Pesem mladine. 1916. Mojo srčno kri škropite po planinskih solnčnih tleh, kakor seme jo vrzite po doleh in po breg eh! In srce jim bo ogrelo cvetje, zraslo iz krvi, da za roti in itom planitelo bode jim do konca dni! S. Gregorčič. fn kamorkoli se oko obrne, cvete lepote neopisne kras; prizor se za prizorom nam odgrne slih svežih, pestrih živobojni pas ! V nebo visoko, v solnca lučprežarno tjorii se kamen dviga vekovit, molče se pno grebeni n noč viharno -kaj more grom jim in kaj strele svit! Njih veličasl stoji nepremagljiva, kot je za dom ljubezen neminljiva. V pobočju gozd skrivnostno tam šumi: zelena halja vije se v podolje; in s ptico plica sladko govori, studenca val odpeva dobre volje; šum reke raste in drhteč zamira, kot da umetnikova roka daleč kje mogočnim orglam tajnosti odpira, ki srcu le umljivo govore . . . O, kam bežiš, bobneči glas voda, šepet ti mehki našega vodovja ? V življenje budi semena polja, da blesk zasine žitnega valovja, ki v vetra se poljubih poigrava, kot zlato morje pada, vstaja, plava... O, kam ?... Ni li tam doli naše morje, ki nosijo valovi mu pozdrav od tod. kjer boči naše se obzorje? Pozdrav sporoča naša mu ljubav! Ko vode zemljo so nam porosile, v oblak se dvignile, vanj se izlile, gredo, da z morjem bi združile se spojile, ki - nikdar mirno—hrepeni v daljave, kot ščit jeklen ob prsih očetnjave u neba sinjino brizga val peneč, tako grozan, tako preteč! O, morja sila ti nepremagljiva, kot je za dom ljubezen neminljiva ! Pod zemljo pa priroda večno snuje, prečudne tvore oblikuje — in človek ostrmi zavzet, zroč ta podzemski bajni svet. Um roki pota naravnava, da seta u temo po zaklad, ki v ceni zraste tisočkrat, ko misli jasne moč mu zdrava namen odkaže in obliko da, ki nam naj služi, nam velja' Nam ? . . . Kaj pravice reče čast, ho svet je ta nam vpisan v last? Smo li, ko nismo nič imeli, z nasiljem drugemu ga vzeli? Je li krvava naša pest in z grehi obtežena ves t? So li ga tujci nam ravnali, brez dela mi plodove brali ? Morda brez ognja smo srca v lenobi duševni čakali, da nam pero in knjigo da usmiljenje sovražnega sveta ? . ■ ■ Dni davnih doba, ti govori, če nisi ob prosoete zori tu zrla naših dedov že, kako so misli njih rodile zavest in dvigale srce, kako njih delavne roke tla so orale, dom gradile in kot z verigami nasé to sveto zemljo priklenile! Ta vez na vek je nezlomljiva, kot je za dom ljubezen neminljiva ! Kar smo — to naša je pravica ! Stran, kdor grabljivo hoče k nam! Če dvigne ena se desnica, junak od nas že vsak je sam! Če pa vseh moč se v eno združi, teh tisoč rok le v eno pest, spoznaj, kako se domu služi, kako je vsak do smrti zvest ! O, pač srce se krči, duša plaka, ko smrt objela je junaka — vsak vreden vseh je bolečin! Nad njim pač sklanja misel vsaka do mrzle jame se globin! A kri njegova nam rodi jasnejše, svobodnejše dni! Iz te krvi, iz del junaštva, ki v njih mrje pohlep sovraštva, premnoga žrtev dviga našo čast, spoznanja v prsi lije slast : Ne v spone stisk in v temo zmot — naprej, navzgor gre naša pot! Mladina — jaz na mesta njih, ki bili so, a ni jih več, hitim duš razviharjenih, k prisegi dvigam glas grmeč: Do koder vid ponosno polje, vsi ene misli, želje, nade, volje, iz sil duha in rok gradeč, nikdar s pokojem se mameč, \ za dom stojimo vojska nezmagljiva, kot je ljubezen naša neminljiva! Ustvarjamo, prerajamo — v življenje novo vstajamo! E. Gangl. JANKO LEBAN: Mladi begunec. adivoj je bil uboga sirota v dvanajstem letu svoje starosti. Umrla sta mu bila oče in mati, in izročen je bil v izrejo zidarju Strogoviču. Ta je popolnoma fc—IKLjJ opravičeval svoje ime, zakaj bil je jako strog in JL_Jà oduren mož. Radivoj mu je pomagal pri delu. Pri- —V » r uašal mu je kamenje, razno orodje in sploh, kar je potreboval njegov mojster. Deček je moral pri mojstru Strogoviču trdo delati, a za fantovo vzgojo je mojster skrbel toliko kakor niči Zalibog je imel mož slabo navado, da je časih pregloboko pogledal v kozarec. Ce je zvečer prihajal vinjen domov, potem je ubogemu Radivoju huda predla. Za vsako malenkost jp Drpfppjil nnsrprnpcr» otroka t:iko. tla je bil ves črn in je ubožček prejokal mnogo noč... Nekega dne se Radivoj navsezgodaj prebudi, ko se je komaj delal dan. Tedaj se spomni, da je sinoči pozabil kladivo na zidališču. »Ah,« vzdihne deček, »kako se mi bo pač godilo, če to zapazi mojster! Pretepe me do krvavega!« Dečka se je lotil velik strah, ki mu ni dal več zaspati. Sicer bi bil lahko premislil, da to še ni tako veliko zlo, če je poza bil kladivo. Pogrešek, izvirajoč iz male pozabljivosti, bi bil že lahko kako popravil. Toda fantu je strah vzel vso razsodnost. Ze prej je večkrat nameraval ubežati, ker je imel pod Strogovičevo streho res hude čase. Toda vselej si je mislil: kaj pa, če me mojster zopet ujame, kakor ujame ptičar iz kletke odletelega ptiča? Še huje bi pela palica! — Zdaj pa Radivoj niti tega pomisleka ni uvaževal. Bil je ves iz sebe. in beg je bil — sklenjen! V postelji ni mogel kar nič več strpeti. Odinoli torej kratko jutranjo molitvico, potem potih oni a vstane, da bi ga nihče ne slišal, se napravi in neopažen pobegne! Kolikor so ga nesle noge, je tekel preko travnikov, polja in njiv . . . Kako srečnega se je čutil, ko ni videl več hiše svojega mučitelja! Seveda je prišel kmalu tudi v kraje, ki jih ni še nikoli videl. Večkrat ni vedel, kam bi se obrnil. Obstal je in premišljal, kaj naj stori. A v tem so sc nakupičili na nebu črni oblaki, in zabesnel ie hud vihar. Moral si je Radivoj pritiskati klobuk na glavo, da mu ga ni vzela sapa. Ljuto se je vihar zaganjal vanj, da se je Ie iztežka držal pokonci. Kmalu nato se je pa začelo bliskati in grmeti, in ulila se je velika ploha. Mali begunec se je ves zbegan oziral po kaki hiši, kjer bi lahko vedril. Pa nikjer ni mogel zapaziti kake koče. Na srečo je kmalu prišel v velik gozd. Tam se je hotel v goščavi nekoliko ubraniti dežju. Seveda veliko mu to ni pomagalo. Dež je lil nanj izmed vej tako silno, da je bil Radivoj kmalu podoben obliti kokoši. Ubožec! Moker je bil do kože in mraz ga je sprelctaval. 2e se je jel kesati, da je pobegnil. »Pa. bi bil rajši ostal doma!« je bridko vzdihnil. »Kaj naj naredim? Ali naj se vrnem domov?« Tedaj se spomni svojega jezavega rednika in hudih udarcev, ki jih gotovo dobi, če se prikaže domov. Odločno torej sklene: »Naj se mi godi karkoli hoče, jaz ostanem tu. Ljubi Bog se me bo usmilil, rednik pa nikoli!« Radivoj ie ostal še nekaj časa v svojem obupnem položaju. Naposled je nevihta ponehala, vreme se je zvedrilo, in kmalu je postalo vse mirno in tiho. Poizkušal je sedaj dobiti cesto ali pot iz gozda. Toda. tako iščoč, je zašel še bolj. Tekal je po cele ure naprej in naprej, tešeč si lakoto z borovnicami, ki jih je bilo v gozdu dosti. Polagoma se je zvečerilo, a še ni bilo nobene hiše na vidiku. Radivoj je bil tako utrujen, da ni mogel dalje. Nedaleč cd gozdne poti je legel nod hrast. Preden je pa zaspal, je pobožno sklenil roke ter milo zaprosil ljubega Boga. naj mu pošlje angela ali dobrega človeka, ki bo poskrbel zanj. Od utrujenosti je kmalu mirno zaspal. Ko sc je zjutraj prebudil, je solnce že sijalo skozi gosto drevesno vejevje. Okolo in okolo je pialo v prirodi veselo življenje. Ptičice so skakljale po drevesih ter živahno žvrgolele. Radivoju se je miline tajalo srce. »Ali. kako zvesto skrbi dobri nebeški Oče za male pevke! Čuva jih v gozdnem prenočišču! Gotovo tudi mene ni pozabil; roka Njegova nie bo milostno vodila!« Tako je Radivoj mislil sam pri sebi. Tedaj je pa začul glasove. Zaskrbelo ga je . . . »Kaj pa,« si je mislil, »če me morda iščejo? Kaj pa, če je to morda oče Strogovič?« — Deček je kmalu zapazil skozi veje gručo ljudi. Bila je to pisana družba otrok in odraslih ljudi, moških in ženskih. Peli so, kričali in hrumeli. Prišli so do hrasta, ki je pod njim počival naš mali begunec. Radivoj se je neopažen umaknil nekaj stopinj nazaj v gozd. da bi lahko skrivši opazoval te ljudi. Ti so skakali kakor kozliči, uganjali razne norčije, da se jc moral Radivoj v svojem skrivališču resno premagovati, da se ni glasno zasmejal. Posebno neki mladenič, ki so ga nazivali Pavlilro. je tekal kakor opica okrog. Prekopiceval se je. se postavljal na roke ter uganjal različne burke. Kmalu se pa skritemu Radivoju odgrne slika, ki ga je «ad vse zanimala. Tujci — bili so to glumači. vrvohodci — posedejo v travo pod hrast. Ženske v travi pogrnejo rute, položijo nanje kruha in mesa, in kmalu vsi skupaj sedejo k veseli južini. Tedaj pa vstane mož ter pokliče nekega dečka iz družbe. Obesi mu na razprto roko veliko utež, da se ubogi otrok napora zvije. Za nekoliko časa obesi mož še večje uteži dečku na roko. Ta vzdihne ter hoče zajokati. Toda — paf! Zazveni mu zaušnica, da ugleda deček devet solne ter zleti daleč v travo. Tedaj pa mož pokliče drugega dečka. Ta mora kolobariti z rokami in nogami, da se zdi, kakor bi se takljalo pravo kolo po zemlji. Kmalu pa začne deček, izmučen, tarnati in vzdihovati, da bi se kamenu smilil. Zaman zagotavlja, da ne more veš. Njegov zapovednik in vaditelj pa robanti, da se vse kadi. Tudi druga družba zmerja dečka. Radivoju pa se krči srce. ko je priča vsega tega. »Uboga otroka!« si misli, poti-lioma pa reče sam sebi: »Ne, Bog mi ni poslal teh ljudi, ki tako grdo ravnajo in kolnejo! Saj so še hujši od mojstra Strogovlča!« Ob teh besedah stopi potihoma in sklonjen v dve gubi še globokeje v gozd, da ga kdo ne zasledi . . . Tedaj pa zazveni otroški glas: »Olejte, glejte: zajec, zajec!« Vrvohodci stečejo pogledat, a namesto zajca najdejo skritega — Radivoia! . . . »Kdo si?« ga povpraša mož, ki je prej mučil oba dečka. Radivoj se samega strahu strese kakor šiba na vodi. »Prišel sem semkaj jagod brat,« zajeclja potihoma. »Ubegel pob si!« mu odgovore, »čakaj, povedemo te zopet k staršem ! « Radivoj hoče ubežati; pa v tem hipu ga vrvohodec zgrabi za vrat. Pritira ga k drugim možem ter smeje se pravi: »Tu sem ujel dvo-nogega zajca! Tega potepuha vzamemo s sabo!« Tedaj se približajo tudi žene. Te so bile boljše od moških. Božkale so Radivoja, mu prijazno govorile ter dejale, naj se ne boji, marveč naj mirno gre z njimi. Ena žena gre pa takoj po lepo. modro suknjo ter jo obleče dečku namesto prejšnje stare in umazane. »No, kako ti kaj ugaja nova suknja?« povpraša dečka. Radivoj ne more odgovoriti niti besede. »Dajmo mu vendar kaj jesti,« zakličejo druge žene, »fantič je najbrže lačen!« Kmalu mu donesejo mesa in kruha. Toda našemu beguncu ne diši nobena jed. Vendar začne nekaj zaupneje in srčneje govoriti z ljudmi. »Lep deček,« si šepetajo glumači med sabo. »Zares, tega zajčka ne pustimo tako izlahka iz pasti!« Družba se nato pripravi na odhod, in Radivoj se je delal dobro razpoloženega, kolikor je mogel. Skakal in pel je veselo med glumači. Po večurnem potovanju si je Radivoj pridobil že popolno naklonjenost vse družbe. Zatorej so mislili, da mu lahko dovolijo vso prostost. .Večkrat je Radivoj šel v grmovje, si iskal jagod in jih prinašal tudi glumaškiin otrokom. Ob neki priliki se zopet oddalji od družbe. Tedaj pa ugleda visoko mogočno drevo, in srečna misel mu šine v glavo. Znal je dobro plezati in, kakor bi trenil, je bil na drevesu. Brzo pleza kakor veverica od veje do veje, čim višje more. Ker je bilo drevo do vrha gosto poraslo z vejami in z listjem, se Radivoj lahko skrije, tako da bi ga bilo težko iztakniti. Ni dolgo trajalo, ko začnejo glumači klicati Radivoja. Prišli so celo v njegovo bližino, zmerjali, kleli in pretili. Deček pa se je na drevesu neopažen tresel, kakor se trese preganjana zverjad na lovišču. Toda niso ga našli in naposled so odšli. Pol ure je deček še sedel na drevesu. Potem previdno stopi z njega, tisočkrat zahvali Boga za rešitev iz rok teh ljudi ter se napoti globokeje v gozd. Tedaj se pa pojavi v njem huda žeja. Željno išče kakega studenca ali potoka. Ni dolgo trajalo, ko res pride do potoka. Napije se ter sklene, da potuje ob potoku dalje, naj dospe žc kamorkoli. Nadejal se je, da tako vendar pride do človeških stanovanj. In ni se motil! Potovaje še nekoliko časa ob potoku, dospe do gozdnega obronka. Potok je tu glasneje žuborel. Tekel je po brdu nizdol v dolino in v malo vas. Mali begunec jo ureže čez lepo, gozdnato se-nožet. Kmalu nato dospe k mali hiši, pred mlin. V njem so veselo klopotala mlinska kolesa. Večerno solnce se je nekako smehljaje oziralo skozi vejevje dreves na hišico. Velika, mogočna lipa je stala pred njo, za njo pa so štrlele mogočne skale, kakor da bi čuvale nad tem posestvom. Radivoj se zmuzne k hiši. Zdajci sliši petje. Posluša . . . Stara mamica je pela večerno pesem. Deček se spomni pregovora, ki pravi: Rad ostani, kjer poió, tjakaj zlih ljudi ne bo! Poln zaupanja stopi v hišo, pozdravi staTo ženico ter začudeni mamici razloži svojo usodo. »Ubožec, ubožec!« izpregovori ženica sočutno. Če si zadovoljen s preprosto hrano, lahko ostaneš pri meni.« »O, hvala, hvala!« zakliče ves vesel. »Močem tudi pridno delati, da vam kaj prislužim!« »No, prav!« odgovori žena. »Veš, jaz imam pridnega sina, ki pošteno zame skrbi. Zdaj je pa zunaj na polju, ki se nahaja za mlinom. Nima svojih otrok — žena in sin sta mu umrla - a vendar jako ljubi tudi druge otroke. Vem, da ne bo imel nič proti temu, da ostaneš vedno pri nas!« Stara ženica prinese na to Radivoju večerjo. Prav dobro mu je teknila. V tem pa pride ženin sin domov, in Radivoj mu je moral praviti vse od kraja, kako se mu je godilo. Ko je končal s svojo povestjo, mu ganjeni mož pogleda globoko v oči, mu potrka z roko po ramenu, veleč, naj v božjem imenu ostane tukaj. Kosec kruha se še zmerom dobi tudi zanj . . . In Radivoj je res tu dobil svojo drugo domačijo. Ce je po pridnem delu v mlinu in na polju zvečer legal spat, tedaj se je vselej domislil, kako dobro mu je sedaj pri mlinarjevih. In tedaj je poln hvaležnosti k molitvi sklepal roke ter iz dna duše zahvalil nebeškega Očeta, ki ga je privedel do teh dobrih ljudi. Ako me pa zdaj dragi čitatelj, vprašaš, kako se je nadalje godilo mlademu beguncu, ti rad povem, kar sem zvedel: Radivoj je postal priden in dober človek. V šoli svoje nove domačije se je naučil še marsikaj, česar treba za življenje. S tem je nadomestil vse, kar je bil zamudil v prejšnjih neveselih razmerah pri mojstru Strogoviču. Danes pa je Radivoj kot dozorel mož gospodar male hiše in mlina. Dobro se mu godi. Stara mamica in njen sin sta namreč že oba umrla, zapustivši svoje imetje hvaležnemu Radivoju. Če ga kdo obišče, tedaj mu pod senčnato lipo pred hišo rad pove, kaj je nekoč vse doživel kot — mlad begunec! . . . HiNKO PATERNOST mL: V ujetniškem taboru. ikoma ob široki Dunajski cesti stoji enonadstropna hiša z zamreženimi okni in velikimi zelenimi vrati, ki drže s ceste v notranjost večjih in manjših prostorov. To so skromna stanovališča ujetnikov. Tik zidu so razvrščena njihova ležišča, sredi sobe je majhen prostor, kamor morejo od vrat. V primerni višini so nad ležišči pritrjene lesene police, ki nanje spravljajo razno ropotijo. Seveda ne pogrešam dobro osnaženih jedilnih skledic vsakršnih oblik, kovinastih in lesenih žlic. V sredini stropa visi električna, luč. 1 a Za poslopjem se razteza prostrano dvorišče v senci starih košatih kostanjev, kjer pod nadzorstvom prežive ujetniki svobodne ure. Zanimivo je časih gle- dati to množico, ki išče razvedrila pod hladnimi kostanji. Ko neke nedelje p» kosilu sedim zamišljen na vrtnem stolu pod hladnimi kostanji, me predramijo ubrani glasovi strun, ki so se izgubljali v daljavo. Radovednost me dvigne s stola, za seboj zagledam majhno, sključeno postavo. Rus je bil. ki je slonel ob drevesu in igral na balalajko.*) — Pridružim se mu. Zdelo se mi je, da sem uganil njegovo misel, ker za trenutek preneha in že začne pripovedovati: »Imel sem brata, poslednjega sorodnika, ki je padel v vojni.« — Solze mu zalijejo oči. »Ljubila sva se, kakor nihče na svetu. Pa, morala sva na vojno. Živo se še spominjam besed, ki mi jih je rekel ob slovesu: Ivane, Ivane! V raznih popevkah se te bom spominjal in ubral strune na balalajki.« — Nekaj časa premišlja, nato vzdihne globoko: »Strašno le bilo v oni kot večnost dolgi noči. Nikakor ni hotelo ponehati grmenje topov, ki ie stresalo zemljo. — Vstane jutro in prežene peklensko noč. Mirno je bilo kakor po nevihti. Zaspani srno tavali naprej iz vasi, kakor nam je bilo zapovedano. Solnce ie raztrgalo meglo in pozdravilo krvavo poljano.« — Njegov glas se ie tresel: »Kraj gozda padem na mrtvega brata, ki je ležal v mlaki krvi . . .« Zaplaka kakor otrok, krčevito seže po balalajki in pokaže nemo na krvavo liso, ki ie prej nisem zapazil. »In to ie Aljoševa kri,« mu pomagam. Z obrazom je pokril krvavo liso in jo namakal s solzami . . . *) Rusko narodno gbsbilo, podobno tamburici. Custozza in Vis. , ustozza je vas v okrožju Villafrance v provinciji Ve-ronski. južnozapadno od Verone, na višini, levo od reke Tione v severni Italiji. 2e v letu 1849. je bil okoliš Custozze pozorišče velike bitke, v kateri je general Radecki premagal sardinskega kralja Karla Alberta. Ko se je leta 1866. poostrilo razmerje med Av-j jr\ strijo in Prusijo, je mislila tudi Italija, da je prišel f \ zanjo čas, ko naj se prizna za odkritega sovražnika Avstrije. Dne U. marca se je začela Italija oboro-ževati, sredi maja je pomaknila svoje čete na, avstrijsko mejo iti 20. julija je napovedala vojno Avstriji. Italija je postavila dve armadi: prva, pod vrhovnim poveljstvom kralja, je štela 126.000 mož in je imela nalogo z zapada iti čez Mincio: druga pa pod generalom Cialdinijem, močna 84.000 mop, z juga čez spodnji Pad vdreti v Benečijo. Oaribaldijev zbor prostovoljcev. 30.000 mož, je stal med Brescio in Rocco d' Anfo. Italijani so hoteli najbrž zasesti z armado ob Minciju pogorje Sommacampagna in avstrijsko armado za Adižo zadržavati, da bi general Cialdini prekoračil Pad in Adižo in prijel sovražnika z levega boka. Avstrija je postavila zaradi severnega bojišča proti Italiji samo okolo 138.000 mož; od teh pa je zavoljo raznih posadk ostalo za delujočo glavno armado samo okolo 71.800 mož. Nadvojvoda Albreht, ki je dne 21. junija v posebnem dnevnem povelju sporočil svojim četam, da se je vojna pričela, je ostal še dva dni na levem bregu Adiže pri Veroni, da bi mislili Italijani, da pride do obrambne bitke za Adižo. Italijanska glavna armada je začela v noči na 23. junij pošiljati svoje čete čez reko Mincio, nakar je avstrijska armada začela zasedati pogorje Sommacampagna; za opazovanje Cial-dinijeve armade so ostali samo en lovski bataljon in štiri eskadroni. Italijani niso računali na možnost hitrega spopada, marveč so mislili, da izvrše dne 24. junija samo krajevno izpremembo. Brigada jezdecev pod polkovnikom Pulzem se je vrgla prva na sovražnika in pometla italijanske pešce s prostora, ki so ga bili zasedli. Eskadrona ritmojstra barona Berchtoldsteina je osvojila hrib Cricol, brigada Piretova pa vas Oliosi, z jurišem je bila vzeta višina Vento, in sledil je juriš na Custozzo. Sovražnik se je moral umakniti do Creinone — bil je premagan. Avstrijska armada je imela 117(1 mrtvili, 3984 ranjenih, 2802 ujetnikov in pogrešanih; italijanska armada 712 mrtvih, 3143 ranjenih, 4332 ujetnikov. Avstrijci so uplenili 14 topov in 5000 pušk. Italija je takrat napovedala vojno Avstriji na pritisk Francije in z njeno pomočjo, ki ji pa je morala odstopiti prekrasno Nizzo. * * Dne 20. julija t. I. je minilo petdeset let, kar je premagal admiral Tegethof pri otoku Visu mnogo močnejšega sovražnika — Italijana. Ob na 11. uro je otvorila čelna ladja nasprotnikov, oklopna fregata »Principe Carignano«, na daljavo 1500 m ogenj, na katerega je moglo naše brodovje odgovoriti šele potem, ko je bil Tegethof izpazil vrzel za tretjo ladjo italijanske črte ter se pripravil, da le-to prodre; zakaj šele sedaj so se mogli uporabiti naši na široki strani ležeči topovi.— Ko je bila sovražna črta predrta, so se pečale avstrijske bojne ladje najprej s sovražno večino, dočim je prva italijanska divizija, ki je bila odrezana od večine, napadla naše leseno brodovje. Kmalu nato je gost dim pokril omejeno bojišče, in neredkokrat so prihajale ladje druga mimo druge v razdalji komaj nekaj metrov. Ob 11. uri se je zaletela naša linijska ladja, na katero so ljuto pritiskale štiri sovražne oklopne fregate, posili v svojega najmočnejšega nasprotnika »Re di Portogalo«, ker bi jo bil drugače na enak način napadel sovražnik. »Re di Portogalo« je bil težko poškodovan in »Cesar« je ušel grozeči nevarnosti. Dva obveščevalna parnika sta odpeljala poškodovano ladjo »Cesar« v viško luko, a na potu tjakaj je moral »Cesar« prestati še težak boj z »Affondatorjem«. Medtem je bil zadri Tegethofov praporni kapetan baron Sterneck dve sovražni oklopnici ter eno onesposobil za boj, z druge pa uplenil srednji prapor. Ob pol 12. uri se mu je posrečilo predreti in v malo minutah potopiti admiralsko ladjo »Re d' Italia«. Dva metra globoko se je zadri rilec naše praporne ladje v nasprotnikov bok. Zadeta ladja se je najprej močno nagnila proti krmilu, nato se pa močno zazibala nazaj, ko se je »Ferdinand Maks« oprostil. Salve iz pušk so se vsule preko cesarske ladje, in adjutant našega admirala .ie bil ob tej priliki težko ranjen. Še enkrat se je zdelo, da se hoče smrtno zadeti sovražnik vzkloniti. tedaj so pa zagrmele vode skozi mogočno (13 in pol m") vrzel. Kmalu so pokrili krov kipeči valovi in potegnili ponosno ladjo z visoko plapolajočo zastavo v globočino. Neki mornar je hotel malo prej sneti zastavo, toda pomorski kadet Razetti je to preprečil. Kmalu po 12. uri so se zbrale obojestranske bojne sile, gneča se je razvozljala in bitka se je nadaljevala. Ob četrt na 3 je zletela v zrak oklopnica »Palestra«, ki .ie bila že dlje časa gorela, in s tem je bila bitka končana. Naše izgube na mrtvili so bile linijska kapitana Erik af Klint in baron Moli, poveljnika »Novare« in »Zmaja«, linijski praporščak Prodi s krova »Cesar« in 35 mož; ranjenih je bilo 15 častnikov in 123 mož. — Izgube Italijanov so znašale na mrtvih .38 častnikov in 574 mož, na ranjenih 4 častniki in 32 mož, končno na ujetnikih 19 mož. ki so se pri potopu »Re d' Italia« rešili na otok Vis. Sovražnik se je umaknil pr'rti Jakinu, na njegovo zasledovanje zaradi manjše hitrosti naših ladij ni bilo misliti. Vis je bil rešen, naloga brodovja izvršena. — Cesarsko brodovje ie odplulo v oddelkih proti Visu, naj-zadnja zastavna ladja Tegethofova. Sprejem zmagovalca od strani že zasidranih ladij, posadk, utrdb in na hriboviti zbranega občinstva ie bil veličasten. Encijan. Živela je roža samotna sred travnika tihe dni, na bele snežnike so zrle vsak hip ji vlažne oči. Tam gori bi rada cvetela, kjer blizu njen bratec — nebo, tam gori je bela sreča, tam bi se smehljala lepo. A roža ne more na gore, zato je žalostna vsa. In vetru žalost potoži, a veter se ji smehlja. Do neba plane veter, pa angelu zgodbo pové, oj, angelu, ki na nebu prižiga zvezde svetle. Ko roža najlepši sen sanja, pa pride angel z neba, ponese rožo sred noči na trato vrh gorä . . . In v jutru se čudi roža in gleda, smehlja se lepo, saj blizu tako ji je bratec, njen bratec — to modro nebo. Na beli planini kraj solnca se smeje roža vse dni; zato ji je modro vse cvetje, zato so ji modre oči . . . Jos. Vandot. TjäDd lPE»:::il H33DII HnEaidlir^n IDEO 113331 n^r Na pohodu. Mi pevamo, mi vriskamo in le naprej korakamo, pri srcu pa nam je težko, in solza sili nam o oko. V daljavi tam je lepši svet in lepše petje, lepši cvet — ah, kdaj se vrnemo, bogve, tako je žalostno sive. Pa kaj bi bili žalostni, saj fantje smo, saj smo mladi, in čez gore in čez vodé kot veter naša pesem gre! . . . Josip Kralj. fciH |=oo=j ftTE^ fčr^ K"*! foofču?! |=oo=| [čn>j [=□□=) STRIC PAVEL: Z delom se učimo. (Dalje.) d g o v o r i na poizkuse II. o sladkorju (v 2. štev.): a) Sladkor se v vodi raztopi in b) v topli vodi se raztopi hitreje kakor v mrzli. c) V vročini se sladkor tali. Raztaljen sladkor je bel in podoben steklovini ter ima okus kakor sladkorčki. (Temu sladkorju pravimo s 1 u z n i sladkor.) č) Pri nadaljnem razvročenju se pretvori sladkor v rjavkasto tvarino, ki ji pravimo karamel. d) Karamel se v vodi jako rad topi. okusa pa jc nekoliko grenkastega. e) Pri visokem razvročenju sladkorja sladkor popolnoma počrni. f) V kuhinji se rabi »zažgan sladkor« (karamel) za barvanje omak in raznih jedi. ki vam jih našteje mamica šc vse točneje. g) Precedek je sladek. h) Okus sadja in mleka je sladek; iz tega sledi, da je v teh stvareh sladkor. i) KrompiT, ki je zmrznil, je sladek. j) Nekaljeni ječmen ima močnat, kaljeni pa sladek okus. Združimo: Sladkor jc snov. ki jo rabimo, da z njim -slvdimo, s karamelom pa barvamo. Nahaja se v sadju (sadni s I a d k o r), v grozdju (grozdni sladkor), v mleku (m I e č n i sladkor) in v sladu, t. j. kaljenem ječmenu (sladni sladkor). Škrob v krompirju ali v žitnem zrnu se lahko izpremeni v sladkor. Odgovori k n a d a I j n i m poizkusom: 1. Hlapovi, ki smo jih ujeli pri epruveti, so se izkazali kot čisti vodni hlapr,vi (lakmusov papir ni izpremenil barve, kakor tega ne stori v vodi). 2. Prižgana šibica vzplamti, kar je znamenje, da je došlo do plamena več kisika. 3. V epruveti dobimo oglje, kakor ga dobimo, če vržemo sladkor •,'li les v ogljikovo kislino. Ti poizkusi povedo, da je sladkor (kakor tudi škrob) takoimenovanf ogljikov hidrat (spojina iz ogljika, vedika in kisika); ti ogljikovi hidrati so prevažna živila. — 4. poizkus dokaže, da je v sadju res sladkor. — Sladilna snov je tudi med in saharin. Dodatek: Zgoraj smo našteli štiri vrste sladkorja, tu pa moramo omeniti še peto, ki je pravzaprav najimenitnejša. To je trst ni slad- k o r. iz katerega se dobiva naš navadni sladkor. Naj navedem v kratkem postopek, kako se to godi. Malone ves sladkor dobivamo iz sladkornega trsta in iz sladkorne pese. Drugega je pri nas več v rabi, zato govorimo o izdelovanju tega. Sladkorna pesa se, v vodi oprana in osnažena, drobno zmučka ter razredči z vodo. Ta pesni sok pa ne vsebuje le sladkorja, zato je treba najprej spraviti iz njega razne priinesnine. Beljakovina, ki je v njem. skrkne, če se sok razgreva. ter se posname; soli se izloči s pri-mešanjetn živega apna; neraztopne tvarine se sesedajo na dnu kot gošča, ki se odstranja s precejanjem. Z večkratnim precejanjem se sladkorni sok precej izčisti, s kuhanjem se izpariva voda, in sladkor se zgoščuje in trdi. Tako se dobi sirovi sladkor, ki ga čistijo (rafinirajo) tako. da ga zopet raztopé, mu primešajo nekoliko apnenega beleža ter se kot čisti sok precedi čez živalsko oglje, ki mu odvzame nečiste barve. Očiščenemu sladkorju se zo|)et odvzame voda, se ga zgosti in strdi, pri tem pa se mu da oblika, v kakršni prihaja v promet. M c d .ie naravna zveza sladkornih snovi, kakor jih prerejajo čebelne delavke iz cvetne sladkobe ter ga nalagajo v satje, da služi za hrano matici in mlademu čebelnemu zarodu. Z njim se okorišča tudi človek, ki pobira med ter ga porablja zase. Saharin ie SOOkrat slajši od sladkorja, vendar pa ni sladkor, marveč se dobiva kot destilat črnega premoga. Rabi se le za oslajenje, zakaj redilne snovi nima nikake. Dosti ste zvedeli o sladkorju, a vem, da čakate še na nekaj; sladkosnedi želodčki me vprašujejo: »Stric Pavel, kaj pa je z bonbončki in slad-korčki? Odkod pa imajo ti svoje dobre okuse?« Bodi — v kratkem še o teh! Sladkorčke izdeluje v malem slaščičar, v velikem se godi to v tvornicah. Sladkor se raztopi, z različnimi soki — z malinovim, citro-novim itd. -— se mu da barva in okus, še mehko se položi na vročo ploščo, kjer se s posebnimi vali narežejo koščki, še preden se je snov shladila. Ti koščki so bonbončki; napolnijo se pa lahko, dokler je še raztopnina mehka. No, danes so prevzele tvornice s stroji tudi ta dela, ki jih je opravljala časih le slaščičarjeva roka. IV. poizkus: a) Kot kaj spoznaš po vonju in okusu snov. prihranjeno pri III. poizkusu e)? b) Za kaj se rabi? Odgovori k III. poizkusom: Pri poizkusih a—d ste videli že lahko samo. da gre pri njih za spoznavanje, kako se napravlja pivo, vino ali sadjevec. Voda, v kateri so se namakala vzkaljena ječmenova zrna ali sla d, dobi sladek okus, zakaj škrob, ki je bil v zrnu, se je z vzkalitvijo Spremenil v sladkor (v našem slučaju v sladili sladkor). Ko smo pridejali tekočini kvasu ter jo postavili na primerno toploto (priporočljivo je 20 do 30° C), se je začela tekočina kmalu kaliti ter delati pene, pri čemer vzhajajo iz nje mehurčki. Poizkus pod 1. nam pokaže, da se apnena voda skali ter postane mlečnobela. Vzrok je ta, da vsebujejo mehurčki plin, imenovan ogljikova kislina. Na dnu tekočine se seseda neka rumenkasti gošča — d r o ž i. Tekočina sama pa diši po vinskem cvetu ali špiritu. Vinski cvet imenujemo tudi alkohol. Poizkusa 2 in 3 nam dokažeta, da je res vinski cvet v tekočini, zakaj na užgani šibici so se hlapovi vinskega cveta užgali ter goreli z medlosvetečim plamenom in brez dima, kakor gori užgani gorljivi špirit. Pri naših poizkusih smo spoznali samo snov, iz katere se dobiva vinski cvet, in kako se to godi. Dognali smo, da nam je treba 1. sladkorne raztopine. 2. kvasu in 3. toplote. Pod vplivom kvasa in toplote so razkroji sladkor v tekočino, ki vsebuje vinski cvet, in v ogljikovo kislino. Ta postopek se imenuje alkoholsko vrenje, potom desti-liranja pa smo dobili iz končne tekočine čisti vinski cvet ali alkohol. Alkoholsko vrenje, kakor smo ga opazovali na raztopini sladnega sladkorja, se vrši pri narejanju piva; kadar vre vinski mošt v vino, imamo opraviti z raztopino grozdnega sladkorja, ki se nahaja v vinskih jagodali, pri sadjevcu pa z raztopino sadnega sladkorja, ki se nahaja v sadju. Z našimi poizkusi res da nismo zvarili pitnega piva, ker mu je manjkal tudi hmelj, a videli smo postopek vrenja: kadar pa je grozdje zrelo, dobite v malem iz njega lahko tudi doma pitno vino in pravtako iz jabolk ali hrušk sadjevec, ki bi vam prav dobro teknil. Nam seveda ni šlo za narejanje ne tega, ne onega, marveč le za spoznavanje, zato ne bo odveč, če izpregovorimo tudi še besedico o kvasu in o ogljikovi kislini. Kvas, ki provzročuje alhobolno vrenje, imenujemo tudi d rož i1; to so glive, ki sestoje iz malih kožnatih mehurčkov, polnih neke tekočine. Ti mehurčki poganjajo iz sebe popke in brste, ki hitro rasto, za živež pa rabijo poleg nekaterih drugih snovi najbolj ogljikovo kislino, ki jo iemljejo sladkorju v tekočini. Nekaj teh kvasnih glivic je vedno tudi v zraku, ki najdejo pot do »mošta«, t. j. sladkorne raztopine, same. in zato tudi »mošt vre«, ne da bi mu pridevali drož. Ogljikova kislina (ali pravilneje »ogljikov dvokis« ali »oglji-kovokisli plin«) je plin. ki je vdihavan strupen; zato kleti, kjer mošt vre. ne smejo biti docela nepristopne za sveži zrak, ker oljikova kislina v tako zaprto klet vstopivšega človeka lahko umori; v sifonu in v pokalicah uživan pa deluje na človeško truplo poživljajoče. A I k o h o I ali vinski cvet pa je strup; kdor použije večjo množino pijače, v kateri se nahaja, je omamljen ali pijan: zato pravimo takim pijačam — pivu, vinu. sadjevcu, žganju —opojne pijače. O škodi, ki jo narejajo opojne pijače človeku na telesu in na duši. ne borno govorili tukaj, dovolj bodi, da navedemo narodni pregovor, ki pravi: »Pijanca se izogne senen voz.« (Dalje.) = Srečno dete. = Sinku Svitoslavu. Snivaj, sinko, mir nebeški ; blažen tvoj je zlati čas I Srečno dete v sanjah svetih, ki ne veš, kaj muči nas: Žalost, groza, bolečine, grenke solze, črna kri . . . Srečno dete, ki življenja jasno ti nebo žari! Nedin Sterad. Stanko Trdan, učitelj v Otaležu na Goriškem, umrl v vojaški bolnici na Ogrskem. Bob in Tedi, dva neugnanca. Po John Habbertonovi knjigi „Helenina otročiCka" po svoje pripoveduje dr. Ivo Šorli. (l)alje.) VII. poglavje. TEDIJEVA ZIBELKA. os|X)d Haro je hil zvečer pozabil zapreti na oknih za-klopnice. ili tako ga je svetloba, ki je prihajala skozi ;>kno, zbudila že navsezgodaj. Se ves omamljen jih je šel zatvorit in se je hotel zopet prepustiti spanju. Zunaj je vse zvenelo stoterega ptičjega petja, in kakor da ga ziblje rajska godba, se je pogrezal nazaj v sladak sen. Tu je tik zraven njega nekaj zagomazelo, in takoj na to jc začutil na obrazu dvoje mehkih toplih tačic. Planil je pokonci in na svoje veliko začudenje je zagledal zraven sebe nečaka Boba. »O, hotel sem se pri tebi samo malo posrCkati. K papanu se prideva s Tedijem vsako jutro malo po-srčkat!« je prijazno pojasnjeval gospod Bob svoj malo dobrodošli poset. »Pa vendar ne tako zgodaj, dete moje! je rekel z rahlo karajočim glasom ujec. . »O. kadar hočeva! Papa pravi, da se naju vedno razveseli!« se je hvalil Bob. »Toda papa ne čita do polnoči in še dlje, prijatelj moj! Vidiš, iaz bi rad še malo spal, in zato le pojdi zopet v svojo posteljico in me I O pusti počivati! Takoj po zajtrku ti napravim lepo piščalko!« je obetal zaspani ujec. »Res? O, piščalko!« je vzkliknil Bob. »Tako, ki bo imela tri luknje?« »Tristo jih bo imela, če greš!« je prosil gospod Haro. »Tristo?« se je začudil Bob. »Pa zakaj toliko? Ali bodo vse od zgoraj?« »Od zgoraj in od spodaj! Le ix>jdi zdaj!« je silil ujec. Top-top-top! — se je slišalo po podu; Bob je bil odšel nazaj v svojo sobo. Ptičji zbor je polagoma pojemal — gospod Haro je že zopet skoro spal. »Ujec Haro!« se je hipoma začulo še precej tiho. Gospod Haro je vzdilmil, si potegnil odejo visoko čez glavo in si s prsti zamašil ušesa. »Ujec Haro! . . . Ujec Haro! . . . Ujec Haro!« Zadnji »Ujec Haro!- je bil že tak, da bi bil celo mrtvega ujca zbudil. Gospod Haro je vrgel i dejo z glave, se dvignil na postelji in--- o, tako tiho in zaspano je prišlo iz drugega kota otroške sobe, da se je komaj slišalo: »Tic Hajo - koješa lijačati!« »Usmiljenje!«-je vzdilmil ubogi ujec. »Če se popolnoma predrami zdaj še ta, sem izgubljen! Ali boš tiho. Bob, da Tedija ne zbudiš!« je zaklical s pridušenim glasom. »O, to nič ne de!« ga je potolažil Bob. »Tedi je še vesel, če ga zbudim. Ampak — iz kakšnega lesa bo piščalka, ujec Haro? Bezgova ali vrbova?« »Leskova, leskova bo, ti cigan, le čakaj!« je sikal gospod Haro. »Tako debela bo, da jo boš imel za štirinajst dni dovolj!« »Ti misliš palico, ujec, kaj ne?« je vprašal jako prijazno razumni Bob. »Ampak papa pravi, da se s palico ne sme tepsti. Če jih dobiva s Tedijem, jih dobiva vedno le s šibo. Ampak šibo ima papa v omari zaprto, veš, ujec. Od Miklavža je, veš ujec!« Na spanje zdaj seveda ni bilo več misliti. Prvič je bil gospod Haro že popolnoma predramljen. drugič pa je vedel, da bi mu mala mučilca itak ne dala več miru. Vstal je torej potihoma kakor tat, se opravil in se splazil na vrt. Prekrasno jutro, ptičje petje, vonj tisočerih cvetic — vse to ga je polagoma spravilo zopet v tako dobro voljo, da se je vesel vrnil v hišo, ko je graščinski zvonec poklical k zajtrku. »Kje si pa bil, ujec Haro?« ga je nevoljno vprašal Bob. ko je gospod Haro stopil v sobico zraven kuhinje. »Midva te iščeva že dve uri povsod okrog.« »Ali sta me pogrešala?« se je škodoželjno nasmehnil ujec. »I, veš, da sva te!« je potrdil Bob. »Jaz vaju pa prav čisto nič!« je rekel gospod Haro. Potem so sedli k zajtrku. Gospod Haro je bil odredil, da bodo odslej jedli v tej-sobici v pritličju, da lahko pokliče Rcziko, če se dogodi med jedjo zopet kaj takega kakor včeraj. Tudi jo je naprosil, naj ona deli otrokoma, ker je hotel imeti vsaj med obedi nekaj miru. Ko sta otroka potolažila svojo prvo, uprav volčjo lakoto, se jima ie razvozljal jeziček, in začela sta ujcu pripovedovati vse mogoče stvari. Posebno žlobu-drav je bil Bob, ki je razlagal, koliko lepega je po hlevih, kleteh, drvarnicah in drugih shrambah, posebno tudi v podstrešju. »O. goji je tudi tak vejik tovcek. tak vejikl« se ie hipoma oglasil Tedi. Ujec Haro. ki ie mislil, da že dobro razume indijanščino. ie vprašaje pogledal Boba. Niti od daleč ni vedel, kaj menijo gospod Tedi. »Tedi pravi, da je gori tak velik kovčig.« ie pojasnil malomarno Bob. »Kovčeg se pravi,« ga je opozoril ujec. »Papa pravi . . .« je hotel ugovarjati Bob, a se je še pravočasno spomnil, da ne sme. »No, Tedi, mi ga poideš pa pokazat ta kovčeg.« ie ujec prijazno ixikimal Tediju, ki ie od samega veselja prevrnil lonček mleka. Ali Rezika je bila zdaj takoj pri rokah, in tako sta ujec in mali nečak ostala vkljub temu prijatelja. Gospod Haro se ie sam veselil brskanja po starih škatlah, zabojih in kovčegih. ker je bilo tudi njemu kot otroku to najljubša zabava. Zato se inu je tudi nekoliko za malo zdelo, ko se je Bob kar izmuznil, in je hilo videti, kakor da ne mara z njima v podstrešje. »Po.idiva pa sama!« je rekel in jc prijel Teci ja za ročico. V prvem nadstropju ie hotel po stopnicah naprej tja gor pod streho, toda Tedi ga ic ustavil. »Ni goji, ni goji, tu je!« mu je rekel in ga je vlekel s seboj. Oospod Haro se je čudil, da bi v tej hiši shranjevali stare kovčege tu, v teh najlepših sobah; a še bolj se ic začudil, ko ga ie mali nečak potegnil ravno v njegovo lastno sobo. Že mu je hotel reči, da tu vendar nc bosta ničesar našla, ko ie od začudenja in strahu okamenel. »Tovcek«, ki je o njem Tedi govoril pri zajtrku, ni bil namreč nič drugega, nego njegov lepi novi kovčeg, ki ga je bil kupil šele pred nekaj dnevi in v katerem je prinesel svojo obleko in perilo s seboj. In ta obleka in to perilo je bilo zdaj raztreseno in razmetano po vsej sobi; ravno sredi nje pa je ležal nesrečni kovčeg; vsi trakovi in pasovi na njern so bili porezani in potrgani, svilena podvlaka razcefedrana, kolikor je je bilo pa še cele, strahovito zamazana. Z enim samim skokom je bil gospod Haro tam. Zgrabil je debelo culo, vso povezano z nemarnimi vrvcami, in jo ie potegnil iz kovčega. »Moj frak!« je zastokal. »Moj novii frak!« Besno je potrgal vrvce z niega in ga ie razgrnil. Zdaj je padla iz srede cule ena onih strašnih cunj, ki jo je gospod Tedi imenoval »pupičo«. hi če bi bil še dvomil, kdo mu ie napravil to krasno presenečenje, bi mu bilo takoj jasno, ko je za njim zajavkal ledi: »Oha, tic Hajo, ti žel mojo pupičo iš žibke! Pusti mojo žibko!« »Tako, to je tvoja zibka?« se je razsrdil gospod Haro. »To je moj frak, ki stane desetkrat več, nego si ti vreden, sinko moj, in ne tvoja zibka. Zakaj si to napravil?« .leš nišern napjavill« je trdil tnali zločinec. Pri tem pa so mu ustka že trepetala, in vsak hip se je bilo bati, da se spusti v svoj strašni jok. kakor ga je ujec poznal že od včeraj. In že tnisli same se je trpin tako prestrašil, da je možaka rajši na miru pustil in se lotil pospravljanja. Gospod Tedi pa je menda čutil, da nekaj le ni prav: tiho je pobral svojo »zato pupičo« in se je potem molče poslovil. Komaj je ubogi ujec svoje stvari za silo zopet zgladil in položil nazaj v kovčeg, je že moral teči pred hišo, kjer se je Bob strahovito drl. Pokazal je ujcu ves krvav prstek in mu pravil, da .ie podganam nastavljal, a se pri tem sam ujel v skobec. Nekaj sam pri sebi mrmrajoč, ga je gospod Haro obvezal in je bežal potem na vrt. Pred vrati mu je sluga izročil pošto. Vmes ie bilo tudi pismo gospe Helene, njegove ljube sestre. In moral se je res smejati, ko je Citai Zakaj pisala mu je, kako je zadovoljna, da ga je bila povabila na svoj doni, ko ona zdaj tako brez skrbi uživa svoje počitnice in ve. da sta ljuba angelčka v najboljših rokah. In da ga v duhu prav vidi, blagega ujca. kako lepo mirno čita svoje knjige, vmes pa se kaj pogovori s svojima tako krotkima in šegavima nečakoma. In kadar je tudi čitanja že naveličan, pa da vstane in vzame malčka s seboj na vrt med svoje ljubljene cvetice. In da je prepričana, kako so vsi srečni in veseli. «O, zlata materinska slporvtat. ir V/Hi h nil tfnsnod Haro. VIII. poglavje. GOSPOD HARO SE PELJE PO KLJUČ. Gospod Haro je bil vajen jato rednega življenja: posebno je gledal, da je spal vedno po svojih sedem ur; iti če mu je manjkalo spanja, se je čutil ves drugi dan kakor bolnega. Tako je bilo tudi danes. Namesto sedem ur je spal samo dobre štiri ure, in vsi udje so mu bili nekoliko težki. »In če me bosta hodila ta dva sitneža vsako jutro že pred peto budit, bom moral zvečer ugasniti luč že vsaj ob desetih. Potem bom čital pa' šc mani nego doma!« si je mislil. »No, čakajta, jaz vama že pokažem!« je udaril z nogo ob tla in je sklenil, da si bo pomagal. Šel je takoj pogledat, ali se dado vrata med njegovo in otroško sobo dobro zapreti. Toda glej — ključa nikjer! Re-zika mu je povedala, da ga je bil nedavno Tedi vrgel v ribnik, češ, da bodo imele ribe kaj papati; novega ključa pa da niso dali napraviti, ko ga itak ni treba. »Pa še kako ga je treba!« je zamrniral gospod Haro sam pri sebi in je vprašal, kje bi dobil kakega, ključalničarja, V vasi da ni nobenega, a v bližjem trgu da je jako dober, je povedala Rezika. »Hvala!« je rekel in je ukazal zapreči. Vzel je z dletcem ključalnico iz vrat in je potem hitel dol, kier je voz že čakal. »V trg!« je velel ko-čijažu Tomažu. »In ustavite pred ključavničarjem!« »Kaj, v trg gremo?« se je hipoma oglasil Bob izza vogla in je pritekel bliže. »Alo, Tedi, v trg gremo! Tam imajo jako dobrih bonbonov. Podvizaj se. Tedi!« je klical. »Tako? V trg gremo?» je strupeno vprašal gospod Haro. »Cakajta, bratca!« Vzel je kočijažu bič iz rok in švrknil čez konja. Krasni živali sta prhnili in potegnili, kolesa so zadrdrala. Toda to niso bili edini glasovi, ki so se zdaj pojavili. Strahovito, žalostno, da. obupno rjovenje je prekosilo vse drugo. Čeprav je vedel, od kod prihaja, se je moral gospod Haro vendar ozreti. In tu je videl, kako dirjata oba angela drug za drugim za vozom in se dereta, dereta . . . Kočiiaž ni čakal povelja — sam je ustavil. Poznal je menda moč tega tulenja že od prej. »Tudi vlak bi ustavila, divjaka!« si je mislil gospod Haro. — K je obstal voz, je namah obstal tudi jok. In kakor dvoje opic sta splezala zvesta nečaka k ljubemu ujcu. Nobenega očitanja ne od ene tie c d druge strani — on je gledal vstran, kakor da iu ne vidi; onadva, kakor da nista prav nič zamerila. Kraji, kamer jc zdaj zavil voz, so bili prekrasni. Bele vasice so ležale po zelenili d( linicali pred nizkimi holmci, ki so bile nanje zlezle male cerkvice z rdečimi čepicami, kakor da hočejo tudi one videti prav tja do visokih stoli .»v, kipečih iznad streh bližnjega velikega mesta, in tja do morja, ki se ie bleščalo v daljavi, vse posuto s parniki, jadrnicami in čolnički, ki so bili od tu že samo kakor majčkeni zmaji, metuljčki in orehove lupine. »To je vse kakor v nebesih,« se je oglasil prvi Bob. »In tam je Bogec, poglej, ujec Haro!« je pokazal stekleno streho, ki se je vsa žarela v solncu, da je vid jemalo. »Ali je v pravih nebesih tudi tako lepo?« »Še veliko lepše, dete moje!« je rekel ujec ganjen. »Pa zakaj potem takoj ne umrjemo in ne gremo gor?« je menil Bob. »Zato, ker nas je Bogec poslal na svet, da nebesa z molitvijo in delom najprej zaslužimo in da poprej pokažemo, ali smo jih vredni,-ga je poučil ujec. »Ti pojdes pa k pajklnom, si jekel, ne, tic Hajo?« je vprašal Tedi iu je ujca plašno pogledal. »Oh, ne. dete moje — če Bog da, tudi jaz ne pojdeni k parkljem!« ga je pomiril gospod Haro in je sklenil, da ne bo imel malčka nikdar več za norca. »Povej kaj o vojni!« se je namah spomnil Bob. »O vojni?« je počasi rekel ujec. »To je pravzaprav strašna stvar in ni nič za mehka vaša srčeca. Toda časili se zgodi kaj lepega tudi v vojni; in taka lepa dogodbica mi ravno prihaja na um. Cujta torej! Nekoč sta se imela srečati dva sovražna oddelka na konjih. 2e so se jezdeci zagledali, že so zapele trombe, že so vsi potegnili sablje, da bi se zagnali drug proti drugemu. Hej, kako so leteli konji, kako se je bliskalo orožje, kako se je dvigal prah proti oblakom! Še trenutek, in bridki meči začnejo svoje strašno delo! Tu se prikaže iz gozdička ob cesti mal deček in hoče čez. Od strahu pred vojščaki se je ubožec ravno na sredi spodtaknil in je obležal. Oba oddelka sta se mahoma ustavila in povesila sablje. In s prvega konja na tej strani je skočil bradat mož in je vzdignil jokajočega dečka. Lepo ga je tolažil in ujčkal, dokler se ni začel malček na ves glas smejati. Zdaj so se zasmejali tudi divji možje in drug za drugim so poskakali s konj in se zbrali okrog paglavčka, ki jim je pripovedoval vse mogoče žlobudrije. Dolgo se ga niso naveličali in potem so ga lepo poučili, kod naj gre, da pride prej k svoji mamici. Ko je bil deček odšel, so se vojaki pogledali. No, nobenemu se ni zdelo več spodobno, da bi se klali; molče so se pozdravili, sedli na konje in odjahali vsak na svojo stran. Tako je malo dete zopet zbudilo v njih srcih ljubezen, in četudi le za hip, pregnalo strašno sovraštvo. Ali ni lepa ta?« »O!« je vzkliknil Bob res iz vsega srca. »Ta je stokrat lepša; kakor tiste, ki jih nama pravi o vojni stari Jakob. Ta pa le, kako je tekla kri in kako jih je on sekali« »Kaj pa ti praviš. Tedi?« se je nasmehnil ujec. »Ko bil ješ šodat . . .« je pričel Tedi. »Kaj, ti si bil soldat?« se je zasmejal ujec. »Da, ješ bil šodat. veš kjvav šodat! Pa imel tako, tako puško. Btrmf-bumf-bumf! — je jekla. Pa ješ vse uštjelil. Pa mene tuiilaiiiBiiaaiiaaiii(aaiiiiiaaaiailaaii.Vidiš, ljubi Tedi: prvič v moji sobi nimaš prav ničesar opraviti; drugič pa mucike ne papajo umazanih cunj!« ga je poučeval in tolažil gospod Haro. »Jezika jekla, da muča popapala. U-hu-hu! . . .« »Rezika te je imela samo za norca,, ker te je menda še bolj sita, nego sem te jaz!« mu je pojasnjeval ujec in ga je klical k sebi, češ, da ga bo na kolenih ujčkal. Toda kakor bi se noben pravi oče, ki inu bi mačka pojedla edinega sinčka ali hčerko, ne pustil potolažiti z ujčkanjem. —i 171 tako je bil tudi Tedijev jok vedno obupnejši. — Ujca so že tako bolela ušesa, da ga je povabil celo na »koješa bjačati«; a tudi to ni pomagalo. Ni i>stalo nič drugega, nego da je šla vsa komisija gledat, ali ne najde vsaj ostankov uboge »popapane pupiče«. Tudi Rezika je morala zraven, ko je prej slovesno preklicala, da bi bila mačka kriva bridke izgube. Vse so preiskali, vse preobrnili — zaman! Dosegli so pa vsaj toliko, da se Tedi ni več tako strašno drl, nego je samo pridušeno ihtel, ko ga je vsaj upanje in splošno sočutje še podpiralo; le tem strašnejši je bil potem n,ovi izbruh obupa, ko sta gospod Haro in Rezika izjavila, da je vse iskanje zaman. Tedi je zavračal vse pametne razloge in svete, češ, da naj si napravi novo »pupičo« in da dobi v ta namen cel koš cunj. Objokoval je le rajnko svojo »pupičo«. No, da bi jo bil le objokoval! Tudi drugi starši jokajo za svojimi otroki, a da bi jih nazaj zahtevali, to se vendar še ni slišalo. Tedi pa je zahteval uprav to! In kako je to zahteval! Gospod Haro je videl, da je bilo slavno »koješa bjačati« prava šala proti tej strašni, neizpolnjivi novi želji . . . »Koješa bjačati« — odprl si uro, mu pokazal, in stvar je bila v redu. Toda daj mu nazaj »pupičo«, ki je sploh ni več, če moreš! Zakaj gospod Tedi je kričal pravzaprav le po »žibki«; a ujec ie dobro vedel, da mu je več do pupice; saj zibelko bi se že še "kako nadomestilo. In to je trajalo zdaj že pol ure, morda že celo več; ujcu se je zdelo, da celo večnost. Nazadnje mu je le zmanjkalo potrpljenja, in ves poten in zasopljeii je zbežal na vrt. Tu je ravno prihajal čez trato sem Tomaž. Pod pazduho leve roke je držal isto škatlo, kakor jo je bil nesel tja, v desnici je imel nekaj belega. »Kaj pa naj to pomeni?« je zamrmral gospod Haro in je hitel Tomažu naproti. »O, gospodična si misli, da bi se sestri tako lepe škatle škoda zdelo; zato jo je poslala nazaj!« se je spomnil hipoma in se ie moral sam sebi nasmehniti, da se je je bil v prvem hipu tako prestrašil. »In ono v Tomaževi desnici je gospodičino pisemce zame!« se je razveselil, ko je bil stari sluga že čisto blizu. »No, kaj je rekla gospodična?« je vprašal, ko sta prišla skupaj. »Hm ... nič posebno vesela ni bila videti!« je mencal Tomaž, ves v zadregi. »Tako?« se je začudil gospod Haro. »To pisemce je od nje? Dajte sem!« Vzel je naglo, pretrgal zavitek in je citai; Velecenjeni gospod! Nikakor ne morem razumeti, kaj ste nameravali s 6t> šalo. No, poznam Vas za preveč dostojnega človeka, da bi si mislila kaj slabega. Ali se ni zgodila morda kaka pomota ali zamenjava? Vsekakor Vam vračam vse, kakor je bilo. da sami vidite. S spoštovanjem Silvija P. o. 172 V enem samem hipu je gospod Haro iztrgal Tomažu škatlo iz rok, jo odprl in jo — izpustil na tla. Vse bi bil pričakoval, samo tega ne: na dnu škatle je ležala umazana cunja — Tedijeva »pupiča« . . . V tem hipu se je začulo glasno Tedijevo kričanje že od daleč: »Tic Hajo, i Hajo — oha, Oha, moja žibka! Ali je tudi moja žata pupiča noti?« Tomaž je bil medtem namreč škatlo naglo pobral in jo je držal v rokah, da se je belila daleč tja. Tedijeva očetovska ljubezen do izgubljene edinke pa jo je bila seveda že od tam spoznala. »To je torej tvoja zibka?« je srdito zavpit gospod Haro. ko je pritekel 'ledi dovolj blizu. »Da., moja žibka! O. moja žata žibka!« je navdušeno rjovel Tedi. »Kje je pa moj krasni šopek, ti divjak? Kam si ga del?« je vpil gofpod Haro in zgrabil pcštenega. najditelja za obe rami. Zdaj šele je malček očitno razumel, da nekaj ni prav. Preplašeno Je pogledal ujca in je ponižno odgovoril: »Toj šopek?« A kakor da hoče ujca zaradi izgube potolažiti, je malomarno pristavil: »O tište gjde jožce še m vjgel na dojište!« »A-a-a! Tiste moje grde rožice si vrgel na dvorišče!« je ponavljal •ijec z besnim nasmehom. Toda v tem hipu se je spomnil, da morda vendar še ni vse izgubljeno. Ako si u caino ni kake krave, ovce ali koze zunaj — njegov svak je redil vse mogoče živali — leži mogoče njegov krasni čopek še nepokvarjen tam, in ga bo treba samo malo poravnati. Izpustil je torej trepetajočega hudodelca in je zdirjal čez vrt, okrog hiše in skozi zadnja vrata na dvorišče. Prepozno! Kar je videl, mu je zaprlo sapo. Da bi bila dva nedolžna bela jančka ali tudi dva mala kozlička, bi še ne bilo tako grozno! Toda bila sta dva velika in prava kozla, ki sta obdelovala sad njegovega večuruega truda.. In niti jedla nista teli krasnih cvetic, nego samo rvala sta se po njih, trgala šopek drug drugemu iz gobca in ga zopet pridržavala z nogami. Kaj se je pomagalo jeziti? Gospod Haro je vdano odšel v svojo sobo, je vzel droben listek in ie napisal opravičilo gospodični Silviji. »Tudi Vaša gospa mama pravi, da so otroci otroci,« je končal. »No, jaz pravim: angeli so pa angeli. In upajmo, da malo drugačni nego nekateri otroci. Zakaj sicer bi se človek še nebes bal — vsaj če bi ne vedel, da bodo gori tudi še druge vrste angeli . . .« Ko je oddal pismo Tomažu, je prišel slučajno mimo otroške sobe. Tam, prav na sredi sobe, je klečal Tedi in ie s povzdignienima ročicama in glasno molil: »O, ljubi Bogec, pomagaj mi, da ne bom vec tak jump!« »Bogec ti pomagaj!« je vzdihnii uiec in gai je presrčno poljubil. (Dalje.) Muren. Muren, muren - čri-čri-čri— tam pred luknjo sam čepi, skriva nam se za mejo, ker je črn in grd tako. Kaj te, muren, nas je sram ? O, le pridi, muren, k nam ! Lepo bomo te umili, srajčko novo ti sešili, suknjico, vso pisano, z rožami porisano. Veseliček, naš črevljar, dva ti šolnička da v dar; pentljo rdečo v nje prišije, da pod solncem take ni je. Čepico ti belo mi lutri kupimo sami. in kraljiček sam za njo ti zataknil bo pero. aj, pero to lepo. belo bo za trakom se blestelo. Lep boš kot cesarjevič, kot devetih bajk kraljic, polje bo se ti čudilo, kot kraljica te častilo. Ko bo solnce v jutru vstalo, pa te več ne bo spoznalo; glej, kako z neba strmi: „Muren, muren — kaj si ti?" Muren, muren—čri-čri-čri— v luknjico ves plah zbeži; do noči se skriva tam, o, ker ne verjame nam ! ■los. Vantivi. JANEZ CIGLAR: Posvetni blagri. (Za kratek čas.) L Blagor jim. ki ničesar nimajo, ker ne hod,o nikdar okradeui! 2. Blagor nevednim, ker ne bodo nikdar nadlegovanj z nepotrebnimi vprašanji! 3. Blagor jint, ki nikomur ne verjamejo, ker ne bodo nikdar prevarani! 4. Blagor jim. ki se ne tožijo in ne pravdajo, ker jim ni treba plačevati! 5. Blagor čemernim, ker vsak se jim rad umakne! fi. Blagor jim. ki imajo malo jesti, ker ne bo jih želodec bolel! 7. Blagor jim, ki niso ničesar dolžni, ker se jim ni treba (.gibati Posojevalcem ! h. Blagor zdravim, ker jim ni treba piti grenkih, pa dragih pijač! 9. Blagor neoženjenim. ker se ni treba bati, da bi jih ušesa bolela! IP. Blagor starim, ker se jim ne bo treba več dolgo po svetu ukvarjati! SL. N.: Izumitelj lesenega papirja. O. Keller je bilo ime možu, ki je izumil leseni papir. Rojen je bil koncem meseca junija 1. 1816. — torci pred sto leti—v Hainielinu na Saksonskem. Po stanu je bil siromašen tkalec, ki je nekega dne citai v časopisih, kako ljudje hudo tožijo o splošnem p»--' manjkanju papirja. Prišlo je tedaj imenovanemu Kellerju na misel, I J J da bi se dalo za izdelovanje papirja namesto dote- / / 4L. danje snovi rabiti lesene trske. Predvsem ga je na njegovo izvirno misel privedlo natančno opazovanje osjega gnezda, ki je narejeno iz lesenih snovi. Priroda, ta velika učiteljica, ga je torej dovedla do izuma. S pomočjo brusnega kamena je nabrusil drobnega lesenega prahu, kr ga je namakal v vodi in naposled je to leseno kašo stiskal v plošče in jih sušil. Na ta način se mu je posrečilo izgotoviti leta 1893. prvi kos lesenega papirja, kar je bilo temelj naslednji veliki papirni obrti, ki rabi vsako leto za več nego pol milijona kron lesa za izdelovanje papirja. l'oda Keller je imel isto usodo, kakor so jo imeli večinoma vsi veliki možje-izuniitelji. Sam ni imel sredstev, da bi izrabil ta svoj izum, zato je moral gledati, kako si drugi kupičijo milijone iz njegovega izuma. Umrl je leta 1895. v vasi Krippen pri Sandavi. Lastnik papirne tvornice ga je podpiral na stara leta. ko so mu opešali telesne moči. Tako žalostna je bila na stare dni usoda moža, ki je storil s svojim izumom človeštvu toliko dobrega! „Ci-ci-ci-fuj . . .' Skoz gozd hiti sinica — čuj, kako kramlja, kako čeblja ! Kotiček v gozdu vsak pozna, grmiček ji noben ni tuj — ci-ci-ci-fuj . . . Pozdravlja roža jo, drevo, šepeče vetrec ji ljubo, studenci kličejo jo v vas, potoček vabi jo na glas, in vabi senca, kliče ji: ,Sinička, pridi in počijo Sinica. Sinica pravljic tisoč zna, a jih ne skriva sred srca ; tja v senco sede premehkó, pa gozdu pravi jih lepo. — Oj, gozdič, gozdič, ves zelen in tih, a nikdar zapuščen! Posluša gozd pravljic teh čar in dremlje kakor dedek star; pokima z glavo, pa zaspi, in z njim zaspijo ptički vsi . . . Sinica v senci le tam — čuj, se smeje glasno; „ Ci-ci-fuj . . .« Jos. Vandot. E—A: Kdaj se človek začenja starati? onakovski profesor Miiller razpravlja v znanstvenem časopisju o gorenjem vprašanju, ki učenjaki doslej še niso enako odgovorili nanje. Imenovani profesor pravi: Ker se do danes znanstvenikom ni posrečilo. da bi zanesljivo ugotovili, v katerih letih začenja človek postajati star toliko v telesnem, kolikor v duševnem pogledu, se hočem nekoliko pomuditi pri tem vprašanju z zgodovinskega gledišča. Glasoviti grški učenjak m zdravnik Hipokrat je trdil, da človek postaja star šele v 70. letu svojega življenja, dočiin Rimljan Varo jemlje 60. leto za to mejo. Po njegovem predlogu so bili v Rimu vsi možje s šestdesetim letom oproščeni in izločeni iz javnih služb. Modrijan Solon trdi, da je človek v 28. letu na višku svoje telesne moči, po trditvi učenjaka Aristotela pa med 30. in 36. letom, a kar se tiče duševnih sil, da so se najbolj razvile v 50. letu. Ameriški raziskovalec Osler trdi na podlagi svojih proučevanj, da je človek telesno najkrep-keji med 25. in 40. letom, a isto velja tudi za duševne sposobnosti, ki ix> 40. letu padajo. V dokaz za to navaja dejstvo, da prihajajo vsa zna-meuitejša odkritja in izumi od ljudi izrod 40. let. Naj bo kakor hoče, trdi profesor Miiller. je upadanje telesnih in duševnih sil odvisno v prvi vrsti od prirode in od osebnih lastnosti vsakega posameznika. Vsakdo se počuti mladega in čvrstega, dokler more nemoteno opravljati svoje dolžnosti. — Končno pa, kdo med nami hoče odkrito priznati, da je — star?! Vsi bi bili radi vekomaj mladi, saj je mladost najlepše, kar ima ubogo človeško življenje! Naš Oblaček na vzhod hiti beli — gotovo gre deda iskat, oj, našega deda, ki vzela s seboj ga je lanska pomlad. ded. V koleselj konjička je vpregel in z bičem zapokal: ,Hijó !* — Potegnili iskri konjiči — in deda, ah, več ni bilo . Vinograde tri na Dolenjskem na Triki gorici ima ; ne da jih naš ded, ne proda jih za bisere osega sveta. Tam pred zidanico prepeva in z bratci se ded veseli: tam lepo črlikajo murni, in solnce se žarko iskri. Pozabil naš dedek na nas je, ki čakamo tu ga težkd. Poslali že ptice smo k njemu -a ptic k nam nazaj ni biló. Oblaček zdaj ponj smo poslali a če ga ne bo sedaj, s konjiči za njim mi kar jutri popeljemo v daljni se kraj. Pod brajdo prepevali bomo tam z dedkom veseli mi vsi na Tržiški gorici, kjer samo veselje pod trto kipi . . . s Na straži. Vse tiho polje... nočni čas... Na nebu zvezdice žare — tako ljubo, tako sladko o zlatih časih govore. A jaz stojim in v noč strmim — kot bila bi moj sladki sen — sredi spominov daljnih, rož uvelih, lili in osamljen. Vse tiho polje... Nočni čas... Nihče ne ve, kako sem sam, a misli moje plavajo v daljave trudne bogvekarn... Josip Kralj. IffiHMläKH: FR. ROJEČ: Tončkove sanje in Miklavžev večer. Mladinska dvodejanjka za manjše udre. Osebe: Sv. Miklavž. Angel. Prvi, drugi parkelj. Tonček, siromašen vaški deček. Njegova stara mati. Peter, njegov oče. Oospa. Malka, njena hčerka. Sluga Hruška. Pavle. Drugo dejanje. Oprema odra kakor v I. dejanju. (Dalje in konec.) Gospa. Res, druga se Elizabeta iz tebe že sedaj obeta... Ostani vedno dobra, blaga, pa Bogu in ljudem boš draga! (Vtakne rokavice v žep in stopi k izloženim obiekcam.) Sluga (prilomasti v sobo z drugo manjšo škatlo in jo vrže na klop zraven prve.) Tu škatlo eno spet imate, a še bom nosil kakor osel, (Stoji in si briše z ruto pot s čela.) potil se, trgal si podplate ... Sirota vseh sirot je posel! Gospa (vzame iz denarnice cekin in mu ga da.) Sprevidim, da si res trpin, za trud si vzemi ta cekin! Sluga (vesel, se priklanja in odkriva.) O, saperlot; o, saperlot. tak cvet pa ne cvete povsod! (Zaveže cekin v vogal rute in oboje potlači v žep.) Zdaj misel nanj mi vse telo gonila v tek bo kot kolo, (Dvigne roko k ustom, kakor bi pil.) in marsikak kozarček spet pogrel me bo prav dol do pet! (Obrne se in čvrsto odkoraka ven, govoreč:) Se ptič je Hruška, ena-dve, ena-dve; juhe, spet mlade so nogé! Gospa (izbere in dvigne najlepšo oblekeo.) Sem, Tonček, stopi in poglej, oblekca ta-Ie naj bo tvoja: najlepše vse blago je v njej in prav okusnega je kroja! Tonček (pristopi in gleda oblekeo.) Oblekca ta pa res je zala; gospa dobrotna, srčna hvala! (Slečs si hitro staro suknjtco, jo odda babici z novo oblekeo vred, obdrži pa si (e novo suknjico in jo obleče, govoreč:) Pomerim suknjico si koj in v njej ostanem za nocoj. Gospa (vzame iz druge škatle, ki jo Malka medtem odpre, nov klobuček s primernim nakitom in ga posadi Tončku na glavo.) In da popolen boš junak, nä, tu je še klobuček tak! Tonček. (se gleda po suknjici in gladi z rokami.) Prav kakor narejena zame! Gospa. Lepó te res povsod objame! Babica (s Tončkovo obleko v rokah, ga gleda in se smehlja.) Preveč brhak in lep odslé in velik boš dolžnik gospél Sluga (prinese v sobo velikega lesenega konja in ga postavi na tla.) Sedaj bom pa prinašal v sobo zaboje, cule, suho robo... To gledal bo Miklavž, strmel in daleč pač ne bo prišel, če tukaj sam vse razdeli! Gospa. Prijatelj, to naj prevelike nikar ne dela ti skrbi; Miklavž dobi brž pomočnike, ko hitro stopi med ljudi! Sluga. Tako? Tedaj vsak pritepenec že hoče zdaj imeti sluge! Bom pa še jaz tak premetenec. da v delo bom si vpregal druge! (Obrne se in hitro odide.) Babica (odnese medtem obleko v čumnato in se takoj vrne.) Peter. (v popotni obleki, vstopi, postoji liri vratih in začuden gleda Tončka.) Mar res še živ si, Tonček moj? Drugi (ostrtne in se plašno odmičejo.) Babica Moj Bog! Glej, Tonček, oče tvoj! Tonček. Kaj, oče? To le duh je njega, ki že odšel s svetä je tega! Peter (prijazno.) Pred mano. Tonček, se ne plaši, moj duh po zemlji še ne straši: kar v časnikih o drugem brali, ki pisal se je kakor jaz, to z mano tu ste zamenjali, in pokopan sem bil za vas! Tonček Zakaj pa niste nam pisali? Peter. Ker poročilo mi poslali ljudje iz rojstne so vasi, da žena, babica in ti pomrli tu ste vsi po vrsti, da že trohnite v črni prsti!... Nccoj pa me je božji glas privedel spet v domačo vas. Babica. Pač vreden ni, da še živi, kdor zmožen takilt je laži! Tonček, (ki se je počasi bližal Petru med njegovim govorom, zdaj razprostre roke in ga objame.) Oj, oče, dragi oče moj. presrečen z vami sem neeoj! Gospa, (ki je postajala vedno bolj plašna in vznemirjena, bolestno zaječi.) Gorje mi! Bič že dviga svoj osveta grozna nad menoj! (Zgrudi se na klop pri peči in omedli.) Malka (skoči k vratom, jili odpre in zavpije ven.) Hej. sluga. Hruška, vode, vode! (Vrne se k materi in jo prime za roko.) Uboga marna, spet ji je slabó! Pomočim čelo z vodo ji hladno in kmalu ji odleglo bode. Tonček, Peter, babica (so prevzeti srčne radosti in zamaknjeni drug v drugega. Peter sede k mizi na stol in si posadi Tončka na kolena. Vsi trije se tiho pogovarjajo.) Sluga, Pavle (se prikažeta s škafom vode na pragu-. Vsak drži škaf z eno roko za eno uho. Pavle ima parkljev rep zataknjen na klobuku. Neseta vodo v sobo.) Sluga. Le nosi, Pavlek, nosi, pod mojo zdaj rokó si! Oba (postavita škaf v sredino sobe.) Sluga Tu z vodo ie posoda! Malka. (vzame robec iz materine torbice, skoči k škafu in namoči robec v vodi, potem ga nekoliko ožme.) Cenni cel škaf. prismoda?! (Zdaj steče nazaj k materi in ji položi mokri robec na čelo.) Sluga. Sem mislil, da gori blagó, ki z njim hiteli smo tako! No, če pa ni nesreče take, fant, obrniva brž korake! Kier vodo sva dobila, tja spet jo bova zlila! (Oba se pripogneta, primeta za škaf in ga odneseta ven.) Gospa (se prebudi iz omotice, pogleda okrog sebe. vzame mokri robec s čela in ga položi na stran. Nato reče Malki.) O. hvaia, srček moj, za skrb in trud z menoj! Malka. Znabiti bi še rada postrežbe kakšne z grada? Gospa. Nikakor ne; saj me le sila vesti tako je omamila! Srce vsem hočem tu odkriti in težko vest potolažiti: jaz tisto laž sem napisala ter jo v Ameriko poslala, da lože Tončka bi pregnala ... (Vstane, pade na kolena pred Petra in Tončka ter povzdigni roke proti njima.) Zdaj prosim, odpustita mil in dušo pomirita mi ! Kjer vajina je bajta mala, dom -lep bom vama sezidala ... Peter. (ki je postal že prej pozoren na njeno pripovedovanje.) Svet najin je trenutek ta, zanj vam iz polnega srca odpuščava storjeno! (Oba ji podasta roki v znak odpuščanja.) Gospa (vstane.) Zahvalim se iskreno in kar sem obljubila, z veseljem bom storila! (Od zunaj se zasliši zvonček.) Tonček (poskoči veselo z očetovskih kolen na tla in dvigne roko.) Pripravimo se, k nam sedaj prihaja sveti Nikolaj! (Sede na stol zraven očeta» — Oospa sede nasproti Petru in Tončku, babica pa stopi k Malki, ki stoji pri peči. in se tiho pogovarja z njo.) Miklavž (z belimi lasmi in dolgo belo brado, oblečen v belo mašno srajco, ki se izpod nje vidi vijoličasta halja. Ogrnjen je s škrlatnim plaščem z modro podlago. V levici drži škofovsko palico in na glavi ima mitro. Vstopi, da z roko znamenje in se ozre po sobi.) Angelj, (znan iz 1. dejanja, ki je zdaj prepasan z živordečim trakom, vstopi za Miklavžem. — Vsi drugi vstanejo ob njunem prihodu. — Oospa vzame iz svoje torbice vrečo cekinov, stopi z njo k angelu, mu jo izroči in pokaže na Tončka. Potem se vrne na prejšnje mesto.) Miklavž. Mir vam in vsem ljudem! Po zemlji zopet grem, da male obdarujem in v dobrem potrjujem! (Tončku.) Tu tebe že poznam in te prav rad imam, ker vedno bil si priden in drugim nezaviden. Zato sem v grad bogat poslal to zlat zaklad, (Vzame vrečico s cekini iz roke angela in jo da Tončku.) ki tu ti ga izročam in to ti priporočam, da tak si kot doslej še tudi za naprej! Imam še mnogo dela: tam čakajo krdela, naprej do drugih koč; Bog z vami, lahko noč! (Odide. — Angel odide za njim.) Tonček (vesel dvigne vrečico kvišku proti očetu in jo strese, da zazvene cekini v njej.) Sedaj pa smo na konju, oče! Tramovje trhlo naše koče ne bo več joka poslušalo, veselje le bo tu nastalo, in naša babica premila krompirja več ne bo žvečila: srebala kavo bo sladko in z mlečno kašo se gostila! Babica. Res čudno je lepó vse to... Še Tončku nisem prej verjela, da bom to srečo doživela! Gospa. Radujem z vami se srčno in trajne sreče vam želim! Peter. Gospa, če radosti zbolim, odgovor boste vi dajali! Gospa. Ker mož v nesreči ste ostali, ne boste menda v sreči pali! (Zdaj se odpro vrata in v sobo gredo počasi, najprej Pavle s košem na hrbtu, ki ga je v I. dejanju nosil rjavi parkelj, in v košu so naložene razne otroške igrače ter majhne škatle in zavoji, da Pavle komaj nese; za Pavletom gresta vštric črni in rjavi parkelj po štirih: zvezana sta z verigo za vratova in na hrbtih neseta kup zabojev, ki so naloženi počez in zvezani; za. njima stopa sluga Hruška in v roki drži vile, ki jih je vzel črnemu parklju.) Sluga- Bom že pokazal vam, mrcine: okrog norite kot zverine! Vsak z delom mora se truditi, če hoče kruh si zaslužiti! (Parklja se ustavita, in tudi Pavle postoji in se obrne.) Črni parkelj (dvigne glavo in jo zasuče nazaj proti slugi, govoreč z rjovečim glasom.) Ničesa jaz ne jem, ne pijem, zakaj pod tem tovorom rijem? (Nato začne renčati in pihati proti slugi, praskati po tleh s kremplji, stresati zaboje in rjoveti.) Sluga njega z vilami, mu jih pomoli pod nos in zavpije:) E-e, ti muren, pamet, pamet, drugače čutil bo tvoj žamet! Ti delaš škodo med ljudmi, pokusi zdaj še njih slasti! se pomiri, Pavle se obrne naprej, sluga dvigne vile, in vsi štirje odidejo proti peči.) Sluga (tam hitro prereže motvoz na zabojih in te zvali na tla. Nato zmeče na klop reči iz Pavletovega koša in reče z zapovedujočim glasom:) Tako! Zdaj pa ukaz vam dajem: (Pokaže na vrata.) naprej za svetim Nikolajem, naprej od tod v »Družinski dom«, kjer vas še bolj obložil bom! (Vsi štirje odidejo skozi vrata.) (skoči nad (Črni parkelj Drugi (jih gledajo in se smejejo. Po zadnjih besedah začno ploskati slugi in kričati za njim.) Oj, dobro, dobro, sluga Hruška, brez dela. jela ni trebuška! Z a g r i n j a 1 o pade. Povodnji mož. V mraku in ob uri zgodnji voda se v tolmunu zgane, med trstikami povodnji mož tam čofotaje vstane. Roke so mu kot plavute, glava v prerez kakor žaba: z mahom vse noge posute — kdor ga vidi — temu slaba! Pusto v vodi lice gleda, razjezi se res nemalo — in ker sebi že preseda, plane v vodo tam za skalo. Jure, godec, je v vrtinci videl ga za skalo doli, v prste so mu šli mravljinci, ni zagodel več nikoli. Fran Žgur. Vojcek. Vojček misli, preudarja, kam naj se obrne in na prstih šteje uro, kdaj se spet povrne, treba je po svetu možu, dom naj čuva mama. da spozna, kako pusto je, če ostane sama ! Da bi kje ga strah zalotil — to so prazne vraže! Pa če ga, saj zopet v dom mu nosek pot pokaže! Modest. Obelisk. Priobčil Botidar Černej. a a a a a a a a a b b c c 5 e e e i i i j j j j k k k k k 1 1 i n n n n n 0 o 0 0 0 0 0 0 0 1» 0 P P r r r r r r 8 s l'I' v v v V v z j z j Besede znaiijo: 1. »glasnik; 2. rokodelca : 3. drevo ; i vodo : 5. moško krstno ime; b. divjega in udomaterieia prežvekovalca; 7. posodo ; 9. ptico; 9. drevo; 10. vrsto žita : It. trg na Štajerskem ; 12. denar; 13. dve domati živali. y sredini od zgoraj dol fllaj najvažnejši dogodek sedanje zgodovine. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev križalke v 6. štev. 1. 8. D P č u r i b i č r m r 7. r a k 0 P 1 o v g r v e s n r k i G 0 k 4. 1. — 2. : Primorsko ; 3. — 4. : zrakoplov ; 5. — 6. : Dubrovnik; 7. — 8. : Gregorčič. im 7. 2. 6. Prav so jo rešili : Tilka in Bqjfena Jelenec v Kandiji pri Rudolfovem ; Jakica in Marija Ganglovi, učenki v Idriji ; Etna Ferjančič, učenka C. M. šole v Kopru ; učenci dnevnega zavetišča IV. m. deške ljudske šole v Ljubljani ; Vasja Pire, učenec III. razr. v Mariboru ; Slavoj Jenko, učenec IV. razr. v Trnovem pri II. Bistrici ; Božena Sattler in Bogomir Sattler, učenka in učenec IV. razr. v Šmartnem pri Litiji; Mirica Zajec, učenka IV. razr. Mladike v Ljubljani; Maks Farkaš, dijak II. b. gimn. razr. v Mariboru; Nada in Dana Cvenkel, Stana Kante in Slava Lipovšek v Ljubljani ; Pavla in Zofija Žele v Prošeku ; Teodor Kovačič, učenec 111. raz. v Radovljici; Janko Traun, dijak IV. a gimn raz. v Ljubljani; Tatjana Karba, učenka V. raz. Mekinske samost. šole v Kamniku; Milan Dolenc, učenec III. razreda v Sežani; Divica in Zdenko Medica v Ljubljani ; Ludovik Plavšak, učenec II. razr. pri Sv. Juriju ob Taboru ; Vlasta Tatjana in Vidka Horvat v Ptuju ; Stanko Logar, priv. II. gimn. razreda v Kranju ; Stanko Skok, učenec v Domžalah mmmmmm ig^i Ob Savi. Mrtve so njive, Tiho na bregu prazni domovi, gledam za njimi, urno hitijo žalost se v srcu Save valovi. grenka zbudi mi . . . Nedin Sterad. In koder bom hodil in bival jaz v vseh krajih široke zemljé, na vaju bom mislil, poljó in vas, na vas, oj, goré in vodél Josip Pagliaruzzi - Krllan: Vprašanje. K—