Štev. 2.
V Ljubljani, 9. januarja 1914.
LIV. leto.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vm «pit«. « oceno poslane knjige itd. Je pošiljati lamo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve Je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne.
Ako je ta dan praznik, Izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10'— K pol leta .... 5'— „ četrt leta ... . 2*50 „ posamezne številke po 20 h.
Za oznanila ]e plačati od enostolpne petlt-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h „ „ „ dvakrat. . 12 „ „ „ „ trikrat . . 10 „ za nadaljna nvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 b za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine.
Zveza slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem
je poslala vsem okraj. učit. društvom okrožnico, v kateri poziva učiteljstvo, da daruje od prvega svojega prejemka dra-ginjske doklade 1914 nekaj za učiteljski obrambni sklad. Vsak šolski vodja naj pobere od svojega učiteljstva darovane krone ter jih pošlje z imenikom darovalcev vred predsedniku okr. učitelj, društva, ki pošlje nabrano vsoto Zveznemu blagajniku tov. nadučitelju Gnusu na Dol. Po možnosti naj pošlje vsako društvo vsaj toliko kron, kolikor je učnih oseb v okraju; kar se nabere več, sme društvo uporabiti tudi v okrepitev lastne blagajne. Darovi se seveda pobirajo tudi pri nečlanih naše organizacije, ki so po pravici dolžni žrtvovati še več, ker niso dejanjsko nič pripomogli do izboljšanja našega gmotnega položaja. Upamo, da se odzove temu pozivu vse učiteljstvo brez izjeme, ker v dosego končnega smotra je treba še boja in za ta boj denarja.
Imena istih, ki bodo ta naš klic popolnoma prezirali, naj društveni predsedniki naznanijo vodstvu Zveze, da bomo imeli na tak način učiteljstvo tudi kvalitativno v pregledu.
Do konca meseca februarja naj pošljejo okr. društva vodstvu Zveze imenik učiteljev in učiteljic z zrelostnim izpriče-valom, bivajočih v področju dotičnega okr. učiteljskega društva, ki so ostali tekoče leto brez službe. Zveza namerava sestaviti tozadevno statistiko ter jo eventualno uporabiti proti nadprodukciji v našem stanu. _
Zaveza in Sežansko učiteljsko društvo.
Na zadnji seji upravnega odbora Zaveze, ki se je vršila dne 29. pret. mes. v Ljubljani, je bila na dnevnem redu tudi točka z naslovom tega članka. O predmetu je poročal predsednik Zaveze, tovariš Luka Jelene. Glasom sklepa omenjene seje moramo to poročilo s sprejetim predlogom vred objaviti v celoti. — Poročilo se glasi:
Že več let zaporedoma se je vnela na vsaki glavni skupščini Zaveze v de-legacijski seji pri poročilu o Zavezinih listih več ali manj stvarna, a doslej še vedno neplodna debata. Nikdar pa se ni vršila debata v tako plitvem nivou, kakor na letošnji delegacijski seji. Nastopili so govorniki, ki so v svojih izvajanjih kazali popolno nevednost v razvoju naših listov, ki ne poznajo niti njihovih nalog in tendenc. Zahtevali so v svoji neinformirano-sti, da naj ustvarimo zopet to, kar smo z velikim napori reorganizirali pred leti. "Vstal je mlad govornik in menda res — resno in celo s potrebnim patosom prepovedal »Učit. Tovarišu«, da ne sme su-gerirati in utrjati svojim bralcem onih naprednih idej in nazorov, ki tvorijo temelj programu naše Zaveze; posebno se je zgražal nad tem, da bi »Učit. Tovariš« propagiral napredna šolsko-politiška stremljenja.
Reševaje gmotno vprašanje v tej debati, so poudarjali govorniki v prvi vrsti, da je »Učit. Tovariš« predrag in ga primerjali v ceni z učiteljskimi listi drugih narodov. Izpuščaje vse drugo iz misli, niso pomislili ti kritiki, da imajo ti listi po 20.000 naročnikov in polno inseratov, mi pa se borimo komaj za tisočak naročnikov. Tudi jim ni šlo v glavo, kako naj bi pisali sami za list, ki ga morajo plačevati.
Seveda se je morala vsem govornikom pojasniti zgodovina preosnove Zavezinih listov in raztolmačiti njih tendenca. Razžaljeni so bili ti govorniki, ker se jim je očitala popolna neinformiranost v teh zadevah. Ker niso mogli ugovarjati, so umolknili, pozneje pa predbacivali vodstvu, da jim maši usta. Jaz pa mislim, če govori en govornik petkrat k isti stvari, in če dvakrat ni sprejet predlog za konec debate, se to ne pravi mašiti ust!
Kakor rečeno, razžaljeni so bili nekateri govorniki in ne da bi bili takoj na dana pojasnila, če jim niso bila zadostna in dovolj jasna, odgovorili, se je zatekel mlad socialist, neizkušen mladi učitelj Alojzij Hreščak, k socialistični reviji »Naši Zapiski« in tam napadel vodstvo in upravni odbor Zaveze, sploh vso našo osrednjo organizacijo tako vehementno in obenem krivično, kakor nismo bili vajeni do-
slej od naših najhujših sovražnikov — klerikalcev.
Da vidi cenjeni upravni odbor, v kakšnem tonu se je hotel maščevati nad Zavezo mladi Hreščak, podam nekaj cvetk iz njegovega članka. Nanizal je ondi take — le iz socialističnih listov nabrane fraze:
»251etnico je obhajala letos Zaveza slovenskega učiteljstva — in uspeh: letos so plače slovenskih učiteljev bolj beraške nego pred 25 leti, letos ve slovensko učiteljstvo veliko manj, kaj hoče. nego pred 251eti. Vodstvo slovenskega učiteljstva se ni izkazalo kos svoji nalogi. Slovensko učiteljstvo nima jasnega pojma o tem, kaj bi lahko pomenilo v narodu, ne pozna niti kulturnih, niti političnih svojih nalog. Organizirano tava kot razkropljena čreda, organizacija mu je coklja, ki ovira njegov razvoj, mesto da bi mu bila najtrdnejša opora.«
Potem citira doslovno one odstavke i Ganglovega slavnostnega govora, ki govore o narodnostni ideji, ki jo — kar omenjam mimogrede — imenuje socialni Hreščak »giftige Fliegen«, o naprednosti in demokratizmu. Na to vzklika naš kritik v »Naših Zapiskih«: »To je torej naš program! Razvila ga je avtoriteta na prošnjo avtoritete, zato ga smatram avtoritativnim. Vprašam naše voditelje: AH vedo že 25 let, da je to naš program, aH pa so mogoče zvedeli šele po Ganglovem govoru? Sodim, da bo drugo pravo. Ali ne? In če ne, zakaj ni vzgajala organizacija svojih članov vsaj v duhu takega programa? Ali ima slovensko učiteljstvo danes po 25 letih svoje organizacije jasne pojme o narodnosti« — jaz trdim da, a ne tistih pogubnih, ki jih imajo nekateri slovenski socialisti — »Ali mogoče o demokratizmu? Kje so tozadevne programa-tične razprave, ki naj bi bile učiteljstvu kažipot na njegovi trnjevi poti?«
Nato se spne do smele trditve, da so vsa Ganglova izvajanja samo v njegovi glavi, da pa vse drugo, v Zavezi združeno učiteljstvo ne ve nič o tem, izvzeti je menda samo tovariš Hreščak.
Nezadovoljen z vsem svetom, je vendar pohvalil Komenskega in Rousseaua, češ, da sta bila pametna moža, ker sta
rekla, da je vzgoja važnejša kot pouk, vzgoja pa ima za prednost značaj.
V daljni svoji razpravi nam predbaciva servilnost in pasjo ponižnost v nastopih za svoje pravice. Modruje pa tako-le:
»Materialno odvisen učitelj ne more vzgajati neodvisnih, ponosnih, etiško visoko stoječih ljudi. Vezane so naše roke po bedi, ki jo trpimo, in produkt naših stvarjanj so nebogljivi sužnji s krivo hrbtenico, s kardinalno čednostjo, pokorščino v srcu, svetim strahom do avtoritete y mozgu, hinavskim nasmehom na ustih, resnično: vreden produkt svojega suženjskega mojstra!
Za take produkte naše umetnosti se nam pa slovenski narod prav lepo zahvaljuje, kakor se tudi prav lepo zahvali za take vodnike. Vi ne poznate poti, ki pelje ven iz teme robstva na prosto, svetlo pot človeškega življenja. S svojimi blagodonečimi frazami nas uspavate, s pestrimi barvami nam omamljate pogled, da ne vidi okov, ki nam stiskajo naše ude.
Okovi z naših rok! Pesek iz oči! V naše čaše pristnega vina. To je naš program za najbližji začetek.«
Jaz pa pristavim, da so to brezpomembne fraze za neizkušene ljudi!
H koncu obsoja še enkrat vso našo organizacijo ter kriči: »Slovensko učiteljstvo si ni danes po 251etnem obstanku svoje centralne organizacije na jasnem niti o eni sami točki svojega programa. Niti kot kulturni pionirji, niti kot politični faktorji ne vemo, kam drži pot. Kjt leži krivda? V brezglavem našem centralnem vodstvu!« —
Tako! Zdaj pa sedimo tu obglavljeni, in to delo je izvršil nad nami Alojzij Hreščak!
Meni je všeč in rad imam še tako ostro kritiko, toda biti mora poštena, pravična in temeljiti na resnični podlagi. Vsako maščevanje ji mora biti tuje. Hre-ščakova kritika pa vse to ni.
Jaz jako dvomim, da bi bil tovariš Hreščak že kdaj imel v rokah pravila Zaveze in še bolj, da bi jih bil kdaj pazljivo prebral; pravila so pa vendar okvirni program vsakega društva. Zaveza ni delovala samo v ozkem okvirju svojih pravil, temveč je postavila svoje delovanje
LISTEK.
Nadučitelj Ivan Kaukler.
Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancev je zasula že lopata!
Odprta noč in dan so groba vrata;
al' dneva ne pove nobena prat'ka.
Dne 22. decembra 1913. po 10. uri dopoldne je raz Ptujsko okoliško šolo za-Plapolala črna zastava, vsem mimoidočim tožeča, da je to šolo za večno ostavil nje nadučitelj, nje voditelj Ivan Kaukler. Pred 30. leti je prestopil prvikrat kot mlad wk mož nje prag z namenom, posvetiti ji svoje najboljše moči, in utrujen po napornem delu je sedaj po kratki mučni bolezni dan pred dopolnjenim 59. letom zapustil torišče svoje plodovite delavnosti.
Pokojni Kaukler se je porodil dne decembra 1854.1. v Laporju. Bil je sin *metiških staršev. Njegova sestra, že se-dai čez 70 let stara, ki je tudi ves čas njegove hude srčne bolezni stala ob njegovi J*>stelji in mu stregla, mi je pripovedova-j®<• da so njegovi starši mladega Ivana radi imeli, in ker je bil v ljudski šoli Prav dober učenec; zato so se odločili
poslati ga v latinsko šolo, da bo postal gospod-duhovnik. — Študiral je potem na mariborski gimnaziji. V sedmem gimnazijskem razredu je potem izstopil, ker bi ne bil rad duhovnik. Mati ga je zdaj šla v Maribor obiskat, ali Ivana ni več našla v gimnaziji, ni vedela, kam za njim. Šele čez dolgo časa so starši zvedeli, da je pri vojakih. Tu je služboval nad 3 leta in ker tudi z vojaškim stanom ni bil zadovoljen, je bil odpuščen kot črnovojniški častnik. Odločil se je postati učitelj. Vstopil je v Gradcu v tretji letnik učiteljišča. Leta 1879. meseca julija je dovršil maturo na graškem učiteljišču. Služboval je kot učitelj pri Sv, Rupertu, potem pri Sv. Lenartu v Slov. g. Odtod je prišel v Maribor na vadnico in nato v Slov. Bistrico. Dne 20. marca 1883. 1. je prišel kot učitelj na Ptujsko okol. šolo in 1.1888. je bil po dolgem boju imenovan za nadučitelja te šole, ki jo je vzorno vodil skoraj do svoje prerane smrti. Na tej šoli je torej deloval nad 30 let.
Resno bolan je bil le malo časa. V začetku meseca julija t. I. mi je prvikrat tožil, da mu ni dobro. Začel se je zdraviti. V začetku šolskega leta meseca novembra 1. 1. se je zopet počutil boljšega; vodil je tri ure trajajočo domačo učiteljsko kon-
ferenco. Vsi smo se veselili, da je naš blagi nadučitelj zopet toliko ozdravil, da bo mogel zopet poučevati. Ali glej! Poučeval je le nekaj dni, moči so pešale od dne do dne, in v drugi polovici meseca novembra ga je neozdravljiva bolezen za vsekdar priklenila na posteljo. Obsojenemu v strašno noč življenja je bila na strani ljubeča soproga, ki ga je umevala, trpela z njim vred in ga tešila v brezupu.
Dne 24. decembra I. 1. smo spremili zemeljske ostanke predragega nadučitelja k večnemu počitku. Pogreba so se udeležili: ptujski prošt Fleck, dr. Evgen Neto-liczka, c. kr. okrajni glavar in predsednik okr. šol. sveta, M. Heric, c. kr. šolski nadzornik, duhovščina mestne fare, množica meščanov, večinoma vsi v Ptuju stanujoči člani okrajnega šol. sveta, krajni šolski svet, množica stanovskih tovarišev, veliko občinstva iz okolice in nepregledna vrsta šolske mladine.
Pred šolo in ob grobu so mu stanovski tovariši zapeli dve ganljivi žalostinki.
Ob odprti gomili mu je govoril tovariš Ogorelec, našteval njegovo nenadomestljivo delovanje, ki ga je razvijal kot učitelj in kot šolski voditelj v šoli in zunaj ■ šde.	>■
Izročili smo materi zemlji truplo pre-rano umrlega nadučitelja Ivana Kaukler-ja. Zapustil je vdovo in dva nepreskrbljena sinova. Zares hud udarec za rodovino, ki je izgubila tako skrbnega, dobrega očeta, kakor tudi za šolo, ki je izgubila izvrstnega, vestnega, narodnega, značajne-ga nadučitelja in šolskega voditelja. Kamor sem pogledal, sem videl solzne oči in slišal besede: »Škoda nadučitelja, škoda moža!«
Vse je kazalo, da je bil rajnki jako priljubljen. V teku 30 let, odkar je služboval in deloval na okoliški šoli, je vzgojil mnogo odličnih mož, ki so dosegli na temelju njegovih naukov ugledna mesta v raznih stanovih.
Pokojni nadučitelj je deloval dolgo let kot član nadzorstva pri Ptujskem hranilnem in posojilnem društvu, bil je skoraj ves čas svojega bivanja na okoliški šoli odbornik Čitalnice, večkrat je bil izvoljen za predsednika učiteljskega društva za ptujski okraj, ali sprejel je to častno mesto le dvakrat, bil je tajnik društva za varstvo otrok, soustanovnik Ciril-Meto-dove podružnice, blagajnik čebelarske podružnice itd.; sploh sodelujoč ali podporni Član vseh narodnih društev v Ptuju.
bi se vsa ta liberalna komedija čimprej podrla.»
Tako piše »Slovenec« in vriska poln škodaželjnosti; povod zato pa mu je dal Hreščakov maščevalni napad v »Naših Zapiskih«.
Zato ga »Slovenec« prav lepo pohvali in v nebo kuje njegovo brihtnost ter ponatisne njegov članek. Konča pa: »Zares krasne razmere! 251etnico so praznovali, pa nazadnje sami ne vedo, čemu in zakaj? 25 let že pišejo, zborujejo, pobijajo klerikalizem, in nazadnje sami sebi priznajo, da so vlekli drug drugega. 25 let bobnajo, da bo takrat narodna kultura na višku, ko bo liberalen učitelj komandiral ves slovenski narod, sedaj pa si sami sramežljivo namežikujejo, da je namesto narodne kulture samo neumnost liberalne učiteljske organizacije na višku. Imajo že sicer nekaj listov, a so vsi brez pomena. Notri je samo prepisane nekaj liberalne modrosti iz nemških listov in prestavljenih nekaj fraz iz nemške liberalne učiteljske literature. Domačega ni ničesar! Od vse liberalne učiteljske glorije ni ostalo drugega kakor kup lenobe, nevednosti in smešnosti! Gre se samo za to še, da se bo ta stvar spodobno spravila s sveta in ne bo delala učiteljstvu sramote. Jelene, Dimnik, Oangl, ali slišite puntarje? Armada se punta in vas zmerja za brezglav-ne in breznačelne cokljarje.« —
Da nas napada, sramoti in zaničuje naš načelni sovražnik — mednarodni klerikalizem — svobodna mu pot, a da imamo človeka v svoji sredi, ki strelja na nas iz zasede brez povoda in utemeljitve ter potiska sovražniku orožje v roko, tega ne moremo in ne smemo trpeti. To smo dolžni svoji časti in slovenski javnosti naspoti! To zahteva naša stanovska zavednost in naša stanovska disciplina.
Ker s posamezniki nima Zaveza direktnega stika, se moramo obrniti na Sežansko učiteljsko društvo, katerega član je prizadeti tovariš ter po katerem je član tudi Zaveze. Zato predlagam:
1.	Sežansko učiteljsko društvo kot član Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev ukreni vse potrebno, da se ne bo naša s trudom in žrtvami zgrajena stanovska organizacija neosnovano napadala od organizovanih članov ter da se s tem ne bo od nas samih dajalo orožja v roke principialnim sovražnikom naprednega slovenskega učiteljstva! S tem se krši stanovska disciplina!
2.	Stanovske zadeve naj se v dostojni in stvarni obliki rešujejo v stanovskih organizacijah in stanovskih glasilih, kjer se nikomur ne krati svobode, besede in peresa! To zahteva stanovska disciplina!
3.	Dolžnost vsakega organizovanega posameznika in vsake organizovane enote je, da gradi in izpopolnjuje, ne pa da razdira, smeši in pavšalno natolcuje! Treba nam je pozitivnega dela, ni nam pa treba gole negacije!
Vabimo na svoj občni zbor, ki se vrši dne 2. februarja 1914, ob polu 11. uri dopoldne V zadružnem lokalu v Celju. Breg št. 26, s sledečim dnevnim redom:
1, Poročilo načelstva. — 2. Poročilo nadzorstva. — 3. Potrjenje računskega zaključka. — 4. Event. volitve v načel-stvo in nadzorstvo. — 5. Slučajnosti.
Učiteljska gospodarska in kreditna zadruga v Celju,
registrovana zadruga z omejeno zavezo.
Ludovik Cernej, 1. r. Fran Voglar, 1. r.
V Bistrenje pojmov!
Na zadnjem shodu goriškega Slovenskega učiteljstva v Gorici se je zdelo tovarišu Rakovščku potrebno manifestirati svoje politiško prepričanje. »Učitelj mora biti naroden!« je zadonelo po prostrani dvorani zlatojelenskega hotela. Stentor-ski je bil ta glas, in gotovo ni nihče bolj prepričan kot jaz, da mu je prišel resnično iz njegovega globokega prepričanja. Toda, kolega Rakovšček, vkljub vaši iskrenosti, o kateri ne dvomim niti najma-nje, vkljub vašemu globokemu prepričanju, ki ga spoštujem kot prepričanje vsakogar, vkljub visoki tonovski poziciji tega politiškega gesla in mogoče ravno zaradi tega trdim, da je to vaše geslo brez vsebine. Ali pa če hočete; njegova vsebina je tako bogata, tako raznovrstna, vlita mu zaradi specifičnih avstrijskih politi-ških formacij, da je postalo danes to geslo že »Mädchen für Alles«. In ravno zaradi te svoje elastične narave, zaradi hetero-genitete pojmov, ki jih vsebuje, je to geslo brez vsebine. Ce se rabi danes ta beseda ob vsaki primerni in neprimerni priložnosti in to še brez vsakega komentarja aii vsaj omejitve, je to le igra z besedami, manipulacija s frazami. V interesu stvari je torej, kolega Rakovšček, in sicer one stvari, ki vam je gotovo jako na srcu, da daste geslu, ki ste ga zaklicali v memento vsem svojim tovarišem, tudi vsebino, da ta pojem pojasnite in opredelite. Šele potem, ko bomo vedeli, kaj hočete, lahko govorimo dalje, ko bomo poznali predmet, lahko diskutiramo o njem. Dokler pa tega nimamo, se nam lahko zgodi, da govorimo edine besede druzega, da se prepiramo zaradi stvari, katere pojmi se nam krijejo, da solgašamo tam, kjer se nam nazori križajo, da zaidemo v tem prerekanju brez smotra in vsebine v sfere praznih besed — v boj za oslovo senco.
Prosim vas torej, kolega Rakovšček, da nam poveste jasno in razločno, kako si predstavljate učiteljevo narodnost in njegovo narodno politiko. O tej stvari nismo imeli učitelji še nikake akademične razprave, potrebujemo je pa kot riba vode. Izprožite vsaj, zalučajte prvi in izpolnili boste vrzel, ki jo občutimo dan za dnevom neprijetnejše. Dolžni ste nam to pojasnilo, ker zahtevate kategorično, da bodimo narodni!
Da se izognem vsakemu nesporazum-ljenju, hočem biti v teh sklepnih vrstah nekoliko konkretnejši. Vzemimo slučaj: Učitelj hoče biti na vsak način naroden politik, kot zvest sin svojega naroda smatra to devizo že a priori kot suprema lex vsake politiške delavnosti. Vprašam vas, kolega Rakovšček, ali zadostuje temu učitelju vaše politiško geslo, da se bo znal ravnati v vseh posameznih slučajih, na katerih je politika tako silno bogata? Ali bo inogel sploh s pomočjo vaše besede prodreti v bistvo politike, ali mogoče dobiti vpogled v silni kompleks gospodarskih vprašanj in nar.odno-ekonomskih razvojnih Tendenc? Kako stališče naj zavzame z ozirom na militarizem, ljudsko izobrazbo, carinske tarife, splošno higieno, državno pravo, občinsko, deželno in državno administracijo, obdačenje itd.? Kako si mora predstavljati ta narodni učitelj razrešitev socialnega vprašanja? Čigave interese naj zastopa naroden politik v vseh onih mnogih slučajih, kjer se križajo interesi različnih slojev?
To je torej nekaj vprašanj, ki mi jih vaša deviza pušča deloma odprta, ali pa mi daje na vsako vprašanje več odgovorov, kar se pravi, da je pri narodnem politiku pripuščena rešitev mnogih vprašanj popolnoma subjektivnemu naziranju.
na veliko širšo podlago. Ako bi bil tovariš Hreščak prebral »Spominski spis«, bi spoznal Zavezino delo v 25 letih njegovega obstanka. Prepričal bi se bil, da to delovanje ni tako malenkostno in brezpomembno, kakor bi on rad; prepričal bi se bil, da smo že razpravljali o vsem tem, česar on pogreša pri Zavezinem delovanju. Razpravljalo se je o narodnosti in narodni vzgoji, o gojitvi značajev itd. itd. Da smo učitelji za popolen demokratizem, se razume samo ob sebi, saj drugega biti ne moremo nego demokrati. Tovariš Hreščak pa se o vsem tem ni mogel prepričati iz »Spominskega spisa«, ker ga ni prebral, ampak doposlartega mu — vrnil.
Tudi urednik »Naših Zapiskov«, dr. Tuma, bi se bil premislil, preden bi bil sprejel v svoj list tako krivično kritiko, ako bi bil obdržal in prebral poslani »Spominski spis«. A tudi on nam Sporoča, da nam je knjiga pri njem na razpolago toliko časa, dokler mu naprej ne povrnemo po-šiljatvenih stroškov. — Tako piše urednik in lastnik »Naših Zapiskov«, ki ob istem času prosi pri učiteljstvu duševne in gmotne podpore za svoje glasilo!*
Kaj je Zaveza storila za izboljšanje gmotnega stanja slov. učiteljstva, bi la-nko izprevidel tovariš Hreščak iz dotič-nih vrst v »Spominskem spisu«. — Ako nismo dosegli dosedaj še uresničenja svojih zahtev, ni krivda v nas, temveč v avstrijskih razmerah. Zaveza je storila v tem pogledu vse, kar je bilo mogoče storiti. Če nam pa pove tov. Hreščak sredstvo, s katerim prisilimo merodajne kroge, da nam regulirajo plače tako, kakor se glase naše zahteve — kako prisiliti v to n. pr. na Kranjskem Šusteršiča, Lampeta, Zajca in Jarca, kako v sežanskem okraju tiste »birte«, ki so vzeli učiteljstvu dra-ginjsko doklado — mu ne bo hvaležno le Slovensko, temveč vse avstrijsko učitelj-stvo.
Ako bi bil Hreščakov članek pisal v »Slovenskem Učitelju« urednik in katehet Čadež, bi se temu ne čudili, ampak bi prezrli napad, da nas pa tolče s polenom iz zasede v Zavezi včlanjen član, to pa nI dostojno, ni pošteno, tega pa ne moremo prenesti molče in to tem manj, ker je dal povod našim sovražnikom za napade od njihove strani! To je edini uspeh njegovega dela!
Stvar je takoj zagrabil naš vse častivredni in resnicoljubni »Slovenec« ter zatrobil v svet, da Zavezino učitelj-stvo vidno hira.
V članku »Propadanje liberalnega Slov. učiteljstva« pogreva z drugimi besedami isto hrano kakor Hreščak v »Naših Zapiskih«, da namreč tavamo tjaven-dan brez programa in načel, da nas skupaj drži le par fraz. »Slovenec« piše z ozirom na Hreščakov članek:
»Danes nimajo liberalni učitelji drugega kakor par listov, ki jih nihče ne bere in nihče ne plača. Ta mizerija in onemoglost učiteljske liberalne organizacije je postala zadnje čase že precej nevarna za to jalovo družbo. Nekateri brihtni učitelji so namreč sprevideli, da bo vse skupaj vzelo žalosten konec, so že začeli javno hujskati proti Zavezi, da
* Nam se sploh čudno zdi, da je dr. Tuma, ki je sam visoko izobražen mož, sprejel v svoj list, ki naj velja za znanstveno revijo, članek, katerega bistvo je sama negacija in Samo pavšalno očitanje brez vsakega pozitivnega dokaza. S tem je ustregel samo svojim in našim sovražnikom, koristil pa ni nikomur.	Uredn.
Rajni nadučitelj je bil vzoren učitelj-odgojitelj, iskren prijatelj, zgleden rodoljub, kremenit značaj, bil je mož. Da, bil je vrl tovariš, bil je blag značaj. Kdor ga je poznal, ga je moral čislati, spoštovati. Pokojni Kaukler ni bil le vzor učitelja, vzgojitelja, on je bil naobražen mož, čedne zunanjosti, prijaznega in prikupljivega vedenja ter zaradi tega obče čislan in spoštovan. V družbi je bil priljubljena oseba, s svojim zdravim humorjem je zabaval vsako družbo.
Stanovska čast in stanovski ponos sta zavzemala pri njem visoko stopnjo. To je pokazal prav pogosto v raznih okoliščinah.
Da je bil marljiv ud in skoraj vedno odbornik učiteljskega društva, bodi le mimogrede povedano. Poudarjati pa moram, da ni iz lahka nikoli zamudil katerega društvenega zborovanja, dokler mu ni tega zabranila za vselej mučeča ga bolezen. Naj bi ga v tem posnemali tovariši!
Kot vzor voditelj tako veilike šole, kot izvrsten učitelj in za izdelovanje globoko premišljenih uradno-konferenčnih vprašanj je dobil od šolskih oblastev dokaj pohvalnih dekretov; zadnjega pa niti čital ni več, ker je došel par dni pred njegovo smrtjo.
Kdo bi si bil mislil, ki je poznal moža korenjaka, da se bo že lani poslovil za vsekdar od svojih tovarišev, ki jim je bil vedno v vsaki reči najboljši svetovalec.
Prezgodaj, dragi nadučitelj — Te je odtrgala usoda od Tvoje rodovine, ki žaluje za dobrim očetom, prerano si moral zapustiti krog tovarišev sotrpinov, a Tvoj duh bo živel tudi naprej med nami, ki Ti ob slovesu želimo: Dolgo naj živi Tvoj spomin!	__ V. Kajnih.
f Štipko Jelenec.
Zivljenjepisna črtica.
(Konec.)
Zadnji dnevi.
Strudila ga je težka hoja.
S, Gregorčič.
Koncem maja leta 1912 je moral smrtno bolan v bolnišnico, odkoder je prišel čez dva meseca nekoliko boljši domov. Nosil pa je v sebi že kal smrti, a dasi je slutil, da popolnoma nikoli več ne 1 okreva, je vendar upal, da ta bolezen še ne bo smrtna. Zaradi bolezni je bil najprvo začasno, potem pa meseca avgusta 1913
stalno upokojen. Preselil se je, kakor že prej omenjeno, v Kandijo, da bi dobil tam po viharjih in bojih mirno zatišje, kjer bi lahko brez skrbi, ki so mu bile ves čas najzvestejše spremljevalke, preživel večer svojega burnega življenja. Večkrat je citiral Horacijeve besede: »Beatus, qui procul negotiis. ...«
Izprehajal se je po lepi novomeški okolici, z njim je hodil njegov ljubljenec, mali črni psiček. Spomladi je cepil drevesa na vrtu ali pa počival v senci nad Težko vodo.
Življenje ga sicer ni razočaralo na prijetno stran, pač pa ravno nasprotno, a njegova trdna volja, bister razum in kremenit značaj so ga vedno podpirali v smelem vzletu, da lahko po vsej pravici reklamujemo zanj pridevek: mož dela! — Bil si je v svesti, da ni zaman preživel svojega življenja. Bil ni le ljudski učitelj, marveč tudi učitelj ljudstva.
Koncem junija 1913 se mu je bolezen zopet poslabšala. Iskal je pomoči povsod; šel je v Ljubljapo, šel za 14 dni na Dunaj na kliniko, kjer so ga zdravili z radijem. Pomoči ni bik) več. V upanju, da morda vendarle okreva, je prenašal vse strašne
Jasno je, da nam deviza »naroden« ne more biti politiški program, ker pripušča tudi ekstremnim narodnim indi-vidijein prosto roko v premnogih vprašanjih, kar pa silno otežuje vsako trdno organizacijo in smotrno delo. Zadnja kon-sekvenca ekstremnega individualizma pa vodi v anarhizem.
Nisem postavil teh vprašanj, da bi mi nanje odgovarjali, le v dokaz so, da samo geslo »narodna politika« ni dovolj jasno, da bi mi nudilo v vseh politiških vprašanjih točen odgovor, da, mirno lahko trdim, da si s tem geslom v veliki večini slučajev, ne morem absolutno nič pomagati.
Z ozirom na to smatram torej za nujno potrebno, da daste svoji politiški de-vizi kako vsebino, ker drugače jo je treba smatrati le za frazo in politiški »šlager«.
Ponavljam, da prosim le vsebine vašega enostavnega potiliškega programa in ne odgovora na ta članek.
Alojzij Hreščak.
Opomba uredništva: Ta članek nam je poslal tovariš Hreščak že dne 8. pret. mes., a priobčili ga nismo doslej iz dveh razlogov: Prvič nas je oviralo tarifno gibanje med tiskarniškiin osobjem, drugič pa se nam zdi primerneje, da začnemo z debato v začetku novega letnika. In da se debata začne, to je gotovo! Končala pa se bo z dokazom, da ni deviza tov. Rakovščka niti fraza niti politiški »šlager«, nego program naprednega slovenskega učitelja!« — S priobčenjem tega članka pa iznova dokazujemo, da stojimo na stališču svobodnega izražanja in da ne mašimo nikomur svojcev ust, kakor bi nekateri radi dokazali — brez dokazov!
Desetletnica maturantov iz 1. 1903 s koprskega učiteljišča.
V juliju 1903 je maturiralo na slovenskem oddelku bivšega c. kr. učiteljišča v Kopru 14 Slovencev.
Prejernši zrelostna izpričevala, so se razkropili po Slovenskem. Stisnili so si v slovo krepko roke, si voščili obilo sreče v novem stanu in odšli v svet.
Pionirji prosvete so se imenovali in ponosno dvignjene glave so šli na delo urit omiko med ubogi naš narod. Tožna Istra je sprejela nekatere, drugi so jo urezali na kršni Kras, nekaj jih je zrlo bregove bistre Soče, eden pa se je ustavil v Trstu, omamljen po očarujočem pogledu na sinjo Adrijo. Samo enega je potegnila nase zelena Štajerska. Kranjske se je ta letnik izognil.
Zdaj je že 10 let preteklo v večnost, in vsi so še v vrtincu življenja, še vedno na delu za premnogokrat tako nehvaležni rod.
Koliko prevar, koliko strtih upov zaznamujejo lahko v dnevniku svojega življenja! V kupo navdušenja, v posodo idealnega hrepenenja po svobodi, po omiki in napredku jim je nakapljalo toliko strupa, da zro danes ob proslavi desetletnega jubileja, kar so prekoračili prag življenja, s tožnim srcem na mladostno vzhičenost, na moment, ko so posegli po imenovanjskih dekretih, veseleč se truda za kulturo. Vendar je dan snidenja po desetletni ločitvi dokazal, da nas življenje ni ubilo. Mladostno navdušenje se je umaknilo resnemu preudarku, idealizem je koncedi-ral mesto zdravemu realizmu.
Dne 27. m. m. smo se zbrali v Trstu. Okrog pol 11. dopoldne smo bili že skupaj
bolečine vdano in junaško. Dne 10. oktobra je legel in ni več vstal.
Dne 26. novembra ob 4. uri zjutraj je mirno umrl.
Pogreba se je udeležilo poleg novomeškega uradništva in mnogoštevilnega odličnega občinstva s c. kr. okrajnim šolskim nadzornikom čez 20 tovarišev in tovarišic iz bližnje okolice. Izprevod je vodila domača duhovščina, v kapeli na pokopališču pa je prevzel izprevod sam prošt dr. S. Elbert, ki je zopet pokazal svojo naklonjenost napram učiteljstvu in se rajnemu plemenito maščeval, ker sta si za življenja v c. kr. okrajnem šolskem svetu mnogokrat stala nasproti kot bojevnika in nasprotnika.
Tako se je zrušil v prezgodnji grob zopet eden naših močnih stebrov, legel je k večnemu počitku mož, ki so ga zaradi njegove pravicoljuhnosti in značajnosti preganjali baš oni, ki naj. bi imeli v zakupu varstvo pravice in resnice.
Počivaj mirno, blagi, dobri in zna-čajni Štipko! Temni Gorjanci naj čuvajo Tvojo gomilo, kakor so čuvale Tvojo zi' bel ponosne Karavanke!	*
v restavraciji Balkan (Narodni dom). To je bilo veselo snidenje. Nekateri se niso videli več od mature dalje, drugi so se spomnili na prijetne ure skupnega bivanja ¿b polaganju usposobljenostnega izpita v Kopru 1905.
Izmed 14 so se trije opravičili:
Ferdo Kenda, učitelj na Devinščini (prosek) in Josip Zajec, Lig-Kanal, zaradi bolezni, Štefan Firm, Olimje-Podčetrtek, uradno zadržan.
Zbrani so bili sledeči tovariši:
Anton Berce, Črnotiče-Podgorje, Avgust Šuc, Marezige pri Kopru in Franc Venturini, Boršt — trije Istrijani; Andrej Čok, s C. in M. šole v Trstu; Ivan Kune, Ročinj, Ladislav Likar, Števerjan pri Gorici, Adolf Persič, Voglarji (Trnovo pri Gorici) iz goriškega okraja; Ivo Petrak, Braslovče (Štajersko) in s Krasa: Hinko Legiša, Mavhinje (Devin), Anton Mervič, Povic (Sežana), Viktor Škof, Kobjeglava (Štanjel).
Skromnim razmeram učiteljstva, je odgovarjala tudi skromna prireditev. Skupno kosilo v Balkanu (Nar. dom), kjer nas je gospod restavrater za mal denar prav dobro postregel, skupno slikanje v spomin, popoldne ogled C. in M. šole pri sv. Jakobu (ulica Giuliani), zatem skupna večerja in nekaj uric v prijetnem razgovoru, pa je prešel dan, ki ostane zapisan v srcu navzočih z neizbrisnimi črkami.
Par tovarišev je odšlo pozno zvečer domov, drugi (9) smo ostali do drugega dne skupaj. Po ogledu šentjakobske šole smo se spomnili naše dične šolske družbe. Položili smo skromen dar domu na oltar in denar izročili navzočemu tovarišu, blagajniku Ciril in Metodove podružnice.
Ob tej priliki ni bilo oficialnih nagovorov, iztresali nismo govoranc-napitnic ter kadili drug drugemu. Bili smo skupaj — ena družina, ene misli — veseleč se snidenja po letih ločitve. Le žal, da čas tako hiti. Ura ločitve je prišla prekmalu. Še en pozdrav, še nekaj besed v slovo, in odšli smo vsak na svoje mesto.
Pri sklepu sem. — Povedal nisem mnogo, čuvstev pa ne morem izliti na papir.
Toda zaključujem z željo, da bi nas kaj kmalu združila še kaka proslava, da bi mogli vsi, to je prav vsi brez izjeme praznovati, ne samo 151etnega, kokor je bilo govorjeno, ampak 251etni jubilej čili na duhu in telesu.
Tovariši-sotrpini! Bog Vas živi in ohrani stanu v ponos, narodu v vzor.
Na snidenje ob 15, oziroma 251etnici!
X.
Iz naše organizacije.
Štajersko.
Učiteljska gospodarska in kreditna zadruga v Celju, r. z, z o. z., je sklenila nadalje pogodbe s sledečimi tvrdkami: 1. Maček <5t Komp., Ljubljana, konfekcijska trgovina. Da pri takojšnjem in popolnem plačilu 5% od nakupne svote. 2. Fran Pleteršek, pohištvo, Maribor. Da pri takojšnjem plačilu 5%, pri nakupu na obrak pa 3% popusta. Poslužite se pridno naših tvrdk, pa zahtevajte pri vsakem, tudi najmanjšem nakupu, da se vsota vpiše v našo kontrolno knjižico. Vsakdo si lahko označi navedeni trvdki med drugimi tvrdkami, ki so zaznamovane v letošnjem koledarčku na Str. 38. Ako kdo želi letošen koledarček, ga mu vpošljemo proti povrnitvi poštnih stroškov 10 h. — Nadalje' naznanjamo, da se vsi »Naročilni listi«, vpo-slani po novem letu, niso mogli več upoštevati. Posameznikom tega ne bodemo naznanjali. Naj vzamejo tem potom to na znanje.	_
Srednješolski vestnik.
i Društvo slovenskih profesorjev si je
izvolilo na zadnjem obenem zboru sledeči odbor: Predsednik dr. Zmavc, blagajnik Maselj, odborniki Kržišnik, Lederhas, Mazi in Vagaja in revizorja Štritof in dr. Hpenbacher. Predsednik društva se je spomni! uvodoma zborovanja umrlega tovariša Milana Pajka. Odobrili sta se poučili tajnika in blagajnika, sklenilo se je, se zviša članarina od 6 kron na 10 kron leino, predlog vlede ustanovitve lastnega glasila, pa je bil odklonjen .
t Ženski licej v Zagrebu. Vlada je iz-^femenita ženski licej v Zagrebu v realno gimnazijo z 8 razredi.
Politiški pregled.
v Za lex Kolisko. Nižjeavstrijski de-.elni odbor hoče še enkrat opozoriti niz-Idrijske državne poslance na lex Ko-ko in povzročiti sklicanje konference
članov deželnih zborov štirih takozvanih »čistonemških kronovin«.
*	Komisariat na Moravskem. Moravski listi poročjo, da pripravlja vlada komisariat na Moravskem.
*	Srbski konkordat. Vkljub velikim zaprekam, ki jih je stavila avstrijska vlada proti svoji navadi razvoju katoličan-stva v Srbiji, bo v kratkem sklenjen med srbsko vlado in Vatikanom konkordat. Obenem je morala srbska vlada seveda skrbeti tudi za ureditev verskega razmerja muzlimanov in se je morala pogajati z ekumenskim patriarhatom, da prevzame nove podanike v pravosl. cerkev. Glede muzlimanov so pogajanja že končana, in v kratkem se zbero muftiji iz novih srbskih pokrajin, da si izbero svojega voditelja. Da se uredi razmerje med pravoslavnimi prebivalci v novih pokrajinah, se bo sestal cerkveni sinod v Carigradu. Eksarhat hoče namreč ustanoviti še dve škofiji v Zletovu in Ohridu. O pogajanjih med Vatikanom in srbskim odposlancem dr. Bakotičem se sedaj še ne zve ničesar, kakor hitro pa bo dr. Bakotič končal svoja dela, pride v Rim srbski poslanik Ves-nič, da konča pogajanja. V toliko pa so bila pogajanja do sedaj že uspešna, da je popolnoma gotovo, da bodo cerkveni obredi katoliške cerkve v Srbiji staroslovenski.
*	Uspehi agitacije za izstop iz prote-stantovske cerkve. Med protestanti se strahovito širi brezverstvo; ljudje kar trumoma izstopajo iz protestantske cerkve in postajajo brezverci. To so uspehi berlinskega društva »Konfessionslos«, ki ima tesne stike z monistovsko zvezo in ki zadnji čas razvija živahno delavnost za odstop množic od protestantovske cerkve. To gibanje je zadnji čas dobilo poli-tiško ozadje, ker so se ga polastili soc. demokrati. Nedavno je vodja monistovske zveze Ostwald priredil več zborovanj, katerih uspeh je bil ta, da je 1300 oseb izstopilo iz protestantovske cerkve. Te dni je pa društvo »Konfessionslos« iznova priredilo na en sam dan 12 velikih shodov, katerih se je udeležilo nad 20.000 oseb. Uspeh je bil sijajen: 4200 oseb je takoj prijavilo svoj izstop iz protestantovske cerkve. Stvar je začela vznemirjati tudi poklicane oblasti; menda bodo zvišali pristojbino za odstop od 2 na 100 mark, da tako zajeze izstopanje. Cesarica si je dala natančno poročati o vsej stvari ter je izrazila svoje obžalovanje.
Obrambni vestnik.
V ilustracijo razmer.
Cenjeno uredništvo!
V prigibu Vam pošiljamo pismo, ki na eni strani govori cele knjige. Enako anonimno pismo je dobilo več šolskih vodstev v sežanskem okraju. Pismo se glasi v celoti dobesedno:
En dan u Sežani.
U Sežani — pred zadnji šolski seji — so Slovenci in Nemci — Muhe in Vrani — zložno dobro skupaj kremljali — za kmeta — posebno Muha je zlo brenčala, da je velika šolska
doklada--Po končani seji so vsi
skupaj pri lepi mizi sedeli — jeli in pili in še nekaj kron udobili — hm, hm ... Gspudje učitelji so se pa raz-togotili — ker jim niso pomnoženi možje dovolili draginske doklade — v veliki obliki so se pritožili v edinosti, dani in tovariši — da kolko so se oni 0ri volitvah trudili — da so pomnožene gspude spravili v čast — a sedaj so i m hrbet obrnili —.
6. t. m. je bla napovedana seja ožjemu in pomnoženemu šolskemu svetu — a radi smrti so se gspudje prestrašili — slišalo se je da čakajo hude reči pomnožene moži na mizi v Sežani —.
17. t. m. so se sešli da pregledajo te strašne reči — ko so zagledali
—	so Nemci, Muhe in Vrani tako zjali, da so se klerikalne možje debelo smejali —' obsčdli s6 dopisnike, ki so jih vmazali — kar so jim klerikalci prtrdili. Nemci so upili, da imajo učitelji preveč počitka — zato, da im dnara primankuje — vsi so pritrdili
—	Vran je dokazal kako revne koče imajo pauri na krasi in žuljeve roke
—	a učitelji pa velike palače — in svetle roke'— lepu so oblečeni dobro živijo pa tudi zvrstno plešejo in vsa sorte burk uganjajo. Muha je dokazovala vse časnike in nezrelosti učiteljske — od noh do glave... Jazbec je pripolnil — če so res potrebni učitelji naj bi prosili ne po časnikih se brusili — — kar so vse odobrili. —-Muha zahteva naj se lokavskega učitelja prestavi... Štrekelj odgovori da Nabrežino — Nemec pokonci
ustane in zlo zabrenči da je Nabre-žini dovolj socjalistov, ki hočejo s kmeti in obrtniki prtiti — h takem morejo ubogi kmeti pošiljat otroke v šolo, da jih kvarijo — proč iz socializmom — veliko odobravanje.
Po končani seji so vsi skupaj pri lepi mizi sedeli — klerikalci in na-prenjaki — so se kušnili in roko podali — Vran je opomnil da so imeli klerikalci vedno prou — a mi smo bli neumni.
Komplimenti šinori meštri! Tako torej anonimen poročevalec, ki ima gotovo zveze s kakim članom okrajnega šolskega sveta. Sežanski — pa tudi drugi — kolegi naj to poročilo pazljivo prečitajo. Nudi jim verno sliko razmer na naprednem Krasu!
»Jaka Dimnik in verskonravna vzgoja.« Pod tem naslovom piše »Slovenec« (štev. 277 iz i. 1913) doslovno: »Gosp. katehet na liceju hoče, da hodijo gojenke na liceju k maši, kakor je dolžnost vsakega katoličana, ker pa nima za take stvari dovoljenja od g. Dimnika, izdajatelja in lastnika »Dana«, zato mu je ta verskonravni voditelj mestne šole na Ledini ukazal dati sledeče rožice pod nos: »Katehet na liceju je pričel kulturni boj. Gojenke so mu premalo pobožne, sveta jeza bojujoče cerkve ga spravi pogosto v razredih v položaj fanatične tercijalke, skače in pleše kakor jezuit na prižnici, lasje se mu ježijo, smrtna bledica ga spreletava. V zadnjih mesecih je pričel načrte delati, kako vpeljati za licejske gojenke skupno nedeljsko mašo. Načrt je pa treba opreti na gotove dokaze o potrebi. Pretekli teden je pobiral pri go-jenkah dokazilno snov za nedostatno krščansko vzgojo in sicer na sledeči način: Gojenke so mu morale izpolniti vprašalne listke, hodijo li ob nedeljah k maši, k pridigi itd. Katehet namerava voditi deklice k skupni maši k Jezuitom ali v Alojzevi-šče. Treba je Mlakarju izbiti njegove prenapete namene iz glave, če katehet z dve-urniin poukom na teden od 7.—18. leta ne more narediti iz deklet angeljcev, naj išče nezaupanja sam v sebi, če je njegovo delo zaman. Prizadeti starši pa prosimo g. ravnatelja na liceju, da drži svojega kateheta na uzdi, da naj se znebi srednjeveških vplivov katehetskega društva in jezuitskega Pečjaklizma.« Prihodnja skupščina liberalnih učiteljev »Zaveze« bo najbrže po teh načelih sklenila, da se bo upeljala namesto nedeljske maše za mladino kinematografska predstava ali pa še boljše tangoples. Kdor se pa bo potegoval za nedeljsko mašo, se mu bo vtisnil sramotni pečat somišljenika kulturnega boja in se bo oddal inkviziciji v Učiteljski tiskarni v primerno »obdelavo«. — Tako »Slovenec«! — Kar se tče tovariša Jakoba Dimnika, vemo le toliko, da ni niti izdajatelj, niti lastnik »Dneva«, ker ni niti upravni odbornik tiskarne, zato je popolnoma zlagano, da bi ta »verskonravni voditelj mestne šole na Ledini ukazal dati sledeče rožice pod nos.« — Ampak kaj »Slovenca« briga resnica! Njegov element je laž, brez nje ne more eksistirati. Kadar ne laže, pa denuncira, še najrajše pa kar oboje skupaj v eni sapi! To je njegov element, ki ga zanj resnično ne moremo zavidati. Svojim somišljenikom svetujemo, naj le dobro hranijo »Slovenčeve« laži in de-nuncijacije, ker nam bodo o pravem času in na pravem mestu še dobro služile! — Kar piše »Slovenec« o Zavezi, o kinematografih, o tangoplesih in o inkviziciji, je tako prismuknjeno, kakor da je vsa »SlO-veučeva« redakcija na glavo padla. Tako nespametno kolobarijo po papirju, kakor da so se naluckali — bognasvaruj! — Jo-hančine krvi! Naše iskreno pomilovanje!
Jubilejska samopomoč.
Jubilejna samopomoč. Umrl je tov. Ivan Kaukler, nadučitelj v Ptujski okolici (41. smrtni slučaj). Vdovi gospe Valentini Kaukler se je izplačala podpora 504 K. —• Člani dobe v kratkem položnice, da plačajo za prihodnji smrtni slučaj.
Učiteljski konvikt.
Letnlna: G. Ivan Bernot, c. kr. strokovni učitelj na državni obrtni šoli v Ljubljani, 10 K; g. Ignacij Supan, učitelj v Brežicah, 10 K; g- Anton Liko-z a r, nadučitelj v Ljubljani, na račun 1 K; Janko Jezeršek, nadučitelj v Križah pri. Tržiču, 2 K; Fran Š t e f a n č i č, nadučitelj, Konrad Fink, učitelj, Ana Fink, učiteljica, Leopoldina G a r b a j s, učiteljica, Slavka Zupanec, učiteljica in Ana Somrak, učiteljica, vsi iz Velikih Lašč, vsak 2 K. Hvala!
Kranjske vesti.
—r— »Vodlška Johanca«. Pred ljubljanskim deželnim sodiščem se je pretekli teden vršil proces, ki meče žalostno luč na naše kranjske razmere. Neko dekle, Ivana Jerovškova po imenu, je sleparila babjeverno ljudstvo, češ, da se na njej ponavlja Kristusovo trpljenje. Vsak petek jo je oblival krvavi znoj, zvijala se je od bolečin, dopovedovala ljudem, ta in ta oče, brat, mož trpi v vicah! Sama sleparija, neskončno drzna in proračunjena! Iz steklenice, ki jo je imela skrito v postelji, je izpuščala nase telečjo kri. Ljudje so drli k njej, meneč, da se gode čudeži. Za vodo, ki šo v njej prali od telečje krvi umazano in smrdeče perilo, so se verski blaz-niki kar trgali. S to nesnago so si izmivali bolne dele telesa v trdni veri, da jim bo pomagano. Vsa ta predrzna sleparija se je vršila z vednostjo ljubljanskega škofa. Nevednemu, s slepoto udarjenemu ljudstvu je sleparka diktirala, za koliko maš mora plačati, koliko obhajil opraviti, koliko rožnih vencev izmoliti, da bodo duše rajnih rešene iz trpljenja vic! Sleparstva se je babura naučila od nun na Reki, izvrševala ga je v vodiškem župnišču, ljubljanski škof je vedel za to! Ali Ivana Jerovškova je sleparila dalje, dokler je ni prijela roka pravice in je obsodila na 10 mesecev zapora! Človek, ki vse to bere in čuje, ne more verjeti, da je tak kulturen škandal mogoč v današnjih dneh! Vse svetovno časopisje sedaj piše o tem sle-parstvu in se dela norca iz uboge kranjske dežele. Ljubljanski škof je ponižal svoje dostojanstvo in zaigral svojo avtoriteto. Kaj bi bilo, da je ob tem škandalu udeležen kak učitelj? Stante pede bi moral iz javnosti in iz službe! Ubogo uči-teljstvo preganjajo, ker širi kulturo med ljudstvo; drugi pa, ki dajejo sleparstvom potuho, se leskečejo v srebru in zlatu! Kdo jemlje ljudstvu vero? Tisti, ki to očitajo drugim! In to je tega škandala največji škandal!
—r— K spominu na Štipka Jelenca. Prijatelj pokojnega Štipka Jelenca nam piše: Ko je bil Štipko Jelenec še na Dvoru, mi je sam pravil, kako si je izbral družico za življenje. Ko je bil menda še na Lo-zicah, je šel na proščenje v Podrago. Takrat je bil še fant. Sklenil pa je, da si izbere za ženo tisto dekle, ki bo prvo zapustilo ples in odšlo s starši domov. Ali je mislil to resno ali v šali, tega ne vem. Slučaj pa je hotel, da je res prva odšla z očetom domov bodoča njegova žena, ki je z njo živel ves čas v najlepši harmoniji.
—r— Ljudsko šolstvo. Bivši proviz. učitelj v Vremu Franc Škof je imenovan za suplenta na ljudski šoli v Suhorju.
—r— S c. kr. rudniške ljudske šole v Idriji. S 1. januarjem ,t. 1. sta definitivno imenovani učiteljici Stana Kumpova in Zdenka Bloudkova. V III. plač. razred sta povišana Pavla Buhova in Rudolf Ple-skovič, v II. plač. razred pa Marija Rup-nikova. — Na deški šoli je do 31. t. m. razpisano mesto ravnatelja. Dosedanji ravnatelj Alojzij Novak je šel v pokoj, njegov začasni namestnik je učitelj Rafael Gostiša.
—r— Z učiteljišča v Ljubljani. Vad-niški učitelj Anton Lenarčič je imenovan za učitelja pripravljalnega razreda na istem zavodu, provizorični vadniški učitelj Josip Pavčič pa za definitivnega vad-niškega učitelja.
—r— Izpraševalna komisija za obče ljudske in meščanske šole v Ljubljani. Na-učni minister je za dobo 1914—1916 imenoval v izpraševalno komisijo za obče ljudske in meščanske šole s slovenskim učnim jezikom v Ljubljani nastopne člane, ki so: dvorni svetnik in dež. šol. nadzornik Fran Leveč (ravnatelj), učiteljiški ravnatelj Anton Črnivec ter profesorja dr. Valentin Kušar in Franc Suher (ravnatelji-vi namestniki), člani profesorji Anton Fun-tek, dr. Josip Šmajdek, dr. Ivan Orel, Josip Verbič, Izidor Modic, glasbeni učitelj Anton Dekleva, telovadni učitelj Josip Gorečan in vadniški učitelji Janko Ja-nežič, Ivan Kruleč, Viktor Jaklič ih Josip Pavčič. — V izpraševalno komisijo se smejo v slučaju potrebe pritegniti realčni profesor dr. Franc Sturm za francoščino, realčni prof. Josip Mazi za geometriško risanje in koncertni mojster Filharmonič-nega društva Ivan Gerstner za špecialne izpite za klavir, violino in orgle. — Za verouk so določeni profesorji Anton Kržič, dr. Ivan Svetina in dr. Alfonz Levičnik.
Štajerske vesti.
—š— Tovariši, čujte! Od verodostojne strani smo zvedeli, da je neki duhovnik ovadi! mirnega učitelja na deželni šolski svet, ker sodeluje pri Ciril-Metodovi podružnici. Ker se mu je pa dozdevalo to še premalo, je dodat šfe nekaj laži. Ko so ga opomnili, da to ni res, je rekel, da nič ne de, da gre samo za očrnjenje dotičnega
m«
m
učitelja. — Ali se še spominjate, da je | trdil Korošec v Savinjski dolini, ko je ( vabil učiteljstvo v svojo stranko, da so i klerikalci tudi narodni? Primerjajte, sklepajte pa sami!
—š— Štajerski deželni šolski svet je reaktiviral vpokojeno def. učiteljico Marijo Bezlajevo na njenem prejšnjem službenem mestu v Zičah.
—š— Iz Maribora poročajo: Dr. Lju-devit Pivko, profesor na tukajšnjem moškem učiteljišču, je napravil pred c. kr. izpraševalno komisijo v Zagrebu z dobrim uspehom izpit za telovadnega učitelja na srednjih šolah. — Dr. Pivko je odločen prijatelj učiteljstva in vrl sokolski delavec.
—š— Iz Celja. Dne 24. decembra 1913 je bilo na okoliški deški šoli v Celju obdarjenih nad 100 ubožnih učencev z raznimi zimskimi oblačili. — Vsem onim mi-losrčnežem slovenskim iz Celja in okolice, ki so omogočili to blagotvornost, izreka podpisanec tem potom v imenu ob-darejncev najiskrenejšo zahvalo. — Ar-min Gradišnik, šolski vodja.
—š— Poročil se je tov. Ivan Zaga-žen, učitelj v Dobrni pri Celju, z gdč. Pavlo Brecelnikovo, trgovko pri Sv. Jakobu v Slov. goricah. — Obilo sreče!
—š— Odbor društva »Selbsthilfe der Lehrerschaft Steiermarks« razglaša: Član nadučitelj Franc Metz je dne 4. decembra 1913 umrl. Donesek po 2 K naj se za ta 118. smrtni slučaj obenem z doneskom za rezervo in upravo za leto 1914, t. j. 3 K, gotovo vplača tekom meseca januarja 1.1.
—š— Ormoška ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda je uprizorila v pretečenem mesecu bajko Snegulčica ter to igro dvakrat ponovila. Igrali so učenci in učenke slovenske šole. Igralci so bili prav dobro naučeni in izvrstno ru-tinirani. Oprava je bila imenitna, kostumi dobro izrabni in, kjer vloga zahteva, sijajni, palčki preljubki. Zadnji šolski dan pred Božičem se je igrala ta igra učencem slovenske ormoške šole in otrokom našega vrtca brezplačno. To vam je bilo veselja in užitka, doma pa pripovedovanja brez konca in kraja! Naša marljiva ženska podružnica si je pridobila s to prireditvijo nevenljivih zaslug. Tisočero hvalo ji pošiljajo hvaležni starši.
Goriške vesti.
—g— Božičnica narodne šole v Kr-minu, ki se je vršila v nedeljo, 21. pret. mes., je uspela jako lepo in je bil obisk velik. Na vzporedu je bilo petje in dekla-macije, kar je vse navzočemu občinstvu ugajalo. Potem je bila razsvetljava božičnega drevesca in razdelitev daril. Spo-minjajmo se pogostoma Družbe C. in M., ki jako vzorno skrbi za našo deco ob meji. — Tudi iz Gorice je bila precejšnja udeležba.
—g— Referati slovenskih članov deželnega odbora so sledeči: Dr. Alojz. Fran-ko, ki nadomestuje odbornika dr. Gregorčiča, ker je poslednji kot drž. poslanec zadržan opravljati odborn. posle: Kmetijske zadeve, cestni odbori ter občinske zadeve in javna dela vseh občin v goratem delu dežele, dalje železniška vprašanja in šolstvo v slovenskem delu dežele; Franc Dominko oziroma dr. Karel Pod-gornik: Cestno-odborske stvari, občinske zadeve in javna dela v sodnih okrajih: Goriška okolica, Ajdovščina, Sežana in Komen, ter gasilstvo, trgovina in obrt in vojaške stvari za slovenski del dežele.
—g— Iz seje pomnoženega c. kr. okr. šol. sveta za goriško okolico 18. dec. 1913. S 1. sept. 1914 se razširijo šole v Št. Fer-janu v trirazrednico, na Trnovem v dvo-razrednico in v Skriljah v samostalno eno-razrednico. Za šoli v Vrtojbi in na Brjah se postavi v proračun potrebni znesek, da se bosta mogli razširiti, če se dokaže zadostno število otrok za razširjenje. Za Št. Maver se poskrbi za boljšo šolsko sobo od sedanje. Odločil se je znesek 5000 K za podpore učiteljskemu osobju in 1000 K za podpore pri nezgodah, 1000 K za šolske vrte, kjer bodo odgovarjali svojemu namenu, in 200 K za eno kmetijsko nadaljevalno šolo za mladeniče od 14. do 18. leta, če se kje ustanovi. Kancelistu okr. šol. sveta se je zvišala mesečna plača na 110 kron. Z ozirom na to, da ima okrajni šolski zalog čez 1 miljon dolga in znašajo letne obresti v 1. 1913 45.630 K in je pod tem postavkom v proračunu za I. 1914 znesek 93.211 K. se je pokazala nujna potreba, zvišati doklade na 160%, pustivši pri tem povišku učiteljstvo brez dravinjskih do-klad in v slabšem položaju nego se nahaja v drugih okrajih, kjer se plačujejo 20% draginjske doklade k stalni plači in kjer draginja ni večja nego pri nas. Ožji c. kr. okrajni šolski svet je bil sprejel na svoji seji 18. dec. predlog, naj se učiteljstvu priznajo 20% draginjske doklade. a pomnoženi je z veliko večino glasov glasoval proti temu predlogu, in učiteljstvo goriške okolice, tepeno že zaradi znanih dogodka ostane še nadalje med zapuščenimi naj-
bolj zapuščeno. Ako bi se bili starejši izmed nas poprijeli po dovršenem učiteljišču zidarstva, mizarstva ali katerega drugega rokodelstva in delovali tako resno, trezno in varčno, kakor so izvrševali svoj učiteljski poklic, bi se danes greli v svoji hiši na lastnem domu; tako pa so ostali brez doma in morajo biti vedno pripravljeni na razne slabe posledice, če so ostali toliko trdnega značaja, da nočejo tej ali oni po-litiški stranki hlapčevati. Ljudski šoli in njenemu učiteljstvu se godi kakor nezakonskemu otroku, ki pogreša ogrevajoče roditeljske ljubezni. Ce tudi deželni zbor ne izboljša našega položaja, pojde pri nas z ljudskim šolstvom od slabega na slabše, ker se ne bo izplačalo, posvetiti se nadalje stanu, ki za pošteno delo ne dviga primernega plačila in delu primerne eksistence.	_
Tržaške vesti.
—t— Proslava jubileja slov. šolstva v Trstu se ponovi v nedeljo, dne 11. januarja 1914 v dvorani Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu. Vzpored: 1. Deklama-cija učenca deške šole. — 2. E. Gangl: Prolog v proslavo 251etnice Ciril-Metodo-vih šol pri Sv. Jakobu. Deklamira učenka dekliške šole. — 3. Mila Prunk-Ada-mič: »Blagovestnikoma«! Spevoigra v proslavo Cirila in Metoda. Izvajajo v krasnih narodnih nošah učenci in učenke C. M. šole pri Sv. Jakobu. Med spevoigro igra orkester C. M. učiteljstva. — Živa slika. — Začetek ob 3. uri popoldne. Sedeži z vstopnino vred 80 vin. — Vstopnina 40 vin, otroci 20 vin. Ker je namen dobrodelen, se preplačila hvaležno sprejemajo.
—t— Hrvaško šolsko društvo, ki se
je v Trstu ustanovilo, si je izbralo za predsednika poslanca prof. Matka Mandiča.
—t—Šola v Gropadi, za katero je bilo treba borbe četrtstoletja, dasi je nje potreba jasna in dokazana že davno, je bila odprta s 1. dnem tega meseca. Otroci iz Gropade so hodili doslej v šolo v Bazovico, oddaljeno blizu 1 uro. Kaj takega je za tako veliko, napredno, pro-svitljeno občino, kakršna hoče biti tržaška v sramoto, a obenem znak, kako »kulturni« gospodarji v tej občini zapirajo občinarjem pot do šole in jim kratijo duševno hrano.
Splošni vestnik.
NA DELO ZA SVOJE GLASILO!
Vse somišljenike in somišljenice nujno poživljamo, naj z vsemi dopustnimi sredstvi skrbe za čim največje širjenje našega lista! Agitirajte za svoje glasilo od tovariša do tovariša, od tovarišice do to-varišice! Naj ne bo zavednega učitelja in zavedne učiteljice, ki bi ne prejemala in ne plačevala našega lista! To je ukaz naše stanovske zavednosti! — Na Kranjskem se učiteljstvu, ki ni odpovedalo »Učiteljskega Tov.« slabo godi. Odrekajo mu vsako podporo. Kdor je naročnik ali naročnica našega lista, mu na deželnem odboru kratkomalo pokažejo vrata. Vzlic temu imamo toliko trdnih značajev, ki zapostavljajo osebno korist skupni koristi in nečejo zatajiti svojega glasila na ljubo našim skupnim neprljateljem. Boj kranjskega učiteljstva je težak, kakor ni bil še nikoli doslej in kakor ne bo nikdar več poslej. — V teh hudih časih mu priskočite na pomoč vi, tovariši in tovarišice iz ostalih slo-censkih pokrajin! Ako pridejo, kdaj nad vas časi sile in gorja, bo tudi napredni kranjski učitelj vedel, kaj mu veleva njegovo srce, kaj mu narekuje njegova stanovska zavednost in dolžnost! Zlato iz-kušamo v ognju, v sili in potrebi spoznamo prijatelja, in več od prvega je vreden drugi! Poživljamo izvenkranjsko učiteljstvo, naj z obilim naročanjem in z vztrajnim širjenjem našega Usta da svojim kranjskim tovarišem in tovarišicam krepko moralno podporo! — SIcer pa zahteva tudi ugled našega stanu, da damo svojemu listu trdno materialno podlago in tako preprečimo zlobne nakane sovražnikov, ki hočejo naš list zatreti! — Naša dolžnost je, storiti vse, da se jim to ne posreči! Zato pa: Vsi na delo za svoje glasilo!
Mi srečneži! »Slovenec« od pretekle srede pravi, da ima »Učit. tiskarna« v Ljubljani že debelega pol milijona dolga! Kako srečni smo pač, da imamo v teh žalostnih časih toliko kredita! Koliko ga pa ima »Katoliška tiskarna«? Iz tega blagoslovljenega poslopja so že toliko zastrupljenih pušic iztrebili na nas, da je solnce zatemnelo — a uspeh? Naš kredit raste, dolga je vedno manj, dela vedno več, v »Katoliški« pa padajo nižje in nižje... Radi bi preklinjali, pa blagoslavljajo. Le delajte še dalje reklamo za nas!
»Krščanska« morala krščanskega so-cialca. Dunajski listi poročajo: Te dni je dunajsko dež. sodišče za civilne stvari v nenavzočnosti toženke izreklo razsodbo
na ločitev zakona med dunajskim zasebnim uradnikom Avgustom Wagnerjem in njegovo ženo Leonido, in sicer zaradi izključne krivde njegove žene, ki je prekršila zakonsko zvestobo in ga zapustila. Ta zadeva ima naslednjo zgodovino: Avgust Wagner je bil že lani zapazil, da njegova žena prezaupno občuje z deželnim odbornikom, vladnim svetnikom prof. Sturmom s katerim je Wagnerja vezalo politiško prijateljstvo. (Prof. Sturm je pred leti služboval na gimnaziji v Novem mestu in je po rodu Slovenec. Deloval je v raznih narodnih društvih. Ko je prišel na Dunaj, se je poneinčil in poklerikalil.) Nekega dne je pa Wagnerjeva žena nenadoma brez vsake sledi izginila. Po dolgem poizvedovanju je Wagner končno dognal, da je njegova žena dobila potni list za inozemstvo, in sicer na izrecno nalogo deželn. odbornika prof. Sturma. Wagner je nato prepotoval vso Evropo za svojo ženo, ki jo je končno z odločno pomočjo avstroogr-skèga zunanjega ministrstva našel na Angleškem. Wagner je dognal, da je njegova žena ondi živela in se izdajala za bližnjo sordnico prof. Sturma, ki jo je večkrat obiskoval in s katerim je hodila na razna zabavna potovanja. Vse to si je dal Wagner s sodelovanjem konzularnih uradnikov protokolarično potrditi, nakar je vložil tožbo na ločitev zakona in — kakor že gori omenjeno — tudi dosegel tozadevno razsodbo. Taka je vsebina tega romana. Tudi »Slovenec« poroča o njem (št. 296. iz 1. 1913) ter dostavlja svojemu poročilu besede, ki so očividno naslovljene na dr. Janeza Evangelista Kreka in ki se glase doslovno: »Politični nasprotniki krščan-sko-scialne stranke bodo seveda ta vse obsodbe vreden dogodek izrabili, kar ugleda dunajskih kršč. socialcev ne bo povečalo. Ta žalostni slučaj pa jasno kaže in priča, da spadajo na odlična in vodilna mesta katol. strank ne samo ljudje, ki katoliško govore, ampak katoliško žive. Drugače so stranki samo v pohujšanje in propast.« — V tem primeru govori »Slovenec« vendar enkrat resnico!
Razpisana služba. V Mošnjah na Gorenjskem je razpisano nadučiteljsko mesto do 31. januarja t. 1.
Učiteljske plače na Češkem. Iz Prage poročajo: Regulacija učiteljskih plač na Češkem je zdaj perfektna. Dež. upravna komisija je soglasno odobrila takozvano provizorično regulacijo učiteljskih plač, ki jo je svoj čas sklenila permanentna deželna šolska komisija.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je založila 10.000 komadov narodnih kolkov po 1 krono. Želeti je, da podruž-
nice in imovitejši rodoljubi naroče nekaj komadov tega kolka. To bi bil nekak kronski dar za novo leto. Naročila sprejema družbina pisarna v Ljubljani. (Narodni dom.)
En milijon za izobrazbo delavstva. Iz Bruslja poročajo: Industrialec Solbey je daroval za izobrazbo delavcev en milijon frankov.
Nove bolgarske poštne znamke. Poli-
tiška korespondenca poroča iz Sofije, da je justično ministrstvo razpisalo dobavo 261,600.000 novih poštnih znamk starega tipa.__;
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Št. 3243.
Razpis učiteljske službe.
Na dvorazredni šoli v Mošnjah se bo stalno namestila služba nadučitelja.
Redno opremljene prošnje je vložiti predpisanim potom pri podpisanemu ces. kr. okrajnemu šolskemu svetu do 31. januarja 1914. Prosilci, ki v kranjski učiteljski službi še niso stalno nameščeni, morajo z državnozdravniškim spričevalom dokazati, da so telesno popolnoma sposobni za šolsko službo.
C. kr. okrajni šolski svet v Radovljici, dne 19. decembra 1913.
Zahvala.
Ob smrti svojega soproga g. Ivana Kauklerja, nadučitelja, sem prejela od društva »Jubilejska samopomoč« v treh dneh podporo 504 K, za kar izrekam javno zahvalo ter društvo tovarišem in tovarišicam kar najtopleje priporočam.
Ptujska okolica, 7. januarja 1914.
Valentina Kaukler.
Izjava.
Podpisani smo se prepričali, da so bile zadeve, ki smo jih opisali na zborovanju Učiteljskega društva ljutomerskega dne 4. decembra 1913, drugačne in da g. ravnatelj Robič pri njih ni bil tako udeležen, kakor smo to domnevali. Z ozirom na dana pojasnila preklicujemo svoja izvajanja in obžalujemo, da je ta zadeva prišla v časopise. (Uč. Tov. št. 41.)
V Ljutomeru, dne 30. dec. 1913. Baukart Janko 1. r. Velnar Jože 1. r.
Fürst Janko, 1. r.
avstro-ogrske monarhije
na Duna u, I., WipDlingerstrasse št. 25.
je ena največjih in najstarejših zavarovalnic za življen v monarhiji in izvršuje zavarovanja za življenje In rente v vseh kombinacijah.
Za izboljšanje gospodarstvenega stanja, za preskrbljenje prihodnosti navezano je posebno učiteljstvo na samopomoč potom zavarovanja življenja; ugodnosti, ki jih nudi v tem obziru Uradniško ilruštvo, pa tudi humanitetnemu delovanju namenjene uprave Uradniškega društva kažejo učitelju, da mu je najboljše, če se oklene Uradniškega društva. Iz pravega spoznanja
teh ugodnosti pridružila so se
n.aoT7-ečja, -uLČIteloslsLa, dr-cL-štva,
Avstro-ogrske Uradniškemu društvu. Silno ugodni zavarovalni pogoji. Nizke premije. Izplačevanje nemudoma in brez odbitka.
Garancijsko premoženje koncem 1. 1912..... 84 milijonov kron
Stanje zavarovanj koncem 1. 1912 ........ 222 milijonov kron
Izplačanih zavarovanj do konca 1. 1912.....121 milijonov kron
Pojasnila daje brezplačno in, ne da bi vprašalec prevzel kake obveznosti
Glavni zastop uradniškega društva
za Štajersko, Koroško In Kranjsko v Gradcu, Radetzkystrafle 10.
FR. P. ZAJEC, Ljubljana, Stari trg št. 9
Izprašani optik.
Zalagatelj e. in kr. armade, vojne mornarice, domobrancev i. t. d.
0čala*la Sčipalniki natančno po zdravniških predpisih. Toplomeri, barometri, mikroskopi, daljnogledi Bnsch, Ooerz, Zeiss i.t.d
Fotografični aparati itd. Moderno urejena delavnica z električnim obratom.
Ceniki
brezplačno.
Tovarniška zaloga priznano najboljših švicarskih ur kakor tudi zlatnine in srebrnine.
Zaloga raznega risalnega orodja za dijake, inženirje, arhitekte itd. Strogo solidna tvrdka! t
Ogromno število pohvalnih pisem na razpolago. Krasni ceniki na zahtevo zastonj. Cene solidne!
Postrežba točna!
Gramofoni od K 20*— naprej, plošče od K 1-50 naprej VÄV