FRONT-LINE
Mart Len&rdič
Še večji Gatsby Založba Wieser, Celovec, Ljubljana 1994
Iz LenSrdiČeve prve knjige kratkih zgodb, Moje ženske (1989), so se številne dolgonoge in "jeklenolase" muce, pa tudi "muca", ki prasklja v jutru po krokariji, preselile v zbirko istega žanra, Še večji Gatsby. S tem v zvezi zbirka seveda razvija stare eksistencialne muke prvoosebnega pripovedovalca-izpovedovalca vsaj v kakih treh četrtinah Gatsbyjevih kratkih zgodb. Izza besedilc še vedno pobliskuje "Helenina okrogla bela laket", ki jo je željno gledal "naš največji slovenski pisatelj". Lenšrdičev junak se, kar se tiče določene vrste žensk, včasih z njim skrivoma identificira, ker pa je tarnajoči Cankar čedalje bolj na milost in nemilost prepuščen pobalinskim parodijam gospoda Zeitgeista, tehnika teh skritih identifikacij omogoča nenasilno, vendar učinkovito ironijo. V nekaterih zgodbah njen učinek povečuje tudi junakova avtoironija; že v Ženskah je I^enšrdič nasul svojemu junaku v ropotuljo prgišče najavtoritativnejših filozofskih imen, tako da juna(če)k z njo veselo udarja po robu svoje stajice (beri: življenja).
Gatsbyjev najočitnejši tematski premik od Žensk zadeva bistven element I.enžr-dičevih zgodb, torej junaka. Njegova sprememba se kaže sicer že od Blažke dalje, kako je do te spremembe pravzaprav prišlo, pa nakaže zadnja Gatsbyjeva zgodba, Zabava, ki jo je mogoče strniti v odločno misel: "Rad bi bil normalen." Žal (za junaka namreč) to "normalnost" zadene avtorjeva najnesramnejša parodija - svetinj naše literarne tradicije in s tem očitno tudi "nacionalnega karakterja". Žal (za bralca namreč) izzveni bolj v stilu nezahtevne kavarniške konverzacije. Zaželeni učinek, relativizacijo normalnosti oziroma normiranosti, pa temu navkljub vendarle doseže.
O junakovi odtujenosti in gnusu do sveta, ki ga nadzorujejo predsedniki krajevnih skupnosti, pričajo v obupu pogoltnjeni potoki piva, iz katerih psihosomatska prizadetost proizvaja potoke bruharije. Junakova žalostna usoda nam postane še razu-mljivejša, ko ga - povsem nelogično - stisne za stegno kakšna lepotica. Problem, ki ga je v Satanovi kroni parodično razvil že Mazzini, je pri I,cnardiču sicer milejše oblike, vendar isti: v rosnem jutru, ki sledi enormno prekoitirani noči, junak z gnusom ovoha po znoju zaudarjajočo "priležno stvar" (včerajšnjo lepotico). Poi vsem sodeč,
96	LITE RATURA
povzročajo krizo vrednot torej prav izpolnjena hrepenenja, slovenska hrepenenjska literarna tradicija pa se prepleta tudi s Huxleyjevim Grotesknim plesom, na kar nas diskretno opozorijo junakove "Gumbrilove napihnjene hlače".
Kakor pri Huxleyju tudi LenSrdičeva groteska ni toliko strašljiva kot duhovita zmes realnosti in fantastike, ki jo avtor, podobno kot Milan Kleč, mozaično sestavlja iz drobcev "objektivne stvarnosti" in njihovih bizarnih psiholoških učinkov na junaka, s katerimi se ustvarja - za junaka povsem legitimna - imaginarna stvarnost. Njena legitimnost se kaže v tem, da niti za junaka niti za njegovega avtorja ni problematična, oziroma: parodija "normalnih" medčloveških odnosov je sicer očitna, načina ali statusa možne ponovne "vzpostavitve reda" pa ne ponuja. Zgodbe zato ostajajo odprte in jih lahko "sklene" zgolj parodična poantiranost. Tako pridobljena groteska v večini zgodb ni dojeta tragično. Krize vrednot, odprtosti imaginarne stvarnosti, ne tragedizira niti najbolj "krvava" zgodba Blažka, v kateri ata, pristno ogorčen nad hčerino neubogljivo-stjo, odobrava njeno kaznovanje (razsekljano truplo na kompostu) kot povsem upravičeno.
Fikcijo, ki postane realnost, najmočneje eksplicira - in obenem tudi parodira -zgodba Zlatorogovo kraljestvo z uporabo določenega arhetipa svetovnih pravljic, zgodba Hčerka pa glede na naš kontekst ponuja (še en) filozofski disput na temo, ali je pacientova notranja realnost, kot jo vidi psihoanalitik, za samega pacienta kot nepoučenega smrtnika res realnost ali je morda - fantastika.
Z zgodbo Blažka uvede Lenžrdič v okviru obeh doslejšnjih zbirk nov tip junaka. Na mesto šibkega pasivneža, ki na banalno objektivno stvarnost, pa tudi na fantastične prvine, ki jo relativizirajo, reagira večinoma z bruhanjem, nenadoma stopi pravcati macho-man; človek, ki mu je jasno, kaj hoče pri poslu in - ve se, kje. Resnico iščoči hrepenenjec, ki se je najprej ukvarjal z metafiziko in nato resigniral k fiziki, se kot feniks prerodi v elitnega zvodnika. Njegova zgodba Wegerer najočitneje parodira troje sodobnih življenjskih možnosti: idealistično iskanje resnice, znanstveno iskanje resnice in - alternativo iskanju resnice: udejanjenje "American dream", to tudi utemeljuje predelano izposojo naslova Fitzgeraldovega romana.
Glede na oba tipa junaka Gatsbyjeva zadnja zgodba, Zabava, poskuša predstavljati nekakšno sintezo. Svojčas obupani, pasivni marginalec sc s klenim korakom napoti proti normalnosti oziroma normiranosti. Ta normiranost pa ni (samo) neka splošna konstanta meščanske civilizacije, ampak v junakovem primeru eksplicira tudi njegovo pripadnost slovenski literarni (in značajski) tradiciji. Stik med sodobno meščansko pre-živetveno normo in med našo tradicijo izpade neznansko bedasto, in sicer v dvojnem smislu: najprej kot parodija drobccnc skodelice kave, ki sc je svojčas razvila v simbol neštetih razsežnosti, ki pa jo Gatsby poniža na raven banalne picc; nato pa še v smislu umetniške učinkovitosti, saj, kot še nekatere zgodbe z novim tipom junaka, razvije "odlike" sicer zabavnega, vendar dokaj poprečnega stripa. Gatsbyjeve začetne zgodbe s starim, pasivnim junakom so v svoji parodični groteski veliko bolj prefinjene.
Vanesa Matajc
L 1 T E R A T IJ R A	97