Ljubljana, dne 5. kimavca 1906.
OBČINSKA UPRAVA
Poučni stanovski list županom, občinskim tajnikom občinskim svetovalcem in drugim javnim organom.'
Izhaja vsakega 5. in 20. dne meseca, ter stane celoletno 8 kron, polletno pa 4 krone.
Dopise je pošiljati uredništvu »Občinska Uprava« v Ljubljani. — Rokopisi se ne vračajo.
Odgovorni urednik: Dr. Vladimir Ravnihar.
Naročnino in oglase sprejema upravništvo »Občinske Uprave« v Ljubljan
Cena oglasom je za dvostopno petitno vrsto 20 vinarjev, večkratno inseriranje po dogovoru.
Z današnjo številko je prešla ..Občinska uprava" v last društva Kmetska /u
strokoven ^^ikor ieVH'"Tu gM°' t" "0 kak°r * b»' "^
strokoven, kakor e tudi „Kn.etska županska zveza" zgolj strokovno društvo - Vabimo tore, vse, koj.m je za organizacijo slovenskih županstev za nanredek n»I°h
prospeh dobre stvari, da se oklenejo našega lista"ki bopouče"
,ak0'da se vsi upravite,ji in fu"kdionarji
Lastništvo »Občinske uprave".
Ustanovitev «Kmetske županske zveze».
Kakor smo že zadnjič poročali med raznimi vestmi, se je dne 16. avgusta t. 1. vršil v Št. Vidu nad Ljubljano prvi občni zbor novega slovenskega županskega društva z imenom „Kmetska županska zveza". To pomeni velik korak v organizaciji slovenskih županov, ki bo vele-pomenljiv za razvoj razmer po naših avtonomnih uradih.
Pred leti že se je izprožila misel ustanavljati društva županov, in nekatera so se res tudi ustanovila, in sicer za posamezne politične okraje. Pa izkušnja je pokazala, da majhna društva ne dosegajo svojega namena, ki so si ga stavila, ker jim manjka moči.&Treba se razširiti in ustvariti veliko organizacijo županov, ki bi naravnost zastopa/a v javnosti našo občinsko samoupravo, skrbela za županski ugled in korist občin ter občevala kot zastopnica županstev z vlado, poslanci in deželnim odborom.
Društvo županov za ljubljansko okolico je to najbolj spoznalo, in v tem društvu se je storil pomenljiv sklep, da se raztegne ta organizacija čez celo Kranjsko in dalje v druge pokrajine, koder bivajo Slovenci, tako, da bodo enkrat vsi slovenski kmečki župani združeni
v eni veliki zvezi, ki bo potem mogla in znala braniti interese slovenskih županstev.
Korist te zveze za celo slovenstvo je jasna V svojem naslovu pa ima zveza tudi svoj namen, ki se je povdarjal na ustanovnem zborovanju: Biti v pomoč kmetskemu županu, ki je danes preobložen z delom in dolžnostmi, a ki za svoje delo ne vživa ne plače, ne hvaležnosti, ne ugleda, ki bi ga zaslužil
Zborovanje otvori župan Belec, predsednik županskega društva za ljubljansko okolico, ki zahvali številno navzoče župane in občinske svetovavce za njih požrtvovalnost, da so prišli - nekateri iz velike daljave — na ta shod, na katerem se naj ustvari velika zveza vseh slovenskih kmetskih županov. Nato govori deželni odbornik vodja Povše o nalogah in koristi
»Kmetske županske z veze« :
Kakor sloni vsaka človeška družba na zdravi rodbini, tako sloni vsa državna uprava na občinski upravi Srečna občina, ki je sestavljena iz samih poštenih rodbin k, žive v miru med sabo! Kjer pa je rodbinsko življenje slabo, tam je hudo za župana, ki ima sitnosti in težave z otroci in rodbinami. Kakor pa dobre rod-
bine tvorijo srečno občino, tako je zdrava in krepka občina potrebna za državno življe ' \
Župan izhaja iz zaupanja lj,. 'va, ki mu poveri važne posle za skupno korist, i "inska uprava je važen del javnega življenja, in če ' t vse občine delovale pravilno, bi bil tudi uspeh deželne uprave gotov in zajamčen. Zato mora deželni odbor z največjim veseljem pozdravljati ustanovitev zveze, ki bi povzdignila županstva.
Ta ustanovitev je pa tudi potrebna iz splošnih razmer našega ljudstva. Danes hitro živimo, in zadnjih 20 let je naše slovensko ljudstvo v vsakem oziru toliko napredovalo, da je postala upravičena zahteva po večji samoupravi. Povsodi vidimo veliko delavnost, stremljenje po napredku, in kdor trdi, da naše ljudstvo ni zrelo za večjo samoupravo, govori to le iz zlobe ali iz nevednosti.
Samouprava pa zahteva tudi velikih žrtev. Drugod so nastavljeni uradniki, ki so se mnogo let učili in so plačani in nastavljeni za svoje delo. Po samoupravi pa se pokličejo na javno delo možje iz ljudstva, ki niso utegnili študirati, ampak se odlikujejo le po svojem naravnem razumu, po svojem osebnem poštenju in ugledu. Jasno je, da jim je delo često težavno, ker jim manjka izkušnje in pravnih vednosti. Marsikateri išče in tava, preden pravo zadene. Treba je torej pouka in pomoči, in tega naj poda županom »zveza" kmečkih županov na shodih, pri poučnih sestankih in po časopisu.
K takim sestankom županov bi morali prihajati poslanci in pojasnjevati sklenjene zakone, deželni odbor pa naj bi pošiljal k njim svoje uradnike, da poučujejo župane o poslovanju. Deželni odbor je zavetišče občinam in jih mora podpirati s svojim uradništvom, poslance pa itak veže dolžnost, da so vedno v zvezi s svojimi volilci. O izvrševanju vsake nove postave naj bi se govorilo na takih sestankih z župani, ki bi se gotovo z veseljem prihajali poučevat, da bi potem vsi enotno in pravilno v dejanju izvrševali postavo ter tako dosegli njen namen za ljudski blagor.
Nekaj zgledov:
Leta 1896 je bil sklenjen nov domovinski zakon, po katerem se naj bi odpravila krivica, da morajo kmečke občine rediti ljudi, ki so v mestu pustili svoje moči in svoje zdravje. Ta zakon se je pa jako nerodno izvrševal in marsikatera občina plačuje brez potrebe zato, ker župan ni znal o pravem času porabiti ugodnosti tega zakona. Ljubljana je dosedaj čez 4000 osebam z dežele morala dati domovinsko pravico, a še prihajajo računi na razne občine iz bolnišnic, ki znašajo zdaj do 200.000 kron. Mnogo tega bi morala plačati velika mesta, n. pr. Trst, a stroški padejo na kmečke občine, ako si te ne znajo pomagati.
Zveza kmetskih županov pa ima pravico do iniciative, sama naj zahteva postav, ki so potrebne. Župan živi med ljudstvom in ve, kaj ga teži, zato naj pa župan tudi govori o potrebnih izpremembah v postavo-davstvu. Zato naj stopa županska zveza med poslance
in pred državni in deželni zbor s svojimi sklepi in zahtevami.
Tu se odpira županski zvezi široko in krasno polje za njeno delovanje.
Priporočati bi bilo zlasti, da bi občina prevzela posredovalni urad, ki bi bil velikega pomena za ljudstvo — namreč da bi se ustanovila občinska mirovna sodišča. Koliko dragih pravd, ki pokončujejo kmečka posestva, bi se dalo s tem preprečiti. Zgomjeavstrijski deželni zbor se je večkrat obrnil do državnega zbora s prošnjo, naj se ustvari tak državni zakon, da bi začela delovati mirovna občinska sodišča, ki naj bi do neke meje bila obvezana in imela zadnjo besedo. Koliko posestnikov bi se na ta način rešilo.
Dalje bi bil potreben zakon za začasno pregledovanje meja, kakor ga predlaga krščansko-socialna stranka na Dunaju. Koliko gospodarjev pa ve natančno za svoje meje? Iz te nejasnosti se rode prepiri in tožbe. Županstva naj bi pa komisionelno ogledala od časa do časa meje in jih določila po izpovedi posestnikov. Kjer bi bilo nejasno, naj bi se poklical zemljemerec. S tako ureditvijo mejnikov bi se ljudem prihranili veliki stroški.
Treba bi bilo da izpregovore županstva o lovskem zakonu in njega dosedanji izvršitvi. Koliko krivic se godi zdaj, ki se nikdar ne popravijo! Na shodih naj bi župani pojasnjevali krivice tega zakona in županska zveza naj zahteva izpremembo. Posameznega župana prezirajo, a če se oglase vsi, se mora deželni zbor nanje ozirati.
Velike žrtve zahteva samouprava, zato morajo županstva zahtevati da jih država odškoduje za dela v prenešenem delokrogu. Finančni minister Bilinski je že na to mislil, a se je zopet pozabilo. Upati je, da se ta pravična zahteva vendar izpolni.
Županska zveza mora imeti svoj časopis, v katerem bi tudi deželni odbor priobčeval pojasnila in navodila županom. Govornik kaže kot zgled „Landes-amtsblatt" nižjeavstrijski in istrsko „Vita autonoma".
Poročilo gospoda deželnega odbornika so vzeli gospodje župani na znanje z velikim odobravanjem.
Gospod župan Belec naznani na to, da se je razdružilo društvo županov ljubljanske okolice. Nova županska zveza ima edini namen, koristiti županom in se ne bo bavila s politiko. Ustanovljena je pa samo za kmetska županstva, ker so je ta najbolj potrebna.
Pri volitvi je izvoljen za predsednika soglasno g. A. Belec (Št. Vid nad Ljubljano); odborniki pa gg. Fr. Povše, deželni odbornik, poslanec itd., Iv. Stanovnik (Horjul), Jakob Žumer (Gorje), Anton Ko bi (Breg pri Borovnici), Ivan Zabret (Predoslje), Jak. Dimnik (D.-M. v Polju), Al. Trša n (Tacen), Anton Uršič (Št. Vid pri Vipavi), Val. Rihar (Polhov gradeč), I. Zakotnik (Gor. Šiška), Jožef Z u r c (Kandija).
Namestniki so gg. župani: Vilfan (Ježica), Fr. Zupane (Krka), Iv. Pristavec (Mošnje), M.Košir (Sv. Jošt), Fr. Koren (Budanje). Pregledovalci računov
so gg.: A. Laznik (Dobrova), J. Šuštaršič (Medvode) in dr. V. Schweitzer, deželni poslanec.
Članarina se določi na 4 -K. Slednjič se je vršil razgovor o listu in o notranjih društvenih razmerah.
Razgovori o listu niso bili še definitivni in bode to vredil konečno društveni odbor. O tem bomo poročali najbrže prihodnjič.
Avstrijska sodne oblasti.
(Nadaljevanje).
2. Deželna in okrožna sodišča.
Najbližje, okrajnim sodiščem nadrejene, oblasti so deželna in okrožna sodišča. V bistvu so si deželna in okrožna sodišča popolnoma enaka, različna so si edi-nole po imenu. V deželnih glavnih mestih se imenujejo deželna, sicer pa okrožna sodišča. —
Pri okrajnih sodiščih sodijo posamezni sodniki, dočim pristoji razsojevanje pri deželnih in okrožnih sodiščih večim sodnim osebam skupaj. Take skupine sodnikov se imenujejo senati. Zato se pravi deželnim in okrožnim sodiščem, da so sodni dvori prve stopinje. —
Predstojnik teh sodišč ima naslov predsednika deželnega ali okrožnega sodišča (VI. ali V. činovni razred). Drugi sodniki so ali sodni tajniki (VIII. činovni razred) ali deželno-sodni svetniki (VII. čin. razr.) ali pa tudi višji deželno-sodni svetniki (VI. čin. razr.).
Vse važne sodne posle opravljajo, kakor že prej rečeno, senati, ki se sestoje po pravnih predmetih iz različnega števila sodnikov in sicer:
«) v civilnih stvareh iz treh članov: predsednika in dveh prisednikov;
b)	v kazenskih stvareh redoma iz štrih članov: predsednika in treh prisednikov;
c)	pri porotnih razpravah iz treh članov: predsednika in dveh prisednikov. —
Pisarniške stvari opravljajo enaki uradniki, kakor pri okrajnih sodiščih, z edino izjemo nekaterih naslovov. Prvi pisarniški uradnik ima naslov pisarniškega ravnatelja, in je včasih v VIII. činov-nem razredu. Pri deželnih (ne tudi pri okrožnih sodiščih) ima zemljeknjižni vodja naslov ravnatelja deželne deske ter pride tudi lahko v VIII. činovni razred.
Deželnim in okrožnim sodiščem pripadajo sledeči
posli:
I. civilne stvari:
a)	vse pravde, kjer se gre za več kot 1000 K, pravde zaradi priznanja ali izpodbijanja zakonskega zaroda, pravde na ločitev in razveljavljenje zakona ter razporoko, menične pravde; vrhu teh še več drugih redko se dogajajočih pravdnih stvari;
b)	rešitev pritožb zoper sodbe in druge odločbe okrajnih sodišč; v teh slučajih se imenujejo ta sodišča prizivna ozir. rekurzna sodišča;
c)	otvoritev konkurzov in vse druge odredbe v konkurznem postopku;
č) zapuščinske razprave o posestvih vpisanih v deželno desko ter fideikomisarnem premoženju;
d)	vodstveni /'kuratelni posli za take nedoletne in kurande, ki r, io posestva v deželni deski ali pa fideikomisarno premoženje;
e)	varstvo trgovinskih in zadružnih registrov;
/) amortizacija izgubljenih hranilnih knjižic in drugih takih vrednostnih papirjev ter proglašenje mrtvim.
II. kazenske stvari:
«) kazenske predpoizvedbe in preiskave;
b)	kazenske razprave zaradi hudodelstev in pre-greškov;
c)	rešitev pritožb zoper kazenske sodbe in sklepe okrajnih sodišč.
Kakor okrajna tako imajo tudi deželna in okrožna sodišča svoje zemljiške knjige in sicer so vpisana vanje:
1.)	pri okrajnih sodiščih vsa navadna zemljišča, ležeča v dotičnem sodnem okraju;
2.)	pri okrožnih in deželnih sodiščih vsa posestva ležeča v oni politični občini, v kateri je deželno ozir. okrožno sodišče;
3.)	pri deželnih sodiščih vsa posestva deželne deske. Po navadi se gre tukaj za stara veleposestva.
Razven navedenih zemljiških knjig imajo sodni dvori prve stopinje še druge vrste knjig in sicer:
«) rudarske knjige, v koje so vpisani vsi rudniki na enak način kakor posestva v zemljiške knjige;
b)	železniške knjige; vanje so vpisana vsa železniška posestva s stavbami vred. Te knjige pa smejo biti samo pri deželnih sodiščih. Če teče železnica samo po eni kronovini, je vpisana pri dotičnem deželnem sodišču, če pa gre skozi več dežel, ima železniško podjetje pravico si izbrati, deželno sodišče ene preva-žanih kronovin;
c)	nafta knjige, kjer so vpisani rudniki in vrelci, iz katerih se dobiva mineralno olje (petrolej).
Kakor imamo za trgovinske in pomorske stvari posebna okrajna sodišča, tako obstoje za enake posle posebni sodni dvori, ki se imenujejo kratkomalo trgovinska ozir. pomorska sodišča. Le-ta imajo razsojati pravde trgovskega in pomorskega značaja, voditi trgovinske in zadružne registre ter opravljati zapuščinske in varstvene posle protokoliranih trgovcev in njih otrok.
(Dalje prihodnjič).
Oskrba revežev v Avstriji.
Oglejmo si osnovna oskrbovalna načela onih dežel, ki imajo svoje posebne ubožne postave. Tukaj Izidejo izmed slovenskih kronovin vpoštev: Kranjsko, Štajersko in Koroško.
Kot revež se smatra v zmislu zakona tisti, ki si ne more iz lastne moči in z lastnimi sredstvi oskrbeti za-se in za svojo družino potrebne življenske prehra-
Pojasnila o dotičnemu načrtu, podajal je v nemškem jeziku, g. Rihard Hanka, c. kr. višji inžener v železničnem ministerstvu; v slovenskem jeziku pa raz-tolmačil g. Viljem Laschan vitez Moorland, c. kr. deželne vlade svetnik v Ljubljani.
Potem odpeljali so se vsi člani komisije proti romarski cerkvi Matere Božje v Logu, kjer se je vršil od cerkve par sto metrov oddaljeno, prvi ogled na podlagi načrta, za prvo določeno postajališče.
Neki župan oglasil se je k besedi s prošnjo, naj bi se oziralo na korist splošnega prometa, kateri se ima pomnožiti z lesno trgovino po dovožnji nove nameravane ceste Podkraj-Vrhpolje in naj se razširi postajališče v prometno postajo za prejemanje tovornega blaga.
V obče se pa sprijazniti niso mogli ostali člani komisije s to željo, češ — da se nahaja za prejemanje in oddajanje tovornega blaga na zelo ugodnem kraju prometna postaja Ajdovščina in se ima zgraditi v bližini tudi prometna postaja trga Vipave.' Oddaljenost do postaje Ajdovščine in do trga Vipave, sploh do vseh priklopljenih vasi, ustreza udobnosti v takšni meri, da bi bili troški naprave prometne postaje poleg cerkve v Logu popolnoma odveč.
Drugi postanek bil je na senožetih ob mejni vasi Budanje v ta smoter, da bi se popolnoma prepričala višji inžener g. Hanka in projektant g.' Rindel o legi in kakovosti terena, da bi bilo izključeno vsako pre-plavljenje (inundacija) železnične proge.
Tretji postanek vršil se je pa kakih 100 m pred vipavskim pokopališčem, kjer se ima graditi Vipavska postaja. Tudi tukaj bilo je nekoliko oporekanja, namreč proti zgradbi postaje na tem mestu in izražalo se je mnenje, naj se preloži imenovana postaja kakih 200 m v smeri proti trgu — za pokopališčem, to pa radi tega, ker so nekateri člani komisije smatrali lego postaje z ozirom na krajevne koristi in na zavetje proti silni burji bolj ugodno.
Ker bi se pa v tem slučaju graditi morala nova cesta do postaje in bi bila postaja od glavne ceste vender preveč oddaljena ter bi se troški za to cesto pomnožili za kakih 5000 K, odobril se je za zgradbo trške postaje Vipava prvotni načrt.
Iz Vipave odpeljala se je komisija v Št. Vid. Na licu mesta vnela se je vsestranska živahna debata o predloženem načrtu železniške proge, katera bi dosegla v Št. Vidu svoj zaključek.
Nikdo se pa ni strinjal s predloženim načrtom, to je, da bi se zaključila proga Ajdovščina-Vipava vže v St. Vidu. Občno je bilo oporekanje temu načrtu, osobito so zastopniki korporacij poudarjali važnost podaljšanja proge na Razdrto-Postojna ter interesentje vipavske doline kar odločno izjavili, da po predloženem načrtu zvezna proga Ajdovščina-Št. Vid nima nobenega smisla in pritrjevali, da če se ne namerava proga Ajdovščina — z Razdrtim in Postojino sklopiti, jim je ljubše, da se proga Ajdovščina-Št. Vid ne
gradi, ker bi bila itak takšna proga brezpomembna in v gmotnem oziru pasivna.
Projektant, g. inžener Rindel je sicer poudarjal, da tudi na podlagi predloženega načrta ni neomogo-čena podaljšava proge do Razdrtega in je nekako plašno hotel uplivati na zastopnike županij, da bi po novem načrtu, katera proga bi od postaje Vipava s strmcem 25°/0 proti Št. Vidu prišla postaja na hribu poleg Starega gradu kakih 80 do 90 m visočine nad St. Vidom ter bi bil dovoz do postaje zelo otežkočen in dovozna pot s precejšnimi troški izvedljiva. Od gg. članov komisije kakor tudi od interesentov vipavsTe doline naglašalo se je, da bi se dala spojiti po prvotnem načrtu zveza Št. Vid-Razdrto le z ogromnimi troški, v nasprotnem slučaju — z razmernim strmcem
— bi pa za postajo Vipava troški le malenkostno narasli.
Tudi so javili gg. interesentje, da jim je ljubša postaja St. Vid na visočini hriba 90 m in s strmcem podaljšana zveza do Razdrtega-Postojina, kakor v poljanski nižini zaključna postaja Št. Vid.
Ta nesebična izjava interesentov je gg. članom komisije izredno dobro imponirala, tako da so vsled te izjave svoje presenečenje napram tej nesebičnosti izražali in da je to nenavaden slučaj, da prevladuje občna korist sebične namene.
Pri tej priliki izjavil se je zastopnik državnega vojnega ministerstva c. in kr. stotnik, g. Peter Pole, da se pridruži mnenju gg. članov komisije in drugih interesentov, ker le podaljšanje proge Ajdovščina-Raz-drto-Postojina ima smisel prometnega obrata in s stra-tegičnega ozira pravi pomen za vojaške namene ter je celo pripomnil, ako nima današnji obhod komisije pred očmi načrta za podaljšanje proge Ajdovščina-Razdrto-Postojina, mu dalje ni ničesar obravnavati kot zastopniku vojnega ministerstva.
Priporočal je tudi član komisije, naj bi se v. merkantilnem oziru in v splošno korist vsaj bližnih sosednih vasi in radi silovite burje železniška proga iz Vipave v smeri proti Slapu, Mančam, Ložam In Podragi v prid drugim sosednim vasem kakor: Planina, Erzelj, Goče, dalje po hribu Porečje do Razdrtega izpeljala, a oporekalo se mu je od strani tehnikov, da bi bila ta proga ob desni strani ležečih vasi v smeri proti Razdrtem vsled neugodnega terena, ker bi se morali delati predori in mostovi, veliko dražja nego ob levi strani pod Nanosom.
Pri zgradbi lokalnih železnic ozira se splošno na take proge — s kolikor možno malimi troški glede graditve; — izključeno pa je, da bi železniško mini-sterstvo spuščalo se pri graditvi te proge v velike stroške.
Iz Št. Vida vračala se je komisija v Šturje v hotel Ivana Šaplja, kamor je došla popoludne ob 4. uri. Po okrepčanju se je pričelo s sestavljanjem zapisnika; v ta zapisnik sprejele so se od članov slavne komisije kakor tudi interesentov pismeno izražene želje, nadalje tudi prošnje glaseče se soglasno, da bi
se proga kar najhitreje v korist vse Notranjske od-nosno vipavske doline izvršila — od postaje Ajdovščina čez Razdrto v Postojino.
Tako se je zaključil ta pomembni dan za Notranjsko, od kojega upamo vse dobro in priporočamo to, narodnega gospodarstva se tičečo zadevo našim državnim poslancem v zanimanje, visokemu erarju pa, da se ozira blagohotno na izražene želje zastopnikov celoskupne Notranjske.
Dopisi.
Iz Kokarij v Savinski dolini. (Nadaljevanje.)
I.
Ob nastopu novoizvoljenega župana Jerneja Šeštirja je v 1. 1904. vrnila občina Kokarje celjskemu glavarstvu ves naborniški elaborat s pritožbo, da se nahajajo v njem samo nemške tiskovine in da so tudi izpiski iz krstnih, oziroma mrtvaških knjig dveh knezo-škofovskih župnih uradov samo nemški in da župan ne more takega akta izročiti tajniku v izdelovanje, dokler ne bodo v njem slovenske tiskovine itd. in da on ne more ničesar podpisati, kar ni v slovenščini tiskano ali pisano.
Glavarstvo je dalo na to župana povabiti na uradni dan k politični ekspozituri v Mozirje, kjer se mu je na vse mogoče načine prigovarjalo, naj opusti svojo zahtevo, tudi žuganja se ni manjkalo, toda župan je izjavil pismeno v zapisnik, da vstraja v smislu člena XIX. državnega temeljnega zakona pri svoji zahtevi in da se hoče pritožiti na namestništvo v Gradec, oziroma še dalje na notranje ministrstvo, če se mu ne bode ugodilo. To je pomagalo. V kratkem so se morale do-poslati občini slovenske tiskovine, ki so ležale pri glavarstvu zaprašene v shrambi, sicer bi ne bila dobila država iz te občine nobenega mladeniča na vojaški nabor. Odgovornost za to bi bila seveda zadela glavarstvo, zato se je moralo županovi želji ustreči. Od tega časa sem dobiva občina in vsi trije župni uradi, namreč: na Rečici, pri Sv. Frančišku in v Nazarjih, katerih farni deli spadajo v občino Kokarje, vse za naborniški elaborat potrebne tiskovine v obeh jezikih, ki se od vseh imenovanih uradov spisujejo samo v slovenščini.
II.
Tudi v črnovojniških zadevah je bilo celjsko okrajno glavarstvo do 1. 1904. dopošiljalo župnim uradom pri Sv. Frančišku, na Rečici in v Nazarjih samo-nemške tiskovine, od katerih sta jih dva urada po nemško izpolnjevala, a samo eden v slovenščini.
Občina Kokarje je nato zahtevala za sebe in za vse tri imenovane župne urade slovenske tiskovine ter mu je župan Jernej Šeštir že naprej naznanil, naj si prihrani trud, ga še kedaj pozivati na uradni dan ter je dal dostaviti: „Vse, karkoli se dopošilja občini Kokarje, mora biti v smislu člena XIX. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1867. 1. štev. 142.
drž. zak. tiskano in pisano v njenem uradnem t. j. slovenskem jeziku, sicer odklanjam vso odgovornost za izvršitev."
To naznanilo je pomagalo, od tega časa dobivajo vsi trije prej našteti župni uradi in tudi občina Kokarje vse črnovojniške tiskovine v obeh jezikih, ki se spisujejo samo v slovenščini.
Tako se učijo gospodje uradniki pri glavarstvu da slovenski jezik ni zato tu, da bi ga oni prezirljivo zametavali po prašnih omarah pisarn, temveč da spada on na mizo ne samo občin in župnih uradov, ampak tudi na mize vseh pisarn pri glavarstvu, in da vstaja iz zahtev občin po slovenskem uradovanju vedno nuj-nejša potreba po ustanovitvi slovenskega vseučilišča na dan, da dobimo konečno akademično izobražene, slovenščine popolnoma zmožne uradnike.
Izpred najvišjih sodišč.
Pod tem naslovom bomo odslej prinašali novejše in po potrebi tudi starejše sodbe in izreke najvišjih avstrijskih sodišč: upravnega sodišča, državnega sodišča in najvišjega sodnega dvora, v kolikor imajo pomen za občinske urade, krajne šolske svete i. t. d. Objavljali pa bomo tudi sodbe, ki splošno zanimajo. Upamo, da bodo naši čitatelji s to novo rubriko zadovoljni in da bodo za svoje težavno delovanje našli tukaj marsikako poučljivo in koristno drobtino, ki jim bo olajševala delo. —
O šolah narodnih manjšin.
Vprašanje glede naprave šole narodnih manjšin je rešilo upravno sodišče z razsodbo od 14. junija 1905 št. 6683.
Ker ni več daleč čas, ko bodo začeli Nemci na Kranjskem v marsikakem kraju terjati svojih šol, bodo izreki upravnega sodišča zlasti o tej stvari zelo važni in aktuvalni. — Sodbo bomo razdelili v posamezne važne izreke:
1.	Pogoji za napravo manjšinske šole so sprejeti v članu 19. osnovnih drž. zakonov od 21. decembra 1867 št. 142 drž. zak. in v državnem ljudskošolskem zakonu. Ti pogoji so: a) mora biti v šolskem okrožju vsaj 40 za šolo godnih otrok, pripadajočih narodnosti manjšine; b) to število mora biti stalno vsaj zadnjih 5 let in c) ne sme biti v oddalji 4 kilometrov nobene druge javne šole z učnim jezikom manjšine.
2.	Zasebne šole z učnim jezikom manjšine ne odvežejo občine dolžnosti, sezidati za narodno manjšino javno šolo. Če torej v katerem kraju obstoji na pr. šola nemškega „Schulvereina" ali laške „Lega na-zionale", zaradi tega Nemci ali Italijani ne izgube pravice terjati, da se jim šola vzdržuje iz javnih sredstev, seveda fe v slučaju, če so dani pogoji našteti pod 1.
3.	Kaj je merodajno za presojo narodnosti posameznika? Zato, po čem se spozna narodnost tega ali onega, ni v zakonu nikakih predpisov. Pripadanje k narodnosti se ima torej presojati po
splošnih, bistvu odgovarjajočih znakih: Če je tedaj narodnost posameznika določiti, je za to merodajna edino le odločna izjava dotičnika, z drugimi besedami: vsakdo pripada k tisti narodnosti, h kateri se sam prišteva.
4.	Kedaj je treba manjšinsko šolo ustanoviti? Kakor na^lo to zahtevajo pripadniki manjšinske narodnosti, seveda zopet le pod pogoji navedenimi pod 1. Kakega poziva te ali one oblasti na stavljenje te zahteve ni treba. V to zahtevo opravičeni podpišejo tozadevno prošnjo lahko tudi še potem, ko je že pri pristojni oblasti vložena.
5.	Kedo je opravičen podati izjavo, kateri narodnosti pripada otrok, oče ali mati? Na vsak način le oče kot hišni gospodar, vendar pa sme tako izjavo oddati tudi mati ozir. žena, če se izkaže s tozadevnim moževim pooblastilom.
Pri vdovah ni potreba dovoljenja sovarha otrokovega za izjavo, kajti po §§ 143. in 218. obč. drž. zak. ima mati edina in izključno skrbeti za vzgojo otrokovo in to celo tedaj, če niti varstva nad otrokom (pravzaprav otrokovim premoženjem) ni prevzela in če se je zopet omožila. Iz tega vzroka n. pr. tudi ni opravičen očim v imenu svojega pastorka podati izjavo o narodnosti le-tega.
Pri nezakonskih otrocih mati sama v izjavo ni opravičena, ker zastopa nezakonskega otroka le njegov varh v zmislu § 166 obč. drž. zak. in ker ima isti edini pravico in dolžnost skrbeti za otrokovo vzgojo (§. 216 obč. drž. zak,).
Ce je zakonski oče zapustil svojo ženo, se sme le-ta za otroka izjaviti; istotako če je oče izginil neznano kam; § 176 obč. drž. zak. sicer določa, v katerih slučajih se sme odvzeti očetu njegova oblast in se postavi za otroka posebnega varha, toda dokler se to ni zgodilo, ima samo mati pravico in dolžnost, voditi otrokovo vzgojo.
6. Državljanska in občinska pristojnost. Pravica, zahtevati manjšinsko šolo, izvira iz določbe člena 19. osnovnih državnih zakonov, zato pri-stoji samo avstrijskim državljanom. Če je avstrijski državljan, ki tako šolo zahteva, v dotično občino pristojen ali ne, n i merodajno, glavno je, da v občini oziroma v šolskem okolišu stalno biva in da ima tam za šolo godne otroke.
K pojmu obrtnega učenca po § 97 obrtnega reda.
Obrtna zadruga ni opravičena izbrisati iz zapisnika učencev obrtnega vajenca, ki se uči obrti pri svojem očetu in poleg tega obiskuje realko. —
V zakonu samem ni nikjer določbe, ki bi izrekla za nedopustno, da obiskuje učenec rokodelskega obrta realko. Po § 97 obrtnega reda je smatrati za učenca onega, kdor vstopi pri kakem obrtniku v delo, da se praktično priuči obrtu. Zakon ne pravi, da je učenec tisti, ki se v kakem obrtu uporablja na tak način, da
se v postavni učni dobi resnično priuči obrtu, ampak zakon se zadovoljuje z zgoraj navedenim formuliranjem in to iz tehtnih razlogov.
Ker namreč zakon ne podaje pozitivnih predpisov o rednem napredovanju učenca pri učenju svojega obrta, ga tudi ne nadzoruje in ne pozna nobenih določb da bi se moral učenec, ki ne napreduje v učenju, iz učnega razmerja odpustiti. Zato more za vprašanje kedo je učenec, biti odločljiv le formalen in na zunaj viden znak vstopa v obrtni uk; ako je torej vajenec vstopil, ga je smatrati toliko časa učencem, dokler se ni učno razmerje v zmislu §§ 101 do 104 obrtnega reda končalo ozir. ugaslo. —
Morebitna zamuda učenca v priučenju obrta bi imela le to posledico in bi se le tako kaznovala, da bi učenec potem statutarne preizkušnje za učence ne napravil.
Vprašanja in odgovori.
62. Občinski urad B.
Vprašaje:
AH se sme prestaviti servitutna steza na eni in isti parceli, če se s tem obremenjenemu ne godi nikakaškoea?
Odgovor:
Očividno se Vam gre za to, da prestavite stezo proti volji soseda,^ ki Vam kljubuje, čeprav zanj ni škode. Pa ne bo šlo, če se s sosedom ne morete zaradi prestavljenja dogovoriti bo morala ostati steza, tam kjer je. Sicer je najvišje sodišče že razsodilo, da se mora lastnik obremenjenega zemljišča udati in dovoliti prestavljenje, — ali če se spustite na pot pravde, bo stvar zelo riskirana. Mi ne bi svetovali!
Najvišje sodišče v enakih slučajih mnogokrat različno sodi,v kjer ni stvar v zakonu popolnoma jasna.
63. Županstvo Kotredež.
Vpašanj e:
1.	Ali smčjo obrtniki, ki imajo pravico prodajati opojne pijače (pivo, vino, žganje) v zapečatenih steklenicah, izvrševati svojo obrt tudi ob nedeljah?
2.	Smejo li svoje blago prodajati v navadnih steklenicah, ali le v svojih in kakšne morajo biti te steklenice.
3- Smejo li odjemalci teh obrtnikov piti v obrato-vališču ?
Odgovor:
1.	Prodaja opojnih pijač v zaprtih steklenicah, ki je prosta obrt in se bistveno razlikuje od gostilniške obrti spada med trgovske obrte in veljajo glede nedeljskega počitka v tej obrti določbe razglasa c. kr. deželne vlade za Kransko z dne 25./X. 1905. št. 20168. dež. zak. št. 14.
Po členu XI. točka 2. tega razglasa je za trgovinske obrti dovoljen obrt le od 7. zjutraj do 1. popoldan, vendar z izključitvijo tistega časa, ki pade na dopoldansko službo božjo. —
2.	Steklenice morajo biti na trgovski način zaprte, ozir. zapečatene. — Obrtnik sme prodajati pijače le v svojih steklenicah in je nedopustno, da bi v svojem obrto-vališču natakal pijačo strankam v posode, ki jih iste seboj prinese). — Pretakanje pijač in napolnjevanje steklenic ob navzočnosti strank je v prostoru, ki je strankam namenjen nedopustno.
3.	V obratovališču, kakor v prostorih ki so zvezani z obratovališčem ter so last prodajalen — se ne sme piti.
V nasprotnem slučaju je prodajalec kaznjiv.