UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna inozemstvo .... » 15.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo, USA dol. 18 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev 24/12410 Leto XXXI. - Štev. 26 (1559) Gorica - četrtek, 28. junija 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Kdo fe Bravzanrav duhovnik? Pokojni kanonik Janko Kramarič je vedno rad pripovedoval, kako je k njemu, ko je bil župnik, prišel kmet in ga prosil, naj mu mlajšega sina pošlje v šole za duhovnika. »Zakaj pa v šole za duhovnika?« je vprašal župnik. »Zato, ker ni za nobeno delo,« je odgovoril kmet. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je še kdo danes, ki misli, da stopijo v duhovski stan tisti, ki niso za drugo rabo. Včasih so svetovali komu, naj postane duhovnik, da se bo dobro imel in mu ne bo nič manjkalo. Norčevali so se iz duhovnikov, češ da so debeli, kar naj bi bil očiten dokaz, da jim gre dobro. Če bi kdo danes dajal take nasvete, bi rekli, da ne pozna sveta, v katerem duhovnik danes živi. Današnje razmere so žal take, da odsvetujejo mladim fantom (in ne več mladim) vstop v duhovniški stan. Včasih slišimo govoriti: Še bi se našli fantje, ki bi postali duhovniki, če bi se lahko poročili, če bi pri delu ne naleteli na toliko neuspehov in nehvaležnosti; če bi bilo v Cerkvi vse lepo in čisto; če bi imeli več svobode; če bi se duhovniki med sabo ne prepirali; če bi bili bolj edini in složni v presojanju sodobnosti in njenih potreb; če bi se duhovniki res zanimali za božje kraljestvo in ne za zunanji svetni okras in obraz; če bi bilo njihovo življenje materialno bolj zagotovljeno; če bi uživali večje priznanje; če bi bilo med mladimi več apostolskega duha in čuta za odgovornost; če bi bilo kaj več upanja na uspehe pri delu za mladino... In še ta in oni »če«. Naj se zdijo ti pomisleki še tako čudni, dejstvo je, da je to klic po bodočih duhovnikih, ki bodo morali v marsičem najti drugačno zunanjo podobo, poiskati nov izraz, sodobno govorico, predvsem drugačno obliko apostolata, kot jo poznamo iz preteklih stoletij in sedanjih ustaljenih oblik. V to iskanje in tudi tveganje je nujno treba iti, sicer bo svet šel mimo Kristusa in Cerkve. A eno ostane. Vse podanašnjenje, vse nove oblike, vsa prizadevanja, kako bi se Cerkev svetu približala, vse bo ostalo prazno delo, če ne bodo cerkveni ljudje škofje, duhovniki, redovniki in tudi laiki živeli iz Boga. Le tisti duhovnik, le tisti laiki, ki bodo živeli čisti evangelij, bodo svetu kaj pomenili. Vse drugo bo ostalo kramarija, bolj ali manj uspešen teater, če ne bo Duha božjega. Kdo je pravzaprav duhovnik? Iz mesa in krvi je kot vsak človek: grešnik med grešniki, nevednik med nevednimi, slaboten med slabotnimi. Na svojih ramenih pa nosi Kristusovo poslanstvo: oznanja evangelij, deli milosti, vodi duše. Srednik je med Bogom in ljudmi. To sveto breme mu je naložilo mašni-ško posvečenje. To breme je služba in v to službo Bog kliče, kogar hoče. Če je danes vedno manj duhovnikov, kdo je za to odgovoren? Ali res Bog več ne kliče tudi med našimi vrstami? Ali ne kliče zato, ker hoče, da bi se svet zdramil in spoznal, kaj mu pomeni dober duhovnik? Ali res ni nobenega, ki bi slišal ta glas? Ali res ne prosimo nebeškega Očeta, naj pošlje delavcev v svoj vinograd, na svojo žetev? Molimo vsak dan v ta namen? Dr. Lojze Škerl Ovire v Južnem Vietnamu ■Delovanje duhovnikov na ozemlju južnega Vietnama je zelo omejeno. Okol; 300 duhovnikov je še vedno v zaporih. Drugi duhovniki in .redovniki ne smejo hoditi iz ene pokrajine v drugo brez do-voljnja pristojnega občinskega urada. Verniki ne smejo dobiti iz tujine nobenega časopisa ali verske knjige. Obsoien srbski terorist V ZDA in v Kanadi živi veliko število hrvaških in srbskih izseljencev; eni so še izpred zadnje vojne, drugi so prišli tja po zadnji vojni. Eni in drugi so v precejšnji meri sovražno razpoloženi do sedanjega režima v Jugoslaviji. To njih nasprotovanje se vsako toliko izpriča v kakem atentatu na jugoslovanske osebnosti ali ustanove; tudi na ustanove a-meriških državljanov, ki so naklonjeni sedanji Jugoslaviji. Tudi v Clevelandu na St. Claire avenue so kazali na porušena poslopja, ki so postala žrtev hrvaških teroristov, kot se splošno meni, čeprav policija ni krivcev izsledila. Posebno močni so bivši četniki v Chicagu. Tu imajo svojo organizacijo, ki je teroristično nastrojena. Eden teh četnikov Srb Kavaja bi moral priti pred chi-caško sodišče zaradi atentata na jugoslovanskega konzula. Na zračni vožnji iz :New Yorka v Chicago je preusmeril letalo najprej na New York, nato na Irsko, kjer je letalo končno pristalo. Tu so Kavajo aretirali in ga izročili ameriškim oblastem. Ameriško sodišče ga je po kratki razpravi obsodilo na 20 let zapora zaradi preusmeritve letala, čaka ga pa še sodba zaradi atentata na konzula. Sedanji slovenski;trenutek »Naša luč«, mesečnik, ki izhaja v Celovcu in je glasilo za slovenske izseljence, je v junijski številki objavila članek, ki bo zaradi svoje vsebine gotovo zanimal tudi naše bralce. Zato ga bomo v dveh številkah ponatisnili. Danes objavljamo tisti del, ki se tiče splošno političnega in gospodarskega položaja v Sloveniji (Ured.). Z nekaj poznavalci razmer v Sloveniji smo pripravili za naše brace tale razgovor: Kako bi kratko označili slovenski trenutek v prvi polovici leta 1979? Tvegano in težko je označiti sedanji slovenski trenutek, ker je tako zapleten. Morda bi ga izrazili z dvema besedama: brezglavost in otopelost. Ali bi lahko našteli nekaj vzrokov za takšno občutje? Glavni vzroki so trije: družbeni, narodnostni in gospodarski. Najprej so torej družbeni vzroki. Na kaj pri tem mislite? Komunistični režim je vsak dan bolj negotov. Titova navzočnost, za kateregn nihče prav ne ve, koliko je še oblastveno učinkovit, vedno bolj hromi normalno delovanje političnega stroja. Njegovo navzočnost poleg vsega tako napihujejo, da se celo komunisti sami zgražajo nad poveličevanjem »nezmotljivega in najdražjega gosta«. Bili so primeri, ko je TV med običajnim večernim televizijskim dnev nikom ves čas prikazovala samo pohode Titove kolone avtov. Sekretar slovenske partije Šetinc se je nato v Telexu opravičeval, češ da takšnega prenosa komunisti niso naročili. Ljudje se sprašujejo, kdo se skriva za tem kultom in zakaj. Gotovo botruje negotovosti režima tildi strah precl Rusi? Brez dvoma. Zdi se, da so Sovjeti namenili Bolgariji vlogo nekakšnega Vietnama na Balkanu. Slišati je, da je prišlo na bolgarski meji do majhnih prask, sam slovenski minister za notranje zadeve Zemljarič je nedavno v Delu priznal, da Bolgari rožljajo z orožjem. Poleg vsega se čuti, da ni več Kardelja. Tito je ostal sam, saj nima v neposredni bližini nikogar, na katerega bi se lahko tako tesno naslonil, kot se je lahko nanj. Kaj pa zamisel kolektivnega vodstva? Vanjo nihče prav ne verjame, saj zgodovina dovolj zgovorno dokazuje, da doslej še nobeno »kolektivno vodstvo« ni bilo sposobno dalj časa voditi kakšne družbe. Vedno je prihajalo do notranjih trenj in nesporazumov, dokler se ni pojavil kak voditelj, ki je imel dovolj ugleda, in prevzel vodstvo države. Da bi bila prav Jugoslavija lahko v tem izjema, nihče ne verjame. Lahko bi torej skrčili negotovost režima v vprašanje: Kaj bo po Titu? Točno. Nihče prav ne ve, kakšen jutri nas čaka. Dokler živi Tito, je družba na zunaj in na znotraj vsaj navidez trdna. Kaj bo po njegovi smrti? Velika uganka. Strah pred Rusi je v Sloveniji velik, u-panje na demokratizacijo in sproščanje tudi skromno navzoče. Čeprav je med ljudmi precejšnje nezadovoljstvo s komunističnim režimom, se vendar to nezadovoljstvo ne izraža v kakšnem dejanskem, organiziranem, nasprotnem načrtu. Politične opozicije, ki bi imela jasne predstave, ki bi si postavljala določne cilje za dan X, ko se bo verjetno ponovno odločala usoda slovenskega naroda, ni. Verjetno ni bil slovenski nairod na morebitne usodne dogodke v prihodnosti še nikoli tako nepripravljen kot danes. Drugi vzrok današnjega občutja brez-glavosti in otopelosti v Sloveniji je narodnostne narave. Tu gre najbrž predsem za nekakšen naval z juga v Slovenijo. O gospodarskem zapostavljanju Slovenije bomo govorili ob vprašanju gospodarstva. Tu omenimo slovensko nezadovoljstvo nad tem, da prihaja v Slovenijo ved-dno več ljudi z juga. Po ljubljanskih ulicah in lokalih, pa tudi po ulicah in lokalih slovenskih mest je srbska in hrvaška govorica vse glasenjša. Če so pred leti prihajali v Slovenijo bolj posamezniki, ki so se prej ali slej »poslovenili«, se vključili v slovensko življenje, je sedaj Ivan Trinko Ljudstvo moje drago! Tebi sem živel. Tebe so spremljale moje skrbi in zate je tuklo moje srce. S teboj sem delil lepe in brikde dneve in tvoja usoda je bila moja usoda. Ljudstvo moje! Kakor do zdaj tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov, da se nekoč vsi znajdemo v večni domovini. To naj ti bo moja oporoka in testament! (Iz duhovne oporoke msgr. Ivana Trinka, napisane v Trčmunu 5. julija 1950) Ivan Trinko je umrl dne 26. junija 1954. Obhajali smo torej 25-letnico njegove smrti. Maroki Min se stioriiii vedno več skupin, ki se držijo skupaj, se zapirajo v geto, se širijo in zahtevajo šole v svojem jeziku in razne druge pravice, ne da bi se vključevali v slovensko družbo. Ni se mogoče izogniti vprašanju, ali zmore mali slovenski narod vsrkati toliko ljudi z juga. Obstaja resna nevarnost, da bo Slovenija v nekaj desetletjih, mogoče stoletjih, govorila le še hrvaško ali srbsko. Kdo je kriv za ta priliv z juga? Gotovo tudi Slovenci sami. Skoraj vsa »nižja« in težja dela opravljajo le še juž-njaki. Slovenec bo s težavo prijel za kramp in lopato. Ali si s tem tudi sami ne kopljemo groba? Ali nas potrošniška mrzlica, ki nas žene k »višjim«, boljše plačanim opravilom, včasih tudi v tujino, ne ugonablja, raznaroduje, razčlovečuje? Kaj pa pravijo k temu oblastniki? Pri uničevanju slovenske narodne zavesti je marljiva tudi partija. Ob Kardeljevi smrti so npr. lahko televizijski poslušalci ure in ure dolgo poslušali Kardeljevo pripovedovanje o svojem življenju in delu in o jugoslovanski partiji v jeziku, ki ni ne slovenščina, ne hrvaščina, ne srbščina, marveč nekakšna polomljena in spakedrana srbščina iz Beograda. Na prvomajskih partijskih proslavah v Bohinjski Bistrici so govorniki govorili v srbščini, tudi Stanc Dolanc in Franc Popit. Tudi drugi slovenski politiki govorijo v skupščini in v drugih organizacijah v Beogradu spakedrano srbohrvaščino, čeprav bi po zakonu lahko govorili slovensko. Med sedanjimi slovenskimi komunističnimi veljaki je čut za slovenski jezik popolnoma zakrnel. Pa še neko čisto drugo vprašanje, ki kaže na »skrb« režima za slovenstvo: kako je to, da dobi prišlek iz »bratske« republike v Sloveniji stanovanje razmeroma brž in brez posebnih težav, medtem ko mora nanj Slovenec čakati leta in leta? Tretji vzrok današnjega nemirnega trenutka v Sloveniji je gospodarstvo. Kaj bi p tem povedali? Režim se mora soočiti z vedno večjimi V nekdanji francoski Indokini ni in ni miru. V nekem oziru je tam položaj za ljudstvo še težji kot med vojno in revolucijo, ker sedaj niti ni več upanja na boljše. Prav o tem, kako so ljudje obupani in razočarani, priča tragedija vietnamskih beguncev. O tem se v zadnjih tednih povsod piše. Višek te tragedije je nastopil v preteklem tednu, ko so državne oblasti v sosednji Maleziji in Taiski sklenile, da bodo vietnamske begunce odklonile tudi s silo. Tako se je zgodilo, da so v Maleziji znova odpeljali na široko morje ladjice s stotinami beguncev, ki so hotele pristati ob malezijskem obrežju. Vsi ti begunci so potem utonili. Iste oblasti grozijo, da bodo podobno naredile tudi z begunci, ki so že v številnih taboriščih v Maleziji. Pravijo, da so k temu prisiljene, ker ne morejo prehraniti novih ljudi. Podoben položaj je v Tajski, ki meji na Kambodžo. Tudi ta država ima številna begunska taborišča, ki so prepolna, in ne ve, kako naj begunce oskrbi. In še prihajajo vedno novi. Tudi tajske oblasti so začele s silo vračati begunce nazaj v Kambodžo. MEDNARODNE POBUDE Ob takem stanju so se zganili nekateri državniki v svobodnem 9vetu, med njimi tajnik ZN Waldheim in pa italijanski predsednik Pertini. Waldheim je sklenil sklicati mednarodno konferenco o begun- gospodarskimi težavami. Kardeljev delegatski sistem je v tako imenovano samoupravno družbeno in gospodarsko ureditev vnesel še večji nered. Storilnost dela je nizka, odgovornost zabrisana, nepravilnosti vse bolj pogoste, birokratizem raste. Lansko leto je tako prišlo do več stavk ali, kakor doma temu sramežljivo pravijo, »prekinitev dela«. Sistem, kakar si ga je zamislil Kardelj, kaže poleg vseh dobrih namenov neučinkovitost. Ni dneva, da ne bi dnevno časopisje in druga sredstva javnega obveščanja tožila nad skrajno neurejenimi razmerami v gospodarstvu. Poleg vseh drugih hib, ki jih kaže slovensko in jugoslovansko gospodarstvo, so najbolj očitne težave v temeljnih gospodarskih panogah: slabe ceste, slabe železnice in katastrofalno slaba telefonija. Ravno na področjih, na katerih je komunizem najostreje napadal »staro kapitalistično« ureditev, se je pokazalo, da sam še zdaleč ni darastel nalogam, pred katere ga postavlja sodobno gospodarstvo, nalogam, ki jih sodobni kapitalizem rešuje precej učinkoviteje kot komunizem. Prej ste omenili gospodarsko zapostavljanje Slovenije. Ja, zelo opazno je, da Slovenija vse občutneje zaostaja za gospodarskim razvojem južnih republik. Celotno slovensko gospodarstvo je pod posrednim ali neposrednim nadzorstvom beograjske centrale, ki ovira gospodarsko pobudo Slovencev, kjer le more. Strojni park in tovarne v Sloveniji so zastarele, najbolj moderne naprave pa kupujejo v Srbiji, tudi tam, kjer jih niti upravljati ne znajo. cih, da bi zainteresirane države skupno iskale ustrezno rešitev. Predsednik Pertini pa je kot človek čutil dolžnost, da opozori italijansko javnost na problem vietnamskih beguncev. V ta namen je poslal ministrskemu predsedniku Andreottiju posebno pismo. V njem pravi: »Dragi Andreotti! Vidim, da tragedija vietnamskih beguncev zadobiva dan za dnem večji obseg, ki je za človeštvo in za mednarodno javno mnenje nesprejemljiv. Na tisoče mož, žensk in otrok je prepuščenih samim sebi na morju. Iz begunskih taborišč, kjer so dalj časa nanje pozabili, namreč odganjajo begunce na morje nepreskrbljene, brez vsakršne pomoči in upanja, da jih bo kdo sprejel in jim nudil zatočišče. Dobro vem, da si Italija sama ne more naložiti takega bremena. Potrebno pa je, da po svoji moči poseže čimprej in z naj večjo vnemo.« Pismo zaključi predsednik Pertini z nasvetom, naj bi se v ta namen organizirala tudi mednarodna pomoč. POMOČ CERKVE Predsednik Pertini je s tem pismom izpričal, da je predvsem človek, kar je redek pojav med italijanskimi politiki, posebno med levičarji. Ti so med vietnamsko vojno stavkali, -demonstrirali, nabirali denarno in drugo pomoč za Vietnam, sedaj pa razen kakih priložnostnih besed ne pride od njih nič konkretnega. Pač pa je tudi tukaj živo prisotna pomoč Cerkve in katoličanov. Sv. oče se je ponovno v svojih govorih spomnil tragedije v Vietnamu, posebno odločen je bil pri avdienci v sredo 20. junija. »Kristusova ljubezen nas priganja, je s sv. Pavlom ponovil sv. oče. Zato hočem nocoj dvigniti svoj glas in vas povabiti, da se vaša misel in vaše srce usmerjata na tragedijo, ki se odigrava na morju in na suhem v južnih deželah Azije in ki so vanjo zapleteni stotisoči naših bratov in sester.« Nato sv. oče pohvali mednarodne pobude, ki so nastale za rešitev tega problema in želi, da bi imele čim hitrejši in čim-večji uspeh. Potem zaključi: »Sklicujem se na vest vseh ljudi, da bi vsi prevzeli svoj del odgovornosti, narodi in njih voditelji, v imenu solidarnosti, ki sega preko državnih, plemenskih ali ideoloških meja. Cerkvena skupnost je že o-pravila veliko delo ljubezni in pomoči. Tega se veselim. Toda ona more narediti še več. Zalo naj pastirji v svojih škofijah spomnijo vernike na to.« Konkretne pobude so se že začele. Mednarodna Caritas že dolgo pomaga vietnamskim beguncem in jim bo sedaj še bolj. A tudi drugi se zdi, da so pripravljeni kaj storiti. Kaj in koliko, bomo videli. Vsekakor gre pri tem za nov zločin v svetovni politiki; pri režimih v Vietnamu in Kambodži, ki so ustvarili nemogoče razmere za ljudstvo, saj bi drugače število beguncev ne preseglo že milijon; pri ostalih državah pa, ker so si tako dolgo mašila ušesa pred klici vietnamskih beguncev. Stran 2 Z GORIŠKEGA SSk i niiil izidih narlaneitarni ii evropskih mfiln Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je v preteklih dneh analiziralo volilne izide parlamentarnih volitev v Italiji in prvih neposrednih volitev v evropski parlament, s posebnim ozirom na nastop manjšin. Glede parlamentarnih volitev, na katerih je SSk po sili razmer nastopala pod znakom Furlanskega gibanja, kar je notranje ministrstvo prepovedalo skupen znak z lipovo vejico, vodstvo SSk z zadovoljstvom ugotavlja, da so se slovenski volivci pozitivno odzvali vabilu in glasovali za slovenske kandidate na skupni listi s Furlanskim gibanjem, kar se med drugim odraža v visokem številu preferenčnih glasov. S tem je SSk doprinesla svoj stvaren delež k volilnemu zavezništvu. če rezultati niso bili povoljni po vsej deželi, je treba to v precejšnji meri pripisati hudim političnim pritiskom in nacionalitstičnim napadom, katerim so bili Furlani podvrženi, ker so s svojim prvim nastopom na parlamentarnih volitvah ogrožali pozicije vsedržavnih strank, v prvi vrsti DC. Nekateri vplivni eksponenti te stranke so obtožili FG, da se je povezalo s Slovenci, ki da hočejo mejo za Tilmentu in podobne gorostasnosti, ki so očitno negativno vplivale na neinformirane furlanske volitve. Toda ne glede na volilne izide, ostaja dejstvo prvega poskusa povezave med Slovenci in Furlani v naši deželi, kar gotovo ne bo brez posledic za nadaljnji razvoj teh odnosov v luči stvarnosti, ki jo položaj narekuje. V zvezi z voltivami v evropski parlament deželno tajništvo SSk ugotavlja, da so bile te volitve preizkušnja za vse politične sile v državi od obeh največjih vsedržavnih strank, ki sta obe nazadovali, pa do vmesnih političnih strank in grupacij, med katere v določeni meri prištevamo tudi etnično-jezikovne manjšine in avtonomistična gibanja, ki so se povezala pod znakom in imenom Union Valdotaine. Ta zveza manjšin je prvič nastopila na volitvah in kljub nasprotovanju mnogih in skromnih propagandnim sredstvom zbrala sicer precejšnje število glasov (165.000), kar je glede na zelo razčlenjen strankarski sistem v Italiji vsekakor vzpodbudno število, ki pa ni zadostovalo za izvolitev predstavnika. Če pomislimo, da je bil predstavnik Proletarske demokracije (Democrazia Proletaria) izvoljen z 250.000 glasovi, bi z ustreznimi propagandnimi prijemi in aparatom, ki ga manjšine zaenkrat zaradi skromnih finančnih sredstev ne zmorejo, tudi lista Union Valdotaine verjetno dosegla potrebni volilni kvocient. Vendar je, neglede na številčni rezultat, SSk mnenja, da je bila volilna povezava na ravni manjšin v Italiji potrebna iz dveh razlogov: da se poudari in dokaže krivičnost volilnega zakona, ki narodnim manjšinam zgolj teoretično omogoča nastop na evropskih volitvah, dejansko pa jim postavlja nepremostljive pogoje in ovire; drugič zato, da si manjšine v Italiji ena drugi pomagajo in tako vsaj delno nadoknadijo zamujeni čas. To se je stalno poudarjalo tudi v volilni kampanji, vendar spričo stvarnih dejstev bo treba nadaljnje oblike in načine sodelovanja prilagoditi stvarnim razmeram in interesom manjšin samih. V tem okviru gre poudariti predvsem dejstvo, da je Union Valdotaine na teh parlamentarnih volitvah izvolila v rimski parlament svojega senatorja in poslanca, ki sta pripravljena delati za vse manjšine. Po drugi strani je treba vzeti na znanje, da južnotirolska SVP — potem ko je od Rima dosegla svoj »paket« — pozablja na solidarnost z drugimi manjšinami. Le tako si lahko razlagamo njeno odločitev, da se je za evropske volitve povezala z DC in s tem indirektno otežkočila volilni uspeh ostalih manjšin okrog liste Union Valtdotaine. SSk mirne vesti pred svojimi volivci in volilnimi zavezniki izjavlja, da je storila vse, kar je bilo v njenih močeh, da oi volilna povezava med manjšinami za evropski parlament v celoti uspela, in volilni rezultati med Slovenci na Tržaškem in Goriškem to očitno potrjujejo. Volilni izidi potrjujejo tudi, da so zavedni slovenski volivci razumeli, da za politično stranko manjšine v tem političnem trenutku, ko nam nočejo dati najosnovnejših narodnostnih pravic, ni bilo druge boljše politične izbire kot iskanje povezave s sorodnimi političnimi gibanji drugih jezikovnih ali narodnih manjšin. Za to zavestno neomajno zvestobo se jim Slovenska skupnost iskreno zahvalju- je in jim zagotavlja, da ji bo to njihovo zaupanje v veliko moralno in politično pomoč v nadaljnjem boju za globalno zaščito, ki se ji italijanska vlada izmika kljub obveznostim v Osimskem sporazumu. Prav zadnje novice iz krogov vladne komisije za proučevanje zakonske zaščite slovenske manjšine potrjujejo to pomanjkanje politične volje najvišjih državnih organov po pravični zaščiti Slovencev v Italiji. Zaradi razdalj in izredno tesnih časovnih rokov za vložitev liste ni bilo mogoče predhodno preveriti primernosti nekaterih kandidatur in gibanj na listi UV, vendar te nedostatke daleč presega izključitev iz igre za evropske volitve do Slovencev vedno bolj nestrpne Liste za Trst. S tem je SSk odločilno pripomogla k temu, da zlasti omahljivi slovenski volivci na teh volitvah niso zanjo več glasovali, kar je bistvene važnosti za politični u-gled celotne slovenske manjšine. Bralci O poimenovanju šole v Mačko vi j ah Spoštovani g. urednik! Kot so že poročali Primorski dnevnik in tudi drugi slovenski listi pri nas, je v teku pobuda za poimenovanje osnovne šole v Mačkoljah. Že na prvem javnem sestanku lani spomladi v šoli so bili iznešeni razni predlogi glede poimenovanja, ki jih tu ne navajamo prav zaradi tega, da ne bi zgle-dalo, da hočemo komu kaj vsiljevati. Povemo, naj le, da so eni predlogi naleteli na bolj ugoden odmev pri pretežni večini prisotnih udeležencev, drugi pa manj. O vseh teh predlogih se je nekajkrat razpravljalo na skupnih sejah medrazred-nega sveta in predstavnikov krajevnih organizacij in predstavnikov obeh prizadetih vasi, tj. Mačkolj in Prebenega. V zadnjem času pa so nekateri od teh predstavnikov enostransko opustili dosedanji okvir dogovarjanja in s sklicanjem raznih vaških sestankov brez javljenega dnevnega reda in brez soglasja vseh drugih predstavnikov ter brez predhodnega sklepa komponente staršev v medrazrednem svetu so resno otežkočili možnost za iskanje in dosego enotnosti glede celotnega vprašanja. Zato se strinjamo s predlogom Draga Pahorja (glej PD - 13. maja letos), da je treba vse predloge temeljito preučiti in skušati priti do za vse sprejemljivega enotnega predloga. Kajti ime šole mora vse prebivalce že predhodno povezovati, zato bi vsi zagrešili največjo napako, če bi z raznimi improviziranimi in prenagljenimi akcijami in podobnim hoteli vsiljevati ljudem en ah drug predlog. Potrebno je ponovno vzpostaviti primerno ozračje za trezno razmišljanje in razpravljanje o primernosti raznih predlogov, kajti prepričani smo, da je le na ta način možno priti do tiste enotnosti, ki nam je v tolikih ozirih potrebna zlasti kot pripadnikom narodne manjšine. Vsako morebitno nepremišljeno izsiljevanje ne samo spravlja v nevarnost dosego enotnosti, ampak vnaša slabo kri in razdor med obe vasi in med same vaščane. Z odličnim spoštovanjem! Maikolje, 22. junija 1979 Prosvetno društvo Mačkolje Obnova cerkvenih objektov v Furlaniji Od 22. do 24. junija je bilo v Vidmu posvetovanje, kako obnoviti porušene ah poškodovane cerkve. Na območju porde-nonske škofije je bilo porušenih ali pokvarjenih okoli 500 cerkvenih objektov. V videmski nadškofiji pa je potres povzročil naslednjo škodo: 140 cerkva je porušenih, 116 zelo poškodovanih in 226 delno poškodovanih. Stroški za obnovo vseh teh objektov so predvideni na 70 milijard lir, a država obljublja le 30 milijard pomoči. Za kritje ostalih stroškov morajo poskrbeti župnijske skupnosti same. Posvetovanje za obe škofiji je bilo skup no in sicer pod geslom v furlanščini: Cjase di Diu, cjase nestre, kar pomeni: božja hiša, naša hiša. Videmski nadškof Battisti pravi, da bodo cerkvene skupnosti same odločile, kdaj bo prišel čas, da se cerkve obnovijo. A, kadar pride do takega sklepa, takrat mora že biti pripravljen prostor in načrti. Papeško odlikovanje »Pro Ecclesla ed Pontifice« je dne 10. junija 1979 prejela iz rok nadškofa msgr. Cocolina gdč. Zora Piščanc Letošnji novomašniki Na praznik ap. Petra in Pavla bodo v Sloveniji posvečenja letošnjih slovenskih novih mašnikov. Vseh je 33, in sicer: škofijskih novomašnikov za ljubljansko škofijo je 8, za mariborsko 7, za goriško-ko-prsko 4. Salezijanci bodo imeli 5 novih mašnikov, jezuiti 3, minoriti 3, lazaristi 2, klaretinci 1. En slovenski novomašnik je tudi v celovški škofiji, če prištejemo še g. Marjana Vidmarja, ki je bil v nedeljo 24. junija posvečen v Rimu pri Sv. Petru je pa iz Argentine, je vseh novih mašnikov 35. Goriška nadškofija bo imela enega sa mega novega mašnika, ki bo posvečen v Ogleju v soboto 30. junija; je to don Gianfranco Rigotti, ki biva v Tržiču. Koprsko-goriški novi mašniki so: GREGORC Ivan, doma iz Ajdovščine. Novo mašo bo imel v Ajdovščini v nedeljo 8. julija ob 9.30. LESKOVEC Rafael, doma iz Godoviča nad Idrijo; nova maša bo v nedeljo 1. julija ob 10. uri. STEPAN MILAN, doma iz Slavine na Pivki; nova maša v nedeljo 8. julija ob 17. uri. ŽAKELJ Vojko, doma iz Postojne; nova maša v nedeljo 1. julija ob 10. uri. Iz goriško-koprske škofije sta še klare-tinec RIJAVEC Stanko, ki bo imel novo mašo v Dolenji Trebuši v nedeljo 1. julija ob 10. uri. Lazarist ŠTAVAR Janez, doma iz Zagorja pri Pivki, ki bo imel novo mašo v nedeljo 15. julija ob 15.30. Vsem novim mašnikom ponavljamo besede, ki jim jih je letos napisal prof. A. Rebula: »Pojdite še naprej napajat naš dragi vinograd z vrelci krstne milosti, pridelcn’at v njem vino Kalvarije, pridelovat olje za naše bolnike in kadilo za naše pokojne. A predvsem pojdite pričevat za božjo Prihodnost — za tisto, ki je oko še ni videlo ne uho slišalo ne srce občutilo. Zakaj krščanstvo je pred vsem drugim prihodnost: to, kar se šele ima zgoditi. Vaš poklic je bolj kot vsi drugi za prihodnost.« S Koroškega Globasnica je še vedno zavedna slovenska n s tem krog podpornikov, da si tako s članarino, določeno v znesku 10.000 (de-settisoč) lir, zagotavlja dohodke, ki so potrebni za podporo študentov. Nato je odbor določil načine in obseg Podpor študentom. Odločil se je, da bo delil podpore tudi za potne stroške in za disertacijo. Odziv študentov je bil razveseljiv, vendar bi lahko bil večji: posebno študentje z Goriškega in iz Benečije bi lahko v več j. meri uživali usluge, ki jim jih daje Sklad na voljo. Svoje poročilo je dr. P. Merku zaključil takole: Vsako občestvo pokaže svojo živ-Ijenkost, svojo žilavost tudi s pobudami v korist njegovih članov; zato je tudi Slovenski visokošolci sklad »Sergij Tončič« eden izmed termometrov, po katerih lahko merimo življenjskost slovenske manjšine v Italiji. Ce se bo odbor trudil, da zboljša svojo službo v korist naših študentov; in če se bojo novi bivšti študentje in drugi člani slovenskega občestva pri nas včlanili ter s svojo skromno podporo omogočili delo Sklada, bo to e-den znakov naše življenjskosti. Študentje pa lahko pokažejo svojo življenjskost s tem, da se obračajo na Sklad za katero koli od uslug, ki jo Sklad daje njim na razpolago.« Po poročilih so na občnem zboru javili, da je odbor Sklada prejel sedem študijskih disertacij slovenskih akademikov. Nagradil je disertacijo »La questione na-zionale a Trieste: inchiesta fra gli operai sloveni di Bagnoli« (Boljunc), ki jo je napisala Alenka Rebula. 80-letnica Prosvetnega društva Lipa iz Bazovice Po dolgih pripravah je bila v Bazovici v nedeljo 24. junija proslava 80. letnice prosvetnega društva Lipa. Slovesnosti so se začele z odprtjo razstave v Bazoviškem domu v petek zvečer, ko so nastopili otroci osnovne šole Primož Trubar. Nadaljevale so se v soboto z gostovanjem folklorne skupine z Reke ter imele dostojen zaključek v nedeljo popoldne z nastopom pomlajenega in pomnoženega pevskega zbora Lipa, pevskega zbora Vasilij Mirk s Proseka-Kontovela, folklorne skupine Tabor ter s sodelovanjem domače mladine z recitalom ter folkloro. Vmes je bilo odlikovanje društvenega prapora, pozdravni govori raznih društev in ustanov ter nagrajevanje dolgoletnih zaslužnih članov in pevcev. Slavnostni govornik je bil Miro Preselj, dolgoletni učitelj in tudi član PD Lipa in obenem častni odlikovanec, ki je orisal dolgoletno delovanje društva s posebnim poudarkom na težko medvojno obdobje, ko je bilo ljudstvo navdušeno za petje in imelo izreden posluh za narodne vrednote. ■Nadvse hvalevredno je proslavljanje takih obletnic, ki naj bi bile temelj za nadaljnjo narodno kulturno poslanstvo in vzajemnost. V vso prireditev je bilo vključene veliko mladine, na kateri sloni naše bodoče delo; to je dober znak in daje upati v nov preporod naše narodne zavesti. Prireditev je uspela; občinstva je bilo veliko vse dneve, posebno na zaključni prireditvi. Zelo pa je motila neka raztresenost in želja po telesnih dobrinah, ki so se kar ponujale ob kioskih. Želeti je da ob takih slavnostnih prilikah prisluhnemo najprej temu, kar nam organizatorji nudijo v duhovno rast. Praznik sv. Rešnjega Telesa pri Sv. Ivanu v Trstu Kjer je močna verska tradicija, tam vsi ugovori triumfalizma odpadejo. Svetoivan-ska procesija dokazuje, da so prebivalci, slej ko prej, zvesti svojim verskim vrednotam. Mala, stara cerkvica je na predvečer veselo zaživela ob plamenu sveč (zaradi okvare električne napeljave) in tradicionalnih pesmi v čast sv. Janezu Krstniku. Podaljšek praznovanja je sledil v družabnem večeru. Namesto divjega medu, kobilic in grenkih koreninic, kot njihov pa-tron, jim ta svetnik, upamo, ni zameril, če so si njegovi častilci privoščili kozarec dobrega vina in š'e kaj zraven. Praznični višek je veljal nedelji z dobro urejeno procesijo po ulicah S. Cilino, Str. di Guardiella in Raf. Sanzio. Lepo število belo-oblečenih deklic s košaricami cvetja, tradicionalne svetoivanske narodne noše, skavti in, letošnja novost, mali dečki v kroju švicarske straže, so dostojno popestrili dolgi sprevod. Celo nekaj naših najmanjših v otroških vozičkih se je ljubko uvrstilo med zbrano množico. V presledkih salezijanske godbe so se izmenoma vrstile slovenske in italijanske nabožne pesmi. Popoldansko sv. mašo je opravil škof Bellomi s podelitvijo sv. birme slovenskim otrokom. Tu nas je pretresla veličastna skladba »Ti si Peter Skala«. Z mogočno dinamiko jo je zapel zbor Marij Kogoj pod vodstvom Nade Zerjal-Zaget. Pri maši skladatelja M. Tomca je pela solistka Marta Vuga-Horvat. Tudi skavtinje so se lepo izkazale v dvoglasnem solističnem petju psalma. Čeprav je velika udeležba ljudi pri birmi pozitivno dejstvo, vendar bi številnejši pristop staršev k obhajilu bil vse bolj duhovno uspešen. Zelo pa moti razhod ljudi ob zaključku. Slikanje pred oltarjem in odhod iz cerkve bi se mogel vršiti brez tolikega hrupa. Slišijo se sumljivi glasovi, da se izpred glavnega oltarja namerava odstraniti oba kipa sv. Cirila in Metoda. Gre verjetno le za govoričenje, kajti v nasprotnem primeru bi se oglasili na pristojnem mestu. Občuteno pa nas je prizadela ugotovitev, da se je na naši cerkveni zastavi (banderu) odstranil slovenski napis. Četudi je zastava bila obnovljena, se kaj takega v letu 1979 ne bi smelo dopustiti. Pričakujemo, da se napis dosledno vrne na svoje mesto. F. V. SLOVENSKA SKUPNOST - SEKCIJA DEVIN-NABREŽINA prireja na igrišču SOKOLA V NABREŽINI »Naš praznik« SPORED: sobota 30. junija: ob 18. uri otvoritev z odprtjem kioskov; ob 19. uri koncert nabrežinske godbe na pihala; 21. uri ples ob zvokih ansambla »Lojze Furlan«; nedelja 1. julija: ob 18. uri odprtje kioskov; ob 19. uri koncert godbe na pihala iz Trbovelj. Govoril bo A. Terčon, član deželnega tajništva SSk; ob 21. uri prosta zabava z ansamblom TAIMS z Opčin; ob 1. uri zaključek Našega praznika. Vabljeni vsi Slovenci! Z dobrim vinom bomo namakali domače prigrizke. Otvoritev trim steze v gropajsko-padriški osnovni šoli V drugi številki tretjega letnika glasila osnovne šole Karel Destovnik-Kajuh »Mala gaja« je v svojem poročilu napisala učenka tretjega razreda Karmen Natural tole: »Tudi jaz kot vsi moji šosolci, nestrpno pričakujemo uro telovadbe in še posebno takrat, ko gremo telovadit na šolski vrt. Tu je še posebno lepo.« V isti številki, ki smo jo dobili na dan otvoritve ob vhodu na šolski prostor, pa nam učenec petega razreda Martin Grgič po roča: »Naš šolski vrt je zelo velik, zato so naše učiteljice skupno s starši sklenile, da bomo neradili trim stezo. Ze lani so pričeli z delom, a ga niso dokončali. Trim steza ima 20 telovadnih točk. ZSŠDI je podarilo šoli tablice z navodili za vaje, podpornike ravno tako. Gozdna zadruga iz Padrič nam je poskrbela hlode, starši pa ostalo telovadno orodje, ki ga zdaj prav pridno postavljajo. Mi pa vadimo za otvoritev trim steze, ki bo konec junija.« No, in še pred koncem junija, to je prav zadnjo nedeljo, je bila na šolskem vrtu prisrčna in nad vse uspela otvoritev te takozvane trim steze ki se je je udeležilo veliko domačinov, staršev in prijateljev otrok. Trud in prizadevnost učiteljstva in staršev, da bi šolo obogatili in jo še tesneje povezali z življenjem, ki jo obkroža, sta se tega dne bogato obrestovala. Prireditvi se je odzvalo veliko domačinov, mladih in manj mladih, in dokazalo veliko zavzetost za šolsko ustanovo. Z ritmično vajo in s pevskim nastopom so se predstavili otroci otroškega vrtca, ki so s svojo ljubkostjo želi val odobravanja vseh prisotnih. Osnovnošolci pa so se postavili s petjem in telovadnim nastopom, ki je bil za naše razmere enkraten. Prireditvi pa je dala nadvse slovesen ton trebenska godba na pihala. Še prej je vse prisotne pozdravila učenka Irena Kralj, ves ostali program pa je napovedala učenka Elena Kalc. Z veseljem se je vabilu za blagoslovitev nove trim steze odzval domači župnik g. Marijan Zivic, ki je imel ob tej priložnosti kratek nagovor in poudaril korist združevanja telesne kondicije z duhovnim napredkom. Pohvalil je vzajemnost, ki vlada med učiteljstvom, starši, otroki in župnijsko skupnostjo. Podravnatelj Bruno Kralj pa je pohvalil to koristno iniciativo in zagotovil, da bo trim steza koristna ne le za osnovnošolske otroke, marveč za vse vaščane (če bo to pobudo odobril šolski svet). Predstavnica staršev Lidija Kralj pa se je zahvalila vsem, ki so pripomogli, da je prišlo do uresničitve trim steze, in prav tako vsem, ki so se proslave udeležiii. Po proslavi so se otroci, starši, učiteljstvo in ljubitelji otrok ustavili pri prijetni zakuski, komentirali ves potek proslave, za katero nosijo levji delež otroci, učiteljice, pa tudi šolski sluga Silvo Ozbič, ki je oskrbel za zelo dobro ozvočenje in ne nazadnje za dobro kapljico vina. Pri tej prireditvi pa je najbolj prišla do iziraza vzajemnost med učiteljstvom in domačini, ki je bistveni pogoj za nadaljnje uspešno delovanje naše manjšine. Pa še kratka pripomba: ko se je vsa slovesnost iztekala ob zvokih trebenske godbe na pihala, so prišli na vrt trije, če jih smemo tako nazvati, tujci iz Kar-nije, se pozanimali, kakšen praznik je ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦*♦♦♦♦♦♦»«♦♦♦*♦♦♦♦♦♦* PRAZNOVANJE SV. CIRILA IN METODA NA VEJNI 5. julija: ob lil. uri sv. maša ob oltarju sv. bratov. Sledi skupno kosilo v kraški gostilni. Vabljeni zlasti slovenski duhovniki in laiki. S. julija: ob 17.30 novomašno in zlato-mašno slavje (novomašnika: Rafael Leskovec iz Godoviča in Bogdan Dolenc iz Javorja nad Škofjo Loko); zlatomašnika: Aleksander Milič, iz Briščikov pri Proseku, Ivan Budin iz Mirna pri Gorici. neki in ko so jim domačini dali čisto kratko, a učinkovito razlago o prazniku samem in o tem, po kom je šola poimenovana, so imeli za nas le besede pohvale in nas spodbujali, naj ne omagamo in naj le vztrajamo po poti za dosego naših pravic. Mislim, da si lepšega priznanja ne bi mogli pričakovati. Skratka, enkratna prireditev, katere iniciativa zasluži, da se je oprimejo tudi druge šole, če le imajo možnost realizacije takšnega objekta kot je trim steza. Sv. Križ pri Trstu V nedeljo 1. julija bomo slovesno obhajali god svojih zavetnikov sv. Petra in Pavla. Ob 10. uri bo slovesna sv. maša, nato pa običajna procesija s sv. R. Telesom po vasi. Med procesijo bo pel domači cerkveni pevski zbor in igrala nabrežin-ska godba. Na slovesno praznovanje so vabljeni poleg domačih vernikov tudi vsi častilci sv. R. Telesa in sv. Petra in Pavla. Pridite, bomo skupaj počastili evharističnega Jezusa in s svojim pobožnim vedenjem tudi javno pričali zanj. Kristjan ne more postati izraelski državljan Izraelsko državljanstvo lahko dobi otrok izraelske matere ali kdor se je oprijel judovske vere. Tako določa zakon izraelske države. Neka ameriška žena, hči judovskega očeta in judovske matere, je zaprosila za izraelsko državljanstvo. Niso ji ga dali, ker so zvedeli, da veruje v Jezusa kot v Odrešenika. Ko se je pritožila, je tudi najvišje izraelsko sodišče pritožbo zavrnilo. Judovski mesečnik »Shalom«, ki izhaja v Rimu, kritizira tako stališče izraelske vlade. Izraelsko državljanstvo lahko dobi človek, ki nima. nobene vere, ali ki ima kakšno drugo vero, le kristjan ne sme biti. Tu ni nobene doslednosti. Zato omenjeni mesečnik zagovarja načelo, da versko prepričanje ne more odločati o tem, ali je nekdo pripadnik izraelskega naroda ali ne. Izraelci obsojajo Hitlerjev rasizem, sami pa mu, na žalost, sledijo. Dva objema 23. avgusta 1939 sta se prijateljsko objela Stalin in Hitler in Hitler je hitel (seveda s Stalinovo pomočjo) že 26. avgusta napasti Poljsko, pa je 25. avgusta zvedel, da sta Poljska in Anglija sklenili pogodbo o medsebojni pomoči. To ga je osupnilo, še zlasti zato, ker je Italija po svoji navadi proglasila nevtralnost. Zdaj se je Hitler trudil, da bi Anglijo pregovoril, naj pusti Poljsko na cedilu. To se mu ni posrečilo. Zato je s toliko večjo besnostjo 1. septembra ob 4.45 napadel Poljsko od zahoda, njegov tovariš Džugašvili pa od vzhoda. V treh tednih sta German in Gruzinec uničila slovansko Poljsko. Koliko časa je trajal objem Hitier-Sta-lin? Niti dve leti. 22. junija 1941 je že Hitler napadel svojega tovariša Stalina. 19. junija sta se objela Carter in Brež-njev. Ali bo njun objem trajal vsaj dve leti? MMNIIIHIUIIIUIIIIIIHIIIIMIIlillHIIIIIIIINilMnillNMINIIIttinilllllllllllinillllNnNNIINIMIIIIIIIIHIHIIIIIIIIIIHIIIlillHHIIIMIIinilffllllll^ Beseda o Slovenski izseljeniški matici Koncem preteklega meseca je bil v Ljubljani občni zbor Slovenske izseljeniške tatice. Ob tej priložnosti so bila podana Številna poročila, pregledano delo te ustanove in pa izvoljen nov odbor. Za predsednika so izvolili Staneta Kolmana, ki je hkrati predsednik Komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi. Izvolitev novega predsednika gotovo ni bila Naključna, temveč so imeli pred očmi dejstvo, da v tujini deluje med izseljenci Večje število duhovnikov, s katerimi niso odnosi Matice najboljši. Moida želijo, da bi še izboljšali. Ce je ta želja resnična, potem izboljšanje ne zavisi od duhovnikov med izseljenci, temveč od Matice oz. od oblasti v Sloveniji. Ti bi morali spremeniti odnos do duhovnikov v izseljenstvu. Predvsem je razlikovanje med duhovniki »emigranti« in duhovniki iz domovine nekaj nedopust- nega. Ali pomeni to razlikovanje, da so »duhovniki iz domovine«, ki so prišli med izseljence v zadnjih letih, »režimski duhovniki«? Slovenske oblasti vzbujajo tak sum, ko delajo razliko med izseljenskimi duhovniki, kot je bilo slišati na občnem zboru Matice v Ljubljani in kot je slišati tudi med izseljenci samimi. To bi bil naj-grši madež na izseljenskih duhovnikih, pred katerim je treba slovenske duhovnike v tujini z vso silo varovati. Druga točka je očitanje »klerikalizma« lažnim emigrantskim duhovnikom. Ti so prišli med slovenske ljudi v tujini v najtežjih časih po vojni in ostali med njimi v najtežjih pogojih. Videl sem, kako divje življenje živijo nekateri, sami, brez lastnega gospodinjstva, večno na poti, brez reda, brez počitka, vedno vsem na uslugo. In čemu? Zato, da bolnim rojakom prinašajo Kristusa v sv. popotnici, otrokom pri prvem sv. obhajilu; da oznanjajo Kristusa pri nedeljskih mašah, ki jih i-majo desetine km narazen; da učijo ve-louk otroke in odrasle; da jih učijo ludi materino besedo in da jim hranijo spo- min na domovino. Potem je tu še skrb za socialne potrebe naših ljudi. Posebno prvih 20 let so bili največkrat izseljenski duhovniki edini, ki so se brigali za slovenske ljudi v emigraciji. Ali bo kdo zbral in opisal vse to, kar so takrat naredili slovenski duhovniki za slovenske izseljen ce pod vodstvom škofa Rožmana? In za vse to delo, žrtev in trud morajo sedaj požirati očitek, da uganjajo »klerikalizem«. To jim očitajo tisti, ki so za vsak svoj korak plačani. Tretja stvar je pa nastopanje Slovenske izseljeniške matice same. Kaj nudi ta slovenskim ljudem v tujini? Jim prinaša domovino ali jim prinaša partijske direktive? Naj v Ljubljani ne pozabijo, da v za-padnem svetu, kjer živijo slovenski izseljenci, imame demokratični družbeni red; da smo politično in svetovnonazorsko pluralistično opredeljeni, glede domovine pa smo si edini tako zamejci kot izseljenci. Domovina nam je še vedno tisti ideal, ki ga je za vse čase upodobil Ivan Cankar. Od ljudi, ki prihajajo iz domovine, pričakujemo, da nam prinašajo spomin nanjo, da nam nudijo domače vrednote, domačo kulturo, domače pesmi, domačo besedo, partijsko politiko naj pustijo v Ljubljani. Matica pa tega ne dela. Njej je prvenstveno na tem, da izvaža partijsko ideologijo, preoblečeno magari v kranjske klobase. V tujini so ljudje zelo občutljivi za to. V poročilu v Ljubljani je bilo npr. rečeno, da »so bili v Clevelandu nosilci ostre akcije proti Golarjevi Vdovi Rošlinki nekateri duhovniki in najvišji politični emigranti«. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bil nastop ljubljanskih i-gralcev ob tisti priložnosti zelo neprimeren in še bolj neprimerno poročanje v Delu. Ko smo bili na turneji v Clevelandu, smo še vedno slišali odmeve na tisto gostovanje, ker so bili clevelandski Slovenci po pravici užaljeni. S takšnim postopanjem sj Matica zapira vrata do demokratičnih Slovencev, ki si ne želijo in ne pustijo, da bi jim kdor koli vsiljeval neko politično prepričanje, ki pa sprejemajo in želijo sprejemati slovensko kulturo v vseh razsežnostih. To sta obe goriški kulturni skupini doživeli na svojem gostovanju tako v Clevelandu kot v New Yorku in Fairfieldu. O tem obisku piše profesor B.P. iz Clevelanda: »Petje in igra sta nam bili zelo všeč in naši otroci so bolje razumeli važnost slovenskega jezika in kulture. Vaš obisk jim je bil v veliko pobudo, da se raje zanimajo za slovenske vrednote.« Mitja Ribičič je v jubilejni številki Našega tednika izjavil: »Trditev o izvozu naše revolucije, našega samoupravnega sistema ali neuvrščenosti je tuja značaju jugoslovanske notranje in zunanje politike, bila pa bi tudi zelo kratkovidna in neumna politika, skregana z evropsko resničnostjo«. Še bolj pa z ameriško in avstralsko, bi dodali mi. Teh navodil naj bi se Slovenska izseljeniška matica držala, pa bi bilo njeno delo v resnično korist slovenskim ljudem v tujini. Toda sme kaj takega? K. H. KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce " - ■ ' rf®*,’ " 'Sp5P1 Zbor otrok osnovne šole v ulici Vittorio Veneto poje pod vodstvom učiteljice Nataše Paulin-Petarin na akademiji v Katoliškem domu 10. junija 1.1. Uspehi in neuspehi na višjih srednjih šolah Ob zaključku šolskega leta, ki se je letos prej končalo, so znova nastali problemi ob uspehih in neuspehih na teh šolah. Dnevniki posvečajo temu vprašanju precej člankov. Razvidno je namreč, da je končna bilanca precej porazna tako na slovenskih kot na italijanskih višjih srednjih šolah. Lepo število dijakov je dobilo popravne izpite v septembru. V odstotkih: ital. znanstveni licej 24 %; učiteljišče 26 %, slov. učiteljišče 49 %, ITI 33 %, Ist. d’arte 33 %; tečaj za vrtnarice pri uršulinkah 19 %, slovenski tečaj 47 %, slov. klasični licej 15 %, slov. trgovska šola 41 %, ital. tehnični zavod za geometre 25 °/o, zavod za računovodje 25 %, periti az. 17%. Dijakov z izpiti je torej precej, na slovenskih šolah več kot na sličnih šolah z ital. učnim jezikom, če izvzamemo slov. gimnazijo-licej. Člankarji v dnevnikih se vprašujejo, zakaj takšni nezadovoljivi u-spehi. Eni pravijo, da so bili profesorji strožji, dijaki pa manj pripravljeni; drugi trdijo, da so sedanji programi preobširni in neživljenjski. Javnost in dijaki bi torej želeli, da vsi dijaki izdelajo, profesorski zbori pa niso tega mnenja. Zakaj niso? Ne zato, ker bi hoteli biti »mučitelji« dijakov. Saj najbrž vsak profesor želi, da bi njegovi dijaki izdelali. To bi mu bilo le v ponos, morda celo v posebno zaslugo pri politikih. Zakaj torej postopajo drugače? Mislim, da zato, ker profesorski zbori imajo tudi vest. Ta jim pravi, da dijak mora le nekaj znati, če hoče v višji razred. Njegove znanje je predpisano v učnih programih. Zato mora dijakovo znanje kolikor toliko odgovarjati učnim programom. Prevelika popustljivost v tem oziru dijakom prej škoduje kot koristi. To potrjujejo izkušnje. Popravni izpiti naj dijake vsaj na to spomnijo, da je šola nekaj resnega, da pravica do šolanja pomeni tudi dolžnost študiranja in znanja. Na to se prerado pozablja. Vsaj v zadostni meri je treba obvladati vse predmete in ne samo nekatere. Torej tudi tiste, ki niso všeč. Ravno tu nastanejo težave, ker marsikdo študira le to, kar mu je všeč, ne pa ostalih predmetov. Na slovenskih šolah je potem še problem italijanščine. Če bi odšteli izpite iz tega jezika, bi videli, da so uspehi boljši kot na sličnih ital. šolah. Prav je namreč, da dijaki obvladajo tudi italijanščino, saj jo bodo v življenju potrebovali. Dijaki in starši naj zato vzamejo šolanje kot nekaj resnega, kar zahteva tudi trud in odpoved marsikaki zabavi, na žalost tudi skrajšanje počitnic. Slovenski vrtec v Ronkah V Romjanu (Vermegliano) blizu Ronk so končno odprli že pred časom obljubljeni otroški vrtec. Gre po dolgih letih, odkar govorimo o človekovih pravicah, za prvo tovrstno pobudo odgovornih obla-stev v prid slovenske narodne skupnosti, ki živi na tem območju med prebivalstvom italijanskega jezika in bizjaškega govora. Doslej otroci slovenskih staršev iz Ronk, pa tudi iz bližnjih občin Tržič (Monfalcone) in Starancan niso imeli najmanjše možnosti za izobraževanje v materinem jeziku. To dejstvo je bilo toliko bolj vpadljivo, ker je otrokom tistih italijanskih družin, ki so se iz takih ali drugačnih vzrokov naselile po slovenskih občinah, zagotovljeno vse šolanje v lastnem materinem jeziku. Želeti bi bilo še, da bi se za slovenske ljudi na tem območju za začetek vsaj nekajkrat na leto nudila tudi slovenska služba božja. Preveč let je že minilo po drugi vojni, po zlomu fašizma, ko so u-strezne pobude obtičale. Sedaj, ko je v goriški Cerkvi prišlo do pomembnih premikov tudi v zadevah sožitja obeh narodnosti v škofiji, je čas, da se nekaj ukrene tudi za slovenske vernike okrog Tržiča. f Franco de Gironcoli V starosti 87 let je umrl na Dunaju zdravnik specialist Franco de Gironcoli, po rodu iz Gorice. Tukajšnji javnosti je bil znan kot odličen furlanski pesnik in prevajalec poezije na furlanski jezik, zlasti iz nemščine, italijanščine, nekaj pa tudi iz slovenščine. V mednarodnih krogih je bil poznana osebnost, ustanovil je mednarodno medicinsko revijo »Urologia«, področje, na katerem se je specializiral. Leta 1977 so v Gorici izšle njegove »Poe-sie in friulano«, med njimi je tudi nekaj prevodov iz nemščine, iz slovenščine pa tri pesmi koroškoslovenskega pesnika mlajšega rodu Gustava Januša. Kresovanje SGS Goriški skavti in skavtinje so na predvečer godu sv. Janeza Krstnika kresovali na Vrhu sredi kraške gmajne. Naredili so visok kres, ki je potem s čudovitim plamenom gorel. Zbralo se jih je lepo število, skavtov in skavtinj, iz vseh treh čet. Okrog ognja so potem še dolgo v lepi kresni noči prepevali, si pripovedovali skeče in se pogovorili o prihodnjem taborjenju, ki bo od 23. julija do 5. avgusta v dolini Koritnice pod Mangartom. Svete birme Maj in junij sta meseca prvih sv. obhajil in birm. Tako je preteklo nedeljo 24. junija g. nadškof Cocolin birmoval kar na štirih krajih. Zjutraj ob 9. uri je bila najprej birma v Pevmi, nato ob 11. uri v Sovodnjah. Ob 4h se je g. nadškof podal v Podgoro in od tam še v Mavhinje, kjer je bila birma ob 18. uri. Po tako polnem dnevu se je g. nadškof ustavil z duhovniki še pri prijateljski večerji. Naj povemo, da je isti dan bila birma tudi onstran meje. G. škof Jenko je namreč v nedeljo dopoldne birmoval v Biljah, popoldne pa v Bukovici. V petek, na praznik Srca Jezusovega, je pa bila birma v Vrtojbi, ker je tam cerkev posvečena Srcu Jezusovemu. Obilo Sv. Duha je torej prišlo na našo mladino v preteklem tednu. Da bi mu tudi ostala zvesta! Dve hudi prometni nesreči Pretekli ponedeljek sta se pripetili dve hudi prometni nesreči s človeškimi žrtvami. Na miramarski cesti, blizu naravnega tunela, je zjutraj ob 6.30 avto znamke BMW trčil v nasproti vozeči Fiat 850. Pri nesreči sta bila na mestu mrtva mož in žena v fiatu, v drugem avtu pa je izgubil življenje voznik 29-letni Bernard Frando-lič, sopotnik Jordan Vižintin pa je bil hudo ranjen. Do nesreče je prišlo, ker je avto BMW zavozil na levo stran naravnost v Fiat 850. Voznika v fiatu sta bila 59-letni Giuseppe Conti in njegova žena 53-Ietna An-na Cernecco. Oba sta verjetno šla na kopanje, ker so v avtu našli kopalni pribor. Frandolič in Vižintin pa sta se vračala iz Trsta domov, potem ko sta nedeljski večer in noč preživela v družbi s prijatelji. Frandolič je namreč stanoval v Doberdobu, Vižintin pa stanuje pri Devetakih. Frandoličev oče je pred 10 leti prav tako postal žrtev prometne nesreče. Druga nesreča se je zgodila v ponedeljek popoldne v Zagraju. Prav sredi vasi je iz neznanih vzrokov ing. Carlo Ribi z avtom zavozil na levo in trčil v hišni zid, od koder ga je odbilo na sredo ceste. Pri nesreči je bil inženir mrtev, njegova sestra pa težje ranjena. Tudi oče ing. Carla je umrl v prometni nesreči. Na praznik sv. Rešnjega Telesa smo pri procesiji prosili: Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod! Ta prošnja postaja zmeraj bolj nujna. Koncert zbora Lojze Bratuž v Gradežu V okviru proslav, ki se že od meseca januarja razvijajo v gradeški baziliki sv. Evfemije, je v torek zvečer nastopil tudi goriški mešani zbor Lojze Bratuž. Izvajal je polifonske in slovenske nabožne ter narodne pesmi. Obisk poslušalcev je bil prav dober. Več povemo prihodnjič. Števerjan V števerjanski občini imajo že dalj časa probleme z vodo, to zaradi posebnosti briških tal in ne nazadnje tudi zaradi potresa, ki je pretresel celotno vodovodno omrežje, da večkrat cevi popustijo in tako iztečejo ogromne količine vode. Ustanova CAFO, ki ji je pred leti občina zaupala upravo vodovoda, kot