Pastir Jure.
gilo je nckako po Veliki noči. Toplo pomladansko solnce je izšlo  nad vrhovi bližnjih gričev, ki
____so obdajali našo vas.  Ob robu so stala češ-
njeva drevesa v beli svatovski obleki, po solnčnih bregovih in tratah pa so cvele v pestrih barvah po-mladanske cvetice.
Odzvonilo je sedem zjutraj. Kmalu za velikim zvonom se je oglasil iz slepih lin mali zvonec ter je s svojim žalostno pretrcsljivim »tingel — tin — tingel — tin« naznanjal vaščanom in okoličanom, da se je zopet preselila duša v vcčnost.
Ljudje so postajali na potih in polju — molili za dušo, ki se je ločila s tega sveta, želeč ji v po-božnem vzdihljaju: «Bog ji daj milostljivo sodbo in večni mir.« Po molitvi pa so se radovedni popra-ševali, kdo je izdihnil? Ko je tretjič odzvonilo, so takoj ugenili, da \<t umrl možak. Otroci smo sc rado-vedni zbrali pred zvonikom in nestrpno čakali cer-kovnika, da nam pove, kdo je umrl,
Komaj je odprl stari cerkovnik vrata, smo za-klicali skoro vsi hkrati: »Kdo je umrl ?« — »Polan-škov Jure,« je odgovoril nakratko redkobesedni možiček.
Kar spogledali smo se. »Ali je to mogoče?«, smo izpraševali osupli drug drugega, »saj ni dolgo, kar smo ga še videli!« Tiho smo se odpravili vsak na svoj dom, pravit domačim novico.
Med vrati so me srečali mati in vprašali: »No, kdo je umrl ?« — »Polanškov pastir Jure,« sem jim odgovoril. Začudili so se in rekli: »Bog mu daj večni mir in pokoj, ta je pa hitro sklenil.«
Novica jc šla potem hitro od ust do ust. Ljudje so ugibali, kaj jc utegnilo biti Juretu, da je tako hitro izdihnil. Nekateri so mislili, da ga jc spravila naduha, drugi so trdili, da sc je močno prehladil; vsakdo je vedel kaj drugega. Saj niti domači niso prav vedeli, za kakšno boleznijo je Jurc pravzaprav umrl. Zvečer je bil še videti zdrav, zjutraj pa so ga
našli v hlevu na postelji nezavestnega, in kmalu nato je izdihnil.
Najbolj v živo je zadela ta novica nas otrokc, ki smo imeli ubogega Jurija prav radi. Kljubtemu, da je minulo žc blizu pol stoletja, odkar je zagledal luč sveta, ni bil siten in nevoljen na otroke, ampak prav rad nas je imel in nas vabil vedno k scbi.
Jure ni imel staršev in ni nikdar poznal svojega doma. Še otroka so ga udinjali sorodniki za pastirčka pri Polanškovih. In ostal je pri hiši vse dni in pasel živino.
Otroci smo Jureta kaj radi obiskovali na paši, zlasti še, kadar je prignal na Loko. Takoj, ko smo začuli s trate sivkin veliki zvonec, nas ni vzdržalo doma. Iztcžka sem se vselej izmuznil z doma, a se mi je le posrečilo izginiti skrivaj  za hišnim oglom.
Pri Juretu sem našel že celo kopico otrok. Vsi so sedeli okoli pastirja, kakor piščanci okoli koklje, in čebljali so, da jim ni mogel Jure odgovarjati sproti.
Vedeli smo, da nismo prišli zastonj k Juretu. Vselej nam je naredil kaj posebnega. Spomladi nam je izvijal iz vrbovih vej piščalke, in pripiskali smo zvečer domov tako, da je šlo kar skozi ušesa. Poleti nam je rezal iz borove skorje konjičke in kravice, iz bička je pletel koške in kočije, delal je vozičke in pletel iz prediva korobače, da smo pokali z njimi. Sam je bil vesel svojega dela in nas, ko je videl, kako smo občudovali njegovo umetnost. Za vse to smo mu hodili vračat živino, kadar je silila kam v škodo.
Včasih smo pa posedli okoli njega in silili vanj, naj nam kaj pove. Pa tudi to je rad storil. Nekateri odrastli so o Jurctu menili, da je malo bebast, ker se je najrajši družil z otroki, mi pa smo vedeli, da je čisto pameten.
Vročega poletnega popoldne smo prišli zopet na Loko k Juretu. Sedli smo v senco stare jelše tik potoka. Živina ni mirovala. Sitne muhe in brenclji so jo pikali, da je begala semintja po grmovju in se je otepala mrčesa. Zdajpazdaj je zbezljal kak junček in zdirjal v hosto, mi smo hiteli za njim in smo ga
pritirali nazaj k čredi. Še celo stara sivka je poiz-kusila, če jo še neso noge kakor včasih prej. Za njo pa jo je ubrala še ostala živina. Zopet smo tekali in klicali zanjo:  »Oha, sivka, plavka, na-na.«
Jure ta dan ni delal ničesar. Skrbno je pazil na kravice, da bi katcrc ne izgubil. Ko pa se je živinica pomirila in je začela pridno muliti sočno travo, smo se pomirili tudi mi.
»Počijmo malo!« je nasvetoval Šimnov Tončc, »Jure, ti nam pa povej, kar veš in znaš, da nam bo krajši čas!«
Nisrno ga dolgo prosili. Potegnil je iz žepa le-seno pipo z orehovo cevjo, si natlačil vanjo tobaka in začel je pripovedovati počasi, kakor je bila vedno njegova navada.
Šest let sem bil komaj star — je rekel — ko sem prišel k Polanškovim. Takrat so gospodarili še stari oče — Bog jim daj dobro! Prav pošten možak so bili. Ko sva napravljala nekoč resje za nasteljo v hosti za veliko cesto, so mi pravili, da so pridrli pred več leti Francozi na Kranjsko. Ustanoviti so se hoteli kar za vcdno v Ljubljani.
Takrat pa je bilo pri nas težko dobiti vojakov, da bi branili domovino. Naborov ni bilo kakor dan-danes. Sedaj dobi vsak fant, ko dopolni svoje dvaj-seto leto, listek, gre na nabor in, če je potrjen, do-služi dve ali tri leta, potem je pa zopet prost.
V tistih časih je pa morala vsaka občina dati določeno število domačih fantov. Služiti so pa morali ubogi fantje po celih štirinajst let.
Občini je naročila višja oblast, koliko fantov mora preskrbeti in poslati v Ljubljano. Občinski možje so se posvetovali, katerega bi najlažje po-grešili v občini. Na tistega, kogar so določili, sc je prišel potem pravcati lov. Največkrat so obkolili ponoči nenadno hišo, udrli vanjo, zvezali onega, ki je bil določen, in so ga odpeljali v Ljubljano. Odtam se je vrnil šele po štirinajstih letih, čc ga vmes že ni pobrala bleda smrt.
Teh lovov so sc pa možje in zreli fantjc bali, in marsikatcri je odšel od doma v skrite kraje, kjer
ga niso mogli izslediti. Ti begunci so se skrivali po gorah in po hostah, slednjič so skoro popolnoma podivjali. Ropali in kradli so po okolici, da so se mogli preživiti.
Tudi po naših krajih je bilo dosti ubežnikov, ki so se skrivali najrajši ob cesti od Učaka do Babe in ropali.
Nekega dne so peljali Francozi tod skozi vojno blagajno. Vlekla sta jo- dva para konj, ki sta bila vprežena v železno kočijo. Spredaj in zadaj so šli vojaki-stražniki z nasajenimi bajoneti. V kočiji sta sedela dva častnika v krasni vojaški obleki.
Solnce je že zašlo, ko so se vozači s tem težkim vozom počasi pririnili do Babe. Tam so pa planili nanje iz hoste oboroženi kmetje-ubežniki, in vnet se je kratek pa hud boj.
Častnika in stražniki so kmalu podlegli. Roparji so pa brž izvlekli iz kočije težki železni zaboj, od-nesli so ga v Polanškovo hosto in ga tam zakopali v skritem kraju.
Nato so se pa poskrili po hosti. Zastonj so jih Francozi zasledovali, ker so se znali zelo dobro umikati in so venomer menjavali skrivališča.
Čez dolgo, dolgo, ko se je bil vojni metež že pomiril, so se sešli ti fantje in možaki, da dvignejo zakopano blagajno in si razdele plen. Ali zastonj so iskali. Kraj, kamor so bili zakopali zaklad, so čisto izgrešili. Kopali so tu in tam, ali našli niso ničesar. Zaklad je ostal v zemlji, kjer čaka še danes, kdo ga najde.
Jure je prenehal s pripovedovanjem. Poslovili smo se in odhiteli nalik lahkonogim srnicam proti domu.
Dva dni potem je Juretu že zvonilo. Peli so zvonovi žalostno pesem, in štirje možje so prinesli par dni potem črno pobarvano krsto, v kateri je spal smrtno spanje pastir Jure.
Bil je pogreb — a le malo pogrebcev. Ob jami ni bilo nikogar, ki bi bil zajokal za Juretom in zaihtel za njim ter vzdihnil: Ni ga več, ni ga več Ju-reta! Ne očeta,  ne matere,  ne brata,  ne sestre —
nobenega sorodnika ni bilo ob odprti jami. Samo Polanškovi, ki smo se jim pridružili pred cerkvijo mi, da pospremimo Jureta na zadnji poti.
Ko so gospod župnik odmolili molitve za rajnkega, so odšli. Več drobnih rok je pa seglo po grudi in jo vrglo na krsto. Zadnji pozdrav. Pa ne zadnji spomin.                                  Ludvik Koželj.