfeiffen, Veselý Kalendář, Loh Pufferl in Kalendář Pikantniho Světa.« 342 Proti šundu in drugemu »umazanemu tisku« so bili najglasnejši v kato- liških društvih, časopisih in na katoliških shodih. Prijave so na državno prav- dništvo največkrat pošiljali posamezniki in različna društva. Njihove prijave so bile večkrat tudi zavrnjene. 343 Književnosti in »dobremu branju« so zato veliko pozornosti namenjali na katoliških shodih, ki so bile svojevrstne manifestacije katoliške usmeritve Slovencev in kjer so se izdelovali in dodelovali načrti priho- dnjega javnega, političnega in društvenega delovanja katoliških organizacij. Med temami, ki so jih obravnavali na vseh shodih, je bila tudi književnost oziroma tisk. Na prvem katoliškem shodu leta 1892 v Ljubljani so največ pozornosti po- 340 Marianne Fischer: Erotische Literatur vor Gericht, str. 16. 341 Ibidem, str. 39. 342 Slovenec, 28. 12. 1910. 343 Škof Jeglič je državnemu pravdništvu npr. poslal prošnjo za zaplembo revije Slovan, ker je objavila pesnitev Antona Aškerca z naslovom Mesinska legenda. Zahtevku niso ugodili, »ker v pesmi niti po ten- denci niti po besedi ni najti znakov kakega kaznivega dejanja«; v: ARS, AS 351, Državno pravdništvo, tiskovne zadeve, 1909, fasc. 16, spis 12/9. 104 svetili razširjanju dnevne- ga časopisja in opozorili, da se »dandanes mladina po srednjih šolah mnogo popridi po slabih spisih, tudi slovenskih, ki niso za mladino. / …/ Pisateljem, izdajateljem in učiteljem zato prvi slovenski kato- liški shod priporoča po- sebno skrb pri izdavanju, zalaganju in razširjevanju spisov za mladino.« 344 Na drugem katoliškem shodu leta 1900 pa se »priznava velik pomen lepe umetno- sti, obžaluje pa tudi veli- ko moralno kvar, ki je je kriva zloraba umetnosti, in izjavlja, da veljajo tudi za umetnost in umetni- ke krščanska načela in večni božji zakoni.« 345 V Slovencu so objavili tudi celotno predavanje Viljema Schweitzerja z naslovom O dobrem in slabem tisku, ki ga je imel na shodu in v katerem je vse ljudi pozval k boju proti slabemu tisku. Določiti, kaj je dobra literatura, je po predavateljevem mnenju za katoličana zelo lahko: »Tisek, ki služi vzvišenemu namenu človekovemu, tisek, ki združen z zvesto voditeljico človeškega rodu, s katoliško cerkvijo, kaže človeštvu pravo pot in mu jo olajšuje, tisti tisek je dober.« 346 V tem smislu je tudi škofijska sinoda septembra leta 1903 namenila po- sebno pozornost tisku in besedi, namenjeni pisateljem. Škof Jeglič je v pojasni- lih določb sinode izrazil tudi upanje, da bodo besede, namenjene pisateljem, ti »skušali uvaževati, da bodo v srcih ljudstva, posebno mladine negovali in razvijali zares krščansko omiko, katera mrzi strasti, ljubi pa krščansko čednost, pospeševali krščansko, ne pa le nekako naturalistično življenje; kar je greh, ali 344 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. katoliškem shodu leta 1892 v Ljubljani, Ljubljana 1893, str. 120-128. 345 II. Slovenski katoliški shod (Resolucije), Ljubljana 1900. 346 Slovenec, 22. 9. 1900. Ilustracija k erotični pesmi iz 19. stoletja. (Sinnestaumel) 105 nevarnost za greh, posebno v občevanju enega spola z drugim, naj tudi kot tako predstavijo.« 347 Na tretjem katoliškem shodu leta 1906 je bila posebna razprava name- njena prav kolportaži. Doktor Mantuani je že pred omenjeno razpravo podal mnenje o pripovedni literaturi, ki se izdaja v ljudski knjižnici po sklepu III. katoliškega shoda, ki sicer je »pečat razvitka v naši dobi. / …/ A če to pripove- dno literaturo malo presejemo, dobimo moralno dopustljive in nedopustljive, umetniško dobre in slabe spise. Oziraje na to delitev, moramo stran položiti ogromno množico spisov, ki niso za katoliško vzgojene in čuteče sloje. / …/ To je negativna stran.« 348 Na razpravi o kolportaži so, podobno kot v Rimskem kato- liku 10 let pred tem, pozvali k dobro organizirani katoliški kolportaži. 349 Edino z njo naj bi se mogli ubraniti pred razširjanjem umazane literature, saj je »znano tudi, da se kolportira najslabše blago, navadno takozvani 'Schundromani', polni pohotnosti in pretresujočih prizorov, ki zagovarjajo izvajanje človeških strasti.« Govornik je predlagal, naj se ustanovi centrala slovenske katoliške kolportaže, ki bo potem nastavljala glavne, centralne kolporterje, ti pa bi vsestransko nad- zirali delovanje lokalnih prodajalcev. Vprašali so se, ali naj še naprej »mirno gledamo, da zanesejo brezvestni kolporterji pogubonosno berilo med slovensko ljudstvo.« 350 Razlegali so se torej pozivi, ki so bili namenjeni predvsem katoliškim dru- štvom in ljudstvu. Država pa je očitno nadzirala publikacije bolj zaradi različnih političnih prekrškov kot zaradi javne morale. Zato so v sklepih slovensko-hrva- škega katoliškega shoda leta 1913 pozvali, »naj se s pomočjo državnih poslancev vpliva na zakonodajo in državne oblasti, da energično uporabljajo svojo moč ter v začetku zaprečijo, kar škodljivo vpliva na nravnost.« 351 7.3.1 Nadzor dnevnega tiska Preglavice v boju za občo moralno čistost je skrbnikom za nravnost pov- zročal tudi dnevni tisk. Rastoča prodaja časopisja in knjig je bila velik zalogaj za nravstvene vzgojitelje in državno cenzuro. Po cenzurnih posegih v dnevno časopisje navadno ni prihajalo do procesov proti založnikom, saj so časopisi po opravljeni cenzuri izšli brez cenzuriranih člankov. V fondu državnega prav- 347 Ljubljanski škofijski list, št. I., 1904, str. 6. 348 III. Slovenski katoliški shod v Ljubljani, Ljubljana 1907, str. 31. 349 Domnevamo lahko tudi, da so zgled iskali v Nemčiji, kjer se je katoliška kolportaža najprej organizirala v Nürnbergu leta 1899. Od 1904 pa so poznali takšno organizacijo še v Münchnu, Stuttgartu, Kölnu. V: Herders Konversations-Lexikon, Freiburg im Breslau 1905, geslo Kolportage. 350 Ibidem, str. 37. 351 Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913, Ljubljana 1913, str. 74. 106 dništva, ki je skrbelo za nadzor tiskovin v Ljubljani in na Kranjskem, je le malo ohranjenega zaplenjenega gradiva zaradi razžalitve sramežljivosti in javne nrav- nosti. Velika večina gradiva je namreč politične narave. Med skromno ohranjenimi dokumenti tako npr. naletimo na dopis dr- žavnega pravdništva, ki je 30. maja leta 1910 obvestilo deželno predsedstvo, da so zaplenili izdajo časopisa Jutro zaradi kršitve člena 516. Članek je poročal o siamskih dvojčicah Rozi in Jožefi Blažek, doma na Češkem. Roza naj bi na popolno presenečenje sestre Jožefe povila otroka. Del, zaradi katerega je bila izdaja prepovedana, opisuje podrobneje spolovila in druge fiziološke značilnosti dvojčic in se začne takole: »Prebavila so ločena, vendar se končujejo v eno samo zadnjico, isto je s scalnikoma, ki prihajata iz ločenih scalnih mehurjev, pa se pred izstopom iz telesa združita v eno samo cev. Najbolj zanimiva pa so spolo- vila. / .../ Zunanja spolovila so enotna: velikih in malih sramnih sklopnic samo en par.« 352 Razloge za zaplembo so v sodbi državnega pravdništva pojasnili takole: »V spornem delu je zaradi nemoralnega opisa delov telesa sester Blažek sramežlji- vost grobo žaljena in se godi javno pohujšanje po členu 516 Kaz. zak.« 353 Da je bila interpretacija zakona relativna in odvisna od cenzorja ali pri- javitelja, nam kaže tudi naslednji primer, ko je bilo ugotovljeno kršenje javne morale v humorističnem časopisu Bodeča Neža z dne 14. junija 1914. V eni izmed zafrkljivih novic, zaradi katere so številko zaplenili, so namreč zapisali: »Mariborska straža z dne 5. t.m. je prinesla prav ginljiv popis nekega pogreba. Na koncu poročila pa se je zgodila neljuba tiskovna pomota in je stalo napisano: Naj v miru poriva.« 354 Državni pravdnik, ki je omenjeno številko pregledoval, je bil očitno zelo natančen in je podčrtal še naslov zgodbe na naslednji strani, ki se je glasil Indis- kretnost, v besedilu te zgodbe pa še besedno zvezo »steznik predolg«. »Cenzura«, predvsem v takšnih primerih, očitno ni vedno enako ostro reagirala. Ostrina je bila odvisna tudi od posameznika in njegove interpretacije, kot tudi od tega, ali je bil bolj ali manj osebno dovzeten za žalitve nravnosti. Vsekakor je najti v časopisju dovtipe, šale in podobno, ki so bili objavljeni in so namigovali na spolnost. Večina ni bila cenzurirana. Delno cenzurirani članek v aprilski šte- vilki časopisa Jutro (1911) je nosil naslov Iz intimnih kotov katoliškega hotela. Zgodba naj bi se zgodila debelušnemu kmečkemu duhovniku v hotelu Union v 352 ARS, AS 351, Državno pravdništvo, tiskovne zadeve, 1910, fasc. 17, spis 34/10. 353 Ibidem. 354 Ibidem, 1914, fasc. 22, spis 38/14. 107 Ljubljani. Cenzurirani del pa se je začel: »Ta 'blagoslovljeni gospod' so stali, ko je hišna odprla vrata, ravno v sami srajci sredi sobe in so si ravno oblačili spodnje hlače. / …/ Gospod pa so si obisk hišne tolmačili in so takoj hišni razkrili svojo ljubezen.« 355 V tem primeru je deželno sodišče, po ovadbi državnega pravdništva, ugo- tovilo, da gre za žaljenje sramežljivosti in morale. V drugih podobnih primerih pa, ko je šlo za podobno politično obračunavanje in vpletanje Cerkve, so član- ke cenzurirali tudi po členih 302 in 303 Kazenskega zakonika. 356 Tako je bila knjižica Kaj pravi brošura škofa Antona Bonaventure?, Kritična razprava, III. zvezek, prepovedana na podlagi kršenja člena 302, čeprav bi lahko bilo zaradi vsebine, ki vsebuje izbrane dele iz knjižice škofa Jegliča Ženinom in nevestam in jih tudi komentira, ugotovljeno žaljenje javne morale. In nenazadnje: tudi članku v Slovenskem narodu 10. novembra 1909 bi lahko cenzor prisodil žaljenje sramežljivosti. Govori namreč o spolni razbrzda- nosti, ki naj bi po poročanju katoliškega Slovenca vladala na Slovenskem. Sklep liberalnega časopisa je bil, da »duhovniki dobe lahko v spovednici upogled v spolno življenje ljudstva. / …/ K spovedi hodijo samo še najpobožnejši ljudje in se more torej Slovenčeva trditev o spolni razbrzdanosti tikati samo najpobožnej- ših ljudi.« Državno pravdništvo pa se je odločilo, da gre za zasramovanje naukov, šeg in navad v državi priznane cerkve. 357 355 Ibidem, 1911, fasc. 19, spis 15/11. 356 § 302. Kdor druge k sovražnostim zoper razne narode (ljudstva raznega rodu), verske ali druge družbe, posamske vrste ali stanove družbe ali zoper zakonito priznane skupščine, ali sploh prebivalce države k sovražnim razprtijam med sabo nagovarja, spodbada ali zapeljati skuša, je kriv pregreška, če se ne pokaže, da je to ravnanje kako huje kaznovano dejanje, in naj se obsoje v hud zapor od treh do šestih mesecev. § 303. Kdor na očitnem kraju ali pred več ljudmi, ali v natisnjenih delih, razširjanih podobah ali pisanjih nauke, šege ali naprave kake v državi zakonito priznane cerkve ali verske družbe zasramuje ali v nič devati skuša, ali njenega verskega služabnika razžali, kadar božjo službo opravlja, ali kdor se med njenim očitnim bogoslužnim opravilom nespodobno vede, tako da utegne druge pohujšati, je kriv pregreška, če to dejanje ni hudodelstvo motenja vere, in naj se kaznuje s hudim zaporom od enega do šestih mesecev. V: Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku. Kazenski zakon. 357 ARS, AS 351, Državno pravdništvo, tiskovne zadeve, 1909, fasc. 16, spis 54/9. 108 7.4 Epizoda s Cankarjevo Erotiko V kontekstu »skrbi za narod in njegovo nravnost« se je že v prvem letu škofovanja Antona Bonaventure Jegliča v ljubljanski škofiji zgodila prva afera, ko je iz zalog knjigarn nenadoma pošla Cankarjeva pesniška zbirka ljubezenskih poezij. Škof je zbirko ljubezenskih pesmi razumel pač kot pohujšljive, saj v njej lahko najdemo veliko čustev, ki bi lahko kvarila čistost mladenk in mladeničev ter jih zavajala k užitku. Konec marca 1899 je zato škof Jeglič na Kranjskem ponovno »obudil in- kvizicijski običaj« zažiganja prepovedanih knjig. V pečeh ljubljanske knezoško- fijske palače je namreč končalo okrog 700 izvodov Erotike, nedavno izdane pesniške zbirke Ivana Cankarja. Skoraj natančno na petdeseto obletnico Daga- rinovega požiga »opolzkih« del Franceta Prešerna, kot so se kasneje spomnili v Slovenskem narodu. Jeglič je v svoji vnemi v dnevnik zapisal: »Mladi tehnik Cankar je izdal pe- smi; Erotika. Založil jih je Kleinmayer-Bamberg, ki mi je en zvezek poslal. Vrnil sem mu ga in okregal sem ga, ker so pesmi res nesramne; včeraj sem se pogodil z njim za vso naklado, da jo kupim. Tudi bogokletno knjigo: ‘Der Köening der Juden' mi je rekel, da je ne bo prodajal. Upam, da jo bo vlada zabranila, ker sem jo prosil.« 358 Kaj je Jegliča v pesmih tako hudo zmotilo, ni jasno razvidno. Ver- jetno ga je še najbolj zmotil naslov zbirke in platnica. Kasneje se je za posebno problematičen del izkazal ciklus Dunajski večeri. V javnosti novica sprva ni tako močno odmevala, vsaj glede na molčeč- nost časopisov ne. A kot se je izkazalo, je bilo to le zatišje pred nevihto. Kako močno sta oba dogodka odjeknila v slovenski družbi, je postalo jasno šele v naslednjih tednih. Že naslov 'Erotika' je moral, v družbi s konca 19. st., povzro- čiti nekaj negodovanja. Med samimi poezijami pa so največ pripomb namenili ciklu 'Dunajski večeri'. Očitno je bilo za Jegliča preveliko pohujšanje že izražanje individualnih občutkov in strasti v pesmih. Izražati občutke, ki bi misli lahko napeljevale k »nečistim« mislim, je bilo še vedno nesprejemljivo. Časopisje je ob izidu reagiralo dokaj zadržano. O novi knjigi je svoje bral- ce prvi obvestil Slovenski narod. »Na 118 straneh je zbral Cankar krasen šopek novih in že objavljenih poezij ter jih razdelil v cikle sledečih naslovov: Hele- na. - Iz lepih časov. - Dunajski večeri. - Romance. O tej prelepi pesniški zbirki prinesemo kmalu obširnejše poročilo v listku.« 359 Podobno kratke zapise lahko 358 Jegličev dnevnik, 31. 3. 1899. 359 Slovenski narod, 27. 3. 1899. 109 najdemo tudi v Ljubljanskem zvonu in Učiteljskem tovarišu, kjer so še najbolj pohvalil lično zunanjo urejenost zbirke. Kot je razvidno iz dnevnika, se je škof Jeglič pogodil z založnikom o odku- pu samo nekaj dni po izidu, 31. marca je namreč knjigo že poslal nazaj. Kaj so si o 'Erotiki' mislil v katoliško usmerjenem časopisju, se je lahko izvedelo že 1. aprila v 'Slovenskem listu'. Če je bila notica o izidu Župančičeve 'Čaše opojnosti' še umirjena in so bile pesmi označene za »piruh srednje vrste«, so si pri nasle- dnji oceni dali duška. »Erotika. Ivan Cankar. Natisnila in založila Kleinmayr & Bamberg. Cena tudi 1 gld. Te pesni pa že stoje na vrhuncu »lepih časov«. Ljubica se pesniku vedno valja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mogel stlačiti v verze, spisal je o 'zopernem mehkem telesu' v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudno, pohotnost jo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.« 360 Prvi časopis drugačne politične usmeritve, ki se je odzval na dogajanje, ni bil liberalni Slovenski narod kot takrat najbolj razširjen svobodomiselni ča- sopis, temveč socialdemokratski Rdeči prapor. V članku se pisec vsebine niti ni dotaknil, ker, kot sam pravi, knjige niso uspeli dobiti. Motilo ga je predvsem škofovo dejanje in molčečnost Slovenskega naroda. »Nekoliko dni odkar so iz- šle, jih že ni bilo več moči dobiti pri založnikih / .../ Pripovedovali so nam na- mreč, da je kupil vse izvode kar jih je bilo dobiti - ljubljanski škof dr. Jeglič / .../ Ko so 'Erotica' izšle, je obljubil 'Slovenski narod' daljšo oceno v listku. Od onega časa je preteklo več kakor dva tedna. Ocene pa le še ni. Ali se je tudi 'Narod' prestrašil škofovega anatema?« 361 Odgovor liberalnega Slovenskega naroda je bil objavljen 13. aprila kot uvodni članek. Čez dva dni so objavili še podlistek, v katerem je obsodba deja- nja ponovljena še enkrat, le da ostreje. V prvem članku so še v dokaj pomirlji- vem slogu zapisali: »Formalno se gospodu knezoškofu ne more ničesar očitati. Kar je storil, je imel pravico storiti; on je Cankarjeve pesmi kupil in jih je plačal in nihče se nima za to brigati, kaj je s to svojo lastnino storil.« O samem po- stopanju pa si mislijo, da je »bilo jako malenkostno in tesnosrčno.« 362 Čez dva dni so že zapisali: »Katoliški Dagarini niso imeli za umetnost niti duha niti srca. Zelot ne razume niti sodobnih slikarjev, niti kiparjev, niti literatov. / .../ S svojimi kritičnimi nosovi rijejo le po tleh, s svojimi filisterskimi očmi stikajo le za smetmi.« Poudarili so: »Cankarjeve poezije ne vsebujejo prav nič takega, da bi bila škofovska cenzura in konfiskacija vsaj malo utemeljena. / …/ Vse kaže, 360 Slovenski list, 1. 4. 1899. 361 Rdeči prapor, 10. 4. 1899. 362 Slovenski narod, 13. 4. 1899. 110 da je bila dr. Jegličeva cerkvena cenzura po zbirki 'Erotika' le radi ciklusa 'Du- najski večeri'. Gotovo pa je, da je ta del Cankarjeve zbirke najoriginalnejši in naj individualnejši.« 363 Istega dne se je končno oglasil tudi Slovenec kot najbolj razširjeni časopis konzervativnih krogov in glasilo Katoliške narodne stranke. »Narod v uvodnem članku priobčuje vest, da je presvetli knezoškof nakupil vso izdajo 'poezij' nekega slovenskega 'pesnika'. Seveda primerja to Herostratovemu činu. Tudi mi smo čuli to vest, pa ji nismo pripisovali velikanske važnosti, kajti iz dotičnih 'poezij', katerih recenzijski eksemplar je tudi nam došel, veje ravno isti duh, katerega je liberalno mestno gospostvo presadilo z ustanovitvijo zlogla- sne hiše št. 13 tudi v našo, do tedaj belo Ljubljano / .../ 'Narod' poroča, da so te 'poezije' našle smrt v peči. Marsikdo bi vedel zanje primernejšega počivališča, kjer bi, ne sicer na prvem mestu javnega življenja, kamor jih sedaj skuša štuliti 'pesnik', marveč bolj na strani, skromno, toda po pravi vrednosti in zaslugi, bile narodu kolikor toliko v hasek.« 364 Dejanje je različno odmevalo tudi med duhovniki. Nekateri so Jegliču ob tem poslali celo podporno pismo. »Prejasni knez! Premilostni vladika. Zve- devši o požrtvovalnem činu, s katerim se niste Premilostni ustrašili stroškov ter drage volje žrtvovali velike svote da ste pokupili knjige, katerih avtorju je podlost, brezverstvo in kršenje zakonske zvestobe samo igrača. Občudujemo to velikodušnost.« 365 Pismo je datirano je z dnem 5. aprila 1899 v Žireh, s podpisi duhovnikov treh dekanij. Med štirinajstimi podpisi duhovnikov sem zasledil tudi podpis Finžgar, vendar pa je vse podpisal le eden od duhovnikov, tako da iz pisave ni razvidno, ali gre za Frana S. Finžgarja. Lahko pa domnevamo, da gre res zanj, saj je bil Finžgar v tem času v Idriji kaplan, njegov dekan pa Arko, ki ga Finžgar v svoji spominih, ki se nanašajo na ta čas, tudi omenja. Arko se namreč tudi nahaja med podpisniki. V Finžgarjevih spominih nisem zasledil, da bi kje omenjal ta dogodek. S Cankarjem se je seznanil šele, ko je prišel v Ljubljano (konec 1900) in kjer je sploh veliko prijateljeval s slovenskimi pesniki in pisatelji. Da za dogodek takrat ne bi vedel ni verjetno, dvomim pa tudi, da bi se kot pesnik in pisatelj strinjal s tako sodbo. Jeglič se je podpisanim duhovnikom zahvalil za izraženo moralno podpo- ro v pismu, datiranim z dne 21. aprila 1899. »Plača naj Vam Vašo navdušenost in izjavo, da mi bote prav radi pomagali v trudu da kar moremo preprečimo, naj nam umazanost našega dobrega naroda ne pokvari. Rad sem dotično svoto žrtvoval, vem, da mi jo bo dobri Bog že na kak način poplačal in upam da prav gotovo o tem, da bo moje in Vaše prizadevanje za napredek našega ljudstva bla- 363 Ibidem, 15. 4. 1899. 364 Slovenec; 15. 4. 1899. 365 NŠAL, fasc. 28. 111 goslovil in dal mu bujnega uspeha.« 366 Očitno ga debata, ki se je v tem času že razvnela, ni zmotila v neomajnem prepričanju, da je narod potrebno obvarovati pred tako opolzkimi knjigami, ki greh poveličujejo in ljudi v njega zapeljujejo. Naslednji dan je zapisal v svoj dnevnik: »Cankar je izdal grde, opolzke pesmi; jaz sem vse pokupil, da ne pridejo ljudem in mladim v roke (dal sem 478 gld.); s tega silna jeza 'Narodova' in pri dijakih.« 367 V oceni, da je bilo škofovo dejanje neprimerno, so si bili edini v večini krogov. Vsekakor ni v javnosti nihče zagovarjal požiga knjig. V Slovencu so težo dejanja poskušali zmanjšati s tem, da so Cankarja predstavili kot »nekega sloven- skega pesnika« in s tem, da so poezije dvakrat postavili v narekovaj. Dogodek so poskušali tudi postaviti v okvir aktualnih vprašanj in zbirko predstaviti kot dejansko nemoralno delo s tem, da so poezije oz. njihov duh primerjali z duhom, ki veje iz »zloglasne hiše št. 13«, kjer je bil takrat stacioniran ljubljanski bordel. Še večjo javno debato je verjetno preprečila relativno hitra ugotovitev, da bo založnik moral narediti ponatis knjige najkasneje v treh letih, če ne, bo izgubil vse avtorske pravice. Cankar je to ugotavljal že 9. aprila v pismu bratu Karlu. »Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirati s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po § 20. o autorjevem pravu mora izda- ti založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa ima vse pravice zopet pisatelj sam. Če je kupil škof moje pesmi kot popolno last, tedaj mora napraviti v treh letih škof sam novo izdajo ter plačati meni vrh tega dvesto forintov.« 368 7.4.1 Vloga literarne kritike Literarna kritika Cankarjevega dela v tej aferi pravzaprav ni imela nobe- ne vloge. Vsepovsod je bila ocena pesmi zgolj površinska, ki bolj mimogrede pohvali vsebino ali pa vsebino in avtorja poskuša moralno očrniti. Kritika se je nanašala na možno moralno oporečnost knjige, ki bi lahko vnašala nemir v mla- de in neporočene duše. Resnejše kritike so sledile šele po neke vrste obračunu z moralističnim dejanjem in po tem, ko se je liberalna stran odločno postavila Cankarju v bran in ostro obsodila »sovraštvo slovenskega klerikalizma do svo- bodne slovenske besede.« 369 Po umiritvi razmer in ko je bilo jasno, da se bo Erotika tiskala še enkrat, so začele izhajati tudi ocene samih poezij. Prvo oceno so lahko bralci prebrali v 366 Ibidem. 367 Jegličev dnevnik, 22. 4. 1899. 368 Ivan Cankar: Zbrano delo, Knjiga 1, Ljubljana 1967, str. 257 (dalje Ivan Cankar: Zbrano delo, Knjiga 1). 369 Slovenski narod, 15. 4. 1899. 112 Slovenskem narodu. Izšla je v treh nadaljevanjih od 29. maja do 2. junija 1899. Objavljena je bila kritika, ki zbirki ni bila naklonjena in je bila za pesnika precej neugodna. »Vsebinsko nas ni presenetil z nobenim novim, originalnim moti- vom. 'Es ist alles schon dagewesen!'«. Na koncu je kritik še zapisal: »Iz kratka, kar nam je podal pesnik v zbirki 'Erotika', to je še po veliki večini nezrelo - 'Sturm und Drang'. Cankar je dobra, a še ne razvita vinska trta.« 370 Kritika v Sloven- skem narodu je nekoliko začudila, saj se je pred tem časopis postavil v bran Erotike in njenega avtorja in tudi ocene, ki so bile mimogrede podane, niso bile neugodne, kvečjemu prav nasprotno. Vendar je kritiko podal človek, ki osebno ni bil v dobrih odnosih s Cankarjem. Vladimirja Levca je za kritiko prosil Fran Govekar in »Govekar, tedanji kulturni urednik Slovenskega naroda, nikoli ni bil navdušen nad Cankarjevo poezijo.« Levcu je pisal na Dunaj tako, »da je še bolj podžgal njegovo osebno razpoloženje do Cankarja, češ da je pesnik, ki ga ocenjuje, 'aroganten in nečuveno domišljav'.« 371 Drugače je ocenil Erotiko Anton Aškerc v junijski številki Ljubljanskega zvona. »Cankarjeva lirika je pristno vino. / .../ V liriki je čist subjektivist, egoist. Misli samo nase in na svojo ljubezen. Ta mu napolnjuje vse njegovo bitje. V njej živi in diha; on je suženj te strasti; ta strast je edini motiv njegovi liri.« 372 Aškerc je tudi odgovoril na očitke nemoralnosti pesnika in zbirke, ki so leteli predvsem na ciklus Dunajski večeri. »V 'Dunajskih večerih' je Cankar fotografoval veliko- mestno ozračje zlasti z ozirom na trpečo žensko. Z umetniškega stališča mora vsakdo priznati, da so te slike izvrstno pogojene. Kjer slika greh, nemoralnost, ne pravi nikjer, da odobrava to življenje. On samo riše po naravi. Nemoralnosti Cankar tukaj ne uči in je ne proslavlja.« 373 Naj na tem mestu omenim, da je bilo v tem času, ko je napisal kritiko Cankarjevih pesmi, Aškercu že prepovedano maševanje v Ljubljani. Maševanje mu je v pismu prepovedal škof Jeglič. »Žal mi je, da Vi kot duhoven sodelujete pri 'Zvonu', v katerem se mnogo greši zoper 6. Božjo zapoved, še bolj mi je žal, da ste vi sami razen druzih zložili tudi lirično pesem Aglaja, ki je dosti pohujšanja napravila, najbolj pa mi je žal, da za sv. mašo še četrt ure ne potrebujete (kar je smrtni greh) in s Najsvetejšimi tako postopate, da vsacega v dušo zazebe, ki Vas vidi. Zato vas prosim: 1. da pri 'Zvonu ne sodelujete 2. da vsaj približno pol ure mašujete. Prosim, da mi to pismeno ali ustmeno obljubite. Dokler pa tega ne storite, prepovem Vam v Ljubljanski škofiji maševati ali katerokoli duhovno službo opravljati.« 374 370 Ibidem, 29. 5. do 2. 6. 1899. 371 Ivan Cankar: Zbrano delo, Knjiga 1, str. 267. 372 Ibidem, str. 279. 373 Ibidem, str. 280. 374 NŠAL, fasc. 28. 113 Katoliška stran je svoje kritike namenila spet bolj Cankarjevim zagovor- nikom kot vsebini Erotike. Kritika v Slovenskem narodu naj bi bila slavospev Cankarju, sam časopis pa »velika pozavna, ki se vsekdar oglasi, kadar je treba braniti podlost proti 'klerikalcem'«. 375 Kako nekoristen je bil trud, da bi Erotiko skrili pred narodom, se je pokazalo že z objavo ocene v Slovenskem narodu, saj je v oceni, ki je izšla v več številkah časopisa, citirano kar nekaj pesmi iz zbirke. Torej so bile pesmi na voljo v branje najširšemu občestu. Prav odziv na Erotiko je pokazal na trdnost morale 19. stoletja. Zato, da bi obdržal v družbi vzpostavljene norme o dovoljenem in nedovoljenem, o či- stem in nečistem, je Jeglič pozorno spremljal vse dogajanje v Ljubljani in škofiji ter pri tem poskušal ljudi čimbolj obvarovati pred slabimi vplivi časa. »Tako npr. ni izšla nobena slovenska knjiga ne časopis, da ga on ne bi opazil ali presodil. Tudi za moderne pisatelje se je zanimal, dasi romanov ni bral.« 376 Takrat je Ljubljana torej imela izredno zavzetega škofa. Iz strogo morali- stičnih vzgibov je moral preprečiti prodajo takega čtiva. Moramo pa se zavedati, da tudi takratna liberalna pozicija še ni pomenila zavzetja stališča za popolno svobodo tiska. Če so jasno stopili na stran povsem »nedolžne« Erotike, so še v isti številki podprli vladno konfiskacijo knjige, ki je razkrivala spovedniške na- potke duhovnikom. »Zanimiva konfiskacija. Deželna vlada nam je danes poslala 'Aviso', s katerim nas obvešča, da je ljubljansko c. kr. pravdništvo konfiskovalo knjigo 'Auszüge aus der von den Päpsten Pius IX. und Leo XIII. als Norm für die römische katholische Kirche sanctionierten Moraltheologie für die Sittlichkeit der Völker'. Mi smo slučajno imeli priliko pregledati to knjigo. Spreletela nas je zona, ko smo jo čitali. V njej se nahajajo verni prevodi po dveh papežih potrjene moralne teologije, a vsebina teh prevodov je tako nevarna in nemoralna - gre za izpraševanje žena pri spovedi - da moremo konfiskacijo le odobravati.« 377 Lahko torej vidimo, da je bila delitev na liberalce in klerikalce v sloven- skem prostoru prisotna predvsem na neki politični, svetovnonazorski ravni. Očitno je bil oster odziv na dejanje škofa predvsem del politike in ne »razsvetlje- no« ogorčenje nad »cenzuro«. Določena literatura pač ni primerna za javnost, liberalno ali konservativno, in je bolje, če se ne znajde na policah knjigarn. Jeglič je želel biti pač nekakšen dobrohotni cenzor naroda, ki je imel le dobre namene zaščititi ljudstvo in je videl tudi tisto, česar vladna cenzura ni videla. Njegov biograf je na primer zapisal: »V tesnem stiku s svojim narodom 375 Ivan Cankar: Zbrano delo, Knjiga 1, str. 286. 376 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 391. 377 Slovenski narod, 15. 4. 1899. 114 je zaradi njega, zanj in z njim sodil in obsojal, učil in prisluškoval njegovim utripom ... Kaj čudno, da je pokupil vse zvezke »pesmi, v katerih se je mesenost poveličevala, v katerih se je nečista ljubezen slavila kot presladek užitek, po kate- rem je treba koprneti. / …/ Čutil je, da taka knjižna hrana ne more biti v hasek njegovemu narodu.« 378 Ko je Erotika leta 1899 izšla, je bil škof Jeglič v svojem prvem letu škofo- vanja. Globoko prepričan v vrednost nedolžnosti je začel z delom v svoji škofiji. Najbolj se je posvečal organiziranju življenja in delovanja duhovnikov in verni- kov. Cankar je svojo zbirko izdal prav v času, ko je škof že zagnano ugotavljal dušno stanje v škofiji, saj je takrat že opravljal prve vizitacije. Če ob tem upošte- vamo še nekatere ocene njegove osebnosti, ki poudarjajo čustvenost, vnemo in prenagljenost, lahko tudi koleričnost, izredno strogost do samega sebe. (»stalna budnost, trdni sklepi, rigorozna sredstva kot strogi post, včasih nošenje spo- kornega pasu ali celo bičanje«), 379 potem lahko razumemo tudi odkup Erotike. Zagnanost, prepričanost o poslanstvu, ki mu je bilo namenjeno, in njegova zave- zanost Mariji so bili krivi tudi za reakcije, kot je bila ta. Knjiga, ki ga je »izzivala« že s samim naslovom in sprednjo platnico, se ni mogla prosto prodajati. Kot taka se je Erotika znašla pred škofom. Njena čutna vsebina je bila dosegljiva vsem. Erotika je bila zanj pravo nasprotje načrtom, ki si jih je postavil pri vzgoji slovenskega naroda. Nežne in čuteče pesmi bi lahko odtrgale misli od Boga. Nevarnost je bila tu. Knjige je bilo potrebno uničiti. Zanimivo je, da kasneje v dnevniku pripetljaja ni več omenjal. Ob izidu Cankarjevih zbranih del se niti obregnil ni ob dejstvo, da bo v njih tudi Erotika. Fran S. Finžgar je zapisal takole: »Po uradnem opravku sem moral k Jegliču. Po razgovoru vpraša: 'Kaj dela zadruga Nova založba? Ali napreduje? - Pazite, podjetja so vedno nevar- na!' 'Cankarjeva zbrana dela izdajamo. Je velika žrtev za zadrugo, pa kulturno silno važna stvar.' 'Cankar - duhovit pisatelj, nenavadno duhovit mož. Le založite ga. »Pa bomo izdali vsega prav vsega. Tudi 'Erotiko,' sem nekako plaho dostavil. 'Vsega, seveda vsega. Mora biti celotno delo.' Tiho sem se začudil in odkritosrč- no povedal: 'Erotiko ste, prevzvišeni, vi sežgali. Ali ste hudi da smo jo natisnili?' Škof se je nasmehnil: 'Saj res. Pokuril sem jo. Sem že čisto pozabil. Nič ne de! Saj ne vemo, zakaj je bilo to prav. Morda je zato sedaj umetniško čist, nič umazan, kakor so marsikateri drugi. Bog je dober.'« 380 378 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 171. 379 Janez Juhant: Škof Jeglič, Poskus podobe velike osebnosti, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj, Celje 1991, str. 27. 380 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 451. 115 8 O PLESU 8.1 Ples ni skoraj nikoli brez greha Druga polovica 19. stoletja je bila čas, ki je v mnogih ljudeh vzbujal me- šane občutke. Navade ljudi so se z družbenimi spremembami in industrijskim napredkom pač spreminjale. Čas po letu 1848 je z nastopom osebne in gospo- darske svobode prinesel tudi določeno »demokratizacijo« v preživljanja prostega časa posameznika. Mogoče je še pomembneje na to demokratizacijo vplivala med ljudmi vedno bolj prisotna gotovina, ki je še dodatno vzpodbudila potro- šnjo v gostilnah, na veselicah in na plesih. V kolikšni meri se je povečalo število organiziranih plesov, je sicer težko oceniti. Josip Mal je na primer za slovenske dežele po letu 1860 ugotavljal, da »so se radi obrtne svobode posebno razmno- žile gostilne.« 381 Ravno gostilne pa so bile nudile prostore za organizacijo raznih plesov. V letih po 1861 je potrebno še omeniti začetek pestrega razvoja čitalnic in društev, ki so popestrila družabno življenje mnogokrat prav z organizacijo ple- sov. Plesi so na tak način postali tudi del prebujajočega se živahnega političnega in narodnostnega življenja ter bili vedno manj omejeni na žegnanja in klasič- ni predpustni čas. Vedno pogostejša in vse teže obvladljiva nadloga plesa je za skrbnike javne nravnosti predstavljala velik izziv, ki so se ga morali vedno znova lotevati. Gledano z ekonomskega vidika je vedno večje število veselic in plesov na podeželju omogočil prav denar oziroma gotovina. Najbolj svobodni v načinu porabe denarja pa so bili delavci na domu, ki niso imeli posesti. Reinhar Sieder je o tem zapisal, da je delo na domu »ponujalo obilo priložnosti za marsikatere drobne radosti, ki jih mali kmetje zaradi pomanjkanja gotovine še niso poznali. Potreba po zabavi in modnem oblačenju, ki se je najpoprej razvila v spodnjih slojih mestnega prebivalstva, je dosegla tudi vasi delavcev na domu.« 382 Da so delavci v vaseh ob dobrem zaslužku »odvečno« gotovino radi zapili v gostilnah, na raznih veselicah in seveda plesih je na svojih vizitacijah z začetka 20. stoletja kmalu opazil tudi škof Jeglič. Predvsem bližina mest, po njegovem mnenju, ni dobro vplivala na nravnost: »Križe. V župniji mnogo pohujšanja; delavci čevljarji so tuji in domači, dovolj denarja, zato se popiva ob nedeljah in še v ponedeljek okoli potepa; zraven se prirejajo plesi, / .../ iz Tržiča se pošiljajo slabi časopisi, greha zoper sv. čistost prav mnogo, dekleta kaj lahkomišljeno sv. čistost zapravijo.« 383 V Savinjski dolini je škof opazil podoben primer. Dobra 381 Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda, Najnovejša doba, Celje 1928, str. 887. 382 Reihard Sieder: Socialna zgodovina družine, str. 79. 383 Jegličev dnevnik, 14. 9. 1902. 116 letina hmelja je pomenila več denarja, ta pa nič dobrega za moralnost. »Žalibog ljudje preveč vživajo (pijača, igre, potovanja) a malo delajo.« 384 384 Ibidem, 10. 8. 1904. 117 8.2 Zakaj mladina sploh hodi na ples? Ples je večina moralistov obravnavala kot posebno nravstveno vprašanje in je bil manjkrat neposredno povezan s pijančevanjem in zapravljanjem denar- ja. Vedno znova izstopajoča zapeljiva in igriva narava plesa je bila tista, ki je ples delala poguben za nravstvenost. 385 O plesu torej nič dobrega. Že goriški nadškof Karel Mihael Attems (1751-1774) je grajal vaške veselice, ker »usselé par vassag se- gnach ràjate« in župniku prepovedal žegnanje, če bo ob tem organiziran ples. 386 Da je bil ples sila »problematična« zadeva, nam ves čas priča tudi časopisje. Že kmalu po letu 1846, ko začne izhajati vedno več različnih časnikov, lahko zasle- dimo večje število prispevkov, ki so svojo pozornost namenjali plesu. »!Na ples? Pustite me vendar, da skoraj že grem, Kako me počasi ti spletaš! Kraljica plesišča nocoj bom, to vem, O ples ti radost obetaš! Obleko pa sviljeno. – dajte mi jo, Kako se lepo bo pristala! Marsiktero oko me zavidalo bo, Ko bom se vertila, plesala! Zaponke iz srebra, uhane svitle Na roko zapestnice mične: In urico zlato, bolj spretne, berhke Na plesu ne bo gospodične! Še venček na glavo, pa v roko pihljaj, In šopek, in iglico zalo,… Naj bode pripravljen kočijaž in strežaj, Pogledam še malo v zerkalo… V zerkalu odsvit pa se ji v oko Od stene – Zveličar trpeči, se v sliki nahaja, ki vmira bridko, 385 O škodi, ki jo so povzročale veselice s plesi glej tudi Dragica Čeč: Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? 386 Gorazd Makarovič: Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljublja- na 1994, str. 240. 118 Se zdi ji kot hotel bi reči: »Hči moja ti ideš brezskerbno na ples, V nevarnost si dušo postavljaš; Pripravljaš nevredno je svetih nebes, In meni terpljenje ponavljaš! Poglej me na križu! tu zate voljan razpet sem, razbičan nemilo, V ljubezni prejel sem, oh, sto in sto ran, Tako te je serce ljubilo! Ti lišpaš in kitiš gizdavo glavo, Obdaja te cvet, lepotičje; Jaz bil sem pa s ternjem ovenčan zato, Tepen, zapeljevan v obličje…« Zamisli se deklica – potok solza, Sočutja ji lica oblije, Pred Jezusa zdajci poklekne na tla, Žar rajski spoznanja ji sije. In v malo že dneh samostan je sprejel Ovenčano novo družico; Tam Rajski pastir je ovčico objel – Nedolžno ovčico, devico. V neskončni ljubezni nad zvezde svitle Jo kmalu njen ženin zakliče… Kaj praviš na to ti, slovensko dekle, Ki ples te in rajanje miče?« 387 Želje in dejansko stanje pa so si bili precej narazen, tako si vsaj lahko razlagamo stalno prisotnost spisov proti plesom v katoliškem časopisju iz druge polovice 19. stoletja. Sestavki so se večkrat ponovili, kot na primer zgoraj citira- na pesnitev, ki je bila v Zgodnji danici v prozni obliki z naslovom Rezika gre na ples objavljena že leta 1866. Ples je bil kot grešni zabavljač in zvodnik povsem v nasproten z učenji in trudom moralistov. Sicer so radi poudarjali, da ni nič narobe, če človek sem in tja malce poskoči oziroma če je to neke vrste razgiba- 387 Zgodnja danica, 24. 1. 1890. 119 vanje, a kaj, ko gre pri plesu redkokdaj le za telovadni poskok. Nesprejemljivost plesa se je skrivala ravno v tem dejstvu. »Nič ni gre- šno poskočiti. Toda ples ni zato mikaven in Te zato ne privlači, ker tam poskočiš, ampak zato, ker te tam čaka spolno uživanje. / …/ Nevar- nost raste ako traja ples po- zno v noč, ako je dekle bolj gizdavo, morda celo manj sramežljivo oblečeno.« 388 Poleg običajnih be- sedil, ki so opozarjala na grešnost plesa, so poskušali ljudi prepričati (podobno kot pri drugih tovrstnih grehih), da je bil ples uso- den tudi že za marsikatero življenje in zgodnejši klic k božji sodbi. Tako so npr. Drobtinice prinesle zgodbo s Štajerskega, kjer je na desnem bregu Drave, zunaj mesta P., pred mostom za Dravo stala zidana gostilna. »Po dve prešerne točarice je kerčmar imel, kakor dve limance vsem malopridnim dečkom in prešestnikom nastavlene, na kojih se je mnogoter možki spoteknil, mnogoteri tudi ovisel, svoje dnarje zapil in svoje poštenje izgubil. Pogosto je tudi kerčmar godce najel, in svetejša ko je bila nedela ali praznik, rajši je ples ali raj naredil, sebi in peklu v dobiček.« Brezvestni gostilničar se torej ni oziral na cerkvene praznike in tako naj bi tudi na dan vseh svetnikov leta 1851 priredil ples. Tistega leta pa naj bi bile na Štajerskem velike poplave in najbolj naj bi Drava narasla ravno tisti dan zvečer. Zvonovi in ljudje so opozarjali na nevarnost, »v gostivnici pred mostom so pa plesali, da se je vse kadilo.« V svoji ošabnosti in prevzetnosti se niso menili za nevarnost in plesali, dokler ni bilo prepozno. Voda je podrla steno »in okolj sedem oseb se vtopi. Ko je voda vtekla, najdejo truplo točarice za vratmi zasuto, pa brez glave; o podertiji je ji glavo odtergalo, in odneslo, kajti je glava prešernice 388 Anton Bonaventura Jeglič: Dekletom, drugi zvezek: Krščansko življenje, Ljubljana 1910, str. 75. »Ljudje grejo not, ženske izbirajo!« (Der Floh, 1906) 120 bila nastava mladeničem in malopridnim možem.« Da je bila to božja kazen, je dokazovala tudi sosedova hiša, ki je »na bolj nevarnej strugi srečno obstala.« 389 Podobni moralni poduk prinaša pol stoletja kasneje tudi Zgodnja dani- ca, ki je prav tako rada poročala o plesih s smrtnim izidom. Kraj dogodka ni povsem določljiv, se je pa žalostni pripeljal menda dogodil v neki večji vasi na Notranjskem. »Zvečer pred praznikom Matere božje. Svečnice so bile z zelenjem ovenčane in krasno razsvitljene sobe narodne čitalnice. / …/ Sobane čitalnice so se napolnile mladih ljudij; godci so vglasili vijoline in base ter začeli svirati vesele domače poskočnice. Mladi pari so se burno sukali in vedno več jih je bilo, tako, da so postajali prostori skoraj pretesni. Vladala je splošna radost. V hudo zakurjenih, ljudstva napolnjenih sobah je vladala, dasiravno v zimi, vročina, zaduhla vročina. / …/ Krog 11. ure pride v dvorano mož, starikav, z bolj mlado soprogo, zvali so ga za gosp. inženirja X. Ko je začela godba po odmoru zopet svirati, zavrtel se je tudi prišlec s svojo ženo po plesišču, pa komaj parkrat se je zasukal, naenkrat se ustavi. Gospa je prepredela in se usredi dvorane zgrudila na tla. Godba je vtihnila, plesalci so se vstrašili in odmaknili. Njen soprog in njegov rojak in prijatelj, pričujoč zdravnik sta jo nesla v bližnjo sobo na poste- ljo. Do četrte ure je okrajni zdravnik oznanil, da je gospa mrtva. / …/ Žalostna dogodba na plesišču, kaj ne? 'Čujte, ker ne veste ne ure, ne hipa.' Več let po tem dogodku ni prirejala omenjena čitalnica plesnih veselic o praznikih in spomi- nih Matere božje, posebno ne o Svečnici.« 390 389 Drobtinice, 1853, str. 178-179. 390 Zgodnja danica, 29. 4. 1904. 121 8.3 Zvodniška narava plesa Ples je nudil veliko priložnosti za flirtanje in zapeljevanje, oziroma kakor ga je opisal že avstrijski zgodovinar Eduard Fuchs leta 1912: »Družabni ples je še od nekdaj bil najuspešnejši zvodnik« 391 In predvsem kot takega, torej kot zvodnika, so ga videli moralisti in ga zato poskušali prikazati le kot korak na neizbežni poti v greh. Slomšek je mladeniče opozarjal z besedami: »Varji se ple- sa, ki je malokdaj brez greha. / …/ Ako baraš, kdaj se pleše? boš zvedel, da nar več ponoči. Bog je pa noč za počivat stvaril, ne za noreti.« 392 Znano in že večkrat uporabljeno je opozorilo škofa Slomška dekletom, ki ga je zapisal v svoji knjižici Krščansko devištvo. Ples je uvrstil med devet sovražnikov in sovražnic devištva in zapisal: »Šesti sovražnik je nevarni ples, ki je malokdaj brez greha. / …/ Po- božnost te ne spravlja na ples, nedolžnost te ne spremlja na raj, le zavodljivost te vleče, in skrivna slast te uči plesati. Plesišče je deviške čistosti morišče; angel nedolžnosti se joka, peklenski zavodljivec pa ima svojo radost in veselje. Veliko jih začne plesati zdravih in nedolžnih, malo, malokdo neha plesati brez dušne in telesne škode.« 393 Nevarnost je bila enaka kot pri drugih posvetnih užitkih. »Plesavci po- zabijo na Boga, na vest, na poštenost in mislijo edino na telesno uživanje.« 394 Mnenje o plesu kot zvodniku, zapeljivcu v greh je bilo praktično obče sprejeto. Tako se je v svoji knjigi Nar lepši čednost in nar gerši pregreha tudi sekovski škof Johannes Zwerger ustavil pri plesu. Podrobneje pa je opisal tudi, katere čednosti so tako izpostavljene nevarnosti, da ne vzdržijo silovitih nemirov, ki jih v duši zaneti plesišče. »Če druzega plesi ne napravijo, zaduše navadno duha pobožnosti in posvetnost v srce zasade, dalje ženska želja dopasti najde široko polje, na ka- terem si skuša pridobiti veljavo.« 395 Če se vrnemo k osnovnemu braniku deviške čistosti, sramežljivosti, je ta pri plesu izpostavljena hudim preizkušnjam, ki jih le redki uspejo premagati brez škode. Sramežljivosti ni bilo pametno podvreči tako hudi preizkušnji kot je obisk plesišča. »To sveto ozidje se predre in veliko- krat popolnoma razdene, in sramežljivost enkrat izgubljena, zgubljena je skoro za vselej; pogledi, migljeji, namuzki, približevanja, dotiki.« Povsem pa se pozablja na samoto, ki je »druga čuvajka. Pri plesu pa se samota ne le opušča, ampak rav- no v nasprotje obrača.« 396 Za razliko od večine drugih je Zwerger pripravil tudi 391 Eduard Fuchs: Illustrierte Sittengeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart, Das bürgerliche Zeital- ter, München 1912, str. 428 (dalje Eduard Fuchs: Illustrierte Sittengeschichte). 392 Anton Martin Slomšek: Življenja srečen pot, Potrebni nauki izgledi in molitvice za mladeniče, Celovec 1859, str. 48. 393 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 31. 394 Anton Bonaventura Jeglič: Dekletom, drugi zvezek, str. 74. 395 Janez Zwerger: Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, str. 154. 396 Ibidem, str. 155. 122 priporočila za primere, ko je človek zaradi položaja ali česa drugega prisiljen iti na ples. Priporočila je škof prevzel po sv. Frančišku Saleškem. »Rečem ti o plesu, kar zdravniki terdijo o gobah. 'Najboljši, pravijo, niso za nič.' Ako pa moraš gobe jesti, glej, da bodo dobro pripravljene. Ako iz kakega vzroka, zoper kterega nimaš pravega izgovora, na ples iti, dobro glej, da bo tvoj ples prav pripravljen / …/ S spodobnostjo, resnobnostjo in dobrim namenom.« 397 Ples je bil torej precej splošno sprejet kot nekakšen družbeno sprejemljivi zvodnik. Plesi so tudi bili zamišljeni kot dogodki, ki so omogočali priložnost za dvorjenje in zapeljevanje. To dejstvo je negativno vplivalo na prizadevanja moralistov za opustitev plesov, ki so imela bistveno manj uspehov od želenih. Nevarnosti, na katere so opozarjali spisi, so bile v očeh plesalcev priložnosti, ki so jih iskali. »Pri vseh teh različnih plesih so tudi dekleta in mladeniči predvsem iskali priložnosti za otipljiv flirt in tudi ustrezno nadaljevanje.« 398 Čar druženja in plesanja z nasprotnim spolom je bil preprosto prevelik. V Zgodnji danici so tako predstavili dogodek iz »neke vasi«. Fantje so na ples povabili tudi domačega župnika, ki ni hotel biti podpornik grešnih priložnosti, zato jim je odgovoril, da pride le v primeru, če bo prvič ples organiziran samo za mladeniče, drugič pa samo za dekleta. »Ta svet pa ni bil ne mladenčem ne dekletam po volji. Berž ko ne, de bi bil tud ta ples utegnil kaj podoben biti tistemu plesu, ki celo neznabog Ovidi od njega govori: 'Ples je setev hudobij', ali pa kakor rimski zgodovinar Salusti piše: 'Ples je učilnica, kjer se podžigajo nevarne strasti.'« 399 8.3.1 Obstoj možnosti za storitev grešnega dejanja Kljub temu, da je med Slomškovim delom Krščansko devištvo in Jegli- čevo knjigo Ženinom in nevestam več kot sedemdeset let razlike, ni prišlo do kakšnih sprememb v pogledu na svet in njegove grešne zablode. Jeglič je namreč ples enako kot Slomšek, že zaradi same možnosti, da pride do greha, najostre- je obsojal. »Kake misli, kaki občutki se vzbujajo v plesavcu in plesalki? Ali ni ravno to telesno naslajevanje glavni vzrok, da fant in dekle po plesu tako silno hrepenita? In med plesom? Kaj pa če se razgret fant in poželjivo dekle izgubita iz društva v samoten kraj, v temen kot?« 400 Odraščajoči človek je bil na plesišču videti ranljiv in kot tak nevaren sam sebi, hkrati pa tudi družbi, saj je obstajala možnost javnega pohujšanja. Sramežljivost in s tem samonadzor nad spolnimi čuti sta bila na plesu podvr- 397 Ibidem, str. 158. 398 Eduard Fuchs: Illustrierte Sittengeschichte, str. 429. 399 Zgodnja danica, 28. 8. 1856. 400 Anton Bonaventura Jeglič: Ženinom in nevestam, str. 23. 123 žena hudim preizkušnjam oziroma kakor je zapisal Michelle Perrot: »Pobožnost se je bojevala s slabim svetom in plesiščem. Spovednik Caroline Brame je imel vrhovno zapoved, ki se je glasila 'Predvsem pa brez valčka.'« 401 Plesišče je pač ponujalo »grešno priložnost« in zaradi tega so moralisti morali strogo nastopati proti plesom. Ni bilo nujno, da se je na plesu dejansko grešilo, vendar je že ob- stoj grešne priložnosti, ki je na plesu zagotovo obstajala, zadostoval za razglasitev prepovedi plesanja. Nekoliko bolj pravna razlaga grešne priložnosti, zapisana v Zgodnji danici leta 1902, nam pove, da je ta »ali daljna ali bližnja. Daljna grešna priložnost je, ako je za dotičnega človeka pač mogoče da greši, a vender verjetno ni. Bližnja grešna priložnost pa je v tem, da je nevarnost smrtno grešiti, verjetna.« Priložno- sti se sicer pojavljajo v različnih situacijah in ob različnih dogodkih, vendar je bilo potrebno biti pozoren predvsem na tiste situacije z visoko stopnjo tveganja. »Za mnoge ljudi je bližnja grešna priložnost lahkomišljeno občevanje z oseba- mi drugega spola, zlasti na plesu.« 402 Greh »se razsoja po pohujšljivosti in po nevarnosti, da se vzbudi poželjivost, ali da se vanjo privoli.« 403 Ples je bil po tej razlagi neposredno povezan z grehom, saj je nudil veliko verjetnost, da se vzbudi poželjivost in s tem greh. Verjetnost grešne priložnosti se je sicer razlikovala tudi od plesa do plesa, zato se je nekatere po mnenju ljubljanskega škofa Antona Jegliča lahko dopusti- lo, vendar je bila zaskrbljenost glede kakršnegakoli plesa pri njem jasno vidna. »Ker je pri družinskih plesih, pri elitnih plesih ta nevarnost manjša, zato se taki tolerirajo, vendar ako trajajo celo noč, zraven pitje, godba razgreta kri, morda manj sramežljivi kroj obleke, ali ni nevarnost skrajna?« 404 V kasnejših razmi- šljanjih o plesu je natančneje podal mnenje o tem, koliko možnosti ima mlad človek, da ples zapusti brez greha: »Kar naravnost trdim, da se na plesu v sto slučajih greši smrtno vsaj devetdesetkrat.« 405 Škof je skušal v svojih delih vplivati na vest mladega človeka in je v ta namen uporabil nekaj pedagoških prijemov, ki jih pred tem ni zaslediti. Mladino je na primer poučil o tesni povezavi plesa in spolnega nagona: »Zakaj pa je ples tako mikaven, tako zamamljiv? Spolni nagon je temu kriv. Pri plesu so mladeniči in dekleta, pije, gode in poje se, z rokami okoli teles se mladenič in deklica se na razne načine po muziki vrtita, sučeta in skačeta. Kako žare lica, / …/ kako se razvnema poželjivost, kako naslajujejo telesa! / …/ Mladenič! Sovražnik v Tebi je vzbujen spolni užitek. / …/ In ravno ta 401 Michelle Perrot: The Actors, The Family Triumphat, str. 150. 402 Zgodnja danica, št. 29, 1902. 403 Anton Bonaventura Jeglič: Mladeničem, Drugi zvezek, str. 95. 404 Pastoralne konference leta 1906, str. 9. 405 Ljubljanski škofijski list, Pastirski list iz leta 1918, št. XI, 1918, str. 138. 124 užitek je ona čarovna sila, ki najbolj na ples vleče.« 406 Podobnega poduka so bila deležna tudi dekleta. 407 Škof Jeglič se torej ni več zatekal k »tradiconali« retoriki, temveč je naravnost opozoril na vzbujajoči se spolni nagon. 406 Anton Bonaventura Jeglič: Mladeničem, Drugi zvezek, str. 113. 407 Anton Bonaventura Jeglič: Dekletom, Drugi zvezek, str. 75. Pobožne risbe so rade prikazovale razpotja med dobrim in slabim. Tu se dekle, podobno kot v pesmi Rezika gre na ples, šele z molitvijo in božjo pomočjo uspe upreti skušnjavi plesišča. (History of Private Life IV) 125 8.4 Duhovniki v boju proti plesu Če upoštevamo, da so se spisi proti plesu pojavljali vso drugo polovico 19. stoletja, domnevamo, da večini prebivalstva plesišče ni postalo nič bolj tuje. Škof Jeglič je v Škofijskem listu leta 1918 čas pred vojno sicer ocenil kot zelo uspešen, saj naj bi, kot je zapisal, »zadnja leta ples skoraj povsod zatrli. / …/ Toda odkar vojska divja, se je posebno zadnji dve leti ples zopet močno razširil po župnijah, skoraj po vseh krajih prelepe naše škofije.« 408 Če pa se nekoliko sprehodimo po dnevniku, ki ga je škof redno pisal, lahko vidimo, da ples v omenjenem času ni bil ravno izkoreninjen. Tudi navodi- la župnikom, ki so bila objavljena v Škofijskem listu, glede ravnanja v primeru, da se ob cerkvenih shodih organizirajo plesi, dajejo vedeti, da je bila »nadloga« prisotna ves čas. Škof je bil odločen nasprotnik plesa, saj je bil prepričan, da v moralnem oziru povzroča preveliko škodo, da bi se ga lahko dopuščalo. Zato je že leta 1900 spisal »odlok«, ki je zadeval organiziranje plesov ob cerkvenih shodih in je bil veljaven za vse župnije ljubljanske škofije. Odlok o prepovedi plesov je vseboval pet točk: »1. Pozivati godce in prirejati plese na shodih strogo prepovedujem. / …/ 3. Cerkven shod se le tam dopušča, kjer se bodo teden dni poprej prvi možje dotične vasi svojemu gospodu župniku zavezali skrbeti za to, da plesa gotovo ne bo. / …/ 4. Ko bi se pa na skrivnem ples vendarle pripravil, onda do- tična vas skozi pet let sploh nobenega shoda in nobene posebne sv. maše imela ne bo.« 409 V naslednji številki je bil objavljen Dodatek k prepovedi plesov, ki je pet- letno popolno prepoved izvajanja cerkvenih shodov in posebnih maš bistveno omilil. Petletna prepoved je po novem veljala le v primerih, če bi vaščani oblju- bili, da plesa ne bo, ples pa bi se v tajnosti vseeno pripravil, »ter bi se gospod župnik prevaril, toda samo ob oni priliki, ki se je za ples zlorabila.« V primerih, kjer je bil ples ob shodu v navadi in ni bilo dane obljube »prvih mož vasi«, se naj ne bi izvedla sv. maša samo tistega dne in tistega leta. V primeru, da je ples tajno organiziral kak gostilničar in ljudje tega niso vedeli in so gostilno zapustili ter plesno dogajanje naznanili gospodu župniku, pa je veljalo, da se »tedaj dotični kraj nič ne kaznuje.« 410 408 Ljubljanski škofijski list, št. XI, 1918, str. 136. 409 Ibidem, št. IV, 1900, str. 72-73. 410 Ibidem, št. V, 1900, str. 84. 126 Ples je bil tudi ena izmed tem na obeh sinodah ljubljanske škofije, ki sta se odvijali leta 1903 in 1908. Sklepi, ki so jih sprejeli, pa so bili tisti, ki jih je škof sam zapovedal župnikom. Na prvi sinodi so bile dodane smernice za še nekate- re priložnosti, pri katerih naj bi duhovniki poskušali čimbolj omejevati plese. »Opozorim na protokol z zaročenci, pa na ženitovanja, da bi se potrata omejila in tudi plesi, posebno nevarni nočni odstranjevali, vsaj pri porokah Marijinih otrok.« 411 Določbe prve sinode iz leta 1903 o plesu v sledečih letih niso bile pov- sem izpolnjene, saj so nekateri duhovniki po mnenju škof Jegliča »vse pri starem pustili. Zato je druga sinoda te določbe obnovila in zopet zaukazala. O pravem času naj se dotična soseska opozori, da sv. opravila ne bo, ako se po ključarjih ali drugih veljavnih možeh ne dobi zagotovilo, da se ples ne bo pripravljal. Na ta del določbe je prav mnogo župnijskih predstojnikov pozabilo; in vendar, ako se to dopusti, pa je potem ples, kazen soseske ne zadane.« 412 Seveda pa je šlo tu samo za plese, ki so jih prirejali ob cerkvenih praznikih, in to še zdaleč ni zadostovalo. Še vedno so namreč lahko »nekaznovano« prirejali razne posvetne veselice in plese, pri katerih je moral organizator županstvu plačati dopustnino oziroma takso za dovolilnico. Zato je eden od duhovnikov, gospod Leopold Turšič, v odgovoru na zastavljena vprašanja za pastoralne konference leta 1909 predlagal tudi, naj duhovnik »čuje nad shajališči mladine – gostilnami. Pritiska naj se javne zastope, da se ne dovoljuje ples, da se točno drži gostilniška ura, da se ne godijo razne nepostavnosti in škandali.« 413 Neposreden vpliv župnikov pa je bil omejen predvsem na cerkvene prazni- ke. Grožnja z odpovedjo maše ob cerkvenem prazniku je namreč lahko obrodila sadove. Težave so nastopile pri »posvetnih« veselicah, kjer lahko domnevamo, da tudi pritisk na javne zastope, ki ga je predlagal citirani duhovnik, ni vedno imel želenega učinka. Takso oziroma »dopustnino« za organizacijo plesa so društva in ostali (gostilničarji), ki so želeli organizirati javni ples, morali plačati županstvu oziroma občini. Šlo je torej za dohodek, ki je šel naravnost v občinsko blagajno, poleg tega pa so bili nekateri gostilničarji in tudi prebivalci zelo odločeni, da bodo pridobili »plesno licenco« oziroma so pač plesali brez nje. Samo velika zavzetost duhovnikov tako ni mogla izkoreniniti plesa. Pri »navadnih« posve- tnih veselicah je bil njihov vpliv namreč zelo omejen. Božji pastirji so lahko s kaznijo, da ne bo maše, zagrozili le ob cerkvenih praznikih in ob dogodkih, ko je bil potreben božji blagoslov, kot so bili, denimo, blagoslovi novih objektov ali gasilskih brizgaln. Tu je bil cerkveni blagoslov za ljudi velikega simbolnega pomena, župnik pa ga je lahko odklonil oziroma ga je bil po sklepih ljubljanske škofijske sinode tudi dolžan odkloniti, če so ob »žegnu« organizirali ples. Zdi 411 Ibidem, št. I, 1904, str. 2. 412 Ibidem, št. II, 1909, str. 44. 413 Ibidem, št. XII, 1909, str. 155. 127 pa se, da so bile odpovedi blagoslovov redke. Sam škof Jeglič je tako ravnal na primer leta 1912 v primeru blagoslova novega mostu in brizgalne v Črnomlju. Potem, ko je v Slovencu videl program prireditve z napovedanim plesom, je lo- kalnemu župniku pisal, da »brizgalne« ne bo blagoslovil, če bo ob blagoslovitvi organiziran tudi ples. Da vsi niso bili navdušeni nad škofovo zahtevo (četudi za ceno blagoslova), priča zapis v dnevniku ljubljanskega škofa po že opravljenem blagoslovu. »Požarna bramba je res nameravala ples. Po mojem listu se je vnela precejšna debata; zmagala je stranka, ki je ugodila meni in ples opustila.« 414 Po- dobna zgodba se je zgodila leta 1908 na Planini, kjer je šlo prav tako za blagoslov brizgalne. Organizatorji prireditve pa so bili v tem primeru spretnejši, saj so si od škofa izposlovali pokritje stroškov zaradi izgube, ki bo nastala z odpovedjo godbe. Pritožili so se tudi, »da se je 31. maja pri slični slovesnosti priredil ples v Godoviču in se blagoslov vendarle ni odrekel. Odgovoril sem, da o plesu nisem vedel, ker drugače bi bil blagoslov gotovo prepovedal.« 415 Očitno je bilo, da vsi župniki niso oziroma niso mogli dosledno izpeljali določb sinode o plesih, ki se prirejajo ob cerkvenih shodih. Verjetno tudi zaradi nasprotovanja precejšnjega števila ljudi po večini krajev v škofiji. Največkrat je verjetno šlo za gostilničarje, ki so zaradi take »politike« trpeli »poslovno škodo«. Še leta 1910, po obisku v Dravljah pri Ljubljani, je škof Jeglič v dnevnik zapisal: »Dotično določbo sinode prejšnji župnik ni upal izpeljati; novi jo je vlani izpeljal in sicer z dobrim uspehom; plesavcev ni bilo, pa so morali godci oditi. Ti gostil- ničarji so me pričakali in hoteli preklic. Razume se, da sem jim željo odločno odbil: ako bodo priredili ples, shoda ne bo.« 416 Jasna določila pa so imeli v Marijinih družbah, kjer naj bi na začetku premilo postopali s primeri plesov. Na IV. shodu vodnikov Marijinih družb so tako sklenili: »Nasproti plesu naj se postopa odločno, kajti tam kjer se ravna premehko pred plesom ni miru. Pravilo, veljavno za vse družbe, je to: Brez do- voljenja vodnikovega se ne sme nikoli plesati. Pošten ples sme vodnik po svoji previdnosti dovoliti. Vsako nedovoljeno plesanje, kar velja zlasti za plese po go- stilnah, naj se strogo kaznuje, in sicer prvič z začasnim izključenjem za eno leto, drugič s popolnim izključenjem za vedno.« 417 414 Jegličev dnevnik, 12. 8. 1912. 415 Jegličev dnevnik, 16. 6. 1908. 416 Jegličev dnevnik, 11. 4. 1910. 417 Ljubljanski škofijski list, št. IX, 1909. 128 8.5 Organiziranje plesov Vse do razpada monarhije je organizacijo plesnih in glasbenih prireditev v avstrijski polovici monarhije urejal dekret dvorne pisarne, izdan leta 1827. V časopisu Občinska uprava so poudarili, da je ta dekret »v celoti še v veljavi, le da so instance druge v kolikor se tiče kompetence oblastev za izdajanje licenc in ka- znovanje prestopkov.« V prvem členu je določal, da se ne smejo brez dovoljenja policijskih oblasti prirejati »redute, javne plesne veselice in plesne godbe. Tudi domače plesne veselice se morajo v mestih poprej prijaviti policijski oblasti.« Ob praznikih je dekret dopuščal plese, njihovo organizacijo je omejeval le časovno. Tako v drugem členu določa, da »se smejo te pričeti eno uro po končani popol- danski službi božji. / …/ Dobo, koliko smejo trajati, določi in odobri od slučaja do slučaja policijska oblast. Vendar se pa morajo pred velikim praznikom, pra- znikom ali postnim dnevom zaključiti ob 12. uri.« Dekret je določal tudi kazno- vanje in višino kazni, ki se »morajo stekati v ubožni zaklad dotičnega kraja.« Ker se je v naslednjih desetletjih spremenila organizacija uprave, »so vsled novega dr- žavnega občinskega zakona oziroma deželnih občinski redov prešle vse agende v izvrševanju krajevne policije v roke županstev.« 418 Za nadzor in kaznovanje pa sta bila tako pristojni občina in krajevna nravstvena policija, katere načelnik je bil župan. »To kompetenco je priznalo občinam posebej še državno ministrstvo glasom razpisa z dne 18. januarja 1865.« 419 V časopisu Občinska uprava so dekret objavili potem, ko so vsako leto od začetka izhajanja (konec leta 1905) prejeli precej vprašanj v zvezi z organizacijo veselic s plesom. Določila so bila sicer jasna. Za vse javne prireditve s plesi je organizator potreboval dovoljenje policijske oblasti oziroma županstva, za kar je moral plačati določeno takso. Društva pa so bila dolžna, poleg plačila občin- skih taks, po § 15 društvenega in shodnega zakona tudi naznaniti vsak shod cesarskemu varnostnemu oblastvu oziroma političnemu okrajnemu glavarstvu, »brez ozira na namen shoda, torej tudi shodi na katerih se vrše predavanja, ali na katerih se vrše zabave.« 420 V praksi pa pravila, glede na število postavljenih vprašanj v omenjenem časopisu, niso bila jasna ali poznana ravno vsem oziroma jih razni »organizator- ji« plesov in tudi uradniki v občini namerno niso upoštevali. Skratka, iz raznih vprašanj in člankov v časopisu je razvidno, da se je dogajal cel kup nepravilno- sti iz različnih vzrokov. Plesi so se večkrat odvijali brez plačanih taks, prej ali 418 Občinska uprava, 5. 3. 1912. 419 Občinska uprava, 25. 10. 1909. 420 Knjižnica slovensko-krščanske zveze, Naš društveni in shodni zakon, § 15 in 16, Ljubljana 1902, str. 18- 19. 129 kasneje, pa ni nihče posredoval. Tak primer je bil npr. »gostilničar iz Sv. D.«, o katerem je v vprašanju za uredništvo Občinske uprave »gospod J. Ž.« potožil, da »zna s svojim jezikom veliko storiti in je rekel naravnost, da mu niti županstvo, niti orožništvo, niti okrajno glavarstvo ne zabrani plesa.« 421 Zviti gostilničarji, ki so imeli od veselic s plesom dober prihodek, so marsikje imeli precejšen vpliv na »javne zastope«, kar ob pomanjkanju občinskih prostorov niti ni bilo težko izvedljivo, saj so se marsikatere občinske seje v manjših občinah odvijale kar v gostilnah. 422 Dogajalo se je tudi, da je lokalni orožnik sam prevzel izdajo licenc za prireditve. O taki zadevi so poročali iz »županstva Šm. na D.«, kjer naj bi vese- lico s plesom, ki ji je pred tem županstvo zavrnilo licenco, gostilničarju osebno dovolil kar orožnik, ki je rekel »naj le ima le godbo in ples, ter, da bo še župana naznanil.« Poleg tega je odšel orožnik kar do župana samega in ga povprašal, »zakaj ni dal licence.« 423 Ta primer ni bil osamljen. Jeseni istega leta je Vladislav Pegan, urednik Občinske uprave in deželni odbornik, na prvem jesenskem za- sedanju deželnega zbora leta 1909, »vložil interpelacijo v zadevi plesnih licenc in poseganja c. kr. okrajnih glavarstev in orožništva v avtonomni delokrog žu- panstev ravno v tem oziru.« Gostilničarji so v nekaterih občinah imeli precejšno moč in veljavo. Upoštevati pa je potrebno verjetno tudi »odločenost« lokalnega prebivalstva, da bodo pač imeli veselico in ples, ne glede na dovolilnico. »Zna- ni so slučaji, zlasti iz Dolenjskega, da so orožniki – ali z ukazom pristojnega okrajnega glavarstva, ali brez takega ukaza – prišli k raznim županstvom, ki so odrekla plesno licenco, in so z nečuveno predrznostjo ukazovali, da mora župan napraviti za gostilničarja plesno dovolilo. Dogodil se je celo slučaj, ko se je odlo- čen župan uprl takemu ukazu orožnika, ki je razjarjen odšel iz občinske pisarne v gostilno in gostilničarju rekel: 'Župan sicer ne da licence, a jaz vam dovolim, da plešete na mojo odgovornost.' Nekaj tako nečuvenega se je dogodilo v Škoci- janu na Dolenjskem.« 424 Nekatera županstva tudi niso bila najbolje poučena o lastnih pristojno- stih in pooblastilih. Takih občin, glede na število in vsebino vprašanj, niti ni bilo malo. Zato so vprašanja, kako ravnati in odgovarjati na zahteve gostilničar- jev, naslovila na uredništvo Občinske uprave. »Županstvo F.« je na primer spra- ševalo, kaj storiti v primerih, ko »nekateri gostilničarji hočejo, da jim županstvo dovoli licence za godbe in plese vsak čas po njihovi volji. – Kdaj mora županstvo dati licence? Komu je naznaniti one, ki brez dovoljenja prirejajo plese?« 425 Po- 421 Občinska uprava, 25. 8. 1908. 422 Proti tovrstni praksi so v časopisu Občinska uprava večkrat nastopali. Glej npr. Občinske seje - v go- stilnah, v: Občinska uprava, 25. 7. 1909 in Občinske pisarne ven iz gostilen!, v: Občinska uprava, maj 1912. 423 Občinska uprava, 25. 5. 1909. 424 Ibidem, 10. 10. 1909. 425 Ibidem, 25. 3. 1909. 130 dobno vprašanje je istega leta poslalo še »mestno županstvo iz V. G.«, ki je spra- ševalo ali lahko podeli gostilničarju celoletno licenco za organiziranje plesov. 426 Zaradi tega se je dogajalo, da so okrajna glavarstva večkrat posegla v delokrog občine, kljub temu da zato niso imela nobene podlage. O takem primeru so poročali v že omenjeni »interpelaciji«. Na Jesenicah je namreč neki lastnici ka- varne »občinski gerent Čebulj odrekel plesno licenco.« Lastnica se je pritožila na okrajno glavarstvo, to pa je izdalo »11. septembra pod št. 17443 ukaz županstvu, da mora podeliti kavarnarici zaprošeno licenco.« Zaradi tega so »interpelanti« s »posebni poudarkom ugovarjali proti poseganju cesarsko kraljeve oblasti v področje avtonomnih oblasti. 427 8.5.1 Prepovedi brez učinka Ker je torej podeljevanje licenc spadalo v lasten delokrog občine, »župan- stvo daje in odreka licence popolnoma po lastnem preudarku, in jih lahko odre- če, ne da bi mu bilo treba navesti vzrok odklonitve.« 428 Županstva, kot načelstvo krajevne policije, so zato morala sama ukrepati tudi ob neplačani taksi za orga- nizacijo javnega plesa po določilih občinskega reda. Kako naj župan reagira ob plesih, ki so bili organizirani brez plačila takse, se je pri deželnem odboru leta 1912 pozanimal sodelavec časopisa abstinenčnega gibanja Zlata doba. Zlatodob- nike je na Slovenskem sicer motilo predvsem hudo pijančevanje, a do nemoral- nih plesnih veselic prav tako niso čutili prevelike naklonjenosti. »Če izve župan, da se vrši ples brez njegovega dovoljenja, naj župan ples na licu mesta prepove z besedami: 'Kot župan pozivljam vse navzoče, da takoj prenehajo s plesom.' Ako se pozivu ne pokore, ima župan kot uradna oseba pravico aretacije. / …/ Tudi ima župan v smislu dopisa c.kr. deželnega predsedstva za Kranjsko z dne 28. maja 1911, št. 1177 Pol. zahtevati orožniško asistenco naravnost od dotičnega orožniškega postajnega poveljstva.« 429 Kljub ukazu pa se vsa okrajna glavarstva niso natančno držala navodil. Oktobra 1913 je namreč v deželnem zboru Vla- dislav Pegan podal drugo interpelacijo v zvezi s plesom. Tudi tam, kjer so župa- ni odklanjali dovolilnice, »prepoved županova nima zadostnega poudarka, ker mu ponavadi manjka oborožene sile.« Orožništvo pa se kljub ukazu deželnega predsedstva ni odzivalo na poziv župana. Tako naj ne bi v dveh letih od izdaje ukaza niti enkrat posredovali. »Tako so postali vestni župani, ki zabranjujejo ples v svoji občini, v posmeh plesalcem in tako se je vršil postavno kaznivi ples 426 Ibidem, 10. 4. 1909. 427 Ibidem, 10. 10. 1909. 428 Odgovor na vprašanje »župnega urada D. pri L.«, ki je na uredništvo naslovilo pismo z vprašanjem: »Ali je občina primorana dati gostilničarju licenco za godbo in ples, ali jo lahko odkloni? Ali je treba prosilcu povedati vzrok, zakaj se odkloni?«, v: Občinska uprava, 30. 11. 1911. 429 Zlata doba, 1912, str. 164. 131 ob asistenci orožništva.« 430 Na županskem shodu leta 1914 na Jesenicah je Pegan odgovoril na naslednje vprašanje: »Na vprašanje, kako je v slučaju, če je sam župan gostilničar, - pojasni, da mora takrat poslovati in izdati licenco njegov namestnik.« 431 Domnevamo lahko, da so bila dovoljenja bolj formalne narave, saj je šlo za denar, ki je šel v občinsko blagajno. Zato so bila dovoljenja, če je bila taksa plačana, navadno izdana. V Občinski upravi, katere uredništvo je bilo v teh zadevah večkrat zelo moralistično naravnano, so zaradi formalne narave dovo- lilnic precej negodovali. Leta 1911 se je pisec zavzemal, da bi morala obstajati »dokazana potreba za ples«, preden bi izdali licenco zanj. Marsikdo je o plesu imel podobno slabo mnenje kot moralisti. Avtor se je zavzemal za učinkovitejše omejevanje veselic. Zavzemal se je za poostritev zahtevanih pogojev pri podelje- vanju dovoljenj za plese in za ostrejši nadzor prekoračitev policijske ure. Župan naj bi namreč skrbel za javni blagor prebivalcev, tj. javno nravnost, pohujšljivi plesi pa naj bi to javno dobrino uničevali. Tako je časopis Občinska uprava objavil članek z naslovi Plesi in pijančevanje, ki je bil pred tem že objavljen v ča- sopisu Novi čas iz Gorice. Prvi argument proti plesom je bil ekonomske narave, saj naj bi imel vsak plesalec zaradi izpada dnevnega dohodka in zapravljenega denarja na plesu okrog 10K izgube na ples. Naslednji argument pa je že izhajal iz globoke moralne zaskrbljenosti za mlade: »To pa še ni vse. Koliko bolezni povzročijo ti javni plesi, koliko cvetočih fantov leže prezgodaj v hladni grob radi plesa! In koliko stroškov povzročijo.« Ker pa so bile občine tiste, ki so skrbele za podeljevanje dovoljenja za plese, je uredništvo časopisa dodalo nekaj priporočil, kako bi se lahko to pogubo nekoliko omejilo: »Polno moč imajo županstva pri podeljevanju licenc za godbene in plesne prireditve. / …/ Župan bo lahko pre- sodil ali je dana potreba za izdajo licence ali ne in pri nedokazani potrebi tudi odrekel izdajo licence. / …/ Omeji se ples in prekoračevanje policijske ure tudi z občinskimi taksami. / …/ Občinski odbori naj sklenejo za vse licence najvišje po taksni postavi dopustne takse in mnogo bo pomagano.« 432 Na županskem shodu leta 1912 v Škofji Loki je zato urednik glasila Vla- dislav Pegan z veseljem poročal prisotnemu poslušalstvu: »Kdor se hoče zaba- vati naj plača. / …/ Po novem, v zadnjem zasedanju deželnega zbora sprejetem taksnem zakonu, bo to mogoče s takso do 40K. (Dobro – klici.) Če se bo vršil nedovoljen ples, bo po novem mogoča dvojna kazen.« 433 430 Občinska uprava, za oktober 1913. 431 Ibidem, za april 1914. 432 Ibidem, 15. 6. 1911. 433 Ibidem, 30. 4. 1912. 132 Vendar pa je nova taksna postava na Kranjskem začela veljati šele leta 1914 in tudi ni prinesla tako drastičnih podražitve, kakršnih so si nekateri že- leli. Za prireditev splošno pristopnih zabav se je po novem plačevalo od 2K do 10K, za prekoračenje policijske ure 2K do 6K, pred tem od 1K do 4K. Dodana pa je bila še taksa na novost, ki se je vse bolj pojavljala pri plesih, namreč taksa na godbene avtomate v javnih lokalih, ki je znašala od 10K do 50K. 434 8.5.2 Policijska ura V tesni zvezi s plesi je bila tudi policijska ura, ki jo je splošno postavila deželna vlada. Na Kranjskem je bila postavljena z naredbo cesarsko kraljevega namestnika iz leta 1855, poleti, od maja do oktobra, ob 11. uri, pozimi pa ob 10. uri. 435 Pristojnost za odobritev prekoračitve policijske ure naj bi od primera do primera spadala v delokrog občine, za kar je slednja pobirala tudi takso. Da se je zadeva s pridobivanjem licenc še nekoliko zapletla, je poskrbela novela k obrtnemu zakonu iz leta 1907. Po njej je trgovsko ministrstvo z ministrstvom za notranje zadeve zavzelo stališče, da je za dovoljenje za prekoračitev policijske ure potrebno dobiti dovoljenje obrtne oblasti, to pa so bila okrajna glavarstva. Ne glede na to je takso še vedno pobiralo županstvo. 436 Leta 1911 so to nekdanjo pravico občine tudi na Kranjskem v več primerih prevzele politične oblasti, saj so »nekatera okrajna glavarstva (npr. ono v Radovljici) izdala ukaz županstvom, v katerem se je tem prepovedalo izdajati licence za prekoračenje policijske ure tudi za posamezne večere.« 437 Tako je prosilec, ki je želel imeti ples, ki bi trajal čez po- licijsko uro, moral nasloviti prošnjo na občino in na okrajno glavarstvo. Deželni odbor na Kranjskem pa je istega leta ob odločanju o konkretnem primeru podal sklep: »Deželni odbor stoji na načelnem stališču, da spada podeljevanje licenc od slučaja do slučaja v delokrog občine ne pa političnih oblastev.« 438 Na koncu pa je vendarle obveljala naredba ministrstva, v naslednjih letih so namreč v časopisu na vprašanje, kam se mora obrniti prosilec s prošnjo za prekoračenje policijske ure, vedno odgovorili, da je to v pristojnosti okrajnega glavarstva. 439 Do podobnih »spopadov« o pristojnostih seveda ni prihajalo v statutar- nih mestih, kjer je imel župan hkrati tudi pristojnosti okrajnega glavarstva in kjer so se vsa dovoljenja dobila na enem mestu. Drugod je organizator potrebo- val plesno dovoljenje županstva, dovolilnico za prekoračitev policijske ure pa od 434 Ibidem, februar 1914. 435 Ibidem, 10. 3. 1910. 436 Ibidem, 25. 8. 1910. 437 Ibidem, 15. 6. 1911. 438 Ibidem. 439 Ibidem, za januar 1913, vpr. 13. 133 okrajnega glavarstva, ki je moralo (v primeru, da je bil organizator plesa društvo) odobriti tudi program prireditve. Na koncu naj omenim še okrožnico deželne vlade iz leta 1913 v zvezi s plesi pri društvenih veselicah. Društva so program, ki ga je odobrilo okrajno glavarstvo, očitno jemala kot odobreno dovolilnico, ki jim dopušča izvajanje ce- lotnega »odobrenega programa«, ki je večkrat zajemal tudi ples. Zato je deželna vlada okrajnim glavarstvom naročila, »naj dotična društva izrecno opozori na to, da morajo dobiti dovoljenje za proizvajanje plesne godbe posebej od pristoj- ne občine proti plačilu predpisane takse.« 440 440 Ibidem, junij 1913. 134 8.6 Kratek obisk plesne veselice Če v roke vzamemo zapiske Janeza Trdine, se nam nariše slikovita podo- ba plesov, pred katerimi so tako zavzeto svarili moralisti. Celotna veselica, na kateri je sodeloval Trdina in si sproti delal zapiske, bi morala pri nravstveno bolj občutljivih ljudeh vzbujati nelagodje in verjetno zgražanje. »Zbor pri Č.«, ki ga je popisal Trdina, se je počasi prevesil že v drugi dan. Najbolj zavzeti so napol- nili kozarce že zgodaj zjutraj. »Pijača začne se zgodaj zjutraj, dobro vino in kren ozdravita želodce. Zdaj pojavi se zaspanec - eden se uleže na klop in zaspi, drugi se naslanjajo ali dremljejo, ostali gledajo molče predse ali pa se zaspano pogo- varjajo. Sčasoma se društvo spet predrami, spijočega vržejo s klopi. Kmali živi pogovori. / …/ Pogovor teče dalje tem živahneje, čim pridneje nosi krčmar polič za poličem. Sploh slišal sem več kletev in kvant ko drugih besed. Prav glasno in sans gene se je tudi zehalo, kričalo, ukalo in prdelo. Zdaj jame nekdo gosti na harmoniko, kaj skladno in veselo. / …/ Pajdašem skoči v noge entuziazem in opeh. Na prav majhnem prostorčku vrti se par pri paru, drobne, vriskaje in popevaje. / …/ Nazadnje se dvigne godec, tudi njega prime volja za ples, izbravši si najmlajega tovaruša pleše in dirja ko blisk simo tamo po zamazani izbi, kte- ro dela še temnejo oblačno nebo. / …/ Veselico dovrši infernalska poskočnica dveh pijanih družabnikov. Eden napenja guzico in drugi dviguje zdaj desno zdaj levo nogo proti njej, kakor da ga hoče v rit suvati, ob enem pa dela s srednjim životom tako nespodobne pantomime in gibe, kakor da vrši tisti potrebni čin, brez katerega bi bil ostal Adam ne le prvi ampak tudi zadnji človek na naši zemlji.« 441 Zgodba z drugega plesišča je svoj epilog doživela na sodišču. Ljubljančan- ka Paula Höfferer je obtožila svojega soseda Jožefa Miklavca, da jo je spolno nadlegoval. Zanimiva zgodba se je začela po scenariju, kakršnega so ob vsaki ve- selici s plesom predvideli vsi moralisti. Na hišno veselico s plesom v gostilni pri Merčanu sta Jože Miklavec in njegova soseda Paula Höfferer prišla brez svojih zakonskih partnerjev. Ob igranju godcev in verjetno nekaj spitih kozarcih sta se na plesišču tudi zavrtela. Kljub temu, da se »nadlegovanje« na samem plesu ni zgodilo, je dogajanje verjetno bilo prav takšno, pred kakršnim so svarili mo- ralisti. Alkohol, glasba in nespodobni dotiki so vzbujali spolni nagon in tako pripravili podlago za kasnejši zaplet. Tisti večer naj bi se Miklavc, po pričevanju gospe Höfferer, veliko trudil okoli nje, z njo večkrat plesal in ji laskal. Povedal naj bi ji tudi, da je njegova žena zaradi nosečnosti prešibka za združitev, in ji predlagal, da gre z njim v njegovo trgovino, »kjer imajo dolg in skrit kot.« O tem pa ni hotela seveda nič slišati; poleg tega je tudi zatrdila, »da z njim ni nikoli po 441 Janez Trdina: Podobe prednikov, Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 1. knjiga: …pohujšljive za vsakega…, Ljubljana 1987, str. 150-151. 135 bratsko pila.« Ples in alkohol sta vzbudila poželjive čute, ki naj bi se v vsej svoji silovitost poskušali udejanjiti nekoliko kasneje, na dan rojstva otroka v družini Miklavc. Gospod Miklavc je odšel obvestit sosedo, da sta z ženo dobila sina, pri tem pa naj bi jo skušal posiliti. Toda porodniška babica, ki je bila v tistem času prisotna v hiši, ni mogla povedati ničesar obremenilnega zoper Miklavca. Žena se je prav tako postavila v bran svojega moža in zanikala, da bi se njen mož na plesu pri Merčanu vsiljeval Höffererjev: »Nasprotno mi je po hišni veselici pri Merčanu povedala, kako so se dobro imeli, posebno z mojim možem in moj mož mi je večkrat povedal, da zahteva njega, če pridejo v trgovino.« Sodba je bila oprostilna, saj ni bilo dovolj dokazov za obsodbo Jožefa, ki je trdil ravno obratno, tj. da je Paula nadlegovala njega in ne on nje. 442 442 ARS, AS 307, Deželno sodišče v Ljubljani 1850-1932, hudodelstva in pregreški, mapa Vr IX 788/10. Pijančeva pot domov. (Sittengeschichte des Lasters) 136 8.7 Ples v luči političnega spopada Kot večina zadev na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je tudi ples lahko vključil v žolčni strankarski boj med liberalci in klerikalci. V predpustnem času so sodelavci Slovenskega naroda v roke dobili vabilo na predpustno veselico Slovenskega katoliškega društva. Vabilo so z največjim veseljem objavili, saj je program predvideval tudi prosto zabavo s plesom. Vabilo je bilo seveda okre- pljeno z neprikritimi ciničnimi napadi na prislovično spodobnost in moralno neoporečnost katoliških društev. Katoliško časopisje je, kot smo lahko videli, kaj rado objavljalo razne vzgojne štorije in pri tem večkrat okrcalo plese. »Glejte! Izpustili so za Svečenico katoliški stroji v Vodnikovih ulicah mej veseli svet novo katoliško postavo. Posebno všeč je ta postava dekletom v tobačni tovarni, kajti po stari nekatoliški postavi je bilo vse narobe. / …/ Dekleta smo vse pokonci in drugega ne govorimo, kakor to, koliko nas pojde na katoliški bal. Oh! Za ubogih 30 krajcarjev vstopnine vse rajske dobrote in pa brez greha. Tu se ne bomo samo možile in fantje ženili, kakor one smole na kazinskem balu, ampak gospodje, katerih bo zraven vse črno, bodo zastonj kar precej poročali. / .../ Tudi ako bi kdo na balu padel, ne bo nič hudega, ker se bo plesalo na katoliški podlagi in taka mala nerodnost se bode pozabila tako naglo, kakor resolucije katoliškega shoda, ki so se tudi sklenile na starem strelišči. Sam Bog je gospode razsvetil od prave strani, da so postali pametni in ples dovolili.« 443 V Slovencu so seveda kaj takega zanikali in zatrdili, da se je dogodila napaka in da so že včeraj natisnili nova vabila, kjer ples ni omenjen. »Včerajšni Slovenski narod je to vedel in vendar je s posebno slastjo zgrabil svoje navadno orožje in jel tleči po duhovnikih, češ da je ta v neskušeni dobrohotnosti zapi- sana točka njihovo delo. / …/ Težko je presoditi ali je bolj surov ali bolj zloben. V drja. Nevsekdo znanem slogu opisuje, kako se bodo sukali duhovniki 'na katoliški podlagi.'« 444 Razvila se je krajša polemika o tem ali so bil pri seji društva, ki je sklepala o programu, prisotni tudi duhovniki, ali je Krek ugovarjal in kdo je dal tiskati nova vabila. Vmes so v Narodu objavili še listek, v katerem se je avtor ponovno lotil teme katoliškega plesa. »Oh – prav malo je takih prilik, prav malo, ko more človek odkrito reči: 'Kristjanka pojdi in poskoči!' pač, ko je n. pr. ples v korist slepcev in drugih trpinov, kdo bi se ne udeležil že iz krščanske ljubezni! Ko zo- pet prirede mediki ali modroslovci, vojaki ali uradniki, dimnikarji ali lončarji, kočijaži ali natakarji svoj ples, kdo bi tje ne šel! Ti dobri ljudje hočejo pokazati, kako jih vežejo samo vezi prijaterljstva, kako imajo drug drugega radi, in to je v 443 Slovenski narod, 4. 2. 1895. 444 Slovenec, 5. 2. 1895. 137 resnici lepo in se mora podpirati. Skratka, beri deklica Slovenca in če bereš, da se tam 'v resnici' hvali in priporoča ta in oni ples, smelo moreš iti tje!« 445 Končalo pa se je tako, da je kljub zanikanju Slovenca »katoliški bal« bil. »Veselica je bila jako dobro obiskana in plesalo se je do 5. ure zjutraj. / …/ Ker se je plesalo v katoliškem, pod patronanco najvrlejših, na svojo katoliško zavest vedno bobnajočih katolikov stoječem društvu, in ker so bili na plesu navzoči tudi udje komisije za II. katoliški shod, tedaj upamo, bodo odslej morala imeti mir pred Slovencem tudi narodna društva in osobito veselice podružnice sv. Cirila in Metoda, ki so do sedaj tolikokrat bile uprav zaradi plesa napadane.« 446 V Slovencu odziva ni bilo najti. 445 Slovenski narod, 9. 2. 1895. 446 Ibidem, 12. 2. 1895. 138 8.8 »Gramofoni in avtomatne godbe« Z leti se stanje ni obrnilo na bolje, nasprotno. Na začetku 20. stoletja se je med ljudmi namreč pojavil gramofon. Avtorske pravice izvajalcev sicer še niso bile glavni predmet spora, v ospredju je bila moralna škodljivost plesa in že obravnavana taksa, ki je pripadala občini za vsak organiziran ples. Že leta 1906 je na uredništvo Občinske uprave s strani »županstva iz Bleda« prispelo vprašanje v zvezi z »godbenimi avtomati«, ali so ti licenc prosti. Vendar jim v časopisu niso znali ponuditi natančnega odgovora. »Po sedaj obstoječih tozadev- nih postavnih določilih so glasbeni avtomati najbrž v splošnem prosti licence. Tudi nam ni znano, da bi bile kod že vpeljane licence. / …/ V to bi bilo treba privolitve deželnega odbora. / …/ v zadnjem času so v prometu godbeni avtoma- ti, ki vspešno tekmujejo z vsako godbo. Vpeljava take pristojbine bi bila toraj povsem upravičena.« 447 Brez pridobitve licence za posedovanje »avtomata« v javnih lokalih pa se je lahko glasbo poslušalo, ne pa nanjo tudi plesalo, še kar nekaj let. Zato so v časopisu Zlata doba leta 1910 pozvali bralce: »Pazite na gramofone in avtomatne godbe (ki same igrajo, brez godca). Igrati sicer sme avtomat ali gramofon brez licence, toda plesati se ne sme. Zato se pa te vražje iznajdbe pridno polaščajo malovestni krčmarji, da napravljajo plese in izvabljajo vinarje iz lahkomiselnega ljudstva. Ravno zato je pa treba te piskajoče škrate imeti dobro pod nadzor- stvom. / …/ Ravno tak spak je sposoben, da mladino vabi k sebi in Vam jo skvari.« 448 V naslednjih dveh letih je bilo to vprašanje rešeno. Deželi odbor je na vprašanje Zlate dobe v zvezi z »avtomati« odgovoril: »Vsak lastnik kakega glas- benega avtomata, če ga rabi v javnih lokalih (gostilnah), mora imeti za to še posebno dovoljenje oblasti. Seveda s tem dovoljenjem, da sme rabiti avtomat, nikakor ni združeno dovoljenje, da bi smel imeti plese ob poljubnem času. / …/ Če se vrši javen ples ob godbi gramofona brez dovoljenja, naj se uvede vselej kazensko postopanje.« 449 447 Občinska uprava, 20. 4. 1906. 448 Zlata doba, 1910, str. 88. 449 Zlata doba, 1912. 139 Gramofon ustvarja vzdušje. Podoba gramofona kot pohujševalca, ki v separejih in na zasebnih zabavah povzroča razvrat in pohujšanje, je preganjala marsikaterega »spodobnega« člana družbe. (Sinnestaumel) 140 9 IZNAJDBA KINEMATOGRAFA 9.1 Prihod za sramežljivost in javno moralo škodljivih filmov na Slovensko »Boj kinematografom!/ .../Te predstave vzbujajo v človeku vse živalske strasti, krvoločnost, poltenost, dražijo živce ter morijo vse dobre čute. Prav isto velja tudi o kinematografih v Ljubljani. Kdor je le enkrat videl tiste plakate, tiste pijance, ubijalce krvoločneže na teh plakatih in izvržek tistih propalih ženskih obrazov na njih, ta si je moral takoj napraviti najhujšo obsodbo.« 450 Mnenje o škodljivosti filmov za človeka in njegov značaj ali bolje rečeno nrav se je po dobrih petnajstih letih od prvega javnega predvajnaja v Parizu med mnogimi moralisti precej razširilo. »Kino–gledališče« je bila še ena novotarija in je s svojim prvotno sejemskim značajem vabilo k ogledu množico zabave željnih ljudi. Razni sejmi, plesi in podobno zabavni dogodki pa so bili v očeh moralisti- ke milo rečeno sporni, saj so pretirano dražili živce in s svojo osredotočenostjo na tuzemski užitek odvračali ljudi od kontemplativnega razmišljanja o lepšem posmrtnem življenju. Zato so v Bogoljubu leta 1912 svoje bralce opozorili, da tudi kinematograf ovira in predvsem podira delo, ki je vloženo v ohranitev kr- ščanskega življenja. »Poglejmo, kaj vse ovira krščansko življenje in podira naše delo: / …/ 4. Obilne zabave: gledališče, veselice, plesi, kinematografi, varijeteji, itd.« 451 Vsako prikazovanje zapeljivosti, ženske lepote ali celo poljuba je po prepri- čanju mnogih vzbujalo pohotnost in vabilo nedolžna srca v greh nečistovanja. Zato je tudi za filmsko industrijo veljalo svetopisemsko svarilo, ki za zapeljivce in pohujševalce ni poznalo milosti. »Ko tako premišljujemo propadanje tolikih, posebno mladih otrok, katerih nedolžnost in čistost je v kinu tako ogrožena, nam prihaja na misel ona silno ostra Kristusova sodba: 'Kdor pa pohujša kate- rega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.' (Mat. 16, 6 - 7)« 452 450 Slovenec, 3. 2. 1912. 451 Bogoljub, št. 12, december 1909, v: Boštjan Vrhovec: Bogoljub – članki s filmsko vsebino, seminar, študijsko leto 1971/1972, sig. 1316, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. 452 Ignacij Lenček: Problemi filma. Pij XI. o kinu, v: Naša pot XII, Nekaj smernic katoliškemu dijaštvu, str. 44. (dalje: Ignacij Lenček: Problemi filma) 141 9.2 Poceni zabava Prav pikantni prizori so pri filmu vzbujali veliko pozornosti. Poljubljanja ali razgaljenih nog pač ni bilo moč videti ravno na vsakem koraku. 453 Film pa je vse to prikazoval v živih slikah in ne le na statičnih fotografijah. Te so že dolgo pred filmom omogočile pogled na skrite čare deklet, ki jih je razgaljene ujel foto- aparat. Ženska ni bila več le narisana, ampak se je kazala v svoji naravni podobi ter tako še bolj privlačila poglede in razburjala domišljijo. »Kar je fotografirano, je v resnici povzeto, v nasprotju z narisano sliko.« 454 V kinematografu pa so se pohujšljivi prizori kazali pred celotnim občinstvom, kar je bilo za nekatere povsem neprimerno, za druge pa dobrodošlo in zaželeno. Problematičnost kine- matografa se je skrivala predvsem v množičnosti novega medija. Kinematograf je bil namreč veliko bolj dosto- pen širšemu krogu ljudi, saj so se cene ob prvih prikazovanjih gibale med 20 in 30 krajcarji, otroci pa so plačali polovično ceno – 10 krajcarjev. 455 Nizka cena in začetni sejemski značaj pa sta v kino pogosto pritegnila prav otro- ke. Nemoralne prizore so tako predvajali tudi njim. Otroci so se nevede znašli v veliki nevar- nosti. Kakšne nečistosti, ki so se znašle na sporedu, bi lah- ko namreč globoko prizadele še neizoblikovane osebnosti. Sramežljivost in čednost, dve največji varovalki nedolžnosti, sta bili posledično še posebno ogroženi. »Vse, kar doživi, sprej- me vase in nekako vzida v svo- jo notranjo stavbo. V teh letih 453 O takratni modi in prodiranju nemoralnih oblek med oblačila glej v: Andrej Studen: »Nespodobno oblečene ženske so Satanovo orodje, ker po njih, kakor nekdaj po kači govori«, v: Stiplovškov zbornik, ur. Dušan Nećak, Ljubljana 2005, str. 89-102. 454 Ignacij Lenček: Problemi filma, str 40. 455 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih: do 1918, komentar: Liljana Nedič, Stanko Šimec, Ljubljana 1992, str. 24 (dalje Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih). Francoska »pikantna« fotografija iz okrog 1900. (Sittengeschichte des Intimes) 142 igra kino važno vlogo, a žal – ne da bi bili črnogledi – v večini slučajev v njegovo vzgojno škodo.« 456 Stanje se je po ustalitvi kina v mestnih dvoranah še poslabšalo. Na Duna- ju je Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge/Časopis za zaščito otrok in skrb mladine v članku Das Kinematograhentheater und seine Gefahren für Jugend/Kino gledališče in njegove nevarnosti za mladino objavil tudi anketo o pogostosti obiskovanja kina med šolarji. Na eni strani je v tabeli predstavljen podatek o številu šolarjev, ki hodijo v kino oziroma so kino vsaj enkrat obiskali. Na drugi strani pa je, kot nekakšno nravstveno nasprotje, predstavljen podatek, koliko šolarjev še ni videlo dunajske katedrale sv. Štefana. Podatki v dvanajstem dunajskem okrožju (Bezirku) so res malce presenetljivi, saj naj ne bi katedrale še nikoli videlo 48 % šolarjev, medtem ko naj bi bilo v kinu vsaj enkrat že 78 % šolarjev. V desetem okrožju je bilo takšnih, ki niso videli katedrale, le še 14 %, vendar jih je bilo v kinu že 96,5 % in kar 35,5 % jih je redno obiskovalo kino- predstave. 457 456 Ignacij Lenček: Problemi filma, str. 44. 457 Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge, marec 1912. 143 9.3 »Kloaka nemoralnosti« Na samem začetku film zaradi nerazširjenosti še ni predstavljal takšne nravstvene nevarnosti. Vendar takšno stanje ni trajalo dolgo. Privlačnost ženske- ga telesa je bila preveč močna in zato je na filmskem traku zelo kmalu zasedalo pomembno mesto. Seveda je ob prvih javnih predstavah šlo bolj za namigovanje in za bujenje domišljije z neodkritim, kar pa je bilo ravno tako povsem nemoral- no, saj se vabljiva pokvarjenost lahko kaj kmalu udejanji v mesenem grehu. Film je z razvojem postajal vedno bolj množičen in posledično tudi bolj problematičen. Da se je uradna Cerkev, torej papež, opredelila do tega vpraša- nja, pa je preteklo kar nekaj časa. Posebno če upoštevamo, da je že v letih pred prvo svetovno vojno (sploh pa po njej) kinematografija doživljala precejšen raz- mah. Hkrati se je krepil tudi odklonilen odnos moralistov do te zabave za mno- žice. Kloaka pogube je npr. bil naslov članka, ki je izšel v Slovencu leta 1919. V njem so ostro kritizirali oblast, ki da ne ukrene ničesar proti tej pogubi in »javni pohujševalnici mladine«, ki ni sprejemljiva za nikogar. »Kloaka nemoralnosti in neestetskih prizorov je prav tako nečastna in spotekljiva za odrastle kot za neodrastle. Le ta razloček je, da se z mladino še da kaj doseči, če je ne bodo zavajale javne pohujševalnice na opolzko stezo, dočim je pri starejših skoraj vse izgubljeno.« 458 Nekoliko kasneje je isti časopis pozval k aktivnejšemu boju proti kinema- tografom, ki vrtijo pohujšljive filme: »Ali bomo res morali samo s stisnjenimi pestmi gledati, kako se zatira kal vsega dobrega in blagega, kako se neti in goji umazana pohotnost, brezobzirna strast in grdo zločinstvo.« 459 Ob pestri ponudbi filmov in prav taki politični situaciji na domačem terenu so v časopisu Jutro obtožili papeža in njegovo »tovarno filmov, ki bode na debelo izdelavala posnetke pod zaščitno znamko San Marco filmi«, da ni prav nič katoliško sramežljiva pri svoji produkciji. »Papeževa tovarna je dosedaj izdelala že dva velika filma, in sicer pod vabljivimi naslovi: Mala cvetličarka in Neoskrunjeni, katerih vsebine se prav nič ne razlikujejo od vsakodnevih kine- matografskih šundov in pikanterij!« 460 Šele v tridesetih letih pa izide papeževa okrožnica, ki opozarja na nevar- nost filma. Problemi filma je naslov knjižice, ki je v Ljubljani izšla leta 1937. Ta 458 Slovenec, 11. 7. 1919, v: Albert Kos: Slovenec o filmu med leti 1918-1924, seminar, 1969, sig. 996, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. 459 Slovenec, 7. 9. 1919, v: ibidem. 460 Jutro, 24. 9. 1920, v: Zoran Lešić: Filmska bibliografija, Jutro od 1920 do 1923, seminar, 1969, sig. 1112, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. 144 tudi s komentarji obravnava okrožnico papeža Pija XI. Vigilanti cura, ki je bila izdana leta 1936. Papež je pri obrazložitvi problema opozarjal različne narode sveta, da se z nenravnimi zabavami uničujejo. »Narod, ki se v času počitka vdaja zabavam, ki kršijo načela dostojnosti, časti in nravnosti ter tako postanejo gre- šna priložnost, posebno za mladino – tak narod se nahaja v resni nevarnosti, da bo izgubil svojo veličino in svojo nacionalno moč.« 461 Prevajalec in razlagalec okrožnice je na tem mestu dodal: »Kajti nravni zakoni so zakoni človeške narave, in zato zakoni zdravja in življenja. Kdor greši proti nravnosti, greši proti naravi, proti zahtevam narave same, ruši življenjski red in radira tako sam sebe. Kakor velja to za posameznika, velja tudi za cele narode.« 462 Kdaj je film slab in zato neprimeren, je v veliki meri odvisno od gledalca samega. V encikliki pa je podano mnenje papeža o slabih filmih, kdaj postanejo takšni in kako lahko kvarno vplivajo na vrednote gledalcev: »Ko pro- slavljajo poželenja in strasti, postanejo grešna priložnost; mladino zapeljujejo na slaba pota; življenje kažejo v napačni luči; zatemnijo in oslabijo ideale, po katerih naj bi stremeli, razdirajo čisto ljubezen, spoštovanje do zakona in tesno zvezo družinskega sožitja.« 463 Kategorije slabih in škodljivih filmov so lahko raz- lične. Slabi filmi se pri razlagalcu enciklike delijo še na tiste, ki kvarno vplivajo na mišljenje in prepričanje gledalcev, in na tiste, ki neposredno kvarno vplivajo na njihovo nravnost. Ti zadnji filmi pa so lahko: »– nemoralni po vsebini, misli in in nemoralni v izvedbi. – nemoralni po vsebini, a dostojni v izvedbi – moralni po vsebini in ideji, a nedostojni, nemoralni v izvedbi.« 464 Pri filmskih projekcijah je potrebno upoštevati še druge okoliščine, ki vplivajo na gledalca. Filmska predstava se navadno odvija pred večjim števi- lom gledalcev, ki sedijo v zatemnjenem prostoru. Pri tem se v ljudeh ustvarja posebno vzdušje, ki gledalca privede v omotičnost, morda film privede celo v nekakšno stanje hipnotiziranosti. »Ljudje namreč, ki gledajo filme, sede v te- mnih prostorih, njih duhovne zmožnosti in duhovne sile so pogosto kakor v polsnu / .../ Dalje igrajo v filmskem dejanju možje in žene, ki morejo s svojimi naravnimi darovi in s svojo umetnostjo ter z vsem sijajem in okrasom zapeljevati mladino v vabljivo pokvarjenost.« 465 461 Ignacij Lenček: Problemi filma, str. 31. 462 Ibidem, str. 32. 463 Ibidem, str. 37. 464 Ibidem, str. 38. 465 Ibidem, str. 41. 145 9.4 Začetek kinematografije Prebivalstvo na Slovenskem si je prve kinematografske projekcije lahko ogledalo že jeseni 1896, se pravi še v prvem letu, odkar so se začeli predvajati filmski posnetki drugod po Evropi. Tako so si v Mariboru žive fotografije lahko ogledali v Götzevi pivnici med 24. oktobrom in 1. novembrom 1896. Obisko- valci so lahko videli osem filmov, in sicer: Ankunft eines Zuges (Prihod vla- ka), Zwei in Streit gerathene Kartenspieler (Prepirajoča se kvartopirca), Pariser Straßenszene (Ulični prizori v Parizu), Regiment französischer Soldaten (Fran- coski vojaški polk), Eine Waschanstalt (Pralnica), Der Lumpensammler (Zbi- ralec cunj), Eine Schwimmschule (Plavalna šola), Gesellschaft beim Picknick (Družba na pikniku). 466 V Celju so projekcije imeli v hotelu Beli vol med 3. in 8. novembrom. Ljubljana je prišla na vrsto nekaj dni kasneje, 16. novembra so se namreč začele predstave v hotelu Pri Maliču. Ljubljančani so si lahko ogledali projekcije »žive- čih fotografij« do 26. novembra. Lastnik aparature, ki je na Slovenskem (v vseh treh mestih je bil predvajalec isti) prva predvajala gibljive slike, je bil Charles Crassé iz Gradca. 467 Nalogo širitve novega izuma so prevzeli podjetniki, ki so se že pred tem ukvarjali s »šovbiznisom«. Potujoči sejmi so prikazovali vse mogoče predstave in pri tem s pridom uporabljali različne tehnične izume, ki so prihajali iz rok izumiteljev. Omogočili so denimo zabavo z »gledališči z duhovi in specialitetami, z originalnimi prikaznimi duhov in pošastij, s priljubljenimi točkami: izginjenje medija, plavajoča živa človeška glava nad vodo, bliskovito hipno izginjanje žive- ga konja s kočijažem na odprtem odru in naglo izginjanje živih oseb izmed ob- činstva v pričo gledalcev, obglavljanje ljudi z mečom itd.« 468 Napredek v tehniki, ki se je dogajal v svetu optike, so si ljudje prav tako lahko ogledali pri različnih potujočih podjetjih, ki so razkazovala različne podobe iz vsega sveta. To so bile razne panorame, fotoplastike, diorame, koloroskopi, camere obscure, ciklora- me, teleskopi itd. 469 Še ena iznajdba, ki se je vključila v kulturo sejmov, kulturo smeha in karnevala, je nekoliko kasneje postal film oziroma kinematograf. 470 Film – kot nov dosežek – je fasciniral znanost in hkrati postajal zabava za mno- 466 Marburger Zeitung, 29. 10. 1896. 467 Srđan Knežević: Prva kinematografska prikazivanja u Ljubljani (1896-1900), v Zgodovinski časopis, letnik 40, št.3 (dalje Srđan Knežević: Prva kinematografska prikazivanja). 468 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 12. 469 Ibidem, str. 16. 470 Heide Schlüpmann: Fragmenti zgodbe o ljubezni /Fragmente einer Geschichte der Liebe, v: Prvi sledo- vi starosti /Des Alters erste Spuren, ur. Liljana Nedič, Silvan Furlan), Ljubljana 1996. 146 žice. »Film se odtuji od znanosti in postane del kulture smeha. Film se naseli v tradicijah kulture smeha in se nameni tej kulturi podeliti nov pomen.« 471 Na Slovenskem so o prvih kinematografskih predstavah, ki sta jih pri- redila brata Lumière (za rojstni dan kinematografije velja 28. december 1895), najprej brali na Štajerskem. V Marburger Zeitung so o samem izumu poročali 16. aprila 1896 v članku Nov način gledališke predstave v Parizu. Bralci so v njem izvedeli, da si lahko gledalec na tak način ogleda slike iz vsakdanjega ži- vljenja. »Vendar denimo ne negibnih, na njih je vse živo in se giblje – kakor v resničnosti.« 472 Iznajdba je mnoge dalj časa begala, živih ljudi in ostalih pre- mikajočih se stvari na platnu si pač niso znali razložiti. Postopek prikazovanja in snemanja živih fotografij je Simon Šubic v reviji Dom in svet razložil bolj strokovno. »Aparat je namreč navit. Ko se sproži, razvije ti slike v istem redu in z jednako hitrostjo, kakor so se vtiskovale; od prve do druge preide petnajsti del sekunde. Ta kratki čas razdeljuje aparat na tri dele: tretjino tega časa razmotava sliko, dve tretjini pa postoji ž njo mirno na zaslonu, da naredi svoj vtisek v očeh ogledovalčevih / .../ Na ta način se doseže prevara, ogledovalcu se zdi, da se prva slika pregiblje v drugo prav tako kakor se v dejanju prva stopinja strinja z drugo. Nad vse čudno se zdi ogledovalcu, ko zre v te slike. To je pravo življenje, kakor- šno gledamo v istini.« Na koncu pa je prof. Šubic svoj članek preroško zaključil: 471 Ibidem. 472 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 19, opomba št. 2. Postavljen potujoči kinematograf. (Projektionen der Sehnsucht) 147 »Če se kdaj komu posreči, da združi s kinematografom še glasni Edisonov 'fo- nograf', / .../ tedaj se bode zdelo, da sta čas in minljivost izgubila svojo moč in pravico in se lahko vse ohrani in obnovi, kar se je kdaj zgodilo.« 473 473 Simon Šubic: Žive fotografije, v: Dom in svet, 1898, str. 18-20. 148 9.5 Moški večeri in pikantni filmi Kot sem že omenil, so kmalu nastali tudi prvi kinematografski posnetki, ki so se vrteli samo pred moškim občinstvom. Posnetke s pikantno-erotično vsebino si je bilo moč ogledati tudi že pri izumih, ki so bili predhodniki film- skega posnetka. Pri panoramah, mehaničnih panoptikumih, Laterni magica, mutoskopih itd. so si interesenti lahko ogledali tudi pikantne scene. Slike - filmi z vsebino, ki ni bila primerna za vse so se navadno skrivali pod oznakami, kot so moški večeri (Herrenabend), pariški moški večeri (Pariser Herrenabend), pikan- tni filmi in tudi galantni filmi. Režiserji so v tej zvrsti filmske umetnosti sicer prevzeli že relativno dolgo poznane scenarije. Snov so običajno že prej uporabili pri predstavah v kabaretih, potujočih gledališčih itd. Pri pikantnih filmih pa so posebno pogosto snemali plesne prizore, voajerizem, scene s slačenjem in prizor umetnika z modelom. 474 Na tem mestu je potrebno omeniti še, da se pod oznako Herrenabendfilmen niso vedno skrivali le erotični filmi. Posnetki so bili lahko tudi deli kirurške operacije, filmi o različnih boleznih in iznakaženih te- lesih. Na projekcije moških večerov pa je navadno prihajalo precej obiskovalcev in so bile dobičkonosne. 475 Ob naštetih posnetkih so bili popularni tudi filmski posnetki plesalk. Bläser je imel v svojem programu sliko z naslovom Serpentinski ples. Najbolj znane filme s tem naslovom je sicer snemala Loîe Fuller (Marie-Louise Fuller, 1862–1928). S svojimi filmi je ta plesalka postala znana po vsem svetu, skoraj vsi pa so nosili naslov Serpentinski ples. S svojimi sposobnostmi je pritegnila tudi pozornost slikarja Toulouse-Lautreca, ki jo je upodobil na svojih slikah. Vendar pa naj bi njeni filmi (zaradi svetlobnih efektov, ki so bili potrebni za njeno ple- sno točko) bolj škodovali prizorom, ki jih je gledalec zaradi efektov vedno težje dojemal, kot pa nravnosti gledalca.476 Ni pa nujno, da gre prav za posnetek omenjene plesalke. 477 Kakršen koli je že bil, očitno je Serpentinski ples priva- bljal v kino estetskih užitkov željne gledalce, tako da so ga prirejali tudi v živo. Aprila 1902 je npr. v Ljubljani gostovalo »Pariško Phono-Cinéma-gledališče«, ki je v odmorih med programom napovedovalo, da tekom njih »nastopi najbolj znana serpentinska plesalka Mme. Margarethe.« 478 474 Paolo Caneppele: Projektionen der Sehnsucht. Die erotische Anfänge der Kinematografie v: Projekti- onen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999, str. 16 (dalje Paolo Caneppele: Projektionen der Sehnsucht) 475 Ibidem, str. 23. 476 Paolo Caneppele: Projektionen der Sehnsucht, str. 17. 477 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 25, op. 40. 478 Slovenski narod, 8. 4. in 9. 4. 1902. Citirano po: Igor Košir: Slovenski narod 1900-1908, seminar, štud. l. 1967/1968, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. 149 Premierno prikazovanje pikantnih posnetkov s kinematografom je Ma- ribor, kot prvi, doživel v začetku meseca novembra 1897. Johann Bläser je v Maribor, kjer je gostoval s svojo aparaturo od 3. do 11. novembra 1897, s seboj poleg običajnih filmov pripeljal tudi različne pikantne filme, kot sta bila Damen im Bad (Dame v kopeli) in Endlich allein (Končno sama). 479 Enak program kot v Mariboru je lastnik potujočega kina objavil v celjski Deutsche Wacht. 480 Iden- tičen spored pa je bil objavljen tudi v Laibacher Zeitung. 481 Pri vseh sporedih sta bila filma predvajana kot zadnja posnetka na programu, v prvem sporedu Končno sama, v drugem pa Dame v kopeli. Pri nobenem od treh gostovanj v časopisju ni opaziti, da bi imel Bläser kakršnekoli težave, ki bi mu jih povzročala njegova predvajanja filmov. Burnejše gostovanje je potekalo v Zgornji Avstrija. 3. oktobra, torej me- sec dni pred gostovanjem v Mariboru, je svoj kinematograf predstavil v mestu Steyr, kjer se je zgodil pripetljaj, ki je odločal o njegovi nadaljnji poti oziroma o nadaljnjem programu njegovega kina. Med prebivalstvom je Bläser vzbudil mnogo zanimanja in v kinu je imel precej obiska. Med ljudmi, ki jih je njegov ki- nematograf pritegnil, se je znašel tudi lokalni župnik, ki je po projekciji sporeda na svojo grozo lahko ugotovil, da se med povsem neškodljivimi filmi predvajajo tudi taki, ki iz nravstvenega vidika niso neoporečni. Žaljenje javne morale je prijavil pri Državnem pravdništvu v Steyru. To je Bläserja zaradi kršitve paragra- fa 516 in po njem kaznivega javnega širjenja nemoralnih predstav 482 poklicalo na zagovor. 483 Naslednja projekcija pa je bila za podjetnika vendarle uspešna. Okrožno sodišče je po tej poskusni projekciji filma ugotovilo, da ne krši javne morale in Johanna Bläserja oprostilo. 484 Odločitev mu je očitno omogočila, da je svojo turnejo nemoteno nadaljeval s celotnim programom. Tako je podjetnik lahko predvajal vse svoje filme tudi v omenjenih mestih na Slovenskem, kjer je gostoval kasneje. 485 Da pa je bil filmček pripraven za razburjanje domišljije, kar je očitno ugo- tavljal že omenjeni dušni pastir, nam dokazuje tudi podjetje H. C. L. Schneider 479 Ernst Kieninger: »Klassische Wanderkino« 1896-1914, Filmkomunikation auf dem Weg zur Instituti- on, diplomsko delo, Wien 1992, str. 377 (dalje: Ernst Kieninger: »Klassische Wanderkino«). 480 Deutsche Wacht, 11. 11. 1897. 481 Laibacher Zeitung, 20. 11. 1897. 482 Glej opombo 302. 483 Ernst Kieninger: »Klassische Wanderkino«, str. 174. 484 Ibidem. 485 Kasneje, v januarju 1899, je bilo filmsko delo podvrženo tako imenovanemu »potepuškemu zakonu«, ki je bil sprejet 24. 5. 1885, po katerem so bili lahko kršitelji kaznovani s prisilnim delom ali kaznijo v poboljševalnici. Glej v: Ida Wickenhauser: Die Geschichte und Organisation der Filmzensur in Öster- reich 1895-1918, doktorska disertacija, Wien 1967, str. 5. Glej tudi Materialen zur (sterreichischen Filmgeschichte, Paolo Caneppele: Entscheidungen der Wiener Filmzensur, Wien 2002. 150 iz Berlina, ki je hkrati z Bläserjevim gostovanjem prodajalo cikel fotografij iz filma Končno sama proti poslanemu plačilu 80 pfenigov. »Senzacionalna novost novega časa - žive fotografije! V malem žepnem formatu kinetograf Končno sama. Skozi 49 fotografskih reprodukcij filma, ki je doživel silovit uspeh na vseh odrih, je s tem ponujen v ciklu v malem žepnem formatu.« 486 Ko je gostoval v Ljubljani od (21. do 28. novembra 1897), je tudi Laiba- cher Zeitung eno sliko ocenil kot neprimerno za mladino. Najverjetneje je, da je pisca v časopisu zmotila slika Končno sama. Vendar očitno ni bila sporna le ena slika - film iz predvajanega sporeda. Knežević namreč omenja dopis deželnega predsedstva z dne 24. novembra, v katerem ljubljanski magistrat opozarjajo, da Bläserjev program vsebuje tri slike, ki bi lahko škodljivo vplivale na prebival- ce. 487 Iz dopisa deželnega predsedstva je razvidno, da gre za filme Končno sama, Dame pri kopanju in za film Ženski dvoboj. 488 Iz spisa, ki se nahaja v arhivu, je razvidno, da se je komisija deželnega predsedstva odločila, da predvajanje filma Končno sama prepove in nad nadaljnjimi predstavami vzpostavi nadzor. Če lastnik te prepovedi ne bi upošteval, bi mu morali odvzeti dovolilnico za prikazovanje filmov na Kranjskem. Film Končno sama je bila prepovedan, ker 486 Marburger Zeitung, 4. 11. in 11. 11. 1897. 487 Srđan Knežević: Prva kinematografska prikazivanja, str. 285. 488 ARS, AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, spisi, spis 5716/1897. Ponudba iz kataloga produkcijske hiše Saturn. (Projektionen der Sehnsucht) 151 naj bi bila njena vsebina hvalnica bordelom. 489 Sam spis in odlok sta bila izdana in poslana na mestni magistrat v Ljubljani šele 24. novembra 1897. V Laibacher Zeitung pa sta bila že 20. novembra 1897 objavljena dva sporeda. Prvi je bil na- povedan od ponedeljka, 20. novembra, do torka, 22. novembra, in je vseboval tudi film Končno sama, kar pomeni, da so si ga Ljubljančani lahko nemoteno ogledali. Od 22. aprila do 14. maja leta 1899 je Johann Bläser s svojim potujočim kinom ponovno gostoval v Ljubljani. Kratka notica v Slovenskem narodu ob zaključku njegovega gostovanja pa ne namiguje na to, da bi program vseboval kaj takega, kar bi lahko vzbujalo pregrešne misli. »Bioskop, ki se razkazuje v La- termanovem drevoredu, odpotuje v ponedeljek iz Ljubljane. Jutri bodo zadnje predstave. Podobe so mirne in jako zanimive, med njimi je potrebno posebno omeniti 'Razgled Ljubljane'.« 490 Deželno predsedstvo pa je tudi tokrat, in sicer 13. maja, poslalo dopis ljubljanskemu magistratu, v katerem opozarja, da se v programu nahajajo določene slike, ki bi jih bilo potrebno prepovedati. 491 Pod- jetnik naj teh slik erotične narave ne bi predložil v odobritev in jih je sedaj na- povedal za ti. zaprte moške večere, ki grobo žalijo javno moralo. Zato so naložili magistratu, da mu mora v primeru predvajanja teh slik erotične narave odvzeti licenco, ki so mu jo podelili za opravljanje kinematografske dejavnosti. 492 Sam dopis z opozorilom je prispel na magistrat 13. maja 1899, kar je pomenilo le en dan prej, preden je Bläser zaključil s projekcijami v Ljubljani. Podobna zgodba se je ponovila tudi oktobra leta 1904, ko se je Bläser ponovno ustavil v Ljubljani. Magistrat oziroma župan mesta Ivan Hribar je dne 25. oktobra 1904 odgovoril na spis deželnega predsedstva o gostujočem podje- tniku. Podjetnik je očitno ponovno čakal povsem do konca in v tem primeru podal prošnjo za odobritev dodatnih slik. Predsedstvo je 21. oktobra magistratu sporočilo, da je podjetnik dodal svoji prošnji nekatere slike, ki so samo za odra- sle. Teh slik pa se mu ne more odobriti, saj bi sprožile javno jezo in bi škodovale nravnosti ter sramežljivosti. V tem primeru naj se magistrat sklicuje na določbo št. 2592 iz 13. maja 1899. 493 Njegovi predhodni gostovanji sta bili očitno še v spominu deželnih cenzorjev. In v tem primeru se ravno tako niso ušteli. Vendar je župan Ivan Hribar tudi tokrat predsedstvu sporočil le, »da je lastnik kinema- tografa Ivan Bläser včeraj ponoči iz Ljubljane v Pulj odšel. Dognalo se je isti v zadnjih petih večerih med 9. in 10. uro napravljal takozvane 'Herrenabende'. Do katerih pa so imeli samo odsraščeni moški pristop. Pri teh produkcijah je 489 Ibidem, spis 5716/1897. 490 Slovenski narod, 13. 5. 1899. 491 Srđan Knežević: Prva kinematografska prikazivanja, str. 287. 492 ARS, AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, spisi, spis 2592/1899. 493 Ibidem, spis 4239/1904. 152 Bläser razkazoval baje 3 slike, katere so bile pohujšljive.« 494 Po tem dopisu so gospoda policijskega svetnika Wretschka obvestili, da je takšne predstave ob eventualnem poskusu ponovitve potrebno prepovedati. 495 Tako cenzura enako kot v prejšnjem primeru, tudi če bi hotela, ni utegnila posredovati. Leta 1899 je od 8. do 11. novembra v Ljubljani gostoval še Max Schüler, podjetnik iz Pulja, prav tako lastnik enega izmed potujočih kinematografov. Deželno predsedstvo je od njega zahtevalo, naj vse filme pokaže cenzuri, še pre- den začne s programom. Očitno je bil Schüler manj spreten od Bläserja, saj je pedantno predložil seznam vseh posnetkov, ki jih je nameraval predvajati, in ga poslal v odobritev. Od nameravanega programa so mu odobrili 44 slik - filmov, vseh 17 pikantnih slik, predvidenih za moške večere (Herrenabende), pa so mu zavrnili. 496 Podjetnik je torej imel od vseh s seboj pripeljanih filmov več kot četr- tino takšnih, ki se cenzorjem niso zdeli primerni za javnost. Filmska produkcija, ki je svoje občinstvo našla še na kakšen drug način kot zgolj z golo fascinacijo, ki so jo povzročale »živeče fotografije«, je očitno že kmalu našla relativno širok krog občinstva. V Travnovem pregledu predvajanih filmov v Ljubljani v naslednjih sed- mih letih ni več zaslediti, da bi se kdaj med v časopisju oglaševanimi programi znašli tudi takšni s sporno vsebino ali da bi kateri od podjetnikov organiziral moške večere. Šele marca 1905 je moč zaslediti, da je podjetje The American Show (lastnik je bil N. W. Kobelkoff) napovedalo predvajanje predstav »za go- spode, samo za odrasle.« Vendar naj bi spored nudil manj, kot so obljubljali na- slovi v sporedu (npr. Kopel dvornih dam, Toaleta device, Novoporočenca gresta spat, Modeli pri slikarju, Kopel Parižanke, Konkurenca prsi itd.). 497 Spored je bil objavljen 18. marca v Slovenskem narodu in tudi v Laibacher Zeitung. Zanimi- vo je, da v treh ljubljanskih časopisih nisem zasledil nikakršnega odklonilnega odmeva na te moške predstave. Med spisi deželnega predsedstva pa je najti le prošnjo omenjenega podjetnika za pridobitev licence, ki mu jo je predsedstvo podelilo za postavitev njegovega »showa«. Podeljena mu je bila za tri mesece. 498 Nekaj mesecev prej, na prehodu iz leta 1904 v leto 1905 (od 17. 12. 1904 do 15. 1. 1905), je v Mariboru gostoval potujoči kinematograf Oskarja Gierke- ja, ki je za torek in petek prvega tedna leta 1905 napovedal moška večera. 499 Povsem običajno so v sobotni številki poročali, da so bile »predstave zelo dobro 494 Ibidem, spis 4353/1904. 495 Ibidem, hrbtna stran spisa. 496 Srđan Knežević: Prva kinematografska prikazivanja, str. 287. 497 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 85. 498 ARS, AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, spisi, spis 674/1905. 499 Marburger Zeitung, 1. 1. 1905. 153 obiskane, kot tudi predstave za gospode.« 500 Za naslednji dan pa je program ob večerni urah ponovno predvideval Herrenabend, zaradi česar so se večerne predstave začele že ob sedmi uri. Glede na poročila iz Gradca je stvar vzbudila ogromno zanimanja. Posebno vneto naj bi Gierkejev separé program obiskovali vojaki. V Gradcu, kjer je gostoval med 12. marcem in 21. majem, so k razvnema- nja polnim elektrobioskopskim projekcijam drle cele divizije vojakov. 501 9.5.1 Vprašanje primernosti Že prve projekcije pikantnih filmov so v časopisju sprožile vprašanje o spornosti predvajanja in o nravstveni primernosti takih filmov. Časopis Komet se je tako leta 1897 spraševal, ali so morda take predstave namenjene samo do- ločenim krogom ljudi. Takim namreč, ki so jim takšne, moralno vprašljive slike, privlačne. »Tu imamo na primer predstavo, ki nosi naslov Končno sama. Da se mladoporočeni par pusti 'kinematografirati' in potem še privoli, da se posnetke predvaja po vsem svetu, tega, si ni mogel nihče predstavljati. Torej, ali je tu predstavljena situacija umetniški izdelek in kakšne lastnosti oziroma moralne vrednote posedujeta osebi, ki sta služili za snemanje, je lahko jasno vsakomur, ki ima kolikor toliko pameti. Rad priznam, da za določene kroge ljudi predstavlja- jo takšne vsebine močno privlačno silo in so jim močno mikavne. Vendar ali so potem takem predstave delane samo za določene kroge?« 502 Endlich allein je bil sicer v dvojni monarhiji dlje časa zelo uspešen film, kritike pa so bile različne. V Kometu so ga označili za »anstößig«, torej za ne- spodobnega ali morda celo pohujšljivega. Spet drugi niso kritizirali nemoral- nosti filma, temveč so prizore šteli bolj za komične kot pohujšljive. Kritika v časopisu Bozner Zeitung se je nanašala ravno na to dejstvo; v filmu se namreč mladi zakonec ob preoblačenju svoje žene skriva za špansko steno. »Situacija mladega zakonskega moža, ki se mora pri toaleti svoje mlade in lepe žene skri- vati za špansko steno, je tako komična, da mora k smehu spraviti najhujšega hipohondra.« 503 Edini časopis na Slovenskem, ki je omenil neprimernost posnetka v Bläserjevem programu, je bil Laibacher Zeitung. Dne 24. novembra 1897 je bil objavljen članek, v katerem so zapisali: »Sedanje predvajanje v dvorani hotela Pri Maliču se je zelo izboljšalo, kar omogoča lastna električna naprava za potrebno osvetljavo, zaradi česar so fotografske slike bolj jasne in plastične. Vse so vredne 500 Marburger Zeitung, 7. 1. 1905. 501 Ernst Kieninger: »Herrenabende« – Erotik im Wanderkino, v: Projektionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999, str. 59. 502 Ernst Kieninger: »Klassische Wanderkino«, str. 302. 503 Paolo Caneppele: Projektionen der Sehnsucht, str. 20. 154 ogleda in mladina še posebno ceni in odobrava humoristične prizore. Slika, ki se zdi za mladino manj primerna, bo od zdaj naprej odpadla.« 504 Dejansko se je lastnik potujočega kina, ki je predvajal tovrstne predstave, gibal na meji zakonsko dovoljenega. Tako so »moški večeri« lahko bili izvajani le takrat, ko je bil podjetnik v nekakšnem neformalnem dogovoru z gledalci, da je glede vsega potrebno biti čim bolj diskreten. Če ta tihi dogovor ni bil sprejet, se je lahko podjetnik znašel v precej neprijetnih pravnih postopkih, saj je ravno iz vrst gledalcev največkrat prišlo do prijave. 505 Oziroma kakor je za Kinematogra- pische Rundschau leta 1908 povedal neki podjetnik: »Kot vsepovsod seveda tudi v tem poslu velja pravilo ponudbe in povpraševanja. In ko se kakšen podjetnik po dolgem omahovanju in prelaganju končno odloči tvegati in predvaja pikan- tne posnetke, potem leži na njem bistveno manj odgovornosti kot na gledalcih, ki so tako pogosto in vztrajno terjali te vrste slik. Podjetnik na koncu ne ve več, s čim naj postreže svojim obiskovalcem, in jaz si kot človek, ki je v tem poslu že nekaj časa, drznem trditi, da vse predstave, ki se na lestvici kinematografov zdijo tvegane, ljubi, kruti publiki še zdaleč niso dovolj zabeljene.« 506 Očitno je bilo za filmsko produkcijo tega tipa dovolj zanimanja. Iz katalogov »resnih« pro- ducentskih hiš so tako začeli izginjati erotični –«galantni filmi«, začela pa so se ustanavljati podjetja, ki so se specializirala samo za ta žanr. 507 504 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 29. 505 Ernst Kieninger: »Klassische Wanderkino«, str. 304. 506 Kinematographische Rundschau, 1. 3. 1908. Citirano po: Kieninger: »Klassische Wanderkino«, str. 305. 507 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 86, opomba št. 15. Na Dunaju so v tem času ustanovili firmo Saturn. Ustanovitelj in lastnik je bil Johann Schwarzer, delovala pa je med leti 1906 in 1911, ukvarjala pa se je izključno s produkcijo ti. pikantnih filmov. Več o tem Mi- chael Achenbach: Die Geschichte der Firma Saturn und ihre Auswirkungen auf die (sterreichische Filmzensur; Michael Achenbach, Paolo Caneppele: Anmerkungen zur erhaltenen Produktion der fir- ma Saturn, oboje v: Produktionen der Sehnsucht. Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999. 155 9.6 Prehod k stalnim kinematografom in stalnim nevarnostim Po letu 1905 se je kinematograf tudi pri nas počasi ustalil. Po obdobju potujočih kinematografov je aprila leta 1906 Davorin Rovšek poskušal ustano- viti prvi stalni kino v Ljubljani. Njegov kinematograf je začel poskusno delovati 21. aprila in je deloval do 15. junija istega leta, ko je naredil poletni premor, a jeseni s predstavami ni nadaljeval. 508 Prvi kino, ki je dejansko postal stalen, je bil Kinematograf Edison in je imel svojo dvorano nasproti kavarne Evropa, ob Dunajski cesti. Delovati je začel maja 1907. Istega leta sta v Ljubljani začela s predvajanji še dva kinematografa. Cinématographe - théâtre français je začel delovati konec avgusta (lastnik je bil že prej omenjeni Rovšek), The American Bioskop pa od konca oktobra. Lju- bljana pa je bila očitno premajhna za tri kinematografe, saj je že 20. decembra istega leta kot edini stalni kino v mestu ostal Kinematograf Edison. Septembra 1908 je lastnik Kinematografa Edison moral spremeniti ime kinematografa, saj je Thomas Edison uveljavil avtorske pravice do svojega izuma in tako je nastal Prvi kinematograf Pathé. Konec aprila 1908 se je Kinematograf Edison že pojavil, kot obravnavana pravna oseba med spisi deželnega predsedstva. Policijski komisar v Ljubljani je namreč poročal, da je v Kinematografu Edison opazil sliko z naslovom Prepo- vedan sadež, ki se v programu na veliko oglašuje in v kateri je posmehu izposta- vljen frančiškanski red. V predstavi zaljubljeni par na nekem vrtu išče »prostor- ček, kjer bi lahko zadovoljila svojo pohoto.« Pri tem srečata spečega frančiškana, ki se v tistem trenutku prebudi in začne par pohotno in radovedno zasledovati. Nezaželenega gosta zaljubljenca večkrat odženeta, dokler se moški ne razjezi in frančiškana, ki se v tistem trenutku ravno skriva pod verando, polije z vodo, tako da pobegne. Točka je bila pri publiki pospremljena z vsesplošnim smehom. Ker pa vodja podjetja ni bil prisoten, kot sporoča policijski komisar, mu ni mo- gel prepovedati ponovitve predvajanja filma, ki se je godila tega dne. 509 Julija 1909 se je pojavil še Elektro–radiograf Ideal, ki je v naslednjih letih postal najpomembnejši kino v Ljubljani, saj je kinematograf Pathé zaprl svoja vrata že februarja naslednje leto. Sedež kina Ideal je postala stavba na Cesti Franca Jožefa (tj. ob današnji Cankarjevi ulici). V Deželnem gledališču (dana- šnja Opera) pa je z delovanjem poizkusil najprej kino Metropol in potem kino Central. 508 Ibidem, str. 75-101. 509 ARS, AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, spisi, spis 2194/1908. 156 Kinematograf Metropol je bil že kmalu po prvih prikazovanjih filmov v letu 1913 deležen obravnave deželnega odbora zaradi predvajanja nemoralnih vsebin. Sredi maja je tako potekala razprava o kinu Metropol, v katerem naj bi prikazovali filme, ki so »s stališča nravnosti najstrožje graje vredni in tedaj za predstave v deželnem gledališču neprimerni.« Razprava se je končala s poobla- stitvijo deželnega glavarja Ivana Šušteršiča, da lahko kino zapre, »če se bo še predvajal kak film, ki žali po njegovem prepričanju moralni čut.« Ob tem pa so Dramatično društvo, ustanovitelja kina, opozorili, »da naj zlasti brezpogojno izključi vsak film z erotično vsebino.« Dejansko je bilo delovanje kina 24. maja 1913, dober mesec po prvem predvajanju, zaradi predvajanja erotičnih filmov ustavljeno. 510 Na žalost ni jasno, za katere filme je v tem primeru šlo in kakšna je bila konkretna vsebina »erotičnega« filma. Iz programa, ki so ga redno obja- vljali v Slovenskem narodu, namreč ni mogoče razbrati filmov, ki bi lahko žalili javno moralo. Odzivi na izvršen ukrep deželnega glavarja pa so bili različni. V Slovencu so se z odločitvijo strinjali, češ da so se v kinu dejansko vrteli nemo- ralni filmi: »Kino Metropol v deželnem gledališču zaprt. Na podlagi soglasnega sklepa deželnega odbora z dne 17. maja. To radi tega ker so se, v protislovju z danimi obljubami in ustanovljenimi pogoji, predstavljali filmi škandalozne, ne- moralne skrajno pohujšljive vsebine.« 511 V Slovenskem narodu pa je pisec članka očital deželnemu glavarju, da podob sploh ni videl in da so obtožbe o vrtenju nemoralnih filmov povsem neutemeljene. »Kajti vse podobe, ki se predstavljajo v kinematografu so oblastveno cenzurirane in ta cenzura je v Ljubljani tako sekantna kakor nikjer drugje.« 512 9.6.1 Kino Central Kino Central je imel otvoritveno predstavo 1. 5. 1915 in je pomenil reali- zacijo ideje, po kateri naj bi se z dohodki od kinopredstav kasneje obnovilo Slo- vensko deželno gledališče. Koncesijo za novi kino je dobila Slovenska krščansko socialna zveza. Poslovodja in kasneje lastnik novega kina je postal Ivan Štefe, ki je bil tudi član Slovenske ljudske stranke. 513 Kinematograf je z lastništvom dobil tudi politični predznak. Na žalost nekaterih ljudi blizu te stranke pa se je kino, kot bomo videli, držal predvsem tržne logike in programa ni sestavljal le iz pre- verjenih, moralno povsem neoporečnih filmov. Deželno predsedstvo oziroma za to pristojna komisija, ki je nadzirala javne kinematografske predstave, naj ne bi dovolj zavzeto opravljala svojega dela. V Ljubljani se je zato s problemom po- hujšljivih predstav ukvarjal tudi ljubljanski škof Jeglič. Zanimivo je, da v svojem 510 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 147. 511 Slovenec, 24. 5. 1913. 512 Slovenski narod, 26. 5. 1913. 513 Janko Traven: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, str. 149-157. 157 dnevniku o filmu ni zapisal prav veliko, dokler niso odprli kina Central, torej kina, ki je zaradi ustanovitelja in poslovodje veljal za bolj »klerikalnega«, oziro- ma kakor je zapisal škof v svojem dnevniku: »Ljudje mislijo, da je ta kino naš duhovski. Slišale so se besede: 'Kaki svinjarji so duhovni, ki imajo tak kino.« 514 Že dve leti pred tem zapisom v dnevnik je škof začel resno opazovati dogajanje v ljubljanskih kinematografih. Januarja 1915 je opozoril deželnega glavarja, »da svojemu delu dotična komisija ni kos, ki naj nadzira predstave, da ne bo kaj nemoralnega.« V kinu se je namreč po škofovih informacijah zvrstila »serija predstav, ki je sedaj že dovršena, jako nesramna: naga ženska, objem in poljubi od moških.« 515 Naslednji zapis v dnevniku je moč zaslediti že dober mesec po tej prvi pritožbi v zvezi s kinom. Zdi se, da opozorila, ki so bila naslovljena na dežel- ni odbor, niso zalegla, saj je v dnevniku moč opaziti škofovo nezadovoljstvo z opravljenim delom deželnih cenzorjev. »Kino še vedno igra. Slike so večkrat popolnoma nesramne. O eni sem se pritožil predsedniku in rekel, da cenzorji svojim nalogam niso kos. To ga je zabolelo. Ukazal jo je še enkrat cenzurirati. Iz poročila teh cenzorjev in iz onega, ki sem ga jaz dobil privatno, se more do- kazati, da lastnik kina goljufa: druge da na cenzuro, druge predstavlja, sploh pa se predstavljajo ljubeznive stvari vedno. Kaj resnega ne vleče: nesramnosti pa vlečejo, da se vse kar tare. In zraven so deklice od 15, 16 let. Moj Bog, bo treba še bolj nastopiti.« 516 Očitno je v tem letu škof postal bolj pozoren na novi medij. Posebno po- zornost pa je kinematografu namenil po ustanovitvi kina Central, ki je zaradi lastništva veljal za »duhovski kino.« Ustanovili so ga, kot sem že omenil, maja 1915 in že na začetku oktobra se je škof prepričal, da se tudi v tem kinu vrtijo nemoralne predstave. V kino je zato poslal svojega človeka, ti. prezbiterja, ki bi ga zaradi njegove naloge lahko imenovali tudi »ogleduh«. Ta mu je nato podal poročilo z natančno popisano vsebino dveh filmov. Prvo poročilo se nanaša na film Grofov sin in cirkuška umetnica, ki v osnovi ni bil problematičen. Če- prav je naš vohun ob 4. dejanju, ko se je dogajal karneval in so ljudje v filmu rajali, zapisal: »'Alles durch einander.' Za psihologa krasna scena, kako se pod vplivom vina in vrvenja, kot je na maškaradi, kmalu pripravi trezne ljudi do neumnosti.« 517 Tudi škof je v dnevniku zapisal, da »prvič ni bilo nič posebnega, akoravno dosti zaljubljenosti.« Vendar pa: »V drugič je bila velika grdobija.« 518 514 Jegličev dnevnik, 27. 2. 1917. 515 Ibidem, 24. 1.1915. 516 Ibidem, 4. 3. 1915. 517 NŠAL, fasc: 40. 518 Jegličev dnevnik, 7. 10. 1915. 158 9.6.2 Zaklad Abdar Rahmana Časopisni oglas je prebivalce vabil na ogled z oglasom: »Velika drama iz orienta Zaklad Abdar Rahmana prihaja v Kino Central v Deželnem gledališču danes v soboto in jutri v nedeljo na prva predvajanja v Ljubljani. Drama ima čudovit dekor, z Hugom Flinkom in drugimi najboljšimi igralci« 519 Škofov prezbiter je moral biti ob vsem blišču Orienta pozoren predvsem na moralno primernost prikazanih prizorov. Film si je ogledal v nedeljo, 3. ok- tobra leta 1915. Po predstavi je škofu Jegliču dostavil naslednje poročilo. Film se je začel z vrnitvijo Abdar Rahmana z zmagovitega pohoda v svoj harem, kjer naj bi se odvijali najbolj sporni trenutki. Kraljica harema je bila takoj deležna nravstvenega pregleda. »Obleka njena zelo pomanjkljiva: prsi le za silo oblečene, okoli pasa za kak pedenj široko gola, v kratkih, rekel bi, plavalnih hlačah (zelo kratkih). Čez: v širokih turških hlačah, ki so iz redke tkanine kot recimo pajčo- lan, da se popolnoma vidijo skozi gole noge v vsej višini.« 520 Rahmana pa vsa ta lepota in zapeljivost žena iz harema ni prepričala; do žena je hladen in se malo- marno uleže na zofo. Hotel si je ogledati ves plen, zato so mu pripeljali Rameiko, hči Abu ben Omarja, ki jo je Abdar Rahman na pohodu ukradel njenemu oče- tu. »Evnuh mu pripelje ujetnico, ki pa šejka niti ne pogleda, ampak mu obrne hrbet. (Ostale žene so v ozadju).« A ostro oko je hitro prepoznalo hotnico, ki se skriva za prelepim obličjem mladega in nedolžnega dekleta. »A izraz ujetnice (kakšnih 17 let) ni izraz plahega dekleta, ki se boji za nedolžnost, ampak slabo simulirana 'žalost' kokete. (Oblečena je v lahko haljico brez rokavov.)« 521 Do drugega dejanja se v nadaljevanju ne zgodi nič »pretresljivega«. Odpo- slanca Abu ben Omarja z zakladom odkupita Rameiko, ki se nato vrne k očetu. Abdarjev suženj zaklad zakoplje, šejk pa načrt s skritim zakladom skrije v škatli- co za Koran. A ko se ponovno znajdemo v haremu, brez nesramnih reči očitno ne gre. Ples se je v vsej svoji grdobiji razkril tudi na platnu. Abdar Rahman je, po opravkih z zakladom, v haremu počival. »Leži na zofi zraven zofe na tleh na preprogi leži Kraljica harema (enako oblečena kot v prvem dejanju) in gospodar jo z roko gladi po licu in rokah, zapove ji, naj pleše pred njim.« Kraljičin ples je našega špijona pretresel. »Ples njen (naravnost ostuden) skozi prosojne hlače (turške) se vidi vsaka kretnja cele noge.« Film je bil povsem neprimeren za ljubljansko občinstvo. Zanimivi so tudi vtisi, ki jih je na posebnem listu zapustil agent, zlasti njegove opazke o gledalcih. 519 Laibacher Zeitung, 2. 10. 1915. 520 NŠAL,. fasc. št. 40. 521 Ibidem. 159 O najspornejši sceni je sicer menil, da »ako bi bile scene v haremu lepše ' kostu- mirane', bi igri ne bilo oporekati, tako mi je pa bilo od enega gledanja dovolj, da je v drugič nebi šel gledat.« 522 Če bi torej film razvrščali po klasifikaciji, ki jo je dvajset let kasneje raz- delal razlagalec enciklike Pija XI., bi morali ta film vsekakor uvrstiti med tiste, ki škodijo nravnosti. Vendar bi v naslednji razvrstitvi, če sklepamo po podanem mnenju, prišel med tiste, ki so sicer moralni po vsebini, a so nedostojni in ne- moralni v izvedbi. Občinstvo je sicer svoje mnenje izrekalo z vzkliki in smehom. »Ko pa je prišla scena v haremu je nastalo molčanje, ki sem si ga razlagal, ali da so tako napeto opazovali, da si ni nikdo upal črhniti, ali pa jih je bilo sram scene.« Samonadzor kritika pa je vendarle za trenutek popustil ob burki, ki je bila na sporedu po filmu. »V trenutku sem se na tihem smejal budalostim zaljubljencev in Bobu (preoblečenem v teto), a po končani burki me je bilo tega sram. Ko sem odhajal sem nehote vzkliknil 'neumnost'. Kot da bi bil gledal maškare!« O tej igri-burki je prezbiter očitno poročal manj obširno in je škofu izpostavil le najpomembnejše. »V drugi igri randez-vous dveh ljubimcev in njihovih ljubic: objemanje in poljubovanje brez konca.« 523 Sklepa ljubljanskega škofa po tem šokantnem poročilu sta bila naslednja. Časopisoma Domoljub in Slovenec je prepovedal oznanjati kino predstave, kar je le delno in začasno uspelo. Deželni odbor pa naj bi prepovedal nemoralne predstave in ob nedeljah in praznikih sploh vse predstave. 524 Škof je bil očitno razburjen zaradi predstav v kinu, ki je med ljudmi veljal za »duhovskega«. Da bi se stvar pomirila in bi lahko predstave napovedovali tudi v Slovencu, je Štefe organiziral posebno projekcijo filma. »Pred par dnevi me je g. Štefe prosil, da bi smel Slovencu priložiti program Kino Centrala za nedeljo, namreč Komorna godba, češ da je zares lepo in brez vsake moralne nevarnosti. Nisem prav verjel. Pogovorila sva se, da pridem k preizkušnji v soboto. Šel sem torej danes... To je drama, kakor ponavadi polna zaljubljenosti, objemov in poljubov. Ni bilo posebne nevarnosti, vendar pa se zbuja strast in na marsikoga je to gotovo pe- riculum proximum. Sedaj še bolje poznam nevarnost kinopredstav. Mladenič, dekle, ki jih hodi obiskovat ne more ostati nedolžno in čisto. Kaj pa šele, ako so predstave nemoralne! Pisal bom v uredništvo naših listov, da se samo 'gol inserat' tolerira.« 525 522 NŠAL, fasc. št. 40. 523 Jegličev dnevnik, 7. 10. 1915. 524 Ibidem. 525 Ibidem, 4. 12. 1915. 160 Škof je torej imel s kinom zaradi slabih predstav nasploh veliko opravi- ti. 13. aprila 1916 pa je le uspel od deželnega odbora iztržiti zadnje opozorilo, naslovljeno na kino Central; to opozorilo so v prepisu poslali tudi Jegliču in je zato ohranjeno v njegovi zapuščini. »Kakor je zvedel deželni odbor, se vrše v Kinu Central tudi pohujšljive predstave. Vsled tega se podjetje ostro posvari, naj strogo pazi na to, da se pohujšljivi filmi ne bodo več vprizarjali, sicer bi bil deželni odbor prisiljen, v prvem prihodnjem slučaju kake pohujšljive predstave deželno gledišče za vsakršne predstave 'Kina Central' zapreti. Tudi se podjetju priobčuje, da sme predstavljati 'Življenje Jezusovo' in sploh filme verske vsebine le z dovoljenjem cerkvene oblasti, če podjetje tega dovoljenja nima mora pred- stavo opustiti.« 526 Kakorkoli, Ljubljančankam in Ljubljančanom očitno ni bilo pomoči, jav- na morala je bila na psu in sramežljivosti, te največje vrednote mladih in nedol- žnih, med njimi ni bilo moč zaslediti. Februarja 1917 je namreč v dnevniku spet moč brati, da »kino g. Štefeta spet slabe predstave vrti / .../ Mladina moška in ženska ga zelo obiskuje, posebno kadar se oznani, da je le za odrasle.« 527 526 NŠAL, fasc. št. 40. 527 Jegličev dnevnik, 27. 2. 1917. 161 10 NAMESTO ZAKLJUČKA Konec vojne je prinesel povsem drugačno občutenje življenja. Ljudje, predvsem mladi, so po mnenju mnogih izgubili ali zavrgli večino vrednot svojih staršev in se predali brezglavemu uživanju. »Vojna je zrahljala marsikatere prin- cipe in jih strla v prah, podrla pa je tudi mnogo koristnega in lepega. Mnogo onih, ki so bili silni v svojim nravstvenem čustvovanju, zmerni v uživanju, se je vrnilo iz vojaške službe domov popolnoma demoraliziranih, vdanih vsakovr- stnemu uživanju. Alkohol, sifilis in nikotin so tako rekoč zavladali svetu. Komaj je minula dobro vojna, se je začel po prejšnjem krvavem plesu drugi - kankan razuzdanosti, pijače, pohotnosti. Mnogo prečutih in preužith noči v družbi dvo- mljivih žensk in kraljev Alkohola in Nikotina ustvarja pač žive okostnjake, ne pa rdečeličnih, krepkih, mišičastih ljudi.« 528 Obdobje med obema vojnama je sicer prineslo veliko olajšanje. Spone starega sveta so popustile, a se hkrati ohranile. V tem delu že omenjene teorije degeneracije so namreč v tem obdobju dosegle svoj največji razmah. Svet me- ščanskih moralnih norm in vrednot je v njih našel novo zatočišče, se z njimi po- vezoval in skupaj z njimi ustvarjal novega človeka ter novo družbo. Prepričanje, da družba neizogibno propada, je bilo med ljudmi precej razširjeno, in mnogi so ta propad pripisovali prav izgubi starih nravstvenih vrednot ter splošnemu razvratu, ki naj bi zavladal. Krivec tega naj bi bili ljudje, ki so si povsem napačno predstavljali stiske moderne družbe in v urejeni svet meščanskih norm oziroma vrednot vnesli zmedo. Zdravnik Anton Brecelj je zato zapisal: »Družabni red se razkraja, razvaline se kopičijo. Navzlic vsesplošni zbroji in skorajda neomejeni razbrzdanosti po vsem omikanem svetu, se je začelo že pred vojno in se nadalju- je po vojni neko kričanje o spolni stiski omikanega človeštva, o nekih spolnih krivicah, ki jih je treba v imenu svobode in človečnosti čimprej odpraviti.« 529 Javno pohujšanje »novodobnih« moralistov ni več skrbelo. »Spolno življe- nje ni zgolj osebna ali zasebna zadeva, ki si jo sme kdo poljubno ali samovoljno urejati, marveč temeljna družabna zadeva z jasnim življenjeslovnim smotrom. Kdor ravna mimo tega naravnega smotra ali proti njemu, krši naravne postave, a ne brez občutnih kazni, zakaj narava ga kaznuje sama. Igračkanje s spolnostjo ali prezgodnje izživljanje je kvarno v vsakem, tudi zdravstvenem pogledu.« 530 528 Sokol, št. 3-4. Citirano po Dolores Kores: Kratka krilca, alkohol & Charleston, V: Zgodovina za vse, št. 1, 2001, str. 52-58. 529 Anton Brecelj: Ob viru življenja, Spolne zadeve v preglednih orisih, Celje 1938, str. 43. 530 Ibidem, str. 218. 162 Tudi na Slovenskem, se je vedno bolj govorilu o padcu rojstev, hkratni ve- dno večji množitvi manjvrednih posameznikov in splošnemu moralnemu pro- padu. Družba je po mnenju »novih« moralistov postala bolnik, ki je potreben zdravljenja. Kot naravna in logična izbira pa sta se (ponovno) ponujali medicina in antropologija. Triumf kratkih kril. (Sittengeschichte der Inflation) 163 VIRI IN LITERATURA – II. Slovenski katoliški shod (Resolucije), Ljubljana 1900. – III. Slovenski katoliški shod v Ljubljani, Ljubljana, 1907. – Abrams, Lynn: The Personification on Inequality, Challenges to Gender Power Relations in the Nineteenth Century Divorce Court, v: Archiv für Sozialgeschicte, zvezek 38, 1998. – Accati, Luisa: Pošast in lepotica, Oče in mati v katoliški vzgoji čustev, Ljubljana 2001. – Achenbach, Michael; Caneppele, Paolo: Anmerkungen zur erhaltenen Produktion der Firma Saturn, v: Produktionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999. – Achenbach, Michael: Die Geschichte der Firma Saturn und ihre Auswirkungen auf die österreichische Filmzensur, v: Produktionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999. – Allen, Peter Lewis: The Wages of Sin, Sex and Disease, Past and Present, Chicago/London 2000. – Bloch, Iwan: Das Sexualleben userer Zeit, Berlin 1909. – Brecelj, Anton: Ob viru življenja, Spolne zadeve v preglednih orisih, Celje 1938. – Brockhaus Conversations-Lexikon, Allgemeine deutsche Real- Encyklopädie, 9. Auflage, Leipzig 1885. – Bruckmüller, Ernst: Nove raziskave zgodovine avstrijskega meščanstva; Zgodovinski časopis, št. 3, 1991. – Brundage, James A.: Law, Sex, and Christian Society in Medieval Europe, Chicago 1987. – Bullough, Vern L.: Sex Education in Medieval Christianity, v: Journal of Sex Research, let. 13, št. 3, 1977, str. 345-364. – Caneppele, Paolo: Entscheidungen der Wiener Filmzensur, v: Materialen zur österreichischen Filmgeschichte, Hrsg. von Thomas Ballhausen, Wien 2002. – Caneppele, Paolo: Projektionen der Sehnsucht. Die erotische Anfänge der Kinematografie v: Projektionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999. – Cankar, Ivan: Zbrano delo; Knjiga 1, Ljubljana 1967. – Cvelfar, Bojan: No, zdaj pa če imaš denar, daj ga sem, potem se pa hitro z menoj spolsko združi, K zgodovini tajne prostitucije v Ljubljani na začetku stoletja, Zgodovina za vse, št. 2, Celje 1994. – Cvirn, Janez: Boj za sveti zakon, Prizadevanje za reformo poročnega prava od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne, Ljubljana 2005. 164 – Cvirn, Janez: Civiliziranost kot habitus samonadzora, Spremna beseda, v: Norbert Elias: O procesu civiliziranja, Sociogenetske in psihogenetske raziskave, Drugi zvezek: Spremembe v družbi; Osnutek teorije civiliziranja, Ljubljana 2001, str. 413-434. – Cvirn, Janez: Iz zgodovine prostitucije v Celju ob koncu prejšnjega stoletja, Kronika, št. 2-3, Ljubljana 1985. – Cvirn, Janez: K zgodovini homoseksualnosti na Slovenskem ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, v: Acta Histriae, št. 1, 2004, str. 231-239. – Delimo, Žan (Delumeau, Jean): Greh i strah, Stvaranje osećajna krivice na Zapadu od XIV. do XVIII. veka, I. zv., Novi Sad 1986. – Deschner, Karlheinz: Das Kreuz mit der Kirche, Eine Sexualgeschichte des Christentums, München 1990. – Dimnik, Jakob: Domača vzgoja, Slovenskim materam, vzgojiteljicam, učiteljicam, vzgojiteljem in učiteljem, Ljubljana 1895. – Döcker, Ulrike: Die Ordnung die bürgerlichen Welt, Verhaltensideale und soziale Praktiken im 19. Jahrhundert, Frankfurt/New York 1994. – Dolar, Jaro: Cankar in trivialna literatura, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 1-2, 1977, str. 240-248. – Dolar, Jaro: Sociološki vidiki bibliotekarskega dela, v: Knjižnica, let. 19, št. 1-4, 1975, str. 39-47. – Dupanloup, Felix, Bischof von Orléans: Die großen Pflichten der christlichen Frau, Conferenzreden, Mainz 1881. – Eder, Franz X.: Discourse and Sexual Desire, German Language Disourse on Masturbation in the Late Eighteenth Century, v: Journal of the History of Sexuality, let. 13, št. 4, oktober 2004, str. 428-445. – Eder, Franz X.: Durchtränktsein mit Geschlechtlichkeit, Zur Sozial- und Kulturgeschichte der Begierde vom 17. bis zum 20. Jahrhundert, Habilitationsschrift, Wien 2000. – Eder, Franz X.: Kultur der Begierde, Eine Gescichte der Sexualität, München 2002. – Eder, Franz X.: Sexual Cultures in Germany and Austria 1700-2000, v: Sexual Cultures in Europe, National Histories, Manchester 1999. – Elias, Norbert: O procesu civiliziranja, Sociogenetske in psihogenetske raziskave: – Prvi zvezek: Vedenjske spremembe v posvetnih višjih slojih zahodnega sveta, Ljubljana 2000. – Drugi zvezek: Spremembe v družbi; Osnutek teorije civiliziranja, Ljubljana 2001. – Fischer, Marianne: Erotische Literatur vor Gericht, Der Schmutzliteraturkampf in Wien des beginnenden 20, Jahrhunderts, Wien 2003. 165 – Foucault, Michel: Zgodovina seksualnosti: – Zgodovina seksualnosti 1, Volja do znanja, Ljubljana 2000. – Zgodovina seksualnosti 3, Skrb zase, Ljubljana 1993. – Freud, Sigmund: »Kulturna« spolna morala in moderna nervoznost [Die »kulturelle« Sexualmoral un die moderne Nervosität] (1908), v: Problemi, št. 5/6, 2002, str. 133-156. – Freud, Sigmund: Nelagodje v kulturi, Ljubljana 2001. – Fuchs, Eduard: Illustrierte Sittengeschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart, Das bürgerliche Zeitalter, München 1912. – Gabršek, Fran: Izkustveno dušeslovje, Ljubljana 1889. – Gašparič, Jure: Knez Eulenburg na ljubljanskem dvoru, Afera nesojenega ljubljanskega župana Antona Peska, Zgodovina za vse, št. 1, 2001, str. 59- 69. – Gay, Peter: The Bourgeois Experience, Victoria to Freud, Education of the Senses, New York/Oxford 1984. – Gesetzbuch über Verbrechen und schwere Polizey=Uebertretungen, Zweyte Auflage, Wien 1815. – Giddens, Anthony: Preobrazba intimnosti, Ljubljana 2000. – Globočnik, Damir: 12 jeznih mož, 12 zgodb o slovenski karikaturi, Radovljica 1997. – Golec, Boris: Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kumljanskih hribih, v: Kronika, št. 3, 1989, str. 189-202. – Goudsblom, Johan: Zivilisation, Ansteckungsangst und Hygiene, Betrachtungen über einen Aspekt des europäischen Zivilisationsprozess, v: Materialien zu Norbert Elias' Ziviliationstheorie, Hrsg. Peter Gleichmann, Johan Goudsblom, Hermann Korte, Frankfurt am Main 1979. – Grafenauer, Ivan: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, II. del, Doba narodnega prebujenja, Ljubljana 1911. – Hartl, Friederich: Das Wiener Kriminalgericht, Strafrechtspflege vom Zeitalter der Aufklärung bis zur österreichischen Revolution, Wien/Köln/Graz 1973. – Heller, Agnes: The Power of Shame, A Rational Perspective, London/Boston/Melburne/Henly 1985. – Herders Konversations-Lexikon, Freiburg im Breslau, 1905. – Hočevar, Ladislava: Razvoj psihologije na Slovenskem, diploma, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana 1971. – Hodann, Max: Onanie weder Laster noch Krankheit, Berlin 1929. – Hufeland, Christoph Wilhelm von: Makrobiotik oder die Kunst, das menschliche Leben zu verlängern, Jena 1796. – Hull, Isabel V.: Sexuality, State and Civil Society in Germany, 1700–1815, Ithaca 1996. 166 – Hunt, Lynn; Hall, Catherin: The Curtain Rises, v: A History of Private Life IV, From the Fires of Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Ariès and Georges Duby, Cambrige, London 1990. – Jagodic, Jože: Nadškof Jeglič, Majhen oris velikega življenja, Celovec 1952. – Japelj, Jurij: Pridige za vſe nedele ſkusi lejtu, II. Dejl, Ljubljana 1794. – Jeglič, Anton Bonaventura: Dekletom, Drugi zvezek. Krščansko šivljenje, Ljubljana, 1910. – Jeglič, Anton Bonaventura: Dekletom, drugi zvezek: Krščansko življenje, Ljubljana 1910. – Jeglič, Anton Bonaventura: Mladeničem, drugi zvezek, Ljubljana 1910. – Jeglič, Anton Bonaventura: Na noge v sveti boj!, Prva knjiga: V boj za temelje krščanske vere!, Celovec 1918. – Jeglič, Anton Bonaventura: Na noge v sveti boj!, Tretja knjiga: V boj za srečno in veselo krščansko življenje, Prevalje 1921. – Jeglič, Anton Bonaventura: Na noge v sveti boj, Ljubljana 1918. – Jeglič, Anton Bonaventura: Pravilnik za gojence škofijskih zavodih sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, Ljubljana 1920. – Jeglič, Anton Bonaventura: Staršem, Drugi zvezek: Pouk o vzgoji, Ljubljana, 1910. – Jeglič, Anton Bonaventura: Ženinom in nevestam: pouk za srečen zakon, Ljubljana 1909. – Jenkins, R. L.: Guilt Feelings: Their Function and Dysfunction, v: Feelings and Emotions, The Mooseheart Symposium, Edited by Martin L. Reymert, C. E. Clifford, T. Morgan, New York/Toronto/London 1950. – Juhant, Janez: Škof Jeglič, Poskus podobe velike osebnosti, v: Jegličev simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj, Celje 1991, str. 25-33. – Jurić Pahor, Marija: Narod, identiteta, spol, Gorica 2000. – Jušek, Karin J.: Auf der Suche nach der Verlorenen, Die Prostitutonsdebatten im Wien der Jahrhunertwende, Wien 1994. – Kavčič, Marjana: Prostitucija v Ljubljani ob koncu prejšnjega stoletja, Kronika, št. 3, Ljubljana 1987. – Kieninger, Ernst: »Klassische Wanderkino« 1896–1914, Filmkomunikation auf dem Weg zur Institution, diplomsko delo, Wien 1992. – Kieninger, Ernst: »Herrenabende« – Erotik im Wanderkino, v: Projektionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999. – Knežević, Srđan: Prva kinematografska prikazivanja u Ljubljani (1896–1900), v: Zgodovinski časopis, letnik 40, št. 3, 1986. – Knigge, Adolph Freiherr von: Über den Umgang mit Menschen, Frankfurt 1977. 167 – Kores, Dolores: Kratka krilca, alkohol & Charleston, v: Zgodovina za vse, št. 1, 2001, str. 52-58. – Kos, Albert: Slovenec o filmu med leti 1918 - 1924, seminar, 1969, sig. 996, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. – Kos, Dušan: Ljubezen in zakonska zveza v ognju grešnosti, Prispevek, k zgodovini »morale« na Slovenskem med 16. in 18. stoletjem, v: Zgodovina za vse, št. 1, 2008. – Kos, Dušan: O melanholiji, karierizmu, nasilju in žrtvah: tržaška afera Gallenberg 1740, Koper 2004. – Košir, Igor: Slovenski narod 1900–1908, seminar, štud. l. 1967/1968, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana – Krafft-Ebing, Richard von: Über gesunde und kranke Nerven, 3. izdaja, Tübingen 1885. – Lampe, France: Dušeslovje, Ljubljana 1890. – Landsteiner, Günther; Neurath, Wolfgang: Krankheit als Auszeichnung eines geheimen Lebens, Krankheitskonstruktion und Sexualität anhand der Lungentuberkulose um 1900, v: Österreichische Zeitschrift für Geschichtswissenschaften, Jg. 5, 1993, Heft 3, str. 358-387. – Laquer, Thomas: Orgasm, Generation, and the Politics of Reproductive Biology, v: The Making of the Modern Body, Sexuality and Society in the Nineteenth Century, Ed. Chatherine Gallagher, Thomas Laquer, Berkly/Los Angeles/London 1987. – Laqueur, Thomas W.: Solitary Sex, A Cultural History of Masturbation, New York, 2003, str. 185. O tem tudi Peter Lewis Allen: The Wages of Sin, Sex and Disease, Past and Present, Chicago/London 2000. – Leibbrand, Annemarie; Leibbrand, Werner: Formen des Eros, Kultur und Geistgeschichte der Liebe, Bd. 1, Freiburg/München 1972. – Lenček, Ignacij: Problemi filma. Pij XI. o kinu, v: Naša pot XII, Nekaj smernic katoliškemu dijaštvu. – Lešić, Zoran: Filmska bibliografija, Jutro od 1920 do 1923, seminar, 1969, sig. 1112, AGRFT, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. – Ligvorij, Alfonz Marija: Prava nevesta Kristusova, Brežice 1907. – Ligvorski, Alfonz: Lilija v Božjem vetru ali deviški stan, njegova lepota in pripomočki ga ohraniti, Ljubljana 1880. – Likar, Andrej: Sveti zakon, Kaj je, od kod in pa ktere dolžnosti naklada, Ženinom, nevestam, posebno pa zakoskim v poduk, Celovec 1856. – Makarovič, Gorazd: Slovenci in čas, Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljubljana 1994. – Mal, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Najnovejša doba, Celje 1928. – Marx, Julius: Die österreichische Zensur in Vormärz, Wien 1959. 168 – Meyers Große Konversation-Lexikon, 6. Auflage, Leipzig/Wien 1908, geslo Kolportage, Bd. 11. – Meyers Großes Konversation-Lexikon, 6. Auflage, Leipzig/Wien 1909, geslo Onanie, Bd. 15. – Mitterauer, Michael: Familienformen und Illegitimität in ländlichen Gebieten Österreichs, v: Archiv für Sozialgeschichte, Band XIX., 1979, str. 123-188. – Mosse, George L.: Nacionalizem in seksualnost, Morala srednjih razredov in spolne norme v moderni Evropi, Ljubljana 2005. – Naš društveni in shodni zakon, Knjižnica slovensko-krščanske zveze, Ljubljana 1902. – Nathanson, Donald L., Ed.: The Many Faces of Shame, New York/London 1987. – Pawlowsky, Verena: Mutter ledig – Vater Staat, Das Gebär- und Findelhaus in Wien 1784-1910, Innsbruck/Wien/München/Bozen 2001. – Pečjak, Vid: Poskus zgodovine psihologije na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, št. 1-2, 1982. – Pfeifer, Klaus: Medizin der Göthe Zeit. Christoph Wilhelm Hufeland und die Heilkunst des 18. Jahrhunderts, Köln/Weimar/Wien 2000. – Perrot, Michelle: Scenes and Places; At Home, v: A History of Private Life IV, From the Fires of the Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Aries and Georges Duby, Cambridge/London 1990. – Perrot, Michelle: The Actors; The Family Triumphat, v: A History of Private Life IV, From the Fires of Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot, Gen. Ed. Philippe Ariès and Georges Duby, Cambridge/London 1990. – Pilgrim, Volker Elis: Selbstbefridigter Mensch, München 1977. – Pius XII: Enciklika sv. Oca pape Pija XII. 'O svetom djevičantvu', Đakovo 1954. – Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. katoliškem shodu leta 1892 v Ljubljani, Ljubljana 1893. – Prelog, Matija: Makrobiotika, Ljubljana 1864. – Puhar, Alenka: Prvotno besedilo življenja, Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Zagreb 1982. – Rémond, René: Religija in družba v Evropi, Ljubljana 2005. – Ramšak, Mojca: Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina ali O nezakonskih otrocih na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja, v: Etnolog, št 7, 1997. – Ranke-Heinemann, Uta: Katoliška cerkev in spolnost, Ljubljana 1992. 169 – Roper, Lyndal: Oedipus and the Devil, Witchcraft, Sexuality and Religion in Early Modern Europe, London/New York 1994. – Rosario, Vernon A.: Masturbation and Degeneracy, v: Sexuality, Ed. Robert A. Nye, Oxford/New York 1999, str. 139-141. – Rosario, Vernon A.: Phantastical Pollutions, The Public Threat of Private Vice in France v: Paula Bennett and Vernon A. Rosario: Solitary Pleasure, The Historical, Literary and Artistic Discourses of Autoerotism, New York/London 1995. – Rozman, Edvin: O dostojnosti, Ljubljana 1909. – Sauerteig, Lutz D. H.: Sex Education in Germany, v: Sexual Cultures in Europe, Themes in Sexuality, Ed. Franz X. Eder, Lesley A. Hall, Gert Hekma, Manchester/New York 1999. – Saurer, Edith: Scham und Schuldbewußtsein. Überlegungen zu einer möglichen Geschichte moralischer Gefüle unter besonderer Berücksichtigung geschlechtsspezifischer Aspekte, v: »Das Weib existiert nicht für sicht«, Hg. von Heide Dienst, Edith Saurer, Wien 1990. – Saurer, Edith: Zur Säkularisierung des Sündekonzepts, Die Genese des strafrechtlichen Konzepts der »Erregung öffentlichen Ärgernisses, v: Individualisierung, Rationalisierung, Säkularisierung, Neue Wege der Religionsgeschichte, Hg. Michael Weinzierl, Wien 1997, str. 200-219 – Scheuer, O. F.: Mittel und Wege zur Steigerung wie zur Herabsetzung des Geschlechtstriebes, v: Sittengeschichte der Kulturwelt und ihrer Entwicklung, Sittengeschichte des Intimsten, Hrsg. Leo Schidrowitz, Wien, Leipzig, 1929, str. 274-298. – Schlüpmann, Heide: Fragmenti zgodbe o ljubezni / Fragmente einer Geschichte der Liebe, v: Prvi sledovi starosti / Des Alters erste Spuren, urednika: Nedič, Liljana, Silvan Furlan, Ljubljana 1996. – Schlegel, Joseph-Carl: Selbstbewahrung, Das Geschlechtsleben der jungen Leute unter besonderer Berücksichtigung der Onanie und deren Heiligung, Dunaj 1923. – Schuster, Oliver: Das österreichische Recht zur gewerbsmäßigen Unzucht die herrschende Sexualmoral von Maria Theresia bis ins 21. Jahrhundert, doktorska disertacija, Linz 2002. – Shorter, Edward: A History of Psychiatry, From the Era of the Asylum to the Age of Prozac, New York/ …/Weinheim 1997 – Sieder, Reinhard: Socialna zgodovina družine, Ljubljana 1998. – Signy, Patric: Friction of the Genitals and Secularization of Morality, v. Journal of the History of Sexuality, vol. 12, No. 3, July 2003, str. 345-364. – Slomšek, Anton Martin: Shivlenja ſrezhen pot, Potrebni nauki inu molitvize sa mladenzhe, Celovec 1845. – Slomšek, Anton Martin: Krščansko devištvo, Prevalje 1924. 170 – Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani 1913, Ljubljana 1913. – Slovenski biografski leksikon: – Prva knjiga, Ljubljana 1925-1932. – Druga knjiga, Ljubljana 1933-1952. – Stolberg, Michael: Self-pollution, Moral Reform and the Veneral Trade. Notes of the Sources and Historical Context of Onania (1716), v: Journal of the History of Sexuality, let. 9, št. 1-2, januar/april 2000, str. 37-61 – Stone, Lawrence: The Family, Sex and Marriage in England 1500-1800, London 1990. – Studen, Andrej: »Nespodobno oblečene ženske so Satanovo orodje, ker po njih, kakor nekdaj po kači govori«, v: Stiplovškov zbornik, uredil: Dušan Nećak, Ljubljana 2005, str. 89-102. – Studen, Andrej: »Samoumevna« čistoča telesa nekoč in danes, Spremna beseda, v: Georges Vigarello: Čisto in umazano, Telesna higiena od srednjega veka naprej, Ljubljana 1999, str. 294-312. – Studen, Andrej: Ne bo je nikdar več nazaj, Zgodovina za vse, leto XI, št. 2, 2004, str. 101-122. – Studen, Andrej: Nezakoski otroci, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, odg. ur. Janez Cvirn, Ljubljana 2005, str. 198–199. – Studen, Andrej: Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja, Ljubljana 2004. – Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani: socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno, Ljubljana 1995. – Studen, Andrej: Za zdravje je potrebna snažnost: razpravljanje o nasvetih za telesno higieno v 19. stoletju na Slovenskem, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005, str. 19-29. – Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Slovenski standardni prevod, Ljubljana 1996. – Terseglav, Franc (Urbanus): Knjiga o lepem vedenju, Ljubljana 1910. – Thomas, Keith: The Double Standard, v: Journal of History of Ideas, let. 20, št. 2, 1959, str. 195 – 216. – Tissot, S.(imon) A.(ndré) D.(avid).: Versuch von den Krankheiten, welche aus der Selbstbefleckung entstehen, Frankfurt/Leipzig 1775. – Traven, Janko: Pregled razvoja kinematografije, Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih: do 1918, komentar: Liljana Nedič, Stanko Šimec, Ljubljana 1992. – Trdina, Janez: Podobe prednikov, Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 1. knjiga: …pohujšljive za vsakega…, Ljubljana 1987. – Trdina, Janez: Zbrano delo, 1. knjiga, Ljubljana 1946. – Trdina, Janez: Zbrano delo, 12. knjiga, Ljubljana 1959. 171 – Valenčič, Jožef: Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljubljana 1899. – Velde, Theodor van de: Popolni zakon, Ljubljana 1936. – Verginella, Marta: Vloga žene in moža v slovenski publicistiki 19. stoletja in v dokumentih s tržaškega podeželja, v: Zgodovinski časopis, 1993, št. 4, str. 531-545. – Vesel, Ivan: Olikani Slovenec, Ljubljana 1868. – Vigarello, Georges: Čisto in umazano, Telesna higiena od srednjega veka naprej, Ljubljana 1999. – Vrhovec, Boštjan: Bogoljub – članki s filmsko vsebino, seminar, študijsko leto 1971/1972, sig. 1316, Center za teatrologijo in filmologijo, AGRFT, Ljubljana. – Weeks, Jeffrey: Sex, politics and society, The Regulation of Sexuality since 1800, London/New York 1989. – Wickenhauser, Ida: Die Geschichte und Organisation der Filmzensur in Österreich 1895–1918, doktorska disertacija, Wien 1967. – Wullffen, Erich: Der Sexualverbrechen, Berlin 1910. – Zabukovec, Janez: Kratek poduk o svetem zakonu, Ljubljana 1902. – Zbirka avstrijskih zakonov: I. zvezek, Kazenski zakon, Ljubljana 1889. – Zedlers Grosses vollstandiges Universal-Lexicon oziroma Johann Heinrich Zedlers Grosses vollstandiges Universal-Lexicon, Lepzig 1732-1754 – Zwerger, Janez: Nar lepši čednost in nar gerši pregreha, Ljubljana 1879. – Žagar Žnidaršič, Sabina: Ora et labora in molči ženska!, Pregled demografije dežele Kranjske in pridobitnosti žensk v desetletjih 1880-1910, Ljubljana 2000. – Žagar, Janja: Služkinje v Ljubljani, v: Traditiones 15, 1986, 19-51. – Župančič, Anton: Pedagogika, Ljubljana 1904. 172 Časopisje in revije 1846 – 1918: – Bogoljub – Čas – Dom in svet – Domače ognjišče – Drobtinice – Katoliški obzornik – Laibacher Zeitung – Ljubljanski škofijski list – Marburger Zeitung – Naši zapiski – Občinska uprava – Pedagoški letopis – Rimski katolik – Slovan – Slovenec – Slovenka – Slovenska pratika – Slovenski list – Slovenski narod – Slovenski pravnik – Voditelj v bogoslovnih vedah – Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge – Zgodnja danica – Zlata doba – Zora 173 Arhivsko gradivo: – Arhiv Republike Slovenije (ARS): – AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko – AS 307, Deželno sodišče v Ljubljani, 1850-1932, hudodelstva in pregreški – AS 351, Državno pravdništvo, tiskovne zadeve – Jegličev dnevnik, prepis v Arhivu Republike Slovenije, dislocirana enota, oddelek II – Nadškofijski arhiv Ljubljana, serija: škofje, fond: škof Anton Bonaventura Jeglič Viri za slikovno gradivo: – Slovenski narod – Slovenska pratika – Der Floh – Die Bombe – Sinnestaumel; von Ernst Decsey, Gustav Gugitz, A. Klima, Friederich Porges, O. F. Scheuer, Wilhelm Stekel, H. Vorwahl, Leipzig/Wien 1933. – History of Private Life IV, From the Fires of the Revolution to the Great War, Ed. Michelle Perrot; Gen. Ed. Phillppe Ariès, Georges Duby, Cambridge/London 1990 – Sittengeschichte der Kulturwelt und ihrer Entwicklung in Einzeldarstellungen, Hrsg. Leo Schidrowitz: Sittengeschichte des Intimen, Wien/Leipzig 1927 Sittengeschichte des Intimsten, Wien/Leipzig 1929 Sittengeschichte des Lasters, Wien/Leipzig 1927 – Hans Ostwald: Sittengeschichte der Inflation, Berlin 1931 – Peter Lewis Allen: The Wages of Sin, Sex and Disease, Past and Present, Chicago/London 2000 – Produktionen der Sehnsucht, Saturn - Die erotische Anfänge der östrreichischen Kinematografie, Wien 1999 174 Fie! That’s ugly! Towards a History of Morality in Slovenia in the 19 th Century This work will attempt to present morals and their development, implica- tions, and weight in society during the second half of the nineteenth century and first half of the twentieth century. It will attempt to illustrate the discrep- ancy between the expectations and teachings of the moralists on the one hand and people’s everyday lives (practices) on the other. This gap between the de- sired and actual state of things can be most easily recognized in the unceasing repetitiveness of writings marked by uniform pedagogic-moral content. In Slovenia, this phenomenon had several unique characteristics. Un- like, for example, the German (Protestant) states, the lessons on a moral life being taught in Slovenia were marked by the fear of damnation highly typical of Catholicism. Catholic pedagogues and other writers placed significantly greater emphasis on the value of virginity and modesty on the one hand and the gravity and filthiness of impurity on the other. Furthermore, moral lessons were to re- main the province of priest-pedagogues (the inclusion of physicians was a rarer occurrence, although certain notable example from the nineteenth century can be found). It was precisely the fear of damnation which prevented Catholic mor- alists from discussing at length pathological masturbation and similar subjects. In order to meet with maximum success in presenting the dangers of impure sin, they quickly resorted to rather graphic descriptions of the bog of filth into which impure souls are in danger of sinking. Until the eighteenth century, the rules and norms for behaviour had been set down in the framework of structurally delineated morals, and were thus far from universal. The lowest classes were so distant and isolated in the social hierarchy that the rules and norms pertaining to them were completely different. For example, certain acts deemed morally unacceptable in the com- pany of persons equal in terms of class (changing clothes, for example) did not elicit the same negative response when done in the company of social inferiors (servants, etc.). As Norbert Elias has noted, the feeling of shame has a highly social function, and was developed to suit the social structure. In short, there exist individuals, in the presence of whom one does not feel shame as a result of certain actions. Such blatantly “structurally organized” public morality began to change with the new epoch – in particular, with the rise of the bourgeois in the eighteenth century: “It was relatively late – when, compared with earlier times, the bourgeois classes as mass classes with a large number of social equals became the upper, ruling classes – that the family became the only or, specifi- 175 cally, primary and decisive ground for establising control over urges; it was only then that the earliest social dependence, the dependence of children upon their parents, became especially important and an intensive source of the regulation and modeling of affections that society demanded.” Through the civilizing process, bourgeois society defined standards and norms for behaviour which, they were becoming more universal, were primarily part of the bourgeois milieu. Because norms were more and more becoming demands, and required an ever greater degree of confidentiality, the enforce- ment of these values through pedagogy and supervision was transformed into a personal quality – into internalized compulsion or self-control over urges – in the case of individuals where this self-control was particularly well-developed, it could also lead to serious problems later in life. The “first” or wedding night and the problem of keeping young people in complete ignorance was addressed by Henrik Tuma in one edition of his ex- tensive discussion Problem seksualnosti [The Problem of Sexuality], which was published in the journal Naši Zapiski [Our Notes]: “Nowhere does pedagogy show itself to be more senseless than with weddings. This is a moment when all the hypocrisy of pedagogy and marriage is concentrated. The symbols of purity, sanctity, the holiness of the ceremonies, and the sentimentality of the family on the one hand; and then, without a transition, the animalistic onslaught of the husband in the wedding bed...The history of marriages shows that the cause of unhappy marriages is most often an ignorance of sexual functions and moth- erhood. Before her wedding, a girl is familiar with nothing but the abstract, pure love for an ideal man who only exists in fantasies and not in reality, and is unaware of sexual intercourse and of an excessively shy nature. The affect of the first brutal night – and antipathy takes the place of sympathy – disappoint- ment.” Due to the ever greater influence of new, “modern”, bourgeois values, the threshold of feelings of shame and discomfort had begun to move. Sex and the pleasure derived from it were ever more linked to disgust and moral decline. With their prayer books, educational booklets, and writings, the pedagogues and moralists of the nineteenth century attempted to at least partially set this threshold in other classes as well. Edith Saurer wrote about the widespread phenomenon of women’s prayer booklets in the Austrian German lands at the end of the eighteenth century. “At the end of the eighteenth century and the beginning of the nineteenth century, a number of large shifts occurred in the book market. The triumphant march of the novel, which was read mostly by women, upset the state and the Church, which viewed female fantasies as harmful. Church and state functionaries even 176 came up with a number of warnings and presented them to the people. There was also an opposite strategy. Priests, in particular friars and catechists viewed the novel as a challenge and increased the production and changed the content of pious books. This new content also led to the development of a new kind of prayer book – women’s prayer books.” A similar phenomenon can also be noted in Slovenia, although somewhat later. Prayer books were especially popu- lar as moral-pedagogic tools throughout the entire nineteenth century. Nearly all prayer books enjoyed several reprintings, and those written by Anton Martin Slomšek particularly stand out. As the nineteenth century came to a close, the sex life of the individual was becoming a more or less well-formed construct of public interest under the auspices of society and the state. None the less, the ever greater changes would serve to make it the subject of ever more obvious interest. The moral teachings which, together with medicine, had synthesized a science from sex and dealt with the impact of sex on behaviour and the health of the individual in the existing social order and consequently on public morals, faced new challenges, such as the ever greater circulation of pulp novels and cinema. 177 A Abrams, Lynn 26 Accati, Luisa 32 Achenbach, Michael 154 Acton, zdravnik 62 Aegidius, Jais 49 Akvinski, Tomaž 74 Allen, Peter Lewis 36 Ariès, Philippe 15, 22, 27 Arko, Mihael 110 Aškerc, Anton 103, 112 Attems, Karel Mihael 117 B Bartol, Baltazar 49 Belmonte, nuncij na Dunaju 58 Bennett, Paula 74 Blackwell, Ellen 61 Bläser, Johann/Ivan 149, 150, 151, 152, 153 Bleiweis, Demeter 58 Bloch, Iwan 13, 34, 66 Bohinjec, Peter 100 Brame, Caroline 123 Brecelj, Anton 161 Brundage, James A. 18, 19 Bullough, Vern L. 18 C Caneppele, Paolo 148, 149, 153, 154 Cankar, Ivan 90, 99, 100, 101, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114 Cankar, Karel 111 Carpenter, Edward 64 Clifford, C. E. 32 Crassé, Charles 145 Cvelfar, Bojan 25 Cvirn, Janez 5, 7, 23, 25, 27, 76 Č Čebulj, občinski gerent 130 Čeč, Dragica 23, 117 Černič, Mirko 65, 66 D Delimo, Žan (Jean Delumeau) 31, 33 Deschner, Karlheinz 17 Deutscher, Mark 29 Dienst, Heide 31 Dimnik, Jakob 88, 89 Döcker, Ulrike 39 Dolar, Jaro 99, 100 Duby, Georges 15, 22, 27 Duerr, Hans Peter 7 Dupanloup, Felix 47 E Eder, Franz X. 23, 24, 25, 26, 27, 46, 75, 76, 77, 88 Edison, Thomas 155 Elias, Norbert 7, 8, 9, 10, 11, 20, 29, 32, 35, 82 Ellis, Havelock 77, 80, 81 Erazem Rotterdamski 35 Erb, Heinrich Wilhelm 37 F Finžgar, Fran Saleški 110, 114 Fischer, Marianne 97, 103 F., Ivan 63 Flandrin, Jean Louis 12 Flink, Hugo 158 Forel, Avgust 62, 63, 66 Förster, Friederich Wilhelm 63 Foucault, Michel 11, 12, 13, 14, 31, 33, 63, 71, 82 Freud, Sigmund 10, 11, 15, 20, 32, 36, 43, 67, 80, 82 Fuchs, Eduard 121, 122 Furlan, Alfonz 50 Furlan, Silvan 145 IMENSKO KAZALO 178 G Gabršek, Fran 59, 60 Galen 71 Gallagher, Chatherine 10 Gangl, Engelbert 101 Gašparič, Jure 89 Gay, Peter 9, 14, 75, 77 Giddens, Anthony 94 Gierke, Oskar 152 Gleichmann, Peter 7 Goethe, Johann Wolfgang 12, 95 Golec, Boris 23 Goudsblom, Johan 7 Govekar, Fran 90, 112 Grafenauer, Ivan 100 Graham, S. 62 H Hall, Catherin 27 Hall, Lesley A. 46 Hartl, Friederich 24, 25, 28 Hekma, Gert 46 Heller, Agnes 32, 33 Herzen, zdravnik 62 Hipokrat 71 Hočevar, Ladislava 59 Hodann, Max 76 Höfferer, Paula 134, 135 Hoffman, zdravnik 62 Hribar, Ivan 151 Hufeland, Christoph Wilhelm 41, 42, 54, 83, 84 Hull, Isabel V. 17, 18, 19, 24 Hunt, Lynn 27 I Ilešič, Fran 66 J Jagodic, Jože 93, 113, 114 Japelj, Jurij 47, 48 Jeglič, Anton Bonaventura 22, 38, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 54, 55, 56, 57, 58, 65, 68, 69, 88, 90, 91, 92, 93, 96, 98, 101, 103, 104, 107, 108, 109, 110, 112, 113, 114, 115, 119, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 156, 157, 158, 159, 160 Jelenc, Vitomil 100 Jenkins, Richard L. 32, 33 Jeran, Luka 49, 100 Juhant, Janez 114 Jung, Johann Heinrich 12 Jurčič, Josip 100 Jurić Pahor, Marija 12 Jušek, Karin J. 25 K Kalan, Andrej 55 Kant, Immanuel 59 Kaschuba, Wolfgang 8 Kavčič, Marjana 25 Kelemina, Jakob 66 Key, Ellen 66 Kieninger, Ernst 149, 153, 154 Klemenčič, Ivanka 62 Knežević, Srđan 145, 150, 151, 152 Knigge, Adolph Friederich baron 35, 41, 83, 84 Kobelkoff, N. W. 152 Kores, Dolores 161 Korte, Hermann 7 Kos, Albert 143 Kos, Dušan 5 Kosmač, Frančišek 50 Krafft-Ebing, Richard von 38, 54, 62, 64, 91 Kraigher, Alojz 66 Krizostom, Janez 51 L Lampe, Franc 59, 60 Landsteiner, Günther 39 Lang, Peter 19 179 Laquer, Thomas W. 10, 35, 36, 71, 74, 75, 76, 78, 80, 82 Leda 61, 62 Lenček, Ignacij 140, 141, 142, 144 Leon XIII. 113 Lešić, Zoran 143 Levec, Vladimir 112 Ligvorij, Alfonz Marija 49, 50 Likar, Andrej 42, 51 Lončar, Dragotin 61 Luther, Martin 87 M Mahnič, Anton 54, 96 Mahr, Alfred 58 Makarovič, Gorazd 117 Mal, Josip 115 Mantuani, Josip 105 Marten, John 74 Marx, Julius 29 Miklavec, Jože 134, 135 Mitterauer, Michael 22 Moll, Albert 103 Morgan, T. 32 Mosse, George L. 12, 20, 21 N Namre, Anton 53 Napoleon 27 Nećak, Dušan 141 Nedič, Liljana 141, 145 Neurath, Wolfgang 39 Noldin, Hieronimus 32, 65 Nye, Robert A. 78 O Oesterlen, zdravnik 62 P Pajk, Janko 60, 61 Paulus, zdravnik 62 Pavel VI. 71 Pečjak, Vid 59 Pegan, Vladislav 129, 130, 131 Perrot, Michelle 15, 22, 27, 123 Pesek, Anton 89, 90 Pfeifer, Klaus 84 Pij IX. 113 Pij XI. 65, 144, 159 Pij XII. 46, 47 Pilgrim, Volker Elis 75 Prelog, Matija 41, 42, 83 Prešeren, France 68, 108 Puhar, Alenka 83 R Ramšak, Mojca 23 Ranke-Heinemann, Ute 11, 18, 19, 32, 49, 65, 71, 74, 75, 76 Rémond, René 17 Reymert, Martin L. 32 Ribbing, zdravnik 62 Roper, Lyndal 18 Rosario, Vernon A. 74, 78 Rousseau, Jean Jacques 75 Rovšek, Davorin 155 Rozman, Edvin 21 Rozman, Jožef 85 S Saleški, Frančišek 122 Salusti, rimski zgodovinar 122 Sauerteig, Lutz D. H. 46 Saurer, Edith 7, 12, 28, 31 Scheuer, O. F. 77 Schidrowitz, Leo 77 Schlegl, Joseph-Carl 76 Schlüpma, Heide 145 Schreiner, Henrik 66 Schüler, Max 152 Schuster, Oliver 25 Schwarzer, Johann 154 Schweitzer, Viljem 104 Shorter, Edward 60, 64, 91, 92 Sieder, Reinhard 16, 20, 21, 52, 115 Signy, Patrick 74 Simsova, Sylva 99 180 Slomšek, Anton Martin 12, 19, 40, 41, 44, 46, 48, 49, 54, 84, 85, 86, 97, 121, 122 Sonderegger, prof. 62 Stolberg, Michael 75, 78, 80 Stone, Lawrence 11, 78 Studen, Andrej 5, 8, 13, 15, 16, 21, 23, 30, 74, 99, 141 sv. Avguštin 31, 47 sv. Pavel 17, 48, 50, 51, 86 Š Šenk, Hugon 99 Šimec, Stanko 141 Škulj, Edo 114 Štefe, Ivan 156, 159 Šubic, Simon 146, 147 Šušteršič, Ivan 156 T Terseglav, Franc (Urbanus) 21, 38, 67 Thomas, Keith 27 Tichy, Marina 98 Tissot, Simon A. D. 19, 48, 54, 71, 74, 75, 76, 83, 86, 88 Traven, Janko 141, 145, 146, 148, 152, 154, 156 Trdina, Janez 77, 95, 96, 134 Tuma, Henrik 9, 63, 64, 65, 66, 67 Turner, Pavel 96 Turšič, Leopold 126 U Ušeničnik, Aleš 63, 100 V Valenčič, Jožef 21, 40 Varenn, Pierre 80 Velde, Theodor van de 65 Verginella, Marta 5, 20 Vesel, Ivan 21, 41, 84 Vigarello, Georges 8, 14, 15 Voltaire 75, 78 Vospernik, Jakob 15 Vrhovec, Boštjan 140 W Waldner, Joseph 49 Weeks, Jeffrey 14, 81 Weinzierl, Michael 7 Wickenhauser, Ida 149 Wretschko, policijski svetnik 152 Wullffen, Erich 67 Z Zabukovec, Janez 45 Zamejic, Anton 49 Zarnik, Boris 68, 69 Zeeden, Walter 19 Zwerger, Johannes/Janez 50, 88, 98, 121 Ž Žagar, Janja 15, 99 Žagar Žnidaršič, Sabina 5, 23 Župančič, Anton 60, 109