Trinajst pesmi DRAMILO Ni je večje napake v naravi, kakor biti Slovenec. Biti Slovenec je biti skoraj nič. Kvečjemu si lahko Prešernov nagrajenec ali kakšen drug, mogoče, mogoče Kocbek, Pavle Zidai 1029 1030 Pavle Zidar Vidmar, Rupel in še kdo. Že Šuštar ne moreš biti, razen če si čevljar. Z nekaj sreče in naključij lahko prideš v Ameriko, Kanado, Francijo, Švedsko, kjer boš v sanjah po slovensko jokal in drhtel. A če te sreče nimaš, boš ostal doma, kjer ti bodo jebali Boga. KORDOVA Mrtvaški sni brez konca in brez kraja, v njih ene ni podobe rešnje, le pes tre šipe v zobeh nekje, ko laja. Že rdijo olive kot drobci odlomljenega večera, ki se pretaka skoz vitraž, pod starimi drevesi morje se vzgibuje v šum papirnat, a v kamnih starih dolgo v noč dotleva vera. V toplo, črno volno je zavita Istra kot ženski polifoni glas. Čas tu je zvit v klob in ni ne kača in ne gnezdo, zjutraj ga použije sonce belo. Tu čakam, ker ni podobe rešnje, tiste, kako na poti sem skozi Manetov vrt. Dežela slanega demona, in tvoja slana smrt, ti mojega si razodetja vir. 1031 Trinajst pesmi SPRIMKI Nekaj žarečega prihaja iz gore, kot sonce ali kot konec sonca. Brez prave oblike je in žari. Zajamem, ker je ogenj, in že sem ves tišina. Njena glava, polna las, je prišla v moj sen. Razcvetela se je in pomotnela. Ostri listi, ko da bi jih izostril magnet, zro vame in me režejo z odsevi. GORJA Gorje razrvanim, ker bodo noč in dan gledali psihiatrično. Gorje krotkim, še bolj bodo ponižani. Kakor kole jih bodo zabili v zemljo in nanje napeli vrvi za perilo. Nesrečni vi, ker ste žalostni. Tolažbe ni več. Tudi žejnim pravice so usahnili vodnjaki. Če bo kdo prijazen z vami, bojte se ga, ta je v resnici baraba. Čisti v dejanju in mislih, kastrirani boste. Obešeni na laks boste bingljali s stropa. 1032 Pavle Zidar Mirni, ki vam pravijo tudi božji otroci: klati boste morali otroke. Preganjani, za vas ne bo miru. Kvota za mučenje je določena od zgoraj. TUTANKAMON Kako je morje, okno katedrale, dogorelo do sivine, skozenj žarek ne prodre noben, riba sem rdeča sredi temine. Nad mano se boči srebrn pepel, voda v naborkih zveni, oblak me je vsega sprejel, izsrkal iz žil mi vso kri. Tako počivajo faraoni v dvoranah poskriti, čakaje, da se nad njimi zlomi beseda, po prerokih dana. Jaz sem v Egipt prodani Jožef, usoda v meni se pretaka in ne kri, nikoli ne bom obdaril svojega brata, za mano gre žarek, ki sonce ni. Tako končal je Tutankamon svojo dolgo in polno skrivnost; obdal se je s pogrebci v haljah belih in vsem postal nekakšen most. A do njega se ne more priti, niti iz njega nikdar ven, Tutankamon je sen ubiti, čas, ki pije kamen. SIZIF Hudobno je in vroče, žvepleno vesoljno, kakor na prapočetku, ko se je izcimil svet. 1033 Trinajst pesmi Ista zlata negibnost je pričakovala prvi naš dan. Taka je usoda rojstva. Tudi najmanjšega. Hoče se videti, ko pride iz zemlje. Hoče, da je. Hudobno je in vroče, kadar pričakujemo, da bo nekaj prišlo, prišlo karkoli. HIP Hip, ko ne veš, ali si se prebudil ali zaspal, je najtežje preživeti. Nobena bridkost ni tej enaka: rad bi spal, rad bi govoril, a ne moreš, ne moreš. UMRE SE Žametni okusi breskev V USTIH so kakor tapete, ki oblepijo usta, da so lepša, ko vstopi naslednji sad. Vsak pusti tam svoj žamet. Naposled je vse oblepljeno. Ko se pogledaš v ogledalo, vidiš, da si v sobi, kjer boš umrl. Umre se v ustih - veš? RESNIČNO Resnično, resnično: beseda je seme, iz vsake kaj se zbudi, senca trikotna, hiše sleme ali usoda moja in njene oči. Živeti pomeni razpasti in se ne ponoviti več, ne se imeti v lasti, to je bistvo besede - in več. Sleherni zvok to izpričuje. Človek je njegov vitraž. V vseh barvah se sesuje prozorno beli glaž. Tako seme je usoda, v nji je kri in ritem srca, občutiš, ko te vodeno gleda, da tebi in nji ni mogoče do dna. Nikoli nista čisto v smrti, ostaja neka bridka sled, ostaja v neki lisi - črti, da ves le nisi še načet. PAV Njegov bleščeči vitraž je stil zemlje v ptičji optiki. Lik, ki ga prikazuje v prelivajočih se odtenkih, šušteč je in suh. 1034 Pavle Zidar 1035 Trinajst pesmi Podoba česa je to in koga? Njega samega v prispodobi svetlob? Ali le prevrele prsti, ki zeva od ran v globinah? Kjer je tema oziroma spev mraka. Konec vsega. GREHI Kako bolijo grehi, ki smo jih spočeli, to so svetli, temni sinovi naši. Vise po spovednicah, sopejo iz očenašev, odhajajo na pot, da bi našli svojo pot. A se vračajo, zaprašeni in odpuščeni, živi in sveži, niti malo postarni. V njih je moč, ki ne mine, še po smrti bodo obiskovali naše grobove. Postali ob njih in odšli. Prižgali svečo in nalili vode v vazo. Molili bodo namesto nas za nas, samo naši grehi nam bodo odpustili sebe. 1036 Pavle Zidar SONET I Ni jutra, da se ne bi v hipu predramil in videl, da sem vso noč bil v krvi svoje matere. V njenem lepem telesu, polnem srebrnih vzpetin, rosi lepote in vonjev, ki ovijajo roke. Legam spat v posteljo, a kako čudno: vsako jutro prihajam iz matere. Ko to ona vidi, me zapusti tako, da nekaj časa padam, padam, padam. SONET II Kako me razteza ritem noči in dneva, enkrat sem otrok, drugič starec, ki gre v grob. V prsih mi bije plima, obala sem neznana, v nji ječeč hrope skala, ki jo morje obliva. Sredi sončne pokrajine obstati, zastrmeti se v dan, ki lije sterilen, ali biti senca, ki jo luna skrajšuje, to je ista podoba stvari.