Pravljica o delu Ilustriral H. Smrekar . , •¦ '" . Pri bogatem očetu in pri dobri mamici je žioela nekoč na nekem gradu kraljična Zora. Bila je lepa kakor coetoča Drtnica ier dobrega srca. Imela je psega v izobilju, nikoli še niso njene bele ročice prijele za najmanjše delo. Njen edini posel je bil izprehajanje po grajskih livadah, trganje cvetic in občudovanje lepe narave. Krog in krog njenega doma so šumeli veliki gozdooi, sredi njih se je skrioalo malo jezero. Sem je zahajala lepa Zora in prislu-škovala skrionostnemu šionenju temnih lesov. Jezero ji je šepetalo prelepe pravljice o daljnih deželah in o dobrih in hudobnih Ijudeh. Vse to je jezero zoedelo od urnih studenčkov, ki so mu dan na dan prinašali nooice od vseh sirani zemlje. Gooorilo je o čudoviiih prebivalcih gozda, ki prihajajo k njemu gasii žejo, o oitkih srnah, ki se hodijo ogledovat d njegooo čisto lice; poznalo je vse žioljenje starih, orjaških dreves, ki se sklanjajo nad njim, prečista, modrina. neba pa ga je falto preozela, da sploh ni mogel odvmiti oči od nje in še sedaj nenehoma strmi vanjo. Vse to je šepetalo jezero kraljični na uho, da se je čudila in strmela ¦. ob njegooi vsevednosti. O, pa še mnogokaj je oedelo jezero: o škraiih, ki se včasih pripode iz lesov, in o gozdnih vilah. ki ob tihih večerih rajajo nad njegooo gladino. :¦¦ " 243 Nekega dne se je pa zgodilo, da je kraljično ujela noč v gozdu. Tako je bila zatopljena v tiho šepetanje gozda, da ni videla sonca, ki je zdrknilo za hribe, in ne večernih senc, ki so jele vstajati izza dreves. Bila je že tema, ko se je zavedela in se prestrašila. Napotila se je po stezi proii gradu. Ni pa še prišla daleč od jezera. ko zapazi okoli sebe z> zraku plavajoče bele meglice, Korak ji zastane, in ko nekaj časa gleda čudne meglice. se začno večati in večati in naenkrat stoje pred kraljično lepe gozdne žene. Lasje jim padajo čez ramena, odete so v ianke pajčolane, iz njihovih oči sije nadzemska milina. »Kraljična Zora, čas je, da prideš med nas,« jo nagooorijo. Kraljična pa se prestraši. •»Blage žene, čemu naj pridem med oas?« jih povpraša. »Vse tvoje žioljenje ti roke niso okusile dela, tvoja duša ne greha; spa-das med nas.« Ko pa to sliši, plane kraljična p jok. »Med oas naj pridem, lepe že-ne, a kaj bosta moj očka in mamica počela brez mene?« ¦»Taka je naša do-ijaU Toda kraljični ni bi-lo po volji, da bi zapu-stila ta soet, ko je ven-dar imela vsega dooolj. Domisli se nečesa pamet-nega in proseče reče: »O, in kaj tnoram še napraDiti! Reona mati s kopico otrok me je napro-sila, naj ji zakrpam hlačke najmlajšega, ko ona nima časa. Ko bom io storila, pa bom prisla k vam.« Dobre žene so se dale pregoooriti. »Pa jutri zvečer!«. so $e zaklicale za kraljično in nad grmi so špet plavale ianke, prozorne meglice. Naslednji dan je kraljična stopila v bajtarsko kočo v vasi, kjer je ola-dala največja beda. Kako je pogledala mati devetih otrok, ko je stopila pred njo lepa grajska gospodična in jo prijazno nagovorila, če ima kake raz-irgane otroške hlačke, da bi jih ona zašila. Ako ne bi ženica poznala dobrega kraljičinega srca, bi mislila na prevaro. Tako pa sama ni vedela, ali ima pred seboj prikazen ali kaj. Po strani se oziraje na kraljično, je stopila po raztrgane hlačke. Ko je dobila kraljična hlačke, je še rekla ienici, da se je zaobljubila in da bo še danes dobila zakrpane'hlačke nazaj. Potem je zopet odšla proti gradu, ženica pa je pogledala za njo. Prepričana je bila, da deklica ni pri zdraoi pameti. Zmajevala je z glavo in dejala sama pri sebi: »ATe hlačke, ampak uboga grajska gospodična se mi smilijo.« Kraljična se je takoj usedla k delu. V mehko roko je vzela šioanko in pričela obadati v razlrgane hlačke. Sprva je šlo počasi, kmalu pa so se ji prstki privadili. Še ni zazoonilo poldne, ko je izročila zašite hlačke preae-nečeni ženici v roke. v >Tu jih imate, in če imate še kaj raztrganega, bom prišla jutri.z O, tisto pa, tisto! Kolikor bo hotela še otroških srajčk o popraoilo. Srečni ženici so se orosile oči, ko je podajala bogati kraljični svojo razorano roko. In ko je kraljična zapuščala reono bajto, ji je vriskalo srce, ko je videla, da je osrečila bedno mater. Tudi iega večera so se gozdne vile dale pregouoriti, da kraljična še ne pride k njim. Kje neki, ko pa ima še toliko dela! One ie lahko se nekoliko poirpijo, bajtarski otroci pa morajo biti oblečeni. Seoeda, oile so žene, ki se jim da. kaj dopovedati; bodo že še počakale, da kraljična opravi svoje delo. Potem pa bo prav zares takoj prišla k njim. Kraljična Zora je bila vesela, da si je z delom podaljšala življenje pri očeiu in mamici. Prao nič je ni skrbelo, da bi morala kaj kmalu med gozdne zene. Reone bajtarske matere so jo kar vabile, naj pride k njim po raztrgana oblačilca. Poosod so jo z veseljem sprejemali, ona pa jim je veselje vračala. Saj je bila satna presrečna, ko je pameino izrabljala čas, namesto da bi v brezdelju pohajkooala. Tako ne bi kraljična Zora nikoli prišla med gozdne vile, da je niso nekega dne poklicale same. V strahu, da ne bi spet terjale njenega žioljenja, jih je našla ob jezeru rea trati. Približala se jim je po mehkem mahu, ki se je kakor dragocena preproga udiral pod njenimi malimi šolenčki. Ko so jo gozdne žene ugledale, je ena izmed njih nagovorila kraljično. »Kraljična Zora.i. je rekla lepa žena in žarki Dečernega sonca so se ji opletali med lase. -»Končno smo dosegle, kar smo hotele. Nič se več ne boj, r ne bo ti ireba med nas. Danes se je zglasil pj% tvojem očetu kraljeoič, ki je k poprosil za toojo roko. Vmi se domou in glej, da dobro opraviš svojo po- \ slednjo nalogo, ki bo trajala do tvoje smrti: osreči svojega moža, bodi mu ** pokorna in zoesta! Na delo pa nikar ne pozabi! To smo ti hotele pooedati oni večer, ko si nas proič ugledala. Sedaj pa pojdi in spremlja naj te očetoo blagoslov, ki vama ga bo podelil, preden odideta na sooj dom. Bodi po- zdravljena!« — — — Nekaj dni nato se je kraljična Zora poslavljala od svojih staršen in ' od svojega doma. Mladi kraljeoič jo je posadil poleg sebe na konja in zdirjala sta na nooi dom. Niso ju spremljali bučni glasooi fanfar, ne številno sprem- stvo, odeto v dragocena oblačila. Ne: spremljali so ju zadoooljni pogledi reonih bajtarjeo, ki so s solznimi očmi zrli za dobro kraljično in njenim z.' princem; spremljalo ju je samo glasno kričanje bajtarske mladine, ki se je v zakrpanih hlačkah in zašitih srajčkah gugala d vrhoDih dreves in na vse grlo klicala za odhajajočima: »Žioe/a kraljična! Žioel njen princh