Poštnina plačana v gotovini. ^OCTn ooo oo, 'oo> ooo oo, ooo oo ^oo\v/ooN 000)1(000 OO /AA 00 y 3)Y(ooo)Y((f jVAv 00 yAv s y V// v 'OO\\// 00 OOO )Y( OOO 00 /Av 00 ^ooN 000 00 'OO^ 000 00 "ooN 000 00 "ooN 000 00 "00^ 000 00 000 00 ^ooN 000 00 ^00^ 000 00 /oo\Y/°oN 000 )Y( 000 00 /AV 00 ^ooN 000 00 'ooN 000 00 \o/ ^00^ 000 00 "00^ 000 00 oo\V/ooN 000)1(000 00 /Av 00 /oo^ 000 00 "ooN 000 00 ^OoN 000 00 ^ooN 000 00 ^ooN 000 00 ^00' 000 00 ^00^ 000 00 ^00^ 000 00 ^o oN 000 00 VSEBINA MARČNE ŠTEVILKE LEPA POL] ANA Zbegano gnezdo (Cveta Stojanova) j j Križev pot (Joža Vovk) // Katra se vrača (Venceslav Winkler) // V nove zarje (Ivan Zorec) // Zvonovi sv. Jožefa (Jože Likovič) ji Na sveti gori Atosu (Anton Sovre) jj Koluti (Janez Jalen) ^ PESMI Na poti ljubezni (Vinko Žitnik) // Vojaki; Izčisti me! (Janko Samec) // Večerna pot; Kmetova molitev; Pomlad (Jože Dular) $ PISANO POLJE Začarani krog (Anton Moder) //Sinji šport (Bojan Devetak) //Leeuwenhoek, prvi lovec mikrobov (Paul de Kruif - Marija Tratnikova) // Nove knjige // Naše slike ^ DOM IN DRUŽINA Prvi zobček in drugo (Joža Likovič) Pralnica v mestu in na kmetih (Štefanija Humek) // Pletena jopica in pleteno krilo (Eliza Skalicky) Pridiga o novem nauku (Krista Hafner) ji Kuharica (M. R.) ♦ ZABAVA IN ŠALA Spodbijanje ji Uganke in mreže ♦ SLIKE Wladislav Skoczyias: Krompir kopljejo; Stari gorjanec // Pawel Steller: Starka iz Šlezije // Edmund Bartolomiejczyk: Na polje // Petr Dillinger: Za kolodvorskim skladiščem jj Jan Rain-bousek: Družina pouličnih pevcev // Bogna Krasnodebska-Gardowska: Srne v gozdu // Vladimir Silovsky: Sankanje // K članku Na sveti gori Atosu: Grški samostan Vatoped; Notranje dvorišče vatopedskega samostana: Bolgarski samostan Zograf // Fotografije (Fr. Krašovec): Pri delu: Na sirarskem trgu v Ljubljani Skice za Začarani krog in Sinji šport KROJNA PRILOGA Pripombe k ročnemu delu. Nekaj modnih novosti v sliki. Članki: Pravo in nepravo pomanjkanje; O našem veselju; O zgibovanju papirja; Skakanje čez vrvco; Ultravioletni žarki in šipe na oknih; Nasveti DOBILI SMO V OCENO Cerkvenih očetov izbrana dela: Izbrani spisi svetega Cecilija Cipriana; I. del: Pisma, Knjižica »O padlih«. Poslovenil dr. Franc Ks. Lukman. Natisnila in založila Mohorjeva tiskarna v Celju 1938. ♦ Živa plamenica. Napisala Mara Hus o v a. Mohorjeva knjižnica 99. Natisnila Mohorjeva tiskarna. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1938. ♦ Knjige iz založbe Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani: Rožni venec. Roman. Spisal Florence L. Barclav. Priredil in poslovenil Blaž Poznič. Ljudska knjižnica 63. $ Frana Erjavca Zbrano delo. Tretji zvezek. Uredil Anton S 1 o d n j a k. ♦ Sara Alelia. Spisal Hildur D i x e 1 i u s. Prevedel France Vodnik. Leposlovna knjižnica 27. Vse te tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani 1937. $ Brabantski rod. Spisal Anton C o o 1 e n. Prevedla Dora Vodnik. Leposlovna knjižnica 26. Tiskala Tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1937. ♦ Salezijanske knjižice: Nadškof Jeglič, Pot k Bogu, Sv. zakramenti. + Spev tihe doline. Pesmi. Marija Brenčič. Samozaložba. Podlipa pri Vrhniki 1937. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. * Godišnjak hrvatske katoliške akcije 1938. Uredil Luka Perinič. Tiskarna Narodne prosvete, Zagreb. MLADIKA se tiska v Celju in izhaja točno prvega dne vsakega meseca ♦ NAROČNINA za Mladiko je letno din 84'—, s krojno prilogo vred din 100'—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (din 42'—) in četrtletno (din 21'—). V INOZEMSTVU pa stane din 100'—, s krojno prilogo din 116'—; v Ameriki dol. 2'—, s krojno prilogo dol. 2'40 * ČEKOVNI RAČUN imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. NAROČNINO IN REKLAMACIJE je pošiljati na naslov: UPRAVA MLADIKE V CELJU. Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka * ROKOPISI naj se pošiljajo na naslov: dr. Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Poljanska c. 28, telefon 31-68 ♦ UGANKARSKO GRADIVO sprejema Janko Moder v Dolu pri Ljubljani. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank * IZDAJA Družba «v. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. Tiska Mohorjeva tiskarna, registrirana zadruga z omejeno zavezo, v Celju (Fran Milavec, Celje) LEPA POLJANA presedla, stisnila in naslonila k Mateju. Prijetno ga je spreletelo. Spokojno sta se smehljala, on skozi okno, ona pa je mižala. On ni nič mislil, ona ni nič mislila. Bila sta srečna. Svet se je dvignil in na pobočjih so rdeli šopi cvetja. »Čudovito,« se je izvilo iz Mateja. Agaia je pogledala in odprla okno. Šivankasta burja je zabrila vanjo, brila je po rožastih cvetovih man-deljnovih dreves, jim cvetove odpirala, da so gledali sonce in čakali. Bale pa so se burje hiše, ki so bile kakor trdnjave, sestavljene iz hiše vrh hiše in hiše poleg hiše, s položnimi strehami, s kamni obloženimi. Gledal si te strehe in kamne, pozabil na hiše, sledil burji, ki je žvižgala in tulila v prečudnih glasovih, valila kamne s strehe in strehe odnašala za igračo s seboj. V Mestre sta izstopila. Zajel ju je val zvonečih, šumečih, hropečih glasov kolodvora, klici ljudi, njih hitenje, postajanje in govorjenje; vmes so bili klici postreščkov, železniških uslužbencev s prtljažnimi vozovi. Lokomotive so se gosposko sprehajale med špalirjem občinstva. Prav tako so po preobloženem kolodvoru pridrsele druge lokomotive s svojimi vozovi, spet druge so drčale s kolodvora. Tu ni bilo časa misliti; križanje hitečega vršenja ni čakalo, ni izpraševalo, pa tudi ni zahtevalo, ne klicalo, tu se je le dogajalo brez pre-stanka, dan in noč, noč in dan. ZBEGANO GNEZDO Cveta Stojanova 6. Mesto je še spalo, ko sta šla Agata in Matej proti kolodvoru. Prvič je Agata prepustila otroka drugim v varstvo, zato se ni mogla veseliti ln ji je bilo pusto. In kakor je bilo v njej sami, tako so se ji zdele puste ulice in hiše. Z Matejem nista nič govorila. Kolodvor, ki ne pozna počitka, je sprejemal in oddajal vlake; ljudje so vstopali in izstopali, bolj mrtvo kakor podnevi, ko vse živi m oddaja vsaka stvar svoj glas dnevu. Vstopila sta brez besed in vlak se je premaknil. Agata si je prižgala cigareto, Matej se je zagledal v časopis. Agata je zaprla oči in je bila doma pri otrocih, ko je bila ura sedem, ju je videla vstajati; potem Ju je videla pri igranju z Maro in šla za njima na sprehod. Tedaj se je vlak ustavil in Matej je spregovoril prve besede: »Agata, Trst! Ali izstopiva?« Agati, ki se ji je mudilo naprej, da čimprej doživi tisti vlak, ki bo drčal nazaj, je rekla: »Rajši pri vrnitvi, ali ne?« »Mislil sem, da ti bo v posebno veselje, da pozdraviš svoje znance po toliko letih in jim pokažeš svojega moža ter poveš, da ti je dal ta tvoj mož dva krepka, zdrava fanta.« »Torej bi se rad pokazal, da si ti tisti srečni, ki me je dobil?« »Pokazal bi rad, kako dobro si izbrala.« »Kako dobro si izbral,« sta si nagajala. Pa Agati se ni ljubilo in Matej je utihnil. Gledala sta skozi okno, Matej prihajajočo pokrajino, Agata odhajajočo. Čeprav je bil dan brez vsakega oblaka, cist, sončen, je bila pokrajina mrka in nevesela. Gledala sta ravnino brez hiš in brez življenja. Njive so bile mokre, mršave in so zapuščene bežale mimo. Močvirnato vzdušje se je prelivalo preko nioče v jarke, kjer so se družile majhne in kriven-caste murve in vrbe in oljke. Tako boren je bil ta svet! Pokazali so se v ozadju griči in namesto naših gradov in cerkvic so stale tam pinije, po dve, P° tri, po cel šop in spet ni bilo nobene. Jasen dan in tisto oprano modro nebo jih je še bolj temnilo, silile so z vejami druga v drugo, se nagibale druga k drugi ali se zbirale v družbo. Agata se je spomnila slavcev, ki gnezdijo ondi in pojo s tistim zateglim, ponavljajočim se spevom, ki vabi, kliče, ljubi, dokler v ljubezni ne zamre. Agata se je * Drugi dan sta Agata in Matej prispela v Firenze, ki ju je zajela v svojo umetnost. Firenze — diši kakor vrtnica, Firenze — ne pozabiš je nikoli! Pitti in Uffizi in katedrala, mlajša sestra rimskega sv. Petra, in tista črna reka Arno te sladko utrudijo in ti upijanijo duha, da se ti zazdi, kakor da si sam ena florentinskih umetnin, kipov ali slika njenih gobelinov. Ko sta pa stopila Matej in Agata v mogočni Rim, kjer stoji lepota antične umetnosti kar na trgih in cestah, sta posedala po kavarnah in gledala. Matejev pogled že ni sprejemal več, gledal je mestni promet in Agato, ki je to mesto srkala vase. Videl je, da ni njegova — ni dosegel, česar je iskal v Agati tu v Italiji, temveč prav nasprotno: vdala se je drugi lepoti, ta mu jo je vzela iz njegovega objema v svoj objem. In ko je Agata hotela vsrkavati vase še in še, ji je Matej sledil le s pritajeno nejevoljo. Pustil 3 a 81 Mladika, marec 1938 je Agato kar brez besed sredi trga sv. Petra in se napotil — pit. Po nekaj korakih se je obrnil, gledal Agato in jo čakal. Videl je, da se Agata smeje, da se smejejo celo tiste njene orientalske oči, ki dajejo njenemu obrazu nevsakdanji izraz, ki te spravi v zadrego. V ta obraz se je Matej zapičil, kakor da ga vidi prvič. »Nikoli ni bila moja in nikoli ne bo,« se je Matej zavedal. Zapihala je sapa in Agati razgibala obleko. Prijela je klobuček, se obrnila s hrbtom sapi v obran in stopila proti Mateju. Tisti hip je Matej začutil, da ga je prevzela v razgibu njenih kril njena ženskost. Premagan je napravil še korak proti njej, prav takrat kakor ona k njemu, pa se je naglo obrnil: »da ji ubijem njeno gospostvoželj-nost,« in odšel svojo pot. Agata je obstala. Še je gledala za njim, gledala človeka, ki jo kliče, vabi, hoče, da bo ljubljen, ne da bi ljubil. Stala je sredi trga sv. Petra, ki je bil v svoji prostranosti kakor prazen, in sama sebi se je zdela kakor kamenček sredi te obsežnosti. Zajela jo je veličina prostora, čutila je moč Rima. Krog nje so se zgrinjale množice, brneli avtomobili, ropotale kočije, pred njo je stala mogočna cerkev sv. Petra z balustradami. Agata ni čutila, da jo Matej gleda ob svojem vinu iz daljave že več kakor uro. Matej pa je pil in užival ob misli, da je Agata zapuščena, sama, borna in majhna, kakor se mu je razodevala iz daljave, ko jo je videl le kakor piko sredi drugih ljudi — pik, ki so se premikale. Ko se je Matej vrnil, sta se pozdravila, zadovoljna nad doživeto veličino. Vstopila sta v prvi avtobus, ki je peljal proti katakombam. Potniki so ogledovali drug drugega in prisluhnili drug drugega govorici. Matej je dejal: »Dva Nemca, vsi drugi Angleži.« Agata jih je pogledala. Pogledi so ji bili vrnjeni, avtobus je odpeljal. Agata je gledala in molčala. Matej ni vedel, ali Agata gleda družbo ali mesto. Družba se je čudila obeliskom, spomenikom, vodometom, cerkvam, Kolose ju. Ko so prišli na Apijsko cesto do cerkvice, kjer je Kristus ustavil odhajajočega svetega Petra, je dejal Matej Agati: »Kam greš?« Odgovorila mu je: »Peter se je vrnil.« »Tudi jaz sem se vrnil,« ji je dejal ljubeznivo. Nasmejala se je in ga toplo pogledala. Šli so v katakombe. Ko so čakali na avtobus za vrnitev, so izrabili mladi Angleži čas na cesti s tem, da so ,brusili škarjice*. Matej in Agata ter drugi so igrici s smehom sledili. Ta igra jih je družno zbližala. In ko so vstopali v avtobus, je gospod ogovoril Mateja, na kar se je Matej nasmehnil in dejal: »Ne razumem.« Pristopil je Nemec in tolmačil: »Gospod si vas dovoli vprašati, ali ste iz Španije.« »Ne, nisem iz Španije,« se je nasmejal Matej. Nemec je sedel zraven angleškega gospoda in dejal: »Gospod, ki ste ga ogovorili, pravi, da ni iz Španije.« Anglež in Matej sta se priklonila in se nasmehnila. Anglež je pričel iznova: »Pa je dama, ki potuje z gospodom, iz Španije?« Nemec je tolmačil. Matej je odgovoril trdo: »Dama ni iz Španije.« Anglež ni utihnil, obrnil se je k Nemcu in dejal: »Dama, ki potuje z gospodom, ima antičen obraz.« Družba se je obrnila k Mateju in Agati, pogledi so obstali na njima. Matej jo je pogledal, ali morda na njej nekaj ni v redu, kar bi vzbujalo pozornost. Anglež še ni utihnil: »Ta obraz ni iz današnjih dni, spominja na preteklost, na čase, ki nam o njih govori zgodovina v muzejih.« Matej je pogledal Angleža iz oči v oči in vprašal francosko: »Gospod, če želite vedeti kaj o Španiji, vam morda lahko malo pojasnim: potoval sem že ondi.« Anglež se je razveselil možnosti razgovora v francoščini in je rekel: »Hvala za usluž-nost in oprostite, da me zanimate in da me zanima dama, ki potuje z vami. Obraz dame me je spomnil Seville, tistega posebnega sončnega odseva, ki ga najdete na obrazih ondi. Ko ste mi povedali, da se motim, sem postavil obraz dame, ki potuje z vami, v muzeje antičnih dob, da bi našel ondi njen dom.« Agata se je zasmejala odkrito, preprosto in veselo in s tem premotila razgovor ter rekla: »Matej, povej gospodu, da ni slikar.« »Nisem,« je dejal v zadregi Anglež, »zgodovinar sem.« »Slab zgodovinar,« je dostavila Agata, ki ga je razumela, ni pa znala toliko francoščine, da bi govorila. »Reci mu, Matej, da nočem priznanja, da sem za muzej.« Mateju je bil Agatin odgovor všeč, zabaval ga je. Ponovil ga je z dostavkom: »moja žena pravi«, pri čemer je Anglež vstal in se Agati priklonil. Ko je Matej izgovarjal zadnje Agatine besede, je govoril počasi s poudarkom in se smejal. Zasmejala se je vsa družba, kateri se je zdel pogovor toliko zanimiv, da mu je sledila. Angleža to ni spravilo v zadrego. Razumel je odgovor in Agato ogovoril: »Ali mi dovolite, da se zmotim še četrtič?« Agata je prikimala. »Potem naj se vrnem k svoji prvi misli: spominjate me na Zuloaga*.« Iz Mateja je ušlo: »Dotaknili ste se njenega ljubljenca.« »Potem ni bila moja zmota tako popolna, kakor ste trdili,« je govoril Anglež in dokazoval Agati: »Če čutite ljubezen do Zuloaga, vas veže * Moderni španski slikar, ki slika v temnili, težkih barvah ljudi iz Kastilije. — Op. ur. <1° njega, do Španije neka notranja vez, ki veže sorodne duše; to špansko dušo je videti v vašem obrazu. Še eno vprašanje: Ali ste slikarica?« »Pravi Anglež!« mu je odvrnila Agata. »Zakaj?« je vprašal Anglež. »Ker hočete dokazati svojo zmoto kot resnico, ker hočete uveljaviti sebe preko znanstvenosti, s katero se ukvarjate, ker hočete, da sem Španka, ne po rodu, vsaj po duši, da dokažete s tem, da ste Anglež. Vi se ne morete udejstvovati iz čistega znanstvenega hotenja, ker ste predvsem •Anglež, ki gleda vse s svojo angleško dušo, iz katere zajema vso znanost, ki ne sme biti enostranska, temveč vsestranska. Morda poznate Lao-tseja?« »Dama me hoče zavesti v filozofijo?« »Moja žena vas hoče usmeriti,« se je smejal Matej zgodovinarju. »Prav tako, kakor gleda moja zena Zuloaga, gleda Španijo. Ljubi njeno luč, ljubi ujeno gracijo, občuduje gibko elegantnost njene bikoborbe, a te same ne ljubi, ker se končuje s krvjo. Ljubi lepoto Španije prav tako kakor ljubi lepoto Anglije in Laotseja. Ljubi lepoto brez domovine, ljubi jo kot realnost, ki je večna in ima izvor v večnosti, to je v Bogu in je po njem tudi v njeni duši, ki jo imate vi za špansko. Prav pa je imela moja žena, ko ste se trudili najti domovino njenega obraza, ko vas je vprašala po Laotseju.« Hipno se je posvetilo Angležu, ko se je srečal s pogledom Agate pri zadnjih besedah. Prekinil je Mateja z vzklikom: »Ah, zdaj vem!« Matej se je zasmejal in se obrnil k Agati: »Pri prvi postaji izstopiva.« Pokazal ji je z roko na pršeči vodomet, da se je okrenila in sta gledala oba v drugo smer od Angleža. Avtobus se je ustavil ob egiptovskem obelisku pred Pantheonom s kraljevo grobnico. Matej in Agata sta vstala. Tudi Anglež je vstal. Ko se je priklonil, se oprostil in zahvalil za pogovor, mu je Matej segel v roko. Anglež se je zdaj obrnil k Agati, ki je stala za Matejem, in ji dejal: »Dovolite, da se vidimo jutri v galeriji moderne ob Zuloagu?« Agata se je nasmehnila in pokazala na Mateja, ki naj odloči. Matej je to prezrl in Agata je šla za njim. 3 a * 83 Ko sta bila prešla cesto in zavila v drugo, je Matej postal in prijel Agato trdo za zapestje. Pogledala ga je in sta se gledala. Agata je videla njegov temni izraz, ki ga je poznala, kadar je ljubil in sovražil obenem; Matej je videl na njej smehljaj ugodja. To spoznanje je bilo Mateju zadosti, da je v njem vstalo maščevanje, ki bi pri priči strlo ves mogočni Rim. Spustil je Agato, stopil trdo in zabijal svoj korak naglo v tlak. Planil je v hotelsko poslopje in Agata, ki je šla za njim, ga je našla v sobi, ko je zvonil in naročal večerjo v sobo. Ni je pogledal. Stopil je k oknu in trdovratno vztrajal, dokler ni bila večerja na mizi. Nato je odšel in Agata je slišala, kako se je škropil v kopalnici z vodo, potem pa planil v posteljo in se pokril čez glavo. Agata je sedla in začela jesti. Poklicala ga je, ali naj mu postreže z večerjo na postelji. Odgovora ni dobila. Jedla je in, ko je končala, postavila vino in mrzlo jed na prtiček h kraju mize in pozvonila, da drugo odnesejo. Vzela je v roko Baedeckerja in brala, vedela pa ni, kaj. Videla je pred seboj Mateja z užaljenim obrazom, videla ga je v njegovih kretnjah, ko se mu je telo borilo z notranjo vihro. Stresla se je in stopila, da se ogrne. Pa jo je ustavil Matejev glas: »Kaj zate dan še ni končan?« Zagledala ga je, kako je ležal s prekrižanimi rokami pod glavo in jo zapovedujoče gledal z na pol odprtimi očmi. Vzela je ruto, ugasnila luč, se zavila, prižgala cigareto, nato pa neslišno sedla. V sobi ni bilo slišati niti dihanja; soba je poslušala le življenje ceste. Drugo jutro sta ob reki Tiberi, vodeč se za roko, ogledovala Angelski grad. Nihče bi ne dvomil, da sta ta dva človeka enaka po srcu in duši. Še skladnost njunih teles je pričala o tem. Če bi ju natančno gledal, bi še poprej presodil, da sta brat in sestra in ne mož in žena. Ko sta prešla vse galerije Vatikana in vso cerkev sv. Petra do stropa, sta bila ubita od utrujenosti na duši in na telesu. Samo en kip, samo ena slika, samo en gobelin, le en mozaik bi zadoščal, da nasiti dušo, lačno umetnosti. Če pa prehodiš vso tisto vrsto dvoran, katerih ena je bogatejša od druge in te vodi iz bogastva v bogastvo, in to uro za uro, iz veka v vek prav do zadnjega časa, izgubiš potrebno razsodnost in skoraj tudi zavest. Tako sta Matej in Agata stopila iz voza v hotel k obedu. Tam ju je čakala brzojavka iz domovine od domačih. Agata jo je vzela iz Matejevih rok, Matej pa jo je vzel iz njenih, pretrgal in razgrnil. Oba sta brala: »Vsi zdravi.« Brzojavka je bila odgovor na Matejevo brzojavko. Še sta ponavljala, še in še je dejal Matej: »Zdravi«, še je dejala Agata: »Zdravi«. Domotožje se je zbudilo v obeh; klic otrok je potrkal na njuni srci. »Kdaj se odpeljeva?« je vprašala Agata. »Saj res, kdaj se odpeljeva?« se je z vzdihom zdramil Matej. »Ali odpotujeva s polnočnim?« »Opolnoči ne odpelje noben vlak v Neapelj,« je pojasnil. »Pa ne v Neapelj,« se je prestrašila ona, »domov, Matej!« »Domov?« se je nasmehnil Matej. »Nekaj spominov bo treba kupiti — prav iz Rima, za otroka in Maro in Nežko in, če si že tukaj, obiščeš še vendar Zuloaga v galeriji modernih! Ali ne, Agata?« Gledal jo je, da je zardela in šla z roko preko obraza. »In kdaj bi se odpeljala?« gaje spet pogledala. »Danes opolnoči ali jutri opolnoči. To odloči ti, Agata!« »Potem nakupiva in se odpeljeva — danes,« se je zatajila in odločila. »Potem se odpeljeva jutri.« »Kaj se nisem zadosti zatajila?« »Pred možem — premalo.« »Pa odpotujva — kljub temu.« Nista odpotovala ta dan. Drugi večer sta še sedela v kavarni pod stebrišči in gledala v noči obrise Dioklecijanovih kopališč. Nista čutila, da se poslavljata od Rima; bila sta mirna, kakor da pojde ves Rim z njima. In sta se dogovorila tako, da sta izstopila še v Benetkah, ki jima niso bile nove, pač pa prijetne. »Ali se ti ne zdi, Matej, da Benetke prišume in pridiše naproti?« je spregovorila Agata, ko je stopila na beneška tla. »Za žensko,« se je nasmehnil on. »In za moškega?« »Naj ti odgovorim s tem, da ti kupim rož, ki jih gledaš.« »Torej to so Benetke zate!« je Agata objela z obema rokama šop vrtnic. Vesela je bila. »Benetke, ti in rože, vse mi je drago,« je postal Matej razigran. Prišla sta do morja. Ustavil se je parnik. Ljudje so izstopali in vstopali — Matej je prijel Agato za roko in sta vstopila. Parnik je vozil na Lido. Po večerni promenadi na Markovem trgu, ob godbi, ki je pritrkovala srcu in koraku, sta zapustila Benetke. Vlak se je premaknil in zapuhal proti domu. p Wmm- Pawel Steller: Starka iz Šlezije. Ko sta zagledala domačo zemljo, se jima je hkrati izvil globok vzdih. Sveže in zdrave zelene trate, ki so bežale mimo, druga svetlejša od druge m vmes temnejše s cvetočimi sadnimi drevesi, so obrobljale njive, razorane v globoke brazde težke zemlje, ki je puhtela in kipela in pričakovala setve. Griči so obkrožali svetove, gozdovi smrek in borovcev so stali kakor fantje — stražarji, ki jih vihar lahko prelomi, nikakor pa ne upogne. Življenje zemlje je žarelo vanju s tisto življenjsko silo, ki spomladi ljubi, poleti zori, jeseni rodi in pozimi počiva. Priklicalo ju je v resničen svet... Začutila sta toploto lastne krvi in njen ukaz: delati, ljubiti in roditi! 7. Ko je Agata, obložena z zavitki, tekla doma po stopnicah in burno pozvonila, sta se dvignili v posteljicah dve telesci in prisluhnili. V istem hipu, ko je planila Agata v sobo, sta planila otroka 12 postelj in zakričala: »Mama, mama!« Planila sta k njej in, ko se je sklonila k njima, jo podrla n& tla. Ko je vstopil Matej, je videl pred seboj skupino, ki se je objemala in stiskala. Vsi trije so obstali razmršeni in razgreti in Pavel je dejal, ko je pogledal očeta: »Zdaj vaju pa imamo!« »Mamo in ateja,« je modro dostavil Bernardek in, ko je med vrati zagledal Maro, dodal: »Vidiš, mama, ata!« Ta dan se je sredi daril in pripovedovanja oblačenje otrok zavleklo od ene ure na tri. Vsaka nogavica, vsak gumb, vsak čevelj je povzročil toliko čudovitih neprilik in zapletljajev, da je Pavel vzkliknil: »Saj si mi zapela že sto gumbov in oblekla sto nogavic,« in je Bernardek nagajivo izmuznil nogo iz nogavice: »Pusti, jaz sem že obut!« Ne dolgo potem, ko je Matej odšel v kavarno, da pogleda časopise, jih je iznenadila vtem neredu njegova sestra Mina. Agata in Mina sta bili istih let, le Agata je bila bolj sveža, Mina pa zagonet-nejša, Agata je bila preprosto gosposka, Mina pa svetska. Tako sta živeli prva domu, druga svetu, ta skrito, druga v družbi, po svetu in veliko ljubljena. Agata se je je resnično razveselila, pa prav tako resnično jo je vedno navdajal strah pred njo. »Srečala sem Mateja in mi je povedal, da si še vsa v Italiji,« je dejala Mina, sedla in pogledala po sobi, po otrocih in Mari in se nasmehnila vsakemu posebej, ko je govorila. k »In ti, kdaj si prišla? Zdiš se, kakor da si vedno mlajša. In tvoja Olga? Matej je pravil, da ima že bogatega in učenega ženina,« je izpraševala Agata, ki ji je sedla nasproti. »Olga je velika, že večja od mene. Ona je moj bog. Če pogledam njen obraz: lepota; če gledam njeno postavo, kretnje, hojo: pesem. Vsi jo občudujejo in moj mož, čeprav ni njen oče, jo varuje in ljubi kot svoje oko.« »In kje živi zdaj oče Olge? Ali ve, da je tako lepa?« jo je gledala Agata, ki ji je bilo tesno ob tej glasni sreči. »Nanj se Olga niti ne spomni, tako dober je z nama moj sedanji mož. In Matej, kako je z Matejem? Pravil je, da bo zidal?« »Saj res, Agata,« je posegla vmes Mara, »Dušan je bil tu, ko vaju ni bilo, in sva govorila o tem; načrte je izdelal in se bosta morala odločiti.« »In kaj pravi mati?« se je obrnila Agata vzra-doščena od Mare spet k Mini. »Materi ni prav, da ni kupil tam, kjer je bil naš dom.« »Iskala sva, pa nihče ne proda.« »Mati pravi, da se je prenaglil; naj bi še počakal,« je ugotavljala Mina s prikrito nejevoljo, da se ni zgodilo, kakor je želela mati. Edmund Bartolomiejczyk: Na polje. »In 'kaj pravi Dušan?« je Agata previdno zaokrenila. »Dušan je zavzet za zidanje, pa naj bo Matejevo ali kogar že,« je omalovaževala dalje Mina. Takrat se je zbudila v Mari ženska, ki plača milo za drago: »Dušan je pravil tudi o tvojem Bojanu, Mina; misli, da bi ga vzel v uk, ker tvoja mati pravi, da za šolo ne bo.« Zadela je v sredo Minine pre-šernosti. »Na Bojana ne mislim nič več, on mi je tuj, kakor da ni moj sin. Tudi mati ga ne zmore nič več. Tako sem se odločila, da prosim Mateja, da bi ga vzel v svojo družino. Kaj rečeš na to, Agata?« se je skromneje obrnila do svakinje. »Da bi bil Bojan pri nas?« je vljudno vprašala Agata. Mari je zaplapolala kri v glavo, da je bila vsa rdeča, preložila je trdo stol in odločila: »Tu je pretesno; kasneje; če bodo zidali, bi šlo laže. Ali ne, Agata?« Zdaj je zardela Mina, vendar se je obvladala: »Mati je odločila tako. In kaj pravi Matej?« Matej se je vrnil, prav ko ga je Mina imenovala. Pozdravil je z eno roko Agato, z drugo Mino, otroka sta se mu spravila, ko je prisedel, vsak na eno koleno; prisedla je še Mara, da so sedeli v krogu. »Ali imaš ti taka dva junaka?« se je pobahal Matej Mini v kar- najboljši volji. Rad je videl in gledal te dve ženi skupaj. »In tvoja otroka? Tn mati?« je še dostavil. »Olga se bo poročila, to že veš. Mati pa je v skrbeh, ker je slišala od Dušana, da si se odločil, da boš zidal.« »To pravi Dušan? Saj se še nisem odločil. Mislim počakati še nekaj let. Zdaj je potrebno, da dokončam najprej svojo knjigo.« V Agati, ki se je ves čas zatajevala, je vzkipelo. Počasi in odločno je dejala: »Pa to je že odločeno, Matej. Ti boš pisal, jaz bom pa zidala.« Slišalo se je, kakor bi besede kovala v železo. »Če tako misliš, potem je odločeno.« »Tako sva mislila oba in oba določila in sem to sporočila Dušanu, ki je pripravil že ves načrt, stroškovnik in pogodbo, ki leži na tvoji mizi. Prinesel je, ko sva bila zdoma.« »Potem pa zidajta z Dušanom,« se je stemnil Matejev obraz. »Tudi mati pravi, da bi še počakal,« je odtegovala Mina Mateja od zidanja. »Mati se boji poloma, ker še ni pozabila očetovega,« se je oglasila Agata. »Preskušena je,« je pogledala izzivajoče Mina. »Potem naj mati dovoli, da se preskusiva še midva, da bova znala govoriti o preskušnjah,« je vrnila Agata. Mara je vzela zaradi napetosti otroka v svojo sobo. Matej je vstal, zagledal albume Rima in je pokazal Mini: »Izberi zase in za mamo!« Mina je segla po zvezkih in se nejevoljna, da se ni dokončno sklenilo, ali obvelja materina volja, navidezno predala gledanju, vendar se je v njej še vedno kuhala ženska zavist. Vstala je in dejala: »Saj dovoliš, Agata, da me Matej spremi?« Prav tedaj je vstopila Nežka, da pripravi za kosilo, in Agata je povabila Mino, da ostane. Odklonila je in Matej jo je spremil le do hišnih vrat. * Mina je odšla na levo proti domu prav takrat, ko je Dušan prihajal od desne k Mateju. »Kdaj pričnemo?« je udaril Mateja po rami. »Kar jutri,« se je šalil Matej. »Potem podpišeš danes pogodbo? Kdaj prideta v pisarno?« je razumel šalo za resno Dušan. »Do jutri se lahko še premislim, odložimo do jutri.« »Stavbeniku sem povedal, da si se vrnil. Naročil mi je, da vaju pričakuje popoldne.« »Pa kako, da gospodariš brez mene?« »Zakaj brez tebe, saj smo se domenili!« »Pa ne tako kar zares!« »Pa drugič povej, kaj je zares in kaj ni zares, če misliš, da jaz tega ne ločim!« »Saj veš, da mati brani.« »Mati, mati! Ona misli, da smo še vedno v povojčkih.« »Potem naj odloči ona,« je dejal Matej. »Ali naj to odgovorim svojemu gospodarju? Drugič pa prej premisli! Ali hodiš še v krilcu, ali si samostojen mož?« Dušan je vstal, vrgel z močjo nož, ki je rezal z njim, na krožnik, da so se otroci prestrašili, odmaknil stol, da je padel, in odšel brez pozdrava. Tiho so jedli dalje. »Mina prinese vedno prepir,« si je upala izgovoriti svojo misel na glas Mara. »Ne Mina! Matej je Dušanu le nagajal, ko ga je videl tako v ognju. Saj je Matej istih misli,« je zajela Agata Mateja, da je bila njegova čast rešena. Zadela je najbolje. Ko je odhajal z doma, ji je dejal: »Agata, ob štirih te dobim pri stavbeniku.« ♦ Čez nekaj dni je Dušan sporočil, da prično z zidanjem. Ta dan je bil vroč in proti večeru je soparica kar dušila, dokler ni potegnila hladna sapa, ki je dvigala in vrtinčila pesek in prah v oblake preko ulic. Agata in fantka so sloneli na policah okna in gledali, kako so hiteli ljudje pred nevihto, ki se je bližala. Nizki in težki oblaki so se podili kakor furije, se kopičili, trgali in spet hiteli dalje. Zabliskalo se je, zatreskalo in zabobnelo. Zaprli so okno, mala dva sta se prekrižala in stisnila za Agato. Padati so začele debele kaplje, ploha dežja je zajela zrak in cesto, da je voda drevila kar vprek in so se ljudje poskrili po hišah. Dež je lil vso noč. Drugi dan pa je bil zrak svež, nebo jasno in sonce je dajalo mogočno luč. Dopoldne so zapustili vsi Logarjevi stanovanje in odšli na svoj svet. Od tam je pokazal Matej do mostu, potem pa so šli ob reki navzgor po kostanjevem drevoredu, ki je bil posut z odpadlim cvetjem. Logarjevi so zagledali pred svojim zemljiščem visoko obložen voz. Matej je stopil hitreje, Agata je postala in globoko zadihala: *ln zdaj je zares,« je rekla Mari. Ondi so našli Dušana in polirja, ki sta merila, delavce, ki so razkladali z nakopičenega voza deske, tramove, samokolnice, lopate, krampe; in še druge delavce, ki so že postavljali barako za orodje. Otroka in Mara so obstali na cesti ob meji, Agata pa je šla po zemljišču počasi, preudarno. Pavel je dejal: »Poglej, Mara, mama seje.« Mara se je nasmehnila otroku, se sklonila med oba in rekla: »Mama ima blagoslovljeno vodo m blagoslavlja zemljo.« »Zakaj?« je vprašal Bernardek. Wladislav Skoczylas: Stari gorjanec. »Zato, da bi bila lepa, dobra in sveta, da bi lahko stopil tudi Bogec nanjo,« je govorila pritajeno Mara. »Zakaj Bogec, saj ima lepše v nebesih,« je vprašal Bernardek in spremljal mamo s pogledi. »Zato, ker hoče Bogec, da je pri nas tudi tako, kakor je v nebesih,« je govorila za otroka Mara. »Če Bogec hoče, lahko ukaže pa je,« se je domislil Pavel. »Zdaj, ko je blagoslovljena,« je dejala Mara, »bo zrasel na njej vrt, ki bo imel: pota, posuta 7. belim peskom, zeleno trato s sadnim drevjem, polnim sladkih hrušk, rdečih jabolk in dobrih marelic. Vse bo raslo ob oknu hiše, da boš lahko segel in trgal.« »Bo raslo tudi za Bogca?« je prekinil Bernardek. »Če boš trgal Bogcu, bo tisto drevo še posebej blagoslovljeno, rodilo bo toliko, da se bodo pripogibale veje, da bodo marelice ostajale nam vsem in bodo siti vsi, ki bodo prihajali k nam.« Otroka sta se čudila z odprtimi usti. Agata je pristopila, pogledala proti Mateju, ki je stal ves čas tih in odkrit in se jim je zdaj z Dušanom približal. (V drugo naprej.) KRIŽEV POT Joža Vovk Na gričku sredi naše vasi stoji bela cerkev. Na severni strani grička tudi o veliki noči še vedno leže umazane in zdrsane krpe snega, kajti nad potočkom, kjer ves teden perejo ženske in kamor iz vse vasi gonijo napajat živino, smo vselej imeli najbolj gladko in najbolj strmo dričo. Postnih dni smo se veselili najbolj zato, ker smo vsako nedeljo imeli v cerkvi na gričku križev pot. Ob štirih, največkrat pa že ob treh je zazvonilo z ubitim zvonom. Zvon je bil res ubit in čisto majhen in ga danes ni več. Imeli smo celo dva, pa so nekoč prišli vojaki in so tistega, ki je bil večji in čistejšega glasu, vrgli skozi line in vsega ovenčanega odpeljali Bog ve kam. Od takrat je pa v zvoniku sameval samo mali in še ta revež je bil do srede počen. Pa je bil dovolj glasen, da smo ga slišali na obeh straneh vasi, na kmetarski in kajžarski, kakor pravimo pri nas. Kadar je bil križev pot, smo bili seveda otroci prvi zraven. Navadno smo se zagnali v cerkev in prosili cerkovnika, da nam je odprl zakristijo. Po pet, šest se nas je pulilo za vrv, vsi bi radi zvonili, zvon se je opotekal in navadno bil samo na eni strani. Končno je vselej posegel vmes cerkovnik in naredil konec našemu zvonjenju, razdelil je po nekaj zaušnic, da smo sfrčali iz zakristije in se zapodili po cerkvi ven. Včasih je bilo s tem vse opravljeno, največkrat smo se pa potem še zunaj stepli; kajti, če kdo ni prišel do vrvi, je bil pač oškodovan, in to ni mogoče kar tako potrpeti. Brž smo se razdelili na dvoje: kmečki posebej, kajžarski posebej, in smo se tidarili. Tako je šlo vse postne nedelje tja do velike noči. Počasi s® začeli prihajati ljudje. Od vseh strani so prišli. Nekateri so šli takoj v cerkev in molili, drugi pa so čakali začetka in sedeli na cerkvenem obzidku, ki je še danes ves zarasel z rušo in mehko travo. S tega zidu se tudi najlepše vidi na kmeuite vse zdrave osebe tsa itotnebtvno in doto - Na i> 'srebninah pomožna blagajna doti je izplačanih Sc nad 30 m liji,nov din - Zahtevajte brezplačno pristopne izjave HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE CELJE ♦ LJUBLJANA ♦ MARIBOR Obrestna mera za vloge znaša do 5°/o Z« vloge in obresti jnmči Dravska banovina % v sv m premoženjem in vs*o davčno močjo!