Izhaja vsakega 5., 15. in 25. dne v mesecu; če je na tak dan praznik, dan prej.]— Pešam, štev 1 din.; letna naročnina 20 din., v zamejstvu 40 din. Poštno-ček. rač. št. 17.785. Oglasi po ceniku. — Izdaja konz. lista, čigar predst. je Karel Škulj, župnik v Dol. vasi pri Ribnici. — Urednik Pran Radešček, Kočevje. Tiska tiskarna I. Pavliček, Kočevje.
Slovenski volivci l
Naša zmaga po vseh okrajih z belo Ljubljano na čelu je sijajna. Dokazuje politično zrelost našega naroda, njegovo zavednost in njegovo disciplino. Organizacijska razgibanost slovenske mladine in vsega slovenskega ljudstva je rodila prekrasne sadove. Vsem volivcem in vsem, ki so delali za našo izvolitev, izrekamo našo iskreno zahvalo in obljubljamo: zvestoba za zvestobo!
Bog živi! Dr. Anton Korošec
Pavle Masič, dr. Jure Koce, Ivan Štrcin, Alojzij Rigler, Janez Brodar, dr. Miha Krek, dr. Jože Lavrič, Franc Gabrovšek, Stare Miloš, dr. Franc Kulovec, dr. Albin Šmajd, Ivan Dolenc, Josip Tratnik, Alojzij Mihelčič, Steblovnik Martin, dr. Franc Klar, dr. Sevšek Maksim, Bitenc Mirko, Snoj Franc, Koban Franc, Franjo Žebot, Špindler Josip, Bajlec Franc, Karel Gajšek, Kranjc Marko, Teuerschuk Ivan, dr. Ogrizek Anton,
Kočevsko krošnjarstvo
O tem izredno kočljivem predmetu se v slovenskem tisku bore malo piše. In vendar je vprav krošnjarjenje Kočevarjev glede na spremenjene razmere v Nemčiji kar pereče. j£si vemo. do so prebivalci na Kočevskem po veliki večini potrebni zaslužka, ker je zemlja preskopa, da bi jih redila.
Izkušnje s krošnjarji, ki se vračajo iz Nemčije, pa so take, da je nujno treba to vprašanje rešiti na način, ki bo zadovoljil narodne in državne interese, ne da bi škodoval zaslužka potrebnim kočevskim Slovencem in Nemcem.
Pred nami leži okrožnica nemškega „Volksrata" v Kočevju z dne 10. februarja 1914. V tej okrožnici, naslovljeni nemškim župnim uradom po Kočevskem, se izrecno navaja, da je s tedanjim dunajskim županom, dr. Weiskirchnerjem, bilo dogovorjeno, določiti le kočevskim Nemcem boljša stojišča za prodajanje pečenega kostanja na Dunaju.
Četudi danes ni več „Volksrata", se njegov način delovanja na škodo Slovencev še vedno izvaja. V ta namen imajo kočevski Nemci bogat podporni sklad za krošnjarjenje, ki je z njim upravljal v glavnem g. dr. Hans Arko. Menda je vprav ta sklad kriv, da se Arkotovega voditeljstva Nemci otepajo. Zakaj kjer je med, tam se tudi muhe zbirajo in druga drugo odrivajo. Doslej je zaviselo od dobre volje g. dr. Arkota, če je tu pa tam tudi kakemu Slovencu naklonil priporočilo in podporo za pot v Nemčijo. Kako bo pa v prihodnje, je pa vprašanje, ki ga bo treba prav rešiti.
Niti kot Slovenci niti kot državljani Jugoslavije se ne moremo ogrevati, da bi priporočali krošnjarjem s Kočevskega bodisi te ali one narodnosti, da hodijo za zaslužkom v Nemčijo. Ker pa gre za gospodarsko korist obojih, bo prav, če oblast vzame pravično rešitev tega perečega vprašanja v svoje roke v korist obojih narodnosti.
Ustanovi naj se poseben odbor za upravo krošnjarskega sklada. Banska uprava naj imenuje primerno število slovenskih in nemških členov v ta odbor, ki naj izdaja tudi priporočila, ki bodo za oblasti in ustanove v Nemčiji obvezna. V ta namen naj bi naša vlada posredovala diplomatskim potem pri
nemških oblastvih, da se izloči vsako zasebno pokroviteljstvo po osebah, ki nimajo prav nobene pravne legitimacije, določati, kdo more ali ne more v Nemčijo.
Edini kriterij za ta odbor bi bil, da koga priporoči, gmotno stanje prosilca in zlasti politična neoporečnost. Vsekakor bodo tudi v Nemčiji razumeli, da hajlovcev, naših državljanov, tja ne bomo pošiljali. Hkrati pa naj bodo o vsakem krošnjarju, ki dobi potni list, obveščena tudi naša diplomatska zastopstva v zamejstvu, da nadzorujejo te naše državljane, kako se ponašajo v tujini. Nelojalnim krošnjarjem naj se v prihodnje prepreči odhod v zamejstvo ali pa se naj sploh ne vračajo v Jugoslavijo.
So krošnjarji, ki se po končani sezoni vrnejo v Jugoslavijo kar s celim premoženjem. Mi jim ga ne zavidamo, hočemo pa, da je ta denar prislužen brez vsakršne škode za našo državo. Nekdo se je sam pohvalil, da je lani v Nemčiji zaslužil kar 16.000 mark! Stvar se zdi neverjetna. Če pa pomislimo, kako se tam krošnjarski posel opravlja, je zadeva že bolj razumljiva. Krošnjar pride v večje, mesto, si ogleda teren in si preskrbi potrebna priporočila. Za dobro besedo ali drugače si zagotovi spremstvo navadno dveh študentov, še bolje, če gre s krošnjarjem zgovorna akademka. Ko se zvečeri, si študent nadene krošnjo, njegova tovarišica pa v-amc vrečico s številkami. Krošnjar gre med njima s primerno velikim napisom na prsih: Auslanddeutšcher. Tako obhodijo vse gostilne in kavarne, in skoraj ga ni gosta, ki ne bi igral „hoch oder nieder“ in marsikdo sladkorčke kar prepusti krošnjarju in še navrže kaj drobiža.
In krošnjar, ko ga vpraša ta ali oni v Nemčiji, kako je v Jugoslaviji, navadno potoži, češ kako „hudo so preganjani ubogi Nemci zaradi svojega nemškonacionalnega mišljenja, da morajo celo v tujino za zaslužkom". Ko gre za zaslužek, je le malo tako trdnih značajev, da ne bi s svojim pripovedovanjem vzbujali sočutja. In tako se ustvarja neugodno javno mnenje, s tem mnenjem pa tudi neugodno ozračje, dopolnjeno še po posebnih, Jugoslaviji nenaklonjenih emisarjih — in posledki .. .
Pred temi dejstvi si nikar ne zatiskajmo oči. Zato naj se pošiljajo v tujino samo krošnjarji, ki so zvesti državljani Jugoslavije. Toda ne samo zvest, biti mora tudi potreben. Navadno se dogaja, da dobi priporočila najprej tisti, ki ima kaj pod palcem, nemaniče pa odrivajo. Saj ni nobena tajnost, da so krošnjarji morali plačevati za svoja boljša mesta v tujini znani pisarni v Kočevju včasih kar s tisočaki. Revež teh odkupnin ni zmogel, in če se je še tako po nemško pridušil, v tujino ni smel.
Na terenu smo imeli končno priliko opazovati vračajoče se krošnjarje, ki so bili polni hvale tujine, a domovino, svojo državo, pa so na vse načine zaničevali. Seveda so bile tudi izjeme, a le častne. Da so bili vprav vračajoči se kočevski krošnjarji apostoli in propagatorji znanega gibanja, je tudi nam vsem dobro znano. Saj je bilo za mnoge krošnjarjenje v tujini le šola za propagando znane ideje med tuk. prebivalstvom. Kako smo se vsi oddahnili, ko je oblast lansko leto tako krošnjarjenje prepovedala, toda letos se je zopet odprla meja in naši kočevski krošnjarji kar oblegajo oblast s prošnjami za potna dovoljenja v tujino. Ker pa neki, oblastem dobro znani gospodje niso dobili teh dovoljenj,
so kar brez vseh uradnih izkazov pobegnili čez mejo, kjer si še danes „služijo" svoj „vsakdanji kruh". Seveda so na meji zavrnili nekaj takih „lojalnih" Kočevarjev, katere, upajmo, čaka primerna nagrada, kakor tudi vse one, ki so ušli preko meje ... Je pa takih „lojalnih" prebegov prav iz Kočevske lepo število. Čudimo se pri tem le, da je naša soseda sprejela te „uboge prebege" v varstvo ter jim še dala zaslužek, dasi so šli prostovoljno in siti iz naše domovine. Poleg vseh znanih namenov, ki se skrivajo za krošnjarjenjem naših Kočevarjev v tujini, pa je nad vse zanimivo še tudi dejstvo, da vodi vso to akcijo neko društvo v tujini, ki pošilja v našo državo določenim, navadno imovitim samskom „izvoljencem" dovoljenja, s katerimi imajo pravico kroš-njariti v tujini. To so posestniki in pri naših oblastvih znani agitatorji. Mnogi res potrebni Kočevarji ne dobe dovolilnic iz tujine, ker so lojalni državljani naše države. Dovolilnice naj bi se po diplomatskem potu dostavljale našim oblastem, da jih te oddajo našim državljanom. Po dosedanjem načinu odloča prav za prav tujina, kdo sme krošnjariti na tujem in kdo ne, naša oblast hočeš-nočeš mora dovoljevati in dajati potne liste le tem, ki imajo dovoljenja iz tujine. Zakaj zgodilo se je že, da je nekaj naših krošnjarjev dobilo potna dovoljenja od naših oblasti, toda v tujini niso smeli krošnjariti, ker niso imeli dovolilnic, a v tujini dovolilnic niso dobili, ker so bili po podatkih iz kočevske pisarne lojalni Jugoslovani. Morali so se vrniti s praznim žepom. Nekateri niti za vožnjo niso imeli in so na meji morali prositi naše oblasti, da so jih o d-gonskim potem poslale domov.
Krošnjarji pripovedujejo, da se je ta način delovanja tujega društva v območju naše države uveljavil takrat, ko je bila znana gospodična iz Kočevja na „zdravljenju" v tujini.
V tej zvezi bo prav, če osvežimo tudi znani zelo čuden dogodek, ko se je na pritožbo jugoslovanskih trgovcev zaradi nemških zastopnikov in potnikov oglasil nemški konzulat v Zagrebu s čudnim vprašanjem, če velja sklep jugoslovanskih trgovcev tudi za jugoslovanske državljane nemške narodnosti. Dobil je odgovor: da, če ne poznajo državnih jezikov in ne priznavaj o Jugo sl a vij e za svojo edino domovino.
Zgodilo se je tudi, da so kupci iz Nemčije plačevali nemškim posestnikom v Banatu prašiče en dinar dražje pri kilogramu, kakor pa srbskim kmetovalcem. Zakaj ta razlika ?
In če vse to upoštevamo, in bi se način, kakor smo uvodoma omenili, ne dal izvesti, — potem ne preostaja drugega, kakor da se vsako krošnjarjenje v tujini kratkomalo prepove. Korist domovine iznad vsega!
Iz Uprave. Za zamudnike je skrajni čas, da poravnajo naročnino! Novo leto se bližal Prijatelji, pojdite v vsako slovensko hišo! Vsakdo, ki nam pridobi vsaj deset novih naročnikov in celoletno naročnino zanje, dobi lepo slovensko knjigo. Se vse lepša nagrada pa bo zavest, da je pomagal glasilu kočevskih Slovencev za njihovo obrambo! List moramo vzdržati kljub mogočnim nasprotnikom! Kočevski Slovenci bodo imeli še težke preizkušnje! Zato strnimo naše vrste in nabirajmo naročnikov, oglase in podpore za „Kočevskega Slovenca11!
Popolna zmaga!
Volilni boj se je bil razbohotil šele v zadnjih dneh. Ogromno manifestacijako zborovanje v Ljubljani na praznik, dne 8. t. m., je k tako veličastni zmagi JRZ v Sloveniji dalo ie v naprej svoje potrdilo. Ljubljana je prednjačila kakor doslej še nikoli. Dr. A. Korošec in Pavle Mašič sta zbrala nase kar 13.176 glasov, medtem ko so Mačkovi kandidati dobili vsega skupaj 3632, Ljotič pa 242 glasov.
V	kočevskem okraju je bilo 10.710 volilnih upravičencev, oddanih glasov je 7547, torej 70-46 °/o.
Od tega števila so dobili: Rigler 6089, Tomšič 473, Arko 956 in Ljotič 17 glasov, dva glasova pa sta bila neveljavna. Rigler je torej dobil 56'6°/o glasov vseh voliln. upravičencev ali absolutno večino.
Volišče Kočevje mesto: 742 volil, upr., 545 oddanih glasov; od tega R. 441, T. 75, A. 21, Lj. 8.
Volišča Kočevje okolica: Livold: 178 vol. upr., 116 odd. gl.; R. 93, T. 19, A. 4, Lj. 0; Stara cerkev; 404 vol. upr., 258 odd. gl., R. 227, T. 19, A. 12; Šalkavas: 338 vol. upr., 232 odd. gl.; R. 216, T. 12, A. 3, Lj. 1.
Dolenja vas: 542 vol. upr., 435 odd. gl.; R. 420, A. 12, Lj. 2, T. 0, neveljaven 1 glas.
Fara: Fara Vas: 380 vol. upr., 229 odd. gl.; R. 142, T. 86, A. 1, Lj.O; Banjaloka: 302 vol. upr., 169 odd. gl.; R. 135, T. 28, A. 4, Lj. 2.
Kočevska Reka: 290 vol. upr., 173 odd. gl.; R. 154, T. 5, A 14, Lj. 0; Borovec: 161 vol. upr., 105 odd. gl.; R. 97, T. 0, A. 8, Lj. 0; Morava: 161 vol. upr., 100 odd. gl.; R. 72, T. 6, A. 22, Lj. 0.
Koprivnik: 375 vol. upr., 220 odd. gl.; R. 173, T. 34, A. 12, Lj. 1.
Loški potok: Hrib: 611 vol. upr., 395 odd. gl.; R. 258, T. 3, A. 133, Lj. 1.
Mozelj: 375 vol. upr., 212 odd. gl.; R. 188, T. 4, A. 20; Knežja lipa: 116 vol. upr., 73 odd. gl.; R. 65, T. 4., A. 4.
Ribnica: 858 vol. upr., 580 odd. gl.: R. 408, T. 0, A. 167, Lj. 5; Žlebič: 541 vol. upr., 483 odd. gl.; R. 443, T. 1, A. 39.
Stari log: 409 vol. upr., 251 odd. gl.; R. 130, T. 1, A. 120; Kleč: 212 vol. upr., 97 odd. gl.; R. 78, T. 0, A. 19.
Sodražica: 769 vol. upr., 564 odd. gl.; R. 430, T. 6, A. 121, Lj. 7; Gora: 86 vol. upr., 68 odd. gl., nevlj. 1; R. 60, T. 0, A. 8.
Velike Lašče: 403 vol. upr., 373 odd. gl.; R. 264, T. 54, A. 55; Sv. Gregor: 434 vol. upr., 349 odd. gl.; R. 325, T. 10, A. 14; Turjak: 471 vol. upr., 338 odd. gl.; R. 271, T. 38, A. 29; Rob: 337 vol. upr., 242 odd. gl.; R. 159, T. 65, A. 18.
Videm-Dobrepolje: Podgorica: 887 vol. upr., 727 odd. gl.; R. 666, T. 2, A. 59. Struge: 237 vol. upr., 212 odd. gl.; R. 174, T. 1, A. 37.
V	Sloveniji ima JRZ vseh 29 poslancev in je dobila 170.252, dr. Maček 45.123 in Ljotič
K. Škulj:
Ob dvajsetletnici
Jugoslavije!
Iz mojih spominov.
(Nadaljevanje.)
Majska deklaracija!
Leta 1923. — vprav te dni, v decembru mesecu, poteka 25 let — sem dobil poslanski mandat za deželni zbor. Zastopal sem kočevski okraj. Z mobilizačijo leta 1914. je bil dež. zbor seveda — razpuščen. Vprav nekako pred razpustom se je končalo prvo daljše zasedanje. Štel sem za svojo dolžnost, da tudi po razpustu zastopam ljudstvo svojega okraja, kjerkoli se je dala iz-moledovati kaka pomoč temu ljudstvu in varstvo zanj. Razkričali so me za Krekovca. In da jim dokažem, da niso v zmoti, sem v polnem prepričanju in z mladostnim navdušenjem zgrabil za misel majske deklaracije in jo presadil po svojih volilcih med vse ljudstvo kočevskega okraja. In šli smo na tisto lepo pot, ki nam je razgrinjala ob tolmačenju deklaracijskega besedila razbo-ljeno, hudo preizkušeno slovensko dušo.
Hudo je bilo, in tem težje, ker v vsem okraju nisem našel pomočnika. Le idealni pok. dr. Lovro Pogačnik, poznejši poverjenik
1152 glasov. V vsej državi ima JRZ 1,625.747, dr. Maček pa 1,335.965 glasov. Glede na to ima JRZ 320 poslancev, dr. Maček pa 51.
Dr. Stojadinovič in dr. Korošec sta se po radiju zahvalila za izkazano zaupanje.
Velik dan v Mozlju
Ustanovni občni zbor Prosvetnega društva
Slovenski dan v Kočevju je točno v treh mesecih vzkalil prvo seme. Dne 4. t. m. so namreč mozeljski Slovenci ustanovili svoje Prosvetno društvo. Ta dan ostane neizbrisen v zgodovini kočevskega slovenstva, zlasti pa mozeljskega. Kakor razgibljejo pomladne sapice vso naravo, prav tako je razgibal ta dan tudi mozeljske Slovence in Slovenke. To, po čemer so že dolgo hrepeneli, se je uresničilo. To je prvi pilot slovenske prosvetne dejavnosti, ki se bo nanj opirala rastoča narodna zavest slovenstva in zajezila strupeno mlakužo odpadništva.
Že ob treh popoldne so se pribirale skupine Slovencev in Slovenk iz vse mozeljske občjne, celo iz oddaljenega Spodnjega loga in Črnega potoka so prihiteli in pokazali svojo narodno in katoliško zavest.
V dveh avtomobilih so pribrzeli v Mozelj kot odposlanec Prosvetne zveze iz Ljubljane ribniški zdravnik g. dr. Kožuh, zastopnik ribniškega Prosvetnega društva veterinar g, Pavel Gulin, kočevsko prosvetno društvo sta pa zastopala g. dr. Peter Eržen in g. Henrik Kužnik, ki je obenem kot okr. komisar zastopal oblast. Ga. Vida Zalokarjeva je kot voditeljica zastopala banov, kmetij-sko-gospodinjski tečaj, ki se je vprav te dni tako lepo završil v Mozlju, da so tečajnice in vse slovensko prebivalstvo hvaležni učiteljskemu osebju, banski upravi in Slovenski Straži v Kočevju, ki je izposlovala tečaj in podporo.
G. J. Kotnik kot predsednik pripravljalnega odbora je pozdravil došle goste, prijatelje in rojake in enako tudi vse navzočne
domačine. Dal je duška svojemu veselju
ob tem pomembnem dnevu ter nato dal besedo g. dr. Kožuhu, ki je bodril mozeljske Slovence k lepemu krščanskemu življenju in k ljubezni do domovine. Zborovalci so z velikim zanimanjem sledili govornikovim izvajanjem in ga nagradili z odobravanjem. Enako je tudi g. Kužnik vnemal navzočne k zvestobi do naroda, cerkve in države ter obširno očrtal naloge in pomen Prosvetnega društva. G. veterinar Gulin je v jedrnatih besedah izzval pri poslušalcih veliko odobravanje in ginjenost. Tudi gospa Zalokarjeva je s svojim navdušenim govorom kar očarala zlasti ženstvo.
G. Kotnik se je vsem govornikom prav iz srca zahvalil za njihove bodrilne besede,
za vojsko, mi je bil priskočil na pomoč. Orožniki, zaupniki nemške vlade, okrajni glavar — vse je zasledovalo vsako besedo, vsak korak . . . Vrstile so se ovadbe za ovadbo, nato pa zaslišavanja itd. Pa kdo naj bi se bil bal, ko pa je bil tako nepopisno velik užitek, razlagati ljudstvu, da nismo še obsojeni na smrti Celo odrešenje se nam približuje — sem jim pravil.
Kar na lepem sem prejel povabilo, naj se takoj zglasim pri dež. predsedniku grofu Attemsu. Tokrat me je zasliševal osebno sam dež. predsednik: „Ali Vam je kaj znano o neki deklaraciji, ki sta jo dr. Korošec in dr. Krek v parlamentu razglasila?" — „Seveda mi je znano, in prav natančno 1“
Nato se je grof razvnel in mi razlagal, kako je to skrajno drzno, žaljivo in sanjar-sko — skratka — zabloda! Z obraza mi je mogel brati, da imam njegove trditve za smešne. Pa me je vprašal: „Ali morda Vi podpišete to izjavo?" — „Da, gospod predsednik, z obema rokama!" — Visoki avstrijski uradnik me jezno ošine, pomolči in mi končno zabrusi: „Ali se zavedate, da bodo določene osebnosti, ki danes morda nekaj več pomenijo, v novih razmerah izginile v masi?" Razumel sem, da meri name, — in posilil me je nasmeh, ki ga nisem mogel zadržati, rekoč: „Gospod predsednik.
navzočne domačine pa je pozval, da se tisti, ki še niso pristopili k snujočemu se društvu, strumno in enotno včlanijo v Prosvetnem društvu. Poudaril je tudi željo, da se kar najprej postavi društveni dom v Mozlju. Ako Bog da, bomo spomladi že blagoslovili temelje hramu prosvete v Mozlju, ker so odločilni gospodje že obljubili svojo pomoč. Končno se je v toplih besedah hvaležno spomnil tudi našega največjega dobrotnika g. svetnika Škulja, ki se toliko žrtvuje za kočevske Slovence, zlasti za Mozeljčane in deluje zanje. Zaključil je z željo, naj Bog poživi g. Škulja! Navzočni so se njegovemu vzkliku z odobravanjem pridružili.
Pri volitvah v društveni odbor je bil soglasno izvoljen za predsednika g. Franc Kotnik, kmečki fant, tudi vsi ostali odborniki so trdne naše kmečke korenine.
S krepko slovensko pesmijo se je ustanovitev Prosvetnega društva v Mozlju prelepo završila.
Mozeljčani so ta dan dokazali, kar je že dolgo znano, da je v njih pogum, možatost in volja po napredku, krepki narodni zavesti in po krščanskem življenju. Tako zelo pa potrebujejo slovenskega krščansko usmerjenega učitelja, ki bi vodil tudi cerkveno petje.
Pomnimo, da je mozeljsko prvo na kočevskem podeželju ustanovljeno Prosvetno društvo. Ponosni smo, da imamo veliko izobraženstva za seboj iz vseh strani Slovenije, ki nas ne bodo pozabili, ampak večkrat prišli med nas predavat!
Naj Mozeljčanom kmalu slede še drugi Slovenci na Kočevskem.
Seme, ki sejal ga je Škulj, že gre v klasje veselo.
Dro, Jugoslavija!
Iz govora g. prof. Oniča na gimnazijski proslavi v Kočevju ob 20 letnici zedinjenja
Letošnji 1. december, ta spominski praznik, slavimo v dvajsetem letu rojstva Jugoslavije.
Pomembnost letošnjega decembra je zato tem
večja.
Ko se je Jugoslavija porajala, vas ni bilo še na svetu. Porajala se je sredi vojne in rodila se je iz krvi in človeških žrtev. Odkup za njo je torej bil velik — najdragocenejši, kar ga premore človeštvo: bil je odkup s krvjo. Žrtve pa, iz katerih se narodi nekaj novega, obvezujejo. One so dragoceno posvetilo za bodočnost, so plamenica, ki si jo podaja iz roke v roko rod za rodom, da mu sveti na poti. Jugoslavija, ta pred dvajsetimi leti novo nastali dom Slovencev, Hrvatov in Srbov, obvezuje po svojih dragocenih žrtvah v preteklosti nas vse, nas starejše, vas mladino in zanamce. Obvezuje vas v boju in delu za njen napredek. Dom, kj ne napreduje, — nazaduje, razpada. Prava
saj vendar ne gre za osebe, gre marveč za ideje, velike ideje, ki se bodo uresničile!" To je moža tako razjezilo, da je nejevoljno zamahnil z roko, in komaj slišno „idite" me je oprostilo, da sem se pomaknil skozi vrata sedanje velike čakalnice pred banovo sprejemnico. Mlada kri je pač taka, da ji je v največje veselje zopervati ... In spet smo šli na agitacijsko pot za majsko deklaracijo, ki je pripravila tla za Narodni svet, ta pa slovanskemu dnevu v Ljubljani. Naj se tudi v tem podčrta zgodovinsko delovanje dr. Korošca in njegovih tovarišev. V zamejstvu pa je deloval Jugoslovanski odbor pod predsedstvom dr. Ante Trumbiča, ki je nas zdaj pa zdaj obveščal o svojem delu in o razvoju vojnih in diplomatskih dogodkov.
Vprav te dni se je poslovil s tega sveta ta močni delavec na jugoslovanskem zedinjenju. Slava spominu dr. Trumbiča!
Uspelo mi je, da sem nekajkrat! prišel v Zagreb in v zvezo z ljudmi, ki so dokaj dobro vedeli za stanje v osrednjih državah in v državah antante. Poznavalci razmer so napovedovali bližnji konec Avstrije in z njo konec svetovne morije. Kot člen Narodnega sveta v Ljubljani sem kmalu spoznal, da je treba pripraviti se na dogodke, in šli smo na deto.	(Se bo nadaljevalo.)
zares prava ljubezen pa ie le tista, ki je požrtvovalna, a premišljena, nesebična, a razumna, goreča, a neugasljiva, jasnovidna in odkrita. Te in take ljubezni dobršen del dajmo mi vsi naši državni skupnosti! Kajti vse, česar ne ožari ljubezen, ki izvira iz najdragocenejše notranjosti človeške osebnosti, hira in ne more živeti polnega življenja. Nam Slovencem, ki smo zapadna straža Jugoslavije, stoječ na meji tolikih grobov in tolike narodne žalosti, mora rasti iz naše ljubezni do Jugoslavije še ponosna zavest, da smo kljub stoletnim zaprekam postali subjekt državnega življenja, da smo sotvorci usode- in blaginje naše države, njen dragoceni ud po naši lastni vrednosti, po naši duševni in materijalni kulturi, po vsem, kar je slovenstvo dalo najboljšega iz sebe.
Za vas, mladina, so vsa pota v bodočnost še odprta. Za življenje se šele pripravljate. V pripravi nanj ima velik pomen tudi šola. Toda pri vsej dolgotrajni pripravi ne pozabite na pridobivanje prve učenosti, spoznavanja svoje domovine. Ljubezen, ki sloni na spoznanju, je trdnejša in trajnejša. Spoznavajte z ljubeznijo najprej svojo ožjo domovino, svoj domači kraj, od koderkoli ste že, spoznavajte pa zlasti svojo slovensko domovino in nato se razgledajte križem po vsej Jugoslaviji z odprtimi očmi in srcem. Tako se bo utisnila vsa Jugoslavija v vas in sprejela vas bo vase kot ljudi razgledov.
Še nekaj bi vam rad položil na srce za ta pomembni dan: Sklenite ga z obljubo, da hočete svojo službo Jugoslaviji potrditi z izpolnjevanjem svojih dolžnosti, s plemenitim naporom duha v šoli in izven nje, da boste pozneje stopili na svoje mesto v družbi kot zgrajeni ljudje, kot osebnosti. Kajti razmeroma majhni smo v svetovnem zboru narodov. In v tekmo z velikimi narodi morejo stopiti mali le s svojo vrednostjo, s svojo kakovostjo. Za to plemenito tekmo boste v bodočnosti poklicani tudi vi — pred neizprosnim zrcalom zgodovine.
Nekaj vas je v naši šolski sredini, ki ste nemške narodnosti. Tudi vam je postala Jugoslavija skupna domovina. Tudi vam govori ko nam vsem, da jo ljubite iskreno po svojem srcu in svojem narodnem čustvovanju, do katerega vam daje polno pravico. Izkažite se nje in svojega naroda vredni novi rod, tako da boste sredi slovenske sredine, med katero so nekoč prišli vaši predniki, postali kulturni posredniki in svojemu narodu iskreni tolmači našega življenja in naše kulture.
Draga mladina 1 Spoštovani navzočni! — ko zaključujem ta govor, dovolite, da ga sklenem s prisrčnim vzklikom naših bratov na Koroškem: Dro, Jugoslavija! Dro, Jugoslavija ob tvoji dvajsetletnici! Da bi z božjo pomočjo cvetela, se krepila in postala še močnejša kot dom pravice, bratstva in enakopravnosti vseh Jugoslovanov in da bi te tako vodil v srečno bodočnost naš mladi kralj Peter II.! Naj živi kralj Peter II. 1
Ob Cankarjevi dvajsetletnici
Te dni, vprav na volilni dan, je poteklo dvajset let, ko je Cankar mojster peresa in jezika, boritelj za slovenstvo in njegovo čisto samobitnost, telesno umolknil in duhovno vzživel.
Svoje sveto geslo: Mati-domovina-Bog je strnil v tale svoj življenjski program:
„Jugoslovanski problem sem smatral za to, kar je: namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli — jaz, ki dejstvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil.
Najbolj gnusni, res — gnusni! — pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in po-
voda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in da bi jo najrajši kar vrgli čez plot."
Tako Cankar. Ali zdaj razumejo neki krogi, da je ob pravkaršnji sijajni volilni zmagi političnega jugoslovanstva do tal pomandrano tisto gnusno jugoslovenarstvo, ki se je drznilo prepovedati rabo imena slovenski narod in Cankarja trgati iz šolskih knjig? Dvajset let po svoji smrti je zmagal Cankar! Slava mu!
Duhovno berilo
Zadnja nedelja je pred božičem. Pripravimo se nanj. Posebnost božičnega dne so tri sv. maše, ki jih sme opraviti vsak mašnik. Ta pravica je v cerkvi že prastara navada. Kaj hoče cerkev s tremi sv. mašami? Predvsem hoče poudariti vzvišenost božičnega praznika. Potem se s trikratno sv. daritvijo zahvaljuje božjim osebam za milost včlovečenja: Bogu Očetu, ki je poslal svojega Sina za nas na svet; Bogu Sinu, ki se je tako globoko ponižal, ko je človeško naravo nase vzel; Bogu Sv. Duhu, ki je z božjo močjo prihod Odrešenikov posredoval. Tri sv. maše spominjajo tudi trojnega rojstva Jezusovega-, božjega rojstva od Boga Očeta od vekomaj, človeškega rojstva iz Marije Device v času in duhovnega rojstva v srcih vernikov. Slednjič je še en lep vzrok, zakaj o božiču trikrat mašujemo. Rojstvo Jezusovo je začetek, vir sv. maše. Kakor torej na veliki petek, ki je Gospodov smrtni dan, nič ne mašujemo, tako na božič, ki je Gospodov rojstni dan, mašujemo večkrat. —
Posebno značilna in, dejali bi, najsloves-nejša je božična sv. maša opolnoči. Po starem sporočilu se je namreč Kristus rodil opolnoči. Zato proslavlja cerkev to božje rojstvo najprej v sami božični noči z radostnim prepevanjem dunovskih molitev, nakar sledi sv. maša. Sv. cerkev hoče s polnočno službo božjo vsekako tudi izreči misel, da se je prikazal Kristus kot božje duhovno sonce sredi teme poganstva in propadajočega judovstva.
Sv. maša polnočnica se imenuje tudi angelska sv. mašo, ker pripoveduje njen evangelij o petju sv. angelov na betlehemskih poljanah. O, kako radostno se oglasi tudi po naših cerkvah pri polnočnici angelska pesem: Slava Bogu na višavah! Nikoli verno srce tako ne občuti sladkosti svete mašne glorije kakor v božični noči. O slava, slava, čast in zahvala, večni Bog, za Sina tvojega, Odrešenika! Bodi hvaljen in češčen, o Jezus Zveličar, za tvoje usmiljenje! V jaslih ležiš kot sirotno dete, a mi vemo, kdo si ti! Ti si tisti v raju obljubljeni, od prerokov napovedani, od vseh pričakovani Odrešenik sveta, knez miru, sin božji, pravi Bog! Amen! p0 dr.m. opeki.
Poročajo
Stari kot pri Čabru. Minilo je precej časa, kar smo imeli priliko, pozdraviti v svoji sredi našega bivšega narodnega poslanca in vnetega Slovenca, g. Škulja, pa še nismo podali izraza čustvom, ki nas prevladujejo. Skromen sprejem ob tisti priložnosti ni bil dovolj izrazit za naša srca, ki gore v slovenstvu in povezanosti med nami kočevskimi Slovenci. Pa se še stopnjuje od sprejema prve številke našega glasila naprej, zlasti še ko beremo o številnih taborih po naši domovini, med katerimi nič ne zaostaja Slovenski dan v Kočevju. Iz našega oddaljenega kraja je bilo takrat le malo tako srečnih, ki so mogli na to narodno prireditev, to pa zaradi tega, ker imamo tako slabe prometne zveze, zlasti še proti Kočevju. Toda naše duše in naša srca so manifestirala 'z vami, dragi bratje, in tako plamteča ostanejo večno. Obžalujemo le, da vprav v teh časih narodnega prebujanja nismo v naročju naše matere Slovenije, ker nas je teritorijalno urejevanje naše države odcepilo in pridelilo bratski Hrvatski. Trdno smo prepričani, da bo naš narodni voditelj, g. dr. Korošec, vse storil, da bo ves čabarski okraj, ki je slo-
venski, dopolnil svoje moštvo na slovenskem brodu in nas vrnil v kočevski okraj, kamor edino spadamo kot del ljubljene Slovenije. To, kar so tujerodci dosegli s svojimi spletkami proti g. Škulju, ne bo zlomilo naših src, ampak nas bo še tesneje povezalo! G. Škulj, o tem smo prepričani, ne bo nehal delati v svojih idejah za pravico in boljše stanje kočevskih Slovencev. Zato mu tudi mi izražamo svojo zvestobo in naj toplejše pozdrave!
Spodnji log. Pri nas so ljudje zelo razburjeni zaradi krošnjarstva v zamejstvu. Na rovaš Slovencev in jugoslovanskih oblasti si izmišljajo razne nas ponižujoče pretveze v svojih prošnjah na zamejstvo za ondotno dovoljenje, da bi tam krošnjarili. Nekdo pri nas je zaradi bolezni že mlad osivel in so mu izpadli lasje. Le ta je v prošnji na FAUDE navedel, češ da je osivel, ker ga tako hudo preganjajo Slovenci. Vprav narobe je res: mi Slovenci smo, ki danes doma in na tujem plačujemo kočevarske račune. Vprav omenjenemu mlademu osivelcu gre bolje, kakor pa nam vsem. Neki Slovenec po obeh roditeljih se je dal vpisati s —sch— in je zatajil svoje pristno slovensko ime z -—ž— samo zato, da je šel v Nemčijo. Ali ni to žalostno ? Vsako krošnjarstvo v tujini naj se našim državljanom prepove! Ne dajmo naše krvi na tuji trg! Zavednega Slovenca ne bodo podkupili nobeni zakladi svetal — Naša vas je 3-5 km od banovinske ceste, od katere vodi občinska pot. Iz bednostnega fonda se je napravilo nekaj sto metrov te poti, kakih 200 m ceste pa še ni zvezano z občinsko potjo. Zaraditega moramo voziti po klancih in dolinah. Prosimo, da se ta pot vendar končno uredi. — V Spodnji log sta prišla dva slovenska fanta v nedeljo 27. m. m. in tudi nas navdušila, da bomo pristopili k novemu Prosvetnemu društvu v Mozlju vsi zavedni slovenski fantje in dekleta. Bilje skrajni čas, da se organizira naša mladina in se posveti narodnoprosvetnemu delu. Slovenski fant.
Ribnica. V nedeljo zvečer, ko je prebivalstvo na trgu manifestiralo volilno zmago, je padel strel in zadel neko dekle v vrat. Odpeljali so jo v bolnišnico. Orožništvo poizveduje. Toliko v naglici.
Grčarice. Spričo nevzdržnih razmer sredi med zagrizenimi odpadniki slovenski človek na Kočevskem le iztežka obstane. Zato ni čudno, če se je požrtvovalni in delovni naš župni upravitelj, g. Jožef Rozman, po svoji prošnji poslovil od nas ln odhaja v Veliki Gaber. Slovenci smo mu iz srca hvaležni in mu želimo na novem mestu veliko uspeha.
Osilnica. V nedeljo, 4. t. m., dopoldne je imel g. svetnik Škulj dobro obiskan shod v gostilni Avertnik. Prostorna gostilniška soba je bila prepolna in še v veži in v kuhinji so stali možje, da slišijo priljubljenega govornika in voditelja kočevskih Slovencev. Z navdušenjem so sprejeli zborovalci zaupnico g. dr. Korošcu, voditelju slovenskega naroda. Prav tako je bila sprejeta tudi resolucija, da se ves čabarski okraj vrne kočevskemu okraju in s tem materi Sloveniji, ker so tudi dragarski Slovenci enodušno za tako dokončno rešitev. Na zborovanju so se ljudje pritoževali zaradi hrvatske politike, ki ne upošteva slovenskega jezika in se v šoli poučuje v hrvatskem jeziku po hrvatskih knjigah. Po shodu se je ustanovil pripravljalni odbor JRZ, nato se je g. Škulj odpeljal v Drago, kjer je imel volilni sestanek.
Pišejo
„Jugosl. Obzoru iz Mihvaukee (Sev. Amer.) objavlja lep članek o „Koč. Slovencu" in končuje: „Kočevarji smo ponosni na svoj slovenski list, toda še bolj bomo ponosni nanj ob zavesti, da nas „Kočevski Slovenec" veže s sorojaki v Ameriki! Ali hočemo napraviti to veliko veselje? Dajmo in naročimo ta list, katerega naročnina je 40 din (1 dolar) letno!" Tolika ljuba pozornost od sorojakov v tujini je tem bolj ganljiva, ker naša narodna, kulturna in politična središča ponajvečkrat iz osebnostnih in strankarskih ozirov nimajo vedno pravega razumevanja za stiskane brate. Ves ogenj žrtev in navdušenja se prenaša na vse Slovence med kočevskimi ponemčenci preko „Koč. Slovenca" iz peščice razumnikov, ki se obupno bore za obstanek in narodno zavest Slovencev na Kočevskem. Podpore so redke in skromne, zato pa je toliko več polen . . .
Zato zahvaljeni in pozdravljeni rojaki tam v daljni Ameriki za vaše prizadevanje, biti nam v pomoč!
Nov politični režim v ČSR napovedujejo „Lidove Liaty“. Konec je staremu liberalizmu, svobodomiselnostvu, prostozidarstvu itd. Novo življenje mora vzkaliti s tal krščanskega svetovnega nazora! Vsi tisti, ki so doslej trdili, češ da je pokristjanjenje javnega življenja zloraba vere v politične cilje in torej klerikalizem, zdaj opuščajo svoje programe in se vračajo na staro, preizkušeno svetovaclavsko misel o krščanski rodbini, verski šoli itd. Katoličani na češkem imajo zdaj hvaležno nalogo, da spet pokristjanijo svojo domovino.
Vnema za čistost slovenskega jezika je v zadnjem času nekam popustila. „Sli venec11 opozarja slovenske jezikoslovce in časnikarje na prizadevanje Nemcev, ki so počistili vso tujo navlako iz njihovega jezika. Temu zgledu sledi zdaj tudi ČSR in prepoveduje rabo celo udomačenih tujk, kakor n. pr. radio = rozhlas, restavracija = hostinec itd. — Zdaj ko imamo Slovensko akademijo znanosti ne bo težko odpraviti nesnago iz našega jezika.
Novice
Na praznik Brezmadežne popoldne so priredile vse naše mladinske kongregacije skupen slovesen shod v Marijinem domu v Kočevju. Najprej je bil v kapeli slovesen sprejem kandidatk in novink. Pri tej priliki je imel g. dr. P. Eržen v srce segajoč nagovor, ki je mnogim zvabil solze na oči. Po opravljenih obredih in molitvah je bila v dvorani akademija. Kakor že prej v kapeli so tudi v dvorani prav lepo pele nekaj Marijinih pesmi kongreganistinje ob mojsterskem spremljevanju pianina in violine. Preljubek je bil prizor malčkov „Rdeča kapicau, in pero bi ga ne moglo prav opisati na tesnem prostoru. Kar spretno se je sukala Schiffrerjeva Pipi kot „Rdeča kapicau, tudi Kuntarjeva „ma-mieau se je imenitno držala, pa Baučarjeve Tinke „babica11 in Figarjevega Dušana „volku sta kar dobro zadela svoji vlogi, izboren je bil Reichmanovega malčka „lovec11 s svojo pristno otroško govorico. Temu prizoru je sledil govor g. prof. dr. Eržena. Občudovati je izredno vnemo in marljivost g. profesorja, ki je v enem dnevu govoril kar trikrat in vsakokrat vsebinsko globoko in z ognjevito prepričevalnostjo. Po govoru so kongreganistke mešč. šole imenitno podale simbolično vajo Morska zvezda, enako pa tudi gimnazijke z zborno deklamacijo. Tudi simbolična vaja dijakov Zgodnja danica ni prav nič zaostajala za njihovimi tovarišicami. V prizoru „Vrtnar, ki se je bal smrtiu so odlično odigrali svoje vloge dijaki Lorbar, Klemenc in Žagar. Bil je to dan, ki ga je bil Bog vesel, prav tako pa tudi gledalci, med katerimi so bili tudi odličniki iz Kočevja, kakor n. pr. gimn. ravn. g. Burgar z gospo, š. nadz. g. Peterlin z gospo, š. upr. g. Blenkuš z gospo in mnogi drugi. K prireditvi čestitamo vsem, ki so sodelovali! Marijo povsod! Zato kongregacije še večkrat kaj tako lepega v Kočevju!
Sv. Miklavž se je v Marijinem domu kar dvakrat pojavil, in sicer za malčke iz otroškega vrtca in za gojenke, ki se jih že oprijemlje naslov gospodičen. Obojim je prinesel obilo darov, še vse več pa je vredna Židana volja in neskaljeno veselje, ki se v poznejših letih ob toplih spominih tako bogato obrestuje. O, pa je tudi parkelj pokazal svoje roge in šibo! S tem pa nobene šale, sicer nas pohode in hudo kaznuje za vsak greh! — Enako dobro obiskan
in živahen je bil Miklavžev večer v Prosvetnem društvu na Trdnjavi.
V hudi zimi mrzlih src marsikaj dobrega rado pozebe. Naj bi dobri Jezušček ok svojem rojstvu otopil ta srca in z mnogimi naročniki in podporami omilodaril „Koč. Slovenca11, da bo v novem letu s tem večjim zanosom zarezal novo brazdo v narodno ledino, ki bo vanjo uredniški odbor s svojimi dopisniki sejal zdravo in kleno seme slovenske narodne zavesli po krščanskih načelih I
Naša kri v tujini. O tem predmetu je v izseljenskem tednu predaval g. dr. Kuhar v Ljubljani. Vse premalo se brigamo za svoje narodne manjšine. Cedimo se od rodoljubja, načrtnega, organiziranega dela pa ne poznamo. Ohraniti moramo, da bomo vsi, kjerkoli smo, to kar nam gre — biti narod. Zakaj le narod more zbirati svoje. Veliki narodi skušajo celo neznatnega posameznika prikleniti k občestvu. Ko se je srednja Evropa podirala, je z vso silo stopil v ospredje problem manjšin. Ne gre za število, marveč za duha, voljo, prežetost z narodno zavestjo, za skrb za lastno kri. Delo, ki ga razne nemške organizacije opravljajo, izteza svoje kremplje kakor pošast. To delo je smotrno in zato — nevarno. Slovenci, bodimo pripravljeni 1
Volilna shoda v Šalki vasi in v hotelu „Trst“ v Kočevju sta izredno lepo uspela. Na obeh zborovanjih so temeljito obrazložili položaj vsi trije govorniki kandidat g. Rigler, š. nadz. g. Peterlin in g. svetnik Škulj. Zlasti je na zborovanju v mestu, ki so se ga v velikem številu udeležili izobraženci, temperamentni in prepričevalni govor g. svetnika Škulja tako razvnel zborovalce, da je pritrjevanje med govorom ob koncu bruhnilo v dolgotrajni vihar navdušenja in končno v himno „Hej Slovenci11. Glede na to je predsedujoči g. Peterlin kot predsednik krajevne organizacije, ko se je zahvalil govorniku, izjavil, da bo g. svetnik Škulj slej-koprej ohranil svoje politično vodstvo v kočevskem okraju in ves svoj vpliv ter da bo v tem oziru imel vso pomoč v bodočem poslancu g. Riglerju,
v stranki in njenih ministrih. Na predlog
g. Škulja je bila soglasno sprejeta resolucija, s katero se za gospodarsko okrepitev Kočevja in njegovega območja zahteva, da se zgradi podaljšek železniške proge iz Kočevja na Vrbovško za zvezo proti Sušaku z morjem ter da se spo-polni in ohrani gimnazija v Kočevju in druge državne ustanove.
Praznik sv. Barbare v Kočevju. Za proslavo, ki je v adventnem času združena s plesom, ne agitiramo. — Tako edino pravilno stališče je zavzela „Delavska Pravica11. Menda so se tega zavedali prireditelji in domačemu listu niso poslali ne vabila ne sporeda, medtem ko so „Del. Pravico11 šteli za izcerkvenjeno, pa so se le ušteli.
Z novim letnikom „Kočevskega Slovenca11 bomo skušali zadovoljiti vse kočevske Slovence, zlasti pa bomo ustregli bralcem z izredno zanimivim listkom „Z belim orlom11, ki bo v njem naš urednik priobčeval svoje doživljaje v vojskah v Srbiji. Ne zamudite, da list pravočasno naročite 1
Slovenskim ženam in dekletom! „Vigred", ženski list, si je v 16 letih svojega obstanka kot mesečnik utrl pot med slovensko ženstvo. V nekaterih krajih pa „Vigred11 le še premalo poznajo. Storimo, da bo „Vigred11 v vsaki slovenski hiši! Nabirateljice naročnic dobijo lepe nagrade, ki se ne žrebajo. Pogoji za te nagrade so v priloženem letaku. List toplo priporočamo.
Vzgoje je treba in ne dresure, moške, značajne katoliške zavesti in ne slepe pokorščine!	Dr. J. Ev. Krek.
Gospodarske vesti
O gospodinjskih tečajih na kmetih je na kongresu Jugoslovanske ženske zveze v Belgradu govorila ga. Vida Čubrilovič-Koprivica iz Sarajeva. Stalne gospodinjske šole za kmečke žene niso primerne. Dekle, ki pride v mesto v gospodinjsko šolo, se navadi na drugačen red, mehko posteljo, boljšo hrano, večji počitek, na ugajljivost in na tolikere druge stvari — četudi same po sebi nedolžne —, ki ji pa otežkočajo življenje na kmetih, ko se vrne vanj. „Pogospo-ščeneu gospodinje se vsak kmet brani. Zato je treba, da kmečko dekle ostane v svojem okolju in da se v tem okolju privadi koristnemu in umnemu gospodinjstvu. Na ta način se ves napredek mest prenaša na vso vas, ne da bi kdo čutil kako odbijajočo spremembo. Ker vsa vas od blizu sledi in sodeluje s šolo, ki se je začasno nastanila v njihovi sredi, pred njihovimi očmi, je tudi vsa vas ponosna, če so njena dekleta obiskovale gospodinjski tečaj. — Kako so se priljubili gospodinjski tečaji po kmetih, dovolj zgovorno dokazuje dejstvo, da kmetje sami prosijo, da se podaljša tečaj v njihovi občini, odnosno da se kar nadaljuje drugi tečaj, ko se prvi zaključi. — Dekleta na Kočevskem, ne zamudite ugodne priložnosti! Priglasite se Slovenski Straži v Kočevju v skupinah vsaj po 16 deklet in prosite za gospodinjski tečaj v vaši občini. Tisto malo žrtve se stotero izplača.
Svinjerejo vlada v Ostmarki zelo pospešuje. Svinjerejci bodo poslej dobivali krmila, zlasti odpadke sladkorne repe, po znižani ceni.
Izvoz našega lesa v Italijo se bo znatno povečal glede na nedavno sklenjen trgovinski sporazum v Rimu. Povečane so zlasti količine za celulozo in za tesani 1es. S tem se bo povečal tudi zaslužek naših ljudi v gozdovih, na žagah, pri prevozu itd.
Repa, imenovana „golijat11, se je v Slavoniji izborno obnesla. Posamezne repe imajo celo do
lO kg* teže.
Vina se je izvozilo iz Slovenije od 1. januarja do 30. septembra letos 744.242 1, in sicer v Nemčijo, češko-Slovaško, Poljsko, Holandijo in Belgijo.
Na sejmu v Križevcih na Hrvatskem so Italijani nakupili deset vagonov konj in prav toliko vagonov goveje živine ter pustili na sejmu blizu milijon dinarjev izkupička.
Urednikova pošta. Vitan: Ljubljana. Če in kadar bo prostor. Toda predelati bo treba v več kratkih, samostojnih sestavkov. — Šent-vidski dijaki in ljubljanski bogoslovci. Mladina imej besedo s svojim žarkim domoljubjem! Prispevajte, ki ste obljubili! — Praga. Na kratko opiši, kako se nova ČSR presnavlja iz svobodomiselne v krščansko državo, če utegneš. Pozdrav vsem!
Mimogrede
Umazana ušesa. Oče (sinčku): „Ali te ni sram, s tako umazanimi ušesi greš v šolo!u — Sinček: „To je zaradi učitelja, ata, da potem moja ušesa pusti v miru, ker se mu gnusijo.11
*
Žalitev. Dolfek (v zverinjaku čuvaju): „Vir gospod čuvaj! Emil je pa rekel slonu: Ti opica lu
Ljudska posojilnica v Kočevju
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
sprejema hranilne vloge in jih obrestuje najbolje, daje posojila proti zastavi ali poroštvu.
Za varnost jamči neomejeno poroštvo njenih članov in lastno premoženje.
Zveza lesnih
domačih obrti
r. z. z o. z.
trgovski oddelek v Sodražici
Prodaja na debelo in na drobno vse vrste lesnih izdelkov za gospodarstvo in gospodinjstvo kot tudi razne igrače.
Cenik na razpolago.
Cene zmerne in solidne.