124 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 THE CARING STATE AND ARCHITECTURE – SITES OF EDUCATION AND CULTURE IN SOCIALIST COUNTRIES (ur. Jasna Galjer, Sanja Lončar), hed-biblioteka, Zagreb 2021 (235 str.) Hrvaško etnološko društvo je lani je- seni v redni zbirki znanstvenih del izdalo publikacijo z naslovom The Caring State and Architecture – Sites of Education and Culture in Socialist Countries (Skrbna država in arhitektu- ra – Prostori izobraževanja in kulture v socialističnih državah), ki sta jo uredili Jasna Galjer in Sanja Lončar . V mono- grafiji je zbranih deset prispevkov av- toric in avtorjev iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Češke republike in Madžarske. Prispevki so rezultat večletnega raziskovalnega projekta, osredotočenega na (re)definicijo druž- bene vloge objektov, zgrajenih v času socializma, ki so se navadno imenovali »kulturni domovi«; v njih je poleg kul- turnega programa praviloma potekalo tudi izobraževanje odraslih. Sodelujoči v projektu so proučevali povezave med arhitekturo in njeno družbeno na- membnostjo; analizirali in primerjali so transformacije tovrstnih objektov v okviru urbane kulture in identite- te vse od socialističnih petdesetih let 20. stoletja do sodobnosti. Urednici sta v uvodu poudarili pomen multi- disciplinarnega pristopa, saj umetno- stnozgodovinska metoda proučevanja arhitekture in njene notranje opreme ne zadošča za odgovor na vprašanje o kompleksnem poslanstvu kulturnih domov v času socializma. Opozorili sta na razmerja med mesti in periferijo in poudarili, kako pomembno je razprav- ljati o prihodnosti teh objektov: Jih ohraniti, jim dati novo namembnost ali jih morda porušiti? Urednici sta pre- pričani, da nekdanji kulturni domovi predstavljajo velik potencial za nove kulturne in izobraževalne dejavnosti sodobnega časa. Prispevki so razdeljeni po vsebin- skih sklopih. Dva predstavljata situ- acijo na Madžarskem in nekdanjem Češkoslovaškem. Marrian Simon se je v prispevku (Zgolj napaka v maši- neriji velike kulturne transformacije. Zgradbe za kulturne ustanove na Ma- džarskem med letoma 1949 in 1990) osredotočila na njihovo poimenovanje: domovi kulture, hiše kulture, kulturni centri ipd. Zamenjave imen so sledile političnim spremembam. Ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so kulturne domo- ve nadomestili kulturni centri z višjim standardom; razlike med mesti in va- smi so se povečale. Po vaseh so kultur- ni domovi skoraj izginili. Avtorica se je posvetila izjemi: hiši kulture v Or- goványju, zgrajeni leta 1958. Izvrstna modernistična stavba je dobro delova- la do leta 2000, ko so programi zamrli, in leta 2020 so jo temeljito in uspešno renovirali v gradbenem in vsebinskem smislu. Michaela Janečková (Kulturni domovi na Češkoslovaškem) je opozo- rila na dolgo tradicijo kulturne prosve- te na Češkoslovaškem, ki sega v drugo polovico 19. stoletja. Češkoslovaška je bila s kulturno prosveto vzor drugim slovanskim deželam Avstro-Ogrske monarhije. Avtorica se je posebej po- svetila kulturnemu domu, ki so ga v postmodernističnem slogu zgradili leta 1976 po načrtih Radima Dejmala sredi starega mestnega jedra v Kolínu. Dej- malova stavba velja za vrhunski primer češkega postmodernizma, žal pa so ga POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 125 z zadnjo obnovo povsem izmaličili, kar velja tudi za kulturne in izobraževalne programe. Dva prispevka se posvečata arhi- tekturni teoriji. Sanja Lončar (Pro- gramsko besedilo in razumevaje sociokulturnih in političnih dimenzij arhitekturne tipologije. Primer knjige »Prosvetna ognjišča« (1943) hrvaškega arhitekta Aleksandra Freudenreicha) je analizirala v naslovu prispevka na- vedeni priročnik hrvaškega arhitekta (1892–1974), ki je deloval v različnih režimih. Freudenreichova publikacija obravnava multifunkcionalne zgradbe za kulturno in izobraževalno namemb- nost, ki so jih na Hrvaškem gradili tudi med drugo svetovno vojno. Freuden- reich, ki je bil predan hrvaški verna- kularni arhitekturi in ki je raziskoval hrvaško etnografsko dediščino, je na- črtoval mrežo takšnih zgradb po vsej Hrvaški v želji, da po hrvaških mestih in vaseh nastanejo arhitekturne umet- nine. Bil je sicer proti sentimentalnemu romantizmu in ni nasprotoval napred- ku v konstrukcijah, a se je upiral »tu- jim gradbenim oblikam« in kopijam urbanih zgradb na podeželju. Avtorica je opazila, da Freudenreichovo teore- tično in praktično delo reflektira etno- loško doktrino zgodnjega 20. stoletja in članek sklenila z mislijo, da je druga svetovna vojna pogosto pomenila bi- stven preobrat. V primeru Aleksandra Freudenreicha in njegovih načrtov za »prosvetna ognjišča« pa bi morali po- novno premisliti naše prepričanje o (dis)kontinuiteti tega obdobja. Dodali bi lahko, da Freudenreichovo delova- nje v času druge vojne odpira še vrsto drugih vprašanj, povezanih z odnosom do nacistične ideologije in nacionaliz- ma nasploh, česar se mlajši raziskovalci lotevajo brez osebnih ideoloških bre- men in pri tem uporabljajo arhive, ki so se odprli po 70 letih nedostopnosti. V prispevku Strukturalizem in sociali- stični kontekst. Družbeno angažirana arhitektura kot prostor interakcije in komunikacije Jasna Galjer interpre- tira multifunkcionalne komplekse za izobraževanje in kulturo v Zagrebu, ki so jih zgradili med petdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja. Posebej jo je zanimalo vprašanje njihovega ko- munikacijskega aspekta. Kar nekaj hr- vaških arhitektov je imelo tesne stike z vodilnimi francoskimi in nizozemski- mi arhitekturnimi biroji; prav tako so nanje vplivale francoske in nizozemske teoretske razprave o arhitekturi. Ga- ljerjeva je zaznala takšne vplive tudi pri načrtovanju hrvaških kulturnih cen- trov. V dosedanjih razpravah o povoj- ni hrvaški arhitekturi pogreša kritično distanco in analitični aparat. Izobli- kovala je metodologijo za proučevanje multifunkcionalnih zgradb in s tem odprla nove možnosti za raziskovanje vprašanj o arhitekturni teoriji in druž- beno-političnih okoliščinah. Jugoslo- vanski model »socializma s človeškim obrazom« je bil uspešen v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so družbene okoliščine omogočale več svobode; tudi na področju arhitekture se je lahko odprla debata. V zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja je na za- grebški Fakulteti za arhitekturo druž- beno angažirana arhitektura postala del študijskega programa; ustanovili so tudi Zavod za projektiranje družbenih stavb. Istočasno je vplivni politik Stipe Šuvar naredil temeljno študijo o urbani sociologiji v Zagrebu in ugotovil, da v mestu manjka povezav med središčem in periferijo; leta 1976 so na jugoslovan- 126 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 ski konferenci o kulturnih centrih re- definirali tovrstne objekte. Želeli so jim nameniti osrednjo pozicijo v urbanem planiranju, tudi z namenom zmanjšati razlike med mestom in vasjo. Galjer- jeva je izpostavila zlasti zagrebški kul- turni center Trešnjevka (imenovan tudi Odprta univerza) arhitekta Radovana Nikšića, ki je imel tesne stike z Nizo- zemsko. Med nizozemskimi arhitekti, ki so imeli velik vpliv na hrvaško ar- hitekturo, Galjerjeva navaja zlasti Alda Van Eycka, ki je v arhitekturo uvedel antropološke metode; njegova siroti- šnica v Amsterdamu je ikonični primer strukturalizma in idealnega koncepta kreiranja družbenih razmerij. Podob- no Galjerjeva ocenjuje Nikšićev načrt za zagrebški kulturni center: kompleks vidi kot odprt in senzibilen, tudi z mož- nostjo dolgoročnih vsebinskih proce- sov, kar je bistvo strukturalizma. Več prispevkov obravnava izbrane objekte. Tihomir Žiljak (Od Ljudske univerze Moše Pijade do Odprte uni- verze. Institucionalne spremembe, de- javniki in instrumenti javne politike) je raziskal zgodovino ustanove, ki jo je izpostavila že Galjerjeva. Zanimale so ga spremembe v strukturi, progra- mih, organizaciji ter instrumenti javne politike. Žiljakovo osrednje vprašanje velja vzrokom za slabo vzdrževanje komplek sa. Odgovor je iskal v statusu ustanove, v razumevanju, kdo je imel vpliv na programe in kdo je odločal o uporabi prostora in o financiranju. Kompleks je bil sprva prostor za iz- obraževanje starejših, kar je bilo po- membno za ekonomski razvoj države in mesta Zagreb. Izobraževali so tudi za sodelovanje v samoupravnem pro- cesu in podpirali kulturo kot pomem- ben segment družbe. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je andragogika na Hrvaškem dosegla raven znanosti. Kljub temu se je javno financiranje cen- tra na Trešnjevki hitro krčilo, zato so ga zanemarjali. Z menjavo režima v devet- desetih so delavske in ljudske univerze postajale vse bolj nezaželene, češ da so- dijo v dediščino socializma. Zgradbo na Trešnjevki so zaradi njenih arhitek- turnih vrednot razglasili za spomenik, ki naj ga financirata hrvaška država in mesto Zagreb. Žiljak ugotavlja, da so ustanove, ki gostujejo v zgrad- bi, pod nadzorom različnih strank; v izrabi prostora se križajo zasebni in javni interesi. V devetdesetih je bil na Hrvaškem sprejel koncept vseživljenj- skega učenja, vendar so vse oblike izo- braževanja ponujene na prostem trgu. Žiljak je zaskrbljen glede vzdrževanja kompleksa, ki velja za eno najboljših arhitektur socialističnega obdobja in za izvrstno zgodbo o izobraževanju odraslih na Hrvaškem. Prepričan je, da so ključni dejavniki vse od leta 1961 naprej reagirali na osnovi političnih, fi- nančnih in osebnih interesov in ne na osnovi interesov, ki bi prostoru zagoto- vila vzdržnost in primerno rabo. Ana Unkić piše o znameniti koncertni dvo- rani Vatroslava Lisinskega (Koncertna dvorana Vatroslava Lisinskega. Ek- skluziven prostor in/ali prostor različ- nosti). Analizira program in zagotavlja, da Lisinski nikoli ni predstavljal elite in prostora reprezentacije, pač pa je vedno bil in še vedno je prostor različnosti, ki ga obiskujejo ljudje različnih interesov. Proces gradnje ni bil enostaven; prvot- na namera, da bi gradnjo financirala hrvaška fundacija za dediščino, je hitro zamrla in gradnjo je podprlo le mesto Zagreb. Zanimiv je pogled v prvo ob- dobje delovanja ustanove in takratna POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 127 prizadevanja, da bi pridobili različne obiskovalce. Dragana Konstantinović (Od socialističnega blagra do kapita- listične (ne)učinkovitosti: Prostorska tranzicija mestnega športnega centra SPENS v Novem sadu) obravnava kom- pleks v Novem Sadu, ki se danes imenu- je Športni in poslovni center Novi Sad. Zgradili so ga leta 1981 za svetovno pr- venstvo v namiznem tenisu. Avtorica je izpostavila Jovana Dejanovića, od leta 1974 župana Novega Sada, poslov- no spretnega, ambicioznega, ideološko trdnega in zavezanega Vojvodini. Na desnem bregu Donave je želel zgraditi moderno mesto. Jugoslovanska usta- va iz leta 1974 je Vojvodini omogoči- la razvijati lastne programe. Gradnjo športnega centra so financirali No- vosadčani sami, ki so 1 % svojih plač prispevali za razvoj športa. Na natečaju sta zmagala Živorad Janković, profesor na arhitekturni fakulteti v Sarajevu, ki je imel veliko izkušenj z načrtova- njem športnih objektov, in Branko Bu- lić. Nastala je ogromna in kakovostna zgradba s številnimi, nikakor ne zgolj športnimi programi pod eno streho. V sebine se širijo longitudinalno in kon- centrično; prav v sredici je lociran Mla- dinski center. Ko je bil športni center reorganiziran v javni zavod, je prevla- dal komercialni interes; slednje ni več zagotavljalo primernega vzdrževanja; razmišljali so celo o rušenju. Avtori- ca skuša najti oporno točko za rešitev kompleksa, ki bi lahko bil vizualni sim- bol modernega Novega Sada. Sklicuje se na Rema Koolhaasa, ki je razpravljal o velikosti v arhitekturi, v čemer so po njegovem utelešeni ideološki programi. Tako tudi Konstantinovićeva predlaga, da bi novi programi za SPENS lahko promovirali novo ideologijo za novo prihodnost. Veronika Rollová (»Da- našnji dan je darilo za vas, posvetite so jutrišnjemu dnevu!« Praški grad kot prostor transformacije češkoslovaške družbe s pomočjo izobraževanja, teh- nologije in prostega časa v šestdesetih letih) razpravlja o spremembah, ki so jih po drugi svetovni vojni načrtova- li na praškem gradu. Nameravali so ga preobraziti v spomenik izgradnji socializma. Po prvi svetovni vojni je praški grad postal simbol češkoslova- ške demokracije. Med drugo vojno je bil sedež nacistične oblasti. Po njej je bil potreben obnove. V želji preobrniti njegovo namembnost so se v zgodnjih petdesetih odločili, naj bo namenjen ljudem za kulturne, politične in izo- braževalne namene. Načrtovali so dva muzeja zgodovine češkoslovaškega ljudstva od 9. stoletja do leta 1945. V palači Lobkowitz so želeli predstaviti uspešne tehnološke inovacije in umet- niška dela. Projekt je sprva temeljil na političnem izobraževanju. V šestdese- tih letih prejšnjega stoletja se je posto- poma spreminjal v prostor za umetnost in zabavo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je v vzhodni Evropi izobliko- val nov koncept socializma, imenovan »znanstvena in tehnološka revolucija«. Želja prevzeti vodilno vlogo v tehnolo- giji je zahtevala več izobraževanja. So- cialistična Češkoslovaška se je hkrati imela za dediča slavne preteklosti; obo- je naj bi se srečalo na praškem gradu. Nič od tega ni bilo realizirano; edino Hiša češkoslovaških otrok je doživela otvoritev leta 1963. Organizirana je bi- la v obliki klubskih sob, kjer so otroci brez starševskega nadzora svobodno izbirali svoje dejavnosti. Mišljeno je bilo, da bi se otroci v Hiši otrok izobli- kovali v »nove ljudi za komunistično 128 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 prihodnost«, v bistvu pa je bila prostor za izobraževanje in prosti čas, ki se ga številni še vedno radi spominjajo, svoj prispevek zaključuje avtorica. V zadnjem od člankov (Družbeni do- movi v Bosni in Hercegovini. Prosto- ri za osebno emancipacijo s pomočjo družbenih aktivnosti) Lejla Krešelja - ković piše o multifunkcionalnih stav- bah v Bosni in Hercegovini, zgrajenih v času socializma. Večino so v času zadnje vojne (1992–1995) porušili in mnoge zaznamovali z vojnimi zločini. Avtorice se sprašuje, kako vrniti veljavo takim ustanovam, ne le v smislu mate- rialne strukture, pač pa tudi skozi ge- neriranje novega družbenega kapitala. Opozarja na več mednarodnih listin, ki priporočajo postopnost obnove in defi- nirajo avtentičnost v tradiciji in idejah. Avtorica je prispevek utemeljila na 23 intervjujih. Ljudje, ki so sodelovali pri gradnji tovrstnih domov, so bili pono- sni na svoj prispevek in so obžalovali, da so se izvirne funkcije domov izgu- bile. Vojna je povsem spremenila druž- beni, ekonomski in politični kontekst. Kljub temu so spomini na domove kulture močni in nabiti z emocijami. Avtorica prispevek zaključuje z misli- jo, da bi izvirna emancipatorna funk- cija družbenih domov lahko ohranjala obstoječi družbeni kapital v sedanjem družbeno-političnem kontekstu Bosne in Hercegovine in prispevala h genera- ciji novega družbenega kapitala. Tudi v Sloveniji so bili kulturni do- movi več desetletij prostori za druženje, izobraževanje in kulturne prireditve in tudi pri nas so številne tovrstne zgrad- be po krivici zapostavljene in jih po nepotrebnem obremenjujemo z ideo- loško dediščino socializma. Le zakaj rušiti dobro ohranjene objekte, ki bi jim s skrbnim vzdrževanjem in/ali z obnovitvenimi deli ohranjali oz. vrnili potrebno kondicijo? Zakaj načrtujemo novogradnje, ki pogosto niti približno ne dosegajo arhitekturnih odlik obsto- ječih objektov? Kot primer navajam namero vodstva Občine Komen, da podre stari kulturni dom in zgradi no- vo, precej brezoblično škatlasto stavbo, pri čemer se sklicuje na izračun, da bi obnova stala več kot novogradnja, če- mur ni mogoče verjeti. Zanimanje za arhitekturo v Vzhodni Evropi, zgrajeno v socialističnih časih, narašča, in to ne le v državah svojega izvora. Spomnimo na veliko razstavo v Muzeju moderne umetnosti (MOMA) v New Yorku le- ta 2018 z naslovom Towards a Concre- te Utopia. Architecture in Yugoslavia 1948–1980. Nujno moramo omeniti tudi slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2021, ki so ga avtorji (Blaž Babnik Romani- uk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko) naslovili Sedemdeset let kooperativnih centrov kot družbene in- frastrukture. Krovni naslov bienala je bilo vprašanje: »Kako bomo živeli sku- paj?«. Slovenska ekipa je izpostavila 523 zadružnih domov, ki so bili po drugi vojni zgrajeni v Sloveniji z udarniškim delom. Med izpostavljenimi primeri je bil tudi zadružni dom v Komnu, ki so ga občinski veljaki namenili rušenju. Tudi zaradi takšnih političnih idej se kaže podučiti, kako se s tovrstno pro- blematiko ukvarjajo v naši soseščini; publikacijo z naslovom Skrbna država in arhitektura. Prostori izobraževanja in kulture v socialističnih državah toplo priporočam v branje. Marjeta Ciglenečki