Ob novem šolskem letu. .Der mag sich mancben VVunscb gevvabren, Der kalt sich selbst und seinem VVillen lebtAllein, wer andre zu leiten slrebt, Muss fahig sein, viel zu entbehren!" — GSthe. ^inuli so lepi časi počitka, minuli so šolski prazniki. Odpočili smo se rai in ljuba naša mladina; zdaj pa treba z nova na delo, na težavno delo, koje nas čaka pričetkom novega šolskega leta; z nova moramo zastaviti vse svoje dušne in telesne moči tamkaj, kjer smo prenehali koncem minulega šolskega leta. Okrepčani duševno in telesno se hočemo veselega srca lotiti težkega dela in iz najtoplejše ljubezni do svojega vzvišenega poklica in do ljube slovenske mladine bode vsakdo izmed nas napel vse svoje sile, da s svojo marljivostjo in vstrajnostjo koristi kar največ prosveti svojega naroda. Voditi nas morajo pri našem delovanju nekaki višji zraotri; dvigniti se raoramo iz sfere navadnega delavca v idejalne višine, kjer je pravo mesto učiteljevega delovanja, — in v tej višini se hočemo nasrkati nektara ljubezni in pridnosti, da nam bode mogoče prenašati vse muke in težave, ki so zvezane z učiteljskim stanom. Ce sploh kdo, mora biti posebno učitelj požrtvovalen. »Kdor hoče biti učitelj, se mora že za časa privaditi trpljenju" — pravi Kellner. Učiteljski poklic tirja, da se odrečeš marsičemu in kdor nima veselja do tega poklica, naj se ne posveti učiteljskernu stanu. Veselja do poklica nam pa — žal — ne navdaja denašnji svet, ker ne pozna, ali neče poznati velike važnosti ljudske šole, ker "harn greni naše življenje — ker nam ne privošči koščeka kruha. Veselje do poklica nam grene tudi voditelji našega naroda, naša šolska oblastva, ker nas prenizko cenijo in premalo podpirajo. S pravim veseljem do poklica navdaja nas jedino še Oni, ki vlada v nebeških višinah. Njemu se raoramo priporočiti pričetkom novega šolskega leta, da nam pošlje tolažnika in pomocnika v vseh britkih urah našega težavnega delovanja. Zatorej, tovariši, ^Sursum corda!" K Njemu se obrnimo ob novora šolskem letu ter navdušeno zakličimo: nVeni sancte Spiritus!" Mi smo vzgojitelji in kot taki moramo dajati svojim ucencem vedno najlepši vzgled. Paziti morarno na vsak korak, na vsako besedo, na vsako delo, koje učinimo. Zato inora dičiti slehrnega izraed nas prelepa čednost, da smo navdušeni za svoj poklic in za kulturni napredek našega naroda. V to je treba, da se iskreno Ijubimo in spoštujemo med sabo, da smo značajni, neomahljivi, da ne bežimo drug pred drugim, ampak se veokrat shajamo in družimo, da ne zakrivamo svojih mislij in svojih čustev, ampak smo odkriti tovariši in prijatelji. Ne tožitrio nikjer svojih tovarišev ter ne odkrivajmo nikomur morebitnih njihovih slabosti, ampak hvalimo vsakega vsakemu človeku. Dovolj žalostno, če se misliš povzdigniti s tern, da druge tlačiš v blato. To ni značajno, to ni olovekoljubno! Res je, da vsi nismo jednaki; jeden iina te napake, drugi zopet druge, a vsakdo ima pa gotovo tudi nekaj vrlin in te nain je upoštevati v prvi vrsti, slabosti si pa odpuščajmo. In s tern namenom, s tem trdnim sklepom zaoniino novo šolsko leto. Naprej torej. bratje učitelji in ve sestre učiteljice, podajmo si roke ob novem šolskern letu, delujmo z združeniini močmi v prospeh tiašega stanu in v blagor nam izročene mladine ter pokažimo svetu, da smo vredni častnega naslova ,,pros vet itel j i na roda!" ^