Leopold Turšič:                                                       
                    Pomladna balada.
                      lz kota ob cerkvici se je pojavila
                      bolniku v sanjah in ga pozdravila:
                     »Svoj vrtec pomladni očisti, oplevi,
                     na pot te pridem povabit že drevi! . . .«
Prebudil se je in se v mater ozrl: »Kaj res že nocoj, že nocoj bom umrl ? —                       Joj, mati, Ijubljena mamica,
kak mrzla bres tebe bo jamica . . .«
Zdaj kukavica oglasila se je s trikratnim pozivom iz solnčnih logov: »Ne drevi še, mati, čez tri dni, kajne, bom z ženo šel belo k Očelu domov?...«
 ln mati ob zglavju tolazi drhte: »Čez tri dni še ne in ne drevi . . . Tri leta so bila ti šteta — seve, ne dnevi, moj sinko, ne dnevi . . .« »Tri leta so nama kot dnevi trije, morda le tri urice kratke, kdo ve? — Joj, mati, Ijubljena mamica, kak mrzla brez tebe bo jamica.« Tri ure prešle so, prišel je večer, in mamica se je zgrozila; nekod iz teme je skoviknil skovir — brez sina \e mamica bila.
104