Poštnina plačana v gotovini
Dvojna številka L. 80
Sped. in afobon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
Sori zl a , Rlva Plazzutta. IS • tel A!'
PODUREDMSTVO f rieste, Vicoio a. Rose 7 'e i?rs
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XVIII. - Štev. 51 (929)
Gorica - četrtek, 22. dec. 1966 - Trst
Posamezna številka L 50
MIR SE OZNANJA LJUDEM
WW
PO ŠIRJAVI”
★ ★ ★
Odkar so angeli pastirjem na betlehemskih poljanah zapeli božični spev: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem!« njihova pesem miru na svetu nikdar več ni utihnila. Ponavljali so jo prvi kristjani, ko so se spominjali Kristusovega rojstva. Sčasoma pa jo je Cerkev za stalno sprejela v svoje bogoslužje. Krščanski narodi so jo začeli vpletati v svoje ljudske božične pesmi: »Angelsko petje se sliši v višavi, Gloria, Slava! Bogu se glasi. Mir se oznanja ljudem po širjavi, mili Zveličar nocoj se rodi.«
Toda še nikdar ni Cerkev te angelske poslanice miru tudi izven liturgije človeštvu tolikokrat ponavljala kakor zadnjih petdeset let. Oznanjala jo je po papežih, ki so na zemlji vidni namestniki Njega, ki so ga preroki napovedovali kot Kneza miru in ki je s svojim prihodom hotel svetu prinesti mir: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam« (Jan 14, 27).
PAPEŽI V SLUŽBI MIRU
Svet pa Kristusovega miru tudi nikdar ni tako zelo potreboval kakor v tem stoletju, v katerem je človeštvo doživelo že dve svetovni vojni.
Ko je v zadnjih dneh meseca julija 1914 izbruhnila vojna med Avstrijo in Srbijo, je sedel na papeškem prestolu svetnik, Pij X. Videl je, da bo ta spopad zanetil svetovni požar. Zato je sivolasemu
cesarju Francu Jožefu pisal dolgo pismo, da bi ga odvrnil od vojne napovedi. Toda odgovora ni dobil. Papež je naročil dunajskemu nunciju, naj prosi za osebno avdienco pri cesarju. Nuncij je ves dan čakal pred cesarjevo sprejemnico, pa mu sprejem ni bil dovoljen. Ko je avstrijski poslanik pri sv. stolici papežu vojno sporočil kot dovršeno dejstvo in ga v cesarjevem imenu prosil, naj blagoslovi avstrijsko orožje, mu je Pij X. resno odgovoril: »Povejte cesarju, da bla-goslovljam mir; ne morem blagoslavljati vojske in ne tistih, ki so vojsko hoteli.« Tri tedne nato je veliki ljubitelj miru umrl.
Prišel je Benedikt XV. Tudi on je ponavljal poslanico svete noči. »Mir ljudem na zemlji!« A tudi njega niso poslušali. Po brezuspešnih poskusih, da bi dosegel pravičen mir, je nazadnje samo še klical: »Kraljica miru, prosi za nas!« Od takrat imamo ta klic v lavretanskih litanijah.
Benediktu je sledil Pij XI., ki je spoznal, da je bilo tedanje Društvo narodov brez moči, da bi reševalo mednarodne spore in tako preprečilo novo vojsko. Postavil je praznik Kristusa Kralja in v svojih poslanicah in nagovorih neprestano klical svetu svoje geslo: »Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem !« A vodilni možje niso marali Kristusovega miru. Narodi se niso hoteli razorožiti, ne mirnim potom rešiti spornih vprašanj.
Vsem naročnikom, podpornikom, sodelavcem in bralcem našega lista ter vsem prijateljem in pospeše-vateljem katoliškega tiska na Goriškem in Tržaškem Želimo obilje svetonočnega razpoloženja in miru z Bogom, s svojo vestjo in s svojim bližnjim doživete božične praznike ter z Bogom začeto in od njega blagoslovljeno novo leto 1967.
Pij XI. je dobil naslednika v Piju XII. Že ob njegovi izvolitvi je svet čutil, da stoji tik pred novo svetovno vojno. Papež je uporabil vso svojo diplomatsko spretnost, da bi novi svetovni spopad preprečil. »Nič ne bo izgubljenega z mirom; vse pa more biti izgubljeno z vojsko,« je zaklical svetu po radiu 24. avgusta 1939. A tudi ta klic je naletel na gluha ušesa. Nekaj dni nato se je začela druga svetovna vojna, ki je trajala dobrih pet let in pol ter milijonom človeških bitij vzela življenje, domovino in svobodo.
Veliki papež miru se je 9. oktobra 1958 poslovil. A sledil mu je še večji apostol sprave in mednarodnega miru, Janez XXIII. Njegovo okrožnico »Mir na zemlji« (Pacem in terris) sprejmejo Združeni narodi v New Yorku, študirajo jo politiki in ji pripisujejo svetovni pomen. Začenja se z besedami angelskega svetonočnega speva. Janez Dobri je v njej najprej povzel vsa načela mednarodnega sožitja, ki jih je postavil Pij XII., nato pa podal temelje za uresničitev božične blagovesti miru, ki so jo angeli svetu oznanili v prvi božični noči.
Janez XXIII. je izdihnil svojo po miru hrepenečo dušo vprav za praznike, ob katerih se krščanski svet spominja prihoda Duha ljubezni. A isti Duh mu je obudil naslednika, ki je v svojem prizadevanju za svetovni mir prekosil vse dosedanje papeže. Noben papež ni v tako kratki dobi vladanja treh let in pol tolikokrat izgovoril besede mir kakor Pavel VI. Saj je bila tudi zadnja njegova beseda ob sklepu koncila 8. decembra lani beseda miru. Ko je ob koncu vseh slovesnosti bil prebran papeški odlok o zaključku koncila, je papež dal »Urbi et Orbi« svoj apostolski blagoslov, nato pa je besedam blagoslova dodal: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa — pojdite v miru!«
Še veliko več kakor papeževe besede o miru pa pomenijo njegova dejanja za mir.
Po drugem zasedanju koncila roma Pavel VI. v Jeruzalem, da poruši nenaravno steno, ki so jo predsodki v stoletjih postavili med božje ljudstvo Nove zaveze in med božje ljudstvo Stare zaveze, ko je vendar iz tega ljudstva za nas vse izšel Knez miru. Obenem je Pavel VI. v Jeruzalem nesel poljub miru carigrajskemu pravoslavnemu patriarhu Athenagoru.
Na koncu tretjega koncilskega zasedanja se papež odpravi v Indijo, da se »kot romar miru, veselja in ljubezni« udeleži mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu. Odtam pozove državnike velikih držav, naj vsaj za nekaj odstotkov zmanjšajo izdatke za oboroževanje in prihranek dajo za kruh stradajočima dvema milijardama ljudi, ki nikdar ne ležejo siti k počitku.
Lani 4. oktobra med zadnjim zasedanjem koncila se papež odzove povabilu glavnega tajnika Združenih narodov v New Yorku in pred zastopniki 117 držav članic govori svoj edinstveni govor, o katerem je celo sovjetski zunanji minister Gromiko rekel, da je eden najpomembnejših govorov v 20 letih obstoja Združenih narodov. Združeni narodi so šola človeštva k miru, je papež med drugim re-
Predragi v Gospodu!
Radostni božični prazniki nudijo priliko za izmeno vzvišenih misli, iskrenih želja in srčnih voščil.
Bolj kot običaj je to zahteva srčne plemenitosti. Zlasti pa je to srečanje medsebojnih voščil in molitve.
Veseli me, da vam lahko izrazim, predragi slovenski sobratje in verniki, prisrčna očetovska božična voščila: Blagoslovljene božične praznike duhovnikom, redovnicam, župnijam, družinam in posameznikom, zlasti otročičem, ubogim ter vsem, ki nosijo težki križ življenja sredi dela in težav.
Nad vse vaše zadeve in skrbi naj pride milost Gospoda Jezusa, rojenega v’ betlehemski štalici. Nad vami bodi v vsem obilju milost božja, da bo med vsemi vami vladala prava ljubezen in sloga, tako da boste posvečeno ljudstvo, ki se odlikuje po edinosti in dejavnosti.
Zlasti še voščim, da bi iz vaše tako bogate verske in kulturne dediščine mladina črpala odločilne življenjske smernice, tako da bo vedno učinkoviteje procvitala v milosti Kristusovi in v bratski ljubezni; po isti duhovni dediščini naj se v vas krepi prizadevnost za vse družinske in socialne kreposti ter skupni napor v dosego blagostanja v krogu družin in vsega ljudstva.
Vera naj vam bo tako napotnica za življenje in vir ter kvas vsega dobrega.
Naj vas blagoslovi Gospod Jezus, naj vas podpira in navdahne po svojem miru in ljubezni z božično srečo!
Blagoslovljeni božič! Srečno novo leto!
f Andrej, nadškof
kel. Zato jim je s svojim obiskom hotel dati vso moralno oporo in veljavo. Nato je zaklical vsem zbranim državnikom. »Ne več vojne, nikdar več vojne! Mir, mir mora voditi usodo ljudstev in vsega človeštva... Če želite biti bratje, izpustite orožje iz rok. Nihče ne more ljubiti z napadalnim orožjem v rokah.«
Še eno veliko dejanje je storil »veliki poslanec miru«. Dan pred sklepom koncila je preklical izobčenje, ki ga je pred 900 leti izrekel Rim nad vzhodno Cerkvijo, ko se je leta 1054 odtrgala od cerkvene edinosti. Istočasno je tudi v Carigradu patriarh Athenagora za nično proglasil izobčenje, ki ga je takratni carigrajski patriarh kot odgovor izrekel nad zapadno Cerkvijo. Ko je bila ta slovesna listina v baziliki sv. Petra prebrana, je papež objel pravoslavnega metropolita iz Carigrada, ki je zastopal patriarha Athenagora.
POGOJI ZA RESNIČNI MIR NA ZEMLJI
Papeži pa so svetu pokazali tudi pot, po kateri bo prišel do miru.
Janez XXIII. je v okrožnici »Milna zemlji« postavil štiri duhovne temelje, na katerih edino more biti zgrajen pravi mir. To so: resnica, pravica, ljubezen in prostost. Zato se tudi podnaslov okrožnice glasi: »O miru med vsemi narodi, utemeljenem v resnici, pravici, ljubezni in prostosti.«
Pavel VI. je v svojem govoru pred Združenimi narodi na te štiri stebre miru znova opozoril in dodal, da mora stavba miru biti zgrajena na naši vesti, na vesti vsakega posameznega človeka. »Prišel je trenutek spreobrnjenja, naše osebne preobrazbe, notranje obnove,« je papež dobesedno dejal.
Potemtakem mora vsak pri sebi začeti graditi stavbo miru. To dolžnost mu nalaga njegova lastna vest. Najprej mora Kristusovo kraljestvo miru zavladati v naših srcih, nato v družinah, potem na vasi med sosedi, v fari med žup-ljani, v državi med državljani. Tedaj se bo mir začel utrjevati tudi med narodi.
1.	Zato moram najprej spoštovati resnico, ki je prvi temelj miru. Studiti se mi mora vsaka dvo-
ličnost, zahrbtnost in hinavščina. Moja usta ne smejo nikdar spregovoriti nobene laži.
V mojem srcu morajo biti zasidrani tudi ostali trije temelji miru. V njem mora zagoreti prava ljubezen do bližnjega. Spoštovati moram pravico bližnjega do življenja in do vseh drugih dobrin, snovnih in duhovnih. Tudi pravica bližnjega do dobrega imena mi mora biti sveta. Ceniti moram svobodo bližnjega, svobodo vere, jezika, prepričanja in izražanja misli. Te svobode mu nikdar ne smem kratiti.
2.	Prav tako mora tudi družinska in farna in vsaka druga skupnost biti utemeljena na resnici. Laž rodi prepir in sovraštvo v družini, med sosedi, farani in državljani. Neiskrenost tudi v politiki ne rodi dobrih sadov.
Pravičnost zahteva, da vsakomur damo, kar mu gre. Kadar bo pravičnost zavladala na svetu, ne bo več vzroka za vojsko.
Gojimo doma in v svojem okolju dejavno ljubezen. Akcija »Brat v stiski« je odlično delo za mir med narodi. Če lačnim množicam ne damo kruha iz ljubezni in prostovoljno, bodo nekega dne pridrle k nam in si ga s silo vzele.
Prav tako se more zgoditi, da bomo nekega dne sami svobodo izgubili, če drugim ne priznamo svobode, do katere jim daje pravico Bog, ki je človeka tako ustvaril, da živi v človeški družbi v miru in svobodi.
*	* *
Ko se je Pavel VI. vrnil iz New Yorka, je zbranim koncilskim očetom rekel: »Bolj nego kdaj koli prej moramo biti delavci za mir. Katoliška Cerkev je sedaj, ko je spregovorila po naših ustih, sprejela veliko dolžnost, da služi miru.«
Vsi smo udje Kristusove Cerkve. Zato mora vsak izmed nas služiti miru.
»Gospod, naredi me za orodje miru!« Te besede so zapisane na svetinjah, ki so bile kovane v spomin papeževega obiska pri Združenih narodih.
Te besede sv. Frančiška Asiškega morajo biti naša molitev in naš življenjski program!
Dr. Jakob Kolarič, C. M.
Za uveljavljenje slovenščine
v v
S TRŽAŠKEGA
V Mariboru so imeli slovenski slavisti posvetovanje o položaju slovenskega knjižnega jezika in uporabi slovenščine v jarv-nem življenju. Naslednjega dne pa je bil v Ljutomeru občni zbor Slavističnega društva Slovenije, ki je sprejel sklepe o problemih povezanih s slovenščino. O tem je poročal referent prof. Janko Car.
Slavistično društvo je sklenilo prelomiti s tradicionalnim zapiranjem v zgolj strokovne okvire in usmeriti svoje delovanje v širšo družbeno problematiko. Postavilo je osem zahtev, od katerih sta najvažnejši dve:
1. Ustavna določila glede enakopravnosti slovenskega jezika v okviru jugoslovanske skupnosti ne morejo biti več samo deklarativna, ampak se morajo uresničiti v praksi.
2. Na ozemlju Slovenije je treba poleg drugih določil uveljaviti 2. odstavek 74. člena SR Slovenije (ki zahteva, da se poslovanje vseh državnih organov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij, ki izvršujejo družbeno službo na območju Slovenije, vodi v slovenskem jeziku - op. p.).
Referat prof. Cara izzveni v precejšnji meri kot kritika pouka slovenščine na šolah vseh stopenj. Na osnovnih šolah v Mariboru manjka strokovno usposobljenih mo či za pouk materinega jezika. Na neki šoli so celo nastavili študenta, ki je na učiteljišču — ali pedagoški akademiji, kot
Ko to pišemo, še nimamo na razpolago kaj točnega, kako se bodo izšla pogajanja za sestavo večin v tržaški občini in tržaški pokrajini. Pogajanja so zelo zamotana in se nadaljujejo.
Slovensko skupnost zastopajo pri pogajanjih dr. Poštovan, dr. Škerk, g. Dušan Černe, župan g. Drago Legiša, Saša Rudolf, dr. Dolhar in Drago Štoka. KD zastopajo dr. Botteri, Coloni, Rinaldi, Co-slovich, inž. Spaccini, dr. Savona. Združene socialiste zastopajo Pittoni, Pierandrei, prof. Apih, De Gioia, prof. Dulci, Balzano in Caristi, republikance pa Greatti, Rinaldi, Oliviero, Fragiacomo in Cesanetti.
V začetku pogajanj je za-stopstvo Slovenske skupnosti stavilo nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, preden bo lahko podpisala sporazum. Nanašajo se na nekatera šolska vprašanja, na razla-ščevanje, obisk v Rimu in letoviščarsko ustanovo v Sesljanu, Slovenska skupnost je tudi zahtevala, da mora biti prejšnji sporazum med Slovensko skupnostjo, DC, PSI in PSDI v celoti sprejet od republikancev in potrjen. To se je zgodilo in bo dodan sedanjemu sporazumu — ako bo sklenjen — kot priloga.
DC je na prvi seji predlagala dnevni red:	1. splošni sporazum, 2. določitev
upravnih sporazumov za občino in pokrajino, 3. dogovor o novih občinskih odborih in porazdelitev mest. Predlagala je tudi besedilo splošnega sporazuma ali tako imenovanega »klobuka« k sporazumu. Na drugem sestanku so svoj klobuk predložili tud; združeni socialisti.
Na prvi in drugi seji se je pojavila težava, ker so socialisti zahtevali od republikancev, naj pristanejo, da bo Dušan Hreščak socialistični odbornik v novem odboru. Tajnik PSI Pittoni je ob tej priliki izjavil, če smo dobro informirani, da g. Hreščak ne pride v odbor kot Slovenec, ampak kot socialist, ki na srečo govori dva jezika.
Po daljši debati je tajnik DC dr. Botteri postavil alternativo, ki jo po njegovem terjajo volilni izidi, in sicer: ali Hreščak v občinskem odboru in so s tem za zdaj izključene druge stvarne zahteve v korist Slovencev, ali pa postopno reševanje slovenskih zahtev brez Hreščaika v občinskem odboru. Povedal pa je, da se bo DC strinjala, če bodo socialisti vztrajali na Hreščaku. Slovenska skupnost je izjavila, da je to notranje vprašanje enotne italijanske socialistične stranke, v katero se noče vmešavati in da bo sprejela njeno odločitev. Republikanci so zahtevali, naj bj o osebah za odbornike razpravljali šele na koncu ter jih določili po potrebi in sposobnosti za posamezna odborništva. Socialisti niso sprejeli tega predloga in tako so republikanci vsaj za zdaj proti g. Hreščaku.
Na zahtevo Slovenske skupnosti sta bili imenovani dve komisiji, ki obravnavata njene pogoje in sta se prvič sestali v soboto, 17. decembra. Prva obravnava šolska vprašanja, druga pa razlaščevanje.
sedaj pravijo tem šolam — že štirikrat padel iz tega predmeta.
V strokovnih šolah baje predavatelji strokovnih predmetov slabo obvladajo slovenščino. Prof. Car dobesedno trdi, da na kvaliteto in uspešnost pouka materinščine na teh šolah tudi vpliva mešanost; ponekod je precej dijakov iz sosednjih republik, po nekaterih šolah pa imajo cele razrede »srbohrvatske«.
Zanimiv podatek v referatu je, da je pred dvema letoma bilo v carinski službi v Sloveniji samo 25 % Slovencev, danes pa jih je nekaj nad 50 %. To je posledica sklepa, da bodo vsi, ki se ne bodo naučili slovenščine, premeščeni. Prav bi bilo, če bi za take ljudi organizirali tečaje iz slovenščine in izpite. Splošno mnenje je, da bi morali vsi uslužbenci v javnih službah, če niso Slovenci, opraviti tečaj in izpit iz slovenščine.
Največ kritike na carino leti zaradi srbohrvaških obrazcev. Oblasti se izgovarjajo, da jih je iz tehničnih razlogov nemogoče izdajati v več jezikih. Praksa iz večnacionalnih držav, npr. Švice, pa demantira ta izgovor.
Posvetovanje slavistov je dobilo svoj epilog v pismu »Delu« čitatelja iz Maribora, ki pravi, da so morda oni sami krivi za slabo slovenščino. Slovenci pogrešamo bolj obsežno, metodično in pregledno slovnico, ki bi obdelala slovnično gradivo z več primeri. Taka slovnica, trdi čitatelj, bi bolje služila laikom, ker bi se v njej laže znašli.
Do zdaj je znano, da je blokiran načrt za nadaljnje razlaščevanja na Krasu, pogajanja, in sicer precej ostra, pa so v teku glede dolinske in miiljske občine.
Promocija
G. Matjaž Hmeljak je promoviral na tržaški univerzi za doktorja inženirja elektronike z najvišjim redom. Čestitamo!
Referendnm v Španiji je uspeh za Franca
Rezultat referenduma, ki ga je general Franco, državnj poglavar Španije, odredil za 14. december in pri katerem naj bi se bili volivci izrekli z »da« ali »ne« glede nove ustave, ki predvideva ločitev funkcije državnega poglavarja od funkcije šefa vlade, je presenetil same vladne kroge. Ti so pričakovali, da bo pritrdilnih glasov okrog 80 %, jih je bilo pa kar 95,9%. Tudi volilna udeležba je bila močna. Od 21.769.472 volilnih upravičencev se je volitev udeležilo 19.289.J44 oseb, t. j. 88,85 %. Gotovo je na udeležbo vplivala tudi vladna odločba, da bodo tisti, ki bodo šli na volitve, do prihodnjega glasovanja prejemali dvaodstotni povišek na plačo, tistim pa, ki bj umanjkali, bi se pa za isti čas odtegnil en odstotek.
Referendum, tako kot je izpadel, pomeni brez dvoma velik osebni uspeh za generala Franca. Mnogi se bojijo, da bo na podlagi rezultata Franco podlegel skušnjavi, da ostane na čelu države in na politični pozornici vse do smrti. Ko je Franco zvedel za rezultate, je bil presrečen. Z radostnim obrazom je dejal: »Španski narod je dober narod in ljudstvo izredno zvesto.«
V nekem smislu je gotovo imel prav. »Ne« je izreklo le 1,79% volivcev, belih volilnih listkov pa jo bilo za 2,31 %. Največ opozicije je bilo še ugotoviti v Kataloniji, predvsem v Barceloni ter v Bilbau, središču baskovske dežele. Opozicija ni imela nobene možnosti, da nastopi v predvolilni borbi. Že sama agitacija zoper referendum je bila kazniva. To sta doživela tudi dva profesorja katoliškega gibanja »Opus Dei« iz Pamplone. Bila sta aretirana v noči pred volitvami, ker sta javno izrazila dvom v »resnost referenduma«.
Mnogi volivci so volili prvič v življenju, mnog; Pa prvič po devetnajstih letih. Zato se mnogi kar niso znašli. Na volišča so prišli kar z vsem propagandnim gradivom, ki so ga bili prejeli po pošti, mnogi pa so že ob vstopu na volišče imeli listke z napisom »da«.
Izglasovana ustava bo verjetno stopila v veljavo prihodnjo pomlad. Predvideva večjo svobodo izražanja, vsaj formalno, tako za sindikate kot za opozicijo. Petina novega parlamenta (Cortes) bo sestavljena iz družinskih poglavarjev ter poročenih žensk.
Resolucija občnega zbora sindikata slov. šole v Trstu
Slovenski šolniki, zbrani na rednem letnem občnem zboru Sindikata slovenske šole v Trstu, dne 8. decembra 1966, ponovno ugotavljamo, da se do danes še ne izvajajo vsi členi temeljnega zakona št. 1012 z dne 19.7.1961, in da se še niso izdali vs; tisti dopolnilni zakoni in odredbe, ki naj dokončno uredijo položaj šolnikov in šol s slovenskim učnim jezikom.
Zato zahtevamo, da Ministrstvo za javno šolstvo čimprej uredi naslednje:
a) za osnovne šole
naj se čimprej razpiše posebni natečaj za tista mesta na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom, ki so že odobrena, z olajšavami, ki jih določa zakon št. 1012 z dne 19.7.1961;
da se uzakoni pet že obstoječih didaktičnih ravnateljstev za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom;
da se uzakoni mesto obstoječega šolskega nadzorništva za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom;
b) za srednje šole
naj se objavi dekret, s katerim se določijo stalna mesta na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom;
naj se čimprej razpišejo javni natečaji za zgoraj omenjena mesta in tudi za tista mesta na srednjih šolah višje stopnje (znanstveni in klasični licej, trgovski tehnični zavod, državno učiteljišče), k; so že določena;
naj se odredi, da bo vsaka srednja šola prve in druge stopnje imela samostojno ravnateljstvo;
da se znova priznajo kot samostojne srednje šole bivši tečaji, ki jih je že dejansko ustanovila bivša ZVU in ki so navedene v Londonskem sporazumu;
naj se brez nadaljnjih zamud pripravi vse potrebno za ustanovitev trgovske indu-strijsko-obrtne strokovne šole s slovenskim učnim jezikom tako, da se bo pouk gotovo in nemoteno začel s prihodnjim šolskim letom;
c) šolsko skrbništvo da se v organiku šolskega skrbništva v Trstu vključi stalno mesto odgovornega funkcionarja za šole s slovenskim učnim jezikom s stopnjo namestnika šolskega skrbnika;
č) šolske knjige da pristojne oblasti pravočasno preskrbijo učencem osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom vse učne knjige, ki jim pripadajo po zakonu;
da se tudi za srednje šole s slovenskim učnim jezikom preskrbijo potrebne učne knjige.
Slovenski šolniki pričakujemo, da bo to Ministrstvo čimprej izdalo potrebne odredbe, ki naj zagotovijo dokončno ureditev šol s slovenskim učnim jezikom in položaj učnega osebja.
Na božični večer bo pri Sv. Jakobu
POLNOČNICA
za slovenske vernike, bivajoče v Trstu ob 22. url.
Maševal bo škofov vikar dr. L. Škerl.
Kaj je
Še vedno nam je živo pred očmi dogodek, ki se je pred časom odigral na sedežu Združenih narodov v Severni Ameriki, kamor je prišel tudi takratni poglavar Sovjetske zveze Nikita Hruščev.
Veliko so pričakovali državniki od njega. Njegov brutalni nastop pa je vsa pričakovanja podrl in svet razočaral. Razlagal je »edino pravilno« politiko komunistične Sovjetije, žalil vse vprek, zlasti pa zastopnike svobodnih demokratičnih držav, grozil z atomsko bombo, uničenjem sveta in besedičil o zavzetju vsemirja. Končno je vpričo najelegantnejšega zbora sveta sezul svoj zahodnoevropski čevelj in v podkrepitev svojih obdolžitev in groženj ves razjarjen in krvavo rdečega obraza tolkel s tem čevljem po mizi, da so se tresli megafoni in da je odmevalo v grobno tišino veličastne dvorane, kakor na sodni dan. Končal je svoj govor. Molk... Tišina...
Nihče ni ploskal. Celo njegovi prijatelji niso dajali obveznega duška odobravanju. Bilo jih je sram... Sram! Obrazi svetovnih politikov, polni diplomatske resnosti, so kazali odkrito pomilovanje in nesmiselnost govornikovega rohnenja.
Dne 4. oktobra 1965 je pred enakimi za-stopniki vsega sveta, v isti slavnostni dvorani, govoril Kristusov namestnik na zem-
L j udje se še niso pomirili od razburjenja zaradi obsežnih razlastitev za nafto vod, ko nekateri krogi že napovedujejo skorajšnje širjenje Industrijske cone na ves ravninski predel pod Dolino in Boljuncem. Na sestanku, ki ga je pred dnevi sklical Odbor za pomoč razlaščencem, smo s presenečenjem dobili potrdilo, da so govorice o razširitvah Industrijskega področja resnične. Po tem načrtu, o katerem je dne 11. novembra poročal sam predsednik Industrijske cone dr. Cecovini v novinarskem krožku v Trstu, misli EPIT vinkuJirati vse ravninsko področje pod cesto v Banjah pod Dolino pa do boljunskega pokopališča, Vključno športno igrišče, ter borštanskih njiv v Celu za skupno 1.750.000 kv. metrov.
Ljudje se sprašujejo, kako morejo vladne in druge stranke stati tako brezbrižno ob strani in dopustiti, da neka javna ustanova s tako lahkoto rekvirira tako obsežne površine, ko ni še noben indu-strijec niti še zaprosil zanje, in brez vsakega posvetovanja z lastniki ali vsaj z občinskimi predstavniki, ki so se izrekli proti povečanju področja EPIT-a. Prav tako se ljudje močno čudijo in zgražajo nad tem, da je Pristaniška ustanova s prekupčevanjem razlaščenih zemljišč zaslužila eno čisto milijardo. To je povedal sam njen predsednik na omenjeni konferenci.
Na drugi strani z zadovoljstvom ugotavljajo, da se vsaj Slovenska skupnost zanima za usodo njihovih zemljišč tudi
★ SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI NA TRŽAŠKEM želi svojim somišljenikom, kandidatom, podpornikom ter vsem Slovencem vesel božič in mnogo uspehov v prihodnjem letu.
po volitvah. Iskreno želijo, da bi s pomočjo strokovnih in drugih organizacij, ki jim je usoda naših ljudi pri srcu, uspela v svojih naporih.
Na zadnji redni seji občinskega sveta je svetovalec dr. Tul od Slovenske skup nosti spražil problem vaških potokov s posebnim ozirom na onega v Dolini za staro občino. Dobil je odgovor, da urejevanje potokov ne spada v kompetenco občine. Prizadete ljudi, ki jim potoki delajo škodo, to zanima do neke mere; želijo pa, da se vprašanje enkrat začne urejevati, če ne iz drugih vsaj iz higienskih razlogov.
PROTESTNA RESOLUCIJA
Številni lastniki zemljišč iz Doline in Boljunca so se v soboto, 17. decembra zbrali v srenjski dvorani v Dolini in razpravljali o napovedanem načrtu za nameravano razširitev območja Industrijske cone na ozemlju dolinske občine za nadaljnjih 1.750.000 kvadratnih metrov, o katerem je poročal sam predsednik Pristaniške ustanove dr. Cecovini na tiskovni konferenci v Časnikarskem krožku v Trstu dne 11. novembra letos.
Po izčrpni razpravi in izmenjav; mnenj o dosedanjih izkušnjah z razlaščevanjem s strani Pristaniške ustanove so sprejeli resolucijo, v kateri:
lepše ?
lji, Pavel VI. takole: »Iščemo razgovor z vsem svetom po naročilu: pojdite in učite vse narode! Noben član te organizacije naj ne bo več kakor drugi. To je enakost! Tistemu, ki ni skromen, je nemogoče biti brat. Napuh pa je neizogibno tisti, ki povzroča napetosti in trenja zaradi prestiža, oblasti in egoizma. Nemogoče je ljubiti z orožjem v rokah! Navaditi se moramo misliti o človeku v novi obliki in v lej obliki glodati tudi ljudi nasplošno; v novi obliki moramo končno gledati: tudi pota zgodovino in usode sveta.«
Mirni in veličastno-očetovski papež je zmlel trdosrčnost politikov in odpihnil diplomatsko etikete. Spontano sc je združil ves svet v enotnem aplavzu možu idej in resničnemu dobremu pastirju sveta...
Ko je Pavel VI. zapuščal dvorano, je la izglodala kakor za Veliko noč: prostrana, vstajenja željna, nova, prebujena, svobodna...
★ POSPESEVATELJSTVO postopka za prištetje k blaženim božjega služabnika Slomška želi vsem dobrotnikom globoko doživetje božičnih skrivnosti, bolnikom pa še posebej zdravo novo leto 1967. — Dr. Frančišek Šegula, postula-tor v Rimu.
protestirajo proti nameravani razširit* ; območja EPIT-a;
protestirajo tudi proti temu, da je P* staniška ustanova sestavila omenjene n» črte, ne da bi se niti posvetovala s pr* zadetimi lastniki ali njihovimi predsta'5 niki;
ugotavljajo, da bi z uresničitvijo teh tit Črtov bilo usodno in za vselej prizadet! kmetijstvo na tem področju, ker bi BPl| prej ali slej razlastila še zadnje ravni® ske predele pod Dolino, Boljuncem i* Borštom. Iz dosedanjih izkušenj tudi 'f do, da ne bi prizadeto prebivalstvo prejd( pravične in enakovredne odškodnine 23 odvzeta zemljišča z razlaščevalnim V° stopkom;
odločno nasprotujejo takšnim enostra# skim načrtom, ki ne jamčijo učinkovit8 zaščite njihovih pravic in koristi1;
pozivajo vse organizacije in predstavnik* javnega življenja, da jim v tem neens kem boju pomagajo in jih podpirajo, ds se prepreči uresničitev omenjenih načrto'’
RADIO
H T H S T A
Spored od 25. do 31. decembra 1966
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.0® Prenos sv. maše iz župne cerkve v janu. — 10.15 Od nedelje do nedelje s3 našem valu. — 10.45 Slovenske božiču8 pesmi. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Božji nam je rojen sin«. Božična zgodba ki jo je napisala Tončka Curk. — 11.45 Ringaraja za naše malčke. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. " 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. — 15.$ »Kralj z neba«. Sedem znamenj ob čas11 rojstva Kristusa Kralja. Na podlagi evaH' gelija in izročila napisal Edvard Gregorifl'
— 18.30 Iz pesniških gajev: »Giovanni P5' scoli: V Orientu«, pripravil Stanko J3' nežič. — 20.30 Iz slovenske folklore: ^ starih časih: Lelja Rehar: »Na Buožič*' Ponovitev v torek ob 12h.
Ponedeljek: 8.30 Božične pesmi. — G», dalrai orkestri. — 10.00 »Potovanje po Sv« ti deželi«, pripravil Jože Jamnik. — 12.1* Brali smo za vas. — 1330 Glasba po ž«’ ijah. — 16.00 »Janko in Metka«. Otrošk* spevoigra v petih slikah. — 17.45 Koncert božičnih pesmi združenih cerkvenih pevskih zborov v Trstu pod vodstvom Hun1' berta Mam6Ia. Koncert smo registrirali v župni cerkvi Novega Sv. Antona v Trst® dne 9. januarja 1966. — 19.10 Novela: Jat1 Plestenjak:	»Zlagane jaslice«. — 20.3®
»Vozniki«. Radijska igra po povesti Filip3 Terčelja. — 23.00 Božične pesmi v intef' pretaciji Slovenskega okteta.
Torek: 11.45 Popevke treh rodov. ""
17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnj^ valni tečaj: 13. lekcija. — 18.30 Flavtist Miloš Pahor in klavičembalistka Dina Sl®' ma. — 18.10 Plošče za vas, quiz oddaja-
— 2035 Niccolo Jommdlli: »Ptičairka*’ glasbena medigra v dveh delih.
Sreda : 11.45 Glasbila in barve. — 12.1® Pomenek s poslušavkami. — 13JO Glasb*1 iz filmov in revij. — 18.00 Ne vse, tod® o vsem. — 19.10 Higiena in zdravje. 19.25 Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane. 2035 Simfonični koncert orkestra RAI-T' iz Rima. V odmoru (približno ob 21.20) Socialne vede.
Četrtek : 12.00 Za smeh in dobro volj0. Besedilo Danila Lovrečiča. — 17.20 Ital'" janščlna po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 14. lekcija. — 19.00 Pisani balončki, ra-clijski tednik za najmlajše. — 20.35 »R®‘ bagas«. Veseloigra v petih dejanjih.
Petek: 11.45 Orkestri lahke glasbe. 12.10 Mod tržnimi stojnicami, pripravlj® prof. Tone Penko. — 13.30 Glasbeno P0' tovanje okoli sveta. —• 18.00 Ne vse, tod3 o vse;m. — 18.30 O glasbi govorijo sklada' telji, pripravlja Dušan Pertot. — IS-'® Slovenski znanstveni delavci z univerze1 Dr. Anton Polak: »Pravni položaj upnik*1 in dolžnika v stečaju«. — 20.35 Gosp0, dairstvo in delo. — 21.00 Koncert opeiH8 glasbe orkestra RAI-TV iz Turina.
Sobota: 12.10 Tržaške ulice in trgi. ^ 1330 Semenj plošče. — 15.00 Glasbena daja za mladino. — 16.00 Volan. Oddaj® za avtomobiliste. — 16.20 Pregled italija11' ske dramatike. 8. oddaja. Prizori iz dol’ »Komedija v komediji«, »Mož« tor more biti« in »Sovraštvo in ljubezen«.
17.20 Veseli utrinki. — 17.30 Otiokov prav' Ijični svet: »Zgodba o Letu«. Napisal Ch. Andersen. — 19.15 Družinski ob z01' nik: »Tri generacije«. 20.35 Teden v It®-liji. — 21.15 Silvestrov ples. V odmoi-11 (približno ob 22.00) Variete za konec let®’ Besedilo Danila Lovrečiča.
Pogajanja med levo sredino in Slovensko skupnostjo
J. E. POLAK
božična legenda „
Iz nebes priplava angel in ustavi se ob hlevu; stopi vanj in zašepeče Jožefu besede te:
»Jožef, čuješ, že krvniki od Heroda so poslani, da v tem mestu pomorijo dečke vse do leti dveh.
Osla urno ti opremi, v vreče vse blago nabaši, da zaprek ne bo na poti do Egipta daljnega!«
Kakor je prišel, izginil angel je iz hleva, ali Jožefa lotile zdaj velike so skrbi.
Osel čul je šepetanje in začel je godrnjati:
»Kdo ve, kaj mi bo naložil za v Egipet daljno pot.
Tod tovore sem prenašal, res je, niso bili težki, ali pota tod okoli niso v tuji svet bila.«
Jožef v strahu za Marijo in še bolj za Dete božje čakal tii, da vzide sonce, v temi loti dela se.
Vreče štiri je pripravil, vanje je nametal ono, kar za sebe in Marijo ter za Dete rabil bo.
Tudi za osliča krme je nabasal polno vrečo; in ko vreče je povezal, jih nalagati začne.
Ko obložil je osliča in posadil nanj Marijo in ji Dete dal v naročje, Jožef osla je pognal.
»Saj sem rekel, saj sem rekel,« godrnja osliček zase,
»da me bo obložil z blagom prav od hrbta do kopit.«
Ko požene Jožef osla, osel komaj se premakne, kakor želva se porniče in že osel se upre.
Toda čudo čudovito, ni bremena bilo malo, ali osel ga ne čuti, zdi se mu: »Ne nosim nič.«
Jožef romal je z Marijo in je romal z Dečkom in je romal on z osličem v ranem jutru v tuji svet.
Trudni so prišli do palme, sence dala ni veliko, a pred soncem žgočevročim jih branila vendar je.
Jožef vzame Dete božje in raz osla Mati skoči, vzame Dete in zdaj Jožef breme z osla odloži.
Jedla sta Marija, Jožef, Dete Mati nahranila, osel pa dobil je krmo, ki je bila v vreči zanj.
Ko so vsi se odpočili, Jožef osla je obložil.
Mati sedla je na osla, Dete Jožef ji poda.
Romali so dalje, dalje, pot jih vodi prek puščave, vode ni in osel žejni po oslovsko se upre.
Jožef ga lepo poboža in mu na uho šepeče:
»Samo malo še potrpi, daleč do studenca ni!«
Osel godrnja sam zase: »Tale mož je res pobožen.
Saj je dober, in ni mu znano, kakšen je gorjače lek.«
Romali so dalje, prišli niso do studenca, osel stopa prav počasi in mu končno se upre Dete mu pokaže z roko, naj odkoplje vroči pesek, in da tamkaj se studenca mu prikaže vir hladan.
Osel res začne kopati in izkoplje jarek mali; ko izkoplje plitvo jamo, voda vanjo pricurlja.
Vsi odžejajo se dobro in se dalje napotijo.
Pot je dolga, hrane tnalo in spet osel se upre.
»Lačen, kdo bi nosil breme,« osel brunda sam pri sebi »vreča prazna, polna zraka, tudi rada ne stoji.«
Jožef čuje godrnjanje, vrečo vzame, seno strese; toda kaj je on natresel, ne seno, le prah samo.
»S prahom zdaj boš krmil mene in ti meniš, da bom nosil lačen breme prek puščave v tuji nepoznani svet?«
Dete božje to opazi, na osat z roko pokaže in z rokama ga vzpodbuja, naj osata loti se.
»Ej, osat ni krma zame,« brunda osel sam pri sebi;
-glej, osat je trd, bodičast, ranil bo želodec moj.
No, poskusil bom kljub temu; vodo v pesku smo dobili, kdo ve, kaj bo vse v osatu, Dete nežno kaže nanj.«
Ali ko osat pokusi, se začudi, da v puščavi je rastlina, ki da krmo, ki ji para ni doma.
Ko se osel je napasel in ostali okrepčali, pa so romali počasi v daljni jim neznani svet.
Osel trmasta žival je, večkrat se upre med potjo, ali končno le prišli so, kamor radi bi dospeli.
Skozi leti dve živeli so v Egiptu osamljeni; pa priplaval spet je angel in naročil Jožefu:
»Ni Heroda več, umrl je, in ne boj se več za Dete, in ne boj se za Marijo in nič zase se ne boj.
Vrni zopet se v deželo, kjer je vaša domovina, v Nazaret se zopet vrni, tamkaj z vami bode mir.«
Res so se domov vrnili, toda osel je kar čutil, da potomec njega nosil Kralja bo v Jeruzalem.
Stopal je tako ponosno, kakor vedel bi da nosi
iz Egipta v domovino njega, ki je kraljev Kralj.
Pred dvojnim slovenskim jubilejem
Slovenci v zamejstvu so se odločili, da bodo prihodnje leto (1967) praznovali 1200-letnlco pokristjanjenja slovenskega naroda ter 1100-letnico prihoda sv. bratov Cirila in Metoda k panonskim Slovencem. K temu praznovanju jih nagibajo zgodovinska dejstva in nujnost notranje krščanske poglobitve slovenskega naroda.
Leta 867 sta se solunska brata sv. Ciril in Metod z najdenimi relikvijami sv. papeža Klementa I., s slovanskimi bogoslužnimi knjigami ter s svojimi učenci z Grškega in Moravskega napotila v Rim skozi Spodnjo Panonijo ter se pri slovenskem knezu Koclju zadržala več mesecev, morda celo pol leta, da sta tudi pri Slovencih osnovala bogoslovno šolo, uvedla slovansko pismenstvo ter po cerkvah razsežne Spodnje Panonije domače slovensko bogoslužje, položila Slovencem temelj za dvig h kulturnemu narodu. Bilo je to leta 867. In prihodnje leto bomo upravičeno praznovali znameniti, za Slovence pomembni in častni jubilej.
Praznovanje 1200-letnice pokristjanjenja slovenskega naroda pa povezujemo s ciril-metodijskim jubilejem, ker za pokristjanjenje ne moremo nastaviti točne letnice. Ne vemo namreč natančno, kdaj sta bila krščena slovenska kneževiča Gorazd in Hotimir, ki sta bila talca na otoku v Chiemskem jezeru na Bavarskem in sta tam po želji slovenskega kneza Boruta bila vzgojena v krščanski veri. Krščena sta bila vsekakor pred letom 749, ker je tega leta Gorazd, prvi slovenski krščanski vladar, prevzel oblast za umrlim očetom knezom Borutom. Vladal pa je zares le tri leta. Po njegovi smrti je zavladal leta 751 drugi krščanski knez, bratranec Hotimir. Ta je privedel s seboj duhovnika Ma-jorana, nečaka svojega vzgojitelja in krstnega botra Lupa, opata v samostanu na otoku v Chiemskem jezeru. Majoran pa je kneza Hotimira pred ustoličenjem na Koroškem opomnil, naj v vseh cerkvenih zadevah s pobožnim duhom ukloni glavo
(Predzadnja številka »Mladike« je objavila članek, ki ga tu ponatiskujemo v želji, da se z njegovo vsebino seznani čkn širši krog našiih ljudi na Tržaškem in Goriškem. — Ured.)
Gospod Msgr., kaj je pravzaprav ta nova služba škofovskega vikarja? Odkod izvira?
Služba je popolnoma nova in je v skladu z določbami II. vatikanskega cerkvenega zbora. Koncil je priznal škofom večje pravice in večjo odgovornost; a zahteva, da si škofje izberejo primerne sodelavce in tako bolje uredijo svoje dušnapastirsko delo. V koncilskem odloku o službi škofov beremo tole navodilo: »Za vernike različnega jezika naj se poskrbi ali z duhovniki in župnijami tega jezika, ali pa s škofovim vikarjem, ki dobro obvlada ta jezik in ima po potrebi tudi škofovsko posvečenje, ali pa tudi na kak drugi primernejši način.« Sv. oče je s posebnim odlokom ali Motu Proprio, kakor pravimo, ki je stopil v veljavo 11. oktobra in v katerem so določbe za delno izvedbo koncilskih odlokov, izrecno potrdil službo škofovega vikarja. Določil in odmeril je področje in obseg te službe ter odkazal pravice. Zelo podrobno je poudaril, kakšno naj bo razmerje škofovega vikarja do škafa in do generalnega vikarja v škofiji in kakšno obliko naj ima njihovo medsebojno sodelovanje.
Kakšen je torej obseg te službe?
Vikar sprejme precejšnjo odgovornost pri vodstvu škofije, a to le na področju, ki, mu ga odkaže škof, ker postane njegov namestnik in pomočnik. Brali smo, da je neki škof izročil vikarju skrb za študente srednjih šol in univerze; zopet drugi pa mu je npr. poveril kmečko prebivalstvo z vsemi problemi in težavami, ki so s tam v zvezi. Tržaški g. nadškof je vikarju izročil skrb za slovenske vernike.
Kakšne so pa pravice in dolžnosti vikarja na področju, ki mu ga je škof določil?
škofov vikar ima na svojem področju iste pravice kakor generalni vikar za celo škofijo. Preprostemu človeku ta pojem ne pove veliko, a tu ne moremo na dolgo razlagati službe in pravic generalnega vikarja. In dolžnosti? Naj omenim le nekatere, ki jih laihko vsaikdo razume: tako npr. skrb za slovenske duhovnike, ki jih bo laže vezala pri skupnem delu bratska ljubezen, ki ima svoj vir in pomen v božji ljubezni, katero moramo oznanjati in ži-
Bogu v službo, in sicer pred škofijskim sedežem, ki je bil v samostanu sv. Petra v Salzburgu. Knez Hotimir Je zares obljubil, da bo temu sedežu pokoren. Salzburgu je ne samo plačeval dolžno služnost, marveč je iz Salzburga ves čas svojega življenja prejemal tudi cerkveni nauk in krščansko duhovno oskrbo, kot sporoča vir. Njegov duhovnik Majoran je bil prvi urejevatelj in vodja misijonskega dela na Koroškem. Pomagali so mu kajpak še sodelavci, ki jih vir ne omenja. Po nekoliko letih pa, ko se je delo namnožilo, je opat in škof pri Sv. Petru v Salzburgu, Virgil, poslal knezu Hoti-miru pokrajinskega škofa Modesta z večjim številom duhovnikov in klerikov, da je uredil misijonstvo po vsej Karantaniji, posvečeval cerkve in duhovnike, med njimi pač tudi že prve domačine. Sedež je škof Modest imel pri Gospe Sveti, prvi cerkvi, ki jo je posvetil in kjer je bil tudi baptisterij (krstna kapela). Zgodovinarji si niso edini, kdaj je pokrajinski škof (korepiskop) Modest prispel na Koroško. Slovenski menijo, da je bilo to leta 760, nemški (npr. dr. Gunther N. Neckheim) pa postavijo njegov prihod v leto 767 in bi po tem mnenju prihodnje leto (1967) bila 1200-letnica njegovega prihoda. Škof Modest je le malo časa vladal krščanskim Karantancem. Po sodbi slovenskih zgodovinarjev je umrl že leta 763. Ce se je pa njegov prihod zakasnil do leta 767, pa je tudi kratko živel, ker je še pred smrtjo kneza Hotimira (769) odšel k Bogu po večno plačilo, ki ga je čakalo svetnika. Sv. Modest je pokopan pri Gospe Sveti v levi ladji. Knez Hotimir je po njegovi smrti imel še opravka z dvema uporoma poganskih Slovencev.
Naj je pokrajinski škof Modest prispel na Koroško leta 767 ali pa že sedem let prej, vsekakor je leta 767 krščanski misijon na Koroškem zajemal že pretežni del prebivalstva. V dobrih 15 letih Hoti-mirove vlade se je krščanstvo tako raz-
veti. Dalje organizacije, stažba božja v domačem jeziku, iskanje primernih poti za zbližanje s tistimi, ki so daleč od studencev milosti in vere; skrb za katehete in poučevanje verouka itd. Potrebe ter nadaljnji, nagel in večkrat presenetljiv razvoj v našj škofiji, bodo kaj hitro pokazali meni, duhovnikom in vernikom nove dolžnosti. Te nam bodo postale še bolj jasne, ko bomo trezno in jasno presodili stvarni položaj in naše možnosti za rast v dobrem in za uspešno dušnopastirsko delo.
Kako je v Trstu konkretno prišlo do tega imenovanja?
Narekovale so ga potrebe in torej želja
g.	nadškofa, da čim bolje poskrbi za naše vernike. Vsekakor je to pogumen korak in gre g. nadškofu vsa čast in naiša zahvala; z njim je pokazal velik optimizem, ker je prepričan, da morejo in morajo Slovenci še marsikaj prispevati za rast božjega kraljestva na zemlji. Hvaležni smo mu za imenovanje, a zlasti ker je s tem pokazal zaupanje v možnosti, pogum in vero naših ljudi.
Kakšen je bil torej odmev po imenovanju med verniki?
Naši rojaki so imenovanje sprejeli z veseljem in zadovoljstvom. Bilo je vsem v veliko zadoščenje. To pomeni, da imajo ljudje dobro voljo za delo in precej optimizma za versko obnovo. G. nadškof je bil izredno vesel tega odmeva. Italijanska javnost je vse to zabeležila z zanimanjem, saj so o tem poročali nekateri važni italijanski dnevniki; poudarjali so, da je to imenovanje prvo te vrste. S posebnim zadoščenjem moram pripomniti, da je naša italijanska duhovščina sprejela imenovanje z razumevanjem in odobravanjem. Marsikdo tega ni pričakoval. Vse to priča o dobri volji in pripravljenosti za sodelovanje, brez katerega je delo za božje kraljestvo brez uspeha. Bog daj, da bi upravičeno veselje rodilo bogate sadove.
Vaša nova služba je torej zelo pomembna za bodoče versko življenje naših rojakov na Tržaškem?
Prav gotovo. Ce ne bi bil prepričan o pomembnosti in važnosti za bodočnost, sploh ne bi spregovoril in vsega tega povedal. V precejšnji meri je uspeh našega dela odvisen od prizadevnosti in požrtvovalnosti vseh iin zlasti od pripravljenosti, da gremo ponižno za Kristusom, kadar je treba tudi s križem na rama.
mahnilo in zasidralo, da je škof Hotimir posvetil vsaj tri cerkve kot misijonska ognjišča in žarišča, namreč Gospo Sveto blizu Krnskega gradu, prestolnice slovenskih koroških vladarjev, cerkev sv. Petra v Lesu — St. Peter im Holz — v nekdanji rimski Teurniji, prestolnici Norika, in tretjo »ad Udrimas«, nekje v murski dolini, kjer je bil sedež okraja. Po najnovejših dognanjih je bila to menda cerkev sv. Janeza v Polju (St. Johann im Felde) pri Knittelfeldu.
Kakor je Karantanija (Koroška) nekoč bila razsežna dežela, saj sta na njenem obrobju bila ustanovljena dva samostana za pospeševanje krščanstva med Slovenci, namreč Innichen (769) ob izviru Drave ter Kremsmunster (110 odn. 777) ob Krem-ži na Zgornjem Avstrijskem, enako je salzburška škofija razširila svojo dejavnost noter v Panonijo, zlasti po uspešnih vojnih pohodih in zmagah Karla Velikega leta 796. Tako sta sv. brata Ciril In Metod leta 867 v Panoniji že našla slovenske kristjane in vnetega ter razumnega slovenskega krščanskega kneza Koclja, ki ju je sprejel z ljubečim srcem in z odprto dušo sprejemal njun nauk zase in za slovensko ljudstvo, katero sta sveta blagovestnika enako kakor Rastislavove Moravane želela v krščanstvu utrditi, ga z domačim pismenstvom in domačim bogoslužjem navdušiti za Kristusovo Cerkev ter krščansko kulturo, ga dvigniti na višjo raven krščanske omike.
Oba jubileja, 1100-letnica prihoda svetih bratov med Slovence ter 1200-letnica pokristjanjenja, kličeta slovenskemu narodu: nazaj k pristnemu, globoko doživlja-nemu, aktivnemu krščanstvu! Krščanstvo je slovenski narod v Kristusovi Cerkvi prerodilo in duhovno obogatilo, mu dalo veljavo in enakopravnost v veliki družini evropskih narodov, posvetilo je slovensko besedo in jo dvignilo celo v bogoslužni jezik.
KAKO BOMO PRAZNOVALI NASA VELIKA VERSKA JUBILEJA?
Predvsem naj bo poudarek na notranji proslavi, t. j. na notranji krščanski poglobitvi našega človeka, koder koli biva, ali doma ali v svetu. Treba bo vsem žive zavesti, da je sv. krst, kot uči sv. Pavel, »novo stvarjenje«, resnična preroditev v Kristusu, da našemu življenju nalaga dolžnost življenja z Bogom in za Boga. Tako zasebno kot javno življenje mora Imeti božji pečat! Treba bo se vsem od kraja do dobra seznaniti s krščansko vsebino, krščanskim naukom, in se navzetl krščanske miselnosti! Ta pa se prikaže, kadar se ljudje za krščansko življenje trudijo in krščanstvo prakticirajo (Izvajajo).
Le iz notranje prenove in iz notranjega doživljanja krščanstva bomo dozoreli za zunanjo proslavo, pa naj bo ta v župnijskem, dekanijskem, škofijskem ali vsenarodnem obsegu ali v skupni vrhunski proslavi. Zunanje proslave naj bi nas utrjevale v medsebojni krščanski ljubeči povezanosti, v skupni vnemi za Cerkev Kristusovo in krščanske ideale.
PRAKTIČNE NALOGE
Začnimo z notranjo pripravo na jubilej, z notranjo prenovo, takoj. Poljaki so se na svoj jubilej tisočletnice krščanstva pripravljali celih devet let s stalnimi duhovnimi vajami in obnovami po župnijah in družinah. Vsak dan, vsak večer, so poljske družine padale pred Marijino podobo in molile ter prosile zase in za ves poljski narod, njihov kardinal pa je tisto uro s svojo hierarhijo svojemu narodu podeljeval sv. blagoslov. V času svoje priprave na jubilej so Poljaki udeležbo pri sv. maši in prejemanje sv. zakramentov silno pomnožili. Vse nedelje in praznike so oblegali spovednice in obhajilne mize v stotinah in stotinah. Drug za drugega so bili apostoli dobrega zgleda in vzpodbudne besede. Geslo je bilo: v vsako hišo, v vsako družino sv. križ in Marijino podobo, v zasebno in javno življenje božjega duha. Za krščanski tisk so se trgali.
Kar so zmogli Poljaki, bi zmogli tudi Slovenci. Tudi v naše družine sv. križ ter Jezusovo in Marijino podobo na častno mesto. H križu pa tudi rožni veneči Sveti rožni venec naj postane redna dnevna družinska molitev v duhu Marijinega naročila v Fatimi! Tudi posvetitev družin presv. Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu naj začne z zmagoslavnim pohodom v slovenske domove!
Redna, pomnožena molitev, vztrajna udeležba pri sv. maši in čim pogostnejše prejemanje sv. obhajila naj bodo prvi sadovi praznovanja slovenskih jubilejev.
Dr. METOD TURNŠEK
    ................
Poslanstvo škofovega vikarja
Razgovor z msgr. Lojzetom Škerlom, našim novim vikarjem na vatikanskem radiu
božični večer ^
Vtisi iz Normandije
Starčkov
Mrzlo je bilo zunaj in veter je silil v sobico skozi vsako špranjo. »Varčevati moram z drvmi, zima je še dolga.k Tako je premišljeval starček, se zavil v odejo, sedel v oguljen naslanjač in zadremal. Tedaj je prav nalahno potrkalo na vrata. Starček je prisluhnil in dejal:
»Potrkalo je. Odpreti moram.« Drsal je do vrat, jih odprl in v sobo je stopilo dete.
»Kaj želiš?« je vprašal in ves začuden strmel v otroka, ki ga je gledal s prijaznimi in jasnimi očmi.
»Rad bi se ogrel tu pri tebi,« je dejal otrok in stopil naprej.
»Pri meni? Mar ne čutiš, kako mrzla je moja sobica?«
»Vzemi me v naročje, tako bo obema toplo,« je prosilo dete in stezalo goli ročici proti njemu.
»Davno že nisem pestoval otroka... Joj, dolgo je že tega, kar sem na kolenih zibal svojega sinčka... Pa je bilo lepo takrat, veš, tako lepo.« Starček se je raznežil in si otrl solzo...
»Vzemi me v naročje in pripoveduj mi, kako je bilo,« je spet zaprosilo dete. Prosilo je tako milo, da se mu ni mogel ustavljati. Sedel je v naslanjač in dete mu je splezalo v naročje.
»Kako si topel in mehak!« je vzkliknil in pritisnil otroka na prsi.
»Pripoveduj!« je zaprosilo dete in z drobnimi prstki pobožalo starčka po ve-lem licu.
»Ah, kako nežno si me pobožalo! Kakor nekdaj moj Cenek... Pa saj ti ne veš, da nekoč nisem bil tako sam kot sem zdaj. Imel sem dobro ženo in lepega, pridnega sinčka. Tako svetlo in toplo je bilo takrat v mojem domu! Ko sem se zvečer vrnil z dela, mi je Cenek splezal na kolena, se stisnil k meni in me pobožal kakor si me ti prejle. Potem je poprosil: »Očka, pripoveduj!« In jaz sem mu pripovedoval pravljice o palčkih in vilah, govoril ruu o rožicah, ptičkih in o sončku.« »In o Bogcu!« je dostavilo dete.
»Da, tudi o Bogcu. Najrajši je poslušal Zgodbo o Jezuščku, ki se je rodil v hlevčku. Jej, kolikokrat sem mu moral pripovedovati o tem!« Dete je zdaj stegnilo obe ročici in spet pobožalo veta starčkova lica.
»Kako dobro mi dene to božanje... zdi se mi ko da me boža moj Cenek...«
»Pripoveduj dalje!« je prosilo dete. Starček je nadaljeval:
»Na sveti večer sem postavil jaslice in žena je pred hlevčkom prižgala lučko, ki je gorela vso noč... Lučka nas je spominjala, da je Jezus luč sveta. Cenek pa naju je neprenehoma spraševal zdaj to, zdaj ono... Moj ljubi Cenek! Najbolj mi je ostalo v spominu tole: "Zakaj Jezušček steza goli ročici k nam? Mama, zebe ga! Daj, pokrij ga s kovtercem!" A moja dobra Ančka ga je poučila, da Jezuščka ni moči ogreti s "kovtercem", ker Njega ogreje samo ljubezen. Potem se je obrnil k meni in spraševal: "Očka, kaj je ljubezen? Povej mi, kakšna je ljubezen?” In jaz sem mu dopovedoval, kakor sem vedel in znal, da je ljubezen dobra ko kruh, lepa ko rožice, svetla ko sonček in čista kakor voda v studenčku...«
Dete v starčkovem naročju se je povzpelo, ga objelo s svojimi drobnimi ročicami in pritisnilo svoje ličece na njegovo kosmato lice.
»Ah!« je vzdihnil starček, »prav tako me je objel moj Cenek, ko sem mu še povedal, da je ljubezen to, da imamo koga radi. Tedaj je veselo vzkliknil: "Očka, zdaj pa vem, kaj je ljubezen, zakaj jaz imam tebe in mamo tako rad! Pa tudi Jezuščka imam zelo rad in Mamko božjo tudi!" Vidiš, tak je bil moj Cenek. Pobožal sem ga s svojo žuljavo desnico in mu dejal: "Prav je tako, Cenek! Tudi midva imava tebe in Jezuščka zelo rada".« Starček se je spet raznežit in si brisal solzne oči...
»Na Sveti dan pa sva z ženo prejela Jezuščka v srce... Ah, lepi, prelepi so bili tisti časi!*
Dete je pritisnilo glavico k starčkovemu srcu in vprašalo:
»In potem?«
»Potem...« starčku je na ustnah zamrl ljubeznivi naglas... »Potem se je začelo... Tista prekleta železna pest!« je zavpil in dete v njegovem naročju se je streslo...
»Te mrazi? O, saj sem vedel, da se pri meni ne boš ogrelo.«
»Pripoveduj! Rad bi vedel vse!« je s tresočim gtasom zaprosilo dete.
»Da, povedal ti bom. Čutim, da moram nekomu povedati, nocoj me tu notri tako tišči...« Starček je pokazat na srce in pričel pripovedovati drugi det svoje zgodbe.
»Bil sem zaposlen v skladišču. Opravljal sem težaška dela, a delal sem rad, saj
me je doma čakala moja draga žena in moj ljubi Cenek; pri njiju sem v hipu pozabil na ves dnevni trud. Nekega dne so v skladišče pripeljali čudno železno reč, jo raztovorili in sestavili posamezne kose, in to so imenovali »žerjav«. Poskusili so, kako bo la naprava delala. Čudovito! »Žerjav« je z lahkoto dvigal vreče in jih prenašal na določeno mesto. Občudovali smo ta železni stroj in ko smo zvečer zapustili skladišče, smo vriskali od veselja, "železna pest", tako smo jo mi imenovali, bo namesto nas opravljala vsa težka dela. Sli smo v gostilno in pili, pili... Tisti večer sem prvič v življenju prišel domov pijan...«
Dete v njegovem naročju je žalostno vzdihnilo, a starček ga ni slišal. Pomolčal je nekoliko in spet nadaljeval:
»Cenek mi je tudi tisti večer splezal na kolena in prosil: "Očka, pripoveduj!", toda jaz nisem znal več pripovedovati. Hvalil sem "železno pest" in se ustil na vse pretege, a to Ceneku ni dopadlo. Zlezel je spet na tla in se stisnil k materi. Ona me je gledala s čudnim nemirom v očeh in si od časa do časa obrisala solze. Prvič v življenju sem takrat zarohnel nad njo: "Kaj se cmeriš? Mi ne privoščiš, a? Ne privoščiš, da bi imel v bodoče lepše življenje?" «
Kakor da se je v njej utrgal košček srca, je vzdihnila: "Pil si, Cene, preveč si pil."
V	ponedeljek sem se vrnil na delo in še bolj občudoval "železno pest”. Tam, kjer je bilo poprej treba deset, dvanajst delavcev, so zdaj zadostovali trije. Eden je vodil tisti stroj, drugi vreče podajal in tretji jih je sprejemal. Tisti teden smo res malo delali. V soboto pa smo poleg plače prejeli obvestilo, da smo odpuščeni. Prekleta "železna pest" nam je požrla vsakdanji kruh!«
»Nadaljuj!« je dahnilo dete.
»Tisti dan je sreča zbežala iz moje družine. Hodil sem zdoma zgodaj in iskal zaslužka po dninah. Delal sem danes tukaj, jutri tam, domov sem se pa vračal pijan in moj Cenek ni hotel več na moja kolena. "Pridi sem! Mar nisem tvoj oče!” sem vpil, toda Cenek se me je bal. Tresel se je in bledel. Vsak dan je bil bolj bled... Ančka je jokala in prosila: "Cene, preveč piješ, zato se te otrok boji... Nehaj, Cene! Kruha nimava, stanarino nimam s čim plačati... Prinesi vsaj za kruh, pa bo spet vse dobro..."
"Za kruh!" sem rohnel. "Delat pojdi! Mar misliš, da bom jaz delal za tri?” Nič ni odgovorila. Sklonila se je nad škaf — prala je drugim, da je zaslužila za mleko in kruh Ceneku — in v škaf so padale njene solze... Za hip se mi je
Ne mislite, da sem list, iz katerega sam prepisal te vrstice, kupil v starinarnici. Nikakor, saj nosi naslov: »Sovjetska pedagogika«. Že naslov prvega članka: »Brezbožno vzgajanje v šoli (E. 1. Perov-skij) se mi je zdel zanimiv.
Takoj naj omenim, da pisec članka ni prav nič zadovoljen z vzgojo sovjetskih šol od revolucije pa prav do današnjih dni. še posebej omenja leta 1918-1929 kot leta, ko je bila šola sicer brezbožna, toda to je po njegovem mnenju vse premalo. Takale pravi: »Sovjetska šola, orodje komunistične vzgoje mladine, ne more načelno zavzemati do vere drugega stališča kot stališče neizprosne borbe proti njej. Teoretična osnova komunistične vzgoje je namreč veri sovražna.«
»Mnogi mislijo,« piše tovariš dalje, »da je naloga sovjetske šole samo: izkoreniniti iz mladine tiste verske predsodke, ki se jih je navzela v domači sredi ali jih pobrala drugod; toda to je zmotno. Kdo namreč jamči, da se ne bodo kmalu po izkoreninjenju enih predsodkov pod vplivom iste srede pojavile druge vraže? Mladino je treba vzgajati tako, da postane "neranljiva" tudi za tiste vrste verskih predsodkov, s katerimi se bo mogoče kdaj pozneje srečala. Toda tudi to še ni dovolj. Naloga sovjetske šole je: vzgojiti mladino tako, da bo do vere neizprosna, da se bo zavedala nujnosti borbe proti njej in da bo v ta boj želela tudi sama poseči.«
Pisec članka daje učiteljem podrobne nasvete, kako naj dokazujejo »protiznan-stvenost verskih predsodkov«, navaja zglede iz zemljepisa, zgodovine, astronomije in omenja, da je v vsakem srednješolskem predmetu dovolj snovi za »razkrinkanje protiznanstvenosti verskih predsodkov«. Učiteljem svetuje, naj že v začetku leta
zasmilila in v srcu sem sklepal, da se bom poboljšal. Toda strast po vinu in kartah je bila močnejša... Nekega dne pa...« Starček je umolknil in glava mu je zlezla globoko na prsi.
»Nekega dne?« je vprašalo dete.
»Nekega dne sem se vrnit domov in našel hišo prazno. Sosedje so mi povedali, da so ženo in sina odpeljali v bolnišnico in od tam se nista več vrnila. Oba je pobrala jetika... Jokal sem in se kesal, da nisem skrbel zanju. Preklinjal sem "železno pest”, ki je bila začetek naše nesreče. Potem pa sem spet pil in kvartal. Imel sem mnogo prijateljev in radi so me imeli, ker so pili na moj račun, ko pa nisem imel več, da bi jim dajal, so me vsi zapustili... In zdaj sem sam, tako sam in zapuščen...«
»Nocoj sem jaz pri tebi,« je dejalo dete in spet pobožalo starčka.
»Nocoj si ti pri meni... Poslušaj, nocoj vem, da ni bila samo "železna pest" kriva moje nesreče... Kriv sem bil sam. Če bi bil Ančki prinesel, kar sem na dnini zaslužil, ne bi zbolela ne ona ne Cenek... In nocoj bi midva gledala okrog naju vnučke... Postavili bi jaslice... Vnučki bi gledali Jezuščka in ponavljali, kar je nekdaj govoril Cenek: "Pokrijte Jezuščka s 'kovtercem', da ga ne bo zeblo..." In moja Ančka bi jim povedala tako lepo kot je znala samo ona: "Jezuščka ne more ogreti 'kovterc', Jezuščka ogreje samo ljubezen." «
Starček je zaihtel: »Zakaj nisem skrbel zanju? Zakaj sem pil in preklinjal? Ančka! Cenek! Odpustita!«
»Toliko let Že čakam nate,« je dejalo dete. »Prišel sem, da bi se nocoj pri tebi ogrel.
»Kdo si?« je s tresočim glasom vprašal starček.
»Nocoj je sveti večer...«
»Sveti večer...« je ponovil starček... »sveta noč... Kdo si, dete?«
»Jaz sem božje Dete. Mene more ogreti samo ljubezen... Dobra, lepa, svetla in čista ljubezen...«
»Božje Dete!... Jezušček!« je vzkliknil starček in se zbudil. Pri fari je zvonilo k polnočnici... Cene je kot pomlajen vstal, se umil in preoblekel ter odšel v cerkev. Po polnočni maši se je kot cestninar približal jaslicam in strmel v Jezuščka, ki je stezal goli ročici proti njemu.. Starčku so po velih licih drsele solze, ko je šepetal: »Tebe ne more ogreti "kovterc”. Tebe ogreje samo ljubezen... lepa, svetla, čista ljubezen...« Pokleknil je k spovednici in drugo jutro, na Sveti dan, je po mnogih letih spet prišel Jezušček v njegovo srce. Od takrat pa ni bil nikoli več sam, zakaj božji bratec Jezušček je bil z njim.
za vsak predmet posebej najdejo mesta, kjer se da napadati »protiznanstvenost vere«. Opozarja, da je veliko bolj učinkovito napadati vero ne naravnost, ampak z dobro pripravljenimi primeri. Važno je tudi pomagati učencem pri izpeljavi pravilnih zaključkov, kajti dijaki sami bi jih pogosto ne našli.
Najbolj zanimiv je 'konec članka. Tu je res povedano nekaj čisto novega. Ko je namreč Perovskij poudaril važnost vzgoje poedinca, da se »zada smrtni udarec verskim predsodkom«, dostavi še tole: »Pri vsem tem pa je treba imeti vedno pred očmi, da se je treba približati vernim otrokom delikatno, preračunano in potrpežljivo. Ni slabšega načina borbe proti verskim predsodkom, kot je metoda posmehovanja, zmerjanja in administrativnega pritiska, kar se na žalost še pogosto dogaja. Take metode verne dijake samo odtuje od šolskih tovarišev in povzročijo, da se zaprejo sami vase in se nauče skrbno prikrivati svoja verska čustva, do-čim verne starše samo jeze in netijo v njih sovraštvo do šole. Tudi ni dovoljeno, da bi se dijaki norčevali iz vernih součen-cev. Učenci morajo razumeti, da se borimo proti veri, ne proti vernikom, ki so prav tako naši sovjetski državljani, in da njih vera ni prestopek, amipak le njihova nesreča. Seveda je treba ljudem govoriti, da je njihova vera nepotrebna, celo škodljiva; toda to je treba storiti s potrpežljivim dokazovanjem. To je naloga sovjetskega učenca, pionirja, komsomolca.«
»Končno je treba učencem dopovedati, da je vsak nevljuden napad na duhovščino žaljenje verskih čustev vernikov in da taki napadi vernike samo utrjujejo v veri.«
»Dijakj morajo razumeti, da gre za uničenje vere, ne duhovščine. Ko bo namreč izumrla vera — tudi duhovščine ne bo več.«
Rouen, avgust 1966
Težko bi povedal, kaj me je tako vleklo proti severni Franciji: ali Mont Saint-Mi-chel ali srednjeveška rouenska preteklost ali divja in skal ovita obala ali slavno ozadje zadnje vojne — morda vsakega nekaj...
•J* H* H5
V	hitrem diru je brzovlak, na poti v Dieippe in naprej proti Veliki Britaniji, vozil po zelenih planjavah vzporedno ob vijugasti Seni. Ogled sem, ogled tja — Sena na desni, nato zopet močvirnata mla-kuža na levi strani železniškega tira. Mimobežeče vasi so že kazale nordijsko arhitekturo; s svojo sivino in ostrimi potezami so 'bile poljske hiše skoraj neprijazne.
Nebo se je vedno bolj oblačilo. Vlak je zavozil mimo gričevnatega ovinka, nakar se je odprlo pred menoj ležeče razgibano
likih splavov, trgovskih ali industrijskih črno zamazanih ladij se je raz bližnjih mostov na obeh bregovih v deževni megli prikazalo mesto s še nejasnimi obrisi — Rouen. Nisem bil še takoj gotov, če smo že v normandijski prestolnici, dokler mi visoki gotski stolpi zgodovinske katedrale na desnem bregu tega niso potrdili.
*	* *
Pot me je nato vodila, sedaj že v sončnem popoldnevu s temno modrim nebom proti zgodovinskemu središču Rouena, nekdanjega rimskega Rotomagus. Srednji vek je tu pustil močne sledove saj so bili v teku njegove zgodovine vojvode tega mesta Rihard Neustrašeni ali Viljem Osvojevalec. V zgodovinskem oziru pa uživa Rouen največjo slavo po zaslugi Ivane Arške, device Orleanske, ki je v tem mestu dotrpela svojo slavno življenjsko usodo. Nato je skozi vsa kasnejša stoletja mesto igralo veliko vlogo kot normandijsko središče.
Po starih še popolnoma srednjeveških ulicah sem iskal poti do katedrale Notre Dame de Rouen. Tupatam je iznad očr-nelih sten mogočno pogledal monumentalen zvonik in me vabil v svojo bližino, še nekaj ovinkov — povsod se že diha neko mistično ozračje. Stojim pred masivno marmornato steno — pravo severno steno! — glavnega pročelja katedrale. Pogled kvišku me je nehote spomnil na podobnost z gorskimi velikani, zlasti ko vidim oblačke sprehajati se mimo kamnitih ozkih lokov, skozi katere šumi skrivnosten piš... Ni čudno, da je sloviti slikar Monet s tako poezijo v nežnih barvah naslikal to pročelje v jutranji zarji, v sončnem poldnevu in večernem žaru.
Ta kamnita arhitektonska simfonija v več stavkih (kot je več dob, v katerih je nastajala) je s svojimi plastičnimi akordi zapustila kot celota res nepozaben vtis. Izpostavljena je stoletnim in stoletnemu kljubovanju z naravo, s hudobijo ljudi (bila je težfy> preizkušena v vojni), s časom. In vendar je danes morda lepša kakor v dobi svojega nastanka, ko je bila verjetno še vsa nenaravno bela. Danes stoji tu ob Seni še vedno kot pred stoletji. Ne vem, ali bo tudi na levem bregu ostal tako dolgo gladki žedezobetonski pet-najstnadstropni nebotičnik — steklena pre-fekturna palača futurističnih obrisov. Na dveh bregovih znamenja dveh dob! Tu Rouen duha — tam Rouen strojev...
*	* *
Med temnozelenim gajem, sredi »oaze miru« med razporejenimi spomeniki se ti prikaže naenkrat še ena gotska mojstrovina — Abbaye Saint-Ouen.
Ob vstopu pod dvoma simetričnima visoko molečima stolpoma, ob žarni pozno popoldanski svetlobi stopim v hlad vrtoglavo visokega templja. Veličastno osrednje barvno okno pušča mavrično tajin-
stveno svetlobne snope proti oddaljenemu koru. Izpod blestečih oken me nato rahlo pobožajo temnozvočni akordi starih orgel, kjer se izvajalčeva oseba kar izgubi v brezosebni obliki orgelskega kora nekje visoko v sredini med vijočimi se loki in oboki.
Tu je nekdaj igral francoski baročni mojster Titelouze, kot danes nadaljuje v slovito tradicijo francoske šole Marcel Dupre. Stebrovje mi kar zastre pogled, dokler skozi odprtine ne zazrem vse mogočne arhitektonske višine glavne ladje. Praznina vlada vsepovsod. Napolnjuje jo le mistika. Skoraj sam se pomikam po stranski ladji proti koru. Hodim ob pritajenem igranju orgel, na drugi strani pa skozi marmornate oboke zrem, kako se lomijo svetlobni prameni avgustovega sonca. Skozi barvna kristalna okna se stalno prelivajo barve in tako spreminjajo notranjščino, zdaj svetloiplavo, nato temno-
vijoličasto ali malinostordeče, kakor barve orgelskih registrov in stil posameznih stavbarskih mojstrov, ki so postavili to linearno kamenito umetnino, ta »kameniti cvet«, ki blesti kakor zunanji izraz bogate duhovnosti nekdanjega človeka!
* * *
Vieux-Marche. Mimo ozkih še srednjeveško pobarvanih ulic, polnih starih gotskih hiš, ki jih prečkajo črnobele črte, ostrih špičastih streh (ki jih sicer že kazijo televizijske antene!...) se lahko pomikam ob kar ličnih trgovinah prot; drugemu znanemu, tako imenovanemu »staremu trgu«. Ko pridem tja, lahko še zabeležim ostanke tržnega življenja prejšnjih stoletij, pa tudj današnjih časov. Kake stojnice, večji prostori verjetno za zelenjavo ali podobne kramarije — s}ika materialnega življenja, ki je cvetelo tudi v dobi srednjeveške mistike!
Stari trg ne slovi toliko po tem barvitem poslovnem beležju zgodovine, a še predvsem zaradi imena francsoke narodne junakinje in svetnice: Ivane Arške, ki je tu, na tem trgu dokončala svojo življenjsko dramo. Na mestu, kjer je zgorela na grmadi, stoji danes krasen kameni! memorial, ki upodablja Devico Orleansko, pod katero lahko vidimo šopke svežih rož. Spomin na davna stoletja strastnih bojev med Anglijo in Francijo, na dobo, ko so cerkveni krogi preveč podlegali svetni oblasti, na svete vojne... Zraveo stoji v starinski hiši muzej Jeanne d’ Are, ki hranj razne zanimivosti iz one dobe.
*	* *
Ni se še, kljub pozni uri, dvigal mrak nad Seno, ko sem se v večernem ugodju pomikal po skoraj praznih rouenskih ulicah, deloma skozi vrsto zgodovinskih uli' čic, kjer včasih kar prekipeva gotskih stebrov, palač in skritih cerkva, deloma po modernejših smotrno urejenih drevo-redih. Pot me je vodila še mimo okroglo#3 stolpa »Tour Jeanne d’ Are«, ki je bil zadnji pozdrav starinskemu Rouenu. Na poti do kolodvora se je pred menoj če nekajkrat naglo zabohotil v večernih žarkih očarujoči masiv katedralskega stolpa, k1 se je počasi izguhljal v nerealni tančic' davnih dob...
*	* *
Razsvetljenj brzec je z enakomernim udarom zapuščal normandijske planjave' Med polno zasedenimi in z dimom pr«-nasičenimi železniškimi vozovi ter večeru0 megleno pokrajino, ki jo jo le včasih prestregla medla svetloba avtomobilskih ža-rometov zraven vijoče se ceste, sem s0 skoraj nevede kmalu znašal na dolgen1 tlakovanem hodniku postaje Paris-Sain1 Lazaire. V skoraj divjem vrvežu sem se kmalu nato poln bežno a trajno vtisnjenih spominov s prekratkega obiska v Normandiji izgubil med slepečimi lučmi fr1 naglim ritmom bližnjih boulevardov.
A. »■
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllinilllllllimilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIItlllMIHIMIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!
Sovjetska protiverska vzgoja
pristanišče ob Seni. Mimo zasidranih ve-
Stolnica v Rouenu, glavnem mestu Normandije v Franciji
Na mejah slovenstva
Zamujena priložnost
Že kakšnih dasat minut pred predpisanim koncem pouka je Sola šumela kot v panju nevidne čebele. Učitelji so pošiljali poedince iz šole, nekateri ves razred in nihče se ni zmenil za predpise za odhod iz šole v tiho govorečem sprevodu, dokler jih niso ob cesti izven šolskega dvorišča sprejeli v varstvo starši, sestre ali bratje, mlajše starejši.
Božič in počitnice... Ti dve besedi sta pričarali pred očj šolarčkov dolgo vrsto dni v popolni svobodi in polnih nestrpnega Pričakovanja; ne bi vedeli povedati, česa se bolj vesele: božiča ali počitnic, kajti ti dve besedi sta se strnili v en sam Pojem in pomenili isto.
Tudi Anka je razpustila svoj razred na koncu šolskega stopnišča. Razšli so se kriče: Sneži, sneži in lovili snežinke z rokami. Ona pa je pristopila h krogu učiteljev in jim. želela vesele praznike.
Odhajajo. Motorji avtomobilov brnijo in že je dvorišče prazno. Plavolasa in elegantna gospa Ghisalberti govori že štirinajst dni o božičnih počitnicah na jezeru z možem in tremi otroki. Okostnjaški Ri-naldi se bo posvetil svojim psihološkim študijem. Učiteljica iz prvega dekliškega razreda se usede poleg svojega moža, ki Poučuje vse dneve, zjutraj v tretjem deškem, popoldne pa vsakogar ,ki se vrača Pisat naloge v šolo.
Snežinke se ustavljajo po laseh in obleki. Ob dvoriščnih vratih se naslanja na zid Valter in prešteva podobice s športniki.
»Ali ne greš domov, Valter?«
Valter se samo v zadregi smehlja. Anka ne vztraja. Ozira se naokoli, če bi videla
tugomir
CKot bratje praznujmo ta praznik !
Je božič dan sprave, ljubezni.
Je dan pozabljenja osvete, krivic, dan strpnosti naše in bratstva, ki solze naj izbriše z žalostnih lic.
Kot bratje praznujmo ta praznik, sovraštvo med nami naj več ne gori! Spet združimo vsi se rojaki, naj pesem božična nam v srcu zveni:
O, ljubi naš narod trpeči, prepire pozabi in gnev med seboj! Roke si ponudimo danes:
Vsi bratje in sestre — vsaj za nocoj.
gospo iz lekarne — vedno se zanima za to, da bi Anka dobivala suplenco za su-Planco, čeprav le za par dni.
Pa vidi samo gručo otrok na potii, katera se cepi navkreber, ki z vso vnemo lučajo kepe snega na mimoidoče po spodnji cesti. Slišati je kričanje in menda tudi jok.
»Gospa iz lekarne je že odšla prej do-niov,« pravi neki glas. Anka ne razloči, kdo je spregovoril. Vse polno je otrok °koli nje in na cesti. Kdo je bil, k; je razbral njene misli?
»Valter ne gre domov, ker je ukradel Podobice in ve, da ga bodo natepli in mu Jih vzeli,« pravi isti ali drugi glas.
»A tako,« pravi Anka, »komu pa jih je Ukradel in kdo ga bo natepel?«
»Nič nj res,« pravi drugi, močnejši glas. ^Tina se vedno laže.«
Drobcena in bledikava Tina zardi do ušes. V šoli so jo postavili med zaostale, ker nič ne razume in vedno kaj čečka &arma zase. Ne zna se zagovarjati: kar drug; rečejo, je vse prav.
Na cesti zatrobi avtomobil. Gino — &rce ji utriplje močneje. Ali bili sta le lekarnarjevi Laura in Marina, ki sta se Vračali domov, ena z mestnega liceja, druga s poučevanja na srednji šoli. Na-snroh in pozdrav z roko in že sta mimo.
Kako bi bila rada sama s svojimi 'mislimi, katere se porajajo kot snežinke, ki sc usipljejo zdaj gostejše zdaj redkejše. Aii skupina malih spremljevalcev, ki so zategnili korak, da bi jih ne prehitela, ne odneha. Ob božično okrašeni izložbi ^ je ustavila, da bi si jo ogledala. Oni Pa so se v zadregi spogledali in molče čakali.
»Erika je rekla, če pridete pogledat njene jaslice,« je spregovoril najpogumnejši.
Erika pa je grizla torbo, kot da bj se ®je nič ne tikalo.
»Kaj Erika!« se je oglasil vmes četrto-razrednik. »Jaz sem lani dobil prvo navado zanje*
»Samo da se je pohvalil,« zaničljivo našobj ustnice debela Erika. »A niso bille vredne, bile so grde, grde...«
Četrtorazrednik hoče planiti nad njo, ali ona je že prijela za kljuko in skočila na hodnik svoje hiše. Njega gnjavita jeza in maščevalni naklepi, ali vse to potlači vase, ko opazi na hodniku njeno mater.
»Kaj vihraš kot burja?« še sliši Anka iz veže. Spremljevalci se po malem redčijo. Ob vsaki stezi desno ali levo smukneta eden ali dva. Ko ostane še zadnji, poteče naprej in se porazgubi med hišami. Anka prosteje zadiha. Naveličana je vsega tega krika in nekje na dnu čuti grenkobo in razočaranje.
Ko vstopi v toplo Giacominino kuhinjo
—	pri njej je na hrani in stanovanju, pa naj poučuje v vasi ali kje okrog — jo objame prijeten val toplote.
»Joj, kako je mraz,« pravi in si greje roke. »Takšno grdo vreme.«
Giacomina je suhljata, postarna in bolehna gospodična s kljukastim nosom, a vedno vesela. Njen šibki um ji dovoljuje sanjati o srečni poroki, v dolgi beli obleki ali pa se pogovarjati s »svojimi mrtvimi«, kot jih imenuje. Tokrat samo pokuka iznad molitvene knjižice, zakopana v tople odeje in steklenice z vročo
vodo. Nato znova zadrema. Ta omrtvelost daje razumeti, da se v njej snuje nova bolezen.
Anka je mehanično pristavila lonec z vodo in posodila. Stopila je k okniu, da bi videla, če še sneži. Nevede in nehate stisne v pest kos zavese.
Pod oknom se je pojavil njegov avtomobil. Bo ustavil? Ne, že ga je znova pognal v tek. iNiti ozri se ni navzgor. Nikoli se ni vračal iz šole v sosednji vaisd po tej poti, ki se je najprej vila navzgor, obkrožila vso vas in se znova združila s spodnjo asfaltirano cesto. Ni dvoma. Prišel je zaradi nje. Da bi jo srečal. Ali jo je hotel pozdraviti, ker ona odhaja na počitnice, ali pa še kaj drugega reči? Sedaj je vse zaman. Morda ga ne bo več videla, in sama bo kriva tega. Morda je ne bo več v njegovo rojstno vas in v te kraje, ali pa jo bodo poslali po božiču v kakšno takšno vas kot je Zapuščeni Sveti Anton, o kateri že dovolj pove samo ime. Tam gori so ljudje odrezani od ostalega sveta.
Nekaj vlažnega ji kane na prste. Solze so, nepoklicane. Ali ga ima zares tako rada? Ob trenutku slovesa se je čustvo pokazalo v resnični luči: to, kar čuti do njega je ljubezen. In nekdaj jo je on ljubil. To je bilo tistikrat, ko ni ona čutila nič do njega.
To je bilo čisto v začetku šolskega leta. Tistikrat je sonce obžarjalo gorske vrhove in se je v čisti jasnini dalo videti do Zapuščenega Svetega Antona in vse steze in poti in raztresene hišice po pobočjih, kjer se je belilo perilo in so greible kokoši tik ob razvalinah rudnika. Zdelo se je, da se gore vzpenjajo v nebo in doli globoko na dnu doline je preskakovala čez kamenčke hudourniška reka, ki sedaj mollči vklenjena v debelo skorjo ledu čez in čez.
Nadomestovaila je na njegovi šoli in popoldne sta se skupno peljala v mesto. Radio je pokiho oddajal melodične zvoke in Gino je gledal predse. Ovinek za ovinkom so se kazale nove hiše, nove tovarne, nove vasi in novi mostovi. Na razpadajočem poslopju se je šopiril velik plakat, vabeč k vaški šagri.
»Bogve, kakšna so ta praznovanja tu v gorah,« je rekla ona tako tjavdan.
»Ali te zanima?« je vprašal.
»Pa še kako.«
»Mislil sem ti reči že prej, a sedaj si se sama izrazila. Ce hočeš... lahko greva skupaj v nedeljo.«
Anka se je zmedla. Ali je to mogoče? Robati, molčeči in vase zaprti Gino. Nikoli ni spregovoril z njo druge besede, razen vsakdanjega pozdrava. Skoraj se ga
je ogibala, ker se ji je zdelo, da jo nekako mrzi.
»Torej?«
»Pravzaprav,« je zajecljala, svesta si svoje laži, »lekarnarjevi so me povabili za nedeljo. Želijo mi razkazati mesto.«
»Razumem,« je dejal in gledal predse kot prej.
Potem sta dalj časa molčala. Prišlo ji je na misel, da mu je zadnje čase šlo nekaj veselega čez obraz, ko ga je srečala. A ker je ostajal molčeč je to sproti pozabljala. Sedaj so ji majhne podrobnosti stopale živo pred oči.
»0ib kakšni uri se vrneš?« je vprašala.
»Okoli šeste. Opravki in potem konferenca.« Gino je govoril, kot vedno, de najnujnejše. »Ali me boš počakala?«
»Vrnila se bom s pulmanom. Ne vem, kaj bi počela toliko ur.«
»Kino,« je svetoval v brezbrižnem tonu.
»Kaj si rekel?«
»Da bi lahko šla v kino.«
Začutila je v točno zlogovanem odgovoru nestrpnost, da ne razume njegovih enobesednih stavkov.
»Sama grem nerada v kino.«
Bila sta v predmestju, ko je znova spregovoril, kot bi izrazil zaključek dolgega premišljevanja.
»Ostane ti samo ta možnost.«
»Kakšna možnost?«
»Da greš v kino.«
Anka je padla iz oblakov. Niti spomnila se ni več na to.
»Mene ta zrak zelo mrazi. Ne vidim ure, da se vrnem domov. In pulman odhaja ob štirih.«
Ali Gino je trmoglavo vztrajal pri svojem.
»Torej na boš čakala.«
»Prav res ne vem. Ko bi šel kaj prej.«
»Ob šestih, kot rečeno.« Isti refren.
»Pa vseeno ne vem, kaj bom napravila.«
»Ob šestih pojdem mimo postaje. Upam, da te naj dem j«
Tako sta se ločila v središču mesta. Kasneje si je zaman skušala razlagati, kako je mogla na to popolnoma pozabiti. Ni več razmišljala, ali naj ga počaka ali se vrne sama. Mehanično je kupila listek tik pred četrto uro. S težavo je še našla prostor. Ko se je ozrla okoli se je šele spomnila, da je zjutraj prišla v Ginovi druščini. Tedaj se je avtobus premaknil. Anko je zazeblo pri srcu. »Morda se je sedajle odločila moja bodočnost,« ji je šlo skozi možgane. »In morda sem zapravila svojo najlepšo priložnost, da si ustvarim z njim svoj dom,« jo je greblo v dušo. Nemočno se je zazrla v sivino večera.
JOŽICA PERIC
TUGOMIR
Skrivnosten dogodek se bliža, Dete prihaja sinjih oči.
Na nebu šepečejo zvezde v pričakovanju svete noči. ..
Tekmujejo zvezde v žarenju, vsaka najlepša postati želi,
v drhtenju vse v žarke odete čudežne noči se spet veseli.
Pripravljajo angelcem spremstvo svetlih utrinkov trosijo na pot, kjer nam in pastirčkom oznanit bo angel: Se rodil je Gospod! ,
O ti, zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki te milost božja meni v last je dala.
(Napis na Trinkovetm grobu)
Ivana Trinka ni treba posebej predstavljati, saj smo o njem že večkrat pisali, zlasti še ob njegovi smrti leta 1954. Bil je vsestranski kulturni delavec, na katerega more biti ponosna ne samo Beneška Slovenija, za katero se je boril več let kot deželni poslanec, temveč tudi vsa slo-venska domovina.
Želeli smo obiskati njegov grob v Tnč-munu, kjer se je pred več kot sto leti rodil.
S Stare gore smo se najprej spustili v dolino, nato pa zavili v strme klance, polne ostrili zavojev. Ko bi ne imeli spremljevalcev, ki poznajo Benečijo tako dobro kakor svojo Goriško, bi zgrešili pot. Na cesti ni mogoče nikjer opaziti znaka, kje je treba zaviti v Trčmun. »Opel« je lahko pokazal svojo vrednost in šofer svojo spretnost za volanom, preden smo se ustavili na »trgu« v Trčmunu. Bil je ravno dovolj velik, da smo lahko obrnili svoje voziio.
Po slovensko smo pozdravili ljudi, ki so nekoliko začudeni gledali zaprašeni avto z jugoslovansko registracijo. Odgovorili so seveda slovensko, saj smo vendar prišli med svoje ljudi. Po ozki stezi med hišami smo se napotili k cerkvi, ki stoji zunaj vasi. Ljudje so prihajali na vrata ali na dvorišče pred hišo, otroci pa so se stiskali k starejšim, kakor da bi se nekoliko bali. Vsi so prijazno pozdravljali. Ko smo povedali, da smo iz Jugoslavije, so bili začudeni. Verjetno že dolgo ni bilo med njimi duhovnikov iz matične domovine.
Med potjo k cerkvi smo se .razgovarjali s svojimi goriškimi prijatelji o rabi slovenščine pri bogoslužju.
— To je žalostno poglavje. Leta 1933 je videmski fašistični prefekt prepovedal slovensko pridigovanje, evangelij, molitev in petje v cerkvah ter krščanski nauk v slovenščini. Pritožb slovenskih duhovnikov sploh ni maral poslušati.
Radovedni smo bili, kako je ravnala cerkvena oblast.
— Duhovniki so se obračali v Rim, pa niso uspeli. Neki visoki cerkveni dostojanstvenik jim je celo očital, zakaj se v 70 letih, odkar so v Italiji, še niso naučili italijanščine. Voditelj delegacije ga je opozoril, da je Bog ustvaril razne narode in jezike in da naj vsakdo v svojem jeziku hvali Boga. V Rimu so se delegacij, ki so prihajale protestirat, naravnost bali in se jim izmikali, češ da nič ne morejo proti višji sili in da se naj Slovenci uklonijo.
Bližali smo se cerkvi. Ob tej stezi so nekoč stali karabinjerji in trgali ljudem, ki so hiteli k maši, iz rok slovenske molitvenike... Upamo, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Po koncilu je bila dovoljena raba slovenščine v bogoslužju tudi v Beneški Sloveniji. Ali se to izvaja? Odgovor je bil kratek:
— Poglejte v Trčmunu.
Cerkev je bila zaprta. Vsa oznanila in oglasi na vratih so bili italijanski. Slovensko besedilo smo zastonj iskali. Župnijo oskrbuje italijanski duhovnik, ki ne zna slovensko. Vse bogoslužje je samo v italijanskem jeziku. Kaiko je pa na pokopališču, ki leži pod cerkvijo?
Ustavili smo se na Trinkovem grobu, kjer je poleg latinskega in italijanskega tudi slovenski napis. Na pokopališču smo nato odkrili še druge slovenske napise:
Tukaj počiva mašnik Janez Gužota, roj. 22. okt. 1818 v Čislah, kaplan nekdaj v Er-
beču, potlej v Tarcimone, umrl je 13. sept. 1865. Naj počiva v miru.
Molite za Terezijo Zabriščak, ki je živela pobožno, čedno in skrbljivo in je umrla 65 let stara v letu 1924. Bog ji daj večni mir in pokoj!
V cerkvi ne najdeš nič slovenskega, na pokopališču še. Ali je to simbol, znamenje za prihodnost? Sonce je pregnalo meglo in oblake za Matajurja, da se je vrh zasvetil v vsej lepoti. Morda se bodo prav tako zjasnila vremena Slovencem v Benečiji. Se enkrat smo se ustavili na Trin-kovem grobu, da bi molili zanj, za Beneške Slovence, za to malo, bedno, toda tako drago zemljo, kakor smo brali na njegovem nagrobnem spomeniku. Drago ne samo njemu, temveč vsem Slovencem.
Glas o našem prihodu se je hitro raznesel po vsej vasi. Ko smo se vračali, smo šli kakor skozi špalir. Prijazno smo se pomenkovali. Našim ušesom je zelo prijetno dela njihova blagoglasna govorica.
Oglasili smo se tudi v župnišču. Župnika ni bilo doma. Z gospodinjo smo se pogovarjali italijansko, ker tudi ona, kakor župnik ne razume našega jezika.
Odkrito rečeno: nismo mogli razumeti, da v Trinkovi rojstni župniji ni več ne slovenske pridige ne slovenskega petja, skratka ne slovenske maše, čeprav je to načelno dovoljeno. Zanimalo nas je, ali so sploh kje že uvedli slovensko mašo.
— Nekateri duhovniki to poskušajo, toda ne brez težav.
SLOVO OD BENEČIJE
Na povratku v Gorico smo se ustavili še v Šempetru Slovanov, ki se zdaj uradno imenuje S. Pietro al Natisone (Šempeter ob Nadiži). Tu je bilo nekoč politično, gospodarsko in kulturno središče Beneških Slovencev. Najmolj mogočna stavba v tem kraju je učiteljišče. Cemu tako veliko učilišče, saj ni zaledja? Zakaj prav v Šempetru ,saj so vse druge urade preselili v Čedad?
— Da bi hitreje poitalijančili slovensko prebivalstvo. Tu v Šempetru, središču Slovenske Benečije, naj bi se mladi izobraženci čimprej vzgojil-; v strogo italijanskem duhu. Pri nastavljanju in napredovanju ni odločala toliko strokovnost, kolikor »nacionalni duh« (italijanski seveda). Slovenci na to učiteljišče nimamo lepih spominov.
V Benečiji se te dni vršijo priprave za slovesno proslavo stoletnice priključitve k Italiji. Slovenci imamo ob tem jubileju veliko željo: da bi načela II. vatikanskega koncila zmagala tudi v najbolj zapatdni slovenski in slovanski deželici. V konstituciji Cerkve v sodobnem svetu je o narodnih manjšinah rečeno tudi tole: »Koncil hoče poklicati v spomin stalno veljavnost mednarodnega prava in njegovih splošnih načel... Dejanja, ki tem načelom premišljeno nasprotujejo, pa tudi ukazi, ki takšne dejavnosti nalagajo, so torej nekaj zločinskega; slepa pokorščina tistih, ki so takšnim ukazom poslušni, nikakor ne more opravičiti. K takšnim dejavnostim je treba prištevati predvsem tiste, ki na sistematično-metodičen način skušajo iztrebiti kak narod ali narodno manjšino. Takšno dejavnost je treba kot strašen zločin kar najostreje obsoditi; kar najbolj pa je treba odobravati pogum tistih, ki se ne ustrašijo, odkrito se ustavljati tistim, ki kaj takega ukažejo.«
Slovenskim škofom bo zgodovina gotovo štela v čast, da so bili prav oni tisti, ki so ob podpori hrvaških in nekaterih afriških škofov dosegli, da se je to vneslo v koncilske odloke.
(Iz »Družine«, Ljubljana)
Pogled sredi zime na zasneženi Dobrač na Koroškem z mostu, ki veže čez Dravo postajo v Beljaku z mestnim središčem
Oglasil se je misijonar Radko Rudež Večer najlepše ljubezni
Redkokrat se oglašam, toda v spominu vas imam često, zlasti kadar prejmem »Katoliški glas«. Rad se spominjam dni ki sem jih preživel v vaših krajih.
Sedaj sem zopet res doma, in sicer prav v tistem kotičku, kjer sem preživel v samoti celih šest let. In tu se udejstvujem bolj kot redovni brat kakor duhovnik. Saj sem našel ob povratku svojo misijonsko postojanko čisto zanemarjeno. Ne sramujem se obrtniškega dela, a vendar se mi zdi neumno, da moram zgubiti toliko časa s temi stvarmi, ko ima misijon toliko drugih, res dušnopastirskih opravil.
V zadnjih dveh letih, ko postojanka ni bila redno oskrbovana, so v glavnem gospodarile v njej bele mravlje (termiti). Prav nad mojo glavo je položen velik lepo stesan tram. Nekega dne sem opazil, da se ga drži zemlja. Stopil sem na mizo, da ga obrišem. Kaj se je zgodilo potem? Od trama je ostala le zunanja skorja! Pregledal sem nato vse trame. V dveh dneh sem jih očistil.
G. škof bi najraje videl, da bi to hišo podrli in zgradili novo, toda meni se to upira, saj je hiša masivno zgrajena, iz kamna, ima osem velikih sob in pred sobami dva hodnika. Hiša je kot nalašč za tropsko vročino. Ko so vsa polkna zaprta, je v njej tako hladno, da si moram suknjič nadeti. Domačini se v njej ne upajo spati. Pravijo, da straši. Jaz jim dajem prav. Za mene je to bolj prav, čeprav je strah tudi mene že dvakrat vrgel iz postelje, da sem šel spat v drugo sobo.
Na postojanko sem prišel ob najbolj neugodnem času, to je ob tropskem deževju. Takrat so vsi ljudje na polju, kjer si zgradijo začasne hišice, rta vasi pa ni skoro nikogar. Skozi dva meseca so pospravljali koruzo, ki so jo tnorali braniti pred opicami in divjimi prašiči, potem pa so na glavi v jerbasih znosili pridelek domov.
Njihova polja so nekaj posebnega. Posedejo gozd, zažgejo drevje, z motijo malo razpraskajo zemljo in potem ob prvem dežju sadijo ali sejejo. Prvo teto zemlja še kar obrodi, potem pa vsakič manj. Po treh letih jo zopet pokrije drevje, saj so korenine ostale v zemlji in zgodba zažiganja se začne znova. Upajmo, da se bo s pomočjo šol dvignila tudi strokovna usposobljenost prebivalstva.
Povsod velja za misijonarja: več bo
■HK
Zadnji dom misijonarjev sredi bujnega afriškega rastlinstva v Zambiji
šol, več bo tudi kristjanov. Katoliške šole veljajo za najboljše. Potrebovali bi desetkrat več misijonarjev, saj drugače je skoro nesmiselno krščevati, ker potem novokr-ščencev ne moremo duhovno oskrbovati. Celo v Evropi krščanstvo oslabi, če verniki nimajo v vsakem kraju redne nedeljske službe božje, kaj šele v misijonih! Ponekod jo moremo nuditi le vsakih šest tednov. Lani smo zgubili pet razmeroma mladih patrov, pridobili pa le enega in še ta je star že 55 let.
Zato sem sam tudi jaz. Tako se mi zdi, da sem se že čisto spraznil. Samota je strašna stvar in silno mori duha. Iz
domovine je odpotoval v misijone moj redovni sobrat p. Kokalj. Ko bi ga sem poslali in bi bila skupaj, bi se gotovo pomladil. Pa se zdi, da se nekateri iz našega reda temu protivijo. Pisal sem v Rim, da me podprejo. Molim jaz in molite vi!
Za božične praznike pošiljam vsem rojakom na Goriškem in Tržaškem najlepše pozdrave in topla voščila, Kristus Kralj pa naj, če je to v njegovo večjo slavo in dobrobit duš, tudi našemu narodu podeli lastno misijonsko področje!
P. Radko Rudež S J
RAZNE NOVICE
Naslov »eminenca« odpravljen
Na svoji prvi pokoncilski škofovski konferenci so se avstrijski škofje enoglasno odpovedali častnim naslovom »eminenca« (za kardinale) in »ekscelenca« (za škofe). Tako odslej more vsak po svoje škofa nagovoriti, kakor pač hoče. To je povedal salzburški nadškof dr. Rohracher ob priliki neke diskusije v okviru Katoliške prosvete, ki pripravlja vrsto zboro-
J, _ .UB&MjgiMii ,.
feč'r&L	€&	.-..ITT,	J	-; K- ^	-	-	?s
*****"	^	/V-’-
imm&
Jezuitski brat Andrej, Poljak po rodu, razvaža vodo po misijonu Katondwe v Zambiji. Po afriških savanah je voda bolj dragocena kot zlato in dragulji.
vanj pod geslom: Vprašanja Cerkvi. Tudi glede poljubov prstana, poklonov, poklekov in podobno je nadškof dejal, da je on to že od nekdaj odklanjal, da pa nosijo duhovniki in redovniki posebno obleko, je pa prav, da se vsaj ločijo od drugih ljudi. Saj imajo tudi sodniki in akademiki svojo oficieino obleko.
Koliko je redovnic na svetu?
Po zadnjih podatkih Kongregacije za redovnike je na svetu 1079 ženskih redov in kongregacij, ki imajo 72.079 redovnih hiš in štejejo 863.418 redovnic. Na prvem mestu je Italija, ki ima 303.000 redovnic. Te redovnice pripadajo 344 različnim redovom in živijo v 27.000 redovnih hišah. Po številu redovnic je na drugem mestu Francija in na tretjem Združene države.
Nič alkohola ob petkih
škofje afriške države Slonokoščena obala so priporočili svojim vernikom, naj se ob petkih vzdržijo kakršnih koli alkoholnih pijač, škofom se je zdelo, da je za njihove razmere odpoved alkohoiu najbolj primeren način premagovanja ob petkih.
Škofijski listi v rokah laikov
Nadškof v Saragozi msgr. Pedro Can-tero Cuadrado je povedal, cja bo izročil vodstvo škofijskih listov in revij laičnim časnikarjem. Položaj bo postal nekoliko zapleten, ker španski zakoni predvidevajo, da so za cerkvene publikacije odgovorni škofje in zato niso pod državno cenzuro. Vsi drugi listi spadajo pod državno cenzuro.
V dnevih pred božičem postajamo ljudje kakor otroci, ki pričakujejo čudeža. Vsi nekaj pričakujemo ; ne samo formalne božične pozdrave na bolj ali manj izbrani vizitki. Čakamo ljubega človeka, ki nas bo drugače razveselil. Čakamo človeka z dobrim srcem in dobro roko. Najboljše srce in roko ima pač verna krščanska mati. In če ta mati še živi, želiš njen objem, se želiš pogreti ob domačem ognjišču. Če ti mati ne živi več, iščeš na sveti večer njen grob, prižigaš spomine nanjo in veš, da ti je blizu. Sveti večer je praznik najlepše družinske ljubezni.
V vseh časih je bilo na sveti večer mnogo samotnih in bridko zagrenjenih ljudi. Ti ljudje ničesar več ne pričakujejo, ker po tolikih in morda temno krivičnih doživetjih ne morejo več verovati v človeško dobroto. Mnogokrat je težko, zares težko verjeti vanjo. Tudi v vernih ljudeh jo duši mrzla sebičnost in čudna slepota, ki raste iz nje. Nič več ne vidimo samotnega, potrebnega in ubogega človeka. V današnjem visokem standardu ni več beračev. Kdor hoče delati, ima kruh in vse potrebno. Če je bolan, ga sprejmejo v bolnišnice, če je onemogel in star, so tudi domovi za onemogle. Tudi za zapuščene otroke imamo domove. Vse je urejeno. Revščino in samotnost smo pregnali s sveta. Nihče nam ne more ničesar očitati. Miloščine ni treba dajati nikomur. To je žalosten spomin iz polpreteklih časov.
In vendar bomo imeli reveže in potrebne ljudi vedno med seboj. Gospod je tako dejal. In karkoli dobrega storimo kateremu teh malih in ubogih, storimo Njemu, ki je zaradi nas postal v prvi sveti noči reven in potreben.
Samo poglejmo okoli sebe, pa jih bomo našli: ponižne, razžaljene, uboge, potrebne našega srca in naše dobre roke. Za božič bi moral vsak kristjan v spomin na božjo ljubezen nekoga razveseliti, mu pomagati, tiho, brez reklame. Dobro delo naj vidi le božje oko.
Na koncu večje vasi je imela Mina svoj dom. Zidovom zunaj in znotraj se je poznalo, da ni pri hiši gospodarja. Že več kot dve desetletji je Mina vdova. Ko bi imela vsaj sina, hčer. Pa so ji otroci pomrli še v nežni mladosti. Edinega sina ji je vzela tuja vojska. Nikoli ni dobila obvestila o njegovi smrti. Vsa njegova pošta se je izgubila, vse njene prošnje so ostale neprebrane. V Minini duši je Janko še vedno živ. Čaka ga od božiča do božiča in upa, da se bo neki sveti večer vrnil. Zgodil se bo čudež. Na sveti večer se še vedno gode čudeži. Vse življenje je bila Mina verna, poštena in pridna. Kar se zaveda, ji ni bilo nič dobrega na svetu, pa je vse potrpela. Čeprav so ljudje na Mino pozabili, ljubi Bog ni pozabil, to je Mina za trdno verovala.
Poleti je Mina dninila, jeseni je zbirala razna semena, pozimi je samevala v svoji hiši. Ljudje so se navadili nanjo in njeno življenje. Saj ima hišo in vrt, drva
in potrebno obleko. V počitnicah jo je obiskala znanka iz Amerike. Ni ji hudega.
Tudi letošnji božič je Mina pri-čakovala sina. Vse je pripravila, tudi jaslice je naredila. V hiši in kuhinji je bilo prijetno toplo. Saj se ne ve. Lahko potrka ponoči, zato bo pustila prižgano luč. Ib vse bo tako, kakor je bilo takrat, ko je bil Janko še deček. Kako lepo je nekoga pričakovati in sprejeti v topel dom. Mina se pogovarja sama s seboj.
Dva dni pred božičem je rahlo naletaval sneg. Da bi ga le ne nasulo preveč, je želela Mina. Z edinimi slabimi čevlji ga bo težko gazila do cerkve. Še vsako leto do zdaj je šla k polnočnici, čeprav se njeno življenje nagiblje proti osemdesetim. Morda se srečata z Jankom prav pri polnočnici.
Tisti večer, dva dni pred božičem je nekdo obstal pred Minij nim domom. Da bi bil Janko. BrZ mora prižgati luč, da ne bo zdrsnil in padel po nezavarovanih stopnicah.
Pa ni bil Janko. V samoten Mi' nin dom sta vstopili dve obiskovalki, zasneženi in božično razpoloženi. Nič ni važno, kdo sta bili’ Vedeli sta za Minino samotnost in prišli... sestri k sestri. Da j° razveselita za sveti božič.
Stara, že črviva miza je obložena z darovi, v bel papir zavitimi. Mina si briše solzne oči.
»Da so na svetu še tako dobri ljudje. Saj, saj nisem lačna, le tako sama sem in bolehna postajam. Ko bi bil vsaj Janko doma.8
Mina si spet briše oči. Prevec je presenečena. Nekaj mora reči, narediti, postreči, se zahvaliti. Pa ne more iz svoje zamaknjenosti
»Saj sem vedela, vedno sem verovala, da me Bog ni pozabil. Ifl ker ni poslal Janka domov, je poslal vaju. Boglonaj, stokrat, tisočkrat, vsak dan bom molila za vaju. Zdaj me ne bo zeblo. In kavo si bom skuhala zjutraj in zvečer.*
Pa se je spet spomnila, da mora vendar nekaj dati, se s čin1 zahvaliti. »Imam nekaj jabolk, le1 tos so obrodila. Vidve jih gotovo nimata.« In že je vstala, hotela v kuhinjo in se spomnila, da mora prej s čim toplim postreči.
»Res nisva lačni, le tako všec nama je pri vas. V dolgih zimskih večerih je tako prijetno pogovaf' jati se pri topli peči.«
In pogovarjale smo se, uro ifl pol. Samotna žena je doživljala čudež, ki ga je pričakovala za ki božič. In ta čudež ji je priča' rala tiha, krščanska ljubezen.
Ga hočeš doživeti tudi ti, sestra, brat, svetonočni čudež naifl' reč? Vstani in poišči samotnega revnega človeka in daj mu od svojega, še več, daj mu košček sebe z dobrohotnim obiskom in dobro besedo. Šele tedaj boš dožive* božič.
Božič v dejavni krščanski ljif bežni, potrebnemu bratu in sestri; v katerih živi skrivnostno On, k> je dejal: Karkoli ste storili kat^ remu mojih najmanjših bratov in sester, to ste storili meni.
DARINA KONc
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiii   iiiiiiiiiii      	    umnim.......mu.......................................................................................    mu........................Hlinili.........................................................................    mi.......m1"*
ANTON VAN DE VELDE
Srce zmaguje
■......- ..................-	~~	54
»Ne, Jon, ni tako, nikakor ne. Jaz bom s svojo molitvijo in svojo blagoslovljeno vodo teže prišel v nebesa kakor oče ali mati z obilno družino.«
»No, saj nam sicer delite zadosti naukov, da nam grenite življenje!«
»Nauki niso za vas, Gerrits, nauki so za dame s psički in za gospode, ki mislijo med povzdigovanjem na svoje delnice.«
»Gospod župnik, če postanem jutri član lože, so moja žena in moji otroci rešeni.«
»Ne, Jon, potem ste jih pogubili.«
»Gospod župnik, kdo so vaši politični prijatelji? K maši hodijo in postajajo milijonarji. Povejte mi recept in kupil si bom svoj lasten stol v vaši cerkvi!«
»Predragi Gerrits, prav imate, politika je svinjarija, toda temu ne moremo kaj, milijonarji se bodo morali potem zago-
varjati...«
»Ah, ali smo že pri poslednji sodbi? Medtem pa sedijo na mehkem, gospod župnik, s svojimi kužki in svojimi delnicami. Svoj "Pro Ecclesia” nosijo kakor trofejo in dopuščajo, da njihovo ljudstvo crkava. Ta sodrga se vam z avtom pelje v večnost.«
»Jon, peš pridete prav tako hitro vanjo, tja pa boste dospeli z docela drugačnim odlikovanjem: s svojo družino, človek božji!«
»Gospod župnik, vi nimate otrok; kaj veste vi o skrbeh, o...«
»Poslušajte no, Jon, ko bi morali zdaj izbirati: bogastvo brez otrok ali revščina z otroki, kaj bi storili? Molk. »Vidite, Jon, to je tudi za vas odgovor na vsa vprašanja. Otroci, Jon, niso n« prodaj kakor peč ali stol, ne, stvarjate jih, za-plajate jih z močjo, ki jo je Bog položil v naravo; človekova narava, če ni popačena, pa je najprej in predvsem ljubezen, fant moj, in, kadar je ljubezen zadosti velika, lahko prenese tudi stisko, zakaj ona ostaja moč, ki vas z vašim domom vred nosi v večnost. In župnik,
ki tukaj le sedi pa pridiga, in ostali duhovniki niso samogoltniki — vsaj vsi ne, kakor si morda mislite — zakaj oni vedo, česa jim primanjkuje, in zato pravijo: Človek, spoštuj svoje življenje!«
Molk. Župnik iztrka pipo. Jon si misli: zgodba iz župnišča, toda dobra kuhinja in tolsta mačka sta porabnejša dodatka kakor pa so zibelka, otroška steklenička in raztrgane nogavice! »Preveč je literature na svetu, gospod župnik.«
»Živa resnica, Jon, katekizem docela zadošča.«
Jon postaja živčen. »Gospod župnik, moj čas otroškega zaupanja je mimo. Leta in leta se trapim brez zaslužka, ne, rinem vedno globlje v bedo — samo bedak lahko še veruje v nebeško mano.«
»Mana še vsak dan pada, Jon, če jo le hočemo pobirati, ali iščemo jo ondod, kjer je ni. Na svetu je Previdnost, človek božji, ki skrbi za vse, celo za vaš kruh in, če ga nimate tukaj takoj na mizi, lahko verjamete, da je vaša miza zgoraj v nebesih tem bolje pogrnjena. To je terminski obračun, Gerrits, vi te reči bolje znate kakor jaz. A kaj bi, ni
nama treba filozofirati, fant, zakaj vi že imate srce na pravem mestu. Sicer pa...« — spet kar na lepem — »ali bi ne vedeli za nikogar, ki bi hotel zame prevzeti neko majhno delo?« (Ah te pretete župnijske malenkosti!) »Rad bi v svoji fari izdajal majhen mesečnik in iščem nekoga, ki bi znal kaj takega spretno urejevati... Tri sto frankov mesečno imam za to na razpolago.«
In spet zavihra boj v Jonu. Požvižga se na vso to omlednost in kongregacij-sko čenčanje, toda drugega izhoda nima več... Greetin opravek je bil gotovo le izgovor; gotovo čepi spet tu ali tam in moli — in jutri ni v hiši niti beliča več, niti počenega groša ne. Vse svoje sile zbere, potlači svoj odpor in zagrenjenost in zine medlo: »Ce hočete, gospod župnik, lahko poskusim.«
Prav tedaj se vrne Greeta.
»Tako, gospa, že nazaj? Dobro sva se zabavala, kajne, Gerrits?«
Jon osorno pokima, zagrizenost mu nateza obraz kakor krinko.
»Tako, na svidenje, in, Jon, prihodnji teden začnete, he?« župnik odpre vrata,
pa takoj spet pomoli glavo noter: »Saj e — saj bi lahko hkrati tudi dostavlja'1 list naročnikom, kaj? Pa lahko no^* Njegove težke noge topočejo po stopnica!1 navzdol.
Jon stoji kakor okamenel in kletev sili na spačena usta. Greeta ugane, kti se je zgodilo. Tako je njun večer raZ' dvojen: Greeta je prinesla nekoliko tolažbe iz samostanske kapelice; Jon Pa tuhta svojo bedno trpkost in tako gresta lahko oba v posteljo, vsak s svojim bremenom na duši.
Sonce vendar spet vzide in nov dan st’ začne. Žgoča ironija je sonce skozi stre5-no okno in revščina pod tramovjem. spravi Peera in Lientjo v šolo, je J01’ do poldneva »prost«. Blodi po pristani^' Tudi tu je ritem ohromel. Prej sto ladO' zdaj samo deset. »Kathie« se je očivid*'0 vrnila v Nemčijo in »In Helsingfors« tudi prazna. »Chez Blondine« se odda ' najem. Bi poskusil, Jon? Sam sebi s° posmehuje. Naslednji teden bo glavni ^ rednik bratovščin in uredniški sluga, tem času racionalizacije je stvar dobr0, prav dobro urejena...
‘\'’se najboljše želijo za praznike:
TVRDKA	
	KOŠIČ
	BENEOIKT
Obutev	ulica Rastello 1
Usnjeni izdelki in dežniki - ulica Rastello 4	
Trgovina pohištva »Pri sedmih palčkih« - ulica Oberdan 3	
	Tel. 34-89
	GORICA
Kmečka banko
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
KEROZEN — DRVA — PREMOG TVRDKA
Ivan Vetrih
Kerozen Vam za Gorico in okolico tekom dneva dostavimo na dom
Gorica, ul. Lantieri 5 - Tel. 25-27
DROGERIJA
VIDA
GORICA - UL. SEMINARIO 10 - TEL. 28-87
URARNA IN ZLATARNA
Vižintin
GORICA - UL. MONACHE 9
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIM IN SANITARNIM MATERIALOM
Koren Stanislav
IllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllll
GORICA - UL. MATTIOLI II - TEL. 32 -71
-rvn
DRISKE
NOVICE
ZVEZA SLOVENSKE KATOL. PROSVETE NA GORIŠKEM bo pripravila na praznik sv. Treh Kraljev
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Koncert bo v goriški stolni cerkvi. Začetek ob 3h popoldne. Nastopili bodo združeni mešani zbori in združen moški zbor.
★ KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO -GORICA vošči vsem članom in rojakom obilo božjega blagoslova v božičnih dneh in novem letu 1967.
★ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vošči vsem svojim bravcem, tu in po svetu, blagoslovljen božič in sreče polno novo leto.
★ ŠPORTNO ZDRUŽENJE OLYMPIJA želi vsem članom, prijateljem in dobrotnikom blagoslovljene praznike in uspehov polno novo leto.
A ZAVOD SV. DRUŽINE V GORICI vošči blagoslovljen božič, v Kristusu preživete praznike ter uspehov polno novo leto vsem, ki v zavodu prebivajo, svojim gojencem in gojenkam, njih svojcem, zlasti pa želi obilje božjega varstva vsem svojim plemenitim dobrotnikom, ki so ga skozi vse preteklo leto tako nesebično podpirali. Naj bi ga ne zapustili tudi v prihodnjem letu!
★ SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE - GORICA vošči vsem dobrotnikom, sedanjim in bivšim gojencem in njihovim staršem blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO V GORICI želi vesele božične praznike in srečno novo leto kolegom in vsem zamejskim Slovencem.
★ SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVET NO DRUŠTVO ŠTEVERJAN vošči vsem članom, prijateljem in znancem doma in po svetu vesele božične praznike in srečno novo leto.
★ KMEČKA DELAVSKA ZVEZA ŠTE-verjan želi vsem članom, prijateljem in znancem vesel božič in srečno novo leto.
★ ODBOR »KATOLIŠKEGA DOMA« V GORICI vošči blagoslovljene božične praznike in uspešno ter zdravja polno novo leto vsem svojim dobrotnikom, sodelavcem in prijateljem tu in po svetu. Obenem se jim zahvaljuje za dosedanjo pomoč v upanju, da bodo še naprej podpirali to našo tako važno ustanovo.
★ ŽUPNIJSKI URAD SV. MARTINA V DOBERDOBU želi ob priliki praznikov In ob vstopu v novo leto vse dobro tako svojim faranom kot naročnikom in bralcem Katoliškega glasa.
Predavanje o problemih glasbe
Prejšnji četrtak je v okviru kulturnih večerov SKAD-a v Gorici predaval prof. Pavle Merku iz Trsta. Predavatelj je sam priznan glasbenik-skladatelj, njegova dela izvajajo tako doma kot v tujini. V svojih izvajanjih je najprej orisal bistvo in pomen glasbe ter prikazal nekatere važnejše komponente glasbenega dogajanja. Glasbena zgodovina nam nudi v tem oziru najlepšo sliko razvoja glasbenega življenja tako v ustvarjanju kakor v dojemanju. Prof. Merku je nato pravilno osvetlil bistvene sestavne dele glasbe, kot so ritem, melodija, barva. V zvezi z moderno glasbo je spomnil na prehodnost glasbenega okusa, ki se prav pri glasbeni umetnosti najhitreje spreminja. Omenil je tudi vse večjo »industrializacijo« glasbe v sodobnem svetu, kar nujno ustvarja okus občinstva. Bodočnost pa bo sama pokazala, kaj se da iz sodobnega glasbenega ustvarjanja, ki je morda za naš okus še nedoumljivo, izluščiti kot trajno umetniško delo. Razložil je značilnosti »konkretne« glasbe, ki se je pojavila šele po letu 1950. Ta glasba skuša namreč poustvarjati naravne zvoke tudi s pomočjo mehaničnih sredstev, kakor razni motorji, sirene itd. Omenil je ameriškega skladatelja Harrisa, ki je napisal nič manj kot koncert za avtomobilski motor in orkester, ali pa Rusa Mosolova s skladbo »Livarna«. In nekaj bo prav gotovo ostalo, saj imamo tudi iz prejšnjih glasbenih dob le resnično vredne umetnine. Tako že sodobnost, recimo Honegger ali Stravinski pričata v tem smislu.
Prisotni so izvajanja prof. Merkuja nagradili s številnimi aplavzi, nakar se je razvila krajša debata. Slovensko katoliško akademsko društvo bo pa s podobnimi
Srečanje z urednikom dnevnika »L’ Osservatore Romano«
Preteklo nedeljo pod večer je bilo v tržaškem Grand Hotel de la Ville srečanje med glavnim urednikom vatikanskega gla-sila »L' Osservatore Romano« Raimondom Manzinijem in pa slovenskimi časnikarji. Do srečanja je prišlo na pobudo g. Dušana Jakomina. Poleg tega gospoda, ki je zastopal Katoliški glas, so bili navzoči še številni drugi predstavniki slovenskega katoliškega in demokratičnega tiska v Trstu. Tako je bil tam urednik Pastirčka dr. Jože Prešeren, urednik Mladike prof. Jože Peterlin, urednik Mosta dr. Aleš Lokar, časnikar dr. Matej Poštovan in še drugi. Razgovor se je zavlekel preko predvidenega časa na dobro uro. Raimondo Manzini je pokazal veliko zanimanje za izdajateljsko in časnikarsko delo Slovencev v Italiji in jim izrekel svoje priznanje in občudovanje, da imajo toliko in tako kvalitetnih puhlikaeij.
Posvetitev novih diakonov v Trstu
V	soboto, 17. decembra zjutraj je tržaški nadškof v semeniški kapeli posvetil v diakone štiri bogoslovce. V tržaškem semenišču je sedaj 15 bogoslovcev. Eden študira v Rimu.
Ekumenski center v Trstu
Že skoraj eno leto deluje v Trstu ekumenski center »Vzhodni dom«, ki je bil ustanovljen z odlokom tržaškega škofa 15. avgusta 1965. Prostore za dom so dale na razpolago šolske sestre. V tem domu, kjer sta ekumenska knjižnica in sedež Apostolstva sv. Cirila in Metoda, se je letos vršil tečaj za ekumenizem, ruski jezik in vzhodno liturgijo.
Voditelj ekumenskega centroma, dr. St. Janežič, je v ponedeljek, 19. decembra priredil v centrumu sprejem ob izidu novega Vzhodnega zbornika »Kraljestvo božje« ter otvoritvi ekumenske knjižnice.
večeri nadaljevalo ter bo posvetilo več predavanj raznim dobam glasbene zgodovine.
Občinska seja
V	ponedeljek, 19. t. m. je goriški občinski svet zaključil dolgo razpravo o prostem pasu (zona franca).
Potem ko so predstavniki vseh skupin obrazložili svoja stališča o tem vprašanju in se obenem dotaknili še drugih pobud, ki naj bi po njihovem mnenju pripomogle k izboljšanju gospodarskega stanja na Goriškem, sta bili soglasno sprejeti dve resoluciji.
S prvo resolucijo je občinski svet zaupal odboru nalogo, da nastopi pri osrednjih oblasteh in jih prepriča o nujnosti, da se doba za izkoriščanje ugodnosti prostega pasu podaljša za primemo število let in ne samo za tri leta, kakor je bila določila vlada; z drugo pa nalogo, da v prihodnjih šestih mesecih skliče gospodarsko konferenco, ki naj temeljito prouči tukajšnja gospodarska vprašanja ter nakaže najprimernejša sredstva za njihovo učinkovito rešitev.
Doberdob
Prejšnjo nedeljo smo pokopali v visoki starosti Marijo Frandolič ob veliki udeležbi sorodnikov in znancev. Pokojni verni ženi naj Bog da večni mir in pokoj, njenemu 84-letnemu možu in sorodnikom pa naše sožalje.
Za v petek popoldne ob 3h pripravlja ljudska šola običajno božično prireditev, ki bo v župnijski dvorani, ker je šolsko poslopje v popravilu. Na sporedu je igrica »Svetonočna legenda«, pesmi in deklamacije. Seveda pričakujejo otroci tudi običajnih božičnih »paketov« od občine.
Sprejema so se med drugim udeležili:
g. nadškof, škofov vikar in predstavnika srbske cerkve v Trstu. G. nadškof je v kratkih besedah izrazil svoje veselje in s posebnim poudarkom pozdravil predstavnike pravoslavnih bratov. Poudaril je, da gre pot do zedinjenja po resnici, a da moramo in moramo že sedaj postavljati podlago za to zedinjenje, ki je ljubezen.
Zbornik »Kraljestvo božje« je zelo bogat po vsebini. Med sodelavci najdemo sledeča imena: dr. Vodopivec, dr. Perko, dr. Janežič, žužek SJ, Markuža, dr. Braj-ša, dr. Kosmač, Koron SJ, Sodja CM, Zivic. Zbornik priporočamo. O njem bomo še spregovorili,
Trebče
Dne 25. decembra bo mesec dni, odkar je umrla čuk Antonija roj. Kralj iz Trebč
h. štev. 40. S tem dopisom žalimo nadomestiti osmrtnico, ki je v Kat. glasu takrat ni bilo. Obenem bi radi povedali, da je sorodniki in vsi, ki smo jo poznali, nikakor ne moremo pozabiti, saj se po enem mesecu še bolj zavedamo, kaj smo z njeno smrtjo izgubili.
Pokojna Antonija je bila vzgledna krščanska mati. Svojih devet otrok je z velikimi žrtvami in predvsem z lepim zgledom vzorno vzgojila. Seveda ji v življenju ni manjkalo tudi bridkih preizkušenj. Težko jo je zadela izguba sina Andreja v zadnji vojski ter pred dobrim letom smrt ljubljene hčerke Zofije. Toda vse je pogumno prenašala in bila vedno vdana v božjo voljo. Kot članica A. M. je veliko molila za svojo župnijo in za vesoljno Cerkev. Rada je podpirala katoliški tisk in bila stalna naročnica našega lista. Zato jo prav v tem listu na trideseti dan smrti priporočamo v molitev. S tem spominom bomo tudi sorodnikom pokojne ponovno pokazali prav iskreno sočutje in sožalje.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Kulturni dom
Andrej Šhuster Drabosnjak Bruno Hartman
TA SVETI DAN VESELI DAN
IGRA O SLOVENSKEM BOŽIČU
Scena: ing. Viktor Molka. Kostumi: Alenka Bartlova: Glasba: Marijan Vodopivec. Obredni plesi: dr. Henrik Neubauer. Režiser: Branko Gombač.
V ponedeljek, 26. decembra ob 20. uri
(premierski abonma)
V torek,	27.	decembra	ob	21. uri
(abonma I. ponovitev in invalidski)
V sredo,	28.	decembra	ob	21. uri
V četrtek,	29.	decembra	ob	21. uri
V petek,	30.	decembra	ob	21. uri
Prodaja vstopnic vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma. Rezervacije na telefon št. 734265.
Iz Sloven
Slovenski škofje voščijo za božič
V	lepi božični številki »Družine« so izrazili svoja voščila slovenski škofje. Ljubljanski nadškof dr. Pogačnik poudarja, da nas vodi božja roka in da bo v novem letu veliko prilik za utrditev vere. Mariborski škof dr. Držečnik pa pravi, da je božič tudi za nas veselo oznanilo in nas vabi, da bodimo bolj dosledni v verskem življenju. Koprski škof dr. Jenko nas opozarja, da je božič dan globokega doživetja in da zato kristjani ne gledajmo črno v bodočnost.
OBVESTILA
»Mladika« št. 10
Z božično številko je zaključen deseti letnik: deset let izdajanja revije pomeni nemalo žrtev, odpovedi, truda in poguma. Zato reviji ob tej priliki iskreno čestitamo.
Božična številka obsega več omembe vrednih člankov in prispevkov, ki ustvarijo v bralcu božično razpoloženje in ga seznanijo z nekaterimi vprašanji slovenske stvarnosti (dušnopastirstvo, volitve, šolstvo, šport, gospodarsko programiranje, prosvetno in kulturno delo, spolna vzgoja mladine).
»Mladiki« želimo, da bi v novem desetletju ostala zvesta svoji poti. Naj zanaša v slovenske domove slovensko besedo in toplo misel .osvetljeno z žarkom božje ljubezni in resnice.
Božična polnočnica za slovenske vernike
bo v Gorici kot po navadi v cerkvi sv. Ivana. V stolnici bo imel g. nadškof msgr. Pangrazio pontifikalno sv. mašo na božič ob 10,30.
Prihodnja številka »Kat. glasa«, ki bo
obenem zadnja v tem letu, bo izšla v četrtek, 29. t. m. Novoletna voščila tako tvrdk, podjetij, organizacij kakor ustanov sprejemamo do srede, 28. decembra opoldne.
LISTNICA UPRAVE
Za leto 1967 bo ostala naročnina za Katoliški glas nespremenjena, torej za Italijo 2.500 lir, za inozemstvo pa 3.500 lir.
Za inozemstvo veljajo sledeče cene: Argentina 6 USA dolarjev; Avstralija 4 avstralske dolarje; Avstrija 140 šilingov; Belgija 300 frankov; Kanada 6 kanadskih dolarjev; USA 6 dolarjev; Franclja 30 NF; Nemčija 25 DM; Anglija 2 funta; Švica 25 frankov; Švedska 30 kron. Povsod drugod protivrednost USA dolarjev.
DAROVI:
Za Alojzijevišče: N. N., Sesljan, 2.500; Prescheren Simon, Trbiž, 5.000; družina Gentili 1.000; I. P. 3.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; F. B„ Gorica, 5.000; N. N. 5.000; N. N. 1150; dr. J. Ukmar 2.000; N. N. 5.000; A. T. 3.000; N. N. 500; O. B. 10.000; B. L. 5.000; N. N. 1.000; ga. Franka 1.000; ga. Silvija 1.000 lir.
Za Katoliški dom: V spomin blagopo-kojnemu očetu voditelja goriške Marijine družbe darujejo družbenice 10.000; Luciano Mozetič 2.000; Milka Goričan 4.000; C. F. M. T. 5.000; N. N. 4.000; družina Koshuta 5.000.
Za Zavod sv. Družine:	dr. Vrtovec
10.000; Bratina Virgilij, Tržič, 10.000; podjetnik g. Simčič, Gorica, 10.000; N. N. 5.000; B. L. 5.00, druižna Koshuta 5.000; ga. Franka 1.000; ga. Silvija 1.000; ga. Antonija Toroš 3.000 lir.
Vsem dobrotnikom iskren Bog plačaj!
TERPIN
FRANC
KMEČKI STROJI - JESTVINE
želi vsem cenjenim odjemalcem notranjega zadovoljstva polne praznike ter božjega blagoslova polno novo leto 1967
TRGOVINA
A. PERTOT
Števerjan - Tel. 47-75
TRST, UL. GINNASTICA 22 - TEL. 95998
želi vsem svojim cenjenim odjemalcem blagoslovljene praznike, ki naj bi prinesli v njih domove obilje svetonočnega miru in srčnega zadovoljstva
Klobučarna ^ J	:ban
	GORICA
VELIKA IZBIRA	ul. Rastello 54 - Tel. 39-07
MOŠKIH IN OTROŠKIH KLOBUKOV	
ZNAMKE »BARBISIO« IN »PANIZZA«	
TER CEPIC IN DEŽNIKOV	
TRGOVINA ČEVLJEV
ALPINA
GORICA - CORSO VERDI 34 - TEL. 25-17
Klanjšček Venceslav
Električni stroji za gospodinjstvo; Radijski in televizijski aparati; Gorilci znamke »Comet« za centralno kurjavo; — vse po izredno ugodnih cenah.
GORICA
ul. Duca d’Aosta 35 Tel. 22-58
TRGOVINA ČEVLJEV
And. COTAR
GORICA - UL. RASTELLO 34 - TEL. 36 -67
Banca di Credito di Trieste
S. P. A.
Tržaška Kreditna Banka
Glavnica lir 600.000.000 — Vplačanih lir 300.000.000
TRST Ulica Fabio Filzi 10 Tel. št. 38-101, 38-045	Brzojavni	naslov: BANKRED
RIM
jfrut "BLED
ITALIJA
Via S. Croce in Gerusalemme 40 - ROMA - Tel. 777 -102
družina Vinko A. LEVSTIK - lastnik
HOTEL »BLED«	HOTEL	»DANIELA«
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Roma - Via L. Luzzatti 31 Tel. 777 -102	Tel.	750 - 587
vošči vesele praznike in blagoslova polno leto 1967
TiCOZZI
FEDEMCO
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiii
GORICA, Piazza della Vittoria 6 (Travnik) Tel. 23-02
Poslovalnica traktorjev FORD in kosilnic BCS
Veletrgovina
PITASSI
GORICA Corso Verdi 92 - Tel. 29-68
KONFEKCIJA - OBLAČILA - ŠPORTNE POTREBŠČINE - PLATNENI IZDELKI - ODEJE - PERILO SRAJCE itd. - CENE USTALJENE - DARILNI PREDMETI - SINTETIČNE PREPROGE - IGRAČE PROST VSTOP
AVTOMEHANIČNA DELAVNICA S KAROSERIJO
Grgič
PADRICE 43 - TEL. 226161
vošči vesele in miru polne božične praznike ter srečno novo leto 1967
CK
praznikom-voščijo,, -
★ SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI & vsem dobrotnikom, prijateljem in S*' nom blagoslovljene praznike ter usp^ no novo leto.
★ KINO DVORANA BAZOVICA vo#1 vsem obiskovalcem vesele praznike ® naznanja, da bo za praznike predvajal* sledeče filme: za božič Konstantin V* liki, za sv. Štefan Maya, za novo 1£|C Romeo in Julija, za Sv. Tri Krati® Odisej (Ulisse) in v nedeljo, 8. januari* Zaročenci (I promessi sposi).
★ SLOVENSKA MARIJINA DRUŽBA V ROJANU vošči vernikom rojanske žtf nije, vsem dobrotnikom Marijinega & ma in vsem obiskovalcem predstavv Marijinem domu mnogo božičnega selja in božje varstvo v novem I®111'
★ SLOVENSKA VINCENCIJEVA KON FERENCA V TRSTU želi vsem čla^ cam, dobrotnikom in podpirane^ srečne božične praznike.
★ ZVEZA SLOVENSKE PROSVETE TRSTU pozdravlja ob priliki božiči praznikov vse svoje člane, prijatelje sodelavce ter jim želi blagoslovlje# božič ter uspešno novo leto 1967.
★ ZVEZA TRŽAŠKIH CERKVENIH P£' SKIH ZBOROV vošči vsem pevkam ® pevcem vesel božič in srečno novo let°'
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU f zdravi j a ob božičnih praznikih vse ^ brate in vse rojake — naročnike ^ prijatelje katoliškega tiska. V koncila postanimo in bodimo »b<$® ljudstvo«.
★ SVETOIVANSKA MARIJINA DRUŽ&*
V	TRSTU ter stavbni odbor vošči1* vsem dobrotnikom vesel božič in si^ no novo leto.
★ ŠOLSKE SESTRE, PROVINCIAl^1 DOM V TRSTU, ul. deUe Doccie 34 'lt lijo vsem, ki ta dom obiskujejo, v nj^ živijo ali ga podpirajo, blagoslovlj praznike ter srečno novo leto.
★ MARIJANIŠČE NA OPČINAH žeU vse1” številnim rednim in izrednim dob*0* nikom blagoslovljene praznike in usPž ha polno novo leto. — Hvaležni s zijanci in gojenci.
★ SALEZIJANCI IN DIJAKI MARIJA^
ŠCA želijo blagoslovljene praznike mirno novo leto openskim vaščafl1
in vsem rojakom, zlasti zavodskim & brotnikom in prijateljem.
★	HVALEŽNE »KNJIŽICE« (v Marij«11'
f*4
šču na Opčinah) pozdravljajo ob leP
praznikih vse vztrajne poverjenike zveste bravce in naročnike. V januai
izide »Poslanstvo laikov«. Vsem ^ srečno novo leto.
★ MLADINSKI KROŽEK IZ DOLINE si hvaležno spominja svojih dobrotni^0' in prijateljev ter njim kakor vsem ^ nom želi globoko doživete praznike, & kor tudi zdravja ter uspehov polno $v vo leto.
★ S K P D »M. FILEJ« - GORICA ^ vsem prijateljskim društvom na škem, Tržaškem in Koroškem bi®*®-slovljen božič in uspeha polno O0'0 leto.
★ MARIJINA DRUŽBA V GORICI P°'
zdravlja vse članice tu in po svetu
ter
vošči njim in njihovim družinam ^ in božji blagoslov v novem letu.
★	III. RED SV. FRANČIŠKA V GOB*C vošči vsem udom blagoslovljene b° ne praznike in srečno novo leto.
★ APOSTOLSTVO MOLITVE vošči sv« veliki družini obilo božjega veselja miru.
★ MEŠANI PEVSKI ZBOR »L. BRAT*!?* IZ GORICE IN MOŠKI ZBOR »M- f LEJ« od istotam voščita vsem prij®16 . skiin zborom na Goriškem, Trža$ in Koroškem vesel božič in uspe polno novo leto.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpa,
trgovski L 30, osmrtnice L. 56. davek na registrskem uradu.
vei
f*
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. M* Tiska tiskarna Budin v Gorici