Leto XLI. - Štev. 45 (2073) Četrtek, 23. novembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List Je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REG1STR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RiSCOSSA	ITALY		
Katoličani in llllisiionapslia Cerkev Razmere v Jugoslaviji postajajo jasnejše
V	nedeljo, 12. novembra, je tržaški škof msgr. L. Bellomi zbral slovenske tržaške vernike, da je z njimi obhajal Nedeljo zalivale Bogu za vse dobrote. Saj od Boga pnihaja vsak dober dar. To priložnost je uporabil, da je razvil pastirski program za Slovence na Tržaškem. (Ured.)
Smisel tega našega vsakoletnega srečanja pri Svetem Justu je v tem, da škof natančneje zasnuje pastoralni načrt za slovensko versko skupnost. Z vaše strani pa je potrebno, da sprejmete te smernice, ki izrecno zadevajo vašo stvarnost.
Letos je smer že začrtal »Ljudski misijon« in teži k Cerkvenemu zborovanju treh Benečij, ki se bo odvijalo prihodnjo pomlad. Tema tega zborovanja bo »Krščanske skupnosti in prihodnost Benečij«.
Rad bi z vami razmišljal o teh dogodkih, o njihovem pomenu za našo Cerkev in o tem, kar moramo storiti, da bo tudi naša slovenska skupnost soudeležena in da bo prejela spodbudo za svojo krščansko rast.
NIKAKOR NE IZVEN PRISTNIH IZROČIL
To, kar moramo nujno storiti, se navezuje na Cerkveno zborovanje treh Benečij. O tem je spregovoril tudi sam sveti oče Janez Pavel II. Dne 24. januarja 1987 je papež sprejel škofe naših škofij ob priložnosti obiska »ad Limina«. Gre za obisk, ki so ga vsi škofje dolžni opraviti pri papežu vsakih pet let. Papež nas je najprej posamično poslušal, nato pa nas je skupno sprejel in nas nagovoril. Prav tedaj nam je namenil te besede: »Škofije Treh Benečij so družba, ki nujno potrebuje okrepitve svojih etičnih in duhovnih korenin v kulturni identiteti, za katero mora črpati prvine iz svojih pristnih izročil.« To papeževo vabilo je povod, spodbuda in vodilo omenjenega zborovanja.
Ce to, kar je dejal papež, velja za beneško ljudstvo, toliko bolj velja za vas, ki ste, čeprav pripadate tržaški Cerkvi, Slovenci in govorite slovenski jezik.
Gre predvsem za vaše moralne in dn-hovne korenine, ki so krščanske, katoliške. Vaše ljudstvo je pregneteno s krščansko tradicijo. Med vami se je uresničilo to, kar velja tudi za Benečijo in je bilo napisano v navodilih za zborovanje: »Vera in morala sta se večkrat poistovetili in sta oblikovali tako osebno kot družinsko in družbeno življenje... ustvarili sta trdno in plodno krščansko družbo.«
Nato pa se je zgodilo to, kar že poznamo: prišlo je do prevrata, do epohalnega pretresa, do nasilnega poskusa ošibitve temeljev vere v evangelij in zvestobe Cerkvi.
Bog pa je zvest. Jezusova obljuba ne bo prešla: »...peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16, 18). Ali verujemo v to? Papež nam pomaga, nas tolaži, nas bodri: korenine še obstajajo, še niso usahnile! Vendar morajo najti plodno prst, življenjski sok in ugodno podnebje.
To pa je kulturna identiteta. Od kod pa naj črpamo to sestavno in dinamično življenjskost? Papež pravi: »Ne izven svojih pristnih izročil!«, temveč v sami srčiki vašega naroda.
KULTURNA VSIDRANOST IN EVANGELJSKA RADIKALNOST
Razmišljanje o tem je lahko jasno ali abstraktno. Samo »pristno izročilo« se nam lahko dozdeva zastarelo, ne več aktualno, že preživeto.
Jaz pa vam pravim, da to ne drži. Prepričan sem, da je možno in da je treba spremeniti veliko stvari. Povedal vam bom, katere. To pa, kar je prirojeno, ostaja vedno pristno In veljavno. Gre za bistvo evangelija, za pogled na osebo in skupnost, ki iz evangelija izvira. Gre za ljubezen in odpuščanje, zastonjskost in usmiljenje, spreobračanje, pričevanje in služenje. Gre pa tudi končno za to, da živimo edinost, da uresničujemo resnico v ljubezni, da smo odprti za poslanstvo,
ekumenizem, dialog in da sodelujemo pri uresničevanju svobode, pravice in miru v bratstvu, vzajemnosti in pokornosti.
Ali ne predstavlja vse to veliko »kulturno« dediščino za vaše krščansko ljudstvo? Znamenja, ki se danes komaj zaznavno, a hkrati z vso svojo izvorno močjo, pojavljajo na obzorju vzhodne Evrope, so zgodovinski dokaz, da je seme, čeprav pod ruševinami, še zdravo in da pričakuje nove pomladi.
Morda bo kdo izmed vas ugovarjal, da so te misli idealistične, da so nedosegljive kot privid in krhke kot sanje.
Tistim, ki tako mislijo, bi rad povedal, da tudi današnja družba in vladajoče ideologije zahtevajo vrnitev k našemu krščanskemu izvoru.
Ideologija sovraštva, rasizma, nasilja, vojne in predvsem vplivna miselnost radikalnega subjektivizma pozivata vernike k evangeljski radikalnosti.
Vendar z lahkoto razumemo, da ta predlog ni dobrodošel niti med verniki. Odkrito lahko rečemo, da ključne postavke evangelija, predvsem križ kot simbol »poveličanja«, modrosti in božje moči za odrešenje vsakega človeka, težko prodira v oznanjevanje, miselnost, življenje.
POŠTENOST, POTRPEŽLJIVOST IN NENEHNO POSREDOVANJE
In vendar je ta pot prava, prehod pa je obvezen in enosmeren. »Nova evange-lizacija«, o kateri papež stalno govori, nas usmerja v bistvo Jezusovega sporočila in njegovega daru. Na tej poti se vračamo k izviru. Okrepčali se bomo z resnico in milostjo, ki Iz njega Izvirata.
Moramo biti pa kos tudi sodobnemu trenutku. Pri tem pa so nujne spremembe, o katerih sem prej govoril.
Priprava na zborovanje nam nudi v razmišljanje tri vprašanja, da posodobimo metode in da ustvarimo nekaj novega, da »posredujemo Boga« sodobnemu človeku in njegovi kulturi.
Ta tri vprašanja pa so: kako živimo vero v naših skupnostih, kako jo posredujemo mlajšemu rodu, kako Jo vnašamo v naše kulturno tkivo. O tem moramo resno in nenehno razmišljati.
Ml pa se kot krajevna Cerkev priprav-
Na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu se je Jože Smole v otvoritvenem govoru zavzel za sprostitev uivoza celotne literature vseh Slovencev v zamejstvu in po svetu. Torej tudi emigrantske. Jožetu Smoletu se v tem predvolilnem času za njegovo velikodušnost zahvaljujem, hkrati pa upam, da se bo v času še bolj razplamtele predvolilne kampanje ne samo zavzel, ampak tudi aktivno sodeloval pri spremembi zakonodaje, tako da bo končno že enkrat dovoljevala vsem Slovencem v svetu, neglede kakšne ideološke opredelitve so, brezskrbno potovanje v njih domovino. Sploh pa se ne smemo preveč čuditi, če bodo to v kratkem, zaradi istega vzroka kot pri Smoletu, naredili komunisti. Svojo rdečo-krvavo barvo že spreminjajo, tudi prazen grob za svoje žrtve so že ponudili svojcem neznano kje pomorjenih iz dachauskih procesov. Eno pa so procesi (božični, dachauski, Nagodetov), povsem nekaj grozlivejšega, predvsem zaradi množičnosti in brezobzirnosti pa so likvidacije nasprotnikov po celi Sloveniji.
REHABILITACIJA NEDOLŽNIH ŽRTEV
Začele so se javne zahteve za razkritje povojnih množičnih likvidacij v Kočevskem Rogu, Teharjah in po mnogih drugih krajih po Sloveniji. Tako je ljubljansko Delo (9.11.) celo na prvi strani objavilo zahtevo celjskega društva za varstvo okolja, da se pojasni streljanje ljudi v Košnici in Medlogu. Skupina prirediteljev komemoracije ob Lipi sprave na Žalah pa je v Delu (9.11.), Večeru in Demokraciji objavila peticijo skupščini SR Slovenije, naj razišče vse likvidacije ter omogoči svojcem ter javnosti obiskovanje skritih grobišč.
Kot izgleda, bodo v predvolilnem boju do aprila prihodnje leto, ko bodo volitve, prav grozodejstva diktatorskega komunističnega režima v Sloveniji glavna tema, s katero se bo skušalo komuniste omejiti v civilizacijske okvire.
ljamo tudi na »Pred-zborovanje«, ki bo 25. in 26. novembra.
Za to škofijsko srečanje smo pripravili in posredovali dokument, ki prinaša izsledke drugih škofij o petih temah, ki se za naš položaj zdijo prevladujoče. Te so: družina, kultura in šola, ekumenizem in dialog, narodnostne skupnosti, gospodarstvo in delo.
Gre za vzgojne in socializacijske strukture, skozi katere se mora pretakati vera.
SKUPNO STOPIMO NA POT, POGUMNO IN Z UPANJEM
Sedaj smo na poti. Župnije, občestva, skupine so poklicane, da prevzamejo skrb za to pobudo in da preltvasijo božje ljudstvo. Cilj in smer sta jasno začrtana. Treba je storiti prvi korak. Oceniti pa moramo tudi svoje zmogljivosti, nato pa skupno nadaljevati pot. Žal pa obstaja nevarnost, da se postavimo ob stran in da le opazujemo. To pa bi bilo nedopustno.
S tega mesta z vso močjo svojega srca ponovno izrekam apostolove besede: »Glede vas pa zaupamo v Gospoda, da tudi delate in boste delali, kar vam zapovedujemo.«
Tako bosta tudi današnja zahvala in prošnja, naj Bog blagoslovi naše delo in podari »seme sejalcu in kruh lačnemu«, ovrednoteni v Gospodovih očeh z izpolnjevanjem njegovega ukaza: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.«
Slovenska verska skupnost bo lahko utrdila svoje korenine v lastni kulturi in vedro pričakala razcvet učlovečene vere, evangeljskega pričevanja in občestvene rasti le, če bo njena Cerkev, ki je v Trstu, živela bratsko edinost in bo eno telo in en duh tudi v svojem pastoralnem delu. V ta namen molimo!
POLOŽAJ OPOZICIJE
Po propadu t. i. okrogle mize opozicije in komunistov, ki je bila zaradi nepopustljivosti komunistov le »klepetalni klub«, je prišlo do formiranja dveh dokaj ločenih opozicijskih blokov. Zmernejša, ki mu mnogi pravijo tudi »prore-žimski« blok, saj ima že sedaj precej oblasti v svojih rokah, sestavljajo ZSMS, Zeleni Slovenije in Klub 89. Pravi opozicijski blok, ki ga pa prej imenovani ozmerja z »narodnjaki«, pa sestavljajo Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenska demokratična zveza, Kmečka zveza in Sloveska krščanska demokracija. Zanimivo, ali pa tudi ne, je, da postaja gonilna sila te združene opozicije, kot se ta blok imenuje, Jože Pučnik, oseba torej, ki so jo komunisti imeli zaradi t. i. »verbalnega delikta« kar sedem let v ječi, nato pa je moral emigrirati. Pučnik se je pred kratkim vrnil iz emigracije in sedaj uspešno nastopa v javnosti. Obstoj združene opozicije, ki jo koordinira Pučnik, vsekakor narekuje naslednje leto zelo zanimive volitve.
MITING »RESNICE«
V	Sloveniji je trenutno pravo obsedno stanje ob nesramnih zahtevah srbskih fanatičnih nacionalistov s Kosovega, ki bi radi organizirali 1. decembra sredi Ljubljane t. i. »miting resnice«. Ogromno in preveč energije se troši z ukvarjanjem s tem »problemom«. Slovenska politika, kot že tolikokrat, bojazni svojega naroda
V	petek, 17. novembra, se je zgodil majhen čudež: rimska vlada je odobrila osnutek zakona o zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Predložil ga je minister za deželne zadeve in ustavna vprašanja Antonio Maccanico. Na začetku se je vladne seje udeležil tudii deželni predsednik Adriano Biasutti, ki je po seji dejal, da je predložil vladi le nekaj tehničnih popravkov. Ni pa povedal katerih. Vsekakor o tem vladnem osnutku vladajo različna mnenja. Slovenci z njim nasploh nismo zadovoljni zaradi nekaterih omejitev. Tako naj bi določila zaščitnega zakona ne veljala za Kanalsko dolino in Rezijo. Pa tudi za nekatere občine v Benečiji ne. Zlasti pa nas je vse prizadelo dejstvo, da je iz zakona izvzeta Podgora. V goriški občini naj bi novi zakon veljal za Štan-drež, Pevmo in Oslavje ne pa za Podgoro, ki je bila do leta 1927 samostojna slovenska občina; ki ima še vedno prisotno močno slovensko avtohtono prebivalstvo z lastno mašo v slovenskem jeziku in cerkvenim pevskim zborom, z raznimi slovenskimi društva, prosvetnimi zbori; ki je sploh tudi kulturno zelo razgibana. Ta Podgora naj bi veljala za izrazito italijansko predmestje, kot recimo Sv. Rok ali Sv. Ana. To je hudo izmaličeno gledanje na Gorico in njeno realnost. Če je A. Biasutti nesel tudi ta »tehnični popravek« vladi v Rim, potem ga vprašujemo, ali sploh ve, kje je Podgora-Piedimonte in kakšno je njeno prebivalstvo.
Pravijo, da se bo ob razpravi v parlamentu dalo to in ono izboljšati. Če ne bodo popravili krivice storjene Podgori, bo potreben nov shod na Travniku in, če potrebno, tudi v Rimu.
Kolikor nam je znano, še nihče ne ve za točno besedilo Maccanicovega zakonskega osnutka. Reakcije so pa bile različne: slovenski zastopniki vseh strank so izrazili svoje nezadovoljstvo, ker zakon ni takšen, kot smo pričakovali; italijanski politiki so rekli, da je v zakonskem osnutku tisto, kar je v danih razmerah mogoče doseči, ker mora vlada upoštevati tudi italijanske politične sile, posebno v Trstu, da se bo pa to in ono res dalo
uspešno kanalizira na svoj (predvolilni) mlin.
MILOŠEVIČEV ORTODOKSNI KOMUNIZEM
Sedaj, ko je Miloševiču uspelo pošteno skregati narode v Jugoslaviji, se je znašel pred zidom resnice. Na eni strani katastrofalno stanje srbskega gospodarstva, na drugi pa vedno bolj odločna opozicija proti njemu, ki je, razumljivo, sestavljena predvsem iz srbske inteligence. Na volitvah je sicer zmagal, vendar spet s pomočjo krvi, ki je tik pred tem tekla na Kosovu. Miloševičeva klika dela ta trenutek s klasično stalinistično sodno farso proti Vllasiju Jugoslaviji nepopravljivo škodo. Oči vse svetovne javnosti se raje ozirajo na Poljsko, Madžarsko, Vzhodno Nemčijo in že tudi na Češko in Bolgarsko stran, balkanska blaznica z Miloševičevdm ortodoksnim komunizmom pa je vredna le posmeha, vsekakor pa tudi ekonomskega ignoriranja. Tudi slovenski človek je obubožan, vendar ima ta trenutek vsaj vzpostavljeno takšno politično razmerje sil, ki je optimistično. Ampak kaj nam pomaga, ko pa Miloševič na primer na vprašanje Reuterjevega novinarja o skrajno revnih rezultatih srbskega ljudskega posojila mirno in jasno odgovori, da se prav zato v Srbiji toliko borijo za integriteto Jugoslavije.
Gre torej za nadaljevanje delitve ali jasneje rečeno, jemanja s krožnikom tistim, ki na njih sploh Se kaj imajo.
V. L.
izpopolniti v teku razprave v parlamentu. Toda mi bi opozorili, da se med omenjenimi razpravami da tudi to in ono še poslabšati.
Zaradi tega bo res potrebna izredna budnost, ko bo osnutek prišel pred parlament. Vsekakor, tudi manj ugoden zakon, je boljši kot noben zakon.
Berlinski škof pri papežu
Nenadno odprtje berlinskega zidu je presenetilo vse, tako Nemce kot ostali svet. Da bi bil Vatikan neposredno informiran, je prišel v Rim berlinski škof msgr. Sterzinsky. V posebni avdienci ga je sprejel tudi papež.
Že nad tri milijone vzhodnih Nemcev je dobilo propustnico za prestop meje v Zvezno republiko Nemčijo. Nemška ek-speditivnost: v nekaj dneh so izdali tri milijone propustnic, v Gorici in Trstu moraš čakati na obnovo potnega lista ali propustnice po en mesec in več.
Huda nesreča rudarjev
V	premogovnem rudniku v Aleksincu v Srbiji je prišlo do izredno hude nesreče; zaradi požara v rudniku, 700 m pod zemljo, je zgorelo ali se zadušilo 90 rudarjev. Že dolgo so vedeli, da so varnostne razmere v rudniku 'izredno zastarele. Tako hude nesreče pa nihče ni pričakoval; je ena najhujših v zgodovini. Srbska vlada je oklicala tri dni žalovanja.
Pokol jezuitov v San Salvadorju
V	srednjeameriški republiki San Salvador se je znova razplamtel boj med revolucionarji sandinisti in vladnimi četami.
V	tem boju je nekaj desetin zamaskiranih mož vdrlo v rezidenco jezuitov v prestolnici San Salvador in pobilo šest patrov in dve uslužbenki. Vse kaže, da gre za dejanje oddelkov smrti, ki niso mogli trpeti patrov-jezuitov, ker so zagovarjali pravice revnih in oznanjali teologijo osvoboditve. Oddelki smrti so skrajni desničarji, ki so že umorili škofa Romera.
Naša zakonska zaščita Nekaj se je premaknilo
V PROTITOKU
Razburkane uode med italijanskimi katoliškimi laiki
Italijanski katoliški svet oživlja zadnja leta zelo razgibana notranja dialektika. Še do nedavnega se je ta dialektika naj-vidneje izražala na polemični, črti katere nasprotna pola sta bila na enii strani Katoliška akcija, na drugi strani pa bojevito gibanje Comunione e liberazione. V svoji knjigi Anketa o krščanstvu je Vit-torio Messori obe gibanji predstavil kot dva različna pristopa do razumevanja krščanstva.
KATOLIŠKA AKCIJA -COMUNIONE E LIBERAZIONE
Ta različnost pristopa je v marsičem še danes vidna. Po mnenju enih (Katoliška akcija) je pomembno predvsem ne izgubiti stika z modernim svetom, se vživeti v vse ljudi in v vsakega človeka, poudarjati to, kar nas kot ljudi združuje, in ne tega, kar nas ločuje. Treba bi bilo torej nekako posredovati med evangeljsko vizijo in vizijo laičnega ali marksističnega humanizma. Prvenstveni poudarek naj bi torej bil na dialogu, vrata Cerkve naj bi ostala odprta različnosti, ne da bi se kristjani sami odpovedali svojemu prepričanju.
Za druge (Comunione e liberazione) pa je nujno predvsem ohraniti nedotaknjeno identiteto krščanstva v vsej njegovi celovitosti, pazitii, da krščanstvo ne razvodeni v medel in splošen humanizem.
Medtem ko vztrajajo prvi na »orto-praksi«, to se pravi na pravilnem življenju in ravnanju, sta za druge na prvem mestu »ortodoksija« (pravovernost) in spreobrnjenje; medtem ko se zavzemejo eni za »prvenstvo vere« ter prepuščajo politične izbire odločitvi posameznika, so drugi odločno mnenja, da morajo kristjani tudi v politiki nastopati kot kristjani.
Razumljivo je torej, da imajo omenjena razhajanja svoj viden izraz tudi v političnem življenju. Če nekoliko poenostavimo, se pristaši »dialoške usmeritve« (Katoliška akcija) v glavnem prepoznavajo v levi struji Krščanske demokracije, njihovi »nasprotniki« pa v strankinem centru.
KRIZA IN POLEMIKE
Treba pa je reči, da sta v sedanjem trenutku oba opisana modela v določeni krizi. iPrvi pretres je pred trema letoma sprožil papež Janez Pavel II. Nastopil je na državni konferenci Katoliške akcije (25.-27.4.1986) ter od nje zahteval, naj razmisli o novih oblikah vidne krščanske prisotnosti v italijanski družbi. Takrat je del vodstva italijanske Katoliške akcije odstopil, njen predsednik pa je zase izbral enoletni prostovoljni javni molk. Vendar pa se je po tej konferenci ozračje znotraj Katoliške akcije umirilo in organizacija deluje sedaj v popolnem soglasju z italijansko škofovsko konferenco.
Še hujša pa je kriza, v katero je zabredlo gibanje Comunione e liberazione. To pa predvsem po zaslugi letošnjega »meetinga« v Riminiju (20.-27.8.1989). Slednji se je, morda tudi mimo prvotnih namenov, sprevrgel v tribuno pravega osebnega medsebojnega obračunavanja med člani Krščanske demokracije, tako da niti vatikansko glasilo Osservatore Romano ni moglo molčati dn je nekatere pojave na »meetingu« (28.29.8.) obsodilo. S tem pa se vode v stranki še daleč niso umirile. Polemike so se nadaljevale tudi med nedavno volilno kampanjo za obnovo rimskega občinskega sveta. Celo na račun papeževega vikarja, kardinala Polettija so bile s katoliške strani izrečene grobe kritične besede. V obrambo kardinala se je javno oglasil tudi papež.
Kot je napisala jezuitska revija »Civilta Cattolica«, so lahko mnenja o polemikah, ki pretresajo italijanski laikat, seveda različna, nobenega dvoma pa ni, da določen stil med katoličane ne bi smel imeti vstopa. Ko se polemična ostrina sprevrže v obsojanje, moralno diskvalificiranje človeka, v osebna obračunavanja, potem seveda ni več govora o dialogu, o bogastvu različnosti, »edinosti v različnosti« itd. Take in podobne drže namreč krščansko občestvo rušijo., Cerkvi pa prinašajo samo škodo.
žč
Po poteh apostola Pavla
V	TROJO IN CANAKKALE
Pot se je vila naprej ob obali egejskega morja, nato pa zavila v notranjost. Pokrajina je lepa in valovita zaradi griča-stih vzpetin. Popoldne smo prispeli v nekdanjo Trojo, kjer je v prejšnjem stoletju začel arheolog Schliemann z izkopavanjem. Pred vhodom med razvaline so postavili zaradi turistov velikega konja, ki naj bi predstavljal takoim. trojanskega konja iz Homerjeve Ilijade, toda ta posnetek je povsem smešen in naiven, da se vsak nasmehne taki propagandi.
Ostanki obzidij potrjujejo, da je bilo mesto večkrat porušeno in ponovno sezidano, vsaj devetkrat ali celo enajstkrat. Začetek prvega obzidja postavljajo v tretje tisočletje pred Kr. Verjetno je mesto imelo strateško važnost zaradi bližnje darda-nelske ožine, ki je zapirala pot grškim osvajalcem v Malo Aziijo. Homerova pripoved naj bi bila zgolj legendarna. Kraj smo zapustili z mešanimi občutki.
Proti večeru smo prispeli v prijazno turistično mestece Canakkale. Naslednja dan zjutraj, to je bilo 31. julija, smo se tu vkrcali na trajekt in se preko darda-nelske ožine po dvajsetminutni vožnji izkrcali v Gelibulu na evropskem delu Turčije.
NA POTI V ISTANBUL
Prispeli smo v Traki jo in nadaljevali pot proti Istanbulu. Pokrajina je zelo valovita in rodovitna, pot se je vila ob morju in se tudi odmikala od novih turističnih obmorskih naselij. V teh so v zadnjem času našli zatočišče številni turški begunai iz Bolgarije. Vedno gostejši promet nas je opozarjal, da se bližamo dvo-milijonskem mestu Istanbulu, nekdanjemu Konstantinopolu, Bizancu ali Carigradu.
Začetki Bizanca, obmorskega naselja ob Marmarskem morju, segajo v 6. stoletje pr. Kr. Prvi krščanski cesar Konstantin je mesto povzdignil v prestolnico (330 leta po Kr.) vzhodnega rimskega cesarstva, pozneje Bizanca, zato se je imenovalo Ko-stantinopelis ali Carigrad. Leta 1433 so ga zavzeli Turki in mu dali ime Istanbul, do leta 1923 je bilo prestolnica turškega imperija.
Kosilo smo imeli v restavraciji ob Marmarskem morju. Nato smo opravili pa-
DUHOVNA MISEL:
»To je judovski kralj.«
(Lk 2338)
Še dva druga so križali obenem z njim.
Na levi in desni Gospoda vesoljstva visi grešno človeštvo.
Prvi se mu je posmehoval: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«	(Lk	23,39).
Imel ga je za lažnega preroka in kralja, ki ne more rešiti sebe	in druge.
V današnjem svetu, ki je ves zazrt vase; med ljudmi, ki	malikujejo	kupčijo	in
politiko; ki se čutijo vsemogočne zaradi dosežkov modeme tehnike; ki se predajajo potrošnji in užitkom za vsako ceno; ki odklanjajo vsako drugačnost in imajo za »sveto« dolžnost ohraniti svoj kraj jezikovno, kulturno, politično, rasno in versko čist; ki nerazsodno drvijo v moralni propad; ki nosijo težko odgovornost za grenke vzdihe in klice na pomoč revnih, zatiranih, preganjanih in trpečih — koliko je med njimi tistih, ki v Križanem kralju prepoznajo svojega Boga in odrešenika?
Drugega je vznemirila krotkost božjega Mučenika, ki je, zasramovan do smrti, odpuščal svojim preganjalcem. Videl je napis na križu; poslušal posmeh in kletev. Tisti trenutek je morala prešiniti njegovo dušo silna svetloba in razumel je, da navaden človek ne more umirati na takšen način. Iz njega je privrelo odrešujoče spoznanje in molitev: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42).
Kristus je kralj, ker je z odpuščanjem in smrtjo na križu začetnik novega božjega ljudstva. Milost križa vrača padlemu človeštvu podobo pred prvim grehom. Naš odgovor Gospodu mora biti — da.
MILAN NEMAC
Med dvoglavim orlom io slovensko zastavo
noramski ogled mesta s pogledom na Zlati rog ali naravno zavarovano pristanišče. Obiskali smo dobro ohranjeno bizantinsko cerkev Sv. Odrešenika izven obzidja, sedaj spremenjeno v muzej. Po proglasitvi turške republike 1923. leta so nekatere nekdanje krščanske cerkve, ki so jih bili spremenili v mošeje, tedaj preimenovali v muzeje. Tako sta se ohranila še nekdanja bazilika sv. Sofiije in cerkev sv. Irene. Mnogo cerkva so muslimani uničili, druge pa spremenili v mošeje. Tako je v mestu nad 600 mošej ali molilnic. Katoličani imajo tako v mestu oz. predmestju šest cerkva, dve izmed teh sta pri italijanskem in francoskem konzulatu. Protestantje in evangeličani imajo tri cerkve. Nadalje so verniki, čeprav maloštevilni, tudi vzhodnih katoliških obredov: bizantinskega, kaldejskega, armenskega in sirskega. številnejši so verniki grške pravoslavne Cerkve s carigrajskim patriarhom Dimitriosom I. na čelu in 12 naslovnimi metropoliti ter 6 pomožnimi škofi. Vseh grških pravoslavnih vernikov raztresenih po Turčiji je okoli 70.000, imajo 68 župnij, 94 duhovnikov in 11 samostanov. V mestu so še manjše skupine kristjanov pred-kalcedonskih cerkva. (Prihodnji£ dalje)
V	svojem romanu »Dunajska valček za izgubljeno preteklost«, ki je kot dvanajsti zvezek Sodobne knjige pred nedavnim izšel v Trstu, se nekonvencionalni pisatelj Lev Detela spet enkrat podaja na področje, ki ga v slovenski kot v avstrijski literaturi v tej obliki do sedaj ni še nihče obravnaval. Opisuje namreč spremenljive pa do neke mere tudi že tradicionalno napete odnose med neko fiktivno avstrijsko plemiško družino Sternberg in Slovenci v polpreteklem in sedanjem času, kd pa se naslanjajo na marsikatero realno zgodovinsko dejstvo in očividno tudi na pisateljeva tovrstna konkretna doživetja v bivši avstrijski cesarski in sedanji republiški prestolnici Dunaju, ki od humanizma dalje predstavlja eno glavnih izobraževalnih in vplivnih kulturno, gospodarsko in družbeno-političnih središč za Slovence, posebno še do ustanovitve slovenske ljubljanske univerze leta 1919.
Roman, kd je nekakšna besedna kompozicija iz desetih srečanj med slovenskim arhivarjem in grofovsko družino, takoj privlači bralca s svojim tekočini in svežim pripovednim slogom v lepi, začuda jasni slovenščini, in s spretno spleteno zgodbo, v katero se, kot med vrsticami povedano, na poetično rahločuten način vpleta ljubezensko obarvana simpatija med grofično Ano Marijo in arhivarjem. Vse do konca romana pričakuje bralec nek spontan srčni izliv iz obeh strani, rekli bi trenutek šibkosti, ko odpovedo zunanji okviri dobrih manir in medse-
bojnega spoštljivega in dostojnega odnosa, ki pa ga le napolnjuje potrebno zaupanje, obojestranska pripravljenost, da vsaj z dobro besedo in z razumevanjem namesto predsodka in sodbe stojiš ob strani tudi drugačnemu človeku drugega izvora.
Sploh je poleg plastičnih opisov Dunaja ob različnih zgodovinskih dogodkih, kot je na primer prihod nekdanje cesarice Cite po več kot šestdesetih letih spet na Dunaj, velik čar tega dela, ki v njem ljudje občujejo še etično zavzeto, s čutom za odgovornost in z voljo po objektivni sodbi. Tudi ni barbarskega trganja zaves na račun neke ideologije ali apriornega sovražnega odnosa do tega, kar ne poznaš in kar ti je nekdo kjerkoli v šoli ali v knjigah enostransko prikazal, brez upoštevanja bistvenega dejstva, da si na kakršnemkoli položaju, iz kateregakoli že sloja ali pa izven družbe in zgodovinskega dogajanja vedno lahko človek, v kolikor to še seveda si.
Novi zgodovinski roman Leva Detele deluje v tem oziru optimistično, čeprav ni nikakršna posladkana predstava tudi rezkih žvižgov dvoglavega orla. Izžareva prepričanje, da smo mu duhovno dorasli in da z večjo izkušnjo, po tolerantnem pogledu nazaj, naprej in v sedanjost, sedamo na vlak s slovensko zastavo na lokomotivi, pripravljeni, da se bolj samostojni in duhovno zreli odpeljemo v prihodnost...
L.R.
Pismo občanke Adele Žurge
Naš koledar
Marsikdo je tudi letos že prejel stenski »Naš koledar«. Verjetno se pa ni vprašal, zakaj prav »Naš koledar«. Odgovor je zelo preprost: razlikuje se namreč od vsakega drugega koledarja, razen tistega, ki ga izda Goriška Mohorjeva družba. Ni isti kot ljubljanski, ker mi nimamo dneva borca, vstaje itd. Pa tudi kakšen praznik je drugače postavljen (Sv. Rešnje telo in kri).
V	»našem« koledarju so tudi nekateri svetniki, ki jih častimo v Trstu ali v Gorici, ki jih drugi koledarji ne poznajo. Pri svetnikih je včasah izbira zelo težka: kakšen dan jih je več, včasih skoraj nobenega. Pri izbiri smo se ozirali na imena, ki jih rabijo tu pri nas.
★
Kaj je rekel Milan Kučan
Prvak slovenskih komunistov je rekel: »Zdaj je temeljni problem v Jugoslaviji to, ker želi ena polovica Jugoslavije zapreti drugo polovico.«
Diplomirana inženirka agronomije Adela Žurga je še enkrat prebrala, kar je napisala za objavo v časopisu.
»Naši kulturni delavci — v prvi vrsti mislim na tiste, ki pišejo knjige, vodijo gledališča in delajo filme, in na tiste, ki jih spremljajo kot razglašalci in ocenjevalci — pričakujejo od nas kmetov, da jim pridelujemo zdravo, okusno in tečno hrano. In mi to tudi delamo po najboljših močeh in bomo delala še dalje, ker se zavedamo svoje odgovornosti. Kot je znano, meščane vsako jesen čaka na kmetih, pri sorodnikih na deželi, skorajda nepogrešljiva ozimnica.
Zato smemo od kulturnih ustvarjalcev obeh spolov pričakovati stvaritve, zlasti knjige, gledališke igre in filme, ki so po vsebini konstruktivni, dostojni, k dobremu in lepemu spodbujajoči. Pričakujemo jih z vso pravico.
Znaten del naše kulture, posebno tiste, ki sega v najširše plasti ljudstva — in to so izvirne in prevedene knjige (pesmi, povesti, romana), tedniki s sicer visokimi cilji, a s pornografskimi ocvirki, gledališke dgre, domači in uvoženi filmi — pa našemu malemu narodu z besedo in s sliko spodrezuje korenine. Od kod sicer tolikšna razbrzdanost v govorjenju, spolna lahkomiselnost mladih, splavi, ločene družine, padajoče število rojstev pa samomori, ki jim kar ni videtii konca? Ali velik del kulturnih stvaritev na Slovenskem — mogoče tudi zavoljo svoje bučnosti in vsiljivosti — ni kot omama, ki mlademu rodu spodnaša ideale in razkraja moralne vrednote, ubija veselje do dela, pušča pa naveličanost in obup nad življenjem? Kam nas to pelje? Mi, pridelovalci kruha, pa moramo gledati, kako oblast tudi od naših žuljev in znoja trga denar, da z nijm podpira nekaj, kar vsemu narodu počasi koplje jamo. Vrh tega
smo brez moči pred nacionalno tujim dotokom.
Pesniki in pisatelji, ilustratorji, režiserji in igralci, pa prevajalci, ki mislite, da je potrebno v naš tesni in revni kot med Alpami, Panonijo in Jadranom presaditi ne le vse, kar je rodila, temveč tudi, kar je skotila Francija — dalje kritiki ali vsaj kulturni poročevalci v časnikih (pa ne, da ste podkupljivi?), ki sproti na veliki zvon obešate novitete, kakršne je celo knjigarne sram prodajati, zamolčujete in ignorirate pa veljavne umetniške dosežke:
dajte nam duševno hrano, ki bo bralce, gledalce, poslušalce namesto z odporom polnila z veseljem, s ponosom in pogumom, z vero v neki višji, nadvsakdanji smisel življenja.«
Bila je zadovoljna z napisanim. »Dolgo se je to nabiralo v meni! A če se ne upa oglasiti nihče drug, bolj poklican —« Treba je bilo najti še naslov. Zamislila se je, ga izbrala — Trkanje na spodobna vrata — in se podpisala. Zalepila je pismo in ga s polovičnim upanjem odnesla v poštni nabiralnik.
Čez teden ali kaj je zagledala svoje pismo v rubriki »Glasovi občanov« z enakimi črkami natisnjeno ko druga pred njim in za njim., in svoj podpis: Adela Žurga, dipl. inž. agr. Konec je bilo napetosti.
»Ne zaidi nam več, o svoboda besede!« je vzkliknila.
Vnovič je prebrala pismo, kot da ne bi bilo njeno.
»Krik v džunglo,« je začutila,, »spremenilo pa se ne bo nič. Kvečjemu bo kdo porogljivo zarenčal ali izzivalno zarezge-tal. Saj po vseh božjih zapovedih vedno bolj sam ostaja greh zoper edino — in nebožjo: Ne daj se zasačiti!«
Vinko Beličič
P. CLAUDEL:
Marijino oznanjenje
Odlična predstava, pesniška umetnina, ena najboljših, kar smo jih v Kulturnem domu gledali, ko je gostovalo gledališče iz matične domovine. Naj se zavedamo ali ne, življenje slehernega človeka je krivulja drame, ki se prepleta z božjim in človeškim.
Za versko indiferentnega Claudela nastopi ura razodetja pri polnočnici v No-terdamski cerkvi v Parizu. Notranje prevzet začuti dolžnost, da svoje umetniško ustvarjanje posveti duhovni rasti, da služi resnici: »In ni druge resnice od Kristusa; ki je Glas in Življenje«, so njegove besede.
Dialogi oseb te drame so pravi slavospev suverene duhovne veličine. Samo izbrano občinstvo lahko doživlja čudovito poezijo Marijinega oznanjenja. Obilje simbolov, moč duhovnega sporočila, izbrano izražanje umetnične francoske aristokracije, uvršča to dramo v izrazit vrh dramske umetnosti. V tem smislu daleč presega običajne konvencionalne predstave pleteničenja besed in burnih izbruhov strasti.
Glavna junakinja Violaine predstavlja plemenito deviško lepoto, v skladnosti duha in telesa, da očara Pierra Craon-skega, kd jo na prvi pogled vzljubi: »O, podoba večne Lepote, ti nisi moja! Kako bi te mogel pogledati, ne da bi te vzljubil?« In Violaine: »Bodi mož, Pierre! Vreden plamena, ki te použiva. Ce te že mora použiti, naj se to zgodi na zlatem svečniku, kakor velikonočna sveča med petjem Slave vesoljne Cerkve«! Ko Violaine, idealno bitje, skoro nadzemske lepote, prekipeva od sreče: »Oh, kako je svet lep in kako sem srečna«!, ji Pierre odgovori: »Tebi se duša v trenutku povzpne do nebeških višin. Meni je potrebna vsa silna mogočnost katedrale z njenimi globokimi temelji, da me vsaj nekoliko dvigne. Hvaljen bodi Bog, ki je mene, gobavca, izobčil ter me rešil vseh zemskih skrbi. Vlil mi je smisel treh dimenzij ter me naredil za očeta njegovih cerkva. Da morem francoski domovini obuditi vzvišena svetišča božje navzočnosti. Tja se vdana srca zatekajo k svojemu Bogu, kjer se nenehno obnavlja revne vdove posvečena mera moke, olja in vina!«
Sorodnost tega dramskega misterija z Marijinim oznanjenjem, je Claudel videl v poslanstvu Violaine, »otoku milosti«, ki postane zaznamovana, ko jo s poljubom okuži gobavi Pierre. Dovršila bo svoje poslanstvo, ko gobova, slepa in osumljena nezvestobe, umre kot žrtev, ki prinaša odrešenje. Njena rodna sestra »črna Mara«, tekmica v ljubezni do Jacka, se spreobrne, ko ji Violaine obudi k življenju mrtvega otroka. Z Violainino smrtjo nastopi konec razkola, kralj in papež zasedeta vsak svoj prestol. Papež iz Rima proglasi sveto leto, osvobojenje jetnikov itd. Tako se usodni dogodki srednjega veka, ki jih je Claudel včlenil kot dopolnilo zgodovinskemu ozadju, ugodno razpletejo. Zaključi se v božičnem veselju ob rojstvu božjega Otroka med angelsko glasbo.
Ob smrti ljubljene hčere Violaine še verski navdih očeta: »Blagoslovljena smrt, v kateri se izpolnijo vse prošnje Očenaša«!
Vse ostale nastopajoče osebe se odlikujejo po enotnosti sloga Claudelove filozofske osnove. Nič ne moti statističnost nekaterih prizorov, vsa pozornost gre čisti poeziji besedila. Uspeh drame je v mojstrski interpretaciji protagonistov. Škoda le za neakustičnost gledališke dvorane. Če je problem akustike občuten pri izvajanju orkestralnih sinfonikov, je tembolj občuten pri dramskih prireditvah.
F.V.
Glasbena prireditev Ali Frontiers
V	tem tednu se vrši v organizaciji go-riške pokrajine glasbena prireditev z gornjim naslovom, prostore ima v hiši Dorn-berg na goriškem gradu. V nedeljo bo zaključni koncert v goriškem Avditoriju ob 21. uri s krstno predstavitvijo umetnika arolda Budda iz ZDA z istočasnim snemanjem na gramofonsko ploščo. V soboto, 25. novembra, bo vedno na goriškem gradu okrogla miza o novostih na glasbenem področju s sodelovanjem glasbenikov, kritikov in časnikarjev. V ponedeljek, 27. novembra, pa bo v tržiškem teatru koncert Doubling Riders iz Anglije.
V	galeriji EXIT v ul. Favetti v Gorici bo ves teden v večernih urah odprta razstava fotografskih reprodukcij, vedno na tematiko iskanja novih načinov izražanja gradeškega umetnika Denisa Tomasinija.
Publikacije ZSKP ob 30-lelnici ustanovitve
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je ob 30-letnici ustanovitve izvedla vrsto pomembnih pobud, ki so obogatile goriški kulturni prostor v teh jesenskih mesecih.
Med temi je tudi izdaja dveh publikacij, in sicer knjige o 30-letnem delovanju Zveze in zbrane kompozicije prof. Mirka Fileja.
Prvo publikacijo je uredila prof. Lučana Budal, Filejeva dela pa je izbrala prof. Franka Žgavec: Za grafično opremo obeh sta poskrbela Nadja in Silvan Bevčar.
Na predstavitvi, ki je bila v sejni dvorani goriške pokrajine, sta o publikacijah spregovorili prof. L. Budal in F. Žgavec, medtem ko sta italijanske udeležence o delih seznanila Branko Blažič in prof. Helena Plesničar, ki je orisala lik in delo prof. Mirka Fileja. Zbirka Filejevih skladb nosi naslov »Nekje v gorah« in vsebuje skladbe za moške, ženske in mešane zbore. Gre za pesmi svetnega značaja, ki jih je Filej uglasbil na besedila Milke Hartman, Ljubke Šorli, Franca Zbašnika, M. Elizabete, Ferdinanda Kolednika, p. Krizostona in Vinka Beličiča.
Skoraj dve sto strani debela publikacija o 30-letnem delu ZSKP je zasnovana v treh glavnih enotah: prva obsega poleg uvodnih predsednikovih misli in seznama zaslužnih članov Zveze in njenih društev, razmišljanje dr. Andreja Bratuža, v katerem spremlja in ocenjuje 30 let Zveze, njena načrtovanja in dosežke.
Bratuž sklene svoj prispevek v prepričanju, da je slovenska kultura v tem prostoru naša, prepojena s tradicionalnimi duhovnimi vrednotami, odprta, pogumna in samozavestna na poti do širše duhovne skupnosti v Evropi.
Bratuževo je tudi razmišljanje o vzrokih nastanka ZSKP. Njegova misel seže v čas po 2. svetovni vojni, ko je prišlo na Goriškem do ločitve duhov. Društveno delovanje je tedaj zadobilo novega zagona, ustanavljala so se društva, leta 1959 pa še ZSKP, ki naj bi omogočila tesnejšo povezavo goriške prosvete. Njene smernice so bile: gojiti slovensko kultumo-prosvetno dejavnost v smislu krščanskih načel in narodne obrambe.
Sledi pregled delovanja Zveze. Pod naslovom Skozi trideset let je zbrana na podlagi časopisnih podatkov Zvezina dosedanja dejavnost. Porazdeljena je na: glasbene dramske prireditve, kulturne ve-
čere, razstave, proslave, gostovanja, tečaje in natečaje, družabne prireditve in razno.
Prva enota publikacije obsega še popis odborov, od ustanovnega do zadnjega iz leta 1989. Doslej jih je bilo 27.
Delovanje ZSKP so obogatile tudi različne publikacije in tudi te so popisane v tetj brošuri. Popis obsega le važnejša dela do aprila 1989.
Sklepna enota prvega poglavja pa nosi naslov Živijo med nami kot svetli vzori.
V	tem okviru se Zveza spominja tistih članov, ki so s svojim požrtvovalnim udejstvovanjem zapustili vidno sled v naših društvih. Čeprav se je njihova življenjska pot prezgodaj zaključila, nam o njih govorijo njihova imena. Svetal vzor so nam prof. Mirko Filej, poleg njega Maks Debenjak, Emil Valentinčič, Alenka Černič. Kot zadnji Viktor Prašnik, toda za svoje kulturno-prosvetne zasluge nenadomestljiv.
In že smo pred drugim poglavjem publikacije z naslovom Zveza slovenske katoliške prosvete združuje. Tu so zbrana poročila posameznih društev, včlanjenih v Zvezo. V zaporedju je prikazano življenje Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Mirko Filej iz Gorice, Slovenskega katoliškega akademskega društva Skad oz. SMReKK iz Gorice, Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Lojze Abram iz Pevme, Prosvetnega društva Podgora, Prosvetnega društva Štandrež, Slovenskega katoliškega prosvetnega društva F. B. Sedej iz Števerjana in Slovenskega katoliškega društva Hrast iz Doberdoba.
Prikazom sedmih prosvetnih društev sledijo prikazi pevskih zborov Rupa-Peč, Lojze Bratuž in Mirko Filej, Člana ZSKP sta še Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in slovenski odsek Ljudskega radia. Center E. Komel je bil član Zveze do letošnjega leta, ko je dobil status šole in se je osamosvojil.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
Ubald Vrabec TOLMINSKI PUNTARJI
opera v treh dejanjih Libreto: Janez Dolenc
(po zgodovinskih virih in motivih iz del Ivana Preglja; obdobje marec 1713 -
april 1714) koncertna izvedba
LJUBLJANA - nedelja, 26. novembra - Filharmonija ob 19.30 TRST - ponedeljek, 4. decembra - Kulturni dom ob 14.30
Izvajajo: simfonični orkester iz Ljubljane - operni solisti: O. Gracelj, N. Bela-marič, J. Kores, J. Reja,I. Sancin, B. Gorinšek, M. Trček, I. Tuskarič, V. Zadravec, M. Vedernjak - moški zbor društva »Consortium musicum« Dirigent: dr. Mirko Cuderman
Koncert se vključuje v širši kulturni program pod geslom Tolminci za mir
Bralci pišejo
Cecilijanka 1389
Novi škof na otoku Krku
Sv. oče je sprejel odpoved dosedanjega škofa na Krku msgr. Karmela Zazinoviča. Ta je dopolnil 75 let starosti in se je v skladu s Cerkvenim zakonikom odpovedal vodsvu škofije. Na njegovo mesto je sv. oče imenoval dosedanjega škofa-pomočni-ka msgr. Josipa Bozaniča.
Najstarejša glasbena revija Cecilijanka je stopila letos v svoje četrto desetletje; v soboto in nedeljo je bil namreč v deželnem Avditoriju v Gorici njen 31. večer. Zbori, kd so vedno nastopali v Katoliškem domu, so se zadnji dve leti morali zateči v Avditorij, ker dvorana v KD ni imela in jih tudi za letošnjo Cecilijanko ni še dobila vseh avtorizacij. Z nekega stališča je Avditorij bolj primeren kot KD, z drugega pa ne. Bolj primeren je, ker je to bolj »nobel« prostor, z drugega pa ne, ker se po končanem nastopu zbori in publika nimajo kje ustaviti za prijateljsko srečanje in klepet. Tako smo tudi letos morali, zlasti poslušalcu, po končanem nastopu vsak na svoj dom, ali pa se zateči v kako gostilno ali bar, da smo lahko izmenjali vtise. Upajmo, da bo prihodnje leto Cecilijanka lahko znova v KD, ki je manj gosposki, a bolj domač.
Oba večera je bil Avditorij polno zaseden, posebno še v nedeljo. Nastopilo je 22 zborov. Na prvi pogled je bilo to veliko število, ki bi utegnilo dolgočasiti, a ni bilo tako. Brez dolgih govoranc je program tekel brez zastojev, kakor na filmskem traku.
Znova se je izkazalo, kako nas lepo petje vedno bolj druži. Nastopajoči zbori so namreč prišli iz vseh predelov, kjer bivajo Slovenci: Koroška, Kanalska dolina. Slovenska Benečija, Goriška, Tržaška, z onstran državne meje ter tudi Furlanija, saj je nastopil tudi zbor dz Begliana, prav kakor je voščil Fr. Prešeren v Zdravljici, ki so jo za uvod zapele dekleta iz Števerjana: »Žive naj vsi narodi...«
Cecilijanka nima tekmovalnega značaja kot številne slične pobude, tudi v Gorici. To dejstvo je za vzpodbudo zborom bolj prikladno kot razna tekmovanja, saj lahko zapojejo brez treme vsi zbori in njih dirigenti ter izpričajo, kako jim je pri srcu lepo petje. Kot vemo, je tudi Ceoi-lijanka imela od začetka tekmovalni značaj, a ga je kmalu opustila, ker so zbori
sami tako želeli. Izkušnja priča, da so prav izbrali. Vendar o Cecilijanki prihodnjič kaj več.
Povečali bodo cerkev Kraljice miru
Nad Rojanom je prijazna cerkev Kraljice miru. Zelo radi jo dmajo novoporo-čenci. številni sklepajo svoj zakon v tej cerkvi, ker je posvečena Mariji, ker jo lahko lepo okrasijo in ker je v bližini dovolj parkirišč. Leta 1986 je bila pri tej cerkvi ustanovljena samostojna župnija, ki šteje okoli 2500 prebivalcev. Cerkev pa je za tako število ljudi premajhna. Preteklo nedeljo, 19. novembra, je g. škof Bel-lomi blagoslovil temeljni kamen za povečanje cerkve. Ob cerkvi bodo zgradili tudi župnišče in druge prostore, ki so potrebni za učinkovito pastoralno delo v župniji. Stroški so predvideni na 500 milijonov lir.
NAROČNINE ZA LETO 1990
Italijanska pošta je zmeraj bolj neredna, a tudi iz leta v leto dražja. Tako so se že med letom podražile in se bodo še podražile v letu 1990 pristojbine za tiskovine, oz. za časopise.
Vsled tega je naš časopis prisiljen, da nekoliko prilagodi naročnine za leto 1990.
V	TRAFIKAH in po cerkvah ostane cena nespremenjena, tisoč lir za izvod.
NAROČNINA ZA ITALIJO po pošti letno 45.000 lir.
TUJINA: Evropa in ostale dežele po navadni pošti 70.000 lir.
LETALSKA POŠTA 95.000 Ur.
Kot povedano, poviški so zaradi višjih poštnih pristojbin.
Upamo, da bodo naročniki razumeli, zakaj ti poviški, in da nam bodo ostali zvesti. Za dosedanjo zvestobo vsem naročnikom najlepša hvala.
Dr. Damjan Paulin ob predstavitvi publikacij ZSKP
priredi
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
REVIJO ZBOROV v nedeljo, 26. novembra, ob 17. uri
V KULTURNEM DOMU V TRSTU
O verouku na šoli — Nekaj misli matere in profesorice
Z zanimanjem sem prebrala uvodnik v zadnjem Katoliškem glasu izpod peresa škofovega vikarja dr. Lojzeta Škerla Zakaj ne verouka?
Dr. Škerl se sprašuje, zakaj toliko mladih verouk odklanja in ugotavlja, da je verouk z drugimi enakopraven šolski predmet. Kot tak pa zasluži, da ga ostali profesorji podprejo in se tudi zanj zanimajo. »Kdo naj uči naše mlade poštenosti, zavzetosti, dobrote itd., če ne prav veroučitelj? Drugi profesorji nimajo tega v programu.«
Tako dr. Škerl.
Izhajam iz lastne izkušnje.
Verouk: da sem morala sama podpisati za svojo hčer v šoli dvakrat. Prvič, ker mi tako veleva zakon, drugč, ker so, baje, prišli novi obrazci.
Naši mladi, od katerih, po mnenju dr. Škerla, nekateri odklanjajo verouk, so bili najprej otroci. Te pa k verouku, k veri, k dejavnemu krščanskemu življenju usmerjajo starši in veroučitelj.
Ko se je letos začel pouk, so bili na naši šoli otroci brez veroučitelja do 10. oktobra, to je 20 dni.
Verouk je pač drugim enakovreden šolski predmet, ugotavlja dr. Škerl, in zasluži, kakor vsi predmeti, da ga ostali profesorji podprejo in se tudi zanj zanimajo.
Tudi sama sem prepričana, da mora biti odnos do verouka prav tako resen kakor do slehernega drugega šolskega predmeta. Podpirati pa ga mora in se zanj zanimati v prvi vrsti veroučitelj. Kakor ia vse ostale predmete morajo zato starši imeti možnost govorilnih ur z veroučiteljem, veroučitelj pa ima prav tako kakor ostali šolniki pravico in dolžnost, da se udeležuje sej in šolskih svetov.
Tudi starši imajo seveda pravico pravočasno izvedeti, kdaj verouka ne bo in kaj bo namesto tega.
Na naši šoli vsega tega ni. Stik z veroučiteljem lahko poiščeš le na ulici, če se potrudiš pohiteti za njim. Kdaj se bo sploh začel verouk, pa lahko izveš šele na lastno pobudo in od takrat te nekateri motrijo kakor hudodelca, ki počenja nekaj nezakonitega.
Kako bi bilo, ko bi od začetka leta tam do srede oktobra, zmanjkala učiteljica matematike in prirodopisa in bi staršev nihče ne obvestil, da teh predmetov ne bo in kaj bo namesto njih, kljub oznaki na urniku?
Torej naj bo resen odnos do verouka kot šolskega predmeta obojestranski — od šole in od staršev (oz. dijakov na višji šoli).
Še posebej zato, kakor je tudi msgr. Škerl pravilno ugotovil: »kdo naj uči naše mlade poštenosti, dobrote itd., če ne prav veroučitelj?« Torej gre pri tem tudi za veliko moralno odgovornost.
Ob vseh lastnih izkušnjah se mi zdi pošteno, da ne nalagamo krivde za vso malomarnost in nezanimanje do verouka le našim mladim, pač pa najprej potrkamo na lastne prsi in si izprašamo vest.
Jelka Cveblar
Širite „ Katoliški glas“
  ............................................................................           umu.......im..................................  mi.......minimum......................mmiimmmi.........................................................................................................    mm........................................................iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiii.......iiihi........................................................mm..............
ALOJZIJ TURK
Kosouo in Makedonija deželi tragedij 02)
Ko pa so 1912. leta, po prvi balkanski vojni, Albanci dobili svojo državo, se je seveda začela večati narodna samozavest tudi na Kosovu. Politikanti pa so sejali narodno in versko nestrpnost. Do usodnega medsebojnega nezaupanja je prišlo največ zaradi krivic v času delovanja komisij agrarne reforme po 1920. letu.
številčno razmerje med Albanci in Srbi se je vedno bolj večalo v korist Albancev, ker so mnogi Srbi emigrirali proti severu in ker so Albanci imeli številčnejši prirastek otrok.
Objektivno se mora priznati, da so Srbi na Kosovu izgubili večino zaradi večjega naravnega prirastka Albancev, zato pa so Srbi v večini v Vojvodini, Sremu in še kje.
Seveda to ne opravičuje kakršnegakoli nasilja ne enih ne drugih. Nasilje in medsebojno obtoževanje ni pot do rešitve. Ko se trezno sprejme realno stanje, ki se ga ne da zanikati, preostane samo pošten sporazum, medsebojno spoštovanje.
K temu bi lahko veliko prispevale verske in kulturne skupnosti ter poštena administracija. Nasilje pa bo rodilo samo nasilje in nesrečo! Prav bi bilo, da bi, vsaj po toliko tragičnih izkušnjah, zgodovina postala učiteljica!
SMISEL DELA IN ŽETEV
S SEDANJEGA STALIŠČA
Zares, šele z življenjske perspektive se lahko pravilno oceni življenjsko pot. Pri meni je bila posebno prva leta pravi križev pot, posut z mnogimi nevarnostmi in tudi krivicami. Vesel sem, da sem se še živ vrnil v svoj rojstni kraj, med svoj narod. Iskreno lahko izjavim, da mi ni žal prehojene življenjske poti, vsega dela in trpljenja, tudi smrtnih nevarnosti ne. Bogu in ljudem, ki so nekako usmerili mojo življenjsko pot, sem hvaležen. Posebno prva leta sta moja navzočnost in moje delovanje v južnih krajih imela ogromen pomen, bil sem v tolažbo in moralno pomoč. Preživeli se vsi še z veseljem in hvaležnostjo spominjajo onih srečanj.
Področje mojega delovanja je bilo velikansko, prometna sredstva pa komaj v povojih. Smrtne nevarnosti so prežale na
1
£
Slovenski izseljenci iz Mežice (Koroška) od Nemcev med vojno preseljeni v Makedonijo
vsakem koraku, med njimi tudi bolezni, najpogosteje malarija. Nikdar nisem niti razmišljal, še manj želel, da me bo nasilje s krivicami pripeljalo iz južnih predelov do Beograda in da bom prav v zadnjih letih moral prevzeti še nadškofovsko službo v našem glavnem mestu Beogradu. Tako je bilo nekako zaokroženo moje delovanje. Povsod so ostali, ne samo med katoličani, dobri znanci in prijatelji. Tako so tudi spomini nekakšna nagrada in zadoščenje.
Kako lepo bi lahko bilo tudi v naši državni skupnosti, če bi bilo več medsebojnega spoštovanja in prijateljskega sodelovanja — razumevanja! Več poštenja na vseh straneh!
DELOVANJE
V	BEOGRAJSKI NADŠKOFIJI
Po dvajsetletnem delu v skopski škofiji (v Makedoniji, na Kosovu dn v Sandžaku) sem moral proti svoji volji in v ne posebno ugodnih razmerah nekaj časa bivati v Sloveniji. Ko je bilo to mimo, me je beograjski nadškof dr. Ujčič povabil, naj pridem pomagat, saj so bile potrebe velike, duhovnikov pa malo. Menil je, da meni ne bo pretežko, ker sem toliko let uspešno opravljal različne podobne dolžnosti v podobnih razmerah, diaspori, kjer so bili katoličani manjšiina, pravoslavni večina. Seveda se je istočasno s podobno prošnjo obrnil tudi na ljubljanskega škofa msgr. Vovka. Poudaril je, da je dolga leta prebil v Ljubljani kot profesor na teološki fakulteti in da je bil tudd moj profesor. Že zato in zaradi prijateljstva med beograjsko in ljubljansko škofijo mi je škof Vovk ne samo dovolil, ampak celo priporočil, naj ugodim prošnji. Takoj ko je bilo mogoče, sem odpotoval v Beograd in kmalu prevzel upravo stolne župnije Kristusa Kralja. To je bilo v začetku 1959.
Beograjska nadškofija, ki ima sicer svoje korenine že v prvih stoletjih krščan-
stva, je bila zaradi turške okupacije zadnje stoletje brez škofa, pa tudi skoraj brez vernikov. Obnovljena je bila na podlagi konkordata Srbije s Svetim sedežem (Vatikanom) dz leta 1914. Vendar zaradi I. svetovne se ta sporazum ni mogel uresničiti vse do 1924. leta.
Za prvega beograjskega nadškofa je bil imenovan frančiškan p. Rafael Rodič, takrat apostolski administrator jugoslovanskega dela Banata. Ker so v upravi škofije nastale težave, se je nadškof Rodič zahvalil za zaupano službo, toda za naslednika je bil imenovan profesor moralne teologije na ljubljanski teološki fakulteti dr. Josip Ujčič. Upravo nadškofije je prevzel 28. marca 1937. leta. Prav takrat je bila situacija za katoliško Cerkev zelo neugodna zaradi velike propagande proti Vatikanu in Cerkvd v zvezi z nameravanim podpisom že sklenjenenga jugoslovanskega konkordataa. Takrat je nadškofijo zapustilo večje število duhovnikov-frančiška-nov, pa je tudi zaradi tega imel nadškof veliko skrb in preglavic. Ker domačih duhovnikov nd bilo, je moral iskati »prostovoljce« iz drugih škofij. A takih je bilo malo.
(Se nadaljuje)
Detelov večer v Gorici
Posrečena je bila zamisel Vinka Levstika, da povabi v Gorico pisatelja Leva Detela ob njegovi 50-letnici in za predstavitev njegove zadnje knjige Dunajski valček za izgubljeno preteklost. Večer je bil v dvoranici Palače Hotela, ki je zelo primerna za slične pobude. Prišel je pisatelj s svojo ženo Mileno Merlak, kanonik Ivan Merlak, pa še nekateri sorodniki in znanci iz Slovenije in kar lepo število udeležencev iz Gorice.
Večer je vodil dr. Mirko Špacapan, ki je v zelo izčrpnem uvodu prikazal Leva Detelo kot pisatelja, esejista in vsestransko kulturnega delavca, ki z Dunaja sledi slovenskemu življenju v Sloveniji in zamejstvu, posebno na Koroškem. Kot tudi nemško pišoč pisatelj se je uveljavil tudi med nemškimi krogi s svojimi osmimi nemško napisanimi knjigami. Slovensko napisanih je referent omenil 12, a mislim, da jih je več. Lev Detela, rojen v Mariboru pred 50 leti, je svoja mlada leta mlade rasti opdsal v knjigi Smerokaz življenja, ki je izšla v Argentini pri Slovenski kulturni akciji. Ker ni mogel več prenašati razmer v Sloveniji, se je ob koncu univerzitetnih študij umaknil z zaročenko Mileno Merlak v Avstrijo in si na Dunaju ustvaril družino ter se uveljavil kot pisatelj in vsestransko razgledan in delaven kulturnik: postal je povezovalec med slovensko in nemško kulturo, med slovanskim in nemškim svetom. Za nas Slovence je vršil in vrši zelo pomembno poslanstvo v srednji Evropi.
To je izpričal tudi sam Lev Detela v svojem razmišljanju o slovenskem narodu včeraj, danes in jutri, ki ga je na večeru prebral. Zelo prepričevalno in z zanosom je govoril. Smemo ga šteti med klasike sodobnega slovenskega jezika. To se čudno sliši, a je tako, četudi že kakih 25 let živi v tujini.
Zatem je dr. Špacapan prebral kritiko o njegovem romanu Dunajski valček, ki jo objavljamo na drugem mestu.
Gostitelj V. Levstik mu je izrekel dobrodošlico in mu v spomin daroval zbirko slovenskih zlatnikov, ki so bili kovani v Ameriki, njegovi soprogi pa šop cvetja s slovenskimi trakovi.
Ker smo slišali oceno njegovega romana, je pisatelj še sam prebral nekaj odlomkov iz te knjige, ki je zrastla iz njegovih osebnih doživetij, iz polpretekle zgodovine ter njegove ustvarjalne fantazije. Saj pisatelj brez fantazije ni pisatelj.
Prijateljski večer se je zaključil v bližnji taverni ob prijateljskem klepetu in kozarcu vina z rimskih gričev.
(r+r)
Goriška pokrajina za osamosvojitev dveh naših šol
Odbor goriške pokrajinske uprave je, na predlog odbornika za šolstvo dr. Špacapana, sprejel odločitev, da uradno prosi ministrstvo za šolstvo v Rimu, naj dovoli osamosvojitev dveh slovenskih zavodov, Ž. Zois in tehnični industrijski zavod (ITI). Tretja prošnja velja za osamosvojitev trgovskega tehničnega zavoda »E. Fermi« iz Krmina.
Medtem ko je pokrajina že vrsto let prosila, do danes neuspešno, da bi ministrstvo dovolilo osamosvojitev trgovskega zavoda »Ž. Zois«, je letos prvič, da se zavzema za avtonomijo slovenske sekcije na ITI Galilei, saj so šele v lanskem letu izšli prvi maturanti iz tega zavoda.
Zdaj odvisi od šolskega skrbništva, ali bo prošnjo posredovalo v odobritev (važno
je, če s pozitivnim ali negativnim mnenjem) pokrajinskemu šolskemu svetu, ki bo naknadno zavzel odločilno stališče.
Prav je, da Sindikat slovenske šole, M je pokrajini posredoval željo po osamosvojitvi obeh naših zavodov, naredi ustrezne korake tudi pri šolskih organih, da bi ne prišlo do nepotrebnih in neprijetnih zapletljajev v dokončni fazi birokratskega postopka.
SKPD F. B. Sedej pri deželnem svetovalcu Bojanu Brezigarju
V	ponedeljek, 20. novembra, so predstavniki SKPD F. B. Sedej iz Števerjana obiskali deželnega svetovalca SSk in predsednika deželne svetovalske skupine za kulturo Bojana Brezigarja. Predstavnike društva Sedej je spremljal tajnik štever-janske sekcije SSk Mirko Humar. Obisk je bil organiizran v zvezi s 20. festivalom domače glasbe Števerjan '90, ki bo 7. in 8. julija 1990. Organizatorji so pripravili okvirni program, ki med drugim predvideva tudi nastop ansambla Bratov Avsenik. Ob 20. festivalu želijo prireditelji tudi izdati kaseto z najboljšimi melodijami na dosedanjih festivalih.
Tako velik projekt zahteva seveda tudi velika finančna sredstva, ki jih števerjan-sko društvo ne premore. Zato se želi obrniti letos tudi na deželno upravo, ki razpolaga z nekaterimi zakonskimi instrumenti, preko katerih se finansirajo tovrstne dejavnosti. Brezigar, ki ga je spremljal tudi tajnik svetovalske skupine SSk Antek Terčon, je članom društva Sedej nakazal nekatere možnosti finansiranja, ki pa jih bodo v kratkem še podrobneje analizirali. Vsekakor pa je obljubil vso podporo svoje stranke in svetovalske skupine SSk v deželnem svetu Furlanije-Ju-lijske krajine.	^	p
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Zanimiva predstavitev knjige v Ronkah
SKPD Jadro in odborništvo za kulturo občine Ronke sta organizirala v petek, 17. novembra, v občinski sejni dvorani predstavitev knjige »La cultura slovena nel Litorale«.
Prisotna sta bila tudi pokrajinska odbornika M. Špacapan in G. Panzera, ki sta napisala skupno uvodno besedo v tej knjigi, ki jo je izdala Goriška pokrajinska uprava.
Ugledni gostje so seznanili publiko, kako je nastala knjiga, kako jo lahko smatramo kot skromen učbenik; potem kaj pomeni Primorsko ozemlje in kako "so se današnji odnosi do Slovencev spremenili glede tiste zaprtosti, ki je bila značilna še trideset let od tega, s strani tudi goriške pokrajinske uprave. Priznali so tudi, da je knjiga omejena in ne obsega vsa področja kulture (.kot npr. glasba in arheologija); tudi ne cele Primorske; zaradi tega bi bilo treba misliti na kako drugo izpopolnjeno knjigo.
Večer je torej lepo uspel, ker je bil namen društva tudi informirati italijanske občane o naši nekdanji prisotnosti na Goriškem. Končal se je ob kaplici in prigrizku, kar so poskrbeli Slovenci z Laš-
ke®a-	K.M.
Obsodba žavljivega dejanja
»Zavodni svet Gimnazije-Iiceja »P. Trubar« v Gorici, zbran na svoji redni seji dne 20. novembra 1989, seznanjen z žaljivimi in prostraškimi napisi, ki so še pojavili na zunanjih zidovih poslopja in na stenah šolskega hodnika, ter še prej drugod v mestu, z obžalovanjem ugotavlja, da je pogosto vzgoja naše mladine pomanjkljiva in nezadostna za sožitje in medsebojno spoštovanje v pluralistični družbi. Izjavlja, da so taka početja sramotna za slovenski živelj in človeško dostojanstvo. Obsoja tovrstne nekulturne izbruhe, ki grobo žalijo čustva posameznikov. Izraža solidarnost prizadetim in poziva vse komponente naše skupnosti k še večji zavzetosti pri vzgoji naše mladine.«
GIMNAZIJE-LICEJA »P. TRUBAR« ZAVODNI SVET •k
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici odločno obsoja podlo in nekulturno mazaško akcijo na slovenskem goričkem liceju in izraža solidarnost in podporo p. Marku Ivanu Rupniku in ostalim, ki so bili tarča gnusnega podviga.
★
Cenjeno uredništvo,
oglašamo se v zvezi s podlim dejanjem na goriškem liceju. Prepričani smo namreč, da terja ta dogodek od nas in od širše skupnosti odločno obsodbo, pa tudi globlji zamislek.
Ko licejskemu katehetu p. Marku Rupniku in ostalim prizadetim izražamo svojo iskreno solidarnost, se istočasno ob ne-kulturnh in protikrščanskih napisih čutimo prizadete tudi mi sami, kot kristjani in kot Slovenci.
Nedavno mazaško dejanje predstavlja ne le napad na določene osebe, ampak ima svoje zaledje v širšem protikrščan-skem razpoloženju in v nestrpnosti do samostojnih poti pri vzgoji mladine.
Tudi slog omenjenih mazačev vnaša neke nove, doslej neznane poteze bolne perverznosti, ki nimajo nič skupnega z našo kulturo in miselnostjo.
Taki in podobni dogodki ne smejo utoniti v splošnem brezbrižju in zamolčevanju, pa naj je prišel napad od koderkoli. Ob njih bomo morali resno razmisliti.
S spoštovanjem Alojz Rebula, Tomaž Simčič, Marjan Kravos, Peter Močnik, Sergij Pahor, Marij Maver, Ivo Jevnikar, Ivan Černič, ELvi Miklavec Slokar, Emidij Susič, Laura Abram, Karlo Mučič, Silvan Kerševan, Franka Žgavec, Marija češčut, Marija Ferletič, Damijan Paulin, Vida Bitežnik, Karlo Brešan, Mirko Šturm, Mauro Leban, Marilka Koršič, Branko Černič, Mirka Brajnik, Lučana Budal, Ljubka Šorli, Maksimiljan Gergolet, Emil Devetak, Niko Klanjšček
Šport
Olympia brez zastojev
V	soboto je tržaški Rozzol moral priznati premoč slovenske šesterke po treh setih in v 66 minutah igre. Rezultat 3:0 (15:5, 15:11, 15:7) priča o razliki na igrišču, pa čeprav so Tržačani imeli precejšnje ambicije pred začetkom tekme; do danes so namreč utrpeli le en poraz.
Moči pa so jim takoj pošle, ko so jih naši ob mreži popolnoma onesposobili, saj je blok deloval odlično (Dornik in S. Terpin), potem pa v napadu dokončno zapečatili z dobrimi udarci S. Terpena in Sfiligoja.
To je četrta zmaga brez izgubljenega seta za goriško šesterko in v zgodovini 01ympie ne pomnimo takega uspeha in take odločnosti. Dobro se obrestuje leto dni v višji kategoriji ki je vsem igralcem in trenerjem prineslo več iskušnje, istočasno pa je jasno, da pozicija na prvem mestu lestvice podarja ekipi zadostno mero sigurnosti in tudi karizme pred sodniki, tako da tudi enostavne akcije prinašajo točke, pa brez tiste živčnosti in napetosti, ki smo ju bili vajeni do sedaj.
Prihodnjo soboto igra 01ympia zopet doma proti ekipi PAV Remanzacco ob 20.30.
Lep uspeh natečaja
Na razpis natečaja za uglasbitev pesmi »Slovenski nagelj po svetu cveti«, je doslej predložilo svoje melodije že 18 Slovencev in sicer: 1 iz Avstralije, 1 iz Italije, 3 iz Slovenije, 3 iz Nemčije in 10 iz Argentine. Natečaj traja do konca tega leta. Za najboljšo skladbo je razpisana nagrada 1000 DM.
Škofijsko zborovanje v Trstu
V	soboto, 25. novembra in nedeljo, 26. novembra, bo škofijsko zborovanje kot priprava na zborovanje Treh Benečij, ki bo v Gradežu in Ogleju ob koncu aprila 1990.
Zborovanje bo v dvorani cerkve S. Maria Maggiore s sledečim programom: v soboto, 25. ob 15.30 škofova beseda, ob 16. uri predložitev tržaških predlogov in nato delo po skupinah, ki bodo predloženo gradivo preučile, popravile in dopolnile. V nedeljo 26. ob 15.30 bo skupna debata, nakar bo ob 18. uri škofova maša.
DAROVI
Za Katol. dom: Slov. Center E. Komel namesto cvetja na grob pok. mami prof. Ive Hrovatin 100.000 lir.
Za Katol. glas: Antonija Kogoj, Francija 70.000 lir.
Za Katol. glas: N. N., Grottaferrata 50.000; N. N. 100.000; Drašček Pavlina v spomin Julke Skvarča 25.000 in za Kat. dom 25.000; Vida namesto cvetja na grob pok. Gabrijele Kakeš 20.000 lir.
Za Katol. glas: S. Margherita Dovžan 50.000; Anica Pahor v spomin na drage rajne 50.000 lir.
Za pevski zbor Rupa-Peč: žena Krista Tomažič ob 13. obletnici smrti moža Filipa 100.000 lir.
Za moški zbor »M. Filej«: N. N. ob 2. obletnici smrti predragega Viktorja 200.000 lir.
Za Pastirčkov sklad: N. N. 26.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: mladina iz Rupe in Štmvra je velikodušno prispevala Bogu v zahvalo za poljske pridelke z obilnim darom v razni zelenjavi, sadju in krompirju. Vsem mladim in starejšim iskren Bog povrni.
Namesto cvetja na grob Marice Mikluž darujeta družini Cotič in Grusovin 40.000 lir zapevski zbor »Lojze Bratuž«.
Ob 2. obletnici smrti nenadomestljivega Viktorja daruje žena Mirjam za moški zbor M. Filej, za cerkev sv. Ivana, za misijonarja Ludvika Zabreta, za Katol. dom in katoliški tisk po 100.000 lir (skupno 500.000).
N. N. za semenišče v Vipavi 30.000, za Sv. goro 30.000, za misijon p. Kosa 20.000, za lačne otroke 10.000, za Katol. glas 10.000, za verne duše (maša) 10.000 lir.
Družina pok. Andreja Makuca za lačne po svetu 100.000, za m. Terezijo iz Kalkute
100.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: druž. V.E. Schart Matteo v spomin g. Ele Kakeš 40.000 lir.
Za cerkev v Štoblanku: V. J. 200.000 lir.
Za s. Zoro Škerlj XY 2.000.000 lir.
Darovi za barvna okna cerkve sv. Marije Magdalene v Bazovici: Marička Toževa 50.000; družini Mahnič v spomin Marija Merlin 50.000; Patricija v spomin matere Danice Veršič 40.000; Marija Ražem 100.000; druž. Stranščak v spomin očeta Alberta 10.000; N. N., Gročana 65.000; A. K. 20.000; Dragica Mljač 20.000; dr. Rismondo v spomin Titty Smecchia 200.000; Marija Marc-Froncova 50.000; sosedje v spomin Andreja Pečar 20.000; Pepi Križmančič 10.000; sorodniki v spomin Antonije Sancin 20.000; Lidja Valenčič v spomin Karla Rudeža 40.000; N. N. 100.000; ob srebrni poroki Ciassi-Šau 50.000; Dora Zivic ob 4. obletnici smrti drage mame Marije 300.000; v spomin Karla Rudeža žena Lavra in hčerka Aleksi j a 200.000; njegov brat z družino 200.000; N. N. v spomin na drago teto
10.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu:
Sonja Stubel za obletnico smrti Ivanke Furlan 50.000; Terezija Bembi 100.000; V.
G.	50.000; Pina Giraldi 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: CPZ Sv. Jernej v spomin na Anico Škerlavaj za popravilo orgel 230.000; Danila Vidau namesto cvetja na grob Anice Škerlavaj 15.000; dr. Franko Ulian 300.000; svojci v spomin na mamo Stano Ferluga-Buzzi 50.000; Mirko Škerlavaj v spomin na ženo Anico 100.000; Cvetka Malalan-Peressin v spomin na mamo Pavlo 100.000; Nives Malalan 10.000; 50-letniki z Opčin od Banov in Ferlugov 110.000; N. N. 30.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Banah: Andreina Ban-Černe, botra ob krstu male Eve 50.000; Ado Rizzi, boter ob krstu male Eve 20.000; Pepi Malalan ob krstu vnukinje Eve 50.000; Bruno Malalan ob krstu male Eve 50.000; Romeo Malalan ob krstu hčerkice Eve 50.000; Natale Budai v spomin na nečaka Emanuela Holinger 20.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: N. N. namesto cvetja na grob Giacomo Bellafon-tana 20.000; v isti namen: Lorica Husu 10.000, Fani Grča-Ferluga 10.000, Lojzka in Edi Ferluga 25.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: Klara in Robi Pescatori v spomin na Antona in Silvo De Bernardi ob 1. obletnici smrti Antona 10.000; Marija Milič v spomin pok. Anice Škerlavaj 20.000 lir.
Dr. Vito Onesti s svojo družino pred nekaj leti
MHMt
Spored od 26. nov. do 2. dec. 1989 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Volk in Rdeča kapica«. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Ko zgodovina zazveni. 14.10 »Rosa L.« - kronika o neki revolucionarki. 5. del.
Ponedeljek: 8.10 Iz četrtkovih srečanj: In exilium. 9.30 Slovenska lahka glasba.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.40 ‘Cecilijanka 89.
14.10 Otroški kotiček: »Mojster, nikar!«
15.10 Ekologija - danes za boljši jutri.
16.00 Mi in glasba. Orglar Milko Bizjak. Prvi del koncerta, ki ga je priredila Glasbena matica 27. oktobra letos v cerkvi sv. Vincencija v Trstu. 17.10 Bralni roman. F.S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 46. nad. 17.25 Mladi val.
Torek: 8.10 Stari časi družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12,40 Cecilijanka 89. 16.00 Mi in glasba. Orglar Milko Bizjak. 17.10 F. S. Finžgar: »>Pod svobodnim soncem«. 47. nad.
17.25 »Mladi val«.
Sreda: 8.10 Ko zgodovina zazveni. 9.30 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Cecilijanka 89. 14.10 Otroški kotiček: »Kaj je v ribičevi mreži?« 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba. 17.10 F. S. Finžgar: »iPod svobodnim soncem«. 48. nad. 17.25 »Mladi val«.
Četrtek: 8j10 Pot v svet. 9.00 Južnoameriška folklora. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Cecilijanka 89. 15.10 Četrtkova srečanja: Jugoslavija 1918-1941. 16.00 Mi in glasba. Mešani zbor Hodeiertz Abes-batza iz Tolose v Španiji. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 49. nad.
17.25 »Mladi val«.
Petek: 9.00 Folklora jugoslovanskih narodov. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.40 Cecilijanka 89. 14.10 Otroški kotiček: »Črno na belem«. 14.30 Od Milj do Devina.
15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Mi in glasba. Posnetki s koncerta nagrajencev 7. med-deželnega tekmovanja mladih violinistov v Farri ob Soči kateri je bil 15. aprila letos v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.
17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 50. nad. 17.25 »Mladi val«.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncert v škedenjski cerkvi. Harfistka Jasna Corrado Merlak. 12.40 Cecilijanka 89. 14.10 »Tam za goro...« - Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne - zabavno kulturna oddaja. 17.10 Sobotno popoldne (2. del.). 18.00 »Rosa L.« - kronika o neki revolucionarki.
Posebej opozarjamo na oddaje letošnje Cecilijanke. Na vrsti bodo vsak dan ob
12.40 po vrstnem redu kot so zbori nastopili.
OBVESTILA
Koncert v čast sv. Cecilije bo v cerkvi sv. Ignacija v Gorici v petek, 24. novembra, ob 20.30. Nastopili bodo štirje go-riški zbori s štirimi pesmimi. Med zbori je tudi »L. Bratuž«.
V	nedeljo, 3. decembra, bo v Skednju ob 11. uri sajenje lipe pred cerkvijo. Ob 16. uri bo v cerkvi predstavitev nove knjige »Zgodovina škedenjske cerkve«. Govorila bosta prof. Marjan Kravos in Rug-gero Paghi. Nastopila bosta italijanski mladinski zbor ter škedenjski zbor s Pe-rozijevo mašo.
DAROVI
Za Slomškov spomenik v Mariboru: primorski prijatelji 300.000 lir.
Za misijonarja Ivana Štanto:	N. N.
200.000	lir.
Za misijone: V. G. 50.000; Niko 10.000; Sandra 10.000; Sabrina 25.000; nekaj srednješolcev iz Rojana 46.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS
tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societi Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000	lir
zračna pošta	85.000	lir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 Mr, k temu dodati 19 % IVA