?08
Vojesiav Mole: Smeh.
Tamkaj so travniki, tiho tam polja ležijo,
v daljo prehajajo, v temni se senci gubijo.
Morda gre kosec po polju, posred senožeti —
duša, posluhni mi! — ali ne čuješ ga peti?
Morda škrjanec dviguje nad rosno se njivo —
roko na čelo! — ne vidiš ga, pesmico živo?
Toda nikogar ni, duša ne vidi, ne čuje:
kje je tam polje — globoko in daleč samuje —
kje je tam polje in kje je tam pesem umrla,
ko zazvenela je komaj boječe iz grla! —
Pa planili preko slemena že prvi so žarki,
da sunkoma zjokalo v hoji se je, samotarki:
o nizko, tak nizko zasenčeni legel na zemljo je hlad!
in ti, moja duša osamljena — kolikokrat
na tebi mrazovi leže, leži dvoma razkol,
ko pali te jutro, a ni ti ga vzreti mogoče,
ko v tebi zaman valovi hrepenenje pekoče,
da bi izpovedati mogla pritajeno, težko bol —:
objela bi zarjo — in kot si vse bliže nebes,
tesneje, hladneje zagrnejo teme  te čezinčez. —
Na nebu pa dvignila roka krvava se je kot ukaz,
in novega soka na polja široka,
na duše razsipalo je od oboka —
opojno zavriskalo skozi prebujen je čas! . . .
Vojesiav Mole:
S m e ti.
ZtSože, breze, brazde razorane,       Ni jesen še šla skoz tihe gaje,
grlic ščebetanje, šum lesov, —       dihajoča pesem o grobeh?
sanje, sanje v zarje zasejane,          A skoz moje pozlačene kraje
še ste polne purpurnih cvetov?      kakor čudo roma sveti smeh.
In pozdravlja vse gasnoče zarje, ves v škrlat zavit kot svet menih — in pred vedno višje gre oltarje smeh moj,^romar blažen, tajen, Jh.
-