POŠTNE URADNICE. PIŠE Y.
v »Slovenskem Narodu« je izšel 6.
februarja trezen in miren dopis, ki pojasnjuje
žalostne razmere poštnih in brzojavnih ma-
nipulantkinj po različnih podržavljenih
poštah, kjer imajo baje uradnice včasih po
9, 10 in celo 12 službenih ur. Dopisnica
pravi o ljubljanski pošti doslovno :
»Neverjetno je skoraj, da marsikatera
uslužbenka pri pošti danes ne ve, kakšno
in kolikourno službo bo morala opravljati
jutri. Mnogokrat gre utrujena iz službe
domov, misleč da bo imela vsaj pol dneva
odpočitka, toda kar pride ukaz, in v urad
mora, četudi je do skrajnosti zmučena.
Nekatere morajo že ob šestih v urad,
kjer delajo večkrat do poldne, in potem
morajo popoldne zopet v službo.
Druge morajo od i. pop. do 9. zv. in
drugi dan od 7. zj. do i. pop. sedeti v
uradu in mesto da bi imele potem en po-
poldan in en dopoldan prost, morajo iti zo-
pet v nekako pomoč za i do i '/2 ure vsak
»prosti« popoldan in dopoldan v pisarno.
Potemtakem nimajo niti enega celega pol-
dneva prostega, ker izgube vsled rednega
tekanja sem in tja še tiste skromno odmer-
jene proste urice, zlasti če je njih stano-
vanje daleč od urada« itd.
Na ta dopis so se čutile dolžne mani-
pulantinje c. kr. poštnega in brzojavnega
urada v Ljubljani resnici na ljubo izjaviti,
da je pri brzojavu v Ljubljani ali cela
dnevna služba, t. j. od 1 — 9. pop. in drugi
dan od 7. zj. do i. ure pop., potem pa 24
ur prosto, ali pa omejena dnevna služba,
t. j. od 8—12. dop in od 2—6. pop. ozi-
roma od 9. dop. do I. pop. in od 3-7.
pop. ; ter da je tudi za nedeljski počitek
skrbljeno in ostane v redni razvrstitvi vsako
nedeljo in praznik po ena manipulantinja
ves dan in druga, katero bi tudi služba
popoldne zadela, popoldne izven službe.
(15 jih pa je, torej je vsaka manipulantinja
v petnajstih nedeljah enkrat svobodna).
Kakor je torej razvideti iz te »Izjave?,
je prvi dopis o poštnih uradnicah docela
zlagan. Toda kako je to, da pripovedujejo
poštne in brzojavne manipulantinje samo,
kakšno službo imajo pri brzojavu, ter
ne omenjajo niti pisemske, niti vozne
pošte ? Morda je pa tam drugače ? Culi
smo, da morajo uradnice, ki so nastavljene
pri vozni pošti, štirikrat na dan v urad in
sicer prvikrat že ob šestih zjutraj. Če je
to res, so te manipulantinje vendarle ves
dan — in to vedno — deloma na cesti,
deloma v uradu, torej niso nikdar svobodne.
Culi smo pa tudi da, da je nekdo mani-
pulantinje prisilil, da so podpisale iz-
javo. Da, da, kako že veli tisti pregovor?
Dokler ve eden, ne ve nobeden, ko vesta
dva, vesta sama, a ko vedo trije, ve ves
svet. Glejte, tudi v Ljubljani je javna taj-
nost, da je »prišel višji ukaz« in manipu-
lantinje so se morale pokoriti.
Strašne sužnje so pač te ljubljanske
manipulantinje ! Ne le, da oddajajo pošt-
nemu crarju svoje duševne in telesne moči,
ne, prodati so morale za tistih 30—40 gld.
na mesec celo svojo voljo, svoje prepriča-
nje ! Ali ni to škandal, ki vpije do neba ?
Obžalovati je pa dame tudi zato, ker niso
imele toliko poguma, da bi se bile uprle
tolikemu teorizmu. Kako me more siliti
kdo, da podpišem nekaj, s čemer se ne
strinjam, kar ni res? Mislim, da to ni mo-
goče in ni d o p u s 11 j i v o, četudi je tisti
»kdo« slučajno moj predstojnik. Li na-
sprotno: /akaj bi ne podpisala drage volje
izjave, ki je resnična? iV da so se urad-
nice branile in je bilo treba vporabljati
grožnje, je faktum, torej je izjava ne-
resnična.
Konečno meni dotičnik, ki je »Izjavo«
sestavil, tudi, da gospice ne bi prosile in
tako zelo želele priti ravno k ljubljanskemu
poštnemu uradu, ako bi bilo v resnici tako
slabo, kakor toži prvi dopis. Oj ti ljuba
najivnost! Iz tega, da je v Ljubljani pri
pošti velik naval, vendar ni možno skle-
79
pati, da so manipulantinje nebeško zado-
voljne. Ako nimam pečenke, sem zadovoljna
s krompirjem, vsekakor boljše nekaj kot
— nič. Ali so morda tudi dekleta po
različnih tovarnah tako nepopisno zado-
voljna, saj tamkaj je tudi naval ? To je
ravno nesreča, da je deklet povsod pre-
več in jih zato lehko izrabljajo delodajalci.
Ako ne bi bilo navala, odpade izrabljanje
samo ob sebi. Tako pa se najdejo še vedno
sužnje, ki poljubljajo gospodarju roko, če-
tudi jih je — tepla.
Mogoče je, da bodo morale objaviti
ljubljanske manipulantinje na ta dopis zo-
pet kako »Izjavo« ; toda g"osp. poštnemu
ravnatelju ali onemu g. uradniku, ki je
»delal« v tem slučaju mesto njega, bodi
na uho povedano, da mora ravnati pre-
vidnejše, ako hoče, da ne bodo čivkali
vrabci na strehi o njegovem — terorizmu.
Brž čaš bodo morale vsled teh vrstic
ubožice zopet »k protokolu«, in se bo za-
čela preiskava, katera je izdala tajnost« (?)
A če ve nekaj 15 uradnic in še vsi urad-
niki ter sluge, potem vendar ne bo nihče
več menil, da je to še — »tajnost«.
80