> in:. GLASILO SLOVENSKEGA DELAVSTVA. bhalavsak petek. Uredništvo upravništvo Kopitarjeva ulica štev. 6. ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a Naročnina znaša: celoletna . . K 4'— poluletna . . „ 2’— četrtletna . , Posamezna št. 1*— 0-10 Št. 42. V Ljubljani, dne 12. septembra 1912. Leto VII. Rdeči šakali. V Afriki imajo ljudje poleg drugih nadlog tudi šakale, neke vrste psov, ki imajo dve posebno neprijetni lastnosti, da namreč strašno smrdijo in cele noči okoli človeških bivališč tulijo. Popolnoma enako se vedejo naši socialni demokratje v Avstriji. Kar spravijo skupaj, je sam smrad in tulenje. Ni ene same za delavstvo koristne stvari, na katero bi lahko pokazal: To je socialnodemokratična stranka dosegla ali vsaj pomagala — ne, kar vemo o njej, so le psovke, preganjanje drugomislečih in enake lumparije. Podnevi je šakal miren, potuhnjen in oprezen. Podobno socialnodemokratična stranka. To ti govorijo revežu na srce, da se vere ne dotikajo, da je vera privatna reč vsakega človeka, da lahko verjameš, kar se ti poljubi, da socialna demokracija nikomur ne brani imeti kakršnokoli versko prepričanje! Kadar pa pride pravi čas, takrat pa se jata rdečih šakalov vzdigne s peklenskim vriščem, pridrvi v bližino vasi, rjove in vse ponečedi. Kadar hoče verni katoličan, pobožni delavec, bogoljubna delavka res pomoliti, dati svojemu Bogu čast in svoje versko mišljenje pokazati, takrat pride rdeča banda, jame zabavljati in sramotiti ter psuje kakor baraba, ki se pijana valja po blatu in ne pusti nobenega spodobnega človeka pri miru. Te dni slavi katoliški svet evharistični kongres na Dunaju. Verniki s celega sveta, bogatini in siromaki, grofje in delavci, razumniki in priprosti, cesar in proletarec, vse hoče počastiti Jezusa Kristusa v presvetem Zakramentu. Molilo se bo Najsvetejše, vršila se bodo obhajila, brale maše, poslušale pridige in napravila veličastna procesija. Človek bi mislil, da ne more nobeden proti temu ničesar imeti. Ali katoliški verniki nimamo pravico za svojo vero manifestirati, da se le vse vrši dostojno in se ne kali javni mir in red? Ali je kdo koga k procesiji silil? Komur se taka stvar ne dopade, lahko ostane doma. Katoličani bomo pač molili Evharističnega Kralja, kogar pa to ne veseli, lahko časti kaj drugega, Portugal ali pa kralja alkohola, ki itak socialni demokraciji najbolj pomaga, da pridobiva pristašev. Saj trezen in pošten fant in pošteno dekle ne more iti med rdečkarje; prej ga morajo pokvariti in v tobakovem dimu in vinskem vzduhu dobro obdelati, da postane zrel za to stranko. Katoliški delavec in delavka hočeta zajemati moči in tolažbe, izobrazbe za duha in plemenitosti za srce iz vira Evharistije, socialnim demokratom pa je svobodno črpati svojo modrost iz trapastih knjižur, ki jih pišejo in zalagajo j udi. Kdo brani mokračem manifestacije in demonstracije, samo da kaj ne razbijejo ali demolirajo ali na koga ne streljajo, kakor jugoslovanski sodrug Njeguš. Katoličanom pa pustite živeti po lastni veri. Kaj še! Še ni bil evharistični kongres skupaj, je že začela nanj metati debelo blato tista »Arbeiterzeitung«, ki jo vzdržujejo dunajski ju-di. Uboge Slovake, ljudi z dušo in telesom kakor drugi, je psovala ta rdeča capa z »ušivci« in za njo je pricapljala druga rdeča capa, naša »Zarja«, ki je pobalinsko kričala, da bodo udeleženci kongresa »pustili za seboj samo blato«. Tako tuli zbor šakalov v prelepem soglasju. Delavci, delavke! To premišljujte in povejte, kaj si morete misliti o taki stranki? Zoper vse hujskajo ti ljudje, zoper vladarje, državo, oblast, sejejo nezadovoljnost v milijone src, pa jim še ni zadosti. Delavcu, delavki ne privoščijo niti, da bi se prekrižala, pomolila, šla na Dunaj k sprevodu izpovedati svojo vero, ne, še to ji hočejo iz srca iztrgati — še tega nas hočejo oro-liati, da bi ljudem ne ostala nobena reč na svetu več sveta in častita. Če pa gredo ljudje na ulico demonstrirat in nesejo svojo kožo na trg za so- cialnodemokraške poslance in hujskače, če padejo potem žrtve, če je ljudstvo dan po kravalih ravnotako lačno kakor je prej bilo — to jim je pa prav, to se jim dopade, to proslavljajo in poveličujejo. Slavnost velike ljubezni Jezusa Kristusa do človeštva jim je trn v peti, oni hočejo samo sovraštvo. Seveda, Bog se ne sme moliti, sme se pa častiti tiste Jude, ki stoje socialni demokraciji na čelu, se redijo od delavskih grošev in živijo kakor baroni, čeprav za blagor delavstva ne naredijo nič drugega kakor da kričijo. Hinavci zavijajo oči, češ, država sili k procesiji uradništvo, pa to ni res, res pa je, da socialnodemokratična stranka sili delavce k svojim prireditvam in v svojo organizacijo, če pa delavec noče, ga preganjajo kakor pes divjačino, ga ovajajo, bojkotirajo in če le morejo, spravijo ob kruh. Delavstvo! Krščanskomisleči slovenski delavec in delavka! Odgovori na izbruhe rdečih sirovin s tem, da se v krščanski organizaciji organiziraš, da spoštuješ in visoko držiš svojo vero, da jo rado na zunaj kažeš. Spoznaj ničvredno hinavščino socialne demokracije, ki se bo po evharističnem kongresu zopet sladkala okoli tebe, češ, mi nimamo ničesar proti vei’i in dajemo vsakemu v tem oziru popolno svobodo. Odvrni se od ljudi, ki te hočejo le pokvariti, v tebi vsa lepa čustva uničiti in te spraviti pod svojo komando, pod rdeči bič Adlerja in njegove judovske tovaršije. Socialnodemokraška uradniška armada Socialni demokratje imajo zmerom polna usta o oficirjih, o duhovnikih, o uradnikih, češ, da se rede in žive od delavskih grošev in da bi bilo veliko bolje, ko bi se vsi ti stanovi zatrli in bi država ta denar na kak drug način porabila, so izdali te dni seznam svojih strankarskih uradnikov. Kobrovemu Vrbami v spomin. Napisal I. Dolenc. (Konec.) Navadno pa je bila njegova selitev še lažja, podobna selitvi jazbeca iz luknje v luknjo. Pa naj kdo pri tem ne misli, da je bil Vrban morebiti kak delomrznež, ki se je potikal okrog ljudem v pokoro. Nikakor ne! Delal je rad, kar je bilo baš treba, in opravljal v svojem življenju toliko različnih poslov, da res ne vem, kaj je bil njegov pravi poklic. Najraje je zidal, to se pravi, popravljal zid, peči, pobelil hišo itd. Ko se je seznanil z izdelovalcem sodavice, je ostal nekaj časa pri tej obrti. Na svojih potovanjih je prišel tudi v Trst in vstopil v ladjedelnico. Rad je pripovedoval, kako izvrsten tesar je bil. »Prišel si je cesar ogledat naša dela. Obstal je pri mojem delu in mi rekel: Gospod Vodnik, pridite k meni na kosilo!« Opravljal je tudi razna dela po Hrvaškem in Bosni, o katerih pa je najraje molčal. Ko se mu je pa pri delu nabralo nekaj drobiža v žepu, tedaj ga je pa vztrajnost minila. Pa ni morebiti šel popivat. Podal se je na potovanje, šel na daljna božja pota, obiskal svoje znance, poslušal, kaj govore ljudje tu, kaj tam hodil v »komedije«, k predavanjem, bral tudi nekoliko časopise vsak sveti čas enkrat. Ta njegova potovanja in pobiranja izrazov, katerih ni razumel, je dalo tudi temelj njegovemu jezikoslovju. Kot ima vsak pisatelj svoj slog in doseže menda na tem polju glede jezika višek tisti, ki prilagodi jezile vsebini svojega spisa, tako je tudi Vrban svoje čudne dogodke po svetu pripovedoval v jeziku, ki se je precej ločil od jezika navadnih smrtnikov. Nikdp ga ni slišal, da bi bil on kdaj rabil izraz: »Tega jaz ne vem«, ampak on je rekel: »Preke tem’ jaz nisem opozorjen«. Ako mu je bilo kaj všeč, ali pa, če je hotel besedam svojega bližnjega pritrditi, je rekel: »To je štima« — Vrban, ne boš hud, če ti povem, da smo ti radi tega nadeli ime »štima«. Saj se za svojo hudomušnost pokorimo s tem, da nas ne razveseljuješ več s svojo originalnostjo. Če je hotel kakega človeka ogrditi ali pa nad kakim dogodkom izraziti svojo nezadovoljnost, je rekel: »To je garja«. — Nikdar ni rabil izraza: »Jaz ti bom to sporočil«, ampak: »Poslal ti bom glas«. Glavni temelj njegovemu jezikoslovju pa je bilo napačno umevanje neznanih besedi. Teh se je nabral po svetu precej in je hotel ž njimi imponirati svojim hribovskim rojakom. Kaj pomeni pri njem izraz »gramatika«, ako nima na razpolago drugega, smo že videli. — Zgodilo se je enkrat, da je bil nekaj časa ponedolžnem v preiskovalnem zaporu. Bridko se je pritoževal čez to z besedami: »Kaj je treba teh resolucij in demonstracij?« Človeka, ki je imel višjo izobrazbo, je imenoval »sošolca«. Če mu je nit do-l. K@RN pokrivalec streh in klepar, vpeljalec strelovodov ter inštalater vodovodov, LJUBLJANA, POLJANSKA CESTA 8. Priporoča se za Izvrševanje vsakršnih kleparskih del ter pokrivanje streh z angleškim, francoskim ln tuzemskim škrliiem z asbest-ce-mentnim škrlljem (Eternit) patent Hatsdiek z izbočno in ploščnato opeko, lesno-cementno in strešno opeko. Vsa stavblnska in galanterijska kleparska dela v priznano solidni izvršitvi. Ivan lax in sin IKK priporočata suojo bogato zalogo raznovrstnih miznih koles in šivalnih strofeu za rodbino in obrt. (lajatelj in odgovorni urednik Mihael Moškerc. Tisk Katoliške Tiskarne.