Spomini na Dunaj in okolico. Posbp.I po Rvojem dnevniku Josip Levhnik, ljudeki učitelj. (Dalje. *) Moje nafelo: K»r lepega vidlS, hralevredneja «lišlš, korlitBega skusi*. zapiči! — Vo tej poti otme* maraiVaj pozabljivosti, in post&vljaš hkrati iam sebi attilni epominek po prielovici latinbki : ,,l.itera «cripla man#t", ali po nasem : »Zapiaaae eerka oe*au«':. Iz med slovesnih božjih služeb, katere so se rojstni dan svetlega cesarja obhajale na Dunaji, naj poleg opisane Vojaške omenira zlasti š« onih dveh, ki ste se opravljali ob 10. uri v Karol Boromejevi, ob 11. uri pa v metropolitanski Št. Štefanski cerkvi. Pervo so bili osnovali slušatelji gospodarstvenega kurza, in so pri taisti tudi sami peli. Lepo in očitno so kazali s tem svoje verstvo, ter ob enem razodeli tudi spoštovanje in hvaležno serce do svetlega vladarja. Vsa slovesnejša še pa, se vč, je bila velika maša ob 11. uri v Št. Štefanski stolnici, ktero jeopravljal gosp. kardinal-nadškof vitez Rauscher, in katere so se udeleževali poleg vseh ministrov mdi načelniki višjih deržavnih vradnij, oddelek sijajno opravljene dvorne straže, veliko vradnikov in mnogo uajodličnejše gospode. Gnječa v cerkvi je bila zelo velika; vendar sera se bil vstopil •) Ker se je v epis zadnjcga lista (in ("di že v več poprejšnjih) vrinilo mnogo mi jako neljubih tiskarnih pomot, naj ti nekatere popravim! Na str. 202 v 9. verstici od spodaj gori bcri namesti noA 18. stoletja" pravo: od 13. Btoletja: in ravno na tej strani v 6. verstici od spodaj namesti nSpodnie lice cesarskega dvora" pravo: Sprednje lice cesarskega dvora. Na 204. strani v 32. verstici od sgoraj naj se prislovica cesarja Franca I. pravilno glasi: justitia (ne pa justicia) fundamentum regnorum, po našcm : Pravica k ral j est v o m (in ne kraljcstvn)^ podlaga"; na 205. strani v predzadnji versliei naj se bere namesti: „03111)0 odličnega oesarjevega spterastva" pravo : id i m o visoksla vnega cesarjevega gospod sorodnika in njihovega sijajnega spremstva. Pis. ta tako mesto, da sem zamogel v lice videti vsa znamenitejša osebstva. Nadjal sem se, da bom vsaj danes slišal doneti velike orglje na glavnem koru, toda zastonj. Res ne vein, čemu da jih imajo. Tudi z velikim zvonom se ni zvonilo. Ako bi ga imeli naši slovenski fantje v pesteh, ti bi mu pač ne dali take dneve pokoja, in gotovo bi ne smel molčati. Popoldan gnalo me je siloma na višino Št Štefanskega zvonika; vreme bilo je narareč posebno ugodno za v to potrebni daljnovid. V mali hišici ob cerkvi zglasilo se nas je več tovarišev iz enakega namena, in precej je bil pripravljen deček, ki nam je odperl vhod v zvonik in pospremil nas tudi na stermoglavo višino njegovo. Ako človek tega velikana gleda s terga pred cerkvijo, se mu zarad orjaških okrožnih poslopij ne vidi še ravno tako od sile visok; če pa se začne pospenjati po njegovih znotranjih karanitih stopnjicah na višavo, pa res že nekako stegna bolijo, preden se dospž do orjaka zvona, ki ga v Avstrii in tudi dal^eč 5ez meje njene nima para. Vlit po srečno premagani turški vojski leta 1.711. iz 180 vplenjenih turških topov, tehta ta velikan 354 centov, kembelj 14, jarm pa 52, vse skupaj tedaj 420 centov. Visok je 2 sežnja v krilu meri na širokost 11 čevljev, debel je pa 1 čevelj. Bron njegov je svitel, kakor bi bil še le včeraj vlit. Razun vsake kvaterne nedelje se zvoni s tem zvonom druge praznike le štirikrat, tedaj skupaj osemkrat na leto; 10 možakov ga goni. Zaradi silne teže se raztega zvonov oder celo od tal gor, t. j. od pervega oboka, ki se pospenja nad cerkvenim vhodom. En vhod pelje, namreč v cerkev ravno pod velikim zvonikom, ki stoji n. pr. ravno ob sredi južne cerkvene strani. Ko smo se orjaškega zvona že dovolj nagledali, peljal nas je postrežljivi deček še naprej na višavo. Kmali dospeli smo do ognjavarjevega bivališča, odkjer se odpira na vse štiri dele sveta velikanski, res redki razgled, ki se ne more lahko popisati. To mora človek le sam videti. Morje hiš, palač, vojaških stavb, ulic, tergov, vertov itd. je razgernjenih pred nami; krasne cerkve pa z njihovimi zvoniki kipe nad vsem tem enako otokom v sredi morske planote. Stopiva, dragi bravec moj, v duhu k lini, ki nama odpira razgled proti severju. Tu ugledava med versto mnogo drugih poslopij: vseučiliško, dominikansko in gerško (staroversko) cerkev; krasno in bogato Leopoldovo mesto, ter njegovi najlepši oddelek ^Praterstrasse" z lepo 1. 1845. dodelano cerkevjo sv. Janeza; bolnišnici usmiljenih bratov in usmiljenih sester; novo dvestolpno (še ne dodelano) cerkev v Brigittenau-i: kolosalni severni kolodvor, ki je pravi stavbeni umotvor; Nussdorf. Unkraj Donave pa se razteza obširna planota Moravskega polja (Marcbfeld), kakor dalječ nese oko. Lina proti jugu kaže n;;m zopet novo kozmoramo. V bližavi vidimo: kapucinsko in avguštinsko cerkev; cesarski dvor; cerkvi nemškega in maltezerskega reda; cerkev sv. Ane. Kaj lepo nam kaže unkraj rečice t> Wien" svoje krasno lice nasproti cerkev sv. Karola Boromeja; za njo razprostira se okraj videnski z cerkvima Elizabetino in Pavlanarsko; naprej k desni raztega se okraj ^Margarethen" z cerkevjo enacega imena, še naprej okraja nMariahilf" in nNeubau". Tudi obširni zapadni kolodvor (Elizabetine železnice) in ponosni nSch6nbrunn" z zelenim gričevjem v ozadju ugledamo odtod, kakor tudi Guiupendorfsko cerkev, Matzleindorfsko pokopališče, in daljeC doli nad Badenom obšimi cesarski zverinjak. Prestopivši k lini na vzhodni strani vidimo ined drugim: južni kolodvor in onega ogersko-raabske železnice; ogromni arsenal; Belvedere; novo gotiško cerkev, zvano »unter den Weissgarbern('; glavno colništvo; dom vojaških onemoglencev (Invalidenhaus), sCentralmarkthalle\ prezali mestni perivoj, Kursalon itd. Iz line proti zapadu ugledamo poslednjič: cerkev Št. Petersko, minoritsko, italijansko-narodno, Št. Mihaelsko, vojaško-garnizonsko, zvano nam Hof, šotensko in Marije-stopniško (Maria-Stiegen). Dalje vidimo tu poslopja vojaškega ministerstva, papeževega poslanstva in mestno hišo; glavni stan ognjagasilcev; poslopje kreditnega zavoda; — naprej tje je prekrasna gotiška dvestolpna nVotiv-cerkev", deržavna zbornica in Rudolfova vojašnica; — še naprej obširno Jožefovo mesto, »Altlerchenfeld" z neprilično lepo bizantinsko cerkevjo; cerkev oo. Piaristov i glavna bolnišnica itd. — Konec predmestij se razprostirajo veliki vojaško-vadni prostori imenovani ,,auf der Schmelz"; v njih ozadju pa se dvigujejo precej visoki verhovi: »Leopoldsberg", nKahlenberg1', nKobenzl", nHerrmannskogel", nHeuberg", nGaliziberg" in ^Tiirkenschanze". Se ve, da človek kratko malo vsega ne more natanko popisati, kar se iz Št. Štefanskega zvonika vse vidi; vendar pa želim s temi svojimi versticami pozorne storiti častite tovariše svoje, ki pojdejo na Dunaj, in opomniti jih tako rekoč na naj poglavitnejši kraj, odkjer si ogromni Dunaj lahko ogledajo hkrati. Ognjavar od tam zamore zapaziti vsako požarno nesrečo v bližavi in obširni daljavi; ima pa tudi pri rokah svoj lastni telegrafični aparat, po katerem stoji v zvezi z vsemi ognja-gasilnimi napravami v mestu in predmestjih, ter jim tako določno naznaniti zamore vsako ognjevo nevarnost in nesrečo. Ognjavarjevo stanovanje pa ni še najvišje mesto v zvoniku, kamor se priti zamore; gre se po tesnih kamnitih stopnjicah lahko celo gori blizo do verhunca njegovega, in sicer je napravljena ondi gori na zunajni strani dobro zavarovana, in torej čisto nič nevarna galerija, po kateri se zamore iti okrog in okrog strešne piramide. Da sem se tudi jaz potrudil še tje gori, se razume. Razgled od tam je, kolikor višji, toliko popolniši. Ondi zapisal sem si v svojo noticno knjižico naslednje besede: »Tukaj se spominjam vseli rodoljubov slovenskili; vsega zvestega našega naroda, in vseh mojih ljubih domačinov. Iz daljave jim zakličem: Bog živi! 18./8. 1869. Na višini Št. Štefanskega stolpa". Preden se ločim v duhu z verhunca zvonikovega, naj povem še, da je on služil o raznih vojskinih časih vojskovodjem kot gledališče bojišča (Observationspunkt); tudi puntarji 1. 1848. so tje gori hodili gledat, kdaj jim doneso rovarski madžarski sobratje željene pomoči. Al namesti podpore prinesel je bil za obadva le hrabri hervaški ban Jelačič brezavko. Slava njegovemu spominu! Po neštevilnih stopnjicah — pravijo, da jih je blizo 800 — korakal sem zopet navzdol, vesel pa sem še sedaj, kedar se spominjam nepopisljivega razgleda z zračnih višin Št. Štefanskega zvonika. (Dalje prih.)