Sneženi mož. _ ...' (Po Anderscn-u.) "l ^ko inraz je nocoj!" dejal jc sucžeiii mož. nTa gJHfcsostri veter bi me skoraj z življenjem navdal! A kje so zdaj oni žarki, wm ki so malo prej še zijali v me?" Mislil si je soluee, ki je ravno za- »V hajalo. rTega pa vender ne bodem storil, da bi namežikal; svoje kosove pa vže še lehko vkupe držiin!" Dva velika trikotna kosova strešne opeke je imel namesto oči; a usta mu so bila kos starih grabelj, zato so imela tudi zobe. Porodil se je bil sneženi mož med veselim krikom dečkov, a žvonketanjo sani in pokanje z bičem ga je pozdravijalo. Solnee je zašlo; polna luna je vzhajala, okrogla in velika, čista iu lepa v jasnem zraku. rNu, zdaj ga pa imamo zopet od druge strani," dojal je sneženi mož. Mislil je, da jc solnce, ki se je novič pokazalo. ,,Sem ga vže odvadil, da me več ne žge in tudi ne zija več tako v mene, kakor poprej. Zdaj naj lo visi ondu gori in naj tako zelo sveti, da bodem samega sebe Jeliko videl. Ako bi lo znal, kaj mi jo storiti, da bi se le malo mogcl premakniti kam drugain iz tega mesta. Tako rad bi šel kam drugam! Ako bi mogel, šel bi zdaj tja doli na led drsat se, kakor vidim, da delajo dečki. Samo letoti ne znam." nProč, prou!" lajal je stari pes na vcrigi. Bil jc malo bripav, odkar ni bil več v sobi, kjer je pod pečjo polegal. nSoluce te bode vže naučilo leteti! To sem videl lansko leto pri tvojem predniku. Proč, proč, proč so vsi!" nJaz te ne umejem, tovariš!" pravi sneženi iuož. „ Ali me bode morda oni tam gori naučil leteti?" Mislil si je mcsec. nTo sc zna, da je poproj od-letel, ker sera ga grdo pogledal, a zdaj m vže zopot plazi od druge strani." ,,Ti ne veš ničesar," reoe pes; nsaj tudi še ni dolgo, kar so te skupaj nanesli. To, kar vidiš zdaj, imenujo so mcsce, a ono, kar je zašlo, bilo je Boluce. Jutri pride zopet in izvestno to nauei tja doli v jarek leteti. Vreme 51 se bodc izprevrglo vsak čas, to čutim v ]evcj nogi zadej, kjer mc tako trga. Drugo vreme dobimo!" rSaj ga vže zopet ne uraejem." reče sneženi uiož sam v sebi; na to vcnder nekako čutim, da je to, kar mi uapoveduje, nekaj neprijetnega. Tisto, kar me je obsevalo in v me zijalo, kar on nsolnce" imenuje, tisto mi pa tudi ni bilo prijazno, to sem kar čutil." BPro(5, proč!" zalaja pes, zavrti se trikrat okolo samega sebe, tcr potem leže v svojo kočico, da bi spal. ln res se je vrome izpremcnilo. Gosta in mokra meg'a se je polegla zjutraj čez vos kraj. Malo pred solnčnim vzhodom je jelo nekaj pihati. Veter je bil mrzel kot led, mraz je pretresal vse ude; a kako lepo je bilo videti, ko je izšlo solnce. Vsa drevesa in grmovja so bila pokrita s slano. Vcs kraj je bil podoben gozdu belih koral. Vse veje so bile polne blišeivo-belega cvetja. Brezštevilne male mladike, katerih po leti zaradi premnogih listov ni mogoČe videti, kazale so se zdaj vsaka posebej tako razločno, tako lepo belo, kakor bi puhtel iz vsake vejice bcl cvet. Breza se je majala v vetru, bila je živa, kakor drevesa v poletnem časi. Vse je bilo lepo, vse krasno! In ko je potem solnce sijalo, o kako je vse lesketalo, kakor bi bilo vse z deinan-tovim prahom potreseno, kakor bi se veliki demanti blesteli ua sneženej odeji. A tudi bi si bil lehko kdo mislil, da gori brez števila lučic, še belejših od be-lega snega. BTo je ncizrečeno lepo," dejala je deklica, ki je stopila z dečkom na vrt ter se ustavila ravno pri sneženem moži, od koder je bilo videti blesteča se drevesa. ,,Kaj lepšega se še po leti nc vidi," dejala je in oči so se jej iskrile. nTakega moža, kot je ta, pa sploh na vsem svetu ni," odvrne deček kazaje sneženega moža. nTa je korenjak!" Deklica se zasmeje, pokima sneženemu možu ter z dečkom odleti po škripajočem snegu. rKdo pa sta bila ta dva?" vpraša sneženi mož psa. ,,Ti si dlje časa na dvoru nego Ji jaz, ali ju poznaš?" ,,Kaj bi ju ne poznal?" pravi pes. ,,Saj me je oaa pogladila in on mi je vcčkrat dal kako kost. Teh dveh ne ugriznem." ,,Kdo pa sta?" vpraša sneženi mož. nBrat in sestra!" odvrne pes. ,,Drsat se gresta tja doli. Pro6, proč!" ,,Ali sta ta dva ravno toliko kakor jaz ali pa ti?" vpraša snežcni mož. ,,Saj sta domača!" odgovori pes. nPa res prav malo ve, kdor je stoprav jeden dan na sveti, to vže vidiin! Jaz sem star in nekaj vem; vso poznam, kar jih je pri biši. A cnkrat so bili časi, ko nisem stal tukaj na mrazi pri-klencn. Proč, proč!" nA mraz je vender dober," pravi sneženi moz. nPovej mi, povoj! Samo z verigo ne rožljaj tako, saj kar poka po meni!" ^Proč, proč!" zalaja pes. rBil sem svoje dni psiček, majhen in lep, dejali so Ijudje. Takrat som ležal tu notri v gradu na baržunastem (ža-metastem) stolu, ležal sem najimenitaejšej gospodi v naročji. Poljubovali so me na gobček iu šapiee so mi brisali z vezenim žepnim robeem. Zval sera se: ,,najlepši, lcponogi." Ali kmalu sem jim bil prevelik, in dali so rae oskrbnici, Prisel sem v stauovanjc v klet; ondu-le, kjer ti stojiš, lehko se noter vidi. 52 Le poglej, videl bodeš v sobico, kjer sem bil gospod, da gospod sem bil pri oskrbnici. Sicer je bilo tu menj imenitno nego zgoraj, a vender je bilo pri-jetneje. Tukaj me niao, kakor zgoraj, tlačili otroei in okolo vlačili. Imel sem ravno tako dobro hrano kakor poprej, in še mnogo ve6. Imel sem svojo bla-zino, in potem je bila tamkaj peč, ki je, posebno ob tem času, najlopša stvar na sveti! Ves sem lehko zlezel pod njo, tako da sem se ves skril. 0 še zdaj sanjarim o tej peči! Proč, proč!" rJe li peč tako lepa videti ?" vpraša sneženi mož. nAJi je kaj meui podobna?" ., ..:,r nKaj še, vsa je drugačna! Črna je kakor ogljije in dolg vrat ima z medenim bobnom. In drva žre, da jej ogenj šviga iz ust. Ce se vstopiš poleg nje, nanjo ali pa pod njo, grela te bode neizrečeno prijctno. Ondu-le, kjer ti stojiš, vidi se skozi okno noter, le poglej!" Sneženi inož pogleda tja in res vidi črno svetlo stvar z medenim bobnom. dgenj je svetil spredaj na tla. Sneženemu možu je bilo kaj čudno. Cutil je nekaj, da sam ni vedel, kaj. Gnalo ga je nekaj, česar on ni poznal, kar pa poznajo vsi ljudje, če niso sneženi inožje. ,,Zakaj pa si jo pustil?" vpraša sncženi mož. rKak6 si mogel zapustiti tako mesto?" nK temu sem bil prisiJjen," pravi pes. rVrgIi so me ven ter priklenili me. Najmlajšega služabnika sem vgriznil v nogo, ker mi jc sunil kost, ki sem jo glodal. Nogo za nogo, to jaz veduo pravim. A to so mi zainerili iu od sih dob sem ležal tukaj na verigi ter izgubil svoj uisti glas. Le poslušaj, kako sem hripav. Proč, proč! To je bil konec pesni!" Sneženi mož ga vže ni več poslušal. Nepronehoma je gledal v sobo stare oskrbnice, kjer je stala peč na štirih nogah, ter se kazala v vsej svojej velikosti, ki ni bila nie manjša od velikosti suežencga moža. nTako čudno poka po meni," dejal je. nAli bom kdaj prišel tja noter ? To je nedolžna želja in nedolžne želje se nam morajo vendcv izpolniti. To je moja največja želja, jcdiua žolja moja; bilo bi skoraj krivično, če bi mi ne bila uslišana. Moram noter, moram. so nasloniti na njo, če prav okno ubijein!" nTja noter nikdar ne prideš!" pravi pes. Mče bi pa kdaj prišel k peči, potem bi bil pa najedenkrat proč, proč!" nSaj sem vže zdaj skoraj proč," pravi saeženi mož; nzdi se mi, da se bodem kar zdrobiJ." Ves dan je stal snežoni mož tukaj tor gledal skozi okuo. Iz poči je sijalo tako prijetno, kakor ne more sijati niti luna uiti solnce. Tako raore samo peč sijati, če jc kaj v nj«j. Kadar so se vrata odprla, (nihniJ je zubelj ven, imel je vžc tako navado. Takrat jc snežeiiemu možu belo Jice obsijala rudečiea, in tudi prsi so se mu svetile v rudečkastem svitu. rKar strpcti ne raorem več," dejal je. BKako lepo jej pristuje, kadar jezik ven pomoli!" Noč je bila zelo dolga, a sneženemu možu se ni zdela taka. Stal ju v sladke misli utopljen, in zmrzoval je, da jc pokalo. Zjutraj so bila okaa v kleti zamrznena; imela so aajlepše ledene cvetice, kakeršuih si snežen mož le želeti more, ali te cvetice so skrivale peč. Šipe na oknih se niso hotele otajati, in peči ni mogel videti sneženi mož. Pokalo je in škripalo; bil je 53 lak mraz, da bi se ga sneženi mož moral vescliti. ali on ga ni bil vesel. Lehko bi bil srečen in je tndi smel biti, ali on ni bil srečen, le k peči si je želel. rTo je čudna bolezen za sneženega moža," dejal je pes; »tudi jaz sem imel jedenkrat to bolezen, ali prebolel sem jo. Proc, proč! — Vreme se bode prevrglo! In res se je vreme prevrglo; nastopilo je južno vreme. Gorkota je bila vedno večja, in sneženi niož vedno manjši. Nič ni rekel, nič potožil, in to je pravo znamenje. Nekega jutra se jp podrl. Ondn, kjer je stal, molelo je nekaj nietlišeu podobnega k višku. Okolo te reči so ga bili postavili dečki, da bi bil dobro stal. nZdaj še le umejem njegovo željo!" dejal je pes. ,,Sneženi mož je irael krevljo v telesi. Ona se je preraikala v njem. A zdaj je prestal. Pro6, proč!" In krnalu je bilo tudi zirae konec. nProč, proč!" lajal je pes. A deklice so prepevale na vrtu : nCvetfte vže, evetice ve, ' ' ¦ . L ' ' Vrnite vže se, ptice "ve, t'1"-1« '•!¦" ' ' *¦'¦ ¦'•''• . . i> ' ! ¦ Otide skoraj februvar, l -.', t.,, . • i • ¦ ..¦- Le urno, (iakati nikar!" ¦.,<:¦, ln kmalu ni nihče več mislil na sneženega raoža. a. B—s. t