Štev. i. V Ljubljani, dne i. prosinca 1897. Leto XVII. Delavčeva pesem o premogu. vf)lobočje in globočje dol v prepad . . . Bojiš li vožnje se pod zemljo čudne, Ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj ? Kaj, če utrga se železna vrv ? In vse to pade z viška zdaj tja dol, Globoko več sto metrov ... Ni to šala ! Otročje misli in otročji strah! Kaj ne, tovariš ? Kdor se rad boji, Pod zemljo ta ne hodi kruha iskat . . . Na dnu. Na vse strani gredo hodniki Ko rovi krtovi. In delavci Ko krti črni se razhajamo. Temnejša in tesnejša pot čim bolj. Soparno je in dihaš tukaj težko. Vročina raste . . . Bližamo se peklu ? Da, pekel tu je nekaternikom; Hudo se pokorijo v njem za greh, Da hočejo živeti in pa jesti . . . Brlijo lučke blede v zagati, Ko vešče po močvirju ti migljajo . . . V polmraku pa se gnetejo možje Do pasa nagi, mladi, žilavi, In kopljejo in izkopavajo In ga vzdigavajo iz temnih jam — Zaklad podzemski, »črni diamant« . . . Kdaj pač si zelenelo, drevje ti, In kdaj cvetelo — kdo nam to pove ? In kdo bi vedel zdaj imena tebi ? A isto solnce, kakor naše dni, To isto solnce grelo ti je debla, In isto solnce ti poljubovalo 1 2 A. Aškerc: Delavčeva pesem o premogu. Košate glave, vrhe bujnorasle; In isto solnce barvalo ti listje In naše solnce barvalo ti sad ... / A v senci tvoji hladni tiste dni Počival ni še delavec od truda; Ob deblu tvojem slonel ni pastir, Da piskal bi na piščal tenko svojo; Na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj Sedelo ni zamišljeno še dekle In pelo pesem o ljubezni mladi. Pod taboj človek mislil ni še misli Velikih, mučnih svojih in globokih; Uganke bitja večne ni rešaval. A človek tudi ni moril človeka . . . Pač mnog vihar drevil je preko tebe Divjal ob tebi, lomil veje tvoje . . . In vekov te pokopal je vihar! Globoko v zemlji zdaj leže ti debla Po grobih iskritih tisoč, tisoč let. Okamenele, puste mumije, Telesa brez življenja in krvi Ko kralji slavni v piramidah starih . . . In dalje krti rijejo pod zemljoj In mečejo krtine velikanske Iz globočine kvišku dan na dan. Zamazana in črna so jim lica In s čela znoj jim teče curkoma . . . Zamolkel slišiš govor včasih vmes, Tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip; Oglaša se iz dalje dinamit . . . A pesem glasna ne odmeva tod . . . Svetilke blede svetijo pri delu — Drugod je tema, tema kakor v grobu. Tam gori pa na vrhu sije solnce, V svetlobe morju koplje se priroda, In trava, žito zeleni in drevje; In rože pisane cveto po vrtih. In človek trudi, peha se za kruhom, A peha se in trudi v žarkih solnčnih , . . Naprej, naprej! . . . Utrujeni in lačni Odhajajo iz jam premogarji, Potrti ko jetniki, bledih lic . . . Molče koraka truma jih po cesti, Pomičejo ko senčne se prikazni. In solnce samo njihovim očem, Navajenim podzemskega mraku, Presvetlo sije že in prebleščeče . . . A. Aškerc: Delavčeva pesem o premogu. 3 Kaj mar jim solnce in kaj mar jim dan! Za kruhom svojim mora siromak — Svetloba, vžitek, ah, to je za druge . . . Le idite! Že čaka vas obed. Pod njim se miza hišna ne šibi, Ne bo predolgo se muditi treba . . . Le idite krepčat se in počivat Za novi, težki trud! . . . Naprej, naprej! In jama spet požira nove čete Spočitih mož v prepad svoj nenasitni. In ista pesem dan za dnevom . . . Stojte! Počasi, vi premogarji predrzni! Pod zemljoj spava demon silen skrit. Gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite! On gospodar bogastev je podzemskih In on lastnik premoga samega. Gorje, če se vzbudi! Osveti se, Ce vas zasači, roparje, tatove, Ki prišli mu zaklade ste jemat! Kako jih čuval veke je neštete, On sam je vedel za-nje, nihče drug. On sam jih gledal je, on sam zaklepal, On sam s ponosom se jih veselil . . . In zdaj priplazi človek se do njih, Ta zvita stvar, prekanjena in zlobna 1 In z lakomnimi gleda jih očmi, Z umazanimi grabi jih rokami In vlači jih na svetlo tč zaklade! Gorje, če se predrami skopi škrat! Užge vse pline svoje smrtonosne, Ki hrani jih pripravljene za vas. To bode blisk in grom, potres pod zemljoj! In v pekel vam goreč prečara jamo In v hipu vas pobije jezni duh . . . In gor vas spravijo na vrh potem Na solnce božje, na svetlobo živo Mrliče, ki vas težko bo spoznati, Vas, stokajoče v bolečinah smrtnih, Umirajoče mučenike dela . . . In kaj porečejo pač žene vaše? In deca vaša kaj poreče takrat ? A. Aškerc.