DEMOKRACIJA
Leto XV. - Štev. 16
Trst - Gorica, 15. avgusta 1961
	-v
KomunisH so	uspeli, da
iz Marxa kujejo	kapital.
	VIDI
^ - —		J
izhaja 1. in 15. v mesecu
Narodnostno štetje Slovencev Nabrežina svari...
Prijatelj našega lista nas v daljšem dopisu sprašuje, zakaj tudi mi ne izrečemo svoje sodbe o umestnosti ali neumestnosti narodnostnega štetja ob splošnem ljudskem štetju, ki bo po vsej državi letošnjo jesen. Ce se ne motimo, smo bili prav mi prvi od vseh slovenskih listov na Trža^ škem in Goriškem, ki smo na pobudo ankete nekega italijanskega dnevnika obrazložili svoje mnenje o najvažnejšem vprašanju splošnega problema, to je o tehnični izvedbi narodnostnega ugotavljanja na Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini, to se pravi povsod tam, kjer živijo Slovenci pod Italijo.
Na načelno vprašanje, ali naj število Slovencev pod Italijo uradno ugotavljajo ali ne. ni mogoče odgovoriti brez temeljnega vprašanja, kako naj oblast izvede narodnostno štetje, da bo podoba, ki naj jo izidi pokažejo, čim bližja resnici. Živimo namreč v razmerah, ki so pač takšne. da bi z nobenim tehničnim pripomočkom ne zmogli pričarati tako resnične in nepotvorjene podobe, kakršno je pred četrt stoletjem z vso natačnostjo in verodostojnostjo izdelala fašistična tajna policija OVRA, ki je z isto skrbnostjo nekaj let kasneje seštela Slovence po zaporih, koncentracijskih taboriščih in »specialnih bataljonih«. Zelo verjetno je, da so ti seznami danes na kakem drugem policijskem oddelku dopolnjeni in natančno a-žurirani. Politična oblast - o tem ni nobenega dvoma - ve natančno, koliko nas je. Ne ve pa za število tistih Slovencev, ki svojega porekla iz najrazličnejših človeško razumljivih vzrokov, ki niso zgolj izgovori, nočejo in morda tudi ne morejo javno izpričati. So na žalost med nami tudi Slovenci, ki se še danes - kljub duhovnemu prvenstvu slovanskega duha na Ruskem - svojega porekla sramujejo. To je dedna obremenjenost fašistične dediščine.
Ni Slovenca, ki bi si po svoji pameti -in ne po direktivah neslovenskih strank in neslovenskih aktivistov - ne želel, da nas enkrat pošteno preštejejo.‘Pošteno, se pravi na način, kateremu bi nihče ne mogel odrekati relativne verodostojnosti. Dr. B. Agneletto in zlasti prof. Rudolf sta pri omenjeni anketi v imenu SDZ italijanski in slovenski javnosti obrazložila izvedbo narodnostnega štetja, ki bi pokazala podobo Slovencev pod Italijo. Rudolf v tej anketi poudarja, da je na našem o-zemlju in okoliščinah, v katerih živimo pripadnost slovenski narodnosti najmanj tako osebna in intimna zadeva kot pri-
Kdo je Kvarne Nkruman?
Državni poglavar Gane, dr. Kvarne Nkrumah, je pred kratkim obiskal Jugoslavijo, kjer so ga slavili in častili, gostili in obsipali z dragocenimi darovi. Nkrumah je na daljšem potovanju po demokratičnih in komunističnih deželah Evrope in Azije. Sedaj je v Albaniji.
Nkrumah je star 52 let in je v svojem življenju preživljal za Afričana izredno zanimive čase. Kot sin zlatarja se je najprej šolal v neki katoliški misjonski šoli. Želel ie postati duhovnik in učitelj. Stric pa mu je omogočil potovanje v Združene države, kjer je preživel deset odločilnih let svojega življenja. Na črnski univerzi v Pennsylvaniji je pridno študiral teologijo, sociologijo in biologijo. Zanimal pa se je tudi za zgodovino, fiziko in filozofijo ter na tej univerzi tudi promoviral Pridobil pa si je tudi še druge akademska naslove.
Leta 1945 je odšel v London, kjer je študiral narodnogospodarske vede in se prvič seznanil s komunizmom. Dve leti kasneje se je vrnil v svojo domovino na Zlati obali, kjer ie bil že kmalu generalni tajnik stranke United Gold Coast Conven-tion Party.
Samozavestnost pa ga je že kmalu spravila v spor s starejšimi strankimi voditelji, tako da je ustanovil lastno politično gibanje Convention People's Party, ki jr končno leta 1957 uresničilo neodvisnost dežele.
Danes je Nkrumah najmogočnejša voditeljska osebnost Gane. Njegove osebne ambicije pa so neomejene. Njegov cilj je Združena Afrika pod njegovim vodstvom. Temu cilju služijo njegova številna potovanja, njegova aktivnost v OZN in poizkus, da bi z republikama Mali in Gvinejo ustvaril politični zarodek za uresničitev svojega zadnjega cilja. Vprašanje je samo, ali gospodarsko in socialno nerazvita država, ki šteje kakih 7 milijonov prebivalcev, nima pred seboj važnejših nalog, posebno še zato, ker ima v soseščini in v lastni deželi številne nasprotnike, ki o kaki afriški solidarnosti nočejo ničesar slišati.
Izredno nadarjen in sijajen politik bi želel v Afriki igrati podobno vlogo, kot jo igra Nehru v Aziji. Vendar je za tako misijo Nkrumah predinamičen in vse preveč trmast. Vsekakor pa je to ena izmed najvažnejših afriških osebnosti in tega se Tito v polnem zaveda.
padnost določenemu političnemu prepričanju. Ko stranke z volitvami ugotavljajo svojo številčno moč, ne hodijo v demokratičnih državah uradni popisovalci od hiše do hiše, od stanovanja do stanovanja, da bi zapisovali, kdo je za Slovensko listo, kdo za Krščansko demokracijo, za socialiste, komuniste ali fašiste, ampak izvajajo vse demokratične države te izpovedi s svobodnimi in tajnimi volitvami.
Slovenska pripadnost je pod Italijo najmanj tako intimna zadeva posameznika kot njegova politična pripadnost. Te resnice ne more učinkovito pobijati tudi še tako zagrizen protislovenski nestrpnež.
Ce je temu tako, potem za verodostojno ugotovitev številčnega stanja Slovencev pod Italijo ni drugih načinov ugotavljanj, kot so tista, s katerimi država ugotavlja števila tistih, ki izpovedujejo svoja politična prepričanja s tajnimi in svobodnimi volitvami. Tak postopek so v prvem hipu po podanih izjavah dr. B. Agneletta in prof. Rudolfa kot originalnost sprejeli sami poizvedovalci pri anketi in šele kasneje so »čuvarji italijanstva« prišli s povsem protislovnimi odklonitvami.
Da ne bo izgovorov »stroškov« takega narodnostnega štetja predlagamo, da pri jesenskem štetju še nadalje izostane narodnostna rubrika. Zato pa naj glasovnice pri prvih parlamentarnih volitvah na Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini vsebujejo poleg znakov strank tudi še dva kvadrata z napisi »italijanski materni jezik«, »slovenski materni jezik? Volivec in volivka bosta prekrižala tisti kvadrat, ki pove kakšne narodnosti mati ga je rodila. Za tako izpoved bi lahko
uporabili tudi posebno glasovnico, ker bi bilo morda nekaterim nerodno, da javnost izve, koliko Slovencev je volilo KP, koliko KD itd.
Na predlog, ki bi bil po vseh človeških
-	ne partijskih - presojevanjih lahko predmet skupnega nastopa vseh Slovencev, se komunisti, titovci in sopotniki od »Pr dn.«, »Dela«, »Gospodarstva« in »Novega lista« niso ozirali, in ga niso niti omenjali. Omenil ga je en sam strokovnjak za ta vprašanja iz Slovenije. Zakaj? Prvič zato, ker ni zrastel na komunističnem, titovskem ali sopotniškem zeljniku in drugič zato, ker se sklicuje na svobodne in demokratične volitve, ki jih komunisti, titovci in sopotniki ne priznavajo.
Skupni nastop vseh Slovencev za tak postopek ugotavljanja števila Slovencev pa bi našel podporo vsega svobodnega sveta, in Italija bi si z njim zelo poceni prilastila pred svetom veljavno legitimacijo demokracije.
Tihotapci razstreliva
Na meji v Kokovem pri Trbižu so 5, t.m. obmejni organi zaplenili 100 kg raz-strelitva. Osebni avto, ki je »blago« tihotapil, je bil opremljen s češkoslovaško razpoznavno tablico. Policija ni sporočila števila in imen vozačev. Kaj so spet pripravljeni atentate v času živega tujskega prometa v Kanalski dolini? Ali imajo pri neredih na Južnem Tirolskem tudi komunisti svoj delež? Ali gre samo za nacistično prevaro? To so vprašanja, ki vznemirjajo naše prebivalstvo.
Do krize ra J užnem Tirolskem je prišlo zato, ker so oblasti na* daljevale politiko fašističnega rez žime in umetno naseljevale v Bo, cersko provinco Italijane iz dru* 'Jih pokrajin. Ni v tem trenutku nas ramen jemali v pretres do* gotike na Južnem Tirolskem, je pa zanimivo podčrtati analogijo italijanske politike tam in pri nas. Že večkrat smo poudarili žalostno dejstvo, da italijanska o* blast rd nikoli razumela šikosrč* i'Gsti do manjšin, ki je ne samo bistvo demokraciji, ampak je tu, di edina politika, ki se izplača dr* žavi s tako etnično strnjenostjo kot je to prav Italija. Na žalost pa je italijanska birokracija se* stavljena v glavnem iz južnjakov, ki se čutijo za tujce čim preko* račijo Apenine. Ko se južn jak na; mesti v obmejnih krajih, se ob; naša kot tujec v Jeruzalemu: no* benega stika ne išče z majšinami; riti ne poskuša spoznavati njih probleme, do njih zavzema, z eno besedo, stališče, ki ne koristi dr* žavi in samo škoduje manjšinam. Priznamo da, je fašistični duh v obmejnih pokrajinah prav med
STABILIZACIJA V KONGU. Po enem letu nenehnih zmešnjav se v Kongu rišejo prvi znaki konsolidacije političnega življenja. Prvič po odstranitvi Lumumbe vlada deželo od parlamenta potrjena vlada, kjer skupno sedijo včerajšnji prijatelj in sovražniki. Oblasti OZN v heopoldvilleu so pohitele, da izrazijo svoje zadoščenje nad temi dogodki. Trdne pričakujejo, da se bo na ta način njihova skrajno nehvaležna vloga posredovalcev med sprtimi strankami že v kratkem zaključila in da bodo vse svoje sile lahko posvetile glavnemu problemu - raztreskanemu gospodarstvu. Novi ministrski predsednik ADU-LA se je svetovni organizaciji zahvalil za njeno požrtvovalno delo. To so besede. ki jih že dolgo ni izustil noben kongoški politik.
Sta pa še dve nevarnosti, s katerima se bo moral novi ministrski predsednik spoprijeti. Nejasna ostaja vloga armade Generala MOBUTU in LONDULA nista člana vlade. Potrebni bodo veliki napori za pridobitev obeh generalov in njihovih precej vlačugarskih vojakov pod vladno nadzorstvo. Temeljita preosnova armade je nujno potrebna. Druga kritična zadeva je Katanga, kjer ujezljivi MOJZE COM-BE kuha rilček. Sedaj ko se je tudi GI-ZENGA pridružil osrednji vladi in razpustil svojo separatistično vlado, je Com-be ostal povsem izoliran.
Ce se bo novemu ministrskemu predsedniku posrečilo spraviti tudi Combeja ki je dobro izurjen oportunist, pod svojo streho, bo v Kongu morda le zavladal mir, katerega se pa Sovjeti ne bodo razveselili.
Dogodki--- po svetu
J
ZOLTAN TILDY - ŽRTEV KOMUNISTIČNEGA SOPOTNISTVA. Madžarski politik, Zoltan Tildy, ki je spadal v vrste pomembnih madžarskih državnikov, je umrl. Kalvinski protestantski duhovnik je bil v svojih mlaji-ih letih izvoljen kot zastopnik Stranke malih posestnikov v madžarski parlament. Bil je v ostri opoziciji proti kraljevemu namestniku Hor-thyu in je l. 1941 glasoval proti vojni napovedi Sovjetiji. Kot član uporniškega gibanja je po končani vojni sestavil koalicijsko vlado dveh kmečkih strank s socialnimi demokrati in komunisti. L. 1946 je postal celo državni poglavar. Njegovega zeta so komunisti obsodili zaradi »veleizdaje« na smrt, zato je moral l. 1948 odstopiti. L. 1956 je vstopil v vlado Jmre Nagya kot podpredsednik. Po strtju revolucije so ga komunist* obsodili na šest let prisilnega dela.
s * *
VOJNOHUJSKASKO HRUSCEVO ROŽLJANJE. Kot po tekočem traku se vsipajo vojnohujskaške grožnje iz Hruščevil' ust. Uspehi ruske znanstvene genjalnosti so zlezli Nikiti v glavo, in tako se vrstijo njegove grozilne govorance, ki močno zav-dajajo po žargonu Adolfa Hitlerja ob pijanosti zmagoslavja. Značilnosti vseh diktatur so si do podrobnosti enake. »Vostok II,« prav tako užiga oblastnost kot so to
povzročale nacistične zmage. Hruščevska intonacija je po vsebini identična hitler-janski opojnosti. Nič čudnega nacizem in komunizem sta izrodka iste germanske roditeljice, čeprav jo Hruščev iz dna duše sovraži in čeprav se je njegov prednik natančno pred 22 leti z njo sinovsko obje-maval. Tako kot je Hitler vsemu svetu grozil z »bliskovito .vojno«, s svojimi o-klepnimi divizijami, s Stukami in »povračilnimi raketami V/l in V12, tako grozi njegov diktatorski posnemalec z vesoljskim ladjevjem in superbombami, »ki so 5000 krat močnejše od atomske bombe, ki je uničila Hirošimo.« V tem nesrečnem mestu je bilo pobitih 70000 ljudi, sovjetska superbomba bi jih potemtakem pomorila 350 milijonov... Tudi Hitler je nenehno zatrjeval, da ne želi vojne, ampak samo izpolnitev »upravičenih« nacističnih pohlepov. Potem ko je Nikita zdrdral ves dolgi rožni venec groženj vsem svetu, je dejal: »Nočemo vojne, toda storili bemo vse, da bi naša dežela mogla zadati zasluženo kazen morebitnemu napadalcu«. In končno: »samo blaznež bi mogel na mirovno pogodbo odgovoriti z vojno!« Nikita pa je pozabil, da v demokratičnemu svetu blaznežev ljudstvo s svobodnimi volitvami ne postavlja na čelo države, zato na tej strani v vrhovih blaznežev ni. Na XX. kongresu KP pa je Nikita svojega prednika krstil za blazneža, kar je v resnici tudi bil. Ce torej samo blazneži lahko sprožijo vojno, potem je očitno, na kateri strani leži v zasedi - vojna nevarnost...
*	* *
IZIDI FANFANIJEVEGA MOSKOVSKEGA POTOV ANJA
(Rimsko pismo)
Z izjemo skrajnih levičarjev in desničarjev prevladuje v Italiji mnenje, da je bilo Fanfanijevo potovanje v Moskvo sicer koristno, da pa ni dovedlo k bistvenemu popuščanju napetosti, in tudi za rešitev berlinskega vprašanja ni našlo novih poti. Kljub temu se Fanfani lahko ponaša z nekaterimi uspehi. Potrdil je v Moskvi mirovna prizadevanja Italije, obenem pa je poudaril neomejeno zvestobo Italije do svojih NATO zaveznikov.
S	svojimi pomirjevalnimi govori za pridobitev na času pa Fanfani ni imel posebne sreče. Zato pa je skrajnim levičarjem v Italiji dokazal, da je njegova vlada jasno in odločno opozorila Hruščeva pred napačnimi kalkulacijami in nevarnimi, ali celo tragičnimi odločitvami. »Pazite«, je dejal Fanfani Hruščevu, »kdor vojno pričenja, ne more vedeti v naprej, kdo bo v vojni tudi zmagovalec.« Komunisti so seveda razočarani, ker ni prišlo do nikakršnega odklona uradne italijanske zunanje politike nasproti Atlantskemu paktu. Vse govori tudi proti temu, da bi italijanski državniki v kakršnem koli »tajnem dogovarjanju »priporočali« Sovjetom nove rešitve za ureditev berlinskega vprašanja, ki bi se razlikovale od podpisanih potsdamskih dogovorov, ne glede na to, da se Italiani prav dobro zavedajo, da nimajo za taka barantanja nobene pravice in niti moralne možnosti.
To je razvidno tudi iz poteka dveh dol-
gih razgovorov, ki sta se jih praktično udeležila samo Fanfani in Hruščev, pri čemer je imel glavno besedo Nikita Hruščev.
Prvi razgovori so potekali v skoraj preveč sladkem ozračju. Nikita Hruščev je verjetno pričakoval, da bodo italijanski državniki svoje zavezniške dolžnosti oblikovali nekoliko bolj elastično. Ko pa je spoznal, da načelno Fanfani 1. 1961 n° govori drugače kot je govoril Gronchi 1. 1960, se je ozračje nenadoma spremenilo. Nadaljni razgovori sicer niso potekali tako dramatično kot je bil zadnji Gronchijev razgovor z Nikito, vendar Hruščev svojega nerazpoloženja ni mogel povsem prikriti.
O	kakem povabilu Hruščeva v Rim ni ničesar znanega. Dopisniki italijanskega tiska iz Moskve zatrjujejo s svoje strani, da je tako povabilo neizogibno, da pa je termin obiska še povsem nedoločen. Poleg tega je verjetno, da bo moral Gronchijev obisk najprej vrniti sovjetski državni poglavar. Vsekakor pa je na seznamu državnih obiskov v Italiji tudi Nikita Hruščev.
Dolgi in vendar neizčrpni razgovori niso zaradi Hruščeve gostobesednosti nudili nobene možnosti za italijansko-sovjet-ske razgovore gospodarskega in kulturnega značaja. Hruščev je moral vsekakor priznati odločno italijansko voljo po miru. kar ruskemu narodu gotovo ni v napotje. Vsekakor je prebivalstvo Fanfanija zelo j prijazno pozdravljalo.
NOV RUSKI POLET V VESOLJE - V DVEH. »Komsomolskaja Pravda« poroča, da bodo v Rusiji še pred jesenskim partijskim kongresom izstrelili v vesolje vesoljsko ladjo z Gagarinom in Titovom na krovu. Polet bo trajal štiri dni.
IZREDNO ZASEDANJE OZN. Švedska kot petdeseta podpisnica predloga za izredno zasedanje OZN, ki naj obravnava tuniško vprašanje, je omogočila izredno sklicanje OZN. Ta švedska poteza dokazuje, da so bili napori ameriškega zunanjega ministra Ruska pri generalu De Gaulleu za mirno poravnavo spora neuspešni. General De Gaulle je včasih zelo trmast in nepopustljiv, čeprav tako njegovo zadržanje občutno škoduje zavezniški stvari.
* * s
IZGINILO JE LETALO S 34 OTROČIČI NA KROVU. Britansko letalo, ki je prevažalo 34 otrok iz Anglije na počitnice na Norveško, je treščilo v skalovje. Vest je na Angleškem in tudi po ostalem svetu povzročila globoko sočustvovanje z nesrečnimi svojci.
* *
DE CASTRO POSNEMA KOMUNISTIČNE KRAJE.V petek, 4. t.m. ponoči je havajski diktator razglasil, da je nacionalna veljava pesos, izgubila sleherno veljavo in da morajo državljani staro veljavo zamenjati z novo. Pri zamenjavi se je De Castro polastil največjega dela prihrankov, kot so pred njimi to storili njegovi vzorniki v Sovjetiji, po satelitskih državah in v Jugoslaviji. Tako kradejo diktature svojim iX)danikov krvavo prislužene prihranke iz žepa. Pa se še najdejo ljudje, ki žeparje opravičujejo. Kar počenja diktator, to lahko uganja tudi državljan...
Italijani posebno močan, prizna* mo, da so višji funkcionarji ita* lijanske birokracije državni us radniki, ki so svojo karijero zgradili za časa fašizma, ampak prav ta dejstva bi jim morala na: rekovati previdnost, ker jih zgo; dovina fašističnega režima dovolj zgovorno poučuje, kam pelje; jo napake v politiki do manjšin.
Kar pripadnike manjšine pa pri tej politiki najbolj moti, je neodkritosrčnost italijanske po: litike in njen stalni makjavelU zem. Z ene strani podpisujejo mednarodne pogodbe in spora* zume, z druge strani pa niti ne počakajo, da bi se črnilo podpisov posušilo, ko že skušajo najti izgovore, da jim ne bi bilo treba izpolnjevati danih obljub. Pri iskanju izgovorov se najraje po* služu je jo »juridičnih« tolmačenj, ki so navadno protislovna in v nasprotju z osnovnimi juridični* mi pojmi.
Ko se je bila borba za Svobod* no tržaško ozemlje, so iznašli te* zo o »neminuli italijanski suve* renosti« nad tem ozemljem in prišlo je tako daleč, da je celo Vrhovno sodišče razsodbe prila* godilo tej tezi. Ko so se italijan* ske čete vrnile v Trst pa so vsi nanjo enostavno pozabili.
Danes se dogaja nekaj podob* nega: Južni Tirolci in mi se upi* ramo umetnemu naseljevanju Italijanov v naše kraje (Podčrta* mo da se upiramo »umetnemu« naseljevanju, in ne priseljevanju posameznikov!) Od Palamare do Fanfanija in Scelbe, vsi se izgovarjajo, da ni mogoče preprečiti takega naseljevanja, ker jamči 16 člen italijanske ustave vsake* mu državljanu pravico svobod* rega gibanja in naseljevanja, in da so zato naše zahteve o prepo* vedi takega množičnega naselje* vanja, »protiustavne« in nesprejemljive.
Tako tolmačenje zakona je fa* rizejsko in je v nasprotju z vsako juridično logiko, politično pa je skrajno nedemokratično.
Res je, da jamči italijanska w stava v čl. 16 pravico državljana do svobodnega naseljevanja v mejah republike, prav tako pa je res, da govori ustava o pravici posameznika, ne pravi pa, da ima država pravico, da z javnim denarjem gradi naselja v neita-lijanskih predelih zato, da razna* rodu je te predele. Res je, da vsebuje ustava čl. 16, ki predvideva omenjeno pravico posameznika, prav tako pa je tudi res, da vse* buje ista ustava čl. 6, ki jamči na? rodnostnim manjšinam zaščito republike. Člen 6 spada med »o* snovna načela ustave, medtem ko spada čl. 16 med tiste člene, ki »urejajo pravice in dolžnosti državljana«. Že po tem jasnem tolmačenju je razvidno, da je čl. 6 bistveno neprimerno važnejši od čl. 16. Kako je potemtakem mogoče vskladiti postopanje ita* lijanskih oblasti, ki se sklicujejo na ustavo in množično gradijo nova naselja samo zato, da bi spremenile etnično podobo ob* mejnih krajev, s čl. 6 iste ustave?
Oblasti si tega problema ne po* st avl ja jo, za njih velja v ustavi samo to, kar koristi njim in nji* hovi politiki. Člen 16 velja, člen 6, ki je eden od stebrov ustave, izgine.
To je tisti makjavelizem, ki ga mi odklanjamo! Hočejo nas raz* naroditi, nas poitalijančiti, odv* zeti nam našo zemljo, in pri vsem tem še igrati vlogo tistega, ki je zakonom in pravici predan; tu stega, ki spoštuje ustavo. Temu se mi upiramo, upiramo se upr a*
(Nadaljevani* na 4. »trjj
VESTI z GORIŠKEGA
Zaupajmo ¥ svoje zdrave moči
—— m lilj ■!■——— ——————m^———■  ——— I II
Seja občinskega suela
Titovci, neodvisni socialisti, italijanski socialisti in italijanski komunisti se delajo Slovence in iščejo zaveznike za svojo igro, ki ima očiten namen spraviti skupaj neko ljudsko fronto, pod krinko slovenske enotnosti pri zahtevi za uzakonitev in spoštovanje slovenskih pravic, ali bolje rečeno pravic Slovencev v Italiji.
Udane zaveznike so do danes našli samo pri slovenskih krščanskih socialcih in pri skupini neodvisnih Slovencev na Tržaškem.
Ce analiziramo vse gori naštete skupine, zveze in partije, moramo reči. da sta samo poslednji dve, krščanski socialci in neodvisni Slovenci, v pravem pomenu besede slovenski organizaciji, čeravno vsak čas pripravljeni podrediti se volji titov-cev, ali celo italijanskih komunistov.
Prav za prav bi titovcev ne smeli šteti med politično organizirane, ker so na pritisk italijanske komunistične partije svojo Slovensko kulturno gospodarsko zvezo umaknili iz kroga politične veljavnosti.
Tako imamo opraviti z italijansko-slo-vensko neodvisno socialistično zvezo, v kateri vedri »compagno« Laurenti v duhu pristnega marksizma, seveda po žargonu italijanskih levičarskih skrajnežev. Potem naletimo na italijanske socialiste in na italijanske komuniste. Sledita omenjeni dve skupini krščanskih socialcev in neodvisnih Slovencev. Pravijo, da je teh poslednjih vsega skupaj tri po številu. Nič zato. Važno je. kaj mislijo in komu sledijo.
Prve tri levičarske organizacije nimajo nič skupnega s slovensko stvarjo kot tako, ker ravnajo po programu marksističnih revolucionarnih partij in jim je glavni smoter masovno gibanje za dosego končnega cilja, ki je: komunistična diktatura.
Italijanski komunisti, slovenskega porekla niso skrivali in ne skrivajo, da niso slovenski komunisti, ampak zvesti člani Italijanske partije, ki po svojem programu ne pozna nacionalnosti in po marksističnem nauku zasleduje strogo interna-cionalnost.
Italijanski socialisti se drže tudi oni stroge discipline svojega strankarskega marksističnega programa, ki je italijanski in nima v nobeni točki svojega statuta kaj slovenskega. Ali ni vodstvo italijanske Nennijeve stranke že nekajkrat spravilo v zadrego nekega svojega člana, ko je v dobri veri podvzel kak korak za ustanovitev slovenskega odbora?
Res je, da se i komunisti i socialisti ši-rokoustijo v zagovarjanju slovenskih pravic, toda to je le njihova politično strankarska igra, kajti v resnici so oni pristni italijanski partijci.
Nam Slovencem gre za bistvo stvari, za ohranitev in napredek slovenske skupnosti v Italiji. Lojalni italijanski državljani v ustavnih dolžnostih, toda . Slovenci v pravem pomenu besede, z vso našo govorico, kulturo in omiko, brezhibno in odločno, nobeni tuji stranki podrejeni. Iz vsega navedenega zveni nekam čudno obsodba slovenskih demokratov, bilo onih od katoliške skupnosti bilo od Slovenske demokratske zveze, kot jo običajno beremo v »Primorskem dnevniku«, v »Delu« in tudi v »Novem listu«. Kdo je poklican, da obsoja naše voditelje, ali tisti ki so že utonili ali pa se že utapljajo v tujih strankah, da ne rečemo v tujih ideologijah, ali tisti, ki smo jih volili in potrdili za naše pristne slovenske demokratične voditelje.
Mi, in samo mi slovenski demokrati imamo pravico soditi. Naša sodba je danes sledeča: Samo po demokratični poti in po potrebi samo z odkritosrčnimi slovenskimi zavezniki hodite naprej in vodite v odločni zahtevi, da dosežemo popolno zaščito, ki nam po ustavi pritiče.
Najhujši zaveznik je tisti, ki skriva nož zahrbtnosti in izdajstva. To se je pri naših razmerah pokazalo že nekajkrat... Tudi zadnje goriške volitve so pokazale koliko hinavščine in strupa so zmožni tisti naši titovci, ki so se že prodali italijanski socialistični in komunistični partiji. Njim je slovenska stvar deveta briga. Iskanje
Z delom odgovora »Primorskemu dnevniku« v zadnji številki »Demokracije«, ki pobija trditev, da vključuje maturitetni seznam pisatelje »nesporno manjšega pomena« in »skoro nepoznane«, se povsem strinjamo, vendar zaradi točnosti in ker želimo, da se gospodje okrog »Primorskega« še bolje prepričajo, kakšne netočnosti vsebuje njih poročanje, hočemo dodati še nekaj pojasnil.
Predvsem moramo povedati, da bi omenjeni pesniki in pisatelji ne smeli biti neznani niti komunističnim dopisnikom v Trstu, ker jih vse po vrsti omenja tudi Janeževa Zgodovina slovenske književnosti, če pa je kdo od teh »nesporno manjšega pomena«, je brez dvoma, kakor si z lahkoto razlagamo, ne zato ker ne zna pisati ampak zato, ker ne piše tako, kakor zahtevajo današnje partijske koristi. In s tem je povedano več kot dovolj.
Proti očitku, da so se upoštevali skoraj izključno duhovniki in begunci, pa najbolje govorijo naslednje številke: od 17 Izbranih pesnikov in pisateljev so duhovniki samo trije (Finžgar, Meško, Jalen), medtem ko je kot begunec umrl v Argen-
slovenskih demokratov za sodelovanje in hkrati nesramno klevetanje proti njim, pristnim in poštenm Slovenskim političnim voditeljem, ni resna stvar. Poleg tega je treba pomisliti in podčrtati, da se voditelji slovenskih demokratov žrtvujejo nesebično za skupno slovensko stvar in ne prejemajo prav nobenega plačila, niti povračila gmotnih izdatkov. Vsi drugi voditelji pa so dobro plačani, nekateri celo mastno. Zaupanje preprostega človeka gre seveda tistemu, ki se žrtvuje in ne tistemu, ki uganja politiko zaradi dobre plače.
Veseli nas odločno zadržanje slovenskih demokratov, ki jim je za resno stvar in ne za podpiranje tujih strank in slovenskih levičarskih odpadnikov.
Italijanski komunisti slovenskega porekla so pokazali na raznih svojih shodih, kaj znajo in koliko veljajo, zato ni rečeno, da morajo naši voditelji in drugi izvoljeni demokrati sedeti zraven takih ljudi, ki se često v političnem oziru prostaško obnašajo.
»Delo« in zlasti »Primorski dnevnik« zaslužita zlato komunistično odlikovanje za vse iznešene umazanosti, klevete, pa tudi neumnosti proti našim ljudem.
Klicati na sodelovanje in hkrati blatiti ter celo žugati znajo samo prodanci in odpadniki.
Na sestanku socialkomunističnih županov in izvoljenih svetovalcev je nekdo predlagal, naj bi se za uveljavitev in spoštovanje londonske spomenice v pogledu njenih predpisov glede pravic slovenskega ljudstva, obrnili neposredno na podpisnike spomenice same. Ta predlog ni prodrl in »Primorski dnevnik« ga ni niti komentiral. Seveda ne, saj je beograjska komunistična diplomacija kriva, da je bilo odpravljeno Svobodno tržaško o-zemlje, Slovenci pa prepuščeni tisti usodi, ki jo živijo in tisti bodočnosti, ki ne obeta dobrega za njihov obstanek.
Za nekaj ton pšenice je Titova diplo-
Iz »Klica Triglava« št. 266 od 29. julija ponatiskujemo članek g. dr. V. Kisovca. ki nosi gornji naslov in sicer zato, ker smo iz K. T. št. 261 ponatisnili tudi prvi tozadevni članek.
Kaže, da je zagovornik latinščine č. g. Rekar pogrešno tolmačil moj sestavek »Ali naj še vera služi odnarodovanju?« v K. T. 261., ker se spušča v razlaganje vere in verskih resnic, dočim se jaz verskih dogem, s katerimi vsaka vera opravičuje svoje božje poslanstvo, sploh dotaknil nisem. ampak sem hotel edino poudariti umestnost in narodno upravičenost za u-vedbo staroslovenskega jezika ne samo v dosedanjih maloštevilnih, ampak v vseh slovenskih cerkvah, da bi se na tak način slovenski verniki, posebno oni v mešanih krajih, osvobodili vpliva tujega klera irl se vsaj v verskem oziru pod vodstvom narodnih duhovnikov izognili odnarodovanju.
V	zvezi s tem bi hotel edino le poudariti dejstvo, katero so vsi, ki so osebno prisostvovali svetim mašam na staroslovanskem jeziku, mogli ugotoviti, da so se namreč z verniki vred mogli vse bolj vto-piti v molitev in bolj globoko razumeti dojmiti, zapopasti in občutiti versko pobožnost v našem starem jeziku, katerega so po nekolikokratnem prisostvovanju bogoslužju tudi že precej razumeli in na tak način mogli še bolj pazljivo slediti službi, katera je za večino vernikov tuja in nerazumljiva kot kitajščina.
Nepobitno je dejstvo, da je poleg grščine in latinščine po božjem navdahne-nju in v Kristovem imenu že papež Hadrijan proglasil tudi staroslovenščino kot enakopravni cerkveni obredni jezik. Kot takega ga spoštuje danes vsa vesoljna Kristova Cerkev. Njega se poslužuje tudi še danes precej hrvatskih in slovenskih
tini edinole Anton Novačan. Ce je kdo zmožen ugotoviti sedaj še kakega duhovnika ali begunca, naj se kar ojunači!
Glede pritoževanja, da so iz seznama izpustili vrhove slovenske kulture, kot so Tavčar, Stritar, Aškerc in Gregorčič, je pa treba povedati, da je neopravičeno, zakaj ti spadajo v snov, ki so se je dijaki učili v prešnjih letih in ki se pri sestavljanju seznamov za izpite zato le delno upošteva. Profesorski zbori imajo namreč možnost, in ta velja tudi za slovenščino, da snov prejšnjih let znatno skrčijo. Za slovenščino pripravljajo program tako, da k snovi predelani v zadnjem letniku dodajo še dva ali tri starejše avtorje. Iz prej omenjenega seznama je razvidno, da so se profesorji Trgovske akademije odločili letos za Prešerna, Levstika in Jurčiča.
To je namreč resnica in zato je nesmiselno govoriti, da letošnji maturantje ne poznajo Tavčarja, Stritarja, Aškerca in Gregorčiča. Ni pač nikjer zapisano, da človek pozna le to, kar mu služi pri izpitih. V takem primeru bi bili vsi res pravi reveži!
macija močno popustila, ko je šlo za odpravo STO-ja. To stoji zapisano v spominih bivšega angleškega ministra Edena. Prepričani smo, da bo ob danem usodnem trenutku (Bog ga drži proč od nas!) zopet odločal več kak tovor žita ali kako denarno posojilo, kakor pa pomislek na usodo Slovencev v zamejstvu.
Trenutne koristi italijanske socialistične odnosno komunistične partije bodo vedno imele prednost pred vsako zaščito in pred vsakim spoštoyanjem pravic Slovencev v Italiji. Slovenski levičarji naj se torej združijo v svojo samostojno politično organizacijo, ločeno od italijanskih; in tedaj naj se šele ustvari skupni organizem, ki naj po potrebi zastopa in brani pravice Slovencev, v mejah ustave in v duhu demokracije.
Revolucijo naj pripravljajo italijanski socialkomunisti, mi jim pri tem ne bomo pomagali. Mi se bomo proti njihovim revolucionarnim težnjam postavili po robu, ker je to v korist naše slovenske skupnosti in vse države.
Tako misli preprosti slovenski človek, ki pozna krivdo Titove komunistične diplomacije in proti sili, ki je za nas usodna posledica te krivde, ne more več kot bolestno ugotavljati in prenašati smrtne rane na svojem telesu. Rane, ki se z dneva v dan odpirajta, pa tudi nove, grozeče.
Jezikovne pravice, danes Nabrežina jutri Dolina, in tako naprej...
Socialkomunisti kličejo na pomoč slovenske demokrate, kadar nas rabijo, ob volitvah, in samo zato, da zasedejo sto-liček. Ko pa so ga enkrat zasedli, nas ne poznajo več kot samo toliko, da zopet kričijo na nevarnost... zaradi prihodnjih volitev. Zato bodimo previdni in pazljivi. Hodimo naprej raje sami in zaupajmo v svoje zdrave moči, kakor pa da bi se pustili zapeljati od kake nevarne socialko-munistične vabe, za katero se skriva past.
Nekaj demokratov
katoličanov v Jugoslaviji, dočim je ostalim Vatikan v konkordatu 1935 leta izrecno ponovil pravico do uporabe starega jezika.
Moj članek, napisan iz čisto narodnostnega nagiba, je imel zato edini namen, da se namreč tudi v mešanih krajih, kjer je po dolgotrajni germanizaciji ostalo še količkaj zdecimiranega slovenskega življa, nastavljajo slovenski duhovniki, ki naj bi kakor to delajo nemški, enako čuvali svoje Slovence. Ker bi pa Slovencem nenaklonjena lokalna cerkvena oblast verjetno delala iz političnih ozirov razne zapreke in ovire, vidim kot edini izhod za obrambo narodne časti in ponosa, da se Slovenci kot nekdanji naši, posebno panonski, predniki zopet poprimejo vzhodnega staroslovenskega obreda, ki stoji pod direktno zaščito samega svetega očeta kot Kristovega namestnika.
Pri tej priliki seveda ne smemo prezreti hvalevrednega dejstva, da so bili v preteklosti kakor tudi v sedanjosti slovenski duhovniki vedno in povsod posebno pa še v mešanih krajih prvoboritelji in čuvarji slovenske narodnosti.
Zagovornik latinščine proti starosloven-ščini trdi, da je prestop v drugi obred dovoljen samo s privoljenjem Cerkve in da morajo biti za to tehtni razlogi.
Mene ves zagovornikov sofizem glede nujne potrebe latinščine ne more prepričati. Pri tem mi tudi ni jasno, zakaj naj bi ravno slovenski duhovniki bili bolj papeški kot papež sam. Tudi bi rad vedel, če bi ti tehtni razlogi bili potrebni, akq bi naši jugoslovanski katoličani vzhodnega obreda hoteli imeti maše po latinskem obredu.
V	ostalem ne bodimo naivni, saj tu vendar ne gre za noben prestop v neko krščansko sekto, ampak samo za vzpostavitev od Boga samega potom svojega obrednega namestnika na zemlji danega odo* brenja uporabe staroslovenščine kot o-brednega jezika, katerega so na našo nesrečo predvsem med panonskimi Slovenci nemški škofje s silo pregnali iz slovenskih cerkva, Slovenci pa so to krščansko nasilje morali plačati s tem, da so se potujčili in tako danes panonskih Slovencev ni več.
Značilno je, da se je enako kot karantanskim Slovanov, proti katerim je bam-berški škof latinskega odreda sv. Oton (1103-1139) vodil križarske ekspedicije za pokristjanjenje, kar mu je po dolgih borbah tudi uspelo. Kot znak zmage nad Slovani je dal v svetišču v Stetinu odsekati vse 3 srebrne z zlatom obrobljene glave poganskega boga Triglava in jih poslal kot trofejo papežu v Rim. Nemški nacionalni kler je nato z vso gorečnostjo podpiral oblast, da je asimilirala zasuženjeni narod tako, da danes tudi polabskih Slovanov ni več.
Nasprotno je pa tudi zelo značilno, da so tam, kjer so Slovani prejemali krščanstvo po staroslovenskem ali vzhodnem obredu niso niti potujčili niti izgubili najmanjše pedi svojega ozemlja.
KJE LEZI KRIVDA?
Ce bi pa Sveta Stolica, ki sicer tekom 1200 let ni nikoli našla vredno vsaj enemu trpinu zasužnjenih, pobožnih in Cerkvi
V	torek 1. t.m. se je vršila seja goriške-ga občinskega sveta, ki je trajala polne štiri ure in pol. Med drugim je svet odobril strošek 625.000 lir za razna popravila pri cerkvi v Standrežu; 170.000 lir za ojačenje električne razvetljave v ul. Sv. Justa v Podgori: 330.000 lir za napeljavo električne razsvetljave v ul. Trivigano v Standrežu in 310.875 lir za ojačenje elektr. razsvetljave v ul. Attim s v Podgori.
Nadalje je svet odobril dogovor za graditev nove ceste v Sentmavru, ki naj poveže kamnolom z glavno tamkajšnjo cesto, in imenoval novo občinsko volilno komisijo. Za rednega člana komisije je bil izvoljen tudi naš svetovalec g. prof. Bratina.
Pri imenovanju treh novih ulic. je ko- j munist dr. Battello predlagal, naj bi kako ulico imenovali po kakih komunističnih osebnostih, namesto da bi jih imenovali »Sebastiano Scramuzza«, »Brigata Abruz-zi« in »Brigata Toscana« kot je sklenila zadevna obč. komisija. Zaradi tega je nastalo precej hrupa in prerekanja med komunisti in misovci.
Koncem koncev so komunisti glasovali za sklep obč. komisije, naši trije svetovalci so se glasovanja vzdržali. Vendar »Primorski dnevnik« ni poročal, da so glasovali za demokrščansko upravo...
Svet je imenoval tudi dva člana komisije za sestavo imenika sodnikov porotnikov in potrdil vpis učiteljice otroškegf) vrtca iz ul. Croce, ge Furlan Doroteje, v redni stalež, ker poučuje že od leta 1946.
Na seji je dr. Sfiligoj v imenu svoje skupine prosil, naj bi občina uredila razne ulice in poti, razsvetljavo in drugo, ter napovedal posebno pismeno vlogo svoje skupine v raznih zadevah.
Predlagal je tudi, naj bi se pri sestavi seznama sodnikov porotnikov komisija ozirala na točna določila zakona in v se-
vdanih Slovecev priznati svetništvo, danes res - kar je neverjetno in izključeno
-	poskušala ovirati slovensko bogoslužje, tedaj se ne bi mogla imenovati niti sveta niti božja, ker bi to delala samo radi politike, kakor to svedoči starodavna borba germanskega klera proti slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu in kar potrjuje tudi današnje zadržanje nemškega visokega klera na Koroškem.
Kot razlog, da se v cerkvah zapostavlja slovenščina in da nemški duhovniki zanemarjajo podjarmljeno slovensko ljudstvo, č. g. Rekar upravičeno in pravilno navaja razen narodne nezavednosti in nezanimanja za slovenstvo tudi krivdo Jugoslavije, ki se na žalost ne briga za narodne pravice na Koroškem. Glede verskega vprašanja je ta negativa razumljiva, saj vendar od ateistov ne moremo zahtevati, da bi bili versko bolj uvidevni kot pa sam, avstrijski visoki kler.
Za naše zapostavljanje in za naš ponižujoči položaj v cerkvah na Koroškem je č. g. Rekar pozabil navesti, da za tako stanje zadene v prvi vrsti krivda samo vrhovno cerkveno oblast. Mi vsi dobro vemo, da bi vrhovni cerkveni glavar kol Kristov namestnik lahko samo z migom prsta odstranil krivice, poniževanja in žalitve svojih slovenskih vernikov in jim o-mogočil narodno versko življenje s tem. da bi za Slovence dal namestiti slovenske duhovnike.
Onim pa, ki branijo latinščino in so proti temu, da bi se poskušalo uvesti staroslovenski obred v še ostalim katoliških cerkvah Jugoslavije, naj v njihovo tolažbo in pomirjenje pribijem sledeče:
Ni se treba bati, da bi se pri Slovencih izrinila latinščina. Za to obstojajo zelo tehtni in močni razlogi kakor podzavestni občutek manjvrednosti zaradi tisočletnega hlapčevanja Nemcem in s tem vkoreni-njena ponižnost in pokorščina, tradicionalna privrženost latinskemu obredu, pomanjkanje narodnega ponosa in odločnosti, splošno pešanje vere in mlačnost vernikov, protiverska gonja posebno v ateistični Jugoslaviji in končno pasivno zadržanje našega odvisnega klera. Torej se tudi na Koroškem »Latincem« ni treba bati, da bi se stvari obrnile v korist enakopravnosti staroslovenščine v Cerkvi in šolskem verskem pouku.
Pristaši latinščine in nasprotniki staroslovenščine zato lahko prav mirno spijo, ker se jih nezavedni in bojazljivi Slovenci v svojem podzavestnem hlapčevstvu ne bodo nikoli upali vznemirjati.
Te vrstice sem napisal edino zaradi razbristrenja pojmov v tej dosedaj zanemarjeni toda zelo važni panogi našega narodnega življenja. Mnogi celo izobra-ženejši Slovenci namreč, verjetno radi nepoznanja politične zgodovine krščanstva, ne znajo razlikovati vere od obrednega jezika in se zato podzavestno boje, da ne bi s prevzemanjem narodne liturgije žalili verski čut drugih katoliških vernikov.
Vprašanje obrednega jezika pa smatram, da je za nas tako važno, da bi mu morali mi vsi posvetiti največjo pozornost.
Dr. V. Kisovec
znam vpisala vse osebe, ki imajo pravico-,
Po svoji navadi je komunist dr. Battello ob začetku seje tudi tokrat jel postavljati županu razna vprašanja. Ta njegova taktika je propagandističnega značaja. zato je dr. Sfiligoj pripomnil, da je dr. Battello že prejel zadostna pojasnila od župana in predlagal naj se preide k dnevnemu redu. Ugovoru dr. Sfiligoja so se pridružili številni drugi svetovalci in župan je takoj prešel k dnevnemu redu!
To pa ni bilo po godu komunistom in »Primorski dnevnik« je la-nivo ooročil, da je dr. Battello zavrnil dr. Sfiligoja besedami: »Demokristjani že imajo svojo večino in ne rabijo vaše pomoči.:<
Ze nekajkrat smo v »Prim. dnevnika« brali potvorjena poročila o izjavah in nastopih naših svetovalcev, zato oi bilo vredno vse take primere javno navesti na kaki prihodnji seji obč. sveta.
Pri zaprtih vratih se je svet bavil tudi z vprašanjem glasbene šole in njene?.! ravnatelja. O tem vprašanju bo treba napisati daljšo razpravo enkrat prihodnjič.
Le malo dobre volje bi bilo treba
Italijanski turist, ki je pred kratkim obiskoval razne kraje v Istri, se v reviji »Gente« pritožuje, da je v bližini mest in vasi, ob križpotjih in še marsikje opazil napise v francoščini, v angleščini in celo v nemščini, da pa ni bilo niti sledu o kakem italijanskem napisu, kar pa je zani nerazumljivo, posebno še, ker meni, da je tam prebivalstvo po večini italijansko.
Italijani v Istri ne predstavljajo pravzaprav pretežne večine tamkajšnjega prebivalstva, kakor hoče dokazati italijanski turist, to velja le za predele ob morju. smo pa vseeno mnenja, da bi ne bilo nič hudega, ako bi bili povsod po Istri tudi napisi v italijanščini, in to še posebno, ker smo tudi mi kot narodna manjšina večkrat hudi, da nismo še nikjer našli, niti v krajih, ki so skoraj stoodstotno slovenski. katerega slovenskega napisa, ki bi nam pričal, da se približujemo slovenski vasi, ali ki bi nam povedal, po kateri poti lahko pridemo v to ali ono slovensko vas.
Ce se na primer od Trsta vozimo proti Dolini, opazimo čez nekoliko kilometrov vožnje napis »Bagnoli«. Kdor bi kraja ne poznal, bi se lahko vprašal, kje pravzaprav da smo, ker ie mesto s podobnim imenom nekje pri Neaplju, in bi ne mogel nikakor verjeti, da se vozi proti Bo-ljuncu. Ali bi ne bilo potemtakem prav. da bi se poleg napisa »Bagnoli« postavil , slovenski napis »Boljunec«?
Tudi na Goriškem nismo na boljšem. Dovolj zgovoren dokaz nam je napis s pozdravi v bližini solkanskega obmejnega prehoda. Tpea se poslužuiejo izključno Italijani in Slovenci živeči v obmei-nem pasu, omejni pozdravi pa so v italijanščini, in to je prav, nato pa, namesto da bi našli, kakor bi bilo naravno pričakovati, pozdrav v slovenščini, ga najdemo nič manj kot v francoščini, angleščini in nemščini.
Ali smo mi Slovenci res tako malo vredni, da ne zaslužimo niti pozdrava v svojem jeziku? ______________
Dr. Andrej Makuc je v Rimu zmagal
Zvedeli smo, da je naš pokrajinski svetovalec g. dr. Andrej Makuc, katerega je goriška odvetniška zbornica krivično črtala iz seznama odvetnikov, prav za prav iz seznama prokuratorjev, kakor smo svo-ječasno poročali, na celi črti zmagal v Rimu, kamor se je obrnil proti taki očitni krivici. Centralna komisija je namreč pritožbi ugodila in dr. Macuc nadaljuje redno s svojim odvetniškim poklicem. Iskreno čestitamo!
Nov relejni oddajnik Radia Trst A
POMEMBEN KORAK K BOLJŠEMU
SPREJEMU SLOVENSKIH RADIJSKIH ODDAJ NA GORIŠKEM
Z nedeljo 13. t.m. je začel delovati nov relejni ultrakratkovalovni oddajnik »GORICA M F«, namenjen prenosu sporedov radijske postaje Trst A. Novi oddajnik oddaja z valovi frekvence 98.3 Megahert-za in omogoča dobro sprejemanje slovenskih radijskih oddaj posebno na Goriškem, kjer je bila doslej, še zlasti zvečer, tržaška radijska postaja zelo motena.
Na ta oddajnik lahko naravnajo svoje sprejemnike vsi, katerih aparati so urejeni za sprejemanje ultrakratkih valov (tj. »modulazione di frequenza«) za kar so pa danes usposobljeni vsi količkaj vredni sprejemniki.
	PRIMARIJ
Dr.	JOSIP VRTOVEC
se	je preselil ter ordinira
	V GORICI
j UL.	GAZZAROLLI ST. 12
	Tel. 32-47
POTREBNO POJASNILO
Še o veri, cerkvi in narodu
91. HruSčeo - zapouedooalec in prerok
Prerokovanja o raju na zemlji, ki pričenja v Sovjetiji, niso v Kremlju nič novega. Ze 1. 1948 je pok. Jože Stalin napovedoval da bo »čez tri leta« zavladala v Sovjetiji blaginja, ki bo postavila v senco življenjsko raven ameriškega delavca. Od takrat je preteklo že dobrih štirikrat toliko let, Stalin je umrl, mizerija pa je v Rusiji ostala. Stalinov naslednik, Nikita Hruščev se prav tako rad igračka s cenenimi prerokovanji. Je vsekakor bolj zvit od Stalina. Dospetke raja v Sovjetiji postavlja v 1. 1970. v čas, ko verjetno ne bo več tlačil ruske zemlje in ruskega naroda.
Nikita Hruščev je izdelal 180 strani obsežen partijski program in XXII. kongres partije ga bo letošnjo jesen soglasno ■odobril. To je tudi edino prerokovanje, ki se bo uresničilo, če se Nikiti v tem času ne bo spodrsnilo.
Po novem programu bo Sovjetija pred koncem našega stoletja zoblikovala »idealno komunistično družbo« po naslednjih ukazih:
BISTVENI CILJI
1) Znanstvena gradnja komunistične družbe je postala neposredna naloga, ki jo je treba v praksi postopoma uresničiti.
2) Ta gradnja bo praktično zaključena 1. 1980. Sovjetskemu ljudstvu bo postregla z izobiljem dobrot, ki bodo dovoljevale, da preide Sovjetija v naslednjem obdobju v totalno kolektivizacijo dobrin in k brezplačnemu razdeljevanju sredstev po potrebah posameznika.
3) L. 1970 bo Sovjetija ustvarila vse potrebne tvame temelje za izgradnjo komunizma. V proizvodnji na glavo prebivalca bo takrat prekašala Združene države. Življenjsko raven bo bistveno izboljšala in vprašanje individualnega stanovanja bo v celoti rešeno. Končno bodo napori telesnega dela odstranjeni, v Sovjetiji bo zagospodoval najkrajši delovnik na svetu.
4) V zunanji politiki bodo glavne smernice za uresničitev takega razvoja delovale v naporih za ohranitev miru za vsako ceno, s preprečevanjem jedrske vojne z vsemi sredstvi, posebno z nenehnim bojem za splošno in popolno razorožitev v sodelovanju z vsemi deželami Afrike, Azije in latinske Amerike, ki se bojujejo za, svojo neodvisnost, končno pa tudi z vzdrževanjem odnosov do kapitalističnih dežel ter s tesno solidarnostjo delovnih množic vsega sveta v boju za mir.
PODROBNI GOSPODARSKI CILJI
1) Nadaljeval se bo intenzivni razvoj -težke industrije, posebno v Sibiriji. L. 1970 bo ta razvoj dosegel 150 odsto sedanjega stanja in bo prekašal sedanjo proizvodnjo v Združenih državah. L. 1980 bo ta razvoj prekašal današnjo proizvodnjo za 500 odsto, sovjetska proizvodnja bo takrat pustila Združene države »daleč za seboj«.
2) Delovna produktivnost bo 1. 1970 narasla za 100 odsto in 1. 1980 za 200 odsto do 350 odsto.
3) V elektrifikaciji bo 1. 1970 dosegla proizvodnjo 1000 milijard kw ur in 1. 1980 jih bo 3000 milijard kw ur.
4) Proizvodnja jekla bo 1. 1980 znašala 250 milijonov ton.
5) Avtomacija se bo mogočno razvila, tako tudi kemična industrija in industrija potrošnih izdelkov.
6) Veliki projekti: Tokove velikih rek v Sibiriji bodo preusmerili s severa na jug.
7)	Poljedelstvo: To bo v celoti mehanizirano. V nadaljnih desetih letih se mora proizvodnja povečati za 150 odsto, do 1. 1980 pa za 250 odsto. Število državnih posestev, sovhozov je treba v naslednjem desetletju znatno povečati, kolektivni o-brati kolhozov bodo ostali do 1. 1980. Končno se bodo vsa podeželska naselja spremenila v mesta.
SOCIALNI CILJI
1) Vodstva podjetij se bodo demokratizirala s prenosom večjih odgovornosti na krajevne voditelje in na sindikalne organe.
2) Življenjska raven se bo dvignila na maksimum z odpravo davkov (1. 1980), s posplošitvijo brezplačnih javnih uslužno-sti (plin, elektrika, kurjava, voda) in končno z gradnjo stanovanj brez najemnin.
3) Od 1. 1970 dalje, bo veljal 36 urni delovni teden, za nevarne poklice pa 30 ur. Nočno delo bo odpravljeno, in napornih ženskih poklicev ne bo več. L. 1980 bodo prejemali delavci po tovarnah, uradih in po poljih ter šolarji po šolah brezplačno kosilo.
4) Kazensko justico bodo postopoma nadomestili ; socialno vzgojo in prepre-čavanjem zločinov s prepričevanjem in apeliranjem na javno vest.
POLITIČNI CILJI
1) Načela vladanja se bodo demokratizirala. Vloga pogosto obnavljajočih se sovjetov se bo utrdila in okrepila v krajevnih instancah.
2) Sindikati bodo ohranili pomembno vlogo v političnem življenju dežele.
3) V okviru KP bo ohranjeno načelo
kolektivnega vodstva, in kult osebnosti bo še nadalje odpravljen. Prevelike koncentracije oblasti v rokah posameznih uradnikov se bodo s stalno demontažo partijske hierarhije polagoma odrekli. CK in njegov prezidij se bosta ob slehernih volitvah obnavljala za eno četrtino. Člani prezidija pa razen v izjemnih primerih ne morejo biti izvoljeni več kot trikrat zaporedoma.
»Oznanilo sem sicer poslušal, ali vere mi manjka«. To je bil vtis, ki ga je Hruščev programski osnutek zapustil v svobodnem svetu. Kremeljski mojster se je svetovni javnosti pokazal v kostumu okostenelega doktrinarja, vendar izžareva iz vseh vrstic njegove »znanstvene mojstrovine«, ki obsega 50000 sovjetskih besed, sodobni oportunizem. Tudi v ostalem bo-luje »program« na prerešetani nedoslednosti. Vojna ni neizogibna, zatrjuje Nikita Hruščev, ker se bo »kapitalistični svet« tako in tako sam zrušil. Cernu pa so potem potrebne dialektične popevke, ki prav nič ne prikrivajo sovjetskega imperializma, čeprav ga odevajo z »obrambo«? Cernu pa so potem potrebne cenene obljube bodočega raja, ko pa Nikita v isti sapi zaklinja vse komuniste, naj z vso požrtvovalnostjo sprejemajo vse žrtve, ki so potrebne za okrepitev obrambne pripravljenosti Sovjetije?
Nekaj v Sovjetiji in po satelitskih deželah ne gre prav, zato so cenene obljube tako krvavo potrebne. V Sovjetiji pa jim naseda samo najmlajši rod, ki nima za seboj trpkih prevarantskih izkušenj kremeljskih prerokov. Tudi našim komunistom je ob prebiranju Hruščevih »žeg-
I	nov« ušel po kak sarkastični posmeh.
Izjalovljen državni udar na Bolgarskem
Ze pred meseci smo poročali o velikih čistkah v visokih partijskih vrstah na Bolgarskem. Sele sedaj pa se je dopisniku uglednega švicarskega dnevnika »Ba-sler Nachrichten« posrečilo, da je iz avtentičnih rok in različnih obveščevalnih virov prejel gradivo, ki dovoljuje, da si demokratični svet ustvari podobo dogodkov, ki so se v marcu odigrali v Bolgariji. Pobuda za odstranitev bolgarskega partijskega vodstva in komunistične strahovlade je izšla iz generalskih vrst bolgarske armade.
Zarotniki so bile general Petko Stoja, nov, general Lazarov, Slavčo Transki; general Georgijev, poveljnik Južne armade. Nadalje polkovniki: Dičev, Simeonov, Get-man in drugi. Mnogi poveljniki milice so izrekli svojo pripravljenost, da aktivno sodeljujejo pri državnem udaru. Ministrski predsednik Jugov se je osebno udeleževal konspirativnih posvetovanj in obljubljal, da se bo po uspelem udaru pridružil novi vladi.
Danes pa je javno mnenje v Sofiji poučeno, da je bil prav Jugov tisti, ki je nameravano revolucijo komunističnih vrhov izdal in je zato tudi ohranil svoj položaj. Pravijo pa, da ga bodo že v kratkem odstavili in zamenjali s partijskim poglavarjem Zivkovom, ki bi po Hrušče-vem zgledu obdržal v svojih rokah tako partijsko kot vladno vodstvo. V določeni noči sredi letošnjega marca je sofijske meščane nekaterih mestnih četrti zbudilo iz spanja ropotanje tankov. Naslednje jutro so meščani izvedeli, da tanki niso stopili v akcijo. V zadnjem trenutku so namreč vladi zvesti oficirji tajne policijske
Pokopališka norma
Pri nas v Palačinsku še kar dobro živimo. Meščanom ni treba po razsežnih a-sfaltiranih cestah sejati ne pšenice ne koruze in zato se tovariš Nikita Hruščev nad nami ne more usajati zaradi malomarnosti v kmetijstvu. Po vseh drugih področjih pa nas je bogato založil z normami, ki pa jih mi igraje zmagujemo in celo prekašamo. Nič čudnega, da dosežene u-spehe tudi primerno proslavljamo.
Pa boste dejali, da so zaradi tega v Palačinsku proslave zelo pogostne. Ne bi rekel. Spričo orjaških presežkov je 48 proslav na leto, pravzaprav malo. Res pa je, da kadar že proslavljamo, se to dogaja kot se sposobi. Na proslavi zmag nad demonom alkoholom se je vodka cedila z miz in stolov. Pa naj bo, enkrat ni no-benkrat. Na proslavi podelitve rdečih loncev in zelenih srajc, ki so nam jih poslali iz Moskve, smo se prav tako postavili. Mi smo takorekoč veselo ljudstvo. Z izjemo Mitrofana Vasilijeviča Ogurčika.
Ta človek nam greni življenje. Zadnjič, na ljudskem slavju zmage palačinskih nogometašev »Traktor« proti moštvu sosednega kolhoza »Prašičerejec« z dosežkom 1:0 je k meni pristopil tale Mitrofan Vasiljevič in mi zaukazal: »Iztegni jezik!«
Ko sem mu ga pokazal, je z grajo dejal, da noben mlad pes nima v gobcu bolj zdravega jezika. Z ostalimi tovariši tudi
ni drugače, to se pravi salamensko slabo. Palačinsk ima relativno več stoletnikov kot ves Kavkaz, ki je zaradi dolgoživosti prebivalstva vendar znamenit ali bolje razvpit po vsem svetu. Izgleda, da sta rak in srčni infarkt obšla Palačinsk v velikem loku. Vse kar pri nas ljudje še iztaknejo, je po kak nedolžen nahod: kdor pa hi se udajal upom kakih komplikacij s smrtnim koncem, ta bi se pošteno urezal. Takle smrtni kandidat z dvojno pljučnico se pri nas izliže v treh dneh in četrti dan jo že reže v tovarno, kjer takoj skliče delavski miting. Med boleznijo -tako pripoveduje ozdravljenec - se je domislil takega ali drugačnega racionalnega delovnega ukrepa, ki da ga je treba takoj preizkusiti. Na Mitrofana Vasilijeviča Ogurčika pa nihče ne misli.
Ves osramočen sem po teh besedah potegnil jezik pod streho in našega mrliškega stahanovca blagohotno potrepljal po plečih. Nesrečni Mitrofan je namreč naš ljudski grobar. »Ne jemlji si tega tako k srcu!« sem ga tolažil. »Končno so tu še prometne nezgode in naši poleti v vesolje.«
Mitrofan Vasilijevič pa je obraz še bolj skremžil in odvrnil: »Ti bi se rad iz moje, nesreče še norčeval. Triinsedemdeset mrtvih zaradi prometnih nesreč ^ celem letu. Ni vredno niti besede. Misliš, da se s takimi uspehi lahko prikupim tistim iz Mos-
kve? Sami malomeščanski potuhnjenci, to ste vi vsi skupaj! Ce bi imeli v glavi v-saj še drobtinico idealizma in zrno nesebičnega navdušenja v službi človeštva, potem bi bili pri prečkanju cest nekoliko drznejši in ne taki strahopetci in bi moja norma drugače izgledala.«
»In naši skoki v vesolje Gagarin in Titov, kaj so to pasje bombice? Na to vprašanje še vedno nisi odgovoril,« sem pripomnil.
Mitrofan Vasiljevič me je srepo pogledal, tako kot ume pogledati samo zgrajen partijec in dejal: »Ti si, tako se mi zdi, izzivaški agent ali nekaj podobnega, v službi imperialistov in kapitalistov. Prvič bi moral vedeti, da mi zmagujemo vesoljstvo brez človeških žrtev. Drugič: nobenega palačinskega meščana še nisc, izurili za take junaške polete. In tudi, če bi ga, in če bi tretjič taki poleti tudi zahtevali po kako človeško žrtev med vesoljskimi piloti in če bi bil, četrtič, med junaškimi zoglenelci naš rojen meščan, bi ga nikakor ne mogli vpisati med naše umrle meščane, ne glede na to, da bi tak dodatni mrlič komaj izboljšal mojo normo!«
To so bile edine pametne besede, ki sem jih ta večer slišal iz Mitrofanovih ust, bodisi zato, ker se ga je polastila
službe pozaprli vse zarotnike.
Med opozicijske partijske funkcionarje, ki so nameravali s pomočjo armade izvesti »revolucijo od zgoraj«, prištevajo: Georgija Cankova, bivšega člana politbiroja: Teodorja Prahova, člana politbiroja in predsednika bolgarske sindikalne zveze: Dobrija Tarpeševa, člana CK i.t.d. Ideološki voditelj teh »nacionalkomuni-stov«, kot jih imenujejo po satelitskih deželah, in duhovni oče programa nove vlada je bil ing. Kufardžijev, bivši namestnik poljedelskega ministrstva.
Po programu udarnikov bi Bolgarija takoj po posrečnem državnem udaru izstopila iz varševskega pakta in iz »come-cona«, kar bi vsemu svetu oznanila po radiu in poročevalskih agencijah. Nova vlada bi Bolgarijo proglasila za nevtralno deželo, ki ostaja izven vseh obstoječih blokov. Jugoslovanski kulturni ataše v Sofiji, ki so ga marca izgnali, je bil zvezni člen med Titom in bolgarskimi zarotniki. V uradnem partijskem glasilu »Par-tien život« so v marcu uradno odkrili, da se je partijska opozicija v Sofiji opirala na neko tujo agenturo. S tem so mislili na Jugoslavijo.
Program Kufardžijeve preosnove je predvideval v notranji politiki stvarno odpravo diktature KP. Jamčil je ustanavljanje resničnih opozicijskih strank in svobodne parlamentarne volitve. Predvideval je razpust tajne policije in partijskih šol. V gospodarstvu, naj bi se obnovila zasebna pobuda v trgovskem poslovanju in v lahki industriji. Kolhoze bi odpravil, zemljo pa vrnil kmetom.
Glavna gonilna sila bolgarskih komunističnih zarotnikov proti vladi in partiji je bilo nesramno gospodarsko izmozgava-nje Bolgarije v korist Sovjetije.
Iz vsega tega se jasno vidi, da je novim preosnovam idejno botroval Milovan Djilas. Posebno značilno pa je, da so bolgarski dogodki sledili po zaključku mednarodne komunistične konference meseca novembra 1960. v Moskvi. Na tem komunističnem »konciliju« je bila namreč »monolitna enotnost« vzhodnega bloka dokončno porušena. To je priznal celo sam Nikita Hruščev v svojem govoru 6. januarja letos. Dejal je: »Da nas označujejo za glavo socialističnega tabora ne pomeni za našo in za ostale partije neko prednost. Nasprotno nam to prinaša zgolj nove težave.« (»Pravda«, 25. 1. 1961 ). Po Leninovih, Stalinovih in Hruščevih zatrjevanjih pa je »monolitična enotnost«, to je enotno, centralno vodstvo conditio sine qua non - nepopustljiv pogoj za na-daljni obstoj svetovnega komunizma.
Iz tega zornega kota ocenjeni, se nam bolgarski dogodki izkristalizirajo kot zelo pomembno zgodovinsko križišče. Bolgarska zarota ni bila neka krajevna epizoda, ampak živ simptom razpadajočega komunističnega bloka, ki ga poskuša Nikita Hruščev z vso kričavostjo prikriti lastnemu narodu in svetovni javnosti s političnimi (Berlin) in tehničnimi tiradami (Vostok).
Na Bolgarskem prevladuje med samimi vrhunskimi komunisti prepričanje, da je treba dogmatike mednarodnega komunističnega gibanja S Hruščevim na čelu izbrisati s površja. S tem bi nastopil razvoj, ki bi končno s popolno likvidacijo komunistične diktature preusmeril življenje na vzhodu in odpravil dosedanje napetosti v svetu.
(Nadaljevanje na 4. str.)
 ............................................................................................................          nuni:.......nuna............................................umih.milini.......................hmhimi.............................n.nmnmmmin.mm....................
POD CRTO
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
PRIROČNIK DEMOKRACIJE 12.
RADIKALIZEM je radikalna politična teorija, ki zahteva popolno preosnovo političnih ustanov. Človeku, ki propagira popolno spremembo, pravimo radikalec. Radikalci so navadno levičarsko usmerjeni.
RATIFIKACIJA. Mednarodne pogodbe podpisujejo vlade oziroma njihovi zastopniki tudi v primeru, da so bilei pred podpisom predložene pristojni parlamentarni komisiji (glej geslo!) v odobritev. Vse demokratične ustanove pa določajo, da za potrditev važnih mednarodnih pogodb ni pristojna vlada, ampak parlament (v nekaterih državah in v določenih primerih ves narod), ki take pogodbe odobri ali pa jih zavrne. Parlamentarno odobritev pogodbe, ki jo je vlada sklenila in tudi podpisala, imenujemo »ratifikacijo«. Parlament pa navadna nima možnosti, da pogodbo spreminja, ker bi taka sprememba zahtevala ponovno odobritev partnerja, kar bi terjalo nova pogajanja, ampak pogodbo lahko samo odobri ali jo zavrne.
Obveza, da se neka pogodba ratificira je za pogajajočo se vlado na eni strani ovira tam, kjer vlada nekaj želi, kar pa bi parlament lahko odklonil. Na drugi strani pa je ratifikacija adut v rokah vlade nasproti sopogodbenici, ki mora pri pogajanjih upoštevati ne samo ratifikacijo lastnega, ampak tudi nasprotnikovega parlamenta. Prav zato so tudi multilateralne (glej geslo!), večstranske pogodbe težko dosegljive, ker ne zadostuje, da so okrog pogodbene mize soglasni vsi zastopniki raznih vlad, ampak morajo biti ti zastopniki tudi gotovi, da bodo pogodbi podelili svoj blagoslov vsi prizadeti parlamenti, da bo pogodba tudi veljavna.
|J| REAKCIONAR. Pod tem pojmom razumemo stremljenja, da se odpravijo polagoma ali nenadno, mirno ali s silo nastale spremembe in da zavlada prejšnje stanje. Primer: Po porazu Napoleona s strani velesil, ki jih francoska revolucija ni zajela, so prav te velesile s pomočjo vračajočega se plemstva poskušale v Franciji obnoviti razmere, s katerimi je revolucija pometla: monarhijo, privilegije starih stanov itd. Ta stremljenja so imenovali »restavracija« (obnova). Dejansko pa so bila ta stremljenja protireak-cija in napad proti revolucionarnemu duhu. To je bilo reakcionarno zavezništvo plemstva proti ljudstvu, za katerega sta se zavzemala zlasti ruski car in avstrijski državnik Metternich. Izraz uporablja današnji svet vedno v slabem smislu, z njim označuje stremljenja, ki pobijajo napredni razvoj ali revolucije, posebno na socialnem poprišču.
REFERENDUM. Klasična dežela referenduma je Švica. Švicarska ustava določa, da ljudstvo v določenih primerih z nabirko določenega števila podpisnikov, volivcev zasnuje pobudo za kakšno ustavno spremembo. Po kantonih in po nekaterih občinah pa se to lahko dogaja tudi za spremembo zakonov, na kar se predlog predloži ljudski odločitvi. Referendum tudi omogoča ljudstvu, da v točno določenem razdobju nastopi proti nekaterim odločitvam parlamenta. Tudi v tem primeru je potrebno določeno najmanjše število veljavnih podpisov, s katerimi se zahteva ljudsko glasovanje. Sele potem, ko je pretekla predpisana doba, ne da bi se zatekli k referendumu, ker pobudniki niso nabrali dovolj podpisov, stopi zakon v veljavo.
REPREZENTATIVNA DEMOKRACIJA, je v nasprotju z direktno demokracijo politični ustroj, s katerim ljudstvo s svojimi izvoljenimi zastopniki izvaja oblast, oziroma jo tem zastopnikom prepušča, z omejitvijo, da tega zastopstva po preteku določene dobe (v praksi najmanj 2 in največ 6 let) ne bo več volilo, če je z zastopstvom ljudskih koristi nezadovoljno, ali da bo zastopstvo z volitvami obnovilo, če je z njim zadovoljno.
* REPUBLIKA imenujemo državno o-bliko, kateri ne načeluje knez, kralj ali cesar, čeprav razpolaga republikanski državni poglavar (n. pr. prezident) s pooblastili, ki daleč presegajo pooblastila današnjih monarhov.
RESTAVRACIJA je obnova prejšnjih razmer (glej reakcionar!)
REVIZIONIZEM. Da je potrebno politične navade, določila, nazore itd. revidirati, pregledati, ker so se razmere spremenile, je za večino ljudi tako samoumevno, da zato ne potrebujejo posebnega izrazoslovja. Zato pa uporabljamo izraz »reakcionar« za tiste, ki se sleherni reviziji upirajo. Po komunističnem svetu je po proklestvu Stalina s strani Nikite Hru-ščeva (XX. kongres KPSZ 1. 1956) vzbrstela potreba po reviziji in modemizi-raciji komunizma, s pomočjo ideoloških preosnov in politične preusmeritve. To se pravi s spremenjenimi razmerami, s pridobljenimi izkušnjami in spoznanji bolje vskladiti nov sociološki, gospodarski in tehnični razvoj.
Ta težnja pa je že kmalu prekoračila okvir samega komunizma: mnogi komunistični razumniki - n. pr. Milovan Djilas,, pisec knjige »Novi razred« - so ob poštenem prepričevanju današnje stvarnosti in izkušenj štiridesetletnega komunističnega gospodovanja izgubili vero v odločilne dogme komunistične ideologije. Ta duhovni odklon, ki je nastal iz poizkusov modernizacije, je pripeljal do političnega preobrata na Poljskem in do revolucije na Madžarskem oktobra 1956 ter uporov (po univerzah, partijskih organizacijah) v Rdeči Kitajski ter do podobnega poizkusa v Bolgariji marca 1961.
Po teh slabih in naravnost nevarnih izkušnjah s poizkusi modernizacije so nasilni režimi tako v Sovjetski zvezi kot po satelitskih državah in Rdeči Kitajski te težnje z nasiljem in po potrebi tudi z vojaškimi nastopi (predvsem na Poljskem, Madžarskem in deloma na Kitajskem) zatrli. Od tedaj dalje zmerjajo pravoverni komunisti sleherno težnjo po »komunistični modernizaciji« za revizionizem.
Po prelomu Titove pokorščine do Stalina (1948) je v Jugoslaviji pričela omejena modernizacija komunizma in prema-
govanje določenih dogem. Ta razvoj je pomembno vplival na komunistične razumnike po drugih komunističnih deželah. Zato je Titova Jugoslavija postala priljubljena tarča propagandističnega boja proti revizionizmu, pri čemer so posebno histerični Rdeči Kitajci in Albanci.
Revizionizem imenujemo tudi težnje po spremembah političnih meja, ki so jih premagancem začrtale mirovne pogodbe. lj( SAMOODLOČBA. Težnja vsakega naroda po neodvisnosti je naravna in upravičena. Do kolikšne mere pa je mogoče zahtevo po neodvisnosti tudi uresničiti, je odvisno predvsem od obstoječih gospodarskih pogojev. Ti so bili pred sto leti takšni, da si je vsak, tudi najmanjši narod lahko postavljal svojo lastno državo. Danes zahteve po neodvisnosti lahko povsem prekucnejo vpeljane gospodarske ustroje določenega področja. Gospodarske silnice težijo k politični integraciji, kar nazorno dokazujejo težnje po čim tesnejši gospodarski in politični vzajemnosti Zahodne Evrope, h kateri se je morala odločiti celo Velika Britanja. Gospodarske, politične in vojaške nujnosti ukazujejp zlaganje malih enot v celoto in zavračajo vsako parceliranje kot za celoto škodljiv pojav.
Dejansko je industrializacija največjf sovražnik nacionalizma in s tem tudi neomejene »pravice do samoodločbe«. Sleherni narod se bo moral prej ali slej o-dreči dobršnega dela svoje »suverenosti«. Tega se zavedajo danes vsi narodi Evrope, tudi Britanci, Francozi in Italijani, ki jim je bila »suverenost« ljubosumna nedotakljivost.
Arabski nacionalizem je razumljiv spričo tujega izkoriščevanja v preteklosti in deloma tudi še danes. Prav tako je razumljiv nacionalizem Indijcev, Pakistancev, Cejloncev, Burmancev itd. ki so se s pogajanji ali tudi s silo otresali kolonialnih vladavin in dosegli svojo samostojnost.
Tudi med Slovenci so po zgledu Hrvatov že nekaj desetletij pojavljajo stremljenja po'odcepitvi od matične države, ki pa jo resni gospodarstveniki, teoretiki in praktiki ocenjujejo le kot bojno sredstvo za dosego čim popolnejše federativne oblike
v okviru skupne države. Povsem neresna so stremljenja nekaterih intelektualcev, ik jih vodijo idealistična stremljenja, zakoreninjeno sovraštvo do Srbov, pretirane domišljavosti z zahodno kulturo in prav tako pretirano preziranje vsega, kar diši po Balkanu in kar prihaja z Vzhoda. Kateri resni Slovenec bi si ne želel svoje lastne politično neodvisne države, ki bi bila morda pred stoletji tudi uresničljiva, njeno usodo pa so začrtali njeni sosedi točno pred 20 leti.
Narodno politično bi moralo prevladati načelo najstrožjega proporca na vseh področjih državnega življenja, popolne enakopravnosti uporabe vseh državnih jezikov, ustavna določila pa taka kot veljajo za tri državne narode n. pr. v Švici. Prav zaradi takega ustroja so zamisli po odcepitvi v Švici povsem zamrle, kljub obstoječim neprimerno večjim jezikovnim, verskim in kulturnim razlikam, ki se brez sleherne škode za državno skupnost uveljavljajo v okviru zvezne švicarske države.
Nacionalizem Vlahov in Škotov v Veliki Britaniji ne propagira dveh samostojnih držav, ampak se bojuje za večjo samoupravo v okviru skupne države. Prav tako je razumljiv nacionalizem navidezno neodvisnih držav na vzhodu Evrope, ki so dejansko sovjetske kolonije.
Nedemokratski nacionalisti, ki se pogosto in glasno sklicujejo na »pravico do samoodločbe«, pozabljajo, da je ta pojem z razvojem napredka spremenljiv in prilagodljiv. Pomen za časa Wilsona, tik po prvi svetovni vojni je odgovarjal takratnim časom, danes pa je zastarel.
»Samoodločba« pomeni danes v mnogih primerih nekaj precej ožjega kot pa je to pojmoval Wilson. Danes, še bolj pa v bodočnosti, bo »pravica do samoodločbe« pomenila pravico na neodvisno kulturno življenje in razvoj, na gospodarsko neodvisnost v okviru večjih gospodarskih skupnosti, sodelovanje več narodov v mednarodni grupaciji na enakopravni osnovi, pomenila bo pravico na demokratsko življenje. To je moderno pojmovanje »pravice do samoodločbe«, katerega oni. ki dogmatsko menijo, da je pomen preteklosti še vedno veljaven, nočejo sprejeti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
REVIJA „TRIESTE“
o italijanski manjšini v Jugoslaviji
Misli ob novih dosežkih v vesoIjstvu
Številka 44 revije »Trieste« za meseca julij in avgust objavlja zanimivo, 16 strani obsegajoče poročilo o položaju italijanske manjšine v Jugoslaviji, ki sta ga pripravila Guido Botteri in Giorgio Cesare, prvi eden izmed vidnih predstav, tržaške Krščanske demokracije, drugi pa socialni demokrat. Njuno razpravljanje je stvarno, opira se pretežno na jugoslovanske uradne podatke, na publikacije organizacij italijanske manjšine v Jugoslaviji teina izjave njenih voditeljev. To je obenem prvič, da je neka italijanska revija predstavila italijanski javnosti dejanski položaj svojih sonarodnjakov, ki žive v sosednji državi. Zato je še posebno važen in omembe vreden pojav.
Oba avtorja soglasno ugotavljata bistveno razliko med pogoji javnega udejstvovanja in življenja manjšin v Jugoslaviji in Italiji. Medtem ko se manjšinske politične, kulturne in gospodarske organizacije v Italiji lahko demokratično izživljajo ter se razlikujejo v prvi vrsti po svoji ideološki usmerjenosti, je v Jugoslaviji vse javno in društveno delovanje nuino navezano na eno samo, režimsko »Zvezo Italijanov Istre in Reke«, ki je obenem kolektivni član splošne »Socialistične zveze«, v kateri imajo vodilne položaje poglavarji Zveze komunistov. Obe manjšini se izživljata torej v pogojih, kakršni veljajo v obeh državah za pripadnike večine.
Pri tem pa je važno, kar Cesare posebno podčrtava, da italijanska manjšina v Jugoslaviji ni izpostavljena nacionalni nestrpnosti. Tega bi ne mogli reči o slovenski manjšini v Italiji, vsaj v kolikor zadeva zadržanje precejšnjega dela italijanske javnosti in deloma tudi nekaterih organov javnih oblasti. Na to razliko smo v našem listu že velikokrat opozorili.
Cesare piše. da »na oni strani meje ni Italijanov, ki bi jih bilo treba »osvoboditi«, ali ki bi čakali, da bi jih »osvobodili«, kajti po logiki ustroja se bodo vedno postavili na stran režima in proti raznim iredentističnim manifestacijam v Trstu ali drugih italijanskih mestih, kakor se je to izkazalo tudi v najnovejšem času.« Italijanska manjšina v Jugoslaviji je sprejela tamkajšnjo stvarnost in sedanjo razmejitev med obema državama kot nekaj dokončnega, vodijo jo liudie, ki sta jim njihova ideološka usmerjenost in njihov socializem važnejša kot vse drugo. Tisti, ki so mislili drugače, so odšli v letih 1945-1956. Sicer je še vedno prscej posameznikov, ki niso ideološko opredeljeni. Tudi ti bi lahko nekega dne zapustili Istro in odšli v Italijo, toda v sistemu kakršen je, ne štejejo in ne razvijajo nobenega delovanja.
Giudo Botteri razlaga to sorazmerno mlačnost sedanjega vodilnega kadra italijanske manjšine v Jugoslaviji do krajevnih nacionalnih problemov z dejstvom, da so to skoro brez izjeme »regnicoli«, torej ljudje, ki istrske stvarnosti ne čutijo kot svojo stvarnost. Tako je Gobbo italijanski poslanec v parlamentu Republike Slovenije, po rodu iz Trenta, Cuo- j mo, italijanski poslanec v hrvaškem Sa- j boru, je po rodu južnjak; podobno velja I za večino italijanskega učnega osebja, za ! časnikarje in radijske nameščence.
Po podatkih, ki ji nava a revija, je Istra z Reško pokrajino imela 380.000 stalnih prebivalcev. Od tega se jih je po letu 1945 izselilo v Italijo približno 200.000 in sicer: 160.000 po podpisu mirovne pogodbe (odstop Istre in Reke), 40.000 pa iz bivše cone »B«, po podpisu londonskih sporazumov o rešitvi tržaškega vprašanja. Pc italijanskih cenitvah naj bi na ozemlju Istre in nekdanje Reške pokrajine živelo danes 57.350 Italijanov, medtem ko jih jugoslovanske statistike priznavajo 33-35.000. V Kopru, ki se je v zadnjem času zelo povečal in se hitro razvija, naj b5 se, kakor navaja Cesare, italijanski delež prebivalstva skrčil na skromnih 5 odstotkov. Italijanov je torej ostalo v Jugoslaviji približno toliko kot je Slovencev na Tržaškem.
(Konec s 3. strani)
neznanska žalost, ali zato, ker nam je v našem boju proti alkoholu padel v hrbet. Njegove nadaljne razlage moramo smatrati kot ne povsem uravnovešene. Obkrožal je slavilce kot izstradan lev, pre» gledoval jezike tu, tipal zapestja tam in neprestano rohnel: »Pasja sodrga! Sabo-terska banda! Prodane duše! Kapitalistične mrhe! Kaj se z mano dogaja, z Mitro-fanom Vasilijevičem Ogurčikom, to je za vas deveta briga. Da sem se letos obvezal štiri sto petinpetdeset državljanov mesta Palačinsk z vsemi slovesnostmi spraviti pod zemljo, na to se seveda vi požvižgate. Vas seveda prav nič ne moti, če Nikita Hruščev sezuje čevelj in z njim udriha po mizi ter z vzdignjenim glasom sprašuje: »Mitrofan Vasilijevič, kako je s tvojo no.--mo?« Kaj, vi ne verjamete, da bo Nikita sezulj čevelj? Pravite, da to počenja- sam') ob važnih priložnostih, na primer na zasedanju Organizacije združenih narodov, ko zahodnjake demokratično kritizira? Jaz pa vsako noč sanjam o Nikiti in njegovem čevlju in se sprašujem, kaj naj za vraga storim? Sodrga! Trdožive jegulje! Psi z rožastimi jeziki! Nesramni likvidator'i bakterij! Reakcionarni biki! Ogabna svojat, ki misli, da mora živeti do sodnega dne!
Italijansko manjšinsko šolstvo v Istri in Reki je štelo leta 1960 29 osnovnih šol (med njimi je 16 osemletk, ki so torej obenem tudi nižje srednje šole) in 6 srednjih šol. Obiskovalo pa jih je skupno 2605 učencev in dijakov, ki jih je poučevalo 197 šolnikov, učiteljev in profesorjev, Podobno kot pada na Tržaškem dotok v slovenske šole se niža tudi v Jugoslaviji dotok v italijanske manjšinske šole. Statistični podatki namreč kažejo, da je v šolskem letu 1953-54 obiskovalo te šole skupno 5326 učencev, v šolskem letu 1956-57 2.731, v letu 1958-59 pa 2.555. Majhno povečanje v šolskem letu 1959-60 (za 50 enot, t.j. približno 2 odstotka) je po našem mnenju deloma pripisati odpravi predpisov, ki so prepovedovali vpis v italijanske šole otrokom s priimki slovanskega izvora.deloma pa vidnemu in stal, nemu izboljševanju odnosov med Italio in Jugoslavijo. Oe dodamo, da je leta 1960] obiskovalo slovenske ljudske in srednje šole na Tržaškem skupno 2508 učencev in dijakov potem vidimo, da tudi na tem področju že samo slovenska manjšina v Trstu in okolico odtehta italijansko manjšino v Istri in nekdanji Reški pokrajini.
In še nekaj je treba omeniti. Kulturno življenje italijanske manjšine v Jugoslaviji je zelo razgibano. »Zveza Italijanov Istre in Reke« vzdržuje 13 kulturnih krožkov, od katerih razpolagajo mnogi z lepimi prostori in domovi. Na Reki deluje italijansko gledališče, obstoja posebno založniško podjetje EDIT, ki izdaja dnevnik »La Voce del Popolo«. štirinajstdnevnik »Panorama«, z literarno prilogo, mesečnik »Pionir« ■ in s strokovno revijo »Scuola nuova«. Radio Reka oddaja dnevno 20 minutni italijanski spored, pravo
V	nedeljo, 30. julija smo se odpeljali na izlet, ki ga je organiziralo nabrežin-sko pevsko društvo »A. Tanče«. Zvesto svojim vsakoletnim običajem, nas je letos povabilo na izlet v slovenske gore, v Na-diško dolino, Kobarid, Bovec, Vršič, Kranjsko goro.
Popolnoma zaseden avtobus nas je že ob 5 uri zjutiaj potegnil iz Nabrežine čez Cedat na obmejni blok Stupica-Robič, kjer smo v kratkem času opravili obmejne formalnosti. Skozi Kobarid smo dospeli do Bovca, kjer smo se za dobre pol ure oddahnili, ckrepčali in občudovali gorske velikane, ki obdajajo Soško dolino. Tu se nam je nasmejalo sonce ter znatno pripomoglo do dobre volje na vožnji proti Trenti. Pred dvema letoma smo že bili tu, Trenta pa je za nas nova pot, ki se strmo vzpenja na Vršič v višino 1611m.
Ze v Trenti nam je obsežen zemljevid pokazal, kako se ta lepa gorska cesta vije proti vrhu. Od Trente do vrha je 26 serpent-n, a z vrha do Kranjske gore- še nadaljnih 24 prav tako hudih ovinkov. Pogumno je avtobus nastopil to zanj vsekakor nove pot in hitro puščal za sebo' ovinek za ovinkom. Dvigali smo se proti vrhu in na obeh straneh občudovali krasen razgled po dolini Trente in na vršace, ki se dvigajo okoli Vršiča in na katerih leži po osojnih legah večni sneg. Nekaj pred vrhom smo se ustavili, informacijska tabla nas je opozorila, da je v neposredni bližini zanimiva razgledna točka. Ker pa je moralo vse po že v naprej določenemu urniku, smo se tu le malo časa zadrževali. Prav tako se nismo preveč mudili tudi na samem vrhu, ampak nadaljevali pot navzdol proti Kran-ski gori. Tudi ta del ceste je krasen, saj se vije v
Ce človek vse to dobro premisli, se mu mora Mitrofan Vasilijevič zasmiliti do srca. V zadnjih dneh pa smo s posebnim zadoščenjem ugotovili, da se je Mitrofa-novo razpoloženje popravilo. Pri proslavi proizvodnje milijonske kvačke, ki so jo izdelali v Palačinsku, je tajnika mestnega komiteja zadela kap, prav v trenutku ko je izpraznil kozarček vodke. Ta obžalovanja vreden dogodek je prisotne 'ako razburil, da je še sedem tovarišev in tovarišic omahnilo v večnost. Nekaka tragična verižna reakcija. Sef tajne policije je tudi izginil oziroma so njegovo truplo našli v gozdu s strelom v tilniku. Na vogalu Napredne in Mirovne ceste sta v polnem diru trčila dva tramvaja. Žrtev je bilo še kar precej. Nekaj šušljajo celo o sabotaži.
Mitrofan Vasilijevič mi je smehljaje stisnil roko:	»Ohrani	jezik mirno pod
streho, tovariš! Vem, da je še vedno rožnat. Pa bo že še drugače! Sramotni madež našega mesta je vendarle izginil in Nikita Hruščev v Palačinsku ne bo na eno nogo bos!«
Včasih razmišljam, da je morda našemu Mitrofanu naraščajoče število smrtnih žrtev stopilo v glavo. Pa je že tako na svetu: Človek niti s prstom ne migne, pa si domišlja, da so srečna naključja njegova osebna zasluga.	Miro Cetinnov
težišče italijanskih radijskih oddaj pa je v Kopru, kjer obsegajo italijanski sporedi
6	ur oddaj. Radio Koper ima poseben italijanski časnikarski in programski odsek. Res je, da so vse to režimske organizacije in ustanove, da delujejo, pišejo in govorijo v enotnemu režimskemu duhu, toda značilno je le, da krajevne in republiške oblasti podpirajo in omogočajo tako manjšinsko kulturno življenje in podpore s sredstvi, ki niso ravno skromna. Take; navaja n. pr. »Zveza Italijanov Istre in Reke« v svojem obračunu za leto 1960, da je prijela samo od hrvatske »Socialistične zveze« 53,460.000 dinarjev subencij. Temu se pridružujejo še mnoge druge podpore Republike Slovenije, posebni krediti za radijske oddaje, subvencije okrajnih odborov in komun.
Položaj manjšinskih kulturnih organizacij in njihova vloga sta v Jugoslaviji in Italiji različna toda kljub temu se zdi, da bi podpore, ki jih dobiva od oblasti za svoje kulturno življenje naša manjšina v Italiji niti od daleč ne vzdržale primerjave s tem. kar je v Jugoslaviji. To velja tudi če bi se vzelo za merilo to, kar nudijo tukajšnje italijanske oblasti istočasno raznim organizacijam italijanske večine. In dokler bo tako, bodo kulturnemu delovanju slovenske manjšine v Italiji nujno dajale ton in pečat predvsem organizacije, ki dobivajo svoja sredstva iz istih rok, ki danes finansirajo kulturno življenje italijanske manjšine v Jugoslaviji!
Morda bo razprava, ki je izšla v reviji »Trieste« pripravila tudi naše oblasti, da se nekoliko zamislijo nad ugotovljenimi dejstvi. To bi bilo več kot priporočljivo...
senci bukovih in smrekovih gozdov.
Ob 11.30 smo prispeli pred hotel »Eriko«, kjer nas je čakalo kosilo. V prekrasnem zatišju, obdan od gostih in veličastnih smrek sameva hotel »Erika«. Tu se človek v čistem gorskem zraku gotovo temeljito odpočije. Hotel je zelo obsežen in ves lesen. Bili sme zelo dobro in hitro postreženi. Po kosilu smo počivali v h!ad-ni senci smrek in kmalu po 14 uri smo pot nadaljevali do žičnice v Kranjski gori. Tu je seveda vse mlado in staro zasedlo stolice in žičnica nas je potegnila na Vi-tranc. Tu v gorskem czračju se je veselo razpoloženje še dvignilo, in le prehitro se je približala ura odhoda. Ogledali smo si Kranjsko goro in seveda tudi njene gostilne. Ob polšestih smo pa spst zasedli avtobus in se mimo Planice spet približali meji v Ratečah. Oboji obmejni organi, tako jugoslovanski kot italijanski, so bili zelo vljudni in nas kar hitro odpravili.
Po prekiasni Kanalski dolini smo prišli do Pontebe ter po kratkem odroiitku nadaljevali pet do Buttria, ker smo večerjali. Okrog polnoči smo naše izletnike pripeljali domov, v Sesljan, Cerovlje. Mavhinje, Prečnik, Sempolaj in končno v Nabrežino.
Vsi izletniki so z izleta odnesli nailep-še spomine, in jim bo ta nedelja še dolgo ostala v najlepšem spominu. Povedati pa moramo tudi, da med potjo ni manjkala harmonika, ni manjkalo petja, pa tudi ne smeha in zabave.
„Vostok 11“ je v 17 obletih naše Zemlje v 25 urah preletel 700.000 km
V	nedeljo, 6. t.m. so Rusi spustili v vesolje novo vsemirsko ladjo »Vostok II.«, ki jo je vodil ruski kozmonavt, major Herman Stepanovič Titov. Po poročilih iz Moskve je izstrelitvi prisostvovalo le zelo majhno število opazovalcev. Med temi edini dopisnik uradne agencije TASS. Aleksander Romanov. Ta je tudi popisal polet kakor se mu je pokazal z zemeljskega opazovališča. Vesoljsko ladjo so izstrelili ob 9 uri. Našo Zemljo je obkrožila 17 krat v 25 urah in 18 minutah, ter preletela nad 700.000 km dolgo pot. V ponedeljek 7. t.m. je vesoljska ladja »Vostok II. pristala ob 10.18 na področju Saratova, jugovzhodno od Moskve.
Pilot Herman Titov se je pri najboljšem zdravju vrnil na Zemljo s pomočjo nekega skrivnostnega načina pristajanja. Med potjo je spal skoraj osem ur. Sedanji polet je povsem podoben tistemu, ki ga je ruska vesoljska ladja izvršila 19. avgusta lansko leto s psičkama Strelko in Belko. Psički sta tudi 17 krat obleteli našo Zemljo na 700.000 km dolgi poti.
Z novim vsemirskim poletom so ruski znanstveniki dosegli nov rekord na področju vesoljskih raziskovanj, in ves svet se je tega velikega podviga razveselil.
Major Titov je opravil pot, ki bi zadostovala za polet na luno in nazaj. Spet se je izkazalo, da je človek od vsega stvarstva še najbolj prilagodljiv najrazličnejšim življenjskim pogojem. Z izkuš-
Ruski astronavt Titov, ki je sedemnajstkrat obkrožil našo Zemljo, uživa po vsem svetu dolžno občudovanje. Posebno krepko je zadoščenje slovanskega človeka, pa naj prebiva kjerkoli na svetu in so nie-govi pogledi na svet že kakršnikoli. Dejanja ruskega genija so v svetu in pri nas postavila na laž take gosposke kot tudi domišljave posameznike in narodne skupnosti, ki so še pred nedavnimi časi, kljub nesmrtnim stvaritvam slovanskih dobrin s prezirom in omalovaževanjem ocenjevale slovanskega človeka. Ti uspehi pa so nedvomno s prstom pokazali na usodne zmo-le t stih - na žalost - številnih Slovencev, ki so se zapeljani z bleskom gosposke civilizacije odtujili svojemu lastnemu narodu in ga zatajili, ker se niso potrudili, da bi spoznali vrline in kvalitete lastnega rodu in tiste skupnosti, kateri pripadajo. Ruski, t. j. slovanski genij pa nima nič skupnega z boljševizmom, ki je tipično germanska dediščina in ga bo ruski narod prej ali slej premagal z istim zanosom kot danes zmaguje vesoljstvo. To je v teh dneh nezatajenega veselja živa vera vseh demokratičnih in svobodoljubnih Slovanov.
Človeštvo si je v teh dneh privoščilo nekaj trenutkov presojevanja. Posameznik se čuti za člana družine narodov in do-prinaša svoj skromni delež veselju in ponosu družinske sreče in šepeče samemu sebi: »Pravzaprav smo čudovito napredovali. Današnji rod je preživljal najstrašnejše, pa tudi najponosnejše čase.« Ali pa si podobne misli poskuša vsaj dopovedati. Časovne politične razmere pa gotovo niso take ,da bi lahko bili nanje ponosni.
Človeštvo se še vedno ni izkopalo iz
njami, ki so si jih ruski znanstveniki pridobili z novim rekordnim poletom, je polet na Luno samo še vprašanje časa.
NOVI DOKTOR
Na tržaški univerzi je promoviral za doktorja farmacije g. CIBIC EMIL iz Proseka. Iskreno čestitamo!
t Rudolf Pogačar
Dolgoletno trpljenje, posledica preea-njanja ječ in koncentracijskih taborišč, je uničilo življenje tihemu in neumornemu delavcu in bojevniku Rudiju Pogačarju. Dotrpel je 3. julija t.l. v Linču ob Donavi, Avstrija, kjer so ga tudi pokopali. V Linču zapušča soprogo gospo Ino, sestro znanega ljubljanskega ing. arhitekta Lada Khama in sina Primoža, v Ljubljani pa poročeno hčerko.
Rudolf Pogačar je bil rojen 1909 v Domžalah, kjer je tudi hodil v ljudsko šolo. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in po maturi vstopil v mornariško vojno akademijo v Dubrovniku. Po končani akademiji je kot mornariški častnik služboval na raznih ladjah bivše jugoslovanske vojne mornarice. Po zasedbi Boke je Rudi prišel v Ljubljano. Januarja 1942. so ga zaprli. Kasneje je bil skupaj z ostalimi jugoslovanskimi oficirji iz ljubljanski pokrajine zaprt v koncentracijskih taboriščih Gonars in Chiesanuova pri Padovi. Ker je v najhujši zimi moral ležati na golem cementu, je že v Gonarsu resno zbolel na ledvicah, v kolenu desne noge je imel tako hud arthritis, da mu ta noga dolgo ni služila.
Spomladi 1944 je toliko okreval, da se je aktivno pridružil uporniškemu gibanju. Po končani vojni ni mogel zaradi bolne noge v prekomorske dežele. Ostal je v Avstriji, kjer je zdaj tudi pokopan Naj mu bo lahka tuja zemlja.	A.M.G.
Strahovita nesreča na Opčinah
V	soboto, 5. t.m. se je na Opčinah pripetila strahovita nesreča, ki je pretresla javnost po vsej bližnji in daljni okolici. Pri igranju so otroci našli ročno bombo, ki se je v rokah mladega fanta Franca Nesicha raztreskala, ubila njega in še sestro Marijo Grazio ter smrtno nevarno poškodovala triletnega bratca Maurizia, ki še vedno leži v tržaški bolnišnici in je njegovo zdranstveno stanje zelo resno.
Mario Grazio in Franca Nesicha so pokopali v ponedeljek, 7. avgusta ob udeležbi velike množice ljudi. Gneča pred mrtvaškim odrom je bila tolikšna, da je nekaj žensk padlo v nezavest. Med drugimi so se pogreba udeležili tudi tržaški župan, dr. Franzil, predsednik pokrajinskega odbora, dr. Delise, predstavnik vladnega komisarijata, poslanca Sciolis in Bologna ter še mnoge druge osebnosti. Žalni obred je izvršil tržaški škof Sant;n. Tako je uradni in neuradni Trst izpriča! svojo solidarnost sočustvovanja z nesrečnimi starši.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
pradavnega obdobja medsebojnega napihovanja z močjo. Divje rjovenje zveri ni bilo od začetka sveta dalje prav nič pri-mitivnejše ponašanje z zobmi in kremplji, kot so danes uveljavljene diplomatske grožnje z vojno. Ponosnemu sokolskemu poletu Rusa Titova odgovarja v politični hosti sodobnosti še vedno preplašen beg malih živali: begunska reka v hudournikih in neznatnih potočkih še vedno divja iz Vzhoda na Zahod.
Nikita Hruščev še vedno poskuša z rjovenjem in grožnjami zmehčati svobodn’ svet in zlorablja tudi ta dosežek ruske genialnosti za svoje politične cilje, pri čemer mu pokorno in vdano s hrupnimi shodi in osladnimi tiskanimi tiradami pomagajo naši komunisti, titovci in sopotniki. Te neokusnosti nam kvarijo veselje v tem slovitem trenutku svetovne zgodovine.
Dosegli bi že precej, če bi se ravnotežje sil ustavilo vsaj na tistem stanju, ki zavlada v pragozdu tedaj, ko se dvojica krvoločnih zveri pomiri z nagonskim zakonom: Zverini se pomirita, ker jima instinkt ukazuje, da bi pomenilo vsako merjenje medsebojnih moči smrtno nevarnost...	_________
+ Štefan Pertot
Spet nas je zapustila trdna kraška korenina. Železniški upokojenec, 90-letni Stefan Pertot iz Nabrežine se je po kratki bolezni poslovil. Kakor je bil vedno trdnega zdravja, je bil tudi trden slovenski značaj, ki je z največjo simpatijo spremljal našo narodno borbo. Bil je več let vdovec ter lastnik gostilne »Pri Zeži« v bližini nabrežinske postaje. Ta gostilna izhaja še iz časov, ko so gradili znameniti nabrežinski viadukt.
Pokojni Stefan Pertot je do zadnjega ohranil čist spomin ter mnogokrat mladini pripovedoval o dobrih starih časih.
Naj mu bo lahka domača zemlja!
Nabrežina svari...
(Konec s prve strani)
vičeno, ne samo, ker se nam kra' tijo naše svete pravice do obsto* ja, ampak tudi zato, ker nas hoz čejo poleg vsega predstaviti kot neke nergače, ki se upirajo »de; mokratičnemu« in »pravičnemu« postopanju oblasti!
Italija ni samo vezana na do> ločila svoje ustave, temveč jo vet že tudi njen podpis na London-skemu sporazumu. Ta vsebuje določilo, s katerim se podpisnice obvezujejo, da ne bodo spremi«■ rjale administrativnih meja obs čin zaradi zaščite etničnega lica področji. To pomeni, da sta se Italija in Jugoslavija obvezali ob> držati občine na ozemlju takšne, kakršne so bile ob času podpisa listine. Italija sicer ne spreminja meja teh občin, ne spreminja zu* ner.jega lica, z umetnim naselje= vanjem Italijanov pa bistveno preobraža ozemeljsko narodnost, no podobo, kar je še dosti hujše.
Ko so se ob priliki sprejema pri Fanfaniju slovenski delegat je pritoževali nad tem očitnim pri* merom raznarodovanja, jim je ministrski predsednik odgovoril: >'Kaj hočete, da gradijo hiše v morju?« Ne gospod predsednik! Mi ne želimo, da država gradi hiše v morju, želimo in upravičeno zahtevamo, da se ne poit ali jan: čujejo naše pristne slovenske va* si kot so Nabrežina, Sv. Križ, Prosek in vse ostale z umetnim naseljevanjem Italijanov. It ali* ja je velika in se »esuli« koristj ne je naseljujejo po Italiji kot pa po našem revnem slovenskem Krasu. Če pride v Genovo 400 ezulov, bo Genova prav tako it a? li jan s ka kot prej, če pa boste nas selili teh 400 ezulov v Nabrežini, se bo slovenska Nabrežina pr e; obrazila v italijansko naselje. To je razlika v stvari, ki jo mora vsak, ki je pošten, razumeti. Če pa ni pošten, naj se ne čudi, če se bomo proti nepoštenem po* čet ju pošteno bojevali.
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Maciiiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina:
mesečno L 50.— — letno L 600,— Za inozemstvo:
mesečno L 90.— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Pokopališka norma.
Izlet Nabrežincev cez Vršič v Kranjsko goro