2 1 8
Kako pridemo do sreče?
(Spisala Pavlina Pajkova.)
Udgovarjam kratko: Do sreče pridemo, ako se trudimo za kreposti; do krepostij pridemo, ako naš duh ali naša pamet vlada telo.
Življenje je podobno morskim vodam. »Kakor morska voda, kadar se izpuhti v visoko nebo, postane sladka, tako je tudi v življenju", pravi Viktor Hugo. Resnične besede! Da cenimo življenje, ki je polno težav in bridkostij, da spoštujemo svoje bitje, ki je polno slabostij in nepopolnosti), moramo razpeti peruti duha in se povzdigniti nad zemeljski prah. Duh mora vladati telo, ne sme pa telo vladati duše. A ker so telesni nagoni močnejši, nego so duševne sile, zato bi duh sam ob sebi nikoli ne mogel vladati telesnih sil, ako bi ne dobil pomoči. To pomoč nam daje vzgoja; vzgoja povzdigne duha in varuje telo,  da ne podivja.
Kreposti duše so različne in mnogoštevilne. Omenjam nekatere: pravičnost, usmiljenost in sočutnost, skromnost in vernost. Posebno vera je duši vir čiste sreče; kadar pa se omaje vera, ki napaja dušo, tudi duša omaguje v kreposti. Duša brez vere je srce  brez življenja.
Katera omenjenih krepostij pa je najpotrebnejša za srečo r Nikar jih ne trgajmo, ampak recimo, da se mora krepost družiti s krepostjo. Ne morem si misliti blagega Človeka, ki bi ne
bil tudi sočuten, pravičen, skromen. In kdor je zares pravičen, ta je tudi blag, skromen in ni trdosrčen. Redki so slučaji, da bi n. pr. blag, pravičen človek ne bil tudi skromen, ali pa da bi skromen ne bil tudi blag.
Prigodi se pa večkrat, da ne znamo ločiti resnične od navidezne kreposti. Kolikokrat imenujemo blagost, kar je samo malodušnost; sočutnost, kar je bahatost; pravičnost, kar je sebičnost ; skromnost, kar je ošabnost! Naj v majhni primeri dokažem svojo trditev!
Naš znanec ima dobro, blago ženo, ženo prav zlatega srca, kakor pravimo. Nežna je, voljna, nikoli se ne ustavlja moževi besedi, nikoli ne toži zaradi razposajenosti otrok, nikoli se ne prepira s posli: in vendar, ako povprašamo moža, je li srečen ž njo, utegne nam reči, da ne.
Kako je to? začudi se morda kdo. Zato, ker nje zlato srce, njena blagost, njena voljnost, njena prizanesljivost, ako jo natanko preiskujemo, pogostoma ni drugega kakor mlačnost. Človek, ki ima predobro srce, ima navadno sicer obila čustva, a premalo razuma in premalo krepke volje. Tak človek je mehkoben in ljubezniv, a ob tem tudi lahkomiseln. Njegovo mišljenje je površno, v njegovem značaju vlada sebičnost, njegovi naravi nedostaje neomah-ljivosti.
Ženska torej z zlatim srcem ima sicer za rodbino veliko ljubav, a redko kdaj zna umno voditi gospodinjstvo, krepko vladati rodbino, odgajati otroke. Zaradi mlaČnosti je prelena, da bi odločno postopala s posli, preobčutljiva, da bi otrokom odrekala nespametne želje, rajša jih pusti, da rasto kakor rastlina raste nezavarovana proti vihri. In tako so blagost, sočutnost, pravičnost, skromnost in kar je drugih čednostij take ženske, niČeve, ker nimajo ne podlage, ne zveze med seboj. |           Kako nesrečen   je  oni-le mož!  vzklikne
^    kdo pomilovalno. Ženo   ima, ki   doma  vla-dari.   V hiši   se   Čuje  samo  nje  glas:   sedaj 1^  kara   moža, ker ni o pravem  času  prišel k |-~    obedu ali večerji; sedaj svari otroka, ker je pohajal po ulicah; sedaj zavrača služabnico, 4    ker ni prav storila. A Če vprašamo moža samega,  je-li   srečen  v  zakonu,   prikima nam zadovoljno. Zakaj r Njegova žena ljubi hišni red in želi, da jo tudi mož v tem podpira. Glej, kako snažno in  redno   ima  svojo  hišico, kako vkusno opravljen prosti obed, kako ga čedni, zdravi, dobro vzgojeni otroci na-