108 RAZPRAVE, [TUDIJE Ulrich Köpf PRIMO@ TRUBAR KOT TEOLOG UVOD Kdor želi govoriti o Primožu Trubarju kot teologu,1 se ne bi smel zadovoljiti z analizo strokovne sekundarne literature, temveč bi moral izpeljati misli slovenskega reformatorja kar iz njegovih del. Toda slovenskega jezika, v katerem je Trubar oblikoval večji del svojih spisov in prevodov Svetega pisma, žal ne obvladam. Po drugi strani pa so v njegovih knjigah predgovori v nemškem jeziku, v katerih sta predstavljena namen in vsebina posameznega dela. Iz teh predgo- vorov2 ter dodatno iz nemških in latinskih pisem in izjav3 je vendar mogoče razbrati marsikaj o versko-teološki strani njegovih del – o tisti strani torej, ki je po mojem mnenju najpomembnejši motiv vsega njegovega delovanja. Seveda obžalujem, da mi ostanejo prikrita dela, kakršno je slovenska Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (1557–58), torej k slovenskemu prevodu evangelijev in apostolskih del. V predgovoru Trubar na 1 Predavanje dne 5. junija 2008 na znanstvenem simpoziju »500 let Primoža Trubarja. Reformator med Slovenijo in Württembergom« na gradu Hohen- tübingen. 2 Predgovori so zbrani v zelo koristni izdaji: Oskar Sakrausky, Primus Truber. Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Studien und Texte zur Kirchengeschichte und Geschichte, 5. serija, 1. knjiga. Dunaj-Ljubljana 1989; v nadaljevanju skrajšano: Sakrausky. Moji citati izvirajo iz te izdaje, vendar so kratice izpisane. 3 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken gesammelt und erläutert (Knjižnica literarnega društva v Stuttgartu 215), Tübingen 1897; v nadaljevanju skrajšano: Elze. – Tudi: Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Korespondence pomembnih Slovencev 7, Ljubljana 1986; v nadaljevanju skrajšano: Rajhman. 109 skoraj 200 straneh predstavi pregled krščanskega verskega nauka: ne le uvod v evangelije, temveč tudi obširno skico odrešenjske zgodovine od stvaritve prvega človeka do pogube človeške narave in njene obnovitve s pomočjo Sina Božjega. »Skratka, v tem slovenskem predgovoru učim svoje ljube rojake prav skrbno, najpreprosteje, z jasnimi, razumljivimi besedami in izčrpnimi izvajanji, zakaj se je več- ni Sin Božji, Jezus Kristus, naš gospod in edini odrešenik, učlovečil, zakaj je trpel in umrl, kako postanemo deležni vseh njegovih dobrot in zaslug edino s pravo vero vanj, in druge krščanske nauke[…].«4 Iz nemškega predgovora vendarle izvemo najpomembnejše Trubarjeve misli, medtem ko se argumentiranje teologa in način dela prevajalca Svetega pisma v celoti razodenejo le tistemu, ki razume tudi slovensko besedilo. Menim pa, da lahko v takih okoliščinah kljub temu izpeljem nekatere ugotovitve o Trubarju teologu. 1. STALIŠČE PRIMOŽA TRUBARJA DO ZNANSTVENE TEOLOGIJE Opredelitev Primoža Trubarja začenjam z ugotovitvijo: Trubar ni bil znanstveni teolog. To je razvidno že iz njegove izobrazbe.5 Trubar v svoji mladosti ni bil deležen niti takrat običajne sholastične izobrazbe, prav tako ne v predmetih artistične fakultete, niti temeljite humanistične izobrazbe. Po kratkem šolanju na hrvaški Reki je približno dve leti preživel v Salzburgu; najbrž je obiskoval šolo samostana sv. Petra. Nato je v Trstu postal sodelavec humanistično izobraženega škofa Petra Bono- ma, ki je tudi skrbel za izobraževanje svojih duhovnikov. Pri njem je Trubar najprej spoznal Parafraze Erazma Rotterdamskega k Novi zavezi, serijo latinskih, toda preprostih razlag knjig Nove zaveze, ki je izhajala med letoma 1510 in 1524, ter pozneje tudi Calvinovo delo o 4 Nemški predgovor k Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta, Tübingen 1557–58 (Sakrausky, str. 100). 5 O tem Mirko Rupel, Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. Prevod Balduin Saria. Südosteuropaschriften 5, München 1965, str. 14–32. ULRICH KÖPF 110 RAZPRAVE, [TUDIJE nauku krščanske vere Istitutio Religionis christianae.6 Bonomo ga je leta 1528 poslal na dunajsko univerzo, ki pa jo je mladenič zaradi nevarnosti turških vpadov že po letu dni zapustil. Vemo samo, da se je 14. aprila 1528 vpisal na dunajsko univerzo.7 Več o tem, katero fakulteto je izbral in kakšna je bila študijska smer kratkega študija na Dunaju, ni znano. Ko je bil leta 1530 posvečen za duhovnika,8 ni imel akademske izobrazbe; ta za posvetitev tudi ni bila potrebna. Kot je sam dejal, je obvladal latinski, nemški in italijanski jezik, tekoče je govoril seveda slovenski jezik, ki pa pred njim ni bil knjižni jezik,9 medtem ko je hrvaški jezik sicer razumel,10 a hrvaške pisave glagolice ni znal ne brati ne pisati.11 Ker se je v latinskem jeziku počutil negotovo, se je njegovi uporabi po možnosti izogibal.12 Neznana sta mu bila tudi oba svetopisemska jezika, hebrejščina in grščina, kot je nenehno poudarjal: »Ne poznam nobene hebrejske črke, grško ne znam prav brati; vsakdo pa, ki bi hotel prevajati biblijo, mora najprej 6 Trubar je dve desetletji pozneje v nemškem predgovoru h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta iz leta 1557–58 (glej opombo 4) oba imenoval v isti sapi: »On je na svojem dvoru meni in drugim razlagal poleg Vergilija tudi Erazmove Parafraze in Calvinove Institutiones v laškem, nemškem in slovenskem jeziku.« (Sakrausky, str. 95 sl.). 7 Rupel (glej opombo 5), str. 23. 8 Dokazi pri Ruplu (glej opombo 5), str. 32, opomba 79. 9 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557 (glej opombo 4, Sakrausky, str. 104): »Sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne jezike med darove Svetega Duha, a Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govoré v deželi Krajnski, pa sem v njem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v raznih krajih slovenskih dežel. Tako razumem tudi precej latinsko, nemško in laško.« 10 Naslovljeno kralju Maksimilijanu 2. 1. 1860; »[…] hvala Bogu, razumem hrvaški jezik kakor vsi Kranjci in Metličani precej dobro«. (Elze, str. 43; Rajhman, 40, 43.) 11 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky, str. 97): »Poleg tega ne znam hrvaški ne brati ne pisati.« 12 Naslovljeno Heinrichu Bullingerju 13. 3. 1557. »Vobis et huiusmodi eruditissimis viris Latine haud libenter scribo, nisi necessitate compulsus […] nam vereor in scribendo latine ne committam aliquem soloecismum et ne peccem in Priscianum.« (Elze, str. 26.) »Vam in nadvse učenim možem nerad po latinsko pišem, razen če je nujno […] zakaj bojim se, da ne bi, če latinsko pišem, napravil sintaktične napake in grešil zoper Prisciana.« (Rajhman, 27, 29.) Razumel pa je latinščino »prav dobro« (prav tam). 111 dobro in temeljito razumeti ta dva jezika.«13 Trubar je Sveto pismo prevajal v slovenščino iz latinskih in nemških prevodov. S tem je v marsičem močno zaostajal za tem, kar je bilo samoumevno pri prevajalcih Svetega pisma v Wittenbergu in Zürichu, ki so bili vešči hebrejščine in grščine. Dosežek Trubarja kot prevajalca je na drugem področju: v stvaritvi knjižnega jezika, v katerem je Slovencem približal Sveto pismo. Značilnost, da Trubar ni bil znanstveni teolog, vsaj ne v smislu univerzitetne teologije, je opazna tudi v vsem njegovem literarnem delu. Poleg prevoda Svetega pisma obsega njegovo delo še katekizme, izpovedi, prikaz »kratkih razumnih naukov« in pridige. Po drugi strani ni ustvaril znanstvenega komentarja h kakšni knjigi Svetega pisma ali kakšnemu drugemu tradicionalnemu delu, ni napisal siste- matičnega prikaza v smislu poučnega komentarja niti znanstvene obravnave dogme ali etične tematike. Njegova dela delno temeljijo na že obstoječih besedilih ali pa se po njih ravnajo. Katekizmi iz let 1550, 1567 in 1575 so napisani pod vplivom predvsem Johannesa Brenza. Edni kratki razumni nauci v hrvaškem jeziku v glagolici ali cirilici so nastali po vzoru dela Philippa Melanchthona Loci iz leta 1535.14 V delu Articuli oli dejli te prave, stare vere kersčanske je Trubar združil augsburško, württemberško in saško veroizpoved.15 Pri natančnem pogledu ugotovimo, da je Trubar omenjena dela reformatorjev uporabil z največjo samoumevnostjo. To je mogoče ugotoviti že v nemških predgovorih in tudi po drugih značilnostih. Tudi dolgi predgovor k Novi zavezi iz leta 1557 ponuja vsekakor izvirni pregled krščanskega verskega nauka. 13 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky, str. 97); primerjaj isto delo str. 103: »Ne znam ne hebrejščine ne grščine.«; pismo Bullingerju 13. 9. 1555 (Elze, str. 20; Rajhman, str. 23, 24): »saj ne znam ne grško ne hebrejsko«. 14 Edni kratki razumni nauci, naipotrebnei i prudnei. Die fürnämpsten Hauptartickel Christlicher Lehre, auß der lateinischen, teütschen vnd Windischen Sprach, in die Crobatische jetzund zum ersten mal verdolmetscht, vnnd mit Crobatischen Buchstaben getruckt. Tübingen 1562 (Sakrausky, str. 235 sl.). 15 Articuli oli dejli te prave, stare vere kersčanske. Drey Christliche Confessionen, namlich Augspurgische, Wirtembergische vnd Sächsische,[…] auß Latein vnd Teütsch, in diß Windisch Buch zusamen gezogen, Tübingen 1562. ULRICH KÖPF 112 RAZPRAVE, [TUDIJE Razlog, da Trubar ni pisal prispevkov k takratni teološki diskusiji, ni tičal v tem, da njihovi ravni ne bi bil kos, temveč v specifični ciljni usmerjenosti in naslovnikih njegovih del, katerih jezik sodobnikom sploh ni bil dosegljiv. Od teologov, kot so bili Melanchthon, Brenz, Calvin in drugi, sploh ni mogel pričakovati, da se bodo odzvali na njegova dela. Toda zdi se tudi, da Trubar ni zastopal kakršne koli izstopajoče teološke teze. Primož Trubar – tako bi lahko rekli za zdaj – ni bil akademski, znanstveni teolog, temveč je bil izredno praktičen. Bil je – omejeno – izobražen duhovnik brez trdnega institucionalnega ozadja, ki je želel rojakom približati svetopisemsko-krščansko vero v reformacijski obliki in je bil osredotočen tudi na reformo njiho- vega življenja, ki obsega veliko več kot samo vero. Kljub temu lahko v besedilih, ki jih po jezikovni strani tudi razumem, najdemo kar nekaj teološkega razmišljanja. Njegovo prizadevanje za določeno stališče v cerkveno-verskih sporih v takratnem času je bilo mnogim v spotiko. 2. CERKVENO-VERSKA USMERITEV PRIMOŽA TRUBARJA Pri ukvarjanju s teologom reformacije se neizogibno pojavlja vprašanje o njegovem stališču v verskih sporih. Ni dvoma, da se je Trubar pri svojih štiridesetih letih popolnoma odvrnil od rimske katoliške Cerkve. Njegovo preusmerjanje k reformaciji je moralo potekati že več let pred tem. Prvič se je z reformacijsko mislijo najbrž srečal v svojih zgodnjih dvajsetih letih v Salzburgu. Luthrovi refor- macijski spisi so bili takrat že razširjeni po vsej Evropi. Nato so bili najbrž za Trubarja odločilni vplivi v okolici škofa Bonoma. Z branjem spisov Erazma Rotterdamskega se je pripravljenost za reformacijske zamisli stopnjevala, z njimi pa se je Trubar takrat srečeval tudi v Zwinglijevih in pozneje Calvinovih delih. V poznih 20. letih 16. sto- letja je reformacija prodrla v Ljubljano; tu je začel Trubar v 1. polo- vici 30. let začel delovati kot pridigar. Trubar je torej prevzemal pobude iz wittenberške in tudi švicarske reformacije. Kot je leta 1554 poročal Heinrichu Bullingerju, se je pri svojih prevodih psaltrov ravnal po delih Švicarjev Rudolfa Gwaltherja in Wolfganga Muscu- 113 lusa.16 V naslednjem letu je v pismu Bullingerju hvaležno poudaril, da že sedemnajst let uporablja njegove komentarje in tudi spise Konrada Pellicana.17 Ko se je leta 1548 zatekel v Nürnberg k Veitu Dietrichu, se je moral – vsaj navzven – odločiti za wittenberško usmeritev. Večkrat je tudi izrazil pripadnost »luterancem«.18 Kako neodločno se je s tem postavil na stran strogo luteranske linije, je videti že v njegovih stalnih stikih z Bullingerjem po letu 1548 in v vsebinskih izjavah. Primož Trubar je skušal spraviti wittenberško in züriško refor- macijo. Ta posredovalna težnja se v njegovi teologiji kaže najizraziteje v tem, kako je obravnaval najspornejšo tematiko: razlago Gospodove večerje. Ravno o tem se Luther in Zwingli na Marburškem kolokviju leta 1529 nista sporazumela in ta točka je tudi dolgo ostala jabolko spora med wittenberškimi in švicarskimi reformatorji. Trubar se kljub pripadnosti luteranstvu ni dokončno opredelil za strogo lute- ransko smer in se je izrecno branil pred očitkom, da je pripadnike zwinglijevske usmeritve obsodil kot krivoverce.19 Še pogosteje se je moral braniti pred sumničenji iz luteranskih ali staroverskih krogov, da naj bi bil privrženec Švicarjev in spiritualistov oz. zanesenjakov, sanjačev. Tako je leta 1560 potožil kralju Maksimilijanu, da so ga pri württemberškem vojvodi neupravičeno zatožili, »da so baje v mojih tiskanih slovenskih knjigah nepravilni prevodi, velike zmote, krive razlage, krivoverski in zwinglijanski nazori o krstu, Gospodovi večerji, opravičenju itd.«.20 V predgovoru k pregledu svojih do leta 1561 izdanih slovenskih objav je očitek zavrnil, »češ da ni spiritualist in da 16 Rupel, Primus Truber (glej opombo 5), str. 227 sl. 17 Elze, str. 19 sl. 18 »Mi Luteranci«: npr. predgovor h knjigi Ta celi Psalter Davidov, Tübingen 1566 (Sakrausky, str. 341); h Katekizmu, Tübingen 1575 (prav tam, str. 374). 19 Naslovljeno Bullingerju 13. 3. 1557 iz Kemptena (Elze, str. 23 sl.; Rajhman, str. 25–26, 28): »In pri tem vam ne morem prikriti, da se mi je v času, odkar sem tu, zgodilo, da so nekateri v Ravensburgu in Memmingenu o meni govorili, češ da sem tu javno na prižnici vse zwinglijance preklel in jih za krivoverce zmerajl. In kolikor bi bila prišla taka govorica o meni tudi do vas in drugih služabnikov helvetskih cerkva, nikakor tega ne verjemite ter me opravičite, zakaj tega nisem ne v slovenskih deželah ne v Rothenburgu nad Taubero, še manj pa tu na prižnici niti v zasebnih pogovorih nikoli ne misalil ne govoril […].« 20 Elze, str. 36; Rajhman, str. 38, 41. ULRICH KÖPF 114 RAZPRAVE, [TUDIJE v svojih slovenskih knjigah ni zapisal in ne tiskal napačnih stališč, ki nasprotujejo augsburški veroizpovedi«.21 Trubarjevega pomočnika naj bi v Nürnbergu protestantni pridigarji in meščani spraševali o gospodarjevi pripadnosti, se pravi, »ali njegova vera sodi v Zwing- lijevo, Calvinovo ali Schwenkfeldovo ali kako podobno sekto in ali je njim sorodna«.22 Leta 1563 se je v pismu iz Ljubljane Nikolausu von Gravenecku, višjemu odvetniku v Urachu, potožil o neenotnosti med visoko izobraženimi teologi zaradi Gospodove večerje in zapisal: »Mi učimo in enodušno verujemo Kristusovim besedam pri večerji, da le- tu prejmemo pravo telo in pravo kri Kristusa Gospoda v duhu in veri ter da postanemo resnično deležni telesa in krvi Kristusa, to je njegove zasluge, po Pavlovi besedi, 1 Kor 10.«23 Prek nürtinškega župnika in generalnega superintendenta Christopha Binderja je to Trubarjevo priznanje prišlo k tübingenskemu profesorju in kanclerju Jakobu Andreaeju, ki je nemudoma obvestil vojvodo Krištofa. Ker so v Urachu ravno takrat tiskali slovenski cerkveni red (Cerkovna ordninga), so se zbali, da bi Trubar želel vanj vključiti formulacije kot v priloženi izpovedi (»confession de coena domini«).24 Opozorjeni vojvoda, ki je sumničil, da imajo Trubarjeve besede »logiko zwinglijevstva«, je Trubarja pozval, naj opusti nepotrebna stališča Zwinglija in »vztraja pri augsburški veroizpovedi«; zagrozil mu je, da ga bo prijavil pri kralju Maksimilijanu.25 Šele po dolgotrajnih pogajanjih mu je dovolil tiskanje slovenskega cerkvenega reda (izšel 1564).26 Taki dogodki so Trubarja vedno znova pripravili do tega, da je izpovedal pripadnost augsburški veroizpovedi.27 Po sporočilu Andreae- ja iz leta 1564 naj bi razložil, »da sta zanj Kristusovo telo in kri pri 21 Register und summarischer Innhalt aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biß auff diß 1561. Jar in Truck geben seind, Tübingen 1561 (Sakrausky, str. 127). 22 Prav tam, str. 129 sl. 23 Elze, str. 358; Rajhman, str. 166. 24 Prav tam, str. 359. 25 Prav tam, str. 360 sl. 26 Glede dogajanj in posledic primerjaj Rupel, Primu Truber (kot v opombi 5), str. 204-209. 27 Na primer prav tam str. 130: »V registru, kot tudi v vseh mojih knjigah, je jasno razvidno, da prevajam in tiskam le knjige, ki jih teologi, ki so blizu augsburške veroizpovedi, […]zagovarjajo in cenijo kot prave, dobre in krščanske.« 115 sveti večerji resnično prisotna in da veruje, da niso tega deležni le verniki v duhu za življenje, temveč ga prejmejo tudi neverniki v zakramentu v obsodbo«.28 Taka izpoved o luteranskem nauku dejan- ske navzočnosti je seveda nastala v dilemi, v kateri se je Trubar takrat znašel. Izrazil je sicer mnenje o Gospodovi večerji, vendar se je izognil vsakršni diskusiji o spornih točkah in je zahteval čimbolj preprosto razumevanje, ki je temeljilo na sporočilih evangelijev. Marca 1557 je v pismu Bullingerju zavračal obtožbo, da bi preklel zwinglijevce kot krivoverce, in mu poročal, kako je v Kemptenu na začetku svojega opravljanja službe pridigarja moral pojasnjevati Gospodovo večerjo, kajti prejšnji pridigarji so »skoraj vsi kar naprej bili drug proti drugemu zaradi zakramenta«. O svojih pridigah je med drugim zapisal: »[…] in ko sem prišel do tega, da sem moral govoriti o substanci zakramenta ter se izjaviti proti obema strankama, sem vzkliknil zoper hudiča, ki je napravil v krščanski cerkvi tak razdor in needinost zaradi tega nauka v veliko oviro za širjenje evangelija. In med drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristja- nom take visoke disputacije o resnični, telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrovski, priznavajo, da niso le znamenja, temveč da se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri tem naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti […]«.29 Torej je harmonično formu- lacijo splošnega evangeličanskega stališča postavil proti sporu za šolsko dojemanje pojma navzočnosti Kristusa pri Gospodovi večerji. Zato pa je pristavil Avguštinove besede, »da za zakramente ne gre uporabljati besednega dokazovanja, marveč vero«. Kajti: »Kristus da je v svoji večerji, kjer jo pravilno obhajajo, posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.« In je dodal: »[…] noben zwinglijanec ne luteranec z mojimi pridigami o zakramentih niti drugimi nauki, kolikor sem razumel, ni bil nezadovoljen ali se z mano sprl.«30 Še četrt stoletja pozneje je s sklicevanjem na Avguština, Janeza 28 Pismo vladarjevemu namestniku na Kranjskem (Elze, str. 408 sl.); Trubarjevo pismo vojvodi ni ohranjeno. 29 Elze, str. 24; Rajhman, str. 26, 28. 30 Prav tam. ULRICH KÖPF 116 RAZPRAVE, [TUDIJE Krizostoma (Zlatousta) in Tomaža Akvinskega jedrnato menil: »O Božjih zakramentih naj se ne bi toliko prepirali, temveč bi vanje preprosto verovali.«31 Tak odnos je ustrezal vernikom, ki niso bili zmožni razumeti težavne diskusije o zadnji večerji med wittenberškimi, zgornjenemškimi in švicarskimi teologi. S svojim spravljivim odnosom je Trubar zagotovo tudi poskušal, da svojih rojakov ne bi vpletal v cerkvenopolitično usoden spor o Gospodovi večerji med protestanti. 3. DUHOVNIŠKA NARAVNANOST TRUBARJEVE TEOLOGIJE Če iščemo motive za Trubarjevo pisateljsko delo, ki je namenjeno rojakom v daljni domovini, bomo vedno znova odkrili sočutne izjave o »našem ubogem/preprostem dobrosrčnem slovenskem ljudstvu«.32 K pisanju ga je spodbujalo sočutje in ljubezen do ubo- gih, zapuščenih in zavedenih rojakov. V tem bi lahko preprosto videli izraz narodne zavesti in rezultat – stvaritev slovenskega knjižnega jezika in književnosti v tem jeziku – bi tako dojemanje na prvi pogled tudi potrdil. Toda stvari bi lahko opisali tudi bolj diferen- cirano, saj je Primož Trubar to tudi sam nakazal. V njegovem pisanju o »ubogem slovenskem ljudstvu« lahko razlikujemo tri vidike: a) Socialni vidik Pri Trubarjevih rojakih gre za veliko preprostih ljudi, ki zaradi svojega stanu niso bili pismeni, saj njihov materni jezik ni poznal pisne oblike. Pripadniki vodilne plasti v deželi so znali italijansko, nemško, tudi latinsko, in so bili v teh jezikih deležni kulture knjižnega jezika. Trubar je želel »ubogemu ljudstvu« pomagati tako, da je slovenskemu narodu ustvaril knjižni jezik kot osnovo za narodno kulturo. b) Versko-teološki vidik Beda »ubogega ljudstva« za Trubarja ni bila od Boga dana, temveč jo je povzročila papeževa rimskokatoliška Cerkev, ali pa jo je vsaj povečala. To je spoznal pri nemških in švicarskih reformatorjih. Trubar 31 Predgovor h knjigi Ta celi Novi testament, Tübingen 1581–82 (Sakrausky, str. 428). 32 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky, str. 90) in še večkrat. 117 vedno znova opozarja, da predstavniki rimskokatoliške Cerkve zatirajo narod. K temu spada tudi očitek, da ljudstvo puščajo v neznanju, mu onemogočajo izobraževanje, zaradi česar nima dostopa do pravega odrešenja. Zahteval je, da se to stanje odpravi z verskim razsvetljeva- njem, za to pa je potrebna izobrazba. Tako kot v šolskih spisih Martina Luthra temelji tudi Trubarjev izobraževalni program na verski osnovi: njegov cilj je približati ljudstvu odrešilni evangelij. Sredstvi za to sta Sveto pismo in katekizem, ki lahko – v nasprotju z nerazumljivimi latin- skimi mašnimi knjigami – ljudstvu približata evangelij. Predpogoj za to pa so knjige v slovenščini in izobraževanje ljudstva, da jih bo znalo brati.33 Ugovoru, »da navadni, preprosti človek in laik naj ne pozna in naj ne bere Sv. Pisma ipd.«, je odgovarjal z zahtevo Janeza Krizostoma in Erazma, naj vsakdo – ne glede na stan in poklic – »neprenehoma bere Sv. Pismo in naj iz njega povsod govori, poje in pripoveduje«.34 c) Vidik ogroženosti Tretji vidik je morda nekoliko v senci prvih dveh, vendar ga Trubar vedno znova omenja: ogroženost prebivalstva zaradi turških napadov. Sveto pismo in katekizem v slovenščini in njuno branje naj bi ljudstvu pomagali, da krepi svojo krščansko predstavo o sebi in svojo samo- zavest v spopadanju s Turki. Trubar pogosto celo izraža upanje, da bi lahko Turke s takimi knjigami spreobrnili. V obširnem pojasnilu kralju Maksimilijanu je govor tudi o dolgem predgovoru k Novi zavezi: [Trubar] »hoče s tem svojim pisanjem (zaradi katerega se je močno potrudil ter vanj vse svoje misli in delo obrnil) pripraviti tudi Turke k spoznanju njih grehov in pokvarjene nature, k pravi pokori in pravi krščanski veri, naj bi iz tega spoznali, da je njih moha- medanska vera kriva, izmišljena, nova in hudičeva […]«.35 Trubar je imel kot pisatelj torej različne, zelo daljnosežne cilje. 33 Primerjaj na primer prav tam (Sakrausky, str. 91, 106); predgovor k delu Articuli oli dejli te prave, stare vere kersčanske (kot opomba 15; Sakrausky, str. 160). 34 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky, str. 106 sl.). 35 Register und sumarische verzaichnus aller windischer buecher, so biß auf ditz 1560-sten jarr Primo Trubero jn truckh geben werden (Register in sumarični seznam vseh slovenskih knjig, ki jih je do tega 1560. leta Primož Trubar dal v tisk. Priloga k pismu kralju Maksimilijanu 2. 1. 1560; Elze, str. 47; Rajhman, str. 46, 50. ULRICH KÖPF 118 RAZPRAVE, [TUDIJE 4. OSNOVNE MISLI TRUBARJEVE TEOLOGIJE Osredotočimo se zdaj na pomembne vsebine njegove teologije, če jih je mogoče razbrati iz nemških virov. Kot smo že videli pri vpra- šanju Gospodove večerje, Trubar ne mara subtilnih obravnav težjih teoloških tematik. Zanimajo ga osrednje vsebine, ki so pomembne za odrešenje vseh in ki jih lahko tudi vsi razumejo – tudi »ubogo, preprosto ljudstvo«. a) Vse Trubarjeve besede o pravem krščanskem nauku in pravi krščanski veri temeljijo na splošnem izhodišču: niso nove misli. Tudi Trubar se mora zagovarjati pred očitkom obnove, ki so ga staroverske strani nasploh izrekale proti reformatorjem. V svojih predgovorih neutrudno poudarja, da zastopa stari nauk in staro vero. To želi dokazati predvsem s tem, da verjame, da so bistvene vsebine Nove zaveze, torej evangelija, že oznanjene v Stari zavezi, torej že na začetku človeštva. »To vero […] je Bog Oče s Sinom in Svetim Duhom že od vekomaj predvidel, določil in ustanovil, kot je sveti Pavel jasno izpričal, ko je zapisal: Ef. 1. Bog Oče nas je izbral s pomočjo Jezusa Kristusa, še preden je ustvaril svet […]. In to našo pravo krščansko vero je pred 5600 leti sam Sin Božji pred njegovim učlovečenjem še v raju kot prvim pridigal in razodel prvima človekoma takoj po izgonu iz raja«.36 To je zagotovo veliko več kot tradicionalna alegorična interpretacija Stare zaveze glede Kristusa in njegovega odrešenja; kajti Trubar je prepričan, da pojasnjuje dobesedni smisel besedila. Sicer pa lahko svojim rojakom priporoča, da sklicevanju katoličanov na »staro vero« odgovarjajo: »Čeprav je naša vera najstarejša, ker jo je Bog ustvaril, še preden je postavil svetu temelje […] Toda starost, velika sila, dozdevna svetost, človeška modrost, veliko število ljudstva in dolgotrajnost ne storé še vere prave in ne zveličajo ljudi, marveč Božja beseda.« Po različnih ugovorih na argumentacijo o visoki starosti, na katero se lahko sklicuje tudi hudič, je prišel do sklepa: »Zato naj se nihče ne dá odvesti in odvrniti od prave stare vere z besedo: vera je stara, čeprav je treba starost ljubiti in spoštovati.« Bistroumno je spoznal, da sta bila Adam in Eva pred izgonom iz raja in po njem 36 Posvetilo kralju Maksimilijanu Češkemu v delu Edni kratki razumni nauci, naipotrebnei i prudnei (cirilica), Tübingen 1562 (Sakrausky, str. 252). 119 »prava in neprava vernika«, da je bilo sklicevanje na visoko starost potem vedno ambivalentno.37 Začudenje vzbuja, da Trubar svojega Katekizma iz leta 1550 ni začel z desetimi zapovedmi kot Luther ali s krstom kot Brenz, temveč s stvaritvijo in izvirnim grehom in nato z obljubo. Oskar Sakrausky je to interpretiral tako, da je bil Trubar »bolj svetopisemski, celo bolj osredotočen na pisni vir« kot drugi.38 Vekoslav Grmič je v tem odkrival celo »antropološko načelo« njegove teologije: za Trubarja je »središče njegovega teološkega razmišljanja v Katekizmu človek«.39 Toda taka razmišljanja niso primerna. Trubar sam nam ponuja ključ do prave rešitve: zasidranje razodetja Jezusa Kristusa že v raju mu ponuja dokaz o starosti nauka, ki ga zastopa, s tem pa se – kljub načelni relativizaciji argumenta o starosti – brani pred napadi kato- liških nasprotnikov. V svojem predgovoru kralju Maksimiljanu iz- recno poudarja, »da z našim novim delom ne nameravamo nikjer med krščanstvom napraviti nikakega punta in nikake nove, zapeljive vere«, temveč »hočemo vzpostaviti staro, pravo, zveličavno krščansko vero, ki jo je Bog že od vekomaj predvidel in določil«.40 b) Trubar sledi razodetju krščanskega nauka skozi vso Staro zavezo od očakov prek Mojzesa in prerokov do Nove zaveze, apostolov in do prve Cerkve. Najpomembnejša avtoriteta zanj je – po zgledu refor- matorjev — apostol Pavel, ki je vse bistvene izjave Mojzesa in Davida, prerokov iz Stare zaveze in evangelistov »v svojih spisih in pridigah, kratko in razumljivo povzel in z malo besedami razložil«.41 Najpo- membnejše apostolovo delo je za Trubarja njegovo pismo Rimljanom, in tako kot Melanchthon v svojem delu Loci, vidi tudi Trubar v osrednjih pojmih pisma zajete osnovne misli evangelija: »O avtorju, 37 Predgovor h knjigi Catechismus z dvejma izlagama. Ena pridiga. Tübingen 1575 (Sakrausky, str. 373). 38 Sakrausky, str. 74. 39 Vekoslav Grmič, Načela Trubarjevih teoloških misli, v: Rolf-Dieter Kluge (ur.), Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen. Primus Truber und seine Zeit. Inten- tionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Inner- österreich (Sagnerjeva slovanska zbirka 14), München 1995, str. 251–257, tukaj: str. 253. 40 Predgovor (kot opomba 36; Sakrausky, str. 248). 41 Predgovor h knjigi Svetiga Pavla listuvi, Tübingen 1567 (Sakrausky, str. 395). ULRICH KÖPF 120 RAZPRAVE, [TUDIJE vsebini in o neizrekljivi koristi lista do Rimljanov, ki ga vsi pobožni in učeni imajo za pravi in poglavitni del novega testamenta in za najčistejši evangelij ter ga silno cenijo«. In nato: »Kako je treba umeti besede postava, greh, milost, vera, pravičnost, meso in duh, sem v sledečem slovenskem dolgem predgovoru k temu listu in že prej v predgovoru k novemu testamentu dovolj govoril in razlagal […].«42 c) Omenjeni pojmi iz pisma Rimljanom usmerjajo v jedro refor- macijskega nauka, ki jih Primož Trubar glede na svoje bralce povzame zelo strnjeno in tako zelo zgoščeno, da ostanejo v spominu. V glav- nem gre za dva sporna člena krščanske vere o tem, »kako pri Bogu dosežemo milost in odpuščanje grehov in kako naj bi pravilno služili Bogu ali kako se zdaj reče o opravičenju in dobrih delih«. Pri tem ne gre za »novo, zapeljivo vero […], temveč za staro, pravo, osrečujočo krščansko vero in za pravo Bogu všečno služenje Bogu in dobra dela«.43 O prvem členu, »kako in kje, s kakšnimi sredstvi in po kateri poti doseže in si pridobi človek milost in Božjo naklonjenost, odpuščanje vseh grehov, Svetega duha in večno življenje«,44 izpelje v pregledu Stare in Nove zaveze, da smo s pomočjo Kristusa – in to samo Kristusa, brez drugega posredovanja, brez del ali zaslug – prejeli odpuščanje grehov in odrešenje, in sicer »moramo […] verjeti, se izpovedati tudi z besedo in javnimi deli«.45 Omemba »del« na zadnjem mestu se zdi dvoumna, vendar ne misli na dela v smislu dejanj, zaslug, temveč kot priznanje in potrditev predhodne vere v odrešenje po Kristusu. V nadaljevanju potrdi »to vero, da naj bi vsi ljudje samo zaradi Jezusa Kristusa in njegovih zaslug, s pravo vero vanj in s pravo rabo svetih zakramentov bili deležni in blaženi«.46 Na tem mestu Trubar izraža 42 Predgovor h knjigi Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta, Tübingen 1560 (Sakrausky, str. 118). 43 Predgovor h knjigi Edni kratki razumni nauci (kot opomba 14; Sakrausky, str. 260). 44 Prav tam, str. 249. 45 Prav tam, str. 252. 46 Prav tam. Tudi v Registru in sumaričnem seznamu je napisal o edini poti k opravičenju, »da ne morejo ljudje z nobenim drugim sredstvom ali po nobeni drugi poti postati deležni Kristusovih zaslug, vseh njegovih dobrot in koristi kot le s pravo vero in pravo rabo sv. zakramentov« (Elze, str. 49; Rajhman, str. 47, 51). 121 opravičenje tako, »da bomo njegovih dobrih del in zaslug deležni samo, če bomo vanj verovali s pravo živo vero«.47 Izjavi o zagovarjanju sola fide postavi v pravem reformacijskem načinu izražanja ob bok izjavo o pravem evangeličanskem spoznanju »po Pismu«, se pravi sola scriptura. Piše namreč: »Da, vse to morajo vsi ljudje spoznati in dojeti samo iz Svetega pisma in iz pridig svetega evangelija.«48 Opazno je, kako zelo Trubar poleg poudarka odrešenja samo s pomočjo Jezusa Kristusa vedno znova poudarja, da zaradi tega ne smemo razvrednotiti pomena drugih dveh oseb Svete Trojice.49 Ta misel v zgodnji fazi reformacije ni imela posebnega pomena, ker so wittenberški teologi, tako kot Zwingli in Calvin, strogo ohranili starocerkveni nauk o Sveti Trojici. Verjetno se je želel Trubar s tem že od vsega začetka braniti pred sumničenjem, da je morda simpatiziral z gibanjem, ki je nasprotovalo Sveti Trojici in se je takrat širilo iz Italije proti vzhodu, predvsem na Sedmograško in Poljsko. Takšna razmišljanja so bila njegovim bralcem iz »ubogega sloven- skega ljudstva« zagotovo tuja. Njim je želel približati razumevanje evangelija o opravičenju grešnika z nazornimi primeri, ki so bili njihovemu načinu življenja še zlasti blizu. Trubar je razložil besedo »evangelij« kot »ena grška beseda. Ta se more v to slovenščino tol- mačiti: enu dobru selstvu oli en dober glas oli en dobri, veseli marin, od katerih ti ludje bodo veseli, od nih z veseljem govore, radi poslušajo inu drugim pravijo, koker de bi zdaj en le-tak dober risničen glas inu marin k nom prišel: Ti Turiki so od našiga gospudi krala inu od nega sinov iz vseh slovenskih, krovaških inu vogrskih dežel, iz Bosne inu Konstantinopola cilu pregnani. Zatu mi inu vsi naši otroci se ne bomo uže več bali Turkov, bomo žiher inu mir imeli pred vsemi našimi sovražniki.«50 47 Predgovor h knjigi Prvi del Novoga testamenta, Tübingen, 1562 (Sakrausky, str. 215). 48 Prav tam. 49 Na primer predgovor h knjigi Edni kratki razumni nauci (kot opomba 14; Sakrausky, str. 251). »In ta prava vera v Gospoda Jezusa Kristusa, nikakor ne izključuje vere v ostali dve osebi Sv. Trojice, v Boga Očeta in Sv. Duha.« 50 Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor h knjigi Ta pervi dejl tiga Novega testa- menta, Tübingen 1557 (kot opomba 4; prevedeno pri Sakrauskyju, str. 382, opomba 13). ULRICH KÖPF 122 RAZPRAVE, [TUDIJE O drugem členu, kako naj bi služili Bogu, je Trubar razvil etiko hvaležnosti za opravičenje, ki se je že zgodilo, in za odpuščanje grehov. Kristjani naj bi živeli novo življenje po Božji želji in besedi, da bi tako dokazali živo vero v prejeto Božjo milost, toda ne z mnenjem, da bi lahko s svojimi dejanji dosegli zasluge in nagrado.51 Iz tega sledi, da je moral Trubar dosedanje bogoslužje v obliki maše zavreči, prav tako vsa domnevno dobra dela in cerkvene običaje, čeprav stare in častit- ljive, ker niso temeljili na Svetem pismu ali so Božji besedi celo naspro- tovali.52 Prav tako je odklanjal določene oblike načina življenja, ki so do takrat veljale za zaslužne, denimo celibat ali post.53 Še marsikaj bi lahko navedli o Trubarjevih razlagah, ki temeljijo na Svetem pismu. Rad bi opozoril samo še na eno posledico njegovega intenzivnega opozarjanja na novo ravnanje s Svetim pismom. Menil je, »da vidimo in spoznamo v teh naših časih, kakšno moč in učinek imata pisana in govorjena Božja beseda, ki po vsej Evropi čedalje bolj razkrivata prikritega Antikrista in uničujeta njegovo kraljestvo«. Trubar naj bi »sam slišal od nekaterih Turkov, da imajo prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država kmalu propadli in izginili, krščanska pa da bo ostala«.54 Tudi to upanje je pri njegovih bralcih moralo naleteti na odprta ušesa. SKLEP Videli smo, kako je Primož Trubar v uvodnih besedilih k svojim prevodom Svetega pisma, h Katekizmom in drugim delom razvil pre- prost, toda – ravno zaradi opustitve akademskih razlag in učenih vsebin – zelo zgoščen in jedrnat reformacijski nauk. Tak nauk je bil tudi razumljiv preprostemu ljudstvu in ga je to moralo dojeti kot osvoboditev od tradicionalnih cerkvenih predstav in zahtev ter kot 51 Predgovor h knjigi Edni kratki razumni nauci (kot opomba 14; Sakrausky, str. 256–258). 52 Prav tam, str. 258. 53 Prav tam, str. 259 sl. 54 Predgovor h knjigi Ta drugi dejl tiga Novega testamenta, Tübingen 1560 kot opomba 42; Sakrausky, str. 119). 123 pomoč proti ogroženosti zaradi Turkov. Reformacija se v Sloveniji ni mogla trajno zakoreniniti, vendar to zagotovo ni bilo zaradi napake v Trubarjevi teologiji in oznanjanju, temveč zaradi političnih okoli- ščin, ki so onemogočale dolgotrajno uveljavitev njegovih misli v zgodnjem novem veku. ULRICH KÖPF