175
—  Onemel bo salon — sit konvencionelne laži, sit zime, v katero ga kuje fraza hinavka — brez krvi in brez srca - in bo objel te hčerke trenotka ter jih pritisnil na grudi, da si ogreje z iskrenim ognjem pusto življenje. — Z žuljavo roko bo segel po njih v večernem mraku trudni delavec, da mu obrišejo potne srage v boju za obstanek, in ob pozni uri, v tihi sobi, med gromadami knjig jim bo govoril učenjak: Pridite hčerke mojega srca - pridite, pozdravljene !
Z vseh teh src se bo valila teža trenotka. Vsa srca jih bodo poznala po duhu in krvi, kakor bi bile zajete pesmi iz oceana njih lastnih duš. Ves narod bo vzljubil te hčerke trenotka — kakor lastne otroke — porojene brez bolečin — od tisočerih src, ki verujejo eno vero, goje toisto upanje in gore v eni edini ljubezni. In tako bodo živela vsa ta pestra čuvstva,   vse te luči trenotka, vse te   solze bolečin
—  veliko večnost, ker jim boš oče ti, v trpljenju pesnikovega poklica ti  — samotni popotnik . . .
Na pevčevem Čelu je zagorel poljub poslavljajoče se Vile — v njegovih očeh je trepetala rosa — razprostrl je roke nad dolino in govoril moto celega življenja vesoljnemu narodu:
Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
a zemlja visi med obema,
in gori in doli zajema
ti v kupo življenja kipeči napoj:
Zdaj boli pekla, zdaj veselje neba
pogosto vse vmes . . .
In zopet
V TIVOLSKEM PARKU V LJUBLJANI
Kdor je možak, strupene se kupe ne brani, sladke se nikdar ne opijani no vedno ostane enak in vedno  ohrani si pokoj sladak.
Tonili so dnevi, ginila leta . . . Pomladni   duh je poklical popotnika  na goro. Trudna je njegova hoja, sklonjena glava.
Pod oljko sede, pod staro znanko. Krog njega šepet v naravi. Vse vse klije, vse se prenavlja, vse se presnavlja. Pomlad!
Zlato solnce, glej, prigreje,
odpre sneženi se zapah ;
in solnčec stotisoč prismeje
se tam, kjer mrl je solnčni prah . . .
Vzdih veselega rojstva se zgane po dobravah, iz prvih kelihov, ki so se odprli solncu, zadehti radostno upanje. Smrtni prt, ki je ogrinjal v zimi naravo, je snet, iz smrti vstaja življenje, iz trohnobe poganjajo rože.
Trudni potnik vrh gore vztrepeta, duša razpne peroti, preroške oči se zamaknejo v vesoljstvo, srce kopni sladke groze, ko čuti pod sabo, krog sebe življenje - vstajenje od mrtvih. Njegov duh začuti tisto stvarjenja grozepolno silo, ki iz istega perišča zemlje pozove stotero raznobojnih cvetov, lepših kakor prejšnje leto, lepših iz grobov, kamor so padli jeseni njih očetje. Njegova duša vztrepeta pred tisto božjo silo, ki odbije jelenu na jesen ponos njegove glave, da ga venca pomladi s silnejšo krono rogovja, tisto silo, ki hoče, da zajema drobna travca in stoletni hrast svoje življenje iz trohnobe — iz smrti.
Nenadoma pa spreleti potnika groza. Pogled obstrmi, uprt na pokopališče v tihi dolini. V njegov obraz zaveje iz žehteče pomladne grude dih trohnobe:
Prah bodeš tudi ti!