K Ver-' < \ \ T L0&JS), \\ c rt" mj:«;!f.:i\ % :jinO:!V£ V ' \ m —,-s^'^v Polfatna platan« ▼ (titrlil oLrriiziiisMTPnilllt ILUSTROVAM LIST ZA MESTO IN DEŽELO JL ft<2j>JE%* Cena 2 Din Izhaja ob Četrtkih. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Tyrševa (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393 Ljubljana, 1. junija 1933 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za I StQV, 22 vse leto 80 Din. V Italiji za vso leto 40 lir, v Franclji I _ . 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja I fc©tO W Vesele binhoštil „Pente* koste" (SdUod OzA/ica beseda binkošti? V veliki kupoli Sv. Marka v Benetkah je prihod svetega duha nad apostole upodobljen v mozaikih na zlatem ozadju. Ognjeni žarki se izlivajo iz srede kupole na glave apostolov, ki umejo iznenada govoriti vse jezike. To je čudež binkošti, ki ga sveto pismo popisuje s tako čudovitimi in skrivnostnimi besedami, da se nam zdi, kakor bi še danes slišali šum mogočnih peruti: In ko pride petdeseti dan, so bili vsi ene misli skupaj. Kar nastane šum z neba kakor piš silnega vetra in napolni vso hišo, kjer so sedeli. Ter se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. Ime binkošti prihaja iz grškega ,pentekoste‘ (to je petdeseti dan): z njim so prvi kristjani zaznamovali vso dobo petdesetih dni veselega pričakovanja, ki pride za veliko nočjo in velja ne samo vstajenju Gospoda nego tudi zorenju prvega žita. Od tretjega stoletja dalje so pa začeli slaviti tudi dan, ki sklene teh sedem tednov, to je petdeseti dan od vštete velike nedelje. KmtiUa Po dolgi beli zimi in deževju pozdravljena pomlad! V steblikah, vejah vse brsfi, poganja v cvelje, in v duši pesem mi drhti. Z zelenjem, cvetjem up se vrača v dus prelestni sni, da bo bodočnost lepša f*6*nl&di Zavrzi, duša, tužno misel, ki v temnih dneh te je težila! Postani ptica, ki je krila svetla v jasnini jutranji sprostila! Glej, pesem njena je rožo trnjevo, še v cvet rdeč razvila.., Čeprav so duše skrivna pota zavita v temo, v njih je zmota, verjemi, da za to ji milost je še bližja. Odpri ji vrata na stežaj, da binkoštni ji blagoslov posije.., E. G. P. Stran 2. -------------------'v Med ameriškimi razbojniki Boj v opijski beznici V New Yorku so izvolili nekega rAchowa za predsednika neke tajne družbe. Ruinenokožec je sklenil z znanima ganstroina Alom Caponoin in Diamondom tajno pogodbo, da se bo pod njunim varstvom vršilo trgovanje z opijem. V zameno za to uslugo se je odrekel prodaji morfija in kokaina v New Yorku, a prav zaradi tega sta se potlej poglavarja na žive in mrtve sprla. Kesnejše razprtije so pokazale, kako spretno in prebrisano je Kitajec sestavil pogodbo, ki mu je zagotovila pesti in krogle obeh poglavarjev. Ta prepir, ki ga je plačalo mnogo Kitajcev z glavo, se je pričel mesec dni potem, ko so Achowa postavili za predsednika kitajske tajne zveze »Rdeče sulice«. Dolarski magnet privablja rumeno* kožce Izseljevanje Japoncev in Kitajcev v Združene države ni lahka stvar. Saj je že nam belcem silno otežko-čena preselitev v novo zemljo, pripadnikom rumenega plemena je pa skoraj nemogoča, četudi imajo denarja na prebitek. Menda niso besede cesarja Viljema o »rumeni nevarnosti« našle nikjer rodovilnejših tal kakor v Ameriki. Amerika se otepa z vsemi štirimi vsega, kar diši po rumenokožcih, kajti stalno rastoča preobljudenost Japonske je pravcata nevarnost zanjo. Po vojni se je stvar še bolj poostrila. Kajpada nočejo rumena plemena priznavati zakonov belcev. Ce se le da kjerkoli na svetu zaslužiti denar, so Kitajci prvi, ki se po vsej sili zrinem tja. »Smrt Kitajcem!« Modrim in bistrim glavam seveda niso vrane izpile možgan, zato so takoj, ko so razglasili stroge odredbe o priseljevanju, skušale najti poti, da na nezakonit način »uvozijo« Kitajce v Združene države. Osnovali so cele družbe, ki tihotapijo z ljudmi. Pri izlivu Kolorada je njihov »glavni stan«. V napol razsušenih nečkah čolnarijo Kitajci čez Pacifik. Na juž-nozapadni obali se izkrcajo, od ondod jih pa prebrisani »podjetniki« spravljajo na tihem v Združene države. Dolgo so si služili stari prosluli in zapiti ladijski kapitani ogromne vsote s prevažanjem živega tovora. Niti za »copper« (bakreni novčič) tovora ni nikdo več zaupal njihovim ladjam, ki so bile dobre samo še za prevoz »v nebesa«. Pač so se pa Kitajci pulili za prostore na njih, samo da jih prepeljejo v obljubljeno »Ameriko«. Kot slaniki so bili zgneteni, napol mrtvi od morske bolezni in slabega zraka, stlačeni v vse nemogoče ladijske kotičke. Srečnih je bilo le petdeset odstotkov, ki so prišli živi na kopno. Z mrliči so se mastili morski psi Pacifika. Komaj je izkrcal kapitan peščico preostalih, eo je vrnil, da znova oskubi uboge pare. Njemu je bilo vseeno, če so »Kinksi« prišli živi v Ameriko ali ne, saj so plačali prevoz že vnaprej. Kapitan H., Nordijec, močan kakor Hun, je bil načelnik take ladje (samo t riževo prehrano). Njegovi mornarji «o bili ljudje najnižje sorte. Pobegli kaznjenci, železniški tatovi in zločinci vseh stopenj in vrst so bili pajdaši dičnega kapitana. Brez usmiljenja je metala posadka »mrliškega korita« bolne Kitajce čez krov. Za nje so bili »mrtvi«. Vsak bolnik, ki ni mogel več stati na nogah, je zletel na kapitanovo povelje čez palubo v morje. Pohlep po dolarju je bil med Kitajci tako neverjetno izrazit, da je kapitan H., kljub svojemu slabemu glasu, imel svoje korito zmerom nabito polno izseljencev. Morda so to le pripovedke zakotnih mornarskih beznic. Res je pa, da si je kapitan H. v nekaj letih toliko prislužil, da vozi zdaj z najmodernejšim parnikom ob obali Združenih držav in pomaga zalagati deželo z žganjem. Žalostna je torej pot Kitajcev v obljubljeno deželo. Tudi »dobre« listine se dobe v Ameriki za »dober« denar. Sicer so pa Kitajci — vsaj za naše oko — podobni drug drugemu kakor jajce jajcu. In prav zategadelj so imele oblasti s kontrolo križe in težave, šele ko so poslale v glavna skrivališča tihotapcev svoje ladje, se jim je posrečilo vsaj deloma preprečiti trgovanje z ljudmi. Uvoz žensk oskrbi »modra družba« Vsak Kitajec se je po svojem prihodu v Ameriko včlanil v tajne družbe. »Modri družbi« je sedež v San Franciscu. »Prijateljev zelenega cveta« je vse polno v Čikagu, a »Rdeča sulica« ima v New Yorku kopico pristašev. Oba prva »Songa« (družbi) imata podružnice vsepovsod, dočim ima »Rdeča sulica« samo v New Yorku domovinsko pravico. Priseljevanje kitajskih žena v Ameriko je najstrože prepovedano. Združene države se nadejajo, da bodo zaradi te odredbe Kitajci v Ameriki kmalu izumrli. Nikoli se ne zgodi, da bi se bela žena, pa če je še tako propadla, poročila z rumenokožcem. Sicer bi pa v takem primeru »perja-niki« Ku-Klux-Klana prej ne mirovali, dokler bi take potepinke ne polili s smolo in je povaljali v kurjem perju ter jo s palico napodili iz kraja. Ti fantje ne poznajo šale. Zaradi tega so tajne družbe že od vsega začetka tihotapile rumene žene v Ameriko. Okoli 600 do 1000 dolarjev računajo Kitajcu nevesto njegovega plemena. Seveda mora mož to zares »drago« ženico vrhu tega preobleči v moškega, jo skrivati ali pa kakorkoli čuvati pred oblastmi. Glavna naloga »Modre družbe« je torej preskrba z ženami in odprema mrtvih Kitajcev v domovino. Te posle oskrbujejo za vso Ameriko šefi teh družb. Vsi mrtvi rumeno-kožci morajo biti prenešeni na zbiralno ladjo v San Franciscu, od ondod jih pa odpravljajo na Kitajsko. Seveda ni to zastonj; sorodniki morajo plačati težke dolarje. »Prijatelji zelenega cveta« pa rajši trgujejo za žive. V toporiščih, porcelanastih posodah in še drugače prinašajo in uvažajo opij v Ameriko. Glumač Wnng Trgovec Li, predsednik »Modrih« je lepega dne napravil usodno napako. Zdelo se mu je, da mu trgovina z ženskami in prevoz mrličev ne donašata dovolj denarja. Zategadelj je vtihotapil v gosto prešitih pristnih kitajskih kimonih večje množine opija v deželo. Dolgo je bil že v Ameriki in je dobro vedel, kako se neljubi konkurenci zaveže jezik. Mamilo je poslal svojim poslovnicam v Čikago in New York po mnogo nižjih cenah, kakor ga je prodajal njegov konkurenčni »Song««, ki je imel vse dotlej monopol v teh mestih. Vse čestite prednike poameriča-njenega Kitajca smeš še tako hudo užaliti, pa se še zmenil ne bo za to, čeprav doma na Ktajskem žaljivca ubije. Bog pa ne zadeni, da ga potipaš pri »dolarjih«; takrat ga užališ v dno trgovske duše. Namestu da bi po stari azijski šegi izvršil samomor in svojega nasprotnika prisilil, da bi mu ne bodil pri poslu v zelje, je Li pripravil pravcat umor. Povabil je glumača Wanga k sebi v Čikago. Wang je bil strokovnjak. Njegova umetnija je bila slična spretnosti metalcev nožev. Toda njegovo orožje niso bili noži, tudi ne bodala, temveč posebne vrste sekirice. Na srpastem rezilu sekirice je bila križasta konica, ki je bila prav tako ostro nabrušena, kakor rezilo samo. Wang je bil umetnik, zato je gledalce zmerom prosil, da so si njegove umetnije ogledali prav od blizu. Wang je delal pošteno, brez goljufije. Več ko petnajst sekiric je zalučal z vso sigurnostjo tik ob glavo svojega pomagača v desko. Najbolj razburljiv je bil konec predstave. Pomagač je izdrl sekirico za sekirico iz deske in jo navidezno z vso besnostjo zagnal na svojega mojstra. Toda ta je z neverjetno spretnostjo ulovil sleherno za kratki ročaj in jo zalučal nazaj ob glavo pomagača. Na las je vsaka zadela. Temu možakarju je torej predsednik »Prijateljev zelenega cveta« ponudil 20.000 dolarjev kot aro za »nesrečo«, ki bo stala »častitega Lija v Friscu« glavo. Po 2000 dolarjev je dal Wangovima pomagačema. Za tak denar tudi artisti morijo... Umor v varijeteju Poleg svoje trgovine je imel Li še tri krčme v San Franciscu. Wan-gu se je posrečilo, da ga je Li angažiral. Glumačeva spretnost ga je tako navdušila, da je priredil posebni večer za člane »Modre družbe«. Nikomur se še sanjalo ni, da je glumač \Vang član sovražne bratovščine »Zelenega cveta«. V spremstvu svojih pomagačev se je prikazal Wang usodnega večera pred zbrano družbo. Pomagača sta imela v žepih, čisto proti kitajski navadi, ki ljubi tiho delo z nožem in vrečo, nabita samokresa. Predstava se je vršila v največji Lijevi krčmi. Sredi dvorane je postavil Wang deske. Med izvajanjem prvih točk si je dodobra ogledal, kje bi se dalo pobegnili. Z ugotovitvami je bil zadovoljen. Ob steni sobe je bil v višini treh metrov ozek mostovž, od koder je vodilo vse polno duri v sosedne prostore. Wang je torej smel iti na delo. Trgovec Li je sedel prav blizu, kakor nalašč v smeri Wangovih sekiric. Naprosil je gledalce naj se postavijo tako, da ostane primeren hodnik ob deski prost, ker bi se utegnilo zgoditi, da zgreši katera seki- CIKORIJA ^ ■ a s a. Naš pravi domači izdelek! rica cilj. Na koncu tega hodnika so bila vrata, ki jih je Wang izbral za beg. Prvi pomagač se je postavil v ta hodnik. Zdaj je pričel Wang s predstavo. Zdelo se je v grobni tišini, da je sleherna sekirica živo bitje v rokah tega umetnika, in se pokori najmanjšemu trzljaju njegove ozke, a krepke roke. Neprestano so švigale sekirico sem in tja, v desko ob glavi pomagača in nazaj v roke umetnika. Proti koncu predstave je pomagač ob deski izdiral sproti sekirice iz deske in jih podajal onemu, ki je stal na hodniku, da jih spravi v veliko usnjato torbo. Samo še ena sekirica je švigala po zraku med artistom in njegovim pomagačem, svetlikala se je v siju luči kakor zlovešča prikazen. Trgovec Li je sedel v prvi vrsti. Njegov rumeni vrat se je točno razločil na temnem kimonu. Kakor star pergamen je bila njegova koža. Nenadoma je Wang pritajeno vzkliknil. Prvi pomagač, ki je imel vse do ene sekire že spravljene v torbi, je skočil k vratom. Wang je hotel spraviti svoje dragoceno orodje na varno. Gledalci, ki so napeto sledili šviganju sekirice, niti opazili niso tega umika. V tistem hipu je bila sekirica spet v glumačevi roki. Kratka preteča kretnja v zapestju — lesketajoča sekirica je v loku odletela, nenadoma, kakor bi jo vodila tajna sila, je zdrsnila iz svoje smeri in se zasekala trgovcu Liju globoko v pergamenasti vrat. Niti glasu ni bilo slišati iz njegovih ust. Gostje so s strahovitim krikom planili pokon-cu, toda glumač se je v silovitem skoku zagnal proti vratom. V skoku Banka Baruch 15, Rue Lafayette, PARIŠ Odpremi ja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Rru-xelles; Holandija: št. 1458-66, Ded. Dienst; Franclja: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: Št. 5967, Luxemburg. ■— Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. V Hollywoodu so vrteli film. Režiser in igralci so bili prepričani, da bo žel ogromen uspeh. Bil je film poln senzacij, film najneverjetnejših dogodivščin, najdrznejše artistike. Skoraj vsi posnetki so bili dogotov-Ijeni. Manjkal je samo še najstrašnejši prizor, da se diva — šarmantna glavna junakinja — prevrne z avtom v globok prepad, ker je na vrat na nos pobegnila svojini zasledovalcem, tistim, ki so jo bili ugrabili in izsiljevali denar od nje. Prav ta prizor je utegnil gledalce osupiti, zato so stavili nanj vso nado na uspeh filma. Seveda bi šofer tega avtomobila, ki bi peljal v svojem vozu le lutko, podobno glavni junakinji, bil resnično v smrtni nevarnosti, ker bi moral zares zdirjati z vozom po nevarni strmini skoraj navpično navzdol. Nikjer na svetu menda tega bolj ne vedo, kakor prav v Hollywoodu, da dobiš za denar človeka za vsako še tako nevarno vratolomnost. Režiser je naročil pomožnemu režiserju tako: »Dragi prijatelj, tu vam dam ček za 2.000 dolarjev, najmite nekega šoferja, ki bo igral v tistem prizoru. Voz mu bomo zamenjali za novega.« »Drži,« je odgovoril pomožni režiser, »takega moža bomo kaj kmalu imeli.« Poklical je pomočnika in mu de- Hollywood, v maju. jal: »Dragi moj tovariš, n& 1000 dolarjev, najmi za ta denar šoferja, ki bo vozil z avtomobilom v prepad. Voz mu bomo še posebej zamenjali za novega.« »Dobro,« se je odrezal pomočnik. Uro kesneje je že govoril z inspi-cientom: »Dragi BiIIy, dam ti 500 dolarjev za moža, ki si bo upal z avtomobilom po strmini nizdol. Popravilo voza prevzamemo mi. Zanesem se nate.« Inspicient je predal zadevo agentu, le-ta zopet svojemu namestniku in tako dalje... Vsekakor je bil drugi dan zjutraj točno ob uri avtomobil s šoferjem na mestu. Začudeno je siromak opazoval početje okoli sebe, z zanimanjem si je ogledoval voščeno lutko, ki so jo privezali na sedež v avtomobilu in se je poln pričakovanja oziral po režiserju. »Tako, dragi prijatelj«, mu je moško rekel režiser, »vi ste junak, veseli me, da vas spoznam. Zdaj pa kar na delo! Zdaj pride veliki trenutek, ko se morate s svojim vozom peljati po tej strmini nizdol. Aparati za filmanje so že pripra...« Dogovoriti ni utegnil. Prestrašen je skočil vrli šofer z voza in zavpil: »Kaaa? Ali ste mar ob pamet? V prepad naj se peljem za piškavih 20 dolarjev!« * Hdiu&a pomota Pariz, v maja. Marijana Lambertova je bila lepo dekle. Bila je visoke in vitke postave, lase je imela kostanjeve, in nihče ni mogel po njeni vnanjosti uganiti njenega poklica. Henri, čeden mlad fant, je bil žepar. Njegova prijetna zunanjost mu je pomagala, da je sklepal znanja z ženskami, ki jim je potem izmikal torbice, denarnice, prstane in podobno. Marijana Lambertova je hodila vsak večer po končani predstavi v Boulonjski gozd na izprehod. Henri jo je opazoval že teden dni. Osmi dan se je opogumil. Počakal je Marijano pri neki svetilki, in ko se mu je približala, se ji je vljudno pri- klonil. Marijana ga je samo začudeno pogledala in počasi stopala naprej. Henri je najprej osupel obstal, potem pa hitel za njo in se ji v temi približal. To pot je bil zelo nevljuden, zakaj polastiti se je hotel njene torbice. Dve uri pozneje je našel stražnik Henrija nezavestnega v Boulonjskem gozdu. Ko so ga oddali v bolnišnico, so ugotovili na njem lažje poškodbe, pred vsem pa nekaj korenitih bušk na glavi. Henri ni dal na vsa vprašanja nobenega pojasnila. Saj vendar ni mogel povedati, da ga je mlada, lepa dama tako premikastila! Seveda se pa Henriju niti sanjalo ni, da je bila Marijana cirkuška akrobatinja, ki je vsak večer kazala svojo umetnost pod imenom »Močna Eva«... ** A Vsaka gospodinja mu osfane zvesta! Po pravici! Lepo čisto — dolgo dobro ohranjeno perilo: vse veselje, ki ga ima gospodinja s svojim dragocenim perilom^ izvira iz Schichtov ega terpentinovega mila. Torej: Pazite prav posebno na izvirniovoj in na varnostno znamko .JELEN". Pofem se Vam ni bati ponarejenih mil. iSCHICHTs TERPENTIN0V0 MILO popre| S.T.15-J5 PRILJUBLJENI JUGOSLOVANSKI IZDELEK! Otcoiko’ kcUa*tfc - (toUtic Karijera Miss Selly Bell Coxove je prav svojevrstna. Zasluži si na teden 100 dolarjev s tem, da v newyorški radijski napovedo valnici posnema otroško kričanje! Svoj čas je bila Miss Coxova v neki sirotišnici v Clevelandu. Ko se je pričel nekoč neki otrok na vse pretege neusmiljeno dreti, se je Coxova poskusila norčevati iz njega in ga oponašala. Od takrat ji je postala to navada, in zmerom kadar ni mogla kričača utešiti, je posnemala njegovo vpitje. Menda se tega niti zavedala ni. Pred dvema letoma se je naselila v Newyorku, kjer je postala učiteljica plavanja. Lepega dne je či-tala v časniku, da si gospodje pni ra- diju belijo glave, kako bi naravno po* dajali otroško vpitje. Gospodična Co« xova si je v naglici posadila klobuki in stekla na oddajno postajo. Vsi rav« natelji, generalni ravnatelji in drugi visoki gospodje so poslušali njeno bevskanje in jokanje — in jo takoj vzeli v službo za 100 dolarjev na teden. »Kričaška skala« Miss Coxove sega od večajev — novorojenčkov do štirinajstletnih kričačev. Nikdar si na da miru; zmerom se uči, zmerom so potika po centralnem parku in študira otroško vpitje. * je potegnil dolgo bodalo izza pasu. Mrtvemu trgovcu je sikajoče vrela kri iz vratu. Vrata so bila odprta na stežaj. Prvi pomagač je bil s svojo torbo že na cesti in se brez sape zagnal v čakajoči avtomobil. V njem so čakali glumača trije »Cvetni prijatelji«. Wang se je bil zanesel na splošno zmedo, toda nekateri gostje so imeli tolikšno prisotnost duha, da so hipoma zastavili morilcu izhod. Nastala je divja gneča. Glumač in njegov drugi pomagač sta se otepala svojih rojakov, ki so ju od vseh plati obkolili. S hrbti sta se naslonila drug na drugega in se branila na levo in desno, hoteč izsiliti izhod. Gostje so potegnili nože in jih grozeče vihteli proti glumačema. Wangov pomočnik je oddal nekaj strelov iz samokresa. Z nečloveškim krikom sta se zgrudila oba moža, ki sta branila izhod. Wangov nož je krožil kakor žareča kača. Tudi z nogami se je znal ubraniti napadalcev. Toda krog napadalcev se je vse bolj ožil. Wangu je tekla že iz več ran kri. Okoli pomagača se je sklenil širok krog; vsak se je umaknil dosegu njegovih krogel. V glavo so mu leteli podstavki, kozarci in sklede. Nenadoma je pa skočil z mostovža neki moški in se obesil kakor mačka Wangu okoli vratu. Z bodalom je hlastal po zraku, da bi zadel glumača v glavno žilo. Toda Wang se ga je moško otepal, njegov pomagač mu pa ni mogel pomoči, ker ga je sunek moža, ki je skočil z mostovža, vrgel v kraj. Besno in žilavo sta se borila moža. Pomagač je zagnal prvi samokres v kot in pričel streljati z drugim. Wan-ga so imeli rumenokožci že v pasti. Samo za hip se je obrnil pomagač in že je njegova krogla zadela moža, ki je visel na Wangu, v teme. Roke, ki so ga davile, so omrtvičeno izpustile svoj plen. Wang je prišel do sape. Kakor kača se je izvijal napadalcem. Pomagača je naskočil neki velikan. V levi roki je imel velik nož. Glumač je hladnokrvno pomeril in sprožil. Toda samokres ni počil. V istem hipu se mu je zasadil Kitaj-čev nož globoko v prsi. A že je bil pritekel prvi pomagač iz avtomobila z dvema močnima Kitajcema v dvorano. Neprestano so pokale pištole. Wang je bil po bliskovno na prostem. Njegovi prijatelji so ga krili s svojimi telesi in streljali v salvah. Pri vratih so morali izčrpanega Wanga prestreči in ga odnesti v avtomobil. Za njimi se je zgrnila divja množica. Vsakdo je hotel biti prvi, zato je nastala gneča in preden so se izmotali iz nereda, je že zabrnel motor avtomobila. »Cvetni prijatelji« so proslavljali prvo zma^o. * CoumIc v Icadi vode Carinske oblasti v Revalu imajo! zmerom dovolj opravka. Vse ladje^ ki prihajajo iz tujine, morajo temeljit to pregledati, če ni na njih kaj tihot tapljenega blaga. Sleherni dan naj« dejo v ladijskih skrivališčih špirit* whiisky, tobak itd. Prav zabavna je bi« la preiskava nekega parnika pred dnevi; seveda samo za gledalce! Sluz« bujoči carinik je prebrskal vse koto brez uspeha, h koncu se je spomni^ da bi kazalo pregledati še veliko kad za vodo. Našel je v njej res vse pol« no igralnih kvart, tobaka itd. Medtem ko si je blago natančneje ogledoval, jo ogorčeni lastnik nezakonitih predme« tov pognal črpalko in kad se je pri* čela počasi polniti. Sele ko mu je ca« riniik zagrozil s kaznijo, se je lastnih tihotapljenega blaga iztreznil in usta/« vil črpalko. Carinik je prilično močen s svojimi plenom zlezel na krov, * niilii! ■mn » mVtINSRI TEDNIK W—■■■............................ — Leto V./22. Njegova druga žena Eva je bila čudovito mladostna, ena In dvajset let ji je šele bilo, vitka je bila, temnopolta in nežna. Četrt leta je bila šele njegova žena. Oblikoval jo je, kakršna je bila Vida, njegova prva žena, v cvetu svoje mladosti. Izpremenil je njeno ljubko fantovsko frizuro, morala se je navaditi, da se Je tako smehljala in tako hodila, kakor mu je bilo to v spominu še od [Vide. »Veš, Eva, Vida tako se je rad tudi te imam tako no- t&ko. Bila.. .« In z vdanim smehljajem se je Eva brez ugovora pokorila njegovim željam: njen smehljaj je postal nekoliko trudnejši, njen smeh nekoliko tišji, njena govorica nekoliko otož-nejša in lesk njenih oči za odtenek temnejši, toda on tega ni opazil. Ljubil je Evo tem bolj, čim bolj se je uklanjala njegovim željam, tem topleje, čim jasneje se je v njej oblikovala podobnost z Vido. Dosti sta potovala. Bila sta v Ljubljani in pokazal je Evi vse ulice in trge, kjer je nekoč hodil z Vido, šel je z njo pod Tivoli in ji govoril: »Tako se mi zdi, kakor bi se čas ustavil, kakor bi se spet vrnil tisti dan, ki je po človeškem računanju minil že pred petimi leti...« Peljala sta se v Split, vozila sta se s parnikom, in ko sta se izkrcala, je hlastno begal z njo po ozkih in zanemarjenih ulicah, nato se je pa ustavil pred hotelom na modernem trgu in vprašal po sobi z velikim balkonom. Toda tista soba je bila že oddana. Žalosten in brez besede je obstal pred vratarjem, ne vedoč, kaj bi. Evin glas je veselo zažvrgolel: »Pa vzemiva katero drugo!...« In komaj zaznavno veselje je udarilo iz njenega mladega glasu, skoraj tako, kakor bi si bila oddehnila... Med znanci je bil njun zakon na glasu posebno srečnega. Časih se je zgodilo, da se je zmotil in jo poklical za Vido. Njen nežni obraz je tedaj izpreletel rahel strah, zdrznila se je in stresla... Dostikrat, kadar je bil posebno dobro razpoloven, se je izgubil v čuvstvene definicije: »Eva je Vida, ki se je v pomlajeni postavi vrnila k meni...« Eva mu je bila Vida, Vida pa spet Eva, toda oltar je postavljal Vidi in na njem žrtvoval Evo. Ljubil je Evo, ker je videl v njej pomlajeno Vido, ker si je ob pogledu nanjo govoril, da ni štirideset let Btar, ker je v njenih očeh bral, da je njegova starost samo grd sen. Bilo je na Bledu. Bilo je v tretjem letu njunega zakona. Evi je bilo tri in dvajset let. »Prav tako kakor takrat«, je premišljal, ko sta se ustavila v letovišču. Se zmerom cerkvica sredi jezera, in iv ozadju ponosni Triglav, in ko se je popel na Grad, je videl tam daleč Radovljico. Radovljico, v kateri je takrat Vida s solzami presunjenosti v očeh videla najlepše mesto na Gorenjskem. »Cim prej morava pogledati v Radovljico«, je vneto dejal in se kakor otrok veselil Evinega veselja. Zakaj Eva se bo morala tako ve-eeliti kakor Vida, saj je bila vendar Vida. Novela Odpeljala sta se v Radovljico. Stal je zraven nje, ji mehko in nežno položil roke okoli vratu in dejal: »Vidiš, tole je pa Radovljica, o kateri je Vida rekla, da je najlepše mesto na Gorenjskem.« Eva je molčala in gledala z velikimi očmi malomestne hiše. Z uprav spoštljivim molkom jo je peljal po glavnem trgu. In potem jb je vzel s seboj na Oblo gorico, kjer je Vida takrat utrgala prvo vijolico. Glas mu je drhtel, ko je dejal Evi: »Zdaj pa pojdi v hrib, tako kakšnih dvajset korakov, in tam boš našla prekrasno malo cvetko...« Gledal je za njo z očmi neznosnega pričakovanja. Tedaj se je sklonila, in glej: v rokah je imela vijolico. Nekaj časa je stala na mestu, gledala nežno cvetko, nato se je pa vrnila k njemu. Obraz se ji je smehljal. Skoraj razburjeno je dejal: »Tak natrgaj si jih vendar več, natrgaj si jih, kolikor jih dobiš...« Počasi je odkimala in odvrnila: »Zakaj? Saj bodo ovenele...« »Vida si jih takrat ni mogla dovolj natrgati, in od radosti se je razjokala, ko je našla toliko vijolic. Tega do smrti ne bom pozabil...« TT Beseda mu je zastala, ko jo je pogledal. Hlastno je vprašal: »Kaj ti je?« Iz Evinih oči so polzele solze, počasi, kaplja za kapljo. V roki je držala vijolico. Kakor okamenel jo je gledal. In zvečer tistega dne se je zgodilo. šla sta že v svojo sobo, tedaj je pa še enkrat stopil dol v gostilno, da kupi nekaj cigaret in odigra morda še partijo šaha. Eva mu je prijazno prikimala. Šel je dol. Res je našel nekega učitelja in ga povabil na partijo. Ko je bila Igra končana, se je hitro vrnil v eobo. Eve ni bilo. Njena postelja je bila nedotaknjena. Na mizi je ležalo pismo. Njegovo ime je bilo napisano na njem. Začudeno je prerezal ovoj in preletel v nagliei napisane vrstice. Eva mu je pisala. Prvi mah ni ničesar razumel. »... senca tvoje prve žene me duši... Neizmerno sem ei prizadevala in se trudila... toda nikoli nisi vprašal, kako je z menoj... Mlada sem še... domov se vrnem...« Stopil je k zrcalu in se pogledal v njem. Njegova senca so bila siva, obraz bolestno razoran in star... Zdaj mu je ugasnil še lesk v očeh. . in potem je preletel drget vse njegovo telo: jok za izgubljeno mladostjo ... Mež primadcne Črtica Prokurist je zapri svojo mizaico in se je ravno odpravljal domov, ko je planila v sobo njegova žena, primadona na mestnem gledališču, vsa razburjena in s šotami v očeh. »Zdaj ne boš šel domov, temveč boš poklical taksi, se odpeljal k mojemu ravnatelju in mu pripeljal dve zaušnici.« HUMOR Iz otroških ust. Učiteljica popisuje vrtnico in vijolico. Vrtnico riše kot lepo, ponosno gospo, ki stopa z dvignjeno glavo in razveseljuje ljudi. Potem nadaljuje: »In za njo hodi skromno in ponižno bitje, tiho in neopazno gre svojo pot. Kaj si pod tem predstavljate?« Tedaj vzklikne mala Evica: »To je naš očka!« Knjižnica »Čudovito lepo zbirko knjig imate! Ali mi ne bi katere posodili?« »Ne, dragi moj, knjig načelno ne posojam, človek jih nikoli ne dobi več nazaj. Vidite, to so tudi same izposojene knjige!« Nepremišljeno A: »Ko se je moj oče rodil, je tehtal samo dve kili.« B: »Pa je gotovo takoj umrl?« Morska bolezen »Morska bolezen vas daje, gospod? Ali vam lahko kako pomagam?« vpraša mornar nekega potnika, ki 6loni na ograji palube in daruje Neptunu. »Oh, seveda mi lahko pomagate! Pozdravite glavnega inženjerja in ga vprašajte, ali je kaj upanja, da bodo kmalu kotli eksplodirali.« Ponos Pesnik (ponosno): »Še nikoli mi ni nobeno uredništvo vrnilo mojih prispevkov!« Zlobnež: »Poskusite, kako bi bilo, če priložite znamke za odgovor!« Misel Za cestno železnico in za ženskami ni vredno teči, ker pride vsakih šest minut druga. Na razstavi Kratkovidna dama: »To bo najbrže spet ena izmed teh bedastih modernih slik?« >Ne, milostljiva — to je ogledalo!« Vprašanje »Kdo je bolj boječ, jlveletna deklica ali dvajsetletna?« »Dvajsetletna! Zakaj dveletna deklica se boji velikih mož, dvajsetletna pa malih otrok!« Obzirnost Oče snubcu: »Zelo se čutim počaščenega, toda povedati vam moram, da sem izgubil vse premoženje in da sem danes berač.« Snubec: »0 nesrečnež! Moral bi res imeti srce iz kamna, če bi bi vam zdaj hotel še hčer vzeti!« V muzeju »Kaj, dva tisoč let naj bi bil star ta kip? Ne, mene že ne boste — saj smo letos šele 1933!« Profesorska Profesor na liceju je opazil, da neka učenka ni pazila in da zato tudi ni znala odgovoriti na njegovo vprašanje. Ves razjarjen je zavpil: »Stvar postaja čedalje lepša! Spite pri komer hočete, toda pri meni ne boste!« Užaljen morilec Zagovornik: »Obtoženec pa po svojem duševnem razvoju takšnega premišljenega umora sploh zmožen ni... Vpoštevati morate, da (ima.samo dva razreda ljudske šole... Skratka, da je č to neizobražen in omejen človek...« Morilec: »Gospod doktor, žalitve ei prepovem!« V šoli »Za svoja leta si zelo brihten. Ali imaš še katerega tako pametnega brata?« »Da, na univerzi.« »Kaj pa študrira?« »Nič ne študira — v špiritu je, ker je prišel z dvema glavama na svet.< Nemo in brez razumevanja je mož gledal svojo ženo. Šele ko se je nekoliko opomogel od prve osuplosti, je vdano zajecljal: »Zastran mene makar tri zaušnice, srček, toda bodi tako dobra in mi najprej povej, zakaj to od mene zahtevaš ?« »Ne izprašuj toliko — pokliči taksi, da ti ne uide iz gledališča.« »Že grem, dušiica... Pa vendar bi rad vedel, kaj se je prav za prav zgodilo.« »Zaradi šepetalca sva se pri skušnji sporekla. Rekila sem, da direvi ne bom nastopila, če mi ne priskrbi drugega šepetalca. On me je pa nadrl, naj ne spravljam gledališča s svojimi muhami na rob prepada. In ko sem mu potem čisto odkrito povedala svoje mnenje, me je zgrabil za ramo in me tako močno stresel, da sem se skoraj onesvestila. Še daj lahko vidiš višnjeve maroge.« »In potem?« »Opotekla sem se k vratom in mu zagrozila, da mu borni tebe poslala in da mu boš ti pripeljal dve zaušnici...« Mož je pograbili s prisiljeno bojevitostjo palico in si odločno povezni) kloDuk na čelo. »Dobil bo ti dve zaušnici... Nesramnost, da kdo tako z mojo ženo ravna!« »Tudi če bi se morda opravičil, vztrajam na teh dveh klofutah!« Deset minut nato je ravnateljev sluga javil svojemu gospodarju, da bi mož primadone rad z njim govoril. Ravnatelj je prebledel. Spomnil se je obljubljenih dveh klofut, in je položil revolver na mizo. Potem se je vstopil v obrambno postojanko in tako čakal, pripravljen na najhujše, svojega gosta. Vrata so se odprla na stežaj, s tremi naglimi in velikanskimi koraki je bil mož pri ravnatelju, ga pograbil za roko in ganjen zajecljal: »Najlepša, najiskrenejša vam hvala, dragi gospod ravnale!j!« Klofuta v obrokih »Koliko klofut ste pripeljali toži-telju?« »Eno.« »On pa trdi, da jih je dobil pet.« »Laže, gospod sodnik, ena sama je bila. Samo da sem mu jo glede na njegovo slabo konstitucijo pripeljal v petih obrokih.« MOST VZDIHOV Aretino ni videl tega konca, toli pretresljivega v njegovi nemi in tragični preprostosti. V življenju meji drama tolikokrat ob komedijo in smrt sama je navadno obdana z grotesknimi gestami: tako je Aretino vzel v roke pismo, ki ga je bil napisal, takoj ko ga je Dan-dolo podpisal. Ne meneč se več za ranjenca, je jel polglasno čitati, in stopil bliže k mizi, kjer je stala plamenica. Čital je in zdaj pa zdaj vmes nekaj zagodrnjal, kakor da mu ne bi bilo prav. Naposled je skomignil z rameni in zamrmral: »Nu, da! Od takega človeka se ne more zahtevati tisto, kar cd umetnika... od mene na primer. Nesrečnež sploh ne ve, kaj je umetnost.« Pri besedi ,umetnost* je dvignil oči proti nebu s pogledom duhovnika, ki vzame hostijo v usta. Ko je bil pri koncu s svojimi pripombami, kritikami in zmigavanjem z rameni, se je spet obrnil k Dandolu in dejal, prepričan, da je ranjenec z občudovanjem opazoval vso to njegovo mimiko: »Gospod, prisegel sem vam, da bom spoštoval vaše želje... in tako hočem tudi storiti... Toda, glej... saj je mrtev...« Mojster Pietro je prestal in s papirjem v roki odstopil za korak. Z nekakšno grozo in s sočutjem, ki je bilo iskrenejše kakor ga je hotel pokazati — zakaj tudi to spada k umetnosti, da se ne daš ugnati od takihle vsakdanjih prizorov — se je zagledal v truplo pred seboj. Dandolo je držal v krčevito stisnjeni roki bodalo, ki ga je bil izdrl iz rane. Njegov obraz, še tik pred smrtjo spačen, je zdaj kazal mir in pokoj. Na ustnicah mu je celo igral rahel usmev. Ko se je Aretino opomogel od prve groze, ki jo vsako bitje občuti pred veličastjem smrti, je zamrmral predse: »Nu, zdaj imam spet mrliča na glavi!... Kaj naj z njim napravim?... Še tega bi se mi manjkalo, da se z njim odpravim na takšno pot, kakor sem šel z nesrečno BiancoL. Za tisoč srebrnikov... hm! za tisoč srebrnikov bi nemara poskusil... toda za manj ne!... Še zdaj vztrepetam, kadar se tega spomnim! Hm, tista noč, ko sem zabijal žeblje v krsto za nagrobni napis... Še dobro, da mi je Perina pomagala... Dobra mala Perina!... Nu, pa poglejmo, ali nima pokojnik pri sebi kakšne poslednje volje...« Stopil je k mrliču, mu odpel kamižolo, in res je v nekem žepu odkril zganjen papir. Hlastno ga je razgrnil. Na njem so bile napisane tele vrstice: Jaz, Dandolo, se danes odpravljam dz Benetk. Vem, da imam mnogo smrtnih sovražnikov. Zato je mogoče, da se mi na poti primeri kakšna nesreča. Če se to zgodi, če me ubijejo, rotim v imenu naj-svetejših človeških čuvstev tistega, ki najde moje truplo, da izpolni mojo poslednjo voljo, ki se glasi: 1. Naj se vest o moji smrti z vso prizanesljivostjo sporoči moji hčeri Leonori, ki prebiva v Benetkah v palači svojega moža generalnega kapitana Altierija. 2. Naj se moje truplo spravi v Benetke in pokoplje s skromnimi svečanostmi 'V grobnici Dandolov, mojih očetov. 3. Naj se gre v Milan, Via degli Bastori, v predzadnjo hišo na levi proti pokopališču, in naj se stopi v kleti. Če se koplje v severnem vogalu zadnje kleti, se ho prikazala skrinja in v njej... >Ohe!« je kriknil Aretino. »Slabo sem bral! Blešči se mi!... Tak pomirimo se vendar... bodimo hladni...« Stopil je bliže k plamenici. Papir se mu je tresel v rokah. Približal ga je očem in potem povzel čitanje: ... in v njej petdeset tisoč srebrnikov (joj, petdeset tisoč srebrnikov! Da, tako je napisano!...) deset tisoč zlatnikov (oh, še zblaznel iboni!) dn dragega kamenja in dragotin za kakih pet in dvajset tisoč srebrnikov... Aretino je mislil, da se bo onesvestil. Iz ust se mu je utrgal krik. Njegovi lakeji so planili v sobo. Besno jih je nadrl: »Kdo vas je pa klical, pijanci, tatovi, razbojniki?« Preplašeni so se lakeji razbežali. Aretino je skrbno zaklenil vrata in se vrnil k mrliču, čigar obraz je bil pokril bled usmev. »Oh!« je gluho zamrmral, »prav sem bral! Prav berem! Ne sanja se mi! Res je, da so prinesli ranjenega Dandola k meni! Res je izdihnil pred mojimi očmi! Res sem mu jaz sam odpel kamižolo! In res imam v rokah njegovo pisanje! Celo premoženje!... Takšno premoženje! Nič več verzov! Nič več umetnosti! Nič več slavospevov! Nič več kritik! Neskrbno kneževsko življenje!... Oh, dajmo še enkrat pogledati, ... še enkrat preberimo... Ne, ne motim se!... Res piše za 25.000 srebrnikov dragotin... deset tisoč zlatnikov... petdeset tisoč srebrnikov... In vse to, pravi, da je... v Milanu... Via degli Bastori, predzadnja hiša na levi... proti pokopališču!... Pri trebuhu moje matere, umrle v revščini v bolnici!... Pri Margeritinih sescih!... Pri Kriščevi krvi!... Bogat sem! Bogat!;.. Patriciji, kardinali, pisarji, pesniki, umetniki, vi vsi, vsi, priklonite se pred Pie-trom Aretinom, ki je naposled odkril umetnino, katero je ves svet zmerom častil, katero ves svet časti, katero bo ves svet častil čez stoletja stoletij: bogastvo!...« Jel je hoditi z velikimi koraki po sobi, mečka je v roki papir in mrmraje v vročici: »Oženil se bom s Perino, in takrat dobim od Rolanda Candiana trideset tisoč srebrnikov... V svojih skrinjah imam okoli osemnajst tisoč srebrnikov... Dajmo, izračunajmo... skupaj bom imel blizu osem sto tisoč funtov!... Pustil bom dosedanje delo in živel kakor velik gospod, zdaj v Benetkah, zdaj v Milanu ali Firenci, potem spet v Parmi ali Modeni... samo v Rimu ne... zakaj papež bi me dal umoriti, da me podeduje... In potem bom jaz plačeval pesnike, siromašne Aretine, da bodo opevali mojo slavo, moje gospostvo, moje čednosti, moj pogum, moj genij... vse, kar bom hotel! Oh!...« Nekoliko pomirjen je še enkrat razgrnil papir, ki ga je bil v navdušenju vsega zmečkal. »■Poglejmo, ali ni še kaj napisano!« je zamrmral. Zdajci je pa prebledel. »Diavolo! Diavolo!« je zajecljal. In potem je vzkliknil: »Pa če ne preberem konca?... Kdo me more siliti, da vse preberem?... Ali se ne bi moglo zgoditi, da bi ta papir padel v ogenj ravno v trenutku, ko sem hotel prebrati konec?... Hudiča! Ne, ne, ne bom bral, konca ne maram prebrati!...« Na nesrečo ga je bil že prebral! In naj je še tako zapiral oči, je ta konec z ognjenimi črkami plesal pred njim. Takole se je glasil: če pride ta papir v roke kakšnemu patriciju, pesniku, umetniku, skratka človeku s srcem, ga ne bom žalil s tem, da bi mu ponudil plačilo. Če najde moje truplo kakšen tat, se vzlic temu trdno zanesem, da bo spoštoval poslednjo voljo umirajočega in da se bo zadovoljil z nagrado štirih tisoč srebrnikov. In če naposled najde moje truplo siromak, mu dovolim, da si odtegne od gori navedene vsote pet sto zlatnikov za plačilo za svoj trud. Kdorkoli bo čital te vrstice, poslednjo željo umirajočega človeka, ga zaklinjam, naj razdeli na dvoje enakih delov, kar bo našel v skrinji v Milanu. En del je za Rolanda Candiana. ki ga dobi v Benetkah ali pa v piavskih soteskah, ne daleč od vasi Nervese. Drugi del je za mojo hčer Leonoro, ženo Altierija, beneškega generalnega kapitana. Podpišem se... Sledil je podpis, zraven je bil pa Dandolo pritisnil svoj pečat z besedami: bivši veliki inkvizitor beneške republike. Aretino se je z izrazom neizrekljivega očitka obrnil k truplu. »Zakaj mi je moral pripraviti tako veselje!« je zamrmral. Spet je začel hoditi po sobi, toda to pot počasi in s sklonjeno glavo. »Poglejmo malo to stvar,« je premišljal. »Kot spodoben človek se ne morem imeti za tatu. Zato tudi nimam pravice do štirih tisoč srebrnikov... Primoran sem priznati, da se štejem med pesnike, to se pravi med tiste, ki jih noče žaliti s tem, da bi jim ponudil nagrado...« In grenko je dejal: »Žaliti! Žaliti! Mene to ne bi razžalilo!« Zdajci se je udaril po čelu: »Per bacco! Saj se lahko štejem med siromake!... Da, siromak pa sem! Kdo bi mogel reči, da ne... Dajmo, preberimo še enkrat... Koliko obljublja siromaku?... Dva tisoč zlatnikov, če se ne motim... Ne, ne, na žalost... samo pet sto... Ko bi bili vsaj dvojni zlatniki!... Ubogi Aretino, kakšen revež si! Zadovoljiti se boš moral s pet sto zlatniki... Lep denar, zares! Nu, vzlic temu ne bi nič imel proti temu, da mi za ta denar vsak dan prinesejo kakšnega mrliča v hišo...« Nekoliko potolažen je Aretino odšel iz sobe smrti, poprej je pa skrbno zgenil oba papirja in ju spravil v svojo kamižolo. Potlej je šel v svojo sobo, poklical Aretinke in jim s tožečim glasom velel, naj mu skuhajo čaja. In ko ga je Perina vprašala, ali mu je slabo, je odgovoril: »Pa še kako, hčerka moja! Pa še kako! Bogastvo se mi je izmuznilo iz rok!...« Ko je popil čaj, je odslovil svoje ljudi in se ječš spustil na posteljo. Tam je začel razmišljati, kaj naj stori. Najprej mora obvestiti gospo Alti eri jevo, kakšna nesreča jo je zadela. Potem se mora pobrigati za Dandolov pogreb, razen če tega ne prevzame nase generalni kapitan. Nato odpotuje v Milan in prinese s seboj ono znamenito skrinjo ter vzame iz nje tistih ubogih pet sto zlatnikov — ko bi bili vsaj dvojni! In naposled izroči Rolandu pismo, ki mu ga je Dandolo narekoval. Ne zdi se nam odveč potrditi z besedico ali ali dvema misel, ki se je čitatelju vsilila pri popisanem prizoru. Aretino ni niti trenutek pomislil na to, da bi sam obdržal vse Dandolovo premoženje. To mu še na um ni prišlo. Brez ugovora je sam pri sebi pristal, da izpolni pokojnikove želje. To moramo povedati v pohvalo pesnika, ki ga je zgodovina toli oblatila. Z zadoščenjem podčrtamo to potezo v njegovem značaju, toda hkratu se podvizamo in dodamo, da je tista doba, polna najbolj zavrženih grehov in napak, izkazovala mrtvim posebno spoštovanje. 77. nadaljevanje ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL A5JCH EL ZEVACO Leto V./22. Tako igra pri poštenosti mojstra Aretina precejšnjo vlogo strah pred smrtjo in vera, da se pokojniki maščujejo nad živimi, če se pre-greše nad njimi. In ta misel je prešinila tudi Aretina, ko je, tik preden je zaspal, zamrmral pred se: »Hudiča! Vse bom napravil, kakor želi... Ne mika me, da bi me prišel vleči za noge...« XXIX Žena Drugo jutro zarana se je Aretino oblekel v žalno in nabral obraz v primerno resnobo ter se pripravil, da izpolni prvi del svojega poslanstva. Ona dva papirja si je bil zateknil za kami-žolo: prvega, napisanega lastnoročno po Dan-dolu: tega bo izročil Leonori. In drugega, ki mu ga je Dandolo narekoval: ta je bil za Candiana. »Ali smem izdati signori, kaj je napisano na drugem?« se je vprašal Aretino. »Njo bo brez dvoma zanimalo. Toda kdo ve, kakšni zapletljaji lahko zaradi tega še nastanejo v tej toli prizadeti rodbini... sodeč po Dandolovem pismu samem!... In kdo ve, ali se ne bi ves ta obup in sovraštvo, ki ga slutim pri teh ljudeh, naposled izlil na mojo glavo?... Kakšno nalogo sem prevzel? Da izročim Rolandu Candianu pismo, ki ga imain spravljenega v kamižoli. Drugega mi ni treba biti mar...« Odhajaje z doma je pogledal v mrtvaško sobo, kakor bi se hotel še enkrat prepričati, da ni sanjal in da je čudne nočne dogodke zares doživel. Dandolo je še zmerom ležal kakor včeraj, z bodalom v skrčeni pesti. Aretino je zapovedal, da ga slečejo in spodobno zavijejo v mrtvaški prt, dokler ga ne bodo po takratnih običajih oblekli v slavnostna oblačila. Nato se^ je odpravil v Altierijevo palačo in po dolgem čakanju izprosil sprejem pri signori Leonori. Leonora je bila prestala strašno noč. Snočnje odkritje njenega očeta o pravi vlogi) ki jo je igral Altieri pri zgrabitvi Rolanda, je njeno bolest izpremenilo v mrzel srd. »Altieri bo umrl od moje roke k je rekla Dandolu. In tako je tudi mislila: bila je trdno odločena izpolniti svojo zakletev. In vendar si je bila v svesti, da jo bo ta umor za zmerom ločil od Rolanda. Če ji je ostal še kak žarek nade, bo ugasnil tisti trenutek, ko bo ubila Altierija. Leonora je bila svoboden duh, toda vzlic temu podvržena vsem nepisanim zakonom tedanje družbe: bila je preponosna, da bi mogla omadeževati staro-slavno ime Dandolov, pa čeprav za ceno svoje življenjske sreče. Zakaj vse Benetke bi zakričale v en glas, da je Altierija ubila samo zato, da se približa Rolandu Candianu. Leonora je tedaj videla v tem umoru nepopravljivo dejanje, ki bi jo za zmerom odtrgalo od moža, ki ga ljubi. Toda vzlic temu, da je dala upanju slovo, je nekje čisto na dnu njene duše vendarle še tlel ubog žarek drobcene nade. Nade v kaj?... Sama ni vedela... Zanašati se ni smela niti v smrt svojega moža, ne v to, da bi Roland nekega dne spoznal njeno zvestobo, ne v to, da bi njena stanovitna ljubezen nekoč še poslednjič uzrla žarek srečnih dnih prošlosti. Leonora je upala... Ne da bi se tega zavedala, je upala na dnu svojega brezdanjega obupa. Drugače bi bila umrla... Ko se je tedaj odločila, da ubije Altierija, se je itudi odločila, da dš svojim poslednjim na-dam slovo. V 24 URAH barva, plisira Iq kemično čisti obleke, klobuke Itd. Skrobl in svetlollka srajce, ovratnike, zapestnice l.t. d. Pere, suši, monga In lika domače perilo tovarna IOS. REICH LJUBLJANA To se pravi: tisti trenutek, ko se je odločila ubiti moža, čigar ime nosi, je izprevidela, da mora tudi sebe samo ubiti. Ta misel na samomor se je Leonori dotlej le nejasno pojavila. Od tistega trenutka je pa postala temeljna misel vsega njenega bitja. To noč, ko so Dandola ubili, je prebila s poslednjimi pripravami za izvršitev načrta, ki se je bila zanj odločila. Tako se je nekako v istem času, ko je njen oče umiral v Aretinovi palači, tudi hči pripravljala na smrt. Uboj Altierija ni 'bila lahka reč. Leonora je s strahotnim mirom pretehtala in zavrgla več načrtov; naposled je sklenila prepustiti se naključju in ugodni priložnosti. Prežala bo na to priložnost noč in dan. In kadar se ji bo zazdela ugodna, bo udarila. Udarila brez usmiljenja, mrzlo in premišljeno. Zakaj generalni kapitan se ji zdel zdaj kakor vtelešen zločin, ki ga je treba spraviti s sveta. Rekli smo, da jo je zdaj navdajal le še mrzel srd — reči bi bili morali, neukrotljiv bes. ^ Alj je mogoče, da je ta človek uničil toliko sreče, nagrmadil toliko gorja, trpljenja in žalosti — samo zato, ker si je hotel nje za ženo? Take misli so se ji podile po glavi vso noč potem, ko jo je oče zapustil. v Šele proti jutru je našla nekaj vročičnih ur počitka, in še te ure so ji kalile nemirne sanje. Ko so ji sporočili, da želi mojster Aretino z njo govoriti, ga spočetka sploh ni hotela sprejeti. Ker se pa pesnik ni dal odpraviti, se je spomnila, da ji je ravno ta človek prinesel sliko Rolanda Candiana; dejala si je, da bi nemara rad prodal še kateri dragocen spominek. Z bolestno radovednostjo je tedaj velela, naj ga pripeljejo pred njo. Kakor prvič se je Aretino tudi to pot nemo zagledal v Leonorino lepoto, ki so jo dnevi trpljenja celo povečali. Vročica je podeljevala njenim velikim očem neki poseben lesk. Njena sicer bleda lica je pokrivala bežna rdečica, ustnice pa so se zdele, kakor bi ji gorele. »Gospa,« je izpregovoril Aretino z ganotjem, ki ga ni mogel premagati in ki ga štejemo pesniku v dobro, »prinašam vam vesti, ki vam jih nisem mogel prikriti... zato mi boste oprostili, da se nisem dal odsloviti...« Leonora je trudno mignila z roko. Aretino je hlastno povzel: »Te vesti se tičejo vašega visokorodnega očeta...« Pričakoval je, da ga bo kar obsula z vprašanji. Toda Leonora je molčala. x Videl sem to noč plemenitega Dandola,« je povzel Aretino, — »videl sem ga v svoji palači... proti svoji volji je prišel...« Toda Leonora ga je samo mrzlo gledala. »Reči hočem, da so ga prinesli k meni...« ^Prinesli?« je to pot vprašala Leonora z mirnostjo, ki je spravila Aretina iz ravnotežja. »Da, prinesli, gospa, tako sem rekeL In iz tega, sodim, lahko domnevate, da je bil vaš vi-sokorodni oče ranjen...« »Dal me je poklicati, kaj ne? Pojdiva, gospod!« je odvrnila Leonora, odločena, da do konca izpolni svojo dolžnost do očeta. Vstala je in si ogrnila plašč. »Gospa,« je kriknil Aretino, »izvolite me poslušati! Visokorodni Dandolo vas ni dal poklicati... njegova rana je nevarna... smrtna...« »Moj oče je mrtev!« je gluho rekla Leonora. Aretino je imel že pripravljen nedoločen odgovor; toda Leonorino ponašanje ga je odre-venilo. Ni jokala! Pričakovanega krčevitega ihtenja ni bilo! Pesnik si je dejal, da Leonore strašna vest pač ni prizadela, da je nebrižna nasproti njej. Zato je opustil sočutje ki je bil vanj nabral svoj obraz, in hlastno vzkliknil: »Da, res je, mrtev je! Umirajočega so prinesli v mojo hišo in jaz sem ga vzlic sitnostim, ki sem si jih s tem nakopal na glavo, sprejel. Utegnil je le še toliko, da me je prosil, naj vas obvestim. To, gospa, sem storii, in vas prosim, zanesite se...« Leonora je odmahnila, naj molči. Ta vest jo je presunila in potrla. Ko se je bil njen oče poslovil od nje, je vedela, da se za zmerom odpravlja iz Benetk. Ta zavest ji skoraj ni šla do živega. Že zdavnaj so se bile ljubezenske vezi, ki so jo družile z očetom, zrahljale. Poslednje so se potrgale tedaj, ko ji je Dandolo povedal, zakaj jo je dal Altieriju za ženo. Toda smrt ima to strašno vrlino, da izbriše vse sovraštvo. Tisti trenutek je Leonora vedela samo to, da je bil Dandolo njen oče. Očetova kri je kričala v njej... Razen tega se je poslej čutila popolnoma samo na svetu. Prijateljev ni imela. Že leta in leta je živela sama zase, uklenje-na v žalost, ki je delala iz nje samotarko. Strah jo je. postalo... In čudno: le misel na skorajšnji samomor ji je bila v tolažbo. Česa naj se še boji, ko bo vendar umrla! Čemu ji bodo prijatelji, čemu ljubimec, čemu oče! Zanjo je vse končano! In popolnoma mirno je vprašala: Pravite, da je bil moj oče ranjen?« »Da, signora, dobil je smrtonosen sunek z bodalom. Plemenitega Dandola je moral napasti poklicni razbojnik. Stvar se je odigrala v uličici na levem krilu moje palače. Zaslišal sem obupne krike na pomoč. Pri priči sem se zagnal ven, da pomagam nesrečnežu. Toda na žalost je bilo že prepozno. Zločinec je bil svoje že opravil. Našel sem vašega visokorodnega očeta vsega v krvi, in tako mi ni ostalo drugega kakor da ga dam prenesti v svojo palačo. Poklical sem nemudoma ranocelnika; pogledal ga je in dejal, da bo živel le še nekaj minut. In na žalost je zadel!« Leonora je negibno poslušala Aretinovo poročilo, prepleteno z nekaterimi nedolžnimi lažmi. »Kvala vam, gospod,« je naposled dejala, hvala vam za vse, kar ste storili«. »Izpolnil sem samo svojo dolžnost,« je skromno odvrnil Aretino. »A to še ni vse. Plemeniti Dandolo me je tudi prosil, naj poskrbim za njegov pogreb...« »To je moja skrb,« je rekla Leonora. »Torej naj dam truplo s6m prenesti?« je hlastno vprašal Aretino. »To bom že sama opravila,« je odgovorila Leonora. »Bodite samo tako ljubeznivi in me spremite do očetove mrtvaške postelje,..« »Na uslugo sem vam, gospa,« je vzdihnil Aretino in se globoko priklonil. Slutil je, da se za navideznim mirom Leonore skriva strašen vihar. Od Altierijeve palače do Aretinove je kratka pot. Nemo sta jo prehodila. Neron brenka na liro Mogočni Rim iz cesarskih časov, mesto, ki je bilo pred dva tisoč leti središče sveta, so pred nekaj meseci vsaj za nekaj časa spet nanovo zgradili. Cecila B. de Milla Paramountov zvočni film »V znamenju križa«, ki ga bomo kmailu videli, nam kaže Rim za vladanja cesarja Nerona in preganjanja kristjanov, zategadelj so morali Rim iz leta 64 po Kr. r. za lil m nanovo zgraditi. Na obširnih Paramountovik ravnicah v bližini Hollywooda so čez noč nastale velike rimske ceste, javne in zasebne hiše, ki so bile torišče takratnih dogodkov. Štiri sto delavcev jo garalo štiri mesece noč in dan, da so postavili filmski Rim. Posnetek znamenite arene, prizorišča razvpitih cirkuških predstav je bil sam na sebi znamenit zase. Bila je to točna kopija »circusa maxima«, ki je imel za več tisoč ljudi prostora. Prelestna marmornata kopalnica cesarioe Poppaeje, kjer se je rdečelasa Neronova žena sleherni dan kopala v mleku petstotih oslic, je bila zgrajena točno po načrtih starih rimskih kopalnic. Cecil B. de Mille Tudi zgodovinski gaj Sylvanov, ki je bil kristjanom skrivališče za tajne verske sestanke v letu 64., so spet zasadili. Razen notranje opreme, kjer se zrcali blazna zapravljivost in neverjetna razkošnost cesarjev in njihove okolice, je omeniti zlasti posnetke ječ in ’ katakomb, katerih oboki so nad vse vestno posneti po onih, ki jih najdemo še danes ta dan pod 'Vatikanom. Pri predstavah v areni so sodelovale cele črede divjih zveri — levov, tigrov, krokodilov, leopardov, medvedov in slonov. Za izdelovanje okraskov, draguljev In kovinskih predmetov so postavili nalašč za ta film posebno tovarno. JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA »SLAVIJT v Ljubljani, Gosposka ulica 12 Telef. 21-76, 22-76 Podružnico : BEOGRAD. ZAGREB, SARAJEVO. OSIJEK, NOVI SAD in SPLIT THali oglasi za vse zene Potenje, kakor tudi vse neprijetne pojave, ki so v zvezi s potenjem, odstranite hitro s prijetno uporabo Orouit vode. 1 steklenica Din 30'—. Barva za lase, zajamčena v delovanju, enostavna uporaba, trajna v lepih nijan-sah, že leta nedosegljiva, je Oro barva. Stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z natančnim navodilom Din 30'—. Solnčne pege in drugo nečistočo z obraza odstrani hitro in temeljito holandska Milcli krema. Uspeh presenetljiv! Lonček Din 15-. Zanesljiva in preizkušena nega las je mogoča samo z Vodo iz kopriv, ker že po prvi uporabi izgine prhljaj, prepreči izpadanje las in pospeši rast, lasje pa postanejo valoviti in bujni. 1 steklenica Din 30-. Opatica krema in milo, iz pravega litijevega mleka, omogoči uspešno nego obraza in telesa, posebno damam, ki imajo občutljivo in nežno kožo. Zakonito zavarovani in nedosegljivi izdelki. Opatica krema po Din 15'—, milo po Din 10'—• Lepe dekliške prsi so ponos vsake žene. Svojo lepo obliko dobe hitro in zanesljivo z masažo Eau de Lahore. Uporaba je enostavna, uspeh zajamčen. Cena steklenici Din 30—. Pasta Majalis je specijalna krema za umivanje in olepšavo. Uporablja se uspešno pri damah, ki ne prenesejo nobenega mila, a žele imeti dovršeno čist in umit obraz. 1 steklena doza Din 15'—. Zrcalo vsake žene so njene roke, ki ostanejo s pomočjo kreme Je lais blanc vedno bele in gladke, kljub temu, da gojite šport in opravljate pisarniška in gospodinjska dela. Tuba Din 10'—. Najlinejši puder, ki se zelo dobro prime obraza in ne propusti znoja ter daje obrazu vedno lepo, temno polt, ie Porenal puder. Prvovrstna kvaliteta, fin parfum, lepe barve. 1 škatla Din 24'—. Tekoče rdečilo za obraz je zelo priljubljeno, ker stalno ohrani barvo in preprečuje potenje. Tekoče rdečilo La Bella Bietta se dobi v najlepših naravnih barvah. 1 steklenica Din 15'—. Lak za nohte, najfinejše vrste, daje nohtom sijaj briljanta. Zelo okusna večja stekleničica s čopičem Din 15'—. manjša stekleničica s čopičem Din 6-—. Plavolaskam se ni treba bati zaklepe plave lase, ker podeli Blondin Dor že po prvi uporabi lasem lepo, zlato barvo s krasnim leskom. 1 steklenica z navodilom Din 15--. Že 30 let znana in priljubljena Nobilior krema za podnevi in ponoči, zanesljivo polepša in neguje obraz. Deluje hitro in zanesljivo. Cena 1 tubi Din 12'—• Neprijotne dlačice z obraza, rok, nog in pod pazduho odstranite hitro in brez bolečin edino z Erbol praškom. 1 lonček 15*—> dinarjev. Belo, lepo in čisto polt si pridobite samo s preizkušenimi sredstvi. Porenal krema za podnevi in ponoči vas ne bo razočarala. 1 tuba suhe ali mastne kreme Din 18' . Vse gornje izdelke pošilja po posti, po originalnih cenah Nobilior parfumerija, Zagreb, Iliča 34 ali Jelačičev trg br. 15. Cedi B.de Mille filma goreči Rim Ako Vam naš list ugaia, ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorod* nikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in druga b# zlasti ker so se zaradi nerodnih rim-« skih uniform hitro utrudili. Največje preglavice je imel de Mille z iskanjem 40 jezdecev e sulicami, ki so umeli, kakor jezdeci tedanjih časov brez 6edla in oboroženi s težkim orožjem jahati v skok. Ker, ni mogel med hollywoodskimi cow-boyi in kozaki najti dovolj sposobnih ljudi, sta morala McLaglen in Ikoni-kov izvežbati domače statiste. Filmskega Rima, ki so ga zgradili z velikim trudom in z znatnimi troski, ni več. Vse kar so duh človekov, njegova roka in umetnost štiri mesece gradili, je v dobri četrt ure ena sama človeška roka uničila. Kajti Rim je moral goreti, kakor leta 64. Komaj so dokončali vse posnetke v cvetočem Rimu, so morali že snemati rimski požar. Na Millov znak je sprožil električar plinski veni til in že so objeli ognjeni zublji ponosno Neronovo mesto, in ga zavili v goste oblake dima. Štiri tisoč ljudi je v obupu in strahu bežalo z divjimi kriki iz hiš, Štiri tisoč ljudi se je zgrnilo na ulice, štirinajst operaterjev je »vrtelo« vse, kar jim je prišlo pod roke — in nenadoma je de Mille zavpil »Gotovo!« Naknadnih posnetkov ni bilo treba delati, pa saj bi jih tudi ne bili mogli. Kajti Rim je bil ves sesut v prah in pepel — kakor pred dvema tisočletjema. * številke, ki nam povedo, koliko orožja so potrebovali: 120 trizobov, 60 kopij, 108 dolgih oščepov, 100 kratkih nožev za Neronovo telesno stražo, 300 lokov, 1000 puščic, 300 tulcev, 100 gladiatorskih mečev in prav toliko mrež. Vojaško 6ta izvežbala rimske vojake dva strokovnjaka, ruski general Ivan Ikonikov in angleški stotnik Za cesarjevo soldatesko in za gla- Clifford McLaglen, brat filmskega diatorje so si izposodili na stotine igralca Victorja McLaglena. Težaško orožja od starinarjev, gledališč in dela je bilo te fante navaditi rabe zbiralcev redkosti. Prav zanimive so starega orožja in gladiatorskih manir, Kalvarija ljubezni Roman Iz naših dni. — Napisni P. R. »Ko bi se mojemu ubogemu sinu vsaj na bolje obrnilo! Saj veste, gospod doktor... kaj se mu je zgodilo?« »Da, vem... smili se mi siromak... Toda ne emete se preveč razburjati, drugače vam lahko Škodi!« »Ne razburjati sol Vam je lahko govoriti, gospod doiktorl Saj ne veste, kaj se pravi imeti sina, ki ga človek tako ljubi kakor jaz.« Zdravnik ji je bil izročil pismo in starka je s tresočimi se rokami pretrgala ovoj. »Oprostite, gospod doktor... Saj dovolite, da preberem...« »Kar nič se ne ženirajte, mati! Saj razumem vašo nestrpnost. Sicer pa zdaj lahko grem, ker ste že izven nevarnosti... Danes in jutri morate še ostati v postelji, da se malo opomorete... Dobro bi bilo, če bi kdo malo pogledal po vas in vam stregel ta dva dni... Ali vam je prav, če vam pošljem Muhovčevo Mico, ki hodi po hišah pomagat? Mogoče je ravno prosta in bi lahko takoj prišla.« »Oh, gospod doktor, to ste dobro povedali! Kar pošljite jo, hvaležna vam bom.« »Torej do svidenja, mati! Jutri se bom pa spet oglasil in pogledal, kako vam gre.« Na pragu se je še enkrat obrnil: >In pazite, da se ne boste razburjali... Drugače utegne postati nevarno!...« Zdravnik je odšel. Starka je s tresočimi se rokami razgrnila pismo. Toda oči so ji bile postale nenadoma tako kalne, da ni mogla brati. Sele čez nekaj minut, ko je premagala prvo vznemirjenje, je počasi, besedo za besedo prebrala sinahino pismo. Tole }i je pisala Ljudmila - Draga babica! Sporočim vam, da sem se morala na nasvet zdravnika, ki zdravi Marka, odločiti za usoden korak. Saj veste, draga babica, da je bil Marko zmerom nekam bolehen. Te dni mi je pa zdravnik resno svetoval, naj grem z njim v Švico, ker mu je potreben oster planinski zrak, drugače ne ve, kako bo z njim. In tako sem se odločila, da odidemo v Švico, mogoče za zmerom. Poprej se bomo pa za nekaj dni oglasili še pri vas; pripeljali se bomo v ponedeljek. Ciril je telesno ozdravel, toda duševno še zmerom ni dober. Časih se vdajam nadam, da bo bolje, druge dni sem pa spet strašno obupana. Upam, da ste od bolezni, ki ste nam v zadnjem pismu pisali, da vas je napadla, že ozdraveli. Vsi, Ciril, otroka in jaz, vas prisrčno pozdravljamo. rVaša ljut>eča Ljudmila. Marto je to pismo globoko pretreslo. »Ježeš, kaj bo spet to!... V Švico se odpravljajo— Ze Ljubljana je bila tako daleč, zdaj gredo pa de delj!... A mora že tako biti, drugače se Ljudmila ne bi za to odločila. Markovo zdravje je glavno, sinaha ima prav. In mogoče bo tudi Cirilu dobro delo... Le kaj hoče Ljudmila reči, da duševno še ni dober?... Tega ne morem prav razumeti... Zadnjič je rekla, da mu je nekaj v glavi ostalo. V glavi... to je v možganih... 0 Bog, takšna ne-»reča!...« Potem je zamrmrala: »Torej v ponedeljek pridejo...« In žalostno je odkimala z glavo: »To pot so bomo najbrže poslednjič videli...« Tako je minila kakšna ura, in potem je prišla Muhovčeva Mica. Bila je krepko mlado dekle, po-atreiljiva in dobrovoljna. 22. nadaljevanje »Dober dan, Milavčeva mati! Kako se počutite? Zdravnik me je srečal in me prosil, naj pridem malo k vam pogledat, češ da vas je vrglo v posteljo. Nu, pa zdaj je že bolje. Cez dva dni boste že čisto dobri, samo razburjati se ne smete.« * In res je bilo Marti še tisti večer dosti bolje. Mogla je že sedeti na postelji, tako da je lahko odgovorila Ljudmili. »Zelo se veselim, da me obiščete,« je zaključila pismo. »Danes sem bila nekaj bolna, toda zdaj je že spet dobro, in ko pridete, mislim, da bom spet čisto zdrava.« Mica je še tisti večer nesla pismo na pošto. Ljudmila se je zmenila z nekim prevoznikom, da j« odpelje pohištvo na postajo. Stanovanje je bilo plačano še za dva deseca vnaprej, zato je rekla krščenim, naj skuša za ta čas dobiti kakšnega podnajemnika, če se ji bo ponudila priložnost. Ker se je bala, da je ne bi dr. Horvin spet nadlegoval, je dejala Marijani, naj mu sporoči, če bo kaj vprašal, da odpotujejo v Križe, potem se pa vsi preselijo v inozemstvo. In potem, ko je napočil ponedeljek, je mlada žena z otrokoma in Cirilom, ki se je samo smehljal in ji pokorno sledil, zapustila dom, kjer je prebila toliko veselih in srečnih dni, dom, kjer je zdaj kraljevala samo žalost... Doktor Medved se ni motil, ko je rekel Marti, da bo že drugi dan bolje. Po mimo prespani noči je vrla starka drugo jutro že vstala in sama odprla hišna vrata. Jutranje eolnce je veselo sijalo, da se je bela snežna odeja lesketala, kakor bi bila v samem biserju. Marti je zasijal obraz: »Kako bosta otroka vesela!« Toda že je prihajala Mica. Ko je videla, da je starka že pokoncu, jo je oštela. Zakaj je tako hitro vrtala? Ali mar hoče, da bo spet zbolela? Marta se je nasmehnila. »Nikar se ne boj, Mica... Čutim, da sem že tako močna, da lahko stojim pokoncu.« Ves dan sta pospravljali in čistili po hiši, da bo lepo in v redu, ko pridejo Ljubljančani. Zvečer je bilo vse pripravljeno. Marta je bila že skoraj čisto dobra, samo glava se ji je zdela še zmerom nekam težka. Zjutraj se je bil oglasil zdravnik in ji dejal: »Nič hudega ni več; samo pazite na to, kar sem vam že rekel... Če bi se preveč razburili, bi utegnilo imeti nevarne posledice.« Potem je šel. V ponedeljek je bila ul>oga starka vsa nemirna; kar ni je strpelo na me9tu. Venomer je morala hoditi iz sobe v kuhinjo in spet v čumnato. »Le kakšen je moj Ciril?« ji je neprestano šlo po glavi. »Zakaj mi že celih šest tednov ni pisal?... Ali nima toliko moči? A potem ne trpi samo duševno nego tudi telesno. O, Bog, vsega tega nič ne razumem. Samo to vem, da se neznansko bojim...« Mrak je že legal na zemljo, ko je v mesečini zagledala sence, ki so prihajale po stezi proti njeni hiši. Marta se je stresla: »Ljubljančani prihajajo!...« Sence so se bližale. In zdaj so se zaslišali tudi koraki in glasovi otrok. Starka je odprla vrata na stežaj. V kuhinji je gorel velik ogenj in metal rdeče Olševe po stenah. In Marta je kakor temna senca stala v razsvetljenem okviru vrat in krčevito čakala... »Ali ste vi, otroci?« je vprašala, ko so bile sence že čisto pri hiši. A že sta vzkliknila Boža in Marko: »Babica... Dober večer, babica!...« Otroka sta planila k njej. »Joj, ljubčka, kako sta zrasla!« je s tresočim se glasom vzkliknila starka in ju ljubeče pobožala. Nato se je obrnila k Ljudmili: »Dober večer, Ljudmila... pozdravljena, hčerka moja...« In potem je pogledala po Cirilu. »Siromak moj!« Krčevito ga je stisnila k sebi in ga jela poljubljati po licu, po ustnicah, po čelu. Ciril se ji ni upiral. »Oli; ko bi vedel, kako sem se bala tega srečanja... vidiš, mislila sem, da 9i ohromel, otrok moj... Toda hvala Bogu, moj strah je bil prazen... Samo zakaj mi nisi nič pisal? Vsaj par besed... Zakaj, povej, sin moj...« Privzdignila je objokane oči k njemu... Gledala ga je, žalostna in vendar tako srečna, ne vedoč, ne razumevajoč. »Zakaj ne odgovoriš, Ciril?... Kaj ti je vendar?...« Zdajci so njene oči zletele k Ljudmili, ki se je komaj premagovala, da se ni spustila v jok. In krik spoznanja se je izvil nesrečni starki iz grla: »O, moj Bog!...« Kakor blisk jo je obšlo spoznanje. »O, Bog!« je zajecljala, »ne sliši me, ne more govoriti... Ne razume me... Ne, ne, saj ni mogoče, da bi to bilo res!...« Nekaj sekund je stala kakor odrevenela. Srce ji je razbijalo ko kladivo. In venomer je srepo ponavljala pred se: »Ubogi... ubogi moj otrok!...« In ko je tako stala, vsa trda in onemogla, se ji je zdajci zazdelo, da ji udarjajo na uho daljni glasovi zvonov, in pred očmi ji je bilo, kakor bt švigali bliski mimo njih... Morala se je nasloniti na stol, da ni omahnila in padla po tleh... In čudna groza jo je obšla: ali se pripravlja drugi napad? Nekaj sekund se ji je že tako zdelo... tedaj je pa jela slabost popuščati... Lica, ki so ji postala višnjeva, so spet izgubila svojo nenavadno barvo in postala rumenkasto ovenela kakor prej. Tedaj je Ljudmila stopila k njej: »Morate mi oprostiti, babica... da vam nisem vsega po pravici povedala.... Vidite, vedno sem se nadejala, da se bo Cirilovo stanje popravilo. Tako mi je tudi zatrjeval kirurg, ki ga je operiral in rešil gotove smrti...« Marta je spet prišla do besede. »In ves čas po operaciji je tak? Ali ni od takrat ispregovoril še nobene besede?...« »O, pač... pač... Toda vse njegove besede so brez zmisla... nikakega pomena ni v njih...« »In misliš, da nas ne sliši... da nas ne spozna?...« »Na žalost, mati!...« »O, moj Bog! Zakaj si nas tako udaril!...« Počasi jo vstala iui se obrnila k Cirilu, ki je bil med tem stopil k ognjišču, kakor bi ga bil plamen z nepremagljivo silo vlekel k sebi. Iztegnil je roke in si jih grel nad ognjem. In njegov pogled je begal po tej kuhinji, kjer je nekoč živel, kjer je prebil svoja otroška leta... kjer se je tolikokrat igral Toda od časa do časa se je vendarle zazdelo, kakor bi se v njegovih očeh zasvetila iskra spomina, iskra življenja. »Ciril moj... otrok moj...« Ciril se je obrnil k njej. »Tvoja mati... tvoja stara mati govori s teboj... ah se je nič več ne spomniš?— mati, ki te je v tej kuhinji nekoč zibala na kolenih... Sedela sem na pručid, čakaje tvojega očeta, ki je šel v gozd sekat drevesa... Gledala sva v ogenj, kako se iskre zlati plameni... Smejal si se in tleskal z ročicami... In potem si hotel, da ti zapojem, prosi! si me z ročicami... Nisem ti mogla odreči... In zapela sem ti pesmico .Barčica po morju plava*- To si imel naj-rajšiv.c DNEVNO SVEŽ.E PRAŽENA V" I' "■ T UAVA lOOO Din plačam ako Vam »Radio Balzam'1 no odstrani kurjih očes, bradavic, bul, trde kože itd. Vse tu in inozemske preparato sem poskusil, a prepričal sem se, da je Vaš „Radio Balzam" pri pravilni in zadostni uporabi najboljši; zato ga vsakemu priporočam: Franc Brenčič, ga 1 ant. sedlar, Vrhnika. Zahtevajte povsod samo „Ttadlo Balzam*. Lonček Din 10'— (predplačilo) na povzetje Din 18’—, dva Din 28"—, tri Din 38‘— pošlje R. Cotič, Ljubljana VII Šiška) Kamniška ulica 10 a (Janševa) }utif Klein - j Telefon inf. 33-80 Moifovd uUtO' 4 Telefon inf. 33-80 Prvi specialni atelje za okvirjenje slik Zaloga vsakovrstnih slik za binkošti ni ICC fokotad« „ so naibolJSi IfUrr bonboni in naiceneiši ^esčansfea kuhinja m** Prsti vas bole in nervozni ste? To so posledice tipkanja na pisalni stroj, ki je nepregleden, trd in okoren. Orehovi upognjenci Stepemo trd sneg iz 5 beljakov, dodamo ‘20 dkg vanilijevega sladkorja in 40 dkg na drobno sesekljanih orehov (ne zmletih). Vse dobro zamešamo. Nato narežemo dz kosa oblata (do. bimo pri Bizjaku in v drugih slaščičarnah) trakove 1 cm široke in 10 cm dolge. Z zmesjo namažemo koščke 1 cm visoko ter jih polagamo v model za upognjeno pecivo, ki ga namažemo z maslom. Pečemo v srednje vroči pečici 10 do 15 minut. (Rumenjake shranimo za drugo pecivo.) Model za upognjeno pecivo dobimo v trgovini Brezaiik, Stritarjeva ul. Cena 6 Din. Masleni upognjenci Navedimo testo iz 25 dkg bele moke, v katero pomešamo 1 pecivni prašek, dodamo 14 dkg sirovega masla, 2 rumenjaka, 1 celo jajce, nekoliko limonovih lupin, 12 dkg vanilijevega sladkorja in vse dobro zgnetemo. Testo razvaljamo % cm visoko in iz njega izrežemo 3 cm široke an 10 om dolge trakove, katere polagamo na oblate (kot zgoraj). Upognjence zložimo v model, vsakega pomažemo z raztepenim jajcem in potresemo s sesekljanimi orehi. Pečemo 10 do 15 minut. ni, nato dodamo trd sneg iz 4 beljakov in narahlo zamešamo. Testo stresemo na nizek model, ki je pomazan z maslom in potresen z moko. Pečemo v srednje vroči pečici 15 minut. Drugi dan zrežemo biskvit na 2 cm široke in 8 cm dolge rezine. Vsako pomažemo s čokoladnim ledom. Z dofci kosili cmol'i. Solata. Torta ali fini narastek. Goveja juha Juho kuhamo kakor zgoraj popisano ter vkuhamo vanjo špinačni ponvičnik, ki ga naredimo tako: 20 dkg bele moke, 2 rumenjaka, 6 žlic sesekljane kuhane špinače in malo soli, mešamo tako dolgo, da se speni. Potem dodamo sneg iz 2 beljakov in zmes stresemo na pekač pw.azan z maslom ter pečemo počasi 20 minut. Pečeni ponvičnik zrežemo i kocke ter ga zakuhamo v juho. Govedina z mrzlim hrenom Nastrgamo 2 žlici hrena, 2 jabolki, pridenemo 3 žlice kisa, f žlici vode Mlato naše brane J a j n in e Tovarna ,,‘Peštaleie** Pisalni stroj naj piše sam! Takih želja je sto in sto. Toda takega stroja še ni in ga ne bo. Najbolj pa se približuje tej dovršenosti pisalni stroj WOODSTOCK Ta stroj se lahko imenuje višek tehnike. Izumitelji — ameriški inženjerji — so ponosni na svoje delo. Woodstock je v Ameriki zadnji dve leti najbolj razširjena znamka. Letos je dobila največja naročila za pisalne stroje tovarna Woodstock. WOODSTOCK ima poln in lahek udarec, njegov vo* brzi kot bi imel tičja krila, pisava je čista in dovršena. Kdor Woodstock le vidi. mu je naklonjen, kdor Woodstock preizkusi ve, da je to najboljši stroj, kdor na Woodstocku dela samo par dni, se ne more ločiti od njega nikdar več, kajti Woodstock postane človeku desna roka. Generalno zastopstvo za Jugoslavijo: Tipka družba z o. z., trgovina s pisarniškimi stroji in potrebščinami, Ljubljana, Gledališka ul. 8. Telefon 29-70. Masleni venčki 25 dkg bele moke zmešamo s pe-civnim praškom, pridamo 20 dkg sirovega masla, 2 jajci, malo limonovih lupin in 12 dkg vanilijevega sladkorja. Dobro zgnetemo in razvaljamo 'A cm debelo ter naredimo z modelčkom venčke in jih pečemo 10 do 12 minut. Ohlajene pomažemo s čokoladnim ledom. Biskvitne rezine 16 dkg bele moke zmešamo s pe-civnim praškom, pridamo 4 rumenjake, 12 dkg vanilijevega sladkorja, nekoliko limonovih lupinam 4 žlice smetane. Mešamo toliko časa, da se spe- Mrzla drobnjakova omaka 2 trdo skuhani jajci sesekljamo na drobno, pridamo ščepec soli, 4 žlice kisa, 2 žlici vode, ščepec sladkorne sipe, nekoliko gorčice in peščico zrezanega drobnjaka. Serviramo mrzlo z gorko govedino. Ocvrti telečji zrezki 1 kg telečjih zrezkov malo potolčemo, osolimo ter pustimo 2 uri v soli. Potem jih povaljamo v moki, jajcu in drobtinah in ocvremo počasi v razbeljeni masti. Iz 1 kg pride 8 lepih zrezkov. Serviramo gorke, garniramo s špinačo. K temu maslen Opernaitlef, morske in rečne ribe vseh _ . ._. » finih vrst. Dalmatinska in Ljubljana, (gledališka M. ljutom. vina. Senčnat vrt in žličko sladkorja. Malo osolimo, zmešamo ter serviramo h gorki govedini. če še ne veš Madeži od jajc na srebrnem jedilnem priboru se z vodo in milom ne dajo odstraniti. Brez truda pa gre, če jih umiješ v vodi, v kateri si prej kuhala krompir. Tudi s sajami lahko madeže zdrgneš. Gumastih plaščev ne smeš nikdar čistiti z bencinom, terpentinom, vini skiin cvetom ne s sličnimi Čistili« Vse madeže in drugo umazanijo očistiš z gorko milnico. Pc čiščenju splakni z mokro gobo. Ugoden nakup! Priporočam Vam nakup obutva za celo družino. Moške, ženske in otroške čevlje Qi|* A*) v največji izbiri, kakor tudi sandale, san-dalete, opanke, plat. čevlje itd. po zelo V nizkih cenah. ^ * Posetite in oglejte si veliko zalogo blaga pri tvrdki: ALEKS. OBLAT, Liubliana, V vročih poletnih dneh morate predvsem posvetiti Cim večjo pažnjo svojim nogam. V vsaki naSi proda-ialnici Vam postrežemo z odgovarjajočo obutvijo tako za praznike kot tudi za vsakdanjo nošnjo, naj si bode za de!o» sprehode ali pa za dom. NaSa letna obutev je lahka, udobna in poceni. Obiščite nas. Oglejte si naSo letno obutev brez obveznosti za nakup. MOŽEM Vrsta 2947-00 Sandale s crep-gumijastim podplatom ne žulijo ne nos ne žepa. Želo so lahke, zračne in udobne. Ženske Din 59'—. Br: 27-34 Vrsta 242 Otroški telovadni čevlji s prožnim chrom-podplatom. Zenski Din 35'—. Moški Din 39‘-. Vrstn 944S-09 Praktični letni čevlji z zaponko, iz najboljšega platna. Neobhodno potrebni vsaki ženi za vsakdanjo nošnjo. Lahki in poceni. Vrsta 3335-10 Udoben ženski platneni čevelj z gumijastim podplatom in nizko peto. Praktičen za vsakdanjo nošnjo. Vrsta 4561-2° Za šport. Idealen in najcenejši čevelj za vse vrste športa, turistiko in razne igre. Vel. 27—34 Din 35‘—. Vrsta 1137-27 Elegantni moški letni polčevlji iz belega ali sivega platna, kombinirani z rjavim ali črnim usnjem. Krasna izpopolnitev letno garderobe vsakega gospoda. Vrsta 2925-07 Platneni čevlji na zadrgo z elastičnim gumijastim podplatom in ravno tako peto. Za počitnice. Vrsta 3925-23 Za gospodinje, ko gredo kupovati na trg, praktični in trpežni čevlji z elastičnim gumijastim podplatom. Hr: 19-27 Vrsta 3461-00 Lep otroški spomladanski visok čevelj iz rjavega boksa s podplatom iz krupona. Vrsta 2927-41 Zračne in lahke sandale s chrom-podplatom. V toplih dnevih neobhodno potrebne. “SiVrsta 3945-03 Praktičen in udoben čevelj iz črnega boksa z gumijastim podplatom. Za vsakdanjo uporabo nenadomestljiv. Vrsta 8865-11 K lahki letni obleki nosite te idealne in okusno kombinirane opanke. Zelo so zračne, lahke in udobne. Vrsta 2942-00 Otroška sandala s crep-gumijastim podplatom, elastična in trpežna. — Štev. 22—26 Din 35-—. Štev. 35—38 Din 59'—. Vrsta 1937-29 iz močnega boksa z elastičnim gumijastim podplatom. Za vsakdanjo uporabo, rjavi ali črni. Vrsta 2845-11 Za vsak dan te čevlje iz črnega ali rjavega boksa. Ravno taki lakasti za nedeljo in praznik Din 99’—. OTROŠKE NOGAVICE: Visoke bombažaste Din 8--, 10'-. 12’-kratke iz sukanca Din 7--. 9’- sport Din 10--, 12'- MOŠKE NOGAVICE: Iz sukanca ali polsvile Din 15’- egiptski bombaž z deseni Din 10'- polsvilene Din 7- močne bombažaste Din 5- Vrsta 2605-16 Zelo okusno okrašen čevelj k športnemu kostimu. Izdelan je iz temno-rjavega boksa. Br: 20-26 _ , Vrsta 5851 -30 Za ljubljenčke lakaste ali rjavo kombinirane čeveljčke, zelo lepe in uku sne. ^sessmmmmf Vrsta 1637-21 Iz prvovrstnega telečjega boksa, rjavi ali črni. Zelo praktični in udobni. Močne vezaljke 1*— Din par. Poleti nosite lahko in udobno obutev Vel. 20-26 Vrsta 9645-38 Eleganten čevelj iz rjavega boksa ali črnega laka s kombinacijami iz kačje kože. ŽENSKE NOGAVICE: svilene Bemberg Din 29-- svilene Wiskoza Din 25'- svilene Din 19‘- flor la Din 19’-bombažaste Amerika Din 15’- za šport, iz sukanca . Din 10’- bombažaste normal Din 9‘- Vrsta 1637-80 Polčevlji iz prvovrstnega telečjega boksa, okrašeni s perforacijo. Nosijo se k športni obleki. Usnjena peta. Vrsta 4431-00. Za poletje. Udoben in trpežen čevelj iz sivega platna z gumijastim podplatom. Lahek in poceni. Neobhodno potreben za vsakdanjo nošnjo v soparnih poletnih dnevih. Vel. 27—34 Din 25-—. vel. 35—42 Din 29—. vel. 43—47 Din 39—. Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern. novinar; tiska tiskarna Merkur d, d, v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mih&lek, vsi y Ljubljani, Stran 10. DRUŽINSKI TEDNIK_________Leto V./22. ZA BINKOŠTNE PRAZNIKE