SLOVENSKI SOKOL QLdSILO SLOVENSKE SOKOLSKE ZVEZE. ŠTEV. 2. V LJUBLJANI, 25. FEBRUARJA 1909. LETO VI. Sokolskim vaditeljem! (Predavanja izobraževalnega odseka za vaditeljski tečaj Č. O. S. 1908.) (Dalje.) O telesni vzgoji. S telesno vzgojo razumemo težnjo, ne prepuščati vzrasti in vzdrževanja svojega telesa golemu naključju, temveč s primernimi in sestavnimi sredstvi — kakor to dela šola po duševni strani — delovati na to, da telo, shramba duha, dospe do najvišje, njemu možne dovršenosti v vseh svojih izvedbah. Stari Grki so izrazili to težnjo z dvema besedama „kalos kagathos", kar pomeni nekako toliko kakor „zdrav, silen in lep“. Ali je zdravje človeku potrebno? Odveč to vprašanje. Vse človeško prizadevanje smeri na odstranitev bolezni in smrti ali na to, i biti zdrav, zakaj kdor je zdrav, tega nič ne boli in ne umira. Zdravništvo, ki je vzniknilo v sivi starodavnosti, je le iztok človeškega stremljenja, biti zdrav. Zdravništvo leči bolne, jim vrača izgubljeno zdravje. Telesna vzgoja pa teži za tem, j da z utrjenjem zabrani vznik bolezni sploh. Z zmanjšanjem števila obolelih ali z zvišanjem splošnega zdravja se razmnožuje proiz- 1 vajalna moč posameznika in celih slojev, se i zmanjšujejo izgube vsled zamujenega časa, izgubljeni dobiček in izdatki za podpore in lečenje. Zdravje je edini pridobitni kapital neimovitega ljudstva (živi ob delu svojih rok) in je edini vir veselja do življenja. Zdravje je v resnici največji i zaklad sveta in s telesno vzgojo se ga učimo ne j le pridobivati, temveč tudi zadostno ceniti. Ali je telesna moč človeku po- i trebna? V dobi strojev bi se zdelo, da je ne- j potrebna. In vendar, poglejmo bliže in videli j bomo, da ga ni poklica, kjer bi je ne bilo treba. Večina modernih poklicev vpliva škodljivo in duševno, sedavo delo premaga prej slabega nego močnega. Z močjo pa seveda ne razumemo samo moči mišic, ampak tudi celega telesnega ustroja, torej kosti, mišic, živcev, notranjih ustrojev dihalnih, prebavljalnih, ustroja krvnega obtoka, srca. Moč olajšuje človeku življenski boj in mu enako kakor zdravje, nudi veselje do življenja ter ga oprošča one bolesti, ki jo čuti slabotnež v zavesti svoje slabosti. Moč vpliva poglavitno na razvoj' duševnih lastnosti, o katerih izpregovorimo pri nravstveni vzgoji. Ali imamo želeti, da bi bilo naše telo lepo? Imamo. Narava ustvarja lepoto na svojih delih — in daje tvorom zmisel zanjo. Dovzetnost za lepoto ima tudi žival, morda tudi rastline, najbolj pa človek. Vse, s čimer se obdaja, ima razen oblike, ki je določena po namenu, še nekaj, kar hočemo, da bi se laskalo očesu in torej tudi duši. (Posode, okras stanovanja, barve obleke i.t.d.) Ako hoče človek lepoto od predmetov, s katerimi se obdaja, kako bi mu je ne bilo želeti na samem sebi? Ali naj imajo biti krasni le predmeti, človek pa grd ? V čem temelji lepota človeškega telesa? Gotovo v pravilnem vsestranskem razvoju, v zdravju in v moči. — Dasi ni človeka, ki bi ji ne podlegel, vendar se malokdo trudi, pridobiti si jo po edino pravilni poti — z vztrajnim prizadevanjem — s telesno vzgojo, ampak jo nadomešča z udobnejšimi umetnimi sredstvi, z obleko in z drugimi pomočki. Zdravje, moč in lepota — to je bil v starem veku ideal vsakega pravega Grka. Na starem Grškem je dosegla tudi telesna vzgoja največjo dovršenost. Prizadevanje Grka je izviralo iz njegovih nazorov o življenju in svetu. On je videl nalogo življenja tu na zemlji — po smrti ni ničesar pričakoval. (Po Ksenofontu, Ischomachos, pristni Grk pravi o sebi: „Na- prvem mestu častim £ rr ?f? 'it n*- r;- # *tr 'Jr 'Jr ’ff ?(f ‘K :’it ?it ?i--;r *;r ?,*: *it rt- H* 4t '\~ Ht ?tt 4“ 4~ 4' •;- 4;' 1 O 4-4- 4t 4t *;r 4t 4- -;t ?if rit 4t 4f *|t 4' n- 4- 4- ?|f 4- 4t 4-4t 4- 4t 7,-41 4t4- 4- 4- 4t ?f4 4- 47 bogove. Dalje si prizadevam po najboljših močeh in podpiran po molitvi k njim, da bi dosegel zdravje in telesne moči, čast v svoji občini, dobro voljo med svojimi prijatelji, častno varnost v bitki in pošteno vzrast svojega imetja11. Torej vse, kar nazivljemo pozemeljske dobrine. Lepo in močno telo, v katerem je dober duh, vnanje ugodnosti, darovi boginje sreče, mnogo prijateljev in dobrohotnost ljudi, uveljavljenje svoje osebe v sodelovanju, posvečenem blaginji države.) Krščanstvo je zavrglo staroveški nazor o življenju in je položilo cilj življenja v nebesa po telesni smrti. Duša ne umira in pride bodisi v nebesa, bodisi v pekel. Pravo življenje kristjana bo duševno v nebesih, tukaj je solzna dolina, gola priprava k pravemu življenju v nebesih. Telo je orodje vraga, ki si z njegovim posredovanjem prizadeva pogubiti dušo. Zato zatira pravi kristjan telo in skrbi samo za rešitev duše. Ta nauk je zavrgel torej vse, kar je merilo na telesni razvoj. Cerkveni nazor o življenju se je uveljavljal poglavitno v šoli, zakaj vso izobrazbo je v srednjem veku imela v rokah cerkev. Srednjeveška šola je obračala misel samo k Bogu. Srednjeveška učenost se je omejevala glavno na razlago sv. pisma, kjer je bilo po cerkvenem mnenju obseženo vse, kar je človek mogel verovati. Tudi, ko se je pozneje razširil pouk na druge predmete, je ostal vedno le duševen, in vsled vztrajnosti mišljenja je tako ostalo skoro do naših časov, dasiravno je šola ločena od cerkve. Šele najnovejša doba, ki se oprošča od srednjeveškega cerkvenega nazora o življenju in sprejema deloma zopet klasično filozofijo, uvaja v šole poleg duševne vzgoje tudi telesno, četudi v nezadostni meri! — Toda, kako počasna je bila ta pot od 17. stoletja, ko so se prvi glasovi vzgojevateljev in filozofov Lockeja, Komenskega, Rousseaua oglašali za njeno uvedbo, do današnje dobe. Mnogo več so za telesno vzgojo storila prostovoljna telovadna društva, ki so dandanes pri vsakem kulturnem narodu jako razmnožena. Vprašanje bi še bilo, če je v resnici v moči človeka, pridobiti si zdravje, silo in lepoto. In tu pravimo, imajoč pred očmi uspehe starogrške in nove dobe, da je. Na proizvodih grške kiparske umetnosti vidimo, kakšne prekrasne postave, polne življenja in moči ter brezprimerne lepote, so imeli grški kiparji za vzore. Tudi današnji čas nam podaja dokaze, kako je s telesnimi vajami mogoče, postavo narediti silno in somerno razvito, in kako jo sila in okretnost delata lično v vsakem gibu. Hladnokrvnost in odločnost, izvirajoči iz moči, se razodevata v očesu, ki dobiva izraza, da, tudi obličje postaja pravilno in s tem lepo. S telesno vzgojo sicer ne lečimo bolezni, to je naloga zdravništva, toda s sestavno vadbo telesa in z uredbo življenja množimo dar, dan nam po prirodi, okrepimo celo ustrojstvo, ki ne podleže tako lahko boleznim. Kakor se moramo modrosti učiti, in od prirode ne dobimo nič nego zmožnost, ostalo pa pridobivamo z vajo, tako si tudi telesno čvrstost osvojimo šele z vajo. Temelj vseh sestavov telesne vzgoje je gib telesa ali telovadba. Razen giba pripada še k njej uravnava hranitve, prava razdelitev dela in počitka, stanovanje, iz-kratka: življenski red. Tako pojmovana se nam kaže telesna vzgoja ne samo kot zadeva, tičoča se posameznika, ampak kot narodna, socijalna in državna zadeva. Najnovejši čas se ne zadovoljuje z vidnimi vnanjimi uspehi gojitve telesnih vaj ter znanstveno preiskuje značaj in učinkovanje telovadbe na človeško telo. Poglavitno so to francoska učenjaka Deineny in Lagrange, izmed Nemcev pa doktor Schmidt, na Švedskem pa že prej Ling, ki so naredili važna odkritja v tej smeri. (Dalje prih.) Povelja za redovne vaje v zboru. (Dalje.) J. Premena dvoreda v predelek. A. Čelno. 1. Na mestu: a) Zbornik: Čelno v predelek! Na to napoved zbornika vele istočasno četniki vseh čet, izvzemši prvo, ki ostane nepremaknjeno na svojem mestu: Četniki 2., 3. in 4. čete: Četverostop ! v desno — v bok! Na povelje zbornikovo: Stopaj ! prestopijo te tri čete, ki so izvršile četverostop prva ostane med celo izvedbo te premene na svojem mestu — ter zavijejo takoj vsaka zase v pravem kotu v desno ter narede vsaka toliko korakov v tej smeri, kolikor jih je treba za pravilno njih razdaljo od čete pred njimi, torej 2. četa: 6 x, 3.: 12 X, 4. :18x; nato tu iznova zavije vsaka teh čet v pravem kotu v levo za četo pred njo in se ustavi na povelje svojega četnika: Postati — Stoj! Po ustavitvi preidejo čete v dvored na povelje svojega četnika: Dvored! v levo — s čelom! Povelje za ustavitev je četnikom dati tako, da se prvi četverostop ustavi na enaki višini z dvojičnikom krajnika sprednje čete, na katero ima četa po obratu biti krita. Možno je seveda predelek napraviti tudi na kakšno drugo četo. Praktična pa je kvečjemu na četrto četo: 1 b) Zbornik: Čelno v predelek za četrto četo! Ta prehod se izvrši na nasprotno stran kakor pri po- j povelju pod 1. a). Na mestu ostane torej četrta četa, ostale tri naredc četverostop v levo, zavijejo najprvo v levo, potem , v desno ter izvedejo dvored v desno. Kadar se glasi povelje „Čelno v predelek", ne da bi j se imenovala četa, na katero je predelek izvesti, se izvrši I vedno na prvo četo, sicer je treba dotično četo v povelju imenovati (,.Čelno v predelek za četrto četo"). 2. Z mesta: a) Zbornik: Čelno naprej v predelek! Na to napoved vele kakor pri premeni na mestu četniki 2., 3. in 4. čete: Četverostop! v desno v bok! Na povelje zbornikovo: Stopoma — stopaj ! prestopijo vse čete, in sicer prva v svoji prvotni smeri, 2, 3. in 4. četa pa v smeri izvedenih četverostopov. Prišedši zapored na mesto, kjer je stala prva četa, se te tri čete j postopno obrnejo v dvored na povelje svojih četnikov: Dvored! v levo — s čelom! ter stopajo dalje za prvo četo, dokler zbornik ne ukaže se- j stopa ali kakšne druge premene. Prehod v predelek za četrto četo bi se na nasprotni način izvršil na zbornikovo povelje: 2. b) Zbornik: Čelno naprej v predelek za četrto četo! 3. Med pohodom. Zbornik: Čelno v predelek! Četniki 2., 3. in 4. čete: Četverostop! v desno — v bok! Te tri čete izvedejo četverostop, korakajo v novi smeri, dokler ne dojdejo na mesto, kjer je bila prva četa, ko je zbornik napovedal čelno premeno v predelek. Tu se na povelje svojih četnikov: Dvored! v levo — čelom! obrnejo v dvored itd. kakor pri A 2. a). B. Bočno. 1. Z zavojem na mestu. Zbornik: Bočno v predelek; v četah v desno (v levo) zavij stopaj! Vse čete začno vsaka zase zavijati v stran, ki je označena v povelju. Četniki uravnavajo vsak svojo četo ob njenem osnem krilu. Na povelje zbornikovo : Postati — stoj! se ustavijo vse čete hkratu. Ta premena se torej izvrši samo na povelje zbornikovo. >) „Stik v dvored! v levo (v desno) s čelom -oziroma členu navadnega: „Dvored (red)! v levo (v desno) : 2. Z zavojem z mesta. Zbornik: Bočno V predelek; v četah v desno (v levo) zavij — stopaj! Povelje in izvedba doslej ista kakor pri B. 1. Namesto „Postati — stoji" pa veli nato zbornik: V premo — mer! 3. Z zavojem med pohodom. Zbornik: Bočno v predelek, v četah v desno (v levo) — zavij!..........................V premo — mer! Izvedba kakor pri B. 2. 4. Z i z pr eči t v i jo. Samo na mestu. Zbornik: Bočno v predelek, na desno (na levo) — vprek! Vsaka četa zase izvede na to povelje isto, kar je pri četi izvesti na povelje: Bočno v dvored, na desno (na levo) — vprek! Enako kakor pri četi preide na povelje zbornikovo: Stopaj! vsaka četa zase v dvored z novo smerjo. Tudi ta premena se kakor prejšnje izvede samo na povelje zbornika ; četniki pomagajo pri uravnavanju. II. Premena dvostopa ali četverostopa v predelek. A. Čelno. a) Z zavojem. 1. Iz dvostopa na mestu. Zbornik: CelllO V predelek, v četah v desno (v levo) zavij — stopaj ! Vse čete zavijejo vsaka zase v kotu 90° v stran, označeno v povelju, ter korakajo v novi smeri, ravnajoč se natančno po prvem dvostopu čete, ki je bila prej na čelu, dokler se ne oglasi povelje zbornikovo: Stik v dvored! v levo (v desno) s čelom — stoj!') nakar se vsaka četa ustavi in preide v dvored. Vsa premena na povelje zbornikovo. 2. Iz dvostopa med pohodom. Izvedba ista, isto povelje, izvzemši prvo, ki se glasi tu: Zbornik: Čelno v predelek, v četah v desno (v levo) — zavij! Ako hoče zbornik, da čete po izvršenem stiku v dvored korakajo dalje, veli kakor v prvem (A. 1.) tako v drugem (A 2.) primeru: „Stopoma — stopaj! 3. Iz četverostopa na mestu. Zbornik: Čelno v predelek, v četah v desno (v levo) zavij — stopaj! Premena se izvede podobno kakor iz dvostopa na mestu. Ko so se čete v novi smeri premaknile vsaj za svojo dolžino, veli zbornik: Postati — stoj! . . . . Dvored ! v levo (v desno) — s čelom! Čete se ustavijo in preidejo v dvorede. 4. Iz četverostopa med pohodom. Zbornik: Čelno v predelek, v četah v desno (v levo) — zavij! Ko so se čete v novi smeri premaknile vsaj za svojo dolžino, preidejo na povelje stoj!" smatramo za primernejše povelje od sedaj pri četi, s čelom — stoj!" zbornika: Dvored! v levo (v desno) — s čelom! v dvorede in korakajo dalje. b) Z izprečitvijo. 1. Iz dvostopa ali četverostopa na mestu. Zbornik: Čelno v predelek, na levo (na desno) — vprek! Vsaka četa zase izvrši na to povelje isto, kar je pri četi narediti na povelje: Čelno v dvored, na levo (na desno) — vprek! iz dvostopa ali četverostopa. Istotako preide na povelje zbornika: Stopaj ! vsaka četa zase v dvored. 2. Iz dvostopa ali četverostopa med pohodom. Zbornik: Čelno v predelek, na levo (na desno) — vprek! Vsaka četa zase preide v dvored. Na povelje zbornika: Dolgi — korak! preidejo čete iz skrčenega v dolgi korak. B. Bočno. 1. Iz dvostopa na mestu. Zbornik: Bočno V levo (v desno) v predelek! Na to zbornikovo napoved veli četnik čete, stoječe na čelu: Stik v dvored ! V levo (v desno) s čelom — stopaj! Skupnika na čelu čete napravita takoj poluobrat v levo (v desno), skupnik v zadnjem členu razen tega skoči nazaj v pravilen razstop. Vsi drugi telovadci te čete prestopijo in se, ko dojdejo do svojih sprednjikov v tako razdaljo, da morejo po obratu biti v tesnem razstopu ž njimi, postopno ustavijo ter izvrše obrat na isti način kakor prva dva skupnika, uravnavajoč se pri tem v pravilen dvored. — Na povelje zbornikovo: Stopoma — stopaj! prestopijo nato vse čete. Četa, ki je izvršila obrat, koraka v novi smeri. Ostale stopajo v stari smeri, ko pa dojdejo druga za drugo na mesto, kjer se je prva četa staknila v dvored, izvedejo tudi one postopno stik v dvored v levo na povelje: svojih četnikov: Stik v dvored! v levo (v desno) s čelom — stoj! &S' zvedbi tega povelja pa mora sedaj slediti za vsako teh čet povelje četnika ipostopno 2., 3. in 4. čete): Stopoma — stopaj! Na povelje zbornika: Prva četa postati — stoj ! se ustavi prva četa, za njo pa postopno vse druge čete, ko dojdejo v pravilen razstop, na povelje svojih četnikov: Postati — Stoj ! 2. Iz dvostopa med pohodom. Zbornik: Bočno v levo (v desno) v predelek! Četniki vseh čet postopno: Stik V dvored! v levo (v desno) s čelom — stoj! Po izvedenem stiku vele nadalje: četniki vseh čet (tudi prve), drug za drugim: Stopoma — stopaj! 3. Iz četverostopa na mestu, Zbornik: Bočno v levo (v desno) v predelek! Na to napoved veli četnik čete na čelu: Dvored! v levo (v desno) — s čelom! Zbornik: Stopoma — stopaj! Vse čete prestopijo, četa, ki je naredila obrat, v novi j smeri, druge tri v stari smeri. Ko dojdejo le-te na mesto, kjer se je prva obrnila, izvedejo tudi te postopno obrat na povelje svojih četnikov: Dvored! v levo (v desno) s čelom! ter korakajo dalje, dokler ne veli zbornik: Prva četa postati — stoj! in za njim, ko je dosežen pravilen razstop, četniki 2., 3., in 4. čete postopno: Postati — Stoj ! 4. iz četverostopa med p obodom. Zbornik: Bočno v levo v predelek! Na to napoved vele četnik 1. čete in postopno za njim četniki 2., 3. in 4. čete, ko dojdejo na mesto obrata prve čete: Dvored! V levo (V desno) — s čelom! (Konec prih.) '"ePi Tekmovalni red Slovenske sokolske zveze. (Dalje.) 18. Orodje in oprema tekmovališča: a) drog (furniran), normalno dolg, 2'3 m visok, prostor za doskoke urejen kakor pri skokih ; b) bradlja, železna, 160— 1 70/nvisoka, poljubne širine ; c) konj na šir z ročaji, 110 m visok (merjeno od tal do zgornje ploščine), z ročaji, 45 cm oddaljenimi med seboj; d) konj vzdolž brez ročajev, 110 m visok za nižje vrste, 120 m za višje, 140 m za prvenstvo, 2 m dolg, po svoji dolžini na pet enakomernih delov z barvo razdeljen, deska poljubno oddaljena; e) krogi leseni, z močno žico v sredini, v višini' 2-30 m nad tlemi: f) deska, 90 cm dolga, 60 cm široka, 10 cm visoka; g) blazine usnjene ali pa zrahljan prostor za doskok; h) skok v višino. Stojala, tri metre med seboj oddaljena, 2 m visoka, prenesljiva, oz. dobro v zemljo zakopana. Pri skoku brez deske je označiti mero od tal, pri skoku z deske se začne meriti šele pri 10 cm od tal. Klinčki, ukrivljeni navzdol za debelino latve, tako da se zgornji rob latve, položene na količke, točno krije s številko, ki znači višino na stojalih. Latva 1 cm v prerezu, 3 m dolga.') Doskočišče za stojaloma 3 m široko, 2 m dolgo, 30 cm globoko, z zmesjo žaganja, drobnega peska in soli posuto. Pri tekmah na orodju namesto latve tri gumaste vrvice v predpisanih višinah, ena nad drugo pritrjene; i) skok v daljino. Prostor za odriv je močna deska | ali tram v tleh, ravno ž njimi, 30 cm širok, 8 cm \ debel, pa 2 m dolg, pobarvan belo, ali pa deska za skok, označena pod f). V smeri k doskočišču se zemlja ob tramu približno 7 cm globoko odkoplje. Doskočišče v razdalji 4 m od odrivišča, 30 cm globoko, 3 m dolgo, 2 m široko, napolnjeno z zmesjo žaganja, peska in soli (6 delov žaganja, 1 del peska in 2 dela soli 50 kg). Za merjenje trak ali latvica, natančno metrsko razdeljena; j) tek. 914 m, ravna cesta, z dvema belima, 50 cm od tal napetima in 1*3 —1'5 m med seboj oddaljenima trakovoma oddeljena. Izhajališče je označeno z belim trakom, na tla pritrjenim, in z 2 praporčkoma. Na koncu tekališča so 4 koli v razdalji 1'5 m za trakove v višini prsi. Cilj je tudi označen s praporčki. Na izhajališču je prostor za tekmovalce primerno oddeljen z vrvjo, takisto je oddeljeno mesto za sodnike. Vrhnik na vzvišenem mestu (podiju) 6 m spredaj na desni strani v smeri teka. Ure (stopke) se pred začetkom tekme v prisotnosti vseh 5 sodnikov preizkusijo. Vsak merilec časa ima svojo stopko. Obuvalo je kakor navadno za telovadbo; k) metanje kocke. Kocka pravilna iz granita, na oglih in robovih oglajena, natančno 15 kg težka. Stojišče je označeno z belim, na zemljo pritrjenim trakom. Meče se na trda tla. Meri se s trakom ali latvico, metrsko razdeljeno, kakor pri skoku v daljino; l) dviganje bremen. I. roček na 80 -100 cm dolg železni palici, 50 kg težak; II. roček ravno tako dolg, 40 kg težak; III. roček 25 kg težak, na palici, 20 —25 cm dolgi. Trak napet na količkih 10 cm nad zemljo; m) metanje. Dva prostora, v podobi kroga, 6 m v premeru, posuta z zmesjo žaganja, peska in soli, 30 cm visoko Najmanj v oddaljenosti 3 metrov od prostora, določenega za metanje, mora biti ograja. V to imajo pristop samo sodniki in tekmovalci; n) skok ob palici v višino. Stojala prenesljiva ali dobro v zemljo zakopana, 3 m med seboj oddaljena, 3 5 m visoka, z označbo mere takoj od tal Deska, kakor zgoraj navedeno, le za tekmo na orodju; isto-tako gumaste vrvice; količki, latva in doskočišče kakor pri skoku v višino. Palice trojne dolžine, 2 5 m, 3 m in 3 5 m, po dve vsake vrste. Palica se zabada v zemljo ; o) tri skok. Mesto za odriv kakor pri skoku v daljino (i). Med odriviščem in doskočiščem 8 m trdih tal, potem pa doskočišče, 4 m dolgo, 2 m široko, pa 30 cm glo- | boko, posuto kakor pri skoku v daljino, istotako priprava za merjenje; p) metanje diska. Disk 2 kg težak, lesen, masiven, okovan z železnim obročem s kovinsko sredo. Oblika leče, 22 cm v premeru, 4 cm debel v sredi, na krajih 2 cm. Meče se iz četverokota, z belim trakom na zemlji omejenega, katerega 'stranice 2 5 m v prostor, označen s krogovim izsekom 90 in s polumerom 40 cm iz sredine četverokota na stojišču. Ta prostor bodi vidno označen s praporci ali na kak drug način. Meri se s trakom; r) metanje kopja. Kopje 1 kg težko, iz bambusa, 2'5 m dolgo, z usnjeno spono. Kopij bodi vedno zadostno število pripravljenih; s) tarča. Četverokotna plošča iz mehkega lesa v razmerju P00 1 00 m, z opiralom, pripravljenim za nagnjenje 60°. — Na tarči naj bodo z oljnato barvo označeni črni in beli krogi in opremljeni s številkami. Sreda črna — premer 10 cm, potem menoma črna in bela medkrožja, 5 cm široka. Prvo belo medkrožje ima št. 1 in zadnje črno št. 8. Največji krog ima premer 90 cm. Stojišče, 15 m od tarče, je označeno s količi, v zemljo zabitimi, in z belim, na zemljo pritrjenim trakom ; s) pl ez a n j e. Vrv 3‘5 4cm debela, 93 m visoko nad tlemi pritrjena. V višini 2 3 m je vozel ali barvast znak, odkoder se prične plezati. V višini 9'3 m, oziroma eventualno 7’3 m je pritrjen zvonček, na katerega se udari z roko. Stopka za merjenje časa. Pod vrvjo je blazina ali je posuto kakor na doskočišču pri skoku; t) plavanje. Oprava:rdeče platneneplavnehlačice. Dovoljeno je tudi dostojno pokrivalo za glavo. Plavalnica ali pa pripravno mesto z varno vodo. Zadostno število čolnov in dobro opravljene oblačilnice. Tri stopke. Trdna plošča na izhodišču in trden, natančno odmerjen, od daleč viden cilj (na čolnu ali plavu dobro zasidran). II. Posebna določila. A. Tekme vrst. Tekma vrst se vrši, ako se je priglasilo vsaj 5 vrst enakega oddelka. 1. Ta obstoji: a) iz ene določene vaje na treh glavnih orodjih, ki jih določi vad. zbor S. S. Z ; b) iz poljubne vaje na enem izmed glavnih orodij, ki ga je določil isti zbor za poljubno vajo in ki mora biti drugo nego za določene vaje; c) iz dveh sestav skupnih vaj; d) iz enega skoka, ki se določi izmed onih pod 1. 1. A navedenih (konj vzdolž b. r.; skok v višino; skok v daljino; skok v višino ob palici); e) iz ene vaje, izbrane izmed ostalih tam navedenih (tek, plezanje, dviganje bremen, metanje kocke). Obvezne vaje. 1. Obvezne vaje bodo izžrebane zvečer pred tekmo iz zbirke 5 vaj za vsako orodje in za skupne vaje, izbranih in odobrenih po vaditeljskem zboru S. S. Z., ki se bodo 5 mesecev pred tekmo tiskane objavile. Vaje na drogu, bradlji in krogih naj obsegajo koleb, teg in držo; vaje na konju na šir samo koleb. Vaje na drogu, bradlji in krogih se lahko izvedejo na poljubno stran, toda v celi vrsti na isto stran. Vaja na konju na šir se mora izvesti na obe strani in tekmovalec dobi povprečno znamko dvojne te izvedbe. Na konju vzdolž je izvesti veleskok raznožno s prijemom na hrbet (v višjem oddelku), s prijemom na vrat (v nižjem oddelku). ') Namesto latve se smejo rabiti tudi primerni in zanesljivi gumastih traki. Poljubne vaje. 3. Poljubna vaja, ki si jo izbere vsaka tekmovalna vrsta sama, bodi primerno težka za stopnjo tekme in naj obsega na drogu, bradlji in krogih: koleb, teg in držo, na konju na šir samo koleb. Sestave, ki ne ustrezajo temu predpisu, se ne bodo znamkovale. Za izvedbo te vaje velja isto, kar je določeno za obvezne vaje. Poljubna vaja naj se napiše dvakrat na listkih, s pečatom S. S. Z. zaznamenovanih, ki se bodo poslali tekmovalnim vrstam. Poleg vaje naj bode napisano na listku samo geslo na zanj določenem mestu, pa nič drugega, kar bi moglo izdati društvo. Z geslom, napisanim na listu, bodi opremljen tudi ovoj, v katerega se zalepi ime dotičnega društva, in ta naj se pošlje istočasno z vajo tehničnemu odseku S. S. Z. Poljubno vajo oceni od vaditeljskega zbora za to določena komisija, ki napiše znamko o nji na list. Šele, ko so se ocenile vse vaje, se odpro ovoji, da se dožene društvo, kateremu pripada vaja. Ako bi bila napisana vaja nerazumljiva, ima komisija pravico, odpreti ovoj, v katerem je ime društva, da se tnore ž njim dogovoriti, kako se vaja pravilno glasi. Vaje se morajo poslati mesec dni pred tekmo, drugače se vrsta, ozir. posameznik ne pripusti k tekmi v poljubni vaji. Poslane vaje se ne morejo pozneje premeniti. Znamka težkosti (1 —10 točk) se prišteje k znamki za izvedbo pri tekmi. Ako pri tekmi izvedena vaja ne odgovarja napisani, izgubi tekmec število znamk za težkost. B. Tekma posameznikov za prvenstvo S. S. Z. Vrši se, ako se priglasi vsaj 5 tekmovalcev. 4. Ta tekma obstoji: a) iz dveh vaj na drogu (obvezne in poljubne), b )............ „ bradlji (......................) c) „ „ „ ,, konju na šir ( ,, ,, „ ) d) „ .. .. .. krogih ( „ „ „ ) e) „ veleskoka raznožno na konju vzdolž b r., /) „ skoka v višino, g) „ „ „ daljino, h) „ „ „ višino ob palici, i) ,, dveh sestav prostih vaj (obvezne in poljubne), j) „ plezanja po vrvi, k) „ teka, /) „ metanja kocke, m) ,, dviganja bremena, 50 kg težkega, oberoč, ali 25 kg težkega, enoroč. O obveznih vajah, ki se določijo po ena na vsakem orodju, in pri prostih vajah, velja to, kar je povedano o obveznih vajah pri tekmi vrst, z edino izpremembo, da je poljubno vajo na konju na šir izvesti samo na izbrano stran. Ravno tako velja o poljubnih vajah in njih priglasu vse to, kar je določeno pri tekmi vrst. O znamkovanju v oddelku A in B. 5. Da se vaja znamkuje, je treba, da se izvede cela. Izjemoma se znamkuje tudi nedokončana vaja, ako je ni mogel tekmovalec dokončati radi padca z orodja in ako je vsaj polovico sestave že izvedel. V tem primeru se znamkuje izvedeni del brez ozira na to, da ni vaja končana; tekmovalcu pa se šteje le ‘/, te znamke. Izvedba se znamkuje po naslednji lestvici: Vaja nelepo izvedena 1 točka, zadovoljivo „ 2-3 točke, „ primeroma dobro izvedena 4 „ „ srednje „ „ 5-6 točk, » dosti , n 7 „ dobre „ 8 « Prav .. „ 9 „ „ vzorno „ 10 Za vsako prekinjenje sestave se odšteje za izvedbo 1—2 točki, oziraje se na način prekinjenja. Polovice in četrtine niso dovoljene! b) Konj na vzdolž b. r. je razdeljen po dolžini na 5 enakih delov, ki so z barvo označeni. Ako ni prijel tekmovalec na hrbet, se mu odšteje od izvedbe toliko enot, na katero polje, šteto od hrbta, je prišel; kdor seže na mejo dveh polj, čeprav samo z eno roko, se mu vračuni nižje polje. K izvedbi spada tudi zalet, ki naj bo gladek, neprekinjen. c) Proste vaje vrst se štejejo, v kolikor se tiče izvršitve in pravilnosti posameznih izvedb, z 10 točkami, skupna izvedba ravno tako z 10 točkami (nastop in vedenje je v tem obseženo); iz tega se izračuna povprečna znamka. Sodnikov je 7; izmed teh jih znamkuje šest izvedbe posameznikov, sedmi pa celotno skladje v izvajanju cele vrste. d) Proste vaje posameznikov se znamkujejo, samo kar se tiče izvedbe in pravilnosli, z 10 točkami. Poleg tega je pri poljubnih prostih še znamka za težkost sestave. — Nastop in vedenje društva se znamkujeta pri vsakem orodju z 10 točkami. Pri znamkovanju vedenja se vpošteva tudi oprava posameznikov. (Dalje prih.)