PREPOROD Pokrajinsko glasilo jugoslovanske mladine na Slovenskem. Izhaja vsak 1. in 15. dan v mesecu. --------------- Posamezna številka 10 v., naročnina za celo leto 2 K. ------7^-r------ Dopise in naročnino se naj pošlje na naslov: Uredništvo »Preporoda«, Ljubljana. Leto I. Ljubljana, 1. junija 1913. Štev Jugoslovanska nacijo-nalna ideja. (Bilanca desetmesečne propagande). Do leta 1848. je splošno za Slovence veljalo naziranje: Gente Slovenus natione Germanus, Hungarius, Italus. In dočim je bil nacijonalni boj drugih narodov v bistvu vedno boj za samostojno nacijonalno državo, obsega narodnostni boj Slovencev od leta 48. pa do 1. novembra 1912, ko je začel izhajati „Preporod“, v bistvu boj za pravico imenovati se: natione Slovenus. Smer in vsebino slovenskega stremljenja v tej dobi precizno izraža poziv „Krajnc Kranjcam:|:) „od Rusov in Hrvatov nočemo nič hudega misliti, od Nemcev pa se učimo jezika in navad. Mi se zatore nočemo od' naših nemških bratov ločiti. Mi hočemo sicer tudi z našimi sosedi Slovenci in Hrvati biti prijatelji, ostati pa Kranjci" i. t. d. Idealističen, v pravico in prijateljstvo verujoč Slovenec se je dal in se še da speljati na led. Nemci pa so se v pest smejali novim prijateljem. Na račun tega prijateljstva so Slovenci v Ljubljani, Kamniku, Tržiču, Gorici, Celovcu, Mariboru i. t. d. razobesili nemško trobojnico. Narodni program leta 48. je pač zahteval (nota betie: prav ponižno, beraško in pohlevno) „Zjedinjeno Slovenijo", ne pa „Svobodne zjedinjene Slovenije". Zahteval je ravnoprav-n o s i slovenščine, ne pa edinoprav-n ost. Ves ta narodni program „zje-dinjena Slovenija", ravnopravnost i.t.d. pa se je izkazal kot velika fraza in ta fraza se je zakopala v arhive. (Nekateri Bucherwiirmerji so jo zadnje čase iztaknili v zaprašenih arhivih in jo oglodano in zgnito malce, malce pokazali na dan.) Od tedaj so Slovenci brez narodnega programa. *) Dne 24. maja 1848, podpisan je »odkritosrčni kranjec«. (Apih). Pod tem »odkritosrčnim kranjcem« pa tiči prav gotovo pan-germanist. In značilno je, da je dal panger-manist smer naši politiki. Od nekdaj je značilna črta slovenske inteligence — posebno štajerske in kranjske — da hoče biti z vsemi „v prijateljskih vezeh", kakor Se glasi fraza. In veliko zlo je, da naše izo-braženstvo ne pozna sovraštva, ne pozna visoke etične sile sovraštva. — Stavim glavo, da bi dr. Tavčar — kot tip te inteligence — dal takoj razobesiti poleg slovenske nemško trobojnico, samo da pokaže, da ne sovraži Nemcev. Seveda ne stori tega, ker se boji ljudstva. Ravno tako pa bi isti dr. Tavčar točil debele solze navdušenja in ginjenja, ko bi kralj Peter vkorakal v mesto. rVcč vzrokov je, da so Slovenci tako pohlevni, beraško udani in pasje ponižni. (NB. Taka je le slovenska inteligenca). Opozorim le na najvažnejše. Eden prvih vzrokov je, da so stali Slovenci na samoslovenskem stališču. Kot taki niso mogli nastopiti in postaviti svoje narodnostne zahteve kot nacija, ampak samo kot pleme: „Gcnle Slovenus — natione Germanus, Avstri-acus" i. t. d. Enmilijonsko pleme ne more nikdar veliko zahtevati, ker ne more imeti vere vase in v svojo moč. Drugi važni vzrok je: Slovenci nimajo samoslovenske, plemenske tradicije. Pleme Slovencev ima samo tradicijo naroda starih Slovenov. (Boji poganstva s krščanstvom). Ima tradicijo jugoslovansko. (Kralj Matjaž, kmečki upori, turške vojne). Kakor hitro pa se je pleme Slovencev postavilo na separatistično, samoslovensko stališče — je postalo pleme brez tradicije, brez zgodovine. Vrhutega je stalo slovensko pleme izmed vseh jugoslovanskih plemen najbližje nemštvu in nemški kulturi. Odtod silno spoštovanje pred vsem, kar je nemško. Odtod naziranje: vse, kar je nemško, je kulturno. V času torej, ko so vsi narodi Avstrije spoznali velikost nacijonalne svobodne države, je hotelo postati pleme Kranjcev — narod, hotelo postati nacija in to brez dveh bistvenih atributov nacije sedanjega časa: Svobode in velikosti. ^ Dočim so celo Hrvatje vsaj teoretično postavili svoj nacijonalni ideal: Veliko, svobodno Hrvatsko, Slovenci niti v teoriji niso šli tako daleč. Stoječ na samoslovenskem stališču in celo brez plemenskega (kaj še narodnega) ideala, so se Slovenci vrgli z vso silo na kultumobojno polje in na strankarstvo. In glavni znak dobe zadnjih 60 let je plemenski, kulturni, strankarski boj. In ta boj je — čisto razumljivo — strastnejši kot pri drugih narodih. Ta boj pa se mi zdi, kakor tisti boj dveh kač, ki grize druga drugo pri repu. Uganka: kaj ostane na konec koncev ? Hvala Bogu, da je šel ta boj deloma mimo našega priprostega naroda. Deloma povdarjam. .In kolikor je posegel v mase, toliko je degeneriral. Večina našega naroda pa nima smisla za ta boj. In značilno je, da ima ravno v krajih, kjer je čisto slovenska rasa, na Primorskem in na Dolenjskem, ta boj imjslabše korenine. Človeka pa je sram, ako študira to dobo in vidi visoko povzdignjeno sramoto naše domovine. In človeka zgrabi sveta jeza, da se dobijo sedaj, po 60. letih žalostnih prevar še ljudje, ki se nazivljejo narodni in celo napredni, ki hvalijo to sramoto, ki odobravajo to prostitucijo domovine. Po 400 letih, od dobe kmečkih vojn, je „Preporod“ na Slovenskem prvi, ki se je upal napisati na svoj prapor: svobodna nacijonalna država; in prvi, ki je ta prapor visoko dvignil. Je prvi, ki je s stvarnimi, temeljitimi razlogi spodbil samoslovensko, plemensko stališče; prvi, ki je pleme Slovencev spomnil na njih jugoslovansko tradicijo. „Preporod" je prvi, ki je opustil frazo jugoslovanske „vzajem-nosti" in povedal, da Slovenci moramo biti Jugoslovani. Prvi čisto jasno izpovedal, da nas poleg rodu, jezika, čustva predvsem veže skupna sedanjost (sužnost) in skupna bodočnost (svoboda) to je: da nas predvsem vežejo skupni interesi. ..Preporod" je prvi na Slovenskem, ki je začel propagirati jugoslovansko nacijonalno-id'ej’o. Ta ideja pa vsebuje poleg visoke kulturne misije, cel svetovni na-zor. V kratkih potezah hočem skicirati glavne misli našega gibanja. Bruhnilo je to gibanje na dan kot vulkan z mladostno močjo in silovitostjo. Tisoč let se je razžarevalo jedro pod mogočnim pritiskom. In v blagoslovljenem trenutku je izbruhnila na dan v tisočletih razžarena vulkanska lava in se razlila preko domovine. V blagoslovljenem trenutku, ker doli na jugu je pojila kri našega naroda zemljo in jo pogrevala, da sc ni ohladila lava. Lava se je raztegnila na široko in se polagoma ohlaja. Zabit, postaran človek bo videl le žarečo maso. Toda tudi ta imponira s svojo razbeljenostjo. Za bistro oko pa krije lava v osrčju nebroj žlahtnih kamnov in dragocenih kovin. Za vse tiste, ki ne morejo razbrati sami dragocenosti iz lavine mase, hočem odgrniti pepel in kamenje ki se nahaja notabenc pri vsakem izbruhu,.pri vsaki duševni revoluciji. Jedro, najčistejše in najsvetlejše zlato naše lave, je ideja prave in popolne nacijo n a 1 n e svobode. V tem jedru pa je vkovanih nebroj dragocenih kamenov: Pravo pojmovanje narodnostne ideje. Narodnost se je pri nas dosedaj istovetila z jezikom, govorico — ne glede na nekatere boljše definicije, kr so vse ostale samo na papirju in niso prav nič vplivale na takozvane narodne zahteve. — In dosedanji nacijonalni boj Slovencev — oprostite, da ga imenujem boj — je v bistvu samo prav ponižno zahteval, da >j smejo Slovenci poleg nemščine včasih malo pokramljati (neoficijelno seveda) v svojem dijalektu in pa da se milostno dovoli nekaterim rojenim Slovencem, pa nemško vzgojenim, mislečim in čutečim, pristop k vladnim jaslim, da nevede in nehote pomagajo onečaš-čevati, sramotiti, zatirati, izmozgavati in kulturno ponemčevati narod, iz katerega so izšli. Ves ta boj se je zavil v lepe fraze: vse za narod in svobodo, za dom, cesarja, iz naroda za narod f. t. d. In kadar premišljujem dejstvo, da se je dala slovenska inteligenca tako preslepariti, da pod krinko nacijona-lizina faktično pomaga Nemcem svoj slovenski narod ponemčevati in degenerirati, dobim strahovit gnjus pred vsem, kar se imenuje rodoljubje, narodno vstajenje, naša gesla. — Le kdor to premišljuje, bo razumel Jcremijade prijatelja V. F. Brzina („Preporod“: Na naših tleh.) Izliv so ogorčene duše, poetične po obliki, po vsebini pa tako realistične, da brez pomisleka trdim, da so tiste besede nekaj najlepšega, kar sc je kedaj zapisalo v slovenskem jeziku. Slovenski literati in pesnikovači solzavih in kilovih čustev se bodo sicer prezirljivo nasmehnili, toda prišel bo čas, ko bo masa jugoslovanskega naroda potrdila tiste Jcremijade in ne bo pes povohal večine solzave in kilove poezije, ki se ji pravi slovenska literatura. Ogorčen mora postati človek in zaželel bi si slovenskega Cervantesa, da bi dostojno ožigosal naše dosedanje narodne viteze. — Šele iz pravega pojmovanja narodnostne ideje se je razvil naš nacijonalni jugoslovanski ideal, ki je faktična želja in hrepenenje vsega slovenskega ljudstva, izvzemši par nemško mislečih logikarjev. Ta ideal je prvi jasno preciziral „Preporod“. Je neprecenljive vrednosti za Slovence, ki dosedaj niso imeli nobenega nacijonalnega ideala. Ta ideal daje življensko moč, tvori silovit impuls k napredovanju na vseh poljih, daje silo trpljenja in žrtvovanja, je ogromna zakladnica duševne energije. Spravim pojmovanjem narodnostne ideje je poslalo naše gibanje demokratično, v pravem, nefrazarskem, nede-magoškem pomenu besede. Povdarjamo vedno in vedno, da nam ni mar, kaj zahteva slovenska, nemško vzgojena inteligenca, temveč da se naslanjamo le na hrepenenje, težnje, potrebe in želje jugoslovanskega priprostega ljudstva. Vrhutega je naš narodnostni pojem širši, ker ne smatramo Slovence za narod, temveč samo kot pleme jugoslovanskega naroda. Iz tega pa izvira naša korajža, vera vase in v svoj narod — dosedaj pri Slovencih nikjer opazovana. Drugo glavno spoznanje — ki tudi tvori nekako premiso našega nazora — je pravo spoznanje kulture in vsega, kar kulturo spremlja. Spoznanje, da je pri narodih, ki živijo v boju za obstanek kakor Slovenci (Jugoslovani) in Nemci, kultura velikanski potujčeval ni in zatiral ni faktor. Spoznanje, da smo Slovenci predvsem kulturni sužnji nemštva. Špoznanje, da nas nemška kultura degenerira. Spoznanje, da zahteva kultura na sedanji stopnji razvoja predvsem dvoje: N a c i j o n a 111 o svobodo in veliko nacijo. Sedanja stopnja evropske kulture zahteva velikanskih zgolj materijelnih moči. Majhna nacija je zgolj iz gospodarskega vidika nezmožna producirati vsa materijelna sredstva, ki spremljajo kulturo kot tako. Poldrug miljon Slovencev ni niti vstanu sprejeti vase celokupno kulturo nemškega naroda, kaj še da bi gradil na lastno pest svojo kulturo. Zato sprejema vse le v majhnih dozah in Nemci skrbe zato, da nam dajejo tiste elemente, ki najhitreje degenerirajo. In navsezadnje, če gre zato, da postanemo slovensko govoreči Nemci, postanem danes rajši kot jutri nemško govoreči Nemec in vsprejmem nase njih slavno tradicijo, bogatejši jezik, bogatejšo umetnost, velikanske cilje in človeka vredni ponos 70 milijonskega naroda nemškega. Ko bi bili dr. Tavčar in drugi doslednji, bi že davnej to storili. In kakšen razloček bi bil. Pisal bi se dr. Deutscher, postal bi deželni predsednik ali še minister in lažje bi deloval in nehoval za slovensko-nemški narod, kot na skromnem sedežu ljubljanskega župana. — S samoslovenskega stališča bi bilo to dosledno in logično. Logično povdarjam. Seveda je še en faktor, ki je močnejši kot vsaka logika: to je čustvo. Pri večini naših inteligentov pa je pamet in čustvo razdeljeno in nasprotujoče. Tudi jako fina dresura slovenskega značaja. Če rečeš, daj levo taco — pamet pravi, pokaži se patriota pa se ti pokaže; če rečeš, daj desno taco - čustvo pravi, bodi nacijonalni revolucijonar, - pa ti da desno taco. V spoznanju, da je le velika nacija življenja zmožna, pa je zapopadena naloga nacijonalne inteligence in naloga nacije sploh. Tretji predpogoj našega gibanja je spoznanje, d a s o j u g o -in sploh slovanski narodi mladi in kulture zmožni. Da je 150 miljonski narod Slovanov edini narod na svetu, ki je še mlad, to se pravi po večini še nekulturen in pa kulture zmožen. Spoznanje, da kaže zapadnoevropska kultura in njen nositelj romansko-germanska rasa vse znake propada; da kaže iste simptome, ki so se porajali ob propadanju egipčanske, per-zijanske, grške, rimske kulture in cesarstev. (Spolne perverznosti, nervoznost, lenoba, i. t. d.) V vseh časih pa so sc narodi osvežili samo na dva načina: Ali z nasilno invazijo mladega kulture zmožnega naroda ali pa z novimi velikimi idejami, ki jih je porodil kak mlajši kulture zmožni narod; jasno je, da bodo Slovani osvežili zapadno-evropsko kulturo na ta ali oni način. (Ne glede na to, da se je ta proces že začel. Seveda ga je začel ruski narod, edini izmed slovanskih, ki je dalj časa svoboden. Dal in poglobil je že veliko idej zapadu.) ETsv«*4«teMKivnost bo zadobil ta proces šele tedaj, ko bodo postali Slovani velika nacija, z drugo besedo, ko bodo osvobojeni in združeni. In osvobojenje in združenje Jugoslovanov je prva stopnja na pripravljalnem potu slovanske misije. Naše gibanje je torej eminentno vseslovansko in težnja in h repen en je 150 miljonskega naroda, je torej del enega naj-Večjih svetovnih gibanj. In le prav zabit ali pa prav zloben človek se more norčevati iz takega gibanja. Razumljivo pa je to norčevanje, kajti vsaka velika ideja se lahko osmeši. Spomnim le, kako se je smešila in se še smeši krščanska ideja. In vendar kakšne dimenzije je zavzela! (Ne da bi hotel zjednačevati velikost našega gibanja z onim krščanstva!) Četrti predpogoj ki se nanaša na možnost izvršitve — je spoznanje in upoštevanje energetičnega zakona: kolikor energije izdaš, toliko imaš uspeha. Za veliko idejo se zahtevajo velike žrtve. Krst krvi. Ne samo živeti in delati za narod, ampak umirati zanj. Vsa ta spoznanja so za pamet slovenske inteligence silno težavna in nepristopna. Za pamet povdarjam. Pamet slovenske inteligence je postala tako malenkostna, nemška, logična, z lažikulturnimi sredstvi zaslepljena, da je treba silnega duševnega napora, da gre človek preko vsega. In takega duševnega napora cvičkarsko-lahkoživa inteligenca ni zmožna.. Hvala Bogu, da ji je ostalo še malo, prav malo slovenskega čustva. In zato apelira propaganda „Prcporoda“ predvsem na čustvo. Tudi mi smo vzgojeni v tujem duhu. Človek pa z veseljem opaža na sebi in na svojih somišljenikih, kako nas naša velika ideja prerodi. Majhna, neizvršljiva ideja, fantom, ni zmožen preroditi človeka. Naša; velika jugoslovanska ideja pa kuje značaje, kuje srca, ki so vedno bolj od pravega brona. Kolikor bolj pa človek odlaga kulturne predsodke, solzavost, kilavost i. t. d., kolikor bolj odlaga lii zatira privzgojeno, prisiljeno tujo i»turo toliko bolj sc dviga, jasneje milji, čustvuje plemenitejše in v duši je Vedno večji mir in vedno čistejša jel harmonija življenja. Mi gremo naprej v znamenju boja, ne v znamenju kompromisovjsolzavosti in kilave ponižnosti. Naše gibanje pomeni i duševno revolucijo. |\er izvira iz hrepenenja osrečiti, zboljšati bedni položaj jugoslovanskega naroda, je gibanje eminentno socialno. Dokazali bomo tudi tu, da je krajni vzrok naše socijalne bede sužnost. Pred nami so težki boji in velikanske ovire. Toda mi gremo naprej, s ponositimi obrazi, z mladostno silo, zvezde v očeh, v pesteh težka kladiva, mi gremo naprej s tako silo, da bomo vredni in ponosni na častni naslov — ki so ga nam dali nacijonalni jugoslovanski revoluci-jonarji. i L. K. Utopije. I. Parlament. Značilno je za nas, da smo narod brez močne energije in, kar je posledica tega, brez ostro izražene nacijo-nalne zavesti in brez vsake ekspanzivne sile. Zato ni vzrastla med nami še nikdar mogočna, markantna osebnost, ki bi bila vsled svoje silne volje, jasne individualnosti in prevladujoče duševne energije vredna, da reprezentira narod. Predstavitclji našega naroda so bili majhni, slabotni značaji, brez svobodne volje, brez požrtvovalnosti, brez revo-lucijonarnega duha. Bili so nezmožni bojevati sc dosledno in neupogljivo za velike nacijonalne cilje, ker so se vedno bali, da ne bi prišli v konflikt s tlačiteljem svojega naroda, s svojim gospodom, pred katerim so se tresli. Vse svoje delovanje so omejili na malenkosten, otročji boj za ideale, ki nam ne bi smeli biti ideali, ker so bili čista in popolna utopija. Še bolj poniževalno in sramotno pa je za nas, da se ta boj niti ni vršil z resnostjo in odkritosrčnim navdušenjem, nego je bil gola hinavščina, brezvestno igranje z. narodno voljo, ki bi nam morala biti sveta. Ker nismo imeli moči, da bi se borili velikopotezno za uresničenje ideala, smo se bojevali malenkostno in obzirno za utopijo. Za ta boj je bila potrebna le zadostna mera laži, hinavščine, podlega in suženjskega značaja. Da je pri tem propadal in se demoraliziral narod, je bila postranska stvar. Ukoreninilo se je in tradicionalno je postalo pri nas mišljenje, da je treba predvsem zadovoljiti lastno požrešnost, idealno stremljenje naroda pa je bilo izročeno zasmehovanju in sovraštvu. Ker nam je nedostajalo moči in volje, da bi si sami ustvarili zgodovino in svobodo svojo, smo padli tako nizko, da smo zatajili ves svoj ponos, vso svojo nacijonalno čast, čiovečanstvo svoje. Plazili smo se na kolenih pred gospodarjem, da bi nam ponudil v usmiljenju in še večjem zaničevanju nekoliko pravic, nekoliko navidezne svobode, ki sploh ni mogla biti svobodna, zakaj svoboda vzklije iz boja in žrtve. To sramotno komedijo igramo že stoletja in niti ne čutimo več globokega ponižanja, v katero so nas pahnili po naši krivdi. Vsebina našega političnega življenja je z malo izjemami parlamentarno delovanje. Boj za narodne pravice in zahteve, v dunajskem parlamentu, ki je postal že skoro simbol krivice. Skora se ne izplača naštevati vse prečudne lastnosti te blagonosne ustanove. Kljub temu, da imajo slovanski narodi večino v Avstriji, je parlament pretežno in v bistvu protislovanskega in torej tudi protislovenskega značaja in vsled tega sedež in glavna opora nemške moči; nemška vlada ravna z njim kakor s svojim orodjem : spodi ga lahko vsak trenotek domov, če ne dela po njeni volji in ne odobrava njenih blagih načrtov; da pa sploh ne postane nevaren germanski nadvladi, za to skrbijo njegovi člani sami, ki kar tekmujejo med seboj v ponižnosti in poslušnosti; če pa zaide v to slavno družbo kak uporni duh — kar je seveda izvan-reden slučaj — ima pa vlada že dovolj sredstev na razpolago, da uniči to škodljivo rastlino. Škrajno nesmiselno je pričakovati od parlamentarnega boja rešitev naših nacijonalnih problemov. Saj je v živ-ljenskem interesu Nemštva, ki potrebuje neobhodno teritorija za svojo ekspanzivnost, da obdrži svojo nadvlado nad ostalimi avstrijskimi narodi s katerimikoli sredstvi, če je treba tudi z najbrutalnejšim nasiljem, neglede na to, da so mu že po avstrijskih zakonih garantirani različni privilegiji. Močan narod, ki potrebuje zemlje in kruha za svoje člane, ne bo nikdar vprašal, ali je pravično, da ugrabi to svojemu slabšemu sosedu. Proti taki politiki ne pomaga niti tarnanje, niti prošnja, najmanj pa parlamentarni boj, ki mora v teh razmerah ostati brezuspešen. Cisto naravno je, da bo nemška vlada vsako težavno parlamentarno situacijo skušala razrešiti in čisto gotovo tudi razrešila na ta način, da postavi svojo moč za prvi in najvišji državni zakon. Stvar je čisto v redu, krivi smo sami, ker si nočemo pomagati. Popolnoma brez pomena je, da se pritožujemo radi krivic, ki jih trpimo, da vedno in vedno iznova konstatiramo in' pribijamo nasilja naših narodnih sovražnikov ter pojemo v klaverni procesiji žalostni psalm develindevedesetih narodnih krivic. Naša krivda je, če še, vedno nismo izprcvidcli, kaj sledi iz tega početja naših nasprotnikov nujno in logično za nas. Konsekvenca je čisto jasna in očitna, le da je ni še nihče uvidel ali pa se je ni upal izraziti. Krivice spoznati ni bilo težko, saj smo čutili bič na lastnem hrbtu. Toda naša nedolžnoklaverna javnost, ta slavna slovenska javnost, je sklepala lepo filistrsko lojalno in malomeščansko omejeno. Njene misli so se vrtile nekako v tem krogu: Zatirajo nas že od vekomaj; iz tega sledi, da smo po božji volji namenjeni za to in greh bi bil, če ne bi hoteli trpeti še nadalje. Ne dajo nam naših pravic, čeprav beračimo zanje že stoletja, čisto jašno je torej, da moramo beračiti še dalje. V parlamentu se bojujemo že od vsega začetka, pa nismo izprosili še prav ničesar; iz tega zopet sledi, da je parlament za nas prepotrebna inštitucija, ker bi sicer ne vedeli, kje naj razkazujemo svoje suženjske lastnosti in svoj talent za prosjačenje. Brez tega pa nikakor ne moremo živeti, ker smo se že preveč navadili. Kakor se vidi, so izvajanja docela logična, v smislu pač, kakor razumeva logiko ponižna in zaspana slovenska inteligenca. Slovenska inteligenca, ki ji je življensko pravilo: ukloni tilnik in glej, da z udanostjo in pokornostjo dobiš kak boljši grižljaj iz rok svojega gospodarja na račun tistih bratov svojih, ki ne umevajo »upoštevati razmer11 in ki jim ne klone glava, čeprav so preganjani in zatirani raditega. Cisto naravno je, da sklepajo tako hinavsko listi možje, ki imajo edini neko navidezno korist od parlamenta. To so naši poslanci, ki so uslužbeni v tem aparatu in ki jim je po veliki večini veliko bolj na skrbi sijajna ka-rijera in poln žejodec kot pa resnični narodov blagor. Če bi bili naši politiki pošteni, bi morali ob vsaki priliki ostro in odločno naglašati našo nacijonalno zahtevo brez krinke in laži, čeprav bi’ prišli vsled tega v nasprotje z vladajočimi elementi. Tak nastop bi nam vsaj v toliko koristil, ker bi bil resničen izraz narodove volje; s tem bi se utrjevala narodna zavest in jasno bi bila začrtana edina prava pot: proč od parlamenta in v boj. V parlament verujejo le tisti sinovi slovenske zemlje, ki so tako slabotni, skeptični in boječi, da si ne upajo verovati v samopomoč, v aktivno silo naroda, ki mora nekoč izbruhniti kljub vsemu tiranstvu, ki nas uklepa v verige fizične in duševne. Ali bi bito sploh pošteno in častno za nas, če bi ‘'sprejeli tisto^ ki si lahko priborimo z lastno močjo, kot dar iz rok našega zatiralca? Če je upanje na ta dat že samoobsebi nesmiselno, ker se ne more nikdar izpolniti, je pa misel, da bi mi, ki imamo po naravnem zakonu prav tako pravico do svobode, kakor vsi drugi narodi in moramo brez nje propasti-, kakor vsak nesvoboden narod, da bi mi dobili to svobodo omadeževano, opljuvano in onečaščeno kot velikodušen dar od našega najhujšega sovražnika, ta misel je tako podla in sramotna, da radi nje same zaslužimo vse krivice, ki smo jih kdaj pretrpeli. Dokler ne bomo spoznali, da je svoboda tem več vredna, čim več krvi je bilo prelite zanjo in da brez velike in radovoljne žrtve sploh ni svobode, dotlej ne bomo se greli zanjo. Preporodih se moramo do dna, naša srca in naše duše mora prepojiti divji upor, ki nas bo vodil v borbo maščevanja in iz te borbe bo vzklila resnična svoboda, ki bo nas vredna in ki bomo mi nje vredni. \ Nare Sanov. \! Ujedinjenje. Značenje Imena.*) Pomani tali strah probija naše tlačitelje i u mozgu im se žuč prolije kad predstave sebi značenje našeg imena; nama velika riječ, izbaviteljska lozinka Ujedinjenje odveč je široka i taj-novito je mračna. Jer oni ne pojimaju da je božija pravda neizbježiva, i da nema na ovom svetu fizičke sile koja če premlatiti jednu moralnu ideju; stvo-ritcljska sila istorije jača je od svake vojske koja nijc stvorenje božije volje, odbrana pravde to jest, materijalni osnov jedne nacionalne kulture. Samo bez-umnici ili neposvečeni Mišlju mogu ne osečati da je Udes, i najokrutnije kad je razaralački, Moralni Smisao, Ideja, Volja Dobrog, pomicanje prema čo-vječnijoj i božanstvenijoj sjutrašnjici; otuda smo mi beskrajno uvjereni u konačno oživotvorenje našeg sna: mi znamo da volja istorije nije bješnjenje slučaja nego ovapločivanje božije volje na zemlji, Pravde Dobrog, Ljepote Moralnog; a čemu služi Golgota naša, jučeranja i današnja, i raspeče sjutranje čemu če služiti, nesaznano nam je; vjerujmo da beskrajno blago, čast nas svih, Ponos Nacije treba platiti beskrajno skupo, namučisivši se krvavo *) Članek je bil namenjen kot uvodnik za 3. številko dalmatinskega jugoslovanskega iglasnika »U j e d i n j e n j a«. Ker pa je bil list ustavljen z 2. številko, objavimo članek mi. Uredništvo »Preporoda«. ipak se ne slotnivši očajanjem. Ali, naš tlačitelji, u najmračnijem dnu dušinom predosečajuči da če im užasnovit i bogu mio biti konačni poraz (o! mi im ne-čemo razbiti djecu o kamen kad budemo jači od njih i ako su nam oni ljudske časti razbijali o nadmoči izdajnika i nametnika koji su nam civilizaciju htjeli da dižu, a život su nam smlavljavali!) strašni i koji če pokoljenjima odjekivati poraz od kog če se obradovati i čo-vječnije početi da- diže posodomijena zemljina kora, neče da vjeruju u naj-viši zakon nego puzu pred zakonom koji je vrhovan jer se vidi i koji je dobar jer sram poniženja, odmažgjuje beščasnim kruhom. Nadrnočnici što ih Volja Dobrog prezire gnušajuči se od njih ali Volja Bogomrskog što ih is-hranjuje kruhom poharane zemlje čiji smo ugnjeteni sinovi i radinošču ne-poznatih ruka što su okovani poni-ženjem, nadrnočnici mračni pred obrazom Pravdinim, ne vjeruju u namit-nost našeg izbavljenja jer im neljudsko srce ne da da povjeruju u nj, i ne osječaju da je Moral zakon istorije, stvaralačka volja nacionalnih kultura radi potonje opšte čovječnosti ljudskog roda, jer su u bezdan zakopali božiju savjest u sebi, moč dubokog sverazu-mijevanja stvari neba i zemlje, u koliko su je imali prije nego što su oskornavili ljudstvo u sebi prodao se bezakonju i u koliko je nijesu naslijedili u roditeljici, oskornjenost tu, besčovječnost; jer su ponegdje koljena predavala tu prodanost ljudstva jeduo drugom: to su oni koji su pakleno jaki u bezduš-nosti a da bi se bilo viši u hijerarhiji polznjcnika proti ljudskog dostojanstva, božanstvenog porijelda čovjekovog treba biti grozovitijc jak u bezdušnosti, ne-izmjerivije prazan od savjesti. Naj-snažniji su najviši i ko je najmanje čovjek najviši je u mračnoj hijerarhiji; volja njegova je svima nižitn svetija i strašnija od volje božije, i beštijalnu zmagu da mogu nevjerovati u naš razlog, bogomrskost da hoče da ne vjeruju u nj svi oni koliko ih je erpe iz nadzemaljske snage zla zbog koje če besmrtan ostati u povijesti ljudske nečovječnosti najviši i svesnažni. Ima najskrivenija od svih tajna ljudske istorije, dobri razlog koga je volja oživotvorenja čovječnosti na zemlji sazdala, u osnov bivstvu najnadmoč-nijcg toga, premočnog nad svim ljudskim častima nad kojima mu je naš strašni udes dao neograničenost. Mo-rače i tom zlu nepojamne životne sili ne da ima jedan promišljen razlog; nije samovolja i bezakonje kod ljudskog roda i nije nemoral i hulenje na Priloga »Preporodu« št. 1 1. junija 1913. istinu životodavna moč istorije: biče da nije bez volje božije pakao koji znači naša okovanost i gaženost, i možda je misao te volje bila sačuvanje kakve — takve evropske kulture od sverazorne i svezapaljujuče stihijske najezde azijatske što joj je herojski Balkan ispržio pogane tragove velike i za pravdu pobedničke zime što je gledajuči je i radujuči joj najnemočnije preživismo. Ali je sada satrven pakao kome je samovolja i bezakonje bila stihijska protivteža, i pobešnjela sve-močnost od koje prestajemo da budemo ponosni kako se dolikuje djeliču čo-vječanstva, i civilizacija najedemsti od koje se po kugli zemljinoj vrlo pročula stvaralačka i svepobjednička snaga, beskrajno napredna, voditeljice Evrope, moči če, ako ne bolje načine ljudskoj najedenosti, bolju čovječnost, sloven-skiju duševnost da dobije kao prinos od proizvodnog i mladačkog Balkana s Jugoslavijom kulturom što joj je simbol Dalmatincev Hram Vidovdana. I kao što vjerujemo v nužnost grdobe moralne što je svevolja nad nama, vjerujemo bezgranično u smislenost da se i naš život stvori, rijcč našeg naroda, život Vidovdanskog Hrama u kulturi srpskohrvatskog i slovenačkog naroda, Naša nacionalna kultura, isto-rijska rijcč Jugoslavije nam je Velika Svrha, i ujedinjcnjc kome hoče da prinese nevidan svoj del ič naše U jedili j en j e, to je stvaralačko ujedinjenje naših nedogragjenih i razgragjenih po-jedinačnih, toliko različnih i nejednako malovrijednih, kultura srpskohrvatskih sa slovenačkom u veliku i močnu, modernu i nacionalnu jugoslovensku kulturo. Stvaranje je naše zajedničke duše i sazdanje jugoslovenske kulture, srpskohrvatske i slovenačke zajedno sa dosta bratskom bugarskom ako nedo-brača, rgjava brača budu mogli osjetiti i svoju dušu, najbolje što je u njoj u ljcpoti srpskohrvatske pjesme i u mra-mornim stijenama što če nas obesmrtiti još bolje od poraza i osvcte kosovske, morala m ra mora što je Ivana Meštroviča oživotvorenje Jugoslavije unaprijed, ujedinjenje naroda u svojoj moralnoj lepoti, simbolu veličajnom što nam je ne slika samo nego i blaga zvijczda, putokaz vigjen odasvud što mu je najvcči pjesnik, velik, žive Jugoslavije sanjar utamničcnog mora dao naziv koji je i značenje našeg imena. Ne-j u n a č k o m e Vre m e n u u P r k o s! Strašna vojska što je osvetila jedan poraz našeg naroda pokazala je kako se užasnovito, neboprolomno može prskositi podlom dobu; naš je ovdje zadatak, nacionalno junaštvo da ne zaspimo kao rgjave djevojke nego da ženina dočekamo budni i s božanstvom u srcu. Jugoslavija nam je božanstvo, ideja o njoj, veličanstven i močan u moralnoj Ijepoti život najbolj i nacije: kulturni život: javni moral, opšta sa-vjest, gordost naroda, časnostčovekova; i najviši život, duhovni. Široku pro-sviječenost puka i uljugjenost života; znanost i umjetnost za najljepši, naj-manjc zemaljski ukras nacije. Budno trebamo čekati, neuprljani i jaki u sa-vjesti; i raditi za Jugoslaviju što nam je u snazi i od čega je vrijeme: os-vješčivati se u savjesti nacionalnoj i sveotporno jačati u snazi za život. Jer nam je preteško litjeti predusresti isto-rijti; ne znači da se trebamo slomiti u ponosu i pogaziti ideju: ali je volja istorije na strani pravde. Ujedinjenje je dakle u Jugoslaviji još nestvorenoj, u njenoj ideji značenje imena. Jugoslavija je u najposljednjijem dnu jedna moralna ideja, jedna kulturna volja, i ako vlastodršci mogu sad da ometaju izgradnju našeg života nije im u vlasti da nas u bivstvu te izgradnje ponietu, u duhovnoj životodavnosti Jugoslavije: njenoj kulturnoj zamisli. Moralna ideja od premoti bezdušnih. Ujedinjujmo se moralom! Dimitrije M. V titanovi kovačnici. Kot zlatordeča griva plamenov morje na ognjišču plapola in v divjem taktu silnega* kladiva skalovje stresa se gora. „Zavrženi ponos, miruj!“ Titan nad nakloni se razgretim sklanja, V očeh mu tli višin uporna sanja. „Lc kuj, mogočna pest, le kuj!" In vscokoli v žoltem svitu ognja molče sloni titanov zbor! razritih čel, povešenih oči, in prsa jedra kot skalovje gor, uprte v brado stisnjene pesti; tako sede, strme v bodočih vekov nepokoj. »Zavrženi ponos, miruj!“ „0 pest Olimpa, kuj nas, kuj!“ Pod noge so nasuli nam cvetlic in pod nebo razpeli maja čar. Bogovi, o bogovi! Kdo izmed nas veruje deklici osladnih lic? Kdo še veruje v solnce zlih prevar? Bogovi, o bogovi! Kaj čutite z menoj viharjev klic? Kaj delale z menoj svobode čas? Mi smo njegovi! Ubit ponos mladosti hoče zdaj pravic, s krvjo za kri bori se za svoj spas. Mi smo njegovi! Le kuj mogočna pest življenja, kuj pogum in v jeklo kuj nam stisnjene pesti, da, ko zamahnejo in ko udarijo, zgrmi ob tla zanos Olimpa božjega. In glejte dela moč in nepokoj mladosti! Tu solze naše — sužnjih let sladkosti! Bogovi, o bogovi! Upora srd ljubezni ne pozna v zenit titan zre boja silnega: Vsi smo njegovi. Lazar. Ob koncu balkanske vojne. Zadnja balkanska vojna je del velikanskega, historično važnega procesa: boja med Slovani in Mongoli. Ta boj sega v dobo preseljevanja narodov (Sloveni, Obri, Huni, Bolgari, Poljaki, Rusi in mongolska plemena med njimi in južno od njih) in še ni dokončan. Ogrsko nižino še vlada mongolsko pleme in miljoni Slovanov ječijo pod njih jarmom. Pravzaprav lahko štejemo Ogre k Nemcem, ker so popolnoma prevzeli nemško kulturno civilizacijo in vladajo roko v roki z Nemci. Boj proti njim, je boj proti Nemštvu. Boj Slovanstva proti Mongolstvu je torej že končan. Končal se je s sijajno zmago Slovanstva. Ta boj je dokazal dvoje: da Mongoli niso zmožni graditi lastne kulture, da so kulture nezmožni narodi. In pa da so Slovani narod velikanske življenske sile in kulture zmožni. Na ta boj so lahko ponosni i Slovenci. Sorazmerno so prispevali kot pleme jugoslovansko velik del. Seveda je treba povdariti, da se niso tolkli kot nacija. Odtod tudi medla tradicija med narodom. Zadnja vojna je najpomenljivejši del tega boja. Vsebuje namreč še drug velikanski proces: vstajenje Jugoslovanov. Ta drug proces je, ki vznemirja celo Evropo in prestavlja težišče življenja iz zapada na vzhod. Ta drug proces je, ki je kot silna revolucija pretresel vso zapadno Evropo. V bistvu je ta proces prvi korak 150 miljonskega naroda, ki stopa na dan, ki stopa v življenje. Dočim so se zapadnoevropski narodi kulturno razvijali in porabili povečini na turne sile, so spali jugoslovanski narodi v robstvu in kopičili energije za poznejši čas. Ravnotako tišči rusko samodržtvo velikanski ruski narod z železno roko in mu brani vstati, ker njegov čas še ni prišel. In sreča je za Evropo, da na vzhodu živi velik, mlad, silen, kulture zmožen narod Slovanov, ki ima velikansko nalogo osvežiti zapadno evropsko kulturo in jo rešiti propada. Razumljiv je tedaj velikanski upliv balkanske vojne na celo Evropo, na vseslovansko misel, na razmerje med vsenemštvom in vseslovanstvom, na jugoslovansko nacionalno idejo, na Slovence in na avstrijsko državno idejo. Ena izmed mnogih zaslug balkanske vojne je, da je osvetlila interese evropskih držav. Pokazala je karte evropskega koncerta. Poostrila je nasprotje med trozvezo in tripelentento. Trozvezo je zrahljala, tripelentento je ojačila. Uničila je nemški Drang nach Osten in potisnila Nemce v defenzivo. Osvežila je francoski in ruski nacijo-nalizem — dejstvo, ki ima nepregledne posledice, Francoze je živahno spomnilo na leto 71. in razplamtila v njih hrepenenje po maščevanju. Rusijo je spomnila, da snuje Avstrija poljski in rusinski Pijemont, ki je nevaren velikemu ruskemu carstvu. Rumuniji je za vselej odrezala pot na jug in ji pokazala naravno smer njenega razvoja: na severozapad, v ogrsko nižino. Poojstrila je nasprotje med Slovanstvom in Germanstvom. (Govor nemškega kancclarja.) Vseslovanski misli je dala realno smer in ji zagotovila izvršitev. Razmahnila je vseslovansko gibanje po celem slovanskem svetu, osobito pa v Rusiji. Dala je vseslovanski misli nešteto novih im-palzov in jo okrepiia, dočim je pan-germanizem ostrašila in omalodušila. .Jugoslovanski nacijonalni ideji je dala pravo podlago. Od Triglava do Odrina je zadrhtel jugoslovanski narod v velikem pričakovanju. Pokazala je, da je to narod istega rodu, jezika, čustev in pravposebno še istih interesov. Zginilo je^popoluoma nasprotstvo med Srbi in Črnogorci, med Srbi in Hrvati in med Slovenci in Hrvati. Razjasnila pa je tudi tendenco Bolgarov, ki nočejo biti Jugoslovani. Rodila je spoznanje, da treba Bolgare prej ali slej prisiliti, da postanejo Jugoslovani in opustc šovinistične, separatistične težnje, umetno izvane od bolgarskega — nemškega carja in njegove klike. Izvrstno je osvetlila namene in sredstva avstrijske vlade. Pokazalo se je tudi slepcem, da misli še nadalje vladati, da misli obdržati in braniti hegemonijo Nemcev in Madjarov v državi, kjer je večina slovanska. Več o tej točki pisati je nepotrebno. Vsak, ki je le malo zasledoval obnašanje avstrijske diplomacije, si lahko ustvari jasno sodbo o njej. Med Slovenci so se vsaj za en čas omilila nasprotstva med raznimi strankami. Vzbudil se je nacijonalni čut z veliko silo, kar ima seveda mogočne posledice. Slovensko ljudstvo je začutilo, da je eno z „našimi “, ki bijejo njih največjega sovražnika iz preteklih dni. Zavedlo pa se je tudi (seveda ne popolnoma) svojega sedanjega robstva in zahrepenelo po svobodi. Naše gibanje je balkanska vojna potrdila idejno, vlila zaupanje v silo Jugoslovanov in dala navdušenje za potrebni razmah. Nebroj vprašanj je ostalo nerešenih. Pokazala se je neizbegljiva nujnost velikega evropskega prevrata: evropske vojne. In spomnila je vse narode Evrope, naj sc pripravljajo na njo. Pripravljati se moramo pred vsem Jugoslovani. Ker pri nas se bo šlo za življenje in smrt. Vsi narodi sc mrzlično pripravljajo. Želimo le, da se spori med našim narodom Srbi in Bolgari mirno rešijo in se začne z intenzivnim pripravljalnim delom. Z nami je naš veliki slavljanski Bog! L. K. m Samo naprijed, omladinoP Balkanski je rat de faeto več svršio, a evo če do koji dan i formalno, da sc i peroni povuče onuda, kuda je mač zasjekao. Hrvatskosrpski je narod kraljevine Srbije i Crnc Gore postigao svoj cilj; njegove sc želje ostvariše, a nadc ispuniše: učinio je kraj bolima i pat-njama svoje brače pod turskim go-spodstvom. Pod njegovim teškim udar-cima srušila sc je curopejska turska zgrada: tanina, mračna, studena i hladna tamnica, u kojoj je propadala duša i trunulc kosti jednog dijcla hrvatskosrpskog naroda. Tamnica je srušena i snnce slobodc zasjalo nad glavom sužnja, koji je kroz vjekovc i *) Ovaj člnnnk primilo jc »Ujcdinjenje« . u Spljetu od prijatelja izvan organizacije; / pošto jc »Ujcdinjenje« zabranjeno, to ga je I redakcija poslala nama, moleči da ga do-nesemo. vjekovc čamio bez sunca i mjeseca, bez čista zraka nad glavom, nekoč sužnja, a danas slobodna čovjeka. Kraljevine Srbija i Črna Gora po-staju veče po površini i mnogobrojnije po stanovništvu. Njihov glas u Europi postaje jači, na nje se več obrača veča pažnja. Europa če morati računati s njima, jer bez njih europejski koncert ne če biti harmoničan. Balkanski je rat na naš narod u ovoj državi dosta djelovao; svaki uda-rac balkanskog mača odjekivao je u našoj duši i rušenje turskog carstva radjalo je radost i veselje. Ali ipak to nije zanašalo sve slojeve: bilo ih je, kojih se to nije tičalo, jer im duša nije osjetljiva; bilo ih je koje je da-pače to bolilo, jer im je duša po-kvarena. Jedue ne veseli sloboda roba, jer ne razume, ne shvačaju što je sloboda, a druge pak ne veseli, jer su sami neprijatelji slobode i stoje u službi njezinih neprijatelja. Cio ovaj dio našega naroda nije pokazao onakovu svijest, kakovu je pokazao talijanski narod ove države prateči borbu za ujcdinjenje Italije, ni onakvu, kakovu je pokazivao njemački narod ove države prateči dogadjaje njemačkog naroda preko ovili granica. Ovaj dio našeg naroda mnogo i mnogo zaostaje za talijanskim i njemačkim narodom ove države u toni pogledu. Tomu jc pak kriva s jedne strane neprosvijetljenost, a s druge strane pokvarena duša. Nc-prosvijetljenost i pokvarenost su dva naša najopasnija i najljuča neprijatelja, koji su nas do sada držali u ovakovom stanju, i koji če, poduprli od onih, kojima ide njihov rad u korist, i od sada nastojati, da nas uzdržc u istom stanju, a možda i u gorem. Mlohavost i lijcnost „prosvijet-ljenili“ dozvoljava, da neprosvijetljenost vlada nad velikim dijelom našega naroda; obziri, slaboča i kukavičluk istih dopušta, da pokvarenost živi i širi se. Balkanski ral i njegovi uspjesi ne djeluju na ovc onako, kako smo se nadali. Kako izgleda ta sila nije bila dosta jaka, da ih probudi iz njihova mrtvila i pogidne iz njihova ugodnog i mekog ležaja, da ih ojača, da im ulije u dušu i srce silu i energiju, koja ne ima obzira, ne pozna pardona, več sve ruši i obara, što jc na putu du-ševnom podignuču, nacijonalnoj svi-jesti. Ta sila nije uzdrmala tako zem-ljom, na kojoj živi jedan dio hrvatskosrpskog naroda, da sc otvoriše pukotinc i prodoli, da zatrpaju i progutaju trulo, gnjilo i pokvarcno. Epiccntar te sile bio je Balkan, i za to — uz ono, da ovo tlo još nije zgodno, da osjeti jako tu silu, — nije djelovala, kako se več opaža, onoliko, koliko smo se nadali, a i koliko su očekivali oni, koji su se silno toga bojali. Izgleda zbilja, da mi ne čemo očutiti ni zcre od one topline, koja vlada onamo, da nas neče obasjati ni jedan trak zrake onoga sunca, koje onamo sjajno i žarko sjaje. Izgleda da od onih silnih žrtava, koje smrt pro-guta, da od one krvi, koja natopi one zemlje nečemo imati nikakove koristi. Izgleda da ona slava, ona bujna sreča, onaj porast u teritoriju, stanovništvu, gospodarstvenoj moči i vojničkoj sili, s čitne več i Europa računa, neče djelovati na našu sudbinu, ne če ni za dlaku promijeniti naše stanje na bolje. Mi ne čemo uživati ništa od plodova naše brače, kao što uživaju Nijemci i Talijatii ove države od plodova njihove brače iza ovih granica. Osvečeno Kosovo ne če nam donijcti onoliku korist u političkom pogledu, koliku nam je donio štetu poraz na Kosovu. Krivina leži i na onima, koji se grade narodnim vodjama, a klica joj je u kukavičluku, strahu i bojazni za svoju osobu. Kao što je poraz na Kosovu po-takao ovaj dio našeg naroda na žestoku i ustrajnu obranu, tako i osvečeno Kosovo mora potači na navalu i osvetu. A kako? — Onako, kako ti, omladino započe. Ovu zemlju treba ispreplesti električnim žicama, da svako srce jed-nako kuca, da svaka duša jednako čuti. Na krajevima treba podignuti obram-bene linije ogradjene bodljikavom ži-com, da se neprijateljske sile lome, da neprijatelj pada ko klasje pod kosom oštrom, kad pokuša, da probije tu obranu. Po zemlji treba iskopati jame i podzemne jaruge, da progutaju i po-kriju sve što obranu i navalu priječi. Rad je to težak, spojen je sa pat-njom, mukama i progonima. Nu ništa za to! Ti znaš da svaki pokret nailazi na zapreke; ti znaš da se te zapreke inoraju odstraniti; pa što bilo, da se pokret uzmogne širiti, a znaš pak i to vrlo dobro, da to žrtava ište. Ti sve to znaš i za to kad si več udarila tim trnovitim putem, znači: da se ne češ prepasti poteškoča i pogibli, da ne češ sustati na po puta, da nečeš pa bilo kakovoj sili podleči. U'gradu gdje je glavno leglo črnih otrovnih i kužnih bakcila, u gradu, odakle nastaje tmina i mrak da cijelu zemlju pokrije, u gradu crne pokvare-nosti i licumjerstva iz Rima presadjenog sad hočeš da radiš. Pa dobro si učinila, da si taj grad izabrala, jcr je najzgodniji i najprikladniji za tvoj rad. Tu vas je dosta; tu je dapače glavno stjecište dalmatinske srednjoškolske omladine, koja za duševnim kruhom žudi. I „Ujedinjenje“ nek bude taj kruh, sila, koja privlači, krijepi i snaži. „Ujedi-njenje“ nek bude centrala duševne sile, iz koje če se po pojedincima iznositi po cijcloj zemlji ko sila iz električne centrale po električnim žicama, da ras-tjera mrak i tamu, ubija proste osobne ambicije, ruši idolstvo i kumirstvo, sažge onaj patriotizem, koji kao krinka zastire egoizam, lihvarstvo, pohlepu i požudu. Polje je tvojeg rada, omladino, široko; ono zahvača cijelu zemlju, na kojoj obitava ovaj dio našeg naroda. U narod sadji; dolje medju narod živi, a da dolje uzmogneš raditi, širi živom riječju ono, što medju sobom i peroni činiš; da pak to bude uspješnije izčupaj brzo nepismenost, da u tu istu jamicu usadiš biljku prosvjete i nacionalne svijesti. Žile i žilice te biljke biti če one električne žice, kroz koje če strujati jedna sila i ljubav i čuvstvo, spojeno sa požrtvovnošču. Narodnu dušu čisti, srce odgajaj, da karakter, poštenje i plemenitost raste, cvjeta i ploda daje. Čovjek bez karaktera, poštenja i plemenitosti ne može biti dobar nacionalista, pa kako slovio kulturom i raz-metao se idejama i patriotizmom. To če biti ona bodljikava žica koja če neprijatelju pristup priječiti. Potiči narod na bezobzirnost, gnjušanje, prezir i mržnju prema pokvarenim dušama, koje u tudjoj službi stoje. Ovo če biti one jame i podzemne jaruge, koje če malo po malo pro-gutati duševni smrad. Pokvarene, zadušljive i punc raznih bakcila atmosfere če nestati; a nad nama če strujati čisti zrak, koji če krijepiti naše tijelo, a osvježivati našu dušu. Ovo je tvoj rad, omladino; a kad obaviš ovo onda če biti svršen. U puce električnog zvonca biti če dosta prstom uprijeti i sila če ista početi po cijeloj zemlji djelovati. Epicentar potresa mora u ovoj zemlji biti. Dug je to rad, zar ne? Ne tako kako se misli! Za ono, zašto je prijc trebalo jedan vijek, danas je dosta jedan deccnij. U ovih zadnjih pet godina učinilo se više nego u petdeset prije. Još deset godina i sve če biti obavljeno; plod če na biljkama sazreti. Samo rada, žilava ustrajna i bezobzirna rada i ploda če biti dosta. Kršnije po svojoj naravi neplodan, več hoče briž-ljive njege i intenzivnog rada. Ne obazirite se na viku i potajno rovanje pokvarenih duša; nek te ne smeta indiferentizam „prosvijetljenih“; nek te ne straše prijetnje silnika ni uredovanje njihovih organa. Samo na-prijed preko svijeh zaprijeka, pa kolike i kakove bile! Tvoj rad omladino nek bude poput rada vala, vala za valom, ujedinjenih morskih kapljica, da ruši i gradi. — prijatelj.— Narodne pripovedke. (Priobčuje Jčlanov). Lepa Vida. Žalostna Vida so jo nazivali ljudje, kajti nikdar se ni posmehnila, nikdar ni spregovorila vesele ali razposajene besede. Pa ker ni nikomur potožila svojega gorja, niso ljudje videli v njeno, dušo, tudi niso ugibali, kaj bi jo težilo. Navadili so se kratkomalo, da so jo videli bledolično, z zamišljenimi očmi, saj tako je zahtevala vsa okolica, v kateri je Vida živela. Toda ni bilo človeka, ki bi je ne ljubil, kajti vsakdo je poznal njeno darežljivost in dobrohotnost. Tolažila jih je, pomagala, kjer je le mogla in navdala je vsakega z ljubeznijo do sebe. Nazivali so jo vsi po vrsti le: naša mamica. Toda zaman, Vide niso zamogli osrečiti in ji uliti radosti nad življenjem. / I Ze mlado so omožili s starcem bo- t— garašem. Kamor je seglo oko, je ležalo sprostrto njegovo posestvo in še daleč tja za obzorje. Ljudje so ga občudovali radi njegovega bogastva, toda, ker so bili poštenjaki, so se bali nakopičenega bogastva, ker so vedeli in čutili, da je po krivici ugrabljeno in z nedolžno krvjo napojeno. Bali pa so se zategadelj, ker so slutili, da se lahko maščuje tudi nad njimi gospodarjevo tolovajstvo. Nazival se je kralja vseli svojih podložnikov in bahato si je ustvaril grb dveh orlov ter jima posadil na glavo krono zavratnosti in ropanja. Brezobzirno je iztrgal narodom dežele, postavil vsepovsod svoj grb, ga zapovedal po božje častiti in ustanovil tako mogočno državo, ki jo je nazval Kraguljevina. Vladal je v njej svojim narodom na najpodlejši način, ki ga zamore človek pojmiti. V zasmeh je postavil geslo, da bo vodil narode pod zastavo enote in bo z združenimi močmi skušal podati vsem pravico.j Toda za hrbtom se je režal onim, ki so verovali v to geslo, kajti v resnici je ščuval narode incd seboj in če se mu je posrečilo, da je unel boj med njimi, tedaj se je oddahnil in sedel za bogato obloženo mizo. Izhajal je iz staroznane plemske rodbine Kragulj-nikov. Toda neka dedna bolezen je zastrupila vse člane te rodbine, zato jim je bilo vladarstvo Je ohranitev sebe in svojih potomcev. Človeška lastnost je pač tudi ta, da človek, ki čuti kal smrti v sebi vse bolj divja in mori, ko zdrav človek, ker brezmejna je zavist v njegovi duši. Tako tudi Kragulj niku ni bilo nič več sveto ter je udušil pravice vsakega .naroda, saj mu ni bilo do blagostanja podložnikov, temveč le skrb za hišo in svoje potomce. To pa je sklenil sezidati na podstavi zmozganih narodov. Brez volje narodov si je nabral ogromno vojsko, da je lahko ropal in moril, to pa seveda vedno pod pretvezo največje človekoljubnosti. Njegovi sorodniki v sosednjem kraljestvu so dobro čutili, da Kraguljevina nazaduje ter mora razpasti. Njim je seveda vse le dobrodošlo, kajti na ta način so mislili najlažje priti do morja. Njim bi potem ne bilo treba niti migniti s palcem, kajti vse narode, ki so jim dosedaj ovirali pot, bi uničil Kraguljnik s svojim krvoločnim vladanjem. Ob njegovi smrti bi mu potem ne preostajalo nič drugega, kakor utakniti v žep par najlepših kosov zemlje. Zato so ga celo podpirali v krutosti in brezobzirnosti v uničevanju narodov s tem, da so mu pošiljali preroke njih kulture in na drugi strani topove, s katerimi je lahko moril. "Za ženo si je zbral Kraguljnik Vido, hčerko najponižnejšega naroda, živečega ob morju. Že davno ga je podjarmil in napravil deležnega vseh svojih krutostij in moči, tembolj še kakor druge narode, ker je čutil veliko odporno silo in se je bal, da bi se ta majhni narod ne uprl in združil s sosednjimi narodi, s katerimi je bil v krvnem sorodstvu,/ Narava pa je menda posebno vzljubila to zemljo, kajti obla-godarila jo je z vsemi svojimi kraso-timi. Omejila jo je na severu z mogočnimi gorami, kakor da se je zemlja sama uprla krvoločnemu podjarmljenju. Na jugu se je prelila nalahno v morje, od katerega sem je prihajal vzduh svobode in lepšega življenja. Vida jp živela večjidel sama, ker jo je kraguljnik zanemarjal in prihajal le redko v deželo. Gojila je pri sebi svojega najmlajšega bratca, ki ji je bil edino upanje na svetu. Tako je samotarila in hodila med ljudmi, jih tolažila, kolikor je mogla sama verjeti v tolažbo, da pridejo lepši časi na zemljo. Kadarkoli se je ozrla v gore, vedno se ji 'e vzbudil v duši onemogel srd in ko-prnenje, da iztrže svojo rodno grudo možu. Saj od morja sem je prihajalo v burnih nevihtah nekaj podobnega klicu svobode. Vida se je sprehajala ob morju, prisluškovala, toda ostalo je nejasno, kakor težko pričakovana slutnja v ozračju. Še bolj otožna je postala. Zdelo se ji je, da tli v duši rojakov ista slutnja o svobodi, sreči in moči, toda v žalosti se je trgalo srce, ko je videla, da so že tako ubiti in udani sužnjosti, da se ne upajo razmišljati nadalje. Posedala je potem ob zibelki svojega bratca ter mu zrla v uporne oči. „Mogočc, da vzkali in se bohotno razcvete ta misel, ki že toliko časa živi v duši mojih ljudij,“ je pomislila pri sebi. A krčile so se grudi v strahu, da bo njen mož tako kruto zatrl tudi to kal, kakor je še vse uporne misli dosedaj,. 'Dvoje nasprotnih čustvovanj je morilo Vidino mlado življenje. Srd do moža in hrepenenje po uporu ni moglo prekipeti, ker je bila Vida od narave ponižna, kakor vse njeno ljudstvo, in je nosila tudi ona pečat suženjstva, toliko stoletij dušečega zemljo. Ves boj njene notranjosti sc je prelil v obup. Hotela je zbežati daleč tja za morje, odkoder je prihajal svobode glas, kjer je vzhajalo solnce. Samo želela je, daj bi postale gore tako visoke, da bi branile bratca pred kruto roko Kraguljni-kovo in bi ne prestopila več njegova noga te zemlje. Da varala se je celo tako daleč v svojih sanjah, da je že videla rasti gore in se bočiti v nebo. Tedaj je še vse bolj z dušo in telesom prisluškovala, kdaj zasliši zopet glas od morja sem. Vihar je divjal ves dan in dolgo v noč. Vida je sedela ob postelji bratca in čakala bogvekaj, kar še sama ni vedela. Samo čutila je, da nekaj mora priti. Po polnoči se je v hipu zdrznila, skočila k oknu. Nekdo jo vabi, kliče. V trenutku je mislila, da se moti, pa glas se je ponovil; nič več ni odlašala. Poljubila je bratca, pritisnila ga na svoje razburjeno srce, ogrnila haljo, se ozrla še enkrat na zibko in zginila skozi vrata. V Tetela je ob obali skozi vlažno noč. Zdaj in zdaj je postala in prisluhnila. „Vida!“je spregovoril nekdo pritajeno in ji položil roke na rameni. „Kdo si?“, skušala je spoznati neznanca skozi temo. „Marko! Ti Marko, si prihajal in me vabil?" je vsklikala Vida, spoznavši v tujcu moža svoje sestre, omožene z Markom Kosovskim. Kaj dela vendar carica Kosovska, moja sestra? Govori Pb „Cula je, Vida, koliko trpiš v su~ ženstvu, pa me je poslala k tebi, da te peljem v našo deželo. Ona živi svobodno, radnje se mojih zmag, praznuje slavlja z mojim narodom ter žaluje na grobovih padlih junakov. Ti pa dušica ne veš, kaj pomeni živeti v svobodni zemlji, ker si tako zasužnjena, da ne moreš razmahniti svojih mislij, dati duška svojemu hrepenenju. Poslala me je carica, da te rešim groznega jarma, da ti vrnem življenje v svobodni deželi. Tudi ti moraš videti grobove junakov, padlih v zadnjih bojih, da ti razplamenijo lica, ko vidiš, kako smo maščevali vse naše čestite carje. Pojdi, in vidiš plapolajoče bandero svobode po vsej deželi." Vsaka žilica je zatrepetala v Vidi, ko je čula govor kralja Marka. Nič se ni pomišljala: vrgla se je v naročje Marka, ki jo je varno položil v barko in odpeljal v svoje carstvo. Ko so se ljudje doma prebudili, je padla v srca temna mora in žalost za Vido. Še hujše so začutili gorje in sklonili so obupane glave. Bratcu pa je zatrepetalo v dušici neznano ko-prnenje in pričakovanje dobre, miljene sestrice, ki mu je tako globoko gledala v srce, da bi je ne mogel pozabiti. f'Tri mesece je že živela Vida pri svoji sestri vsa prerojena v novem življenju. Pozabila je v blesku svobode na svoj dom, na bratca in svoje ljudstvo. Globoko je občutila, da je narod Marka isti narod, kakor njen, samo da se je radoval toliko let svobode ter mu je bila dana sreča boriti se in umirati za lastno zemljo. . Ponos je žgal A njih oči, po žilah se je pretakala uporna kri, nikdar vajena trpeti in prenašati krivice. Vse pa je bilo Vidi dosedaj neznano. Tuja ji je bila mogočna ljubezen do zemlje in življenja, saj je bila vzgojena v hrepenenju po nad-zemski sreči. Narod pa, med katerim je sedaj živela, ni poznal nadzemstva, ampak je ustvarjal sam sebi srečo. S krepkimi besedami so ji slikali svoje boje, svoje zmage in polet njih mislij in načrtov je kipel v nebo. Zaslutila je z njimi slavno carstvo Marka in spoznala je, da živi v tej misli ves narod. Takrat je vedela, da ga ustvarijo in naj klubujc polovica sveta. Razvnemala se je ob pripovedkah, kako so maščevali grobove carjev in njeno dušo je objeja sladka bolest devojk, ki so ostale zame, za katere je minila vsa radost na svetu, ko so padli njih mladci, žrtve novega cesarstva. V svoji duši pa je čutila pekočo bol, da svoj narod ljubiti ne pomeni z njim trpeti in umirati, ampak snivati o njegovi moči ter žrtvovati noč iti dan razmišljanju, kako da postane narod velik. Mogočni pa so bili v svojih ciljih vsi člani naroda od kralja Marka pa do najrevnejšega seljaka, saj so nosili v svoji duši vsi isto zavest in isto vero žrtvovanja. Pekoča bol je začela razjedati sedaj svobodno in ponosno Vido. Prebudilo se je domotožje, ljubezen do svojega naroda. Oglašalo se je nekaj, podobno zavesti, da je grešila, ko se je udajala svobodi in pozabila na svoj narod ter ga pustila v trpljenju pod groznim žezlom. Grizla jo je ta zavest. Od dne do dne je bolj jasno spoznavala, da se ne bo mogla več udajati radovanju svobodnega naroda, dočim njenemu narodu ne bo nikdar sijala svoboda in ne bo mogel nikoli praznovati zmagoslavja, postavljati spomenike padlim žrtvam. Zamišljena se je ozirala odsihdob na pokopališče, kjer je stalo znamenje svobode med grobovi. Poprašal jo je Marko nekega dne, zakaj žaluje. Razodela mu je svojo bol. Zamislil se je Marko in prikimal : Vem, Vida, da ti ni obstanka pri meni; slutil sem že takrat, ko sem te odpeljal. Preveč ljubiš svoj narod, da bi se mogla radostiti z nami. Tam na zapadu krvavi narod pod kremplji divjih orlov. Slutim, kako se ti mora krčiti srce, če vidiš obhod mojih borcev, z razpaljinimi očmi v svobodi, tvoj rod pa hira in mre, čeprav tako zelo koprni po sreči. Jasno mi je, da ne boš mogla živeti v svobodi, če ne bo prost tvoj narod — če ne napoči doba, ko boš žalovala na grobovih padlih junakov."Pojdi domov in povej ljudem, kar si videla pri meni in videla boš, da se vzdigne tvoj jiarod proti krvoločnemu gospodarju. Čeprav je majhen, bo zmagal, ker preveliko je koprnenje po svobodi, da bi ga za-mogel brzdati še nadalje tvoj izmozgani, trhli mož. Prevelike so krivice, ki jih je delal tvojemu narodu; ne boj se, da bi jih ne maščevala kri majhnega naroda, saj mu bo pomagal Bog, ki je tako zapovedal, da se krivica maščuje nad onim, ki jo dela. Rečem ti, razvnemi svoje ljudstvo, da udari na Kraguljnika, da uniči Kraguljevino, kajti tako zapoveduje čas. Tvoj brat mora voditi vojsko, sam pa mu hočem pomagati, kajti tudi moj narod mora maščevati krivice, prizadete vašemu narodu. Veliko je sovraštvo, ki si ga je nakopal Kraguljnik v mojem narodu in jaz sam se pripravljam dolgo, da udarim nanj. Ko udarim, bodite pripravljeni, da se dvignete tudi Vi in si priborite svojo svobodo. Potem pa ustanovimo veliko kraljestvo vsi oni, ki smo ene in iste matere." Poslovila sta se, Vida je odšla z grenko zavestjo, da se ne vidijo nikdar več, kajti vedela je, da mora tudi ona pasti na polju za vero, ki jo bo oznanjala, za vero svobode. Pozdravil jo je brat, ko se je vrnila: „A kje si hodila, Vida, moja miljena sestra? Vedel sem, da prideš, a povej, kaj si prinesla seboj, kje si hodila." „Tiho, moj brate! Nihče ne sme čuti, da sem prišla, ker bila sem pri svojem pobratimu Marku, tvojem stricu. Živela sem v svobodi pod njegovim žezlom, a sedaj sem se vrnila, da oznanjam tudi doma svobodo, da se dvigneš tudi ti in popelješ svoj narod v boj za svobodo!" „Vida, glej, če bi ne bila prišla domov, bi ne verjel, da nam posije lepše solncc. Vsi ljudje hrepenijo po svobodi, toda edino tebe hočejo, da jim oznanjaš evangelij, ti, ki si bila obžarjena od novega solnca. S teboj sc je povrnilo upanje, s teboj je prišla zmaga. Pojdi med ljudi in jim povej, kar .si videla, jaz pa stopim na čelo vseh .ter jih popeljem v boj. Pojdi sestra in jih uči umirati radi novega življenja. Videla boš, koliko se jih dvigne, ki bodo hoteli umreti. Oznanjevala jinl bodeš smrt, oni pa bodo vedeh, da umro radi življenja." Šla je Vida med ljudi, hodila neslišno od koče do koče in povsod so ji sledili ljudje. Ncpreštete trume so jvstajale, da umro, da se žrtvujejo za svobodo, kajti vedeli so, da je le kri znamenje svobode. Oprala bode njih sramoto trpljenja in maščevala se bo nad onimi, ki so tlačili ljudstvo. P ‘Marko je udaril v deželo Kra-guljnikovo. V trenutku se je povsod dvignilo ljudstvo in Vida je povela svojega brata na čelo ostalih, da jih popelje v boj. Po vsej deželi se je prelivala kri, goreli domovi Kraguljnikovi; Vida je čakala in tkala od zore do mraka ban-;dero svobode.^ Iz Kotora. Iz kuta Vam pišem, draga bračo utamničena i za tamnicu spremna, iz kuta svih kutevU! kuta uvale, kuta Boke, kuta Dalmacije, kuta Monarhije in kuta Evrope. . . Kao u svim kute-vima i u ovom je previše prašine i smeča, a premalo svijetla. Sunce ovdje svijetli četiri sata manje nego u ostalom svijetu, a opčina slavna da ne prkosi mudroj Odluci Božjoj žmirka u veče na nas mrtvačkim svojim fenjerima: koje tako vole pitome naše gospodjice — i pitomija gospoda lajtnanti - Ironija sudbine: grdna prevara naravi. Kada ulaziš u Boku: najljepša usta (Bocca!) što ih ikada obljubih na najmednijim usnama, obalama cvi-jetnim, iza kojih proviruju biserni zubiči —- bijeli redovi kuča i sela . . . bijah oduševljen . . . Još tamo sa stijena Dubrovačkih pratilo nas jato galebova i meni se je činilo da to meču zrakom svijetle i bijele marame kojirna nas pozdravljahu stijene ... A kada je ne-stalo i njih, sa dalekih i modrih višina pozdravi nas još bijeliji pozdrav: Lovce n — — — — - I približavah se gradu sa straho-počitanjem: „Pod Lovčcnom . . . šap-tale mi usne, ispod Groba Vladikina, u sjeni Krsta Lovčenskoga i pod stra-žom Pestin grada, leži grad..." Gledali ga sitnog i nevidljivog ispod orijaša; učini mi se da se to sretan podro njihovoin muškom milovanju ... Gledali kamenje i m i š 1 j a h: kakav mora da je plod; o s j c č a h k r š i m i š 1 j a h : k a k v e mora da s u grudi . . .! Grdna prevara naravi . . . Danas vidim: boji se; sada znam: dijete je on, kržljavo: dijete podmetnuto, tu d j c, slabunjavo . . . I zato nočas, dok mjesečina plazi po razgaljenim grudima Pestin grada — 011 nevidljiv i sitan drhturi u sjeni . . . Boji se otca svoga, boji se djeda bijelog na višina mjesečnastih . . . Dolazi mi da se grdno nasmijem: skupa sa rasmijanom punom mješe-činom . . . bolesnom i blijedom! Dvije same kupole vire iz mraka: pravoslavna i katolička: oznaka Kotora . . . Nema Srba, nema Hrvata: sve su pravoslavni i katolici a svi skupa „vjerni“ . . . I zastave naše staviše pod pasku . . . Nijedna se ne vije sama; uz svaku je austrijska, ko uz vas utamničena bračo, bajuneta. Samo vama bajunetu nametnu sila, a njoj stražu dobrovoljna vjernost vlastitih sinova ... Bijah na sajmovima, po sclima. Sume zastava se viju: avstrijskih, austro ugarskih, amerikanskih; svakih; samo ne hrvatskih i srpskih. U Kostajnici vidjeh jedmi izmedju šume drugih: Drhtuvila je jadna . . . a meni je dolazilo da ju skinem, sa-krijem u grudi ... da mi ju ne urcku, da ju ne proždru . . . Nema slobodne pjesme, nema slo-bodnog uzdaha, slobodnog pogleda... U kavanama se aplavdira magjarskim čardašima a sokolska himna prolazi neopazice, profurtimašena — veleizdaj-nička i svi — muce . . . Bježim iz ka-vane od — stida i htio bi da psujem. Ne smijem: žandarm je tu. Htio bi da uzdahnem i pogledam u višine: Ne smijem: detektiv je tu. U višinama je Crnogora i ja mogu biti pod sumnjom veleizdaje strpan u zatvor . . . Komu da se iskalim? Nema prijatelja, nema žene, nema duše. Nas nekoliko mističnih ludova uzdišemo u sebi i razgovaramo se poglcdima drugim i bolnim ko ova tamnica i ovoj kut... Idemo ko u koroti . . . Bojimo se lud-nice javnpg mnijenja . . . Inteligencija je neinteligentna: dijeleči se u kukavice i glupane; iznimaka ima nešto: i ti su pod paskom. Neinteligencija je — stado ... Ne pozna sebe, ne pozna druge: brata izdaje, a zlotvore služi za paru, za hljeb, za pijančevanje . . . Lijenčari: a nema ko da ju makne; robuje a nema ko da ju zastidi. . . Puk se dijeli u latine i riščane — gradi tvrdjave, služi vojnikc, ide u Ameriku i — pije. Niko nema žuljeva, niko ne jede u znoju lica svoga. Svili hrani odpadcima Gospodar — i oni su mu vjerni ... Za to i ima toliko očiju gladnih žrtava, za to i ima toliko ušiju: što love poštene uzdahe; poštene riječi, da sc našite krvljp njihovom . . . Oci domovine su: najvjerniji. Oni su najprije zaboravili što su bili. — Danas su: amorfne mase amorfna oblast. Svog jezika ne poznadu a pišu u tali-janskom i ujemačkom. Kotorske ulice imaju još osim pogriješenog srpskog natpisa sa latinicom, tal ijanski nat-pis. Hrvatskog sa čirilicom nema . . . U Kotoru ne možeš nači dopisnice sa srpskohrvatskim natpisom: sve je njc-mački i talijanski, a teh gdjcgdjc, ko za milost na drugom mjestu hrvatski... Dame: najfinije gpvore njemački, finije talijanski, a one- koje neznaju drukčije: „naški“. (One neke: pošte-nije, nek se ne uvrijede: tko je iz-nitnka, torne čast!) — One koje govore njemački: označuju prvi stupanj sreče: imaju več svog oficira; one koje govore talijanski, uču njemački i aspiriraju na sreču; one pak koje još govore „naški“ aspiriraju samo na seržente, a za ofi-cirima tek uzdišu ... 1 dok se u Splitu našim djevojčicama veselo ističu na šeširima ponosni natpisi: „Kumanovo“ „Kosovo" i. t. d. ovdje prolaze mimo nas kao karocatc sa natpisima: „S. M. S. Scharfschtitzc", „S. M. S. Karl Max“, „S. M. S. Hydna“ i. t. d. . . . I komu da uzdišem komu da se iskalim? Nema duše, nema srca, nema domovine! Lovčen planino okaljače ti pete; Lovčen planino oskvrnuše te... Nema značaja, nema ponosa, nema uma! Lovčen planino: izrodiše se, odmetnuše se od tebe ... I ne ostaje nam drugo neg tužit: Svima nama ludovima koji smo pod paskom i koji se razgovaramo pogleditna! Koje pošten tu, neka plače . . .! A omladina... ? Spava. Kržljavi — i utaplja se ... Zaraza klerikalna osvaja sve! Otrov prelazi: od oca na sina; otrov prokleti . . . Ima li nade . . . Ima li kakav tračak . . . ? S Bogom, Lovčene, kasno je! laku noč! Laku noč i vama: pravoslavni i katolički svečenici: učitelji i oci: spa-vajte svi i ne brinite se . . . Svibanj je i lirče se slatko . . . I vama gospodjice lijepc: laku noč! Sanjajte o vatrenim c. k. očima, sanjajte i fantazirajte i ogrlitc — kušin. 1 vama draga, bračo utamničena — laku noč i ogrlite — kamen . . . Brat vaš. IZ BAKUN1NOVEGA EVANGELIJA. (Njegovi govori in pisma.) Slovanom. „Ura odločitve je odbila! Vaša dolžnost je, da se v tem trenutku jasno in odločno zavzamete za podrtijo starega sveta ter jo še kratek čas podpirate; ali pa pozdravite novo dobo, katere žarenje že prihaja, ki je last bodočih rodov in bo vsebovala bodoča tisočletja. Vam gre namreč za to, ali naj bo vaša mlada bodočnost, ali se pogreznete zopet za tisočletja v grob nemoči, v noč izjalovljenega upanja, v prokletstvo suženjstva. V dva tabora je svet preklan. Tukaj revolucija, tam odpor proti njej — te dve poti sta. Eno izmed obeh mora vsakdo voliti, moramo tudi mi, morate tudi vi, bratje. Srednje poti ni! Lažniki ali pa prevarani so oni, ki jo predlagajo in se ogrevajo za njo. Povejte mi, kje je vaša moč, če je ne iščete tam, kjer jo edino zamorete najti, namreč v sveti skupnosti in združenju vseh slovanskih bratov na zemlji. Kaj hočete vendar započeti v vaši osamelosti in zapuščenosti. Nič! In kaj zamorete biti združeni z vsemi vašimi brati? Orjaška moč osemde- setih milijonov, mogočna zaščita svobode , radost in ponos celokupnega prebujajočega se človeštva. Duh novega časa govori in dela ie v viharju. Naša slovanska natura ni natura preživele dobe starčkov, katere znamenje sta oslabelost in mlačnost, ne, ona ni pokvarjena in gnjila, temveč priprosta in velika, in samo odkritosrčnost upliva na njo... Slovani morajo ogenj postati, da bodo delali čudeže . . . Potem vstane slovanstvo!« My 3JL Tope naM ruiauy . .. Ja vim cy uecTH.. . .Vcraj u npuy o/mtfen Kora yftpoTH, II TpašBH mimoct iranahenoj r|>\ym . . . C MyH(irniM poo.7r>eM MyiicHnna 6yA1' II c imune icpeTy no!)n n Im.iroTH . . . II uo.a.a nama IIcKapnoT yl)0 . . . U name name nocTa^ome Tyl>e . . M na nac na^e ry6a u pyrooa . . . yc,tu j n nol)H Jayn,u ey 'iecTH . . . IIp