1966
Jezik in slovstvo
Letnik XI. številka 3
I
Ljubljana, marec 1966
Revija izhaja od januarja do decembra (osem števillc) Izdaja jo Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec ;
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju j
Opremila inž. arh. Jakica Acceto j
Naročila sprejema Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Novi trg 4/1 :
tekoči račun pri SDK 501-8-4 ;
Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka j N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); i
za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) \
Vsebina tretje številke
Razprave in članki
Franc Zadravec Pogledi 'ua besedno umetnost (1898—1918) I,
Zupančičeva tema umetnosti 49
Steian Barbarie Tema morja v novejši slovenski prozi 59 Jakob Šolar Glasoslovne spremembe
pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen 68
Boris Mišja Vrste oziralnih odvisnikov 72
Zapiski, ocene in poročila
F. Jakopin Cenetu Kopčavarju v spomin   75 Fran Petre Trubar in mestni govor   76 Stane Ivanc: Parlez-vous franglais   79 F. Bezlaj Slovensko žaltav, žolhek, žarek in jedek   80 Stane Grebene Najdba Prešernovega rokopisa (platnice) V oceno smo prejeli (platnice) V naši reviji še nismo ocenili (platnice)
Franc Zadravec
POGLEDI NA BESEDNO UMETNOST
(1898-1918)
I
Župančičeva téma umetništva
Namen tega razmišljanja je osvetliti Zupančičevo temo umetništva s stališča premalo raziskanega dialoga, ki ga je imel pesnik s katoliško književno miselnostjo od leta 1898 do 1917. — Zakaj prav s stališča tega dialoga? Prvič zato, ker ga niti literarna veda niti esejistika o Župančiču nista dovolj upoštevali, a nič manj zato, ker je katoliška književna teorija od Antona Mahniča naprej hotela voditi slovensko poezijo, pa je bil zato Zupančič, ta »pesnik po božji milosti« in »breznazornik«, kakor ga je imenoval Aleš Ušeničnik, ob Ivanu Cankarju glavna bolečina in tarča te teorije in kritike, pa tudi njen nepremagljivi nasprotnik.
Zupančič je tako močno tematiziral umetniško doživetje, da je Josip Vidmar to doživetje upravičeno imenoval pesnikova »kardinalna predstava«, ki >'Se v bolj ali manj določni formulaciji pojavlja v vsem njegovem delu ali vsaj v vsej njegovi Obsežni in bogati izpovedi o lastnem duhovnem življenju« (Josip Vidmar, Oton Župančič, Ljubljana 1934, 64). Za to, da je cesto izpovedoval smisel in pomen pesniškega poklica in umetniškega navdiha, je imel Zupančič več razlogov. Takšno je bilo najpoprej doživljanje »temne oblasti nad seboj«, torej očaranost od posebnega psihičnega pojava; tak je bil nazorski red časa, v katerem so novoromantiki visoko vzdignili pomen umetnika in ga stavili v nasprotje do amuzičnega občinstva, ki je zahtevalo razumne, koristne in zabavne umetnosti; taka je bila tudi zavest, da je pesnik malega in ogroženega naroda in da-stoji sredi njega kot »prerok božji« (prim. tudi str. 88 navedene knjige in Vidmarjev esej Oton Župančič v Naši sodobnosti 1962, 97).
K navedenim trem prvinam, ki so vzpodbujale pesnika, da se je ukvarjal z notranjo umetniško problematiko, dodajam torej še četrto: Zupančičevo zatajevanje bojevite in konservativne katoliške estetske miselnosti o poeziji in njegovo obrambo objektivne resnice o pesniški umetnosti. Ta prvina kajpada zmanjšuje obseg in težo izrazov kot »kult umetnosti«, duhovni aristokratizem in drugih, ki jih cesto uporabljajo, ko opredeljujejo Zupančičev umetnostni nazor; hkrati pa trdneje vključuje njegovo temo umetništva v sestav teoretskih načel slovenske moderne in njenih spopadov z uradno katoliško književno estetiko.
49
1.
Odkar je Anton Mahnič svetovnonazorsko »razvrednotil« del Gregorčičeve poezije (1884) in vsaj do leta 1917, ko je Aleš Ušeničnik v glavnem zaključil svojo polemiko z Zupančičem, je slovenska katoliška estetika gradila svoj teoretski sestav na misli Tomaža Akvinskega »pulchrum est quod visum placet«. Ušeničnik je ta stavek svobodno prevajal in uporabljal v obliki »lepo je, kar spoznano vzbuja užitek«. Izraz spoznano je posebej poudarjal. S spoznavnega vidika je bilo namreč mogoče napraviti svetovni nazor za odločujoči činitelj v tistem, kar je lahko lepo in kar ne more biti lepo; mogoče je bilo trditi in sklepati, da je umetniška lepota varljiva vse dotlej, dokler je pesnik ne izpolni s pravim svetovnim nazorom. Slovenski katoliški esteti so kajpada menili, da je spoznavno zanesljiv in zato tudi harmonizirajoč le dualistični krščanski svetovni nazor. Zaradi svoje dozdevne harmonizacijske moči naj bi bil ta nazor posebno pripraven za umetnost, zlasti za poezijo. Celo več: ta nazor je, kot so večkrat trdili, tudi pogoj za resnično lepo umetnino. Ko je Ušeničnik leta 1911 zavrnil Zupančičeve ugovore zoper enostransko katoliško književno kritiko (v pogovoru z Izidorjem Cankarjem), je odvzel pesmi odliko »popolnoma lepega umotvora«, kakor hitro se vsebinsko ni ujemala s krščansko miselnostjo. Dopustil je sicer možnost, da je taka pesem oblikovno lepa, vendar »brezpogojno značilo« : »lep umotvor« — zanjo ne more veljati. Tudi tokrat je zagotavljal, da je bila in je krščanska ontološka misel najbolj zvišen predmet umetnosti in da je ustvarila »največje in najlepše umotvore prav verslca inspiracija« (podč. F. Z.).
Kako so si nekateri zamišljali razvoj slovenske poezije na prelomu stoletja, plastično odkrivajo stavki, ki jih je zapisal A. Ušeničnik ob Zupančičevi zbirki za otroke Pisanice leta 1900. Kakor mu je Caša opojnosti pred letom vzbudila odpor, ker jo je občutil kot »modernobolno«, preveč opojno in željno efektov, je tukaj odkril »zdravo, preprosto, otroško-čuteče in celo v žalnih glasovih veselo, brezskrbno srce«. Zdelo pa se mu je potrebno, da to priznanje bistveno omeji:
— Toda eno nam ni povšeči. Zakaj skoro nikjer nobene višje misli? Zakaj nič, kar ibi dviigalo mlada >srca? Ob samem igraSkanju, ob sami poeziji isrca in čustvovanja otroška duša ne more živeti, se ne more razviti v krepostno dušo. A mora, da je v resnici plemenita! Zato dajajte mladini hrane, ki vzdrami njene misli in želje, da vzkoipmi po višjem, nadnaravnem, božjem! — (Literarni quodlibet, KO 1900, 283. Podč. A. U.).
Večina katoliških kritikov — na katoliški strani so se namreč tedaj ukvarjali z literarno estetiko in kritiko največ teološko šolani, laiki pa le v neznatni meri — je presojala tedanjo slovensko poezijo od Gregorčiča in Aškerca do Medveda, Sardenka in Zupančiča s stališča krščanske ontološke resnice oziroma »višje misli« (verska inspiracija) in še z mislijo na »krepostno dušo«. Ta kriterija sta prečesto nepreklicno odločila o tem, ali je priznati leposlovni tekst za resnično umetnino ali pa je mogoče sprejeti le oblikovno stran in ga zato uvrstiti v drugorazredno literaturo. Vztrajati pri teh kriterijih je bila bolj ali manj trdna obveznost za tiste, ki so se ob koncu stoletja odločili, da ustvarijo teoretsko podlago za moderno katoliško literaturo. Ali vztrajati pri takšnih kriterijih je pomenilo sčasoma spremeniti slovensko poezijo še v nečem bistvenejšem: pomenilo je, polagoma ji izpodmikati njeno elementarno podlago, torej individualni navdih, osebno vizijo življenja in sveta, subjektivno emocijo, pomenilo je ogrožati docela svobodno rojstvo pesmi, ki ga ne nadzirata dogmatična filozofska in
50
moralna misel. Da so si ti teoretiki želeli v prvi vrsti refleksivnega pesnika, ki bi znal zatajevati elementarne drhtljaje lastne narave, a nič manj tudi socialno in nacionalno idejo,' svojo pesem pa bi posvetil človeku sub specie aeterni, priča med drugim Ušeničnikova visoka pohvala Medvedovega pesniškega koncepta leta 1909. Zato pač tudi ni bil slučaj, da so morali katoliki čakati na svoje lirske pesnike tja do dvajsetih let in še takrat so se ti liriki uprli modrostni poeziji in so šele v tem uporu lahko postali liriki.
Časopis ne dopušča, da bi zaporedoma in izčrpno razčlenjali članke in kritike, v katerih so se uveljavila opisana načela katoliške umetnostne miselnosti. Tudi kolikor obravnavajo Zupančičevo poezijo, jih moramo omejiti na tisti obseg, ki še omogoča sklepati, da v njegovi tematiki umetništva nastopa dejansko tudi četrta razsežnost, tedaj polemika z opisanimi kriteriji. V razmeroma obsežnem gradivu, ki se je nabralo o Zupančičevi poeziji v katoliški publicistiki, pa nikakor ni mogoče obiti tistega mesta, kjer je Aleš Ušeničnik leta 1904 potegnil ostro ločnico med katoliškim in nekatoliškim pesnikom, med dozdevnim umetnikom in dozdevnim artistom, tedaj med Silvinom Sardenkom in Otonom Zupančičem. Tem manj, ker je Ušeničnik z enačbo krščanstvo = harmonija = lepota = umetnost močno znižal pomen Zupančičeve poezije in povzdignil tedanje katoliško pesništvo in ker naš pesnik pri obravnavi notranje umetniške problematike te enačbe ni mogel prezreti niti je nasprotni strani odpustiti. Ušeničnik je primerjal in vrednotil oba pesnika s stališča svetovnega nazora, obenem pa je polemiziral tudi z oceno Ivana Cankarja, ki je obžaloval, da Zupančič nima tekmeca, in svaril Sardenka, da naj ne naseda kritikom, ki presojajo leposlovne tekste z neustreznimi merili.
Kakšna je ta Ušeničnikova razmejitev?
— Ulmieltiniost linna sviog predmet in svoje zafeone . . . Vendar pa zakoni umetnosti ne morejo in ne smeijo nasprotovati religioznim in etičnim zakonom. Če kak umotvor nas.protuje tem zakonom, nasprotuje tudi umetniškim zakonom in zatorej ni pravi umotvor. Nič ni zares lepo, nič ni zares umetniško, iker nič ne daje čistega užitka, kar je nereligioznio in nemoralno.
To je Silvin Sardeiiko — pesnik nežen, čist, ljubezniv in v duši njegovi je harmonija, ker sije vanjo sonce krščanstva ... Zupančiču se je zajedel v srce dvom, prevzela mu je dušo negacija, dm negacija je disharmonija. Silvin Sardenko pa je jzšel veren iz vernega naroda in on stoji v narodu kot svečenik. Njegova poezija je čist napoj modernega mišljenja in čustvovanja. In to je po našem mnenju poklic pesnikov — iz pesnikove duše mora sijati refleks vsega lepega, iki je v narodu, ki se ga pa narod ne zaveda, ker je raztreseno, lomljeno, razpršeno ... In prav v tem Silvin Sardenko daleč presega Zupančiča in vse Zupančičeve druge! — (A. Ušeničnik, Oton Zupančič, Silvin Sardenko pa lepa umetnost. (KO 1904, 203).
2.
Kako si je oblikoval Zupančič odnos do leposlovne teorije, ki je vezala pesnika na dogmatični nazor oziroma zmerom glasneje pričakovala, da ga morajo zanimati v pesmi v prvi vrsti občutja in misli, zaradi katerih mora vzkopr-neti bralčeva duša »po višjem, nadnaravnem, božjem«?
Od junija 1894, ko je poslal France Kralj neko Zupančičevo pesem Frančišku Lampetu in mu sporočil pesnikovo željo, naj bi mu urednik Doma in sveta
' Primerjaj tudi članek Leposlovje lin de siede (KO 1897, 63), v katerem je L. (Evgen Lampe?) osmešil socialno poezijo Ade Negri, 'kritiziral njena pristaša Antona Aškerca in Ivana Cankarja ter petintrideset let pred Stalinom skoval izraz »sociaListdčni realizem«, ga vrgel na socialno poezijo in jo ožigosal kot protiverski upor.
51
postal tudi mentor, pa do začetka leta 1898, ko je dobil Zupančič na svoje pismo Lampetov odgovor, da je mogoče sodelovati pri reviji le tistim, ki jih druži načelo »iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja«, je naš pesnik bolj ali manj so- , glašal z leposlovnimi kriteriji Doma in sveta oziroma ga ti še niso izzvali za upor. Seveda je veljalo to omejeno soglasje le do trenutka, ko se je na Dunaju srečal z evropsko novo romantiko, saj je pesnik že v začetku leta 1898 prenehal sodelovati v Domu in svetu. Kakšen je bil njegov nazor o poeziji v trenutku, ko je prelomil s to revijo, bi pač avtentično izpričalo tisto še nepoznano pismo, v katerem je svoj nazor opisal Frančišku Lampetu (prim. Dušan Pirjevec, Oton Zupančič in Ivan Cankar, SR 1960, 12). Vendar je ta nazor mogoče vsaj deloma razbrati tudi iz Zupančičeve recenzije Bučarjeve bajke Biserojla jasna Vila, ki jo je objavil 10. septembra 1898 v Slovenskem narodu.
— Od vsakega umotvora zahtevamo, da bodi resničen izraz krepke umetnikove individualnosti. Prašanje ni, kakL so zakoni, katerim se klanjaj stvarjajooi umetnik, ampak kje so ti zakoni. In odgovor na to vprašanje: v umetnikovi dušii. In ako je duša globoka in krepka dovolj, tedaj obveljajo td doslej neznani zakoni navzlic zaprašenim in vse časti in spoštovanja vredndm estetikam in poetikam; in taike močne duše potegnejo v svoje o.krožje cele množice manjših duš. (Sn. 1898, št. 205. Bodč. O. 2.).
Načelo »iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja« je Zupančič tukaj posredno, vendar v celoti zavrnil. Dogmatičnemu konformizmu je postavil nasproti zakone umetnikove enkratne duše. Zelo razločno je dal vedeti, da pesniška inspiracija ni vezana na občo filozofsko misel, marveč lahko zaživi le iz elementarnih sil človeške narave in iz njene družbene ter predmetne sprepletenosti. Najbrž ne sklepamo prenaglo, če domnevamo, da je v pismu Frančišku Lampetu Zupančič podvomil v miselnost, da bi mogla biti tako imenovana absolutna resnica najrodovitnejše žarišče »pravih« pesniških navdihov in »prave« lirike. Pesem Mo;e barke (1898), ki jo bomo navajali, omogoča celo domnevo, da je moral pesnik razbiti uredniku sleherno upanje, da bi usklajeval svoja umetniška doživetja s krščansko filozofijo.
Preden bomo raziskovali četrto razsežnost Zupančičeve teme umetništva v njegovi poeziji sami, je treba navesti še pesnikovo presojo slovenskega klerika-lizma. Neodposlana pisma in beležke iz obdobja od 1900 do 1909 namreč pogosto pričajo o tem, da je Zupančič cenil vitalnost klerikalizma in njegovo organizacijsko voljo in da je cenil zlasti dejavnost Janeza E. Kreka (prim. SR 1960, 35, 38). To posebnost, po kateri se Zupančič bistveno razlikuje od Ivana Cankarja, si je mogoče razložiti z njegovim vitalističnim nazorom. Ta je zahteval in odobraval narodnostno politično dejavnost in prebudnost ne glede na njeno ideološko in razredno vsebino in ne glede na daljnosežne posledice ideološko konservativnega prebujanja. Ce bi imel idejno pobudo in dejavno moč v rokah liberalizem, bi dal Zupančič najbrž isto veljavo liberalizmu. Zato se je pesnik uprl klerikalizmu šele tedaj in tam, ko je ta hotel dobiti odločilno besedo tudi pri razvoju književnosti in ko je poskušal zlomiti tisto, kar je Zupančič imenoval »umetniška svoboda« in »višja, ona svobodna kultura« (prim. SR 1960, 25, 38), ko je torej ogrožal umetnikov svobodni dialog s svetom. Zupančič je obravnaval klerikalizem na moč protislovno, pač zato, ker je protislovno pojmoval zavest. Protislovno pojmovanje zavesti je omogočalo sklep: kolikor je klerikalizem političen in razgibava množico, sme voditi slovenski narod, njegova statična svetovnonazorska osnova pa ni sprejemljiva, ker stavi med pesnika in življenje dogmatične ovire. V to nasprotje je pognal Zupančiča njegov vitalistični nazor, pesniško tvoren, družbenopolitično pa premalo določno opredeljen.
52
Kako je torej branil idejo o umetniški svobodi?
Pred javnostjo je Zupančič branil umetniško svobodo tako, da je vztrajno opisoval umetniško doživetje kot elementaren pojav, ki se mu ni mogoče upirati niti ga voditi po vnaprej najdenih in opredeljenih resnicah.
Spor med načelom umetniške svobode ali svobodnega navdiha in med književno ideologijo, ki je pomikala v ospredje verski navdih, je prvič opisal v pesmi Moje barke (1. sept. 1898). V njej je podvomil v nasilje, ki jemlje človeku samozavest in dostojanstvo svobodnega individua in ga podreja mitu, ter razvrednotil »bolehno lučko«, ki so jo prižgali pod oboki gotske katedrale. V Mojih barkah je izpovedal nedvomno tisto, kar je imenoval Josip Vidmar »javen prelom z domačo religijo« (J. Vidmar, Oton Zupančič, 1934, 47). Vendar hkrati še veliko več. Te pesmi namreč ni napisal samo zato, da bi prelomil s katoliškim nazorom kot takim, ampak predvsem zato, da bi odbil njegovo ideološko nasilje nad slovenskimi pesniki. Ko je s Cankarjem, Kettejem in Murnom konstituiral poezijo, ki je pometla vse ideološke pregrade in rasla iz ideološko nezasenčenih ter naturno čistih plasti umetnikovega čustva, razuma in njegove narave, je v Mojih barkah zavrnil vsako možnost, da bi podredil svojo poezijo katoliški ideologiji in da bi priznal na vse strani lepo urezano dogmatično resnico za najgloblji in najbogatejši inspiracijski studenec umetnosti. Frančišek Lampe in njegov ožji krog sta morala vedeti, da je pesnik naperil Moje barke proti njima, da je v tej pesmi posredno kritiziral teoretično in praktično estetiko Doma in sveta in še zlasti Katoliškega obzornika ter da je njunim umetniškim ciljem postavil nasproti svoje.
Leta 1900 je še določneje zavrnil krščansko »večno idejo« z vizijo svoje »večne ideje«. To je storil v pesmi s programatičnim naslovom Moj dom. Kakšen je pesnikov »dom« oziroma njegov pesniški prostor? Zupančič ga je poimenoval in osvetlil z izrazom »bujnopisanost« sveta, tista bujnopisanost, ki jo prešinja in povezuje velika ideja svobode in ljubezni:
In iptič, lici nad njo poleti, je zamisel te večne ideje in lazur, 'ki nad tabo se smeje, in polje dn vihra in ti .. .
Zupančičev pojem »večna ideja«, iz katere žubori njegov navdih, potemtakem ni kaka filozofsko utrjena in absolutna resnica. Navdihuje ga »vrvenje bitij« in estetsko gradivo sveta, torej kozmos v vsej živosti in kipenju naturnih sil, njihovih soglasij in nasprotij. Ne ideja, marveč »življenje napaja življenje«, in pesem, ki nastaja iz tega življenja, nastaja »po misli vsemirni globoki«. Poezija vre iz življenjskih energij, ne pa iz razumskih resnic in idej, vre tudi iz energij, ki niso povsem umljive in razvidne oziroma so »podzavedne« in se od časa do časa zgostijo v »izbruh navdiha« (J. Vidmar, prav tam, str. 54). V vseh teh »stavkih« je opaziti miselno ozadje vitalista, ki se je silovito odprl kozmosu in se v njem umetniško raziskril.
Duhovno plat tega nazora rahlo zapleta pesnikova izjava, da se pesem oblikuje po »vsemirni misli«. Zdi pa se, da bi kaj pomanjkljivo sklepali, če bi mislili, da imamo pred seboj nenadoma hegeljanca, ki se pri nastanku poezije sklicuje na dialektiko svetovne ideje, da bi se obranil pred statiko krščanske. Bolje se je pridružiti mnenju, da pesnikova »večna ideja« izraža pante-istično miselnost. »Bujnopisanost« sveta kot zamisel in rezultat te »večne ideje«
53
je pač materialistični panteizem, v katerem obstaja bog samo kot formula za vsoto sveta oziroma je svet identičen z njim. Z drugimi besedami, tudi pesem Moj dom utemeljeno vabi, da vidimo v njej kaj več kakor samo opis psihične geneze pesmi. Tudi v njej je Zupančič izrazil skepso v krščansko vero in v tezo o njeni vseharmoniji, ki edina lahko primerno navdihuje slovenskega pesnika. Napisal jo je 29. oktobra 1899 (objavil v Slovenki 1900, št. 49), najbrž tudi kot odgovor na ponižujoči sprejem Caše opojnosti v katoliški publicistiki.
Načelo o ideološko nekontroliranem umetniškem doživetju ter o svobodni izpovedi tega doživetja je naglasil pesnik leta 1900 tudi v Pesmi mladine. »Mogočen plamen« je bila dovolj polemična metafora, s katero je opisal svoj pogled na umetnika in njegovo delo; umetniška ustvarjalnost je sestavni del duhovnega vzgona človeških rodov, vzgona, ki živi mimo dogmatske ideologije in proti njej. Pri tem je tako očitno »pozabil« na krščansko idejo, da je pritegnil Aleš Ušeničnik pesem nekoč pozneje celo med dokaze za bivanje boga (v knjigi JVaše življenje), a najbrž zato, da bi ohromil moč njenega naturnega življenjskega in pesniškega nazora; toda leta 1904 je smoter tega »plamena« ironiziral.
Septembra 1902. leta je napisal Zupančič prvo poglavje epa Jerala. V njem je nadaljeval polemiko o umetnosti, ki je potekala v slovenski katoliški publicistiki. Zavrnil je idejno poezijo in zasadil pesnenje »globoko« v »dušo«. »Pritok idej« ne vrvi iz neba, marveč iz duše, iz osebnih doživetij sveta in narodne skupnosti; resnična poezija se poraja iz osebno individualnega in iz narodno individualnega, kakor je zapisal sam v oceni Kettejevih Poezij (1900).
Posebno zavzeto pa je spregovoril o umetniku in umetništvu v pesniškem spominu na prijatelja Murna. V ciklu Manon Josipa Murna-Aleksandrova je ponovil in poglobil misel o svojem lirskem prostoru, kakor ga je opisal v pesmi Moj dom, pesniškemu navdihu pa je sedaj do kraja priboril lastnosti in status elementarnega pojava in elementarne moči. Kaj je namreč navdih, kaj je umetniško doživetje? To je apriorna »neizprosna slast«, ne pa dolžnost in obveznost, »temna oblast«, »stvor demona«, ne pa razumsko izmerljiva in določljiva količina, ki bi jo bilo mogoče izkoriščati v dogmatične nazorske namene.
Naš pesnik se ni pomišljal, ali naj se odloči za varno resnico ali pa naj skloni glavo pred »temno oblastjo« in se odloči za »pot krvavih lis«, na kateri je našel prijatelja Murna. Toda izraza »krvave lise« po vsem navedenem ni več mogoče razlagati samo s pojmom umetnikovega »mučeništva«, torej z negativnim predznakom, kakor je to storil Josip Vidmar (Oton Zupančič 1934, 56). Zupančič ni razmišljal o pesnikovi usojenosti, po kateri naj bi bil že a priori določen trpeti (»da se mi veselimo«, kot bi rekel Stritar). »Krvave lise« prijateljeve biografije odkriva v konkretnih kulturnopolitičnih in socialnih silah, ki so Murna strle. In kljub položajem, ki jih je označil z izrazi »bolest« in »samota«, je optimistično razrešil tisti zgodovinski tragizem, ki so mu bili podvrženi pesniki »trpečega milijona« delo stoletje. Naj je bil osamitveni proces slovenskega umetnika tako katastrofalen, kakor ga je opisal v kitici
Domovina, domovina ... • '
kam življenje moje gre? V pušči se vihar izhruje, sam, da nihče ga ne čuje, sam, da nihče zanj ne ve ...,
je Zupančič zaključil ciklus z izrazom »Pogum« in se z njim povezal z množico. On, pesnik, bo premagal zlo trpečega milijona in ga kot Orfej povedel na sonce,
54
v harmonično bivanje, v katerem bo dovolj prostora tudi za umetnika. »Luč«, ki »je pregnala mrak«, ima lahko tudi nekaj prosvetljenskega na sebi, vendar izraža predvsem romantično vero v zmago umetnikovih humanističnih idealov.
Morda se komu zdi, da je Zupančič opredelil navdih tu preveč iracionalno in celo idealistično. Res je mogoče razumeti pesnika iz njegovega vitalističnega občutja življenja in sveta in videti v takšni opredelitvi brez dvoma tudi odsev tedanjega premika v filozofiji, zlasti vpliv Bergsonovega intuitivizma nasprpti pozitivistični miselnosti XIX. stoletja. Vendar je mogoče razumeti ta iraciona-lizem tudi kot sredstvo, s katerim je pesnik ugovarjal racionalizmu mahniče-janske leposlovne estetike.
Na videz samo psihološko zgodbo o navdihu je Zupančič variiral kar naprej. Časovno jo beležijo pesmi Klic noči (LZ 1903, 21), Ptič Samoživ (1903), Poetu (LZ 1905, 613), Nočni psalm (LZ 1906, 513), Težico uro (LZ 1907, 513; prva varianta je nastala 15. II. 1905) in Visoki hip (LZ 1907, 65). V nekaterih ponovno upesnjuje prostor, v katerem rase »lepota bujna« in ga je kot veličasten pesniški prostor opisal že v pesmi Moj dom. V svetlobni prostor pokrajine in kozmosa je zagledan kot v zibelko svoje poezije oziroma pesniškega navdiha zlasti v pesmih Poet, Težko uro (»eno himno poje sfer nebroj«), Visoki hip in Nočni psalm. V Nočnem psalmu in KJicu noči opisuje izvor navdihov ter umetniških doživetij tako rekoč »idejno« oziroma nazorsko;
Prišlo je kakor telic niočl. Sredi vsega raaprostrd perota
klic polnoči, lod vseh strani kot dve zarji,
iz mralka, in v viharji
oko preplašeno strmi haipa boš, ki jo prebira Gospod,
in čaka.
Tudi pri vprašanju, kako se prelivata subjektivno in objektivno v poezijo, je zadeval na nasprotnikovo teorijo, v kateri je zavzelo »objektivno«, tj. absolutna resnica, prvo mesto. Polemično je zastavil to vprašanje v prvi kitici pesmi Visoki hip:
Pil, brate, si iz mnogih čaš razkošje'in spoznanje, nalito od različnih rok — povej mi, brate, kaj imaš da ti zamenja isamje, ki ti si sam jim kralj in bog?
Je bil to subjektivizem? Vsekakor, vendar subjektivizem, s katerim je pesnik ohranjal človekovo samozavest, ponos, dostojanstvo in tisto samobitnost, ki ni hotela priznavati mitične oblasti nad seboj v duhu urejenega svetovnega nazora. Je bil to duhovni aristokratizem? Vsekakor, vendar človeško pozitiven duhovni aristokratizem, ki je zagovarjal neodvisnost duha od dozdevnih nadzemeljskih moči. To je bila naposled tudi skepsa, ki je zrasla iz zgodovinskega položaja, v katerem se duhovni »aristokrat« Zupančič ni pustil ukleniti v hierarhijo, kakor jo je leta 1887 opisal Frančišek Lampe o razmerju med duhovnikom in umetnikom (v pismu Franu Levcu).
Med skrajne znake Zupančičevega duhovnega aristokratizma in individu-alizma naj bi spadala zlasti pesem Ptič Samoživ. Josip Vidmar je videl svojčas v njej le odvod strašnega spomina: »In ta pošastni pretirani simbol je seveda moral postati votel strah brez veličine, brez prepričevalnosti, samo spomin na neke krče v pesnikovi zavesti« (citirana knjiga, str. 57). In vendar je treba pogledati na Ptiča Samoživa še z druge strani.
55
Ptič Samoživ zelo močno osvetljuje in poudarja duhovnost in duhovno življenje in pesem opisuje nekatere stopnje duhovnega prebujanja in prebujenja. Samoživ je »brez kril in slep poslan« v posamezniku, njegova naloga in naloga skupnosti pa je, da se latentna duhovna sila v človeku prebudi in sprosti zanj in za skupnost. Poleg duhovnega načela človeške narave je pesnik v Ptiču Samoživu nakazal tudi razmerje med že visoko prebujenim posameznikom in med še ne-osveščeno množico, tedaj položaj, kot ga je opisal tudi šest let kasneje v neodposlanem pismu Lajovicu: da je namreč višja kultura »menda sploh izprva samo v nekaterih glavah in preide šele po daljšem času med ljudi in med širino« (SR 1960, 38).
Kakšen je pravzaprav pesnikov pogled na množico v Ptiču Samoživu? Ali ga je mogoče izčrpati z izrazi prezir, precenjevanje lastne vrednosti in narciso-izem? Ali je duhovni aristokratizem te pesmi abstrakten in izvira iz nepoznavanja in nerazumevanja ljudstva ter iz nezaupanja do ljudstva ali pa izraža tudi pot, na kateri se posameznik rešuje iz podrejajoče ga javne miselnosti, ohranja svobodo in individualnost ter spreminja to svobodo in to individualnost v orožje proti uradnim ideologijam?
In takrat je videl svojo perot Nikdar, iptič Samoživ, nikdar!
in moč, v isamoti zbrano, Prevelika je tvoja perot,
in hotel je najti brate in rod: presvetel očesa je tvojega žar,
»Živite, bratje, z mano!« in premajhen, preslab poskril se ti rod.
Izraz skromnosti in skrušenosti ta pesem vsekakor ni, pesem o rojstvu duhovnega titana, ki je razpet v kozmos in nabit z bolečino srca in duha. Toda njegovo duhovno aristokratstvo je bolečina in upor proti pritličnim razmeram v kraljestvu »svobodnega duha« in »božje ideje«, tedaj upor proti silam, ki so hromile umetniško in drugo svobodo. V zadnji kitici ni videti le bega od množice in (ali pa) samovšečne odtujitve, marveč predvsem resignacijo: Samoživ zatajuje prostovoljno odtujitev, na samoto je obsojen, na samoto, ki lahko podarja »zbor moči«, hkrati pa izobčuje in prinaša pogin. Zato je Zupančič gradil perspektivo na »brate«, na kolektiv prebujenih osebnosti, obenem pa ni tajil, da se lahko rodita svobodni človek in umetnost samo v navalu samozavesti in v negaciji pohlevnosti. In zato prispodablja Samoživ naposled tudi pesniško domišljijo, v kateri zaživi pesniško dejanje:
iz mraku mu snuje roj podob in duh jih gleda, gleda.
V pesmi MetamoTloze si je Zupančič izbral za simbol orla, tako je bolj ali manj ironično spremljal delo svojih sodobnikov, o katerih je menil, da so »še na tleh brez tal«. Koga je v resnici nadletaval, na to bi lahko odgovorila le analiza pesniške situacije v tedanji Sloveniji in pretres literarnokritičnih stališč, s katerimi so odločali o umetništvu poezije. Ce hočemo kolikor toliko objektivno oceniti pesnikovo »nadletavanje« in frazo »sem svet od zgoraj gledal«, ju je obvezno presojati tudi v območju kitice, v kateri apostrofira »dramatika«, torej Ivana Cankarja:
Ce bi dramatika prijel, da bi nam vsaj lahko povedal; I jaz sem svet od zgoraj gledal in videl ničnost naših del —.
56
z dramatikovim in svojim nadletavanjem slovenskega pesniškega prostora je upodobil Zupančič tisto prepadno mejo, ki je zevala med Cankarjem in njim na eni strani in med povprečnim in podpovprečnim slojem pisunov na drugi. Tako je »upesnil« zgolj stanje, na katerega je opozoril tudi Ivan Cankar, ko je ob Sardenkovih pesmih obžaloval, da Zupančič ni imel nikogar, s komer bi mogel v poeziji resnično tekmovati. V Metamorlozah se je pesnik obregnil tudi ob »votlookega doktrinarja«, kateremu je »sveta uganka« že zdavnaj razrešena in ki razpolaga z jasno vednostjo o človekovi bitnosti. V tem spopadu je ponovno potrdil svoj tvorni subjektivizem:
A vse vas ipustim, ki vam srca ne pali žej-a večno živa, ki lastni duh vam ne odkriva tajnosti, ki je brez želja.
Naposled je v Metamorfozah zgodovinsko in absolutno pomembna tudi sklepna misel o poeziji, da namreč pesem
ni tolažnica, ni Marija, le tiha, tajna melodija, in hrepenenje preko zemlje . ..
Ta sklep namreč ponovno spričuje, da še zdaleč ne izčrpamo vse resnice, če gledamo v Zupančičevih »samogovorih« o umetniškem doživetju in poeziji le notranje, vase ujete in neodprte razprave duhovno tako in tako zasnovanega pesnika, ki se je namenil razpravljati o svojem pesniškem navdihu samo kot o duševnem pojavu zunaj časovnih duhovnih silnic. Z drugo besedo, ta sklep spričuje, da se pesnik ni zastrmel le v pojav umetništva in navdiha kot v nekakšen demonski čudež, marveč se je naporno in neizprosno pogovarjal tudi s svojim časom in prostorom, notranji problematiki umetništva se je posvečal tudi zaradi umetnostno teoretskih zablod in nasilstev v tedanji Sloveniji. Zato se zdi umestno presojati tudi simbole »ptič Samoživ«, »orel« in »kondor« z vidika zgodovinskih silnic, saj šele v njih dobijo ustrezno duhovno vrednost. To so vsekakor bolj simboli etičnega protesta, kakor pa dokumenti narcisovstva, ki pač ne bi hotelo biti demokratično in ljudsko. Pravo je pogodil Juš Kozak, ko je ocenil »kondorsko« samozavest modernistov z mislijo, da je »krepko poudarjeni individualizem rasel iz globoke zavesti, da je vse osebno doživljanje last celote« (Blodnje za lepoto, 82). Zato je naposled težko ne si postaviti vprašanja, kakšni so razločki in afinitete med temi slovenskimi orli in ruskimi sokoli in burje-vestniki Maksima Gorkega; odgovori nanj pa presegajo okvir tega članka. Vanj sodijo le še Intermezzo iz epa Jerala, Zupančičev pogovor z Izidorjem Cankarjem in pesnikov esej Ritem in metrum.
Intermezzo spada genetično v čas Samogovorov, in zelo verjetno je, da ga je napisal po letu 1908. Februarja 1909 je namreč v pismu Ivanu Prijatelju napovedal svoj spopad s klerikalci, ko »bodo stale v bližnji bodočnosti ideje idejam nasproti«. »Klerikalci to čutijo, zato molčijo rajši in me hočejo tako za-graditi. Doslej sem na napade molčal in hodil svojo pot naprej; moja prihodnja knjiga pa mislim da bo polemičen intermezzo« (Alfonz Gspan, Iz časov naše moderne. Sodobnost 1963, 901). Z izrazoma »polemičen intermezzo« je mislil Zupančič predvsem na »knjižico epigramov in polemičnih pesmi«, ki jih je namenil izdati leta 1909 (prav tam, Sodobnost 1964, 64). Ker pa te knjižice ni izdal,
57i
lahko domnevamo, da je jedro napovedane polemične knjige vsaj deloma povzel v Intermezzu.
Iblančiča iz Intermezza, njegov stvarni obstoj pod Dobro goro, njegovo hišo in skedenj je potreboval pesnik iz dveh razlogov. Prvič zato, da je z verzom »Prid' les, zidar, po slog!« še enkrat opozoril nasprotnika, da se moderno leposlovje ne more ravnati po kmetskem provincialnem okusu in prosvetiteljski potrebi. Hkrati pa je ironiziral tudi tisto realistično pisanje za kmeta, ki ga je gojil zlasti Peter Bohinjec. Privoščil si je nadalje tudi diplomirance — kresnice z lučkami, a nič manj »modrijana suhoparnika«, ki je živel od dogme in v svojem modrijanstvu ni bil prav nič podoben resničnemu stvarniku. Kakor je naperil ost tudi v teorijo o veličini refleksivnega pesnika, kot ga je poveličeval Ušeničnik leta 1909 v Medvedu, je glavni del Intermezza, v katerem zagovarja ustvarjalno dinamiko in dialektiko, pesnikovo silovitost, brezčutnost in viharništvo, zaključil z verzi:
Kdor ^ustvarja, moj dragi, ta govori iz viharja, z inameinii, z moralo in isrečo se inič ne ukvarja, on trga in lomi in reže in gnete snovi — kaij to, če ifcdaj med prsti miu kaj zaječi!
Z opozicijo do »morale«, »namena« in »sreče« je rušil glavne kriterije, s katerimi je mahničejanska književna estetika spodkopavala pesnikovo svobodo in ga vzgajala za krepostnega narodnega pedagoga.
V drugem desetletju je Zupančič nadaljeval svoj dialog in boj za svobodni umetniški navdih. Kar je o umetniškem doživetju in ustvarjalnem trenutku pripovedoval dotlej v številnih pesmih, je zgostil v izjavi Izidorju Cankarju v nekaj stavkov. Tudi v tej opredelitvi je zahteval od pesnika prvinskega pesniškega doživetja, resnično »gibanje proti stvarena in središču vsega« in zato tudi gibanje proti središču človeka. Tudi tokrat ni poiskal inspiracijskega središča v veri. Vso umetniško energijo in veličino je ponovno našel samo v človeku, jo omejil na obseg individualnega pesniškega duha ter jo zasidral daleč vstran od dogmatičnega svetovnega nazora.
Vrhunec je dosegla Zupančičeva polemika s katoliško književno estetiko v eseju Ritem in metrum (1917). Tak esej bi mogel objaviti Zupančič tudi konec devetdesetih let, tudi tedaj bi bil, kar je bil leta 1917': teoretični obračun s formalistično poetiko na eni strani, na drugi pa nezaupnica statičnemu svetovnemu nazoru. Sedaj, ob koncu njegovega dialoga, so kriteriji še bolj dozoreli in pogled na naravo poezije se je še bolj izčistil. Bolj je krščanska estetika sušila naravni sok poezije, njeno emocionalno jedro, in bolj je priporočala pesnikom refleksije na krščanski osnovi, bolj je Zupančič poudarjal pravico do subjektivnega in nujnost pesnikove prvinske čustveno-duhovne navzočnosti v lastnih besedilih.
Trdil je:
Ritem in metrum: živo kipenje lin prerajanje — okorela dogma; tok stvari in duš
— isvareče dvignjen prst; ali: plavanje nad prepadi —¦ gledanje z varnega brega; idealizem
— utilitarizem (torej materializem); iskanje resnice skozi blodnje in zmote, borba duha za boga na žive in mrtve — štiri poslednje reči lepo na pladnju. Ritmik-tvorec si takih udobnosti ne more dovoliti.
Aleš Ušeničnik pa mu je odgpvoril:
— Moderni nekrščanskd svetovni nazor je ,borba za resnico življenlja', krščanski sveitovni nazor pa je borba za življenje resnice, ki je absolutna. — (A. Ušeničnik, Ritem in metrum. Čas 1917, 243).
58
Tako se je dokončno postavila ideja proti ideji, pesnik ritmik proti filozofu dogmatiku.
Sklep
Pregled Zupančičevega gradiva o temi umetniške svobode in navdiha ter gradiva, ki ga je o umetniku in poeziji zapustila katoliška leposlovna estetika, navaja k naslednjemu sklepanju:
Pritisk uradne katoliške estetike na razvoj slovenske poezije je v Zupančiču sosnoval njegovo misel o pesniku in umetnosti in sprožal ugovore. 2e v Caši opojnosti je dal pesnik vedeti, da tisti »zaklad«, ki poraja pomembne umetnine, ne leži v apriornih resnicah zunaj pesnika, ampak je zasidran v njegovem lastnem življenju. Umetniški »plamen«, ki koprni skozi vekove, nima ničesar opraviti z »božjo idejo«. Od teh prvih opredelitev preko izjave Izidorju Cankarju in misli v Intermezzu do eseja o ritmu in metrumu je razpravljal o navdihu in umetništvu kot o individualni zmožnosti in zavračal zahteve, da bi moral pesnik služiti »pravemu« nazoru, pravi nravnosti in vnaprej priznani harmoniji in »sreči«, kakor je o njej razpravljala slovenska pomahničevska estetika. Zupančičeva tema umetništva potemtakem ni bila samo odvod artistične strasti niti samo posebnost novoromantika in zagledanost narodnega preroka, ampak je bila v veliki meri tudi odgovor na strasti tedanjih dogmatičnih predstav o pesniku. In kakor je umetniški navdih brez dvoma privabljal Zupančiča tudi kot psihični pojav, se je pesnik celih dvajset let intenzivno vračal k njemu tudi zato, da se je z navdihom kot umetniško temo bojeval za umetniško svobodo v provincialnih duhovnih razmerah. Z drugimi besedami: opredelitev pesnikove narave Zupančiču ni narekovala samo njegova psihološka radovednost, marveč so jo izzivale ustrezne duhovne koordinate. Ko je v eseju Ritem in metium jasno opisal statičnost literarne estetike, ki je bil dvajset let njena tarča, je kot zmagoviti nasprotnik končal dialog z njo. K temi navdiha in umetništva pa se poslej ni več vračal tako pogosto.
Na kraju vabi tudi misel, da so Zupančičeve opredelitve umetnosti in navdiha — poleg takšnih opredelitev Ivana Cankarja — olajšale tisti korak, katerega je napravil Izidor Cankar, ko je v drugem desetletju znotraj katoliške miselnosti podvomil v mahničevsko književno teorijo.
Štefan Barbaric
TEMA MORJA V NOVEJŠI SLOVENSKI
PROZI
Slovenci živimo ob morju od konca 6. stoletja, ko so naši predniki, osvajajoč novo domovino, prodrli preko kraških planot do Tržaškega zaliva. Nekje ob devinski skali se je naselitveni sunek ustavil, kmalu so se razprostrla slovanska polkmečka in polribiška selišča vse do vrat trgovskega Trsta in v gričevje severne Istre. Slovencem tod nikoli ni bilo lahko, vseskoz jih je bila
59
trpka usoda otepanja s silami narave, so divjala nad njimi neurja zgpdovine, naša postojanka ob Jadranu pa je vztrajala in je v težkih preizkušnjah krepila svojo odporno voljo. Da, tako so se uvrstili med kladivarje našega rodu »od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji, polnagi nosači iz luke tržaške«, vse tiste nepregledne množice, katerih trdoživosti gre zasluga, da danes pokrajinsko tolikanj raznotera Slovenija sega do morja.
Res je, da slovenski obalni pas ni bil nikdar posebno dolg, se pravi, ni presegel sorazmerno neprostranih obzorij med Timavom in spodnjo Dragonjo (današnja jugoslovanska polovica ne šteje več ko 44 kilometrov). Vendar se je slika nikoli mirujoče morske ravni nenavadno razločno in trdno zarisala v našo ljudsko predstavo in pozneje v književno ustvarjalnost. Kaj kmalu si je ljudsko snovanje izbralo morski breg in plan morja za prizorišče različnim pripovednim snovem ali za primero v lirskih izpovedih. Najbolj znana priča zgodnje pritegnitve teme morja v ljudsko pesem je dana v inačicah Lepe Vide. Morje v teh pesmih in »črn zamorc« sta bistvena konstitutivna elementa različnih inačic ne glede na to, kje na slovenskem ozemlju se je motiv ohranil. Pripomniti je treba, da v veliki večini folklornih izročil pretežno kontinentalne Slovenije tema morja ni zasnovana na stvarni izkušnji oziroma na resničnem doživetju; v njih je služilo morje preprosti ljudski domišljiji kot primer daljnih neznanih in pravljično nedosegljivih prostorov. Lahko bi rekli: kot eno osnovnih prizorišč eksotike kontinentalcev, kjer se je odpirala izredna možnost za vsakovrstne fantazijske kombinacije. Kolikor so tudi oddaljeni ravninci živeli od predstave morja kot ogromne brezbrežne vode, je najti dovolj primerov v pesmih s slovenskega severovzhoda (Mladi Marko se je ženio, zabeležena v Cerovcu pri Ljutomeru; Stanko Vraz, Narodne pesni ilirske, 1839; Dravčeva zbirka prekmurskih ljudskih pesmi, 1957).
Problemski obseg tematike morja pri Slovencih pozna še eno nadvse pomembno dimenzijo, to je narodnostno vprašanje Trsta, velikega svetovnega pristanišča z izrazitim in kompaktnim slovenskim zaledjem in z etnično mešanim prebivalstvom v mestu samem. Znan je podatek, da je po službeni avstrijski statistiki živelo v Trstu leta 1910 več Slovencev kot v sami središčni Ljubljani, prav tako terja pozornost, da so bila v Trstu rojena mnoga priznanja vredna dejanja vseslovenske kulturne zgodovine. Zato je živa v srcu slovenskega človeka slika tržaške obale, kjer »mož v plavžih škedenjskih ves dan se trudi, v tržaški luki žaklje fant prenaša, dekle na Rdečem trgu rože nudi«, Barkovelj — »v bregu bele hiše na paštne, kjer od morja veter diše, med trte so in oljke se spustile«. Svetega križa, kjer »na pragu sključen ribič mreže šiva, razveša jih po drogih in po plotih«, Kontovela in istega pesnika Primorskih pesmi rodne Nabrežine: »Od morja breg visoko gor do Krasa v terasah vzpenja se, v strmine boči, prepeva v jutro, sanja v tihi noči... Vinogradi — terasa in terasa,« vse do Šemfolaja, kjer »žehte sopara dviga se nad školje.«
Na tem mestu se ne moremo ustavljati ob sociološki oznaki, ki jo je mimogrede navrgel Boris Pahor in jo za njim ponovil sestavljavec antologije slovenske lirike z morsko tematiko Stane Suhadolnik (Koper, 1955). Oba menita namreč, da je bil slovenski človek ob morju ribič, ne mornar. Oznaka sama po sebi vzbuja pomislek: mar ni prehod od ribiča do mornarja tako neposreden, da ga je komaj opaziti? Saj je Scipio Slataper zabeležil o Primorcu stavke, ki nam jih je poklical v spomin Boris Pahor v zanosu osvoboditve (1948): »Ti si
60
Slovan, sin novega plemena. Prišel si na zemljo, ki je nihče ni mogel obdelovati, in napravil si jo rodovitno. Vzel si mreže iz rok beneškemu ribiču in postal mornar, ti, otrok zemlje. Ti si vztrajen in skromen. Si močen in potrpežljiv. Dolga, dolga leta so ti pljuvali v obraz tvoje suženjstvo; toda tudi tvoj čas je prišel. Cas je, da postaneš gospodar.«
Kakor koli že, doživetje morja v slovenski književnosti, posebej še v liriki, je nenavadno obsežno, raznotero in bogato. Ni tako rekoč vidnejšega slovenskega pesnika, ki ne bi bil v kakšni zvezi dal izraza svojim morskim impresijam, prav tako je morsko okolje nudilo najširše možnosti metaforike izpovedovanju notranjega sveta. Ti primeri so znani in so zbrani v prej omenjeni antologiji, zaslužili bi širšo analitično obravnavo, ki bi v doživljajski strukturi in v stilu odkrila značilne literarnozgodovinske in tematološke zakonitosti. Na tem mestu se lotevam novejše proze, se pravi od leta 1928 dalje tipološko, to je z željo osvetliti razvoj motivike morja v vidnejših fazah (brez pretenzije po bibliografski izčrpnosti). Proza me zanima tudi zato, ker želim prikazati, da se je tudi v širših epskih kompozicijah doživetje morja izrazilo s polno ustvarjalno močjo tako v poglobljenosti čustvovanja kot v njegovi estetski izoblikovanosti. Naš pretres zajema naslednja pripovedna dela: France Bevk, Vihar (1928, 2. verzija 1935) in Jadra z beneškim levom (1928); Boris Pahor, Mesto v zalivu (1955, prva verzija v tržaških Razgledih pod naslovom Prevratna jesen), Na sipini (1960, novele, objavljene večidel v prvih 50-tih letih v Razgledih), Parnik trobi nji (1964); Beno Zupančič, Mrtvo morje (novela, 1956); Smiljan Rozman, Obala (1959), Druščina (roman, 1964). V prikazu označenih del nas bodo zanimali: fabulativna osnova, motivika in konfliktne situacije, pejsaž in humanistična vsebina in psihologija ter stil.
Pisec se bliža stvarem z introspekcijo, želeč odkriti resnico srca. Resnica srca se v književnem delu manifestira na dva načina: gnozeološko kot človekovo spoznanje samega sebe in drugih ter hkrati estetsko kot »življenje oblik« (da porabim Focillonov termin). To pomeni, da tisto, kar imenujemo oblika, ni nekakšna okrasna prvina, »ni težnja za akcijo, marveč je akcija«, kakor poudarja isti filozof.
France Bevk je poznan kot pisatelj obsežnih kompozicij in izredne epske sile. Ce motrimo njegov pripovedni talent samo s tematološkega vidika, je takoj očitno, da je Bevk silno razgiban, obvlada meščansko in kmečko tematiko, družbene probleme in zgodovinsko dinamiko. Nič posebnega torej, da je Bevka mimogrede navdahnilo tudi doživetje morske pokrajine in je za upodobitev dramatičnega spopada okoli žene izbral morsko prizorišče. Zgodba povesti Vihar je postavljena v staro patriarhalno dobo, kar je piscu omogočilo, da je pripovedanje lahko povezal z dokumentiranim folklornim izročilom (Zenito-vanjski običaji v Tržaški okolici, LMS 1885; ljudske pesmi, lokalizirane na isto področje). Ribiči, ki žive v vsakdanjem neizprosnem boju z morjem, ne razmišljajo mnogp in ne govore veliko. Stoletne izkušnje, nabrane ob osnovni črti: kruh — ljubezen — smrt, so ustvarile norme skupnosti, ki so močnejše ko pisana pravila oblasti. Dejanje sprožajo primarni nagoni: ljubezen in sovraštvo zaradi žene. Boj zaradi žene spominja na mitologijo: absoluten je, ne pozna in ne prizna ne odstopanja ne pogajanja, končuje se po eni edini logiki, to je s smrtjo. V ljudeh odloča rodovna zavest, ki prehaja od staršev na otroke in dalje, izročilo, ki je zvestoba krvi in dihu prednikov. Kakor v mitologiji, so tudi v tej pripovedi značaji linearni, dani, skladni z instinkti; razvoja v ljudeh, pri-
61
marnih in neposrednih, pravzaprav ni. Lahko bi ponovili Auerbachovo oznako homerskih pesnitev: »Homerski junaki so tako malo predstavljeni v razvoju in nastajanju, da se pojavljajo večidel — Nestor, Agamemnon, Ahil — v vnaprej določeni življenjski starosti. Celo Odisej, ki spričo dolgega časovnega toka in mnogih dogodkov, zajetih vanj, nudi tolikanj priložnosti za spremembe v življenjskem poteku, ne pokaže skoraj nič takega... In Penelopa se je v dvajsetih letih komajda spremenila . .. Niti najdrobnejšega namiga o telesnem, in v bistvu je Odisej ob povratku isti, kakršen je pred dvajsetimi leti zapustil Itako.« (Mimesis, 2. izd. 1959, str. 20). Ali ni v Bevkovi Juci nekaj podobnega, o čemer nam govori vizija žene, znane iz antične (in poznejše) mitologije? Vnela je zase Tonina, sina tistega Piera, ki ji je nekdaj v tržaški gostilni dvoril, drugače povedano, ta žena ko da ne pozna starosti; ničesar kriva, z nekim skrivnim čarom, da ne rečemo z lepoto, uničuje ljudi okoli sebe (Helena v Iliadi). Po vsem tem Bevkov prikaz ribičev iz »božjega prgišča«, kamor jih lokalizira, korenini nekje v prabitnih spoznanjih človeškega življenja.
Bevkov morski pejsaž je »valovito« razgiban.
»Od obzorja do obzorja je ležalo morje, raslo, kipelo, valovilo, se lesketalo. Morje! Človek ga ne more doumeti, komaj ga občuti. Ce bi bilo naše srce godalo, bi vendar ne moglo izraziti vsega, kar morje skriva mogočnega, neizraz-nega in usodnega v svojih nedrjih. Malosrčneža napolni s pogumom, brezverec moli pred njim. Morje v svetlem dnevu, ko se svetijo tisoči in tisoči valov in valčkov; morje v noči, ko gore zvezde in se utrinki vžigajo nad obzorjem. Morje v miru, da se zdi božje zrcalo; morje v viharju, ko se zibljeta pogin in rešitev ko na tehtnici mogočnega srda.«
Polno moč v ponazarjanju delovanja morskega elementa je pokazal Bevk na številnih mestih. Izberimo samo opis burje, ki se odlikuje po izredni dinamičnosti. Skladen s tem je stil: bogata onomatopeja (tulila je, bičala je valove, piskala je ko piščalka), glagoli so nakopičeni, vrste neodvisnih stavkov si slede v zaporedju vrhov in upadov kot sunki pobesnele burje, ki je vzburkala valove in zagospodarila na kopnem:
»BiJa je strahovita burja, ki je kakor nevidna reka tekla čez breg in brusila skale. Piskala je že tri dni in podila oblake, a ta dan je bila najhujša. Zunaj na morju je bičala valove, jih pršila v mirijade drobnih kapljic, ki so se stapijale v meglen oblaček, spomir, v. katerem se je sonce prelivalo v mavričnih barvah. Borovci so šumeli, trte so trepetale, drevje je šklepetalo z vejami. Burja je prihajala v sunkih, se ustavljala ob zidovih, se zapletala, se v hipu zopet odvozla-vala in divjala vzdolž steza, vzdolž hiš, naprej, naprej. . . Tulila je ko zver, ki tiči v pasti, piskala je ko piščalka, se spreminjala v obupen jok otroka, ki je izgubil mater... Temu joku, ki ni prenehal, se je primešalo daljno šumenje, ko bučanje plazu, ki se je približeval, naraščal, se kopičil, lomil, udarjal v zidove, v hiše, v drevje, zaglušil jok in hrumel nizdol ter se izgubil nekje zunaj na morju.«
Bevkov pripovedni stil označuje še dramatičnost. Ta je nakazana že v razporeditvi oseb, med katerimi se razpleta usodna igra, ki ji ustvarja ozadje ljudski zbor, ribiška skupnost. Pisec je izostril in napel človeška razmerja do skrajnih razsežnosti, spojil borbo najbolj nepomirljivih antipodov Mikolča in Tonina z viharjem; v boju maščuje prvi očetovo smrt, in se potem, ko se je bes narave
62
polegel, preda sodbi ribiškega kolektiva. Dramatična napetost se stopnjuje vse • od prve konfliktne situacije, ko nastopi Juca, znaki nasprotovanja se vse bolj 1 množe in napovedujejo krvavo peripetijo in že naprej dajo slutiti finale so- j vraštva, ki ga po Mikolovem izginotju napaja še sum zločina. Svojska dra- i matična osebnost je očitno Juca, ki čustveno visi med postarnim možem in i drznim Toninom, pozneje preživlja materinsko ljubosumje ob sinovi ljubezni in \ nazadnje niha med sinom in moževim morilcem Toninom. ¦
Metaforika črpa iz naturne vezanosti prvobitnega človeka na naravo. Pri- i mer: »Njuno življenje je viselo na tehtnici viharja, na perutih vetra, ležalo je na j dlani mogočnih, razdivjanih voda . ..« (274). Ali ». . . bila sta si bolj sovražna 1 kot zemlja in morje, veter in valovi.« (275). Tako našo interpretacijo podpirajo j tudi elementi metafore, ki so enostavni in kot taki vsklajeni z ambientom, z li- j nearno psihologijo in z doživljajsko strukturo dogajanja. '
Drugo Bevkovo delo, lokalizirano na morsko okolje, je okvirna novela 1 Jadra z beneškim levom. Lokalizacija je dovolj točno podana: srednja Istra; ; otok, na katerega se pride z obale z motornim čolnom, kaže na Rovinj in še j bolj na Poreč. »Hiše, zidane v beneškem slogu, ostanki mestnega zidovja in < stolpov, cerkve in palače, vse je bilo podobno v sive toge zavitim starcem, ki se ] smehljajo iz sive preteklosti. Le ob bregu je stal moderen hotel, vabil z razkoš- . nim pročeljem in zlatim napisom.« i
Kakor sicer že večkrat, tudi tokrat Bevk prikazuje usodno (»fatalno«) lju- I bežen. Hrvatu Niku, ki zgodbo pripoveduje, je zavedel tujec, Cožot Attilio, ; zaročenko. Niko se zapeljivcu maščuje, a hkrati izgubi še njo, Marijo. Zgodba ; sama po sebi je dovolj navadna, da ne rečemo shematična, pisatelj jo poživlja t z okoljem, in kar je še zanimivejše, povezuje jo z ljudsko pesmijo o Jelvici, i hčeri bogatega Ceharja. Pesem, znana kot Mornar (Zvon 1880), je biser ljudske j fantastike, v njej se križajo raznorodne sestavine, literarno šolanega bralca ' spominja hkrati na Erlkoniga (skrivnostni glasovi) in na balado Ribič istega J pesnika (»vlažna ženska« pritegne tam ribiča, tu mornarjev glas Jelvico za • sabo v vodo, v »hladni grob«). s
Pesem morja in borovcev sla me čudovito zamamljala. Polna sta ju bila '•¦ duša in telo, oko se ni moglo nagledati, uho ne naslišati. 5
»Poslušajte, gospodična!« sem dejal. i
Kakor da mlad mornar kliče Jelico.
Pesem in Bevkovo zgodbo spaja čustvena skrivnostnost, tisto nagonsko : totalno predajanje silam ljubezenskega zanosa, ki se ne sprašuje, kakšne bodo ! posledice, četudi to pomeni pot v smrt, v obojestransko uničenje. (Snov o lju- J bežni mladega mornarja in Ceharjeve Jelvice je izrazito romantična, navdihnila ' je Jožo Lovrenčiča pri pisanju Trentarskega študenta, epske pesnitve, postav- j Ijene v 16. stoletje. Tudi nad to ljubeznijo preži tragika in ostane neizpolnjena, i Jelvica, obljubljena nekemu Benečanu, se rajši vrže v morje.) \
Omeniti je še, da je v obeh navedenih Bevkovih zgodbah, ki sta zgodo- i vinsko skorajda nezaznavni in komaj oprijemljivi (ne glede na avtorjevo pri- i sotnost v drugi), očitna ost proti tujcem. Ta poteza (italijanski Cožoti, tuji naseljenci med Slovenci, kot je Toninov oče Piero) bliža obe zgodbi nekdanji j romantičnorealistični fabustiki (Jurčič, Kumičičevi Začudeni svatovi). j
Boris Pahor je najpomembnejši pisatelj, kar jih je dal Trst slovenski i književnosti. Ko je fašistična oblast skušala za večno izbrisati slovensko ime | tako v Trstu kot na ostalem Primorskem, je iz potlačenih, a neupognjenih sil;
mi
kraškega in tržaškega slovenstva vstal pisatelj izredne tvorne sile, pisatelj, ki je razgrnil problematiko rodnega mesta v zalivu kot še noben pred njim. Pahor je ujel ritem in utrip velikega pristaniškega mesta, slikal morje in tržaško zaledje z barvitostjo dotlej še neznanih barv, s preobiljem sončnih žarkov in z njegovo duhovno napetostjo. Zavedajoč se, da pomorsko mesto najintenziv-neje živi zunaj stanovanja, v sončni bleščavi na trgih, pomolih in na školjih, je obudil v pripovedih slani vonj obale, vrvež na ulicah, razposajeni vrišč otrok, omamo pripeke, klepet branjevk in seveda morsko plan s plavalci, jadralci in ribiči. Nenavadno občutljiv za odtenke barv in za gibanje, je ustvaril svojstveno, bujno metaforiko in hkrati izpolnil plastični svet hiš, trgov, obale in ljudi z razgibano mislijo slovenskega intelektualca, ki korenini v Evropi. V zvezi z našo temo je treba o Pahorju še reči, kar je zapisal profesor Barac o Kumičiču; morje je trajno ostalo eden glavnih elementov v njegovem duhovnem življenju.
Zavedam se, da bi izčrpna obravnava Pahorjevega prikazovanja morja, posebej še njegove morske metaforike, izpolnila precejšnjo študijo. Z navedbami, ki slede, želim ustvariti vtis o vrednosti Pahorjevega pisateljstva v mejah dane predmetne obdelave.
Opisi kopanja so pri Pahorju dovolj pogosti: kopajo se otroci na škojeri pri Barkovljah (Lama), kopajo se goli vojaki italijanske vojske v Tripolitaniji (Nomadi brez oaze), kopljejo se zapeljive lepotice ob dolgočasnih možeh (Na sipini), kopljeta se prevzeta od čustva, ki je več ko zaljubljenost, Ema in Danilo (Parnik trobi nji).
Iz zadnje knjige navajam opis, ki — čeprav v iztrgani obliki nepopolno podan — lahko ilustrira pisateljevo umetnost: lahkotni pokreti plavalcev na rahlih sunkih valov in pod vodo so podani z dikcijo stavkov in s široko odprtimi samoglasniki:
»Kakor da so predmeti dobili drugačen pomen in tudi morje ni več samo obilica slane vode, ampak živo bitje ... Bilo ji je, da bi se premaknila, zaplavala, a obenem jo polnost svetlobe, mehkoba vodnih plasti, ki ji šumijo v ušesih, rahlo nihanje razpetega telesa polni z občutkom neskončne zaokroženosti in miru; kopna zemlja in vse temno in trdo na njej se je vsrkalo v razpršeno, migetajočo luč. In je, kakor da nima preteklosti ne prihodnosti v poplavi svetlih atomov, ki so zavzeli ozračje in se prelivajo ob njenem telesu. . . Potem je vedela, da breztežna visi med nebom in morskim dnom in da se bo polagoma začela raztapljati v svetlobi.«
Pisatelj je podkrepil ponazarjanje naravnih senzacij z glagolskim zvočnim posnemanjem: »Spodaj je voda rahlo žužnjala in se na tihem oblizovala, samo kdaj pa kdaj se je spozabila in glasneje cmoknila.« (Na školjih). ». .. pod školji, ki so nakopičeni zdolž valobrana, potihoma ciza voda; tu in tam v votlini na kratko zažlompa in zacmoka, a se takoj pomiri, ko da jo je premagal raztopljeni lesketajoči se svinec, ki je razlit zdolž školjev.« (Na sipini). »Na platno nad njeno glavo so se sipali pljuski, na'platnu je potrkavalo kakor na platnenih hlačah otroka, ko mu jih mati našteje. Prikrajšano jadro je zdaj vzbuhnilo, zdaj se spet zvilo v krču. Tedaj se je dež ulil... Bragoc se je vzpel na hrib, nato je plovsknil v mehko jamo.« (Pretrgana idila). V predelani verziji: »Na platno nad njeno glavo so se zdaj sipali gostejši pljuski, da je pritrkavalo, kakor da se stresa na platno debelo zrnje. Prikrajšano jadro se je napenjalo in zvijalo v bolestnih krčih, da ga je Karlo s težavo krotil. Potem se je ulil dež.« (Parnik trobi
64
nji). »... ob gredlju je šklopotala voda . . . voda pod piemcem zamlaska« (Parnik trobi nji). Itd.
Znano je, da je Pahor izviren tvorec slikovitih in razgibanih metafor, jasno pa je, da se — kakor pri vsakem pravem umetniku — obilje in stopnja metaforičnih primer menjava skladno s ponazarjenjem strukture razpoloženja. O tem tukaj ni mogoče razpravljati, v zvezi z našo temo pa velja opozoriti na dve karakteristiki pisateljeve graditve metafore: na antropomorfizacijo morja in na izbor asociacijskih primer iz morskega okolja za črtanje oziroma pojasnjevanje slike, vzete iz drugega okolja ali iz psihološkega dogajanja. Primeri za prvo: . .. na modri gladini, ki je napeta kakor prsi naših mladih žen (Morje imamo v krvi); . . . morje je dihalo kakor speči človek (Pretrgana idila); Ob stopnicah se je morje pogovarjalo z nočjo, prijateljsko zašumelo in hitro potem nespodobno zakolcalo, ko je butnilo preveč vode enkrat v kot ob stopnicah (Parnik trobi nji). In za drugo: Desno oko pripre, z levim škili vame, od spodaj gor kakor ribič v oblake (Naslov na žaganici); Bolniki se zdrznejo, kakor da so zaspali v čolnu in čoln je dregnil z nosom v breg. Kakor školjke odpirajo oči. . . (Se en črtasti jopič); (Otroci) sedijo v vrsti in njihovo telo je gibčno in njihove roke so hitre kakor roke ribičev, ko se zavejo prihoda gostega krdela škombrov (2relo kamnitega leva); In pustil je, da so se vse misli po malem odsrkavale, da so izginile kakor čolni v temi in da se je v njem ugladila morska površina (Ne-sluteno vprašanje).
Vendar Pahorjevi metaforični spleti ne žele zgolj podajati senzacij v želji po zbujanju estetskih občutij, tj. njegovo bogato metaforično izražanje je namenjeno predvsem zunanji podkrepitvi nekih globljih idej, torej odkrivanju pokrajin duha, ki so seveda z zunanjim svetom (s konkretnim časom in prostorom) neločljivo povezane. Konkretnost je značilna poteza Pahorjevega pisateljevanja, zato je mogoče tako rekoč sleherni njegovi pripovedni kompoziciji določiti stvarne koordinate. Tu v tej zvezi lahko nakažemo le pisateljevo tržaško tematiko. Pahorjeva literatura je svojstven umetniški dokument tržaškega slovenstva, tako dokument njegovega trpljenja v času fašističnega terorja kot pričevanje o patosu narodnega odpora pred vojno (Parnik trobi nji) in v času po italijanski kapitulaciji (Mesto v zalivu). Je hkrati obtožba in humanistični protest proti potujčevalcem, opomin rodovom. Pisateljeva nacionalna ideja je v svojem bistvu optimistična, vzpodbuja k akciji. Pisatelj se ne podreja zunanjemu pritisku, temu, kar se je nanj in na njegove sonarodnjake krutega zgrnilo, marveč odgovarja nasilju borbeno in neupogljivo. Pred očmi mu blešči etos borbe, ki zahteva žrtvovanje, vendar ni mrk, ker tak, kot je, osnovan na naravnih zakonih, določa in osmišlja človekovo bivanje v zgodovini. S tem da je povezal ljubezen in narodni odpor (Mesto v zalivu, Parnik trobi nji), je pisatelj ustvaril glavno os svoje psihologije. Podrejajoč posameznika narodni skupnosti nahaja pisatelj rešitev v medsebojnem tovarištvu in v ustvarjanju resničnih humanih odnosov med ljudmi in med narodi. Razumljivo je tedaj, da je bistvena poteza psiholoških preokupacij Pahorjevih protagonistov vprašanje osebne odločitve, človekovo dozorevanje za zgodovinske naloge. To niti najmanj ne pomeni, da njegove osebe niso individualizirane; ko se je poglabljal v človekovo dušo, je lahko ugotavljal različne stopnje človeške zrelosti oziroma nezrelosti (Jadranka in Malka v črtici Na sipini, Maks v Umoru nedolžnih otrok itd.).
65
Na vseh straneh Pahorjevega ustvarjanja je živo pričujoča misel, da Trst z morjem pripada vsem tržaškim prebivalcem, enako Slovencem kot Italijanom. Samo dva, tri primere:
»Na morju končati bi bilo lepše kakor na kopnem; da, bodi huda name, da ti tako pišem o koncu, toda naj bo kakor koli že: ko boš imela svoje malčke, svoje otroke, pelji jih na pesek, naj se igrajo, naj rožljajo s školjkami. Toda naj se ne navadijo morja, naj jim ne postane vsakdanje. Ne, vedeti morajo, kako smo se mi mučili ob njem, kako ga imamo v krvi, morje, kako je del nas.« (Pretrgana idila) . .. »Toda Kolumb je šel za hrepenenjem po novi zemlji, mi si z ljubeznijo do morskih poti odkrivamo smisel slovenske zgodovine, podobo slovenskih tal. Slovenski pomorščaki! Mi ne iščemo novih zemlja, mi iščemo naš obraz! Naše slovensko telo je imelo kri, je imelo srce in govor in petje — vi s(e njegove oči, pogled na morje, okno v svet!« (Morje imamo v krvi) . . . »Za ribiče in mornarje je morje vsakdanji kruh, za vse druge prebivalce pa del njih, kakor zrak, ki ga dihajo.« (Parnik trobi nji). Itd.
Navedeni primeri hočejo pokazati, da se kljub isti osnovni ideji intonacija teme morja menjava, se pravi, modificira skladno z razpoloženjsko situacijo oziroma z miselno tendenco. Taka obravnava zaenkrat odpada, ker bi presegla mejo zastavljenega tematološkega orisa.
Tretjo obliko sodobnega pristopanja k morski tematiki predstavlja smer, ki bi jo najraje imenoval kozmopolitizacija teme morja. Novela Bena Zupančiča Mrtvo morje vsebuje dnevniške zapise kapitana, po rodu Dalmatinca, ki vodi jugoslovansko ladjo od Cipra do Sidneya in nazaj do Dubrovnika. Motiv spominja na filmske zgodbe: Avstralka Jane želi na ladji pretihotapiti nemškega vojnega ujetnika, v katerega se je zaljubila in ga v zaboju vkrcala, kar seveda povzroča kapitanu posebne skrbi in nevšečnosti. Ko se Nemcu posreči dospeti do Avstralije, ga tamkajšnje oblasti ne marajo sprejeti, nakar se neljubi tovor pelje nazaj in ga nazadnje prevzame naša milica. Svojevrstni zapleti omogočajo pisatelju, da hkrati portretira vrsto oseb, večidel mornarjev, nekdanjih partizanov.
V noveli je najti dovolj opisov morskih bregov, mimo katerih vozi ladja, v asociaciji je naslikana tudi dalmatinska obala s kapitanovim rojstnim krajem:
»Kaj pa je bila moja mladost? Kamnita obala. Sivo srebro oljk, nakopičenih na izmučenih, krivenčastih deblih. Lahko bi kljubovala vetrovom, niso pa mogla kljubovati revščini. Lesen mostič na trhlih nogah, kakor da je namenjen obupan-cem, da bi z njega skakali v morje. Ribiške barke s pokrpanimi jadri. Z ogolje-nimi trebuhi. S pokrpanimi mrežami. Osel, ki muli osat in kdo ve zakaj tuli v spomladanski večer. Ljudje, ki so ukrotili morje, a jih je morje zmeraj znova ukrotilo. Vreščeči galebi...«
2e na prvi pogled je očitno, da je vizija obale bistveno drugačna, kot je bila pri Pahorju. Stil je ostro odsekan, nelirski, tako rekoč naturalističen, se pravi, skladen s temo kapitanove mladostne revščine.
Drugi povojni pisec, ki ga je navdihnila tema morja, je plodni epski fabulist Smiljan Rozman. Rozman je posegel v psihologijo sodobnega civiliziranega in hiperciviliziranega človeka v času, ko pada razlika med mestom in vasjo in ko se v pomorskem okolju izgubljajo specifične poteze kontinentalca in me-
66
diteranca. Vrvež hrupne tehnične civilizacije je prodrl na morje, na široko so se odprla vrata medsebojnim stikom, meje med jeziki in državami ne ovirajo bežnih poznanstev in površnih ljubezenskih zvez,_ ki se spletajo v znamenju vračanja k naravi. Kompozicija spominja na Dos Passosovo trilogijo USA: pet samostojnih novel je sestavljenih po načelu treh delov: prvi lirska impresionistična situacij-ska slika (Sonce, mesec, obala in morje), drugi reportersko črtanje okolja (Trenutek) in tretji zgodba s portreti oseb (Ljudje).
Primer impresionistične lirske slike:
»Ležala je zleknjena med morjem, med skalnatim belim pobočjem in ru-menomodrim, v soncu žarečim nebom.
Ležala je zleknjena pod sivim pobočjem, ki se je vzpenjalo proti vrhu otoka s svojimi krmežljavimi borovci. Morje je butalo vanjo, jo božalo in prekrivalo z belo peno. Borovci so se upogibali in hreščali v burji. Ležala je pod sivim oblačnim nebom, ki se je v daljavi pogrezalo v bele nakodrane valove.
Ležala je zleknjena med morjem, politim s tinto, med skalnatim pobočjem in med zevajočim kobaltnim nebom, s katerega se je režal zelenkasti mesec.
Ležala je kot golo dekle z belimi lasmi.
Obala, zleknjena in zasanjana.«
V stilističnem pogledu pritegne pozornost anaforični ženski deležnik »ležala«, dalje feminizacija obale kot take. Ženska in ljubezen! V finalu se pisec povrača k isti sliki, vendar s trpko izkušnjo neizpolnjenih ljubezenskih pričakovanj in z enako trpkim spoznanjem minevanja čustev. Knjiga izzveni v ele-gičnih ljubeznih, »ki jih ni bilo in so bile«.
Pisatelj se je potrudil, da je osebe primerno individualizii-al, domačine in letoviščarje. Drugače kot v poznejšem romanu Druščina so ga v tej knjigi zanimali predvsem domačini: od frivolnega Tullija, ki je premenjal v sezoni za kopico razvedrila željnih tujk in je nazadnje v zaslužkarski ihti pobegnil s čolnom prek morja v Italijo, vse do tožne vdove Melite, ki polblazna blodi po otoku in išče moža-kapitana, ki je v brodolomu izgubil življenje. Pisatelj je zmogel precejšnjo širino motivov, saj je naslikal še drugo podobo morja, to je tistega, ko morje ni ne polno veselja in ne razigranosti, marveč prinaša ljudem bolečino in trpljenje.
V romanu Druščina je Smiljan Rozman raztegnil motiv Tullija in nekaterih podobnih polhuliganov na slovensko obalo. Po moji sodbi je obnavljanje te teme v romanu preobširno, dasi je piscu treba priznati, da je poznal pri prikazovanju mladostniškega senzualizma več individualno pogojenih razlik. Skratka, za širok koncept (čez 700 strani) je problemska zasnova nemalo skromna.
Bibliografska opomba: Tematotoških študij s predmetno problematiko morja je zlasti pri Hrvatih veliko (gl. bibliografijo v Pomorskem zborniku). Na Slovenskem sodita v to območje priložnostna zapisa Primorje in osvobodilna borba v Župančičevi besedi (Andrej Budal) in Svet ob morju v leposlovju (Lino Legiša), oboje v tržaških Razgledih 1948; Simoin Rutar, Slovenske pripovedi o morju, Z 1880.
671
Jakob Šolar
GLASOSLOVNESPREMEMBE PRI PRIDEVNIKIH NA -SKI IZ KRAJEVNIH IMEN
Namen tega članka je, da opozoni na jezikovino zakooitost v oblikah nekaiterih pridevnikov s pripono -ski, izpeljanih iz krajevnih imen. V praksi jo živeje čutimo in bolj ali manj tudi upoštevamo, v teoriji pa smo jo zadnja leta, da ne irečem desetletja, hudo zanemarili. Odkar je Ramovš 1923 vprašanje obiseano in z obilinim gradivom iz starejših tiskov obdelal v Konzonantizmu (HG II, §§ 188—193), se nam ne zdi več potrebno, da bi stvar načenjali. Različne oblike pri starejših tiskih, kakoir človeški — človeški — človečki, nebeški in nebeški, zlasti pa nekatere nenavadne lolbliike, so Ramovša privedle slednjič do skleipa, da so se oblike -ski in -čki dodajale pogosto po analogijah, ne pa po kakii glasoslovni zakonitosti. Tako trditev je manj lostro pred njim postavil že Škrabec. Ramovševo dognanje je povzel tudi Bajec 1952 (Besedotvorje II, §§ 110 si.), ki piše: »Po narečjih se je začelo analogično spremešavanje, tu je zmagala ta končnica, tam spet ona« (ib. § 112, str. 64).
Spričo take teorije je tudi razumljivo, da se je vprašanje popolnoma umaknilo iz praktičnih jeziikovnih priročnikov; tako ga ne obravnavata ne Slov. slovnica 1947 in ne 1956. SP 1950 pa pri razlagi tujih 'imen (61. 36 c) le govori o nekih zakoniih: »Imena, ki se končujejo v osnovi na -k, -g, -h, -s, -z, -c... tvorijo pridevnik po slovenskih glaso-slovoih zakonih z mehčanjem.« Mehčanje za osnove na -k, -g, -h in -c priznavajo tudi prejšnje slovnice in tudi Ramovševa izvajanja; ne velja pa to za osnove na -s in-z, te Ramovš in drugi jezikoslovci izključujejo.
Vprašanje, kaj je z glasoslovnimi spremembami pri sutiksu -ski, je torej pomembno teoretično in praktično. Zanimivo je, da si je SP 1950 postavil vprašanje šele pri tujih imenih, ne pa pri domačih. Od kod taka moč slovenskemu jeziku, ida uvelijavlja glasoslovne zakone pri tujih imenih, pri domačih pa ne? Lotil sem se pregledovanja naših ljudskih pridevnikov liz krajevnih imen. Piri tem se mi je nudilo oltailno novo gradivo, ki ga prejšnje obravnave niso upoštevale. In prvi rezultat? — Nad 90 % vseh pregledanih imen zaznamuje svojino s pridevnikom na -ski.
V zvezi s tem si skušajmo odgovoriti dvoje: 1. kakšne glasoslovne spremembe so se godile in se še dogajajio v zveai s pmpono -ski? — 2. na katero podstavo se ta pripona pritika, ali morda ne izključuje kakih drugih pripon? Prvo vprašanje je bilo že večkrat predelano, ali zmeraj le ob pridevnikih splošnega slovarja, nihče ni pritegnil obilnega gradiva pridevnikov iz krajevnih imen. (Kljub večkratnim poskusiom to gradivo še danes ni sistematično zbrano in urejeno, kar je prav gotovo velika škoda in zamuda.) Drugega vprašanja se pa doslej sploh še nihče ni lotil v celoti, čeprav že od Val. Vodnilka sem srečujemo ugibanja o priponi -ac (pev-ac — pev-ski). (Bajec pregleduje nekaj pripon, toda ne z namenom, da dožene gornje vprašanje.)
1. Glasoslovne spremembe obsegajo prvotno mehčanje soglasnikov pred pripono — Eskt dn asimilacijo isoglasnikov v nastalem soglasniškem sklopu po izipadu a.
a) Do mehčanja bi pravzaprav moglo prihajati le dotlej, dokler je bil v jeziku še živ čut za mehki polglasnik na začetku pripone -takt. Ker je v slovenščini razloček med mehkim in trdim polglasnifcom zelo zgoidaj izginil, bi z njim pravzaprav morailo prenehati tudi mehčanje. Imeti bi ga potemtakem smeli le v prav sitarih besedah slovenske prazgodovine, ne pa pri novejših m najnovejših besedah in celo tujih imenih, ki še zmeraj stopajo v jezikovno rabo. Dejansko so te glasovne premene še zmeraj žive in jih sproti uveljavljamo pri vseh novih besedah. Tu seveda ne moremo govoriti o mehčanju v nekdanjem pomenu besede pred mehkim pol glasnikom, zato pa o zakonitih glasovnih premenah na mestih, koder se je nekoč godilo mehčanje.
68
b) Po onemitvi soglasniiika so zaidelii skupaj trije soglasmiki. Zveza zvočnikov (!1, Ij, r, m, n, nj, v, j) + sk ni delala kakiJi težav, isaj so sklopi razen izjemoma ostaJii nepri-zadeti; kadar so pa zadeli skuipaj trije .nezvočniifci, .so izzvali prilikovanje, le ustničiniki p, b, f iso se nepriizaideti družili s soglasniško skupino -!sk-. Melikomeibiniiki k, g, h so se omehčali v č, ž, š, prav tako c v šumevec č. Po onemiitvi poilglasnáfca so šumevci prišli v neposredni stik s sičnikom v priponi -^ski in ga pritegniM v šumevsko izgovoimo območje, tako smo iz sklopov -šski, žski, -čski dobili najprej -šški, -žški, -čški. Sklop -žški ise je asimiliral v -šški lin dal s -šški vred -Ski-, pri -čski se jez ene strami okrepil pripomi del zlitega glasu č in ponekod zmagal nad zapornim delom, tako da se je tudi ta preiko -šški razvil v -ški; drugod pa se je okrepil zaipomi del (da bi kljuboval pripoi-nemu delu) in dal -čki. Tako so torej vsi ti !sklapi pri nas razvili -ški, le na obnobnem pasu proti hrvaščiinii srečiujemo za prvotni -čski razvoj v -čki. Tako prilikovamje pri nas velja daneis seveda tudi za vse itiste besede, pri katerih se naši današnji č, ž, š srečujejo s pripono -ski (npr. mošiki). Drugod se je ta asimilacija razvida drugače, v češčdni npr. v nasprotni smeri: sičniik s v priponi -ski je pritegnái šumevec č ali š pred seboj v sičnišiko območje (nemecJci, češki; skupina -žški pa je v mnogih primerih ostala neasimi-Idrana, npr. mužski).
2. Kateri glasovi pa se v slovenščin pred -ski »asimiMrajo« v zgornjem smislu? Od Val. Vodnika naprej preko Metelka in Janežiča so do Breznika vse slovnice olbdelovale tudi to vprašanje, pa vse (dolgo stoletje niso prisile do enotnosti v obsegu lin načinu te spremembe. Vse se ujemajo v tem, da se mehčajo k, g, ti in c in skupaj s pripono -ski dajejo -ški. 2e Metelko in za nijim Janežič sta tem glasovom dodajala še t, s, z, toda bolj kot izjemo, saj sta ,imela le malo zgledov za dofcazovainje: za t navajata predvsem hrvaški, Metelko celó mešk od mesio; oba opozarjata tudi na tvocbe z infiksom -ov-fbratovski). V novi izdaji Janeždčeve slovnice 1889 je Sfcet prvi pisad oblike bratski, hrvatski poleg bratovski in hrvaški. V tej dobi etimodogiziranja in približevanja vse-slovanskemu skupnemu jeziku so začele zmagovati te oblike .in so jih poidprle zlasti množice izposojenk na -nt; ob teh je začel zamirati čut za domačo slovensko glasovno zakonitost in s Pleteršnikom je etiimološfca oblika bratski, hrvatski prodrla tako daleč, da je oblika hrvaški dobila priokus manjvrednosti, kakor da je za knjižno rabo neprimerna. Leveč oblikam na -/ski v Praviopisu (1899) ni priznal izključne pravice.
Škrabec je v neki polemiki z V. Oblakom zaradi dvojnosti v pisavi naših starih pisateljev (človečki — človeški — človeški, nebeški — nebeški) prvi izrekel trditev o analognem prevzemanju -ški in -ski. Kasneje (1901, Cv. XIX, 5/3) je pa oib razlaganju različnih oblik mimogrede izrekel misel: »Vendar bi se dalo tudi misliti, da je začetni B nekaterih sufiksov sem ter tja tudi pri nas vplival na soglasnik pred sebo, kaker bi bil jh; to bi bilo miisliti, razen o -hch, tudi o -bce, -hka, -hm,, -hsk-b, -hstvo. Tako bi se najlaže razilagale oblike kaker: kočnik, (poleg kófnik), < harvašski, horvačkl, soldaSki < sol-dačski, gospojski, grajski, Pográjac, briški < barjski, bric, < barjac, brika < barjka, vaški < vašski, nebeški < nebešski itd.« Tu torej našteva Skrabec poleg splošno priznanih k, g, h, C še t, d, s,- za z nimamo zgleda. Toda k tej hipotezi, ki bi najbolj odajšala razlago vseh teh različnih oblik, se ni vmid ne sam ne drugi, ostala je pozabljena.
Zdi se, da te Skrabčeve trditve ni pozinal niti mladi Breznik, čeprav bi mu bil.a odlična opora njegovemu članku Pogrešiki pri nekaterih priponah (DS XVII, 427—431). Tu se je (takrat še ni študiral slavistike) fcoj s prvim stavkom krepko postavil na stališče: »Slovens-ki jezik je zraven drugih obče znanih tudi soglasnifce d, t in s, z pri -ski izpremenil v š -ški.« Ta članek je zgrabil vprašanje v živo, ne da bi se bil Breznik dal motiti s slavističnuni dognanji o palatalizaciji v stauo-slovenščicnii. Talko je prwi potegnil zgornje pasove v zakonito spreminjanje in določil celoten obseg glasovnih premen pred pripono -ski, l!. kghcčžšldszse premenjujejo s š. Ko je potem spoznal zakone o palatalizaciji, vprašanja ni več načenjaj in je svojo drzno trditev ublažil (v slovnici 1916), po Ramovševem obravnavanju tega vprašanja v HG (11, 1923) (Ramovš ne pozna ne Skrabčeve zgoimje trditve ne Brezinákovega članka) pa je v 4. izid. slovnice (1934) še redldolbasedlnejši. Za razlaganje pridevniških oblik iz ikrajevmih imen je Breznikova prva podmena še zmeraj edino sprejemljiva in kaže zakonitost, ki je ni mogoče prezreti. Kako jo je mogoče spraviti v sklad z veljavnimi zakona o palatalizaciji in kako naj si potem razlagamo pisanost v oblikah naših starejših pisateljev, to je seveda drugo vprašanje in nova naloga, lei jo bo treba rešiti.
69i
3. Ker je za glasove k, g, h ilm c, č, š din ž splošno priznano, da se s pripono -ski strnejo v -ški, v nekaterih primerih (k, c dn č "v obmejinem pasu pnotd hrvaščini) tudi v -čki, se tukaj s takimi osnovami ne bom podrobneje ukvarjal, čeprav je tudi tu še mnogo zanimiivega in pojiasndla vrednega. Razmeroma številne primere navaja tudli Bajec v Bese-dotvoinju (II, § 112), vendar vsi zgledi niso neoporečni. Pmi tvorjenju teh pridevnikov delujeta dve nasprotujoči si težnji: prva bi rada (dosledno uveljavila premeno, druga pa bi rada ohranila prvotno podobo podstave, zlasti pri enozložmoah, saj je glasovna akustična podoba besed nosilec predmetnega pomena. Ce bo kdo slišal svaški, se bo vprašal, ali naj besedo veže s svat ali svak; pridevnik loški inpr. ima lahko za osnovo imena Loka, Log, Lož, Loče dpd. Zato krajevne razmere (bližina imen s temi osnovami) včasih niso dopuščale takih homonimnih oblik, saj bi nasprotovale inajvišji nalogi jeziika: razumljivosti. Zato tudi pri podstavah na k, g, h, c, č, š in ž srečujemo zelo pisane tvorbe pni enakem imenu. Pregledovanje gradiva nam bo kasneje tudi pokazalo, kako malo se pri lastnih imenih zavedamo Občega pomena, ki tiči v imenu. Zato se tudi niso sprejemale za enaka imena pridevniške tvorbe od drugod, marveč so si jih ustvarili povsod na novo. Od tod taka pisanost, zato pa tudi toliko večja potrditev zakonitosti, če so na različnih krajih našli enake glasovne rešitve.
4. Ustaviti pa se moramo pri osnovah na -t, -d, -s in -z. V občem slovarju je osnov na te soglasniike premalo, da bi sd mogli zanesljivo ustvariti kako sodbo. Pri pregle-diovanlju lastinoimenskega gradiva pa vidimo, da so ti pridevniki narejeni na več načinov: -ski se pritika neposredno podstaivi; med podstavo dn -ski se vtikajo infiksi (zlasti -ov-, -an-j, da preprečijo neposredno srečanije več soglasniikoV in iz nje izvdrajočo glasovno spremembo (to se dogaja zlasti tedaj, kadar težnja po razvidnosti oisnove zmaga nad glasovno zakonitostjo) i izpeljani so iz podstave imena za prebivalce, včasih tudi iz priponskega imena za prebivalce, toda redno brez -ac (-ci pi.) ; včasih pa pridevnika ni in si pomagajo ljudje s predložnim opisovanjem (iz, z-s): dekleta s Trate, možje iz Vrat iipd.
Osnove na -t — Osnova blat- je razvila v 4 primerih pridevniški tip bJaški, v dveh primerih blátanski, v 1 primeru imamo opis z Blata. — Osnova creí- je razvila pri Ptuju čreški, dvakrat je naredila pridevnik s pripono -an (čretan), trikrat pa z infifcsom -an-: čretenski, enkrat z opisom s Créte. — Od 3 primerov Glažuta imamo dvakrat glažuški, enkrat glažutanski. — Golti pri Mozirju gouški; Klečet pri Žužemberku klečeški; Kolovrat (Litija) koraški, Kolovrat (Mozirje) kloreški. — Od 12 imen Kot jih je 6 razvilo pridevnik tipa koški, od tega dva na -čki: pri Semiču kocka in pri Brežicah zakučki; drugi so si pomagali z infiksom kótanski in ícóíovski, kútask (Šmarje pri Jelšah), enkrat s pripono -an kotni (Gaberje v Prekmurju), dvakrat pa z opisom s Kot. — Kržeti (So-dražnica) kržeška; Kúrat (Mokronog) kuraške: Lopata (Hinje) lopaška; Mahnéti (Cerknica) mahneški. — Uradno ime Dolgo brdo živi med ljudmi kot Dolg mrl in ima pridevnik dougamaiške. Uradni Obrat s pridevnikom obraški (oubraški), prebivalci pa so Obračari. Omota pri Semiču ima pridevnik omóSki. Ime PJaie se je v 4 primerih dvakrat ognilo glasovni spremembi dn srečanju -t + -ski z infiksom platoušk (Celje) in platinsk (Ptuj), dvakrat pa z opisom s Plat; toda v vseh treh zloženih primerih: Podplat (Celje) pódpíaSki in (Kostrivnica) podplašk. Suhe Piate za ljudsko Skopláte (Novo mesto) skopláSka — je zmagala glasovna doslednost. — Podnart ali Pódna{r)t na Gor. je razvil podnarški ali podnátovskí.
Osnova prapret- ali praprot- je od 5 primerov :imen Práprotno ipd. v štirih razvila pridevnik prapro/eški dn le v enem praprotsnški (Selška idoJdna), pa še tu se zdi, da je -an- mladega izvora in -ški kaže na stari praproški, da je -ški po kontaminacdji prišel v novo obliko. Takih primerov imamo tudi drugod precej. — Od dveh primerov Pšata sta oba razvila pSaški. V vseh 4 primerih dmena Púngert imamo p>ridevnik pungerški. V Moravčah se naselje z eno hišo imenuje Pustola, ljudje so pestoške, gospodiar pa Postošk. — Od 14 imen Rovi ali Rovte imamo res le 1 primer rofvjške (Pri Besnici na Gor.); je pač predaleč od prvotne glasovne podobe in bd bil lahko tudi od osnov rog-, rok-, roč- ali rož-; zato so si največkrat pomagali z imenom prebivavcev Róvtar alli Rotar in naredili ró(v)tarski v 10 primerih, drugi pa z infiksom rótariski. — Od imena Razdrto imamo v vseh 3 znanih mi primerih (Ljubljana, Šentjernej, Ptuj) pridevnik tipa razdfški. — Osnova senožet- je od 4 primerov dala v itreh tip senožeški enkrat pa seno-žetarski (nad Jesenicami). — Za Mursko Soboto je pridevnik sobočki, kar pišemo večinoma soboški. — Sópot, sopoški aH po prebivalcih sopočanski. Osnova srobot- ima vse trikrat v pridevniku sroboški. — Novi Svet (Hotedršica), novosveški. Tirget y obeh primerih
70
tirgeški. — Osnova trat- v imenih Trata ima pri Skofji loki frašk, pri Sv. Lenartu n. Lašikim pa trdčki; drugod s-o si pomagali z infiksom trdtančki (Semič), kjer je -čki po vsej verjetnosti iz trački, ali pa po prebivalskem imenu tratarski (2x), ali s predložnim opisovanjem s Trd(e (Šentvid n. Lj.1. — Varpete pri Vojeiku varpeški. Siropleks Vrata (Litija) opisuje s predlogom z Vrat, obe zloženki Zavrata (Sodražnica) in Zavrdfe (Hrastnik—Dol) imata zavraški. Vodmat (Ljubljana) vodmašk.
Isti razvoj so doživele tudi osnove na -st in -š(. Tako ima Brest na Ižanskem pridevnik bfški: Cesta ("Vel. Gaber na Dol.) cejška, v treh primerih pa opisuje s predlogom s Cest. — Hosta pri Sk. Loki ima hošk poleg danes pogostnejšega hdstanšk, ki je prevzel šk od stare oblike; Zdrhost (Kozje) ima zdrhdčk. — Hrastje pri Ljubljani ima tiraški, drugod so si pomagali z infiiksom tirdstanski (2x) in tirastovski (4x) ali pa z izpeljavo iz prebivalskega imena hrastarski. — Čudim se, da se nihče ni ustavil v obravnavanju teh vprašanj ob pridevniku novomeški, toliko bolj, ker ga omenja v simpleksu mešk že Metelko; v tej vrsti je kaj preprosto razumljiv tudi (rždški iz tržast-, ob katerem se ustavljata na dolgo Skrabec (J. sp. I, 534) in Ramovš (HG II, § 192). Isto velja za osnovo most- v zloženkah, kakor Zidani most — zidanomoški, Primostek —¦ primoški (Gradec B. Kr.). Na Ižanskem pravijo barju marost, pridevnik pa jim je marošk. — Ime Tolsto nad Laškim je razvilo pridevnik touški. — Za -št imamo predvsem vrsto .imen iz nem. Forst, največkrat Boršt; v simpleksu je v 3 primerih razvilo ime pridevnik borški, v 1 primeru borštan, sestavah pa — kakor Podboršt — v 6 primerih tip podborški, v 2 pa obliko z infiiksom -9n-, torej podborštenski; Zabdršl ima pa v vseh 6 primerih pridevnik zaborški. Sem lahko takoj prištejemo tudi kr. imena po os. imenu Jošt (iz nem. Jobst); ta je v vseh 4 znanih mi primerih razvil tip -joški. Naj omenim še Dreta — Zadrečka dolina.
Omeniti moramo tmdi vrsto tujih imen, največ sveitniških, ki se v naših krajevnih imenih končujejo na -t, čeprav so prvotno imela na koncu -d [Leonard, Oswald, Rade-gund ipd.), pri drugih pa je 'bil -( prvotni glas, pa se je pri nas po naslonitvah spremenil v -d, npr. Rupert, Vitus — Veit — Vid. V koncu fonetično tako ni bilo prave razlike. Kot krajevna imena so šla razvojno pot druaih naših imen. Sv. Jungert (Vel. Pirešica) — jiingerški; Sv. Jedert v vseh treh primerih šentjederški; Kunqota (Slovenja vas — Ptuj) ¦— kungočkl, Šentkiingota — šentkunguški. — Sentldmbert (Zagorje ob S.) — šenttdm-paršk. — Ime Lenart je od 6 primerov dalo v 1 samem zapisu šentlenarski (Sv. Jur oTd Taboru), 4 primeri limaio -lenarški, v Slov. Goricah pa leriarčki. — Smarjeta ima v vseh 9 primerih tip šmarješki v različnih oblikah: šmarješka, šmareška (gora), margeiški, šmardšks. — Rupert ima dvakrat tip ruperški, v Slov. Goricah roprčki, pri Laškem šent-luparsk (če je prav zapisano). — Ožbalt je v vseh treh primerih razvil tip ožbalSki: šdntužbušk (Poljanska dolina), šentdužbušk (ob Dravi), ožbalčki Kapla—Dravograd). Uradno Radegunda za ljudsko Rddgent (Mozirje) ima pridevnik rddganšk. — Celo kr. i. Šmartno bi v nekaterih primerih sodilo sem, toda o tem kasneje. Lahko pa štejemo sem še ime Donačka gora po imenu Donat.
Krajevna imena in zaselki, kakor Zore pri Tatoru, zoreški, prebivavci pa Zorečani, nam vsiljujejo misel, da so tudi osebna imena za ženske iz podobnih domačih imen za gospodarje idomov iz enakega vira. Blaže — Blažeška, Brce — Brciška, Mahne — Mah-neška, Pavle — Pavleška, Polde — Poldeška, Tone — Toneška ipd. si laže razlagam neposredno iz Blažetska itd. kakor iz Blazečja mati -čka z olajšavo čk v šk). Toda to le mimogrede, ne kot dokazno gradivo.
Iz navedenih primerov je jasno troje: 1. da se je v vsem slovenskem jezikovnem območju jezik ogibal neposrednega vezanja -t -f -ski; tega dosledno nikjer ne srečujemo; to prav gotovo ni golo naključje, marveč jezikovna zakonitost; tako enodušen razvoj skupine -tski > -ški na zahodu in -čki na vzhodu govori zoper trditev, da »da v pravilnem razvoju 'tržaštski > 'tržaški in z analogičnim -ški: tržaški« (HG II, § 192); tako enoten in urejen razvoj te skupine v krajevnih pridevnikih, kakor nam ga kažejo zgornji primeri po vseh narečjih, more sloneti le na pravi glasovni zakonitosti; 2. da je v jeziku izrazita težnja, da razvije -t -j- ski, v ški, če le s tem oi iprehudo prizadeta prvotna glasovna podoba osnove, kar bi škodovalo razumljivosti; 3. če je jezik hotel v pridevniku ohraniti razvidnost osnove, si je pomagal z infiksi, imeni za prebivalce ali s predložnimi opisi, ne pa z nepredelanim stikanjem -( + ski. Tako stikanje se je moglo uveljaviti le na papirju in v pisarni brez posluha za ljudski govor.
(Se nadaljuje)
71
Boris Mišja
VRSTE OZIRALNIH ODVISNIKOV
Slovenska slovnica 1964 pozna v primerih in utemeljitvah naslednje ozi-ralne odvisnike; osebkove, povedkove, predmetne, prilastkove, od prislovnih pa krajevne, časovne, primerjalne in prave vzročne; ni jih pa med pravimi nači-novnimi posledičnimi, dopustnimi, pogojnimi in namernimi odvisniki (325—333).
O vrsti takšnih odvisnikov je podvomil že F. Tomšič: »Premisliti je treba, ali so odvisniki, ki se začenjajo z relativnimi zaimki ali z relativnimi prislovi, res različni odvisniki (osebkovi, predmetni, prislovni) ali pa so čisto navadni prilastkovi stavki. Stavek: Kdor dela, zasluži plačilo pove isto kakor: Vsak, kdor dela, zasluži plačilo. Prav tako: Kadar mačke ni doma, miši plešejo = takrat, kadar . .. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima = povsod, kjer... V stavkih, kakor: Gorje mu, ki v nesreči biva sam, je pa objekt izrecno povedan (mu) in ni relativni odvisnik nič drugega kakor prilastkov odvisnik.« (JiS II, 134)
Zelo podobno je trdil F. Jesenovec v jezikovnih pogovorih RTV Ljubljana 25. januarja 1963 (zdaj natisnjeno v Jezikovnih pogovorih, CZ, 1965, str. 124): »Tudi ob določanju prilastkovega odvisnika naj nazadnje opozorimo na razloček med oblikovno in vsebinsko analizo. Vzemimo primer: Kdor brata izda, je največji hudodelec. Navadno določamo na osnovi oblikovne razčlenitve, da je stavek — kdor brata izda — osebkov odvisnik, saj odgovarja na vprašanje: kdo je največji hudodelec? Sedaj pa stavek malce spremenimo: Vsak, kdor brata izda, je največji hudodelec. Pa smo iz osebkovega odvisnika dobili prilastkov odvisnik kot odgovor na vprašanje: kateri »vsak« je največji zločinec? In ker si tale »vsak« lahko zmerom dostavimo v mislih, pa četudi ga ne napišemo, sledi, da je v vsakem primeru zelo smiselno ugotoviti, da je odvisni stavek — kdor brata izda •— prilastkov odvisnik.«
Kakor je misel prvi hip privlačna in bi bila, če bi se izkazala za pravilno, silna poenostavitev za opredeljevanje oziralnih odvisnikov, se pokaže pri smiselnem razčlenjevanju za nevzdržno.
Tomšič in Jesenovec sta oprla svojo trditev na spremenjen stavek, ker sta dodala v nadrednem stavku v vsakem primeru oziralniku soodnosnico (vsak, takrat, povsod), ki je prej ni bilo. Ze samo to, da bi bilo treba neko povsem razumljivo in korektno povedano ali zapisano misel spreminjati ali ji kaj dodajati, da bi jo mogli razčleniti, kaže, da s to podmeno nekaj ni v redu. Smiselno razčlenjevati neko misel (= stavek) se ne pravi prilagajati jo tistemu, ki jo razčlenjuje, temveč ugotoviti, kaj pomeni takšna, kakršna je, ugotoviti, kako je zgrajena, kakšno funkcijo ima sama, kakšno njeni deli in s kakšnimi sredstvi je jezik to dosegel.
Ker se ne strinjam z definicijo odvisnika, kakor jo navaja Slovenska slovnica, češ da »je odvisni stavek dodan glavnemu v pojasnilo,« (Ss 1964, 320) pa tudi ne z njeno formulacijo, da »nadomešča« stavčne člene glavnega stavka, (definicije za posamezne vrste odvisnikov str. 325—334) naj povem tu za zdaj svoje mnenje v obliki nekakšne definicije: Odvisnik je stavek, ki ima funkcija stavčnega člena ali dela stavčnega člena nadrednega stavka. (Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I, 1965, str. 68: V zloženem stavku imajo vlogo stavčnih členov ali delov stavčnih členov tudi celi odvisni stavki.)
72
Pri tem seveda nikoli ne more imeti funkcije povedka, pač pa osebkove besede, predmeta ali prislovnega določila, za dele stavčnih členov pa štejem povedno določilo in prilastke. (Za dele stavčnih členov primerjaj tudi: Jože Toporišič, Skj I, str. 70: Prilastek in povedkovo določilo torej nista stavčna člena, temveč samo dela stavčnih členov.)
Ob Tomšičevi trditvi, da Kdor dela, zasluži plačilo pove isto kakor: Vsak, kdor dela, zasluži plačilo, moramo torej vsaj poskusiti najti tema podredjema ustrezna nezložena stavka, ki jima bosta tudi po pomenu najbližja. To bi bila: Delavec zasluži plačilo in Vsak delavec zasluži plačilo.
V prvem stavku je delavec gola osebkova beseda, v drugem pa je ta stavčni člen podredno zložen (prim. Skj. 70), saj ga pojasnjuje še prilastek vsak. Ce to primerjamo s podredjema, ugotovimo, da ima odvisnik kdor dela res funkcijo osebkove besede delavec v prvem primeru, v drugem pa naj bi bil to prilastkov odvisnik k osebkovi besedi vsak. Funkciji obeh pojmov se obrneta: vsak je v podredju osebkova beseda nadrednega stavka, v nezloženem stavku pa prilastek k osebkovi besedi. In vendar je po pomenu v obeh primerih delavec, kdor dela. Kje je torej napaka?
Meni jezikovni čut sicer ne dovoljuje korelacije vsak ... kdor, ki jo uporabljata Tomšič in Jesenovec in jo tolerira tudi slovnica, češ da »bi v nadredni stavek lahko postavili pred kdor odnosnico vsak, če je še ni« (Ss 1964, 182). Ce bi že moral imeti korelacijo, bi uporabil rajši vsakdo ... ki. Jezikovnemu čutu pa je mogoče oporekati, čeprav bi zanj našel potrdila npr. pri Jenku: »Gorje, kdor nima doma!« in pri Gregorčiču: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam!«
Mislim, da je pravilna ugotovitev: »Zaimek kdor se zmeraj ozira na osebo, in sicer na eno samo, a ta ni določena niti z imenom, marveč je samo katera koli posamezna oseba...« (Ss 1964, 182). Zato temu zaimku ni potrebna odnosnica v nadrednem stavku. Prav gotovo vsaj ne v tistih govorih, ki imajo zanj posebno obliko, po pomenu različno od vseh drugih. In v knjižnem jeziku je tako.
Drugače pa je z oziralnim ki. »Kadar govorimo o določeni osebi ali stvari, rabimo oziralni zaimek ki, ki ga v odvisnih sklonih dopolnjujemo z osebnim zaimkom v odnosni obliki.« (Ss 1964, 183.)
Brž ko uporabimo v nadrednem stavku odnosnico, ki naj z gotovostjo označuje osebo, saj se ozira kdor vedno le nanjo, je to vsakdo, ki je samostalniški, in ne vsak, ki je pridevniški, saj bi se moral glasiti kot samostalniški vsaki, česar pa knjižni jezik ne pozna, pač pa nekatera narečja (npr. vzh. štaj. tsakši... keri ali prekm. sakši. . . šteri).
Ce pa je takšna oseba v nadrednem stavku povedana z neko samostalniško besedo, je za oziralnik to že povsem določena oseba in zato zanj umesten ki in ne kdor.
V naših konkretnih primerih: Kdor dela, zasluži plačilo in Kdor brata izda, je največji hudodelec se torej oziralni zaimek kdor ozira na 3. osebo ednine v glavnem stavku, »a ta ni določena niti z imenom, marveč je samo katera koli posamezna oseba.« Kakršnokoli dodajanje odnosnice v nadrednem stavku je torej odveč in nesmiselno.
V stavkih Delavec zasluži plačilo in Kdor dela, zasluži plačilo imata torej delavec in kdor dela enako funkcijo, namreč funkcijo osebkove besede. Zato so odvisniki kdor dela, kdor brata izda in njima podobni brez dvoma osebkovi odvisniki.
73
Prav tako bi bilo tudi v drugih primerih nesmiselno dodajati relativom odvisnikov korelativa v nadrednih stavkih, če tega ne zahteva pomen, o čemer pa kasneje. Kako nesmiselno bi bilo, če bi hoteli tako spreminjati — pa čeprav samo v mislih — npr. Prešerna: Nihče, komur je sreče dar bila klofuta — Vsak, kdor ni za bolji rabo — Vsak, kdor hodil v vas bo k deklicam...
In kaj bi lahko pričakovali smiselnega na ustrezna vprašanja: Kateri nihče ne spravi vkup darov potrebnih Pluta? — Kateri vsak naj var'je dom in babo? — Kateri vsak prišel bo zlod'ju v pest?
Na podoben način bi lahko dodali soodnosnice tudi v nadrednih stavkih, ki imajo ob sebi vezniške ali vprašalne odvisnike, in tako dobili iz njih prilastkove, če bi o funkciji odločale soodnosnice.
Naj zadošča nekaj primerov osebkovih odvisnikov, ki jim bom dodal v oklepajih v nadrednih stavkih mogoče soodnosnice: Ni nam znano (to), kdo je iznašel jadro. — (To), koliko je zvezd na nebu, nam ni znano. — (To), da ljudje nismo samo za zabavo na svetu, nas ne sme plašiti. — Največja sreča za človeka je (to), če je zdrav.
To pa bi nas lahko pripeljalo do nesmisla, da so sploh vsi odvisniki samo prilastkovi. Vsakdo se lahko sam prepriča o povsem analognih funkcijah odvisnikov in o razmerjih med stavki tudi v primerih, ko imajo oziralni (pa tudi vezniški in vprašalni) odvisniki funkcijo predmetov, prislovnih ali povednih določil.
Kako pa je s primeri, ko ima oziralnik smiselno potrebno soodnosnico v nadrednem stavku ali ko jo ima, čeprav bi mogel biti tudi brez nje?
Naj uporabim samo primere, ki jih je — sicer za drugačne potrebe — uporabila že slovnica ali ki jih vsi poznamo iz literature: Kdor ni dalje prišel ko do korita, temu je vsaka mlaka morje. — S komer sem govoril, vsak mi je dal prav. —• Kar si kupil, to boš lupil. — Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta. — Cesar človek nima,, po tem se mu sline cede. — Kjer koli se ustavim, povsod me preganjajo. — Ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi. — Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš.
Ker hočemo ugotoviti vrsto teh odvisnikov, torej funkcijo, ki jo imajo v podredjih, moramo poiskati tista smiselna vprašanja, na katera bomo mogli smiselno odgovoriti prav s temi odvisniki, in jih primerjati z vprašanji po prilastkih. Izbirati bomo morali med naslednjimi dvojicami vprašanj:
Komu (Kateremu temu) je vsaka mlaka morje? — Kdo (Kateri vsak) mi je dal prav? — Kaj (Katero to) boš lupil? — Kaj (Katero vse) se v strup prebrača? — Po čem (Po katerem tem) se mu sline cede? — Kje (V katerem povsod) me preganjajo? — Kam (V kateri tje) nas pelje iz bolečine mesta? — Koliko (Katere toliko) ljudi veljaš?
Na vprašanja v oklepajih seveda ne moreš pričakovati smiselnih odgovorov, 'pač pa na vsako' izmed tistih pred njim lahko smiselno odgovorimo z ustreznim oziralnim odvisnikom, med njimi pa ni nobenega prilastkovega.
Ostane še vprašanje, kaj je z odvisniki, kakršen je: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam!« Prav ob njem sklepa Tomšič, da je »objekt izrecno povedan (mu) in ni relativni odvisnik nič drugega kakor prilastkov odvisnik.«
Zopet moramo pritegniti prosti stavek in v njem člen, ki ustreza po funkciji zgornjemu odvisniku, npr.: Gorje mu, nesrečniku! Za podobne stavke v naši književnosti ne bomo v zadregi: Povprašam ga, nevernika. — Pa so me pognali
74
na cesto, puntarja. — Sin, ta ti bo šele zagodel. — V mojih mladih letih, takrat je bilo vse drugače.
Za takšne primere pravita slovnica (101) in SP 1962 (84), da »zaradi poudarka izpostavimo stavčni člen in ga v stavku ponovimo (podčrtal B. M.) z zaimkom ali prislovom.«
Po teh izpostavljenih členih se brez dvoma ne moremo smiselno vpraševati: Kateremu mu gorje? — Katerega ga povprašam? — Katerega me so pognali na cesto? — Kateri ta ti bo šele zagodel? — V katerem takrat je bilo vse drugače? — ampak samo: Komu gorje? Nesrečniku. — Koga povprašam? Nevernika. — Koga so pognali na cesto? Puntarja. — Kdo ti bo šele zagodel? Sin. — Kdaj je bilo vse drugače? V mojih mladih letih.
Torej ne gre za prilastke, ampak za predmete nesrečniku, nevernika, puntarja, za osebkovo besedo sin in za prislovno določilo v (mojih mladih) letih. In odvisniki, ki imajo funkcijo teh izpostavljenih stavčnih členov, so po vrsti ustrezni odvisniki.
Torej se ne morem strinjati z Jesenovčevo trditvijo, da določamo na osnovi oblikovne analize odvisnik kdor brata izda za osebkov odvisnik, smiselno pa naj bi bil to prilastkov odvisnik.
Nasprotno: formalna analiza bi mogla proglasiti tak stavek za prilastkov odvisnik, smiselna pa mora ugotoviti njegovo pravo funkcijo in s tem njegovo vrsto, ne da bi ga pred tem spreminjala ali prilagajala analitiku.'
• Uredništvo pojmuje članek B. Mišje kot vzpodbudo k dokončni določitvi tega vprašanja; prizadeta avtorja imata pri odgovoru prednost.
Zapiski, ocene in poročila
CENETU KOPCAVARJU V SPOMIN
Umrl je star komaj triinštirideset let.
Kako živi in prijazni so še spomini na prva povojna študijska leta, ko je Cene Kopčavar s samostojno in premišljeno besedo nastopal pri seminarju naših dragih učiteljev Nahtigala in Ramovša! Kako točne, pretehtane in nemalokrat ostre so bile njegove pripombe ob nalogah iz slovenske književnosti; kako prepričljivo, s kakšno ljubeznijo in zavzetostjo nam je v svojem diplomskem delu razodeval Murnovo poezijo!
Ko je končal študij slavistike, se je Kopčavar uvrstil med danes že kar preredke profesorje slovenščine, ki jim naporno pedagoško delo ni moglo zatreti želje po nenehnem izpopolnjevanju; nasprotno — kot humanistično široko razgledan učitelj, ki je deloval v tehniškem okolju, se je zavedal, da samo s poglabljanjem svoje stroke materinščini lahko pridobi ugled, ki ga zasluži. Toliko svojega bogatega znanja in svojih moči je razdajal v šoli, ker je neomajno veroval, da je šolstvo srčika vsake družbe in da je mladina ob nagli civilizaciji in razvoju tehnike v današnjem času še bolj potrebna humanistične izobrazbe.
75'
Nikoli se ni ustrašil okoliščin, ki niso bile naklonjene prizadevanjem prosvetnega delavca; in ker je znal odlično delati, je bilo njegovo delo priznano in cenjeno.
Vendar se Kopčavarjev iščoči duh niti v tako uspešnem in zahtevnem pedagoškem delu ni mogel zaposliti do kraja. Svoje znanje in svojo delavnost je preizkušal tudi na drugih področjih. S prelinjenim čutom za literarno umetniške vrednote se je lotil proučevanja sovjetske književnosti dvajsetih in tridesetih let in v svojem prevodnem izboru VIHARNI PIŠ s temeljito študijo prikazal tudi tiste literarne tokove in avtorje, ki so to obdobje dojemali globoko in problemsko, pa jim novejša literarna zgodovina še ni priznala pravega mesta. Pozneje se je pri prevajanju iz ruske književnosti posebno posvetil mlademu Solo-hovu, Buninu in Oleši. Ti subtilni mojstri ruske besede so v Kopčavarjevih prevodih tudi pri nas polno zaživeli, saj je tako vztrajno iskal in odkrival labirinte njihove umetniške besede.
Kot odličen poznavalec sodobnega slovenskega knjižnega jezika je Cene Kopčavar velikokrat posegel tudi v to območje. Strastno se je zavzemal za kul-tiviranje te naše osrednje duhovne dobrine, za bogatitev in stilistično gladitev našega izraza. Njegovi jezikovni učbeniki so zrastli iz žive potrebe po takšnih pripomočkih. Ob tem moramo visoko ceniti njegov izvirni prijem; gradivo je zajemal iz svoje vsakdanje šolske prakse in ga obdeloval, ne da bi se bil podrejal zastarelim normam, kjer mu je raba narekovala drugače. Tako je v dora-ščajočem srednješolcu oblikoval samostojen odnos do jezikovnih vrednot, sam pa je v praktični stilistiki tipal za trdnejšimi oporišči, kot smo jih bili vajeni doslej.
Pasivnost v čemerkoli je bila Kopčavarju zelo tuja. Zmeraj zavzeto je spremljal dogajanje v slavistični vedi pri nas in po svetu. Bil je človek nezlomljive volje in čvrsto zastavljenih načrtov, pa neprizanesljiv sovražnik vsakršnega šarlatanstva in Irazerstva. Kot strokovnjak slovenist, strasten ljubitelj naše zemlje, našega cvetja in naših gora, posebno pa kot neutruden delavec in resnično kremenit značaj bo ostal živ med nami.
F. Jakopin
TRUBAR IN MESTNI GOVOR
Jakob Rigler je v olaiaku Osnove Trubarjevega jezika (JiS X 161—'I?!) vnovič načel važno vprašanje, kakšni so pravzaprav bili začetaii koraki slovenskega knjižnega jeeika. Vsak srednješolec bi mu prepričano odgovoril, da je dala osnovo knjižnemu jeziku idolenjščina z govorom Trubarjeve rojstne vasice Raščica. In prav to razširjeno in uveljavljeno mnenje podira Rigler z analizo fonetičnih značilnosti v Trubarjevih spisih, iz katere sledi zaključek, da osnova Trubarjevega in s tem slovenskega knjižnega jezika ni dolenjisko narečje, marveč ljubljanski govor iz 16. stoletja. Rigler ugotavlja: »Trubar ni povzdignil v slovenski knjižni jezik dolenjskega narečja z Raščice, ampak po domačem narečju nekoliko modificiran govor Ljubljane.«
Trditev je v nasprotju s Trubarjevo lastno izjavo o jeziku v onem obširnem nemškem predgovoru k Prvemu delu novega testamenta iz 1557, ki nudi podatke o celi vrsti stvari iz 16. stoletja. Trubar pravi tam: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spoidnje-štajerec, Korošec, Krašovec, Istran, Dolenjec aH Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem ise rodil. Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati« (Rupel, Slovenski protestantski pisci, 26).
Vsak, kdor je s premislekom bral Trubarjevo delo, si je moral zastaviti vprašanje, ali je imel res kmečki govor po dolenjskih vaseh v 16. stoletju toliko tujk, kakor jih
76
piše Trubar. V 19. stoletju so bile zveze med podeželjem in mestom zaradi hitrejšega prometa, večje gospodarske dejavnosti, šol in migracije iz vasi nedvomno mnogo močnejše, in vendar jezik na vasi nii imel toliko tujih primesi. Po tej liztoušnji ni verjetno, da .bi jih bdi imel v Tru'barjevi dobi. Toda ta ugotovitev se ne more omejiti samo na besedam zaklad, marveč jo moramo prenesti tudi na sfcladnjo. Zal je to najmanj raziskano in raziskavano področje slovenskega jezika, vseeno pa se da isplošno izreči vtis, da način, kako je Trulbar gradil stavek, rabil člen, postavljal glagol, ni kmečki. Poglejmo na primer Ceikovno ordningo. Večina stavkov se končuje z glagolom, kar vsekakor kaže, da jih Trubar ni zlagal na slovenski način. Ljudstvo ne govori tako. Levstikov dolenjski govor je nekaj čisto drugega kakor Trulbarjev, čeprav sta bili njuni vasi, kakor pravi Levstik, le majhno uro hoda vsaksedji.
Trubar je zgodaj, z dvanajstim letom, zapustil vas nn prebival do svoje prve emigracije čez dvajset let v različnih naših mestih, v Ljubljani, Trstu .in okolici Celja. Ambdent, v katerem se je gibal, je bil duhovnišiki in meščanski, to je svet srednjeveške inteligence ter trgovcev in obrtnikov. Dolga deta mestnega življenja so pač morala pustiti svoj odraz tudi v njegovem razvojnem jeziku.
Jezidc je družbeno občilo in nosi v seibi .znake svojega okolja. Posebnost slovenskih ro.est je bila mešanica njihovega prebivalstva. Osnovna mestna družibena plast je govorila v Ljubljani in Celju slovenski, medtem ko je bilo v Trstu povsem slovensko prebivalstvo, ki je živelo takoj onstran ožjega mestnega loibzidja. Na to plast je deloval po eni strani pritisk socialne strukture v mestih samih, ker je bil njihov vladajoči družbeni sloj nemški (plemstvo povsem, višja duhovščina in bogato meščanstvo pretežno), po drugi strani pa sta vplivala nanjo politični :in geografslki položaj: mesta so ležala v nemški državi in bila vikdjučena v nemški gospodarski isistem ;in blagovno zamenjavo v prostoru med Dunajem in morjem. V prelivanju gospodarsikih, političnih An kulturnih tokov je bilo prodiranje nemškega jezika, to je njegovega besedja in načina izražanja, v razgovoimi jezik slovenskega mestnega prebivalstva naraven pojav. Jezik je pač na svojem področju odseval uzakonjeni družbeni proces in dejansko stanje in čudno bi bilo, če ju ne bi. Trubar je bil samo predstavnik ali pnimer iz inteligence, ki se je morala sprijazniti z obstoječimi razmerami. Ni verjetno, da se v njegovem pridigarskem in raz-govornem jeziku ne bi čutile značilne mestne jezikovne primesi. Ker so bila mesta tedaj že nekaj stoletij stare tvoflbe in ves čas izpostavljena opisanemu pritisku, je bila razlika med mestniim in kmečkim govorom verjetno precejšnja.
Versko gibanje, ki se je začedo pri nas v tridesetih letih 16. stoletja, je preneslo nemški poskus izpremembe cerkvenih razmer na slovenska tla. Zato se je še poglobila zveza med nemškim in slovenskim jeaiko.m. Datedanj,o datimsko versko knjigo, dostopno samo dobro šolanemu čdoveku, je zamenjala nemška verska knjiga, napisana v zelo lepem, svežem knjižnem jeziku, pristopnejša mnogo širšemu krogu. Prapagator, organizator in podpornik luteranstva na Kranjskem je bilo meščanstvo, nosilec nečistega slovenskega razgovornega jezika. Ko je Trubar pošiljal iz Rothenburga, kjer si je ipo begu iz domovine našel prvo delovno mesto med Nemci, isvoji prvi dve slovenski .knjigi na oceno v Ljubljano, ju je posdad meščanskemu protestantskemu krožku, Klonibnerju in somišljenikom. Ljubljančani so bili z jezikom zadovoljni. Čeprav pravi Trubar pozneje ob prevodu novega testamenta, da je knjiga »dobro ikmečko sestavljena in prevedena«, nas npr. stavek, kakršen je ta-Ie: »Inu on gre noter v to hišo tiga farizeja inu sede h t i mizi«, ne prepričuje, da bi bil to ^kmečki jezik.
Spoznanje, da je Trubarjev jezik mestni jezik, je izrekel že Jernej Kopitar.
Njegova generacija se je borila s silnjimi težavami knj.ižnega jezika, ker je vsa inteligenca zaradi nemškega šolanja mislila nemško. Bdd je najmlajši predstavnik racio-nalistov in ker je vstopil v slavistiko ob koncu njenega razdobja, je mogel pre.meriti napore preteiklih desetletij, da bi zgradili teikoč, pristen knjižni jezik. Kakor vsa Zoisova generacija je moral tudi o.n rabiti nemščino, če je pisal zasebno pismio aH znanstveno razpravo. Iste težave je opazil že pri Trubarju in jih skušal razložiiti. Romantična teorija o ljudskem jeziku in ljudski besedni ustvarjalnosti kot najčistejšem in najm.očnejšem izrazu ljudskega genija, ki je imela svoje korenine .pri Maophersonu in zlasti še v Her-derjevih spisih, je nagnila Kopitarja, da je iskal tak slovenski jezik, ki bi odgovarjal temu idealu. Trubarjev jezik to ni bil, preveč se je oddaljil od ljudskega razgovornega jezika. Kopitarjevemu jezikovnemu čutu je bilo to tako jasno, da v slovnici ni pristopil k Trubarjevemu jeziku z metodo jezikoslovca in analiziral njegovo fonetično, morfološko in sintaktično stran, marveč z metodo kulturnega zgodovinarja. Razložil je, zakaj je Trubarjev jezik kot mestni jezik tako poln neorganskih tujih primesi:
77
»Očitek nepotrebnega genmaiiiziranja v rabi posameznih besed in v sintaksi zadeva, bolj aili manj, vse naše (večidel prevajajoče!) pisce. Da bi to, če že ne ispregledali, pa vsaj razumeli, se vživimo v kranjskega pisarja. V svojem osmem ali desetem letu je zapustil očetno slovansiko ognjišče, da bi ga v nemiškem mestu Nemci v nemškem jeziku vzgojili za nemškega državnega uradnika. Zdaj se mora pmidrao vaditi, da bo pozabil svojo slovansko materinščino, ki je v tej dobi starosti v vsej njeni polnosti še niti osvojil ni, da bi ga blagomilo sprejela tevtonska gospodarica. Nikar ne ugovarjajte, da govore kranjski vendar tudi po mestih! Prav to je tisto, nad čemer tožimo: Trubarjev leben, lebati žpiža, mordane, štritati, hudobo tribati, jest sem šacan za mertviga, ferž-magati, .punt (Bund), Gospod je vunkaj vlekel (ausgezogen) znašimi vojiskamii, doli jemle, gori jemle, cajhen, šenkinga, poberi se tjakaj, vunkej klicati (ausrufen), gvant, flegar, Rihtar, špendia, folk itd. itd., so take cvetke iz mestne kranjščine; dn če jemljejo novejši pisoi namesto tega domače cvetje, spletajo venec vendarle na nemški načdn; ali pa, da ne govorimo alegorično, tako mestno spakedranščdno posluša v letih svojega mladostnega izobraževanja bodoči avtor: ker se je v šolah navzel nemških predstav, mu moramo sikoraj odpustiti, če je zadovoljen, da v njegovem kranjskem spisu ni najti nemške besede, in če niti ne sluti, da obstoji tudi kranjska sintaksa. — Tako na primer nima naš novi prevod biblije (po 1784.) skoraj nič nemških besedi, ki jih je po nepotrebnem Trubar posamič iz lagodnosti prav na mestni način posejal (ker ni mel prave kranjske Ijesede takoj pri noki), besedi, kakršnih ljudstvo niti ne pozna; toda koliko tega so morali pri drugi izdaji nove zaveze pregledovalci popraviti in koliko še ostaja za tretjo Blovnično-fcnitično ravizijo!
V pripombi pod črto je Kopitar dodal:
». .. kranjskemu kmetu ni ušla razlika med njegovo domačo govorico in germa-nizdrandm jezikom, ki ga sliši z lece! Druščine pri papivkah po gostem zahitevajio od godca ali berašMh škripačev, naj razkažejo svojo umetnost govorstva s svarilnim govorom. Smešno je videti, kako govorec popusti svojo pristno kranjščino, da bd posneli jezik navadnega pridigarja kot nekak visoki stil!« (Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, 1808, 53-55.)
Kopitarjeve izraze kranjski :pisar, kranjski jezik, kranjščina . .. moramo seveda zamenjati s slovenski, slovenščina. V tem pogledu je bil Trubarjev čas pred Kopitarjevim. Protestantski pisci so pisali o Slovencih in slovenskem jeziku kot enotnem pojmu, razsvetljenci pa so si prizadevali odpraviti pokrajinske partikularizme in da 'bi vnovič nastala zavest narodne celokupnosti. Kopitar je našel ideal slovenskega knjižnega jezika, ki ni bil ponemčen tj. pristen kmečki način izražanja, šele v prvih Ravnikarjeviih nabožnih spisih, izšldh leta 1813 (Barth. Kopitars Kleinere Schrilten, 227).
Napačen bi bil zaključeik, da je delo utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti manj dragoceno zato, ker ni pisal kmečkega jezika, marveč (nečisti) meščanski govoir svoje idobe. Ne, ta Traibarjeva jezikovna posebnost nam samo še s svoje strani poudarja vlogo, ki jo je imelo meščanstvo pri zlomu srednjeveške miselnosti in srednjeveških oiblik življenlja na Slovenskem, in s tem v zvem tudi z začetki slovenske književnosti.
Ce je že Kopitar utemeljeval, da je Trubarjev jeaik jezik mestnega okolja iz 16. stoletja, zakaj ni ostalo v znanosti pri njegovi tsodbi? Vzrok bo iskati pri Levstiku in naro'dni idöjd.
V liberalni eri je postal bolj med nemškim in slovenskim meščanstvom odprt in ostrejši kot kdaj. Previdni Bleiweis si ni upal začeli z javno kritiko najbolj nevarnega pojava, prehajanja novo nastajajočega slovenskega meščanstva v nemško kulturno sfero. Krmaril je tako, da se je z Novicami obdržal na površini celo pod zelo strogim Bachovim absolutizmom. Osnove slovenske nacionalne eksistence so ostale nejasne večini sodobnikov. Mladi Levstik je zastavil pero, da bi jih razložil. Storil je to z veliko mero osebnega poguma, z naravno bistrostjo in s smislom za stvarnost, o čemer nam govorita oba kritična spisa iz 1858, nastala takoj, ko se je rahljal absolutistični režim. Vprašanje se je osredotočilo okoli dveh tečajev, jezika in književnosti. Levstik je vse naslonil na kmeta, na ljudstvo, kot edinega resničnega predstavnika narodovega hotenja, medtem ko se mu je zdelo meščanstvo vse premalo trdno in prečiščeno, da bi nanj kaj gradil. V taki težnji je moral imeti tudi Trubarjev knjižni jezik svoj izvir v ljudstvu.
Fran Petre
78
PARLEZ-VOUS FRANGLAIS?:
Profesor sorbonske umiverze, Etiemble, je pred dobrim letom izdal knjigo z našlo- i vom Parlez-vous franglais? — Govorite frangleško? V njej obravnava čedalje močnejše i vdiranje angleščine in predvsem amerikanščine v francoščino. Za nas je knjiga zanimiva, I ker iz nje lahko vidimo, kako se s takim problemom otepa močan jezik, kakršna je ! francoščina. ^ ¦
V precejšnjem delu knjige Etiemble objavlja satirična besedila, v katerih kar i mrgoli angleških besed. Za primer: »Znani playboy ni zamudil niti ene cocktail-party, j bil pa je tudi v music-hallih in snack-barih, kjer so v juke-boxih vrteli zadnje top pope.« j — Nato prnoifesor pove, da je v prvem obdobju, tj. do konca druge svetovne vojne, vdi- . rala v francoščino angleščina, po njej pa amerikanščina. iMed ibesedami iz prvega ob-dobja so npr. lady, sir, mister, grog, punč, sendvič, viski, jenki itd. V drugem, hujšem, • obdobju pa vdirajo ameriške besede vse od baby-beeía 'do strip-teasa. Vse besede, spre- ; jete iz angleščine in amerikanščine, pišejo Francozi po angleškem pravopisu. j
Etiemble je sestavil kratko slovnico frangleščine. (Pri zbiranju gradiva so mu j pomagali študenti in še marsikdo, tudi novinarji, ki jdh navadno nimamo za skrbne pisce.) ^ V poglavju o ionetiki se Etiemble spopade s težavami, ki izhajajio iz tega, da se Francoz j v šoli nauči pravil o izgovoru črk in črkovnih sklopov in to znanje uporablja tudi pri , i'zgovo.ru angleščine in posameznih angleških besed, ki jih meša v svojo francosko j besedo. Tako bo besedo puU-over le materinščine vešči Francoz izgovoril pulover, pri j strip-teasa pa bo brez moči, saj nima pravila za izgovorjavo črkovnega sklopa ea. Ce je ] pulover mnogim smešno, je strip-tease zelo nerodno! Etiemble predlaga rešitev, ki jo ¦ poznamo tudi v slovenščini (četudi ne dosledno izpeljano): liste angleške besede, brez katerih res ne gre, naj se pišejo tako, da jüi bo po pravilih francoskega pravopisa mo- j goče izgovarjati vsaj približno tako, kot jih izgovarjajio Angleži ali Američani. Nekaj , primerov: angleški club naj bi ipisali cleube; shaker (mešalec pijač) naj bi postal che- '. queur, če že ne bi mogli rabiti liesede secoueur (po glagolu secouer = tresti, stresati); ! za stock (zaloga) predlaga pisavo stoque. Etiemble obžaluje, da francoščina besed tipa i stock ne more več čisto pofrancoziti: najlepše bi namreč bilo, ko bi dobila obliko étoque, \ to po zgledu spada > épée, studiare > étudier itd. Pri tem opozarja na prednost slo- i vanskih jezikov, ki angleške (in druge) tujke največkrat prilagode svojim izgovornim in j pisnim pravilom: sendvič, punč, kavč, Carter, stevard, seks, boks, šport, viski, džip, jenki, , sviter, pulover, trenčkot, tvid itd. \
Seveda Etiemble ni vedel, da nekateri tudi pri nas včasih prevzemajo tuje besede j v izvirni pisavi in da imajo zato bralci dostikrat težave z izgovorom: kolikokrat smo že * po radiu slišali prečudno izgovorjene angleške in francoske besede! Kljub takim ne- j primernostim pa za slovenščino vendarle lahko ugotovimo, da ima pred francoščino ; prednost v pisavi in izgovorjavi tujk. Bržkone bo slovenščina v smeri k fonetični pisavi ¦ še napredovala, tako da bomo lahko pisali tudi kvjz, loks, snekbar ipd. i
Zanimiva je Etiemblova ugotovitev, da Francozi omahujejo tudi pri spolu iz i angleščine prevzetih besed. Tako nekateri za paríy uporabljajo Je paríy, drugi la party. '! Slovenščina je ubrala lažjo pot, saj je večina angleških tujk moškega spola tudi takrat, i ko je spol istoimensike slovenske besede drugačen: prim. puck (ploščica). Izjema so : besede, kjer gre za zenstó ispol po naravi. ;
Francozi imajo težave tudi z množinsko obliko tujk. Nekateri pišejo les welter, ', čeprav bi tako po francoskih kot angleških pravilih mioraU pisati Jes weiíers. Takih ^ napak je na kupe. Etiemble obžaluje, da francoščina besed ne more sklanjati ali jih : dajati v množino tako kot slovanski jeziki. Pri tem omenja študijo univ. prof. za ; angleščino na zagrebški univerzi R. Filipoviča o morfološki prilagoditvi angles'kih besed " srbohrvaški jezikovni strukturi. Med drugim navaja primer za angl. striker, ki ga Hrvati ¦ lepo sklanjajo (štrajkač, štrajkača itd.), seveda tudi v množini. — Tudi Slovenci sklanja- ! mo sendvič enako kot kolač. ]
Etiemble mimogrede navaja zanimive primere za odnos edninske in množinske j oblike nekaterih sposojeok: JuniJc —• lunlki, spoutnik —¦ spoutniki, toda Je soJo — Jes i soJJ, l'erratum — Jes errata, la lady — Jes ladies, la matriochka — Jes matriochka. Etiemble priporoča množino iz izvirnega jezika, kar bi bilo za francoščino res najprimerneje. ¦— Pri nas teh težav ni; izjeme so prav redke: včasih se ne ve, ali'je množina od gentleman gentlemani ali gentlemeni; govorimo tudi pesosi, desperados! ali bitalsi ¦ in tako množinski obliki dodajamo še domačo množinsko končnico. (Seveda je za gentle- i mene najboljša rešitev džentlemeni, kakor nekateri že pišejo.) •
i
79*
Frangleščina spreminja tudi pomen francoskih besed ali pa sama dela angleške. Tako je npr. angleški pomen glagola to control (voditi) vplival na francoski contrôler (nadzorovati, kontrolirati), ki sedaj pomeni tudi voditi; monnaie (drobiž) pomeni zaradi angleškega money (denar) tudi denar, za kar ima francoščina izraz argent. Takih primerov vendar inii preveč. Smešni pa so tako imenovani superamerikanizmi, tj. fran-gleške besede, napravljene po francoskih besedotvornih in pomenoiSlovnih vzorcih: shake-hand (stisk roke, roikovanje) po francoskem poignée de main namesto angleškega handshake; frangleški igralec tenisa ie tenisman, angleški izraz zanj pa je tennis-player. Pri mas najdemo takšne primere teže: jour fixe nam je sestanek na isti dan, v francoščini ne pomeni nič, ker hi Francoz rekel kvečjemu jour (dan). Prim. še kavbojka, ki pri nas v ednini pomeni zgodbo ali film o kavbojih, v množimii pa njihove hlače, za kar imajo Američani izraz blue jeans; tudi vikend pri nas ni samo konec tedna, ampak tudi počitniška hišica itd.
Etiemble se upira tudi raznim »drobnarijam«: namesto angleške okrajšave za gospoda npr. (tj. Mr. = mister) hoče M. (= monsieur). Preganja vejico v napisih kot 30, Rue Pigalle (Francozi pišejo brez), prav tako angleške in ameriške kratice za mednarodne organizacije; NATO je v Franciji OTAN lipd. Na tem področju smo pri nas brezbrižnejši. Tudi pri nas pa so nekateri občutljivi zaradi tujih jezikov na tiskovinah in potnih listih, kakor motijo Etiembla angleški napisi na francoskih potnih listih. (Pri tem pozablja, da je danes angleščina le bolj razširjena od francošč.ine,) Upravičeno se Etiemble razburja, ko bere napise naslednje vrste sredi Pariza: Silence — In Conference! (po naše: Tišina! Konferencija!).
Za angleške tujke so najbolj dostopni reklamni agenti, radio, televizija in tisk, posebno športni. Zato Etiemble hvali tiste novinarje, ki se, kadar se jim ponuja angleška beseda, zatečejo po nasvet k francoskemu slovarju. V francoskih dnevnikih so tudi jezikovni kotički, ki Skrbe za čistost materinščine. Po zaslugi Etiembla in njegovih sodelavcev je de Gaulle ustanovil odbor za obrambo francoščine; vodi ga ministrski predsednik- Pompidou.
Etiemble za oidpravo frangleškega zla predlaga naslednje ukrepe: Radio in televizija maj uporabljata samo francoske besede in takoj zamenjata spikerja z napovedovalcem. Ministrstvi za kulturo in prosveto naj zahtevata, da uredništva listov, posebno mladinskih, pišejo pravilno francoščino. Po nalogu ministrstva za industrijo naj dajejo tovarne svojim izdelkom francoska imena. Trgovci naj oglašajo v materinščini in pri tem spoštujejo francosko sintakso. V vseh teh primerih naj se prekrški kaznujejo z globo. Etiemble tudi zahteva, naj vojska spet uvede francoske izraze namesto angleških, mi--nistrstvo za zunanje zadeve pa naj doseže, da se bodo v tujini francoske stvari, ki se tičejiO Francije, pisale v francoskem jeziku in v jeziku tuje države, nikakor pa ne v angleščini. Končno naj ministrstva za kulturo, prosveto in industrijo posredujejo pri založnikih in novinarskih agencijah, da bodo prevajalci uporabljali čisto franooščino v leposlovju, reklamah in časopisnih poročilih.
V premnog.očem bi Etiembla lahko posnemali tudi pri nas.
stane Ivanc
SLOVENSKO ZALTAV, ZOLHEK, ŽAREK IN JEDEK
Zdi se, da ne smemo ločeno obravnavati te skoraj ginonimne skupine pridevnikov s iDomenom »bitter, herbe, ramzig«. Miklošič se je v ^svojem etimološkem slovarju (str. 408) omejil samo na žolhek, žehek, žuhkek, prvič izpričano pri Megiserju v prislovni obliki želhko. Izvajal je to iz 'zblk'hkj, k pravoslovanskemu 'zbičh, 'žhičh »žolč«. Toda pri Pohlinu zasledimo tudi obliko žoltav, v narečjih najdemio tudi želtav poleg najbolj posplošenega žaltav. Obema skupinama je fonetično in pomensko najbliže češko pro-zlukly poleg glagola žluknouti »postajati žaltav« s številnimi paralelnimi oblikami kakor leknouti, zelknouti, zalknouti, moravsko celo zliknut'. Vse to spravlja Machek, ESC 595 v zvezo s praslovanskim '/eitki., 'jblT^k-b (r. ëikij, ukr. jilkyj, jelkyj, yikyj, br. jôikij, p. jelki, Hki). Najmanj spremenjeno najidemo to osnovo v slovenskem rastlinskem imenu Uka, ilika » Angelica silvestris; Aconitum napellus«, kar je samo pridevniška oblika za fem. jbl'hka. Dokaj mogoče je, da se je tudi ;edeic razvilo iz 'jelek s kasnejšo naslonitvijo na jed. Vse oblike z začetnim ž- pa je mogoče izvajati iz kompozita 'jbz-jblbki^, naslonjenega deloma na žolč in deloma na žolt. Tudi žarek, žerek in žerak kaže na izhodno 'žalak z normalnim razvojem fonetične Skupine -bl-b- in šele kasneje naslonjeno na žar, ker bi se prvotno -r- moralo drugače razviti.
F.  Bezlaj
80
NAJDBA PREŠERNOVEGA ROKOPISA
Misel na najdbo Prešerno-vuh rokopisov danes ni tako iluzorna, kot bi človek prvi hip menil. Resda prešernoslovje že precej časa ne zaznamuje kakega novega odkritja, vendar sistematično iskanje utegne razveseliti strokovnjake vsaj s kakšnim drobcem izpod Prešernovega peresa. Tudi naključje, o katerem bo govor v našem primeru, utegne vsaj malo povečali Prešernovo rokopisno zapuščino. France Kidrič je ob Prešernovi razstavi 1. 1946 zapisal: »Mnogokaj se zdi izgubljeno, vendar je treba še iskati.«
Ko sem januarja 1960 na šoli Ivana Cankarja v Hrastniku zbiral gradivo za Prešernovo razstavo, mi je kolegica Milka Kolmanova prinesla svetlo zelenkast, na četrtine prepognjen list, na katerem je na eni strani napisan Prešernov sonet Kadar pievidi učenost zdravnika, na drugi pa sonet Odperlo bo nebo po sodnjim dnevi, oboje v boho-rioioi in brez ikakršnihkoli popravkov. Rokopis je Kolmanova dobila med povojnim službovanjem v Litiji od svoje učenke, katere mati je bila gospoidinjska pomočnica pri nekih tamkajšnjih izobražencih, ki so jih Nemci izselili. Rokopis sem primerjal s pisavo v Blasnikovem faksimilu cenzurno-tiskarskega rokopisa Poezij in videl, da gre za pesnikov zapis. List sem nesel v Ljubljano prof. Slodnjaku, vendar ga tedaj ni bilo v Ljubljani. Hotel sem preučiti historiat zanimivega rokopisa, vendar je to namesto mene opravil tedanji vodij a rokapisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice A. Gspan, kamor sem oddal dragoceno listino. S Kolmanovo isva dobila fotokopije obeh sonetov. Po Hrastniku (v dneh od 7. do 15. II. 1960) je bil rokopis razstavljen tudi v NUK-u februarja 1961, kar je že omenil A. Gspan 11. II. 1961 v Naših razgledih v prikazu razstave Romantika na Slovenskem. V Kosovi redakciji Prešernovega ZD I. beremo na straneh 337-8, da je današnja lastnica rokopisa Miira Hubadova iz Ljubljane.
Nastanek zapisa obeh omenjenih sonetov moramo obravnavati skupaj in ga tudi postaviti v isti čas. Odprlo bo nebo po sodnem dnevi je pesnik objavil 23. IX. 1837 v Ilirskem listu, in v Poezijah. Posebej ohranjeni zapis tega soneta do 1960 ni bil znan in je naš zapis tako doslej edini. Prešernovi objavi se le delno razlikujeta (glej Prešeren, ZD I. 338). Rokopis pa se od objave v Ilirskem listu loči (Ua štirih mestih: 1. verz: sodnjim dnevi — sodnim, 8. in 11. verz: meru — miru, 9. verz: oči nje — oči ble). Še manj je razlik v Poezijah, in sicer 11. verz rkp. ima: sim nlj sreče, v Poezijah: sim nju sreče, 14. verz rkp. se glasi: v obupa brezne po brez konca poti, v Poezijah pa; v obupa brezne po brezkončni poti (kar je popravljeno že v tiskarskem rkp.). Vsi trije rokopisi soneta, revizijski, tiskarski in naš, se ne razlikujejo, le revizijski ima v 1. verzu sodnim, druga dva pa sodnjim. Naglasnih razlik ne omenjam, ker so neznatne.
Več gradiva za primerjanje imamo pri sonetu Kadar previdi učenost zdravnika. Razen v revizijskem in tiskarskem rokopisu Poezij imam-o še tri zapise tega soneta. NUK hrani Ms 471, št, 13, na katerem je verjetno Kastelic prepisal v gajico sonete: Blo Mojzesu je nekdaj naročeno. Oči le per nji deklet ble sredi in Kadar obupa učenost zdravnika. Knjižica ljubljanskega Narodnega muzeja ima v svoji zbirki prešernian tudi dvodelni list, na katerem je Prešernova roka zapisala na prvi strani kvartetni del 1. soneta Sonetnega venca, na dirugi naš sonet, na tretji pesem Zapušena, na četrti strani pa prvi sonet Venca, vse v bohoričici. Tretji zapis je obravnavani. Pesnik je ta sonet objavil 22. X. 1836 v Ilirskem listu in v Poezijah. Janku Kosu je v Prešernovem ZD L, 336 natis v Ilirskem listu posebna varianta, ker se pač močno razlikuje od objave v Poezijah, Ms 471, št. 13 je — kot že rečeno — v gajico prepisana objava iz 1. 1836 ,in ga zato smemo izključiti iz primerjanja z ostalimi zapisi. Rokopis v NM je treba zaradi petih pesnikovih popravkov in ker se skoraj ujema z redakcijo v Poezijah imeti za osnutek končne podobe soneta. Objava v Poezijah se ujema z zapisi v reviziij,skem, tiskarskem in tudi v rokopisu, katerega lastnica je M, Hubadova. Razlikuje se le v 7. .in 12. verzu, kjer ima kamer namesto rokopisnega kamor. Obravnavani rokopis ima v 8. verzu piš, kar je pesnik v revizijskem in tiskarskem rokopisu popravljal v val: v 11. verzu je zdravlja namesto kasnejšega zdravja.
Zapisa obeh obravnavaniih sonetov sta morala nastati po 1. 1836 oziroma 1837, torej po objavi v Ilirskem listu, med pripravljanjem gradiva za Poezije in preden je Prešeren sprejel gajico. Najzgovornejši dokaz za to trditev je sonet Kadar previdi učenost zdravnika na drugi strani našega lista. Pri tem sonetu moremo govoriti o dveh variantah: iz 1836 in 1847. Najdeni zapis se razen v dveh besedah ujema z objavo v Poezijah. Pesnik pač ni prepisoval variante iz Ilirskega lista, temveč je zapisal novo, ki jo je tudi sprejel v ro.kopisa Poezij. Zapis soneta Odprlo bo nebo po sodnem dnevi se sicer kaj malo razlikuje od obeh pesnikovih objav, vendar ga moramo zaradi prejšnje pesmi uvrstiti v isti čas. Zakaj bi sicer Prešeren zapisal oba soneta na isti list?
Stane Grebene
v oceno smo prejeli
1. Ivan Cankar: Bela knizantema. Mladi'iiska knjiga 1966. Izb-ral in uredil Boris Merhar.
2. Bogdan Popovič: Antologija novejše srbske lirike. Mladinska 'knjiga — Vuk Karadzic. Beograd — Ljubljana, 1965.
3. Problemi 35—36 1966.
4. Očima prijatelja. Izdavačko preduzece agencije za štampu novosti  (APN), Moskva 1965.
5. M. J, Lermontov: Pesmi. Junak našega časa. MK 1965.
6. VoMaire: Kandid. Mladinska 'knjiga 1966.
7. Zdravko Omerza: Uporabna fonetika. I. del. PDL 1966.
8. Tone Glavan: Lužiški Srbi. SM 1966.
v naši reviji Se nismo ocenili
1. Slavische Akzentuation II. Slovenisch von Harald Jaksche. 1965. Otto Harrassowitz, Wiesbaden.
2. Mahnken Irmgard: Die Struktur der Zeitgestalt des Redegehildes dargestellt an Beispielen aus den slavischen Sprachen. Göttingen 1962.
popravek
V razpravi Premene tonemov v oblikoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jezika iz 1.—2. zvezka popravi:
Str. 29, vrsta 12 od zgoraj: ljubeziv > ljubezniv Str. 33, vrsta 18 od spodaj: umreti > umeti Str. 34, vrsta 15 od spodaj: sino.v > sino.v
ZARADI NENEHNEGA POVEČEVANJA STROŠKOV PRI IZDAJANJU REVIJE IN KER JE PREDVIDENO ZNIŽANJE REDNE SUBVENCIJE, SMO MORALI ZVIŠATI NAROČNINO NAŠE REVIJE, IN SICER; LETNA NAROČNINA N-DlN 20, ZA TUJINO N-DIN 30, ZA ŠTUDENTE, KI PREJEMAJO REVIJO PRI POVERJENIKU N-DIN 10, POSAMEZNA ŠTEVILKA N-DIN 2,50.
NAROČNIKE PROSIMO, NAJ VPLAČAJO NAROČNINO TAKOJ PO PREJEMU POLOŽNICE, KER MORAMO STROŠKE TISKA TAKOJ PORAVNATI. NAROČNIKE, KI KUUB NASIM VEČKRATNIM OPOMINOM ŠE NISO VPLAČALI LANSKE NAROČNINE V ZNESKU N-DIN 10, PROSIMO, DA JO VENDAR PORAVNAJO.