^£J3A V


<S>. i» «* j*. * i* jfc £ n is k  * X*

1 KNJIŽNICA, i

2lfiifffF“““


ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

,,SLOVENSKA MATICA.

XI. ZVEZEK:

Cerkniško jezero.

V LJUBLJANI, 1898.

TISKALA J. BLASNIKOVA TISKARNA.

/A/V^T

Cerkniško jezero.

SPISAL

Jožef Žirovnik,

nadučitelj v Zgornjih Gorjah.

V LJUBLJANI, 1898.

ZALOŽILA »SLOVENSKA MATICA«.

TISKALA J. BLASNIKOVA TISKARNA.

lovenska zemlja se v svojem jugozahodnem delu proti
Jadranskemu morju zelo razlikuje mimo drugih dežel
našega cesarstva. To zemljo imenujemo Kras.  Razširja
se od Vrhnike proti Gorici, Trstu, Reki in dalje na
Hrvaško in v Dalmacijo.

Kraški svet  se v mnogem oziru loči od pla¬
ninskega.  To zelo nerazvito gorovje je podobno sem
ter tja razburkanemu, h krati okamenelemu morju, iz
katerega se vzdigujejo nizki, ostrorobati vrhunci. Po¬
zornost vzbujajo lijaste kotline in vdrtine, ki se pri¬
kazujejo med njivami in travniki. Od Postojne naprej
izginejo tudi gozdi izpred oči, griči in planote so več
ali manj posute s sivim apnenikom, ki je v velikih
kupih ali sem ter tja raztresen, Le kako drevo ali
grmovje daje nekoliko sence. V severnem delu Krasa,
okoli Planine in Cerknice, je več življenja radi večje
rodovitnosti in boljšega obdelovanja zemlje. Tukaj,
kakor tudi tu pa tam po Istri in Hrvaškem, še rasto
mogočni hrastovi, bukovi in smerekovi gozdi, kakršni

6

so se nekdaj razširjali po vsem Krasu. Prvi naselniki
so jih deloma posekali, da so dobili sveta za njive in
vinograde. Tudi Rimljani so dobivali v teh krajih les
za ladje in stavbe. Pozneje so Benečani hodili semkaj
po hrastova in bukova debla, katera so vozili v velikih
množinah domov, porabljajoč jih za poslopja in palače,
kakor tudi smrekovino za ladje. Beneška, kakor av¬
strijska vlada sta izkušali v 15. in 16. stoletju ustaviti
gozdno pokončevanje, a brezuspešna je bila njuna pre¬
poved. V pravem času se tudi ni na novo zasajalo;
vrhu tega so mnogobrojne črede k6z pokončale še to,
kar je ostalo življenja po goličavah. Močna burja, katera
zdaj podira drevje, odkriva strehe in preobrača vozove,
je začela gospodariti po kraških tleh. Odnesla je po¬
lagoma rodovitno prst s hribov v dolino, ob bregovih
so jo pa nalivi splavili v morje. Tako se je prikazalo
na planoti in na vrhovih golo kamenje. Kar so zakrivili
naši predniki z brezvestnim in brezskrbnim gospodar¬
stvom, to moramo britko občutiti potomci. Zadnja leta
so začeli pogozdovati gole griče in planote, ki se za¬
čenjajo pri Postojni in se raztezajo na dolgo in široko
kakor kamenita pustinja čez Št. Peter in Sežano do
morja. Burja sicer ovira rast mladega gozdnega drevja,
vendar se bodo s pridnostjo in z vztrajnim zasajanjem
v desetletjih gotovo bistveno zboljšale gozdne, kakor
tudi podnebne razmere na Krasu.

Na kraškem svetu je neštevilno zaprtih in glo¬
bokih kotlin razne velikosti. Male kotline, v katere je
dež splavil nekoliko zemlje, so obdane s kamenitim
plotom; to so ograde.  V njih ima pridni Kraševec
skrbno obdelano njivico. Ozke, navpičnim rovom podobne
vdrtine so brezna ali prepadi. V nekaterih prebivajo
golobje; to so golobine. Večje podzemeljske jame imajo
razen glavnega vhoda dosti stranskih in so polne

7

kapnikov. Najbolj sloveča je Postojnska jama. Samo na
Notranjskem je znanih nad 150 jam, nad 50 kotlin in
neštevilno manjših vdrtin in naravnih predorov.

Glavno razliko med kraškim in planinskim svetom
pa najdemo v tem, da so nekatere jame in kotline v
medsebojni podzemeljski zvezi. Po južnem Dolenjskem
in skoraj po vsem Notranjskem tečejo potoki ali reke,
ki izginejo kmalu pod zemljo in pridejo dostikrat po
kratkem toku v nižji kotlini zopet na dan. Na No¬
tranjskem so našteli nad 30 takih vodotokov. Nekatere
vode dobe potem drugo ime. Kako ponikujejo vode, se
kaže najbolj pri L j ubij anici.  Dolga je 85 km , a teče
20 km  pod zemljo. Kot Pivka  teče v Postojnsko jamo
in se prikaže v Planinski kotlini kot Unec.  Kmalu
ponikne zopet in privre pri Vrhniki pod imenom
Ljubljanica  na dan.

Notranjska Bistrica ali Keka  naredi tudi
podzemeljsko pot in se po 37 km  dolgem podzemeljskem
toku izliva blizu Devina pod imenom T i m a v naravnost
v morje. Tudi na Dolenjskem je več nepravilno tekočih
potokov. Potok Temenica  izgine dvakrat pod zemljo
in se izliva kot Prečna  pri Novem mestu v Krko.
Voda v Kačni dolini se izgubi v manjše jame in se
prikaže pod imenom Krka  pri Vidmu. V Dobrepoljski
dolini se v deževju nabere mnogo vode, katera odteče
skozi mnogotere neznane jame.

V mnogih kraških kotlinah se izpreminjajo leto
za letom njih vodne razmere. Potoki, tekoči skozi
kotline, postanejo pomladi in jeseni vsled deževja
dostikrat tako deroči, kakršni so pri podobnih raz¬
merah gorski hudourniki. Primeroma le majhen del
vode more odteči skozi odprtine in luknje pod zemljo.
Vsled tega zastane voda in pokrije za dalje časa kotlino,

8

polagoma pa, posebno ob suši, vendar izgine, in kotlina
se posuši. Na ta način nastanejo začasna ali presihajoča
(periodna) jezera. Taki ob gotovem času se obnavljajoči
jezeri sta Pališko in Petelinsko pri Št. Petru. Radi
podobnih, neugodnih krajevnih razmer je presihajoče
tudi Cerkniško jezero,  ki je svetovno znano in
občudovano še dandanes kakor naravni čudež.



nii i m 1111 n 1111 n m m 1111 m 11 m mn 1111


iiiiiiniiiimiiiiiuimii=

~k3ž


L

•jfljerkniško jezero se nahaja blizu trga  Cerk-
J\  niče na Notranjskem, leži 550 m  nad morjem in
je presihajoče (periodno). Kotlina, katero pokriva,
leži v sredini med Loško in Planinsko. Vse tri kotline
se vlečejo od jugovzhoda proti severozahodu. Krog in
krog so zaprte in leže v vznožju najvišjih notranjskih
gora. Iiazvrščene so kakor po stopnjah in se znižujejo
proti Ljubljanskemu barju. Tega se prepričamo, če pri¬
merjamo njih nadmorsko višino. Med dvema kotlinama
pa se razteza različno širok in večkrat visok gorski
hrbet, pod katerim se pretaka voda, tekoča po predorih
iz višje kotline v nižjo. Najbolj proti jugu leži Loška
dolina  na severni strani Snežnika, 570 ;« visoko nad
morjem. Proti severu jo loči 650 m  visok gorski hrbet
od Cerkniškega jezera.  Na njegovem severo¬
zahodnem koncu stoji 600 m  visok gorski hrbet, ki
se v Planinski kotlini  ob Hrušici zniža na 450 ;«
nadmorske višine. Od Planine na severozahodno stran
proti Ljubljanskemu barju se razširja 560 m  visok in
precej širok gorski hrbet. Ljubljansko barje  pa
leži samo 292 m  visoko nad morjem. Tudi glede na
velikost so si Loška, Cerkniška in Planinska

10

kotlina  kaj različne. Površje srednje je dosti večje
kakor prve in zadnje skupaj. Loška kotlina  namreč
obsega 1200 ha,  Planinska  1800//«, Cerkniška  pa
meri 4600 ha.

Cerkniška kotlina  je podolgasta, skoraj po¬
polnoma ravna, na lahko nečkasta brez vhoda in izhoda,
ker jo obdaja krog in krog gorovje in hribovje. Tam,
kjer je najbolj globoka, jo pokriva od časa do časa
jezero,  znano radi svojih posebnosti po vsem svetu.

Ako se hočemo sami prepričati o zanimivi in
redki prikazni Cerkniškega jezera;  ako si želimo
ogledati prijazno dolino in obiskati njene prebivavce:
peljimo se po južni železnici do postaje Rakeka,  ki
je med Logatcem in Postojno.

Skoraj vsa vas Rakek  s cerkvijo sv. Urha leži
pod kolodvorom, nekaj hiš premožnejših trgovcev in
šolsko poslopje pa stoji ob okrajni cesti, ki drži proti
Cerknici, Grahovemu in od Bloške police na desno
naprej proti Ložu, Prezidu in dalje na Hrvaško, na
levo pa čez Bloke proti Ribnici in Kočevju. Nekdaj
je bil Rakek majhen in nepoznan. Ko se je 1. 1857.
dodelala železnica in postavil kolodvor sredi vasi,
začelo se je novo življenje. Vas je postajala vedno
večja, in novo zgrajene hiše so ji dale lepše lice. Na
kolodvoru in ob cesti vidimo veliko lesa, žaganic in
tramov, nakupičenega, kajti tu je veliko tržišče za les,
in vsak četrtek je tržni dan. Rakek  je postal namreč
središče lesne trgovine na Notranjskem.

Od tod pridemo lahko po novi, zložni cesti v jedni
uri v Cerknico.  Ali radi lepega razgleda izvolimo
si staro in krajšo, nekoliko strmo pot čez nizki grič
Čisto stran.  Predno dospemo do vrha, ozrimo se
malo okrog. Na desni strani vidimo veliko, z zemljo
pokrito vodoshrambo. Notri se steka pod zemljo

11

nekaj vode iz Cerkniščice, katera teče naprej v vas.
Na Rakeku namreč ni potoka ne studenca od tistega
časa, ko se je delala železnica skozi vas. Takrat so
zasuli j edini studenček, ki je gasil Rakovcem žejo.
Kot odškodnino so dobili vodnjak, kateri daje 6300 l
vode na dan, napeljane po vodovodu iz Cerkniškega
potoka. — Zadaj za vodoshrambo se prične javorniški
gozd, v katerem je prelepa Škocijanska dolina. Čez
Rakek vidimo, kako se vije cesta v bližnjo vas Unec
in dalje proti Planini, v ozadju se razširja lesovita
Hrušica, malo bolj proti levi pa pelje železnica v ve¬
likem ovinku čez skalnate griče proti Postojni in dalje
v Trst in Reko. — Tu okrog po gričib, kjer danes
pasejo brezskrbni pastirji svoje črede, je bila huda
bitva med Avstrijci in Francozi za francoske vlade
na Kranjskem. Leta 1813. je začel naš cesar Franc
zopet vojsko z Napoleonom I., kateri si je bil nasilno
prisvojil Kranjsko, Hrvaško in Primorje. Naša zmago-
nosna vojska je prodirala z Dolenjskega čez Bloke
proti Cerknici, Francozi pa so se ji vedno umikali.
Nazadnje se sovražniki ustavijo pri griču Srnjaku pri
Rakeku, kjer je priležen in za obrambo zelo pripraven
kraj. Bilo jih je okoli 5000 pešcev, 500 konjikov s
14 topovi. Tu pričakujejo naših. Dne 27. septembra
pride res do hudega boja. Oddelek Hrvatov gre čez
grič Čisto stran naravnost nad sovražnika. Dvakrat
naskočijo naši, ali Francozi, dobivajoč vedno novo
pomoč, se branijo hrabro. Drugi oddelek Hrvatov pod
poveljništvom nadporočnika Rabiča je peljal cerkniški
učitelj J. Čop e c skrivaj okoli griča Skrajnika proti
Rakeku. Še le, ko ti pridejo sovražnikom za hrbet,
zmagajo Avstrijci, in Francozi se morajo proti Uncu
in Postojni umekniti, izgubivši nad 400 ujetih mož in
pustivši nad 300 mrtvih in ranjenih na bojišču.

12

Ni še preteklo pol ure, odkar smo na poti, in že
smo na vrhu griča pri Kapelici.

Krasen razgled se nam odpre na širno kotlino
znamenitega jezera, obdano z vasmi in gorami. Pred
nami na planem leži trg Cerknica,  ob nji na levi
— proti severovzhodu — kipi v nebo ogorela Sliv¬
nica  z 1115 m  visokim vrhom. Ob vznožju je zarastla
z grmovjem, ob pobočju proti vrhu se razprostirajo
pašniki in košenice, imenovane „lazi“, v vzhodnem
njenem delu nad Martinjakom se pa zdaj zarašča z.
gozdom. Z nje je prav lep razgled na vse strani. V
njenem podnožju ležita vasi Martinjak in Grahovo,
skozi kateri se vije cesta na Bloke in Lož. Za Marti¬
njakom leži jezero. Čez Križno goro se vidi Loška
dolina, proti severu Menišija, ljubljanska ravnina in
dalje Kamniške planine in proti vzhodu hribata okolica
sv. Vida in sv. Trojice. Na prvem vrhu te gore —
takoj od trga — je stalo v starih časih Gradišče
nekdanje rimsko taborišče, do katerega je peljala pot
pošev od Martinjaka. Kazen nekaterih nasipov ni skoraj;
več sledu najti o tej starodavni utrdbi.

O Slivnici  vedo ondotni prebivavci marsikaj
čudovitega povedati. Daši je po zunanji podobi pri¬
jazna, vendar je baje polna zlobe in hudobije. Ob času
bližnje nevihte se zavije vsa v gosto meglo. Kmalu
začno iz globoke jame, ki je na najvišjem vrhu, pri¬
hajati — po starem ljudskem mnenju — toča, nevihta
in strele. Še pred 220 leti so hodili duhovniki iz Cerk¬
nice blagoslavljat omenjeno jamo, da bi zarotili hudo
uro. Velika procesija se je pomikala tja vsako leto na
binkoštni ponedeljek. Ko je duhovnik odmolil, pokadil
in pokropil jamo z blagoslovljeno vodo, postavili so
ljudje poleg nje mlaj s križem na vrhu. Nekateri so
celo metali darove notri, da bi menda utolažili zle

13

moči. Nekdaj so hoteli to jamo zadelati z veliko skalo
in zapreti pot toči in nevihti, da hi ne mogla ven.
V ta namen so premeknili skalnato ploščo in jo valili
proti jami, kar jim uide in drvi skokoma v dolino,
kjer podere skoraj cerkvenikovo hišo v Martinjaku.
Vzrok vsem nesrečam so bile baje čarovnice,  ki so
prebivale v tej jami. Vera v čarovnice je bila v prejš¬
njih stoletjih zelo razširjena, posebno okoli jezera so
jih slutili vse polno, bivajočih po luknjah in jamah.
Ko se je pripravljalo k nevihti, zazvonil je v cerk¬
niškem zvoniku mali zvon, s katerim so odganjali
čarovnice in točo.

Na Slivnici stoji v jarku od Grahovega gori prej
zapuščena, zdaj popravljena cerkvica sv. Nikolaja.

Proti jugu se vzdiguje gozdnata, 857 m  visoka
Križna gora  z romarsko cerkvijo na vrhu. Sredi
gore — pol ure hoda od mesta Loža — je vhod v
Križno ali Mrzlo jamo.  Imenuje se tako, ker je
njena notranja toplota vedno za 5—6 stopinj R. nižja
kakor zunanja. Ta jama je ena največjih na Kranjskem.
Od vhoda do zadnjega konca meri z ovinki 462 m.
Dolgost vseh potov in steza notri pa znaša 1650 »z.
Jama ni nikoli brez vode, še celo v najbolj suhem
poletju ne. Vsa voda se izgublja v ozke, nepristopne
razpokline in preduhe. Pri deževju pa naraste, in jama
ostane za nekaj časa nepristopna. V njenem najbolj
oddaljenem koncu so našli 120 m  dolgo in 2Q m  široko
podzemeljsko jezero, iz katerega teče potok, izgubljajoč
se blizu vhoda v tla. Jama ni toliko spomina vredna
radi kapnikov, kateri so sicer veliki, a se ne nahajajo
v veliki množini, pač pa slovi radi obilo nakopičenih
kosti medveda brlogarja. Zadnja leta so nad štiri tisoč
kosti te prahistorične živali izkopali in poslali v Ljub¬
ljano in na Dunaj za muzeje. — Za to goro leži mesto

14

Lož z dolino enakega imena. — Križno goro obdaja
Loško in Bloško  hribovje.

Še bolj zadaj v daljavi stoji Snežnik  (1796 m),
s čegar vrha je lep pogled na Kranjsko, Istrijo, Jadransko
morje, Hrvaško in celo v Dalmacijo.

Na jugozahodni strani ob jezeru zagledamo 1270^
visoki Javornik,  ki je obrasten s temnim gozdom.
Na to goro se včasih od hrvaške strani pritepe kak
volk ali celo medved. Stari ljudje pa pripovedujejo še
o jelenih, kateri so živeli v javorniškem gozdu. Ob
vznožju gore bodemo zapazili — pa le pri večji višini
vode — ozko, vodoravno progo, bliščečo se v solncu;
to je jezero. Od daleč ne bodemo na njem zagledali
nič posebnega in nenavadnega. Pa pojmo k njemu,
poprosimo kakega jezerca, naj nas vozi po vodi, naj
nam razkazuje pečine, skalovje in skrivnostne jame,
poslušajmo njegovo razlaganje jezerskih vodnih razmer,
prehodimo vso okolico noter do škocijanskih mostov in
votlin : potem se ne bodemo mogli načuditi tem naravnim
čudežem.

Okoli Kapelice — na levo in desno ■— stoje mali
griči: Kamna gorica, Sinja gorica, Čista
stran, Skrajnik in Loško.

Namesto da bi šli od Kapelice doli po stari cesti
naravnost v trg, obrnimo se na desno in krenimo po
zelenih senožetih navzdol. V prav kratkem času pridemo
v prijazno dolinico na Loško.  Tukaj so imeli nekdaj
menihi kartuzijanci iz Bistre pri Borovnici svoja pose¬
stva. Ves svet od Kapelice med staro cesto in nasprotnim
hribom in spodaj v dolini skoraj do nove ceste je bil
v njihovi lasti. V sredi posestva je stal na vzvišenem
mestu gradič Loško.  Imel je dvoje nadstropij. Pred
njim je bilo dvorišče, obzidano z dvema stolpičema za
brambo proti Turkom. Velik vodnjak, obzidan z rezanim

15

kamenom, je dajal menihom vodo. Zunaj dvorišča v
drugem poslopju so stanovali spodaj posli, zgoraj pa
so bile menda žitne shrambe. Za tem poslopjem je stal
zidan konjski hlev s kamenitimi žlebovi za 16 konj,
spredaj pa je bil še drug vodnjak. Nekoliko bolj
spodaj je bil še j eden hlev za govejo živino in drobnico.
Za gradičem proti severu so imeli menihi cerkvico
sv. Leonarda  v sredi med košatim hrastjem. Po
gričih so se razprostirale senožeti, v ravnini pa velik
sadni vrt in njive. Od gradiča proti trgu je peljala
vozna pot, imenovana še dandanes „prelatova pot“. Ob
nji stoji še zdaj lepo izrezano razpelo, narejeno v
samostanu kartuzijancev. Ko je cesar Jožef II. dne
12. januarja 1. 1782. zatrl samostan v Bistri, prodal ga je
in ž njim tudi posestvo na Loškem. Poznejšim lastnikom
ni kazalo popravljati poslopij, zato so polagoma raz¬
padala, in danes so videti skoraj same razvaline. Od
cerkvice se komaj pozna, kje je stala, tudi gospodarsko
poslopje je že malo ne do tal podrto, le od gradiča
stoji še nekoliko zidovja po koncu.

Od Loškega do trga imamo pičlo četrt ure hoda.

Cerknica  je jeden najstarejših trgov na Kranj¬
skem. Okolica je bila že zdavnaj obljudena; kajti našli
so v bližini ostanke naselbin starih narodov. Sv. vero
so razširjali misijonarji iz Ogleja  med prebivavci
cerkniške  okolice. Sezidali so tukaj cerkvico že v
9. stoletju, trg pa je baje stal v pol ure oddaljenem
Viševku,  kakor pripoveduje pravljica. Še le, ko so
sovražniki razdejali ondotna bivališča, naselili so se
ljudje tukaj okoli cerkve. Imena cerkniških duhovnih
pastirjev se berejo večkrat v starih pismih oglejskih
patriarhov. Trg je dobil svojo faro že v 13. stoletju;
kajti prvi župnik je bil Leopold  1261. 1. Ravno sto
let pozneje je izročil patriarh Ludovik  I. cerkniško

16

župnijo menihom kartuzijancem  v oskrbovanje, ka¬
teri so jo upravljali nad 400 let. V tem času so živeli
v Cerknici nekateri slavni duhovniki. L. 1631. je župni-
koval Nikolaj Mr a v, ki je bil ob enem tudi prošt
novomeški in pozneje škof v Dalmaciji. Takrat je bila
menda vsajena tudi lipa, katera še danes krasi trg
pred cerkvijo. Kamenit oklep okoli nje ima letnico 1648.
Leta 1660. je bil cerkniški župnik Gregor Červič.
Bil je najimenitnejši bistriški prelat, apostolski misi¬
jonar in naslovni škof. Ljudje so ga imeli za svetnika.
Pokopan je pod stranskim altarjem sv. Ane v farni
cerkvi v lastnem grobu.

Ko so začeli Turki ropati in požigati po naši
deželi, so prišli meseca marcija leta 1472. prvikrat v
Cerknico. V cerkvenem voglu poleg stranskih vrat je
vzidan kamen z latinskim napisom. Bere se, da so tega
leta — ravno v nedeljo pred Marijinim praznikom v
postu — Turki požgali cerkev*). Prebivavci so jo za¬
čeli po njihovem odhodu takoj zopet graditi v lepem
gotskem slogu, in deset let pozneje je bila dozidana.
V brambo proti Turkom so postavili takrat tudi tabor
okoli cerkve. To je bilo močno zidovje s petimi stolpi.
Pravijo, da sta zidala dva brata, j eden cerkev, drugi
tabor okoli nje. Ljudje so ob nevarnosti znašali v tabor
svoje blago in premoženje, v cerkev pa so zbežali
starčki, žene in otroci, moleč za zmago in rešenje. Na
obzidju in v stolpih so stali možje in mladeniči z
orožjem v rokah, braneč sebe in svoje pred krvoločnim
sovražnikom. Tudi pozneje je Cerknica veliko trpela
pred Turki. Njih napadi so znani in dokazani iz let
1476. (dvakrat), 1480. in 1491. Bere se tudi, da so

*) Napis se glasi: Anno Domini 1472 die dominico ant.e
anuntiationem combusta est titularis ecclesia beatae Mariae Virginis
per manus indomitorum Turcorum.

17

prišli v letih 1507., 1522. in 1528. v trg ; posebno hudo
so gospodarili 1. 1559. (dvakrat) in 1560., ker so opu-
stošili trg in prizadejali tudi sosednjim vasem veliko
škode. Dandanes stojita od tabora še dva stolpa, jeden
se rabi v stanovanje, drugi v shrambo. V tem stolpu
je tudi shranjen 43 cm  visok, 21 cm  širok in 100 kg
težek topič, ki je bil baje Turkom uplenjen. Cerkljani
(iz Cerknice, Dolenje vasi, Dolenjega jezera in Selič)
so se morali zbrati na Šilentaboru pri Zagorju, kadar
se je sovražnik približeval Kranjskemu čez Poljano,
Kočevje in Ribnico. Te dolžnosti jih je oprostil nad¬
vojvoda Karol dne 31. januarja 1. 1582. O tem priča
še ohranjeno izvirno pismo. — Leta 1578. je bila kuga
v trgu, katera je pobrala veliko ljudi. Tudi 1. 1644.
se je pokazala, zato so to leto sezidali cerkvico v čast
sv. Roku,  priprošnjiku zoper kugo. Stare župnijske
knjige so se ohranile do današnjih dni. Krstna knjiga
sega nazaj do 1. 1600, poročna in mrtvaška knjiga pa
sta iz poznejših let.

Pred dvesto leti je spadal trg, nekdaj v oblasti
oglejskih patriarhov, pod grajščino Haasberg  pri
Planini. V tistem času je bila v trgu živahna kupčija
s soljo, katero so Čiči in Kraševci tovorili od morja
sem vsak teden. Tu so jih čakali tovorniki, ki so jo
prekupili in dalje raznašali na vse strani po deželi.
Radi tega je bil trg precej obširen in obljuden.

Župnija — takrat podložna samostanu na Loškem
— je bila zelo obširna, kajti imela je 29 podružnic,*) in
sicer naslednje:

1. Cerkev sv. Roka v trgu; 2. cerkev sv. Janeza
Krstnika (zdaj na pokopališču); 3. cerkev sv. Marije
Magdalene v Viševku (podrta) ; 4. cerkev sv. Vida v
Martinjaku ; 5. cerkev sv. Elija pod Martinjakom proti

*) Valv. VIII. 733.

2

18

jezeru (podrta); 6. cerkev naše ljube G-ospe v Grahovem;
7. cerkev sv. Marka v Grahovem (podrta); 8. cerkev
sv. Nikolaja na Slivnici; 9. cerkev sv. Primoža in
Felicijana na Bločicah; 10. cerkev sv. Pavla v Žirov¬
nici; 11. cerkev sv. Petra v Dolenjem jezeru ; 12. cerkev
sv. Lovrenca v Dolenji vasi; 13. cerkev sv. Jakoba v
polju (podrta); 14. cerkev sv. Urha na Eakeku;
15 . cerkev sv. Martina na Uncu; 16. cerkev naše ljube
Gospe v Ivanjem selu (podrta); 17. cerkev sv. Hieronima
v Ivanjem selu; 18. cerkev sv. Leonarda v Dobcu;
19. cerkev sv. Ane na Kožljeku ; 20. cerkev Vnebovzetja
Marijinega v Bezovljaku; 21 . cerkev sv. Jerneja v
Begunjah; 22. cerkev sv. Ožbolta v Begunjah; 23. cerkev
sv. Križa v Selščeku ; 24. cerkev sv. Tomaža v Topolu;
25. cerkev sv. Jurija na Brezjah; 26. cerkev sv. Kocijana
na Javorniku (podrta); 27. cerkev sv. Benedikta na
Javorniku (podrta); 28. cerkev sv. Leonarda na Loškem
(podrta); 29. cerkev sv. Volbenka v Selicah.

V tistem času so imeli v Cerknici bratovščino
sv. rožnega venca, v katero je bilo vpisanih nad
80.000 oseb.*) Vsako prvo nedeljo v mesecu so imeli
velik obhod, katerega se je udeleževalo nad 12.000
ljudi. Ob tej priliki so nosili 32 velikih in 15 malih
zastav. Pri procesiji so se vrstili po nastopnem redu:
Najprvo so šli dečki, mladeniči in oženjeni možje. Za
temi so prišle deklice. Bile so bose, imajoč razpletene
lase in vence na glavi. Pele so litanije. Te so sledila
dekleta, tudi bosa in z venci na glavi, glasno moleč
rožni venec naše ljube Gospe. Za temi so se vvrsti-li
vdovci in izpokorjenci, moleč žalostni del rožnega
venca. Pred njimi so nesli podobo smrti. Potem so
oženjeni možje peli hvalnico Mariji. Za temi so prišli
zopet vdovci z gorečimi svečami v rokah, pojoč psalm:

*) Valv. VIII. 733.


19

2 *

Cerknica.

20

Gospod, usmili se me ! Žene, prihajajoče za njimi, so molile
veseli del rožnega venca. Potem so nesli podobo naše
ljube Gospe, Nazadnje so prišli duhovniki, glasno pojoč.

Cerknica  šteje dandanašnji 1577 prebivavcev,
stanujočih v 257 hišah. V trgu je dekanija, štirirazredna
ljudska šola, c. kr. sodišče in davkarstvo. Tu je bila
šola že pred več kakor dvesto leti. Bila je v privatnih
hišah. Pozneje je odstopil naslednik bistriškega samo¬
stana kakor patron cerkve in šole občini svojo hišo,
katera naj v nji vzdržuje šolo in stanovanje za učitelje
in kaplane. Trg ima svoj lastni grb: cerkev na oglatem
polju. Župnijska cerkev je posvečena Devici Mariji,
kraljici angelov. Pri popravljanju cerkve se je mnogo
pokvarilo. Ni se gledalo na prvotni gotski slog, kateri
se je posebno na zunanjščini moral popolnoma umekniti
renesanskemu slogu. Pri tej cerkvi je jako znamenito
to, da je mnogokotni kor završen z desetkotnikom, da
se torej ne konča z ravno črto, ampak z oglom. V tem
oziru je ta cerkev jedina na Kranjskem. V 53 m  visokem
stolpu visi poleg treh zvonov še mrtvaški zvon, ki je
imel nekdaj posebno moč nad čarovnicami. Še zdaj
poje vedno ob hudi uri, a menda le toči, čarovnicam
pa nič več. Razen cerkve sv. Roka je še na pokopališču
kapela, posvečena sv. Janezu Krstniku. Del trga proti
Martinjaku se imenuje Peščenik  in šteje 24 hiš. Od
tod se pride najlože na Slivnico. V bližini proti jezeru
stoji mali grič Sinja gorica. V trgu je še spomina
vreden vodovod, kateri preskrbuje železniško postajo
in vas Rakek s potrebno vodo. Najprej se voda iz
Cerkniščice očisti v vodnjaku vsake nesnažnosti, potem
se izliva v železne, pod zemljo napeljane cevi in teče
do Brodca. Tu jo vzdiguje parni stroj v zidanem stolpu
tako visoko (22 7«), da jo potem lastna teža žene
navzgor proti Rakeku do najvišjega mesta, kjer se

21

zbira v obokano vodoshrambo, in odtod teče po ceveh
navzdol v vas in na kolodvor.

Od cerkve so dobili trg, jezero in kotlina svoje ime.

Do jezera pridemo v treh četrtih ure od trga, če
gremo proti jugu skozi vas Dolenje jezero.

Radi redkih naravnih prikazov je jezero znano
po vsem svetu. Že naj starejši zgodovinarji so je opisovali.
Rimljani, ki so napravili mimo jezera na Javorniku
veliko vojno cesto, držečo na staro rimsko mesto Terpo
pri Ložu in odtod dalje do mesta Metulla (zdaujo vas
Metule v bloški fari), so imenovali jezero „lacus
lugeus“  ali tudi „lugea palus“.  Rimski zgodovinar
Strabon je omenja tako-le: „Traiectus montis est a
Tergesta, vico Carnico, ad lacum lugeum“. V poznejših
spisih je popisano pod imenom »luknjičasto jezero" in
vvrščeno med naravne redkosti Kranjske dežele.

Slavni letopisec baron Vajkard Valvasor  je v
svoji 1. 1689. izdani knjigi „die Ehre des Herzog-
thums Krain“  obširno popisal jezero in razmere
pritoka in odtoka jezerskih voda. Imenuje je „ein
Wundersee, ein rechtes Wunder der Natur, die fiir-
nehmste Curiositat des Gewassers.“ V IV. knjigi svojega
znamenitega dela v predelu „Von den Natur-Raritaten
des Landes" je posvetil zadnjih sedem poglavij
Cerkniškemu jezeru. Ali že koj v začetku opisa Kranjske
dežele pravi o posebnih vodnih razmerah jezera  tako-le:
»Tisti, ki bi hotel čudovito lastnost jezera pojasniti
samo s pridnostjo in jo spoznati z marljivim preisko¬
vanjem, n. pr. z vodomerom, bi se kmalu prepričal, da
mu nedostaje v ta namen potrebnega časa, zadostne
prilike in temeljitega ter resničnega pouka. Zaradi tega
bi ne mogel nikoli do konca in temeljito jezera preiskati;
temna knjiga prirode bi ostala še vedno zaprta in prihod¬
njim rodovom bi se moralo nekaj pustiti v preiskovanje/

22

Še podrobneje in natančneje najdemo te naravne
prikaze razjasnjene v knjigi, ki jo je spisal in izdal
Frančišek Anton pl. Steinberg L 1758. pod naslovom:
„Griindliche Nachricht von dem in Inner-
krain gelegenen Zirknitzer See“.

Znastveno boljši so Tobija Gruberja  listi:
„Briefe hydrographischen und physikali-
schen Inhalts aus Krain“.  Wien 1781.

Vzorno pa je delo dr. A. Schmidi a: „Die
Grotten und Hohlen von Adelsberg, Lueg,
Planina und Laas“. Wien 1854.

Do današnjih dni je izšlo že mnogo opisov, ki
opisujejo čudne pojave jezera. Pa večina pisateljev je
objavljala iz zgodovinsko-bogatih virov najprvo imeno¬
vanih dveh knjig popise tega svetovnega čudeža, po¬
rabljajoč tudi lastna opazovanja in starodavne bajke,
ki so jih slišali, mudeč se nekoliko ur v trgu in okolici.
In celo do današnjih dni so se ohranila skoraj nes¬
premenjena ona poročila o skrivnostnem pritekanju in
odtekanju jezerske vode.

Iz teh popisov je znano, da se more široka jezerska
planjava tekom leta na različne načine izkoriščevati,
in sicer: ko je po letu voda izginila popolnoma, za
poljedelstvo; jeseni za lov na race in druge povodne
ptice; in ko je jezero zopet napolnjeno, za ribarstvo.

Začasnega naraščanja in upadanja jezera niso
vedeli nikdar dovolj jasno in natanko razlagati. Zaradi
tega se niso ljudje nikoli mogli zadosti načuditi tej
prikazni. Da se razširi pravo mnenje o tem skrivnostnem
jezeru, naj podam popis resničnih vodnih razmer o
Cerkniški kotlini.

Cerkniško jezero  je največje na Kranjskem.
Dočim meri Blejsko jezero 320 ha  in Bohinjsko
450 ha,  pokriva Cerkniško  pri majhni vodi 1200

23

do 1600 ha,  pri visoki do 2600 ha.  Dolgo je 10500 m
in najbolj široko 4750»? med Žirovnico in Javornikom.
Velikost jezera se zelo izpreminja. Spomladi ima malo
vode, katere je vedno manj in manj, in naposled izgine
vsa voda ob ugodnem vremenu v podzemeljske prostore.
Jeseni pa, ko močno dežuje in ko dotoki donašajo
veliko vode, nastane večkrat povodenj. Jezero prestopi
svoje navadno obrežje, in voda zalije tudi ob strani
proti Slivnici ležeče njive in travnike.

Dva otoka molita iznad jezerske !površine celo ob
največji vodi: Gorica in Otok. Oba ležita ob Javorniku,
in sicer prvi na severnem, drugi na južnem kraju. Na Go¬
rico spravljajo kmetje živino v čolnih na pašo, na Otoku
pa stoji vas jednakega imena. Skrita je za holmcem, na
katerem vabi Otočane k pobožnosti cerkvica sv. Primoža
in Felicijana,  stoječa sredi smerek in hoj. Vas šteje
83 prebivavcev, stanujočih v 14 hišah. Ker so Otočani
od sveta bolj oddaljeni in osamljeni, prijela se jih je
v vsem vedenju neka posebnost, katera jih loči neko¬
liko od bližnjih sosedov. Starejši možje še pripovedujejo,
da so nekdaj prebivavci jezerske okolice pri njih ku¬
povali sol in tobak. V tistih časih jim je pečenka
debelega medveda bolje dišala nego prešičja. Za suho
meso so se takrat preskrbovali v gozdu. Pravijo, daje
bilo od pitanih jelenov, katere so klali s svincem.
Sploh so pa Otočani gostoljubni in kogar poznajo, da
mu smejo zaupati, temu dosti povedo, kar se ne poz ve
drugod. — Del Otoka proti zahodni strani, na katerem
so njive, se imenuje Urlik  in je ob bregu precej
skalovit. Urliku nasproti leži polotok D r v 6 š e c ali
Otočec.  Skozi ta prehod — med otokom in polotokom
— imenovan Vrata,  se pride v Zadnji kraj  ob
Javorniku, kateri meri 150 ha.  Kdor ljubi prirodno
krasoto, popelje naj se tu sem. Kar premore gozd in

24

voda, vsa ta lepota je tukaj združena. Ptičev pevcev
ni nikjer toliko kakor v tem zatišju, obdanem krog in
krog z gozdom. Na obeh straneh jih vidiš in slišiš.
Ob bregu šumljajo studenci izpod skalovja, in hladne
senčne trate vabijo k počitku, katerega ti moti le kaka
povodna ptica ali srnjak, ki si ga prepodil s paše. —
Med otokom in vasjo Grahbvim je nekoliko vzvišen kos
jezerskih tal — Ben e tek imenovan. V bližini je
Osredek,  tudi precejšen kos sveta v jezeru. Oba dela
se ne ločita od cele ravnine in vendar ležita dosti
više, ker ju zalije voda najkasneje.

Okoli jezera so te-le vasi:

1. Sčlice;  majhna vas ob Javorniku. Imajo
99 prebivavcev, stanujočih v 20 hišah. Cerkev sv. Vol-
benka  — zidana 1. 1680. — stoji na prijaznem griču
nekoliko iz vasi. Tu je bila nekdaj sloveča božja pot.
Pobožni romarji so prihajali od vseh strani na velikonočni
in binkoštni torek v to cerkev iskat in prosit dušne
in telesne pomoči. Tudi čudeži so se baje tukaj godili.

2. S kr a j nik stoji ob okrajni cesti in šteje šest hiš
z 39 prebivavci. Vas se imenuje tudi Brodeč  in je
nastala še le v novejšem času. V bližini — proti trgu
— je stala nekdaj cerkev sv. Jakoba,  katero so pa
za Jožefa II. podrli pred kakimi 110 leti.

3. Dolenja  vas  ima 596 prebivavcev in 112
hiš, ki stoje ob bregovih Cerkniškega potoka. Cerkev
sv. Lovrenca  je nekoliko oddaljena iz vasi proti
jezeru. Ne daleč od cerkve proti Selicam je bila na
kamenitem griču Tržišču  prazgodovinska naselbina.
Nasipi so precej obširni, pa le deloma ohranjeni. Grobišče
leži na delu griča, ki je obrnjen proti jezeru. Našli so
je 1. 1877. delavci, ko so delali pot na Javornik. Iz¬
kopali so okoli 60 pepelnjakov, napolnjenih s sežganimi
človeškimi kostmi, in nekaj lončene posode, podobne

25

majhnim skledicam. V vsakem pepelnjaku so bile poleg
kosti tudi dve ali tri stvari iz brona priložene. Ročke
ni bilo mogoče nobene cele izkopati, ker so mnogo
trpele v zelo vlažni zemlji in so bile tudi slabo žgane.
Bolje ohranjena je bila mala lončena posoda. V zemlji
poleg roček je bilo tudi prav malo železnega orodja,
v neki ročki pa več prevrtanih biserov iz jantara, tudi
predilno vreteno iz zelo čiste ilovice se je dobilo. Vse
to — uhane, zapestnice in druge bronaste stvari (okoli
50 kosov) iz tega grobišča — hrani deželni muzej
Rudolfinum v Ljubljani.*)

4. Dolenje jezero  s cerkvijo sv. Petra  šteje
49 hiš in 264 prebivavcev. Vas je zidana tako, da
stoje vse hiše v jedni vodoravni dolgi vrsti, obrnjene
od severa proti jugu. Od tod do jezera je nekaj minut
hoda. Ob povodnji pride jezerska voda do vasi, ljudje
in živina se morajo umekniti pod streho in na skednje,
ali pa morajo celo iz hiš.

5. Martinjak  stoji ob okrajni cesti, ima 252
prebivavcev in 51 hiš. V cerkvici sv. Vida  so viseli
štirje zvonovi, dva lastna, dva pa iz podrte cerkve
sv. Elija,  ki je stala niže pod vasjo proti jezeru.

6. G-rahdvo  ima lastno župnijo in dvorazredno
šolo in šteje 480 prebivavcev, stanujočih v 87 hišah.
Skozi vas pelje okrajna cesta proti Ložu in na Bloke.
Pred 200 leti sta bili v vasi dve cerkvi, sedanja po¬
svečena čistemu spočetju Marije Device  in
druga sv. Marku.  Danes ljudje ne vedo o zadnji
povedati, kje da je stala.

7. Žirovnica  ima 362 prebivavcev in 58 hiš.
Cerkev sv. Pavla  stoji ob vasi na griču, od koder je
lep razgled na jezero.

*) Glej: Eine heidnische Urnengrabstatte bei Zirknitz von
K. Deschmann in Fuhrer durch das Rudolfinum, str. 92.

26

8.  Lipsenj  z vasico  G-oričicami šteje 235 pre-
bivavcev, ki stanujejo v 40 hišah. Cerkvica sv. Štefana,
katero je sezidal grajščak Šteherški, stoji zunaj vasi
oh stari cesti, ki vodi na Križno goro.  Izvirek
potoka Šteberščice izpod razvalin gradu Šteberka
je v bližini.

9. Gorenje jezero ali Vrh jezera  s cerkvijo
sv. Kocijana  ima 171 prebivavcev in 23 hiš. Vas
leži ob jezeru in ima ekskurendno šolo. V bližini izvira
Obrh.

10. Laze  ob Javorniku štejejo v 8 hišah 40
prebivavcev. Cerkvica sv. Brikcija,  patrona proti
plazovom, stoji nekoliko iz vasi v gozdu.

Jezero ima celo vrsto dotokov, kakor tudi odtokov,
t. j. požiralnikov, v katere se voda izgublja v pomladnem
času in iz katerih prihaja jeseni ob deževju zopet
na dan.

V jezero tečejo ti-le studenci in potoki:

1. Potok Cerkniščica;  izvira v župniji sv. Trojice
v hribovju, teče skozi Cerknico in Dolenjo vas in se
po triurnem toku izliva v jezero v sesalno jamo Rešeto.
V nalivih postaja jako močen in oddaja veliko vode v
jezero.

2. Studenec sv. Magdalene  v Viševku ima ime
od cerkve, ki je stala nekdaj v bližini pod sedanjo
okrajno cesto. Priteka izpod Slivnice in zelo naraste v
deževju, sicer je pa majhen in se kmalu po leti posuši.

3. Studenec sv. Vida  v Martinjaku izvira izpod
Slivnice in teče ob cerkvici mimo vasi.

4. Martinski potok  prihaja tudi izpod Slivnice
in teče ob drugem koncu vasi Martinjaka. Obe vodi
se združita zunaj vasi in se stekata v Žirovniščico.

5. Studenec v Trsteniku  je neznaten in presiha
o suši.

27

6. G-rah6vščica izvira pod Slivnico, teče skozi vas
Grahovo in se četrt ure zunaj vasi druži z Žirovniščico.

7. Žirdvniščica  prihaja izpod Žirovniškega
griča pod okrajno cesto na dan. Ta potok je vedno
močen, bodisi suho ali deževno vreme. Ob njegovih
bregovih stoje zaporedoma žage in mlini. Trdi se, da
je ta potok podaljšek onega v bloški fari. Na višavju
pri Blokah, kakih 750 m  nad morjem, izvira več stu¬
dencev, ki se družijo v potok Bloščico.  Izgubi se
po jednournem toku pri Velikih Blokah na polju po¬
polnoma v ponore, katerih je nad dvajset. Oh nalivu pa
pridere do vasi Fare  in se tam izliva v glavni
ponor, kateri je poleg vasi. Pokaže se potem, dokončavši
3000 m  dolgo podzemeljsko pot, 60 m  niže v grahovski
fari pod imenom Žirovniščica,  teče skozi vas Ži¬
rovnico in se izliva — sprejemši Martinski potok in
Graliovščico — v ponor Retje.  Nekateri pa pravijo,
da daje Bloščica po 4000 m  dolgem podzemeljskem toku
vodo Loškemu Obrhu.

8. Šteberščica,  pozneje Lipsenjščica  ime¬
novana, privre kakor močen potok na zahodni strani
Križne gore iz tal. Pri deževnem vremenu postane
jako deroč. Zelo verjetno je, da priteka voda Šteberščice
iz Križne jame. Ta potok pošilja izmed vseh dozdaj
imenovanih potokov največ vode v jezero. Da je tako
močan, pride odtod, ker dobiva vodo iz okolice Snežnika,
kjer pade na leto največ dežja ne samo na Kranjskem,
nego v vsej državi. Lipsenjščica se izliva v jezerski
potok Str žen.  V bližini izvira njenega stojita razvalini
nekdanjih gradov — starega in novega Šteberka.
Zadnji iz šteberške rodovine je izgubil življenje 1. 1482.,
ko je Erazem Predjamski napadel grad. Videč, da ga
more le beg rešiti, se je hotel skriti pod streho. A
pod se mu udre, pade skozi luknjo, pa k nesreči obvisi

28

med dvema deskama, med katerima se zaduši. Zadnji
posestnik gradov je bil knez Eggenberški. Kdaj in na
kakšen način sta bila gradova razdejana, je neznano.
Ostalo zidovje izpričuje, da je bil stari grad Šteberg
velik in trden, in le velika sila ga je mogla razrušiti.
Ne daleč proč je stala nekdaj vas Bočkovo.  Vse žene
iz te vasi so 1. 1670. na grmadi zažgali v trdni veri,,
da so bile čarovnice in z vragom v zvezi.

9. Jezerski potok Stržen  priteka na jugovzhodni
strani med Gorenjim jezerom in Lazami na dan. Nje¬
govega začetka je iskati na hrvaški meji pri vasi
Prezidu.  Tam teče izpod Kozjega vrha  proti se¬
verozahodu Prezidski potok,  ki se že po 2000 w/
dolgem toku izgublja v ponor pod Vražjim vrtcem.
Voda teče 8 km  daleč pod zemljo pod Babnopoliško
kotlino. V Loški kotlini, vzhodno od gradu Šneperka,
nad vasjo Kozariščami, prihaja v višini 580 m  jeden
izvirek, imenovan Obrh,  zopet na dan. Zadosti je
močen, da goni takoj mlin, a se posuši skoraj vsako
poletje. Drugi močnejši izvirek se pokaže nad vasjo
Vrhniko  v vznožju Račne gore,  imajoč vedno
vodo. Radi zadostne množine vode in velikega strmca,
goni celo osem mlinov in žag. Oba potoka se združita
po polurnem toku pod vasjo Pddobom  v potok Ve¬
liki Obrh,  ki se pretaka skozi Loško kotlino proti
severovzhodni strani do vasi Dan,  kjer se izgublja
v požiralnike na ondotnih travnikih (565 m  nad morsko
gladino). Odtod teče voda 2 km  pod hribom Golo go¬
rico  in pod sedlom Vrhom  in se prikaže v Cerkniški
kotlini v kotu med Gorenjim jezerom in Lazami v več
izvirkih. Ta reka je naj večji jezerski pritok. Izvirek v
Čemničih  ima vedno vodo, drugi pod pečmi  se
pa včasi posušijo. V bližini je stal na vodi mlin, do
katerega se je prišlo od brega po mostu. To je M a-

29

linšče, kakor imenujejo jezerci še zdaj ta kraj. Od
mlina in mosta je videti le malo ostankov v vodi, da
skoraj ni poznati, kje sta stala. (Glej stran 59.) Prav¬
ljica pripoveduje, da se je stekala v jamo ob Malinšču
voda iz prej imenovanih studencev, in z vodo vred so
šle tudi ribe pod zemljo. Da bi se to ne godilo, ukaže
Šteberška gospa jamo zadelati in zamašiti s kamenjem.
To se je zgodilo. A kmalu zapazi, da voda narašča,
ker nima odtoka, in se razširja po dolini. Rada bi pre¬
klicala svoj ukaz in dala požiralno jamo odpreti, pa
bilo je prepozno. V svoji obupnosti vzdihuje: „Zaradi
tega ukaza me bodo kleli ljudje, ko mojih kosti že
zdavnaj več ne bo.“ —

Če je v Loški kotlini povodenj, priteka voda z
veliko močjo in šumenjem v jezero. Sodi se, da prihaja
še druga voda izpod šneperškega gozda po vodovodnih
žlebovih in koritih pod zemljo naravnost v jezerski
Obrh.  Opazovali so namreč, da je Obrh  v Loški
kotlini imel malo vode, v jezero pa je je dotekalo štiri- do
šestkrat več. To omogočijo velikanski podzemeljski
nabiralniki, da voda celo ob suši  teče iz ozkih  odprtin.
Jezerski Obrh  teče potem pod imenom S tržen
ali Jezerski potok  skozi jezero močno vijoč se do
jam Bečka in Vodonosa,  v kateri se izgublja.

Omeniti je še nekaterih studencev, kateri so
sicer neznatni, pa ne usahnejo nikdar. Tiso: 1. Laški
studenec ali Mali Obrh  pri Lazah; 2. Tresenec
trese vodo iz sebe — med Lazami in Otokom; 3. Otoški
Obrh  blizu Otoka; 4. Mrzi  ek  v Zadnjem kraju;
J. Vršiči  (Studenšček), studenec na Ušivi loki in
Rarti  blizu Gorice; 6. Zlatavec  pri Goričicah.

To so stalni jezerski dotoki.

K dotokom smemo šteti tudi nekatere jame in
ponikve  v jezerskem dnu, katere so ob suši prazne,

30

ali v deževju dajo veliko vode iz sebe. Največje take
vodo dajoče jame so:

1. Suha  do  lic  a;  leži Dolenjemu jezeru ravno na¬
sproti v začetku Drvošca in ima skoraj za moža visoko
ustje. V njeno žrelo se moreš — po vseh štirih lazeč
— precej daleč plaziti, dokler stoječa voda ne zabrani
nadaljevanja. Vodo bruha le v nalivu v visokem curku
iz sebe, ki prihaja čisto bistra in prinaša veliko rib.

2. Beček  požira pri upadanju jezera potok
Str žen,  pri naraščanju pa oddaja vodo iz sebe.
Skoraj gotovo je ta jama s Suhadolico v podzemski zvezi.

3. Retje  ima 8 ponorov. V njo se izteka Žirov-
niščica,  o povodnji pa daje vodo. Vendar jama ne
more sprejeti vse vode, ki ji doteka, zato odteka pre¬
ostanek vVodonos.  Zraven te jame je bila še jedna,
,,Meniška vrata“  zvana. O tej jami pripovedujejo,
da so jo menihi z Loškega zagradili z železno mrežo
in zasuli z zemljo, da ni mogla voda tako hitro odteči
in da so imeli delj časa ribe.

4. MalaPonikev  ima štiri odprtine in leži kakih
6 m  niže kakor jezerski potok Stržen. Ta jama ima
posebnost, da steče pri naraščanju jezera veliko vode
vanjo. Ko se pa voda zajezi, je znamenje, da bo jezero
zopet upadlo. Ob hudem in naglem nalivu bruha tudi
vodo iz sebe.

5. Vranja jama  je v Zadnjem kraju za polo¬
tokom v vznožju Javornika. Najti jo je pri strmi, 20 m
visoki skalnati steni. Dohod k nji je z grmovjem in
skalovjem zakrit. Jama leži kake 3 m  pod površino
jezersko, potem se vglobi še bolj in drži do male lokve,
čez katero ne moreš naprej. Iz jame prihaja veliko
vode z močjo in močnim šumenjem in bučanjem, a to
le takrat, če so v kotlini veliki nalivi.

31

6.  Bobnarice so tudi v Zadnjem kraju blizu
Vranje jame. Imajo pet velikih odprtin s strašnimi raz¬
pokami. Iz njih se vali voda v grmenju in deževju z
velikim šumenjem in bobnenjem, posebno, kadar je
Vranja jama že polna. Gotovo sta obe jami v pod¬
zemski zvezi.

7. Od Loškega studenca do Vranje jame'
je pol ure hoda. Na tem bregovju ob gori je luknja
pri luknji, katere se poznajo o suhem vremenu malo
ali celo nič, v dežju pa voda kipi kar iz tal in iz
njih privre veliko vode.

Kako odteka jezerska voda? Kotlina je obdana
krog in krog z gorami. Jezero nima nobenega vidnega
nadzemeljskega odtoka, zato mora pod zemljo odtekati.
Za take odtočne ponore in vodovode pa je skrbela na¬
rava sama. Po skoraj planem, nekoliko proti Javorniku
nagnjenem jezerskem dnu tečejo jako vijugasto prej
našteti potoki do posameznih velikih in lijastih jam, v
katere izginja voda, ko usiha jezero. To so požiralnu
ali sesalne jame ali ponori  rednih pritokov. V
nje se steka tudi voda ob povodnji.

Najvažnejši požiralniki  — šteti od izvira
Stržena — so ti-le:

1. Veliki altar, Mali altar in Beček.  Vsi
trije ponori delujejo slabo, ker so skoraj popolnoma s
peskom zasuti. Pripoveduje se, da je bistriški opat pri
Malem altarju nekdaj v postnem času pridigoval in
maševal.

2. Levišča  imajo šest odprtin in leže na levo
od prej imenovanih jam blizu Otoka. Tu se vrši glavna
ribja in račja lov.

3. Vrata  so sesalna jama pri ožini med Otokom
in polotokom.

32

4.  Kotel  je dober požiralnik s petimi žreli v
Zadnjem kraju.

5. Mala in Velika Češlj  eni  ca  sta majhna,
blizu skupaj ležeča ponora v Zadnjem kraju pri „Vratih.“

6. Ajnce jame  leže na levo Stržena pri Malem
altarju. Le o povodnji dobro požirajo vodo.

7. Mala in Velika Ponikev in G-olobinka
so požiralne jame, ki leže ob Strženu. (O prvi glej stran
30.) Druga ima dve odprtini, in 6 m  globoko v jami je
velika skala z razpokami. To je dobra in stanovitna
jama, a požira dosti manj vode kakor Mala Ponikev.
Golobinka je zasuta.

8. Petje  (glej stran 30.) leži kakih 1000 «/ od¬
daljeno od Stržena na desno proti Slivnici.

9. Sitarica  leži pri otoku Gorici  na desnem
bregu Stržena in ima osem odprtin, v katere pa odteka
le malo vode.

10. V Beček  (glej stran 30.) se steka nekaj vode
jezerskega potoka Stržena.

Tukaj se loči struga. Jedna panoga se zavije
proti Dolenjemu jezeru na Vod on o s, druga pa gre
naprej proti Dolenji vasi na Rešeto.

11. Vodonosje  skupina 14 jam, katere so si v
podzemeljski zvezi. Deset manjših jam se imenuje
„Bečki“. Izmed ostalih se eni pravi S k e d n j e n i c a,
katera sama požre toliko vode kakor „Bečki“. Druge
tri jame so: Štengarica, Kruglica in Konjščica.
V Vodonos  se steka voda Stržena  in Žir  ov¬
ni  šči  c e, kar je ni že odteklo v Beček in Petje.
Leta 1873. je bil Vodonos  brez vode in suh, kar se
malokdaj zgodi. Takrat so se videle notri v globočini
gole skale z mnogoterimi razpokami.

12. Pri jami Križu  se združita Cerkniščica
in ostanek Stržena.

33

13.  Rešeto  je druga velika skupina jam blizu
Križa.  Te jame leže najniže v jezeru in so najbolj
stanovitne. Posamezne jame se imenujejo: Rešet na
jama, tri Ribiške jame, Županje luže, Ilova
jama. V Rešeto  se steka Cerkniščica,  katera
ima zmeraj vodo, radi tega ne poneha ta jama nikdar
požirati.

14. Jame Velika Karlovica, Mala Karlo-
vica in Oknice  leže ob vznožju navpičnih pečin
Skalnatega griča  pod Dolenjo vasjo. To so globoki,
proti jezeru odprti, skalnati vhodi, kateri vodijo vodo¬
ravno  pod gorovje. Te jame leže dosti više kakor
jezersko dno. Zaradi tega morejo delovati in požirati
le pri največji višini vode. Velika Karlovica  se
vzdiguje namreč 2 - 2 m,  M a 1 a K a r 1 o v ic a in Okence
pa po 1‘3 m  visoko nad jezerska tla.

Obe Karlovici  sta pod zemljo v zvezi in iz¬
vrstni požiralni jami. Posebno Velika Karlovica
s svojim 12 m  dolgim in 4 m  visokim žrelom sprejme
v se ob povodnji zelo veliko vode. Pa kmalu preneha
delovati, ker leži previsoko. Mala Karlovica  je
sicer dosti manjša, a zaradi skoraj 1 m  nižje lege po¬
žira delj časa. V njo izginejo ob povodnji dostikrat
čolni, živali, lesovje in vozovi. Celi kupi žaganja v nji
ovirajo odtok vode. Nad to jamo je stal nekdaj grad
Karlovec.*)  Le ime in nekaj malih ostankov zidovja
je še ostalo od njega, ki so pa že porastli z mahom in
grmovjem. Pripoveduje se, da seje  nekdaj peljala grajska
gospa gori v grad po klancu. Pot pod njo se udere, in
ona izgine s kočijo in konji vred v jamo. Žalosten nad
izgubo svoje žene je ukazal grajščak grad podreti in jamo
zasuti, sam pa se je preselil v druge kraje. V bližini
gradu je bila nekdaj jama, imenovana ,,Kraljev

*) Pripovedko o tem gradu glej v tretjem oddelku.

3

34

dvor.“ Iznad te jame se je pregledalo vse jezero. —
Jama Okence  je sicer globoka, a ni posebnega po¬
mena, ker odteče le malo vode v njo.

Ob povodnji se vali voda v obe Karl o vici  z veliko
silo. Nevarno bi bilo priti blizu s čolnom, ker bi ga voda
potegnila s seboj. Ob majhni vodi ali suši se gre z lučjo
lahko daleč notri. Pred petdesetimi leti je pregledal
in preiskal Gregor Kebe,  posestnik iz Dolenjega je¬
zera, prvi  Veliko Karlovico. Mislil je, da mu bo mo¬
goče priti skozi jamo v Škocijanski dolini ven. S po¬
močjo dveh prijateljev si je napravil čolnič za ponočno
vožnjo. Z baklami in vrvmi preskrbljeni so si upali
vkljub močnemu toku v jamo. Včasi ]e bilo treba čolnič
prenašati čez skale in slapove, včasi so ga moleče
škrbine žugale razbiti. Z velikim trudom in s težavami
so prišli komaj 420 m  daleč v jamo. Kupi nanesenega
bičevja, razbite deske in drugo plavje je oviralo težavno
vožnjo po jami. Našli so več tolmunov, na katerih j d
plavalo lesovje. Prepeljali so se čez nje z velikim na¬
porom. Nazadnje jim pot zapre nasip ali grič, narejen
iz raznega lesovja, žaganja in druge šare, ki jo prinaša
voda s seboj in pušča na enem kupu. Prek tega griča
niso mogli, morali so se vrniti.

Tudi tedanji gozdni adjunkt V. Putick,  katerega
je vlada poslala, da je preiskoval notranjske vode
in jame, je pregledal večkrat Karlovico.  Našel je v
njej pet podzemskih jezer, katerih mora biti po njegovem
prepričanju še več. Vsa ta jezera preteče voda, predno
pride v Škocijanski dolini na dan. Pri preiskovanju je
bil večkrat v veliki nevarnosti, čeprav je bila majhna
voda. Od stropa v jami je odpadlo toliko kamenja, da.
so se nakopičile velikanske groblje, katere ustavljajo
skrivnostni tok vode. Na nekaterih mestih sega strop
do vodne gladine, vsled tega se večja voda popolnoma

35

3 *

Velika Karlovica.

36

zajezi. Posebno pri prehodu prvega jezera preti taka
nevarnost, in preiskovavec sam je bil meseca avgusta
1. 1887. vkljub vsej previdnosti več ur zaprt pred
vnanjim svetom, ker ni mogel s tremi delavci ne naprej
ne nazaj. Po osemurnem strahovitem naporu se mu je
posrečilo, da je našel skozi ozke in nizke udrtine zelo
težaven, pa suh stranski izhod, po katerem so se rešili
iz smrtne nevarnosti in prišli srečno na svetlo, čoln
in nekaj orodja so seveda popustili v jami.

15. V bližini Male Karlovice ob gori so še druge
deloma ali popolnoma zasute jame: Svinjska jama,
Kamenje in Narti.  Voda se odteka po njih skozi
drobno kamenje kakor skozi cedilnik.

16. Jezerska voda, katera teče v obe jami Kar¬
lo vici,  naredi kakih 2500 7« podzemeljske poti in pri¬
haja že v krasni, 15 7« niže ležeči Škocijanski do¬
lini  iz več studencev zopet na dan, ki se družijo v
Kakovski  potok.

Škocijanska dolina  je znamenita radi jam,
votlin,predorov, posebno radi dveh naravnih mostov,
kakršnih ni nikjer na Kranjskem. Vkljub svoji lepoti
je premalo znana in premalo obiskovana. Pa saj ni
čudo, če pomislimo, da niti preiskovavec kraških jam,
dr. A. Schmidi, ki je obiskal 1. 1850. Škocijan, ni pri
prvem obisku nič slišal o udrtinah pri izviru Rakovskega
potoka in o „dragem naravnem mostu 1 '. Niti jeden izmed
starejših opisovavcev kraških jam, ne izvzemši Valva¬
sorja, ne omenja teh udrtin in „drugega mostu". Še le,
ko so 1. 1853. delali železnico z Rakeka proti Postojni,
so razširili železniški inženirji vest o teh čudežih Ško¬
čij ana.  Istega leta je prišel dr. Schmidi drugikrat
na Rakek in je bil zelo iznenaden, ko je slišal še o
drugem mostu. Šel ga je takoj gledat in tako vendar
lahko v dodatku k svoji knjigi opisal tudi še „dragi

37

Drugi (mali) škocijanski most,

38

skalnati most v Škocijanu pri Uncu.“ Od takrat naprej
je drugi most“ pač znan učenemu svetu in tudi naj-
bližnjim domačinom, ali potujočemu občinstvu je ostal
ta biser Kranjske dežele vendar le neznan.

Škocijanska dolina ali Škocij  an,  nekateri
jo imenujejo tudi Rakovska dolina,  leži med Cerk¬
nico, Rakekom in Uncem ob Javorniku sredi gozda.
Dolga je blizu 2000;« in deloma le 200 ;« široka. Po¬
vršina njena znaša kakih 50 ha.  — Iz Cerknice se po¬
trebuje mimo Selič dobro uro hoda v dolino, precej
krajša kolovozna pot je z Rakeka, z Unca pa pelje
tjakaj celo lepa cesta.

V Škocijanu  šteje V. Putick, najboljši poznavec
kraških votlin, šest udrtin, specialna karta pa ima
samo štiri zaznamovane. Tista udrtina, do katere nas
od rakovske strani pot najpoprej pripelje od okrogle
planotice naprej, ali prva od cerkniške strani je najza¬
nimivejša. Z njenega severnega roba uživaš razgled čez
„drugi most“. To je kaj ličen priroden lok, ki je še
obvisel nad sosednjo udrtino, vse drugo seje sesedlo pred
stoletji. Most je kakih 30 m  dolg in skoraj skozi in skozi
enakomerno po 4 m  širok. Površje mu je neravno, skal¬
nato in z drevjem redko porastlo. Čez most vodi steza,
ki ni nevarna, vendar za omotičave ljudi ni. Pod
skalnatim obokom se lepo vidi, kako teče Rakovski potok
skozi najgorenjo udrtino, dalje pod mostom in se iz¬
gublja pod skalo, na kateri opazujemo ta prizor.

Kdor si hoče vse to natančneje ogledati, naj gre^nazaj
nekoliko do poti, ki vodi od poprej omenjene planotice
k prvi udrtini navzdol. Kakih 35;« pod planotico prideš
do vode, ki se vije proti vzhodu in izgublja v temen
predor. Visoko gori na desni vidiš oknu podoben
preduh, skozi katerega padajo solnčni žarki doli v stra¬
hoviti prepad. Tu doli je stala nekdaj rakovska

39

žaga,  h kateri so zelo težavno spuščali krije, še te-
žavneje pa nazaj gori spravljali deske. In da bi primi¬
tivna žaga ne trpela mnogo škode, so njeno streho tako
priredili, da so jo lahko sneli v preteči nevarnosti in
spravili v varnost. Vkljub temu ni dandanašnji dan
ne duha ne sluha o tej žagi: vse je povodenj razdelala
in odnesla.

Iz te prve udrtine pridemo ob zahodni strani
skozi nizek predor v drugo manjšo udrtino, ki je na
vzhodni strani precej položna, tako da bi se človek
upal splezati po njej navzgor. V tej udrtini pridemo
čez brv z zahodne strani potoka na vzhodno stran in
korakamo potem lahko do drugega predora. Komaj pri¬
lezemo skozi, dospemo v tretjo najobširnejšo udrtino,
imenovano Zadnjo jamo,  čez katero se oboka v
smelem loku „drugi most". Ta udrtina je 76 m  dolga,
23 7« široka in 55;« globoka.

Pogled iz globočine navzgor na ta most je neiz¬
rečeno romantičen in se ne da primerjati z nobenim
drugim. Ta most je dr. Schmidla tako očaral, da piše
o njem v svoji knjigi doslovno : »Očividno je, da to¬
liko hvaljeni škocijanski most ne more tekmovati s
tem „drugim mostom". Prvi namreč se ne more imeno¬
vati prav za prav most, nego bolje „orjaški predor",
ker v tem slučaju je cela gora predrta, in koraka se
čez gorsko gromado, ne da bi kdo opazil, da hodi čez
most in da šumi voda pod njegovimi nogami. Ta drugi
most pa je v pravem pomenu besede jeden sam, zelo
smel lok, kakršnega more sezidati le narava, in vendar
je v vseh svojih dimenzijah tako vitek, rekel bi, rahlo-
krasen, da se bode marsikdo obotavljal položiti svojo
nogo nanj, boječ se, da bi se ne zrušil nad strahovitim
prepadom."

40

Večji del udrtine je na drugi strani mostu. Tu
opazimo tik vode doli na levi strani vhod k stranski
votlini. Kmalu potem pridemo do brvi. ki nas vodi čez
šumečo vodo zopet na zahodni breg Rakovskega potoka. Tu
zijata pred nami dve votlini: iz desne prihaja voda, ki je
odtok jezera, leva pa je zaprta z lesenimi vrati. Desna
se imenuje „princa Hugona okapnica“, po kateri pridemo
lahko 1000 m  navzgor proti jezeru, toda le na čolnih.
Druga, mnogo zanimivejša, pa je „princesinje Kristijane
okapnica“. Dolga je kakih 30 m , široka 3 m  in visoka
3 do 6 m.  Ima tako lepe kapnike, da jo je moral njen
lastnik, knez Windischgratz, zapreti, da zabrani bar¬
barsko poškodovanje teh snežnobelih vodnih stvoritev.

Nekoliko korakov odZadnje jame proti levi strani je
drugo 35 m  globoko, kotlu podobno brezno, v katero prideš
z leve, jako strme strani po skalovju in skozi grmovje.
V dnu te jame, imajoče kakih 10 m  v premeru, priteka
ob podnožju mogočne skalnate stene najmočnejši izvirek
Rakovskega potoka iz ozke votline. Stena je tako raz¬
pokana, da so ljudje napravili po teh razpokah steze, po
katerih se da za silo hoditi. Na levi in desni strani so pre-
duhi, po katerih prihaja zrak in svetloba v votlino. Vendar
je nemogoče po tej votlini prodirati proti udrtinam,
ker voda napolnjuje dostikrat ves podzemeljski hodnik.
Ob suhem jezeru pa tudi tukaj ni veliko vode, in mogoče
je iti v votlino. Že imenovani jezerec Gregor Kebe  je
poskušal po tej votlini priti v Veliki Karlovici ven.
Prišel je 600 m  daleč po vodotoku pod zemljo, hodeč
nekoliko po suhem in vozeč se z malim čolnom čez
podzemska jezera. A moral se je obrniti, ker je zadel
v votlini na veliko skalo, mimo katere ni mogel naprej.
Tudi preiskovavec V. Putick se je vozil v tej jami po
vodi navzgor in je našel šest globokih podzemskih jezer,,
čez katera seje prepeljal z najnavadnejšim čolnom. Pred

41

Veliki škocijanski most (zunaj).

42

to votlino je stala nekdaj seliška žaga,  ki je imela
mogočen jez do vhoda k votlini. Hlode in krije so
spuščali na eni strani notri, deske so pa ven nosili na
ramah z velikim trudom. To žago je razdrla velikanska
povodenj po zimi 1. 1851,/52. ter jej je odnesla streho
četrt ure daleč navzdol po travnati dolini.

Od tu naprej izgine voda kmalu pod zemljo in se
.zopet prikaže pri podrti rakovski žagi, ki je okoli
500 m  oddaljena bila od seliške žage. Od tod se vije
Bakovski potok mirno med lepimi senožetmi in senč¬
natimi logi nad 1300 ;« naprej. Vedno je manjši, ker
se voda polagoma izgublja v razvotljeni svet. Nazadnje
izgine voda, če je majhna, pred prvim škocijanskim
mostom  med kamenjem, kjer leže majhne požiralne
luknje ali ponori. Most ni drugega kakor velikanski
skalnati obok. Predor je 19;« visok in 48«; dolg. Nad
njim je svod še 23 m  debel, tako da se dviga vsa
skalnata gromada nad 42 m  nad dolino. Od zgoraj je
ta skalnati most 52 m  širok, in čezenj je cesta med
drevjem tako izpeljana, da od začetka niti ne opazimo,
da se vozimo čez velikanski, od prirode postavljeni most.

Vrhu mostu sta stali nekdaj dve cerkvici, večja
sv. Kocijana, patrona za dež, manjša sv. Benedikta.
Obe sta bili z jednim zidom obdani. Blizu tam je stala
hiša Cerkvenika, ki je imel v tem samotnem kraju
tudi njive in senožeti in je redil mnogo živine. Zdaj
stoji od večje cerkvice še nekoliko svetišča, vse drugo
je v razvalinah. Samo križ iz te cerkve se je ohranil
in stoji zdaj pred cerkvijo na Hncu.

V vročem poletju izgine voda pri desnem mostnem
stebru popolnoma, da se gre pod mostom lahko po suhem.
Pri večji vodi teče Bakovski potok skozi predor pod
skalnatim mostom v velikansko udrtino. Onstran mostu
se nahaja 16 m  dolga udrtina, po kateri voda bolj

44

pada, nego teče. Udrtino obdajajo navpične stene, visoko-
gori se vidi modro nebo, a pred nami zija v ozadju žrelo
prostorne votline, v katero se izgublja Eakovski potok.
Po tej votlini je mogoče še kakih 250 m  dalje prodirati.
Na levi strani gori vidiš skozi strop oknu podobno
odprtino, od katere se spušča dolg sipec navzdol. Po¬
tem sipcu vodi zelo strma, opolzla pot zopet navzgor
do vrha mostu.

Ob povodnji doteka v naglici tolika množina vode
iz jezera v dolino, da požiralne jame ne zadostujejo.
Še celo pod velikanskim mostom ne more ob naj večji
povodnji odteči naenkrat. Voda se zajezi in razlije po
dolinici, ki se izpremeni v več metrov globoko jezero..
Vendar odteče zopet v nekoliko dneh.

Ob turških napadih so prebivavci bližnjih vasi z
blagom pribežali v to samotno dolinico, kjer so našli
varno zavetje pred krvoločnimi sovražniki.

Rakovski potok, izgubljajoč se v škocijansko žrelo
in tekoč pod gorskim hrbtom, priteka po 3200 m  dolgem
podzemeljskem teku (s strmcem 50 m)  v Planinski
kotlini na dan, in sicer nekoliko skozi Mlinsko dolino-
pod gradom Haasbergom, nekoliko pa iz Malograjske
jame. Predno se tukaj prikaže, zaslediti ga je že lahko
poprej na dnu velikanske rupe Velike Količivke,
jugovzhodno od Planine.

Narava ni podarila Kraškemu  svetu mnogo-
darov, kateri bi bili potrebni v življenju. Nasprotno
ga je oskrbela z mnogovrstnimi čudeži, katerih ni najti
drugod. To so podzemeljske votline  in jame,,
skozi katere teče voda. Da bode bolje umljivo začasno
presihanje Cerkniškega jezera,  treba je pojasniti
te posebne vodne  razmere na kraških tleh.

Na nekaterih krajih se izgublja vsa izpodnebna
voda skozi predorna tla pod zemljo. Drugod, kjer

45

ni kamenje tako predorno, nahajajo se bistri studenci
in nadzemeljski toki posameznih rek, ki teko po globoko
zarezanih koritih k niže ležečim kotlinam. Ali kakor
hitro pridejo do luknjastih in izpodjedenih tal, začno
se izgubljati skozi kolikor toliko zijoča žrela, ki se
imenujejo požiralniki ali ponori.  To se godi
navadno v podnožju tistih strmih hrbtov, ki zapirajo
kotline. Voda se odteka najprej skozi navpične jame,
potem skozi nekoliko nagnjene rove, dokler se znova
ne pokaže kje v nižji kotlini. Torej se ni čuditi, ako
na Kraškem svetu živo čutijo, da ni dovolj studencev
in tekoče vode.

Kako se voda pretaka iz višje kotline pod zemljo
v nižjo, prepričamo se najbolje, opazujoč vodne razmere
v notranjskih kotlinah. Kes ločijo te kotline široki
gorski hrbtje, ali vendar se je že delj časa domnevalo
in trdilo, da so morebiti — glede na njih lego — v
zvezi, da se pretaka voda iz jedne kotline v drugo.
Seveda ni mogel te trditve nobeden z dokazi pod¬
preti, ker niso bile kotline dovolj preiskane. Še
le novejši čas je Viljem Putick  po mnogo¬
terem opazovanju in preiskavanju spoznal na licu
mesta in dokazal, da pripadajo notranjske kotline
nedvomno  jednemu in istemu porečju, da drži skozi
celo Notranjsko jeden in isti vodotok.  Voda se
pretaka iz jedne kotline v drugo podzemeljsko, ima pa
v vsaki kotlini drugačne ime. Zgornji tok te na tako
čuden način ustavljene vode se imenuje v Loški dolini
— Veliki Obrh,  v Cerkniškem jezeru — S tržen
ali Jezerski potok.  Njegov pritok, ki teče skozi
slovečo Postojnsko jamo, kliče se Pivka,  pa ne samo
v Postojnski kotlini, nego tudi pod gorovjem proti
Planini, n. pr. v Pivki jami in v zahodnem rokavu
Planinske jame. Srednji tok, ležeč v Planini, se imenuje

46

Unec. Tako se zove še le reka v Planinski kotlini,
kjer se vode, tekoče iz Cerkniškega jezera in Po¬
stojnske jame, združijo. Slednjič se kliče ves zdolnji
tok skozi Ljubljansko barje noter do izliva v Savo —
L j ubij  a n i ca.*)

Zveze med pojedinimi deli omenjenega toka so
vse podzemeljske in se nahajajo le v rovih popolnoma
izpodjedenega Krasa.  Navadno se izgubljajo vode
koncem kotline v skrite, globoko ležeče požiralne jame,
ki so na vseh straneh obkrožene s skalami; tudi na
površje prihajajo navadno izpod skal. Le malokdaj so
odtoki tako prosti in očitni kakor obe Karlovici ob
Cerkniškem jezeru.

Ne smemo si misliti, da so vsi podzemeljski rovi
jednakomerno izdolbeni. Vsako podzemeljsko korito je
namreč jako zavito. Nekateri podzemeljski prostori so
zelo obširni, podobni cerkvam in včasi visoki kakor
stolp. Med njimi se nahajajo ozki in nizki predori, ki
le polagoma prepuščajo vodo. Ločilne stene teh različno
velikih in različno visokih votlin so popolnoma razpokane
in razjedene od vode. Visoko gori ob stenah se poznajo
učinki vodne sile, ker so namreč reke skozi te votline
tekle mnogo više kakor dandanašnji. Počasi pa so si
podzemeljski toki izdolbli nižja korita, in pojedine ločilne
stene so se potem zgrudile zaradi svoje teže, ali pa
so jih podrle povodnji. Tako pogrezle skale leže na
tleh in zavirajo vodo, da se ne more hitro odtekati.

Vodni tok po podzemeljskih votlinah nikakor ni
jednakomeren. Nahaja se kaj obilo brzic, nižjih in višjih
slapov, kakor tudi zelo počasi tekočih voda. Mnogokrat
je voda jako stisnjena v ozkih soteskah, drugod pa se
razširja kakor majhno jezero. Poleg neizmernih globočin,
katere je napolnila voda, opazujejo se tudi lahko plitva

*) V. Putick: Himmel und Erde. Berlin, 1889, str. 91.


47

mesta, ali pa štrli pod vodno gladino obilo kleči. Ne¬
kateri deli podzemskega toka leže niže, drugi zopet
više, dokler si voda ne izdolbe povsod jednako nizkega
korita. Ta pojav se posebno lahko opaža v Postojnski
jami, ker je po rovu, kjer se zdaj izprehajajo obisko-
vavci, nekdaj tekla Pivka, dokler si ni izdolbla sedanjega
korita in ni popolnoma zapustila više ležečega hodnika.

Če opazujemo podolgaste kotline na Notranjskem,,
vidimo, da so le posamezni deli dolinske
tvorbe, ki še ni dovršena  in se bode še nadalje¬
vala. Voda namreč še vedno izpodjeda temelje onih
hrbtov, ki ločijo kotline od kotlin; v tisočletjih se bodo
ti udrli prav tako, kakor so se že prej znižale sedanje
kotline.

Voda ima namreč v sebi ogljeni kisik, in ta raz¬
jeda polagoma, toda stalno ogljenokisli apnenec, izlizuje
in izvotljuje ga ter napravlja v njem čimdalje večje
jame in rove. Ta neprestana’ vodna sila — izpiranje
in razjedanje — deluje ob tokih navzgor, še bolj pa
nizdoli in napravlja čimdalje širje in globlje robove.
Ta sila se opaža sicer povsod, kjer so apnenaste gore,
vendar tako očito nikjer kakor na Krasu. Ko bode
voda dokončala svoje delo, tedaj se bodo povsod udrli
zdaj še obstoječi povprečni hrbtje, in napravila se bode
je d na sama skupna dolina  od Snežnika do izliva
Ljubljanice. Zdaj so ti povprečni hrbtje, ki ločijo
kotlino od kotline, sicer še precej močni in nekateri
tudi dosti široki, vendar jih je voda že izpodjedla na
tisoč in tisoč mestih. N. pr. hrib med Loško in Cerkniško
kotlino je na najožjem kraju blizu vasi Dan le še
2000 m  širok. Med jezerom in Planinsko kotlino se
raztezajo hribje 6500 m  v dolgost. Na mnogih mestih
kažejo mnogotere lijaste udrtine, a nikjer se niso ti
hrbtje tako močno usedli in podrli, kakor skoraj v

48

sredini — v Škocijanski dolini. Jezerska voda, tekoča
proti Planini, prihaja v ozkem prepadu v Škocijanu
prav tako kakor v pravi kotlini iz votline na dan, na
spodnjem koncu prepada pa izginja zopet v votlino.
— Dokazano je, da so vsi doli, dolci in vse rupe
na Krasu nastali le tako, da se je strop udrl nad
izlizano votlino. Kako silna je dinamiška delavnost
izpodnebne in tekoče vode v notranjosti Krasa, dokazuje
nam najlepše velikanski prirodni most v Škocijanu
ali pa orjaška skalna vrata Vr anj e j a m e pri Planini.

Ozirajoč se na posebne razmere kraških tal v
okolici Cerkniškega jezera se lahko pojasni popolnoma
ta naravni pojav — začasno naraščanje in upadanje.

Učenjaki so po zadostnih znamenjih spoznali, da
sta bili tudi v Kočevski in Dobrepoljski do¬
lini  na Dolenjskem nekdaj presihajoči jezeri. Voda se
je izgubljevala skozi mnogotere luknje in jame od
časa do časa v tla ravno tako, kakor se še dandanes
godi v Cerkniškem  jezeru. Cerkniška kotlina se
razlikuje torej od onih dveh posebno v tem, da stoji še
v njenih globokejših mestih zmeraj voda in da se iz
njenega jezerišča ne izgubi nikdar popolnoma. In temu
je vzrok, da 1. donašajo potoki preobilno  vode v
jezero ; 2. da odtočni žlebovi in vodovodi ne zadoščajo,
ker ne morejo vode zadosti hitro odpeljati.

Presihajoče je tudi jezero To polj a ali Kopajsko
na Grškem, ki je še jedenkrat večje od Cerkniškega.
Jesensko deževje napolnjuje Kopajsko jezero, ki se
ohrani čez zimo. Pomladi pa mu voda odteče po raznih
(20) podzemeljskih luknjah, ki na dveh straneh drže
skozi gorovje do morja.

Kdaj da presahne Cerkniško  jezero, je odvisno od
vremena. V lepih spomladanskih dneh začne voda kmalu
upadati in izginjevati v jame. Umevno je, da prebi-

49

vavce jezerske okolice to zelo zanima. Vsa planjava
namreč postane ob suši velik travnik, in čim prej od¬
teče voda, toliko boljša vzraste trava. Zatorej je okoli
kresa med kmeti le razgovor, kako voda upada in kdaj
se bo jezero osušilo. Po navadi se izprazni jezerišče do
sv. Jakoba skoraj popolnoma. Če se pa do takrat ne
zgodi ta zanimiva prikazen, ne ve se nič gotovega,
kdaj bode pozneje jezero usehnilo. Voda odteče skoraj
vsako leto v tem času, v zelo suhi pomladi se pa odtok
celo ponovi. N. pr. 1. 1873. je „šla voda dol“ meseca
julija, med Mašami se je zopet napolnilo jezero, a voda
je zopet odtekla, in ostalo je jezero v mesecu oktobru
in novembru suho.

Pri stanovitni suši začne voda polagoma odtekati skozi
poprej imenovane ponore v zemljo. Ato se ne zgodi po vseh
požiralnili jamah najedenkrat, in sicer zaradi tega ne, ker
ne leže vse jednako visoko, ker niso večinoma v zvezi
z jezerskim potokom Strženom in ker jih loči povišanje
jezerskih tal. Najpoprej nehata obe Karlovici  poži¬
rati vodo, ker ležita 2 m  2 dm,  oziroma 1 m  3 dm  više
kakor jezersko dno. Potem se začnejo jame zaporedoma
prazniti, in sicer odteče voda v jamo Vodonos v 10,
v Rešeto v 15, v Kotel v 20 in v Levišče  v 25
dneh, šteto od dneva, ko se je začelo jezero sušiti. V
tem času se izgubi voda tudi skozi druge luknje in
ponore pod zemljo. Najdalje v petih tednih postane je¬
zero suho. Seveda je to odtekanje odvisno od vremena,
zatorej preteče med izpraznjenjem jam včasi več, včasi
manj časa, predno je jezerišče popolnoma suho. Le v
Zadnjem kraju  je nekaj tolmunov, kateri se nikdar
ne posuše do dobrega. Po strugah v jezerski kotlini
ostane samo toliko vode, kolikor je donašajo pritoki.
Če začne med odtekanjem vode močno deževati, pre¬
neha za nekaj dni odtok, pri dolgotrajnem deževju se

4

50

pa jezero zopet kmalu napolni, četudi ga je morebiti
že polovico ali več odteklo.

Steinberg  popisuje v svoji knjigi (str. 86.) odtok
jezera, kakor se je vršil ob njegovem času (pred 150 leti),
tako-le:

Ko neha v Veliko Karlovi co odtekati voda, pri¬
kaže se za osem dni takoimenovani „ribiški kamen“
pri Dolenjem jezeru. V tem času se posuši tudi Mala
Karlovica. Voda izginja v požiralne jame v nastopni vrsti:

1. Svinjska jama se posuši v petih dnevih; 2. Ka¬
menje v petih dnevih; 3. Vodonos  v petih dnevih;
4. Križ v pol ure; 5. Rešeto  v pol ure; 6. Ribiška
jama (pri Dol. jezeru) v pol ure; 7. Retje v enem
dnevu; 8. Sitarica takoj za Retjem; 9. Županova luža
v enem dnevu; 10. Golobinka v enem dnevu; 11. Mala
Ponikev v enem dnevu; 12. Gebno (v Zadnjem kraju)
v enem dnevu; 13. Beček v enem dnevu; 14. Kotel
v šestih urah; 15. Velika Ponikev v šestih urah;
16. Ajnce jame v šestih urah; 17. Velika in Mala
Bobnarica v šestih urah; 18. Velika in Mala Češljenica
v šestih urah; 19. Mali Beček (v Zadnjem kraju) v
enem dnevu; 20. Retica (pri Leviščih) v enem dnevu;
21. Leviščav  šestih urah; 22. Ribiška jama (pri
Leviščih) v pol ure; 23. Ponikvica v pol ure.

Jezero se posuši skoraj vsako leto, a popolnoma
le takrat, če je velika suša. V zadnjih desetletjih so
pretekla že tri do štiri leta, ne da bi se bila prigodila
ta redka naravna prikazen. Navadno se šteje, da odteče
voda osemkrat v desetih letih iz jezera pod zemljo.
V prejšnjem stoletju pa jezero celih sedem let — od
1707. do 1714. 1. — ni odteklo. Če smemo verjeti starim
poročilom, vršilo se je popolno odtekanje jezera v prejš¬
njih časih redneje kakor dandanes. Med ljudstvom se
še sliši pogovor o onih letih, ko so že o kresu začeli

51

v jezeru kositi. Da se ta zanimivi naravni pojav redno
ne ponavlja vsako leto, pride od tod, ker se je število
požiralnikov in ponorov zmanjšalo. Jame: Kamenje,
Svinjska jama, Kraljev dvor, Lovrečka, Veliki in Mali
altar, Beček, Golobinka in drugi manjši ponori ne delujejo
več ali pa odteka v nje veliko manj vode kakor poprej.
Nekatere so ribiči zadelali iz sebičnosti, druge pa je
voda sama zamašila in zasula s peskom, kamenjem in
z naplavljenim lesovjem. Nasprotno pa je voda tudi
nekaj odtočnih žlebov, lukenj in jam pod zemljo raz¬
jedla in razširila. Tako si razlagamo, zakaj da odteče
jezero včasi hitreje in da ne potrebuje enega meseca
ali več za odtok, nego samo tri tedne.

Kam odteka jezerska voda, izgubljajoča se pod
zemljo? Nekateri so mislili, da se odteka nekaj vode
skozi jame V o d onos, Rešeto, Sitarico  in Ret  j e
po podzemeljskem koritu podMenišijo in Ljubljan¬
skim vrhom  ter da prihaja še le pri Verdu  (pri
Vrhniki) zopet na dan. Drugi so trdili, da jami Ka¬
menj e in Narti  oddajata vodo vNotranjskoReko,
izlivajočo se v Jadransko morje. Novejše preiskave so
pa dokazale, da se vsa jezerska voda izliva — tekoč
skozi Škocijansko dolino — v Planinsko  kotlino.

Toda primerjajoč množino vode, ki ponikne v
Cerkniški kotlini, z vodo, ki priteka v Planinsko kotlino,
zapazimo lahko veliko nerazmernost. Veliko vode namreč
odteče ob suši pod zemljo, a primeroma jako malo je
prihaja v Planini na dan. Kje ostane? Ne preostaja
nam drugega, nego da si mislimo podzemeljske prostore,
v katere se velik del jezerske vode izliva pri odtoku,
in iz katerih priteka ista pri večjem dotoku ali pri
večji zračni napetosti zopet na dan. Da je v resnici
tako podzemeljsko jezero, prepričamo se tudi iz tega,
ker požirata n. pr. Vodonos in Rešeto  ob povodnji

4*

52

prav malo ali celo nič in nad njima je skoraj ne¬
premična. To je dokaz, da ne more podzemeljsko
jezero več vode sprejemati, ker je že polno. Na ta
način si lahko razlagamo, zakaj se jezero jeseni
zopet tako hitro napolni in odkod pride vanj toliko
rib. To nevidno jezero ne leži posebno globoko, ker se
v jezerskem dnu delajo včasi nove požiralne luknje.
N. pr. Ribiška jama je že od 1. 1757. zasuta, a 20 m
proč sta se naredili dve drugi odprtini. Celo vas Do¬
lenje jezero leži nad to veliko podzemeljsko vodno
kotlino. Podzemsko jezero je skoraj gotovo večje
kakor nadzemsko in se razprostira brž ko ne daleč
pod Javornik.

Tudi to čudo — podzemeljsko jezero — razjasnimo
lahko po prirodoslovnem zakonu. Cerkniška ko¬
tlina  stoji glede na odtekanje vode toliko za Ljub¬
ljanskim barjem,  kakor barje za Kočevsko in
Dobrepoljsko kotlino.  V teh dveh dolinah se
izgublja izpodnebna voda radi dobrih požiralnikov tako
hitro v tla, da se v suhem poletju tod čuti dostikrat
pomanjkanje vode. Ljubljansko barje oddaja večinoma
svojo vodo v Ljubljanico, ki se pretaka skozi njega.
Cerkniško jezero pa še ni razširilo svojih odtočnih pod¬
zemeljskih žlebov toliko, da bi mogla voda po njih od¬
tekati dovolj hitro in da bi zadostovali dotokom, ka¬
teri so včasi precejšnji.

Kakor hitro odteče voda, začnejo se jezerska tla
sušiti. Jezerski svet ne ostane po odtoku vode mehek
ali celo močviren, kakor bi marsikdo mislil, nego tla
postanejo takoj trda in suha; kajti pod eno pedjo
blata je že dobra in rodovitna zemlja. Vsa planjava
se ogrne v zeleno odejo. Kjer je pred kratkim časom
plaval čoln, kjer je libič razpenjal mreže in so švigale
ribe, tam se zdaj giblje voz, tam gospoduje kosec, tam

53

se pase govedo in igrajo pastirji. Trsi ca in ločje
(bičje) sta rastla že v vodi, cvetje je gledalo iz vode
in pokrilo s perjem površje skoraj popolnoma. Trsica
vzraste nad 2 m  visoko, ima 30 cm  dolgo in 3 cm  široko
perje, katero sveže živina rada je. To rastlino žanjejo
že v vodi. Jeden vesla počasi, po jeden pa na vsaki
strani čolna žanje. Na ta način se dobi na dan dober
voz klaje. Kr a vi n a je tudi začela rasti že v vodi,
pa je bolja za steljo, ker je debela, trda in malo tečna.
Mekiiza  raste okoli strug, kjer pognoje potoki
nekoliko zemljo. Ta trava raste najhitrejše, in živina
jo je prav rada svežo ali suho. — Ako je vsaj dva
meseca suho vreme, je že vse polno koscev z vozmi v
jezeru, da pokose travo in odpeljejo seno. Dostikrat se
pa primeri, da voda zalije jezero v času, ko raste trava.
Daši se v nekoliko dneh zopet posuši, vendar se trava
navadno tako izpridi, da je živina nima rada ali celo
za njo ne mara.

Kmetje imajo v jezeru senožeti ravno tako raz-
merjene in razdeljene, kakor drugod. Med Mašami in
še dalje je veliko gibanje na osušeni jezerski planjavi.
Vse hiti na „blate“,  kakor pravijo, da v pravem času
pokose travo in spravijo seno domov. S spravljanjem
morajo hiteti, da jih ne prehiti slabo vreme, kajti do¬
stikrat ni varno pustiti sena v kupih, še celo čez noč ne.
Majhen dež v jezeru ali okolici ga jim včasi pokvari.
Po noči nastopi lahko vode toliko, da drugi dan ni
več mogoče z vozom v jezero radi prevelikega blata,
ali pa plava že seno po vodi. V čolnu vozeč ga grabijo
včasi po vodi, sušijo pa doma. Vendar se to delo redko¬
kdaj izplača, ker je seno blatno in komaj za steljo rabno.

Ker zalije voda nekatere jezerske senožeti večkrat
in poprej kakor druge in tudi dalje časa z njih ne
odteče, je njihova vrednost kaj različna. Jeden hektar


54

jezerskega sveta se ceni od 90 do 175 gld., kolikor
bolj ali manj je poplavljen. Če se računi 1600 ha
osušenega jezera, znaša vrednost senožeti okoli 210
tisoč goldinarjev. Seno, katero se na tem prostoru
nakosi, se ceni na kakih 13 tisoč goldinarjev, ako
vzraste na hektarju kakih 9 q  slabega sena, vredno po
90 krajcarjev.

Ko je trava pokošena, postane jezero raven pašnik,
na katerem se pase govedo iz jezerskih vasi, da pobero
to, kar je ostalo koscem in kar na novo vzraste. Prav
prijetno se je voziti v tem času skozi osušeno planjavo
do G-orenjega jezera in dalje v Loško dolino. Tu je
cesta bolj gladka in brez prahu. Če še ni ločje povsod
pokošeno, je cesta podobna reki, vijoči se skozi zelene
senožeti.

Ob suhem jezeru se primeri večkrat, da začno
Vranja jama, Suhadolica, Bobnarice  in druge
majhne luknje, posebno studenca „pod pečmi" dajati
vodo iz sebe, četudi je v Cerkniški kotlini  lepo
vreme brez dežja. To kaže, da povodje jezerske kotline
ne sega samo pod Javornik, nego se raztega daleč čez
naravne meje do više ležeče Loške doline noter do
Snežnika. Če močno dežuje v Loški ali Šneperski dolini,
izgubi se izpodnebna voda hitro v tla, katera so —
kakor goba — z brezštevilnimi luknjami in vodotoki
predrta. Voda teče po nagnjenih podzemeljskih ceveh
in žlebovih naprej in se prikaže pri zgoraj imenovanih
jamah v jezeru.

Kako občuten je jezerski svet za močo in kako
daleč sega okraj, ki oddaja vodo v jezero, se prepričamo
iz popisa dr. Hinka Dolenca, ki je preživel veliko
let v tem kraju in je kakor lovec prehodil vso jezersko
okolico noter do Snežnika. Piše namreč: *)

*) »Ljubljanski Zvon,« I. 565.

55

,,Bilo je 1, 1877. že proti jeseni in velika suša.
Studenci in tudi taki, ki so najbolj vztrajni, so ponehali
in vse je želelo dežja. Južna sapa popiha, nebo se
povleče in dober dež se ulije popoldne, ali že na večer
se zasuče sapa, in zjutraj je bilo vse jasno. Peljal sem
se na Bloke in ko gledam proti jezeru, vidim breg, ki
se vleče od Obrha mimo Gorenjega jezera, popolnoma
zalit, in skoraj da bi se hotela voda pri Behli čez
ravnino razlivati. Začudim se temu, ogledujem na Blokah
vse studence in vsako vodico, ali niti najmanjšega
znamenja ni bilo nikjer od minilega dežja. Tudi ko se
vračam v Loško dolino, sem šel takoj ogledovat Loški
Obrh, ki se pri Danah v zemljo pogublja, a ni bilo
niti kanca več vode kakor zadnje dni poprej, a vendar
je bil jezerski Obrh, ki izvira komaj pol ure od Dan,
poln in do vrha napet. Govoril sem z ljudmi o tem,
ali vedel mi ni nihče kaj povedati, nego ponavljati to,
kar se bere tudi v Valvasorju, da se prikaže voda v
jezeru, če le grmi okoli Snežnika, in dosti je resnice
v tem govorjenju, kar se vidi iz sledečega.

Prehodil sem do malega vse gozdove od Javornika
dalje in okoli Snežnika in še dalje doli po Hrvaškem,
a v nobeni dolini, v nobenem jarku ne opaziš niti jedne
struge od vode razrite. Bil sem v hudih nalivih v gozdu,
ali kakor hitro je dež nehal, tudi po tleh ni bilo več
vode, sproti gine, ne napolni se noben kalič, po nobeni
strugi ne teče voda.

Iz tega se lahko sklepa, da vsa tla po teh hribih
puščajo in da so pod vsemi votline, ali prav mogoče
tudi podzemeljsko jezero, katerega glavni iztok je Obrh
pri Gorenjem jezeru. Ako torej tudi še onkraj Snežnika
hudo dežuje, v tem ko po jezeru solnce sije, je mogoče, da
nagloma pridrvi voda, kar se tudi večkrat zgodi. Tudi
o priliki, o kateri sem govoril, sem povpraševal, kod

56

je bilo kaj več dežja, ter pozvedel, da je bilo onkraj
Snežnika proti Klanemu več dežja, kakor takraj hribov.
Čudno je pri tem, da ima podzemeljsko jezero najbolj
občutne oduške ravno pri Cerkniškem jezeru, ko je vendar
dosti bližnjih dolin takraj in onkraj Snežnika, vzemimo
Loško dolino, v kateri izvira voda tudi iz več jam, in
vendar, kakor sem omenil, se ni nikjer poznalo dežja,
samo Jezerski Obrh je bil napet. Vsak, ki pozna kraje,
bode sodil, da izvira voda, ki ponikuje pri Danah v
Loški dolini, zopet onkraj hriba pri Obrhu v Cerkniškem
jezeru, in vendar preneha Jezerski Obrh o suši popolnoma,
a Loški Obrh nikdar ne, in Jezerska struga se napne
ravno od Obrha doli takrat, ko Loška ne kaže niti
kanca več. — To bodi v premislek tudi tistim, ki vedo
o naših podzemeljskih vodah pri vsaki, kje se pogublja
v zemljo in kje prihaja zopet na dan.“

Kakor ni gotovo, kdaj bo voda odtekla iz jezerišča,
tako se tudi ne ve, kdaj se bo osušeno jezero zopet
napolnilo. Navadno ostane do konca meseca septembra
suho. Ali če med tem časom dežuje le nekaj ur, priteka
že podzemeljska voda iz nekaterih jam in lukenj v
jezero. Ako se kmalu zvedri, preneha pritok, in voda
izgine zopet počasi v jame.

Velikanski prizor, ko nagloma narašča vodovje
jezerskega kotla, se vrši še le v dobi jesenskega deževja.
Od vseh strani priteka podzemeljska voda v jezero, in
sicer veliko silneje, kakor more odtekati. Takrat se
pokaže, da požiralniki ne zadostujejo v deževju, ker so
premajhni in dostikrat na pol zasuti. Šumenje in bob¬
nenje naznanja prihod vode iz podzemeljskih prostorov.
Jame Bobnarice, Suhadolica, Vranja jama  ter
luknje in luknjice, katerih je od Obrha do Zadnjega
kraja — tri četrti ure hoda — vse polno ob bregu,
začnejo dajati velikansko množino vode iz sebe. Iz

57


teh jam in lukenj priteče toliko vode, da zalije Zadnj i
kraj  in da teče od tam pri Vratih  v jezero. Ker
donašajo v deževju tudi potoki veliko vode, n. pr.
Ctrkniščica, Žirovniščica, Šteberščica, posebno pa Obrh.
postaja jezero vidno širje in globočje. V takem času
priteče v jezero vsako sekundo 155 m*  vode, a odteči
je more v istem času samo 85 m*.  Na ta način se na¬
polni jezero v 8 dneh, pri močnem in naglem nalivu
pa celo v 2 ali 3 dneh. Z izbruhano vodo, katera je
včasi kalna radi blata v nekaterih jamah, se pokažejo
v nadzemeljskem jezeru zopet ribe, katere je voda pri
odtekanju potegnila s seboj v neznano globočino.

Kakor hitro doseže jezero svojo največjo višino,
prične zopet padati, ker požro večino njegove potopne
vode više ležeči požiralniki, to sta posebno Velika
in Mala  K a r 1 o v i c a.

Pojasniti je še treba, kako je to, da Bobnarice,
Suhadolica in Vranja jama  in nekatere manjše
jame požirajo vodo pri upadanju jezera, v deževju jo
pa z drugimi luknjami in jamami vred dajejo zopet iz
sebe. Misliti si moramo, da je tu v razvotlanem kraškem
svetu premnogo razpok, podobnih krivim nategam, t. j.
zakrivljenim cevem, katerih krajša lama drži v pod¬
zemeljsko jezero in v kotle, z vodo napolnjene, daljša
pa do jezera. Kakor hitro se popolni podzemeljska
vodoshramba ob deževnem vremenu, da voda v njej
stoji vsaj malo više, kakor krivina natege, začne se
voda vsled vodotežnega pravila odtekati po razpoki.
Odtekala se bo tako dolgo, dokler nje gladina v vodo-
shrambi ne pade do konca krajše rame krive natege.
Potem preneha jama ali studenec vodo dajati, in sicer
za toliko časa, da se vodoshramba z nova napolni do
zaznamovane visokosti. Ta doba bode tem daljša, čim
prostorniša je vodoshramba in čim manj vode jej priteka

58

počasi od strani. Če se lepo vreme redoma vrsti za
grdim, bodo studenci ob jezeru tekli in presihali v
jednako dolgih dobah. V neredno deževnem letu bodo
podzemeljske vodoshrambe skoraj vedno napolnjene z
vodo, in studenci bodo tekli tudi neprestano.

Jezero pokriva pri srednjem stanju vode le majhen
del jezerišča. Ali o dolgotrajnem deževju narašča
voda zelo, in jezero se začne razširjati proti vzhodu
in severovzhodu, t. j. proti Slivnici. Skoraj polovica
njiv bližnjih vasi poplavi voda, in prebivavci trpe radi
tega veliko škodo. Ob veliki povodnji pride voda celo
v vas Dolenje jezero  in prežene njene stanovavce
iz hiš. Leta 1881. je stala skoraj i m  visoko v hišah
te vasi in je odtekla popolnoma še le čez pet tednov.
Take velike povodnji, da bi voda prišla v vas, niso
navadne, manjše se pa ponavljajo večkrat, in nekoliko
njiv je skoraj vsako pomlad ali jesen zalitih.

Njive, katere so ob povodnji pod vodo, niso v
jezeru, temveč le ob krajeh in se ne štejejo k jezeru.
Napačno je torej misliti in verjeti trditvi, katera se
še dandanes dostikrat sliši in bere: da reže kmetič v
osušenem jezeru brazde s plugom; da se navadno seje
proso ali ječmen, ki hitro raste; da ženjice požanjejo
žito ; da pogostoma pribobni voda iz jam in preplavi
jezerske njive, predno je žito dozorelo itd. Vse to ni
resnično. Istina je, da raste v osušenem jezerskem
svetu samo trava, le ob straneh je obdelan svet, kamor
pride voda ob povodnji. Ako se te njive štejejo k jezeru,
se res lahko reče, da se v njem seje in žanje. Potem
bi se pa morale tudi ob bregovih mnogih rek ležeče
njive šteti k njihovim strugam, ker jih včasi reka poplavi.

Pač so se pred 180 leti še poznali sledovi njiv
v jezeru, katere so imeli kmetje blizu Dolenje vasi in
Dolenjega jezera, na krajih, kamor takrat navadno še

59

ni segala voda. Mala povodenj jih je včasi preplavila,
ali voda je kmalu odtekla skozi obe Karlovici, njive
so se posušile in sadeži so se pobrali in spravili domov.
Toda sčasoma so morali te njive opustiti, ker so se
jame polagoma zmanjšale in deloma zasule, vsled tega
so ostale njive predolgo pod vodo, kar je bilo pridelkom
v veliko škodo. Kmetje iz teh vasi in tržani so plačevali
v tistem času neki davek od jezerskih njiv, če je jezero
odteklo ali ne. Tudi so se dobili v sedanjem jezeru
mejniki, na katerih se je poznalo, da je nekdaj na njih
stalo lesovje. Tudi pri Gorenjem jezeru so imeli v
jezerišču obdelan svet, kar izpričuje nekdanji mlin
Malinšče  na Obrhu, katerega sledove je komaj najti.*)
Našli so prejšnje čase tudi hrastova bruna na raznih
krajih, katera so ležala več sto let v zemlji. — Vse
to dokazuje, da ni bilo nekdaj jezero tako veliko kakor
dan današnji, da se je prej odtekalo in da danes pokriva
voda veliko sveta, kateri je bil nekdaj suh in obdelan.**)

Iste vodne razmere, kakršne so v Cerkniški
kotlini,  se nahajajo tudi v Loški in Planinski,
pa tudi na Dolenjskem v Račni, v Dobrepoljski
in Kočevski  kotlini. Povsod je vzrok pogostega
nastopa vode in povodnji ta, da ne morejo podzemeljski
žlebovi odpeljati tako hitro toliko vode, kolikor je
doteka. Samo v tem oziru se ločijo jedna od druge, da
trajajo povodnji v nekaterih kotlinah dalj časa, kakor
v drugih. To pa je zopet odvisno od števila in kakovosti
požiralnikov in ponorov in od hitrosti odtekajoče vode.

Ker so vode Loške in Planinske  kotline v
zvezi s Cerkniškim jezerom, zato je treba povedati
nekoliko o povodnjih v teh dveh kotlinah.

*) Starejši zemljevidi imajo v tem delu jezera dve vrsti
kolov, zaznamovanih pod imenom «Stari most», kar ni nič drugega
kakor prehistorično mostišče.

**) Steinberg, 151, 155, 223.

60

Vodne razmere v Loški  dolini so take, da se
majhne povodnji ponavljajo skoraj vsako leto. Najvažnejši
studenci, kateri prav za prav provzročijo povodenj,
izvirajo iz gričev, razprostirajočih se med vasjo Vrhniko
in gradom Šneperkom. Ob večdnevnem deževju se
napolnijo kmalu podzemeljske votline in jame v teh
gričih, kajti deževnica izgine hitro skozi predorna tla
v zemljo. Studenci narastejo, stopijo čez bregove in
poplavijo njive in travnike. Take majhne povodnji ne
narede v tihem in mirnem vremenu posebne škode,
kajti voda ne škoduje jeseni travnikom, niže ležeče
njive pa niso obdelane z ozirom na skoraj vsakoletno
poplavljenje.

Ako dežuje kakih 14 dni močno in neprenehoma,
nastane v dolini velika povodenj, katera zalije tudi
više ležeče njive. Vasi so sicer zidane na nekoliko
vzvišenih krajih, in vendar doseže voda niže ležeče
hiše v Danah, Nadlesku, Pddobu in posebno v Kozariščah,
da so deloma ali celo do strehe v vodi. Voda izpira
in odnaša zemljo in gnoj z njiv, ozimine so pokončane
in celo travniki trpe vsled predolgega preplavljenja.
Dolina je podobna velikemu jezeru. Zveza med vasmi
je popolnoma pretrgana. V občevanje in promet služi
prebivavcem namesto voza — čoln, katerega ima vsaka
vas za take slučaje pripravljenega. Izvenredna povodenj
nastane celo v 72 urah. Takrat doteka vsako sekundo
119 »z 8  vode v dolino.

Koliko nevarnosti, strahu in nadlog prestanejo
ljudje v takem času, ni dopovedati. Nenavadno velika
povodenj je bila 1. 1802. in v novejšem času 1. 1851/52,
katero imajo še mnogi v žalostnem spominu. Voda je
bila tolika, da je bila vsa vas Kozarišče in del Igavasi
pod vodo, in da je segala celo do Podgore. Celo v
Starem trgu je stopila nad koleno visoko, in ljudje so

61

se k nedeljski službi božji pripeljali s čolnom. Tudi
povodnji meseca decembra 1. 1872., oktobra 1. 1875.,
septembra in novembra 1. 1878. in novembra 1. 1880.
so naredile veliko škode.

Kako dolgo traja povodenj, je odvisno od množine
dežja. Ko nehajo nalivi, mine najmanj 18 dni, da se
voda izgubi po globinah in luknjah, ležečih na južno-
zahodni strani vasi Dan. Hitro ne more odteči (vsako
sekundo 17 m s ),  ker so ponori majhni in večjidel s
prstjo in prodom zamašeni, da mora voda odtekati v
podzemeljske žlebove kakor skozi cedilo. Največja
odprta, predoru podobna jama G-olobina  ima okoli
30 m"-  površja, je kakih 10« globoka in v zvezi s
'podzemeljskimi vodotoki. Leži pa 7 m  više kakor druge
luknje. Zato začne voda notri odtekati še le takrat,
kadar je dolina popolnoma pod vodo. Sprejema pa
G-olobina radi velikanske odprtine vso vodo, kolikor je
prihaja. — Voda odteče po več ali manj širokih pod¬
zemeljskih koritih in žlebovih pod hribom Golo gorico
— med vasema Danami in Gorenjim jezerom  —
v 15 m  niže ležeče jezero.

Tudi v Planinski kotlini  nastanejo male, a
naj škodljivejše povodnji v poletju. Ponavljajo se skoraj
vsako leto jedenkrat, sem ter tja tudi večkrat. To
preplavljenje provzročuje močnejše deževje ob času, ko
so poljski pridelki v rasti. Večje povodnji pa pridejo
komaj v desetih letih jedenkrat na vrsto, in sicer v
pozni jeseni ali po zimi. Voda priteka nekoliko skozi
Mlinsko dolino  pod Haasbergom, nekoliko pa iz
Planinske  jame. Že od nekdaj se trdi, da prihaja
v Mlinski dolini voda Cerkniškega jezera na dan. Tu
izvira nič manj kakor 31 studencev, od katerih se
20 više ležečih posuši v suhem poletju, ostali pa imajo

62


zmeraj vodo. Pod Malim,  zdaj Starim gradom
prišumi iz mogočne in s krasnimi kapniki olepšane
Planinske jame drugi del vode. Ta jama je velikansko,
70 m  globoko skalnato žrelo, iz katerega prihaja ob
povodnji valovje kakor visoka plima. Če greš po jami
250 m  navzgor, zapaziš, da se ta podzemski rov vilasto
deli na dva rokava. Po vzhodnem rokavu je prodrl
preiskovavec Putick 3800 m  daleč in dokazal, da se
po njem odteka Rakovski potok, t. j. voda iz jezera
in Škocijanske doline. Zahodni rokav je preiskal 2900 7«
daleč in potrdil ob priliki povodnji v Postojnski kotlini,
da se po njem pretaka Pivka.  V jami, kjer se združita
obe vodi, nastane precejšnje podzemeljsko jezero. Po
Planinski kotlini teče potem reka neizrečeno zavita —
v podobi velikanske črke V — naprej med zelenimi
senožeti 18 km  daleč. Imenuje se Unica  in  je srednji
tok Ljubljanice. Potoma privzema še več studencev in
se slednjič na severni strani kotline pod vasjo Jakovico
poizgublja skozi več lukenj v neznani podzemski svet.
Domačini pravijo vsemu temu kraju „pod stenami' 1 .
Pri dolgo trajajočem deževju in visokem stanju vode
v jezeru se pokaže pod gradom Haasbergom več stu¬
dencev, posebno iz jame „Škratovka“ pridere mnogo
vode. Ob povodnji dajejo vodo tudi mnogotere luknje
pri G ar čare vcu.  Ta voda se zbira na visočini med
Hotederšico in Novim svetom. — Vse vodovje preplavi
dolino v kakih 12 dneh. V takem času je priteče 79 7/z 3
v sekundi in nastopi nekaj nad tri metre visoko v
kotlini. Tudi most pri gradu je pod vodo, in ves promet
se vrši po čolnih.

Grlede na odtok veljajo v Planinski kotlini iste
razmere kakor v Cerkniški in Loški. Tudi tu ne morejo
jame, katerih leži veliko ob Unici in v bližini, sprejeti
toliko vode, kolikor je doteka. Jame so majhne in

1

63

deloma s kamenjem, z žagovino ali lesovjem zadelane
in zamašene, da more voda le počasi odtekati (21 m-<
v sekundi). Kadi tega mine dostikrat 4 do 6 tednov ali
celo več, predno mine povodenj.

Velikanska povodenj v tem stoletju 1. 1802. je na-
nastopila v začetku meseca novembra v par dnevih.
Voda je dosegla cerkveni prag v Spodnji Planini in v
mnogih hišah je stala tako visoko, da so prišli le s
čolni v prvo nadstropje. Na mostu proti Lazam je ka¬
zala zaježena voda 3 m  visočine in je ostala dolgo časa
nepremakljiva. Ljudje so se začeli bati, da ne bo več
odtekla. Kmalu na to je začelo zmrzovati, in celo
kotlino je pokrila močna ledena odeja, iz katere so
moleli le vrhovi posameznih dreves. Še le o kresu je
odtekla voda popolnoma. — Leta 1820. je bila deloma
celo vas Laze pod vodo, in sosednji grič Jakovica
je bil pet mesecev podoben otoku. Ob največji povodnji
1. 1851/52. je bilo v kotlini 7'5»; visoko zaježene vode,
katera je odtekla še le čez devet mesecev. — Ob po¬
vodnji v mesecu decembru 1881. 1. je stala voda 3 m.
visoko. V močnem in dolgotrajnem nalivu je padlo ne¬
zmerno mnogo dežja. Nihče še ni videl prej, da bi voda
narastla za Vlhm  v teku 9 ur kakor takrat in da bi
iz Malograjske  jame pridrla 2*75 m  više, kakor je
bilo znano doslej, do 50 q  težke skale s seboj valeč. —
Tudi povodenj v začetku meseca maja 1. 1892. je na¬
pravila neizrečeno mnogo škode. Neprestani nalivi so
nagnali od vseh strani toliko vode, da je bila kotlina
čez in čez, kakor je dolga in široka, popolnoma zalita.
Voda je pluskala 80 cm  visoko nad precej vzdignjeno
cesto, ki veže grad Haasberg s trgom Planino. Obče¬
vanje med vasmi je bilo mogoče le po čolnih. Blizu
1000 ha  rodovitne zemlje, njiv in travnikov je bilo pod
vodo. Vsa setev je bila uničena. Voda je stala na naj-

64


globokejšem mestu više kakor 4 m  in se je umeknila
še le v štirih tednih v temne podzemeljske prostore.

Tako imenovane „male povodnji 11 , katerih se
ljudstvo zelo boji, so naj škodljivejše, ker zablatijo travo
in pokončajo poljske pridelke. V malo urah je dostikrat
trud jednega leta skoraj popolnoma uničen. Te povodnji
bi se dale s primernimi naredbami v vseh kotlinah ne¬
škodljivo odpeljati. Nasprotno pa nastajajo manj škod¬
ljive, a dolgo trajajoče zimske ,,velike povodnji 11  naj¬
bolj zaradi posebnih vremenskih prestopkov, ki so v
sosednjih neporastenih in negozdnatih krajih na Krasu.
Te povodnji se ne morejo poprej odpraviti popolnoma,
dokler ni pogozdovanje na Krasu napredovalo v večji
meri. — Najvažnejši vzrok občasnih povodnji v vseh
treh kotlinah je pa ta, da je vhod v požiralnike večji-
del zasut s skalnatimi podrtinami in prodom in zadelan
z lesovjem, listjem, blatom, katero donaša voda. Voda
odteka razmerno prepočasi skozi to grobljo, ki je kakor
naravni cedilnik, se zajezi in pokrije kotlino — od
tod povodenj.

Glede na globokost se Cerkniško jezero ne da
primerjati z drugimi jezeri. Ob kraju je komaj jeden
meter, bolj proti sredini do 5 m  globoko, dočim meri
Blejsko in Bohinjsko nad 40 m.  Le lijasti požiralniki
so globokejši, in sicer meri Rešeto 18 m , Retje in
Vodonos po 16 m,  Bobnarici in Kotel po 14 m,  ostale
jame po 8 do 10 m.  Vozeč se po jezeru, opaziš nad
jamami temnejšo vodo, tudi trsica in ločje ne gleda iz
vode, kakor drugod na plitvejših mestih, kar je zna¬
menje, da je jezero na istem mestu globokejše.

Po zimi pokrije večjidel gladek in čist led vse
jezero, le jezerski potok Stržen zamrzne redkokdaj, ker
priteka njegova voda izpod hriba in je torej toplejša
kakor drugi potoki. V mrzli in suhi zimi se jezero

65

začne sušiti in kakor po letu — odteka voda v
jame. Led se radi svoje teže in obširnosti ne more
držati, tedaj razpoka po vsej planjavi. Ta poknjava se
sliši — posebno po noči — prav daleč. Ledu so v
prejšnjih desetletjih mnogo razprodali v Trst in celo v
Indijo, zdaj je pa ta kupčija prenehala. Cerkljanje in
okoličani ga zvozijo toliko domov, kolikor ga potre¬
bujejo za svoje ledenice.

Kolika dobrota bi bila za ljudstvo, da se more
jezero popolnoma osušiti ali vsaj deloma odpeljati!

Več kakor sto let je že preteklo, odkar so začeli
učenjaki premišljevati, kako bi se dala od časa do
časa se ponavljajoča tvoritev jezera odpraviti ali vsaj
neškodljivo narediti. Jezuit Gruber,  ki se je za
Marije Terezije mnogo trudil z osuševanjem Ljubljan¬
skega barja, preudarjal je prvi o tem vprašanju. Ko so
delali okoli leta 1840. načrte za južno železnico skozi
Notranjsko, je nasvetoval profesor Voigt,  naj se po-
dero vse podzemeljske jame in votline do Trsta, da se
morejo porabiti podzemeljski prostori za železnico.

V letih 1873. in 1874. je inženir dr. Vicen-
tini  na vladni poziv preiskoval Loško, Cerkniško in
Planinsko kotlino. Na podlagi svojega dveletnega opa¬
zovanja, pregledovanja in preiskovanja je sestavil ob¬
širen načrt, kako zabraniti povodnji v teh kotlinah in
jezero deloma osušiti. Popolnoma jezera osušiti bi po
njegovem mnenju ne kazalo, ker se to da zvršiti le z
velikanskimi stavbami, katerih stroški bi ne bili v no¬
benem razmerju s koristjo. Po njegovem nasvetu naj se
v Loški  dolini narede nekateri prekopi od Obrha do
požiralnikov, in od Dan do Gorenjega jezera naj se pod
Golo gorico izkoplje 6 m  širok, 3'75»z visok in 1200 m
dolg predor, po katerem bi odtekala velika voda.

5

66

V Cerkniški kotlini je treba:

1. Požiralnike popraviti, iztrebiti in uravnati, po¬
sebno v najnižjem delu jezera (Bešeto, Vodonos, Križ,
Narde, Kamenje, Svinjska jama in Pod gradom). Od
teh jam naj se izpeljejo jarki do glavnega vodotoka in
od tod naprej do obeh Karlovic, pred katerima se mora
svet primerno znižati in vhod vglobiti.

2. Ko bi se prepričali o uspehu teh stavb, potem
se mora uravnati struga potoka Stržena, Martinskega
potoka in Žirovniščice. Popravijo in iztrebijo naj se
tudi požiralniki ob teh potokih.

3. Da se površina jezera zmanjša, naj se voda v
Zadnjem kraju zapre z zagrajo, vsled katere se visokost
vode zviša na 8 m.  Od tod se voda lahko spušča skozi
zatvornice po vodotoku v Stržen.

Vsa ta dela bi stala okoli 283 tisoč gld.

Po dovršenih zgradbah bi se voda veliko laže od¬
tekala, in jezero bi pokrivalo samo Zadnji kraj in še
nekoliko sveta (okoli 290 ha).  Za travnike bi se pri¬
dobilo 1600 ha  sveta, kateri bi skoraj gotovo ne bil
nikdar pod vodo. Vrednost senožeti bi se početverila in
presegala vsoto 800 tisoč gld. Na izboljšanih jezerskih
travnikih bi vzrastlo najmanj po 60 q  dobrega sena na
hektaru. Nakosilo bi se v vsem jezeru do 80 tisoč ^
sena v vrednosti 160 tisoč gld. Če odračunimo stroške
(140 gld. na hektar), bi vendar še ostalo okoli 140
tisoč gld. čistega dohodka (glej stran 54.)

Takrat so se ustrašili velikih stroškov, in vsi na¬
črti so ostali nezvršeni. Le včasi so iztrebili in oči¬
stili močno zablatene in zamašene požiralnike, kar pa
ni veliko pomagalo, ker bi se moralo to delo po vsaki
veliki vodi ponoviti.

Vsa stvar — osuševanje jezera namreč — je
zopet zaspala za nekaj let. Leta 1881. je začelo

67

planinsko društvo na Dunaju po prizadevanju
vladnega svetnika Fr. Krausa  znova preiskovati no¬
tranjske kotline. A delo ni moglo hitro naprej, ker je
bilo treba časa, predno so bile potrebne pozvedbe in
priprave za preiskovanje jam in votlin dokončane
in ker društvo tudi ni imelo v ta namen dovolj de¬
narnih pomočkov. Končno se je poljedelsko ministerstvo
začelo zanimati za to bodisi v tehničnem, prirodoslovnem
ali zemljeslovnem oziru imenitno vprašanje. Zato je
1. 1886. ukazal poljedelski minister grof Julij Falken-
hayn preiskati vodne razmere podzemeljskih rek na
Notranjskem in narediti načrt, kako bi se dale pre¬
prečiti in zabraniti skoraj vsakoletne povodnji v Loški,
Cerkniški in Planinski kotlini, kako bi se dala osušiti
močvirja in povzdigniti poljedelstvo v teh hudo zadetih
krajih.

Določiti je bilo treba najprej, kaj naj se ukrene
prav za prav za ohranjenje omenjenih kotlin. V ta namen
naj se preudarja in določi najprej, ali naj se zvrše le
med krajne  naredbe prišteta potiebna dela, kakor iz¬
trebljenje in razširjenje požiralnikov, njih zavarovanje
zoper zasipanje, naprava zveze med vsemi nižavami do-
tičnih kotlin in odtočnimi odprtinami na ta način, da
se narede prekopi (kanali) in odkoplje svet, — ali pa,
če govore tehtneji vzroki za to, da se popolnoma opusti
zvršitev teh krajnih naredb ter da se pozvedo takoj
one naredbe, s katerimi bi se dale urediti kolikor mo¬
goče temeljito dozdanje razmere voda, — ali naj se
za zdaj zvrše le krajne naredbe, ob enem se pa tudi
odločijo ona dela, katera bi se dokončala pozneje v ta
namen, da se temeljito urede vodne razmere.

V namen posvetovanja o teh važnih vprašanjih je
odredilo ministerstvo posvetovanje, h kateremu so bili
povabljeni tehnični zvedenci in vsi udeleženi faktorji.

5*

68

Ob jeclnem se je ukrenilo, da se pred shodom komisije
od vlade in deželnega odbora poslani inženirji poučijo
na licu mesta o merodajnih vodnih razmerah. Ko so ti
zvedenci dokončali svoja preiskovalna dela, vršilo se je
posvetovanje na sv. Ane dan 1. 1886. v Cerknici. Zbrali
so se zastopniki vlade, deželnega odbora, občine Loške,
Starotrške, Cerkniške in Planinske, kakor tudi grajščine
Schneeberga in Haasberga.

Uspeh tega posvetovanja je bil ta-le: Vsi člani
so pritrdili mnenju, naj se o puste  velika dela, katera
so zaznamovana kakor obširne naredbe in katera bi
bistveno uravnala razmere podzemskih voda. Zvrše naj
se pa one naredbe, ki so se zaznamovale kot krajne
in katere obstoje v tem, da se odpro, razširijo in
trajno vzdržujejo požiralniki,  ki jih je dala
narava. Na drobno obstoje te naredbe v tem, da se iz¬
trebijo s peskom zasuti požiralniki, da se narede kanali
k tem jamam v ta namen, da se voda po krajši poti
odpelje v naravno odtočne požiralnike, potem da se od¬
prtine onih jam, ki leže više kakor dno kotline, na¬
pravijo niže, in pa da se zvrši vse ono, kar bi zadrže¬
valo zopetno zamašenje, zasipanje in preložitev od¬
točnih požiralnikov.

Takoj na to je poslal poljedelski minister c. kr. gozd¬
nega asistenta, sedanjega gozdnega komisarja Viljema
Puticka  na Kras. Imel je nalog, da preiskuje vode,
votline in globokejše luknje in da zmeri svet, ležeč med
Ložem, Cerknico, Postojno in Planino. Ker v jednem
letu ni mogel dovršiti tega naloga, je prišel naslednje
leto zopet in nadaljeval preiskovalna dela. Ta zvedenec
je pokazal pri teh težavnih delih veliko veselja in
zmožnosti. Pregledal in preiskal je natanko vse kotline
in jame v imenovanih kotlinah. Pri svojih težavnih,

69

sem ter tja za življenje nevarnih podzemeljskih pre¬
iskavah je imel rudokope iz Idrije na pomoč.

Preiskovanje podzemskih jam je le mogoče pri
najnižji višini vode in še v tem času užije preiskovavec
tekom par dni podzemskega veselja dovolj, še več pa
trpljenja.

Neprestana megla napolnjuje večjidel temne pro¬
store in tihota vlada povsod. Le na posameznih mestih
pretrga večno kapljanje vode ta mir. Nasprotno pa je
v bližini podzemeljskega slapa tako šumenje, bobnenje
in grmenje, da ni slišati svoje besede. Strašansko je
poslušati to bučanje od daleč, dokler se obiskovavec
sam ne prepriča, da ta šum ne prihaja od povodnji,
katera nastane dostikrat v kraških jamah po močnem
dežju v najkrajšem času, zato ni preiskovanje tudi v
suhem poletju brez nevarnosti.

Neznano hitro zajezi voda pri močnejšem dotoku
prehode v jamah. Iz majhnih brzic nastanejo najeden-
krat silno deroči hudourniki, in z najdrznejšo srčnostjo
je treba hitro misliti na vrnitev. Mogoče je, da je čez
nekaj ur radi trajajočega dežja vrnitev mogoča še le
v 4 — 5 dneh. V takem slučaju je treba v jami iskati
neprostovoljnega zavetja više v varni legi, dokler se
vodna gladina ne zniža.

Pri trudapolnem telesnem delu in duševni raz¬
draženosti ne čuti obiskovavec v temnih, popolnoma
neznanih podzemeljskih prostorih nizke temperature,
ki je v vseh večjih jamah, skozi katere teče voda,
vse leto jednako nizka. Toplomer kaže v zraku 10 do
11° C, v vodi 9 do 10° C topline.

V vedni temi pod zemljo žive nekateri slepi
hrošči, pajki in močeril ali človeška ribica. V nekaterih
jamah se dobe tudi neznano majhni raki, mnogoštevilne

70

ribe in vidra, katera pride le pri najmanjši vodi pod
zemljo.

Preiskovavec V. Putick je dokončal svoja težavna
dela v notranjskih kotlinah meseca novembra 1887. leta.
Naslanjaje se na prepričanje, katero si je večkrat v
veliki nevarnosti in v najhujšem pomanjkanju kakor
začetnik teh del pridobil na licu mesta, je poročal glede
na osuševanje Cerkniške kotline  nastopno:*)

„Cerkniška kotlina in pravo ozemlje jezera se na¬
haja v jednakih razmerah, kakor Loška in Planinska,
le da so se odtočni žlebovi v tej kotlini v teku prejš¬
njih let še bolj zamašili kakor v onih dveh kotlinah.
To, da je povodje precejšnje, posebno pa, ker je zračna
padavina neugodno razdeljena, je vzrok, da v tej kotlini
periodno nastaja in zopet izginjeva jezero, katerega
voda se razliva daleč po sosednjih travnikih in poljih.
Vsled tega je mnogokrat več let zaporedoma žetev in
košnja na okoli ležečih zemljiščih popolnoma nemogoča/ 1

„Preiskave podzemeljskih voda Cerkniške kotline
so dokazale, da teko vse vode od tukaj proti Planini in
da je treba največje previdnosti, da se pri neškod-ljivem
odvajanju povodnji iz imenovane kotline ne izpremeni
potem v jezero ravno tako rodovitna Planinska kotlina.“

„Da bi se jezero popolnoma odpravilo in posušilo,
se z ozirom na tukaj se nahajajoče naravne razmere
ne more govoriti."

„Pomoč, katero prosi ondotno prebivavstvo že več
let, pa bi se mogla dati, ne da bi se zaradi tega pri¬
pravila Planinska kotlina v nevarnost. Tu gre le za to,
da se površje jezera štiri do pet tednov prej
zniža za toliko,  da bode voda ravno za toliko časa
prej stopila s travnikov nazaj v pravo jezersko
okrožje.  In tako se bode zdaj jezero vsako leto tako

*) Poročilo dež. odbora 1. 1888. priloga 82.

71

redno osušilo kakor nekdaj, toda štiri do pet tednov
prej. Ta prikazen pa že več kakor osemdeset let ni
bila več redna ; kajti jezero odteče sedanji čas le takrat
popolnoma, kadar je izredno velika suša.“

„Vsled tega, da se bode nekoliko vode iz jezera
odpeljalo, se bode pridobilo toliko časa, da bo mogoče
spraviti seno vsako leto, ne da bi se bilo bati naglih
nalivov. Na ta način bodo dobili jezerci vsako leto
toliko krme, da se more njena vrednost ceniti najmanj
na šestdeset do sedemdeset tisoč goldinarjev."

„Dela, katera bode treba zvršiti, da se bode od¬
peljalo nekoliko vode iz jezera, bode treba z ozirom na
naravne razmere pričeti pri največjih dveh votlinah,
namreč pri obeh Karlovicah.  Treba bode skrbeti,
da se:

1. pogloboči dno Velike Karlovice notri do dru¬
gega podzemeljskega jezera;

2. naredi s predorom prosta pot nad prvim pod¬
zemeljskim jezerom v tej votlini;

3. odpravi v petem podzemeljskem jezeru nakupi-
čeno lesovje in dalje v votlini odstranijo skalnate stene;

4. naredi jez z zatvornicami in železna varstvena
mreža pred skalnatimi vrati Velike Karlovice;

5. predere stena v Mali Karlovici na severni
strani, in sicer v dnu ob vodi;

6. naredi trden jez z zatvornicami in železna
varstvena mreža pred Malo Karlovico.“

„Ako se ta nasvetovana dela zvrše, se bode po¬
srečilo, da se bode vsaj nekoliko jezerske vode od¬
peljalo v jame in votline, nahajajoče se v jezerskem
okolišu. Na ta način se bodo pred vsem drugim izbolj¬
šale razmere za toliko, da bodo takšne, kakršne so
bile nekdaj."

72

Glede na vprašanje, kako naj bi se zvršilo ne¬
škodljivo odvajanje povodnji iz Planinske kotline,
poudarjal je strokovnjak V. Putick, da se gre v prvi
vrsti za to, da se odstranijo odločno najškodljivejše
poletenske povodnji. V ta namen je nasvetoval:

1. „naj se zagradi primeren presek Malograjske
jame, kateri bo zadrževal pritok voda v kotlino. Na ta
način se bo napravila podzemeljska vodoshramba za
blizu jeden milijon w« 3  vode;

2. naj se iztrebi močno zasuta struga Unice;

3. naj se vzdigne skozi kotlino držeča okrajna
cesta;

4. naj se napravi več prekopov iz sedanje struge v
votlino, ki se nahajajo na vzhodni in severni strani te
kotline;

5. naj se ob jednem narede zvezni prekopi med
posameznimi sosednjimi votlinami in naj se odpravijo
groblje, ki leže v bližini;

6. naj se napravijo na predorih železne mreže, ki
bodo ob povodnji zadrževale priplavljeno lesovje itd.“

„Če se zvrše navedena dela, obvarovalo bi se
okoli 1700 ha  travnikov in njiv vsake nevarnosti za
žetev."

„V Loški kotlini  so vodne razmere tudi take,
da se povodnji skoraj vsako leto ponavljajo. Tu bi bila
pomoč najlažja, ker je treba:

1. da se naredi prekop od dna kotline do dna
jame Golobine;

2. da se iztrebijo vsi založeni in zasuti prostori
v Golobini;

3. da se naredi varstvena mreža tam, kjer se
začne prekop v jamo."

73

„V tej kotlini bi bilo najmanj dela, da se od¬
stranijo povodnji, ker ni treba prav nobenih vodo-
tehniških ovir premagati, nego se popravijo nekoliko
naravni odtoki. “

Dela v vseh treh kotlinah bi stala po računu
preiskovavca V. Puticka k večjemu sto tisoč goldinarjev.

II.

Široka planjava Cerkniškega jezera  se more
tekom leta najraznovrstneje izkoriščevati. Kmetovavec,
ribič in lovec dobe — vsak v svojem času — v jezeru
zabavo in užitek. Ko odteče po letu voda v jame, po¬
žene na ravnini trava. Kar je ne pokosi kmet, ostane
za živino, katera se pase tu v mnogobrojnih čredah iz
vse okolice. Prijeten čas postane za lovca, ko jeseni
prigrmi voda iz podzemeljskih votlin. Rac in drugih po¬
vodnih ptic — posebno v jesenskem in zimskem času —
je vedno dovolj. Tu se rade naseljujejo ali ustavljajo,
potujoč na jug, ker ima jezero največ plitvo dno in
dosti bregov, kateri ne zamrznejo, da živalim ne zmanjka
nikdar živeža. Rib pa tudi nikoli ne poloviš. Ob suši
še otmo v podzemeljska jezera, od koder jih prinaša
zopet povodenj na dan. Mala voda, velika voda, po¬
vodenj, popolnoma suho jezero — vsaka izprememba
ima svojo posebno lov. Ni čuda, da je jezercu povsod
dolgčas, kjer ni vode in brega, kjer ni veselja, na ka¬
tero je navajen že z doma. Raznovrstne živali oživ¬
ljajo naravo, in že gledati jih je prijetno in kratko¬
časno, še bolj pa loviti. Prebivavci okoli jezera so malo
ne vsi lovci. Od sedemletnega fantiča do osivelega
starega moža — vsak si pomore z lovom k življenju
ali si ž njim napravlja zabavo.

74

Iz tega ozira ni mikavnejšega kraja, kakor j&
vedno se izpreminjajoče Cerkniško jezero, in gotovo je
tudi malo krajev, kjer bi se polovilo toliko raznovrstnih
živali kakor tukaj.

Največ se ulovi rib in rac.

Svoje dni so si oglejski patriarhi  kot ze¬
meljski gospodje prilastovali jezero. Patriarh Pagam je
podelil 1. 1319. ribolovno pravico v jezeru in stranskih
vodah Odalriku Cividale. Dobrih sto let pozneje je pri¬
dobila postojnska grajščina — last vojvoda, poznej¬
šega cesarja Friderika IV. — polovico jezera z ribar-
stvom. Isti je podaril leta 1477. mestu Ložu  poleg
drugih prednosti tudi pravico do ribje lovi v jezeru
in sosednjih vodah. Ob Valvasorjevem času so bili
ribolovni opravičenci: grajščine v Haasbergu,.
Sehneebergu, Ložu, Turjaku in samostan v
Zatičini.

Dne 7. februarja 1. 1682. je kupila opatija Bistra
pri Borovnici ribiško pravico od Janeza Seyfrieda,.
kneza Eggenberškega, kakor deželnosodnega gospodarja
in lastnika haasberške grajščine. Prelat Hugon je iz¬
plačal knezu devet tisoč goldinarjev nemške veljave,
kateri je prepustil samostanu celo posestvo v jezeru,,
ne samo ko je polno, nego tudi ko odteka in ko je
suho. Vsled pogodbe so smeli menihi ribe loviti tudi v
potokih, v jezero tekočih, in sicer: v Cerkniščici od jezera
do neke njive ali „ograde“, pri kateri je stal mlin; v
Žirovniščici od jezera do neke njive, pri kateri so imeli
prestaviti mejnik; v Lipsenjščici od jezera do pre-
vožnje pod vasjo Lipsenjem; v pravem izviru jezera v
Obrhu pod vasjo Vrh jezera in v Otoškem potoku, ki
izvira pod vasjo Otokom. Grajščinama v Ložu in Tur¬
jaku ter samostanu v Zatičini je ostala pravica, da so
smeli nekolikokrat vreči mrežo med odtekanjem jezera

75

vendar se je to godilo po posebnem ribiškem redu
(stran 80). Najemščina za jezerske travnike, spadajoče
k Šteberku ali drugim grajščinam, se je oddajala tudi
zanaprej v Haasbergu, ne v samostanu. Dvakrat v letu
se je smelo ribarstvo v jezeru in stranskih potokih
strogo prepovedati. Kdor je ravnal zoper ta ukaz, ga
je na prelatovo ovadbo grajščinski oskrbnik v Haas¬
bergu kaznoval z zaporom, ali mu je prisodil globo.
Ob času ribje lovi je prišel grajščinski sodni sluga na
jezero, da je gledal na red in varoval korist samo¬
stana. Za ta posel mu je plačal prelat po 10 kr. od
vsake jame.

Dandanes so še samostan in iste grajščine opra¬
vičene v jezeru ribariti. Nekateri najemniki so pa pod¬
jetniki ribje lovi, in ako plača 1 gld., sme vsakdo jeden
dan s sakom loviti ribe.

Jezero je velikanski ribnjak, kakršnega je ustva¬
rila narava. Rib je v njem vedno dovolj. Ščuk  je
največ, ker so jako rodovitne. Ujeli so že do 14 kg
težko ščuko. Tudi linji  (šlajni) so mnogobrojni, a
rastejo bolj počasi kakor ščuke. Najtežji je tehtal 3 kg.
Za jed so okusni, ker so prav debeli. Tudi jih sušijo
v dimu ali na solncu. Menki  niso nikjer v deželi tako
pogostni kakor v jezeru. Dobri so tudi, a niso tako
debeli. Za sušilo niso posebni, ker postanejo preveč
trdi. Najmanj rodovitni so kleni  in ne postanejo nad
1 Va kg  težki. Za jed niso priljubljeni radi premnogih
koščic. Postrvi  ni v jezeru, ker je voda v njem pre¬
malo čista, pač pa jih je nekoliko v stranskih potokih,
kakor v Žirovniščici in Lipsenjščici. Rakov  je polno
v jezeru in potokih; kadar voda upade, nahaja se jih
po jamah brez števila. Pobirajo jih kakor hruške in
spravljajo v vreče in košare. Ali jezerski raki ne

76

morejo glede na dobroto in okus tekmovati s potočnimi;
zato tudi nimajo prave cene.

Kdaj se vrši glavna ribja lov? Drugod se ribiči
dogovore med sabo, kdaj bodo vrgli mreže; tu pa je
glavna ribja lov v tesni zvezi z odtekanjem jezerske vode.

Kakor hitro se prične doba pomladne suše, se
zapazi, kako polagoma pada površje vode od tedna do
tedna. Najprvo se posuše više ležeče jame, namreč Ve¬
lika in Mala Karlovica ter Okence.  Ravno v
istem času, ko voda ne dosega več Velike Karlovice,
pokaže se iz vode Takoimenovani „r ib iški kamen";
to je skala v jezeru blizu Dolenje vasi. To je ribičem
težko pričakovano znamenje, da bo jezero, kakor uči
izkušnja, pri ugodnem vremenu odteklo popolnoma v
petih tednih.

Gibanje ob jezerskem nabrežju v tem času se ne
da popisati. Možaki, ženske in otroci hite iz sosednjih
vasi, da postanejo deležni bogatega ribjega plena. Več
kakor tristo na pol nagih mož gazi v vrsti skozi pli¬
tvejše kraje jezera, katero se dan za dnevom manjša, in
vlači „sake“ za seboj. Tudi v globoke jame začne
končno voda izginjevati. Komaj je jedna jama toliko
odtekla, da se upa vanjo jeden ali drugi možak, že
plane tja na obrežju čakajoča tropa ribičev, in zdaj se
prične lov. Par korakov v vodo, in že ima prva vrsta
ribičev polne sake, katere obrnejo na suho, da spravijo
svoj plen. Zopet noter in zopet ven toliko časa, dokler
ne odteče voda popolnoma iz jame.

V jame odtekajoča voda odnese veliko rib in rakov
s seboj, kateri pridejo iz tega neprostovoljnega pod¬
zemeljskega bivališča še le ob deževnem jesenskem času,
ko jih zopet voda izmeče. Pač hite ribiči, da ujamejo
z mrežami kolikor mogoče rib pri odtekanju vode v
jame. Ali dostikrat ne morejo dovolj hitro opravljati

77

svojega posla, kajti silno odtekajoča voda je že brez
usmiljenja pogoltnila veliko nakopičenih rib.

Kakor znano, ne odteka voda po vsem jezeru na¬
enkrat, ker ne leže vse jame enako visoko (glej str. 50.)
V isti vrsti, po kateri se suše jame, vrši se tudi ribja
lov: najprvo pri najviše ležeči jami in tako dalje do
najnižje. Začne se pri Vodonosu, se nadaljuje v Rešetu,
Ribiški jami in Kotlu ter se konča v Levišeih. V po¬
sameznih jamah se ribari le malo ur, tako da je glavna
lov že v treh ali štirih dneh končana.

Potem ko izgine voda v Zadnjem kraju, pride na
vrsto zadnja jama, kateri usiha voda. To mesto so
Levišča,  kraj ravno pod Otokom; rekel bi, da je to
Otoško pristanišče. Voda se vidi še nad jamami, ki niso
prerastene s trsico. Kakor so izkušeni ljudje, vendar
niso gotovi, da bi se ne motili v tem, kdaj pojde voda
v dno. Slišijo se razna mnenja; jutri, pojutrišnjem; vse
je pa pripravljeno za ta trenutek. Posebno ako so vroči
dnevi in brez sape, se širi čuden duh okoli Otoka.
Voda je sparjena, rib se je že velika množina polovila
na drugih jamah, posebno pri Kotlu v Zadnjem kraju.
Ako niso vozovi pripravljeni, da jih odpeljejo takoj, se
usmradijo ; manjše ribe že tako ostanejo, ker jih ne
pobira nihče. Tudi povodna zelišča in rastline ovenejo
in trsica se razgreje. Vse to dela neprijazen in nepri¬
jeten vtisek na gledavca.

Leta 1871. dne 6. septembra je šla voda na Le-
viščih popoldne „doli“. Ker jezero ni odteklo že dve
leti, so ljudje pričakovali, da bodo ulovili izredno veliko
rib. Iz vseh vasi prihajajo ribiči in drugi z vrečami,
vedno ožji je krog okoli jam, ki so kakor vselej o tej
priliki obdane z mrežami. Kolikor bolj se stiska voda,
toliko bolj se goste ribe ; pri mrežah jih kar zajemajo.
Ko so čolni polni, spravljajo ribe na suhem na kupe

78

ravno tako kakor krompir na njivi, dokler ne pride
zopet voz. Posebno zadnjo četrt nre, ko do jam pri¬
tisnejo tudi drugi ljudje, ki med trsico in po suhem
pobirajo ribe, je tam pri jami gneča, vpitje in grabenje,
kakor bi šlo za zlato, ne za ribe. Hitro so tudi čolni
na suhem. Še nekaj minut, in tudi kotline okoli po¬
žiralnikov so prazne, in ljudje planejo vanje in na ribe,
kar jih ni odnesla voda s seboj pod zemljo.

Pri tem delu pozabijo ljudje v zadnjem trenutku
na ves svet. Strastno se podijo jeden za drugim za
ribami, bolj in bolj izgubljajo čut sramote, toliko pri
moškem kakor pri ženskem spolu ; bolj s početka se sliši
še smeh in šala, proti zadnjemu pa le grožnja in vpitje.

Ko se je jama posušila, odidejo ljudje z vrečami,
košarami in z drugo posodo, napolnjeno z ribami, domov.
Nekateri še gredo iskat ribe, katere so ostale mrtve v
jamah. V nekih požiralnikih se precedijo ribe kakor
skozi rešeto. Voda teče namreč skozi kamenje pod
zemljo, a med kamenjem ni toliko prostora, da bi mogle
ribe skozi, zato ostanejo na suhem mrtve. Na Leviščih
pa je videti, kakor da je tu bilo bojišče prejšnjega
dne. Čolni na suhem kakor popuščeni topovi, trsica ter
big potrta, kakor da so ju konjiki pohodili. Neštevilno
vranov in drugih takih ptic se gosti z mrtvimi ribami
in drugimi živalimi, ki jih pomori suša in ki ostanejo
med trsico.*)

To leto je bilo toliko rib, kolikor jih še niso
pomnili ljudje. Računilo se je, da se je na Leviščih
ujelo nad 20.000 kg  rib. V vsem jezeru pa skoraj tri¬
krat toliko. Tedanji najemnik lovi, posestnik Anton
Kraševec, je potegnil z jednim samim vlakom blizu
tisoč kilogramov ščuk in linjev iz vode. Ščuke so bile
do II kg  težke. — Leta 1887. so ujeli blizu 4,0.000 kg,

*) »Lj. Zvon« I. 562.

79

leto pozneje pa polovico manj. Na nekaterih jamah se
ribarstvo veliko bolj splača, kakor na drugih. Na Re¬
šetu je dostikrat do dvesto sakarjev in takih, ki lovijo
z rokami. Včasi ujamejo po 200 do 300 kg  z jednim
vlakom, večkrat je bilo na tej jami nad 1500 kg  rib.
Na Kotlu in na Leviščih je tudi dosti rib, včasi še celo
več kakor na Rešetu. Tudi jezerski potok S tržen  se
lahko meri glede na množino rib z jamami.

Ko je voda odtekla pod zemljo skozi zadnjo jamo,
je glavna lov končana, ker postane jezero suho. Kar
■ostane še rib po strugah, nimajo seveda tudi še zdaj
ne miru. Trnek, sak, mreža, vse te priprave so vedno
za njimi, in ako pritisne huda suša ter dolgo traja, polove
skoraj vse, kar jih ni šlo z vodo v podzemeljske prostore.

Mnogo rib odpeljejo na razne vetrove, ali večino
— sveže ali suhe - použijejo ribiči in vaščani iz je¬
zerske okolice; saj so ribe revnejšim ljudem mnogo
mesecev glavni živež. Suše jih na priprost način: pre¬
parajo jih, otrebijo in nasole, potem pa suše na solncu,
pozneje v dimniku. V tistem času se daleč na okoli
razširja zopern in neprijeten duh po ribah, in marsi¬
kateremu ni ljubo, da ima v sušilni dobi opravila v
kaki ribiški vasi.

Kako se je začela glavna lov pred 220 leti, pri¬
poveduje Valvasor v svoji knjigi.*)

Takrat so pazili kmetje iz Gorenjega jezera, kdaj
bo začela voda upadati. Ti vaščani so že od nekdaj
od deželne sodnijske gosposke postavljeni za varuhe.
Imajo gledati tudi na one, ki bi morebiti neopravičeno
ribarili ob polnem jezeru. Ko spoznajo po kakem ka-
menu, da odteka voda, izporoče to ribičem, stanujočim
okoli jezera, kateri imajo dolžnost, to novico dati na
znanje opravičenim grajščinam. Ko pride čas lovi v

*) Valv. IV. 635.

80

Malem Obrhu, pozvoni Cerkvenik v cerkvi sv. Kocijana
v Gorenjem jezeru. Kakor hitro zaslišijo kmetje zvo¬
njenje, popuste delo na polju, tečejo k jezeru, vržejo
brez sramu vso obleko raz sebe in gredo s saki v vodo.
Nikdo ne gleda na drugega nego samo na sebe. Loviti
pa smejo samo na gornjem koncu jezera, kjer ni jam,
vendar dobe dovolj lepili rib. Razdele jih na dva dela:
jeden del vzame grajščinski uradnik, drugi del pa si
kmetje razdele med seboj. To jim je plačilo za pažnjo
nad ribjimi tatovi. Ravno tako so ribarili dva dni
pozneje v Velikem Obrhu, kjer se voda nikdar popol¬
noma ne posuši. Dalje ne smejo iti nego do nekdanjega
mosta — do Malinšča. V jamah Kamenju in Svinjski
jami love tisti s saki, ki plačajo 1 gld. V zadnji
jami ne dobe veliko rib, pač pa mnogo naj lepših, a ne
posebno okusnih rakov. Tisti, ki ne smejo loviti rib,
pobirajo rake in jih neso polne vreče domov, kar je
vsakemu dovoljeno. Ko je jama prazna vode, naženejo
kmetje črede prašičev notri, ki pojedo ostanke. Od tod
menda tudi ime: Svinjska jama.

Ko se pokaže ..ribiški kamen" iz vode, začnejo
opravičeno grajščine ribariti:

1. V jami Vodonosu  vrže mrežo prvič, tretjič in
petič knez Eggenberški kot lastnik grajščine haas-
berške, drugič, četrtič in šestič grof Turjaški. Dalje se
ne sme loviti. Prigodi se večkrat, da samo dvakrat po¬
tegnejo mrežo iz vode, potem pa opuste lov na tej jami,
ker voda prehitro upade. Radi premajhnega plena se
dostikrat prepirajo; kajti prepozno začnejo loviti in
zamude pravi čas.

2. V jami Lovrečki  ribarijo dva in pol dneva
pozneje, in sicer vrže mrežo knez Eggenberški dvakrat
zaporedoma, grof Turjaški tudi dvakrat in Zatiški
samostan jedenkrat.

81

3.  VKraljevem dvoru blizu karlovškega gradu
odteka pol dneva pozneje. Tu sme loviti samo grajščina
haasberška.

4. V jamah Križu in Rešetu  se začne ribja lov
tri dni pozneje in se vrši po istem redu, kakor pri
Vodonosu.

5. V Ribiški jami  (zraven Rešeta) ima pra¬
vico do lovi knez Eggenberški, ki jo navadno pre¬
pusti ribičem zastonj kot odškodnino za njih skrb in
trud. Ko voda dovolj odteče, gredo ribiči z baklami v
jamo. Tu nabero polne vreče rib, katere ne morejo z
vodo pod zemljo in ostanejo za kamenjem na suhem.
Včasi so lov v tej jami tudi prodali.

6. Jama Retje  se prazni tri ure pozneje in je
last haasberške grajščine. Prepustila jo je največkrat
radi premajhnega dohodka sodniku iz Cerknice, pozneje
so jo pa lastniki menihi oddajali cerkniškemu učitelju,
da je pazil na ribje tatove.

7. V Sitarici  se izgubi voda jedno ali dve uri
pozneje. V nji love knez Eggenberški (dvakrat), grof
Turjaški (dvakrat) in zatiški samostan.

8. V Lipanici  začnejo loviti tudi jedno ali dve
uri pozneje po istem redu.

9. Jama G-ebno  v Zadnjem kraju se posuši tri
dni za Rešetom. Mreže vržejo knez Eggenberški dvakrat
kot lastnik grajščin Haasberga in Šteberka, grof Tur¬
jaški dvakrat kot lastnik grajščin Turjaka in Schnee-
berga in zatiški samostan. Navadno puste vodo odteči
pod zemljo in razdele potem ribe, katere dobe v jami
za kamenjem, na pet delov.

10. V Kotlu  ribarijo dva dni pozneje po istem
redu. Ko so menihi kupili ribolovno pravico, so dosti¬
krat soupravičene grajščine opustile lov na tej jami,

6

82

ker so oni z boljšimi mrežami skoraj vse ribe potegnili
iz vode, da se grajščinam ni več izplačalo truditi se.

11. V Ajncah  jamah vržejo mrežo pet ur za
Kotlom.

12. Tudi v jamah  Češljenicah  ribarijo pet ur
pozneje.

13. Lov na Ponikvah  pride dva dni za Kotlom
na vrsto. V vseh teh jamah je isti red kakor v jami
Gebnu.

14. V jamah Leviščih  se začne ribja lov tri
dneve za Kotlom. Ribarijo sicer v njih iste grajščine
po istem redu, a dostikrat sta prišla grajščina Schnee-
berg in zatiški samostan na vrsto, ker se ribiči pre¬
dolgo zamude, in ko je treba četrtič ali petič vreči
mrežo, je že odtekla voda v jamo, kar se zgodi pri
večjih jamah v dveh urah, pri manjših pa že v jedni uri.

Ko se je bila zadnja jama na „Leviščih“ izpraz¬
nila, pozvoni Cerkvenik pri sv. Janezu (zdaj na po¬
kopališču). Tržani in vaščani — moški in ženske, stari
in mladi — zašli šavši zvon, lete s saki, vrečami in
košarami k jezeru, da pobero, kar je ostalo ribičem.
Vsakdo pa mora, tekoč mimo cerkve, plačati Cer¬
kveniku dva vinarja. Dospevši do osušenega jezera,
iščejo jedni ribe med travo in trsjem, drugi pregle¬
dujejo jame, tretji gredo celo v jame. Vsak poskuša
svojo srečo, kjer hoče. Kar dobi, je njegovo. Veselje je
gledati, kako sto in sto ljudi skače, leta, se peha in
podi po jezerski planjavi, a žalostno tudi, da ljudje pri
svojem delu popolno odvržejo obleko in letajo brez
sramu okrog. Menihi so iskušali odpraviti to staro po-
hujšljivo navado, a bila je preveč ukoreninjena, zato
niso dosegli posebnega uspeha.

V teku let, odkar so kupili ribiško pravico menihi
kartuzijanci iz Bistre, se je red ribarstva nekoliko

83

premenil. Plemeniti Fr. Steinberg, ki je živel pet¬
najst let v Cerknici, je popisal (str. 108.) natančneje
red, po katerem so pred 150 leti zvrševali ribarstvo v
jezeru, in sicer so ribarili z ravšlji tako-le:

Kakor hitro prične odtekati jezero in se pokaže
„ribiški kamen“ iz vode, naznaniti morajo to grajščinam,
ki imajo ribolovno pravico na jezeru, one osebe, ki so
nekaj dni poprej v to nalašč nastavljene. Ko ukrenejo
vse potrebne priprave, začno polagati ravšlje v na¬
stopnem redu:

1. Bistriški samostan nastavi ravšljev, kolikor hoče;

2. grajščina turjaška nastavi v postojnskem (zdaj
cerkniškem) sodnem okraju tri, v loškem dva ravšlja;

3. ravno tako stori zatiški samostan;

4. bistriški samostan nastavi proti Gorenjemu
jezeru pri Osredku dva ravšlja;

5. grajščina turjaška nastavi tukaj jeden in

6. zatiški samostan tudi jeden ravšelj ;

7. bistriški samostan nastavi na Levarci dva
ravšlja;

8. grajščina turjaška nastavi tukaj jeden in

9. zatiški samostan tudi jeden ravšelj;

10. bistriški samostan nastavi po dva ravšlja na
običajnih krajih do Velega brega;

11. v tej okolici nasta/vi tudi turjaška grajščina,
toda samo jeden ravšelj ;

12. ravno tako stori zatiški samostan;

13. grajščini v Ložu in Schneehergu nastavita dva
ravšlja za bistriškim samostanom na navadnih krajih
od Golobinke ob Velem bregu, pri Dobeh notri do Po¬
nikve. Od tod naprej ne smeta nastavljati. Le namesto
ravšljev jima je dovoljeno loviti s štirimi saki od Črne
mlake do Kamenja nad jamo „Velika Ponikva". Ve¬
likih mrež ne smeta nastaviti.

6 *

84

14. Brž ko vzdigne bistriški samostan svoje ravšlje,
morajo potegniti tudi ostale tri grajščine svoje mreže
iz vode; drugače se jim izmečejo šiloma.

Na ta način se vrši ribarstvo z ravšlji. G-rajščinski
in samostanski ribiči morajo mreže večkrat pregledovati
in pobrati ribe. Ako je jezero nekaj let počivalo in so
imele ribe čas rasti, ulove ribiči po velikosti svojih
mrež ob ugodnem vremenu mnogo lepih in velikih rib.

Sicer pa se morejo tudi kmetje iz bližnjih vasi po
pretekli lovski dobi z ravšlji oglasiti pri bistriški go¬
sposki na Loškem, da se vpišejo kakor lovci s saki,
ako plačajo jeden goldinar deželne vrednosti, to je
51 kr. Ti ribiči ne smejo ribariti ne tam, kjer so na¬
stavljeni ravšlji, ne pri jamah, dokler niso opravičene
grajščine dokončale svoje lovi z velikimi mrežami.
Kakor hitro pa nehajo grajščine loviti, pripravljeni so
ribiči s svojimi saki. Ribarijo toliko časa v vrstah
jeden proti drugemu, dokler voda popolnoma ne odteče.
Ti ljudje imajo svoje sake privezane na dolgem, bu¬
kovem, viličastem drogu. ,.Sak“ ima pri zgornji luknji
6 do 7 črevljev obsega, dolg je 6 črevljev in se proti
koncu zožuje. Pleten je kakor ravšelj ter privezan na
lok z žimnato vrvjo. Ribiči s saki se imenujejo „sa-
karji“. Ribarijo lahko po vsem jezeru, tudi v manjših
kotlih, kjer je lov z večjimi mrežami nemogoča, tudi
v potoku Žirovniščici, potem ko je v njem bistriški
samostan dokončal svojo lov. Ako bi se pripetilo, da
bi se v tistem letu jezero ne posušilo popolnoma, morda
da bi kaka nevihta ustavila odtok vode in bi pozneje
začelo odtekati, smejo ribiči s saki loviti vse leto, ne
da bi bilo treba še jedenkrat plačati. Kakor hitro pa
izgine voda iz jame Levišč morajo ribiči prenehati
z lovjo.

85

Lov z velikimi mrežami se je vršila sredi pre¬
teklega stoletja tako-le:*)

1. Samostan v Bistri je jedin opravičen ribariti z
velikimi mrežami na Križu in Kraljevem dvoru (blizu
Karlovice), in sicer jih sme dvakrat vreči;

2. bistriški samostan sme na Vodonosu vreči mreže
dvakrat, grof Turjaški in zatiški samostan po jedenkrat.

3. Kavno isti red je na Rešetu.

4. Od Rešeta do Sitarice sme ribariti samo bi¬
striški samostan.

5. Na Sitarici vržejo veliko mrežo bistriški in
zatiški samostan in grof Turjaški po jedenkrat.

6. Na Retju sme vreči bistriški samostan dvakrat,
grof Turjaški, zatiški samostan ter grajščini loška in
šneperska po enkrat.

7. Ravno tako je na Postojnski jami ali na Golo-
binki, na Kotlu, na Veliki Ponikvi, na Ajncah jamah
in na Veliki Češljenici.

8. Na Leviščih vržejo mreže Bistra dvakrat,
Turjak in Zatičina po jedenkrat.

Opravičene grajščine ne smejo večkrat svojih mrež
vreči, kakor je tukaj zapisano.

Ko jeseni prigrmi voda zopet iz jam, prične se novo
življenje na jezeru. Da ribe pridejo zopet z vodo vred
iz podzemeljskih prostorov, je gotovo, kajti tudi po
najbolj suhem letu se je nabralo čez zimo zopet dosti
in vedno prav velikih rib. Navadno se jezero napolnjuje
med gromom in bliskom, in mnogi jezerci še dandanes
verujejo neki stari bajki, da jezero izmeče vodo in ribe
iz jam le vsled gromenja.

Tudi po zimi si jezerci privoščijo včasi zabavo
in gredo lovit ribe, katere potegnejo v tem času bolj
proti Obrhu, kjer je voda, prihajajoča ravno izpod
hriha, toplejša kakor niže v strugi ali pod ledom.

*) Steinberg, 111.

86

Zbere se mala družba in se odpelje na ribjo lov. Jeden
vodi počasi čoln, drugi pa stoji spredaj z ostmi v rokah
in pazi, kje bo ugledal ščuko, katero imenujejo jezerci
navadno „ribo“. Ko jo zagleda, namigne brodniku, da
ustavi čoln, on pa zažene osti v globočino in največ¬
krat privleče nasajeno ribo ven. Neizkušenemu jo je
težko v vodi ugledati in še teže nabosti, vajena roka
jo pa izgreši malokdaj. Najteže pri tem delu je zmeriti
globočino in zapoditi osti iz prave daljave v vodo.
Ščuka ima navado, da stoji prav mirno. Še le, če jo
prepodimo ali če skoči za živežem, se premakne, potem
pa zopet obstoji. Kadar stoji tako, da se vsa vidi, jo je teže
nabosti, kajti tudi ona zapazi pretečo nevarnost in šine
drugam. Lože jo je nasaditi, kadar je med mahom ali
pri kaki korenini, ali za to je treba imeti vajeno oko
in roko. Oboje imajo jezerci. Riba je izgubljena, če le
kaže samo repno plavuto, naj si bo tudi do 3 m  globoko.

Še drugo pripravo za ribjo lov imajo jezerci. To
so žimnate zanke na tankih, precej dolgih palicah. S
temi love manjše ribe, katere še niso za osti in so
tudi manj plašne. Ribič se približuje počasi ribi z
zanko. Ako se mu posreči, da ji zajame glavo, potegne
hitro, in ona obvisi v nji.

Najbolj zabavno pa je gledati fante, kadar izbijajo
ribe pod ledom.*) Manjše ribice se pred večjimi pomak¬
nejo kolikor mogoče h kraju in tičijo pod ledom v
mahu in travulji. Fantiči si napravijo trde bunke, iz¬
rezane ponajveč iz kake korenine ali grče, in jih na¬
sadijo na precej dolge palice. Vsa priprava se imenuje
„kladvice“. Lovci ali ribiči se nastavijo v vrsto in
dalje grede potrkavajo po ledu. Riba, nad katero potrka
ravno kateri, šine izpod mahu ali trave, takrat pa
udari najbližnji s silo za njo. Ako zadene po ledu ravno
nad njo, pokaže riba takoj belo; to kaže, da je omedlela,

*) »Lj. Zvon.« I. 82.

87

ali se zvrne popolnoma mrtva na hrbet. Bibiči pristo¬
pijo z bunkami, prebijejo led, polože ribo na led poleg
prebite luknje, pa hajd naprej! Ali da bi ribo zadel
kar na prvi mah, se ne posreči vselej in celo malokdaj.
Tudi ne šine riba ravno naprej, nego največkrat po
strani proti globoki vodi, včasi tudi nazaj pod ribiči;
kjer se ustavi, se skali voda. Vsi se obrnejo za ribo
in kaližem, in vsak maha z bunko, a ne vselej po ribi,
večkrat tudi po sosedovi nogi. Krik se vname: „G-lej
jo! Daj jo! O joj, moja noga! Brani jej v breg!“ Na
polzkem ledu pade tudi marsikateri, drugi nanj, in tako
se vse giblje, obrača, pada, maha, dokler riba ne po¬
kaže belega ali pa ne uide v globočino. Kadar se
zgodi to ali ono, nastavi se zopet vrsta in nadaljuje
lov. Samo kakšen ranjenec zaostane in preti jokaje:
„Le čakaj, ti bom že vrnil!“ Ali kadar zagleda, da je
spet riba v sredi, pozabi bolečine in ako tudi nekoliko
šanta, je kmalu zopet med ribiči.

Nekdaj so ribarili v večjem številu tudi po zimi.*)
Ko je odtekla voda pod ledom toliko, da se je moglo
loviti v kateri jami, pridejo kmetje v samostan na
Loško prosit dovoljenja, katero dobe s pogojem, da od¬
dajo polovico ulovljenih rib v samostan. Predno od¬
idejo na lov, prebero se imena zaznamovanih, da se ne
vkrade kak neoglašenec med nje. Nato se razdele na več
družb — navadno iz jedne vasi skupaj. Večkrat je
je dosti prepira med njimi, ker vsaka družba hoče
seveda loviti tam, kjer je največ rib. Led pretolčejo
ali presekajo na najpripravnejšem kraju, kjer morejo s
saki na dno. Začne se lov. Ker je led na mnogih krajih
prebit in ima več lukenj, ni tako trden in marsikate¬
remu ribiču se udere, da izgine pod vodo. Komaj ga
izvlečejo, je že drugi notri. Zmočeni tečejo kar mogoče
hitro k ognju, tam slečejo obleko in oblečejo kožuhe.

*) Steinberg. 143.

88

Privoščijo si tudi požirek žganja in ostanejo toliko časa
pri ognju, da se popolnoma posuše in ogrejejo.

Ko je lov v jedni jami dokončana, strese vsaka
družba ribe iz vreč na led, in jeden jih razdeli vpričo
prelata z Loškega ali kakega uradnika na dva dela.
Lepši del odbere uradnik za samostan, ostanek pa si
razdele sakarji takoj med seboj, napolnijo vreče in
odrinejo proti domu.

Ko jezero do 1. 1655. pet let ni odteklo, ujeli so
na jami Rešetu, ko so prvikrat vrgli mreže, toliko rib,
da so jih naložili na 21 voz, drugikrat na 17 in tretji-
krat še na 9 voz. Posebno obilna ribja lov je bila leta
1714., ko se do takrat ni celih sedem let jezero po¬
sušilo. Ravno pustni torek dne 13. februarja je zamrzlo
jezero začelo odtekati na vseh jamah razen na Kotlu.
Ta dan hoče prelat ribariti po navadnem ribjem redu
in sicer le s svojimi ljudmi in podložnimi. Ali ribja lov
se vrši radi pomanjkanja ribičev tako počasi, da od¬
tečejo nekatere jame, ne da bi ujeli jedno ribo. Prelat
sklene torej pogodbo s sakarji, da smejo loviti, ako
oddajo polovico ujetih rib v samostan. Zadnji čas je že
bil in hiteti je bilo treba z lovjo; kajti jame Vodonos,
Rešeto in Križ so začele h krati odtekati. Sakarji ne
morejo pričakati, da bi bilo vode odteklo toliko, ko¬
likor je je potreba za ribarstvo, nego prebijejo v naglici
led, gredo na ledene plošče in poskušajo srečo z mre¬
žami. Tovariši jim pomagajo z dolgimi drogovi, s ka¬
terimi brodijo po vodi. Seveda pade pri tem delu
marsikdo v vodo, ali takoj teče, ko priplava na breg,
k ognju, kjer se ogreje in posuši. Skoraj neverjetno je
slišati, koliko množino rib so takrat ujeli, posebno
linjev. Ribiči so jih vlekli neprenehoma iz jam, dokler
je bilo kaj vode notri. Marsikateri jih ima toliko v
svojem saku, da jih ne more sam potegniti izpod ledu.

89

V Rešetu in okoli jame ima več sto ljudi opravila.
Ujete ribe mečejo iz košar, vreč in sakov na poseben
prostor na kupe, kjer na nje pazi jeden izmed družbe.
Pri toliki množici ljudi nastane navadno nered, in
umevno je, da je ušla v zmešnjavi kaka lepa riba. Ali
kdo bi gledal pri tako obilni lovi na] vsako ribo !
Dobilo se jih je ta čas več zastonj, kakor v slabejili
letinah za denar. Prodajale so se po pet do šest funtov
(okoli 3 kg)  težke po 7 kr. Ribiško jamo blizu Levišč
(zasuta že od 1757. 1.), v kateri so smeli vsi ribiči
zastonj loviti, so prodali takrat za 30 gld. tedanje ve¬
ljave plem. Steinbergu, ki je nalovil štirinajst polnih
voz najlepših rib.

Ko je bila lov dokončana, vzame grajščinski uradnik
polovico rib, drugo polovico si razdele ribiči med seboj,
denejo jih v vreče, sake, mreže, košare ali jerbase in
jih kričeč odpeljejo na vozeh kakor v slovesnem iz-
prevodu domov. Kri kaplja z vozov, na prostoru pa, kjer
so delili ribe, je polno krvi. Ker je bil v postu hud
mraz, prepeljevali so zmrzle ribe po deželi, prodajali
so jih celo na Štajersko, v Trst in Reko.

Kakor plava v jezeru premnogo rib, istotako je
na vodi in na bregu neštevilno raznovrstnih rac. Tudi
drugih ptic, kakor gosi, škorcev, kraguljev, ja¬
strebov, vran  in enakih sovrstnikov se ne manjka,
celo ibisi  in lab  udi  se včasi prikažejo.

Lov na race,  katerih je mnogokrat na tisoče in
tisoče zbranih, se vrši v vsakem letnem času. Lovsko
pravico do rac in druge divjačine na jezeru ima samo
grajščina Haasberg.

Velika  (divja) raca  je najvažnejša za nas, ker
od nje izvira naša domača raca. V društvu z njo pri¬
dejo na jezero tudi mnoge druge manjše divje race,
kakor kr e bije, regije, žvižglje, žlicarice.

90

Nekaterim racam so dali jezerci domača imena, to so
špeglarji, rjavoglavke, črni zvonci, potav-
karji, pazavke, panderki, konopnice itd.

Velike race se selijo jeseni iz severnih krajev
in prilete v velikih jatah na naše vode, posebno na
jezero. Če ni zima prehuda, prezime tukaj; kadar pa
zamrznejo vode, gredo nekatere dalje na jug, odkoder
se spomladi povrnejo, mnogo pa jih ostane tudi čez
zimo na jezeru, katero pri Obrhu ne zamrzne in kjer
dobe dovolj živeža. V južnih krajih prezime najraje na
močvirjih in jezerih, kjer jih je včasi na stotisoče
skupaj. Že meseca februarja ali marcija se vračajo z
drugimi skozi naše kraje na sever.

Ali pomlad je nestanovitna! Dostikrat preskoči
topli južni veter v burjo, katera izpreminja dež v sneg.
Na tisoče rac in drugih popotnih ptic prevari nesta¬
novitnost vremena. Silijo sicer dalje, a ne morejo naprej
radi burje in snega. Do tal morajo in čakati, da se
utolaži vreme, kar se dostikrat zgodi tako naglo, da
že jutranje solnce obseva pobeljene vrhove. Pogosto
dohiti potujoče ptice tako mrzlo vreme ob jezeru. Takrat
je rac, malih in velikih, največ žvižgelj, gosi, obrežnih
ptic in škorcev na vodi in ob kraju neizmerno dosti,
posebno pa je okoli Osredka in na njem včasi glava
pri glavi. Ob solnčnem vremenu se vzdignejo in odlete
naprej proti severu, mnogo jih pa ostane tukaj.

Kmalu začne velika raca iskati ugodnega mesta
za gnezditev. Najbolj ji je všeč kak miren, suh kraj
blizu grmovja ali trstje ob vodi. Gnezdi tudi daleč v
gozdu na Javorniku ali pod Slivnico, včasi si izvoli
celo kako drevo, posebno ako najde na njem kako za¬
puščeno gnezdo. Na kup listja in trave znese 8 do
14 jajec, katera vali nekaj nad tri tedne. Izlegle ra-
čice pelje starka takoj prvi dan v vodo. Eačice, ki so

91

se izvalile na drevesu, popadajo brez škode na tla in
hite k vodi, ali pa jih prenese starka jedno za drugo
v kljunu doli. Dokler niso godne, se skrivajo v trstju,
kravini in drugih vodnih rastlinah, kjer jih človek
sliši čebljati med seboj, a videti ni nobene. Ob resni
nevarnosti da starka glasno znamenje, potem zbeži,
drobna družina pa se potakne sem ter tja med vodne
bilke in ostane skrita tako dolgo, da mine nevarnost
in se jim starka zopet pridruži. Račiče rasto hitro; v
šestih tednih morejo že leteti in potem se upajo še le
na čisto vodo. Raca se ne pokaže rada na veliki vodi,
nego plavajoč med ločjem in vodnimi rastlinami pre¬
iskuje blato na plitvinah. Zelo je požrešna, ker je poleg
trave, semenja in mehkih vodnih rastlin tudi žužke,
črve, polže, ribje ikre, muhe in majhne ribe. Pri vsem
svojem vedenju je zvita in previdna, in če jo preganjajo,
zelo plašna. Sovražnikov ima dosti med zverinami na
zemlji in med pticami v zraku. Najbolj prežijo na njo
lisica in dihur, jastreb in kragulj, posebno sokol, ki
se dostikrat preživi samo od račjega mesa. Branijo se
na različne načine, največkrat se potapljajo. Jajca njena
in mladiče dostikrat pokončajo vodne podgane. Tudi
nepričakovano naraščanje vode pokonča mnogo zaroda.
Četudi je plaha, oprezna, tenkoušna in bistrovidna,
vendar jo prevari lovec, kateri ji je najbolj nevaren,
preganjajoč jo radi zelo okusnega mesa.

Ujete račice se v družbi domačih rac hitro pri¬
vadijo človeka ter se udomačijo v kratkem času popolnoma.

Krehlja  (hrepeljica) gnezdi tudi pri nas in je
najmanjša izmed vseh rac. Gnezdo naredi iz trstja in
travnatih bilk na tolmunih, obdanih z grmovjem. Mladiči
se pokažejo še le takrat, ko morejo leteti. Krehlja ni
tako boječa kakor velika raca, zato ni treba pri lovi
tolike previdnosti. Njeno meso je izvrstno.

92

Regij  a prileti že avgusta meseca v malih družbah
ua jezero in gre pozneje proti jugu, če pritiska mraz.
V mili zimi počaka tukaj vračajoče race. Manj je bo¬
ječa kakor druge race, radi tega jo je laže ujeti. Meso
ima nekoliko okus po ribji masti.

Žvižglja  pride jeseni v velikih jatah na jezero,
katero zopet zapusti spomladi. Ker se ne zna potapljati,
si izvoli rajše plitvo in mirno vodo v prebivališče, kjer
najde dovolj živeža. Zelo je boječa, zato je težko priti
do nje. Čez dan se drži na vodi in še le zvečer pri¬
plava k bregu. Z uspehom streljajo na njo, ko se spušča
na zemljo, kajti takrat se tišče race jedna druge. Njeno
meso je zelo slastno, tudi perje je mehkejše kakor pri
drugih racah.

Žlicarica  prileti kmalu po sv. Jakobu k nam.
Na jesen gre proti jugu, odkoder se vrača spomladi. S
svojim velikim kljunom in krasnim perjem se odlikuje
pred drugimi racami. Živi vedno v majhnih družbah.
Plava in leta dobro, a se ne potaplja rada. Tudi ni
posebno plaha. Meso in perje je zelo čislano.

Liska  je po zunanji postavi nekoliko podobna
kokoši; zato je tudi pod imenom kokoška  znana.
Teh je tudi o svojem času dovolj na jezeru, ali zležejo
malokdaj tukaj, ker presahne o sv. Petru, ko imajo
mlade, jezero ali pa ima še malo vode. Najraje se drži
v vodi. Plava prav dobro in se izvrstno potaplja. Pred
sovražnikom se potopi ali prhne v goščavo. Pod vodo
se rada prime za povodna zelišča in moli samo kljun
iz vode tako dolgo, da mine nevarnost. Proti jeseni jih
na tisoče odleti na jug, v mehkih zimah ostane tudi
pri nas in potegne bolj na nezamrzle potoke. Meso ni
posebno dobro, ker ima slast po ribji masti, le od
mladih lisk je bolj užitno. Liska se dosti rada udomači,
toda jeseni najraje pobegne.

93

Lov na race daje lovcu radi vedne izpremembe
lovi naj mnogo vrstnejši užitek. Razteza se v mesece,
ko skoraj ni nobene druge lovske zabave. A lovec, ki
se hoče pečati z račjo lovjo, mora imeti dovolj časa.
Če hoče priti do cilja, mora storiti mnogo potov, izmed
katerih je marsikatera zastonj. Zapeljiv je pogled za
lovca na jezero, kjer vidi cele trume rac v nepreveliki
daljavi. Težko jim sicer pride na streljaj blizu, vendar
čuti nepremagljiv pohlep in gre za njimi, četudi lete
drugam, upajoč, da jih bo vendar prevaril. Tako mine
ura za uro, in dostikrat je ves njegov trud zastonj.

Ko so mlade račice preživele prve tedne svoje
mladosti med trstjem, ločjem in drugimi vodnimi rast¬
linami skrite, se začnejo poskušati v letanju in takrat
se pokažejo sem ter tja večkrat na vodi. To se zgodi
v začetku meseca junija. Lovec, opazujoč jih vsak dan
s kraja, kjer ne moti račic v njihovem početju, mora
takoj poskusiti svojo srečo, da ne zamudi pravega časa.
Treba mu je največje previdnosti, posebno, ker trsica
ovira razgled. Mirno in počasi se pripelje v čolnu proti
kraju, kjer je največ rac.

Ako se trsica začne gibati, je znamenje, da se
bližajo race. Takrat je treba takoj puško v roko, da
more v pravem trenutku ustreliti. To je zaradi tega
potrebno, ker je starka vedno pred mladimi, da jih va¬
ruje nevarnosti. Kakor hitro zapazi najmanjše sumljivo
premikanje, se potopi in odplava pod vodo, mlade ra¬
čice pa zaostanejo in se poskrijejo v trstju. Meso prav
mladih rac, katerim še niso vzrastle peruti, ni posebno
slastno in jih ni vredno streljati.

Koncem meseca junija se začnejo race goliti in potem
postanejo kmalu godne. V tem času se ne upajo več osta¬
jati ob kraju, ampak se mudijo čez dan navadno sredi
jezera, kjer imajo razgled na vse strani. Še le proti

94

večeru poletavajo na breg, kjer ostanejo vso noč. Ob bregu,
porastenem z ločjem, jib je mogoče zalezavati z dobrim
psom, kateri je neogibno potreben na račji lovi. Obstre¬
ljena raca je izgubljena za lovca, če nima zanesljivega
psa. A lovec, ugledavši race, naj ostane še nekoliko časa
skrit, kajti nekatere se pogreznejo v vodo in se pozneje
pokažejo, druge pa lete, ako ne čutijo nič sumljivega,
visoko v zraku čez kraj nazaj, od koder je prišel strel.
Spreten lovec bode z dobro puško ustrelil še jedno ali
dve raci v tem slučaju. — V tem času obiskuje cela
družina pod vodstvom starega racmana dostikrat z
ovsom obsejane njive, kjer narede lahko dokaj škode.

Ko okoli kresa doraste ločje toliko, da gleda po
pol metra iz vode, zbere se družba mladih lovcev, vza¬
mejo orožje — to so 4 do 5 m  dolgi drogovi — in
odrinejo na vodo race lovit. Jeden vodi čoln, od začetka
počasi, pozneje hitreje proti množini rac. Drugi lovci
pa stoječ v čolnu čakajo s preklami v rokah ugodne
prilike, da udarijo po njih. Nekatere odlete, druge se
poskrijejo po trsici in ločju, kjer jih potolčejo. V sili
se race tudi potapljajo, a zarad pomanjkanja zraka ne
ostanejo dolgo pod vodo. Lovci jih vidijo v čisti vodi
in se vozijo za njimi. Kadar se pokažejo na vrhu,
udarijo po njih, da jih omamijo in potem pobero. Taka
lov ni prijetna ob vetru, ker šumi bičje in lovec ne ve,
kje so se race skrile. Ob mirnem vremenu se'pa izdajo
same, ker se ločje giblje in šumi. Kdor hoče imeti srečo,
mora imeti hitro in vajeno roko, kajti pri tej lovi velja
le izkušnja in naglica.

Seveda ne bo pravi lovec zamenjal puške z drogom,
nego bo počakal, da pride tudi zanj ugodni čas. To se
zgodi okoli sv. Jakoba, ko začno mlade race letati. Ako
ni vetra, vzletijo race vsled šuma, ki ga napravlja čoln
po trsici, ali se plavaje umičejo. Ob vetru pa šumi

95

tako močno po ločju, da se race vzdignejo še le, ko je
čoln toliko blizu, da jih strel doseže. Kdor hoče na jezeru
dobro opraviti, naj gleda najprvo na to, da ne bo streljal
predaleč. Malokdaj bo pobral raco, ako tudi pade, in
največkrat bo prepodil s strelom še take, katere bi
morebiti počakale. Raca je trda žival in treba jo je
do smrti pobiti, kajti ako pade le količkaj živa na
vodo, se potakne ali odplava. Če se nastreljeni raci
pusti potrebni mir, plava kmalu na breg ali obsedi v
vodi skrita med trsico ali ob grmovju. Tu jo
lovec težko vidi, ker je vsa v vodi, in le kljun
in glava gleda iz vode. Tudi psu se umakne, ko
jo hoče zagrabiti, ker se v trenutku potopi in plava
daleč pod vodo ter se pokaže na kakem nepri¬
stopnem kraju. Včasi pa gre po več sto korakov od
brega v gozd, da se skrije, kjer jo pes lahko dobi. —
Dobro zadeta raca izgubi dosti perja in maje z glavo
sem ter tja, leti še malo časa naprej in pade kmalu
mrtva na tla ali na vodo. Lovec je lahko zadovoljen,
ako dobi dve tretjini, kar jih pobije.

Za lovcem pobirajo kragulji ali skobci, kateri so
vedno za strelcem, kakor gavran za oračem.

Zanimivo je popisal lov kragulja na race dr. Hinko
Dolenec, kakor ga je sam opazoval na jezeru.*)

„Sel sem na kamen pod jezerskimi njivami, gledal
in se zamislil. .. Bog ve, koliko časa bi bil še sanjaril,
da se mi ni zazdelo, da priletavajo od Cerknice proti
meni trope ptic. Komaj so posedle, povzdigajo, se
zopet in druge za njimi; posebno, kar jih je sedelo na
suhem in so bolj za vodo stvarjene, pomeknile so se
na vodo ... Pravo sem zadel, ko sem obdolžil kragulja,
da kali lepi mir. Zmerom več trop je bilo po zraku.
Ugledal sem kragulja, ko se je mirno vozil po zraku

*) »Lj. Zvon« I. 150.

96

nad jezerom, kakor bi mu vse to življenje ne bilo prav
nič mar. Ali predno je še prišel prav do kraja, zavil
je zopet in se jel nekoliko više prepel j ava ti. Prežal je
na race, to so takoj opazili škorci in drugi ptiči in se
le nekoliko odmeknili, race pa so odletavale proti do-
lenjemu koncu jezera, in kragulj je res zavil za njimi
kakor skrben pastir.

Toda komaj so bile zadnje trope odletele v do-
lenji kraj, že sem ugledal druge, ki so se zopet pomikale
proti meni, in zmerom več in več. Reči smem, da
se jih je naletelo toliko, da bi bile ralo sveta popol¬
noma pokrile, ko bi jih bil stlačil jedno poleg druge .. .
Kmalu ugledam kragulja kakor piko visoko v zraku
ali ob jednem tudi že celega, ko je kakor blisk šinil med
race. Naj bližje tej nesreči so se, kakor jim je navada,
potopile, in ko se kragulj zopet privzdigne, bilo je prazno
pod njim. Bolj oddaljene so pa vzletele, na vse strani hitele
in še le kasneje se zbirale v trope. Iz vode je pa kar
vrelo rac, in kakor se je vsaka prikazala, odletela je
ali pa obstala in gledala, kaj bo zdaj storiti. Ali tudi
kragulj se je bolj oživil ... Gotovo ga je tudi jezilo, da
mu je prvikrat pri taki množini vendar le izpodletelo;
zatorej se je naglo jel prepeljavati za tropami. Kra¬
gulju je šlo za to, da pride nad race, vendar zopet ne
previsoko, kajti, ako je on previsoko, so race, kadar se
vrže na nje, prej na vodi in pod vodo, nego li on
katero doseže. Race torej vedno pazijo in se umičejo,
da so ali na strani od sovražnika, ali nad njim ali pa
toliko nizko pod njim, da so prej v vodi, nego li je on
med njimi. Ko bi pa hotele kar na vodi obsedeti, se
popelje kragulj tako nizko čez nje in ako treba zavrti,
da bi mogle kar pod vodo ždeti. Vse te izpremembe
se gode tako hitro in točno, da se tega človek ne
more nagledati.

97

Dozdaj je bilo vendar še varnosti, zdaj v gorenjem,
potem v dolenjem koncu jezera, ali dasiravno ga še
vidim pred seboj kragulja, vendar letijo race ob krajih
gori in proti meni in — kaj pa je to? Resnično! Še
jeden je prišel na kosilo. Dvema se je pa že teže braniti.
Nagnala sta jih skoraj vse proti meni, tudi prav nad
menoj so se vrtile in šumele ... Kar najedenkrat za¬
sumi od leve strani nad menoj in okoli mene rac na
tisoče, vse leti do tal in do vode. Samo jedni raci je
ubranil kragulj rešiti se v vodo in kakšnih tristo ko¬
rakov od mene v hribu planeta do tal... Mikalo me
je iti v strmi hrib za njima, kar zaslišim od gozda sem
nenavaden šum. Nisem vedel, ali se je porušilo kako
veliko drevo, ali čemu bi bil to pripisaval. Kar opazim
škorcev več nego tisoč, vse v jednem tropu skupaj.
Letijo doli proti Otoku, za njimi pa skobec. Ko so
imeli prileteti do Otoka, vržejo se naglo v stran in
proti gozdu, sovražnik za njimi; vrnejo se zopet proti
jezeru, skobec pride nadnje; zdaj šine mčdnje, ali
kakor bi trenil, vseh tisoč in Bog ve, koliko jih je
bilo, je najedenkrat pod vodo — in zdaj zopet zašumi
kakor prej in šum odmeva po gozdu. Nikdar prej nisem
slišal, še manj pa videl, da bi se potapljali tudi škorci
pred skobcem. In s kako silo padejo v vodo! Prepričan
sem, da bi se šum, ki ga napravijo s tem, da udarijo
s tako silo ob vodo in od take množice, čul pri tihem
vremenu celo uro hoda daleč. Kakor čebele iz uljnjaka
so švigali zdaj iz vode in se zbirali zopet v posamezne
trope. Kragulj je jel zopet stražiti, pa le tako, da bi
mu kaka tropa ne ušla na široko jezero. ... Ni dolgo
trajalo, da jih je prevaril in se zapodil mednje, in planili
so zopet vsi najedenkrat v vodo. A tudi zdaj mu je iz-
podletelo.... Od vseh strani je mrgolelo zopet iz vode,
in vsak potopljenec je letel le nizko in pri vodi, dokler

7

98

ni bil daleč od „straha“, ki je zopet krožil. In kakor
bi kragulj obupal, da bode danes kaj dobiti nad vodo,
odleti najedenkrat proti suhemu in proti meni. Ko je
bil skoraj nad menoj, pomerim in — vsaj ta ni strašil
nikdar več škorcev ! Drugi kragulj si je najbrž v tem
času tudi prisvojil svoj košček mesa, ali se pa naveličal.

Vse polno rac in ptičev je zopet mirno počivalo
okoli Osredka in na njem, kakor bi ne bilo nikdar
drugače. “

Kadar upade voda toliko, da ni mogoče več voziti
s čolnom po trsici, takrat se bliža najbujši čas za race,
ki že letajo ali so še gole. Po trstju in travulji jih
sledijo in lovijo psi, a kar jih pribeži k jamam, so v
nevarnosti, da ne pridejo nastavljenim lovcem pred oči.
Kar se rac izvali bolj kasno, ali se jih goli, jih malo
odide nevarnosti, ki jim preti od vseh strani.

Najveselejša doba, bodisi za ribiče ali lovce, je
med Mašami,  ko jezero začne navadno odtekati.
Glavna lov na race se vrši večjidel okoli Otoka, kjer
je največ vode in kjer najpozneje usiha. Kakor odteka
voda vedno bolj v jame, tako se porniče tudi žival za
njo. Tik Otoka pri Leviščih  se godi ob svojem času
skoraj vsako leto najbolj čudna zanimljivost tega jezera,
da požro jame najedenkrat vse, kolikor ga je še. Vse,
kar je še malo časa poprej plavalo ali gibalo po vodi
ali v vodi, kar najedenkrat ostane na suhem.

Včasi so delali okoli Levišč koče iz ločja. Zabili
so štiri kole v zemljo tako globoko, da so bili v višavi
z vodo. Na vrh so pritrdili desko. Koj zraven so tudi
zabili kole in jih pokrili z desko. To je bil sedež.
Lovec je sedel na višjo desko, položil na nižjo noge
in — ves zakrit v bičju — čakal na race. Ker so
druge jame razen Levišč že odtekle, prepodili so race

99

okoli vozeči se lovci, da so prišle jednemu ali drugemu
čakajočemu v koči na strel.

Ko se je leta 1722. posušilo jezero o sv. Jakobu,
bilo je neizmerno rac. Kmetje so jih pobili in ujeli
toliko, da so prodajali debele race po 3 kr.

Takoj potem, ko usahne jezero, preletava neznano
veliko ptic, posebno vran, po tej ravnini. Toda kadar
so ostanki pobrani, se umakne vse za živežem, samo
velika krdela rac se še vidijo po strugah in ob njih,
po katerih teče še voda. Vendar približati se jim ni
mogoče, ker jih čepi vedno dosti na suhem in nad
bregom. Te odletijo z drugimi vred, ki so v bolj glo¬
boki strugi na vodi, predno je mogoče tako blizu priti,
kar strel doseže. Le prav zgodaj na jutro, kadar so
vse na vodi, se primeri včasi, da jih lovec zaleze.
Pozna se pa več ali manj po vsem Kranjskem, kadar
je jezero popolnoma osušeno, kajti race se raztepo na
vse kraje, koder najdejo še vodo, posebno se jih preseli
dosti na Ljubljansko barje.

Kadar se jezero jeseni zopet napolni, pridejo race iz
vseh krajev nazaj. Valvasor celo pripoveduje, da pride
iz Vranje jame in Suhadolice z vodo tudi veliko črnih,
popolnoma golih in živih, a slepih  rac, katerim vzraste
tekom 14 dni perje in katere zadobe tudi vid. A to-
je prazna bajka, kajti dozdaj še ni nihče videl takih rac.

Jeseni prilete race tudi s severa, katere hočejo
dalje na jug in se na svojem potovanju ustavijo na
jezeru. Dostikrat jih je na tisoče zbranih. V velikih
tropah poletavajo proti jutru pred solnčnim vzhodom
na sosednje travnike in njive, kjer dobe dovolj živeža.
Lovec strelja izza drevja ali grmovja na nje. Dobro
je, da ima več pušk s seboj, kajti race so tako izne-
nadene, da ne vedo kaj storiti. Nekatere letajo okoli,
druge sedajo na tla. Ko se vzdigne cela truma, je mo-

7*

100

goče še parkrat med nje ustreliti, posebno ker se race
počasi vzdigavajo v primeri z drugo pernato divjačino.
Lovec je lahko zadovoljen z uspehom take jutranje
lovi, ako dobi 10 do 15 rac. Hladnokrvnemu lovcu se
posreči dobiti več rac na jeden strel. Zanaprej se race
ogibljejo kraja, kjer so bile na ta način preplašene in
prepojene, zato naj skrbi lovec, da zve za kraj, kam
so se zdaj obrnile, da more drugo jutro za njimi.

V jesenskem času se zbero ob jezerskih bregovih
tudi druge ptice, živeče najraje ob močvirnatih krajih
ali pa potujoče skozi naše kraje proti jugu. To so
kljunači, povodni kosi, prepelice, čaplje, žrjavi, divje
gosi in labudi.

Ko pritisne mraz in začne jezero zmrzovati, po¬
tegnejo velike race bolj k potokom Obrhu, Lipsenjščici,
Žirovniščici in k studencem, kateri ne zamrznejo. Tu
dobe vodnih rastlin, da se prežive. Če hočejo počivati,
gre cela truma na breg, kjer sedejo tesno skupaj. Ne¬
katere spe, druge pa tiho se gugajoč pazijo na nevarnost,
ki jo naznanijo s hitrim, boječim glasom, in takoj se
vzdigne cela jata z glasnim šumom. Lovci jih vendar
vedno zalezujejo in streljajo na nje, ko se solnčijo na
ledu ali na bregovih. Seveda se jim z največjo pre-
.vidnostjo približujejo, ali race vidijo in slišijo dobro in
pri najmanjšem šumu se vzdignejo in odlete. Včasi so
— hoteč jih prevari ti — zasajalj smerekove veje v
led, za katerimi so se skrivali, ali pa so naredili koče
iz ledenih škrli, v katerih so čakali na nje, ko so po-
letavale na pašo.

Pred nekaj leti so po zimi pri neki hiši v Do¬
lenji vasi ostale race čez noč v potoku. Nekaj časa so
brodile in brlozgale še v temi po vodi, potem so pa
trudne počivale kar tam na vodi. Ker je bilo zelo
mraz po noči, primrznile so jim perutnice k ledu, in

101

uboge race so bile priklenjene, dokler jih drugi dan ni
solnce odtajalo.

V prejšnjih časih so živeli ob jezeru poleg druge
divjačine in ropnih živali tudi divji prašiči in jeleni,
na katere se še spominjajo naj starejši ljudje. Tudi
danes se postreli mnogo srn, zajcev in divjih petelinov
v javorniškem gozdu. Sem ter tja se priklati še kak
medved s Hrvaškega, kateri pa nima toliko časa miru,
dokler ga ne pokončajo.

Znano je, da je prišel naš cesar 1. 1864. — na
povabilo kneza Windisch-Graetza — na medvedji lov
na Javornik,*) kjer so grajščinski lovci obsledili v
snegu osem kosmatincev. Vreme, prej mrzlo in ugodno
za lov, se je izprevrglo in ravno v noči dne 15. no¬
vembra, ko se je cesar pripeljal ob 2. uri na postajo
Rakek, nastala je grozna nevihta. Ali vkljub nalivu so
se podali na lov. Ker niso mogli radi viharja čez jezero,
peljali so se v kočijah skozi vasi Grahovo, Žirovnico
in Lipsenj. Na lipsenjskem mostu pri Krkotu so stopili
iz kočij in šli peš čez Goričice in Gorenje jezero do
Stržena, kjer so se s čolnom prepeljali do vasi Lazov.
Od'tu so lezli lovci kvišku po strmi stezi na Javornik.
Okoli 10. ure dopoldne so dospeli na lovsko zbirališče
v „otoški dolini 1 *, kjer so se okrepčali pod mogočno
hojo, imenovano „cesarjeva hoja“, katera še dandanes
stoji in se ne sme posekati.

Deževalo je neprenehoma. Naliv je raztajal sneg
in zato ni bilo mogoče zaslediti medvedov. Lovci so
sicer nastopili svoja stališča po gozdu, gonjači so pre-
teknili ves „Lom“ in „Brn<5všek“, a kosmatincev ni
bilo nikjer. Nevihta je nekatere prepodila v bližnji
Snežnik, nekateri so sicer ostali v tem kraju in se

*) Glej koledar družbe sv. Mohorja 1899., stran 26.

102

poskrili po luknjah, a zunaj črte gonjačev. Lov je bil
za ta dan končan. V logarski hiši v gozdu je cesar s
spremstvom prenočil. Drugo jutro so sicer lov nadaljevali,
a zopet brezuspešno. Cesar se je prepeljal pri Go¬
renjem jezeru čez vodo, vozil se mimo Cerknice v
grajščino Haasberg in se zvečer vrnil na Dunaj.

m.

Nekdaj so stala ob bregovih Cerkniškega jezera
dva gradova, karlovški in šteberški.  Prvi je bil
sezidan zraven Male Karlovice nad Svinjsko jamo,
drugi pa na nasprotni strani v znožju Križne gore.

Grajščaka sta si bila smrtno sovražna. Prigodilo
se je pred veliko leti, da je iz ljubosumnosti Šteberčan
ubil Karlovčana pri vitežkih igrah v dvoboju. Od takrat
je izviralo sovraštvo med obema rodovinama, katero se
je ohranilo od roda do roda.

Drugače je bilo zdaj pri otrocih obeh grajščakov.
Šteberški sin in Karlovška hči sta se ljubila vkljub
velikemu nasprotstvu svojih očetov. Prvikrat sta se
videla na izprehodu, kjer sta se sešla po naključju.
Spomnila sta se pač, da bi ne smela sklepati prija¬
teljstva med sabo radi sovraštva svojih starišev, a
nista se zmenila za to. Shajala sta se večkrat v dolini.
Iz prijateljstva je nastala ljubezen, ki je rastla bolj
in bolj. Nazadnje pove mladi Šteberčan svoji lju¬
bici, da hoče očeta prositi za njeno roko. Ona mu za
zdaj še odsvetuje ta korak glede na sovražnost, ki jo
goji še vedno njen oče do šteberškega rodu. Ali on se
ne da pregovoriti. Kar je v svojem srcu sklenil, to
hoče zvršiti, naj velja, kar hoče.

103

Ko pride mladenič domov, odkrije očetu svojo
ljubezen do mlade Karlovčanke in mu razodene, da jo
hoče snubiti. Stari Šteberčan bi se rad sprijaznil s
Karlovčanom, zato je zadovoljen s sinovo snubitvijo,
vendar mu odsvetuje storiti usodepolni korak, poznajoč
svojega nasprotnika srd in jezo.

Toda sin ne posluša očetovega svarjenja. Takoj
drugi dan se obleče v vitežko obleko, zajaha iskrega
konja in poln najslajšega upanja zdirja po planjavi
proti karlovškemu gradu. Takrat je bila dolina, katero
danes pokriva jezero, še suha. Zeleni travniki in rodo¬
vitno polje se je razširjalo po njej.

Dospevši do gradu, odda mladi vitez konja hlapcu,
ki po strani gleda nenavadnega gosta, sam pa se poda
h grajščaku, da mu odkrije svoje srce do njegove hčere
in da ga prosi za njeno roko.

Nagubančeno grajščakovo čelo kaže, kako mu je
nepovoljen pohod, vendar še dosti mirno odgovori:
„Čudim se, da si upaš priti k meni s tako prošnjo,
ker ti ne more biti neznano, od kdaj in zakaj je med
mano in tvojim očetom največje nasprotstvo. Vendar
hočem pokazati svoje spravljivo srce. Pozabiti hočem
staro sovraštvo in ti dati svojo hčer za ženo, a izpol¬
niti se mora, kar zahtevam. To dolino, ki se razpro¬
stira med mojim in tvojega očeta gradom, mora zaliti
voda, da boš mogel svojo ženo pripeljati v čolnu na
svoj dom. Ako se to zgodi, podam tvojemu očetu roko
v spravo, tebi dam pa hčer. Ali poprej mi ne hodi več
pred oči/ 1

Žalosten odide mladenič iz gradu. Zahteva sta¬
rega Karlovčana je neizpeljiva in upanja nima več, da
bi se kdaj izpolnile njegove najsrčnejše želje.

Ko jaha naprej proti domu, v svoji zamišljenosti
ne zapazi velikega kosmatega moža, kateri se je dvignil

104

iz jame, v katero so se stekali studenci in potoki
bližnje okolice. Še le, ko ga povodni mož ogovori, se
predrami iz sanj.

„Zakaj se tako žalosten vračaš od svoje izvo¬
ljenke?" ga vpraša.

„Kaj ti bom pravil, ko mi ne moreš pomagati,"
vzdihne mladenič. „ Snubil sem na Karlovcu hčer. Trdo¬
srčni oče mi je sicer ni odrekel naravnost, ali zgoditi
se mora čudež, predno postanem jaz njegov zet. On
zahteva, da se mora ta dolina prej napolniti z vodo in
postati jezero, potem se smem oglasiti drugič pri njem."

„G-rajščak se te brani, kar more, zato terja nekaj,
kar je na videz neizpeljivo, vendar ne obupaj," ga
tolaži povodni mož. „Če je vajina ljubezen stanovitna
in resnična, bosta tudi to veliko zapreko lahko pre¬
magala in tvoja želja se bo izpolnila, da se boš zje-
dinil  s svojo ljubico. Poslušaj me in stori tako, kakor
ti svetujem. Pojdi domov in izkuj omrežje iz močnega
železa, povezni je na to požiralno jamo in jo še s ka¬
menjem in prstjo dobro zasuj in zadelaj. Ker se stu¬
denci in potoki ne bodo mogli več izlivati v jamo,
kakor doslej, razširila se bo voda po dolini in nastalo
bo jezero. Izpolnilo se bo na ta način grajščakovo za¬
htevanje, in ti boš dosegel svoj namen."

Mladenič, vesel dobrega sveta, hiti domov, ukaže
napraviti močno omrežje in da ž njim pokriti požiralno
jamo ter jo zasuti. Z radostjo opazuje, da se izpolnujejo
besede povodnega moža. Dan na dan narašča voda in
se razširja po dolini, ker nima odtoka. Za malo časa
pokrije jezero vso planjavo.

Zdaj se napoti mladi Šteberčan še jedenkrat v
grad Karlovec po svojo nevesto. S vest si je, da mu je
zdaj grajščak ne bode odrekel. V najlepši obleki, kakor

105

se spodobi ženinu, se odpelje v čolnu po jezeru tja.
Stopivši pred grajščaka, ponovi svojo snubitev.

Ko je stari Karlovčan obljubil mlademu vitezu
svojo hčer za ženo s pogojem, da se pripelje po
jezeru po njo, pač ni mogel misliti, da bi bilo to kdaj
mogoče. Hotel ga je takrat le zlepa odpraviti za
vselej. Kaj mu je zdaj storiti? Ženin stoji pred njim,
proseč ga, naj mu zdaj ne brani več svoje hčere v
zakon. Že hoče privoliti in ga objeti kakor svojega
dragega zeta, ali v tistem trenutku mu pride na misel,
kako je prejšnji Šteberčan spravil njegovega deda s
sveta. Staro sovraštvo ga premaga in ne držeč dane
vitežke besede, mu odreče obljubljeno roko svoje hčere
in ga zgrda odpravi iz gradu.

Grajščakovo nemožato vedenje speče mladeniča
globoko v srce. Z najbridkejšiini čutili se vrača domov.
Da bi zapustil in pozabil vkljub očetovi odpovedi svojo
izvoljenko, tega ne more in noče storiti. Pričakuje
tudi, da se bo dal stari Karlovčan s časoma morebiti
vendar le omehčati in preprositi, da bo dovolil zvezo
njegovega rodu s Šteberškim rodom. Kaj stori mladi
vitez? Svojo ljubico začne skrivaj in sicer po noči
obiskovati, da bi njen oče ne zvedel o njegovih po¬
hodih. Ona se boji za njega, da bi v temi ne zapeljal
h kateri požiralni jami in se ponesrečil, zato mu po¬
stavlja vsako noč luč na južno stran gradu, da ve kam
veslati.

Lepota Karlovške hčere je slovela daleč okrog, in
vedno so se oglašali snubači, a ona je vse odbila, ker
je sklenila, da zvesta ostane svojemu izvoljencu.

V grad je zahajal večkrat tuj plemenitaš. Mnogo
je že slišal o Karlovčanki in želel si jo je pridobiti
za svojo ženo. Starega grajščaka hitro pregovori, da

8

106

mu zagotovi roko svoje hčere, le nji se ne more pri¬
kupiti, ki se ga vedno hrani. Ko povprašuje po vzroku
njenega mrzlega vedenja do njega, zve, da njeno srce
ni več prosto. Ona že dolgo ljubi mladega Šteberčana,
ki jo vsako noč pride po jezeru obiskat in ki mu
postavlja po strežaju svetilnico na kraj gradu, da
najde pravo pot. Takoj se tujcu rodi v srcu mašče¬
valen naklep. .

Nekega večera se odpravlja mladi Šteberčan na
svojo navadno vožnjo po jezeru. Močen veter je pri-
podil črne oblake od juga, ki so se kupičili okoli Sliv¬
nice, kjer so imele čarovnice svoje domovanje. Pri¬
pravljalo se je hudi uri. Zvesti sluga opominja in svari
mladega grajščaka, naj danes v temni noči opusti vožnjo
po razburjeni vodi, da se mu ne prigodi kaka nezgoda,
ali on se ne da pregovoriti in odvrniti od priljubljene
poti. Sede sam v čoln in vesla kolikor mogoče hitro,
da bi ga ne prehitela nevihta. Že je sredi jezera,
ko zagleda luč z grada. Veselje ga prevzame, videč,
da ga njegova draga pričakuje celo v taki nemirni noči.
Z novo močjo prime za veslo in izkuša priti hitro do
svojega cilja. Ali ista luč, katera ga je tolikokrat do¬
vedla do svoje ljubice, mu je danes v pogubo. Čudno
se mu zdi, da ne more priti do gradu. Vedoč, da mora
blizu biti požiralna jama, se je hoče ogniti in obrniti
čoln na desno. Utrujen se upre z vso močjo v veslo,
da bi premagal valove in tok vode ter prišel na
stran. Pri tej priči pa potegne voda čoln in njega v
jamo Karlovico. Peneči valovi zagrnejo viteza in ga
pokopljejo v hladnem grobu.

Kako je prišlo, da je mladenič zgrešil pravo pot
h gradu in zašel v požiralno jamo, kjer je storil tako
žalostno smrt?

107

Njegov nasprotnik, ki ni našel milosti v očeh
Karlovške hčere, je ravno nocojšnjo viharno noč hotel
doseči svoj hudobni namen. Skrije se in pazi na sluga,
ki prinese svetilnico in jo postavi na vogel gradu.
Kakor hitro pa je odšel, pride tujec iz skrivališča,
prime svetilnico in jo prestavi nad požiralno jamo.
Mladi vitez je vozil naravnost na luč in zašel v jamo,
kjer se je ponesrečil.

Tujec je spravil svojega tekmeca s pota. Mislil
je, da mu bode zdaj lože pridobiti naklonjenost in lju¬
bezen Karlovčanke. Ali ta namera mu je izpodletela.
Ko ona sliši o žalostni smrti svojega ljubčeka, skoči
raz grajsko ozidje v jezero in utone.

Izpolnilo se je prerokovanje povodnega moža.

820^

rStjCi. 'C-I.fl. \

Cerkniško jeter©

in

njega okolica.

^J^'%Radlek


Studa w K*

Li/i

/t

*%3 <V® o t nifc {
*A 1270

» a  « ■

feUs— ,

' Bloška poučit-

a jama

Jame

1  Cestjerdca

2 Vranja jama,

3 Velika .Bobnarka,

4 Mala Bobnarica

5 Hotel

6 Levisče

7 Ajnce Jama

8 SUarica

9  Subadolim

10 Vodonos

11 Rešeto

12 Mala Karlovica

13 l etika Iiarlarica■

§  laiUMOTUK

98Sa /

...i.j_

i

k

/ 'Sv.Brikcij

>. .j ^ u.' *

1, . 7 . x $, te* K20  i-M

■' 'x l tr-' ', SB2  Mw .-SK/

Merilo = 1 : 10.000

1000  m 500

£ km

Risal .Albert Sitsch v St .Vidu..

Založila Slovenska Matica v Ljubljani.

Tiskal zemljepisni zavod Eri. Holzla na Dunaja.